Matej Ravnikar Poženčan. Kar je mati pripovedovala, kar stara popevala, to je lično posnemal in v duhu narodnem opeval V. Vodnik ter za rojakom svojim Zakotnikom (P. Dismas a s. Elisabetha Carn. Schischkanus, alias Joseph Sakotneck — f 1793 — collegit ruri in plebe antiquissimas Carniolicas cantilenas etc. cf. Bibliotheca Garniol. 1862 pg. 16.) nabiral tudi sam narodne pesini slovenske. 0 njegovi dobi so zaslovele krasne narodne serbske; po Kraljedvorskem Rokopisu 1.1817/18 staročeske, in prav po njih vnet začne Fr. L. Čelakovsky (r. 1799, u. 1852) na svetlo dajati narodne slovanske 1. 1822 — 25 ter vzbujati rodoljube k njihovemu nabiranju in vzajemnemu priobčevanju. Na Slovence se v predgovoru k svojirn slovanskim pesmam obrača na pr.: nŠta Vi . . . Slavjani, koji prebivate na plodonosnih brežinah Save i Diave i drugih mestih? Obdelavate li vi mukom zamuknuti polja vaša? Gonite li vi bez pesamah na pašu stada vaša? Zar bez pesamah sprovadjate danke života? Nalazilo bi se bez dvojmbe i kod vas pšsamah, liu neiraa koi bi ih tražio". Istina, g. Čelakowski, prava istina! odgovarja mu Stanko Vraz nato. Mile naše sestre na Muri, gornjoj Dravi, i gornjoj Savi (o tima bo je govor) pevale su, i sveudilj jošter pevaju il plšvile, il žito žele, ili tarle, ili prele, ili stada pasle, il vodu ili travu nosile. Ne zarnneva samo zavičaj njihov od ranoga jutra do markle noči od slovenskih veselih pesamah, dapače oživljuju one š njimi s jedne strane gradove i varoši Horvatske, a s druge opominjaju neverne bregove Blatnoga jezera na davno minule veke. — Nu, žalibože, ne rodi se čovčk, koi bi ove iz duše izlazeče glasove prikupljao, uvedjivao i svetu sačuvao bio". Tako je bilo; toda — na poziv verlega Čelakovskega in nekega pevskega društva Dunajskega jeli so i Slovenci zapisovati in vredovati Ijudske pesmi, pobožne in posvetne, jih popravljati, ponarejati ter priobčevati, kakor Valentin StaniČ na Goriškem, Bl. Potočnik pa L. Dolinar na Kranjskem, Peter Dainko na Štajarskem, kteri (r. 1787, u. 1873) poleg nsto cirkvenih ino drugih pobožnih pesmi" 1. 1826 da 1. 1827 v Radgoni v 81 str. 227 na svetlobo nPosvetne pesmi med slovenskimnarodom naŠtajarskem". — Skoro potem pribrenči ,,Krajnska Cbelica" 1. 1830 — 33 s svojimi umetnimi in narodnimi a zgolj posvetnimi pesmatni. To pa zaskerbi nektere pobožne domoljube, češ, ta reč utegue pohujšljiva in zapeljiva biti našemu ljudstvu (pr. v Kr. Čbelic. II. Prešern. Nova Pisarija i. t. d.) in njej nasproti jaraejo skladati svete in kratkočasne, toda skozi iu skozi nravne pesmi, kakor Luka Dolinar (r. 1794, u. 1863), kteri vtehtnem predgovoruksvojim ^pesmam v godove in praznike celiga leta" v Ljubl. 1833. 8. VI. str. 250 piše na pr.: nKer nam je veselje do petja perrojeno, dc hudič kakih gerdih in ostudnih pesem ne zatrosi in z' njimi naših scrc ne popači, je Bog Psalme dal, de imamo od njih ne samo duhovni prid, ainpak tudi kratik čas: zakaj iz posvetnili pcsem piide žalost in škoda, in veliko težavnih reči, katere narede dušo slabji in bolj melikužno, iz duhovniga petja pa izvira velik dobičik, posvečenje serca in prava modrost, ker sveti duh hitro v serce pevca perleti . . . Pojte torej, prelubi pevci in pevke svete pesme; verzite od sebe tiste posvetne popevke, z kterimi vrage kličete, angela varba odganjatc, dušo ranite, vcst obtežate; pojte jih sami sebi ali drugim; doma ali na delu, v delovnikih in praznikih, de bote deležni duhovniga dobička (Str. IV. V.)". Vzlasti pa je bil Anton Slomšek (r. 1800, u. 1862), kteri je — v Ljubljani nekaj časa Prešernov součenec — postal v Celovcu prihodnjim duhovnikom, kasneje vsemu slovenskemu ljudstvu nekako duhovni voditelj po spisih svojih od 1. 1832 i. t. d. Po njem vzbujevan je Matija Ahacel (r. 1797, u. 1845) na svetlo dal v Celovcu 1. 1833 ,,Koroške in Štajerske pesmi". Enokoljko popravlene in novo zložene v 8" str. 162, kjer se v predgovoru opominjajo Ijubi Slovenci na pr.: nVem, da lepe pesmi radi pojete, ino z petjam sebi kratek čas, drugim veselje delate, Bogu pa čest ino hvalo dajate. Nate! tukaj se jih vam eno čedno zbranje nar lepših pesmi poda, katere so polne lepih naukov, ino zalih, nedolžnih rožic pevske umnosti . . . Lepo vas prosim, Ijubi brati ino sestre slovenskiga rodu, posebno vas mladenče ino mladenčice! opustite vse nesramne, vmazane, klafarske ino nespodobne pesmi, katerih je sama peklenska hudoba po svojih pomagavcih toljko na svet (kak ljulke v pšenico) zasjala. Skoz nje se le pošteni pohujšajo, nedolžni zapelajo, ino Bog se žali. Nikar gerdo, temuč le pošteno petje vam pravo ino stanovitno veselje daja. Pojte le, pa pojte pošteno, ino Dajte, da se vaših bogaboječih ino nedolžnih pesmi slaven glas po dolinah razlega, po hribih razdeva ino po gorah do nebes vzdiguje (Str. 5. 6.)". Dr. Fr. Prešern dobro vedoč, kdo tukaj govori in kam vse te pesmi z nauki vred merijo, zloži nAhacelnovim pesraam" znani zabavljivi napis (šuri — muri), Slomšeku pa, kteri je 1. 1834 spisal ,,Keršansko Devištvo", potem ,,Življenja srečen pot za mladenče", o njegovem prihodu v Ljubljano 1. 1837 sam izroči šaljivega seršena: Ker stara para zlomek »Devištva" preveč vzel, Je mlajši njega Zlomšek Prodajat ga začel. Kakor drugi rodoljubi slovenski — je tudi Ravnikar že 1. 1823 skladati jel pesmi slovenske, prestavljati iz nemščine, pobirati in spisovati si razne narodne, pobožne in kratkočasne, ponarejati jih po Vodnikovih, po Cbelici in celo po Ahacelnovih, najprej v Ternji na Pivki, v živo pa na Gori nad Sodražico. Bilo je med 1. 1833 — 38, da sta dva sloveča domoljuba od nasprotnih strani pogostoma hodila po slovenskih deželah in verno opazovala naše ljudstvo v ta namen, da bi mogla kaj storiti njemu v korist in domovini na slavo. Pervi je bil A. Slorašek (gl. A. Mart. Slomšek von Fr. Kosar. Marburg. 1863. 8. 326. pg. 21 — 40.); drugi je bil StankoVraz (gl. Dela Stanka Vraza. V. U Zagrebu. 1877. 8. XXI. 432). Sad svojega potovanja po slovenskih pokrajinah je le-ta priobčil v knjigi: »Narodne pčsni ilirske, koje se pe vaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj straniUgarske". Skupioina svčt izdao Stanko Vraz. Razdelak I. U Zagrebu. 1839. 8. XXII. str. 204. Na drugem listu je čitati: »Učenomu gospodinu Vuku Stefanovicu Karadžiču . . . ovu knjigu u znak harnosti za ugodne nauke, koje prima čitanjem njegovih narodnih dčlab, posvetjuje Stanko Jozipovič Vraz, Slovenac Cerovčanin". — V predgovoru kaže, da so v zbiranji narodnih pesmi podpirali ga drugi — Bu čem mi nčkoja gospoda domorodci pripravnimi rukami priskočiše . . . Na svarsi ovih rečih zahvaljujem svoj gospodi domorodcem, koji su me u sabiranju i izdavanju ove knjige gradivom podpomogli, moleči ib, da mi i u naprčdak svoje prijateljske ruke neuztegnu" ... V kazalu so oni domorodci pri posamesnih pesmih imenovani na pr. M. Prelog, Jos. Muršec, Dr. Prešern, M. Kastelic, Ant. Rudež i. t. d.; naslednje pesmice pa so zaznamnjane le z zvezdico (*): flRibniška Alenčica; Poljska kraljica; Dominkova Ančika; Ribniška Jerica; Hlevar; Nezvesti gospod; Marjetica ino Terdoglav; Jezd k ljubici".— So pa vse iz zbirkeRavnikarjeve, kteri se — sam duhoven — berž ko ne z ozirom na omenjene besede o posvetni poeziji slovenski ni pustil tiskati po imenu. — Da pa je narodne pesmi Poženčan verlo nabiral, o tem pripoveduje Vraz str. XI. XII. na pr.: ,,Izmedju njegovih (Vodnikovih) naslčdnikah zaslužuje sveusardnu čast i pohvalu krajnski vlastelin g. Andria Smole. On ne samo što je prepisivao iz ustih naroda pesni, nego je i naimao sposobne zato ljude, blagodarno naplatjujuci trude njihove. Nekoje od pesamah njegove sbirke pritisnute su u II. i III. razdelku Krajnske čbelice. I vlastelin g. A. Rudež; slavni krajnski pesnik Dr. Fr. Prešern, bibliotekar M. Kastelic, prečastni g. M. Ravnikar sakupili su u Krajnskoj više komadah narodnih pčsamah. — Nu ovi sabiraoci ne prelaziše granice Krajnske, i kao delo samoga diletantizma osta trud njihov ponajviše u rukopisih, i tako občenoj potržboči neodgovori. Svestranoj ovoj potrčboči težio je parvi zadovoljiti Poljak Milan Korytko. On došavši god. 1837 u Ljubljanu prigarli cčlom dušom taj poso, zato upravi na Krajnce proglas jedan (vid. Ilirisches Blatt Nr. 23. 1838), u kojem on obeča, da ce sve blago na narodnom polju sakupiti. Njemu izručiše i g. g. S m o 1 e, Rudež, Dr. Prešern, Kastelic i Ravnikar svoje rukopise". Eamilij-u. ICcrittoa.. Na Gori sredi rož ograja Zaslišim en klopit klopot, Jczde dorata cden haja — Kdo pride k meni in od kod? nOsoda v Krajno me vodila,Če barka in predraga roba Mi novi gost prijazno de —Pogrezne se v strašno morje: Dežela Poljska me rodila,Leto ti živa je podoba Emilj Koritko mi ime.Osode moje preterde. Nesreča tira me po svetiPa tukaj petje me slovensko Samo zato, ker sim Poljak;II zavedi novimu budi; Moj rod obsojen je terpeti,To pctje vcm, dc ni sirensko, De žnli jarem ga težak.Za njim serce mi hrepeni". Poljak, Slavjan si in prijatel! Mu rcčem jez na to vesel, Li srečen duh te sim perpratil: Slavjau Slavjaua bo objel. Domač Parnas je tukaj, stopi Slovenjih pevski sliši zbor, Visoko per nebeškim stropi Pozabi teže, šum, pomor!