PISTON-LANSER

IGRE

TIM

YU ISSN-0040-7712

revija za tehnično in znanstveno
dejavnost mladine

29. letnik • maj-junij 1991 • cena 40 din • poštnina plačana v gotovini

Canard v modelarstvu

Za spretne roke

NIKOLI VAM NE BO
GORELO ZA PETAMI,

če boste uporabljali grelec zraka Iskra!

Iskrin grelec zraka GZ 111, proizvaja zračni tok s temperaturami od 100-600
stopinj C. Izbira je brezstopenjska in elektronska, v dveh stopnjah pa je
nastavljiva tudi moč zračnega toka.

GZ 111 omogoča hitro sušenje premazov, lepljenje, razkuževanje,
odmrzovanje. S pomočjo posebnega podstavka, ki vzdržuje napravo v
vertikalnem položaju, segrevamo različne mase in tekočine v posodah lažje
in varneje kot s klasičnim gorilcem.

Med bogat pribor Iskrinega grelca zraka sodijo tudi priključki, ki zagotavljajo
veliko natančnost pri odstranjevanju barv, lakov, pri mehkem lotanju,
spajkanju, varjenju plastičnih mas, krivljenju, varjenju in oblikovanju
plastičnih cevi in profilov, pleksi stekla, pri segrevanju in krivljenju kovin.
Iskrinega grelca zraka GZ 111 se bodo razveselili vsi, ki so se naveličali
oblikovanja različnih materialov z okornimi in nevarnimi toplotnimi
pripomočki. Tudi zato, ker je spravljen v ličnem in praktičnem kovinskem
kovčku.

Iskra, vodilni proizvajalec celovitega programa ročnih orodij v Jugoslaviji,
zagotavlja tudi široko servisno mrežo.

Iskra

orodje za domiselne roke

Če  želite o električnem orodju Iskra več podatkov, nam pišite na naslov: Iskra Električna
orodja. Prodaja, Savska Loka 2,64000 Kranj, tel. (064) 22-221 ali na Iskrini predstavništvi:

Kotnikova 6, Ljubljana 61000, tel. (061) 312-322
Partizanska 11, Maribor 62000, tel. (062) 20-251


TIM

Izdaja Tehniška založba Slovenije,

61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja
uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Ču¬
den, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Marjan
Tomšič, Miha Zorec • Odgovorni in teh¬
nični urednik: Božidar Grabnar • TIM
izhaja desetkrat letno • Naročnina za
drugo polletje je 100 din, dvojna številka
stane 40 din • Revijo naročajte na na¬
slov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/
X, tel. 213-733 • Tekoči račun: 50101-
603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske
pravice • Revijo sofinancirajo: Republi¬
ški komite za kulturo in Republiški ko¬
mite za izobraževanje.

Oproščeni plačila temeljnega davka od
prometa proizvodov na podlagi mnenja
Republiškega sekretariata za prosveto
in kulturo SRS št. 421-1/7 z dne 17.
januarja 1973.

KAZALO

Spet je letnik za nami, in spodobi
se, da vam spregovorim nekaj be¬
sed za slovo do jeseni. Upam, da
ste bili s Timom v novi obleki za¬
dovoljni. Nekateri ste mi v svojih
pismih pohvalili predvsem večji
format, pa tudi priloga vam je bila
baje všeč. No tudi to je že nekaj.
Vem, da si želite, da bi bile priloge
kar v vseh številkah revije, vendar
se bojim, da to tudi v prihodnje ne
bo mogoče, saj je zelo težko najti
primeren načrt za njo. Sicer pa
tudi pet prilog ni tako malo za
tiste, ki se zares lotijo izdelave po
teh načrtih.

In kakšni so naši nameni v prihod¬
njem letniku? O tem se bo treba
še prej pogovoriti s sodelavci,
vendar kot kaže, vam vsebinski
koncept kar ustreza, saj letos
v svojih pismih niste imeli preti¬
rano kritičnih pripomb. Seveda
nam je nekajkrat zagodel tiskarski
škrat, sicer pa, brez sploh ni
spodobne revije. V prihodnje se
bomo trudili, da ga bo čim manj.
Škoda je le, da tako malo dopisu¬
jete v revijo, v uredništvu bi si
želeli naslednje leto več vaših na¬
črtov in pisem, zaenkrat je še naj¬
več odziva na rubriko Mali oglasi.
To kaže, da trgovska žilica pred¬
njači pred drugimi talenti, končno
pa je tudi ta v teh časih koristna in
na mestu. No kar zadeva našo tr¬
govino, upam, da smo revijo tržili
v obojestransko zadovoljstvo in
da vas s ceno nismo pretirano
udarili po žepu. Prepričan sem, da
bo tako tudi v prihodnjem letniku,
če le ne bo kakšne podivjane in¬
flacije.

Zdaj pa bi bil že čas, boste rekli da
preneham s temle svojim samo¬
govorom, in popolnoma vas razu¬
mem. Kdo med vami že nestrpno
ne šteje dni, ki vas ločijo od
(upam, da zasluženih) počitnic.
Želim vam, vsem po vrsti, zlasti
pa še našim bralcem in sodelav¬
cem čim bolj uspešen zaključek
šolskega leta in kar najbolj pri¬
jetne, posrečene in vesele počit¬
niške dni.

Nasvidenje torej jeseni!

Urednik

TIM 9/10 • maj, |unli 1991 • 297

_ ; _ IGRE

Matej Pavlič

ČAROBNA

SESTAVLJANKA

Rubikovo kocko, ki je pred približno de¬
setimi leti osvojila svet s svojo prepro¬
stostjo na eni in zahtevnostjo na drugi
strani, najbrž mnogi dobro poznate.
Morda jo znate celo hitro sestaviti - toda
o njeni zgradbi, ki ji daje čar, verjetno
nikoli niste preveč razmišljali. Največkrat
je tako, da so najboljše rešitve najpre¬
prostejše in ob pogledu nanje se vsak
udari po čelu, češ, kako se jaz že prej
nisem domislil česa podobnega. Enako
je s čarobno sestavljanko, katere načrt je
pred vami. Splet kvadrov je videti tako
zapleten, da ga najbrž nihče ne bi uspel
kar tako rešiti. No, nekomu (žal se ne ve,
kdo je bil to) se je nekoč kljub vsemu
posrečilo šest enakih lesenih kvadrov
zažagati tako, da jih je bilo potem mo¬
goče sestaviti v presenetljvo oblikovano
celoto, ki vsakogar navduši s svojo du¬
hovitostjo.

Ker je vsa stvar povsem preprosta, se
boste najbrž tudi vi lotili izdelave ču¬

dežne sestavljanke, ki vam bo služila za
zabavo ali okras, z njo pa boste gotovo
razveselili prijatelja, če mu jo boste po¬
darili za rojstni dan ali kak drug praznik.

Orodje

Če uspete dobiti že poskobljane letve
s presekom 35 x 35 mm, za izdelavo
potrebujete le še žago s finimi zobci
(lisičji rep), košček brusnega papirja, čo¬
pič, daljše ravnilo in trd svinčnik.

Material

Ker smo napisali, da je skupaj zložena
sestavljanka lahko tudi okras, izberemo
čim plemenitejšo vrsto lesa, ki ga po
obdelavi stranic in robov prelakiramo.

Izdelava

Sestavljanka je iz šest popolnoma ena¬
kih delov. Mere enega takega elementa
so narisane v načrtu. Letev, ki mora biti
poskobljena, najprej nažagamo na šest

kosov, ki naj bodo dolgi 120 mm. Z ravni¬
lom in svinčnikom nanje narišemo po¬
možne črte, po katerih bomo odžagali
odvečni les. Žagati moramo pazljivo, saj
je od natančnosti rezov odvisno medse¬
bojno pravilno naleganje elementov se¬
stavljanke.

Na koncu narahlo obrusimo vse ro¬
bove in dele prelakiramo. Kdor želi,
lahko naredi tudi večje ali manjše se¬
stavne dele, vendar mora biti presek le¬
tev v vsakem primeru kvadraten, mere
pa v določenem razmerju.

Kako sestavljanko spraviti skupaj, ka¬
žejo skice v načrtu. Najprej sestavimo po
tri elemente, nato pa dve taki polovici
združimo v celoto. Postopek ni težak,
verjetno pa se bo marsikdo, ki zanju ne
bo vedel, precej namučil, preden bo iz
»obžaganih polenčkov« v vrečki iz
blaga, ki jo bo dobil predse, naredil tisto,
čemur smo na začetku tega prispevka
rekli »čudežna sestavljanka«.

298 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

186671

IZDELEK ZA DOM

Matej Pavlič

LESENA KOŠARICA
ZA SADJE

Bližajo se meseci, ko bo na mizah spet
več sadja, kot ga je bilo pozimi. Da ga
boste lahko primerno servirali, vam
predlagamo, da po naših načrtih nare¬
dite prikupno leseno košarico za sadje.
Zanjo boste potrebovali nekaj ostankov
deščic, okrogle paličice in približno dve
uri časa.

Orodje

Ker morata biti stranici trdni, ju izde¬
lamo iz 20 mm debele deske, ki jo je
zelo težko rezati z modelarsko rez-
Ijačo, zato si pomagamo z vbodno
žago. Poleg nje potrebujemo še tračni
ali vibracijski brusilnik (ki ni obvezen),
električni vrtalnik z navpičnim stojalom,
kladivo, sveder za les s premerom
12 mm, kronsko žago, 032 mm, čopič,
indigo papir in risalni pribor.

Material

Pripravimo kos 20 mm debele deske iz
poljubne vrste lesa, ki naj bo brez
razpok ali velikih grč. Za izdelavo
bomo potrebovali še dobre tri dol¬
žinske metre okroglih struženih
paličic s premerom 12 mm.

Prav takšne (iz bukovega
lesa) prodajajo pri Mladem
tehniku na Starem trgu
5 v Ljubljani in stanejo okrog
15,00 din za meter. Za izdelavo
košarice, dolge nekaj čez 30 cm,
boste torej potrebovali štiri metr¬
ske kose.

Dele bomo med seboj lepili z be¬
lim mizarskim lepilom, za zaščito na¬
rejenega izdelka pa uporabite eno iz¬
med lazur, ki jih dobite pri Mavrici, Me¬
talki ali Chemu. Košarico lahko tudi
samo prelakirate s prozornim lakom.

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 299

Izdelava

Stranica košarice za sadje je v načrtu
narisana v naravni velikosti, zato lahko
prenesemo njeno obliko prek indigo
papirja neposredno na deščico, ki jo
prej zbrusimo, da je popolnoma
gladka. Tik ob črti z vbodno žago izre¬
žemo dva enaka dela, nato pa na
enako dolžino (od 25 do 33 cm) odža¬
gamo deset okroglih paličic in jim obru¬
simo robove. S kronsko žago, 0 32 mm,
ki jo vpnemo v električni vrtalnik, tega
pa v navpično stojalo (pri Black & Dec-
kerju izdelujejo dva modela - D 2000
za vrtalnike s priključki in D 2035, ki je
univerzalno), izrežemo odprtino, skozi
katero držimo košarico med prenaša¬
njem. Navpično stojalo potrebujemo
tudi pri vrtanju lukenj za palice. Omejil-
nik globine vrtanja nastavimo tako,da
bo sveder s premerom 12 mm naredil
luknjo le nekoliko dlje od polovice de¬
beline stranice.

IZDELEK ZA DOM

Zložljive delovne mize VVorkmate, ki jih
izdelujejo pri Black & Deckerju, so upo¬
rabne za najrazličnejša dela domačih moj¬
strov. Največji od treh modelov nosi oz¬
nako WM 2000. Njegova nosilnost znaša
1000 kg, narejen pa je tako, da ga po kon¬
čanem delu lahko zložite na velikost 90 x 84
x 24 cm. K opremi mize, ki tehta le 23 kg,
spadajo štirje vpenjalni elementi in dva
napenjalnika z V-utorom za vpenjanje cevi.
Največji zev čeljusti znaša 49,5 cm.

Vse opisane postopke je najbolje
opravljati na trdni in dovolj veliki de¬
lovni površini, kombinirani s primežem.
Idealna rešitev je zložljiva delovna
miza VVorkmate, ki jo pri Black & Dec¬
kerju dobite v treh različicah z ozna¬
kami WM 300, WM 1000 in WM 2000.
Delovna miza, ki jo uporabimo kot
svoro, nam bo prišla zelo prav tudi pri
sestavljanju košarice. V luknje v eni
stranici kanemo po nekaj kapljic mizar¬
skega lepila (Jubinol, Siprokol, Mekol),
nato pa vanje zabijemo vseh deset pa¬
lic. Nanje s konca nataknemo še drugo
stranico in vse skupaj trdno stisnemo
med čeljusti delovne mize. Ko se lepilo
čez noč osuši, s finim brusnim papirjem
še enkrat zbrusimo vse robove in izde¬
lek pobarvamo z željenim odtenkom
lazure za les. Zadoščata tudi dva sloja
brezbarvnega nitrolaka.

Alenka Pavko-Čuden

ZA

SPRETNE

ROKE

Mogoče bomo v času počitnic spoznali
nove prijatelje iz drugih krajev ali pa
bomo s počitnikovanja pisali prijatelji¬
cam, prijateljem, sošolkam, sošolcem.
Prav zanimive pisemske ovojnice si
lahko izdelamo sami s pomočjo umetni¬
škega kopiranja. Potrebujemo blago
(imitacijo krzna), trakove, čipke, poti¬
skano blago, pletenine in podobno. Iz¬
brani material položimo na kopirni stroj in
prekopiramo na list Tormata A4. Ko
z ustrezno osvetlitvijo dobimo željen uči¬
nek, vzorčasti papir kopiramo v poljubni
količini.

Načrt kuverte na kopirnem stroju po¬
večamo na željeno velikost; pri tem pa¬
zimo, da bo velikost kuverte ustrezala
pisemskemu papirju. Iz tršega papirja
izdelamo šablono, s pomočjo katere pre¬
nesemo na kopirane vzorčaste liste
obrise motiva. Kuverte izrežemo. Notra¬
njo podlago izdelamo iz tankega živo¬
barvnega japonskega papirja. Tudi zanjo
izdelamo šablono iz kartona. Podlago
nezloženo nalepimo na notranjo stran
kuverte, ki jo po robovih prepognemo ter
zlepimo.

Pisemski papir izdelamo tako, da pa¬
pir formata A4 po dolžini in širini zmanj¬
šamo za 5cm. Obrezan bel list položimo
točno na sredino prekopiranega vzorča¬
stega papirja A4 ter ponovno večkrat
kopiramo.

3«« • TIM 9/10 • ma), junij 1991

IZDELEK ZA DOM

Za ščitnike model povečamo (1 kva¬
drat je 1 cm x 1 cm), prenesemo na kar¬
ton in izdelamo šablono. Položimo jo na
kolaž papir oz. papir, iz katerega kanimo
izdelati ščitnike, ter obrišemo konture.
Izrežemo zareze na zgornjem robu,
upognemo ga navzgor. Iz kolaž papirja
izrežemo tudi 50 cm dolge in 3,5 cm ši¬
roke trakove. Označimo sredino traku ter
ga s pomočjo obojestranskega selotejpa
prilepimo na ščitnik. Trak na obeh koncih
zapognemo za približno 2 cm, preluk¬
njamo in skozi luknjici vpeljemo elastiko.
Konca elastike med seboj zavozlamo.
Na ščitnik z debelim flomastrom napi¬
šemo ime gosta.

Ob lepem vremenu se bomo morda
odločili napraviti vrtno zabavo. Dobrote
in pijačo si bomo sposodili v domači
shrambi, za lepo okrašeno mizo in pri¬
jetno vzdušje pa bomo poskrbeli sami.
Za senčnike potrebujemo kolaž papir ali
kak drug pisan, malce trši papir, pisane
samolepilne etikete, upogibne slamice,
obojestranski selotejp in škarje, za ščit¬
nike pa poiščemo trši barvni ali kolaž
papir, karton ali šeleshamer, obojestran¬
ski selotejp, elastiko (zelo ozko ali okro¬

glo), bel samolepilni tekstilni obliž v
traku, luknjač in škarje.

Za senčnike izrežemo iz kolaž papirja
krog s približnim premerom 20 cm. Vri¬
šemo še za približno 1,5 cm manjši krog.
Če nimamo pri roki šestila, si pomagamo
s krožnikom ali kakim lončkom. Krog
štirikrat prepognemo na polovico, da je
razdeljen na osmine. Po eni izmed linij
zarežemo do sredine, izrežemo izsek
kolobarja osminke desno od zareze ter
male trikotničke na zunanjem robu senč¬
nika, ob vsaki izmed linij (glej skico).
Zunanji rob senčnika upognemo navz¬
noter ob notranji krožnici kolobarja, pre¬
krijemo osminki levo in desno od zareze
ter ju zlepimo. Na sredini senčnika nare¬
dimo s škarjami majhno luknjico, skoznjo
vtaknemo slamico in jo pritrdimo na
senčnik s selotejpom.

Gotovo že nestrpno pričakujete čas
počitnic, sanjarite o morju in soncu,
brezdelju in oddihu. Plavanje, čofotanje
in praženje na soncu bo trajalo najbrž le
nekaj tednov, v času, ki ga boste preživ¬
ljali doma, pa vas bodo starši gotovo
skušali koristno zaposliti. Da vam ne
bodo nalagali kakega prav zoprnega
dela, si raje sami poiščite prijetno zapo¬
slitev.

Če se vam zdi vaša soba nemogoča in
dolgočasna, se najprej lotite pospravlja¬
nja (tega bodo starši brez dvoma zelo
veseli), nato pa si privoščite popestritev
okna ali stene z domislenim zastorom.
Potrebujete 5,5 m modro-belega črta¬
stega bombažnega blaga, širine 90 cm,
nekaj belo-modrega črtastega blaga za
jadra, ostanke živomodrega blaga za va¬
love, trakove rjavega blaga za jambore
ter dve živopisani krpici za zastavi. Pobr¬
skajte še med starimi kavbojkami, priskr-

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 301

bite si nekaj metrov vrvice, prav vam bo
prišel tudi fiizelin ali centilin (podloga, ki
jo prilikamo na blago, da ga utrdimo).

Kroj povečamo tako, da narišemo kva¬
dratno mrežo (1 kvadrat ima mere
5x5cm) ter obrise prenesemo na pove¬
čano mrežo. Na hrbtno stran ostankov

IZDELEK ZA DOM

blaga za jadra, jambore, valove in zasta¬
vice prilikamo fiizelin, na lično stran nari¬
šemo obrise ter izrežemo točno po liniji.
Ostanke kavbojk po kroju sešijemo
v obliki ladje.

Sestavne dele strojno našijemo na os¬
novno blago, naprej z navadnim, nato pa

obrobimo s cikcak šivom. Če nimamo
šivalnega stroja, se lotimo dela z ročnim
šivanjem, kar nam bo seveda vzelo pre¬
cej časa. Zastor na vrhu cevasto zaro¬
bimo, če pa smo bolj vešči šivanja, izde¬
lamo široke trakaste zanke, s katerimi
svojo umetnino obesimo na karniso.

Jelka Šenk

VISEČA

KOTNA

POLICA

Material:

smrekova deska iz masivnega lesa, di¬
menzij 20 x 200 x 1500 mm, smrekova le¬
tev 20x50x520mm, pocinkana žica
0 2x150  mm, nitrolak, lesni vijaki 0
4x40  (15 kosov) in 4x50  mm (1 kos),
zidni plastični vložek 0 8mm.

Orodje in stroji:

vbodna žaga, vrtalka, sveder 0 5 in
0 2mm, izvijač, rašpa, smirkov papir,
čopič, kladivo, klešče, svinčnik, šestilo,
ravnilo, kartonska šablona, škarje.

Izdelava

Najlažje bomo delali, če si bomo za pozi¬
ciji 1 in 2 izdelali šabloni iz tršega papirja

(kartona) v merilu 1:1 in nato obrisali
šabloni na smrekovo desko.

V merilu 1:1 narišemo dolžino 520 in
na obeh koncih pravokotnici, dolgi 148 in
57. Konce povežemo z daljico, dolgo
528. Na daljici 148 odmerimo 111, na
daljici 57 pa 20 in točki povežemo, tako
da dobimo vzporednico daljice 528. Da¬
ljico 528 razdelimo na odseke 90, 81,78,
82, 82, 82 in v teh točkah narišemo
pravokotnice na 528, ki predstavljajo
srednjice zaokrožitev. Vrhi zaokrožitev
za izbokline so na zunanji poševni črti,
za vbokline ustrezen polmer. V tako dob¬
ljeno središče kroga zabodemo šestilo in
narišemo lok. Povezave lokov tvorijo zu¬
nanjo konturo Poz 1. Na podaljšku notra¬
nje poševne črte odmerimo polmer 120
in narišemo krožni lok okoli dobljenega
središča. Po načrtu zarišemo še sre¬
dišča lukenj. S škarjami natančno izre¬
žemo dobljeni lik po obrisih; imamo ša¬
blono stranice Poz 1.

Po načrtu narišemo še šablono za
hrbtno letev Poz 2 in jo izrežemo.

Police lahko zarisujemo kar naravnost
na leseno desko.

Pripravimo si leseno smrekovo desko,
široko 200mm in dolgo 120mm. Po-
skobljamo jo na debelino 20mm. S ša-

302 • TIM 9/IO • maj, {unij 1991

IZDELEK ZA DOM

o

<0

blono zarišemo na desko levo in desno
stranico Poz 1 in še vse tri police Poz 3,
4 in 5. Hrbtno letev Poz 2 izdelamo iz
poskoblane letve 20 x 50 x 520. Najbolje
je, da na desko narišemo pozicije kot
kaže skica.

Sestavne dele police bi lahko izdelali
tudi iz manjših kosov lesa, vendar v tem
primeru, kot kaže skica, najbolj varču¬
jemo z materialom.

IGRE

Dele zvijačimo z lesenimi vijaki. Za
boljšo trdnost spoje lahko še zlepimo
z lepilom za les. Ko se lepilo posuši,
polico dvakrat prelakiramo s prozornim
nitrolakom.

Da visečo polico lahko obesimo v kot
sobe, pripravljeno pocinkano žico, debe¬
line 0 2 mm, prevlečemo skozi obe luknji
pod zgornjo poličko in na hrbtni strani
oba konca žice zvežemo v zanko.

V kotu sobe zavrtamo luknjo 0 8 mm,
vstavimo plastični vložek in uvijemo lesni
vijak, dolžine 50 mm, do dveh tretjin nje¬
gove dolžine. Eno tretjino s kleščami '
uvijemo navzgor v obliki kljukice, na ka¬
tero obesimo žično zanko s polico.

Opomba: Vsi zunanji robovi so zao¬
kroženi, površine so zglajene s smirko¬
vim papirjem, izdelana polica je dvakrat
lakirana s prozornim nitrolakom.

Bojan Rambaher

PUŠČICE

Iz vezane plošče, debele od 0,4 do
0,5 mm, narežite dvajset kvadratov, 15
x 15cm. Na polovico kvadratov natančno
na sredino narišite kroge s premerom
10cm, nato jih izrežite. Tako boste dobili
deset kvadratnih ploščic s stranico
15 cm, deset kvadratnih ploščic enake
dimenzije, ki imajo na sredini luknjo
s premerom 10cm, in deset okroglih
ploščic s premerom 10cm. Nato zlepite
eno celo in eno ploščico z luknjo. Tako
boste dobili osnovne ploščice za igro
puščic (glej sliko 1), v katere boste lahko
brez težav polagali kroge, ne da bi ti
štrleli iznad ravnine ploščic. Če je po¬
trebno, notranje robove krogov prebru-
site, tako da bodo v vsako ploščico šli vsi
krogi in obratno.

Nato je na vrsti drugi del, to je označe¬
vanje deščic in krogov. Vzemite trdo,
tanko pisalo, s katerim boste lahko po¬
tegnili ostre, tanke črte. Pisalo naj bo
odporno na vodo, kajti puščice boste
uporabljali na prostem, tam pa bodo tudi
pod vplivom najrazličnejših vremenskih
pogojev.

Prvi leseni krog položite v odprtine
v vseh ploščicah in s pomočjo ravnila
preko ploščice in kroga napravite dve črti
pod poljubnim kotom in seveda vsako¬
krat na drugem mestu. Pogoj je le, da se
črte vsakokrat začnejo in končajo na
robu kvadratne deščice. Naj ponovimo
še enkrat, da mora biti kot črt na vsaki
ploščici drugačen. Na vsaki deščici bo¬
ste tako dobili dve črti, ki se v notranjosti
končata na robu vrezanega kroga, na
lesenih krogih pa splet dvajsetih različno
prekrižanih črt (glej sliko 2).

Ko ste to napravili, vzemite drugi krog,
ga postopoma vložite v odprtine v vseh
desetih ploščicah in z ravnilom preko
njega vsakokrat potegnite dve že vrisani
črti na ploščicah. Ko boste to storili
z vsemi krogi, boste dobili deset krogov
z vrisanimi črtami, ki bodo razporejene

v popolnoma enakem položaju na vseh
krogih.

Pred vami je še zadnja, morda naj¬
težja naloga. Iz vezane plošče ali lesene
deščice morate za vse kroge izdelati še
popolnoma enake smerne »magnetne«
puščice s konico na obeh straneh. Polo¬
vica puščice je črne barve (glej sliko 3).
Pomembno je, da je vseh deset puščic
enakih, da torej črna barva vselej meri
na isto stran. Za delo velja uporabiti ša¬
blono, ki je ne smete obračati sem ter tja,
ampak morate paziti, da boste črno po¬
barvali vselej isto stran puščice.

Govorimo pravzaprav o naslednjem;
vseh deset krogov in na njih pritrjenih
puščic mora biti popolnoma enakih. Ko
jih potisnemo v katero koli deščico in jih
zasučemo tako, da se črte na deščici
postavijo natančno po osi (to je za vsako
deščico samo v enem položaju), kažejo
črni deli puščic vselej le v eno, določeno
smer. S tem dosežemo, da so tekmo¬
valni pogoji za vsako skupino z deščico
enaki. Če so krogi s puščicami pravilno
izdelani, bodo okrogle ploščice s pušči¬

cami tudi v drugih deščicah vselej poka¬
zale v isto smer.

Sedaj vam moramo opisati še upo¬
rabo izdelanih puščic, o katerih smo
pravkar že spregovorili nekaj besed. Pri
orientacijskem tekmovanju vsaki skupini
dajte po en krog s spletom črt in puščico.
Povejte jim, kje je pritrjena ali postav¬
ljena prva deščica in jih odpravite na pot.
Ko tekmovalna skupina ali tekmovalec
pride do deščice, vloži vanjo svoj krog

304 • TIM 9/10 • na), junij 1991

s puščico in z vrtenjem skuša določiti
njen pravilni položaj (to je položaj, pri
katerem dve črti potekata naravnost
preko deščice in kroga - glej sliko 3). Ko
se jim to posreči, jim črno pobarvani del
puščice kaže natančno v smer nadalj¬
njega napredovanja. Krog lahko vza¬
mejo iz deščice in odhitijo naprej. Na
določeni razdalji od deščice naj tekmo¬
valci najdejo obvestilo, ki jih bo napotilo
do naslednje ploščice, ali pa kar nasled¬
njo ploščico. Tam naj spet vložijo svoj
krog, ga zavrtijo, določijo smer pohoda,
poberejo krog in odhitijo naprej.

Navodilo je na videz zelo zapleteno,
vsaj kar se tiče izdelave, vendar boste
že zmogli streti tudi ta oreh. Ko se boste
navadili na uporabo ploščic, bo tudi na¬
vodilo za igro videti preprosto.

Bojan Rambaher

PREIZ¬

KUŠNJE

IGRE

2. Preizkušnja reagiranja

Izdelajte okroglo palico, dolžine 12cm
in premera 2cm. Stisnite jo med kazalca
obeh rok in jo podržite pred seboj v višini
prsi. Nasproti naj se postavi vaš prijatelj,
ki bi ga radi preizkusili. Eno nogo lahko
zaradi hitrejšega reagiranja pomaknete
naprej, delno pa spada to tudi k pogojem
preizkusa. Na nogo naj tekmovalec po¬
loži razprto roko. Roka se mora noge
dotikati, vendar ni treba stisniti dlani.

Testiranec naj pozorno opazuje pa¬
lico. Ko boste s hitrim gibom spustili
palico, tako da bo v vodoravnem polo¬
žaju padala proti zemlji, naj jo poskuša
ujeti. Pri tem velja pravilo, da jo mora
ujeti z zgornje strani, torej tako, da je
dlan nad palico. Vsekakor je tudi za ta,
na videz preprost poskus, potrebna do¬
ločena spretnost in hitrost, ker se testi¬
rancu prav lahko zgodi, da ne bo pravo¬
časno skrčil prstov in stisnil dlani, tako
da bo palico samo še dodatno potisnil
proti tlom.

Bojan Rambaher

ŠKOREC

Trditev, da niso zanimive samo velike
igre z obsežno pripravo, zagotovo drži.
Kadar je treba testirati samega sebe in
ugotoviti, kakšne so naše spsobnosti in
spretnosti, je lahko to prav tako zanimivo
kot najbolj napeta tekmovanja. Presodite
še sami in preizkusite, če ste resnično
tako spretni, hitri, bistri, premeteni in pri¬
lagodljivi, kot si mislite, da ste. To boste
ugotovili s preprostimi preizkusi, za ka¬
tere lahko izdelate tudi nekatere pripo¬
močke.

1. Preizkušnja ravnotežja

Izžagajte dva lesena kvadra v velikosti
škatlilce vžigalic. Na zemlji označite
omejitveno črto in pokleknite pred njo na
kolena. Kvader umijte in ga potem vta¬
knite v usta (tudi pri nadaljevanju igre
pazite na čistočo). Poskušajte ga posta¬
viti pokonci čim dlje od črte. Pred, med in
po poskusu se ne smete dotakniti ozem¬
lja za črto. Roke morate imeti med po¬
skusom ob telesu in jih ne smete prijeti
na hrbtu. Za priznanje pravilnega po¬
skusa mora kvader stati na najmanjši
površini. Res je, da imajo večji tekmo¬
valci več možnosti, vendar se glede tega
lahko razdelite v kategorije. Zagotovimo
pa vam lahko tudi, da višina ni edino
merilo za doseganje boljšega rezultata
pri preizkusu ravnotežja.

Tudi to je dokaj stara igra. Nastala je
mnogo pred današnjimi oblikami te¬
nisa, badmintona in podobnimi različi¬
cami udarjanja žoge z loparjem,
s svojo preprostostjo pa je dober uvod
v vse naštete zahtevnejše igre. Za igro
potrebujete le žogico in lopar; ko se
boste lotili dela, pa napravite raje več
kosov, ker jih boste potrebovali! za ur¬
jenje v igri, obenem pa vam bodo za
rezervo, če bi po naključju zlomili ali
poškodovali lopar. Načrt je narisan na
slikah 1 in 2. Če ste si pripravili pripo¬
močke za igro, si preberite še pravila in
se odločite, kako boste igrali, nato pa
lahko odhitite na bližnjo travnato povr¬
šino.

Pravila. Tekmujeta dve skupini
z enakim številom igralcev. Na vsaki
strani jih je lahko od pet do dvanajst.

Igrišče. Igrišče ima obliko pravil¬
nega krožnega izseka (glej sliko 3). Na
vrhu izseka je narejena jamica. Pet
metrov od jamice začrtajte krožno črto,
tako imenovano ozemlje metalca.

Igra se začne z žrebom, ki določi, kje
bo začela igrati katera skupina. Eden
izmed igralcev stopi v polje, drugi pa
vzame lopar. Prvi igralec ekipe, ki ima
lopar (vrstni red je določen pred igro in

se med njo ne spreminja), postavi lopar
pod žogico »škorca«, ki leži prečno
pred jamico, in jo vrže v zrak. Nasprotni
igralci stojijo v polju, vendar zunaj
ozemlja metalca (torej na črti, ki ome¬
juje ozemlje metalca, ali za njo) in po¬
skušajo škorca ujeti v zraku ali ga ka¬
kor koli spraviti na zemljo.

1. Če se jim posreči ujeti škorca
v zraku kjer koli v polju, je metalec
izločen.

2. Če škorca med letom samo zbi¬
jejo, torej ga ne ujamejo, mora eden
izmed lovilcev (vseeno kateri), vreči
škorca z mesta, kamor je padel, ali
z mesta, kamor so ga zbili, v luknjo,
preko katere je položen lopar, in jo
poskuša zadeti. Pri metu mora stati na
mestu, kjer je škorca pobral, dovoljeno
je le stopiti z eno nogo naprej.

2.1. Če pri metu zadene lopar, je me¬
talec izločen.

2.2. Če ne zadene loparja, sme me¬
talec vreči škorca z mesta, kamor je
padel oziroma so ga zbili, v smeri proti
polju. Metalec ima na razpolago tri
mete; prvega z začetka, drugega in
tretjega pa vselej z mesta, kamor je
padel škorec. V drugem in tretjem pri¬
meru govorimo o tako imenovanem
metanju z izbijanjem.

2.3. Pri izbijanju mora metalec kre¬
niti škorca po vrhu tako, da odskoči, in
ga potem v zraku udariti z loparjem.

2.4. Če lovilci pri katerem od teh
udarcev škorca ujamejo v zraku, je me¬
talec izločen in za svojo ekipo ne pri¬
dobi nobene točke.

2.5. Če lovilci škorca ne ujamejo niti
pri izbijanju, se zmeri dolžina vseh treh
metov metalca (z natančnostjo enega
metra).

Štetje točk. Metalec pridobi za svojo
ekipo toliko točk, kolikor znaša sešte¬
vek vseh njegovih treh metov v metrih.

TIM 9/IO • maj, junij 1991 • 30$

IGRE

Zamenjava igralcev. Igra se konča
v trenutku, ko je vsaka ekipa igrala
z loparjem in v polju, pri tem pa so se
pri loparju postopno (enkrat) izmenjali
vsi igalci obeh ekip. Rezultat dobite
tako, da seštejete točke posameznih
tekmovalcev vsake ekipe. Pri tem se
lahko ekipi dogovorita, da s tem tekma
ni končana, ampak bosta odigrali posa¬
mezne igre večkrat. Pri ponovitvah se
morajo pri udarcih znova izmenjati vsi
igralci, torej tudi tisti, ki so bili v prvem
krogu izločeni, ker je nasprotni tekmo¬
valec ujel škorca.

Rezultat. Rezultat, to je seštevek
dolžin posameznih izmen, določa tudi
zmagovalca. V primeru, da je na koncu
vseh iger rezultat enak, se tekma na¬
daljuje. Na mesto metalca stopijo po
trije najboljši metalci vsake ekipe in
njihov rezultat nato določi zmagovalno
ekipo.

Pripomočki. Sekira, žaga, meter,
nož.

Bojan Rambaher

LIKI

To je zelo stara ruska igra, ki zahteva
veliko natančnosti in preudarnosti, pri
tem pa ne potrebujete velikega igrišča.
Najprej si po sliki izdelajte količke in
metalno palico, nato pa pazljivo prebe¬
rite navodila in pravila, postavite os¬
novne figure in prvi igralec lahko začne
z igro.

Pravila

Med seboj lahko igrajo skupine - pona¬
vadi sestavljene iz petih igralcev - ali
posamezniki. Cilj igre je, da s čim
manjšim številom metov igralne palice
izbijete količke iz začrtanega kvadrata
s stranico dva metra. Igrišče je dolgo
trideset metrov. Osnova za igro je kva¬
drat s trdo podlago - asfalt, beton,
parket, steptana zemlja in podobno.
Pred kvadratom je predpolje v obliki
pravilnega trapeza z višino 1,25 m in
dolžino osnovne stranice 4,5m. Pred¬
polje omejuje pas, širok pol metra in
posut s sipkim materialom, na katerem
lahko vidimo odtise padca igralne pa¬
lice (neveljavni meti). 13 lahko tudi 10
metrov pred ciljnim kvadratom je os¬
novna dostopna črta, v oddaljenosti 6,5
oziroma 5 m pa premična dostopna
črta. V ciljnem kvadratu je treba iz ko¬
ličkov oblikovati različne like (glej sliko
3). Količke iz nastavljenih likov mora
igralec s čim manjšim številom metov

izbiti - če je treba tudi vsakega posebej
- s celim obsegom iz kvadrata.

Liki iz količkov so postavljeni na čelni
strani kvadrata. Igralci jih izbijajo po¬
stopoma. Prvi met v polni lik z osnovne
črte se ponavlja tako dolgo, dokler ni
s polnim obsegom iz kvadrata izbit vsaj
en količek. V nadaljevanju igre lahko
izbijate preostale količke z meti s pre¬
mične dostopne črte vse dotlej, dokler
ne izbijete iz kvadrata vseh količkov
posameznega lika.

Če hočete pri metanju priti na pre¬
mično dostopno črto, lahko pri vseh
likih iz osnovnega kvadrata izbijete ka¬
teri koli količek. Izjema je le lik številka
petnajst, pri katerem morate najprej iz¬
biti sredinski količek, tako imenovano
znamko. Metanje na druge like se prav
tako začne z osnovne črte vse do tre¬
nutka, ko izbijete prvi količek iz lika
izven začetnega kvadrata. Če se
igralna palica dotakne kazenskega
pasu ob predpolju, je met neveljaven.
Met je neveljaven tudi takrat, kadar
metalec prestopi črto. Neveljavnih me¬
tov igralec ne sme ponavljati, ampak
se šteje, kakor da je met opravil.

Če tekmujejo skupine, ima vsak igra¬
lec pravico do dveh metov. Igralci iz
skupine mečejo po vnaprej določenem

vrstnem redu, ki ga med igro ne smejo
spreminjati.

Ko zadnji tekmovalec prve skupine
še drugič vrže palico, so na vrsti tek¬
movalci iz druge skupine. Pri igri se
skupine postopoma menjavajo, vse do¬
kler niso tekmovalci uporabili in izbili iz
ciljnega kvadrata še zadnjega količka
vseh petnajstih likov. Takrat se igra
konča. Če se je to zgodilo pri igralcih
prve skupine, potem ima druga sku¬
pina pravico do toliko dodatnih metov,
kolikor jih je imela prva skupina v zadnji
seriji metov, s katero je končala igro.

Da ne bo pomote, naj poudarimo, da
vsaka skupina meče na svoje like (tako
je razdeljeno tudi igrišče) v svojem kva¬
dratu. Število metov obeh skupin je
torej enako, ne bo pa enako tudi število
izbitih količkov. Rezultat lahko prika¬
žemo v številkah, na primer 15 : 13/2,
kar pomeni, da je prva skupina izbila
količke vseh petnajstih likov, druga
skupina pa količke trinajstih likov in dva
količka štirinajstega lika. Če je igra pre¬
dolga, če so liki pretežki ali če nimate
dovolj časa za celo igro, lahko po med¬
sebojnem dogovoru za igro izberete
samo določene like.

Delovni pripomočki - sekira, žaga,
meter, brusni papir, nož, les.

30« • TIM 9/10 • maj, Junij 1991

IGRE

Sestavljanje likov: 1 - delo, 2 - zvezda,
3 - studenec, 4 - topništvo, 5 - topniško
gnezdo, 6 - straža, 7 - strelišče, 8 - vi¬
lice, 9 - puščica, 10 - pogonska gred, 11

- raketa, 12 - rak, 13 - srp, 14 - letalo,
15 - pismo, 16 - parnik, 17 - slon, 18

- salama, 19 - kača, 20 - kolona, 21

- stolp.

VSEVEDNIK

VSEVEDNIK je knjiga, kakršne Slo¬
venci še nimamo. V njem so zbrane
osnove splošnega znanja z vseh po¬
dročij človekove duhovne dejavnosti.
Gre za kratke področne ali tematske
slovarje, kronološke, problemske in
primerjalne preglednice, tabele, sez¬
name, liste in risbe s strokovnim izraz¬
jem. V Vsevedniku je vse, kar smo se
nekoč že učili, potem pa smo pozabili,
in vse, kar nam ob različnih priložno¬
stih pride prav. Takrat odpremo VSE¬
VEDNIK in želeno najdemo.

VSEVEDNIK vsebuje temeljne
pojme iz arheologije, astronomije, bi¬
ologije, ekonomije, filma, filozofije, fi¬
zike, geografije, geologije, glasbe, gle¬
dališča, jezikoslovja, kemije, književ¬
nosti, likovne umetnosti, matematike,
medicine, prava, sociologije, športa,
tehnike in zgodovine.

VSEVEDNIK lahko naročite pri Teh¬
niški založbi Slovenije, Lepi pot 6,
Ljubljana. Naročniki revij ŽIT in TIM, ki
so plačali naročnino, ga dobijo 20%
ceneje.

BITKA

KVADROV

Igra, ki vam jo predstavljamo, se
imenuje bitka kvadrov. Najprej morate
izdelati »vojake« za bitko. To so kvadri
dimenzij 10 x 5 x 2,5, kakršne vidite na
sliki 1. Izdelani so iz lesa, plastike ali
stiroporja. Za vsakega igralca potrebu¬
jete 16 kvadrov. Žogico iz kavčuka ali
penaste gume boste morali najbrž kupiti;
če nimate doma ničesar primernega. Na
kvadre za eno tekmovalno stran narišite
z obeh strani dobro vidne znake (trikot¬
nike, kvadrate, kroge, črke in podobno).

Kvadri sotekmovalca morajo biti ozna¬
čeni z drugačnimi znaki.

Vsak »general« poljubno razpostavi
svojo »vojsko« na določenem prostoru.

Velikost bojnega prostora - pravokot¬
nika in oddaljenost med njimi je od¬
visna od okoliščin, v katerih igrate igro,
in jo določite sami. Pri tem ni določeno,

TIM 9/10  • maj, junij 1991 • 307

v kakšnem položaju in kako daleč
vsaksebi stojijo kvadri. Pogoj je le, da
stojijo pokonci in vsaj polovica s širšo
stranjo proti tekmecu. Na polovici med
obema pravokotnikoma s kvadri poteg¬
nite črto, ki bo razdelila igrišče na dva
enaka dela, in igra se lahko začne.
Oblika igrišča in bojišča je razvidna
s sheme.

IGRE

Igra poteka takole. Najprej je treba
izžrebati tistega, ki bo igro začel, nato pa
izžrebani igralec izvede prvi met z žo¬
gico. Njegov cilj je, da podre kar največ
nasprotnikovih kvadrov. Pri tem velja
pravilo, da se mora žogica najprej dota¬
kniti polja igralca, ki meče, in šele nato
sme skočiti na nasprotnikovo polje, da bi
tam podrla »vojake«. Če ta pogoj ni iz¬

polnjen, met ne velja. V trenutku, ko se
žogica znajde za zadnjo stranico ozna¬
čenega prostora sotekmovalca, se je je
ta lahko polasti in prične podirati kvadre
prvega tekmovalca. Zmagovalec v igri je
tisti, ki prvi podre vse sovražnikove vo¬
jake - kvadre.

Pripomočki: 2 x 16 kvadrov, gumijasta
žogica, kreda.

KAJ VSE IMAJO NAPRODAJ

Eruupner

PRI MLADEM
TEHNIKU

V okviru Tehniške založbe Slovenije v Ljubljani že
dolgo vrsto let delujeta dve poslovalnici Mladi tehnik, ki
oskrbujeta modelarje, maketarje in elektronike z orodjem,
gradivi, kompleti in literaturo.

Ker bo med počitnicami dovolj prostega časa za različne
hobije, opozarjamo na bogato ponudbo, ki so jo v obeh
trgovinah pripravili za vas.

V poslovalnici na Cojzovi 2 lahko dobite elektronske kom¬
ponente (upore, kondenzatorje, diode, tranzistorje, integrirana
vezja, transformatorje), drobni material za elektroniko (stikala,
preklopnike, tipke, gumbe, signalne lučke, varovalke, vtiče,
vtičnice), ohišja za elektronske naprave, usmernike, vitro-
plast, hladilna rebra, fotolak, cin, sesalke za cin, spajkalnike in
podobno. Prenovljena trgovina ima tudi poseben oddelek za
revije, strokovno literaturo, knjige, učbenike, delovne zvezke,
pojmovnike in priročnike, ki jih izdaja Tehniška založba Slove¬
nije.

čeprav je poslovalnica na Starem trgu 5 namenjena pred¬
vsem modelarjem in maketarjem, v njej dobite tudi telefonske
aparate, radijske sprejemnike, stereokasetofone, ure, mrežice
za brivnike itd. Bogato je založena z modelarskim orodjem,
električnimi, eksplozijskimi in raketnimi motorčki, gradivi
(balsa, furnir, folija, lepila, laki) in kompleti za izdelavo letal,
čolnov, ladij in avtomobilov iz lesa ali plastike.

Za primer smo izbrali nekaj najzanimivejših stvari:

Sestavljivi kompleti iz plastike italijanske tovarne ESCI:

- avtomobili (M 1:16 in 1:24) 275,00

- vojaška in civilna letala (M 1:48 in 1:72) 1 53,50-887,80

- vojaška vozila in tanki (M 1:35 in 1:72) 150,20-542,00

- figure vojakov (M 1:35 in 1:72) -| 06,80

Sestavljivi kompleti iz plastike italijanske tovarne
ITALERI:

- oldtajmerji (M 1:24) 470,10

- tovornjaki (M 1:24) 560,70 in 977,60

- letalonosilke (M 1:720) 447,10

Avtomobili na daljinsko vodenje
(komplet)

Letalski model PANDA (Multiplex)
na daljinsko vodenje

1000,00-1900,00

1113,20

308 • TIM 9/10 • nuj, junij 1991

- 500mA/9 W/3-4,5-6-7,5-9-12 V (nestabiliziran) 512,40

- 300 mA/5 W/3-4,5-6-7,5-9-12 V (nestabiliziran) 333,70

Stabilizirani polnilec modelarskih akumulatorčkov

za sočasno polnjenje do treh 1,5-voltnih baterij

(Mignon, Baby, Mono) in ene 9-voltne baterije 467,20

Hišice, postajna poslopja, tunelski portali,

ograje, zastave in drugi drobni dodatki

za vašo maketo železnice po sistemu HO 275,00-662,00

Trgovini Mladi tehnik na Starem trgu 5 (tel. 222-159) in na
Cojzovi 2 v Ljubljani (tel. 218-287) bosta med počitnicami
odprti med tednom od 8. do 19. ure, ob sobotah pa od 8.
do 13. ure.

FOTOGRAFIJA

(nestabiliziran) 650,80 VABLJENI!

Jernej Bohm

IZDELAVA

FOTOGRAFIJ

Uvod in zgodovina

Koga lahko štejemo za očeta fotografije?
Na to vprašanje ni tako lahko odgovoriti.
Da je nastala prva fotografija, je bilo
treba rešiti dva osnovna problema: za¬
jem slike in arhiviranje slike. Rešitvi je
bilo potrebno povezati in prav to dolgo
časa ni nikomur prišlo na misel.

Prvi fotoaparat je že okoli leta 1500
odkril Leonardo da Vinci. Njegova »ca-
mera obscura« je temen prostor, v kate¬
rega skozi majhno luknjico pada svet¬
loba, ki na notranjo steno izriše na glavo
postavljeno sliko predmetov pred odpr¬
tino. Ne vemo, kdo je v luknjico prvi
vstavil lečo, da b' dobil svetlejšo in
ostrejšo sliko. Leta 1604 je italijanski
naravoslovec Angelo Sala odkril na svet¬
lobo občutljive srebrove snovi. 1811. je
izumitelj Francoz Joseph-Nicephore Ni-
epce prišel na idejo, da bi povezal »ca-
mero« obscuro in na svetlobo občutljive
snovi. 1826. mu je uspela prva trajna
slika na kovinski plošči. Daguerr je po¬
stopek (dagerotipija) izpopolnil in ga 7.
januarja 1839, kot je bilo takrat v navadi,
predstavil pred strogo pariško Akade¬
mijo znanosti. Javnost je bila navdušena
in vsakdo je hotel dobiti svojo sliko, če¬
prav je bilo potrebno mirno pozirati kar
nekaj minut. Za prve zametke moderne
fotografije pa se imamo zahvaliti An¬
gležu Taboltu. Tudi Slovenci imamo svo¬
jega moža med pomembnimi izumitelji
fotografije. Janez Puhar je v letu 1841
izdelal prvo sliko na stekleni plošči, ki jo
je patentiral šele 1851 leta. Posrečilo se

mu je resnično imenitno odkritje. Kar
težko si je zamisliti današnji svet brez
fotografije. V zadnjih desetletjih je člo¬
veški um idejo tako izpopolnil in prenesel
na toliko področij, da bi le težko našli kaj
podobnega.

Toda ostanimo pri naslovu, to je pri
izdelavi fotografij v domači garaži, kot
nekoliko posmehljivo imenujemo dela
v prostem času. Zdi se mi, da se z ama¬
tersko fotografijo ukvarja malo ljudi, če¬
prav je za to veliko možnosti. Kdo bi
vedel za vzrok? Fotografija zahteva do¬
sti denarja in časa. Toda, če odmislimo
nakup fotoaparata s pritiklinami in filmov,
ne potrebujemo velikega kupa denarja,
da si opremimo primeren fotolaboratorij.
Toda časa, ki je potreben, da fotografijo
izdelamo, ni mogoče ukaniti. Pač, če
delo zaupamo stroki. To mcrda res ni
drago, vsekakor pa ne nudi niti užitka ob
nastajajoči fotografiji niti kvalitete, ki jo je
mogoče doseči le s potrpežljivim delom.
Konec koncev pa je nekaj vredno tudi
znanje, ki ga človek dobi, če se nekaj
časa ukvarja s fotografijo bolj poglob¬
ljeno. In čas tja do konca srednje šole,
predvsem pa bližajoče se počitnice, je
več kot primeren za to.

Razumljivo je, da se bomo ukvarjali le
s črnobelo fotografijo, ban/na fotografija
je za amaterja še težko dostopna in ve¬
zana na uvoz. Tudi razvijanje črnobelih
filmov bomo raje zaupali profesional¬
cem, saj je preveč dela z razvijanjem
enega samega filma. No, nekaj pa bomo
o tem vseeno rekli.

Nekaj teorije

Fotografija je postopek, s katerim do¬
bimo sliko s pomočjo kemičnih učinkov
na svetlobo občutljivih snovi. Te v obliki
emulzije nanesemo na nek nosilni mate¬
rial: papir, celuloidni ali plastični (filmski)
trak, stekleno ploščo ipd. Fotografska
emulzija vsebuje v glavnem srebrov bro¬
mid ali srebrov klorid. Za praktično upo¬
rabo sta oba vendarle »prepočasna«
oziroma svetlobno premalo občutljiva,
zato dodajamo v majhnih količinah še
srebrov jodid. Slika mora nastati v eni
tisočinki sekunde ali še prej. Taka emul¬
zija je slepa za barve oziroma občutljiva
od ultravijolične do modre barve. Z do¬
datki »barvil« (npr. eozina) pa dosežemo
celotno spektralno občutljivost emulzije.
To niso edini dodatki, a gre za skrbno
varovane skrivnosti.

Pri osvetlitvi površine, ki je prevlečena
s fotoemulzijo, npr. skozi objektiv foto¬
aparata (povečevalnika), svetlobni
kvanti (žarki) trčijo z molekulami srebro¬
vega bromida. Sprožijo se zapletene
krajevne fotokemične reakcije. Pri
majhni (krajši) svetlobni jakosti se raz¬
kroji malo zrnc srebrovega bromida, pri
veliki (daljši) svetlobni jakosti pa veliko.
Računa se, da se razkroji le od 20 do
30% srebrove soli. Po osvetlitvi je slika
še nevidna očesu. To je tako imenovana
latentna slika.

Ko film osvetlimo (posnamemo), ga
potopimo v razvijalec. Delamo seveda
v temi. Pri razvijanju - tako imenujemo
postopek, pri katerem postane latentna
slika vidna - razpadejo osvetljene mole¬
kule srebrovega bromida na brom in sre¬
bro. (Analogno velja za srebrov klorid.)
Na neosvetljenih mestih ostane srebrov
bromid nespremenjen. Ker je elemen¬
tarno srebro črno, so površine na sliki, ki
so v naravi svetle, črne, in obratno.

Najpogostejše razvijalne snovi so hi-
drokinon, amidol, glicin in druge, ki pa

TIM 9/10 • maj, [unij 1991 • 309

FOTOGRAFIJA

jim moramo dodati še nekatere druge
snovi. Omenjene snovi namreč zelo hitro
oksidirajo, s tem pa izgubijo »razvijalno
moč«. Natrijev sulfit služi kot »konzer-
virno« sredstvo. Običajen razvijalec vse¬
buje tudi katalizator (sodo, boraks), da
pospeši razvijanje. Kalijev bromid, ki ga
tudi dodajamo razvijalcu, preprečuje na¬
stanek (rumenih) lis, ker uravnava delo¬
vanje katalizatorjev. Receptov za pri¬
pravo razvijalca je ogromno, izbiramo pa
jih glede na čas razvijanja, kontrast raz¬
vijanja, velikost zrn na sliki ipd. Delovanje
prav vseh komponent, ki sestavljajo raz¬
vijalec, je zelo odvisno od temperature,
zato lahko dobro razvijamo le pri tempe¬
raturi, ki jo določi proizvajalec recepta.
Običajno je to okoli +20°C.

Omenil sem že, da večji del srebro¬
vega bromida (od 70 do 80%) ostane po
razvijanju »neprizadet« in zato občutljiv
na svetlobo. Taka fotografija, tudi če bi jo
razvili, bi hitro počrnela. Neosvetljeni
srebrov bromid moramo torej odstraniti.
To naredimo s potapljanjem razvite slike
v fiksir. Ker se srebrov bromid v vodi ne
topi, ga naredimo topnega s pomočjo
natrijevega tiosulfata ali z ustreznim hi-
posulfitom.

Končno spiranje s čisto vodo je po¬
membno za obstojnost slike. Sprati mo¬
ramo ves fiksir in ostanke srebrovih soli.
Slike (filme) moramo sedaj le še posu¬
šiti, da zagotovimo mehansko trdnost
emulzije.

Ko film razvijemo, še nismo opravili
vsega dela. V rokah imamo šele negativ, •
kjer so, kot smo ugotovili, svetle povr¬
šine v resnici črne, črne pa bele. Vso
proceduro moramo ponoviti oziroma iz¬
delati negativ negativa. S posebno na¬
pravo, ki ji pravimo povečevalnik, posve¬
timo skozi negativ na fotopapir, ki je,
tako kot film, občutljiv na svetlobo. Pono¬
vimo postopek razvijanja, fiksiranja
s spiranjem ter sušenjem in pred nami je
končno slika kot v naravi: belo je belo,
črno pa črno. Imamo pozitiv.

Domači fotolaboratorij

Za domači fotolaboratorij ni potreben po¬
seben prostor v hiši, čeprav si kaj takega
želi vsak amater. Potrebujemo pa pro¬
stor, ki ima tekočo vodo in elektriko.
Kuhinjo moramo kar takoj odpisati, ker
fotografske kemikalije ne sodijo v bližino
hrane. Tako strupene kot npr. arzenik
niso, so pa zdravju nevarne, če jih zauži¬
jemo. Še najbolj primerna je kopalnica,
če le ni premajhna. Na banji si lahko
naredimo povsem primerno delovno po¬
vršino za vso opremo fotolaboratorija.

V banjo postavimo primeren stol
(»štokrle«), da nanj in na rob banje polo¬
žimo primerno desko ali kar kak raven
del pohištva (npr. vrata omarice). To naj

zavzame nekako tri četrtine banje, tako
da lahko vanjo tik pod pipo postavimo
še vedro s tekočo vodo. Nastalo povr¬
šino prekrijemo z debelim slojem časo¬
pisnega papirja. Na površino, tako zašči¬
teno pred kapljicami fotografskih kemi¬
kalij, položimo povečevalnik in tri ra¬
zlično velike plastične banjice.

Z malo več truda lahko zastavimo la¬
boratorij tako, kot je opisano v Timu,
letnik XXIV, stran 349.

Fotografski povečevalnik je naprava,
v katero vložimo film iz fotografskega
aprata, ki smo ga pred tem seveda raz¬
vili. Ta aparat je srce fotolaboratorija. Za
popolnoma novega bomo odšteli vsaj
2500 dinarjev. Brez skrbi pa lahko kupite
tudi rabljenega, ker se tu pač nima kaj
pokvariti, ne da bi opazil tudi laik. Svoje
dni smo lahko za prav majhne denarce
kupovali povsem zadovoljive povečeval-
nike iz Sovjetske zveze.

Potrebujemo še tri plastične banjice,
v katere bomo nalili fotografske teko¬
čine. Velikost fotografij določa tudi veli¬
kost banjic. Za začetek si priskrbite po¬
sode naslednjih dimenzij: 15cmx20cm
in 20 x 25cm. Visoke naj bodo okoli 5cm.
Potrebujete še dve približno 12 cm dolgi
pinceti (ščipalki), ki sta lahko plastični.
S pincetama bomo prestavljali nastaja¬
jočo fotografijo iz ene banjice v drugo.
Banjice in pinceti po uporabi vedno do¬
bro speremo pod tekočo vodo. Priporoč¬
ljivo je, da manjšo od banjic uporabljamo
le za razvijalec.

Vsak fotolaboratorij je opremljen tudi
s posebno rdečo ali zeleno lučjo. Zado¬
stuje, da si priskrbite le žarnico, ki jo
privijete v povsem običajno grlo. Omenil
sem že vedro, ki pa je tako in tako doma
pri vsaki hiši; le malo ga moramo popla¬
kniti, pa je uporabno tudi v fotolaborato¬
riju. To je vse, kar potrebujemo za zače¬
tek.

Kasneje lahko laboratorij opremimo še
z dodatki: npr. s sušilnikom za slike,
z uro za nastavitev osvetlitve fotograf¬
skega papirja, obrezovalnikom, fotoma-
sko in podobnim. Gre pa tudi brez tega,
dokler ne dokažete domačim, kaj vse
ZMORETE. Kasneje pa bodo ti dodatki
domače in sorodnike naravnost silili, da
vas z njimi presenetijo za rojstni dan ali
tam okoli novega leta.

Še na nekaj moram posebej opozoriti,
da ne bi prve slike skušali narediti pri
dnevni svetlobi. Za fotolaboratorij upo¬
rabljamo tudi besedo temnica, ker foto¬
grafske slike izdelujemo v temi. Zagoto¬
viti moramo, da skozi vrata ali okno v la¬
boratorij ne bo prihajala zunanja svet¬
loba. Preden začnemo z delom, ugas¬
nemo belo luč, prižgemo pa rdečo sve¬
tilko. Čez čas, ko se nam oči navadijo na
temo, bomo ob rdeči svetlobi lahko brez

Pogled v domači fotolaboratorij

Glavni deli fotografskega povečevalnika
A glava z žarnico, B film, C objektiv,
D rdeči filter, E fotografski papir, F gumb
za ostrenje slike, G gumb za povečavo
slike

310 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

FOTOGRAFIJA

težav delali. V bloku, kjer stanujem, ko¬
palnica nima dnevne svetlobe, tako da
mi ni potrebno prav ničesar storiti glede
dodatne zatemnitve. Počakam le, da se
zunaj primerno stemni in že lahko
ustvarjam. Domači pri tem mirno gledajo
televizijo. Če je potrebno prižgati kje
v stanovanju luč, pa mi to prej sporočijo,
in v dobri minuti je to že mogoče. V času,
ko je v stanovanju svetlo, pač ne razvi¬
jam fotografij. Da izdelam 36 slik, kolikor
je običajno posnetkov na filmu, potrebu¬
jem dobro uro. Če je norma deset filmov
na leto, to res ne more biti neprijetno
domačim, ki z zanimanjem pričakujejo
rezultate iz domačega fotolaboratorija.

Prav posebej opozarjam, da morate
električni priključek za rdečo luč in pove-
čevalnik narediti skrbno in brez improvi¬
zacij. Opraviti imamo s tekočinami, ki se
prav lahko polijejo in vzpostavijo smrto¬
nosni stik; v poltemi je človek neroden.

Priprava kemikalij

Na izbiro imamo dve možnosti; prvič, da
razvijalec in fiksir kupimo v tekočini za
takojšnjo uporabo; drugič, da kupimo po¬
trebne kemikalije v suhi obliki, te pa po¬
tem po določenem receptu zmešamo
z vodo. Povsem običajno je, da si kemi¬
kalije priskrbimo v trgovini ali na oddelku
trgovine s fotomaterialom.

Prednost suhih kemikalij je v tem, da
jih imamo lahko brez škode dlje časa
shranjene, pa tudi nekoliko cenejše so.
Razvijalec ali fiksir v tekočini ima precej
omejeno življenjsko dobo. Razvijalec po
možnosti hranimo v temnih posodah.

V naših trgovinah lahko kupimo kemi¬
kalije, ki jih pripravlja Fotokemika iz Za¬
greba in po kvaliteti povsem ustrezajo.
Na voljo imamo razvijalec FR 435 v litr¬
skih plastenkah ter fiksir FF2, prav tako
v litrski plastenki. Razvijalec FR 435 me¬
šamo z običajno vodo iz pipe v razmerju
1:9, fiksir pa v razmerju 1:4. Razvijalec
in fiksir v vrečkah nosita oznako FR 3 in
FF1. Ena vrečka da en liter tekočine, ki
zadošča za izdelavo 100 fotografij v veli¬
kosti 9x12cm.

Pred uporabo moramo poskrbeti za
pravilno delovno temperaturo fotograf¬
skih tekočin. Kontroliramo jo s termo¬
metrom. Po potrebi zaprto steklenico po-
držimo pod curkom tople ali hladne
vode, da jo temperiramo. Pravilno de¬
lovno temperaturo moramo zagotoviti
tudi med samim razvijanjem in fiksira¬
njem.

Zagotavljanje pravilne temperature pa
v praksi ni tako problematično. Če imate
v stanovanju normalno sobno tempera¬
turo (okoli +20°C), potem bo tudi delovna
temperatura kemikalij zadovoljiva in je ni
potrebno niti kontrolirati.

Po uporabi kemikalije zavržemo, ne¬

kateri fotografi pa prej izločijo srebro, ki
ga ni tako malo.

Velja opozoriti tudi na posebno zah¬
tevo po čistoči. Če prste pomočimo
v razvijalec ali fiksir, si moramo roke
obvezno takoj dobro umiti. Ne zato, ker
sta tekočini nekoliko nevarni zdravju,
pač pa zato, da se prstni odtisi ne bodo
pojavili na fotografiji. Nastajajoče foto¬
grafije bomo zato prijemali le s pinceto.
Nikdar z isto pinceto ne segajte v razvija¬
lec in fiksir, sicer se bo na fotografijo
podpisala pinceta. Prav zaradi tega
imamo dve.

Delo s povečevalnikom

Potem, ko v kopalnici pripravimo vse
potrebno (namestimo povečevalnik, pri¬
pravimo pinceti in v najmanjšo banjico
nalijemo razvijalec, v srednjo čisto vodo,
v največjo pa fiksir - v vseh primerih kak
prst pod robom), vložimo v povečevalnik
film, s katerega kanimo narediti fotogra¬
fije. Kako se to naredi? - Zelo enostavno
utegne biti, le dobro si moramo ogledati
povečevalnik ali prebrati navodila za
uporabo. Pod povečevalnik položimo
čist bel papir, na katerem bomo kasneje
izostrili sliko. Končno prižgemo rdečo
luč, belo pa ugasnemo.

Vključimo žarnico v povečevalniku.
Zaslonko na objektivu popolnoma od¬
premo in odmaknemo rdeči filter pod
njim. Slika na belem papirju bo tedaj še
nejasna. Izostrimo jo. Na voljo imamo
dva gumba na povečevalniku. S prvim
spuščamo in dvigamo objektiv poveče-
valnika, medtem ko ostane večji del apa¬
rata negiben. S tem gumbom sliko
ostrimo. Z vrtenjem drugega gumba pa
sliko povečamo ali pomanjšamo. Tedaj
se premika večji del aparata, vključno
z objektivom. Vsi novejši povečevalniki
sproti ostrijo tudi sliko.

Ostrenje slike je zelo pomembno
opravilo. Če bomo površni, bodo ne¬
jasne tudi fotografije. Priporočljivo je, da
v času ostrenja ugasnemo rdečo luč
v temnici. Ostrino najlažje nastavimo na
dovolj kontrastni podrobnosti na sliki.
Najboljše rezultate da ostrenje na napi¬
sih, če so ti slučajno na njej. Pomagamo
si lahko tudi z numeracijo, ki je na robu
filma.

Če zaupate izdelavo fotografije poklic¬
nemu fotografu, bo ta nastavil poveče¬
valnik tako, da bo vse, kar je vidno na
filmu, vidno tudi na fotografiji. Prav nič se
ne bo potrudil, da bi s slike izločil nezani¬
mive dele. Tega niti ne sme, vi pa!

Običajno so slike na robovih nezani¬
mive, vanje so ujete neznane osebe ali
nezanimivi obrisi, ki ničesar ne pome¬
nijo, nasprotno pa je lahko drug del slike
uspel. Nič lažjega: sliko toliko povečamo
z vrtenjem gumba na povečevalniku, da

le uspeli del slike ujamemo v dimenzije
fotografije.

Ko nastavimo povečevalnik in velikost
slike, vrnemo rdeči filter pred objektiv
povečevalnika. Iz originalnega zavitka
izvlečemo fotopapir in ga postavimo na
željeno mesto na sliki, ki se medlo riše
pod objektivom povečevalnika. Ker je
fotopapir neobčutljiv na rdečo svetlobo,
lahko brez skrbi in mirno namestimo pa¬
pir in morebiti popravimo povečavo. Se¬
veda moramo paziti, da proti objektivu
povečevalnika obrnemo tisto stran pa¬
pirja, ki je občutljiva na svetlobo. To ni
težko ugotoviti, ker je ta površina bolj
gladka in svetleča. Poleg tega je papir
v originalni embalaži tipično zložen in
rahlo konkaven na strani s fotoemulzijo.
Ko nastavimo papir, zapremo zaslonko
na objektivu povečevalnika ter odma¬
knemo filter. Bela svetloba bo tedaj
opravljala svoje poslanstvo nad srebro¬
vim bromidom. Čez čas rdeči filter po¬
novno vrnemo pred objektiv.

Običajno je papir, ko ga izvlečemo iz
originalne embalaže, nekoliko zvit.
Jasno, da ga moramo poravnati, ali pa
priskrbeti fotomasko, to je preprosto pri¬
pravo, v katero vložimo fotografski papir,
da ga poravna in hkrati zasenči robove.
Koliko časa sme bela svetloba opravljati
poslanstvo, bomo ugotovili s poskusi,
toda o tem malo kasneje.

Razvijanje fotografij

Z eno roko zgrabimo pravkar osvetljeni
papir, z drugo pinceto. Papir porinemo
v fiksir in ga, ko bi si omočili prste, spu¬
stimo. Takoj ga potopimo s pomočjo pin¬
cete. V tridesetih sekundah se morajo
pojaviti prvi obrisi slike. Nobenih me¬
hurčkov ne smemo dopustiti na površini
potopljenega papirja, ker bodo ti skazili
fotografijo. Opazili boste, da papir nepre¬
stano sili na površino, zato s pinceto ves
čas potapljamo zdaj en, zdaj drug vogal
papirja. Ves čas pa pozorno spremljamo
kontraste na sliki. Ko so jasno izraženi
(slika izgleda že pretemna), fotografijo
odcedimo in prestavimo v srednjo banjo,
jo potunkamo, ponovno izvlečemo in od¬
cedimo, nato pa spustimo v fiksir. Zame¬
njamo pinceto, da lahko potopimo sliko.
Po dobri minuti že lahko za hip prižgemo
belo luč, da presodimo kvaliteto slike.
Sedaj lahko tudi jasno vidimo, ali smo
sliko pravilno osvetlili. Če je slika bleda
ali pa smo jo morali razvijati dlje kot dve
minuti, potem moramo podaljšati čas
osvetlitve fotografskega papirja, ali pa
nekoliko odpreti zaslonko na objektivu
povečevalnika (vsekakor moramo težiti
k temu, da je zaslonka čim bolj zaprta).
Če pa je slika pretemna ali se je v razvi¬
jalcu zelo hitro pokazala, moramo skraj¬
šati čas osvetlitve.

TIM 9/10  • maj, luni) 1991 • 311

Čas osvetlitve fotopapirja je odvisen
od cele vrste dejavnikov, vendar se tu ne
bomo spuščali v razglabljanja. Za
uspešno delo potrebujete praktične iz¬
kušnje ter obsežno teoretično znanje. Za
začetek osvetlite fotopapir za deset se¬
kund. Razvijte ga in presodite, kaj vam je
storiti. Nič hudega, če tudi tretji poskus
še ne bo popolnoma uspel. S papirjem
varčujemo tako, da ga razrežemo na
manjše kose in z njimi poskušamo dolo¬
čiti pravo osvetlitev. V trgovini se odlo¬
čite za papir z gradacijo 2. Format (veli¬
kost fotografij) določa seveda okus. Po¬
pularen je format 9 x 12cm.

Fiksiranje fotografij

Vmesna kopel med razvijalcem in fiksir-
jem podaljša uporabnost fiksirja. Boljše
rezultate dobimo, če v vodo kanemo ne¬
kaj običajnega kisa, toda ne sadnega.
Uporabljajo se tudi posebne prekinje-
valne tekočine.

Banjo, v kateri fiksiramo fotografije, od
časa do časa na enem koncu privzdig¬
nemo, da na ta način nekoliko prema¬
žemo fiksir. Med fiksiranjem mora biti
fotografija obrnjena proti dnu banje.

Spiranje fotografij

Fiksiramo približno 10 minut. Nato foto¬
grafije prestavimo v vedro, v katerega
neprestano doteka sveža voda (približno
0,1 liter na minuto). Spiramo najmanj 30
minut.

MODELARSTVO

Sušenje fotografij

Fotografije moramo še posušiti. Papir
z visokim sijajem sušimo na posebnih
električnih sušilnikih. Če pa v trgovini
zahtevamo papir z »raster« ali »kristal«
površino, lahko fotografije sušimo tudi
prosto zračno in se tako izognemo na¬
kupu sušilnika. Pri »naravnem« sušenju
položimo mokre fotografije na časopisni
papir in jih popivnamo, da ostranimo
vodne kapljice, ki bi sicer na sliki pustile
neprijetne lise.

Dobro posušene fotografije vložimo za
dan ali dva v knjigo, da jih poravnamo.

Uporablja se tudi plastificiran fotograf¬
ski papir. Omogoča izredno hitro delo,
saj proizvajalec predpisuje le nekajse¬
kundno fiksiranje ter manj kot pet minut
za izpiranje pod tekočo vodo. Za sušenje
je dovolj, da fotografijo le dobro obri¬
šemo. Tak fotopapir je nekoliko dražji.

Slike po potrebi obrežemo in vstavimo
v album (glej tudi TIM, letnik XXVI, stran
14). Če jih lepimo, ne smemo uporabiti
kislih lepil.

Na povsem enak način lahko izde¬
lamo tudi črnobele fotografije iz barvnih
negativov.

Razvijanje filmov

V osnovi je podobno razvijanju fotografij,
le daje nekoliko bolj zahtevno, ker je film
neprimerno bolj občutljiv na svetlobo.

Delati moramo praktično v temi. Le ob¬
časno smemo za kratek čas uporabiti
medlo zeleno luč.

Film, ki ga nameravamo razviti, vpe¬
ljemo v poseben razvijalni boben (ka¬
seto), v katerega, potem ko vstavimo
film, vlijemo razvijalec. Natančno mo¬
ramo upoštevati navodilo o temperaturi
in dolžini razvijanja. Neprestano rahlo
mešamo. Razvijalec speremo pod čisto
vodo. Film sušimo prosto zračno, v pro¬
storu brez prahu.

Zaključek

Sčasoma pridobite izkušnje in delo v fo¬
tolaboratoriju organizirate povsem dru¬
gače. Preveč časa bi porabili, če bi se
ukvarjali z vsako sliko posebej. Ko en¬
krat ugotovimo pravo osvetlitev, pre¬
idemo na »tekoči trak«. Iz originalne em¬
balaže izvlečemo morda kar 20 kosov
fotopapirja. Hranimo ga odmaknjenega
od tekočin in obrnjenega s foto emulzijo
proti podlagi. Bele žarnice seveda ne
smemo uporabljati. Rutina v foto labora¬
toriju ne dopušča pogoste menjave po¬
večave. Pri razvijanju pazimo, da v razvi¬
jalcu nimamo nikoli več kot tri slike. Čas
fiksiranja določa vedno zadnja fotogra¬
fija.

Prah je večen sovražnik fotografije,
zato pred vsakim resnim delom s čisto
krpo (dobrodošel je tudi čopič) dobro
obrišemo vse pomembne dele poveče-
valnika in film.

Pa mnogo zabave pri delu!

Anton Pavlovčič

DV MODEL
SLOVENSKEGA
POSLOVNEGA
LETALA

LIBIS 520

Ko mi je prijatelj Stane Grčar, konstruk¬
tor poslovnega letala, poslal skico svoje
najnovejše konstrukcije, sem se odločil
izdelati model RC v merilu 1:7. Z gradnjo
modela sem pričel že leta 1975 in sem
seveda najprej povečal skico v načrt
za model. Moj namen je bil pripraviti
vse ustrezne načrte za objavo v Timu.
Tako sem bil prepričan, da bom z mode¬
lom uspel že v prvi številki Tima. V sep¬
tembru 1977 sem objavil skico letala
v narisu z obljubo, da bom pripravil načrt
za objavo.

Za vsak načrt, ki ga objavim, imam
navado izdelati model in ga seveda tudi
preizkusiti. Tudi z modelom LIBIS 520
sem imel enake namene, toda stvari
niso potekale tako, kot sem si zamišljal.
Toliko je bilo vplivov, da sem že skoraj
dokončan model postavil v kot in pozabil
na obljubo, dano v Timu. Eden teh ne¬
gativnih vplivov mi je narekoval izdelavo
večjih modelov, ki sem jih lažje videl
v zraku. Sodelovanje s prijateljem Pi-
erom Russianom iz Trsta mi je omogo¬
čalo lažjo izdelavo. Predvsem mi je to
prijateljstvo omogočilo preizkus modelov
v zraku, saj prijatelj odlično vidi. Tako
kot sam uživam v konstruiranju modelov,
v izdelovanju trupov in izdelovanju načr¬
tov, uživa on pri dograjevanju modela,
pri njegovi sestavi in vgrajevanju vseh
priprav in naprav. Predvsem uživa pri
letenju in upravljanju modela, medtem ko
sam uživam že ob tem, ko gledam model
v zraku, ko spremljam njegovo letenje.

Tako sva s prijateljem prišla tudi do
tega, da dokončava, čeprav majhen,
model letala LIBIS 520. Moram pove¬
dati, da sva model pripravila le za po¬
skusni let. Na modelu namreč še manj-

312  • TIM 9/10 • maj, junij 1991

MODELARSTVO

kata pomožna rezervoarja na konceh kril,
na modelu še ni pokrovov za oba motorja
in nisva še izdelala odprtin za hlajenje

motorjev. Vendar sva 13. januarja letos
preizkusila model na modelarskem leta¬
lišču v italijanski Gorici. Kljub vsem pomi¬

slekom prisotnih (ne vem zakaj, toda
vedno se najdejo nasprotovalci) je mo¬
del, ki ga sicer poganjata dva motorčka
z močjo 3,5 ccm, poletel brezhibno in
nadaljeval letenje v splošno zadovoljstvo
vseh, tudi tistih, ki so mu napovedovali
krakso. Model je tako stabilen v zraku, da
popolnoma normalno leti tudi samo
z enim motorjem. V zavojih je miren in
zelo stabilen. Z nekoliko povešenim tru¬
pom je najlepši v vodoravnem letu.

Model, tako kot je bilo predvideno na
pravem letalu, je opremljen s kolesom
na nosu, kar mu daje eleganco pri vzle¬
tanju in tudi pri pristajanju. Razlika je le
v tem, da sem opustil uvlačljiva kolesa in
sva model opremila le s stalnimi neuvlač-
Ijivimi kolesi.

V 1977. letu sem predvideval v prilogi
načrt, ki bi omogočal risanje modela
v merilu 1:1. Toda možnosti za objavo
prilog v reviji so se vedno bolj oddalje¬
vale in tudi sedanja velikost revije to
onemogoča, zato sem misel na načrt
opustil. Za vsakogar pa, ki bi se morda
odločil za gradnjo modela, je v tem
članku objavljena skica projekta letala.
Potrebno si je pač izbrati razmerje in
povečati skico na zaželeno velikost. Pri¬
jatelja Russiana in mene je model tako
navdušil, da že pripravljam načrt za mo¬
del, ki ga bova gradila v merilu 1:4,
z dvema motorjema, močnima 15ccm.

Avgust Koflek

FSR

Že vrsto let se ukvarjam z modelar¬
stvom. Delal sem skoraj vse vrste tek¬
movalnih modelov, z njimi tekmoval, do¬
segal uspehe in razočaranja, skratka,
modelarstvo me spremlja v življenju že
skoraj 20 let.

Zadnjih pet let sem se usmeril v eno
samo panogo modelarstva, ki je dokaj
mlada zvrst v Jugoslaviji, pa tudi v svetu
je ena mlajših. To je FSR. Sem spadajo
daljinsko vodeni modeli čolnov, delijo pa
se v štiri razrede (po prostornini eksplo¬

zijskega motorja) - letalski motorji s pre¬
nosom na eliso, ki se nahaja v vodi. Te
prostornine so 3,5 cm 3 ,6,5 cm 3 ,15 cm 3  in
35 cm 3 .

Obstajata pa tudi dva razreda z elek¬
tričnim pogonom. Ta model ima elektro¬
motor, napajajo pa ga akumulatorji. Raz¬
reda se med sabo razlikujeta v teži za
start pripravljenega modela. Pod 2 kg je
manjši oz. nižji razred, nad 2 kg teže pa
višji razred. To se pred startom na vsa¬
kem tekmovanju posebej tehta, kubatura
motorja z notranjim izgorevanjem pa
mora biti točna, sicer se ob morebitnih
zapletih na tekmovanju komisijsko iz¬
meri.

Pa si na kratko poglejmo potek tekmo¬
vanja in povejmo, kaj sploh je FSR. Ta
način tekmovanja je zelo atraktiven. Po¬

sebej zanimiv je start, kjer se vsak tek¬
movalec trudi, da model čim prej vžge in
starta. Start je pogosto leteč; model vr¬
žemo v vodo z več kot pol plina, tako da
ko pade v vodo, že po nekaj metrih
doseže maksimalno hitrost. Na pomolu
je prostora za 12 tekmovalcev, vsak pa
ima lahko po enega mehanika. Priprav¬
ljalni čas je 5 minut. V tem času ogre¬
vamo motorje in postorimo še zadnja
dela na modelu. Pol minute pred startom
morajo biti vsi motorji ugasnjeni, modeli
pa na suhem. Na znak starterja prič¬
nemo vsi z vžiganjem motorja. Od znaka
starterja do cilja dirke preteče pol ure.
Prevoziti je treba čim več krogov na
progi, ki je enaka za vsa tekmovanja
FSR (pravila Navige). Proga je sestav¬
ljena iz petih boj. Štiri tvorijo pravokotnik

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 313

100 m x 50 m, peta pa je na polovici
zgornje stranice pravokotnika umak¬
njena 10m proti njegovi sredini. Za prej
omenjena elektro razreda pa velja pra¬
vokotnik z merami 60 x 30 m, peta boja
pa je umaknjena 5m proti sredini.

Startamo dvakrat v vsaki kategoriji, za
uvrstitev v finalno dirko šteje boljši od
obeh rezultatov. Finale, ki tudi traja pol
ure, pa vozi prvih 12 v vsaki kategoriji.
Trčenja so na teh dirkah pogosta, niso
pa usodna za modele, pač pa za dobro
uvrstitev. Polomljen ali zvit del po trčenju
hitro zamenjaš, medtem ko ostali tekmo¬
valci ta čas drvijo in seštevajo kroge.
Boljši je tisti, ki v pol ure prevozi več
krogov. Oglejmo si model, ki ga želim
predstaviti ljubiteljem modelarstva. Gre
za daljinsko voden model motornega
čolna FAR V-6,5cm 3 , kar pomeni, da
lahko nastopa v kategoriji eksplozijskih
motorjev od 3,5 do 6,5 cm 3 . Leta 1984 je
na svetovnem prvenstvu na Madžar¬
skem postal svetovni prvak, vodil pa ga
je Italijan Maerlotti. V odlitek takšnega
modela sem vgradil italijanski motor
PICCO P 40 MARINE, vodim oz. uprav¬
ljam pa ga z napravo EUROPA SPRINT.
Dosegel sem več vidnih rezultatov, po¬
stal z njim večkrat državni prvak in
uspešno zastopal Jugoslavijo na med¬
narodnih tekmovanjih.

Zaradi večjega prihranka sem veliko
stvari, ki se v tujini dajo kupiti, izdelal
sam. Prav zaradi tega želim ta model
predstavitiv TIMU in morebitnim gradite¬
ljem poceniti njegovo izdelavo. Ker že
vrsto let spremljam tovrstno literaturo,
sem tudi opazil, da je na našem tržišču
ni, medtem ko je je v svetu dovolj in
preveč.

Poglejmo si osnovne dele modela, ki
jih bom podrobneje opisal v nadaljeva¬
nju. To so: trup ali odlitek modela, motor,
sklopka, prenosna os modela, nosilec
motorja, rezervoar, pokrov motorja
s ščitnikom izpuha, krmilo in prostor za
napravo DV.

Trup oziroma odlitek modela

Izdelan je iz epoksi smole in vlaken.
Zaradi trdnosti je ojačan z rebri in zalit
s poliuretanom. S tem dosežemo nepo-
topljivost modela, poliuretan pa tudi duši
zvok, kar je tudi predpisano - maksi¬
malno 80 dB. Prazen trup tehta le pol kg.
Model, pripravljen za start, pa tehta
3,6 kg, v kar je že vračunano tudi 1,251
goriva.

Motor

Kot sem že omenil, je italijanski PICCO
P 40 MARINE opremljen z vodnim hlaje¬
njem. Za zagon ima vztrajnik (vžig z jer¬
menom in elekrostarterjem ali ročno vr¬
vico). Prostornina motorja je 6,40 cm 3 ,

314 * TIM 9/10 • maj, junij) 1991

MODELARSTVO

doseže 26 500 vrtljajev v minuti in 2,2
KM. Ima klasični uplinjač DV in dodatno
vgrajeno »DV iglo«. Ta med obratova¬
njem daljinsko spreminja dotok goriva
glede na nivo v rezervoarju. Tako je
nastavitev motorja točnejša in enostav¬
nejša. Resonančno cev sem odrezal na
začetku dušilca in jo ponovno upognjeno
sestavil. S tem sem dosegel nižjo lego
izpušne cevi, ki jo lažje pokrijem z alumi¬
nijastim ščitnikom.

Sklopka

Tudi to lahko izdelamo sami iz aluminija
na stružnici. Isto velja za gumijasti del.
Nekateri modelarji jo že izdelujejo doma
in pri njih lahko celotno sklopko tudi ku¬
pite. V mojem modelu je sklopka, izde¬
lana v domačih delavnicah.

Prenosna os modela

Izdelana je iz cevi 0 10 x 7 mm, ima
navarjen nosilec za pritrditev v model.
Zadaj ima pušo iz teflona, spredaj pa je
opremljena z ležiščem za ležaj, katerega
mereso 19x5x5  mm. Dolžina je odvisna
od modela. Os je iz okroglega materiala,
0 5 mm, dolžine 233 mm in ima navoj
M 5, dolžine 15 mm (za eliso MOCCON
18 x 18) na eni in utor za pritrditev vijaka
sklopke na drugi strani.

Nosilec motorja

Izdelal sem ga ročno iz aluminijastega
T-profila 40 x 30 x 4mm. Sestoji iz dveh
enakih, zrcalno obrnjenih delov. Nanj
z vijaki M4 pritrdimo motor in vse skupaj
vstavimo v model. Pritrdimo ga s štirimi
vijaki M5 in v štiri gumijaste blazinice, ki
jih že prej privijemo v štiri temeljna sidra.
Ta že ob izdelavi modela trdno vlepimo
v dno modela, še prej pa vrežemo navoj
zanje.

Rezervoar

Tudi tega sem izdelal sam. Uporabil sem
pločevinke motornega olja. Rezervoar

drži 1,251 in zadostuje za pol ure, kolikor
traja dirka FSR. Zaradi velike količine
goriva sem vgradil pregrade, da gorivo
ne pljuska po rezervoarju. S tem sem
dosegel stabilnost modela v ostrih zavo¬
jih, ne glede na količino goriva, ki je še
v rezervoarju.

Pokrov motorja

Izdelal sem ga iz 1 mm debele aluminija¬
ste pločevine. Ta pokrov zelo koristi ob
prevračanju modela (trčenja), ker pre¬
preči, da bi voda takoj vdrla v model in
zalila motor. Imeti pa mora odprtino za
dovod zraka k motorju in hlajenje reso¬
nančne cevi. Ta odprtina je velika 30
x 10 mm, ob velikih valovih jo zmanjšam
na 30 x 5 mm. Resonančno cev sem
pokril s ščitnikom iz aluminija in s tem
dosegel, da se resonančna cev pri trče¬
njih ne poškoduje. Vsaka vdolbinica na
resonančni cevi (izpuhu) se že pozna in
vpliva na delovanje motorja.

Krmilo

Za krmilo velja isto kot za sklopko. Na
stružnici ga zlahka izdelamo, pazljivi pa
moramo biti ob izdelavi utorov, kamor
namestimo O-obročke. Biti mora vo¬
dotesno, narejeno pa tako, da lahko
spodnji del krmila, s katerim vodimo mo¬
del, zamenjamo z enim vijakom. To je
nujno predvsem na tekmovanju, da ne
izgubimo veliko časa z menjavo. Pri
vsakem trčenju sta najbolj na udaru prav
elisa in krmilo. Tudi krmilo že izdelujejo
domači modelarji v svojih delavnicah in
je naprodaj.

Prostor za DV

Tudi ta prostor mora biti vodotesten. Na¬
haja se na zadnjem delu modela in je
pokrit s pieksi steklom. To nam omogoča
pregled delovanja DV naprave, ki jo pre¬
izkusimo pred vsakim startom posebej,
da ne pride do medsebojnih motenj. Vse
tri servo motorje pritrdimo na nosilec, ki
ga privijemo na posebej za to priprav¬
ljene nosilce v modelu. Povežemo jih
s komandnimi ročicami, ki povezujejo
krmilo in uplinjač. Uplinjač povežemo po
ceveh, ki so speljane do prednjega dela.

MODELARSTVO

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 315

MODELARSTVO

Bojan Rambaher Bogo Štempihar

PISTON -

LABIRINT LANSER ZA MODELE

RAKET

Labirint je preprosta igra, ki si jo
lahko postavite na počitnicah ali kje
blizu doma. Ko boste vi in vaši prija¬
telji prehodili in spoznali labirint, to
še ne pomeni, da ga dovolj poznate
in da igra ni več zanimiva. Pri na¬
slednjih poskusih lahko tekmujete
v hitrosti. Po želji lahko tudi prepro¬
sto spremenite hodnike v labirintu
- slepe prehode odprete in odprte
prehode zaprete. Dejstvo pa je, da
morate pred vsemi temi posegi labi¬
rint najprej postaviti.

Za postavitev potrebujete večjo
klobko vrvi in trideset do petdeset
ravnih kolov s presekom 40-60 mm
in dolžino 80cm. Vse kole spodaj
naostrite.

Na karirast papir v določenem raz¬
merju prenesite površino, na kateri
boste postavili labirint. Začnite z vri-
sovanjem slepih ulic, prehodov,
točk, kjer bodo stali koli, in črt, kjer
bodo potekale vrvi. Ko bo labirint na
papirju izdelan, se lotite gradnje na
izbranem zemljišču.

Najprej po načrtu zabijte kole pri¬
bližno 30 cm v zemljo, nato pa prav
tako po načrtu na kole navežite in
napeljite vrvico. Po želji lahko vhod
v labirint okrasite. Igro lahko igrate
tudi z zavezanimi očmi (pri tem ne
smete postaviti pretežkega labi¬
rinta), vendar morate v tem primeru
vsekakor poskrbeti, da bodo koli
stali res trdno in da bo vrvica dovolj
močna, da se ne bo pri sunkih »sle¬
pca« pretrgala.

Pripomočki. Sekira, klobčič vr¬
vice, koli, ruta za oči, karirast papir,
svinčnik, meter.

V zadnjih letih predvsem na sve¬
tovnih in evropskih prvenstvih vse
več boljših modelarjev uporablja pri
lansiranju svojih modelov cevaste
oziroma piston lanserje. Na zadnjem
svetovnem prvenstvu lani v Kijevu
sta imeli reprezentanci Bolgarije in
SZ to tehniko tako izpopolnjeno, da
so s pomočjo piston lanserja izstre¬
ljevali tudi makete raket za dosega¬
nje višine S5C. Prednost piston lan¬
serja pred klasičnimi rampami za
lansiranje modelov je v majhni teži in
velikosti, kar je posebej pomembno
pri transportu, saj se na tekmovanja
ponavadi odpravljamo »oboroženi«
z vso mogočo kramo.

Njegova posebnost, zaradi katere
se vse več uporablja na tekmovanjih,
je v tem, da izkoristi pline, ki nasta¬
nejo ob vžigu raketnega motorja. Ti
napolnijo lanser, ki deluje obratno
kot zračna tlačilka. Pri lanserju je
nosilec z batom trdno vstavljen
v zemljo, ohišje pa se prosto giblje
na batu. Plini, ki nastanejo pri vžigu
motorja, se razširijo po cevi (ohišju)
in povzročijo nagel premik ohišja,
v katerem je model, navzgor, kar da
modelu v začetku dosti večjo hitrost
kot pri klasični rampi. Tudi končna
višina, ki jo dosežejo modeli, izstre¬
ljeni s pomočjo pistona, je 20-30%
večja.

Sedaj pa se lotimo izdelave.
Ohišje (cev) pistona je navito iz petih
slojev steklene tkanine (40 g/m 2 ),
prepojene z epoksi smolo na alumi¬
nijastem kalupu, premera 16 mm, ki
smo ga pred tem namazali z ločilnim
voskom. Posebej nam tehnike navi¬
janja ni potrebno opisovati, saj je bila
opisana v članku letošnjega letnika
in je popolnoma enaka kot pri izde¬
lavi raket. Edina razlika je v tem, da
je za lanser boljše, da so vlakna na
tkanini orientirana pod 90° glede na
os cevi. Za izdelavo vseh drugih de¬
lov pa se je najbolje obrniti na kakš¬
nega strugarja, ki vam jih bo izdelal
na stružnici. Nosilec (1) je aluminija¬
sta cev, premera 10 mm in dolžine
1200 mm. Na zgornjem koncu je

vlepljen bat (2), ki je postružen iz
aluminija ali pertinaksa. Pod batom
je jeklena vzmet (3), ki je navita iz
jeklene žice, premera 1 mm. Vzmet
naj ima vsaj 10 ovojev in naj ne bo
premehka, ker je sunek, ko se spod¬
nji konec pistona ustavi na vzmeti in
model zapusti lanser, precejšen.
Zgornji nosilec (4), v katerega vsta¬

vimo model, je postružen iz alumi¬
nija. Velikost odprtine, v katero je
vstavljen motor, je odvisna od pre¬
mera motorja (na načrtu je označeno
11 mm, kar ustreza motorjem s pre¬
merom 10 mm) in je vedno za 1 mm
večja od premera motorja.

V nosilec je s strani narejena od¬
prtina za vijak M 3, ki nam omogoča
točno nastavitev vstavitve motorja.
Spodnji distančni obroč (5) je prav
tako postružen iz aluminija in ima na
spodnji strani izvrtanih 8 lukenj s pre¬
merom 1,5 mm. Te omogočajo izstop
zraka na spodnjem delu pistona.

Sedaj pa še o pripravi lanserja
pred startom.

V bat vstavimo vžigalnik tako, da
gleda približno 2-3 mm iz bata in ga
pričvrstimo s plastelinom. Žice na
vžigalniku morajo biti tako dolge, da
jih izvlečemo na spodnji strani no¬
silca skozi luknjo, ki je približno
200 mm od spodnjega konca. Zgornji
nosilec (4) s selotejpom zalepimo na
ohišje (cev) pistona ter vse skupaj

316 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

nataknemo na bat. Na spodnji strani
prav tako prelepimo s selotejpom
spodnji distančni obroč (5). Preve¬
rimo, ali cev lepo drsi po batu in se
nikjer ne zatika. Nato vstavimo mo¬
del in ga z vijakom pričvrstimo. Mo¬
del mora biti vstavljen tako trdo, da
za sabo potegne cev lanserja, če ga

A-A

zgornji nosi k  c (4)

potegnemo navzgor. Ko se spodnji
obroč zadene ob vzmet, se mora
model rahlo ločiti od lanserja.

Ko smo vse to preizkusili, lahko
model lansiramo, vendar moramo
paziti na vsa varnostna pravila, ki
veljajo pri izstreljevanju modelov.

Še posebno opozorilo: ne vstav¬
ljajte modela v lanser preveč trdo,
ker lahko poškodujete lanser ali mo¬
del. Prav tako je potrebno piston po
vsakem startu razstaviti in očistiti. Za
vse dodatne informacije se lahko
obrnete na MMK Logatec, p.p. 17,
61370 Logatec.

dr. Jan I. Lokovšek

CANARD V
MODELARSTVU

Po drugi strani pa to dejstvo povečuje
učinek krmiljenja. Ko krmilimo canard,
mu povečamo vpadni kot. To povzroči
ne samo povečan vzgon canarda, am¬
pak - ta bolj usmeri zračni tok navzdol
po glavnem krilu, mu tako zmanjša nje¬
gov vzgon in model hitreje vzdigne

nos. Ker pa mu tako tudi umetno
zmanjšuje vpadni kot, zmanjšuje tudi
verjetnost popolne izgube vzgona.

Zanimivo je videti, kako vpliva canard
na kritični vpadni kot (agl. »stali angle«)
modela; poveča se. Za izbran primer
(E214) je ta kot 10° (sl. 4), canard pa mu

ga poveča na 14°. Podobno velja tudi za
simetrični E168. Iz začetnih 12° pridemo
na 15,5°. Ti podatki veljajo seveda za iz¬
bran primer. V tem trenutku si je važno le
zapomniti pravilo, da canard poveča do¬
voljeni vpadni kot letala. Za izračun se¬
veda obstajajo formule in diagrami, ki pa
najbrž presegajo okvir te rubrike.

Vsemu temu teoretiziranju navkljub
lahko opazite, da ima CRUSADER sime¬
tričen profil tako glavnega krila kot ca¬
narda. To je zato, ker je avtor želel nare¬
diti hiter model z akrobatskimi spo¬
sobnostmi. Slabosti, ki jih ima simetrični
profil, je reševal z delta obliko glav¬
nega krila in z gibljivimi canardi, saj
z njimi krmili višino.

TIM 9/10 • maj. iuni| 1991 * 317

MODELARSTVO

Ni potrebno veliko, da dokažemo
vso to teorijo. Poskusite hrbtni let s takim
modelom in pri tem zmanjšujte hitrost.
Poskusite povečati vpadni kot in videli
boste, kako hitro se model prekopicne.
V hrbtnem letu so namreč canardi na
nepravem mestu, usmerjeni zračni tok in
vrtinci so pod glavnim krilom, ki mu tako
umetno povečujejo vpadni kot in krilo
seveda prej izgubi vzgon.

Pri hrbtnem letu in figurah se si¬
metrični profil bolje odreže. Pač pa
je zaradi tega večja pristajalna hitrost,
če ne uporabljamo zakrile, predkrilc ali
kakih drugih pripomočkov za povečanje
vzgona (angl. »high lift devices«)- Moj
problem je bil za odtenek drugačen, saj
sem imel model, ki je že imel poseben,
t.j. ločen rep, ne glede na to, da je bil
vrste delta. Načrt tega modela prikazuje
slika 6, izdelanega pa slika 7.

Idejo sem dobil iz ameriške knjige
o sovjetskih letalih, kjer avtor Bill Gun-
ston opisuje prototip letala MIG 21, ki je
poleg klasičnega višinskega krmila imel
tudi canarde. Bill se čudi, kako je mo¬
goče, da zaradi političnih razlogov ta
izjemno vodljivi prototip ni prišel v serij¬
sko proizvodnjo. Vas zanima, kakšen je
ta strašni MIG s canardi? V vseh treh
projekcijah ga prikazuje slika 8.

Vzpodbuda je bila dovolj velika, da
sem ta poskus ponovil še sam na mo¬
delu, ki po konstrukciji spominja na ome¬
njenega uspešnega sovjetskega lovca.
Problemi so bili takoj tu. Kako krmiliti
canarde? Če to delamo sslabo, naredimo

več škode kot koristi. Modelarske izkuš- Sl. 6 NORTH STAR Laddieja Mikulaskoja
nje pa so zelo različne.

CRUSADER II, ki smo ga opisali prej, na k ami° RTH STAR Z  i ugoslovanskimi oz '
predstavlja uspešno konstrukcijo. Na- 1

318 • TIM 9/10 • naj, junij 1991

sprotno so razna posnemanja oziroma
gradnje maket manj uspešne. SABB-VI-
GEN še kar leti, pri KFIR-ju pa so raje
kar opustili krmiljenje canardov, raje so
jih naredili negibljive. Seveda pa je kon¬
strukcija KFIR-ja specifična. Canardi so
postavljeni tik ob glavno krilo (rahlo nad
njim) in so relativno majhni, kot prikazuje
slika 9.

Te leteče makete so se lotili zelo
resno in dali komplet na tržišče šele, ko
ga je preizkusila cela vrsta priznanih
modelarjev. NORTH STAR v originalu
nima canardov, tako kot MIG 21, in je bilo
zato potrebno določiti primerno mesto
zanje. Splošna pravila pravijo, da morajo

Sl. 9 KFIR, leteča maketa ameriške mode¬
larske hiše Byron

Sl. 10 Velikost in položaj canardov pri
NORTH STAR-ju

canardi zagotoviti primeren navor pri kr¬
miljenju, obenem pa ne smejo preveč
pokvariti zračnega toka glavnemu krilu.
Po površini so manjši od višinskega
repa. Montiral sem jih pred kabino in nad
linijo glavnega krila; možnosti ravno ni
bilo veliko. Pri CRUSADER-ju canardi
nosijo, torej je tam težišče modela po¬
maknjeno precej naprej. V mojem pri¬
meru naj bi canardi zgolj prispevali
k vodljivosti modela in ne nosili, zato
lege težišča nisem spreminjal.

Pošteno je, če povem, da smo mode¬
larji zelo različnih mnenj o tem konceptu
konstrukcije (Delta Canard), saj tudi te¬
orija ne da vseh odgovorov. Z drugimi
besedami: marsikomu se tak poskus
imenitno posreči, pri tem pa modelar
nima prave (strokovne) razlage, zakaj je
tako. Nekateri jo seveda imajo.

Po pravici povedano, še najbolj mi je
bil v pomoč moj brat Jure, ki je sicer
poklicni pilot in tako tudi ustrezno stro¬
kovno podkovan. Ne samo, da nosi levji
delež pri NORTH STAR-ju, naredil je
celo poskusne makete (model modela),
da bi svoje trditve primerno podkrepil.

Sam sem canarde montiral tako, kot je
vrisano v originalni načrt na sliki 10. Fo¬
tografija modela na sliki 11 pa kaže,
kako izgleda tak model v perspektivi.

Krmiljenje canardov

Kako krmiliti canarde? Če nimamo po¬
sebnega repa, preprosto. Vodi jih servo-

mehanizem za krmiljenje višine; po po¬
trebi naredimo še mešanje s flaperoni
(elevoni), bodisi mehansko v modelu ali
elektronsko v oddajniku.

V našem primeru modela z repom pa
zmanjka možnosti. Servomehanizem za
krmiljenje višine je namreč skupaj s
servomehanizmom za plin v motorni
gondoli. Tako ni možno narediti me¬
hanskega mešanja s servomehaniz¬
mom za višino, flaperoni pa predstavljajo
še dodaten problem, saj imamo za
vsako krilce svoj servomehanizem. Torej
lahko izvedemo mešanje le elektronsko.
Tu pa nastopijo novi problemi. Sistem
PCM-20 ima sicer res možnost priključiti
deset servomehanizmov, nima pa mož¬
nosti mešanja ukazov na zadnje (angl.
AUX.) kanale. Rešitev sem našel tako,
da sem za canarde uporabil tako imeno¬
vani dodatni (osmi) kanal, ki ima na od¬
dajniku drsni potenciometer. Pač pa sem
moral sam narediti dodatni mešalnik.
Tako lahko mešam, t.j. nastavim posa¬
mezne deleže v povelju za canarde, in
sicer višine zakrile in tega pomožnega
kanala, ki pa služi za trimanje ali, če
hočete, za elektronsko nastavljanje nev¬
tralne lege.

Strogo vzeto bi morali krmiliti canarde
z upoštevanjem vpadnega kota modela,
kot imajo to prava letala. Tak pristop pa
zahteva že senzor vpadnega kota in do¬
datno vezje, kar pa predstavlja že višjo
zahtevnostno stopnjo. Upam, da bo to
vezje, kakor tudi enostavni senzor,
kmalu primerno za objavo.

Prihodnjič: mešalnik, letenje

TIM 9/IO • maj, junij 1991 • 319

MODELARSTVO

Bojan Rambaher

LAMINIRANE

LADIJSKE

EUSE

Pri vožnji z ladijskimi modeli pride včasih
do poškodbe in uničenja ladijskega vi¬
jaka. Plastični vijaki, ki so pri modelih
najpogostejši niso preveč trpežni, mno¬
gokrat pa jih tudi zaman iščete po trgovi¬
nah z modelarskim materialom. Čeprav
je kovinski vijak na videz boljši in ga
lahko z nekaj spretnosti mimogrede iz¬
delate tudi doma, pa le ni tako primeren
za ladijske modele in je lahko le nado¬
mestek za plastični vijak. Seveda tega
ne morete tako z lahkoto izdelati doma
kot kovinskega. Za takšno delo potrebu¬
jete primerno orodje in kalupe.

Če imate radi ladijske modele, potem
se boste zagotovo potrudili in po našem
načrtu izdelali penasti kalup za odlivanje
laminiranih ladijskih vijakov. Takšni vijaki
so izjemno trdni in dobro ohranjajo svojo
obliko. Primerni so za pogon modelov
z elektromotorji z močjo okoli tisoč vatov
in z motorji na tekoče gorivo, velikosti do
6,5cm 3 .

Izdelovanje kalupa

Najboljša osnova za izdelavo kalupa je
tovarniško izdelan ladijski vijak, ki ga
kupite ali si ga sposodite od prijatelja ali
v krožku.

V dno (1) razstavljive škatlice iz alumi¬
nijaste pločevine, debele 1 do 2mm
(slika 1), zavijte vijak 11 z vzorčnim ladij¬
skim vijakom 10 (slika 2). Ladijski vijak
namestite približno na sredino aluminija¬
ste škatlice. Stranice škatlice dobro pritr¬
dite na dno oziroma na spodnjo ploščo,
nato pa jih dobro oblepite in zatesnite
z lepilnim trakom 8. Vzorčni ladijski vijak
zalijte do vrha pesta z redko sadro. Ko
se ta strdi v ravnini obrisa lopatic ladij¬
skega vijaka izdolbite delilno ravnino
6 oziroma poravnajte strjeno sadro. Prav
tako napravite vanjo tudi okoli šest stož¬
častih vdolbin za oblikovanje fiksirnih če¬
pov, ki bodo kasneje preprečevali premi¬
kanje kalupa (del 12). Pri dolbenju pa¬
zite, da ne boste poškodovali vijaka.

Delilno ravnino (6) sadrene matrice (5)
natrite z nitrolakom, toda pri delu bodite
zelo pazljivi; ni namreč dobro, če z njim
namažete lopatice ladijskega vijaka.
S pritrdilnim stremenom 4 v obliki črke
»U« iz aluminijaste pločevine, debele
1 mm, nasadite na vrh pesta ladijskega
vijaka 10 plastično cevko 9 z zunanjim
premerom približno 3,5mm. V ta namen

lahko uporabite na primer trdnejšo sla¬
mico za sadne sokove. Zunanja stena
slamice bo pri odlivanju izoblikovala
vlivno odprtino kalupa 13 (glej sliko 3).
Streme 4 pred premikanjem zavarujte
z lepilnim trakom 8.

Po sliki 2 pripravljeno napravo napol¬
nite do roba škatlice s peno 7 (okoli
70g). Za polnilo lahko uporabite purpen
ali podobne pene, ki jih dobite v obliki
pršila. Pri tem pazite, da bodo s peno
dobro zapolnjeni vsi kotički kalupa, pred¬
vsem pa prostor okoli vzorčnega ladij¬
skega vijaka. Če bodo nastali zračni me¬
hurčki, potem boste imeli pri obdelova¬
nju odlitka precej težje delo.

Ko se pena strdi, škatlico razstavite.
Pri tem si zapomnite in zabeležite, kako
je bila sestavljena in kako je bil v njej
nameščen nastali kalup vijaka. Strjeni
penasti del kalupa snemite in iz sadrene
matrice 5 vzemite kopirani ladijski vijak.

Za izdelavo spodnje polovice kalupa
14 (slika 3) najprej obložite gornji del
kalupa 7 po orientacijskih oznakah
s stranicami škatlice (dela 2 in 3). Zale¬
pite jih z lepilnim trakom 8. V luknjo
v gornjem delu vložite vzorčni ladijski
vijak 10, v katerega je zavit vijak 11 (na
primer M 4). Njegov navoj se odtisne
v peni, tako da je zagotovljeno, da bosta
po odlivanju kopije pesto vijaka in navoj
soosna.

Preden napolnite sestavo s peno, je

dobro, da na vijak 11 navijete medenina¬
sto matico s kontrolnim krilcem (del 15,
tudi slika 4), ki preprečuje, da bi se ma¬
tica v telesu kalupa sprostila in prema¬
knila. To podaljšuje življenjsko dobo
tega dela kalupa in vam pomaga, da
lažje določite položaj vijaka, ki kot jedro
izoblikuje navoj v odlitem vijaku. Pena¬
sto delilno ravnino 16 namažite z oljem,
pasto ali nitrolakom, da se ne bi spojila
oba dela kalupa. Sestavo napolnite
s peno (prav tako okoli 70g). Pri delu
tudi tokrat pazite na zračne mehurčke.

Ko se pena strdi, škatlico razstavite in
v zgornji polovici kalupa 7 pri najbolj
oddaljenih koncih lopatic ladijskega vi¬
jaka z britvico naredite prezračevalna
kanala 17 (slika 5). Z zarezo 18 na strani
sestavljenega kalupa označite vzajemni
položaj obeh polovic kalupa.

POZ.15

0  12

3X0 • TIM 9/10 • maj, junij (991

MODELARSTVO

Priprava kalupa

Pripravite armaturo iz steklene tkanine,
težke 100g/m 2 . Za ladijske vijake do pre¬
mera 35 mm (modeli kategorije EX-500,
in F2) zadostuje, da na delilno ravnino
kalupa položite trak steklene tkanine, ki
prekrije cel tloris ladijskega vijaka. Za
vijake do premera 40 mm, ki morajo
prenašati precej večje pogonske mo¬
mente (namenjeni so kategorijam F1 in
F3, po potrebi tudi kategoriji EX), mora
biti armatura močnejša in trdnejša. Za
vsako lopatico morate vložiti armaturo
27 iz treh plasti steklene tkanine, težke
100 g/m 2 , prečno na vijak (preko pesta)
pa še dva do tri trakove 28, široke okoli
6mm (slika 7). Za vijake večjih premerov
morate še ustrezno povečati število ar¬
matur.

Stekleno tkanino režite s škarjami 25
v pripravi, ki ima obliko razgrnjene lopa¬

tice ladijskega vijaka (slika 6). Hkrati re¬
žite deset plasti steklene tkanine. Dela
rezalne priprave 19 in 23 sta iz vezane
plošče, debele 2 mm, ki je prelepljena
z brusnim papirjem 22. Fiksirni zatiči ša¬
blone (20) so iz bucik, preko katerih kap¬
nite kapljico epoksida (21).

Zaščitno premažite vijak 11 in ga za¬
vijte v spodnji del kalupa 14 tako, da bo
segal približno osem do deset milimetrov
v prostor ladijskega vijaka. Na vijak
okrog dva milimetra nad dnom kalupa
navijte razmaščeno matico 26. Na de¬
lilno ravnino položite stekleni armaturi 27
in 28 in kalup zaprite z zgornjim delom
(7). To delovno operacijo večkrat pono¬
vite za vajo, dokler se ne boste izurili do
te mere, da se steklena armatura med
zapiranjem kalupa ne bo prav nič prema¬
knila. Zložen kalup blokirajte s štirimi
elastikami (31, slika 8).

Odlivanje

Zložen in prevezan kalup namestite
v vodoraven položaj na podlago, ki bo
preprečevala curljanje odvečne smole
po vaši delovni mizi. Za izdelavo treh do
štirih ladijskih vijakov z dvema lopati¬
cama tipa 40 R potrebujete le okoli 10g
epoksida. Smolo 30 (slika 7), t. j. epoksid

ChS1200, brizgajte s prazno tubo sili¬
konskega kita ali večjo zdravniško injek¬
cijo za enkratno uporabo z volumnom
5ml. Na tubi odrežite stožčast del (v
kolikor tvori s tubo celoto), da boste na¬
njo lahko nasadili iglo, ki jo potisnete
v vlivno odprtino 13 (detajl A). Zaradi
prožnosti pene je ta spoj zelo tesen.

Votlino kalupa s smolo zalivajte le po¬
časi. Ne smete hiteti, da bo smola lahko
dobro napolnila ves kalup in se zrinila
tudi v praznine oziroma v mrežo stekle¬
ne armature. Prav tako morate s pazljivim
delom preprečiti nastanek zračnih me¬
hurčkov. Povemo naj vam, da se redče¬
nje smole zaradi lažjega brizganja in pol¬
njenja kalupa ni izkazalo za dobro, ker
so se mehanične lastnosti odlitka po¬
slabšale. Pri gretju se je smola v briz¬
galki sicer zredčila, ko pa je pritekla
v hladen kalup, se je zelo hitro strdila,
tako da se kalup ni dobro zapolnil in so
v votlini kalupa nastali zračni mehurčki.

Ko se smola strdi, odvijte vijak 11,
snemite gumice 31 in vzemite polizdelek
ladijskega vijaka iz kalupa. Z nožem,
škarjami in jeklenmimi žagicami očistite
odlitek in obdelajte konico stožca pesta.
Odlit navoj morate obvezno zarezati do
pravilnega profila še s primernim rezalni¬
kom za navoje (drugi in tretji rez). Ta
operacija zahteva natančnost in skrajno
pozornost, ker nikakor ne smete nagniti
orodja na stran ter s tem porušiti soosno-
sti navoja in vijaka.

Ladijski vijak lahko obarvate na dva
načina; lahko ga pobarvate površinsko
ali pa dodate nekaj barvnega pigmenta
kar v smolo. Količina pigmenta naj bo
res majhna, da ne boste tudi v tem pri¬
meru pokvarili mehanskih lastnosti vi¬
jaka.

Izdelovanje kalupa traja približno
osem ur, odlitje ladijskega vijaka,
z vsemi pripravljalnimi delovnimi opera¬
cijami vred, okoli ene ure. K temu je
treba prišteti še čas, ki je potreben za
strjevanje posameznih snovi, ki jih upo¬
rabimo pri delu. Morda se vam to zdi
veliko, vendar je ta čas v primerjavi s ti¬
stim, ki ga potrebujete za izdelavo ladij¬
skega modela, prav zanemarljiv.

Če se vam morda opisani postopek
izdelave kalupa za ladijske vijake zdi
pretežak in preveč zapleten, se spom¬
nite, da je življenjska doba kalupa dokaj
dolga, njegova oblikovna stabilnost prav
zadovoljiva, jemanje odlitkov iz kalupa
pa zelo preprosto. Razstavljiva škatlica
vam omogoča, da lahko izdelate tudi
kalupe drugačnih oblik. Morda bi vam
lahko le svetovali, da si kalupa ne izde¬
late samo za lastno uporabo, če to ni
nujno potrebno, ampak ga izdelate sku¬
paj v šoli ali pri modelarskem krožku,
tako da ga bo uporabilo več modelarjev.

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 3X1

MODELARSTVO

NI TREBA BITI ODRASEL,
DA LAHKO SKRBIŠ
ZA Z E MU O!

I

Avtor, ki je napisal knjigo 50 preprostih stvari, ki jih lahko
narediš za ohranitev Zemlje, je zdaj podobno knjigo name¬
nil tudi otrokom.

Otroci! Tudi vi lahko...

Lahko raziščete, kje vam pušča vodovodna napeljava.

Če boste to ugotovili, boste vsako leto prihranili na mili¬
jone litrov pitne vode.

Lahko se pridružite tistim, ki varčujejo z energijo.

Približno 40% energije, ki jo porabimo v naših domovih,
gre za ogrevanje... in približno polovica te energije nam
uide skozi okna. To lahko pomagate preprečiti!

Lahko gojite deževnike.

Deževniki so nam lahko v veliko pomoč pri reševanju
problemov z odpadki. Organske smeti namreč predelajo
v zemljo.

Lahko posvojite potok.

Ob potokih se je čudovito igrati. Lahko »posvojite« enega
in skrbite zanj, da bo vedno ostal čudovit.

Lahko naredite še cel kup drugih stvari!

Knjiga je polna zanimivih idej, podatkov in poskusov.
Z njeno pomočjo se lahko naučite, kako ohraniti čisto in
zdravo Zemljo zase, za druge otroke in celo za odrasle!

Knjiga je tiskana na predelanem papirju.

Bojan Rambaher

KOLESNI

PARNIK

BOHEMIA

Prvi češki parnik Bohemia je bil zgrajen
leta 1841 v ladjedelnici Karline. Parnik je
bil v celoti zgrajen iz lesa. Dolg je bil
31,17 in širok 4,93 m. Širina parnika
s kolesi vred je bila 8,70 m. Ugrez brez
obtežitve je bil borih 0,37 m, s potniki in
premogom pa le nekoliko več - 0,46 m.
Parnik je poganjal dvobatni parni motor
z močjo okoli 23 kW, ki ga je izdelalo
podjetje John Penn iz Greenvvicha.

Sedaj, ko smo vam nanizali osnovne
podatke o parniku, ki nam je za pred¬
logo, se lahko lotite gradnje modela.
Okostje trupa spredaj tvorijo rebra od
1 do 9 iz vezane plošče, debele 2 mm, ki
so spojena s smrekovimi letvicami, pre¬
seka 3x3 mm, zadaj pa nadomestna ko¬
bilica. Dno in stranice trupa prelepite
z vezano ploščo, debelo 0,8 mm. Zaob¬
ljeni deli med dnom in stranicami so iz

balse, debele 1,5 mm. Pred rebrom 2 in
za rebrom 9 sta premec in krma, ki sta
izdelana iz vlepljenih balsinih kvadrov,
debelih 10 mm. Oba kosa balse sta do
ustrezne oblike zbrušena z modelarsko
žagico in smirkovim papirjem. Trup in
nadstavbo lepite z lepilom za les, povr¬
šino modela pa zakitajte in prebrusite.

Palubo izdelajte iz smrekovih letvic
s premerom 2x4 mm. Z nadstavbo vred
jo lahko z modela snamete, tako da vam
je omogočen nemoten vpogled v notra¬
njost modela, ki jo lahko vidite tudi na
fotografiji.

Lopatice koles nalepite na os s preme¬
rom 4 mm, na katero je nataknjeno na¬
zobčano kolo prenosa. Os je vložena
v ležišče iz medeninaste cevi s preme¬
rom 6x1 mm, ki jo z lepilom vlepite v dva
smrekova kvadra, dimenzij 8x8mm, ki
ju vstavite med rebra trupa. Kolesa po¬
ganja 4,5-voltni motor, ki ga seveda po¬
ganja 4,5-voltni baterijski vložek, in to
preko zobatega prenosa 1:9,33 (9/84 zo-
bov).

Kolesa s pokrovom izdelajte iz vezane
plošče, debele 0,8 do 1 mm. Ograjo
zvijte in izdelajte iz žice, premera 0,5 in
1 mm, in jo vsadite v odprtine, izvrtane
v palubi in na mostiču. Na okna zalepite
prozorno folijo. Dimnik zlepite iz papirja
v obliki tulca, jambor pa izstružite ali
izbrusite iz okrogle palice, premera
10 mm. Krmilo iz medeninaste ploče¬
vine, debele 0,8 mm, spojite z žico, pre¬
mera 2 mm.

Z RC napravo morate obvladati na¬
slednje funkcije: vožnjo naprej in nazaj,
vrtljaje motorja in krmilo. Serva zaradi
znižanja težišča po možnosti v trup vlo¬
žite vodoravno.

Spodnji del trupa je črn, od zaoblje¬
nega dela do stranic rdeč, ostali del,
vključno z letvicami in kolesi, pa bel.
Paluba, jambor, krmilno kolo in mostiček
naj ostanejo nepobarvani v barvi materi¬
ala. Dimnik in ograja sta črna, piščalka je
iz medenine, kolesa in kabina strojnice
pa motno rjava.

Za vožnjo s parnikom Bohemia naj bo
vodna gladina mirna in brez vetra.
V takšnih pogojih model pokaže vso
svojo veličino, prav tako pa je - kljub
svoji dokaj veliki dolžini — primerno okre¬
ten.

Seznam materiala (mere so v mm)

Vezana plošča, debeline 0,8 - 300 x 700,
debeline 1 - 150 x 300, debeline 2 - 110
x 500.

Smrekove letvice, dolžine 100: 2 x 4-30
kosov, 3 x 3 -10 kosov, 8x8-1  kos,
5x8-1  kos.

Balsa, debeline 10 - 50 x 1000, debeline 1,5
- 100 x 700.

Lesena palica, okrogla, premera 10 in dol¬
žine 300.

Jeklena žica: premera 10 - dolžine 1500,
premera 1 - dolžine 3000, premera 4 - dol¬
žine 180.

Prozorna folija, 40 x 100

Medeninasta pločevina, debeline 0,8 - 30

x 50.

Medeninasta cevka, premera 6x1,  dolžine
80.

Lepilo, brusni papir, barve, kit, drobni ma¬
terial in orodje.

322 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

parnik BOHEMIA

MODELARSTVO

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 313

MODELARSTVO

Bojan Rambaher

OLD-

TIMER

Tako kot pri avtomobilih, tudi pri letalih
poznamo letala starejšega tipa, tako
imenovane »old-timerje«. Naš »old-ti-
mer« je namenjen modelarjevim mirnim
nedeljskim trenutkom. Je dokaj majhen
in ga je zato lahko prenašati. Za pogon
je uporabljen motor z manjšo močjo, kar
ni nepomembno niti po finančni strani.
Konstrukcija je pretežno iz balse.
Zgradba modela ni pretežka in se je
razen čistih začetnikov lahko lotijo vsi
modelarji. Na načrtu so vse mere ozna¬
čene v milimetrih.

Trup: gornji del trupa je raven, tako da
je priporočljivo, da vsega zlepite na ravni
delovni deski. Najprej z ustreznim lepi¬
lom za balso zlepite dve balsini deščici,
debeli 3 mm. Prebrusite ju in preko
kopirnega papirja nanju prerišite obris
stranic. (Na načrtu oznaka s polnimi tri¬
kotniki.) Sprednji del trupa je na mestu,
kjer je vdelano ležišče motorja, še okrep¬
ljen s ploščico iz balse, debele 10mm.
Zadnji del trupa je okrepljen s prečkami
iz trde balse, prereza 3x5 mm. Motorno
pregrado izrežite iz vezane plošče, debe¬
le 6 mm. Druge pregrade so iz vezane
plošče, debele 3 mm. Preden jih zale¬
pite na trup, prišijte nanje s čvrstjo nitjo
podvozje. Spoje zalepite z epoksidom.
Ostale pregrade so iz vezane plošče
debele 1 mm. Konec trupa je iz balse,
debele 7 mm. Motorno ležišče je iz ve¬
zane plošče, debele 6 mm.

Stranici trupa pripnite na ravno de¬
lovno desko, ki je prekrita s prozorno
folijo ali papirjem. Postopoma vlepite
pregrade in motorno ležišče. Za pritrdi¬
tev rezervoarja za gorivo vlepite med
pregrade tudi deščico iz balse, debele
3 mm. Zadaj stranici spojite z vmesnim
delom in postopoma vlepite zgornje in
spodnje prečke iz trde balse, prereza
3 x 5 mm. Ko boste trup sneli z delovne
deske, zalepite vanj nosilce krila iz ve¬
zane plošče, debele 6 mm. Natančno in
pravilno namestitev nosilcev krila zago¬
tavljajo zareze v pregradah.

Spodnji del trupa prelepite z balso,
debelo 2 mm, sprednji del pa z zunanje
strani z ojačitveno deščico iž vezane

324 • TIM 9/10 • ma|, Junij 1991

plošče, debele 1 mm. V zadnji del trupa
zalepite ostrogo s kolescem. Čelo trupa
zbrusite iz balse, debele 10 mm, in ga
prilepite na sprednji del trupa. Prostor
nad rezervoarjem za gorivo prelepite
z balso, debelo 2 mm. Pokrov prostora za
napravo DV izrežite iz trde balse, debele

2 mm. Za večjo trdnost ga lahko podle-
pite še z vezano ploščo 1 mm. Oba dela
pilotske kabine zbrusite iz mehke balse.
Vetrobransko steklo izrežite iz prozorne
plastike. Preden zakrijete zgornji del
trupa z balso, debelo 2 mm, z izrezom
za sprednji del smernega krmila, izde¬
lajte in namestite vzvode za krmili. Krmili
sta iz dveh zlepljenih borovih letvic, pre¬
reza 3 x 5 mm.

Krilo je nedeljeno, vendar obe njegovi
polovici sestavljate samostojno. Za izde¬
lavo reber uporabite dve šabloni iz plo¬
čevine ali vezane plošče. Obe sredinski
rebri sta iz balse, debele 10 mm, druga
rebra pa iz balse, debele 2 mm. Pri sre¬
dinskih rebrih začnite z izdelavo stojal iz
vezane plošče, 5 mm in 3 mm. Vnaprej si
pripravite še naletno letvico iz balse
s prerezom 10 x 14 mm. Obdelajte jo kot
vidite na načrtu. Odtočno letvico iz balse,
prereza 7 x 23 mm, obrusite v trikoten
prerez. Obe polovici krila sestavljajte po¬
dobno kot trup na ravni delovni deski.
Najprej pritrdite naletno in odtočno le¬
tvico, v katerih ste že prej s ploščato
žagico izdelali zareze za rebra. Nato pri¬
trdite sprednjo borovo letvico glavnega
nosilca, prereza 3 x 5 mm, in borovo le¬
tvico pomožnega nosilca, prereza

3 x 8 mm. Vsadite in zalepite vsa rebra.
V gornje zareze v rebrih zalepite zgornjo
borovo letvico glavnega nosilca, prereza

3 x 5 mm. Ogrodje ojačite s trikotniki iz
balse, debele 3 mm. Odtočno letvico na
mestu stika s pritrditveno gumo prelami-
nirajte ali pa nanjo z gornje strani prile¬
pite 1 mm debelo vezano ploščo. Nazad¬
nje prilepite še končne obloge krila iz

4 mm debele balse. Nanje prilepite pre¬
hodne trikotnike iz balse, debele5in3 mm.
Srednja rebra postrani obrusite glede na
stojali in spojite obe polovici krila. Lepite
z epoksidnim lepilom. Med delom nepre¬

stano preverjajte somernost in pravilen
naklon kril. Prostor med sredinskimi rebri
zalepite z balso, debelo 2 mm. Zaradi
večje trdnosti nazadnje vse spoje še en¬
krat zalijte z lepilom.

Repne ploskve so iz balse, debele
4 mm. Zgladite jih in zaoblite robove.
Krmila obrusite v klinast profil in jih pritr¬
dite.

Podvozje upognite v primežu iz je¬
klene žice s premerom 3 mm. Kolesa
imajo premer 50 mm. Ostroga zadnjega
kolesa je upognjena iz jeklene žice s pre¬
merom 2 mm. Zadnje kolo izstružite iz trde
gume ali pa ga kupite v trgovini. Prav pride
tudi kolo starega avtomobilčka. Premer
zadnjega kolesa je 19 mm. Ostrogo zad¬
njega kolesa prišijte s čvrsto nitjo k ležišču
iz vezane plošče, debele 2 do 3 mm. Spoj
zalijte z epoksidnim lepilom.

Rezervoar za gorivo naj ima kapaciteto
50 do 100 cm 3 . Dobro je, če med rezer¬
voar in motor vgradite čistilni filter za
gorivo. Rezervoar kupite v trgovini ali pa
si ga izdelajte sami iz konzervne plo-
čvine.

Za pogon uporabite motor z močjo
1,5 do 2 cm 3 . Če boste uporabili motor
z večjo močjo, to je 2,5 cm 3 , morate upo¬
rabiti tretjo servonapravo za obvladova¬
nje vrtljajev motorja, prav tako pa morate
povečati naklon motorja za 2°. Motor
z močjo 2,5 cm 3  ima to prednost, da
lahko leti s polovično močjo oziroma
polovičnim plinom, tako da je let mnogo
manj hrupen. Če ima motor izpuh zadaj,
pritrdite dušilec na nosilec krila. Za
motor z 1,5 cm 3  uporabite propeler v raz¬
merju 200/100 ali pa 180/100, za motor
z 2 cm 3  propeler 220/100 ali pa 200/100,
za motor z 2,5 cm 3  pa je primeren prope¬
ler 220/120.

Uporabite lahko katerokoli napravo
DV z dvema ali tremi servonapravami.
Prejemnik in oddajnik dobro zavijte
v plastiko.

Sedaj pa še nekaj besed o prevleki in
površinski obdelavi. Vse dele dobro pre¬
brusite z vse bolj finim brusnim papirjem,
tako da dobite zares gladko površino,
nato pa jih trikrat prelakirajte s površin-

MODELARSTVO

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 3*5

MODELARSTVO

skim sjajnim nitrolakom ali pa z nape¬
njalnim lakom za prevleke. Ko se laki¬
rana površina posuši, jo po vsakem pre¬
mazu prebrusite. Za prevleko uporabite
tanek modelarski papir. Prevleko krila
utrdite s petimi do šestimi premazi nape¬
njalnega nitrolaka. Vse druge površine
premažite s tremi plastmi sijajnega povr¬
šinskega nitrolaka. Za barvanje modela
uporabite barvni papir za prevleke ali pa
kar barvni nitroemajl. Da bi model zašči¬
tili pred škodljivimi učinki izpušnih plinov
ves model po končani obdelavi še dva¬
krat premažite s sintetičnim lakom.

Tudi pri sestavljanju se morate dr¬

žati določenega vrstnega reda. Na zad¬
nji del trupa z zgornje strani nalepite
višinski vodoravni stabilizator. Spoj okre¬
pite z balsino letvico trikotnega prereza.
Nanjo zgoraj prilepite smerno krmilo, ka¬
terega del potisnite v zarezo v trupu in
ga zlepite. Spoj okrepite enako kot pri
vodoravnem repnem krmilu. K obema
krmiloma privijte krmilne vzvode in niti.
Krilo je na trup pritrjeno z gumico prek
bambusove letvice s premerom 6 mm, na¬
mesto katere pa lahko uporabite tudi
aluminijasto cevko ali dve zlepljeni bo¬
rovi letvici s presekom 3x5 mm.

Preden z letalom prvič startate, dobro

preverite položaj težišča in somernost
celega modela. Malomarnost vam lahko
vzame precej časa za popravljanje. Če
je vse v redu, lahko startate. To storite
brez izmetavanja, le s prižganim motor¬
jem. Pri letenju morate računati na to,
da imajo krila dokaj veliko površino in da
so zato tudi dokaj učinkovita. Z vzvodi
oddajnika ravnajte torej nadvse pre¬
vidno. Posebej pazite, da bodo pri prvih
poletih vsi deli (vzvodi, niti, krmila) v po¬
ložaju najmanjšega tveganja. Za konec
pa še običajen nasvet: pred vsakim pole¬
tom preverite model, pa tudi baterije in
napravo DV.

Božidar Grabnar

ORTOKOPTER

Zanj boste potrebovali nekaj več gradiva, pa tudi
spretnosti in natančnosti.

Potrebujete: pletilko, dolgo 30cm, kakih 60cm dolgo
prožno šibo, najbolje drenovo ali maklenovo, dva pluto¬
vinasta zamaška, tanko vrvico, dolgo kakih 60 cm,
osem dvajset centimetrov dolgih kokošjih ali podobnih
peres.

Po štiri peresa pod kotom 15 do 20 stopinj zabodite
v vsak zamašek posebej, vendar tako, da si stojijo
nasproti. Na spodnji konec pletilke najprej pritrdite lok,
podenj enega od propelerjev, drugega pa na vrh ple¬
tilke. Luknja v loku in spodnjem zamašku mora biti
dovolj velika, da se pletilka lahko prosto vrti, zgornji
propeler pa mora biti trdno nasajen nanjo, najbolje da ga
utrdite z lepilom.

Nato navijte tetivo loka okoli osi pletilke, kot kaže
slika, in že je naš ortokopter pripravljen za polet.

326 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

Jože Čuden

»SPACE

SHUTTLE«-

VESOLJSKI

ČOLNIČEK

KOT

JADRALNI

MODEL

Najbrž bi težko našli koga med vami, ki
bi ne poznal najsodobnejšega ameriš¬
kega vesoljskega plovila »Space
Shuttla« ali - kot ga popularno imenujejo
- vesoljskega čolnička. To je transportno
sredstvo za večkratno uporabo, name¬
njeno poletom na tirnico okoli Zemlje.
Orbiter je del sistema, ki po obliki bolj
spominja na letalo in lahko ostane na
orbiti do 30 dni ter medtem deluje kot
vesoljska postaja. Po opravljeni nalogi
se spusti skozi sloje atmosfere in pri¬
stane podobno kot jadralno letalo na le¬
tališki stezi. Posadko sestavlja do se¬
dem članov, od katerih so trije piloti
astronavti, drugi pa so strokovnjaki za
posamezna področja znanosti in teh¬
nike. Posadka vesoljske postaje sedaj
opravlja vrsto aktivnosti, ki so jih prej
izvajali izključno z Zemlje, npr. lansiranje
meteoroloških telekomunikacijskih ali
navigacijskih satelitov in vesoljskih ladij

LOČEVANJE 600STERJEV

LANSIRANJE

MODELARSTVO

SPACE SHUTTLE
v položaju za start

za raziskovanje in preučevanje sonč¬
nega sistema. Poleg tega je možno vra¬
čati in popravljati satelite, ki že dlje časa
krožijo okoli Zemlje. Na krovu vesoljske
ladje lahko znanstveniki opravljajo najra¬
zličnejše eksperimente in raziskave.

Že nekaj tednov po pristanku je čolni¬
ček nared za naslednjo odpravo. Predvi¬
deno je, da lahko kar stokrat poleti v ve¬
solje. Orbiter je seveda le eden od se¬
stavnih delov transportnega sistema ve¬
soljskega čolnička. Druge glavne ses¬
tavine so še: dva raketna motorja na
trdo gorivo ali t.i. »boosterja« ter zunanji
rezervoar za tekoče gorivo, ki oskrbuje
motorje orbiterja med vzletom. Zanimivo
je, da sta ponovno uporabna tudi mo¬
torja na trdo gorivo, ki se po končanem
gorenju spustita na Zemljo s padali.
Samo zunanji rezervoar služi le enkrat
svojemu namenu. Tik pred vtirjanjem na
krožnico okoli Zemlje se loči od orbiterja.

Zaradi osnovne uporabe drage
opreme ter izvajanja operacij nepo¬
sredno z zemeljske orbite so se bistveno
zmanjšali izdatki za vesoljske polete.

Vesoljski čolniček Columbia je bil prvi
od petih enakih vesoljskih plovil, ki so jih
nameravali zgraditi v ZDA. Modelček, ki
je pred vami, je namenjen najmlajšim
modelarjem. Gre za zelo poenostavljeno
polmaketo v merilu 1:200, ki jo brez
truda lahko sestavi vsak začetnik. Le¬

DELOVANJE NA ORBITI

talce seveda tudi leti, če ga vržemo iz
roke. Za izdelavo potrebujemo le list še-
leshamerja in poleg predloge še lepilo za
papir in škarje.

Navodilo za sestavljanje

Iz predloge najprej s škarjami izrežemo
vse sestavne dele tako, da povsod okoli
zunanjega roba pustimo nekaj mm več
papirja. Vsak del posebej premažemo
z lepilom za papir, nalepimo na list še-
leshamerja, dobro pritisnemo ter za ne¬
kaj časa obtežimo s težjim predmetom,
da popolnoma iztisnemo zrak izmed
obeh plasti papirja. Spodnji, temni del
modela prilepimo na nasprotno stran še-
leshamerja tako, da se robovi obeh de¬
lov sklopa trup-krilo (spodnjega in zgor¬
njega) natančno ujemajo. Pomagamo si
tako, da prilepimo najprej eno stran, pri¬
slonimo list k svetilki in na nasprotni
strani na nekaj mestih zarišemo obris
modela.

Ko se lepilo posuši, izrežemo se¬
stavne dele natanko po zunanjih robo¬
vih. Napravimo zarezne pregibe na za¬
vihkih in jih zapognemo navzven. Na
spodnjo stran nosu prilepimo tri obtežila,
četrtega pa le, če se kasneje pri spušča¬
nju izkaže za potrebno. Zgornji del trupa
rahlo zarežemo po sredini, prepognemo
ter prilepimo na spodnji del s krilom,
začenši spredaj na nosu. Zavihke na
zgornjem delu natančno poravnamo
z označbami, zarisanimi na spodnjem
delu. Prednji del trupa zapremo tako, da
obe polovici zalepimo s pomočjo zavih¬
kov, ki ju zapognemo navznoter.

Navpični stabilizator prepognemo na
mestu, kjer je označeno, zavihka A in
B zapognemo navzven ter obe polovici
dobro zlepimo, da dobimo čvrst stabili¬
zator. Na trup ga prilepimo s pomočjo
zavihkov A in B, ki ju poravnamo z oz¬
načbo na zadnjem delu trupa. Model
spuščamo tako, da ga nalahno vržemo
iz roke. Pri tem zakrilce na trupu upog¬
nemo rahlo navzgor.

VSTOP V ATMOSFERO

PRISTANEK

TIM 9/10 • maj, juni) 1991 • 327

3X8 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

Ne rezi ! Označbe so v
pomoč pri lepljenju

SKLOP TRUP-KRILO

ELEKTROTEHNIKA

Miloš Macarol

SAMOSTOJNO

OBLIKOVANJE

STENSKIH IN

NAMIZNIH

BATERIJSKIH

UR

V prodajalni Mladi tehnik imajo ta čas naprodaj kvalitetne
mehanizme baterijskih elektronskih ur s kvarcem, ki jih dobav¬
lja Iskrina tovarna iz Lipnice na Gorenjskem. V sorazmerno
majhno ohišje mehanizma (mere so 6 x 6 x 1,5 cm) je že
vgrajen kovinski nastavek za obešanje na steno, prav tako pa
tudi medeninasti matični obroček za pritrditev številčnice, kar
omogoča gradnjo in oblikovanje tovrstnih ur tudi po lastni
zamisli. Vsakemu mehanizmu so priloženi trije kazalci. Tu
kaže posebej opozoriti na majhen, a koristen razloček. Pri
nekaterih mehanizmih sta minutni in urni kazalec bele, pri
drugih pa črne barve, medtem ko je sekundni kazalec rdeč,
bel ali črn. To nam omogoča oblikovanje ur ne le s svetlo,
ampak tudi s temno številčnico. Barve kazalcev morajo biti
čim bolj nasprotne barvi številčnice, da jih lahko ločimo tudi
v polmraku. Zato bomo za temne številčnice izbrali vedno
bele, za svetle številčnice pa črne kazalce. Če nam pri tem
bela ali črna barva sekundnega kazalca ne ustreza, ga lahko
pordečimo z rdečim lakom za nohte, ki je še najbolj nasproten
večini drugih barvnih odtenkov. Dodatna prednost tega meha¬
nizma je, da je sorazmerno poceni (pred zadnjo devalvacijo je
stal le 193,40 din) ter da deluje izredno ekonomično. Ena
Mignon baterija za 1,5 volta ga poganja več kot leto dni.
Priporočljivo pa je, da za pogon vselej uporabimo alkalne
baterije, ki ne»stečejo« in ne poškodujejo kontaktov in meha¬
nizma.

Pri oblikovanju tovrstnih ur kaže spoštovati staro načelo, da
je iz konstrukcijskih in estetskih vidikov vedno najboljša tista
rešitev, ki je relativno najbolj enostavna. O tem vas lahko
prepričata preprosti izvedbi stenske in namizne baterijske ure,
ki ju navajamo kot primera dveh od številnih možnosti. Tu
kaže upoštevti naslednje ugotovitve:

1. mehanizem sam je tako izvrstno zaščiten, da ga ni
potrebno vgrajevati v posebno ohišje;

2. v ohišju mehanizma je že predviden prostor za baterijo,
ki ga napaja in poganja;

3. mehanizem je opremljen tudi z nastavkom za obešanje.

Iz tega sledi, da za oblikovanje stenske ure potrebujemo

samo ustrezno številčnico, za oblikovanje namizne ure pa
poleg ustrezne številčnice tudi dva križna nastavka za njeno
podnožje. Vsa stvar pa je toliko bolj enostavna, ker v obeh
primerih ne gre za številčnico z izpisanimi številkami od 1-12,
ampak le za stilno označbo polnih ur v obliki krogcev ali črtic.
Iz izkušenj vemo, da takšno označevanje povsem zadostuje
za odčitavanje časa, ki ga kažejo kazalci.

330 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

ELEKTRONIKA

V obeh naših primerih sta številčnici izdelani iz 4 milimetre
debelega, opalnobelega oziroma temnosivo ali temnorjavo
zadimljenega akrilnega stekla. Pri stenski izvedbi so ure ozna¬
čene z okroglimi izvrtinami, ki jih zapolnimo z odrezki plastič¬
nih palic v ustrezni kontrastni barvi. Pri namizni izvedbi pa ure

označimo v obliki zarez z rezbarsko žagico, ki jih prav tako
izpolnimo z odrezki tankih plastičnih ploščic v eni od kontrast¬
nih barv. Za montažo mehanizma in kazalcev je potrebno na
označenem mestu postopno izvrtati 10 mm veliko luknjo. Toč-
nejša navodila za motnažo so priložena vsakemu meha¬
nizmu.

V našem primeru je pri stenski izvedbi velikost številčnice
prilagojena normalni velikosti priloženih kazalcev; pri namizni
izvedbi pa je številčnica iz praktičnih in estetskih razlogov
občutno manjša, zato je treba kazalce skrajšati.

Tovarniške plošče akrilnega stekla so dokaj velike in soraz¬
merno drage; za nas pridejo v poštev le odpadni odrezki, ki so
veliko cenejši. Občasno jih dobite v Ljubljani na dvoriščnem
skladišču trgovine Astra na Titovi cesti v bližini Ajdovščine.
Izjemoma pride v poštev tudi prozorno akrilno steklo, toda
v tem primeru bo bolje, da mu z zadnje strani prilepite nepro¬
zorno folijo ali risbo (GLEJ SLIKO).

Poleg akrilnega stekla lahko uporabimo tudi druge materi¬
ale, zlasti les, medeninasto pločevino in kvalitetne plastične
mase. V poštev pridejo tudi prevleke z naravnim ali umetnim
usnjem, tekstilom in podobnim. Skratka, tu imate nešteto
možnosti za povsem izvirne konstrukcije in izvedbe.

Bojan Rambaher

ZAVORNI

SVETLOBNI

SIGNAL

Naše ceste na žalost vsako leto pobirajo
vse večji krvni davek med uporabniki. Ta
je prevelik tudi med mladimi mopedisti in
kolesarji. Mnoge nesreč se zgodi
v mraku, vzrok zanje pa je predvsem
slaba vidljivost. Mopedi, in že kar nekaj
časa tudi kolesa, so sicer opremljeni
z ustreznimi svetlečimi zadnjimi lučmi,
vendar so - predvsem pri kolesih - to
luči, ki svetijo neprestano. Seveda je za
osvetlitev kolesa to nadvse pomembno,
vendar te luči ne sporočajo ostalim ude¬
ležencem v prometu, kdaj kolesar za¬
vira, podobno kot se to zgodi pri avtomo¬
bilih in motorjih. To vsekakor povečuje
varnost v prometu.

Ne glede na to, da so vozila že oprem¬
ljena z zavornimi lučmi, si mnogi vozniki
zaradi boljše vidljivosti in večje varnosti
na vozilo namestijo še dodatne zavorne
luči. Zakaj si torej zavornih luči ne bi
namestili tudi vozniki koles in mopedov?
Menimo, da bi to lahko bil precejšen
prispevek k varnosti teh udeležencev
v prometu. V tem članku boste torej našli

načrt in navodila za montažo dodatne
zavorne luči, ki se prižge v trenutku, ko
kolesar pritisne na ročno zavoro, in
s tem jasno opozori udeležence v pro¬
metu za seboj, da zavira.

Načrta sta pravzaprav dva. Eden je
bolj zapleten, drugi pa nekoliko prepros¬
tejši. Do neke mere se razlikujeta tudi
pri uporabi in montaži.

Kot vidite na sliki 1, je k zavornemu
vzvodu A privit kotnik B, ki se pri zavira¬
nju odmakne, ko se zavorni vzvod zavrti
okoli osi C, s tem pa sprosti gumb na
stikalu E. Vijak v gumbu zveže kontakta
D, zaključi električni krogotok z žarnico
in ta zasveti. Stikalo je pritrjeno na ročico
krmila F.

Podrobnosti iz notranjosti stikala vidite
na sliki 2, kjer so hkrati navedene tudi
informativne dimenzije. Če se bo kdo
odločil za to možnost, bo moral mere
škatlice stikala prilagoditi meram krmila
mopeda oziroma kolesa.

V stikalo E, ki je izdelano iz izolacij¬
skega materiala (plastika, guma ali po¬

dobno), je izvrtana odprtina za vijak M4
x 20 mm s konusno glavo. Na vijak je
nasajena izolacijska kapica H. V ta na¬
men lahko uporabite tudi navadno ka¬
pico za ventil kolesa, seveda plastično in
ne kovinsko. V osi vijaka je odprtina
s premerom 10 milimetrov za glavo vi¬
jaka in tlačno vzmet G. Pravokotno na to
os sta izvrtani še dve odprtini za vijaka J,
ki hkrati služita kot kontakta. Odprtina je
na vrhu dodatno razširjena tako, da se
konusna glava vijaka ugrezne in izravna
z ravnino stene stikala.

Pri pritisku na zavorni vzvod preneha
pritisk na gumb H, tako da vzmet G po¬
tisne glavo vijaka na steblo vijakov J in
električni krogotok je sklenjen tako, da

TIM 9/IO • maj, junij 1991 • 331

ELEKTRONIKA

žarnica zasveti. Jasno je, da se to zgodi
šele po montaži luči, o katerih bomo še
govorili.

Celo stikalo je na cev krmila pritrjeno
z objemko K. Kot vidite, boste pri tem
signalu zavorne luči vsekakor potrebo¬
vali tudi strojno obdelane sestavne dele,
čeprav so navodila in montaža dokaj
preprosti.

Druga rešitev je enostavnejša. Pri tej
signalni luči ne potrebujete tako zaple¬
teno sestavljenega stikala, ampak ga
lahko nadomestite z običajnim stikalom
za hišni zvonec. Montažo napravice vi¬
dite na sliki 3. Prečni prerez je prikazan
na sliki 4.

Iz tanjše aluminijaste pločevine, de¬
bele 1 mm, izoblikujte po skici na sliki
7 držalo P. Preverite premer odprtin za
pritrdilne vijake stikala za zvonec in z zu¬
nanje strani izvrtajte ustrezne odprtine
za pritrditev stikala na objemko M. Dr¬
žalo P prevrtajte po načrtu. Najbolj upo¬
raben za vrtanje bo ročni vrtalni stroj.

Iz jeklenega traku, dimenzij 1,5 x 30
x 110 mm, izoblikujte pritrdilno objemko
M (slika 4) in izvrtajte vanjo odprtino za
dva vijaka M4 x 25 mm z okroglo glavo.
Z njima boste objemko s pritrjenim drža¬
lom P in stikalom O trdno privili na cev
krmila R. Spoj bo še trdnejši, če boste
med objemko in cev krmila vložili kos
gume S, ki ga lahko izrežete iz stare
zračnice za kolo.

Zdaj že lahko preizkusite delovanje
tega dela naprave. Ko pritisnete na za¬
vorni vzvod N, konec zavornega vzvoda
najprej pritisne na gumb stikala O, pri
nadaljnjem zaviranju in pritiskanju na
vzvod oziroma ročico zavore pa tudi na
stikalo in držalo stikala P. Držalo stikala
se vda pritisku, po koncu zaviranja pa se
samo prožno vrne v prvotni položaj.

Lahko se seveda zgodi, da boste imeli
na začetku preizkušanja težave in vse
ne bo delovalo tako, kot bi si želeli in kot
veleva teorija. Najverjetneje pa bo te¬
žava v tem, da morate stikalo naravnati
tako, da bo luč zasvetila, ko boste začeli
zavirati, ali še bolje, da bo zasvetila še
pred začetkom zaviranja. Zadeva je
pravzaprav preprosta, saj držalo P samo
primerno upognete; najverjetneje bo to

treba storiti proti vzvodu zavore N.
Takšna namestitev je pametna in ko¬
ristna predvsem zato, ker s tem ostale
udeležence v prometu obvestite o vaši
nameri (zavirajte), če ste dejansko
začeli zavirati in zmanjševati hitrost.
Skoraj ni potrebno dodati, da so to vča¬
sih dragoceni trenutki, ki močno pove¬
čajo varnost vaše vožnje.

Sedaj se lotite še izdelave zadnje luči.
Ohišje luči lahko izdelate iz ustrezne
škatlice s pokrovčkom iz prozorne pla¬
stike (rdečo barvo svetlobe dosfežete
tako, da pod prozorno plastiko vložite
košček rdečega celofana). V škatlico na¬
mestite grlo za žarnico iz navadne bate¬
rije. Druga možnost je, da v trgovini ku¬
pite ustrezno baterijsko svetilko iz pla¬
stike z žarnico na vrhu, vendar morate
tudi v tem primeru vanjo vložiti rdeč celo¬
fan.

Še ena možnost je ta, da v trgovini
kupite enako zavorno luč, kot jo že imate
na kolesu, tako da boste sedaj imeli na
blatniku dve enaki rdeči luči - ena bo
vezana na dinamo in bo svetila nepre¬
stano, druga pa bo povezana z zavoro in
bo svetila le takrat, kadar boste pritisnili
ročico zavore.

Na sliki 5 je prikazana druga rešitev
z že originalno kupljeno baterijsko sve¬

tilko, ki jo pritrdite na blatnik ali pod
prtljažnik, kot je prikazano na fotografiji.
Z estetskega vidika, pa tudi glede upo¬
rabnosti, je to pravzaprav najboljša reši¬
tev.

Za žice, ki so speljane do kontaktov
v luči, izvrtajte v plastiko dve odprtini.
Skozi eno potisnite žico Y med vzmetni
kontakt baterije z negativnim polom ba¬
terijskega vložka, drugega pa prispaj-
kajte na objemko žarnice V. Shema opi¬
sanega je prikazana na sliki 6.

Baterijsko stikalo X je razspojeno. Če
ga spojite, bo zavorna luč neprestano
svetila, tako da jo lahko v primeru, če se
vam pokvari dinamo ali vam pregori žar¬
nica, uporabite tudi kot zadnjo luč.

Navedem naj še eno možnost upo¬
rabe zavornega signala, ki je primerna,
na primer, za tabornike. Če pritiskate na
gumb zavorne luči, se bo ta temu
ustrezno prižigala in ugašala. Če poz¬
nate Morsejevo abecedo, se lahko tako
pogovarjate s kolesarji, ki so za vami.
V temi jih lahko na primer brez kričanja
obvestite, da boste zavili levo ali desno.

Glede na to, da so jeseni in zgodaj
spomladi dnevi zelo kratki in da se mar¬
sikdo izmed vas vozi iz šole domov
v mraku, vam predlagamo, da opisano
zavorno luč čim prej izdelate.

Jernej Bohm

MERILNIK SRČNEGA UTRIPA

Uvod

Vsaka prekomerna ali nepravilna
športna aktivnost je povezana z določe¬
nim tveganjem za zdravje. K sreči ima
organizem celo vrsto opozorilnih meha¬
nizmov, ki se aktivirajo ob prevelikem

telesnem naporu. Toda človek stremi za
vedno boljšimi rezultati, ki jih je možno
doseči z izboljšano tehniko in z več¬
jim naporom. In prav v slednjem tiči ne¬
varnost za vrhunske športnike in vse
tiste ljubitelje športa, ki v goreči želji po
dobrem rezultatu pretiravajo. Športna

znanost skuša najti odgovore, do kod
smemo iti.

Človek, tako kot vsako živo bitje, po¬
trebuje kisik. Fizično gibanje poveča po¬
rabo kisika. Vdihavamo ga s pljuči, od
koder preide v kri, srce ga potiska po žilah
v mišično tkivo, kjer teče energijska pre-

332 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

ELEKTRONIKA

tvorba. Večji napor terja izdatnejšo pres¬
novo, s tem pa hitrejše bitje srca. Za
aerobno vzdržljivost mora biti napor tak¬
šen, da ne pride do t.i. kisikovega dolga
(negativne oksigenacije). Kisikov dolg
nastane v primeru, ko je poraba kisika
večja od dobave. Ta dolg človek občuti
v težkih nogah, začne mu primanjkovati
zraka, predvsem pa si želi prekiniti na¬
por.

Praviloma sta dobava in poraba kisika
uravnoteženi. Presnovni mehanizem
lahko izpelje uravnoteženost le do dolo¬
čenega fizičnega napora. V medicin¬
skem laboratoriju zelo enostavno dolo¬
čimo zgornjo mejo dovoljenega napora.

V praksi, se pravi v telovadnici ali naravi,
pa je to težje. Pomagamo si s kriteriji.

V športni strokovni literaturi jih je opisa¬
nih kar veliko, v glavnem pa so vsi
ustvarjeni na osnovi srčnega utripa.

V naši športni medicini se je kot najbolj
univerzalna uveljavila naslednja empi¬
rična enačba:

N = 180-L,

kjer je:

N - maksimalno število dovoljenih udar¬
cev srca v minuti,

L - (celo število) leta starosti športnika
oziroma rekreativca.

To pomeni, da je za deset let starega
fantiča še dovoljena hitrost bitja srca 170
udarcev na minuto, za 50 let starega re¬
kreativca (rekreativko) pa samo 130 utri¬
pov v minuti. Da določimo kako hitro
smemo npr. teči, je torej nujno, da si
znamo med tekom izmeriti srčni utrip. Če
tega niste vedeli, ste začudeni opazovali
rekreativca, kako si na značilen način (s
kazalcem) meri utrip srca. Nekateri po¬
samezniki pa so še bolj natančni v skrbi
za svoje zdravje in imajo za pasom obe¬
šeno ali na zapestje pritrjeno posebno
elektronsko napravico, ki neprestano be¬
leži srčni utrip in sprošča zvočni alarm,
če se prekorači nevarni nivo. Taka na¬
pravica ima navadno vgrajen mikroraču¬
nalnik (je mikroračunalniško podprta) in
lahko uporabniku posreduje še celo vr¬
sto koristnih podatkov.

Določitev zgornje meje srčnega utripa
ni pomembna le zaradi strahu pred kisi¬
kovim dolgom, pač pa tudi zato, da bi bil
športni napor znosen in vzpodbuden,
predvsem pa da preprečimo poškodbe
in življenjsko nevarne dogodke, med ka¬
tere lahko prištejemo razna šokovna sta¬
nja (nezavest), v določenih primerih (pri
osebah s srčno okvaro) pa celo srčni
infarkt.

Optimalni trening dosežemo takrat, ko
je srčni utrip tik pod zgornjo dovoljeno
mejo. Obremenitev nad to vrednostjo
povzroči prehitro utrujenost in s tem
skrajša čas treninga, kar ni ugodno.
Učinkovit trening mora biti primerno dolg
oziroma zelo natančno izpeljan. Mejne
vrednosti napora določi zdravnik, naloga
trenerja in športnika samega pa je, da jih
upoštevata. Žal si večina reaktivcev ta¬

kih strokovnih nasvetov ne more privoš¬
čiti in mora upoštevati zgolj splošna na¬
vodila in norme (npr. zgornjo formulo).

Kako izmeriti srčni utrip

Kar samo se postavlja vprašanje, kako
torej meriti srčni utrip. Tipanje žile v za¬
pestju ali uporaba stetoskopa, od bolj
znanih metod, sta hudo neprimerni, ker
obe dekoncentrirata športnika, še bolj pa
ga ovirata. Poiskati je potrebno bolj pri¬
merno metodo.

V literaturi najdemo rešitve, ki slonijo
na merjenju svetlobne prepustnosti
tkiva. Ko se srce stisne, potisne novo kri
v žile. Če bi opazovali samo prst na roki,
bi v njem ugotovili rahlo povečanje koli¬
čine krvi. Čez čas ta količina uplahne, in
srce naredi nov utrip. Količina krvi v opa¬
zovanem prstu se torej neprestano spre¬
minja. Ko ste roko položili na svetlečo
žarnico, ste opazili, da se del svetlobe
prebije skozi tkivo (roka zažari v rožnati
barvi). Koliko svetlobe se prebije preko
tkiva, je odvisno tudi od količine krvi
v roki. Logično, ali ne? Nekoliko več krvi
v tkivu zadrži nekoliko več svetlobe.
Toda, porečete, tega spreminjanja svet¬
lobe ne opazimo! Drži, vendar naše oko
za tako zaznavanje ni dovolj občutljivo.
Pomagajmo si z elektroniko in zlahka
bomo zaznali utripanje svetlobe! Na tej
osnovi bo zasnovana tudi današnja na¬
loga. Izbrati je potrebno le še najprimer¬
nejšo okončino, katere prosojnost bomo
merili. Za take namene se v praksi upo¬
rablja prst na roki (kazalec) ali ušesni
mešiček.

Opis delovanja vezja

Shema za merilnik srčnega utripa je
podana na sliki številka 1. Pri razlagi bo
v veliko pomoč še potek signalov na sliki
številka 2.

Vezje lahko razdelimo na dva dela.
Analogni del, ki je hkrati tudi merilni del,
poskrbi, da se signal, ki se pojavi na
fotouporu Rf, priredi za digitalno obde¬
lavo. Digitalno vezje omogoči ovrednote¬
nje signala, rezultat pa nato podajamo
v akustični obliki.

Od analognega vezja je odvisno, kako
uspešno bomo rešili nalogo, ki ni prav
nič preprosta. Zavedati se moramo, da
so motilni signali vsaj stokrat večji od
koristnega signala, torej signala, ki ga
povzroča bitje srca. O tem se lahko zelo
hitro prepričamo. Pomerite upornost fo-
toupora Rf pri dnevni svetlobi. Nato me¬
ritev ponovite, vendar pri tem s kazalcem
pokrijte fotoupor. Upornost se bo močno
povečala (od nekaj ohmov na nekaj de¬
set kiloohmov). Sedaj pa zelo skrbno
opazujte kazalec ohmmetra! Opazili bo¬
ste prav rahlo spreminjanje upornosti, ki
ga povzroča bitje vašega srca.

Tok, ki teče skozi fotoupor Rf povzroči
na njem nek padec napetosti, ki se nato
na ojačevalniku 2u1 primerja z nape¬

tostjo na delilniku R4/R9. Zaradi delova¬
nja negativne ovratne veje, člen R5C1,
napetostni sledilnik 1U1 (njegovo nape¬
tostno ojačenje je +1) in upor R3, se
napetostne spremembe na fotouporu
nekako izravnajo. Naj takoj pojasnim, da
upor R3 v tej igri ni pomemben, in le
omejuje največji tok skozi fotoupor (ščiti
ga) ob nenavadnih dogodkih (ob vklopu
napajanja, ob koncu meritev ipd.). Nape¬
tost na fotouporu ostane ves čas nespre¬
menjena, enaka 1/2 napajalne napetosti
(ker je R4=R9). Od tod preprost zaklju¬
ček: če je R4=R9, potem mora biti tudi
Rf=R3+Ro. Ro je upornost, ki jo prispeva
ojačevalnik 1U1! Če bi na fotoupor padlo
malo več svetlobe, bi padla njegova
upornost, znižal pa bi se (ali vsaj težil po
tem) tudi padec napetosti na Rf. Da bi na
Rf ostala še vedno 1/2 napajalne nape¬
tosti, se ustrezno spremeni napetost na
izhodu ojačevalnika 2U1. Ojačevalnik
1U1 temu sledi in v končni fazi se po¬
pravi (spremeni) delilnik Rf/R3 + Ro.
Sprememba upornosti fotoupora Rf se
torej odseva v izhodni napetosti 2U1.

Toda v povratni zanki imamo po¬
membno časovno konstanto člena
R5C1, tako da se sprememba upornosti
fotoupora popravi šele po nekaj sekun¬
dah. Kratkotrajnih sprememb ta po¬
vratna vezava ne popravlja (izgleda, kot
da je ni); spremembe upornosti R, ozi¬
roma napetosti na fotouporu se v polni
meri pojavljajo na izhodu ojačevalnika
2U1. V primeru, ko s prstom pokrijemo
fotodiodo, izzovemo zelo intenzivno
spremembo. Tako velika je, da ojačeval¬
nik popolnoma izkrmilimo (na izhodu do¬
bimo največ, kar ojačevalnik »zmore«,
kar pa je vseeno nekaj desettisočkrat
manj glede na vhodno razliko signalov).
Toda po nekaj sekundah povratna zanka
le odpravi spremembo in izhod ojače¬
valnika 2U1 zavzame »normalno sta¬
nje«. To pomeni, da nekaj sekund po
dotiku fotoupora ne bomo mogli zaznati
srčnega utripa. Od določenega trenutka
dalje pa vezje zaznava bitje srca kot
rahle spremembe napetosti na izhodu
ojačevalnika 2U1. Te so tako hitre (ra¬
čunamo lahko vsaj z enim udarcem
srca v sekundi), da jim povratna zanka
ne more slediti.

Signal na izhodu ojačevalnika 2U1 še
ni primeren za digitalno obdelavo (pri¬
bližno 0,5V PP ), zato ga vodimo na
Schmitt triger vezje (ojačevalnik 3U1
s pripadajočimi elementi).

Izhod U1/8 že lahko povežemo z digi¬
talnimi vezji. Srčni signal U1/8 vodimo
tudi na.vhod monostabilnega vezja 1U2.
Vezje prožimo ob dvigu impulza, izteče
pa se še pred naslednjim srčnim impul¬
zom. To lepo vidimo na sliki s signalnimi
podatki. Dvig impulza U2/6 proži nasled¬
nje monostabilno vezje 2U2. Vendar se
to vezje vrača v mirovno stanje dosti
kasneje kot 1U2. Praviloma ga prehiti
nov impulz na izhodu 1U2, tako da se
»odštevanje« za 2U2 začne znova. Ker
se situacija ponovi ob vsakem srčnem

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 333

ELEKTRONIKA

Sl. 1. Shema merilnika srčnega utripa

Bi 9V baterija (tip LR 61)

C1 10 [iF/16V tantal kondenzator (10%)
C2 1 uF/16V tantal kondenzator (10%)
C3 1 L1F/I6V tantal kondenzator (10%)
C4 220 nF/3) V poliester kondenzator
( 10 %)

C5 10 uF/16V tantal kondenzator (10%)
C6 1 pF/16V tantal kondenzator (10%)
C7 1 liF/ 16V tantal kondenzator (10%)
C8 4,7 tiF/16V tantal kondenzator (10%)
C9 100 nF/35V poliester kondenzator
( 10 %)

C10 10 (j.F/16V tantal kondenzator (10%)
P1 1 Mohm trimer potenciometer
P2 1 Mohm trimer potenciometer
Rt PRY 73 (Ei) fotoupor (glej tudi tekst)
R1 100 kohm plastni upor 1/8W (10%)
R2 1,2 Mohm plastni upor 1,8W (10%)
R3 330 ohm plastni upor 1/8W (10%)

R4 100 kohm plastni upor 1/8W (10%)
R5 100 kohm plastni upor 1/8W (10%)
R6 10 kohm plastni upor 1/8W (10%)

impulzu, je izhod U2/9 neprekinjeno
v stanju 0.

Bistvena sprememba se dogodi ob
času t 3 . Od tedaj naprej srce utripa hi¬
treje. V pravih razmerah se seveda frek¬
venca srca ne spremeni tako hitro, toda
kadar gre le za opis delovanja vezja, si
to poenostavitev lahko dovolimo. V dav¬
nem trenutku (od t 3  dalje) je utripanje
srca celo tako hitro, da se »zlije« tudi
proženje 1U2 v en sam dolg impulz. Ker
pa se s tem preneha proženje 2U2, ta že
od t 4  izzveni. To je tudi prožilni alarmni
trenutek. Bistabilni stik vezij U3 seti-
ramo! Ker je U2/9 = 0, je tudi U3/4 = Ostem
pa tudi U1Č12. Ker je vhod U1/13 v vsa¬
kem primeru nekoliko pozitiven, je U1/14
= 1. Piezzo piskač X1 dobi polno napetost
in oglasi se z neprekinjenim piskom.

Če tedaj pritisnemo na tipko Ti1 in jo
držimo, resetiramo monostabilni vez¬
ji U5 ter bistabilni stik U3. Srčni sig¬
nal je preko delilnika R8/R15+R20 vezan
na ojačevalnik 4U1. Uporovna razmerja
so taka, da ojačevalnik krmilimo v srč¬
nem taktu. Piezzo piskač se oglaša
v ritmu srca.

R7 10 Mohm plastni upor 1/8W (10%)

R8 330 kohm plastni upor 1/8W (10%)

R9 100 kohm plastni upor 1/8W (10%)

R10 1 kohm plastni upor 1/8W (10%)

R11 390 kohm plastni upor 1/8W (10%)
R12 470 kohm plastni upor 1/8W (10%)
R13 220 kohm plastni upor 1/8W (10%)
R14 220 kohm plastni upor 1/8W (10%)
R15 kohm plastni upor 1/8W (10%)

R16 1 Mohm plastni upor 1/8W (10%)

R17 1 Mohm plastni upor 1/8W (10%)

R18 100 kohm plastni upor 1/8W (10%)
R19 10 kohm plastni upor 1/8W (10%)

R20 10 kohm plastni upor 1/8W (10%)

51 enopolno stikalo

52 enopolno stikalo
Ti1 dvopolna tipka

U1 LM 324 integrirano vezje
U2 CD 4538 integrirano vezje
U3 CD 4011 integrirano vezje
U4 CD 4047 integrirano vezje
U5 CD 4538 integrirano vezje
X1 PI3,5M piezzo piskač

Prisluškovanje srcu je možno v vsa¬
kem trenutku, le na tipko moramo pritis¬
niti. Na ta način lahko zelo hitro preve¬
rimo delovanje merilnika in srca.

Omenil sem, da nekaj prvih sekund po
dotiku fotoupora ni mogoče zaznati
bitja. Za ta čas moramo onemogočiti
alarmni signal. To nalogo opravlja mono-
stabilno vezje 2U5, ki za ta čas resetira
bistabilni stik U3. Alarm onemogočimo
(ugasnemo ga) tudi v primeru izpada
srčnega signala, torej takrat, ko merilnik
nehamo uporabljati. Ta naloga je za¬
upana monostabilnemu vezju 1U5.

Poglejmo si oba primera onemogoča¬
nja alarma podrobneje, saj je za tem
skrita prijaznejša uporaba merilnika. Re¬
cimo, da se ob t 0  dotaknemo fotoupora.
Analogno vezje bo vse do trenutka t 2
delovalo nezanesljivo, kar nekako naka¬
zuje tudi pojav nenavadne oblike signala
U1/8 ob času t,. Kakorkoli že, vezje 1U5
se tedaj proži. Dvig signala U5/6 proži
tudi 2U5. To vezje (glej signal U5/9)
izzveni šele, ko se je analogno vezje za¬
nesljivo stabiliziralo. Ves ta čas je alarm
onemogočen (U5/9 = 0). Ob času t 7  za¬

znamo zadnji srčni impulz (odstranimo
prst s fotoupora). Zaradi tega ob času t 9
izzveni vezje 2U2 in oglasi se alarm.
Toda ob času t (10)  izzveni tudi vezje 1U5,
ki s tem onemogoči alarm (resetira bista¬
bilni stik U3 vezij). Dejanski potek signa¬
lov je potem, ko dvignemo prst s foto¬
upora, zopet zelo nepredvidljiv, toda to
naj ne moti.

Bistebilni stik vezij U3 omogoča posta¬
vitev alarma že ob prvi alarmni situaciji
(U2/9=0J. Vezje 2U2 se okoli alarmnega
praga odziva zelo nezanesljivo (po na¬
čelu: je, pa spet ni).

Vezje 4U1 je uporabljeno hkrati kot
močnostni gonilnik piezzo piskača in neke
vrste vrata IN. Logično IN funkcijo reali¬
ziramo z ustreznim razmerjem uporov
R13/R14 ter R8/R15 oziroma R8/
R15+R20 (kadar tipke ne tiščimo).

Če stikalo S1 premaknemo v drug po¬
ložaj, kot je narisano v shemi, omogo¬
čimo nastavitev alarmne vrednosti, ven¬
dar o tem več pri nastavitvi merilnika. U4
je A-stabilno impulzno vezje, s katerim
oponašamo bitje srca.

Izdelava merilnika

Tiskano vezje, ki ga izdelamo glede na
fizične dimenzije posameznih elemen¬
tov, mora biti čim manjše, zato je upo¬
raba tantal kondenzatorjev obvezna.
Merilnik mora biti prenosen.

Z nakupom elektronskega materiala
ne bo težav, ker ga lahko dobite tudi
v zasebnih trgovinicah, ki jih je v Slove¬
niji kar nekaj. Morda bo nekaj težav le
s fotouporom, vendar lahko uporabite
tudi fotodiodo ali fototranzistor (glej tudi
TIM, oktober 1990, stran 66). Tedaj bo
morda potrebno preveriti delovne režime
(napetosti) pri ojačevalnikih 1U1, 3U1 in
3U1 ter jih po potrebi urediti. Poma¬
gamo si lahko kar s preprostim univer¬
zalnim AVO instrumentom. Še bolj pa je
uporaben osciloskop. Z njim lahko opa¬
zujete analogno obliko srčnega signala
(izhod U1/7). Zelo zanimivo opazovanje.

Tule moram opozoriti na to, da vse
meritve opravljajte pri dnevni svetlobi.

334 * TIM 9/IO • maj, junij 1991

ELEKTRONIKA

SRCE JL_~_JULJ1^ JLJLJL r 4UUL"JlJUlJlJUUL r Jl4l^ - Z

Ul/8
UP/ 6
US/9
U5/9
U5/6
Ul /14
REŠET

(tipka)

J~L

j""L

JUUUUULJUUUl^^

rinrinrinr


vuuuuui

•ti

"tg

■tr, t.


%

X te "t?


•i'

-'r

t-

Sl. 2. Potek signalov

Takoj, ko bo na fotoupor posvetila
umetna svetloba, bo veselja konec, žar¬
nica namreč 100-krat v sekundi (skoraj)
ugasne! Če ne verjamete, uporabite os¬
ciloskop. Zaradi počasne negativne po¬
vratne zveze izhod U1/7 skače med +9V
in OV, pa če prst držimo na fotouporu ali
ne. Ker sem sam preskušal delova¬
nje vezja v glavnem ponoči, sem si mo¬
ral svetiti z žepno svetilko!

Ker je vezje tako silno občutljivo na
vsako spremembo svetlobe, se dolo¬
čene težave pojavljajo pri praktični upo¬
rabi. Izogibati se moramo hitrim menja¬
vam senc. Najbolje se merilnik obnese
v oblačnem vremenu. Ne deluje pa
v temi in seveda v telovadnici (umetna
svetloba).

Fotoupor lahko pritrdimo kar na ohišje
merilnika. Nanj pritrdimo še vklopno
stikalo S2 in tipko Ti1. Stikalo S1 name¬
stimo na tiskano vezje, oba trimerpo-
tenciometra pa tako, da imamo kar se

le da enostaven dostop do osi potenci¬
ometrov.

Drug, bolj profesionalen pristop k na¬
mestitvi fotoupora je pritrditev v naprst¬
nik, ki ga nataknemo na prst. S tem se
v večji meri izognemo motnjam, ki jih
povzročimo s premikanjem prsta. Tretji
način pritrditve fotoupora pa je vgradi¬
tev v ščipalko, ki jo zapnemo za ušesni
mešiček.

Baterija je lahko alkalna, lahko pa
uporabimo tudi akumulatorski Ni-Cd vlo¬
žek. Tokovna poraba vezja je v mirov¬
nem stanju okoli 3mA, pri alarmu pa
15mA.

Nastavitev alarmnih vrednosti

S pomočjo v uvodu omenjene formule
določimo zgornjo dovoljeno vrednost
števila utripov srca. Potenciometer P1
nastavimo na minimum. Stikalo S1 pre¬
maknemo v položaj, ki vključi simulator

U4. Pritisnemo tipko Ti1 ter nastavimo
potenciometer P2 na željeno vrednost
piskov piskača v minuti (štirikrat manj
v 15 sekundah). Z malo vaje bo taka
nastavitev hitro uspela. S tem pripravimo
simulacijo (oponašanje) zgornje dovo¬
ljene meje utripov srca.

Ko nam uspe nastavitev trimer poten¬
ciometra P2, nastavimo še P1. Spustimo
tipko Ti1, počakamo 10 sekund, (da 2U5
zanesljivo izzveni), nato pa počasi zač¬
nemo vrteti os potenciometra P1. Ko se
oglasi alarm, je merilnik nastavljen in
pripravljen za uporabo. Stikalo S1 vr¬
nemo v merilni položaj.

Zavedati se moramo, da je merilnik
namenjen za osebno rabo in ga moramo
za osebo druge starosti obvezno »pre-
programirati«.

Ta naloga nikakor ni lahka, ponuja
pa nam obilo raziskovalnega dela, tako
pri delu z elektroniko, kot tudi na šport¬
nem področju. Pa mnogo zabave!

Jernej Bohm

NEKAJ ZA

OČETOV

AVTO

LUČ V AVTU

Uvod

Kar nekaj nalog s tem naslovom smo že
skupaj rešili. Hvaležna tema pač! Težko
je najti izviren problem ali vsaj izvirno
rešitev, ker se s to problematiko spopri¬

jema množica ljudi, ki jim je to, če že ne
zaslužek, pa vsaj konjiček. Tudi svetilka
v osebnem avtomobilu je deležna ne¬
nehne pozornosti. Potrebujemo jo v noč¬
nih urah, ko moramo na primer pripraviti
denar za plačilo cestnine. Ko vstopamo
v vozilo ali ga zapuščamo tudi pride
prav, da ne tipamo v temi. Ker luč moti
voznika pri nočni vožnji, saj vetrobran¬
sko steklo deluje kot nekakšno ogledalo,
jo ugasnemo takoj, ko je to mogoče.
Največkrat to storimo že s tem, da za¬
premo vrata, kajti le avto z zaprtimi vrati
smemo in moremo varno voziti. Na to
preprosto zakonitost so naravnani vsi
avtomobili. Žal pa nastopajo tudi situ¬
acije, ko taka rešitev ni ugodna. Recimo,
da sredi noči in v največji snežni nevihti
smuknemo v avto. Vrata kar se da hitro
zapremo za seboj in se tako znajdemo
v trdi temi. Najmanj, kar moramo sedaj
storiti, je, da vtaknemo ključ v ključav¬
nico na volanu. To je mnogo enostav¬

nejše, če v avtu prižgemo luč. Nadvse
enostavno, vendar zoprno opravilo, ker
moramo to isto luč le hip kasneje ugas¬
niti. Kadar vremenske razmere dopuš¬
čajo, se mnogi temu opravilu izognejo
tako, da vrata avtomobila zaprejo tik pre¬
den odpeljejo. S tem, ko imajo vrata
odprta dlje kot je potrebno, ogrožajo
sebe in druge udeležence v prometu.
Ker ima prometna varnost pomembno
težo v vsakdanjem življenju - vemo pa,
kako zelo nerazumno včasih postopamo

- bi kazalo prižiganje in ugašanje luči
v notrajnosti našega jeklenega konjička
urediti drugače. Rešitev prav gotovo že
poznate, saj jo tu pa tam srečamo tudi
v humoristični izvedbi. Saj se spominjate
filmskega prizora, kjer junak, potem ko
izstopi iz avta, stopi pred žaromet in ga

- upihne. V resničnem življenju problem
rešimo s časovnim avtomatom, ki za do¬
ločen čas zadrži ugašanje luči. Prav to
naj bi bil cilj naše naloge. Sestavili bomo

TIM 9/10 • maj, Junij 1991 • 335

ELEKTRONIKA

KI

£3 O—J START

vrata ODPRTA

S2

ZAPRTA

Sl. 1. Shema luči v avtu

A PR25, rele (Iskra)

B1 avtomobilski akumulator (12V5
C1 1 nF/16V, tantal ali elektrolitiski kon¬
denzator (10%)

C2 22fiF/16V, tantal ali elektrolitski kon¬
denzator (10%)

C3 100fiF/35V, poliester kondenzator
( 10 %)

C4 470 fiF/16V, elektrolitski kondenzator
(10%)

D1 1N4006, silicijeva dioda
D2 LED dioda (2 mm)

D3 1N4001, silicijeva dioda
R1 1 M Ji, upor 1/8W (10%)

R2 1 MQ, upor 1/8W (10%)

R3 15 k n, upor 1/8W (10%)

R4 1 k Si, upor 1/8W (10%)

R5 2,2 k$ž, upor 1/8W (10%)

R6 39 k Si, upor 1/8W (10%)

R7 27ft1/8W(10%)

K1 PIN konektor

51 funkcijsko stikalo luči (avto)

52 »senzor(ji)« v vratih (avto)

53 stikalo ključavnice volana (avto)

T1 BC211, NPN tranzistor srednje moči
T2 BC107, NPN tranzistor majhne moči
T3 BC107, NPN tranzistor majhne moči
U1 4528B (4098B), CMOS integrirano
vezje

Ž1 žarnica 12V/10VV (avto)

vezje, ki bo po dvajsetih sekundah - po¬
tem, ko smo zaprli vsa vrata - samo¬
dejno ugasnilo luč v avtomobilu. To svet¬
lobno razkošje je prijetno do tistega tre¬
nutka, ko zaženemo motor, zato mo¬
ramo poskrbeti, da vezje tudi predčasno
ugasne luč.

Načinov, kako napraviti električno
vezje z gornjimi značilnostmi, je nič ko¬
liko, vendar bomo pri tem upoštevali še
eno zahtevo. Elektronski dodatek bomo
priključili vzporedno na obstoječo iz¬
vedbo. V primeru okvare tako vezje zelo
enostavno odstranimo in s tem zagoto¬
vimo neokrnjeno prvotno delovanje. Za¬
vedati se moramo, da je izdelek podvr¬
žen razmeroma hudim delovnim reži¬
mom zaradi močnih mehanskih treslja¬
jev, vplivov temperature in vlage in da ga
moramo tudi vzdrževati, kar pa je proble¬
matično. Če ste morda v avto vgradili na
primer elektronski vžig, potem ste te iz¬
kušnje že pridobili. Samo vi naj bi poz¬
nali dodano napravo (vezje) in nenadne

Sl. 2. Potek signalov

TEHNIČNE ZNAČILNOSTI

- vzporedna priključitev na originalno na¬
peljavo

- čas zadževanja približno 20 s

- prekinitev v primeru zagona motorja

- tokovna poraba: 0’1 mA (mirovanje)

100 mA (zadrževanje)

težave odpravili. Tega pa po letu dni
brez napora zagotovo niste sposobni na¬
rediti. Po vsej verjetnosti boste tedaj tudi
spremenili mnenje in rešitvi dali mnogo
manjši pomen. Dodatek zato lahko zelo
hitro odstranimo in s tem omogočimo
normalen postopek (popravilo) v vsaki
delavnici. In takrat se taka vzporedna
priključitev zelo prijazno odzove. Pri se¬
rijski povezavi - praviloma je enostav¬
nejša - moramo po odstranitvi nujno iz¬
vesti še določene povezave.

Koncept vzporednega delovanja (s
prikazom le-tega) bo nemara všeč tudi
staršem, če še dvomijo v vaše elektro¬
tehnične sposobnosti.

Opis delovanja vezja

Izvedbeni primer luči z zadržanim izklo¬
pom vidimo na shemi oziroma sliki št. 1.
S stikalom S1 uravnavamo funkcijo delo¬
vanja luči v avtomobilu. Izberemo lahko

med izključeno (položaj 0), vključeno,

‘1

! START

_

STOP

ko luč gori ne glede na to, ali so vrata
odprta ali zaprta (položaj 2) in pogojno,
ko luč gori le, če so vrata odprta (položaj
1) oziroma če je sklenjeno stikalo S2, ki
ponazarja funkcijo vseh položajnih stikal
na vratih avotmobila. Stikali S1 in S2
predstavljata standardno opremo oseb¬
nega avtomobila, medtem ko s stikalom
S3 le simboliziramo start motorja ozi¬
roma odklenjeno ključavnico na volanu.
Takrat se stanje kontakta 15 (50) spre¬
meni od OV na +12V (napetost akumula¬
torja). Tudi druge oznake priključnih kon¬
taktov vezja so take, kot jih določajo
mednarodni standardi, tako, da se bomo
lažje razumeli in hitro našli vse priključne
sponke, ne glede na to, kakšne znamke
je avto.

Oglejmo si najzanimivejši primer, to je
takrat, ko je stikalo S1 v položaju 1.
Kadar so vrata zaprta, je stikalo S2 od¬
prto. Vezje je brez napajanja. V trenutku,
ko odpremo vrata, se stikalo S2 sklene,
žarnica zagori, preko diode D3 se na¬
polni kondenzator C4 (C«C4), tako da
začne delovati tudi vezje. Toda nič po¬
sebnega se tedaj ne zgodi. Osnovno
vezje je zgrajeno okoli integriranega
vezja LJ1. Tranzistorja T2 in T3 prilaga¬
jata signalne nivoje stikal, ki so nekom¬
patibilni do U1 zaradi diode D3, ki loči
napajalni tokokrog vezja od napajalnega
tokokroga žarnice.

33* • TIM 9/10 • maj, junij 1991

ELEKTRONIKA

Delovanje vezja je razumljivejše s po¬
močjo poteka signalov s slike št. 2. Po¬
memben je trenutek, ko zapremo vrata
v avtomobilu; stikalo S2 se odpre, žar¬
nica Ž1 izgubi napajanje in zato ugasne.
Prekine se napajanje vezja iz akumula¬
torja, toda zaradi relativno velike kapaci-
tivnosti kondenzatorja C4 in majhne to¬
kovne porabe, vezje spremembe v na¬
pajanju sploh ne občuti - prav sedaj
mora odigrati svoje poslanstvo in kon¬
denzator C4 (naboj kondenzatorja) za
nekaj naslednjih trenutkov zagotovi na¬
pajanje. Tranzistor T2 se odpre, tok
v bazo tranzistorja določa praktično le
upor R6 in trenutna napetost na omenje¬
nem kondenzatorju. Padec napetosti
v kolektorju tranzistorja T2 proži mono-
stabilno vezje 2U1 (glej signal U1/11).
Ker je na izhod U1/10 priključen tudi
krmilni tranzistor releja A, ta pritegne za
čas proženja 2U1. Rele s svojim kontak¬
tom a1 ponovno vključi akumulatorsko
napajanje vezja in žarnice. Prekinitev
akumulatorskega napajanja med razkle-
nitvijo S2 in vklopom a1 je zelo kratka,
med 20 in 100 ms, kar je odvisno prak¬
tično le od hitrosti preklopa releja. To se
zgodi tako hitro, da sploh ne bomo za-
zgodi tako hitro, da sploh ne zaznamo,
da je žarnica za hip ugasnila. Svoje pri¬
speva tudi žarilna vztrajnost žarnice.

Toda čez čas, ki ga določa časovna
konstanta R2C2, 2U1 izzveni. Zopet na¬
stopi zanimiva situacija. Ker signal U1 /
10 pade na približno OV, se zapre tranzi¬
stor T1, zato odpade rele, odpre se kon¬
takt a1 in na vhodu vezja nastopi znana
situacija. Toda padec signala U1/10
proži monostabilno vezje 1U1. Ker je
izhod U1 n  vezan na rešet (R) vhod 2U1,
novo stanje pa se vzpostavi prej kot
v mikrosekundi - torej neprimerno hi¬
treje, kot lahko odpade rele - bo po¬
novno proženje PU1 onemogočeno (za
čas U1/7=OV). Ko pojav, ki ga določa
časovna konstanta R1C1 izzveni, tako
proženje ni več mogoče. Medtem na¬
petost na C4 nenehno pada, s tem pa
tudi napajalna napetost U1. Ko doseže
približno 3V, vezje CMOS preneha
kontrolirano delovati. Toda napajalna
napetost (3V) ne zadostuje več za pri¬
tegnitev kotve releja. Od tod naprej se
lahko ponovi le že opisani scenarij
z odpiranjem in zapiranjem vrat avto¬
mobila.

Zgornji opis dopolnimo s primerom

vžiga motorja. Ko zapremo vrata, naj bi
žarnica Ž1 ugasnila po dvajsetih sekun¬
dah. Predpostavimo, da že po desetih
sekundah obrnemo ključ v ključavnici
volana. S tem smo vključili stikalo S3,
preko katerega v bazo tranzistorja T3
steče dovolj velik tok, da se tranzistor
T3 popolnoma odpre in s tem kratko
veže bazo in emitor tranzistorja T1.
Tranzistor T1 se zapre, rele odpade, žar¬
nica ugasne. Ves potek signalov lepo
vidimo tudi na sliki št. 2 (desna polovica
slike) Normalen zaključek signala U1/10
je narisan črtkano.

Dioda LED služi le za indikacijo delo¬
vanja. Obnese se pri testiranju in servisi¬
ranju vezja. Kondenzator C3 premošča
hitre spremembe napajalne napetosti ob
motnjah, ki jih povzročajo razni električni
porabniki v avtu ali nastanejo v trenutku
vklopa (izklopa) releja. Elektrolitski kon¬
denzator C4 zaradi tehnologije izdelave
poseduje znatno škodljivo induktivnost
in zato visokofrekvenčno glajenje motenj
ni uspešno. To nalogo zaupamo kon¬
denzatorju C3, ki je grajen prav za take
primere in sodi v železni repertoar elek¬
tronskih vezij. Tudi dioda D1 na običajen
način varuje tranzistor (T1) pred visoko¬
napetostno indukcijo v relejskem navitju.

Izdelava vezja

Po stari navadi sem tudi tokrat napravil
izvedbeni primer vezja na univerzalni
kartici tiskanega vezja. To pomeni, da
sem skoraj vse povezave med elementi
izvedel s pomočjo tanke izolirane žice.
Vezje mi je uspelo namestiti na ploščico
30x30 mm. Če bi izdelal pravo tiskano
vezje, bi bilo le-to še manjše. Še manjše
dimenzije pa lahko dosežete z uporabo
vezij SMD (angl.: »Surface Mounted De¬
vice«, površinska pritrditev elementov
- splošno). Razen kondenzatorja C3,
tranzistorja T1 in releja, je možno vse
druge elemente najti v izvedbi SMD.
Taka izdelava je težja in zahteva mirno
roko.

Mehke in primerno debele izolirane
priključne žice lahko prispajkamo nepo¬
sredno na tiskano vezje. Vendar priporo¬
čam uporabo miniaturnega (PIN) konek-
torja (K1), s tem da moški konektor pri¬
spajkamo na tiskano vezje, ženski ko¬
nektor prispajkamo na nekaj centimetrov
dolge žice, te pa potem priključimo na

električno napeljavo avtomobila. Le na
ta način bo ideja paralelne priključitve
popolnoma zaživela.

Preizkus delovanja vezja

Ko vezje izdelamo in preverimo kako¬
vost izdelave, ga priključimo na 12-
voltno laboratorijsko napetost. Simuli¬
ramo delovanje stikal ter opazujemo di¬
odo LED, ki kar dobro nadomešča žar¬
nico v avtu. Preverimo čas zadrževanja
luči pa tudi predčasno izključitev. Pov¬
sem normalno je, da prisilna zaključitev
deluje le, če je S3 v položaju START in
da se bo dioda LED v nasprotnem pri¬
meru ponovno prižgala in gorela do iz¬
teka monostabilnega vezja 2U1.

Čas zadrževanja luči lahko tudi spre¬
menimo. Tedaj spremenimo vrednost
kondenzatorja Č2 ali/in upora R2. Upor
lahko nadomestimo s serijsko vezavo
trimerpotenciometra (1 M Q) in upora
(10 kQ). V tem primeru čas zadrževanja
nastavljamo zvezno, toda prepričan
sem, da to nima posebnega praktičnega
pomena.

Originalna poraba vezja je okoli 100
mA, določa pa jo zgolj upornost relej-
skega navitja. Merjenje tokovne porabe
je eden od možnih testov med preizku¬
som delovanja vezja. Poraba je zane¬
marljiva, ko rele odpade.

Vgradnja vezja

Žal lahko dam le splošen nasvet. Vezje
sem vgradil kar v ohišje žarnice. Pritrdil
sem ga z dvema vijakoma. Tudi če je
ohišje plastično, je potrebno paziti na
stike z okolico. Še pred pritrditvijo vezja
si ogledamo priključitvene točke, ki so
vse, razen ene, v neposredni bližini.
Priključitveni kabel naj bo primerno kra¬
tek.

Edino težavo predstavlja priključitev
START/STOP signala. Potrebno bo po¬
tegniti posebno žico, kar pa ne bo lahka
naloga. V skrajnem primeru se tej mož¬
nosti lahko tudi odrečete.

Če se odrečete pritrditvi v luč in vezje
namestite nekje pod armaturno ploščo,
teh težav nemara ne bo. Nekaj več dela
bo le z iskanjem priključnih točk. Poma¬
gajte si z originalnim načrtom električne
napeljave, ki je priložen navodilom za
uporabo avtomobila. Pri delu želim
mnogo zabave!

Učenci! Ne le modeli raket in Jadrnic, tudi učbeniki in druge
knjige Tehniške založbe Slovenije so vam na voljo v trgovini
Mladi tehnik, Ljubljana, Cojzova z.

TIM 9/10 • ma), junij 1991 • 337

ZA NAJMLAJSE

Bojan Rambaher

LESEN

VLAK

Za izdelavo boste potrebovali lesene
deščice, kvadre in valje ter okrogle pa¬
lice, lepilo, nitrolak in seveda vse po¬
trebno orodje.

Izdelovanje igračke se začne pri loko¬
motivi. Iz deščice, dimenzij 20 x 50
x 156 mm, izdelajte gornji del podvozja
J. Popolnoma enak del boste potrebovali
tudi pri izdelavi vagonov. Vanj izvrtajte
odprtino, velikosti 0 9 x 13 mm za nasa-
ditev zatiča F (okrogla palica
0 9 x 25 mm).

Spodnji del podvozja K je tako kot
gornji del enak spodnjemu delu pod¬
vozja vagona. Izdelate ga iz enake deš¬
čice, dimenzij 20 x 50 x 165. Vanj izvr¬
tajte odprtino 0 11 x 19 mm, s pomočjo
katere boste priključevali lokomotivo in
vagone med seboj, ter dve odprtini,
0 11 mm, ki tečeta skozi celo deščico.
Vanju boste potisnili osi koles G, ki ju
naredite iz okrogle palice, 0 10x100 mm.

Kolesa C izdelajte iz okroglega valja,
0 50 mm. Kolesa so debela 20 mm. Ko
ste obdelali tudi površino sestavnih de¬
lov, lahko v tej fazi izdelave že sestavite
spodnji del modela. Dela J in K zlepite.
V odprtino v delu K potisnite os kolesa
G in nato pritrdite še kolesa C. Sestavlja¬
nje tega dela se konča s sestavnim de-

LOKOMOTIVA

lom F, ki ga vstavite v odprtino in zale¬
pite.

Gornji del lokomotive je sestavljen iz
štirih delov: iz kabine za strojevodjo (del
M, lesen kvader, dimenzij 45 x 47 x 75),
kotla (del L, lesen kvader, dimenzij
30x50x 100 mm), strehe kabine za stro¬
jevodjo (del N, deščica 10 x 60 x 65 mm)
in dimnika (del A, izdelan iz lesene pa¬
lice, 0 16 x 50 mm). Namesto takšnega
dimnika, kot ga vidite na sliki, lahko upo¬
rabite navadno ravno palico, kar pa se¬
veda ni tako učinkovito.

Preden se lotite nadaljnjega lepljenja,
posamezne dele obdelajte natančno po
načrtu, površino dobro zbrusite s smirko¬
vim papirjem in izvrtajte potrebni odpr¬
tini. To sta: v delu M odprtina s preme¬
rom 20 mm po vsej širini kabine, v delu
L pa odprtina, dimenzij 0 16x22mm,
zvrtana z zgornje strani. Preden dele
zlepite, preizkusite, kako se posamezni
sestavni deli prilegajo med seboj. S tem
je lokomotiva izdelana.

Na vrsti je izdelava vagonov. Na na¬
šem načrtu vidite izdelavo dveh vrst va¬
gonov, in sicer cisterne in potniškega
vagona. Druge vrste vagonov lahko brez
težav konstruirate sami. Oba vagona,
s tem pa tudi vsi vagoni, ki bi jih izdelali
sami, imata namreč enako podvozje (ki
je enako podvozju lokomotive). Pod¬
vozje je označeno s črko L in ga torej
izdelate enako kot v prejšnjem primeru,
vključno z luknjami za osi G koles C.
Osebni vagon ima enak gornji del pod¬
vozja kot lokomotiva (enako označen
s črko J), medtem ko je pri cisterni ta del
označen s črko I in je nekoliko drugačen
od dela J. Vanj morate namreč izvrtati
odprtino 0 6x 13 mm, ki služijo za pritrdi¬
tev cisterne k podvozju.

Če ste opravili svojo nalogo v skladu
z našimi navodili, potem sta podvozji
sedaj izdelani. Lotite se torej lahko izde¬
lave obeh zgornjih delov. Pri potniškem
vagonu je to karoserija za potnike (del 0),
izdelana iz lesenega kvadra, dimenzij
45x65x90mm. V trup vagona z zgornje
strani izvrtajte dve odprtini, dimenzij
0 28x40mm, ki ju dovrtajte na dnu še
z odprtino dimenzije 0 10x10mm. V to
odprtino boste zagozdili figurico potnika
B. Figurica je izdelana iz okroglega valja,
0 20 mm, ki ga obdelajte tako, kot je
prikazano na načrtu. Zgoraj potniški va¬
gon zapira streha, ki je izdelana iz deš¬
čice P in deščice Q. Prva ima dimenzije
15 x 55 x 100 mm, druga pa 15 x 30
x 45 mrh. Karoserijo vagona prilepite na
podvozje in potniški vagon je izdelan.

Sedaj je na vrsti še izdelava cisterne.
V odprtine na delu / potisnite palčke
E, dimenzij 0 6x13  mm, na katere potem
zagozdite dele D. Vsak del D je izdelan
iz kluta 0 60 x20 mm. Šest sestavnih de¬
lov D tvori obliko zgornjega dela ci¬
sterne. Pravzaprav je s tem vlak izdelan,
razen če ne boste po lastni zamisli do¬
dali še več takšnih ali podobnih vago¬
nov.

#*•/#••


č « cr

/P

(O /y  VAGON

08-16

/i A w  -

J f

0  9*13

j/ . .  *** &

- rr f?

Tq

v i

*.' C o o  I/


4

\

F  09*13

/ \ 09*25

011

CISTERNA

338 • TIM 9/IO • ma|, junij 1991

Miha Zorec

ZVOČNIKI,

ZVOČNE

OMARICE,

KRETNICE

2. del

Pri konstrukciji zvočnih omaric je po¬
trebno upoštevati več dejavnikov, ki vpli¬
vajo na kvaliteto reprodukcije zvoka.
Zvočna omarica ima kot zadnji člen v ve¬
rigi naprav, ki pretvarjajo električne sig¬
nale v zvok, izredno pomembno vlogo,
saj odločilno vpliva na kakovost zvoka.

Za dobro delovanje zvočne omarice
so poleg kvalitetnih zvočnikov in na¬
tančno narejene zvočne omarice zelo
pomembne tudi kretnice. Kretnice so
v bistvu enostavni L-C filtri, ki električni
signal iz ojačevalnika ločijo na posa¬
mezna frekvenčna območja. Če poeno¬
stavimo, lahko te filtre primerjamo z že¬
lezniškimi  kretnicami, električni signal pa
z različnimi vlaki (npr.: tovorni vlak, pot¬
niški vlak in ekspresni vlak). Ko pripeljejo
vsi vlaki do postaje, jih moramo preu¬
smeriti na določene perone (te lahko
izenačimo z zvočniki za različna frek¬
venčna območja). Tako tovorni vlak pre¬
usmerimo na peron, kjer čakajo tovor¬
njaki za prevzem tovora (npr. bas zvoč¬
nik), potniški vlak pošljemo na peron za
potniški vlak (srednjetonski zvočnik) in
ekspresni vlak na peron za ekspresni
vlak (visokotonski zvočnik). Torej nam
kretnice omogočijo, da vsak vlak pride
na zanj določen peron. V primeru, da bi
postaja imela le en peron, bi se vsi vlaki
ustavili na istem peronu, pri tem pa bi
nastala vsesplošna zmeda; potniki bi pa¬
nično iskali svoj vlak, med njimi pa bi se
drenjali še tovornjaki. Ker pa se vlaki
morajo držati voznih redov (naj bi se jih
vsaj), bi prav gotovo ostalo nekaj potni¬
kov in tovornjakov, ki ne bi pravočasno
našli svojega vlaka. Na podoben način
tudi samo en zvočnik, priključen na oja¬
čevalnik, ne more zagotoviti kvalitetne
reprodukcije.

Kretnice torej razdelijo frekvenčni

ELEKTRONIKA

spekter električnega signala na več de¬
lov. Ponavadi uporabljamo kretnice, ki
delijo frekvenčni spekter na dva, tri ali
štiri dele. Tako zvočniki v zvočni omarici
dobijo električni signal, ki vsebuje le tiste
frekvence, za katere so predvideni. Šte¬
vilo delov, na katere kretnica razdeli
frekvenčni spekter, je odvisno od števila
različnih zvočnikov. Zvočnike z enakim
frekvenčnim odzivom in enako impe-
danco lahko priključimo na isti izhod
kretnice. Ponavadi se uporablja dvo- ali
trisistemske kretnice, redkeje štiri- ali
večsistemske. Tu velja nekako tako, da
za zvočne omarice z močjo do okoli
100W uporabljamo le dvosistemske
omarice, za močnejše zvočne omarice
pa je priporočljivo uporabiti tri- ali večsi¬
stemske kretnice. Pri močeh nad 100W
električni tok frekvence, ki je višja ali
nižja od frekvenčnega območja zvoč¬
nika, že preveč segreva tuljavico zvoč¬
nika. Segrevanje tuljavice močno ovira
delovanje zvočnika in ga lahko poško¬
duje, v skrajnem primeru tuljavica celo
pregori.

Zvočne omarice je potrebno pravilno
dimenzionirati. Frekvenčni spekter, ki ga
kretnica prepušča, naj bi bil čim bolj po¬
doben frekvenčnemu odzivu zvočnika.
Zato ni dovolj, da kupimo npr. bas zvoč¬
nik in ga priklopimo na kakršno koli niz-
koprepustno kretnico, saj lahko s tem
zmanjšamo frekvenčni odziv zvočnika ali

pa prek njega spuščamo frekvence, ki
jim zvočnik ne more slediti.

Kretnice prepuščajo le električne sig¬
nale določenih frekvenc; da to dose¬
žemo, mora delovati kretnica kot nekak¬
šen frekvenčno odvisen upor. Takemu
uporu se mora z višanjem frekvence vi¬
šati oziroma nižati upornost. Če se upor¬
nost kretnice viša z višanjem frekvence,
je tok skozi zvočnike vedno manjši in
pravimo, da kretnica reže visoke frek¬
vence. Slika 1 prikazuje tako kretnico in
njen frekvenčni odziv. Kretnico sestav¬
ljata dva elementa, katerih impedanci se
pri spreminjanju frekvence spreminjata.
Pri dušilki se z višanjem frekvence impe-
danca viša, kondenzatorju pa impe-
danca pada. Vezava dušilke in konden¬
zatorja deluje torej kot frekvenčno od¬
visni napetostni delilnik. Na sliki 2 vidimo
kretnico, pri kateri sta dušilka in konden¬
zator zamenjana. To spremeni frek¬
venčno karakteristiko kretnice. Krenica
v tem primeru prepušča visoke frek¬
vence, nizke pa duši. Z večanjem frek¬
vence impedanca kondenzatorja pada,
impedanca dušilke pa raste. Pri tem
vedno več električnega toka teče preko
zvočnika in vedno manj preko tuljave in
obratno.

Najpomembnejši podatek kretnic je
mejna frekvenca. Mejna frekvenca je
frekvenca električnega signala, pri kateri
kretnica oslabi signal za 3dB oziroma

6 dB/ oktavo

C

0

3

4 - m-

fm f(Hz)

Slika 1

Slika 4

TIM 9/10 • maj, junij 1991 * 339

ELEKTRONIKA

frekvenca, pri kateri pade amplituda na¬
petosti na zvočniku na polovico. V glav¬
nem stremimo za tem, da se mejni frek¬
venci kretnice in zvočnika pokrijeta.

Na sliki 3 je kretnica, ki je kombinacija
kretnic iz slik 1 in 2. Ta kretnica pre¬
pušča določen pas frekvenčnega spek¬
tra. Širino pasu določata dve mejni frek¬
venci. Prva mejna frekvenca omejuje de¬
lovanje zvočnika pri nizkih frekvencah,
druga mejna frekvenca pa pri visokih
frekvencah.

Kretnice delimo tudi glede na strmino
prenosne karakteristike. Primer karakte¬
ristik z različnimi strminami krivulj vidimo
na sliki 7. Strmina krivulje se računa
glede na spremembo odziva pri poveča¬
nju oziroma zmanjšanju frekvence za
eno oktavo. Na strmino krivulje vpliva
število dušilk in kondenzatorjev, uporab¬
ljenih pri konstrukciji kretnice. Če za en
izhod kretnice vzamemo le en element
(kondenzator ali tuljavo), je strmina kri¬
vulje 6dB/oktavo (slika 4).

Če uporabimo dva elementa na kanal
kretnice (kondenzator v kombinaciji
z dušilko), se strmina poveča na 12dB/
oktavo. Pri vezavi dveh kondenzatorjev
in tuljave ali vezavi dveh tuljav in kon¬
denzatorja pa dobimo krivuljo naklona
18dB/oktavo (slika 6). Strmina odziva
kretnice določa selektivnost kretnice.
Čim bolj strma je krivulja, tem hitreje
amplituda električnega signala pada ozi¬
roma zraste. Tako lahko s strmo krivuljo
izredno točno določimo območja delova¬
nja zvočnikov. To nam pride prav pri
večjih močeh, kjer je važna točna razpo¬
reditev frekvenčnih območij glede na
frekvenčni odziv zvočnikov.

V tabelah 1, 2 in 3 imamo podatke za
konstrukcijo kretnic različnih strmin.
Glede na frekvenčni odziv zvočnikov iz¬
beremo mejne frekvence in v tabeli poiš¬
čemo odgovarjajoče vrednosti konden¬
zatorjev in dušilk.

Vrednosti kondenzatorjev v tabelah ne
ustrezajo standardom, zato moramo iz¬
brati kondenzatorje, katerih kapacitiv-
nost je čim bliže zahtevani. Zahtevano
vrednost dobimo tudi z vezavo več kon¬
denzatorjev. Kondenzatorje vežemo
vzporedno ali zaporedno, pri čemer se
skupna induktivnost računa ravno
obratno kot pri uporih. Pri vzporedno
vezanih kondenzatorjih se kapacitivnost
sešteva, zaporedno vezana kapacitiv¬
nost pa se računa kot paralelno vezana
upornost.

Pri vzporedni ali zaporedni vezavi
kondenzatorjev naj velja pravilo, da ve¬
žemo vedno kondenzatorje enakih vred¬
nosti in da število kondenzatorjev ne
presega 3. Najboljše je, da zahtevano
induktivnost dobimo z dvema enakima
kondenzatorjema.

nomogram za tuljave

Kondenzatorji in kretnice morajo biti
enake nazivne napetosti, ne glede na to,
kako in koliko jih je vezanih skupaj.

Pri izbiri mejnih frekvenc moramo pa¬
ziti tudi na izkoristek zvočnika, izkoristek
vseh zvočnikov mora biti približno enak,
pri tem se morajo ujemati tudi impe-
dance zvočnikov. Nizkotonski zvočnik
mora biti enake impedance kot visoko-
tonski zvočnik. Če uporabimo več zvoč¬
nikov za nizke frekvence, mora biti vsota
le-teh enaka impedanci visokotonskega
zvočnika oziroma vsoti impedanc viso-
kotonskih zvočnikov. Pripomnimo naj še
to, da če vežemo zvočnike vzporedno,
se impedanca zvočnikov računa tako kot
impedanca vzporedno vezanih uporov,
če pa vežemo zvočnike zaporedoma, se
impedance enostavno seštejejo.

Na sliki 8 vidimo primer dveh zvočni¬
kov; nizkotonskega A in visokotonskega
B, ki sta različnih izkoristkov in enake

impedance. Pri enaki amplitudi električ¬
nega signala je odziv zvočnika A slabši
kot odziv zvočnika B. Izkoristek zvočnika
B je namreč večji od zvočnika A. Če
želimo karakteristiko frekvenčnega od¬
ziva zvočne omarice izravnati, moramo
zaporedno z zvočnikom B vezati upor
določene vrednosti, da s tem znižamo
njegov odziv. To je sicer izvedljivo, a ni
priporočljivo, saj je škoda, da se elek¬
trična energija troši na uporu, namesto
da bi se pretvarjala v zvok. Uporaba
uporov nikakor ne pride v poštev pri
zvočnih omaricah večjih moči (100W in
več).

Slika 9 kaže nomogram, s pomočjo
katerega izračunamo število ovojev tu¬
ljav. Najprej si izberemo dimenzije tuljav-
nika, izračunamo števili U in m ter poteg¬
nemo črto prek teh dveh vrednosti. Tam,
kjer ta črta seka črto, ki ločuje skali,
naredimo točko T. Na skali na desni
strani nomograma poiščemo zahtevano
induktivnost tuljave (mH) in preko točke
T in izbrane induktivnosti. tuljave poteg¬
nemo premico. Premica seka skalo
s številom ovojev v določeni točki, kar
nam pokaže število (n) ovojev, ki so
potrebni za zahtevano induktivnost tu¬
ljave pri izbranih dimenzijah tuljavnika.

Smer odčitavanja vrednosti iz nomo¬
grama je poljubna. Zato iz induktivnosti
tuljave in števila ovojev določimo dimen¬
zije tuljavnika, kar pa je zelo nerodno.
Nakloni premic nomograma naj ne bodo
preveliki.

Tuljavnik naredimo iz kartona škatle
za čevlje, ki ga ovijemo okoli lesenega

340 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

ELEKTRONIKA

Slika 8

Miha Zorec

IZDELAVA

ZVOČNIH

OMARIC

6 dB/oktavo ... R zv  = 8Q

12 dB/oktavo ... R zv  = 8Q

18 dB/oktavo ... R zv  = 8Q

valja (valj je lahko tudi iz kakšnega dru¬
gega materiala) in na koncih zlepimo. Na
tak enostaven tuljavnik navijemo ba¬
kreno lakirano žico. Žica naj bo debela
okoli 0,8 mm ali več, kar je odvisno od
moči zvočnih omaric. Za moči pod 60 W
je lahko tudi tanjša, pri močeh, večjih od
100W, pa mora biti žica debelejša od
0,8 mm. Od debeline žice je odvisna Om¬
ska upornost tuljave, ki deluje kot doda¬
ten upor. Ta upor prevzema del elek¬
trične energije in slabi delovanje tuljave,
obenem pa segreva tuljavo.

Kljub razmeroma cenenim zvočnim
omaricam, ki jih lahko kupimo v trgovi¬
nah, je še vedno veliko zanimanja za
samostojno sestavljanje le-teh. Verjetno
zato, ker sami poljubno izbiramo obliko,
velikost in moč zvočnih omaric. Poleg
tega igra pomembno vlogo tudi dejstvo,
da lahko s svojimi rokami zgradimo
zvočne omarice, ki v ničemer ne zaosta¬
jajo za kupljenimi, ampak jih v marsičem
celo prekašajo. Kot smo že rekli, na kva¬
liteto zvočnih omaric vplivajo trije glavni
sestavni deli: zvočniki, kretnice in
zvočna omarica. Proizvajalci tovrstne
akustične opreme radi varčujejo, kjer se
le da. Tako lahko vidimo zvočne oma¬
rice, pri katerih zvočniki delujejo na
skrajnem robu dopustne moči, kretnice
imajo pretanko žico in neprimerne kon¬
denzatorje. So tudi zvočne omarice, ka¬
terih debelina sten nikakor ne zadošča
za moč, ki se troši na njih. Pri takih
varčevalnih ukrepih je cena seveda
izredno nizka. Če pa upoštevamo živ¬
ljenjsko dobo takih zvočnih omaric - še
posebej če jih obremenjujemo s predpi¬
sano maksimalno močjo, ki je ponavadi
plod fantazije komercialistov, nas še
kako drago stanejo. Zato je potrebno
izredno paziti pri nakupu zvočnih omaric
in se izogibati izdelkom, ki obljubljajo
velikanske moči, obenem pa imajo ne¬
verjetno nizke cene.

V prejšnjih številkah naše revije smo
obdelali zvočnike in kretnice, tako da
nam zdaj ostanejo le še zvočne omarice.

Zvočne omarice se razen po moči in
velikosti ločijo tudi po načinu reproduk¬
cije zvoka. Poznamo zvočne omarice
zaprtega tipa, basrefleks zvočne oma¬
rice ter zvočne omarice z labirintom. Za¬
prti tip omaric se uporablja predvsem pri
manjših močeh. Ta tip ima popolnoma
zaprto ohišje. V večini primerov imajo te
zvočne omarice zvočnike pritrjene na
zunanjo stran ohišja in dodatno zates¬
njene s posebnim kitom (silikonski kit),
ker so tako vse stene ohišja fiksno spo¬
jene. Notranjost zaprtih zvočnih omaric
moramo napolniti s polnilom za blažitev
zvočnih vibracij. Polnilo absorbira spre¬
membe zračnega tlaka, ki pri pomikanju

membran v notranjost omarice »napi¬
huje« omarico oziroma pri pomikanju
membran v obratno smer vleče stene
omarice skupaj. Polnilo preprečuje vibri¬
ranje sten omarice in obenem zagotav¬
lja, da le zvočniki oddajajo zvok. Kot
polnilo za zvočne omarice se največ
uporablja kar navadna mehka pena, ki
naj izpolni približno polovico volumna
omarice. Največ pene vstavimo za zvoč¬
nike, še posebno za baszvočnik, saj ima
ta največjo potisno moč.

Vibracij sten se lahko znebimo tudi na
povsem drugačen način. Namesto da bi
nadležne vibracije zračnega tlaka zadr¬
ževali v notranjosti omarice, jih izpu¬
stimo na prostost in koristno uporabimo.
Že ime basrefleks nam pove, kako upo¬
rabimo zvočne valove, ki nastajajo za
zvočniki v notranjosti zvočnih omaric.
Ker so vibracije zračnega tlaka baszvoč-
nika volumensko najmočnejše, nam de¬
lajo največ preglavic. Če pa jih spravimo
iz zvočne omarice z enako fazo, kot jo
ima bas zvočnik dobimo tako imenovani
basrefleks efekt; zvočna omarica deluje,
kot bi imela dva baszvočnika. Zvok, ki
prihaja iz osebno oblikovane basrefleks
odprtine, je sicer nekolikoi šibkejši kot
zvok, ki ga oddaja zvočnik, vendar po¬
meni dodatno koristno moč, ki bi se sicer
zadušila v notranjosti omarice.

Notranjost basrefleks zvočne omarice
mora biti prazna in naj po možnosti ne
vsebuje ovir za pretok zvoka. Odprtine
za izhod zvoka so večinoma okrogle,
srečamo pa tudi različne pravokotne od¬
prtine. Basrefleks zvočne omarice imajo
zaradi manjših sprememb zračnega
tlaka v notranjosti tanjše stene.

Poleg zaprtih zvočnih omaric in bas¬
refleks zvočnih omaric poznamo tudi
zvočne omarice, ki zvok basovcev s po¬
sebnim zvočnim labirintom usmerijo in
zakasnijo, da dobimo na izhodu labirinta
izredno kvaliteten zvok. Veliko zvočnih
omaric z labirintom ima zvočnik celo
v notranjosti ohišja, tako da ga ne vi¬
dimo. Te zvočne omarice se uporabljajo
predvsem za moči nad 100W in zahte¬
vajo izredno natančno projektiranje in
izdelavo.

TIM 9/10  • mai, junij 1991 • 341

Zvočna omarica mora izpolnjevati ne¬
kaj osnovnih zahtev, ki pogojujejo dobro
delovanje. Poleg primerne oblike in vo¬
lumna mora imeti dovolj debele stene,
vsekakor pa ne smemo pozabiti na ma¬
terial, iz katerega jo naredimo. Ker
zvočna omarica ne sme niti ojačevati niti
slabiti dela frekvenčnega spektra, mora
biti material čim manj akustičen. Matrial
za izdelavo zvočnih omaric mora biti
pravo nasprotje tistemu, ki se uporablja
za izdelavo akustičnih inštrumentov (ki¬
tare, voline). Stene zvočnih omaric mo¬
rajo kar v največji meri dušiti zvok, saj
morebitne vibracije sten povzročajo do¬
datne zvočne valove, ki pačijo zvočno
sliko, ki prihaja preko zvočnikov. Mate¬
rial za zvočne omarice naj bo torej tako
trden, da vibracije, ki jih povzročajo
zvočniki v zvočni omarici ne morejo pov¬
zročati vibriranja sten. Zato bi bil naj¬
boljši material kamen ali marmor, ki se
ga da sicer zelo dobro obdelovati in tudi
izgled takih zvočnih omaric bi bil fantasti¬
čen. Kljub vsemu pa bi bila cena takih
omaric previsoka, poleg tega pa se da
z cenejšimi materiali doseči približno
enak efekt. Uporabimo lahko vezano
ploščo (debelo 10 mm in več), ki je zelo
trdna in dobro prenaša mehanske obre¬
menitve, obenem pa je zelo slab zvočni
prevodnik. Vezana plošča (bosanka) se
zaradi svojih lastnosti uporablja pred¬
vsem za zvočne omarice večjih moči ter
za zvočne omarice, ki se uporabljajo za
ozvočenje ansamblov.

Za zvočne omarice tipa HiFi oziroma
za omarice za domačo uporabo uporab¬
ljamo predvsem iverico, ki je razmeroma
poceni, obdelava je zelo preprosta in
tudi akustične lastnosti ustrezajo. Ven¬
dar morajo biti stene omaric iz iverice za
okoli 50% debelejše, kot če bi omarico
izdelali iz vezane plošče.

Iverne plošče so izdelane iz lesnih
odpadkov, ki jih v tovarni pomešajo z le¬
pilom in stisnejo. Zato je iverica na robo¬
vih in v notranjosti izredno krhka, kar ima
nekaj dobrih in nekaj slabih lastnosti.
Dobre lastnosti so v tem, da krhka notra¬
njost izredno dobro duši zvočne vibra¬
cije, slaba stran pa je v tem, da iverica
slabo prenaša mehanske obremenitve in
udarce. Zato se iverica uporablja pred¬
vsem za manjše moči. Pri večjih močeh
pride v poštev vezana plošča, saj imajo
zvočne omarice, narejene iz vezane
plošče, tanjše stene in prenašajo veliko
večje mehanske in zvočne obremenitve,
kar je najpomembnejše.

Vibriranje sten zvočne omarice lahko
preprečimo tudi na druge načine. Slika
1 prikazuje tri načine za dušenje vibracij
sten. Primer kaže, kako z diagonalno
letvijo ojačamo steno in s tem zmanj¬
šamo vibracije. To ojačitveno letev eno¬

ELEKTRONIKA

stavno prilepimo na steno zvočne oma¬
rice. Dimenzije letve niso pomembne,
vendar ne smemo pretiravati; debelina
naj bo enaka debelini stene, širina pa naj
bo za 2 do 3 debeline. Ojačitveno letev
naredimo iz navadne lesene letve ali iz
odrezane iverice.

Na sliki 1b je primer ojačitve sten
zvočne omarice z ojačitvenim križem.
Ojačitveni križ poveže štiri stene oma¬
rice in na ta način duši vibracije sten.
Križ montiramo med stranske stene ozi¬
roma med stene z večjo površino, čim
bliže sredini, pri čemer nas omejujejo
odprtine za zvočnike. Ojačitveni križ po¬
navadi vstavimo med odprtino za bas-
zvočnik in druge odprtine. Namesto križa
lahko uporabimo ojačitveni okvir, ki ga
namestimo podobno kot ojačitveni križ.

Ojačevanje sten zvočnih omaric z le¬
tvami, križem ali okvirjem pride v poštev
le pri zvočnih omaricah zaprtega tipa. Pri
basrefleks zvočnih omaricah in pri zvoč¬
nih omaricah z labirintom pa tako ojače¬
vanje seveda odpade. Za basrefleks
zvočne omarice manjših moči je še ne¬
kako dopustno ojačevanje z letvami, pri
drugih pa moramo povečati debelino
sten.

Izdelava zvočnih omaric:

Za izdelavo zvočnih omaric potrebu¬
jemo najprej nekaj mizarskega orodja.

Slika 3

34* • TIM 9/IO • maj, junij 1991

ELEKTRONIKA

Slika 6

Poleg izvijačev, raznih spenjalcev
(»cvinge«) in delovne mize potrebujemo
še vrtalni strojček, krožno žago, prav
nam pride tudi električna vodna žaga,
skobelnik in električni brusilnik.

Dele zvočne omarice narežemo na
predpisane kose. Na sliki 2 vidimo, kako
sestavimo ohišje. Če se odločimo za
zaprti tip zvočne omarice, zlepimo vse
sestavne dele in spoje ojačamo z moz-
niki. Moznike oziroma lesne čepe vsta¬
vimo v prej izvrtane luknje, v katere smo
nalili lepilo. Nato določimo pozicije odpr¬
tin za zvočnike, zarišemo s šestilom in
zaradi boljše vidljivosti ris prevlečemo
s flumastrom (slika 3). Če imamo elek¬
trično vbodno žago, v rob risa zvrtamo
luknjo ter izrežemo odprtino (slika 4). Na
sliki 5 vidimo, kako z vrtalnim strojem
naredimo odprtine za zvočnike. V stroj¬
ček vpnemo malo večji sveder in zvr¬

Slika 8

tamo več lukenj eno zraven druge, nato
s kladivom izbijemo odvečni kos iverice.
Robove odprtin zbrusimo kar z večjim
svedrom (slika 5). Manjše odprtine in
odprtino za basrefleks izhod lahko nare¬
dimo s kronsko žago. Te žage dobimo
skoraj v vseh naših trgovinah z orodjem.
Kronsko žago enostavno vpnemo v vr¬
talni strojček, v center bodoče odprtine
zvrtamo luknjo, ki centrira žago in izža-
gamo odprtino (slika 6).

V odprtine montiramo zvočnike in na
steno kretnico. Zvočnike dobro pritr¬
dimo, in robove zatesnimo z silikonskim
kitom. S silikonskim kitom zatesnimo
tudi spoje sten (slika 7).

Po montaži zvočnikov vstavimo še
peno ali kak drug absorbcijski material.
Pri popolnoma zaprtih zvočnih omaricah
moramo peno vstaviti preden montiramo
zvočnike. Če izberemo zvočno omarico,
pri kateri se npr. zadnja stena odmika,
moramo narediti na zadnjih stenah okvir
(slika 9), ki ga prilepimo in ojačamo
z mozniki. Na ta okvir nalepimo tesnilni
trak, ki popolnoma zatesni omarico. Tes¬

Slika 9

nilni trak je trak, ki se uporablja za tes-
njenje oken in vrat. Zadnjo steno z les¬
nimi vijaki pritrdimo na okvir. Čim boljše
je tesnjenje, bolje deluje zvočna oma¬
rica.

Površino zvočnih omaric lahko eno¬
stavno pobarvamo, pri čemer moramo
predhodno vse nepravilnosti zakitati
z lesnim kitom in do gladkega zbrusiti.
Na zunanje stene lahko nalepimo tudi
samolepilno tapeto z imitacijo furnirja.
Za lep izgled zvočnih omaric lahko upo¬
rabimo poseben furnir, ki ga enostavno
nalikamo na stene omaric ali pa damo
omarice furnirat mizarju.

Za zaščito zvočnikov naredimo pose¬
ben okvir, ki ga prekrijemo s tankim bla¬
gom in ga pritrdimo na čelno stran zvoč¬
nih omaric.

V nadaljevanju vam ponujamo nekaj
primerov za izdelavo zvočnih omaric, ki
so vzeti iz knjige »HiFi BOXEN«, avtorja
Rainerja Golza. Vsak načrt vsebuje ta¬
belo z osnovnimi podatki, kjer so podani
tudi zvočniki, vendar lahko uporabimo
tudi podobne, pri čemer moramo upošte¬
vati njihove karakteristike in temu pri¬
merno prirediti kretnice.

Učenci! Ne le modeli raket in
Jadrnic, tudi učbeniki in druge
knjige Tehniške založbe
Slovenije so vam na voljo
v trgovini

Mladi tehnik, Ljubljana,
Cojzova 2.

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 343

ELEKTRONIKA

344 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

Miha Zorec

MEŠALNE

MIZE

3. del

UNIVERZALNE
MEŠALNE MIZE

Poleg disko mešalnih miz, ki imajo
vhode prilagojene za priključitev elektro-
akustičnih aparatur, kot so kasetofoni,
gramofoni in gramofoni CD, poznamo
tudi mešalne mize, na katere lahko prik¬
ljučimo katero koli akustično napravo. To
so univerzalne mešalne mize. Te imajo
mono vhodne kanale, pri katerih lahko
nastavljamo različne parametre. Naj na¬
štejemo le nekaj najosnovnejših regula¬
cij. Nastavljamo lahko ojačanje vhod¬
nega predojačevalnika, s čimer prilago¬
dimo ojačanje predojačevalnika (GAIN)
na jakost vhodnega signala. Jakost elek¬
tričnega signala iz mikrofona je bistveno
manjša kot amplituda signala, ki ga daje
kasetofon oziroma gramofon CD. Torej
moramo ojačanje vhodnega predojače¬
valnika primerno povečati, če na me¬
šalno mizo priklopimo mikrofon, oziroma
zmanjšati, če na vhod priklopimo kaseto¬
fon. Ojačanje vhodnega predojačeval¬
nika lahko pri nekaterih mešalnih mizah
nastavljamo tudi stopenjsko s posebnim
stikalom (S1 na sliki 2).

Potenciometrom in stikalom za nasta-

ELEKTRON1KA

vitev ojačanja ponavadi sledi tonska
kontrola, ki vsebuje dva do štiri potenci¬
ometre za regulacijo posameznih frek¬
venčnih območij. Boljše mešalne mize
imajo namesto vezja za tonsko kontrolo
vgrajene kar »equaliserje«. Tem potenci¬
ometrom sledi potenciometer, s katerim
določamo položaj mono signala v stereo
signalu na izhodu mešalne mize. Če ta
potenciometer zavrtimo v levo, se signal
tega kanala sliši le v levem zvočniku, če
potenciometer zavrtimo v desno, slišimo
zvok le iz desnega zvočnika. Tej regula¬
ciji pravimo regulacija panorame. Pri oz¬
vočenju npr. pevskega zbora z več mi¬
krofoni panoramski potenciometri omo¬
gočajo, da preko zvočnikov slišimo
pevce, ki pojejo na levi strani, res na levi,
in pevce, ki pojejo na desni, na desni
strani. To dosežemo tako, da postavimo
mikrofone v vrsto pred zbor: panoram¬
ski potenciometer mikrofona, ki stoji na
skrajnem desnem koncu, zavrtimo do
konca v desno, panoramski potenciome¬
ter mikrofona v sredini pevskega zbora
nastavimo na sredino, potenciometer za
regulacijo panorame mikrofona na skraj¬
nem levem koncu pa v skrajni levi polo¬
žaj.

Na koncu vsakega vhodnega kanala
je še mešalni potenciometer.

Če želimo na tako univerzalno mizo
priključiti kasetofon ali kako drugo apa¬
raturo, ki ima stereo izhod, moramo za to
porabiti pač dva kanala, pri obeh nasta¬
vimo enako vhodno ojačanje, panoram¬
ska potenciometra zavrtimo vsakega
v svojo stran (potenciometer kanala, na
katerega je priključen levi kanal apara¬
ture zavrtimo v levo, potenciometer dru¬
gega pa v desno). Potenciometre za ton¬
sko kontrolo moramo prav tako izenačiti.
Mešalna potenciometra pa moramo isto¬
časno odpirati oziroma zapirati.

Na sliki 1 vidimo zelo enostavno ver¬
zijo univerzalne mešalne mize. Vsi ka¬
nali te mize vsebujejo enake mikro¬
fone (slika2), ki imajo nastavljivo ojača¬
nje in tonsko kontrolo. Vsak predojače-
valnik ima dva vhoda, enega za mikro¬
fone, drugega pa za druge aparature, ki
imajo močnejše signale (kasetofon, gra¬
mofon CD, sintesizer...) Na žalost ta me¬
šalna miza ne vsebuje posebnega pre¬
dojačevalnika, ki je potreben za gramo¬
fon, vendar so bili načrti za take predoja-
čevalnike v naši reviji že objavljeni. Pre-
dojačevalnike za gramofon enostavno
vgradimo na vhod mikrofonskega ojače¬
valnika, kakor kaže slikal. S stikalom
S izbiramo, preko katerega vhoda pri¬
haja akustični signal na mikrofonski
predojačevalnik.

Univerzalne mešalne mize vsebujejo
od šest do celo dvaintrideset vhodnih
kanalov in več. Take mešalne mize se
uporabljajo predvsem v glasbenih študi¬
jih.

MIKROFONSKI

PREDOJAČEVALNIK

Na sliki 2 je električna shema mikrofon¬
skega predojačevalnika s tonsko kon¬
trolo in regulacijo ojačanja. To vezje je
vzeto iz angleške revije ELEKTOR
ELECTRONICS in malenkostno prede¬
lano.

Vezje vsebuje dva operacijska ojače¬
valnika iz integriranega vezja LM 387.
Prvi operacijski ojačevalnik deluje kot
neinvertirajoči ojačevalnik. Ta ojačuje
električni signal, ki prihaja preko konden¬
zatorja C1. Ojačanje (GAIN) tega vhod¬
nega predojačevalnika določajo upori

MEŠALNA STOPNJA

470 k

Slika 1

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 345

ELEKTRONIKA

I

<t>

Slika 2

C10

400 n

VHOD

KASETOFON (A)— HHuf

MIKROFON (§>

Seznam elementov:

Upori:

R1 = 470 fl
R2, R6, R7 = 10 k
R3 = 2k2
R4 = 27 k

R5 = 100 k (ali pot. 100 k LOG)

R8, R9 = 3k9

R10 = 12 k

R11 = 3k3

R12 = 270 k

R13 = 2M2

R14 - 4k7

R15 = 33 k

Potenciometri:

P1 = 100 k LIN
P2 = 500 k LIN
P3 = 10 k LOG
P4 = 47 k LOG
P5 = 47 k LIN
P6, P7 = 47 k LOG

Kondenzatorji
C1, C7, C10 = 100 nF
C2, C9 = 10 pF/35V
C3 = 1 uF/35V
C4 = 47 nF
C5 = 4n7
C6 = 2n2
C8 = 1 pF/35V
C11 = 100 pF

Polprevodniki:

A1, A2 = LM 387
A3, A4 = LM 387

Slika 3

R1-R5. S stikalom S1 stopenjsko dolo¬
čamo ojačanje. Ker pri naši univerzalni
mešalni mizi potrebujemo predojačeval-
nik z nastavljivim ojačanjem, nadome¬
stimo upor R5 s potenciometrom enake
vrednosti (100 k LOG).

Če s stikalom S1 priklopimo upor R1,
je ojačanje prvega predojačevalnika
okoli 225, pri priklopu upora R3 je ojača¬
nje okoli 60 in pri (A1) srednjem položaju

stikala okoli 14. S tem dosežemo, da
lahko na ta predojačevalnik priklopimo
različne mikrofone z različnimi nivoji
izhodnega signala. Poleg mikrofonov
lahko direktno na predojačevalnik priklo¬
pimo tudi električno kitaro ali kako drugo
aparaturo z nizkim izhodnim signalom.
Vhodnemu predojačevalniku sledi
vezje za tonsko kontrolo. Ojačanje ope¬
racijskega ojačevalnika v tej stopnji do¬

loča razmerje uporov R13/R12. in znaša
okoli 18 dB. Potenciometer P1, upora R6
in R7 ter kondenzator C4 določajo base,
Rc mreža s potenciometrom P2 pa do¬
loča prisotnost visokih tonov.

Zaporedna vezava upora R11 in kon¬
denzatorja C6 igra popolnoma enako
vlogo kot vezava upora R2 in kondenza¬
torja C2. Obe vezavi izboljšujeta delova¬
nje vezja pri nizkih frekvencah.

346 • TIM 9/10 • maj, |uni| 1991

ELEKTRONIKA

mešalni

potenciometer

panorama i prednasta: ivisoki toni !  nizki toni
| vitev jakosti

gam

DISKO MEŠALNIK I

Današnja tehnologija izdelave operacij¬
skih ojačevalnikov omogoča izredno
enostavno kreiranje najrazličnejših elek¬
tronskih vezij in naprav. Tokrat vam
predstavljamo tipičen primer takšne re¬
alizacije. Ker so operacijski ojačevalniki
univerzalna vezja, v katerih so ponavadi
združeni (integrirani) skoraj vsi potrebni
polprevodniki, potrebujemo poleg njih le
še nekaj uporov in kondenzatorjev.
Lahko rečemo, da z upori in kondenza¬
torji določamo namembnost vezja z ope¬
racijskim ojačevalnikom. V našem pri¬
meru uporabljamo operacijske ojačeval¬
nike kot ojačevalne stopnje v mešalni
mizi, pri tem pa z upori in kondenza¬
torji določamo stopnjo ojačanja, frek¬
venčno karakteristiko in vhodno impe-
danco vezij.

Slika 1 prikazuje elektronsko vezje šti-
rikanalnega disko mešalnika, ki mu
lahko dodamo še nekaj kanalov. Namen
kanalov enostavno določimo s pomočjo
tabele 1. Izbiramo lahko med kanali,
namenjenimi za priklop gramofona, ka¬
setofona, mikrofona z visoko impedanco
in mikrofona z nizko impedanco.

Pri priključitvi gramofona na vhod
predojačevalnika vezje vsebuje vse ele¬
mente, ki jih vidimo na shemi, pri čemer
ojačevalnik dobi posebno RIAA frek¬
venčno karakteristiko. Predojačevalnik
s tako frekvenčno karakteristiko popravi
frekvenčni spekter akustičnega signala
iz glave gramofona.

Ker ima kasetofon že tovarniško vgra¬
jene predojačevalnike, jih kar direktno
Priključimo na mešalne potenciometre
(P1), pri tem pa enostavno izpustimo vse
elemente predojačevalnika, vključno
z operacijskim ojačevalnikom. Na ploš¬
čici tiskanega vezja vstavimo kratkospoj-
nike med točki A in B ter točki A' in B'.

Mono mikrofone priključimo le na en
kanal (na kanal R ali na kanal L), ele¬
mente drugega kanala pa enostavno iz-

vsakega potenciometra posebej (točki
C in C') vežemo prek dveh uporov R6
oziroma dveh uporov R6' na vhoda me¬
šalnega vezja (en upor na R-vhod in en
upor na L-vhod).

V tabeli 1 so podane vrednosti ele¬
mentov C1 in R1, s katerimi prilagodimo
vhodno impedanco predojačevalnikov
na impedanco mikrofona.

Signale iz predojačevalnikov združimo

TIM 9/10 • maj, junij 1991 * 347

ELEKTRONIKA

opombe : 1. vstaviti kratkospojnike med totke A-B in A 1 - B 1  ;

IC 1, C6 in C7 izpustiti _ ..

2. in 3. pri mono mikrofonu uporabimo R kanal pri čemer P1» ne priključimo,
elemente L kanala izpustimo
lis = element izpustiti
0—0 = vstaviti kratkospojnik

na vhodih operacijskih ojačevalnikov A3
in A4. Ta ojačevalna stopnja akustični
signal meša in na svojem izhodu zago¬
tavlja konstantno impedanco, neodvisno
od položaja mešalnih potenciometrov.
Če želimo regulirati jakost signala, na
izhodu te ojačevalne stopnje enostavno
zamenjamo upor R9 in R9' z logaritmič-
nima potenciometroma, vrednosti 100Q.

Za praktično uporabo tega mešalnika
je primerno dodati še vezje za tonsko
kontrolo, ki ga naš načrt žal ne vsebuje.
Vendar je mešalnik, ki ga podaja shema
na sliki 1, dovoj dober za domači studio.

Napajalno vezje je razmeroma eno¬
stavno (slika 2). Zanj potrebujemo poleg
transformatorja, usmerniških diod in gla-
dilnih kondenzatorjev, integrirano vezje
XR 4195, ki usmerjeno napetost stabili¬
zira na 15 V. To stabilizacijsko vezje
lahko nadomestimo z dvema integrira¬
nima stabilizatorjema, tipa 78L15 (za
+ 15 V) in 79L14 (za - 15 V).

Pri nabavi materiala je potrebno paziti
na kakovost potenciometrov, saj slabi
potenciometri kaj hitro začnejo šumeti in
prasketati, kar nam onemogoča kvali¬
tetno delovanje mešalnika. Problemi se
lahko pojavijo tudi pri nakupu kondenza¬
torjev C1, C1C9  in C9', ker naj bi bili to
miniaturni bipolarni elektrolitski konden¬
zatorji, ki jih je tudi v tujini razmeroma

težko dobiti. Če bipolarnih kondenzator¬
jev nikakor ne dobimo, lahko uporabimo
kar navadne elektrolitske kondenzatorje.

Ploščica tiskanega vezja je na sliki 3 in
je predvidena za štiri vhodne stereo ka¬
nale. Če želimo število vhodov povečati,
enostavno paralelno dodamo željeno
število kanalov, saj je ploščica razvita
tako, da to omogoča.

Napravico je najboljše vgraditi v kovin¬
sko ohišje, ker se s tem izognemo radio-
frekvenčnim in drugim motnjam, ki jih
povzroča okolica. Koristno je tudi, da
transformator vgradimo v posebno ko¬
vinsko ohišje, s čimer preprečimo njegov
vpliv na vezje. Ker je ploščica tiskanega
vezja narejena tako, da omogoča mon¬
tažo mešalnih potenciometrov kar na
ploščico, montiramo celotno vezje tik
pod čelno ploščo ohišja.

Seznam elementov:

Upori:

R1... R5 = glej tabelo

R1' = glej tabelo

R6, R6', R8, R8' = 47k

R7, R7' = 22k

R9, R9' = 100k

P1 = Pl a , P1 b  = 22 k 10g

(stereo)

Kondenzatorji:

C1... C4, C1'... C4’ = glej tabelo

C5, C5' = 470 nF

C6, C7, C10, C11, C18, C19 = 100 nF

C8, C8' = 10 pF

C9, C9' = 10 ji/25 V

C12, C13, C14, C15 = 22 nF

C 16, C17 = 470 |iF/25 V

C20, C21 =10 piF/16V

C22, C23 = 100 pF

Polprevodniki:

D1... D4 = 1N4001

D5, D6 = 1N4148

IC 1 = NE 5532 ali LM 833

IC 2 = TL 072

IC 3 = XR 4195 (glej tekst)

Ostalo:

Tr. = 220 V na 2x 15V/100 mA
V1 = 50 mA (počasna)

S1 = »on/off« stikalo

Vezje zagotavlja dovolj visok izhodni
signal, da ga lahko direktno priključimo
na končno stopnjo, vsekakor pa ni nobe¬
nih problemov pri povezavi več predoja-
čevalnikov z mešalno mizo.

Na sliki 3 je ploščica tiskanega vezja
za mikrofonski predojačevalnik in mon¬
tažna shema. Vidimo, da je na ploščici
predviden prostor za stikalo S1, vse po¬
tenciometre in celo za vhodni konektor.
Če želimo mikrofonski predojačevalnik
uporabiti v mešalni mizi, moramo name¬
sto upora R5 prispajkati žice in jih pove¬
zati s potenciometrom, ki ga montiramo
na ohišje mešalne mize v liniji z ostalimi
potenciometri. Prav tako moramo nare¬
diti dva vhoda (Mic. in LINE).

V primeru vgradnje mikrofonskega
predojačevalnika v mešalno mizo služi
potenciometer P3 za prednastavitev
izhodnega signala, za mešalne potenci¬
ometre pa uporabimo drsne potenci¬
ometre (P4 na sliki 1).

MEŠALNO VEZJE

Na sliki 1 je poleg blok sheme prvega
kanala mešalne mize tudi vezje mešal¬
nih potenciometrov (P4) ter potenciome¬
trov za regulacijo panorame (P5). Drs¬
niki mešalnih potenciometrov so spojeni
z drsniki panoramskih potenciometrov,
ostali dve priključni sponki panoram¬
skega potenciometra pa sta spojeni
preko uporov vsaka na svoj kanal (levi in
desni kanal stereo signala).

Signali iz posameznih kanalov se me¬
šajo na mešalni stopnji, ki jo predstav¬
ljata operacijska ojačevalnika A3 in A4
(LM 387). Mešalna stopnja skupek sig¬
nalov iz vseh kanalov sešteje, vsoto sig¬
nalov še malenkostno ojači (približno 4-
krat) in tako obdelan signal pelje preko
ločilnih kondenzatorjev in potenciome¬
trov za nastavitev jakosti signala na
izhod mešalne mize. Signal na izhodu
mešalne mize je dovolj močan, da lahko
na mešalno mizo priključimo končno oja-
čevalno stopnjo.

Slika 4 prikazuje primer razporeditve
potenciometrov univerzalne mešalne
mize.

348  • TIM 9/10 • maj, junij 1991

ELEKTRONIKA

Radko Osredkar,

KAKŠNO

LEPILO

UPORA¬

BITI?

Lepila so se od časov, ko smo lepili papir
z moko in vodo ter vse ostalo, kar se je
dalo zlepiti, s klejem, zelo zelo spreme¬
nila. Kemijska industrija nam ponuja res¬
nično na stotine različnih lepil in na vpra¬
šanje v naslovu danes niti najmanj ni
lahko odgovoriti. V tem članku si bomo
ogledali le nekaj za modelarja in nedelj¬
skega obrtnika najzanimivejših lepil.

Mizarski klej je starosta vseh lepil. De¬
lajo ga iz živalskih kož in kosti ter je,
kemijsko gledano, mešanica različnih
beljakovin in vode. Mimogrede; umetniki
in obrtniki so že zdavnaj odkrili, da so
nekatere z beljakovinami bogate snovi,
kot na primer kri, mleko in jajčni beljak,
odlične surovine za lepila in veziva. Kleja
ne srečamo več pogosto v domačih de¬
lavnicah, čeprav je pomembno industrij¬
sko lepilo. Uporabljajo ga pri izdelavi
steklenega (brusilnega) papirja, lepil¬
nega traku, pri vezavi knjig itd. Njegova
uporaba ni ravno preprosta, saj ga je
treba pred uporabo skuhati, pri tem pa

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 349

LEPILA

paziti, da ne zavre, ker bi sicer lepilo
občutno izgubilo na trdnosti, in uporab¬
ljati vročega. Še večja težava so morda
mame in žene s preobčutljivimi nosovi, ki
se nikakor nočejo sprijazniti s kuhanjem
kleja na kuhinjskem štedilniku. Z mizar¬
skim klejem zlepljene spoje je možno
razstaviti, če jih segrejemo z vodno paro,
ne da bi poškodovali zlepljene lesene
dele, česar druga lepila ne omogočajo.
Takšno »popolno razstavljivost« zleplje¬
nih spojev potrebujejo pri svojem delu
izdelovalci violin in če jo boste kdaj po¬
trebovali tudi vi, se je vredno spomniti na
mizarski klej.

Belo lepilo

Izhodiščna surovina za izdelavo belega
lepila je nafta. Kot so bencin in pločevi¬
nasti konji zamenjali one druge na cesti,
je belo lepilo v delavnicah pri lepljenju
lesa skoraj povsem zamenjalo kožo in
kopita v obliki kleja. Belo lepilo je emul¬
zija polivinilacetatnih (PVA) kroglic
v vodi. Ko lepilo namažemo na les, voda
izhlapi in se vpije vanj PVA, kroglice pa
se združijo v močno plast lepila. Posu¬
šeno lepilo je prosojno in nekoliko ela¬
stično. Dodatna prednost belega lepila je
v tem, da je nestrupeno in ga lahko
damo v roke tudi otrokom. To se v res¬
nici pogosto dogaja, ker nekoliko razred¬
čeno belo lepilo nastopa tudi kot šolsko
lepilo za papir.

Glavni slabosti belega lepila sta nje¬
gova slaba odpornost na vlago in termo-
plastičnost posušene plasti; pod vplivom
toplote, ki se sprošča pri brušenju zlep¬
ljenega izdelka, postane lepilo mehko in
zapolni brusni papir. Proti prvi slabosti ni
prave pomoči; s primernim lakom,
morda celo dvokomponentnim, prodira¬
nje vode v lepilo lahko upočasnimo, ven¬
dar je za lepljenje vodi izpostavljenih
spojev, na primer v čolnih (še posebej
pod vodno linijo) treba uporabljati druga
lepila. Nekateri proizvajalci sicer ponu¬
jajo »vodoodporna« bela lepila, kar pa je
treba razumeti le kot »nekoliko manj ne¬
odporna«.

Problemom pri brušenju se ognemo,
če lepilo, ki je pri stiskanju spoja prilezlo
iz stika, obrišemo z mokro gobo ali krpo.
Metoda je enostavna, vendar pri brisanju
vedno nekaj lepila razmažemo v okolici
spoja in zato lahko pri kasnejšem barva¬
nju lesa z lazurnimi laki ali luženju priča¬
kujemo na teh mestih svetle lise. V takih
primerih je zato morda primerneje pustiti
iztisnjeno lepilo, da se posuši in nato
suhega odstraniti z dletom ali mizarsko
strguljo, kar je v primerjavi z brisanjem
precej težje. Varčnost pri nanašanju le¬
pila je seveda na mestu, nikakor pa si ne
smemo privoščiti, da bi spoje z lepilom
namazali tako malo, da pri stiskanju le¬

pilo ne bi prilezlo iz stika; kako naj sicer
vemo, da je zalepljena cela površina
spoja?

Belo lepilo postaja sčasoma gostejše
in proizvajalci priporočajo, da ga pora¬
bite v enem letu po nakupu. Izkušnje
kažejo, da lahko lepilo brez škode za
trdnost spojev nekoliko razredčimo
z vodo; primerno razredčeno ostane
uporabno nekaj let. Ne sme pa belo le¬
pilo zmrzniti, kar se rado zgodi, če ga
imamo shranjenega v nezakurjeni garaži
ali vrtni lopi. Tudi lepilo v sveže zleplje¬
nem spoju ne sme zmrzniti. Med zmrzo¬
vanjem se namreč PVA loči od vode in
noben poskus rešiti ga se ne posreči. Še
najbolje je tako lepilo takoj zavreči, da ga
ob prvem naslednjem napadu varčnosti
ne bi poskušali uporabiti, kar velja tudi
za vsako belo lepilo, ki izgleda sesirjeno
ali plesnivo.

V Sloveniji je kar nekaj proizvajalcev
teh lepil, zato ni težko poiskati ustrez¬
nega. Poskusimo lahko z Mekolom
1000, tovarne Mitol iz Sežane, Neosti-
kom DS 101, ki ga proizvaja Kemostik iz
Kamnika, ali morda z UHU-collom, ki ga
zastopa Unihem iz Ljubljane.

Vodoodporna lepila

Zgodovina vodoodpornih lepil se je pri¬
čela leta 1872, ko je nemški kemik
Adoph von Bayer (sicer aspirinske
slave) odkril, da sta fenol in formaldehid,
če ju je zmešal skupaj, zreagirala
v trdno, vodoodporno smolo. Ta reakcija
je osnova cele družine lepil, od katerih
sta pri nas med graditelji čolnov morda
najbolj znana aerodux in resorcin. Ta
lepila se ne strdijo zaradi izhlapevanja
topil, ki so v njih, kot na primer belo
lepilo, ampak zaradi tega, ker se mole¬
kule lepila povežejo ena z drugo, čemur
pravijo kemiki polimerizacija. So res pov¬
sem vodoodporna in med vodoodpor-
nimi lepili, ki jih uporabljajo v industriji, so
na prvem mestu. Delo z njimi v domači
delavnici pa ni prijetno. Prva neprijetnost
je ta, da zelo slabo zapolnijo vrzeli
v stiku in se morajo zato ploskve stikov
zelo lepo prilegati, poleg tega pa je treba
spoje med strjevanjem lepila izredno
močno stisniti, kar zahteva skrbno pri¬
pravo pred lepljenjem. Druga neprijet¬
nost je v resnici nevarna slabost teh
lepil; formaldehid, ki izhaja iz lepil med
strjevanjem, je strupen, draži oči in kožo,
kar pomeni, da z njimi lahko delamo le
v primerno prezračevanih delavnicah ali
na prostem.

Epoksidna lepila

Epoksidna lepila, pogosto jim rečemo
kar epoksiji, so tudi dvokomponentna le¬

pila, ki se strjujejo s polimerizacijo. Zdi
se, kot da so odgovor na stoletne, morda
celo tisočletne sanje obrtnikov o ideal¬
nem lepilu: izredna trdnost, majhno krče¬
nje pri strjevanju, prosojnost, odpornost
na vplive vode in možnost lepljenja ra¬
zličnih materialov. Z njimi se da lepiti les
na steklo in kovine, po strjevanju se jih
da dobro obdelovati in z njimi se da
odlično zapolniti vrzeli in nezaželjene
luknje. Kot vse ostale reči iz sanj, tudi
epoksiji niso ravno poceni.

Epoksije običajno pripravimo za leplje¬
nje tako, da smolo iz ene tube ali lončka
zmešamo s trdilcem iz drugega v raz¬
merju 1:1. S spreminjanjem tega raz¬
merja lahko spreminjamo lastnosti strje¬
nega lepila; do 10% več trdilca naredi
lepilo prožnejše, do 10% več smole pa
trše in krhkejše. Večja odstopanja od
pravega razmerja obeh komponent pa
že oslabijo spoj in morda je potrebno
opozorilo, da je 10% od ene ali druge
komponente zelo malo, predvsem pa ve¬
liko manj kot se nam zdi v delovnem
poletu. Zato je pri mešanju dvokompo-
nentnih lepil potrebna velika skrb in vča¬
sih ni odveč uporabiti majhno tehtnico,
posodice in podobno.

Zamešano epoksidno lepilo ostane
uporabno kakšno uro, celo dlje, če nanj
ne sije sonce in je na hladnem. Čas
strjevanja epoksijev je močno odvisen
od temperature; če zlepljenega spoja ne
nameravamo segrevati, je najenostav¬
neje, da pri sobni temperaturi računamo
na strjevanje preko noči in si delo pač
tako organiziramo. Kadar nimamo na
razpolago toliko časa, si lahko poma¬
gamo z gretjem spoja s fenom, izdelek
položimo poleg zakurjene peči itd. Za
orientacijo; pri 60 °C je čas strjevanja
epoksijev okoli 1 ure. Vendar pri poviša¬
nih temperaturah epoksi zelo rad teče in
moramo zato poskrbeti, da nam ne bo
stekel iz spoja. Pri tem si lahko poma¬
gamo z lepilnim trakom, primerno lego
zlepljenega predmeta itd.

Posebno poglavje so epoksidna lepila,
ki jih deklarirajo kot hitro delujoča, 5-
minutna in podobno. Zelo so praktična,
če se vam zelo mudi z delom, toda ve¬
deti morate, da niso tako trdna kot obi¬
čajni epoksiji, da morate zlepljen spoj
pustiti neobremenjen vsaj 1 uro, ne
glede na drugačna zagotovila proizvajal¬
cev, in da se zamešana pogosto strdijo
preden jih sploh utegnete uporabiti. Ne¬
katere »hitre« epoksije je treba zamešati
v razmerjih, ki so drugačna od 1:1 in
takim se na daleč izognite, ker je taka
razmerja v domači delavnici praktično
nemogoče zadeti. Pogosto je vredno
premisliti, ali se vam zares tako zelo
mudi in raje uporabiti navaden epoksi.

Rok trajanja epoksidnih lepil ni ne-

350  • TIM 9/10 • maj, junij 1991

LEPILA

omejen, vendar lahko ostanejo upo¬
rabna nekaj let. Lepilo, ki ne teče več
gladko in je morda postalo gosto, še ni
nujno tudi neuporabno. V topli vodi se¬
grejte obe komponenti na 40°C in lepilo
se bo povrnilo v začetno stanje.

V naših trgovinah lahko kupite nekaj
različnih vrst epoksidnih lepil, ki so pri¬
merna za domačo in delavniško rabo.
Neostik EP-101 in UHU plus endfest 300
sta lepili za običajno rabo, medtem ko je
Neostik EP-102 uporaben tam, kjer bi
nam sicer navaden epoksi med strjeva¬
njem stekel iz spoja.

Poliuretanska lepila

Tudi poliuretanska lepila so dvokompo-
nentna in vodoobstojna. Pri nas je edino
tovrstno lepilo, ki je namenjeno tudi do¬
mači rabi, Mitopur A + B sežanskega
Mitola in zato bo beseda tekla predvsem

0 njem. Največja prednost tega lepila
v primerjavi z drugimi vodoodpornimi le¬
pili je v tem, da resnično zapolni vrzeli
v spojih, ker med strjevanjem rahlo na¬
brekne. To se morda ne sliši ravno po¬
membno, kadar lepite dve deski, ki ste ju
lahko poravnali na skobelniku. Če pa
morate deski ročno prilagoditi, gre prila¬
gajanje mnogo teže, posebej kadar stik
ni raven. Če zahtevate tudi trdno zlepljen
spoj in trden spoj je lahko le tak, ki nima
rež, hitro spoznate prednost lepila, ki stik
zapolni. Skoraj odveč je dodati, da je
gradnja čolna ali jadrnice opravilo, ki
zahteva na stotine metrov ročno prilago¬
jenih krivih spojev. Mitopur A + B je kot
narejen za ladjedelnico.

Vendar vse to ni zastonj in cena je
skrb, ki je nujna pri uporabi tega lepila.
Nerodno je že mešalno razmerje med
obema komponentama - 4 deli smole in

1 del trdilca. Za trden spoj ga je treba
točno zadeti in to se da le s primerno
natančno tehtnico (sam uporabljam teht¬
nico za pisma). Že misel na to, da bi
lepilo mešali »na oko«, morate zatreti
v kali, ker se to enostavno ne da narediti
dovolj dobro in spoji bodo odpovedovali.
To vem, žal, iz lastne izkušnje. Druga
nevšečnost Mitopura je v tem, da je
sveže zamešano lepilo zelo občutljivo na
vlago v lesu in zraku, zato je trdnost
zlepljenih spojev odvisna dobesedno od
vremena. Proizvajalec priporoča, da le¬

sene spoje dan pred lepljenjem prema¬
žete s čisto komponento B, kar delno
pomaga proti vlagi. Seveda pa vam bo
zato te komponente zmanjkalo in jo bo¬
ste morali kupiti naravnost iz tovarne. Če
pri katerem, potem je pri tem lepilu nujno
potrebna vaja preden se lotite kritičnih
spojev.

Cianoakrilatna lepila

Prepričan sem, da je večina bralcev tega
prispevka že na lastni koži ugotovila, da
si z nobeno drugo vrsto lepila ne more
tako temeljito zlepiti prstov kakor s ci-
anoakrilatnimi. Zlepljeni prsti so morda
šala, nikakor pa to niso zlepljene veke;
s cianokrilatnimi lepili je treba ravnati
previdno. Njihova glavna prednost je
izredno hitro strjevanje - le nekaj deset
sekund. Čas strjevanja se da z uporabo
površinskih aktivatorjev skrajšati na
vsega eno sekundo. Ker cianoakrilatna
lepila lepijo skoraj vse, od plastičnih
mas, gume, kovin do lesa, so edina
prava »terenska« lepila in verjetno ga ni
več modelarja, ki bi odšel brez tube ta¬
kega lepila na letališče ali ribnik.

Cianoakrilatna lepila izredno lepo te¬
čejo, pravimo, da imajo nizko viskoznost
in močno prodirajo v razpoke. Zato se da
z njimi zlepiti počen predmet še preden
postane razpoka tako dolga, da predmet
razpade in sicer tako, da jo enostavno
napojimo z lepilom. Podobno lahko s ci-
anoakrilatnimi lepili ojačimo luknjičave in
razpokane spoje, ki so narejeni z drugimi
lepili. Večjo razpoko se da popraviti tako,
da jo zapolnimo s prahom (lesni prah,
puder, gips itd.), ki ga nato natopimo
z lepilom. Seveda kakšne posebne me¬
hanske trdnosti spoja po takšnem popra¬
vilu ne moremo pričakovati. Zaradi
izredno nizke viskoznosti lepila pa lahko
pri lepljenju zelo luknjičavih materialov,
na primer lesa balse, nastanejo težave,
ker material vpije lepilo in ga v spoju ne
ostane dovolj. V takih primerih moramo
uporabiti cianoakrilatna lepila z višjo vi¬
skoznostjo, torej taka, ki ne tečejo tako
rada, ali cianoakrilatni gel.

Cianoakrilatna lepila niso povsem vo-
doodporna in z njimi zlepljeni spoji sča¬
soma odpovedo, če so potopljeni v vodo.
Pač pa so odporna na večino organskih
topil in tudi na gorivo za modelarske

Trdnost zlepljenega spoja je odvisna od
'ega, kako globoko lepilo prodre v pore na
Površini lepljenca, ta globina pa je odvisna
od tega, ali lepilo omoči površino lepljenca
ali ne. Lepilo, ki omoči lepljenec, zleze
v luknjico na površini (leva risba), lepilo, ki
iepljenca ne omoči, pa te ustavi na njenem
robu (desna risba).

Globina, do katere lepilo prodre v leplje¬
nec, je zelo oddvisna tudi od oblike luk¬
njice. Prf luknjici, ki Je zgoraj širša kot
spodaj, prodiranje lepila zaustavi mehur¬
ček zraka, ki je ujet v njej (leva risba). Isto
lepilo, ki sicer dobro omoči površino, pa
ne more prodreti v luknlco, ki Je zgoraj ožja
kot spodaj (desna risba).

n  Lepilo dobro prodre v povšrino lesa, če
lesne celice na površini gladko odrez«
(leva risba); razmere so podobne tistim
srednji levi risbi. Če pa so lesne celice
površini potlačene, razmere bolj spor
njajo na srednjo desno risbo, lepilo v I
ne prodre. Zato je zlepljen spoj med dvor
takima lesenima površinama slab. Trdne
spoja se zelo poveča, če potlačeni del c
lic odbrusimo, preden nanesemo lepilo.

motorje. Največja slabost teh lepil je nji¬
hova kratka življenjska doba v embalaži
- od pol do enega leta. Ko se lepilo
stara, postaja gostejše. Če ga imamo
spravljenega v hladilniku, mu življenje
lahko podaljšamo. Ohlajeno lepilo je
treba pred uporabo pustiti, da se ogreje
na temperaturo okolice, sicer ga vlaga,
ki se v njem kondenzira, pokvari.

Tudi pri cianoakrilatnih lepilih je izbira
na našem tržišču dovolj velika; za
splošno rabo lahko poskusimo uporabiti
Neostik CN-101 ali UHU sekundenkle-
ber, za zelo porozen les pa morda Neo¬
stik CN-111 ali UHU sekundenkleber
gel. Cianoakrilatna lepila so med naj¬
dražjimi in zato se splača paziti, kako
veliko stekleničko ali tubo kupimo, da se
nam lepilo ne bi pokvarilo pred uporabo.

Seznam vseh lepil, ki bi jih utegnili
kdaj srečati ali celo rabiti, je presneto
dolg, precej daljši od tega celotnega raz¬
glabljanja o lepilih. Splošno poznanih le¬
pil nisem niti omenil, prav tako ne speci¬
aliziranih lepil, ki so morda zanimiva,
toda uporabna le v določenih pogojih.
Tako lepilo je, na primer, voda. Eskimi jo
uporabljajo kot lepilo pri izdelavi sani,
vendar je menda jasno, da deluje le
v hudem mrazu in da se s takimi san¬
kami pri nas ne bi dolgo sankali. Vir
informacij o vseh lepilih so njihovi proiz¬
vajalci, ki imajo za svoja lepila prospekte
s tehničnimi podatki in navodili za upo¬
rabo. Pišite jim za podatke; nekateri pro¬
izvajalci odgovarjajo hitro in, kot kaže,
prav radi.

Opozorilo za konec

Razen mizarskega kleja, ki ga samo
malo spremenjenega v delikatesah pro¬
dajajo tudi pod imenom žolca, in knjigo-
vezniškega lepila, ki nastopa kot puding,
lepila niso snovi, ki bi človekovemu te¬
lesu prijale. Nekatera med njimi so na¬
ravnost strupena in pri delu z njimi je
pametno to upoštevati. Navodila za upo¬
rabo so natisnjena na embalaži in pame¬
ten rokodelec se jih drži. Eden najbolj
znanih ameriških proizvajalcev epoksi-
jev, namenjenih gradnji jaht in čolnov,
Gudgeon Brothers, je objavil opozorilo:
»Če se vam zdi možato, da ste pri delu
z lepili zapackani, prosimo, ne uporab¬
ljajte naših!«

V prejšnji številki se je slika na levi postavila
na glavo, zato zaporedje podpisov ni bilo pra¬
vilno. Zato ponovno objavljamo slike in pod¬
pise, tokrat v pravem zaporedju. Avtorju in
bralcem se opravičujemo.

TIM 9/10 • maj, junij 1991 * 351

Zdravko Janškovec

VREDNOSTI ELEMENTOV UM 3562

ENO VEZJE
TRI SIRENE

R 1  = 470-1000 Ohm
R 2  =10 kohm
R 3  = 22 kohm
R 4  = 220 kohm trimer
DZ, = Zener 3V3/0,5 W
C, = 47(xF/6-16 V

S, = 3-pol. stikalo z ničlo
S 2  = taster

T, = BDX 53A

T 2  = TUN (BC547, BC107...)
AP = zvočnik -» glej tekst

UM 3561 - KOJAK sirena (policija), si¬
rena rešilnega avtomobila, sirena gasil¬
nega avtomobila

UM 3562 - PUŠKA, HITROSTRELKA,
LASER

V tej številki Tima vam predstavljam
dve preprosti vezji za zvočne efekte.
Tako kot v prejšnji številki, sem tudi se¬
daj želel narediti čim bolj enostavno
vezje, ki ga bo lahko izdelal vsak začet¬
nik, zato sem se odločil, da vam predsta¬
vim vezji UM 3561 in UM 3562. Podatke
o vezjih sem našel v revijah Elettronica
2000 in v UMC Consumer ICs DATA
BOOK.

Iz električne sheme (sl. 1) vidimo po¬
vezavo elementov za posnemanje zvoč¬
nih efektov za policijsko, gasilsko in am¬
bulantno sireno. Elektronski elementi
služijo temle namenom: R 3  je upor osci¬
latorja, z njim lahko spreminjamo hitrost,
R, pa služi za zmanjšanje napajalne na¬
petosti, potrebne za napajanje vezja UM
3561, katerega največja dovoljena nape¬
tost ne sme presegati 3,6 V. Napetost
stabiliziramo z zener diodo DZ,. Ker IC
rabi zelo malo toka (300 mikro A), tak
stabilizator povsem zadostuje. S stika¬
lom S, vključimo sireno, s stikalom S 2  pa
izbiramo zvočne efekte.

Da dosežemo kvaliteten in močan
glasnostni učinek, moramo obvezno
uporabiti zvočnik trobento (na sliki).
S tem zvočnikom se sliši sirena tudi do
300-400 m. Če je sirena dlje časa vklju¬
čena, se prične greti tranzistor T,, zato
mu moramo dograditi hladilno rebro.

IC UM 3561 ima dva izbiralca (sel), ki
sta vezana na nožiči 1 in 6. V predstav¬
ljeni vezavi je zaradi lažje izvedbe izko¬
riščen le en izbiralec. Če nožico 1 ve¬
žemo na V DD , to je pozitivni pol napaja¬
nja, dobimo še en učinek - hitrostrelko.

VREDNOSTI ELEMENTOV UM 3561

T, = BDX 53A

R, = 470-1000 ohm
R 2  =10 kohm

R 3  = 220 kohm
C, = elko 47pF/6-16 V
DZ, = Zener dioda 3V3/0,5 W

S, = taster

S 2  = 3-pol. stikalo z ničlo
AP = zvočnik glej tekst

Vezje UM 3562 je v bistvu enako vezju
UM 3561, le da ustvarja drugačne
zvočne efekte. Na sliki 6 vidite električno
shemo. Namen elementov R,, DZ,, in C,
je enak kot pri IC UM 3562. Da dobimo
večje ojačanje, sem tu uporabil dodaten
tranzistor, vezan v darlingtonov spoj.
Z S, izbiramo zvočne efekte, S 2  pa služi
kot prožilec. R 3  in R 4  služita za nastavi¬
tev zvoka, njuna vgradnja pa ni nujna za
delovanje.

35* * TIM 9/IO • maj, {unij 1991

—HO— 0

L _l

S1  6 puška
O—O hitrostrelka
O laser

Razpored nožio

Blok - diagrama

PROŽILEC

- IZHOD

Pri napajanju s 4,5-voltno baterijo
uporabimo zvočnik 0,2W/4-8 ohmov.
če pa želite, da vas slišijo tudi sosedje,
povečajte napajanje na 12 V in priključite
zvočnik trobento 10VV/4-8 ohmov. Nika¬
kor pa ne smete priključiti na napajanje
12 voltov zvočnika 0,2 W/4 ali 8 ohmov.

Posebej je treba paziti pri priključeva¬
nju, da pravilno spojimo pole napajanja.

Tistim, ki se radi motijo, priporočamo da
vgradijo diodo v pozitivni pol napajanja
(primer GONG, TIM 2 .

Vse elemente, potrebne za izdelavo,
nudi podjetje EL J AN d.o.o., pp 10,
68351 Straža:

Ploščica tiskanega vezja, UM 3561,
zener dioda, BDX 53, trije upori 47piF/
16V za ceno 99,00 din.

Ploščica tiskanega vezja, UM 3562,
zener dioda, BDX 53, BC 547, štirje
upori 47uF/16V za ceno 99,00 din.
Stikalo/preklopnik s tremi položaji
- 35 din, taster - 22 din, zvočnik
0,2 W/8 ohmov - 49 din, zvočnik tro¬
benta - 290 din in hladilno rebro TO-
220-10 din.

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 353

EKOLOGIJA

ZDRAVJE
BREZ KEMIJE

Sanje o večnem življenju v popolnem zdravju so verjetno
toliko stare kot človeštvo. Danes je življenjska doba veliko
daljša kot kdajkoli doslej, nihče pa ne more trditi, da je našel
eliksir, ki bi preprečeval staranje ali vsaj bolezni. Življenjska
doba se je sicer podaljšala, vendar se trmasto upira, da bi še
naraščala.

Obstaja nekaj razlogov, da živimo dlje kot naši predniki.
Redna higiena je zmanjšala število epidemij tifusa, kolere in
driske, ki so bile v devetnajstem stoletju običajne. Zaradi
cepljenja so bakterijske in virusne bolezni, kot sta difterija ali
poliomelitis, manj nevarne. Koze - prva bolezen, ki so jo
začeli preprečevati s cepljenjem - pa so skoraj izginile. Le
malokoga ogrožajo nekoč smrtne bolezni, kot so pljučnica,
tuberkuloza in celo prehlad, kajti odkritje antibiotikov je pre¬
prečilo njihov nastanek ali zmanjšalo njihove učinke. Z umet¬
nimi zdravili so kirurgija, nesreče in porodi, ki so se včasih
končevali s smrtjo, danes precej maj nevarni.

V tem stoletju pa se je nabralo kar nekaj novih bolezni.
Namesto epidemij črnih koz ali prehladov imamo epidemije
rakavih in srčnih obolenj in verjetno bo velika večina od nas
umrla za eno od teh bolezni. Visoke vsote, ki jih porabimo za
znanstvene raziskave, nam niso dale zanesljivih zdravil, kajti
raziskovalci preučujejo samo to, kar se dogaja v telesu, ne pa,
kaj se dogaja okoli nas.

ZDRAVJE IN OKOLJE

Leta 1900 je bil London edino mesto, ki je štelo več kot pet
milijonov prebivalcev. Leta 1980 ga je prehitelo že 15 mest,
med katerimi jih ima 9 več kot 10 milijonov prebivalcev.
V zahodni Evropi, severni Ameriki in Avstralaziji dva od treh
prebivalcev živita v velikih mestih.

Kakšen učinek ima mestno okolje na telo? Nedvomno slab.
Tudi zrak je manj zdrav kot na manj naseljenih področjih.
Smog, ki ovija mesta, kot sta Los Angeles in Tokio, še vedno
povzroča resne dihalne težave, čeprav jih poskušajo omiliti.
Zakoni o čistem zraku so zmanjšali količino dima, ki se je valil
iz dimnikov, v mnogih mestih pa so ga nadomestili avtomobil¬
ski izpuhi. Plini, ki jih izločajo avtomobili, so skoraj vsi stru¬
peni, meščani pa se jim ne morejo izogniti.

V državah, kot je naša, kjer je svinec v bencinu še vedno
dovoljen, ta še vedno plava nad mestnimi ulicami. Svinec
vpliva na delovanje živčnega sistema in čeprav pohabi le malo
ljudi, mu nihče, ki živi v mestu, ne more ubežati. Tu je še
tobačni dim in kemijski izpuhi. Bolj ko je pozidano področje,
slabše je.

Tudi mestna voda ni čista. Tako narašča količina snovi, ki jo
onesnažujejo. V mestih jemo tudi bolj predelano hrano kot na
vasi. Hrana, ki jo kupimo kot svežo, je ponavadi stara že nekaj
tednov.

Seveda pa vse te stvari same po sebi ne morejo biti edine
krive za naše slabo zdravje. Pomembnejši je verjetno način,
kako živimo in ne le, kje živimo.

SEDEČE ŽIVLJENJE

Če odložimo svoja čudovita oblačila, so naša telesa podobna
telesom, ki so jih imeli naši predniki lovci. Ti ljudje so večino
časa hodili z bosimi nogami in čutili vsako ped tal. Njihovo
življenje ni bilo napeto, ni bilo pa tudi brezdelno. Včasih so po
cele tedne hodili naokoli, lovili živali in si vsako noč postavljali
zasilno taborišče. V njihovem življenju je bil dobršen kos
telesne vadbe.

V sodobnem pomenu besede so bili brezdomci. Niso imeli
stalnega bivališča, niso imeli kakšne velike posesti, kajti vse,
kar so imeli, so morali prenašati od taborišča do taborišča. Na
koncu dne, ko so hrano zbrali in pojedli, ni bilo več za kaj
skrbeti. Nekaj takih lovcev je na Zemlji še ostalo v puščavi
Kalahari. Moderno življenje jih ni okužilo in še vedno so zelo
zdravi.

Zadeve so za nas ostale precej drugačne. Ločeni smo od
zunanjega sveta in obsedeni z lastnino. Noge so zaprte
v čevlje, edini trenutek, ko občutljivi živci na prstih nog začutijo
neke vrste spodbudo, je zvečer, ko si pred spanjem sezujemo
obutev. Noge uporabljamo zelo malo, kajti ne hodimo, ampak
se vozimo. Rok ne uporabljamo za plezanje po stenah in na
drevesa ali za nabiranje hrane, amapak za pritiskanje na
gumbe, vklapljanje stikal in držanje vilic in noža. Večino časa
preživimo znotraj, telesu dajemo le malo možnosti za aktivno¬
sti, za katere je bilo ustvarjeno.

Fizična aktivnost je stvar, ki se je lotevamo prostovoljno,
kajti zanjo ne obstaja posebna potreba. Večina ljudi, ki dela,
presedi za pisalnimi mizami celo mnoge nadure, da zasluži
dovolj denarja za nakup strojev, ki prihranijo trud in delo,
skratka za naprave, ki še bolj zmanjšajo potrebo po fizičnem
delu.

354 * TIM 9/10 • mai, (unij 1991

EKOLOGIJA

Zdravje s pomočjo kemije

Ne le kmetijske površine in hrana, tudi
človek je vedno bolj prepojen s kemijskimi
snovmi, ki naj ohranjajo zdravje. Moderne
zdravstvene metode imajo mnoge pred¬
nosti, vendar pa borba proti boleznim
sloni na kemijskih snoveh.

Prispevek narave

Mnoga zdravila izvirajo iz rastlin, čeprav
so do sedaj raziskali le 2% vseh rastlin, ki
bi bile lahko vir zdravil.

Trgovina z zdravili

Mednarodno tržišče zdravil doživlja raz¬
cvet. Leta 1954 je Velika Britanija uvozila
za približno 1700 milijonov mark zdravil,

hkrati pa je na Celino poslala tudi veliko
količino svojih zdravil.

Pretirana proizvodnja
Čeprav so nekatera nova zdravila učin¬
kovita in koristna, ima velika večina le maj¬
hen učinek. Farmacevtske tovarne pora¬
bijo za razvoj novega zdravila do 80 milijo¬
nov mark in še veliko milijonov za oglaše¬
vanje in pakiranje.

Problem zasvojenosti
Mnoge bolnišnice prakticirajo zdravlje¬
nje z zdravili, čeprav bi dalo zdravljenje
brez kemije boljše rezultate. Zdravila lahko
povzročijo fizično in psihično odvisnost.

Prosta prodaja

Preprostost nakupa določenih proizvo¬
dov v lekarni ali supermarketu mnoge pri¬

vede do nepotrebne uporabe zdravil.
Samo v Britaniji porabijo na leto za tako
prodajo 1400 milijonov mark.

Nagnjenost k predpisovanju zdravil

V ZDA predpišejo letno 16 do 17 recep¬
tov na prebivalca, medtem ko v Britaniji
predpišejo dnevno preko 1 milijon recep¬
tov.

Nezdrav dom

Mnogi domovi so pokopališče nekoč
predpisanih zdravil, sredstev proti pre¬
hladu, pomiril in sredstev proti bolečinam.
Mnoga od njih so potencialno strupena.

UČINKI STRESA

Vsakdo, ki ga je kdaj preganjal podivjan pes, ve, da ima vsako
človeško telo, celo netrenirano, sposobnost, da reagira na
nenadno nevarnost. Srce začne razbijati, kri krožiti, dodatne
zaloge energije in življenjske moči so na voljo za boj. Vsako¬
dnevni izzivi življenja pa niso taKO preprosti. To so nedoloč¬
ljive nevarnosti, na katere se ne moremo odzvati fizično.

Skupen učinek nevarnosti brez odgovora imenujemo stres.
Tiranstvo ure, lov na roke, hitenje na sestanke ali vase
zmetani obroki k temu precej prispevajo. Vseeno je, ali ste
pod stresom zaradi dela ali zato, ker ga nimate - pritiski
vsakodnevnega življenja so različni in nedvomno vplivajo na
naše zdravje. Telo jim ne more ves čas uspešno slediti, zato
kaže znake popuščanja. Prebavne motnje, glavoboli, rane na
želodcu, težave s kožo, depresije, kronična utrujenost, celo
rakave ali srčne bolezni - vse to je posledica vedno večjega
stresa v našem vsakodnevnem življenju.

S stresom se pojavlja iskanje orožja proti njemu. Alkohol je
klasično orožje tistih, ki ne morejo sprejeti vsakodnevnega
stresa. Tudi kajenje je še zelo razširjeno, predvsem pri mla¬
dih, medtem ko je jemanje mamil v mestih postalo skoraj
navada. Samo v New Yorku je približno 200.000 uživalcev
kokaina.

Kaj pa ob vsem tem počne uradna medicina? Kako pomaga
ljudem, da se bi uspešno spopadali s frustracijami vsakodnev¬
nega življenja v ogromnih zgradbah in prenapolnjenih uradih?
če zbolite in obiščete svojega zdravnika, bo zelo verjetno, da
bo tudi on pod podobnim stresom kot vi. Vi boste eden od

petdesetih pacientov v tistem dnevu, vašo težavo bo obdelal
v nekaj minutah in vam dal zdravilo. Tablete in zdravniki so
postali nerazdružljiv par. Večino časa se zdi, da se zaradi
tablet počutimo bolje, to pa zato, ker vplivajo na zunanje
znake naše bolezni, ne pa na vir te bolezni. Zdravniki v resnici
ne morejo predpisati tistega, kar v resnici potrebujemo - dru¬
gačen način življenja.

POMAGAJTE Sl SAMI

Mnoge nenadne bolezni so signali, s katerimi se telo pritožuje
zaradi dolgih let slabega ravnanja. Boj z resnimi boleznimi
zahteva vso spretnost in znanje moderne medicine, z malo
skrbi za telo pa se tem boleznim lahko izognemo.

Onesnaževanje, ki ga povzročamo po vsem svetu, najde
pot do našega telesa in nam povzroča težave. Kar storimo
Zemlji, storimo sami sebi in tistim, ki prihajajo za nami. Pla¬
neta ne moremo poškodovati in se s tem sprijazniti, prav tako
pa se ne moremo sami poškodovati in pričakovati, da bomo
ostali v formi in pri najboljšem zdravju.

Sedaj je skoraj nemogoče, da bi spakirali nekaj stvari, ki jih
imamo, in se podali v prostorno naravo, da bi živeli kot divji
lovci. Lahko pa marsikaj storimo, da izboljšamo svoje zdravje,
tako da bolj poskrbimo za svoje telo. Predolgo smo ravnali
z njimi tako, kot da bi bili stroji z zamenljivimi deli in kratko
življenjsko dobo. V resnici pa nismo le zbirka rezervnih delov.
Srce ni le navadna črpalka, pritrjena na cevi, ki jih je treba
vsake nekaj časa odmašiti ali pa zamenjati, ko se izrabijo. To
je priprava, za katero moramo skrbeti.

TIM 9/10 • maj, junij 1991 • 355

EKOLOGIJA

Naša telesa so občudovanja vreden organizem, ki se lahko
v neskončnost obnavlja, celi poškodbe, ureze, rane na povr¬
šini telesa in se bojuje z boleznimi v notranjosti telesa. Telo
kaže začudujočo odpornost proti alkoholu, cigaretam, po¬
manjkanju telesnih vaj in slabi prehrani. Če bi nanj previdno
pazili, ga hranili s primerno hrano, mu priskrbeli dovolj telesnih
vaj in dovolj počitka, bi delovalo veliko bolj učinkovito.

Večina naglice je nepotrebna. Pogosto se primerjamo
z mravljami, ki hitijo s hrano v mravljišče. Mravlje imajo vsaj
dober vzrok za svojo naglico, kajti čaka jih pomembno delo.
Mi pa hitimo ne glede na to, ali nas čaka pomembno delo ali
ne. To postane sčasoma navada. Potrebno je upočasniti
tempo, to pa je že pomemben korak k preprečevanju bolezni.

Telesna aktivnost ne pomaga le telesu, ampak lahko iz¬
boljša svet okoli nas. Hoja ali kolesarjenje zmanšujeta ones¬
naževanje in dajeta življenju drugačno kvaliteto. Celo hoja za
kosilnico je bolj zdrava kot vožnja z njo. Prihranek dela
pogosto pomeni kvarjenje zdravja.

Poskrbeti moramo tudi za svojo prehrano, kajti pravilno
prehranjevanje je bistvenega pomena za preprečevanje bo¬
lezni.

Pomirjevala-1

Vsak peti človek vzame v življenju pomirjevalno sredstvo,
ne da bi se zavedal velike možnosti odvisnosti. Poraba v VB:
100 milijonov DEM.

Sredstva proti bolečinam-2
Najbolj pogosto sredstvo proti bolečinam, aspirin, lahko
poškoduje želodčno sluznico, nevaren je za ljudi z rano na
želodcu, težavami z ledvicami in visokim krvnim tlakom.
V Veliki Britaniji porabijo za ta sredstva letno 170 milijonov
mark.

Antihistaminiki-3

To so sredstva, ki jih pogosto uporabljajo za zdravljenje
alergijskih reakcij, npr. senenega nahoda. Ta sredstva naj¬
demo v mnogih zdravilih za prehlad. Stranski učinki so lahko
vrtoglavica in zamegljen pogled.

Zdravila za prehlade - 4

Čeprav za navaden prehlad ni zdravila, porabijo v VB letno
več kot 330 milijonov DEM za zdravila proti prehladu. Pogo¬
sto je enako učinkovito sredstvo proti bolečinam in mnogo
tekočine.

Domača lekarna-5

V mnogih domačih lekarnah je toliko nevarnih zdravil, da bi
lahko prebivalce večkrat pomorila. Vse tablete, praške,
kreme, losione in sirupe uporabljamo počasi, tako da se
njihova strupenost ne more izraziti. Strupenost pa je le ena
od nevarnosti, če imamo doma zdravila, kajti le-ta imajo lahko
učinke, ki niso ravno dobrodejni.

Sredstva proti depresijam - 6

V ZDA predpišejo letno 5 milijonov receptov za antidepre-
sivna sredstva. Med stranskimi učinki teh zdravil so slabosti,
vrtoglavica, tresavica in zaprtje.

Kontracepcijske tablete - 7
Kontracepcijska tableta, ki jo uporablja na svetu kakih 50
milijonov žensk, je skoraj popolnoma učinkovita. Poleg manj¬
ših stranskih učinkov pa jo nekateri povezujejo s trombozo,
kapmi in nekaterimi vrstami raka.

Antacidi-8

Antacidi lajšajo učinke slabe prehrane, slabih prehranskih
navad in napetosti. V Veliki Britaniji porabijo letno 82 milijo¬
nov mark za ta zdravila. Čeprav zmanjšujejo količino kisline,
lahko povzročijo prebavne motnje.

mlekom, maslom in malo mesa, kar je bila tradicionalna
sikhovska dieta. Drugo skupino je hranil v glavnem z rižem in
malo zelenjave, kar je bila prehrana revnih ljudi z juga Indije.
Tretjo skupino podgan je hranil s tipično hrano tedanjega
britanskega delavskega sloja: belim kruhom, margarino, me¬
som in šunko, sladkanim čajem in prekuhano zelenjavo. Zad¬
nja skupina je imela najslabše zdravstvene rezultate; pod¬
gane so imele visoko stopnjo umrljivosti in močno poškodo¬
van, neučinkovit prebavni sistem.

Mi seveda nismo podgane v laboratorijskem poskusu.
Lahko izbiramo svojo hrano in lahko določimo, kakšno zdravje
želimo. Povprečna dieta v zahodnem svetu je sedaj sestav¬
ljena iz veliko boljše hrane, kot je bel kruh, margarina in tako
dalje. Še vedno pa na nas vpliva hrana, ki jo uživamo. Izbirati
jo moramo previdno, izogibati se moramo predvsem predelani
hrani, o kateri smo govorili v enem prejšnjih poglavij. Telo
mora ostati v odlični formi, da se lahko uspešno borimo
z večino bolezni, ki se sedaj zgrinjajo na nas.

VZPON KEMIJSKE MEDICINE

POMEN HRANE

Sir Robert McCarrison, pionir medicinskih raziskav, je trideset
let posvetil raziskavam prehrane za Indijansko medicinsko
službo. V vrsti eksperimentov je leta 1926 krmil zdrave mlade
podgane s tremi različnimi dietami. Eno skupino je hranil
s pogačami iz moke iz celega žitnega zrna, surovo zelenjavo,

V tem stoletju se hitrost odkrivanja novih zdravil močno pove¬
čuje. Po drugi svetovni vojni se je količina zdravil, predvsem
antibiotikov, antihistaminikov in sredstev proti depresiji,
močno povečala. Danes je proizvodnja in prodaja zdravil bolj
vprašanje denarja kot pa sredstvo za bolj proti boleznim.
Proizvodnjo spremlja ogromen reklamni stroj. Ocenjujejo, da
v Veliki Britaniji porabijo farmacevtske tovarne približno

356 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

TIMOVA FANTASTIKA

100.000 mark za vsakega zdravnika, da ga prepričajo, da
predpiše njihovo zdravilo. Seveda pa niso le zdravniki tisti, ki
prisegajo na kemijo v medicini. Tudi pacienti so prepričani, da
jim lahko pomagajo le sintetična zdravila.

STRANSKI UČINKI ZDRAVIL

Jemanje zdravil pri lažjih obolenjih lahko potlači človekov
obrambni mehanizem, ki naj bi pomagal pri premagovanju
bolezni. Nekatera zdravila ne zdravijo vzrokov bolezni, ampak
njihove posledice. Imajo tudi stranske učinke, ki segajo od
nepomembnih do tragičnih. Tako je znan primer zdravila
talidomid, ki naj bi preganjal jutranjo slabost pri nosečnicah.
To so stoletja dolgo zdravli z zeliščnimi pripravki. Rodili so se
spačeni otroci, priča velike napake farmacevtske tovarne.

Pri zdravilih obstaja tudi nevarnost, da se nanje navadimo,
postanemo od njih odvisni in potrebujemo vedno večje doze.
Zato moramo biti pri njihovi uporabi zelo previdni.

Medicina je, tako kot mnogo drugih poklicev, v rokah speci¬
alistov. To so ljudje, ki ogromno vedo o eni stvari, pogosto pa
ne poznajo celote. Za specialista je telo kot zbirka delov, od
katerih vsakega posebej obdelujemo z zdravili in kirurgijo.

KOMPLEMENTARNA MEDICINA

Na srečo živimo v obdobju, ko se javno mnenje obrača proti
takemu načinu. Obstajajo tudi vrste medicine, ki jemljejo
pacienta kot celoto. Ta drugačen pristop je doživel pravo
eksplozijo, pojavljali so se novi načini, nekateri dobri, drugi
ekscentrični. Pomembno pa je, da se stvari spreminjajo. Lju¬
dje, ki so razočarani nad skromnimi rezultati klasičnega zdrav¬
ljenja nekaterih bolezni, se obračajo k alternativni medicini, pri
kateri ne uporabljajo močnih kemikalij. Bistvena razlika med
klasično in alternativno medicino je v tem, da pri klasični

medicini lajšajo in zdravijo simptome, pri alternativni pa gredo
do korenin problema in ga poskušajo rešiti. Cilj te medicine je
povečati naravne vire človeškega telesa, tako da se lahko
samo pozdravi. Tako obstajajo metode sproščanja z masažo,
lajšanje bolečin z akupunkturo, metode zdravljenja z zelišči in
makrobotiko. Alternativna medicina prav gotovo daje rezul¬
tate. Tako so npr. ugotovili, da so kronične degenerativne
bolezni posledica napačne prehrane.

ZDRAVJE IN RASTLINE

Aktivne učinkovine imajo v približno 70 odstotkih zdravil, ki jih
uporablja klasična medicina, osnovo v snoveh, ki jih najdemo
v zeliščih. Mnoge uporabljajo že nekaj tisoč let. Danes izvirajo
vse medicinsko aktivne snovi rastlinskega izvora iz samo
štiridesetih cvetočih rastlin. Od vseh rastlin so le slaba dva
odstotka analizirali, da bi ugotovili, če vsebujejo zdravilne
učinkovine. Moderna medicina kljub izjemnemu trudu ne more
izboljšati naravnih receptov. Edino sedem glavnih farmacevt¬
skih zdravil lahko ceneje izdelamo s sintezo, kot z izločanjem
iz rastlin. Rastline so pritrjene na tla, ob nevarnosti ne morejo
pobegiti, zato so razvile celo vrsto kemijskih obrambnih snovi.
To pa so snovi, ki dajejo zdravilne lastnosti. Večina znanja iz
zeliščarstva ne izvira od strokovnjakov, ampak iz ljudske
uporabe. Že stoletja zelišča dokazujejo svojo učinkovitost.
Nobeno moderno zdravilo ni bilo tako natančno testirano kot
naravne učinkovine.

Farmacevtske tovarne ne kažejo posebnega zanimanja za
zelišča, predvsem zaradi cenejše sinteze nekaterih zdravil in
finančnega učinka. Niso namreč pomembni pacienti, ampak
patenti.

Zavedati se moramo, da so zdravilna zelišča naša dediš¬
čina. Zaščititi moramo področja, kjer te rastline rastejo in jih
uporabljati bolj kot sintetična zdravila, kjer je le mogoče. Pravo
zdravje ne prihaja iz farmacevtskih tovarn.

Kris Neville, prevedel Žiga Leskošek

HLADILNIK Z NAPAKO

Coxe je bil nenavadno miren državljan,
ki je sklenil kupiti hladilnik na popolnoma
običajen način. Želel je napraviti dobro
kupčijo. Hladilnik, ki je bil z nove proiz¬
vodne linije  v Los Angelesu, je bil najno¬
vejši model, njegova cena pa je bila bi¬
stveno nižja od običajne. V zamrzovalnik
je šlo 10 kilogramov mesa.

»Kako da je hladilnik tako poceni?« je
zanimalo Coxa.

»Iskreno povedano, to zanima tudi
mene,« je odvrnil prodajalec. »Kadar je
na hladilniku takšna tovarniška nalepka,
je običajno nekoliko odrgnjen ali pa je
narobe kaj drugega. Toda ta hladilnik
sem podrobno pregledal, pa nisem odkril
nič takega. Naj bo karkoli že, cena je pač
takšna.«

»Za to ceno ga bom kupil,« je dejal
Coxe.

Hladilnik so pripeljali naslednji torek.
Bil je bakrene barve, saj so ga prebar¬
vali, tako kot je bil zahteval. Coxe je
hladilnik vključil; deloval je brezhibno.

Preveril ga je tako, da je v njem zamrznil
ledene kocke.

Ko ja Coxe v sredo zvečer odprl hladil¬
nik in da! hladit pivo, je  v zamrzovalniku
našel zavitek.

Coxe je zavitek, ki je bil omotan  v ne¬
kakšno plastiko, vzel iz hladilnika. Videti
je bilo, kot da so v zavitku ribje ikre.

Coxe že leta in leta ni videl svežih
ribjih iker, ki so bile mnogim za pravo
poslastico. Tako je Coxe ohladil pivo in
ocvrt ikre. Oboje je bilo zelo okusno. Bil
je petek, ko je Coxa obiskalo njegovo
dekle, da mu pripravi večerjo. Pogledalo
je v zamrzovalnik in se začudilo:

»Kaj je to?«

»Ribje ikre. Koliko jih je?« je odvrnil
Coxe.

»Dva zavitka.«

»Lahko jih ocvreva za zajtrk,«je pred¬
lagal Coxe.

V soboto zjutraj so bili  v hladilniku kar
trije zavitki.

»Od kod neki prihajajo?« je zanimalo
dekle.

»Kar pojavljajo se. Nekaj iker sem že
pojedel in so bile zelo okusne.«

Coxe je komaj prepričal svoje dekle, ki
je bilo zelo neodločno, da je pripravilo
zajtrk. Strinjalo se je, da so bile ikre zelo
okusne.

»Kaj boš pa glede tega ukrenil?« je
hotela izvedeti.

»Ne verjamem, da se da sploh kaj
narediti. Sicer pa so mi ribje ikre všeč,«
je menil Coxe.

V ponedeljek se je v hladilniku po¬
novno pojavil nov zavitek ribjih iker. In
tako vsak dan; Coxe je enega skuhal za
zajtrk, druga dva pa je odnesel svojim
staršem.

Do torka se je Coxe ribjih iker že pre¬
objedel in tako je imel ob koncu tedna
v hladilniku že štiri zavitke iker. Uspelo
mu je, da je dva zavitka podaril sose¬
dom.

Minil je še en teden in v Coxovem
hladilniku se je nabralo kar osem zavit¬
kov ribjih iker. Coxe je vse to pojasnil
svojemu dekletu, ki mu je predlagala, da
je obiskal svoje prijatelje in vsakemu po¬
klonil po en zavitek.

Po dveh tednih pa se tudi tak način

TIM 9/IO • maj, junij 1991 • 357

TIMOVA FANTASTIKA

razdajanja zavitkov iker ni več obnesel.
Coxu je nekako uspelo, da je dal dva
zavitka svoji hišnici.

Po še enem tednu je bilo v zamrzoval¬
niku ponovno sedem zavitkov. Drugače
pa je bil hladilnik kar dober nakup.

Coxe je preračunal, da bi se zamrzo¬
valnik ob takšni hitrosti pojavljanja zavit¬
kov iker napolnil v mesecu dni. Navdajal
ga je občutek, da se bodo zavitki takrat
tudi nehali pojavljati. Če pa bi se izka¬
zalo, da se je zmotil, bi lahko še vedno
poskrbel za podjetnejšo distribucijo tega
izdelka.

Bil je torej pravšnji čas, da so se nena¬
doma zavitki iker prenehali pojavljati
v Coxovem hladilniku.

Coxe je čakal dva dni, vendar se ni
zgodilo nič novega. Vsega je bilo konec.

Tako je prišel dan, ko je Coxe pojedel
poslednji zavitek ribjih iker. Hladili k pa je
še naprej brezhibno deloval in Coxe ga
je začel polniti s predmeti, ki v hladilnik
tudi sodijo.

Nekega nedeljskega dopoldneva,
kakšna dva tedna po tem, ko je Coxe
pojedel poslednji zavitek iker, je nena¬
doma zazvonil zvonec.

Pred vrati je stal majhen, nenavaden
možakar, z nekoliko neprijetnim in po¬
polnoma nedoločljivim naglasom. Glavo
je imel povito s povoji.

»Gospod Coxe?« je vprašal.

» To sem jaz.«

»Lahko vstopim?«

»Izvolite.«

Moški je sedel. »Zgodilo se je nekaj
groznega. Prišlo je do hude napake,« je
začel govoriti.

»Žal mi je, da slišim kaj takega. Kaže,
da ste se ponesrečili.«

. »Da. Bil sem  v... bolnišnici. Skoraj
dva meseca. No, toda preidiva k stvari,
gospod Coxe. Prišel sem zaradi hladil¬
nika, ki ste ga nedavno kupili. To je bil
hladilnik, ki so ga izdelali na posebno
naročilo in so ga pomotoma poslali iz
tovarne kot model z znižano ceno. Ker
nisem pravočasno prišel ponj, so ga od¬
poslali in prodali.«

»Dober hladilnik je,« je pripomnil
Coxe.

»Ali ste morda na njem opazili kaj
posebnega?«

»Dobro dela. Le v zamrzovalniku je
bilo nekaj časa več paketov ribjih iker.«

»Ribjih iker!« je v grozi zakričal moža¬
kar. Ko si je nekoliko opomogel, je vpra¬
šal:

»Saj jih še vedno imate, mar ne? Pre¬
pričan sem, da imate še vedno vse tiste
zavitke?«

»Oh, kje pa,« je odvrnil Coxe.

»Ne! O, moj bog! Kaj ste storili z njimi,
gospod Coxe?«

»Pojedli ste jih? Pojedli... Ne! Tega

vendar niste mogli storiti. Niste mogli
pojesti vsega. Gospod Coxe, tega niste
storili. Prosim, recite mi, da tega niste
storili!«

»Precej zavitkov sem moral res raz¬
dati naokrog, vendar so prav vsi pohvalili
ikre, da so bile zelo okusne. Prav za¬
res... oh, gospod. Gospod...«

Možakar je negotovo vstal. Njegov
obraz je bil pepelnate barve.

»To je pošastno, pošastno.« Moški se
je opotekel do vrat.

» Vi ste zlodej. Vse, kar smo naredili...
Vse, kar smo načrtovali... In vi... vi...«
Možakar se je obrnil k Coxu. »Sovražim
vas, O, kako vas sovražim.«

»No, zberite se vendar!«

»Gospod Coxe, nikoli ne boste dojeli,
kako grozovit zločin ste storili. Čisto vse
ste nas požrli!« S temi besedami je mo¬
žakar zaloputnil vrata in izginil.

Coxe se je vrnil v sosednjo sobo.

»Kdo je bil, ljubi?« ga je vprašalo nje¬
govo dekle.

»Ah, neki bedak. Videti je, kot da sem
kupil njegov hladilnik.«

»Stavim, da je šlo za ribje ikre.«

»Res je. Hotel jih je imeti.«

»Moj bog. Pa misliš, da nam s tem
v zvezi lahko kaj naprti?«

»Mislim, da ne. Nič več. Je že pre¬
pozno. Vse ribje ikre smo že pojedli,« je
končal Coxe.

modelarski center

CIRIL-METODOV TRG 14, LJUBLJANA

Tel.: 061/302183

Zakaj čez mejo, če lahko kupiš doma?

Nova specializirana modelarska trgovina!

Na zalogi material priznanih modelarskih firm:
ROBBE, GRAUPNER, FUTABA, WEBRA, ENYA...

358 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

TIMOVI OGLASI

PRODAM 8-kanalno napravo
za daljinsko vodenje modelov
staro 5 mesecev, servo mo¬
torje in akumulatorje nemške
firme Simprop Ele. Prodam
tudi Amigo 500 z 1 Mb pomnil¬
nika, tiskalnik STAR LC-10 in
digitalizatorja za sliko in zvok.
Sašo Seme
C. v Bevce 13
63320 Velenje
Tel. (063) 855-208

PRODAM nerabljen računalnik
ATARI 800 XL s tastaturo, ka¬
setofonom, dvema igralnima
palicama, kasetami in litera¬
turo. Cena je 400 DEM v dinar¬
ski protivrednosti.

Ambrož

Tel.: 061/263-214

PRODAM več kompletnih na¬
črtov v merilu 1:1 s podrob¬
nimi navodili za izdelavo lese¬
nih maket piratske dvojambor-
nice Brig iz leta 1792 in par¬
nika na kolesa City of Bristol iz
leta 1827. Cena za izvod je 10
DEM v dinarski protivrednosti.
Plačate poštarju.

HOBBY
R. d. Xl/21
61111 Ljubljana

COMMODORE 64, novi model,
novdisketnik 1541 II, kasetnik,
igralno palico, literaturo, pro¬
grame na disketah in kasetah
prodam.

Nikola Meško
Čufarjeva 9
62250 Ptuj
Tel. (062) 773-302

PRODAM nove kose CHAL-
LENGER 720: oddajnik (7 kana¬
lov, 2 mešalnika, 2X dual rate,
35 MHz, kanal 75), DS sprejem¬
nik, servomotor in stikalo;
cena 360 DEM. Prodam tudi
jadralne modele: QB 2500
(2560 mm, T rep) za 280 DEM,
VERSO (2100 mm) za 320
DEM, ASW 167 (3200 mm) za
350 DEM. Motorne modele:
GALEB (TAXI) 1500 mm s po¬
polnoma novim 4,07 cm 3  za 320
DEM, letalo AMATEUR
(1200 mm) z motorjem 2,5 cm 3
za 250 DEM ter šolsko letalo
TELEMASTER (1900 mm) za
motorje od 6,5 do 10 cm 3  za
300 DEM. Vsi modeli so popol¬
noma novi in kvalitetno izde¬
lani. Prodam tudi nov motor
6,5 cm 3  z izpuhom (ABC PRO
1. LPS) za 100 DEM ter servo-
motorje po 32 DEM.

Toni Bitenc

Zoranina 16

61230 Domžale

Tel. (061) 712-585 popoldne

Knjižne nagrade za pravilno
rešitev slikovne križanke iz 8.
številke prejmejo:

Boris Bizjak, Tupaliče33
64205 PREDDVOR
Franc Lekše, Prešernova 47
61410 ZAGORJE OB SAVI
Jože Zajec, Gorenja vas 5
64224 GORENJA VAS

PRODAM DV jadralno letalo
VSO-10 (3700 mm) z motorjem
ENYA (2,5 cm 3 ) in električnim
vitlom za vleko JL.

Rudi Škrajnar
Rimska cesta 13
68210 Trebnje
tel. (068) 47-469

PRODAM popolnoma novo vi¬
deokaseto (VHS). To je origi¬
nalna 100-minutna kaseta JU-
GODISKA z naslovom TEHE¬
RAN INCIDENT. Režija: Leslie
H. Martinson. V glavni vlogi:
Peter Graves. Film je ameriški
s hrvaškimi podnapisi. Cena
kasete z originalnim ovitkom
je 270 din brez poštnine. Pro¬
dam tudi revijo TIM iz šol¬
skega leta 1989-90 po ceni 15
din za kos.

Borut Androjna
Vrh 35

68294 Boštanj

PRODAM videokaseti z mode¬
larsko tematiko. Original Gra-
upner ter Kyosho. Cena ene
kasete je 200 din. Obe skupaj
370 din. Prav tako prodam vi¬
deo kaseto, posneto na mi¬
tingu v Marseillu (črnobela
tehnika). Cena je 150 din.
Tomaž Perša
Celovška 159
61000 Ljubljana

PRODAM DV napravo MULTI-
PLEX EVROPA-SPRINT (4/14
kanalov - 40 MHz). Komplet
vsebuje: oddajnik, sprejem¬
nik, stikalo, akumulatorje in
2 servomotorja
Andrej Jesenovec
Cesta 7. maja 19
61356 Dobrova pri Ljubljani
Tel. (061) 641-176

NUJNO KUPIM Q-kristale za
40 MHz (40,665) (2 kosa), upore
9K1, 100K, 39K, 160K, 8K2,
91 K, 910 K, 910 ohmov (vsa¬
kega po 5 kosov) in upore 10K
(10 kosov), miniaturne kera¬
mične kondenzatorje 10uF,
47uF, 68uF, 1,2uF (vsakega po
5 kosov) in elektrolitske kon¬
denzatorje 0,1 uF. Kupim tudi
dušilke s šestcevnimi jedri (3
kose), ter VF jedra za 40 MHz,
preseka 2mm 2  (3 kose) in en
tranzistor ZN Z08.

Oton Mikek
Železnikova 16
62000 Maribor, p.p. 32

PRODAM makete letal (Kanov
25 B, HUNTER) in revije (Aero-
svet, Galaksija). Za spisek po¬
šljite pisemsko ovojnico
z znamko.

Igor Salinger
N. Čabrinoviča 60/12
11030 Beograd

PRODAM kompletno DV na¬
pravo Graupner D4 27 MHz.
Rok Berlic
Golouhova 28
61000 Ljubljana
Tel. (061) 212-938, po 16. uri

PRODAM DV napravo ROBBE-
SUPRA, letalski motor OS
MAX 4,08 cm 3 , modele TAXI,
COBRA, RC JADRALNO LE¬
TALO, DVOKRILCA, RC čoln,
žago za rezanje stiroporja, PO¬
LAROID fotoaparat, kamero
8 mm s projektorjem, avtora¬
dio, potenciometre 500 in 1 M
ter poliestrski odlitek večjega
modela jadrnice - vse zelo
ugodno.

Marjan

tel. (061) 312-686

TURTLES SOFT za prijatelje
računalnika COMMODORE 64.
Prodajam najnovejše kasetne
komplete iger za C-64 po 80
din. Če kupite več kot en kom¬
plet, dobite popust. Kompleti
so: Avto-moto dirke 1 in 2,
Filmski hiti 1 in 2, December 1,
Januar 1, Februar 1 in še vsak
mesec novi kompleti. Naročite
po telefonu - dobite po pošti.
Poštnino poravna kupec. Na¬
ročite lahko tudi katalog, če
pošljete 5 din na moj naslov:
Roman Selinšek
Kardeljeva 69
62000 Maribor
Tel. (062) 302-126

PRODAM ali zamenjam na¬
slednje nesestavljene makete
letal: F-86 SABRE, KA 25 B,
HUNTER, PO-2. Zahtevajte
seznam.

Igor Salinger
N. Čabrinoviča 60/12
11030 Beograd

PRODAM računalnik C-64 z di¬
sketno in kasetno enoto, mi¬
ško z bralno palico, 4 EPROM
module in prazne diskete.
Cena po dogovoru.

Aleš Luznar
Pintarjeva 12
64000 Kranj
tel. (064) 35-184

PRODAM kompletno dvoka-
nalno napravo ROBE COM-
PACT in motorček EMIYA,
3,25 cm.

Blaž Stepišnik
Ul. Molniške čete 15
61000 Ljubljana
Tel. (061) 445-244

PRODAM 8-kanalno napravo
za daljinsko krmiljenje, GRA¬
UPNER JR, 4014 komplet
s tremi servomotorji in akumu¬
latorji.

Otokar Hluchy
tel. 061 324-469

ELEKTRONIKI! Hitra izdelava
tiskanih vezij po vašem naro¬
čilu ali dostava že gotovih
ploščic (Atom 3/IC, VOKI-TOKI
itd.) s shemami za gradnjo.
Katalog brezplačen.

Ljubomir Grbavec
ELEKTROVEZA
4. juli 40,

Trn

Tel. 784-370

KUPM IC NE-5044, VF jedra, 02
x 10 mm z rdečo ali zeleno oz¬
nako in priključke za servome-
hanizme.

Albert Zanin
Dol. Trebuša 70 F
65283 Slap ob Idrijci
Tel. (065) 89-043

PRODAM dirkalno kolo Rog
JUNIOR po ugodni ceni.

Uroš Grilc
Brilejeva 3
61000 Ljubljana
Tel. (061) 573-946

PRODAM profesionalno kolo
HARO GROUP, letnik 90. Kolo
je dobro ohranjeno in priprav¬
ljeno za naslednjo sezono.
Prodam tudi opremo BMX in
čisto novo kolo PONY. Cena
ugodna. Ogled vsak dan od
15. ure naprej.

Kristjan Muster
Pavlihova 8
68270 Krško
Tel. (0608) 31-971

PRODAM Commodore + 4 s ka¬
setnikom, literaturo, dvema
igralnima palicama ter 200 igri¬
cami. Cena je 400 DEM, lahko
tudi na dva obroka. Prodam
tudi sestavljene makete mo¬
dernih in starejših letal v me¬
rilu 1:72. Lahko vam kupim
tudi nove po naročilu.

Matej Remiaš
Za spomenikom 14
65000 Nova Gorica
tel. (065) 25-342

MODEL ŽELEZNICE, velikosti
N, TT in HO, vse uvoženo, pro¬
dam tudi po delih. Proizvodnja
Marklin, Roco, Fleischmann,
Piko, Faller. Prodam tudi hiše
in drevesa ter literaturo o že¬
leznicah. Filmsko kamero in
projektor Super 8 Cannon pro¬
dam.

Emil Tanko
Trubarjeva 77
61000 Ljubljana

PRODAM 16-kanalno DV na¬
pravo ROBBE-SUPRA (oddaj¬
nik + stojalo, sprejemnik, Ni-Cd
ACCU, 2 servomotorja), mo¬
torno letalo MIDDLESTICK,
razpon 1400 mm, 6 cm 3  (višina,
smer, eleroni, plin), 2 DVB ja¬
dralni letaki (začetniški, 2 ka¬
nala), 2 U-control motorni le¬
tali, 2 cm 3  motorček na žarilno
svečko (nov) in nekaj prosto-
letečih jadralnih modelov. Pro¬
dam tudi 8-kanalni programi¬
rani »light show« (komplet:
ohišje + žarnice).

Matjaž Druškovič
Kovačičeva ul. 4/a
64000 Kranj

Tel. (064) 26-868, popoldne

PRODAM več iger in progra¬
mov (tudi po želji) za C 64 in
128. Brezplačen katalog! Kli¬
čite telefon (064) 78-074.

TIM 9/10 • maj, Junij 1991 * 359

ABECEDNO VSEBINSKO
KAZALO TIM 1990/91

ČOLNI IN PLOVILA

C-121/16

Čolnički in jadrnice iz želoda 2/51
Froggy 4/137
FSR 9-10/313

Gradnja maket zgodovinskih ladij 3/91
Kolesni parnik Bohemia 9-10/322
Laminirane ladijske elise 9-10/320
Model jadrnice iz lubja 2/51
Model rečne ladjice Sumava 2/54
Raketni čoln 4/128
Santa Maria 6/197
Tomi (MČ-1, MČ-2) 1/16

DALJINSKO VODENJE

DV model slovenskega poslovnega letala
Libis 520 9-10/312
Navijalo za DV letalske modele 1 /15
Vodni letalski modeli-1 4/122
Vodni letalski modeli-2 5/162
Vodni letalski modeli-3 7/235
Vodni letalski modeli-4 8/264

EKOLOGIJA

Goreodpadkov-1 6/218
Gore odpadkov-2 7/248
Hrana-1 4/144
Hrana-2 5/177

Kmetovanje prihodnosti 3/105
Naravna ali predelana voda 2/73
Obsedenost s čistočo 8/289
Slabo gospodarjenje 1/36
Zemlja - naš edini dom 1 /33
Zdravje brez kemije 9-10/354

ELEKTRONIKA

Elektronski vžig-1 2/68
Elektronski vžig-2 3/100
Elektronski zvonček 2/72
Eno vezje - tri sirene 9-10/352
Izdelava zvočnih omaric 9-10/341
Kako ujeti polha 2/66
Kondenzatorji-1 1/30
Kondenzatorji-2 2/56
Merilnik srčnega utripa 9-10/332
Mešalne mize-1 5/168
Mešalne mize-2 6/210
Mešalne mize-3 9-10/345
Nekaj za očetov avto 9-10/335
Ojačevalnik Marshall 110 W-1 7/244
Ojačevalnik Marshall 110 W-2 8/282
Telefonski adapter 1/32
Temperaturni indikator 2/71
Tipka #3/102
Trikrat »light show« 4/138
TV luč 5/172

Vezje za zaščito zvočnikov 1/31
Zvočniki, zvočne omarice, kretnice-1 6/212
Zvočniki, zvočne omarice, kretnice-2
9-10/339

FOTOGRAFIJA

Izdelava fotografij 9-10/309

IGRE

Čarobna sestavljanka 9-10/289
Domino 6/180
Hodulje 7/228
Kegljanje 1/8

Kitajska sestavljanka 3/85
Labirint 9-10/316
Liki 9-10/306
Namizni mini golf 5/160
Pentomino 2/45
Preizkušnje 9-10/305
Puščice 9-10/304
Škorec 9-10/305
Štirica 8/260

IZDELEK ZA DOM

Kam z vrvjo za sušenje perila 7/229
Ključ 6/186
Kocke 1/9

Korito za lončnice 2/47
Kuhinjska deska 8/263
Lesena košarica za sadje 9-10/299
Otroške sani 6/188
Polička za čaje in začimbe 5/158
Samostojno oblikovanje stenskih in namiznih
baterijskih ur 9-10/330
Stojalo za akustično kitaro 8/262
Stojalo za sodček 3/86
Stojalo za svinčnike 6/186
Viseča kotna polica 9-10/302
Vlakec - obešalnik za otroško sobo 4/119
Zimske ptičje hišice 1/29

LETALA IN ZMAJI

Akrobatsko letalo 2/48
Canard v modelarstvu-1 8/272
Canard v modelarstvu-2 9-10/317
DV model slovenskega poslovnega letala
Libis 520 9-10/312
Dvojni romboidni zmaj 5/166
Gumenjak Z 37 T 3/89
Jadralno letalo Derby 3/100
Kotomer4/144
Letalo Polikarpov 1-16 6/194
Miniaturni gumenjak Račka H-14 1/27
Model šolskega reaktivnega letala 2/52
Modela kategorije S-8E 1/12
Navijalo za D V letalske modele 1/15
Old timer 9-10/324
Ortokopter 9-10/326
Pitts S1-1 7/238
Pitts S1-2 8/269

Preprosta jadralna modela Japa in Paja 2/50
Tajska sova 6/193

Vesoljski čolniček kot jadralni model 9-10/327

Vodni letalski modeli-1 4/122

Vodni letalski modeli-2 5/162

Vodni letalski modeli-3 7/235

Vodni letalski modeli-4 8/264

Vredno posnemanja - zakaj ne? 5/156

MALI OGLASI

1/40, 2/80, 3/122, 4/152, 5/184, 6/224, 7/256,
8/296, 9-10/359

NA KRATKO

Baloni v vesolju 8/293
Ekspedicije Apollo 5/180
Genialno odkritje ali velika prevara 6/220
Govorica živali 3/109
Hidrodinamična levitacija 4/142
Kako delujejo lepila-1 7/242
Kakšno lepilo uporabiti 9-10/349
Navoji 1/37

Navoji in spojni deli 2/77
Sodarstvo na Slovenskem 3/88
Televizija 7/252
Ukročeni atomi 4/148
Zakaj zlepljeni spoji odpovedo? 8/287

POROČILA, REPORTAŽE, INTERVJUJI

Modelarsko srečanje DV motornih modelov
v Radomljah 2/41

Na obisku pri Marčelu Blažini 7/225
Nurnberg 91 8/257

Srečanje modelarjev Alpe-Adria 5/153
8. svet. prvenstvo raketnih modelarjev 1/1
12. pokal Ljubljane 5.-7.10.1990 3/81

PRVA IGRAČA

Bizon 2/42

Kenguru 1/4

Lesen vlak 9-10/338

Liska, tigrček, medo in jabolko 3/83

Mačka - vrvohodka 5/176

Model jadrnice iz lubja 2/51

Noj 5/156

Panoramsko vozilo 3/94
Poskok na poševni ploskvi 7/176
Putka v kletki 2/46
Skakači 5/176
Vlakec - igračka 4/115
Vreščalo 2/48

RAKETE

Ameriška sondažna raketa ASP 1/10

Bronasti model s SP ’90 2/60

Falcon 8/265

Gird-09 6/192 in 8/266

Gird-X 7/233

lnnovator1A4/127

Nike Hercules (MIM-14) 2/58

Piston, lanserza rakete 9-10/316

Poljska protitočna raketa Rasko-2 5/164

Poljska raketa RP-2 3/92

Raketa Nada 3/96

Raketni žiroplan 1/25

TIMOVA FANTASTIKA

Drugačnost 4/151
Hladilnik z napako 9-10/357
Izbira orožja 5/183
Nadčlovek 2/79
Odkritje nesmrtnosti 4/151
Pes s trikom 6/223
Pet minut prezgodaj 8/295
Samo srečanje 5/183
Sončni labirint 1/39
Skrivalnice 5/183
Tretje nadstropje 7/254
Vohuni preteklosti 3/111

ZA SPRETNE ROKE

Batik 1/6

Blazina - igračka 2/65
Čolnički in jadrnice iz želoda 6/190
Elektrika v pločevinki 6/215
Figurice z glavicami iz želoda 8/259
Gumbki 7/227

Igre za spretne roke 9-1 C/307

Izdelava papirnatih rož 7/237

Izdelovanje sveč 2/44

Kaj je to smučarska deska 6/196

Kaj pa vi mislite? 6/197

Lepljivi prsti 3/98

Novoletne ideje 4/113

Osmi marec 6/185

Parkelj 3/84

Pisane pisemske ovojnice 7/228
Pirhi malo drugače 7/230
Praznični venček 4/126
Pust, pust širokih ust 5/155
Sitotisk 1/6

Voščilnice nekoliko drugače 4/118
Vrtiljak na sončni pogon 7/237
Zavorni svetlobni signal 9-10/331

3*0 • TIM 9/10 • maj, junij 1991

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA

© © © © 0