Poitnina plačan« v fotevMI,
Cena H**
Spe de. m abb.
DEMOKRACIJA
Večna mladost je samo zato tako poželjiva, ker je se nihče ni doživel.
V/1LL1AM FAULKNER
Leto XIV. - Štev. 7
Trst - Gorica, 1. aprila 1960
Izhaja 1. in 15. v mesecu
TAMBRONI NAČELUJE MANJŠINSKI VLADI
PRED VOLITVAMI
v akademski svet tržaške univerze
Prejšnji petek je mandatar Fernando Tambroni sestavil novo vlado, ki je tudi že prisegla. Kakor smo že pred mesecem dni napovedali in kasneje ponovili, je to gola prolongacija prešnjega režima in zato tudi ne bo mogla izpolniti vseh tistih življenskih nalog, ki jih zahteva čas. Novi kabinet, ki se po svoji sestavi le, prav malo razlikuje od prejšnje vlade, je manjšinska vlada, ki jo sestavljajo izključno samo zastopniki krščanske demokracije.
Nova vlada je sestavljena takole: ministrski predsednik in minister za proračun: Fernando Tambroni; zunanje zadeve: Giuseppe Spataro; finance: Emilio • Trabuchi; obramba: Giulio Andreotti; zaklad: Paolo Taviani; šolstvo: Giuseppe Medici; brez listnice - uprava Južne blagajne: Giulio Pastore: javna dela: Giuseppe Togni; poljedelstvo: Mariano Humor; justica: Guido Gonella; upravna pre~ osnova: Giorgio Bo; zveza med vlado in parlamentom: Armando Angelini; industrija: Emilio Colombo; delo: Begnigno Zaccagnini; zunanja trgovina: Mario Mar-tinelli; državne samoudeležbe: Mario Fer-rari-Agradi; prevozi:	Fioreni ino Sullo;
posjta: Antonio Maxia; trg. mornarica: Angelo Raffaele Jervolino; zdravstvo: Ca-millo Giardina; tujski promet: Umberto Tupini.
Od 21 ministrov, jih je 17 tudi v novem kabinetu. Pomembna je zamenjava v zunanjem ministrstvu. Namesto Pelle je sedanji zunanji minister Segni, kar jamči za nadaljevanje politike evropske integracije.
Novi ministri se bodo že v teh dneh predstavili parlamentu. Glasovanje o zaupnici novi vladi se bo verjejno- zavleklo
v	čas po praznikih. Glasovanje o' investi-turi bo obenem odločilno, ali so potrebne nove volitve. Nova vlada je manjšinska in nima izgledov, da bi prejela manjkajoče ji glasove od levice ali desnice. To za Tambronija verjetno tudi ni bilo odločilno. ampak mu je šlo le zato, da bi vsaj- začasno dosegel v krščanski demokraciji enotno politično linijo pri sestavi enobarvne vlade.
Fernando Tambroni, ki ima 59 let, je moral zlasti premagati upor, nezaupanje in sumničenja, ki so se pojavila proti njegovi osebnosti v vrstah demokrščanske
(Pariško pismo)
Ne vem po kakem naključku me je pariška policija izpustila iz seznama prisilnih letovičarjev na Korziki. Kljub »spregledu« je Nikita srečno priletel v Pariz in tudi tu je šlo vse po vrvici. Proti krikom: Ukrajina, Madžarska je tako in tako gluh. Francoski komunisti pa ga niso ravno navdušili. Kljub svetovnoznani radovednosti Parižanov in kljub nečloveškim naporom aktivistov, je bil sprejem v Parizu in "drugod - v primerjavi z Eisenho-werovim bivanjem precej skromen.
Hruščeva »influenca« je stala državo 300 milijonov lir. Na dešettisoče cvetja je d vene 16, grmade slaščic so se pokvarile iri hotelske sobe so ostale blokirane. Računajo, da bo Hruščev izlet pogoltnil finančnemu ministru milijardo lir.
V	ostalem pa je njegov obisk hrupna agit-prop turneja po Franciji, ki zasledu-en sam cilj: nahujskati francosko javno mnenje proti Zahodni Nemčiji. Njegove tirade pa očitno ne užigajo francoskega javnega mnenja. Nasprotno so se sprevrgle v nacionalno žalitev in zlasti v žalitev zagovornika francosko-nemškega zbliža-nja, ki ga zastopa general De Gaulle. Kdo ima več izkušenj v Evropi z Nemčijo kot jih imajo Francozi? Kdo bi bil bolj upravičen podvomiti v iskrenost današnje nemške demokracije, če ne Francozi? Sovjeti tako piše protikomunistični tisk -, ki so se avgusta 1939 z nacizmom pobratili in ga spodbujali za napad na zahodno Evropo, so zadnji poklicani, da solijo pamet francoskemu narodu, ki je bil prva žrtev nacistično-sovjetskega zavezništva. Zaman je Nikita poskušal na tiskovni konferenci potvarjati zgodovinsko resnico o Stalinovi izdaji.
Nikita pa pozablja še eno zgodovinsko dejstvo. Pozablja, da bi nikoli ne pohajal po svetu kot poglavar svetovnega komunizma, če bi nemški militarizem 1. 1917 ne prevažal Lenina in njegovih zarotnikov skozi Nemčijo v Rusijo in če bi ist$ militarizem z milijonskimi zneski zlatih rubljev ne finansiral »velike oktobrske revolucije« in storil vse, da izroči ves ruski narod divjaškemu iztrebljevanju milijonskih množic nedolžnega ljudstva. Kje bi bile vse tiste številne sinekure komunističnih, titovskih in sopotniških zaslužkarjev, ki danes po opičje posnejnajo hruš-čevski lajež in kot zajedalke glodajo žulje delovnega ljudstva?
Ali ne bi bilo bolj človeško, če je o človeških čednostih pri komunistih sploh mogoče govoriti, da bi Nikita podaljšal svoj
stranke. To se mu je posrečilo s tem, da je vključil v svoj kabinet zastopnike vseh •struj. Skrajno demokrščansko desnico zastopata Andreotti, skrajno levico pa minister za prevoze Sullo.
Zelo ostri prepiri v zadnjih tednih so preprostemu človeku dokazali, kako šibka je povezanost najpomembnejše stranke v državi in kako mogočne so sile, ki jo razdvajajo, - in prav v tem dejstvu ležijo vzroki njene nesposobnosti, da bi zbrala okrog sebe solidno večino.
Segni se je trudil, da bi sestavil vlado levega centra, pa mu to ni uspelo, ker se je prepričal, da bi se ne mogel odreči podpore levičarskih socialistov. Pod neposrednim vplivom izvenparlamentarnih sil so desničarji v stranki ta Segnijev neuspeh navdušeno pozdravili. Veselje pa ni trajalo dolgo, ker je pobuda zdrknila naravnost v roke državnega poglavarja, ki bi se lahko zaključila z razpustom obeh zbornic. Tambroni je fanfanijevec in Gronchijev zaupnik. Nič čudnega, če se je desničarjev v stranki in sil izven nje, polastil strah.
Kot smo povedali je Tambroni ta strah odstranil s tem, da je vse nezadovoljneže zbral v svojem kabinetu. Razumljivo pa je, da novo vlado najtežje preizkušnje šele čakajo. Vse stranke, razen neofašistov,
MEDLI BEOGRAJSKI ZAKLJUČKI.
Na Jožefovo so v Beogradu zaključili razgovore z avstrijsko delegacijo, ki jo je vodil zunanji minister Kreisky. Ob zaključku sta oba zunanja ministra izdala uradno poročilo, v katerem, poudarjata razlike med političnim in socialnim, u-strojem obeh dežel, kakor tudi različna ocenjevanja določenih mednarodnih vprašanj, kar pa ni v napotje razvoju prijateljskih sosednih odnosov in sodelovanju med Jugoslavijo in Avstrijo. Poročilo tudi naglaša, da sta si partnerja odkritosrčno izmenjala svoje poglede o sedanji svetovni situacijiin se sporazumela zlasti
v	naslednjih vjfrafttrivh: If Najpomembnejši problem je splošna in nadzorovana razorožitev. Prepovedi jedrskih poizkusov je treba posvetiti vso pozornost. 2) Vse dežele se morajo zavzemati za zmanjšanje mednarodne napetosti in zaželeno je, da bi vrhunska konferenca dosegla v tem
izlet na Nizozemsko, v malo mestece Dom in položil venec hvaležnosti na grob soustanovitelja sovjetske oblasti v Rusiji, Viljena II.? Ali nima ta nemški imperialist najmanj toliko praktičnih zaslug za sovjetsko oblast v Rusiji kot jih teoretič-noima Karl Mara?
Nobenega dvoma ni da ima slovanstvq zelo bridke zgodovinske izkušnje z nemškim imperializmom tako na vzhodu kot, na jugu. Prav tako pa je tudi res, da se, stvarna politika ne vodi s čustvi in še manj s cenenim kričanjem in hujskanjem. Nemčija je stvarnost in s to stvarnostjo se morajo njeni sosedi pobotati. To je politika generala De Gaullea in taka politika kraljuje tudi v srcih vseh Slovanov, sosedov Nemčije. Odnosi med sosedi se v teku zgodovinskega razvoja stalno spre-menijajo. Meja med Združenimi državami in Kanado je v preteklosti gorela bolj kot katerakoli razmejitev med evropskimi narodi. Danes je meja med Združenimi državami in Kanado samo še simbolična.. Takih sprememb pa ni ustvarjalo medsebojno hujskanje in sovraštvo, ampak ži-
vi	ljudski stiki, razumevanje in končno tudi skupni interesi.
Današnja Nemčija je razdeljena; morda to ni najslabša rešitev, ni in ne more biti. pa večna. Prav ta vsekakor prehodna doba bi morala služiti popuščanju in ne pod-žiganju sosednih napetosti. Ko se Hruščev tako goreče zavzema za popuščanje mednarodne napetosti, si s svojim huj? skanjem po Franciji sam izstavlja kar nečedno nravstveno spričevalo, ki gotovo ne, krepi zaupanja v njegovo miroljubno fra-zarjenje, kateremu iz golih slovanski!} sentimentalnosti naseda tudi nekaj hej-slovanskih sanjačev. Boljševizem pa ne predstavlja slovanstva, četudi si ta oblačila večkrat rad nadeva. Tega naj nikoli ne pozabijo vsi, ki jim je stvarno slovanstvo pri srcu!
Značilno je bilo zadržanje policije v bližini Lurda. V lopi na letališču, s katerega je Hruščev odletel, je bil postavljen, Marijin kip. Gost pa kipa ni zapazil, ker ga je policist še pravočasno odstranil, Madono so torej smatrale oblasti za simbol, ki je za Hruščeva prav tako žaljiv,, kot vzkliki: »Ukrajina, morilec!« To je torej tisti krščanski Zahod, ki ob prihodu komunističnega poglavarja z vso naglico odstranjuje zahodne simbole. Predstavljajte si, da bi v Moskvi ob prihodu kakega zahodnega državnika odstranili rdečo zvezdo ali pa srp in kladivo, da ne bi žalili njegovega čustvovanja... H. Z,
so si izrekle proti njegovi »poslovni vladi« in tudi neofašistična podpora bi v parlamentu ne zadostovala.
Morda računa Tambroni na podporo neodvisnežev, ki opravičeno trepetajo pred morebitnimi novimi volitvami, saj bi bi s tem izgubili trhlela legislature, brez vsakih izgledov, daiffii bili spet izvoljeni. Zelo tvegana upanj^ pa nudijo tudi de-demnkrščanski strarnjsi nove volitve. Razpoloženje v državi ;.jfe danes tako, da bi nove volitve predvsa$i okrepile skrajneže. To so morda tudi o$ini pozitivni izgledi nove TambronijeveTylade.
Trije animirani Minali
Papež Janez XXIII. je 28. t.m. imenoval sedem novih kardinalov. Poleg tega je izjavil, da je dcfločil še nadaljne tri »in pectores«, fcate^Ri imena pa bodo objavljena kasneje. Vijok za tako imenovanje je danes pbv$&an z okoliščino, da smatrajo komunistitijiii poglavarji imenovanje kardinalov ndMasinem področju kot politično manifestadjjo. V Rimu mislijo, da sta med anonimnimi kardinali: zagrebški nadškof SEP ER in praški nadškof Jose/ BERANEK, verjeitno pa tudi naslednik bolnega vatikanskega državnega tajnika
Dogodki [posvetu
oziru konkretne rezultate. OZN je kot univerzalni organ sposobna, da ureja mednarodna sporna vprašanja. 3) Gospodarska pomoč nerazvitim deželam predstavlja učinkovit doprinos k človeškemu napredku in ohranitvi miru. - Nadalje zagotavlja skupno poročilo, da bosta obe državi čimprej pričeli razgovore o sklenit-Vir iio.laoročnp' 4rgot;iy,ske pogodbe. Vprašanje slovenske in hrvatske manjšine v Avstriji sta partnerja ločeno obrazložila. Jugoslavija polaga posebno važnost etnič nemu značaju in narodnemu razvoju, ki ju je treba manjšini ohraniti. Avstrijska stran pa poudarja, da se bo vlada trudila okrepiti manjšino v duhu avstrijske usta-in čl. VII. državne pogodbe. - Avstrijski tisk ugotavlja, da je vprašanje slovenske in hrvatske manjšine v nasprotju z Juž-notirolci notranje avstrijsko vprašanje in da se z obiskom avstrijskega zunanjega ministra v Beogradu ni nič spremenilo.
*	* *
OBISK MACMILLANA V WASHING-TONU. Prejšnjo soboto je odpotoval na obisk k predsedniku Eisenhotveru, britanski ministrski predsednik MacMillan, ki je v Združenih državah razpravljal o naj-| novejših sovjetskih predlogih za prekini-| tev jedrskih poizkusov na ženevski konferenci. Nujno je namreč potrebno, da sta si obe državi soglasni v tem tako važnem vprašanju. V Washingtonu so izdelali skupni protipredlog glede jrrekinitve jedrskih poizkusov.
*	* *
LOV NA PROTIREZIMOVCE NA KUBI.
Kubanska diktatura zvesto in dosledno posnema svoje vzhodnoevropske vzornike. Prejšni leden so zaprli v mestu Santa Clara 31 moških in 13 žensk. Obdolžili so jih »protirevolucionarne propagande« kot to delajo po vseh ljudskih demokra-vijah. Nadalje so v Havani obsodili 26 Kubancev na zaporne kazni od 6 do 12 let. Osumili so jih atentata na Castrovega brata. V Santiagu de Cuba pa so obsodili nekega častnika na 20 let zapora.
#	* *
SOVJETSKA POMOČ SIRIJI. Pred dvanajstimi leti so Američani zasnovali Marshallov načrt, ki je Evropo rešil pred popolnim gospodarskim polomom in s tem pred komunizmom, ki uspeva samo v mi-zeriji. To edinstveno humanitarno gesto svetovne zgodovine so komunisti takrat proglašali za podkupovanje, in Češkoslovaška se je prav z izrabljanjem te propagande pogreznila v najhujšo diktaturo svoje zgodovine. Sedaj, po 12 letih, pa se je »pomoč potrebnim narodom« nenadoma spremenila v komunistično čednost. Siriji so Sovjeti ponudili finančno in tehnično pomoč v znesku 350 milijonov rubljev. Pred tem so Združeni arabski republiki, pod katero spada Sirija, podelili kredite, s katerimi so si Naserjem diktaturo povsem podredili. Pa še pravijo, da sovjetska politika ni raztegljiva, oziroma da je izvirna.
* * *
POPLAVE V BRAZILIJI so zahtevale evakuacijo kur štirih mest: Jaguaribe, Jaguaretame, Aractaia in Limocire v državi Ceara. Veliki jez Oros je vodovje predrlo. Tudi po drugih predelih Brazi-Ije je vodovje povzročilo ogromno škodo. a n> *
DJILAS SPET POD KLJUČEM. Milanova Djilasa, ki je bil pred kratkim operiran na slepiču v neki beograjski bolnici, so spet prepeljali v jetnišnico, kjer bo
Takoj po zadnji svetovni voj* ni so si tržaški akademiki izbrali svojega zastopnika, »tribuna«, na način, hi ga nikakor ni bilo mo; goče označiti za demokratičnega. Zmagala je vedno tista skupina, ki je ostreje, po potrebi tudi fu žično, posegla v volilni boj. S tem je pogosto dobesedno vsilila akademikom svojega kandidata. Pred nekaj leti pa so se vršile prve volitve za akademski svet, pri kateri pa so delili mandate po proporčnem sistemu. Začele so tekmovati različne, sprva le italijanske liste, opredeljene bolj po svojem, svetovnem nazoru kot po razlikah v gledanju na resnič; ne in neposredne akademske in> terese. Šele lani se je združenim slovenskim demokratičnim aka; dcmikom iz Videmske in Goriš* ke pokrajine ter s Tržaškega, ki študirajo na naši univerzi, posre; čilo, da so prebili led. Slovenska lista »ADRIA« je z lanskimi vo* litvami v akademski svet tržaške
odsedel še ostanek svojega devetletnega zapora.
* # *
CANKAJSEK TRETJIČ PREDSEDNIK NACIONALNE KITAJSKE. V ponedeljek 21. marca je kitajska narodna skupščina tretjič izvolila s 1481 glasovi proti 2S maršala Cankajška za državnega predsednika.
# * *
DANES MENI, JUTRI TEBI! To je edino nespremenljivo načelo praktičnega komunizma, ki mu tudi dialektika ne more do živega, kar je ponovno izpričal Nikita Hruščev pred svojim odhodom v Francijo. Svojega prednika na predsedniškem stolčku sovjetskih ministrov, Nikolaja Bulganina, pravovernega komunista od prve ure naskoka na oblast v Rusiji, je poslal v pokoj s 3000 rublji mesečnih prejemkov. Kvalificiran delavec zasluži v Sov jetiji po 1000 rubljev na mesec.
*	* *
JUŽNOAFRIŠKI KOMUNISTIČNI ZAVEZNIKI. V Južni Afriki so se prejšnji teden dogajali krvavi incidenti, ki so u-pravičeno vznemirili javno mnenje po svobodnem svetu. Pri izgredih v mestu Vereeninging je policija streljala v množico črncev, pri čemer je bilo ubitih 70 domačinov, 136 pa je bilo ranjenih. Anglikanski škof v Johannesburgu, rev. Am-brose Reevers, je izjavil po obisku ranjencev, da je to policijski masaker, ki ga ne opravičuje nikak izgovor. Mnoge stranke in politične osebnosti na Zahodu so ostro obsodile južnoafriško politiko proti av-tohotonemu prebivalstvu. Tako ravnanje samo podpira pronicanje komunizma v črno celino. Prava ironija pa je, da se nad takim početjem zgražajo komunistični diktatorji, ki imajo na vesti na stoti-soče umorov nedolžnega prebivalstva. Plemenska diskriminacija ni prav nič večji zlbčih kot je pobijanje političnih nasprotnikov.
*	* *
OBSODBA SKOPLJANSKEGA ŠKOFA. Dne 15. marca so v Skoplju, predstolnici Makedonije pogojno obsodili na poldrugo leto zapora tamkajšnjega škofa Smiljana Cekado zaradi »trgovanja z devizami in ilegalnih zvez pobeglimi vojnimi zločinci«. Dva duhovnika Rudolfa Pokjado in Ivana Pavlinca so obsodili na 1 leto in 8 mesecev, neko žensko pa 5 mesecev zapora.
*	* *
PRAVICA ZATOČIŠČA. V palači narodov v Ženevi je komisija za zaščito člo-večanških pravic sprejela osnutek konvencije o pravici zatočišča. Osnutek spominja na cilje OZN in na pravico vseh ljudi - razen tistih, ki kršijo načela in cilje OZN na zatočišče. Osnutek priporoča vsem državam članicam OZN, da praktično upoštevajo njegova določila. Načeloma predvideva obvezo, po kateii morajo vse države priznati pravico zatočišča vsem tistim, katerim je to pravico neka država že podelila. Mednarodna skupnost se mora zavzemati za vse tiste, ki so morali zapustiti lastno državo ali katerokoli državo zato, ker so jih oblasti preganjale oziroma je obstojala nevarnost, da jih bodo preganjale. Deželi, ki bi zašla v težkoče z nadaljnim podeljevan jen zatočišča, ji morajo druge države s potrebnimi ukrepi pomagati, da se uveljavi mednarodna solidarnost. Nikogar ni mogoče, razen zaradi državne varnosti, na meji zavrniti, iz dežele izgnati ali spet pognati čez mejo, v kolikor bi bil s takim aktom prisiljen, da živi v deželi ali se vrne v državo, kjer obstoja bojazen, da ga bodo preganjali. Končno se morajo osebe, katerim so podelili pravico zatočišča obvezati, da ne bodo delovale proti načelom in ciljem OZN.
univerze postala ne le stvarnost, temveč se je tudi uspešno uve* ljavila v neenakem boju z drugi; mi organizacijami. To se je zgo: dilo v brk tistim, ki so želeli, da bi slovenski akademiki, podob* no kot Somalci, čakali še nekaj let, da bi postali enakopravni člani vseakademske skupnosti.
Ustanovitelji »A DRI E« kot predstavnice slovenskih akadem* skih organizacij v Italiji so lahko ponosni, da je po tolikih homa-tijah vendarle prišlo do prvega samostojnega slovenskega aka-demskega nastopa in do izvolitve prvih dveh pristno slovenskih predstavnikov v akademski svet tržaške univerze.
Kljub temu, da so pobudniki »ADRIE« ponudili roko1 sprave in slovenske vzajemnosti vsem visokošolcem našega rodu, jih je le ostalo nekaj, ki po višjih uka* zil svojih strank in nadrejenih političnih vodstev še danes ne smejo misliti z lastno glavo. Ti niso hoteli in še danes nočejo razumeti, kaj pomeni ena sama nerazdeljiva slovenska akadem; ska skupnost. Slepo so ubogali in ubogajo ukaze svojih »progre: sističnih« vodstev in se udinjajo italijanskim listam, na katerih predstavljajo kvečemu nepo: memben drobec.
Laični social-komunisti od Ut Gl (Unione Goliardica Italiana) so seveda z veseljem sprejeli in spretno izkoristili njihove glasove. Enega izmed teh slovenskih »naprednih« kandidatov so tudi izvolili, čeprav ga v svoji sredi komaj prenašajo. Bil je repek na sicer italijanski listi in kot je la; ni tako tudi zdaj še vedno glasno oznanja, da slovenska vzajem* nost, za kakršno se njegovi titovski gospodarji in sopotniki v v* seh svojih listih in revijah sicer tako kričavo vnemajo, danes na univerzi ni več potrebna.
Z nečim pač mora pomirjati vest. Toda dečko je šel še del j. Na zandjem kongresu UGl, ki je bil v Palermu, se je oglasil k besedi tudi on. Ne morda zato, da bi povedal, kaj vse manjka in kaj si želijo slovenski akademiki ali sploh študentje v Trstu. Ni bil njegov namen, da bi opozoril na strahovit krik in vik, ki se je vzdignil, ko so slovenski akademiki v Trstu sklenili, da nastopis jo s svojo listo. Ne! Na vse to je namenoma pozabil. Zapel je samo hozano UGl, ki je tako širokosrčna, da ga je sprejelo v svoje okrilje, potem pa se je po* trkal na prsa, se izbočil in si mu slil, da je sama njegova prisotnost v Palermu dokaz demokrat tičnih metod in duha, ki naj bi vladali na tržaški univerzi! Po tem poklonu UGl je zopet lepo sedel in molčal.
To je bil v enem letu menda njegov edini osebni prispevek k reševanju vprašan j in problemov, ki tarejo slovenske akademike na tržaški univerzi. Drugega, še bolj žalostnega, pa je dal pretekli teden, ko je na seji akademskega sveta glasoval za spremembo volilnega reda, katerega očitni namen je, da bi v bodoče do* končno preprečila pojav in ob: stoj slovenske liste. V v zajem* nem in naravnost vzhičenem so; delovanju vseh desničarskih in levičarskih struj so namreč skle* nili, da mora v bodoče vsako lu sto) predlagati vsaj 50 podpisnic nikov in da mora na njej biti vsaj 18 kandidatov.
S tem je slovenski Usti postav* Ijena velika, težko premostljiva ovira, in demokratično manjšins sko zastopstvo na tržaški uri* verzi je resno ogroženo. Neko* munistični akademiki bodo sicer (Nadaljevan]« na 2. str.)
Hruščeva agit-prop turneja po Franciji
Tai iirm.
VESTI z GORIŠKEGA
Cerhev in komunizem
Dunajski dnevnik »Die Pressc« poroča, da je na Poljskem prišlo med komunistično vladno oblastjo in cerkvenim predstavništvom do važnega sporazuma. Vladne oblasti bodo odslej opustile v tisku ostrt; in nevšečne napade na verj in na cerkvene predstavnike, duhovščina pa bo pozivala ljudstvo, zlasti delavce k redu in dejavnosti.
List »Die Presse«, od katerega so vest povzeli tudi nekateri italijanski listi, poroča da je pravzaprav poljski primas kardinal Wyszynski razposlal duhovnikom posebno okrožnico s sledečimi navodili: ljudstvo naj pozivajo k obrambi socialne lastnine, k učinkoviti delavnosti in k povzdigovanju kolektivne morale v tvomicah. Posebno važno pa je navodilo, ki ga o-krožnica daja: duhovniki naj obsodijo nedelavnost, to je malomarnost pri delu in stavke.
Na Poljskem vladajo komunisti, kakor v mnogih drugih državah Evrope, zato je ta preokret v odnošajih komunistične o-blasti do Cerkve in Cerkve do nje važnega pomena, ne glede na dejstvo, da predstavljajo razmere na Poljskem določeno svojevrstnost. Tudi v Jugoslaviji je opaziti precejšnje olajšanje nekdanje napetosti med vlado in cerkvenim predstavništvom, saj odlikuje Tito razne škofe celo z zlato kolajno, ti pa ne zavzemajo odprtega ostrega stališča do rdečega režima, kakor v prejšnjih časih. Kaže torej, da gre za pravi preobrat v medsebojnih odnosih dveh tako zelo različnih in visokih faktorjev, kot sta komunistični režim in katoliško cerkveno predstojništvo; pre^ obrat, ki utegne imeti določene posledice zmernega sožitja med komunizmom in Cerkvijo, ne glede na dejstvo da ostaneta pr-
vi	in druga vsak pri svojem načelnem stališču glede bistvenosti vere v Boga in katoliške morale na eni strani ter materializma in komunističnega cilja na drugi.
Pojavlja se nekak sporazumljeni ali tihi modus vivendi, ki bo morda toliko koristil, da se odpravijo nekatere ostrosti, kot je ponižanje delavstva na maso sužnjev in načrtno preganjanje cerkvenih predstavnikov kot prvih sovražnikov režima samo zato, ker so apostoli vere.
Pred takim dejstvom človek tostran tiste črte, ki smo ji pravili železna zavesa, obstrmi, če pomisli, da je pod kaznjo izobčenja prepovedano vsako sodelovanje ali tudi indirektno podpiranje komunizma in komunističnega režima, in da je bilo na primer v Franciji 82 letnemu velezasluž-nemu duhovniku in županu iz Digiona strogo prepovedano s strani višje cerkvene oblasti sprejeti Hruščeva osebno, tudi samo kot županu mesta, čeravno sta mesti Digion in Stalingrad medsebojno povezani kot dvojčka.
Hruščev ni Gomulka in Gomulka ni Hru-ščev, porečejo nekateri. Toda resnica je in ostane, da sta Hruščev in Gomulka oba komunista.
Na Poljskem pozivajo duhovniki delavce, naj spoštujejo socialno lastnino, naj bodo delavni, naj držijo visoko kolektivno moralo v tvornicah in naj ne stavkajo ter uganjajo malomarnosti pri delu. Vse to za skupni državni socialni in gospodarski procvit. V Italiji pa se določeni krogi, iz strahu pred komunizmom, bojijo že samega pasivnega podpiranja demokrščan-ske vlade od strani socialistov! Pravijo, da vlada v Italiji tako zadržanje zaradi strahu pred komunizmom, v resnici pa utegne biti le osebno prerivanje za ministrske slolčke. Morda na škodo ljudstva, ki plačuje poslance, senatorje in ministre.
Človek se sprašuje, zakaj take nove razmere na Poljskem in deloma tudi v Jugoslaviji? Odgovor bi lahko bil sledeč: komunistična režima v teh dveh državah sta, kar se tiče voditeljev in raznih drugih okoliščin, prav gotovo nekoliko različna od ostalih, bolj trdih in nepopustljivih. Res pa je tudi to. da so cerkveni predstojniki presodili ves položaj s stališča stvarnosti in priložnosti. Ce je mogoče položaj s treznim zadržanjem izboljšati, bi to utegnilo Cerkvi le koristiti. Računati na zlom komunizma v tem času prizadevanja za popuščanje politične napetosti ni mogoče. Sicer pa ni niti misliti, da se je poljski kardinal odločil za pftmoč komunističnemu režimu s pozivom delavstvu k redu in poštenosti pri delu iz kakšnih drugih kot čisto krščanskih nagibov. Opravljati pošteno delo so dolžni vsi ljudje, tudi tisti, ki delajo pod komunistično ^blastjo. O tem bi se lahko napi» sale obširne razprave.
V	ostalem pa so Poljaki in Jugoslovani veliki ljubitelji svoje domovine. Komunizem s časom izgine, domovina ostane. Zato ji je treba za splošno korist državljanov in ugled domovine, ki ima še vedno velike zunanje sovražnike, tako ali tako pomagati.
Poljski primas kardinal Wyszynski je bil po smrti papeža Pija XII. v Rimu, kjer se je prav gotovo temeljito razgovoril z novim papežem in mu obrazložil položaj Poljske, njene nujne potrebe in razne praktične življenjske pogoje.
Tudi nekateri jugoslovanski škofje so bili v Rimu. Drugi, poljski in jugoslovanski pojdejo v kratkem.
Razmere časa narekujejo izgleda, to taktično zadržanje, ki bo koristilo vsaj ugledu Cerkve, ljudstvu pa tudi gospodarsko in socialno. In čas, ki je najboljši zdravnik, bo izrekel svojo sodbo, ki bo pomenila konec komunizma in začetek to-
liko zaželene in zaslužene svobode.
Lahko pa si mislimo tudi to, da komunisti ne morejo naprej, kjer ostaja ljustvo pasivno in brezbrižno pred raznimi gospodarskimi načrti, ki ga ne brigajo, ker nima od njih nobene koristi. Pasivno zadržanje delavcev in kmetov je močno o-rožje v obrambi pred komunizmom, toliko je res, da morajo komunisti klicati na pomoč cerkvene prestojnike, ki naj delavstvo vzpodbujajo k delu.
Primer Poljske je na vsak način zanimiv in velja pozorno čakati na razvoj zadeve kot take. Tam je kardinal Wys-zynski prisilil škofa Komarčka, da se je umaknil v pokoj, ker je bil preoster, proti komunizmu in zato ovira novemij ozračju. Pod papežem Pijem XII bi se. kaj takega ne zgodilo, ker je zahteval od vseh odločno in odkrito ter brezpogojno kljubovanje komunističnim oblastem, Na drugi strani je jugoslovansko sodišče v Skoplju škofa Cekado sicer obsodilo zaradi valutnega prekrška, izreklo pa j<^ le pogojno kazen in ga izpustilo na svobodo. S tem seveda ne priznavamo, da je sodišče ravnalo prav, ko je škofa sodilo,, ker je morda šlo tudi le za to, da se je država polastila denarja, ki je bil namenjen zidanju neke cerkve.
Primer, ki ga obravnavamo, zahteva seveda veliko pozornosti in stroge pazljivosti, da ne bo od njega žel koristi komu zem kot tak. Zato mora ostati vsak protikomunist, vsak prepričan demokrat in rodoljub še bolj prepričan v svoji ljubezni do svobode ter kremenito značajen, da ne pade v zmoto in v prevaro,
H dnevu begunca
V	nedeljo 27. marca so se v kakih sedemdesetih , državah vršile proslavedneva begunca. Mednarodna organanizacija za pomoč beguncev iz raznih krajev sveta, zlasti iz dežel, ki jih je zaslužnjil komunizem, je mnogo pripomogla k omiljenju položaja ubogih beguncev, ki so bili prisiljeni zapustiti svoj rojstni dom in kraj, da se izognejo nasilnemu komunizmu, ali pa zaradi vojnih dogodkov vrniti se v matično domovino. Brez Ameriških Združenih Držav, ki so ogromno dale za begunce, bi položaj beguncev prav gotovo ne bil znosljiv, kot je danes, ko so že tisoči in tisoči posameznikov in družin našli udobno zavetišče v svobodnem svetu.
Zato gre vse priznanje in vsa hvaležnost za to plemenito jjomoč najprvo Združenim Državam Amerike, nato pa tudi vsem drugim državam, ki so se prvim pridružile in vse skupaj nudile beguncem pomoč in zaščito.
Posebno težaven je bil v prvih povojnih letih položaj političnih beguncev iz dežel, koder je zavladal komunizem, ker so morali zalezovani bežati pred nasiljem. Manj težaven je bil položaj tistih, ki so se vračali, na primeer v Italijo iz Abesi-nije in drugih kolonij, pa tudi iz Jugoslavije in Albanije. Vsi so danes zaščiteni ia mnogi tudi dobro preskrbljeni.
Pri tem bi pripomnili, da mnogi istrski italijanski izseljenci, ki so prišli v Trst in, na Goriško, uganjajo napadalno politiko proti nam Slovencem, ki smo na tem ozemlju avtohotno ljudstvo, in prav nič krivi njihove nesreče. Njihove nesreče je prvi kriv fašizem, ki je vojno sprožil s tragično posledico, ki je vsem dobro znana. Oblasti pa bi morale take elemente pozvati k redu in jih opozoriti, da ne smejo uganjati tiste narodne mržnje, ki je bila v navadi za časa fašizma.
Za kakšno demokratično večino se pravzaprav potegujemo?
Izraza demokracija in demokratičen sta, kakor nam je mogoče vsak dan ugotavljati, - in marsikdo se bo vprašal, kako je vendar to v skladu z logiko - najpogostejša v ustih največjih sovražnikov demokracije, pri komunistih.
Odprite komunistično radijsko' postajo, poslušajte komunističnega propagandista, berite komunistični tisk in imeli boste na pretek dokazov, kako ti gospodje kar v-prek govorijo o demokraciji, o demokratični oblasti, o demokratični ureditvi države, o demokratični upravi, o demokratičnem pojmovanju tega in onega. In človek skoraj ne ve, komu naj bi še verjel.
No, pa ni zadeva tako zapletena! Odpreš komunistično radijsko postajo, poslušaš komunističnega propagandista, bereš komunistični list in že tudi veš, kaj v takih primerih pomeni demokracija, kaj demokratičen, kaj tema podoben izraz. Kjer piše demokracija, čitaj komunistična diktatura, kjer piše demokratičen, čitaj komunističen, pa veš pri čem si, ne da bi mogel sploh še kaj dvomiti o pravem pomenu tistih besed.
Kar velja za vse komuniste, velja, in zakaj bi ne, tudi za italijanske komuniste, ki so v zadnjem času poleg drugih vsemogočih demokratičnih stvari začeli ponujati Italijanom še neko novo demokratično večino, ki naj bi bila edina zmožna voditi v državi trezno politiko, brez nevarnosti stalnih vladnih kriz. Da bi ne bilo več vladnih kriz ob taki demokratični večini, o kakršni sanjajo komunisti, je več kot gotovo, to pa nam postane še bolj jasno, če omenjeno večino prikažemo v pravi luči, to je, če namesto demokratič-
Površno poznavanje položaja
naše jezikovne skupnosti in njene zaščite
2e večkrat smo s tega mesta povedali, kako površno in celo lažno pišejo o naši jezikovni skupnosti razni italijanski listi. Zadnje čase, ko je zopet stopilo v ospredje vprašanje izvedbe posebne deželne avtonomije pri nas, priobčujejo razni italijanski listi celo vrsto člankov o nas in o naši zaščiti. Članki pa so zelo površni in tako zmotni, da se čudimo, kako more sploh resen in ugleden italijanski list kaj takega priobčiti. Zlasti milanski »Corrie-re della sera« pada iz zmote v zmoto. Temu pa je krivo dejstvo, da se novinarji, ki tako poročajo, obračajo navadno le na vire, ki so polni predsodkov do naše prisotnosti in seveda do naše zaščite. Taki so skoro vsi italijanski viri, od fašističnih do demokrščanskih. Ti pa trdijo vsi, ali da smo že zaščiteni, ali pa da predstavljamo tako veliko nevarnost za obstoj države, da je boljše na deželno avtonomijo sploh ne misliti.
Slovenci si želimo le toliko zaščite, da se bomo lahko ohranili in razvijali ob uživanju vseh tistih človečanskih pravic, jih uživajo državljani italijanskega jezika, in nič drugega.
Biti predmet raznarodovanja in državljani samih dolžnosti brez pravic, ki nam kot Slovencem pritičejo, nočemo in nočemo. Ne zahtevamo, da se bodo Italijani učili slovenščine, upravičena pa je naša zahteva da se smemo posluževati naše materinščine kjer je prav in pravično. Saj je dovolj slovenskih uradnikov za 'naše potrebe, samo namestiti jih je treba in izdati potrebne zaščitne zakone.
Italijanski novinarji in listi pitajo svojo javnost z lažnimi trditvami, da pride z uvedbo deželne avtonomije do veljave dvojezičnost ne samo na Goriškem in Tržaškem ter v videmski pokrajini, ampak celo na področju pordenonske province, če se bo uresničila.
Na drugi strani pa nimamo Slovenc^ pravice dvojezičnosti niti v samih treh pristno slovenskih občinah, to je v Ste-verjanu, Sovodnjah in Doberdobu. Se najbolj nedolžni slovenski napisi, recimo na vratih občinskih uradov, niso dovoljeni Razni občinski tajniki, seveda italijanskega jezika, strogo pazijo, da se v tem oziru ne zgodi državni zločin.
Divji krik in hrup proti slovenski bes^» di se takoj dvigne, ko naši svetovalci pozdravijo slovenski v goriškem občinskem, in provincialnem svetu. Znak tako zvane olike in demokracije na papirju, kakor smo pač vajeni brati tudi v uglednih listih, ki trdijo, da smo celo »čudovito« zaščiteni.
Pomagajmo si sami!
Medtem uvaja komunistična oblast v Jugoslaviji dvojezičnost, ki služi Italijanom, in obvezno učenje italijanščine v šolah, kjer Italijanov ni. Za Hrvate, torej, i'n za Slovence!
Pri nas v Italiji pravijo, da so v dolini Nadiže kaznovali z denarno globo, tistega učenca, ki mu je ušla kaka slovenska beseda. Nad 29.000 Slovencev v dolini Nadiže nima niti enega samega razreda, ali, otroškega vrtca, kjer bi govorili in učili materin jezik naših otrok.
Titov režim si niti ne prizadeva, da bi skušal dogovoriti se z rimsko vlado zč) obojestransko zaščito jezikovnih manjšin.
Komunistom zadostuje politična pomiritev ali »distensione«, kot ji pravijo Italijani, in pa obiski italijanskih socialistov. Zamejski Slovenci bodite v službi te pomiritve in ne zahtevajte kakih jezikov-
nih pravic ter splošne zaščite! Ce bo treba, če namreč postane ozračje zopet napeto, vas bomo že opozorili, da boste kričali in se pritoževali. Zdaj ne uganjajte nobenega »nacionalizma«...
Zapuščeni samim sebi, smo Slovenci v Italiji dolžni vztrajati na zahtevi po zaščiti in spoštovanju vseh naših pravic.
Nemcem na Tirolskem nič ne morejo, ko terjajo svoje pravice, in uživajo v tem oziru vso podporo avstrijske vlade in javnosti. Zato se poslužimo zakona tudi mi Slovenci in terjamo, kar je našega; kar je Italija svečano obljubila priznati in spoštovati z znano izjavo od poletja 1945 in z raznimi določili ustave. Kdor pred oblastjo ne poudarja in zagovarja pravic naše skupnosti, izdaja samega sebe in vso skupnost. Zakon je na naši strani in zato postavljen, da se ga državljani poslužujejo. Sramotnega raznarodovanja bodi enkrat za vselej konec in svet naj izve, da se nam godi krivica.
Najprvo pa je prav, da za to krivico izve tudi italijanska javnost, ki je od stranni svojega lastnega tiska lažno poučena o našem položaju.
S.
Kako znajo potvarjati resnico!
V	»Demokraciji« z dne 15. januarja smo poročali, da je na zadnji lanski seji sovo-denjskega občinskega sveta posegel v razpravo tudi naš svetovalec g. Niko Cev-dek s Peči ter zahteval, naj mu župan obrazloži, zakaj ni občinski odbor dal na, dnevni red predloga manjšine z dne 13, oktobra 1959, nanašajočega se na popravilo ceste, ki pelje s Peči proti Rupi. Zupan o stvari ni hotel ničesar slišati, toda g. Cevdek ni odnehal, dokler ni dosegel,, da je bila ustanovljena posebna občinska komisija, ki naj bi cesto pregledala in se tako prepričala o njenem resničnem stanju.
Komisija je izvedla zaupano ji nalogo, in kaj je pri svojem delu lahko ugotovila, nam najbolje dokazuje dejstvo, da so prve dni marca omenjeno cesto res razširili, O delih poroča tudi »Primorski dinevnik« z dne 13. marca, ki med ostalim priznava, da je bila cesta res potrebna nujnega ir} temeljitega popravila, ker je bila ozka, da se na nekaterih mestih nista mogla srečati niti dva prazna kmečka voza.
To, kar piše »Primorski«, je popolnoma točno, toda čudimo se, kako si upa na dan « podnaslovom, ki se dobesedno glasi: »Občani so hvaležni občini, da je napravila to delo«, ko je vendar dovolj jasno, da je do popravil prišlo le po zaslugi našega svetovalca. Njemu morajo biti vsi domačini hvaležni. Hvaliti občino, bi namreč pomenilo hvaliti tudi župana in občinske odbornike, ki so v resnici odločno nasprotovali zahtevi našega človeka in s tem pokazali, da so tudi proti vsakemu popravilu na omenjeni cesti.
Taka so namreč dejstva in taka bodo ostala tudi če »Primorski« zaradi partijske discipline pripisuje vsak uspeh, vsako delo v sovodenjski občini le sedanji rdeči občinski upravi.
Razgovor s šfeverjanskim podžupanom
Pred dnevi smo se podali v Steverjan in tam srečali domačega podžupana, ki nam je v prijaznem razgovoru povedal
marsikaj o sedanjih javnih delih v občini.
Predvsem nas je zanimalo, kako je z elektrifikacijo, in izvedeli smo, da so sedaj v teku zadnja dela za napeljavo električnega toka. Ko bo delo namreč zaključeno, ne bo v Steverjanu in Jazbinah nobene hiše več brez elektrike. To bo omo^ gočilo, da bo vsaka družina v števerjanski občini mogla uživati marsikatero udobnost modernega življenja.
Dobro napredujejo tudi dela za šolo na Valerišču in otroški vrtec v Steverjanu, nadvse razveseljiva pa je vest, da se je v Jazbinah že 14. marca pričel pouk v novih šolskih prostorih. Nova šola z^ tamkajšnje otroke je bila prav zares potrebna, prepotrebna!
Edino večje vprašanje, ki ga bo treb^ v občini čimprej rešiti, je vprašanje vodovoda, a tudi za to so precej dobri iz-gledi. Občinska uprava je namreč že na delu in morda bomo mogli že v kratkem o stvari kaj več točnega poročati.
VESTI IZ DOBERDOBA
V	nedeljo 13. marca se je v sedemin-sedemdesetem letu starosti poslovil zb, vedno od nas Ivan Marušič, ki ga je vsčj vas poznala kot vzornega očeta in gospodarja.
Pogreba in maše zadušnice, ki jo je daroval č. g. Kretič, se je kljub slabemu vremenu udeležilo veliko število domačinov, in to najboljše dokazuje, kako je bil pokojnik priljubljen.
Iskreno sožalje domačim in sorodnikom izreka tudi uredništvo »Demokracije«.
Roditeljski sestanek
Ravnateljstvo Nižje srednje šole v Gorici javlja, da bo v nedeljo dne 3. aprila 1960 roditeljski sestanek in sicer ob 10.30 v šolskih prostorih. Vabljeni so starši in vzgojitelji dijakov. Ker je ta sestanek zadnji v tem šolskem letu, pričakuje ravnateljstvo, da bo udeležba številna.
Koncert „Planike“
Preteklo nedeljo 20. marca se je vršil na Placuti v Gorici lep popoldanski koncert SKPD iz Pevme - Oktet »Planika« pod vodstvom mladega in idealnega pevovodje gospoda F. Valentinčiča, ki je zape^ vrsto narodnih in umetnih pesmi. Občinstvu so ugajala predvsem izvajanja g. prof. Devetaka in G. Komavlija, ki sta zaigrala nekaj klasičnih del. Navdušil je pa predvsem mladinski in mešani zbor pod vodstvom g. Valentinčiča. Celoten spored je ponovno dokazal, da se z dobro voljo in idealizmom dosežejo lepi uspehi.
Nastop folklorne skupine iz Ljubljane
V	nedeljo 13. marca je gostovala v našem mestu folklorna skupina »Tine Rožanc« iz Ljubljane, ki je nudila številnim gledalcem nekaj zares domačega, našega: slovenske in jugoslovanske narodne plese in pesmi.
Glavno vlogo so seveda imeli mladi plesalci, ki so v prvem delu sporeda nastopili s koroškimi, belokranjskimi in gorenjskimi narodnimi plesi.
Spored je v celoti ugajal in priznati mor ramo, da vsi nastopajoči zaslužijo pohvalo, zlasti če pomislimo, da so vsi amater? ji, k,i se ukvarjajo s petjem in plesom le ob prostem času.
na večina rečemo komunistična večina. Take večine pa se mora vsak pošten in svobodoljuben državljan varovati, če noče, da bo tudi njega doletela usoda, ki je v vojnih letih zadela razne evropske in tudi azijske narode. Nasesti komunistični propagandi, bi namreč pomenilo, spraviti Italijo v položaj, v katerem so yo krivdi komunistov že več let Jugoslavija Albanija, Bolgarska, Madžarska, Romunija, Kitajska in druge manjše države, ki jih ne bomo tu omenjali.
Sedaj pa še besedo o demokraciji v Italiji. Ce hočemo biti nepristranski, moramo przinati, da ie italijanska demokracija dokaj šibka, in to opažamo prav ob reševanju vladnih kriz, ko si ne morejo vlade zagotoviti v parlamentu večine s samimi glasovi demokratičnih strank. Toda vse krivde za to stanje ne nosijo demokratične stranke. Ce te ne morejo priti do pravega izraza pri reševanju raznih vprašanj, so pač krivi tisti državljani, ki so ob raznih volitvah bodisi zaradi politične nezrelosti bodisi iz nevednosti volili nasprotnike demokracije.
Ni vseeno, če imajo demokratične stranke 300 ali 350 poslancev v parlamentu; število je odločilno. Kako je torej mogoče italijansko demokracijo okrepiti in utrditi? Na izbiro imamo eno samo pot. Ob bodočih volitvah mora italijanski narod podpreti v čim večji meri tiste stranke, ki se borijo za zmago demokracije, in zavrniti absurdno komunistično tezo o novi večini, ki bi nedvomno pomenila konec in ne utrditev demokracije.
Zato se naš zaključek glasi: ne več glasov komunistični partiji, temveč kak milijon glasov manj komunistični partiji, pa ne bo več v Italiji vprašanja demokratične večine, pa ne bo treba več nobeni italijanski stranki iskati podpore pri desničarskih strankah, ki so prav kakor komunistična nasprotne demokraciji, pa bomo lahko rekli, da italijanska demokracija ni več v nevarnosti!
Z IHIiramarsItep letaliSEa v smrt
TRAGIČNA USODA DVEH LETALCEV
V	ljudski govorici naših krajev vlada že mnoga desetletja prepričanje, da je miramarski grad maščevalni spomenik svoje preteklosti. Miramarska kronika v resnici beleži nekaj nenavadnih nesreč od Maksimiljana do Ferdinanda Habsburškega pa vse manjših incidentov, ki jih praznoverje beleži z vsemi podrobnostmi in tudi z bogato domišljijo. - V nedeljo, 27. marca je Miramar terjal spet dve žrtvi. Tržaški aeroklub se je hotel pridružiti spominski svečanosti za pokojnim mira-marskim stanovalcem vojvodom d’Aosta, ki je med vojno umrl kot britanski vojni ujetnik v Keniji. Dva nekoliko priletna tržaška letalca 61 letni Fiorano Ricco in 51 letni Vettore Calzetta, inštruktorja tržaškega aerokluba, sta se namenila, da sredi spominske svečanosti odvržeta z dvosedežnega letala »Stinson« lavorjev venec v morje. Kljub gosti megli, ki je resno ovirala celo avtomobiliste na obalni cesti in kljub opozorilom, sta se ob 11.15 dvignila z mirnskega letališča in se vsmerila proti Trstu. Zaradi megle je pilot izgubil orientacijo, letalo je udarilq najprej v neko drevo v bližini filtrskih naprav Nabrežinke med Sv. Križem in Nabrežino, se raztreskalo ob mogočnem skalovju in zgorelo. Oba letalca sta se smrtno ponesrečila. Novica je pretresla vse tržaško prebivalstvo. Tudi naše uredništvo izraža družinama in aeroklubu svoje globoko sožalje!
PRED VOLITVAMI
(Nadaljevanje s prve strani)
vkljub temu napeli vse sile, da bi tudi na letošnjih volitvah, ki bodo v prvi polovici aprila, po-stavili svojo listo. Pritožili so se zaradi krivičnosti sklepa, ki eno? stransko spreminja volilni red. Prepričani so, da bodo v enem in drugem uspeli. Toda ali ni ža; lostno, da se tega podtikanja pot* len pod noge Slovencem udeležuj je Slovenec? Kako bo to opravit čil »Primorski dnevnik«, ki tega fanta podpira in slavi? Naj v tem vidimo nov dokaz, da komuni* stična Jugoslavija prodaja svoje manjšine v zamejstvu?
Za italijanske akademike pa je prava kulturna in politična s ra: mota, da se na tak način bore in se tako boje že samega pojava in nastopa akademske liste »ADRIA«, ki bi jim lahko služila kvečjemu v ponos, kot dokaz res snično demokratičnih metod in svobodoljubnega ozračja na tr> žaški univerzi.
Naj bi to bilo našim akademi: kom v vzpodbudo, da se bodo še z večjo marljivostjo in zano: som vrgli na delo.
Slovenska lista, ki se je enkrat pojavila na tržaški univerzi, moc ra ostati!	adrianski
Stric Sam prešteva svoje vnuke
Vsakih deset let prešteva stric Sam glave svojih dragih. Pri letošnjem ljudskem štetju v Združenih državah bosta deležni štetja dve novi državi, Alaska in Havaji. Prebivalstva Združenih držav bodo letos našteli okrog 180 milijonov duš. Pred desetimi leti jih je bilo okrog 151 milijonov, Letošnje ljudsko štetje je v Združenih državah po vrstnem redu osemnajsto. Opravil pa bo štetje robot »Fosdic« z eletronsko hitrostjo. Po končanem ljudskem štetju, ki ga predpisuje ustava, bomo zelo natančno poučeni o značilnostih Američanov, kajti, izpraševalci so upravičeni slehernemu Američanu do dna izprašati vest, in vsakdo je po zakonu dolžan na vprašanja tudi odgovarjati. Na drugi strani pa so izpraševalci kaznivi, čf) ti dobljeno informacijo izklepetali. Niti davkarija, ki ima v Združenih državah veliko moč, je pri tem delu popolnoma izločena. Samo robot «Fosdic« požira vse in razvršča v svojih elektronskih možganih statistične izide.
Za ljudsko štetje oziroma izide še najbolj zanima kongres, predstavniška zbornica, kajti od teh izidov je odvisna porazdelitev predstavniških mest na posamezne države. Tu prihajajo zlasti do izraza orjaški premiki prebivalstva od vzhoda proti zahodu in Floridi. Država Kalifornija pričakuje, da bo k svojim dosedanjim 30 sedežem prejela nadaljnih sedem. Florida bo namesto sedanjih osem, poslala v VVashington dvanajst zastopnikov. Miehi -gam in Texas bosta pridobili vsaka po dve mesti.
Skupno število sedežev v predstavniškem domu ostaja s 435 sedeži nespremenjeno, zato bodo druge države izgucile po nekaj mest. Država New York bo od svo-ih sedanjih sedežev izgubila tri. Tudi Pennsilvanija bo izgubila tri od dosedanjih 30. To so seveda samo ocenjevanja, zadnjo besedo bo izrekel robof
Stric Sam pa želi zvedeti še marsikaj ■drugega. Vedeti želi, kako živi njegovo prebivalstvo, kaj počenja, koliko zasluži in koliko ur dnevno dela.
Nekaj vprašanj iz prejšnjih desetletij so izpustili. Državljanu ne bo treba - kot pred sto leti - povedati, ali je reven, ali e v družini kdo duševno bolan. Zato pa mora sedaj povedati, s kakšnimi prevoznimi sredstvi prihaja in odhaja na delo, v kakšni hiši stanuje in v kakšnem stanju je poslopje. Ce je najemnik, mora po7 vedati, koliko najemnine plačuje. Prvič bodo prešteli tudi »vozeče se prebivalstvo«. Stanovalce po avtomobilskih prikolicah bodo posebej prešteli, kajti prav ta del prebivalstva se je v zadnjih letih posebno povečal. Štetje bo tudi potrdilo (dosedanje cenitve o naraščajočem številu porok, prav tako o stalnem nazadovanju podeželskega prebivalstva in naraščanju meščanov.
Vsako ameriško gospodinjstvo prejme po pošti najprej splošno spraševalno polo. Kasneje se bo po vsej razsežni deželi v-sulo 160.000 spraševalcev, v glavnem ženskega spola, ki so se prijavili v službo kot postranski zaslužek.
Spraševalci zbirajo spraševalne pole in v 25 odsto primerih dopolnujejo spraševanja. To po mnenju statističnih strokovnjakov zadostuje. Ce bi namreč ne izpustili niti enega Američana za dodatna spraševanja, bi potrebovali nekaj stotisoč spraševalcev. Na vprašanja o starosti, rasi, spolu, civilnem stanju in o stanovanjskih razmerah mora slehernik odgovoriti.
Spraševalci kombinirajo prve statistične podatke in jih pošiljajo osrednjim oblastem. Tu jih posnamejo na mikrofilme, ki jih dovajajo »Fosdicu« (»Film Optical Sensing Device for Input to Computers« - filmskooptični aparat za naboj računskih strojev). »Fosdic« prebira mikrofilme in jih prevaja v jezik magnetičnih točk in črtic, ki jih elektronski računski
stroji razumejo. Fosdic je torej možgansko središče »Univac« robota, ki izvršuje navadne računske operacije. S pomočjo teh strojev ima cenzurni urad že v najkrajšem času po izvršenem ljudskem štetju na razpolago prve začasne številke.
Stroji pa morajo računati tudi s človeškimi slabostmi, s tako imenovanimi »spodrsi ničemernosti« v statistiki. Zenske so rade po deset let dolgo stare 39 in 49 let. Statistične krivulje predstavljajo zato prav v teh letnikih močne spo-drse. Na drugi strani leži tak spodrs pri 65 letih. Tu ob tej številki se radi zbirajo mladi »starci«, ki bi se radi čimprej zrinili do starostne pokojnine. Tudi sama konica starostne piramide se rada premakne na svojevrsten način. Te spodrse starih mladincev in mladih starcev mora statistika v svoji zadnji analizi primerno polikati.
Družinske zagonetke
Življenje si včasih dovoljuje neverjetne hudomušnosti in pripravlja izredne družinske odnose, posebno pri zelo starih pokolenjih.
V švedskem mestu Uppsala je ob začetku našega stoletja umrl očanec po imenu Niels, ki je dočakal 126 let. Na zadnjo pot sta ga spremljala dva sinova, eden star komaj devet let, drugi pa sto let.
V Franciji je živel možakar Pierre De-fournel. Imel je tri otroke, od katerih je
bil vsak rojen v svojem stoletju. Prvi sin se je namreč rodil 1. 1699, drugi 1738 in tretji 1801. Vsak je imel drugo mater. Svojo tretjo ženo je Defournel poročil ko mu je bilo 120 let. Razlika med zakoncema je znašala točno sto let. Človek bi ob takem branju mislil na potegavščino. Neka francoska revija pa je objavila vse tri krstne liste, ki so dokazovali resničnost zgodbe.
Svojevrsten rekord je dosegla gospa Jacqueline Montgaste. Življenje je darovala 17 otrokom, ki so bili plod 14 različnih porok.
Orient ustvarja s svojo poligamijo družinske razmere, ki so za zahodnjaka naravnost fantanstične. Tako je zapustil sultan Mulej Izrnajl ob svoji smrti 1. 1727 nič manj kot 548 sinov in 340 hčera. Tq je celo za or.ientalske razmere nekaj nenavadnega, saj je siamski kralj Kulalong-korn zapustil le 134 sinov in 236 hčera.
H koncu naj omenimo še dogodek na ameriškem tramvaju. Ameriški otroci, ki so mlajši od pet let, potujejo po tramvajih brezplačno. Nekega dne je vstopila v tramvaj gospa s 13 otroki in zahtevala od sprevodnika eno samo vozovnico. »Kaj so vsi ti otroci vaši?« je spraševal sprevodnik. Gospa je potrdila in obenem pojasnila, da še nobeden ni prekoračil pet let starosti. Ko ji sprevodnik tega ni verjel, mu je pomolila dokumente, ki so dokazovali, da je imela dvakrat dvojčke in trikrat trojčke. Najstarejši otrok je bil star štiri leta in pol.
Družina Shofič - Lollobripida odhaja...
(Rimsko pismo)
Italijansko javno mnenje je posvetilo skoraj prav tolikšno zanimanje družini Skofič-Lollobrigida kot vladni krizi. Splošno prevladujejo govorice, da namerava družina zapustiti Rim in se preseliti v Kanado. V tej deželi si namreč tudi navadni zemljan po petih letih neoporečnega prebivanja pridobi kanadsko državljanstvo.
Gina Lollobrigida preživlja v zadnjih časih v svoji domovini neprijetne čase. Časniki imajo družino stalno po zobeh, opravljivke ji obešajo stvari, ki so žaljive za sleherno ženo in mater. Kritika jo ob-dolžuje nekaterih neuspehov. Nikoli ne opuščajo primerjav s konkurenco. Davčne oblasti pa seveda ocenjujejo njene dohodke in ji ne dajo miru.
Vprašanje, zakaj se je družina Skofič-Lollobrigida odločila za izselitev, je razburilo ne samo rimsko javnost, ampak vso italijansko republiko. Nekateri zatrjujejo, da bi se družina rada izognila italijanski davkariji. No, v tem bi se z dežja postavila pod kap. S Kanadčani v tem oziru ni lahko zobati češnje. Drugi pripovedujejo, da bi se Lolla rada znebila svojega Milkota, kar pa je v Italiji nemogoče. Kdor Gino pozna, ve, da govori in ukrepa le skozi usta svojega moža, ki mu je najvdanejša soproga.
Najverjetnejši razlog za odhod bo najbrž tisti, ki ga je izrekel sam Milko: Oin, rojen Slovenec, se je po vojni kot begu-
mostovi in hiše iz umetnih tvoriv
Ameriški gospodarstvenik Kaiser je med drugo svetovno vojno zasnoval gradnjo ladij na način, ki je omogočil, da so ladje, ki jih poznamo pod imenom »Liberty« zavozile na poskusno vožnjo že po dveh ali treh tednih gradnje, namesto po dolgih mesecih trudopolnega dela. Samo na ta način so Američani lahko krotili nacistične podmornice, ki so pustošile po svetovnih morjih.
Sedaj pričenja Kaiser z gradnjo cestnih in železniških mostov iz umetnega tvoriva in trde gume. Stari Kaiser je označil gradnjo prvega takega mosta za svoje življenjsko delo. Povedal je, da bodo stroški za dvodružinsko hišo iz umetnega tvoriva znašali komaj četrtino današnjih izdatkov za enake hiše iz opeke.
Mostove iz umetnega tvoriva bodo izdelovali v raznih sestavnih delih in jih bodo prevažali na lice mesta s posebnimi tovorniki. Montaža avtomobilskega mosta na osem voznih tirov bo trajala vseg^ tri dni. Izgotovitev železniškega mosta zq dvanajsttirno progo bo trajala prav toliko časa.
Pri gradnji mostov drugega in tretjega reda bodo uporabljali trdi gumij. Obe vrsti mostov sta odporni proti kakršnim koli vremenskih muhavostim. Stroški za, gradnjo velikih mostov iz umetnega tvoriva bodo znašali - po zatrjevanju Kaiserja - komaj eno šestino do ene deseting današnjih stroškov železobetonskih konstrukcij.
Kaiser namerava graditi mostove inj hiše iz umetnih tvoriv najprej v gospodarsko nerazvitih deželah. Prvi prototip hotela te vrste bodo zgradili za Honolulu.
Vreme žepnih robcev
Človek bi mislil, da o žepnih robcih res ni kaj povedati. V normalnih dneh robec samo boči hlačni žep ali pa povzroča zmešnjavo po torbicah. Cisto drugačna pa je ta zadeva za tistega, ki v
teh dneh vesoljnega tržaškega potopa, nenadoma opazi, da robca ni. Pomanjkanje robca v teh dneh kihanja in prhanja lahko pretrese do samega mozga tudi najmočnejše značaje. Celo čestitljive osebnosti žalostno posedajo ob takih nezgodah in globoko premišljujejo, kako bi izgubo prebolele. Seveda je na tem svetu še vedno nekaj ljudi, ki z vso spretnostjo nadomeščajo robce s palcem in kazalcem, vendar ta človeška zvrst vidno izumira. Casi, ko je bil robček modni atribut damskega sveta, so že davno za nami. Bodočnost pa, ki bi za vse čase odpravila smrkavost, je še daleč pred nami. Iz tega izhaja, da imamo tudi še danes en sam nadomestek za robec: sveži robec.
Imajo pa žepni ropci navado, da radi izginejo kot kafra. To so spoznali čudodelniki že pred davnimi časi, saj so s posebnim zadoščenjem in celo ponosom dopuščali, da so se robci spreminjali v zrak. To pa ni nobena posebna umetnost, ta trik se namreč tudi lajiku pogostokrat posreči - tudi brez njegove volje.
Seveda je vsega tega kriv sam robec. Lahko ga namreč uporabljamo za najrazličnejše namene. Gospodinja polira z njim jabolka, preden jih postavi na mizo in tudi sajaste madeže na obrazu svojega ljubljenca, preden odide v šolo. Tako brisanje pušča madeže, zato hčerka prav nič ne razmišlja, ko z robčkom briše zrcalo, televizorsko zaslonko ali pa ustnice, nohte in tudi čevlje. Nadebudni sinček z robcem čisti kolo ali pa tudi motoskuter, hišni gospodar naočnike, zaroseli fotoaparat, končno pa kiha in šmrca, dokler se ne prikomolči do omare s svežimi robci.
Tako se žepni robec maščuje v teh dneh za vse nespoštovanje in skrunjenje visoke misije, ki jo opravlja ob najbolj čustvenih priložnostih človeškega življenja. Ali je mogoč ljubavni sestanek brez svežega robca? Ali smo videli že kak pogreb brez belih robcev?
Z robci pa imamo Tržačani že od nek-
daj kar dovolj opravkov. Kdor koli že nam je gospodaril, tujec ali domačin, slehernik nam je obljubljal nebesa na zemlji, pa smo se vselej - obrisali pod nosom...
Obljubkarji
Mala debelušna miška je skočila skozi kletno okno in se pri tem prekucnila v napolnjen vinski čeber. Zaman je poskušala, da bi s svojimi ostrimi kremplji preplezala strmo steno, znova je spet zdrknila v tekočino. Obupno je plavala in cvilila.
To je privabilo mačko, ki so se ji ob pogledu na mastno miško kar sline cedile, ali mačko je obhajal stud pred vinom. Vse mačke so namreč najstrožje ■ absti-nentke.
Neodločeno je mačka premišljevala. Ce miška utone, se bo pogreznila na dno in pečenka bo izgubljena.
»Halo, tatinska zalega«, je mačka zaklicala miški, »sedaj naj te rešim, kaj?«
»Hitro, hitro«, je zacvilila miška, saj so ji moči že pojemale.
»Dobro«, je dejala mačka, »ali pod enim pogojem: če te potegnem na suho in te položim na sonce, da se posušiš, mi moraš, svečano obljubiti, da ne boš zbežala.«
Miška je prisegla pri vsem svojem sedanjem in bodočem rodu.
»No, potem pa le ve-e-en!« je zaklicala mačka in potegnila mokro miško iz čebra in jo takoj izpustila na tla, da bi jo otresla zoprne vinske mokrote.
Za trenutek se je miška oddahnila, nato pa je bliskovito izginila v luknjo.
Mačka je skočita za njo, ampak miška je bila hitrejša.
Se enkrat je miška pomolila glavo iz luknje in dejala: »Iskrena hvala!«
»Tako torej držiš besedo, vražje seme«, se je hudovala mačka, »kaj nisi obljubila, da ne boš zbežala.«
»Seveda«, je norčljivo odgovorila miška, »kaj vsega ne obljubljamo v teh časih!«
nec zatekel v Rim. Tu je dokončal svoj medicinski študij in je 1. 1949 poročil lepotico Gino Lollobrigido, jo vodil in ji pripomogel do svetovne slave. Ene stvari pa Milko ni zmogel: pridobiti zase ali vsaj za svojega sina Italijansko državljanstvo.
Kdo bi smel zameriti družini, ki je v skrbeh za lastnega sina? O vsem tem na široko poroča ves svetovni tisk, pa čeprav je dr. Milko Škofič le eden izmed številnih Slovencev in drugih neitalijanskil> prebivalcev, katerim oblasti načelno zavračajo prošnje za pridobitev italijanskega državljanstva. Pod pritiskom svetovnega mnenja poskušajo sedaj oblasti z raznimi izmikanji. Stvarnost pa muzicira
SLOVENSKA PROSVETNA MATICA
V	TRSTU
Vljudno vabi na
KONCERT
ki ga priredi v petek 8. aprila t. 1. v ulici Machiavelli 22-11. ob 20.45 uri.
Sodelujejo:
OKTET »PLANIKA« ki ga vodi gospod Franci VALENTINČIČ, prof. Gabrijel DEVETAK (klavir), gospod KOMAVLI (violina).
SPORED:
I.
1.	Jakob Aljaž		Soči
2.	F. Delak		Narodna pesem
3.	Anton Svetek		Vojakova ljubica
4.	Lovro Hafner		Kaj kleplje
5.	F. S. Vilhar		Guslam
		II.	
1.	Chopin		Nokturno
2.	Brahms		Madžarski ples
3.	Schubert		Serenada
4.	A. Curci		Čardaš
		III.	
1.	Rahmaninov	Moskovski zvonovi	
2.	Beethoven		Iz lovske sonate
3.	Chopin		Poloneza
4.	Mendelsohn		Predica
		IV.	
1.	S. Mihelčič		Pa da bi smel
2.	S. Mihelčič		Droben dež
3.	F. Juvanec		Bolne rože
4.	Z. Prelovec	Karlinca je štemana	
5.	P. Jereb		O kresu
6.	C. Pregelj	Nocoj pa oh nocoj	
drugače: tujec, ki ni nogometni zvezdnik ali kaka podobna veličina, zlepa ne bo uvrščen v seznam italijanskih državljanov,
A. P.
Smešna opravičevanja
Neki list je upravičeno pripomnil, da je pri zadevi emigracije družine Škofič najbolj žalosten pojav čudno opravičevanje visokih državnih oblasti. Naj priznajo kaj in kako delajo, ne pa da se tako izgovarjajo! - jih poziva urednik. In ima prav. Vzemimo samo primer. Notranje ministrstvo trdi, da je Škofičev sin vpisan v anagrafskem uradu kot italijanski državljan. Na drugi strani pa sem v listih videl fotografski posnetek potnega lista, v katerem je Škofičev sin označen kot apolid. Tudi materi so, ko je to zahtevala, odrekli vpis sina na njen italijanski potfii list. Po radiu sem zopet poslušal razlago, da ima Lollin sin res pravico do italijanskega državljanstva. Ce je oče apolid, dobi namreč otrok državljanstvo matere in ta je v tem primeru Italijanka. Da sin nima italijanskega potnega lista in ni smatran za italijanskega državljana, naj bi bila očetova krivda! S sladkim glasom je na-(Nadaljevanje na 4. str.)
IMHIWIIIIM!lll!lilllllll!ll!lllllllllllllll!lllll!l!IIIIIHffil!IIMI!llll!lllinilW
POD ČRTO
llllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Jajčne lupine -učinkovito zdravilo
Jajčne lupine seveda niso živilo, z njimi pa lahko preprečimo resna obolenja in se celo pozdravimo. Spadajo nekako v isto skupino kot vitamini. Po medvojnih taboriščih so interniranci, posebno otroci, hudo trpeli na pomanjkanju vitaminov, in po nesrečnih zatočiščih žalostnega spomina so se zdravniki domislili nekdanjega ljudskega zdravila. Otroke s težkimi, rahitičnimi obolenji so krmili z zdrobljenimi jajčnimi lupinami in uspeh je bil naravnost prenesetljiv.
Ko se je tako znanstveno izkazala praktična vrednost jajčne lupine, so učenjaki pričeli s podrobno raziskavo. Kaj vsebuje pravzaprav jajčna lupina? V prvi vrsti apnenec, to je znano vsakemu šolarju. Apnenec je snov take narave, da jo organizem sam proizvaja, nudi pa tudi trdno varnostno oblogo, v kateri se lahko razvija piščanček. Poleg apnenca, ki ga sestavljata deloma tudi še ogljik, deloma pa fosfor, so v jajčni lupini še druge a-norganske sinovi: mangan, železo, natrij, kalij-in zasledki drugih prvin. Vsemu temu se pridružujejo še organske snovi, ki jih proizvaja organizem v svojem življenjskem procesu. Vitamin D/3, citronova kislina, škarlatasto barvilo porfirin. Ta zadnji vsebuje samo zunanja plast lupine. Rjava jajca vsebujejo več tega barvila, kakor bela. V ostalem pa je množina barvila odvisna od vrste piče, ki jo kokoška uživa.
Znanstveniki pripisujejo posebno važnost zasledkom elementov, ki jih vsebuje jajčna lupina. V organizmu igrajo sploh zelo važno vlogo in bi jih na določen načina lahko primerjali vlogi vitaminov. Raziskovanja so dokazala, da vsebujejo jajčne lupine vse tiste elemente in snovi, ki
jih kosti potrebujejo za svojo gradnjo. Ker so nadalje ugotovili, da lahko samo zdrave in krepke kosti proivajajo zdrav kostni mozeg in s tem tudi delovno središče za tvorbo krvi, je ocena jajčne lupine znanstveno utemeljena.
Seveda se nam pri vsem tem vriva v spomin vprašanje higiene. Pot, ki jo o-pravi jajce preden ga kokoška odloži v gnezdo, je vse prej kot higienična. Ali ni lupina zaradi tega vsa obložena z bakterijami, ki človeku prinašajo nevarna oboljenja? Tudi to vprašanje so znanstveniki temeljito preiskali in ugotovili, da lupina takih bakterij nima. Le pri lupinah račjih jajc so upravičeni pomisleki. Kljub temu ni priporočljivo dajati dojenčkom jajčne lupine, da bi jih s tem obvarovali rahitičnih oboljenj. Dojenčki imajo namreč le preveč občutljivo očrevje. Pri vseh ostalih pa bakterije ne igrajo nobene vloge.
Ali jajčna lupina v resnici nudi pri rahitičnih oboljenjih potrebne in obrambne zdravilne moči, ni bilo tako lahko z vso zanesljivostjo dognati. Vsekakor so pri podganah, ki so jih hranili z živili, katerim so z etrom uničili vitamine, ugotovili, da so zelo hitro postale rahitične v najtežji obliki in so od tega tudi poginile. Ko pa so jim učenjaki še pravočasno postregli z jajčno lupino, so se živalice hitro popravile in ozdravele. Poleg tega so izvršili natančne histološke preiskave kosti in zobovja, krvne preiskave itd. Izidi so pokazali, da so jajčne lupine dragoceno sredstvo v boju proti rahitičnemu obolje-nju.
Zelo pomembni so bili tudi poskusi pri rdečih krvnih telescih. Po zauživanju jajčnih lupin se je število rdečih krvnih telesc znatno povečalo in vsebina krvnega barvila se je pomnožila. Izkazalo se je, da vplivajo jajčne lupiine zelo uspešno na tvorbo krvi, posebno pa še na povečanje števila krvnih telesc.
V	človeškem življenju preživljamo razna obdobja, v katerih prihaja organizem
z oskrbo apnenca v težave. To je predvsem obdobje rasti, v katerem se vrši gradnja kosti. Prva tri leta še prav posebno ograža mlada bitja nevarnost rahitič-nosti. Kasneje se tako obdobje pojavlja pri noseči ženi, pri čemer sta lahko prizadeta tako otrok kot mati zaradi nezadostne oskrbe z apnencem. Tudi zlom kosti zahteva povečano količino apnenca, ker se drugače čvrste kostne tvorbe prepočasi razvijajo, se zdravljenje zakasni ali pa ostaja sploh pomanjkljivo. Nadalje je znanost ugotovila, da potrebuje v starosti organizem več apnenca kot v drugih razdobjih. Ce primanjkuje apnenca, postajajo kosti krhke še v večji meri kot to povzroča že sama starost. V takem primeru se pojavljajo bolečine in nastajajo prelomi kosti tudi pri manjših nezgodah.
Zakaj v vseh teh primerih tako uspešno pomagajo jajčne lupine? Temu gotovo ni vzrok samo apnenec. Zgodilo se je namreč tole: če segrejemo jajčno lupino na 60 stopinj Celzija, ohranja svojo odlično učinkovitost, če pa jo segrevamo na 75 stopinj Celzija, so jajčne lupine vredne samo še toliko, kot navaden apnenčev karbonat. To pomeni, da se v jajčni lupini skrivajo zelo učinkovite življenjske snovi, ki pa se pri močnejšem segrevanju uničijo. Isto velja pri vitaminih.
Zelo zanimiva je že omenjena učinkovitost jajčnih lupin na kostni mozeg. Med kostnim mozgom in krvno tvorbo vlada očita enotnost. S pobijanjem rahi-tičnosti ne krepimo samo kosti, ampak tudi kostni mozeg in s tem tvorbo krvi. Rdeča krvna telesca se krepijo, če to lahko rečemo. Jajčna lupina pomaga torej pri malokrvnosti in pospešuje ohranitev zdravega zobovja.
Kako izgleda zdravljenje z jajčno lupino? Jajca morajo biti predvsem zelo sveža. Na svetlem ležeča jajca izgubljajo svojo učinkovitost. Sveža jajca operemo s hladno vodo, nato lupino najprej zdrobimo in nato še zmeljemo v finem mlinčku. Zdrobljeni prah polovice jačne lupi-
ne dajemo otrokom dnevno. Segrevanje lupine na 60 stopinj Celzija in ne čez, je potrebno samo pri zelo malih otrokih.
Na deželi poznajo vrednost jajčne lupine že davno. Vipavski živinorejci so že pred petdesetimi leti krmili mlada teleta in prašičke s celimi jajci. Jajce so živali porinili v gobec in ga zmečkali tako, da je žival pogoltnila jajčno vsebino z lupino vred. Znanost se za vse to doslej ni zanimala, sedaj pa je to drugače. Jajčni lupini posvečajo znanstveniki vso svojo pozornost.	--------
Spomladanske muhavosti prebavil
Tržačani radi pojemo kaj dobrega v neskromnih zalogajih, in dobre domače kapljice se tudi ne branimo. Naše življenje pa je izgubilo nekdanjo udobnost in mirnost; v sedanjih časih se nam vedno kam mudi; kosila in večerje zmečemo vase in le ob nedeljah in prazniki radi posedamo po okoliških gostilnah. Mnogi brez praškov, pilul, tablet in podobne ropotije sploh živeti ne morejo. Zakaj? Zato, ker se čez-mernosti, hlastanju in nerednostim želodec upira in povzroča neprijetne težave.
Osrednji organ našega prebavnega ustroja, želodec, je v zdravih dneh potrpežljiv kot istrski osel in naravnost čudovito prenaša vse naše muhavosti. Ce pa mu je enkrat vsega le preveč, se čez noč sprevrže v neusmiljenega diktatorja. Kljub temu, da spravi razmeroma majhna želodčna mošnja pod streho do dva in pol litra jedače in pijače, je želodec s svojim obsežnim in gostim živčnim prepletom izredno občutljiv organ. En sam grižljaj, celo samo vonj ali pogled na zapeljivo pripravljeno jed, zadostuje, da se sproži na milijone in milijone želodčnih žlez, ki so razmeščene po nekaj milimetrov debeli slunici. Dnevno izločijo ti milijoni po dva do tri litre želodčnih sokov. Solna kislina, pepsin in fermenti vplivajo različno na zaužito hrano. Beljakovine se razčle-
nijo, tolšče razkrajajo, solna kislina pa uničuje bakterije, ki so se vtihotapile v želodec.
V	treh valovnih gibanjih na minuto sodeluje krepko želodčno mišičevje pri prebavnem postopku s tem, da s stiskanjem in popuščanjem nenehno gnete hrano, ki ima v želodcu obliko tekočega močnika, in jo meša z želodčnimi sokovi. Želodčna usta se odpro kadarkoli podraži pogoltnen grižljaj spodnji del prebavne cevi.
Ko je želodčno prebavno delo opravljeno, oddaja želodec s posebnim mišičastim obročem na koncu želodca, ki mu pravimo tudi vratar, s sunkovitim odrivanjem hrano naslednji prebavni postaji, dvanajstniku.
Povezanost prebavnih sokov z delovanjem želodčnih mišic v svrho preobrazb«) zaužite hrane v življenjsko energijo, ima nekaj odločnih sovražnikov: nerednost, slabe razvade, nespametost. Prevroča, premrzla, presladka ali premastna jedila, pomanjkljivo žvečenje in hlastnost, vse to so naši vsakdanji grehi, ki spravljajo želodec v jezo in upor. To želodčno nerganje se izraža s priložnostno rezalico v goltancu in s spahovanjem, s trenutnimi bolečinami in neprijetnim ustnim vonjenu
Tako nam nekega dne želodec predloži svoj račun v obliki vnetja želodčne sluznice. Pojavljajo se hude želodčne bolečine, izguba apetita, občutki napetosti, dražljaji za bljuvanje, glavobol in celo povečana telesna temperatura, omotičnost itd.
Želodec se je sprevrgel v diktatorja. Ne preostaja nam drugega, ko da ga čimprej potolažimo. Kako? V toplo posteljo za dva do tri dni z najstrožjim postom. V tem času mu bomo postregli z vsega dvemi ali tremi skodelicami kamiličnega, pelinovega ali metinega čaja. Zato pa ga bomo pridno obkladali z vročimi in vlažnimi obkladki, zakar uporabljamo seneni prah, obtrobe, kamilico i. p.
Na ta način ga bomo zagotovo ukrotili, če ne prikriva kakih hujših in nevarnejših bolezni.
Načrt javnih del v tržaški občini
Avtobusni pomenek
V	občinskem svetu je potekala daljša razprava o javnih delih, ki naj bi jih o-pravili v letu 1960 za skupni znesek tri in pol milijarde lir. Obč. svetovalec SL, dr. Josip Agneletto, je v tej razpravi naglasil, da je to zelo visoka vsota, ki dokazuje, da vlada v našem uradu za javna dela in pri občinskem odboru izredna delavnost, celo pogum. V seznamu našteta, dela niso vsa nujno potrebna in bi nekatere postavke lahko zamenjale nujnej-; še potrebe, v splošnem pa proračuna ni. odklanjati.
Ob tej priložnosti je dr. Agneletto spe(, opozoril občinski odbor na nujno potrebo po gradnji javnih kopališč v Bazovici, Lo-njerju in Trebčah. So to obsežni kraji z delavskim in kmečkim prebivalstvom, ki ne morejo pohajati v mestna kopališča. Zato maj se občinski odbor končno sprijazni z mislijo, da zgradi tudi tem vasem potrebna kopališča, kakor se je to zgodilo že na Opčinah, v Sv. Križu in se bo v kratkem izpolnilo na Proseku in Konto-velu.
Dr. Agneletto je tudi naglasil, da je zgraditev šolskega vrtca v Bazovici ne-obhodno potrebna zadeva, kajti dva vrtca, slovenski in italijanski, ne moreta uspešno delovati v dveh majhnih sobah neke zasebne hiše. Ce občina troši na sto in sto milijonov za nova šolska poslopja po novih mestnih naseljih, je pravično, da izda tudi nekaj milijonov za otroške vrtce po slovenskih vaseh.
Načrt javnih del za leto 1960 je bil sprejet z veliko večino glasov na seji dne 21. marca.
DVE INTERPELACIJI
Dr. Agneletto pa je naslovil na župana tudi še dve interpelaciji. V prvi ga je spomnil na svojo vlogo z dne 7. aprilsj 1959, s katero je župana naprosil, da kot najpomembnejši zastopnik tržaške občine posreduje pri merodajnih oblasteh za raztegnitev pravice proste izbire zdravnika s strani tržaških bolniških zavarovancev na Tržaško ozemlje. Trst, je poudaril dr. Agneletto, je edina italijanska pokrajina, kjer je v veljavi ureditev še iz avstrijskih časov in ki je bila v Trsti} potrjena I. 1925, medtem ko je prosto izbiro zdravnika prejela Gorica 1. 7. 1956.
V	svoji ponovni interpelaciji je dr. Agneletto ugotovil, da je pri ustanovi INADEL zavarovanih 15.000 zavarovancev, pri ustanovi INAM pa 158.000. Nujno je potrebno, da se prosta zdravniška izbira raztegne tudi na Tržaško ozemlje. Pokrajinski odbor INAM se je že ugodno izrekel za tako rešitev in istega mnenja je tudi vsedržavni predsednik Coppini. Ker torej obstoja pri ustanovi INAM dobra volja za odpravo te težke socialne diskriminacije, smatra dr. Agneletto, da je nujno potrebno posredovanje župana,
Smešna opravičevanja
(Konec s 3. str.)
povedovalka še dodala, da je oče najbrže raje imel sina apolida. Morda zaradi vojaščine...
Krasen zaključek! Oblast, ki vkljub zahtevi ni hotela vpisati malega Milkota na materin italijanski pasaport trdi, potem ko mu je sama izdala apolidski potni list, da je mali Milko italijanski državljan. Očetu, ki se je zaman zanimal za priznanje državljanstva pa očitajo razne dvomljive namene! Odkod ta zmeda?
Resnica je enostavna: Škofič starejši je nedvomno v položaju begunca, kateremu italijanske oblasti po mednarodni konvenciji sicer izdajajo apolidski potni list, ne priznavajo pa mu apolidstva. V takem položaju so skoro vsi jugoslovanski begunci in nepriznani optanti na Goriškem i,n Tržaškem. Kdor hoče biti proglašen za apolida mora namreč italijanskim oblastem prinesti potrdilo o izbrisu iz jugo-sMvanskega državljanstva; Jugoslavija pa takih potrdil ne daje, če ji prizadeti ne dokažejo da so že ali da bodo takoj nato dobili drugo državljanstvo. Zato so vsi begunci, tudi Skofič-oče, za italijanske oblasti zgolj jugoslovanski državljani. Samo tako si lahko razlagamo, da je Škofičev sin za kvesturo in notranje ministrstvo Neitalijan. V naspotnem primeru bi moral dobiti državljanstvo po materi in sploh ne bi imel pravice ostati apolid.
Nekaj pa ga je Milko starejši polomil; ni formalno prosil za italijansko državljanstvo. V vsem opravičevanju raznih oblasti je to edina trditev, ki drži. Prepričan sem, da bi ga Škofič ne dobil. Kar poglejmo okrog sebe, saj ga prav v naših krajih ne dobe niti ljudje, ki so ž^ bili italijanski državljani! Italija je poleg tega menda edina država v Evropi, ki še danes odreka državljanstvo mnogim osebam, ki so se pod fašizmom izselile in so se po tej vojski zopet vrnile na svoje domove. Pravijo, da je italijanski zakon o državljanstvu širokosrčen. Morda. Morda so bili tudi tisti, ki so ga leta 1912 sestavili. Prav gotovo pa niso tisti, ki ga danes izvajajo. Kako si je drugače mogoče razlagati, da je po naših šolah toliko profesorjev, ki so zaman prosili za državljanstvo, ko bi ga vendar po zakonu lahko dobil vsak, ki je tri leta v državni službi. Poleg tega so nekateri celo poročeni z italijanskimi državljankami, kar bi že samo po sebi zopet bilo zadosten razlog za podelitev državljanstva. Imajo torej še več pogojev kot Milko Škofič, pa ga kljub temu ne dobijo. Ostajajo samo nadležni tujci.
Takšna je resnica, ne pa izgovori! Škofičev primer je samo eden izmed mnogih, čeprav je edini, ki je dvignil precej prahu in opozoril nase tudi mednarodno javnost. Slučajno se je to zgodilo prav v letu, ki ga je OZN posvetila beguncem in katerega slavi tudi Italija.
it. T.
občinskega odbora in občinskega sveta, da se prosta zdravniška izbira uveljavi ne samo pri ustanovi INAM, ampak tudi pri ustanovi INADEL.
•	* •
V	svoji drugi interpelaciji je dr. Agner letto spomnil župana na podsodnost občine Devin-Nabrežina. Z ministrskim dekretom z zakonsko močjo je bila iz golega upravnega spregleda občina Devin-Nabrežina, ki je od 1. 1945 dalje spadala v podsodnost sodišča in tribunala v Trstu, postavljena v podsodnost sodišč v Gorici. Res je, da je pred svetovno vojno spadala občina Devin-Nabrežina pod sodni okraj v Tržič, ki je takrat pripadal Tržaški pokrajini.
Paradoksina rešitev ni upoštevala, da je občina Devin-Nabrežina politično, upravno, sidikalno in socialno-zavarovalno sestavni del Tržaškega ozemlja in ne Goriške pokrajine. Ce je oblast občino Tržič priključila Goriški pokrajini, bi to ne smelo veljati tudi za občino Devin-Nabrežina, ki spada pod Tržaško ozemlje.
Prebivalstvo občine Devin-Nabrežina je dnevno po opravkih v Trstu, kjer je zaposleno, kjer plačuje davke in kjer je tudi središče gospodarskega in kulturnega življenja prebivalstva občine Devin-Nabrežina, medtem ko občina nima nobenih stikov niti s Tržičem niti z Gorico.
Kjer je bil rok za modifikacijo podsod-nosti podaljšan z zakonom z dne 24. 12. 1959 za nadaljnih šest mesecev in ker je pravosodni minister že prejšnjemu županu ing. Bartoliju zagotovil, da bodo u-pravni pogrešek popravili, prosi dr. Agne-
Naši šolniki, posebno še naravoslovci se stalno pritožujejo nad pomanjkljivim zanimanjem današnje mladine za naravo in njene zanimivosti, pa čeprav tako rada pohaja po gmajnah in gozdovih.
Zaposlitev šolske mladine v poletnih mesecih je izredno važen vzgojni moment, in prav to vrzel so poleg zdravstvenih in socialnih nujnosti hoteli zamašiti zasno-vatelji počitniških kolonij, skravtskih, gozdovniških in podobnih organizacij. Najidealnejša zaposlitev mladine v glavnih šolskih počitnicah pa bi bila vrtna opravila ki bi dijaku posredovala mnogo koristnega znanja iz lastnega doživljaja in najbližjega opazovanja. Po teh vrtovih bi mladina na licu mesta opazovala kalitev 'lastnih posevkov, zasledovala bi rast sadik in si prisvajala znanje in izkušnje o nastanku naše povrtnine in tudi - plevela. Dnevnemu boju za obstanek posreduje vrtno opravilo vso svojo stvarnost. Plevel - tako bi poučevale gredice mladega radovedneža - bi zadušil setev ali pa bi vsaj znatno zmanjšal letino. Dijaki in dijakinje bi se prepričali ne samo o tem. da potrebuje razstlinstvo ob suši vodo, ampak tudi o tem da jim mora v boju proti rastlinskim in živalskim škodljivcem pomagati človek. Tudi o neobhodno potrebnih mikroorganizmih v gornjih zemeljskih plasteh bi mladina marsikaj izvedela, poučila pa bi se tudi, da je prav zaradi tega potrebno pogosto rahljanje zemeljske površine, ker ustvarja tako delo ugodne pogoje za rastlinski razvoj.
Zoologija postaja na dijaškem vrtu življenjska, če mladina sama brska z.i različnimi oblikami nekih naših žužek kot so n. pr, ogrci, gosenice, črvi itd. Nekje bi našli bramorjevo gnezdo z 200 do 300 jaj-
[ Dogodki doma j
SOLSKE VESTI. Vladni komisariat za Tržaško ozemlje Ravnateljstvo za javno šolstvo je razpisalo natečaj za sestavo učbenikov za osnovne šole s slovenskim učnim jezikom. Razpis je na vpogled na Šolskem skrbništvu, na Šolskem nadzorništ-vu, pri didaktičnih ravnateljstvih, na ravnateljstvih vseh srednjih šol in v pisarni Sindikata slovenske šole. - Sindikat slovenske šole pa s svoje strani sporoča, da veljajo od 28. marca dalje uradne ure vsak delavnik od 18 do 19,30 razen sobote.
*	# *
NOVA ZGRADBA ZA SLOV. GIMNAZIJO IN TRG. AKADEMIJO. V ponedeljek, 28. t.m. je Pokrajinski svet pregledal in potrdil načrte za gradnjo novega poslopja, v katerem bos ta našla streho dva najvažnejša zavoda slovenskega šolstva v našem mestu: Višja gimnazija z realnim in klasičnim oddelkom ter Trgovska akademija. Proti prepotrebni gradnji, ki je posebno pereča za Višjo gimnazijo, ki je od leta 1945 nameščena v popolnoma neustreznih prostorih, sta glasovala samo oba MSI svetovalca.
#	* *
SEJA ŠIRŠEGA ODBORA SDZ v nedeljo, 27. marca je bila predvsem posvečena političnim, kulturnim in gospodarskim vprašanjem našega ozemlja. V političnem delu so odborniki predvsem razpravljali o pripravah za volitve v pokrajinski svet in o volitvah na podeželju. V kulturnem delu so obravnavali šolska v-prašanja.	* « *
DONNA CARLA GRONCHI V TRSTU. Na proslavo »begunskega dne« je pred dnevi prispela v naše mesto soproga državnega poglavarja donna Carla Gronchi.
*	# *
POROČEVALSKA SLUŽBA RAI-TV. Od aprila dalje bo RAI-TV Trst, postaja A vključil v svoja dnevna poročila še sedmo oddajo poročil ob 17,15 t. j. ob začetku popoldanskega sporeda. Poročila ob 17,15 bodo posvečena pretežno novicam krajevne in deželne kronike. Pobuda je
lettp, £upana, da opozori osrednje oblasti v Rimu na krivico in se zavzame za to, da se občina Devin-Nabrežina dodeli v podsodnost Tržaškemu ozemlju.
Priziv SAL „ADRIA"
V	zadnjem trenutku smo izvedeli, da je Slov. ak. lista »Adria« 29. :fakrfc$*1960 vložila rekurz na - akademsko razsodišče -proti krivičnim in nelegalnim sklepom seje akademske skupine, ki se je vršila 25. marca 1960. Utemeljila je svoj priziv med dMigim na dejstvo, da je bilo na seji prisotnih le 15 svetovalcev, torej dosti manj od polovice (vseh zastopnikov je 86) ter se istočasno sklicevala na okrnitev točke 2 statuta, kjer je zapisano, da je vsem akademikom zajamčena najširša demokracija ter aktivna in pasivna volilna pravica. V zaključku obširne spomenice, ki jo objavimo v celoti v eni izmed pri-hodhjih številk, je povedano še »da če so hoteli preprečiti nastop na volitvah slov. ak. listi »Adria«, bi morali to povedati javno, jasno in odkrito, in naj zato vsakdo prevzame odgovornosti pred javnostjo in pred onimi, ki jim naša tržaška univerza predstavlja vzgojiteljic o novih in demokratskih generacij, ki bodo morale spoznati in se naučiti, da se v mejnih krajih razumevanje med narodi lahko doseže samo v spoštovanju slehernih pravic ter v izvrševanju dolžnosti, nikoli pa z nasiljem, ki so tipična lastnost totalitarnega fašizma in komunizma ali pa s pseu-dodemokratskim makjavelizmom, ki je prav tako obsojanja vreden.
(Pismo iz Kanalske doline)
Ko sem v Pontebi stopil v avtobus Vi-dem-Trbiž ter ser^Kjobno namestil, sta meni nasproti sedela dva moža: duhovnik srednjih let in možak, kateremu bi težko ocenil starost. Možak je bil precej revno oblečen, lasje in brada pa sta pričali, da je z brivcem že davno prekinil vsak stik. Možak je bil nekoliko ginjen.
Kje sta vstopila ne vem. Našel pa sem ju v živahnem razgovoru. RadovedeVi sem bil, o čem se razgovarjata. Ker sta sedela
Prvomajski izlet SDD
V	nedeljo 1. maja priredi Slovensko dobrodelno društvo iz Trsta
IZLET Ni) MATiUIIR
Odhod z avtobusom izpred kavarne Columbia v ul. Carducci ob 7. uri.
Prijave sprejema pisarna SDD dnevno od 9. do 10. ure in od 17. do 18. ure osebno ali po telefonu št. 36275. kjer bodo udeleženci dobili tudi vsa nadalinja pojasnila.
ODBOR
točno meni nasproti, sem lahko v jel vsako njuno besedo. Razpravljala sta o italijanski vladni krizi. Ne vem, kako sta pričela in koliko časa sta se že pričkala. Ob mojem prihodu je duhovnik dejal: »No, če ne bo šlo drugače, bodo pač raz-
ri. Prepričani pa smo, da bi bile odsotnosti od dijaškega vrta minimalne, ker bi kar same po sebi utrjevale zavest odgovornosti.
Današnja mladina se zelo težko privaja na red. Knjige pušča po mizah in stolicah. Odloženo perilo obleži tam, kjer se je otrok preoblekel. Zato bi verjetno tudi na bodočem dijaškem vrtu ležalo orodje vse vprek. Ampak v dijaškem vrtu ne bo matere niti tete, ki bi pospravljala za ne-rednežem. Po končanem vrtnem opravilu bi moral nadzornik poskrbeti, da ostajajo šolarji na vrtu toliko časa, dokler ni vse v najlepšem redu. Solarji bi ponosni odhajali z zelenjavo in cvetjem domov šele takrat, ko bi bilo vse lepo urejeno in osnaženo.
Seveda bo treba v takem vrtu skrbeti tudi za čistočo. Z umazanimi rokami od zemlje in gnoja ne bodo šolarji žvečili malici. Verjetno je lutii, da ne bodo takoj doumeli, da je treba podzemske plodove pred odnašanjem dofliov temeljto očistiti zemlje. Vsekakor so potrebna opazovanja in posnemanja. Da morajo sadike v zemljo ve sleherni otrok. Ali kako? Pri posameznih vrstah diferirajo globine do 10 cm, Globoko posajena solata gnije, plitvo posajeno zelje ovene in se posuši. Z vso natančnostjo se bodo morali šolarji priučiti sajenja po geometričnih načelih. Taka natančnost jih v življenju ne bo več zapustila.
Nadaljni vzgojni moment dijaškega vrta je vzbujanje smisla za skupnost in obzirnost do svojega bližnjega. Vsak šolar mora deliti svoji gredični stezici s svojiro sosedom. Tudi solidarnosti in vzajemnosti se na dijaškeirl vrtu odpirajo velike možnosti razvoja. Ce šolar zboli, bodo njegova dela opravili sošolci.
S temi vrsticami smo hoteli opozoriti starše in vzgojitelje pa tudi naše občinske svetovalce na zamisli, ki bi bile v današnjih časih vredne razmišljevanja.
Dvotirna čutilka
To, kar se je v prvi polovici marca pripetilo v Južni Koreji, gotovo ne predstavlja posebnih kreposti za svobodni svet, kamor se Južna Koreja rada prišteva. Stari diktator Singman Ri, ki s svojo kliko upravlja deželo s tajno policijo po izbranih aziatskih načelih in ki se skoraj nima česa več naučiti v Pekingu ali Severni Koreji, je opoziciji odkrito izjavil, da ima v Južni Koreji približno prav toliko besede kot kakršna koli opozicija v Severni Koreji, Sovjetiji ali Titovi Jugoslaviji.	v '
Bralci »Pr. dn.«, ki se zgraža nad južno-korejskim diktatorjem, zares ne vedo. zakaj se »Pr. dn.« huduje nad diktatorjem, ko vendar zvesto hodi po stopinjah vzornikov na Kitajskem, v Rusiji ali Jugoslaviji. Bralci »Pr. dn.«, ki se še čudijo, bi morali vedeti, da so komunisti in njihovi sopotniki fenomenalni ljudje, ki z desnim očesom vidijo zlo prav tam, kjer jim levo oko odkriva največ je čednosti. Tudi druga čutila so pri tej zvrsti ljudi dvotirna, in ker upravlja s čutili možgansko živčno središče, je tudi intelekt dvotiren.
Tiskarski Škrat
Zadinja številka »Demokracije« je izšla 15. marca po pomoti z datumom 1. marca. Prosimo cenj. bralce, da neljubo pogreško popravijo.
UREDNIŠTVO
TEČAJ SDD
Slovensko dobrodelno društvo v Trstu bo priredilo krojni in šivalni tečaj na sedežu v ul. Machiavelli 22-11. Tečaj bo vodila izvežbana oseba, na razpolago bddo najmodernejši stroji za šivanje in, stikanje.
Pouk brezplačen. Prijave na sedežu društva dnevno od 16. do 17. ure.
pisali nove volitve«. - »Kako to z lahkpU izustite«, je glasno ugovarjal možak. »Kaj si mi Italijani res lahko privoščimo razkošje 20 milijard lir za predčasne vplit-ve?« - »Ce je treba s tem reševati demokracijo, zakaj pa ne«, je odgov^ilk.duhovnik. »Kako, reševati demokrati|t> '^.'večnim kolebanjem enkrat na desnd, drugič na levo. Ta politika si je pri delovnem ljiidstvu zapravila že vse zaupanje. Od novih volitev demokrščanska vlada ne more pričakovati nobene trajne rešitve. O-krepili se bosta samo obe skrajnosti, v prvi vrsti pa skrajna levica, ki se takega položaja dobro zaveda in s tem tudi špekulira. To si zapomnite, reverendo!« Duhovnik je nekoliko pomislil, nato pa dejal: »Mnogo krivde leži na politični in verski nezrelosti«. - »Kako to mislite?« je radovedno spraševal možak. »Prvič versko, ker pozna ljudstvo vero le iz ljudskošol-skih kio^i. drugič politično, ker ljudstvo ne pozna komunizma«.
Možak se ie malo odkašljal, nato pa odvrnil: »Glede vere bo nekaj res, vendar ni vse tako, reverendo«. - »Kaj, le povejte!« - Možak se je malo razhudil: »Ce vam kapitalist1 ponudi nekaj lir, se mu klanjate, zahvaljujete in ste pripravljeni odpirati mu vrata pri avtomobilu...« Duh .v-nik: »Jaz v tem ne vidim nobenega p.\ifl-slov.ia s Kristusovim naukom. Kristus je trpel za vse, za bogate in za reveže. Ce nam kdo nekaj podari, smo m i doižr.: biti hvaležni«. Možakar:	»Vidite, revo-
rendo, da ste versko manj dozoreli kot smo mi iz ljudskošolskih klopi«. Duhovnik: »Kako, prosim?« - Možakar: »Ko je satan skušal našega Gospoda na gori, mu je satan mnogo več ponujal, če ga bo častil, kot pa vam ponuja kapitalist. Kristus je dejal: Poberi se satan! Nasproti sebičnemu, brezbožnemu kapitalizmu, vi, Kristusovi ministri, niste zmožni takega dejanja«.
Potnike je silil smeh, duhovniku pa je bilo skrajno nerodno. Možak pa je nadaljeval: »Vidite, če se jaz odpovem tej cigareti«, potegnil je iz žepa cigaretni o-gorek in si ga prižgal, kljub svarilni tablici, da je kajenje prepovedano, »ker sem brez dela in sta nezaposlena tudi dva moja sinova, sem dal več kot pa delničar velikega: trusta ,ki zgradi cerkev, šolo, bolnišnico ali kaj podobnega. On od svojega ni dal ničesar. Da bi bila midva jaz in kapitalist enaka v Kristusu, je med nama prevelika razlika. Boga z denarjem ni mogoče kupiti!« Duhovnik »Ze vidim, d Ji boste na prihodnjih volitvah med tistimi, ki bodo okrepili levico«. Možak: »Kako bom volil, je moja stvar. Gotovo pa ne boste pričakovali, da branim svojo revščino in brezposelnost svojih sinov?« Duhovnik: »Poskušajte se izseliti«. Možak: »Z mojimi leti? Sinova pa je zdravniška komisija že dvakrat ovrgla«. Duhovnik: »To je gotovo zelo žalostno. Mislim, da bo temu kriva tudi avtomatizacija«. Možak: »Da, to vam pa v celoti potrdim, čeprav domišljavi, učeni svet zatrjuje nasprotno, da avtomatizacija prinaša blaginjo. Tudi vas duhovnike bo avtomatizacija spravila na cesto, čeprav sedaj primanjkuje delavcev v vinogradu Gospodovem. Gospod v vinogradu še ni vpel; avtomatizacije. V tako imenovanih na-predniih deželah so jo že pričeli uvajati tudi na verškem področju. Zvonove nadomeščajo sirene, cerkvene pevske zbore pa gramofonske plošče. Vse je na ploščah: duhovnik, maša, pridiga. Isto se dogaja v spovednicah. Verniki poklekajo pred prazno spovednico - in grehe sprejema magnetofonski trak, ki je skrit nekje v spovednici. Čudno kajne, reverendo. V takih naprednih državah bo tudi tajni policiji kmalu odklenkalo...« Možak je končal s pomenljivim nasmehom ter dodal: »To nam je jamstvo, da bomo vsi enaki. Taki kot sem sedaj jaz...«
Dospeli smo v Trbiž in izstopili. Možak je precej pretiraval, duhovnik pa je bit zelo obziren.
Skoda sem si mislil, da na duhovnikovemu mestu ni sedel papež Janez XXIII, mesto nas pa, bi sedeli italijanski parlamentarci. Morda bi glas vplijočega v Kanalski dolini ne ostal neuslišan.
C. T.
Odgovoirnl urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu
Uredništvo 'n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio ljc - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — le<tn© L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — leto* L 1000.— Poštni čekovni račun: Tr*t it. 11-7223
IŠČEMO
KUHARICO
za hotel-penzion
Slov. hotel penzion Bled v Rimu, via Statilia 19,
išče veščo slovensko kuha« rico od 25 do 35 let starosti!.
Ponudbe s priporočili poslati na gornji naslov.
Razmišljeuania o diaških orlooih
čeci ali komaj izvaljenimi mladiči...
Prav na taka posredovanja in pridobitve bi mislili starši v zavesti, da so njihovi otroci v dobri druščini in pod skrbnim nadzorstvom; da se ne potepajo po ulicah in ne kujejo vragolij, ki povzročajo staršem toliko skrbi. Učiteljevo delo v dijaškem vrtu pa bi se razširilo in poglabljajo, ne samo s posredovanjem znanosti, ampak v takem vrtu bi se mladini nudila zelo redka priložnost vzgoje v privajanju.
Kako si zamišljamo organizacijo dijaških vrtov? Vsakemu šolarju bi morali dodeliti gredico s površino kakih 20 kvadratnih metrov, po možnosti 20 x lm. Po enotnem načrtu bi šolarji sejali in sadili., Pridelek na šolarjevi gredici bi moral biti njihova osebna last. Vse potrebno orodje bi bilo zaznamovano s številko šolarjeve gredice. Orodje pa bi bilo obešeno in spravljeno v vrtni lopi. Tu bi morala seveda vladati vzoren red in čistoča.
Solarji in šolarke (od 11 do 14 let) - v mislih' imamo predvsem nižje strokovne in srednje šole -, ki bi se prijavili v dijaš-kv"vrt, prevzemajo s, tem neko dolžnost. Dvakrat tedensko bi opravljali potrebna dela. Tu bi sejali in sadili: rastline pa j« treba tudi negovati. Ne bi jih smeli zanemarjati samo zato, ker ne kričijo kot dojenčki. Kdor bi izostajal brez tehtnega opravičila od vrtnih opravil, bi s tem zanemarjal doraščajoči sadež, ki bi venel in končno poginil zaradi žeje. Ali se ni | bi v mladem šolanju oglasila vest? Neverjetno je, koliko je staršev, ki zanemarjajo vcepiti svojim otrokom zavest dolžnosti in vztrajnosti.. O tem nas prepričujejo številne odsotnosti od šolskega pouka, ki jih starši opravičujejo s praznimi izgovo-
vsekakor hvalevredna in jo bodo poslušalci gotovo z veseljem pozdravili. S tem pa na žalost ni ustreženo vsem tistim poslušalcem ki živijo oddaljeni od svojih delovišč. Ti so namreč tudi v jutranjih urah prikrajšani za poročila, kot ne bodo tudi od novih popoldanskih poročil imeli nobenega haska. Zjutraj odhajajo na delo pred 7,15 in zvečer se vračajo okrog IH ure. Vodstvu radija bi bili hvaležni, če bi upoštevalo tudi njihove upravičene želje po začetku jutranjih poročil eno uro pred sedanjimi.
*	* *
DNEVNIK ANE FRANK. Oceno našega sodelovalca bomo priobčili v prihodnji številki.
*	* *
OBČINSKA ZDRAVSTVENA KOMISIJA razpravlja na svojih sestankih o povečanju zmogljivosti glavne tržaške bolnišnice, ki je ob določenih letnih časih prenatrpana bolnikov. Mesto se širi, število bolnikov pa stalno narašča. Komisija je zavrnila predlog za povečanje bolnišnice z gradnjo dodatnega krila na sedanjem vrtu.
*	* *
NARAVOSLOVNA PREDAVANJA. Prof. Tone Penko predava v teh dneh po naših vaseh v Bregu in na Krasu o kraški in planinski flori. Predavanja ali bolje pomenki so dobro obiskani. Mladi svet se od narave oddaljuje in se ji odtujuje, zato je pobuda prof. Penka zelo posrečena in vredna vsega pi'iznanja.
$ ♦ $
»OB TRIDESETLETNICI'VELIKE KRIZE« je v prostorih SPM predaval dr. ing. Boris Sancin. Predatmnje js bilo, kljub ne preveč zapeljivi temi izredno zanimivo in poučno.	* « *
»GORSKI VENAC«, vladika Danilo, vojvoda Draško in iguman Stefan je glasilo predavanje univ. prof. U. Urbanija v prostorih SPM v torek, 29. marca.
a o *
HIMEN. V štivanski cerkvi sto se pretekli ponedeljek, 28. marca poročila gdč. HELENA LEGISA in g. LIVIO BOSCA-ROL iz Ronk. Mlademu paru želimo obilo sreče v zakonu!
w n s? nvgj"