Sobota, 15. oktobra 1994, poslednji večer 13. Dnevov nemega filma v Pordenonu. Ob devetih zvečer je bilo. Projekcija je zamujala, a se je tako tudi spodobilo, saj je bilo treba podeliti priznanje, ki nosi ime Jeana Mitryja, nabito poina dvorana v teatru-kinematogra-fii Verdi (kakih 1.200 ljudi) pa je čakala še na oznanilo, kakšna bo v prihodnje usoda njihovega ijubega »festivala«. Politiški govor je nagnal v žile dovolj adrenalina, da se je razlegel gromak plosk: Za sto let filma bomo imeli svoje slavje spet v Pordenonu! Predsedniku Dnevov Liviu Jacobu se je nasmejalo do ušes, in še ves evforičen je povabil na oder Enna Patalasa, znamenitega nemškega zgodovinopisca, ki je prav na tisti dan praznoval petinšestdeset let. Kar videlo se je, kako je zmeden. A ko je na lepem začel omenjati Ljubljano, njeno Kinoteko in »Silvia« Furlana in najlepši dan v svojem življenju, je postalo jasno, od kod pretres. Človek, ki je z Wimom Wendersom in Ulrichom Gregorjem naznanil analitičen pohod v arhive, človek, ki je s slednje omenjenim sodelavcem spisal enega izmed najrelevantnejših splošno-zgodovinskih filmskih pregledov, človek, ki je naznanil, da z 31. oktobrom odhaja v pokoj in da ne bo več vodja miinchenske Kinoteke, je dejansko dočakal dan, ki si ga je želel vse življenje.
Enno Patalas je za navrh namreč tudi največji poznavalec življenja in dela berlinskega in hollywoodskega režiserja, igralca, producenta in scenarista Ernsta Lubitscha (1892-1947). O njem je leta 1984 izdal izčrpno knjigo, o njem je veijet-no pogosto še in še razmišljal, zato je bil njegov stavek: »To ni zgolj darilo za moj rojstni dan, to je pravzaprav odkritje za vse nas, ljubitelje filma,« tembolj iskren, tembolj veijeten. In kaj se je zgodilo? Od kod presenečenje? Silvan Furlan, programski vodja Kinoteke, in Lilijana Nedič, kustosinja Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja (SGFM), sta v Novi Gorici, pri gospe Lojzki Štekar doma identificirala dva filma, dva nema filma, ki sta doslej — glede na vse leksikone in strokovno pisanje — veljala za zgubljena, Eden je mehansko kolorirani Zongler — kakor vemo, pač le eden izmed »Zonglerjev« — ki ga je posnel veliki nesrečnež Max Linder, drugi, tisti, ki se ga je slavljenec Patalas v imenu cinefilne srenje tako razveselil, pa je prvi celovečerec, ki gaje posnel njegov ljubljeni Lubitsch. In zdaj je v Ljubljani. Ko sem bil mrtev (A/i ich tot war) iz leta 1916, film, ki v njem Ernst Lubitsch tudi igra, in to mladega zakonca, je pogrešana mojstro-
Lubitsch!
vina, ki naznanja, da je na pohodu slovita mojstrova judovsko-berlinska komika. Nastal je v hiši Projektions AG-Union, ki se je skupaj z Nordiskom in Messterjem 18. decembra 1917 združila v znamenito UFA. Furlana in Nedičevo je na morebitno najdbo opozoril Drago Sedmak, kustos goriškega Pokrajinskega muzeja. Naključje je pri tem neverjetno, saj je Sedmak izvedenec za filmsko gradivo o soški fronti, torej o dolgotrajni bitki, ki se je dogajala prav v času, ko je bil posnet Lubitschev zgubljenček.
V Pordenonu je že v nedeljo zjutraj, dan po radostnem finalu, završalo: Vodstvo festivala je sestavilo komunike in ga poslalo vsem največjim tiskovnim agencijam. Spregovorili so o »filmskem dogodku leta«, in v ponedeljek in torek so novico o »goriški najdbi« objavili La Repubblica, Corriere della sera, Süddeutsche Zeitung in Le Monde. Glede na to, da so v Pordenonu redni poročevalci tudi New York Timesa, Timesa, Libération, itd. in strokovnih uredništev kakor Variety, Positif ail Cahiers du cinéma, pa se je v času, ko tole pišemo, priobčilo še kaj. Že v sredo je v Slovenski gledališki in filmski muzej privihrala te-
levizijska ekipa ZDF iz Miinchna, kar je spet srečno naključje, saj se je odkritje vključilo v snemanje dokumentarnega filma o Lubitschu, ki ga je — po besedah Lihjane Nedič — spodbudila lanska najdba v Češkem filmskem arhivu; tam so namreč izbrskali in restavrirali Prodajalca bluz (Der Blusenkonig) iz leta 1917, ki gre po besedah Jerzyja Toeplitza v serijo Lu-bitschevih filmov o življenju judovskih trgovcev. Televizijcem se je zahotelo celo projekcije, a kaj takega je za zdaj nemogoče. Kopija filma Ko sem bil mrtev je resda ohranjena v celoti, a je nitratna, gorljiva in na nekaj mestih ima poškodovano perforacijo, tako da jo čaka renovacijski postopek. Petintridesetmilimetrsko peliku-lo, ki je tonirana v rumeno, modro, zeleno in rjavo, bo ljubljanska Kinoteka prej ko mogoče odkupila in v sodelovanju z Dne\>i nemega filma poslala kar najstrokovneje obdelat. Dela v laboratoriju vseh laboratorijev, tj. na Haghefilmu v nizozemskem mestu Leidertop, bo vodil sam Enno Patalas, skupna želja med prenekaterimi cinefili pa je, da bi film, ki po vseh dostopnih podatkih ni imel izvirne glasbene partiture, dobil vsaj današnjo orkestrsko spremljavo. Opti-
Ernst Lubitsch z Mary Pickford med snemanjem filma Rosita (1923)
malno bi bilo, ko bi jo spisal CarI Daviš, skladatelj z naravnim občutkom za zvoke izpred davnih desetletij, in na tem mestu se nam spet pridruži naključje, zakaj Daviš prav zdaj piše muziko za poglavje »Nemčija«, ki bo del britanske TV nadaljevanke Evropski nemi film. Svetovna pred-premiera je načrtovana za oktober 1995, kakopak v Ljubljani (igrali bi filmskoglas-beno prekaljeni glasbeniki iz vrst Simfonikov RTVS), premiera pa bi bila nekaj dni zatem v Pordenonu. Lepšega praznovanja za sto let, kar je bila v Parizu prva filmska projekcija, bi si res ne mogli želeti.
Kakor nam je povedala Lilijana Nedič, je film Ko sem bil mrtev svoj čas že igral v Ljubljani. Dokaz je objava napovedi v časniku Slovenski narod. »Prvovrstno veseloigro v 3 dejanjih« so dajali 27, 28. in 29. maja 1916 v kinematografu Central v deželnem gledališču (tj. Opera; — prav blizu, tam, kjer je danes Komuna, je bil še drug mestni kino Ideal); projekcije so bile prepovedane za mladino, na spored pa je film prišel samo tri mesece po nemški predstavi za cenzurno komisijo. Glede odločitve te komisije so viri neenotni: Patalas meni, daje cenzura zahtevala, naj se film prikazuje pod naslovom Kje je moj dragi? (Wo ist mein Schatz?), ameriški lubitsch-evec Scott Eyman in Toeplitzeva splošna zgodovina pa zatrjujeta, da je Kje je moj dragi? samostojna celota. Prav tako iz leta 1916; prav tako zgubljena. (V Ljubljani so med prvo svetovno vojno vrteli samo danske filme in jasno da tiste z nemškega govornega področja, v fikcijo pa so se mešali dovolj ažurni filmski obzorniki s soške fronte, ki so se oglaševali kot »s strani Lahov močno ustrahovani naši domoljubni bratje«, ipd.) Poznejša usoda »ljubljanske kopije« filma Ko sem bil mrtev ni znana. Kar zadeva »goriško kopijo«, pa je odločilen podatek, da je bil pokojni soprog ge. Štekarjeve, pri kateri so našli Lubitschev in Linderjev film, kino-operater. V 50-letih je vrtel filme v Ajdovščini, njegova prejšnja delovna mesta pa so za zdaj uganka. Zna biti, da bo identifikacija prvega Lubitscha spodbudila še druge rodovine tukajšnjih kinooperaterjev, da bodo malo pobrskali po podstrešjih ali začeli Kinoteko obveščati o tisti stari šari, ki jo imajo nekje pod omaro. Za osvežitev spomina kaže dodati, da je bil Ernst Lubitsch v letih, preden se je lotil celovečernega filma, nadarjen igralec v prelomni gledališki skupini Maxa Rein-hardta (1912-5). Potem je stopil na dokaj trnovo pot, saj je bil v pruskem studiu Bioskop prava deklica za vse, ko pa je samopašne veljake omehčala njegova za-
misel o liku uživaškega gospoda Meyeija, so njegovemu »transemotivnemu« duhu pustili prosto pot. Z ene strani ga je nosila naprej humorna igralska sla, z druge pa nekakšno pozitivno avtorsko ljubosumje. Ko je namreč Stellan Rye leta 1913 predstavil svojega Praškega študenta (Der Študent von Prag), se je 21-letnega Lubitscha za vse življenje oprijel Faustov sindrom, obenem pa se je pri Reinhardtu že navdušil za nov tip igre, kakor ga je spodbudil »Študent« Paul Wegener. Po seriji kratkih filmov se mu je nasmehnila sreča, saj je za novo nastalo UFA podpisala pogodbo tudi poljska igralka Barbara Apo-lonia Chalupiecová, ki jo danes bolj poznamo pod imenom Pola Negri. Z igralsko zasedbo, v kateri so zakraljevali še Harry Liedtke, Emil Jannings, Ossi Oswalda, Henny Porten, Gustav von Wangenheim et consortes je gospod Meyer začel osvajati prostor, v katerem je bila konkurenca več ko priprava za Ameriko: Stellan Rye, Lupu Pick, Fritz Lang, Paul Wegener, Richard Oswald, Robert Wiene, Alfred Halm, Joe May, Svend Gade, Ludwig Berger, Dimitri Buchowetzki, Friedrich Wilhelm Mumau, Leopold Jessner, Fritz Wendhausen in Heinz Goldberg. Med vsemi temi nadarjen-ci si je najmlajši Lubitsch ustvaril enkratno mestoin posnel mojstrovine kot Oči mumije Ma (Die Augen der Mumie Ma, 1918), Carmen (1918), Madame Dubarry
(1919),	Lutka (Die Puppe, 1919), Anna Boleyn (1920), Kohlhieslove hčere (Kohlhiesels Tdchter, 1920), Sumurun
(1920)	in kopico Meyerjevih zgod in nezgod. Brez števila kopij teh filmov je po arhivih od Los Angelesa do Prage, od Berlina do Beograda. Le »goriško odkritje« je eno samo.
Emst Lubitsch jo je zbrisal v ZDA prej ko pravočasno. S soprogo Leni in Henryjem Blankejem so 2. decembra 1922 ob 11.30 dopoldne odpluli iz bremenskega pristanišča. Zgodaj je bilo to, dobro desetletje pred Hitlerjem, pa vendarle v prid Lu-bitschevi nenavadni prebežniški intuiciji veliko pove dejstvo, da je bilo treba že avgusta 1923 za en ameriški dolar odšteti 4,600.000 nemških mark (devet mesecev prej pač samo 10,000). Francija je — nezadovoljna, ker je Nemčija ignorirala plačilo vojnih reparacij — kratko malo zasedla Porurje. Našega režiserja je to prav malo brigalo; tedaj je bil s svojima spremljevalcema že na vlaku za Chicago. Kot po navadi je bil oblečen v nezamenljive eggtop. hlamudrače, ves ponosen na svoje ba-nanasto rumene čevlje se je režal in kazal svojo rajdo zlatega zobovja. Kakor po naključju je družbica v Chicagu srečala Roberta Fairbanksa, Douglasovega brata,
in skup z njim dopotovala v Kalifornijo. Lubitsch je skušal kar takoj aktivirati svoje sanje o Faustu, a začele so se neslutene težave: Isti čas, ko so v Berlinu izhajali ksenofobični zapisi o čezmerni amerikanizaciji studia UFA, so se pod Lubitsch-evim hotelskim oknom jeli zbirati ameriški vojni veterani in protestirati proti prihodu nemškega režiseija.
Kljub hladnemu sprejemu v kalifornijski javnosti pa je začel Emst Lubitsch še isti mesec sodelovati z Douglasom Fair-banksom in njegovo soprogo, tisto, ki je tako rada govorila, da se je rodila leta 1893 kot Gladys Marie Smith, čeprav so vsi vedeli, da je v resnici privekala na svet leta 1892, in to z imenom Gladys Louise Smith, torej z Mary Pickford. Ameriška pupika je bila v kaj dvoličnem razdobju, saj je takrat igrala samo adolescentne vloge, za seboj pa je imela že dva zakona in nebroj ljubimcev, da bi bila zmeda večja, pa je v državi veljala za edino igralsko mogulinjo. Na moč si je želela odrasle, lubitschevske vloge. Njeno prvo srečanje z režiserjem je bilo usodno. Herr Direktor jo je prijel za roko in se mahoma zdrznil, rekoč po nemško tesktopiscu Edvvardu Knoblocku: »Moj bog, kako je hladna. Ja, hladna je. Kako je lahko igralka, pa tako hladna?« Humorni stroj se je kljub vsemu pognal in pozabil na Berlin. V Nemčijo se je vmil le Še dvakrat — 1927 in 1932. Hollywood je od njega zahteval strogo opredelitev: Na eni strani so ostali — na primer — David W. Griffith, Erich von Stroheim, Charles Chaplin in Edmund Goulding, režiserji, ki so bili odgovorni tudi za tekstovno zamisel, Lubitsch pa se je pridružil — denimo — Kingu Vidorju, Rexu Ingramu in Fried-richu Wilhelmu Mumauu, torej tistim mojstrom, ki so jim scenarije pisali drugi. Do leta 1932 ni pisal filmskih zgodb. Igral pa sploh ni več, v nobeni zgodbi. Toda začelo se je drugo življenje, ki ga do izuma zvočnega filma sestavlja tale vrsta: Rosita (1923), Zakonski krog (The Marriage Circle, 1924), Tri ženske (Three Women,
1924),	Prepovedani raj (Forbidden Paradise, 1924), Poljubi me še enkrat (Kiss me Again, 1925), Pahljača gospe Windermere (Lady Windermere's Fan,
1925),	Tak je Pariz (So This is Paris,
1926),	Princ študent (The Student Prince,
1927),	Patriot (1928) in Večna ljubezen (Eternal Love, 1929). S to vrsto pač ni težav; brez števila njenih kopij je po arhivih od Los Angelesa do Prage, od Berlina do Beograda.
miha zadmkar
i