Janek Musek Prispevek psihologije k razvoju kognitivne znanosti: vloga kognitivne psihologije UVODNE MISLI Zadnje desetletje tega tisočletja je definitivno v znaku razvoja dveh transdisciplinarnih in integrativnih znanosti, ki se medsebojno povezujeta in prepletata: kognitivne znanosti in nevroznanosti. V znanstveni politiki giganta, kot so ZDA, je bilo to celo uradno potrjeno, ko je Bush v začetku devetdesetih let označil nastopajočo znansTveno dekado kot "dekado možganskega raziskovanja". V času, ko so postali možgani več kot samo metafora človekovega duševnega in duhovnega delovanja, že skoraj njun sinonim ("mind = brain"), nam to označuje obseg in domet te integrativne znanosti. Zavedati se moramo, da enačba možgani = um, ali celo možgani = duša v tej novi obliki nujno ne pomeni redukcionizma, morda celo prej nov triumf stare spinozistične teorije identitete (teorije dveh vidikov, snovnega in duhovnega). Nevronsko delovanje je postalo trans-disciplinarni in morda ontološko nevtralni model delovanja sistema, ki dovoljuje, da nanj preslikamo celo tako različne vidike funkcij, kot je dejavnost živčnih celic na eni strani in zavestni fenomeni na drugi strani. Psihologija je znanost, ki je nedvomno veliko prispevala k razvoju kognitivne znanosti. Toda psihologija je sama tako obsežna in raznorodna, da je nemogoče, da ne bi v tem ali Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, let. XXIII, 1995, št. 176, str. 73-87. 73 Janek Musek drugem pogledu prispevala h katerikoli integrativni znanosti (tudi sama je dovolj profitirala od njih, spomnimo se npr. vplivov kibernetike, informatike, sistemske teorije). Kar zadeva kognitivno znanost in njen razvoj, vključno z oblikovanjem nevromodelov (nevronske mreže), bi lahko v zgodovini psihologije našli več smeri in teorij, ki so k temu pomembno prispevale. To velja tudi za smeri, ki so si sicer v marsičem nasprotne: npr. fenomenološko psihologijo in freudovsko psihologijo nezavednega, behaviorizem in sorodne asociativistične usmeritve in celostni, holistični gestaltizem. Poleg teh okvirnih in načelno teoretskih "paradigmatskih" prispevkov so v okviru posameznih psiholoških in mejnih psiholoških disciplin razvidni bolj specifični prispevki, npr. prispevki teorije učenja, nevropsi-hologije in psiholingvistike. Končno so tu prispevki nevropsi-hologije in kognitivne psihologije, ki so zares bistveni za nastanek nevroznanosti in kognitivne znanosti. Mislim, da se lahko strinjamo, da sta vsaj dva taka ključna prispevka: model celične skupnosti Donalda Hebba in model paralelno distribuiranega procesiranja (PDP, kot sta ga razvila Rummelhart in McClelland z raziskovalno skupino PDP (Rummelhart, McClelland & PDP Research Group, 1986). Brez teh prispevkov si ne moremo predstavljati teorije nevronskih mrež in teorije konekcionizma, ki sta v žarišču kognitivne znanosti. KOGNITIVNA PSIHOLOGIJA Kognitivna psihologija je gotovo tista psihološka šola, usmeritev ali "paradigma" (ne v strogem kuhnovskem smislu), ki jo lahko imamo za enega od stebrov sodobne kognitivne znanosti. Njene iztočnice v kognitivni znanosti so vam znane, posebno ti dve, ki sem ju omenjal, zato ne bom naprej razpravljal v tej smeri. Pač pa bi hotel na tem mestu pojasniti vlogo in domet kognitivne psihologije v kontekstu psihologije same, in sicer tako, kot to sam vidim. Tu ne mislim samo na dejstvo, da razvoj kognitivne psihologije sovpada s t. i. kognitivnim obratom v psihologiji. Od konca druge svetovne vojne se je namreč poudarek v znanstvenem raziskovanju znane "trilogije duše" prevesil (slika 1): če so bili dotlej v ospredju bolj motivacijski in čustveni (emocionalni, afektivni) procesi, sposobnosti in elementarni procesi učenja, so postajali poslej raziskovalci vse bolj pozorni na višje kognitivne procese in njihov vpliv na človekovo duševnost ter obnašanje. Mislim predvsem na to, da je kognitivna psihologija uspešneje kot druge usmeritve (čeprav včasih v sozvočju z njimi) reševala nekaj temeljnih psiholoških problemov. Omenil bom samo dva, ki pa sta resnično temeljna: 74 KOGNITIVNA ZNANOST Prispevek psihologije k razvoju kognitivne znanosti: vloga kognitivne psihologije Slika 1: Kognitivni obrat v psihologiji. 1. problem organiziranosti in celovitosti duševnega delovanja in 2. problem nezavedne dusevnosti ORGANIZACIJA DUŠEVNEGA DELOVANJA Kognitivno vodenje obnašanja in osebnosti (kognitivno urejanje, sheme, atribucije, slogi) Zgodnje teorije osebnosti so preučevale zlasti človekovo motivacijsko in čustveno delovanje. Potem pa se je vse bolj jasno kazal pomen spoznavnih procesov za človekovo osebnost. Jean Piaget je pokazal, kako se človekov intelektualni razvoj zrcali na vseh področjih njegovega doživljanja in obnašanja. Ljudje se odzivamo na pojave, kot nam jih prikazuje in strukturira naš razum. Človek si nenehno modelira svet, tvori hipoteze o njem, jih preverja. Kot pravi George Kelly, se vsi obnašamo kot znanstveniki v malem, ko oblikujemo "konstrukte" o svetu in o sebi in si ju skušamo z njimi opisati ter razložiti. Naše delovanje je v veliki meri odvisno od naših kognicij: kognitivnih shem, pojmov ("prototipov"), prikritih kognitivnih scenarijev ("skriptov") in pojasnjevalnih vzorcev ("atribucij"). Vse te, v bistvu nezavedno delujoče vidike našega kognitivnega KOGNITIVNA ZNANOST 75 Janek Musek KOGNITIVNE SHEME IN SKRIPTI internalna atribucija eksternalna atribucija stalna nestalna stalna nestalna globalna sem neprivlačna včasih dekleta ženske se dekle je pač ženska dolgočasim boje moških enkrat lahko slabe volje specifična zanjo sem dolgočasi jo to, ona se boji ona je slučajno neprivlačen kar pravi moških slabe volje Slika 2: Kognitivne sheme, skripti (zgoraj in sredina) in atribucije (spodaj). Na isti dogodek (dekle je odklonilo kontakt) se bodo osebe različno odzivale, če ga bodo drugače atribuirale. Na negativne dogodke se bomo tem konstruktivneje odzvali, čim bolj bodo naše atribucije specifične, internalne in individualne, in tem manj konstruktivno, čim bolj bodo naše atribucije globalne, eksternalne in univerzalne. 74 KOGNITIVNA ZNANOST Prispevek psihologije k razvoju kognitivne znanosti: vloga kognitivne psihologije delovanja (ocenjevanja, mišljenja, predvidevanja...) označujejo nekateri avtorji kot metakognicijo (kognicijo o kogniciji; npr. Flavell, 1979). Izraz je ustrezen, saj zajema latentne, prikrite razsežnosti, strukture in mehanizme, ki delujejo dejansko "onstran" doživljene in zavestne kognitivne dejavnosti. Z vidika kognitivnih teorij je človek predvsem bitje, ki spoznava, raziskuje in razlaga svet, v katerem živi. V našem obnašanju in v naši osebnosti se zrcali to, kako vidimo in razumemo stvarnost. Podlaga našemu kognitivnemu in tudi osebnostnemu delovanju pa so procesi sprejemanja, predelovanja in oblikovanja informacij. Jean Piaget je med prvimi opozoril na velik pomen organiziranih in v celoto povezanih predstav in pojmovanj, ki si jih ustvarjamo o predmetih, pojavih, osebah in dogodkih (kognitivne sheme, glej sliko 2). Med pomembnimi shemami so npr. tudi sheme o sebi, spolna shema itd. Posebne sheme so t. i. skripti, tu gre za organizacijo informacij o določenih dejavnostih (npr. o študiju, obisku restavracije itd.). Na podlagi teh shem si oblikujemo podobo o sebi in o svetu in tudi ravnamo v skladu z njo. Kognitivna shema ni nič drugega kot splet med seboj povezanih kognitivnih elementov - pojmovanj (konstruktov v smislu Kellyjeve kognitivne teorije), predstav, sodb, ocen in prepričanj - o kakem objektu, pojavu ali dogajanju. In samopodoba navsezadnje ni nič drugega kot splet takih pojmovanj, predstav, sodb, ocen in prepričanj, ki jih imamo o samem sebi. Kot imamo kognitivne sheme o drugih in o svetu, tako jih imamo tudi o sebi. Kognitivne sheme so torej strukture informacij in znanj, ki so organizirane v našem spominu; te strukture omogočajo, da vidimo stvari manj kaotično in bolj urejeno in da razumemo in presojamo nove informacije ter izkušnje (Anderson, 1985; Carver & Scheier, 1988). Ameriški psiholog George Kelly meni, da ravna vsak posameznik že po svoji naravi v bistvu kot nekakšen nezavedni znanstvenik: nenehno si ustvarja domneve o stvareh (konstrukte), ki jih nato z informacijami preverja. Tako si postopno gradi svoj model sveta. Ker imamo podobne izkušnje, so tudi naši konstrukti in modeli dovolj podobni, da se lahko uspešno sporazumevamo; seveda pa prihaja tudi do razlik v pojmovanjih in do nesporazumov. Različni ljudje npr. lahko vidimo isti dogodek povsem različno, pač odvisno od kognitivnega ozadja in perspektive, s katere gledamo nanj ("rašomonski učinek"). Včasih prihaja do nesporazumov in do nepričakovanega obnašanja prav zaradi takšnih razlik v pogledih in v kognitivnih ozadjih. Veliko laže bomo npr. razumeli problem ali stisko druge osebe, če se bomo znali vživeti v njeno lastno perspektivo. Naše delovanje je močno odvisno od tega, kakšne razlage najdemo za dogajanja, kakšne vzroke jim pripisujemo. Pripiso- KOGNITIVNA ZNANOST 75 Janek Musek blizu PRIJATELJ POZITIVNE + LASTNOSTI Slika 3: Kognitivno urejanje okolja: po naravi vidimo objekte, ki so nam blizu, bolj pozitivne kot objekte, ki so od nas oddaljeni. Kognitivni dejavniki nam omogočajo, da dražljaje in objekte vrednotimo (evalviramo), kategoriziramo in razporejamo. Na ta način se lahko orientiramo v svojem okolju in integriramo svoje emocionalne in motivacijske prvine v smiselno celoto. vanje vzrokov ali atribucija vpliva npr. na to, kako bomo reagirali na stresne dogodke in obremenitve. Naši odzivi bodo povsem drugačni, če npr. kak neuspeh pripišemo svoji nesposobnosti, kot tedaj, ko ga pripišemo slučaju, raztresenosti ali pomanjkanju motivacije. Kognitivno urejanje je verjetno zelo prvinski psihološki mehanizem, morda celo globoko usidran v človekovo (če ne celo že predčloveško) biološko naravo. V doživljanju sveta pridobijo pomembni dražljaji vrednostni predznak (motivacijsko valenco) glede na to, ali so za nas ugodni ali pa neugodni. V prvem primeru nas privlačijo, v drugem pa odbijajo, prvim se želimo približati, drugim se želimo izogniti. To naj bi konec koncev imelo pomemben prilagoditveni in samoohranitveni pomen, saj nam omogoča orientacijo v odnosu do ugodnih dražljajev na eni strani in nevarnih na drugi. Tudi različne ljudi 74 KOGNITIVNA ZNANOST Prispevek psihologije k razvoju kognitivne znanosti: vloga kognitivne psihologije skušamo nekako razvrstiti v kategorije po takšnem predznaku: osebe, ki jih ocenimo kot "dobre", nas bodo privlačile, osebe, ki jih ocenimo kot "slabe", pa se nam bodo zdele neprivlačne. Po Berscheidovi (1985) naj bi bila privlačnost posledica takšnega vrednostnega kategoriziranja (evalvacije). Dejavniki, ki spodbujajo privlačnost, naj bi nam olajšali kategorizacijo in ocenjevanje. Vprašljivo pri tej teoriji je to, kaj je v bistvu vzrok in kaj posledica - privlačnost ali ocenjevanje. Je privlačnost res posledica ocene ali pa je ocena tista, ki sledi iz privlačnosti? Se nam zdi kdo, ki nas privlači, privlačen zato, ker smo ga kognitivno uvrstili v kategorijo pozitivnih ljudi? Ali pa ga ocenjujemo pozitivno zato, ker se nam zdi privlačen? Osebno se mi zdi, da je druga možnost skoraj enako verjetna; še morda bolj verjetno pa je, da gre pri privlačnosti in ocenjevanju za dva vidika istega procesa, le da so pri enem v ospredju bolj čustvene prvine (privlačnost), pri drugem pa miselne (kategorizacija in ocenjevanje). V ozadju obeh pa je prav lahko temeljna težnja po prilagajanju, ki se kaže v kategoriziranju okolja na pozitivno in negativno, v emocionalnem in motivacijskem razlikovanju med privlačnim in neprivlačnim in v kognitivnem urejanju okolja, ko skušamo privlačno in pozitivno postavljati v bližino, negativno in neprivlačno pa oddaljiti od sebe. Čustva Še vedno se pogosto sliši očitek, da kognitivne teorije ne upoštevajo dovolj obeh drugih delov duševne trilogije, motivacijskih in emocionalnih procesov. Ugotovitve kognitivnih psihologov izpričujejo prav nasprotno: šele z upoštevanjem kog-nicije lahko bolje pojasnimo naše čustveno in motivacijsko doživljanje in obnašanje. Raziskave namreč kažejo, da lahko nediferencirana, enotna fiziološka vzburjenost povzroča različne emocije, odvisno od tega, v kakšni situaciji smo vzburjeni - natančneje, odvisno od tega, kako interpretiramo to situacijo. Kognitivna interpretacija zunanjih in notranjih orientacijskih znakov določa, kako bomo opredelili stanje vzburjenosti in kako ga bomo doživljali. Pove nam, kakšno čustvo bi v dani situaciji morali občutiti. Po znani teoriji ameriškega psihologa Schachterja (1964; tudi Shachter & Singer, 1962) nam zunanji znaki narekujejo, kako bomo interpretirali stanja vzburjenosti. Kognitivni dejavniki torej določajo čustveno kvaliteto vzburjenja - lahko bi rekli, da kognitivne interpretacije opaženih dražljajev in objektov vtisnejo na stanje vzburjenosti ustrezno čustveno "nalepko". Če npr. povzročimo fiziološko vzburjenje (s kako fizično aktivnostjo, z injekcijo adrenalina ipd.) in se nato znajdemo pred osebo, ki nas izziva, KOGNITIVNA ZNANOST 75 Janek Musek STANJE (FIZIOLOŠKE) VZBURJENOSTI KOGNITIVNE INTERPRETACIJE I I I STRAH ROMANTIČNA ČUSTVA JEZA, AGRESIVNOST Slika 4: Čustva kot rezultanta vzburjenja in kognitivnih interpretacij. bomo čutili jezo; če se znajdemo v nevarni situaciji, bomo občutili strah; če se znajdemo skupaj s čedno osebo nasprotnega spola, bomo občutili spolno privlačnost in morda celo globlja romantična čustva. Fiziološkemu vzburjenju torej dejansko pripišemo, atribuiramo čustveno kvaliteto. Samopodoba in njena referenčna funkcija V kognitivnem delovanju je zelo pomembna težnja, da bi različne informacije uskladili in uravnovesili med seboj. Med najpomembnejšimi vidiki uravnovešanja je usklajevanje informacij s podobo, ki jo imamo o samem sebi. Predvsem si 74 KOGNITIVNA ZNANOST Prispevek psihologije k razvoju kognitivne znanosti: vloga kognitivne psihologije \ / PRIMERJAV l IZIDI PRIMERJAVE s=i s>i s