PISTON-LANSER IGRE TIM YU ISSN-0040-7712 revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine 29. letnik • maj-junij 1991 • cena 40 din • poštnina plačana v gotovini Canard v modelarstvu Za spretne roke NIKOLI VAM NE BO GORELO ZA PETAMI, če boste uporabljali grelec zraka Iskra! Iskrin grelec zraka GZ 111, proizvaja zračni tok s temperaturami od 100-600 stopinj C. Izbira je brezstopenjska in elektronska, v dveh stopnjah pa je nastavljiva tudi moč zračnega toka. GZ 111 omogoča hitro sušenje premazov, lepljenje, razkuževanje, odmrzovanje. S pomočjo posebnega podstavka, ki vzdržuje napravo v vertikalnem položaju, segrevamo različne mase in tekočine v posodah lažje in varneje kot s klasičnim gorilcem. Med bogat pribor Iskrinega grelca zraka sodijo tudi priključki, ki zagotavljajo veliko natančnost pri odstranjevanju barv, lakov, pri mehkem lotanju, spajkanju, varjenju plastičnih mas, krivljenju, varjenju in oblikovanju plastičnih cevi in profilov, pleksi stekla, pri segrevanju in krivljenju kovin. Iskrinega grelca zraka GZ 111 se bodo razveselili vsi, ki so se naveličali oblikovanja različnih materialov z okornimi in nevarnimi toplotnimi pripomočki. Tudi zato, ker je spravljen v ličnem in praktičnem kovinskem kovčku. Iskra, vodilni proizvajalec celovitega programa ročnih orodij v Jugoslaviji, zagotavlja tudi široko servisno mrežo. Iskra orodje za domiselne roke Če želite o električnem orodju Iskra več podatkov, nam pišite na naslov: Iskra Električna orodja. Prodaja, Savska Loka 2,64000 Kranj, tel. (064) 22-221 ali na Iskrini predstavništvi: Kotnikova 6, Ljubljana 61000, tel. (061) 312-322 Partizanska 11, Maribor 62000, tel. (062) 20-251 TIM Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Ču¬ den, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Miha Zorec • Odgovorni in teh¬ nični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat letno • Naročnina za drugo polletje je 100 din, dvojna številka stane 40 din • Revijo naročajte na na¬ slov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/ X, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101- 603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo: Republi¬ ški komite za kulturo in Republiški ko¬ mite za izobraževanje. Oproščeni plačila temeljnega davka od prometa proizvodov na podlagi mnenja Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SRS št. 421-1/7 z dne 17. januarja 1973. KAZALO Spet je letnik za nami, in spodobi se, da vam spregovorim nekaj be¬ sed za slovo do jeseni. Upam, da ste bili s Timom v novi obleki za¬ dovoljni. Nekateri ste mi v svojih pismih pohvalili predvsem večji format, pa tudi priloga vam je bila baje všeč. No tudi to je že nekaj. Vem, da si želite, da bi bile priloge kar v vseh številkah revije, vendar se bojim, da to tudi v prihodnje ne bo mogoče, saj je zelo težko najti primeren načrt za njo. Sicer pa tudi pet prilog ni tako malo za tiste, ki se zares lotijo izdelave po teh načrtih. In kakšni so naši nameni v prihod¬ njem letniku? O tem se bo treba še prej pogovoriti s sodelavci, vendar kot kaže, vam vsebinski koncept kar ustreza, saj letos v svojih pismih niste imeli preti¬ rano kritičnih pripomb. Seveda nam je nekajkrat zagodel tiskarski škrat, sicer pa, brez sploh ni spodobne revije. V prihodnje se bomo trudili, da ga bo čim manj. Škoda je le, da tako malo dopisu¬ jete v revijo, v uredništvu bi si želeli naslednje leto več vaših na¬ črtov in pisem, zaenkrat je še naj¬ več odziva na rubriko Mali oglasi. To kaže, da trgovska žilica pred¬ njači pred drugimi talenti, končno pa je tudi ta v teh časih koristna in na mestu. No kar zadeva našo tr¬ govino, upam, da smo revijo tržili v obojestransko zadovoljstvo in da vas s ceno nismo pretirano udarili po žepu. Prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnjem letniku, če le ne bo kakšne podivjane in¬ flacije. Zdaj pa bi bil že čas, boste rekli da preneham s temle svojim samo¬ govorom, in popolnoma vas razu¬ mem. Kdo med vami že nestrpno ne šteje dni, ki vas ločijo od (upam, da zasluženih) počitnic. Želim vam, vsem po vrsti, zlasti pa še našim bralcem in sodelav¬ cem čim bolj uspešen zaključek šolskega leta in kar najbolj pri¬ jetne, posrečene in vesele počit¬ niške dni. Nasvidenje torej jeseni! Urednik TIM 9/10 • maj, |unli 1991 • 297 _ ; _ IGRE Matej Pavlič ČAROBNA SESTAVLJANKA Rubikovo kocko, ki je pred približno de¬ setimi leti osvojila svet s svojo prepro¬ stostjo na eni in zahtevnostjo na drugi strani, najbrž mnogi dobro poznate. Morda jo znate celo hitro sestaviti - toda o njeni zgradbi, ki ji daje čar, verjetno nikoli niste preveč razmišljali. Največkrat je tako, da so najboljše rešitve najpre¬ prostejše in ob pogledu nanje se vsak udari po čelu, češ, kako se jaz že prej nisem domislil česa podobnega. Enako je s čarobno sestavljanko, katere načrt je pred vami. Splet kvadrov je videti tako zapleten, da ga najbrž nihče ne bi uspel kar tako rešiti. No, nekomu (žal se ne ve, kdo je bil to) se je nekoč kljub vsemu posrečilo šest enakih lesenih kvadrov zažagati tako, da jih je bilo potem mo¬ goče sestaviti v presenetljvo oblikovano celoto, ki vsakogar navduši s svojo du¬ hovitostjo. Ker je vsa stvar povsem preprosta, se boste najbrž tudi vi lotili izdelave ču¬ dežne sestavljanke, ki vam bo služila za zabavo ali okras, z njo pa boste gotovo razveselili prijatelja, če mu jo boste po¬ darili za rojstni dan ali kak drug praznik. Orodje Če uspete dobiti že poskobljane letve s presekom 35 x 35 mm, za izdelavo potrebujete le še žago s finimi zobci (lisičji rep), košček brusnega papirja, čo¬ pič, daljše ravnilo in trd svinčnik. Material Ker smo napisali, da je skupaj zložena sestavljanka lahko tudi okras, izberemo čim plemenitejšo vrsto lesa, ki ga po obdelavi stranic in robov prelakiramo. Izdelava Sestavljanka je iz šest popolnoma ena¬ kih delov. Mere enega takega elementa so narisane v načrtu. Letev, ki mora biti poskobljena, najprej nažagamo na šest kosov, ki naj bodo dolgi 120 mm. Z ravni¬ lom in svinčnikom nanje narišemo po¬ možne črte, po katerih bomo odžagali odvečni les. Žagati moramo pazljivo, saj je od natančnosti rezov odvisno medse¬ bojno pravilno naleganje elementov se¬ stavljanke. Na koncu narahlo obrusimo vse ro¬ bove in dele prelakiramo. Kdor želi, lahko naredi tudi večje ali manjše se¬ stavne dele, vendar mora biti presek le¬ tev v vsakem primeru kvadraten, mere pa v določenem razmerju. Kako sestavljanko spraviti skupaj, ka¬ žejo skice v načrtu. Najprej sestavimo po tri elemente, nato pa dve taki polovici združimo v celoto. Postopek ni težak, verjetno pa se bo marsikdo, ki zanju ne bo vedel, precej namučil, preden bo iz »obžaganih polenčkov« v vrečki iz blaga, ki jo bo dobil predse, naredil tisto, čemur smo na začetku tega prispevka rekli »čudežna sestavljanka«. 298 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 186671 IZDELEK ZA DOM Matej Pavlič LESENA KOŠARICA ZA SADJE Bližajo se meseci, ko bo na mizah spet več sadja, kot ga je bilo pozimi. Da ga boste lahko primerno servirali, vam predlagamo, da po naših načrtih nare¬ dite prikupno leseno košarico za sadje. Zanjo boste potrebovali nekaj ostankov deščic, okrogle paličice in približno dve uri časa. Orodje Ker morata biti stranici trdni, ju izde¬ lamo iz 20 mm debele deske, ki jo je zelo težko rezati z modelarsko rez- Ijačo, zato si pomagamo z vbodno žago. Poleg nje potrebujemo še tračni ali vibracijski brusilnik (ki ni obvezen), električni vrtalnik z navpičnim stojalom, kladivo, sveder za les s premerom 12 mm, kronsko žago, 032 mm, čopič, indigo papir in risalni pribor. Material Pripravimo kos 20 mm debele deske iz poljubne vrste lesa, ki naj bo brez razpok ali velikih grč. Za izdelavo bomo potrebovali še dobre tri dol¬ žinske metre okroglih struženih paličic s premerom 12 mm. Prav takšne (iz bukovega lesa) prodajajo pri Mladem tehniku na Starem trgu 5 v Ljubljani in stanejo okrog 15,00 din za meter. Za izdelavo košarice, dolge nekaj čez 30 cm, boste torej potrebovali štiri metr¬ ske kose. Dele bomo med seboj lepili z be¬ lim mizarskim lepilom, za zaščito na¬ rejenega izdelka pa uporabite eno iz¬ med lazur, ki jih dobite pri Mavrici, Me¬ talki ali Chemu. Košarico lahko tudi samo prelakirate s prozornim lakom. TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 299 Izdelava Stranica košarice za sadje je v načrtu narisana v naravni velikosti, zato lahko prenesemo njeno obliko prek indigo papirja neposredno na deščico, ki jo prej zbrusimo, da je popolnoma gladka. Tik ob črti z vbodno žago izre¬ žemo dva enaka dela, nato pa na enako dolžino (od 25 do 33 cm) odža¬ gamo deset okroglih paličic in jim obru¬ simo robove. S kronsko žago, 0 32 mm, ki jo vpnemo v električni vrtalnik, tega pa v navpično stojalo (pri Black & Dec- kerju izdelujejo dva modela - D 2000 za vrtalnike s priključki in D 2035, ki je univerzalno), izrežemo odprtino, skozi katero držimo košarico med prenaša¬ njem. Navpično stojalo potrebujemo tudi pri vrtanju lukenj za palice. Omejil- nik globine vrtanja nastavimo tako,da bo sveder s premerom 12 mm naredil luknjo le nekoliko dlje od polovice de¬ beline stranice. IZDELEK ZA DOM Zložljive delovne mize VVorkmate, ki jih izdelujejo pri Black & Deckerju, so upo¬ rabne za najrazličnejša dela domačih moj¬ strov. Največji od treh modelov nosi oz¬ nako WM 2000. Njegova nosilnost znaša 1000 kg, narejen pa je tako, da ga po kon¬ čanem delu lahko zložite na velikost 90 x 84 x 24 cm. K opremi mize, ki tehta le 23 kg, spadajo štirje vpenjalni elementi in dva napenjalnika z V-utorom za vpenjanje cevi. Največji zev čeljusti znaša 49,5 cm. Vse opisane postopke je najbolje opravljati na trdni in dovolj veliki de¬ lovni površini, kombinirani s primežem. Idealna rešitev je zložljiva delovna miza VVorkmate, ki jo pri Black & Dec¬ kerju dobite v treh različicah z ozna¬ kami WM 300, WM 1000 in WM 2000. Delovna miza, ki jo uporabimo kot svoro, nam bo prišla zelo prav tudi pri sestavljanju košarice. V luknje v eni stranici kanemo po nekaj kapljic mizar¬ skega lepila (Jubinol, Siprokol, Mekol), nato pa vanje zabijemo vseh deset pa¬ lic. Nanje s konca nataknemo še drugo stranico in vse skupaj trdno stisnemo med čeljusti delovne mize. Ko se lepilo čez noč osuši, s finim brusnim papirjem še enkrat zbrusimo vse robove in izde¬ lek pobarvamo z željenim odtenkom lazure za les. Zadoščata tudi dva sloja brezbarvnega nitrolaka. Alenka Pavko-Čuden ZA SPRETNE ROKE Mogoče bomo v času počitnic spoznali nove prijatelje iz drugih krajev ali pa bomo s počitnikovanja pisali prijatelji¬ cam, prijateljem, sošolkam, sošolcem. Prav zanimive pisemske ovojnice si lahko izdelamo sami s pomočjo umetni¬ škega kopiranja. Potrebujemo blago (imitacijo krzna), trakove, čipke, poti¬ skano blago, pletenine in podobno. Iz¬ brani material položimo na kopirni stroj in prekopiramo na list Tormata A4. Ko z ustrezno osvetlitvijo dobimo željen uči¬ nek, vzorčasti papir kopiramo v poljubni količini. Načrt kuverte na kopirnem stroju po¬ večamo na željeno velikost; pri tem pa¬ zimo, da bo velikost kuverte ustrezala pisemskemu papirju. Iz tršega papirja izdelamo šablono, s pomočjo katere pre¬ nesemo na kopirane vzorčaste liste obrise motiva. Kuverte izrežemo. Notra¬ njo podlago izdelamo iz tankega živo¬ barvnega japonskega papirja. Tudi zanjo izdelamo šablono iz kartona. Podlago nezloženo nalepimo na notranjo stran kuverte, ki jo po robovih prepognemo ter zlepimo. Pisemski papir izdelamo tako, da pa¬ pir formata A4 po dolžini in širini zmanj¬ šamo za 5cm. Obrezan bel list položimo točno na sredino prekopiranega vzorča¬ stega papirja A4 ter ponovno večkrat kopiramo. 3«« • TIM 9/10 • ma), junij 1991 IZDELEK ZA DOM Za ščitnike model povečamo (1 kva¬ drat je 1 cm x 1 cm), prenesemo na kar¬ ton in izdelamo šablono. Položimo jo na kolaž papir oz. papir, iz katerega kanimo izdelati ščitnike, ter obrišemo konture. Izrežemo zareze na zgornjem robu, upognemo ga navzgor. Iz kolaž papirja izrežemo tudi 50 cm dolge in 3,5 cm ši¬ roke trakove. Označimo sredino traku ter ga s pomočjo obojestranskega selotejpa prilepimo na ščitnik. Trak na obeh koncih zapognemo za približno 2 cm, preluk¬ njamo in skozi luknjici vpeljemo elastiko. Konca elastike med seboj zavozlamo. Na ščitnik z debelim flomastrom napi¬ šemo ime gosta. Ob lepem vremenu se bomo morda odločili napraviti vrtno zabavo. Dobrote in pijačo si bomo sposodili v domači shrambi, za lepo okrašeno mizo in pri¬ jetno vzdušje pa bomo poskrbeli sami. Za senčnike potrebujemo kolaž papir ali kak drug pisan, malce trši papir, pisane samolepilne etikete, upogibne slamice, obojestranski selotejp in škarje, za ščit¬ nike pa poiščemo trši barvni ali kolaž papir, karton ali šeleshamer, obojestran¬ ski selotejp, elastiko (zelo ozko ali okro¬ glo), bel samolepilni tekstilni obliž v traku, luknjač in škarje. Za senčnike izrežemo iz kolaž papirja krog s približnim premerom 20 cm. Vri¬ šemo še za približno 1,5 cm manjši krog. Če nimamo pri roki šestila, si pomagamo s krožnikom ali kakim lončkom. Krog štirikrat prepognemo na polovico, da je razdeljen na osmine. Po eni izmed linij zarežemo do sredine, izrežemo izsek kolobarja osminke desno od zareze ter male trikotničke na zunanjem robu senč¬ nika, ob vsaki izmed linij (glej skico). Zunanji rob senčnika upognemo navz¬ noter ob notranji krožnici kolobarja, pre¬ krijemo osminki levo in desno od zareze ter ju zlepimo. Na sredini senčnika nare¬ dimo s škarjami majhno luknjico, skoznjo vtaknemo slamico in jo pritrdimo na senčnik s selotejpom. Gotovo že nestrpno pričakujete čas počitnic, sanjarite o morju in soncu, brezdelju in oddihu. Plavanje, čofotanje in praženje na soncu bo trajalo najbrž le nekaj tednov, v času, ki ga boste preživ¬ ljali doma, pa vas bodo starši gotovo skušali koristno zaposliti. Da vam ne bodo nalagali kakega prav zoprnega dela, si raje sami poiščite prijetno zapo¬ slitev. Če se vam zdi vaša soba nemogoča in dolgočasna, se najprej lotite pospravlja¬ nja (tega bodo starši brez dvoma zelo veseli), nato pa si privoščite popestritev okna ali stene z domislenim zastorom. Potrebujete 5,5 m modro-belega črta¬ stega bombažnega blaga, širine 90 cm, nekaj belo-modrega črtastega blaga za jadra, ostanke živomodrega blaga za va¬ love, trakove rjavega blaga za jambore ter dve živopisani krpici za zastavi. Pobr¬ skajte še med starimi kavbojkami, priskr- TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 301 bite si nekaj metrov vrvice, prav vam bo prišel tudi fiizelin ali centilin (podloga, ki jo prilikamo na blago, da ga utrdimo). Kroj povečamo tako, da narišemo kva¬ dratno mrežo (1 kvadrat ima mere 5x5cm) ter obrise prenesemo na pove¬ čano mrežo. Na hrbtno stran ostankov IZDELEK ZA DOM blaga za jadra, jambore, valove in zasta¬ vice prilikamo fiizelin, na lično stran nari¬ šemo obrise ter izrežemo točno po liniji. Ostanke kavbojk po kroju sešijemo v obliki ladje. Sestavne dele strojno našijemo na os¬ novno blago, naprej z navadnim, nato pa obrobimo s cikcak šivom. Če nimamo šivalnega stroja, se lotimo dela z ročnim šivanjem, kar nam bo seveda vzelo pre¬ cej časa. Zastor na vrhu cevasto zaro¬ bimo, če pa smo bolj vešči šivanja, izde¬ lamo široke trakaste zanke, s katerimi svojo umetnino obesimo na karniso. Jelka Šenk VISEČA KOTNA POLICA Material: smrekova deska iz masivnega lesa, di¬ menzij 20 x 200 x 1500 mm, smrekova le¬ tev 20x50x520mm, pocinkana žica 0 2x150 mm, nitrolak, lesni vijaki 0 4x40 (15 kosov) in 4x50 mm (1 kos), zidni plastični vložek 0 8mm. Orodje in stroji: vbodna žaga, vrtalka, sveder 0 5 in 0 2mm, izvijač, rašpa, smirkov papir, čopič, kladivo, klešče, svinčnik, šestilo, ravnilo, kartonska šablona, škarje. Izdelava Najlažje bomo delali, če si bomo za pozi¬ ciji 1 in 2 izdelali šabloni iz tršega papirja (kartona) v merilu 1:1 in nato obrisali šabloni na smrekovo desko. V merilu 1:1 narišemo dolžino 520 in na obeh koncih pravokotnici, dolgi 148 in 57. Konce povežemo z daljico, dolgo 528. Na daljici 148 odmerimo 111, na daljici 57 pa 20 in točki povežemo, tako da dobimo vzporednico daljice 528. Da¬ ljico 528 razdelimo na odseke 90, 81,78, 82, 82, 82 in v teh točkah narišemo pravokotnice na 528, ki predstavljajo srednjice zaokrožitev. Vrhi zaokrožitev za izbokline so na zunanji poševni črti, za vbokline ustrezen polmer. V tako dob¬ ljeno središče kroga zabodemo šestilo in narišemo lok. Povezave lokov tvorijo zu¬ nanjo konturo Poz 1. Na podaljšku notra¬ nje poševne črte odmerimo polmer 120 in narišemo krožni lok okoli dobljenega središča. Po načrtu zarišemo še sre¬ dišča lukenj. S škarjami natančno izre¬ žemo dobljeni lik po obrisih; imamo ša¬ blono stranice Poz 1. Po načrtu narišemo še šablono za hrbtno letev Poz 2 in jo izrežemo. Police lahko zarisujemo kar naravnost na leseno desko. Pripravimo si leseno smrekovo desko, široko 200mm in dolgo 120mm. Po- skobljamo jo na debelino 20mm. S ša- 302 • TIM 9/IO • maj, {unij 1991 IZDELEK ZA DOM o <0 blono zarišemo na desko levo in desno stranico Poz 1 in še vse tri police Poz 3, 4 in 5. Hrbtno letev Poz 2 izdelamo iz poskoblane letve 20 x 50 x 520. Najbolje je, da na desko narišemo pozicije kot kaže skica. Sestavne dele police bi lahko izdelali tudi iz manjših kosov lesa, vendar v tem primeru, kot kaže skica, najbolj varču¬ jemo z materialom. IGRE Dele zvijačimo z lesenimi vijaki. Za boljšo trdnost spoje lahko še zlepimo z lepilom za les. Ko se lepilo posuši, polico dvakrat prelakiramo s prozornim nitrolakom. Da visečo polico lahko obesimo v kot sobe, pripravljeno pocinkano žico, debe¬ line 0 2 mm, prevlečemo skozi obe luknji pod zgornjo poličko in na hrbtni strani oba konca žice zvežemo v zanko. V kotu sobe zavrtamo luknjo 0 8 mm, vstavimo plastični vložek in uvijemo lesni vijak, dolžine 50 mm, do dveh tretjin nje¬ gove dolžine. Eno tretjino s kleščami ' uvijemo navzgor v obliki kljukice, na ka¬ tero obesimo žično zanko s polico. Opomba: Vsi zunanji robovi so zao¬ kroženi, površine so zglajene s smirko¬ vim papirjem, izdelana polica je dvakrat lakirana s prozornim nitrolakom. Bojan Rambaher PUŠČICE Iz vezane plošče, debele od 0,4 do 0,5 mm, narežite dvajset kvadratov, 15 x 15cm. Na polovico kvadratov natančno na sredino narišite kroge s premerom 10cm, nato jih izrežite. Tako boste dobili deset kvadratnih ploščic s stranico 15 cm, deset kvadratnih ploščic enake dimenzije, ki imajo na sredini luknjo s premerom 10cm, in deset okroglih ploščic s premerom 10cm. Nato zlepite eno celo in eno ploščico z luknjo. Tako boste dobili osnovne ploščice za igro puščic (glej sliko 1), v katere boste lahko brez težav polagali kroge, ne da bi ti štrleli iznad ravnine ploščic. Če je po¬ trebno, notranje robove krogov prebru- site, tako da bodo v vsako ploščico šli vsi krogi in obratno. Nato je na vrsti drugi del, to je označe¬ vanje deščic in krogov. Vzemite trdo, tanko pisalo, s katerim boste lahko po¬ tegnili ostre, tanke črte. Pisalo naj bo odporno na vodo, kajti puščice boste uporabljali na prostem, tam pa bodo tudi pod vplivom najrazličnejših vremenskih pogojev. Prvi leseni krog položite v odprtine v vseh ploščicah in s pomočjo ravnila preko ploščice in kroga napravite dve črti pod poljubnim kotom in seveda vsako¬ krat na drugem mestu. Pogoj je le, da se črte vsakokrat začnejo in končajo na robu kvadratne deščice. Naj ponovimo še enkrat, da mora biti kot črt na vsaki ploščici drugačen. Na vsaki deščici bo¬ ste tako dobili dve črti, ki se v notranjosti končata na robu vrezanega kroga, na lesenih krogih pa splet dvajsetih različno prekrižanih črt (glej sliko 2). Ko ste to napravili, vzemite drugi krog, ga postopoma vložite v odprtine v vseh desetih ploščicah in z ravnilom preko njega vsakokrat potegnite dve že vrisani črti na ploščicah. Ko boste to storili z vsemi krogi, boste dobili deset krogov z vrisanimi črtami, ki bodo razporejene v popolnoma enakem položaju na vseh krogih. Pred vami je še zadnja, morda naj¬ težja naloga. Iz vezane plošče ali lesene deščice morate za vse kroge izdelati še popolnoma enake smerne »magnetne« puščice s konico na obeh straneh. Polo¬ vica puščice je črne barve (glej sliko 3). Pomembno je, da je vseh deset puščic enakih, da torej črna barva vselej meri na isto stran. Za delo velja uporabiti ša¬ blono, ki je ne smete obračati sem ter tja, ampak morate paziti, da boste črno po¬ barvali vselej isto stran puščice. Govorimo pravzaprav o naslednjem; vseh deset krogov in na njih pritrjenih puščic mora biti popolnoma enakih. Ko jih potisnemo v katero koli deščico in jih zasučemo tako, da se črte na deščici postavijo natančno po osi (to je za vsako deščico samo v enem položaju), kažejo črni deli puščic vselej le v eno, določeno smer. S tem dosežemo, da so tekmo¬ valni pogoji za vsako skupino z deščico enaki. Če so krogi s puščicami pravilno izdelani, bodo okrogle ploščice s pušči¬ cami tudi v drugih deščicah vselej poka¬ zale v isto smer. Sedaj vam moramo opisati še upo¬ rabo izdelanih puščic, o katerih smo pravkar že spregovorili nekaj besed. Pri orientacijskem tekmovanju vsaki skupini dajte po en krog s spletom črt in puščico. Povejte jim, kje je pritrjena ali postav¬ ljena prva deščica in jih odpravite na pot. Ko tekmovalna skupina ali tekmovalec pride do deščice, vloži vanjo svoj krog 304 • TIM 9/10 • na), junij 1991 s puščico in z vrtenjem skuša določiti njen pravilni položaj (to je položaj, pri katerem dve črti potekata naravnost preko deščice in kroga - glej sliko 3). Ko se jim to posreči, jim črno pobarvani del puščice kaže natančno v smer nadalj¬ njega napredovanja. Krog lahko vza¬ mejo iz deščice in odhitijo naprej. Na določeni razdalji od deščice naj tekmo¬ valci najdejo obvestilo, ki jih bo napotilo do naslednje ploščice, ali pa kar nasled¬ njo ploščico. Tam naj spet vložijo svoj krog, ga zavrtijo, določijo smer pohoda, poberejo krog in odhitijo naprej. Navodilo je na videz zelo zapleteno, vsaj kar se tiče izdelave, vendar boste že zmogli streti tudi ta oreh. Ko se boste navadili na uporabo ploščic, bo tudi na¬ vodilo za igro videti preprosto. Bojan Rambaher PREIZ¬ KUŠNJE IGRE 2. Preizkušnja reagiranja Izdelajte okroglo palico, dolžine 12cm in premera 2cm. Stisnite jo med kazalca obeh rok in jo podržite pred seboj v višini prsi. Nasproti naj se postavi vaš prijatelj, ki bi ga radi preizkusili. Eno nogo lahko zaradi hitrejšega reagiranja pomaknete naprej, delno pa spada to tudi k pogojem preizkusa. Na nogo naj tekmovalec po¬ loži razprto roko. Roka se mora noge dotikati, vendar ni treba stisniti dlani. Testiranec naj pozorno opazuje pa¬ lico. Ko boste s hitrim gibom spustili palico, tako da bo v vodoravnem polo¬ žaju padala proti zemlji, naj jo poskuša ujeti. Pri tem velja pravilo, da jo mora ujeti z zgornje strani, torej tako, da je dlan nad palico. Vsekakor je tudi za ta, na videz preprost poskus, potrebna do¬ ločena spretnost in hitrost, ker se testi¬ rancu prav lahko zgodi, da ne bo pravo¬ časno skrčil prstov in stisnil dlani, tako da bo palico samo še dodatno potisnil proti tlom. Bojan Rambaher ŠKOREC Trditev, da niso zanimive samo velike igre z obsežno pripravo, zagotovo drži. Kadar je treba testirati samega sebe in ugotoviti, kakšne so naše spsobnosti in spretnosti, je lahko to prav tako zanimivo kot najbolj napeta tekmovanja. Presodite še sami in preizkusite, če ste resnično tako spretni, hitri, bistri, premeteni in pri¬ lagodljivi, kot si mislite, da ste. To boste ugotovili s preprostimi preizkusi, za ka¬ tere lahko izdelate tudi nekatere pripo¬ močke. 1. Preizkušnja ravnotežja Izžagajte dva lesena kvadra v velikosti škatlilce vžigalic. Na zemlji označite omejitveno črto in pokleknite pred njo na kolena. Kvader umijte in ga potem vta¬ knite v usta (tudi pri nadaljevanju igre pazite na čistočo). Poskušajte ga posta¬ viti pokonci čim dlje od črte. Pred, med in po poskusu se ne smete dotakniti ozem¬ lja za črto. Roke morate imeti med po¬ skusom ob telesu in jih ne smete prijeti na hrbtu. Za priznanje pravilnega po¬ skusa mora kvader stati na najmanjši površini. Res je, da imajo večji tekmo¬ valci več možnosti, vendar se glede tega lahko razdelite v kategorije. Zagotovimo pa vam lahko tudi, da višina ni edino merilo za doseganje boljšega rezultata pri preizkusu ravnotežja. Tudi to je dokaj stara igra. Nastala je mnogo pred današnjimi oblikami te¬ nisa, badmintona in podobnimi različi¬ cami udarjanja žoge z loparjem, s svojo preprostostjo pa je dober uvod v vse naštete zahtevnejše igre. Za igro potrebujete le žogico in lopar; ko se boste lotili dela, pa napravite raje več kosov, ker jih boste potrebovali! za ur¬ jenje v igri, obenem pa vam bodo za rezervo, če bi po naključju zlomili ali poškodovali lopar. Načrt je narisan na slikah 1 in 2. Če ste si pripravili pripo¬ močke za igro, si preberite še pravila in se odločite, kako boste igrali, nato pa lahko odhitite na bližnjo travnato povr¬ šino. Pravila. Tekmujeta dve skupini z enakim številom igralcev. Na vsaki strani jih je lahko od pet do dvanajst. Igrišče. Igrišče ima obliko pravil¬ nega krožnega izseka (glej sliko 3). Na vrhu izseka je narejena jamica. Pet metrov od jamice začrtajte krožno črto, tako imenovano ozemlje metalca. Igra se začne z žrebom, ki določi, kje bo začela igrati katera skupina. Eden izmed igralcev stopi v polje, drugi pa vzame lopar. Prvi igralec ekipe, ki ima lopar (vrstni red je določen pred igro in se med njo ne spreminja), postavi lopar pod žogico »škorca«, ki leži prečno pred jamico, in jo vrže v zrak. Nasprotni igralci stojijo v polju, vendar zunaj ozemlja metalca (torej na črti, ki ome¬ juje ozemlje metalca, ali za njo) in po¬ skušajo škorca ujeti v zraku ali ga ka¬ kor koli spraviti na zemljo. 1. Če se jim posreči ujeti škorca v zraku kjer koli v polju, je metalec izločen. 2. Če škorca med letom samo zbi¬ jejo, torej ga ne ujamejo, mora eden izmed lovilcev (vseeno kateri), vreči škorca z mesta, kamor je padel, ali z mesta, kamor so ga zbili, v luknjo, preko katere je položen lopar, in jo poskuša zadeti. Pri metu mora stati na mestu, kjer je škorca pobral, dovoljeno je le stopiti z eno nogo naprej. 2.1. Če pri metu zadene lopar, je me¬ talec izločen. 2.2. Če ne zadene loparja, sme me¬ talec vreči škorca z mesta, kamor je padel oziroma so ga zbili, v smeri proti polju. Metalec ima na razpolago tri mete; prvega z začetka, drugega in tretjega pa vselej z mesta, kamor je padel škorec. V drugem in tretjem pri¬ meru govorimo o tako imenovanem metanju z izbijanjem. 2.3. Pri izbijanju mora metalec kre¬ niti škorca po vrhu tako, da odskoči, in ga potem v zraku udariti z loparjem. 2.4. Če lovilci pri katerem od teh udarcev škorca ujamejo v zraku, je me¬ talec izločen in za svojo ekipo ne pri¬ dobi nobene točke. 2.5. Če lovilci škorca ne ujamejo niti pri izbijanju, se zmeri dolžina vseh treh metov metalca (z natančnostjo enega metra). Štetje točk. Metalec pridobi za svojo ekipo toliko točk, kolikor znaša sešte¬ vek vseh njegovih treh metov v metrih. TIM 9/IO • maj, junij 1991 • 30$ IGRE Zamenjava igralcev. Igra se konča v trenutku, ko je vsaka ekipa igrala z loparjem in v polju, pri tem pa so se pri loparju postopno (enkrat) izmenjali vsi igalci obeh ekip. Rezultat dobite tako, da seštejete točke posameznih tekmovalcev vsake ekipe. Pri tem se lahko ekipi dogovorita, da s tem tekma ni končana, ampak bosta odigrali posa¬ mezne igre večkrat. Pri ponovitvah se morajo pri udarcih znova izmenjati vsi igralci, torej tudi tisti, ki so bili v prvem krogu izločeni, ker je nasprotni tekmo¬ valec ujel škorca. Rezultat. Rezultat, to je seštevek dolžin posameznih izmen, določa tudi zmagovalca. V primeru, da je na koncu vseh iger rezultat enak, se tekma na¬ daljuje. Na mesto metalca stopijo po trije najboljši metalci vsake ekipe in njihov rezultat nato določi zmagovalno ekipo. Pripomočki. Sekira, žaga, meter, nož. Bojan Rambaher LIKI To je zelo stara ruska igra, ki zahteva veliko natančnosti in preudarnosti, pri tem pa ne potrebujete velikega igrišča. Najprej si po sliki izdelajte količke in metalno palico, nato pa pazljivo prebe¬ rite navodila in pravila, postavite os¬ novne figure in prvi igralec lahko začne z igro. Pravila Med seboj lahko igrajo skupine - pona¬ vadi sestavljene iz petih igralcev - ali posamezniki. Cilj igre je, da s čim manjšim številom metov igralne palice izbijete količke iz začrtanega kvadrata s stranico dva metra. Igrišče je dolgo trideset metrov. Osnova za igro je kva¬ drat s trdo podlago - asfalt, beton, parket, steptana zemlja in podobno. Pred kvadratom je predpolje v obliki pravilnega trapeza z višino 1,25 m in dolžino osnovne stranice 4,5m. Pred¬ polje omejuje pas, širok pol metra in posut s sipkim materialom, na katerem lahko vidimo odtise padca igralne pa¬ lice (neveljavni meti). 13 lahko tudi 10 metrov pred ciljnim kvadratom je os¬ novna dostopna črta, v oddaljenosti 6,5 oziroma 5 m pa premična dostopna črta. V ciljnem kvadratu je treba iz ko¬ ličkov oblikovati različne like (glej sliko 3). Količke iz nastavljenih likov mora igralec s čim manjšim številom metov izbiti - če je treba tudi vsakega posebej - s celim obsegom iz kvadrata. Liki iz količkov so postavljeni na čelni strani kvadrata. Igralci jih izbijajo po¬ stopoma. Prvi met v polni lik z osnovne črte se ponavlja tako dolgo, dokler ni s polnim obsegom iz kvadrata izbit vsaj en količek. V nadaljevanju igre lahko izbijate preostale količke z meti s pre¬ mične dostopne črte vse dotlej, dokler ne izbijete iz kvadrata vseh količkov posameznega lika. Če hočete pri metanju priti na pre¬ mično dostopno črto, lahko pri vseh likih iz osnovnega kvadrata izbijete ka¬ teri koli količek. Izjema je le lik številka petnajst, pri katerem morate najprej iz¬ biti sredinski količek, tako imenovano znamko. Metanje na druge like se prav tako začne z osnovne črte vse do tre¬ nutka, ko izbijete prvi količek iz lika izven začetnega kvadrata. Če se igralna palica dotakne kazenskega pasu ob predpolju, je met neveljaven. Met je neveljaven tudi takrat, kadar metalec prestopi črto. Neveljavnih me¬ tov igralec ne sme ponavljati, ampak se šteje, kakor da je met opravil. Če tekmujejo skupine, ima vsak igra¬ lec pravico do dveh metov. Igralci iz skupine mečejo po vnaprej določenem vrstnem redu, ki ga med igro ne smejo spreminjati. Ko zadnji tekmovalec prve skupine še drugič vrže palico, so na vrsti tek¬ movalci iz druge skupine. Pri igri se skupine postopoma menjavajo, vse do¬ kler niso tekmovalci uporabili in izbili iz ciljnega kvadrata še zadnjega količka vseh petnajstih likov. Takrat se igra konča. Če se je to zgodilo pri igralcih prve skupine, potem ima druga sku¬ pina pravico do toliko dodatnih metov, kolikor jih je imela prva skupina v zadnji seriji metov, s katero je končala igro. Da ne bo pomote, naj poudarimo, da vsaka skupina meče na svoje like (tako je razdeljeno tudi igrišče) v svojem kva¬ dratu. Število metov obeh skupin je torej enako, ne bo pa enako tudi število izbitih količkov. Rezultat lahko prika¬ žemo v številkah, na primer 15 : 13/2, kar pomeni, da je prva skupina izbila količke vseh petnajstih likov, druga skupina pa količke trinajstih likov in dva količka štirinajstega lika. Če je igra pre¬ dolga, če so liki pretežki ali če nimate dovolj časa za celo igro, lahko po med¬ sebojnem dogovoru za igro izberete samo določene like. Delovni pripomočki - sekira, žaga, meter, brusni papir, nož, les. 30« • TIM 9/10 • maj, Junij 1991 IGRE Sestavljanje likov: 1 - delo, 2 - zvezda, 3 - studenec, 4 - topništvo, 5 - topniško gnezdo, 6 - straža, 7 - strelišče, 8 - vi¬ lice, 9 - puščica, 10 - pogonska gred, 11 - raketa, 12 - rak, 13 - srp, 14 - letalo, 15 - pismo, 16 - parnik, 17 - slon, 18 - salama, 19 - kača, 20 - kolona, 21 - stolp. VSEVEDNIK VSEVEDNIK je knjiga, kakršne Slo¬ venci še nimamo. V njem so zbrane osnove splošnega znanja z vseh po¬ dročij človekove duhovne dejavnosti. Gre za kratke področne ali tematske slovarje, kronološke, problemske in primerjalne preglednice, tabele, sez¬ name, liste in risbe s strokovnim izraz¬ jem. V Vsevedniku je vse, kar smo se nekoč že učili, potem pa smo pozabili, in vse, kar nam ob različnih priložno¬ stih pride prav. Takrat odpremo VSE¬ VEDNIK in želeno najdemo. VSEVEDNIK vsebuje temeljne pojme iz arheologije, astronomije, bi¬ ologije, ekonomije, filma, filozofije, fi¬ zike, geografije, geologije, glasbe, gle¬ dališča, jezikoslovja, kemije, književ¬ nosti, likovne umetnosti, matematike, medicine, prava, sociologije, športa, tehnike in zgodovine. VSEVEDNIK lahko naročite pri Teh¬ niški založbi Slovenije, Lepi pot 6, Ljubljana. Naročniki revij ŽIT in TIM, ki so plačali naročnino, ga dobijo 20% ceneje. BITKA KVADROV Igra, ki vam jo predstavljamo, se imenuje bitka kvadrov. Najprej morate izdelati »vojake« za bitko. To so kvadri dimenzij 10 x 5 x 2,5, kakršne vidite na sliki 1. Izdelani so iz lesa, plastike ali stiroporja. Za vsakega igralca potrebu¬ jete 16 kvadrov. Žogico iz kavčuka ali penaste gume boste morali najbrž kupiti; če nimate doma ničesar primernega. Na kvadre za eno tekmovalno stran narišite z obeh strani dobro vidne znake (trikot¬ nike, kvadrate, kroge, črke in podobno). Kvadri sotekmovalca morajo biti ozna¬ čeni z drugačnimi znaki. Vsak »general« poljubno razpostavi svojo »vojsko« na določenem prostoru. Velikost bojnega prostora - pravokot¬ nika in oddaljenost med njimi je od¬ visna od okoliščin, v katerih igrate igro, in jo določite sami. Pri tem ni določeno, TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 307 v kakšnem položaju in kako daleč vsaksebi stojijo kvadri. Pogoj je le, da stojijo pokonci in vsaj polovica s širšo stranjo proti tekmecu. Na polovici med obema pravokotnikoma s kvadri poteg¬ nite črto, ki bo razdelila igrišče na dva enaka dela, in igra se lahko začne. Oblika igrišča in bojišča je razvidna s sheme. IGRE Igra poteka takole. Najprej je treba izžrebati tistega, ki bo igro začel, nato pa izžrebani igralec izvede prvi met z žo¬ gico. Njegov cilj je, da podre kar največ nasprotnikovih kvadrov. Pri tem velja pravilo, da se mora žogica najprej dota¬ kniti polja igralca, ki meče, in šele nato sme skočiti na nasprotnikovo polje, da bi tam podrla »vojake«. Če ta pogoj ni iz¬ polnjen, met ne velja. V trenutku, ko se žogica znajde za zadnjo stranico ozna¬ čenega prostora sotekmovalca, se je je ta lahko polasti in prične podirati kvadre prvega tekmovalca. Zmagovalec v igri je tisti, ki prvi podre vse sovražnikove vo¬ jake - kvadre. Pripomočki: 2 x 16 kvadrov, gumijasta žogica, kreda. KAJ VSE IMAJO NAPRODAJ Eruupner PRI MLADEM TEHNIKU V okviru Tehniške založbe Slovenije v Ljubljani že dolgo vrsto let delujeta dve poslovalnici Mladi tehnik, ki oskrbujeta modelarje, maketarje in elektronike z orodjem, gradivi, kompleti in literaturo. Ker bo med počitnicami dovolj prostega časa za različne hobije, opozarjamo na bogato ponudbo, ki so jo v obeh trgovinah pripravili za vas. V poslovalnici na Cojzovi 2 lahko dobite elektronske kom¬ ponente (upore, kondenzatorje, diode, tranzistorje, integrirana vezja, transformatorje), drobni material za elektroniko (stikala, preklopnike, tipke, gumbe, signalne lučke, varovalke, vtiče, vtičnice), ohišja za elektronske naprave, usmernike, vitro- plast, hladilna rebra, fotolak, cin, sesalke za cin, spajkalnike in podobno. Prenovljena trgovina ima tudi poseben oddelek za revije, strokovno literaturo, knjige, učbenike, delovne zvezke, pojmovnike in priročnike, ki jih izdaja Tehniška založba Slove¬ nije. čeprav je poslovalnica na Starem trgu 5 namenjena pred¬ vsem modelarjem in maketarjem, v njej dobite tudi telefonske aparate, radijske sprejemnike, stereokasetofone, ure, mrežice za brivnike itd. Bogato je založena z modelarskim orodjem, električnimi, eksplozijskimi in raketnimi motorčki, gradivi (balsa, furnir, folija, lepila, laki) in kompleti za izdelavo letal, čolnov, ladij in avtomobilov iz lesa ali plastike. Za primer smo izbrali nekaj najzanimivejših stvari: Sestavljivi kompleti iz plastike italijanske tovarne ESCI: - avtomobili (M 1:16 in 1:24) 275,00 - vojaška in civilna letala (M 1:48 in 1:72) 1 53,50-887,80 - vojaška vozila in tanki (M 1:35 in 1:72) 150,20-542,00 - figure vojakov (M 1:35 in 1:72) -| 06,80 Sestavljivi kompleti iz plastike italijanske tovarne ITALERI: - oldtajmerji (M 1:24) 470,10 - tovornjaki (M 1:24) 560,70 in 977,60 - letalonosilke (M 1:720) 447,10 Avtomobili na daljinsko vodenje (komplet) Letalski model PANDA (Multiplex) na daljinsko vodenje 1000,00-1900,00 1113,20 308 • TIM 9/10 • nuj, junij 1991 - 500mA/9 W/3-4,5-6-7,5-9-12 V (nestabiliziran) 512,40 - 300 mA/5 W/3-4,5-6-7,5-9-12 V (nestabiliziran) 333,70 Stabilizirani polnilec modelarskih akumulatorčkov za sočasno polnjenje do treh 1,5-voltnih baterij (Mignon, Baby, Mono) in ene 9-voltne baterije 467,20 Hišice, postajna poslopja, tunelski portali, ograje, zastave in drugi drobni dodatki za vašo maketo železnice po sistemu HO 275,00-662,00 Trgovini Mladi tehnik na Starem trgu 5 (tel. 222-159) in na Cojzovi 2 v Ljubljani (tel. 218-287) bosta med počitnicami odprti med tednom od 8. do 19. ure, ob sobotah pa od 8. do 13. ure. FOTOGRAFIJA (nestabiliziran) 650,80 VABLJENI! Jernej Bohm IZDELAVA FOTOGRAFIJ Uvod in zgodovina Koga lahko štejemo za očeta fotografije? Na to vprašanje ni tako lahko odgovoriti. Da je nastala prva fotografija, je bilo treba rešiti dva osnovna problema: za¬ jem slike in arhiviranje slike. Rešitvi je bilo potrebno povezati in prav to dolgo časa ni nikomur prišlo na misel. Prvi fotoaparat je že okoli leta 1500 odkril Leonardo da Vinci. Njegova »ca- mera obscura« je temen prostor, v kate¬ rega skozi majhno luknjico pada svet¬ loba, ki na notranjo steno izriše na glavo postavljeno sliko predmetov pred odpr¬ tino. Ne vemo, kdo je v luknjico prvi vstavil lečo, da b' dobil svetlejšo in ostrejšo sliko. Leta 1604 je italijanski naravoslovec Angelo Sala odkril na svet¬ lobo občutljive srebrove snovi. 1811. je izumitelj Francoz Joseph-Nicephore Ni- epce prišel na idejo, da bi povezal »ca- mero« obscuro in na svetlobo občutljive snovi. 1826. mu je uspela prva trajna slika na kovinski plošči. Daguerr je po¬ stopek (dagerotipija) izpopolnil in ga 7. januarja 1839, kot je bilo takrat v navadi, predstavil pred strogo pariško Akade¬ mijo znanosti. Javnost je bila navdušena in vsakdo je hotel dobiti svojo sliko, če¬ prav je bilo potrebno mirno pozirati kar nekaj minut. Za prve zametke moderne fotografije pa se imamo zahvaliti An¬ gležu Taboltu. Tudi Slovenci imamo svo¬ jega moža med pomembnimi izumitelji fotografije. Janez Puhar je v letu 1841 izdelal prvo sliko na stekleni plošči, ki jo je patentiral šele 1851 leta. Posrečilo se mu je resnično imenitno odkritje. Kar težko si je zamisliti današnji svet brez fotografije. V zadnjih desetletjih je člo¬ veški um idejo tako izpopolnil in prenesel na toliko področij, da bi le težko našli kaj podobnega. Toda ostanimo pri naslovu, to je pri izdelavi fotografij v domači garaži, kot nekoliko posmehljivo imenujemo dela v prostem času. Zdi se mi, da se z ama¬ tersko fotografijo ukvarja malo ljudi, če¬ prav je za to veliko možnosti. Kdo bi vedel za vzrok? Fotografija zahteva do¬ sti denarja in časa. Toda, če odmislimo nakup fotoaparata s pritiklinami in filmov, ne potrebujemo velikega kupa denarja, da si opremimo primeren fotolaboratorij. Toda časa, ki je potreben, da fotografijo izdelamo, ni mogoče ukaniti. Pač, če delo zaupamo stroki. To mcrda res ni drago, vsekakor pa ne nudi niti užitka ob nastajajoči fotografiji niti kvalitete, ki jo je mogoče doseči le s potrpežljivim delom. Konec koncev pa je nekaj vredno tudi znanje, ki ga človek dobi, če se nekaj časa ukvarja s fotografijo bolj poglob¬ ljeno. In čas tja do konca srednje šole, predvsem pa bližajoče se počitnice, je več kot primeren za to. Razumljivo je, da se bomo ukvarjali le s črnobelo fotografijo, ban/na fotografija je za amaterja še težko dostopna in ve¬ zana na uvoz. Tudi razvijanje črnobelih filmov bomo raje zaupali profesional¬ cem, saj je preveč dela z razvijanjem enega samega filma. No, nekaj pa bomo o tem vseeno rekli. Nekaj teorije Fotografija je postopek, s katerim do¬ bimo sliko s pomočjo kemičnih učinkov na svetlobo občutljivih snovi. Te v obliki emulzije nanesemo na nek nosilni mate¬ rial: papir, celuloidni ali plastični (filmski) trak, stekleno ploščo ipd. Fotografska emulzija vsebuje v glavnem srebrov bro¬ mid ali srebrov klorid. Za praktično upo¬ rabo sta oba vendarle »prepočasna« oziroma svetlobno premalo občutljiva, zato dodajamo v majhnih količinah še srebrov jodid. Slika mora nastati v eni tisočinki sekunde ali še prej. Taka emul¬ zija je slepa za barve oziroma občutljiva od ultravijolične do modre barve. Z do¬ datki »barvil« (npr. eozina) pa dosežemo celotno spektralno občutljivost emulzije. To niso edini dodatki, a gre za skrbno varovane skrivnosti. Pri osvetlitvi površine, ki je prevlečena s fotoemulzijo, npr. skozi objektiv foto¬ aparata (povečevalnika), svetlobni kvanti (žarki) trčijo z molekulami srebro¬ vega bromida. Sprožijo se zapletene krajevne fotokemične reakcije. Pri majhni (krajši) svetlobni jakosti se raz¬ kroji malo zrnc srebrovega bromida, pri veliki (daljši) svetlobni jakosti pa veliko. Računa se, da se razkroji le od 20 do 30% srebrove soli. Po osvetlitvi je slika še nevidna očesu. To je tako imenovana latentna slika. Ko film osvetlimo (posnamemo), ga potopimo v razvijalec. Delamo seveda v temi. Pri razvijanju - tako imenujemo postopek, pri katerem postane latentna slika vidna - razpadejo osvetljene mole¬ kule srebrovega bromida na brom in sre¬ bro. (Analogno velja za srebrov klorid.) Na neosvetljenih mestih ostane srebrov bromid nespremenjen. Ker je elemen¬ tarno srebro črno, so površine na sliki, ki so v naravi svetle, črne, in obratno. Najpogostejše razvijalne snovi so hi- drokinon, amidol, glicin in druge, ki pa TIM 9/10 • maj, [unij 1991 • 309 FOTOGRAFIJA jim moramo dodati še nekatere druge snovi. Omenjene snovi namreč zelo hitro oksidirajo, s tem pa izgubijo »razvijalno moč«. Natrijev sulfit služi kot »konzer- virno« sredstvo. Običajen razvijalec vse¬ buje tudi katalizator (sodo, boraks), da pospeši razvijanje. Kalijev bromid, ki ga tudi dodajamo razvijalcu, preprečuje na¬ stanek (rumenih) lis, ker uravnava delo¬ vanje katalizatorjev. Receptov za pri¬ pravo razvijalca je ogromno, izbiramo pa jih glede na čas razvijanja, kontrast raz¬ vijanja, velikost zrn na sliki ipd. Delovanje prav vseh komponent, ki sestavljajo raz¬ vijalec, je zelo odvisno od temperature, zato lahko dobro razvijamo le pri tempe¬ raturi, ki jo določi proizvajalec recepta. Običajno je to okoli +20°C. Omenil sem že, da večji del srebro¬ vega bromida (od 70 do 80%) ostane po razvijanju »neprizadet« in zato občutljiv na svetlobo. Taka fotografija, tudi če bi jo razvili, bi hitro počrnela. Neosvetljeni srebrov bromid moramo torej odstraniti. To naredimo s potapljanjem razvite slike v fiksir. Ker se srebrov bromid v vodi ne topi, ga naredimo topnega s pomočjo natrijevega tiosulfata ali z ustreznim hi- posulfitom. Končno spiranje s čisto vodo je po¬ membno za obstojnost slike. Sprati mo¬ ramo ves fiksir in ostanke srebrovih soli. Slike (filme) moramo sedaj le še posu¬ šiti, da zagotovimo mehansko trdnost emulzije. Ko film razvijemo, še nismo opravili vsega dela. V rokah imamo šele negativ, • kjer so, kot smo ugotovili, svetle povr¬ šine v resnici črne, črne pa bele. Vso proceduro moramo ponoviti oziroma iz¬ delati negativ negativa. S posebno na¬ pravo, ki ji pravimo povečevalnik, posve¬ timo skozi negativ na fotopapir, ki je, tako kot film, občutljiv na svetlobo. Pono¬ vimo postopek razvijanja, fiksiranja s spiranjem ter sušenjem in pred nami je končno slika kot v naravi: belo je belo, črno pa črno. Imamo pozitiv. Domači fotolaboratorij Za domači fotolaboratorij ni potreben po¬ seben prostor v hiši, čeprav si kaj takega želi vsak amater. Potrebujemo pa pro¬ stor, ki ima tekočo vodo in elektriko. Kuhinjo moramo kar takoj odpisati, ker fotografske kemikalije ne sodijo v bližino hrane. Tako strupene kot npr. arzenik niso, so pa zdravju nevarne, če jih zauži¬ jemo. Še najbolj primerna je kopalnica, če le ni premajhna. Na banji si lahko naredimo povsem primerno delovno po¬ vršino za vso opremo fotolaboratorija. V banjo postavimo primeren stol (»štokrle«), da nanj in na rob banje polo¬ žimo primerno desko ali kar kak raven del pohištva (npr. vrata omarice). To naj zavzame nekako tri četrtine banje, tako da lahko vanjo tik pod pipo postavimo še vedro s tekočo vodo. Nastalo povr¬ šino prekrijemo z debelim slojem časo¬ pisnega papirja. Na površino, tako zašči¬ teno pred kapljicami fotografskih kemi¬ kalij, položimo povečevalnik in tri ra¬ zlično velike plastične banjice. Z malo več truda lahko zastavimo la¬ boratorij tako, kot je opisano v Timu, letnik XXIV, stran 349. Fotografski povečevalnik je naprava, v katero vložimo film iz fotografskega aprata, ki smo ga pred tem seveda raz¬ vili. Ta aparat je srce fotolaboratorija. Za popolnoma novega bomo odšteli vsaj 2500 dinarjev. Brez skrbi pa lahko kupite tudi rabljenega, ker se tu pač nima kaj pokvariti, ne da bi opazil tudi laik. Svoje dni smo lahko za prav majhne denarce kupovali povsem zadovoljive povečeval- nike iz Sovjetske zveze. Potrebujemo še tri plastične banjice, v katere bomo nalili fotografske teko¬ čine. Velikost fotografij določa tudi veli¬ kost banjic. Za začetek si priskrbite po¬ sode naslednjih dimenzij: 15cmx20cm in 20 x 25cm. Visoke naj bodo okoli 5cm. Potrebujete še dve približno 12 cm dolgi pinceti (ščipalki), ki sta lahko plastični. S pincetama bomo prestavljali nastaja¬ jočo fotografijo iz ene banjice v drugo. Banjice in pinceti po uporabi vedno do¬ bro speremo pod tekočo vodo. Priporoč¬ ljivo je, da manjšo od banjic uporabljamo le za razvijalec. Vsak fotolaboratorij je opremljen tudi s posebno rdečo ali zeleno lučjo. Zado¬ stuje, da si priskrbite le žarnico, ki jo privijete v povsem običajno grlo. Omenil sem že vedro, ki pa je tako in tako doma pri vsaki hiši; le malo ga moramo popla¬ kniti, pa je uporabno tudi v fotolaborato¬ riju. To je vse, kar potrebujemo za zače¬ tek. Kasneje lahko laboratorij opremimo še z dodatki: npr. s sušilnikom za slike, z uro za nastavitev osvetlitve fotograf¬ skega papirja, obrezovalnikom, fotoma- sko in podobnim. Gre pa tudi brez tega, dokler ne dokažete domačim, kaj vse ZMORETE. Kasneje pa bodo ti dodatki domače in sorodnike naravnost silili, da vas z njimi presenetijo za rojstni dan ali tam okoli novega leta. Še na nekaj moram posebej opozoriti, da ne bi prve slike skušali narediti pri dnevni svetlobi. Za fotolaboratorij upo¬ rabljamo tudi besedo temnica, ker foto¬ grafske slike izdelujemo v temi. Zagoto¬ viti moramo, da skozi vrata ali okno v la¬ boratorij ne bo prihajala zunanja svet¬ loba. Preden začnemo z delom, ugas¬ nemo belo luč, prižgemo pa rdečo sve¬ tilko. Čez čas, ko se nam oči navadijo na temo, bomo ob rdeči svetlobi lahko brez Pogled v domači fotolaboratorij Glavni deli fotografskega povečevalnika A glava z žarnico, B film, C objektiv, D rdeči filter, E fotografski papir, F gumb za ostrenje slike, G gumb za povečavo slike 310 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 FOTOGRAFIJA težav delali. V bloku, kjer stanujem, ko¬ palnica nima dnevne svetlobe, tako da mi ni potrebno prav ničesar storiti glede dodatne zatemnitve. Počakam le, da se zunaj primerno stemni in že lahko ustvarjam. Domači pri tem mirno gledajo televizijo. Če je potrebno prižgati kje v stanovanju luč, pa mi to prej sporočijo, in v dobri minuti je to že mogoče. V času, ko je v stanovanju svetlo, pač ne razvi¬ jam fotografij. Da izdelam 36 slik, kolikor je običajno posnetkov na filmu, potrebu¬ jem dobro uro. Če je norma deset filmov na leto, to res ne more biti neprijetno domačim, ki z zanimanjem pričakujejo rezultate iz domačega fotolaboratorija. Prav posebej opozarjam, da morate električni priključek za rdečo luč in pove- čevalnik narediti skrbno in brez improvi¬ zacij. Opraviti imamo s tekočinami, ki se prav lahko polijejo in vzpostavijo smrto¬ nosni stik; v poltemi je človek neroden. Priprava kemikalij Na izbiro imamo dve možnosti; prvič, da razvijalec in fiksir kupimo v tekočini za takojšnjo uporabo; drugič, da kupimo po¬ trebne kemikalije v suhi obliki, te pa po¬ tem po določenem receptu zmešamo z vodo. Povsem običajno je, da si kemi¬ kalije priskrbimo v trgovini ali na oddelku trgovine s fotomaterialom. Prednost suhih kemikalij je v tem, da jih imamo lahko brez škode dlje časa shranjene, pa tudi nekoliko cenejše so. Razvijalec ali fiksir v tekočini ima precej omejeno življenjsko dobo. Razvijalec po možnosti hranimo v temnih posodah. V naših trgovinah lahko kupimo kemi¬ kalije, ki jih pripravlja Fotokemika iz Za¬ greba in po kvaliteti povsem ustrezajo. Na voljo imamo razvijalec FR 435 v litr¬ skih plastenkah ter fiksir FF2, prav tako v litrski plastenki. Razvijalec FR 435 me¬ šamo z običajno vodo iz pipe v razmerju 1:9, fiksir pa v razmerju 1:4. Razvijalec in fiksir v vrečkah nosita oznako FR 3 in FF1. Ena vrečka da en liter tekočine, ki zadošča za izdelavo 100 fotografij v veli¬ kosti 9x12cm. Pred uporabo moramo poskrbeti za pravilno delovno temperaturo fotograf¬ skih tekočin. Kontroliramo jo s termo¬ metrom. Po potrebi zaprto steklenico po- držimo pod curkom tople ali hladne vode, da jo temperiramo. Pravilno de¬ lovno temperaturo moramo zagotoviti tudi med samim razvijanjem in fiksira¬ njem. Zagotavljanje pravilne temperature pa v praksi ni tako problematično. Če imate v stanovanju normalno sobno tempera¬ turo (okoli +20°C), potem bo tudi delovna temperatura kemikalij zadovoljiva in je ni potrebno niti kontrolirati. Po uporabi kemikalije zavržemo, ne¬ kateri fotografi pa prej izločijo srebro, ki ga ni tako malo. Velja opozoriti tudi na posebno zah¬ tevo po čistoči. Če prste pomočimo v razvijalec ali fiksir, si moramo roke obvezno takoj dobro umiti. Ne zato, ker sta tekočini nekoliko nevarni zdravju, pač pa zato, da se prstni odtisi ne bodo pojavili na fotografiji. Nastajajoče foto¬ grafije bomo zato prijemali le s pinceto. Nikdar z isto pinceto ne segajte v razvija¬ lec in fiksir, sicer se bo na fotografijo podpisala pinceta. Prav zaradi tega imamo dve. Delo s povečevalnikom Potem, ko v kopalnici pripravimo vse potrebno (namestimo povečevalnik, pri¬ pravimo pinceti in v najmanjšo banjico nalijemo razvijalec, v srednjo čisto vodo, v največjo pa fiksir - v vseh primerih kak prst pod robom), vložimo v povečevalnik film, s katerega kanimo narediti fotogra¬ fije. Kako se to naredi? - Zelo enostavno utegne biti, le dobro si moramo ogledati povečevalnik ali prebrati navodila za uporabo. Pod povečevalnik položimo čist bel papir, na katerem bomo kasneje izostrili sliko. Končno prižgemo rdečo luč, belo pa ugasnemo. Vključimo žarnico v povečevalniku. Zaslonko na objektivu popolnoma od¬ premo in odmaknemo rdeči filter pod njim. Slika na belem papirju bo tedaj še nejasna. Izostrimo jo. Na voljo imamo dva gumba na povečevalniku. S prvim spuščamo in dvigamo objektiv poveče- valnika, medtem ko ostane večji del apa¬ rata negiben. S tem gumbom sliko ostrimo. Z vrtenjem drugega gumba pa sliko povečamo ali pomanjšamo. Tedaj se premika večji del aparata, vključno z objektivom. Vsi novejši povečevalniki sproti ostrijo tudi sliko. Ostrenje slike je zelo pomembno opravilo. Če bomo površni, bodo ne¬ jasne tudi fotografije. Priporočljivo je, da v času ostrenja ugasnemo rdečo luč v temnici. Ostrino najlažje nastavimo na dovolj kontrastni podrobnosti na sliki. Najboljše rezultate da ostrenje na napi¬ sih, če so ti slučajno na njej. Pomagamo si lahko tudi z numeracijo, ki je na robu filma. Če zaupate izdelavo fotografije poklic¬ nemu fotografu, bo ta nastavil poveče¬ valnik tako, da bo vse, kar je vidno na filmu, vidno tudi na fotografiji. Prav nič se ne bo potrudil, da bi s slike izločil nezani¬ mive dele. Tega niti ne sme, vi pa! Običajno so slike na robovih nezani¬ mive, vanje so ujete neznane osebe ali nezanimivi obrisi, ki ničesar ne pome¬ nijo, nasprotno pa je lahko drug del slike uspel. Nič lažjega: sliko toliko povečamo z vrtenjem gumba na povečevalniku, da le uspeli del slike ujamemo v dimenzije fotografije. Ko nastavimo povečevalnik in velikost slike, vrnemo rdeči filter pred objektiv povečevalnika. Iz originalnega zavitka izvlečemo fotopapir in ga postavimo na željeno mesto na sliki, ki se medlo riše pod objektivom povečevalnika. Ker je fotopapir neobčutljiv na rdečo svetlobo, lahko brez skrbi in mirno namestimo pa¬ pir in morebiti popravimo povečavo. Se¬ veda moramo paziti, da proti objektivu povečevalnika obrnemo tisto stran pa¬ pirja, ki je občutljiva na svetlobo. To ni težko ugotoviti, ker je ta površina bolj gladka in svetleča. Poleg tega je papir v originalni embalaži tipično zložen in rahlo konkaven na strani s fotoemulzijo. Ko nastavimo papir, zapremo zaslonko na objektivu povečevalnika ter odma¬ knemo filter. Bela svetloba bo tedaj opravljala svoje poslanstvo nad srebro¬ vim bromidom. Čez čas rdeči filter po¬ novno vrnemo pred objektiv. Običajno je papir, ko ga izvlečemo iz originalne embalaže, nekoliko zvit. Jasno, da ga moramo poravnati, ali pa priskrbeti fotomasko, to je preprosto pri¬ pravo, v katero vložimo fotografski papir, da ga poravna in hkrati zasenči robove. Koliko časa sme bela svetloba opravljati poslanstvo, bomo ugotovili s poskusi, toda o tem malo kasneje. Razvijanje fotografij Z eno roko zgrabimo pravkar osvetljeni papir, z drugo pinceto. Papir porinemo v fiksir in ga, ko bi si omočili prste, spu¬ stimo. Takoj ga potopimo s pomočjo pin¬ cete. V tridesetih sekundah se morajo pojaviti prvi obrisi slike. Nobenih me¬ hurčkov ne smemo dopustiti na površini potopljenega papirja, ker bodo ti skazili fotografijo. Opazili boste, da papir nepre¬ stano sili na površino, zato s pinceto ves čas potapljamo zdaj en, zdaj drug vogal papirja. Ves čas pa pozorno spremljamo kontraste na sliki. Ko so jasno izraženi (slika izgleda že pretemna), fotografijo odcedimo in prestavimo v srednjo banjo, jo potunkamo, ponovno izvlečemo in od¬ cedimo, nato pa spustimo v fiksir. Zame¬ njamo pinceto, da lahko potopimo sliko. Po dobri minuti že lahko za hip prižgemo belo luč, da presodimo kvaliteto slike. Sedaj lahko tudi jasno vidimo, ali smo sliko pravilno osvetlili. Če je slika bleda ali pa smo jo morali razvijati dlje kot dve minuti, potem moramo podaljšati čas osvetlitve fotografskega papirja, ali pa nekoliko odpreti zaslonko na objektivu povečevalnika (vsekakor moramo težiti k temu, da je zaslonka čim bolj zaprta). Če pa je slika pretemna ali se je v razvi¬ jalcu zelo hitro pokazala, moramo skraj¬ šati čas osvetlitve. TIM 9/10 • maj, luni) 1991 • 311 Čas osvetlitve fotopapirja je odvisen od cele vrste dejavnikov, vendar se tu ne bomo spuščali v razglabljanja. Za uspešno delo potrebujete praktične iz¬ kušnje ter obsežno teoretično znanje. Za začetek osvetlite fotopapir za deset se¬ kund. Razvijte ga in presodite, kaj vam je storiti. Nič hudega, če tudi tretji poskus še ne bo popolnoma uspel. S papirjem varčujemo tako, da ga razrežemo na manjše kose in z njimi poskušamo dolo¬ čiti pravo osvetlitev. V trgovini se odlo¬ čite za papir z gradacijo 2. Format (veli¬ kost fotografij) določa seveda okus. Po¬ pularen je format 9 x 12cm. Fiksiranje fotografij Vmesna kopel med razvijalcem in fiksir- jem podaljša uporabnost fiksirja. Boljše rezultate dobimo, če v vodo kanemo ne¬ kaj običajnega kisa, toda ne sadnega. Uporabljajo se tudi posebne prekinje- valne tekočine. Banjo, v kateri fiksiramo fotografije, od časa do časa na enem koncu privzdig¬ nemo, da na ta način nekoliko prema¬ žemo fiksir. Med fiksiranjem mora biti fotografija obrnjena proti dnu banje. Spiranje fotografij Fiksiramo približno 10 minut. Nato foto¬ grafije prestavimo v vedro, v katerega neprestano doteka sveža voda (približno 0,1 liter na minuto). Spiramo najmanj 30 minut. MODELARSTVO Sušenje fotografij Fotografije moramo še posušiti. Papir z visokim sijajem sušimo na posebnih električnih sušilnikih. Če pa v trgovini zahtevamo papir z »raster« ali »kristal« površino, lahko fotografije sušimo tudi prosto zračno in se tako izognemo na¬ kupu sušilnika. Pri »naravnem« sušenju položimo mokre fotografije na časopisni papir in jih popivnamo, da ostranimo vodne kapljice, ki bi sicer na sliki pustile neprijetne lise. Dobro posušene fotografije vložimo za dan ali dva v knjigo, da jih poravnamo. Uporablja se tudi plastificiran fotograf¬ ski papir. Omogoča izredno hitro delo, saj proizvajalec predpisuje le nekajse¬ kundno fiksiranje ter manj kot pet minut za izpiranje pod tekočo vodo. Za sušenje je dovolj, da fotografijo le dobro obri¬ šemo. Tak fotopapir je nekoliko dražji. Slike po potrebi obrežemo in vstavimo v album (glej tudi TIM, letnik XXVI, stran 14). Če jih lepimo, ne smemo uporabiti kislih lepil. Na povsem enak način lahko izde¬ lamo tudi črnobele fotografije iz barvnih negativov. Razvijanje filmov V osnovi je podobno razvijanju fotografij, le daje nekoliko bolj zahtevno, ker je film neprimerno bolj občutljiv na svetlobo. Delati moramo praktično v temi. Le ob¬ časno smemo za kratek čas uporabiti medlo zeleno luč. Film, ki ga nameravamo razviti, vpe¬ ljemo v poseben razvijalni boben (ka¬ seto), v katerega, potem ko vstavimo film, vlijemo razvijalec. Natančno mo¬ ramo upoštevati navodilo o temperaturi in dolžini razvijanja. Neprestano rahlo mešamo. Razvijalec speremo pod čisto vodo. Film sušimo prosto zračno, v pro¬ storu brez prahu. Zaključek Sčasoma pridobite izkušnje in delo v fo¬ tolaboratoriju organizirate povsem dru¬ gače. Preveč časa bi porabili, če bi se ukvarjali z vsako sliko posebej. Ko en¬ krat ugotovimo pravo osvetlitev, pre¬ idemo na »tekoči trak«. Iz originalne em¬ balaže izvlečemo morda kar 20 kosov fotopapirja. Hranimo ga odmaknjenega od tekočin in obrnjenega s foto emulzijo proti podlagi. Bele žarnice seveda ne smemo uporabljati. Rutina v foto labora¬ toriju ne dopušča pogoste menjave po¬ večave. Pri razvijanju pazimo, da v razvi¬ jalcu nimamo nikoli več kot tri slike. Čas fiksiranja določa vedno zadnja fotogra¬ fija. Prah je večen sovražnik fotografije, zato pred vsakim resnim delom s čisto krpo (dobrodošel je tudi čopič) dobro obrišemo vse pomembne dele poveče- valnika in film. Pa mnogo zabave pri delu! Anton Pavlovčič DV MODEL SLOVENSKEGA POSLOVNEGA LETALA LIBIS 520 Ko mi je prijatelj Stane Grčar, konstruk¬ tor poslovnega letala, poslal skico svoje najnovejše konstrukcije, sem se odločil izdelati model RC v merilu 1:7. Z gradnjo modela sem pričel že leta 1975 in sem seveda najprej povečal skico v načrt za model. Moj namen je bil pripraviti vse ustrezne načrte za objavo v Timu. Tako sem bil prepričan, da bom z mode¬ lom uspel že v prvi številki Tima. V sep¬ tembru 1977 sem objavil skico letala v narisu z obljubo, da bom pripravil načrt za objavo. Za vsak načrt, ki ga objavim, imam navado izdelati model in ga seveda tudi preizkusiti. Tudi z modelom LIBIS 520 sem imel enake namene, toda stvari niso potekale tako, kot sem si zamišljal. Toliko je bilo vplivov, da sem že skoraj dokončan model postavil v kot in pozabil na obljubo, dano v Timu. Eden teh ne¬ gativnih vplivov mi je narekoval izdelavo večjih modelov, ki sem jih lažje videl v zraku. Sodelovanje s prijateljem Pi- erom Russianom iz Trsta mi je omogo¬ čalo lažjo izdelavo. Predvsem mi je to prijateljstvo omogočilo preizkus modelov v zraku, saj prijatelj odlično vidi. Tako kot sam uživam v konstruiranju modelov, v izdelovanju trupov in izdelovanju načr¬ tov, uživa on pri dograjevanju modela, pri njegovi sestavi in vgrajevanju vseh priprav in naprav. Predvsem uživa pri letenju in upravljanju modela, medtem ko sam uživam že ob tem, ko gledam model v zraku, ko spremljam njegovo letenje. Tako sva s prijateljem prišla tudi do tega, da dokončava, čeprav majhen, model letala LIBIS 520. Moram pove¬ dati, da sva model pripravila le za po¬ skusni let. Na modelu namreč še manj- 312 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 MODELARSTVO kata pomožna rezervoarja na konceh kril, na modelu še ni pokrovov za oba motorja in nisva še izdelala odprtin za hlajenje motorjev. Vendar sva 13. januarja letos preizkusila model na modelarskem leta¬ lišču v italijanski Gorici. Kljub vsem pomi¬ slekom prisotnih (ne vem zakaj, toda vedno se najdejo nasprotovalci) je mo¬ del, ki ga sicer poganjata dva motorčka z močjo 3,5 ccm, poletel brezhibno in nadaljeval letenje v splošno zadovoljstvo vseh, tudi tistih, ki so mu napovedovali krakso. Model je tako stabilen v zraku, da popolnoma normalno leti tudi samo z enim motorjem. V zavojih je miren in zelo stabilen. Z nekoliko povešenim tru¬ pom je najlepši v vodoravnem letu. Model, tako kot je bilo predvideno na pravem letalu, je opremljen s kolesom na nosu, kar mu daje eleganco pri vzle¬ tanju in tudi pri pristajanju. Razlika je le v tem, da sem opustil uvlačljiva kolesa in sva model opremila le s stalnimi neuvlač- Ijivimi kolesi. V 1977. letu sem predvideval v prilogi načrt, ki bi omogočal risanje modela v merilu 1:1. Toda možnosti za objavo prilog v reviji so se vedno bolj oddalje¬ vale in tudi sedanja velikost revije to onemogoča, zato sem misel na načrt opustil. Za vsakogar pa, ki bi se morda odločil za gradnjo modela, je v tem članku objavljena skica projekta letala. Potrebno si je pač izbrati razmerje in povečati skico na zaželeno velikost. Pri¬ jatelja Russiana in mene je model tako navdušil, da že pripravljam načrt za mo¬ del, ki ga bova gradila v merilu 1:4, z dvema motorjema, močnima 15ccm. Avgust Koflek FSR Že vrsto let se ukvarjam z modelar¬ stvom. Delal sem skoraj vse vrste tek¬ movalnih modelov, z njimi tekmoval, do¬ segal uspehe in razočaranja, skratka, modelarstvo me spremlja v življenju že skoraj 20 let. Zadnjih pet let sem se usmeril v eno samo panogo modelarstva, ki je dokaj mlada zvrst v Jugoslaviji, pa tudi v svetu je ena mlajših. To je FSR. Sem spadajo daljinsko vodeni modeli čolnov, delijo pa se v štiri razrede (po prostornini eksplo¬ zijskega motorja) - letalski motorji s pre¬ nosom na eliso, ki se nahaja v vodi. Te prostornine so 3,5 cm 3 ,6,5 cm 3 ,15 cm 3 in 35 cm 3 . Obstajata pa tudi dva razreda z elek¬ tričnim pogonom. Ta model ima elektro¬ motor, napajajo pa ga akumulatorji. Raz¬ reda se med sabo razlikujeta v teži za start pripravljenega modela. Pod 2 kg je manjši oz. nižji razred, nad 2 kg teže pa višji razred. To se pred startom na vsa¬ kem tekmovanju posebej tehta, kubatura motorja z notranjim izgorevanjem pa mora biti točna, sicer se ob morebitnih zapletih na tekmovanju komisijsko iz¬ meri. Pa si na kratko poglejmo potek tekmo¬ vanja in povejmo, kaj sploh je FSR. Ta način tekmovanja je zelo atraktiven. Po¬ sebej zanimiv je start, kjer se vsak tek¬ movalec trudi, da model čim prej vžge in starta. Start je pogosto leteč; model vr¬ žemo v vodo z več kot pol plina, tako da ko pade v vodo, že po nekaj metrih doseže maksimalno hitrost. Na pomolu je prostora za 12 tekmovalcev, vsak pa ima lahko po enega mehanika. Priprav¬ ljalni čas je 5 minut. V tem času ogre¬ vamo motorje in postorimo še zadnja dela na modelu. Pol minute pred startom morajo biti vsi motorji ugasnjeni, modeli pa na suhem. Na znak starterja prič¬ nemo vsi z vžiganjem motorja. Od znaka starterja do cilja dirke preteče pol ure. Prevoziti je treba čim več krogov na progi, ki je enaka za vsa tekmovanja FSR (pravila Navige). Proga je sestav¬ ljena iz petih boj. Štiri tvorijo pravokotnik TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 313 100 m x 50 m, peta pa je na polovici zgornje stranice pravokotnika umak¬ njena 10m proti njegovi sredini. Za prej omenjena elektro razreda pa velja pra¬ vokotnik z merami 60 x 30 m, peta boja pa je umaknjena 5m proti sredini. Startamo dvakrat v vsaki kategoriji, za uvrstitev v finalno dirko šteje boljši od obeh rezultatov. Finale, ki tudi traja pol ure, pa vozi prvih 12 v vsaki kategoriji. Trčenja so na teh dirkah pogosta, niso pa usodna za modele, pač pa za dobro uvrstitev. Polomljen ali zvit del po trčenju hitro zamenjaš, medtem ko ostali tekmo¬ valci ta čas drvijo in seštevajo kroge. Boljši je tisti, ki v pol ure prevozi več krogov. Oglejmo si model, ki ga želim predstaviti ljubiteljem modelarstva. Gre za daljinsko voden model motornega čolna FAR V-6,5cm 3 , kar pomeni, da lahko nastopa v kategoriji eksplozijskih motorjev od 3,5 do 6,5 cm 3 . Leta 1984 je na svetovnem prvenstvu na Madžar¬ skem postal svetovni prvak, vodil pa ga je Italijan Maerlotti. V odlitek takšnega modela sem vgradil italijanski motor PICCO P 40 MARINE, vodim oz. uprav¬ ljam pa ga z napravo EUROPA SPRINT. Dosegel sem več vidnih rezultatov, po¬ stal z njim večkrat državni prvak in uspešno zastopal Jugoslavijo na med¬ narodnih tekmovanjih. Zaradi večjega prihranka sem veliko stvari, ki se v tujini dajo kupiti, izdelal sam. Prav zaradi tega želim ta model predstavitiv TIMU in morebitnim gradite¬ ljem poceniti njegovo izdelavo. Ker že vrsto let spremljam tovrstno literaturo, sem tudi opazil, da je na našem tržišču ni, medtem ko je je v svetu dovolj in preveč. Poglejmo si osnovne dele modela, ki jih bom podrobneje opisal v nadaljeva¬ nju. To so: trup ali odlitek modela, motor, sklopka, prenosna os modela, nosilec motorja, rezervoar, pokrov motorja s ščitnikom izpuha, krmilo in prostor za napravo DV. Trup oziroma odlitek modela Izdelan je iz epoksi smole in vlaken. Zaradi trdnosti je ojačan z rebri in zalit s poliuretanom. S tem dosežemo nepo- topljivost modela, poliuretan pa tudi duši zvok, kar je tudi predpisano - maksi¬ malno 80 dB. Prazen trup tehta le pol kg. Model, pripravljen za start, pa tehta 3,6 kg, v kar je že vračunano tudi 1,251 goriva. Motor Kot sem že omenil, je italijanski PICCO P 40 MARINE opremljen z vodnim hlaje¬ njem. Za zagon ima vztrajnik (vžig z jer¬ menom in elekrostarterjem ali ročno vr¬ vico). Prostornina motorja je 6,40 cm 3 , 314 * TIM 9/10 • maj, junij) 1991 MODELARSTVO doseže 26 500 vrtljajev v minuti in 2,2 KM. Ima klasični uplinjač DV in dodatno vgrajeno »DV iglo«. Ta med obratova¬ njem daljinsko spreminja dotok goriva glede na nivo v rezervoarju. Tako je nastavitev motorja točnejša in enostav¬ nejša. Resonančno cev sem odrezal na začetku dušilca in jo ponovno upognjeno sestavil. S tem sem dosegel nižjo lego izpušne cevi, ki jo lažje pokrijem z alumi¬ nijastim ščitnikom. Sklopka Tudi to lahko izdelamo sami iz aluminija na stružnici. Isto velja za gumijasti del. Nekateri modelarji jo že izdelujejo doma in pri njih lahko celotno sklopko tudi ku¬ pite. V mojem modelu je sklopka, izde¬ lana v domačih delavnicah. Prenosna os modela Izdelana je iz cevi 0 10 x 7 mm, ima navarjen nosilec za pritrditev v model. Zadaj ima pušo iz teflona, spredaj pa je opremljena z ležiščem za ležaj, katerega mereso 19x5x5 mm. Dolžina je odvisna od modela. Os je iz okroglega materiala, 0 5 mm, dolžine 233 mm in ima navoj M 5, dolžine 15 mm (za eliso MOCCON 18 x 18) na eni in utor za pritrditev vijaka sklopke na drugi strani. Nosilec motorja Izdelal sem ga ročno iz aluminijastega T-profila 40 x 30 x 4mm. Sestoji iz dveh enakih, zrcalno obrnjenih delov. Nanj z vijaki M4 pritrdimo motor in vse skupaj vstavimo v model. Pritrdimo ga s štirimi vijaki M5 in v štiri gumijaste blazinice, ki jih že prej privijemo v štiri temeljna sidra. Ta že ob izdelavi modela trdno vlepimo v dno modela, še prej pa vrežemo navoj zanje. Rezervoar Tudi tega sem izdelal sam. Uporabil sem pločevinke motornega olja. Rezervoar drži 1,251 in zadostuje za pol ure, kolikor traja dirka FSR. Zaradi velike količine goriva sem vgradil pregrade, da gorivo ne pljuska po rezervoarju. S tem sem dosegel stabilnost modela v ostrih zavo¬ jih, ne glede na količino goriva, ki je še v rezervoarju. Pokrov motorja Izdelal sem ga iz 1 mm debele aluminija¬ ste pločevine. Ta pokrov zelo koristi ob prevračanju modela (trčenja), ker pre¬ preči, da bi voda takoj vdrla v model in zalila motor. Imeti pa mora odprtino za dovod zraka k motorju in hlajenje reso¬ nančne cevi. Ta odprtina je velika 30 x 10 mm, ob velikih valovih jo zmanjšam na 30 x 5 mm. Resonančno cev sem pokril s ščitnikom iz aluminija in s tem dosegel, da se resonančna cev pri trče¬ njih ne poškoduje. Vsaka vdolbinica na resonančni cevi (izpuhu) se že pozna in vpliva na delovanje motorja. Krmilo Za krmilo velja isto kot za sklopko. Na stružnici ga zlahka izdelamo, pazljivi pa moramo biti ob izdelavi utorov, kamor namestimo O-obročke. Biti mora vo¬ dotesno, narejeno pa tako, da lahko spodnji del krmila, s katerim vodimo mo¬ del, zamenjamo z enim vijakom. To je nujno predvsem na tekmovanju, da ne izgubimo veliko časa z menjavo. Pri vsakem trčenju sta najbolj na udaru prav elisa in krmilo. Tudi krmilo že izdelujejo domači modelarji v svojih delavnicah in je naprodaj. Prostor za DV Tudi ta prostor mora biti vodotesten. Na¬ haja se na zadnjem delu modela in je pokrit s pieksi steklom. To nam omogoča pregled delovanja DV naprave, ki jo pre¬ izkusimo pred vsakim startom posebej, da ne pride do medsebojnih motenj. Vse tri servo motorje pritrdimo na nosilec, ki ga privijemo na posebej za to priprav¬ ljene nosilce v modelu. Povežemo jih s komandnimi ročicami, ki povezujejo krmilo in uplinjač. Uplinjač povežemo po ceveh, ki so speljane do prednjega dela. MODELARSTVO TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 315 MODELARSTVO Bojan Rambaher Bogo Štempihar PISTON - LABIRINT LANSER ZA MODELE RAKET Labirint je preprosta igra, ki si jo lahko postavite na počitnicah ali kje blizu doma. Ko boste vi in vaši prija¬ telji prehodili in spoznali labirint, to še ne pomeni, da ga dovolj poznate in da igra ni več zanimiva. Pri na¬ slednjih poskusih lahko tekmujete v hitrosti. Po želji lahko tudi prepro¬ sto spremenite hodnike v labirintu - slepe prehode odprete in odprte prehode zaprete. Dejstvo pa je, da morate pred vsemi temi posegi labi¬ rint najprej postaviti. Za postavitev potrebujete večjo klobko vrvi in trideset do petdeset ravnih kolov s presekom 40-60 mm in dolžino 80cm. Vse kole spodaj naostrite. Na karirast papir v določenem raz¬ merju prenesite površino, na kateri boste postavili labirint. Začnite z vri- sovanjem slepih ulic, prehodov, točk, kjer bodo stali koli, in črt, kjer bodo potekale vrvi. Ko bo labirint na papirju izdelan, se lotite gradnje na izbranem zemljišču. Najprej po načrtu zabijte kole pri¬ bližno 30 cm v zemljo, nato pa prav tako po načrtu na kole navežite in napeljite vrvico. Po želji lahko vhod v labirint okrasite. Igro lahko igrate tudi z zavezanimi očmi (pri tem ne smete postaviti pretežkega labi¬ rinta), vendar morate v tem primeru vsekakor poskrbeti, da bodo koli stali res trdno in da bo vrvica dovolj močna, da se ne bo pri sunkih »sle¬ pca« pretrgala. Pripomočki. Sekira, klobčič vr¬ vice, koli, ruta za oči, karirast papir, svinčnik, meter. V zadnjih letih predvsem na sve¬ tovnih in evropskih prvenstvih vse več boljših modelarjev uporablja pri lansiranju svojih modelov cevaste oziroma piston lanserje. Na zadnjem svetovnem prvenstvu lani v Kijevu sta imeli reprezentanci Bolgarije in SZ to tehniko tako izpopolnjeno, da so s pomočjo piston lanserja izstre¬ ljevali tudi makete raket za dosega¬ nje višine S5C. Prednost piston lan¬ serja pred klasičnimi rampami za lansiranje modelov je v majhni teži in velikosti, kar je posebej pomembno pri transportu, saj se na tekmovanja ponavadi odpravljamo »oboroženi« z vso mogočo kramo. Njegova posebnost, zaradi katere se vse več uporablja na tekmovanjih, je v tem, da izkoristi pline, ki nasta¬ nejo ob vžigu raketnega motorja. Ti napolnijo lanser, ki deluje obratno kot zračna tlačilka. Pri lanserju je nosilec z batom trdno vstavljen v zemljo, ohišje pa se prosto giblje na batu. Plini, ki nastanejo pri vžigu motorja, se razširijo po cevi (ohišju) in povzročijo nagel premik ohišja, v katerem je model, navzgor, kar da modelu v začetku dosti večjo hitrost kot pri klasični rampi. Tudi končna višina, ki jo dosežejo modeli, izstre¬ ljeni s pomočjo pistona, je 20-30% večja. Sedaj pa se lotimo izdelave. Ohišje (cev) pistona je navito iz petih slojev steklene tkanine (40 g/m 2 ), prepojene z epoksi smolo na alumi¬ nijastem kalupu, premera 16 mm, ki smo ga pred tem namazali z ločilnim voskom. Posebej nam tehnike navi¬ janja ni potrebno opisovati, saj je bila opisana v članku letošnjega letnika in je popolnoma enaka kot pri izde¬ lavi raket. Edina razlika je v tem, da je za lanser boljše, da so vlakna na tkanini orientirana pod 90° glede na os cevi. Za izdelavo vseh drugih de¬ lov pa se je najbolje obrniti na kakš¬ nega strugarja, ki vam jih bo izdelal na stružnici. Nosilec (1) je aluminija¬ sta cev, premera 10 mm in dolžine 1200 mm. Na zgornjem koncu je vlepljen bat (2), ki je postružen iz aluminija ali pertinaksa. Pod batom je jeklena vzmet (3), ki je navita iz jeklene žice, premera 1 mm. Vzmet naj ima vsaj 10 ovojev in naj ne bo premehka, ker je sunek, ko se spod¬ nji konec pistona ustavi na vzmeti in model zapusti lanser, precejšen. Zgornji nosilec (4), v katerega vsta¬ vimo model, je postružen iz alumi¬ nija. Velikost odprtine, v katero je vstavljen motor, je odvisna od pre¬ mera motorja (na načrtu je označeno 11 mm, kar ustreza motorjem s pre¬ merom 10 mm) in je vedno za 1 mm večja od premera motorja. V nosilec je s strani narejena od¬ prtina za vijak M 3, ki nam omogoča točno nastavitev vstavitve motorja. Spodnji distančni obroč (5) je prav tako postružen iz aluminija in ima na spodnji strani izvrtanih 8 lukenj s pre¬ merom 1,5 mm. Te omogočajo izstop zraka na spodnjem delu pistona. Sedaj pa še o pripravi lanserja pred startom. V bat vstavimo vžigalnik tako, da gleda približno 2-3 mm iz bata in ga pričvrstimo s plastelinom. Žice na vžigalniku morajo biti tako dolge, da jih izvlečemo na spodnji strani no¬ silca skozi luknjo, ki je približno 200 mm od spodnjega konca. Zgornji nosilec (4) s selotejpom zalepimo na ohišje (cev) pistona ter vse skupaj 316 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 nataknemo na bat. Na spodnji strani prav tako prelepimo s selotejpom spodnji distančni obroč (5). Preve¬ rimo, ali cev lepo drsi po batu in se nikjer ne zatika. Nato vstavimo mo¬ del in ga z vijakom pričvrstimo. Mo¬ del mora biti vstavljen tako trdo, da za sabo potegne cev lanserja, če ga A-A zgornji nosi k c (4) potegnemo navzgor. Ko se spodnji obroč zadene ob vzmet, se mora model rahlo ločiti od lanserja. Ko smo vse to preizkusili, lahko model lansiramo, vendar moramo paziti na vsa varnostna pravila, ki veljajo pri izstreljevanju modelov. Še posebno opozorilo: ne vstav¬ ljajte modela v lanser preveč trdo, ker lahko poškodujete lanser ali mo¬ del. Prav tako je potrebno piston po vsakem startu razstaviti in očistiti. Za vse dodatne informacije se lahko obrnete na MMK Logatec, p.p. 17, 61370 Logatec. dr. Jan I. Lokovšek CANARD V MODELARSTVU Po drugi strani pa to dejstvo povečuje učinek krmiljenja. Ko krmilimo canard, mu povečamo vpadni kot. To povzroči ne samo povečan vzgon canarda, am¬ pak - ta bolj usmeri zračni tok navzdol po glavnem krilu, mu tako zmanjša nje¬ gov vzgon in model hitreje vzdigne nos. Ker pa mu tako tudi umetno zmanjšuje vpadni kot, zmanjšuje tudi verjetnost popolne izgube vzgona. Zanimivo je videti, kako vpliva canard na kritični vpadni kot (agl. »stali angle«) modela; poveča se. Za izbran primer (E214) je ta kot 10° (sl. 4), canard pa mu ga poveča na 14°. Podobno velja tudi za simetrični E168. Iz začetnih 12° pridemo na 15,5°. Ti podatki veljajo seveda za iz¬ bran primer. V tem trenutku si je važno le zapomniti pravilo, da canard poveča do¬ voljeni vpadni kot letala. Za izračun se¬ veda obstajajo formule in diagrami, ki pa najbrž presegajo okvir te rubrike. Vsemu temu teoretiziranju navkljub lahko opazite, da ima CRUSADER sime¬ tričen profil tako glavnega krila kot ca¬ narda. To je zato, ker je avtor želel nare¬ diti hiter model z akrobatskimi spo¬ sobnostmi. Slabosti, ki jih ima simetrični profil, je reševal z delta obliko glav¬ nega krila in z gibljivimi canardi, saj z njimi krmili višino. TIM 9/10 • maj. iuni| 1991 * 317 MODELARSTVO Ni potrebno veliko, da dokažemo vso to teorijo. Poskusite hrbtni let s takim modelom in pri tem zmanjšujte hitrost. Poskusite povečati vpadni kot in videli boste, kako hitro se model prekopicne. V hrbtnem letu so namreč canardi na nepravem mestu, usmerjeni zračni tok in vrtinci so pod glavnim krilom, ki mu tako umetno povečujejo vpadni kot in krilo seveda prej izgubi vzgon. Pri hrbtnem letu in figurah se si¬ metrični profil bolje odreže. Pač pa je zaradi tega večja pristajalna hitrost, če ne uporabljamo zakrile, predkrilc ali kakih drugih pripomočkov za povečanje vzgona (angl. »high lift devices«)- Moj problem je bil za odtenek drugačen, saj sem imel model, ki je že imel poseben, t.j. ločen rep, ne glede na to, da je bil vrste delta. Načrt tega modela prikazuje slika 6, izdelanega pa slika 7. Idejo sem dobil iz ameriške knjige o sovjetskih letalih, kjer avtor Bill Gun- ston opisuje prototip letala MIG 21, ki je poleg klasičnega višinskega krmila imel tudi canarde. Bill se čudi, kako je mo¬ goče, da zaradi političnih razlogov ta izjemno vodljivi prototip ni prišel v serij¬ sko proizvodnjo. Vas zanima, kakšen je ta strašni MIG s canardi? V vseh treh projekcijah ga prikazuje slika 8. Vzpodbuda je bila dovolj velika, da sem ta poskus ponovil še sam na mo¬ delu, ki po konstrukciji spominja na ome¬ njenega uspešnega sovjetskega lovca. Problemi so bili takoj tu. Kako krmiliti canarde? Če to delamo sslabo, naredimo več škode kot koristi. Modelarske izkuš- Sl. 6 NORTH STAR Laddieja Mikulaskoja nje pa so zelo različne. CRUSADER II, ki smo ga opisali prej, na k ami° RTH STAR Z i ugoslovanskimi oz ' predstavlja uspešno konstrukcijo. Na- 1 318 • TIM 9/10 • naj, junij 1991 sprotno so razna posnemanja oziroma gradnje maket manj uspešne. SABB-VI- GEN še kar leti, pri KFIR-ju pa so raje kar opustili krmiljenje canardov, raje so jih naredili negibljive. Seveda pa je kon¬ strukcija KFIR-ja specifična. Canardi so postavljeni tik ob glavno krilo (rahlo nad njim) in so relativno majhni, kot prikazuje slika 9. Te leteče makete so se lotili zelo resno in dali komplet na tržišče šele, ko ga je preizkusila cela vrsta priznanih modelarjev. NORTH STAR v originalu nima canardov, tako kot MIG 21, in je bilo zato potrebno določiti primerno mesto zanje. Splošna pravila pravijo, da morajo Sl. 9 KFIR, leteča maketa ameriške mode¬ larske hiše Byron Sl. 10 Velikost in položaj canardov pri NORTH STAR-ju canardi zagotoviti primeren navor pri kr¬ miljenju, obenem pa ne smejo preveč pokvariti zračnega toka glavnemu krilu. Po površini so manjši od višinskega repa. Montiral sem jih pred kabino in nad linijo glavnega krila; možnosti ravno ni bilo veliko. Pri CRUSADER-ju canardi nosijo, torej je tam težišče modela po¬ maknjeno precej naprej. V mojem pri¬ meru naj bi canardi zgolj prispevali k vodljivosti modela in ne nosili, zato lege težišča nisem spreminjal. Pošteno je, če povem, da smo mode¬ larji zelo različnih mnenj o tem konceptu konstrukcije (Delta Canard), saj tudi te¬ orija ne da vseh odgovorov. Z drugimi besedami: marsikomu se tak poskus imenitno posreči, pri tem pa modelar nima prave (strokovne) razlage, zakaj je tako. Nekateri jo seveda imajo. Po pravici povedano, še najbolj mi je bil v pomoč moj brat Jure, ki je sicer poklicni pilot in tako tudi ustrezno stro¬ kovno podkovan. Ne samo, da nosi levji delež pri NORTH STAR-ju, naredil je celo poskusne makete (model modela), da bi svoje trditve primerno podkrepil. Sam sem canarde montiral tako, kot je vrisano v originalni načrt na sliki 10. Fo¬ tografija modela na sliki 11 pa kaže, kako izgleda tak model v perspektivi. Krmiljenje canardov Kako krmiliti canarde? Če nimamo po¬ sebnega repa, preprosto. Vodi jih servo- mehanizem za krmiljenje višine; po po¬ trebi naredimo še mešanje s flaperoni (elevoni), bodisi mehansko v modelu ali elektronsko v oddajniku. V našem primeru modela z repom pa zmanjka možnosti. Servomehanizem za krmiljenje višine je namreč skupaj s servomehanizmom za plin v motorni gondoli. Tako ni možno narediti me¬ hanskega mešanja s servomehaniz¬ mom za višino, flaperoni pa predstavljajo še dodaten problem, saj imamo za vsako krilce svoj servomehanizem. Torej lahko izvedemo mešanje le elektronsko. Tu pa nastopijo novi problemi. Sistem PCM-20 ima sicer res možnost priključiti deset servomehanizmov, nima pa mož¬ nosti mešanja ukazov na zadnje (angl. AUX.) kanale. Rešitev sem našel tako, da sem za canarde uporabil tako imeno¬ vani dodatni (osmi) kanal, ki ima na od¬ dajniku drsni potenciometer. Pač pa sem moral sam narediti dodatni mešalnik. Tako lahko mešam, t.j. nastavim posa¬ mezne deleže v povelju za canarde, in sicer višine zakrile in tega pomožnega kanala, ki pa služi za trimanje ali, če hočete, za elektronsko nastavljanje nev¬ tralne lege. Strogo vzeto bi morali krmiliti canarde z upoštevanjem vpadnega kota modela, kot imajo to prava letala. Tak pristop pa zahteva že senzor vpadnega kota in do¬ datno vezje, kar pa predstavlja že višjo zahtevnostno stopnjo. Upam, da bo to vezje, kakor tudi enostavni senzor, kmalu primerno za objavo. Prihodnjič: mešalnik, letenje TIM 9/IO • maj, junij 1991 • 319 MODELARSTVO Bojan Rambaher LAMINIRANE LADIJSKE EUSE Pri vožnji z ladijskimi modeli pride včasih do poškodbe in uničenja ladijskega vi¬ jaka. Plastični vijaki, ki so pri modelih najpogostejši niso preveč trpežni, mno¬ gokrat pa jih tudi zaman iščete po trgovi¬ nah z modelarskim materialom. Čeprav je kovinski vijak na videz boljši in ga lahko z nekaj spretnosti mimogrede iz¬ delate tudi doma, pa le ni tako primeren za ladijske modele in je lahko le nado¬ mestek za plastični vijak. Seveda tega ne morete tako z lahkoto izdelati doma kot kovinskega. Za takšno delo potrebu¬ jete primerno orodje in kalupe. Če imate radi ladijske modele, potem se boste zagotovo potrudili in po našem načrtu izdelali penasti kalup za odlivanje laminiranih ladijskih vijakov. Takšni vijaki so izjemno trdni in dobro ohranjajo svojo obliko. Primerni so za pogon modelov z elektromotorji z močjo okoli tisoč vatov in z motorji na tekoče gorivo, velikosti do 6,5cm 3 . Izdelovanje kalupa Najboljša osnova za izdelavo kalupa je tovarniško izdelan ladijski vijak, ki ga kupite ali si ga sposodite od prijatelja ali v krožku. V dno (1) razstavljive škatlice iz alumi¬ nijaste pločevine, debele 1 do 2mm (slika 1), zavijte vijak 11 z vzorčnim ladij¬ skim vijakom 10 (slika 2). Ladijski vijak namestite približno na sredino aluminija¬ ste škatlice. Stranice škatlice dobro pritr¬ dite na dno oziroma na spodnjo ploščo, nato pa jih dobro oblepite in zatesnite z lepilnim trakom 8. Vzorčni ladijski vijak zalijte do vrha pesta z redko sadro. Ko se ta strdi v ravnini obrisa lopatic ladij¬ skega vijaka izdolbite delilno ravnino 6 oziroma poravnajte strjeno sadro. Prav tako napravite vanjo tudi okoli šest stož¬ častih vdolbin za oblikovanje fiksirnih če¬ pov, ki bodo kasneje preprečevali premi¬ kanje kalupa (del 12). Pri dolbenju pa¬ zite, da ne boste poškodovali vijaka. Delilno ravnino (6) sadrene matrice (5) natrite z nitrolakom, toda pri delu bodite zelo pazljivi; ni namreč dobro, če z njim namažete lopatice ladijskega vijaka. S pritrdilnim stremenom 4 v obliki črke »U« iz aluminijaste pločevine, debele 1 mm, nasadite na vrh pesta ladijskega vijaka 10 plastično cevko 9 z zunanjim premerom približno 3,5mm. V ta namen lahko uporabite na primer trdnejšo sla¬ mico za sadne sokove. Zunanja stena slamice bo pri odlivanju izoblikovala vlivno odprtino kalupa 13 (glej sliko 3). Streme 4 pred premikanjem zavarujte z lepilnim trakom 8. Po sliki 2 pripravljeno napravo napol¬ nite do roba škatlice s peno 7 (okoli 70g). Za polnilo lahko uporabite purpen ali podobne pene, ki jih dobite v obliki pršila. Pri tem pazite, da bodo s peno dobro zapolnjeni vsi kotički kalupa, pred¬ vsem pa prostor okoli vzorčnega ladij¬ skega vijaka. Če bodo nastali zračni me¬ hurčki, potem boste imeli pri obdelova¬ nju odlitka precej težje delo. Ko se pena strdi, škatlico razstavite. Pri tem si zapomnite in zabeležite, kako je bila sestavljena in kako je bil v njej nameščen nastali kalup vijaka. Strjeni penasti del kalupa snemite in iz sadrene matrice 5 vzemite kopirani ladijski vijak. Za izdelavo spodnje polovice kalupa 14 (slika 3) najprej obložite gornji del kalupa 7 po orientacijskih oznakah s stranicami škatlice (dela 2 in 3). Zale¬ pite jih z lepilnim trakom 8. V luknjo v gornjem delu vložite vzorčni ladijski vijak 10, v katerega je zavit vijak 11 (na primer M 4). Njegov navoj se odtisne v peni, tako da je zagotovljeno, da bosta po odlivanju kopije pesto vijaka in navoj soosna. Preden napolnite sestavo s peno, je dobro, da na vijak 11 navijete medenina¬ sto matico s kontrolnim krilcem (del 15, tudi slika 4), ki preprečuje, da bi se ma¬ tica v telesu kalupa sprostila in prema¬ knila. To podaljšuje življenjsko dobo tega dela kalupa in vam pomaga, da lažje določite položaj vijaka, ki kot jedro izoblikuje navoj v odlitem vijaku. Pena¬ sto delilno ravnino 16 namažite z oljem, pasto ali nitrolakom, da se ne bi spojila oba dela kalupa. Sestavo napolnite s peno (prav tako okoli 70g). Pri delu tudi tokrat pazite na zračne mehurčke. Ko se pena strdi, škatlico razstavite in v zgornji polovici kalupa 7 pri najbolj oddaljenih koncih lopatic ladijskega vi¬ jaka z britvico naredite prezračevalna kanala 17 (slika 5). Z zarezo 18 na strani sestavljenega kalupa označite vzajemni položaj obeh polovic kalupa. POZ.15 0 12 3X0 • TIM 9/10 • maj, junij (991 MODELARSTVO Priprava kalupa Pripravite armaturo iz steklene tkanine, težke 100g/m 2 . Za ladijske vijake do pre¬ mera 35 mm (modeli kategorije EX-500, in F2) zadostuje, da na delilno ravnino kalupa položite trak steklene tkanine, ki prekrije cel tloris ladijskega vijaka. Za vijake do premera 40 mm, ki morajo prenašati precej večje pogonske mo¬ mente (namenjeni so kategorijam F1 in F3, po potrebi tudi kategoriji EX), mora biti armatura močnejša in trdnejša. Za vsako lopatico morate vložiti armaturo 27 iz treh plasti steklene tkanine, težke 100 g/m 2 , prečno na vijak (preko pesta) pa še dva do tri trakove 28, široke okoli 6mm (slika 7). Za vijake večjih premerov morate še ustrezno povečati število ar¬ matur. Stekleno tkanino režite s škarjami 25 v pripravi, ki ima obliko razgrnjene lopa¬ tice ladijskega vijaka (slika 6). Hkrati re¬ žite deset plasti steklene tkanine. Dela rezalne priprave 19 in 23 sta iz vezane plošče, debele 2 mm, ki je prelepljena z brusnim papirjem 22. Fiksirni zatiči ša¬ blone (20) so iz bucik, preko katerih kap¬ nite kapljico epoksida (21). Zaščitno premažite vijak 11 in ga za¬ vijte v spodnji del kalupa 14 tako, da bo segal približno osem do deset milimetrov v prostor ladijskega vijaka. Na vijak okrog dva milimetra nad dnom kalupa navijte razmaščeno matico 26. Na de¬ lilno ravnino položite stekleni armaturi 27 in 28 in kalup zaprite z zgornjim delom (7). To delovno operacijo večkrat pono¬ vite za vajo, dokler se ne boste izurili do te mere, da se steklena armatura med zapiranjem kalupa ne bo prav nič prema¬ knila. Zložen kalup blokirajte s štirimi elastikami (31, slika 8). Odlivanje Zložen in prevezan kalup namestite v vodoraven položaj na podlago, ki bo preprečevala curljanje odvečne smole po vaši delovni mizi. Za izdelavo treh do štirih ladijskih vijakov z dvema lopati¬ cama tipa 40 R potrebujete le okoli 10g epoksida. Smolo 30 (slika 7), t. j. epoksid ChS1200, brizgajte s prazno tubo sili¬ konskega kita ali večjo zdravniško injek¬ cijo za enkratno uporabo z volumnom 5ml. Na tubi odrežite stožčast del (v kolikor tvori s tubo celoto), da boste na¬ njo lahko nasadili iglo, ki jo potisnete v vlivno odprtino 13 (detajl A). Zaradi prožnosti pene je ta spoj zelo tesen. Votlino kalupa s smolo zalivajte le po¬ časi. Ne smete hiteti, da bo smola lahko dobro napolnila ves kalup in se zrinila tudi v praznine oziroma v mrežo stekle¬ ne armature. Prav tako morate s pazljivim delom preprečiti nastanek zračnih me¬ hurčkov. Povemo naj vam, da se redče¬ nje smole zaradi lažjega brizganja in pol¬ njenja kalupa ni izkazalo za dobro, ker so se mehanične lastnosti odlitka po¬ slabšale. Pri gretju se je smola v briz¬ galki sicer zredčila, ko pa je pritekla v hladen kalup, se je zelo hitro strdila, tako da se kalup ni dobro zapolnil in so v votlini kalupa nastali zračni mehurčki. Ko se smola strdi, odvijte vijak 11, snemite gumice 31 in vzemite polizdelek ladijskega vijaka iz kalupa. Z nožem, škarjami in jeklenmimi žagicami očistite odlitek in obdelajte konico stožca pesta. Odlit navoj morate obvezno zarezati do pravilnega profila še s primernim rezalni¬ kom za navoje (drugi in tretji rez). Ta operacija zahteva natančnost in skrajno pozornost, ker nikakor ne smete nagniti orodja na stran ter s tem porušiti soosno- sti navoja in vijaka. Ladijski vijak lahko obarvate na dva načina; lahko ga pobarvate površinsko ali pa dodate nekaj barvnega pigmenta kar v smolo. Količina pigmenta naj bo res majhna, da ne boste tudi v tem pri¬ meru pokvarili mehanskih lastnosti vi¬ jaka. Izdelovanje kalupa traja približno osem ur, odlitje ladijskega vijaka, z vsemi pripravljalnimi delovnimi opera¬ cijami vred, okoli ene ure. K temu je treba prišteti še čas, ki je potreben za strjevanje posameznih snovi, ki jih upo¬ rabimo pri delu. Morda se vam to zdi veliko, vendar je ta čas v primerjavi s ti¬ stim, ki ga potrebujete za izdelavo ladij¬ skega modela, prav zanemarljiv. Če se vam morda opisani postopek izdelave kalupa za ladijske vijake zdi pretežak in preveč zapleten, se spom¬ nite, da je življenjska doba kalupa dokaj dolga, njegova oblikovna stabilnost prav zadovoljiva, jemanje odlitkov iz kalupa pa zelo preprosto. Razstavljiva škatlica vam omogoča, da lahko izdelate tudi kalupe drugačnih oblik. Morda bi vam lahko le svetovali, da si kalupa ne izde¬ late samo za lastno uporabo, če to ni nujno potrebno, ampak ga izdelate sku¬ paj v šoli ali pri modelarskem krožku, tako da ga bo uporabilo več modelarjev. TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 3X1 MODELARSTVO NI TREBA BITI ODRASEL, DA LAHKO SKRBIŠ ZA Z E MU O! I Avtor, ki je napisal knjigo 50 preprostih stvari, ki jih lahko narediš za ohranitev Zemlje, je zdaj podobno knjigo name¬ nil tudi otrokom. Otroci! Tudi vi lahko... Lahko raziščete, kje vam pušča vodovodna napeljava. Če boste to ugotovili, boste vsako leto prihranili na mili¬ jone litrov pitne vode. Lahko se pridružite tistim, ki varčujejo z energijo. Približno 40% energije, ki jo porabimo v naših domovih, gre za ogrevanje... in približno polovica te energije nam uide skozi okna. To lahko pomagate preprečiti! Lahko gojite deževnike. Deževniki so nam lahko v veliko pomoč pri reševanju problemov z odpadki. Organske smeti namreč predelajo v zemljo. Lahko posvojite potok. Ob potokih se je čudovito igrati. Lahko »posvojite« enega in skrbite zanj, da bo vedno ostal čudovit. Lahko naredite še cel kup drugih stvari! Knjiga je polna zanimivih idej, podatkov in poskusov. Z njeno pomočjo se lahko naučite, kako ohraniti čisto in zdravo Zemljo zase, za druge otroke in celo za odrasle! Knjiga je tiskana na predelanem papirju. Bojan Rambaher KOLESNI PARNIK BOHEMIA Prvi češki parnik Bohemia je bil zgrajen leta 1841 v ladjedelnici Karline. Parnik je bil v celoti zgrajen iz lesa. Dolg je bil 31,17 in širok 4,93 m. Širina parnika s kolesi vred je bila 8,70 m. Ugrez brez obtežitve je bil borih 0,37 m, s potniki in premogom pa le nekoliko več - 0,46 m. Parnik je poganjal dvobatni parni motor z močjo okoli 23 kW, ki ga je izdelalo podjetje John Penn iz Greenvvicha. Sedaj, ko smo vam nanizali osnovne podatke o parniku, ki nam je za pred¬ logo, se lahko lotite gradnje modela. Okostje trupa spredaj tvorijo rebra od 1 do 9 iz vezane plošče, debele 2 mm, ki so spojena s smrekovimi letvicami, pre¬ seka 3x3 mm, zadaj pa nadomestna ko¬ bilica. Dno in stranice trupa prelepite z vezano ploščo, debelo 0,8 mm. Zaob¬ ljeni deli med dnom in stranicami so iz balse, debele 1,5 mm. Pred rebrom 2 in za rebrom 9 sta premec in krma, ki sta izdelana iz vlepljenih balsinih kvadrov, debelih 10 mm. Oba kosa balse sta do ustrezne oblike zbrušena z modelarsko žagico in smirkovim papirjem. Trup in nadstavbo lepite z lepilom za les, povr¬ šino modela pa zakitajte in prebrusite. Palubo izdelajte iz smrekovih letvic s premerom 2x4 mm. Z nadstavbo vred jo lahko z modela snamete, tako da vam je omogočen nemoten vpogled v notra¬ njost modela, ki jo lahko vidite tudi na fotografiji. Lopatice koles nalepite na os s preme¬ rom 4 mm, na katero je nataknjeno na¬ zobčano kolo prenosa. Os je vložena v ležišče iz medeninaste cevi s preme¬ rom 6x1 mm, ki jo z lepilom vlepite v dva smrekova kvadra, dimenzij 8x8mm, ki ju vstavite med rebra trupa. Kolesa po¬ ganja 4,5-voltni motor, ki ga seveda po¬ ganja 4,5-voltni baterijski vložek, in to preko zobatega prenosa 1:9,33 (9/84 zo- bov). Kolesa s pokrovom izdelajte iz vezane plošče, debele 0,8 do 1 mm. Ograjo zvijte in izdelajte iz žice, premera 0,5 in 1 mm, in jo vsadite v odprtine, izvrtane v palubi in na mostiču. Na okna zalepite prozorno folijo. Dimnik zlepite iz papirja v obliki tulca, jambor pa izstružite ali izbrusite iz okrogle palice, premera 10 mm. Krmilo iz medeninaste ploče¬ vine, debele 0,8 mm, spojite z žico, pre¬ mera 2 mm. Z RC napravo morate obvladati na¬ slednje funkcije: vožnjo naprej in nazaj, vrtljaje motorja in krmilo. Serva zaradi znižanja težišča po možnosti v trup vlo¬ žite vodoravno. Spodnji del trupa je črn, od zaoblje¬ nega dela do stranic rdeč, ostali del, vključno z letvicami in kolesi, pa bel. Paluba, jambor, krmilno kolo in mostiček naj ostanejo nepobarvani v barvi materi¬ ala. Dimnik in ograja sta črna, piščalka je iz medenine, kolesa in kabina strojnice pa motno rjava. Za vožnjo s parnikom Bohemia naj bo vodna gladina mirna in brez vetra. V takšnih pogojih model pokaže vso svojo veličino, prav tako pa je - kljub svoji dokaj veliki dolžini — primerno okre¬ ten. Seznam materiala (mere so v mm) Vezana plošča, debeline 0,8 - 300 x 700, debeline 1 - 150 x 300, debeline 2 - 110 x 500. Smrekove letvice, dolžine 100: 2 x 4-30 kosov, 3 x 3 -10 kosov, 8x8-1 kos, 5x8-1 kos. Balsa, debeline 10 - 50 x 1000, debeline 1,5 - 100 x 700. Lesena palica, okrogla, premera 10 in dol¬ žine 300. Jeklena žica: premera 10 - dolžine 1500, premera 1 - dolžine 3000, premera 4 - dol¬ žine 180. Prozorna folija, 40 x 100 Medeninasta pločevina, debeline 0,8 - 30 x 50. Medeninasta cevka, premera 6x1, dolžine 80. Lepilo, brusni papir, barve, kit, drobni ma¬ terial in orodje. 322 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 parnik BOHEMIA MODELARSTVO TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 313 MODELARSTVO Bojan Rambaher OLD- TIMER Tako kot pri avtomobilih, tudi pri letalih poznamo letala starejšega tipa, tako imenovane »old-timerje«. Naš »old-ti- mer« je namenjen modelarjevim mirnim nedeljskim trenutkom. Je dokaj majhen in ga je zato lahko prenašati. Za pogon je uporabljen motor z manjšo močjo, kar ni nepomembno niti po finančni strani. Konstrukcija je pretežno iz balse. Zgradba modela ni pretežka in se je razen čistih začetnikov lahko lotijo vsi modelarji. Na načrtu so vse mere ozna¬ čene v milimetrih. Trup: gornji del trupa je raven, tako da je priporočljivo, da vsega zlepite na ravni delovni deski. Najprej z ustreznim lepi¬ lom za balso zlepite dve balsini deščici, debeli 3 mm. Prebrusite ju in preko kopirnega papirja nanju prerišite obris stranic. (Na načrtu oznaka s polnimi tri¬ kotniki.) Sprednji del trupa je na mestu, kjer je vdelano ležišče motorja, še okrep¬ ljen s ploščico iz balse, debele 10mm. Zadnji del trupa je okrepljen s prečkami iz trde balse, prereza 3x5 mm. Motorno pregrado izrežite iz vezane plošče, debe¬ le 6 mm. Druge pregrade so iz vezane plošče, debele 3 mm. Preden jih zale¬ pite na trup, prišijte nanje s čvrstjo nitjo podvozje. Spoje zalepite z epoksidom. Ostale pregrade so iz vezane plošče debele 1 mm. Konec trupa je iz balse, debele 7 mm. Motorno ležišče je iz ve¬ zane plošče, debele 6 mm. Stranici trupa pripnite na ravno de¬ lovno desko, ki je prekrita s prozorno folijo ali papirjem. Postopoma vlepite pregrade in motorno ležišče. Za pritrdi¬ tev rezervoarja za gorivo vlepite med pregrade tudi deščico iz balse, debele 3 mm. Zadaj stranici spojite z vmesnim delom in postopoma vlepite zgornje in spodnje prečke iz trde balse, prereza 3 x 5 mm. Ko boste trup sneli z delovne deske, zalepite vanj nosilce krila iz ve¬ zane plošče, debele 6 mm. Natančno in pravilno namestitev nosilcev krila zago¬ tavljajo zareze v pregradah. Spodnji del trupa prelepite z balso, debelo 2 mm, sprednji del pa z zunanje strani z ojačitveno deščico iž vezane 324 • TIM 9/10 • ma|, Junij 1991 plošče, debele 1 mm. V zadnji del trupa zalepite ostrogo s kolescem. Čelo trupa zbrusite iz balse, debele 10 mm, in ga prilepite na sprednji del trupa. Prostor nad rezervoarjem za gorivo prelepite z balso, debelo 2 mm. Pokrov prostora za napravo DV izrežite iz trde balse, debele 2 mm. Za večjo trdnost ga lahko podle- pite še z vezano ploščo 1 mm. Oba dela pilotske kabine zbrusite iz mehke balse. Vetrobransko steklo izrežite iz prozorne plastike. Preden zakrijete zgornji del trupa z balso, debelo 2 mm, z izrezom za sprednji del smernega krmila, izde¬ lajte in namestite vzvode za krmili. Krmili sta iz dveh zlepljenih borovih letvic, pre¬ reza 3 x 5 mm. Krilo je nedeljeno, vendar obe njegovi polovici sestavljate samostojno. Za izde¬ lavo reber uporabite dve šabloni iz plo¬ čevine ali vezane plošče. Obe sredinski rebri sta iz balse, debele 10 mm, druga rebra pa iz balse, debele 2 mm. Pri sre¬ dinskih rebrih začnite z izdelavo stojal iz vezane plošče, 5 mm in 3 mm. Vnaprej si pripravite še naletno letvico iz balse s prerezom 10 x 14 mm. Obdelajte jo kot vidite na načrtu. Odtočno letvico iz balse, prereza 7 x 23 mm, obrusite v trikoten prerez. Obe polovici krila sestavljajte po¬ dobno kot trup na ravni delovni deski. Najprej pritrdite naletno in odtočno le¬ tvico, v katerih ste že prej s ploščato žagico izdelali zareze za rebra. Nato pri¬ trdite sprednjo borovo letvico glavnega nosilca, prereza 3 x 5 mm, in borovo le¬ tvico pomožnega nosilca, prereza 3 x 8 mm. Vsadite in zalepite vsa rebra. V gornje zareze v rebrih zalepite zgornjo borovo letvico glavnega nosilca, prereza 3 x 5 mm. Ogrodje ojačite s trikotniki iz balse, debele 3 mm. Odtočno letvico na mestu stika s pritrditveno gumo prelami- nirajte ali pa nanjo z gornje strani prile¬ pite 1 mm debelo vezano ploščo. Nazad¬ nje prilepite še končne obloge krila iz 4 mm debele balse. Nanje prilepite pre¬ hodne trikotnike iz balse, debele5in3 mm. Srednja rebra postrani obrusite glede na stojali in spojite obe polovici krila. Lepite z epoksidnim lepilom. Med delom nepre¬ stano preverjajte somernost in pravilen naklon kril. Prostor med sredinskimi rebri zalepite z balso, debelo 2 mm. Zaradi večje trdnosti nazadnje vse spoje še en¬ krat zalijte z lepilom. Repne ploskve so iz balse, debele 4 mm. Zgladite jih in zaoblite robove. Krmila obrusite v klinast profil in jih pritr¬ dite. Podvozje upognite v primežu iz je¬ klene žice s premerom 3 mm. Kolesa imajo premer 50 mm. Ostroga zadnjega kolesa je upognjena iz jeklene žice s pre¬ merom 2 mm. Zadnje kolo izstružite iz trde gume ali pa ga kupite v trgovini. Prav pride tudi kolo starega avtomobilčka. Premer zadnjega kolesa je 19 mm. Ostrogo zad¬ njega kolesa prišijte s čvrsto nitjo k ležišču iz vezane plošče, debele 2 do 3 mm. Spoj zalijte z epoksidnim lepilom. Rezervoar za gorivo naj ima kapaciteto 50 do 100 cm 3 . Dobro je, če med rezer¬ voar in motor vgradite čistilni filter za gorivo. Rezervoar kupite v trgovini ali pa si ga izdelajte sami iz konzervne plo- čvine. Za pogon uporabite motor z močjo 1,5 do 2 cm 3 . Če boste uporabili motor z večjo močjo, to je 2,5 cm 3 , morate upo¬ rabiti tretjo servonapravo za obvladova¬ nje vrtljajev motorja, prav tako pa morate povečati naklon motorja za 2°. Motor z močjo 2,5 cm 3 ima to prednost, da lahko leti s polovično močjo oziroma polovičnim plinom, tako da je let mnogo manj hrupen. Če ima motor izpuh zadaj, pritrdite dušilec na nosilec krila. Za motor z 1,5 cm 3 uporabite propeler v raz¬ merju 200/100 ali pa 180/100, za motor z 2 cm 3 propeler 220/100 ali pa 200/100, za motor z 2,5 cm 3 pa je primeren prope¬ ler 220/120. Uporabite lahko katerokoli napravo DV z dvema ali tremi servonapravami. Prejemnik in oddajnik dobro zavijte v plastiko. Sedaj pa še nekaj besed o prevleki in površinski obdelavi. Vse dele dobro pre¬ brusite z vse bolj finim brusnim papirjem, tako da dobite zares gladko površino, nato pa jih trikrat prelakirajte s površin- MODELARSTVO TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 3*5 MODELARSTVO skim sjajnim nitrolakom ali pa z nape¬ njalnim lakom za prevleke. Ko se laki¬ rana površina posuši, jo po vsakem pre¬ mazu prebrusite. Za prevleko uporabite tanek modelarski papir. Prevleko krila utrdite s petimi do šestimi premazi nape¬ njalnega nitrolaka. Vse druge površine premažite s tremi plastmi sijajnega povr¬ šinskega nitrolaka. Za barvanje modela uporabite barvni papir za prevleke ali pa kar barvni nitroemajl. Da bi model zašči¬ tili pred škodljivimi učinki izpušnih plinov ves model po končani obdelavi še dva¬ krat premažite s sintetičnim lakom. Tudi pri sestavljanju se morate dr¬ žati določenega vrstnega reda. Na zad¬ nji del trupa z zgornje strani nalepite višinski vodoravni stabilizator. Spoj okre¬ pite z balsino letvico trikotnega prereza. Nanjo zgoraj prilepite smerno krmilo, ka¬ terega del potisnite v zarezo v trupu in ga zlepite. Spoj okrepite enako kot pri vodoravnem repnem krmilu. K obema krmiloma privijte krmilne vzvode in niti. Krilo je na trup pritrjeno z gumico prek bambusove letvice s premerom 6 mm, na¬ mesto katere pa lahko uporabite tudi aluminijasto cevko ali dve zlepljeni bo¬ rovi letvici s presekom 3x5 mm. Preden z letalom prvič startate, dobro preverite položaj težišča in somernost celega modela. Malomarnost vam lahko vzame precej časa za popravljanje. Če je vse v redu, lahko startate. To storite brez izmetavanja, le s prižganim motor¬ jem. Pri letenju morate računati na to, da imajo krila dokaj veliko površino in da so zato tudi dokaj učinkovita. Z vzvodi oddajnika ravnajte torej nadvse pre¬ vidno. Posebej pazite, da bodo pri prvih poletih vsi deli (vzvodi, niti, krmila) v po¬ ložaju najmanjšega tveganja. Za konec pa še običajen nasvet: pred vsakim pole¬ tom preverite model, pa tudi baterije in napravo DV. Božidar Grabnar ORTOKOPTER Zanj boste potrebovali nekaj več gradiva, pa tudi spretnosti in natančnosti. Potrebujete: pletilko, dolgo 30cm, kakih 60cm dolgo prožno šibo, najbolje drenovo ali maklenovo, dva pluto¬ vinasta zamaška, tanko vrvico, dolgo kakih 60 cm, osem dvajset centimetrov dolgih kokošjih ali podobnih peres. Po štiri peresa pod kotom 15 do 20 stopinj zabodite v vsak zamašek posebej, vendar tako, da si stojijo nasproti. Na spodnji konec pletilke najprej pritrdite lok, podenj enega od propelerjev, drugega pa na vrh ple¬ tilke. Luknja v loku in spodnjem zamašku mora biti dovolj velika, da se pletilka lahko prosto vrti, zgornji propeler pa mora biti trdno nasajen nanjo, najbolje da ga utrdite z lepilom. Nato navijte tetivo loka okoli osi pletilke, kot kaže slika, in že je naš ortokopter pripravljen za polet. 326 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 Jože Čuden »SPACE SHUTTLE«- VESOLJSKI ČOLNIČEK KOT JADRALNI MODEL Najbrž bi težko našli koga med vami, ki bi ne poznal najsodobnejšega ameriš¬ kega vesoljskega plovila »Space Shuttla« ali - kot ga popularno imenujejo - vesoljskega čolnička. To je transportno sredstvo za večkratno uporabo, name¬ njeno poletom na tirnico okoli Zemlje. Orbiter je del sistema, ki po obliki bolj spominja na letalo in lahko ostane na orbiti do 30 dni ter medtem deluje kot vesoljska postaja. Po opravljeni nalogi se spusti skozi sloje atmosfere in pri¬ stane podobno kot jadralno letalo na le¬ tališki stezi. Posadko sestavlja do se¬ dem članov, od katerih so trije piloti astronavti, drugi pa so strokovnjaki za posamezna področja znanosti in teh¬ nike. Posadka vesoljske postaje sedaj opravlja vrsto aktivnosti, ki so jih prej izvajali izključno z Zemlje, npr. lansiranje meteoroloških telekomunikacijskih ali navigacijskih satelitov in vesoljskih ladij LOČEVANJE 600STERJEV LANSIRANJE MODELARSTVO SPACE SHUTTLE v položaju za start za raziskovanje in preučevanje sonč¬ nega sistema. Poleg tega je možno vra¬ čati in popravljati satelite, ki že dlje časa krožijo okoli Zemlje. Na krovu vesoljske ladje lahko znanstveniki opravljajo najra¬ zličnejše eksperimente in raziskave. Že nekaj tednov po pristanku je čolni¬ ček nared za naslednjo odpravo. Predvi¬ deno je, da lahko kar stokrat poleti v ve¬ solje. Orbiter je seveda le eden od se¬ stavnih delov transportnega sistema ve¬ soljskega čolnička. Druge glavne ses¬ tavine so še: dva raketna motorja na trdo gorivo ali t.i. »boosterja« ter zunanji rezervoar za tekoče gorivo, ki oskrbuje motorje orbiterja med vzletom. Zanimivo je, da sta ponovno uporabna tudi mo¬ torja na trdo gorivo, ki se po končanem gorenju spustita na Zemljo s padali. Samo zunanji rezervoar služi le enkrat svojemu namenu. Tik pred vtirjanjem na krožnico okoli Zemlje se loči od orbiterja. Zaradi osnovne uporabe drage opreme ter izvajanja operacij nepo¬ sredno z zemeljske orbite so se bistveno zmanjšali izdatki za vesoljske polete. Vesoljski čolniček Columbia je bil prvi od petih enakih vesoljskih plovil, ki so jih nameravali zgraditi v ZDA. Modelček, ki je pred vami, je namenjen najmlajšim modelarjem. Gre za zelo poenostavljeno polmaketo v merilu 1:200, ki jo brez truda lahko sestavi vsak začetnik. Le¬ DELOVANJE NA ORBITI talce seveda tudi leti, če ga vržemo iz roke. Za izdelavo potrebujemo le list še- leshamerja in poleg predloge še lepilo za papir in škarje. Navodilo za sestavljanje Iz predloge najprej s škarjami izrežemo vse sestavne dele tako, da povsod okoli zunanjega roba pustimo nekaj mm več papirja. Vsak del posebej premažemo z lepilom za papir, nalepimo na list še- leshamerja, dobro pritisnemo ter za ne¬ kaj časa obtežimo s težjim predmetom, da popolnoma iztisnemo zrak izmed obeh plasti papirja. Spodnji, temni del modela prilepimo na nasprotno stran še- leshamerja tako, da se robovi obeh de¬ lov sklopa trup-krilo (spodnjega in zgor¬ njega) natančno ujemajo. Pomagamo si tako, da prilepimo najprej eno stran, pri¬ slonimo list k svetilki in na nasprotni strani na nekaj mestih zarišemo obris modela. Ko se lepilo posuši, izrežemo se¬ stavne dele natanko po zunanjih robo¬ vih. Napravimo zarezne pregibe na za¬ vihkih in jih zapognemo navzven. Na spodnjo stran nosu prilepimo tri obtežila, četrtega pa le, če se kasneje pri spušča¬ nju izkaže za potrebno. Zgornji del trupa rahlo zarežemo po sredini, prepognemo ter prilepimo na spodnji del s krilom, začenši spredaj na nosu. Zavihke na zgornjem delu natančno poravnamo z označbami, zarisanimi na spodnjem delu. Prednji del trupa zapremo tako, da obe polovici zalepimo s pomočjo zavih¬ kov, ki ju zapognemo navznoter. Navpični stabilizator prepognemo na mestu, kjer je označeno, zavihka A in B zapognemo navzven ter obe polovici dobro zlepimo, da dobimo čvrst stabili¬ zator. Na trup ga prilepimo s pomočjo zavihkov A in B, ki ju poravnamo z oz¬ načbo na zadnjem delu trupa. Model spuščamo tako, da ga nalahno vržemo iz roke. Pri tem zakrilce na trupu upog¬ nemo rahlo navzgor. VSTOP V ATMOSFERO PRISTANEK TIM 9/10 • maj, juni) 1991 • 327 3X8 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 Ne rezi ! Označbe so v pomoč pri lepljenju SKLOP TRUP-KRILO ELEKTROTEHNIKA Miloš Macarol SAMOSTOJNO OBLIKOVANJE STENSKIH IN NAMIZNIH BATERIJSKIH UR V prodajalni Mladi tehnik imajo ta čas naprodaj kvalitetne mehanizme baterijskih elektronskih ur s kvarcem, ki jih dobav¬ lja Iskrina tovarna iz Lipnice na Gorenjskem. V sorazmerno majhno ohišje mehanizma (mere so 6 x 6 x 1,5 cm) je že vgrajen kovinski nastavek za obešanje na steno, prav tako pa tudi medeninasti matični obroček za pritrditev številčnice, kar omogoča gradnjo in oblikovanje tovrstnih ur tudi po lastni zamisli. Vsakemu mehanizmu so priloženi trije kazalci. Tu kaže posebej opozoriti na majhen, a koristen razloček. Pri nekaterih mehanizmih sta minutni in urni kazalec bele, pri drugih pa črne barve, medtem ko je sekundni kazalec rdeč, bel ali črn. To nam omogoča oblikovanje ur ne le s svetlo, ampak tudi s temno številčnico. Barve kazalcev morajo biti čim bolj nasprotne barvi številčnice, da jih lahko ločimo tudi v polmraku. Zato bomo za temne številčnice izbrali vedno bele, za svetle številčnice pa črne kazalce. Če nam pri tem bela ali črna barva sekundnega kazalca ne ustreza, ga lahko pordečimo z rdečim lakom za nohte, ki je še najbolj nasproten večini drugih barvnih odtenkov. Dodatna prednost tega meha¬ nizma je, da je sorazmerno poceni (pred zadnjo devalvacijo je stal le 193,40 din) ter da deluje izredno ekonomično. Ena Mignon baterija za 1,5 volta ga poganja več kot leto dni. Priporočljivo pa je, da za pogon vselej uporabimo alkalne baterije, ki ne»stečejo« in ne poškodujejo kontaktov in meha¬ nizma. Pri oblikovanju tovrstnih ur kaže spoštovati staro načelo, da je iz konstrukcijskih in estetskih vidikov vedno najboljša tista rešitev, ki je relativno najbolj enostavna. O tem vas lahko prepričata preprosti izvedbi stenske in namizne baterijske ure, ki ju navajamo kot primera dveh od številnih možnosti. Tu kaže upoštevti naslednje ugotovitve: 1. mehanizem sam je tako izvrstno zaščiten, da ga ni potrebno vgrajevati v posebno ohišje; 2. v ohišju mehanizma je že predviden prostor za baterijo, ki ga napaja in poganja; 3. mehanizem je opremljen tudi z nastavkom za obešanje. Iz tega sledi, da za oblikovanje stenske ure potrebujemo samo ustrezno številčnico, za oblikovanje namizne ure pa poleg ustrezne številčnice tudi dva križna nastavka za njeno podnožje. Vsa stvar pa je toliko bolj enostavna, ker v obeh primerih ne gre za številčnico z izpisanimi številkami od 1-12, ampak le za stilno označbo polnih ur v obliki krogcev ali črtic. Iz izkušenj vemo, da takšno označevanje povsem zadostuje za odčitavanje časa, ki ga kažejo kazalci. 330 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 ELEKTRONIKA V obeh naših primerih sta številčnici izdelani iz 4 milimetre debelega, opalnobelega oziroma temnosivo ali temnorjavo zadimljenega akrilnega stekla. Pri stenski izvedbi so ure ozna¬ čene z okroglimi izvrtinami, ki jih zapolnimo z odrezki plastič¬ nih palic v ustrezni kontrastni barvi. Pri namizni izvedbi pa ure označimo v obliki zarez z rezbarsko žagico, ki jih prav tako izpolnimo z odrezki tankih plastičnih ploščic v eni od kontrast¬ nih barv. Za montažo mehanizma in kazalcev je potrebno na označenem mestu postopno izvrtati 10 mm veliko luknjo. Toč- nejša navodila za motnažo so priložena vsakemu meha¬ nizmu. V našem primeru je pri stenski izvedbi velikost številčnice prilagojena normalni velikosti priloženih kazalcev; pri namizni izvedbi pa je številčnica iz praktičnih in estetskih razlogov občutno manjša, zato je treba kazalce skrajšati. Tovarniške plošče akrilnega stekla so dokaj velike in soraz¬ merno drage; za nas pridejo v poštev le odpadni odrezki, ki so veliko cenejši. Občasno jih dobite v Ljubljani na dvoriščnem skladišču trgovine Astra na Titovi cesti v bližini Ajdovščine. Izjemoma pride v poštev tudi prozorno akrilno steklo, toda v tem primeru bo bolje, da mu z zadnje strani prilepite nepro¬ zorno folijo ali risbo (GLEJ SLIKO). Poleg akrilnega stekla lahko uporabimo tudi druge materi¬ ale, zlasti les, medeninasto pločevino in kvalitetne plastične mase. V poštev pridejo tudi prevleke z naravnim ali umetnim usnjem, tekstilom in podobnim. Skratka, tu imate nešteto možnosti za povsem izvirne konstrukcije in izvedbe. Bojan Rambaher ZAVORNI SVETLOBNI SIGNAL Naše ceste na žalost vsako leto pobirajo vse večji krvni davek med uporabniki. Ta je prevelik tudi med mladimi mopedisti in kolesarji. Mnoge nesreč se zgodi v mraku, vzrok zanje pa je predvsem slaba vidljivost. Mopedi, in že kar nekaj časa tudi kolesa, so sicer opremljeni z ustreznimi svetlečimi zadnjimi lučmi, vendar so - predvsem pri kolesih - to luči, ki svetijo neprestano. Seveda je za osvetlitev kolesa to nadvse pomembno, vendar te luči ne sporočajo ostalim ude¬ ležencem v prometu, kdaj kolesar za¬ vira, podobno kot se to zgodi pri avtomo¬ bilih in motorjih. To vsekakor povečuje varnost v prometu. Ne glede na to, da so vozila že oprem¬ ljena z zavornimi lučmi, si mnogi vozniki zaradi boljše vidljivosti in večje varnosti na vozilo namestijo še dodatne zavorne luči. Zakaj si torej zavornih luči ne bi namestili tudi vozniki koles in mopedov? Menimo, da bi to lahko bil precejšen prispevek k varnosti teh udeležencev v prometu. V tem članku boste torej našli načrt in navodila za montažo dodatne zavorne luči, ki se prižge v trenutku, ko kolesar pritisne na ročno zavoro, in s tem jasno opozori udeležence v pro¬ metu za seboj, da zavira. Načrta sta pravzaprav dva. Eden je bolj zapleten, drugi pa nekoliko prepros¬ tejši. Do neke mere se razlikujeta tudi pri uporabi in montaži. Kot vidite na sliki 1, je k zavornemu vzvodu A privit kotnik B, ki se pri zavira¬ nju odmakne, ko se zavorni vzvod zavrti okoli osi C, s tem pa sprosti gumb na stikalu E. Vijak v gumbu zveže kontakta D, zaključi električni krogotok z žarnico in ta zasveti. Stikalo je pritrjeno na ročico krmila F. Podrobnosti iz notranjosti stikala vidite na sliki 2, kjer so hkrati navedene tudi informativne dimenzije. Če se bo kdo odločil za to možnost, bo moral mere škatlice stikala prilagoditi meram krmila mopeda oziroma kolesa. V stikalo E, ki je izdelano iz izolacij¬ skega materiala (plastika, guma ali po¬ dobno), je izvrtana odprtina za vijak M4 x 20 mm s konusno glavo. Na vijak je nasajena izolacijska kapica H. V ta na¬ men lahko uporabite tudi navadno ka¬ pico za ventil kolesa, seveda plastično in ne kovinsko. V osi vijaka je odprtina s premerom 10 milimetrov za glavo vi¬ jaka in tlačno vzmet G. Pravokotno na to os sta izvrtani še dve odprtini za vijaka J, ki hkrati služita kot kontakta. Odprtina je na vrhu dodatno razširjena tako, da se konusna glava vijaka ugrezne in izravna z ravnino stene stikala. Pri pritisku na zavorni vzvod preneha pritisk na gumb H, tako da vzmet G po¬ tisne glavo vijaka na steblo vijakov J in električni krogotok je sklenjen tako, da TIM 9/IO • maj, junij 1991 • 331 ELEKTRONIKA žarnica zasveti. Jasno je, da se to zgodi šele po montaži luči, o katerih bomo še govorili. Celo stikalo je na cev krmila pritrjeno z objemko K. Kot vidite, boste pri tem signalu zavorne luči vsekakor potrebo¬ vali tudi strojno obdelane sestavne dele, čeprav so navodila in montaža dokaj preprosti. Druga rešitev je enostavnejša. Pri tej signalni luči ne potrebujete tako zaple¬ teno sestavljenega stikala, ampak ga lahko nadomestite z običajnim stikalom za hišni zvonec. Montažo napravice vi¬ dite na sliki 3. Prečni prerez je prikazan na sliki 4. Iz tanjše aluminijaste pločevine, de¬ bele 1 mm, izoblikujte po skici na sliki 7 držalo P. Preverite premer odprtin za pritrdilne vijake stikala za zvonec in z zu¬ nanje strani izvrtajte ustrezne odprtine za pritrditev stikala na objemko M. Dr¬ žalo P prevrtajte po načrtu. Najbolj upo¬ raben za vrtanje bo ročni vrtalni stroj. Iz jeklenega traku, dimenzij 1,5 x 30 x 110 mm, izoblikujte pritrdilno objemko M (slika 4) in izvrtajte vanjo odprtino za dva vijaka M4 x 25 mm z okroglo glavo. Z njima boste objemko s pritrjenim drža¬ lom P in stikalom O trdno privili na cev krmila R. Spoj bo še trdnejši, če boste med objemko in cev krmila vložili kos gume S, ki ga lahko izrežete iz stare zračnice za kolo. Zdaj že lahko preizkusite delovanje tega dela naprave. Ko pritisnete na za¬ vorni vzvod N, konec zavornega vzvoda najprej pritisne na gumb stikala O, pri nadaljnjem zaviranju in pritiskanju na vzvod oziroma ročico zavore pa tudi na stikalo in držalo stikala P. Držalo stikala se vda pritisku, po koncu zaviranja pa se samo prožno vrne v prvotni položaj. Lahko se seveda zgodi, da boste imeli na začetku preizkušanja težave in vse ne bo delovalo tako, kot bi si želeli in kot veleva teorija. Najverjetneje pa bo te¬ žava v tem, da morate stikalo naravnati tako, da bo luč zasvetila, ko boste začeli zavirati, ali še bolje, da bo zasvetila še pred začetkom zaviranja. Zadeva je pravzaprav preprosta, saj držalo P samo primerno upognete; najverjetneje bo to treba storiti proti vzvodu zavore N. Takšna namestitev je pametna in ko¬ ristna predvsem zato, ker s tem ostale udeležence v prometu obvestite o vaši nameri (zavirajte), če ste dejansko začeli zavirati in zmanjševati hitrost. Skoraj ni potrebno dodati, da so to vča¬ sih dragoceni trenutki, ki močno pove¬ čajo varnost vaše vožnje. Sedaj se lotite še izdelave zadnje luči. Ohišje luči lahko izdelate iz ustrezne škatlice s pokrovčkom iz prozorne pla¬ stike (rdečo barvo svetlobe dosfežete tako, da pod prozorno plastiko vložite košček rdečega celofana). V škatlico na¬ mestite grlo za žarnico iz navadne bate¬ rije. Druga možnost je, da v trgovini ku¬ pite ustrezno baterijsko svetilko iz pla¬ stike z žarnico na vrhu, vendar morate tudi v tem primeru vanjo vložiti rdeč celo¬ fan. Še ena možnost je ta, da v trgovini kupite enako zavorno luč, kot jo že imate na kolesu, tako da boste sedaj imeli na blatniku dve enaki rdeči luči - ena bo vezana na dinamo in bo svetila nepre¬ stano, druga pa bo povezana z zavoro in bo svetila le takrat, kadar boste pritisnili ročico zavore. Na sliki 5 je prikazana druga rešitev z že originalno kupljeno baterijsko sve¬ tilko, ki jo pritrdite na blatnik ali pod prtljažnik, kot je prikazano na fotografiji. Z estetskega vidika, pa tudi glede upo¬ rabnosti, je to pravzaprav najboljša reši¬ tev. Za žice, ki so speljane do kontaktov v luči, izvrtajte v plastiko dve odprtini. Skozi eno potisnite žico Y med vzmetni kontakt baterije z negativnim polom ba¬ terijskega vložka, drugega pa prispaj- kajte na objemko žarnice V. Shema opi¬ sanega je prikazana na sliki 6. Baterijsko stikalo X je razspojeno. Če ga spojite, bo zavorna luč neprestano svetila, tako da jo lahko v primeru, če se vam pokvari dinamo ali vam pregori žar¬ nica, uporabite tudi kot zadnjo luč. Navedem naj še eno možnost upo¬ rabe zavornega signala, ki je primerna, na primer, za tabornike. Če pritiskate na gumb zavorne luči, se bo ta temu ustrezno prižigala in ugašala. Če poz¬ nate Morsejevo abecedo, se lahko tako pogovarjate s kolesarji, ki so za vami. V temi jih lahko na primer brez kričanja obvestite, da boste zavili levo ali desno. Glede na to, da so jeseni in zgodaj spomladi dnevi zelo kratki in da se mar¬ sikdo izmed vas vozi iz šole domov v mraku, vam predlagamo, da opisano zavorno luč čim prej izdelate. Jernej Bohm MERILNIK SRČNEGA UTRIPA Uvod Vsaka prekomerna ali nepravilna športna aktivnost je povezana z določe¬ nim tveganjem za zdravje. K sreči ima organizem celo vrsto opozorilnih meha¬ nizmov, ki se aktivirajo ob prevelikem telesnem naporu. Toda človek stremi za vedno boljšimi rezultati, ki jih je možno doseči z izboljšano tehniko in z več¬ jim naporom. In prav v slednjem tiči ne¬ varnost za vrhunske športnike in vse tiste ljubitelje športa, ki v goreči želji po dobrem rezultatu pretiravajo. Športna znanost skuša najti odgovore, do kod smemo iti. Človek, tako kot vsako živo bitje, po¬ trebuje kisik. Fizično gibanje poveča po¬ rabo kisika. Vdihavamo ga s pljuči, od koder preide v kri, srce ga potiska po žilah v mišično tkivo, kjer teče energijska pre- 332 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 ELEKTRONIKA tvorba. Večji napor terja izdatnejšo pres¬ novo, s tem pa hitrejše bitje srca. Za aerobno vzdržljivost mora biti napor tak¬ šen, da ne pride do t.i. kisikovega dolga (negativne oksigenacije). Kisikov dolg nastane v primeru, ko je poraba kisika večja od dobave. Ta dolg človek občuti v težkih nogah, začne mu primanjkovati zraka, predvsem pa si želi prekiniti na¬ por. Praviloma sta dobava in poraba kisika uravnoteženi. Presnovni mehanizem lahko izpelje uravnoteženost le do dolo¬ čenega fizičnega napora. V medicin¬ skem laboratoriju zelo enostavno dolo¬ čimo zgornjo mejo dovoljenega napora. V praksi, se pravi v telovadnici ali naravi, pa je to težje. Pomagamo si s kriteriji. V športni strokovni literaturi jih je opisa¬ nih kar veliko, v glavnem pa so vsi ustvarjeni na osnovi srčnega utripa. V naši športni medicini se je kot najbolj univerzalna uveljavila naslednja empi¬ rična enačba: N = 180-L, kjer je: N - maksimalno število dovoljenih udar¬ cev srca v minuti, L - (celo število) leta starosti športnika oziroma rekreativca. To pomeni, da je za deset let starega fantiča še dovoljena hitrost bitja srca 170 udarcev na minuto, za 50 let starega re¬ kreativca (rekreativko) pa samo 130 utri¬ pov v minuti. Da določimo kako hitro smemo npr. teči, je torej nujno, da si znamo med tekom izmeriti srčni utrip. Če tega niste vedeli, ste začudeni opazovali rekreativca, kako si na značilen način (s kazalcem) meri utrip srca. Nekateri po¬ samezniki pa so še bolj natančni v skrbi za svoje zdravje in imajo za pasom obe¬ šeno ali na zapestje pritrjeno posebno elektronsko napravico, ki neprestano be¬ leži srčni utrip in sprošča zvočni alarm, če se prekorači nevarni nivo. Taka na¬ pravica ima navadno vgrajen mikroraču¬ nalnik (je mikroračunalniško podprta) in lahko uporabniku posreduje še celo vr¬ sto koristnih podatkov. Določitev zgornje meje srčnega utripa ni pomembna le zaradi strahu pred kisi¬ kovim dolgom, pač pa tudi zato, da bi bil športni napor znosen in vzpodbuden, predvsem pa da preprečimo poškodbe in življenjsko nevarne dogodke, med ka¬ tere lahko prištejemo razna šokovna sta¬ nja (nezavest), v določenih primerih (pri osebah s srčno okvaro) pa celo srčni infarkt. Optimalni trening dosežemo takrat, ko je srčni utrip tik pod zgornjo dovoljeno mejo. Obremenitev nad to vrednostjo povzroči prehitro utrujenost in s tem skrajša čas treninga, kar ni ugodno. Učinkovit trening mora biti primerno dolg oziroma zelo natančno izpeljan. Mejne vrednosti napora določi zdravnik, naloga trenerja in športnika samega pa je, da jih upoštevata. Žal si večina reaktivcev ta¬ kih strokovnih nasvetov ne more privoš¬ čiti in mora upoštevati zgolj splošna na¬ vodila in norme (npr. zgornjo formulo). Kako izmeriti srčni utrip Kar samo se postavlja vprašanje, kako torej meriti srčni utrip. Tipanje žile v za¬ pestju ali uporaba stetoskopa, od bolj znanih metod, sta hudo neprimerni, ker obe dekoncentrirata športnika, še bolj pa ga ovirata. Poiskati je potrebno bolj pri¬ merno metodo. V literaturi najdemo rešitve, ki slonijo na merjenju svetlobne prepustnosti tkiva. Ko se srce stisne, potisne novo kri v žile. Če bi opazovali samo prst na roki, bi v njem ugotovili rahlo povečanje koli¬ čine krvi. Čez čas ta količina uplahne, in srce naredi nov utrip. Količina krvi v opa¬ zovanem prstu se torej neprestano spre¬ minja. Ko ste roko položili na svetlečo žarnico, ste opazili, da se del svetlobe prebije skozi tkivo (roka zažari v rožnati barvi). Koliko svetlobe se prebije preko tkiva, je odvisno tudi od količine krvi v roki. Logično, ali ne? Nekoliko več krvi v tkivu zadrži nekoliko več svetlobe. Toda, porečete, tega spreminjanja svet¬ lobe ne opazimo! Drži, vendar naše oko za tako zaznavanje ni dovolj občutljivo. Pomagajmo si z elektroniko in zlahka bomo zaznali utripanje svetlobe! Na tej osnovi bo zasnovana tudi današnja na¬ loga. Izbrati je potrebno le še najprimer¬ nejšo okončino, katere prosojnost bomo merili. Za take namene se v praksi upo¬ rablja prst na roki (kazalec) ali ušesni mešiček. Opis delovanja vezja Shema za merilnik srčnega utripa je podana na sliki številka 1. Pri razlagi bo v veliko pomoč še potek signalov na sliki številka 2. Vezje lahko razdelimo na dva dela. Analogni del, ki je hkrati tudi merilni del, poskrbi, da se signal, ki se pojavi na fotouporu Rf, priredi za digitalno obde¬ lavo. Digitalno vezje omogoči ovrednote¬ nje signala, rezultat pa nato podajamo v akustični obliki. Od analognega vezja je odvisno, kako uspešno bomo rešili nalogo, ki ni prav nič preprosta. Zavedati se moramo, da so motilni signali vsaj stokrat večji od koristnega signala, torej signala, ki ga povzroča bitje srca. O tem se lahko zelo hitro prepričamo. Pomerite upornost fo- toupora Rf pri dnevni svetlobi. Nato me¬ ritev ponovite, vendar pri tem s kazalcem pokrijte fotoupor. Upornost se bo močno povečala (od nekaj ohmov na nekaj de¬ set kiloohmov). Sedaj pa zelo skrbno opazujte kazalec ohmmetra! Opazili bo¬ ste prav rahlo spreminjanje upornosti, ki ga povzroča bitje vašega srca. Tok, ki teče skozi fotoupor Rf povzroči na njem nek padec napetosti, ki se nato na ojačevalniku 2u1 primerja z nape¬ tostjo na delilniku R4/R9. Zaradi delova¬ nja negativne ovratne veje, člen R5C1, napetostni sledilnik 1U1 (njegovo nape¬ tostno ojačenje je +1) in upor R3, se napetostne spremembe na fotouporu nekako izravnajo. Naj takoj pojasnim, da upor R3 v tej igri ni pomemben, in le omejuje največji tok skozi fotoupor (ščiti ga) ob nenavadnih dogodkih (ob vklopu napajanja, ob koncu meritev ipd.). Nape¬ tost na fotouporu ostane ves čas nespre¬ menjena, enaka 1/2 napajalne napetosti (ker je R4=R9). Od tod preprost zaklju¬ ček: če je R4=R9, potem mora biti tudi Rf=R3+Ro. Ro je upornost, ki jo prispeva ojačevalnik 1U1! Če bi na fotoupor padlo malo več svetlobe, bi padla njegova upornost, znižal pa bi se (ali vsaj težil po tem) tudi padec napetosti na Rf. Da bi na Rf ostala še vedno 1/2 napajalne nape¬ tosti, se ustrezno spremeni napetost na izhodu ojačevalnika 2U1. Ojačevalnik 1U1 temu sledi in v končni fazi se po¬ pravi (spremeni) delilnik Rf/R3 + Ro. Sprememba upornosti fotoupora Rf se torej odseva v izhodni napetosti 2U1. Toda v povratni zanki imamo po¬ membno časovno konstanto člena R5C1, tako da se sprememba upornosti fotoupora popravi šele po nekaj sekun¬ dah. Kratkotrajnih sprememb ta po¬ vratna vezava ne popravlja (izgleda, kot da je ni); spremembe upornosti R, ozi¬ roma napetosti na fotouporu se v polni meri pojavljajo na izhodu ojačevalnika 2U1. V primeru, ko s prstom pokrijemo fotodiodo, izzovemo zelo intenzivno spremembo. Tako velika je, da ojačeval¬ nik popolnoma izkrmilimo (na izhodu do¬ bimo največ, kar ojačevalnik »zmore«, kar pa je vseeno nekaj desettisočkrat manj glede na vhodno razliko signalov). Toda po nekaj sekundah povratna zanka le odpravi spremembo in izhod ojače¬ valnika 2U1 zavzame »normalno sta¬ nje«. To pomeni, da nekaj sekund po dotiku fotoupora ne bomo mogli zaznati srčnega utripa. Od določenega trenutka dalje pa vezje zaznava bitje srca kot rahle spremembe napetosti na izhodu ojačevalnika 2U1. Te so tako hitre (ra¬ čunamo lahko vsaj z enim udarcem srca v sekundi), da jim povratna zanka ne more slediti. Signal na izhodu ojačevalnika 2U1 še ni primeren za digitalno obdelavo (pri¬ bližno 0,5V PP ), zato ga vodimo na Schmitt triger vezje (ojačevalnik 3U1 s pripadajočimi elementi). Izhod U1/8 že lahko povežemo z digi¬ talnimi vezji. Srčni signal U1/8 vodimo tudi na.vhod monostabilnega vezja 1U2. Vezje prožimo ob dvigu impulza, izteče pa se še pred naslednjim srčnim impul¬ zom. To lepo vidimo na sliki s signalnimi podatki. Dvig impulza U2/6 proži nasled¬ nje monostabilno vezje 2U2. Vendar se to vezje vrača v mirovno stanje dosti kasneje kot 1U2. Praviloma ga prehiti nov impulz na izhodu 1U2, tako da se »odštevanje« za 2U2 začne znova. Ker se situacija ponovi ob vsakem srčnem TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 333 ELEKTRONIKA Sl. 1. Shema merilnika srčnega utripa Bi 9V baterija (tip LR 61) C1 10 [iF/16V tantal kondenzator (10%) C2 1 uF/16V tantal kondenzator (10%) C3 1 L1F/I6V tantal kondenzator (10%) C4 220 nF/3) V poliester kondenzator ( 10 %) C5 10 uF/16V tantal kondenzator (10%) C6 1 pF/16V tantal kondenzator (10%) C7 1 liF/ 16V tantal kondenzator (10%) C8 4,7 tiF/16V tantal kondenzator (10%) C9 100 nF/35V poliester kondenzator ( 10 %) C10 10 (j.F/16V tantal kondenzator (10%) P1 1 Mohm trimer potenciometer P2 1 Mohm trimer potenciometer Rt PRY 73 (Ei) fotoupor (glej tudi tekst) R1 100 kohm plastni upor 1/8W (10%) R2 1,2 Mohm plastni upor 1,8W (10%) R3 330 ohm plastni upor 1/8W (10%) R4 100 kohm plastni upor 1/8W (10%) R5 100 kohm plastni upor 1/8W (10%) R6 10 kohm plastni upor 1/8W (10%) impulzu, je izhod U2/9 neprekinjeno v stanju 0. Bistvena sprememba se dogodi ob času t 3 . Od tedaj naprej srce utripa hi¬ treje. V pravih razmerah se seveda frek¬ venca srca ne spremeni tako hitro, toda kadar gre le za opis delovanja vezja, si to poenostavitev lahko dovolimo. V dav¬ nem trenutku (od t 3 dalje) je utripanje srca celo tako hitro, da se »zlije« tudi proženje 1U2 v en sam dolg impulz. Ker pa se s tem preneha proženje 2U2, ta že od t 4 izzveni. To je tudi prožilni alarmni trenutek. Bistabilni stik vezij U3 seti- ramo! Ker je U2/9 = 0, je tudi U3/4 = Ostem pa tudi U1Č12. Ker je vhod U1/13 v vsa¬ kem primeru nekoliko pozitiven, je U1/14 = 1. Piezzo piskač X1 dobi polno napetost in oglasi se z neprekinjenim piskom. Če tedaj pritisnemo na tipko Ti1 in jo držimo, resetiramo monostabilni vez¬ ji U5 ter bistabilni stik U3. Srčni sig¬ nal je preko delilnika R8/R15+R20 vezan na ojačevalnik 4U1. Uporovna razmerja so taka, da ojačevalnik krmilimo v srč¬ nem taktu. Piezzo piskač se oglaša v ritmu srca. R7 10 Mohm plastni upor 1/8W (10%) R8 330 kohm plastni upor 1/8W (10%) R9 100 kohm plastni upor 1/8W (10%) R10 1 kohm plastni upor 1/8W (10%) R11 390 kohm plastni upor 1/8W (10%) R12 470 kohm plastni upor 1/8W (10%) R13 220 kohm plastni upor 1/8W (10%) R14 220 kohm plastni upor 1/8W (10%) R15 kohm plastni upor 1/8W (10%) R16 1 Mohm plastni upor 1/8W (10%) R17 1 Mohm plastni upor 1/8W (10%) R18 100 kohm plastni upor 1/8W (10%) R19 10 kohm plastni upor 1/8W (10%) R20 10 kohm plastni upor 1/8W (10%) 51 enopolno stikalo 52 enopolno stikalo Ti1 dvopolna tipka U1 LM 324 integrirano vezje U2 CD 4538 integrirano vezje U3 CD 4011 integrirano vezje U4 CD 4047 integrirano vezje U5 CD 4538 integrirano vezje X1 PI3,5M piezzo piskač Prisluškovanje srcu je možno v vsa¬ kem trenutku, le na tipko moramo pritis¬ niti. Na ta način lahko zelo hitro preve¬ rimo delovanje merilnika in srca. Omenil sem, da nekaj prvih sekund po dotiku fotoupora ni mogoče zaznati bitja. Za ta čas moramo onemogočiti alarmni signal. To nalogo opravlja mono- stabilno vezje 2U5, ki za ta čas resetira bistabilni stik U3. Alarm onemogočimo (ugasnemo ga) tudi v primeru izpada srčnega signala, torej takrat, ko merilnik nehamo uporabljati. Ta naloga je za¬ upana monostabilnemu vezju 1U5. Poglejmo si oba primera onemogoča¬ nja alarma podrobneje, saj je za tem skrita prijaznejša uporaba merilnika. Re¬ cimo, da se ob t 0 dotaknemo fotoupora. Analogno vezje bo vse do trenutka t 2 delovalo nezanesljivo, kar nekako naka¬ zuje tudi pojav nenavadne oblike signala U1/8 ob času t,. Kakorkoli že, vezje 1U5 se tedaj proži. Dvig signala U5/6 proži tudi 2U5. To vezje (glej signal U5/9) izzveni šele, ko se je analogno vezje za¬ nesljivo stabiliziralo. Ves ta čas je alarm onemogočen (U5/9 = 0). Ob času t 7 za¬ znamo zadnji srčni impulz (odstranimo prst s fotoupora). Zaradi tega ob času t 9 izzveni vezje 2U2 in oglasi se alarm. Toda ob času t (10) izzveni tudi vezje 1U5, ki s tem onemogoči alarm (resetira bista¬ bilni stik U3 vezij). Dejanski potek signa¬ lov je potem, ko dvignemo prst s foto¬ upora, zopet zelo nepredvidljiv, toda to naj ne moti. Bistebilni stik vezij U3 omogoča posta¬ vitev alarma že ob prvi alarmni situaciji (U2/9=0J. Vezje 2U2 se okoli alarmnega praga odziva zelo nezanesljivo (po na¬ čelu: je, pa spet ni). Vezje 4U1 je uporabljeno hkrati kot močnostni gonilnik piezzo piskača in neke vrste vrata IN. Logično IN funkcijo reali¬ ziramo z ustreznim razmerjem uporov R13/R14 ter R8/R15 oziroma R8/ R15+R20 (kadar tipke ne tiščimo). Če stikalo S1 premaknemo v drug po¬ ložaj, kot je narisano v shemi, omogo¬ čimo nastavitev alarmne vrednosti, ven¬ dar o tem več pri nastavitvi merilnika. U4 je A-stabilno impulzno vezje, s katerim oponašamo bitje srca. Izdelava merilnika Tiskano vezje, ki ga izdelamo glede na fizične dimenzije posameznih elemen¬ tov, mora biti čim manjše, zato je upo¬ raba tantal kondenzatorjev obvezna. Merilnik mora biti prenosen. Z nakupom elektronskega materiala ne bo težav, ker ga lahko dobite tudi v zasebnih trgovinicah, ki jih je v Slove¬ niji kar nekaj. Morda bo nekaj težav le s fotouporom, vendar lahko uporabite tudi fotodiodo ali fototranzistor (glej tudi TIM, oktober 1990, stran 66). Tedaj bo morda potrebno preveriti delovne režime (napetosti) pri ojačevalnikih 1U1, 3U1 in 3U1 ter jih po potrebi urediti. Poma¬ gamo si lahko kar s preprostim univer¬ zalnim AVO instrumentom. Še bolj pa je uporaben osciloskop. Z njim lahko opa¬ zujete analogno obliko srčnega signala (izhod U1/7). Zelo zanimivo opazovanje. Tule moram opozoriti na to, da vse meritve opravljajte pri dnevni svetlobi. 334 * TIM 9/IO • maj, junij 1991 ELEKTRONIKA SRCE JL_~_JULJ1^ JLJLJL r 4UUL"JlJUlJlJUUL r Jl4l^ - Z Ul/8 UP/ 6 US/9 U5/9 U5/6 Ul /14 REŠET (tipka) J~L j""L JUUUUULJUUUl^^ rinrinrinr vuuuuui •ti "tg ■tr, t. % X te "t? •i' -'r t- Sl. 2. Potek signalov Takoj, ko bo na fotoupor posvetila umetna svetloba, bo veselja konec, žar¬ nica namreč 100-krat v sekundi (skoraj) ugasne! Če ne verjamete, uporabite os¬ ciloskop. Zaradi počasne negativne po¬ vratne zveze izhod U1/7 skače med +9V in OV, pa če prst držimo na fotouporu ali ne. Ker sem sam preskušal delova¬ nje vezja v glavnem ponoči, sem si mo¬ ral svetiti z žepno svetilko! Ker je vezje tako silno občutljivo na vsako spremembo svetlobe, se dolo¬ čene težave pojavljajo pri praktični upo¬ rabi. Izogibati se moramo hitrim menja¬ vam senc. Najbolje se merilnik obnese v oblačnem vremenu. Ne deluje pa v temi in seveda v telovadnici (umetna svetloba). Fotoupor lahko pritrdimo kar na ohišje merilnika. Nanj pritrdimo še vklopno stikalo S2 in tipko Ti1. Stikalo S1 name¬ stimo na tiskano vezje, oba trimerpo- tenciometra pa tako, da imamo kar se le da enostaven dostop do osi potenci¬ ometrov. Drug, bolj profesionalen pristop k na¬ mestitvi fotoupora je pritrditev v naprst¬ nik, ki ga nataknemo na prst. S tem se v večji meri izognemo motnjam, ki jih povzročimo s premikanjem prsta. Tretji način pritrditve fotoupora pa je vgradi¬ tev v ščipalko, ki jo zapnemo za ušesni mešiček. Baterija je lahko alkalna, lahko pa uporabimo tudi akumulatorski Ni-Cd vlo¬ žek. Tokovna poraba vezja je v mirov¬ nem stanju okoli 3mA, pri alarmu pa 15mA. Nastavitev alarmnih vrednosti S pomočjo v uvodu omenjene formule določimo zgornjo dovoljeno vrednost števila utripov srca. Potenciometer P1 nastavimo na minimum. Stikalo S1 pre¬ maknemo v položaj, ki vključi simulator U4. Pritisnemo tipko Ti1 ter nastavimo potenciometer P2 na željeno vrednost piskov piskača v minuti (štirikrat manj v 15 sekundah). Z malo vaje bo taka nastavitev hitro uspela. S tem pripravimo simulacijo (oponašanje) zgornje dovo¬ ljene meje utripov srca. Ko nam uspe nastavitev trimer poten¬ ciometra P2, nastavimo še P1. Spustimo tipko Ti1, počakamo 10 sekund, (da 2U5 zanesljivo izzveni), nato pa počasi zač¬ nemo vrteti os potenciometra P1. Ko se oglasi alarm, je merilnik nastavljen in pripravljen za uporabo. Stikalo S1 vr¬ nemo v merilni položaj. Zavedati se moramo, da je merilnik namenjen za osebno rabo in ga moramo za osebo druge starosti obvezno »pre- programirati«. Ta naloga nikakor ni lahka, ponuja pa nam obilo raziskovalnega dela, tako pri delu z elektroniko, kot tudi na šport¬ nem področju. Pa mnogo zabave! Jernej Bohm NEKAJ ZA OČETOV AVTO LUČ V AVTU Uvod Kar nekaj nalog s tem naslovom smo že skupaj rešili. Hvaležna tema pač! Težko je najti izviren problem ali vsaj izvirno rešitev, ker se s to problematiko spopri¬ jema množica ljudi, ki jim je to, če že ne zaslužek, pa vsaj konjiček. Tudi svetilka v osebnem avtomobilu je deležna ne¬ nehne pozornosti. Potrebujemo jo v noč¬ nih urah, ko moramo na primer pripraviti denar za plačilo cestnine. Ko vstopamo v vozilo ali ga zapuščamo tudi pride prav, da ne tipamo v temi. Ker luč moti voznika pri nočni vožnji, saj vetrobran¬ sko steklo deluje kot nekakšno ogledalo, jo ugasnemo takoj, ko je to mogoče. Največkrat to storimo že s tem, da za¬ premo vrata, kajti le avto z zaprtimi vrati smemo in moremo varno voziti. Na to preprosto zakonitost so naravnani vsi avtomobili. Žal pa nastopajo tudi situ¬ acije, ko taka rešitev ni ugodna. Recimo, da sredi noči in v največji snežni nevihti smuknemo v avto. Vrata kar se da hitro zapremo za seboj in se tako znajdemo v trdi temi. Najmanj, kar moramo sedaj storiti, je, da vtaknemo ključ v ključav¬ nico na volanu. To je mnogo enostav¬ nejše, če v avtu prižgemo luč. Nadvse enostavno, vendar zoprno opravilo, ker moramo to isto luč le hip kasneje ugas¬ niti. Kadar vremenske razmere dopuš¬ čajo, se mnogi temu opravilu izognejo tako, da vrata avtomobila zaprejo tik pre¬ den odpeljejo. S tem, ko imajo vrata odprta dlje kot je potrebno, ogrožajo sebe in druge udeležence v prometu. Ker ima prometna varnost pomembno težo v vsakdanjem življenju - vemo pa, kako zelo nerazumno včasih postopamo - bi kazalo prižiganje in ugašanje luči v notrajnosti našega jeklenega konjička urediti drugače. Rešitev prav gotovo že poznate, saj jo tu pa tam srečamo tudi v humoristični izvedbi. Saj se spominjate filmskega prizora, kjer junak, potem ko izstopi iz avta, stopi pred žaromet in ga - upihne. V resničnem življenju problem rešimo s časovnim avtomatom, ki za do¬ ločen čas zadrži ugašanje luči. Prav to naj bi bil cilj naše naloge. Sestavili bomo TIM 9/10 • maj, Junij 1991 • 335 ELEKTRONIKA KI £3 O—J START vrata ODPRTA S2 ZAPRTA Sl. 1. Shema luči v avtu A PR25, rele (Iskra) B1 avtomobilski akumulator (12V5 C1 1 nF/16V, tantal ali elektrolitiski kon¬ denzator (10%) C2 22fiF/16V, tantal ali elektrolitski kon¬ denzator (10%) C3 100fiF/35V, poliester kondenzator ( 10 %) C4 470 fiF/16V, elektrolitski kondenzator (10%) D1 1N4006, silicijeva dioda D2 LED dioda (2 mm) D3 1N4001, silicijeva dioda R1 1 M Ji, upor 1/8W (10%) R2 1 MQ, upor 1/8W (10%) R3 15 k n, upor 1/8W (10%) R4 1 k Si, upor 1/8W (10%) R5 2,2 k$ž, upor 1/8W (10%) R6 39 k Si, upor 1/8W (10%) R7 27ft1/8W(10%) K1 PIN konektor 51 funkcijsko stikalo luči (avto) 52 »senzor(ji)« v vratih (avto) 53 stikalo ključavnice volana (avto) T1 BC211, NPN tranzistor srednje moči T2 BC107, NPN tranzistor majhne moči T3 BC107, NPN tranzistor majhne moči U1 4528B (4098B), CMOS integrirano vezje Ž1 žarnica 12V/10VV (avto) vezje, ki bo po dvajsetih sekundah - po¬ tem, ko smo zaprli vsa vrata - samo¬ dejno ugasnilo luč v avtomobilu. To svet¬ lobno razkošje je prijetno do tistega tre¬ nutka, ko zaženemo motor, zato mo¬ ramo poskrbeti, da vezje tudi predčasno ugasne luč. Načinov, kako napraviti električno vezje z gornjimi značilnostmi, je nič ko¬ liko, vendar bomo pri tem upoštevali še eno zahtevo. Elektronski dodatek bomo priključili vzporedno na obstoječo iz¬ vedbo. V primeru okvare tako vezje zelo enostavno odstranimo in s tem zagoto¬ vimo neokrnjeno prvotno delovanje. Za¬ vedati se moramo, da je izdelek podvr¬ žen razmeroma hudim delovnim reži¬ mom zaradi močnih mehanskih treslja¬ jev, vplivov temperature in vlage in da ga moramo tudi vzdrževati, kar pa je proble¬ matično. Če ste morda v avto vgradili na primer elektronski vžig, potem ste te iz¬ kušnje že pridobili. Samo vi naj bi poz¬ nali dodano napravo (vezje) in nenadne Sl. 2. Potek signalov TEHNIČNE ZNAČILNOSTI - vzporedna priključitev na originalno na¬ peljavo - čas zadževanja približno 20 s - prekinitev v primeru zagona motorja - tokovna poraba: 0’1 mA (mirovanje) 100 mA (zadrževanje) težave odpravili. Tega pa po letu dni brez napora zagotovo niste sposobni na¬ rediti. Po vsej verjetnosti boste tedaj tudi spremenili mnenje in rešitvi dali mnogo manjši pomen. Dodatek zato lahko zelo hitro odstranimo in s tem omogočimo normalen postopek (popravilo) v vsaki delavnici. In takrat se taka vzporedna priključitev zelo prijazno odzove. Pri se¬ rijski povezavi - praviloma je enostav¬ nejša - moramo po odstranitvi nujno iz¬ vesti še določene povezave. Koncept vzporednega delovanja (s prikazom le-tega) bo nemara všeč tudi staršem, če še dvomijo v vaše elektro¬ tehnične sposobnosti. Opis delovanja vezja Izvedbeni primer luči z zadržanim izklo¬ pom vidimo na shemi oziroma sliki št. 1. S stikalom S1 uravnavamo funkcijo delo¬ vanja luči v avtomobilu. Izberemo lahko med izključeno (položaj 0), vključeno, ‘1 ! START _ STOP ko luč gori ne glede na to, ali so vrata odprta ali zaprta (položaj 2) in pogojno, ko luč gori le, če so vrata odprta (položaj 1) oziroma če je sklenjeno stikalo S2, ki ponazarja funkcijo vseh položajnih stikal na vratih avotmobila. Stikali S1 in S2 predstavljata standardno opremo oseb¬ nega avtomobila, medtem ko s stikalom S3 le simboliziramo start motorja ozi¬ roma odklenjeno ključavnico na volanu. Takrat se stanje kontakta 15 (50) spre¬ meni od OV na +12V (napetost akumula¬ torja). Tudi druge oznake priključnih kon¬ taktov vezja so take, kot jih določajo mednarodni standardi, tako, da se bomo lažje razumeli in hitro našli vse priključne sponke, ne glede na to, kakšne znamke je avto. Oglejmo si najzanimivejši primer, to je takrat, ko je stikalo S1 v položaju 1. Kadar so vrata zaprta, je stikalo S2 od¬ prto. Vezje je brez napajanja. V trenutku, ko odpremo vrata, se stikalo S2 sklene, žarnica zagori, preko diode D3 se na¬ polni kondenzator C4 (C«C4), tako da začne delovati tudi vezje. Toda nič po¬ sebnega se tedaj ne zgodi. Osnovno vezje je zgrajeno okoli integriranega vezja LJ1. Tranzistorja T2 in T3 prilaga¬ jata signalne nivoje stikal, ki so nekom¬ patibilni do U1 zaradi diode D3, ki loči napajalni tokokrog vezja od napajalnega tokokroga žarnice. 33* • TIM 9/10 • maj, junij 1991 ELEKTRONIKA Delovanje vezja je razumljivejše s po¬ močjo poteka signalov s slike št. 2. Po¬ memben je trenutek, ko zapremo vrata v avtomobilu; stikalo S2 se odpre, žar¬ nica Ž1 izgubi napajanje in zato ugasne. Prekine se napajanje vezja iz akumula¬ torja, toda zaradi relativno velike kapaci- tivnosti kondenzatorja C4 in majhne to¬ kovne porabe, vezje spremembe v na¬ pajanju sploh ne občuti - prav sedaj mora odigrati svoje poslanstvo in kon¬ denzator C4 (naboj kondenzatorja) za nekaj naslednjih trenutkov zagotovi na¬ pajanje. Tranzistor T2 se odpre, tok v bazo tranzistorja določa praktično le upor R6 in trenutna napetost na omenje¬ nem kondenzatorju. Padec napetosti v kolektorju tranzistorja T2 proži mono- stabilno vezje 2U1 (glej signal U1/11). Ker je na izhod U1/10 priključen tudi krmilni tranzistor releja A, ta pritegne za čas proženja 2U1. Rele s svojim kontak¬ tom a1 ponovno vključi akumulatorsko napajanje vezja in žarnice. Prekinitev akumulatorskega napajanja med razkle- nitvijo S2 in vklopom a1 je zelo kratka, med 20 in 100 ms, kar je odvisno prak¬ tično le od hitrosti preklopa releja. To se zgodi tako hitro, da sploh ne bomo za- zgodi tako hitro, da sploh ne zaznamo, da je žarnica za hip ugasnila. Svoje pri¬ speva tudi žarilna vztrajnost žarnice. Toda čez čas, ki ga določa časovna konstanta R2C2, 2U1 izzveni. Zopet na¬ stopi zanimiva situacija. Ker signal U1 / 10 pade na približno OV, se zapre tranzi¬ stor T1, zato odpade rele, odpre se kon¬ takt a1 in na vhodu vezja nastopi znana situacija. Toda padec signala U1/10 proži monostabilno vezje 1U1. Ker je izhod U1 n vezan na rešet (R) vhod 2U1, novo stanje pa se vzpostavi prej kot v mikrosekundi - torej neprimerno hi¬ treje, kot lahko odpade rele - bo po¬ novno proženje PU1 onemogočeno (za čas U1/7=OV). Ko pojav, ki ga določa časovna konstanta R1C1 izzveni, tako proženje ni več mogoče. Medtem na¬ petost na C4 nenehno pada, s tem pa tudi napajalna napetost U1. Ko doseže približno 3V, vezje CMOS preneha kontrolirano delovati. Toda napajalna napetost (3V) ne zadostuje več za pri¬ tegnitev kotve releja. Od tod naprej se lahko ponovi le že opisani scenarij z odpiranjem in zapiranjem vrat avto¬ mobila. Zgornji opis dopolnimo s primerom vžiga motorja. Ko zapremo vrata, naj bi žarnica Ž1 ugasnila po dvajsetih sekun¬ dah. Predpostavimo, da že po desetih sekundah obrnemo ključ v ključavnici volana. S tem smo vključili stikalo S3, preko katerega v bazo tranzistorja T3 steče dovolj velik tok, da se tranzistor T3 popolnoma odpre in s tem kratko veže bazo in emitor tranzistorja T1. Tranzistor T1 se zapre, rele odpade, žar¬ nica ugasne. Ves potek signalov lepo vidimo tudi na sliki št. 2 (desna polovica slike) Normalen zaključek signala U1/10 je narisan črtkano. Dioda LED služi le za indikacijo delo¬ vanja. Obnese se pri testiranju in servisi¬ ranju vezja. Kondenzator C3 premošča hitre spremembe napajalne napetosti ob motnjah, ki jih povzročajo razni električni porabniki v avtu ali nastanejo v trenutku vklopa (izklopa) releja. Elektrolitski kon¬ denzator C4 zaradi tehnologije izdelave poseduje znatno škodljivo induktivnost in zato visokofrekvenčno glajenje motenj ni uspešno. To nalogo zaupamo kon¬ denzatorju C3, ki je grajen prav za take primere in sodi v železni repertoar elek¬ tronskih vezij. Tudi dioda D1 na običajen način varuje tranzistor (T1) pred visoko¬ napetostno indukcijo v relejskem navitju. Izdelava vezja Po stari navadi sem tudi tokrat napravil izvedbeni primer vezja na univerzalni kartici tiskanega vezja. To pomeni, da sem skoraj vse povezave med elementi izvedel s pomočjo tanke izolirane žice. Vezje mi je uspelo namestiti na ploščico 30x30 mm. Če bi izdelal pravo tiskano vezje, bi bilo le-to še manjše. Še manjše dimenzije pa lahko dosežete z uporabo vezij SMD (angl.: »Surface Mounted De¬ vice«, površinska pritrditev elementov - splošno). Razen kondenzatorja C3, tranzistorja T1 in releja, je možno vse druge elemente najti v izvedbi SMD. Taka izdelava je težja in zahteva mirno roko. Mehke in primerno debele izolirane priključne žice lahko prispajkamo nepo¬ sredno na tiskano vezje. Vendar priporo¬ čam uporabo miniaturnega (PIN) konek- torja (K1), s tem da moški konektor pri¬ spajkamo na tiskano vezje, ženski ko¬ nektor prispajkamo na nekaj centimetrov dolge žice, te pa potem priključimo na električno napeljavo avtomobila. Le na ta način bo ideja paralelne priključitve popolnoma zaživela. Preizkus delovanja vezja Ko vezje izdelamo in preverimo kako¬ vost izdelave, ga priključimo na 12- voltno laboratorijsko napetost. Simuli¬ ramo delovanje stikal ter opazujemo di¬ odo LED, ki kar dobro nadomešča žar¬ nico v avtu. Preverimo čas zadrževanja luči pa tudi predčasno izključitev. Pov¬ sem normalno je, da prisilna zaključitev deluje le, če je S3 v položaju START in da se bo dioda LED v nasprotnem pri¬ meru ponovno prižgala in gorela do iz¬ teka monostabilnega vezja 2U1. Čas zadrževanja luči lahko tudi spre¬ menimo. Tedaj spremenimo vrednost kondenzatorja Č2 ali/in upora R2. Upor lahko nadomestimo s serijsko vezavo trimerpotenciometra (1 M Q) in upora (10 kQ). V tem primeru čas zadrževanja nastavljamo zvezno, toda prepričan sem, da to nima posebnega praktičnega pomena. Originalna poraba vezja je okoli 100 mA, določa pa jo zgolj upornost relej- skega navitja. Merjenje tokovne porabe je eden od možnih testov med preizku¬ som delovanja vezja. Poraba je zane¬ marljiva, ko rele odpade. Vgradnja vezja Žal lahko dam le splošen nasvet. Vezje sem vgradil kar v ohišje žarnice. Pritrdil sem ga z dvema vijakoma. Tudi če je ohišje plastično, je potrebno paziti na stike z okolico. Še pred pritrditvijo vezja si ogledamo priključitvene točke, ki so vse, razen ene, v neposredni bližini. Priključitveni kabel naj bo primerno kra¬ tek. Edino težavo predstavlja priključitev START/STOP signala. Potrebno bo po¬ tegniti posebno žico, kar pa ne bo lahka naloga. V skrajnem primeru se tej mož¬ nosti lahko tudi odrečete. Če se odrečete pritrditvi v luč in vezje namestite nekje pod armaturno ploščo, teh težav nemara ne bo. Nekaj več dela bo le z iskanjem priključnih točk. Poma¬ gajte si z originalnim načrtom električne napeljave, ki je priložen navodilom za uporabo avtomobila. Pri delu želim mnogo zabave! Učenci! Ne le modeli raket in Jadrnic, tudi učbeniki in druge knjige Tehniške založbe Slovenije so vam na voljo v trgovini Mladi tehnik, Ljubljana, Cojzova z. TIM 9/10 • ma), junij 1991 • 337 ZA NAJMLAJSE Bojan Rambaher LESEN VLAK Za izdelavo boste potrebovali lesene deščice, kvadre in valje ter okrogle pa¬ lice, lepilo, nitrolak in seveda vse po¬ trebno orodje. Izdelovanje igračke se začne pri loko¬ motivi. Iz deščice, dimenzij 20 x 50 x 156 mm, izdelajte gornji del podvozja J. Popolnoma enak del boste potrebovali tudi pri izdelavi vagonov. Vanj izvrtajte odprtino, velikosti 0 9 x 13 mm za nasa- ditev zatiča F (okrogla palica 0 9 x 25 mm). Spodnji del podvozja K je tako kot gornji del enak spodnjemu delu pod¬ vozja vagona. Izdelate ga iz enake deš¬ čice, dimenzij 20 x 50 x 165. Vanj izvr¬ tajte odprtino 0 11 x 19 mm, s pomočjo katere boste priključevali lokomotivo in vagone med seboj, ter dve odprtini, 0 11 mm, ki tečeta skozi celo deščico. Vanju boste potisnili osi koles G, ki ju naredite iz okrogle palice, 0 10x100 mm. Kolesa C izdelajte iz okroglega valja, 0 50 mm. Kolesa so debela 20 mm. Ko ste obdelali tudi površino sestavnih de¬ lov, lahko v tej fazi izdelave že sestavite spodnji del modela. Dela J in K zlepite. V odprtino v delu K potisnite os kolesa G in nato pritrdite še kolesa C. Sestavlja¬ nje tega dela se konča s sestavnim de- LOKOMOTIVA lom F, ki ga vstavite v odprtino in zale¬ pite. Gornji del lokomotive je sestavljen iz štirih delov: iz kabine za strojevodjo (del M, lesen kvader, dimenzij 45 x 47 x 75), kotla (del L, lesen kvader, dimenzij 30x50x 100 mm), strehe kabine za stro¬ jevodjo (del N, deščica 10 x 60 x 65 mm) in dimnika (del A, izdelan iz lesene pa¬ lice, 0 16 x 50 mm). Namesto takšnega dimnika, kot ga vidite na sliki, lahko upo¬ rabite navadno ravno palico, kar pa se¬ veda ni tako učinkovito. Preden se lotite nadaljnjega lepljenja, posamezne dele obdelajte natančno po načrtu, površino dobro zbrusite s smirko¬ vim papirjem in izvrtajte potrebni odpr¬ tini. To sta: v delu M odprtina s preme¬ rom 20 mm po vsej širini kabine, v delu L pa odprtina, dimenzij 0 16x22mm, zvrtana z zgornje strani. Preden dele zlepite, preizkusite, kako se posamezni sestavni deli prilegajo med seboj. S tem je lokomotiva izdelana. Na vrsti je izdelava vagonov. Na na¬ šem načrtu vidite izdelavo dveh vrst va¬ gonov, in sicer cisterne in potniškega vagona. Druge vrste vagonov lahko brez težav konstruirate sami. Oba vagona, s tem pa tudi vsi vagoni, ki bi jih izdelali sami, imata namreč enako podvozje (ki je enako podvozju lokomotive). Pod¬ vozje je označeno s črko L in ga torej izdelate enako kot v prejšnjem primeru, vključno z luknjami za osi G koles C. Osebni vagon ima enak gornji del pod¬ vozja kot lokomotiva (enako označen s črko J), medtem ko je pri cisterni ta del označen s črko I in je nekoliko drugačen od dela J. Vanj morate namreč izvrtati odprtino 0 6x 13 mm, ki služijo za pritrdi¬ tev cisterne k podvozju. Če ste opravili svojo nalogo v skladu z našimi navodili, potem sta podvozji sedaj izdelani. Lotite se torej lahko izde¬ lave obeh zgornjih delov. Pri potniškem vagonu je to karoserija za potnike (del 0), izdelana iz lesenega kvadra, dimenzij 45x65x90mm. V trup vagona z zgornje strani izvrtajte dve odprtini, dimenzij 0 28x40mm, ki ju dovrtajte na dnu še z odprtino dimenzije 0 10x10mm. V to odprtino boste zagozdili figurico potnika B. Figurica je izdelana iz okroglega valja, 0 20 mm, ki ga obdelajte tako, kot je prikazano na načrtu. Zgoraj potniški va¬ gon zapira streha, ki je izdelana iz deš¬ čice P in deščice Q. Prva ima dimenzije 15 x 55 x 100 mm, druga pa 15 x 30 x 45 mrh. Karoserijo vagona prilepite na podvozje in potniški vagon je izdelan. Sedaj je na vrsti še izdelava cisterne. V odprtine na delu / potisnite palčke E, dimenzij 0 6x13 mm, na katere potem zagozdite dele D. Vsak del D je izdelan iz kluta 0 60 x20 mm. Šest sestavnih de¬ lov D tvori obliko zgornjega dela ci¬ sterne. Pravzaprav je s tem vlak izdelan, razen če ne boste po lastni zamisli do¬ dali še več takšnih ali podobnih vago¬ nov. #*•/#•• č « cr /P (O /y VAGON 08-16 /i A w - J f 0 9*13 j/ . . *** & - rr f? Tq v i *.' C o o I/ 4 \ F 09*13 / \ 09*25 011 CISTERNA 338 • TIM 9/IO • ma|, junij 1991 Miha Zorec ZVOČNIKI, ZVOČNE OMARICE, KRETNICE 2. del Pri konstrukciji zvočnih omaric je po¬ trebno upoštevati več dejavnikov, ki vpli¬ vajo na kvaliteto reprodukcije zvoka. Zvočna omarica ima kot zadnji člen v ve¬ rigi naprav, ki pretvarjajo električne sig¬ nale v zvok, izredno pomembno vlogo, saj odločilno vpliva na kakovost zvoka. Za dobro delovanje zvočne omarice so poleg kvalitetnih zvočnikov in na¬ tančno narejene zvočne omarice zelo pomembne tudi kretnice. Kretnice so v bistvu enostavni L-C filtri, ki električni signal iz ojačevalnika ločijo na posa¬ mezna frekvenčna območja. Če poeno¬ stavimo, lahko te filtre primerjamo z že¬ lezniškimi kretnicami, električni signal pa z različnimi vlaki (npr.: tovorni vlak, pot¬ niški vlak in ekspresni vlak). Ko pripeljejo vsi vlaki do postaje, jih moramo preu¬ smeriti na določene perone (te lahko izenačimo z zvočniki za različna frek¬ venčna območja). Tako tovorni vlak pre¬ usmerimo na peron, kjer čakajo tovor¬ njaki za prevzem tovora (npr. bas zvoč¬ nik), potniški vlak pošljemo na peron za potniški vlak (srednjetonski zvočnik) in ekspresni vlak na peron za ekspresni vlak (visokotonski zvočnik). Torej nam kretnice omogočijo, da vsak vlak pride na zanj določen peron. V primeru, da bi postaja imela le en peron, bi se vsi vlaki ustavili na istem peronu, pri tem pa bi nastala vsesplošna zmeda; potniki bi pa¬ nično iskali svoj vlak, med njimi pa bi se drenjali še tovornjaki. Ker pa se vlaki morajo držati voznih redov (naj bi se jih vsaj), bi prav gotovo ostalo nekaj potni¬ kov in tovornjakov, ki ne bi pravočasno našli svojega vlaka. Na podoben način tudi samo en zvočnik, priključen na oja¬ čevalnik, ne more zagotoviti kvalitetne reprodukcije. Kretnice torej razdelijo frekvenčni ELEKTRONIKA spekter električnega signala na več de¬ lov. Ponavadi uporabljamo kretnice, ki delijo frekvenčni spekter na dva, tri ali štiri dele. Tako zvočniki v zvočni omarici dobijo električni signal, ki vsebuje le tiste frekvence, za katere so predvideni. Šte¬ vilo delov, na katere kretnica razdeli frekvenčni spekter, je odvisno od števila različnih zvočnikov. Zvočnike z enakim frekvenčnim odzivom in enako impe- danco lahko priključimo na isti izhod kretnice. Ponavadi se uporablja dvo- ali trisistemske kretnice, redkeje štiri- ali večsistemske. Tu velja nekako tako, da za zvočne omarice z močjo do okoli 100W uporabljamo le dvosistemske omarice, za močnejše zvočne omarice pa je priporočljivo uporabiti tri- ali večsi¬ stemske kretnice. Pri močeh nad 100W električni tok frekvence, ki je višja ali nižja od frekvenčnega območja zvoč¬ nika, že preveč segreva tuljavico zvoč¬ nika. Segrevanje tuljavice močno ovira delovanje zvočnika in ga lahko poško¬ duje, v skrajnem primeru tuljavica celo pregori. Zvočne omarice je potrebno pravilno dimenzionirati. Frekvenčni spekter, ki ga kretnica prepušča, naj bi bil čim bolj po¬ doben frekvenčnemu odzivu zvočnika. Zato ni dovolj, da kupimo npr. bas zvoč¬ nik in ga priklopimo na kakršno koli niz- koprepustno kretnico, saj lahko s tem zmanjšamo frekvenčni odziv zvočnika ali pa prek njega spuščamo frekvence, ki jim zvočnik ne more slediti. Kretnice prepuščajo le električne sig¬ nale določenih frekvenc; da to dose¬ žemo, mora delovati kretnica kot nekak¬ šen frekvenčno odvisen upor. Takemu uporu se mora z višanjem frekvence vi¬ šati oziroma nižati upornost. Če se upor¬ nost kretnice viša z višanjem frekvence, je tok skozi zvočnike vedno manjši in pravimo, da kretnica reže visoke frek¬ vence. Slika 1 prikazuje tako kretnico in njen frekvenčni odziv. Kretnico sestav¬ ljata dva elementa, katerih impedanci se pri spreminjanju frekvence spreminjata. Pri dušilki se z višanjem frekvence impe- danca viša, kondenzatorju pa impe- danca pada. Vezava dušilke in konden¬ zatorja deluje torej kot frekvenčno od¬ visni napetostni delilnik. Na sliki 2 vidimo kretnico, pri kateri sta dušilka in konden¬ zator zamenjana. To spremeni frek¬ venčno karakteristiko kretnice. Krenica v tem primeru prepušča visoke frek¬ vence, nizke pa duši. Z večanjem frek¬ vence impedanca kondenzatorja pada, impedanca dušilke pa raste. Pri tem vedno več električnega toka teče preko zvočnika in vedno manj preko tuljave in obratno. Najpomembnejši podatek kretnic je mejna frekvenca. Mejna frekvenca je frekvenca električnega signala, pri kateri kretnica oslabi signal za 3dB oziroma 6 dB/ oktavo C 0 3 4 - m- fm f(Hz) Slika 1 Slika 4 TIM 9/10 • maj, junij 1991 * 339 ELEKTRONIKA frekvenca, pri kateri pade amplituda na¬ petosti na zvočniku na polovico. V glav¬ nem stremimo za tem, da se mejni frek¬ venci kretnice in zvočnika pokrijeta. Na sliki 3 je kretnica, ki je kombinacija kretnic iz slik 1 in 2. Ta kretnica pre¬ pušča določen pas frekvenčnega spek¬ tra. Širino pasu določata dve mejni frek¬ venci. Prva mejna frekvenca omejuje de¬ lovanje zvočnika pri nizkih frekvencah, druga mejna frekvenca pa pri visokih frekvencah. Kretnice delimo tudi glede na strmino prenosne karakteristike. Primer karakte¬ ristik z različnimi strminami krivulj vidimo na sliki 7. Strmina krivulje se računa glede na spremembo odziva pri poveča¬ nju oziroma zmanjšanju frekvence za eno oktavo. Na strmino krivulje vpliva število dušilk in kondenzatorjev, uporab¬ ljenih pri konstrukciji kretnice. Če za en izhod kretnice vzamemo le en element (kondenzator ali tuljavo), je strmina kri¬ vulje 6dB/oktavo (slika 4). Če uporabimo dva elementa na kanal kretnice (kondenzator v kombinaciji z dušilko), se strmina poveča na 12dB/ oktavo. Pri vezavi dveh kondenzatorjev in tuljave ali vezavi dveh tuljav in kon¬ denzatorja pa dobimo krivuljo naklona 18dB/oktavo (slika 6). Strmina odziva kretnice določa selektivnost kretnice. Čim bolj strma je krivulja, tem hitreje amplituda električnega signala pada ozi¬ roma zraste. Tako lahko s strmo krivuljo izredno točno določimo območja delova¬ nja zvočnikov. To nam pride prav pri večjih močeh, kjer je važna točna razpo¬ reditev frekvenčnih območij glede na frekvenčni odziv zvočnikov. V tabelah 1, 2 in 3 imamo podatke za konstrukcijo kretnic različnih strmin. Glede na frekvenčni odziv zvočnikov iz¬ beremo mejne frekvence in v tabeli poiš¬ čemo odgovarjajoče vrednosti konden¬ zatorjev in dušilk. Vrednosti kondenzatorjev v tabelah ne ustrezajo standardom, zato moramo iz¬ brati kondenzatorje, katerih kapacitiv- nost je čim bliže zahtevani. Zahtevano vrednost dobimo tudi z vezavo več kon¬ denzatorjev. Kondenzatorje vežemo vzporedno ali zaporedno, pri čemer se skupna induktivnost računa ravno obratno kot pri uporih. Pri vzporedno vezanih kondenzatorjih se kapacitivnost sešteva, zaporedno vezana kapacitiv¬ nost pa se računa kot paralelno vezana upornost. Pri vzporedni ali zaporedni vezavi kondenzatorjev naj velja pravilo, da ve¬ žemo vedno kondenzatorje enakih vred¬ nosti in da število kondenzatorjev ne presega 3. Najboljše je, da zahtevano induktivnost dobimo z dvema enakima kondenzatorjema. nomogram za tuljave Kondenzatorji in kretnice morajo biti enake nazivne napetosti, ne glede na to, kako in koliko jih je vezanih skupaj. Pri izbiri mejnih frekvenc moramo pa¬ ziti tudi na izkoristek zvočnika, izkoristek vseh zvočnikov mora biti približno enak, pri tem se morajo ujemati tudi impe- dance zvočnikov. Nizkotonski zvočnik mora biti enake impedance kot visoko- tonski zvočnik. Če uporabimo več zvoč¬ nikov za nizke frekvence, mora biti vsota le-teh enaka impedanci visokotonskega zvočnika oziroma vsoti impedanc viso- kotonskih zvočnikov. Pripomnimo naj še to, da če vežemo zvočnike vzporedno, se impedanca zvočnikov računa tako kot impedanca vzporedno vezanih uporov, če pa vežemo zvočnike zaporedoma, se impedance enostavno seštejejo. Na sliki 8 vidimo primer dveh zvočni¬ kov; nizkotonskega A in visokotonskega B, ki sta različnih izkoristkov in enake impedance. Pri enaki amplitudi električ¬ nega signala je odziv zvočnika A slabši kot odziv zvočnika B. Izkoristek zvočnika B je namreč večji od zvočnika A. Če želimo karakteristiko frekvenčnega od¬ ziva zvočne omarice izravnati, moramo zaporedno z zvočnikom B vezati upor določene vrednosti, da s tem znižamo njegov odziv. To je sicer izvedljivo, a ni priporočljivo, saj je škoda, da se elek¬ trična energija troši na uporu, namesto da bi se pretvarjala v zvok. Uporaba uporov nikakor ne pride v poštev pri zvočnih omaricah večjih moči (100W in več). Slika 9 kaže nomogram, s pomočjo katerega izračunamo število ovojev tu¬ ljav. Najprej si izberemo dimenzije tuljav- nika, izračunamo števili U in m ter poteg¬ nemo črto prek teh dveh vrednosti. Tam, kjer ta črta seka črto, ki ločuje skali, naredimo točko T. Na skali na desni strani nomograma poiščemo zahtevano induktivnost tuljave (mH) in preko točke T in izbrane induktivnosti. tuljave poteg¬ nemo premico. Premica seka skalo s številom ovojev v določeni točki, kar nam pokaže število (n) ovojev, ki so potrebni za zahtevano induktivnost tu¬ ljave pri izbranih dimenzijah tuljavnika. Smer odčitavanja vrednosti iz nomo¬ grama je poljubna. Zato iz induktivnosti tuljave in števila ovojev določimo dimen¬ zije tuljavnika, kar pa je zelo nerodno. Nakloni premic nomograma naj ne bodo preveliki. Tuljavnik naredimo iz kartona škatle za čevlje, ki ga ovijemo okoli lesenega 340 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 ELEKTRONIKA Slika 8 Miha Zorec IZDELAVA ZVOČNIH OMARIC 6 dB/oktavo ... R zv = 8Q 12 dB/oktavo ... R zv = 8Q 18 dB/oktavo ... R zv = 8Q valja (valj je lahko tudi iz kakšnega dru¬ gega materiala) in na koncih zlepimo. Na tak enostaven tuljavnik navijemo ba¬ kreno lakirano žico. Žica naj bo debela okoli 0,8 mm ali več, kar je odvisno od moči zvočnih omaric. Za moči pod 60 W je lahko tudi tanjša, pri močeh, večjih od 100W, pa mora biti žica debelejša od 0,8 mm. Od debeline žice je odvisna Om¬ ska upornost tuljave, ki deluje kot doda¬ ten upor. Ta upor prevzema del elek¬ trične energije in slabi delovanje tuljave, obenem pa segreva tuljavo. Kljub razmeroma cenenim zvočnim omaricam, ki jih lahko kupimo v trgovi¬ nah, je še vedno veliko zanimanja za samostojno sestavljanje le-teh. Verjetno zato, ker sami poljubno izbiramo obliko, velikost in moč zvočnih omaric. Poleg tega igra pomembno vlogo tudi dejstvo, da lahko s svojimi rokami zgradimo zvočne omarice, ki v ničemer ne zaosta¬ jajo za kupljenimi, ampak jih v marsičem celo prekašajo. Kot smo že rekli, na kva¬ liteto zvočnih omaric vplivajo trije glavni sestavni deli: zvočniki, kretnice in zvočna omarica. Proizvajalci tovrstne akustične opreme radi varčujejo, kjer se le da. Tako lahko vidimo zvočne oma¬ rice, pri katerih zvočniki delujejo na skrajnem robu dopustne moči, kretnice imajo pretanko žico in neprimerne kon¬ denzatorje. So tudi zvočne omarice, ka¬ terih debelina sten nikakor ne zadošča za moč, ki se troši na njih. Pri takih varčevalnih ukrepih je cena seveda izredno nizka. Če pa upoštevamo živ¬ ljenjsko dobo takih zvočnih omaric - še posebej če jih obremenjujemo s predpi¬ sano maksimalno močjo, ki je ponavadi plod fantazije komercialistov, nas še kako drago stanejo. Zato je potrebno izredno paziti pri nakupu zvočnih omaric in se izogibati izdelkom, ki obljubljajo velikanske moči, obenem pa imajo ne¬ verjetno nizke cene. V prejšnjih številkah naše revije smo obdelali zvočnike in kretnice, tako da nam zdaj ostanejo le še zvočne omarice. Zvočne omarice se razen po moči in velikosti ločijo tudi po načinu reproduk¬ cije zvoka. Poznamo zvočne omarice zaprtega tipa, basrefleks zvočne oma¬ rice ter zvočne omarice z labirintom. Za¬ prti tip omaric se uporablja predvsem pri manjših močeh. Ta tip ima popolnoma zaprto ohišje. V večini primerov imajo te zvočne omarice zvočnike pritrjene na zunanjo stran ohišja in dodatno zates¬ njene s posebnim kitom (silikonski kit), ker so tako vse stene ohišja fiksno spo¬ jene. Notranjost zaprtih zvočnih omaric moramo napolniti s polnilom za blažitev zvočnih vibracij. Polnilo absorbira spre¬ membe zračnega tlaka, ki pri pomikanju membran v notranjost omarice »napi¬ huje« omarico oziroma pri pomikanju membran v obratno smer vleče stene omarice skupaj. Polnilo preprečuje vibri¬ ranje sten omarice in obenem zagotav¬ lja, da le zvočniki oddajajo zvok. Kot polnilo za zvočne omarice se največ uporablja kar navadna mehka pena, ki naj izpolni približno polovico volumna omarice. Največ pene vstavimo za zvoč¬ nike, še posebno za baszvočnik, saj ima ta največjo potisno moč. Vibracij sten se lahko znebimo tudi na povsem drugačen način. Namesto da bi nadležne vibracije zračnega tlaka zadr¬ ževali v notranjosti omarice, jih izpu¬ stimo na prostost in koristno uporabimo. Že ime basrefleks nam pove, kako upo¬ rabimo zvočne valove, ki nastajajo za zvočniki v notranjosti zvočnih omaric. Ker so vibracije zračnega tlaka baszvoč- nika volumensko najmočnejše, nam de¬ lajo največ preglavic. Če pa jih spravimo iz zvočne omarice z enako fazo, kot jo ima bas zvočnik dobimo tako imenovani basrefleks efekt; zvočna omarica deluje, kot bi imela dva baszvočnika. Zvok, ki prihaja iz osebno oblikovane basrefleks odprtine, je sicer nekolikoi šibkejši kot zvok, ki ga oddaja zvočnik, vendar po¬ meni dodatno koristno moč, ki bi se sicer zadušila v notranjosti omarice. Notranjost basrefleks zvočne omarice mora biti prazna in naj po možnosti ne vsebuje ovir za pretok zvoka. Odprtine za izhod zvoka so večinoma okrogle, srečamo pa tudi različne pravokotne od¬ prtine. Basrefleks zvočne omarice imajo zaradi manjših sprememb zračnega tlaka v notranjosti tanjše stene. Poleg zaprtih zvočnih omaric in bas¬ refleks zvočnih omaric poznamo tudi zvočne omarice, ki zvok basovcev s po¬ sebnim zvočnim labirintom usmerijo in zakasnijo, da dobimo na izhodu labirinta izredno kvaliteten zvok. Veliko zvočnih omaric z labirintom ima zvočnik celo v notranjosti ohišja, tako da ga ne vi¬ dimo. Te zvočne omarice se uporabljajo predvsem za moči nad 100W in zahte¬ vajo izredno natančno projektiranje in izdelavo. TIM 9/10 • mai, junij 1991 • 341 Zvočna omarica mora izpolnjevati ne¬ kaj osnovnih zahtev, ki pogojujejo dobro delovanje. Poleg primerne oblike in vo¬ lumna mora imeti dovolj debele stene, vsekakor pa ne smemo pozabiti na ma¬ terial, iz katerega jo naredimo. Ker zvočna omarica ne sme niti ojačevati niti slabiti dela frekvenčnega spektra, mora biti material čim manj akustičen. Matrial za izdelavo zvočnih omaric mora biti pravo nasprotje tistemu, ki se uporablja za izdelavo akustičnih inštrumentov (ki¬ tare, voline). Stene zvočnih omaric mo¬ rajo kar v največji meri dušiti zvok, saj morebitne vibracije sten povzročajo do¬ datne zvočne valove, ki pačijo zvočno sliko, ki prihaja preko zvočnikov. Mate¬ rial za zvočne omarice naj bo torej tako trden, da vibracije, ki jih povzročajo zvočniki v zvočni omarici ne morejo pov¬ zročati vibriranja sten. Zato bi bil naj¬ boljši material kamen ali marmor, ki se ga da sicer zelo dobro obdelovati in tudi izgled takih zvočnih omaric bi bil fantasti¬ čen. Kljub vsemu pa bi bila cena takih omaric previsoka, poleg tega pa se da z cenejšimi materiali doseči približno enak efekt. Uporabimo lahko vezano ploščo (debelo 10 mm in več), ki je zelo trdna in dobro prenaša mehanske obre¬ menitve, obenem pa je zelo slab zvočni prevodnik. Vezana plošča (bosanka) se zaradi svojih lastnosti uporablja pred¬ vsem za zvočne omarice večjih moči ter za zvočne omarice, ki se uporabljajo za ozvočenje ansamblov. Za zvočne omarice tipa HiFi oziroma za omarice za domačo uporabo uporab¬ ljamo predvsem iverico, ki je razmeroma poceni, obdelava je zelo preprosta in tudi akustične lastnosti ustrezajo. Ven¬ dar morajo biti stene omaric iz iverice za okoli 50% debelejše, kot če bi omarico izdelali iz vezane plošče. Iverne plošče so izdelane iz lesnih odpadkov, ki jih v tovarni pomešajo z le¬ pilom in stisnejo. Zato je iverica na robo¬ vih in v notranjosti izredno krhka, kar ima nekaj dobrih in nekaj slabih lastnosti. Dobre lastnosti so v tem, da krhka notra¬ njost izredno dobro duši zvočne vibra¬ cije, slaba stran pa je v tem, da iverica slabo prenaša mehanske obremenitve in udarce. Zato se iverica uporablja pred¬ vsem za manjše moči. Pri večjih močeh pride v poštev vezana plošča, saj imajo zvočne omarice, narejene iz vezane plošče, tanjše stene in prenašajo veliko večje mehanske in zvočne obremenitve, kar je najpomembnejše. Vibriranje sten zvočne omarice lahko preprečimo tudi na druge načine. Slika 1 prikazuje tri načine za dušenje vibracij sten. Primer kaže, kako z diagonalno letvijo ojačamo steno in s tem zmanj¬ šamo vibracije. To ojačitveno letev eno¬ ELEKTRONIKA stavno prilepimo na steno zvočne oma¬ rice. Dimenzije letve niso pomembne, vendar ne smemo pretiravati; debelina naj bo enaka debelini stene, širina pa naj bo za 2 do 3 debeline. Ojačitveno letev naredimo iz navadne lesene letve ali iz odrezane iverice. Na sliki 1b je primer ojačitve sten zvočne omarice z ojačitvenim križem. Ojačitveni križ poveže štiri stene oma¬ rice in na ta način duši vibracije sten. Križ montiramo med stranske stene ozi¬ roma med stene z večjo površino, čim bliže sredini, pri čemer nas omejujejo odprtine za zvočnike. Ojačitveni križ po¬ navadi vstavimo med odprtino za bas- zvočnik in druge odprtine. Namesto križa lahko uporabimo ojačitveni okvir, ki ga namestimo podobno kot ojačitveni križ. Ojačevanje sten zvočnih omaric z le¬ tvami, križem ali okvirjem pride v poštev le pri zvočnih omaricah zaprtega tipa. Pri basrefleks zvočnih omaricah in pri zvoč¬ nih omaricah z labirintom pa tako ojače¬ vanje seveda odpade. Za basrefleks zvočne omarice manjših moči je še ne¬ kako dopustno ojačevanje z letvami, pri drugih pa moramo povečati debelino sten. Izdelava zvočnih omaric: Za izdelavo zvočnih omaric potrebu¬ jemo najprej nekaj mizarskega orodja. Slika 3 34* • TIM 9/IO • maj, junij 1991 ELEKTRONIKA Slika 6 Poleg izvijačev, raznih spenjalcev (»cvinge«) in delovne mize potrebujemo še vrtalni strojček, krožno žago, prav nam pride tudi električna vodna žaga, skobelnik in električni brusilnik. Dele zvočne omarice narežemo na predpisane kose. Na sliki 2 vidimo, kako sestavimo ohišje. Če se odločimo za zaprti tip zvočne omarice, zlepimo vse sestavne dele in spoje ojačamo z moz- niki. Moznike oziroma lesne čepe vsta¬ vimo v prej izvrtane luknje, v katere smo nalili lepilo. Nato določimo pozicije odpr¬ tin za zvočnike, zarišemo s šestilom in zaradi boljše vidljivosti ris prevlečemo s flumastrom (slika 3). Če imamo elek¬ trično vbodno žago, v rob risa zvrtamo luknjo ter izrežemo odprtino (slika 4). Na sliki 5 vidimo, kako z vrtalnim strojem naredimo odprtine za zvočnike. V stroj¬ ček vpnemo malo večji sveder in zvr¬ Slika 8 tamo več lukenj eno zraven druge, nato s kladivom izbijemo odvečni kos iverice. Robove odprtin zbrusimo kar z večjim svedrom (slika 5). Manjše odprtine in odprtino za basrefleks izhod lahko nare¬ dimo s kronsko žago. Te žage dobimo skoraj v vseh naših trgovinah z orodjem. Kronsko žago enostavno vpnemo v vr¬ talni strojček, v center bodoče odprtine zvrtamo luknjo, ki centrira žago in izža- gamo odprtino (slika 6). V odprtine montiramo zvočnike in na steno kretnico. Zvočnike dobro pritr¬ dimo, in robove zatesnimo z silikonskim kitom. S silikonskim kitom zatesnimo tudi spoje sten (slika 7). Po montaži zvočnikov vstavimo še peno ali kak drug absorbcijski material. Pri popolnoma zaprtih zvočnih omaricah moramo peno vstaviti preden montiramo zvočnike. Če izberemo zvočno omarico, pri kateri se npr. zadnja stena odmika, moramo narediti na zadnjih stenah okvir (slika 9), ki ga prilepimo in ojačamo z mozniki. Na ta okvir nalepimo tesnilni trak, ki popolnoma zatesni omarico. Tes¬ Slika 9 nilni trak je trak, ki se uporablja za tes- njenje oken in vrat. Zadnjo steno z les¬ nimi vijaki pritrdimo na okvir. Čim boljše je tesnjenje, bolje deluje zvočna oma¬ rica. Površino zvočnih omaric lahko eno¬ stavno pobarvamo, pri čemer moramo predhodno vse nepravilnosti zakitati z lesnim kitom in do gladkega zbrusiti. Na zunanje stene lahko nalepimo tudi samolepilno tapeto z imitacijo furnirja. Za lep izgled zvočnih omaric lahko upo¬ rabimo poseben furnir, ki ga enostavno nalikamo na stene omaric ali pa damo omarice furnirat mizarju. Za zaščito zvočnikov naredimo pose¬ ben okvir, ki ga prekrijemo s tankim bla¬ gom in ga pritrdimo na čelno stran zvoč¬ nih omaric. V nadaljevanju vam ponujamo nekaj primerov za izdelavo zvočnih omaric, ki so vzeti iz knjige »HiFi BOXEN«, avtorja Rainerja Golza. Vsak načrt vsebuje ta¬ belo z osnovnimi podatki, kjer so podani tudi zvočniki, vendar lahko uporabimo tudi podobne, pri čemer moramo upošte¬ vati njihove karakteristike in temu pri¬ merno prirediti kretnice. Učenci! Ne le modeli raket in Jadrnic, tudi učbeniki in druge knjige Tehniške založbe Slovenije so vam na voljo v trgovini Mladi tehnik, Ljubljana, Cojzova 2. TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 343 ELEKTRONIKA 344 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 Miha Zorec MEŠALNE MIZE 3. del UNIVERZALNE MEŠALNE MIZE Poleg disko mešalnih miz, ki imajo vhode prilagojene za priključitev elektro- akustičnih aparatur, kot so kasetofoni, gramofoni in gramofoni CD, poznamo tudi mešalne mize, na katere lahko prik¬ ljučimo katero koli akustično napravo. To so univerzalne mešalne mize. Te imajo mono vhodne kanale, pri katerih lahko nastavljamo različne parametre. Naj na¬ štejemo le nekaj najosnovnejših regula¬ cij. Nastavljamo lahko ojačanje vhod¬ nega predojačevalnika, s čimer prilago¬ dimo ojačanje predojačevalnika (GAIN) na jakost vhodnega signala. Jakost elek¬ tričnega signala iz mikrofona je bistveno manjša kot amplituda signala, ki ga daje kasetofon oziroma gramofon CD. Torej moramo ojačanje vhodnega predojače¬ valnika primerno povečati, če na me¬ šalno mizo priklopimo mikrofon, oziroma zmanjšati, če na vhod priklopimo kaseto¬ fon. Ojačanje vhodnega predojačeval¬ nika lahko pri nekaterih mešalnih mizah nastavljamo tudi stopenjsko s posebnim stikalom (S1 na sliki 2). Potenciometrom in stikalom za nasta- ELEKTRON1KA vitev ojačanja ponavadi sledi tonska kontrola, ki vsebuje dva do štiri potenci¬ ometre za regulacijo posameznih frek¬ venčnih območij. Boljše mešalne mize imajo namesto vezja za tonsko kontrolo vgrajene kar »equaliserje«. Tem potenci¬ ometrom sledi potenciometer, s katerim določamo položaj mono signala v stereo signalu na izhodu mešalne mize. Če ta potenciometer zavrtimo v levo, se signal tega kanala sliši le v levem zvočniku, če potenciometer zavrtimo v desno, slišimo zvok le iz desnega zvočnika. Tej regula¬ ciji pravimo regulacija panorame. Pri oz¬ vočenju npr. pevskega zbora z več mi¬ krofoni panoramski potenciometri omo¬ gočajo, da preko zvočnikov slišimo pevce, ki pojejo na levi strani, res na levi, in pevce, ki pojejo na desni, na desni strani. To dosežemo tako, da postavimo mikrofone v vrsto pred zbor: panoram¬ ski potenciometer mikrofona, ki stoji na skrajnem desnem koncu, zavrtimo do konca v desno, panoramski potenciome¬ ter mikrofona v sredini pevskega zbora nastavimo na sredino, potenciometer za regulacijo panorame mikrofona na skraj¬ nem levem koncu pa v skrajni levi polo¬ žaj. Na koncu vsakega vhodnega kanala je še mešalni potenciometer. Če želimo na tako univerzalno mizo priključiti kasetofon ali kako drugo apa¬ raturo, ki ima stereo izhod, moramo za to porabiti pač dva kanala, pri obeh nasta¬ vimo enako vhodno ojačanje, panoram¬ ska potenciometra zavrtimo vsakega v svojo stran (potenciometer kanala, na katerega je priključen levi kanal apara¬ ture zavrtimo v levo, potenciometer dru¬ gega pa v desno). Potenciometre za ton¬ sko kontrolo moramo prav tako izenačiti. Mešalna potenciometra pa moramo isto¬ časno odpirati oziroma zapirati. Na sliki 1 vidimo zelo enostavno ver¬ zijo univerzalne mešalne mize. Vsi ka¬ nali te mize vsebujejo enake mikro¬ fone (slika2), ki imajo nastavljivo ojača¬ nje in tonsko kontrolo. Vsak predojače- valnik ima dva vhoda, enega za mikro¬ fone, drugega pa za druge aparature, ki imajo močnejše signale (kasetofon, gra¬ mofon CD, sintesizer...) Na žalost ta me¬ šalna miza ne vsebuje posebnega pre¬ dojačevalnika, ki je potreben za gramo¬ fon, vendar so bili načrti za take predoja- čevalnike v naši reviji že objavljeni. Pre- dojačevalnike za gramofon enostavno vgradimo na vhod mikrofonskega ojače¬ valnika, kakor kaže slikal. S stikalom S izbiramo, preko katerega vhoda pri¬ haja akustični signal na mikrofonski predojačevalnik. Univerzalne mešalne mize vsebujejo od šest do celo dvaintrideset vhodnih kanalov in več. Take mešalne mize se uporabljajo predvsem v glasbenih študi¬ jih. MIKROFONSKI PREDOJAČEVALNIK Na sliki 2 je električna shema mikrofon¬ skega predojačevalnika s tonsko kon¬ trolo in regulacijo ojačanja. To vezje je vzeto iz angleške revije ELEKTOR ELECTRONICS in malenkostno prede¬ lano. Vezje vsebuje dva operacijska ojače¬ valnika iz integriranega vezja LM 387. Prvi operacijski ojačevalnik deluje kot neinvertirajoči ojačevalnik. Ta ojačuje električni signal, ki prihaja preko konden¬ zatorja C1. Ojačanje (GAIN) tega vhod¬ nega predojačevalnika določajo upori MEŠALNA STOPNJA 470 k Slika 1 TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 345 ELEKTRONIKA I Slika 2 C10 400 n VHOD KASETOFON (A)— HHuf MIKROFON (§> Seznam elementov: Upori: R1 = 470 fl R2, R6, R7 = 10 k R3 = 2k2 R4 = 27 k R5 = 100 k (ali pot. 100 k LOG) R8, R9 = 3k9 R10 = 12 k R11 = 3k3 R12 = 270 k R13 = 2M2 R14 - 4k7 R15 = 33 k Potenciometri: P1 = 100 k LIN P2 = 500 k LIN P3 = 10 k LOG P4 = 47 k LOG P5 = 47 k LIN P6, P7 = 47 k LOG Kondenzatorji C1, C7, C10 = 100 nF C2, C9 = 10 pF/35V C3 = 1 uF/35V C4 = 47 nF C5 = 4n7 C6 = 2n2 C8 = 1 pF/35V C11 = 100 pF Polprevodniki: A1, A2 = LM 387 A3, A4 = LM 387 Slika 3 R1-R5. S stikalom S1 stopenjsko dolo¬ čamo ojačanje. Ker pri naši univerzalni mešalni mizi potrebujemo predojačeval- nik z nastavljivim ojačanjem, nadome¬ stimo upor R5 s potenciometrom enake vrednosti (100 k LOG). Če s stikalom S1 priklopimo upor R1, je ojačanje prvega predojačevalnika okoli 225, pri priklopu upora R3 je ojača¬ nje okoli 60 in pri (A1) srednjem položaju stikala okoli 14. S tem dosežemo, da lahko na ta predojačevalnik priklopimo različne mikrofone z različnimi nivoji izhodnega signala. Poleg mikrofonov lahko direktno na predojačevalnik priklo¬ pimo tudi električno kitaro ali kako drugo aparaturo z nizkim izhodnim signalom. Vhodnemu predojačevalniku sledi vezje za tonsko kontrolo. Ojačanje ope¬ racijskega ojačevalnika v tej stopnji do¬ loča razmerje uporov R13/R12. in znaša okoli 18 dB. Potenciometer P1, upora R6 in R7 ter kondenzator C4 določajo base, Rc mreža s potenciometrom P2 pa do¬ loča prisotnost visokih tonov. Zaporedna vezava upora R11 in kon¬ denzatorja C6 igra popolnoma enako vlogo kot vezava upora R2 in kondenza¬ torja C2. Obe vezavi izboljšujeta delova¬ nje vezja pri nizkih frekvencah. 346 • TIM 9/10 • maj, |uni| 1991 ELEKTRONIKA mešalni potenciometer panorama i prednasta: ivisoki toni ! nizki toni | vitev jakosti gam DISKO MEŠALNIK I Današnja tehnologija izdelave operacij¬ skih ojačevalnikov omogoča izredno enostavno kreiranje najrazličnejših elek¬ tronskih vezij in naprav. Tokrat vam predstavljamo tipičen primer takšne re¬ alizacije. Ker so operacijski ojačevalniki univerzalna vezja, v katerih so ponavadi združeni (integrirani) skoraj vsi potrebni polprevodniki, potrebujemo poleg njih le še nekaj uporov in kondenzatorjev. Lahko rečemo, da z upori in kondenza¬ torji določamo namembnost vezja z ope¬ racijskim ojačevalnikom. V našem pri¬ meru uporabljamo operacijske ojačeval¬ nike kot ojačevalne stopnje v mešalni mizi, pri tem pa z upori in kondenza¬ torji določamo stopnjo ojačanja, frek¬ venčno karakteristiko in vhodno impe- danco vezij. Slika 1 prikazuje elektronsko vezje šti- rikanalnega disko mešalnika, ki mu lahko dodamo še nekaj kanalov. Namen kanalov enostavno določimo s pomočjo tabele 1. Izbiramo lahko med kanali, namenjenimi za priklop gramofona, ka¬ setofona, mikrofona z visoko impedanco in mikrofona z nizko impedanco. Pri priključitvi gramofona na vhod predojačevalnika vezje vsebuje vse ele¬ mente, ki jih vidimo na shemi, pri čemer ojačevalnik dobi posebno RIAA frek¬ venčno karakteristiko. Predojačevalnik s tako frekvenčno karakteristiko popravi frekvenčni spekter akustičnega signala iz glave gramofona. Ker ima kasetofon že tovarniško vgra¬ jene predojačevalnike, jih kar direktno Priključimo na mešalne potenciometre (P1), pri tem pa enostavno izpustimo vse elemente predojačevalnika, vključno z operacijskim ojačevalnikom. Na ploš¬ čici tiskanega vezja vstavimo kratkospoj- nike med točki A in B ter točki A' in B'. Mono mikrofone priključimo le na en kanal (na kanal R ali na kanal L), ele¬ mente drugega kanala pa enostavno iz- vsakega potenciometra posebej (točki C in C') vežemo prek dveh uporov R6 oziroma dveh uporov R6' na vhoda me¬ šalnega vezja (en upor na R-vhod in en upor na L-vhod). V tabeli 1 so podane vrednosti ele¬ mentov C1 in R1, s katerimi prilagodimo vhodno impedanco predojačevalnikov na impedanco mikrofona. Signale iz predojačevalnikov združimo TIM 9/10 • maj, junij 1991 * 347 ELEKTRONIKA opombe : 1. vstaviti kratkospojnike med totke A-B in A 1 - B 1 ; IC 1, C6 in C7 izpustiti _ .. 2. in 3. pri mono mikrofonu uporabimo R kanal pri čemer P1» ne priključimo, elemente L kanala izpustimo lis = element izpustiti 0—0 = vstaviti kratkospojnik na vhodih operacijskih ojačevalnikov A3 in A4. Ta ojačevalna stopnja akustični signal meša in na svojem izhodu zago¬ tavlja konstantno impedanco, neodvisno od položaja mešalnih potenciometrov. Če želimo regulirati jakost signala, na izhodu te ojačevalne stopnje enostavno zamenjamo upor R9 in R9' z logaritmič- nima potenciometroma, vrednosti 100Q. Za praktično uporabo tega mešalnika je primerno dodati še vezje za tonsko kontrolo, ki ga naš načrt žal ne vsebuje. Vendar je mešalnik, ki ga podaja shema na sliki 1, dovoj dober za domači studio. Napajalno vezje je razmeroma eno¬ stavno (slika 2). Zanj potrebujemo poleg transformatorja, usmerniških diod in gla- dilnih kondenzatorjev, integrirano vezje XR 4195, ki usmerjeno napetost stabili¬ zira na 15 V. To stabilizacijsko vezje lahko nadomestimo z dvema integrira¬ nima stabilizatorjema, tipa 78L15 (za + 15 V) in 79L14 (za - 15 V). Pri nabavi materiala je potrebno paziti na kakovost potenciometrov, saj slabi potenciometri kaj hitro začnejo šumeti in prasketati, kar nam onemogoča kvali¬ tetno delovanje mešalnika. Problemi se lahko pojavijo tudi pri nakupu kondenza¬ torjev C1, C1C9 in C9', ker naj bi bili to miniaturni bipolarni elektrolitski konden¬ zatorji, ki jih je tudi v tujini razmeroma težko dobiti. Če bipolarnih kondenzator¬ jev nikakor ne dobimo, lahko uporabimo kar navadne elektrolitske kondenzatorje. Ploščica tiskanega vezja je na sliki 3 in je predvidena za štiri vhodne stereo ka¬ nale. Če želimo število vhodov povečati, enostavno paralelno dodamo željeno število kanalov, saj je ploščica razvita tako, da to omogoča. Napravico je najboljše vgraditi v kovin¬ sko ohišje, ker se s tem izognemo radio- frekvenčnim in drugim motnjam, ki jih povzroča okolica. Koristno je tudi, da transformator vgradimo v posebno ko¬ vinsko ohišje, s čimer preprečimo njegov vpliv na vezje. Ker je ploščica tiskanega vezja narejena tako, da omogoča mon¬ tažo mešalnih potenciometrov kar na ploščico, montiramo celotno vezje tik pod čelno ploščo ohišja. Seznam elementov: Upori: R1... R5 = glej tabelo R1' = glej tabelo R6, R6', R8, R8' = 47k R7, R7' = 22k R9, R9' = 100k P1 = Pl a , P1 b = 22 k 10g (stereo) Kondenzatorji: C1... C4, C1'... C4’ = glej tabelo C5, C5' = 470 nF C6, C7, C10, C11, C18, C19 = 100 nF C8, C8' = 10 pF C9, C9' = 10 ji/25 V C12, C13, C14, C15 = 22 nF C 16, C17 = 470 |iF/25 V C20, C21 =10 piF/16V C22, C23 = 100 pF Polprevodniki: D1... D4 = 1N4001 D5, D6 = 1N4148 IC 1 = NE 5532 ali LM 833 IC 2 = TL 072 IC 3 = XR 4195 (glej tekst) Ostalo: Tr. = 220 V na 2x 15V/100 mA V1 = 50 mA (počasna) S1 = »on/off« stikalo Vezje zagotavlja dovolj visok izhodni signal, da ga lahko direktno priključimo na končno stopnjo, vsekakor pa ni nobe¬ nih problemov pri povezavi več predoja- čevalnikov z mešalno mizo. Na sliki 3 je ploščica tiskanega vezja za mikrofonski predojačevalnik in mon¬ tažna shema. Vidimo, da je na ploščici predviden prostor za stikalo S1, vse po¬ tenciometre in celo za vhodni konektor. Če želimo mikrofonski predojačevalnik uporabiti v mešalni mizi, moramo name¬ sto upora R5 prispajkati žice in jih pove¬ zati s potenciometrom, ki ga montiramo na ohišje mešalne mize v liniji z ostalimi potenciometri. Prav tako moramo nare¬ diti dva vhoda (Mic. in LINE). V primeru vgradnje mikrofonskega predojačevalnika v mešalno mizo služi potenciometer P3 za prednastavitev izhodnega signala, za mešalne potenci¬ ometre pa uporabimo drsne potenci¬ ometre (P4 na sliki 1). MEŠALNO VEZJE Na sliki 1 je poleg blok sheme prvega kanala mešalne mize tudi vezje mešal¬ nih potenciometrov (P4) ter potenciome¬ trov za regulacijo panorame (P5). Drs¬ niki mešalnih potenciometrov so spojeni z drsniki panoramskih potenciometrov, ostali dve priključni sponki panoram¬ skega potenciometra pa sta spojeni preko uporov vsaka na svoj kanal (levi in desni kanal stereo signala). Signali iz posameznih kanalov se me¬ šajo na mešalni stopnji, ki jo predstav¬ ljata operacijska ojačevalnika A3 in A4 (LM 387). Mešalna stopnja skupek sig¬ nalov iz vseh kanalov sešteje, vsoto sig¬ nalov še malenkostno ojači (približno 4- krat) in tako obdelan signal pelje preko ločilnih kondenzatorjev in potenciome¬ trov za nastavitev jakosti signala na izhod mešalne mize. Signal na izhodu mešalne mize je dovolj močan, da lahko na mešalno mizo priključimo končno oja- čevalno stopnjo. Slika 4 prikazuje primer razporeditve potenciometrov univerzalne mešalne mize. 348 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 ELEKTRONIKA Radko Osredkar, KAKŠNO LEPILO UPORA¬ BITI? Lepila so se od časov, ko smo lepili papir z moko in vodo ter vse ostalo, kar se je dalo zlepiti, s klejem, zelo zelo spreme¬ nila. Kemijska industrija nam ponuja res¬ nično na stotine različnih lepil in na vpra¬ šanje v naslovu danes niti najmanj ni lahko odgovoriti. V tem članku si bomo ogledali le nekaj za modelarja in nedelj¬ skega obrtnika najzanimivejših lepil. Mizarski klej je starosta vseh lepil. De¬ lajo ga iz živalskih kož in kosti ter je, kemijsko gledano, mešanica različnih beljakovin in vode. Mimogrede; umetniki in obrtniki so že zdavnaj odkrili, da so nekatere z beljakovinami bogate snovi, kot na primer kri, mleko in jajčni beljak, odlične surovine za lepila in veziva. Kleja ne srečamo več pogosto v domačih de¬ lavnicah, čeprav je pomembno industrij¬ sko lepilo. Uporabljajo ga pri izdelavi steklenega (brusilnega) papirja, lepil¬ nega traku, pri vezavi knjig itd. Njegova uporaba ni ravno preprosta, saj ga je treba pred uporabo skuhati, pri tem pa TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 349 LEPILA paziti, da ne zavre, ker bi sicer lepilo občutno izgubilo na trdnosti, in uporab¬ ljati vročega. Še večja težava so morda mame in žene s preobčutljivimi nosovi, ki se nikakor nočejo sprijazniti s kuhanjem kleja na kuhinjskem štedilniku. Z mizar¬ skim klejem zlepljene spoje je možno razstaviti, če jih segrejemo z vodno paro, ne da bi poškodovali zlepljene lesene dele, česar druga lepila ne omogočajo. Takšno »popolno razstavljivost« zleplje¬ nih spojev potrebujejo pri svojem delu izdelovalci violin in če jo boste kdaj po¬ trebovali tudi vi, se je vredno spomniti na mizarski klej. Belo lepilo Izhodiščna surovina za izdelavo belega lepila je nafta. Kot so bencin in pločevi¬ nasti konji zamenjali one druge na cesti, je belo lepilo v delavnicah pri lepljenju lesa skoraj povsem zamenjalo kožo in kopita v obliki kleja. Belo lepilo je emul¬ zija polivinilacetatnih (PVA) kroglic v vodi. Ko lepilo namažemo na les, voda izhlapi in se vpije vanj PVA, kroglice pa se združijo v močno plast lepila. Posu¬ šeno lepilo je prosojno in nekoliko ela¬ stično. Dodatna prednost belega lepila je v tem, da je nestrupeno in ga lahko damo v roke tudi otrokom. To se v res¬ nici pogosto dogaja, ker nekoliko razred¬ čeno belo lepilo nastopa tudi kot šolsko lepilo za papir. Glavni slabosti belega lepila sta nje¬ gova slaba odpornost na vlago in termo- plastičnost posušene plasti; pod vplivom toplote, ki se sprošča pri brušenju zlep¬ ljenega izdelka, postane lepilo mehko in zapolni brusni papir. Proti prvi slabosti ni prave pomoči; s primernim lakom, morda celo dvokomponentnim, prodira¬ nje vode v lepilo lahko upočasnimo, ven¬ dar je za lepljenje vodi izpostavljenih spojev, na primer v čolnih (še posebej pod vodno linijo) treba uporabljati druga lepila. Nekateri proizvajalci sicer ponu¬ jajo »vodoodporna« bela lepila, kar pa je treba razumeti le kot »nekoliko manj ne¬ odporna«. Problemom pri brušenju se ognemo, če lepilo, ki je pri stiskanju spoja prilezlo iz stika, obrišemo z mokro gobo ali krpo. Metoda je enostavna, vendar pri brisanju vedno nekaj lepila razmažemo v okolici spoja in zato lahko pri kasnejšem barva¬ nju lesa z lazurnimi laki ali luženju priča¬ kujemo na teh mestih svetle lise. V takih primerih je zato morda primerneje pustiti iztisnjeno lepilo, da se posuši in nato suhega odstraniti z dletom ali mizarsko strguljo, kar je v primerjavi z brisanjem precej težje. Varčnost pri nanašanju le¬ pila je seveda na mestu, nikakor pa si ne smemo privoščiti, da bi spoje z lepilom namazali tako malo, da pri stiskanju le¬ pilo ne bi prilezlo iz stika; kako naj sicer vemo, da je zalepljena cela površina spoja? Belo lepilo postaja sčasoma gostejše in proizvajalci priporočajo, da ga pora¬ bite v enem letu po nakupu. Izkušnje kažejo, da lahko lepilo brez škode za trdnost spojev nekoliko razredčimo z vodo; primerno razredčeno ostane uporabno nekaj let. Ne sme pa belo le¬ pilo zmrzniti, kar se rado zgodi, če ga imamo shranjenega v nezakurjeni garaži ali vrtni lopi. Tudi lepilo v sveže zleplje¬ nem spoju ne sme zmrzniti. Med zmrzo¬ vanjem se namreč PVA loči od vode in noben poskus rešiti ga se ne posreči. Še najbolje je tako lepilo takoj zavreči, da ga ob prvem naslednjem napadu varčnosti ne bi poskušali uporabiti, kar velja tudi za vsako belo lepilo, ki izgleda sesirjeno ali plesnivo. V Sloveniji je kar nekaj proizvajalcev teh lepil, zato ni težko poiskati ustrez¬ nega. Poskusimo lahko z Mekolom 1000, tovarne Mitol iz Sežane, Neosti- kom DS 101, ki ga proizvaja Kemostik iz Kamnika, ali morda z UHU-collom, ki ga zastopa Unihem iz Ljubljane. Vodoodporna lepila Zgodovina vodoodpornih lepil se je pri¬ čela leta 1872, ko je nemški kemik Adoph von Bayer (sicer aspirinske slave) odkril, da sta fenol in formaldehid, če ju je zmešal skupaj, zreagirala v trdno, vodoodporno smolo. Ta reakcija je osnova cele družine lepil, od katerih sta pri nas med graditelji čolnov morda najbolj znana aerodux in resorcin. Ta lepila se ne strdijo zaradi izhlapevanja topil, ki so v njih, kot na primer belo lepilo, ampak zaradi tega, ker se mole¬ kule lepila povežejo ena z drugo, čemur pravijo kemiki polimerizacija. So res pov¬ sem vodoodporna in med vodoodpor- nimi lepili, ki jih uporabljajo v industriji, so na prvem mestu. Delo z njimi v domači delavnici pa ni prijetno. Prva neprijetnost je ta, da zelo slabo zapolnijo vrzeli v stiku in se morajo zato ploskve stikov zelo lepo prilegati, poleg tega pa je treba spoje med strjevanjem lepila izredno močno stisniti, kar zahteva skrbno pri¬ pravo pred lepljenjem. Druga neprijet¬ nost je v resnici nevarna slabost teh lepil; formaldehid, ki izhaja iz lepil med strjevanjem, je strupen, draži oči in kožo, kar pomeni, da z njimi lahko delamo le v primerno prezračevanih delavnicah ali na prostem. Epoksidna lepila Epoksidna lepila, pogosto jim rečemo kar epoksiji, so tudi dvokomponentna le¬ pila, ki se strjujejo s polimerizacijo. Zdi se, kot da so odgovor na stoletne, morda celo tisočletne sanje obrtnikov o ideal¬ nem lepilu: izredna trdnost, majhno krče¬ nje pri strjevanju, prosojnost, odpornost na vplive vode in možnost lepljenja ra¬ zličnih materialov. Z njimi se da lepiti les na steklo in kovine, po strjevanju se jih da dobro obdelovati in z njimi se da odlično zapolniti vrzeli in nezaželjene luknje. Kot vse ostale reči iz sanj, tudi epoksiji niso ravno poceni. Epoksije običajno pripravimo za leplje¬ nje tako, da smolo iz ene tube ali lončka zmešamo s trdilcem iz drugega v raz¬ merju 1:1. S spreminjanjem tega raz¬ merja lahko spreminjamo lastnosti strje¬ nega lepila; do 10% več trdilca naredi lepilo prožnejše, do 10% več smole pa trše in krhkejše. Večja odstopanja od pravega razmerja obeh komponent pa že oslabijo spoj in morda je potrebno opozorilo, da je 10% od ene ali druge komponente zelo malo, predvsem pa ve¬ liko manj kot se nam zdi v delovnem poletu. Zato je pri mešanju dvokompo- nentnih lepil potrebna velika skrb in vča¬ sih ni odveč uporabiti majhno tehtnico, posodice in podobno. Zamešano epoksidno lepilo ostane uporabno kakšno uro, celo dlje, če nanj ne sije sonce in je na hladnem. Čas strjevanja epoksijev je močno odvisen od temperature; če zlepljenega spoja ne nameravamo segrevati, je najenostav¬ neje, da pri sobni temperaturi računamo na strjevanje preko noči in si delo pač tako organiziramo. Kadar nimamo na razpolago toliko časa, si lahko poma¬ gamo z gretjem spoja s fenom, izdelek položimo poleg zakurjene peči itd. Za orientacijo; pri 60 °C je čas strjevanja epoksijev okoli 1 ure. Vendar pri poviša¬ nih temperaturah epoksi zelo rad teče in moramo zato poskrbeti, da nam ne bo stekel iz spoja. Pri tem si lahko poma¬ gamo z lepilnim trakom, primerno lego zlepljenega predmeta itd. Posebno poglavje so epoksidna lepila, ki jih deklarirajo kot hitro delujoča, 5- minutna in podobno. Zelo so praktična, če se vam zelo mudi z delom, toda ve¬ deti morate, da niso tako trdna kot obi¬ čajni epoksiji, da morate zlepljen spoj pustiti neobremenjen vsaj 1 uro, ne glede na drugačna zagotovila proizvajal¬ cev, in da se zamešana pogosto strdijo preden jih sploh utegnete uporabiti. Ne¬ katere »hitre« epoksije je treba zamešati v razmerjih, ki so drugačna od 1:1 in takim se na daleč izognite, ker je taka razmerja v domači delavnici praktično nemogoče zadeti. Pogosto je vredno premisliti, ali se vam zares tako zelo mudi in raje uporabiti navaden epoksi. Rok trajanja epoksidnih lepil ni ne- 350 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 LEPILA omejen, vendar lahko ostanejo upo¬ rabna nekaj let. Lepilo, ki ne teče več gladko in je morda postalo gosto, še ni nujno tudi neuporabno. V topli vodi se¬ grejte obe komponenti na 40°C in lepilo se bo povrnilo v začetno stanje. V naših trgovinah lahko kupite nekaj različnih vrst epoksidnih lepil, ki so pri¬ merna za domačo in delavniško rabo. Neostik EP-101 in UHU plus endfest 300 sta lepili za običajno rabo, medtem ko je Neostik EP-102 uporaben tam, kjer bi nam sicer navaden epoksi med strjeva¬ njem stekel iz spoja. Poliuretanska lepila Tudi poliuretanska lepila so dvokompo- nentna in vodoobstojna. Pri nas je edino tovrstno lepilo, ki je namenjeno tudi do¬ mači rabi, Mitopur A + B sežanskega Mitola in zato bo beseda tekla predvsem 0 njem. Največja prednost tega lepila v primerjavi z drugimi vodoodpornimi le¬ pili je v tem, da resnično zapolni vrzeli v spojih, ker med strjevanjem rahlo na¬ brekne. To se morda ne sliši ravno po¬ membno, kadar lepite dve deski, ki ste ju lahko poravnali na skobelniku. Če pa morate deski ročno prilagoditi, gre prila¬ gajanje mnogo teže, posebej kadar stik ni raven. Če zahtevate tudi trdno zlepljen spoj in trden spoj je lahko le tak, ki nima rež, hitro spoznate prednost lepila, ki stik zapolni. Skoraj odveč je dodati, da je gradnja čolna ali jadrnice opravilo, ki zahteva na stotine metrov ročno prilago¬ jenih krivih spojev. Mitopur A + B je kot narejen za ladjedelnico. Vendar vse to ni zastonj in cena je skrb, ki je nujna pri uporabi tega lepila. Nerodno je že mešalno razmerje med obema komponentama - 4 deli smole in 1 del trdilca. Za trden spoj ga je treba točno zadeti in to se da le s primerno natančno tehtnico (sam uporabljam teht¬ nico za pisma). Že misel na to, da bi lepilo mešali »na oko«, morate zatreti v kali, ker se to enostavno ne da narediti dovolj dobro in spoji bodo odpovedovali. To vem, žal, iz lastne izkušnje. Druga nevšečnost Mitopura je v tem, da je sveže zamešano lepilo zelo občutljivo na vlago v lesu in zraku, zato je trdnost zlepljenih spojev odvisna dobesedno od vremena. Proizvajalec priporoča, da le¬ sene spoje dan pred lepljenjem prema¬ žete s čisto komponento B, kar delno pomaga proti vlagi. Seveda pa vam bo zato te komponente zmanjkalo in jo bo¬ ste morali kupiti naravnost iz tovarne. Če pri katerem, potem je pri tem lepilu nujno potrebna vaja preden se lotite kritičnih spojev. Cianoakrilatna lepila Prepričan sem, da je večina bralcev tega prispevka že na lastni koži ugotovila, da si z nobeno drugo vrsto lepila ne more tako temeljito zlepiti prstov kakor s ci- anoakrilatnimi. Zlepljeni prsti so morda šala, nikakor pa to niso zlepljene veke; s cianokrilatnimi lepili je treba ravnati previdno. Njihova glavna prednost je izredno hitro strjevanje - le nekaj deset sekund. Čas strjevanja se da z uporabo površinskih aktivatorjev skrajšati na vsega eno sekundo. Ker cianoakrilatna lepila lepijo skoraj vse, od plastičnih mas, gume, kovin do lesa, so edina prava »terenska« lepila in verjetno ga ni več modelarja, ki bi odšel brez tube ta¬ kega lepila na letališče ali ribnik. Cianoakrilatna lepila izredno lepo te¬ čejo, pravimo, da imajo nizko viskoznost in močno prodirajo v razpoke. Zato se da z njimi zlepiti počen predmet še preden postane razpoka tako dolga, da predmet razpade in sicer tako, da jo enostavno napojimo z lepilom. Podobno lahko s ci- anoakrilatnimi lepili ojačimo luknjičave in razpokane spoje, ki so narejeni z drugimi lepili. Večjo razpoko se da popraviti tako, da jo zapolnimo s prahom (lesni prah, puder, gips itd.), ki ga nato natopimo z lepilom. Seveda kakšne posebne me¬ hanske trdnosti spoja po takšnem popra¬ vilu ne moremo pričakovati. Zaradi izredno nizke viskoznosti lepila pa lahko pri lepljenju zelo luknjičavih materialov, na primer lesa balse, nastanejo težave, ker material vpije lepilo in ga v spoju ne ostane dovolj. V takih primerih moramo uporabiti cianoakrilatna lepila z višjo vi¬ skoznostjo, torej taka, ki ne tečejo tako rada, ali cianoakrilatni gel. Cianoakrilatna lepila niso povsem vo- doodporna in z njimi zlepljeni spoji sča¬ soma odpovedo, če so potopljeni v vodo. Pač pa so odporna na večino organskih topil in tudi na gorivo za modelarske Trdnost zlepljenega spoja je odvisna od 'ega, kako globoko lepilo prodre v pore na Površini lepljenca, ta globina pa je odvisna od tega, ali lepilo omoči površino lepljenca ali ne. Lepilo, ki omoči lepljenec, zleze v luknjico na površini (leva risba), lepilo, ki iepljenca ne omoči, pa te ustavi na njenem robu (desna risba). Globina, do katere lepilo prodre v leplje¬ nec, je zelo oddvisna tudi od oblike luk¬ njice. Prf luknjici, ki Je zgoraj širša kot spodaj, prodiranje lepila zaustavi mehur¬ ček zraka, ki je ujet v njej (leva risba). Isto lepilo, ki sicer dobro omoči površino, pa ne more prodreti v luknlco, ki Je zgoraj ožja kot spodaj (desna risba). n Lepilo dobro prodre v povšrino lesa, če lesne celice na površini gladko odrez« (leva risba); razmere so podobne tistim srednji levi risbi. Če pa so lesne celice površini potlačene, razmere bolj spor njajo na srednjo desno risbo, lepilo v I ne prodre. Zato je zlepljen spoj med dvor takima lesenima površinama slab. Trdne spoja se zelo poveča, če potlačeni del c lic odbrusimo, preden nanesemo lepilo. motorje. Največja slabost teh lepil je nji¬ hova kratka življenjska doba v embalaži - od pol do enega leta. Ko se lepilo stara, postaja gostejše. Če ga imamo spravljenega v hladilniku, mu življenje lahko podaljšamo. Ohlajeno lepilo je treba pred uporabo pustiti, da se ogreje na temperaturo okolice, sicer ga vlaga, ki se v njem kondenzira, pokvari. Tudi pri cianoakrilatnih lepilih je izbira na našem tržišču dovolj velika; za splošno rabo lahko poskusimo uporabiti Neostik CN-101 ali UHU sekundenkle- ber, za zelo porozen les pa morda Neo¬ stik CN-111 ali UHU sekundenkleber gel. Cianoakrilatna lepila so med naj¬ dražjimi in zato se splača paziti, kako veliko stekleničko ali tubo kupimo, da se nam lepilo ne bi pokvarilo pred uporabo. Seznam vseh lepil, ki bi jih utegnili kdaj srečati ali celo rabiti, je presneto dolg, precej daljši od tega celotnega raz¬ glabljanja o lepilih. Splošno poznanih le¬ pil nisem niti omenil, prav tako ne speci¬ aliziranih lepil, ki so morda zanimiva, toda uporabna le v določenih pogojih. Tako lepilo je, na primer, voda. Eskimi jo uporabljajo kot lepilo pri izdelavi sani, vendar je menda jasno, da deluje le v hudem mrazu in da se s takimi san¬ kami pri nas ne bi dolgo sankali. Vir informacij o vseh lepilih so njihovi proiz¬ vajalci, ki imajo za svoja lepila prospekte s tehničnimi podatki in navodili za upo¬ rabo. Pišite jim za podatke; nekateri pro¬ izvajalci odgovarjajo hitro in, kot kaže, prav radi. Opozorilo za konec Razen mizarskega kleja, ki ga samo malo spremenjenega v delikatesah pro¬ dajajo tudi pod imenom žolca, in knjigo- vezniškega lepila, ki nastopa kot puding, lepila niso snovi, ki bi človekovemu te¬ lesu prijale. Nekatera med njimi so na¬ ravnost strupena in pri delu z njimi je pametno to upoštevati. Navodila za upo¬ rabo so natisnjena na embalaži in pame¬ ten rokodelec se jih drži. Eden najbolj znanih ameriških proizvajalcev epoksi- jev, namenjenih gradnji jaht in čolnov, Gudgeon Brothers, je objavil opozorilo: »Če se vam zdi možato, da ste pri delu z lepili zapackani, prosimo, ne uporab¬ ljajte naših!« V prejšnji številki se je slika na levi postavila na glavo, zato zaporedje podpisov ni bilo pra¬ vilno. Zato ponovno objavljamo slike in pod¬ pise, tokrat v pravem zaporedju. Avtorju in bralcem se opravičujemo. TIM 9/10 • maj, junij 1991 * 351 Zdravko Janškovec VREDNOSTI ELEMENTOV UM 3562 ENO VEZJE TRI SIRENE R 1 = 470-1000 Ohm R 2 =10 kohm R 3 = 22 kohm R 4 = 220 kohm trimer DZ, = Zener 3V3/0,5 W C, = 47(xF/6-16 V S, = 3-pol. stikalo z ničlo S 2 = taster T, = BDX 53A T 2 = TUN (BC547, BC107...) AP = zvočnik -» glej tekst UM 3561 - KOJAK sirena (policija), si¬ rena rešilnega avtomobila, sirena gasil¬ nega avtomobila UM 3562 - PUŠKA, HITROSTRELKA, LASER V tej številki Tima vam predstavljam dve preprosti vezji za zvočne efekte. Tako kot v prejšnji številki, sem tudi se¬ daj želel narediti čim bolj enostavno vezje, ki ga bo lahko izdelal vsak začet¬ nik, zato sem se odločil, da vam predsta¬ vim vezji UM 3561 in UM 3562. Podatke o vezjih sem našel v revijah Elettronica 2000 in v UMC Consumer ICs DATA BOOK. Iz električne sheme (sl. 1) vidimo po¬ vezavo elementov za posnemanje zvoč¬ nih efektov za policijsko, gasilsko in am¬ bulantno sireno. Elektronski elementi služijo temle namenom: R 3 je upor osci¬ latorja, z njim lahko spreminjamo hitrost, R, pa služi za zmanjšanje napajalne na¬ petosti, potrebne za napajanje vezja UM 3561, katerega največja dovoljena nape¬ tost ne sme presegati 3,6 V. Napetost stabiliziramo z zener diodo DZ,. Ker IC rabi zelo malo toka (300 mikro A), tak stabilizator povsem zadostuje. S stika¬ lom S, vključimo sireno, s stikalom S 2 pa izbiramo zvočne efekte. Da dosežemo kvaliteten in močan glasnostni učinek, moramo obvezno uporabiti zvočnik trobento (na sliki). S tem zvočnikom se sliši sirena tudi do 300-400 m. Če je sirena dlje časa vklju¬ čena, se prične greti tranzistor T,, zato mu moramo dograditi hladilno rebro. IC UM 3561 ima dva izbiralca (sel), ki sta vezana na nožiči 1 in 6. V predstav¬ ljeni vezavi je zaradi lažje izvedbe izko¬ riščen le en izbiralec. Če nožico 1 ve¬ žemo na V DD , to je pozitivni pol napaja¬ nja, dobimo še en učinek - hitrostrelko. VREDNOSTI ELEMENTOV UM 3561 T, = BDX 53A R, = 470-1000 ohm R 2 =10 kohm R 3 = 220 kohm C, = elko 47pF/6-16 V DZ, = Zener dioda 3V3/0,5 W S, = taster S 2 = 3-pol. stikalo z ničlo AP = zvočnik glej tekst Vezje UM 3562 je v bistvu enako vezju UM 3561, le da ustvarja drugačne zvočne efekte. Na sliki 6 vidite električno shemo. Namen elementov R,, DZ,, in C, je enak kot pri IC UM 3562. Da dobimo večje ojačanje, sem tu uporabil dodaten tranzistor, vezan v darlingtonov spoj. Z S, izbiramo zvočne efekte, S 2 pa služi kot prožilec. R 3 in R 4 služita za nastavi¬ tev zvoka, njuna vgradnja pa ni nujna za delovanje. 35* * TIM 9/IO • maj, {unij 1991 —HO— 0 L _l S1 6 puška O—O hitrostrelka O laser Razpored nožio Blok - diagrama PROŽILEC - IZHOD Pri napajanju s 4,5-voltno baterijo uporabimo zvočnik 0,2W/4-8 ohmov. če pa želite, da vas slišijo tudi sosedje, povečajte napajanje na 12 V in priključite zvočnik trobento 10VV/4-8 ohmov. Nika¬ kor pa ne smete priključiti na napajanje 12 voltov zvočnika 0,2 W/4 ali 8 ohmov. Posebej je treba paziti pri priključeva¬ nju, da pravilno spojimo pole napajanja. Tistim, ki se radi motijo, priporočamo da vgradijo diodo v pozitivni pol napajanja (primer GONG, TIM 2 . Vse elemente, potrebne za izdelavo, nudi podjetje EL J AN d.o.o., pp 10, 68351 Straža: Ploščica tiskanega vezja, UM 3561, zener dioda, BDX 53, trije upori 47piF/ 16V za ceno 99,00 din. Ploščica tiskanega vezja, UM 3562, zener dioda, BDX 53, BC 547, štirje upori 47uF/16V za ceno 99,00 din. Stikalo/preklopnik s tremi položaji - 35 din, taster - 22 din, zvočnik 0,2 W/8 ohmov - 49 din, zvočnik tro¬ benta - 290 din in hladilno rebro TO- 220-10 din. TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 353 EKOLOGIJA ZDRAVJE BREZ KEMIJE Sanje o večnem življenju v popolnem zdravju so verjetno toliko stare kot človeštvo. Danes je življenjska doba veliko daljša kot kdajkoli doslej, nihče pa ne more trditi, da je našel eliksir, ki bi preprečeval staranje ali vsaj bolezni. Življenjska doba se je sicer podaljšala, vendar se trmasto upira, da bi še naraščala. Obstaja nekaj razlogov, da živimo dlje kot naši predniki. Redna higiena je zmanjšala število epidemij tifusa, kolere in driske, ki so bile v devetnajstem stoletju običajne. Zaradi cepljenja so bakterijske in virusne bolezni, kot sta difterija ali poliomelitis, manj nevarne. Koze - prva bolezen, ki so jo začeli preprečevati s cepljenjem - pa so skoraj izginile. Le malokoga ogrožajo nekoč smrtne bolezni, kot so pljučnica, tuberkuloza in celo prehlad, kajti odkritje antibiotikov je pre¬ prečilo njihov nastanek ali zmanjšalo njihove učinke. Z umet¬ nimi zdravili so kirurgija, nesreče in porodi, ki so se včasih končevali s smrtjo, danes precej maj nevarni. V tem stoletju pa se je nabralo kar nekaj novih bolezni. Namesto epidemij črnih koz ali prehladov imamo epidemije rakavih in srčnih obolenj in verjetno bo velika večina od nas umrla za eno od teh bolezni. Visoke vsote, ki jih porabimo za znanstvene raziskave, nam niso dale zanesljivih zdravil, kajti raziskovalci preučujejo samo to, kar se dogaja v telesu, ne pa, kaj se dogaja okoli nas. ZDRAVJE IN OKOLJE Leta 1900 je bil London edino mesto, ki je štelo več kot pet milijonov prebivalcev. Leta 1980 ga je prehitelo že 15 mest, med katerimi jih ima 9 več kot 10 milijonov prebivalcev. V zahodni Evropi, severni Ameriki in Avstralaziji dva od treh prebivalcev živita v velikih mestih. Kakšen učinek ima mestno okolje na telo? Nedvomno slab. Tudi zrak je manj zdrav kot na manj naseljenih področjih. Smog, ki ovija mesta, kot sta Los Angeles in Tokio, še vedno povzroča resne dihalne težave, čeprav jih poskušajo omiliti. Zakoni o čistem zraku so zmanjšali količino dima, ki se je valil iz dimnikov, v mnogih mestih pa so ga nadomestili avtomobil¬ ski izpuhi. Plini, ki jih izločajo avtomobili, so skoraj vsi stru¬ peni, meščani pa se jim ne morejo izogniti. V državah, kot je naša, kjer je svinec v bencinu še vedno dovoljen, ta še vedno plava nad mestnimi ulicami. Svinec vpliva na delovanje živčnega sistema in čeprav pohabi le malo ljudi, mu nihče, ki živi v mestu, ne more ubežati. Tu je še tobačni dim in kemijski izpuhi. Bolj ko je pozidano področje, slabše je. Tudi mestna voda ni čista. Tako narašča količina snovi, ki jo onesnažujejo. V mestih jemo tudi bolj predelano hrano kot na vasi. Hrana, ki jo kupimo kot svežo, je ponavadi stara že nekaj tednov. Seveda pa vse te stvari same po sebi ne morejo biti edine krive za naše slabo zdravje. Pomembnejši je verjetno način, kako živimo in ne le, kje živimo. SEDEČE ŽIVLJENJE Če odložimo svoja čudovita oblačila, so naša telesa podobna telesom, ki so jih imeli naši predniki lovci. Ti ljudje so večino časa hodili z bosimi nogami in čutili vsako ped tal. Njihovo življenje ni bilo napeto, ni bilo pa tudi brezdelno. Včasih so po cele tedne hodili naokoli, lovili živali in si vsako noč postavljali zasilno taborišče. V njihovem življenju je bil dobršen kos telesne vadbe. V sodobnem pomenu besede so bili brezdomci. Niso imeli stalnega bivališča, niso imeli kakšne velike posesti, kajti vse, kar so imeli, so morali prenašati od taborišča do taborišča. Na koncu dne, ko so hrano zbrali in pojedli, ni bilo več za kaj skrbeti. Nekaj takih lovcev je na Zemlji še ostalo v puščavi Kalahari. Moderno življenje jih ni okužilo in še vedno so zelo zdravi. Zadeve so za nas ostale precej drugačne. Ločeni smo od zunanjega sveta in obsedeni z lastnino. Noge so zaprte v čevlje, edini trenutek, ko občutljivi živci na prstih nog začutijo neke vrste spodbudo, je zvečer, ko si pred spanjem sezujemo obutev. Noge uporabljamo zelo malo, kajti ne hodimo, ampak se vozimo. Rok ne uporabljamo za plezanje po stenah in na drevesa ali za nabiranje hrane, amapak za pritiskanje na gumbe, vklapljanje stikal in držanje vilic in noža. Večino časa preživimo znotraj, telesu dajemo le malo možnosti za aktivno¬ sti, za katere je bilo ustvarjeno. Fizična aktivnost je stvar, ki se je lotevamo prostovoljno, kajti zanjo ne obstaja posebna potreba. Večina ljudi, ki dela, presedi za pisalnimi mizami celo mnoge nadure, da zasluži dovolj denarja za nakup strojev, ki prihranijo trud in delo, skratka za naprave, ki še bolj zmanjšajo potrebo po fizičnem delu. 354 * TIM 9/10 • mai, (unij 1991 EKOLOGIJA Zdravje s pomočjo kemije Ne le kmetijske površine in hrana, tudi človek je vedno bolj prepojen s kemijskimi snovmi, ki naj ohranjajo zdravje. Moderne zdravstvene metode imajo mnoge pred¬ nosti, vendar pa borba proti boleznim sloni na kemijskih snoveh. Prispevek narave Mnoga zdravila izvirajo iz rastlin, čeprav so do sedaj raziskali le 2% vseh rastlin, ki bi bile lahko vir zdravil. Trgovina z zdravili Mednarodno tržišče zdravil doživlja raz¬ cvet. Leta 1954 je Velika Britanija uvozila za približno 1700 milijonov mark zdravil, hkrati pa je na Celino poslala tudi veliko količino svojih zdravil. Pretirana proizvodnja Čeprav so nekatera nova zdravila učin¬ kovita in koristna, ima velika večina le maj¬ hen učinek. Farmacevtske tovarne pora¬ bijo za razvoj novega zdravila do 80 milijo¬ nov mark in še veliko milijonov za oglaše¬ vanje in pakiranje. Problem zasvojenosti Mnoge bolnišnice prakticirajo zdravlje¬ nje z zdravili, čeprav bi dalo zdravljenje brez kemije boljše rezultate. Zdravila lahko povzročijo fizično in psihično odvisnost. Prosta prodaja Preprostost nakupa določenih proizvo¬ dov v lekarni ali supermarketu mnoge pri¬ vede do nepotrebne uporabe zdravil. Samo v Britaniji porabijo na leto za tako prodajo 1400 milijonov mark. Nagnjenost k predpisovanju zdravil V ZDA predpišejo letno 16 do 17 recep¬ tov na prebivalca, medtem ko v Britaniji predpišejo dnevno preko 1 milijon recep¬ tov. Nezdrav dom Mnogi domovi so pokopališče nekoč predpisanih zdravil, sredstev proti pre¬ hladu, pomiril in sredstev proti bolečinam. Mnoga od njih so potencialno strupena. UČINKI STRESA Vsakdo, ki ga je kdaj preganjal podivjan pes, ve, da ima vsako človeško telo, celo netrenirano, sposobnost, da reagira na nenadno nevarnost. Srce začne razbijati, kri krožiti, dodatne zaloge energije in življenjske moči so na voljo za boj. Vsako¬ dnevni izzivi življenja pa niso taKO preprosti. To so nedoloč¬ ljive nevarnosti, na katere se ne moremo odzvati fizično. Skupen učinek nevarnosti brez odgovora imenujemo stres. Tiranstvo ure, lov na roke, hitenje na sestanke ali vase zmetani obroki k temu precej prispevajo. Vseeno je, ali ste pod stresom zaradi dela ali zato, ker ga nimate - pritiski vsakodnevnega življenja so različni in nedvomno vplivajo na naše zdravje. Telo jim ne more ves čas uspešno slediti, zato kaže znake popuščanja. Prebavne motnje, glavoboli, rane na želodcu, težave s kožo, depresije, kronična utrujenost, celo rakave ali srčne bolezni - vse to je posledica vedno večjega stresa v našem vsakodnevnem življenju. S stresom se pojavlja iskanje orožja proti njemu. Alkohol je klasično orožje tistih, ki ne morejo sprejeti vsakodnevnega stresa. Tudi kajenje je še zelo razširjeno, predvsem pri mla¬ dih, medtem ko je jemanje mamil v mestih postalo skoraj navada. Samo v New Yorku je približno 200.000 uživalcev kokaina. Kaj pa ob vsem tem počne uradna medicina? Kako pomaga ljudem, da se bi uspešno spopadali s frustracijami vsakodnev¬ nega življenja v ogromnih zgradbah in prenapolnjenih uradih? če zbolite in obiščete svojega zdravnika, bo zelo verjetno, da bo tudi on pod podobnim stresom kot vi. Vi boste eden od petdesetih pacientov v tistem dnevu, vašo težavo bo obdelal v nekaj minutah in vam dal zdravilo. Tablete in zdravniki so postali nerazdružljiv par. Večino časa se zdi, da se zaradi tablet počutimo bolje, to pa zato, ker vplivajo na zunanje znake naše bolezni, ne pa na vir te bolezni. Zdravniki v resnici ne morejo predpisati tistega, kar v resnici potrebujemo - dru¬ gačen način življenja. POMAGAJTE Sl SAMI Mnoge nenadne bolezni so signali, s katerimi se telo pritožuje zaradi dolgih let slabega ravnanja. Boj z resnimi boleznimi zahteva vso spretnost in znanje moderne medicine, z malo skrbi za telo pa se tem boleznim lahko izognemo. Onesnaževanje, ki ga povzročamo po vsem svetu, najde pot do našega telesa in nam povzroča težave. Kar storimo Zemlji, storimo sami sebi in tistim, ki prihajajo za nami. Pla¬ neta ne moremo poškodovati in se s tem sprijazniti, prav tako pa se ne moremo sami poškodovati in pričakovati, da bomo ostali v formi in pri najboljšem zdravju. Sedaj je skoraj nemogoče, da bi spakirali nekaj stvari, ki jih imamo, in se podali v prostorno naravo, da bi živeli kot divji lovci. Lahko pa marsikaj storimo, da izboljšamo svoje zdravje, tako da bolj poskrbimo za svoje telo. Predolgo smo ravnali z njimi tako, kot da bi bili stroji z zamenljivimi deli in kratko življenjsko dobo. V resnici pa nismo le zbirka rezervnih delov. Srce ni le navadna črpalka, pritrjena na cevi, ki jih je treba vsake nekaj časa odmašiti ali pa zamenjati, ko se izrabijo. To je priprava, za katero moramo skrbeti. TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 355 EKOLOGIJA Naša telesa so občudovanja vreden organizem, ki se lahko v neskončnost obnavlja, celi poškodbe, ureze, rane na povr¬ šini telesa in se bojuje z boleznimi v notranjosti telesa. Telo kaže začudujočo odpornost proti alkoholu, cigaretam, po¬ manjkanju telesnih vaj in slabi prehrani. Če bi nanj previdno pazili, ga hranili s primerno hrano, mu priskrbeli dovolj telesnih vaj in dovolj počitka, bi delovalo veliko bolj učinkovito. Večina naglice je nepotrebna. Pogosto se primerjamo z mravljami, ki hitijo s hrano v mravljišče. Mravlje imajo vsaj dober vzrok za svojo naglico, kajti čaka jih pomembno delo. Mi pa hitimo ne glede na to, ali nas čaka pomembno delo ali ne. To postane sčasoma navada. Potrebno je upočasniti tempo, to pa je že pomemben korak k preprečevanju bolezni. Telesna aktivnost ne pomaga le telesu, ampak lahko iz¬ boljša svet okoli nas. Hoja ali kolesarjenje zmanšujeta ones¬ naževanje in dajeta življenju drugačno kvaliteto. Celo hoja za kosilnico je bolj zdrava kot vožnja z njo. Prihranek dela pogosto pomeni kvarjenje zdravja. Poskrbeti moramo tudi za svojo prehrano, kajti pravilno prehranjevanje je bistvenega pomena za preprečevanje bo¬ lezni. Pomirjevala-1 Vsak peti človek vzame v življenju pomirjevalno sredstvo, ne da bi se zavedal velike možnosti odvisnosti. Poraba v VB: 100 milijonov DEM. Sredstva proti bolečinam-2 Najbolj pogosto sredstvo proti bolečinam, aspirin, lahko poškoduje želodčno sluznico, nevaren je za ljudi z rano na želodcu, težavami z ledvicami in visokim krvnim tlakom. V Veliki Britaniji porabijo za ta sredstva letno 170 milijonov mark. Antihistaminiki-3 To so sredstva, ki jih pogosto uporabljajo za zdravljenje alergijskih reakcij, npr. senenega nahoda. Ta sredstva naj¬ demo v mnogih zdravilih za prehlad. Stranski učinki so lahko vrtoglavica in zamegljen pogled. Zdravila za prehlade - 4 Čeprav za navaden prehlad ni zdravila, porabijo v VB letno več kot 330 milijonov DEM za zdravila proti prehladu. Pogo¬ sto je enako učinkovito sredstvo proti bolečinam in mnogo tekočine. Domača lekarna-5 V mnogih domačih lekarnah je toliko nevarnih zdravil, da bi lahko prebivalce večkrat pomorila. Vse tablete, praške, kreme, losione in sirupe uporabljamo počasi, tako da se njihova strupenost ne more izraziti. Strupenost pa je le ena od nevarnosti, če imamo doma zdravila, kajti le-ta imajo lahko učinke, ki niso ravno dobrodejni. Sredstva proti depresijam - 6 V ZDA predpišejo letno 5 milijonov receptov za antidepre- sivna sredstva. Med stranskimi učinki teh zdravil so slabosti, vrtoglavica, tresavica in zaprtje. Kontracepcijske tablete - 7 Kontracepcijska tableta, ki jo uporablja na svetu kakih 50 milijonov žensk, je skoraj popolnoma učinkovita. Poleg manj¬ ših stranskih učinkov pa jo nekateri povezujejo s trombozo, kapmi in nekaterimi vrstami raka. Antacidi-8 Antacidi lajšajo učinke slabe prehrane, slabih prehranskih navad in napetosti. V Veliki Britaniji porabijo letno 82 milijo¬ nov mark za ta zdravila. Čeprav zmanjšujejo količino kisline, lahko povzročijo prebavne motnje. mlekom, maslom in malo mesa, kar je bila tradicionalna sikhovska dieta. Drugo skupino je hranil v glavnem z rižem in malo zelenjave, kar je bila prehrana revnih ljudi z juga Indije. Tretjo skupino podgan je hranil s tipično hrano tedanjega britanskega delavskega sloja: belim kruhom, margarino, me¬ som in šunko, sladkanim čajem in prekuhano zelenjavo. Zad¬ nja skupina je imela najslabše zdravstvene rezultate; pod¬ gane so imele visoko stopnjo umrljivosti in močno poškodo¬ van, neučinkovit prebavni sistem. Mi seveda nismo podgane v laboratorijskem poskusu. Lahko izbiramo svojo hrano in lahko določimo, kakšno zdravje želimo. Povprečna dieta v zahodnem svetu je sedaj sestav¬ ljena iz veliko boljše hrane, kot je bel kruh, margarina in tako dalje. Še vedno pa na nas vpliva hrana, ki jo uživamo. Izbirati jo moramo previdno, izogibati se moramo predvsem predelani hrani, o kateri smo govorili v enem prejšnjih poglavij. Telo mora ostati v odlični formi, da se lahko uspešno borimo z večino bolezni, ki se sedaj zgrinjajo na nas. VZPON KEMIJSKE MEDICINE POMEN HRANE Sir Robert McCarrison, pionir medicinskih raziskav, je trideset let posvetil raziskavam prehrane za Indijansko medicinsko službo. V vrsti eksperimentov je leta 1926 krmil zdrave mlade podgane s tremi različnimi dietami. Eno skupino je hranil s pogačami iz moke iz celega žitnega zrna, surovo zelenjavo, V tem stoletju se hitrost odkrivanja novih zdravil močno pove¬ čuje. Po drugi svetovni vojni se je količina zdravil, predvsem antibiotikov, antihistaminikov in sredstev proti depresiji, močno povečala. Danes je proizvodnja in prodaja zdravil bolj vprašanje denarja kot pa sredstvo za bolj proti boleznim. Proizvodnjo spremlja ogromen reklamni stroj. Ocenjujejo, da v Veliki Britaniji porabijo farmacevtske tovarne približno 356 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 TIMOVA FANTASTIKA 100.000 mark za vsakega zdravnika, da ga prepričajo, da predpiše njihovo zdravilo. Seveda pa niso le zdravniki tisti, ki prisegajo na kemijo v medicini. Tudi pacienti so prepričani, da jim lahko pomagajo le sintetična zdravila. STRANSKI UČINKI ZDRAVIL Jemanje zdravil pri lažjih obolenjih lahko potlači človekov obrambni mehanizem, ki naj bi pomagal pri premagovanju bolezni. Nekatera zdravila ne zdravijo vzrokov bolezni, ampak njihove posledice. Imajo tudi stranske učinke, ki segajo od nepomembnih do tragičnih. Tako je znan primer zdravila talidomid, ki naj bi preganjal jutranjo slabost pri nosečnicah. To so stoletja dolgo zdravli z zeliščnimi pripravki. Rodili so se spačeni otroci, priča velike napake farmacevtske tovarne. Pri zdravilih obstaja tudi nevarnost, da se nanje navadimo, postanemo od njih odvisni in potrebujemo vedno večje doze. Zato moramo biti pri njihovi uporabi zelo previdni. Medicina je, tako kot mnogo drugih poklicev, v rokah speci¬ alistov. To so ljudje, ki ogromno vedo o eni stvari, pogosto pa ne poznajo celote. Za specialista je telo kot zbirka delov, od katerih vsakega posebej obdelujemo z zdravili in kirurgijo. KOMPLEMENTARNA MEDICINA Na srečo živimo v obdobju, ko se javno mnenje obrača proti takemu načinu. Obstajajo tudi vrste medicine, ki jemljejo pacienta kot celoto. Ta drugačen pristop je doživel pravo eksplozijo, pojavljali so se novi načini, nekateri dobri, drugi ekscentrični. Pomembno pa je, da se stvari spreminjajo. Lju¬ dje, ki so razočarani nad skromnimi rezultati klasičnega zdrav¬ ljenja nekaterih bolezni, se obračajo k alternativni medicini, pri kateri ne uporabljajo močnih kemikalij. Bistvena razlika med klasično in alternativno medicino je v tem, da pri klasični medicini lajšajo in zdravijo simptome, pri alternativni pa gredo do korenin problema in ga poskušajo rešiti. Cilj te medicine je povečati naravne vire človeškega telesa, tako da se lahko samo pozdravi. Tako obstajajo metode sproščanja z masažo, lajšanje bolečin z akupunkturo, metode zdravljenja z zelišči in makrobotiko. Alternativna medicina prav gotovo daje rezul¬ tate. Tako so npr. ugotovili, da so kronične degenerativne bolezni posledica napačne prehrane. ZDRAVJE IN RASTLINE Aktivne učinkovine imajo v približno 70 odstotkih zdravil, ki jih uporablja klasična medicina, osnovo v snoveh, ki jih najdemo v zeliščih. Mnoge uporabljajo že nekaj tisoč let. Danes izvirajo vse medicinsko aktivne snovi rastlinskega izvora iz samo štiridesetih cvetočih rastlin. Od vseh rastlin so le slaba dva odstotka analizirali, da bi ugotovili, če vsebujejo zdravilne učinkovine. Moderna medicina kljub izjemnemu trudu ne more izboljšati naravnih receptov. Edino sedem glavnih farmacevt¬ skih zdravil lahko ceneje izdelamo s sintezo, kot z izločanjem iz rastlin. Rastline so pritrjene na tla, ob nevarnosti ne morejo pobegiti, zato so razvile celo vrsto kemijskih obrambnih snovi. To pa so snovi, ki dajejo zdravilne lastnosti. Večina znanja iz zeliščarstva ne izvira od strokovnjakov, ampak iz ljudske uporabe. Že stoletja zelišča dokazujejo svojo učinkovitost. Nobeno moderno zdravilo ni bilo tako natančno testirano kot naravne učinkovine. Farmacevtske tovarne ne kažejo posebnega zanimanja za zelišča, predvsem zaradi cenejše sinteze nekaterih zdravil in finančnega učinka. Niso namreč pomembni pacienti, ampak patenti. Zavedati se moramo, da so zdravilna zelišča naša dediš¬ čina. Zaščititi moramo področja, kjer te rastline rastejo in jih uporabljati bolj kot sintetična zdravila, kjer je le mogoče. Pravo zdravje ne prihaja iz farmacevtskih tovarn. Kris Neville, prevedel Žiga Leskošek HLADILNIK Z NAPAKO Coxe je bil nenavadno miren državljan, ki je sklenil kupiti hladilnik na popolnoma običajen način. Želel je napraviti dobro kupčijo. Hladilnik, ki je bil z nove proiz¬ vodne linije v Los Angelesu, je bil najno¬ vejši model, njegova cena pa je bila bi¬ stveno nižja od običajne. V zamrzovalnik je šlo 10 kilogramov mesa. »Kako da je hladilnik tako poceni?« je zanimalo Coxa. »Iskreno povedano, to zanima tudi mene,« je odvrnil prodajalec. »Kadar je na hladilniku takšna tovarniška nalepka, je običajno nekoliko odrgnjen ali pa je narobe kaj drugega. Toda ta hladilnik sem podrobno pregledal, pa nisem odkril nič takega. Naj bo karkoli že, cena je pač takšna.« »Za to ceno ga bom kupil,« je dejal Coxe. Hladilnik so pripeljali naslednji torek. Bil je bakrene barve, saj so ga prebar¬ vali, tako kot je bil zahteval. Coxe je hladilnik vključil; deloval je brezhibno. Preveril ga je tako, da je v njem zamrznil ledene kocke. Ko ja Coxe v sredo zvečer odprl hladil¬ nik in da! hladit pivo, je v zamrzovalniku našel zavitek. Coxe je zavitek, ki je bil omotan v ne¬ kakšno plastiko, vzel iz hladilnika. Videti je bilo, kot da so v zavitku ribje ikre. Coxe že leta in leta ni videl svežih ribjih iker, ki so bile mnogim za pravo poslastico. Tako je Coxe ohladil pivo in ocvrt ikre. Oboje je bilo zelo okusno. Bil je petek, ko je Coxa obiskalo njegovo dekle, da mu pripravi večerjo. Pogledalo je v zamrzovalnik in se začudilo: »Kaj je to?« »Ribje ikre. Koliko jih je?« je odvrnil Coxe. »Dva zavitka.« »Lahko jih ocvreva za zajtrk,«je pred¬ lagal Coxe. V soboto zjutraj so bili v hladilniku kar trije zavitki. »Od kod neki prihajajo?« je zanimalo dekle. »Kar pojavljajo se. Nekaj iker sem že pojedel in so bile zelo okusne.« Coxe je komaj prepričal svoje dekle, ki je bilo zelo neodločno, da je pripravilo zajtrk. Strinjalo se je, da so bile ikre zelo okusne. »Kaj boš pa glede tega ukrenil?« je hotela izvedeti. »Ne verjamem, da se da sploh kaj narediti. Sicer pa so mi ribje ikre všeč,« je menil Coxe. V ponedeljek se je v hladilniku po¬ novno pojavil nov zavitek ribjih iker. In tako vsak dan; Coxe je enega skuhal za zajtrk, druga dva pa je odnesel svojim staršem. Do torka se je Coxe ribjih iker že pre¬ objedel in tako je imel ob koncu tedna v hladilniku že štiri zavitke iker. Uspelo mu je, da je dva zavitka podaril sose¬ dom. Minil je še en teden in v Coxovem hladilniku se je nabralo kar osem zavit¬ kov ribjih iker. Coxe je vse to pojasnil svojemu dekletu, ki mu je predlagala, da je obiskal svoje prijatelje in vsakemu po¬ klonil po en zavitek. Po dveh tednih pa se tudi tak način TIM 9/IO • maj, junij 1991 • 357 TIMOVA FANTASTIKA razdajanja zavitkov iker ni več obnesel. Coxu je nekako uspelo, da je dal dva zavitka svoji hišnici. Po še enem tednu je bilo v zamrzoval¬ niku ponovno sedem zavitkov. Drugače pa je bil hladilnik kar dober nakup. Coxe je preračunal, da bi se zamrzo¬ valnik ob takšni hitrosti pojavljanja zavit¬ kov iker napolnil v mesecu dni. Navdajal ga je občutek, da se bodo zavitki takrat tudi nehali pojavljati. Če pa bi se izka¬ zalo, da se je zmotil, bi lahko še vedno poskrbel za podjetnejšo distribucijo tega izdelka. Bil je torej pravšnji čas, da so se nena¬ doma zavitki iker prenehali pojavljati v Coxovem hladilniku. Coxe je čakal dva dni, vendar se ni zgodilo nič novega. Vsega je bilo konec. Tako je prišel dan, ko je Coxe pojedel poslednji zavitek ribjih iker. Hladili k pa je še naprej brezhibno deloval in Coxe ga je začel polniti s predmeti, ki v hladilnik tudi sodijo. Nekega nedeljskega dopoldneva, kakšna dva tedna po tem, ko je Coxe pojedel poslednji zavitek iker, je nena¬ doma zazvonil zvonec. Pred vrati je stal majhen, nenavaden možakar, z nekoliko neprijetnim in po¬ polnoma nedoločljivim naglasom. Glavo je imel povito s povoji. »Gospod Coxe?« je vprašal. » To sem jaz.« »Lahko vstopim?« »Izvolite.« Moški je sedel. »Zgodilo se je nekaj groznega. Prišlo je do hude napake,« je začel govoriti. »Žal mi je, da slišim kaj takega. Kaže, da ste se ponesrečili.« . »Da. Bil sem v... bolnišnici. Skoraj dva meseca. No, toda preidiva k stvari, gospod Coxe. Prišel sem zaradi hladil¬ nika, ki ste ga nedavno kupili. To je bil hladilnik, ki so ga izdelali na posebno naročilo in so ga pomotoma poslali iz tovarne kot model z znižano ceno. Ker nisem pravočasno prišel ponj, so ga od¬ poslali in prodali.« »Dober hladilnik je,« je pripomnil Coxe. »Ali ste morda na njem opazili kaj posebnega?« »Dobro dela. Le v zamrzovalniku je bilo nekaj časa več paketov ribjih iker.« »Ribjih iker!« je v grozi zakričal moža¬ kar. Ko si je nekoliko opomogel, je vpra¬ šal: »Saj jih še vedno imate, mar ne? Pre¬ pričan sem, da imate še vedno vse tiste zavitke?« »Oh, kje pa,« je odvrnil Coxe. »Ne! O, moj bog! Kaj ste storili z njimi, gospod Coxe?« »Pojedli ste jih? Pojedli... Ne! Tega vendar niste mogli storiti. Niste mogli pojesti vsega. Gospod Coxe, tega niste storili. Prosim, recite mi, da tega niste storili!« »Precej zavitkov sem moral res raz¬ dati naokrog, vendar so prav vsi pohvalili ikre, da so bile zelo okusne. Prav za¬ res... oh, gospod. Gospod...« Možakar je negotovo vstal. Njegov obraz je bil pepelnate barve. »To je pošastno, pošastno.« Moški se je opotekel do vrat. » Vi ste zlodej. Vse, kar smo naredili... Vse, kar smo načrtovali... In vi... vi...« Možakar se je obrnil k Coxu. »Sovražim vas, O, kako vas sovražim.« »No, zberite se vendar!« »Gospod Coxe, nikoli ne boste dojeli, kako grozovit zločin ste storili. Čisto vse ste nas požrli!« S temi besedami je mo¬ žakar zaloputnil vrata in izginil. Coxe se je vrnil v sosednjo sobo. »Kdo je bil, ljubi?« ga je vprašalo nje¬ govo dekle. »Ah, neki bedak. Videti je, kot da sem kupil njegov hladilnik.« »Stavim, da je šlo za ribje ikre.« »Res je. Hotel jih je imeti.« »Moj bog. Pa misliš, da nam s tem v zvezi lahko kaj naprti?« »Mislim, da ne. Nič več. Je že pre¬ pozno. Vse ribje ikre smo že pojedli,« je končal Coxe. modelarski center CIRIL-METODOV TRG 14, LJUBLJANA Tel.: 061/302183 Zakaj čez mejo, če lahko kupiš doma? Nova specializirana modelarska trgovina! Na zalogi material priznanih modelarskih firm: ROBBE, GRAUPNER, FUTABA, WEBRA, ENYA... 358 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 TIMOVI OGLASI PRODAM 8-kanalno napravo za daljinsko vodenje modelov staro 5 mesecev, servo mo¬ torje in akumulatorje nemške firme Simprop Ele. Prodam tudi Amigo 500 z 1 Mb pomnil¬ nika, tiskalnik STAR LC-10 in digitalizatorja za sliko in zvok. Sašo Seme C. v Bevce 13 63320 Velenje Tel. (063) 855-208 PRODAM nerabljen računalnik ATARI 800 XL s tastaturo, ka¬ setofonom, dvema igralnima palicama, kasetami in litera¬ turo. Cena je 400 DEM v dinar¬ ski protivrednosti. Ambrož Tel.: 061/263-214 PRODAM več kompletnih na¬ črtov v merilu 1:1 s podrob¬ nimi navodili za izdelavo lese¬ nih maket piratske dvojambor- nice Brig iz leta 1792 in par¬ nika na kolesa City of Bristol iz leta 1827. Cena za izvod je 10 DEM v dinarski protivrednosti. Plačate poštarju. HOBBY R. d. Xl/21 61111 Ljubljana COMMODORE 64, novi model, novdisketnik 1541 II, kasetnik, igralno palico, literaturo, pro¬ grame na disketah in kasetah prodam. Nikola Meško Čufarjeva 9 62250 Ptuj Tel. (062) 773-302 PRODAM nove kose CHAL- LENGER 720: oddajnik (7 kana¬ lov, 2 mešalnika, 2X dual rate, 35 MHz, kanal 75), DS sprejem¬ nik, servomotor in stikalo; cena 360 DEM. Prodam tudi jadralne modele: QB 2500 (2560 mm, T rep) za 280 DEM, VERSO (2100 mm) za 320 DEM, ASW 167 (3200 mm) za 350 DEM. Motorne modele: GALEB (TAXI) 1500 mm s po¬ polnoma novim 4,07 cm 3 za 320 DEM, letalo AMATEUR (1200 mm) z motorjem 2,5 cm 3 za 250 DEM ter šolsko letalo TELEMASTER (1900 mm) za motorje od 6,5 do 10 cm 3 za 300 DEM. Vsi modeli so popol¬ noma novi in kvalitetno izde¬ lani. Prodam tudi nov motor 6,5 cm 3 z izpuhom (ABC PRO 1. LPS) za 100 DEM ter servo- motorje po 32 DEM. Toni Bitenc Zoranina 16 61230 Domžale Tel. (061) 712-585 popoldne Knjižne nagrade za pravilno rešitev slikovne križanke iz 8. številke prejmejo: Boris Bizjak, Tupaliče33 64205 PREDDVOR Franc Lekše, Prešernova 47 61410 ZAGORJE OB SAVI Jože Zajec, Gorenja vas 5 64224 GORENJA VAS PRODAM DV jadralno letalo VSO-10 (3700 mm) z motorjem ENYA (2,5 cm 3 ) in električnim vitlom za vleko JL. Rudi Škrajnar Rimska cesta 13 68210 Trebnje tel. (068) 47-469 PRODAM popolnoma novo vi¬ deokaseto (VHS). To je origi¬ nalna 100-minutna kaseta JU- GODISKA z naslovom TEHE¬ RAN INCIDENT. Režija: Leslie H. Martinson. V glavni vlogi: Peter Graves. Film je ameriški s hrvaškimi podnapisi. Cena kasete z originalnim ovitkom je 270 din brez poštnine. Pro¬ dam tudi revijo TIM iz šol¬ skega leta 1989-90 po ceni 15 din za kos. Borut Androjna Vrh 35 68294 Boštanj PRODAM videokaseti z mode¬ larsko tematiko. Original Gra- upner ter Kyosho. Cena ene kasete je 200 din. Obe skupaj 370 din. Prav tako prodam vi¬ deo kaseto, posneto na mi¬ tingu v Marseillu (črnobela tehnika). Cena je 150 din. Tomaž Perša Celovška 159 61000 Ljubljana PRODAM DV napravo MULTI- PLEX EVROPA-SPRINT (4/14 kanalov - 40 MHz). Komplet vsebuje: oddajnik, sprejem¬ nik, stikalo, akumulatorje in 2 servomotorja Andrej Jesenovec Cesta 7. maja 19 61356 Dobrova pri Ljubljani Tel. (061) 641-176 NUJNO KUPIM Q-kristale za 40 MHz (40,665) (2 kosa), upore 9K1, 100K, 39K, 160K, 8K2, 91 K, 910 K, 910 ohmov (vsa¬ kega po 5 kosov) in upore 10K (10 kosov), miniaturne kera¬ mične kondenzatorje 10uF, 47uF, 68uF, 1,2uF (vsakega po 5 kosov) in elektrolitske kon¬ denzatorje 0,1 uF. Kupim tudi dušilke s šestcevnimi jedri (3 kose), ter VF jedra za 40 MHz, preseka 2mm 2 (3 kose) in en tranzistor ZN Z08. Oton Mikek Železnikova 16 62000 Maribor, p.p. 32 PRODAM makete letal (Kanov 25 B, HUNTER) in revije (Aero- svet, Galaksija). Za spisek po¬ šljite pisemsko ovojnico z znamko. Igor Salinger N. Čabrinoviča 60/12 11030 Beograd PRODAM kompletno DV na¬ pravo Graupner D4 27 MHz. Rok Berlic Golouhova 28 61000 Ljubljana Tel. (061) 212-938, po 16. uri PRODAM DV napravo ROBBE- SUPRA, letalski motor OS MAX 4,08 cm 3 , modele TAXI, COBRA, RC JADRALNO LE¬ TALO, DVOKRILCA, RC čoln, žago za rezanje stiroporja, PO¬ LAROID fotoaparat, kamero 8 mm s projektorjem, avtora¬ dio, potenciometre 500 in 1 M ter poliestrski odlitek večjega modela jadrnice - vse zelo ugodno. Marjan tel. (061) 312-686 TURTLES SOFT za prijatelje računalnika COMMODORE 64. Prodajam najnovejše kasetne komplete iger za C-64 po 80 din. Če kupite več kot en kom¬ plet, dobite popust. Kompleti so: Avto-moto dirke 1 in 2, Filmski hiti 1 in 2, December 1, Januar 1, Februar 1 in še vsak mesec novi kompleti. Naročite po telefonu - dobite po pošti. Poštnino poravna kupec. Na¬ ročite lahko tudi katalog, če pošljete 5 din na moj naslov: Roman Selinšek Kardeljeva 69 62000 Maribor Tel. (062) 302-126 PRODAM ali zamenjam na¬ slednje nesestavljene makete letal: F-86 SABRE, KA 25 B, HUNTER, PO-2. Zahtevajte seznam. Igor Salinger N. Čabrinoviča 60/12 11030 Beograd PRODAM računalnik C-64 z di¬ sketno in kasetno enoto, mi¬ ško z bralno palico, 4 EPROM module in prazne diskete. Cena po dogovoru. Aleš Luznar Pintarjeva 12 64000 Kranj tel. (064) 35-184 PRODAM kompletno dvoka- nalno napravo ROBE COM- PACT in motorček EMIYA, 3,25 cm. Blaž Stepišnik Ul. Molniške čete 15 61000 Ljubljana Tel. (061) 445-244 PRODAM 8-kanalno napravo za daljinsko krmiljenje, GRA¬ UPNER JR, 4014 komplet s tremi servomotorji in akumu¬ latorji. Otokar Hluchy tel. 061 324-469 ELEKTRONIKI! Hitra izdelava tiskanih vezij po vašem naro¬ čilu ali dostava že gotovih ploščic (Atom 3/IC, VOKI-TOKI itd.) s shemami za gradnjo. Katalog brezplačen. Ljubomir Grbavec ELEKTROVEZA 4. juli 40, Trn Tel. 784-370 KUPM IC NE-5044, VF jedra, 02 x 10 mm z rdečo ali zeleno oz¬ nako in priključke za servome- hanizme. Albert Zanin Dol. Trebuša 70 F 65283 Slap ob Idrijci Tel. (065) 89-043 PRODAM dirkalno kolo Rog JUNIOR po ugodni ceni. Uroš Grilc Brilejeva 3 61000 Ljubljana Tel. (061) 573-946 PRODAM profesionalno kolo HARO GROUP, letnik 90. Kolo je dobro ohranjeno in priprav¬ ljeno za naslednjo sezono. Prodam tudi opremo BMX in čisto novo kolo PONY. Cena ugodna. Ogled vsak dan od 15. ure naprej. Kristjan Muster Pavlihova 8 68270 Krško Tel. (0608) 31-971 PRODAM Commodore + 4 s ka¬ setnikom, literaturo, dvema igralnima palicama ter 200 igri¬ cami. Cena je 400 DEM, lahko tudi na dva obroka. Prodam tudi sestavljene makete mo¬ dernih in starejših letal v me¬ rilu 1:72. Lahko vam kupim tudi nove po naročilu. Matej Remiaš Za spomenikom 14 65000 Nova Gorica tel. (065) 25-342 MODEL ŽELEZNICE, velikosti N, TT in HO, vse uvoženo, pro¬ dam tudi po delih. Proizvodnja Marklin, Roco, Fleischmann, Piko, Faller. Prodam tudi hiše in drevesa ter literaturo o že¬ leznicah. Filmsko kamero in projektor Super 8 Cannon pro¬ dam. Emil Tanko Trubarjeva 77 61000 Ljubljana PRODAM 16-kanalno DV na¬ pravo ROBBE-SUPRA (oddaj¬ nik + stojalo, sprejemnik, Ni-Cd ACCU, 2 servomotorja), mo¬ torno letalo MIDDLESTICK, razpon 1400 mm, 6 cm 3 (višina, smer, eleroni, plin), 2 DVB ja¬ dralni letaki (začetniški, 2 ka¬ nala), 2 U-control motorni le¬ tali, 2 cm 3 motorček na žarilno svečko (nov) in nekaj prosto- letečih jadralnih modelov. Pro¬ dam tudi 8-kanalni programi¬ rani »light show« (komplet: ohišje + žarnice). Matjaž Druškovič Kovačičeva ul. 4/a 64000 Kranj Tel. (064) 26-868, popoldne PRODAM več iger in progra¬ mov (tudi po želji) za C 64 in 128. Brezplačen katalog! Kli¬ čite telefon (064) 78-074. TIM 9/10 • maj, Junij 1991 * 359 ABECEDNO VSEBINSKO KAZALO TIM 1990/91 ČOLNI IN PLOVILA C-121/16 Čolnički in jadrnice iz želoda 2/51 Froggy 4/137 FSR 9-10/313 Gradnja maket zgodovinskih ladij 3/91 Kolesni parnik Bohemia 9-10/322 Laminirane ladijske elise 9-10/320 Model jadrnice iz lubja 2/51 Model rečne ladjice Sumava 2/54 Raketni čoln 4/128 Santa Maria 6/197 Tomi (MČ-1, MČ-2) 1/16 DALJINSKO VODENJE DV model slovenskega poslovnega letala Libis 520 9-10/312 Navijalo za DV letalske modele 1 /15 Vodni letalski modeli-1 4/122 Vodni letalski modeli-2 5/162 Vodni letalski modeli-3 7/235 Vodni letalski modeli-4 8/264 EKOLOGIJA Goreodpadkov-1 6/218 Gore odpadkov-2 7/248 Hrana-1 4/144 Hrana-2 5/177 Kmetovanje prihodnosti 3/105 Naravna ali predelana voda 2/73 Obsedenost s čistočo 8/289 Slabo gospodarjenje 1/36 Zemlja - naš edini dom 1 /33 Zdravje brez kemije 9-10/354 ELEKTRONIKA Elektronski vžig-1 2/68 Elektronski vžig-2 3/100 Elektronski zvonček 2/72 Eno vezje - tri sirene 9-10/352 Izdelava zvočnih omaric 9-10/341 Kako ujeti polha 2/66 Kondenzatorji-1 1/30 Kondenzatorji-2 2/56 Merilnik srčnega utripa 9-10/332 Mešalne mize-1 5/168 Mešalne mize-2 6/210 Mešalne mize-3 9-10/345 Nekaj za očetov avto 9-10/335 Ojačevalnik Marshall 110 W-1 7/244 Ojačevalnik Marshall 110 W-2 8/282 Telefonski adapter 1/32 Temperaturni indikator 2/71 Tipka #3/102 Trikrat »light show« 4/138 TV luč 5/172 Vezje za zaščito zvočnikov 1/31 Zvočniki, zvočne omarice, kretnice-1 6/212 Zvočniki, zvočne omarice, kretnice-2 9-10/339 FOTOGRAFIJA Izdelava fotografij 9-10/309 IGRE Čarobna sestavljanka 9-10/289 Domino 6/180 Hodulje 7/228 Kegljanje 1/8 Kitajska sestavljanka 3/85 Labirint 9-10/316 Liki 9-10/306 Namizni mini golf 5/160 Pentomino 2/45 Preizkušnje 9-10/305 Puščice 9-10/304 Škorec 9-10/305 Štirica 8/260 IZDELEK ZA DOM Kam z vrvjo za sušenje perila 7/229 Ključ 6/186 Kocke 1/9 Korito za lončnice 2/47 Kuhinjska deska 8/263 Lesena košarica za sadje 9-10/299 Otroške sani 6/188 Polička za čaje in začimbe 5/158 Samostojno oblikovanje stenskih in namiznih baterijskih ur 9-10/330 Stojalo za akustično kitaro 8/262 Stojalo za sodček 3/86 Stojalo za svinčnike 6/186 Viseča kotna polica 9-10/302 Vlakec - obešalnik za otroško sobo 4/119 Zimske ptičje hišice 1/29 LETALA IN ZMAJI Akrobatsko letalo 2/48 Canard v modelarstvu-1 8/272 Canard v modelarstvu-2 9-10/317 DV model slovenskega poslovnega letala Libis 520 9-10/312 Dvojni romboidni zmaj 5/166 Gumenjak Z 37 T 3/89 Jadralno letalo Derby 3/100 Kotomer4/144 Letalo Polikarpov 1-16 6/194 Miniaturni gumenjak Račka H-14 1/27 Model šolskega reaktivnega letala 2/52 Modela kategorije S-8E 1/12 Navijalo za D V letalske modele 1/15 Old timer 9-10/324 Ortokopter 9-10/326 Pitts S1-1 7/238 Pitts S1-2 8/269 Preprosta jadralna modela Japa in Paja 2/50 Tajska sova 6/193 Vesoljski čolniček kot jadralni model 9-10/327 Vodni letalski modeli-1 4/122 Vodni letalski modeli-2 5/162 Vodni letalski modeli-3 7/235 Vodni letalski modeli-4 8/264 Vredno posnemanja - zakaj ne? 5/156 MALI OGLASI 1/40, 2/80, 3/122, 4/152, 5/184, 6/224, 7/256, 8/296, 9-10/359 NA KRATKO Baloni v vesolju 8/293 Ekspedicije Apollo 5/180 Genialno odkritje ali velika prevara 6/220 Govorica živali 3/109 Hidrodinamična levitacija 4/142 Kako delujejo lepila-1 7/242 Kakšno lepilo uporabiti 9-10/349 Navoji 1/37 Navoji in spojni deli 2/77 Sodarstvo na Slovenskem 3/88 Televizija 7/252 Ukročeni atomi 4/148 Zakaj zlepljeni spoji odpovedo? 8/287 POROČILA, REPORTAŽE, INTERVJUJI Modelarsko srečanje DV motornih modelov v Radomljah 2/41 Na obisku pri Marčelu Blažini 7/225 Nurnberg 91 8/257 Srečanje modelarjev Alpe-Adria 5/153 8. svet. prvenstvo raketnih modelarjev 1/1 12. pokal Ljubljane 5.-7.10.1990 3/81 PRVA IGRAČA Bizon 2/42 Kenguru 1/4 Lesen vlak 9-10/338 Liska, tigrček, medo in jabolko 3/83 Mačka - vrvohodka 5/176 Model jadrnice iz lubja 2/51 Noj 5/156 Panoramsko vozilo 3/94 Poskok na poševni ploskvi 7/176 Putka v kletki 2/46 Skakači 5/176 Vlakec - igračka 4/115 Vreščalo 2/48 RAKETE Ameriška sondažna raketa ASP 1/10 Bronasti model s SP ’90 2/60 Falcon 8/265 Gird-09 6/192 in 8/266 Gird-X 7/233 lnnovator1A4/127 Nike Hercules (MIM-14) 2/58 Piston, lanserza rakete 9-10/316 Poljska protitočna raketa Rasko-2 5/164 Poljska raketa RP-2 3/92 Raketa Nada 3/96 Raketni žiroplan 1/25 TIMOVA FANTASTIKA Drugačnost 4/151 Hladilnik z napako 9-10/357 Izbira orožja 5/183 Nadčlovek 2/79 Odkritje nesmrtnosti 4/151 Pes s trikom 6/223 Pet minut prezgodaj 8/295 Samo srečanje 5/183 Sončni labirint 1/39 Skrivalnice 5/183 Tretje nadstropje 7/254 Vohuni preteklosti 3/111 ZA SPRETNE ROKE Batik 1/6 Blazina - igračka 2/65 Čolnički in jadrnice iz želoda 6/190 Elektrika v pločevinki 6/215 Figurice z glavicami iz želoda 8/259 Gumbki 7/227 Igre za spretne roke 9-1 C/307 Izdelava papirnatih rož 7/237 Izdelovanje sveč 2/44 Kaj je to smučarska deska 6/196 Kaj pa vi mislite? 6/197 Lepljivi prsti 3/98 Novoletne ideje 4/113 Osmi marec 6/185 Parkelj 3/84 Pisane pisemske ovojnice 7/228 Pirhi malo drugače 7/230 Praznični venček 4/126 Pust, pust širokih ust 5/155 Sitotisk 1/6 Voščilnice nekoliko drugače 4/118 Vrtiljak na sončni pogon 7/237 Zavorni svetlobni signal 9-10/331 3*0 • TIM 9/10 • maj, junij 1991 NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA © © © © 0