Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani.
—	Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. — Urednik Janez Negro. — Osnutek za naslovno stran: inž. arh. Uroš Vagaja. — Izhaja za vsako premiero. — Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. — Naslov uprave: Ljubljana, Cankarjeva cesta 11. — Tiska tiskarna Časopisnega podjetja »Delo«, Ljubljana. — Številka 8„ letnik XLV„ sezona 1965—66.
IZ V S K B I N E
Dušan Moravec: Z Matičkom skozi tri stoletja, str. 192 — Maša Slav-čeva: Ančka Levarjeva, str. 204 — M. Petrovčič: Ančkin začetek v Šentjakobskem gledališču, str. 207 — Velibor Gligorie: Ančka Levarjeva, str. 214 — Pogovor z jubilantko (Mirko Mahnič), str. 218 — Nekaj misli iz kritik, str. 220 — Igralsko delo Ančke Levarjeve (zbral Dušan Škedl), str. 222 — Dragotin Cvetko: »Figaro« Janeza Krstnika Novaka, str. 226 — Mile Korun: Odgovor jeznemu igralcu, str. 235.
AN ION TOMAŽ LINHART -TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE /ENI
odi:r komedija
ANTON T O M A 2 LINHART
TAVESELI DAN
ALI
MATIČEK SE ŽENI
Ena komedija v pet aktih Režiser in scenograf: VIKTOR MOLKA Glasba: JANEZ B. NOVAK — BOGO LESKOVIC Asistent režije: MIROSLAV ZAJEC	Glasbeno	vodstvo: BRANE DEMŠAR
Kostumograf: ALENKA BARTLOVA	Lektor: MIRKO MAHNIČ
Peršone:
Baron Naletel.........................................STANE SEVER
Rozala, njegova gospa.................................ANČKA LEVARJEVA
Matiček, gartnar grašinski	(ruS^KOSMAC01010
Nežka, hišna deketca	MAJDA POTOKARJEVA
Tonček, en študent na vakancah........................JANEZ HOČEVAR
Zmešnava, en advokat na deieH............................................[SSS
žužek, kanclir grašinski	J^NEZ ALBREHT
Budalo, njegov Sribar................................. {
Jerca, županova hčer	MARIJA BENKOV A
Jaka, en lakaj........................................TONE SLODNJAK
Gašper, en delovc.....................................TONE HOMAR
Rihtni hlapec.........................................KRISTIJAN MUCK
Kmeteški fantje inu dekliči: MIRKO BOGATAJ, VINKO HRASTELJ, KRISTIJAN MUCK. MITO TREFALT, METKA LESKOVSKOVA, MOJCA RIBIČEVA ter slušatelji AGRFTV -
Godci
Jegrd se na enim gradi na Gorenskim blizu ene vasi
Ples je naštudirala MARIJA ŠUŠTARJEVA, napotke za folklorne motive pa je posredoval GLASBENO-NARODOPISNI INSTITUT
Vodja predstave: BRANKO STARIČ	Masker	in lasuljar: ANTE CECIC
Sepetalka: HILDA BENEDIČIČEV A	Frizerka:	ANDREJA	KAMBIČEVA
Odrski mojster: ANTON AHACIC	Razsvetljava:	LOJZE	VENE,	LADISLAV	HUDNIK
Sceno izdelale gledališke delavnice SNG pod vodstvom ing arh. ERNESTA FRANZA
Kostume izdelale gledališke krojačnice pod vodstvom STANETA TANCKA in ELI RISTIČEVE
Vodja mizarskih del: VIKTOR LOGAR	Vodja	slikarskih	del: LADO SKRUSNY
Z MATIČKOM SKOZI TRI STOLETJA
Res še ni minilo tristo let, kar imamo Slovenci svojo prvo komedijo, še danes eno svojih najboljših, pa vendar je ta komedija dajala svojevrsten pečat trem stoletjem, tri stoletja so botrovala njej in tri revolucije so ji dajale vedno nove življenjske sokove: konec osemnajstega veka je privabil premetenega Matička k življenju, sredina devetnajstega mu je dala stopiti na »očitni oder«, naša doba ga je spoznala za svojega in mu odprla pota v vsa slovenska gledališča, ljudska in umetniška, in poskrbela je za nove natise besedila, ki naj bi bili kar najbolj zvesti izvirniku, pa naj gre že za popularno ali znanstveno izdajo; francoska revolucija je dala Linhartu pobudo in pogum, da je po svoje zapel in po naše povedal to, kar je namenil Beaumarchais Francozom; nove sape, ki so pripravljale marčne dogodke 1848, so mu dale spregovoriti na glas; leta po naši revoluciji so šele uveljavila osamljene glasove prejšnjih obdobij, da nas Matička ni treba biti sram, da je naš, da je njegovo mesto vselej in na slehernem odru, s katerega se sliši slovenska beseda.
Gotovo je: tako županovo Micko kakor komedijo o Matičku je pisal Linhart za oder, z dobrim namenom, da obe komediji sam uprizori. Vendar, medtem ko mu je ob pohlevne j ši Micki uspelo, da je z njo začel tradicijo slovenskega igranja v ljubljanski gledališki hiši, vse dotlej namenjeni zgolj tuji besedi, pa so mu ob Matičku že zastavili pot: če je bila že Micka — prvi dokument demokratične miselnosti v naši književnosti, kakor smo jo imenovali ob novi uprizoritvi na partizanskem odru, pa je bil Matiček ne le glasnik demokracije, temveč tako odkrit prekucuh, da je mogel biti v letu 1790 komaj natisnjen na Kranjskem, kaj šele, da bi pripovedoval svoje misli z javne tribune. In tako je bil »Ta vesseli dan, ali: Matizhek se sheni, ena komedia v pet aktih, obdelana po ti franzoski: La folle journee, ou le mariage de Figaro par M. de Beaumarchais« — sicer res »stiskana v’ Lublani v’ lejti 1790 per Ignazi od Kleinmayerja«, najbrž pa bomo do konca dni zaman iskali dokaz, da bi bila takrat tudi igrana, o čemer je ohranil z ničemer podprto, verjetno po zamenjavi z Mickino usodo zapisano sporočilo, ki so ga potem skozi vse devetnajsto stoletje mnogi ponavljali, že dr. Janez Bleiioeis.
Pač pa je znano, da je doživela naša komedija od prvega natisa pa do prve izpričane uprizoritve še dve objavi. Najprej v slovenski slovnici, ki jo je dal natisniti za Italijane preroditelj in tržaški odvetnik Vincenc Franul de Weissenthurn v Trstu 1811. leta — knjigi je bilo ime »Saggio grammaticale italiano-eragnolino« in pri njej je sodeloval s popravki tudi Valentin Vodnik. (Isto leto je pripravljal Janez Primic nov, »moderniziran« ponatis, prenesen na »Dolansko pod Ptujam«, vendar knjiga ni izšla.) Potem v okviru široko zasnovanega založniškega načrta, ki pa ga je že po prvih natisih prekinila smrt pobudnika teh izdaj, Andreja Smoleta, ki je pripravljal svoje objave v tesnem sodelovanju s Prešernom. Kako je Prešeren že več let prej razmišljal o potrebi novega natisa Linhartovih gledaliških besedil, nam pripoveduje njegovo pismo čelakovskemu, poslano v Prago 14. marca 1833: »Morebiti de Linhartovi dve Komediji posnaživa in do drujga leta obsorej natislcvati dava,« tako je razodeval namero, ki sta jo mislila tisti čas uresničiti z Miho Kastelcem. Misel pa je uresničil šele
192
Smole 1840. leta, tudi v sodelovanju s Prešernom, ki mu je bilo na skrbi predvsem »posnaženje« jezika. Bilo je to prav tisto leto, ko je izpovedal Prešeren svoje spoštovanje do prvega domačega dramatika z znanimi in nič manj znamenitimi besedami:
Komu Matiček, Mic’ka hči župana,
ki mar mu je slovenstvo, nista znana?
Žal, malokomu sta bila znana, posebej	še Matiček	—	takrat in	še
dolgo dobo za tem. Sele na predvečer marčne revolucije, »na svetih treh kraljov dan 1848«, se je našla skupina gledaliških ljubiteljev — pa ne v Ljubljani: »Gledishe v Novim — mestu« je naznanilo s posebnim, ohranjenim letakom, da »bo v sdrushbe hishi od sbranih igran Veseli dan, ali: Matizhek se sheni«. Bili sta dve predstavi, 6. in .9. januarja, pripravili pa so ju večidel uradniki	kameralne okrajne uprave
oziroma okrajnega komisariata v Novem	mestu, kot	je	ugotovil	že
raziskovalec Linhartovega dela prof. Gspan. Dolenjski metropoli sta sledila v prihodnjih mesecih še Št. Vid pri Vipavi in Idrija, potem šele se je prebudila Ljubljana in še takrat je poročevalec Novic začudeno ugotavljal: »Vsaki dan se bolj prepričamo, de tudi Ljubljana na Slovenskim stoji, čeravno nekteri še tega zapopasti ne morejo.« Sicer pa izvemo o tej predstavi nekaj malega izpod Bleimeisovega peresa le
—	v poročilu o semnju. Tam beremo, da »somenj o sv. Pavlu je bil zavoljo dveh rečeh imeniten«. Vendar, nikar ne mislimo, da je bila ena od teh dveh — Matiček! Imenitnost, prva in druga, je bila v tem, da »vreme je bilo kakor spomladi, kupcov pa je bilo toliko, de kramarji že davnej niso toliko skupili, kakor ta somenj«. In Matiček? Poročilo o imenitnem semnju ve povedati, da ta »vesela igra v gledišču pred somnjem ta dan od slovenskiga družtva napravljena, je ljudem močno dopadla«. In še to, da »glediše je bilo tako polno, da se je vse terlo, in slovenskimu družtvu je ta igra čez vse stroške naklonila gotovih 124 gld.«. Drugo poročilo, objavljeno v mladi Sloveniji, pa nam. je ohranilo tudi pomembnejši podatek: da je bilo besedilo aktualizirano, prirejeno za razpoloženje prvih porevolucijskih mesecev, ko smo gojili tudi Slovenci upe v svobodneje urejeno življenje: »Narbolj v celi igri in prav ob svojmu mestu in ob svojim času pa je bil vpleten pogovor med Budalatom in Zmešnjavo čez dvojno sedanjo vprašanje, namreč čez šole na deželi, in vseučilišče v Ljubljani. Tudi poznej še je Zmešnjava prav dobro opomnil od vvedenja slovenskiga jezika v šole in pisarnice«.
Vendar, zanos, ki ga je rodilo leto 1848, se je kmalu polegel, vera v trajnost novih pridobitev je splahnela, Slovensko društvo je prenehalo z delovanjem, načrti za ljubljansko poklicno gledališče so bili pozabljeni, bilo je celo konec prizadevanj gledaliških amaterjev, pa ni čuda, če je šel tudi naš Matiček spet v pozabo. Čitalniška doba ga ni prebudila, bil ji je nemara prezahteven, če ne tudi presvoboden. Tudi Dramatično društvo ne v samem začetku, bil je šele njegova sedemintrideseta predstava, uprizorjena v četrtem letu delovanja. Na ohranjenem letaku so zbrana imena znamenitih pionirjev našega gledališča: Josip Nolli, še preden je začel svojo kariero svetovnega baritonista, je igral barona Naletela, Šušteršič Matička, Odijeva Nežiko, sodelovali pa so še Hohnova, Kajzel, Rus, Pogačar, Eržen, Brusova, Pucihar in Švajger. Predstava je sicer našla, kakor beremo v poročilih, »obilnega in zadovoljnega občinstva«, tudi igralci so bili deležni pohvale, pomena
193
CSIodifltc v Norim -mcHu.
Na fvetih treh kraljov dau 1818 bo v sdrusliljc-liiflii od shranili igran:
Vcfcli dan,
ali:
Hf a t i z h c b f c s li c n L
Iiomcdlja v 5 delih s pot Jam.
•Ponaredil po franzofki, „la folle jotirnee, ou le marin ge de Figaro, par I\lr% (te Beaumarchai*“ Anton Linhart.
osebe:
Baron Naletel.
Hosalija, njegova gofpa.
Matizhek, grajfhinfki vertnar.
Neshika, hifhna.
Tonzhck, uzlienez na vakanzali.
Smcfhnjava, befednik na frlili.
Shushek , grajfhinfki kanzelir.
Budalo, njegov pifar.
Jcriza, eluipanova lizhi.
Jaka, flushabnik.
Cafliper, delovez.
Brizh.
Godzi, kmezliki fantje ino dekluhi.
Sgoribc kraj je gorcnfk grad, bliso neke vafi.
Sa perftop pcr-tlch 20 kr., na oklep 10 kr.
jSazhctck ob fediui uri svezher.
194
samega besedila pa se kritika ni zavedala. Nasprotno, Slovenski narod je zviška zapisal svojo sodbo o igri: »če pravim, da jo je dram. društvo iz pijetete, iz galanterije — bi rekel — do njene literarno-historične vrednosti na oder spravilo, sem najbrže pravo zadel. Ko bi bil igralni komite to ,komedijo’ natanko in bolj ostro prerešetal, bi bila menda ostala v knjižnici; kajti ne da se pač tajiti, da je to dramatično delo za zdanji okus vendar preveč zastarelo«. Ena misel pa je bila v tej oceni vendarle veljavna: igra mora biti izborno gladko igrana, da ne dolgočasi in propade.
če se je Dramatično društvo vsaj kolikor toliko ravnalo po nasvetih Slovenskega naroda — in oba sta delala več ali manj z roko v roki — potem se ni mogoče čuditi, če več kakor četrt stoletja ni pomislilo na novo uprizoritev Linhartove »zastarele« komedije in če ima nova predstava šele letnico 1898.
Takrat pa je imela Ljubljana že gledališče, ki ga moremo in moramo v vseh pogledih šteti za poklicno, zato je treba zavrniti pozneje zapisane podc.tke, da je bila Gavellova uprizoritev (1934) prva na poklicnem odru. Medtem ko je bila predstava z Nollijem in Šušteršičem še v stari gledališki hiši na Kongresnem trgu — to se pravi ravno tam, kjer je svoj čas Linhart sam uprizarjal županovo Micko — pa so igrali 18. decembra 1898 že v novem, ponosnem Deželnem gledališču (današnji Operi). Režiral je tedanji umetniški šef Drame Rudolf Inemann, barona Naletela je igral Danilo, njegovo gospo — njegova gospa, Matička češki komik Housa, Nežiko Irma Polakova, žužka Verovšek, njegovega pisarja režiser sam. Besedilo ni bilo do kraja izvirno, na letak so zapisali »burka s petjem« in tudi opombo, da jo je »znova priredil F. G.« — kdo drug kakor Fran Govekar? In časniki? Ponavljali so staro zmoto o predstavah pred sto leti (vedeli so celo, da so igrali tedaj »z najlepšim uspehoma), sicer pa so govorili bolj o Beaumarchaisu. Govekarju nihče ni zameril, da je po svoje krojil Linhartovo besedo (»v nekoliko prenovljeni obliki in v sedanji slovenščini«), predstavo so gledali strokovnjaki »z nekakim posebnim spoštovanjem«, ugajala pa je po njihovem mnenju tudi občinstvu, saj se je to zbralo v prav častnem številu, zato je vodilni ljubljanski dnevnik tudi sklenil svoj zapis s priporočilom, naj bi »Matičkovo ženitev še kdaj uprizorili«.
Pa je niso, v ljubljanskem mestu celih šestintrideset let ne!
V	prvem letu po vojni so se sicer ogreli zanjo študentje, zbrani okrog Preporoda, in jo naštudirali za proslavo stoletnice Vodnikove smrti (1919), s tem pa je Ljubljana za dolga leta opravila svojo dolžnost. Podjetnejši je bil Maribor pod umetniškim vodstvom Hinka Nučiča: v režiji Rada Železnika je bila premiera že 25. novembra 1919 in imela je kar deset ponovitev: Gregorin je igral barona, Bukšekova baronico, švagelj Matička, Savinova Nežiko, Tončka režiser sam, Zmešnjavo Gustav Strniša, žužka Velušček in njegovega pisarja Rasberger. Bilo je to ob stoletnici Zoisove smrti in mlado mariborsko gledališče jo je počastilo s slavnostnim govorom, z alegorijo in z Linhartovo igro. Premiera je bila v času velike tiskarske stavke, zato prave kritike ni doživela, vendar sta jo malo kasneje tako socialistični Mariborski delavec kakor katoliške Male novice omenjala s priznanjem, ki je govorilo o »izbornem vodstvu in igralskem osebju«, o »nabito polnem« gledališču in najboljšem sprejemu pri poslušalcih. Po tem uspehu so Mariborčani 23. aprila 1024 Matička na novo uprizorili, z istim reži-
195
Št 8.
limit 8LEIU1SCE I LJIILJilL
V nedelj« 18. d^enibra 1X70
DRAMATIČNO DRUŠTVO
svojo »smo letošnjo |>redslavo:
Dr. pr. ITI.
m it..,
. la p4r««n v ft	£>	«ijk-	*I*W	p*r	;£♦*«**'»‘k***-
•	*	{?	;^r	*%'	.	i	■*	.	*	.	*.
a A I. A >	*	i	<b
t—-* kr as."*
»-dp-
,1'. u«. A Cm».
* ijp •
iK(> «•«* >*«•»«* **-»#«*
■	i«,	>	|M	r*.	-u	■
.. »sr.
---■	-	lkwf.
afer,»
I ;.<*.. . P ,? .
mK ' -m
PH predslavi svira tv k. vojašKa gMia TJ. poRt- ptfm pudaj*«.
p. * taitti itLtiphMtipMi« ^a># »Žii »j«ff	>t»T«t	ni'iite.
VMopnlnui
tfr ■ - i
-ira
<*~'
. ,**•
"* * *v»t«»nn«i	■•	4	■,	"^"4.	*	,yj■ '
|*»rt»r 1« W Ib fr — !<**«*«»»» vp«ftfrjl fl* hn ~Jt*A0 ». pMi^i 99 »»*	**	,	A
ipterit 09 >r	i*	Vr.	0*1*1*»«- jt» jij«4> tolj.-t 1*ft kr. ^	_	M	•	»	4^
ieffi * dnbiTilj« siiiid> v uedelj* «1 10.' «1» 14. mv -rjutnij in tvefer itd 6. «•
pri gl«klišU kini. j»>j«)U1iw od % do «rt> [»< v ‘fcijmmkj	drn*»vii
(%-•
(Oitiilnica. I. yji(lNr''l>j*‘).
Zatstek ob 7. uri 2»eCer. — Kasa se odpre #b 6, uri.
m
Ww«»n Sftntafl 15»-	t**TUi
<$p VcrtotU t*t adtettflNttmn tVJB	$tat$frt*	i
i*
JUi
196
ser jem sicer, vendar s precej spremenjeno razdelitvijo vlog. Bukše-kova, Savinova in Železnik so sicer obdržali stare vloge, barona pa je zdaj upodobil Edo Grom, Matička že Jože Kovič in Zmešnjavo Milan Skrbinšek. Tisti čas (z letnico 1923) je izšla tudi nova knjižna izdaja, ki jo je za zbirko Oder pripravil Janko Slebinger — ljubljansko gledališče pa je Se vedno molčalo, Se celo desetletje.
Gavellova uprizoritev v ljubljanski Drami, pripravljena 15. decembra 1934, je bila po vsem tem za slehernega ljubitelja domačega izročila redko, pa zato toliko bolj dragoceno srečanje. Uglednemu gostu je bil na voljo kar najbolj izbran ansambel: barona je igral Levar, baronico Nablocka; Matiček je bil Modest Sancin, Nežika Mira Danilova; Tončka je zaigrala — šaričeva, Zmešnjavo — Cesar, žužka — Emil Kralj, Budalo — Daneš, Jako Crnobori in Gašperja Lojze Potokar! Predstava pa je bila hkrati dvojno odkritje: odkritje za ljubljansko občinstvo, ki bi komaj še moglo prikimati vprašanju, kakršnega je zastavil Prešeren pred stoletjem, saj je šel Matiček v tem času — vsaj v Ljubljani — domala v pozabo; odkritje pa je bilo to besedilo tudi za režiserja samega. Nič ni prikrival: prišel je v goste, da bo pripravil novo uprizoritev Beaumarchaisove komedije, nemara malo svobodneje prevedene. Dvakrat prej jo je že postavil na dramski oder in dvakrat, z Mozartovo muziko, na opernega. Med delom pa se mu je bolj in bolj razodevalo ne le slovenstvo našega Matička, temveč tudi Linhartov izjemni dramski dar, njegovo uporno in prevratno čustvovanje, saj je znal ta po režiserjevih besedah Beaumarchaisovo udarno revolucionarno ost ne samo obdržati, ampak celo poudariti: »Zdi se mi, da pride v originalu nekoliko bledi socialni kontrast med grofom in slugo v Linhartovi predelavi mnogo jasneje in jarkejše do izraza,« tako je izpovedal pred premiero v razgovoru za Gledališki list. Priznal pa je tudi brez ovinkov, da dotlej Linharta ni poznal preveč natančno, ko pa se je zdaj od blizu srečal z njim, ga je brez oklevanja imenoval najboljšega slovenskega dramatika pred Cankarjem. Poleg teh izjav, ki jih beremo v intervjuju, nam je ohranil dve zanimivi pričevanji iz tistih dni še Bratko Kreft: da je temperamentni hrvatski režiser spričo nenavadne dramatičnosti, ki jo je dosegel Linhart z umnimi okrajšavami, spričo neposrednosti, pristnosti in učinkovitosti pri neki vaji ob nekem prizoru vzkliknil: »To je boljše kakor Beaumarchais!« — in še Gavellovo priznanje, ki ga je izpovedal tik pred premiero — da je režijsko-dramaturško nekje bistveno zgrešil, ker je ves čas mislil na Figara, zdaj pa je prišel do zaključka, da je v Linhartovem Matičku toliko izvirnih mest, da je to delo njegovo in slovensko. Navdušil ga je do take mere, da je imel dober namen, postaviti Linhartovo komedijo v lokaliziranem kajkavskem prevodu — v stilu »Matijaša Grabancijaša dijaka« — tudi na zagrebški oder.
Ravno prevelika režiserjeva navezanost na francoski tekst, ki mu je po štirih srečanjih že dobesedno prešel v kri, je bila edina senčna stran te sicer zgledne predstave. »Nekoliko večji poudarek naše domačnosti« si je želela tudi resnejša kritika (Koblar), četudi je bilo deležno Gavellovo delo sicer vsega priznanja. In ravno s tem poudarkom »domačega elementa« je želela biti zgrajena naslednja uprizoritev v Ljubljanski Drami, v letih nemške zasedbe (Dramski studio, 29. jul. 1944, rež. M. Pavlovčič), »ker je bila zadnja uprizoritev tega dela v našem gledališču bolj francoska«, kot je zapisano v Gledališkem listu.
197
Gotovo, z vsemi temi, tako redko posejanimi srečanji se nam Linhart še	ni	do kraja približal. Dr. Bratko	Kreft, ki	je v zadnjih
predvojnih	letih pripravljal svojo študijo o	gledališču	in francoski
revoluciji, snoval komedijo o rojstvu slovenskega teatra, to se pravi o Linhartu in Matičku, in si hkrati veliko prizadeval za počastitev stopetdesetletnice slovenske drame (1939), je ravno ob tej priložnosti zapisal, da se še niso do kraja izpolnile besede, natisnjene ob prvi predstavi županove Micke: »Ves narod je ponosen na vas in vas bo ovekovečil v zgodovini svojega slovstva in rekel: Ti so bili, ki so položili temelj,	da	se spopolni materin jezik, in ki so dosegli, da je sposoben tudi	za	gledališče« — besede, ki jih je	napisal v	ljubljanskem
časniku verjetno sam baron Zois. In še tole je dodal Bratko Kreft: »Če bi slovenske razmere ne bile po večini le skupek temnih, mračnih sil, bi moral ustanovitelj slovenske dramatike in gledališča imeti v naši literaturi vsaj toliko veljave, kakor jo ima v francoski Beaumarchais.« Z današnjega zornega kota se nam zdi komaj verjetno, da so mogle biti te besede veljavne še v letu 1939, saj ni nobenega dvoma, da je danes, komaj dobri dve desetletji za tem, Linhartovo ime v slovenski književnosti veliko bolj trden pojem kakor Beaumarchaisovo v francoski. Res pa je, da mu je dala tak zven šele tretja revolucija in šele sredina tretjega stoletja, v katerem se srečujemo z njegovim delom.
Pa tudi po tej, tretji revoluciji je bila Ljubljana vse prej kakor prva med slovenskimi mesti, ki so se spomnila na Matička. Zelo značilno je: tako kakor po oni vojni ga je tudi zdaj najprej in prav tako dvakrat zapored uprizorilo mariborsko gledališče. Prva uprizoritev ima kar se da zgoden datum: 20. november 1945, pa nič manj presenetljivo število ponovitev — dvaintrideset. Ta predstava je imela sicer dve senci in teh se je Fran Žižek, režiser obeh povojnih mariborskih uprizoritev, zavedal in jih je skušal ob novi interpretaciji odpraviti: uporabljali so še Govekarjevo redakcijo besedila in zahajali so v »kozmopolitičnost«. »Vse premalo je iz tedanje predstave zavelo domače, krajnsko vzdušje,« tako je izpovedal kasneje režiser sam. In prav zaradi tega je hotel dati svoji drugi postavitvi, ki ji je bila za osnovo Gspanova izdaja besedila, »mnogo več narodnega žanra«. Ansambel je bil pri tej drugi uprizoritvi (1949-50) močno pomlajen (Matiček — B. Brunčko), želela pa se je tudi — v nasprotju s prejšnjo
—	približati satiri na fevdalno samopašnost in ponemčeno birokracijo »mnogo bolj realistično kot pred petimi leti«.
Pa ni samo Maribor prehitel Ljubljane. Med prvimi gledališči, ki so dala v novih razmerah Matička na spored, je bilo obnovljeno Slovensko narodno gledališče v Trstu: v sezoni 1946/47 ga je uprizoril Modest Sancin, pa tudi sam je zaigral svojo vlogo iz nekdanje Gavel-love uprizoritve, to pot v alternaciji z Jožkom Lukešem. Tudi slovenski ansambli, ki so se šele izvijali iz spon amaterizma k poklicnemu igranju, so neposredno po vojni preživljali svoje večere ob Matičku: v zagrebškem Slovenskem domu ga je uprizoril Hinko Nučič že 1. aprila 1946, na Jesenicah je bil na sporedu 1. marca 1947, v Kranju 8. februarja 1949. Med poklicnimi odri so bili poslednji Celjani, vendar so dali svoji premieri posebno svečan zven (1953-54, rež. Andrej Hieng, Matiček — P. Jeršin).
Poseben poudarek pa je dala Linhartovemu delu vendarle Ljubljana, četudi ni bila prva. Bilo je to v jubilejni sezoni 1952-53, ko so na novo uprizarjali Matička v počastitev šestdesetletnice Deželnega
198
si
stev.aa Dež.gledališčev Ljubljani. Dr. pr. 898.
V nedeljo, 18. decembra 1898.1.
Prvič:
Veseli dan
stli
Matijčekseženi.
Burka n prtjrni ' 5 dejanjih. Ponaredil po francoski Ja folh* joornrr, on le maria^e de Figuro, par Mr. lleaiimarchaiM* Anton Linhart, 7.nova priredil F. (». lir*.i»rr Rud. Inemann.
Hm«*« N»J*Ul
lUt./rk »•***•'.i.»k, «IUUI S**ik» lu»iu»
ToeMi It«* 'l./tk
/«wtn;*>4 twaMMk om kllVHdti
OSEBE
g	A	DmuIo	g	Žu*«k.	gf*»*.Sii»li lumcabr	f A VmovMt
H	<1	iMMlotM	I	Kuulj	|H«»I	ni tm-maat.
g	VI	((.«»•	I	J«i»	»iijmn- v* »«*i	J.V H*rg«t><
g	I	h-Uk-*.	|	J»k. .l*IVi,k	t V.fv.Uk »t
t>V It Vr*.*k»	I	| ft 1<uvba
g <w»U>k	•	tiri.*	»Judi	KtnoCki	tur	j*	m
*, »rit m n*k. m ki« la n« Our**)»k*ttj
Vl<wke pojeta: gospa I. Polakova In g. VI. Kousa.
Blagajnica se odpre ob 7, uri, - Začetek ob '/jB. uri, - Konec ob 10, uri.
Par tor:
Sedeii I. do III. \	rxlt*	.	»O	kr.
*	IV. m Vlil.	„	HO
IX. w M,	„	70	„
Stojiča.................. 40	„
Pija*k« in v oja*ke vstopnice	JJO	„
T7" stopaoina.:
VMupmna v In;
50 kr.
Balkon:
Sedeii I. x r*te.....
II. „	......
III. «	......
Galerija:
»Sedeii 1. vr*te.....
II. do \ . *»■«(*• . . Sinji>ra.............
50 kr. 50 40 *
30 kr. 30 „ 10 „
Sedm in loie #e dobivajo v utari čitalnični trafiki v Selen-hurteonh ulicah in na veter pre<l<«ta>c pri hlftgajniei.
V alionnenient na aedefcc lahko vatopi v Mak «lan.
Fr. prta sodeluje orkester i t. it kr. pstafi polh Lespsld L bij Up il 21.
V	torek, 20. decembra:
Hodhitioka drama \ 4 dijmijdi Spihal E. Gangi.
gledališča. 2e tisto predstavo, pripravljeno kajpada skrbno po izvirniku, je pripravil režiser Molka, barona je igral Stane Sever, baronico Ančka Levarjeva, Matička izmenoma Rozman in Česnik, Nežko Vika Grilova. Vrsta igralcev iz te, poslednje ljubljanske uprizoritve, se je že poslovila: Lojze Potokar (Zmešnjava), Milan Skrbinšek (žužek), Stane Potokar (Gašper).
K Linhartu pa se je v teh letih povrnila ljubljanska Drama še ob drugi svečani priložnosti, pa četudi takrat ni uprizarjala njegovih del. Zato pa je bila takrat na sporedu slovenska komedija, napisana s takim poznavanjem duha Linhartovega dela in hkrati s tako ljubeznijo do tega dela, da bi si lepše počastitve Linhart ne mogel želeti. Bilo je to 28. decembra 1956, ko so na novo uprizorili Kreftove »Krajnske komedijante«, to radoživo slovensko komedijo, »katera Linharta inu Shupanovo Mizko tizhe«. Vse leto je bilo v znamenju Linhartovih svečanosti, saj so ga celo imenovali »Linhartova jubilejna sezona 1956-57« in kar ni uspelo nikomur prej, to je dosegel dramaturg Lojze Filipič s spretnim populariziranjem svoje velikopotezne zamisli: zdaj res skoraj ni bilo več človeka pri nas, fci sta mu slovenstvo in teater pri srcu, da bi za Linharta in Matička ne vedel. Drobna anekdota se nam je ohranila iz tistega leta in ta je zgovorna priča, da Linhartovo ime ni bilo več samo kar se da popularno, temveč že tudi sodoben pojem: na pismo s pomanjkljivim naslovom »Dr. Božo Linhart, Ljubljana«, namenjeno bančnemu ravnatelju, je ljubljanski poštar brez pomisleka pripisal: Drama.
Res, Linhartovo delo je postalo v tem času naše gledališko izročilo, ki so ga s spoštovanjem sprejemala poklicna in ljubiteljska gledališča po vsej Sloveniji. Danes uprizarjamo Matička kot žlahtno, tudi v sodobnem gledališču še vedno živo umetnino, hkrati pa kot vsega spoštovanja vreden dokaz, da smo začeli svojo gledališko pot sicer res nekaj kasneje kot večji, svobodni evropski narodi, da pa smo že ob tem prvem koraku kar se da srečno ujeli korak s kulturnim svetom, tako v umetniškem kakor v miselnem pogledu. Vseskoz je namreč veljavna ugotovitev našega raziskovalca Linhartove dobe in urednika kritične izdaje njegovega zbranega dela prof. Alfonza Gspana (1950), da namreč Evropa tistega časa ni premogla bolj revolucionarne dramatske besedne umetnine, saj je bil Beaumarchaisov Figaro takrat gotovo najbolj razvpita komedija, ki se je morala celo v Franciji trdo boriti za svoj prostor na javnem odru. Prav tako pa je veljavno spoznanje, da Linhartova svobodna obdelava francoskega izvirnika s sedemnajstimi docela samostojnimi prizori ne kot literarno delo ne kot revolucionaren upor proti svojemu času in razmeram niti najmanj ne zaostaja za prvotnim besedilom.
Linhart je z Matičkom prvi demantiral takrat še nezapisano — in sicer kdaj pa kdaj tudi veljavno, vendar prepogosto ponavljano teorijo o zamudništvu — in če nič drugega, bi že to terjalo stalno pričujočnost njegovega dela v repertoarju slovenskih gledališč.
D. Moravec
200
ANČKA LEVARJEVA NAŠA JUBILANTKA
SPOŠTOVANA ANČKA LEVARJEVA
OB VASEM UMETNIŠKEM PRAZNIKU VAM V IMENU IGRALSKEGA ZBORA IN TEHNIČNEGA OSEBJA DRAME SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA ISKRENO ČESTITAM. V TRIDESETIH LETIH IGRALSKEGA IN ODRSKEGA USTVARJANJA STE PREHODILI DOLGO IN TRNJEVO, A TUDI USPEŠNO POT ZMAGOVITEGA IN ŽLAHTNEGA UMETNIŠTVA. V VAS VIDIMO PREDSTAVNIKA TISTIH USTVARJALNIH IGRALSKIH GENERACIJ, KI SO SE IZ CISTE LJUBEZNI DO ODRSKEGA USTVARJANJA VKLJUČILE V POKLICNO IGRALSTVO IN TAKO POMAGALE OŽIVLJATI IN OBLIKOVATI UMETNIŠKO PODOBO IN MOČ SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA IN NJEGOVE KULTURE. ZATO LETOPISU NAŠEGA GLEDALIŠČA NE BO TE2KO OCENITI VAŠEGA DELEŽA IN VAM DODELITI, ZLASTI V KOMEDIJI, VISOKO UMETNIŠKO PRIZNANJE. VSI VAM ŽELIMO MNOGO SREČE IN ZDRAVJA, PREDVSEM PA USPEŠNIH IGRALSKIH LET, DA BI S POLNO MOČJO VAŠEGA IGRALSKEGA DARU ŠE VNAPREJ SOOBLIKOVALI UMETNIŠKO PODOBO NAŠEGA GLEDALIŠČA.
BOJAN ŠTIH
201
OB JUBILEJU ANČKE LEVARJEVE
Plejada blestečih velikih igralcev, ki je kraljevala in tlačanila na našem odru med obema vojnama, se je pred tridesetimi leti, po umetniškem ali pa morda finančnem naključju, pomnožila z dvema mladima talentoma, ki sta že s svojim prvim nastopom nedvoumno dokazala, da bosta vredna tradicije naše velike igralske generacije: to sta bila Stane Sever in Ančka Levarjeva. Prvi je kmalu nakazal oblikovalno moč predvsem v junaških in karakternih vlogah, Ančka Levarjeva pa je s svojim debutom leta 1935 v Niccodemijevem »Po. stržku« prav tako prepričljivo izpričala redek talent dramske naivke.
V	tem svojstvu je bila nezamenljiva celo vrsto let, čeprav je pozneje tudi z uspehom širila svoj repertoar bodisi z ljubimkami ali pa tudi z mladimi junakinjami ter psihološko ostreje zasenčenimi ženskimi liki. Njena Micka v »Krajnskih komedijantih« je ob stricu Ivanu Levarju kot baronu Zoisu in Zlati Gjungjenčevi kot italijanski pevkinji Suzani Marranesijevki radoživo nase osredotočila, tako pozornost občinstva v dvorani kot tudi igralskega zbora na odru, ki ga je s svojo sončno vedrino tako izvrstno požlahtnila. In tako bi mogli našteti še dolgo vrsto vlog takega ali drugačnega značaja, ki vse dajejo zaokroženo podobo igralskega obraza Ančke Levarjeve. Med njimi je za svojo Lojzko prejela leta 1949 celo zvezno nagrado.
Dolga so pota nenehnih igralskih transformacij slehernega odr-skega umetnika, a kdor jih je prehodil s tako vnemo in ljubeznijo pa tudi s prirojeno nadarjenostjo, kakor jih je pri nas že doslej naša Ančka, ta ve, da je v celoti izpolnil svoje poslanstvo.
Ob njenem prvem umetniškem jubileju ji z zahvalo za dragocene ure umetniškega užitka na našem cdru in z željo po še nadaljnjih zrelih dosežkih iskreno čestitata
Slovensko narodno gledališče in Smiljan Samec, upravnik SNG
VOŠČILO PREDSEDNIKA ZDUS-a
DRAGA KOLEGICA ANČKA,
V	IMENU SLOVENSKIH IGRALCEV IN IGRALK TI ZA JUBILEJ ŽELIM ZDRAVJA, SREČE IN USPEHOV, HKRATI PA SE TI ŠE ZAHVALIM ZA DELO, KI SI GA OPRAVILA V KORIST NAŠEGA DRUŠTVA.
STANE SEVER
203
Maša Slavčeva:
ANČKA LEVARJEVA
Bilo je leta 1933, ko je pripeljal Janez Levar, prvak ljubljanske Drame svojo nečakinjo Ančko Meletovo v gledališče. Bila je polodraslo dekletce s kodrastimi, zlato rdečimi lasmi, zlatimi pegicami po obrazu, začudenimi okroglimi očki, sočnimi usti, smejala se je z vsemi zobmi in govorila pojoče, po domače, »kakor ji je žnablo zraslo« tam doli v lepi dolini cerkniški. Bila je kakor zlato rumeno jabolko, z vonjem in okusom po zemlji in zraku, po polju in njivah in bila je pristen človek, nepokvarjen od mesta in vsakršnih drugih vplivov. Hodila je v gledališče, v zanjo popolnoma nov svet in gledala strička Levarja, ki je igral čudovite vloge in slišala ga je doma, ko jih je študiral... In prisluškovala je debatam o teh vlogah in slišala analize iger in kritike... Čuden je bil ta svet. Drevesa iz lepenke, ptičje petje iz glinenih piščalk, o vonju rož se je samo govorilo, a vonjalo je le po barvi in šminkah... In vendar je bil to mikaven, čaroben svet...
*
Njen prvi nastop v Drami je bil slučajen. V Golievi mladinski igri »Srce igračk« je bilo večje število otroških vlog, »lutk«. A kje dobiti otroke? In nalovili so jih z vseh vetrov. A še je manjkala »velika lutka«. Kdo bo to? In nekdo — ne vem več kdo — se je domislil: »Ančka!« Stric Levar jo je naučil šest kitic njene vloge.
Nekega dne mi je dejal: »Ti, ta mala (tako me je vedno imenoval), naša Ančka mora napraviti kot lutka nekaj gibov. Ti se na te reči spoznaš, ali bi hotela...?« In sem hotela. (Takrat sem delala med drugim tudi koreografije za otroške balete.)
Bila je krstna predstava. Ančka je bila očarljiva »velika punčka« v rožnati balerinici, z veliko rožnato pentljo v kratko pristriženih kodrčkih in imela je ogromne, začudene očke lutke, ki sama sebi ne verjame, da je oživela, in zavzeta prisluškuje, ko prvič izgovarja besede, verze, v soju odrskih luči:
... O, nismo me brezčutne lutke, iz voska, pestrega blaga, imamo sestrske občutke, do vsakega, ki rad nas ima.
Nanj čakamo potrpežljivo, ki z nami ves se razvedri, kdor nas ne ljubi, zanj nežive ostanemo do konca dni...
*
Ivan Zorman in Marion Belle, dobra hišna prijatelja pri Levarjevih, sta imela prijatelje v Šentjakobskem gledališču. In dejala sta: »Zakaj ne bi Ančka poskusila prvih korakov in si pridobila izkušenj na Šentjakobskem odru?«
In tako je bilo.
204
Po svojem prvem nastopu v Drami je Ančka leta li)33 prvič nastopila na deskah šentjakobskega gledališča kot Marička v »Desetem bratu« in še isto sezono v neki pravljici, kjer je igral tudi Frane Milčinski. Prav tako je tudi Stane Sever istočasno začenjal svojo gledališko pot na tem odru.
V	sezoni 1934 je prestala svojo »prvo veliko pokušino« z glavno vlogo v komediji »Mala trafika«. Do takrat jo je stric že naučil pravilnega odrskega izgovora.
Nekega dne je dejal dr. Gavelli in meni v dramski »obrekovalnici«: »Prideta nocoj v šentjakobsko gledališče pogledat našo Ančko?« In sva prišla.
Igrala je vlogo naivke in imela je uspeh mlade začetnice, ki je talentirana.
Naslednji dan je dejal dr. Gavella Levarju: »Brez dvoma je talentirana, a obstoji nevarnost, da bo ostala vse življenje naivka. To se rado dogaja,« Stric Levar in jaz pa sva bila prepričana, da se bo gotovo razvila, zdaj ima pač samo šestnajst let, a sčasoma bo brez dvoma dozorela tudi za druge vloge.
Ko je tako prestala preizkušnjo v veliki vlogi, je bila sprejeta v Dramo in postala »honorarna elevinja«, kot se temu imenitno pravi. In ostala je dolgo »elevinja« zaradi stalne oseke v gledališki blagajni.
*
Debutirala je ponovno v Niccodemijevi komediji »Postržek«, v vlogi pocestne sirote, z otroškim srcem in prirojeno moralo, z željo po znanju in prebujajočo se ljubeznijo do svojega dobrotnika. Osvojila je občinstvo s svojo neposrednostjo, pristnostjo in naravnostjo. In potem so se vrstile manjše in večje vloge, hvaležne vloge, ki jih pišejo inozemski avtorji dopadljivo za publiko in igralce. Igre, ki niso umetnine, ki špekulirajo bolj s čarom mladosti glavne igralke, kot z njeno umetniško stvaritvijo. A seveda stoje in padejo z njo. So dobro komercialno blago, ki polni blagajne. In jih je polnilo tudi pri nas. Občinstvo je imelo Ančko rado. In kako tudi ne? Bila je prisrčen otrok.
*
Potem je igrala zahtevnejše vloge: v Smoletovem »Varhu«, v Gogoljevem »Revizorju« in »ženitvi«, v Scribovem »Kozarcu vode«, v Sha-wovem »Hudičevem učencu« in še celi vrsti drugih. Zmeraj je bila njena igra sveža, svojska, nekonvencionalna, neakademska. Bila je resnično naravna. In njen smisel za humor in njena šegavost. Prisrčnost in toplina sta veli od nje.
Potem je nekega dne igrala prvič kmečko dekle. Ne vem več, katera vloga je to bila, in tedaj smo odkrili: To je tisto, najbolj pristno, najbolj njeno, to je Ančka!
Bila je to, česar naša Drama že dolgo ni imela; igralka za vloge kmečkih deklet, ki čutijo in govore, kar jim narekuje srce in vrojeni zdravi naravni nagon. Bila je to, kar ustvarijo igralke v teatru s talentom, tehniko, razumom. Imela je, kar daruje narava najboljšega svojim posebnim ljubljencem: čistost, nravnost, čustvenost, deklištvo in materinski nagon, vztrajnost in voljo, trmo in milino, potrpljenje in moč, poslušnost in delavoljnost.
In bila je nepopisan list.
205
Stric Levar je postal Pygmalion.
Oblikoval je oblike, ki jih je nakazala narava, oblikoval s čutom in ljubeznijo umetnika.
Zato bo ostala nepozabna v Tavčarjevem »Cvetju v jeseni« kot Presečnikova Meta, z globoko na čelo potegnjeno ruto, pogledom izpod čela in trmastim: »Nč!« in vedrim, sončnim: »Ja — de!«
In prav tako edinstvena Mizka v Kreftovih »Krajnskih komedijantih«, s sramežljivim: »Z jezičkom ...po francosko!«
*
Potem se je predstavila občinstvu kot Belinda v Harissovi igri »Molčeča usta«. Igrala je kmečko, skoraj divje, nemo dekle, ki se nauči govoriti. Kako je dojemala čudež izgovorjene človeške besede iz ust sočloveka in kako jo je podoživljala sama, ko se jo je polagoma naučila izgovarjati, je bilo enkratno.
Ančka ni bila igralka po nobenem obstoječem kalupu. Ančka je original. Morda je njena »Made by Ančka« - značka zato tako enkratna, ker se ni šolala na nobeni akademiji, med mnogimi slušatelji, ki povzemajo igralske svojskosti, ton in intonacije drug od drugega in s tem ustvarjajo enoten slog, ki je velika odlika ansambelske igre, a zavira razvoj osebnosti in njenih popolnoma individualnih svojskosti, ki so tako redke in zato dragocene. Ančka si jih je ohranila.
*
Njena najzrelejša vloga, s katero je dokazala, da ni ostala naivka, česar se je dr. Gavella bal, je vloga Gruše v Brechtovem »Kavkaškem krogu s kredo«. Ta je bila med številnimi velikimi, dognano zaigranimi vlogami tako scela vlita in doživeta, da je z njo do najvišje mere izpričala svojo človeško in umetniško dozorelost.
In ob njenem jubileju ji želimo, da bi imela na našem odru še večkrat priložnost tako polno zaživeti kot Gruša!
206
ANČKIN ZAČETEK V ŠENTJAKOBSKEM GLEDALIŠČU
2. aprila 1933 se je prijavila h gledališkim entuziastom pri Šentjakobskem gledališču mlada, lepa punčka, Ančka Meletova, ki si je pozneje po svojem stricu, velikem slovenskem igralcu Ivanu Levarju, privzela ime Levarjeva.
Prvič je nastopila v soboto, 4. novembra 1933 v Jurčič-Klemenčiče-vem Desetem bratu kot Marička, hčerka zdravnika Venclja, že pri svojem prvem nastopu je s svojo ljubkostjo osvojila publiko in soigralce. Nekaj posebnega, nekaj tako ljubkega, pristnega in iskrenega je bilo v njeni igri. Zablestela je kot zvezdica na šentjakobskem nebu, ki pa je na njem kmalu nato ugasnila. Skupaj je odigrala na Šentjakobu 7 različnih vlog. Poleg že omenjene Maričke v Desetem bratu še naslednje: Minko v Špicarjevi pravljični igri Pogumni Tonček, Elizabeto v Landsbergerjevi komediji Mladostni grehi, Lidijo v Hor-stovi veseloigri Radio-tenor, Ellen v Lichtenbergovi komediji Dama na slabem glasu, Marjanco v Engel-Horstovi veseloigri Vražji Rudi. Zadnja njena vloga na Šentjakobu je bila glavna vloga Gerte v Busovi komediji Hčerki njene ekselence, kjer je nastopila z Metko Bučarjevo, Ervino Wrischerjevo, Ferdom Hanžičem in Stanetom Severjem v glavnih vlogah. Z vlogo Gerte je dosegla naravnost triumfalen uspeh, še danes jo vidimo, kako je vsa obupana begala z budilko v žepu po odru, da ne bi zamudila odločilnega trenutka. 11 repriz komedije Hčerki njene ekselence ... 11-krat je pritekla v zadnjem dejanju k svoji mami
—	Metki Bučarjevi, ji padla v objem in zajokala: »Dva sta, mamica, dva, eden mlad in eden star.« ...11 repriz in 11 velikih uspehov naše Ančke. Potem pa so prišli merodajni gospodje iz ljubljanske Drame in si ogledali našo predstavo Hčerki njene ekselence. Takoj smo vedeli, da nas bo Ančka Levarjeva kmalu zapustila. Bili smo žalostni in veseli obenem, od srca pa smo ji privoščili velik uspeh. In res je odšla v ljubljansko Dramo. Na njen prvi nastop v Niccodemijevi veseloigri »Scampolo« smo se pripravljali s tako zavzetostjo, ko da je to debut slehernega izmed nas. Raztreseni po vsem avditoriju smo doživljali z našo Ančko vse, od začetne treme, do trenutka, ko je po dvorani zagrmel oglušljiv aplavz. Naša Ančka je uspela, vrata v ljubljansko Dramo so ji bila na stežaj odprta, številnim čestitkam ob njenem jubileju se pridružujejo z najboljšimi željami za nadaljnjo umetniško in življenjsko pot
Šentjakobčani.
M. Petrovčič
207
Bus — Hčerki njene ekscelence (z leve proti desni: Stane Sever, Metka Bučarjeva, Ančka Levarjeva, Ervina Wrischerjeva)
Jurčič-Klemcnčič — Deseti brat, prizor iz 3. dejanja
Postržek — Niccodemi, Postržek	Katja	Slaparjeva	—	Fodor,	Matura
Agneza — Moličre, šola za žene	Biserna	reka	—	Hsiung,	Gospa	Biserna	reka
Itoksana — Rostand, Cyrano de Bergerac
Mizka — Kreft, Krajnski komedijanti
Božidar Jakac, Ančka licvarjeva
B. Kreft — Celjski grofje
Cordelia — Shakespeare, Kralj Lear
Gruša Vahnadze — Brecht, Kavkaški krog s kredo
Lojzka — Cankar, Hlapci
Velibor Gligorič:
ANČKA LEVARJEVA
Ko sem prvikrat gledal Ančko Levarjevo na ljubljanskem odru, sem doživljal njeno kreacijo kot liričen zanos. V poetični mladosti njene kreacije je bilo nekaj eteričnega in pomladnega. Prepričala me je s svežo naravo in s čistim srcem inspiracije — njena kreacija mi je ostala v spominu v belini vizije. Zdelo se mi je, da ima mlada igra Ančke Levarjeve svoj izvor v slovenski poeziji, da življenjski ritem v njeni igri, njene besede ter notranja vibracija njenih čustev izvirajo iz slovenske ljubezenske lirike.
Potem sem doživel njeno kreacijo Lojzke v Cankarjevih Hlapcih cb gostovanju Slovenskega narodnega gledališča v Beogradu. Celotna uprizoritev te drame v režiji Slavka Jana je bila redek umetniški dogodek. Globoko nas je prevzela plemenita narava človečnosti, ki je sijala iz kreacij Ančke Levarjeve in Staneta Severja. Za nas, za naše doživetje sta bila eno umetniško in človeško bitje in vznemiril nas je fluid duše, ki se je, ne da bi potreboval velikih besed, na odru prelival
Marj’ Cavan Tyronova — 0’Neill, Dolgega dneva potovanje v noč, uprizoritev v Jugoslovenskem dramskem pozorištu v Beogradu
žena, ki je vse pozabila — Cosid, Odkritju (Jugoslovensko dramsko pozorište, Beograd)
od srca do srca in se z odra razširil med publiko. Spoznali smo, da sta Lojzka in Jerman med živimi ljudmi sama in trpeli smo z njima. Avditorij se je spremenil v senco njune intimnosti in v hrepenenje po njuni osebni sreči. Ančka Levarjeva je prevzela srce s preprostostjo, s kri-stalnostjo in z lepoto notranjosti. Njena čustva, zadržana v sebi, z odsevom v očeh in z globokim razumevanjem za človeka, ki je preganjan, so bila zgovorna tudi v molku s spontano iskrenostjo duha in srca.
V	Jugoslovenskem dramskem pozorištu sem spremljal njen prehod iz dekleta, ki stopa v težave življenja, v lik žene, ki nosi težko breme razočaranj nad življenjem in kateri se svet njenih sanj podira do globin pekla. Bila je mati v 0'Noillovi dramski izpovedi Dolgega dneva potovanje v noč. V mladih vlogah Ančke Levarjeve je govorilo srce, zaljubljeno v življenje in njegovo poezijo. V svetu polnem nemira, kriz in porazov, ki je bn za njeno umetnost nov, na dolgem potovanju v noč, pa je spregovorila njena umetniška duša. Vživela se je v dušo žene in matere izmučene od notranjega trpljenja. Z umetniško in človeško duševno toplino nas je popeljala v notranji svet uničene žene in matere, v njegovo podzemlje, kjer so grobovi pokopanih iluzij in padlih sanj, kjer je zazidano srce žene in matere, katere jadra so se raztrgala in polomila v hudih življenjskih viharjih. Takrat je naredila Ančka Levarjeva velik obrat od lirike dekliških sanj do tragičnega mučeništva žene in matere. Krik bolečine, ki je jeknil iz te pošastne noči, je z umetniško in človeško vznesenostjo Ančke Levarjeve globoko pretresel publiko. Prehoditi takšno pot, da magija igre zablesti
215
tudi takrat, kadar je na odru prikazan svet, ki umira, je mogla Ančka Levarjeva zaradi tega, ker je ostala zvesta sami sebi, zvesta svojemu prvobitnemu cilju, da bo v igri iskrena, da bo igra zrcalo narave in da bo vsakemu bitju, ki ga igra, pokazala njegov lastni obraz.
Prevod: M. K.
Elizabeta — Shakespeare, Richard III (Jugoslovensko dramsko pozorište, Beograd)
Gertruda — Shakespeare, Hamlet (Jugoslovensko dramsko pozorište, Beograd)
POGOVOR Z JUBILANTKO
Prve vzpodbude? Vaša gledališka mladost? Vaše gledališko šolanje? Vaši prvi učitelji? Spomini na pokojnega strica — umetnika Ivana Levarja? Njegovi napotki? Njegov vpliv na Vas?
Ko smo otroci v mojem rojstnem kraju, v Grahovem pri Cerknici, igrali pod kozolcem ali na skednju, smo napravili oder na senenem vozu, položili smo deske in jih pokrili s plahtami. Zavese smo napravili iz rdečih dolgodlakih konjskih odej. To so bili zelo vznemirljivi dogodki. Zbrali smo se otroci cele vasi, sami smo si napisali igre, ki smo jih dopolnili s pesmicami iz šolskih čitank, ki pa seveda niso imele prav nobene zveze z dogodki v naših igrah. Spominjam se igre, ki se je dogajala na Cerkniškem jezeru. Igrala sem glavno vlogo in recitirala Lepo Vido. Konec je bil tak, da so Lepo Vido požiralniki potegnili v jezero. Bil je res žalosten konec in predstava je uspela. Drugi dan je rekla učiteljica pred celim razredom: »Lepo je bilo, ti boš morda še postala .šaušpilerca’.« Po končanem pouku sem jo vprašala, kaj to pomeni. Pojasnila mi je, da je v Ljubljani pravo gledališče, naj grem obiskat strica in ga prosim, da mi ga pokaže. Ta pohvala učiteljice ni ostala brez posledic. V moji otroški duši se je razvijala fantazija in edini cilj je bil, da pridem v Ljubljano in vidim pravo gledališče. Toda šele čez štiri leta, v svojem štirinajstem letu, sem prišla k stricu Ivanu Levarju in ostala pri njem.
Moja velika radovednost mi ni dala miru in nekega dne sem vprašala strica, kaj vse je treba znati, da postaneš igralec. Dal mi je Meškovo pripovedko »Nekoč je bilo...« in mi rekel, naj jo preberem na glas. »No, tako, zdaj pa se to nauči na pamet.« In tako se je doma pri stricu začel pouk, ki je strnjeno trajal tri leta, do mojega nastopa v Šentjakobskem gledališču. Ni me učil samo govora in recitacije ter razčlembe besedila, temveč me je tudi navajal k branju domače in svetovne literature in v resnici skrbel za mojo splošno' izobrazbo. Ko sem kasneje spremljala stričevo delo na Akademiji, sem videla, da je moje učenje potekalo po istem sistemu. Stričev vpliv name je bil, razumljivo, velik. Sprejemala sem njegove nasvete in kritiko. Vse do njegove smrti sem bila njegova zvesta učenka.
Kako oblikujete vlogo? Vaš pristop k delu, Vaša tehnika dela?
K vlogam pristopam tako, da se seznanim z osebnostjo avtorja, z značilnostjo teksta in njegove dramaturgije. Potem si ustvarim osnovni koncept same vloge. Pri tem osebnem delu je v času študija zelo važno zame sodelovanje z režiserjem in reči moram, da sem skoraj vedno našla pomoč in razumevanje.
Beograjsko obdobje? Vaše delo v Jugoslovenskem dramskem po. zorištu?
Pot me je zanesla v Jugoslovensko dramsko pozorište; to je bila zame velika sprememba, lahko rečem popolnoma novo obdobje, ki je pomenilo zame učenje drugega jezika, povsem novo okolje, nov stil, novo publiko, nove kolege. Skratka, beograjsko obdobje je pomenilo začeti z velikim delom. Prvi nastop je bil v »Dubrovački trilogiji«, takoj za tem pa v velikem tekstu 0’Neillove drame »Dolgega dneva
21«
potovanje v noč«. Moja sreča je bilo samo to, da sem bila navajena temeljito in vztrajno delati. V beograjskem ansamblu sem bila sprejeta zelo tovariško. Navezala sem se na to gledališče in publiko, tako da je moje slovo pomenilo slovo od prijateljev.
Za naše čase in razmere imate rekordno število otrok. Povejte, ali je za igralko bolje, če je brez njih? Posebno če ni ne stare mame ne pomočnice?
Imam res številno družino, štiri otroke. To seveda ni vedno enostavno. Ves prosti čas je bilo in je še treba posvetiti njim. Toda materinstvo bogati in izpopolnjuje mojo igralsko osebnost.
Vaše današnje gledanje na gledališče in na sodobno slovensko dramatiko?
Smatram, da mora osrednje slovensko gledališče, kot je naša Drama, imeti v repertoarju klasična dela in dobra moderna dela. Nikakor pa ne sme eksperimentirati in se usmeriti samo v moderni repertoar. Vsi si pa želimo dobrih slovenskih dramskih tekstov. A tudi če ni najboljših, menim, da je naše gledališče dolžno uprizoriti eno slovensko noviteto v sezoni, če ne bomo uprizarjali del slovenskih dramatikov, se naše gledališče ne bo moglo razvijati in morali bomo govoriti o večni krizi.
Katero vlogo ste najraje igrali, katere si zdaj najbolj želite?
Rada sem igrala v Molieru, Brechtu, 0’Neillu, v Kreftovih »Krajnskih komedijantih«, Cankarjevih »Hlapcih«, Shakespearovem »Richardu III« (Elizabeta) in seveda v Linhartovem »Matičku« ter še v mnogo, mnogo drugih delih.
Želim si igrati Brechtovo »Mater Korajžo«.
219
NEKAJ MISLI IZ KRITIK
VESELJE PRI ŠENTJAKOBCANIH Jubilej ge. Bučarjeve in izvrstna veseloigra z novo zvezdo
.. .na Šentjakobskem odru so imeli še drug pomemben in razveseljiv dogodek. Ze lani smo pisali, da na njem vzhaja nova svetla zvezda naše gledališke umetnosti, velika vloga gdč. Levarjeve je pa občinstvo popolnoma prepričala, da so šentjakobčani odkrili mlad, svež in velik talent v tem nad vse simpatičnem dekletu, ki ji želimo le to, da bi ostala pri teatru ... Gdč. Levarjeva je rojena naivka po svoji zunanjosti in notranjosti, naivka, ki očara vsakogar tudi s svojo pristno otročjo in zato tako ljubko neokretnostjo in zadrego...
Slovenski narod, 4. december 1934
ANČKA LEVARJEVA — POSTRŽEK (K predstavi v Drami)
V	teh časih, polnih razrvanosti, skepse in cinizma, nam je le eno dragoceno, le eno nepoznano: iskren, v življenje verujoč in ves svet ljubeč solnčni smeh... Takole izpreleti človeka, ko gleda sedemnajstletno Ančko Levarjevo, smejočo se in ihtečo v vlogi Postržka v ljubljanski Drami. Sicer smo je bili veseli že v vlogi hčerke Gerte njene ekscelence v Busovi veseloigri, uprizorjeni na Šentjakobskem odru... Slutili smo, da smo po dolgih letih dobili pri nas že dolgo neizpolnjeno vrzel v teatrski stroki: pravo, prepričevalno in mladosti kipečo naivko... Mlademu in ljubeznivemu talentu želimo, da bo pod skrbnim okriljem strička Ivana Levarja in ob asistenci šentjakobskih botrov kmalu za stalno zavzel svoje mesto v naši Drami.
Ivo Peruzzi
(1935)
VVILDEJEV »BUNBURY« NA NAŠEM ODRL Zelo uspešen debi Ančke Levarjeve
... Gdč. Levarjeva je zdravo, čvrsto dekle čisto prirodne govorice in neprisiljenega kretanja, da imaš vtis, kakor da gledaš že rutinirano igralko. Na odru je torej kakor doma. Govori prisrčno, jasno in naravno, da je Cecily kakor ustvarjena zanjo... Levarjeva je talent, ki smo ga zelo veseli in le želimo, da ostane stalno na našem odru.
Fran Govekar
(Slovenski narod, april 1935)
GOGOLJEVA »ŽENITEV« V LJUBLJANSKI DRAMI
... Agat'jo Tihonovno je podala Levarjeva, ki od vloge do vloge dorašča v zrelo, polnokrvno igralko ...
...Gdč. Levarjeva je bila kot njegova nevesta (Podkoljosina je igral Daneš — op. ur.) odlična partnerica. Njena naivna in iskrena
220
prepričevalnost se dopolnjuje s svobodnim gibanjem in suverenim obvladanjem prostora. Prehodi iz različnih čustvenih razpoloženj so pri njej zelo hitri, kljub temu pa zelo doživeti in prepričevalni, kar še bolj poudarja njen živahni temperament.
(Slovenski dom, 24. maj 1938)
HARRISOVA »MOLČEČA USTA«
... Gluhonemo Belindo je upodobila Ančka Levarjeva. Lik te resnično pretresljive življenjske usode je Levarjeva tako prepričevalno živela, da jo moramo uvrstiti brez pomisleka med najboljše v uprizoritvi in med tiste, ki nam bodo ostali zmeraj v spominu. Ne le nenavadno kultivirana igralska erudicija, marveč poduhovljena, odkritosrčna, naravna mehkoba, neprikrita subtilnost, strašljivost in nežnost hkrati ter gorka materinska čustvenost in zaupljivost so tiste lastnosti, ki so Belindi Levarjeve dale tako čudovito plastiko ...
Vasja Predan
(Ljudska pravica, 1. julij 1954)
KAVKAŠKI KROG S KREDO
.. .Grušino dramo, ki zavzema prva tri dejanja, je odigrala Ančka Levarjeva. Igralka, ki smo je bili vajeni doslej pretežno kot naivke, se je pokazala tu v novi luči. Kot zdravo, preprosto kmečko dekle, bivša kuhinjska dekla pri guvernerju, ki so ji tujega otroka takorekoč vsilili, je našla Levarjeva na begu pred zasledovalci izraze globoko čustvenega, prepričljivega materinstva... Resolutna v odločilnih trenutkih, ljubeznivo dostojanstvena s svojim pravim zaročencem, pasivno trpka s svojim po sili možem, je s svojo zanosno igro morda presegala okvir avtorjeve zamisli o igralčevem in gledalčevem kritičnem odnosu do vloge, a je bila edino tako mogoča in življenjsko pristna...
Franc Albreht (Slovenski poročevalec, 13. marec 1957)
EUGENE 0’NEILL: DOLGEGA DNEVA POTOVANJE V NOC Premiera v Jugoslovanskem dramskem pozorištu
... Temu fluidnemu liku, zgrajenem z 0’Neillovo sinovsko predanostjo in ljubeznijo, je Ančka Levarjeva vdihnila plemenito dušo. Diskretne premike in kretnje, ki so bili zniansirani z mojstrsko subtilnostjo, je spremljala tenkočutno modelirana beseda, katere melodiozna finesa je toliko bolj očitna, saj je prav dobro znano, da je to prvi nastop slovenske igralke v jeziku, ki ni njen materin jezik...
Eli Finci
(Politika, 3. november 1958)
... Lik M. Tyronove, kakor ga je oblikovala Ančka Levarjeva, je nudil dokaz igralkine polne in zrele odrske kulture in umetnosti. Gledalcu se je vtisnil v spomin ...
Fran Albreht
(Delo, 30. oktober 1959)
221
IGRALSKO DELO ANČKE LEVARJEVE V DRAMI SNG, LJUBLJANA
Golia
Niccodemi
Wilde
Kranjc
Bahr
Golia
Galsworthy
Lehar
Begovič Labiche pon. Golia
Zerkaulen
Hamik
Hodge
Nušič
Fodor
Rostand
pon. Fodor Pahor pon. Nušič Petrovič Kadelburg Golia Capek Golia Čehov Golia Zupančič Streicher Skvarkin Gogolj
Wuolijoki Moličre Moliore pon. Gogolj Priestley Strindberg Golia pon. Golia pon. Zupančič
Verneuil — Berr Pirandello L. Tolstoj Shakespeare Bekeffi
Sezona 1932—33 Srce igračk	Velika punčka*
Sezona 1934—35
Postržek	Postržek (debut)
Bunbury	Cecily Cardew
Sezona 1935—33
Direktor Čampa Otroci
Uboga Ančka Družinski oče Vesela vdova (opereta)
Tretja učenka Ana Scharizerjeva Ančka
Maud Builderjeva Valencienne
Sezona 1936—37
Tudi Lela bo nosila klobuk Florentinski slamnik Uboga Ančka Korajža velja!
Repoštev Dež in vihar Dr.
Matura
Cyrano de Bergerac
Dara Popovičeva
Virginija
Ančka
Kočevarjeva hči Gregec
Jill Manneringova Slavka Cvijovičeva Katja Slaparjeva Subreta, Paž
Sezona 1937—38
Matura
Viničarji
Dr.
Vozel
šimkovi
Princeska in pastirček Bela bolezen
Petrčkove poslednje sanje
Snubač
Sneguljčica
Veronika Deseniška
Zadrega nad zadrego
Izpit za življenje
Ženitev
Sezona 1938—39
Zene na Niškavuoriju Izsiljena ženitev Ljubezen — zdravnik Ženitev Brezov gaj Labodka Dobrudža 1916 Sneguljčica Veronika Deseniška Potovanje v Benetke Kaj je resnica?
Živi mrtvec Othello
Neopravičena ura
Katja Slaparjeva Graničeva Tunika Slavka Cvijovičeva Tončka
Služkinja Ančka
Princeska
Hči
Kraljična Alenčica Natalija S. Cubukova Sneguljčica Katica
Korenova Tončka Nina Verhovska Agafja Tihonovna
Analiza
Druga ciganka Lucinda
Agafja Tihonovna Elza Radfern Signe
Nina Lvovna
Sneguljčica
Katica
Carolina Ancilot
Dina Agazzijeva
Saša
Bianca
Lili J&grova
* V sporedih javljena z rodbinskim priimkom — Meletova
Sezona 1939—40
pon. Bekeffi Shaw Scribe pon. Wuolijoki pon. Golia pon. Golia pon. Golia
Averčenko
Kozak
Lenormand
Garrik — Smole
Gogolj
Nest,roy
Shakespeare Schiller pon. Gogolj pon. Bekeffi pon. Golia pon. Golia
F. in T. SchOnthann pon. Shakespeare Praga Nušic
Shakespeare Camasio — Oxilia pon. Wuolijoki
pon. Golia
pon. Camasio — Oxilia pon. Golia
Caillavet-Flers-Rey Moličre pon. Schiller
pon. Schiller Gregorin Jurčič — Golia pon. Golia pon. Golia Golar pon. Golia Ogrinec D’Annunzio
pon. Jurčič — Golia pon. Ogrinec
Tavčar — Sest pon. Schiller pon. Golia Dickens Forster pon. Fodor
Achard
Neopravičena ura Hudičev učenec Kozarec vode Zene na Niskavuoriju Sneguljčica
Princeska in pastirček
Petrčkove poslednje sanje
Kupčija s smrtjo
Profesor Klepec
Strahopetec
Varh
Revizor
Danes bomo tiči
Sezona 1910—41
Romeo in Julija Ko varstvo in ljubezen Revizor
Neopravičena ura Sneguljčica
Princeska in pastirček Ugrabljene Sabinke Othello Zaprta vrata Protekcija Komedija zmešnjav Bog z vami, mlada leta 2ene na Niskavuoriju
Sezona 1941—42
Petrčkove poslednje sanje
Bog z vami, mlada leta
Sneguljčica
Lepa pustolovščina
Sola za žene
Ko varstvo in ljubezen
Sezona 1912—43
Kovarstvo in ljubezen Oče naš . . .
Deseti brat Sneguljčica
Princeska in pastirček Ples v Trnovem Petrčkove poslednje sanje
V	Ljubljano jo dajmo! Jorijeva hči
Sezona 1943—44 Deseti brat
V	Ljubljano jo dajmo! Cvetje v jeseni Kovarstvo in ljubezen Sneguljčica C vrček za pečjo Robinzon ne sme umreti! Matura
Sezona 1944—45 Življenje je lepo
Lili Jagrova
Essie
Abigaila
Analiza
Sneguljčica
Princeska
Kraljična Alenčica
Zoja
Ana Skočir Pieretta
Gospodična Malika Marja Antonovna Minka
Julija
Luiza Millerjeva
Marja Antonovna
Lili Jagrova
Sneguljčica
Princeska
Pavla Golvičeva
Bianca
Mariolina
Julka Kukideva
Lucijana
Dorina
Analiza
Kraljična Alenčica
Dorina
Sneguljčica
Helena de Trevillac
Agneza
Luiza Millerjeva
Luiza Millerjeva Osmošolka Marta Manica Sneguljčica Princeska Selanova Metka Kraljična Alenčica Srebrinova Marica Ornella
Manica
Srebrinova Marica Presečnikova Meta Luiza Millerjeva Sneguljčica Maya Fiedlingova Maud Cantleyeva Katja Slaparjeva
Miky
223
Sezona 1945—46
škvarkin pon. Moličre Zupan Goldoni
Kreft Car Emin Shaw 2ižek
Tuje dete Sola za žene Rojstvo v nevihti Primorske zdrahe
Sezona 1946—47
Velika puntarija Na straži Hudičev učenec Miklova Zala
Sezona 1947—48 Vida Grantova
Manja
Agneza
Marijana
Pepka
Gregoričeva žena
Mare
Judit
Zala
Vida Grantova
21
18
23
19
81
1
15
13
9
38
Kreft Cankar pon. Kozak
Gribojedov pon. Moličre
Sezona 1948—19
Krajnski komedijanti Hlapci
Vida Grantova Gorje pametnemu šola za žene
Mizka
Lojzka
Vida Grantova
Sofja
Agneza
36
35
4
15
pon. Moličre pon. Cankar pon. Kreft
Shakespeare Miller pon. Gribojedov Ostrovski
Kreft Molit1* re
pon. Kreft pon. Cankar Hsiung Shaw
pon. Kreft pon. Shaw Linhart
Sezona 1949—50
šola za žene Hlapci
Krajnski komedijanti Kralj Lear Vsi moji sinovi Gorje pametnemu Goreče srce
Sezona 1950—51 Celjski grofje Ljudomrznik
Sezona 1951—52
Krajnski komedijanti Hlapci
Gospa Biserna reka Sveta Ivana
Sezona 1952—53
Celjski grofje Sveta Ivana Matiček se ženi
Agneza
Lojzka
Mizka
Kordelija
Ann Deever
Sofja
Paraša
Veronika
Celimena
Mizka
Lojzka
Biserna reka Ivana
Veronika
Ivana
Rozala
6
15
18
10
17
10
9
85
16
22
38
24
16
34
5
79
2
13
30
45
Sezona 1953—54
pon. Cankar	Hlapci	Lojzka	8
pon. Linhart	Matiček se ženi	Rozala	5
Torkar	Pravljica o smehu	Kozorožka	16
Gorki	Vasa Zeleznova	Rašela	8
Harris	Molčeča usta	Belinda	 15
52
Sezona 1954—55
Rostand	Cyrano de Bergerac	Roksana	21
pon. Harris	Molčeča usta	Belinda	1
Hellmanova	Dekliška ura	Karen Wrightova	20
pon. Cankar	Hlapci	Lojzka	3
pon. Linhart	Matiček se ženi	Rozala	1
46
224
Sezona 1955—56
Lorca Cehov pon. Cankar
pon. Cankar Miller pon. Kreft Brecht
pon. Linhart pon. Kreft
pon. Cankar
Adamov
Aristofanes
pon. Linhart
Svatba krvi Tri sestre Hlapci
Sezona 1956—57
Hlapci
Pogled z mostu Krajnski komedijanti Kavkaški krog s kredo
Leonardova žena
Irina
Lojzka
Lojzka
Soseda
Mizka
Kato Vahtang, Gruša Vahnadze
Sezona 1957—58 (kot gost)
Matiček se ženi	Rozala
Krajnski komedijanti	Mizka
Sezona 1958—59 (kot gost)
Hlapci	Lojzka
Sezona 1968—64
Na hudi dan si zmerom sam Maholka ali Vanda
Sezona 1964—65
Pomlad 71	Francoska banka
Zenske v ljudski	skupščini	Praksagora
Sezona 1935—66 Matiček se ženi
21
20
16
57
8
1
29
18
56
21
1
22
26
21
47
Rozala
Zbral D. S.
ANČKA LEVARJEVA V JUGOSLOVENSKEM DRAMSKEM POZORISTU — BEOGRAD
Sezone 1957/58 — 1932/63*
0’Neill	Dolgega dneva potovanje v noč	Mary Cavan Tyronova	62
Vojnovič	Dubrovniška trilogija (Somrak)	Pavle	20
Cocteau	Pisalni stroj	Solange	37
Shakespeare	Rihard III.	Elizabeta	35
Cosič	Odkritje	Zena, ki je vse pozabila	80
Shakespeare	Hamlet	Gertruda	39
,v Sodelovala je tudi kot recitatorka v recitalu »Pesmi bolečine in junaštva«.
225
Dragotin Cvotko
„FIGARO“ JANEZA KRSTNIKA NOVAKA
Kaže, da je Linhart že sam mislil na glasbo, ki bi spremljala nekatere pasuse njegove komedije »Veseli dan ali Matiček se ženi«.
V	tej smeri mu je dal tekst dovolj spodbud in k temu so ga lahko spodbudili tudi zgledi. Z opero »II Barbiere di Seviglia« je to snov komponiral že Paisiello in še veliko bolj je z njo uspel Mozart. To je moralo biti Linhartu znano. Tako se zdi upravičena domneva, da sta poleg Beaumarchaisa vplivala na oblikovno zasnovo njegovega dela tudi omenjena skladatelja in med njima še zlasti Mozart, čigar opera »Le nozze di Figaro« je v času pripravljanja »Matička« že nastopila svojo zmagoslavno pot po svetu.
Linhart je v drugem, četrtem in petem dejanju svoje komedije predvidel pevske vložke. V njih je upošteval načela opernega oblikovanja. S svojim konceptom je ustvaril možnosti za komponiranje arij, duetov, tercetov, kvartetov, kvintetov in sekstetov in s tem nudil skladatelju vse pogoje za uglasbitev. Razen tega je predvidel godbene vložke, ki naj bi pripadli ljudskim godcem. To bi z glasbenega vidika nujno povzročilo določeno dvojnost. Pevski vložki namreč narekujejo drugačno muzikalno fakturo kot godčevski, s katerimi je najbrž hotel Linhart poudariti lokalni kolorit in poživiti, razgibati celotno dogajanje. Pevski in z njimi zvezani instrumentalni vložki bi bili v načinu umetne, godčevski v načinu ljudske glasbe. Ta kontrast je snov utemeljevala in v tej obliki ne bi bila muzikalna upodobitev »Matička« samo oblikovno ampak tudi izrazno svojevrstna, napeta in učinkovita.
Glasbene vložke je Linhart zasnoval premišljeno. Razporedil jih je na najučinkovitejša mesta, kar pravi, da je temeljito razmislil o strukturi in celotnem dramatskem poteku komedije. Četudi je bil precej verziran v kompozicijski tehniki, pa očitno ni imel namena, da bi za »Matička« sam napisal glasbo. Za ta namen je našel primernejšega skladatelja v osebi Janeza Krstnika Novaka (ok. 1756 do 1833), s katerim se je glede pevskih vložkov morda posvetoval, ko je pripravljal svojo komedijo.
Tekst, kakor ga je Novak uporabil za uglasbitev, se nekoliko, a nebistveno razlikuje od teksta v izvirnem natisku Linhartove komedije, ki bi ga bilo mogoče tudi na spremenjenih mestih melodično enako formirati. Bolj kot z glasbenega vidika so spremembe zanimive zaradi vprašanja, iz katerega časa izvira besedilo, kakor je v partituri. Zdi se, da je iz razdobja pred natiskom, kajti ne v njem ne pozneje ni več najti navedenih različkov. To hkrati pomaga odgovoriti na vprašanje, kdaj je nastala Novakova glasba, seveda s predpostavko, ki se kaže utemeljena, da namreč njen avtor ni sam spreminjal teksta, ampak se je držal Linhartove predloge. Če je bil »Matiček« natisnjen v drugi polovici leta 1790, je Novak napisal svojo glasbo, preden je Linhart dokončno preciziral tekst svoje komedije.
Naslov Novakove glasbe se razlikuje od naslova Linhartove komedije. Skladatelj se je odločil za naslov »Figaro«, čeravno Linhart ne pozna Figara v svojem tekstu in ga tudi ni v tekstu, ki je uporabljen v partituri. Očitno je bil pod močnim vtisom Mozartove »Figarove
226
svatbe« in je ta odločila omenjeni naslov in ne morda Beaumarchaisov »La folle journee ou le Marriage de Figaro«. Ta je bil za Novaka manj zanimiv kot Mozartova opera, ki jo je gotovo poznal. O tem govori tudi njegova glasba, ki kaže neposreden Mozartov vpliv na Novakovo ustvarjanje.
Na naslovno stran partiture je skladatelj z lastno roko napisal tale tekst: Figaro / Gedich von Anton Linhart / Musik von J. B. Novak. Note in (slovenski) tekst v partituri je pisala druga roka. V primeru partiture, ki se je ohranila, gre torej za prepis in ne za izvirnik. Vendar je iz Novakovega časa. Avtor je morda vanjo vstavil le agogična in dinamična znamenja, česar pa zanesljivo ni mogoče dognati. Ravno tako ni znano, kdo je naredil majhno spremembo na strani 22 partiture, kjer je v Nežkinem spevu »Jest ne vejm, kaj strila bom« z vezajem prek taktnice nastal sinkopirani ritem.
Oblikovno se je Novak zvesto ravnal po Linhartovi predlogi. Izpustil je le dva verza, ki bi ju moral zapeti Matiček v četrtem aktu (»Je cvedla 'na roža med ternam lep<5, al zbodil se j’ eden, k’ je segal za njo«), in tista dva, ki bi ju naj bil neposredno za Matičkom zapel Tonček (»Imam eno lubo, me lubi, to vejm, na tihim zdihujem, povedat ne smem«). Ta opustitev je bila utemeljena, saj se tekst obeh pesmic razlikuje od drugega teksta v pevskih vložkih. Novak bi ju bil moral komponirati v drugačnem, ljudskem stilu. Da ne bi zašel v stilne in oblikovne probleme in nasprotja, se je navedenima pesmicama izognil. K temu ga je vodila težnja, da bi v svoji glasbi obdržal stilno enotnost in s tem oblikovno zaključenost.
V svoji glasbi za Linhartovega »Matička« je skladatelj Novak sledil za prakso opernega komponiranja. Stilno je seveda upošteval oblikovno in izrazno zasnovo komedije, ki je vsebovala mnogo rokokojskih elementov. Prek teh ni mogel, zvezal pa jih je s kompozicijskimi prijemi zgodnjega klasicizma, ki je še sam segal v neposredno preteklost in s tem v rokoko. Okraske je uporabil previdno, le tam, kjer so se mu zdeli oblikovno potrebni in utemeljeni za poudarjanje izraznega značaja snovi. Zato je njegovo glasbeno okraševanje skladno z Linhartovo zamislijo, ni ne preobilno ne preskromno. Melodije so jasne in spevne, zvoki čisti, ritmi učinkoviti.
V vokalu je skladatelj družil tekste posameznih glasov in povzdignil njihovo dinamičnost. Duete in tercete je ponekod določil že Linhart, vendar je Novak predloge še razširil, ne da bi jih vsebinsko ali oblikovno spremenil. S tehničnimi sredstvi je načrtno in zavestno večal učinkovitosti, ki so ustrezale vsebinskemu razpletu komedije oziroma njenih vložkov. Solo, duet in tercet drugega dejanja je razširil na kvartet, v petem dejanju na kvintet in sekstet, ki že vzbuja vtis zvočno prijetno koncentriranega komornega ansambla. Kompozicijsko kaže vokalni sestav veliko tehnično spretnost, ki jo je imel skladatelj, in odličen okus, ki ga je vodil v oblikovanju melodike.
Instrumentalna zasedba »Figara« se je ravnala po praksi, ki je v tedanji operni produkciji na splošno veljala tudi drugod, in po tehničnih možnostih, ki so bile z vidika reprodukcije na razpolago v Ljubljani devetdesetih let 18. stoletja. Orkester ima v drugem dejanju dva rogova, dve oboi, dve ali štiri violine, violo in čelo ter kontrabas oziroma oboje. V četrtem dejanju je zasedba ista, le namesto oboe je flavta, ki je menda skladatelju bolj odgovorjala za oblikovanje izraznega značaja ustreznega pevskega vložka. Razen tega je tu namesto
227
rogov v dis uporabil rogove v g. V petem dejanju je predpisal dva rogova v f in dis in spet oboe, medtem ko je preostala zasedba enaka s prejšnjo.
S spreminjanjem uporabe flavte in oboe je Novak pokazal, da dobro pozna tehnične in izrazne finese posameznih instrumentov, s celoto orkestralnega parta pa je dokazal svoj smisel za doživljeno, vsebinskemu poteku teksta odgovarjajočo instrumentacijo. Partitura priča, da jo je izvrstno obvladal.
Novakova glasba k »Matičku« je sproščena, lahkotna, vedra, prisrčna. Iz nje nevsiljivo vrejo nadarjene misli, polne humorja in duhovitosti. Drobne so, pisane, igrive in neposredne. Presenetljivo so podobne Mozartovim. Ta podobnost velja tudi za »Figara« kot celoto, a se ji ni čuditi. Mozartov stil je bil skoraj manira in so ga posnemali mnogi evropski skladatelji. Njegova naravnost sugestivna moč je ravno tako prevzela Novaka, ki je tudi bil otrok tistega časa in se je duhovno orientiral tako kot velik del tedanje glasbene inteligence. Ob tem je še treba upoštevati, da Linhartova komedija drugačnega stilnega prijema skoraj ne bi prenesla oziroma dovolila ali bi ji bil tuj, če bi ga kdo zanjo uporabil. Novak je tako rekoč moral ubrati Mozartovo stilno pot. Poleg snovnega značaja teksta sta mu jo narekovala lasten umetnostni nazor in njegovo človeško bistvo. Torej mu ni delala težav in je zato z lahkoto napisal »Figara« v čistem Mozartovem stilu. O tem govori dinamičnost razpletov, to se kaže iz načina formiranja melodike in harmonike in vokalnih ansamblov, ki imajo vodilno vlogo ali so vsaj v ravnotežju s solističnimi parti, za to pričajo živi, neposredni liki, ki dokumentirajo skladateljevo poznanje življenja, kakršno razodeva precej zvesta realistična glasbena upodobitev, čeravno je bil arhitektonsko in v rabi kompozicijskih sredstev Mozartov epigon, pa je bil Novak izrazno dovolj samostojen. Zapel je tako, kot je čutil v svoji notranjosti. Tudi ta je sicer bila sorodna z Mozartovim čustvenim tipom, a se je kljub temu individualno manifestirala v njegovi glasbi.
Po obsegu droben, muzikalno pa zajeten je »Figaro« zgovoren plod Novakovega ustvarjalnega duha. Še danes lahko navduši, privleče in ogreje poslušalca. To je pomembno dejstvo za presojanje umetnin in prepričljivo sodeluje v presojanju njihove umetniške vrednosti, ki gre tudi »Figaru«, miniaturni dragocenosti slovenskega zgodnjega klasicizma.
Pisci, ki so nekoč poročali o Linhartovem »Matičku«, večidel niso omenjali, da bi imel glasbene oziroma pevske vložke. Le čop je navedel v svojem prispevku za Šafarikovo »Zgodovino južnoslovanskega slovstva«, ki ga je napisal leta 1828, da obsega nekaj mičnih napevov. Čigavi naj bi bili, ni povedal, če je z njimi mislil na Novakovo glasbo, ki jo je utegnil poznati, bi lahko ta podatek dobil tudi od avtorja samega. Ta je v omenjenem času še živel.
Vprašanje izvedbe »Figara« v času njegovega nastanka ali neposredno pozneje je neposredno zvezano z vprašanjem uprizoritve »Matička«. Za to ni ne v tej ne v oni smeri nobenega podatka, ponujajo pa se nekatere domneve.
Novak »Figara« verjetno ne bi bil napisal, če ne bi bil prepričan, da ga bodo izvedli. Tehnično je bilo za to dovolj možnosti. Ljubljanski instrumentalisti in pevci, morda pomnoženi s kakim Bartolinijevim operistom, bi lahko v letu 1790 brez zadreg oskrbeli dobro, dostojno
228
izvedbo. To še podpira dejstvo, da je partitura, ki jo poznamo, prepis. Skladatelj ga je sam naslovil, kar pravi, da je nastal v njegovem času, verjetno ravno nekje v letu 1790. Čemu naj bi rabil, če ne izvedbi ali vsaj stvarnim možnostim, ki so zanjo bile?
To seveda še ni dokaz za izvedbo, vendar veča njeno verjetnost. Hkrati dovoljuje domnevo, ki jo podpira tudi omenjena Čopova navedba, da so namreč izvedli vsaj pevske točke z njihovo instrumentalno spremljavo vred, če že ne »Matička« v celoti. V tem primeru je bil tudi »Matiček« vsaj deloma uprizorjen. Mislim, da ne bi bilo prav, če bi z vidika takega pojmovanja imeli Novakovega »Figara« in Linhartovega »Matička« za dvoje ločenih stvari in tolmačili vsakega zase. Ce si je Linhart svojo komedijo zamislil z glasbo in je s pomočjo Novaka zanjo tudi poskrbel, je treba to in ono pojmovati kot organsko zvezano celoto kljub temu, da more obstajati vsako zase, kar potrjuje tudi praksa.
Ce veljajo te domneve, ki jih navedeni momenti posredno krepijo, je bil »Figaro« deloma ali v celoti, samostojno ali sočasno z uprizoritvijo »Matička« izveden, ko je nastal. Neposredni dokaz za to žal še manjka ali ga sploh ne bo mogoče dobiti.
Novakovega »Figara« brez Linhartovega »Matička« kajpada ne bi bilo. Dejstvo, da je nastal, kaže tudi na zveze med obema osebnostima slovenske kulture v zadnjem desetletju razsvetljenega stoletja. Zanje sicer ni konkretnih podatkov, vendar ni dvoma, da so bile. Od kdaj in kako, ne vemo. Morda prek Linhartovega svaka Makovca, pri katerem je Novak pozneje stanoval. Makovčevo posredovanje pa najbrž ni bilo potrebno, kajti oba avtorja sta lahko bila v tedanji Ljubljani v stikih tudi brez njega. Kolikor se nista poznala že prej, se je utegnil na Novaka obrniti Linhart, ko je snoval »Matička« in so ga zanimale podrobnosti glasbene fakture v zvezi z notranjo tekstovno razporeditvijo komedije.
Čeravno je treba dopustiti tudi možnost, da se je Novak sam in iz lastnega nagiba zanimal za »Matička«, se zdi, da je le bil Linhart ta, ki je odločilno vplival na skladateljev sklep o komponiranju »Figara« ali je k temu vsaj bistveno prispeval. Morda gre v tej smeri zasluga tudi Zoisu in še drugim osebnostim slovenskega prerodnega kroga, ki so bile z Linhartom vred in gotovo na čelu z njim zainteresirane, da bi »Matiček« dosegel s kvalitetno glasbo še večji uspeh.
Ta domneva ni samo upravičena, ampak je tudi zelo verjetna in dovoljuje ustrezno konsekvenco: kot Linhartov »Matiček« je bil tudi Novakov »Figaro« pomemben uspeh za slovenski prerod, najsi so se tega preroditelji zavedali ali ne. Glasbeno mu gre sorodna važnost kot tedanjim literarnim dosežkom. Seveda ni mogoče obojega istovetiti ne po značaju in ne po pomenu. Vendar je treba naglasiti, da je bil s »Figarom« podan nov dokaz, da zmore domača, slovenska beseda na odru to, kar tuja, in se lahko tudi v glasbenih uprizoritvah enakovredno postavi ob stran italijanskemu in nemškemu jeziku, ki sta dotlej obvladovala ljubljansko gledališče.
Prerodna misel je torej vplivala tudi na slovensko glasbeno delo konca 18. stoletja. V tej smeri smemo potrditi njen vpliv vsaj toliko, kolikor je Novak v »Figaru« uporabil slovenski tekst. Ta je tu našel mnogo popolnejši izraz in globlji, bolj zaključen pomen kot prevodi tekstov italijanskih opernih arij.
229
Vpliv prerodne misli pa se menda ni omejil le na to stran. Zdi se, da je segel še drugam. K tej domnevi navaja Novakova stilna orientacija, ki je bila napredna in so utegnile nanjo spodbudno vplivati njegove zveze s prerodnim gibanjem. V evropskem merilu sicer ni bila revolucionarna. V slovenskem pa je bila in se je jasno odrazila v »Figaru«, ki je v primerjavi z Zupanovim »Belinom« pomenil velik napredek. V njem se je Novak z rokokojsko vedrostjo in s klasicistično svežino podal v resničen, sodoben svet in je zajel njegovo, predvsem slovensko življenje, ki ga je Linhart v svoji komediji poudaril z duhovito satiro. Cas še sicer ni bil toliko dozorel, da bi se Novakova idejna usmerjenost lahko kontinuirano nadaljevala in bi pospešila razvoj slovenske glasbe. Vendar jo je skladatelj vzporedil z nazori sodobne zahodnoevropske glasbe in je s »Figarom« novo stilnost konkretiziral in realiziral tudi pri Slovencih.
A. P. CEHOV: STRIČEK VANJA
Režija: Andrej Hieng Scena: Matjaž Klopčič
Vojnicki, Astrov, Marija Vasiljevna in Sonja — Maks Baje, Lojze Rounan, Vida Levstikova
in Iva Zupančičeva
230
lelena Andrejevna in Serebrja-kov — Slavka Glavinova in Andrej Kurent
Vojnicki in Jelena Andrejevna — Maks Bajc in Slavka (ila-vinova
Sonja, Marina in Sercbrjakov — Iva Zupančičeva, Elvira Kraljeva in Andrej Kurent
Sonja in Jelena Andrejevna — Iva Zupančičeva in Slavka Glavinova
Astrov in Sonja — Lojze Rozman in Iva Zupančičeva
Vojnicki, Marina, Marja Vasiljevna, Sonja, Serebrjakov in Teljegin — Maks Bajc, Elvira Kraljeva, Vida Levstikova, Iva Zupančičeva, Andrej Kurent in Branko Miklavc
Marina in Teljegin — Elvira Kraljeva in Branko Miklavc
234
POGOVORI IN PRIČEVANJA
MILE KORUN: ODGOVOR JEZNEMU IGRALCU
(Dovolite, da začnem z oklepajem. Situacija je namreč nekoliko neobičajna. Vi, tovariš Branko Miklavc, ste »besede jeznega igralca« napisali doma, potem pa ste nam jih interpretirali na sestanku. Ljubko, ironično, hudomušno pa vendar ves čas globoko prizadeto. Vaša prizadetost je vzbudila v meni sorodno prizadetost. Pa sem Vam odgovoril. Kar tako, živo. Prej improvizirano, kakor premišljeno. Kakor je pač navada na sestankih.
Zdaj, ko to pišem in si skušam sproti priklicati v spomin besede, ki sem jih govoril, Vam odgovarjam že drugič. Bolj premišljeno. Zato se bo marsikaj drugače bralo, kot se je slišalo.
Vendar ne manj ostro.
Saj ne gre za besede. Gre za odgovor.
Zavest, da besede jeznega igralca ne veljajo samo meni, me navdaja s čudnimi občutki. Tolaži me in me hkrati razburja.
Ce sem že kriv, nisem sam. Ali: sam sem, ker nisem kriv. In so krivi drugi. Mogoče tisti pred mano. Ali pa tisti nad mano.
Lahko, da so bile besede izrečene zato, da si jih zapomnijo direktorji, dramaturgi in režiserji. Po vrstnem redu■ Najprej tisti, ki vodijo gledališče in ga usmerjajo. Tisti, ki ustvarjajo repertoar in s tem, posredno ali dejansko, določajo tudi stil in način našega igranja in režiranja. Tisti, ki torej tako, okoli ovinka vendar odločilno, vplivajo na to kdo bo igral in kaj bo igral. Tisti na vrhu, odkoder lažje in natančneje pregledajo celoto in ocenijo krivdo in nekrivdo. Režiserje in igralce.
Tako se mi pravzaprav sploh ne bi bilo treba vznemirjati. In odgovarjati.
Pa ni tako enostavno, če bi mislil tako, bi se lagal. Vem. Obtožbe veljajo vsem.
Tudi prejšnjim in sedanjim režiserjem. In gre torej za kolektivno krivdo. Vsi režiserji proti vsem igralcem.
Ali pa je kako drugače? Vsi režiserji proti nekaterim igralcem.
Proti katerim?
Kajti zanima me: odkod te obtožbe in pritožbe.
So izraz nekega skupnega in stalnega občutka? Ne. So morda samo negodovanje enega, dveh, treh... ki se s časom menjavajo? Ki godrnjajo samo takrat, ko nimajo vlog in tega ne počenjajo, ko jih imajo? In tako naprej. Ze dolgo časa.
Ce je tako, mi sploh ne bi bilo treba odgovarjati. In se vznemirjati. Vendar ni tako. Mislim, da ni samo tako.
Zamera je velika. Besede so hude. Režiserji so krivi, ker površno in brez razumevanja izbiramo igralce. Radi zasedamo ene in iste. Nekaterih pa sploh ne. Za en sam spodrsljaj radi prečrtamo igralca, ki ni naš teatrski tip, drugemu pa dovolimo, da pet vlog brcne pod stole. In končno: krivi smo, ker smo igralca že vtaknili v predal. Tako je že
235
vse določeno, ugotovljeno, označeno s številkami in denarjem. Mi že vse vemo. Mi režiserji in oni tam zgoraj. Očitkov je veliko. Veliko in ;preveč. Preveč, da bi človek ne vprašal po njihovi teži. In resničnosti.
Kakor vsak pojav, ima tudi ta več obrazov. In več resnic. Toda obračati zrcalo samo zato, da bi ne videli sebe, je toliko kot nič. Premalo za nas, ki imamo vsak dan opravka z resnico. Na odru. Vsaj morali bi ga imeti.
Bolj kot pojav sam me zanimajo njegove korenine. Ker segajo globlje. Med direktorje, dramaturge in režiserje. Pa tudi med igralce. Brez tega bi se vrteli v krogu. Odgovor na vprašanje, vprašanje na odgovor. Brez haska. Kakor če bi se igrali slepe miši. Vsi z zavezanimi očmi-
Prva misel, nekak temeljni učinek je ta, da ni režiser samo zaradi igralca v gledališču. Niti ne igralec samo zaradi režiserja. Da ni prvega brez drugega. Niti drugega brez prvega. Toda pri vsem tem, da je vendarle igralec tisti, ki je prvi. Ker je neposrednejši. V prvem rovu. Pod reflektorji.
Toda pred njim je še nekaj. Kar ga šele omogoča in mu hkrati daje smisel in pomen. Kar daje smisel in pomen tudi režiserju. Gledališče. Vse tisto, kar nam gledališče pomeni. Zabava. Očaranost. Užitek. Spoznanje. Resnica.
Torej gledališče. Tista vizija, ki jo nosiva v sebi. Vi kot igralec. Jaz kot režiser. Ta naju druži.
Ali pa razdvaja.
Torej ne režiserjev tip igralca, ne izbiranje enih in istih, ne predali in predalčki in tako naprej, kar je še očitkov. Pač pa gledališče, kakor se režiserju prikazuje v njegovi zavesti, domišljiji in znanju, je tisto, kar določa režijski koncept, usmerja način interpretacije in izbira izvajalce.
Kajti igralcev je več vrst. Kakor je več vrst režiserjev. In kakor je več vrst gledališč.
Je že tako. Nismo vsi za isto gledališče. Smo različno teatrsko vzgojeni in izobraženi, različno igramo in režiramo, različne stvari so na nas vplivale in nas šolale. Razlikujemo se v maski in kretnji. Nismo vsi ljubimci in nismo vsi komiki. Nismo vsi za velike vloge in nismo vsi za male. Raznotere so naše usode in raznolika je podoba sveta, ki jo zmoremo odsevati na odru.
Ker nismo vsi enako nadarjeni. Eni bolj, drugi manj. Nekateri včasih. Tako zraven. Malo bolj in malo manj.
(Ali ste za takšno gledališče kakor ga občutim jaz? Morda boste vzkliknili: Hvala bogu, ne! In morda imate prav. Spoštujem vaš prav.
Vendar se ne čudite, če vas ne zasedam. Ne morete mi pomagati. Zal. Vam se zdi pomembno nekaj, kar se meni ne. Igranje je za vas nekaj drugega kot zame. Vi vidite svet v drugačni podobi kot jaz. Morda vi odkrivate v vaši igri svet od včeraj, jaz pa želim slutnjo tistega, kar bo jutri. Ali narobe.
Prepričajte me. Saj me lahko. Vsak dan. Tudi v najmanjši vlogi. Kajti za to ni treba velikih besed. Dovolj je en sam nastop. En sam detajl.
Verjemite mi, da hlepim po tem prav tako, kot vi. Vsak dan.)
Menda je narava tega poklica že taka, da igralci preveč štejejo besede in replike. In si želijo še več besed in še več replik. In še več vlog. In še leva.
236
Pri tem pa večinoma pozabljajo, da vrednost ni v množini. In, da je teatrski posel že tak, da nemalokdaj zahteva vso kri in vse meso. In še funt mesa. Pozabljajo, da je važnejše od samo igrati kako in kaj igrati. Pa čemu igrati. Da ti kako in kaj in čemu zahtevajo neprestanega in trdega dela. Podnevi in ponoči. In največkrat ne na odru. Ampak doma in na cesti, pri knjigi in v naravi. In neprestano. Da je treba kar naprej in naprej razmišljati in doživljati, se vživljati in preživljati in trpeti. Sam. Brez režiserja. Brez reflektorjev in kulis. In brez občinstva.
Roko na srce tovarišice in tovariši igralci! V tistem trenutku, ko ne doživljate več starih stvari na novo, ko se zadovoljite z na hitro zastavljenimi rešitvami — po najbližji in najlažji poti do cilja — v tistem trenutku ste se sami sprijaznili s predalom. Položili ste se vanj. In počivate. Ste v službi.
Zato, ker ste utrujeni. In razočarani.
Ker ste lenobe. Ker ste prehitro zadovoljni sami s seboj. Ker vlečete za seboj nekaj, v čemer ste nekoč uspeli in zdaj to ponavljate ob vsaki priliki. Primerni in neprimerni. Ker ste razdelili svoj igralski izraz na vzorce, modele in kopita. Ker se več ne spreminjate. Ker niste izvirni. Ker se ponavljate.
Ali ni pravzaprav igralec sam kriv, če se je znašel v predalu? Klasi-ficiran in numeriran. Tja ga ni postavil niti režiser niti direktor niti občinstvo. Ne občina. Sam se je.
Življenje je kruto, ampak gledališče je še bolj. Razvoj zavrže vse kar ni za rabo. V predal. In v zgodovino. V muzej.
Priznam: tudi režiser je kriv, ker tudi zanj velja isto. O vzorcu in kopitu, o ponavljanju in izvirnosti. In o predalu.
Ampak igralec je tudi kriv.
Kajti režiserjem si skoraj ne bi upal očitati, da premalo eksperimentirajo. Včasih še preveč.
(Spet bom uporabil oklepaj. Za ilustracijo. Predstavljajte si popoldansko vajo. Ob pol treh, kakor je zadnje čase pri nas že običaj. Predstavljajte si še, da se je režiser dopoldne pripravljal za vajo, kakor je pač običaj. Se grel za vajo. Obnavljal situacije, vtise, razpolo ženja.
In je prišel. Pred pol tretjo. Z nekoliko treme, vznemirjen pa tudi navdušen. Delovno razpoložen.
Vaja se ni pričela ob pol treh. Morda ob tri četrt. Prej ali slej. Ampak z zamudo temperatura pade. Režiser je že nekoliko hladnejši. Pa tudi tisti igralci, ki navadno pridejo točno. Potem začnemo. Ali mi verjamete, da ni težjega kakor začeti. Posebno za režiserja. Igralci ponavadi, če že ne ravno zmeraj, čakajo na režiserja. Da jih razživi, razvname. Spodbudi. Si predstavljate kakšen posel je to? Razvneti dvanajst mrkih igralcev, ki posedajo po odru, strmo gledajo v režiserja in — prebavljajo na hitro pospravljeno kosilo. Kajti časa je malo. Vaje dopoldne, vaje popoldne. Pa če se vam tudi posreči ogreti enajst igralcev, še vedno vam ostane eden, ki vam pokvari vso vajo.
Do pol šestih. Tedaj vas vržejo z odra. Zvečer je predstava■ Ali ste bili kdaj tudi vi tisti edini?)
Kakorkoli že.
Še vedno mi lahko očitate, da vas premalo preizkušam. Da vas ne poznam.
Tudi to ni res. Poznam vas, ker vas gledam. Tudi takrat, ko ne igrate v moji režiji. Vidim vas celo v spominu. Deset let nazaj. Gledam vas na vajah, v igralskem salonu, na cesti, v avtomobilu. Poslušam vas.
237
Kaj govorite in kako govorite. Kaj berete. Kaj vas navdušuje, vznemirja in jezi.
In primerjam. Tudi mene marsikaj navduši, vznemiri in zjezi. Pa nikar ne mislite, da vse vem. Gledam tudi sebe. Se ocenjujem. Se iščem. In dvomim. Iščem tisti gledališki izraz, ki ga samo slutim. Tipam.
Zato vas gledam. Spremljam. Zasledujem. Na odru. Po večkrat.
Morda ste vi tisti, ki prav tako dvomi, tipa in išče. V isti smeri. Morda ste vi tisti, ki je že našel. Pa izgubil. In spet našel. Našel zase in zame. Ki me je prepričal v svoj prav. Zato se ne čudite, če vas zasedam.
Rad delam z vami, ker se ne zadovoljite z vlogo le če je lepa in dolga in lepo oblečena. Ker vloga ne zadosti samo vašemu igralskemu nagonu, ampak vam je tudi sredstvo za odkrivanje sveta in človeka. Za odkrivanje resnice. Rad delam z vami, ker vloge ne vrednotite le po številu stavkov in replik, ampak jo cenite zaradi doživetja, ki ga sproži v občinstvu. In v meni. In v vas.
Zaradi vsega tega vas rad izbiram. Ne čudite se. Ne vedno ene in iste. Pa vendar v nekem izboru, ki mi ga narekujeta gledališki nazor in umetniška vest. In ne površnost in nerazumevanje in nepoznanje.
Kajti eno le drži: avtor predstave je režiser■ Dirigent in organizator celote. Tisti, ki ga sicer ni videti, ker ostaja za kulisami. Izven območja reflektorjev. Zato nikar ne zamerite ne režiserju ne občinstvu, če hočeta samo dobre predstave. Dobro gledališče. Z najboljšimi močmi. Ali niste tudi sami krivi, če niste med najboljšimi. Kajti najboljši niso samo najbolj nadarjeni. Najboljši so tudi najbolj vneti, požrtvovalni, izobraženi, dinamični, odzivni, nazorni, jasni, občutljivi za stisko človeka v današnjem času in prostoru. Najbolj ustvarjalni. Poustvarjalni. Ampak najboljših igralcev sploh ni. Preveč se je nabralo pridevnikov. So samo dobri in slabi igralci. In samo dva predala sta. Za dobre. In za slabe■ Pa bi moral biti samo eden. Za dobre. Ta pa je zmeraj odprt.
(Spet oklepaj in v njem en sam velik dolg. Moral bi vam razložiti in objasniti za kakšno gledališče se zavzemam. Vsi režiserji bi morali to storiti, še enkrat, še dvakrat. Pa tudi igralci, še enkrat, še dvakrat. Saj se sploh premalo pogovarjamo o teh rečeh. In hodimo drug mimo drugega. Tudi na odru.)
238
TOVARNA BARV IN LAKOV
COLOR
MEDVODE — SLOVENIJA — JUGOSLAVIJA
IZDELUJE FIRNE2E, OLJNATE BARVE, PODVODNE BARVE, LAKE, EMAJLE, STEKLARSKI KIT, UMETNE SMOLE, NITRO LAKE, SPIRITNE LAKE, TRDILO ZA OBUTEV
ŠE DANES NAROČITE KNJIŽNO ZBIRKO »100 ROMANOV« II. letnik
To zato, da ne boste ostali brez knjig, kot so mnogi zaradi prepoznega naročila ostali brez kompletnega I. letnika.
Naročila
sprejema CANKARJEVA ZALOZBA V LJUBLJANI, Kopitarjeva 2-II, in vse knjigarne po Sloveniji.
iOiteksTabiuz
IMPORT-EXPORT,
LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA C. 18
Tel. glavni direktor: 31-353
Tel. splošna služba in uvoz: 23-211, 32-212
Tel. domače tržišče in uvoz: 23-081 do 23-083
Telex: 03-118
Poštni predal: 415
Predmet poslovanja podjetja je trgovanje na debelo »In-port-Export«, surove in predelane kože, vse vrste usnja, obutve, usnjena galanterija in konfekcija, umetno usnje, ščetine, dlake, gumirana žima, krzna, kožni in usnjeni odpadki, industrijske maščobe, strojila in pomožna sredstva za usnjarsko in čevljarsko industrijo.
E
ZALOŽBA
PRIPOROČAMO NAŠA NOVA POLPRIPRAVLJENA JEDILA
EVO
EKSPRES
— srbski pasulj — djuveč
— rižota	—	leča
— gobova rižota
Vsako jedilo pripravite v 10 minutah!
»EVO« ekspres jedila so velika pomoč	sodobni	VUM	II	II	HT	IIP	II	II
gospodinji.	K&r	||.	])	(L	11$	II,	j)	A
Molinsha
Vedno sodobno, trpežno in kvalitetno opremljen dom!
Tovarna dekorativnih tkanin
LJUBLJANA, CELOVŠKA C. 280
vam nudi v širokem asortimanu razne pohištvene tkanine, tkane in mrežaste zavese, posteljna pregrinjala, volnene in svilene pliše za dekoracijo in oblačila, frotte brisače in umetno krzno perzijan.
Pri nakupu zahtevajte vedno le izdelke renomiranega podjetja
Tovarne dekorativnih tkanin Ljubljana
TEOL-OLJARNA
LJUBLJANA, Zaloška cesta 54
proizvaja:
— pomožna sredstva za tekstilno, usnjarsko in čevljarsko stroko
— ricinovo in laneno olje
— sredstva za gašenje požarov
— detergente
— lepila
CENE KONKURENČNE - DOBAVA PROMPTNA
GRADBENO
PODJETJE
TEL. 315-460
e h n o q r a d
LJUBLJANA TRŽAŠKA 68/A PROJEKTIRA IN IZVAJA VSA GRADBENA DELA
»MINERAL”
Industrija naravnega in umetnega kamna
Ljubljana-Moste
tel. 33-131, 30-367
Izdelujemo in nudimo:
Marmor vseh vrst in oblik — terazzo ploščice — terazao pesek — izdelke iz betona in umetnega kamna — pesek za malte in fasade.
COSMOS
INOZEMSKA ZASTOPSTVA
LJUBLJANA, Celovška 34, telefon 311-451
KONSIGNACIJSKA SKLADIŠČA — SERVIS
Kemična
tovarna
Moste
Ljubljana
Ob železnici 14
Telefon: h. c. 30-351, komerc. odd. 30-732, direktor 33-112, poštni predal 589/XI.
Proizvaja po svetovno znani kvaliteti, v tuzem-stvu pa prodaja po najnižjih cenah:
Aluminijev oksid — glinica ALOj
Aluminijev hidrat Al(OH),
Aluminijev sulfat AUSO.)3X H2O
Kalij ev-alumini j ev sulfat K2SO<X Al,(SO.,)3. 23 H2O
2ivosrebrov oksid HgO Kalomel HgzCl,
Zahtevajte ponudbe in vzorce in prepričali se boste!
ZA ZIMO IN ŠPORT HOLA-HOP, ZA VSAKO PRILOŽNOST PA NOGAVICE IZDELEK TOVARNE NOGAVIC
L .1 U H L .1 A N A
.1 I «. <1 I i: H \ I K A
»ELEKTROVAL«, Ljubljana — Mestni trg 15 »ELEKTROCENTER«, Ljubljana — Čopova 4 »RADIOCENTER«, Ljubljana — Cankarjeva S »BLISK«, Ljubljana, Titova 61
»JUGOTEHNIKA«, Ljubljana — Dalmatinova 11 »RADIOCENTER«, Domžale — Ljubljanska 2 »RADIOCENTER«, Bled »RADIOCI5NTER«, Kranj — Koroška Sl
»RADIOCENTER«, Maribor — Partizanska fi
Slovenija
avto
IJUBIJANA, PREŠERNOVA 40
Trgovina na debelo in drobno z motornimi voaili vseh vrst, skladišča in trgovske poslovalnice z rezervnimi deli, avto in moto-gumami, splošnim in električnim avtomateriaflom, bicikli in gradbenimi stroji domače proizvodnje.
Sodobno urejena servisna in remontna dejavnost v servisih na Tržaški cesti 133 in v Černetovi ulici 26 v Ljubljani.
Restavracija KOPER
• DNEVNO SVEŽE RIBE
• BOGATA IZBIRA JEDIL
• TOČIMO PRISTNA ISTRSKA VINA
OBIŠČITE NAS!