Poštnina pavšalirana. Uredništvo in upravništvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119. Štev. 24. V LjulbBjanii 19- sdp^embpa 1921. Leto I. AVTONOMIST Izhaja vsak pondeljek zjutraj Celoletna na-ročnina 120 mesečna 10 „ Posamezne številke se ra-čunijo po 2 K. Inseratl se računajo: pol str. 800 K, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 1 K. Najnovejše. Akcija Stojana Protiča. Dva proglasa. Zagreb, 18. septembra. Stojan M. Protič potuje s svojim prijateljem dr. Momčilom Ivaničem po Vojvodini. Te dni je obiskal Novi Sad in Subotico, kjer je imel z različnimi politiki važne konference. Protičevi pristaši upajo, da bo dosegel Stojan M. Protič ravno v Vojvodini največje uspeheh, ker je vse prebivalstvo silno nezadovoljno s sedanjo upravo, ki stoji pod vodstvom odličnih predstavnikov demokratske stranke. Kurz nemške marke. Dunaj, 18. septembra. Zveza nemških avstrijskih industrijcev in nemških bank je stavila nemški vladi na razpolago ogromno količino tujih deviz in valut, da omogoči nemški vladi pravočasno izplačilo novega obroka vojne odškodnine. Ta korak nemških bank že kaže posledice. Kurz nemške marke, ki je padel zadnje dni pod ceno 6 švi- carskih frankov, se je začel zopet dvigati, obratno pa pada cena dolarju, franku in funtom, ker je nehalo silno povpraševanje po teh valutah na evropskih borzah. (Kakor je razvidno iz zadnjih borznih poročil iz Zagreba, je tudi pri nas cena tujim valutam zmerno padla.) Lakota v Rusiji. Dunaj, 18. septembra. Kakor poroča čehoslovaški tiskovni urad, je radijo-postaja v Pragi prestregla depešo, katere vsebina je bržkone povzeta iz nekega londonskega lista. Konec te depeše poziva delavstvo zapadno-evrop-skih držav, naj započne v vseh državah istega dne in ob isti uri energično akcijo za pomoč gladujočim v Rusiji na ta način, da zahteva od svojih vlad izročitev za pomožno akcijo namenjenih v roke delavskih organizacij, ker je Rusija voljna sprejeti pomoč samo iz delavskih rok in ne iz rok kapitalistov, ki zahtevajo vedno nove gospodarske koncesije za svojo ..dobrotljivost". Proglas na delavstvo je podpisal Sinovjev. Dnevne vesti. Glavni odbor radikalne stranke za Slovenijo je imel pretekli teden važno sejo, na kateri se je sklenilo, da sc radikalna stranka v Ljubljani udeleži prihodnjih občinskih volitev kot samostojna stranka in postavi lastno kandidatno listo. Radikalna stranka bo izdelala lasten gospodarski program za občinsko upravo Ljubljane. Stranka računa z gotovostjo na znaten uspeh pri volitvah. Svoj vstop v radikalno stranko je prijavilo že lepo število uglednih ljubljanskih trgovce in obrtnikov. Tudi iz uradniških krogov se pristopi množe. Demokratje zasledujejo to gibanje z veliko pozornostjo. Neprostovoljen humor. „... In vendar, kako pestro in naporno je delo politika! Posebno pri nas, kjer politika ne nese ...“ (Glej uvodnik „Jutra‘‘ od 18. septembra). — Z ozirom na tožbo g» A. Peska proti gospodu x dne 24. t. m. v Ptuju piše „Jutro“: „.. . O dostojnosti pa bodo vsi Peskovi branitelji lahko podpisane članke pisali po sodni razpravi. Tedaj se bodo potrkali na prsa in z nami vred potožili: Si tacuisscs (Ko bi bili molčali)! Kraljev proglas. Na lepakih je nalepljeno besedilo proglasa, ki ga je izdal kralj Aleksander ob nastopu svoje vlade. Proglas je objavljen v srbskem jeziku in v latinici. Kakor čujemo, namerava ljubljanski odbor radikalne stranke protestirati pri ljubljanski vladi radi zlorabe latinice za srbski jezik in proti zapostavljanju cirilice. Moderni sužnji. „New-York-Herald“ poroča, da v nekem ameriškem mestu prodajajo brezposelne delavce na isti način kakor so nekdaj prodajali sužnje. To delajo demonstrativno, da pokažejo, kako velika beda je zavladala med brezposelnimi delavci v Ameriki. Koiekovanje. Belgrajski veliki hotel „Moskva“ je kupila pred časom neka velika banka, pravijo da „Jadranska“, za lepo svoto 14 milijonov dinarjev. Nedavno je bilo treba plačati kupne in prenosne pristojbine v znesku nad 600 tisoč dinarjev, mnogo več kakor je pred vojno veljal hotel. Takso so plačali z na-lcpljanjem 100-dinarskih taksnih mark na dotični dokument, potrebovali so torej 6000 taksenih mark. Lepljenje teh mark je trajalo tri dni in nalepili so jih na 65 pol papirja. Tako poroča belgrajska „Politika“. — Mnogo časa in truda bi si bili gospodje prihranili, če bi bili na dokument zapisali le dve besedi: Taksa plačana, — banki pa bi bili dali pobotnico za sprejeti ček na zahtevano svoto. Toda kaj hočemo, propis je propis. Podpis ministra Puclja. Na proglasu kralja Aleksandra so podpisani vsi ministri, med njimi tudi minister Pucelj in sicer z doktorskim naslovom: dr. Ivan Pucelj. Svojčas so že belgrajski in za njimi tudi slovenski listi omenili to napako, ki je gotovo ni zakrivil g. minister sam, ampak bržkone državna tiskarna v Belgradu, ki bi bila vsaj sedaj to pomoto lahko dala popraviti. Če pa stoji res na originalnem aktu tak podpis, potem seveda ne zadene krivde državne tiskarne, ampak onega, ki je akt tako podpisal. S tem pa še ni rečeno, da je g. minister Pucelj kriv tega podpisa, ker včasih v Belgradu podpiše ime ministra tudi kak ministrski uradnik. Najsi pa bo kakor hoče, na vsak način je bilo doslej časa dovolj, da se taka pomota popravi. Napad na ministra Pribičeviča. Pod naslovom „Slučaj“ Štefana Pavloviča, obtožitelja Pribičevičevega, piše belgrajski list „Balkan“: „Minilo je nad leto dni, odkar je „Balkan“ priobčil članek Štefana Pavloviča, uradnika železniške direkcije v Belgradu, proti ministru Pri-bičeviču. članek je g. Pavlovič podpisal in zanj prevzel moralno in zakonito odgovornost. Članek so ponatisnili mnogi srbski in hrvaški listi. Minister Pribiče-vič je zaradi članka tožil. Zanimivo je, da so bili neki listi izven Belgrada, ki so članek ponatisnili, na tožbo g. Pribičeviča obsojeni, dočim 'sec članka g. Pavlovič do danes ni bil ne sojen ne obsojen! Zato ga je pa dosegla kazen na drug način: odpuščen je bil iz službe kot „nevaren za red v državi." V motivaciji stoji, „da sc neprestano zaletava v ministra Pribičeviča." „Balkan" pristavlja: „Tako se je delalo v Srbiji za časa Vladana in na Hrvaškem za časa Khuena in Tisze. G. Pribičcvič je lahko zadov-Ijen." Odgovornost za istinitost navedenih trditev prepuščamo „Balkanu“. Pristojbina za pisma v inozemstvo bo povečana s 1. januarjem 1. 1922. za 100 odstotkov, kakor javlja „Prager Tagblatt". Iz Čehoslovaške bo veljalo pismo v inostranstvo 2.50 čehoslovaških kron (našega denarja okoli 6—7 kron). Prvega je izdal predsednik vlade 'g. Nikola Pašič na radikalno stranko, drugega pa nekaj dni pozneje g. Stojan M. Protič na celokupno javnost. Proglas Nikole Pašiča je objavilo glavno glasilo radikalne stranke .Samouprava". Začetkom proglasa se Pašič pred svojimi volilci na dolgo in široko opravičuje zaradi svoje politične zveze z demokratskimi centralisti. To opravičevanje da mnogo misliti. Zveza med radikalci in demokrati le ni tako trdna, kakor da bi bP^^arejena za večno, ampak ravno n^JTotno: silno rahla je in kar je glavno, volilci radikalne stranke je ne odobravajo, da celo obsojajo in sam stari Pašič, ki uživa med radikalci neomejeno zaupanje, je moral stopiti na plan, da jo brani, to pa iz bojazni, da volilci radikalne stranke ne bi izrekli nezaupnice celo — njemu! Poštene besede pa je zapisal na adreso hrvaških in slovenskih opozici-jonalnih voditeljev, katerim lojalno priznava, da ne delajo iz sebičnosti ali iz sovraštva do naroda in države, ampak da vodijo opozicijo proti centralizmu v dobri veri in v poštenem prepričanju, da je centralizem za Hrvate, Slovence in Srbe v enaki meri škodljiv in da bi bil drug sistem državne uredbe boljši za vse tri dele. Ta del Pašičevega proglasa se čita kakor nekako zavarova-vanje za vse slučaje, kar zopet postavlja zvezo med radikalci in demokrati v neko posebno luč. Najvažnejši pa je konec Pašičevega proglasa, kjer postavlja program za bodoče delovanje radikalne stranke. Tam pravi med drugim, da se bo trudil doseči med Srbi, Hrvati in Slovenci enotnost v mišljenju, tako da bodo vsi enega duha in enega srca. To je vse prav lepo rečeno, ampak težko bo to izvedljivo. Ta program se da izvesti le z brezobzirnim serbiziranjem in z brezobzirno agitacijo za pravoslavje, kajti dokler obstoja razlika v jeziku in veri med tremi plemeni, o kaki enotnosti ni govora. Veliko vprašanje pa je, če se bodo Hrvatje in Slovenci kar na lepem udali in opustili dosedanji svoj jezik in vero na ljubo negotovi enotnosti. Mi pravimo, da to ne bo šlo in da svojim dosedanjim političnim uspehom g. Pašič tega uspeha ne bo mogel prišteti. Slovanska grča bo pretrda. Mnogo simpatnejši nam je proglas Stojana M. Protiča. Tudi Protič je star in izkušen državnik in v vodstvu notranje politike ima gotovo še mnogo več spretnosti kakor Pašič. Njegov proglas ne pozna opravičevanja, ampak ostre obtožbe. Javno obtožuje dosedanjo pogrešno politiko radikalne stranke, zlasti osiro kritizira zvezo radikalcev z demokrati in preveliko popuščanje radikalcev na korist demokratom v naj važnejših političnih vprašanjih, zlasti glede ureditve države. Kakor je Pašič na celi črti prepričan centralist, tako je Protič protivnik centralizma in on je med prvimi, ki si je upal tudi med Srbi javno korigirati dosedanje od demokratov celi javnosti oktroirano naziranje, da je enotnost države nerazdružna od centralizma in priznati, da je država lahko enotna tudi v slučaju, če je urejena na avtonomistični ali celo na federalistični podlagi. Ta odločni nastop Stojana M. Protiča proti centralizmu utegne imeti velike in kakor trdno pričakujemo, samo dobre politične posledice za državo. Prva posledica Protičevega aktivnega nastopa utegne pripeljati v parla' ment vsaj znaten del Hrvatov — če ne vseh — in Slovence, da bodo aktivno sodelovali na tvorbi državne Volje. Potreba takojšnje revizije ustave, ki jo je Protič izrečno naglasil v svojem proglasu, nam dokazuje, da po mnenju starega in izkušenega politika brez Hrvatov in Slovencev ne gre, da je treba enim in drugim dati in pripoznati vse, kar je njihovo, če se jih hoče pridobiti za skupno državno življenje in aktivno sodelovanje v interesu države. Proti-čeva politična teorija je torej popolnoma drugačna kakor Pašičeva: Protič proglaša kot glavni in najvažnejši moment priznanje vseh treh bratov in medsebojno ljubezen in slogo, dočim se Pašič zavzema za priznanje prvenstva in za nasilje nad obema drugima. Zato ni dvoma, kdo bo končno zmagal. Odločni Protičev korak je tudi za nas krepka vzpodbuda, da neomajno vztrajamo na pričeti poti. Naš boj za avtonomijo in nedeljivost Slovenije ni lahek, ampak izbojevati ga bo treba do konca. Vztrajati pa moremo toliko lažje, če vidimo, da naše stališče spoznavajo tudi Srbi, in sicer ne najslabši med njimi, vsaj kot diskutabel, ako že ne kot edino zveličavno. To je velik napredek in mi smo prepričani, da bo Stojan M. Protič uspel, če ne takoj, pa tekom časa. Samo popuščati ne smemo in ne obupavati. Stojan M. Protič bo začel izdajati tudi svoj list, ki bo srbsko javnost nekoliko drugače informiral o Hrvatih in Slovencih kot je bila to navada doslej. Tak list je za Srbe krvavo potreben. Dejstvo je, da nas Srbi premalo poznajo, mi par njih. Mi si napijamo in se pozdravljamo kot „brača“, to je pa tudi vse, ako izvzamemo nekaj strankarsko pobarvanih dopisov iz naših krajev v belgrajfckih listih, kar nam je pa več škodovalo kot koristilo, ker smo v tistih dopisih le drug drugega Srbom — tožili in psovali. Če bo Protičev list prinašal stvarne dopise o Slovencih in Hrvatih in naše politične, gospodarske, kulturne in socijalne razmere Srbom slikal tako kot so, bo Srbom neizmerno koristil in ram, največ pa državi. „Peskova“ afera. Zagonetna afera, katero imenujemo „Peskovo“ zaradi okrajšave in ne zaradi tega, ker je slučajno ž njo tesno združena tudi oseba g. Antona Peska, odkriva v svojem poteku čimdalje bolj, kako globoko smo pod sijajnim političnim vodstvom „mladih“ titulardemokratov zabredli v močvirje politične nemorale. Mi smo se že enkrat bavili s to afero in takrat smo ugotovili, da nam ne gre za osebo g. Peska in ne za dejanja, ki mu jih očitajo, ampak nas se tiče v prvi vrsti način političnega boja, ki se je povodom te afere v Sloveniji razpasel in pa pot, po kateri hočejo politični nasprotniki moralno ubiti in politično onemogočiti g. Antona Peska in ž njim vred stranko, ki ji pripada. Že to zadnje dejstvo, da hoče ena stranka drugo uničiti s tem, da posameznim njenim članom očita kaznjiva ali nemoralna dejanja, je skrajno odijo-zen in bedast. Ta metoda nas silno spominja na nedavne čase liberalno-kle-rikalnega boja, ko so nekateri naivneži mislili in verovali, da bodo uničili 'vero s tem, če preiskujejo skrivnosti farov-ških postelj! Kakor da bi bila vera odvisna od oseb in ne bi biia od oseb čisto neodvisen princip! Koliko je bilo že kmečkih fantov obsojenih pred sodišči, koliko zdravnikov, učiteljev, advokatov itd. in vendar še obstoje kmetje, še obstoji medicina kot znanost, še poučujejo učitelji in še se pravdarijo advokatje in pišejo mastne ekspenzarje. Ravno tako je s Peskovim slučajem. Ali bo potem izginil s sveta narodni princip, ali bo izginil socialni princip, če uničite osebo g. Peska? Te vrste političen boj je silno značilen za našo liberalno inteligenco in odkrito rečeno: tudi skrajno poniževalen. Značilen zato ker se v njenih krogih samih ne najde nihče, ki bi proti taki budalosti vzdignil svoj glas, in ta nepričakovani molk je slabo spričevalo za inteligenco in moralno višino naše inteligence ! * Druga ne baš najsvetlejša točka Peskove afere se tiče naše politične uprave. V pravnih in demokratičnih državah mora ne samo sodno, amoak tudi politično uradništvo vseh kategorij postopati strogo po zakonu. Politični oziri za nobenega uradnika ne smejo biti merodajni pri njegovih ukrepih in odločitvah. Če hočejo politiki imeti v gotovih ozirih take uradniške odločitve, kakor si jih sami žele, morajo najprej v zakonodajnem telu izpremeniti obstoječe ali na novo izdelati potrebne jim zakone in uradništvo se bo potem avtomatično ravnalo po njih. Pri nas smo od tega principa še silno oddaljeni, kakor kaže potek Peskove afere, in to je veliko zlo. Dokler ni g. Anton Pesek nastopal politično, je živel mirno in srečno. On je bil učitelj, tudi v tistih letih, v katerih je bojda zagrešil kaznjiva nemoralna dejanja. Ali ni to čudno, da iz tistih let gonja proti g. Pesku ni izvlekla o njem še nobenega akta na dan, kjer bi stalo za-pisano- d*i je bil zaradi očitanih mu deliktov iz službe odpuščen ali sodnijsko kaznovan, kar bi se bilo pod avstrijsko upravo sigurno zgodilo? Nato je bil učitelj na neki šoli na Koroškem, katero je vzdrževala Ciril in Metodova družba. Čudno: V Ciril-Metodovi družbi so vendar odločevali o sprejemu osobja gospodje, katerim pač ne moremo očitati, da bi bili spuščali nad mladino perverzne elemente in ti gospodje niso o učitelju Pesku vedeli nič slabega, kajti ne moremo si misliti, da bi ga bili v službi obdržali, ako bi jim bilo prišlo kaj do ušes! Vsa leta njegovega učiteljevanja je imel torej g. Ppsek mir, ali z drugimi besedami: Avstrijska učna uprava ga je pustila v službi, čeprav bi bila morala vedeti, kdo in kaj je!! Zares višek ku-lance! Od dobro poučene strani pa izvemo, da se je že pod Avstrijo vršila proti g. Pesku tajna preiskava in sicer iz političnih ozirov. Tudi ta tajna preiskava ni imeha nobenega uspeha in vendar avstrijski „policaji“ tudi niso bili od včeraj — večinoma so isti, ki še danes osrečujejo Jugoslavijo. 'lajna preiskava torej tudi pod Avstrijo, bodo rekli gospodje. Mi pravimo drugače: Tajna preiskava tudi pod Ju-gosluvijo! To je žalostno! Avstrija je bila izrazita policajska država — ali naj bo to tudi Jugoslavija? Ali smo se iz „podanikov“ spremenili v „državljane“ ali ne? če se nismo, čemu je bila potem svetovna vojna, čemu žrtve, čemu Jugoslavija? Ako hočemo, da se naša država res razvije v demokratično tvorbo, »e smemo in ne moremo dopustiti več, da bi katerakoli oblast proti državljanu svobodne države nastopala s tajnimi preiskavami v politične svrhe. Najmanj bi smela kaj tacega storiti politična uprava demokratične države. In če se že spušča v take poskuse (popolnoma biez zakona, ampak samovoljno) in če si že lasti pravico svobodnim neodvisnim državljanom privzdigovati srajce in odpenjati spodnje hlače, da konštatira, če so res potrebne perila ali ne, potem naj izvede svoje preiskave javno in naj objavi svobodnim državljanom rezultat preiskave proti svobodnemu državljanu, da se bo ta znal dostojno braniti proti taki impertinentni nezakoniti kurateli! To je tisto, čemur se mi upiramo in kar napravlja celo afero za tako priskutno, da se je danes dvignila vsa poštena slovenska javnost proti takim metodam in zahteva korenite remedure. Doba tajnega šnofanja mora biti za nas končana in kočal jo bo zdravi inštinkt slovenske javnosti, katero je ravno ta afera zbu- dila iz njene letargije in ji pokazala močvirje, v katero smo zabredli kljub voj-; siti in kljub Jugoslaviji! V listih smo čitali: 1. da je pokrajinska uprava naložila podrejenemu okrajnemu glavarju, naj uvede preiskavo proti državljanu naše države( ki se piše Pesek). Na podlagi kakšne ustave ima pokrajinska uprava to dolžnost ali pravico? Kaj jo brigajo Peskove srajce? 2. da je podrejeni okrajni glavar uvedel in izvedel tajno preiskavo proti državljanu naše države (ki se piše Pesek), čeprav ustava kraljevine Srba, Hrvata i Sloveiiaca izrečno določa, da se nihče ne sme odtegniti rednemu sodišču, kjer so preiskave javne za vsakega državljana naše države (tudi če se piše Pesek); 3. da se smatra državljana naše države (ki se piše Pesek) za krivega na podlagi tajno izvedene preiskave nred nepristojnim odvisnim okrajnim glavarjem, ne da bi imel državljan naše države priliko braniti se, ker mu te prilike ne da politična uprava in akt skriva pred obtoženim državljanom naše držav; 4. da je pokrajinska uprava Stilizirala svoje dopise na podrejenega glavarja tako, da mora dobiti vsak človek že celo pa podrejeni glavar vtis, da mora preiskava roditi rezultat proti neljubemu ji državljanu naše države (ki se piše PeseTč)/Take in podobne stvari smo čitali pretekli teden v listih. Nam .ni znano, kaj bo na vse te lepe očitke odgovorila pokrajinska uprava in kako se bo branila in zagovarjala. Eno pa vemo: Judex in sua causa — sodnik v lastni zadevi ne more biti nihče, tudi šef pokrajinske uprave ne. Tukaj ne preostane nič drugega kakor: z aktom v javnost! Javnost, to jc: mi, neodvisni in svobodni državljani naše demokratične države, edini smo kompetentni, da odločamo, ker imamo kot državljani pravico za to, bodisi sami, ali pa potom tistih sodišč, katerim smo mi, svobodni in neodvisni državljani dali neodvisnost. Politična uprava pa naj izmakne svoje prste od stvari, ki ji nič mar niso, in naj ne sega pod naše srajce. Politična uprava se bo ravnala po zakonih, ki jih sklepamo mi, svobodni državljani, ne bomo se pa ravnali mi po odredbah in po samovolji politične uprave. Absolutizma je danes konec! * Ljubljančan je svoboden državljan in avtonomen občan svoje občine. On in samo on ima pravico določati, kdo bo njegov župan. Če svobodni občani iz-bero za svojega načelnika moža, proti čegar izvolitvi ni nobenega izrečno v zakonu utemeljenega očitka, ki bi ga od njega mesta izključeval, se nima ne pokrajinska uprava in ne centralna vlada prav nič vtikati v popolnoma interne zadeve avtonomnih občanov, pa najsi nosijo belo ali črno kožo pod srajco. Če pa obstojajo še kod kakšni cesarski patenti iz dobe Marije Terezije, ki omejujejo svobodo avtonomnih občanov in svobodnih državljanov, se bomo borili tudi proti tem »patentom" tako dolgo, dokler ne bodo padli. Fevdalnih ostankov in fevdalnih manir Jugoslavija ne potrebuje. Zato naj pokrajinski namestnik akt o nepotrjenem županu predloži tistim, ki oddajajo župansko čast iz svoje moči in ne iz milosti od zgoraj. * Teh vrstic nismo napisali v osebno obrambo gospoda Antona Peska, ampak v obrambo svobodnega državljana naše svobodne države, ki se danes slučajno piše Pesek, jutri se bo pisal mogoče Prepeluh in pojutranjem Adolf Ribnikar ali pa Ivan Hribar. Z drugimi besedami: Te vrstice smo napisali v svojo lastno obrambo. Mi se čutimo kot svobodni državljani z drugimi svobodnimi državljani naše države tako solidarne (brez ozira na njihova imena), da zaboli tudi nas, ako stopi kdo svobodnemu državljanu tam doli na albanski meji na prste. Svoboda vsakega državljana je moja lastna osebna svoboda in napad nanjo je napad na mene. Zato smo branili državljana Peska, ga branimo in ga bomo še, ker v njem branimo sebe. Glavno glasilo narodnih socijalistov „Jugoslavija“ je priobčila v petek o politiki centralističnih demokratov jako zanimiv članek, čegar drugi del slove: „... Ob taki, splošno reakcijonarni ideologiji (sc. demokratov, op. ur.) ni čudo, da se slovenska demokratska stranka navdušuje za najbolj reakcijonarni vladni sistem, to je za centralizem. Vpričo njene obnemoglosti doma (le 7 odstotkov vseh volilcev) ji more zagotoviti njen privilegirani položaj edino le centralistična vladavina: doma ne predstavlja ona ničesar, v Beogradu pa je del velike, vladne stranke. T udi ona pozna vse slabe strani centralistične vlade; na štiri oči zabavlja tudi ona nad korupcijo in protekcionizmom belgrajskili mogotcev in nihčhe se ni več nego ona zgražala nad izvestnimi velesrbskimi separatisti in šovinisti ter se navduševala za Jugoslavijo. Ko ji je zapretil grenki kruh manjšine in torej opozicije, je premagala vso antipatijo proti radikalcem in zatajila Jugoslavijo. Da so izvestni srbski šovinisti za centralizem, je razumevno, ker zamo-rejo le tim potoni uresničiti svoj velikosrbski ideal in osredotočiti vso politično in gospodarsko moč v rokah svojih ljudi: da pa naši demokrati pobijajo avtonomijo in da zahtevajo celo razkosanje komaj zedinjene Slovenije, razlaga se le v tem, da vedo, da bi bila njihova stranka v avtonomni Sloveniji obsojena na vlogo neznatne strančice, dočim sedaj tu vedri in oblači, kakor da ima ves narod za seboj. Čim manjše so oblasti, tim več ima upanja, da vsaj v eni doseže večino. Nasproti takemu stališču seveda zastonj dokazuješ, da imajo vse res napredne države avtonomistično ali celo federalistično organizacijo in da tudi tam, kjer vlada še centralizem kot ostanek prejšnje absolutistične vladavine (Napoleon), vedno odločneje zahtevajo spremembo v avtonomističnem smislu; ne pomaga nič sklicevanje na škodljivost in pogubnost avstrijskega in mad-jarskega centralizma; ti gospodje, ki sicer vsakemu očitajo avstrijsko mentaliteto, posnemajo v vsem stare avstrijske in madjarske centraliste in iz-kopujejo vse njihove, že stokrat ovr- V Sloveniji se dele in cepijo politične stranke v dva velika tabora: v klerikalnega in v liberalnega. Kdor se politično ne opredeli na eno ali na drugo stran, in ne „goni farjev", ta je že sam po sebi „klerikalec“. To očitanje — ako jc predbacivanje klerikalizma sploh kakšno „očitanje“ — prav pogosto leti tudi na nas. Mi smo vse: »klerikalci", „ultramontanci“, »rdeči jezuitje“, vse seveda zaradi tega, ker ne »gonimo farjev". Mi seveda smo tako cinični, kakor to čisto pravilno ugotavlja »Slovenski Narod", da ne le priznamo, da smo ..klerikalci", »rdeči jezuitje" itd. ampak tudi povemo, da smo še vse kaj hujšega, za kar niti imena ne vemo! Če najde »Slov. Narod" za nas kak nov naziv protiklerikalne ali pa klerikalne barve, ga sprejmemo v svojem cinizmu takoj in prav nič nas ne bo sram ... Toda pustimo to, ker na ta način ne pridemo na kraj. Stvar je resnejša kakor izgleda na prvi pogled in je zato že vredna nekaj boljših besed. Boj med »svobodomiselstvom" in med verami je že silno starega datuma. Tudi v Sloveniji ga je bilo najti že v preteklih časih, a to nas trenotno manj zanima: Nas zanima v prvi vrsti le najnovejša faza tega boja. Znano dejstvo je, da je imela duhovščina med slovenskim narodom že od nekdaj silno velik vpliv, ki ga je obdržala tudi potem, ko sc je začel slovenski narod nolitično probujati in se zavedati svoje narodnosti. Ta pojav je čisto naraven, ker je ostal slovenski duhovnik v neposrednem stiku z ljudstvom tudi v časih najhujšega fevdalizma in največjega nemškega navala. Slovenska inteligenca, kolikor je je bilo, se takrat za priprosto ljudstvo ni mnogo brigala, ampak se je hitro prilagodila vladajočemu sloju. Govorila in pisala je večinoma v tujem jeziku in uradniško dostojanstvo ji je branilo pečati se in družiti s »kmetavzi", ki so veljali za bitja nižje vrste. Tako se je razvil v kmečkem slovenskem ljudstvu neki in- žene argumente. Tako nam neprestano dokazujejo, da živi Slovenija le od milosti Srbov, ker sama nima dovolj dohodkov. To poslednje so nam in Čehom vedno dokazovali tudi dunajski centralisti. Danes pa mi brez Dunaja še precej dobro izhajamo, dočim umira Dunaj od lakote. Tudi napram Srbom ni naš položaj tako ponižen, kakor ga prikazujejo demokratska glasila. Naj se le pregleda nedavno objavljeni izkaz davkov in videlo se bode, da plačuje Slovenija več davkov nego štirikrat večja Srbija in da stoji glede dohodkov iz taks takoj na drugem mestu, za najbogatejšo jugoslovansko pokrajino, Vojvodino. No strankarski interes in strah pred izgubo moči jc našim demokratom vzel že vsak čut za dostojanstvo: dr. Kukovec razbija že od Lahov in Nemcev razkosano Slovenijo še na dva kosa; dr. Žerjav glasuje za Eshaesijo proti Jugoslaviji, a slovenska demokratska glasila prikazujejo nas Slovence kot berače ki živimo le od milosti velikodušnih Srbov! Kako naj nas Srbi spoštujejo, če se sami na tak sramoten način ponižujemo? Na ravnokar zaključenem velesem-nju so naši industrijci, naši obrtniki in naši trgovci dokazali, da se nam srlede njihovih strok nikakor ni treba sramovati pred brati Srbi in Hrvati; srbski kmetje pa želijo prakticirati pri naših kmetih, da se naučijo racijonelnemu poljedelstvu. Le naši demokratski politiki prikazujejo nas kot nemaniče, kot prave berače, ki živijo le od milodarov gospodov v Beogradu. Ni se potem čuditi, ako nas v Beogradu imenujejo »robske duše". No Slovenci ne zaslužijo tega naziva. Robske duše so le tisti, ki prej niso mogli živeti brez milosti iz Dunaja in ki tudi redaj ne morejo biti svoji na svojem, temveč se ližejo in klanjajo novemu gospodarju, mesto da bi živeli kakor bratje med brati. Lepše in boljše tudi mi ne moremo povedati in naštevati dokazov, ki govore za našo popolno samoupravo in za nedeljivo Slovenijo. Počasi bodo že vsi spoznali, kdo ima prav: ali centralisti ali avtonomisti. stinktivni odpor proti posvetni inteligenci, ker naš kmet ni videl v inteli-gentu-uradniku kri svoje krvi, katero je inteligent navadno zatajil, ampak isto bitje kot v uradniku-Nemcu ali Italijanu. On se je čutil napram posvetni inteligenci kot »podložnik" v fevdalnem smislu, uradnik pa je bil »gospod", ki je odločeval in vladal (in včasih drl) ljudi v imenu absolutnega vladarja. Napetega razmerja med narodno kmečko maso in med inteligenco tudi liberalizem ni mogel odpraviti. Ko se je začela tudi slovenska posvetna inteligenca zavedati, da je izšla iz slovenskih domov, je staro razmerje med »gospodo" in »kmetom" še dolgo živelo in zaupanja kar ni hotelo biti, če hočemo biti pravični, moramo priznati, da ga niti danes še ni v taki meri, kakor bi to bilo želeti v obojestranskem interesu, če. rav so pri nas v Sloveniji v tem oziru razmere znatno boljše kakor na primer na Hrvaškem. Ko se je začela v dobi parlamentarnega življenja tudi posvetna inteligenca hoteti politično udejstvovati, ni nikakor mogla najti dovolj stikov z narodno maso, ki je zaupala večinoma le enim gospodom, ki so ji stali že od nekdaj zvesto ob strani, t. j. duhovščini. Zato nam liberalno-klerikalnega boja ni prav nič treba. Odtod izvira po našem mnenju cel spor, ki v bistvu ni nič drugega kakor boj za vodstvo slovenske ljudske mase. Slovensko ljudstvo je v socijalnem pogledu še malo diferencirano. Naše jedro je slovenski kmet. Kaj je ta kmet? On je Slovenec, on je veren in on je reven. To so tri njegove bistvene svojine. Zato hoče on ohraniti svoj jezik in zaupa onemu, ki ž njim po domače govori. On jc veren in zato zaupa onemu, ki mu pusti njegovo vero v miru. On je reven in zato zaupa onemu, kdor mu prinaša pomoč iz socijalnc bede. Slovenska inteligenca tega ni razumela in še danes ne razume v do-voljni meri. Ona je stala vsled svojih študij pod tujim vplivom in je skušala Za avtonomijo Slovenije. Naš boj za avtonomijo Slovenije napreduje počasi, a stalno. Prepričanje, da centralistična uprava in centralistična zakonodaja danes vsaj še ni mogo- 1) ča — in kdo ve, če bo sploh kdaj! — raste in se utrjuje tudi v vrstah, kjer je bilo odslej manj trdno. i Liberalno klerikalni boj. zanesti to, kar je videla drugod, tudi na naša tla in sicer kar v neizpreme-njeni obliki. Tako je zašel na naša tla tudi „protiverski boj“ vulgo „farška gonja“. Ta boj, ki se je bil in se še bije pri velikih narodih v čisto drugačnih razmerah, je slovensko ljudstvo odklonilo kot neko tujo cvetko. Slovenski kmet je čutil, da to, kar mu prinaša inteligenca iz tujine ni njegovo, da ni zra-stlo iz domačih tal in je zato te ponudbe kratkomalo odkloni!. S tem pa ni pokazal, da je nazadnjaški, ampak pokazal je, da živi svoje lastno duševno življenje, in da slovenska inteligenca tega narodnega duševnega življenja ne pozna. Slovenska inteligenca svoje lastne krvi ni spoznala in spoznavala dovolj, ampak je rinila dalje na slepo. Kolikor večje pa je bilo njeno prizadevanje vcepiti na naša tla nekaj tujega, toliko jač-ji je bil odpor in pri zadnjih volitvah so samostojni kmetje dosegli prav lepe rezultate: s parolo: „Proč z advokati in doli z inteligenco!“ Oni res tudi duhovnikov niso volili, kar pa ni nikaka ovira, da tudi samostojneži ne bi hodili ob nedeljah k maši... Mi moramo povedati odkrito, da slovenski nteligenci in kar se med njo Sandžak se imenuje ono ozemlje, ki leži v podaljšku Bosne med starimi mejami Hercegovine in Črne gore na eni in staro mejo Srbije na drugi strani ter prehaja brez jasno določene mejne črte na Kosovo polje. Sandžak je stal do aneksije Bosne pod avstrijsko upravo, po aneksiji pa je pripadel zopet Turčiji, dokler ga ni zasedla srbska vojska. Prebivalstvo v Sandžaku je večinoma mohamedansko, a tudi pravoslavcev je mnogo. Mohamedanci, ki pa govore naš jezik, so bili pod avstrijsko upravo gospodujoč element in Avstrijci so varovali vse njihove imovinske pravice, ker so mohamedanci imeli večino zemlje \ svojih rokah. Pravoslavno kristjan-sko prebivalstvo je bilo le uboga raja brez zemlje. Nujno potrebne agrarne reforme Avstrija v Sandžaku ni izvedla, kakor je tudi v Bosni in Hercegovini ni. Merodajni so bili za opustitev te pravične in potrebne reforme „visoko“ - politični oziri, ker je dunajska vlada pod mon-golsko-mažarskim vplivom vedno iskala prijateljskih stikov in zvez z mongolskim turškim plemenom, ki je gospodovalo v Carigradu. Tega prijateljstva bi bilo takoj konec, če bi se bila avstrijska vlada odločila za gospodarsko rešitev kristjanske raje izpod veleposestniškega jarma turških begov. Ko pa je pripadel Sandžak Srbiji oziroma kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, so se pravoslavni kmetiči takoj zavedli, da so postali namesto mo-hamedancev gospodujoč sloj v deželi pravoslavni Srbi in so takoj porabili ugodno priliko, da rešijo staro sporno vprašanje o posesti zemlje v smislu regentovega proglasa: Zemlja je last onega, ki jo obdeluje, na zelo enostaven način. Oni so zemljo kratkomalo vzeli in so odrekli mohamedanskim begom vsako plačevanje desetine. Muslimani seveda so se upirali temu početju. Kot spretni politiki so pa takoj znali zasukati prvotno gospodarsko vprašanje na versko polje in so razvneli med mohamedanskim prebivalstvom (tudi med revnejšim) naziranje, da pravoslavni Srbi koljejo in preganjajo mohamedance; ne pa veleposestnike. Tako se je razvil iz gospodarskega boja za posest zemlje verski boj med pravoslavci in mohamedanci. Podobne razmere vladajo v Južni Srbiji. Tudi tam je bil do balkanskih vojsk 1. 1912.- 1913. gospodujoč element turški veleposestnik, pravoslavni in dru-governi prebivalci pa so bili brezpravna raja. Ko je prišla Južna Srbija (Macedo-nija) pod srbsko oblast, so upali pravoslavni Srbi, da je vendarle prišla toliko zaželjena ura odrešenja izpod gospodarskega jarma turških begov. A zmotili so se. Turški begi so dobili močnega za- Džingiskan v Ljubljani. V Ljubljano pride te dni Džingiskan. Prihaja tam daleč od vzhoda. Eni pravijo, da jc Mongol, šteje, na sedanjem potu ne moremo slediti in ne bomo sledili. Ta pot jc po- grešna, zdravi narod jo je odklonil in prav je imel. Komu je na potu duhovnik? Mar advokatom? Zakaj ne delajo advokatje tako kakor duhovniki? Kmet gleda in tehta: Ta mi je ustanovil posojilnico, dal mi je dober svet in vse dela takorekoč zastonj. Ta zopet me prezira, nobene besede ni zastonj itd. Nato se odloči. Mogoče ni kmečka argumentacija pravilna, ampak tako je. Zato pravimo, da je popolnoma odveč cepiti moči na brezuspešnem delu. Če hoče posvetna inteligenca priti do veljave med ljudstvom, naj dela kakor duhovnik ali pa še boljše in počasi se bo vrnilo zaupanje. Drugače nikdar. Na drugi strani pa res ne vemo, če bo rastel v krajih, kjer bi podrli cerkve, debelejši krompir. Zakaj jemati ljudem, kar imajo radi? Če najde kmet v cerkvi tolažbo in novo duševno eneržijo, če je cerkvena godba zanj edini koncert in pridiga edini govor, ki ga v svojem življenju sliši, zakaj mu jemljete to? Pustite kmetom njihove fajmoštre v miru, pravdarjem pa advokate in vsi bodo lahko srečni, zadovoljni in debeli s krompirjem vred. veznika v „beogradski porodici“, ki je zasegla velikanske kose neobljudene zemlje v Macedoniji in jih proglasila za svojo privatno last, vsled česar je tukaj nastala med veleposestniki brez ozira na vero gospodarska interesna skupnost, tako da se mali kmetiči nikakor niso mogli osvoboditi desetine in priti do lastninskih pravic nad zemljo, ki so jo od nekdaj smatrali za svojo. Zato jc napeto razmerje med Srbi-nemaniči in med turškimi begi - veleposestniki ostalo neizpremenjeno tudi pod srbsko vlado in se je pod srbsko upravo še poslabšalo. To priznavajo danes odkrito tudi srbski listi. Belgrajska vlada ni posnemala Angležev, ki pošiljajo v nove dežele in kolonije svoje najodličnejše upravnike, ampak posnemala je Avstrijo, ki je poslala v Bosno svojčas ves svoj uradniški „Mist“, kar ga je imela. Uradništvo, ki je prihajalo v Sandžak in v Macedonijo, ni poznalo nobene druge naloge, kakor da kolikor mogoče hitro obogati. Ti so odirali vse vprek, Turke in Srbe, bilo veleposestnike, bilo kmete. O kakem upravnem delu, o zboljšanju prometa o uvedbi modernega pravosodstva, šolstva itd., ni bilo govora; kar se je v tem oziru ukrenilo, je ostalo večinoma — na papirju. Nezmožno in nesposobno uradništvo je zmešnjavo in kaos v Sandžaku in Macedoniji le povečalo, namesto da bi bilo s pametnim in državniškim nastopom nas-protstva ublažilo. Tako kot vodilni uradniki so nastopali seveda tudi podrejeni jim organi, zlasti žandarmi, ki so se sami vrgli včasih na ropanje namesto na roparje — tako vsaj beremo v srbskih listih! Državna avtoriteta je vsled tega skoro popolnoma izginila in začel se je boj vseh proti vsem, ki še danes divja. Ako pridenemo še, da v te zmede posega tudi italijanska politična agitacija z ene in bolgarske z druge strani, je slika zmede popolna. Belgrajski vladi se v teh zmešanih razmerah ne bo prej posrečilo vzpostaviti reda in mira, dokler se ne bo odločila na pravično izvedbo agrarne reforme. Gospodarstvo veleposestva, bodisi turškega bodisi pravoslavnega, mora prenehati. To jc prvi in osnovni pogoj. Drugi pogoj pa je, da pošlje državna uprava v te kraje svoje najboljše, evropsko šolano In upravno uradništvo, ki bo delilo pravico in sodilo krivico po zakonu in ne po samovolji in po — denarju. če bodo belgrajski mogočniki izpolnili ta dva pogoja, bo stopila večina ljudstva na njihovo stran, državna avtoriteta bo pridobila svojo izgubljeno postojanko nazaj, in vse tajne laške oziroma bolgarske politične intrige bodo zastonj. ker gleda vedno na končino nosa. Drugi pravijo, da iz varšavske okolice. Tretji pripovedujejo, da je rojen v Lvovu. Vsi pa soglašajo, da jc tip. Ta džingiskanski tip bo zavladal v Ljubljani. Vladati bo začel pri deželni vladi, poverjeništvo za notranje zadeve. Tam je baje toliko uradnikov, kolikor je kazenskih paragrafov. Džingiskan bo zavladal na sledeči način: Vsakemu uradniku bo dodelil eno številko kazenskega zakona. Nato bo poklical prvega uradnika s številko 1 in rekel: „Vi ste odpuščeni iz službe. Obdolžen ste pregrehe proti paragrafu 1 kaz. zakona.11 — Uradnik: „Kaj, jaz? Prosim dokaze, da lažnivca tožim!“ Džingiskan: „Molčite!- To je uradna tajnost! Nad nezmotljivostjo uradne preiskave okrajnega glavarstva je prepovedano dvomiti! Podpišite, odpuščen ste! Marš!“ — Za številko 1 pride na \rsto številka 2, potem 3 in tako dalje do konca, nakar se bo Džingiskan sam vscdel na vse stole in vladal nad srečno Slovenijo... Banat in Ljubljana. Ob priliki ljubljanskega velesejma je šel jako debel