15
S^SKA' ZBORNIK
knrzogn?kdaov,nska OBČINE
Grosuplje 1988
GROSUPLJE
ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE
15,1988 Yu 0350-9498
Izdano
v počastitev občinskega praznika občine Grosuplje, dne 29. oktobra 1988 in
90-letnice rojstva Louisa Adamiča 1898—1988
ZBORNIK
OBČINE GROSUPLJE
GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA
15
ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE Izdaja Občinska konferenca SZDL Grosuplje, ureja uredniški odbor: France Adamič, Ivan Ahlin, Cvetko Budkovič, Mihael Glavan, Ive Krevs, Fine Kurent, .lakob Miiller in Stane Valcntinčič
Glavni urednik
prof. dr. France Adamič 61000 Ljubljana, .lanežičeva 1, tel. (061) 214-819
Odgovorni urednik Ivan Ahlin
61290 Grosuplje, Taborska 17, tel. 771 -117
Lektor prof. Mihael Glavan
Korektor prof. Jakob Miiller
Naslov uredništva in uprave: 61290 Grosuplje, p. p. 11
Žiro račun pri SDK Grosuplje 501.10-678-92911
Zbornik občine Grosuplje izhaja s prispevkom SO Grosuplje, Občinske izobraževalne skupnosti Grosuplje, Občinske kulturne skupnosti Grosuplje in s prispevki organizacij združenega dela, ki so navedene v oglasnem
delu.
Tisk
Tiskarna Ljubljana, Ljubljana, Tržaška 42 800 izvodov
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) daje Republiški komite za kulturo na vlogo ZBORNIK OBČINI-; GROSUPLJE mnenje, da šteje publikacija: 15. ZVEZEK ZBORNIKA OBČINE GROSUPLJE med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. (Mnenje Rep. komiteja za kulturo, št. 4210-229/88 av dne 12. 4. 1988)
KAZALO
(Uredniški odbor) Ob dvojnem	jubileju	7
DOGODKI IN PODOBE IZ NOB		9
Edo Zgone	Pomniki NOB	9
Bogo Gorjan	Znojile '87	11
Janez Pcrovšek-Pelko	Na fronto!	15
Cvetko Budkovič	Kultura v NOB — leto 1943	21
OBČINA IN OBČANI		
Franc Gruden	Razvoj občine v letu 1986	27
Lojze Ljubic	30-letnica delovanja	
	Občinske gasilske zveze	43
Jakob Muller	Kovači in kovačnice od Stične	
	do Šentvida	47
Stane Valentinčič	40 let Lovske družine Grosuplje	59
KULTURA, PROSVETA IN KNJIŽEVNOST		
Štefan Barbarič	Ljudski pripovednik	71
Ivana Kozlevčar-Černelič	Franc Jaklič-Podgoričan	
	Literarno delo pisatelja Ivana Zorca	79
Janja Žitnik	Stiki Louisa Adamiča	
	z Edvardom Kardeljem	91
Mihael Glavan	Korespondenca Louisa Adamiča v NUK	101
France Adamič	Stiki Juša Kozaka z	
	Louisom Adamičem	111
Stane Krašovce	Louis Adamič pri delu	119
Jakob Muller	Semenje Literarnega kluba	123
Ivo Frbežer	Črtica	124
Goran Gluvić	Tri pesmi	126
Avguštin Knafclj	Izpovedi	127
Darja Brcgar	Pesmi 111	128
France Lokar	Štiri pesmi	129
Stane Valentinčič	Kozja Mica	131
KRONIKA IN RAGLEDI
Janko Moder	Potokarjev zbornik in Potokarjeva listina	135
Tine Kurent	Slovenci v Harvardski enciklopediji	
	ameriških etničnih skupin	139
Jože Strgar	Preureditev velikega dvorišča	143
Tine Kurent	Rimski nagrobnik iz Stare vasi	
	pri Grosupljem	149
Lojze Kikelj	Ob izidu knjige POMNIKI NOB	
	občine Grosuplje	151
Mihael Glavan	Osemdeset let profesorja	
	Jožeta Gregoriča	153
France Adamič	Črtomir Zoreč	155
Ivan Sedej	80-lctnica slikarja Gabriela Humcka	157
Jakob Muller	Jubilej pesnika Franceta Lokarja	159
France Adamič	Bibliografija občine Grosuplje	163
	Založniški svet	171
Zbornik občine Grosuplje XV. ls>K8
7
Ob dvojnem jubileju
Na proslavi občinskega praznika, dne 29. oktobra 1968, smo se štirje člani sedanjega uredniškega odbora odločili, da bomo začeli izdajati Zbornik občine Grosuplje. Pretek/o je torej 20 let od prvega koraka do uspešnega jubilejnega trenutka, ko našim občanom in drugim bralcem pošiljamo 15. zvezek, jubilejno številko Zbornika občine Grosuplje.
Prvih sedem zbornikov je z družbeno pomočjo izdala skupina občanov, nadaljnjih osem zvezkov pa je izdala občinska konferenca SZDL. V 15 zvezkih je bilo natisnjeno 4015 strani in 461 prispevkov, od tega je bilo s tematiko narodnoosvobodilne borbe 86 člankov, iz občinskega gospodarstva in občinske kulture 89 člankov, iz književnosti, kulture, prosvete in znanosti 174 razprav, med razgledi in v kroniki pa 112 poročil. Doslej je sodelovalo 191 piscev, od tega je bilo 118 naših sedanjih in nekdanjih občanov, 73 piscev od drugod pa sodi med poznavalce naših materialnih in duhovnih razmer. Najmanj tri članke je objavilo 43 piscev, večina pa manj kot 3 članke, 15 avtorjev je sodelovalo v vsakem drugem zvezku, le 4pisci so objavljali v vsaki številki. Iz tega lahko sklepamo, da je bila večina piscev v vsaki številki nova, kar je povečalo vsebinsko pestrost, na drugi strani pa je bilo treba za vsak zvezek iskati nove sodelavce z novo tematiko. Z iskanjem novih sodelavcev, predvsem zaradi dopisovanja, sta imela glavni in odgovorni urednik, pa tudi posamezni člani uredniškega odbora, dovolj dela, ki ga ni moč ovrednotiti. Dokumentacija o tem je vložena v posebni omari Zgodovinskega arhiva Ljubljana, depo v Šmarju Sap.
Če ob 20-letnici naših skupnih prizadevanj primerjamo razloge za ustanovitev in izdajanje Zbornika občine Grosuplje z dosežki, lahko ugotovimo, da smo v vseh petnajstih zvezkih zapisovali gospodarske, kulturne in zgodovinske dogodke, ki povezujejo občinski prostor, delovne ljudi, krajane in občane, ki tu živijo in se borijo za preživetje in lepši jutrišnji dan. Objavljali smo zapise iz preteklosti in sedanjosti in skozi te nakazovali prihodnji razvoj. Zavedamo se, da bomo morali še marsikaj raziskati in objaviti, tudi v čast in slavo združenega dela. naše kulture in civilizacije, občine in zaslužnih ter znamenitih občanov, ki so v svojem času dosegli najvišje mesto v kulturi, gospodarstvu ali deželni in državni upravi. Naš občan je bil tudi France Prešeren, saj je dve ali tri leta nabiral učenost pri svojem stricu na Kopanju nad Račno. Naš občan je bil Žiga Višnjegorski. prvi avstrijski poslanik na turškem dvoru v Carigradu; Luka Dobrepoljski je bil superintendent dunajske univerze; Adam Ravbar s Kravjeka je bil med zmagovalci v bitki pri Sisku (1593); Franc Kutnar iz Šentvida pri Stični je bil knezoškof lavantinski; dr. Franc Kos je bil ravnatelj Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Lojze Piškurje bil predsednik Vrhovnega sodišča Slovenije, Tone Bole je bil predsednik Gospodarske zbornice Jugoslavije, Jože Gale je bil rektor Akademije za gledališče, film, radio in televizijo, Vinko Kastelic je predsednik Sodišča združenega dela Slovenije. Na seznamu imamo prek sto zaslužnih občanov, pesnikov in pisateljev, umetnikov, pedagogov in teologov, zdravnikov, športnikov, kmetov, županov, direktorjev, borcev in herojev ter drugih zanimivih in pomembnih ljudi.
Kljub vsem kadrovskim in materialnim težavam je prvo obdobje za nami, bralci in kritiki pa naj presodijo naše dosedanje delo. Medtem je dorasle/nov rodšolanih in izkušenih ljudi, ki prevzemajo odgovornost in zagotavljajo nadaljnje uspešno življenje Zbornika.
14. marca 1988
Uredniški odbor
DOGODKI IN PODOBE IZ NOB
POMNIKI NOB Predstavitev zbornika, dne 29. oktobra 1987
Edo Zgonc*
Na mizo, na knjižne police in v naše vitrine dobivamo našo težko pričakovano in težko pribojevano knjigo POMNIKI NOB.
To ni knjiga desetletja, temveč mnogo daljšega obdobja, ki bo slehernemu občanu in drugim interesentom približala v sliki in besedi izredno pomembno, bogato ter pestro obdobje naše slavne NOB na ozemlju naše občine. Številni natančni in preverjeni podatki, akcije, dogodki, ki so zapopadeni v tej knjigi, sodijo v sam vrh najpomembnejših in odločilnih mejnikov naše revolucije in narodnoosvobodilne vojne.
To je knjiga, spoštovani tovariši, kije s pomočjo vaših dragocenih podatkov in dela nastajala skozi ves povojni čas. Veliko sodelavcev je danes med nami, kar daje današnjemu dogodku še posebno težo, nekaj jih je ostalo iz opravičenih razlogov doma, nekaj pa jih na žalost ni več med nami. Lahl<o rečem, da ste s svojim sodelovanjem preko KRAJEVNIH KONFERENC ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV dosegli in izbojevali še eno pomembno zmago slovenskega naroda, zlasti mladih pokolenj.
Dobili smo knjigo, ki jo bomo z. veseljem in ponosom podarili našim prijateljem, poslovnim partnerjem in kot dragoceno nagrado na mnogih srečanjih, jubilejih, tekmovanjih, manifestacijah ...
To bo knjiga, po kateri bo zelo rad posegel mladi bralec, pedagog, delavec, upokojenec in za osvežitev spomina sleherni udeleženec NOB. Veliko sem razmišljal tudi o tem, ali naj se na današnji dan lotim naštevanja imen sodelavcev pri snovanju in nastanku knjige ali ne. Vest mije narekovala, da določene tovariše posebej omenim. Na vsak načinje rojstvo današnje knjige rezultat trdega in odgovornega dela mnogih tovarišev, ki ste tu med nami in o katerih sem že uvodoma govoril, vendar mi dovolite, da izpostavim tri, ki so vsak na svoj način prispevali veliko delo.
Najprej bi imenoval tovariša METODA JURČIČA, ki sije prvi zamislil in izdelal koncept za ta zbornik. Ta je bil vsebinsko zelo bogat in popestren s podatki, ki so bili za mnoge prava novost. To je bil tisti impulz za intenzivno zbiranje podatkov, slikovnega materiala in podobno. Zato mislim, da je zelo primerno, da se tovarišu METODU JURČIČU iskreno zahvalimo predvsem za njegovo pobudo in mnoge dragocene podatke.
Predvsem organizacijska plat pri pripravi knjige je bila v dobrih rokah tovariša LOJZETA KIKL.IA. Večkrat sem bil priča njegovemu delu, zato lahko trdim, daje uspel s trdno voljo, upornostjo in doslednostjo. V najbolj kritičnih okoliščinah gaje reševala znana zapotoška trma in poštenost. Tov. Lojze bi najbrž, o vseh teh zadevah lahko napisal najmanj tako debelo knjigo, kot je današnja. Skratka tovariš Lojze, prepričan sem, kot vsi tvoji sodelavci, da si opravil izredno veliko delo. Dovoli, da ti izrečem kratko, vendar nadvse iskreno besedico: HVALA.
Tretji nosilec, ki je sodeloval pri nastanku knjige in postavil piko na i, je naš znani pisec o NOB, tovariš RADKO POLIČ. Vedno sem z veliko gotovostjo prebiral njegove zapise. Kadarkoli je prevzel odgovornost, je pokazal svojo doslednost, natančnost, izredno svež spomin, veliko znanja in poseben posluh za lepo slovensko besedo. In ker je šla ta knjiga skozi roke tovariša Radka Poliča, ima še eno zagotovilo, da dobivamo na mize zelo kvalitetno delo, ki bo naš ponos, naša zgodovina, naša resnica.
Hvala, tovariš Radko.
* predsednik Občinske konference SZDL Grosuplje. Osnovna šola Vidcm-Dobrcpoljc
ZNOJILE '87
Bogo (lorjan*
Danes smo se zbrali krajani Znojil, občani Grosupljega in borci II. grupe odredov ter Cankarjeve brigade, da proslavimo velike obletnice naše revolucije in NOB. Zbrani smo ob tem prazničnem slavju trije, če ne štirje rodovi. Zato bomo obnavljali zgodovino NOB in revolucije samo toliko, da bomo lahko izluščili iz te preteklosti nekaj misli in ugotovitev, ki naj nam pomagajo pri iskanju odgovorov za današnjo rabo; pri osveščanju o času, katerega živimo, ko nam je spet hudo potrebna izkušenost in veliko znanja, izkušenost starejših rodov in znanje mladih. Udeleženci NOB se pri tem zavedamo, da naše izkušnje ne smejo postati breme ali ovira pri iskanju poti naprej, v razvoj, za boljši jutri.
Predvsem mi, stari borci, želimo, da bi mladost in sodobno znanje imeli tista krila, široko razpeta, ki nas bodo vse nosila v lepši dan tako zaneseno, odločno in hrabro, kot so nas nosila v upor, neusmiljen boj za pravice in svobodo našega naroda.
Nič zato, če mladi na vaši poti poletite naprej, pred in nad nami, če bo korak starejših pri tem zaostal, če bo naš pogled včasih celo nejeveren nad vašo drzno mislijo in hotenjem, srečali se bomo vedno znova in bomo skupaj, tako kot smo bili skupaj ob vseh preizkušnjah v preteklosti. Partizani in aktivisti naše revolucije si ob takih dnevih, kot je današnji, želimo osvežiti zavest, da smo tudi mi največ ustvarjali in ustvarili takrat, ko smo bili mladi, odločni in hrabri. Toda kot v časih naše mladosti je tudi danes vse odvisno predvsem od nekaterih vprašanj: ali je cilj pred
* Ljubljana, Yu 61000, Kidričeva 15; predsednik RK ZZB SR Slovenije.
nami dovolj jasen, ali so izkušnje i/, preteklosti / nami in na naši strani in ali gremo v korak Z delovnimi ljudmi!
Stisko in grosupeljsko okrožje OF, ustanovljeni leta 1941, sta temelj današnje občine Grosuplje. IO OF je tako že v začetku NOB postavil temelje današnji družbenopolitični skupnosti.
Grosupeljska občina se danes, tako kot se je ob svojem nastanku, vključuje v reševanje lastnih ter tudi vseh slovenskih težav. Grosupeljska in stiska četa na primer, nastali že jeseni 1941, sta predstavljali jedro štajerskega bataljona in tudi od tukaj so borci pohiteli preprečevat izseljevanje Slovencev s krško-brežiškega območja. Tako so vaši občani bili in so še danes prisotni pri reševanju vseh vprašanj našega razvoja.
Okrožja OF so delovala politično; organizirala so upor, delovala pa so obenem tudi kot ljudska oblast. Od prvih tednov po zasedbi Slovenije do poletja 1942, torej več kot leto dni, med ljudmi ni bilo čutiti nobene razdvojenosti glede vprašanja, ali smo za upor ali nc. Takrat je bila opredelitev za upor in za novo družbo soglasna. Vsi smo propad Jugoslavije in razkosanje Slovenije prebolevali kot nekaj najbolj ponižujočega za našo narodno zavest.
Razpoloženje, ki ga je med nas vnesel program OF, je bilo zato tako močno, vabljivo, ljudsko, da so bili celo tisti, ki so se bali novega, vključeni v masovno ljudsko gibanje za osvoboditev. Pritajen strah pred ljudskim pojmovanjem novega, pravičnega, družbe brez hlapcev in gospodarjev, posamezniki niso upali niti pokazati, tako velika je bila opredelitev naroda za upor in revolucijo.
Šele kasneje, na bajonetih italijanskih okupatorjev, po krvavih maščevalnih akcijah tuje vojske, tudi nad družinami partizanov in nad neoboroženim prebivalstvom, je bila nasilno izvršena razlika med ljudmi, je strah starih oblastnikov pred novim dobil domobransko-bclogardistično uniformo in puško, prilastil sije znamenje križa in ga zlorabil. Šele takrat so nekateri Slovenci postali izdajalci, tako da so orožje, ki so ga dobili od okupatorja, uporabili proti borcem za svobodo.
Organizatorji belogardizma so zato že med vojno oblikovali teorijo, kije še danes opravičilo za protijugoslovansko delovanje sovražne emigracije, teorijo o nelegitimnosti upora proti okupatorju. To je moč razumeti samo kot preživeli poskus obrambe starega družbenega reda, kot opravičevanje izdajstva lastnega naroda v njegovem boju za svobodo, opravičevanje okupacije, strahovanja nacifašistov in domobrancev proti Slovencem, ki so se borili za obstoj in svobodo.
Danes lahko taka razmišljanja — o nelegitimnosti ljudske oblasti — pomenijo le še čisto nasprotovanje že uveljavljenemu sistemu samoupravljanja, in sicer v času, ko hočemo doseči predvsem več boljšega samoupravljanja. To je naša osrednja skrb. Ne pa vprašanje, kako in zakaj je nastala socialistična Jugoslavija v tej vojni. O tem je zgodovina že rekla svojo zadnjo besedo.
Poudarim pa naj, da samoupravljanje najbolj ogrožamo sami. Ni nam nevarno obnavljanje meščanskih ideologij, antikomunizma. Naš družbeni sistem je dokončen, slabimo ga le z napakami in nedoslednostjo pri njegovem uresničevanju.
Zato se moramo zavedati, ko se danes spominjamo nastanka naše oblasti in njenega razvoja v samoupravno družbo, daje nujen bolj odločen spopad pri nas in tudi s tistimi silami v Jugoslaviji, ki nam nc morejo slediti pri razvoju samoupravljanja na sodobnih temeljih, ki zaradi lastne napačne razvojne politike ogrožajo naš celoten razvoj, ki zgrešeno presojajo, da bi jih iz težav reševala centralizirano urejena in birokratsko vodena država. Zato bomo morali bolj kot doslej prilagoditi dinamiko razvoja posameznih družbenopolitičnih skupnosti razvojnim sposobnostim vsake posebej.
Povečati moramo lastno odgovornost za naš razvoj. Bolj odločno se bomo morali boriti proti poskusom, da nam manj razvite družbenopolitične skupnosti vsiljujejo svoje razvojne modele.
Zato nam tudi samo preganjanje ali zapiranje tistih posameznikov in skupin, ki še danes drugače mislijo kot mi — upravljalci in občani — nc bo pomagalo iz težav, če si sami z boljšim delom ne bomo pomagali, če se ne bomo bolj odločno odprli novim, bolj sposobnim silam, ki pa so zavzete za samoupravni socializem v federativni jugoslovanski skupnosti.
Zbornik lltlfJM Grosuplje XV, 19KK
13
fovarišice in tovariši,
V vojaškem leksikonu Jugoslavije piše, da je bila prva slovenska brigada ustanovljena 5. aprila 1942. O njenem operativnem pomenu je tovariš Kardelj pisal vrhovnemu komandantu Titu že 23. aprila 1942. Tako smo se v Sloveniji zelo zgodaj odločili za brigadno obliko partizanskega vojskovanja. Čeprav smo to brigado kmalu za tem preimenovali v II. grupo odredov, je bila pa vendarle dokaz, da nismo, kljub težjim pogojem boja, v ničemer zaostajali za razvojem vojskovanja v drugih delih Jugoslavije. ,
To brigado bi imenovali lahko tudi kadrovsko brigado, kajti njeni borci so že z. velikimi izkušnjami sodelovali pri ustanavljanju in vodenju številnih, kasneje nastalih, novih in uglednih partizanskih enot. II. grupa odredov je potem, ko je že spomladi in poleti 1942 osvobodila velika področja na Dolenjskem, nato delovala kot operativna grupa še na Notranjskem in v Polhogra j-skih Dolomitih, z nekaterimi enotami prešla avgusta 1942 preko meje na Gorenjsko, nekaj dni /a tem pa še na Koroško in Štajersko.
Pet mesecev neprestanih bojev, na pohodu, ki bi tudi v današnjih razmerah predstavljal svojevrsten podvig, je skoraj 600 mladih fantov in deklet hotelo v celoti opraviti svojo nalogo: prenesti udarno obliko partizanskega osvobodilnega gibanja na Štajersko in Koroško, v dve slovenski pokrajini, kiju je Hitler že takrat formalno priključil rajhu.
Mladi fantje in dekleta iz teh vaših vasi so se tako borili in umirali na danes avstrijskem delu slovenske Koroške, na Pohorju, vse tja do meje s Hrvati, na Bizeljskcm. Z upornostjo in doslednostjo, po kateri poznamo naše borce in slovensko vodstvo NOB ter revolucije, seje za isti cilj, samo po drugi poti, borila tudi XIV. divizija. To je samo eden od dokazov, da nam je bil vedno najvišji cilj osvoboditev vseh Slovencev, združenih v eni, demokratično urejeni državni skupnosti narodov Jugoslavije.
Vprašam vas zato, kdo bi se lahko ob teh ugotovitvah še skliceval na poštenost ali na znanstveno objektivnost, če temu gibanju pripisuje, da je služilo nekim drugim, npr. kominternov-skim ciljem, da ni bilo slovensko in narodnoosvobodilno!? Prepričani smo, da ni potrebno, da
vedno znova dvomimo o značaju in ciljih NOE) in revolucije. Bolj odločno pa moramo vsi skupaj, mladi in stari, podvomiti o ciljih in nalogah tistih, ki ta vprašanja danes še vedno odpirajo! Trdim namreč, da je pri nas še preveč oklevanja in dvomov glede takih zelo odkritih pojavov nacionalizma in protikomunizma. Pri tem pa se te dogmatske in meščanske sile obnašajo tako, kot da nismo imeli X. kongresa ZKS, kjer smo se slovenski komunisti opredelili za sodobno demokratično družbo. In namesto da bi se vsi pošteno zavzemali za sproščanje novih sil zato, da iščemo rešitve za sedanje težave, nekateri neprestano zahtevajo, naj se vedno znova opredeljujemo proti nekaterim napakam iz preteklosti. Trdim zato, daje edini cilj takega nastopanja, da bi ustvarili neenotnost in razdvojenost v naših vrstah ter oslabili našo odločnost, da gremo naprej po samoupravni poti v socializem. Tovarišice in tovariši!
Veseli smo, da imamo na tem zborovanju zbrane tudi borce Cankarjeve, to je pete slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade. Tudi oni so ustvarjali zgodovino NOB in revolucije po vsej Dolenjski in Notranjski, ob koncu vojne pa še na Štajerskem in Koroškem. Dolgih 960 vojnih dni te slavne brigade, ki tudi z imenom simbolizira vso globino slovenske narodne in razredne zavesti, s tem pa tudi našo pripadnost jugoslovanski skupnosti narodov, o kateri je že Cankar imel preroško predstavo, je resnično borbena pot. Borci Cankarjeve brigade so ponosno nosili to ime. Mogoče niso vsi med njimi prebrali vsega Cankarja, poznali so ga le iz. osnovnošolskih čitank, vendar so vsi cankarjevci, tako kot tudi vsi slovenski partizani in aktivisti, čutili s Cankarjem. Globoko. Tako globoko, da so z. njegovo besedo in preroštvom združevali lastna hotenja in življenja v usodnih časih. Usodnih za posameznika in za naš narod. Trdim, da je to večje kulturno dejanje kot vsa današnja zaklinjanja posameznih publicistov in ljudi sumljivih ciljev na Cankarja in na slovensko kulturo.
Življenje te brigade je samo še eden od številnih dokazov o tem, kako težka je bila pot v našo svobodo. Vsak tretji danje brigada sodelovala v večji bitki, napadala je 62 utrjenih sovražnikovih postojank, sodelovala pri osvobajanju Ljubljane, nato pa v zadnjih bojih za osvoboditev Slovenije na Koroškem.
Brigada je tako v celoti izpolnila svoje narodno, revolucionarno in s tem tudi kulturno poslanstvo. Ta brigada, kije, tako kot številne druge naše borbene enote, nosila ime enega največjih sinov našega naroda, je bila samo še en dokaz, naše odgovornosti, ki smo jo z. uporom proti okupatorju prevzeli do vsega slovenskega naroda, do naše zgodovine. Trdno smo hoteli, da bi bila NOB nadaljevanje boja za uresničenje vsega tistega, kar smo hoteli Slovenci v svoji zgodovini in kar so izražali naši pesniki in pisatelji: svobodo, pravičnost, sožitje. Udeleženci NOB nismo časa med aprilom 1941 in majem 1945 nikoli izvzemali iz naše zgodovine kot čas, ki gaje v dosežkih in težavah treba pripisati stvariteljstvu samo štirih let in samo udeležencem NOB. Zavedali smo se, da so bila vsa naša hotenja in cilji že dolgo tega zapisani v delih naših kulturnih vclmož, naših narodnih buditeljev, naših predvojnih komunistov.
Samo tako smo lahko postali ljudsko in vsenarodno gibanje, lahko smo vedno znova črpali moč in zaupanje pri ljudeh, bili smo povezani s svetom, na vzhodu in zahodu smo premagovali sovraštvo do naših sosedov, bili smo tesno povezani v boju z. narodi Jugoslavije in samo tako smo po vojni ustvarjali neodvisno samoupravno socialistično Jugoslavijo.
Tovarišice in tovariši!
Na tej naši poti nam nikoli ni bilo lahko. Res pa je, da smo na težave hitro pozabljali in lepše spomine raje nosimo s seboj kot tiste žalostne. Tako bomo tudi jutri o današnjem dnevu ohranili predvsem tisto misel, kije povezana z uspehi. Kajti, ne da bi se tega dovolj zavedali, tudi danes doživljamo uspehe. Delamo, izvažamo, gradimo. Vsak dan smo boljši pri delu in bolj bogati za nova spoznanja. Pri tem naj nas izkušnje iz preteklosti samo hrabrijo pri bolj odločnem sprejemanju novega, pri našem hitrejšem opredeljevanju za vse tisto, kar nam v samoupravni družbi prinaša znanost in z. njo povezana mlada ustvarjalna misel.
Zbornik občine Grosuplje XV. I°KX
15
NA FRONTO
Janez Perovfek-Pe/ko*
Glavni štab jc obvestil 10. septembra 15. divizijo, da neposredno vodi Levstikovo brigado v rajonu Straža — Toplice — Soteska. Poleg tega je neposredno vodil vse odrede, ki so po kapitulaciji Italije izgubili svojo vlogo na svojem dotedanjem območju in se spreminjali v premične operativne enote ne glede na ozemlje. Seveda jc bila že tedaj na dlani domneva, da namerava glavni štab ustanoviti novo tretjo slovensko divizijo, kakor hitro bodo nove osnovne enote po organizaciji, številu borcev in oborožitvi dosegle moč, kije primerna brigadi.
Kutin Pehaček, prvi komandant IS. divizije
Tako moč jc najprej dosegla Levstikova brigada, ustanovljena 10. septembra v Dolenjskih Toplicah. Njeno organizacijsko jedro jc tvoril bivši Levstikov udarni bataljon. Ljubljanska brigada seje ustanovila 11. septembra na Golem. Njeno jedro jc tvoril 2. bataljon Šcrcerjevc udarne brigade. Največ, 1000 novih borcev jc prišlo iz Ljubljane. Veliko.sc jih je z. vlaki odpeljalo na Dolenjsko. Prav zato, ker so v tej brigadi prevladovali Ljubljančani, so dali brigadi ime »Ljubljanska« oziroma 10. SNOB. Bataljoni Zapadno-dolcnjskega odreda z. novinci so 14. septembra v Polomu pri Kočevju ustanovili 9. SNOB. Jedro te brigade jc bil bivši ZDO s 140 borci.
* Ljubljana, Yu 61000, Pod topoli 87; dipl. inž.agr.
Iz omenjenih treh brigad seje na ukaz glavnega štaba 14. septembra v Zdenski vasi formirala IX. divizija. Ob tej priliki je glavni štab določil zaporedno številko vsaki brigadi, tako da je Levstikova brigada postala osma SNOB, brigada iz. ZDO deveta SNOB in Ljubljanska deseta SNOB. Te številčne oznake so ostale do konca vojne, prav tako tudi pridevki Levstikova in Ljubljanska. Deveta brigada ni nikoli imela kakšnega posebnega pridevka.
Glavni štab je utemeljeval ustanovitev nove divizije z razlogom, da poveže vojaške enote, ki niso v sestavi divizij, v novo operativno enoto, ki bi bila sposobna samostojno delovati. Dotedanji odredi so po očiščenju okupatorja in kvislingov v notranjosti ozemlja opravili svojo nalogo ter postali operativne enote, ki niso bile več vezane na prejšnje ozemlje. Bodoče operacije prehajajo vedno bolj v tip regularne vojne, za katero je potrebna čimvečja povezanost in čim spretnejše vodenje bojnih enot. S formiranjem divizije so dobili močnejšo udarno silo združenih brigad, ki jo je bilo možno oborožiti tudi s topovi in ostalim težjim orožjem.
Za komandanta 18. divizije so imenovali znanega Rada Pchačka, nekdanjega komandanta Dolomitskega odreda, kije pripeljal dolomitsko četo začasno v okvir Levstikovega bataljona, sam pa je tedaj postal načelnik 15. divizije. Politični komisar 18. divizije je postal Ivan Hribar-.Janez, do tedaj namestnik političnega komisarja 14. divizije. Za namestnika komandama 18. divizije je glavni štab 16. septembra imenoval komandanta bivšega Zapadno-dolenjskega odreda Alojza Hostnika-.Iova, za namestnika političnega komisarja 18. divizije pa je 20. septembra imenoval Načeta Majcna-Tarasa. Glavni štab je še ukazal štabu divizije, naj takoj pristopi k formiranju specialnih enot divizije: topništva, motoriziranega oddelka, konjeniškega eskadrona, enote za zvezo in druge posebne službe.
Ker je bila 18. divizija ustanovljena v Zdenski vasi, je bilo moč sklepati, da bo njeno bojno polje med 14. in 15. divizijo. V 14. diviziji je bilo največ Notranjccv in Primorcev. Zato so se njene enote razporedile na Notranjsko ter v globino Slovenskega Primorja in Istre. Verjetno je tudi zato glavni štab 10. septembra napisal štabu 14. divizije: »Vaše operativno področje je Notranjska; na severu seže ta operativna cona do nemške meje, na zapadu do stare italijansko-jugoslovanskc meje, na vzhodu do črte Molnik — Grosuplje — Ilova gora — Ponikve — vrh Male gore — vas Mala Gora — Trnovcc — Mačkovcc — Rajndol — Muha vas (vse vključno). Operativna cona 15. divizije je bila od navedene črte pa vse do reke Save, severnega pobočja Gorjancev in hrvaške meje. V 15. diviziji jc bilo največ Bclokranjccv, Dolenjcev pa tudi Štajercev. Njene brigade so se tudi prej največkrat bojevale na tem ozemlju. Zato je bilo njeno operativno območje prav tako smotrno določeno.
Prostor za novo, 18. divizijo, seje torej po tej logiki razporejanja odpiral po razmejitveni črti med conama 14. in 15. divizije tako, da se jc 18. divizija iz Zdenskc vasi povsem približala Ljubljani in pridobila nekaj ozemlja na svojem desnem krilu od 15. divizije in nekaj na svojem levem krilu od 14. divizije. Točneje jc glavni štab določil območje 16. septembra, in sicer na vzhodu ob 15. diviziji do črte Kresnice — Višnja Gora — Zvirčc (izključno); na jugozahodu pa ob 14. diviziji Planina — Velike Bloke — Nova vas (izključno). Zaprla naj bi poti sovražniku iz Ljubljane, Vrhnike in Logatca. Kasneje so se ta operativna območja ustrezno razpotegnila vse do reke Kolpe oziroma do hrvaške meje. Na ta načinje prišla v območje 18. divizije cela Kočevska in Suha krajina do Ljubljane. Ta osnovna razporeditev treh divizij jc 18. divizijo usodno povezala s Kočevsko, Suho krajino, Ljubljano in Gorskim kotarjem na Hrvaškem. Ta operativna cona jc bila obenem najtežja zaradi dejavnikov, ki so na tem območju nastopali v določenih obdobjih. Hitler jc na primer določil glavno smer prodora velike nemške ofenzive v Ljubljanski pokrajini ravno po vsej dolžini operativne cone 18. divizije, od Broda na Kolpi do Ljubljane. V tej coni so med vojno vladale izredno slabe gospodarske in politične razmere, ki so se proti koncu vojne vedno bolj slabšale in zaostrovale.
Od ustanovitve pa vse do konca zime 1945. leta jc imela 18. divizija samo tri brigade, medtem koje imela 14. divizija po kapitulaciji Italije 6 in 15. divizija tri nove brigade. Njihove stare brigade so pritegnile mnogo več novih borcev kot nastajajoče brigade 18. divizije.
Glavni štab jc dal novoustanovljeni 18. diviziji že 15. septembra ustni nalog, da iz svojih enot izbere skupaj z novim štabom Dolomitskega odreda 100 do 120 starih borcev, predvsem Dolomitčanov, in z njimi ustvari jedro novega Dolomitskega odreda. Borce sta izbirala koman-
Zbornik nhcinc < irnsupljc XV. 1988
17
dant Dolomitskega odreda Rudolf Hribcrnik-Svarun in politični komisar odreda Anton Dragar-Ncdcljko, ob popolnem razumevanju in podpori Rada Pehačka. Politični komisar odreda je bil levstikovec, pravtako pa tudi Nace Klemcnčič-Boltc, kije postal komandant bataljona v novem odredu. V Zdcnski vasi so torej izbrali 70 borcev večinoma iz Levstikove brigade. Nekateri so se izmikali odhodu v Dolomite. Na dolgi in naporni poti je obstalo zaradi bolezni in žuljev več kot 10 borcev, tako da jih je prišlo v Dolomite manj kot 60. Levstikova brigada je zato takrat štela 400 borcev.
Iz glavnega štaba NOV in PO Slovenije so prav tako 14. septembra poslali posebno dnevno povelje, ki izreka zahvalo vsem partizanom in partizankam, komandirjem in političnim komisarjem raznih enot, med njimi tudi bataljona Frana Levstika, ker so s svojo borbeno pripravljenostjo, sposobnostjo in samoiniciativnostjo omogočili razorožitev treh italijanskih divizij, se sami oborožili z najmodernejšim orožjem in osvobodili razen Ljubljane vso Ljubljansko pokrajino in vso Istro razen Trsta.
Komandant divizije Rado Pehaček je 16. septembra ukazal,da morajo komandanti brigad do osme ure poslati podatke o številu borcev, seznam vsega orožja in razstreliva, seznam prevoznih in prenosnih sredstev s številom konj in mul, stanje opreme in obutve ter količine razpoložljive hrane. V istem poročilu naj tudi ocenijo zdravje in moralo med borci ter vse spremembe v brigadah. Nobeno od teh poročil ni ohranjeno, pač pa govori kronika Levstikove brigade, da je imela brigada dva tovornjaka, osebni avtomobil ter motorno kolo. Štabu divizije, kije šele v formiranju, naj vsaka brigada pošlje po štiri kurirje, bodisi na konju ali na kolesu. Levstikova brigada mora v divizijsko intendanco poslati svojega intendanta Franca Bončo-Francija; pomočnika divizijskega intendanta naj izbere 9. brigada, prav tako tudi kuharico. Intendanta štabne patrulje bo poslala 10. brigada, komandirja pa 9. brigada. Od brigad je zahteval pet najboljših jahalnih konj z opremo ter dva tovorna konja. Levstikova brigada je morala poslati telefonsko centralo, ostali dve pa telefonske aparate. Vse našteto je moralo biti v štabu 18. divizije do desete ure 17. septembra.
22. septembra 1943 piše glavni štab v poročilu vrhovnemu štabu med drugim tudi tole: »... V Ljubljanski pokrajini organiziramo lil. divizijo iz. treh novih brigad. To so VIII. udarna brigada Fran Levstik (razvila seje iz Levstikovega bataljona 120 mož), IX. udarna brigada (iz za-padnodolcnjskcga odreda 140 mož) in udarna brigada .ljubljanska'«. V nadaljevanju poročilo ponovno omenja ustanovitev tretje divizije in pri Levstikovi brigadi ponovi pridevek udarna, pri ostalih dveh pa ga opusti.
17. septembra je glavni štab ukazal vsem divizijam, da morajo organizirati tečaje za dese-tarje in vodnike. V Zdcnski vasi so nove borce Levstikove brigade vsak dan vztrajno privajali na orožje in opremo. Predvsem so jih učili streljati s puškami, mitraljezi in minometi.
Preden so brigade zapustile Zdcnsko vas, so sklicali v štab divizije vse štabe brigad. Avgust Vovk-.Iurče se tega sestanka spominja takole:
»Po več uspelih akcijah Levstikove brigade so 20. septembra tudi mene in Perovška poklicali v štab divizije skupaj z. ostalimi komandanti in političnimi komisarji brigad zaradi poročanja in sprejetja novih borbenih nalog oziroma dogovora za nadaljnje akcije brigad. Na tem sestanku je bil prisoten tudi politični komisar glavnega štaba Boris Kraigher. Med nalogami za Levstikovo brigado je bila tudi ta, da napade sovražno postojanko sv. Urh. Znano mije bilo, da seje moral bataljon Cankarjeve brigade v napadu na sv. Urha s precejšnjimi žrtvami umakniti in odstopiti od nadaljnjih napadov. Po napadu seje sovražna postojanka sv. Urh močno utrdila. Na podlagi takšnih podatkov sem za akcijo predlagal celo Levstikovo brigado, ki bi jo okrepili še ženim bataljonom iz kake druge brigade. Na ta način bi preprečili, da bi belogardistom prišli na pomoč iz, Ljubljane ali iz sovražnikovih postojank.
Levstikova brigada seje po nekajdnevnem urjenju in opremljanju v Zdcnski vasi začela
premikati na fronto pred Ljubljano ter tamkaj od Cankarjeve brigade prevzemati položaje. Njena naloga je bila, da blokira Ljubljano z jugovzhodne strani, zlasti pa cesti Ljubljana—Novo mesto in Ljubljana—Kočevje. Glavni štab je ukazal štabu 18. divizije, da se morajo njene enote povezati s Cankarjevo brigado, kar je storila Levstikova brigada. Preprečiti je treba vsak po-
skus, da bi se Nemci usidrali na Golovcu. Toda Nemci so se medtem tamkaj že utrdili. Pošiljali so zelo močne patrulje celo na Orle.
Levstikova brigada je zapustila Zdcnsko vas 18. septembra ponoči. Prvi bataljon seje premaknil na Pijavo Gorico, drugi 19. septembra v Škofljico, tretji pa je zasedel Podgorico, Polico in Spodnjo Slivnico pri Grosupljem; štab brigade seje naselil v Ponovi vasi pri Grosupljem. Lnote Levstikove brigade, ki so se premeščale na nove položaje, so na svoji desni strani videle dogorevajoči boštanjski grad, ki gaje zažgala Cankarjeva brigada 13. septembra v bojih s tamkajšnjo belogardistično postojanko. Cankarjeva brigada se je umaknila na vzhod do Višnje Gore. Ob premiku je Levstikovo brigado dosegla vest, da je 19. septembra padla belogardistična postojanka na turjaškem gradu.
Hajko Tanaskovii; prvi komandant 7. korpusa
Topništvo so izpred turjaškega gradu premestili 20. septembra v Ponikve in Zdcnsko vas. Tako je štab 18. divizije lahko formiral svojo specialno topniško enoto, kot mu je velel glavni štab 16. septembra. Posamezne topove je bilo treba še opremiti z manjkajočimi deli. Zato je štab 28. divizije prosil 25. septembra glavni štab za merilne naprave pri težkih minometih, rezervne dele za havbico 149 mm in 100 mm ter tablice za merjenja za gorski top 75 mm.
Tiste dni so Levstikovi brigadi dodelili baterijo dveh topov 75 mm, s katerimi bi še bolj varno zaprla glavno cesto Ljubljana—Škofljica. Tako so končno tudi levstikovci prišli do svojih topov. Sploh so bili levstikovci, kot vemo, močno povezani z razvojem topništva slovenske NOB. Zato nikar ne pozabimo tudi levstikovca Jožeta Kož.arja-Prajcrja, s prvim partizanskim imenom Srcčko-Pctruška. Zgodovina topništva NOB Slovenije je zabeležila, da je še kot borec ZDO odšel maja 1942 domov na Turjak ter začel delati pri kovaču Šuštcršiču prvi partizanski top. Pomagal mu je Vinccnc Drobnič-Ccnc in kolar Gale. Poskusi so pokazali, da top ni uporaben. Jože Kožarje preko Roške in Jurčctovcčctc prišel v.sestav Levstikovega bataljona. Lahko si mislimo, kako je bil navdušen, ko je s Hrvaškega pomagal pripeljati topove za NOV Slovenije.
Za komandirja topovske baterije Levstikove brigade so imenovali 21. septembra topniškega podporočnika bivše jugoslovanske vojske Jožeta Zobca, doma iz Blata pri Ribnici. Po poklicu geometer je bil zaposlen pri podjetju »Saici« v Kočevju, kjer jc doživel kapitulacijo Italije.
Zbornik občine Grosuplje XV. I»K8
19
Komanda mesta Kočevje mu je naročila, naj zbere in uredi zapuščene topove. Šel je na Malo goro in v Stari log, kjer so ležali topovi. Tam je dobil od italijanskega poročnika lepo obleko in krasnega konja, ki ga tudi štabu Levstikove brigade ni hotel odstopiti, čeprav so to zahtevali od njega. Konjev je bilo sicer dosti in kmetje so jih odpeljali na svoje domove.
Med topovi so bili tudi poljski 100 m m zdolgimi cevmi, toda vse je bilo razmetano in povsod je kaj manjkalo. Zobec je bil pri delu popolnoma samostojen, ker so mu vsi zaupali. Končno je le izpopolnil dva topova in našel potrebne topničarje, ki so se strokovno usposobili še v starojugoslovanski vojski. Najprej so dobili povelje, da morajo brž na Bloke. Kolesa niso imela zavor in v klancih pri Strmcu, nedaleč od Velikih Lašč, je šlo brezglavo hitro navzdol. Dva borca sta se tako potolkla, da sta morala v bolnišnico. Na Blokah so prespali, potem pa so morali spet hitro nazaj, oblegat turjaški grad.
Na Turjaku so postavili topove tam, kjer je zdaj gostilna, in začeli že ponoči grad obstreljevati kar z neposrednim merjenjem. Napadalo je 7 topov 75 mm, havbica 100 mm in dva težka minometa. Streljali so že pet dni, a zidov niso mogli porušiti. Z eno granato so zadeli skladišče streliva, da je zletelo v zrak. Uspeli so zažgati podstrešje in ga deloma porušiti. Ves grad seje dušil v dimu in prahu, tako da je postajalo bivanje belogardistom nemogoče. Ni bilo več moč dihati. V takem vzdušju je pripeljal 18. septembra topniški podporočnik stare jugoslovanske vojske Stanko Prodnik iz Šentjerneja havbico 149 mm. Ta je prebila grajski zid že po sedmi granati; po 32 granatah pa je v gradu zazijala ogromna odprtina, skozi katero so potem borci jurišali z bombami. Tudi topničarji so se tedaj za njimi spustili v juriš in na topove kar pozabili.
Levstikova brigada je torej imela topove in topničarje, ki so pod vodstvom komandirja Jožeta Zobca sodelovali pri obleganju turjaškega gradu. Zato so topničarji Levstikove brigade s ponosom pripovedovali, kako so tudi oni pripomogli, da so se belogardisti na Turjaku vdali.
Baterija topov Levstikove brigade se je najprej nastanila pod kozolcem v bližini cerkvice sv. Antona pri Zdcnski vasi. Tam so se malo urili, sušili smodnik, prilagajali naboje. Potem so šli s topovi v Šmarje in se za kak dan nastanili v župnišču. Mimogrede so v tovarni motvoza na Grosupljem en top popravili. Iz Šmarja je šla baterija na hribček Zalog pri Škofljici, kjer se jih kmetje še danes spominjajo: »Topova so razmcstili pri Žnidarjcvi domačiji, daleč stran drug od drugega. Pod kozolcem so imeli privezane mule in konje, od katerih je bila pet let stara kobila vredna vsega občudovanja. Nihče je ni mogel ugnati. Eh, bi ji že dali vetra, če bi morala orati tukajšnje ilovnate njive.«
Glavni štab Slovenije je do 3. oktobra neposredno vodil vse tri divizije na Dolenjskem in Notranjskem. Na ta dan pa je vse enote 14., 15. in 18. divizije združil v 7. korpus NOB in PO Jugoslavije pod poveljstvom komandanta Rajka Tanaskoviča in političnega komisarja Jožeta Brileja-Bolka. Novoustanovljeni štab 7. korpusa je 9. oktobra izdal povelje, naj vse njegove enote na Dolenjskem in Notranjskem preidejo v ofenzivo. Na ta način se je glavni štab razbremenil velikanskega dela z vojsko na osvobojenem ozemlju in obrambnimi ukrepi ter se je lahko veliko bolj posvetil problemom NOV in PO v vseh pokrajinah Slovenije, zlasti še posebnemu razvoju dogodkov na Primorskem, kjer je sovražnik najprej začel prehajati v ofenzivo.
/.bornik občine Grosuplje, XV, 1988
21
kultura v nob — leto 1943
Utrinki s septembrsko-oktobrske kulturne dejavnosti na območju okrožja OF Grosuplje
Cvetko Bucikovič*
Oris kulturne dejavnosti v tem kratkem in nenavadnem, pa tudi nekoliko odmaknjenem času, ne more biti popoln; v drobnih, a izvirno dokumentiranih odtenkih pa ga vendarle vsaj delno ponazorimo. Zapis naj bi prikazal, kako veliko potrebo so čutili partizani, terenski delavci in somišljeniki narodnoosvobodilnega upora, da bi izrazili svoja miselna in čustvena doživetja z umetniško, zlasti govorno in glasbeno govorico. Danes mladi ljudje še komaj doumejo, s kakšnim zaletom in navdušenjem je takratna mladina pod vodstvom KP.I dokazovala svojo vero v svetlejšo in lepšo narodovo prihodnost. Navzlic premočnemu sovražniku, nemškemu naci-fašizmu, ki je strahovaje privabljal v svoj tabor tudi Slovence in so se pod njegovim vodstvom organizirali v domobranske vojaške enote ter z generalom Rupnikom na čelu prisegali zmagi nemškega orožja, je velika večina Slovencev sledila klicu OF in se opredelila za vsesplošni ljudski upor. Sredstva za ta upor pa so bila različna; v prvi vrsti vojaška, saj se nacionalna in socialna revolucija v pogojih narodovega obstoja ne odvija s parolami in dogovarjanjem, ampak Z orožjem. Orožje pa morajo uporabljati neustrašni in pogumni vojaki, ki se zavedajo, za kaj žrtvujejo svoja življenja; biti morajo idejno pa tudi kulturno osveščeni. Prav za slednjo komponento narodove zavesti in ponosa so vedeli tudi drugi opazovalci narodnoosvobodilnega gibanja v Jugoslaviji. Kako bi sicer uradni ameriški delegat Vučinič na prvem plenumu kulturnih delavcev v Semiču (5. 1. 1944) izjavil, daje narod, ki se bori enako srčno s knjigo kot s puško v roki, nepremagljiv. Ta vizionarska napoved se je v primeru boja jugoslovanskih narodov uresničila.
Za kulturno delovanje v vojnih razmerah so bili potrebni nekateri osnovni pogoji. Ti so nastopili v začetku septembra 1943, ko je 8. dan tega meseca kapitulirala fašistična Italija. Skromni zarodki kulturne dejavnosti so se pojavili v obliki razprav in petja ob tabornem ognju že pred tem. Prave korenine tega prizadevanja pa so pognale šele, ko so na osvobojeno ozemlje prišli že priznani umetniki, pisatelji, poeti, glasbeniki, dramatiki ter likovni in plesni umetniki. Njihovo delovanje je bilo odvisno od vojaških razmer. V času nemških ofenziv ali hajk, kot so takim požiganjem domov in pobijanjem domoljubov rekli partizani, kulturno delo ni bilo mogoče. Kulturniki so tedaj prijeli za puško in so se enakopravno borili z borci-sotovariši. Vojaško vodstvo jih je razvrstilo v stare in novo nastale bataljone, brigade in divizije. Po kulturnem delovanju so bile znane v tem času na Dolenjskem in Notranjskem predvsem 14., 15. in 18. divizija.
V 14. diviziji so delovali pesnik Karel Dcstovnik-Kajuh kot vodja skupine, glasbenik Sve-tozar Marolt-Spik, likovnik Janez Wciss-Belač, recitator Savo Vrtačnik-Krn in baletna plesalka Marta Paulin-Brina, v 15. diviziji pa Matej Bor kot vodja skupine, pevki Bogdana in Nada Stritar, glasbenik Franci Šturm in režiser Zvone Šintič.
Kulturna skupina 14. divizije je na področju okrožnega odbora OF Grosuplje menda prvič in zadnjič nastopila 16. septembra 1943 v Sokolskem domu na Grosupljem s sporedom, pri katerem so, po takratni praksi mitingov, uvodoma zapeli državno in slovensko himno, politični govor je imel komisar divizije ali Kajuh, ki je tudi recitiral, Marolt-Spik je vodil pevske točke. Brina je plesala. V skupino so kasneje prišli še drugi kulturniki. Tako sta bila nekaj časa njena člana Rusa Tamara in Mihajlo, novinar Ladislav Kiauta ter igralca in recitatorja Vladoša Sim-čičeva in Jože Tiran. Skupina je pripravila veliko mitingov po Dolenjskem, Notranjskem in po 6. januarju 1944 na poti na Štajersko.
* Ljubljana, Yu 61000, Šišenska 2; profesor glasbe, publicist.
22
Cvetke Buclknvič
6. oktobra 1943 je priredila kulturna ekipa X. Levstikove brigade miting v ljudski šoli v Šmarju. Spored je ohranjen. V tej brigadi je deloval glasbenik Janez Kuhar. Pod njegovim vodstvom je lepo napredoval štiriglasni moški pevski zbor; ta je zapel slovensko narodno himno, Janez, kranjski Janez po ljudskem napevu, koračnico levstikovcev, ki jo je U glasbil Kuhar, Mi mladi proleteri, Frizkulturni marš in ob zaključku državno himno Hej, Slovani. Govoril je politični komisar 8. brigade, domačin Janez Perovšck-Pclko, partizansko romanco je deklamiral tov. Grbec, o peti koloni na osvobojenem ozemlju je spregovoril Miha Brecelj. Poslušalec je najbolj ogrel zborovodja in harmonikar Janez Kuhar. Med drugim je na kromatično harmoniko zaigral venček ruskih narodnih pesmi, Molitev za ruski narod, skladbo Pesnik in kmet ter s harmonikarjem Robijem Detorencom Kromatični valček, Muzikalnega klovna in Fibihovo Triglavsko koračnico; umetne in virtuozne skladbe sta izvajala dovršeno. V splošnem je bil ves spored za tiste čase dobro pripravljen in solidno izveden. Štiriglasni a capclla pevski zbor je bil prvi te vrste v partizanski enoti; zanj je prirejal, harmonizira! in tudi komponiral pesmi Janez Kuhar.
Nekaj dni po tem nastopu v Šmarju je priredila 8. Levstikova brigada ob sodelovanju grosupeljskega Okrožnega odbora podoben miting, sedaj v dvorani Sokolskega doma na Grosupljem. Spored, kije ohranjen, jc bil še bolj pester in širše zasnovan kot šmarski; točen dan nastopa ni naveden, predvidoma je bil še v prvi polovici oktobra. Začeli so ga pevci iz 8. brigade z Jenkovo himno Naprej. Politični govor je imel predsednik komisije za izgradnjo ljudske oblasti, član Okrožja Cene Perovšek, Janezov brat. (Pripomnim naj, daje bila v partizanih vsa Perovškova družina: mati, Jaka, France in sestra Pcpca, poleg prej imenovanih). Po govoru je nastopil pevski zbor mladenk (na sporedu je pomotoma imenovan mladinski zbor). Vodil gaje Cvetko Bud-kovič. Ob spremljavi violine je enoglasno in dvoglasno zapel dve pesmi: Slovenci kremeniti in Bratje, le k soncu, svobodi. Prireditev jc bila v času, ko so se iz. italijanskih taborišč vračali domov interniranci. O grozotah bivanja na Rabu, kjer jc pomrlo veliko slovenskih jetnikov, največ od gladu, popolne fizične izčrpanosti in bolezni, sta na mitingu pripovedovala svoja doživetja tovariša Rupert in Brecelj. Tudi sam sem bil interniran v treh italijanskih taboriščih (Gonars, Visco, Monigo pri Trevisu), zato sem tem bolj razumel njuno pripoved in nečloveško trpljenje. V nadaljevanju sporeda se je predstavil dobro vpet štiriglasni moški pevski zbor; pod Kuharjc-vim vodstvom jc zapel štiri pesmi: 1 lej, brigade, Koračnico levstikovcev. Mi smo mladi proleteri in Fizkulturni marš. Mladi Jože Bavdck z Grosupljega jc nato zaigral na harmoniko slovensko narodno pesem Moj očka 'ma konjička dva. Dobra pevka in ljubiteljska dramska igralka Pepca Berginc je recitirala pesem Kri v plamenih.
Zbornik »Mine Grosuplje XV. |«KX
23
s v o r o a i
Mitingu   TIII iavntikova brl*-»d«      aoladovanjam Oroo*pl jsk»*8 n*toa*okroanaca od»or«,kl se vrftl t dvorani ooJtol»k»g» dona t (Hrs» suBljal}
X. » Napr*.1 tnetovc ali.v* -poje »bor viii brigad* 2.) Politi oni gavor »ovori tov. On«
J. ) Ha, Slovonol zu^K'w^*v''' Bi«tj. 1* k «mmh »»otada. Poj« pionira ki »bor - ""/-
4. ) Zlvljanj« n» Bita m frrorl tor. Hup«rt
5. ) Otok Buta - iT"ffrtT - govori tov. Braoolj
6. ) Brigada .
Koracalo* i*rutlkaTc*v
El »dadl proleteri %oje Bbor BrlgB(„
»tokuitorni nurs /
/ v. v
7. ) Maj ockn Ima konjička dva - na harm. Ig*" ton J« Bardak 8) I Kri v plamonih - rao. tov. Mas« Berglna v
9.) A/Oaletom - »Ma lina" • dtUu, pionir S.>b*»i« loj Molitev «a ruakA narod - Cajlcovakl     i«*' tov/Khtor V
loj lolitav »a ruagi narod - CaJitoVBid J tki Pomladno prebujata Jo - Bach - j Mor ti J sv kolo -
i/0«-3-*tovsft Toa droga o* aaklato. tov. Brodnik I. *-*U^ •BuAn-'o«- in • Partisanaka mbb po jo tonski »borCn* (=hBry tov. Budkcvib
Meetljev kolo
M
li) Bobna j o bobna J o kol m h L Ha to j Bor - toki. Tov. PoVh
14) Ž^tf^tToak -   / » * T flaejan rad«              / »"loranao
15) Hoj Slovani poj« brlgodnl »bor.
Na sporedu so bile tudi pesmi učiteljice, aktivistke in borke za ženske pravice Anice Galc-tovc, ki so jo umorili belogardisti pri sv. Urhu nad Ljubljano. Njeno pesem Ne mine je dcklami-ral pionir Stanko Jancžič, Vse drugače dekleta pa Tine Brodnik. Janez Kuharje na kromatični harmoniki zaigral Cajkovskcga skladbo Molitev za ruski narod, Bachovo Pomladno prebujenje in Montijev Cz.ardas (ne kolo, kot je navedeno v sporedu). Kozinovo Budnico (Vstani, mladina), o kateri bo še govor, je predstavil ob spremljavi violine zbor mladenk. Partizan Polh je deklamira! Mateja Bora pesem Bobnajo, bobnajo kolesa. S Kuharjem je bil v brigadi tudi sposoben harmonikar Delorcnco; v duetu sla zaigrala Češko koračnico in Kromatični valček. Za zaključek je zapel brigadni zbor skladbo V gosjem redu in himno Hej, Slovani. — Vse zahtevne (očke so bile solidno, nekatere tudi umetniško izvedene. Grosupeljčani so strme občudovali izvajalec in jim dajali z, navdušenim ploskanjem zasluženo priznanje.
V 18. diviziji so skrbeli za kulturo skladatelja Marjan Kozina, Bojan Adamič in vodja skupine, pesnik Tone Seliškar. V Sokolskem domu na Grosupljem sta v drugi polovici oktobra 1943 priredila miting Okrožni odbor OF in mladinska organizacija. Govoril je sekretar Okrožja Grosuplje Prane Kimovec-Ziga. Spored ni ohranjen, pač pa se kot udeleženec mitinga živo spominjam, da jc Žiga vzpodbudno govoril o narodnoosvobodilnem gibanju inje vaščane rotil, naj ob morebitnem vdoru nemških okupatorjev Nemcem ne izdajajo pripadnikov in somišljenikov OF. Sledil je kulturni spored, v katerem so sodelovali člani kulturne ekipe 18. divizije, reci-
tatorji in domači pevski zbor mladenk. Z violino v rokah gaje spremljal in mu dirigiral domačin Cvetko Budkovič. Predstavil je znane narodne in takrat veliko pete partizanske in revolucionarne pesmi 1 Icj, brigade, Bratje, le k soncu, svobodi, Kosec koso brusi, Slovenci kremeniti, Na oknu glej obrazek bled, Stoji tam v gori partizan. Zboru so povsem slučajno, spontano in brez vsakih vaj za odrom pomagali kulturniki iz 18. divizije. Zlasti je uspela Partizanska ali Vsi v partizane po ruski pesmi Krasnoflotcv, na besedilo Mitje Ribičiča. Zadnja kitica te pesmi se glasi: »Iz krvi rdeče mladih partizanov / vzklije roža svobode«.
Janez Kuhar
Po končanem mitingu sem skladatelja Marjana Kozino povabil na svoj dom. Ob spremljavi klavirja mije ognjevito in ritmično ostro interpretiral svojo Budnico: Vstani, mladina, in stoj kakor hrast / naj puška stoji ti ob strani / Čuvaj to mlado slovensko nam rast / katero teptajo sovragi /. Skladatelj je o nastanku Budnice pripovedoval, da je na nekem mladinskem sestanku na Turjaku poleg njega sedela Majda, majhno dekle močne postave, z. dobrodušnim obrazom in prijaznimi očmi ter tihega in mirnega značaja. »Človek ji na prvi pogled ne bi prisodil, da zna streljati s puško, ki kar ni sodila k njenemu obrazu. Na koncu pogovorov,« pripoveduje Kozina, »mi je malo obotavljajoče zaupala, da morda le ne bo tako težko s teksti za pesmi, kakor tožim jaz. Ona sama, na primer, tudi včasih zagreši kako pesem. Takih pesnikov bi se nemara našlo Se kaj. Prebrala mi je nekaj svojih verzov. Preprosti, neizdelani in tehnično pomanjkljivi, toda polni iskrenega navdušenja in resnično občuteni. Iskren poziv slovenski mladini, naj brani svojo zemljo, meje takoj navdušil. Pesem sem kmalu uglasbil in pogosto sojo izvajali na mitingih. Veliko sojo peli partizanski zbori.« Nastala je septembra 1943 pod Turjakom na besedilo Majde Sile, narodne herojke. Silčcva je bila sekretarka SKO.I inje 14. julija 1944 padla pri Težkih vodah na Dolenjskem, v 22. letu starosti.
Znano jc, daje Kozina zelo rad komponiral za najmlajše, za pionirje. Kak teden pred veliko nemško ofenzivo jc na Spodnji Slivnici pri Grosupljem, kjer se je zadrževala IX. divizija, pripravljal za tisk znane narodne in partizanske pesmi. Tu je imel priložnost pokazati tudi svoje pedagoške sposobnosti. Tovarišica, odgovorna za pionirje, mu je sporočila, da želijo njeni malčki nastopiti na mitingu s kakšno novo partizansko pesmijo. »Bili so nemirni kot škrateljčki in pri pogajanju za izvedbo nove pesmi zelo izbirčni. Sijaj, sijaj sončece da je preveč navadna.
Zbornik občine Grosuplje XV. 1988
25
Francije predlagal kakšno pionirsko; Lenčka mu jc zabrusila, da tc ni. Šinila mi je v glavo misel,« pripoveduje Kozina, »da bi sam napisal pesem in to predlagal razgretim glavicam; ali si niso mogli predstaviti, da se pesem sploh da ,napraviti', ali pa sem se jim zdel premalo obetajoč. Francije predlagal, naj se začne z Mi smo slovenski pionirji, drugi so bili mnenja, naj bo pesem za korakati, kar jih moram tudi naučiti. Ko smo se vse domenili, smo ugotovili, da nimamo besedila.« Ker pesnika Toneta Seliškarja, vodje kulturne ekipe, ni bilo na Slivnici pri Grosupljem — miting pa jc bil že čez dva dni, je Kozina na nekem skednju sam napisal besedilo, zelo slabo, a rimalo seje. Pesem je imenoval Slovenski pionirji: Mi smo slovenski pionirji / najmlajši borci, / borci za prostost / .... Skladatelj pripoveduje o izvedbi te pesmi takole: »Ob zvokih moje harmonike so kot zadnja točka prikorakali na oder pionirčki, vsi z levo nogo naprej, kot sem jih naučil. Samo o tem, katera jc leva noga, so bila mnenja deljena, pa tudi peli so nekako počasi. To pa nič ne dć! Glavno je, da so jim zadovoljno sijale oči ob prvem njihovem nastopu,« je zaključil svojo dogodivščino odlični skladatelj, »malo manj uspešni pedagog« in z bujno domišljijo obdarjeni pripovednik — Marjan Kozina.
Ko bi vsi skladatelji in prireditelji tako živo opisovali kulturne prireditve v času narodnoosvobodilnega boja, kot sta jih Kozina in pozneje tudi Pahor, bi imeli še večji vpogled v to zanimivo obdobje naše zgodovine. Tako pa se moramo s tem, kar je napisanega, zadovoljiti. Vsakega, tudi najmanjšega dopolnila, bomo zelo veseli.
Pripomnim naj še, da so gojili podobne prireditve ali mitinge tudi po drugih okrožjih in v vojaških enotah. Tako so razvili v sosednjem stiškem okrožju, s katerim seje grosupeljsko združilo sredi novembra 1943, zelo živahno kulturno dejavnost. Po kapitulaciji Italije so na primer v Ivančni gorici, kjer jc bila v Rojčcvi hiši komanda mesta, prirejali mitinge v Sokolskcm domu. Sporedi so bili podobni kot drugod po Sloveniji, njihova kvaliteta je bila odvisna od kulturne razgledanosti in znanja izvajalcev. Na področju stiškega okrožja seje precej zadrževala — poleg drugih — Gubčcva brigada, in povsem razumljivo jc, da so v tem primeru priredili miting z borci te brigade. Govorniki, dcklamatorji, pevci in harmonikarji so nastopali tudi po krajih tega in drugih okrožij, tako v Višnji gori. Stični, Šentvidu, Krki, Zagradcu in drugod, v splošno veselje
j q r b
±1
mitinga,ki se vrši dne 6.akt.1943.
Ljudski šoli v Šmarju.
ob sedmih zvečer v
1. / Naprej zastava slave        - zbor
2. / Politični gomor - govori tovariš Pelko
3. / Partizanska romanca d deklamira tovariš Grbec
4. / Molitev za ruski narod / __<i». r„k..
Pesnik in kmet / 113 harmoluk;o ^ k^riš Kuhar
Podpuri makih narodnih/
Peta kolona na osvobojenem ozemlju - govori tovariš Breoelj Kranjski Janez / Koračnica Levstikovcev f> Poje moški zbor
U
Mi mladi proleteri Kromatični valček Muzikalni kloven Triglavska koračnica Kiskulturni marš
na harmoniko igra Belorenco %fa
Poje moški zbor
tovariš Kuhar i
26
Cvetku Hmlkovič
in zadovoljstvo vaščanov. Nekateri so bili celo prepričani, daje ob razoroževanju italijanske vojske napočil čas za konec vojne. Po novembrski nemški ofenzivi seje v resnici bojni ples nadaljeval še leto in pol, sedaj v še bolj kruti in krvavi obliki, vendar z okrepljeno in vedno bolje organizirano narodnoosvobodilno vojsko pa tudi z. novimi kulturnimi prizadevanji, ki so dosegla vrh v osvobojeni Beli krajini in na Primorskem. O tem pa bo prinesla revija Borec ob koncu leta izpod peresa podpisanega zajetno poročilo.
Cvetko Budkovič
VIRI:
Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, III; Mlada pola, 1958; Vstanitc sužnji, Založba Borec, 1976, Zbirka revolucionarnih pesmi narodov vsega sveta; Mladinske pesmi iz. nase osvobodilne borbe, Mlada pesem, 1945; Koledar OF Slovenije, 1948; M. Korošec, Kri v plamenih,diplomska naloga; Kozi-nov rokopis v arhivu RTV; Muzika i muzičari u NOB, Beograd 1982; C. Cvetko, Marjan Kozina, Znameniti Slovenci, PK, Lj. 1983; K. Pahor, Naša pesem v času NOB, Mladinski pevski festival v Celju, 1961; Kurir-ćck, 1961, st. 1.
Pogovori, 5. IV. 1987, Ivo Krevs in Slavko Kovaćić, organizacijski sekretar Okrožji (irosupljc-Stična.
OBČINA IN OBČANI
RAZVOJ OBČINE GROSUPLJE V LETU 1986
Franc a ruden*
Resolucija o politiki izvajanja družbenega plana občine Grosuplje za obdobje 1986—1990 v letu 1986je bila sprejeta v dokaj nestabilnih gospodarskih razmerah in pogojih visoke inflacije, ki imajo svoje korenine že v preteklem srednjeročnem obdobju. Za leto 1986, kot prvo leto uresničevanja srednjeročnega plana, je vsebovala naslednje temeljne usmeritve:
— nadaljnje utrjevanje in razvijanje socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in delegatskega sistema,
— povečanje dinamike rasti proizvodnje in ohranitev izvoznih trendov, ki smo jih dosegli ob koncu srednjeročnega obdobja,
— usmerjanje sredstev akumulacije v tehnološko posodobitev proizvodnje, predvsem pa v hitrejše prilagajanje proizvodnih programov tehnološkim in drugim zahtevam tako tujega kot domačega trga,
— vlaganje v znanje, tehnologijo in kadre,
— izboljšanje uporabe lastnih proizvodnih zmogljivosti v kmetijstvu na osnovi povečanega obsega družbeno organizirane proizvodnje hrane ter na osnovi racionalnejšega usmerjanja sredstev za intervencije v to proizvodnjo,
— nadaljnje zagotavljanje in ohranjanje ter izboljševanje sedanje ravni oskrbe, tudi s pomočjo blagovnih rezerv,
— zagotavljanje smotrnega urejanja in izrabe prostora, ob doseganju skladnejšega razvoja vseh dejavnosti v prostoru,
— zagotavljanje in izenačevanje dostopnosti do dobrin družbenega in komunalnega standarda, pri tem pa postopno izenačevanje obremenitve delovnih ljudi in občanov.
Zaradi prenašanja negativnih trendov pri pogojih gospodarjenja iz preteklega srednjeročnega obdobja so bile za leto 1986 predvidene manjše rasti, kot so bile načrtovane za srednjeročno obdobje. Tako naj bi v letu 1986 dosegli enako rast družbenega proizvoda kot v SR Sloveniji (2,5 %) ob izrazitejšem povečanju fizičnega obsega industrijske proizvodnje za 3 do 4 % in kmetijske proizvodnje za 4 %. Izvoz blaga in storitev v celoti in na konvertibilno področje naj bi glede na nizek obseg v občini še naprej naraščal za 8 do 10 %, medtem ko naj bi uvoz naraščal nekoliko počasneje. Število zaposlenih naj bi se v gospodarstvu povečalo v globalu za 1 %, v negospodarstvu pa povečanja ne bi smelo biti. Na področju produktivnosti naj bi dosegli 1,5 % rast, splošna in skupna poraba pa naj bi v občini naraščala za 5 % počasneje od rasti dohodka.
Zaradi nedorečenih in nestabilnih pogojev gospodarjenja, zelo visoke stopnje inflacije in raznih administrativnih ukrepov, predvsem na področju zunanjetrgovinske zakonodaje, v letu 1986. kot prvem letu uresničevanja srednjeročnega plana, na nekaterih področjih ni bil dosežen predviden razvoj, predvsem na področju blagovne menjave s tujino, rasti industrijske proizvodnje in predvidenih delitvenih razmerij, predvsem z vidika akumulacije.
Po podatkih Zavoda SR Slovenije za statistiko so bile cene industrijskih izdelkov pri proizvajalcih v letu 1986 v primerjavi z letom 1985 višje za 83,7 %, cene na debelo za 85,6 %, cene izdelkov v prodaji na drobno za 93,1 %, življenjski stroški pa so bili višji za 95,9 %.
V občini Grosuplje je v letu 1986 poslovalo 38 organizacij združenega dela, enovitih delovnih organizacij in delovnih skupnosti ter 42 manjših obratov in delovnih enot na področju gos-
•Grosupljc, Yu 61290, predsednik Skupščine občine Grosuplje: dipl. org. dela.
28
Fraac (treden
podarstva, katerih rezultati gospodarjenja so izkazani v okviru njegovih temeljnih organizacij združenega dela, ki imajo sedež izven občine.
Gospodarske organizacije združenega dela občine Grosuplje so v letu 1986 ustvarile 83.427 milijonov dinarjev celotnega prihodka ali 125 % več kot v letu 1985, medtem ko se je v Sloveniji celotni prihodek povečal za 93,7 %. Večino celotnega prihodka so ustvarile organizacije s treh področij: industrije(41,2 %),gradbeništva (32,5 %) in trgovine (12,9 %). V primerjavi s preteklim letom seje delež industrije in trgovine nekoliko znižal, delež gradbeništva pa povečal celo za 22,2 %.
S prodajo izdelkov in storitev na tujem trgu je bilo v letu 1986 doseženo 5.837 milijonov din prihodkov ali 71 % več kot v letu 1985. Delež prihodkov s tujega trga v prihodku je upadel na 7 % (v letu 1985 je bil večji za 24 % in je znašal 9,2 %), medtem koje v slovenskem gospodarstvu znašal 10,2 % celotnega prihodka inje prav tako upadel v primerjavi s preteklim letom.
Vsi podatki pričajo o neuspehih zunanjetrgovinske menjave v letu 1986 še toliko bolj, če vemo, daje bila v tem letu tečajna vrednost 7 tujih valut, ki tvorijo košaro tim. konvertibilnih valut, v primerjavi z vrednostjo dinarja v poprečju za 75,2 % višja kot leto poprej. Rast prihodkov na tujih trgih (71%) tako ne dosega niti rasti tečajnih vrednosti tujih valut v primerjavi s tečajno vredostjo dinarja.
V letu 1986 so organizacije združenega dela obračunale 62.334 milijonov din porabljenih sredstev ali za 122 % več kot v letu 1985. Porabljena sredstva so imela za 3 indeksne točke nižjo rast kot celotni prihodek. V SR Sloveniji je bila rast porabljenih sredstev precej nižja kot v naši občini (87,1 % glede na preteklo leto).
Po obračunu porabljenih sredstev je organizacijam združenega dela ostalo 21,242 milijonov din dohodka. Rast dohodka je bila hitrejša od rasti porabljanih sredstev in celotnega prihodka in je znašala 133 % glede na preteklo leto, v SR Sloveniji pa le 120,5 %. Pri tem je potrebno upoštevati, da predvsem zavoljo nerealnega obračuna poslovnih stroškov in amortizacije ter neustreznega obravnavanja obresti in tečajnih razlik, ugotovljeni dohodek ni bil stvaren. Vseboval je namreč še del dohodka, ki ni bil rezultat vloženega dela.
Dohodek na delavca je v gospodarstvu občine znašal 3.538 tisoč din in jc v primerjavi z. letom 1985 porasel za 132 %, medtem ko je bil v gospodarstvu SR Slovenije višji (4.097 tisoč din, 1ND 217). Med organizacijami združenega dela, ki so dosegle velik dohodek na zaposlenega, sta izstopali predvsem Obrtna zadruga Magro (10.811 tisoč din) in Livar TOZD Tovarna armatur I vančna gorica (8.546 tisoč din). Obe organizaciji združenega dela sta že v devetmesečnem obdobju dosegli večji dohodek na zaposlenega od doseženega v ustrezni skupini dejavnosti v SR Sloveniji.
Razmerje med doseženim dohodkom in poprečno porabljenimi poslovnimi sredstvi, ki je bilo za 6 % večje kot v letu 1985, pove, da seje učinkovitost gospodarjenja v letu 1986 rahlo povečala.
Poslovno leto 1986 so tri organizacije združenga dela sklenile z izgubo, in sicer: DO Agros-troj, TOZD Albin Grajzar Ivančna gorica (297.570 tisoč din), Slovenijales Stolarna Dobrepolje (193.062 tisoč din) in Lcsnina TOZD Sinolcs Ivančna gorica (92.894 tisoč din). Celotna izguba gospodarstva občine Grosuplje je znašala torej 584 milijonov din, kar predstavlja 285 % povečanje v primerjavi z letom 1985 in je večje od republiškega povečanja izgub (216,2 %).
DO Agrostroj.TOZD Albin Grajzar Ivančna gorica je v izgubo privedla skrajno nesolidna poslovna politika (zamujanje rokov, brezbrižen odnos do reklamacij, previsoke cene) ter stagnacija na razvojnem področju (vse večja odvisnost od kooperantov in zastarela lastna proizvodnja). Zaradi tega so izgubljali domače in tuje tržišče, tako da celotni prihodek ni zadostoval niti za pokritje porabljenih sredstev.
Slovenijales, DO Stolarna Dobrepolje je izkazala izgubo že v vseh periodičnih obračunih leta 1986. Izguba seje nanašala na izplačane akontacije OD in druge nek rite obveznosti iz čistega dohodka, pa tudi na tiste iz dohodka. Do izgube jc prišlo zaradi različnih vzrokov: pomanjkanje obratnih sredstev, naraščanje zalog nedokončane proizvodnje, hitro kratkoročno zadolževanje in porast zalog za obresti, kadrovski problemi, visoke provizije posrednikov, sprememba devizne zakonodaje, razkorak med visokimi nabavnimi cenami surovin ter materiala in nizkimi prodajnimi cenami končnih izdelkov.
Organizacija je v letu 1986 sprejela sanacijski program.
Izguba v Lcsnini, TOZD Sinoles Ivančna gorica seje v celoti nanašala na akontacije osebnih dohodkov in druge obveznosti, ki niso bile krite s čistim dohodkom. Glavni vzroki za izgubo so bili naslednji: spremenjena devizna zakonodaja (zaradi nedohodkovnosti je upadel delež, izvoza v celotnem prihodku), hitra rast materialnih stroškov in obresti za obratna sredstva, kadrovske težave (fluktuacija delavcev zaradi razmeroma nizkih osebnih dohodkov zaposlenih). Izguba je bila v celoti pokrita iz. sredstev skupnih rezerv delovne organizacije.
Razmerja v razporeditvi dohodka v gospodarstvu so se v primerjavi z letom 1985 nekoliko poslabšala, predvsem v škodo sredstev za akumulacijo. Temu je bila vzrok nagla rast obračunanih obveznosti za skupno (162 %) in splošno porabo (207 %).
Rast sredstev iz čistega dohodka za osebne dohodke in skupno porabo dela vcev je presegla resolucijska določila glede razporejanja sredstev za OD in SP, saj je bila njihova rast za 5 indeksnih točk večja od rasti dohodka. V občini Grosuplje je dvanajst OZD kršilo resolucijske usmeritve.
Za akumulacijo so OZD razporedile 2.461 milijonov din ali 86 % več kot v letu 1985. Delež sredstev za akumulacijo v dohodku je upadel od 14,5 % na 11,6 %.
Tudi stopnja akumulativne sposobnosti gospodarstva (razmerje med sredstvi /a akumulacijo in poprečno uporabljenimi poslovnimi sredstvi) je nižja kot leta 1985 (IND 85). Gospodarstvo občine je na 100 din poprečno uporabljenih poslovnih sredstev ustvarilo 5,8 din sredstev za akumulacijo (leta 1985 pa 6,8 din). Enajst OZD je namreč poslabšalo stopnjo akumulativne sposobnosti.
OZD so v letu 1986 ustvarile na vsakih 100 din poprečno uporabljenih poslovnih sredstev 10,9 din sredstev za reprodukcijo (leta 1985 pa 12,3 din), tako daje tudi reproduktivna sposobnost gospodarstva občine precej upadla.
Število zaposlenih v gospodarstvu seje leta 1986 povečalo za 5 % inje znašalo 6,167 delavcev (po stanju konec meseca). Največ novih delavcev je zaposlilo Gradbeno podjetje Grosuplje TOZD Splošne gradnje (221 delavcev).
Poprečni mesečni obračunani čisti OD na delavca je v gospodarstvu občine znašal 112.813 din in je bil za 136 % višji kot v letu 1985, v primerjavi s poprečnim čistim osebnim dohodkom na delavca v gospodarstvu SR Slovenije (118.839 din) pa je bil nekoliko nižji.
Ob primerjanju odstotka rasti čistega osebnega dohodka v gospodarstvu občine z odstotkom rasti življenjskih stroškov (95,9 %) lahko ugotovimo, da so bili čisti osebni dohodki ne samo nominalno ampak tudi realno precej višji kot leta 1985.
V občini Grosuplje je bilo leta 1986 na področju gospodarstva v gradnji 13 investicijskih objektov, katerih skupna predračunska vrednostjo znašala 3.479.693 tisoč din.
Več kot polovico celotne predračunske vrednosti je pripadalo industriji, kjer jc 1MP, TOZD Livarna sive in nodularnc litine Ivančna gorica investirala v modernizacijo in razširitev livarne (predračunska vrednost 2.329.167 tisoč din). Objekte s predračunsko vrednostjo nad 50.000 tisoč din so gradili investitorji:
— DO Unis Llkos Ljubljana — Savije je gradila pokrito skladišče (III. fazo) na Grosupljem, s predračunsko vrednostjo 85.8.37 tisoč din in proizvodno halo z, opremo za proizvodnjo strojev na Grosupljem v predračunski vrednosti 468.942 tisoč din,
— Tekstilna tovarna Motvoz in platno je gradila proizvodno-odpremni objekt s predračunsko vrednostjo 247.694 tisoč din,
— Obrtno združenje je gradilo servisno obrtno delavnico na Grosupljem s predračunsko vrednostjo 78.800 tisoč din,
— Komunalno podjetje Grosuplje pa je gradilo kanalizacijo in čistilno napravo Šmarjc-Sap s predračunsko vrednostjo 115.946 tisoč din.
Ostali objekti, ki so se gradili konec leta 1986 na območju občine Grosuplje, so imeli predračunsko vrednost do 50.000 tisoč din, in sicer:
— EGS, DO Elcktro, TOZD Elcktro Ljubljana—okolica je bil investitor dveh objektov v skupni predračunski vrednosti 54.120 tisoč din.
— Tekstilna tovarna Motvoz in platno je investirala v pripravljalna dela za izgradnjo proizvodno-skladiščne hale s predračunsko vrednostjo IH.409 tisoč din,
— ABC Pomurka, DO Tabor, TOZD Maloprodaja je financirala nadzidavo proizvodno-upravne zgradbe v predračunski vrednosti 22.922 tisoč din,
— Komunalno podjetje Grosuplje je investiralo skladišče razstreliva v predračunski vrednosti 14.894 tisoč din,
— KIT, KZ Ljubljana, TZO Grosuplje je investirala oskrbovalni center z repromateria-lom v predračunski vrednosti 14.894 tisoč din,
— Gozdno gospodarstvo Novo mesto je gradilo gozdne ceste Ambrus—Odd. 6, prednostna investicija v predračunski vrednosti 40.718 tisoč din.
V letu 1986 je bilo dokončanih 15 investicijskih objektov v skupni predračunski vrednosti 257.459 tisoč din: 7 trafo postaj (41.124 tisoč din), preureditev električnega omrežja Kompoljc—Brezje (13.050 tisoč din), RTP 110/20 KV Grosuplje, II. etapa (26.305 tisoč din), gozdna cesta Goli hrib—Mrzla luža—Vodice in čuvajnica pod Ccrovico—Bajer (82.036 tisoč din), nadstrešnica Brvacc—Grosuplje (33.926 tisoč din), vodovod Lobček—Pleši vica—Luče (50.519 tisoč din) in zaklonišče Grosuplje, Brvace 11 (17.830 tisoč din).
Na področju obrti so v Obrtnem združenju Grosuplje pričeli s pripravljalnimi deli za gradnjo obrtno-servisnih delavnic (predračunska vrednost 81.137 tisoč din).
Na področju kmetijstva so bile izvedene agromelioracije in izdelani ali naročeni projekti za izvedbo novih agromelioracij v prihodnjih letih. Do septembra jc bila realizacija jesenske setve naslednja:
DRUŽBENE SEKTOR:
— pšenica 146 ha
— koruza za zrnje 34 ha
— koruza za silažo 200 ha
— oljna ogrščica 61 ha
ZASEBNI SEKTOR:
— pšenica 175 ha
— ječmen 53 ha
— oves 63 ha
— koruza za zrnje 500 ha
— koruza za silažo 450 ha
— krompir 510 ha
— vrtnine 105 ha
Skupaj jc v občini 5925 ha njivskih površin, od tega v družbenem sektorju 624 ha, v zaseb-
nem pa 5301 ha.
V letu 1986 so potekale naslednje območne agromelioracije:
1. ZagradccskupajzMDBpribliz.no 200 ha
2. Dob—Male in Velike Pece 50 ha
3. Dcbečc 2 ha Izdelani ali naročeni so projekti za izvedbo agromelioracij na območjih:
1. Hrastov dol 200 ha
2. Kitni vrh 50 ha
3. Ilova gora—Račna—Čušpcrk 250 ha
4. Hočevje 70 ha
5. Radohova vas 6 ha
6. Ambrus 300 ha
Naročen jc projekt za izvedbo hidromelioracij na območju Spodnje Slivnice (150 ha).
Zbornik občine (irosupl|c XV. 1988
31
V občini je bilo v letu 1986 za 3 % več samostojnih obrtnikov, in sicer 394, predvsem pa se je povečala dejavnost na področju izdelave in popravila tekstilnih predmetov, izdelave in popravila raznovrstnih proizvodov, stavbne obrti in deloma tudi avtoprevozništva, medtem ko beležimo na področju osebnih storitev in storitev za gospodinjstva manjši padec. Povečalo seje tudi število zaposlenih v obrti, in sicer za 4%, tako da v letu 1986 obrtniki zaposlujejo 403 delavce, kar predstavlja pomembnejši delež v strukturi delovnih mest, s katerimi razpolagamo v občini.
Tabelarični pregled nekaterih kazalnikov gospodarjenja in razvoja v občini Indeksi rasti pomembnejših kazalnikov gospodarjenja v letu 1985:
indeks rasti
kazalniki 1985=100 gospodarjenja občina SRS
celotni prihodek gospodarstva 225 193,7
porabljena sredstva 222 187,1
dohodek 233 220,5
akumulacija 186 188
Povprečno Število zaposlenih v OZD gospodarstva s sedežem na območju občine v letu 1986:
povprečno število indeks rasti indeks rasti zaposlenih
zaposlenih 1985=100 v SR Sloveniji
1985= 100
6.167 105 102
Poprečni mesečni čisti dohodki v gospodarstvu v letu 1986:
občina                                                  SR Slovenija znesek                      indeks znesek indeks _1985= 100_ _1985= 100
112.131 235 120.568 222,3
Družbeni proizvod	v letih 1981 do 1985 (v tisoč din)			
družbeni proizvod				
teto •	občina	verižni indeks	SR Slovenija	verižni indeks
1981	3.568.352	142	339.731.742	136
1982	4.130.522	116	434.793.441	128
1983	5.557.336	135	607.084.356	140
1984	8.099.700	146	970.625.000	160
1985	16.113.000	199	1.935.936.000	195
Družbeni proizvod na prebivalca v času od 1981 do 1985
družbeni proizvod na prebivalca
leto	občina			SRS	%DP
	v din	verižni IND	v din	verižni IND	obč./SRS
1981	140.913	140	177.177	135	79,5
1982	160.808	114	225.091	127	71,4
1983	215.159	134	314.046	139	68,5
1984	312.295	145	499.601	159	62,5
1985	606.000	194	957.000	194	63,3
Narodni dohodek na prebivalca v času od 1981 do 1985
narodni dohodek na prebivalca
leto	občina			SRS	%DP
	v din	verižni IND	v din	verižni IND	obc./SRS
1981	131.744	140	158.846	135	82,9
1982	147.199	112	196.071	123	75,1
1983	195.696	133	273.527	139	71,6
1984	285.731	146	440.199	161	64,9
1985	560.000	196	853.000	194	65,7
Družbene dejavnosti v letu 1986
Rcsolucijskc usmeritve za leto 1986 so predvidevale, da obseg sredstev za zadovoljevanje skupnih potreb ne bi smel realno padati kljub načrtovanemu zaostajanju za rastjo dohodka. Vsa razpoložljiva sredstva naj bi bila usmerjena izključno v izvajanje obstoječih programov, tako da bi bilo nerealno vsako načrtovanje širitve kapacitet in novih investicijskih vzdrževanj.
Leta 1986 je v občini Grosuplje poslovalo 14 organizacij združenga dela iz družbenih dejavnosti in 4 delovne skupnosti DPS in SIS.
OZD s področja družbenih dejavnosti so oblikovale .3.66.3.264 tisoč din celotnega prihodka, kar predstavlja 1.39 % povečanje v primerjavi z letom 1985. Porabljena sredstva so porast hi za 115 % in so znašala 1.122.576 tisoč din, dohodek pa so oblikovale v višini 2.540.686 tisoč din ali za 151 % več kot v prejšnjem letu. V delovnih skupnostih DPS in SIS je bil celotni prihodek v primerjavi s preteklim letom višji za 133 % inje znašal 318.275 tisoč din, porabljena sredstva so obračunali v višini 4.048 tisoč din ali za 116 % več kot leta 1985, dohodek pa je bil dosežen v višini 314.227 tisoč din in je porastel za 134 %.
Tako v OZD iz negospodarstva kot tudi v delovnih skupnostih DPS in SIS so večino čistega dohodka razporedili za OD.
V OZD s področja družbenih dejavnosti je bilo zaposlenih 851 delavcev (po stanju konec decembra) oz. za 3 % več kot v preteklem letu. V delovnih skupnostih pa je bilo zaposlenih 1 K) delavcev ali I % več kot leta 1985.
Poprečni obračunani čisti OD na delavca je v družbenih dejavnostih znašal 125.659 din ali za 134 % več kot v preteklem letu, v delovnih skupnostih SIS in DPS pa 142. 081 din ali 140 % več kot v letu 1985. Rast osebnih dohodkov v OZD družbenih dejavnosti v letu 1986 je bila v primerjavi z rastjo OD v gospodarstvu (136 %) celo manjša, tako da je bilo gibanje OD precej oddaljeno od rcsolucijskih usmeritev, ki so načrtovale zmanjšani razkorak med OD v izvajalskih organizacijah družbenih dejavnosti in gospodarstvom. Po tej usmeritvi naj bi se osebni dohodki v mesecu decembru izenačili z osebnimi dohodki v gospodarstvu.
Izvirni prihodki samoupravnih interesnih skupnosti s področja družbenih dejavnosti v letu 1986 (v tisoč din)
SIS	znesek	1985 = 100 indeks
1. Zdravstvena skupnost	1.586.284	233
2. Skupnost otroškega varstva	414.507	244
3. Izobraževalna skupnost	1.1.34.463	2.31
4. Kulturna skupnost	99.286	260
5. Tclcsnokulturna skupnost	44.055	249
6. Skupnost za zaposlovanje	31.177	261
7. Skupnost socialnega skrbstva	155.781	23.3
8. Raziskovalna skupnost	4.520	19.3
SKUPAJ	3.470.073	235
Znnrnik nMinc (irosupljc XV. I9KK
33
V letu 1986 ni bilo pomembnejših vlaganj na področju družbenih dejavnosti, ker razpoložljiva sredstva, predvsem pa sposobnost gospodarstva za združevanje dodatnih sredstev, tega nista dovoljevala.
Vzgoja in izobraževanje
V šolskem letu 1985/86 je v občini delovalo 18 osnovnih šol, od tega štiri centralne ali matične, in sicer v Dobrepolju, Grosupljem, Ivančni gorici in Šentvidu. Dve podružnični šoli (v Šmarju in Višnji gori) sta popolni osemletki, ostale pa vključujejo učence od 1. do 4. razreda. V sklopu osnovne šole Louis Adamič na Grosupljem sta delovala tudi osnovna šola s prilagojenim predmetnikom za učence z lažjimi motnjami v duševnem razvoju in oddelek za usposabljanje zmerno in težje duševno prizadetih otrok.
Pouk je bil organiziran v 139 oddelkih redne osnovne šole, od teh pa je bilo 18 kombiniranih iz. dveh razredov. Oddelkov s prilagojenim programom je bilo 7, od katerih sta dva delovala na osnovni šoli Stična, organizacijsko pa bila vezana na osnovno šolo Grosuplje. Ta dva imata status eksperimentalnih oddelkov, v katerih so učenci pri vzgojnih predmetih vključeni v matične oddelke tetine šole. Na osnovni šoli v Dobrepolju pa je bil za učence, ki imajo specifične učne težave, organiziran poseben pouk, ki ga je izvajal specialni pedagog.
V vseh matičnih in obeh popolnih podružničnih šolah je pouk potekal v dveh izmenah, na drugih podružničnih šolah v eni izmeni, z izjemo šole Hrastov dol, kjer je oba oddelka (štiri razrede) poučeval en učitelj in je bil pouk organiziran v dveh izmenah z delno kombinacijo.
Popolna osnovna šola je delovala še v Zavodu za revmatične in srčne rekonvalescente za mladino dr. Marko Gerbcc v Šentvidu pri Stični, v Dekliškem vzgajališču v Višnji gori pa oddelki osnovne šole za odrasle.
V šolskem letu 1985/86 je bilo vseh učencev v redni osnovni šoli 3215 (eden manj kot leto poprej), v šoli s prilagojenim programom 50 (7 več) in v oddelku za usposabljanje 5 otrok.
Ob oddelkih redne osnovne šole je delovalo še 9 oddelkov podaljšanega bivanja, in to na Grosupljem 5, v Šmarju 2 ter v Dobrepolju 2. V te oddelke je bilo vključenih približno 340 učencev.
Na osnovnih Šolah je bilo zaposlenih 185 učiteljev, 9 specialnih pedagogov in 8 delavcev šolskih svetovalnih služb.
V šolskem letu 1985/86 nismo izvajali bistveno novih dejavnosti. Posebna skrb je bila namenjena uvajanju novih učnih načrtov (od 1. do 6. razreda) in drugih novosti po Smernicah za življenje in delo osnovne šole, na področju finančne politike pa izboljšanju osebnih dohodkov delavcev, zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.
Na področju srednjega usmerjenega izobraževanja seje v Šolskem centru Josipa Jurčiča v Ivančni gorici v šolskem letu 1985/86 izobraževalo v:
— 2 oddelkih obdelave kovin in upravljanja strojev (skrajšan program) 40 učencev,
— 6 oddelkih kovinarske usmeritve (srednji program) 1.38 učencev,
— 5 oddelkih družboslovno-jezikovne dejavnosti 129 učencev,
— 2 oddelkih administrativne dejavnosti 64 učencev,
— 1 oddelku poslovno-finančnc dejavnosti 36 učencev.
Skupno se je v srednji šoli izobraževalo 407 učencev v 16 oddelkih. Učni uspeh je bil 87,9 %, kar je za 6,5 nižji kot v prejšnjem šolskem letu.
Na šoli je poučevalo 26 redno zaposlenih učiteljev in 4 v pogodbenem delovnem razmerju.
Investicijskih vlaganj na področju šolstva v letu 1986 ni bilo, dokončala seje le zunanja ureditev pri šoli Šmarje, kjer je bila v letu 1985 zgrajena telovadnica in preurejena šolska zgradba. Za investicijsko vzdrževanje je bilo šolam dodeljeno 13.050 tisoč din. Porabili so jih za preureditev strehe na šoli Kompolje, preureditev tal na šoli Ponikve, preureditev strehe in fasade na šoli Podtabor, preureditev fasade na šoli Polica, preureditev sanitarij na šoli Muljava, namestitev snegolovov na šoli Zagradec in kompletno popravilo oken na šoli Šentvid. V okviru investicijskih vlaganj je bila izvedena tudi modernizacija učilnic za naravoslovne predmete in tehnično vzgojo na šoli Višnja gora, za kar je bilo porabljeno 16.350 tisoč din.
34
Franc Gruden
Zdravstveno varstvo
Sedanje krizne ekonomske razmere zahtevajo, da se viri za zadovoljevanje zdravstvenih potreb trosijo čimbolj racionalno in učinkovito. To pomeni, da naj bi bil razvoj zdravstvenih dejavnosti usmerjen na področje preventivne zdravstvene vzgoje in prosvete ter samozaščitnih aktivnosti in da se mora krepiti osnovna zdravstvena dejavnost. Takšne usmeritve vsebujejo tudi planski dokumenti Občinske zdravstvene skupnosti Grosuplje za obdobje 1986—1990, sprejeti konce leta 1985 za leto 1986.
O trenutni stopnji razvitosti zdravstvenega varstva v občini govorijo podatki o številu zaposlenih v osnovni zdravstveni dejavnosti, mreži ambulant in njihovi opremljenosti, o številu uporabnikov v občini in finančni situaciji v zdravstvenih organizacijah in zdravstvenih skupnostih.
V letu 1986 je bilo v osnovni zdravstveni dejavnosti 113 zaposlenih, od tega 16 zdravnikov, 13 zobozdravnikov, 70 ostalih zdravstvenih delavcev in 14 administrativnih delavcev. Tako smo v občini Grosuplje imeli I zdravnika v osnovni zdravstveni dejavnosti na 1.646 prebivalcev in 1 zobozdravnika na 2.025 prebivalcev. Med I6z.dravniki je 5 specialistov, in sicer I specialist splošne medicine, medicine dela, pediater, ginekolog in pnevmolog. Med 13 zobozdravniki jih 8,5 dela na področju zobozdravstva za odrasle in 4,5 na področju zobozdravstva za otroke in mladino, od katerih je 0,5 specialista ortodonta.
Mreža ambulant in njihova opremljenost seje v osnovni zdravstveni dejavnosti tudi letos izboljšala. V enoti Grosuplje je bil dograjen prizidek k zdravstvenemu domu, v katerega seje preselila celotna zobozdravstvena služba te enote. Novi prizidek je bil opremljen tudi z. nekaj nove opreme. Izpraznjeni prostor v starem delu zdravstvenega doma pa bodo namenili nedavno ustanovljeni službi medicine dela, prometa in športa, ki naj bi se v tem srednjeročnem obdobju uveljavila.
Občinska zdravstvena skupnost zagotavlja celovito zdravstveno varstvo približno 22.000 uporabnikom. Število uporabnikov narašča iz leta v leto, kar je pogojeno z razvojem gospodarstva občine in trendom upokojitve prebivalcev občine.
Zaradi naraščanja števila uporabnikov in omejitev pri združevanju sredstev za zdravstveno varstvo pa tudi zaradi včasih neracionalnega trošenja sredstev v zdravstvenih organizacijah nastajajo v zdravstveni skupnosti finančni problemi, ki se odražajo v izgubah in nelikvidnosti. Viri prihodkov so v primerjavi s preteklim obdobjem nekoliko spremenjeni. Namesto prispevkov iz medobčinske solidarnosti imamo v letu 1986 prispevke republiške solidarnosti. To je posledica novega sistema solidarnosti v republiki, ki že velja. Občinska zdravstvena skupnost Grosuplje spada med prejemnice republiške solidarnosti, medtem ko so dajalke vse občinske zdravstvene skupnosti v Sloveniji.
Otroško varstvo
V letu 1986 je v Vzgojnovarstvcno organizacijo »Stojan Suligoj« Grosuplje vključenih 745 predšolskih otrok, kar predstavlja 30 % vseh predšolskih otrok v občini ali 3 % več kot leto poprej.
Se vedno jc 79 odklonjenih otrok, in sicer na Grosupljem 55, v Ivančni gorici 24, ob tem da iz Ivančnc gorice vozijo starši še 38 otrok v druge enote (Grosuplje, Šentvid, Stično, Višnjo goro).
Število otrok, ki prejemajo denarno pomoč, se bistveno ne spreminja, pač pa so tekoče valorizacije denarnih pomoči bolj usklajene z. rastjo čistih osebnih dohodkov.
Poprečna višina izplačane denarne pomoči je znašala v letu 1985 .3.185 din, v letu 1986 pa seje valorizirala štirikrat: marca za 20 %, maja za 27 %, julija za .35 % in septembra za 25 %. Tako smo dosegli poprečno denarno pomoč 8.400 din mesečno na otroka ali za 99 % več v primerjavi z letom 1985. Ta družbena pomoč se v večini primerov izplačuje v denarju, nekaj pa v funkcionalni obliki za zagotovitev prehrane in varstva v VVO, osnovni šoli, kot pomoč za šolske potrebščine, za sofinanciranje letovanja in šole v naravi.
Letovalo je 60 predšolskih otrok v Puntižcli pri Puli ter 100šolskih otrok na Debelem rtiču. Brezplačno je letovalo 52 otrok, prispevek zanje je zagotovila Občinska skupnost otroškega varstva Grosuplje, poleg drugih sredstev za letovanja.
Za otroke od 3 do 5 let, ki niso v VVO, so bili organizirani občasni programi, razne prireditve. Vsi otroci od 5 — 7 let pa so bili vključeni v pripravo na vstop v osnovno šolo, ki obsega 120 — 240 ur vzgojnega programa.
Socialno skrbstvo
Občinska skupnost socialnega skrbstva je materialno najbolj ogroženim skupinam prebivalstva, občanom brez sredstev za preživljanje, zagotavljala družbeno denarno pomoč kot edini vir preživljanja. Konec septembra je prejemalo to pomoč 25 oseb v višini 32.000 din mesečno. Število prejemnikov počasi upada. Denarno pomoč kot dodatni vir preživljanja prejemajo občani, ki jim lastna sredstva ne zadoščajo za preživljanje. To obliko pomoči prejema 90 občanov, višina je usklajena s samoupravnim sporazumom o socialnovarstvcnih pomočeh in po zadnji valorizaciji znaša poprečno 11.000 din na upravičenca mesečno. Nadomestilo za invalidnost prejema 82 odraslih duševno oz. telesno prizadetih oseb.
V občini delujeta dva socialna zavoda: Dom starejših občanov na Grosupljem s 161 mesti ter DVZ Ponikve s 100 mesti, od tega 50 za starejše občane ter 50 za invalide na usposabljanju oz. v delovnem razmerju. V socialnih zavodih, največ v Domu starejših občanov, sc nahaja 137 naših občanov. Približno tretjina je samoplačnikov, vsem ostalim pa krije oskrbne stroške —delno ali v celoti — socialno skrbstvo.
Sredstva za zagotavljanje socialne varnosti občanov predstavljajo 75 % vseh izdatkov skupnosti.
Telesna kultura
V Zvezi tclcsnokulturnih organizacij Grosuplje je združenih 18 društev ali klubov s 1120 člani, ki sc ukvarjajo z redno vadbo in nastopanjem v organiziranem tekmovalnem sistemu, in 10 društev s 1350 člani, ki sc ukvarjajo s športno rekreacijo.
Na področju tekmovalnega športa v najvišjem rangu nastopa ekipa rokometnega kluba Ponikve, in sicer v I. slovenski rokometni ligi. pri individualnih športih pa predstavniki klubov nastopajo tudi v državnem merilu, in sicer v naslednjih panogah: motokros.strclstvo, kegljanje, kolesarjenje.
Tudi v letu 1986 so bile najodmevnejše športno-rekrcativne manifestacije v okviru Tedna tradicij NOB Dobrcpoljc in Po poteh II. grupe odredov. Dobro obiskovana so bila tudi občinska prvenstva v balinanju in alpskem smučanju. V juniju je bila organizirana rekreativna tekaška prireditev, ki je privabila približno 100 tekmovalcev iz cele Slovenije in sosednje Hrvatske.
Ugotavljamo, da smo ena izmed tistih občin, ki so v letu 1986 v celoti izpeljale zastavljeni plan šole v naravi. Celotna generacija četrtih in petih razredov osnovnih šol v občini je bila deležna šole v naravi, kjer je največji poudarek na učenju plavanja in smučanja.
Kot že vrsto let je tudi v letu 1986 potekala akcija športna značka. Ta ima pozitiven odmev predvsem v vrtcih in osnovnih šolah od prvega do četrtega razreda.
V občini deluje šest šolskih športnih društev za osnovne šole in dve, ki vključujeta srednješolsko mladino. Delo temelji na učencih, ki so tudi krcatorji programa, izvajalci in subjekti celotnega dogajanja.
S sredstvi, ki so namenjena za investicije, so v letu 1986 uredili razsvetljavo na igrišču pri osnovni šoli Louis Adamič Grosuplje, osvetlitev balinišča v Šentvidu pri Stični, razširitev tekmovalne steze in štartnega prostora na motokros progi v Šentvidu, izgradnji športnega centra v Ivančni gorici ter ureditvi klubskih prostorov za kolesarski klub Grosuplje. Začela so sc tudi pripravljalna dela za izgradnjo teniških igrišč, tako da bo naša občina izgubila sloves, da je edina v Sloveniji, ki nima teniških igrišč.
Kultura
Občinska kulturna skupnost si je prizadevala obdržati doseženo raven kulturnega razvoja v občini ter uresničevati prednostne naloge institucionalne in ljubiteljske kulture.
— Omogočeno je bilo delovanje programa Zavoda za kulturo in izobraževanje, v okviru katerega se izvajajo dejavnosti knjižničarstva, glasbenega izobraževanja, predvajanja filmov, operativnega vodenja Jurčičevega muzeja na Muljavi in Adamičeve spominske sobe ter upravljanja kulturnih domov Grosuplje, Ivančna gorica in Dobrcpolje.
— Splošnoizobražcvalna knjižnica Grosuplje ima ob koncu 19X6. leta 37.954 knjig, kar znaša 1,5 knjige na prebivalca. Podatki kažejo, da jc izposoja močno narastla, prav tako seje povečal vpis, vpisanih je kar 6675 bralcev. Še vedno ostaja nerešena prostorska problematika, saj ima Splošnoizobražcvalna knjižnica Grosuplje le 140 m2 skupne prostorske površine.
— Tudi kinematografija in muzej na Muljavi imata znatno višji obisk kot v preteklih letih.
— Glasbena šola je izobraževala v 19X6. letu 168 učencev, občinska kulturna skupnost pa je omogočila nakup instrumentov za pihalni orkester Grosuplje.
— Zveza kulturnih organizacij sije prizadevala vzpodbujati ljubiteljstvo, iskanje novega, lepšega, krepiti medčloveške odnose v društvih, kjer se sprošča ustvarjalni nemir, srečujejo različni interesi.
Uspešno so bile organizirane revije šolskih skupin, na katerih je sodelovalo 759 učencev, na reviji odraslih pa 12 pevskih zborov ter pihalni orkester iz Dobrcpolja.
Med najuspešnejšimi amaterskimi gledališkimi predstavami je ponovitev predstave KI) Muljava. Deseti brat, ki si jojc v letnem gledališču na Muljavi ogledalo nad 3.000 gledalcev.
Pomemben kulturni dogodek je prav gotovo že XVII. tabor pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Zbralo seje 250 pevskih zborov iz vse Slovenije in zamejstva. 7600 pevcev je ubrano zapelo slovensko pesem.
— Pomembno vlogo med izvajalci kulturnih dejavnosti opravlja tudi Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Ljubljana, saj poleg rednih na log s področja varstva naravne in kulturne dediščine skrbi za posebne akcije s lega področja: izvedba drenaže ob cerkvi na Muljavi, restavratorska dela na grbih v samostanu Stična, arheološka dela, obnovitvena dela na višnjegorskem gradu ...
— Občinska kulturna skupnost jc zagotavljala sredstva za investicijsko vzdrževanje in upravljanje kulturnih domov.
V letu 19X6 jc bila zaključena investicija vodovoda Lobčck, obratuje od maja 19X6. Celotna investicijska vrednost del znaša 52.963.821 din in je bila pokrita iz naslednjih virov:
Vodovod obsega okoli 6.000 m cevovoda, črpalnico Lobčck, rezervoar z zmogljivostjo 100 m' ter hidropag postajo Pleši vica. Z izgradnjo teh objektov so dobila 102 gospodinjstva pil no vodo.
V sodelovanju z. ZMDA Suha krajina jc bil v letu 19X6 zgrajen cevovod v KS Muljava za naselja: Male in Velike Kompoljc, Sušica in Bojanji vrh v dolžini 4500 m. Ta del cevovoda predstavlja eno izmed laz izgradnje cevovoda na odseku Ivančna gorica—Muljava ter okrepitev obstoječih vodnih virov. Do rekonstrukcije cevovoda Muljava—Ivančna gorica bo možno zagotoviti občanom le pitno vodo, požarno vodo pa bo treba šc vedno zagotavljati iz obstoječih kapnie. Vrednost del, opravljenih v letu 19X6, znaša 42.000.000 din. Komunalno podjetje (irosuplje je poleg teh vlaganj zagotavljalo iz amortizacije tudi sredstva za nabavo materiala za avtomatiko skupnih naprav vodovoda v Globočcu. Stroški avtomatike bodo znašali približno 9.500.000 din.
Glede na to, daje vodni vir vodovodnega sistema Dobrcpolje zaradi kalnosti oporečen, jc sanitarna inšpekcija zahtevala izgradnjo čistilne naprave. Komunalno podjetje Grosuplje jc sklc-
Prcskrba z vodo
— delo MDB
— sredstva občanov
5.000.000 5.4X0.000 10.000.000 15.483.821 17.000.000
— sredstva OVS Ljub.—Sava
— sredstva Komunalne skupnosti
— bančni kredit
nilo s Komunalno skupnostjo Ljubljana sporazum o financiranju tc naprave, ki predstavlja skupen objekt za vodno preskrbo KS Turjak, in zagotovilo sredstva v višini 24.130.220 din.
Kanalizacija
Pričela je obratovati čistilna naprava Ivančna gorica in kanalizacija tega naselja. S pričetkom obratovanja teh naprav in objektov so bila zaključena vlaganja preteklih štirih let.
Čistilna naprava obratuje poizkusilo in tako bo obratovala do I. 1. 19X7. V tem času bo upravljalec, skupno z uporabniki,.skušal razrešiti vso problematiko obratovanja zlasti pa predčiš-čenja na objektih 1MP Livar in TOZD Prašičereja Ivančna gorica ter tehnološke in gradbene pomanjkljivosti na samih objektih. Pri dosedanjem obratovanju so odpravili precej pomanjkljivosti ter ugotovili, da naprava dosega načrtovane parametre samo v primeru, ko so odpadne vode ustrezno predčiščene.
V naselju Grosuplje je bil dograjen kanal C kanalizacije Grosuplje, to je povezovalni kanal zazidalnega kompleksa Ob Grosupeljščici s kanalom B kanalizacije Grosuplje. Vrednost del znaša 19.823.566 din. S temi sredstvi je bil zgrajen kanal v dolžini 550 m, profila 0500.
Pričeta je gradnja prepotrebnega kanala B, ki povezuje ves del naselja od Jerove vasi do tovarne Motvoz in platno s čistilno napravo oziroma kanalom S.
V naselju Šmarje-Sap so pričeli z izgradnjo primarnega kanala v predračunski vrednosti 80.875.715 din. Sredstva se zagotavljajo iz naslednjih virov:
— sredstva OVS Ljubljanica—Sava 15.500.000
— sredstva enote za urejanje stavb, zemljišč 5.000.000
— sredstva Komunalne skupnosti 28.025.715
— krediti LB Stanovanjsko-komunalnc banke 32.350.000
Modernizacija ces(
Pri modernizaciji in asfaltiranju cest je bilo izvršenih precej del na celotni cestni mreži v občini.
V krajevni skupnosti Muljava je bilo položeno 4X50 nr zapornega sloja na delu lokalne ceste v vrednosti 9.850.000 din.
V krajevni skupnosti Šentvid je modernizirana lokalna cesta Šentpavel—Zaboršt v dolžini 1790 m in v vrednosti 37.000.000 din.
V krajevni skupnosti Videm—Dobrcpoljc sta bili modernizirani lokalna cesta čez Podgoro v dolžini 765 m in v vrednosti 11.150.000 din ter krajevna pot v Vidmu in Podpeči v dolžini 750 m, v vrednosti X.200.000 din.
V krajevni skupnosti Stična je bilo moderniziranih 2100 m2 krajevnih poti mimo gasilskega doma v vrednosti 4.500.000 din.
V krajevni skupnosti Zagradec so nadaljevali z asfaltiranjem ceste Zagradcc—Ambrus, pričetim v letu 19X5. ter modernizirali lokalno cesto skozi Dečjo vas pri Zagradcu v dolžini 350m in v vrednosti 3.100.000 din.
V krajevni skupnosti Žalna jc bila modernizirana cesta skozi vas Luče. Položeno je bilo 52X4m- enoslojnega asfaltbetona v vrednosti 14.300.000 din.
V krajevni skupnosti Mlačevo je bil položen zaporni sloj na krajevnih poteh, ki so bile modernizirane v preteklem letu.
V krajevni skupnosti Ivančna gorica je končan pločnik od trgovine Tabor do odcepa proti Šolskemu centru v dolžini 570m in v vrednosti 7.500.000 din.
V krajevni skupnosti Podtabor so na lokalni cesti Podtabor—Velike Lipljenc izvedli razširitev v dolžini 600 m in v vrednosti 20.000.000 din.
V krajevni skupnosti Grosuplje je bil zgrajen pločnik ob Ljubljanski cesti v dolžini 600 m, od križišča Stranske poti z Ljubljansko cesto do križišča z, Murnovo cesto, v vrednosti 14.000.000 din. Prav sedaj se izvajajo dela na modernizaciji ceste za gasilskim domom do Doma upokojencev in krajevne poti skozi naselje Jcrova vas.
V krajevni skupnosti Mctnaj se v tem času izvajajo dela za modernizacijo lokalne ceste skozi Dobravo v dolžini 750 m in v vrednosti 14.000.000 din.
V krajevni skupnosti Krka se izvajajo pripravljalna dela za modernizacijo krajevnih poti skozi Lese in Gabrovčcc v skupni vrednosti 19.000.000 din.
V krajevni skupnosti Polica se izvajajo dela za modernizacijo lokalne ceste Drobnič—Polica v dolžini 700 m in v vrednosti 43.000.000 din.
V krajevni skupnosti Temenica je bila urejena — modernizirana krajevna pot v Šentjurju v dožini 367 m in v vrednosti 2.800.000 din.
V krajevni skupnosti Spodnja Slivnica je bilo asfaltiranih 1.356 m2 krajevnih poti v vrednosti 3.700.000 din.
V krajevni skupnosti Dob bo v naslednjem tednu položen zaporni sloj na krajevni cesti skozi Podboršt v vrednosti 3.240.000 din.
Vsa omenjena dela, z izjemo dveh, so bila izvršena s sredstvi Komunalne in cestne skupnosti ter s sredstvi krajevnih skupnosti in občanov, ki so prispevali od 40 — 60% sredstev, glede na kategorizacijo posamezne ceste.
Sredstva za modernizacijo ceste skozi Dobravo nad Stično je prispeval poleg Cestne skupnosti in krajevne skupnosti še Republiški sekretariat za ljudsko obrambo v višini 4.000.000 din.
Za razširitev ceste Podtabor—Velike Lipljcnc je bil najet kredit Ljubljanske banke —Stanovanjsko-komunalnc banke v višni 10.000.000 din.
Za modernizacijo cest v občini je bilo vloženih več kot 210.000.000 din.
Stanovanjska gradnja
Končana je gradnja I. faze stanovanjske soseske Ob Grosupeljščici. Skupno je bilo zgrajenih 86 stanovanj v petih blokih, od tega 35 stanovanj za SSS Grosuplje, 20 stanovanj za OZD in 31 stanovanj za zasebnike.
Cena m2 stanovanj v blokih, ki so bila vseljena 15. 1. 1986, je bila 106.639,00din,za stanovanja, ki so bila vseljena do 15. 3. 1986, pa 158.451,00 din.
Ciradbeno podjetje Grosuplje je pričelo z izgradnjo prve faze stanovanjske soseske Dvori. V tej fazi bo zgrajenih 51 enodružinskih stanovanjskih hišic z 8500m2 neto etažne površine.
V pripravi je dokumentacija za gradnjo druge faze stanovanjske soseske Ob Grosupeljščici. V treh blokih bo skupaj 45 stanovanj. Pripravljena je kompletna dokumentacija za gradnjo energetskega objekta Ob Grosupeljščici, ki se bo pričela konec leta. Vrednost objekta znaša čez 500.000.000 din.
Stanovanjska skupnost je v letu 1986 dodelila naslednja posojila:
— delavcem in upokojencem za nakup, gradnjo
in prenovo stanovanj 70.000.000 din
— borcem NOV ' 250.000 din
— delavcem pri obrtnikih 5.000.000 din
Stanarina je zaostajala za planom in republiško resolucijo kljub trikratnemu povišanju (februarja 86 za 43%, julija 86 za 45% in novembra za 25%).
S planom in z resolucijo je bilo začrtano, da bo stanarina znašala 1,52% od revalorizirane vrednosti stanovanjskega sklada. Z vsemi povišanji pa so dosegli le 1,32% stanarino od revalorizirane vrednosti stanovanjskega sklada. Krivde za neizpolnitev plana stanarin prav gotovo ni na stanovanjski skupnosti, saj seje le-ta morala držati kasnejših dogovorov v republiki.
Subvencioniranje stanarin je potekalo v skladu z dogovorjeno politiko v socialnem varstvu.
V letu 1986 je bilo izdanih 231 lokacijskih dovoljenj, 229 gradbenih dovoljenj in 31 uporabnih dovoljenj.
PTT promet in zveze
Na področju PTT prometa so bila v letu 1986 opravljena naslednja dela:
— v KS Spodnja Slivnica izdelana TT mreža za 55 telefonov, priključitev je vezana na zamenjavo kabla;
Zbornik občine (irnsupljc XV. 198«
— v KS Polica so bila opravljena vsa dela pri polaganju kabla, spojen je bil zemeljski del omrežja in izvedena montaža opreme na samonosilnih kablih, vključeno bo skupaj s KS Lipoglav 133 telefonov;
— v KS Krka je bilo za naselje Hočcvjc izdelanih 5 telefonskih priključkov;
— v KS Ambrus je bila zaključena akcija telefonije, v vsa naselja so bili napeljani telefoni, skupno 30;
— V KS Višnja gora je dobilo 22 krajanov nove telefonske priključke.
Končana je bila razširitev ATC Grosuplje, centrala je razširjena za 500 telefonskih priključkov.
Izdelan je bil tudi idejni projekt za KATC Videm—Dobrcpoljc.
Varstvo pred požarom
SIS za varstvo pred požarom občine Grosuplje je skozi vse leto 1986 izvajala svojo glavno nalogo, skrb za čimboljšo požarno varnost, predvsem pa podpirala hitrejši razvoj gasilstva, zlasti v večjih urbanih središčih (Grosuplje, Stična in Dobrcpoljc), in si prizadevala za posodabljanje tehnične opreme.
V letu 1986 se je v teh KS zbralo 211.471 tisoč din sredstev iz krajevnega samoprispevka oziroma 105% več kot leta 1985.
Registrirana motorna vozila v letu 1986:
Vrsta vozila	Družbeni sektor	Zasebni sektor	SKUPAJ
osebni avtomobil	170	6670	6840
tovorno vozilo	220	253	473
avtobus	10	—	10
kombinirano vozilo	43	35	78
motorno kolo	1	471	472
traktor	34	1638	1672
specialno vozilo	59	24	83
delovno vozilo	18	5	23
vlečno vozilo	50	8	58
priklopno vozilo	137	75	212
SKUPAJ:	742	9179	9921
V letu 1986 je bil na tem področju storjen velik korak, predvsem pri izboljšanju požarnovarnostnih razmer v sektorju Dobrcpoljc. Za to področje je bilo nabavljeno kombinirano gasilsko vozilo, ki trenutno zagotavlja zadovoljivo požarno varnost.
SIS za varstvo pred požarom je zbirala sredstva tudi za nakup specialnega gasilskega vozila za GD Grosuplje, ki je centralno društvo za sektor Grosuplje. Do konca leta je bila nabavljena šasija, za leto 1987 pa je predvidena nabava nadgradnje. Veliko sredstev je SIS za varstvo pred požarom vložila tudi v izgradnjo gasilskega doma v Stični, del sredstev pa v gradnjo gasilskega doma Šentvid pri Stični, v gradnjo orodjarne na Vel. Ilovi gori in v adaptacijo naslednjih gasilskih domov: Ponikve, Kompolje. Hočcvjc, Škocjan, Zagradec pri Grosupljem, Krka, Cušpcrk, Vel. Loka. Ponova vas.
V letu 1986 je sofinancirala postavitev repetitorske postaje na Grmadi. Razen tega je s financiranjem dejavnosti OGZ Grosuplje omogočila gasilskim društvom v občini Grosuplje, da so tekoče vzdrževala opremo, se izobraževala itd.
Trenutno združuje občinska gasilska zveza 40 prostovoljnih gasilskih društev z 2572 člani.
Društva razpolagajo z naslednjim orodjem in gasilsko opremo:
Komandna vozila Lahka gasilska vozila Orodna gasilska vozila Kombin. gasilska vozila Prenosne motor, brizgalne Plačilne cevi v tek. metrih Delovne obleke Delovni pasovi Šlcmi
Plinske maske Dihalni aparati Azbestne obleke Ročniki
Med mešalci za peno I lidrantni nastavki
10.736
3X9 262 333 27 5 9 157 3 42
3
27 4 4
61
Dokumenti o urejanju prostora
V letu 19X6 so bili sprejeli pomembni planski dokumenti, in sicer:
— družbeni plan občine Grosuplje za obdobje 19X6—1990.
— dolgoročni družbeni plan občine Grosuplje za obdobje 19X6—2000.
Pričete so bile priprave za spremembo:
— dolgoročnega družbenega plana občine Grosuplje od leta 19X6 do leta 2000,
— družbenega plana občine Grosuplje 19X6—1990,
— prostorskih sestavin DDP z urbanistično zasnovo za Grosupljc-Šmarjc (vse zaradi usklajevanja poteka avtoceste in priključkov).
Sprejeti so bili:
— ureditveni načrt za naselje Krka,
— prostorski ureditveni pogoji širšega območja Krke,
— spremembe zazidalnega načrta Preska—Dvori, prva laza.
V izdelavi so bili:
— sprememba zazidalnega načrta G-1 Višnja gora,
— zazidalni načrt Sinoles Ivančna gorica,
— ureditveni načrt središča Stične.
Občina Grosuplje meri 421 km2 ali 42.074ha, od tega 36.801 ha v zasebni in 5.273 ha v družbeni lasti. Od skupne površine občine je IX.760 ha kmetijskih zemljišč (5.916 ha njiv, 456 ha sadovnjakov, 5.3ha vinogradov, 9.456ha travnikov, 2.X7I ha pašnikov), 21.872ha gozdov in 1.442ha nerodovitnih zemljišč.
V 211 naseljih in 7.25.3 gospodinjstvih (popis 19X1) po stanju na dan .31. 12. 19X6 v občini Grosuplje živi 27.035 prebivalcev, od tega 13.168 moških in 13.867 žensk.
V letu 19X6 je našo občino obiskalo 20.7X0 gostov, od tega je bilo 13.050 domačih in 7.730 tujih gostov. Nočitev je bilo v istem obdobju .30.791, 22.534 domačih in 8.257 nočitev tujih gostov.
V občini imamo 3 kinematografe s 706 sedeži. V letu 19X5 je bilo 467 predstav (25 domačh in 442 tujih filmov), kar je za .3% več kot v preteklem letu. Predstave je obiskalo 50.812 obiskovalcev oziroma 3% manj kot v preteklem letu.
V letu 19X6 je bilo od individualnih proizvajalcev odkupljeno 1261 pšenice, 541 prašičev, 1.0751 klavnih goved, 1401 klavnih telet, 1501 konj za zakol, 8.458.0001 mleka in 1.4121 krompirja.
Nekaj statističnih podatkov o občini
V trgovini na drobno je bilo leta 1986 prodano za 12.342 mio din blaga oziroma za 105% več kot v letu 19X5, v trgovini na debelo pa za 3.443 mio din blaga oziroma za 104% več kot v letu 19X5.
V občini imamo X železniških postaj, preko katerih je bilo v letu 19X5 odpravljenih XI 1.000 potnikov in XI.000 ton blaga.
Na X poštah v občini je bilo v letu 19X6 odpravljeno 1 .XXX.000 pisemskih pošiljk, prispelo pa je 1.325.000 pisemskih pošiljk. Leta 19X6 je bilo v občini 2.805 telefonskih naročnikov oziroma 105 na 1.000 prebivalcev (SRS 282 tel. naročnikov na 1.000 prebivalcev).
Po stanju 31. 12. 1986 je imelo 14 KS uveden samoprispevek, od lega v 4 KS po stopnji 1.5% od Ol), v ostalih pa po stopnji 2%.
VIRI:
— INFORMACIJA O POSLOVNEM USPEHU ORGANIZACIJ ZDRUŽENEGA DELA IZGOS-PODARSTVA ZA OBDOBJE JANUAR—DECEMBER 1986 (Služba družbenega knjigovodstva v SRS Podružnica Ljubljana)
— POSLOVANJI: ORGANIZACIJ ZDRUŽENEGA DELA OBČINE GROSUPLJE V LETU 1986
— INFORMACIJA 0 INVESTICIJAH V TEKU NA DAN 31. 12. 1986 (Služba družbenega knjigovodstva v SRS, Podružnica Ljubljana)
— POROČILA SAMOUPRAVNIH INTERESNIH SKUPNOSTI DRUŽBENIH DEJAVNOSTI IN MATERIALNE PROIZVODNJE TER UPRAVNIH ORGANOV SKUPŠČINE OBČINE
— STATISTIČNI PODATKI PO OBČINAH SR SLOVENIJE, Zavod SR Slovenije za statistiko
— NAŠA SKUPNOST, Glasilo SZDE občine Grosuplje
Zbornik občine (irosupljc XV, ISI8K
43
30-LETNICA DELOVANJA OBČINSKE GASILSKE ZVEZE Lojze Ljubic*
Ob pomembnih jubilejih se zbiramo zato, da pregledujemo svoje delo, se spominjamo pomembnih ali manj pomembnih dogodkov preteklega časa ter si postavljamo naloge za v bodoče. Ob tej priložnosti bežno preglejmo tridesetletno delovanje naše zveze.
1955. leto je bilo izredno pomembno za našo gasilsko organizacijo. Nastale so občine s širšim področjem in s tem so bile organizirane prve občinske gasilske zveze. Tega leta so bile na področju sedanje občine tri zveze, in sicer: Grosuplje, I vančna gorica in Dobrcpoljc. Ker so gasilci na področju občine dobili v upravljanje društva in celotno požarno službo, so se materialno in kadrovsko precej okrepili. Poleg dotacij, ki so jih dajale občine, je obstajal še okrajni gasilski sklad, s katerim je upravljal poseben odborpri Republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Pri RSNZ so izdelali tudi poseben načrt za modernizacijo gasilstva Slovenije, v katerega je bila vključena tudi naša občina.
S ponovno spremembo politične razdelitve Slovenije leta 1959 je bila ukinjena občina Dobrcpoljc, leta 1960 pa občina Ivančna gorica. Obe sta bili priključeni občini Grosuplje. Tako se je oblikovala sedanja Občinska gasilska zveza Grosuplje, ki predstavlja danes močno operativno in kadrovsko sposobno organizacijo.
Ob prostorskih in političnih reorganizacijah občin v Sloveniji seje nekako leta 1965 žal ukinil tudi okrajni gasilski sklad in z. njim načrt modernizacije gasilstva v Sloveniji. Prav v zadnjem hipu smo iz teh sredstev nabavili gasilski avtomobil TAM 2000, ki je še sedaj v društvu Grosuplje.
Vendar seje naša gasilska služba vseeno razvijala. Trenutno naša Gasilska zveza povezuje 41 gasilskih enot, ki imajo ok. 2572 članov, od tega 327 žensk. Poleg navedenih aktivnih članov v Zvezi deluje še 81 mlajših, 173 starejših pionirjev in pionirk ter 241 mladink in mladincev.
Članstvo je strokovno usposobljeno za vsako klasično požarno-operativno akcijo. Za zahtevnejše akcije gašenja in reševanja pa je potrebna poleg znanja šc oprema in orodje. Ker je ta oprema zelo draga, je na razpolago le v društvih Grosuplje in Stična, in še ta ni popolna.
Če se povrnemo nazaj v leto 1955 in obudimo spomin na takratno stanje v naših gasilskih društvih, bomo z lahkoto ugotovili, da je bilo zelo borno zaradi posledic vojnih grozot. Oprema in orodje je bilo poškodovano. Že takrat seje oblast v polni meri zavedala odgovornosti do požarne varnosti in naša vodilna društva materialno podpirala ter skrbela za najnujnejši strokovni kader. Leta 1954 je GD Grosuplje prejelo prvi orodni gasilski avtomobil znamke PIONIR, leta 1957 pa GD Stična prav tako orodni gasilski avtomobil TAM. To sta bila prva zametka motoriziranih gasilskih enot v naši občini.
Takratni funkcionarji, predani naši gasilski ideji, smo z vso vnemo pristopili k načrtni obnovi, modernizaciji, vzgoji in izobraževanju gasilskih kadrov. V tistem času smo imeli gasilsko šolo v Medvodah. Več naših sedanjih funkcionarjev izhaja iz. te šole. Takratno vodstvo seje izobraževalo že leta 1936 in 1938 v Ljubljani, v povojnih letih pa dopolnjevalo znanje s tečaji in seminarji. Mnogih, ki so veliko žrtvovali za obnovo in razvoj našega gasilstva v sedanji občini, ni več med nami. Slava njihovemu spominu!
Z velikim navdušenjem smo orali ledino, po nekaterih društvih laže, po nekaterih pa tudi s težavami. Naš cilj je bil usposobiti vsako gasilsko enoto kadrovsko in materialno, da lahko na svojem področju uspešno gasi in rešuje. To geslo sc nam je tudi uresničilo v dobi treh desetletij.
' < iiiisiipljc, Yu (M290; predsednik Občinske gasilske zveze.
V teh tridesetih letih smo ustanovili 5 prostovoljnih gasilskih društev. Tako jih je danes 41. Ta društva so poleg svoje osnovne dejavnosti opravljala tudi drugo delo, predvsem na kulturnem področju. Skoraj ni društva, ki ne bi pripravilo vsaj enkrat na leto kulturne prireditve ali pa je bilo društvo na svojem območju nosilec vsega vaškega življenja.
Za opravljanje vseh teh dejavnosti pa je bilo potrebno veliko navdušencev, potrebni pa so bili tudi prostori. Takrat je bilo več gasilskih domov slabih, še ne povsem obnovljenih od vojne, in delo gasilcev seje odvijalo v skromnih prostorih, vendar /. veliko zagnanostjo. Vsak dinar, ki seje na tak način pridobil, seje oplemenitil še s prostovoljnim delom in tako so rasli gasilski domovi. Lahko trdimo, daje bila v vseh krajih dosežena enotnost, povezanost in usklajenost vseh subjektivnih sil.
Želja vseh gasilskih enot je bila, da ima vsaka enota uporabno motorno črpalko, dovolj cevi in osebne opreme. Najprej jc bilo nabavljenih X motornih črpalk Rakovica. Ostale motorne črpalke pa smo obnavljali, kolikor je bilo mogoče. Leta 1965, ko je bila v Karlovcu gasilska olimpiada,je bila v naši občini nabavljena prva nova motorna črpalka Rosenbauer. Takrat je bilo v Sloveniji šele 14 novih. Ker jc bila ta znamka našim društvom zelo znana še izpred II. svetovne vojne, so v 15 letih nabavila 32 novih motornih črpalk tc vrste. Sredstva so se zbirala na vse mogoče načine, pri tem pa ne smemo pozabiti deleža iz sredstev požarnega sklada oz. dotacije občine in delovnih organizacij. Tako imamo danes v občini 61 motornih črpalk. Tu so še znamke Magirus in Zigler, ki so ekvivalentne Rosenbaucrju, in pa manjše Savice in še nekatere druge. Zelo lepo so ohranjene črpalke izpred vojne, predvsem v Šentvidu in drugod.
Pri nabavi avtomobilov oz. motoriziranih gasilskih enot jc pomembno omeniti tudi obdobje po letu 1970. Z enako ali pa še z večjo vnemo kot pri črpalkah so gasilska društva pridobivala gasilske avtomobile. Tako imamo danes v naši zvezi 54 gasilskih avtomobilov, od komandnih do orodnih vozil, kombiniranih in avtocistern. Težko je opisati to veliko požrtvovalnost članstva pri nabavi vsega tega. Marsikateri član naše organizacije seje odpovedal svojemu osebnemu udobju za ceno nabave gasilske opreme in orodja.
V občini skoraj ni društva, ki nc bi imelo moderne motorne črpalke, avtomobila in ostale opreme. Žal pa zakon narave deluje in motorizacijo načenja zob časa, čeprav je skrbno vzdrževana. Prepričani smo, da se bo tudi ta obnavljala, seveda bolj počasi. Za našo zgodovino pa naj ostanejo fotografije in kronike društev z. dokazi, kaj je bilo napravljenega v tem kratkem obdobju.
Leta 1977 so bile ustanovljene samoupravne interesne skupnosti, med njjmi tudi za varstvo pred požari. S tem zakonskim določilom seje uredilo financiranje gasilstva. Življenje se jc močno spremenilo, društva so dobila finančno pomoč za nabavo šc ostale opreme in orodja. Pripomniti pa moramo, da smo pri razvoju in opremljenosti gasilskih enot upoštevali urbana območja, razvoj industrije in njeno tehnologijo ter ostala nevarna požarna območja, za katera je naša operativna služba odgovorna, da jih čuva in v primeru požara tudi uspešno lokalizira.
Zaradi novih tehničnih sredstev in opreme so morala naša gasilska društva graditi in adaptirati gasilske domove. Zgrajenih je bilo 13 novih, večje adaptacije pa so bile opravljene na 16, v gradnji so trije gasilski domovi. Gasilski domovi se gradijo načrtno oziroma tam, kjer je največja potreba in pripravljenost članstva. Za gradnjo domov v posameznih centrih projekte določi oziroma pregleda in odobri posebna komisija za gradnjo. Večina gasilskih domov ni grajenih samo za gasilsko dejavnost, ampak vključit jejo druge potrebe kraja. Gasilski center na Grosupljem je zgrajen po prej dogovorjenem načrtu tako, da zajema še dejavnost civilne zaščite, ljudske obrambe, teritorialne obrambe in centra za alarmiranje in obveščanje, ker smatramo, da te dejavnosti v primeru potrebe sodijo skupaj. Pri gradnji gasilskih domovje težko biti sodnik, ali jc prav ali ne, da jih gradimo. Vsekakor nc moremo ljudi odvračati od želje po boljšem, udobnejšem in koristnejšem za splošno dobro, da se zgradi in v njem hrani oprema in vzgaja za pomoč sočloveku in za boljši jutri. V večini primerov da družba le tretjino finančnih sredstev, ti ve tretjini pa prispeva članstvo in drugi krajani.
Pri vsem tem naj omenim tudi to, da je v Gasilski zvezi še mnogo opreme in orodja, zato tudi potrebuje prostore oz. domove. Društva razpolagajo s 6200 m H in 4660 m C gumijastih cevi, 1300 m II in 2X00 m C cevi iz konoplje, drsalnimi prti, lestvami, dihalnimi aparati, 6X0 de-
Zbornik občine Grosuplje XV. I9KK
45
lovnimi oblekami, 450 delovnimi pasovi, 39()šlemi, 180 plinskimi mask anu, [ 8 azbestnimi oblekami, C'() aparati, raznimi ročni ki, prikolicami, nosili, reflektorji itd. Vse to pa zahteva nego skrb, /nanje, shrambo in v slučaju potrebe brezhibno uporabo. Vrednost premoženja, s katerimi razpolagajo gasilska društva, presega 100 milijard starih dinarjev. Zalo je potrebno s takim premoŽenjem trezno in preudarno gospodariti.
Za boljšo požarno varnost delovnih organizacij in ustanov v občini smo organizirali pri Cil) Grosuplje polnilnico gasilskih aparatov. Rezultati so zelo dobri. Delo opravljajo naši člani iz grosupeljskega društva.
Ob vsem tem dragocenem orodju in opremi pa je človek ostal še vedno prvi. Človek je tisti, ki bo pognal brizgalno, vzel v roke ročnik in gasil, reševal premoženje in življenja, in človek bo tudi tisti, ki bo dvignil prapor človeške humanosti. Za vse to pa je potrebna plemenitost, pripadnost, humanost, vzdržnost, ljubezen do organizacije, ki joje potrebno vliti oz. privzgojiti že mlademu članu naše gasilske organizacije. Pripadnik je lahko le tisti, ki mu ni žal časa, denarja za skupne potrebe, noči, mraza in vročine, ne le ob znaku sirene, ko kliče na pomoč, ampak tudi v prostem času, ko obiskuje tečaje, seminarje, vaje, tekmovanja, se izobražuje in usposablja na vsem naštetem orodju in opremi.
Za vsa ta dela ni plačila. Plačilo so le priznanja in odlikovanja, kijih vsak s ponosom pripne na svoje prsi, urejena oprema in orodje, uspeh na tekmovanju ali na akciji, kije mnogokrat zelo tvegana in življenjsko nevarna. V teh treh desetletji h imamo tudi primere, ko so naši člani rešili iz plamenov nekaj človeških življenj. Po zbranih podatkih iz 30 let so naše enote sodelovale pri 724 požarih oz. reševanjih. Težko je izračunati porabljeni čas pri teh akcijah in koliko je bilo obvarovanega pred uničenjem.
Po podatkih Republiškega inšpektorata za požarno varnost smo poleg manjših požarov imeli tudi 6 velikih in med njimi je bil tudi en velepožar. Reševanje in gašenje jc bilo vedno zelo uspešno. To je za nas vsekakor priznanje in pohvala.
Poročilo ne bi bilo popolno, če ne bi omenil tudi oskrbovanja prebivalcev v občini in izven nje s pitno vodo. 10 let smo oskrbovali občane in prepeljanih je bilo več milijonov litrov predra-gocene vode za napajanje živine (da so lahko obdržali živinski fond) in za osebne potrebe krajanov. Za oskrbo prebivalstva / vodo je sedaj nabavljena s skupnimi sredstvi uvtocisterna pri Komunalnem podjetju Grosuplje. Kljub temu pa se dostavlja voda tudi šc z gasilskimi cisternami.
Ko smo že omenili izobraževanje, naj vam posredujem podatke, zbrane iz raznih poročil. V teh tridesetih letih jc opravilo izpit za nižjega gasilskega častnika 662 naših članov, za častnika pa 06 članov in članic, za višjega gasilskega častnika 7 članov, za gasilske strojnike 152 članov. Poleg navedenih tečajev imamo redno vsako leto seminarje za gasilske nižje častnike in gasilske strojnike.
Občasno se opravlja pregled opreme in orodja, predvsem motornih črpalk.
Posebno skrb posvečamo naraščaju. Iz. posredovanih podatkov jc razvidno, da jc v naših vrstah veliko število mladih. Poleg dela v društvu in na tekmovanjih, na katerih so v zadnjem času dosegli lepe rezultate (tudi na republiškem gasilskem tekmovanju), jih skoro vsako leto peljemo na gasilsko letovanje na morje.
Ko govorimo o članstvu, opremi, orodju, domovih in izobraževanju, naj povemo, da so s tem ustvarjeni pogoji za delo naše gasilske organizacije. Zavedamo se, daje bilo na področju izobraževanja in strokovne vzgoje premalo storjenega. Vemo pa, da se z znanjem krepi požarna varnost. V zadnjih letih temu posvečamo več pozornosti in bomo šc nadaljevali. Spremljamo poročila o velikih požarnih škodah širom Slovenije in Jugoslavije. Znano nam je, daje v naših delovnih organizacijah premalo gasilskih tehnikov in drugih gasilskih strokovnjakov. S sodobno opremo in funkcionalnimi gasilskimi domovi smo pridobili zaupanje tudi pri mladih, ki radi zahajajo k nam v naše gasilske domove. Namen teh srečanj v gasilskih domovih pa je prav ta, da bi se več mladih odločilo za šolanje za gasilske tehnike in inženirje.
Poseben ponos naših organizacij so gasilski prapori. Prapore imajo skoraj vsa društva in tudi trije pionirski odredi. Sodelujemo z vsemi družbenopolitičnimi organizacijami v občini in v krajevnih skupnostih, z oddelkom za ljudsko obrambo, postajo milice in oddelki milice, s SIS-om za požarno varnost. Vsem se zahvaljujem za sodelovanje v teh letih.
Delo v sedanji Občinski gasilski zvezi smo skušali vsa leta voditi tako, da ni nikoli prišlo do nesoglasij, kajti sestavljeni smo iz treh nekdanjih občin. I.ahko trdim, da ni bilo nesporazumov, organizacijska vprašanja smo vedno reševali po področjih: Grosuplje, Stična in Dobrcpoljc. Želim, da tako soglasje ostane tudi v prihodnjih treh desetletjih.
Vse orodje in oprema, ki smo jo nakupili, in vsi zgrajeni gasilski domovi so dediščina našim zanamcem. Tudi uspehi pri gašenju in reševanju ter na tekmovanjih so dediščina, čeprav žal samo v kronikah. Oprema in orodje zastareva, ostanejo pa zgradbe oz. naši gasilski domovi.
Prav je, da v kroniko oz. zgodovino naše gasilske zveze pridejo tudi nekatera imena naših zaslužnih mož, ki so gasilski organizaciji posvetili ves svoj prosti čas, /a seboj pa pustili bogato dediščino, in to ne samo 30 let, ampak 40 in več.
Na koncu naj se zahvalim vsemu članstvu v občini za njihov velik trud in prispevek k doseženim ciljem. Zahvaljujem se vsem vodilnim od leta 1955 do danes. Zahvaljujem se upravnemu in političnemu vodstvu občine, vsem miličnikom na področju občine, ki so sodelovali z nami vseh trideset let, hvala godbi za prcigranc koračnice. Enako se zahvaljujem vsem sodelavcem in prijateljem iz. sosednjih in drugih gasilskih zvez: Ribnice, Kočevja, Trebnjega, Metlike, Pirana, vseh ljubljanskih in GZ Slovenije. Zahvaljujem se Zavarovalnici Ljubljana in enoti Grosuplje, posebej se zahvaljujem RSNZ, odd. za požarno varnost in inž. liabšku za veliko pomoč pri nabavi motornih črpalk. Hvala delovnim organizacijam za razumevanje in vsem, ki ste karkoli dobrega storili za napredek naše gasilske organizacije.
Zbornik občine Grosuplje XV, 198«
47
KOVAČI IN KOVAČNICE OD STIČNE DO ŠENTVIDA
Jakob Muller*
Stična, vas ob znamenitem cistcrcijanskcm samostanu, ustanovljenem leta 1136, leži s svojim jedrom dva kilometra odmaknjena od nekdanje »državne« eeste Višnja Gora—Novo mesto. Prebivalstvo se je v sto letih povečalo komaj za četrtino: leta 1880 so bili 504Stičani, leta 1981 jih je bilo 600, leta 1986 pa 652, število hiš pa se je v 30 let krajšem času malodanc podvojilo: leta 1910 so bile 104, leta 1981 pa jih je bilo 191. Okrog leta 1820 je imela Stična 72 hiš. Nekdaj so spadale pod Stično tudi hiše ob levem robu »državne« ceste, ki so bile 1945 združene z mleščevskimi na desni strani v novo naselje lvančna Gorica.
Gospodarstvo samostana z velikimi kmetijskimi zemljišči ter večinoma kmečko prebivalstvo Stične in okolice je gotovo rabilo veliko vprežne živine, vozov ter poljedelskega orodja, torej so bili potrebni tudi kovači. Najstarejši, iz matičnih knjig znani kovačnici sta bili v Stični z nekdanjo številko 20 in 65. Obe hiši sta imeli domače ime Kovač. Prebivalci in (vsaj nekateri izmed njih) tudi lastniki prve so bili: Andrej Faidich, poročen 1773 z Uršulo; Franc Lampret (r. 1778), por. z Ano Spendau; Anton Podobnik (1813—1876), por. z njuno hčerjo Ano; sin lc-teh Anton Podobnik (r. okoli 1836, u. 1876), por. z. Marijo Čcbular; njun sin Franc Podobnik, (r. 1860). Lastniki kovačnice Stična 65 v preteklem stoletju pa so bili: Anton Kastelcc, pisano tudi Kastelic (r. 1804), por. z Marijo Lubič; njun sin Anton (r. 1832, u. 1876 v Stični 20), por. z Marijo Medved; njun sin France (1852—1875), por. s Terezijo Markovič; njun sin Ignacij (r. 1875, posthumno).
Hrezovškova kovačnica, Stična 27 (foto: L. Jeranko)
'Grosuplje, Yu 61290. Adamičeva 33; dipl. 01., slavist
Juknh Žitnik, kovač v Stični
Kje sta navedeni kovačnici bili, ni povsem gotovo. Po zemljiški knjigi je Stična 20 istovetna s sedanjo št. 27, kar bi potrjeval tudi podatek v statusu anima rum, kjer stoji zapisano pri Stična 20: vulgo Kovač, vulgo Brez.ovščck. Tudi prometna lega hiše 20—27 je zelo verjetna za kovačnieo: stoji na gričku vzhodno od samostana v neposredni bližini križišč cest iz Metnaja, Ciabrja, Virja in Ivančne Gorice. Toda taki identifikaciji nasprotuje izjava Ide Gorišek, da je kovačnieo na številki 27 uredil šele njen oče, in sicer v prostoru nekdanje kolarske delavnice, še bolj pa razglednica, ki jo hrani Ida Gorišek in ki kaže hišo 27 z gospodarskim poslopjem, toda šc brez kovačnice. Razglednica je datirana z letom 1907. Ker nam od zadnjega Podobnika (1860) dalje manjkajo podatki, opišimo kar tu še Goriškovo kovačnieo. Domačijo je 1908 kupil Jožef Gorišek, p. d. Brczovščck, iz Mek in, in sicer od Terezije Hrast, kije bila vpisana kot lastnica 1905. leta. Kovač niča je bila v pritličnem zahodnem delu nekdanjega poda. Po drugi svetovni vojni so jo preuredili v skladišče, ki ga zdaj uporablja trgovina Tabor, ki je tudi v Goriškovi hiši. Vhod v i<ovačnico je bil z zahodne strani. Kovačnica jc bila obokana in imela je podkovališče z nadstreškom. Kovač in kak pomočnik sta stanovala v prostorih nad kovačnieo. Gorišek namreč ni bil kovač, pač pa trgovec, gostilničar in kmet s 162 ha zemljišč. V trgovini je prodajal tudi pluge in njegove dele: glave, Icmežc, črtala, kovačnieo pa je potreboval za goste-voznike. Večje orodje: nakovalo, primež, vrtalni stroj —je bilo Brezovščkovo, drobno orodje pa si je oskrbel vsakokrat najemnik. Kovač-najcmnik seje poleg podkovstva in voznega kovaštva ukvarjal tudi s popravili kmečkih strojev in orodij, z brušenjem motik, krampov ipd.
V dvajsetih letih je pri Brczov.ščku koval Anton Mavsar (1874—1940), od leta 1928 dalje pa Jakob Žitnik (1904—1973), doma z Gatinc. Za podkovskega in voznega kovača seje izučil v Ljubljani. Nekaj časa je delal pri Strmoletu na Grosupljem, od 1928 do 1959 pa pri Brcz.ovščku. Za pomočnika je imel Antona Potokarja s Plcšivicc, vajence pa je bil Anton Lesjak iz. Stične.
Pri Brcz.ovščku je doma Kristina Gorišek, por. Nova kovic, kije leta 1932 kot prva Jugoslo-vanka samostojno pilotirala letalo. Pogumna in odločna ženska živi zdaj z možem v Veliki Britaniji.
Kovačnica Stična 65 jc bila verjetno v sedanji Ivančni Gorici, in sicer na stiski strani »državne« ceste nasproti hiše fotografa Erjavca. Podlaga take lokacije sta poleg visoke hišne številke tudi pripis v statusu animarum, kjer je poleg hišnega imena navedena še lokacija »na Ccjsti« ter podatek v mrliški knjigi, da jc Anton Kastclcc (u. 1876) »iz Stične — Ivančine Gorice št. 65«. V popisu kovačnic Ivančne Gorice (ZOG 14, 1986, 122) jc — po podatku Franca Katarja — omenjena tudi neka stara kovačnica ob glavni cesti.
Zbornik nhcinc Grosuplje XV. 1988
49
Razen navedenih dveh (ali treh?) kovačnic je ohranjena še kovačnica v Stični 7 (nekdaj Stična 40). Hiša se zdaj imenuje po domače Vrbelova in stoji na levi strani ceste Ivančna Gorica—Stična. Od kdaj je v hiši kovačnica, iz matic ter zemljiške knjige ni razvidno. Kot lastnik je leta 1X68 vpisan Jožef Lesjak. Od njega jo je kupil Anton Marinčtč 1884 ter jo 1891 prodal Jožefu (torišku iz Mekin. Od Goriška je hišo 1908. leta kupil Matija Brcgar, čigar potomci so šc zmeraj lastniki. Matija je bil doma s Krke, njegova žena pa je bila Vrbctova iz Gorenje vasi, in po njej ima hiša sedanje domače ime.
Ker Bregarji sami niso bili kovači,je imel kovačnico, poleg drugih, nekaj časa v najemu Anton Mavsar, ki se je pozneje preselil v Gabi je. Kovačnica je del večnamenske stavbe, in sicer v levem pritličju. Desni del pritličja je hlev, v nadstropje, kjer so bili stanovanjski prostori, vodijo dvostranske kamnite stopnice z ograjo. Prostor pod stopniščem je služil za skladišče kovaškega materiala in oglja. Kovačnica meri 5,10 m X 5 m. Tla so izzbite ilovice, leseni strop počiva v višini 2,30 m na dveh tramovih. Ješa leži nasproti vhoda ob steni na desni strani. Ognjišče je široko 1,80m, globoko I,30m. Lesena vrata med lesenimi podboji so široka (),7X m in visoka 1,72 m. Okni merita 0,70 X 0,90 m. Pred kovačnico je podkovališče znapuščem (kot podaljškom strehe)/ dvema v zid oprtima opornikoma. Zidovi kamnite hiše merijo 0,50 m. Streha je dvokapna s čopoma, pokrita / bobrovcem. Na zadnji si rani stavbe je lesen nadstropni hodnik z ograjo ter lesenim stopniščem. Na bočni, obcestni strani hiše je ohranjena zidna ura na uteži ter z rimskimi številkami. Sedanji lastniki menijo, da je bila stavba s kovačnico nekdaj last samostana.
Vrhetova koračnica. Stična 7 (foto: L. Jeranko)
Gabrjc, vas ob Stiškem potoku, severno ter na pobočju zahodno od samostana, je štela 1X80. leta 21 1 prebivalcev, leta 1981 skoraj tretjino manj, namreč 145,leta 1986 pa samo šc 127! Število hiš je bilo leta 1981 enako kol 1910. in sicer 39, že okoli leta 1820 pa jih je bilo 31. Gabrje je odmaknjeno od pomembnejših prometnih zvez, vendar so v vasi delovale kar tri kovačnice. Na najstarejšo kaže hišno ime Kovač, nekdaj Gabrjc 2, zdaj 13. Po matičnih knjigah je bil njen najstarejši znani prebivalec (in lastnik?) Martin Smrekar( 1782— 1846). por. z. Ano Stcrmolc. Sledil je
sin Martin, r. 181X, por. /. Margareto Zupančič, pri katerem je kot lastnik omenjen tudi Valentin, Gabrjc 1. Smrckarji so verjetno bili kovači, zanesljivo pa je bil kovač Smrckarjev naslednik Franc Marn, r. 1854 V Šmartncm pri Litiji, por. z.lulijano I lauptman. Leta 1897 so se Mamovi odselili v Šmartno. Leta 1883 je kot lastnik vpisan Ivan Portuna, katerega je 1925 nasledil sin Ferdo, gozdarski svetnik. Leta 1942 je od njegove vdove Frančiške domačijo s kovačnico kupil brane Ceglar (1902), oče sedanjega lastnika Milana.
V stavbi ob Stiškem potoku je delovala fužina, po mnenju Milana nekako do 1923. V njej so kovali žeblje, motike, lopate, rovnice in drugo poljedelsko orodje. Norca, meh in brus so gonila tri kolesa na lopate. V dvokapni kamniti stavbi z 0,60 m debelimi zidovi ter dvema okopoma je 10,5 m dolg in 5,6 m širok prostor, v katerem so nekdaj delali po trije kovači, od katerih se sedanji lastnik Milan spominja Jancz.kovcga Načeta iz Mckin ter kovača s Štajerske. Franc Ceglar je fužino 1948 preuredil v mlin (ZOG 6, 1974, 318—319).
Druga stara gabrska kovačija je stala pri hiši Gabrjc 4. Sedanji lastnik Anton Koželj, doma izTrcbne Gorice, je domačijo z zemljo in ostalimi poslopji kupil 1965 od Julkc.Icrlah, p. d. Hov škove Julke, roj. M iglic, kuharice v ljubljanskem Nebotičniku, ta pa jo je kupila 1934 od kovača Antona Mavsarja, ki smo ga srečali že v stiskih kovačnicah. Mavsar je kovačnico z. domačijo kupil 1923 od žene m sina poštnega uradnika Petriča, ki jo je 1921 kupil od Vinka Canjka, lc-ta pa jo je kupil 1920 od štirih solastnic: Marije Bregar z Vrbetove kovačnice v Stični, Frančiške Zalc-telj ter Ane Peček, obe St. trg pri Višnji Gori, ter Jožefe Zaje z Muljave. Zaleteljeve so domačijo podedovale leta 1914 po Ignacu Zaletel ju, ta pa jo je dobil po Gertrudi Berčan, ki je bila lastnica od 1888, ko jo je dobila po Jožetu Berčanu, kije vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik od 1860. leta. Kamnita kovačija z dvokapno streho je stala jugozahodno od stanovanjske hiše, dovolj odmaknjena od ceste Stična—Potok, da je bilo dovolj prostora za kovanje konj in sestavljanje voz. Kovačija je imela pokrito podkovališče in dva kovaška prostora: prvi je meril 5,30 mX6,20 m, zadnji pa 3,30 m X 5,30 m. V letih 1970—1977 so Kož.eljcvi postopoma kovačijo preuredili v garažo oz. gospodarski prostor ter ji nadzidali stanovanje s teraso.
Preurejena kovačnica, (lahrje M) (foto: /,. Jeranko)
Zbarslt ohćmc Grosuplje XV. 1988
51
Šlosarjeva koračnica, Gabrje 30 (fbto: L. Jeranko)
Tretja, zdaj tudi že več desetletij opuščena gabrska kovačnica na pobočju zahodno od samostana je bila v t. i. Šlosarjevi hiši, ki pripada zdaj Pungrškim (Gabrje 30). Prvi znani lastniki Slosarjev« hiše so Kas telci, pisani tudi Kastelici: Anton (1795— 1867), por. z. Uršulo Kolesa, sin Anton (1830—1917) ter le-tega sin Anton (1861—19.36). Leta 1936 je postala lastnica Angela 1-ampret, roj. Stermolc, po kateri je 1986 dedovala Angela Erčulj. Ali so kovači Kastelci. Stična 65, in Kastclci-Šlosarji v kakem sorodstvu, ni ugotovljeno.
Hiša, v kateri je bila kovačnica, meri 13 m X 4,5 m. Streha je dvokapna s čopoma, krita z bobrovcem. Kovačnica v kletnem prostoru na levi spodnji strani meri 2,94 m X 3,88 m. Vrata so visoka l,l()m(!), široka 0,76 m, cnokrilna. lesena, kar vse kaže, da prostor prvotno ni bil namenjen kovaštvu. Okna 0,45 X 0,54 m so opremljena z železnim križem s krogom. Ognjišče stoji ob Vratom nasprotni Steni in sicer nekoliko desno, Desno od vrat je malo skladišče, kar spominja na razporeditev v Vrbetovi kovačnici. Tla so /bita ilovica, 2 m visok strop je ometan. Nad kovačnico SO Stanovanjski prostori: v sredini kuhinja, levo in desno pa sobi.
V Šlosarjevi kovačnici jc med zadnjimi delal Anton Kastclec, p. d. Slosarjev Tone (u. 1936), M njim pa Slavko Kovačič, begunec s Primorskega, ki je pred tem delal prt Mavsarju v Gabrju. Kovačič je padel kot partizan 1943. leta.
Vir, vas jugovzhodno od Stične, je imel 1981. leta 46 stanovanjskih hiš ter 158 prebivalcev, leta 1986 jih je bilo že 218, leta 1880 pa 135 ljudi, medtem ko je bilo — leta 1910—35 hiš. Najstarejša kovačnica, izpričana po matičnih knjigah, je bila na Virju 12, zdaj 6. K hiši je sodila tretjina hube, Prvotnejše domače ime je bilo Vrbe, pozneje pri Blatarju, hiši pa seje reklo tudi pri Kovaču. Prvi znani prebivalci so bili: čevljar Anton Brcgar iz Stične, por. z Agncs Gerdcn, Martin Anžlo-var ter Anton Grablovic. Sledil'jim je Simon Krištof (1787—1836), ki je v zvezi s poroko sina Martina v letu 1863 označen kot kovač. Hišo in zemljišče je podedoval 1839 njegov sin Franc, po njem pa Ana Krištof leta 186.3. Od nje jo je 1892 kupil Franc Erjavec, Vir 13, sicer doma z Rdečega Kala (1860—1939), por. z Elizabeto Kamnikar, r. na Brezovem pri Višnji Gori. Kot lastnik jima je leta 1913 sledil Mihael Kamnikar (r. 1889), njemu pa — leta 1967 — Ivana Kamnikar. Kdaj je virska kovačnica delovala, ni razvidno — iz nje pa je izšla cela vrsta kovačev Krištofov ter dva kovača Kamnikarja. ,,,, , .... ,,
Iz 20. stol sta na Virju /nam še dve kovačnici: spodnja, zdaj Vir 36, ter zgornja, zdaj Vir 31. Obe je naredil lože Kctar( 1907—1971), doma izMelnaja. Za voznega in podkovskega kovača se je izučil v Kamniku in se priženil k Pajku na Vir 31. Hišo je Ignac Pajk, kije delal v Trstu, kupil
Ratajeva kletna kovačnica (fnto: /.. Jeranko)
1927 od Frančiške Riccobelli, Virke, poročene s tržaškim Italijanom. Narejena je bila po letu 1906, koje zemljišče 67 arov kupila navedena Frančiška od Mihaela Smrekarja. Spodnja Rctarjc-va kovačnica, stoječa ob cesti Vir—Griže, je bila vrisana v kataster leta 1935. Leta 1959 jo je Retar prodal Antonu Kamnikarju, sedanjemu lastniku, sam pa sije uredil zasilno kovačnico v kleti na zadnji strani stanovanjske hiše Vir 31.
Iz Rctarjcvcga spričevala je razvidno, da je obiskoval 6-mcscčni tečaj podkovske šole in 1931. opravil strokovni izpit iz podkovstva. Člani izpitne komisije so bili: F. Rcbernjak, F. Seme in Čeh. Preden sije Retar zgradil spodnjo kovačijo, je delal pri Mavsarju vGabrju ter pri Ilovščku v Potoku (Gabrje 13). Med vojno je bil partizan Ljubljanske brigade in Notranjskega odreda. Po vojni — od leta 1946 —jc začel pri Rctarju delati Mihael Kamnikar, in sicer kot najemnik.
Mihael (1919) sc jc izučil na Viru pri Domžalah pri Janku Avmanu. Kot pomočnik jc delal pri Antonu Pušu v Radohovi vasi, v Vel. Gabru ter pri Rctarju. Leta 1940 jc opravil mojstrski izpit, in sicer v Ljubljani pred komisijo, katere člana sta bila Anton Oblak in Franc Barič. Za mojstrski izpit je Mihael skoval nosilec luči za zapravljivčka. Kot jugoslovanski vojak je bil 1941 pri Ludvcrku (Varaždin) ujet in odpeljan v vojno ujetništvo na Bavarsko. V Salzbach-Roscnbergu jc delal na kmetiji pa tudi v kovačnici: popravljal jc zlasti pluge. Po vrnitvi — s hudimi ozeblinami —je začel delati pri Rctarju. Koje Retar kovačijo prodal Mihaelovemu bratu Antonu, jc našel kovaško službo najprej v Litostroju, po treh mesecih pa v bližnjem šentviškem Zmaju. Upokojenje bil kot kovaški mojster, ki jc vodil delo 18 ljudi. Tuje leta 1974 dobil tudi visoko državno odlikovanje:
»Z ukazom predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita, številka 26, z. dne 29. marca 1974, jc bil za zasluge in dosežene uspehe pri delu, ki ima pomen za socialistično izgradnjo države, odlikovan z. redom dela s srebrnim vencem.«
Mihael je uspešno deloval tudi na drugih gospodarskih in kulturnih področjih: z bratom Antonom jc pel v pevskem zboru Stična in za 30-lctno kulturno delo sta prejela Gallusovi znački. Oba sta sodelovala tudi v stiski dramski skupini: Anton kot igralec, Mihael pa tudi kot režiser. Spominjata sc zlasti dveh iger: Matere ter Finžgarjevega Divjega lovca. Mihael je bil sposoben čebelar, ki ima 60—70 žnidaršičev. Leta 1974 jc kot član čebelarske družine Stična dobil red Antona Janše 3. stopnje za posebne zasluge za dvig slovenskega čebelarstva. Oba Kamnikarja sta tudi prostovoljna gasilca in imata več gasilskih odlikovanj in diplom.
Zbornik ohcinc Grosuplje XV. 19KK
53
Pri Mihaelu seje izučil kovaštva tudi brat Anton (1930), in sicer od 1946 do 1948. Član izpitne komisije je bil Anton Puš. Za pomočniški izpit je okoval oje voza. Po izučitvi je do 1950. leta delal v Splošnem obrtnem podjetju Stična. Vmes — leta 1949 —je opravil poklicni šoferski izpit. Najprej je vozil tovornjak Mesnega podjetja Stična, zdaj pa je pogodbeni avtobusni šofer pri IMP v Ivančni Gorici. Anton je bil trikrat — skupaj 9 mesecev — v mladinskih delovnih brigadah, in sicer na progi Samac—Sarajevo, kjer je dobil naslov udarnik, v Novem Beogradu ter na progi Sežana—Dutovlje.
./».-<• Relar Mihael Kamnikar
Šentvid, staro gospodarsko in kulturno središče ter pomembno lokalno prometno križišče, jcimel 1880. leta 470 prebivalcev, leta 1981 pa 760, medtem ko jih je bilo leta 1986 784. Hiš je bilo okoli 1820. leta 68, leta I9l()jih jc bilo 76,71 let pozneje pa jih je bilo nad 300 % več, namreč 245. V naselju, h kateremu je pridružen tudi nekdanji Sv. Rok, ki je imel v drugem desetletju prejšnjega stoletja 4 hiše, je znanih sedem kovačnic. Pet od njih, med njimi tri najstarejše, stojijo ob cesti, ki povezuje Stari trg s Sv. Rokom, dve novejši pa sta postavljeni tudi ob zahodni vpadnici.
Najstarejša znana šentviška kovačnica s hišnim imenom Kovač je delovala na mestu sedanjega Doma upokojencev, Šentvid 130. Prvi znani kovač in lastnik jc bil Jožef Ilovar (1787—-1836). Leta 1843 jc v kovačnici delal Bernard Žurga iz Roje, Šmartno pri Litiji, ker se je tega leta poročil, star 24 let, z Ano. Z Ilovarjcvo hčerko pa se jc trinajst let po gospodarjevi smrti oženil kovač Franc Krištof (1818—1885), sin virskega kovača Simona. Imela sta 10 otrok, od tega šest sinov, ki so bili — razen Alojzija, ki jc umrl kot dojenček — vsi kovači, in sicer: Franc (1850—1915), Anton (1853—1884), Ignacij (1858—1942), Martin (1867—1904) ter Jožef (1872—1914). Na domačiji in v kovačiji je ostal najmlajši, Jožef, kije imel z ženo Terezijo, roj. Skubic, pet otrok, in sicer tri fante: Jožefa (1903), Ignacija (1906) ter Franceta (1913) — ter hčeri Terezijo in Marijo. Vdova seje poročila z Andrejem Balogom iz Idrije pri Bači in pred drugo svetovno vojno kovačnico prcz.idala v trgovino. V kamnitem stebru pa jc še ohranjena »kljuka-, ki je prijela obroč, ko seje dajal na platišče kolesa. Steber je nekdaj držal leseni strop, pod katerim je bilo podkovališče. Hišo je po materi podedoval sin Ignacij, po njem pa 1968 Ivanka Kovač, r. Zupančič, ki jo jc istega leta prodala Valentinu Vcrčiču. Od tega jc hišo kupilo društvo upokojencev Šentvid 1972. leta, ki je spodnje prostore preuredilo v bife.
Nekdanja kovačnica je bila zidana iz kamna ter krita s slamo. Podkovališče jc bilo odprto. Tla v kovačnici so bila iz zbite ilovice. Ješa je stala ob zidu. V delavnici je bilo eno nakovalo ter špirovka, t. j. nakovalo za varjenje obročev. Nožni meh jc bil okrogel.
France Krištof (1850), najstarejši brat Jožefa, kije ostal na domu, seje priženil v hišo čez cesto, ki jc nosila domače ime Kozel. Za ženo jc vzel Terezijo, hčer krčmarja Bernarda Novaka,
po domače Kozlovskcga Bernarda. Imela sta pet otrok, in sicer tri sinove: Ludvika(1876), Franca (1877) in Jožefa (1882). Na domačiji in v kovačnici na Kozlu jc ostal najmlajši, Jožef, ki seje poročil s Terezijo Petan, s katero sta imela 8 otrok, med njimi Jožefa (1916—1988), ki seje kot pripadnik petega rodu kovačev Krištofov tudi izučil za kovača in ostal na domu, zdaj Šentvid 138. Njegov ded France je v gospodarskem poslopju na Kozlu uredil kovačnico. V zgornjem delu s slamo kritega poslopja ob cesti severno od stanovanjske hiše je bila senica in pod z. leseno ograjo, v pritličju pa je bil levo hlev, desno pa kovačnica. Dim jc uhajal skozi okni, ki sta gledali eno na sever in drugo na zahod. Fotografija nekdanjega poslopja s kovačnico je po besedah informatorja Jožeta Krištofa ohranjena v Gasilskem domu Šentvid, po njej narejeno povečano sliko pa hrani informator sam. Kovačnica na Kozlu ni imela posebne podkovališke lope. Jcša je stala ob zidu. V prostoru jc bilo nakovalo, špirovka ter dolgi meh; ročni vrtalni stroj, kamnito kalilno korito, ozka delovna miza s primožem ter drobno orodje.
ttpo/it ti piti/*)
1
m:
•p-**. —* —     —* > m
Učno izpričevalo Jožefa Krištofa (1882) s podpisom I ranca Krištofa (1850) ter Franca l.esjaka, šentviškega župana, 1913
Jože, prapravnuk Simona, seje učil najprej pri očetu Jožefu na Kozlu, nato eno leto pri kovaču Perušku v Višnji Gori, izučil pa se je pri Jakobu Gabriču v Kranju 1939. leta, in sicer kot avtomehanik. Delal jc v podjetju nekega Ceha v Kranju, nato pa v Lavričevi usnjarni v Šentvidu. Leta 1947 jc bil likvidator Lavričcvega podjetja, plačan od ministrstva za industrijo. Naslednjega leta je postal vodja Invalidskega podjetja, ki gaje ustanovil okrajni odbor vojaških vojnih invalidov Grosuplje. Podjetje jc obsegalo kovaštvo, kolarstvo in žago. Dobilo je obokani Fačinijcv hlev Šentvid 65, kije pred vojno sodil h gostilni, med okupacijo pa so ga zasedale mule italijanske vojske. Invalidsko podjetje je izdelovalo kmečke vozove za zadruge, zapravljivčkc, vojaške vozove, poštne ročne vozičke, vozove za konjederec v Kočevju, delovne vozičke za kranjske tovarne, v sezoni 1955—1956 tudi mlatilnice Sila (brez pajkelna), pri kateri so bili samo ležaji liti, vsi ostali deli pa kovani.
Zbornik občine Grosuplje XV. 1988
55
Anton Kamnikar Joie Krištof, direktor
Invalidskega podjetja
V okviru Invalidskega podjetja sta delovali tudi dve kovačnici v Ivančni Gorici. V šentviški kovačnici, ki je opravljala tudi obilne usluge posameznim naročilom kmetov iz vasi in okolice, so delali: Anton PuJ iz. Radohovc vasi, Jože Krištof (r. 1882), Slavko Oven iz Mart i nje vasi pri Šcnt-lovrcncu in Matevž Mramor iz Šentvida. Vajenci so bih: Jože Puš iz Radohovc vasi, France Vidmar z Lučarjevcga Kala, Avgust Blatnik iz V. Pec pri Šentvidu in Ludvik Pevec iz Kompolj pri Muljavi. V kolarstvu so delali Matija Kralj. Anton Peček let kot vajenec France Ložar, vsi i/ Šentvida. Kolarski oddelek, ki seje vse bolj razvijal v mizarstvo, je izdeloval lesena puškina kopita In lesno galanterijo, zlasti obešalnike, končno pa predvsem stavbno pohištvo ter mizarske izdelke sploh. Koje leta 1959 Jože Krištof zapustil podjetje, se je število zaposlenih od prvotnih 4 dvignilo na 96. Podjetje se je s spreminjanjem programa zapovrstjo preimenovalo v Kovina-les, ta V Sinoles, ki je preselil mizarsko delavnico v Ivančno Gorico, medtem koje kovačnica ostala v Šentvidu, in sicer najprej v okviru Agroscrvisa, pozneje pri Komunalnem podjetju Grosuplje. Delovala je do leta 1976, ko so bili njeni prostori prodani Galvanizacijskemu podjetju Glinek, Škofljica. Ko Glinku krajevna skupnost ni dala soglasja,je bil kovaški obrat — nekdanjemu hlevu so prizidali 40 m — prodan Alojzu Vcnclju mL, mizarju iz. Ivančnc Gorice.
Podkovališče kovačije Invalidskega podjetja, zgrajeno I94H. leta (Joto: 1975)
Jožef Krištof (18K2) je bil verjetno eden najstarejših kovačev v državnem sektorju. Bil je dober pevce in šaljivce do zadnjih dni življenja. Jožef Krištof (1916— 1988) je za svoje družbenopolitično in kulturno delo prejel medaljo dela, red zaslug za narod s srebrno zvezdo, zlato plaketo varnosti: Jurčičevo nagrado itd.; je eden od ustanovnih članov AMD Šentvid ter združenja šoferjev in mehanikov Ivančna Gorica; bil je član gasilskega društva ter član in pevovodja pevskega društva. Deloval je tudi kot amaterski gledališki režiser.
K hiši na Kozlu je sodilo 80 arov zemlje. Krištofi so redili kravo ter I—2 prašiča, zaradi česar so zemljo seveda tudi najemali.
Kovačija Načela Krištofa pri Sv. Roku
Eden od sinov Simona Krištofa z. Vira in brat Franceta (1818) je bil Martin Krištof (1835—1898), kije bil tudi kovač. Ko seje 1863 poročil s Terezijo 1'ajk, Sv. Rok 2, je sicer stanoval pri bratu v Šentvidu, pozneje je navajan kot stanovalec pri Sv. Roku 4 oz. 5, umrl pa je v Radoho-vi vasi. Pri Sv. Roku 4 je bila stara kovačnica, ki je dala hiši ime Kovač. Sv. Rok leži ob nekdanji glavni cesti Višnja Gora—Novo mesto. Okrog leta 1770 je štel 4 hiše, pozneje se pojavi še peta. Iz matičnih knjig so razvidni naslednji kovači: Jakob Markovič (1778—1851), por. 1851 s Pajkovo; Jakob Adamič (1819?) iz Budan jc vasi, por. 1851 z. Marijo A hI in iz Radohove vasi, ter Lovrenc Ciorišck (1776—1874), naveden kot kovaški pomočnik. V hiši Sv. Rok 4 je naveden kot stanovalec še Andrej Jakopič (1775—?), vendar zanj ni naveden poklic. Pač pa jc bil med kovači pri Sv. Roku tudi France Bcvc, r. 1822 v Št. Rupcrtu, kije vpisan že v hiši Sv. Rok 5, ter Martin Krištof, prav tam. Pri Kovaču na št. 4 pa je navajan nekoliko pozneje tudi Franc Snoj (r. 184.3, por. 1871, doma iz Zaline).
V križišču cest pri Sv. Roku je postavil svojo kovačnico šc Ignacij Krištof, eden od petih Simonovih vnukov-kovačev, ki je še zelo mlad odšel v Združene države Amerike, se v Forest Citvju, Pennsvlvania, poročil z Marijo r. Kovačič i/ Koprivnice na I Irvaškem, ter leta 1910 kupil zemljišče, leta 1911 pa jc njegova nova hiša pri Sv. Roku že vpisana v zemljiško knjigo. Po spominjanju Jožeta Krištofa seje Ignacij z ženo Mary vrnil iz Amerike okrog leta 1920. Na desni strani majhne hišice jc postavil podkovališče in kovačnico. Bil jc dober kovač, toda šc bolj strasten lovec. Če so prišli njegovi lovski tovariši, jc pustil konja tudi na pol podkovanega ter odšel na lov.
Ob cesti, ki povezuje Šentvid s Sv. Rokom, stojita na desni strani šc dve novejši kovačnici. V hiši Šentvid 163 je Mramorjcva. Matevž Mramor jc bil rojen 1909 v Jcršanovcm, Bloke. Za kovača seje učil v Dragi pri Kočevju pri bratu Jožetu. Koje ta odšel v Kanado, seje preselil v Loški potok — Hrib h kovaču Ivanu I.avriču ter sc pri njem 1928 izučil. Delal je pri kovačih: Lahu v Podvelikem vrhu, Bloke; Ivanu Pakižu v Sodražici ter Francu Gorcncu v Kostanjevici pri Šentjerneju, nakar seje za nekaj časa vrnil k bratu na Slugovo na Blokah. Leta 1935 jc prišel v kovač-
nico Ignacija Krištofa pri Sv. Roku in ostal v njej do 1941. Vmes je julija 1937 naredil izpit za VOZOVnega in decembra i. I. še za podkovskega mojstra. Člana izpitne komisije pri prvem sta bila liane Baričin I rane Vrhove, pri drugem pa Jernej Bitcne. Okoli leta 19.37 si je na bližnjem zemljišču cerkvene nadarbinc postavil stanovanjsko hišo s kovaško delavnico v južnem delu pritličja. V njej je imel samostojno obrt od 1941 do 1949, ko je začel kovati v Invalidskem podjetju pri lačiniju. Od leta 1956 do upokojitve 1971 je delal v Litostroju kot kovač in strojni ključavničar.
Kovačnica je merila okoli 6 m X 5 m in ni imela zunanje lope. Opremljena je bila z nakovalom, nožnim mehom, ročnim vrtalnim strojem, primožem ter, seveda, z, ješo. Matevž je v njej opravljal vsa podkovska dela, koval jc tudi vole, ter dela vozovnega kovača. V kovačnici, katere prostor je zdaj spremenjen v stanovanje, seje učil JožcTckavcc z Blok, ki je umrl v internaciji, ter Ludvik Bučar iz Pctrušnjc vasi.
Tudi v sosednji hiši, Šentvid 164, je kovačnica. Sezidal jo je Franc Vidmar (1930). Za kovača se je izučil 1950 v Ivančni Gorici, delal pa je v Invalidskem podjetju in v Agroservisu do 1971. Zdaj je zaposlen v IMP v Ivančni Gorici kot ključavničar. Mojstrski izpit je delal leta 1958 v Ljubljani pri Kunavru. Moderna kovačnica je urejena v južnem delu hiše z vhodom z zahodne strani. Opremljena je z vrtalnim strojem, primožem in nakovalom. Ješa jc na ventilator. Tla so zbita iz ilovice, strop pa je betonski. Kovačnica se zdaj uporablja /a traktorsko garažo, saj ima v Šentvidu po enega konja le še 4 ali 5 gospodarjev. Konje uporabljajo le za okopavanje in zasipavanje krompirja in jih sploh ne kujejo. Več kmetov v okolici pa goji žrebetne kobile.
Ob zahodni dostopnici v Šentvid stojita še dve mlajši kovačiji, to sta hiši št. 22 in 28. Prvo jc zgradil Avguštin Blatnik (1935), doma / Velikih Pcc. Za kovača seje izučil v Invalidskem podjetju, nakar je delal v Agroservisu v Ivančni Gorici. Od 1965 do 1974 jc imel samostojno kovaško delavnico, in sicer sprva v pritličju sedanje stanovanjske hiše, leta 1971 pa sije postavil samostojno delavnico zahodno od hiše. V poslopju sta dva večja prostora z velikimi okni. Tla v povsem obzidanem podkovališču so tlakovana / lesenimi panji. Ješa na ventilator stoji v zahodnem vogalu večjega prostora, v katerem je nakovalo, električni vrtalni stroj, varilni aparat, škarje ter pri-mož. Blatnik je v delavnici opravljal poleg podkovskih in vozovnih del tudi ključavničarska. Zdaj je zaposlen v Avtoprevozu Ivančna Gorica. Poleg službe sc ukvarja tudi s čebelarstvom. Ima 70 panjev, kijih s posebej prirejenim tovornjakom vozi na pašo od Nove Gorice do Like. Za uspehe v čebelarjenju je dobil priznanje Antona Janše 3. stopnje, kot prostovoljni gasilec pa je dobil bronasto medaljo občinske gasilske zveze.
V Šentvidu 28 je sprva v kletnih prostorih stanovanjske hiše opravljal kovaška dela Silvester Golf (1937), doma iz Cagošč. Za kovača seje izučil v Invalidskem podjetju pri mojstru Pušu. Strokovno šolo je obiskoval v Idriji ter Celju, kjer je 1956 dobil tudi pomočniško spričevalo. Leta
Matevi Mramor
Avguštin lilatnik
1967 si jc zgradil na vzhodni strani hiše samostojno sodobno kovaćnico in odprl zasebno kovaško obrt. V delavnici je nakovalo, rezalni in brusilni stroj. Odkar se vari z varilnim aparatom, pravi Golf, jc kovanje nedonosno. Zato se edini uradno še delujoči šentviški kovač mora preživljati z. drugim delom.
VIRI IN LITERATURA:
Ahlin,Ivan:ZOG 13, 1984,44—52; Brcgar, Eranc in Nada, Stična 7, maj 1985; Ceglar, Milan, Gabrjc 13, maj 1985; Erčulj, Francka, Gabrjc 30, maj 1985; Gorišck, Ida, Stična 27, maj 1985; Kam nikar, Anton, Vir 36, maj 1985; Kamnikar, Mihael, Vir 5, maj 1985; Koželj, Anton, Gabrje 4, maj 1985; Krištof, .lože, Šentvid 138, maj 1985; matične knjige. Nadškofijski župnijski arhiv, Ljubljana; matični urad občine Grosuplje, febr. 19X8; Rctar, Frančiška, Vir 31, maj 1985; Savnik, Roman i. dr.: Krajevni leksikon Slovenije 2, 1971; zemljiška knjiga, Grosuplje, december 1987
Zbornik občine Grosuplje XV. 1988
59
ŠTIRIDESET LET LOVSKE DRUŽINE GROSUPLJE
S. Valcntinčič*
S tem naslovom je decembra 1986 v nakladi 500 izvodov izšel 80 strani obsegajoč jubilejni almanah, ki ga je izdala Lovska družina Grosuplje ob proslavi štiridesctlctnicc svojega obstoja in delovanja.
To je ena redkih publikacij te vrste, dasiravno tudi številne druge lovske družine po Sloveniji to leto praznujejo svojo štiridcsctletnico. Zbornik je pripravila in izdala v samozaložbi LD Grosuplje. Uredniški odbor, ki mu jc upravni odbor poveril pripravo almanaha, so sestavljali člani te lovske družine: Ivan Ahlin, Marjan Ahlin, Mirko Ivane, Milovan Kante, Dušan Korinšck, Ivan
* Ljubljana, Yu 61000, Titova 25; dipl.vet.,dr.se.. redni profesor biotehniške fakultete v Ljubljani,
v. p.
Špolar, Stane Valentinčič, France Zaviršck in Alojz Žitnik. Odgovorni urednik je bil Ivan Špolar. Pismene sestavke so pripravili Marjan Ahlin, starešina LD Grosuplje, Tone Miklavčič, Ivan Špolar in dr. Stane Valentinčič. Naslovno stran je opremil ing. Matjaž Špolar.
Brošura je obogatena z 31 fotografijami pomembnih zgodovinskih dokumentov in priložnostnih skupinskih posnetkov iz. življenja in delovanja FD Grosuplje.
V poglavju o organiziranju beremo, da je bila ta lovska družina ustanovljena 1946. 27. julija 1946 je namreč bil na Cikavi pri Antonu Zaviršku, pri Tončku, sestanek skupine lovcev, ki naj bi pripravila ustanovitev lovske družine, sama ustanovitev pa je najverjetneje bila v decembru istega leta. 28. decembra 1946 je bil na Grosupljem ustanovni občni zbor Okrajnega lovskega sveta Grosuplje, na katerem so, kakor je razvidno iz zapisnika tega zbora, poleg društev: Višnja gora, Šentvid, Račna, Dobrcpoljc, Dvorska vas, Muljava, Št. Jurij pri Grosupljem, Žalna, Kompolje-Struge, Zagradcc in Stična, bili tudi delegati Lovske družine Grosuplje.
V almanahu je naveden tudi seznam članov LD Grosuplje iz leta 1947. Bilo jih je 22, letna članarina pa je bila 150 din.
Organizacijska oblika in ime te lovske družine sta sc v razdobju med leti 1948 in 1954 večkrat menjala.
1950., ko je prenehal obstajati Okrajni lovski svet Grosuplje in prešel v organizacijo z. imenom Lovska podzveza Grosuplje, je lc-ta zajemala lovske družine: Mala gora, Stehan, Suha krajina, Gradišče, Turjak in Velike Lašče. V lovsko družino Stehan so sc združile prvotne LD Grosuplje, Višnja gora in del LD Slivnica-Žalna. Že naslednje leto (1951) sledi ponovna reorganizacija: ustanovi sc LD Tabor, ki zajema lovce z Grosupljega, Žalne, Mlačcvega, z obeh Slivnic, Šmarja in Št. Jurija; poleg teh pa še nekatere lovce s stalnim bivališčem v Ljubljani. Lovišče LD Tabor obsega 8.000 ha in šteje 52 članov.
Ponovno se Lovska družina Grosuplje, kot se je imenovala 1. 1946, ustanovi l.okt. 1954. S tem imenom in približno v enakem obsegu ostaja potem vse do danes.
Članstvo v Lovski družini Grosuplje
Skupno število članov se z leti spreminja, vendar sc pretežno veča. Evidenca članstva za čas od 1. 1946 do 1954 se nanaša na lovske družine, ki so sc dotlej, po imenu in po obsegu lovišča, menjale. Vse od 1. 1954 sc obseg lovišča nikoli ni bistveno spremenil.
Gibanje članstva v minulih 30 letih:
1947 — 34 1972 — 69
1952 — 51 1976 — 75
1957 — 29 1980 — 81
1962 — 40 1985 — 79
1967 — 53 1988 — 83
Kljub nekaterim momentom, ki otežkočajo včlanjevanjc v lovsko organizacijo —draga lovska oprema, do 2 leti dolga pripravniška doba, lovski izpit kot pogoj za včlanitev v društvo itd., sc je članstvo številčno krepilo.
Socialna struktura članstva LD Grosuplje (v desetletnem obdobju (1976 — 1986): Delavci     Kmetje    Študenti    Obrtniki   Upokojenci Skupaj 1976 60 1 ' 1 7 12 81
1986 46 1 1 II 20 79
Po starosti kaže struktura članstva tendenco staranja:
Starost 24       25 — 34   .35 — 44   45 — 54 55 — 64 nad 65
1971 4 15 20 19 II 2
1986 3 8 11 24 19 14
Tinini« občini- Grosuplje XV. 1988
61
Lovišče Ll) Grosuplje, njegov obseg in nekatere ekološke ter antropogene značilnosti
Lovišče LD Grosuplje leži v višinskem pasu 300 do 600 m nadmorske višine z mozaično strukturo gozdnih in kmetijskih površin. Zemljišče, na katerem je to lovišče* obsega katastrske občine: Mali vrh — del, Šmarje, Sela — del, Stranska vas, Ponova vas — del, Grosuplje, Grosuplje naselje, Slivnica — del, Lučc — del, Žalna — del, Vrhe — dcl^Lipoglav — del in Krka —del.
Področje obsega krajevne skupnosti Grosuplje, Šmarje, Žalna, Veliko Mlačcvo, Polica —del, Podtabor — del, Ilova gora del, — Lipoglav — del, Škofljica — del. Danes meri 5823 ha, ožja lovna površina pa 5.323 ha. Od tega je vseh vrst gozdnih površin 2880 ha, 2383 ha je vseh vrst kmetijskih površin, drugo pa 60 ha.
Klimatske razmere. Lovišče ima letno povprečno od 1300 do 1400 milimetrov padavin, ki imajo najvišjo vrednost, 150 mm, v juniju in oktobru, najnižjo pa v januarju, februarju in marcu. Prve slane se pojavljajo v začetku oktobra in zadnje v drugi polovici aprila. Povprečna letna temperatura je 8,4 °C, najvišja 33 °C in najnižja —26 "C. Število snežnih dni se giblje od 71 do 92 letno. Na kraških poljih in dolinah se pojavlja toplotni obrat (inverzija), zato imajo značaj mrazišč.
Geografski, geološki in pedološki značaj. Lovišče obsega pretežni del grosupeljske kotline in kraška polja Žalne in Luč na višini 300 do 350 m, ki na robovih prehajajo v gričevnat in hribovit svet do 600 m nadmorske višine. Zemljišče jc pretežno apnenčasto, proti severu prehaja v dolomit. Nižji predeli so na naplavinah aluvialne in diluvialne ilovice. Na dolomitu so tla, posebno na pobočjih, plitva po debelini, neenakomerna, vendar fiziološko kar globoka in plodna. Na ilovi-cah v nižjih predelih nastajajo zamočvirjena tla kisle reakcije. Vodne razmere so odraz geološke podlage. V južnem predelu lovišča (Lučc — Ključ), kije na apnencu, ni površinske vode, v ostalih predelih pa se voda pojavlja v obliki izvirov, šc posebej na dolomitnem področju, v nižjih predelih pa kot podtalnica ali kot kraška ponikalnica. Del grosupeljske kotline ob vodotokih je zamočvirjen. Površine vode sc v zadnjih letih močno zmanjšujejo zaradi hidromelioracijskih del, s katerimi kmetijstvo in urbanizem pridobivata nove površine. Na splošno je vodostaj na tem področju odvisen od padavin in zelo niha.
Zcmljiškoupravni podatki, površine lovišča, klimatske razmere, geografski, geološki in pedološki podatki ter vodne razmere so iz petletnega lovsko-gospodarskega načrta lovišča Lovske družine Grosuplje 1980/85.
Antropogeni vplivi so v lovišču LD Grosuplje zelo močni in to zlasti v času po drugi svetovni vojni, posebej od šestdesetih let dalje. Ti vplivi zelo, deloma odločilno, spreminjajo prvotne ekološke danosti in s tem tudi bivalne okoliščine posameznih vrst divjadi, zlasti specialističnih. Mednje štejemo zlasti vpliv populacije, urbanizacijo, komunikacije in že omenjene (hidro)melioracije.
Prebivalstvo grosupeljske kotline sc jc v zadnjih 30 letih številčno več kot podeseterilo. Močno se je spremenila tudi njegova socialna struktura, v škodo kmečkega življa in v korist drugih kategorij (uslužbenci, delavci, obrtniki, upokojenci, študentje idr.). S tem je močno zrasel tudi standard prebivalcev, bodisi sesilnih bodisi vagilnih (stalnih ali občasnih) in če temu dodamo šc dejstvo, da so komunikacijske poti ter prometna sredstva izredno narasla, sc srečujemo s pojavom mnogo večjega vznemirjanja in s tem negativnega vplivanja na življenjski ritem divjadi.
Urbanizacija je, poleg človekovega vznemirjanja divjadi, vzrok za stalno zmanjševanje bivalnih in prehranskih možnosti za divjad, zmanjšuje pa tudi možnosti za gnezdenje oziroma po-leganjc mladičev.
Poglejmo samo večje komplekse, ki so na ta način v negativnem smislu spremenili prikladnost — boniteto — za razne vrste divjadi. Kompleksno sta zazidana Košakov in brinjski hrib, Preska pri Jerovi vasi in velik del jerovskih njiv, veliki kompleksi njiv in travnikov pri železniški postaji in na severni strani Grosupljega, Cerkveni hrib in Mrzle njive. Potem so še večja področja, zazidana z, industrijskimi objekti: poleg tovarne Motvoz Grosuplje, ki jc edina šc izpred vojne, so v njeni bližini novi obrati, vse tja do Unis Klkos.pri Brezju jc obrat Guma, pri Brvacah Black and Decker ter obsežno parkirišče Intcrcuropa, v Kamni gorici pa vojaški objekti. Kmetijsko posestvo Brvacc jc ogradilo in uvedlo pašnokošni sistem na obsežnih površinah okrog Stare pošte, na Farovškem hribu pri Šmarju in na boštanjskih ter loških travnikih.
62
S. Viilcnltnćic
Vse navedene površine, urbanizirane v poselitvene ali proizvodne namene, so do šestdesetih let tekočega stoletja bile stanišča divjadi, potem pa so to značilnost postopoma v celoti izgubile. Pri urbanizacijskih posegih pa ne gre izpustiti tudi manjših naselij, predvsem so to tim. vikendi, ki življenjski prostor divjadi prav tako zmanjšujejo ali omejujejo. Dostikrat so to na robu gozda ali celo v njem postavljeni objekti kot npr. vikendi na Dolih, v Stari vasi, pod Plešivico in na Perovcm.
Izpeljane so bile tudi obsežne agro- in hidromelioracije. Ena od njih je sicer izboljšala bonitete stanišča za divjad, zlasti za malo. Toje bilo krčenje brczovsko-sclskih stcljnikov konec petdesetih let med Brezjem, Selami in Bičjem, v izmeri okrog 200 ha. Seveda pa potem sodobna agroteh-nologija na teh in nekaterih drugih večjih površinah (npr. Loge pod Prapročami) ni bila v prid življenjskim in razmnoževalnim lastnostim divjadi: zasejavane so obsežne monokulture poljščin, na njih pa uporabljana težka agromehanizacija in kemična sredstva.
Posebno negativno pa se odražajo na določene vrste divjadi hidromelioracije, obsežno izpeljane v osemdesetih letih. Le-te so zajele celoten vodotok Grosupeljščicc s pritoki, od Spodnjih Duplic (od Dankarja) in Stare vasi mimo Jerovc vasi, čez Grosuplje in Loge do pod Boštanja, na drugi strani pa od Podtabora mimo Bičja in čez Uhane ter mimo Brezja do pod Boštanja. S tem so se vodni tokovi bistveno skrajšali, njihov tok je postal hitrejši, bregovi pa so ogoleli. Resda gre nezadostnemu ohranjanju nanovo urezanih strug zahvala, da sc Ic-tc dokaj hitro zaraščajo, vendar so daljši čas mnogo manj primerni biotopi zlasti za vodno perjad in druge živali, ki jim vodni biotopi ustrezajo (predvsem vidra, pižmovka itd.).
Končno še cn antropogeni poseg, ki močno negativno vpliva na divjad oziroma njen življenjski prostor; to so komunikacije, zlasti ceste.
Iz skice lovišča LD Grosuplje, opis je dan spredaj, sc vidi, da ima le-to izraženo longitudinalno — iztegnjeno — obliko od severozahoda proti jugovzhodu. V tej smeri teko tudi glavne komunikacije. Že v prejšnjem stoletju so te glavne komunikacije, železnica in cesta, potekale v tej smeri do Grosupljega v enem kraku, od tu dalje pa v dveh —proti Novemu mestu in proti Kočevju. Tako torej tečejo skozi grosupeljsko kotlino že sto in več let relativno močne in frekventiranc prometnice. Vendar njihov vpliv na divjad, zlasti vpliv cest, ni bil poudarjeno negativen. Tak jc postal — in postaja vse bolj — v zadnjih tridesetih letih, od I. 1957 dalje, koje bila zgrajena hitra cesta Ljubljana—Zagreb, ki seka podolgem vse lovišče. Zgrajene in asfaltirane so bile tudi številne manjše ceste, asfaltirana pa je tudi prvotna »državna« cesta. Razen navedenih dveh vzdolžnih
odstrel 30 jj
- DIVJI PRAŠIČ <= JELENJAD
20 -
10 -
t t i t
1960
65
,0
75
1980
85
cest, »hitre« in »državne«, pa se že pričenja (1987) izgradnja nove avtoceste, ki bo tudi potekala vzdolž, celotne podolžne osi lovišča.
Vpliv relativno frekventiranih komunikacij, zlasti cestnih, se na divjad negativno odraža najmanj v naslednjih treh smereh: občutno zmanjšanje bivalnega prostora, kar posebej velja za avtocesto, vznemirjanje divjadi posebej ker ograjena avtocesta preprečuje naravne migracije divjadi, in končno prihaja do številnih fizičnih izgub zaradi povožene divjadi, bodisi da gre za smrt ali težke poškodbe. Vsako leto je veliko registriranih izgub zlasti zaradi povoženih zajcev, srn jadi in celo jelenjadi, precej pa tudi neznanih izgub.
Divjad v Lovski družini Grosuplje
Kriterij za poimenovanje- določenih živalskih vrst z izrazom divjadjo povzet iz veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč.
Na splošno delimo divjad v stalno in pa občasno v lovišču živečo; pri slednji imamo v mislih predvsem selivsko perjad, manj pa tisto, ki v kratkih relacijah in občasno, vendar v glavnem časovno neregularno, imigrira (ali emigrira) v lovišče (npr. ris.).
Naglasimo lahko, da bodisi selivska perjad kot tudi migracijska divjad v lovišču LD Grosuplje nimata kvantitativno velikega pomena; čezenj namreč ne vodijo izrazite selivske poti ptic selivk.
V teh 40 letih, ki jih zajema pričujoči prikaz delovanja LD Grosuplje, žive ali pa so živele v njenem lovišču naslednje vrste divjadi, naštete po sistematiki, kot jo uporablja navedeni lovski zakon:
1. Poljski zajec (Lcpus curopacus)
2. Navadna veverica (Sciurus vulgaris)
3. Navadni polh (Glis glis)
4. Pižmovka (Ondatra zibethica)
5. Lisica (Vulpes vulpes)
6. Rjavi medved (Ursus aretos)
7. Hermelin (Mustcla crminca)
8. Mala podlasica (Mustcla nivalis)
9. Dihur (Mustcla putorius)
10. Kuna zlatica (Martes martes)
11. Jazbec (Mclcs meles)
12. Vidra (Lutra lutra)
13. Divja mačka (Fclis silvestris)
14. Divji prašič (Sus serofa)
15. Navadni jelen (Cervus claphus)
16. Srna (Capreolus capreolus)
Od pernate divjadi pa:
17. Siva čaplja (Ardca cinerea)
18. Bobnarica (Ixobrychus minutus)
19. Bela štorklja (Ciconia ciconia)
20. Črna štorklja (Ciconia nigra)
21. Siva gos (Anscr anser)
23. Krehlja (Anas crccca)
24. Črna liska (Fulica atra)
25. Priba (Vanellus vanellus)
26. Kljunač (Scolopax rusticola)
27. Kozica (Capclla gallinago)
28. Kragulj (Accipitcr gentilis)
29. Skobec (Accipitcr nisus)
30. Navadna kanja (Butco buteo)
31. Lunj (Circus aeruginosus)
32. Navadna postovka (Falco tinunculus)
33. Gozdni jereb (Tctrastcs bonasia)
34. Poljska jerebica (Pcrdix perdix)
35. Prepelica (Coturnix coturnix)
36. Navadni fazan (Phasianus eolehicus)
37. Golob grivar (Columba palumbus)
38. Poljska grlica (Strcptopclia turtur)
39. Turška grlica (Strcptopclia dccaocto)
40. Golob duplar (Columba oenas)
41. Šoja (Garulus glandarius)
42. Sraka (Pica pica)
43. Navadna kavka (Colocus monedula)
44. Siva vrana (Corvus cornix)
45. Krokar (Corvus corax)
22. Mlakarica (Anas platyrhynchos)
Potem živi v lovišču še določeno število vrst sov, ki po lovskem zakonu vse spadajo med divjad, ni pa jih dovoljeno loviti.
Možno je, da se v lovišču nahajajo, občasno ali celo stalno, še kake druge vrste divjadi zlasti pernate.
Lovska organizacija jc namreč izrazito usmerjena na tiste neštevilne vrste divjadi, ki socko-nomsko pomembnejše, medtem ko skrb za ohranitev redkih in ogroženih vrst ni pomembna, prav gotovo pa ne primarna. In vendar jc eden predpogojev za tako skrb prav sistematično in nepretrgano zbiranje podatkov o opaženi, uplenjeni oziroma kako drugače ugotovljeni divjadi.
64
S. Valcntinćić
odstrel 150 t
100 -
50 -
SRNJAD .
l—T
1960
65
70
75
1980
85
npr. o pojavu v lovišču, o gnezdenju in o drugih življenjskih manifestacijah. To bo evidentno tudi kasneje, ko bo dan prikaz odstrela divjadi. Ob teh ugotovitvah je za Lovsko družino Grosuplje mogoče reči, da smo zgoraj navedli vrste divjadi, ki so v obdobju preteklih 40 let v lovišču živele, nekatere celo v večjem številu, sedaj pa jih (najbrž.) ni več ali pa so zelo redke. Med prve lahko štejemo vidro (zadnja je bila uplenjena I. 1968), divjo mačko in poljsko jerebico (zadnja registrirana uplenite v I. 1980), med močno ogrožene pa navadno postovko, prepelico, pa tudi gozdnega jereba in dihurja.
Odstrel divjadi je v almanahu LD Grosuplje prikazan za dobo 38 let, od I. 1948 do 19X5. Kaže odstrel 18 vrst divjadi, to je vrst, ki štejejo za lovsko-ekonomsko pomembne oziroma pomembnejše — dominira srnjad, kije v lovišču najpomembnejša vrsta divjadi — medtem ko odstrel drugih vrst, četudi je bil izvršen, ni predstavljen. Odstrel jc za šest ekonomsko najpomembnejših vrst prikazan tudi grafično in to za dobo 1960—1985 (avtor M. Adamič).
1. Leta 1958 je LD Grosuplje nabavila 200 fazanjih jajc. Valile so jih kokljc. V lovišče jc bilo izpuščenih 50 fazančkov. Tojc bila prva nasaditev fazanov, kasneje so sledile še druge. Leta 1969 jc bilo vloženih 24 odraslih fazank in 5 fazanov. Leta 1973 pa jc LD Grosuplje pričela vlagati večje količine fazanov; kupila jih je stare od 8 do 10 tednov, potem pa so jih lovci še skoro 2 meseca varovali v posebej zanje postavljeni ograji. Od tedaj so na jesenskih lovih lovili tudi fazanke. Leta 1973 jc bilo vloženih 300 fazanov obeh spolov, leta 1974 350 in leta 1975 378 fazanov, nato vsa leta, do leta 1988 od 300 do 350 fazanov.
2. Leta 1952 jc bilo nabavljenih v LD Pugled 30 jerebic obeh spolov in vloženih v lovišče.
3. V letih 1974 in 1975 je bilo nabavljenih deloma iz. Bistre in deloma iz ZGD Fazan Beltinci okrog 110 rac obeh spolov in vloženih v vodo med ponovskim in brezjanskim mostom. V teh dveh letih se race niso streljale (sklep jc veljal za vse LD Zveze lovskih družin Ljubljana). Nato se je vsako leto vlagalo v umetni bajer najmanj 100 divjih rac.
V letih 1963—1964je hilo v lovišče izpuščenih okrog 5(1 zajcev obeh spolov, uvoženih iz ČSSR oziroma iz Vojvodine.
Gojitev divjadi
V almanahu ob 40 I« (nit i II) Grosuplje je podana tudi kratka analiza odstrela divjadi
od 1948 do 1985.
1. Število zajcev, za katere lovišče Lovske družine Grosuplje ekološko le deloma ustreza (veliko je gozda, dosti je padavin), periodično občutno varira, kolje nasploh opaziti pri zajcu.
2. Lisičje v drugi polovici obravnavanega obdobja občutno več, kot jih je bilo prej; verjetno si to lahko razlagamo s tem, da seje povečalo število druge divjadi in da so nastala nekontrolirana odlagališča gospodinjskih in industrijskih odpadkov (hrana). Vendar je steklina, kot tudi prizadevanje lovcev, lisico razredčila v zadnjih letih do zmerne številčnosti.
3. Odstrel srnjadi sc jc pričel praviloma leta 1949, pred tem pa je veljala prepoved odstrela parkIjaste divjadi za vso Jugoslavijo. Prvih 15 let jc bil ta odstrel majhen; značilno jc, da soodstre-ljevali malo mladičev. Odstrel je pričel rasti pred 20 leti in leta 1972/73 je bil pri srnah ter mladičih enak odstrelu srnjakov; od tedaj dalje sc odstrel mladičev veča. Sedaj se strelja srnjad v pravilnem spolnem razmerju.
4. Jelenjad so pričeli odstreljevati leta 1959. Prej je bila jelenjad v lovišču redka, med II. svetovno vojno najbrž ne, potem seje pojavila v večjem številu, najbrž, s Krima, deloma morda tudi iz. Suhe krajine.
5. Dlakasta divjad, kije v lovišču vseh 40 let, vendar ni ravno številna, jc poleg divjega prašiča, dihurja in jazbeca ter druge zgoraj obravnavane divjadi še naslednja: veverica, polh, pižmov-ka, kuna belica in kuna zlatica, hermelin, vidra in divja mačka.
6. Glede divje race mlakarice jc treba pripomniti, da jo je Lovska družina Grosuplje (in pa tudi druge LI) v zvezi lovskih družin Ljubljana) pričela načrtno gojiti, tako da race nabavlja in jih vlaga v lovišče, lovci jih dodatno krmijo, odstrel pa je številčno omejen.
7. Največji gojitveni napredek je opazen pri fazanih. Prvih 10 let fazana v lovišču skoraj ni bilo. Od leta 1958 je lovska družina Grosuplje pričela fazana načrtno vlagati. Odstrel seje večal, največji uspehi pa so bili doseženi, ko jc vlaganje fazanov potekalo tako, da so nabavljene lazan-čke lovci še nekaj tednov obdržali v posebej zanje postavljeni ogradi.
66
S. Valcndnćic
Gojitev divjadi v Lovski družini Grosuplje
Skrb za divjad se v slovenski lovski organizaciji izraža v tako imenovani gojitvi divjadi. Le-to označuje, kot že rečeno, usmerjenost na lovsko-ckonomsko pomembnejše vrste divjadi. To pa je celo v določenem nesoglasju z aktualno lovsko zakonodajo (Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč), ki ima že v svojem naslovu naglašeno varstvo divjadi.
Med osnovne dokumente gojitve divjadi sodi (petletni) lovsko-gospodarski načrt, na temelju katerega se potem pripravljajo letni načrti gojitve. Pri tem je lovska družina obvezna upoštevati še nekatere dogovore. To so v prvi vrsti (republiške) smernice za gojitve divjadi in dogovori v okviru krimskega lovsko-gojitvenega območja, v katerega spada tudi Lovska družina Grosuplje, skupaj z drugimi 15 lovskimi družinami. Preden so bila po zgoraj navedenem lovskem zakonu organizirana lovsko-gojitvena območja, je lovišče, skupaj z osmimi družinami, pripadalo občinskemu lovskemu bazenu.
Lovsko-gospodarski načrti niso usmerjeni ekološko, vsaj ne izrazito prednostno, torej v varovanje naravnih oziroma čim naravnejših biotopov, čeravno je citirani lovski zakon tudi v tem pogledu naprednejši. Vendar pa je praktična gojitev divjadi v lovišču, vsaj kar zadeva (ekonomski in ekološki) odnos divjad-okolje, na zadostni višini. Za to gre predvsem zahvala odstrelni praksi pa tudi politiki, ki ne sloni na biološko-ckološki »štednji« pri vrstah divjadi, ki (lahko) prizadevajo ekonomske, pa tudi ekološke škode (srnjad, jelenjad, divji prašiči) — kot je to primer v mnogih drugih lovskih družinah — pač pa teži k ustrezni usklajenosti; določena ovira pri tem je trenutno politika krimskega LGO, ki ovira primeren odstrel divjih prašičev.
Kot že rečeno, pa je premalo skrbi posvečene ohranitvi redkih in ogroženih vrst divjadi in s tem v zvezi ohranitvi ustreznih življenjskih prostorov (habitatov). To izrazito velja za habitate vidre, saj so zaraščeni in počasi tekoči vodni habitati »meliorirani« tako, da je grmovje odstranjeno, vrezani so kanali s hitro tekočimi vodami, kar vse jc za vidro negativno, poleg še drugih okoliščin (intenzivno ribištvo, vznemirjanje, polucija idr.).
Zaradi lova in gojitve divjadi, pa tudi v širše namene, ima LD Grosuplje poleg lovskih prež in krmišč za divjad tehnično izgrajeni dve središči; tisto ob cesti proti Ilovi gori ima izrazito društveni in tudi družabni značaj, drugo, na Uhancu, pa lovsko-gojitvenega.
odstrel
300 i
200 -
100
............i i i i i........
1960
65 70 75 1980 85
Ob cesti na Ilovo goro je LD Grosuplje I. 1959 začela graditi svojo lovsko kočo, ki je bila dokončana in odprta I. maja 1960. Prvotno je koča imela lc dva večja prostora, poleg teh pa še nadstrešni odprt prostor, kamor so se lahko okoliški lastniki gozdov, ki so delali v gozdu, s svojimi vpregami zatekali pred neurjem. Pri roki jim je bila tudi ročna vodna črpalka, nameščena zunaj na steni koče, da so lahko zase ali za vprežno živino načrpali vodo (»Strojnico«),
Sčasoma in ob splošnem družbenem napredku smo objekt dograjevali. Že naslednje leto je bil nadstrešek predelan v tretji prostor (sobo), pod kočo pa je bila zabetonirana ploščad, predvsem za plesišče. Tako jc lovska koča dobila širši pomen, zlasti ker je, od jeseni 1961 dalje, bila ob nedeljah na razpolago tudi občanom, turistom, gobarjem idr. V poletnem časujc Lovska družina uvedla prostovoljno in brezplačno dežurstvo svojih članov pri koči. Nedaleč nad njo vrh hriba stoječi spomenik partizanskim bojem z. Nemci pri Ilovi gori je LD Grosuplje sprejela v svoje varstvo. Spominu na te boje je posvetila tudi I. 1979 ustanovljeno strelsko tekmovanje Pokal Ilova gora. To jc bilo mogoče, ker je bilo izgrajeno sodobno strelišče (trap in za kroglo) z. vsemi potrebnimi objekti in pripravami. Med lovsko kočo in streliščem jc 1. 1980 postavila tkim. »pokrito ognjišče«, tj. s strešno opeko pokrit odprt prostor, sredi katerega jc obzidano ognjišče, okrog njega pa klopi. Lovci ga uporabljajo ob lovskih posvetih, ob odmorih po lovu in ob slabem vremenu, na razpolago pa jc tudi drugim občanom. Objekt jc kopija ognjišč, ki smo jih videli na notranjskem Snežniku, kjer so jih postavili gozdarji. Le-ti se vanje shajajo ob počitku in ob slabem vremenu. Neposredno pod lovsko kočo jc postavljeno še gospodarsko poslopje, prvotno enostavno, od 1. 1986 pa v celoti izgotovljeno; v njem jc kuhinja s sodobno opremo, klet, drvarnica in stranišče na izplakovanjc z. vodo. Zaenkrat so vsi ti objekti še brez električne napeljave.
Drugo središče, na Uhancu, sestavljajo trenutno trije objekti: lesena hišica z. dvema prostoroma, od katerih jc eden za lovca, ki »dežura« pri fazanih, drugi pa jc shramba za fazansko krmo m razno orodje.
Blizu te hišice stoji fazanerija Lovske družine Grosuplje. Predstavlja jo z žičnato mrežo za-grajen prostor v izmeri čez tisoč m2, kije sedaj tudi zgoraj pokrit (zaprt) z žično mrežo, medtem kodo pred petimi leti še ni bil. Znotraj te mreže jc grmovje oziroma nizko drevje, približno tretjina pa jc čistina. Objekt služi za vzrejo mladih fazanov (kebčkov), ki jih Lovska družina nabavi v katerem od vzrejališč fazanov v Sloveniji, jih potem vzreja do lovne zrelosti in izpušča v svoje lovišče. Nekoliko dlje od fazanerije jc ograjen bajer, kjer na podoben način kot fazane, vzreja jo race mlakarice.
Letno se v fazaneriji vzgaja okrog 350 fazanov, v račarniku pa 150 rac.
lazaneriju na IIhuncu
68
S. Valcnlinčić
Pomoč oziroma sodelovanje Lovske družine Grosuplje pri strokovnem in raziskovalnem delu.
Glede na svoje tehnične in kadrovske potenciale je LD Grosuplje sposobna nuditi tudi te vrste pomoč, kar je v preteklem obdobju večkrat dokazala.
Njeni člani so v domačem in tujem tisku objavili večje število strokovnih in znanstvenih člankov in razprav (bilo bi koristno nekoč vse to povzeti v posebnem pregledu).
Pripravili so številna predavanja lovcem oziroma lovskim strokovnjakom doma in v zamejstvu, bodisi v obliki priložnostnih predavanj ali pa v okviru institucionalnih vzgojno-izobraževalnih programov.
Lovska družina Grosuplje je tudi nastopila na dveh lovskih razstavah. Ob svoji 30-lctnici jc I. 1976 v prostorih Osnovne šole Louis Adamič na Grosupljem pripravila obsežno in kvalitetno lovsko razstavo, namenjeno občanom, predvsem šolarjem. Leta 1972 je v okviru slovenske lovske razstave v Mariboru pripravila poseben oddelek, kjer so bile prikazane trofeje (rogovje) srnjakov, uplenjenih v njenem lovišču od I. 1950 do 1972. Trofeje, skupaj 132, so bile razvrščene po petletnih intervalih, od 1. 1961 pa po dveletnih in za ta čas prikazane njihove točkovne vrednosti (po mednarodni lestvici). Bilo je:
1950 —	1955 (10) —	72 točk
1956 —	1960 (16) —	75 točk
1961 —	1962(10)—	80 točk
1963 —	1964 (10) —	63 točk
1965 —	1966(11) —	74 točk
1967 —	1968 (23) —	79 točk
1969 —	1970 (26) —	73 točk
1971 —	1972 (26) —	71 točk
Med temi srnjačjimi trofejami jih jc bilo šest ocenjenih z. več kot 100 točkami, med njimi pa so tri prejele medalje: dve srebrni (125,55 točk, 115,75 točk) in eno bronasto (110,54 točk).
Pomoč oziroma sodelovanje Lovske družine Grosuplje pri znanstveno-raziskovalnem delu je bilo raznovrstno.
Že leta 1955 seje pričelo zbiranje in pošiljanje v preiskavo poginule divjadi na Inštitut za zoohigieno in patologijo divjih živali Biotehniške fakultete v Ljubljani. V poročilu o boleznih divjadi v Sloveniji, ki gaje predstojnik tega inštituta prof. Valcntinčič pripravil za obdobje desetih let (1955—1965) in objavil I. 1966/67 v reviji Lovec, je zapisano, daje bilo v tem času iz. lovišča Lovske družine Grosuplje v preiskavo poslano 34 glav poginule divjadi raznih vrst. To jc bilo daleč največ med vsemi 205 lovskimi družinami, ki so v tem obdobju v preiskavo poslale 871 trupel poginule divjadi, kar je v povprečju nekaj več kot štirje kosi na lovsko družino.
Poginulo divjad ali pa njene dele je Lovska družina tudi kasneje pošiljala v preiskavo na navedeni inštitut, kar je pripomoglo tako proučevanju kot ugotavljanju bolezni divjadi Slovenije in njihovim gibanjem.
Mimo zbiranja in pošiljanja v preiskavo trupel poginule divjadi pa so iz. lovišča LD Grosuplje črpali podatke tudi avtorji različnih raziskovalnih tem.
Ing. Miha Adamič, sam član tc lovske družine in pa sodelavec Gozdarskega inštituta Slovenije, je preučeval prehrano divjih prežvekovalcev in v ta namen jc potreboval vampe in hrano v njih. Dogovoril seje z lovci, predvsem z Jankom Galctom in njegovim očetom, ki so potem jemali in spravljali v kozarec s formalinom vampe oziroma dele prebavil srnjadi in jelenjadi. Avtorje na ta način zbral veliko gradiva, ga v laboratoriju preiskal in analiziral, dobljene podatke pa uporabil pri svoji študiji o prehrani divjih prežvekovalcev.
Na inštitutu za zoohigieno in patologijo divjadi seje, med drugimi, leta 1982 vpisal na podiplomski študij »Zdravstveno varstvo in gojitev divjadi« tudi diplomirani veterinar iz Iraka po imenu Muntasir Omar Abdul Aziz. Al-Ani. Za magistrsko nalogo mu jc bila odobrena tema »Kokcidiji pri srni, zajcu in fazanu« . Za zbiranje materiala, ki gaje za ta študij potreboval, seje obrnil tudi na Lovsko družino Grosuplje. Potreboval je debela črevesa z vsebino odstreljenc srnjadi v teku vse lovne dobe in pa iztrebke srnjadi v teku vsega leta, ki jih jc bilo treba zbirali v
lovišču v čimbolj svežem stanju. Od uplenjenih zajcev je potreboval čreva, iz narave pa prav tako zajčje iztrebke. Oboje jc v potrebnih količinah, s pomočjo članov LD Grosuplje dobil, seveda tudi iz, drugih delov Slovenije. Tako je lahko aprila 1985 uspešno zagovarjal svoje magistrsko delo »Kokcidiji pri srni, zajcu in fazanu v SR Sloveniji«, v katerem je med drugimi navedel kot vir pridobivanja materiala za proučevanje tudi lovišče LD Grosuplje.
Leta 1984 je Marko Vilfan, član Lovske družine Ig in bivši član LD Grosuplje, prijavil na VTOZD za živinorejo Biotehniške fakultete v Ljubljani diplomsko nalogo z naslovom »Vpliv prehrane na rast in morfološke značilnosti fazanov«. Nalogo je opravljal pod mentorstvom prof. J. Zgajnarja z Inštituta za prehrano imenovane VTOZD.
Tudi on je potreboval pomoč Lovske družine Grosuplje, in sicer iz njene fazanarije na Uhancu, ki stoji in uspešno deluje že desetletje. Tako je bil, ob sodelovanju članov te komisije, objekt fazanerije razdeljen na dve enaki polovici s približno enakim številom fazanskih kebčkov v vsaki polovici, ki pa so bili vsi last Lovske družine Grosuplje. Le-ta je na eni polovici krmila fazane na ustaljen način, ki seje pokazal uspešen, diplomant Vilfan pa jih je v drugi polovici objekta krmil s krmo, pripravljeno na VTOZD za živinorejo BF. Po končanem poizkusu je posebna komisija, sestavljena tudi iz.članov Lovske družine Grosuplje, v sami fazaneriji obe skupini fazanov pregledala in ocenila. Rezultati so razvidni iz diplomskega dela, ki gaje Marko Vilfan uspešno zagovarjal januarja 1985 — in si s tem pridobil naziv inženirja agronomije — in v katerem jc v samem uvodu naslednja zahvala:
»Biotehniška fakulteta, VTOZD za živinorejo, se vodstvu in članom Lovske družine Grosuplje lepo zahvaljuje za pripravljenost in pomoč pri izvedbi poskusov s fazani v zrejališču na Sclih pri Grosupljem v poletju in jeseni 1984.«
Vse so to prispevki k razvoju znanstvenega dela in znanstvenih dosežkov domače in tuje znanosti na področju divjadi, ki so bili zabeleženi tudi na mednarodnem področju.
LJUDSKI PRIPOVEDNIK FRANC JAKLIČ-PODGORIČAN Ob petdesetletnici smrti
Štefan Barbaru*
Rodna pokrajina na svoj način označuje ljudi, jim v večji ali manjši meri vtisne neke značilne skupne poteze. Leta in kraj, v katerem je človek zbiral prve vtise, pogosto opredelijo njegovo duševnost, ga z vrstniki mladosti trajno povežejo. Če to velja na splošno, je tembolj veljalo v prejšnjih, starih časih, ko so ljudje pretežno živeli na vasi. Odmaknjeni hrupu in napeti naglici velikih mest so si ljudje na vasi izoblikovali posebna pravila obnašanja in druženja, kar so predajali kot dediščino naslednjim rodovom. S tem da so vzdrževali bližnje in neposredne stike, so si vaščani ustvarili in so občutili večjo povezanost, močnejšo zavest skupnosti.
Občutje pripadnosti rojstnemu kraju in njegovemu pokrajinskemu okolju že izza davnine razgibava miselni in čustveni svet književnih in drugih tvorcev. Delovalo je v njih pogosto še v stopnjevani meri v primerih, kadar jih je življenje zaneslo stran od domače dežele. Zgled za to so tudi ustvarjalci, ki so izšli izdobrepoljskega območja in izširše Suhe krajine. Ni jih malo; dovolj, da spomnimo na dva Jakliča iz Podgoricc, ljudskega pisatelja Franca (o katerem govori ta spis) in njegovega bratranca Josipa, ki je pokazal poseben talent, a je zgodaj umrl (1872—1894), ter na brata Kralja, znamenita slikarja v našem stoletju, Franceta in Toneta, doma iz Zagorice.
Obravnava pripovednega dela Franca Jakliča deli njegove povesti na dva razvidna dela: na domačijsko fabulistiko, tako, ki skuša vzbuditi duha, srčni utrip in jezikovno barvitost ljudi, živečih na konkretnem podeželju, in na zgodovinsko zvrst, ki črpa iz preteklosti. Po obojem je Prane Jaklič-Podgoričan znan v slovenski literarni zgodovini.
*dr. lit. ved, Ljubljana, Yu MODO, Rožanska 3, Slovanska knjižnica, ravnatelj
72
štetan Harharić
Jaklič je bil z dobrepoljskim okolišem in s Suho krajino življenjsko povezan: rojenje bil v Podgorici 1868, po učiteljišču v Ljubljani in kratkotrajni zaposlitvi na več krajih je učiteljeva! in vodil šolo (ter organiziral zadružno in prosvetno dejavnost) v Dobrepol jah polnega četrt stoletja med letoma 1893 in 1919, nazadnje je živel v Ljubljani, kjer je umrl zadnji dan I. 1937. Kot enega prvih dominsvetovskih pripovednikov se gaje spomnil v nekrologu I. Grafcnauer v Domu in svetu 1937/38.
Iz navedenega je razvidno, da Jakliču dobrepoljska kotlina ni bila samo življenjska izhodni-ca, ampak je tam preživel tako v poklicu kot v izvenpoklienem javnem delovanju večji del svoje tvorne dobe. Kako neločljivo je Jaklič spojil svojo literaturo z rodno deželo, priča pisateljski pridevek Podgoričan, ki ga je začel uporabljati žc v prvih letnikih Doma in sveta. Čeprav je Jaklič predhodno nastopil z nekaterimi drobnimi spisi v tržaški Edinosti inje za prvi letnik Lampetovc revije prispeval folkloristični zapis Kranjske muhe so pa hude! (soroden z. Jurčičevo epizodo s sršeni pri muljavski cerkvi v Juriju Kozjaku) ter je v drugem letniku prav tam objavil skrajno začetniško zasnovane Spomine s slovenskega juga (kdo vc kolikič že ponovljena zgodba o turškem nasilju, kije iz nejasnih razlogov naslovljena »spomini«), pomeni za Jakliča pravi vstop v literaturo letnica 1890. Tega leta mu je Lampc priobčil dvodelno Selsko sliko, ki predstavlja nc-idealizirani kmečki svet domače pokrajine.
To pokrajino uvodoma prikazuje takole:
— Poseben del Dolenjske, ločen po visokih gorah od sosednjih krajev, je Suha krajina. Svet je podoben bližnjemu Krasu, ker ima premnogo jam in zemskih predorov. Tu ni potokov in tudi studencev je malo, vendar svet ni tako gol in zapuščen kakor na Krasu. Gore pokrivajo prostrani zeleni gozdi, ravnina je pa obdelano polje s prijaznimi seli, kjer živi veseli Krajinčan življenje kmeta — trpina.
Dasi polje ni nerodovitno, vendar pridelek nc zadostuje gosto naseljenemu prebivalstvu, katero se mora izvzemši malo rokodelcev živiti od poljedelstva, kajti drugih dohodkov nima Suha krajina. Tu nimajo obrti in zanjo potrebnih snovi: vodne sile, rud in premoga; tu ni železnice in dobrih cest, kar bi pospeševalo kupčijo.
(Opomba: Železnica proti Kočevju je stekla kmalu potem, I. 1893).
V nadaljnjem pisatelj spregovori še o civilizacijski zapuščenosti Suhe krajine (v vsej Krajini samo ena pošta!), nakar v dvojni okvirjeni sliki pušča polno besedo zgovornim očancem iz.Zago-rice in Podgorice. Čar takemu pripovedovanju, namenjenemu zbranim poslušalcem na izbranem mestu, so dajale nevsakdanje zgodbe, vzete iz življenja vaških posebnežev, ob tem junačenja odsluženih vojakov ali dogodivščine posameznikov, ki jih je tako ali drugače zaneslo po svetu.
In res, tudi če danes vzamemo v roke Jakličevo Selsko sliko, se sicer spomnimo zgodnjega Jurčiča in nekoliko še Trdine, v celem pa je ta »slika« pristno in živo pričevanje o ljudeh dobrc-poljske doline. Ton, ki gaje Jaklič še tolikokrat pozneje obnovil v različnih variacijah, jc nesporen dokaz pisateljevega talenta in njegove pisateljske individualnosti.
V istem letniku Doma in sveta jc Jaklič objavil še zgodovinsko povest Luka Vrbec. S posegom v čas protestantizma in zgodbo, umeščeno v domačo okolico, jc Jaklič opozoril že zgodaj na drugi vir svojega pisateljstva, na fabuliranje, naslonjeno na zgodovinske dogodke. (O tem več v drugem delu.)
Naslednjega leta (1891) seje Jaklič povzpel v prvo vrsto tvornih pisateljskih moči. Cikel Naši vaščani, objavljen v Ljubljanskem zvonu, s svojimi dvanajstimi kratkimi prozami, posvoji zvrsti in zasnovanosti v marsičem spominja na klasične primere Kersnikovih Kmetskih slik in Tavčarjeve vrste Med gorami.
Gotovo podobe domačinov, zbrane v ciklu Naši vaščani, presegajo običajne orise posebnežev. Novejša literarna zgodovina je odkrila v ciklu marsikaj, kar to kratko prozo povzdigne nad povprečje, predvsem nad njegove lastne rahločutno-čustvcnc prikaze ljudi in dogodkov v vrsti Podobe iz naroda (Dom in svet 1890 in 1891, med drugimi avtorji pripada Jakliču sedem »podob«, med njimi avtobiografski Babica in Materina smrt). Bolj kot kaj drugega so Naši vaščani upodobitve bridkih usod, ki tako ali drugače spremljajo tolikerc dobre, nepokvarjene in nikomur škodljive ljudi (gre predvsem za moške, ker je v vsej seriji samo ena, zadnja, osredotočena ob ženski).
ljudski umetnik Satanček, ki pri rezljanju kipcev za znamenja tekmuje s Tilhom, se pri izdelavi Križ. anega zamudi ter se pri končnem oblikovanju ureže v zapestje, nakar izkrvavi, jc naravnost izvrsten portret ljudskega podobarja. In nazadnje je dobil v oltarju mesto Tilhov Križani, sam Fileh pa je Satančkovega prebarval in ga prodal kot svoj izdelek stran v hribe. Ali Tkalcev Anton! Zgodba o tragični, neizpolnjeni ljubezni: njegovi starši preprečijo zvezo med mladima, ker je Antonova izvoljenka Manica siromašna, ga poroče proti njegovi volji z nezaželenim dekletom;jezikava in osorna žena ga spravi ob um, tako da se začne potepati in sc nazadnje pobije po skalah. Ti ljudje, ki so — kot povedo komentatorji — večidel povzeti po živih modelih, dejansko predstavljajo obogatitev galerije dolenjskih ljudskih likov.
Ze pri Tkalčcvem Antonu je Jaklič nastavil vprašanje, ki sc ga je dotaknil istega leta v manj izdelani povesti Na Samovcu (Dom in svet 1891), to je tema prisiljenih porok, sklenjenih izposes-Ivenih razlogov po volji staršev. Temo je odlično obdelal že Jurčič v Sosedovem sinu (s srečno rešitvijo, ko nevesta pobegne od oltarja). Motiv prisiljenih ženitevseje pri Jakliču pojavljal precej pogosto, tako z nesrečnim izidom (Vaška pravda, epizodno sicer, toda izrazito tragično, saj »žaba rski kralj« uniči ženo in umre v ječi) kot s srečnim koncem (Svatba na Sclih, kjer lovec Egidij dospe ravno zadnji hip, da prepreči možitev svojega dekleta z drugim). Ob teh prisiljenih ženit-vah, kijih po vsem videzu ni bilo malo, je Jaklič zapisal: »Na svetu bi bilo vse dobro in dokaj menj nesrečnih zakonov, ako bi sc ženin in nevesta poiskala sama! Tako pa, ker očetje samovoljno sklepajo zakone svojih sinov in hčera, ker tako rekoč tržijo z njimi, združijo dostikrat mladeniča in deklico, ki se ne marata, ki se niti poznala nista in sc nikdar ljubila ne bodeta. Dosti ljudij je tako nesrečnih do groba.« (Tkalcev Anton.)
Kakor je razvidno iz dveh Jakličevih naslednjih besedil, je vaška tema ostajala še nadalje v ospredju. Primerjajmo že naslove: Vaška pravda (DS 1892) in Vaški pohajač (DS 1893). Prva zgodba, v kateri sc dobrepoljski vaški sosedje preko štirih desetletij spopadajo in pravdajo zaradi malovrednih travnikov, bi izzvenela kot groteska, če ne bi vsebovala trpke zgodbe o usodi »žaba rskega kralja« (ki smo jo pravkar omenili). Literarno gledano je posebej zanimivo — kar pride do izraza šc v marsikaterem Jakličevem pisanju —da se pisatelj sklicuje na vire: »Resnico sem zajemal iz starih, zamazanih sodnijskih pisem in pa iz velike, zaprašene knjige, kamor se je natančno pisala ta ... pravda, ob njih šc na pričevanje starih ljudi.« Janez. Logar, urednik prve knjige Izbranih spisov, je v te knjižne vire sicer podvomil, kljub temu jc tudi sam opazil dokumentarne povezave z, dolgotrajno pravdo, ki je razdvajala prebivalec štirih dobrepoljskih vasi.
Tudi Vaški pohajač se sklicuje na verodostojen dokument, na latinsko pisano kroniko, v kateri je ob datumu iz 1. 1863 omenjena nasilna smrt Hijcronima Hlebca v vasi Korito, kije sledila njegovemu požigu vasi. V malokateri povesti jc Jaklič nakopičil tolikšno število negativnih značajev kot prav v tej: Jcrom jc res izgubljena eksistenca, Ijudomrzncž, ki se celo ob očetovi zadnji uri klati naokrog, ker noče očetu odpustiti, da ga je proti njegovi volji dal v šole, v mesto, kjer gaje gospodinja stradala in tepla. Tako je Jcrom v svoji končni posledici ob vsej svoji izgubljenosti žrtev okolja, ki ga jc (z redkimi izjemami) obsodilo in izvrglo.
Naslednje leto (1894) je Jaklič objavil v Domu in svetu »kmečkosliko« V pustiv je šla in pravdarsko zgodbico Petelin, za Zvon pa jc odbral pred časom napisano povest Svatba na Selih. »Kmečka slika« o ženi, kije po prepiru zapustila moža in sc z otrokom naselila pri starših, dokler nista oba z možem premagala kujavc užaljcnosti, je po zasnovi preprosta, da bolj ne more biti, vendar jc v vsej svoji pripovedni celosti pravi biser občutenosti življenjskih odnosov na vasi. Groteskne zgodbice o petelinu sc drži poanta, dodana na koncu, »kako znajo biti ljudje malenkostni in kaj(da) je tako imenovana resnobnost«. O motivu Svatbe na Selih smo žc besedo rekli, dodati velja šc to, daje v tej zgodbi Jaklič segel izven ožjega območja Suhe krajine, ker je dejanje umestil v okolico Roba in na planoto okrog Krvave peči.
Na posebno prizorišče sc spuščata dve povesti, kiju je Jaklič objavil v Domu in svetu 1895. Vse kaže, da sta oba glavna junaka vzeta iz resničnosti (pr. uvodne stavke k 2. pogl. Vojvode: »Ti, ljubi moj Gregor Sraka! Kdo ve, kaj porečeš, kadar zveš, kaj pišem o tebi? Ali sc boš tudi ti rotil name, kakor seje Kobalcžcv Malija, koje ob mizo tolkel in vpil: 'Le tega ne k nam, le tega ne, ta nas bo vse popisal!' Ali me boš spravil v nesrečo, kakor meje hotela Poličarjeva Micika — Bog jo Potolaži v prehudi jezi — ki mi je pretila s tožbo?...«).
Naslova povesti sta izbrana po dveh osrednjih osebah, to sta Lepi Tonček in Vojvoda, obe zgodbi se lotevata primerov verskega zanesenjaštva, v prvem gre za izvencerkvene pobožnosti vernikov in nelegalizirano zbiranje denarja za samostan, čemur se posveča versko zamaknjeni Tonček; druga povest pa prikazuje romanja, ki jih vodi »vojvoda«, ta kljub obljubi devištva —kakor terja njegova vloga — izgubi oči ob neki mladi romarici, pa mu ponesrečena snubitev in ženski klepet kmalu zbijeta iz glave zaljubljeno vrtoglavost. Pisatelj je vnesel v zgodbi, ki sta svojski že po motiviki, precej živahnega temperamenta in igrivost dialoga.
Če pustimo ob strani manj vidne spise (Lončar, Pred petdesetimi leti), pomeni spet določen vzpon Jakličevega pisatcljstva folkloristično obarvana »krajinska idila« Sin. Starinskost pokrajinskih (patriarhalnih) običajev je pisatelj označil že z. mednaslovi: Menda bomo zibali, Bog daj, da bi moralo biti vina dve lodrici, Pri Košičkovih seje peč podrla, Mati, vzeli smo vam ajda, prinesli pa kristijana, nate ga!, S pogačo so tukaj, Otrok je bolan, Botrinja, Petcrčka nesi okoli oltarja ... Vsa zgodba je prepletena s pisano zbirko ljudskih navad in verovanj, kot npr. da v kopel, pripravljeno za dojenčke, namešajo kozarce gnojnice, da bi tako bil otrok varen pred nalezljivimi boleznimi. Ob tej idili omenimo kot zanimivost, daje v istem letniku Doma in sveta Jaklič objavil sliko skrajne posurovelosti nekih zakotnih vaščanov (l)ražani).
V nadaljnjih Jakličevih prozah je opazna ista dvojnost: ob vse bolj prodirajoči socialni in moralni kritiki starih napak in novih razvad (Iz našega kota, DS 1898; Naša dekleta, Koledar Moh. družbe 1902) je pisatelju po dolgem (politično in društveno angažiranem) presledku uspelo za konec pisateljevanja napisati še sočen slavospev starodobnemu vaškemu življenju. To je Nevesta s Korinja (Mladika 1922, v knjigi v Gorici 1926, z ilustracijami Franceta Kralja).
II
Doba, v kateri je Jaklič doraščal in se začel seznanjati z. literaturo, je bila pretežno usmerjena v sodobnost in k družbeni kritiki. Vendar so ob tej programatični književni naravnanosti k druž-benokritičnim vprašanjem dobila vidno mesto tudi prizadevanja, literarno prikazati posamezne odseke ali osebnosti iz preteklosti.
Slovenskih Večernic 78. zvezek
Fr. Jaklič:
V graščinskem jarmu
Povest
Preval je, 1925
Izdala In založila Družba rv. Mohorja
Poleg znanih primerov (Jurčič, Slovenski svetec in učitelj, prvi obj. del 1886, Tavčar, Vita vitae meae, Janez Sonce, Grajski pisar) naj omenimo iz začetka 90. let Detclov roman Pegam in Lambcrgar, istega pisatelja povest iz časa francoske Ilirije Hudi časi(DS 1894) in iz istega letnika Lampctovc revije obsežen zgodovinski roman I. Kraljeva (Janeza Janežiča) Gospa s pristave (ki z znanjem in z domišljijo posega v veliko politiko iz konca 14. in začetka 15. st., katere nosilci so bili predstavniki habsburške hiše, vštevši Erncsta Železnega in milanske vojvode Viscontije).
Nič čudnega, da se je tudi Jaklič ogrel za fabuliranje, naslonjeno na zgodovinsko dogajanje. Prednostno mesto so dobili nemirni dogodki v času reformacije: Luka Vrbovec (DS 1890) in kmečkih uporov Ljudska osveta (DS 1892).
Zgodovinska povest Luka Vrbcc jc bila objavljena, ko se je Jaklič v literaturo pravzaprav šele usmerjal, pri njegovih dvaindvajsetih letih. Lotiti se literarne obravnave verskih trenj in spopadov med katoličani in luteranci jc bilo za nastopajočega pisatelja nemalo drzno in — zaradi zapletenosti problematike — dokaj tvegano početje. Zunanje možnosti, da bi se stvarem približal v širšem študijskem kontekstu, Jaklič ni imel. Zato je treba piscu priznati, daje v izvedbi nelahke književne naloge mnogo bolj uspel, kot bi bilo — upoštevaje navedene okoliščine — pričakovati; ne glede seveda na nekatere začetniške pomanjkljivosti.
Ugodno za avtorja jc predvsem to, daje zgodba izdelana z jasno določitvijo okolja (dobre-poljska okolica in Turjaški grad) in časa. Nekaj osebje znanih iz zgodovine, predvsem Jurij Dalmatin, ki ga pisec — v skladu z ljudskim izročilom, na katerem jc do neke mere gradil tudi Jurčič znano povest —napačno enači z Jurijem Kobilo. Jaklič jc moral imeti v rokah stare protestantske knjige, ker jc izbiral vsakemu sedmih poglavij motto iz. Dalmatina (v izvirni pisavi). Pisatelj že v začetku navaja vrsto podatkov o protestantskem gibanju in se ob določenih pridržkih jasno in naravnost odloča za pozitivno oceno literarne in jezikovnokulturnc dejavnosti slovenskih reformacijskih piscev (štirje glavni pisatelji so imenoma navedeni in zelo splošno označeni). Jakliču v prid govori tudi prikazovanje Dalmatina, ki jc ob ribniškem arhidiakonu gospodu Mcruli vidna pozitivno izrisana in dostojanstveno delujoča osebnost povesti. Drugi predstavniki protestantizma so podpovprečnega kova: Krištof Turjaški, plemič in zaščitnik Dalmatinov, sam sebi priznava, da plemiči niso pristopili k luteranstvu toliko iz vneme in iz. idealizma, marveč jih jc močno mikalo cerkveno premoženje (»Ako bi ne smeli po novi veri pograbiti cerkvenih posestev, kdo bi se menil zanjo ...« III. pogl.) Naslovna oseba, dobrepoljski župnik Luka Vrbcc, jc v verskem Pogledu slabič, prehaja od ene strani k drugi, še najbolj ga pri protestantih mika ukinitev celibata; predikant Šoba, ki pridobi Vrbca, je kljub Dalmatinovi pohvali njegove gorečnosti motovilež in kot tak nesrečno konča pod ledom Krke, ko hoče u teči preganjalcem.
Zdi se, da je pisatelj izbral /godbo o Vrbcu (katerega ime seje — kot pove zadnji stavek njegove povesti — ohranilo v ljudskem spominu), da opozori na zanimiva in nemirna dogajanja v preteklosti domače dežele. Namenjena je bila predvsem množičnemu bralcu, zato je pisatelj dodajal redko komu znane potankosti iz domače zgodovine, npr. daje takratna dobrepoljska fara zaobsegala širše področje (poleg sedanje še fare V. Lašč, Sv. Gregorja in Žvirč ipd.).
Naslednja povest Ljudska osveta postavlja dogajanje v leto kmečkega upora, 1515. Vzgon za fabuliranje jc pisatelj dobil ob »slikovitih« razvalinah starega čušperškega gradu, nakar je iskal •istine v novem (med zadnjo vojno požganem) gradu, pa ni našel nič, češ da jih je neki oskrbnik zavrgel, nazadnje je določene podatke dobil pri nekem slovenskem zgodovinarju in pri ljudeh. Seveda ne more biti dvoma, da je razvijanje zgodbe v celem Jakličeva last.
Dva zunanja vzgiba določata upor in požig gradu: graščak vrže oči na podložnikovo hčer in si jo s silo prilasti, in drugič, uporniškim kmetom se pridruži sin poprejšnjega valpta, kateremu je graščak pred časom zapeljal ženo in s tem uničil družino. Bolj kot v marsikateri tovrstni zgodbi je v Jakličevi povesti kmečko življenje povezano s poljskimi opravili, tako najdemo že v začetku Posrečen opis žetve (voz, naložen z ržjo, se zvrne, ko ga kmet hoče nahitro umakniti pred grašča-kom), Iz vse zgodbe diha bolj kot kaj drugega moralni protest: ljudje so ogorčeni nad gra-sčakovim nasiljem, pred katerim ni nihče varen.
Med zgodovinskimi povestmi jc posebej močno prodrla v zavest pretresljiva zgodba iz leta '701 Zadnja na grmadi (Mladika 1924, v knjigi 1925). Svoj vir jc pisatelj določno navedel: »iz :'ktov, ki so jih pisali pri cesarski krvavi sodbi meseca malega in velikega travna 1701 v ribniški
graščini in kateri spisi so shranjeni v našem deželnem muzeju«, objavljeni pa so v razpravi (knjigi) A. Lesarja iz 1. 1864 Ribniška dolina na Kranjskem.
Ocenjevalec v Ljubljanskem zvonu (F. Potočan) je ob tej zgodbi nabral vrsto primerov i/ literature in iz zgodovine, med drugim jc omenil, da je snov zažiganja čarovnic uporabil že J. Ogrinec v kamniški povesti Čarovnica s Karneka (mariborska Zora 1872). Ocenjevalca so v Jakličevi povesti bolj kot izvedba zgodbe zanimale jezikovne podrobnosti. Drugi ocenjevalce, I. Pregelj (v Domu in svetu 1926), jc Jakliču priznal veščino fabuliranja, saj »bolje pisane ljudske povesti v širokem obsegu v 1. 1924 pri nas ni napisal nihče.« Upravičeno pa seje vpraševal 0 psihološki motiviranosti primera »putifarske« Kočevarice. Ivanu Grafenaucrju v spominski besedi (DS 1937/38) seje zdela krutost »krvavega sodnka« pretirana.
Kljub vsem kritičnim besedam, povedanih ob Zadnji na grmadi, velja seveda v tem in onem prisluhniti marsičemu, kar nas šc danes v Jakličevi zgodovinski povesti lahko zadovolji. Lucija Krničeva postane nedolžna žrtev treh sil: najprej in predvsem ljudskega praznoverja, ki ustvari nepremagljivo psihozo, tako rekoč histerijo: »Dvanajst pravičnih možje izreklo soglasno: kriva jc. Nobeden se ni hotel izpostaviti nevarnosti, da bi šc njega osumili čarovništva.« In na drugem mestu: Novoštiftarski beneficijat, ki seje lc z.begom rešil pred sodbo, seje »jezil na trapasto ljudstvo, ki smatra vsako reč, ki jc ne more doumeti, za coprniško delo. Posebej jc Lucija žrtev šc drugih primitivnih nagonov, kot jc splctkarstvo hudobne ženske, ki seje brezumno zagledala v tujega moškega, v Lucijincga moža, nazadnje pa je žrtev sodne farse, ki jo jc vodil brezčutni in zaslepljeni sodnik. Kot groteska h kruti sodni praksi ob Luciji sc sliši, da njenega moža, ki jc v prvem besu z nožem umoril krčmarico, nobena sodna ali kaka druga civilna oblast ni klicala na odgovornost niti ga ni preganjala.
Sočutja ob nedolžni žrtvi sodnega procesa jc bilo prej malo kot več. Krutosti časa si pripovednik ni morebiti izmislil po pravilu svobodne poetične konstrukcije (licence). Če vzamemo v roke prevod zapisnika, ki gaje za Lesarjevo razpravo prevedel Karel Rudcž.(brat ribniškega graš-čaka), lahko opazimo zblojcnost časa, kar sc tiče čarovniških procesov. Dokument (krim. zv. št. 14) obsega zapisnik dveh sodnih procesov: Marine Šušarkovc (Čcšarkove) in Lucije Krz.ničcve, obe sta bili obsojeni na grmado (potem ko so truplo nesrečne Lucije izkopali iz. groba). V nekaterih podrobnostih seje Jaklič oddaljil od dokumenta: za Rusovko in Zbašnikovo trdi, da sta umrli na natezalnici (dokument: sta bili sežgani), Čcšarkova jc v knjigi nekajkrat omenjena, in sicer, da se nahaja v ječi, pozneje jo jc pisatelj izgubil iz vida (tako da za Krzničevo uporablja besedilo razsodbe, ki ga dokument pripisuje Čcšarkovi).
Čeprav oddaljevanje od zgodovinsko izpričane resnice v splošnem ne odloča o vrednosti literarnega dela, sc zdi opozorilo na sporočena dejstva vredno upoštevanja: pove, kje in kako je pisatelj odprl prosto pot lastni domišljiji. Posvoje pa domišljijski tok nakazuje tudi nagibe, ki so pisatelja vodili pri ustvarjanju zgodbe (stopnjevanje dramatičnosti, dogajalna težišča, risanje osebnosti kot nosilcev dogajanja na eni strani in psihoze množice na drugi ipd.).
Zgodovinski povesti Pod graščinskim jarmom (Slov. več. 1925) in Peklena svoboda (prav tam, 1926) tvorita vidno enoto: to tako po prizorišču obeh zgodb kot po glavnih osebah. Dogajanje poteka na področju med Turjakom in Ljubljano, s središčem na Igu in v njegovi okolici (vasSkri-Ije), osebe iz prve povesti ostajajo v ospredju tudi v njenem nadaljevanju (posebej družina Glava-novih, pisar Tone Krivanoga, logar Mcnat). V obeh povestih jc prišla do polnega izraza Jakličeva znana odlika, to je slikanje množičnih prizorov (Skriljani ob graščinskem pobiranju desetine, ljubljanska ulica ob revolucijskih nemirih, Ižanci v napadu na ižanski in turjaški grad).
Prvo knjigo, kije v končnih odstavkih neposredno napovedala drugo, izpolnjujejo dogodki, ki so se zvrstili dobro leto pred marčno revolucijo, v njej so izvrstno prikazani nasilje in sploh nečloveški odnosi, ki so jih morali prenašati tlačani na področju turjaškega gospostva. Nasilje je v danih razmerah pomenilo sredstvo nadvlade, pri čemer jc opazno, da so sc k njemu zatekali bolj graščinski oskrbniki in razni uslužbenci (posebej logar italijanskega rodu Menat) kot morebiti turjaški grof sam.
Jakličevo dojemanje in prikazovanje življenja v vaseh pod Krimom in Mokrcem jc pristno, prav tako jc pisatelju uspelo ponazoriti ulično vrenje v Ljubljani. Kmetov ne idealizira, rahlo je karikiran le pisar Krivanoga, ki pa to v svoji postavljaški klepetavosti tudi zasluži.
Ker leto 1848 vse do zadnjega (M. Malenšek) ni našlo literarnega oblikovalca, je tembolj Zanimivo, kako je nelahka naloga uspela Jakliču. Poleg živih prič, na katere seje izrecno skliceval, se je pisatelj naslonil na znano, še do danes najboljšo zgodovino znamenitega leta Josipa Apiha (I888)in na zabeležke v Blcivvcisovih Novicah. Samo kratek primer, kako je pisatelj osvetil zače-tko nemirov v Ljubljani (v povesti Peklcna svoboda, 13):
— Na kvatrni četrtek v postu, bilo je vprav 16. sušca, je pričakovalo polno radovednežev dunajske pošte. Izprchajali so se ob obeh straneh ceste pred Slonom in Maličem in se hrepeneče "znali po Dunajski cesti. Marsikak voz se je bližal mestu, a največjih je bilo vojaških, ki so zavili Proti Kolizeju. Malo pred poldnem, po cerkvah je že odbilo tri četrt, so pa zagledali poštni voz, v katerega je bila vprežena trojka. Pa nekaj nenavadnega seje zgodilo. Ko se je poštni vozpomeknil mimo bolnišnice, tedaj so začeli iz voza mahati z robci, da seje vse zgledovalo, kaj to pomeni.
»Ali so rojaki, ki sc vračajo?-
Se oni, ki so bili morali po opravkih, so se ustavljali iz radovednosti in čimdaljc več se jih je Usipaloza vozom, kije drdral proti poštni postaji, katero SO Že oblegale opozorjene množice, ki so vedno naraščale. Prihajali so po Slonovih ulicah, iz Kapucinskega vrta, izpod Tivolija. »Ali je zmaga na bojišču?"
Čim večja je bila množica na ulicah, tem živahneje so pozdravljali došleci, tudi vzklikali so, katerih vzkliki so pa tonili v vrvenju. Veselje je žarelo na obrazih došlih potnikov, ki so se vedli 'ako, kakor bi hoteli objeli ves svet. In njihova dobra volja je prehajala v ljudi, ki so bili polni v«cloga pričakovanja.
Med glavnimi osebami si bralec posebej zapomni Glavanovcga Janeza in njegovo nesrečno Uubczcn do Cccmanovc Mance, ki jo je med njegovim enoletnim zaporom zapeljal logar Mcnat in Jc z njim dobila otroka. Čeprav dekletova nezvestoba ni širše utemeljena, je na drugi strani Janezovo dobrohotno odpuščanje redka pojava v življenju in knjigi in vzbuja za fanta, kije sicer robat ln hkrati pogumen, določeno simpatijo
78
Štefan Barharič
— (92) duša njegova je za njo vriskala. Tako je bilo nekdaj, a tudi danes gaje nekaj obšlo. Ali je morda hrepenenje, ki še ni bilo ugasnilo, ali seje morda vrnila le otožnost po zgubljenem raju. Ljubezen, kije tlela pod ruševinami življenja, je vzplamtcla.
Gledal jo je gredoč in občutil, kakor bi se razlila po njem blagodejna slast odpuščanja.
Sočasna kritika je Jakličevi povesti ocenjevala precej mimogrede. Kritika F. Koblarja (Dom in svet 1927) se loteva druge knjige s preostrimi kriteriji, brez pravega stika s pisateljem, drugi pa so se zadovoljili s splošnimi, večidel pisatelju naklonjenimi oznakami.
Se enkrat se je v dvajsetih letih Jaklič spopadel z zgodovinsko snovjo, tokrat ob temi nastanka idrijskega živosrebrnega rudnika. To je bila knjiga Ob srebrnem studencu (izšla v Gorici 1927, z ilustracijami T. Kralja).
*   * *
Jakličev izvirni ljudski jezik bi zaslužil širšo obravnavo. Na tem mestu naj nanj le bežno opozorim. Nekaj primerov:
Selska slika: (klobuk) Rekli so, da ga je najbrž kakemu slamnatemu možu v koruzi snel raz glavo.
(opis staranja) Na glavi so mu siveli lasje, lica so mu upadala in hrbet je lezel v gubo.
Svatba na Selih: Ji (hčeri, ki se upira očetovi volji in noče v zakon s tistim, ki gaje on izbral)
zapojem tako pesem, da ji bo sedem let zvenela po ušesih.
V graščinskem jarmu: zlcz.el(je) skupaj kakor mehur, ki ga s šivanko vbodeš;
rojen v eni tistih vasi, ki se tišče Krima kakor piščeta koklje;
(bilo mi je), kakor bi me bil kdo s kolom po glavi;
gledali so ga kakor črnega žoharja v skledi;
novica je prhnila iz doline;
njegova du.ša(jc) vsrkavala mir domače hiše.
Opomba: Bibliografija P. Jakliča jc objavljena v Zborniku občine Grosuplje 111/1971, str. 164—168 (E. Hoje).
LITERARNO DELO PISATELJA IVANA ZORCA
Ivana Knzlcvčar-Čcrnclii*
V dvajsetih letih se Zoreč pojavlja v različnih literarnih revijah z deli, ki jih je verjetno vsaj deloma napisal že prej. NajpomembnejŠe je njegovo sodelovanje pri Ljubljanskem zvonu.71 Za Zvon gaje leta 1919 pridobil Milan Pugclj,72 kije bil z Glonarjem in Župančičem Zvonov soured-nik. V Zvonu je objavljal zlasti novele iz. kmečkega življenja in vtise iz Dalmacije in Hercegovine med prvo svetovno vojno.7' Najpomembnejši sad sodelovanja pri Zvonu je zbirka novel Pomenki (1921), ki jih je zbral in uredil po Pugljcvem nasvetu.72 V Zvonujc med leti 1921 in 1924 sodeloval tudi kot ocenjevalec zlasti srbohrvaških novitet. Druga revija, ki gaje povabila, je bila Dom in svet, koje 1919. prevzel uredništvo Josip Dcbc-vcc.74 V njem je prevladovala ekspresionistična Pregljeva smer in Zoreč je sodeloval le dve leti (1919 in 1920)." Pregelj je namreč negativno ocenil Zorčeve Pomenkc in Zorcc jc v reviji nehal sodelovati. Koje začelo njegovo sodelovanje pri teh dveh revijah pojemati, ga srečujemo v Ženskem svetu7*. Življenju in svetu,77 v tridesetih letih seje držal Mladike,7" nekaj prispevkov pa ima tudi drugod.7" Sodelovanje pri slovaški reviji Slovenske Pohl'adi je bilo že omenjeno.*" Pisal je tudi v mladinske časopise: v tržaški Novi rod,1" v Vrtec,"2 Naš obzor,*' v Razore"4 in po vojni jc ponatisnil dve pravljici v Pionirju"'. Številne članke je objavljal v dnevnem časopisju: Jutru,"\ Prosvcti,*7 v Slovenskem narodu,** Slovencu,*'' v Prunkovcm Plamenu,"" Trgovskem listu"1 in morda še kje. Sodelovanje pri Glasniku željezničkih činovnika je bilo že omenjeno."-' Sodelovanje pri revijah in časopisih je bilo v dvajsetih letih zares zelo pestro. Pisal je v revije z različno usmerjenostjo, čeprav seje najtrdneje držal realističnega Ljubljanskega zvona in liberalnega časopisa Jutro. Proti koncu dvajsetih let, ko so se Zvonovi sodelavci zaceli cepiti in so kasneje s Fcrdom Kozakom in Franom Albrehtom ustanovili Sodobnost, seje tudi iz njega umaknil. Posvetil se je predvsem večerniški povesti in spominom.'"
V začetku dvajsetih let je Zoreč izdal tri dela v knjižni obliki: Zmote in konec gospodične Pavle, Ljubljana 1921, Pomenki, Ljubljana 1921 in Zeleni kader, Ljubljana 1923.
Zeleni kader
Snov za to delo jc dobil v Hercegovini in Dalmaciji, kjer jc služboval med vojno. Imel jc Priliko, da seje seznanil z domačini, njihovim trpljenjem pod Avstrijo, ki jih je imela za sovražnike. Zaradi tega so bili zagledani v stari turški režim, v dobo hajdukovanja in osebnega obračunavanja. Videl je revščino, zaostalost, pa tudi poštenost preprostega ljudstva, kije živelo tesno povezano z izročilom in narodno pesmijo. Razočarala ga jc zlasti inteligenca in pomanjkanje nacionalne zavednosti pri Dalmatincih, ki so bili že močno poitalijančeni. Vsi ti vtisi se kažejo v njegovih potopisih, ki so vsaj v zasnutku nastajali sproti, čeprav jc datiran samo Pcruzzi, a jih jc objavljal šele v začetku dvajsetih let v Ljubljanskem Zvonu."4 Zagledanost v stari svet in nostalgijo za romantičnimi časi je popisal v Hajduku Simu Hajduk Simojc junak stare korenine, za katerega ni vsakdanje delo. Pravico sije pod Turki krojil sam, avstrijski zakoni pa ga utesnjujejo. V Ibrahimu Suši prikazuje predstavnika mohamedanskega življa v teh krajih. Jc potuhnjen in nepoboljšljiv Ženskar, Kratko sliko starega življenja v odročni hercegovski vasici je naslikal v Vasu. Tukaj veljajo še stari patriarhalni zakoni poštenosti in gostoljubnosti. Zanimanje za srbsko narodno blago in preteklost, v kateri jc skušal najti vzroke za srbsko nesrečo in razgaliti velikaše, je 'odilo Kraljeviča Marka in Bana Vuka Strahinjo. Kraljevič Marko jc daljši tekst in morda jc Zorcc mislil celo na roman, kakor bi sklepali i/pisma VI. Levstika Zoreti 10. 8. 1922. Kraljevič Marko je
* Ljubljana. Yu 61000. Šarhova 14; dipl lil. v. strok, svetnik na Institutu za slovenski jezik Frana movša, ZKC SAZU v Ljubljani.
80
Ivana Kn/lcvtjr-čcrnclič
junak in ljubimce, ki ljubi svobodo prav tako kot poštenje. Tak je tudi Vuk Strahinja. Oba se zaradi spletkarjenja velikašev umakneta v zasebno življenje. Za obe povesti je vzel snov iz. narodne pesmi, vendar je pustil tudi fantaziji prosto pot. V Popu Iliji in Ljubici ter Peruzziju je okarakterizira] moderno srbsko inteligenco. Pop Ilija je navdušen Srb, toda zelo preprost in premalo izobražen. Njegovo nacionalno prepričanje se ne razlikuje dosti od narodne pesmi — maščevanje Kosovega polja, zato mu je le za srbsko vojaško moč, ne misli pa na gospodarski in kulturni napredek. To ozko gledanje pisatelj utemeljuje z izdajo srbske višje inteligence in aristokracije, ki je nedemokratična in lena ter ji gre le za svoje koristi. V Ljubici nas seznani z. učiteljico v revnem hercegovskem mestecu. Medtem ko pop najde stik z ljudmi, je ona osamljena. Njen položaj je posebno težak zaradi muslimanske miselnosti, da mora ženska delati. Zdi se jim pravi upor, daje svobodna in da ne dela. Ljubica ne išče utehe v poklicnem delu, ampak se vdaja razuzdanosti, ki ima korenine v njeni neurejeni in težki mladosti. Razočaranje nad dalmatinskimi mesti in toliko poveličevano kulturo v njih je izrazil v Pcruz.ziju. Prebivalstvo obalnih mest je pokvarjeno in že precej pod italijanskim vplivom, Zagorci pa so ostali trdni in ohranili stare šege.
Več elementov iz svojih potopisov, zlasti pa razočaranja zaradi neizpolnjenih pričakovanj v vojnem času, je zapisal v povesti Zeleni kader.
Delo je dokončno nastalo v zdravilišču na Golniku 1922. Mogoče ga je k pisanju spodbudilo pismo VI. Levstika. Morda pa je delo napisal, ker mu niso hoteli natisniti zbirke novel z motivi iz Hercegovine in Dalmacije. Tako je vzel dve noveli: Bera in Beg Bukovac ter ju povezal v povest. V povesti pisatelj prikazuje vojake, ki pridejo s fronte na dopust in se pred vojnimi grozotami umaknejo v gozdove. Klatijo sc posamič ali pa živijo v organiziranih skupinah. Napadajo transporte ali nabirajo hrano med ljudmi in čakajo konec. Mislijo le na to, da bi mogli čimprej domov. Vodi jih čut samoohranitve in želja po prostosti, le v nekaterih trenutkih pokažejo nekaj zavesti. Po končani vojni se razbežijo po domovih. Iz te nezavedne gmote se dvigajo posamezniki: major, Gjuro, pisatelj Zidarič, ki delujejo zavestno. Vsak ima svojo življenjsko zgodbo. Skupna jim je ljubezen do domovine in vera v Jugoslavijo. Major upa, da bo mogel s svojo četico dejansko poseči v osvobodilni boj, čeprav se svojega nezakonitega položaja sramuje. Ob koncu doživi zlom, ker ga večina zapusti. Njegovo delovanje ne najde priznanja pri novi oblasti, kjer imajo glavno besedo špekulanti in lizuni. Tako izgubi vero tudi vanjo. Pisatelju Zidariču je Zoreč dal dosti svojih misli. Navdušuje se za kmeta inje prepričan, da morata v novi državi imeti besedo kmet in delavec. V povesti sc plete še ljubezenska zgodba med Gjurom in Ano. Gjuro je otrok poturčenega age in domače deklice. Ljubi svobodo, v njem je uporniška kri bosanskega ljudstva ter svobodnost in plemenitost njegovega očeta. Prepričan je, da bo njegovo ljudstvo našlo pravi dom v novi državi. Ana je Nemka, vendar je pripravljena spoznati resnico in pomagati bosanskemu ljudstvu. Oba sta iz vojne odnesla osebno srečo. V povesti Zeleni kader je Zoreč poudarjal iste elemente kot v prej naštetih novelah: ogorčenje nad Avstrijo, žalost zaradi nezavednosti ljudstva in razočaranje v novi državi, ker je ljudstvo nezrelo in imajo glavno besedo špekulanti in sebičneži. Knjiga je bila ocenjena v Domu in svetu in Mladiki.9''
Zmote in konec gospodične Pavle
Povestjo napisal za Prunkov časopis Plamen, ki je začel izhajati leta 1921, vendar je po dvanajstih številkah zaradi denarnih zadreg moral prenehati. Vse podlistke so izdali v samostojnih knjigah. Po vsej verjetnosti povest še ni bila napisana v celoti, koje že začela izhajati, ker se prvo poglavje po izdelanosti zelo razlikuje od drugih. Nekoliko boljše je tudi enajsto poglavje, ki ga je samostojno natisnil v Ljubljanskem zvonu pod naslovom V ljubezni.''4 Kljub površni izdelavi pa tudi za knjižno izdajo teksta ni dosti spreminjal. Omilil je samo nekaj precej naturalističnih prizorov.'"1 Povest se dogaja v predvojnem in vojnem času v Tcmeniški dolini, saj je za imeni Veliki Studenec, Mali Studenec in Martinja vas kaj lahko odkriti Veliki Gaber, Mali Gaber in Radoho-vo vas, čeprav jih je nekoliko povečal. Tudi za osebami se verjetno skrivajo realni ljudje. To misel potrjuje dostavek, ki v knjigi ni izšel inje le v rokopisu, pa tudi podlistki s podobno problematiko, ki so kasneje izhajali v Jutru: Pisma, Rane, Popoldne in v Ženskem svetu: Šepet."7 V Pavli je Zorcc hotel pokazati stari problem učiteljice na vasi, njeno izpostavljenost in osamljenost, še bolj pa se je ustavil ob analizi njenih hotenj. Pavla jc mlada, vsi prilastki jo slikajo v razcvetu, zdravju in
lepoti. Delo je ne zaposli in v samoti vse bolj čuti nemir, nedoločno, skoraj bolestno hotenje in pričakovanje, kot je značilno za učiteljice Marije Kmetove. Kljub ljubezni do resnega Ivana jo še vedno vleče k Jcrncjčiču in že poročena skoraj pobegne z njim ter se le po naključju šc pravi čas strezni. Bolj shematične so moške osebe. Ivan .lerin je pisateljev ideal in se dviga nad povprečje. V povesti se ne razvija. Jcrinu ne primanjkuje čustev, njegov pogled na svet pa je praktičen. Zdravnik se mu zdi potreben, ker bo le iz gospodarsko trdnih posameznikov zrasla močna skupnost. V razmerju do Pavle je vse preveč lahkoveren za tako razumnega človeka. Njemu nasproti postavi dr. Jcrncjčiča, ki si hoče pridobiti Pavlo, vendar do konca ni jasno, koliko iskrenega čustva jc v njem. V povesti nastopajo šc vaški gostilničar Groznik in njegova žena, ki sta predstavnika jare gospode, in šolski upravitelj, kije moralno pokvarjen. Povest se začne pred vojno. Razpoloženje v vasi pokaže prizor pri Orožniku, ko se dogovarjajo, da bi napravili veselico v korist narodu. Med vojno ni moških in v teh posebnih razmerah sc razraste vse, kar je gnilega. Edino upanje je prebujenje ob majski deklaraciji. Povest Zmote in konec gospodične Pavle jc zaradi neizdelanosti treba imeti le za osnutek. V Ljubljanskem zvonu jo jc ocenil neznan avtor.
Pomenki
Novele iz. kmečkega in deloma mestnega življenja jc Zorcc objavljal v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu. Pri tem imata precej zaslug urednika teh revij, zlasti Milan Pugclj. Izbor teh novel predstavlja zbirka Pomenki, ki jo je izdal v samozaložbi 1921. Pri prodaji jc imel precejšnje težave. Na pomoč mu jc priskočilo železnicarsko društvo, ki je v svojem glasilu knjigo večkrat priporočalo.'1'' Ker se knjiga ni dobro prodajala, jo jc Zoreč ponudil društvu in polovico dobička namenil podpornemu skladu. V zbirko je sprejel naslednje novele: V sobi št. a misel, da bi nezakonski 12, Domačija ob Temenici, Mana, Na polpotu, Za doto, Francka, hčeri prislužil doto. Gre Njena pot.'"" V noveli Za doto upodobi pijanca Bernarda, ki mu pride neelo po svetu, da bi kaj zaslužil, a vse sproti zapije. Sposoben seje skoraj nečloveško žrtvovati za zasutega tovariša, ne more pa se premagati, da bi nagrade ne zapil in sc vrne domov še bolj ubog. V noveli Soha št. 12 obravnava kmečkega človeka, ki je v želji po lepšem življenju zapustil svoj dom. Mesto ga jc pokvarilo, zapravil jc zdravje in šele v bolniški sobi med jetičniki, ki so večinoma obsojeni na smrt, spozna svojo zmoto. Z zadnjimi močmi sc iztrga iz mučnega okolja in pobegne domov, na kmete, po zdravje. Ivan Zakotnik čuti krivdo pred zemljo svojega rodu, ker jo je zapustil. Prepričljivo jc zlasti ozračje v bolnišnici, strah pred smrtjo, trdovratno oklcpunjc življenja in cinizem neozdravljivih. Čutno erotične probleme žensk prikazuje v novelah: Mana, Francka in Njena pot. Mana po moževem odhodu v Ameriko ne v/drži sama. Radoživo išče potešitve brez ljubezni. Včasih začuti krivdo in odgovornost, vendar jo pomiri misel, da tudi moški živijo tako. Materinske dolžnosti popolnoma zanemarja. Šele ko otroka pošljejo k možu, sc v njej zbudi materinski gon in gre nezadržno za njima. Glede na njeno lahkomiselnost jc ta preobrat precej neverjeten. Francka v istoimenski noveli je v nasprotju z Mano še nezrelo dekle, ki si jo gospodar vzame, ker jc gospodar, sama pa pri tem sprva ne občuti ničesar. Ni zapeljivka, jc le ogoljufana za pravo ljubezen. Ko to spozna, se obrne proti gospodarju. Želi si le, da sc maščuje vsem za ponižanje in se osamosvoji. Franckina zmaga pomeni grenko samoodpoved in umik iz življenja. Marija Vrtačnikova v Njeni poti jc nezrelo dekle kot Francka, samo da živi v mestnem okolju. Matijo načrtno hvali in vzgaja za preračunljivo ljubico. Očetov kmečki svet ji jc tuj. Mlada, šc skoraj otroška ljubica niha med pretkanostjo in čutnostjo. Njeno lahkomiselno ljubezenski) razmerje sc konča nesrečno in s tem je določena njena pot navzdol; ni sposobna katarze.
Ljubezen do zemlje in boj za obstanek je prikazal v noveli Na pol potu. Repni k seje moral zadolžiti zaradi dot, kijih je izplačal bratom in sestram. Namerava sc zateči v Ameriko, da bi se znebil nadležnega upnika, kajti zemlje ne more prodati, ohraniti jo hoče svojemu rodu. Zc na poti sc premisli in reši ga prav zemlja, ko se z zaupanjem loti dela. Zelo pretresljivo je Repnikovo trganje od domačije. Vidna je pisateljeva prizadetost, ker je pri tem prizoru verjetno mislil na očetovo slovo, kot ga jc doživel v otroških letih.
Novele imajo estetsko vrednost in šc danes zaslužijo pozornost."" Zasnoval jih jc tako, da junak ob nekem dogodku doživi čustveni pretres in moralno očiščenje ali pa tega ni več sposoben. Svojih tragedij so krivi ljudje sami oziroma njihove slabosti, manj pa poudarja socialne okolišči-
nc, čeprav je v nekaterih novelah socialno ozadje zelo očitno. Spominjajo na Pugljcvc novele. Ocenila sta jih Juš Kozak1"2 in Ivan Pregelj."" Kozakova ocena je pozitivna. Ugotavlja pisateljevo moč pri upodabljanju preprostih ljudi, očita pa mu vpletanje lastnih misli v dogajanje in stilistične pretiranosti. Pregljeva ocena jc dosti manj pohvalna. Očita mu zlasti naturalistične elemente.
Domačija ob Temenici
Snov za povest mu jc dala usoda očetove domačije. Na Kotarjcvcm v Malem Gabru jc gospodaril Zorčev stric Janez. Imel je pet otrok, od teh so trije umrli. Ostal mu je le sin Janez, ki jc izginil neznano kam, in hči Jožefa, ki seje 1917. poročila nadom. Njen možje imel tudi domačijo v Velikem Gabru. Staro Kostarjcvino sta morala prodati, da sta poravnala dolgove, ker je bil Jožefin mož. za poroka neki sorodnici. Stari Kotar seje potem, ko se mu jc omožila hči, oženil z. vdovo Marijo Korbar. Njena domačija jc imela hišno ime pri Trlcpu. Kupec Kotarjevc domačije grunta ni obdržal, pač pa gaje moral v prvi polovici dvajsetih let prodati.62 Usodo domačije ob Temenici je Zoreč popisal že v kratki noveli Domačija ob Temenici, ki jo jc objavil 1919. v Domu in svetu in ponatisnil v Pomcnkih. Prvo zamisel jc popravil in jo pod naslovom Korenina v zemlji objavil v Ljubljanskem zvonu 1928. Se isto leto pa se jc domenil s Linžgarjcm, dajo razširi v večerniško povest.72 V povesti jc obe zamisli združil. Posvetil jo jc spominu rajnih staršev. 1927. mu je umrla mati, ki jc imela velik delež v njegovem ustvarjanju.
V primerjavi s predhodnima variantama jc v povesti nov predvsem razplet. V noveli Domačija ob Temenici stari Trlep da posestvo hčeri, ker mu jc sin odšel v Ameriko in se poročil s hčerjo »osebenjka«, sam pa se priženi na drugo domačijo. Zet domačijo proda in se vrne na svoj dom. Stari Trlep trpi, ker na njegovem gruntu gospodari tujec, ki se na kmetovanje ne razume. V varianti Korenina v zemlji domačija ostane v rokah hčere in zeta. V povesti pa hči in zet domačijo sicer prodasta, vendar si jo prizadevata dobiti nazaj, ko jo mora novi gospodar zaradi slabega gospodarjenja prodati. Vrneta jo Trlcpovcmu sinu, ki se medtem vrne iz Amerike. Domačija ob Temenici vsebuje oba problema prejšnjih variant: usodo domačije in usodo rodu. V njej močneje občutimo povezanost med obema. Oba problema se rešita pozitivno. Bolj je poudarjena misel, da na Trlcpovi zemlji more pravilno gospodariti IcTrlepov rod, ker gaje tega sama naučila. Samo on jo zna prav ljubiti. Ni pa varna niti v rokah ženskih potomk tega rodu. Trlep se zaradi trmoglavosti in pohlepa pregreši proti svojemu rodu in zemlji in šele očiščenje prinese rešitev. Zorcc ni mogel pustiti Trlcpa zlomljenega, prav zaradi navezanosti na zemljo ne. Pri propadu novega Trlcpa ne navaja objektivnih socialnih vzrokov, pač pa poudarja trlepovsko prepričanje, daje bajtar nezmožen dobrega gospodarjenja: v njem jc nekaj lahkoživega, bolj misli nase kot na zemljo, nc zna se odpovedovati. Trlep jc silovit človek, močnih strasti, samosvoj že do čudaštva. Zaverovan je v svoje gruntarstvo. Ljudje ga nimajo radi, čeprav priznavajo njegove sposobnosti. Mehkega srca ne kaže nikomur. V odločilnih trenutkih se pomeni z zemljo, le njej se izpoveduje, samo ona vidi njegovo kesanje, vero in obup. Zanimiva oseba je Trlcpova hči Marička, ki jc v zadnji varianti najbolje izdelana. Očeta sc bolj boji, kot ga pa ljubi. Zemlje si ne želi posebno, ve, da ima do nje pravico brat. Jc mehka ženska, ki jo močneje veže mož kot zemlja, zato sc možu pri prodaji Trlc-povine ne upira dosti. Marička jc ženska, kot so bile žene Trlcpov, vdane svojim možem, tihe in delavne. Trlcpov zet Nace jc nekoliko bolj obdelan le v zadnji zamisli. Tudi on jc navezan na zemljo svojega rodu, zato Trlcpovino proda in sc preseli v izpraznjeni dom. Na I rlepovino sc še ni vrascl, težave ima tudi s tastom, zato mu jc ni žal izgubiti. Po prebrisanosti presega Trlcpa. Brezobzirno prežene novega gospodarja, ko sc preveč zadolži. Pisatelj jc porabil celo sceno iz. novele Na polpotu in mu dal vlogo oderuha Kabliča, vendar ga jc rahlo omilil. Trlcpov sin Janez jc malo prikazan. V Ameriko jc pobegnil pred vojaščino in sitnim očetom. Ob nesreči Trlcpovc domačije pretrga zamero in se vrne. Iz. prve zamisli jc avtor v povest prevzel Obličana, ki predstavlja ljudski glas. Pojavi sc vedno takrat, koje Trlep do kraja razburjen, in sproži njegovo ihto. Cisto novo podobo dobi novi gospodar na Trlcpovini. Sprva je delaven, a nc zna prav delati in mu vse propade. V trdem delu nc vzdrži in sc preda lahkoživosti.
To Zorčcvo povest moremo ceniti po tem, koliko sc mu jc posrečilo prepričljivo prikazati miselnost srednjega kmeta, zlasti pa Trlcpovo strastno naravo, njegove padec in dvige, in ga postaviti v verno okolje. Trlep jc sicer nekoliko potenciran, njegove izpovedi zemlji nosijo preveč
avtorja v.sebi, vendar je tipičen gruntar. kakršen je npr. Jurčičev Anton Smrekar. Ima dosti negativnih lastnosti, zato je Zoreč dopustil, da ga ljudje zasmehujejo. Nekatere scene so zelo prepričljive: Trlcp in Kraševčcvka.Trlcp in Goršcla, Trlcp v gostilni itd. Povest je zaradi razširitve dobila tudi negativne elemente. V objektivno pripoved v obeh novelah jc avtor vstavljal svoje misli, kar učinkuje nepristno, sentimentalno in celo didaktično. Vsa povest je zamišljena dramatično inje izpeljana v dialogih in monologih, v katerih se razkrivajo osebe in dejanja. Zanimivo je ljudsko mnenje, ki je polno pregovorov in se tako dvigne nad mnenje posameznih oseb, v splošno izkušnjo.
Povest je imela precejšen odmev. V Ljubljanskem Zvonu1"4 je oceno napisal L. Mrzel, ki povest zavrača, češ da seje epopeja ljubezni do zemlje sprevrgla v pesem ljubezni do posesti. V Domu in svetu1W te oceno objavil J. Sile. Knjigo pohvali in se še sam razpiše o kmečki miselnosti. V Slovencu""'. S. Š. opozarja na pomanjkanje dogajanja, zelo pa hvali jezik. Kratko poročilo jc tudi v Mladiki.1"7
Povesti o belih menihih",K
Do Belih menihov jc Zoreč napisal lc dva poskusa zgodovinske povesti.1"" Oba sta ostala nedokončana. Zoreč jc mogel dobro pisati le o tem, kar je doživel in kar je bilo povezano z njegovim svetom. Belih menihov seje lotil vse drugače. Z njimi jc hotel proslaviti svoj rod in domače kraje. Rad bi postavil spomenik staršem, ki so bili iz starih kmečkih družin.1"1 K pisanju o belih menihih ga jc spodbujala tudi mati, ko sta si ogledovala stisko cerkev in seje spomnila Jurija Kozjaka in njegovega pisca. Tako jc omahoval, komu bi posvetil več pozornosti: menihom ali Irlepom. Sam pravi: »Cehi jih pisal šc enkrat, bi jih pisal drugače, bolje. Resnica namreč jc ta, da nisem vedel, ali bi v ospredje rinil bolj menihe, ki so nositelji povesti, ali kmete, ki so njeno srce, kri moje, naše krvi, in ki so mi od njih pisane vse moje domotožne sanje ""Zamislil si je štiri knjige iz št i rih najpomembnejših obdobij samostanskega življenja: prihod menihov v Stično (Beli menihi 1932), čas turških vpadov (Stiski svobodnjak 1934), obdobje kmečkih uporov (Stiski tlačan 1935) in obdobje razpusta samostana po Jožefu II. (Izgnani menihi 1937).
Beli menihi
Zgodovinsko ogrodje"1 prve knjige tvori ustanovitev samostana v Stični, za katerega so odstopili posest višenjski grofje na prošnjo oglejskega patriarha Percgrina. Izhajali so menda iz. rodu sv. I leme in so svoj sedež imeli na gradu Pux v dolini Mure. Pcrcgrin jc poslal menihe iz Rune pri Gradcu. Ti so postavili samostan in 1136 jc bil imenovan prvi opat Vinccnc. Verjetno so menihi najprej stanovali v Šentvidu. Pri Valvasorju je avtor dobil pravljico o zeleni ptici in misel, da so menihi najprej začeli zidati na mestu, kjer stoji rimsko znamenje v Ivančni Gorici. Zabave v Ljubljani je popisal po Vrhovniku."2 Zoreč je v povest vključil prihod menihov, višenjske gospode in življenje v Višnji Gori. Višenjski gospodje povabijo menihe na željo svoje pobožne sestre Heme. Sami se še ukvarjajo s cestnim ropom in prihod menihov sovpade z njihovim napadom na tovornike v Stchanu. Vedo, da tega zaradi menihov ne bodo smeli več početi. S tlačani ravnajo neprizanesljivo in se ne nameravajo odpovedati pravici do prve noči pri tlačanki Zivki, Hotimt-rovi nevesti. Hotimir prosi za posredovanje svobodnjake, sprejeti gaje pripravljen tudi stiski samostan, a se noče odpovedati domačiji. Zgodba se razplete z. napadom Ogrov. Hotimir reši vt-šenjskega gospoda. S tem si pridobi svobodo in se lahko oženi. Tudi usode drugih oseb se končajo srečno. Višenjski gospodje se umirijo, ko si najdejo neveste, menihi pa si postavijo samostan m začnejo svoje delo med ljudstvom.
Zoreč v povesti prikaže vse družbene plasti v tistem času. Grad ima skoraj neomejene pravice. Plemstvo jc neizobraženo, dolgočasi se po gradovih in se izživlja v medsebojnih sporih in razbojniških napadih. Samostan je še skoraj brez moči. Ljudi uči ljubezni do zemlje in si s tem pridobi simpatije svobodnjaka Trlcpa, ki jc v tej povesti le stranska oseba. Tlačani so brezpravni. Posebno plast predstavljajo svobodnjaki, ki uživajo vso avtorjevo simpatijo.
O Belih menihih jc pisal A. Dcbcijak.1" Ugotavlja vire in resničnost podatkov ter ocenijezik, -lakob Šolar"4 kritizira šablonsko slikanje gradu in samostana, statičnost v dogajanju in po-
X4
Ivana Kozlcvćar-čcrnclić
manjkanje človeške in socialne problematike. V. S. v Mladiki"J pogreša predvsem resničnega duha časa. Stanko Janež116 pa opozarja na vsebinske in idejne pomanjkljivosti. Knjigo označi za reakcionarno in obenem zavrača mohorjansko povest sploh.
Stiski svobodnjak
Zgodovinski okvir za drugo knjigo je turški napad na samostan leta 1471. Med leti 1450 in 1480 je bil v Stični opat Urh."7 To jc čas največje moči samostana, ki je bil na znotraj trden in zaradi obilnih darov plcmičev in deželnih knezov bogat. Imel je svojo šolo in gojil pismenstvo. Od 1219. jc imel pravico azila in od 1256. jc smel izobčiti vsakogar, ki bi preganjal menihe ali ogrožal njihovo posest.
Povest se začne spomladi pred napadom Turkov. V ospredje že stopa Trlcp. Ima na smrt bolno ženo, za katero išče zdravila pri veščah in v samostanu. Da zavetje tlačanki, ki jo zalezuje grajski valpet. Vodi ljudi pri pripravah na vdor Turkov in nastopa kot njihov vodja. Pri sporih z gradom zaradi tlačankc mu pomaga opat Urh. Trlcp srečno vodi tlačanc med turškim vdorom, tudi graščaki se Turkov ubranijo, samostan pajc izropan in uničen, ker opat ni poslušal opozoril.
Pri opisovanju samostana seje pisatelj precej točno držal zgodovinskih dejstev. Samostan postaja močna gosposka, ki ima v primerjavi s posvetno gosposko privilegiran položaj in žc more tlačanom dejansko pomagati. Močno jc poudarjeno njegovo kulturno poslanstvo. Uresničila sc jc bojazen ustanoviteljev, da jim bo samostan zrasel čez glavo. Grad je šc zmeraj največja nesreča za tlačanc. Prepad med tlačani in graščaki sc šc poglablja, ker zaradi denarnega gospodarstva in davkov tlačanc šc bolj izžemajo. Gospoda sama ni več enotna. Marko Kozjak zagovarja tlačanc, Ambrož, pa svojemu lastnemu razredu nasprotuje in ščujc tlačanc na upor. Tlačani vse bolj dvigajo glave. Ambroževe puntarske misli so žc v njih, vendar jih šc skrivajo. Znajo si sami organizirati obrambo. V ospredje stopa njihov vodja, svobodnjak Trlcp, ki postaja osrednja oseba povesti.
Stiski tlačan
Zgodovinski okvir povesti je čas opatovanja opata Janeza od 1566. do 1576. Ta leta so bila nemirna zaradi prodiranja protestantske miselnosti in kmečkih uporov. Samostan je bil zaradi notranjih razprtij in slabih letin v težavah."7 Kmečki upori stiski gosposki niso prinesli škode, ker je samostan upornike potolažil z. darovi. Zoreč jc postavil v ospredje upor poleti 1573. Iz, Valvasorja jc vzel zgodbo o napadu nezakonskega sina Gregorja na grad njegovega očeta Jurija Turjaškega 1559. leta. Pri njem jc dobil tudi zgodbo o nesrečni usodi žene Jurija Turjaškega, ki jo je doletela 1575.
Osrednja oseba povesti je Trlcp. Star jc in ima odrasle otroke, ki so zreli za ženitev. Pripravlja sc kmečki upor. Trlcp ni več svobodnjak, vendar ga ljudje zaradi njegove razumnosti še zmeraj priznavajo za vodjo. Dvomi o uspehu uporov, boji se pustošenja in poskuša pred uporniki zavarovati Stično, zato tja pošlje sina Janeza. Ta upornike pomiri, pri čemer mu pomaga tudi razumno opatovo zadržanje. V to dogajanje sta vpleteni ljubezenska zgodba med Trlcpovim Janezom in hčerjo svobodnjaka ter usoda nezakonskega sina žužemberškega graščaka.
Zoreč jc tudi v tej povesti ohranil vse tri najpomembnejše sile: samostan, grad in tlačana. Prikazal je, kaj slabi moč samostana. Med plemiškimi in neplemiškimi patri vlada duhovna in stanovska razcepljenost. Samostan dobiva lastnosti posvetnih graščin, čeprav še posreduje med tlačani in gradom. Posega v družinske razmere tlačanov, ki se za vsak nesporazum zatekajo k njemu. Moč gradu slabi. Mesta mu prevzemajo gospodarske dobrine in tlačanc in lc-tem mora popuščati, če jih hoče obdržati. Meje med stanovi niso več tako ostre: tlačan jemlje hčer svobodnjaka, nezakonski grajski sin pa tlačanko. Kmetje preživljajo težke čase zaradi lakote in krivične gosposke, pa tudi zaradi oderuštva in turških napadov. Dvigujejo sc v upore, ki se zaradi neorganiziranosti spreminjajo v divjanje. Trlcp, ki jc njihov glavni predstavnik, ni več svoboden. Sam daje prednost svobodnjakom, čeprav je še ohranil ponos svobodnjaškega potomca. Veljavnost mu daje rod, njegove sposobnosti in prostovoljno priznanje ljudstva, izgubil pajc moč. To hromi njegovo bojevitost, namesto da bi dvigalo v njem upornost.
O Stiškcm tlačanu je pisal A. Debeljak."* Ugotavlja napačno uporabo nekaterih zgodovinskih dejstev in precej podrobno analizira jezik. J, Plestcnjak"g delo pretirano hvali. J. Sile12" navaja zgodovinske pomanjkljivosti, hvali pa jezik in razumevanje za kmečkega človeka.
Izgnani menihi
Za ozadje povesti je pisatelj vzel razpust stiškega samostana. Razpustitvcni dekret je Stično zadel 4. 10. 1784. Krivdo za dokončno odločitev so pripisovali priorju Ignaciju Fabianiju, kije prosil za oprostitev samostanskih dolžnosti. V tem času je bil v Stični opat baron Franc Ksaver IauH'ercr( 1764 do 1784). Biljcz.cloizobraz.cn inje priredil kratek katekizem v slovenskem jeziku. Neposreden potek dogodkov jc Zoreč povzel po Pesmi o stiskih menihih, kije izšla v Ljubljanskem zvonu 1882. Iz nje jc vzel posamezne kitice za moto k nekaterim poglavjem.
Začne se širiti vest, da bo stiski samostan raz.pu.ščcn. To prinaša med menihe nemir, čeprav si nekateri tega želijo. Kmetje se sprašujejo predvsem, kaj bo s samostansko zemljo. Trlcp, ki ima štiri odrasle sinove, si jc zaradi razmerja zdeklo v samostanu nakopal zamero in zaradi tega imajo njegovi sinovi težave pri ženitvi. V dogajanje posega tudi grad. Sotcčan kmetom ne priznava pridobljenih svoboščin, vendar si kmetje sami iščejo pravice pri cesarju in deželnem glavarju. Celo preudarni Trlcp zbira kmečko vojsko proti njemu, kar dokazuje, da jc graščakova moč zelo oslabela. Na koncu graščak popusti, samostan doživi razpust, Trlepovi sinovi pa se srečno poženijoz uglednimi nevestami.
V tej povesti jc samostanu posvetil precej pozornosti. Zoreč podrobno našteva vse njegove zasluge: zgledno in napredno gospodarjenje, zdravniško pomoč in pomoč preprostemu ljudstvu v njegovih težavah. Premalo pa so menihi storili za slovenski jezik in so kljub dobroti bili vendarle gosposka, ki so seje tlačani bolj bali, kot pa jo ljubili. V sporih z gospodo je samostan vedno na strani tlačanov, vendar ti že skoraj nc potrebujejo njegovega posredništva. Veliko pozornost jc posvetil opatu TaufTcrcrju, ki z. bolečino opazuje samostanu nenaklonjeno miselnost pri sobra-tih. Grad je le še bleda senca nekdanje moči. Največ pozornosti posveti kmetom. Ne loči več svobodnjakov in tlačanov, veljavo daje premoženje. Zanimive so Trlcpovc besede, ki kažejo prosvet-Ijensko miselnost: »Kdo bi gledal nazaj, glejmo naprej! Navadimo se, da nam jc živeti iz svoje moči. Ne prosjačimo več milosti in podpore — hlapčevsko jc to! Sami si /avihajmo rokave in delajmo, pa bo!« (str. 91).
Izgnane menihe sta na kratko ocenila A. Debeljak in Viktor Smolej.121
Iz povedanega sledi, da si je pisatelj tetralogijo zamislil enotno. Upošteva vse tri družbene dejavnike, ki sooblikovali življenje v stiškcm kotu. Spreminja samo čas in razmere. Na gradu ves eas srečujemo dve vrste ljudi: eni se zavzemajo za humano ravnanje s podložniki, drugim pa so 'lačani brezpravni ljudje in zaradi brezsrčnega ravnanja pridejo z njimi v konflikt, vendar so vselej premagani. Tudi v samostanu sta stalni osebi opat in zdravnik. Pri tlačanih je v ospredju Trlc;p. Zmeraj jc voditelj tlačanov v konfliktu z gradom, sam pa prihaja tudi v nasprotje s samostanom, a spor se zmeraj lepo uravnava. Navadno nosi krivdo za kak prestopek, za katerega jc tako ali drugače kaznovan. V vseh štirih knjigah nastopa ljubezenski par z zelo podobnimi lastnostmi: Zivka—Hotimir, Janez—Ančka, 1'ance—Neža, Trlcp—Maruša. V povestih se ponavljajo tudi nekatere druge osebe. V prvih treh nastopajo telesno zelo močni posebneži: Rodana in njeni sinovi, Kopic, Klepec, ki pomagajo pri rešitvi zapletov, v zadnji pa jih zamenja prebrisan vaški original. Z nekaterimi elementi se ponovi tudi Ambrož v desetem bratu in Vrbičevem gospodu. • udi dogajanje poteka v vseh povestih enako. Zapletejo ga dogodki, ki zadevajo posamezne osebe. Tc sprožijo konflikt med vsemi tremi tabori. V to poseže kak zunanji dogodek (vpad Ogrov, 1 urški napad, kmečki punt, razpust samostana), ki pripravi tla za preobrat in nato sledi nagel razplet. O kaki osrednji zgodbi v povesti ni govora. Med seboj se prepleta vrsta usod in z njimi Povest raste in uplahuje.
Vse povesti so tudi krajevno dokaj enotne. Zajeta jc širša okolica Stične. Vsa krajevna imena ln opisi pokrajin so realni. Čeprav jim avtor nc posveča dosti pozornosti, nikakor niso samo kulise. Izrabi nekatere lastnosti krajev, ki jim jih pripisuje ljudstvo (napad na tovornike postavi v Stchan, Rodano v skrivnostno hosto v Peščenjcku, veščo Ljuto pa na Polico). Realna so hišna
86
Ivana Kn/lcvčar-ćcrnclič
imena, ki so še danes ohranjena in nekatera res že stara (Pobere, Nograšček, Brezovšček, Trlcp, Stcpišnik itd.) Lokalno ozračje ustvarjajo tudi pravljice, ki so v teh krajih še do nedavnega živele med ljudstvom, dalje vraže in različni običaji. Dosti lokalnih posebnosti imata tudi njegov jezik in slog. Zoreč jc namenil knjigo preprostemu ljudstvu in to je zahtevalo posebno pripovedovalno tehniko. Da bi se približal ljudskemu izražanju, je uporabljal ekspresivne izraze, prispodobe in pregovore, ki so značilni za ljudski govor. Obilica snovi in okus ljudstva, ki ne ljubi dolgih opisov, sta mu narekovala, da je vse, kar seje količkaj dalo, prenesel v dialog. Pripovedovanje v dialogu je značilno za preprosto ljudstvo.
Ni se spuščal v psihološko analizo posameznikov. Duševnost jc slikal navadno tako, kot se kaže na zunaj: ljudje bledijo, trepečejo, planejo itd. Ta zunanji efekt jc ponavadi prikazal s krepko besedo v uvodnem stavku premega govora. To jc zahteval njegov prijem, ki je težil po tem, da iz pripovedovanja in opisovanja preide v dogajanje samo. Kljub nekaterim pomislekom moramo povestim priznati zlasti kulturno vrednost. Zanimivo branje pomenijo vsaj za domačine in ljudje še danes najdejo užitek v Zorčcvcm slikovitem izražanju, ker se jim zdi, kot da bi slišali sebe.
Iz nižav in težav
Pri oblikovanju domačih ljudi in krajev jc Zorcu znova stopila pred oči njegova mladostna pot v svet. Spomnil se jc verjetno tudi spodbud, ki so mu jih dajali poznavalci njegovih doživetij. Svoj življenjepis jc začel objavljati v Mladiki leta 1936 in 19.37 pod naslovom Iz nižav in težav,12'' leta 1938 pa je izšel v Mohorjevi založbi v knjižni obliki. Kasneje je spomine nadaljeval v Mladiki pod naslovom Gosposki hlapce.1" Krajši avtobiografski sestavek jc objavil še v Mohorjevem koledarju 19 5 3.134 Med objavo v Mladiki in knjigi ni velikih razlik. Napisal jc nov, bolj čustven uvod in opustil nekaj misli, ki so preveč kazale zrelega Zorca. Na boljše jc spremenil tudi kak izraz.
V knjigi prikazuje Kotarjcvcga Naneta od prvih otroških doživetij do odraslosti, ko trdno veruje v osebno srečo. Zrasel jc v revščini, vendar je v njem ponos njegovih staršev, zatojc zelo občutljiv. Že kot otrok se odlikuje med vrstniki. Prav to prvenstvo, ki mu ga priznava tudi mati, ga sili, da se povsod vključuje. Njegov čustveni svet je bogat in duška si daje v prvih spisih ter navdušenih govorih, zaradi katerih se celo starejši dijaki zanimajo zanj. Kasneje sam vse bolj boleče občuti prekletstvo revščine, ki jc kriva, da jc prišel v šolo prepozno in se ni mogel dovolj izobraziti, da bi našel pravo besedo za svoje doživljaje. Vojaščina jc prekinila njegovo šolanje in moral jc nastopiti pot navadnega gosposkega hlapca, kot gaje imenovala mati.
Poleg avtobiografske vrednosti so ti zapisi pomembni zaradi popisovanja razmer v Novem mestu, Ljubljani in Trstu. Po njih dobro spoznamo življenje sodobnih srednješolcev, njihovo mišljenje in nacionalno zavest. Omenja tudi nekatere pomembnejše sodobnike: Ketteja, Pctruško, Lončarja in Opeka. Knjiga jc namenjena mladini in ima precej poučnih mest. Pisatelj pogostoma naravnost pove svoje mnenje o kaki stvari, zmeraj pa da vedeti, kako jc treba prav ravnati in misliti.
Knjiga je zanimiva tudi kot leposlovno delo. Pisana je preprosto in neposredno. Izogiba se pretiranosti, v kakršne jc zašel v zadnjih povestih o belih menihih. Opisov ni, navadno preide takoj v dogajanje. Z dialogi ne pretirava. Zanimivo jc prehajanje iz objektivnega pripovedovanja v živ dialog, ki jc v tej knjigi navadno primerno: »Gori!« je neko popoldne javsknila vas.
Izza hriba, kjer je živel tisti krivoprisežni očetov brat, so vreli klici na pomagaj in pod nebo se je gnal gost in teman oblak velikega dima. S paše jc privpil pastirček in povedal, da gori domačija prav bratu mojega očeta. Oče otrpne, vrže vse iz rok in plane na ves splav. »Kam noriš?« ščeketne mati. »Takemu bi šel gasit?« »Gori!« zavpije oče in steče še hitreje. Zdaj pa tudi mati popade prazen škaf in jo ubere za njim.... (str. 23)
Omenjeno je žc bilo, da je Zoreč pisal tudi aktualne članke v dnevnem časopisju.135 V njih seje odzival na dogodke in razmere v svojem času. Po letu 19.30 je njegova tovrstna dejavnost prenehala. Pomembnejši članki so bili pritegnjeni že v obravnavo njegove družbene dejavnosti in nazorov.
V dvajsetih letih je za Ljubljanski zvon13'' napisal tudi več poročil zlasti o srbohrvaških novitetah. Pri ocenjevanju seje največ ukvarjal zjezikom, zahteval čist jezik in odklanjal turcizme v srbohrvaščini,137 drugače pa so ocene zanimive le toliko, kolikor razkrivajo njegove nazore, od-
klanjanje »izmov«,'2* odnos do žensk,12'' ki da imajo zaradi materinstva večje moralne obveznosti kot moški, odnos do zemlje.1,0
Poskusil seje tudi s pravljicami, ki so izhajale večinoma v mladinskih časopisih.1" Njegove pravljice bi lahko razdelili v dve skupini. V prvo sodijo tiste, ki so lokalizirane v gradove in so motivno bolj ali manj stare (Pravljica, Hudi časi, Trije kovači. Ljubezen), v drugo skupino pa take, v katerih skuša v pravljični obliki povedati kako misel: pojmovanje umetnika (Pravljica o umetniku) in usojenosti sploh (Zakladi cveto), pojmovanje sreče (Popotniki), potrebo po žrtvovanju za druge, za skupnost (Domek).
Pregled Zorčcvega življenja in dela nam pokaže človeka, ki seje za usodo svojega naroda čutil odgovornega. Trdno je bil vraščen v svojo dolenjsko deželico in svoj rod, zato jima je posvetil svoja najboljša dela. Ne smemo prezreti tudi njegove splošne kulturne in narodne dejavnosti. Posebne pozornosti je vreden njegovjezik. V svoje knjigeje vnesel množico dolenjskih izrazov, ki bi se drugače morda pozabili. Njegovo izrazje zasluži še temcljitejšo obravnavo, prav tako slog, zlasti glede na to, koliko je živ zapis ljudskega pripovedovanja.*
LITKRATURA IN VIRI
" Pred tem je pomembnejša le Vaška /godba, Slovan, 1913, št. 3, str. 8. 72 Prim. Ivan Zorce, Iz mojega življenja. Koledar Mohorjeve družbe, 1953, str. 66. " LZ 1919: Za doto, str. 205, 281,Mana, str. 476, 532; V sobi št. 12, str. 682; Vaso, str. 234, Ibrahim Suša, str. 471, 536.
LZ 1920: Tonček in Ančka, str. 171, 210; ljubica, str. 283, 335, 401, Francka: Hajduk Simo, str. 21; Peruzzi, str. 81.
LZ 1921: Njena pot, str. 23,91, 151, 223, 281, 346; Bera, str. 603.
LZ 1922: V ljubezni, str. XX; Beg Bukovac, str. 296, 354, 414.
LZ 1923: Ljubice tri, str. 109, 157, 226; Kraljevič Marko, str. 417, 512, 574, 642.
LZ 1926: Ban Vuk Strahinja, str. 681, 72X.
LZ 1927: Obisk, str. 725.
LZ 1928: Korenina v zemlji, str. 296, 351.
LZ 1930: Božjepotnik Anton lludobivnik, str. 33.
74 Dom in svet 1919: Domačija ob Temenici, str. 200; Na polpotu, str. 263. Dom in svet 1920: Ivan Cankar predavatelj, str. 147, Pop Ilija, str. 292. " Ivan Pregelj, Ivan Zoreč, Pomenki, Dom in svet, 1922, str. 139. '* Ženski svet 1924: Valerija, hči cesarja Dijoklccijana, št. 1—7. Ženski svet 1925: Romilda, str. 67.
Ženski svet 1929: Sonja, str. 13; Materi, str. 106, Šepet, str. 139. Ženski svet 1930: Mati, ki čaka in plaka, str. 148.
" Življenje in svet 1927: Ptički iz črnega gnezda, št. 42, 43, 44, 45, 46; Blažene vinske gorice, št. 20. Življenje in svet 1928: Spiritisti, št. 10, II. 7" Mladika 1925: Ena dve o Kreku, str. 462. Mladika 1926: Zapcljivci, str. 1.32.
Mladika 1933: Stična v zgodovini in književnosti, str. 189, 231. Mladika 1936: Iz. nižav in težav, št. 1 — 12. Mladika 1937: Iz nižav in težav, št. 1 — 12.
Mladika 1940: Nadaljnji spomini Kolarjevega Naneta, št. 1 —12. Mladika 1941: Nadaljnji spomini Kotarjcvcga Nancta, št. 1—4. 7" Lovec 1922: Na kvatrno sredo, št. 4, str. 59.
(ilasnik željezničkih činovnika: Pred obzidjem Čedada, 1924, št. 3, str. IX.
Zadrugar 1932: Ženin, št. 9, str. 284; Rojstna hiša, št. X, str. 252; Palček poslanček, št. 7, str. 214.
Zadrugar 19.37: Ugankar, št. 5, str. 155.
Zadrugar 1938: Očitna spoved, št. I, str. 24.
* V 14. zvezku Zbornika občine Grosuplje je avtorica Ivana Kozlevčar objavila prvi del študije o pisate Iju Ivanu Zorcu (Življenje in nazor). Ker sta oba članka ena celota, se tudi oštevilčenje literarnih virov nadaljuje od 71 dalje.
88 Ivana Kozlevćar-Ć'crnclič
Naš glas 1929: Vstajenje izgubljenega sina, št. 10, str. 2. Orač 1940: Vaški podobar, št. 5, str. I 17; Vojna, št. 9, str. 212. Orač 1941: Na vasi, št. 3, str. 73. Orač 1942: Na Pristavi, št. 2, str. 30.
Koledar Nabavljalnc zadruge uslužbencev drž. železnic 1934: Pokora, str. 139. Koledar Družbe sv. Mohorja 1942: Krčma pri Kurentu, str. 81. Koledar Mohorjeve družbe 1953: Iz mojega življenja, str. 65. Zbornik zimske pomoči 1944: Zadnja sodba, str. 48. "" Prim. opombe 54, 55.
*' Novi rod 1921: Pravljica o umetniku, št. 3, str, 41; Zakladi cveto, št. 6, str. 86.
Novi rod 192.3: Hudi časi, št. 1, str. 8.
Novi rod 1924: Ljubezen, št. 10, str. 149; Želje, št. 7, str. 103
Novi rod 1925: Trije kovači, št. 1, str. 8; Pišček, št. 9, str. 137.
Novi rod 1926: Tri kraljične, št. 8, str. 178.
82 Vrtec 1943/44: Domen, št. 2, str. 20.
*' Naš obzor 1929: Potniki, št. 4, str. 66, št. 5, str. 83.
1,4 Razori 1937/38: Volk in medved, št. 2, str. 40.
" Pionir 1950: Domek, št. 7, 8.
Pionir 1951/52: Želje, št. 7, str. 103.
^ Jutro 1925: Prijatelja, št. 282, str. 7; Klepet, št. 290, str. 8; Moda, št. 272, str. 8; -izem, št. 279, str. 8.
Jutro 1926: Pisma, št. 4, str. 11; Dragu Vučniku v sv. nebesa, št. 67, str. 6; Rane, št. 98, str. 6; Ob telefonu, št. 169, str. 8; O, mati, št. 198, str. 7; Pismo, št. 216, str. 10; Popoldne, št. 225, str. 5; Maščevanje, št. 282, str. 6.
Jutro 1927: Ubožec Martin, št. 1, str. 24; Pastir France, št. 34, str. 6; Na kmetih, št. 60, str. 6; Ura, št. 71, str. 6; Golobčki, št. 90, str. 6; Oznanjenje, št. 181, str. 7; Tiha gora, št. 162, str. 6.
Jutro 1928: Sedma nevesta, št. 5, str. 8.
"7 Prosvcta 1926: Rane, št. 137, str. 4; Pisma, št. 232, str. 3; Popoldne, št. 239, str. 4; Beg Ali, št. 304, str. 6; Maščevanje, št. 306, str. 5.
Prosveta 1927: Ubožec Martin, št. 18, str. 3; Pastir France, št. 56, str. 3; Ura, št. 92, str. 4; Oznanjenje, št. 166, str. 4; Tiha gora, št. 178, str. 8.
"» Slovenski narod 1926: Vila Juhe, št. 153, str. 5.
Slovenec 1927: Birokrati, št. 255, str. 3, št. 256, str. 4; Leopoldu Turšiču v božji Fliz.ij.št. 126, str. 4.
" Plamen 1920: Zmote in konce gospodične Pavle, št. 1—12.
91 Trgovski list 1938: Za pravico, št. 42, str. 8.
,J Prim. opombo 52, 58 in Ivan Zoreč, Pred obzidjem Čedada, Glasnik željezničkih činovnika, 1924, št. 3, str. 18.
" Domačija ob Temenici, 1929; Beli menihi, 1932, Stiski svobodnjak, 1934, Stiski tlačan, 1935; Izgnani menihi, 1937; Iz nižavin težav, 1938; Ivan Zoreč,Gosposki hlapec. Mladika, 1940,št. 1 — 12in 1941 št. 1—4; Ivan Zoreč, Iz mojega življenja. Koledar Mohorjeve družbe, 1953, str. 66.
94 Prim. opombo 73.
" I. Pregelj, Ivan Zoreč, Zeleni kader. Dom in svet, 1925, št. 8, str. 256; A. A., Ivan Zoreč, Zeleni kader, Mladika, 1925, str. 69.
" Prim. ohranjeni rokopis v NIIK. 97 Prim. opombo 86, 76.
"" I. Pk„ Ivan Zoreč, Zmote, Ljubljanski zvon, 1923, št. 2, str. 120.
99 Glasnik željezničkih činovnika, 1922, št. 6, str. 52 in 1922, št. 3, str. 27 in 1923, št. 8/9, str. 72. '"" Glede podatkov o izidu v Ljubljanskem zvonu in Dom in svetu, prim. opombi št. 7.3, 74. "" Vrednosti novel v Pomcnkih seje zavedal tudi pisatelj sam, prim. Ivan Zoreč. Iz mojega življenja. Koledar Mohorjeve družbe, 1953, str. 65.
102 Juš Kozak, Ivan Zoreč, Pomcnki, ljubljanski zvon, 1921, št. 4, str. 248.
"" Dr. I. Pregelj, Ivan Zorcc, Pomcnki, Dom in svet, 1922, str. 39.
"'4 L. Mrzel, Ivan Zorcc, Domačija ob Temenici, Ljubljanski Zvon, 19.30, str. 117.
'm J. Šile, Ivan Zorcc, Domačija ob Temenici, Dom in svet, 1930, str. 48.
106 S Š, Ivan Zorcc, Domačija ob Temenici, Slovenec. 1929, št. 279, str. 7.
"" -a, Domačija ob Temenici, Mladika, 1930, str. 31.
"'* Do nove izdaje tetralogije je prišlo 1981 v dveh knjigah. Knjigi je izdala Cistcrcijanska opatija Stična in Družina. Obširen uvod je napisal Jože Grcgorič.
109 Valerija, hči cesarja Dijoklccijana, Ženski svet. 1924, št. 1—7 in Pred obzidjem Čedada, Glasnik željezničkih činovnika, 1924.
"" Prim. Ivan Zorcc, O »Belih menihih-, Slovenec, 1936, št. 186, str. 4.
111 Ivan Zorcc, Stična v zgodovini in književnosti. Mladika, 1933, »tr. 189,231.271,313; F. Kos, O ustanoviteljih zatiškega samostana, Č.IKZ 1919; M. Mikuž, Vrsta stiskih opatov, 1941;.lože Gregorič, Cistereija-ni v Stični. 1980.
1,2 I. Vrhovnik. Zabave v stari Ljubljani, Ljubljanski z\on. 1886, št. I, str. 29. '"A. Debeljak, Jezik v Zorčevih Belih menihih. Življenje in svet, 1932, št. 23, str. 596; A. Debeljak. Oscmstoletnica stiškega samostana. Življenje in svet, 1932, št. 22, str. 568. 114 J. Šolar, Beli menihi. Dom in svet, 1933, str. 910. "s V. S., Beli menihi. Mladika, 193.3, str. 75.
'" Stanko Jane/, Ivan Zorcc, Beli menihi. Ljubljanski Zvon, 1933, str. 482. "' Metod Miku/, Vrsta stiskih opatov, 1941.
A. Debeljak, I. Zorcc, Stiski tlačan, Življenje in svet, I9.36.st. 12. str. 118; A. Debeljak,.Iczik vZorče-vem Stiškcm tlačanu. Življenje in svet, 19.36, št. 18, str. 284, št. 19, str. 300. "' Jan Plcstcnjak, Ivan Zorcc, Stiski tlačan. Mladika, 1936. št. 2, str. 71. 12(1 Dr. J. Šile, Stiski svobodnjak. Stiski tlačan. Dom in svet, 19.36, str. 208.
121 A. Debeljak, Ivan Zorcc. Izgnani menihi. Življenje in svet. 1937. št. 26. str. 407; V. Smolcj. Ivan Zoreč, Izgnani menihi. Mladika, 1938, str. 32.
122 Ivan Zoreč, Iz. nižav in težav. Mladika, 1936, št. 1 — 12 in 1937, št. 1 — 12. 121 Ivan Zoreč, Gosposki hlapce. Mladika, 1940, št. 1 — 12 in 1941, št. 1—4.
Ivan Zorcc, Iz mojega življenja. Koledar Mohorjeve družbe, 1953, str. 65; Živi jenjepisni drobec je še v Življenju in svetu, 19.34, št. 9, str. 219. 1,5 Prim. opombe 86 do 89.
126 Pred tem je znana le njegova ocena Govckarjcvc dramatizacije Jurčičeve Hčere mestnega sodnika v Edinosti 1911, št. 71, str. 2.
127 Ivan Zorcc, I. Andrić, Put Alije Gjcrzclcza, Ljubljanski Zvon, 1920, str. 378. 121 Ivan Zorcc, Tom« Kumičić, Tajna, ljubljanski zvon. 1921, str. 632.
129 Ivan Zorcc, M. Bcgović, Dunja v kovčegu. Ljubljanski zvon, 1922, str. 247.
"" Ivan Zoreč, .1. Kosor. Požar strasti. Ljubljanski zvon, 1921, str. 251, Ivan Zorcc, Milan Ogrizovič, Vučina, Ljubljanski zvon, 1922, str. 692, Ivan Zorcc, M. Nehajcv, Veliki grad, 1921, str. 571. '" Prim. opombe 81 do 85.
STIKI LOUISA ADAMIČA Z EDVARDOM KARDELJEM in njuno skupno potovanje po Jugoslaviji leta 1949
Janja Žitnik*
V tem sestavku bom poskušala prikazati zgodovino stikov pisatelja Louisa Adamiča z. Edvardom Kardeljem, ki so z dvema daljšima prekinitvama trajali od jeseni 1932 do jeseni 1950, in Kardeljevo vlogo pri pisateljevem spoznavanju razmer v stari in novi Jugoslaviji. Njuno občasno Sodelovanje je doseglo svoj vrhunec leta 1949, ko sta šla v spremstvu še dveh jugoslovanskih politikov na potovanje po delu Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške.
Najprej pa je treba povedali nekaj besed o vsebinskem pristopu k obravnavanju jugoslovanske problematike v Adamičevih zadnjih delih, kije odraz pisateljevih spoznanj na omenjenem potovanju in tudi drugi njegov obisk v domovini. Svoja opažanja je naš rojak ob tesnem sodelovanju z jugoslovanskimi voditelji komentiral s stališča naprednega ameriškega pisatelja. Bilje prijatelj nove Jugoslavije, kar pa mu ni preprečevalo samostojnih pogledov na razmere v tej deželi. Pogosto je na svoj način razmišljal o problemih, s katerimi seje moralo spoprijemati naše vod-sJvo leta 1949, vendar ta razmišljanja le redkokdaj odločno nasprotujejo jugoslovanski politiki. Če danes beremo Adamičevo delo Orel in korenine ter njegove tedanje članke o naši deželi, v poplavi avtorjevega navdušenja nad jugoslovansko revolucijo, v čustvenih opisih človeških usod med vojno in požrtvovalnosti rojakov pri graditvi nove dežele ter v svojevrstnem pristopu k življenjepisu predsednika Tita. ki ga opisuje z ljubeznijo in občudovanjem, s sodobnega stališča komajda opazimo drobec avtorjeve kritike nekaterih potez tedanjega jugoslovanskega vodstva. 1 )rugače je Adamičevo besedilo učinkovalo pri nas leta 1952, ko se zlasti naše politične strukture niso strinjale z. določenimi ideološkimi elementi v knjigi, kar je celo povzročilo odložitev objave slovenskega prevoda Orla in korenin za nič manj kot osemnajst let. Pisateljeva kritika jugoslovanske politike, večkrat izražena med vrsticami kot pa neposredno, zveni danes v primerjavi z novejšimi kritičnimi obravnavami naše polpretekle zgodovine zelo blago. Adamičev glavni namen pri pisanju knjige Orel in korenine je bil predstaviti ameriškemu bralstvu Jrdno odločenost male balkanske dežele, da hkrati z drugimi dosežki revolucije ohrani tudi svojo politično neodvisnost. Pisatelj je pri tem želel v novi domovini vzbuditi razumevanje in naklonjenost še vedno trajajočemu boju svojih starih rojakov. Da bi lahko ta cilj uresničil, jc moral najprej sam kolikor mogoče celovito dojeti okoliščine, ki so jugoslovansko viado privedle do njenih tedanjih odločitev. Pri tem mu je naše vodstvo pomagalo po svojih najboljših močeh. Tako kot predsednik Tito so tudi drugi jugoslovanski voditelji leta 1949 posvetili veliko časa sodelovanju z Adamičem. Med pomembnimi pisateljevimi sodelavci je bil Edvard Kardelj, s katerim se je Adamič seznanil že na svojem prvem obisku v predvojni Jugoslaviji.
O prvem srečanju Louisa Adamiča z. Edvardom Kardeljem v Ljubljani leta 1932, ki ga na kratko omenja tudi Kardelj sam v intervjuju za Delavsko enotnost 10. maja 1969, podrobneje piše dr. Bratko Kreft v svojem članku Srečanje s komunisti1, iz katerega povzemam glavne podatke o tem pomembnem dogodku. Maja 1932 je Adamič prvič po svojem odhodu v ZDA obiskal Jugoslavijo, kjer je ostal skoraj enajst mesecev. I )a bi se pobliže seznanil z razmerami v stari domovini v času Aleksandrove diktature, je kmalu po svojem prihodu navezal stike z naprednimi slovenskimi pisatelji in preko njih z nekaterimi vodilnimi revolucionarji, ki so v tem času delovali ilegalno. Med pogovori z njimi je raslo Adamičevo ogorčenje nad nasiljem vladajočega režima, zlasti nad nečloveškimi metodami pri zasliševanju v beograjski Glavnjači in drugih režimskih zaporih
* Ljubljana, Yu 61000, C. na Loko 23; Inštitut za slovensko izscljenstvo, ZRC SAZU; prof. germanskih Jezikov in književnosti, raziskovalna asistentka.
92
.lanja Žitnik
po deželi. To ravnanje so vodilni ameriški intelektualci potem, ko gaje Adamič razkrinkal pred zahodno javnostjo v svoji knjižici Struggle, si. Boj2, obsodili kot politični kriminal. Najpomembnejše gradivo za to publikacijo sta Adamiču osebno izročila Bratko Kreft leta 1932 in Edvard Kardelj naslednjo pomlad.
Tega leta je Adamič že prej preživel nekaj časa skupaj z Borisom Kidričem v Rogaški Slatini, kjer je bil Kidrič tedaj na počitnicah. Dolgotrajni in zelo informativni pogovori s Kidričem so brez dvoma prispevali velik delež, k Adamičevemu dobremu poznavanju tedanjih političnih razmer in razvoja revolucionarne dejavnosti v Sloveniji in Jugoslaviji. Ko seje Kidrič vrnil iz Rogaške Slatine v Ljubljano, je prišlo do konspirativnoga sestanka predstavnikov ilegalnega Pokrajinskega partijskega komiteja z Adamičem. Sestanek je bil v prvem nadstropju hiše na Rimski cesti 20, kjer je stanoval Bratko Kreft. Ta seje ravno v tistih dneh v svojem stanovanju skupaj z Dušanom Kermaunerjem pripravljal na izdajanje Književnosti. Kcrmauner jc Kreftu sporočil, da bodo pri njem organizirali sestanek z Adamičem, ki se ga bosta poleg njiju udeležila še Edvard Kardelj in Boris Kidrič. Tedaj Adamič Kardelja še ni poznal in mu iz razumljivih razlogov tudi niso mogli razkriti njegove identitete. Adamič je želel, da mu mladi revolucionarji prikažejo svoj pogled na položaj v Jugoslaviji, obenem pa mu posredujejo konkretne podatke o nasilju v beograjski Glavnjači, kjer sta bila mučena tudi Kardelj in Kcrmauner. Oba sta sc šele nekaj mesecev pred tem vrnila iz ječe.
Sestanka so se udeležili vsi povabljeni. Najprej so sc pogovarjali o prvi številki Književnosti, ki naj bi izšla v kratkem. Natojc prvi pripovedoval Dušan Kcrmauner, kaj vse jc doživel v Glavnjači, in podrobno opisal mučilne metode, ki jih je izkusil na svoji koži. Adamič ga jc pozorno poslušal in ni mogel verjeti svojim ušesom. Pripravil sije bil beležnico, da bi si zapisoval, a mu jc kmalu zastala roka. Kcrmauncrjcvi izpovedi jc sledilo Kardeljevo pričevanje o nečloveškem ravnanju, ki ga jc doživel najprej v Ljubljani, nato v Zagrebu in končno v beograjski Glavnjači. Nato so pripovedovali Adamiču še o drugih političnih jetnikih, ki so jih prav tako mučili in nekatere celo ubili. Bratko Kreft mu jc prebral najvažnejše odlomke iz brošure Glavnjača kan sistem' Raj-ka Jovanoviča, kije izšla pri Zaštiti čovjeka leta 1928. Brošura jc bila takoj po izidu zaplenjena in prepovedana, zaradi cesarje bila že tedaj prava redkost. Kljub temu pa jc Bratko Kreft ustregel Adamičevi želji in mu jo podaril, saj jo jc Adamič potreboval za svojo publikacijo o terorju v tedanji Jugoslaviji. Kot tiskan dokument jc prav ta brošura Adamiča verjetno najbolj prepričala o razmerah v Kraljevini Jugoslaviji. Nič manj prepričljivo pa ni bilo tedanje Kcrmauncrjevo in Kardeljevo telesno stanje, kije bilo vidna in nedvomna posledica njune pravkar prestane kazni v zaporu.
Ob koncu triurnega sestanka je Adamič prosil, če bi mu Kardelj ali Kcrmauner sestavil pismen prikaz svojih doživetij v Glavnjači. Domenili so sc, da bo to napisal Kardelj, in sicer na ta način, da bo združil obe pričevanji, Kcrmauncrjevo in svoje, v eno samo anonimno pripoved v prvi osebi. Adamič jc tudi prosil, če sme to besedilo po svoje oblikovati in iz njega izluščiti tisto, kar bo v Ameriki zvenelo najbolj učinkovito.
Pred svojo vrnitvijo v ZDA spomladi leta 1933 seje Adamič še enkrat sestal z. Edvardom Kardeljem. Kardelj mu jc izročil spis, ki gaje bil medtem napisal, kakor so se dogovorili na prejšnjem sestanku. Gradivo, ki gaje dobil na obeh tajnih sestankih v Ljubljani, je pisatelj uspešno uporabil v svoji brošuri Struggle, ki je izšla v Los Angelcsu leta 1934 in v ponovni izdaji v Ncw Yorku leta 1935. Del besedila za to brošuro jc izšel že avgusta leta 1933 v The New Kepublic, celoten Adamičev prevod oz. priredba Kardeljevega spisa pa jc skupaj z delom Adamičevega uvoda izšla septembra istega leta v Nevv Masses.4
24. novembra 1933 je Mednarodni odbor za politične jetnike v Ncw Yorku na osnovi podatkov o političnem nasilju v Jugoslaviji, ki jih jc dobival žc nekaj let, predvsem pa na osnovi Adamičevega prevoda omenjenega Kardeljevega spisa, poslal dr. Lconidu Pitamicu, jugoslovanskemu poslaniku v VVashingtonu, protestno pismo, v katerem obsoja ravnanje s političnimi zaporniki v Jugoslaviji. Pismo je poleg predsednika odbora Rogcrja N. Baldvvina podpisalo šc triinštirideset uglednih ameriških pisateljev in intelektualcev. Brez dvoma je dal pobudo za to protestno akcijo Louis Adamič osebno, saj sc pismo sklicuje tudi na tedaj šc neobjavljene odlomke iz Adamičevega uvoda k brošuri Struggle, ki jc izšla pol leta pozneje.''
Adamič jc v tem času poznal samo Kardeljevo ilegalno ime in kasneje, koje zasledoval njegovo vodilno vlogo v jugoslovanski socialistični revoluciji, ni vedel, da gre za človeka, s katerim seje bil osebno seznanil v Ljubljani. To je ugotovil šele junija 1946, koje prejel Kardeljevo pismo iz. Pariza z. naslednjo vsebino:
Dragi g. Adamič,
Ze dolgo imam namen, da hi Vam napisal kaj več in se Vam zahvalil za usluge, ki sle jih Vi in Vaši prijatelji napravili v priliki prizadevanja vseh nas. da hi Jugoslavija iz le vojne izšla dejansko ne samo k ot svobodna država, marveč tudi z uresničenimi upravičenimi zahtevami našega ljudstva. Toda toliko smo vsi zaposleni s tekočimi stvarmi, da človek ponavadi prav tedaj nima prilike napisati, ko bi lahko poslal. Prosim Vas. da teh stvari ne jemljete kot nezadostno cenitev Vaših naporov, marveč izključno samo kol posledico lega tako bogatega časa, ki človeku s svojimi tempi včasih jemlje dah.
Kosanovič Vas bo obvestil o našem položaju in o naših željah in potrebah. Tu v Parizu zdaj vodimo bitko, ki gre morda h koncu, lahko se pa še precej zategne. Zlasti v zaključni fazi bi nam bila potrebna Vaša največja pomoč v Ameriki in ne dvomim, da se boste dogovorili s Kosanovičem za nove konkretne akcije.
Nadejam se. da se bomo kmalu videli v Ljubljani, odnosno v Beogradu. Ko sem sc pred Vašim odhodom iz Ljubljane srečal z Vami v hotelu »Metropolu«, sle mi rekli, da sc boste vrni/i v svobodno Jugoslavijo brez Aleksandra čez nekaj let. Od tedaj je minilo dobrih 12 let in lahko svojo tedanjo namero v polni meri uresničite.
Zato še enkrat — najlepša zahvala za Vašo dragoceno pomoč in na skorajšnje svidenje.
Prisrčno pozdravlja Vas in gospo Vaš
E. Kardelj
29. julija istega leta mu je Adamič pismeno odgovoril in se mu opravičil, ker dotlej v njem ni prepoznal svojega nekdanjega znanca.''
Razen obeh pisem v letu 1946 in telefonskega pogovora v istem času7 Kardelj in Adamič med obema pisateljevima obiskoma stare domovine nista imela neposrednih stikov. Do njunega srečanja je prišlo že po nekaj dnevih po Adamičevem prihodu na drugi obisk v Jugoslavijo. 15. januarja 1949 je skupaj z Borisom Kidričem obiskal Kardelja na njegovem domu v Beogradu na Romunski 29. Adamič je ob tej priložnosti poskusil napeljati pogovor na predmet, ki ga je tedaj najbolj zanimal, tj. na jugoslovansko-kominformsko krizo, vendar njegova sogovornika še nista bila pripravljena dati tcmcl jitejših pojasnil o tem. Pogovor seje preusmeril k razmeram v Združenih državah in pri tej temi so nato ostali ves večer.8
Dva dni pozneje jc bilo prvo zasedanje drugega kongresa Komunistične partije Srbije. Po končanem zasedanju, ki sc gaje udeležil tudi Adamič, sta Kardelj in Kidrič povabila pisatelja v ^prejemnico poleg dvorane in ga predstavila predsedniku Titu. Že naslednji danje Tito povabil Adamiča, Kardelja, K idriča, Rankoviča, Pijadcja, Djilasa in še nekatere druge na kosilo v vilo na Romunski 15.
Na tem sestanku seje Adamič seznanil z, nekaterimi stališči našega tedanjega vodstva v zvezi z jugoslovansko reakcijo na napad informbiroja. Pisateljeva vprašanja, ki so mestoma zvenela nekoliko provokativno, so izzvala še vedno previdne in do neke mere zadržane odgovore. Kljub temu pa jc bil pogovor za Adamiča /elo informativen. Več tednov pozneje ga jc poskušali po spominu rekonstruirati, kar pa ni bila lahka naloga. Odlomek, ki opisuje pogovor o ameriški politiki zaviranja komunizma po vsem svetu," jasno nakazuje spopad dveh ideologij. Prvo, kije Adamič nikoli ni hotel imenovati ideologija ali jo uvrščati v sklop katerekoli organizirane idejnopolitične usmeritve, predstavlja pisatelj sam, drugo pa predsednik Tito in ostali navzoči člani politbiroja. Seveda Adamič v tem delu pogovora ni zavzel nasprotnega stališča samo zaradi provokativnih namenov. Čutiti pa jc, da mu je pomembnejša od tega, kako prepričljivo bodo zvenele njegove trditve in predpostavke, težnja, da bi s svojimi vprašanji spodbudil prepričljivejše nasprotno argumentiranje.
Jugoslovanskemu vodstvu je bila spomladi leta 1949 Adamičeva zamisel, da bo napisal knjigo o novi Jugoslaviji, dobrodošla. Naši voditelji so pokazali veliko pripravljenost, da mu pri tem pomagajo, še zlasti zato, ker jih je Adamič sam prosil za sodelovanje. Tako kot je pisatelj želel, da bi njegova knjiga temeljila na resničnih, preverjenih podatkih in da bi bila v tedanji krizi Jugoslaviji v korist, je bilo za to seveda zainteresirano tudi naše politično vodstvo. Gotovo pa so se že tedaj pojavili dvomi o tem, ali bo knjiga, ki sicer res v celoti ali pa mestoma vsaj v duhu temelji na avtentičnih podatkih, ki pa v svoji interpretaciji ne sledi brezpogojno idejnopolitični liniji jugoslovanskega vodstva, naši deželi koristila. Do tedaj so se Tito, Kardelj in drugi že popolnoma zavedali, da Adamič kljub svoji veliki naklonjenosti jugoslovanski revoluciji in kljub svojemu prepričanju, da jc nedavna politična osamosvojitev Jugoslavije pomemben pojav v svetovnem procesu boja proti hegemonizmu in imperializmu, gleda na celoten položaj v deželi z zornega kota, kije mnogo bližji nekomunističnemu delu ameriške levice kot pa jugoslovanskim komunistom. To .je pomenilo bistveno razhajanje v nekaterih idejnopolitičnih izhodiščih.
Zaradi svojega dotedanjega političnega dela v prid stari domovini pa je Adamič v Beogradu užival velik ugled. Razumljivo jc, da so bili njegovi politični koncepti po šestintridesetih letih bivanja v Združenih državah drugačni od jugoslovanskih, ki so izvirali iz marksistične misli in iz lastne zgodovinske izkušnje. Razumljivo pa jc tudi, da jugoslovansko vodstvo v času razdora med Moskvo in Beogradom ni moglo odobravati preveč svobodnih interpretacij celotne domače politične scene, ki jc bila tedaj pod povečevalnim steklom Vzhoda in Zahoda. Največ, kar so lahko Adamičevi gostitelji storili, jc bilo gostu prikazati in utemeljiti svoj pogled na tiste probleme v deželi, ki so ga najbolj zanimali, in upati, da bo njihova pojasnila nc samo dojel, temveč tudi sprejel.
Zato so sc spomladi 1949 Edvard Kardelj, Moša Pijadc in Aleš Bebler kljub svoji tedanji prezaposlenosti odločili, da si bodo vzeli približno dva tedna časa in povabili Adamiča na potovanje po Jugoslaviji. Sloje za to, da bi bili v njegovem spremstvu ljudje, ki bi mu lahko v pomembnih krajih pretekle in tedanje faze jugoslovanske socialistične revolucije na ustrezen način pojasnjevali zgodovinske dogodke iz časa NOB ter sodobno situacijo v deželi. Adamič je sprva omahoval, končno pa se je le odzval povabilu.1"
I 1. junija jc v Ljubljani umrl Oton Župančič, s katerim se je Adamič zaupno seznanil že v letih 1932—1933. Na dan pesnikove smrti jc bil Adamič v Beogradu. Kardelj, Kidrič in Adamič so sc tako kot mnogi drugi predstavniki zvezne vlade in književniških organizacij s posebnim vlakom odpeljali v Ljubljano, da bi sc udeležili pogreba. Takoj nato so sc z istim vlakom vrnili v Beograd, od koder seje Adamič s svojimi spremljevalci čez. nekaj dni odpravil na potovanje po Jugoslaviji.
Kardelja, Pijadcja, Beblerja in Adamiča jc na poti ves čas spremljal tudi Kardeljev osebni tajnik Stane Kolman, kije pomagal pri organiziranju potovanja. Iz. Beograda sc jc skupina podala v Titovo Užice in prvo noč prespala na Zlatiboru, kjer so organizirali srečanje s tamkajšnjimi javnimi delavci in nekdanjimi borci. Adamiča so seznanili z. zgodovino Užiške republike ter s svojimi preteklimi in sodobnimi težavami in uspehi. V kraje, kjer so sc nameravali ustaviti, so že vnaprej sporočili čas svojega prihoda. Domačini so jih posvod pričakali z navdušenim sprejemom in pozdravi."
Poljih je vodila z. Zlatibora skozi Plcvljo proti Žabi jaku. O tem delu potovanja sc Adamič takole razpiše v zadnjem poglavju svoje knjige Orel in korenine:
»Od 19. do 20. junija sem sc na potovanju iz jugovzhodne Srbije12 skozi Sandžak v staro Črno goro peljal zdaj v Kardeljevem zdaj v Pijadovcm avtu. Razpravljali smo o borbi, o komin-formu in o stvareh, ki so bile s tem v zvezi. Vpraševal sem. V Ameriki, sem dejal Kardelju, so ga prikazali kot divje nasprotje Združenim državam; o njem so govorili, daje izjavil, da loči gibanje, ki mu on pripada, 'nepremostljiv prepad' od Združenih držav. Jc to res? Dejal jc, da ni. Tu pa tam smo sc ustavili, da bi si bežno ogledali primitivne začetke kakega novega rudnika in segli v roke udarnikom, za katere sem domneval, da so komunisti; ti naj bi bili za zgled, zlasti z delovnim tempom, drugim rudarjem, ki jim jc bilo to delo nekaj novega. Plazili smo se po gorskih pobočjih, da bi videli, ali je še kaj ostalo od kakšne koče, kjer sta sc zbrala CK KRI ali vrhovno poveljstvo tega in tega dne pred sedmimi leti. Potem sem bil pri sestankih, ki sta jih imela Kardelj in Pijadc z domačimi aktivisti, ki so bili mnogi med njimi precej nerodni, vsi pa so bili strastno iskreni..
Ustavili so sc v mestecu z izredno visoko gorsko lego, kije pozimi zaradi dva ali tri metre visoke snežne odeje povsem odrezano od okolice. Adamič jc izvedel, da prebivalci tega kraja tudi pozimi, brez pomoči republike Črne gore, uresničujejo svoje cilje: odpravljajo nepismenost, gradijo industrijo in načrtujejo kmetijstvo. Imajo kmečko zadrugo, dve novi industriji, šolo za mladino in šolo za odrasle, ki ne znajo brati ali pisati. To šolo bodo kmalu zaprli, ker bodo kmalu vsi odrasli pismeni.14
Naslednjih trideset ali štiridest kilometrov sc jc Adamič peljal v avtu s Pijadcjcm in Blažom .lovanovićem, ministrskim predsednikom Črne gore. Ko so sc približali mestecu Žabljak ob vznožju Durmitorja, je Pijade velel šoferju, naj ustavi. Medtem koje Kardelj z ostalo družbo nadaljeval pot, jc Pijade na prostrani planoti, sedem kilometrov oddaljeni od Žabljaka, pripovedoval Adamiču dotlej zaupno zgodbo o tamkajšnjih dogodkih v začetku leta 1942. Adamič v knjigi Orel in korenine podrobno navaja njegovo pripoved o tem, kakojc s skupino kakih šestdesetih partizanov sedemintrideset dni in noči v najhujšem mrazu in snegu zaman čakal sovjetska letala z obljubljeno opremo in sanitarnim materialom.
Kojc Adamič skupaj s spremljevalcema prispel v Žabljak, jih jc pričakalo okoli sto deklet in žena. Zlasti prisrčno so sprejele Mošo Pijadcja, ki so ga zasule s cvetjem. Pijade jc nekatere osebno poznal in bile so veselo presenečene, ker sc jih jc spominjal. Pred nedokončanim hotelom jc štirideset ali petdeset zbranih Črnogorcev pozdravilo Čiko Janka kot svojega dolgo odsotnega ljubljenega brata.
Vsi so poznali zgodbo o sovjetskih letalih. Skupaj so odšli v hotel in ob sproščenem pogovoru jim je minila noč, kot bi trenil. Zastavljali so vprašanja Kardelju, Pijadcju. Beblerju in Adamiču. »Vprašanja, naslovljena na Kardelja,- pyic Adamič, »so izražala spoštovanje, vprašanja, ki jih je dobival Pijade, pa spoštovanje in ljubezen.«15
Iz Žabljaka so potovali skozi Nikšič, kjer jc imel poleg Moše Pijadcja tudi Adamič kratek javni nagovor, v Titograd."1 O tem piše Adamič takole:
»Enaindvajsetega junija 1949 smo sc na poti iz Žabljaka vTitograd — ki seje nekoč imenoval Podgorica in so ga zdaj prezidavah v novo prestolnico ljudske republike Črne gore — ustavili za kako uro v mestecu, ki jc slovelo zaradi svojega deleža v borbi. Sprejelo nas je kakih tisoč ljudi, ki večinoma niso bili videti zelo junaški, vendar so bili polni navdušenja. Po svojih zapiskih, ki sem jih napravil pozneje, poskakujoč na cesti, ki ni bila ravno ustvarjena za vožnje z avtomobilom, pa ne morem dešifrirati imena tistega kraja ...«" Po primerjavi podatkov iz intervjuja s Sta-netom Kolmanom jc bilo to v Nikšiču. Adamič nadaljuje:
»Ministrski predsednik Blažo, ki jc poznal pol Črne gore osebno, je opazil, da jc množit c dvakrat toliko kot mestnega prebivalstva. Smehljajoč se in hkrati v zadregi jc rekel, kojc predstavil goste, nekaj o tej »bolj ali manj spontano zbrani množici«, a množica, gostje in Blažo so prasnili v smeh. Pijade, ki jc govoril prvi, jc pričel: »Drugovi i drugarice te 'bolj ali manj spontano zbrane množice'!« To jc izzvalo nov izbruh smeha .. .«'*
V Ti t Ogradu je bilo prav tedaj veliko zborovanje. Adamiča so prosili, če bi javno spregovoril, a se je sprva branil. Končno so ga Kardelj, Pijade in zlasti Bebler pripravili do tega, daje stopil na neki balkon in imel od tam krajši nagovor pred zbrano množico."
Prispeli so v Cctinje, kjer seje Adamič mudil že na svojem prvem obisku v Jugoslaviji leta 1932. »Zdaj je bilo mestece skoraj prav takšno,« piše v Orlu in koreninah, »kakršnega sem sc spominjal, le da niso postopali naokrog stari poklicni »junaki« v svojih z zlatom izvezenih no-šah(....) Zdaj pa so vsi Črnogorci, moški in ženske, delali — in že to je samo po sebi pomenilo revolucijo.«"' Blažo Jovanovič je vodil skupino po mestu. Na steni Narodne knjižnice je viselo nekaj povečanih fotografij iz druge svetovne vojne, ki so sc zdele Adamiču zelo zanimive in jih na dveh straneh v knjigi nadrobno Itomcntira.21
Nato jih je pot vodila skozi Herccgnovi v Dubrovnik, kjer so namenili dva dni za ogled znamenitosti in za počitek." Potovanje seje nadaljevalo skozi Sarajevo v Jajce. Stane Kolman sc takole spominja poti po Bosni: »Iz. Dubrovnika smo potem odšli malo bolj spočiti še naprej in smo se ustavili v Sarajevu, Jajcu, Drvarju, Bihaću in Plitvičkih jezerih. V vseh teh zgodovinskih mestih sc je Kardelj zelo potrudil, da je pojasnjeval pomen AVNO.I-a in zgodovino dogodkov v zvezi s tem. Sprejemali so nas pa povsod zelo prisrčno.«2' V Orlu in koreninah pa beremo: »Potem
96
l.inp Žitnik
sem se na potovanju, na katerem sem spremljal Kardelja in Pijada, seveda znašel tudi v Jajcu v Bosni.«24 Adamič piše, daje on spremljal naše politike na poti po Jugoslaviji in ne obratno, čeprav jc bilo potovanje dejansko organizirano zaradi njega. Kot se pisatelj v knjigi na več mestih očitno izogne veliki pozornosti, ki je je bil deležen v Jugoslaviji, sta mu pozornost in izredna gostoljubnost tudi v resnici povzročali nemalo zadrege. To jc bil verjetno vzrok, zakaj se je že v času priprav branil tega potovanja. Zavedal seje, da so se Kardelj, Pijade in Bebler z veliko težavo odtrgali od preobilice obveznosti, kar jc zlasti v tem kritičnem obdobju pomenilo veliko žrtev.
O postanku v Jajcu piše Adamič takole: »Kardelj in Pijade sta bila med vojno v bogomilskih katakombah. Zdaj sta imela sestanek s krajevnimi aktivisti, ki sega Alešu Beblerju in meni ni bilo treba udeležiti. Izbrskala sva nekega člana krajevnega ljudskega odbora, kije imel ključ od vhoda v katakombe. Medtem ko sva čakala nanj, da bi ga prinesel, sva si ogledala Titovo barako, v kateri so bili zemljevidi in načrti in spomnil sem se Augustinčičcvc podobe Tita, kot mi ga jc opisal, kako se vsak dan po kosilu sprehaja znotraj ograde.«
»Mislim, da v vsej novi Jugoslaviji nisem videl leta 1949 nič lepšega, če izvzamem starodavne makedonske in srbske freske, kot so bile bogomilske katakombe na robu Jajca. Najin vodič jc imel električno svetilko, z Beblerjem sva mu sledila dol, čedalje globlje in globlje, in stopala iz dvorane v dvorano. Črte in razmerja teh podzemeljskih dvoran so mejile na popolnost. (....) V hladnih, mračnih katakombah meje obhajal občutek svobode, vrednosti, doživetja ...«" V nadaljnjem razmišljanju povezuje zgodovinsko ozadje bogomilskih katakomb s turjaško kapelo in z Miinzerjcvim pojmovanjem reformacije, v katerem išče skupne točke z bistvom jugoslovanske revolucije.
Iz Jajca seje skupina peljala v Drvar, kjer so imeli podoben sestanek s krajevnimi aktivisti kot v Žabljaku. V neuradnem pogovoru so se dotaknili tudi vprašanja jugoslovansko-kominformske krize. Ob tem Adamič v knjigi nekoliko nejasno opiše svoje stališče do tega vprašanja: »Zvečer so nam v Drvarju priredili podoben sestanek kot v Žabljaku (...) Kardelj in Pijade sta odgovarjala na mnoga vprašanja. Eden izmed mož. meje vprašal, kaj mislim o kominformov-ski krizi. Dejal sem, da sem poskušal obiskati ZSSR.da pa nisem dobil vizuma. Sovjetske zveze in kremeljskih voditeljev ne poznam osebno. Sprejel sem kratko malo vtise o njih, ki so mi jih posredovali Tito, Kardelj, Kidrič, Pijade, Djilas in drugi vodilni Jugoslovani, ki so bili v Moskvi, čeprav se ne strinjam popolnoma z njimi. Jugoslovansko vodstvo K P politično res ni moglo drugega v državi, kjer se pravkar razvija zelo zamotan petletni načrt, kot zameriti kominformu, kar jc storil. Analitično, filozofsko, kot pisatelj pa si nisem gotov, ali lahko grajam Kremelj, ker jc pač Krcmclj. Tudi Stalina ne morem grajati, ker je Stalin. Očitno jc sovjetska garnitura bolna; in če jc res — kako jc potem najbolje ravnati z bolno družbo? Na osnovi tistih skromnih podatkov, kijih imam, sem antistalinist v približno takem smislu, kot sem proti malariji. Nisem politik; ampak kot pisatelj, ki je prijatelj Jugoslavije, čutim, da se jc jalovo prepirati s Stalinom in kominformom.«
»Kardelj mi jc odgovoril, navajajoč, daje vodstvo KP.I moralo zavzeti nasprotno stališče do kominforma, če ne iz. drugih razlogov, pa zato, da bi dokumentiralo resnico, in tako dalje. Temu ne ugovarjam, sem rekel, verjetno je bilo potrebno: vsi voditelji držav in strank čisto samoumevno odgovarjajo na politične napade. Vseeno se jugoslovanski voditelji ne morejo postaviti na stališče, da nova vojna ni verjetna ali mogoča, ali da ni mogoča vsaj lokalizirana vojna proti Jugoslaviji. Vendar se mi zdi ne glede na vojno izredno važno, da Jugoslavija v svoji novi politiki do drugega sveta ohrani duh svoje revolucije. To jc prvenstveno. Jugoslavija se mora pripraviti na vojno, kar najbolje se more, Titova nova vojska, kolikor sem jo videl, jc sijajna, čeprav ji manjka moderne opreme, in utegne biti dober adut v igri, ki se zdaj obeta. Moje poglavitno zanimanje zanjo pa izvira šc zmerom iz občutka za moralne, obče človeške vrednosti, ki sem jih srečeval vsepovsod, tudi medtem, ko sem bral govore voditeljev (vštevši tiste, za katere verjetno zdaj želijo, da jih ne bi bili nikoli imeli), medtem ko sem poslušal in gledal ljudi in se plazil po tistem gorskem pobočju onkraj Drvarja. Jugoslavija jc majhna dežela, ampak naj pride karkoli, slednjič se bo vtisnila v zgodovino kot moralna sila.«2'' Nato avtor podpre svojo zadnjo trditev z novimi zgodbami o junaškem individualnem in kolektivnem odporu proti okupatorju in o ogromnih izgubah med borci in civilnim prebivalstvom.
V tem značilnem Adamičevem načinu obravnavanja lako občutljivega vprašanja, kot je bil jugoslovanski spor s K remijem, prevladujeta avtorjev zagovor in utemeljitev odločitve jugoslovanskega vodstva, da bo vztrajalo pri svojih političnih stališčih. Vendar gre pri tem za povsem samostojno razmišljanje, polno lastnih formulacij in izpeljav, ki so na drugih mestih v knjigi zelo ostro protisovjetske. Svobodna Adamičeva interpretacija tega vprašanja in še nekaterih drugih vprašanj, zlasti glede gospodarske prihodnosti dežele, kije še izrazitejša na drugih mestih v knjigi Orel in korenine, se našemu vodstvu ni zdela povsem sprejemljiva. Vendar razhajanja med Adamičevimi političnimi pogledi in stališči našega tedanjega vodstva, čc sodimo po podatkih, ki so danes na voljo, nikoli niso prerasle v pomembnejši konflikt.
Pred omenjenim sestankom v Drvarju je Adamič istega dne, tj. 23. junija 1949, vse popoldne plezal po hribu blizu Drvarja v votlino in iz nje, kije bila tarča nemškega padalskega napada 25. maja 1944. Sledil je strmi stezi Titove rešitve. Partizana, ki sta tedaj spremljala Tita, sta Adamiču povedala, da je Tito enkrat ali dvakrat skoraj omedlel od izčrpanosti. Naročil je svoji telesni straži, naj vzdigne Kardelja, čigar noge so bile pohabljene, in ga odnese na varno. Za Adamiča je bilo zelo pomembno, daje izvedel za takšne dogodke od ljudi, ki so jim bili priča. V tem je bila /a pisatelja glavna vrednost njegovega potovanja po Jugoslaviji.
25. in 26. junija so se Kardelj, Pijade, Bebler in Adamič šc vedno mudili v Bosni. Med potjo je Bebler svojemu gostu nadrobno pojasnil okoliščine, ki so ga privedle do tega, daje postal komunist. »Naslednjega dne smo potovanje nadaljevali,« piše Adamič na zadnjih straneh svoje knjige. »Nekaj časa sem se vozil s tremi Bosanci, ki so mi poskušali pojasniti borbo s kraji, marš rutami, datumi, sovražnimi ofenzivami in številkami izgub, ob katerih se mije začelo vrteti v glavi.«27 Namesto takšnih podatkov pisatelj raje doda šc eno dramatično ilustrativno zgodbo iz partizanskih dni v Bosni. Borčcva doživeta pripoved o tem, kako so partizani v času najhujšega pomanjkanja napadli skupino ustašev in vrnili vaščanom živino ter ostalo blago, ki so ga ustaši nakradli v vasi, Adamiča očitno zelo impresionira.2* Takšne zgodbe, ki močneje in ncposrcdncjc učinkujejo na bralce kot pa goli zgodovinski podatki, so bistveni sestavni del knjige Orel in korenine.
Iz Drvarja so Adamiča peljali v Bihać in Plitvička jezera, od tam pa v Ljubljano, kjer seje njihova pot zaključila. Svoje postanke v raznih krajih Srbije, Črne gore in Bosne so Adamičevi spremljevalci seveda izkoristili za okrepitev stika s terenskimi upravnimi telesi. Primarni namen potovanja pa je bil po pričevanju Adamičevega četrtega spremljevalca Staneta Kolmana, da bi pisatelju »na avtoritativen in avtentičen način« pojasnili del zgodovine NOB in sodobno situacijo v dcžcii.2"
V tem pogledu je potovanje vsekakor uspelo. Pričevanja 0 zgodbah iz. partizanskih dni so bila brez dvoma avtentična, saj jih je Adamič slišal iz ust borcev, ki so sc sami udeležili akcij, 0 katerih so mu pripovedovali. Pojasnila v zvezi s sodobnimi razmerami v krajih, kjer so sc mudili, so bila seveda tudi avtoritativna, saj jih je pisatelj dobil od naših najvidnejših politikov in od krajevnih aktivistov. Prvi in drugi so bili vsak na svojem področju in vsak na svojem nivoju najboljši poznavalci razmer in so zato ustrezna vprašanja lahko pojasnili na prepričljiv način. Brez dvoma Seje Adamič na potovanju po domovini zelo približal domačemu pojmovanju pomena in specifičnosti jugoslovanske socialistične revolucije. V svoji vznesenosti in navdušenju ni prav nič zaostajal za nekdanjimi borci, s katerimi je kramljal na svoji poti po zgodovinskih krajih NOB. Sc vedno pa so ostajala vprašanja, glede katerih je Adamič trdno vztrajal pri svojih stališčih. Taksno je bilo vprašanje jugoslovanskega razdora s kominformom in problem gospodarske prihodnosti Jugoslavije.
Kljub temu je čas, ki ga je Adamič prebil skupaj s Kardeljem, Pijadcjcm in Beblerjem, poglobil njihove medsebojne vezi in okrepil njihovo sodelovanje. Njegovi spremljevalci so pisatelju na Poti ves čas pomagali pri zbiranju gradiva za knjigo o novi Jugoslaviji, organizirali srečanja in mu prevajali včasih teže razumljivo govorico domačinov. Pri tem seje zlasti dobro odrezal Aleš Bebler. Moša Pijade je v Žabljaku v pogovoru s starimi borci vpričo Adamiča ponovno doživljal brezupno čakanje sovjetskih letal. Njihova čustvuje pisatelj z zanimanjem vsrkaval spričo svoje "ločne dovzetnosti za človeško plat zgodovine. Čeprav je bil Adamič v začetku precej zadržan, sc je vzdušje proti koncu potovanja zelo sprostilo. To je bil pravzaprav tudi eden od ciljev Potovanja.10
Jugoslovanski voditelji so si šc naprej prizadevali, da bi ublažili Adamičeva odstopanja od njihovih stališč, do konca avgusta 1949, ko je pisatelj zadnjič zapustil rojstno deželo. Ideološka razhajanja, ki so predstavljala določeno oviro pri sodelovanju jugoslovanskega vodstva s pisateljem po njegovi vrnitvi v ZDA, sc tudi ob priložnosti zadnjega Adamičevega srečanja s Kardeljem, ko.se je ta jeseni leta 1950 mudil v Združenih državah kot vodja jugoslovanske delegacije pri Združenih narodih, niso zgladila." Vendar Adamič tega v.svoji knjigi nc omenja. Razlogov za to, da seje pri pisanju knjige Orel in korenine izogibal preostri kritiki v odnosu do Jugoslavije, je več. Kljub temu, da sc ni povsem strinjal z vsemi stališči vlade v Beogradu, jc vendarle ohranil svoje nekdanje zaupanje v naše voditelje. Adamičeva naklonjenost voditeljem jugoslovanske revolucije sega nazaj v leto 1932, v čas komunistične ilegale pri nas. Preveč neposredno kritiko pa mu jc preprečevala tudi bojazen, da bi z. njo stari domovini verjetno bolj škodil kot koristil. Na vsakem koraku pisateljevega križarjenja po Jugoslaviji jc rasla njegova ljubezen do jugoslovanskega ljudstva ter zaupanje v delovno in ustvarjalno moč množic, ki jih jc od blizu spoznaval na svoji poti. Zaupal jc v ljudstvo, kije ob podpori svojih voditeljev kljub vsem oviram znalo ohraniti revolucionarne dosežke in svojo kulturno dediščino. Nikoli ni pozabil na to, da so njegovi stari rojaki pod okupatorskim pritiskom nastopili dovolj enotno in da so prav zaradi tega lahko samostojno izbojevali večino zmag na svojem ozemlju. Ponosno pa jc pisal tudi o tem, koliko udarnikov je rodilo to ljudstvo v času povojne izgradnje.
Vsi ti dejavniki so postopoma razvijali in utrjevali Adamičevo vez s staro domovino. K temu so znatno pripomogli tudi njegovi tesni stiki z. nekaterimi jugoslovanskimi kulturnimi delavci in pa seveda njegovo sodelovanje z. našimi političnimi predstavniki. Ko govorimo o pomenu Adamičevih stikov s Kardeljem, ne moremo prezreti vloge drugih voditeljev pri poglabljanju Adamičeve vezi z rojstno deželo. Med najpomembnejšimi je bil Boris Kidrič, ki seje seznanil z, Adamičem prej kot Kardelj in kije pravzaprav sam dal pobudo za prvi sestanek Adamiča s Kardeljem. Med pisateljem in Borisom Kidričem so se že leta 1932 spletle prave prijateljske vezi, ki sta jih z, občasnim dopisovanjem vzdrževala vse do Adamčcvc smrti. Nekatera najpomembnejša originalna pisma iz svoje obširne korespondence jc pisatelj tik pred smrtjo vznak izjemnega zaupanja poslal Kidriču in ga prosil, naj jih shrani v svojem zasebnem arhivu. Njuni stiki vsekakor zaslužijo posebno študijo, ki nc sodi v okvir tega članka.
Za zaključek naj povzamem, da je bilo Adamičevo sodelovanje z Edvardom Kardeljem v času stare in v času nove Jugoslavije zelo plodno in uspešno. Razumljivo pa je, da njegovo zadnje delo Orel in korenine nc obravnava jugoslovanskih razmer leta 1949 tako, kot jih je obravnavalo naše tedanje vodstvo. Razen tega, daje Adamič svoje zadnje delo pisal predvsem za ameriško publiko in daje bil tudi sam po svojem političnem prepričanju najbliže VVallaceovi smeri ameriške levice, pa je moral svojo knjigo Orel in korenine tudi nekoliko prilagoditi spremenjeni ameriški politični atmosferi. Pri tem jc bil šc premalo previden, saj jc bil med pisanjem rokopisa deležen neštetih napadov z različnih strani ameriške politične scene.
Ideološko razhajanje med Adamičem in jugoslovanskim vodstvom v letih 1949—1951 je nemogoče primerjati s pisateljevo ostro kritiko ameriške politike, kakršno najdemo zlasti v neobjavljenem delu rokopisa Orel in korenine. Kljub temu pa jc na dlani, daje Adamič do svojega literarnega predmeta, pa naj jc šlo za razmere v Združenih državah ali v Jugoslaviji, vselej obdržal distanco svobodnega pisatelja.
OPOMBI-:
1 Bratko Kreft, »Srečanje s komunisti. Spomin na Adamičev obisk v Ljubljani 1932.-: Delo, Ljubljana. 16. in 23. oktober I9KI, str. 4—6.
2 Louis Adamič, Struggle: Translatcd from tke Yugoslav by l.iiuis Adamič: With a Prcfacc by the Transla-tor. (Los Angclcs: A. VVhipplc, 1934. New York: Rcprintcd by Tomorrovv, Publishers, 1935).
' Rajko Jovanovie, (ilavnjača kao sistem, (Beograd: Zaštita čovjeka, 1928) — I Ivod k tej brošuri je napisal Miroslav Krleža.
' Henry A. Christian, "Adamic's Struggle: the International History of a »Radical« Pamphlct.-: Louis Adamič — Simpozij — Symposium, (Ljubi Jana, 16. — IX. september I9XI: Univerza bdvarda Kardelja v I .jub ljani)str. 324—325.
' Ibid., str. 328. " Ibid.. sir. 337. Ibid
* Louis Adamič. Orel in korenine, Ljubljana: Državna založba Slovenije. 19X1. stt. 69—7X. (Ljubljana: DZS, 1970).
I Ihid.. str. 150—151.
"' .lanja Žitnik, Intervju s Stanctom Kolmanom. Ljubljana, 21. maja 19X6. (Tipkopis) str. 2.
II Ibid., str. 3.
12 Orel in korenine, sir. 522. — Tu je napaka v prevodu. Pravilno se besedilo glasi: •>... na potovanju iz. jugozahodne Srbije ...«. Potovanje v resnici ni ujelo vzhodne Srbije, kar je razvidno tudi iz ameriškega izvirnika: Louis Adamič. The Kagle and the Roots (I)oublcday & Company: Gardcn City, N. Y.. 1952) str. 470.
" Orel in korenine, str. 522—523.
14 Ibid., str. 523.
'   Ibid., str. 541.
"' Ifltcrvju s Stanctom Kolmanom, str. .3. " Orel in korenine, str. 555. " Ibid, str. 555—556. 1   Intervju s Stanctom Kolmanom, str. 3. " Orel in korenine, str. 556 21 Ibid, str. 556—557.
Intervju s Stanctom Kolmanom. str. 3—4. u Ibid., str. 5. 24 Orel in korenine, str. 5X3. ■"■ Ibid., str. 58.3—5X4. " Ibid., str. 558—559. " Ibid., str. 581. ■ Ibid., str. 581—582.
'"' Intervju s Stanctom Kolmanom, str. 2—.3. '" Ibid., str. 8.
" Adamič omenja V tvojem pismu Vladu Kozaku 1.3. februarja 1951, da je imel jeseni 1950 dva daljša pogovora s Kardeljem, koje bil ta v Nevv Yorku. Omenja tudi svoje nesoglasje s Kardeljem, vendar upa. da bosta ostala v dobrih odnosih. (Prepis enajstih Adamičevih pisem Vladu Kozaku od 13. februarja 1951 do 3. aprila 1951, ki gaje Vlado Kozak izročil Vladimirju Dcdijcrju, jc shranjen v Biblioteki SAZU. Ljubljana.)
LOUIS ADAMIC'S CONTACT VVITM EDVARD KARDELJ
Janja Žimik
Thcstudv examines Louis Adamic's contacts vvith Edvard Kardelj from 1932 until 1950. Itis mainly based on an article by dr. Bratko Kreft, Adamic's work The Eaglc and (he Roots, his cor-rcspondcncc, and thc authorcss' intervievv vvith Kardclj's secretarv. It vvas Kardelj vvho vvrote a report for Adamič about violent acts which King Alexandcr's police performed against commu-nita. Adamič used it in his booklet Strugglc. which caused a protest of American intellectuals against thc treatment of thc Yugoslav political prisoners. In 1946, Kardelj vvrote to Adamič that Vugoslavia needed his further hclp in the USA,cspccially during thc last phase of negotiations in Pariš. In 1949 Adamič met Kardelj and other Yugoslav top political Icadcrs. There vvere noticea-hle diiTerencei in their political vievvs vvhich none the less never grew into an important confliet. ldeologically, Adamič was nearest to Wallacc's pa rt of the American Left. It is also imporlant tO hcar in mind that hc vvrote primarilv for the American puhlic.
KORESPONDENCA LOUISA ADAMIČA V NUK Prispevek h gradivski osnovi
Mihael Glavan*
0. Izhodišča
Glavna dela LouUa Adamiča so že prevedena v slovenščino, objavljenje že tudi dober izbor iz njegovih pisem1, tudi precej znanstvenih in strokovnih spisov o njem že imamo, na celovito spoznanje o Adamiču pisatelju, prevajalcu, politiku ter moralno in socialno nenavadno visoko ozaveščenem zasebniku, kije pomembno sooblikoval dva naroda, slovenskega in ameriškega, vendarle še čakamo. S tem zapisom želimo prispevati h gradivski osnovi za morebitno tako delo. Besedilo ima tri glavne dele: popis celotne Adamičeve korespondence v NUK, njen okvirni oris in neposredno predstavitev majhnega, a dokumentarno zanimivega njenega dela.
0.1 Razmejitev gradiva
V literarni vedi se pojem korespondenca zvečine uporablja v svojem širšem pomenu, kot "menjava pisem posameznega ustvarjalca s sodobniki. Kadar pa gre za natančno strokovno po-■menovanje, zlasti v literarnozgodovinski arhivistiki, nam korespondenca pomeni le dopise, medtem ko avtorjeva pisma tvorijo samostojno skupino. Pri estetskih in stilnih analizah ter v Komentiranih izdajah celotnih opusov posameznih avtorjev, npr. Zbrana dela slov. pesnikov in Pisateljev, smo uveljavili prakso, da upoštevamo (objavljamo) le pisma, in še ta največkrat v izboru, medtem ko korespondenca ostaja le bogat vir podatkov (Včasih je kot vir tudi zamolčana) za Znanstvene in esejistične, pa tudi umetnostne predstavitve avtorjev in njihovih opusov. Tako je tudi z. Adamičem. Poleg že omenjenih pisem (gl. opombo I )so bili objavljeni le posamezni dopisi, Zlasti slovenskih avtorjev.2
0.2 OblCg in časovni pregled korespondence
Adamičeva korespondenca v NUK obsega 566 dopisov, ki jih je napisalo 338 oseb.
Leto	1931	1932	1933	1934       1935 1936	1940	1941	1942
Sl- pisem	3	23	3	12         3 4	2	3	26
___							
Leto	1943	1944	1945	1946 1947	1949	h. d.	Skupaj
*t pisem	212	250	4	5 1	1	12	566
Razen 4 dopisov (3 v Župančičevi in I v Kristanovi) je vsa korespondenca zbrana v osrednji Adamičevi zapuščini, ki jo je julija 1961 izročil Ivo Pirkovič. V tem trenutku ni mogoče primerjati ":«še zbirke s tisto v Princcton University Librarv, ker nam slednja m dostopna, niti m objavljen njen natančen popis. Pomembno je. da sta obe dokaj bogati, čeprav jc bilo veliko gradiva tudi uničenega v podtaknjenem požaru ob Adamičevi smrti.
Kakor je razvidno iz. preglednice, je časovni razpon korespondence razmeroma kratek ven-ll<>r pa zajema čas Adamičeve največje 'ustvarjalnosti in vitalnosti. Pri nas sta shranjen, predvsem l|ve Veliki skupini dopisov. Prva je iz časa okoli leta 1932, koje Adamič prvič obiskal staro domo-
* Ljubljana, Yu 61001, Narodna in univerzitetna knjitnica, Rokopisni oddelek. Turjaška ul. I; dipl. Iiloloo.
vino ter obnovil ali nanovo sklenil vrsto znanstev s slovenskimi literati, kulturnimi in političnimi delavci, hkrati pa so v samostojnih knjigah, predvsem pa v revijah, izhajali prevodi njegovih člankov, krajših literarnih spisov ali odlomkov. Dalcč,najštevilčncjša je korespondenca med leti 1941—45, koje Adamič izdal knjigo My Native I.and, izgoreval za NOB v Jugoslaviji in bil v tej vlogi nedvomno osrednja osebnost v ZDA. Tako ni čudno, daje samo pri nas shranjenih 495 dopisov iz tega obdobja. Ostalo so večinoma le posamezna pisma, pa še ta večinoma v tesni vsebinski zvezi z. obema navedenima vsebinskima sklopoma.
1. Abecedni popis korespondence v NUK
Korespondenca: Fran Albrecht (2, 1932), Frcderick L. Allcn (1, 1943), Carl Alpert (I, 1943), Jacob Ambrož.ič(l, 1944), Andrcw Apostolidics (1, 1944), Laird Archer (1, 1944), .lovce Baloko-vič (2, 1944), Zlatko Balokovič (3, 1944), VVarrcn Barbour (1, 1943), Joseph Barncs (I, 1944), Branko Bechiz(l, 1944), Margaret Bcnnctt(l, 1944), Sihis Bent (1, 1943), Leonard R. Bcster(l, 1944), Frcd M. Betz (1, 1944), Nick Bcz (4, 1944), Francis Biddlc (1, 194.3), D. W. Bishop (1, 1944), Hugo L. Black (2, 1943—46), Helene Blanchard(3, 1944), Samuel W. Bloom(l, 1944), J. M. Bogdanovich (8, 1943—44), Blair Bollcs (2, 1942), Franccs P. Bolton(l, 1943), Therese Bon-ncy(l, 1944), Richard Boravac(l, 1944), Prestoli Bradlcy(l, 1943), John D. Bridge(l, 1944), Stvles Bridges (1, 1943), Alcxandcr Brookc (1,1943), Fmcny Brooks (1, 1943), Cecil Brown (1,
1943) , Josip BrozTito(l, 1944), Žarko M. Buncick (2,1943), Adam Burja (1, 1944), Mirko Burja (4, 1943—44), Shirley Burke (I, 1943), V. Bush (1, 1943), John, D. Butkovich (2, 1943), Vinccnt Cainkar(4, 1942—44), Joycc Campbell (1, 1944), Dale Carnegic (1, 1944), Annc Cawlcy Board-man(l, 1943), Edvvard Chodorovd, b.d.), Paul M. Chuchic(l, 1944), Daniel H. Clare(l, 1943), Lincoln Clark (2, l944),MatthcwJ.Connclly(l, 1945), WirtCourtncy(l, 1943), Alan Cranston (4, 1943), S. H. Cross (1,1944), Joseph Cuculic (1, b. d.), Ivan M. Čok (2,194.3), Milan Čurčin (6, 1933—34), John A. Danaher(l, 1943), Leigh Dancnbcrgd, 1944), Jonathan Daniels (I, 194.3), Noclle Daviš (1,1944), Vera Michelcs Dean (1,19.34), Dorothy Dennis (1,1944), Victor E, Dcve-reaux (1, 1943), Charles E. Dewcy (I, I943),Thomas E. Dewcy (1, 1943), Kari Dctzcr(l. 1943), Dragutin Domač (1, 1944), Kimon A. Doukas(l, 1944), F. Z. Dujmović(l, 1944), Milan Dur-man (2, 1932), Fma ECnglander (1, 1936), Clifton Fadimand, 1944), Byron F. I arwcll (1, 1944), Hamilton Fish (2, 1944), D. F. Flcmingd, 1943), Carolin A. Flcxncr(4, 1943), Norman Focrstcr (1, 1934), Harry E. Fosdick (I, 1943), Felix Frankfurter (1, 1943), Fricnds of Dcmocracy (1,
1944) , J. W. Fulbrightd, 194.3), Ana Furlan(3, 1944), Louis Gabc(l, b. d.), VVilliam S. (iailmor (1, 1944), Jane W. Gale(l, 1943), Ted R. Gamble(l, 1943), VValter F. Georgc(l, 1943), Guy M. Gillette (1, 1943), Thomas S. Gordon (1, 1943), Frank P. Graham (1,1943), Roscmary Grccning (I, 1944), Grcck American Committcc(l, 1944), Abncr Grecn (2, 1944), Thcodorc F. Grccn (I, 1943), Caroline Greenfield (1, 194.3), W. F. Griffin(l, 1943), Andrei Gromyko(l, 1944), Allcn GrovcrO, 1943), Alfonz Gspan (1, 1933), Robert F. Haas (2, 1934), Jerry Hafner (I, b. d.), Do-nald J. Hali (4, 1943), Robert Hamcrschlag (1, 1944), Albert W. Hawkcs(l, 1943), S. Burton Hcath (1, b. d.), Lilian Hcllman (I, 1943), Bcn Hibbs (3, 1942), Russel llill (1, 1944), Adolph Horrmeistcrd, 1944), Ivan Hribar(2, 1932), M. R. Humblcd, 194.3), Louis Huot(5, 1944), Ma-rion E. Hutton(1,1944), Robert R. Irvvin (1, 1944), Robert 11. Jackson (1,1943), Božidar Jakac (1, 1947), A. Hand James (1, 1943), Dragan Jankovič (1, 194.3), Edo Jardas (1,1944), Pete Jarman (I,
1943) , Norman D. Jay (2, 1943—44), VValter John (I, 1944), James VVood Johnson (1, 1943), l.uther A. Johnson (I, 194.3), Erk A. Johnston (I, 194.3), Bartel J. Jonkman (I, 194.3), Jugoslavensko pripomočno društvo (1, 1944), Jakov Kahilin < 1, 1944), Edvard Kardelj (1, 1946), Bernard Katz.(l, 1946), Helen Johnson Keyes(l, 1944), I)orothy Klarich (1, 1944), Slavko Klemenčič (2,
1944) , MilcKlopčič(9, 1931—32), Vlada Koljenšic(l, 1944), Sava Kosanovič(3, 1944), Leonard KovačičO, 193.3), Juš Kozak (6, 1932—36), Bratko Kreft (3, 1932), Miha Krek(3, 1941—42), O. Krim (I, b. d.), Etbin Kristan (4, 1942—43), A. Leon Kubovvitzki (1, 1943), Lovro Kuhar (1, 1935), J. J. Kuharic (1, b. d.), Mirko Kuhel (16, 1943—44), Helena Kušar (I, 1944), Georg C. K utuzovič (1,1943), Stephen P. Ladas (1,1944), Fiorcllo I .a Guardia (2, 1944), O. S. I.amson (I, b.d.), E. S. Land(l, 1943), Eugcnc L. R. Laningd, 1944), Frank J. Lauschc(2, 1943), VV. Apple-ton l.avvrenccd, 194.3), David Lazar(1, 1944), J. Arthur Lazell (1, 1944), V. J. Lazovich (1, 1943),
Stanko Lcbcn (I, 1932), Nicholas LemtUgOV (2, 1944), Maxim I.icbcr (3, 1944), H. C. Lodgc(l, 194.3), Donald J. Lotrich (1,1943), Jacob H. Lowrcy (1,1944), Blaz A. Lucas (3. 1944), Henry R. Luce (1, 1943), R. .!. I.ynch (I, 1943), Charles W. Mackcnzic (1. 1944), Archibald McLcish (1,
1943) , Rose M. Madunich (I, 1944), VVarrcn G. Magnuson (I, 1946), M. Mandclcnakis(l, 1944), Strahinja Malctich (8,1943—44), Lavvrence R. Mallcry (1,1944), Francis Maloncy (1,1943). Isa-bcl Manning llevvson (I, 194.3), B. Marković (1, 1944), Mirko Markovič(4, 1943—44), M. Mat-vceva (1,1943), Francis C. McCall (1,1943), Roscmary McCormick (1, 1943), Mary E. McCoy (1,
1944) , Mary Craig McGcachy (I, 1944), Pete McGovcrn (1, 1944), Howard J. McMurray (1, 1943), Carcy MeVVilliams (1, 1944), M. Mcloney (1, 1943), S. Mcnton(l, 1944), B. D. Mcritt(l, 1943), Berta Mctzger(1, 1935), Ivan Mlaclineo(l, 1934),Saul Mills(1, 1944), B. N. Miloscvich(1,
1943) , Nicholas Mirkovich (4, 1942), Hcnry Allcn Moc (1, 1935), Frank Monaghan (1, 1944), Richard VV. Morin (1, 1944), Joc Alcx Morris (1, 1940). N. A. Muick (1, 1944), Frank Munk (4,
1944) , Frank Murphy(l. 1943), James E. Murray(l, l943),CharlottcMuzar(2,1944), M. Nalley (2, 1944), Jeromc Nathanson (1,1943), NEA Service (1,1944), Boris Erich Nclson (1,1944), Nevv York Herald Tribune (1, 1944), VVilliam I. Nichols (2. 1943), N. T. Nemetz (1, 1944), Arlhur Northvvood (I, 1943), Thelma Nurenbcrg (1. 1944), Frank V. Nyc (1, 1944), Frank Oblak (1, 1944), AnncO'Ilarc McCormick (1, 1943), Hans Olav (1, 1944), I'. H.Osborn(l, 1943). Bromlcv G. Oxnam (1, 1943), Michacl Padev (3, 1944), Gcoffrcy Parsons (2, 1944—49), L. Patteson (I, 1944),Claude Pepper(l, 1943), Gcorge Petazich (2, 1943—44), Mcrrit Perkins(2, 194.3), Peter II., jugoslovanski kralj (3, 1942), Franjo Petrinović (7,1942—44), Mihailo Petrovič (1, 1943), Anato-le Philipoff(l, 1944), MaryF. Piroviefl, 1944), Eily Pons (1, 1944), De VVitt C. Poolc (1, 1943), Stevan Popovič(l, 1944),Constantinc Poulos(I, l944),Stoyan Pribichcvich(27,1942—45).Srd-jan Priča (I, 1944). Maric Prisland (2. 1943—44), Anka Prstojcvieh (1, 1943), E. Radie (1, 1944), Savo Radulovich (1, 1944), Oskar Ragazinović (1, 1944), A. Gordon Ramsay (1, 1935), Haydcn Raynor(l, l943),Clifton Read(l, 1943), Herman F. Reissig(l, 1944). Frank Rezek (I, 1943), A. Rizov(2, 1943—44), O. Robcrts(l, 1943), Ruth Bryan OlenRhode(l, 194.3),Janko Rogelj(17, 1942—44), Flcanor Rooscvclt (9, 19.36—43), F. D. Roosevelt (5, 1942—44), Sydney Rowcn (1, 1944), Wilcy Rutledgc(1, 1943), San Francisco Chroniclc(1,1944),Gladys Sandcrs(1,1944), A. C Schifflcr (I, 1943), Ruth Schvvarzchild (1, 1944), VValter D. Scott (1, 1943), Secretary ofthe Intcriord, 1944), H. A. Seelig (1, 1943), Gilbcrt Scldes(l, 19.35), Victor H. Selinger (1, 1944), ToncScliškard, 1932), Frank Scrri (I, 1944), John Scvcrovic (1, 1944), W. T. Sexton(l. 1943). Victor Sharcnkoll (5, 1934—43), Jessc Shcra (1, 1943), Bozhin Simić (I, 1944), VVilliam Philip Simmsd, 1944), lIpton Sinclair(1, 1943), Simon Skalabrin(1,1944), P. Sliousatenko(1,, 1944), Rosalia Slocum (2,1944), Slovenka iz.Clcvclanda (1,1944), Slovenski partizani na Visu (1, 1944), HoratioSmithd, 1944), LucianS. Sinithd. 1936), Matt Smith (1,1943), RcnnicSmith (1, 1944), ■'osip Smodlaka (2, 1944), Franc Snoj (1, 1942), Thercsa Speck (1, b. d.), Julia Starcevich (1, 1944), Max Starcevich (5, 1944), Fstclle M. Sternbergcr (1, 1943), DeVVitt Stctten (1, 1943), Stctti-nius (1,1943), VV. C. Storek (1, 1944), Rex Stout (1, 1943), John Strauss (1, 1942), Nikandcr Sircl-sky(3, 1944), A. W. Stuart (1, 1944), A. D. Surlcs (1, 1943), Emanucl Swect (1, 1944), Raymond Swing(l, 1944), Hcrbcrt B. Swopc (!, 1943), Anton Šubelj (I, I94.3),M.S. Szymcz.ak(l. 1943). Sourcn Tashian(l, 1944), Gcorgcs Thclin (I, 1944), Flbcrt D. Thomas(l, 1943), John H. Tolan (1, 1943), Jožo Tomashevich (3, 1944), NilesTrammel(l, 1944), Anne Traven (4,1943—44). V. Trivanovitcti (3, 1944), Ludvik Troha (1, 1944), Gcorge M. Trunk (1, 194.3), James M. Tunnell (I, 1943), D. C. Vandcrcook (1,194.3—44), Dorothy Vanderpool (1, 1944), Carl Van Dorcn (1,1943), Max Vanka (3, 1943), Vlatko Velebit (2. 1944). James Vlamos(l, 1944), Vital Vodušck (I, 1944), Frank Vraničar (I, 1944), Michacl Vrhovnik (2, 1942), James VV. Wadsworlh (I, 1943), Robert Magnet (I, 1943), War Department, VVashington (I, 1943), VVar 1'ood Administration (1, 1943), Clemson Ward(l, 1944), Warehouse VVar Fund of Amcricans of South Slavic Dcscent (1,1944), Ann VVatkins (1, 1943), Lujo VVeissmann-Goranin (I, 1944), C. M. VVesson (1, 1943). Sumner Welles(3, 1943), LeightWhitc(2, 1943), VVallace H. Whitc( 1, 1943), Raymond F. VVillisfl, 194.3), John B. Williams(3, 1944), David VVilliamson (1, 1944), VVcndell Wilkie(l, 1944), A. F. VVhitnev (2, 1944), Gcorge Xanthaky (2, 1943), Kazimir /akrajšek (5, 194.3). Neugotovljeni dopisniki (9, 194.3—44).
2. Vsebinska o/.naka korespondence
Prebiranje pisem je kakor potovanje po Adamičevih mislih, različnih krajih, dogodkih, bleščečih sprejemih, a tudi trdih porazih. Prave zasebne korespondence je v našem primeru zelo malo. Kolikor je takega, se nanaša predvsem na zahvale za podarjene izvode knjige My Native I,and (1943) ali pa gre za dobre želje in spodbude ob avtorjevem telesnem in duševnem zlomu zgodaj spomladi 1944.
V letih 1932—1934 so iz korespondence razvidne njegove težave z. jugoslovansko oziroma srbsko cenzuro. Adamičeve spise, knjige in članke so objavljali le v Sloveniji in na I Irvatskeni, pa šc tam so jih preganjali. Nekajkrat so bile posamezne številke revij zaplenjene zaradi njegovih prispevkov ali celo zaradi pritrjcvalnih recenzij 0 njegovih delih.
Največji dokumentarni pomen ima nedvomno Adamičeva medvojna korespondenca. Nekoliko je že upoštevana v znanstvenih, strokovnih in memoarskih spisih o jugoslovanski NOB in zunanjepolitični konsolidaciji naše države takoj po vojni ter v raziskavah o življenju ameriških Slovencev.' Skoraj v celoti so to pisma Američanov, medvojne pošte iz stare domovine je v naši zbirki zelo malo. Adamičevo delovno torišče je bilo seveda v ZDA, kjer je bil na čelu združene organizacije za pomoč jugoslovanskim narodom v boju proti fašizmu (SANS) in med najboljšimi delavci pri vseh akcijah zbiranja denarja, hrane, oblačil, zdravil in drugega materiala za Jugoslavijo. V ZDA jc vodil pravo drugo jugoslovansko fronto, ki je potekala predvsem na treh poljih: organizacijskem povezovanju in čimbolj enotnem nastopanju vseh Jugoslovanov, z. ustnim (predavanja, številni radijski nastopi) in s publicističnim delovanjem (My Native Land, Bulletin of thc United Committec of South Slavic Amcricans, A Nation of Nations itd.) ter z gosto razpredeno mrežo osebnih stikov z vplivnimi ameriškimi in britanskimi vladnimi in vojaškimi organizacijami in uradi. Adamiča so mnogi imeli za nesporno avtoriteto, ne le za jugoslovanske narode, ampak tudi za celoten Balkan in še za nekatere slovanske dežele. Tako ga v pismih zasebniki, odgovorni v raznih interesnih društvih in združenjih, pa tudi ameriški vladni in vojaški organi vabijo k sodelovanju ali ga prosijo za izvedensko mnenje o mnogih pomembnih vprašanjih (npr. ameriško-sovjetski odnosi, Jugoslavija in balkanska federacija, vprašanja o ureditvi povojne Hvropc, zlasti južne, italijansko-jugoslovanske meje, bolgarsko-maketlonsko in grško-turško vprašanje itd.). Mnogi mu ponujajo materialno, moralno in drugačno pomoč, npr. pri pisanju knjig in člankov, pri zbiranju gradiva, da se čimprej izve vsa resnica o Sloveniji in Jugoslaviji. Ameriške vojaške oblasti mu v ključnih trenutkih vojne, 21. 10. 1943, ponujajo, naj napiše brošuro o Jugoslaviji, ki bi jo razdelili vojakom v času načrtovane zavezniške zasedbe Balkana.
Oglasilo seje tudi nekaj nasprotnikov, ki so se trudili za drugačen razvoj vojnih in povojnih dogajanj v Jugoslaviji. To so predvsem nekateri srbski politiki, ki podpirajo jugoslovansko vlado v emigraciji, posamezni Slovenci, ki se bojijo naraščajočega sovjetskega vpliva, in ameriški nasprotniki, ki se bojujejo proti komunizmu in opozarjajo, da Adamičev koncept vodi k sovjelizaci-ji povojne Jugoslavije. Toda podpora odločno prevladuje, tako da mu American Committec for Forcign Born 1944 podeli nagrado leta za zasluge, kijih ima za priseljene Američane.
.3. Pisma ameriških vojakov
V Adamičevi korespondenci jc majhna skupina pisem ameriških vojakov, ki večinoma niso imeli kakšne trdnejše sorodniške zveze z Jugoslavijo, temveč so sc navdušili za našo stvar prek Adamičevih del. Čeprav gre le za pest posameznikov (7 ali X takih dopisnikov), so (a besedila nekaj posebnega. Pristen, mestoma celo presunljiv odziv na Adamičeva pričevanja, ki jih ra-zumejokot poziv na pomoč. Brez omejitev in brez rezerv ponujajo svojo moč, mladost, sposobnost, znanje in življenje, ker neomajno verujejo v smiselnost in humanost svojega početja. To pomeni šc toliko več, če vemo, da jih jc Adamič prepričal le s svojo sugestivno besedo; večinoma v knjigi My Native Land, nekateri so brali tudi njegove reportaže o Titu in partizanih, slišali kakšno njegovo predavanje ali radijski nastop. Ti mladi ljudje so se kalili na različnih frontah ameriške armade, odločilna pa jc vendarle bila izjemna, eruptivna človeška in karizmatična pisateljska moč, ki jih je pridobila, da so se odločili bojevati sc za demokratične in moralne vrednote, ki jih jc postuliral Adamič.
3.1 Hamilton V. Fish
Route I, Box 1043
I.OUIS A DAM/C Richmond. (alifornia
MILFORD. NEWJERSEY 20. april 1944
Dragi gospod!
V začetku lanskega leta sem se zanimal, kakšne so možnosti za sodelovanje pri delu za povojno obnovo V Jugoslaviji. Vsepovsod so mi odgovorili, da moram, ker sem bil pripadnik ameriških oboroženih sil, počakati na demobilizacijo, preden lahko iščem nadaljnje informacije. Nekdo pa mije vendarle predlagal, naj pišem Vam, kot človeku, ki se zanima za Jugoslavijo. Seveda je hib smiselno, da dokončam en posel, preden se lotim naslednjega. Pravkar sem bil prestavljen na neaktivno dolžnost, zato sem sedaj že prost.
Očitno je sedaj na voljo veliko dobro plačanih mest. med katerimi lahko izbiram. Kako se bom preživljal, je odvisno od mojega lastnega dela. Namesto da se vključim v nekaj, kar je malo pomembno za prihodnost, bi mnogo raje sprejel kakšno delo. s katerim bi imel priložnost pomagati Jugoslaviji ali morebiti celo šel na delo tja.
Dve svoji najsrečnejši in najuspešnejši leti svojega življenja sem preživel v majhni vasi na dalmatinski obali, ljudi, s katerimi sem se seznanil, sem vzljubi/ in jih tako občudoval, da sem sc od/oči/ ostali med njimi. Zamisli/ sem si kot svoj konjiček in tudi praktično izpeljal poskusni vrt, s katerim sem lahko poveča/svoje prihodke in obogatil jedilnik prebivalcev na tem področju. S to deželo nimam nobenih neposrednih krvnih vezi, toda ker me jc sprejela in mi nudila vse. kar sem od življenja pričakoval, je zame v duši postala »dom«. Seveda najgloblje spoštujem sposobnost teh ljudi in se zavedam, do bodo po vojni zmožni nanovo zgradili svoje življenje, kakor so njihovi predniki tO že mnogokrat storili v minulih časih. Če pa bo organiziran kakšen poskus, da jim pomagamo s smiselno delitvijo vsega, kar potrebujejo, bom zelo rad pomagal.
Če Vas ne nadlegujem preveč. Vas prosim, če mi lahko svetujete, ali jc sedaj kakšna možnost, ki bi me pripeljala v Jugoslavijo, ko bodo poli proste.
Pred kratkim sem prebral Vašo knjigo Moja rodna dežela. Škoda, da ni obvezno branje v prestolnici VVashington. Ali ste prebrali Tamasovcga Poročnika Nikolo? Dele tega besedila bi lahko koristno uporabili za podporo partizanom.
S spoštovanjem. Hamilton V. Fish
Opomini: Samo deset dni kasneje je Fish napisal že naslednje pismo Adamiču, iz katerega je razvidno, da mu Jc le-ta vmes že odgovoril in mu svetovni, na katere ljudi naj se obrne, do se mu bo morebiti uresničila njegova zeljo, lega pisma ne navajam, ker je obsežnejše in za predstavitev našega vidika manj sporoči/no.
3.2 Charles VV. Matkin/ic
LOVIŠ ADAMIČ
UNITED ( OMMFFFFE OF SOUTH SLA V AMFR1CANS I K) PARK AVF.NUF NF,W YORK crn
21. marec 1944
Dragi gospod Adamič!
Nocoj sem z velikim zanimanjem ponovno prebral Vaš poziv jugoslovansko govorečim Američanom, ki jih potrebuje vlada. Vabilo jc bilo objavljeno v glasilu Slobodna reč.
Razumem, da so taki ljudje potrebni, še posebej jugoslovansko govoreče vojaške osebe. Naj Vam torej potemtakem povem majhno zgodbo o vojaškem mečkanju (nečitljivo), seveda z zaupanjem, da boste varovali moj zelo ranljiv položaj, če boste hoteli kaj poilvzeti v zvezi z nami.
4. marca nas je po devetmesečnem pospešenem študiju 2H diplomiralo na Kalifornijski univerzi iz srbohrvaške in balkanske zgodovine, zemljepisa in tekočega dogajanja. Po mojem prepričanju smo «' kar dobro usposobili. Bili smo skrbno izbrana skupina, večinoma diplomanti višjih in visokih šol. skoraj tretjina bivših časnikarjev, kakor jaz, ali študentov novinarstva. Vsi smo poleg angleščine tekoče govor11 i vsaj še en jezik.
Po diplomi so nas po kakem desetdnevnem odlogu poslali vil. in 13. oboroženo divizijo kot začasno rezervo ter nas po prihodu sem namestili enako kol sveže rekrute.
Tukaj nimamo najmanjše možnosti uporabljati znanje jugoslovanskega jezika. To sta samo nekakšni nadomestni diviziji. Zbrani so diplomanti iz kitajske, japonske, nemške in iz mnogih drugih jezikovnih skupin. Tukaj v kampu Bovvieje 17 Jugoslovanov in še K) v K), oboroženi diviziji v kampu Cook, v Kaliforniji. En študent je bil poslan v kamp Crowder v Missouriju.
Kolikor mi je znano, smo edina skupina, ki je opravila jugoslovanski A. S. T. P. tečaj. Hočemo le uporabiti to svoje znanje. Za božjo voljo, ukrenite nekaj v Washingtonul Naj nas spustijo v Jugoslavijo! Tudi ostali se pridružujejo (nečitljivo) temu pismu.
Charles Maekenzie
umno it.m m,
)e1/V\ ^>     H ^t-^O-Ji
♦ /
f Ji, <    T*JJ> a
i /   /     .       / .
■^L^ a^-v  J^-f-t fy-*-*Z*--lZr cn~c~  ^-»-rv. A
^^^^^ ^
^    tJU ,J L^Cr+    A^**^ T* £ <
Opomba: Pismo med drugim dokazuje, da se je ameriška armada resno pripravljala na zasedbo Ha/kana. toda kasneje so se mednarodna politična razmerja spremenila in uveljavile so se drugačne odločitve. Znova izstopa Adamičeva avtoriteta, ki naj bi zalegla eelo pri urmadnih odločitvah glede evropske fronte. Opozoriti je treba na termina jugoslovansko govoreči Američani in jugoslovanski jezik. Seveda kaj takega ni bilo. in upamo, da ne bo, česar se je Adamič zavedal, mnogi Američani pa ne. Tuko poimenovanje se je v tistem času in okoliščinah pogosto uporabljalo, čeprav so nacionalno ozaveščeni priseljenci vztrajno pojasnjevali, da gre za ljudi, katerih izvorna materinščina je bil kateri od jezikov narodov, politično in državno združenih v Jugoslaviji. Vznemirljivo je tudi partizansko geslo, pripisano v cirilici. Kaže. daje vendarle ta črkopis pomenil lakorekoč uradno črk opisno različico, čeprav jc že pred vojno velika večina ameriških izseljenskih časnikov izhajala v latinici.
a.Up Ti------& JBri^L^^g
---»
lio {b*-a. ćX**4—
T/
3.3 Paul Michacl ( huchic
4. /i/m/ /!W
A/«/' dtogi gospod Adamič!
Pred nekaj leti sem imel srečo, da sem Vas spoznal, ko sem prisostvoval Vašemu zanimivemu predavanju o Jugoslaviji. To se je dogodilo v dvorani Favor (nečitljivo) Hali v Pittsburgu. Čeprav mije šele 21 let, m sem jih tedaj imel /.?, se še spominjam, kako živo podobo Jugoslavije ste nam naslikali. Do takrat se za rodno deželo mojih staršev (Mark in Amelia Chuchic) nisem prav nič zanimal. Toda poslej me je prevzelo močno osebno zanimanje.
Ko sem prebral Vašo knjigo z naslovom My Nalive Pand, sem dobil resnično podobo zatiranja v Jugoslaviji. Prizadet sem in vznemirjen od krivic, ki se godijo narodu mojih staršev.
Globoko v sebi me razjeda nelagodje, ker ne pomagam osvobajati rodne dežele svojih staršev. Morda, čeprav je za to malo izgledov, jim lahko pomagam kdaj v prihodnje. Po končanem dvomesečnem osnovnem urjenju pričakujem premestitev na prekomorsko dolžnost. Seveda pa me utegnejo poslali na Paci/ik. Kot dober vojak in Američan sem priprav/jen posvetiti vse svoje moči službi svoji domovini, vendar pa bi veliko raje prispeval k neposrednemu osvobajanju in morebiti ludi k povojni obnovi jugoslovanskih narodov. Tako bi služil svoji državi (kar je osnovna dolžnost vsakega vojaka) m hkrati pomagal ljudem, iz katerih izhajam.
Ali mi lahko pomagate? Dobrodošel mi bo vsak nasvet, ki mi ga lahko daste.
Vaš občudovalec od otroštva Paul Michacl Chuchic
Opomba: Mladenič, navaden vojak, ki se pripravlja, da gre na fronto, sporoča predvsem dvoje: svoja patrioi-tka čustva do obeh domovin in svoje spoštovanje ter hvaležnost Adamiču. Zanimiv je preplet patriotskih čustev. Novi domovini se čuti zavezan kol hraniteljici in avtoriteti, vendar se mu zdi rojstna dežela staršev pomoči halj Potrebna, Oboje pa se mu k are popolnoma naravno, združljivo in skladno. Prav Adamič je listi, kije to združljivost Povzročil in etično utemeljil s svojim osebnim ravnanjem. Taki preprosti in jasni primeri kažejo, kaj je Adamič v resnici storil za ozaveščenje slovcnsk ih in drugih jugoslovanskih Američanov. Iz zaznamka na pismu je razvidno, du je Adamič temu vojaku pisal vsaj enkrat.
3.4 Pete McGovern
.?. oktober 1944 Novu Gvineja
Moj dragi gospod Adamič!
Pred tremi tedni mi je prišel v roke darilni izvod My Nalive Country (Moja rodna dežela), toda tale zahvalni zapis sem odložil, dokler knjige ne preberem, kajti nameraval sem Vam sporočiti svojo reakcijo na to Vaše odlično delo. Najprej sem mislil, da bom bral lahek, napet roman o junaških jugoslovanskih ljudeh, ki so se drznili upreti nacističnemu vojaškemu stroju. Prijetno presenečen sem ugotovil, da gre v resnici za poduk o jugoslovanskem nacionalnem vprašanju. To je tam enako zamotano kot v katerem koli drugem delu sveta, pri tem pa meje navdušila vloga, ki jo je in jo še igra Tito pri njegovem reševanju. Doslej sem ga namreč imel le za velikega vojskovodjo.
Vaša knjiga je zelo prepričljiva, ko predstavljale povojno rekonstrukcijo Jugoslavije, kakor jo vidijo in doživljajo »velike« sile. Vzbudili ste mi tek po spoznavanju nacionalnih problemov v drugih deželah in ko mi bo dopuščal čas, bom nadaljeval s tem preučevanjem. Pisal sem domov za izvod Stalinove knjige Nacionalno in kolonialno vprašanje. Tako branje je prav gotovo koristnejše od stripov o Supermanu. Razvneli ste tudi iskro moje želje, da bi obiskal povojno Jugoslavijo, toda za sedaj izročam podrobnosti lega načrta v naročje zgodovine.
Še enkrat hvala lepa za Vašo čudovito knjigo, ki jo bom po pošti poslal domov na njeno rezervirano mesto v moji rastoči osebni knjižnici. Želim Vam sreče pri Vašem plemenitem delu, posvečenem ponosnemu ljudstvu z veliko prihodnostjo.
Z iskrenim spoštovanjem narednik Pete McGovern
Opomba: Pri tem pismu je pomenljiva tudi lokacija, ameriško-japonska fronta v daljni Novi (ivine ji. drugem največjem otoku na svetu, v jugozahodnem delu Tihega oceana. Ameriška armada seje tu spopadala z Japonci od leta 1943 in jih v naslednjem letu pregnala z otoka. Tudi v to divjino je seglo Adamičeva knjiga in celo našla vojaka, ki ga je prevzela in navdušila za podporo boju jugoslovanskih narodov.
3.5 Vsebinska oznaka pisem
Omenil sem že, da v to tematsko skupino sodi 8 dopisnikov iz naše zbirke korespondence, prevedel in v celoti navedel pa sem samo 4 najbolj značilna pisma, vsebinsko ubrana na isto temo. Vse štiri mladeniče vodi skupen motiv, pomagati jugoslovanskim narodom pri osvobajanju njihove domovine in pri njeni povojni izgradnji na novih temeljih. Skupno jim je tudi to, da so Jugoslavijo spoznali preko Adamiča, ki ga visoko cenijo kot pisatelja, humanista in političnega demokrata.
Ostala pisma niso manj dokumentarno vredna in zanimiva, vendar pa so vsebinsko manj enovita. Dopisnica Margaret Bcnnct jc npr. dokaj vplivna in uveljavljena glavna tajnica svetovno znane filmske korporacije Mctro-Goldwyn-Maycr. V svojem zelo dolgem pismu navaja vse svoje kvalifikacije in organizatorske delovne izkušnje z, željo, da bi v Jugoslaviji lahko vodila center rdečega križa za pomoč ranjencem in brezdomcem ali kaj podobnega. Dragutin Domač je Adamičev znanec, sicer ameriški vojak, ki občuduje delo našega velikega občana in mu ponuja svojo pomoč, hkrati pa ga svari pred zoprniki in škodožcljneži. Mirko Burja, slovenski oficir staroju-goslovanskc vojske, nastanjen v Wa.shingtonu.jc Adamičev somišljenik in nasprotnik svoje emigrantske vlade, ki ga zato pošilja za šefa vojaške misije v Južni Afriki. Z Adamičevo pomočjo se hoče upokojiti, da mu ne bi bilo treba opravljati neprijetne službe. O tem mu piše kar štiri pisma v slovenščini. Iz vojaškega taborišča vColoradu mu piše navaden vojak, Hrvat Adam Burja, mlad in dokaj naiven letalec, ki kar na hitro organizira »Mlado slovansko avijacijo«. To si predstavlja kot skupino mladih ameriških Ictalccvjugoslovanskega porekla, ki bi za Titovo vlado vzpostavila zračno mrežo znotraj Jugoslavije. V celoti se prepušča odločitvam Adamiča in Tita. Njegova angleščina jc dokaj pomanjkljiva, zato pa je njegovo navdušenje toliko večje. Zgovoren jc pripis Adamičeve tajnice: »Mislim, da bo g. Adamič vsekakor to pismo z užitkom prebral. Dala ga boni na seznam korespondentov.«
3.6 Zaključek
Kakorkoli na videz obrobna, je ta korespondenca v resnici globlje pomenljiva. Sporoča nam, kako so Američani postopoma prihajali do novih spoznanj. Tradicionalno ncsvctovljanski, prvenstveno zaverovani v svoj »American drčam« (čimprejšnji in čimvečji gospodarski in družabni uspeh), so v vojni vihri, pa tudi na osnovi in v skladu s svojim praktično-demokratičnim načinom življenja, postopoma prepoznavali v jugoslovanskih ljudeh in v njihovem notranjem in zunanjem krčevitem boju za svobodo in humanizem določene višje, transcendenčne vrednote. Gotovo ne gre le za teh 8 ali nekaj več oseb (verjetno je bilo tudi teh pisem več), temveč za splošen, celovit premik v gledanju na Jugoslavijo. To jc bila le veja na močnem deblu, na katerega seje lahko z vso močjo oprla množica ljudi, ki jc Adamiču, Titu in Jugoslaviji bistveno pomagala že meti vojno in po njej. Zaradi vsega tega je vredno poznati tudi gradivo, ki smo ga tukaj predstavili.
Opombe:
1. Izbrana pisma Louisa Adamiča. Izbral in uredil Hcnry A. Christian. Ljubljana. 1981. Louis Adamič. Simpozij. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, 1981.
Jerneja Petrič: Svetovi Louisa Adamiča. Ljubljana. 1981.
Irance Adamič: Spomini in pričevanja. Prešernova družba v Ljubljani, 1983.
2. II. A. Christian: Ten Lcttcrs to Louis Adamič. The Princeton 1 lnivcrsity I.ibrary Chroniclc XXVIII (1967).
France Adamič: Stiki .luša Kozaka in Louisa Adamiča. Zbornik občine Grosuplje 13 (1984). Joža Mahnič: Oton Župančič in Louis Adamič. Zbornik občine Grosuplje 13 (1984). Ivo Vidan: Prepiska Štampar-Adamič. Rad JAZU 300(1968).
Drago Druškovič: Lovro Kuhar-Prcžihov Voranc in Louis Adamič. V: Louis Adamič, Simpozij. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, 1981, str. 301—.111.
3. Matjaž Klemcnčič. Delovanje ameriških Slovencev v odnosu do stare domovine v obdobju druge svetovne vojne. Doktorska disertacija. Univerza L. Kardelja. Ljubljana, 1982.
LOUIS ADAMU S CORRESPONDENCE IN NATIONAL ANI) UNIVIRSIIY LIBRARV LJUBLJANA
fhc article is a contribution to thesource basis fora eomplctc monographical survev of Louis Adamie's lite and vvork. It consists of thrce parts: a bibliography of Adamie's correspondcncc of thc Louis Adamič Collection in Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), at Ljubljana, of a brief outlinc of its contents. and "I a more detailed analysis of a small segment possessing certain documcntary valuc.
The alphabctical register of thc correspondcncc archived al thc manuseript and rarc book deparlmcnt ol
NUK oflfen 566 letten vnitten by 338correspondents over a period of 18years. There it a short commcntary
on thc lubject maltcrs added.
Il thc third pa rt a group ol lcttcrs vvrittcn by American sokliers fighling aH over thc vvorld during Ihc
Woritl War II are analyzed. The young men attracted by unique example of Louis Adamič are enthusiasically
offering thcirhclp vvilh Ihe sli aiggle foi Ihc liberal ion of thc Yugoslav lerritory and foi thc huildingof ihc nevv
future ol Vugoslav people. Four complete letters are published, translated hy the author of this article.
STIKI JUŠA KOZAKA Z LOUISOM ADAMIČEM
France Adamič*
0 prvih stikih Juša Kozaka in Louisa Adamiča govori članek v trinajstem zvezku našega Zbornika, kjer sem objavil sedem Adamičevih pisem iz obdobja od 1933 dalje; Kozakovih pisem tedaj še nisem imel.'" Med tiskom Zbornika je vodja Rokopisnega oddelka NUK prof, Mihael Glavan našel v Adamičevi zapuščini šest Kozakovih pisem, ki jih objavljam v tem članku'2'. Iz njih je razvidna navezava stikov in razvoj sodelovanja, sprva pri zbirki Slovenske poti, v založništvu Tiskovne zadruge in pozneje z Ljubljanskim zvonom.
Prvo Kozakovo pismo
Ljubljana 19. II. 1932
Gospodu Louisu Adamiču
Čeprav med nami in Ameriko obstojajo zelo rahle zveze, smo vendarle poučeni o Vašem uspehu, ki nas je veselo presenetil. Pravkar izhaja Vaša novela »Uganka« v Ljubljanskem Zvonu. Bodite uver-jeni, da bomo iz domovine z zanimanjem spremljali Vaše nadaljnje književno udejstvovanje. Gojimo pa želje, da bi se te rahle zveze med nami poglobile, da bi se udje razbitega naroda čimbolj strnili. Kot urednik nove zbirke »Slovenske poti« hi iskreno želel, da bi Vas mogel pozdraviti med svojimi so-trudniki. Iz priloženega prospekta se boste poučili o namenih in smereh nove zbirke. Obseg posameznih knjižic spoznate iz priložene prve številke. Glede sodelovanja hi se lahko dogovarjala pod danimi možnostmi. Honorar od pole (brez ozira na naklado) 800—900 Din. Prevajalca bi seveda moral plačati od honorarja. Če bi se glede teh pogojev sporazumela, bi Vam lahko predlaga/ nadaljne želje. Zelo ljubo in za nas izredno zanimivo bi bilo če bi utegnili za to zbirko pripraviti kake zanimive intervive s sodobnimi ameriškimi pisatelji, kritiki ali nosilci važnih pokretov. Slovencem hi dobrodošla tudi novela iz življenja rojakov v Ameriki. Občinstvo ljubi tudi živahno, pisane autobiografije. Namenu zbirke hi tudi odgovarjal tudi esej kakršnekoli vsebine. Veselilo bi me, če bi se mogli za ta ali "ni predlog odločiti in se s svojim imenom ter delom uveljaviti v našem kulturnem svetu.
Vaš pojav hi brez dvoma literarno občinstvo pri nas izredno zainteresiral. Pred vsem pa bi to razveselilo urednika, ki Vas v duhu prišteva med pionirje novega časa.
Upam, da mi čim prej sporočite svojo odločitev in svoje predloge.
S čestitkami Vam pošilja tople in iskrene pozdrave
udani
Juš Kozak
I-jubljana
Poljanski nasip 14. stop. VIIa/2
S posredovanjem Milcta Klopčiča je leta 1932 izšlo v Ljubljanskem zvonu nekaj črtic v nadaljevanjih, med njimi Uganka in Človek z dušo, kasneje pa še Kriza ameriškega individualizma in Američan v svoji stari domovini; Kozaku je Adamič poslal 4 črtice, ki jih je istega leta izdala tiskovna zadruga v zbirki Slovenske poti (3).
* Ljubljana, Yu 61000, Jancžičcva 1; dipl. inž., dr. se, zaslužni redni profesor Biotehniške fakultete v Ljubljani,
Drugo Kozakovo pismo Ljubljana, 16. junija 1932
Dragi gospod Adamič, najprejc Vas in gospo soprogo lepo pozdravljam čez hribe in doline in Vas prosim, da mi oprostite, ker Vam tako dolgo nič pisal nisem. Ampak jaz tudi malo po amerikansko mislim, namreč nočem praznih besedi govoriti. Danes sem zvedel šele glavne stvari, o katerih Vam lahko pišem. Predsednik planinskega društva mije sporočil, da stane Vaša soba 44 Din dnevno in da Vam bodo dali, dokler ne bo velike sezone pri sobi 55 % popusta, potem v sezoni Vam lega ne bodo mogli dajati in si boste, če bi Vam bila ta soba predraga lahko izbrali cenejšo sobo. Zvedel sem nadalje, da Vam bo dala tudi gospa hotelirka pri hrani popust, glede cene pa se morate zmeniti z njo, ker ne more pri tem Planinsko društvo prav nič uplivati. Toda dejali so mi, da Vam bo gospa, kolikor je njim znano, prav rada vse po Vaši želji ustregla. Upam da Vam je v Bohinju všeč in da Vas sedaj ne moti preveč dež in da lahko delate, (ilede Vaših knjig: Debeljak je prevedel že 2 tretjini, pa zdaj ne more zaradi mature preveč delati, takoj, ko bo golov. Vam pošljemo rokopis v pregled. Naša stvar pri Tiskovni še ni urejena, vendar sem govoril tudi o "Smehu v džungli«, ki ga bodo izdali, čeprav se naše razmerje ne ho izboljšalo. Na Vašo željo pa bom takoj pri matični seji predložil tudi Slov. Matici to vprašanje in se boste lahko potem odločili, kje izdate prevod. Mislim pa, da ho najbolje če ga izdate pri Tiskovni. Tako sem Vam vsaj nekaj pozitivnih stvari lahko pisal. Jaz imam ogromno dela pri maturi, brezplodnega, ubijajočega in skratka hudičevega, za literaturo prav pogubnega. Pa kaj hočemo, taka je usoda slov. literata. France/ je napravi/ maturo s krasnim uspehom.
Sedaj pa spet sprejmite najlepše pozdrave od mene in žene. Vi in gospa in še veliko želja, da bi Vam solnce sijalo. Vaš Juš Kozak
Juš Kozak in drugi ljubljanski prijatelji so Adamiču priporočali Bled in Bohinj, kjer preživljajo počitnice mnogi jugoslovanski in najbolj vidni slovenski pesniki in pisatelji. Juš mu je šc posebej priporočal pcnz.ion-hotel Rudnica ob Bohinjskem jezeru, last Planinskega društva, zato je posredoval za sprejemljivo ceno. V tem hotelu sta Adamiča ostala deset dni, nato pa sta se preselila v Hotel Sv. Janez ob jezeru, kjer sta živela do konca junija 1932. Kozak tudi omenja, da Anton Debeljak prevaja njegove pripovedi, ki so izšle pri Tiskovni zadrugi jeseni 1932 v knjižici Kriza v Ameriki, in da si prizadeva pri isti založbi in pri Slovenski matici za izdajo knjige Smeh v džungli (4).
Tretje Kozakovo pismo
Dragi gosp. Adamič, Vaše pismo sem prejel in seveda že davno pisal v Ljubljano, da bi vse uredili, ne vem, ali je že, ali ne? Upam, da so bili točni. Knjižica mije zelo všeč, opremljena je dobro. I Ipam, da Vam bomo tudi Džunglo lepo izdali. Prihodnje leto izdamo tudi Sinclairjevega Arrowsmitha. Imenitno bi bilo, če bi Sinclair res prišel in bi morda par vrstic predgovora napisal za slovensko izdajo. Glede Vašega romana Vam zaenkrat ne morem še definilivnega nič reči, ker še nismo imeli seje, čeprav sem ves program poslal že v Ljubljano, pa je Borko obolel na očeh in ne more ničesar delali. Najbrže ga bom izdal v treh zaporednih številkah, kar bo haš v redu. Če bi ga pa v Slov. poteh ne mogel, potem ga izdamo najbrže v Matici. Torej ho vse v redu. Prevajati ga dam Levstiku, ki ga ho odlično prevedel. Vi kar lepo delajte, da bo čimpreje gotov, koncem avgusta bomo imeli sejo in tedaj Vam bom dal deftnitiven odgovor.
Moje delo napreduje in imam že skoraj polovico. Imamo prav lepe dni in se zelo dobro počutimo, posebno jaz se nisem še nobeno leto tako počutil. Danes odhajam v planine za tri dni, potem pa zopet nadelo. 23. avgusta se vrnem v Ljubljano. Želim Vam pri delu čim več uspeha! Vaš članek »Izseljenec se vrača« se dobro čita. Najlepši delje popis domačih, toda bojim se, da sle nam preveč slave napeli in pretiravali stvari, ki niso realno bazirane. Bojimse, da Vam sedajne bodo ljudje toliko verjeli drugih stvari iz Amerike. Jaz bi tega zadnjega dela ne prinesel, ker je izključno za Ameriko pisan in močno pretiran. Meni ste sicerprelaskavo napisali, toda gre mi za stvar in se kakor rečeno bojim, da bi naši ljudje zdaj rekli: »Če je tukaj tako pretiraval, bo ameriške zadeve še bolj. Pričakujem, da nas napadejo klerikalci češ, da smo si slavo naročili. Taki so moji vtisi, drugače pa je številka po Vaši zaslugi zelo
lepa. , ..
Najlepše Vas pozdravita
Stara Fužina. H. VIII. 32 Juš Kozak
Avtorske honorarje od knjižice Kriza v Ameriki (1932) in honorarje od vseh drugih svojih publikacij v Jugoslaviji je Adamič namenil svoji materi Ani. Kozak je žc »davno pisal v Ljubljano« in upa, da so bili točni (z izplačilom). Poleti 1932je bil Sinclair Lewis na Dunaju, na Semmc-ringu, v Londonu in drugod, šc preje pa jc vabil Adamiča v Avstrijo, Adamič pa Sinclairja v Dalmacijo. Do obiskov ni prišlo.
Kozak si je močno prizadeval, da bi izdali tudi prevod novega romana Vnuki, kjer Adamič obravnava usodo, vzpone in padec slovenskih priseljencev v Ameriki, Louis pa jc tudi želel, da bi delo čimprej izšlo tudi v slovenščini*5?
V poletni številki Ljubljanskega zvona je izšla tudi Adamičeva pripoved Američan v svoji stari domovini, kjer po Kozakovem mnenju (in mnenju drugih kritikov) avtor močno pretirava, zlasti ko piše, da jc poleg kmetijstva kultura največja slovenska industrija, ko pripoveduje o slovenski literaturi, o gledališču, kmečki izobrazbi ter o posameznih slovenskih pisateljih, pesnikih in publicistih. Tu so bili mišljeni Juš Kozak, Mile Klopčič, Ludvik Mrzel, Oton Župančič, Fran Albrecht in drugi.
Četrto Kozakovo pismo
Dragi gospod Adamič!
Val rokopis sem prijel, in Vam rečem, dabiga najraje sam prebral, če bi znal vsaj toliko angleški. Nikari ne mislite, tla me bogvedi kako nadlegujete, posla imem res dosti, toda časa se že malo dobi. Najbolj me zdaj pritiska šola. ki jo imam zjutraj in popoldne, potem pa moje lastno delo, ki ga še nisem utegnil dovršiti. Čas pa že močno trka na duri. Z vašim rokopisom je zdaj tako: kakor želite, bi bilo res najbolje, če bi knjiga izšla v enem zvezku, kar pa je pri Slovenskih poteh tehnično nemogoče. Pri Tiskovni pa je letos nemogoče izdati še eno knjigo, ker izide Džungla. Zato hi mi prihajali vpoštev šele prihodnje leto. Pri Matici je tako jinancijelno stanje, da letos ne bomo mogli izdati štirih knjig. Padli smo za 500—600 naročnikov. Jaz bom sicer poskusil pri Matici, pa dvomim, da bi šlo, ker jinancijelno nazadujemo, imamo pa tri periodične stvari, kijih moramo vozili naprej. Prišla bi torej v poštev edino »Modra ptica«, ki pa ima za letos že dejinitiven program. Seveda hi jo bilo treba šc vprašati. V najugodnejšem financijc/nem položaju pa menim, da bi jo pri Tiskovni še spravil kol posebno izdajo. Ampak zdaj nimam človeka, ki bi mi ga prebral. Lehen mi jc odklonil, češ da je preveč zaposlen ter ne more zmagali. Levstik živi v Mozirju na Štajerskem in prevaja le » Vojno in mir«. Zdaj iščem človeka, na katerega bi se lahko zanesel. Cc ne bo drugače, bom naprosil Debeljaka, ker moram imeti za Matico nekakšno poročilo, če hočem tam nastopiti. S tem pa seveda ni rečeno, da bi moral on prevajati. Glede Vaše knjige sem že govoril z gospodarjem Tiskovne, toda moram reči, da sem dobil ugoden vtis glede založbe. Seveda nočem s tem Vaše odločitve prejudicirati, posebno ne zaradi »Modre ptice«. Poročal Vam bom takoj po Matični seji. kako so tam izgledi.
Dragi gospod Adamič, slovenske razmere so včasih lako zamotane, daje zelo treba stisnili zobe. Danes je lako zamotano, da niti ne vem, če bom mogel zdržati pri Tiskovni. Pa kaj hi Vam o tem pravil. Poznate me in dobro veste, da imam pred suho tako jasen cilj, da je moja pot ravna. Znal bom premagali tudi največje težkoče. Rad bi Vam že pisal kaj bolj določnega, pa zaenkrat ne morem. Zato sem toliko časa odlašal z odgovorom. Te dni se pogovorim tudi s Klopčičem.
Vas najtoplije pozdravlja, kakor tudi gospo
Juš Kozak
P- S. Ali imate od l.ouisa Sinclairja kaj vesli? 'j- 15. X. 32
Kozaku ni uspelo zagotoviti prevajalca in založnika za izdajo knjige Vnuki; s to zamudo jc Propadla zadnja priložnost za natis, kajti minevalo jc žc ugodno razpoloženje ob Adamičevem "bisku. Medtem jc namreč žc izšel Lož.arjcv esej Kaj bi bilo, če bi bilo in Župančičeva razprava Adamič in Slovenstvo«7* prispevka sta razburila vso slovensko kulturno javnost in povzročila šc večjo zamero med katoliškim in liberalnim taborom, prepir med pisatelji ter krizo Ljubljanskega zvona in Tiskovne zadruge ter ustanovitev neodvisne literarne revije Sodobnost. Kozak v svojem četrtem pismu Adamiču žc nakazuje zamotane slovenske zadeve in ne ve, če bo lahko zdržal pri ' iskovni zadrugi'7*
Iz leta 1933 ni ohranjena Kozakova korespondenca z Adamičem. Da so stiki obstajali, dokazuje Louisovo pismo Kozaku z dne 3. junija 1933, objavljeno v 13. zvezku našega Zbornika. Kljub časovni praznini se vendarle v naslednjih pismih čutijo nepretrgani stiki med Kozakom in Adamičem*"'.
Peto Kozakovo pismo
Ljubljana, 21. junija 1934. Dragi gospod I.ouis!
Vaše pismo in knjigo sem prejel. Za oboje se Vam najlepše zahvaljujem. Diego Rivera je moderni Michel Angelo, verujte mi. Knjiga mije toliko bolj dobro došla, ker namerava nekdo pisati študijo o njem in o Cowarubyju, ki ga posodi Mile. Pričel se bom učiti angleščine, tako sem sklenil, da bom vsaj lahko čital. Zato mi prosim pošljite če se pojavi v Ameriki kaj izrednega.
Na uspeho z Vašo knjigo Vam izredno čestitam in želim še nadaljnega uspeha. Takoj, ko se poleže prva naročena gonja pri nas, se bo pričelo lahko o knjigi pisati. Nekateri, ki so jo že čitali so zelo navdušeni. Izrezke, kijih pošiljate meni in drugim, bomo vse shranili v lieealni biblioteki, kjer ho dr. Joža Glonar napravilfascikel o Vas. Nadaljne stvari lahko pošiljate meni ali Miletu. Glede knjige hi Vas prosil sledeče. Če Vam Župančič še ni pisal, pošljite dotične tri ekscmplare na naslov: dr. Wolfgang Benndorf, Klagenfurt, Oesterreich, Studien—Ribliothek, Ljubljana. Na knjige morate seveda napisati, katera je zame, za Mile ta, eno pa posvetite lieealni biblioteki. Tako pridejo, menim, knjige v Ljubljano. Mi jih že težko pričakujemo.
B-u sem povedal, da naj Vam piše in je obljubi/. Prav kar se vrši v Ljubljani proces zoper 32.
Kakor vidim, ste se po težkih turnejah umaknili v gozdove. I.ewisova hiša je zelo simpatična. Tudi jaz pojdem v Bohinj, kjer upam, da bom mirno delal. Po Vašem odhodu so se literarne razmere pri nas zelo izpremenile. Prihodnjič kaj več o tem. Izročite gospe j S teli i prijazne pozdrave od mene in od žene.
Isto tako Vam
Vaš Juš
P. S. 17. VIL 34 sem pisal eno pismo, ki sem ga izgubil in ne vem, če ga prejmete. — Pišite v Ljubljano. Nov naslov pošljem kasneje.
Okoli 20. januarja 1934 je v Ameriki izšla knjiga Vrnitev v rodni kraj (The Nativc's Return). Zaradi člankov, ki obravnavajo diktaturo kralja Aleksandra I. in nečloveške postopke ter mučenja političnih nasprotnikov, je vlada z odločbo z. dne 3. 3. 19.34 prepovedala razširjati imenovano knjigo. Večina skrajno desničarskih in režimu vdanih časnikov je ostro napadla Adamiča, daje potepuh, izkoreninjenec. Začela se je gonja, o kateri piše .luš Kozak Adamiču'9'. Žandarji, policisti in tajni agenti so začeli preiskave in zaplembe; med drugim je takratna oblast iz. I.iccjskc knjižnice (NUK) pobrala vse do tedaj izdane Louisovc knjige v angleščini ter slovenskem in hrvatskem jeziku, knjigo The Nativc's Return, nekaj člankov in pisem pa sta pravočasno skrila Jože Rus in Jaka Dolenc""'. Kozak misli, da se bo naročena gonja proti Adamiču kmalu polegla. V tem pismu Kozak omenja, daje B (Boris Kidrič) obljubil, da bo pisal Adamiču, vendar tega pisma nismo našli v zapuščini"''. V juniju 1934 so bili obtoženi in v velikem procesu obsojeni številni komunisti in nasprotniki režima"2'.
Šesto Kozakovo pismo
Dragi,
Že dolgo niste prejeli od mene nobene vrstice, kajne? Čudno se Vam je morda to zdelo, toda nič nenavadnega, kadar se človek zakoplje v delo. Nocoj sem ravnokar čital poročilo o » Grandsons«, ki jih jaz nisem dobil. Trenutno živim na Dolenjskem, na oddihu in pri delu. Kakor veste, sem sprejel redakcijo Lj. Zvona, ki sem ga v teh kaotičnih razmerah še precej uspešno urejeval. Mislim, da ga obdržim še za prihodnje leto — potem ne več. Delam po večini z mlajšimi ljudmi. Redakcija mi jemlje čas za svoje delo, zato sem se lansko leto omejil le na polemiko. Gnjilo se mi zdi vse, krivično, prenapeto — tako desničarji in levičarji. Poguma in zdravja ni. So to vse tipični simboli naših dni. Razmere
CU. 71
/
* ~7
—z r
pri nas. Gotovo citate o izpremembah, ki so se izvršile. Trenutno nas zanima abesinska afera, v katero vleče Anglija tudi nas. V literaturi— veliko se piše — resničnih ljudi malo. Vse bolj igrača, kakor dejanja. V prihodnji številki prinesem daljšo študijo o Vašem spisu: 30 milijonov novih Američanov. Študija mije zelo všeč. Upam. da najdem v kratkem nekoga, ki mi bo o »Grandsons« napisal daljši referat. I.eben, ki se je sedaj ločil tudi od »Sodobnosti«, ga je napisal za »Modro ptico«. Dobil sem zvezo tudi z Rusijo in sem že prinesel originalne članke, zaenkrat po večini le o otroški literaturi in otroški umetnosti. —Marsikaj bi se dalo povedati, toda predaleč smo si. Zanimivosti je veliko. Lansko jesen sem bil pri Vas doma in smo zopet eno popoldne preživeli pod drevesi na vrtu. France pride večkrat k meni. — Upam, da me boste stalno obveščali o svojem delu, ki ga bom spremljal tudi v Zvonu. Smer revije je zdaj popolnoma svobodna in združuje vse svobodne pisatelje, izključuje pa katoličane. Mogoče imate čas in bi mi poročali o važnejših kulturnih dogodkih v Ameriki. Polovico honorarja bi nakazal prevajalcu — polovico pa komur Vi določite. — Letos upam izdati knjigo pona-tiskov in novel, potem pa se zopet lotim romana. In Vi kaj nameravate sedaj? Ce imate čas, pišite mi kaj več o svojem življenju. In gospa Stel/a?
Obema želi zdravo Novo leto in Vaju toplo pozdravlja
Juš Kozak
Št. Vid pri Stični, 2. I. 36
To jc zadnje ohranjeno Kozakovo pismo pred drugo svetovno vojno. Kot sem že zapisal, je Adamič do konca tridesetih let vzdrževal s Kozakom neposredne stike; knjige, članke in izrezke iz časopisov mu je pošiljal sam ali posredno preko drugih korespondentov. Louisovc informativne pošiljke jc dostavljal tudi na moj naslov. V tem času je izšlo v Ljubljanskem zvonu nekaj študij in prevodov(l,). Na obisk v Jugoslavijo in Slovenijo so prihajali tudi ameriški novinarji in publicisti, naj navedem samo Louisa Ganncta in Thcodora Andrico"41. Nekateri so se oglašali v Prapročah, pri meni, pri Klopčiču in Kozaku; Ganncta sem spremljal na potovanju do Dubrovnika, Andrico pa sestra Ana in brat Stane do Beograda. Juš Kozak jc vsako poletje ali jesen obiskal Prapročc, navadno z vso družino. Adamičeva pisma Kozaku so bila že objavljena, ostalo jc samo šc eno, ko je Louis odhajal ob drugem obisku Jugoslavije leta 1949, ter njegovo zadnje pismo Jušu. Prvo je objavljeno v rokopisu na str. 115, drugo pa v naslednjem odstavku:
Dragi Juš —
Kuhelseje vrnil. Vse v redu. Mislil sem, da si dobil tudi brizgačo (atomizer) — Pošiljam Ti enega preko Marije Vilfan, ki bo prinesla zavitek kave, itd. Levarju. Notri je tudi Tvoja hrizgača. Del kave je namenjen zate, ali glede tega se pobotaj z Levarjem. Vi nesrečni kofetarji!
Knjigo, ki si jo poslal po Kuhlju še ni prišla. Rom čital po možnosti.
Moja knjiga je sam hudič. Zakaj nisem bil rojen Sved ali kaj stičnega namesto v Jugoslaviji! Alije Mile Klopčič dobil knjige, ki sem mu jih poslal?
Pozdrave vsem!
Louis
(Datum p. p.........................)
Louis je bil ves čas po drugi svetovni vojni v tesnem stiku z. jugoslovanskimi diplomatskimi predstavniki in posebnimi političnimi, gospodarskimi in kulturnimi delegacijami, ki so sc vrstile na obiskih v ZDA; izkoristil je vsako priložnost za vzdrževanje stikov z domovino, s prijatelji in sorodniki v starem kraju. Med tedanjimi »posredniki« so bili: Marija in Joža Vilfan, Stane Kra-šovec, Slavko Zore, Janko Rogelj, Božidar Lavrič, Lco Savnik, Robert Ncubaucr in drugi. To pot mujc Kozak poslal knjigo, svojo zbirko novci Maskc(1949). Povrnitvi v Amcrikojc Louis urejal gradivo in pisal poglavja za tretjo knjigo o Jugoslaviji, Orel in korenine, ki jc izšla po pisateljevi smrti, leta 1952 (The Eaglc and thc Roots). Pri tem delu so nastopile nepričakovane težave vsebinske narave; iskal jc resnično izmed različnih pripovedi. O tem sem že precej jasno opisal neprijetne okoliščine v letih 1950 in I951"5'.
V naslednjih številkah Zbornika nameravam objaviti pisma z drugimi našimi kulturnimi in političnimi delavci; pisma in razlage bodo razjasnile šc nekatera druga vprašanja o življenju in delu Louisa Adamiča.
OPOMBE IN VIRI
1. Zbornik občine Grosuplje. 13, 19X4,99—108.
2. Korespondenca Louisa Adamiča v NUK (glej študijo Mihaela Glavana v tem zvezku, str. 109). Po mojem mnenju manjka prvo Kozakovo pismo, ki ga je pisal Adamiču že leta 1931, ko sva se o tem pogovarjala na poljanski gimnaziji. Doslej tudi niso odkrita Louisova pisma in odgovori na Kozakova iz tega obdobja.
3. S posredovanjem Mileta Klopčiča je Olga Skcrl-Grahor prevedla črtico Enigma, prvič objavljena v American Marcurv, 5, 1930.68—79 in je kot Uganka izšla v ljubljanskem zvonu, 1932, 14—18,66—71 in 136—144. Tiskovna zadruga je leta 1932 izdala štiri Adamičeve črtice v knjižici Kriza v Ameriki; iz angleščine je besedilo prevedel Anton Debeljak.
4. Stanko I.cbcn je prevedel knjigo I.aughing in thc .lunglc. Prevod je pod naslovom Smeh v džungli '933. izdala Tiskovna zadruga.
5. Roman je izšel v angleščini šele leta 1935. v slovenskem prevodu Mire Mihcličeve pa kot Vnuki leta 1951. Zamuda je nastala hote, ker je Adamič medtem napisal knjižico Struggle (Boj) in knjigo The Nativc's Rcturn (Vrnitev v rodni kraj).
6. Adamič in slovenstvo. Ljubljanski zvon, 1.11,9—10, 1932,515—520(Oton Župančič) in Dom in svet, XLV, 7-8, 1932, 320-328 (RajkoLožar).
7. Knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani s podružnico v Mariboru je bila ustanovljena leta 1916. Do leta 1938 jc izdala 313 knjig v 6.33.417 izvodih in v 18 zbirkah. Leta 1917 je T/, prevzela izdajanje in založništvo ljubljanskega zvona (Glej Spominski zbornik Slovenije 1939, 254).
8. Zbornik občine Grosuplje, 13, 1984, 101—103.
9. Pohod, III, 44—45, 1—2; — Slovence, 17. 10. 19.33, X.
10. F. Adamič, Spomini in pričevanja. PD 1983, 85—87.
11. Zbornik občine Grosuplje, 1.3, 1984, 103, opomba 22. Korespondenca med Adamičem in Kidričem je v arhivu ZKS.
12. Junija 1934 je bilo pred Sodiščem za zaščito države 32 obtoženih, med njimi Ivan Bratko, Ivan Potrč "i Dušan Kvcder, Slovenec, 27. 6. 1934, .3.
Iz petega Kozakovega pisma je izpuščenih nekaj vrstic, kjer Kozak navaja, da ima Irancclj. prav Jože, nekaj težav s šolo.
13. V Ljubljanskem zvonu so v času Kozakovega urednikovanja izšli še naslednji prispevki:
— Olga Grahor: Trideset milijonov novih Američanov. LZ. 9—10, 19.37, 4X2—486; — Louis Adamič, Moja Amerika, prikaz, LZ, 1939, 52—56;
— Vito Kraigher: Delo Louisa Adamiča, revija Common Ground. LZ, 11—12,1940,619—621. Konec tridesetih let je izšlo nekaj prispevkov v Jutru, Obzorjih in Sloveniji, več prevodov in prikazov pa v hrvaščini.
14. Thcodore Andrica jc o obiskih objavil dvoje poročil v ("levcland Press: November 8, 1934, I in November 9, 1940.
15. Spomini in pričevanja. PD, 1983, 161 in 164—166.
Zahvala: Za pomoč in razumevanje se zahval ju jem Rokopisnemu oddelku NUK, posebno predstojniku Mihaelu Gl avanu, kije uredil zapuščino Louisa Adamiča.
LOTUS ADAMIČ PRI DELU Nekaj spominov
Stane Krašovec:*
Mnogoteri Slovenci, ki so morali s trebuhom za kruhom v tujino, so zunaj nepričakovano dosegli uspehe, kijih ob odhodu iz domovine niso niti malo pričakovali. Seznam takih znamenitih Slovencev bi napolnil dolge strani. Nekateri od njih so pri nas splošno znani, drugih se komaj kdo spominja, tretji so današnjim generacijam povsem tuji. Naj navedem kar križem kražem nekaj takih imen. Oče bolgarske stenografije je bil Slovence profesor Anton Bez.cnšek. Prvi rusko-slovenski slovar z. dodatkom »Kratkaja grammatika russkago i slovenskago jazvkov« je napisal konec prejšnjega stoletja Slovenec profesor Davorin Hostnik, kije kdovc kako našel službo na neki gimnaziji v carski Rusiji, menda v Minsku. Nepregledna pa je vrsta slovenskih misijonarjev in bolniških sester, ki jih nihče ne pozna. Naj omenimo Friderika Barago, škofa ameriških Indijancev, kije imel velike zasluge za njihovo pokristjanjenjc. Nedavno so časniki objavili vest o smrti Janka Lavrina, skoraj stoletnika, kije umrl kot upokojen angleški univerzitetni profesor. V mladih letih se je potikal največ po carski Rusiji ter je med drugim zapustil skladovnico »v carski Rusiji prepovedanih spisov« Leva Tolstega in drugih, ki sem jih še pred vojno pregledoval na podstrešju pokojnega Dušana Kcrmauncrja. V svetovni literaturi uživajo poseben sloves njegovo razprave o Dostojcvskem.
Doktorsko disertacijo v duhu marksizma o Ccrvantcsovcm Don Kihotu je natisnil in obranil na mehiški univerzi mladi slovenski emigrant Ludovik Osterc, sin nekdanjega upravnika Glasa svobode in Delavsko-kmečkega lista Rajka Osterca iz Šiške, ki je po težkih življenjskih preizkušnjah postal profesor na isti univerzi in lani izdal knjigo o Cervantcsovih novelah (La verdad sobrc las novelas ejemplarcs).
Zelo močno so sc uveljavili v tujini tudi drugi Jugoslovani, ki so dali Nikolo Teslo in Mihaj-la Pupina. Država Ohio v ZDA, v kateri je Clcvcland, pred zadnjo vojno mesto z večjim številom Slovencev, kot jih je tedaj imela Ljubljana, je imel vrsto let za guvernerja našega Dolenjca Franka Laushcta, slabo znanega ali neznanega naši javnosti, toda živo v spominu starejših izseljencev po njegovi ribniški govorici in domačnosti.
V tem spisu sc ukvarjam z našim slovenskim rojakom Louisom Adamičem, in sicer ne toliko z njegovimi deli, ki so nali javnosti znana in delno dostopna v slovenskih prevodih, pač pa z njegovimi metodami, ki so omogočile, da se je tako povzpel, in bodo morda posebej zanimale naše mlade ljudi.
Takratni Lojze seje izselil z Grosupljega v Ameriko kot petnajstletni fant, ki so mu grozile težave, ovire in izključitev iz gimnazije zaradi sodelovanja v protinemških akcijah. To so bile predvsem ljubljanske demonstracije I. 1908 zoper dvojezične in za čisto slovenske ulične napise, v katerih je padel smrtno zadet tudi brat skladatelja Emila Adamiča. Demonstrantom sc ni ruti Sanjalo, da se bodo tri generacije kasneje neki naši umetniki krstili za čisto nemške "Laibachovce«.
Mladi Lojze ali poslej Louisniznal angleško niti ni imel s seboj kdovc kaj kron. V Ameriki seje nekaj let preživljal tako kakor Jack London — od službe do službe, od dela do dela. vse od Upravniitva časnikov do nakladanja in razkladanja tovorov in pometanja po tovarni. Koje do-hil delo v nekem kamnolomu, so mu mišice vso noč drhtele od prestanega napora. Dogajalo sc je, da marsikdaj ni imel enega samega dolarja v žepu. Nekega večera seje znašal brez beliča, brez
* dipl. inž. ekonom., redni prof. Ekonomske fakultete Borisa Kidriča v Ljubljani, redni član Slovenske akademij« znanosti in umetnosti, Ljubljana. Dalmatinova 11.
dela, brez postelje in strehe nad glavo v parku v Los Angclesu. Kadar pa je imel delo, je izkoristil proste večere in zgodnja jutra za to, daje nenehno bral knjige in se izobraževal. To omenjam zaradi tega, da se vidi, kako seje fant tudi brez štipendije izobraževal »ob delu«, medtem ko mnogi naši študentje še ob štipendijah ne pridejo v znanju zlepa naprej. Ko ni več videl drugega izhoda, se je nekega dne zapisal za tri leta kot prostovoljec v ameriško armado in cn del tega roka odslužil na francosko-nemški fronti v prvi svetovni vojni.
Po dobrih desetih letih bivanja v Ameriki je začel pisati in objavljati krajše stvari. Tako tudi svoj angleški prevod Hlapca Jerneja. Leta 1932 je že dobil Gugenheimovo literarno nagrado za knjigo Smeh v džungli. Ko je I. 1941 izdal knjigo The Two-Way Passage, v kateri predlaga po vojni organizirano vračanje visokokvalificiranih priseljeniških kadrov nazaj v njihove kraje v Evropi, da bi pomagali obnoviti opustošene rodne dežele, gaje povabil predsednik Franklin D. Roosevclt na intimno večerjo v Belo hišo skupaj z ducatom povabljenih zakonskih parov. Tam je Louis našel poleg Franklina in Elcanorc Roosevclt na svoje veliko presenečenje še VVinstona Churchilla. Roosevclt je namreč računal s tem, da mu bo Adamič pomagal prepričati Churchilla za svojo politiko povojne strokovne in kadrovske pomoči, kakor jo je predstavljala kasneje ustanovljena UNRRA. Zato gaje priganjal, naj prebere Adamičevo knjigo. Tako visoke časti in zaupanja pač ni bil deležen do tedaj noben naš izseljenec. Vsa strupena in rafinirana propaganda, ki sojo vodili belogardistično usmerjeni klerikalni slovenski emigranti zoper Adamiča, mu ni znižala ugleda.
Adamičevo znanje in poznavanje Amerike je bilo izredno široko, skoraj bi rekli univerzalno. Vedno sem ga občudoval, koliko jc mogel ta človek prebrati. Nekoč sem se peljal z njim od njegovega doma do bližnjega kioska v Milfordu, kjer jc pokupil ves nedeljski tisk, se pravi nedeljske številke šestih ali sedmih dnevnikov, med katerimi so bili Nevv York Times, Chicago Sun, Bal timore Sun do VVashington Post in Saint Louis Dispatch. Bil jih je poln zadnji del avtomobila, saj ena sama nedeljska številka napolni srednjeveliko aktovko. Nato sta z ženo Stcllo napravila izrezke iz vsega prinesenega. Nisem razumel, kako si delo delita, toda šlo jc izredno hitro. Izrezke sta potem ali šc tisti ali drugi dan porazdelila po predalih kartoteke. V nekdanjem skednju farme, ki jo jc bil kupil med krizo v tridesetih letih, je imel vgrajene velike predale, razvrščene po abecedi, v njih pa vse važnejše izrezke in beležke. Takojc na primer pri pisanju knjige Nation of Nations, se pravi Amerika kot narod iz narodov, samo potegnil za predal z oznako N, vzel iz, njega mapo Norveška in vzelo kratkem času je imel izdelan koncept poglavja o norveških priseljencih v ZDA, njihovih kvalifikacijah, zaposlitvah, zaslugah, stikih s.staro domovino ipd. Takojc pa poznal ne le Amcrikancc-Norvežane, temveč tudi Amerikance-Švede, Amerikance-Italijanc, Amcrikancc-Grkc itd. S tem širokim poznavanjem in s svojimi izkušnjami med najrazličnejšimi plastmi in izvori, seje pokazal koristnega tudi za Belo hišo.
Njegovi članki so mu pridobili velik ugled tako med ameriškimi sodržavljani in šc posebej med slovenskimi izseljenci. Stvari so se znatno spremenile, ko seje Louis po izbruhu druge svetovne vojne obrnil proti monarhiji v Jugoslaviji in se postavil na stran NOB ter potegnil za seboj večino slovenskih izseljeniških organizacij. Kolikšen je bil njegov vpliv, kaže dejstvo, da jc slovenski klerikalni tisk v Ameriki pričel pisatelja Adamiča besno napadati. Nasprotniki so celo izdali brošuro v angleščini z naslovom Ali naj sc Slovenija sovjetizira? Zanimivo pa jc, da pri Louisu Adamiču, kakor se mi zdi po beležkah in po spominu, sicer res najdemo takorekoč brez-rezervno podporo liniji OF z vsemi njenimi zaokreti, vendar pa nikjer kakega njegovega lastnega priporočila za »sovjetizacijo«; pač pa nasprotno vidimo visoko oceno ameriške demokracije, in sicer kljub temu, daje Louis dobro poznal tudi njene slabosti, saj jih je tako prepričljivo opisal v svoji knjigi Dinamit, kije ostra obtožba boja ameriškega vclckapitala proti delavskim sindikatom in zlasti proti komunistom in anarhistom. Če vzamemo, da so simboli naprednega Amerikanca predsedniki Thomas Jcffcrson, Abraham Lincoln, in če hočete Franklin Roosevclt, pesnik VValt VVhitmann ter številne zgodovinske osebnosti te vrste, potem jc bil Adamič z dušo in telesom tak Amerikance, vse do načina mišljenja in ameriške barve slovenskih besed. Takojc v knjigi Večerja v Beli hiši govoril samo o sodelovanju Amerike, medtem ko o Sovjetski zvezi in Stalinu komaj v nekaj stavkih, kakor da jih ne bi niti bilo. Ko sva bila z dr. Štamparjem na večerji na njegovi kmetiji, meje v nekem trenutku ostro pogledal in vprašal: »Mr. Krašovec,
kdaj pa mislite, da boste pri Vas v Jugoslaviji dosegli naš ameriški standard?« Pogledal sem previdno okoli sebe, ali ni pri mizi kak jugoslovanski prenapete?., kajti takrat je bilo pri nas v modi, da je zmagovita Jugoslavija vse, tudi še Rusija vse, Amerika pa nič. Odgovoril sem, da nekako v dvajsetih letih, čeprav smo takrat v Jugoslaviji mislili, da bomo z Rusijo vred prekosili Ameriko kar v kakih dveh letih. »V dvajsetih?« je ponovil Adamič in se zresnil ter dostavil: »Hm ...« — in nič drugega.
Louis Adamič je bil v skrbeh, da nas bosta ameriški! gospodarska moč in njihovo znanje daleč prehitela, zato si je zelo prizadeval za okrepitev stikov med Jugoslavijo in Ameriko, ne pa med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, kakor mu očita omenjena belogardistična brošura. Tako je nekega dne v New Yorku nagnal naju s svetnikom naše ambasade v ZDA dr. Slavkom Zoretom, v prisotnosti Ančke Traven, izvršne tajnice Slovcnsko-amcriškcga narodnega sveta, da smo kar na lepem po telefonu klicali preko »velike luže« Kardelja. Adamič mu je v pogovoru predlagal, naj pride takoj sam ali vsaj kdo drug njegovega ranga na spoznavanje v Ameriko. To je bilo precej časa pred resolucijo kominforma, ko smo šc bili takorekoč kuhani in pečeni v Moskvi. Kardelj je obljubil, da se bo posvetoval s sodelavci.
Naj navedem še nekaj primerov Adamičevega »neprotokolamcga« obnašanja, ki seje zdelo nekaterim našim bivšim partizanom zelo nenavadno, ko so se prvič pojavili v diplomaciji. Čakala sva ga s sekretarjem naše ambasade pred hišo na Lexingtonski aveniji v Ncw Yorku, kjer je bil sedež Slovcnsko-amcriškcga narodnega sveta, ko pride Adamič po stopnicah iz prvega nadstropja na cesto pred svoj avto, noseč tri ogromne škatle na rokah. Osupli sekretar kar ni mogel verjeti, da bi bil to Adamič: »Kako to, da on lastnoročno prenaša tc škatle?« Sekretarje bil iz ene od naših manj razvitih republik, Adamič pa Amerikance slovenskega porekla. Dogodek mi je dal misliti. Drugo »neprotokolarno« sceno sem doživel z njim, ko sva bila s Štampar-jem pri večerji na I.ouisovcm domu. Štampar je bil takrat rektor zagrebškega vseučilišča, takrat ali pozneje predsednik Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, predsedoval je sejam Ekonomsko-socialnega sveta Združenih narodov in postal predsednik Svetovne zdravstvene organizacije (WIIO). Tako so ga dobro vzgojeni češki delegati nazivali Vaša magnificencija, čemur seje Štampar večkrat od srca nasmejal. In vendar je dal Adamič tej »magnificenciji« večerjo kar v kuhinji, si po večerji nadel predpasnik, zavihal rokave in skupaj z ženo sta pred nama pomila in pobrisala posodo, kot sta tudi sicer vsa lažja dela v hiši opravljala sama. Lc v nekaterih njegovih spisih jc omenjena pomoč bodisi tipkarice — kolikor ni tipkala njegova žena — in kake tajnice.
Delovni čas Louisa Adamiča lahko primerjamo pri nas s Kidričevim. Mislim, daje bila ravno Večerja v Beli hiši tista knjiga, ki jo jc pisal z. zelo kratkim pogodbenim rokom Z založnikom, tako daje tedne in tedne spal samo po tri ure na noč. O tem smo se pogovarjali na Adamičevem domu v Milfordu. »Koliko ur Vi spite?« jc vprašal Adamič Štamparja. Ta jc z nekakim ponosom odgovoril: »Šest ur«. »Šest ur?« reče Adamič, pomisli in dostavi resno: »Preveč«. Jaz pa sem bil kar tiho, da mi ni bilo trebit reči, da moram potegniti kar na osem!
Toda celo svoj »razširjeni« dan jc Louis izkoriščal zelo racionalno in visoko produktivno. Kot ilustracijo naj navedem njegova potovanja, takrat še pretežno ali izključno z vlakom. S seboj jc jemal vedno kake knjige, časopise, papir in pisalni stroj. Ohranil se mije še list papirja, na katerem mi je med vožnjo nekaj »radi reda« potrdil — bil je sila pedanten v občevanju z ljudmi in v korespondenci:
Enroutc to Tacoma. VVash. Oct 31, 1947
Dcar Mr. Krusovec:
Your Ictlcr o/Oct. 25 reached me Ncbraska. I am on a Ivclure lour, /ust now going to the Pacific Coast. P m sorry iliai it was not possible to see you before your departurc. / hope to seeyou whcn Icome to Yugoslavia. Mcantimc my be.st vvishes toyou inyourncwposition. whateveritmay
bc.
L. A. m. p.
Zdravo! (Louis Adamič)
122
Stane Krasovcc
Tako je napisal s strojem 31. okt. 1947 na vlaku proti Pacifiku (Enroutc to Tacoma) svoj odgovor samo 6 dni po reekspediciji mojega iz Nebraske za njim poslanega pisma z dne 25. oktobra. Obžaluje, da se ni mogel srečati z menoj pred mojih odhodom iz Amerike in izraža upanje, da se vidiva v Jugoslaviji, ter mi želi vse dobro na novem službenem mestu, najsi bo kakršno koli. Angleško pisano pismo je sklenil z našim Zdravo! Svoje pisanje in korespondira-nje je nadaljeval ne glede na to, ali je bil doma ali v hotelu ali na vlaku, pojav, ki sicer ni več redkost v razviti Evropi, je pa kar pravilo na Japonskem in sem ga imel priliko opazovati v njihovem superekspresnem vlaku. Tam potnikov ne zabava glasba iz zvočnikov, kakor pri nas, temveč vladata tišina in delovna atmosfera. Zato sem bil nenavadno in prijetno presenečen, ko jc nekoč v poslovnem vlaku Beograd—Ljubljana sprevodnik odklenil posebno kabino štirim osebam — ne vem ali poslovnežem ali politikom. Mislil sem si z odobravanjem, da jih jc vendarle odrešil bučne glasbe, da bodo lahko v miru popravljali kako poročilo ali pogodbo ali celo resolucijo. Pa seje izkazalo, da so šli igrat karte!
LOUIS ADAMIČ AT WORK
Slane KruSovec (Summarv)
Among dozens of Slovcnian boys and girls vvho had emigrated for survival and attaincd after greal efforts and suffcrings eminent social and cconomie positions, Louis Adamič is one of thc most remarkable cases. Changing vvilhout any protocolarian complcx job after job, like the young Jaek London, and using cvcry frec minute for selfeducation by reading and attending pri vate eveningeourses hc aequired cnormous knovvlcdge materiali/cd in his hcad and in a huge stock of classified clippingand notes. In this way he beca-me able to produee quiekly vvcll argumented vicvvs, artieles and books on many subjeets, in vvhich he beta me authority. Ascxample may bequoted "Thc I wo-Ways Passagc" suggcsting return ofhigh qualificd vvorkcrs and expcrts back to thcir nativccountrics in order to hclp them in thc post-war reconstruetion and rehabili-tation. Prcsident Rooscvclt invited him thcrcaftcr to a privatc dinncr in the White I lousc together with Win-ston Churchill on January 13th, in 1942, callingfor Adamič support in convincing thc disscnting Churchill.
The author also presented a fcw other details of Adamič "noprotocolarian" bchaviour which contribu-ted to his high cfficiency and popularity.
SEMEN.IE LITERARNEGA KLUBA
Jakob Mullvr*
Literarni klub (irosupljc, ustanovljen februarja 1985 v okviru Zveze kulturnih organizacij občine (irosupljc z namenom, da bi povezoval začetniške, ljubiteljske pesnike in pisatelje, vzpodbujal in razvijal njihovo ustvarjalnost ter bogatil kulturno življenje, zlasti v občini, uspešno nadaljuje svoje delovanje. Članstvo seje z začetnih 18 povzpelo nad 40. Najbolj ustvarjalni so: Ivo Brcčič (Mala Stara vas), Simon Bučar (Vel. Mlačcvo), Miha in Ivo Frbcžar (Grosuplje), Ana Groznik (Višnja Gora), Helena Kastclic (Šentvid pri Stični), Avguštin Knafclj (Zg. Duplice), Ksenija Kovačck (Ivančna Gorica), Dragica Novak (Grosuplje), Mitja Novljan (Grosuplje), Andreja Pcrpar (Ivančna Gorica), Vera Požek (Ivančna Gorica), Damjana Strojinc (Polica) in Marija Turk ((irosupljc). V LK sodelujejo tudi besedni ustvarjalci — ljubitelji iz Ljubljane, Litije, Kočevja in Velikih Lašč. Do zdaj seje javno najbolj uveljavil Ivo Frbcžar, predsednik LK, in sicer z objavami v Mladini, Kmečkem glasu, Dialogih in v literarnem nokturnu Radia Ljubljana. Član kluba je tudi Goran Gluvič, sicer sodelavec osrednjih slovenskih revij in avtor dveh knjig: Ulične revolucije (pesniška zbirka); Veno, Veno (dramsko besedilo), objavljeno v isti knjigi leta 1984 ter Predgovor k ljubezenskim pesmim (pesniška zbirka), 1987. • Igro Veno, Veno so igrali 1984. leta srednješolci Pedagoške gimnazije Ljubljana v Cankarjevem domu. Istega leta so v gledališču Glej igrali njegovo Hard core, v SNG Maribor pa Borutovo poletje. Na radiu Ljubljana so bile doslej uprizorjene naslednje Gluvičcvc igre: Človek, kije najhitreje odpiral konzerve (1985), Škripanje (1986), Radijski sprejemnik (1987), Borutovo poletje (1987) in Šofer Franc K. (1988). Gluvič seje leta 1986 priselil na Grosuplje.
V letu 1986 je LK organiziral poleg prireditev, navedenih v ZOG 14, še dva literarna popoldneva, na katerih so ustvarjalci brali svoja dela in odgovarjali na vprašanja poslušalcev. Septembra 1986 so nastopali Tone Peršak, znani slovenski pisatelj in esejist, ter Vladislav Stres, Tugo Zaletel, Ivo Frbcžar, Ana Rigler-Porenta in Damjan .Icnstrle. Oktobra so priredili »zeleni literarni večer«, posvečen ekološki kulturi, na katerem so nastopili ekolog dr. Marek Lenardič, pisateljica in prevajalka Darja Lenardič, svoje ekološke literarne stvaritve pa sta brala »klubov-ca« Avguštin Knafelj in Zvczdana Rupnik. Decembra 1986 je LK izdal drugo številko Semenja, svoje literarne revije, v kateri objavlja 25 članov pesniška dela in I prozni zapis, Goran Gluvtc pa spremno oceno.
V letu 1987 je Literarni klub dal pobudo za občinsko proslavo 400-lctnice Trubarjeve smrti. Na proslavi 6. februarja je kot slavnostni govornik nastopil dr. .lože Rajhman, (govor je objavljen v ZOG 14), prof. Mihael Glavan pa je pripravil razstavo naslovnih strani vseh slovenskih protestantskih tiskov ter nekaterih drugih knjig. V okviru slovenskega kulturnega tedna ob Prešernovem prazniku so člani LK tudi javno brali svoja dela. Aprila jc LK s svojimi člani na Grosupljem organiziral literarno prireditev pod naslovom Novi individualizem, maja pa jc bil del istega programa predstavljen tudi v Litostroju v Ljubljani. .Junija so člani LK brali svoja dela na osnovni šoli Fcrda Vesela v Šentvidu. Tretjega junija je ob smrti Vitomila Zupana skupina mladih literatov iz Ljubljane priredila literarni večer v galeriji Ars, na katerem jc s svojim proznim izdelkom sodeloval tudi Ivo Frbcžar. Septembra 1987 je LK organiziral na Polževem za svoje člane in druge ljubiteljske ustvarjalec tridnevno literarno šolo, na kateri so se z udeleženci pogovarjali pisatelji Tone Peršak, Vlado Žabot in Andrej Blatnik, akademik dr. Anton Trstenjak pa
* (irosupljc, Yu 61290, Adamičeva 33; dipl. lil., slavist.
seje na Grosupljem tudi za širše občinstvo pogovarjal s pisateljem Petrom Božičem o človekovi ustvarjalnosti. Ivo Frbcž.ar in Zvezdana Rupnik sta se udeležila tudi srečanja jugoslovanskih amaterskih literarnih ustvarjalcev 1986 na Cetinju v Črni gori, Frbežar sam pa šc novembra 1987 v Valjcvu. Na obeh prireditvah so udeleženci brali svoja leposlovna dela.
LK si prizadeva obogatiti svojo kulturno ponudbo: načrtuje še likovno, scensko, glasbeno, založniško in ekološko sekcijo, zato so klubovci 28. decembra ustanovili samostojno kulturno društvo z istim imenom, in sicer z literarno, gledališko in likovno sekcijo. 13. maja 1988 so ob izidu svoje literarne revije RFS, namenjene tudi ustvarjalcem izven kluba, priredili na Grosupljem literarni večer.
V letu 1987 pa je Avguštin Knafclj ustanovil šc umetniško skupino Izpoved. Njeni sodelavci in sodelavke so: Julka Fortuna-Gantar, Ivan Malavašič, oba Vrhnika, Smiljana Lcgradič iz. Ljubljane, Irena Daugul z Grosupljega, Milena Ciglcr iz Raven ter Avguštin Knafclj — vsi pesniki. Slikarji skupine so: Božo Prcdalič, Grosuplje, Ivan Malavašič in Avguštin Knafclj. S skupino Izpoved sodeluje tudi nonet Rog iz. Kočevja tcr.Iasmina Sajko, Grosuplje, harmonikarica. Namen skupine je plemenititi slovenski kulturni prostor. Tretjega decembra, na obletnico Prešernovega rojstnega dneva, je skupina prvič nastopala v OS L. Adamiča na Grosupljem, želijo pa se spomniti tudi 90-lctnicc Louisa Adamiča. Drugi nastop je skupina imela 15. 1. 1988 v Kulturnem domu na Grosupljem (večer narodnih pesmi in sodobne poezije). Sodelovali so učenci Glasbene šole Grosuplje ter nonet Rog. Pesniki iz. skupine so brali svoje pesmi in črtico Louisa Adamiča Stari cerkovnik.
Črtica
Ivo Frbežar
Nisi sc prebudil v bedenje, ampak v prejšnje sanje. Te sanje so v nekih drugih sanjah in lako naprej v neskončnost, kot je neskončno število peščenih zrn. Pot, ki jo moraš prehoditi nazaj, je brez konca. In umrl boš, preden se zares zbudiš.
.lorge Luis Borgcs, De Piccioncs (I95n)
I
Nekega večera, vsi večeri se začnejo z nekoč, seje v sanjah prikazalo Ivanu. Da je na tleh njegovega prostora zrasla roža. In se je Ivanu nenadno sanjalo, da se je prebudil. In daje zraslo vse polno škrlatno rdečih cvetov.
Spet je zaspal in se vedno znova prebujal. Rože pa so rasle. Škrlatno rdeči cvetovi pa so cveteli.
Sonce je samo včasih posijalo skozi malo rešetko.
Cvetovi pa so cveteli in odevetali.
In potem seje na vsak način hotel prebuditi.
Pa jc upal zaman.
Prebujenja ni bilo od nikoder.
Cvetovi pa so cveteli
in rože so rasle. In zapolnile prostor. Hotel jc kričati. Pa je iz. njegovega grla prihajalo le grgranje.
II
Ivan seje nenadoma počutil zmedeno.
Ni vedel. Ali živi v metafori ali spi na trdih, tlakovanih tleh.
Hotel je kričati. Bal seje teh prekletih škrlatno rdečih cvetov.
Bal se jc sanj v sanjah.
Bal seje preteklosti in prihodnosti.
Ni vedel, Ivan.
So ječarji v sanjah ali so tudi ječarji metafora. , Je v večnosti bojazen, smrt, absolutni konec. Je večnost ali so sanje na dnu prostora. Hotel je ugasniti svečo. Da bi utihnila. Na stenah so se risale skrivnostne sence.
III
Tudi Ivan jc kot Luis videl večnost.
Neizčrpni labirint sanj.
Ječo
Svetlobo
Vesoljstvo
Vračanje enakega, nerešljivega — nesmiselnost. IV
Vedno znova se je vračal v ta labirint.
Kot I.uis je videl kolo, ki jc bilo vsepovsod in v istem času.
Tudi peščena zrna ga niso ustavila.
Kolo iz vode. Iz ognja.
(iledal je kolo in razumel sanje.
Videl je kolo in razumel vesoljstvo.
Razumel vse do konca.
Videl tudi Knjigo o rodu. Stvarjcnjc.
Prve ljudi
In Roga brez obraza.
V
In vendar jc imel Ivan pravico do svojih sanj.
O mraku jc začutil hrepenenje.
Hrepenenje po drugem svetu. Drugi sceni?
Koje svetloba VZt repe tala. Inje njegov duh zaplaval po sobi.
In se je v dušo vselil nov razum.
Prihajal jc z vseh strani. Ej, kako počasi seje plazil,
Iz vseh kotov. Iz vseh špranj.
Z neba. I/ vseh vetrov.
Vmes jc obstajalo šc nekaj, kar jc spajalo dan in noč. Ogledalo in razum.
Razum in ogledalo.
Razum in razum.
In ga jc spraševal. Ta novi razum.
Povej, Ivan, kdo si?...
VI
In Ivan ni več razumel labirinta.
Ni več videl kolesa niti peščenih zrn. Ni jih štel.
Ni več razumel sanj.
Ni razumel nc vesoljstva ne stvarjenja.
Ni videl nc boga nc ljudi.
VII
On, Ivan, seje nocoj počutil Iskalca. On, Iskalec.
Ki mu je vedenje v obup, brcz.iz.hod. Legel je na posteljo in proti jutru zaspal. Skozi okno je posijalo sonce.
Cioran (iluvič
Tri pesmi
I
Ranjeno vendar ne žalostno sc pripravljam na potovanje nebo je polno zvezd, zvezde so tako daleč umirjeni tresljaji
slovo in žalost sc mimo mene spreminjata v predmete
šc zjutraj sem bil prepričan
da bom ob določeni uri zaspal in sanjal
sedaj gledam v nebo, zvezde so resnično daleč
ne morem sc izogniti dnevu ki mineva
padajo jokavi obrazi, zvezde padajo drugam
kdo ve kaj se kopiči na ranah ne v žalosti
pesnika ki molči
II
žrtveno jagnjc in podoba ki odloča o požigu sc pogovarjata še o zadnjih podrobnostih ki ne bi smele ovirati dar žrtvovanja
žrtveno jagnjc sc neodločno smehlja in si želi da bi čimprej opravilo svojo nalogo podobi je požig nadležen rutinski opravek
ko se pogovorita jc šc nekaj minut do požiga
gledata si drug drugemu v oči
zamenjata si poglede
in žrtveno jagnjc odloči o požigu
podoba zgori
v očeh
III
odkrila sva omamljene lovce na srečo pričakovala sva poln zadetek na ruski ruleti a nama ni uspelo
kaj sva storila s svojimi telesi ko sva zapustila zgrešene zadetke ali sva jih položila na svojo številko in ju zgubila
ne prenesem tvojega pogleda v besedah
verjemi mi, ta pesem mi nekaj pomeni
Avguštin Knafelj Izpovedi
Ledene rože na oknih,
v naravi zimski spanec,
v vesolju blaženi mir.
Le v človeku pekoča bolečina.
Rože se bodo stopile,
narava se bo prebudila,
vesolje se bo vznemirilo.
Le v človeku ostaja pekoča bolečina
Globine človeka
Globine človeka so neznane,
čeprav ga oklepa prstena posoda,
se dviga v sinje višine
in spušča do duše globine.
Mladost in starost sta življenja pojava.
Duša človeka je vedno enaka,
od rojstvenc zore do grobnega mraka.
Globina človeka je neznana,
vedno opazovana, nikoli spoznana.
Kozmično svetilo
Kozmična luč prodira v mojo zavestnost, iščem v njej svoj vzor in pri tem spoznavam svojo razdvojenost. Kozmično svetilo sveti: v njegovem sijaju realiziram težnje duha.
Darja Rregar
PESMI III Bila sva
objem vetra in drevesa. V krošnji
vrši raztrgan odmev.
Izgubljena v tvojem molčanju ti iščem zrno peloda v očeh.
Odšel si in megle so zastrle prešerni mesec.
Ne bom žalovala. Skozi megle bom spet našla pot v mesečino.
Tvoje roke so veter, ki vzvalovi polje zorečih trav v očeh.
Pod tvojo koso
padajo vlažne trave.
'/.areži še
v temne oblake v mojih očeh.
Vse belo in hladno in golo je še,
a v mojih nedrih trave šeleste.
Topli veter
se je zarezal
v hladno belino,
ledeni cvetovi so obledeli.
Na moji dlani gori
vonj tvoje kože.
Segam po rdečem cvetu.
Zaman.
Ledeni veter me nosi stran
od šumečega vrta.
•
Vsak po svoji
kamniti poti se vzpenjava.
vsak svojo
premrlo ptico ogrevava.
da bi preplahi enako vroče dlani.
France Lokar
Štiri pesmi
Odpiram školjko naročja.
( ukam. da vanjo
položiš
svoj nasmeh.
Oslati še tu, ne iti drugam.
Čakati.
da se odpočije
dobrota
utrujena od darovanja.
Molitev
Bog, misel,
zrno vesolju, v njem kaos. potem zemlja in duh. potem moje roke, njive in kruh. delo vsakdanje, gnoj, plug in oranje, setev, molitev
in pričakovanje.
ljubim
ljubim žilo s težkim klasjem mamljivo.
ljubim l krompirjem vsajeno njivo, ljubim žejno živino ob vodnjaku na dvorišču
ljubim ženo v mraku
ob razgretem ognjišču.
Še v grobu
Vsaka krpa zemlje mi je mila.
poljubljal jo bom
še v grobu.
ko se mi bo navzdol
težka
naslonila
na ustnice.
KOZJA MIC A
Stane Valentinčič*
Bilo je tam v začetku dvajsetih let tega stoletja; imel sem kakih 10 let ali še manj. Tedaj je na prevoju med troščinsko dolino proti vasi Javor imela bajtico in živela, menda skupaj s hčerjo, ženska srednjih let, ki soji pravili — Kozja Mica.
Pravzaprav ne vem, kako seje pisala, morda celo ni bila Mica-Marija. Za nas, fantiče, je bil pomemben le njen pridevek, to je »kozja«. Pa ne, da bi imela kakšno kozjo farmo ali sploh redila koze, tudi nc zato, ker bi imela roge ali izgledala po vražje; nasprotno, bila je kar v redu ženska. Pridevnik »kozja« se je je prijel le zato, ker je s sejmov na Rcbrcm gonila kozle in koze čez Grosuplje, Staro vas in naprej čez hribe v Ljubljano, kupcem-mesarjem, ki so to drobnico nakupili na rebrskem sejmu.
Bilje to prav imeniten, za tiste čase velik in pomemben tradicionalni sejem. Štel je med tiste, kamor so prihajali ljudje z vse bližje Dolenjske, vštevši Ljubljano. Na območju sedanje občine Grosuplje je bilo še več drugih sejmov, bili so tudi izven občine in šc širše. Imeli so za družbo tedanjega časa, to je za čas med obema vojnama in šc prej, velik pomen. Zato bomo na koncu pripovedi na kratko tudi nekatere te druge sejme prikazali.
Kozja Mica I kozjim tropom (Jure Mikuletič)
* Ljubljana. Titova 25, Yu 61000. dipl. vet., dr. sc.
132
Stane Valcntinčič
Bili so ti predvojni sejmi predvsem dogodki družbeno-ckonomskega pomena, smotrno razporejeni v prostoru in času. No, njihov pomen pa ni bil zgolj ekonomski. Tu so se obrtniki, rejci in drugi gospodarji srečevali in se drug od drugega učili, gostincem pa dali zaslužiti. Mladina vseh starosti je zopet imela dosti priložnosti kaj doživeti, v prvi vrsti tista, ki jo je v svoji oblasti žc imela ljubezen; marsikatera zveza seje pričela na sejmih, pa tudi kak nov zemljan je bil spočet. Povejmo še, daje včasih, tako tudi na Rcbrcm, na semanji dan bil tudi romarski dan. In prav na Rcbrcm so imeli za te potrebe najprimernejšega svetnika, sv. Antona, kije »vseh zaljubljenih patron«. Končno, na račun so prišli tudi berači; kjer je dosti ljudi skupaj, jc tudi več priložnosti za vbogajme.
Menim, daje treba naši zgodovini ohraniti in da bo bralcem zanimivo vedeti — kje, kdaj in kakšni so bili ti razni predvojni sejmi. Na Rcbrcm nad dobrepoljsko Zdcnsko vasjo, rekli so tudi pri svetem Antonu, ki jc patron v cerkvi na Rcbrcm, so tedaj bili štirje sejmi letno.
Prvi v letu jc bil na tihi ponedeljek, to jc dva tedna pred veliko nočjo. Glede na to, da se datum tega praznika ravna po spomladanski luni, tudi ni moči zapisati stalnega datuma tihopo-ncdcljskcga sejma. Bilo jc nekako koncem meseca marca.
Naslednja dva sejma sta bila na določene datume, in to 13. junija, na dan svetega Antona, in 17. julija, ko se vezujejo Aleši. Četrti in zadnji sejem v letuje bil ponovno premakljivega datuma; bil jc namreč na roženkransko sredo, ki pade na začetek oktobra. Za rebrske sejme seje, po besedah Zrnca, nekdanjega in sedanjega mežnarja pri svetem Antonu, govorilo, da so bili »največji sejmi na Kranjskem«, kar najbrž pomeni — v Suhi krajini, ne pa na Kranjskem (Carniola).
Na semanji dan seje tam zbrala vsa Suha krajina in določena plast zainteresiranih iz, krajev tja do Ljubljane. Na sejem so ljudje iz bližnjih krajev prihajali predvsem peš ali z vprežnimi vozili: trgovci, obrtniki, mešetarji in podobni s samčki in zapravljivčki, romarji z lojtrskimi vozovi. Iz Ljubljane z vlaki.
Tedanja občina ali vaška skupnost jc praviloma dala sejmišče na licitacijo. Iz.licitirala gaje skupina premožnežev, ki sije od tega obetala dobiček. Ta jc v veliki meri bil odvisen od (lepega) vremena. Seveda so sejmišče morali predhodno primerno urediti (prihod, priveze za živino, stojnice i. dr.). Na poteh, ki so vodile na sejmišče, so potem postavili straže, da se na sejem ne bi pritihotapili zastonjkarji. »Place za štante« (prostore za stojnice) so interesentom dajali v najem za »col« (za kafranc). Bili so to obrtniki, trgovci, gostinci, kmetje i. dr.
Na sejmu jc bilo mogoče kupiti različno blago. Klobučar Bernik iz. Višnje Gore je prodajal klobuke in druga pokrivala, usnjar Žitnik iz. Grosupljega jc pripeljal vse, kar so rabili čevljarji, tako tisti, ki so hodili po hišah na štero, kot tisti, ki so šivali na svojih domeh. Bila jc velika ponudba suhe in lončene robe, štofov in obleke, sedlarske opreme in vsega mogočega. Fantje, redkeje možje,.so svojim izvoljenkam kupovali srca iz Iccta z različnimi ljubezenskimi, ljubeznivimi ali vse obetajočimi napisi, za otroke pa so bili bonboni i. p. Na treh stojnicah pod lipami — še sedaj mogočno stojijo in samevajo — so vino in drugo pijačo prodajali Kline, Perko in Strumbelj, vsi iz. Zdenske vasi. Pri Zrnčcvih pa seje dobila topla jedača; za tak dan so zaklali po dva prašiča. Tudi za duševno hrano jc bilo poskrbljeno. Deset do dvanajst maš so na semanji dan brali duhovniki, ki so ta dan prišli iz vsedekanije (ribniške). Seveda jc pri vsaki maši bil »ofer« (darovanje), puš'ca pa je zvončkljala. Kot posebnost jc Zrnc povedal, da so verniki na tihi ponedeljek župniku prinašali v dar prašičje krače; včasih se jih je nabralo za cel voz, potem pa so bile prodane na javni dražbi na Vidmu.
Na vse te sejme so Suhokrajinčani prignali tudi živino, največ seveda drobnico, predvsem kozle in koze. Jc žc tako, da jc Suha krajina bila od nekdaj revna, koza pa jc krava revežev. Bile so to koze, kijih danes ni več ali pa so redke: črne, rjave ali pisane, z, dolgo dlako, kozle pa so krasili dolgi rogovi. Ljubljanski mesarji so to drobnico pokupili, po besedah Zrnca največ Javornik, nekaj tudi Zaje in Slamič.
Kupljeno drobnico jc bilo, scve, treba spraviti v Ljubljano čim ceneje in enostavneje, najbrž jc bil to tedaj peš transport, z Rcbrcga v Ljubljano. Tu sc pojavi Kozja Mica. Tista leta je odhajala iz. svoje bajte vrh prevoja v Javor — bajte sedaj ni več — na rebrske sejme, vedoč ali vsaj upajoč, da bo zaslužila kak dinar, saj kot dninarka rednih dohodkov ni imela. Ljubljanski mesarji sojo poznali in ji nakupljene kozle in koze zaupali, ona pa jih jc prevzela na Rcbrcm, da jih prižene v Ljubljano na dogovorjeno mesto. Mesarji soji na sejmu plačali hrano in pijačo ter se z njo pogodi
Atensku Reber s cerkvijo Sv. Aniona
li lako, tla dobi za vsak kozji rep, dostavljen v Ljubljano, en dinar. Zlati dinar! Da bi bilo laže razumljivo, koliko je to pomenilo, povejmo, daje dninar za ves dan trdega dela dobil deset dinarjev in hrano. Slabša krava je stala 400 dinarjev, ovca pa, vsaj v Srbiji, 10 dinarjev. Pri petdesetih repih, kolikor so jih približno na sejmu nakupili, jc torej to pomenilo 50 dinarjev nc pretežkega zaslužka nekajkrat v letu. Res je, daje bilo treba čredo prek hribov prignati v okrog 40 km oddaljeno Ljubljano, kaj pa je to! Tako pešačenje tedaj pač ni bilo šteto za kdovekaj posebno naporno delo. Romanje kozje črede je bilo v glavnem naslednje: Reber — Račna — Mlačevo— Grosuplje — Pcrovo — Stara vas — Troščinc — koča Kozje Mice, kjer so živali prenočile in se pasle, drugi dan zgodaj pa v dolino proti Soslrem in čez Bizovik v Ljubljano.
No in to smo fantiči iz grosupeljske doline v glavnem vnaprej izvedeli in se veselili.
V prvih popoldanskih urah je Mica s kozjo čredo krenila z Rcbrcga in sredi popoldneva seje oblak cestnega prahu, ki gaje čreda dvigala, že približal Grosupljemu. Tu sojo čakali fantiči iz Rožne doline, kot seje teklo tistemu delu Grosupljega med Kopriveem (sedaj mizarstvo Lesnine) in Vodičarjem (sedaj gostilna Pri mostu).
Fantiči smo se kozlov veselili zato, ker si si lahko izbral ali vsaj skušal izbrati najmočnejšega, ga zajahal, zgrabil za roge in ga jahal kot bi vozil bicikl. Od časa do časa je kateri jezdeca stresel s sebe ali pa je deček sam zamenjal kozla. To jc sodilo zraven. Kozji Mici je to bilo prav, ni nas odganjala. Morda zato, da smo ji bili v pomoč pri varovanju črede, morda zato, ker je imela otroke rada, morda pa tudi, ker je vedno bila malo »pod gasom«. In tako so grosupeljski fantini pri jahali kozle tja do Brinja, tu ali pa žc prej so sc jim pridružili stranski fantiči — Stranska vas je Sedaj del Grosupljega, včasih pa ni bilo tako, ampak je to bila samostojna in imenitna vas — in s čredo šli do Perovega, kjer sojo »prevzeli« Perovci, od njih pa Starovasci. Potem pa je čredo že začel ovijati mrak in jc na prenočevanje prišla žc v temi, fantiči pa so morali domov.
Ni bilo dobro, če so fantiči ene vasi spremljali kozjo čredo predaleč; lahko seje dogodilo, da SO se med sabo zravsali ali pa kaj drugega. Meni seje, na primer, nekoč pripetilo tole. Jahal sem kozla od Perovega tja do Stare vasi. Nenadoma sem se zavedel, da sc bo vsak čas zmračilo, in sem se obrnil proti domu. Vendar, glej ga spaka, čez Oslico — to jc danes tam nad Albinovo mehanično delavnico — sc ob tej pozni uri že ni dalo več oziroma si nisem več upal; tam je namreč strašilo. No, pa saj ni samo tam, ampak šc marsikje. Strašilo je na primer tudi Na perilih; tam je nekoč skočila v vodo .lera in potem seje ondi pogostoma prižgala lučka, najrajši zvečer, ko si šel sam.
134
Stane Valcnlmčič
Tako si pač nisem upal domov čez Oslico. Zavil sem proti Bclkovemu mlinu (tam blizu ima sedaj novo hišo Aco), da bi ob potoku in mimo Peckalovcga mlina pa čez Presko in mimo Malnarjeve-ga (sosedovega) mlina prišel domov. Vendar, glej ga zlomka, (Jelkov pes pa odvezan! Jaz v dir, pes seveda za menoj ... In koje bila stiska največja, jo v skoku prasnem preko potoka na drugi breg, saj pes tja ne more. Res ni prišel, jaz pa tudi ne, ampak štrbunk v tolmun. Ne vem, kako sem sc izvlekel in kako ves moker prišel domov žc po mraku, vem le to, da sem bil tepen od mame.
Tako smo torej mnogi tedanji fantiči doživljali kozle z rebrskih sejmov. Tisti, ki nam jc ta svet podaril ali bolje, pripravil, je bila KOZJA MICA. Ta se tega najverjetneje ni zavedala; imela je pač svoje skrbi in interese. Nam mnogim pa seje spomin nanjo in na tedanji čas na tiste lepe dni globoko in trajno vrezal v zavest.
KRONIKA IN RAZGLEDI
POTOKARJEV ZBORNIK IN POTOKAR.IIVA LISTINA
Janko Moder*
Tone Potokar, kulturni kronist, prevajalec in publicist, je bil rojen pred osemdesetimi leti, 13. septembra I90S, v Prcdolah pri Račni inje umrl v Zagrebu 14. maja 1985.
Po poklicu je bil železniški uradnik inje precej let služboval tudi kot postajni načelnik v raznih krajih, vendar je vse življenje posvetil knjigi in kulturi.
Po 6. razredu gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano je odšel v železničarsko šolo v Beograd in potem se mu je življenjska pot vijugala po domala vsej Jugoslaviji, tako da se \c vrnil domov, v Slovenijo, šele počivat na ljubljanske Zale.
Ker je bil telesno tako dolgo stran od domačih krajev, si je domovino ves čas klical predse tudi v eni od najplemcnitejših oblik duha, v knjigi, in začel že zgodaj prevajati dela slovenskih pisateljev v srbohrvaščino in poročati o njih v srbohrvaških listih in revijah, pa tudi prevajati srbohrvaška, makedonska in bolgarska dela v slovenščino in skrbeti za kar najboljšo slovensko informiranost o kulturnem življenju na jugoslovanskem jugu.
C0jy3 HA KttVuSERHIVrE nVEBlMrtAMlt HA IJTOC/lAbllJA
nOTOKAPORA. nOBMEA
M*    * IIKIHI  ti, I.       . tu I      MA (M  ■ !■■.<■ I IIHi.Jiii
HA Ki+H/HM
MA .■ c. i ,.. ,
uvi m ;i,u« u*
J/POtAA.»t*>*
BHCTPULIA nHPK/ZlO&CKA
nOTOKAPOBA nOBE/lBA
■5* rr-EBoflM on evKJtJEHESKH ha kakc^ohckh iav«
JJtrOCJABMJE
jDOTJ^KAPOHA HOBtVbA
u tnrt:»ot)iH
M A PCtfi HD< TI
Ipa 106^ rcvjMMB  Utuvio w
TOJKO JAByiI]EBMh notokapoBy noBKzby
HA CFTJCKOKrBATi tc#
25 CtnTEMfcPM mf rofla
nM;Bt-fly&A.-.)v» h,
C«J»A«f JIPHAM)
CBKUMJA nsmftOflM/lAUA
/.■'■I.-"',       , 'M'.l.......
M' Vi.iki
i AKr ■ »n*m*\M*
Z.I....     '" ■ n     ■ H '
(e>«*AHW ja-t-HAM)
Tako seje v petdesetih letih življenja nabralo nad petdeset knjig prevodov, večidel opremljenih I tehtnimi spremnimi besedami, in nepregledna množica krajših člankov in poročil v dnevnem časopisju 0dogajanjih IM kulturnem in predvsem književnem področju po vsej Jugoslaviji.
Društvo slovenskih književnih prevajalcev je čutilo /.a svojo dolžnost, čeprav Tone Potokar zaradi življenja zunaj Slovenije ni bil njegov član, da posebej opozori na Potokarjcvc zasluge, zato je takoj v letu po njegovi smrti posvetilo njegovemu spominu redno vsakoletno vscjugoslovansko srečanje, to je bilo v letu 1^X6 v Škofji Loki, in izdalo tudi POTOKARJEV ZBORNIK (1987) z gradivom o njem.
* Ejubljana, Yu 61000, Pijadova 31; publicist in prevajalec.
Ker Potokarjeva kulturna zapuščina — kot voljo rajnega jo je prevzela Kostanjevica — še ni do kraja urejena, je imelo uredništvo precej težav z iskanjem rokopisov ali korespondence (o tem deloma poročam v zborniku na strani 19). Kljub temu se mu je posrečilo objaviti nekaj značilnih in pomembnih Potokarjevih, do zdaj širši javnosti še neznanih zapisov (iz »pominpv, iz korespondence, iz bibliografije).
Ravno tako pomemben prispevek k osvetlitvi IV^okarjcvcga življenja in dela pa so članki, napisani nalašč za to priložnost, zlasti študija profesorja Ivana ( 'csarja iz Zagreba o Potokarjevih knjižnih prevodih in njihovem pomenu za medsebojno spoznavanje jugoslovanskih književnosti. Ilustrativni so tudi drugi članki, na primer Vlada Opačiča iz Zagreba o Potokarjevcm sodelovanju pri časopisu Oko, članek Mateja Rodcta o Potokarjevih povezavah z bolgarsko književnostjo in še spominski članki Branimira Zganjerja iz Zagreba in Viktorja Smolcja in Janka Modra iz Ljubljane.
Še posebej ponosno pa je Društvo slovenskih književnih prevajalcev, da se mu jc v tako kratkem času posrečilo uresničiti zamisel, naj bi se Potokarjevo ime ohranilo nc le v slovenski, temveč tudi v širši, jugoslovanski zavesti v POTOKARJKVI LISI INI, častnem in slovesnem priznanju za izredne kulturne zasluge na področju medsebojnega književnega prevajanja v Jugoslaviji. Vsa društva književnih prevajalcev iz vse Jugoslavije so sprejela pobudo in pravilnik o podeljevanju Potokarjevc listine za prispevek k vzajemnemu prevajanju in spoznavanju književnosti narodov in narodnosti Jugoslavije in 27. februarja 1987 gaje sprejelo in potrdilo tudi predsedstvo Zveze književnih prevajalcev Jugoslavije. (Pravilnik jc v celoti objavljen v Potokarjevcm zborniku na straneh 45—47).
Na kako ugoden odmev v jugoslovanski javnosti pa jc naletela pobuda Društva slovenskih književnih prevajalcev glede Potokarjevc listine, najlepše priča podatek, daje bila na njegovem letošnjem vscjugoslo-vanskem srečanju (to jc bilo 25. do 27. septembra 1987 v Moravskih Toplicah) Potokarjeva listina tudi že prvič podeljena, in sicer sojo dobili trije prevajalci:
GO.IKO JANJIJSEVIC iz Novega Sada za številne prevode iz slovenščine v srbohrvaščino (naj omenimo samo širše izbore iz poezije Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Nika Cirafcnaucrja, Antona Aškerca, Otona Zupančiča, Kajetana Kovica in Prvina Iritza, iz proze Andreja llienga, Bcna Zupančiča, Janka Kersnika, Janka Mcssnerja, Ivana Tavčarja, Ivana Preglja in Kajetana Kovica, iz dramatike Andreja llienga, Draga Jančarja in drugih, iz esejistike Josipa Vidmarja, Janka Kosa, Lojzeta Pilipiča, I.ucijana Marije Skcrjanca, Iranca Zadravea in Vasja Predana);
BISTRICA MIRKIJI.OVSK A iz Skopja za številne prevode iz slovenščine v makedonščino (med avtorji so zlasti Anton Aškerc, Janez Juvan, France Prešeren, Kristina Brcnk, Oton Zupančič, Prvin Priti, Valentin Vodnik, Iran Levstik, Simon Jenko, Josip Stritar, Simon (iregorčič, Dragotin Kette, Ivan Can-
kar. Lili Novy, Srečko Kosovel, Tone Seliškar, Anton Vodnik, Karel Dcslovnik Kajuh, Boris Paternu, Ivan Polrč) in za sodelovanje pri makcdonsko-slovcnskcm slovarju;
JOSIP OSTI iz Sarajeva za številne prevode iz slovenščine v srbohrvaščino (na primer pesmi Tomaža Šalamuna, Hermana Vogla, Milana Usiha. Iva Svetina in Borisa A. Novaka,proza Lovra Kuharja in Miška Kranjca, dramatika Dimitrija Rupla in Dominika Smoleta, esejistika Tinela Hribarja).
Ker se Potokarjcva listina po pravilniku podeljuje vsako drugo leto. mogoče lahko že zdaj predlagamo, naj bi bila prihodnja podelitev, leta 1989, v Kostanjevici, in sicer združena z dokončno ureditvijo Potoka rje-ve literarne zapuščine in odprtjem primerne spominske razstave. Treba jc torej samo doseči uskladitev teh kulturnih dejanj z Društvom slovenskih književnih prevajalcev, da bo priredilo svoje redno vscjugoslovan-sko srečanje kje v bližini na Dolenjskem.
PrtpU uredništva:
Bibliografija Toneta Potokarja z livljenjepisnimi podatki je bila objavljena v Zborniku občine Grosuplje, X., 1978, 333—339 in 349—350, Besede na žalni seji in nekaj spominov na Toneta Potokarja pa v Zborniku občine Grosuplje. XIV. 1986, 183—199.
SLOVENCI V HARVARDSKI ENCIKLOPEDIJI AMERIŠKIH ETNIČNIH SKUPIN
Tine Kurent*
Profesor Rudolph J, Vceoli — pri nas ga poznamo s simpozija o Louisu Adamiču v Ljubljani' leta 1981 — uči zgodovino na Univerzi države Minnesota,2 obenem pa je direktor Centra za raziskovanje zgodovine doseljevanja.' Njegova ugotovitev, da na Ameriko ne gledajo več kot na »topilni lonec«,4 ampak da so »pluralizem in etnične razlike postale sprejemljive in celo hvalevredne«, se potrjuje tudi z vedno Številnejšimi pubhk aeijami, kot so znane I lalcvcvc korenine in Enciklopedija, ki govori o ameriških etničnih skupinah.'1
Ta obsežna Enciklopedija jc zaradi gesla SLOVENCI (SLOVENES) zanimiva tudi za nas. Takole se začenja:
UVOD. Med veliko krizo tridesetih let je popularni pisatelj inžurnalist Louis Adamič zasnoval projekt, za katerega je verjel, da bo »vzbudil zanimanje po vsej Ameriki osami sebi«. To naj bi bila »velika enciklopedija o ljudstvih Združenih držav, od Indijancev do poslednje priseljenske skupine«. Prikazala naj bi »v vseh mogočih podrobnostih, iz kakšnega človeškega gradiva je narejena Amerika. »Tako delo«, je napisal, »bi kaj lahko zrevolueioniralo ameriško pisanje in presnovah) vse predstave o Združenih državah«. Bilo bi ••neprecenljive vrednosti za tisoče... šolskih ravnateljev in učiteljev... in za knjižničarje ter socialne delavce«. Tako delo bi bilo »všeč ne le novim Amerikancem in njihovim priseljenim staršem, ampak tudi Ameriki kot celoti«. (Citati iz Adamičeve knjige Moja Amerika, 1938).
Adamič sam seje priselil iz Slovenije (takratne avstro-ogrske province, kije zdaj del Jugoslavije), ko mu je bilo štirinajst let. in vse življenje seje živo zanimal za izvir ameriškega ljudstva. Vendar, na nesrečo, ni mogel zbrati sredstev pri Fedcral Emergcncv Relief Administration, pa seje zato moral odreči načrtu za enciklopedijo.
Štirideset let pozneje je bil ta projekt že v teku, ko smo uredniki prvič dobili pred oči izvod Adamičeve zamisli. To, česar se jc Adamič nameraval lotiti, nas je zagrabilo. Predvidel je delo v petih ali celo petindvajsetih zvezkih, ogromen predračun, na stotine osebja. Vsekakor je podjetje, iz katerega je prišla ta knjiga, kaj skromno v primeri z Adamičevim. Vendar je delo teklo na osnovi razprave in v veri, s katero je (Adamič) zaključil: "Ampak nekoč, tako menim, bo ta naloga le morala biti opravljena — kakorkoli«.
Zdaj je naloga opravljena — kakorkoli.
Uvod nato preide na druge teme. Vsekakor na tem mestu ne morem opisati, kako je nastajala knjiga s 1076 stranmi, ki se začne z Akadijanci in konča z Zoroastrijci, ker nas med 127 etničnimi skupinami zanimajo predvsem Slovenci.
Geslo SLOVENES (ali tudi Slovcnians) najdeš na str. 934 do 942 leksikalnega formata. (Če lakoj primerjamo: ob naših 8 imajo Čehi 12, Slovaki 9, Srbi 11 in Hrvati 9 strani; povprečno pa v knjigi odpade na vsako narodnost 1076: 127 = 8,47 strani. (Takoj v začetku pravi, da je Slovencev v SRS nekaj čez 1,7 milijona, na vsem svetu pa okrog 2,5, od tega mogoče 300.000 v ZDA. Sledi zelo kratek zgodovinski pregled od 15. stoletja, ko so prišli Habsburžani, do zavezniške zmage 1945. leta, opis naših dialektov in še verske pripadnosti. Ta uvod dopolnjuje zemljepisna skica slovenskega etničnega ozemlja z mejami avstro-ogrskega cesarstva in njegovih dežel do I. 1918. Nato se snov sistematično deli na naslednja poglavja:
MIGRACIJA IN PRI HOD opisuje vzroke za priseljevanje: ekonomski faktorji vi. 1850—1923 ter politični vzroki po »komunistični revoluciji 1945«. Med prvimi izseljenci iz Slovenije v Ameriko da so bili slovenski misijonarji. »Najbolj prominenten med njimi jc bil častiti Frederich Baraga, 1797—1868, zdaj kandidat za bcatifikacijo v svetnika rimske katoliške cerkve.« Dalje, »častiti Joseph Buh .... ki jc ustanovil prvi časopis v slovenščini Amerikanski Slovenec v Chicagu 1891, ki pa zdaj izhaja v Clcvelandu. Nato jc govor o slovenskih kolonijah Ely, Hibbing, Virginia, o naseljevanju v Clcvelandu in okrog območja Chicago-Jolict ter v jugozahodni Pcnnsvlvaniji. Poudarjena jc kulturna vloga Clcvclanda in pretežno rudarski značaj prvih kolonij.
EKONOMSKO ŽIVLJENJE. Tipični slovenski izseljenec je bil nekvalificiran in najslabše plačan delale, kmečkega rodu, ki angleško ni znal in razmer ni poznal. Doleta 1914 so prihajali sami moški za rudarje. Ženske, ki so sledile pozneje, so pogosto začele z izdajanjem sobe z zajtrkom (boarding rooms). Ti penzioni in prve gostilne so skromni začelki slovenskih podjetij. Leta 1924 so v Clevelandu imeli Slovenci v svojih rokah čez 400 podjetij. To so bili pretežno majhni družinski obrati.
* Ljubljana, Yu 61000, Igriška ul. 12. dipl. ing. arh., dr. se, univ. profesor.
RAZREDNA STRUKTURA IN SOCIALNA ORGANIZACIJA. Zaradi podobnega ekonomskega in socialnega ozadja v prvih slovenskih skupnostih ni bilo razredne diferenciacije. Ker sistematičnih študij o socio-ekonomski gibljivosti šc ni, je mogoče našteti le nekaj primerov slovenskih Američanov, ki so se lahko gospodarsko in intelektualno dvignili: Louil Adamič, 1X99—1951; frank Sakser, ki je ustanovil časopis (Jas naroda in Frank Sakser State Bank; Anton Grdina, kije tO ustanovil The North American Bank inje »bil zelo dejaven v posvetnih organizacijah rimske katoliške cerkve; frank J. Kern, zdravnik, ki je I. 1919 pripravil angleško-slovcnski slovar. Toda kariere teh mož niso značilne za večino slovenskih priseljencev.
Pomembno socialno-ekonomsko vlogo so med Slovenci igrale vzajemne in bratovske zavarovalne družbe. Na primer Kranjska slovenska katoliška jednota, KSK J iz I. 1894, ki se od I. 1966 imenuje American Slovcnian Catholic Union. Ali pa Slovenska narodna podporna jednota, SNP.I od leta 1904, ki da skrbi tudi za »nereligiozno in protiklerikalno krilo priseljencev.« Zaradi ideoloških razlik, da je prišlo med obema do »opazne sovražnosti«, ki »šc zmeraj traja«. Sredi sedemdesetih let jc SNP.I imela čez 60.000 članov, od tega okrog 18.000 v mladinskem odseku. Obe organizaciji sta začeli tudi s tiskom. SNP.I ima Prosveto in Mladinski list (Voicc of Youth), KSK.I pa Amerikanski Slovence. Omeniti je šc Ameriško bratsko zvezo, ki ima 27.000 članov, in Slovensko žensko zvezo z 12.000 članicami. V vseh teh organizacijah je zdaj skupaj okrog 175.000 udov.
RELIGIJA. Poleg bratskih zavarovalnic je najmočnejša institucija, ki druži večino slovenskih priseljencev, rimska katoliška cerkev. Ob cerkvi so slovenski duhovniki navadno ustanovili še slovensko šolo. Poglavje govori tudi 0 trenju med nemškimi in slovenskimi župnijami, o luteranski cerkvi prekmurskih Slovencev ino tem, kako se zmanjšuje vloga cerkve, rimske in luteranske, zaradi polarizacije na verne in neverne, kar pa da ni prizadelo slovenske etnične identitete.
ETNIČNA IDENTITETA. Nikjer ni težnja ohraniti slovensko etnično zavest bila močnejša kot na širokem »območju kulture«. V prvih naselbinah so priseljenci »ustanovili cerkev, zavarovalnico, godbo, pevsko in igralsko društvo ter nujne ekonomske ustanove. Vendar seje v prvem desetletju 20. stoletja žc začelo upadanje... Koje dorasla žc v Ameriki rojena generacija, so njeni člani pokazali mani zanimanja za narodno dejavnost kot njihovi starši«. Lepa izjema pa je naselbina v Clevclandu, kjer delovanje narodnostnih institucij podaljšuje etnično identiteto. Ohranila sta se jezik in zanimanje za kulturo.
Glavno vlogo v razvijanju in oživljanju etnične identitete ima slovenščina, vendar Američani ne mislijo, daje znanje jezika nujno za slovensko pripadnost. Veliko vlogo igrajo pevska društva, godba na pihala, igralski krožki, knjižnice, telovadne skupine, narodni domovi. Clcvclandski Slovenci so bili tako močni, da so v Slovene National Home lahko prirejali celo opere.
Zdaj slovenščina na splošno upada, tretja in četrta generacija je navadno ne zna več.
Slovenski priseljenci so doslej ustanovili čez 100 časopisov in revij, a njihovo življenje navadno ni bilo dolgotrajno. Poleg Amerikanskoga Slovenca, Glasa naroda in Prosvcte jc omeniti še Novo dobo (Nevv Era), socialistično publikacijo Prolctarec (The Workcr) v letih 1910—1950, in Amerikansz.ki S/.lovencz.ov Glas/., ki so ga med leti 1927 in 1947 brali priseljenci iz Prekmurja. Danes dnevnikov ni več, le šc katoliška Ameriška domovina izhaja več kot enkrat na teden.
Ob teh publikacijah jc zrasla vrsta pisateljev, komponistov in igralcev. Louis Adamič jc kmalu prerasel meje slovenske skupnosti, poleg njega pa so delovali še drugi: dirigent Anton Schubcl, ki je pel v zboru Mctropolitankc in vodil pevsko društvo Glasbene Matice; katoliški pisatelj Kari Mauscr, pisateljica Katka Zupančič ter pisateljica Anna Pračck—Krasna, zadnja izdajateljica (ilasa naroda.
Se vedno so pomembni pevski zbori. Pri teh je omembe vreden Erankic Jankovic.
Zdaj skrbi za stik slovenskih Američanov s staro domovino Slovenska (izseljenska) matica, ki jo je ustanovila slovenska vlada I. 1950. SIM organizira obiske v Sloveniji in izdaja Rodno grudo. Nekateri povojni priseljenci nasprotujejo tem stikom iz političnih razlogov, toda večina slovenskih Američanov jc bolj strpna do komunističnega režima.
Med kulturnimi in akademskimi organizacijami, ki so bile ustanovljene v zadnjih deset let jih, da bi bolj sistematično gojile in ohranjale slovensko dediščino v Ameriki, jc omeniti The Societv for Slovene Studies, ThcSlovenian-Amcrican Hcritage Foundation, The Leagueof Slovcnian Amcricans, The Unilcd Slovcnian Societv. in Slovcnian Research Center.
POLITIČNA PRIPADNOST seje med slovenskimi priseljenci začela kmalu kazati. Slovence Peter Rupe jc žc I. 1875 postal župan. Vtem času so priseljenci šc računali s povratkom domov. Ko pa so uvideli, da bodo ostali v ZDA za stalno, so se pričeli priglašati za naturalizacijo, toda ameriško državljanstvo jih ni odvračalo od navezanosti na staro domovino. To čustvo jc bilo zlasti močno po vstopu Italije v prvo svetovno vojno I. 1915. Trdno so podprli vstop ZDA v vojno, ker so upali, da bo nastajajoča Jugoslovija vključila vse slovensko narodno ozemlje. Pri tem so bili razočarani, kajti velik del slovenskega narodnega telesa ic ostal zunaj meja. To jc bilo deloma popravljeno šele po drugi svetovni vojni.
Politično so bili med Slovenci zelo aktivni socialisti, zlasti v času 1900—1930. Jugoslovanska socialistična zveza jc leta 191 1 štela 1850 Slovencev, 2000 Hrvatov in 350 Srbov.
Usoda Slovenije med zadnjo vojno jc vzpodbudila slovenske Američane k delu. Leta 1942 je bil ustanovljen Slovcnsko-amcriški narodni svet. Organizacija SANS jc trpela zaradi notranjih razprtij, zlasti ob vprašanju, »kakšno stališče zavzeti do partizanskega gibanja, ki ga jc vodil Josip Broz-Tito. SANS seje odločil za partizane, to pa jc odtujilo večino katoliških elementov. Adamič jc bil med člani SANS najbolj
znan; njegov dostop do Bele hiše preko Eleanorc Roosevelt je dal skupini precejšnjo vplivnost. Jeza na vlogo, ki jo je igral SANS, jc bila glavni vzrok, ki jc večino močno protikomunističnih priseljencev po drugi svetovni vojni odbil od sodelovanja v tistih institucijah slovenskih Američanov, ki niso povezane s cerkvijo«.
Razen nekaj osamljenih lokalnih uspehov nihče med priseljensko generacijo Slovencev ni dosegel politične prominenec, člani druge in poznejših generacij pa so sc uveljavili. Frank J. Lausche jc bil župan v Ocvclandu in guverner države Ohio, pozneje pa senator. Pet drugih Slovencev, rojenih v Ameriki, jc služilo v kongresu: John A. Blatnik. James L. Obcrstar. Ray P. Kogovsck, Joc Skubitz in Phillip Ruppe.
OBSTOJ SKUPINI-. Pluralizem, ki ga tolerira Amerika, jeza slovenske priseljence pomenil gojiti materin jezik in domačo kulturo. I .ahkoso izdajali svoje časopise v domačem jeziku in delovali v toliko kulturnih in gospodarskih organizacijah, kolikor so jih bili pripravljeni podpirati. Kljub osipanju — tudi zaradi mešanih zakonov — so tc organizacije bistvenega pomena za ohranitev slovenske identitete, čeprav ni več priliva novih priseljencev. Zdaj se za pripadnost k slovenski etnični skupnosti ne zahteva več znanje slovenščine in osebno poznavanje Slovenije. Ali bo to povečalo članstvo ali zmanjšalo, še ni gotovo.
BIBLIOGRAFIJA na koncu razprave navaja ducat naslovov.
Prikaz slovenskih Američanov je za Enciklopedijo napisal novinar Rudolph Suscl. Če bi ga moral ocenjevati s stališča ideoloških, političnih in klikarskih razprtij, ki se čutijo iz spisa, bi rekel, da avtorju ni bilo lahko pisali nepristransko, vendar sem prepričan, da s prikazom niso zadovoljni ne klerikalci in šc manj liberalci, da komunistov niti nc omenim, saj jih v ZDA tako ni.
Kdor sc za delo zanima, naj ga poišče v Ameriškem informacijskem centru v Ljubljani.
Louis Adamič, Simpozij — Symposium, I Iniverza Edvarda Kardelja. Ljubljana, 16.—IS. septembra
1981.
' IInivcrsity of Minnesota, St. Paul, Minnesota, (i le j Vecoltjevo razpravo Eouis Adamič and the Con-temporary Search for Roots. Elhnic Studies, Vol. 2, No. 3, 1978. Glej ZOG II, 1980, 187—195. 1 Immigralion llistorv Research (enter.
4 Israel Zangvvill. The Mclting Pot, 1908.
1 Alcx Halev. Korenine. Sajja o ameriški rodovini, Mladinska knjiga, Ljubljana 1978. 1 llarvard I ncvclopedia of American Elhnic (.riiups, uredili Stcpiian Thernslrom, Ann Orlov in Oscar Handlin. llarvard llnivcrsitv Press 19X0.
PREUREDITEV VELIKEGA DVORIŠČA ( islercijanska opatija Stična
Jože Slrgar* 1. Opis sedanjega stanja
Veliko dvorišče ali veliki atrij v opatiji Stična je središčni prostor, ki ga oklepajo cerkev, bivalni prostori menihov, opatova kapela ter oba kraka stare stavbe z galerijskimi ter muzejskimi prostori. Celotno dvorišče meri 2.473m2.
Dvorišče jc dostopno z glavne ceste čez most in porto na vzhodnem kraku stare stavbe ter s severne strani, kjer sta v t.i. stari prelaturi dva prehoda. Dostop na dvorišče je še z vrta na južni strani, kjer so na vsaki strani opatove kapele vrata.
Od porte proti vhodu v privatne prostore menihov vodi diagonalno čez celo dvorišče peščena pot. Na koncu diagonale, pred vhodom v bivalne prostore menihov, je postavljen vodnjak, vodomet okrogle oblike s premerom 3,5 m. Vanj je speljana voda iz potoka in deluje kot rahel vodomet. Na drugem mestu na dvorišču stoji manjši vodnjak, ki ne deluje; vanj sadijo sezonske cvetlice. Očitno je to gornji del onega večjega vodnjaka. Oba dela sta v slabem stanju. Podrobnejši p regledi in poskusi bi pokazali, če seju da združiti in pripraviti za delovanje. Poleg tega jc treba ugotoviti, če ima vodnjak kako zgodovinsko ali celo umetniško vrednost. Od vsega tega jc odvisno, ali naj bo ponovno postavljen ali pa jc za nadaljnjo uporabo neustrezen.
Peščene poti so še ob stavbah, v širini od dveh do štirih metrov. Levo in desno od diagonalne poti jc ostanek trate s cvetličnimi gredami. Pred obnovitvijo samostana, v osemdesetih letih, jc po trati raslo še nekaj rastlinja — posamezne grmovnice, ob poti pa po nekaj metrov visoki klcki (Thuja oecidentalis). Po trati jc bilo razvrščenih še nekaj gred s sezonskim cvetjem. Po razpoložljivih fotografijah ter spominu je šlo za priložnostne saditve, ki tudi niso bile trajne in niso imele kake umetnostno-zgodovinske značilnosti.
Na dvorišču jc razporejenih nekaj požiralnikov meteorne vode. A ob deževnem vremenu se tu kljub temu zadržujejo luže. Moker ter deloma blaten pesek se s čevlji prenaša v notranje prostore. Medtem ko dajejo preurejene stavbe in fasade videz visoke kulture, jc dvorišče neugledno, pravo nasprotje stavbam inje hkrati nepraktično za vzdrževanje.
2. Dileme oh preureditvi dvorišča
Veliko dvorišče jc sestavni del celotnega samostana. Odprto jc za javnost. Z njega in čez njega so vstopi in dostopi do vseh delov samostana. Služi tudi za zbiranje ljudi, za morebitne prireditve in nastope ter za bogoslužne namene. Po delu dvorišča dovažajo trdo gorivo in odvažajo pepel. Zato jc potrebno utrjeno cestišče. Veliko dvorišče jc torej središčnim izrazito funkcionalni del samostana. Hkrati jc tudi odprt prostor, ki naj poleg funkcionalnosti stopnjuje vzdušje kulturnosti in zbranosti.
Stavbe, ki dvorišče obdajajo, so različne po času nastanka in arhitekturnega sloga ter različne po funkciji in dimenzijah. Razporejene so tako, da dvorišče nima geometričnega središča. Nova parkovna ureditev dvorišča tako nima določenega izhodišča, ne more se naslonili na določeno obdobje ali umetniški slog, ker bi s tem upoštevala le eno, vse drugo pa zanemarila. Tudi središčne točke se ni moč oprijeti, kerje pač ni. Na voljo tudi ni kake zgodovinske dokumentacije, ki bi nakazovala nekdanje ureditve. Tudi umetnostnozgo-dovinske vede, kijih v Stični zastopata in proučujeta dr. E. Cevc ter dr. M. Zadnikar, nc morejo odkriti česa oprijemljivega, kakor jc to mogoče pri stavbni arhitekturi, kjer so na voljo materialni dokazi za posamezna obdobja. Upravičeno torej lahko sklepamo, da stiski samostan ni imel slogovno urejenega dvorišča ah vrta. da so ga urejali pač potrebam in okusu časa primerno. Temu mnenju pritrjuje ureditev pred sedanjo obnovitvijo samostana, za katero bi lahko rekli, da jc bila priložnostna.
Spričo vseh teh danosti, ki so tako heterogene, in spričo potreb, ki so v današnjem samostanu tudi večnamenske, bo morala bodoča ureditev vse to upoštevati ter iskati novo, izvirno rešitev. Nova ureditev se mora podrediti današnjim potrebam, vsem številnim funkcijam, kijih dvorišče ima, in hkrati sedanjim tokovom vrtne arhitekture. Dvorišče naj dobi novo in samostojno arhitektonsko podobo. Z vso svojo vsebino m obliko naj bo nov prispevek h kulturi samostana. Ob vsem tem pa mora biti tudi obvladljivo glede oskrbe —- da bo glede dela in stroškov kar najbolj sprejemljivo za samostansko družino.
' I Mihliann-č'rnuče. Yll 612.11. Hlebcem I: dipl. ing. A spec. hort.
3. Nova ureditev dvorišča
Nova ureditev velikega samostanskega dvorišča izhaja iz funkcionalnih potreb, duhovno-kulturnega poslanstva samostana ter današnjih smeri v vrtni arhitekturi. Hkrati upošteva potrebo ter željo, da naj bi bila oskrba čim bolj enostavna.
Upoštevajoč vsa ta izhodišča, obstoječo arhitekturo stavb in komaj zaznavni spomin na prejšnje ureditve, predvideva novi načrt takšno ureditev, ki bo v največji meri v skladu z. vsem tem. Hkrati ostaja dvorišče samostojna ureditev, s svojo značilnostjo, s svojim življenjem in izraznostjo. Pri tem zasleduje še dodatno težnjo, namreč da bi s svojimi anorganskimi in organskimi prvinami usklajevala in povezovala vse obstoječe značilnosti. Z drugo besedo, nova vrtna ureditev dvorišča naj povezuje objekte, ki so sicer po svojem arhitekturnem slogu in funkciji različni, v enoten sistem samostanskega življenja.
Členitev dvorišča
Vhod v samostan vodi čez porto na veliko dvorišče. Od tod so vhodi in dostopi v vse dele samostana, razen v cerkev. Ustvarjeno jc novo središče dvorišča z delujočim vodnjakom, od koder vodijo poti v bivalne prostore menihov, v galerijo, v opatovo kapelo in na vrt. Predvidena jc utrjena pot za dovoz goriva. Druge površine so urejene tako, da se bodo mogli na dvorišču zadrževati obiskovalci samostana, da bodo mogoče prireditve, da bodo zelenice dovolj izstopale in da bo celotna podoba dvorišča učinkovala kot enoten, središčni, odprt prostor.
Pohodne poti
Pohodne poti so tiste, ki vodijo k določeni točki — k vhodom in ob stavbah. Vse so tlakovane z enakim tlakom.
Predvideni so betonski tlakovci z gladko zaribano površino. Prednost bi sicer imele rezane kamnite plošče, a zaradi previsoke cenc odpadejo. Tlakovci so narejeni iz vibriranega betona v razmerju I : 2, in sicer pravilnih oblik, z ravnimi stranicami in merami 10x20x6. Le krogi so tlakovani z. granitnimi kockami.
Tlakovci so po poteh položeni podolžno, le ena vrsta na vsaki strani prečno. Ta vrsta jc položena na armirani podložni beton. V krogih ob vodnjaku, skulpturi in pred vhodom v prelaturoso kocke položene v krogih. Tlakovci so položeni na vibrirano podlago iz debelejšega peska, v plasteh, kakor pri kam jc načrt. Na celotnem dvorišču ni nobenega robnika, vse površine so enake. Upoštevano je zbiranje vode v obstoječe požiralnike.
Dovozna pot
Dovozna pot služi za dovoz, trdega goriva, po njej bodo vozili kamioni do nosilnosti petih ton. Ta pot ima poleg 15cm debele podlage iz peska še armirani podložni beton debeline 15cm, kakor je razvidno iz načrta. Tlakovci so enaki in enako položeni, to je podolžno, le ob straneh prečno.
Na koncu dovozne poti jc predviden interni parkirni prostor, tlakovan s tratniki.
Tlakovanje ob cerkvi
Pred zahodnim delom samostana, kjer ni potrebna pohodna pot,a hkrati ni primerno, da bi trata segala do zidu, jc predvideno tlakovanje, ki bo sicer pohodno, a bo tudi ščitilo zanimivo fasado. Tik ob steni so predvidene mačje glave, položene na tanko plast betona, za obrobo, ki bo pohodna, pa so predvidene betonske plošče z zaribano površino, kakor tudi drugi tlak ovci velikosti 40 x 40cm, in so položene v višini trate na zravnano zemljo.
Tratniki
Površina s tratniki je vizualno zelena površina, ker se trava v dveh letih tako razraste, da se betonsko satovje skoraj ne vidi. Kljub temu gre za tlakovanje s tratniki, ki imajo odprtine z navpičnimi stranicami (nc s poševnimi). Tratniki so položeni na utrjena tla s tanko izravnalno plastjo peska. Vmesne odprtine so napolnjene z rodovitno in rahlo zemljo. Zaradi posedanja je potrebna trikratna polnitev. Zadnja, ki je le kak centimeter debela, ni polnitev z zemljo, temveč z mivko. Posejana jc trava, ki prenaša hojo.
Pot ob opatovi kapeli
Na koncu dovozne poti za premog se odcepi pot, ki vodi k prelat uri. Je kakor druge poti 3 m široka in povezuje parkirni prostor s prelaturo.
Enaka pot je predvidena še na nasprotni strani dvorišča, ob galerijskih prostorih.
Središčna, diagonalna pot
Središčna, diagonalna pot jc glavna pot čez dvorišče. Nanjo se stekajo vse druge poti, zato vse povezuje in so na križiščih predvidene šc posebne ureditve.
Začetek te poti je razširjen krožni prostor, kije hkrati novo središče dvorišča. Postavljen je v stičišče dveh osi — osi vhodne porte in osi vhoda v galerijo. Premer kroga je 8.5xK,5 metrov.
Sredi kroga je na novo postavljen vodnjak, vodomet s premerom 4.25 metrov. Predvidena je prestavitev starega vodnjaka, če ima določeno umetniško ali zgodovinsko vrednost in je tudi v tehničnem smislu uporaben. Cc to ni mogoče, o tem naj presodijo ustrezni strokovnjaki, je predviden na novo izdelan vodnjak, in siecr prav tako okrogle oblike, v obliki krožnikov ali kelihov. ki so v treh etažah postavljeni drug nad drugim. Nad gornjim, najmanjšim, je manjši vodomet. Voda se potem pretaka z vrha navzdol. Dno krožnikov je oblečeno z mozaikom.
Vodnjak je bistvena oblikovna in simbolična prvina dvorišča. Zato jc postavljen v novo (umetno) središče dvorišča, stran od vhoda v meniški del, ven iz sence, na najbolj sončno in po funkciji središčno mesto dvorišča.
V tem razširjenem krogu, ob vodnjaku, so postavljene preproste klopi brez naslonjala. Tu ne gre za pravo počivališče, bolj za krajše zadrževanje obiskovalcev. Zalo zadostuje taka preprosta klop.
K vodnjaku vodi razširjen dostop od porte, ki služi tudi za obračanje tovornjaka, ki bo dovažal kurivo. Druga pot vodi h galeriji. Ta jc naravnana pravokotno na vhod v galerijo. In tretja je glavna diagonalna pot čez^dvorišče do vhoda v meniški del in župnijsko pisarno. Taje razmeroma dolga, zato sta na njej predvidena še dva motiva: najprej religiozna skulptura na križišču s potjo, ki vodi od vrat v stari prelaturi do opatove kapele, in potem, tik pred vhodom v meniški del. kovinsko stojalo s fuksijami (cvetoče drevo).
Na vseh teh mestih jc pot razširjena v večji krog, to jc ponovitev prvega ob vodnjaku, le v manjšem merilu (6x6 metrov). Vsi trije krogi imajo po enakem sistemu položene granitne kocke, medtem ko so tla-kovci na poteh položeni v podolžni smeri. Tlak v krogu se torej razlikuje od onega na poteh najprej po razporeditvi kock, ki so položene v krogih, in potem še po barvi.
Skulptura v srednjem križišču naj bi bila v duhovnem smislu dominama celotnega dvorišča. Ima naj religiozno vsebino, raje kip kakor križ. Stoji naj na primernem kamnitem podstavku, da bi že s svojo velikostjo dominirala. Višina naj ne presega treh metrov.
V tretjem krogu je predvideno cvetoče drevo, to je kovinsko stojalo, ki ima v treh etažah (vencih) na osrednji osi pritrjene roke s sediščem za cvetlične lonce. Cvetlični lonci naj bodo leseni, zaradi lažjega prestavljanja, iz njih pa naj rastejo in se razcveta jo viseče fuksijc (Fuchsia hvhrida). ki se bodo od vrha navzdol povešalc kakor slapovi ali kakor voda v vodnjaku prvega kroga. To jc pravo cvetoče drevo, pri katerem se ogrodje sploh ne vidi. Fuksijc bodo cvetele od maja do jeseni, do prvega mraza. Čez zimo bodoprczimovale v notranjih prostorih, drevo pa bo medtem obloženo s smrekovimi vejami in storži.
Krogi na središčni poti so v bistvu ponavljajoče se prvine, ki imajo skupne tlake in obliko, razlikujejo pa se po vsebini, velikosti in izraznosti. Prvi jc simbol življenja (voda) in izročilo samostanov, drugi simbolizira duhovno razsežnost samostanskega življenja, tretji pa s svojim cvetjem ustvarja prijetno, kulturno vzdušje.
Doprsni kipi znamenitih mož
Dvoriščna ureditev jc obogatena še z doprsnimi kipi znamenitih slovenskih mož. zaslužnih za kulturo in krščanstvo. Gre za spomin na tiste sinove našega naroda, ki so skozi stoletja bogatili našo kulturo, naše krščanstvo in nas s svojim delom uvrščali v evropsko kulturo. In gre tudi za kulturno-zgodovinsko obogatitev zunanjega dvoriščnega prostora.
Saditve
Veliko samostansko dvorišče, ki naj v prvi vrsti služi Utilitarnim namenom, mora s svojo celotno ureditvijo, z vsemi svojimi anorganskimi in organskimi prvinami tudi prispevati k zbranosti in kulturi celotnega samostana. Zato ne bi bile primerne kake kričeče zasaditve z željo po reprezentanci. Tudi ne kaj takega, kar bi zahtevalo veliko in drago oskrbo. Pač pa naj zelenje poudarja in stopnjuje lepoto prostora, povezuje naj vso heterogenost stavb v enoten samostanski življenjski stil. Ohranijo in celo poudarjajo naj se pogledi na zanimiva pročelja. Določena drevesa spremljajo in dopolnjujejo motive, kakor so vodnjak, kjer je predvideno tudi počivališče v njihovi senci, in skulpturo na križišču poti. Celotno rastlinstvo s trato vred teži k umirjenosti, ki jc hkrati obvladljiva in predstavlja lepo vrtno ureditev.
Upoštevajoč vsa ta izhodišča in ludi funkcionalne potrebe samostana, predvideva načrt zasaditev z razmeroma malo rastlinami. Dvorišče ostane odprto, pregledno, s težnjo po enovitosli. Krošnje dreves so razmeroma majhne ter večje od človekove postave, zato jc to v bistvu horizontalna ureditev. Poleg poti in motivov na glavni poti, kar smo le opisali, jc pretežni del raven, urejen s trato. Desno od glavne diagonalne Poti jc čista 11 a ta. levo so tratniki, ki z leti tudi ustvarjajo vtis trate. Predvidena jc pohodna trata; to pomeni, da ji občasna obremenitev ali hoja po njej ne bo bistveno škodovala.
Drevesa so predvidena ob vodnjaku in ga obkrožajo. To je ponovitev krožne oblike vodnjaka. Okrogle krošnje so razmeroma majhne, a bodo delno zasenčevalc klopi v kvadratu ob vodnjaku. Predviden je kroglasti ostrolistni javor (Acer platanoidcs Globosum), ki ima po naravi okroglo krošnjo. Krog z enakimi
javori se ponovi malo naprej po diagonali, ob skulpturi. Vendar je ta krog ustrezno manjši. Ta, na videz urejena drevesa, z okroglimi krošnjami, delujejo urejeno, arhitektonsko, kakor je primerno za oba motiva.
Na koncu diagonalne poti, v krogu pred vhodom v meniški del in v osi poti, je predvideno še eno drevo, t.i. cvetoče drevo s fuksijami. Pot se končuje s tremi pu.špani (Buxus) na vsaki strani.
Na celotnem dvorišču je predvideno le eno veliko drevo, in sicer lipa (Tilia platyphyllos). Postavljena je v trikot pred meniškim delom oz. pred vhodom v opatovo kapelo. To je simbolno slovensko drevo in raste iz. tratnikov. Pod njeno krošnjo bodo obiskovalci našli priložnost za zadrževanje in pomenkc. Dve drevesi sta predvideni še ob parkirnem prostoru. Tosta jerebi ki, ki sta po svojem habitusu sicer manjši in prozornejši, ki pa vendar nekoliko ločujeta parkirni prostor.
Ob poti pred galerijskimi prostori je predviden drevored z ozkorastočimi gabri (Carpinus betulus Fa-stigiata), ki členi razmeroma veliko pročelje galerijskih prostorov.
Nekaj manjših rastlinskih motivov je predvidenih še ob zahodni steni. Na vogalih levo in desno od cerkve so predvidene čuge (Tsuga canadensis), ki kot zimzelene gmote z drobnimi iglicami spremljajo stenske ploskve. Potem je tu še samostojno rastoča prezimno zelena grmovnica Viburnum carlcsii, ki spomladi ob cvetenju prijetno dehti. Malo naprej proti cerkvi je šc motiv I tremi grmovnicami. Kot dominanta je gobavo listna brogovita (Viburnum rhytidophyllum), ki jo spremljata dve češnjici (Prunus glandulosa).
In pred cerkvijo sta dve okrogli gredi z nizkimi vrtnicami mnogocvetnicami.
Na nasprotni strani dvorišča, ob stebrih, so predvidene vrtnice popenjavke. Ob vsakem stebru po ena. Zato je pred stebrom predvidena greda, velika 80 x 80 cm, kije uokvirjena s kamnitim robnikom, 8 cm nad površino poti. Na steber je pritrjeno leseno mrežasto ogrodje za privezovanje vrtnic.
Na levi strani dvorišča, na opatovi kapeli, so ob stebrih tudi predvidene popenjavke. Oba stebra proti meniškemu delu prepletajo vrtni sroboti (Cicmatis hybridus), s primerno podrastjo, spodnja dva stebra pa plezajoči kovačniki (Lonicera sempervirens). Na tej strani so opazne šc tri grede z. grmovnicami in trajnicami. Prva, levo od vhoda v meniški trakt, je zasajena s pierisi (Pieris japonica) in z. jesensko reso (Calluna vulgaris) v podrasti. Druga greda je naslonjena na opatovo kapelo in spremlja področje parkirnega prosto-
Cisterijanski samostan Stična VELIKI ATRIJ ZASNOVA (Joie Strgar, dipl.ing.spec.hort.: risal Andrej Strgar)
ra. Zasajena je s tiso (Taxus baceata Hessci). Za spremljavo ima rumeno cvetočo krčnico (I ivpcricum calcy-num). In tretja je na koncu levega hodnika. Ta je zasajena z rododendroni (Rhododcndron hybridum). Spremljevalne rastline so vrtne kresnice (Astilbc xarcndsii).
Te razmeroma maloštevilne rastline na dvorišču bodo poživljale ritem letnih časov, ko bodo rasle, cvetele in odmirale, in končno tudi pozimi, ko bodo s svojimi ogrodji poudarjale letni čas. Mnoge bodo cvetele — vrtnice, motivi ob stebrih in na gredah. Tudi drevesa bodo po svoje cvetela ali pa izstopala s svojimi plodovi. Nekatere rastline bodo ob svojem času tudi dehtele — lipa in Viburnum carlesii. Celotna ureditev pa ne bo zahtevala pretirane oskrbe, ne glede dela ne glede stroškov. Potrebna bo le redna košnja trate ter oskrba gred z vrtnicami.
RIMSKI NAGROBNIK IZ STARK VASI PRI GROSUPLJEM
Tine Kurent*
Severno od Grosupljega je nekoč tekla rimska cesta iz Emone na vzhod. Današnja cesta od Cikave proti Polici se deloma drži stare trase. Pred dobrimi desetimi leti so ob regulacijskih delih pri Stari vasi odkopali rimski nagrobnik.
Ta nagrobna plošča, štela, je, seveda, oblikovana v rimskih merah.1 Široka je Igradus. Koje še stala pokonci, je njena višina nad zemljo bila še enkrat večja od širine, torej 1 passus, spodnji del, ki se končuje s trnom, pa je bil zasajen v tla. Osrednja površina, ki nosi napis, je visoka 3 pedes. Zgornja vrsta črk je visoka 1 palmus, nato pa sledijo vrstice z manjšimi črkami.
Latinski napis na šteli je razbral dr. Marijan Slabe. Obenem je opisal najdbo in objavil fotografijo kamna.2 Ker risba lahko včasih pove več od fotografije, prikazujem naris štele, ki jo je premeril I pomočjo tovariša Janeza Lcsjaka in nato načrtal kot vajo pri predmetu modularna kompozicija na ljubljanski šoli za arhitekturo študent Tone Potcrbin.
1___T 1
•-2' 6"-'
•-73,50 cm-1
I • Naris rimskega nagrobnika, kije bil leta 1976 odkopan pri Stari vasi. Označene so mere v in v centimetrih.
* Ljubljana, Yu 61000, Igriška 12; dipl. ing. arch., dr. se, redni univ. profesor.
Dva delfina na nadstavku slele imata simboličen pomen. V antiki je delfin predstavljal rešitelja in psi-hopompa.' V starem Sredozemlju so verjeli, da mrtvi odhajajo na konce sveta, na otoke blaženih; do njihovega zagrobnega bivališča so jih na hrbtu prenašali delfini.4 Dva delfina, obrnjena vsak v svojo stran, simbolizirata dvojnost narave.1
Rimljani so pokopavali svoje mrtve in jim nad grob postavljali spomenike ob cestah. I.ah ko sklepamo, da najdeni nagrobnik ni edini pri nas in da sc bo načrtovani lapidarij še obogatil.
' Rimska dlan ali palmus meri 7,47cm, čevelj ali pes meri 29,57 cm, civilni korak ali gradus meri 0,739m, dvojni korak ali passus pa 1,479m. Glej: Kurent, T„ Merski sistemi v arhitekturi na Slovenskem. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 9, Slovenska matica, Ljubljana, 19X7.
2 Slabe, M., Velika Stara vas, Črnomelj, Ig: novi rimski napisi. — V: Arheološki vestnik XXVIII, 1977.
' psvhopompaios, grška beseda, ki pomeni vodnik duš v spodnjem svetu.
4 Glej geslo DUPIN v knjigi .1. Chcvalicr, A. Ghccrhrant. Rijcčnik simbola. Nakladni zavod Hrvatske, Zagreb, 19X3.
1 Glej geslo DELFIN v knjigi: Dr. K. Kupcr, llustrovana enciklopedija tradicionalnih simbola. Prosvcta, Nolit, Beograd, 1986.
2. Štela bo postavljena na Grosupljem ob zgradbi Splošnoizobražcvalnc knjižnice. Treba jo je bilo z viličarjem dvigniti iz terena, da bi jo lahko premerili in posneli. Na sliki: Tone Potcrbin in Janez l.csjnk pripravljala kamen za dvig.
OB IZIDU KNJIGE POMNIKI NOB OBČINE GROSUPLJE
Lojze Kikelj*
V času narodnoosvobodilnega boja 1941 —1945 jc tudi območje današnje občine Grosuplje dalo svoj prispevek za osvoboditev dežele in zmago revolucije. Da mnogi dogodki, nekateri pomembni tudi za širši slovenski prostor, ne bi bili pozabljeni, smo vsaj najvažnejše obeležili s spomeniki, s spominskimi ploščami in z drugimi pomniki. V povojnem obdobju jc v naši občini nastalo 120 pomnikov, ki pričajo, kako razširjen jc bil narodnoosvobodilni boj v tem delu Slovenije.
Da bi ohranili del zgodovine NOB, zlasti spomin na tiste dogodke in osebnosti, ki jih predstavljajo pomniki NOB v občini Grosuplje, seje porodila misel, da se to tudi zapiše.
Prvi sije nalogo, da predstavi spomenike NOB v občini Grosuplje, zadal Ive Krcvs, kije zbral podatke in opisal dogodke, ki jih spomeniki predstavljajo, v drugi in šesti številki Zbornika občine Grosuplje.
Po tej objavi pa je bilo v občini odkritih še približno 60 spomenikov, obeležij in plošč NOB, zato smo se odločili, da vse skupaj predstavimo v knjigi. To nalogo je sprejel v svoj program Svet za ohranjevanje in razvijanje revolucionarnih tradicij in spomeniško varstvo pri OK SZDL Grosuplje in imenoval odbor za izdajo knjige Pomniki NOB v občini Grosuplje. V odboru so bili: Vinko Blatnik, predstavnik OK SZDL; Breda Dobrovoljce, predstavnik kulturne skupnosti občine Grosuplje; Jurčič Metod z nalogo, da pripravi ustrezno gradivo; Slavko Kovačič, predstavnik Domicilnega odbora bivših aktivistov grosupcljsko-stiškega okrožja; Aleksander Lcskovšek, predstavnik Regionalnega zavoda za naravno in kulturno dediščino Ljubljana; Slavko Medved, predstavnik 00 ZZB NOV Grosuplje; Lojze Kikelj, predstavnik Sveta za ohranjevanje in razvijanje revolucionarnih tradicij pri OK SZDL Grosuplje in Edo Zgonc, zgodovinar. V času svojega obstoja jc imel odbor 10 delovnih sej.
Na prvih sejah odbora smo opredelili zasnovo knjige. Tako jc bilo določeno, da vsebuje krajši uvod, vse spomenike z opisom dogodkov in osebnosti, kijih spomenik predstavlja, napis, lokacijo, kdo jc bil pobudnik za odkritje spomenika in podatke o avtorju napisa. V času zbiranja gradiva za knjigo smo se na sejah odbora dogovorili, da naj bo gradivo razporejeno po krajevnih skupnostih, vsebuje pa naj tudi seznam žrtev NOB in na koncu zemljevid občine Grosuplje z oznakami spominskih obeležij.
Osnovno gradivo za knjigo je zbral Metod Jurčič, s svojimi prispevki ie sodeloval kot dober poznavalec dogodkov med NOB na tem območju tudi Slavko Kovačič, poleg njiju še Slavko Medved, Stane Valentinčič, France Pcrovšck, France Sevcr-Franta, Ive Krevs in Edo Zgonc kot neudeleženec NOB, vendar dober poznavalec dogodkov iz NOB v dobrepoljski dolini in animator razvijanja tradicij NOB v Dobrcpolju in v celi občini.
K sodelovanju jc odbor pritegnil tudi tov. Radka Poliča, ki jc napisal uvod v knjigo in jo recenzirah Zlasti jc bilo pomembno njegovo sodelovanje kot poznavalca NOB vtem prostoru, tako smo na sejah odbora razčiščevali vsa sporna vprašanja, ki so se ob zbranem gradivu pojavljala. Tu ne smemo mimo dejstva, da so pomemben prispevek pri zbiranju gradiva dala tudi krajevna združenja ZB NOV.
Gotovojc.dasmo.se vsi, ki smo pri nastajanju knjige sodelovali, trudili, da bi bili podatki točni, vendar se je lahko zgodilo, daje zapisan kak podatek ali datum, ki ni čisto točen, vendar to ne zmanjšuje vrednosti knjige.
Prepričan sem, da jc izdana knjiga Pomniki NOB v občini Grosuplje kulturni dogodek za našo občino, zato se v imenu odbora za izdajo knjige Pomniki NOB v občini Grosuplje in Sveta za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih tradicij pri OK SZDL zahvaljujem vsem. ki so I svojim delom in aktivnostjo prispevali svoj delež k izdaji te knjige.
"Grosuplje, Yu 61290, Pod gozdom, C. IV. 22, predsednik OK ZZB NOV.
Osemdeset let profesorja Jožeta Gregoriča
Mihael (ilavan*
.lože Oregorič, duhovnik in profesor, jc že skoraj trideset let naš občan. Tudi če ne bi na našem področju in za naše ljudi storil toliko, kot je, bi sega že zaradi njegove splošnoslovensko in jugoslovansko pomembnega dela hoteli spomniti in se mu zahvaliti oh visokem življenjskem in delovnem jubileju. Rojen jc bil 27. novembra 1908 v vasi Dclač v župniji Fara pri Kočevju. To je skrajni južni del kočevske občine, ki se imenuje Ko-stclsko in meji na Hrvaško, na vzhodu pa na Belo krajino. Po osnovni Soli v Banji Loki in Kostclu jc kljub domači revščini izdelal vseh osem razredov kočevske gimnazije in 1928. opravil tudi maturo. Takrat jc bil, kakor pravi sam, najsrečnejši človek, saj to ni bilo le potrdilo o koncu šolanja in o doseženi zrelosti, temveč tudi prag v svobodo, ko ni bilo več treba s spričevali hodili okoli dobrotnikov.
Študij na Teološki fakulteti v Ljubljani jc končal leta 1933. leta 1932 pa mu jc ob novi maši pridigal F. S. linžgar, Ciregoričcv večstranski vzornik. Potem je bil krajši čas prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, kjer sla na gimnaziji poučevala znamenita jezikoslovca dr. Anton Breznik in prof. Jakob Šolar. Na pobudo slednjega je odšel 1934. v Zagreb študiral slavistiku. Znanje hrvaškega jezika in poznavanje jugoslovanskih literatur jc bilo v tistem času zelo potrebno, pa ludi zagrebška in ljubljanska univerza sla bolj prijateljsko in tesneje sodelovali kakor danes. Oregorič jc uspešno Študiral in med drugim izdelal jezikovno seminarsko nalogo o kostclskcm narečju, pri dr. Antunu Barcu pa literarnozgodovinsko nalogo Avgust Še-noa in Slovenci. Tudi v tem jc poseben smisel, saj jc bil čas med 1850 in 1880, koje Šcnoa napisal svoj literarni opus, obdobje najbolj tesnega sodelovanja in prijateljskih odnosov med Slovenci in Hrvati. Naključno tudi nc more biti, da Grcgorič domačijsko izhaja iz bližine Hrvaške. Zagrebška leta najbolj cvetoče mladosti jc izpolnil tudi zdušnim pasi u sivom med zagiohško slovensko kolonijo, v kateri je bil vsestransko družbeno in kulturno dejaven, večkrat jc predaval in režiral gledališke predstave.
Po diplomi 1939 seje vrnil na šentviško gimnazijo, kjer je poučeval slovenski in srbohrvaški jezik s književnostma, dokler nemški okupatorji niso šole nasilno razpustili. Takrat seje spet vrnil v Zagreb in bil duhovnik ter kulturni animator med sonarodnjaki, s katerimi je pretrpel vojno. Pokončno in brez očitkov jc 1945. prevzel mesto župnijskega upravitelja v Tržiču in bil hkrati vikar v Lomu nad Trž.ičcm. Leta 1954 jc prišel v našo občino, na Krko, kjer jc opravljal duhovniško službo celih 16 let. Že utrujen in preobremenjen s Pisanjem, uredniškim in prevajalskim delom se jc 1970. premaknil na Polico nad Višnjo goro, po upokojitvi odšel v Bevke pri Vrhniki, vendar kmalu spet nazaj (1979), tokrat v Stično, kjer preživlja večerna leta, vendar še vedno zelo delaven, dokaj zdravo in vedro.
Iskra nadarjenosti sc zmeraj zgodaj zasveti. Tako jc tudi Jože Grcgorič že kot gimnazijec sodeloval pri šolskem lislu Bliskavice, še nc oscmnajstletcn 1926. prvič nastopil v Jutru in prav tam 5. fcb. 1928 objavil svojo prvo črtico Vrnjeno pismo. Za honorar si je kupil Pretnarjev Francosko-slovcnski slovar. Danes bi rekli, da toni bila poraba, ampak investicija, da seje izpopolnjeval v jeziku, ki sega jc učil že od tretje gimnazije. Kratka zbornična predstavitev nas sili v površno in poenostavljeno oznako, da je bil jubilant že od trdih šolskih let pa vse do danes prisrčen, topel in hkrati napreden in odprt človek ter prav tak duhovnik. To najbolj
* Ljubljana, Yu 61001, Narodna in univerzitetna knjižnica. Rokopisni oddelek, Turjaška ul. 1; dipl. filolog
vedo vsi, ki ga poznajo ali pa ga bodo še poznali. Kako pogumno in progresivno je deloval, pričajo dejstva, da je bil soustanovitelj Cirilmetodijskega društva slov. kat. duhovnikov, v letih 1974—78 je bil preds. Slovenskega duhovniškega društva, odtlej pa podpredsednik. Že od bogoslovnih let je bil zvest sodelavec Mohorjeve družbe, pozneje član njenega Založniškega sveta, tudi tajnik, skoraj dvajset let član njenega upravnega odbora. Za svoje družbeno delo je prejel dve državni odlikovanji: red zaslug za narod s srebrnimi žarki in red bratstva in edinstva s srebrnim vencem.
JožeGregoričje tudi pisateljeva!. V mladih letih jc imel celo resne načrte na tem področju, toda zgodaj se je podal v strokovno, organizatorsko in prevajalsko delo, tako daje izvirna literarna ustvarjalnost ostala v drobcih in ob strani.
Težiščno področje, na katerem seje najbolj trajno vpisal med slovenistične strokovnjake, je litcrarno-zgodovinsko, kritiško-poročevalsko in jezikoslovno delo. V desetletjih, ki so zbežala kot hip, je objavil okoli 500 krajših in daljših ocen, poročil, predstavitev, člankov in krajših razprav. Pred vojno je pisal za Jutro, Slovenca, Mladiko, Domoljuba, Kres, po vojni pa za Novo pot, Družino, Glasnik SDD, Mohorjev Koledar in Družinsko pratiko, Jezik in slovstvo (10), Zbornik občine Grosuplje in še kje. Po vsebini so to zelo raznovrstni zapisi. V zagrebških letih predvsem poročila o hrvaškem kulturnem življenju, o novih knjigah ter o življenju zagrebških Slovencev. Kasneje prevladujejo knjižne ocene slovenskih izvirnih knjig, npr. Jurčičevih, Cankarjevih, Finžgarjevih, Jalnovih, Perkovih idr., veliko pa tudi o prevodih v slovenščino. To pisanje, čeprav neke vrste literarna tlaka, ki ne prinaša ne strokovne slave nc službenih napredovanj ne denarja, je pri Grcgoriču ves čas strokovno neoporečno, na širokem in globokem poznavanju jugoslovanskega in evropskega slovstva temelječe, predvsem pa zmeraj privlačno in vzpodbujevalno. Iz. te dejavnosti so zrasle pomembne knjižne objave. Med njimi izstopa izvirna knjiga Podoba duhovnika v slovenskem slovstvu (1979), ki vsebuje 17 prispevkov o tem, kako so slovenski pisatelji od Janeza Ciglerja do Franceta Bevka opisovali duhovnike. Samostojne strokovne knjižice so: Sv. Kozma in Damjan (1977), umetnostnozgodovinski oris krške cerkve — kulturnega spomenika, Cistercijani v Stični (1980) in Pravilo sv. Benedika (1984). Uredniško delo zaradi spremnih študij, uvodov in opomb presegajo Gregoričevc knjige: Venčck ljudskih pripovednih pesmi (1956), Pavel Perko, Novele in črtice (1961), Josip Jurčič, Jurij Kozjak (1963) in Deseti brat (1967), Ivan Cankar, Novele in črtice (1976), Pisma Petra Pavla Glavarja (1982), Baragova Misijonska pisma (1983).
Posebnega pomena je Gregoričevo delo za slovar kostelskega narečja. Začetki segajo že v gimnazijska leta, koje začel zbirati besedje, frazeologijo in podatke o glasovni podobi za svojega profesorja slovenščine Pacheinerja. Zanimanje jc ostalo trajno in seje močneje razmahnilo po vojni, koje bil Jakob Šolar Ramovšev pomočnik na SAZU v Ljubljani. Po daljšem zaostanku hoče Gregorič v zadnjih letih delo pripeljati do konca. Po načrtu naj bi slovar izšel v dialektološki sekciji SAZU že prihodnje leto. To je pomenskorazlagalni dialck-tološki slovar, kar je novost v stroki. Za narečne slovarje je značilno, da večinoma prinašajo podrobne analize glasovne podobe s primeri, Gregoričcvpa gre dlje. Prinaša okoli 14000 narečnih gesel, katerih pomene analizira v geselskih člankih, ki primerjajo pomensko zgradbo narečnega gesla s pomensko zgradbo knjižne us-treznice. Ob zgledih besed in besednih zvez ugotavlja ujemanje, razločke in pomenske različice. Zaradi usmerjenosti v pomensko analizo je bilo delo najprej zastavljeno v sekciji za SSKJ in šele kasneje preusmerjeno v dialektološko. Poudariti je treba, da to ni osebni slovar, ki bi temeljil izključno na avtorjevem poznavanju kostelskega govora, temveč jc razširjen na terenske zapise izvirnih govorcev. Tako zbiranje gradiva je bolj zanesljivo in popolnejše, seveda pa bolj zahtevno in zamudno. Slovar bo še letos natančneje predstavljen v strokovnem tisku (JiS).
Jožeta Gregoriča navaja tudi Modrov Leksikon slovenskih prevajalcev in Leksikon pisaca Jugoslavije, čeprav zelo nepopolno. Prevajati je začel iz francoščine: Daudeta (Pisma iz mojega mlina), leta 1932 je izšel prevod romana L'Ermite Kako sem ubila svojega otroka, iz nemščine pa Deckcnova knjiga Tudi starost je lahko lepa (1977).
Izredno obsežno in kulturno vredno jc Gregoričevo uredniško in organizacijsko delo. Najprej je bil 10 let tehnični urednik revije Nova pot, potem pa celih 16 let glavni urednik Glasnika SDD, s katerim je ustvaril dobro oblikovano strokovno-kulturno revijo, kije opravila veliko kulturno poslanstvo in tako rekoč revolucionarno pripomogla k zbližanju Cerkve in socialistične družbe. Pisal je zlasti v razdelek Med knjigami, dolga vrsta pa je v njem tudi njegovih daljših člankov in krajših razprav. Splošna škoda je, da je morala revija s koncem leta 1987 prenehati izhajati zaradi finančnih težav. Nadaljevanje predvidevajo v obliki periodičnih zbornikov. Tako bo najbrž še manj takih duhovnikov, ki bi sc resno posvečali literarnemu ali drugemu kulturnemu ustvarjanju. Še naprej pa bo Gregorič ostal urednik popularne Družinske pratikc, ki jo ureja že nekaj let.
Jubilant je že med vojno sodeloval tudi pri Hrvatski enciklopediji, za katero je pisal članke o slovenskih piscih, po vojni pa je nadaljeval pri Leksikonu pisaca Jugoslavije. Sodeluje tudi pri Katchetskem leksikonu, za katerega je med drugim obdelal Matijo Kastelca, Mihaela Paglovca, Blaža Potočnika in Janka Mlakarja.
Ob slovcnistični Gregorič posega tudi na sosednje stroke: zgodovino, cerkveno zgodovino in tudi etnologijo. Na to zadnje področje segajo njegove objave ljudskih pesmi in pregovorov v Kostelu ob Kolpi. Za leksikon Slovenska krajevna imena (Cankarjeva založba 1985) je obdelal imena kostelskih naselij.
Ko ob visokem jubileju le pregledno in zato pomanjkljivo omenjamo veliko življenjsko delo vzgojitelja, slavista, prevajalca in urednika Jožeta Gregoriča, mu še bolj kakor priznanj, ki jih jc zaslužil in nekaj tudi dobil, želimo trdnega zdravja, da bi lahko prignal do konca svoj kostelski slovar in še dolgo ostal med nami.
ČRTOMIR ZORKC Stiski rojak in prešernoslovec jc praznoval 80 lel življenja
Irance Adamič*
Jubilant živi in dela že skoraj 50 let v Kranju. Zato se počuti in obnaša kot Gorenjec, vendar našega drugod zaslužnega rojaka nc moremo prepustiti pozabi. Naš Gorenjec uživa čast in slavo v vsem slovenskem kulturnem prostoru, zato smo nanj ponosni.
Črtomir Zoreč
Rodil seje očetu slovenskemu pisatelju Ivanu Zorcu in materi učiteljici Marici, roj. Rupnik, dne 14. oktobra 1907 v Stični, v hiši svojega deda Franca Zorca. Od očeta izbrano ime Črtomir ni svetniško, zato je duhovnik v stiski samostanski cerkvi ob krstu v matično knjigo zapisal še ime svetega Cirila. Ker jc oče Ivan služboval v ustanovah Južne železnice, se jc družina selila iz. Trsta proti Ljubljani. Tako je Črtomir obiskoval ljudske šole v Trstu, v Matuljah, Šentjanžu, Stični in Ljubljani, kjer je končal tudi nižjo realno gimnazijo in kiparski oddelek Tehniške srednje šole, v Pragi pa umetniško industrijsko šolo in dva semestra Akademije likovnih umetnosti. Že pred drugo vojno se jc posvetil tekstilni stroki. Poučeval je na Srednji tekstilni šoli V Kranju, od leta 1952 do 1962 jc bil direktor te šole, nato pa do 1973 kustos Prešernovega muzeja v Kranju. Sprva je pisal strokovne članke, knjige in priročnike ter skripta iz tekstilstva, kasneje pa članke iz gorenjskega kulturnega življenja. Med drugim jc objavil številne prispevke pod naslovom Moji gorenjski kraji in ljudje (1971—81), nato prispevke Po Prešernovih stopinjah (1974—76) ter podobe drugih gorenjskih književnikov, kot so .losipina Turnograjska. Matija Valjavec, Janez Mencinger, Janko Kersnik, Jakob Alcševec, Anton Medved, Janez Trdina in drugi (1977—78). Največ Zorčcvih prispevkov je izšlo v Glasu Gorenjske, Obzorniku PD, Novi pravdi, Slovenskem poročevalcu. Planinskem vestniku, v Politiki in nazadnje v Dnevniku, kjer je od 26. novembra do 11. decembra 1987 izhajala njegova pripoved o Prešernovem mestu Kranju (Kranjski prešernofil. Napisal Peter Čolnar, fotografiral Marjan Ciglič). Za slovenski kulturni praznik '87 jc časopisno podjetje Glas, Kranj, izdalo Črtomirovo knjižico Po Prešernovih stopinjah (1987, 108 str.). Z vsebino posreduje Zoreč širšemu krogu bralcev zanimive ali sploh še neznane podatke, spominske drobce in anekdote iz Prešernovega življenja iz obdobja dveh let, ki ga je pesnik preživel v Kranju, od konca leta 1848 do smrti, 8. februarja 1849. Avtor prikazuje pesnikovo osebnost, stanovanje, odvetniško pisarno in knjižnico, navade in prijateljstva, usodo pesnikovih otrok, usodo njegove zapuščine, bolezen in smrt. Knjižica je vsekakor prispevek k spoznavanju celovite pesnikove osebnosti.
* Ljubljana, Yu 61000, Janežičcva I; dipl. ing., dr. se, zaslužni profesor Biotehnične fakultete v Ljubljani.
Pisatelj Ivan Zoreč svojemu sinu Črtomiru
Ker jc tudi naša občina povezana z imenom Franceta Prešerna, saj je šc v nežni mladosti na Kopanju pri Račni srkal prve učenosti, bo Črtomirova knjižica zanimala tudi naše občane. Ob jubileju želimo našemu rojaku zdravja in šc mnogo uspešnih let!
Viri: Arhiv Slovenskega biografskega leksikona. ZRC SAZU, vprašalna pola in bibliografija; — Glas Kranj, 03. 02. 87 (Kultura, L M.; — Knjiga '87, 2, 73; — Črtomirovo pismo, 01. 03. 88;— Feljton, roman: Kranjski prešernofil. Dnevnik, 24. II. 87, 19 do II. 12. 87, 13 (Peter Čolnar).
80-LKTNICA GABRI.IILA IIIIMKKA
Dr. Ivan Sede)
P. Gabrijel llumck seje rodil 17. junija 1907 v Bohinjski Bistrici. Po študiju teologije je študiral slikarstvo od leta 1937 do 1939V K rakovu m Poljskem, v letih I940in 1941 v Zagrebu pri profesorju Bcciču. na Akademiji v Ljubljani pa je študiral med leti i 945 in 1947. kjer je tudi diplomiral pri profesorju Kosu. Priredil jc več samostojnih razstav v Sloveniji, s skupinskimi razstavami pa seje udeležil likovnih prireditev tudi drugod po Jugoslaviji. Živi in dela v cistcrcijanskcm samostanu v Stični.
Akademski slikar Gabrijel liumck, ki ustvarja v tihoti in miru starodavnega stiškega samostana, je v slovensko likovno umetnost prinesel nekaj zanimivih novosti. Tih, obziren in razmišljajoč je Humek delal dolgo časa na robu umetnostnih dogajanj. V začetku se jc posvečal pokrajini in ustvarjal v postimpresioni-stičnem slogovnem načinu. Zanimala ga jc krajina v svoji večni spremenljivosti, pa tudi kot simbol usodne gotovosti. V njej jc iskal tisto barvno skladnjo in tiste oblike, ki so odsev višjega načrta, in zrcalo, v katerem vidimo tudi svoj obraz. Najbrž jc pokrajina neke vrste preskusni kamen za vsakega iskalca — pomeni mu možnost za preskus znanja in končno tudi možnost za najglobljo knrakterizacijo. laku kot človek ima svoj
izraz m obraz tudi krajina,
V krajinskih podobah seje že od samega začetka namenoma odmaknil idiličnim interpretacijam in slikanju tako imenovane •čiste narave. Zavedal se jc. da jc del narave in krajine tudi tisto, kar so v njej ustvarile človeške roke. Zato so postajale njegove podobe okolja vedno bolj skrivnostne, vedno močnejši delež so dobivale malce grozeče arhitekture, pa tudi svetloba, ki ne prihaja iz znanega vira. lako se je Humek začel približevati načinu slikanja, kije med obema vojnama v Italiji dobilo ime — metafizično slikarstvo. To pa je tudi trenutek, koje umetnik začel resno posegati v slovensko likovno ustvarjalnost in v njeno fiziognomijo.
Jako imenovano metafizično slikarstvo, ki združuje klasično italijansko strogost in fantastiko, je imelo pri Slovencih na videz le malo odmeva. Doživljali smoga bolj v fragmentih, predvsem pa v začetkih nekaterih pomembnejših opusov (Marko ŠuStaršič), včasih pa tudi kol inlermcz.zo v sicer drugače usmerjenih iskanjih, zlasti v petdesetih letih. Obenem pa ne smemo pozabiti, da seje fantastika v slovenskem slikarstvu in umetnosti na sploh pojavljala zelo redko- navsezadn|c smo imeli v času med obema vojnama enega samega surrea-lislično usmerjenega slikarja — Staneta Krcgarja, ki ga s Humckom druži duhovniški poklic.
Vedeli namreč moramo, da ima Humckovo slikarstvo v šestdesetih letih in kasneje precej skupnega s takrat modnim hipcrrcalizmom — vsaj kar zadeva slikarsko fakturo. Ne smemo pa pozabiti na razlike. I Imetnik jc namreč način slikanja, ki ga odlikuje nalačnost in gladka površina ter poudarjeno ••odslikavanjc" detajlov, podredil notranjim zakonitostim specifične izpovedi — razmišljanju o svetu samote in kontemplacije, o realnosti, kije odsev nadrealnega in o nerealnem, sanjskem, ki jc del vsakdanjega izkusiva. Tu pa jc stična točka med llumckovim slikarstvom in ekspresionistično domačo tradicijo —seveda pa se kaže le v načelih in ne v formi. Obenem pa lahko, upoštevale današnje stanje v likovni umetnosti, ugotovimo, da jc Humek nevede pripravljal pol postavantgaidni umetnosti in novim historicizmom osemdesetih let — celo v nekaterih značilnostih, ki jih povezujemo s tako imenovano naivno umetnostjo.
Slikarstvo mojstra Gabrijela llumcka odlikujejo in označujejo ostra svetloba, grozljiv hlad, natančno izrisana arhitektura ter ostre črte, ki razmejujejo svetlobo in senco. Barvne ploskve so potopljene v sanjsko kopreno vodilnih hladnih tonov —vse skupaj pa učinkuje, kljub hladu in miru razdvojeno in nemirno — gre svet miru, ki jc poln napetosti in strahov, gre za nadzcmcljski abstraktni red, ki pa jc tudi odsev uklcnicnih človeških strasti. Umetnik slika samoto in osamljenost v njenih najbolj grozljivih razsežnostih — po drugi strani pa jc ta svet paradoksno zatočišče, kjer smo varni pred arogantno vsiljivostjo zunanjega sveta.
SAMOSTOJNI RAZS1 AVL
1962 Novo mesto
1963 Kostanjevica na Krki
'950 Ljubljana
1959 Kranj
197.1 Maribor
1977 Kočevje
1978 Ljubljana 1982 Ljubljana 1988 Ljubljana
1972 Celje
1963 Kranj '9C4 Kamnik I9C>9 Kočevje
SKUPINSKE RAZSTAVE
1959 Ljubljana, Razstava absolventov ljubljanske akademije
1962 Slovenj Gradec, Jugoslovanska razstava »Gozd in les v likovni umetnosti«
1971 Ljubljana, Mestna galerija, Gabrijel Humek, J. Dolenc in A. Rcpnik
Sodeloval je na vseh razstavah DSLU. Udeležil seje slikarskih kolonij 1969 v Sićcvu pri Nišu, 1975 v Bovcu, 1976 v Sisku, 1977 v Bovcu, 1977 v Novem mestu, 1980 v Prilcpu in 1984 v Stični.
NAGRADA
1980 Piran, Odkupna nagrada, Ex tempore 1980
OB SEDEMDESETLETNICI PESNIKA FRANCETA LOKAR.IA Jakob Muller*
Pesnik in pisatelj France Lokar je 13, marca 1987 praznoval sedemdesetletnico rojstva, ki pa je v naši slovenski in ožji, pokrajinski kulturni javnosti ostala ncopažena, torej podobno kot so — po krivici — komaj kdaj opažene njegove pesmi. K sreči je življenjska obletnica minila ob »nemem« letu Zbornika občine Grosuplje, zato svojo vendarle opravičljivo zamudo z veseljem popravljamo.
Pesnik Lokar jc doma izSvetinovcga mlina v Polju pri Višnji Gori. Po osnovni šoli (1924—29) in škofijski klasični gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano (1929—37) je študiral teologijo v Ljubljani (1937—43). Po končanem študiju jc kot duhovnik služboval v Kostanjevici na Krki (1943—59), v Starem trgu pri Ložu (1959—70) in v Gor. Logatcu (1970—81), od koder jc prišel za župnika na Lipoglav, kjer živi zdaj.
Piše pesmi, črtice, novele, ocene in članke. Pesmi jc pred vojno objavljal v gimnazijskih Domačih vajah (1936) ter skupaj s črticami v bogoslovni Mladi njivi. Po vojni jc objavljal po verskih in stanovskih, torej polliterarnih glasilih: Družina, Koledar MD, Naša zadruga. Nova mladika, Glasnik SDD, Mavrica ter v Družinski pratiki, ki ji jc bil od 1969 do 1978 tudi urednik. Izšlo jc deset Lokarjevih pesniških zbirk, in sicer je prve tri izdalo stanovsko društvo CMD, ostale pa so izšle v samozaložbi, kar je pesnika še dodatno potiskalo na kulturno obrobje, hkrati pa ga preveč odmikalo kritičnim zrcalom in najbrž tudi potrebnim nožem. Zbirke so okusno opremljene z likovnimi deli ali ilustracijami znanih slikarjev: Lojzeta Perka, Jožeta Horvata-Jakija, Franceta SJane, Jožeta Tisnikarja, Valentina Scagncttija in Stanislave S. Pudobske. Druga zbirka je opremljena s fotografijami notranjosti cerkve v Starem trgu in štirih podružnicah, med njimi tudi Nadleska, kjer je Lokar leta 1964 sodeloval pri odkritju do tedaj še neznanega Trubarjevega »krova.škega malarja« mojstra Tomaža iz Senja z začetka 16. stol. V Starem trgu je imel tudi sicer prijateljske in delovne stike z. vrsto kulturno zanimivih ljudi: s slikarjema Pcrkom in Horvatom-.Iakijem, s pisateljem Matevžem Hacetom, s pesnico Maričko Žnidaršič itd., zato nikakor ni samo naključje, da jc v notranjski dobi izdal tudi prve tri pesniške zbirke.
Pesnik France Lokar
* 61290 Grosuplje, Adamičeva 33
Poleg leposlovja zanimata I.okarja tudi likovna umetnost in etnologija. Tako hrani poleg nekaterih Gregorčičevih, Bevkovih, Finžgarjcvih in Hacctovih rokopisov oz. pisem kar lepo zbirko umetnostnih slik, kipov, nagrobnih znamenj in uporabnih predmetov lasti iz preteklega kmečkega sveta: leščerbe, jarmičke. kovane lestence ipd. Veliko potuje po svetu, in sicer od Nove Zelandije in Kitajske do Kube, od Scv. Irske in Norveške do afriških dežel.
Osrednja tema, ki kot rdeča nit povezuje in ureja obsežni l.okarjcv pesniški svet, je razpetost med dvema poloma: -ognjem po teminah krvi" na eni in "Ujetostjo v dozorelo luč", »obteženostjo z zlatim bremenom" na drugi strani, torej napetost med prvinskimi ljubezenskimi, čutnimi vzgibi ter zavestno predanostjo duhovni svetlobi, ki jo »s kanglico strahu sam zase / nosi med ljudi". Prvo pesniško zbirko POSUTE CESTE (1966) uvajajo svetle, radostne kmečke pesmi, kijih nenadoma prekine »ubita pesem srčne krvi-, njej pa sledi doživljanje bivanjske tesnobe, čustvene grenkosti in neutelešenosti ter žgočih sanjskih spominov, ki se ob praznem domačem ognjišču iztekajo v zavest samote, čakajoče »novih viharjev«.
V drugi zbirki z naslovom III IA SREČANJA (1967) pesnikova volja v programskem uvodu raste v upor proti »krempljem obupa", zato »seje žeblje pozabljcnja-. »Žerjavica krvi« je tako vsaj na trenutke manj pekoča, mrzlotno in trdotno bivanje pa mu blaži zavest minevanja. Vidni so poskusi umikanja v naravo: »v veje zakleniti obraz- ali v domišljijska preoblikovanja: »skriti sanje v bel oblak".
V tretji zbirki, OKNO NA VRT (1969), dobi intimna napetost in bolečina tudi zunanjo razsežnost, razsežnost pritiska in nasilja: »zazidali so mi okno na vrt«, vrtnica jc presajena v »senčni dan«. Trpki molk se izpoveduje tudi skozi tragiko soljudi, kar omogoča pesniku, da se predaja sočutju, toda »lačni praznini« in občutjem »brezpolnosti« ne more ubežati. V kakem pesniškem utrinku se celo »svetloba tihega upanja" zazdi kot resnica »tihega umiranja". Pesniku svet sicer že na začetku zbirke -pada iz sanjskega stolpa", toda nemir in umikanje v sanjsko resničnost ostaja še na koncu: »sredi teme sanja ulična svetilka«.
V četrti pesniški zbirki, KO PEIJN ('VETI (1970), grenek pelin gleda ob razcveteli vrtnici ljudi in pot. Osnovna tema sctorej Sc močneje povnanja, popredmetuje, motiv ločitve je postavljen na izrazni ravni izven pesniškega osebka in variiran z različnimi tujimi razlogi: nezvestobo, samoljubjem, gmotnim koristolov-stvom, uspešnejšim tekmecem — kot bi sc želel pesnik preslepiti in hkrati tudi ulolažili. Joda posledice odmika osebni pristnosti so pogostejše gostobesednosti, solzavosti ali celo banalnosti, saj duševna pristna prizadetost ostaja razvidna zelo poredkoma: »v samoti tesnoba glojc svojo pot".
V peti zbirki pesmi, RDEČE IN SIVO (1975), sc izraz občutno abstraktizira. s časovnim in krajevnim oddaljevanjem svojemu izhodišču tudi bolečina bledi, v čustvenem ozračju pesmi pa se z motivom hroščev, kače pojavljajo rezkejši toni živalske ostudnosti. Rezkost grenkobe se obrača tako navzven h gnilim zaslcdo-valskim dušam in njihovemu izpraznjenemu uživaštvu kot tudi navznoter k pesniškemu osebku samemu: •■medliš v praznem brlogu«. Toda tako abstraktnost kot rezkost le prikrivata temeljno samozavedanje jalovosti setve: »sejem seme suhega listja«.
Všcsti zbirki, DOLINA BREZ IMENA (1976), sicer še nemo odzvanjajo glasovi vase zaprtega vtopljcnc-ga zvona, vendar sanje »zaklenjene v soncu spomina" že izpuhtevajoali sc razkrajajo v krepitvi paradoksalne relativnosti. Zavest bivanjske ncminljivosti jc prepojena z izkustvenim vedenjem skorajšnjega odhoda. Na novi, osebnejši in zanimivejši ravni sc pesniku v srednjem razdelku zbirke oblikujejo živalski in rastlinski motivi, ki z otroško sproščenostjo ali ironijo posredujejo občutja brezskrbnega vračanja čebele k medenim cvetovom, zadovoljne potešenosti komarja, brezstrastnega kosovega uživanja črvičkov ali suvereno drastične razlage pasjega tuljenja.
Tako sc že napoveduje sedma zbirka, ki nosi naslov KMET (I97X) in sc vrača na izhodiščno tematiko prve zbirke, vendar obogatena z novimi toni kmečkosti: znojne povezanosti z naravo, prepojene z zaupljivo in predano čustvenostjo. Kmetstvo najedajo sicer družbene krivičnosti in industrijsko razkrajanje, toda z i imamo zemlje se pesniku sproščajo tudi »sladko temne sle« v odkritem erotičnem vabljenju: »pridi s toploto mlade živali". V kmečkosti, ki jc pesniku sicer zunanja, toda intimno gotovo zelo blizu, ob samo/a vedenju sicer zazveni ločenost, tujost, pa vendar jc tudi ta otopena s prvinskim doživljanjem usodovstva (Med travami).
V osmi zbirki. RAZDEJANA GNEZDA (19X0), namenjeni »razvezanim, ločenim, zapuščenim-, sc l.o-karju pesniška preoblikovanja osebnih stanj v zunanje motive čustvene, moralne in biološke tragike bolj slabo posrečujejo, saj jih ne podoživlja v njihovi raznostranosti in večplastnosti. Tako zapušča zbirka predvsem vtis »krhkega uboštva«.
Deveta pesniška zbirka, URA ABECEDE(19X2), je urejena po mehaničnem zaporedju črk prve besede v pesmi. V tej zbirki ostaja avtor kljub prizadevanju za sentenčno oblikovano nasprotje spoznanj manj prepričljiv »zapisnikar ob robu mize«, čeprav sc kdaj izrazno gradivo prelije v skladenjsko pretehta ncjSo obliko, katere pomenska podstava jc osnovni motiv ujetosti: šopek rož, ki v vazi / kot ukleščene v past / ne morejo / skozi okno zbežati / v sonce in rast.
Deseta pesniška zbirka nosi naslov KAR DAN V SEBI SKRIVA (19X6). V njej se nekako obnavljajo različni motivi, in sicer od razkošne pijanosti pomladi, doživljanja sočutja, iskanja tolažbe do zavračanja znamenj »bolnega časa- in predajanja zavesti odhajanja, odmikanja v "daljo brez vrnitve«, ki si jo posladi tudi I religioznimi tolažili. Motiv odvrženega jabolka med rožami ali razorane njive brez semena se sklada z opuščanjem v sebi zagrebenih želja, čeprav -nepotešenost pepela- vendarle ostaja.
Lokarjcv pesniški svet seveda ni niti po osrednji motiviki niti v nekaterih izraznih sestavinah povsem nov in enkraten. Kdaj je zaznavno (iestrinovo petpedikanjc. ritmični zven Župančiča, Koehekova zavest nemin-Ijivotti, Balantičeva zasula usta. Zajcev živalski gnus, morda ludi Šalamunovi žebljički — vendar dobivajo (morda) prevzeti elementi v avtorjevi liriki nekoliko drugačne pomene. Res da so v tem izraznem svetu prisotna tudi čustveno preveč vodena ali estetsko preveč suha področja, toda iz. boljših pesmi se vendarle da ugotovili nadih človeške cnkralnosti in pesniške pristnosti. Kakih dvajset, petindvajset pesmi pa je pomensko polnih in izrazno zaokroženih, da Ofltanejo z bralcem. In to je za pravico imeti naslov pesnik, dovolj.
Po prebranih knjigah šc poskus portreta v živo:
Ko sva se z Mihaelovim avtomobilom izmotala iz zmede meglenih razpotij pred l.ipoglavom, naju je na pragu župnišča sprejel nasmejan mož v športnem puloverju, zgovoren, gibljiv, asociativno nemiren, toda bogat: ves očaran od Svctlanincga intervjuja v .lani: ženska je pol vraga, tako meni tudi nečak psihiater —ampak Makarovičeva ima marsikaj prav. Na tekočem je z zadnjo številko Mladine pa tudi z družbenim podnebjem v Zimbabveju, in sicer obakrat iz prve roke.
I >ava si postreči z žganjem, sam pa si naluči kozarec belega, medlem pa naju preseneča z nekje pobranim podatkom, da je bil Primož iz 16. Stoletja UCenec šole v našem Šmarju. Razkazuje umetnostno in etnološko galerijo v šunki župniški veži, spodnji in zgornji, v veroučni učilnici, na polžastem stopnišču, v veliki,obloženi knjižnici. Pokloni nama štiri različne knjige svojih zbirk. S prodajo pa se gospod župnik ne ukvarja. Potem se razgovori o Matevžu, razbojnikovem bratu, človeško toplem ljudskem kronistu narodnoosvobodilnega upora, v katerem je bil tudi politični komisar Štirinajste. Kaže njegov rokopis. V naslovu berem pretekli deležnik zapisan z -v. In posnema kretnje prijatelja pogovoru v ljudski skupščini, kjer je pokritiziral kmetijsko politiko. Zaradi lega mu ni nihče aH rekel, dva meseca pozneje pa je začel prejemali štirikrat nižjo plačo. "Toda Malevža ne bojo!« si igralce pred nama značilno privzdiguje namišljeni llaeelov suknjič.
Tak je pesnik I.okar. Različen od kdaj kar preveč razčustvovanega v pesmih, čeprav mogoče samo za površnega opazovalca. Porlrcliranec dopušča vstop vase, toda predvsem posredno, skozi detajl, metaforo v publicističnem pomenu. Rojen v znamenju Rib: dolenjsko zgovoren, toda dostopen raje po ovinku. Krepek V mislih in i/i azu, vzdržljiv v požirku. Zmeraj v snovanju, zbiranju gradiva: izrazov, prizorov, domislic. Objavljal jih je tudi v Pavlihi. »Če me obide zanimiva ideja ali se mi zasveti dobra metafora, zapeljem avto na rob in si zapišem." Odkrito je ponosen na prehojenih deset pesniških postaj. »Živel boni, da izdam šc pet zbirk." Vem: tudi čc se mu hotenje uresniči, mu bo pesmi preostajalo, saj se ustvarjalcu porajajo zmeraj nove.
Prav na koncu pa šc to: pesniku Francetu I.okarju tudi družbena razsežnost bivanja ni tuja. v čemer se potrjuje njegova kmečko radoživa in pragmatična predanost življenju: leta 1974 ga je predsednik republike
odlikoval z redom bratstva in enotnosti, lani pa mu je Mohorjeva podelila I inžgarjevo plaketo.
NAŠI KRAJI IN LJUDJE Bibliografija občine Grosuplje
France Adamič*
Narodnoosvobodilna borba
1. Pomniki NOH v občini Grosuplje. I /dal Svel /a ohranjevanje revolucionarnih tradicij ter spomeniško varstvo pri OK SZDI. Grosuplje, 1987, 299 strani, ilustrirano. (Uredil uredniški odbor, glavni in odgovorni urednik Lojze Kikclj); — Dolenjski list, 22. 10. 1987, 7 (I. Z.).
2. Slovesnosti pri taborski jami in Znojilah. 60-lctnica odkritja Taborske jame, dne 27. $. 1987 in 13. teden tradicij NOB v I )obrcpoliah od 24. do 31.5. 1987 ter proslava 2. grupe odredov in Cankarjeve brigade v Znojilah, 7. 6. 1987. ljubljanski dnevnik, 27. 5. 1987. 7 (Ivo Brcčič); — Znojile 87 v počastitev jubilejev, ljubljanski dnevnik. 4. 6. J987. 6.
3. Pohod '87 Ivančna Gorica — Znojile. Po poteh 2. grupe odredov. Bilten št. 9. Oh 45-lctnici Druge grupe odredov in Cankarjeve brigade. I/dal odbor pohoda 19X7, 37 str. Članek o Muljavski bitki od 6. do 12. juniji 1942 (Odlomek i/ napisanih spominov je napisal Metod Jurčič.) Ilustrirano.
Občina in združeno delo
1. Narodni dohodek na prebivalca občine Grosuplje je leta 1985 znašal 560.000 din. Na prvem mestu je bila občina Ljubljana Center z 2.919.000 din, na zadnjem mestu pa občina Lenart s 311.000 din. Naša občina je bila uvrščena na 48. mesto, leto poprej pa na 52. mesto. Vsekakor napredek! Pred nami je Mozirje, za nami pa Tolmin. Izmed sosednjih občin so više na lestvici občina Ljubljana Mostc-Poljc (15). Ribnica (24), Litija (43), niže pa sta občini Trebnje (55) in Ljubljana Rudnik-Vič (60). Delo, 26. 1. 1987, 3 (I. P.).
2. Livar — vse uspešnejši doma in na tujem. Dnevnik, 28. 1. 1987,7(Poto: Marjan Ciglič. besedilo Franc Potočnik).
3. V Stični je najstarejši še delujoči mlin v Sloveniji. Odlična moka med stoletnimi valji. Dnevnik. 18. septembra 1987. 12 s slikami (Ivo Brcčič, foto: Lado Čuk); — Še več kruha iz Grosupljega. Lani so spekli 5500 ton kruha in slaščic. Delo, 26. 3. 1987. 10 (Mojca Kaučič).
4. Polževo — grosupeljski Rožnik. Turistično društvo, vlečnica. Škrjanka. Dnevnik, 30. 12. 1986, 7 s slikami (Meta Roglič).
5. Toplarna da, toda kakšna. Dnevnik, 28. 4. 1987, 5 (Rudi Brcgar).
6. Grosupeljska pot. Planinsko društvo Grosuplje, ust. 1984, je izdalo 200 dnevnikov. Teleks, 18. 12. 19X6, 2. odgovor in dopolnilo k objavi v Teleksu 4. 12. 19X6 (Štefan Sncberger).
7. Hipodrom v Grosupljem. Prizadevanje Konjeniškega kluba v Grosupljem; konje posojata Lojze Potočnik in Bojan Habjan. Kmečki glas, 26. avgusta 19X7, 9 s sliko (Jože Mcjač).
8. Smetišče v Grosupljem. Kako se bomo varno znebili odpadkov. Novo smetišče je v Stchanu. Poroča Jože Novak. Dnevnik, I I. 6. 19X7, 14 (Ivo Brcčič, Romana Špcnde in Alenka Vilfan).
9. Zabojniki za sleklo tudi v Grosuplje. Kupili so blizu petdeset zabojnikov in jih razmestili po občini. Dnevnik, 29.6. 1987,6 s sliko zabojnika (Foto; Rudi Brcgar).
10. Gozdovi odmirajo. Varstvo okolja v Grosupljem ni zavidanja vredno: v zimski sezoni spustijo v zrak 70 kg žvcplovcga dvokisa v Grosupljem, v Ivančni Gorici pa 40 kg na uro (iglavci so porjaveli, vodovodna voda občasno higiensko oporečna. Dnevnik, 6. 8. 1987, 5 s sliko J. N. (Rudi Brcgar).
11. Prva zasebna prodajalna slaščic. Odprl jo je Janez Brodnik, po rodu Višnjan. Dnevnik, 7. 8. 1987,6 s
sliko.
12. Obrtniki: »Kako do deviz?- Pogovor z Andrejem Marinccm in Jožctom Slrlctom o razvoju obrtništva v Grosupljem. Delo. 11.3. 1987. 3 (Mojca Kaučič). Obrtniki se še vedno bojijo. Obrtnik ne more sedeti na sestankih. Delo, 11.3. 1987. 4 (K. M.).
13. Želje so velike, denarja pa je malo. Zeleni telefon v Grosupljem. Sodelovali so Prane Gruden, Marjan Ahlin, Jože Novak, Franc Jamnik, Milan Vrhovcc in drugi. Dnevnik, 3. 3. 1987. 7 in 11. 3. 1987. 7 s slikami (Rudi Brcgar).
* Ljubljana, Yu 61000, Jancžičeva I; dipl. ing.,dr. se, zaslužni profesor Biotehniške fakultete v i jubljant.
14. Zeleni telefon v Grosupljem. Marsikje še ne poznajo asfalta. Kanalizacija do leta 1990. Sanacija Zmaja in Stolarnc. Telovadnica v Grosupljem. Kje bodo živeli Romi. Občanom so odgovarjali Prane Gruden, Miro Pavič, Jože Novak, Franc Jamnik, Anka Vukclič in drugi. Dnevnik, 3. 12. 1987, 7 s slikami (Rudi Brcgar).
15. Cesta od Čušpcrkado Račnc razširjena. Po 20 avtobusov dnevno v obe smeri. Dnevnik 22. 5. 1987,6 s sliko (Foto: Danilo Hinič).
16. Referendum v Stični je uspel, Dnevnik, 22. 12. 1987, 6.
17. Denar se pri krompirju hitro obrne. Pridelovanje semenskega krompirja v Kmetijski zadrugi Stična. Dolenjski list, 24. 4. 1986, 29 s sliko. — V trenutku ob 80 milijonov. Prizadevanje Jožeta Trontlja za visoke pridelke semenskega krompirja, živine ... Prav tam (A. Bartclj).
18. Zimska služba je pripravljena. Komunalno podjetje razpolaga s petimi plužnimi enotami in s posi-palcem. Dnevnik, 9. 12. 1986, 6.
19. Štiri desetletja GP Grosuplje. GPG je v Ljubljani zgradilo četrtino stanovanj, večino fakultet... Delo, 21. 10. 1986, 9 (Mojca Kaučič) — Priznani graditelji v Sloveniji. Solc, tovarne, stanovanja, mostovi. GPG se uvršča med deset največjih gradbenih podjetij v Sloveniji. Devet let grosupeljske OUME. Dnevnik, 27. II. 1986, 11 s slikami. — Znane so cene stanovanj, ki jih gradi G P Grosuplje. Soseska Grba in Dvori za trg... po dograditvi do 664.615 din/m!. Delo, 19. 9.' 1986, 6 (Mojca Kaučič).
20. Čolni za Elan tudi iz. Ivančnc Gorice. Naročeno že 1280 čolnov. Delo, 20. 9. 1986, 2 (Ilija Brcgar). —Čolni z Dolenjskega. Dnevnik, 20. 9. 1986, I (Ivo Brečič).
21 Kdo je kriv za mlečne izgube. V Bosta nju redijo in molz.cjo 320 krav, (pri litru mleka pa jc 24,86 din zgube, na Verdu pa 79,14 din). V Brvacah jc 200 krav, v Šmarju pa 40 molznic. Razgovor s Francem Zalarjcm in Vinkom Vasletom. Kmečki glas, 24. 9. 1986, 6.
22. Odprli nov pospeševalni center v Grosupljem. Dan kmetov. Sadna razstava. Kmečki glas, 29. II. 1986, 20 (M. M.).
23. Pogumni koraki naprej. Izjava predsednika SO Grosuplje ob občinskem prazniku. V občini živi okoli 26.000 prebivalcev v 210 naseljih. Dnevnik, 28. 10. 1986, 7 s sliko Franca Grudna (Franc Potočnik).
24. Grosupeljski problemi vzdrževanja cest; krpanje ni dovolj. V občini jc 86 regionalnih in 190 km lokalnih cest ter 317 km nekategoriziranih krajevnih poti. Dnevnik, 17. 9. 1986, 5 (Ivo Brečič); — Novi kilometri asfalta na Polico; 2,5 km asfalta. Dnevnik II. II. 1986, 6 s sliko.
25. Taborska jama vse bolj obiskovana. Letos jc bilo več kot 8000 obiskovalcev. Učencem in drugim jamo razkazuje Franc Kadunč. Dnevnik, 26. II. 1986, 6 s sliko (Foto: Marjan Ciglič).
26. Preseljevanje postrvi, krapov in klcnov, zaradi melioracij zemljišč in regulacije Grosupcljščiec. Dnevnik, 19. 11. 1986, 6 s sliko (Foto: Marjan Ciglič).
27. Gasilci dobili nov avto, kombinirano vozilo; gasilsko vozilo so dobili tudi dobrepoljski gasilci. Mokre vaje in parade seje udeležilo 20 G D in 300 gasilcev. Najvišji zvezni priznanji sta dobila Edo Hren in Anton Krašovcc. Dnevnik, 18. 8. 1987, 5. — Petinsedcmdcsctlctnica Gasilskega društva Grosuplje; ustanovljeno jc bilo marca 1912, leta 1938 je društvo kupilo motorno brizgalno. Naša skupnost, september 1987, 4, s sliko (Vinko Petrič); —Desetletnica SIS za požarno varnost. Naša skupnost, september 1987, 4 s sliko (Foto: L. Rozman).
28. Delavcev ne bodo prodajali. S.strokovno analizo do statusnih rešitev. Dnevnik,20. 1. 1988,6 (Rudi Brcgar).
29. Tokrat stavka GP Grosuplje. Delavci GP Grosuplje so odkorakali pred poslopje republiške skupščine. Zahtevajo višje plače. Delo, 17. 2. 1988, 2 s sliko; Vaso Stojanov — »Mcka« sredi Ljjubljanc. Pred slovensko skupščino seje zbralo okoli 1000 delavcev GP Grosuplje. Dnevnik, 17. 2. 1988, 4 s sliko (Danilo Hinič, Meta Roglič, foto: Tomaž Skale): — Delavci GP Grosuplje nadaljujejo stavko. Prvi vlak v Beograd? Dnevnik, 18. 2. 1988, 3 (Meta Roglič); — Po treh dneh končana stavka v GP Grosuplje. Delo, 19, 2. 1988, 2 (Vaso Stojanov) Gradbinci GP Grosuplje prenehali stavkati. Dnevnik, 19. 2. 1988, I in 2 (Pristali so na 20% namesto zahtevanega 50% povečanja plač).
30. Gostilna Grosupcljčan se bo odslej imenovala Pri Rusu. Delo, 16. 3. 1988, 9 (Mojca Kaučič).
Avtocesta Šmarje Sap—Višnja Gora
1. Kdaj iz Ljubljane v Zagreb po novi avtocesti? Veliko težav šc pred pričetkom gradnje (načrtovanje, pokopališče Višnja Gora, rušenje objektov, pridobivanje zemjišč). Skica trase Šmarje—Bič. Dnevnik, 9. 4. 1987, 15, slika Jožeta Novaka (Rudi Brcgar); — Zaradi gradnje po obvozih. Pripravljalna dela na avtocesti Šmarje Sap—Višnja Gora. Dnevnik, 25. 4. 1987, 7 (Ivo Brečič); — Na trasi pada okras zelene dežele. Dnevnik, 31. 4. 1987, 1 (Foto: Ivo Brečič).
2. Pod cesto bodo padale hiše. Začetek del na nespornih odsekih trase. Dnevnik, 23. 7. 1987, 20 (Ivo Brečič).
3. Bo koruza ustavila avtocesto. Delo, 9. 9. 1987, I s sliko. (Foto: Igor Modic); — Ko bi šlo samo za koruzo. Na trasi še zori koruza. Delo, 9. 9. 1987, 5 (Stojan Žitko); — Avtocesta v koruzi. Govori Ciril Dcž-man. Kmečki glas, 16. 9. 1987, 3 s slikami (Marinka Marinčič); glej tudi sliko in besedilo na prvi strani!
4. Zmogljivejša dolenjska magistrala. Na sliki bager pred pokopališčem v Višnji Gori. Dnevnik, 16. 9. 19X7, 1 (Foto: Lado Čuk); Avtocesto gradijo na štirih koncih. Delo, 19. 9. 1987, 1 s sliko del pred pokopališčem (Foto: Janez Zrnec).
5. Rekonstrukcija magistralne ceste na odseku Šmarje Sap—Višnja Gora. Naša skupnost, oktober 1986, 1—2 (Skupnost za ceste in sozd ZCPS).
6. Prvi odsek bodoče avtoceste. Dnevnik, 9. decembra 1986, I s skico.
7. Veliko težav še pred pričetkom gradnje. Kdaj iz Ljubljane v Zagreb po novi avtocesti. Načrtovanje ceste. Pokopališče Višnja Gora. Rušenje objektov. Nadomestna zemljišča. Mnenje Jožeta Novaka. Dnevnik. 9. 4. 1987 s skico trase (Rudi Brcgar).
8. Zaradi gradnje po obvozih. Dnevnik, 25.4. 1987,7 (Ivo Brečič). — Na trasi pada zeleni okras dežele. Dnevnik, 31.4. 1987, I s sliko (Foto: Ivo Brečič).
9. Lastniki še ne vedo. Marnova hiša v Šmarju Sap je predvidena za rušenje. Neznana usoda s fresko, ki jo jc okoli leta 1930 naslikal akad. slikar Mirko Subic. Delo 26. 8. 1987, 1 (F. D„ foto: Marjan Zaplatil).
10. Krajani plačujejo asfalt. Cesta na Polico. Dnevnik, 5. 5. 1987, 6 (Foto: Marjan Ciglič).
Kultura in prosveta
1. Višnja Gora jc postala mesto: dne 19. julija 1478 — pred 510 leti so bili izstavljeni trije ohranjeni privilegiji, ki vsi omenjajo zidanje, in eden od njih celo povzdig trga v mesto — čeprav sama ustanovna listina ni ohranjena. Delo, 9. 7. 1987, 10,
2. Scmcnjc. Območno srečanje začetnikov, pesnikov in pisateljev iz Ljubljane in okolice. Literarni klub Grosuplje — ŽKOS, št. 1, 1985,27 str. — Scmcnjc. Predstavitev članov literarnega kluba. ZKOS —LKG, št. 2, 1986, .34 str.
3. 40 let Lovske družine Grosuplje, 1946—1986. Izdala LDG, 1986, 70 str. Ilustrirano (Kolektiv avtorjev).
4. Literarna šola na Polževem. Literarni klub Grosuplje. Dnevnik, 19. 9. 1987, 16.
5. O očetu prvega slovenskega romana. Izšla jc knjiga Štefana Barbariča Znameniti Slovenci Josip Jurčič. Partizanska knjiga, Ljubljana 1986. Dolenjski razgledi, 24. 4. 1986, 41 (M. Markelj).
6. Na Muljavi jc ljubiteljska kultura doma v vsaki hiši. Pomemben kulturni spomenik, slika muljavske cerkve (Foto: Igor Modic). Delo, 20. 8. 1987, 6 in 18. 6. 1987, 6 (Mojca Kaučič).
7. Jurčičeva Kozlovska sodba v bcloruščini. Delo, 5. 3. 1987, 5 (Matej Rode).
8. Opustili romski razred (?). V šolo hodi 9 otrok, 17 šoloobveznih pa ne. Delo, 13. 10. 1987, 9.
9. Knjižni kotiček v vrtcu. Organizatorja VVZStojan Šuligoj in Mladinska knjiga. Dnevnik, 11.3. 1987, 6 s sliko (Foto: Ivo Brečič).
K). Matevž K racman — šmarski šomašter, organist m ljudski pesnik. Obzornik PD K), 1987, 721—725 in II, 1987, 816—827 (Cvetko Budkovič).
11. Prijateljstvo iz roda v rod. Gostje iz Srbije so obiskali Trubarjevo domačijo na Raščici. Dnevnik, 8. 6. 1987, I s sliko pred mlinom, str. 4, (Foto: Lado Čuk).
12. Ukinitev Zavoda za kulturo bi pomenila korak nazaj. Delo, 18. 2. 1987. 11 (Mojca Kaučič).
13. Študentski servis odslej tudi v Grosupljem. Dnevnik. 27. 6. 1987, 5 (Rudi Bregar).
14. Zbornik občine Grosuplje. Izšel je 14. zvezek. Prikaz vsebine. Naša skupnost, oktober 1986. 6 (Iranec Adamič); — Izhaja v Grosupljem, berejo ga tudi drugod. Prikaz vsebine. Delo. Književni listi, 28. X. 1987.8 (France Adamič); — Zbornik občine Grosuplje. Prikaz vsebine 14. zvezka. Dolenjski list, 8. 1. 1987.7 (I. Zoran).
15. Jože Gale, veteran med slovenskimi režiserji snema celovečerni film in TV nadaljevanko Tavčar in pogubne ljubezni. Stop, maj 1987, 6—7 s sliko igralske ekipe, Borisa ( avazze in dr.
16. Simbolični in gcmatrični pomen števila 17 v Stični. Varstvo spomenikov, 28, 1986, 53—60 (I ine Kurent); — Kulturna dediščina naših cerkva: Stiska cerkev. Dnevnik. 24. 6 1987. 17 (Alenka Rcgalv).
17. Dr. Franc Pcrko, beograjski nadškof, rojen na Krki, 1929. Delo. 20. 12 19X6, 2 s sliko (J. G.); — Beograjski nadškof Pcrko med svojimi rojaki na Krki. dne 18. jan. 1987. Družina. 4. 1987, I in 5 s sliko in grbom (c); — V znamenju nove zapovedi. Metropolit prevzel službo. Družina. X. 19X7, X s slikami (D. K.).
IX. Okrogla miza jc zgrešila svoj namen. Razmišljanje oh prireditvi razprave o Franu Jakliču v Dobrc-poljah, odgovor Tomažu Lcndcru (Naša skupnost, 6, 1987 5). Naša skupnost, september 1987, 5 (Tadej Sluga, Ione Jakopič, Franc Ahačevič; glej tudi esej prof. dr. Štefana Barbariča v tem zvezku ZOG).
19. Prevečkrat na obrobju. Tematska razprava o okolju, mladi. Dnevnik, 25. 3. 1987, 8 (Rudi Brcgar).
20. Jože Borštnik, Knjižica prekopirane korespondence J. in M. Borštnik s Krke. zahvale državnikov za poslano mirovno darilo — brjnjcvee in slivovko. 24 pisem od 3. februarja 19X6 do 29. aprila 19X7.
21. I.ouis Adamič v Tržiču. Intervju s Štefanom Urbanccm. Obzornik PD. 10. 19X7, 726—735 sslikami (Janja Žitnik); — Vnuki, odlomek iz proznega dela. Petkov teden od 4. do 11. 9. 1987; —Na današnji dan, I. sept. 1944 je J. B. lito poslal zahvalno pismo Lomsii Adamiču za organizirano pomoč NOV med vojno.
22. Gradivo za dolenjski biografski leksikon. Imena, ki so pomembna tudi za našo občino. 15. zvezek navaja: Jože K a d u nc-1 ba r,narodni heroj (r. 27. aprila 1925 v Prcdstrugah, padel 16. oktobra 1944 na CikaVI);
— Andrej Kančnik, ljudski pesnik, učitelj v Dobrcpoljah (u. 24. marca 1841 v Vidmu); — Leopold Kančnik, učitelj, sin Andreja K. (r. 14. nov. 1821, u. po letu 1859 na Vidmu pri Krki).— V 16. zvezku .lože Kaslelic, pesnik, kritik, klasični filolog, umetnostni zgodovinar in arheolog (r. 18. avgusta 1913 v Šentvidu pri Stični, živi v Ljubljani); — Jožef Kek, leksikograf in nabožni pisec (r. 29. januarja 1796 v Stični, u. 6. junija 1855 v Ljubljani); — Miha Kastclie, pesnik in urednik Čbclice (r. 1. septembra 1796 v Gorenji vasi pri Stični, u. 22. oktobra 1868); —Jožef Kcrčon, nabožni pisec (r. 27. aprila 1827 v Šmarju pri Ljubljani, u. 3. oktobra v Prcdo-sljah); — Stane Kcržič, kipar (r. 12. novembra 1918 na Cesti v Dobrcpoljah, u. 18.decembra 1969 v Ljubljani. Glej ZOG. IV, 1972, 191—200, ilustrirano); — Hans Khiscl, pospeševalec protestantske književnosti (deželni upravitelj na Kranjskem, lastnik Višnje gore, u. 1587). — V 17. zvezku Julij K leinmavr, slovstveni zgodovinar (t. 9. maja 1847 v Višnji Gori, u, 1913 v Trstu); — Andrej Klemcnčič, asket, kaplan v Skocjanu pri Turjaku in v Šmarju (r. 1655 v Ljubljani, u. 4. oktobra 1725 prav tam); Lovro Klemcnčič, politik in časnikar (r. 9. avgusta 1891 v Šentvidu na Dol., u. 28. julija 1928 v Pod brez ju). — V 18. zvezku: Ivan Kogovšck, zgodovinar, župnik na Kopanju, napisal zgodovino župnije Kopanj in Šentvid (r. 4. septembra 1884. u. 22. junija 1966 na Kopanju); Viktor Kolesa, revolucionar (r. 8. oktobra 1884 vGlogovici pri Stični, u. 1946 v Zagrebu; glej tudi ZOG, 12, 1982, 29 s sliko); Janez Kopač, pravnik, u ni v. profesor v Gradcu in rektor (r. 6. decembra 1793 na K lancu pri Šmarju, u. 2. decembra 1872 v Gradcu). — 19. zvezek: Josip Korban, mladinski pisatelj (r. 7. maja 1883 v Šentvidu pri Stični, u.?); — Avguštin Martin Kastclee.opat v Stični (r. 5. avgusta? v Drašičih, u. 22. februarja 1963 v Stični); — Jože Kovačič, narodni heroj (r. 24. novembra 1916 v Stični, padel 22. maja 1942 na Jančah);
— 20. zvezek: Tone Kozlcvčar, pevec in organizator Slovenskega in Ribniškega okteta (r. 1914 v Šentvidu pri Stični, živi v Ljubljani); — Matevž. K racman, ljudski pesnik, organist in učitelj (r. 12. septembra 1773 na Sapu pri Šmarju, u. 20. decembra 1853 prav tam); — Anton Kralj, zadružnik (r. 25. novembra 1878 v Zagorici v Dobrcpoljah, u. 1941 v Ljubljani); — France Kralj, slikar in k i par (r. 26. septembra 1896 v Zagorici v Dobrcpoljah, u. 16. februarja 1960 v Ljubljani) — Tone Kralj, slikar in kipar (r. 23. avgusta 1900 v Zagorici v Dobrcpoljah, u. 28. aprila 1975 v Ljubljani, pokopan v Kostanjevici na Krki); — Jakob Krasna, pratikar (r. 17. julija 1810 na Črnem vrhu, u. 28. septembra 1878 v Zagradcu).
23. Pesnik Ivan Zorman (r. leta 1889 v Šmarju, živel in umrl v Ameriki, glej ZOG 13, 1986, 155—164). Teleks, 52, 8, 1952, slika str. 1123, predstavitev na str. 1110.
24. K rjavel j na Muljavi. Janez Eržen in Ladko Korošec sta častna krajana Muljave (Kmečki glas, 18. 6. 1986, 15 (A. R.); — Delo, 3. 9. 1986, 8.
25. Narečja v potrošništvu. Malo več o spremembah v domačem govoru ob gorenji Krki. Obzornik PD, 5, 1986, 376—381 (Lojze Uršič).
26. Zbornik občine Grosuplje. Izšel jc 14. zvezek. Prikaz vsebine. Naša skupnost, januar 1986,2 (France Adamič).
27. V samostanski tišini sc oblikuje tudi razgibana kulturna dejavnost. Samostan ob 850-lctnici; razgovor z opatom dr. Antonom Nadrahom. Delo, 9. julija 1986, 6 s sliko opata (Franc Horvat).
28. Prvič v taborski jami. Iz Kopra so štirje avtobusi pripeljali 150 učencev 5. in 6. razredov OŠ; ogledali so si tudi izvir Krke in Jurčičevo domačijo. Dnevnik, 21. 6. 1987, 6 s sliko (Foto: Marjan Ciglič).
29. Literarna večera v Grosupljem: Dne 25. septembra 1986 je bil literarni večer v spomin Louisa Adamiča. Svoja dela so brali Tone Peršak, Vladimir Stres, Iiigo Zaletel, Damjan Jen.štcrle, Ivo Lrbcžar in Angela Riglcr-Porenta. Po recitalu je bil pogovor o umetnosti. — Dne 3. oktobra 1986 je bil Zeleni literarni večer v Osnovni šoli I.ouis Adamič. Na njem je Darja Lcnardič predstavila svojo knjigo z zbirko aforističnih izrekov in citatov Zlata pravila življenja. Dr. Marek Lcnardič je predaval o ekologiji, Zvczdana Rupnik in Avguštin Knafclj pa sta brala svoje pesmi. Oba večera jc organiziral Literarni klub Grosuplje, ki ga vodi prizadevni Ivo I rbežar (Podatki iz poročila Jakoba MuTIcrja z dne 14. 10. 1986) Delo, 23. 9. 1986, 6.
30. Sedmi mcdfakultetni simpozij v Stični od 22. do 26. septembra 1986. Jugoslovanski škofje v Stični. Družina, 5. 10. 1986. I s sliko (ŠT). — Pronuncij v Jugoslaviji, nadškof Gahricl Montalvo, njegov sprejem v Stični in zasedanje JŠK. Družina, 19. 10. 1986, I in 2 s slikama. — Pritrkovalski praznik V Šmarju-Sap, 14. septembra 1986. Družina 5. 10. 1986, 4 s sliko (M. K.).
31. Trubarjev mlin spet vleče lube Slovence. Dnevnik, 7. oktobra 1986, 10 I slikami (Nace Bizilj).
32. Po poteh Krjavlja in Desetega brata, Grosuplje z okolico. Občina jc po velikosti 19. v Sloveniji. Obsega 42.074 ha zemlje, od tega je 18.759 ha kmetijske zemlje. V občini je zaposlen 6001 delavec. Dnevnik, 25. 11, 1986, II —14 s slikami in oglasi. — taborska jama vse bolj obiskana. Dnevnik, 26. 11. 1986,6 s sliko.
33. Za temo »Jugoslavika". Butan je aprila letos izdal serijo petih znamk in blok,na katerih je med drugim upodobljen I.ouis Adamič. Znamka in blok sodita v zbirko Jugoslavika. Dnevnik, 13. 9. 1986, 13 (Filatelija, Novice iz ZF.I). Podpisani sem pisal lilatelističncmu društvu Ljubljana, Zvezi filatelistov Jugoslavije, Ambasadi SFRJ v Ncw Delhi in Peking ter Oddelku za Daljni Vzhod Zveznega sekretariata za zunanje zadeve v Beograd. Razen ljubljanskega društva ni nihče odgovoril, ker so razen Slovencev drugi Jugoslovani nepismeni!
34. I.ouis Adamič o Plečniku. Zbornik ljubljanske šole za arhitekturo, Ljubljana, 1986, 270—271 (Tine Kurent).
35. I.ucas, Kralj Balukov. Prešernova družba Ljubljana. 1986, 16 str. V angl. napisal I.ouis Adamič, prevedel line Kurent, ilustriral Marijan Amalietti). — Koledar, pesmi in Kralj Lukas. Kmečki glas, 5, II. 1986, 13. — Lukas, Kralj Balukov, Louis Adamič. Družina,9. II. 1986,4(cc). — Knjižni šopek, I.ucas, kralj
		
		
		
		
'     Z. 7.    ex_v-^        ' Y<		
/z spominske knjige Toma Kamenariča, l.juhlana, Kardeljeva 7
Balukov, Dolenjski lisi, 13, 11. 1986, 15 (M. Markelj); — Nasa skupnost,januar 1987,5 (France Adamič).
36. AmeriSki Slovenci in NOB v Jugoslaviji. Obzorja Maribor, 1987, 285 str. (Matjaž Klcmenčič).
37. Rapsod dobrepoljskih in širše suhokrajinskih bajtarjev. Delo — Književni listi. Ljubljana, 30. 12. 1988, 6 s sliko (Mihael Glavan).
38. Potoka rje v zbornik. Društvo slovenskih književnih prevajalcev v Ljubljani 1987, 127 str.: Iz zapuščine (A. Spomini, B. France Prešeren — Trifun Djukič, zapisal Tone Potokar); — C. Dve bibliografiji. Opombe napisal Janko Moder; — Knjižni prevodi Toneta Potokarja in njihov pomen za medsebojno spoznavanje jugoslovanskih književnosti (Ivan Cesar, Zagreb); — Tone Potokar in bolgarska književnost (Matej Rode); — Nekaj spominov na Toneta Potokarja (Janko Moder); — Zmeraj delaven in na tekočem (Branimir Žganjcr); — Za Tonetom Potokarjcm (Viktor Smolcj); — Pravilnik o podeljevanju Potokarjeve listine (str. 5—47).
39. Jubilej Črtomira Zorca. Rodil se je 14. oktobra 1907 v Stični. Njegov oče je bil slovenski pisatelj Ivan Zoreč (glej ZOG 14, 165—174). Črtomir živi v Kranju. »Kranjski prešernofil« je od 24. novembra do 11. decembra 1987 objavil v Dnevniku 14 fcljtonov o življenju pesnika Franceta Prešerna v Kranju.
40. Po sledovih tujih jezikovnih vplivov v dolenjščini ob zgornji Krki. Obzornik PD 1988, (Lojze Uršič).
41. Kemija jeza telo polomija. Knjiga patra Simona Ašiča, stiškega priorja, Pomoč iz domače lekarne, je slovenska uspešnica. Nedeljski dnevnik, 14. 2. 1988, 5 s sliko (Ladislav Lesar).
42. Louis Adamič: Pioneer in American Social Historv. Slovenski koledar, 1988, 195—200 (Marcier Jcrgcl Hutchinson). — Books and Articlcs by Louis Adamič. Ibidem, 201—203.
43. Louis Adamič: Ciamc of chcss in an Earthquakc. Slovenski koledar, 1988,203—205 (Janja Žitnik).
44. Notes on »The littlc Gugu Frog«: An Aftcrvvordto Louis Adamic's Lucas Kingof thcBalucas. Acta Ncophilologica, XX, 1987, 63—67 (Henry A. Christian).
Pevski tabor:
1. Seminar zborovodij pred letošnjim šentviškim taborom. Udeležilo se ga je 130 zborovodij iz vse Slovenije. Zlata plaketa Mitji Ribičiču. Delo, 12. 5. 1986, 3 (B. P.).
2. Na 17. Tabor prihaja kar 271 slovenskih zborov. Približno 8000 pevcev bo sodelovalo, prireditev bo posvečena Trubarjevemu spominu. Delo, 17. 6. 1986, 6 (Bogdan Pogačnik).
3. 8000 pevcev v Šentvidu. Na 17. pevskem taboru bo govoril Miran Potrč, nastopilo bo 271 zborov. Dolenjski list, 19. 10. 1986, 1.
4. Slovenska pesem vedno zbuja narodno pripadnost in zavest. Miran Potrč: Usoda slovenskega naroda in njegov razvoj sta trdno povezana z drugimi narodi in narodnostmi v .Jugoslaviji. Delo, 23. 6. 1986, 3. —Mogočna pesem zborov. Prav tam 23. 6. 1986, 1 s sliko (Bogdan Pogačnik, foto: Zoran Vogrinčič).
5. Po volji in želji pevcev. Krjavclj na Muljavi. Kmečki glas, 18. 6. 1986, 15 (A. Rcgalv).
6. Pesem govori o sožitju. Dnevnik, 23. 6. 1986, 11 s slikama (Mitja Košir, foto: Marjan Ciglič).
7. Spet pesem v Šentvidu. Pred 18. Taborom pevskih zborov. Dnevnik, 11.6. 1987, 11.
8. V Šentvidu spet praznik slovenske pesmi. Zadoncla bo pesem iz 7.900 grl. Nastopilo bo 272 zborov iz. vsega slovenskega kulturnega prostora. Dolenjski list, 18. 6. 1987, I z značko (M. L.).
9. Pevski tabor kaže moč ljubiteljske vneme. Delo, 22. 6. 1987, I s sliko (B. P., foto: Srdan Zivulovič). —Samo to reči smem: Slovence sem. Prav tam 3 (Bogdan Pogačnik).
10. Pesem in njen odmev. Dnevnik, 22. 6. 1987, 1 s sliko (Foto: M. Ciglič).
11. Svobodni pojemo. Pevski tabor v Šentvidu. Kmečki glas, 24. 6. 1987, I s sliko (Foto: Srdan Zivulovič).
12. Naši zbori sodelovali na taboru v Šentvidu. Primorski dnevnik, 24. 6. 1987. 4.
Šport in turizem:
1. Em izmed prvih jugoslovanskih zmag — Ive Krcvs v Atenah 1933 v finišu zmaguje na 10.000 m. Za njim Romun Manca. Delo, 21.7. 1986, 14 (Marko Rozman).
2. Pisani baloni na Polževem. Prvo srečanje balonarjev Jugoslavije. Delo, 21. 9. 1987, I s sliko (Poto: Srdan Zivulovič). — Noč balonov na Polževem sta pripravila Kompas in Balonarski klub Ljubljana; pred tem so položili asfalt iz Višnje Ciore. 4000 obiskovalcev. Dnevnik, 21. 9. 1987, I s sliko (Foto: Marjan Ciglič).
3. V Višnji Gori spet kopališče. 50 let star bazen je bil dotrajan. Delo, 24. 6. 1987, 9 (Mojca Kaučič).
4. Ciostjc so vedno dobrodošli. Kmečki turizem na Ravnem Dolu nad Krko. Za gospodinjstvo skrbi Jožefa Mcncin. Delo, 2. 6. 1987, 9 (Mojca Kaučič).
5. Birt od jutra do večera, 87-letni Albin Gruden je najstarejši gostilničar. Dnevnik, 21.5. 1987,7 s sliko (Ladislav Lesar, foto: M. Ciglič). — Najstarejši gostilničar v Jugoslaviji: Albin Gruden od sedmega do 88 leta v gostilni v Prcdstrugah. Ncd. dnevnik, 31. 5. 1987, 7 s sliko (Foto: Marjan Ciglič).
6. Ker je bil šentjurijski župan radoveden, imamo Taborsko jamo. Delo, 15.7. 1987, K) s sliko (Majda Vukclič, foto: Janez Zrnce).
7. Polževo se prebuja, gostinstvo posodabljajo. Dnevnik, 18.9. !987,6(Foto: Lado Čuk). — Na Polževo po asfaltu. Dnevnik, 1. 10. 1987, 17 s slikama.
8. Začetniške težave našega turizma. Naša skupnost, julij 1986, 7 (sc nadaljuje).
9. Odprava v Parnir. Vzpon na vrh Lenina (7134 m) in na Vrh komunizma v SZ. V odpravi je bil tudi Jane/. Zrnec z Grosupljega. Naša skupnost, januar 1988 (Janez Zrnec).
Odšli so naši občani, sodelavci in borci
1. Ignac Miklič-Nacc je umrl sredi decembra 1986 v Slovenj Gradcu; rodil seje leta 1909 v vasi Cesta v Dobrcpoljah. Po končani osnovni šoli seje v Ljubljani izučil za zidarja, po odsluženju vojaščine je opravil štirimesečni orožniški tečaj, nato pa jc do okupacije leta 1941 služboval v različnih krajih Baranje, Srema in Bačkc. Zavrnil je predlog skupine, kije odšla k četnikom v Srbijo; po težki in tvegani poti je prišel na orožni-ško postajo Mozelj pri Kočevju. Na pobudo komunista Jožeta Šeška so tam ustanovili odbor OF, nato pa zaščitni bataljon, ki je varoval osvobojeno ozemlje na Kočevskem in po italijanski kapitulaciji Zbor odposlancev slovenskega naroda. Konec oktobra 1943 je Nace vključil svoje enote v sestavo 14. divizije, ki je napadla sovraž.ni postojanki Velike Lašče in Kočevje ter sc v Beli krajini pripravila za dolgo pot prek Hrvatske na Spodnje Štajersko. V tem času jc pokojni Miklič opravljal pomembne naloge kot vodja obveščevalnega centra pri štabu 14. divizije do sklepnih operacij na območju Dravograd—Slovenj Gradec od 9. do 15. maja 1945. Med pisci v času in prostoru jc tudi Ignac Miklič-Nacc (Kako smo lovili generala Lohra.T V 15 in Bitka, kakor življenje dolga).
Po osvoboditvi je pokojni Nace delal v Upravi za notranje zadeve v različnih krajih, nazadnje v Celju do upokojitve 1961. Jc nosilec spomenice 1941, dobitnik reda za hrabrost in štirih drugih visokih odlikovanj; bil je častni krajan KS Dolič, upokojen kot podpolkovnik. Delo, 22. 1. 1987, 2 s sliko (Jože Potočnik).
2. Kontraadmiral Janez. Tomšič, kije v 9. zvezku ZOG (1977, 251—271 (objavil prikaz Adamičevih del o Jugoslaviji, jc v 78. letu umrl aprila 1987 v Splitu, pokopan pa jc na Žalah v Ljubljani. Rodil sc je 16. marca 1909 v Postojni. Pred vojno je bil mornariški oficir na rušilcu Beograd. Po kapitulaciji leta 1941 seje vrnil v Slovenijo, od koder so ga odpeljali v italijansko taborišče. Avgusta 1943 je stopil v Levstikov bataljon NOV Slovenije, nato pa konec 1943 prevzel komando flote oboroženih ladij 4. pomorskega obalnega sektorja in postal komandant pomorskih enot severnega Jadrana! Po osvoboditvi jc bil načelnik operativnega oddelka vojne pomorske oblasti, po upokojitvi jc pisal o dogodkih med drugo svetovno vojno. Politika. 16. 4. 1987,8 s sliko in Dnevnik, 16. 4. 1987, 2. Jane/. Tomšič jc na Simpoziju Louis Adamič (Ljubljana, 16.—18. septembra 1981) prebral referat Adamič in Slovensko Primorje. Zbornik Univerze F. K. v Ljubljani, 1981, 361—368.
3. Martin Perovšek, diplomirani pravnik,sodnik 111 viš|i pravni svetnik, je 20,decembra 19X7 v Ljubljani umrl v X9. letu starosti. Martin seje rodil I I. novembra 1X99 v Šmarju. Zaradi gmotnih razmer je študij prekinjal in diplomiral leta 1929 v Ljubljani, medtem pa je učiteljeva! v Šmarju, na Rakitni in na Dobrovi. Skoro 2 leti je opravljal brezplačno sodniško prakso, služboval je kot sodnik v Užicah, Kostanjevici na Krki in v Novem mestu. Po osvoboditvi je sodeloval pri oblikovanju sodniške in pravne ter zakonodajne službe na izvršnem svetu Slovenije, obenem pa je predaval na višji upravni šoli v Ljubljani. Za zasluge je dobil red republike z bronastim vencem, red dela z zlatim vencem in mnoga druga strokovna in družbena priznanja. Bil je tudi predsednik (1973— 75) in častni dosmrtni predsednik kluba Dolenjcev. Delo, 22. 10. 19X7, 15 in 30. II. 1987, 19. Glej tudi Delo, 9. II. 1979, 10.
4. Martin Goriič(Gorsich), rojen dne 26. oktobra 1883 na Čcmctiji pri Ponovi vasi, je v 103. letu starosti, dne 10. septembra 1986, umrl v Napcrvillu v ZDA, kamor je odšel leta 1909. Sprva je bil priložnostni delavec in rudar, od leta 1912 pa je živel v.lolietu (Illinois) kot trgovec z živilskimi izdelki. Stari kraj je obiskal leti 1979, v 96. letu starosti. Preživeli so ga trije sinovi, hčerka, sestra, nečakinja in nečak, osem vnukov in številni pravnuki, pranečaki in nečakinje. Hcrald-Ncvvs, 12.9. 1986,2,6. — Dne 16. januarja 1988je v94. letu starosti umrla Martinova svakinja Marija Cioršič, roj. Rozman (Šavrova), rojena 20. februarja 1894 na Mla-čevem, sicer pa več kot 65 let gospodinja na Čcmctiji pri Ponovi vasi. S to kroniko se spominjamo tudi drugih naših občanov-starostnikov z 90 in več leti!
Razni dogodki in podobe
1. Nič več zaprašeno Polževo. Nova asfaltna cesta Višnja Gora—Pcščcnik—Polževo—Zavrtačc. Cesta je namenjena 800 prebivalcem in turistom. Dnevnik. 9. 10. 19X7. 16 (Foto: Lado Čuk). — Cesto je odprl predsednik gradbenega odbora Slavko Grčar.
2. Kmet Kramar išče pravico. Arondacije in zgodovinski spomin. Kmetija je zaščitena; ima 5 ha obdelovalne zemlje in redi 22 glav živine, od tega 9 krav molznic; na leto odda okoli 24.000 litrov mleka in več kot 3 tone mesa. Gradnja nove avtoceste mu bo povzročila številna vprašanja! Kmečki glas. 3. 2. 1988.6(Marinki Marinčič).
3. Avtocesta in pietela do mrtvih. Z dostojanstvom in brez bagrov. Dnevnik. 29. 12. 1987, 6 (Darinka Kladnik).
4. Tretji posvet izdajateljev in urednikov krajevnih zbornikov je dne 4. junija 1987 priredila Občinska skupščina in kulturna skupnost Cerknica skupaj z uredništvi Notranjskih razgledov in Kroniko. Sestanka na gradu Snežnik seje udeležilo 25 predstavnikov uredniških odborov in nekateri pisci prispevkov. Uvodna referata sta pripravila dr. Vasilij Melik in Marjan Drnovšek. Poročevalca sta opozorila na vire za krajevno zgodovino, zlasti na uporabo arhivov. V razpravi so se udeleženci dotaknili materialnih in kadrovskih težav. Podrobno poročilo o sestanku na Snežniku je napisal sodelavec Arhiva Kranj. .Janez Kopač, in ga objavil v Kroniki.
5. 90-letnica rojstva Louisa Adamiča 1898—1951. Naš rojak in slovenstvo. Priprava spominskih slovesnosti in kratek življenjepis. Naša skupnost, januar 1988, 5; — Predgovor Louisa Adamiča k delu Boj (Strug-glc, 1933); — Naša skupnost, februar 1988, 6; — Program slovesnosti. Naša skupnost, februar 1988, I; — O življenju, delu in smrti Louisa Adamiča. Naša skupnost, marec 1988, I (Bogdan Pogačnik).
6. 90 let pokojnega Louisa Adamiča. Bi bilo njegovo žrtvovanje dandanes nepotrebno. Delo, K L, 17. 3. 1988, 3 s sliko (Bogdan Pogačnik).
7. Obletnica rojstva Louisa Adamiča. Delo. 24. 3. 1988, 1 s sliko slovesnosti ob govoru Mitje Vošnjaka (K; M., foto: Janez Zrnce); — V spomin na moža, ki je svetu razkril resnico 0 svojem narodu. Delo, 24.3. 1988, 2 Mojca Kaučič).
8. U začaranom krugu. Pismo iz Ljubljane. Devet decenija od rođenja velikog američkog pisca slovc-načkog porekla Lujl Adamiča. Politika, 9. aprila I9XX. Kultura, umetnost, nauka, hroj Mssliko L, A. (Bogdan Pogačnik). Glej tudi publikacijo 19. pevskega tabora v Šentvidu 'XX s prispevkom Bogdana Pogačnika.
9. Male volitve: Odprto pismo tov. Francu Grudnu, predsedniku skupščine občine Grosuplje. Predsedstvo OK ZSMS Grosuplje. Delo, 8.4. 1988. 7; — V Grosupljem že iščejo predsednika. Delo. 19.4. 1988. 9 (K. M.).
10. Naš rojak in slovenstvo. 90-letnica rojstva Louisa Adamiča 1898—1988. V Grosupljem, 23. marca 1988. Izdala OK SZDI. Grosuplje, 1968, 16 str. (Besedilo izbrala in oblikovala llilda I.učovnik in Andrej Kurent. Brošuro uredili: Julijana Frštc in Ivana Robida.).
11. Veselo v Grosupljem. 500 radovednežev obiskalo podoknico. Dnevnik, 22. 3. 1988. 18 s slikami (loto: Marjan Ciglič, besedilo Bogomir Šefic).
12. tragična smrt Marka Levstika, grosupeljskega dekana in Župnika, Dnevnik, 8.4. 1988, 14 s sliko; — Delo. 8.4. 1988, 19; — Dol. list, 14.4. 1988, 24; — Družina, 14.4. 1988, I in 5 s slikami.
13. (iradnja avtoceste v Višnji gori. Pokopališče so začeli prestavljati. Dnevnik. 20.4. 1988, 7 s sliko (Ivo Brcčič).
14. Naši sodelavci: 75-lctnico življenja so praznovali Jože (iale. Jože Kastelic, Ive Krevs in Stane Valcn-tinčič, 65-lctnico pa Tine Kurent.
15. Ana Prač-ck-Krasna je dne 2. marca 1988 v Ljubljani umrla v XX. letu starosti. Delo, 4. 3. 1988, 2 s sliko (Marko Pogačnik); Delo. 5. 3. 1988. 13; — Primorski dnevnik. 8.3. 1988. 11 s sliko (Dorica Makuc); — Primorske novice, 8. 3. 1988, 5 s sliko (Ivana Slamič). Glej ZOG. 12, 1983. 219 (54).
OBOGATITEV KULTURNE, TURISTIČNE IN TRGOVSKE DEJAVNOSTI
V STIČNI
Občina Grosuplje je bogatejša za novo prodajno mesto z i/brano ponudbo v stiškem samostanu, katero so odprli v petek, 13. maja I9XX. Prijetna slovesnost ob začetku delovanja, pri kateri so sodelovali Tone Kozlcvčar, MIha Dolžan in Vital Ahačič, je bila le končni akord akcije, ki seje pričela prav tako v Stični, v sirarni Mercatorjcvih Ljubljanskih ndekarn.
Osrednja zamisel temelji na ponudbi izdelkov, ki so bili nekdaj značilni za samostanske delavnice. Poleg Mercatorjcvih TOZD MJekarnc (siri) in Pekarne Grosuplje (posebne vrste kruha in moke) v prodajalni svoje izdelke ponujajo še KŽ.KG, TOŽI) Mcsot/dclki Škof ja l.oka, Mcrcatorjcvi vinski kleli iz Krškega in Metlike ter KZ Ribnica s ponudbo izdelkov domače obrti. Ob tem seveda enakopravno sodeluje stiski samostan s svojo dokaj bogato publicistično dejavnostjo, razglednicami in drugim informativnim gradivom, ki je zanimivo za domače in tuje obiskovalce.
Lahko dostopen in primeren pritlični prostor v starejšem krilu je s posluhom za vrednote slovenske kulturne dediščine lepo in privlačno likovno oblikoval in uredil akademski slikar Tomaž Kržišnik s sodelavci. Finančno so investicijo združile vse naštete delovne organizacije v iktopU Mcrcatorja. njen koordinator in vnaprej nosilec poslovanja pa je Pekarna Grosuplje, ki jo vodi ing. Štefan Plankar.
Tako smo v naši občini bogatejši za zelo kulturno prodajalno, v katero bomo ob ogledu častitljivega cistereijanskega samostana z njegovimi zanimivimi likovnimi, sakralnimi in obrtniškimi zbirkami ter lepim okoljem lahko s ponosom popeljali vsakega obiskovalca, ki bo lahko z obiska poleg dobrih vtisov ponesel tudi vabljiv prehramben izdelek ali lepo narejen spominek.
ZALOŽNIŠKI SVET
Na podlagi 32. člena Pravil občinske organizacije SZDL Grosuplje je Predsedstvo OK SZDl. Grosuplje na 31. seji dne 1/10—19X7 sprejelo ugotovitveni
SKLEP
0 sestavi založniškega sveta Zbornika občine Grosuplje.
1. Ugotovi se. da so po predhodni uskladitvi v koordinacijskem odboru za kadrovska vprašanja pri POK SZDl. (25. seja z dne 19/5—19X7) vsi organi in organizacije, ki imajo svoje predstavnike v založniškem svetu Zbornika občine Grosuplje, delegirali svoje predstavnike v ta svet.
2. Založniški svel sestavljajo:
Gruden Franc — delegat SO Grosuplje Eršte Julijana — delegat SO Grosuplje Gošnik Miro — delegat OK ZK Grosuplje Mendn Metka — delegat OK ZSMS Grosuplje Škrjancc Breda — delegat občinskega svela ZS Grosuplje Kikclj Lojze — delegal OO ZZB NOV Grosuplje Pctrič Anica — delegat Kulturne skupnosti občine Grosuplje Koščak Janez — delegat OK SZDl. Grosuplje Poleg delegatov iz I. odstavka te točke so člani založniškega sveta tudi člani uredniškega odbora /bor nika občine Grosuplje v naslednji sestavi:
Adamič dr. France, glavni urednik Ahlin Ivan, odgovorni urednik Budkovič Cvetko — član (ilavan Mihael — član Krevs Ive — član
Kurent line — član
Miiller Jakob — član Valenlinčič dr. Slane — član
3. Ta sklep začne veljati takoj.
Z uveljavitvijo tega sklepa preneha veljali sklep o imenovanju založniškega sveta št. 32 z dne 28/1 — 19X2 (glej ZOG 12, 19X2. 231).
Predsednik: Edo Zgonc, I. r.
LIVAR Viktor Kolesa
livarstvo in armature, n.sol.o. 61295 Ivančna gorica Ljubljanska cesta, tel. 061 /783140 telex 31570 yu imp liv
Proizvodni program
TOZD LSNL
— ulitke iz sive in nodularne litine
kvalitete po JUS SL10 do SL 30 in NL 42 do NL 60; za avtomobilsko in strojno industrijo, kmetijsko industrijo, proizvodnjo aparatov za gospodinjstvo in individualna naročila
— kanalizacijski pokrovi in rešetke
TOZD TA
— armature in pribor za zunanje vodovodno omrežje
— armature za industrijo za plinovode, cevovode tekočih snovi in podobno
— mehanska obdelava
TOZD LBK
— ulitki iz barvnih kovin (aluminij, medenina, bron) za strojegradnjo, ladjedelništvo, elektro industrijo in kmetijstvo
TOZD VIPO
— modeli za ulitke, jedrovniki
— vzdrževanje
— mehanska obdelava
# BLACK DECKER
električno
ročno
orodje
> BLACK DECKER
DO Black & Decker Jugoslavija 61290 Grosuplje Tel.: (061)773-511 Tlx.:31-530yubodyugo
lesnima.
sinoles
TOZD Lesna proizvodnja Sinoles, n.sub.o. 61295 Ivančna gorica, Stantetova 9 telefon (061) 783-147
Izdelujemo stavbno pohištvo in notranjo opremo za stanovanjske objekte, hotele, šole, vzgojnovarstvene ustanove in druge družbene objekte po individualnem naročilu.
Poleg žagarske proizvodnje nudimo tudi druge obrtniške storitve.
GUMA
Trgovsko-proizvodna DO GROSUPLJE
PRODAJA:
Tel. 772-360, 772-363, 772-163 Telex: 31510
STOLARNA DOBREPOLJE
TELEFON: 782008
TELEGRAM: STOLARNA DOBREPOLJE 61312 VIDEM-DOBREPOUE
RASICA
tovarna pletenin ljubljana
tozd rašica commerce
n.sol.o. 61211 ljubljana Šmartno
telefon (061)371-313 telex 31496 yu rašica telegram rašica ljubljana železniška postaja vižmarje (rejon 53)
TEKSTILNA TOVARNA
Motvoz in platno
p. o. GROSUPLJE
61290 GROSUPLJE — TABORSKA 34
TELEFON: (61) 771-311 TELEX: 31498 YU MOTVOZ TELEGRAM: MOTVOZ GROSUPLJE ŽELEZNIŠKA POSTAJA: GROSUPLJE TEKOČI RAČUN: SDK 50130-601 -31002
Izdelujemo kvalitetne polipropilenske tkanine za embaliranje izdelkov tekstilne, kemične in prehrambene industrije.
Nadalje izdelujemo polipropilenske vreče za moko, sladkor, pšenico in razna semena. Ravno tako izdelujemo ventil vreče za polnjenje na avtomatskih polnilnicah za sladkor, gnojila in podobno.
Izdelujemo kontejner vreče za 1000 do 1500 kg cementa ali drugega granuliranega materiala.
Izdelujemo motvoze in vrvi iz konoplje ali polipropilena, polipropilenska vodila za hmelj ali stročnice, veziva za kmetijstvo in vse druge podobne namene.
V proizvodnji imamo kvalitetno polipropilensko štapel vlakno od 6,7 dtex do najbolj grobega 110 dtex v različnih barvah.
Se priporočamo!
VETERINARSKI ZAVOD »ljubljanske regije« p.o. GROSUPLJE
TELEFON: (061) 772-817,771 -170 ŽIRO RAČUN: 50130-601-31530 pri SDK GROSUPUE
• opravlja neprekinjeno dežurno službo zdravstvenega varstva živali
• odkriva in zatira kužne bolezni živali
• opravlja umetno osemenjevanje govejih plemen, odkriva in odpravlja plodnostne motnje
• opravlja veterinarski sanitarni nadzor v proizvodnji in prometu živali, živalskih proizvodov in živil živalskega izvora
• neškodljivo odstranjuje poginule živali, ugotavlja vzrok pogina in skrbi za varstvo okolja
• skrbi za izobraževanje posestnikov živali
Mercator - Pekarna Grosuplje
Proizvodnja kruha in peciva, p.o.
61290 Grosuplje, Gasilska 2 telefon: (061) 772-422 uprava: 772-429 ekspedit pekarne: 771-143 žiro račun: 50130-601-31091 pri SDK Grosuplje
Mercator - Ljubljanske mlekarne
TOZD STIČNA PRAŠIČEREJA, Stična 1, 61925 Ivančna gorica
61113 Ljubljana, Tolstojeva 63 — telefon: h.c: (061) 783-017 telegram: mlekarne Ljubljana — telex: 31649 yu Ijmlek
— proizvajamo bekone, pitano govedo in mleko
— pridelujemo pšenico, oljno repico, koruzo in seno
— vzgajamo lončnice in cvetlice ter sadike za zelenjavo
— izdelujemo vence in šopke
— pridelujemo organsko gnojilo pridobljeno z delovanjem deževnikov
I2.Z.OG
TEMELJNA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA
SPLOŠNO MIZARSTVO GROSUPLJE, n. sub. o.
61290 GROSUPLJE, Cesta na Krko 38
Pošta Grosuplje, Železniška postaja Grosuplje, Telefon: 771-155, 771-233 Žiro račun NB Grosuplje 50130-601 -31070, Telex: 32154 MIGRO YU
Izdelujemo opremo za hotele, šole, vzgojno-varstvene ustanove in pisarne. Režemo hlodovino za gospodarske organizacije in zasebnike.
KOMUNALNO PODJETJE GROSUPUE
Cesta na Krko 7 61290 GROSUPUE telefon 771037, 772311
— gradnja vodovodov, kanalizacije, cest
— komunalno opremljanje zemljišč
— vzdrževanje komunalnih naprav
— strojne in prevozniške storitve
—- izvajanje zidarskih, pleskarskih in soboslikarskih del
oo
oo
SOZD GHT LJUBLJANA GP TURIST LJUBLJANA TOZD MOTEL GROSUPUE
MOTEL GROSUPLJE
restavracija — sauna — bazen — dancing club
HE
SOZD Mercator, n.sub.o. Mercator DO Rožnik TOZD Dolomiti, n.sub.o. Ljubljana, Tržaška 37/b
V svojih poslovalnicah na območju občine Ljubljana-Vič-Rudnik, Grosuplje, Vrhnika in Logatec nudimo našim potrošnikom vse vrste živil, gospodinjske potrebščine, gradbeni material, tekstilno blago, kozmetično blago, pohištvo in gostinske storitve; odobravamo tudi potrošniška posojila.
zavod za prostorsko, komunalno
in stanovanjsko urejanje grosuplje, p.o.
taborska 3,61290 grosuplje, tel. 772-038
Dejavnost.
— investicijski posli in inženiring za samoupravne interesne skupnosti in druge naročnike;
— ekonomski posli, raziskave, analize, planiranje in svetovanje s področja urbanizma, komunalnega in stanovanjskega gospodarstva ter drugih družbenih dejavnosti;
— komunalno opremljanje stavbnih zemljišč;
— investitorstvo, organiziranje in opravljanje investicijskega in drugega vzdrževanja stanovanjskih hiš, poslovnih stavb in lokalov v družbeni in zasebni lasti;
— nadzor nad gradnjo objektov v občini Grosuplje;
— vsa strokovna dela za samoupravno komunalno skupnost, samoupravno stanovanjsko skupnost in skupnost za ceste občine Grosuplje
SOZD
SESTAVLJENA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA TRGOVINA, PROIZVODNJA, TRANSPORT, GOSTINSTVO r.o.
LJUBLJANA, TITOVA 66
Telefon: h. c. 312755
Telex: 31165 Yu Petrol
Žiro račun. 50100-607-65880
KOVINASTROJ
Grosuplje Jugoslavija
tovarna gostinske opreme
61290 Grosuplje, Adamičeva 36,
telefon (061) 771411, telex 31552 yu kogro
Izdelujemo, montiramo in projektiramo opremo za vse tipe kuhinj, slaščičarn, samopostrežnih restavracij in drugih gostinskih ali sorodnih obratov.
Izdelujemo pomivalne stroje, toplotne, hlajene, nevtralne in kombinirane elemente, točilnice in druge pulte, samopostrežne in ostale linije.
Opravljamo razne storitve
Lastni projektivni biro
Servisna služba v vseh večjih krajih v Jugoslaviji Predstavništva: Beograd, Niš, Sarajevo in Opatija
ISKRA —
INDUSTRIJA ZA AVTOMATIKO
TOZD STIKALNIH
IN ZAŠČITNIH ELEMENTOV
DOBREPOLJE PRESTRUGE 29 VIDEM 61312
Proizvajamo armirane poliesterske silose in cisterne velikosti do 15 m3:
— za siliranje živinske krme (zeleno in zrnato silažo)
— za skladiščenje žit in moke
— za skladiščenje umetnih krmil
— za skladiščenje cementa
— za skladiščenje ostalih sipkih materialov
— cisterne za tekočine
V kompletni inženiring ponudbi nudimo vso transportno opremo za polnjenje in praznjenje.
Kmetijska zadruga Stična
sedež Ivančna gorica telefon: 783-102
Oskrbuje kmetijstvo z vsemi vrstami reprodukcijskih sredstev, organizira proizvodnjo in promet s kmetijskimi pridelki in živino, prideluje odlično seme priznanih domačih in tujih sort krompirja, oskrbuje potrošnike s svežim mesom in znanimi stiškimi mesnimi izdelki,
ima lastno hranilno-kreditno službo in lastno kmetijsko pospeševalno službo.
OliMe)© ,
elektrotehniško podjetje grosuplje\ pozd elektroservice
projektiramo, izvajamo in montiramo elektroinstalacije jakega in šibkega toka, razne naprave z avtomatiko, strelovode, trato postaje, skupinske antenske naprave, avtomatske telefonske centrale, servis in popravila.
ABC POMURKA
ABC TABOR , trgovina, gostinstvo in turizem, n. sol. o. Grosuplje, Adamičeva 14 tel. 772-315, 772-120
TOZD Maloprodaja
nudi cenjenim potrošnikom
— živila
— tekstil
— gradbeni material
— tehnično blago ..... pohištvo
v 35 poslovnih enotah v občinah Grosuplje, Ljubljana Vič-Rudnik in Kočevje. TOZD Veleprodaja
oskrbuie družbeni in zasebni sektor z:
— živili
— tekstilom
— galanterijo
in opravljajo konsignacijske storitve
TOZD Polževo
Nudi cenjenim gostom:
— gostinske usluge
— turistične storitve
in organizira družabne prireditve v 15 poslovnih enotah v občini Grosuplje in Ljubljana Vič-Rudnik.
GROSUPUE, ADAMIČEVA 51 TELEFON: 722-233 TELEX: 32114 YU INSTGR TEKOČI RAČUN: 50130-601-31182
IZVAJAMO INSTALACIJE: CENTRALNIH KURJAV, VODOVODA, PLINA, PREZRAČEVANJA STAVBNO KLEPARSTVO IN IZOLACIJE!
Gradbeno podjetje Grosuplje n.sol.o. 61290 Grosuplje Taborska 13
telefon: 061/772112 telex 31480 YU GROSGP telegram: GPG
TOZD Splošne gradnje
TOZD Gradbeni polizdelki-proizvodnja
TOZD Kovinsko lesni obrati
TOZD Projektivni biro
DS za nastanitev in prehrano delavcev
DS Skupne službe
DO je članica sozd IMOS Ljubljana, Linhartova 11a
GPG z 2500 zaposlenimi spada med največje slovenske gradbene organizacije. Imamo 40-letne izkušnje na najzahtevnejšem jugoslovanskem trgu, zgradili smo 25% ljubljanskih stanovanj, večino ljubljanskih fakultet, poslovne, industrijske in kmetijske objekte, objekte visoke gradnje v olimpijski vasi v Sarajevu. Nastopili smo na gradbiščih v tujini: Irak, ZRN, NDR. Izvažamo opremo.
Dejavnosti:
Izvajanje vseh vrst visokih gradenj
Proizvodnja predizdelanih gradbenih elementov
Proizvodnja kovinskih, stavbnih in drugih konstrukcij
Projektiranje gradbenih objektov
Prostorsko in urbanistično planiranje in projektiranje
Poslovni ugled GPG temelji na visoki kakovosti, izpolnjevanju rokov in konkurenčnih cenah. Prilagajamo se tržnim potrebam. Z investitorji sodelujemo od zasnove do predaje objekta (svetovanje, projektiranje, izvedba). Sledimo razvoju projektiranja in gradnje. Uvajamo nove — izvozno usmerjene — proizvodne programe kovinarske dejavnosti. Vse ob podpori najmodernejše računalniške tehnologije.
transportno podjetje
Avtoprevoz
61295 IVANČNA GORICA
opravlja prevoze
s cestno motornimi vozili
doma in v inozemstvu
MERCATOR
KMETIJSKA
ZADRUGA
LJUBLJANA
TZO GROSUPLJE — CESTA NA KRKO
ODKUPUJE IN PRODAJA KMETIJSKE PRIDELKE, KLAVNO IN PLEMENSKO ŽIVINO
POSPEŠUJE PROIZVODNJO PRI ZASEBNIH KMETIJSKIH PROIZVAJALCIH IN JIH OSKRBUJE Z REPRODUKCIJSKIM MATERIALOM, KMETIJSKIMI STROJI IN GRADBENIM MATERIALOM
ODKUPUJE IN PRODAJA IZDELKE DOMAČE OBRTI
i== zavarovalna skupnost triglav
OBMOČNA SKUPNOST LJUBLJANA, Miklošičeva 10
n sol o Ijubrjana
Vam nudi vse vrste
— premoženjskih
— življenjskih
— nezgodnih
— kmetijskih in
— transportnih zavarovanj
POSLUŽUJTE SE ZAVAROVALNE ZAŠČITE PRI ZAVAROVALNI SKUPNOSTI OBMOČNA SKUPNOST LJUBLJANA
PREDSTAVNIŠTVO GROSUPLJE, TABORSKA 3 Telefon 771441
PfiRTflER...
PROIZVODNJA POSLOVNE STORITVE 61290 GROSUPLJE
V naši tiskarni tiskamo obrazce, memorandume, vizitke, tabele, plakate oziroma vse po vaših željah in potrebah.
V knjigovodskem biroju vodimo knjigovodstva za krajevne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti, družbenopolitične organizacije, pozde, delovne organizacije in obrtnike.
Cestno podjetje Ljubljana
Ljubljana, Stolpniška ul. 10
TOZD »Vzdrževanje« o. sub. o. Ljubljana, Stolpniška 10
TOZD Gradnje, o. sub o., Ljubljana, Stolpniška 10
DS skupne strokovne službe, Ljubljana, Stolpniška 10
Dejavnosti:
— vzdrževanje in varstvo cest,
— gradnja, rekonstrukcija in popravilo cest,
— izdelava investicijsko tehnične dokumentacije za nizke gradnje.
Priporočamo se za obisk s svojo enoto v Grosupljem, agencijami v Domu starejših občanov, v Ivančni gorici in Dobrepolju
fO  Gospodarska banka Ljubljana
Odločite se za pravi korak in sodelovanje z nami
ELEKTROTEHNA
DO SET Ljubljana — poslovalnica GROSUPLJE Adamičeva 3,61290 GROSUPLJE
GOZDNO GOSPODARSTVO LJUBLJANA Obrat za kooperacijo GOZDARSTVO ŠKOFLJICA — PE Grosuplje
Gospodari z zasebnimi gozdovi s svojimi dejavnostmi:
— gojitev gozdov
— varstvo gozdov
— izkoriščanje gozdov
— dajanje lesa in drugih gozdnih proizvodov v promet
— maloprodaja gozdnih sortimentov
— gradnja gozdnih cest in poti ter drugih ustreznih objektov
— izvrševanje storitev gozdarske službe za lastne in tuje potrebe
TRGOAVTO Koper — PE GROSUPLJE
IMOS
ZDRUŽENA INDUSTRIJSKA GRADBENA PODJETJA, o.sol.o.
61000 LJUBLJANA, Linhartova 11, p.p. 99 telefon: 061/325-962,312-067 telex: 31880 IMOS ZP YU
IMOS —SGPGORENJC Ljubljanska cesta 11 64240 Radovljica telefon: 064/75-771
IMOS —SGP GORICA Tolminskih puntarjev 12 65000 Nova Gorica telefon: 065/25-011 telex: 34355 SGPGO YU
IMOS — SGP GRADIŠČE Cesta 4. maja 80 61380 Cerknica telefon: 061/791-004
IMOS — SGP GRADITELJ Maistrova 7 61240 Kamnik telefon: 061/831-237
IMOS — GP GROSUPLJE Taborska cesta 13 61290 Grosuplje telefon: 061/772-112 telex: 31480 GROSGPYU
IMOS — SGP KONSTRUKTOR Sernčeva 8 62000 Maribor telefon: 062/21-741 telex: 33180 KONMAR YU
IMOS — SGP KRAŠKI ZIDAR 66210 Sežana Cesta na Lenivec 4 telefon: 067/72-141 telex: 34287 KRAZID YU
IMOS —SGP STAVBENIK Ulica 15. maja 2 66000 Koper telefon: 066/32-031 telex: 3254 STAVKP YU
IMOS —SGP TEHNIK Stara cesta 2 64220 Škofja Loka telefon: 064/60-371
IMOS —SGP TRŽIČ Blejska 8 64290 Tržič telefon: 064/50-288
IMOS —GIPVEGRAD Prešernova 9A 63320 Titovo Velenje telefon: 063/856-712 telex: 33631 VEGRAD YU
IMOS —INŽENIRING
Podjetje za gradbeni inženiring
investicijskih del doma in v tujini
Linhartova 13
61000 Ljubljana
telefon: 061 /326-461,323-988
telex: 31410 IMOS YU
IMOS — BEST Vankinabroj 11—21 41020 Zagreb telefon. 041/677-171
IMOS — ELEKTROSERVICE Cesta na Krko 9 61290 Grosuplje telefon: 061 /772-622
IMOS — INSTALACIJE Adamičeva 51 61290 Grosuplje telefon: 061/772-233
IMOS —
SLIKOPLESK-TERMOPLAST Gornji trg 4 61000 Ljubljana telefon: 061 /222-586
BATERIJE ZMAJ RAZSVETLJUJEJO VAŠO TEMO
odo»UNIVERZAL«
ivančna gorica Malo Hudo 4a
telefon (061)
783- 043 uprava
784- 002 peskokop
se ukvarja:
— s pridobivanjem gramoza in peska,
— opravlja prevoze,
— nudi strojne storitve,
— izvaja novogradnje
in adaptacije makadamskih vozišč
UNIS — ELKOS
Tovarna elektrokovinske opreme in strojev Ljubljana OBRAT GROSUPLJE, Industrijska 5, 61290 GROSUPLJE
t