YU ISSN 0040-1978
LETO XUII, ŠT. 16
Ruj, 26. aprila 1990
CENA 5 DINARJEV
GLASILO
SOCIALISTIČNE
ZVEZE
DELOVNEGA
LJUDSTVA
/Z VSEBINE:
Glas vpijočega (stran 2)
Odprte rane naših po/J (stran 7)
Maia nočna kroniiia (stran 7)
Velika nagradna križanka (stran 14)
14-dnevni tv spored (strani 15 in 16)
Milan Kučan — predsednik Republike Slovenije
PTUJSKI VOLILNI REZULTATI
Ženske niso za
demokracijo?
Tretji del splošnih volitev smo v
ptujski občini opravili mnogo bolj
umirjeno kot prvega. Volilni odbori
so nedeljske volitve dobro opravili,
pri tem so jim bile v veliko pomoč iz-
kušnje prvega volilnega dneva. Veliko
dela pa je opravila občinska volilna
komisija, ki si je v teh dneh že spoči-
la. Nihče pred volitvami namreč ni
pričakoval, da bo treba delati toliko
dni in noči. Zaupane naloge so kljub
nekaterim pomislekom izredno odgo-
vorno opravili.
Za razliko od prve volilne nedelje,
ko je bila volilna udeležba v ptujski
občini 78,5 odstotka, se je v drugo po
pričakovanju zmanjšala in je bila
69,20 odstotka.
Kot je znano, smo 22. aprila volili
predsednika predsedstva Slovenije in
poslanca za republiški zbor občin. Pri
obeh je šlo za drugi krog volitev. Po-
leg tega smo volili tudi predstavnike v
občinski zbor krajevnih skupnosti in
družbenopolitični zbor.
Milan Kučan je dobil od občanov
ptujske občine 17.215 glasov ali 48,4
odstotka od veljavnih glasovnic, dr.
Jože Pučnik pa 18.340 glasov ali 51,6
odstotka.
V	54. volilni enoti je bil za republi-
ški zbor občin izvoljen Franc Planin-
šek, ki je prejel 10.984 glasov ali 63,3
odstotka, v 55. pa Janez Žampa z
9559 glasovi ali 55,1 odstotki.
V	torek zjutraj je imela občinska
volilna komisija tudi že podatke o iz-
voljenih kandidatih za občinski zbor
krajevnih skupnosti.
V	zboru krajevnih skupnosti bodo
v novem mandatu: iz Cirkovc Janez
Celofiga, iz Cirkulan Anton Žumbar,
z Destrnika Feliks Majerič, iz Dolene
Stanislav Vaupotič, iz Dornave Franc
Cigula, iz Gorišnice Ivan Obran, iz
Grajene Anton Zoreč, s Hajdine Ivan
Vogrinec, iz Juršinec Martin Žajdela,
iz Kidričevega Vojteh Rajher, iz Le-
skovca Daniel Zavratnik, iz Lovrenca.
Jože Peršuh, iz Majšperka Jožef Ra-
kovec, iz Markovec Franc Obran,iz
Podlehnika Filip Maučič, s Polenšaka
Jožef Munda, s Ptujske Gore Slavko
Dvoršek, iz Rogoznice Janko Ceh, iz
Stbperc Anton Galun, iz Trnovske va-
si Danilo Muršec, iz Vidma pri Ptuju
Franc Koderman, iz Vitomarcev Janez
Hanžel, iz Zavrča Slavko Kokot, iz
Žetal Anton Butolen, iz KS Borisa Zi-
herla Silva Razlag, iz KS Bratov Reš
Stanko Peklar, iz KS Budina-Brstja
Janez Šebela, iz KS Dušana Kvedra
Ljubomir Čuček, iz KS Franca Osoj-
nika Janko Petek, iz KS Ivana Spole-
naka Marjan Ogrizek, iz KS Jožeta
Potrča Boris Krajnc, iz KS Olge Me-
glič Janez Gornik, iz Spuhlje Zvonko
Kokol, iz KS Toneta Žnidariča Darko
Stropnik in iz Turnišča Franc Premu-
žič.
Še drobna zanimivost: v občinskem
zboru krajevnih skupnosti bo v no-
vem mandatu le ena ženska, in to
SILVA RAZLAG. V zboru združene-
ga dela občine Ptuj pa bodo v bitki za
novo pot sodelovale štiri: DANIELA
NOTERZBERG, NADA KRAJNC,
METKA PUKLAVEC in MARIJA
PLANINC.
Včeraj je občinska volilna komisija
predložila tudi podatke o izidu voli-
tev v občinski družbenopolitični zbor.
Do torka zjutraj (ko smo končevali
Tednik) so obdelali podatke iz treh
volilnih enot.
MG
Volitve 1990 v Ormožu in Slovenski Bistrici
ORMOŽ
Minulo nedeljo so bili volilci obči-
ne Ormož na 65 voliščih 80,15-odsto-
tni (volilna udeležba je bila tokrat za
4 odstotke manjša kot 8. aprila). V
drugem krogu so volili predsednika
predsedstva. Za Milana Kučana se je
odločilo 4955 volilcev ali 47,7 odsto-
tkov, za dr. Jožeta Pučnika pa 5443
volilcev ali 52,3 odstotki.
Volih so tUdI poslance za zbor kra-
jevnih skupnosti in družbenopolitični
zbor skupščine občine Ormož.
V	zbor krajevnih skupnosti (zbori
skupščine občine Ormož bodo na-
mreč po novem šteli po 16 poslancev)
so bili izvoljeni: Jože Slavinec in Ivan
Kociper (KS Ivanjkovci), Slavko Pere
(KS Kog), Miroslav Tramšek (KS Mi-
klavž pri Ormožu), Franci Trstenjak,
Jože Podpratnik, Jože Trstenjak in
Janko Sever (KS Ormož), Janko Ga-
šparič in Franc Hergula (KS Podgor-
ci), Otilija Kolarič in Stanko Čurin
(KS Središče ob Dravi), Ludvik Belec
in Alojz Hergula(KS Tomaž pri Or-
možu) ter Franc Meško in Franc Cajn-
ko (KS Velika Nedelja).
V	družbenopolitičnem zboru skup-
ščine občine Ormož pripadajo štiri
mesta Slovenskim krščanskim demo-
kratom (Alojz Sok, Slavko Mlinarič,
Jože Tušek in Franc Puklavec), dve-
Socialistični zvezi (Anton Luskovič in
Irena Kumer), tri ZKS—SDP (mag.
Vinko štefančič, Bojan Burger in dr.
Vesna Mele), šest Slovenski kmečki
zvezi in Slovenski demokratski zvezi
(dr. Jože Bešvir, Stanko Čurin, Veko-
slav Kumer, Ivan Hržič, Anton Han-
želič in dr. Slavko Gregurec) in eno
ZSMS - liberalni stranki (dr. Mla-
den Šimunič).
SLOVENSKA BISTRICA
Volilci občine Slovenska Bistrica
so minulo nedeljo na 124 voliščih v
drugem krogu volili predsednika
predsedstva, kandidata za zbor občin
Republike Slovenije ter poslance za
zbor krajevnih skupnosti in družbe-
nopolitični zbor skupščine občine
Slovenska Bistrica. Tudi v občini Slo-
venska Bistrica je bila minulo nedeljo
volilna udeležba občutno manjša (kar
za 6,8 odstotkov v primerjavi z volit-
vami 8. aprila) — 75,3 odstotke.
Za Milana Kučana se je na nedelj-
skih volitvah odločilo 8070 volilcev ali
44 odstotkov, za dr. Jožeta Pučnika
10236 volilcev ali 56 odstotkov.
V	drugem krogu volitev kandidata
za zbor občin republike Slovenije je
bil izvoljen Miloš Urbančič (DEMOS
- SKZ), ki Je dobil 60,6 odstotkov
glasov, Jože Pleterski (SZDL) pa 39,4
odstotke.
V	zbor krajevnih skupnosti so bili
izvoljeni Drago Krajnc (KS Crešnje-
vec), Stanko Smogavc (KS Kebelj),
Stanko Uršič (KS Laporje), Andrej
Arnuš (KS Leskovec — Stari Log),
Franc Kolar (KS Makole), Ivan Pavlic
in Maks Hohler (KS Oplotnica), Mi-
lan Kodrič in Milan Riegler (KS Polj-
čane), Franc Lončarič (KS Pragersko),
Daniela Orthaber (KS Spodnja Pol-
skava), Franc Bohak (KS Studenice),
Ivan Motaln (KS Šmartno na Pohor-
ju), Maks Tramšek (KS Tinje), Danilo
Janžič (KS Zgornja Ložnica), Jože
Pečovnik (KS Zgornja Polskava), Ga-
briel Cintaver (KS Impol), Rudi Ozi-
mič (KS Alfonza Šarha), Stanko Štern
(KS Pohorski odred), Jože Leskovar
(KS dr. Jagodič) in Branko Petrič (KS
Franc Hojnik, Preloge — Vrhole.
Za družbenopolitični zbor do kon-
ca naše redakcije še nismo prejeli
imen; o njih pa v naši prihodnji šte-
vilki.
Vida Topolovec
^UVODNIK-
Zmagali smo
Zmagali so izvoljeni kandidati, zmagali so volilci, zmagala je
Slovenija. Zmagala je demokracija, miselna različnost, slovenska
suverenost. Zadovoljni smo lahko tudi z načinom, kako je prišlo do
zmage. Do tega je prišlo za naše državljane na sorazmerno miren
in' dostojanstven način in tako so potekale tudi volitve, če odmisli-
mo nekatere spodrsljaje (beri: nizke udarce) v predvolilnem boju.
Zgodovinska prelomnica torej, ki jo bomo zaradi zaokrožene letni-
ce lahko pomnili.
Izvolili smo predsednika predsedstva republike, predsedstvo in
parlament na republiškem in občinskem nivoju.
Rezultati niso presenetljivi. Kar nekaj časa je bilo bolj ali
manj jasno, da bo naš novi predsednik Milan Kučan, saj je s svo-
jim delom, posebej v zadnjih dveh letih, dokazal, kako se lotiti po-
stopkov za suverenost svojega naroda in svoje republike. Tako je
nekaj programsko zapisanih nalog vseh strank že opravljenih.
Ciril Zlobec, Ivan Oman, dr. Matjaž Kmecl in dr. Dušan Plut
so »fejst« fantje, kot je v televizijskem intervjuju dejal Ciril Zlobec.
In ti »fejst« fantje so izvoljeni v predsedstvo naše republike. Tudi
dejstvo, da so v množici dvanajstih kandidatov bili izvoljeni ravno
ti štirje, pravzaprav ni presenečenje, saj so njihove ideje in doseda-
nje delovanje (umirjenost, treznost) na kožo pisane Slovencem. Tež-
ko je reči, kaj bo s predsedstvom v bodoče, saj se bodo nekateri se-
daj izvoljeni (Plut) borili za to, da predsedstva v bodoče več ne bi bi-
lo, in če pomislimo, kako je do njega prišlo (analogija z zveznim
predsedstvom) in kakšne pristojnosti ima, je resnično vprašljivo, ali
se bo obdržalo.
Tudi zmaga Demosa v parlamentu ni presenetljiva, saj je to
napovedovala združenost sedmih strank v koalicijo. To omogoča
parlamentarno večino (brez uradnih podatkov) in manj problemov
pri sestavi bodoče vlade.
Naš volilni sistem je skupek različnih volilnih sistemov v svetu.
Volilci so se znašli na različne načine. Bolj ali manj so volili stran-
ke, ne posameznike, izjemnost, ki jo omogoča volilni zakon, da vo-
lilci lahko oddajo svoj glas več strankam oziroma kandidatom, pa
je največ preglavic povzročila volilnim odborom in komisijam, ki
kljub ogromnim naporom niso uspele (posebej velja za prvi krog)
pravočasno objaviti rezultatov. Sicer pa je važno, da so rezultati to-
čni.
Pri naslednjih volitvah bomo verjetno kaj spremenili, morda
tudi občinskega župana izvolili neposredno. Bomo videli; to je stvar
bodočnosti, do takrat pa nas čaka še veliko, veliko dela in veliko
\^upnih sil.	_Franc Lačen^
2 - DRUŽBA IN GOSPODARSTVO
26. april 1990 - TEDNIK
Ob prazniku dela
Prvi maj — mednarodni praznik dela praznuje ves svet v spomin
na dogodke v Chicagu leta 1886, ko so tam delavci zahtevali 8-urni
delovnik, policija pa je njihove demonstracije i. maja v krvi zadušila.
V opozorilo na te tragične dogodke je 1. kongres 2. internacionale
1889 sklenil, da bodo vsako leto na ta dan množične demonstracije
delavstva. Prvi maj je tako postal dan razrednega boja.
Leta 1990 je leto izvajanja gospodarske reforme, demokratičnih
volitev in prenove slovenskih sindikatov kot demokratične, samostoj-
ne interesne organizacije, ki uveljavlja in varuje ekonomske, socialne
in kulturne interese delavcev.
Minil je 1. kongres Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Pote-
kal je v gospodarsko težkih razmerah, pa kljub temu v demokrati-
čnem vzdušju. Prvič v povojni zgodovini se je srečal z lastnino, s kru-
tostjo kapitala, s pluralizmom v družbi, ki je razdeljena na stranke.
Kongres se je zavzel za močan sindikat prostovoljno združenih čla-
nov, ki so dosleden zastopnik delavčevih interesov in pravic; v njiho-
vem imenu in na osnovi stalnega preverjanja legitimnosti vodstva in
njegove politike bo opravljal pogajalsko funkcijo, se dogovarjal o
partnerstvu pri uveljavljanju programskih in sprotnih zahtev ter inte-
resov delavcev, zavaroval delavce v ekonomskem in socialnem smislu
in zagotavljal delavsko solidarnost.
Na kongresu so bili sprejeti pomembni dokumenti: programski
dokument, temeljne naloge sindikatov za obdobje 1990—1994, dekla-
racije in seveda statut Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. V njem
je med drugim definirano: »Delavec se včlani v sindikat dejavnosti
Slovenije ali v drugo obliko sindikalne organiziranosti s podpisom
pristopne izjave. Ob včlanitvi prejme člansko izkaznico. Ugodnosti
člana so: posredovanje in pomoč pri iskanju zaposlitve; članstvo in
pomoč v sindikalnih blagajnah vzajemne pomoči, pomoč v sindikal-
nih hranilnicah in posojilnicah, solidarna pomoč iz solidarnostnih
skladov v primeru stečaja in likvidacije podjetja, poškodbe pri delu,
poklicnih boleznih oz. boleznih dela, bolezni, nezgode ali smrti, po-
moč stavkajočim iz stavkovnega sklada, letovanje v objektih sindikal-
nega turizma in pomoč za preventivno zdravljenje, okrevanje in poči-
tniški oddih, sodelovanje v sindikalni rekreativni in kulturni dejavno-
sti, organizirana ugodna nabava osnovnih življenjskih potrebščin v tr-
govskih in drugih organizacijah ali v zadrugah.«
V sindikatih občine F*tuj smo se s sprejemom statutarnega sklepa
o organiziranosti in delovanju občinske organizacije Zveze svobodnih
sindikatov Slovenije na skupščini 30. marca odločili za organizacijo,
ki jo sestavljajo člani sindikata, organizirani v sindikatih po podjetjih,
ustanovah in zavodih, v sindikatih dislociranih enot ter drugih obli-
kah organiziranja dela v sindikatih dejavnosti. Tako organizirano bo-
mo izpolnjevali naloge, ki jih pred nas postavlja članstvo.
Letošnje praznovanje 1. maja naj poteka v duhu dokumentov in
razprave I. kongresa Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in ustavne
opredelitve Republike Slovenije »na svobodi ustanavljanja sindika-
tov kot neodvisnih delavskih organizacij, v katere se delavci prosto-
voljno združujejo, da bi varovali in izboljšali svoj družbeni, ekonom-
ski in socialni položaj, pravice na podlagi dela in iz dela ter iz delov-
nega razmerja.«
Vsem delovnim ljudem in občanom Ptuja želi Občinski svet Zve-
ze svobodnih sindikatov Slovenije občine I^uj prijetno praznovanje
praznika in vam čestita z organiziranim predprvomajskim srečanjem
na ptujskem gradu 30. maja.
Za občinski svet ZSS:
Viktor Markovič
Ljubiteljska kultura
Ptuja se ne da
Minuli teden so se na letni konferenci zbrali člani DPD Svoboda
Ptuj. Pregledali so delo v minulem letu in ugotovili, da so z njim lah-
ko več kot zadovoljni. Društvo šteje 290 članov, ki delajo v desetih
sekcijah. Kar je še posebej vzpodbudno: med njimi je polovica mla-
dih, že od desetega leta naprej. Predsednik Svobode Marjan Šneber-
ger je v svojem poročilu med drugim povedal: »Razveseljivo je pred-
vsem to, da gre za 290 aktivnih članov. Za gledališče in lutkovno gle-
dališče lahko rečemo, da je to prava armada ljudi, blizu 70 jih je. V
lanskem letu so imeli 49 nastopov doma in na gostovanjih z več kot
5000 gledalci. Pet nastopov in okrog 1.000 gledalcev je imel tambura-
ški orkester, deset nastopov mešani pevski zbor, ki ga je doma in v go-
steh poslušalo 2.100 ljubiteljev lepe pesmi. Nič manj delovni niso bili
v likovni sekciji. Člani so se predstavili na šestih skupinskih in samo-
stojnih razstavah. Plesna sekcija je imela 19 nastopov, ki si jih je ogle-
dalo 9.000 obiskovalcev. Sekcija za sodobni ples je nastopila deset-
krat in navdušila 4.000 gledalcev. Foto klub se je predstavil štirikrat,
najbolj pregledno s samostojno razstavo lani. Marljivo so delali tudi
esperantisti. V letošnjem letu pa se nam je pridružil še ženski pevski
zbor, ki ga vodi Greta Glatz, prej pa je deloval v Rogoznici.«
Člane Svobode druži skupen interes. Predajajo se kulturnim de-
javnostim, ki jih v društvu negujejo že desetletja: petju, glasbi, gleda-
lišču, plesu, umetniški fotografiji, likovni umetnosti, esperantu. Tudi
v prihodnje želijo svoj prosti čas preživeti na tak način. Brez dvoma
pa se ima mesto prav njim zahvaliti za kulturni utrip, ki ne zaostaja
veliko za kulturnimi središči. Razlika je le v tem, da v večjih mestih
posamezna kulturna področja pokrivajo poklicne kulturne institucije,
v F*tuju pa to poslanstvo gojijo ljubitelji. Zato bi veljalo temu področ-
ju posvetiti še posebno pozornost samega mesta. Že res, da smo me-
sto muzej, toda brez kulturnih, živih dejavnosti ostajajo kulturni spo-
meniki le mrtev kapital.
NaV
Plesni vrtec spet dela
Po nekajmesečnem premoru, ki se je nekaterim plesa željnim ci-
cibanom zdel kar predolg, so plesni vrtičkarji spet vabljeni k zanimi-
vim in igrivim uricam s tovarišicama Iris in Stanko. Telovadnica na
OŠ Olge Meglič je obnovljena, lepo prebarvana in polakirana, tako
da je postala odličen prostor za delo Plesnega studia F>tuj. Starejše
skupine so čez zimo delale v manj primernem prostoru, ki je bil za
malčke prehladen. Pripravile so nekaj zanimivih programov, ki jih
bodo predstavile na območnem srečanju Naša beseda '90 in na sklep-
ni produkciji Plesnega studia, ki bo predvidoma v začetku junija.
Za vse starše najmlajših plesalcev objavljamo urnik, ki je ostal
nespremenjen:
—	6 let stari otroci bodo delali ob ponedeljkih ob 15.45 s tovarišico
Stanko Firbas,
—	4 leta stari otroci imajo svojo uro v torek ob 16.30,
—	5 let stari otroci pa prav tako v torek ob 17.20.
Obe*mlajši skupini vodi Iris Lepšina.
Delo bo steklo takoj po prvomajskih praznikih, torej 7. maja.
Dotlej se imejte lepo, potem pa bo še lepše!
Za Plesni studio Ptuj:
Nevenka Samobor
Gneča v otroškem dispanzerju je nekaj vsakdanjega.	(Posnetek: M. OZMEC)
Glas vpijočega iz otroškega
dispanzerja na Potrčevi cesti
Problemski pogovor v otroškem dispanzerju — organizirali so ga
delavci ter nanj povabili vse, od katerih pričakujejo pomoč (žal brez
predstavnikov odbora na nadzor nad zbranimi sredstvi samoprispevka)
je vnovič pokazal, da je neurejenih prostorskih zadev v ptujskem zdrav-
stvu še veliko, žal pa nihče trenutno nima recepta, kako zagotoviti denar
za sicer nujne sanacijske ukrepe, kaj šele, da bi lahko jasno in glasno
zagotovil, da bomo že v kratkem gradili nujno potrebne prostore za di-
spanzerske dejavnosti. Pogovor, ki je bil 18. aprila, je izlil veliko žolča,
na trenutke hudih obtožb na račun občinske politike in njenega vodstva.
Znova pa je pokazal oziroma dokazal, da v centru ni enotnosti, kar za-
deva reševanje vitalnih vprašanj. Delitev na velike in male znotraj centra
centru samo škoduje, sicer pa tako in tako razpada. Nova porodnišnica
je kamen spotike, v osnovnem zdravstvenem varstvu, konkretneje v di-
spanzerjih celo menijo, da so njihove težave hujše kot bolnišnične. Dej-
stvo pa je, da je, ker se ni nateklo dovolj denarja iz tretjega občinskega
samoprispevka za vse tri dogovorjene namene — energetiko, posodobi-
tev ginekološko-porodniškega oddelka in dispanzerskih prostorov — po
sklepu zborov občinske skupščine in tudi samoupravnih organov ptuj-
skega zdravstvenega centra prednost pripadla porodnišnici. To pa še ne
pomeni, da dispanzerjev ne bo.
Ptujski otroški dispanzer res-
nično dela v skrajno neprimer-
nih prostorih, ki spominjajo na
barakarsko bivališče in ki že se-
dem let niso videli pleskarja. Di-
spanzer ima le 160 kvadratnih
metrov prostorov, potrebovali pa
bi jih 400. Čakalnica je brez hod-
nika, odpira se na dvorišče in je
skupna za bolne in zdrave otro-
ke. Če upoštevamo, da pride v
ambulanto vsak dan najmanj sto
otrok v spremstvu dveh ali več
oseb, je gneča nepopisna. Že ne-
kaj časa tudi streha zamaka, stro-
pi so načeti in se podirajo, že več
tednov pa je osebje brez strani-
šča.
Kljub nemogočim delovnim
razmeram pa osebje otroškega
dispanzerja pridno in uspešno
dela. Za otroke skrbijo trije ozi-
roma trije in pol pediatri, če upo-
števamo tudi polletno popoldan-
sko dežurstvo za bolne predšol-
ske in šolske otroke, ter medicin-
ske sestre. Lani so imeli v di-
spanzerju 33646 obiskov, od tega
je bilo bolnih otrok 22993, zdra-
vih 5653, k temu pa je potrebno
še prišteti 5000 cepljenj. Od leta
1982 dela v otroškem dispanzer-
ju tudi cepilni center, in to kar v
prostorih nekdanje kopalnice.
Ne glede na to imajo pri ceplje-
nju otrok najboljše rezultate v
Sloveniji in Jugoslaviji.
Zadnjih osem let po besedah
predstojnika otroškega dispan-
zerja dr. Erika Šolmana dispan-
zer v prostorskem pogledu ni ni-
česar pridobil, dobil je le vedno
nove naloge in s tem povečan
obseg dela, ki pa v sedanjih raz-
merah več ni mogoč. Sedaj za re-
šitev več ne prosijo, temveč jo zah-
tevajo. Poleg tega je potrebno
(dokler ne bo drugih prostorov)
vsaj kolikor toliko urediti seda-
nje prostore na Potrčevi, še naj-
bolj nujno pa je popraviti streho,
da ne bodo delali pod dežniki.
Rok za ta nujna dela je 31. okto-
ber letos, sicer bodo dispanzer za-
prli.
Ptujski dispanzerji čakajo na
nove prostore že dolgo, najmanj
deset let. Rešitev so nazadnje vi-
deli v tretjem občinskem samo-
prispevku; žal se je obrnilo dru-
gače. Glede na očitke, da je di-
spanzerje »odnesla« občinska
politika, in tudi siceršnje očitke,
je Tone Čeh, predsednik občin-
skega izvršnega sveta, povedal:
»Prepirov okrog novogradenj v
zdravstvu je bilo veliko. Dejstvo
pa je, da še danes ne bi gradili
porodnišnice, če ne bi prosjačili
pri ptujskem združenem delu, ki
je zagotovilo premostitveni de-
nar. Sedaj posojila vračamo iz
samoprispevka. V posodobitev
zdravstva sedaj vlagamo petnajst
milijonov dinarjev, kar je dve
tretjini enoletne akumulacije
ptujskega gospodarstva. Bolniš-
nico gradimo na ključ, investicija
je plačana.«
Dr. Henrik Žlebnik, vodja te-
meljne organizacije Osnovno
zdravstveno varstvo, je prepri-
čan, in to prepričanje delijo tudi
delavci v tej zdravstveni TOZD,
da bo še cel občinski samopri-
spevek potreben, da bomo zgra-
dili bolnišnico do konca. Sedaj
naj bi bili plačani le zidovi.
Milan Jager, vršilec dolžnosti
direktorja Zdravstvenega centra
je povedal, da je gradnjo dispan-
zerjev, ki so bili zapisani v sred-
njeročni razvojni program cen-
tra, podprlo vodstvo ptujske ob-
čine. Dr. Henrik Žlebnik je v na-
daljevanju opozoril, da je pro-
blem dispanzerskih dejavnosti
mnogo širši in da ne gre samo za
otroškega. Primerne prostore po-
trebujejo še šolski dispanzer,
protituberkolozni, patronaža in
drugi. Skladno s srednjeročnimi
programi in dogovori naj bi vsak
del zdravstva dobil najnujnejše,
ne pa nekdo vse, drugi pa nič.
Predstavniki občinske vlade so
na pogovor prišli z možno rešit-
vijo. Gre za 700 kvadratnih me-
trov kleti pod novo porodnišni-
co. Gradbeniki pripravljajo pro-
jekte in predračun, šele potem
naj bi zdravstveni strokovnjaki
odločili, ali so ti prostori primer-
ni za dispanzersko dejavnost ali
ne. To je odgovor na govorice,
češ da si te prostore (ki jih še ni)
že lastni bolnišnica, ki jih potre-
buje za svojo lekarno, prav tako
pa nujno potrebuje prostore za
centralno sterilizacijo, ne nazad-
nje pa vpije po pomoči tudi pral-
nica.
Glede na to, da gre v tem pri-
meru za kletne prostore, imajo
zdravstveni delavci pomisleke in
menijo, da niso najboljša rešitev
za dispanzerje.
Vodja temeljne organizacije
Osnovno zdravstveno varstvo je
tudi povedal, da bo na družbeno-
politično skupnost prišel z zahte-
vami za reševanje vseh nujnih
zadev. Poleg otroškega dispan-
zerja bo v tem trenutku potrebno
tudi zagotoviti denar za sanacijo
prostorov v 3. nadstropju v Čuč-
kovi ulici. Za te sanacije bo po-
trebno veliko denarja, nekateri
celo pravijo, da polovica vredno-
sti novogradnje dispanzerskih
prostorov.
Nihče pa na sestanku, ki ni
imel pravega konca, ni povedal,
kako bo z dispanzerji, če v os-
novnem zdravstvenem varstvu
ponujene rešitve na osnovi pred-
ložene strokovne ocene ne bodo
sprejeli. Takšna odločitev niti ne
bi presenetila, če poznamo tre-
nutno razpoloženje oziroma od-
nose v zdravstvenem centru, kjer
se, kot zagotavljajo, veliki rešuje-
jo na račun malih.
Pot do pravice ni vedno ravna
Institucij in organov, na katere
se lahko pritožimo, kadar meni-
mo, da nam je bila storjena krivi-
ca ali da se sporne zadeve prepo-
časi rešujejo ali da naše vloge
nihče sploh pogledal ni, je veli-
ko. Ena od možnosti, če menite,
da kakšne zadeve kakšen organ
ali institucija ni rešila, kot bi po
predpisih in pravilih morala, je
tudi komisija za vloge in pritož-
be pri skupščini občine.
Ob izteku mandata nas je zani-
malo, koliko in za kakšne zadeve
so se občani obračali na to komi-
sijo. Kot nam je povedala njena
predsednica Dragica Novak, je v
štiriletnem mandatu prišlo na na-
slov komisije 28 vlog in pritožb.
Najbolj številne — kar deset —
jih je bilo na račun reševanja sta-
novanjskih problemov, za njimi
pa je zaposlitev invalidnih oseb.
Ni jih malo, ki zaradi zmanjšane
delovne sposobnosti ne morejo
in ne morejo najti zaposlitve.
Komisija sicer ni pristojna, da
bi sama reševala sporne zadeve,
lahko le pomaga s posredova-
njem, s predlogom, da se kakšen
postopek pospeši, obnovi, da se
poišče pristojni organ, ki lahko
uredi zadevo. Morda na videz
nepotrebna, pa vendar je to ko-
misija, kamor se je mogoče obr-
niti, ko je človek poiskal že vse
možne in znane poti.
Kakšnih posebnih vlog in pri-
tožb v zadnjih štirih letih komisi-
ja ni dobila. Pri svojem delu je
bila včasih bolj, včasih manj
uspešna, po njihovem mnenju pa
nikakor ne nepotrebna. Ljudje
pa seveda pišejo vloge in pritož-
be tudi na isto komisijo pri repu-
bliški skupšini, pa tudi v zvezo.
Te vloge in pritožbe, če poprej
niso bile obravnavane na občin-
ski komisiji, vrnejo v občino in
če občani niso zadovoljni z rešit-
vijo v občini, zadeve obravnava-
jo v republiški komisiji.
Pretežno se na komisijo obra-
čajo posamezniki, pa tudi — kot
je bil primer v teh štirih letih —
skupina občanov, ki se je pritoži-
la nad ravnanjem pošte pri novih
telefonskih priključkih.
Je bilo vlog in pritožb v teh šti-
rih letih veliko ali malo, je težko
oceniti, v povprečju sedem na le-
to, torej niti ena na mesec. Ka-
korkoli že, komisija je možnost
za občane, da z njo poiščejo pra-
vo pot in rešitev problema, za ka-
terega menijo, da mu drugje niso
znali ali ne hoteli prisluhniti.
NaV
Sovjetska zveza nadaljuje po-
polno blokado Litve. Po gospo-
darskem bojkotu je vpeljala še
blokado cestnih in železniških
povezav. Litovci so nekoliko ra-
zočarani nad hladnostjo Evrop-
ske gospodarske skupnosti. Pred
kratkim so se sestali zunanji mi-
nistri skandinavskih dežel in
obljubili Litvi in drugim pribalti-
škim sovjetskim republikam po-
moč, če bi blokada prešla razum-
ne meje in bi povzročila tudi kr-
šitev človekovih pravic. Na to
opozarja tudi Boris Jelcin iz vod-
stva narodnih deputatov Sovjet-
ske zveze.
• • •
Papež Janez Pavel II. je te dni
potoval po vzhodu. Obiskal je
Češko in Slovaško, ki sta — mi-
mogrede — postali federativna
skupnost, napovedal pa je obisk
na Madžarskem. Njegovi govori
so v prid združeni Evropi na te-
meljih dediščine krščanstva.
• • •
Kot kaže, bo pri združevanju
Evrope veliko preglavic delala
Margaret Thatcher. Na nedav-
nem sestanku zunanjih ministrov
držav Evropske skupnosti so vsi
razen nje podprli francosko-
nemški načrt o hitrejši politični
povezavi dvanajsterice Evrop-
skih držav. V njem je natančen
predlog institucionalnih pove-
zav, ki naj bi jih nemudoma
vzpostavili. Britanci se s svojo
premierko tej institucionalni po-
vezavi upirajo, saj menijo, da bi
»koncentracija moči v sedežu
Evropske skupnosti v Bruslju
povzročila nastanek velikanske-
ga birokratskega stroja in pred-
vsem izgubljanje narodne identi-
tete.«
• • •
V	ponedeljek se je pričelo 11.
sovjetsko-kitajsko srečanje na vr-
hu. To je prvi vladni obisk Kitaj-
ske v Moskvi po letu 1964. Li
Peng je obisk končal danes. Med
drugim so se v Moskvi dogovori-
li o umiku vojske s sovjetsko-ki-
tajske meje na okoli 200 od 7 ti-
soč kilometrov. Kitajci so na-
mreč SZ očitali, da ima na njiho-
vi meji kar milijon vojakov.
• • •
Predstavniki upornikov in san-
dinistične vlade so v Managvi
(Nikaragva) pred kratkim podpi-
sali sporazum o prenehanju de-
vetletne državljanske vojne. Do
junija naj bi pomirili vse nemire,
ki v tem času še trajajo. Če bi se
to posrečilo, bi se srednjeameri-
ške države lahko posvetile reše-
vanju zapletov v Salvadorju, kjer
bi ravno tako morali oblikovati
sporazum o trajnem premirju
med sprtimi stranmi.
• • •
V	najožjem središču vzhodne-
ga dela Berlina so se v petek zve-
čer spopadli policaji in neonaci-
stične skupine. Ta dan je bil na-
mreč Hitlerjev rojstni dan in v
stilu njegovega proslavljanja so
bila tudi gesla teh skupin.
• • •
Strokovnjaki so pred kratkim
objavili, da je černobilska jedr-
ska katastrofa povzročila okoli
350 milijard dolarjev škode. Čer-
nobil je še nadalje tema parla-
mentarnih razprav v Sovjetski
politiki. Opozicija zahteva pro-
grame zaščite za prebivalce v bli-
žini nesreče. Sovjetska vlada je
pripravila program in odobrila
petino potrebnih sredstev za za-
ščito prebivalcev.
• • •
Francija je znana po tem, da
večino svojih energetskih potreb
zadovoljuje z jedrskimi elektrar-
nami. Nanje so teroristi naredili
že tri napade. V zadnjem so pri-
šli celo do poveljniške sobe.
Kljub potencialni nevarnosti, ki
grozi z nesrečami ali z napadi,
bodo do konca tisočletja zgradili
še osem novih jedrskih elektrarn.
Pripravlja: d. 1.
TEDNIK - april 1990
SESTAVKI IN KOMENTARJI - 3
pismo od »daleč«'
Med politiko in šov biznisom očima ni velike ra-
zlike. To je nedvomno dokazal bivši ameriški pred-
sednik Ronald Reagan, ki se je kol igralec v po-
sladkanih vestrnih odlično znašel v vlogi predsed-
nika. Gre pač samo za igro in kostume oziroma
predvsem za formo in ne vsebino. Se en dokaz za
to pa je ukinitev izrednih razmer na Kosovu, ki so
jih kot del scenarija glavni akterji najprej goreče
zahtevah, nato pa zamenjali kot suknjo, saj je bilo
potrebno menjdti image. Postalo je namreč duho-
morno in predvsem preveč krvavo za občutljive du-
še severovzhodnega dela države, pa tudi za medna-
rodno javnost, ki ji thriller z naslovom Kosovo ni
preveč pogodu. Rablji so torej slekli precej krvave
kostume in jih zamenjali s civilnimi, celo civilizira-
nimi. y znak velikega »demokratičnega« preobra-
ta je tu še pomilostitev več kot sto političnih zapor-
nikov. Skratka, ni kaj: čez noč smo poslali demo-
kratična evropska država če verjamete.
Propada večine zveznih institucij vključno s par-
tijo in mlačno zvezno skupščino je Srbija izkorislila
za uvedbo izrednih razmer, a na koncu s spretno
medijsko predstavitvijo dokazala, da je pravzaprav
ona vzpodbudila ukinitev izrednih razmer na Ko-
sovu. ne pa Markovičeva vlada in zvezno predsed-
stvo. Ali je tako predsedstvo s formalno ukinitvijo
izrednih razmer na točki, ko gg Srbija ne potrebuje
več. in tako nima več svojega raison d'elre,je težko
reči.
V državi vlada medijsko zatišje in zdi se, da so
propagandna sredstva v boju med severom in ju-
gom izčrpana. Da bi prišlo do resne vojaške inter-
vencije. skoraj ni mogoče več verjeti, in kakor v
vseh velikih krizah bi sedaj lahko sledilo obdobje
treznjenja. Kako bo. je težko reči. toda zdi se. da si
glavni akterji poskušajo izboljšati strateške pozici-
je. zato se ne smemo čudili zaostritvi odnosov med
Makedonijo in Srbijo iri mačje prijaznemu podaja-
nju rok med uradno bosensko in srbsko politiko.
Kdo se bo s kom pogovarjal, je prav gotovo še
odprto vprašanje, čeprav so volitve v Sloveniji in na
Hrvaškem za strankarske skupščine in za predsed-
niška mesta že končane.
Zaskrbljenost Srbije za »srečo in usodo* drugih
narodov je postala jasna in se jim ne da več igrati
na omenjeno karto, zato so se. kot že rečeno, obr-
ndi k tistemu delu Jugoslavije, ki bi jim zaradi
»zgodovinske hvaležnosti« moral priznati nekatere
koncesije. Toda. kot sem že omenil, smodnik, ki
žge že kakšni dve-tri leta odnose v Jugoslaviji, je
zgorel in kmalu bo vsaka republika kot Srbija s
Kosovim ostala sama s svojimi problemi, predvsem
v smislu padca gospodarske rasti, saj se nam obeta
vsaj do konca leta temeljita gospodarska recesija.
Slovenija, ki ima relativno malo surovin, bo mora-
la v prihodnje vnovčevati predvsem intelektualne
storitve in razvijati visoko tehnologijo, to pa je ka-
pitalno izredno zahtevna investicija. Razen seveda
če se skupaj z ostalo Jugoslavijo ne bo odločila, da
ponuja ceneno in nizkoproduktivno delovno silo.
Toda potem je konec sanj o Evropi zdaj — klica, ki
mi je včasih v Beogradu tako smešen. Zdi se. da
Balkan nikoli ne bo mogel biti ne vem kako podo-
ben drugim na stari celini. Zato ne gre zavreči raz-
mišljanja. da je pač potrebno ohraniti svoje bal-
kanske značilnosti, in se z njimi prebijati skozi ži-
vljenje. Pa saj vas ne bom učil. kako zapletena reč
so predsodki, ki so jih vedno imeli in jih še imajo
tujci do Balkana — še pred rajnkim Marxom in od
njega naprej.
Vladimir Vodušek
Jutri ob
11. uri
v Mostju
Pri občinski konferenci SZDL
Ptuj pripravljajo v počastitev ju-
trišnjega praznika obletnice
ustanovitve Osvobodilne fronte
slovenskega naroda tradicio-
nalno proslavo v Mostju. Zaradi
spremenjenih razmer politične
organiziranosti je opuščena do-
• sedanja izvedba pohoda in ga
nadomeščajo s srečanjem vseh ti-
stih somišljenikov — simpatizer-
jev in članov Socialistične zveze
Slovenije, ki s ponosom gledajo
na dosedanji prispevek SZDL k
■procesom demokratizacije v slo-
venski družbi.
Pri ptujski Socialistični zvezi
menijo, da naj bo udeležba
odraz naše prostovoljne odloči-
tve, našega spoštovanja do žrtev
NOB in do lastne zgodovine. Na
pohod so povabili, poleg članov
SZDL, vse družbene organizaci-
je, društva, stranke in šole, ki naj
prostovoljno sodelujejo ter tako
počastijo obletnico ustanovitve
OF — SZDL in sedanje Sociali-
stične zveze, ki je ves čas svojega
obstoja delovala med ljudmi in
za ljudi.
Na jutrišnji osrednji občinski
slovesnosti v Mostju, ki se bo
pričela ob 11. uri, bodo po slav-
nostnem govoru podelili prizna-
nja — srebrni znak OF. To odli-
kovanje bodo prejeli: Občinski
sindikalni svet Koprivnica, Zve-
za društev uptokojencev občine
Ptuj, Gasilsko društvo Biš pri Tr-
novski vasi. Gasilsko društvo
Grabšinski Breg pri Juršincih,
Adolf "Kopše iz Stoperc, Janez
Brumen iz Levanjcev, Franc Ver-
tič iz KS Toneta Žnidariča,
Franc Tomanič iz KS heroja La-
cka Rogpznica, Janez Zemljarič
iz 5^bovec, Alojzija Lorger iz
Majšperka, Ema Varžič iz Sta-
nečke vasi, Jakob Belšak iz Po-
horja pri Cirkulanah, Alojz Dra-
škovič iz Spodnjih Jablan pri
Cirkovcah, Konrad Kramberger
iz Kidričevega, Ksenija Škrabar
iz KS Borisa Ziherla Ptuj, Franc
Koderman iz Pobrežja — Videm
pri Ptuju, Viktor Munda iz Prera-
da pri Polenšaku, Rudi Sagadin
iz Slovenje vasi in Roman Toma-
nič iz Lovrenca na Dravskem po-
lju-
Za kulturni spored bo poskr-
bel Komorni moški pevski zbor
iz Pt!"ja pod vodstvom Franca
Lačna.
Slavje v Mostju bodo sklenili z
družabnim srečanjem.
Franci Golob
Priznanja
za najbolj
zaslužne
sindikaliste
Delavski dom Franca
Krambergerja je že lep čas
tudi razstavni prostor najra-
zličnejših likovnih izdelkov.
Tako so minuli petek, 20.
aprila, svečano odprli razsta-
vo likovnih del amaterske sli-
karke Marije Gregorc iz Ptu-
ja, ki je pričela ustvarjati
pred dobrimi desetimi leti in
je članica likovne sekcije
DPD Svoboda Ptuj.
Zatem pa so na svečani seji
občinskega sveta Svobodnih
sindikatov Slovenije občine
Ptuj podelili letošnja sindi-
kalna priznanja najbolj za-
služnim sindikalnim aktivi-
stom.
Najvišja priznanja — zlato
plaketo — so prejeli Alojz
Cuček, Danilo Masten in Jo-
že Skerlovnik.
Plakete je prejelo 12 posa-
meznikov: Kristina Antolič,
Franc Grabrovec, Ervin Hoj-
ker, Anton Hrga, Avgust
Ivartnik, Katica Kašman, Mi-
lan Masten, Rozina Marko-
vič, Ivan Mazera, Erika Mi-
helač, Janko Mlakar in Tere-
zija Vuk.
Poleg tega pa so izročili še
listine, in sicer: Mirki Mura-
ta. Marku Potočniku, Alek-
sandru Lepeniku, Mariji To-
minškovi, Francu Vrežetu,
Srečku Primožiču, Ivanu Su-
mandlu. Dragu Zupaniču,
Viktorju Žeraku in Marjanu
Irglu.
-OM
V_/
Dober den! Pa smo se zvolili in zmolUi. Dobili smo novega
slovenskega predsednika, tokšnega. za kerega smo se oziroma se
je izrekla precik več kak polovica volivcov. Mija z našim sosidom
Južom nesma bila ohodvo za enega in sma se šla slavit, keti bo-
de zmoga. Stavo sen doba in more zdaj Juža priti k meni en den
v gorici špricati pri čisti vodi in .štikli kruha. Nekšna kazen pač
more biti, ke bode na prihodnjih volitvah boj previden pri stovah.
Jaz sen prek krez pulnoči na rezultate volitev čaka. meja pred te-
levizorom liter vina in sešteva glasove. Mica je že v stampeti hr-
golila. gdo se je na televizori novi ata slovenskega naroda Milan
Kučan pojava. »Na zdrovje. Milana, sen reka in spija en krovji
požirek vinskega na svojo in njegovo zdravje. Lepo se mi je tudi
zdelo, gdo sla si Milan in Južek Pučnikof kak prova borca v roke
segnola. Bija je provi športen boj in obodvo sta se dobro držala.
Tejko v volitvah, ki so ble resen tiste ta prove, pri kerih je lehko
ljudstvo odločalo. Da bole vedli, to je zgodovinska prelomnica.
Seveda pa nas nibena prelomnica nemre rešiti, če ne bomo prid-
no delali — vsi fkuper. s predsednikom, čloni predsedstva in vse-
mi izvoljenimi vred. Kunec naj bo tistega bla. bla. bla. Več bo
trebalo delati z možgoni in rokami in manj z jeziki.
Kak da bi mujcek skoz okno skoča, so se nam toti prvomaj-
ski svet ki približali, seveda samo za tiste, ki sijih bodo lehko pri-
voščili. Naša druga sosida Katica, kisi tan negi na Ptuji v eni pi-
sarni rit segrevle. se že veseli in provi tisti znani pregovor: »Živel
prvi maj, saj bom mela šest dni fraj..
Mija z Mico in nama podobni zemljorilci pa bom melifraj
samo v tistem primeri, če bi preveč dež lija. drgačik pa bomo de-
lali in rintali na njivah in drugih zemeljskih tegobah. Mogoče
bota tudi Jula in Hanz iz Dojčianda prišla na počitnice. Te bomo
karuzo sadili. Pa srečno! Vaš koruzni LUJZEK.
Dosti babic/ kilavo dete
Več kot dvajset strank ima dežela na sončni strani Alp. Množi-
čnost političnih, gospodarskih, teritorialnih, zakonskih in še kakšnih
oblik nam je torej v krvi.
V zadnjem času pa smo ukinili veliko število temeljnih organizacij,
sestavljenih organizacij, interesnih skupnosti, v mariborskem primeru
tudi občin. Mesto Ptuj pa še vedno vztraja pri enajstih krajevnih
skupnostih. Eno mesto, ki ima enajst gosfK>daijev- Eno mesto, ki pre-
more 17.420 duš, eno godbo na pihala, orkestra nobenega (še pred
vojno so bili štirje), eno amatersko gledališče (še po vojni je bilo po-
klicno), en muzej, tri župnijske urade, en samostan, eno komunalno
podjetje, en hotel (v resnici gostinski lokal s prenočišči), dve »akti-
vni« i>okopališči, en magistrat, tri trafike, en kinematograf, štiri osno-
vne šole, eno srednjo z nekaj usmeritvami, en muzej, eno knjižnico,
eno pogrebno službo (ta v nedeljo ne dela), eno tržnico, tri parke ...
Vse našteto in kar je še razumeti pod tremi pikami je veliko le na
prvi pogled — le količinsko. Po namenu pa službi vsem, ne glede na
to, v kateri od enajstih krajevnih skupnosti kdo živi. Ena krajevna
skupnost zbira za kanalizacijo, druga za pločnike, tretja za telefon in
tako naprej do enajstega interesa. Res, da del denarja združujejo za
skupni program, a le del. In tako se denar za eno mesto, za ljudi in
njihovo dobro počutje in čim višji standard bivanja deli in razdrobi
na enajst organizacijskih oblik. Nobena nima preveč in ne dovolj.
Morda pa bo kdo le začel razmišljati: dosti gospodarjev — malo su-
kenj.
4 — NAŠI KRAJI IN UUDJE
26. april 1990 - TEDNIK
V vrtu
v ZELENJAVNEM VRTU so se pričele razvi^ti bolezni in
škodljivci čebulnic. Te se v nekaterih letih lahko razvijejo v takšnem
obsegu, da smo ob pridelek. Osnovni pogoj za zdrav pridelek čebul-
nic je saditev zdravega semena. Vse čebulnice zahtevajo izredno širok
kolobar, saj bi se glede na nekatere bolezni in škodljivce na isto me-
sto lahko sejale oziroma sadile šele po petih do osmih letih. Čebulni-
ce ne prenesejo nobenih vmesnih posevkov in so izrazite rastline son-
ca in zračnosti. Med drugimi rastlinami, zlasti pa plevelom se zadržu-
je več vlage, zaradi česar listi porumenijo, zmanjša se asimilacijska
površina, s tem pa rast. Za preprečevanje in širjenje glivičnih bolezni
pa je tudi pomembno sprotno uničevanje ostankov čebulnic, ki je pač
najučinkovitejše, če jih suhe zažgemo, če pa jih kompostiramo, pa
takšno kompostišče razkužujemo z živim apnom.
Kljub navedenim preventivnim ukrepom pa se čebulnice le stež-
ka izognejo okužb z glivičnimi boleznimi. Najpogostejša je perone
spora čebule. Ta bolezen napada komaj vznikle liste čebule, česna in
pora. Spoznamo jo po bledozelenih ovalnih pegah na listu. Če se na
mladih listih pojavijo sive prevleke in nabrekline, je česen ali čebulo
napadla snet. Na koreninicah čebulnic se pojavi bela gniloba, pa tudi
rja se pogosteje pojavlja na čebulnicah — zlasti poru in česnu.
Zaščita pred navedenimi boleznimi se prične z namakanjem se-
mena v 0,3 % raztopini antracola, po vzniku pa vsakih 10 do 14 dni
škorpljenje zOJ2% antracolom ali dithanom M 45.
Od škodljivcev je najnevarnejša čebulna muha, katere žerke na-
padajo že mlade čebulice in uničijo njihove koreninice. Na česnu se
često pojavijo grinje, ki stroke tako izsesajo, da so neuporabni. Škod-
ljivce uničimo zelo učinkovito z basudinom ali drugim ustreznim in-
sekticidom, pri čemer pa moramo biti pozorni na karenco in da se v
čebulnicah ne bi nakopičilo preveč ostankov pesticidov. Pri škroplje-
nju ne pozabimo dodati škopivu 0,1 V« vlažila sandovit ali kar čistilne-
ga sredstva za kuhinjsko posodo na osnovi deteigentov, da po vošče-
nem listu oziroma cimi čebulnice škropivo ne steče.
V	OKRASNEM VRTU v tem času cveti najlepši okrasni, najbolj
dišeč in najbogateje cvetoč grm španski bezeg ali lipovka. Ime lipov-
ka je sicer manj uporabljeno, bolj poznan pa je kot flider. Pogosto ga
vzgajamo na javnih zelenicah in seveda v domačem vrtu.
Da govorimo o španskem bezgu v tem sestavku, je vsekakor p^
trebno in si to kot okrasna grmovnica zasluži. Vzpodbudila pa me je
tudi opazka, kako nekateri ravnajo s to cvetočo grmovnico. V grm ali
drevo, ki tako bogato cveti, se zlasti na javnih zelenicah zapodijo
brezvestneži in vsevprek lomijo veje in trgajo cvetje tako, da ostane
od prej cvetočega grma polomljeno, opustošeno in ovenelo vejevje.
Kako vzgojno vplivati na ljudi, ki naravo in naše negovano oko-
lje tako oskrunijo? V tem sestavku to ni mogoče storiti, svetovati pa je
potrebno, kako takšen pohabljeni grm negovati, da si bo hitreje opo-
mogel in se obrastel. Ker španski bezeg tvori cvetje le na končnih br-
stih, ga je vedno priporočljiveje oblikovati in rezati šele po cv^enju.
Oblikujemo ga lahko v obliki drevesa ali grma tako, da ima enako-
merno raz^rejene ogrodne veje. Obodne veje se med seboj ne smejo
prekrivati in zasenčevati. Le dovolj osvetljene ogrodne veje se bodo
močno razraščale in tako nudile bogat cvetni nastavek. Španski bezeg
je cvetna grmovnica, ki jo gojimo tudi za rezano cvetje. Cvete režemo
z listnimi {K^njki v vejni osnovi, pri čemer sočasno oblikujemo grm.
Ce je grm polomljen, vse poškodovane veje odrežemo do nepoškodo-
vanega dela, pri čemer smo pozorni na obliko grma ali drevesa. Skrb-
no obrezan, takoj po cvetenju z mešanim gnojilom nitrofoskalom za
sadovnjake pognojen grm se bo do jeseni dobro oblikoval in obrastel
z bogatim cvetnim nastavkom za naslednje leto.
V	izrazito sušnih obdobjih grme zalivamo, ker zaradi velike listne
površine izhlapeva mnogo vlage.
V	SADNEM VRTU je rast rastlin v polnem razmahu, zato jo mo-
ramo podkrepiti še z rahljanjem zemlje. Okopavamo plitvo, da zemljo
rahljamo in jo s tem napravimo zračno. Ustvaijen mora biti rahel gru-
dičast sloj, s katerim je prekinjena kapilamost tal in s tem čezmerno
izsuševanje. Z rednim okopavanjem uničujemo sproti kaleči plevel, v
zemlji pa pospešujemo razkroj organskih snovi in dihanje korenin.
Okopavamo vsaj vsakih 20 dni, s čimer tudi najučinkovitejše prega-
njamo voluhatja. Pravočasno, pravilno in zadostno okopavanje je
vredno več kot pol gnojenja!
Miran Glušič, ing. agr.
Ribe — dobra in zdrava hrana
MORSKI SADEŽI
Med morske sadeže štejemo rake in
mehkužce.
MORSKI RAKI
Najznamenitejša prebivalca Jadrana
sta jastog in rarog.
Jastog živi na kamnitem dnu v bližini
obale. Najokusnejši je 35-45 cm dolg in
50 do 80 dag težak. Repi zdravih jasto-
gov morajo biti stisnjeni v trebuhu.
Ce kuhamo svežega jastoga, ga mora-
mo živega dati v vrelo vodo in ga 5 mi-
nut kuhati. Tako rak najmanj trpi.
Okrog 50 dag težkega jastoga kuhamo
10 do 15 minut. Pri nas dobimo globoko
zamrznjene. Vzamemo jih iz ovitka in
jih v pokriti posodi pustimo v hladilni-
ku, da se počasi odtajajo. Ce se odtalijo
prehitro, lahko ostane meso trdo. Kuha-
nega jastoga še vročega ali pa mrzlega
po dolgem prerežemo (rep) in izluščimo
meso. Za hladen prigrizek narežemo
meso na rezine, jih dekorativno zložimo
na litino in serviramo z u«itrezno oma-
ko. Škarje odlomimo, jih s posebnimi
kleščami pri mizi stremo in z ozkimi vili-
cami za rake poberemo iz njih meso.
RAROG
je jastogov sorodnik, vendar ima na-
mesto klešč dolge tipalke. Zraste 20 do
50 cm in lahko tehta do 1 kg.
ŠKAMPI
Škampi zrastejo 20—23 cm. V naših
ribarnicah dobimo bolj redko sveže,
največkrat pa globoko zamrznjene v lu-
pini ali samo izluščeno meso repkov.
Dobijo pa se tudi izluščeni repki v plo-
čevinkah.
PRIPRAVA ŠKAMPOV
Sveže, kuhane repe izluščimo iz lupi-
ne in jih uporabimo hladne za solate.
koktajle ali obložene kruhke. Škampe
lahko v lupini pečemo na žaru. Med pe-
čenjem jih polivamo s česnovim oljem
ali maslom. Zelo dober način je pripra-
va celih škampov na buzaro.
Skampi na buzaro
Cele sveže ali zamrznjene škampe na
hitro opečemo na olju, ki mu dodamo
nekaj kapljic olivnega olja, dodamo na-
sekljan česen, da zadiši, svež, na kocke
narezan olupljen paradižnik ali pelato
(pelato - vložen olupljen paradižnik v
konservi), del nasekljanega zelenega pe-
teršilja in zalijemo s suhim belim vinom,
solimo, popramo in prilijemo limonin
sok. Kuhamo jih na zmerni temperaturi>
okrog 15 minut. Zgostimo z drobtinami,
prevremo, potresemo s preostalim nase-
kljanim peteršiljem in v primemo globo-
ki posodi (jušniku) serviramo. Škampe
jemo z rokami, omako pa z žlico. Užitno
je meso celega škampa. Primemo ga v
roko, s strani stisnemo lupino od repa
proti glavi in izluščimo meso. Kadar
serviramo škampe na buzaro, moramo
gostom dati serviete in v posebni poso-
dici toplo vodo z rezino limone za umi-
vanje prstov.
Za pripravo smo porabili:
1	kg škampov
3/4 dl belega olja
1/4 dl olivnega olja
5 dag česna
25 dag svežega paradižnika
2	dl belega vina
3,5 dag drobtin
zeleni peteršilj
sol
poper
sok 1/2 limone
garnele ali kožice
so podobne škampom, le da so manj-
še. V ribarnici jih dobimo v podobni
obliki kot škampe in jih podobno tudi
pripravljamo.
RAKOVICE
spadajo med deseteronoge rake, dosc
žejo širino 15—20 cm in so lahko do
6 kg težke.
V primerjavi s telesom ima rakovica
malo mesa. Jetra in rahli deli so zelo
okusni. Glavno meso je v kleščah. Ra-
kovice kuhamo kot vse rake v slani vo-
di.
Pripravljamo jih podobno kot jastoga
in raroga.
MEHKUŽCI - ŠKOUKE
Med mehkužce ne spadajo samo živa-
li, ki imajo res mehka telesa in nimajo
zunanje zaščite, npr. sipa, temveč tudi
živali, ki so zavarovane s trdo lupino,
npr. ostrige, školjke in polži, ali pa z bo-
dicami kakor morski ježek.
Največja skupina užitnih mehkušcev
so školjke. Kadar kupujemo sveže školj-
ke, moramo paziti, da imajo lupine trd-
no stisnjene — zaprte. V tako zaprtih lu-
pinah še imajo morsko vodo in lahko ži-
vijo še nekaj dni po tem, ko so jih p>ote-
gnili iz morja.
Sveže školjke, katerih ne smemo za-
mrzovati, brez predhodne obdelave lah-
ko hranimo na hladnem pri enakomerni
temperaturi od -I- 8 do 10° C, pokrite z
vlažno krpo. Dnevno pa jim odlivamo
vodo, ki jo izpustijo. Tako jih lahko hra-
nimo kratek čas, le nekaj dni.
Najbolj znane školjke pri nas so:
ostrige ali kamenice, dagnje ali klapavi-
ce, prstanice ali morski datlji, mušule in
pokrovače — kaposante ali školjke sv.
Jakoba.
Dušan Bombek,
tehnolog Haloškega bisera
Uspešen spopad z metljavostjo
Zadnje mesece prejšnjega leta so postali
ptujski veterinarji pozorni na vse večje števi-
lo bolne goveje živine, dve živali sta tudi po-
ginili. Vse skupaj se je dogajalo na obeh stra-
neh reke Dravinje in to je vzbudilo sum, da
gre za poledice lanskoletnih pogostih po-
plav, in sicer za okužbo z velikim metljajem,
ki je nekoč delal živinorejcem sive lase. Ptuj-
ski veterinarji so se obrnili na Izvršni svet
Skupščine občine Ptuj in ta jim je namenil
sredstva iz sklada za elementarne nesreče z
namenom, da opravijo obsežno raziskavo in
pridejo do dna epidemiji v porečju Dravinje.
Raziskava je zajela vso govejo živino, sta-
rejšo od treh mesecev, in to v vseh vaseh ob
Dravinji: Kontno, Lešje, Skrblje, Majšperk
Breg, Stanečka vas, Stogovci, Slape, Doklece,
Bolečka vas, Zg. Mstava, Popovd, Jurovci,
Tržeč, Videm, Sturmovci, Dravinjski Vrh in
Dolena. Veterinarji so vzeli vzorce blata od
1.076 živali; delo so opravili fd>ruafja in
marca letos. Ugotovili so, da je bilo kar 59
odstotkov pregledanih živali okuženih s pa-
ramflstomozo, to je zajedalcem v vampih. Pri
nekaterih živalih so ugotovili kar več okožb,.
9 odstotkov živali je bilo okuženo z velikim
metljajem, ugotovili so tudi nekaj drugih za-
jedalcev, le tretjina pregledanih živali ni bilo
okuženih.
Seveda ni ostalo le pri ugotovitvi obolelo-
sti, sledilo je zdravljenje, v prihodnje pa bo
na tem obmo^u potrebno ve^ciatno preven-
tivno zdravljenje.
Kot je povedal magister Franc Samojlen-
ko, direktor veterinarskega zavoda v Ptuju,
so znašali stroški raziskave in zdravljenja 125
tisoč dinarjev; razmeroma visok znesek pa je
le 6 odstotkov v primerjavi s ^odo, ki bi v
nasprotnem primeru nastala. S paramflsto-
mozo okužene živali dajo 15 odstotkov manj
mleka, krave pogosto izvrgavajo, prireja me-
sa je za petino slabša, za petino slabša je tudi
reproduktivna sposobnost bolne živali, seve-
da pa žival brez ustreznega zdravljenja tudi
pogine.
Za letošnje zdravljenje so bila sredstva za-
gotovljena in sklada za elementarne nesreče,
za prihodnje podobne ali pa preventivne ak-
cije bo potrebno najti stalen vir sredstev; po
mnenju mag. Samojienka bi moral ta sred-
stva zagotavljati sklad za pospeševanje proiz-
vodnje hrane. Še letos bodo raziskavo opra-
vili tudi v Pesniški dolini. Tam želijo ugotovi-
ti, kako je melioracija vplivala na zmanjšanje
zajedalskih bolezni. Te se namreč širijo s por
mo^ majhnega pK>lža, ki živi na vlažnih
tleh.
J. Bračič
EPIDEMIJA KOZ
/z AKCUE V AKCUO
V	tistih najtežjih letih administrativnega socializma in danes težko
razumljivih pritiskov na kmeta praktično ni bilo moč nobene naloge izpe-
ljati brez »konkretne politične akcije« in brez kampanjskega dela. (Zve-
zna oddaja je zajela skoraj vse, kar je kmet pridekd, zato je bilo treba
vse »natačno popisati*. Kljub temu pa obla.\tniki popisovalcem niso zau-
pali, zato je bilo treba izvajati kontrole in nadkontrole popisov. Naj ome-
jnim samo dva primera.
V	jeseni 1950je s posebno odredbo prišel tudi pridelek vina pod ob-
vezno oddajo. Do 9. oktobra je bilo treba popisati ves pridelek mošta.
Zaradi vročega poletja in suhe jeseni je grofje dozorelo prej, zato je bila
večina do omenjenega datuma že potrgana. Ugotavljali so, da so vino-
gradniki dajali popisovalcem »vlažne prijave«, zato je bil 17. oktobra or-
ganiziran »^masoven pregled« pridelka vina oz. takrat še mošta. Pregled
je moral biti opravljen v nekaj dneh. V kleti pridelovalcev vina na območ-
ju ljutomerskega okraja se je na ta dan zapodilo čez sto ^kontrolorjev«
in so nalogo opravili v dveh dneh. Uspeh ni izostal, saj so odkrili, da je
bil pridelek mošta za dobro četrtino višji od tistega, ki ga je pokazal po-
pis. Sam v tej akciji nisem sodeloval, ker sem delal pri uresničevanju j^-
na jesenske setve.
Podobno je akcija potekala tudi v ptujskem okraju, kjer so v kontro-
lo poslali okoli 130 ljudi. Ti so delo končali v petih dneh. Uspeh je bil pri-
bližno eruik kot v l.jutomeru. Poseben problem je bil za »kontr^orje« lo-
čiti mošt žlahtne trte od šmamice in drugih samorodnic. saj so jih tisti, ki
so želeli imeti vino predvsem za »domačo porabo«, trgali skupaj iti ves
pridelek prijavili kot samorodnico.
Kaznovanj zaradi prikrivanja pridelka mošta vsaj na ljutomerskem
območju ni bilo, temveč je bila le predpisana trošarina za količine, ki so
presegale določen za domačo porabo (po 50 litrov na odraslo osebo) in
jih pridelovalec ni oddal vinarski zadrugi. To trošarino so dosledno izter-
jevali. Nekateri pridelovalci vina so raje prodajali pridelek nakuparalcem
»na črno« — tiidi za razne podjetniške menze. saj so ti plačevali boljše.
Precej vina pa se je prodalo tudi v raznih prijavljenih in neprijavljenih vi-
noto^.
Kljub vsem težavam so se mladi rut podeželju takrat radi in pogmto
zabavali. Prevladovali so še stari plesi valček, polka, pojštenanc in po-
dobno. Pojavljala pa so se že tudi živahnejša glasba in plesi. Najbolj so
se starejši ljudje norčevali iz takrat modernega plesa nimbe. O tem mi je
vaški saljivec f Noršincih pri Ljutomeru pripovedoval takole:
»Totega plesa enostavno ne razumem. Fant in dekle držita glavi pri
miru. z životom in nogami pa delata čisto tako kot mlatič. ko sčinja om-
lačeno žito z veliko redosejo treto). Bojim se, da bo mladim zaradi take-
ga tresenfa vse kleno in pametno do! zletelo, v glavi pa bo ostalo tisto,
kar po ščinjanju ostane v redoseji pleve!«
Čeprav je bikt življenje težko, so ljudje vedno ohranjali dobro voljo
in smisel za šalo. Tudi iz tega. da šiba doma m r šoli ne sme več biti
vzgojno sredstvo, so se šalili, češ da je to zaradi tega, ker nam Amerikan-
ci pošiljajo mleko in jajca v prahu, kar je namenjeno predvsem prehrani
otrok, s šibo pa bi lahko to hrano iz njih sprašili.
Na težak položaj v državi je opozarjala tudi Titova novoletna posla-
nica. V njej je bilo med drugim napisano, da je z zakonom podaljšana
popolna izpolnitev petletnega plana do konca leta 1952 in da je treba
varčevati z vsem, kar potrebujejo ljudje za svoje delo in življenje. Kmečki
ljudje naj posejejo sleherno ped zemlje, posvetijo živinoreji in drugemu
vso pozornost, ker ne moremo vnaprej vedeli, kakšne nezgode nas ute-
gnejo spet doleteti...
Z novim letom so se začele tehnične priprave na vsakoletni popis ži-
vine. perutnine in čebelnih panjev. Popis je trajal od 16. do 25. januarja.
Na okraju in v KLO-jih so usposabljali popisne komisije, organizacije
OF pa so imele »resno nalogo, da nepoučeno ljudstvo seznanjajo s cilji
socialistične evidence, poudarjajo važnost pravilnega in pravočasnega
popisa in nudijo popisnim komisijam tehnično pomoč.« (Povzetek iz na-
vodil).
Popis v ljutomerskem okraju je potekal mimo in hitro. Podatki so
kazali, da se je v minulem letu precej znižal stalež pri govedu, svinjah in
perutnini, število konj pa se je celo povečalo, in to v obeh sektorjih lastni-
štva.
V torek malo pred koncem delovnega časa so nas vse okrajne usluž-
bence. »sposobne za teren«, obvestili, da moramo priti naslednje jutro,
31. januarja 1951. ob 6. uri na »izredno važen sestanek«, kije bil v dvo-
rani ljutomerskega kina. Na kosilu v okrajni menzi .sem zvedel, da mora-
jo tudi tam imeti pripravljen zajtrk do pol šestih zjutraj. Nekaj se torej
pripravlja, nisem pa niti slutil kaj.
Naslednje jutro smo kinodvorano napolnili ne le okrajni uslužbenci,
temveč tudi aktivisti iz drugih ustanov in podjetij. Na kratko je predsed-
nik okraja Štefan Joha govoril, da je pred nami odgovorna naloga —
opraviti kontrolo popisa živine. Kontrola bo opravljena učinkovito, če bo
izvedena »bliskovito« in dosledno. Predsedniki KLO so baje že »alarmi-
rani«. Potem so prevzeli besedo drugi, nas seznanili z nalogami po KLO,
dobili smo pisna pooblastila in popise živine. Z dvema drugima sodelav-
cema sem bil razporejen za KLO Vučja vas. Zunaj so nas že čakali ka-
mioni.
Z obema »sotrpinoma« .sem se v jutranji temi splazil na kamion za
smer Ljutomer - Radgona. Vučja vas pa je bila zadnja postaja na tej
progi. Kljub vmesnim postankom in odlaganju »kontr^orjev« za dnige
KLO smo bili v Vučji vasi že pred sedmo uro. Čakal nas je predsednik
KLO z dvema »zanesljivejšima« odbornikoma. Pregledah smo sezname
kmetovalcev, določili, pri kom je treba opraviti kontrolo, in si razdelili
območje vasi.
Z mano je šel odbornik, odgovoren za gospodarstvo v KLO, kije bil
obenem še predsednik davčne komi.sije. Ko sva v jutranjem mraku peša-
čila do prve kmetije, kije bila na najinem seznamu, .sem previdno skušal
od njega dobiti zasebno mišljenje o tej kontroli.
»Tebi je lahko, gorje pa meni. ki živim med vaščani in sem njim
enak, če bo treba koga zašiti.« je odkrito dejal.
Strinjal sem se z njim in mu predlagal, da morava biti kar najbolj
poštena — tako do oblasti kot do kmetov. S tem sem se želel tudi sam
zavarovati, če bi morda bil ta odbornik dvoličnež.
Pri prvem kmetu je bila v hlevu luč, zato sva se oglasila kar tam.
Gospodar je polagal krmo živini, gospodinja je molzla. Tri krave, telica
in tele ter par konj — vse po spisku.
Gospodinjo sem vprašal, koliko namolze.
»Za koga?« je hotela vedeti.
Potem je povedala, da iz dveh seskov molze za državo, da lahko za-
dosti obvezni oddaji mleka, iz enega za pujske in iz enega za otroke, več
seskov pa krava nima.
Pogledala sva še v svinjak, tudi tam ni bilo presežkov. Nazadnje sva
preštela ie kure. ki so čepele v kumiku nad svinjakom. Teh pa je bilo pet
več od popisanih.
ne poznate razmer v Vučji vasi, Joško pa to ve,« je pokazala na
odbornika. »Tu okoli je polno lisic, ki nam na pomlad pridno odnašajo
kure. Pa menda ja ne bom za vsako kuro tekala na okraj prijavljat, da
mi jo je odnesla lisica. Zato sem ta kalo upoštevala že pri prijavi,...« je
prepričevalno govorila gospodinja in s tem potrjevala, da je pri hiši še več
kol samo podpiralka treh oglov.
Upoštevala sva ta njen »argumentiran« zagovor in nisva zapisala
presežka, ki ga ima verjetno tudi pri jajcih sedaj, ko lisice še niso oidnesle
svojega deleža. Oba z gospodarjem sta se nama zahvalila in gospodinja
naju je povabila, da naj se po končanem delu spet zglasiva, da nama bo
iz tistega presežka jajc pripravila zajtrk.
Podobno je bilo pri večini kmetov. Pri enem sva našla tele preveč.
»Krava ga je skotila po popisu,« je v zadregi dejal gospodar. Pokazal
sem not rut rogljiča, ki sta že kukala teletu iz dlake na glavi... Bil je v
še večji zadregi.
Potolažil sem ga. da je to samo moje osebno mnenje, uradno pa bo-
va zapisala tako, kot nama je povedal. Z vidno hvaležnostjo se nama je
zahvaljeval.
Pri enem od rutslednjih kmetov je bila neprijavljena pitana svinja.
Skupno smo iskali rešitev, da ga ne bi zadela kazen in zaplemba svinje.
Potem smo rutredili zapisnik, da je namerava! svinjo zaklati v ponede-
ljek. 15. januarja, vendar je mesar zbolel. Zato je svinjo imel že za odpi-
sano in je ni prijavil. Pod nož je šla šele danes. 3!.. januarja ko je mesar
ozdravel in je imel čas. To so v zapisniku potrdile tudi priče. Dodal sem
še obljubo, da bo obvezno oddajo masti za prvo polletje 1951 v celoti iz-
polnil r naslednjihdneh.
Pozneje sem se prepričal, da tisti kmet zaradi tega ni imel nobenih
posledic, saj so zapisniku verjeli.
Prikodmjič: .\E BOMO PLANIRALI ŠIRITVE ZADRUG
TEDNIK - 26- april 1990
NAŠI KRAJI IN UUDJE - 5
V Podgorcih so se pričeli 14. turistični dnevi
Konec minulega tedna so se v Podgorcih pričeli 14. turistični dnevi,
praznik domačih vin. Prireja jih Turistična društvo skupaj z Društvom
vinogrdnikom Jeruzalem pokroviteljstvom Skupščine občine Ormož
jn ABC Pomurka — Tovarne sladkorja Ormož. Ocenjevanja domačih
vin se je letos udeležil tudi Milan Kneževič, slovenski kmetijski mini-
ster.
Pred 14 leti so prinesli na prvo ocenjevanje 8, lani 208, letos pa 210
vzorcev domačih vin. Zastopanih je bilo 16 sort, ki so dozorevale na son-
čnih legah jugovzhodnih obronkov Slovenskih goric, v delu Haloz, Žele-
zne Gore in Urbana pri štrigovi, nekaj vzorcev so prinesli tudi z radgon-
skega in mariborskega območja. 10 vzorcev so zaradi napak odklonili.
Najvišja ocena 12-članske tripartitne komisije je bila 19,32, sledita jI
dve oceni 19,20, četrta je bila 18,99; najnižjo oceno je prejel vzorec me-
šanega vina — 14,53. Letošnja amfora kot najvišje priznanje pripada
Stanku Čurinu s Koga.
Kaj pomeni vinogradnikom
ocenitev vina, ki so ga čuvali in
negovali kot majhnega otroka,
povedo prizori v dvorani, ko so
vinogradniki — zadnja leta pri-
dejo na to javno ocenjevanje z
vso družino — nestrpno čakali
na svoj vzorec. Opazovala sem
znanega vinogradnika Stanka
Curina s Koga, ko je strokovna
komisija ocenjevala vzorce po-
sebnih vin, ki jih je v veliki meri
prinesel prav on. Mirno, vendar
s tesnobo je čakal na rezultate, in
ko je predsednik ocenjevalne ko-
misije — letos je bil to magister
Anton Skaza iz Ptuja — povedal,
da so štiri najvišje ocenjena vina
(z oceno 19,32 za laški rizling —
posebna trgatev letnik 1987, 19,20
za šipon — pozna trgatev letnik
1981 In šipon — suhi jagodni Iz-
bor letnik 1989 ter 18,99 za rulan-
dec — jagodni Izbor letnik 1989)
njegova, in ko je bilo to potrjeno
tudi na monitorju (računalniška
obdelava ocenjevanja je tekla
sproti), so mu po obrazu tekle sol-
ze.
Vse ocene strokovne komisije
so nagrada vinogradnikom za
njihov trud.
Omenili smo, da je bil letos pri
ocenjevanju tudi Milan Kneževič.
Pohvalil je Turistično društvo
Podgorci. Med drugim je pove-
dal, da je ta prireditev ena po-
membnejših v Sloveniji, kajti tako
lepo organizirane in številne ude-
ležbe ni skoraj nikjer, in zaradi
tega daje poseben pečat in pomen
razvoju vinogradništva na tem ob-
močju. Majda Lukner, predsedni-
ca IS SO Ormož, je povedala, da
sta obe društvi — turistično in vi-
nogradniško — ponesli sloves ob-
čine in naših vin daleč prek občin-
skih meja, saj na prireditvi ne na-
stopajo samo s svojimi vini, tem-
več je to povezava turistične po-
nudbe, slovesa dobrih domačih vin
in pestrosti domačega pridelova-
nja vin, kar se kaže potem tudi
skozi širše poslanstvo. Direktor
Tovarne sladkorja Ormož mag.
Vinko Štefančič je govoril o do-
brem sodelovanju tovarne slad-
korja in vinogradnikov, ki so mno-
gi tudi dobri pridelovalci sladkor-
ne pese. Tovarna zelo rada sode-
luje povsod, kjer jo potrebujejo,
še posebej pa v Podgorcih, ki se
izredno trudijo, da bi v turistično
ponudbo občine vnesli nekaj sveži-
ne.
12-članska komisija je ocenila
vseh 200 vzorcev, mag. Anton
Skaza pa je povedal, da je kako-
vost iz leta v leto boljša. K temu
so pripomogla ocenjevanje, ki že
prerašča v pravi pravcati podežel-
ski vinski sejem, in predavanja za
vinogradnike In kletarje, ki jih or-
ganizirata Turistično društvo
Podgorci in Društvo vinogradni-
kov Jeruzalem.
Vida Topolovec
Foto: Ema Žalar
Ocenjevalna komisija v sestavi Matija Kociper, Tone Vodovnik, Cvetka
Sakelšek, mag. Tone Skaza, dr. Lojze Hrček, Lidija Ruška, mag, Jože
Protner, mag^ Tone Zafošnik, dr. Jože Colnarič, Milivoj Trstenjak,
mag. Slavko Žalar in Franc Bezjak.
MIRKO KOSTANJEVEC
Predpisi o zaščitenih
kmetijah
(6. nadaljevanje)
Izjemoma pa taki dediči dedu-
jejo tudi vse, kar spada v kmetijo
po 4. čl. zakona o dedovanju
kmetij, če tako v skladu z občin-
skim prostorskim planom in dru-
gimi plani občine odloči občin-
ska skupščina na predlog kmetij-
ske zemljiške skupnosti oziroma
od l/L 1990 napredlog komiteja
za kmetijstvo. Ce pa dediči teh
stvari ne dedujejo (ker se ni na-
šel prevzemnik, ker občinska
skupščina ni tako odločila), po-
stane zaščitena kmetija družbena
lastnina. Odškodnino, ki jo za
zaščiteno kmetijo plača kmetij-
ska zemljiška skupnost oz. sedaj
občina, dedujejo dediči po sploš-
nih predpisih o dedovanju.
b) Dedovanje na podlagi oporoke
Oporočitelj lahko z oporoko
zapusti zaščiteno kmetijo oziro-
ma svoj idealni del zaščitene
kmetije ne samo zakonitemu de-
diču, kot je bilo to določeno v
drugem odstavku prvotnega tek-
sta 21. čl. zakona o dedovanju
kmetij, temveč kot je to določeno
v sedaj veljavnem tekstu istega
odstavka cit. zakona, vsaki osebi
(torej sorodnikom ali nesorodni-
kom), ki izpolnjuje pogoje iz 11.
čl. cit. zakona. Te pogoje sem
prikazal že prej.
Ce pa take osebe — torej opo-
ročnega dediča — omenjene v
drugem odstavku ni (ne spuščam
se v vprašanja, kako bo oporoči-
telj dokazal, da take osebe ni),
bo oporočitelj lahko zapustil za-
ščiteno kmetijo tudi drugi osebi,
ki je kmet po določbah ZKZ
(glej tretji odstavek 21. čl.).
Tudi z oporoko se lahko zašči-
tena kmetija praviloma zapusti
samo enemu dediču. Izjemoma pa
se sme zapustiti zakoncema in v
primeru iz 14. čl., ki sem ga že
prikazal, tudi oče dedičem. Za-
ščitena kmetija, ki jo je z oporo-
ko zapustil oporočitelj zakonce-
ma, se ne sme deliti po fizičnih
delih.
Kdaj bo nastopil izjemen pri-
mer, bo v primeru, da bo to po-
stalo sporno in oporekano, n. pr.
od zakonitih dedičev, o tem
odločilo zapuščinsko sodišče, ki
pa, po mojem mnenju, mora tudi
uradno paziti, ali je oporoka gle-
de zaščitene kmetije v skladu z
zakonitimi predpisi.
Ce pa oporočitelj zapusti za-
ščiteno kmetijo več oporočnim
dedičem, ki so kmetje po določ-
bah ZKZ, se sme zaščitena kme-
tija tudi razdeliti po fizičnih de-
lih.
Omeniti je potrebno še zadnji
odstavek 21. čl. cit. zakona, ki
določa, da v primeru, ko oporo-
čitelj razpolaga z zaščiteno kme-
tijo v nasprotju z določbami
prejšnjih odstavkov, pride do de-
dovanja na podlagi zakona. Tudi
za oporočitelja zaščitene kmetije,
oporočnega dediča, najbližje
svojce oporočitelja itd. veljajo
iste določbe zakona o dedovanju
kmetij, katere sem navedel pri
prikazu izročitve zaščitene kmeti-
je z izročilno pogodbo pod to-
čkami 3., 4., 5., 6. in 7.
AH bo potrebno predpise o za-
ščitenih kmetijah zopet dopolniti
In spremeniti?
Od zadnjih sprememb in do-
polnitev zakona o dedovanju
kmetijskih zemljišč in zasebnih
kmetijskih gospodarstev (kmetij)
so pretekla že štiri leta, v katerih
pa so se tako na političnem, go-
spodarskem in še kakem področ-
ju zgodile mnoge spremembe,
zaradi katerih bo potrebno me-
njati tudi na področju kmetijstva
mnoge sedaj veljavne predpise.
Nekatere politične stranke, kot
n. pr. Slovenska kmečka zveza,
ZKS — stranka demokratične
prenove itd., se v svojih progra-
mih zavzemajo za razvoj družin-
skih kmetij, ne da bi podrobno
navedle, kakšne naj bodo take
kmetije. Po mojem mnenju pa bo
pri zamisli družinske kmetije po-
trebno odgovoriti na dve bistveni
vprašanji:
1. Ali naj bo tudi bodoča dru-
žinska kmetija, tako kot je sedaj
tako imenovana zaščitena kmeti-
ja, fizično nedeljiva po zakonu o
kmetijskih zemljiščih in po zako-
nu o dedovanju kmetijskih zem-
ljišč in zasebnih kmetijskih go-
spodarstev (kmetij)? Pn odgovo-
ru na to vprašanje je potrebno
poznati dejstvo, da sta oba citira-
na zakona vsaj deloma zavrla
proces drobitve kmetij in da ima-
jo tudi druge države, kot n. pr.
Avstrija, Zvezna republika Nem-
čija, Norveška itd., zakone, ki
ščitijo pred deljivostjo tiste kme-
tije, ki so sposobne primerno
vzdrževati kmečko družino z več
člani (po zadevnem avstrijskem
zakonu gre za družino z najmanj
petimi odraslimi člani).
2. Ali naj bo lastnik družinske
kmetije le ena oseba oziroma le
zakonca, tako kot je to sedaj ure-
jeno po cit. zakonu? Čeprav ima-
jo kmečki zakonci praviloma več
otrok, vendar kmetijo prevzame
le eden, medtem ko si drugi izbe-
rejo druge poklice in zapustijo
domačijo. V predvojnih časih, ko
so bile kmetije večje, kot so se-
daj, je ostajalo na kmetijah več
otrok, ki so složno delali in se
čutili kot neka družinska zadru-
ga. To se je bistveno spremenilo
po vojni. Kmetom so z različni-
mi ukrepi (nacionalizacija, kon-
fiskacija itd.) odvzeli oz. skrčili
kmetije. Kmečki otroci so odha-
jali s kmetij in se zaposlovali v
tovarnah, uradih, se šolali, odha-
jali delat v tujino itd. V takih pri-
merih so ostajale kmetije celo
brez dedičev. V sedaj nastajajo-
čih razmerah, ko ni več oz. ne bo
več potrebe po delovni sili, ki je
doslej v glavnem prihajala s po-
deželja, pa se že zastavlja vpraša-
nje, koliko otrok bo moralo osta-
ti na kmetijah in se preživljati s
kmečkim delom. Ali bomo pri
znanem slovenskem individualiz-
mu uspeli, da bo lastnik zaščite-
ne kmetije le eden izmed dedi-
čev, medtem ko bodo drugi sode-
diči le delavci na kmetiji, iz kate-
re bodo prejeli le skromno de-
narno dediščino. Že se čujejo
glasovi in predlogi, da naj zašči-
tena kmetija postane kolektivna
last vseh, ki na njej živijo in dela-
jo. Mislim, da bo koristno, če bo
vsaj stanovska organizacija kme-
tov dala pobudo in konkretne
predloge za zakonsko ureditev
družinske kmetije.
Voliino-programska skupščina
občinske borčevske organizacije
v občini živi še 267 borcev, njihova povprečna starost je nad
70 let; najstarejši med njimi je dr. Jurij Čarf, ki šteje 91 let.
Na volilno-programski skup-
ščini borčevske organizacije, ki
je bila minuli ponedeljek, se je
od 36 članov, kolikor jih skupšči-
na šteje, udeležilo 32. Skupščine
se je udeležil ob predstavnikih
občinske uprave, ki se ukvarjajo
z borčevskimi vprašanji tudi
predsednik republiške borčevske
organizacije — domačin Bojan
Polak-Stjenka.
Uvodni referat je podal Vlado
Ožbolt, predsednik občinskega
odbora ZZB NOV Ormož. Ob
pregledu štiriletnega dela je po-
sebej poudaril ohranjanje in pre-
našanje tradicij NOB na mlajše
rodove. Govor je bil tudi o novi
vlogi borčevske organizacije, o
socialni in zdravstveni varnosti
borcev ter tudi o do sedaj opra-
vljenem delu. V razpravi, ki je bi-
la živahna, so se dotaknili števil-
nih perečih vprašanj, tudi tega,
da lahko neko ideologijo izločijo
Iz učnega procesa, ni pa mogoče
Izločiti zgodovine NOB, obdobja
boja za svobodo, integriteto in dr-
žavnost slovenskega naroda. NI
mogoče potvarjati resnice, zato bo
prva naloga borcev prizadevanje
za znanstveno in objektivno prika-
zovanje NOB, je omenil Vlado
Ožbolt, Ne more biti res, da bi
po vojni bili za vse zmote krivi
izključno borci. Niso se strankar-
sko opredelili, pripravljeni pa so
sodelovati s tistimi, ki bodo imeli
do borcev kot posameznikov in
celotne organizacije ter NOB
pravilen odnos. V sklepih so za-
pisali, da se bodo še naprej odlo-
čno zavzemali za pravice, ki jim
gredo.
Čeprav je pri borcih očitna
starost in četudi niso strankarsko
organizirani, bodo še naprej akti-
vno sodelovali v družbenem ži-
vljenju krajevne skupnosti in ob-
čine, pa ne samo v zvezi z bor-
čevskimi vprašanji, temveč z
vprašanji, ki zadevam vse ljudi.
Dotaknili so se Črnih bukev.
Bojan PoIak-Stjenka je v zvezi z
njimi povedal, da je v njih veliko
laži In ponarejenih dokumentov,
kar je dokazoval na nekaterih
konkretnih primerih. Priznal je,
da so bile storjene na obeh stra-
neh med vojno nepravilnosti, ven-
dar so bili to na »partizanski«
strani ekscesi, pri okupatorjih In
domačih Izdajalcih pa je bil to si-
stem terorja.
Ker je bila skupščina volilna,
so ponovno za dobo štirih let iz-
volili za predsednika občinske
borčevske organizacije Vlada Ož-
bolta, za podpredsednika pa
Branka Dogša. Tajnik borčevske
organizacije bo še naprej MIlan
Vičar, blagajničarka Marija To-
polovec, za člane republiške orga-
nizacije pa so Izvolili Bojana Po-
laka-Stjenko. Sprejeli so tudi
programske usmeritve, na podla-
gi katerih bodo vsi skupaj izdela-
li podrobnejši enoletni program
dela OO ZZB NOV Ormož.
Vida Topolovec
SPOMINI NA BORL
1941 — 1943
27. nadaljevanje
Borlski jetniki so bili julija
zelo zadovoljni, ker jih je ta-
krat zapustil gestapovski trinog
Ervin Filipič. Novi tolmač
Franc Berlič je bil boljši od
prejšnjega. Na grad je pripeljal
tudi družino in se je precej za-
drževal v družinskem stanova-
nju. Nasilna pa sta bila dva po-
licista SS, ki sta jetnike prete-
pala za vsako malenkost. Ne-
kega dne sta strahovito prete-
pla jetnika Mateja Utoviča iz
Maribora, kar je ta pretresljivo
opisal v svojih spominih.
Vemo že, da je prišla skupaj
z novim tolmačem na Bori 9.
julija 1942 stenografinja in
strojepiska Mathilda Scheer.
Stara je bila osemnajst let in
navdušena nacistka. Oholo je
hodila po grajskih hodnikih in
v grajski pisarni na zasliševa-
njih z odobravanjem gledala
zverinsko pretepanje zaporni-
kov.
Nekoč je prišla v eno izmed
policijskih sob, ki so jo ribale
jetnice. Potacala je mokra pori-
bana tla in odšla. Takrat so je-
tnice rekle, daje Fuksa. To ime
se je je prijelo. Tako so jo kli-
cali jetniki in nazadnje tudi po-
licisti. Ime se je ujemalo z bar-
vo njenih štrenastih las.
Viri: — Delovodnik policijskega
zapora na Borlu (Tagebuch) — ar-
hiv muzeja NO Maribor.
—	Milena Bokša, Ljubljana -
ustna izjava o Scheerovi in Onklu.
—	Pokrajinski muzej Ptuj — ar-
hiv odd. NOB (pisma M. Berce)
—	Milena Rau, Ptuj — ustna iz-
java o razmerah na Borlu.
Mileno znova zaprejo
Ko so Mileno Bercetovo 30.
julija 1942 izpustili iz jetniške
sobe na prostost, so bili vsi za-
porniki, ki so jo poznali, nad
tem presenečeni in obenem ve-
seli, da se je to zgodilo. Ker
Milena ni uživala prave prosto-
sti, ampak je morala vsak dan
prihajati na Bori in pomagati v
policijski kuhinji, s tem ni bila
zadovoljna. Bila je še na pol je-
tnica. Verjetno je pomislila tu-
di na beg, saj je bil možen.
Morda je čakala, da bi ji kdo
pomagal najti varno mesto, ka-
mor bi se zatekla in odšla od
tam k partizanom. Morda se je
za beg težko odločila, ker se je
bala za strica in njegovo gospo-
dinjo, pri katerih je živela, saj
bi verjetno okupator oba zaprl
in poslal v taborišče, če bi to
storila.
Kakor je napisala tedanja
partijska sekretarka ptujskega
okrožja Mima Kovač—Barčka,
ni niti vedela, da so Mileno z
Borla izpustili. S tem je pove-
dano, da Milena v času svoje
prostosti ni prišla v stik z orga-
nizacijo Osvobodilne fronte.
Dnevi pa so tekli hitro in prišel
je usodni 8. avgust 1942, ko so
Nemci obkolili partizansko če-
to v Slovenskih goricah in jo
uničili. Verjetno je Milena za
to žaloigro zvedela v policijski
kuhinji, kamor je vsak dan pri-
hajala zgodaj zjutraj na delo in
se pozno popoldan vračala k
stricu. Verjetno so ji povedali,
da so po spopadu v Mostju
razstavili štiri mrtve partizane
pred sedežem gestapa v Ptuju
in da so 10. avgusta prijeli tudi
Jožeta Lacka, snovalca OF v
ptujskem območju, ga pretepe-
nega gnali po ptujskih ulicah
in ga zasramovali. Čez tri dni,
13. avgusta, so aretirali na Bor-
lu tudi Mileno. Zaprli so jo v
malo temno čumnato, ki so ji
zaporniki rekli bunker.
Ure, ki jih je Milena preži-
vljala v borlski temnici, so mo-
rale biti strahotne. Tlačile so jo
vesti tedanjih dni o partizan-
skem porazu v Slovenskih gori-
cah. Nepopisno pa jo je priza-
delo, da so nacisti zvedeli o
njenih pripravah za partizanski
napad na Bori. Vedela je, da
bo sledilo maščevanje, vedela
je, da ji njen zaščitnik koman-
dant Stossel tokrat ne bo priza-
nesel. Hudo je bilo, daje mora-
la vse gorje prenašati sama. Le
z Jožetom Rantom, ki ji je pri-
našal hrano, je lahko spregovo-
rila kakšno besedo, če je bil
stražar pred temnico prizanes-
ljiv človek. Rantu je povedala,
da ji gestapovci ne zasliševa-
njih grozijo, da jo bodo neu-
smiljeno pretepli, če ne bo po-
vedala imen svojih borlskih so-
delavcev pri pripravah na par-
tizanski napad na grad. Dejala
je, naj se nihče od njih ne boji,
da bo koga izdala. Rekla je, da
se čuti za to dovolj močna. Re-
kla je tudi, da se smrti ne boji,
kajti žrtyq za svobodo padajo
povsod pet domovini in umira-
jo po taboriščih. Rant je dodal,
da bo prišel čas, ko bodo zlo-
činci kaznovani. Pravica mora
zaživeti in zločini morajo biti
kaznovani.
V dneh, ko je Milena trpela v
temnici, so zaporniki z njo glo-
boko sočustvovali. Kot mora je
ležala nad njimi njena žalostna
usoda. Radi bi stopili k njej, a
tega niso smeli. Vedno pa so jo
gledali, ko so njeno temnico
prezračili in odnesli iz nje izlit
vedro, ki je služilo za stranišče.
Takrat je stala pred vratmi, ble-
da in upadla, a vzravnana, z
glavo pokonci. Bila je junaška
ženska, ki ni hotela pokazati
sovražniku svojega trpljenja.
Od Ranta so jetniki zvedeli, da
mu je dejala: »Če boš preživel
vse gorje, ne pozabi povedati
svetu resnice o moji usodi.«
Okoli 25. avgusta je prišel na
Bori komandant Stossel. Obšel
je jetniške sobe in se zadržal
nekaj minut sam, brez sprem-
stva tudi pri Mileni Bercetovi v
temnici. Kaj sta se takrat z Mi-
leno pogovarjala, jetniki niso
nikoli izvedeli.
Mileno so odpeljali z Borla v
ptujski zapor 27. avgusta. Iz
Ptuja so jo prepeljali 4. septem-
bra v mariborski zapor, kjer je
učakala žalosten dan svoje na-
silne smrti — 2. oktober 1942.
Viri: — Delovodnik policijskega
zapora Bori; arhiv muzeja NO Ma-
ribor (izpustitev Milene Bercetove z
Borla);
—	Milena Rau, Ptuj (izjava o no-
vi aretaciji Bercetove in življenje v
temnici);
—	Jože Rant (spominski spis o
Borlu, pri M. Rauovi);
—	Ptujska zaporna knjiga (arhiv
Muzeja NO Maribor — podatek o
bivanju M. Bercetove v ptuj. zapo-
se nadaljuje
Lacko pred sedežem gestapa v Ptuju 10. 8. 1942.
6 - NAŠI KRAJI IN UUDJE
26. april 1990 - TEDNIK
Ormoško krvodajalstvo
Med razvejane dejavnosti ob-
činskega odbora Rdečega križa
Ormož sodi brez dvoma krvoda-
jalstvo kot eno najhumanejših
dejanj človeka, ker s svojo krvjo
pomaga reševati življenje sočlo-
veka. V občini je registriranih
1200 krvodajalcev in ti zadnja le-
ta lahko dajejo kri tudi dvakrat
letno. V krajevnih skupnostih
Kog in Središče ob Dravi jo da-
jejo neposredno za bolnišnico
Ptuj, dvakrat letno pa se v krvo-
dajalstvo vključi tudi Zavod za
transfuzijo Ljubljana. Prvi od-
vzem krvi je zadnjih nekaj let ja-
nuarja, drugi, ki traja tri dni, pa
julija. Za januarski termin so se
odločili krvodajalci v Tovarni
Jože Kerenčič v Ormožu, kjer si-
cer deluje zelo dejaven aktiv
Rdečega križa, zaradi dopustov
julija.
Zaradi pomembnosti krvoda-
jalstva je predsednik skupščine
občine Ormož Milan Ritonja ko-
nec marca letos pripravil spre-
jem za osem krvodajalcev, ki so
darovali kri več kot 40 krat. Po-
vabljeni so bili Mirko Lukner,
Martin Kramar, Ivan Horvat,
Franc Novak, Vlado Gregorec,
Rihard Sušnik, Jože Tomažič in
Alojz Vizjak. Pogovor smo uspeli
narediti samo s štirimi od osmih.
Mirko Lukner iz Ormoža je
povedal, da je pričel dajati kri še-
le v zrelih letih. Vesel je, če lahko
na takšen način pomaga vsem, ki
kri nujno potrebujejo. Ob dne-
vih, ki so predvideni za dajanje
krvi, pride na odvzem praviloma
med zadnjimi, da njegovo delo
Mirko Lukner, krvodajalec, ki je
kri daroval 40-krat.
na delovnem mestu ne trpi. Ni-
koli do sedaj — kri pa je daroval
40 krat — še ni izrabil prostih
dni, kljub temu da imajo v inter-
nih aktih v tovarni zapisano, da
bi jih lahko.
Ivan Horvat iz Obreža je daro-
val kri 50 krat. Začel je pri voja-
kih v letih 1960—62, nadaljeval v
Ljubljani, kasneje pa doma v Or-
Ivan Horvat iz Obreža — kri Je
daroval 50-krat.
možu. Sedaj daje kri dvakrat let-
no skupaj s krvodajalci iz Središ-
ča ob Dravi.
Franc Novak iz Godeninec je
začel dajati kri 1959. leta pri vo-
Franc Novak iz Godeninec — kri
je daroval 50-krat.
jakih, kasneje pa je nadaljeval v
domačem kraju. Kri je do sedaj
daroval 50 krat. Tudi on ima do
krvodajalstva poseben odnos, saj
ve, da tako lahko na najboljši na-
čin pomaga tistim, ki so pomoči
potrebni. Ob tem vedno reče:
»Saj nikoli ne veš, kdaj jo boš
sam potreboval.«
Martin Kramar, sedaj že upo-
kojen, je med najstarejšimi or-
moškimi krvodajalskimi rekor-
derji. Pričel je 1958. leta, ko je
bil zaposlen v Tovarni avtomobi-
lov Maribor. Povod je bila zelo
huda nesreča v livarni, ki ga je
Martin Kramar, najstarejši med
krvodajalskimi rekorderji — kri
je daroval 48-krat.
osebno prizadela. Do sedaj je
daroval kri 48 krat. Ko se je pre-
selil v Ormož, je krvodajalstvo
nadaljeval. Dajanje krvi enkrat
letno se mu je zdelo malo, zato
se je v akcijo začel vključevati
dvakrat. Tuintam se je zgodilo,
da so ga zaradi prehlada pri da-
janju krvi odklonili.
Vsi štirje sogovorniki so več-
krat poudarjali, da je enkratno
dajanje krvi na leto malo, zato bi
želeli akcije večkrat. Gabrijela
Kuhar, predsednica občinskega
odbora Rdečega križa, je poveda-
la, da jim je to zadnja leta tudi
omogočeno, vendar je ravno kr-
vodajalec v vsej akciji najpo-
membnejši člen, zato je po-
membno, da zavarujejo njegovo
zdravje. O tem govori tudi zvezni
zakon o delovnih razmerjih, ki
predvideva za krvodajalca dva
dni dopusta ob dajanju krvi. Do
sedaj je bilo to različno urejeno v
samoupravnih aktih delovnih or-
ganizacij: ponekod je bil en, dru-
god pa dva dneva.
Ob dobro organiziranem krvo-
dajalstvu vlaga občinski odbor
Rdečega križa Ormož zadnji čas
velike napore v izobraževanje
svojih članov. Po 25 letih so v
dveh krajevnih skupnostih — v
Podgorcih in na Kogu — organi-
zirali 18-urni tečaj nege bolnika
na domu, ki se ga je udeležilo 20
ljudi. Namen tečaja je bil, da
usposobijo vse tiste, ki radi dela-
jo z ljudmi, še posebej pa tiste, ki
imajo doma starejšega človeka,
ki je pomoči potreben, ne bi pa
rad šel v bolnišnico. Ob tem, da
je takšen starejši človek doma,
kjer se dobro počuti, še prihrani-
jo veliko že tako tankega zdrav-
stvenega dinarja. Ženske so tečaj
dobro sprejele, želele pa bi se še
kaj več naučiti.
Poleg uspehov pa ima občin-
ski odbor Rdečega križa v Ormo-
žu tuintam kakšne težave. Vsa
povojna leta v Ormožu niso našli
primernega prostora, kjer bi se
lahko s svojim delom vsidrali.
Trenutno so v starih prostorih
veterinarske postaje, ki pa so vse
prej kot primerni. Obljubljeno
jim je bilo, da bodo dobili pro-
store zavoda za zaposlovanje, ko
se ti odselijo. Selitev je že bila,
vendar so ti prostori baje name-
njeni drugim. Občinski odbor je
seveda ugovarjal zoper takšno
ravnanje.
Med druge manj prijetne reči
pa sodi alkoholizem. Prav zaradi
te bolezni odvisnosti, ki dela
družbi veliko škodo, so predlaga-
li vsem trem zborom skupščine
občine Ormož odlok o prepovedi
točenja alkohola pred deveto uro
dopoldan. Menda so ga ^kateri
kar pozdravili, drugi pa so bili
mnenja, da je izrazito socrealisti-
čen, zato so ga sneli z dnevnega
reda, ne da bi dovolili ljudem, da
o tem povedo svoje mnenje. Ob-
činski odbor Rdečega križa pa je
prav gotovo imel globok vzrok
za ta predlog.
Tekst in foto Vida Topolovec
CIRIL PIŠEK, NOVI KOTLAR IZ VOŠNJAKOVE ULICE V PTIUU
Hvalevredna odločitev za oživljanje nekdanje obrti
Ciril Pišek je gotovo eden red-
kih ptujskih obrtnikov z dvema
delavnicama. Dejavnost kotlar-
stva in kleparstva opravlja v Vo-
šnjakovi ulici 9 v l^uju in v Ge-
rečji vasi 40 E. Četudi v obrti ni
nov — v tem mesecu bo njegova
delavnica slavila desetletnico
uspešnega dela — sodi med nove
obrtnike s svojo odločitvijo, da bo
oživil kotlarsko dejavnost v ne-
kdanji Sdlošijevi delavnici.
Janez Rižnar, tajnik ptujskega
Obrtnega združenja, je povedal,
da je bila pot do novega kotlarja
vse prej kot lahka. Z vdovo zna-
nega kotlarja Sološija so se brez
težav dogovorili o prevzemu de-
lavnice. Preden se je Ciril Pišek
odločil za oživljanje kotlarstva,
saj je zaenkrat ta delavnica bre-
me, je združenje opravilo nešteto
pogovorov z delavci pri obrtni-
kih, obrtniki in popoldanskimi
obrtniki.
Sedaj Ciril Pišek »požira sli-
no« in se uči stare obrti. V zdru-
ženju pravijo, da se bodo trudili
in skupaj z njim naredili vse, da
bi delavnico »spravili« v življe-
nje. Takšnih obrti, ki potrebujejo
oživljanje v Ftuju, je še več. Med
njimi so lončarstvo in pečarstvo,
tudi vrvarstvo. Kotlarji iz Vo-
šnjakove 9 so ponesli ime Ptuja v
svet, dolg iz preteklosti pa terja
novo življenje te dejavnosti. Se
danes prihajajo iz drugih repu-
blik in iščejo storitve kotlarja.
Upokojenec Slavko Erjavec ve
veliko o kotlarstvu in vse, kar
zna, želi »vcepiti« Pisku. Dodat-
no učenje je zanj veliko breme
pri dveh delavnicah. Zato si pri-
zadeva, da bi usposobil tudi
kakšnega mladega delavca. Za
zdaj žal brez uspeha. Pravi, da
bo vztrajal, saj obrt ne sme izu-
mreti.
Dejavnost novega kotlarja za
zdaj še ni znana. Kljub temu pa
ljudje prihajajo, v glavnem zara-
di popravil kotlov za žganjeku-
ho. V ptujski delavnici bi Pišek
rad izdeloval še kotličke za bo-
grač, posode za pizze, pečice za
ciganske pečenke. Lani je nekaj
tega predstavil na celjskem sej-
mu. Zanimanje je preseglo priča-
kovanja, saj je v enem dnevu pri
njem povpraševalo okrog petsto
ljudi.
V bodoče bo svoje sejemsko
sodelovanje bolje pripravil. Zato
se sedaj trudi pri izdaji kataloga
izdelkov. V to ga silijo tudi raz-
mere na tržišču.
Kot klepar se je uveljavil v
ptujski in drugih občinah. Naj-
bolje ga poznajo v Sladkogorski,
kjer je delal polnih sedem let.
Kot klepar v glavnem dela žlebo-
ve, pokriva strehe in izdeluje kle-
parske izdelke. Zaposluje več de-
lavcev. Delovni čas imajo od 7.
do 15. ure vsak dan, ob sobotah
pa ne delajo — razen prve v me-
secu. za kakršnekoli storitve iz
obeh dejavnosti lahko povpraša-
te na številki 771-596 (Ptuj) in
796-013 (Gerečja vas).
Ciril Pišek se ne razdaja z be-
sedami, raje govori z delom. Za-
to tudi ne tarna; rad pa pove, da
bi bilo v obrti veliko bolje, če je
ne bi tako obremenjevali z viso-
kimi prispevki, davki pa niso vi-
soki. Tudi pri plačilih bi moral
biti neki red, ne pa da za obrtni-
ke veljajo vsa pravila finančne
discipline in drugo, drugi pa jih
lahko kršijo in obrtnikom ne pla-
čujejo. Tudi glede delavcev, pra-
vi Pišek, bi se moralo nekaj spre-
meniti. Sedanji sistem izobraže-
vanja obrti ni naklonjen: četudi
se bo danes spremenilo, bodo re-
zultati šele čez pet let. V obrti pa
je treba delati že danes.
MG
Ciril Pišek: »Kotlarstvo ne sme Izumreti ...a
(Posnetek: KOSI)
}}Ne prinesi človeku rib, ampak ga nauči,
da jih bo znal loviti<(
člani NOVNE, koroške skupine za razvoj
podeželja, smo v začetku letošnjega leta zače-
li sodelovati z IS skupščine občine Ptuj pri iz-
vajanju celovitega razvojnega programa za
Haloze, za kar je namenil sredstva Republi-
ški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in pre-
hrano. Ker pa ne želimo izdelati še ene papir-
nate študije in ker se naš pristop nasploh v
mnogočem razlikuje od dosedanjih tovrstnih
projektov, predvsem pa zato, ker hočemo, da
o našem delu »vsi vse vedo« (tudi zato, da
nas na terenu ne bi imeli za »iskalce odlaga-
lišč nevarnih odpadkov«), vam ga želimo na
kratko predstaviti.
Teoretično osnovo razvojnega projekta
predstavlja strategija avtopropulzivnosti. To
zapleteno tujko sicer lahko poslovenimo kot
samdrazvoj, vendar njeno bistvo najboljše iz-
raža v naslovu uporabljeni kitajski pregovor.
Izkušnje razreševanja razvojnih neskladij
nam potrjujejo, da usmerjanje razvoja »od
zgoraj navzdol« in čakanje na rešitve od zu-
naj ni realna varianta zlasti izdveh razlogov:
—	ker okolje takšno, kot je, še ni zanimivo
za alokacijo kapitala zunanjih nosilcev
—	in ker rešitve ali dejavnosti, prinesene^
od drugod, same po sebi nimajo ustrezne
propulzivnosti za lasten razvoj, kar dolgoro-
čno spet pomeni samo vzdrževanje nečesa,
ne pa razvoj.
Zato pravimo, da je razvoj uspešen le, če
izhaja iz ljudi, vaših znanj, tradicije in ambi-
cij, če temelji na aktiviranju vseh potencialov
okolja. Takšna strategija pa ima za osnovo
ustrezno družbeno-socialno klimo, pomemb-
no spremembo vrednostnega sistema od ab-
solutno dane socialne varnosti k samozapo-
slovanju ter od obsolutne družbenosti k večji
individualizaciji, samoiniciativnosti.
Osnovo našega praktičnega dela predsta-
vlja dejstvo, da so po mnogih predhodno
opravljenih študijah razvojni problemi Haloz
že znani, usmeritve in cilji zastavljeni, tisto,
kar manjka, so čisto konkretni programi. Za-
to dajemo mi največji poudarek uresničeva-
nju in izvajanju razvojnega programa. To,
kar Haloze najbolj potrebujejo, so stabilnejši
in pestrejši viri dohodka ter delovna mesta.
In to ne načelna nova delovna mesta za na-
mišljene, ampak konkretne ljudi, z imeni in
priimki, ki znajo, hočejo in imajo možnosti
delati v tukaj spoznanih perspektivnih dejav-
nostih:
—	kmetijstvu z dopolnilnimi dejavnostmi,
—	domači in proizvodni obrti,
—	turizmu,
—	trgovini in vseh spremljajočih storitve-
nih dejavnostih.
Na takšnih konkretnih primerih skušamo
potem zadani program skupno sprotno ures-
ničevati tako, da opozarjamo na ovire, ki se
vam postavljajo, iščemo možne finančne vire
ter zagotavljamo razmere za delovanje. To pa
so zlasti:
—	priprava ponudbe kompletnih progra-
mov z vsemi elementi investicije.
—	organizacija strokovnega dela in sveto-
valne pomoči,
—	zasnova stimulativne kreditne in davčne
ravni (razbremenitev dela obveznosti za inva-
lidsko, pokojninsko in zdravstveno zavarova-
nje kmetov ipd.).
Ker pa nam izkušnje potrjujejo, da je mo-
žno podroben razvojni program in sprotno
aplikacijo rezultatov doseči le na manjšem
vzorčnem, življenjsko zaokroženem območju-,
na katerem so še možni neposredni stiki z
ljudmi, smo se dogovorili za izdelavo po-
drobnega programa v vzorčnem območju KS
Žetale, kjer so že doseženi prvi rezultati, m
zasnovo dolgoročnega razvojnega koncepta
za celotno območje Haloz, kamor sedaj po-
stopno prehajamo.
Torej vam ne moremo obljubiti ne cest ne
denarja, trudili pa se bomo za oživitev ob-
močja in organiziranje čimveč konkretnih de-
javnosti, ki bi temu območju lahko zagotovi-
le lastno razvojno osnovo, preprečile odliva-
nje dohodka zunaj Haloz, hkrati pa tudi
spremenile sedanje predstave o nerazvitih
Halozah v Sloveniji.
Toda tako zamišljenemu načrtu bomo brez
vaše pomoči kaj težko vdahnili življenje, zato
je naš cilj jasen in preprost: Radi bi dosegli
neposreden in čvrst kontakt z vami, in če vi-
dite pri tem sebe, se nam oglasite. Take po-
trebujemo!
Za NO V NO:
Žarko Tomšič
Šestintrideseti praznik Krajevne skupnosti
Središče ob Dravi
11. aprila so se krajani kraje-
vne skupnosti Središče ob Dravi
že 36. zbrali pri spomeniku pad-
lim v NOB, od koder so prejšnja
leta v povorki krenili na osred-
njo proslavo, posvečeno prazni-
ku. Letos so proslavo pripravili
že na predvečer praznika v telo-
vadnici osnovne šole. Predsed-
nik skupščine krajevne skupnosti
Središče ob Dravi Jurij Dogša je
v svojem nagovoru dejal: »Če-
prav spomin z leti bledi, pa je
med nami še vedno veliko takih,
ki se spominjajo tistih dni, ko so
za zidovi mariborskih sodnih za-
porov streljali talce. Še posebej
živ je spomin na april 1942. le-
ta ...«
Letos niso podelili bronastih
znakov Osvobodilne fronte, tem-
več samo priznanja krajevne
skupnosti. Najvišje priznanje —
plaketo je prejel Ivan Lovrec iz
Središča ob Dravi, ki je središki
pihalni godbi zapisan že 65 let.
Se pKJsebno rad se spominja tek-
movanja 1934. leta v Sarajevu,
ko je Središčanom pripadlo viso-
ko drugo mesto. Ivan Lovrec je
med drugi- tudi dobitnik zlate
Ga.^usove značke. Njegovo ži-
vljenje je potekalo med delom
na kmetiji in glasbo. Posebno
priznanje krajevne skupnosti
Središče ob Dravi je prejel tudi
Jože Romih za dolgoletno delo
pri društvu upokojencev Središ-
če ob Dravi. Podelili so tudi tri
priznanja krajevne skupnosti za
uspešno delo pri nogometnem
klubu Središče. Prejeli so jih:
Danilo Žerjav, Stanko Trstenjak
in Franc Rajh mlajši. Francu
Škrjancu so podelili priznanje za
dolgoletno delo pri godbi in fol-
klori prosvetnega društva Obrež.
V sredo, II. aprila, na dan
praznika, je bila organizirana ja-
vna tribuna o varstvu okolja v
občini Ormož, opravili so tudi
sprejem za starejše občane, v
Obrežu pa je bila odprta nova
asfaltirana cesta.
Z razpravo o varstvu okolja je
36. praznik krajevne skupnosti
Središče ob Dravi dobil novo,
poglobljeno in uporabno vsebi-
no. K temu je pripomogla tudi
večina povabljenih odgovornih
predstavnikov različnih zavodov,
organizacij, skupnosti in zvez z
območja občine Ormož in me-
dobčinskih organov iz Ptuja.
Problematiko varstva okolja so
pričeli jemati resno tudi v občini
Ormož. Poseben problem je brez
dvoma odlaganje odpadkov, var-
stvo površinskih in podtalnih vo-
da v občini in seveda tudi vse
prej kot organiziran odvoz gra-
moza iz reke Drave, kar bo imelo
posledice tudi za prihodnost.
Na dan krajevnega praznika,
11. aprila, je bil ves dan odprt
muzej NOB, na šolskem igrišču
pa so razstavljali gasilsko opre-
mo društev občine Ormož.
Vida Topolovec
Foto: Štefan Hozyai>
S praznovanj* v Središču
TEDNIK - 26- april 1990
NAŠI KRAJI iN UUDJE — 7
Odločbe pa kot bob ob steno
Inšpekcijskih služb, republi-
ških in občinskih, občinskih ko-
mitejev za urbanizem, gradbene
in komunalne zadeve pri nas
sploh ne potrebujemo. So odve-
čne službe, vendar le v občinah,
kjer imajo takšne skupnosti za
ceste kot nesrečna ptujska obči-
na. Ta do pred kratkim SIS za
gospodarjenje s cestami se je se-
daj sicer spojil prav z omenjenim
občinskim komitejem, toda nje-
govih odločb, kot kaže, kljub te-
mu ne namerava vzeti resno.
V Tržcu, ob cestah, ki vodijo
proti Ptuju in proti Vidmu, je ve-
likanska gramoznica. Žal še ved-
no gramoznica, čeprav bi že
zdavnaj lahko služila drugim na-
menom. Veliko manjša gramoz-
nica je bila na tem mestu že pred
desetletji, ob gradnji magistralne
ceste proti Zagrebu pa je nastala
sedanja orjaška jama sredi najro-
dovitnejših polj. Pri službah
ptujske občinske uprave sem po-
skušal dobiti podatek o njeni se-
danji velikosti. Pa ne vem, ali ni-
sem potrkal na prava vrata ali pa
resnično nihče ne ve, koliko njiv-
skih površin je izgubljenih. Tako
sem se meritev lotil sam in seve-
da niso povsem natančen. V dol-
žino je gramoznica dosegla
osemsto, v širino pa na najširšem
delu šeststo metrov. Ker se na
nasprotno stran oži, je mogoče
vzeti srednjo širino tristo metrov
in ugotoviti, da leži gramoznica
na površini 24 hektarov. Tu bi
torej lahko bili kar dve veliki
kmetiji, pa ju verjetno nikoli več
ne bo, čeprav se pojavljajo govo-
rice o zasutju gramoznice z odve-
čnim materialom pri gradnji no-
ve avtoceste; toda te govorice se
zdijo precej nerealne.
Gramoznica — tako rekoč že
izčrpana — jc torej dejstvo, dej-
stvo pa je tudi, da bi morala biti
že sanirana, nabrežine pogozde-
ne, pa iz vseg^ t^ ni nič. In
znova smo pri krivcu za lo —
Skupnosti za ceste občine Ptuj.
Le ta je leta 1986 zaprosila, da
ji dovolijo sanacijo gramoznice
Tržeč na parcelah 8 do 12 in od
18 do 23 v katastrski občini Ju-
rovci. Na osnovi mnenja republi-
škega rudarskega inšpektoija in
odločbe Republiškega komiteja
za energetiko je konkretno
odločbo izdal še občinski komite
za urbanizem, gradbene in ko-
munalne zadeve Ptuj. Pri tem je
Skupnosti za ceste postavil tudi
nekaj pogojev, ki naj bi po sana-
ciji omogočili uporabo gramoz-
nice v druge gospodarske name-
ne; zanimiva bi bila za ribiče.
lovce, turiste. Take lepo urejene
in donosne gramoznice najdemo
v sosednji Avstriji, kjer je seveda
na vseh področjih odločanja in
izpolnjevanja odločitev veliko
več reda.
V omenjeni odločbi med dru-
gim piše: »Globina dna sanirane
gramoznice mora biti takšna, da
zaradi nihanja podtalnice ne pri-
de do izsušitve vodne površine in
pogina rib, površina dna mora
biti v enakem nivoju na celot-
nem kompleksu gramoznice. Od-
straniti je potrebno temelje bivše
asfaltne baze, brežine gramozni-
ce pa urediti z naklonom I proti
S ter jih sproti ravnati in zasipa-
vati z jalovino. Po ureditvi brežin
je le-te potrebno pogozditi. Izko-
pani gramozni material je po-
trebno deponirati na ustreznem
kraju ter ga je možno uporabljati
za vzdrževanje javnih cest in jav-
nih poti na cestnem omrežju Ha-
loz.«
Skupnost za ceste občine Ptuj
se je z odlodK) gotovo strinjala,
saj sicer ne bi pričela sanacije
oaroma ne bi sanacije zaupala
cestnemu podjetju. Skupnost za
ceste je leta 1988 tudi že obvesti-
la ribiško družino Ptuj, da bo sa-
nacija gramoznice opravljena le-
ta 1989. Namesto urejene gra-
moznice pa lahko sedaj v Tržcu
vidimo velikansko jamo, kot da
bi vanjo treščila bomba. Sanaci-
ja, bolje rečeno zgolj izkorišča-
nje gramoza je teklo brez vsake-
ga reda. Danes na tem delu, jutri
na drugem in pojutrišnjem na
tretjem delu gramoznice. Nabre-
žine niti približno nimajo dolo-
čenega naklona, tudi pogozdene
niso. Še" tista samorasla drevesa
na severni nabrežini so lani uni-
čili in iam »uredili« skoraj po-
vsem navpično steno. O enakem
nivoju saniranega dna ni govora,
tudi temelji asfaltne baze so osta-
li sredi vode in so sedaj strojem
nedostopni. Odgovorni na Skup-
nosti za ceste so se torej kar pož-
vižgali na »brezvezno« odločbo.
Nekdanja skupnost za ceste je
sedaj prišla pod okrilje občinske
uprave. Upajmo, da prihajajo ča-
si, ko bo potrebno položiti raču-
ne za svoje vestno ali nevestno
delo. Do zdaj je šlo v primeru
gramoznice v Tržcu in v primeru
mnogih drugih zgolj za pridobi-
tništvo, odslej pa bo potrebno
opraviti še druga z odločbami
predpisana dela. Upajmo, da bo-
sta izvršni svet in njegov komite
za urbanizem, gradbene in ko-
munalne zadeve znala priti zade-
vi do dna.
j. braCiC
Teaelje bnše asfalteae baze so kar pozabili; kdo pa se še ozira ma
odločbe inšpektorjev in »občinarjev«.
Gladina dna ni takšna, da ne bi prišlo do izsnšitve, ia ie idaM ai v
kem nivoju na celotnem kompleksa gramoznice.
Bi lahko temn rekli 20-odstotnl naklon?
Mala nočna kronika
(a virov Zgodovinskega arhiva Ptuj)
Pophamje r paaik močmik urah, kMljeaje aočaeg amiru, tatvi-
me, prkiski zoper zakom o tisku, kartamje im še bi lahko naštevali
prekrške maših pre^mikov r prejšnjem stoletju. Zanimalo nas je, za
kaj vse im kakšme so bile kazmi za posamezme prekrške r našem me-
sto leta 189$ im pazmeje. Brskali smo po sodnih spisih iz tega ob-
dM/ff oh prijazmi pomoči ptmjskib arhivskih delavcev. Prijetmo smo
se zaharali im hkrati ugotovili da se kaj dosti r tem stoletju ai
spreatemila. Ce tudi ras zamimia, preberite aasledafe vrstice.
Skupina ptujskih meščanov je
14. maja 1815 (bilo jih je šest)
pozno ponoči kartala v spodnji
kavami (današnja Evropa). Igra-
li so prepovedano igro ziganeti,
morda halbzwdl, je ugotovil me-
stni stražmojster, ki jih je na no-
čnem obhodu zalotil. Sodba je
bila izrečena 18. maja 1816. Ob-
sojeni so bili na 900 goldinarjev
denarne kazni. Plačala sta jo
dva, dva sta bila brez premože-
nja in sta presedela v zaporu šest
tednov, eden je bil oproščen, ker
je igro le gledal, eden pa se je
pred roko pravice umaknil pod
zemljo — umrl je tri mesece pred
izrekom sodbe.
Kovaški mojster in njegova že-
na sta bila leta 1840 zaradi tele-
sne poškodbe obsojena - on na
teden dni zapora, ona na tri dni.
Iz spisa žal ni bilo mogoče raz-
brati, ali je šlo za družinsko
obračunavanje, kot tudi ne, ali ju
je zaporna kazen dovolj ohladi-
la.
Leta 1845 je stopil pred župa-
na, ki je bil tiste čase tudi sodnik,
sam majer ptujskega gradu zara-
di kaljenja nočnega miru. Kaz-
novan ni bil. Sodbi se je izognil z
zdravniškim spričevalom — že
takrat...
Krivolov je kaznivo dejanje tu-
di leta 1846. Divji lovec je bil ob-
sojen na 48 ur zapora; pa ne kar
tako, tudi postiti se je moral 48
ur.
Presivalec klobukov iz Cermo-
žiš se ni obogatil s tem, da bi po-
biral s klobukom vbogajme, am-
pak s tatvinami. Leta 1873 je bil
obsojen kar na enajst let zapora.
Kako je preživel 132 mesecev v
stavbi nekdanjih zaporov? Spo-
minov ni napisal.
Teater mojster pa je bil leta
1897 kaznovan, ker je pozabil v
gledališču ugasniti luči. Kakšno
kazen je dobil, žal v spisih ni na-
vedeno. Primer pa je nadvse
poučen, kaj pravite?
Istega leta pa so se neke noči
zapili trije notarji. Kaj so prepe-
vali in kaj govorili, ni znano,
vendar so to počeli sila glasno in
stražmojster jih je prijavil. Kazen
je znesla dva florinta, pa še pet
florintov so morali prispevati v
sklad za mestne reveže.
Skupina vajencev, ki je popi-
vala nekega dne leta 1897, pa je"
morala na streznitev. EKanajst ur
so preživeli v celici, ki je bila kar
na nekdanjem magistratu na Slo-
venskem trgu.
Z opominom pa je bil leta
1898 kaznovan sam gospod hote-
lir Osterberger, ker je prekršil in
samovoljno podaljšal odpiralni
čas.
Leta 1898 so iz mesta nazaj
domov na Vurberg izgnali prosti-
tutko. Še prej pa je dva dni uži-
vala »gostoljubje«' zaporniške
celice. Prostitucija je bila že tiste
dni greh ...
_ Študent, za katerega se ne ve,
ali se je srečal s to prostitutko,
pa je bil istega leta zaradi kalje-
nja nočneg amiru obsojen na de-
narno kazen. Plačati je moral en
goldinar za mestne reveže.
Leta 1899 pa je bil poklican
pred sodišče tudi eden od pleme-
nitih gospodov, ker je preglobo-
ko |X)gleclal v kozarec. In kazen?
Izmotal se je z nekakšnim opra-
vičilom, ki pa se žal ni ohranilo.
Manj sreče pa je istega leta
imel gimnazijski profesor, ki je
za podoben prekršek moral od-
šteti oblasti pet florintov.
Leto kasneje je skupina gospo-
dov, med njimi jc bil tudi knjigo-
vodja, ki je »podlegla« alkoholu,
morala za svoje grehe plačati
vsak dva florinta.
Po pet kron pa je leta 1900
moralo odšteti zaradi kršitve
klavniškega reda kar šest ptuj-
skih mesarjev. To pa [rameni, ali
so klali na dan, ko to ni bilo do-
voljeno, aH so živino zadrževali v
hlevu in čakali, da se cena mesa
dvigne ... Samo z opominom pa
jo je odnesel leta 1900 krojaški
mojster, ki je imel podnajemni-
ka, pa ga oblastem ni prijavil.
Kaj pravite, že takrat so bili sose-
dje »dobro obveščeni«.
Tudi zidarski mojster, ki ni za-
varoval gradbišča, je dobil le
opomin.
Da pa nam ne boste očitali, da
smo novinarski stan izpustiH,
vam za konec zaupamo, da so
pred zakon stopili novinarji že
tudi leta 1900. Urednik Štajerca,
ki se je prekršil zoper zakon o ti-
sku, je o tem svojem grehu kar
teden dni razmišljal v zaporu. To
pa še ni vse. Odšteti je moral še
deset kron ...	n^v
Čakamo na nesreče in zastrupitve
v zadnjem primeru gre za dve
gramoznici. Najprej za tisto na
koncu Borovec tik ob glavni ce-
sti proti Ormožu. O njej nam je
na inšpekcijah uspelo izvedeti,
da v njih izkorišča gramoz Kme-
tijski kombinat, ki ima za to
ustrezna dovoljenja, in da je lani
jeseni republiški rudarski inšpek-
tor, ki je zanje odgovoren, izdal
natančno odločbo, kaj vse mora
kombinat urediti, da lahko gra-
moznico izkorišča. V odločbi je
med drugim zahteval:
—	rudarski projekt za izkoriš-
čanje gramoza
—	tehnično dokumentacijo
—	odgovorno osebo za vode-
nje postopka izkopa gramoza in
sanacijo gramoznice
—	prestrme stene je potrebno
sanirati in obrobje ograditi z za-
ščitno (!) ograjo
—	ob robu in pri vhodu je pK)-
trebno namestiti opozorilne ta-
ble, da je dostop prepovedan, pri
vhodu v površinski kop pa tudi
ustrezne zapornice.
Vse to je potrebno urediti t ča-
su Izkoriščanja gramoza, torej še
preden začne uporabnik izkoriš-
čati gramoz.
Naš ogled terena pa je ugotovil
predvsem dvoje. Ce je kombinat
vsaj delno upošteval zahteve re-
publiškega inš|>ektotja pri gr^
moznici ob cesti t Onaož, pa je
popolnoma odpovedal pri gra-
moznici, ki leži ob cesti Borov-
ci—Domava ob nogometnem
igrišču, ki so ga mladi iz Borov-
cev naredili z veliko truda v sani-
rani gramoznici. Ne veljajo pa,
kot kaže, zahteve inšpektorja za
del gramoznice ob cesti v Or-
mož, katere lastnik je zasebnik iz
Borovec. Ta nas je ob ogledu
njegovega dela gramoznice celo
napadel, češ kaj delate tukaj, saj
je vse v redu. Pa seveda ni. Ogra-
je okoli nevarnih nabrežin nima,
niti nima zapornic na dohodu v
gramoznico niti opozorilnih ta-
bel. Tudi na kombinatovem delu
ograja ni kdove kako prepričlji-
va, imajo pa opozorilne uble in
zapornico, čeprav še niso uredili
nabrežin. Znižati bi morali na-
klon in zasaditi drevje.
Gramoznica ob nogometnem
igrišča v Borovcih pa je sploh
problematična. Njen lastnik je si-
cer zasebnik, gramoznico pa iz-
koriščata tako Cestna skupnosti
občine Ptuj kakor tudi Kmetijski
kombinat. Ograje okoli gramoz-
nice ni, prav tako ne opozorilnih
tabel, tudi ne zapornice, da o na-
brežinah sploh ne pišemo. V ne-
posredni bližini je igrišče, dostop
k vodi je nezavarovan; urejeno
torej ni niti tisto najnujnejše.
Po naključju smo v gramoznici
ugotovili tudi to, da iz nje na čr-
no vozijo gramoz k zasebnikom,
pa tudi, da v njej perejo dsteme
in škropilnice. Voda v tej gra-
moznici zaudarja, povrh vsega
pa imajo otroci na povsem neu-
streznem mestu postavljeno ska-
kalnico v vodo.
Inšpektorji, kot kaže, niso bili
kaj preveč dosledni, republiški
pa, kot kaže, v te kraje zaide bolj
redko.
Ne glede na to, da inšpektorji
nimajo pod kontrolo vseh gra-
moznic, pa bi tisti, ki iz njih čr-
pajo gramoz, lahko bili sami toli-
ko prisebni, da bi uredili vse po-
trebno. Kaj je ustrezna ograja,
'nekaj opozorilnih tabel in ome-
njen vstop v gramoznico v pri-
merjavi z nevarnostjo za bližnje
otroke in zastrupljeno podtalni-
co, ko gramoznica postane divje
odlagališče, voda v njej pa zas-
mrajena mlaka?
D. Lukman
Lastnik trdi, da je vse v reda. Presodite sanu.
Čm izkop gramoza v Borovcih. Nekateri so vsemogoči
Gramoznice v Borovcih ia okolici so te dmi oživele. Kmetijski kom-
binat vozi iz njih material aa poti med polji, Cestmo podjetje Ptmj pa za
ceste v Slovenskih goricah. Ni toliko pomembno to, da gramoz rojdjo, r
aekaterih primerih tudi brez ustreznih dovoljenj — torej ma črmo, pač pa
Je pomembno, da Je izkoriščanje gramoza prav divjaško predvsem zaradi
tega, ker so gramoznice vsem dostopne, ker v a Jih lahko kdorkoli odlaga
smeti, ker v njih lahko perejo škropilnice im cisterme im ker r mjih mimto-
grede lahko po strmih nezavarovanih stenah zgrmi kak mič hmdega slm-
teč otrok.
Na podlagi pritožb krajanov Borovec smo se po-
zanimali. kako je z dovoljenji za izkopavanje gra-
moza v gramozhnici ob igrišču v Borovcih, ki so ga
krajani uredili z veliko truda. Kljub temu da gra-
moz tam odvažajo že dober teden, so vlogo dali rut
pristojni organ šele potem, ko so zvedeli, da se za
primer zanimajo krajani. Ti so o tem pripravili tudi
zbor in ugotovili, da nihče v krajevni skupnosti za
koriščenje gramoza ni dal dovoljenja. Na komiteju
za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve pa
nam je pristojni delavec povedal, da dovoljenja za
to gramoznico niso izdali in da so šele neknadno
dobih vlogo. Dovoljenja torej ni. Komunalno pod-
jetje pa lahko vozi gramoz. Po daljšem poizvedova-
nju smo izvedeli, da gre za dogovor med krajevno
skMpnostjo Juršind in Milanom Pavlico iz bivšega
cestnega sisa. On je dal ruzlog. da vozila KGP-ja
lahko vozijo gramoz, čeprav za to ni imel nobene
osnove. Seveda bodo poskušali zadevo naknadno
rešiti Tokrat se je izkazal gradbeni inšpektor Zvo-
ne Furman. Ko je preveril, kako je z dovoljenjem,
in ugotovil, da za poseg ni nobenega pisnega dovo-
ljenja. je takoj ukrepal in izdal prepoved nadaljnje-
ga koriščenja gramoza — do takrat, ko bodo vsi.
ki so ta izkop na črno omogočili, uredili vse potreb-
no in sprejeli nalogo, da bodo gramoznico sanirali,
kot se spodobi.
8 — OD TU IN TAM
26. april 1990 - TEDNIK
Čeljustna kirurgija
Maksilofacialna kirurgija ali
čeljustna kirurgija je najmlajša
veda kirurgije rodila se je ko-
maj po drugi svetovni vojni. Iz-
hajala je iz potreb strokovnjakov
— predvsem plastičnega kirurga,
stomatologa in splošnega kirurga
pri obdelavi istega pacienta in
teh je bilo v povojnem času pre-
cej, saj so vojne poškodbe obra-
za z okvaro mehkih in kostnih
delov ter trajna invalidnost zah-
tevale od strokovnjakov ustrezno
rešitev. Maksilofacialna kirurgija
se je najprej razvila v Angliji,
Nemčiji in Ameriki tesno pove-
zana z imeni, kot so: Gillies,
VVassmund, Blacke, Bomeman,
VVebster, Wilson in drugi.
Področje maksilofacialne ki-
rurgije je dokaj obsežno in ne-
smisel bi bil, če bi se dotaknil
vseh področij, zato naj mi bo do-
voljeno, da v današnjem sestav-
ku spregovorim nekaj besed o
poškodbah maksilofacialne regi-
je s poudarkom na poškodbah
zob!
Telesne poškodbe so danda-
nes vsakodnevni pojav in iz stati-
stike razberemo, da žal rastejo —
in to ne samo pri nas, ampak v
vsem svetu, tako da govorimo že
o novi epidemiji poškodb. V
Ameriki, za katero lahko trdimo,
da sta industrija in promet na vr-
huncu, potrošijo letno za zdra-
vljenje telesnih pK>škodb pribli-
žno 13 milijard dolarjev, od tega
pripadajoči delež za poškodbe
glave, in zaradi tega so telesne
FK>škodbe danes nova stran pato-
logije, s katero se spopada dru-
žba.
Ambulante za čeljustno kirur-
gijo so zelo redke, s tem pa tu-
di specializacije. V Sloveniji
delajo takšne ambulante v
Ljubljani, Celju, Slovenj grad-
cu in Ptuju. Ptujska dela vsak
ponedeljek in sredo popoldan v
prostorih temeljne organizacije
Zobozdravstvo, druge dni pa
na kirurgiji.
Delež pacientov z zlomi kosti
v maksilofacialnem predelu
vztrajno narašča, in če analizira-
mo lokalizacijo prelomov obnos-
nih kosti, vidimo, da je najpogo-
steje prizadeta spodnja čeljust,
medtem ko so zlomi ličnega mo-
stička in zgornje čeljusti mnogo
redkejši. Po podatkih, ki so nam
na raz{K>lago, bi lahko trdili, da
je razmerje 1:4 v korist prelomov
spodnje čeljusti.
Ce razvrstimo vzroke poškodb
v tri glavne skupine (promet,
udarci, drugi vzroki) tako, da za-
jamemo med »druge vzroke«
vse, razen prometa in udarcev,
vidimo, da se je delež med temi
tremi skupinami v opazovanih
obdobjih bistveno spreminjal
predvsem na račun deleža pro-
metnih in »drugih nezgod«.
Predvsem narašča delež zlomov
kosti obnosnega dela zaradi pro-
metnih nezgod, ki pa bi bil vse-
kakor manjši, če bi vozniki in so-
potniki upoštevali navodila za
varno vožnjo in uporabljali var-
nostne pasove.
Posebno poglavje pri poškod-
bah čeljustnic pa so poškodbe
zob, ki so še kako pomembne za
pacienta in terapevta. Poškodo-
vana je lahko krona zoba, kore-
nina zoba ali pa cel zob, in sicer
so najpogosteje prizadeti spred-
nji zobje, s tem pa je tudi priza-
det estetski videz poškodovanca.
Prelome zob opažamo v vseh sta-
rostih s pripombo, da so pri sta-
___in po zdravljeaja.
rejših ljudeh zobje bolj krhki za-
radi večje mineralizacije. Prav
zaradi večje krhkosti zoba v sta-
rejših letih redkeje opažamo, da
bi prišlo do nasilnega izbitja zo-
ba v celoti, to pa je pri mlajših
osebah dokaj pogost pojav, tudi
na našem področju. Praviloma se
borimo za vsak poškodovan zob,
da ga čim bolje oskrbimo in po
možnosti ohranimo. Ohranimo
vsak zob, ki ima dobre pogoje za
obstanek. Rehabilitacija pacien-
ta mora biti funkcionalna in
estetska, in to predvsem pri otro-
ku v času pubertete, pri vsem
tem pa je potrebno skladno tim-
sko delo ustreznih strokovnja-
kov.
Rehabilitacija in transplanta-
cija zob, s katero se ukvarjamo
tudi na Ptuju, ne pomeni nič no-
vega, saj je bil prvi človekov
transplantat prav zob, je pa zato
hvaležen poseg predvsem za po
škodovanca, ki ga vsaj za nekaj
let rešimo invalidnosti, in to
predvsem pri otrocih v času pu-
bertete, ko so najbolj občutljivi
za svoj videz.
O replantaciji zoba govorimo
takrat, ko vstavimo isti zob v nje-
govo alveolo.
Indikacija za replantacijo zo-
ba so omejene, vendar naj na pr-
vem mestu omenim replantacijo
zob po nasilnem izbitju enega ali
več zob v vidnem sektorju pred-
vsem pri mladih ljudeh. Ponava-
di prinese poškodovanec izbit
zob s seboj, če je Lzbit eden; čim
pa je izbitih več zob, se po pravi-
lu kakšen »pozabi« na kraju ne-
sreče. Tako je bilo tudi v večini
naših primerov — do danes jih
imamo 10 (od tega 4 ženske in 6
moških oz. otrok). Po poškodbi
ostane poškodovanec na kirur-
škem oddelku naše bolnišnice,
svojcem ali odčividcem pa naro-
čimo, da na kraju nesreče poišče-
jo manjkajoče izbite zobe. Zani-
mivo je, da se iskanje izbitih zob
ponavadi konča uspešno in prav
tako so bile uspešne tudi naše re-
plantacije v veselje ekipe, ki je
opravila poseg, in seveda v vese-
lje poškodovanca, ki smo mu
omogočili normalno prehranje-
vanje, predvsem pa ohranili nje-
gov prvotni videz.
y področje plantadj zob spa-
dajo poleg replantacije in trans-
plantacije tudi inplantacije ko-
vinskih inplantatov. Zelo zanimi-
vo področje. O tem pa mogoče
kdaj drugič.
dr. Lojze Arko, specialist
maksilofacialne kirurgije
Poškodba 8-letnega dečka F. B. po padcn s kolesoB...
Nocoj koncert v baročni dvorani
minoritskega samostana
Codai*i orkester Clasbeae šole iz Celja je t za^ajih letih požel za»id-
Ijrve uspehe. Lcead so dobili prvo nagrado aa tekiaovaaj« glasbeaili šol
Slovenije leta 1987 in istega leta dmgo nagrado t l)«brm«ika na tekama-
nju glasbenih š(»l Jngoslavijc. Tndi Mos so bili v Sloveniji najboljši. Diri-
gent je profesor R»do%an Marvin.
Slišali jih bomo nocoj ob I9J9 v baročni dvorani minoritskega sanM>-
stana. Izvajali bodo dela Havdna. Vivaldija. Brinna in sloveaske ljudske pe-
smi.
Organizator koncerta je Tnristično dmštvo Ptnj, vstopnice pa so mm
na voljo še nro pred koncertom. Baročna dvorana je po obaovitvi samostana
zairivela življenje, ki p gre. saj je prostor izredno akastičen. štnkatnre in fre-
ske pa m« dajejo čar, ki ga ne premorejo mnoge svetovve koncertne dvorane.
Obc^ se nam glasbeni dogodek, ki ga ne gre zamaditi.
NaV
Računalnik aH Evropa zdaj
Ko sem pred nedavnim šel domov, sem hojo pre-
pustil nadzoru avtomatskega pilota, računalniški
center pa sem zaposlil z razmišljanjem o možnostih
čim hitrejšega vstopa naše republike v Evropo. Bolj
ko sem o tem razmišljal, bolj skeptičen sem postajal.
Pri tem pa sem, odsoten kot sem bil, spregledal avto-
mobil. kije bil parkiran tako, da je zavzemal dobro
polovico pločnika. Ko sem s kolenom zadel v odprta
vrata, sem se najprej zdrznil, a kmalu spet ovedel.
Seveda sem že v naslednjem hipu hotel pojavi, ki se
je sklanjala in na zadnji sedež dajala nekak srednje
velik ploščat zavoj, obdelati rodovnik za nekaj gene-
racij nazaj. Pa se je ta pojava že obrnila, meni pa se
je pogled že toliko zbistril, da sem spoznal Feliksa.
Seveda sem vljudnostni nagovor prihranil, hkrati
pa začel radovedno škiliti na zadnji sedež, kjer je le-
žal skrivnostni paket. Feliks je očitno prestregel ta
mojfirbčni pogled, saj me je posadil v avto in takoj,
ko je speljal, začel svoj tipični monolog: »Veš. da na
mladih svet stoji. Čeprav si ga niso sami naložili,
stoji. Njihova usoda, pa tudi naša je odvisna od njih.
Oni se bodo morah spoprijeti s svetovno konkurenco
v boju za prepečenec in kaviar. Mislim pa. da veš tu-
di to. da je perspektiva sodobne postinudustrijske
družbe informacija in njena čim hitrejša in čimbt^j
vsestranska obdelava. Zato ti povem, da je v paketu,
— v katerega si maloprej zijal, pomoč naši mladi ge-
neraciji pri vstopu v moderno Evropo.«
»Kateri del te mlade generacije pa imaš konkret-
no v mislih ?« sem bil radoveden.
»Svojega nečaka Petra,« je odgovoril, ne da bi
odvrnil pogled s ceste.
Ta odgovor pa mi je precej omajal teorijo o tem,
kaj je v zavoju. Po Feliksovem uvodu sem namreč
sklepal, da je kupil računalnik. A ko je dodal, da je
paket za Petra, sem bil kar malo izgubljen. Njegov
nečak Peter je namreč star slaba štiri leta. to pa ni-
kakor ni bilo v prid moji teoriji. Vendar sem kljub
vsemu poskusil, saj sem vedel, da mi Feliks ne bo ta-
ko hitro razkril skrivnosti kar sam od sebe.
»Ne mi reči, da si temu fantalinu kupil računal-
nik?« sem začel z ugibanjem.
»Bravo. Uganil si. Kupil sem natančno to. RAČU-
NALNIK«
»Pa misliš, da bo znal delati z njim?« sem bil ne-
jeveren.
»O ja. Bo, saj je ne nazadnje inteligenco podedo-
val po stričevi liniji,« je zavrnil moje dvome.
»Če si ta stric ti. potem resno dvomim,« sem bil
skeptičen še naprej.
A je Feliks to mojo zadnjo pripombo gladko presli-
šal in nadaljeval: »Pa tudi če ga stvar nekaj časa po-
čaka. ne bo nič narobe.«
Feliks se je nato posvetil cesti, ker sva skoraj, trči-
la, jaz pa sem začel razmišljati, ali je pametno kupo-
vati štiriletnemu otroku zapleteno elektroniko. Do
takrat, ko jo bo namreč znal uporabljati, bo že krep-
ko zastarela. Da bi jo uporabljal kdo od odraslih —
vključno s Feliksom, pa tudi ni preveč verjetno___ •
Iz globokega razmišljanja, v katerega sem stopil
tako. da niti nisem opazil, kdaj sva se ustavila pred
Feliksovo garažo, me je potegnil predlog: »Pridi, da
si pogasiš požar. Iz ušes se ti od silnega razmišljanja
že tutmreč kar kadi. Mogoče pa bom celo pogasil
ogenj tvoje radovednosti,« je še dodal in se skrivno-
stno namuznil.
Proti predlogu nisem imel nobenega pomisleka,
hkrati pa sem se spomnil, da sem pri pogovoru čisto
zanentaril tehnično plat. Res, da se na računalnike
dosti ne spoznam. A za IBM, PC, bajte in kilobajte,
bite... sem kakor večina povprečnih državljanov s
konca 20. stoletja že slišal. To pa bi za debato s Fe-
liksom. ki ve o računalništvu približno toliko kot jaz
— to je nič — povsem zadostovalo.
»A za monitor bo pa uporabljal televizor? Pa kak-
šne priključke.... saj veš kaj mislim — tiskalnike pa
te stvari... boš tudi kupil?« sem poskušal nadome-
stiti zamujeno in začeti »pametno in strokovno di-
skusijo«.
»Ne. Je že vse združeno. Tridimenzionalni zaslon,
tastatura. joystick in vse drugo,« mi je odvrnil Fe-
liks. kije med tem skrivnostni zavoj odložil na mizo
in iz bara vzel napoleona in dva kozarca.
Ta njegov odgovor pa mi je zaprl sapo in me dobe-
sedno s^tdnesel. Tako da sem moral kar sesti.
Feliks mi je takoj porinil v roke kozarec s konja-
kom. Nato pa me je pustil, da sem v miru strmel v
prazno predse, sam pa je za mojim hrbtom začel od-
vijati paket.
To pa res mora biti neko čudo tehnike, sem pomi-
slil. ko sem se malo zbral in vprašal: »Potem pa si to
najverjetneje dobil direktno z Japonske, kaj?... Ver-
jetno imaš tak računalnik edini pri nas ?«
»Kje pa. To sploh ni tako nov računalnik. Poleg
tega pa sem z gotovostjo prepričan, da si ga če že ne
uporabljal, pa vsaj videl. Pii nas pa je še precej v
uporabi. Menda prav zdaj takšne računalnike naj-
bolj intenzivno uporablja republiška volilna komisi-
ja.«
Po teh zadnjih besedah si nisem mogel kaj, da se
ne bi obrnil. In od presenečenja mi je skoraj padel
kozarec iz rok.
Feliks je namreč, s smrtno resnim izrazom, v ro-
kah držal abakus. Računalo s črnimi, rdečimi, zele-
nimi. belimi... kroglicami.
Fredi
Pedagoški vidiki obremenjenosti učitelja
v dnevnem časopisju pogosto beremo o si-
stemu vzgoje in izobraževanja, ki prihaja v
krizo. Nedvomno sta birokracija in dogmati-
zem vzrok, da le počasi stopamo naprej.
Soli in učitelju bi morali vrniti zaupanje,
ugled, ki jima pripada, sprostiti njuno ustvar-
jalnost, domišljijo, dopustiti, da praksa potr-
juje vrednost programov, učinkovitost alter-
nativnih metod, i>ostopkov in sredstev.
Zgodovina nas uči, da ne učene teorije ne
inštitucije ne oblast ne bodo premaknile šol-
stva brez učitelja, brez njegovega sodelova-
nja in brez navdušenja za stvar. Sola raste in
pada z učiteljem. Zato moramo razmišljati,
kako dati učiteljem dejansko možnost, da bo-
do tudi soustvarjalci pedagoškega procesa,
ne le izvajalci.
Zato je potrebno f>osvetiti učitelju — člo-
veku prav toliko ali še več skrbi kot šoli —
instituciji.
Prvi korak je narejen že s tem, da odkriva-
mo, kako je to delo naporno, koliko stvari
učitelja obremenjuje, kako je f)ogosto čez-
merno utrujen. Raziskave so pokazale, da si
učitelj nalaga na svoja ramena resnično več,
kot zmore. Verjetno prav zaradi teže svojega
poslanstva sprejema vse probleme v razredu
za svoje. V otrokovem razvoju nastajajo pro-
blemi, ki niso v domeni učitelja in jih on tudi
v resnici ne more razrešiti, pa jih vendar nosi
s seboj in ima v zvezi z njimi občutke krivde.
Tako nosi učitelj svoje delo vedno s seboj. Za
njegovo delo je značilna nedokončanost. Ne-
dokončano delo pa človeka po neki zakoni-
tosti (Zeigerig efekt) spremlja. Če ni povsem
prisoten v zavesti, je pa nekje na robu zavesti
in megli pravo razbremenitev.
Učitelj naj bi bil pravičen in do vseh enako
naklonjen. Vedno bi moral ohraniti mimo
kri, nikoli skočiti iz kože, nikoli preveč poka-
zati svojih čustev. Ne sme biti popustljiv, tu-
di če je taka njegova narava, prilagoditi se
mora režimu šole. In še marsikatero zahtevo
vsebuje vloga učitelja. Skratka ne moreš biti
več preprost človek, sam svoj, postati moraš
nekaj boljšega. Počasi učitelj resnično zače-
nja izgubljati svojo pristnost na škodo svoje
osebnosti in mentalnega zdravja. Vlogi ideal-
nega učitelja nikoli ni v celoti kos, zato nosi v
sebi še večje občutke krivde.
Tej vlogi primemo se mora obnašati tudi
zunaj šole. Vsepovsod ga spremljajo budne
oči učencev in njihovih staršev. Od učitelja
pričakujejo natančno določeno vedenje. Veli-
kokrat pretiravajo, ker pričakujejo od učite-
lja, da bo v kratkem času nadomestil in izpo-
polnil vrzeli družinske vzgoje; od slabih de-
lovnih oz. učnih navad, vedenjskih odklonov,
nizkih pričakovanj ipd. Učitelj celo v svoji
dmžini ni odrešen svoje vloge. Učiteljevi
otroci morajo biti zelo v redu, če ne vzomi.
Učitelj se greni zaradi neuspehov svojih
otrok še mnogo bolj kot drugi starši.
Učitelj je pri svojem delu udeležen s celot-
no svojo osebnostjo. Angažirani so njegov ra-
zum, čustva in volja.
Učitelj mora imeti veliko znanja, ga še pri-
dobivati in poglabljati, sicer postaja njegovo
delo siromašno in dolgočasno zanj in za otro-
ke. Poznati mora snov in vede, ki mu poma-
gajo pri posredovanju znanja, kot so didakti-
ka, metodika, psihologija itd. Pripravljati
mora učne ure. Ce jih ne, se mu to takoj maš-
čuje. Ura je moreča in dolgočasna. Te vrste
obremenjenosti se učitelj morda še najbolj
zaveda.
Učitelj je neprimerno bolj kot v drugih po-
klicih obremenjen na čustvenem nivoju. Zna-
čilnost njegovega dela je namreč to, da dela z
ljudmi in ne s predmeti. Med učiteljem in
učencem nastaja zahteven in kompliciran od-
nos. Učitelj preživi z učencem razmeroma
precej časa. V tem času naj ga veliko nauči,
mu {KJsreduje kulturo in etiko časa, ga vzgoji.
V tem intenzivnem odnosu vzbuja učenec v
učitelju paleto čustev, odvisno od časa in
okoliščin. To je lahko veselje, ljubezen, na-
klonjenost, ponos in jeza, žalost in sram, uža-
Ijenost, obup. Vseh teh čustev, ki jih ob^no
zelo intenzivno doživlja, dostikrat ne more
izraziti in jih izživeti. Kot neka napetost osta-
jajo v njem, povzročajo vegetativno neurav-
novešenje, neugodje, utrujenost in mišično
najjetost.
Seveda pa učitelj čustva tudi sprejema. Ve-
mo, da je prvček zaljubljen v svojo tovarišico
ali pa je jezen nanjo. In to ne samo eden. Tri-
deset učencev pošilja svoja neverbalna ču-
stvena sporočila in učitelj jih hočeš-nočeš
sprejema. Niti učitelj sam se ne zaveda, kako
zelo ga to obremenjuje. Na čustvenem po-
dročju je to delo neprimerno bolj angažira-
no, kot če delaš s strojem, lesom ali tudi s pe-
resom in knjigo.
Pri delu z otroki pa je udeležen tudi podza-
vestni nivo učiteljeve osebnosti. V razredu se
marsikaj dogaja, kar učitelja lahko močno,
celo preveč vznemiri. Neko vedenje otroka
sproži v učitelju čustvo, ki ga ne zna identifi-
cirati. V razredu pride do kraje. Učitelj ve, da
v dmgem razredu še ne ločijo vsi učenci do-
bro tuje od svojega. Vendar reagira neade-
kvatno, ker je sam v sebi globoko prizadet,
vznemirjen in nesrečen. Ne spominja se več,
da se je tudi njemu kot otroku nekaj takega
zgodilo. Ker je bil dogodek zanj tako mučen
in mu ga nihče ni pomagal predelati, ga je
potisnil v podzavest- Ob taki priliki pa pride-
jo na dan grenka čustva in neka agresivnost
do povzročitelja, ki jih je sprožil.
Na tak način lahko razbremenijo učitelja
še marsikatera dogajanja v razredu. Agresi-
vno vedenje učenca ga lahko spravi povsem
iz tira. Ne razume, zakaj mu je tak učenec
brez vzroka zopm. Morda je imel mlajšega
brata, na katerega je bil zelo ljubosumen, pa
ga nekaj v tem otroku močno spominja nanj.
Zaradi tega se počuti neprijetno in z občutki
krivde. Nima niti dovolj časa niti dovolj zna-
nja, da bi ta svoja doživljanja razrešil, največ-
krat se jih niti ne zaveda. So pa prisotna in ga
močno bremenijo.
Pri svojem delu se učitelj izrazito prazni.
Pripoveduje, uči, govori, dopoveduje, grozi,
ponavlja, hvali, kritizira. Domov odhaja po-
polnoma izvotljen.
Pri marsikaterem delu si lahko privoščiš,
da delaš kdaj več in drugič manj, pač glede
na svoj bioritem in razne zunanje okoliščine.
Učitelj si takih valovanj skoraj ne more pri-
voščiti, ne more prisluhniti sebi in razporedi-
ti svojega dela. Zato navadno tega ne upošte-
va niti pri svojih učencih. Prav tako si ne mo-
re ukrasti kratkega odmora med uro. Trideset
parov oči ga opazuje. Reden odmor pa je
premalo, da bi se učitelj spočil.
Še in še bi lahko nizali probleme, ki obre-
menjujejo učitelja.
Verjetno tudi negotovost v tem smislu, da
se stvari stalno spreminjajo, pa niso prepriča-
ni, ali so dobro premišljene in jih ne bodo
kmalu spet popravljali. Učitelj jih ne spreje-
ma rad, ker se čuti odtujenega od teh doga-
janj. Malo ali nič ni bil udeležen pri nastaja-
nju teh sprememb. Ni bil pritegnjen k delu
kot soustvaijalec.
Učitelje moti tudi status, ki ga ima v dmž-
bi. Se sami ne vedo povedati, kako, kdaj in
zakaj so se na družbeni lestvici pomaknili
navzdol. Morda zato, ker smo pozabili, da
narod, ki da kaj nase, da svoje najboljše ljudi
za učitelja mladega rodu.
Učitelj veliko daje, zato mora tudi spreje-
mati. Biti mora odjemalec naravnih in kultur-
nih dobrin, prirode, glasbe, knjige, filma, gle-
dališča. Spc^budo za to naj bi dobil tudi na
svojem delovnem mestu. Samo tako bo lahko
tudi posredovalec teh dobrin.
Predvsem mora učitelj poznati bistvo svoje
obremenjenosti, vzroke, utrujenosti. Te stvari
mu morajo priti v zavest, šele potem bo lah-
ko uspešno naredil kaj zase. Potruditi se mo-
ra za človeško pristnost, spet mora najti sa-
mega sebe. Iskati mora pristen stik z učenci
in razvijati metode sodelovanja. V ta namen
se lahko vključi v GORDONOVE skupine.
Dogajanje v sebi mora v učitelju mimo iz-
zveneli. Prepustiti se mora mislim, kakor pri-
hajajo in odhajajo. Učiteljevemu delu bi mo-
rala vedno slediti rekreacija.
Saj vemo, da so tudi učenci preveč utruje-
ni. Vsak učitelj naj bi poznal tudi vaje za
sprostitev, s katerimi bi koristil sebi in jih po-
sredoval tudi učencem. Samo zdrav in svobo-
den učitelj lahko vzgaja in izobražuje zdrave,
svobodne ljudi.
O svojih problemih se mora učitelj tudi po-
govoriti. V svetu je v ta namen poskrbljeno
za različne oblike skupinske terapije, kjer se
učitelji o svojih problemih pogovarjajo, jih
predelujejo, razrešujejo.
Učitelj lahko veliko naredi zase; nekaj te-
ga dela vsekakor ostaja šolski oblasti in druž-
bi, ki dobrega in ustvarjalnega učitelja potre-
buje.
prof. pedagogike
Suzana STRELEC
TEDNIK - 26. april 1990
OD TU IN TAM - 9
Izjemna grafična razstava
v razstavnem paviljunu Dušana
Kvedra je do danes, 26. aprila, na
ogled didaktična razstava globokega
tiska, ploskega tiska, sitotiska in raču-
nalniške grafike. Ta po marsičem iz-
jemna razstava, je nastala na pobudo
Društva likovnih umetnikov Ljublja-
na kot del večjega projekta, v okviru
katerega naj bi bile prikazane vse li-
kovne tehnike in zvrsti. Nosilka tega
pomembnega kulturnega dejanja je
akademska slikarka Alenka Gerlovič,
ki je ptujsko razstavo osebno odprla.
Osnovna ideja je bila ustvarjanje
stalnih didaktičnih zbirk po celi Slo-
veniji. Žal je do njene realizacije pri-
šlo le v Dolenjskem muzeju iz Nove-
ga mesta in v okviru Kulturne skup-
nosti občine Ribnica. Vse druge kul-
turne skupnosti, muzeji in galerije se
na to pobudo DSLUL pred leti niso
odzvale. Na Ptuj je razstava prišla iz
stalne pedagoške zbirke Dolenjskega
muzeja z ljubeznivim dovoljenjem
novomeških muzealcev in ljubljan-
skih likovnikov z namenom vzpodbu-
diti Ptujčane k ustanavljanju tovrstne
stalne zbirke. Namreč zbirka ni kon-
cipirana kot potujoča razstava, ki bi
po Sloveniji na občasnih razstavah
priložnostno širila zanimanje za liko-
vno kulturo.
Kaj je vzpodbudilo Alenko Gerlo-
vičevo in njene ljubljanske kolege, da
se lotijo takega izjemnega likovno-pe-
dagoškega projekta? Zakaj se sploh
neki umetnik loteva česa takega, ko
pa bi lahko naprej v miru ustvarjal v
svojem ateljeju? Odgovor je skrit v
drugem vprašanju. V miru ateljeja se
lahko uspešno ustvarja, ne more pa se
ustvariti stik umetnika likovnega dela
5 publiko. Končno pa je umetnost, li-
kovna še posebej, res produkt umetni-
kove intime, živi pa vendarle v javno-
sti in je le-tej namenjena. In če je v tej
javnosti likovna kultura na nizkem ni-
voju, je to vsekakor hudo ovira (tudi
eksistenčna) za likovnega ustvarjalca.
Umetnost je delo. In če umetnik nima
dela (naročil ali realnih možnosti, da
svojo umetnino tudi proda), je njego-
va umetniška ustvarjalnost (v končni
konsekvenci narodova kultura) hudo
ovirana, včasih pa tudi onemogočena.
Alenki Gerlovičevi in Društvu li-
kovnih umetnikov Ljubljana smo lah-
ko neizmerno hvaležni, ker se niso
prepustili malodušju, ker je njihov
borbeni duh prevladal že običajno so-
cialistično malodušje. Rezultat tega
sta dve stalni pedagoški zbirki likov-
nih tehnik in zvrsti. Prepričani smo,
da jima bodo sledile še druge. Upaj-
mo, da najprej na Ptuju.
Pričujoča razstava je koncipirana
tako, da uvodoma obiskovalcu posre-
duje vse potrebne informacije o grafi-
čnih tehnikah globokega, ploskega,
sitotiska in računalniške grafike. Na-
to pa so na ogled grafike znanih slo-
venskih grafikov, ki so bile ustvarjene
v omenjenih tehnikah. Vsaki grafiki
je dodan še komentar, informacija o
avtorju, glavnih značilnostih njegove
grafične ustvarjalnosti in »kratka li-
kovna kritika« razstavljene grafike.
Obiskovalec na ta način dobi res celo-
vito informacijo. Ob tej osnovni zna-
čilnosti naše razstave nikakor ne kaže
prezreti dejstva, da je razstavljenih
dvajset grafik izjemne kakovosti.
Imena Pilona, Jakca, Miheliča, Did-
ka, Makuca, Zelenka, Preglja, Borči-
ča in drugih avtorjev so vsekakor za-
gotovilo izjemnega estetsko-likovne-
ga doživetja.
Razstava je namenjena širokemu
krogu obiskovalcev (šolarjem, učite-
ljem likovne vzgoje, zbiralcem, likov-
nim ljubiteljem, občudovalcem liko-
vne umetnosti). Vsak bo v njej lahko
odkril nekaj, kar bi ga lahko pritegni-
lo, marsikdo pa bo gotovo na razsta-
vo prišel večkrat. Enkrat zaradi likov-
nega užitka, drugič zaradi informacije
o posameznih tehnikah ali avtorjih.
V našem muzeju si bomo prizade-
vali, da v okviru nastajajoče galerije
sodobne umetnosti rezerviramo pro-
stor za takšno zbirko. Iz obstoječega
fonda galerije in z redkimi odkupi
lahko ob strokovni (brezplačni) po-
moči Društva likovnih umetnikov
Ljubljana v relativno kratkem času
postavimo to pomembno zbirko. Se-
veda zbirka sama nikakor ni dovolj.
Pedagoška dejavnost muzeja bo mo-
rala biti na področju likovne in umet-
nostne vzgoje kakovostnejša in agre-
sivnejša pri oblikovanju programa v
sodelovanju z likovnimi pedagogi
Ptuja in Ormoža. Seveda ne smemo
nikakor mimo likovne ustvarjalnosti
našega področja. Obe občini morata
končno ukreniti nekaj, da obdržita
čimveč ustvarjalcev (ne le likovnike)
in tako skozi njihovo delo izstopita iz
kroga sodobnega kulturno-ustvarjal-
nega provincializma. Takrat bomo tu-
di mi lahko rekli, da smo storili to,
kar je bilo potrebno in kolikor je bilo
v naših močeh, da bi se ljudje sezna-
nili z likovno kulturo, s pojmom li-
kovnosti ter postopoma nehali opazo-
vati umetnine zgolj zaradi njihove
bolj ali manj privlačne motivike. To
je naloga, ki se nikoli ne konča, in to
dejstvo je njena osnovna privlačnost.
Razstava je odprta dnevno od 9. do
12. ure, ob delavnikih še od 16. do 19.
ure. Ne zamudite je!
Boris Miočinovič
Z otvoritve razstave	(Foto: Kosi.)
Hotel Zlati noj
Mogočna stavba z impozan-
tnim neobaročnim pročeljem,
prilagojenim toku ulice, domini-
ra na spodnjem koncu nekdanje
Žitne oz. Gosposke, danes Pre-
šernove ulice. Nekdanji Hotel
Osterberger z obnovljenim ope-
čnatordečim pročeljem je v raz-
nih razprtijah zadnjih let dobil
ime HOTEL ZLATI NOJ, če-
prav tega imena nikoli ni nosil.
Pa poglejmo, kje so korenine te-
ga imena.
Hišo na nekdanji Gosposki
ulici št. 65 zasledimo že na znani
ptujski veduti iz leta 1687. Ali
ima korenine v 13. stoletju kot
njena soseda (Prešernova ulica
4), še ni izpričano, kaj pa je na
tem mestu bilo že v predrimskem
času, bodo povedali arheologi.
Po pisanih virih sledimo lastni-
kom hiše od leta 1786, ko je umrl
Mihael Reiter, meščanski kavar-
nar, star 78 let. Zaenkrat še ne
vemo, kdaj je začel oz. prevzel
kavarno. Leta 1787 je postal last-
nik hiše Joseph Kiperz, kavar-
nar. Le-ta je v zgradbi uredil ve-
liko plesno dvorano, v kateri so
bile velike zabave, gala plesi,
sprejemi itd. Kiperzova vdova je
hišo s kavarno vred prodala leta
1802 Alojziji in Heinrichu Stra-
ussu, 39-letnemu gostilničarju in
26-letni ženi. Že leta 1809 je
Alojzija postala vdova in v spo-
min na svojega moža je poime-
novala gostilno »Zum goldenen
Strauss«. To pomeni torej, da je
gostilna dobila ime po priimku
umrlega lastnika oz. moža. Tako
razlaga nastanek imena gostilne
Anna Witula v svojem romanu o
Dekletu Ančki od Zlatega noja,
ki je upodobljen tudi na naslov-
nici. Ančka-Nannet je bila Stra-
ussova hči.
V doslej znanih uradnih doku-
mentih zasledimo ime Zlati noj v
poročni matični knjigi župnije
sv. Jurija. Leta 1831 seje na F*tu-
ju poročil Johan Katzianisch iz
Samobora, ki je bil v tem času
lastnik kavarne Pri zlatem noju
(Kafehaus zum goldenen Stra-
uss).
Do leta 1889 so se menjavali
različni lastniki hiše št. 65 in ka-
varnarji. Tega leta sta stavbo
skupaj s pravico do kavarniške
obrti kupila Franc in Konstanci-
ja Osterberger. Stavbo sta pre-
uredila, nadzidala za eno nad-
stropje, naredila nove kleti, svet-
lobnico itd. in že stoletje obstoje-
či kavarniški dodala še hotelsko
dejavnost. Z veliko skrbjo za go-
ste, številnimi prireditvami, do-
brim vinom (v sosednji stavbi je
bila polnilnica lastnega butelj-
čnega vina) je družina Osterber-
ger skoraj petdeset let obvlado-
vala dogajanje v našem mestu, v
hotelu Osterberger.
Po vojni so se menjavali števil-
ni lastniki, zamrli sta tako kavar-
niška kot hotelska dejavnost. V
zadnjem času se kažejo prizade-
vanja za ponovno oživitev kavar-
niške in hotelske tradicije v Pre-
šernovi ulici št. 6. Morda tudi da-
nes oblikovano ime hotela Zlati
noj kaže na spoštovanje starega
imena, povezanega z novejšo de-
javnostjo v najnovejši izvedbi.
Upamo, da bo hotel Zlati noj
spet postal pomembno in repre-
zentančno mesto tistega, česar
imamo na Ptuju dovolj, to je da-
leč znane, a premalo cenjene kul-
turne dediščine, povezane z na-
ravnim bogastvom zemlje in bo-
gato tradicijo.
Predstavljeni so le nekateri od
mnogih najdenih podatkov o
zgodovini kavarne oz. hotela v
Prešernovi ulici št. 6.
Kristina Šamnerl-Pure
Pročelje hotela Osterberger okoli leta 1900 (razglednica, last F. Golo-
ba, foto: S. Kerbler.)
Naslovnica romana Anne VVittule: Dekle Ančka od Zlatega noja.
Razstavna dejavnost v knjižnici
Ljudska in študijska knjižnica
Ptuj med svoje redne naloge
uvršča tudi razstavno dejavnost,
čeprav nas pri tem omejujejo
prostorske in denarne težave.
Vsemu navkljub smo v tem le-
tu pripravili že tri razstave, ki so
pritegnile lepo število obiskoval-
cev
Razstava NAJSTNIŠKI JU-
NAKI je predstavila izbor
ustvarjanja za mladino. Hkrati z
Pesem
naši pomladi
Pod temnaslovom so člani ko-
mornega moškega pevskega zbo-
ra iz F^uja minuli ponedeljek, 16.
aprila, zvečer pred polno dvora-
no Narodnega doma izvedli svoj
spomladanski koncert. Dirigent
Franc Lačen je tokrat izbral 16
najbolj priljubljenih narodnih in
umetnih pesmi domačih in tujih
avtorjev iz različnih obdobij. S
tem je zagotovo zadovoljil še ta-
ko zahtevne poslušalce, nedvom-
no pa so svoje občinstvo zadovo-
ljili tudi pevci, ki so vse pesmi z
dodatki vred odpeli od srca in
sproščeno, tako da so po konča-
nem koncertu eni in drugi zapu-
stili dvorano nadvse zadovoljni.
Koncert je povezovala Nataša
Vodušek.	-OM
njeno otvoritvijo smo počastili
prvi dan počitnic z OTROŠKIM
LITERARNIM POPOLDNE-
VOM. Gostovala sta pisatelj Feri
Lainšček in lutkar Milivoj Roš.
Prvo jubilejno razstavo smo
posvetili štiridesetletnici smrti
pisatelja Prežihovega Voranca,
ki se je globoko vtisnil v koreni-
ne slovenske literarne umetnosti
in bil dejaven tudi na političnem
področju.
Do polovice aprila ste si lahko
v prostorih knjižnice ogledali
razstavo CVETJE, ki je zajemala
priročnike o vzgoji in negi sob-
nih, okenskih ter vrtnih cvetic.
Razstava je bila popestrena z
ljudskimi pesmimi o rožah in lju-
bezni. Posebnost te razstave je
bila slovesnost ob otvoritvi, ki
smo ob ubranem petju ženskega
pevskega zbora pod vodstvom
Grete Glatz uživali ob pomla-
danskih cvetnih aranžmajih ptuj-
skih cvetličarjev (Roža, Spomin-
čica, Agraria Brežice, Rožmarin)
in akvarelih likovnikov Julija
Ošlovnika in Andreja Božiča.
Vse skupaj se je dogajalo v baro-
čni dvorani minoritskega samo-
stana na prvi pomladni dan.
Razstavno dejavnost knjižnice
smo letos obogatili s sodelova-
njem osnovnih šol. Tako je v
mladinskem oddelku gostoval s
svojimi likovnimi izdelki na te-
mo Obisk v knižnici tretji razred
osnovne šole Franca Osojnika
(učiteljica Nada Zadravec). Po-
sebej želimo omeniti naše sode-
lovanje z osnovno šolo Ljudevita
Pivka in njihovimi oddelki za de-
lovno usposabljanje. Le-ti so
redni obiskovalci mladinske
knjižnice, ker posebej zanje pri-
pravljamo knjižnično-pedagoške
ure, lahko pa ste si ogledali raz-
stavo njihovih likovnih izražanj,
ki pričajo o veliki zavzetosti in
trudu otrok, kakor tudi o zavze-
tosti njihovih učiteljic (Sonja Tr-
plan, Nežka Šilak ...). Poseb-
nost njihovih izdelkov so tudi ra-
zlične likovne tehnike (mečkan-
ka, trganka, tkaničenje ...), ki
same po sebi delujejo med stro-
gimi samostanskimi zidovi prav
poživljajoče.
Vabimo vas torej v knjižnico
ne samo po knjige, ampak tudi
na razstave.
Knjižničarka
Ptujski komorniki z dirigentom Francem Lačnom med svojim spomla-
danskim koncertom. (Foto: KOSI)
10 - OD TU IN TAM
26. april 1990 - TEDNIK
Šport v nekaj vrsticah
Mirko Vindiš je naslovu držav-
nega prvaka v maratonu v nede-
ljo dodal še republiški naslov v
malem maratonu. Osvojil ga je
na republiškem prvenstvu, ki je
bilo v okviru tradicionalnega
maratona Treh src v Radencih.
Za 21 kilometrov je potreboval
eno uro, štiri minute in pet se-
kund. Na drugo mesto se je uvr-
stil novi član ptujskega atletske-
ga kluba Geza Grabar, ki je za
Mirkom zaostal 19 sekund.
V	zahodni skupini medrepu-
bliške namiznoteniške lige za
članice so bile igralke NTK Peto-
via dvakrat uspešne na gostova-
nju. V prvem srečanju so v Za-
grebu z 9:0 odpravile domačo
Industrogradnjo. Igrale so Kar-
ničnikova, Marinkovičeva in
Cerčetova. Sledilo je gostovanje
v Našicah in tesna zmaga 5:4
proti domačinkam. Marinkovjče-
va je dobila vse tri dvoboje, po
enega pa Karničnikova in Cerče-
tova. Ptujska ekipa je sedaj šesta.
V	republiških rokometnih li-
gah so za veliko presenečenje
poskrbeli člani Ormoža, ki so v
Smartnem pri Litiji s 17:14 pre-
magali domačega Usnjarja. To-
krat so odlično igrali v obrambi,
v napadu pa dovolj dobro za ne-
pričakovano zmago. Veselje pa
so jim gotovo pokvarili rezultati
njihovih neposrednih tekmecev v
boju za obstanek. Tako so Prule
zmagale v Škofji Loki, Bakovci
pa doma z Inlesom. V najtežjem
položaju sta tako Ormož in Kr-
ško.
Članice Drave so v Mariboru z
19:24 izgubile z domačim Brani-
kom, člani Velike Nedelje so tek-
mo s Celjani uspeli preložiti, čla-
ni Drave pa tekme v Gornji Rad-
goni niso končali, saj sta jo sod-
nika ob polčasu pri vodstvu F^uj-
čanov z 10:4 prekinila zaradi in-
cidenta, ki ga je povzročil eden
domačih gledalcev.
Zaradi praznikov je bilo nekaj
tekem že včeraj (v sredo); gre za
tekme ekip Drave, Ormožani bo-
do tekmo s Šeširjem odigrali v
petek ob 17.30 v Mestni grabi, v
primeru dežja pa v Veliki Nede-
Iji.
V	območni nogometni ligi je
Drava igrala 3:3 v Beltincih
(strelci: Krajnc, Žitnik in Ram-
šek). Središče pa je v Lendavi z
0:1 izgubilo z vodilno Nafto.
Središče je sedaj četrto, Drava
pa še naprej deseta. V petek bo
Drava igrala v Slovenskih Konji-
cah, Središčani pa bodo doma
gostili Proletarca iz Zagorja.
V	prvem razredu medobčinske
nogometne lige so bili doseženi
naslednji izidi: Gerečja vas-
Gorišnica 2:3, Hajdoše—Skorba
2:1, Aluminij - Boč 2:3, Markov-
ci —Pragersko 3:3, Impol Osan-
karica—Slovenja vas 4:1 in
Stojnci —Hajdina 1:0. V vodstvu
sta Impol Osankarica in Hajdoše
s 25 točkami, Boč zaostaja za
točko. Slovenja vas jih ima 20,
Gerečja vas in Stojnci pa po 18.
V soboto ob 17. uri bodo tekme
Gorišnica—Stojnci, Pragersko—
Aluminij in Boč—Hajdoše, v ne-
deljo ob 10.30 pa še Hajdina—
Impol Osankarica, Slovenja
vas —Markovci in Skorba—Ge-
rečja vas.
V	ptujski dvorani Center je bi-
lo minuli petek republiško pr-
venstvo srednješolskih ekip v ro-
kometu. Zmagali so Celjani pred
Titovim Velenjem, Ptujem, Mur-
sko Soboto itd. Ptujska ekipa, ki
so jo sestavljali mladi igralci
Drave, Ormoža in Velike Nede-
lje, je imela veliko priložnost za
osvojitev republiškega naslova,
vendar se ji je izmuznila zaradi
premalo strokovnega in načrtne-
ga pristopa. Tekmovanje pa je
kljub temu pokazalo, da so tudi
v ptujskem srednješolskem cen-
tru odlični mladi rokometaši, in
bi kazalo tej športni panogi na-
meniti nekoliko več pozornosti.
1. kotar
STANKO VINDIŠ
Podjeten
kot le kdo
Eden tistih je, ki vam lahko pove, zakaj v Ptuju ne more ali vsaj ni
mogel zasebnik vlagati v turizem, zakaj v Halozah ni turističnih posto-
jank, zakaj je grad Turnišče propadel in zakaj jama v Tržcu samuje neu-
rejena. Človek je, ki pusti vtis, da nikoli ne omaga, da ima čas za nešteto
drobnih stvari. Poleg tega pa podjetno vodi motel z IS zaposlenimi, na-
črtuje njegovo širitev, razmišlja, kako bi v svojem kraju naredil kaj za
ljudi. Prijeten sogovornik, ki pove — zelo posrečeno — kako se v druž-
bi, kot je naša, nikoli ne moreš zanesti, da te kdo ne bo onemogočil, in
kije to na svoji koži tudi doživljal. Ni čudno, da je pred kratkim njegov
motel dobil turistični nagelj, in ni čudno, da je v njem vedno veliko go-
stov, ki se radi vračajo. Stanko govori dva tuja jezika, ima mnogo prija-
teljev povsod v svetu in je ponosen na to, da je haloški sin. O tem rad
pripoveduje:
Po toliko letih od doma se ze-
lo rad spomnim svojih otroških
let, let, ki sem jih preživel v Ljub-
stavi, v Majskem in Dravinjskem
Vrhu. Prek Dravinje sem hodil v
šolo. V spominu pa so mi ostale
tudi zelo slabe izkušnje. Ko sem
prestopil Dravinjo, stopil na
Dravsko polje, sem se počutil
kot črnec, ki pride med belce v
Afriki. Vedno smo bili otroci s
haloške strani manj vredni kot ti-
sti z ravnine prek Dravinje. To
meje že takrat spremljalo in mo-
tilo in tudi danes, ko pridem v
svoje kraje, imam podoben obču-
tek. Ljudje so se do nas obnašali,
kot da smo ljudje iz Haloz manj-
vredni, da manj znamo od njih.
Toda kolikor sem hodil po svetu
in srečal naše Haložane, ki smo
hodili skupaj v šolo, imam obču-
tek, da tiste z one strani Dravinje
prekašamo po tem, kaj smo v ži-
vljenju dosegli. Zdaj se tudi raz-
likujemo, toda na drugačen na-
čin.
Za človeka, ki prihaja iz Ha-
loz, je lanskoletno neurje prav go-
tovo žalosten dogodek. Žalosten
zaradi nastale škode, še bolj, ker
je morda šele sedaj doživel, da
Haloze nekoga zanimajo. Kako
ste to sprejeli?
Težko mi je bilo in veliko nas
je, ki smo od zunaj priskočili na
pomoč prek našega obrtnega
združenja in posamično. Še več
pa bi dali, če bi bile Haloze
odprte. Iz svojih izkušenj vam
lahko povem, da so Haloze za
Haložane spet zaprte. Za primer:
Že dolgo časa sem lovec. Želel
sem priti med svoje vrstnike, da
bi bil z njimi skupaj lovec. Pa so
me odklonili. Pa ne Haložani,
temveč gospodje iz Ptuja. Sicer
res niso gospodje, najbrž bodo še
kar naprej ostali tovariši. Enosta-
vno so me zavrnili in niti v svo-
jem kraju, po njihovem, ne mo-
rem biti lovec, pa še zemljo
imam tam.
Kaj vas je speljalo ali odgnalo
od doma?
Ja, to so bili časi okoli leta
1957, 1958. Takrat smo vsi mladi
šli. Ni bilo perspektive. Kmetije
smo zapustili in se podali v uk,
kajti drugače nisi mogel dostoj-
no zaslužiti niti živeti. Jaz sem
odšel iz Ljubstave v Ljubljano,
tam pa sem se izšolal. Do voja-
kov sem bil v Ljubljani, potem
sem se vrnil v Maribor in tam
končal še poslovodsko šolo. Po-
tem sem dolgo časa bil pleskar,
nato sem končal še gostinsko šo-
lo v Ljubljani.
Slišali smo, da ste nameravali
motel, kakršen je danes v Lenar-
tu, postaviti v Vidmu pri Ptuju.
Kje se je zapletlo.?
To je bilo pripeljano že zelo
daleč. Moram pohvaliti krajevno
skupnost Videm. Dobro so me
sprejeli. Napačno bi bilo misliti,
da so mi oni postavljali kake ovi-
re. Po tem ko sem že postavil ti-
sto hišo ob Dravinji, sem se začel
konkretno zanimati, kako bi tam
lahko naredil motel in avtocamp •
ob Dravinji. Tam bi mi lahko šlo
ravno tako dobro, kot mi gre tu-
kaj. Začel sem se zanimati po ob-
čini, zbirati podatke in mnenja.
Veliko obrtnikov v Ptuju mi je
pripovedovalo, da so bili odnosi
do obrtnika zelo čudni. Bili smo
petorazredni ljudje. To sem doži-
vel tudi na svoji koži, ko sem pri-
šel v Ptuj in se pozanimal pri to-
varišici Vidovičevi. Sprejet sem
bil, kakor da bi prišel po koleke
v trafiko. To se mi je zdelo za
malo. videl sem, da med temi
ljudmi nimam kaj iskati. Boljše,
da vse prodam in grem nazaj v
Lenart. To sem tudi storil in se
odločil, da staro gostilno v Le-
nartu spremenim v motel. Mo-
ram poudariti, da se v Videm ni-
smo podali ne zaradi tamkajš-
njih ljudi, temveč zaradi takratne
davčne politike, celo od prodane
hiše sem moral plačati visok da-
vek, vanjo pa sem v bistvu vlagal
svoje prihranke. Čakam seveda,
kaj se bo zgodilo po volitvah. Ne
bom odnehal.
Pa še to: tudi odnos tistih na
davčni upravi do mene je bil tak-
šen, da sem videl, kaj me čaka
pri davkih. Potem sem verjel ti-
stim, ki so me opozarjali, naj se
Ptuja pazim, dokler bodo na po-
ložajih takšni ljudje, ki obrtnike
onemogočajo in podcenjujejo.
Kako pa so vas sprejeli v Lenar-
tu?
Tu nimam nobenih težav, niti
večjih pripomb. Sprejeli so me,
povsod me »porabijo«, če sem
jim le koristen. Rad pomagam.
Toda sem pa le doma iz Haloz,
to me je vedno vleklo nazaj. Ko
slišim za svoje kraje, mi je hudo,
še posebej, če slišim, da je kaj
narobe. Toda odbiti pa smo bili
že od vsega začetka. Vesel sem,
da je trgovina na oni strani Drvi-
nje, da vsaj v trgovino hodijo, če
že po kaj drugega niso mogli iti.
Ob vseh velikih besedah o tu-
rizmu v Ptuju je to, kar se je vam
dogajalo, seveda nesmisel. Nočit-
venih kapacitet ni, tistih, ki bi vla-
gali, pa tudi ni.
Rad bi dejal samo to, da se mi
zdi, da imajo na občini, kjer je
>mimogrede< veliko preveč ljudi,
vsak svoj zakon. Vse, kar misliš,
da je dogovorjeno, se zdi,, da kar
izpuhti. Dogovorov bi se morali
bolj držati.
Potem smo se pogovarjali še o
tem, kako mu cveti posel. Ima
poznano kuhinjo, katere jedilnik
sestavljajo strokovnjaki iz gostin-
ske šole. Dobili so restavracij-
skih pet zvezdic, turistični nagelj
in večino priznanj, ki jih lahko
dobi dober gostinec.	*
Ponosen je na izbran jedilni
list, na urejenost lokala, posebej
sob. Ponosen je tudi na to, da se
še lahko širi, dograjuje, da ima
18 zaposlenih, da kot družina
skupaj načrtujejo in delajo. Tudi
igrišče za otroke imajo, v sedaj
zaprti brezcarinski prodajalni pa
njegov sin že kuje načrte za sla-
ščičarno. Goste popeljejo po tu-
ristični poti v Slovenskih gori-
cah. Tudi načrte, da bi imeli do-
volj postelj za velik avtobus go-
stov, že uresničujejo. Sedanjih 22
sob namerava še povečati. Sode-
luje s Kompasom, poleti pa je
pri njih Janez Štrukelj, profesor
profesor iz srednje šole za go-
stinstvo in turizem. Gostje priha-
jajo tako iz sosednjih krajev, iz
celotne Slovenije, kakor tudi iz
Avstrije i n Italije. Veliko je ta-
kih, ki se večkrat vračajo.
Stanko Vindiš veliko potuje
po svetu. Želi, da bi njegov mo-
tel bil na evropski ravni. Veliko
potuje tudi zaradi svojega hobija
— motošporta. Ponosen je na
svoj mednarodni sodniški izpit
za motokros. Veliko posveti
športu, ki ga je nekoč gojil, prav
tako tudi njegov sin. Pove še
zgodbo o tem, da sta z bratran-
cem bila pripravljena kupiti tur-
niški grad ali gramoznico v Trž-
cu. Pa je toliko neurejenega, ne-
dorečenega v upravnih organih,
kakor tudi v odnosu do morebit-
nega vlagatelja. Škoda, pomisli
človek, ki je Stanka Vindiša spo-
znal, da taki ljudje niso mogli
uspeti v FHuju. Marsikaj bi bilo
drugače, predvsem pa bi od veli-
ko besed o turizmu tudi nekaj
imeli pokazati gostom, ki strmijo
pred našo neiznajdljivostjo in
nepodjetnostjo.
Kljub obilici dela bo Stanko Vindiš našel čas tudi za svoje goste.
Upokojenec, čebelar, lovec in ekolog
Pred dnevi smo v Središču ob
Dravi obiskali Drap Klobučar-
ja. Gotovo ni starejšega in sred-
njeletnega prebivalca ptujske ob-
čine, ki ga ne bi poznal. Drago
Klobučarje vse od 1. maja 1946
služboval v Ptuju, na oddelku za
notranje zadeve. Devetnajst let,
vse do leta 1979, je bil predsed-
nik komisije za vozniške izpite in
z njegovo pomočjo je lahko ali
pa težje dobilo vozniško dovolje-
nje okli 120 tisoč voznikov. Tisto
težje velja seveda za vse, ki pri-
prav na nastop pred vozniško
komisijo niso vzeli dovolj resno,
saj so bili Klobučar in njegovi
pomočniki strogi, a realni oce-
njevalci znanja prometnih pred-
pisov in spretnosti vožnje. Pa o
tem ne kaže zgubljati besed, saj
ga po tej plati mnogi poznate.
Naš obisk je veljal Dragu Klobu-
čarju — upokojenecu.
Vitek in čil nas je pričakal v
svojem domu v Središču. Zelo
uspešno skriva svoja leta, ki jih
zapiše z dvema sedmicama. Za
zdravje in vitalnost se ima goto-
vo zahvaliti naravi, v njej preživi
precej časa. Njegov hobi ali pa
njegovo delo so čebele; z dvajse-
timi panji je že precej dela. Nje-
govo skrb mu čebele plačujejo z
medom in propolisom.
Njegova velika ljubezen je lov-
stvo in še večja vzgoja lovskih
psov. Lovec je že od leta 1946, z
lovsko kinologijo pa se ukvarja
od leta 1948. »Brez lovskega psa
ne bi mogel živeti; lažje je stopiti
v lovišče brez puške kot brez psa,
saj ta štirinožec opazi in te opo-
zori na tisto, česar sicer sam ne
bi zaznal.«
Z lovstvom pa je povezane tu-
di nekaj jeze in slabe volje Draga
Klobučarja. Slednje velja ones-
naževalcem narave, na katero so
lovci vezani z dušo in srcem.
Drago je bil 24 let starešina
lovske družine v Središču: »Na-
ša družina je do leta 1970 pome-
nila najbogatejše lovno območje
v Zvezi lovskih družin Ptuj. Ime-
li smo dobre razmere za rejo div-
jadi, tako smo tudi uspešno ple-
nili in dosegali lep dohodek. Ta-
krat smo v sezoni uplenili tisoč
tristo fazanov, petsto zajcev in
sto deset ali še več srnjadi. Prišle
pa so melioracije, komasacije,
krčenje gozdov ob Dravi, pretira-
na uporaba strupov v kmetijstvu.
Danes tako uplenimo le še 30 fa-
zanov in nekaj nad 20 zajcev.«
Drago ob tem pripovedovanju
namršči čelo in to je dokaz, da
ga vse skupaj precej jezi. Meni,
da ni prav, ko divjadi tako nena-
črtno ožimo življenjski prostor,
saj je tudi divjad potrebna za
ravnotežje v naravi. Tako se se-
daj divjad koncentriran na manj-
ših površinah gozdov in razum-
ljiva je jeza kmetijcev zaradi ško-
de, ki je tako na nekaterih ob-
močjih večja.
Tako je zaradi čebelarstva in
lovstva naš znanec postal tudi
ekolog. Če hočemo, da bo preži-
velo človeštvo, moramo učinko-
vito zaščititi naravo in življenje v
njej. Drago Klobučar je prav za-
radi tega postal borec za zaščito
narave. Javno opozarja na nepra-
vi odnos do okolja, daje pobude
za konkretne akcije, s tem pa želi
v ljudeh zbuditi ekološko zavest.
Želimo mu pri tem kar največ
uspeha in še mnogo zdravih let v
bolj zdravi naravi! j Bračič
Drago Klobučar in njegov zvesti spremljevalec Brin.
Ureditev ribiškega bazena v Orešju
Štiridesetletnico delovanja je Ribiška družina
Ptuj praznovala pod geslom Štirideset let dela. Tu-
di naslednje desetletje nadaljuje delo za zdravo in
čisto okolje. V vseh svojih prizadevanjih pa že od
samega začetka vključujejo tudi mlade ribiče. Ne
bo pretirano, če omenimo, da tudi tiste, ki so ko-
maj shodili.
Vsa leta je bila RD ponosna na svoj podmladek.
Da bi utrdili njihovo samozavest in vlogo v svojih
vrstah, so jim dali v upravljanje ribiški bazen v
Orešju. Le redki mladi ribiči se lahko pohvalijo s
tako idilično točko, kot jo imajfc»ptujski. Žal pa je
mnogim ta idilika primeren prostor za nedovolje-
no odlaganje smeti. V pričakovanju nove ribiške
sezone so zopet zavihali rokave in se lotili temelji-
tega čiščenja okolice. Večja smetišča so zakopali s
pomočjo stroja, s katerim so razširili tudi prostor
za akcije RD. Bzenz v Orešju je postal, kar si želi
vsak ribič in tudi tisti, ki mu je sivina betona po-
stala zlo.
Vodja sekcije za delo z mladino Stanko Koren
je dejal, da bomo kmalu v novi delovni akciji z
ovirami onemogočili neodgovornim šoferjem do-
stop do vode in jim zaprli »zasebno avtopralni-
co«. Ali ti uživajo, ko morijo s strupenimi pralni-
mi sredstvi? Tudi če bodo ustavili avtomobiliste,
jim bo težko uspelo ustaviti odlagalce smeti. Že
nekaj dni po čiščenju je brezobzirnež z zelenim
vvartburgom (žal reg. št. ni znana) pokazal svoj
nizkotni značaj in odložil smeti. Morda se sedaj
smeje, ker je imel »krompir«, da ga ni nihče videl.
Upamo, da ni veliko občanov, ki bi mu k temu
lahko čestitali. Zagotovo lahko trdimo, da ga ne
bo pekla vest ob dejstvu, da bo prvo srečanje mla-
dega ribiča, ki pričakujejo nekaj lepega, z njegovo
svinjarijo.
V dobrih starih časih je ribič lovil ribe. Danes
pa žal ribiči vse pogosteje puščajo palice doma in
rešujejo, kar se še da. Pozivajo k razumnemu rav-
nanju. Obenem opozarjamo, da bodo prijavljeni
in predani v postopek ustreznim organom neodgo-
vorni, ki bodo uporabljali divja odlagališča. Pa ne
samo v Orešju. Vsi pa si želimo, da do prijav sploh
ne bi bilo potrebno priti.
S. Vičar
Dobri rezultati ptujskih kegljačev
Kegljači ptujske Drave še na-
prej uspešno tekmujejo v skupini
A območne kegljaške zveze Ma-
ribor. FHujčani že nekaj sezon na-
stopajo v skoraj nespremenjeni
sestavi, čeprav na kegljišču ke-
glja veliko krožkov raznih orga-
nizacij. Znano je, da je za akti-
vno tekmovanje potrebno veliko
več truda in odrekanj. Ni veliko
ptujskih kegljačev, ki bi bili pri-
pravljeni čez teden vreči nekaj
sto lučajev, ob koncu tedna pa še
tekmovati v različnih krajih Šta-
jerske.
V zadnjih dveh kolih je tekmo-
vanje potekalo v Mariboru. V
zadnjem, 4. kolu so tesno izgubi-
li z ekipo Prepolja za 8 kegljev.
Najboljši posameznik je bil Col-
narič s 840 podrtimi keglji. Ke-
gljali so: Šeruga 802, Arnuš 816,
Colnarič 840, Plajnšek 769 in llič
794.
Že nekaj let najboljši posa-
meznik Šeruga je uspešno zasto-
pal Dravo kot posameznik na re-
publiškem tekmovanju. V kvalifi-
kacijah OKZ je zasedel odlično
5. mesto, kar je bilo dovolj za na-
stop na republiškem tekmova-
nju. Med 60 tekmovalci je zase-
del 30. mesto. Omeniti moramo,
da je tekmoval v konkurenci s
svetovnim prvakom Urbancem
in znanimi tekmovalci, kot so
Steržaj, Frajzman, Kirbiš, in da
je bila po dolgih letih tudi ptuj-
ska Drava zastopana v republiški
konkurenci posameznikov.
Vsako leto K K Drava Ptuj or-
ganizira občinsko prvenstvo po-
sameznikov in ekip. To tekmova-
nje je znano zlasti po številni
udeležbi. Ker je avtomatika no-
va, ni prišlo do tehničnih zaple-
tov. Sojenje je bilo popolnoma
brez pripomb. Rezultati posame-
zno — moški: 1. Vranješ 416, 2.
Šeruga 410, 3. Arnuš 403. Ekip-
no: TGA H 1608, E-Merkur 1536
in Agis 1518. Ženske so tekmo-
vale samo posamezno; prvo me-
sto je osvojila Artenjakova s 172
podrtimi keglji. Sledile so A.
Skaza in M. Cvilak. ^ Vičar
Alojz §eruga med podiranjem kegljev
TEDNIK - 26- april 1990
PRAZNIČNE ČESTITKE <-11
12 - PRAZNIČNE ČESTITKE
26. april 1990 — TEDNIK
NOVO V PTUJU
Hit v spalnem naselju
Lani maja so ptujske Gradnje zgradile večnamenski paviljon v Ulici 25.
maja 13. Objekt naj bi bi! za različne dejavnosti, obenem pa bi s svojo ponudbo
pomagal pri gospodarskem oživljanju spalnega naselja — krajevne skupnosti
Borisa Ziherla.
V	večnamenskem paviljonu so štirje lokali, trije še brez vsebine. Na uredi-
tev čakajo še v družbenem podjetju Pekarne in slaščičarna Vinko Reš, Loterija
Slovenije in zasebnik Ivan Gomilšek. V začetku aprila je pričel delati prvi lokal.
Uredil ga je znani ptujski gostinec Janko Grdiša in ga skladno s ponudbo poi-
menoval »Hit«. V njem ponuja hitro pripravljeno hrano: različne vrste hambur-
gerjev, palačinke z raznovrstnimi nadevi, mlečne napitke, sadne kupe, sladoled,
brezalkoholne pijače in pivo.
V	»Hitu« so začeli brez velikega pompa, občani, predvsem mladi pa so hi-
tro spoznali, da je to lokal po njihovi meri. Lastnika je potrebno pohvaliti zara-
di izredno lepe urejenosti, poleg tega pa še zato, ker je to eden izmed redkih lo-
kalov v Ptuju, kjer ni dovoljeno kaditi.
Poleti bo lastnik pred lokal postavil mizice in stole, načrtuje pa tudi dodat-
no obogatitev ponudbe. V »Hitu« delajo vsak dan razen nedelje, v soboto pa
do 13. ure. O njihovi ponudbi pa se lahko informirate tudi na telefonski številki.
776-513.	MG
V večnamenskem paviljonu v Ulici 25. maja 13 za zdaj dela le HIT.
(Posnetek: M. Ozmec)
»Pomoč« za radijske postaje
in računalnike
Staro mestno jedro se prebuja tudi s pomočjo različnih dejavnsoti. V glav-
nem ga oživljajo zasebniki, ki odpirajo delavnice. Na dvorišču Cankarjeve ulice
8 je pred dnevi odprl servis za sprejemno-oddajne naprave in računalnike inže-
nir elektronike Božidar Djurica. Zaradi izrazito terenskega dela bo imel delav-
nico odprto vsako popoldne od 15. do 19. ure.
S svojim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami bo občanom, delovnim orga;
nizacijam ind drugim pomagal pri odpravljanju težav, ki jih imajo z radijskimi
postajami, računalniki, telefoni, ponuja pa tudi nasvete in inženiring. V delavni-
ci je tudi telefon (številka je 773-744), da boste lahko hitreje poiskali odgovor za
svoje težave.	mG
Lokal je Božidar Djurica dobil od stanovanjske skupnosti in je »skrit«*
Do njega se pride skozi hodnik v Cankarjevi ulici 8.
(Posnetek: M. Ozmec)
fBDNIK - 26- april 1990
TV SPOREDI - 15
16 - TV SPOREDI
26. april 1990 - TEDNIK
f CranK - 26. april 1990
ZA RAZVEDRILO - 17
18 — OGLASI IN OBJAVE
26. april 1990 - TEDNII(
f CDNIK - 26. april 1990
OGLASI IN OBJAVE - 19
GRADNJA NOVE AVTOCESTE SPET BURI DUHOVE
Hajdinčani zahtevajo
novo šolo!
Gradnja avtoceste od Maribora do
Macija je zadnje čase spet predmet
številnih razprav, predvsem med kra-
jani z območja, kjer je predvidena tra-
sa ceste. Čeprav smo bili že pred leti
priča številnim negodovanjem, ker je
avtocesta predvidena čez največja na-
hajališča pitne vode pri nas, pa tudi
ker bo tako rekoč presekala nekaj va-
si in naselij od Maribora do Podleh-
nika, bo, kot kaže, obveljala ta pred-
lagana varianta. Obkanalska varianta
je po mnenju investitorjev in projek-
tantov prezahtevna in — logično —
tudi predraga, čeprav bi bila za ljudi
ob njej zagotovo ugodnejša, pa navse-
zadnje tudi zaradi tega, ker ne bi bilo
treba uničiti nekaj sto hektarov naj-
boljše obdelovalne zemlje.
In kot kaže, se bodo razprave
okrog tega kamna spotike spet pono-
vile — morda v drugo ali tretje bolj
uspešno. Idejni načrt za traso je na-
mreč šele sedaj razburil duhove kraja-
nov z območja od Zlatoličja, Slovenje
vasi in Skorbe do Hajdine. Ne samo
zaradi tega, ker so do vratu naveličani
11.000 avtomobilov, kolikor znaša
dnevna frekvenca po sedanji magi-
stralki, ampak predvsem zaradi tega,
ker naj bi nova avtocesta bila prebli-
zu naselij in ker je predvidena le 85
metrov od hajdinske šole.
Tako so člani sveta staršev na seji
sredi prejšnjega tedna ogorčeni spre-
jeli sklep, da zahtevajo novo lokacijo
in novo šolo za šolski okoliš Hajdine,
ker je trasa nove avtoceste oddaljena
le 85 m od sedanje, nekaj manj kot
200 m od predvidene deteljice dovo-
zov in odvozov in ker bi veljala reali-
zacija vseh zahtev za vzpostavitev ne-
motenega prihoda in odhoda učencev
in učiteljev ter seveda zmanjšanje
hrupa skoraj toliko kot nova šola.
S tem sklepom so v ponedeljek, 23.
aprila, seznanili tudi skupščino KS
Hajdina; ta je predlog v celoti podpr-
la in se zavezala, da bo akcijo tudi na-
daljevala. Hkrati so se dogovorili, da
bodo v protest zoper sedanje in bodo-
če razmere zaradi zloglasne »ceste
smili« skozi naselja od Slovenje vasi
do Hajdine v sredo, 25. aprila, med-
narodno cesto zaprli in promet ovira-
li. Ker so o tem obvestili republiški
komite za promet in zveze in med
drugim tudi izvršni svet SO Ptuj, jih
je predsednik Tone Ceh v torek, 24.
aprila, povabil na razgovor. Predstav-
niki KS Hajdina so kljub vsem pojas-
njevanjem »izvršnikov«, da je zapora
te pomembne mednarodne ceste ne-
mogoča (nujni prevozi itd.), vztrajali
pri svoji odločitvi tako dolgo, dokler
ne bodo dobili zagotovila, da bodo
ob sedanji cesti urejeni pločniki za
pešce in kolesarje. Cesta smrti je na-
mreč zahtevala že veliko življenj in te-
mu bodo enkrat za vselej naredili ko-
nec. Da bi situacijo rešili v oboje-
stransko zadovoljstvo, so se dogovori-
li, da bodo o omenjeni problematiki v
sredo zjutraj temeljito razpravljali še
člani izvršnega sveta. Žal pa do za-
ključka redakcije nismo uspeli zvede-
ti, niti kakšna je bila odločitev izvršni-
kov in niti kako so uspela pogajanja o
zapori magistralne ceste. O tem pa v
prihodnjem Tedniku.
M. Ozmec
Milan Kneževič pri Krušičevih v Kočicah.
Še milijon za Haloze
Slovenski kmetijski minister Milan Kneževič si je v soboto v
spremstvu predstavnikov izvršnega sveta SO Ptuj znova ogledal Halo-
ze. Ocenil je, da je bil denar, namenjen sanaciji Haloz, dobro pora-
bljen. Tudi prizadeti v lanskem neurju so s pomočjo zadovoljni, mini-
lo pa bo še nekaj let, preden bodo posledice v celoti odpravljene. Mi-
lan Kneževič je tudi povedal, da so iz sklada za pospeševanje kmetij-
stva namenili milijon dinarjev, in sicer 622 tisoč dinarjev za dokonča-
nje primarnega vodovoda do Leskovca, 236 tisoč din za sekundarni
vodovod Paradiž—Gruškovec, 142 tisoč dinarjev pa za sekundarni
vod Florjan—Gruškovec.
JB
N
Naslednja številka Tednika izide v petek, 4. maja!
Prijetno praznovanje.
Uredništvo
Rodile so:
Marjana Kuharič, Lešnica 33
—	Jasmmo; Radojka Meznarič,
Ziherlova pl. 11 Jasmino; Sne-
žana Udovič-Brumec, Slov. Ko-
njice, Vinogradna 24 — Gašper-
ja; Brigita Krajnc, Barislovci 17
—	deklico; Angela Koren, Dor-
nava 68 — Jureta; Melita Skr-
binšek, Zg. Hajdina 95 — dečka;
Bernardka Gomzi, Slavšina 56
—	dečka; Vlasta Žunkovič, Lan-
cova vas 1 l/a — Moniko; Vlasta
Bombek, Macunova 3 — dečka;
Marija Bratuša, Senešci 47 — de-
čka; Marija Knehtl, Krčevina
16/a — dečka; Jana Korez, Maj-
šperk 30 — Katjo; Stanka Rado-
lič, Kungota 10 — deklico; Da-
rinka Hrženjak, Pestike 1 — de-
klico; Marija Vogrinec, Jablovec
14 — dečka.
Poroke:
Franc Vodušek, Kočice 70 in
Marija Jazbec, Žetale 14; Ma-
tevž Skubic, Horjul 222 in Mari-
ja Šmigoc, Videm pri Ptuju 6/a;
Alojz Herga, Gabernik 17 in Ma-
rica Tuš, Sakušak 68; Maks Puk-
šič, Barislovci 14 in Romana Vo-
dušek, Langusova 6/a; Franc
Matjašič, Levajnci 4 in Marta
Letnik, Trnovski vrh 17; Branko
Grobelšek, Preša 6 in Valerija
Verdenik, Preša 6; Jože Pevec,
Vičanci 22, in Marjetka Kralj, Vi-
čanci 22; Janez Meško, Vičana
32, in Jožica Hebar, Vičanci 57.
Umrli so:
Anton Hrga, Peršonova 19,
roj. 1906, umrl 16. aprila 1990:
Milan Hojnik, Podvinci 67, roj
1939, umrl 17. aprila 1990; Hele
na Simenčič, Dravinjski vrli
12/b, roj. 1916, umrla 18. aprila
1990; Ana VaUč, Moškanjci 22
roj. 1919, umrla 18. aprila 1990;
Marija Pešec, Bukovci 136, roj
1921, umrla 18. aprila 1990; Iva
na Kokol, Dravska 3, roj. 1921.
umrla 18. aprila 1990; Marija
Bednjički, Trdobojci 5, roj. 1920,
umrla 19. aprila 1990; Franc Jan-
žekovič, Pobrežje 77, roj. 1927.
umrl 18. aprila 1990; Frančišek
Žitnik, Gerečja vas 96, roj. 1928.
umri 20. aprila 1990; Cita Šošta
rič, Juršinci 24, roj. 1917, umrla
20. aprila 1990; Ivana Rojko
Dom upok. Ptuj, roj. 1898, umrla
20. aprila 1990; Franc Noters
berg, Muretinci 70, roj. 1922
umri 20. aprila 1990; Dragutit
Peharda, Kicar 14 roj. 1907.
umri 22. aprila 1990.
MOPEDIST PRED VLAK IN V
SMRT
- Prejšnji torek ob 17.45 se je
51-letni Milan Hojnik iz Podvin-
cev, KS Rogoznica, s kolesom z
motorjem peljal po cesti čez ne-
zavarovan železniški prelaz v
Podvincih. Pri tem se ni prepri-
čal, ali je to varno, in zapeljal je
naravnost pred vlak. Ta je mope-
dista zbil. Pri tem se je Hojnik
tako hudo ranil, da je umrl na
kraju nesreče.
UMRLA MED PREVOZOM V
BOLNIŠNICO
Ob desnem tiru železniške
proge Ptuj—Hajdina je v sredo,
18. aprila, pešačila 69-letna Iva-
na Kokot iz Dravske ulice 3 v
Ptuju. Pred viaduktom čez Za-
grebško cesto je utrujena sedla
na nasip ob tiru, da bi si malo
odpočila. Bilo je okoli 14.30, ko
je pripeljal potniški vlak, a ga že-
nica zaradi naglušnosti ni slišala.
Strojevodja jo je opazil, začel za-
virati in dajati zvočne signale,
vendar zaman. Vlak je Kokolovo
zadel in pri tem je dobila tako
hude poškodbe, da je med pre-
vozom v ptujsko bolnišnico umr-
la.
OTROK CEZ CESTO IN PRED
AVTO
V sredo, 18. aprila, okoli 18.20
je 7-letni deček D. K. iz Ptuja na
Potrčevi cesti zunaj prehoda za
pešce stekel čez cesto in pred
osebni avtomobil, ki ga je po Po-
trčevi cesti vozil Franc Repec iz
Hajdoš 61. Kljub zaviranju in
umikanju voznik trčenja ni mo-
gel preprečiti. Hudo poškodova-
nega dečka so prepeljali v ptuj-
sko bolnišnico.
PET RANJENIH PRI DRA-
ŽENCIH
Na magistralni cesti pri Dra-
žencih je v soboto, 21. aprila, do-
poldne Stipo Bilan iz Sarajeva z
osebnim avtom prehiteval nezna-
ni tovornjak s polpriklopnikom.
Prav tedaj je pripeljal nasproti z
osebnim avtom Antun Mijoč iz
Kuline in vozili sta trčili. Pri tem
so bili oba voznika in sopotnice
Andja Mijoč, Ivana Jugčevič in
Vojka Bilan težje ranjeni. Prepe-
ljali so jih v ptujsko bolnišnico.
DELOVNA NEZGODA
V obratu Mizarstvo Kmetijske-
ga kombinata Ptuj je prejšnji te-
den pri delu s krožno žago Duša-
nu Bezjaku iz Spuhlje odrezalo
tri prste. Prepeljali so ga v ptuj-
sko bolnišnico.
VILICAR ZAPELJAL CEZ NO-
GO
Pri delu v nočni izmeni 18.
aprila uro po polnoči je v podje-
tju Impol v Slovenski Bistrici vi-
ličar, ki gaje vozil Franc Valtner,
zapeljal čez nogo 42-letnega de-
lavca Vinka Flisarja. Hudo ra-
njenega so prepeljali v maribor-
sko bolnišnico.
FF
TEDNIK
Izdaja Zavod za časopisno in rs
dijsko dejavnost RADIO-TEDNI'
Ptuj. UREDNIŠTVO: Franc Lače'
(direktor in glavni urednik), Lud
vik Kotar (odgovorni urednlK)
Jože Šmigoc (namestnik odgo
vornega urednika in lektor), St«^
fan Pušnik (tehnični urednf)
Jože Bračič, Ivo Ciani, Maj<|'
Goznik, Darja Lukman, Mart'"
Ozmec, Vida Topolovec, NataJ*
Vodušek in Milena Zupanič (n<^
vinarji). NASLOV: Radio-Tedni''
Raičeva 6, 62250 Ptuj, p. p.
tel.: 062/771-226. Celoletna
ročnina 250 dinarjev, za tuji"'!
480 dinarjev. ŽIRO RAČUN P"
SDK Ptuj: 52400-603-31023. Tis"'
GZP Mariborski tisk Maribor.
podlagi zakona o obdavčevanj''
proizvodov in storitev v prorne*"
je TEDNIK uvrščen med proizv^
de, za katere se temeljni dav«*
ne plačuje.