Miha Dovžan »prebira strune« že od 16. leta
Zven citer, zven srca
Tokrat vam po Lojzetu Slaku in Vitu Muženiču predstavljamo tretjega zelo glasbenega občana Šiške, znamenitega citraša Miho Dovžana. S prebiranjem strun je začel v svojem 16. letu, ansambel pa je slavil ža 25-letnico obstoja. Pa vendar je prav, da Miho povprašamo, zakaj pravzaprav je začel
igrati prav citre?
»Doma smo imeli citre starega očeta, denarja ni bilo pravega in tako sem se pač oprijel citer, tistega, kar je pri hiši bilo«
Miha Dovžan je doslej posnel že lepo število gra-mofonskih plošč in kaset s svojim sestavom, v kate-rem igrata še Ive Dolžan, Jože Hribar, poje Meta Malus in prepeva znameniti kvintet Gorjanci. Vendar pa se Miha zadnja leta močno posveča narodni pesmi in dosežki kažejo, da mu stvar leži. Zakaj torej narodna pesem in poizkusi v tej smeri?
»Narodna pesem je pač tista, s katero se ohranja naš narod, jezik, njegov obstoj. Imamo nešteto lepih narodnih pesmi, za katere se je bati, da bi šle v po-zabo, morda nagnjenje k temu tudi zato, ker igram citre in na ta inštrument prav naše narodne pesmi zelo lepo zvenijo. Dokaj pogosto gostujem tudi v Za-grebu in Beogradu in moram reči, da Šlovenci tam-kaj slovimo po polkah in valčkih, naših narodnih pesmi pa tam skoraj ne poznajo. Seveda nimam nič
proti narodnozabavni glasbi, prav pa je, da ohranimo našo pravo, pristno narodno pesem.«
V ta namen sta Miha Do|žan in Vilko Avsenik do-slej že posnela 46 pesmi, samo s citrami brez petja, načrti pa segajo še dlje. S harmonikarjem Vitalom Ahačičem menita še z nekaterimi pevci posneti 300 skladb tega dragocenega narodnega ali Ijudskega blaga. Prva plošča v tej seriji je v prodaji, poje Zlata Ognjanovič, spremljata pa jo imenovana. Naslov je Po Koroškem, po Kranjskem.
»Moram reči, da za spoznavanje lepot narodne pesmi tudi v šolah malo storijo, še posebej malo pa v glasbenih šolah. Kako lepo se denimo odraža naša preteklost v znameniti Ijudski pesmi Nocoj pa, oh nocoj. Takrat, pred stoletji, je Marija Terezija uvedla 7-letni vojaški rok in tako naš fant zapoje, da se bosta z dekletom videla čez dolgih 7 let.«
Lepo zveneče citre so sicer nekoliko redkejši inš-trument, zato ne bo odveč vprašanje, kdo neki pou-čuje danes tiste, ki bi si želeli igrati na milozvočno glasbilo?
»Moram reči, redki so, in še to večinoma starejši Ijudje. Sam tega ne zmorem, ne dopuščajo mi tega življenjske obveznosti. Za začetnike je že leta 1952 Slavica Košmrlj izdala šolo citer, ki jo lahko imenu-jemo slovensko šolo. Morda bom k temu tudi sam kaj prispeval, da bi bil nekako začetek utemeljen. Citre, inštrument, pri nas izdeluje neki zasebnik, sam pa igram na citre, ki prihajajo iz Bavarske. Kadar igram v ansamblu, so moje citre seveda ozvočene.«
S svojim ansamblom je Miha Dovžan premeril domovino po dolgem in počez, pogosto pa so jih pota vodila tudi prek meja v Evropol ZDA in Kanado. Marsikaj na teh gostovanjih bstane trajno v spominu, nekatere stvari pa tudi v srcu:
»Igranje med rojaki je zanesljivo čustvena zade-va, saj se marsikdo takrat tako silovito spominja do-mačega kraja, da solze niso nikakršna redkost. Spominjam se, kako smo potovali po Švedskem in od severa proti jugu igrali skoraj vsem tam živečim rojakom. Čudovito lepo je bilo tudi prek velike luže in
še vedno nismo pozabili drug na drugega, ohra-njamo vsaj pismene stike.«
Res, Mihe Dovžana citre niso nikoli izdale. Svojo umetnost je dokazal tudi v štirih filmih: Cvetje v je-seni, Moja draga Iza, Vlak proti jugu in v ameriški grozljivki »Potuhnjeni odmevi«, kjer je Miha odigral tudi manjšo epizodno vlogo. Tu je sodeloval s Karin Door in Johnom Fabianijem. Prav zato, Miha, vpra-šanje, ki ga človek zastavlja drugim, pa tudi sebi. Kako dolgo še?
»Toliko časa, dokler srce poje. Ce je človek za-strupijen z glasbo, kot temu pravimo, je pač tako in še dolgo naj ne bo drugače...«
Miha Dovžan je eden izmed redkih Slovencev, ki so imeli priložnost in čast nastopati v zagrebški dvo-rani Vatroslav Lisinski. Dokaj česlo je namreč gost zagrebškega poklicnega tamburaškega orkestra Radiotelevizije Zagreb. In pri tem je zanimivo, da citer v naših glasbenih šolah sploh ne poučujejo...
Bogomir Šefic