TEORIJA IN PRAKSA UREJANJA PROSTORA THEORY AND PRACTICE OF SPATIAL PLANNING IGRA USTVARJALNOSTI TEORIJA IN PRAKSA UREJANJA PROSTORA ŠT. 11 / 2023 |NO 11 / 2023 CREATIVITY GAME THEORY AND PRACTICE OF SPATIAL PLANNING KAZALO CONTENTS I. UVODNIK EDITORIAL Janez P. Grom 7 II. CLANKI ARTICLES Ivan Cuk, Barbara Viki Šubic, Ljudmila Koprivec, Martina Zbašnik-Senegacnik: 14 PRIMERJAVA MNENJ VODSTEV ŠOL IN ŠTUDENTOV FAKULTETE ZA ŠPORT O UPORABI ŠOLSKIH PROSTOROV ZA SPODBUJANJE GIBANJA COMPARISON OF THE OPINIONS OF SCHOOL MANAGEMENT AND STUDENTS OF THE FACULTY OF SPORTS ON THE USE OF SCHOOL SPACES FOR PHYSICAL ACTIVITY Janez Peter Grom, Kristijan Lavtižar, Tomaž Pipan: 22 PREPOZNAVNOST GRAJENEGA PROSTORA IN METODA ZA UGOTAVLJANJE ARHITEKTURNO PO­ GOJENE PROSTORSKE IDENTITETE – MAPPI LEGIBILITY OF BUILT SPACE AND THE METHOD FOR DETERMINING ARCHITECTURALLY CONDI. TIONED SPATIAL IDENTITY . MAPPI Ljudmila Koprivec, Martina Zbašnik-Senegacnik: 32 TRAJNOSTNA ŠOLA KOT PRIZORIŠCE ZA OKOLJSKO VZGOJO THE SUSTAINABLE SCHOOL AS A PLACE FOR ENVIRONMENTAL EDUCATION Aleš Švigelj, Marko Lazic, Alenka Fikfak, Tomaž Novljan: 40 ALI STAVBNA IDENTITETA ŠE OBSTAJA? JE POTREBNO STAVBNO IDENTITETO REDEFINIRATI? DOES BUILDING IDENTITY STILL EXIST? DOES THE BUILDING IDENTITY NEEDS TO BE REDEFINED? Simon Koblar, Domen Kušar, Matej Nikšic: 48 PROBLEMATIKA DOLOCEVANJA MEJA OBMOCIJ Z ARHITEKTURNO IDENTITETO THE CHALLENGES OF DEFINING THE BORDERS OF THE AREAS OF ARCHITECTURAL IDENTITY Marius Gatouillat, Matej Nikšic: 56 KULTURA ZASEDANJA URBANIH PROSTOROV ALI KAKO SI MEŠCANI PRILAGAJAJO MESTO SKOZI PRISTOPE OD SPODAJ NAVZGOR THE CULTURE OF URBAN SPACE OCCUPATION IN LJUBLJANA OR HOW DO THE CITIZENS APPROPRIATE THE CITY THROUGH BOTTOM.UP APPROACHES Manca Gjura Godec, Matej Nikšic: 66 KREPITEV VKLJUCEVANJA JAVNOSTI V PROSTORSKO NACRTOVANJE: PRISTOP S SODELOVALNIM KARTIRANJEM EMPOWERING PUBLIC ENGAGEMENT IN SPATIAL PLANNING: A COLLABORATIVE MAPPING APPROACH Špela Verovšek: S KREATIVNIMI PRAKSAMI K USTVARJANJU PROSTORA TOWARDS NETWORKED ARTISTIC PRACTICES IN PLACEMAKING Aleš Švigelj, Alenka Fikfak: TRAJNOSTNA DOSTOPNA OKOLJA PRIHODNOSTI (SAFE) SUSTAINABLE ACCESSIBLE FUTURE ENVIRONMENTS .SAFE. 72 76 Mitja Zorc, Martina Zbašnik-Senegacnik, Mojca Gregorski: OBLIKOVANJE SMERNIC KAKOVOSTNE ZASNOVE SODOBNE ŠOLSKE ARHITEKTURE S CILJEM POD­PORE CELOVITEMU TRAJNOSTNEMU NACINU ŽIVLJENJA IN DELA V ŠOLI THE DEVELOPMENT OF GUIDELINES FOR DESIGNING QUALITY CONTEMPORARY SCHOOL AR. CHITECTURE WITH THE GOAL OF SUPPORTING A COMPREHENSIVE SUSTAINABLE LIVING AND WORKING AT SCHOOL 80 III. DELAVNICE WORKSHOPS 85 IV. DIPLOME MASTERTHESES 111 V. SEZNAM AVTORJEV LIST OF CONTRIBUTORS 115 I. UVODNIK EDITORIAL Razmislek o celoletnih raziskovalnih prizadevanj v luci interdisciplinarnih spoznanj UVODNIK CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Zakljucevanje redakcije revije ob koncu leta je izvrsten proces, ki izkaže celoletne aktivnosti v iskanju raziskovalnih aktivnosti, ki se v luci implementacije vedno znova soocajo z ustvarjalnim duhom avtorjev. Prav vse obravnavane in predstavljene vsebi­ne izkazujejo cudovito mero izvirnosti pri izpeljavi doslednih raziskav, obravnavi teorije, aplikaciji v delu v okviru študent­skih delavnic ter vrsti drugih aktivnosti, ki se izkažejo za nujne ob upoštevanju želje po razvoju ustvarjalnega duha. Nekatere raziskave in obravnavane teme v procesu celo same sprožajo potrebo po dodatnem razvoju ali raziskavi in so tako nadaljevanje nekaterih misli in idej predstavljenih že v prejšnji reviji. Tako so se kot trajno relevantni izkazali rezultati delav-nice »Lego-Plecnik«, s katero smo nadaljevali še v letu 2023, ki je v svoj krog aktivnosti potegnila v tem letu še mnoge druge akterje in ki v novem letu vidi nadaljevanje v interpretaciji del arhitekta in urbanista Edvarda Ravnikarja. Kot urbanisticno in družbeno merodajna se je izkazala tudi raz­iskovalna obravnava kon.iktnih obmocij v luci Rapalske meje in pripadajocih obrambnih sistemov. Raziskava je z možnostjo dela, ki jo omogocata kontekst in delovni okvir temeljnih pro-jektov ARIS, ob sodelovanju urbanistov, arhitektov, zgodovi­narjev, humanistov ter geografov razvila nove dimenzije razu­mevanja tovrstne prostorske problematike. Projekt »Rapalska meja: cetrt stoletja obstoja in stoletje dedišcine ter spomina« je v teku in z interdisciplinarnim pristopom ob vsakem novem raziskovalnem koraku streže z novimi ugotovitvami. Nekoc mogocna in danes pozabljena prostorska realnost je v svoji materializaciji trajno zaznamovala prostor od Triglava do Reškega zaliva. S potezo šestega obrambnega odseka Rupnikove crte vzdolž severne meje Kraljevine Jugoslavije pa tudi slovensko pogorje od pobocij gora nad Bohinjskim jezerom do Šentilja in južno vse do Ptuja ter dalje do Maribora in najvzhodnejše utrjene pozicije pri Hodošu. Šele opazovanje in terensko pregledovanje ostalin omogocata skozi izkustveno doživetje tisto pravo zavedanje pomena te nekdaj mogoc­ne obrambne infrastrukture. Že proces iskanja, pravzaprav pravega raziskovanja ostankov utrdbenih objektov na težkih in nedostopnih lokacijah prica o naporih nekega naroda, ki ga je vložil v zašcito lastnega obstoja. Ostanki kot trajni markerji prostora ostajajo opomniki teh zgodovinskih tokov in tako kot so nekoc vplivali na prostorski razvoj opozarjajo na to, da so pri tem še danes aktivni dejavnik. Relevantnost raziskovanja te vsebine se ob le pregledu in primerjavi v literaturi dostopnih referencnih in sorodnih primerov na evropski celini izkaže za nerealnega. Opazovanje podobnih prostorskih sestavin v Evropi, ki so v mnogocem Re.ection on year-long research e.orts in light of interdisciplinary insights. The .nalisation of the journal at the end of the year is an excellent process that demonstrates the year-round e.ort to . nd research activities that, in light of their implementation, meet again and again with the creative spirit of the authors. Indeed, all the topics discussed and presented show a remarkable degree of originality in the conduct of thorough research, the study of theory, the application to student workshops, and a range of other activities that prove necessary when taking into consideration the desire to develop the creative spirit. Some of the research and themes explored in the process even trigger the need for further development or research themselves, thus following on from some of the thoughts and ideas already presented in the previous journal. The results of the »Lego-Plecnik« workshop, which we continued in 2023, proved to be of lasting relevance, involving many other actors in its circle of activities during the year. In the new year, the workshop will continue in the interpretation of the works of the architect and urbanist Edvard Ravnikar. The research on con.ict zones in light of the Rapallo border and the associated defence systems has also proven to be of urban and social relevance. Within the context and working frame­work of the ARIS core projects, the research has developed new dimensions in understanding this type of spatial challenge by wor­king with urban planners, architects, historians, humanists, and geographers. The project »Rapallo Border: a quarter of a century of existence and a century of heritage and memory« is ongoing and, with an interdisciplinary approach, continues to bring new .ndings with each new research step. This once powerful and now forgotten spatial reality has perma­nently marked the space from Triglav to the Gulf of Rijeka in its materialisation. With the move of the sixth defensive section of the Rupnik Line along the northern border of the Kingdom of Yugosla­via, it also marked the Slovenian mountain range from the slopes of the mountains above Lake Bohinj to Šentilj, and south as far as Ptuj and on to Maribor, and the easternmost forti.ed position at Hodoš. It is only through observation and .eld exploration of the remains that we can experience the real signi.cance of this once mighty defensive infrastructure. The very process of searching for, or exploring, the remains of forti.cations in di. cult and inaccessi­ble locations is evidence of the e.ort a nation has made to protect its own existence. As permanent markers of space, the remains are reminders of these historical .ows, and, just as they once in. u-enced spatial development, they remind us that they are still an active factor today. The relevance of researching this topic appears to be very limited when only reviewing and comparing the references and related UVODNIK CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS služile kot konceptualna podlaga graditeljem Rupnikove crte, nudijo skozi izkustvenost prostora pravi vpogled v preteklost ter podlago za razmislek o vlogi teh monolitnih in mogocnih utrdb v sodobnem prostoru. Opazovanje sodobne kontekstualizacije razlicnih družb daje primerjalno oporo, na podlagi katere je moc oblikovati ustvar­jalne misli za osmišljanje teh spomenikov naroda. Mogocne protiletalske utrdbe v Kielu, na severu Nemcije, ki nemo pricajo o izjemni pristaniški vlogi nemške mornarice izpred vec kot 70 let, kljub svojim razlicnim namenom in gradnji, ki je sledila zelo drugacnim družbenim idealom, danes predstavljajo popolno-ma soroden izziv reševanja prostorske problematike kot na pri­meru utrdb Rupnikove linije, ko je ta precila urbana obmocja. Opazovanje na terenu se tako izkaže za proces razumevanja sorodnih izzivov za sedanjost in prihodnost na elementih, ki so nekoc .zicno ali pa .gurativno stali nasproti drug drugemu. Srecno branje revije št. 11 z letnico 2023. Janez Peter Grom European cases available in the literature. Observing similar spatial elements in Europe, which in many ways served as a conceptual basis for the builders of the Rupnik Line, o.ers a real glimpse back into the past through the experience of space and a basis for re.ection on the role of these monolithic and mighty forti. cations in contemporary space. Looking at the contemporary contextualisation of di. erent societi­es provides a comparative basis from which creative thoughts can be formulated to make sense of these national heritage monu­ments. The mighty air defence forti.cations in Kiel in the north of Germany, which silently testify to the exceptional harbour role of the German Navy more than 70 years ago, followed very di. erent social ideals despite their di.erent purposes and their constructi­on. Today, these present a challenge of spatial issues that is similar to the one posed by the forti.cations of the Rupnik Line, when it crossed urban areas. Field observation thus turns out to be a process of understanding related challenges for the present and the future on elements that once physically or . guratively stood opposite each other. Happy reading magazine no. 11/2023. Janez Peter Grom II. CLANKI ARTICLES Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora Ivan Cuk, Barbara Viki Šubic, Ljudmila Koprivec,Martina Zbašnik-Senegacnik:PRIMERJAVA MNENJ VODSTEV ŠOL IN ŠTUDENTOV FAKULTETE ZA ŠPORT O UPORABI ŠOLSKIH PROSTOROV ZA SPODBUJANJE GIBANJA COMPARISON OFTHE OPINIONS OF SCHOOL MANAGEMENT AND STUDENTS OFTHE FACULTY OF SPORTS ONTHE USE OF SCHOOL SPACES FOR PHYSICAL ACTIVITY https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11.014-020 UDK: 727:373:796/799 SUBMITTED: October 2023 / REVISED: October 2023 / PUBLISHED: November 2023 1.01 Izvirni znanstveni clanek / Original Scienti.c Article POVZETEK Zakonski in podzakonski predpisi dolocajo delovanje osnovne šole, znotraj tega tudi opredeljujejo nacin izrabe teh prostorov. V okviru projekta Oblikovanje smernic kakovostne zasnove sodobne šolske arhitekture s ciljem podpore celovitemu traj­nostnemu nacinu življenja in dela v šoli je bil velik poudarek na oblikovanju šolskega okolja, ki spodbuja gibanje. V prispevku so predstavljeni rezultati in analize ankete, ki je bila izvedena med vodstvenimi kadri šol (z dolgoletnimi izkušnjami) in bodocimi UVODNIK strokovnjaki športne javnosti (brez dolgoletnih izkušenj), v kateri smo preverjali njihov odnos do uporabe razlicnih šolskih EDITORIAL prostorov za spodbujanje gibanja in tudi udejanjanje ciljev CLANEK športne vzgoje. Vprašalnike je izpolnilo 21 vodstev osnovnih šol in 72 študentov tretjega letnika prvostopenjskega študija in RAZPRAVA prvega letnika drugostopenjskega študija ljubljanske fakultete DISCUSSION za šport. Rezultati ankete kažejo, da bi obe skupini bistveno RECENZIJA bolje izkoristili obstojece prostore za gibalno dejavnost. Vodstva šol so sicer bolj naklonjena obcasni uporabi šolskih prostorov REVIEW kot so ucilnice, hodniki in vecnamenske avle, zunanja otroška PROJEKT in zunanja športna igrišca za športne dejavnosti. Nekaj manjši PROJECT delež vodstev šol bi v telovadnicah izvajal atletiko, telovadbo, DELAVNICA nogomet in rokomet; delež vodstev šol, ki bi v bodoce namenil WORKSHOP hodnike in vecnamensko avlo nogometu je višji, delež tistih, ki NATECAJ nacrtujejo atletske vsebine na zunanjem otroškem igrišcu, pa nižji. Obe skupini anketirancev sta o gibanju razmišljali bolj kot COMPETITION o pouku telesne vzgoje v okviru kurikula in ne neformalnega oz. PREDSTAVITEV spontanega gibanja, ki ima prav tako pozitivne ucinke. PRESENTATION DIPLOMA KLJUCNE BESEDE MASTER THESIS osnovna šola, mnenja, razlike, študenti, telesna vzgoja, gibanje ABSTRACT Statutory and by-law regulations determine the function­ing of the primary school, and within this also de.ne the way these premises are used. Within the framework of the project Designing guidelines for the quality design of modern school architecture with the aim of supporting a comprehensive sustainable way of living and working in school, an important goal is to establish opportunities for a movement-friendly school. The goal was to check the attitude of school leaders (with many years of experience) and the future professional sports public (without many years of experience) to the use of di.erent school facilities for the realization of supporting physi­cal activity. Questionnaires were .lled out by 21 elementary school principals and 72 students in the third year of . rst-level studies and the .rst year of second-level studies at the Ljubljana Faculty of Sports. Both groups would make signi. cantly better use of the existing spaces for physical activity, but in compari­son, managements are more in favor of the occasional use of school spaces such as classrooms, corridors and multi-purpose halls, outdoor children's and outdoor sports grounds for sports activities; the managements estimate that there are not enough toilets, shower cubicles, hand basins in their schools, both found a lack of foot basins; students notice more that students do not shower after practice; a slightly smaller proportion of manage­ment would practice athletics, gymnastics, football and hand­ball in gyms; the proportion of managers who would dedicate corridors and a multi-purpose hall to football in the future is higher, and the proportion of those who plan P.E. content on the outdoor children's playground is lower. KEY-WORDS primary school, opinions, di.erences, students, physical educa­tion, movement 1. UVOD Zakon o osnovni šoli (2023) se je v samostojni Sloveniji kar nekajkrat spremenil, v zadnjem besedilu pa med drugimi veljajo naslednji cilji: ob zagotavljanju kakovostne splošne izobrazbe vsemu prebivalstvu naj bi se spodbujal skladen telesni, spoznav­ni, custveni, moralni, duhovni in socialni razvoj posameznika z upoštevanjem razvojnih zakonitosti; vzgajalo in izobraževalo naj bi se za trajnostni razvoj in za dejavno vkljucevanje v demokra-ticno družbo (poudarek na odgovornem odnosu do sebe, svo­jega zdravja, do drugih ljudi, svoje in drugih kultur, naravnega in družbenega okolja, prihodnjih generacij) (clen 2). Po zakonu šola s hišnim redom doloci obmocje šole in površine, ki sodijo v šolski prostor, poslovni cas in uradne ure, uporabo šolskega pro-stora in organizacijo nadzora, ukrepe za zagotavljanje varnosti, vzdrževanje reda in cistoce ter drugo (clen 31.a). Zakon vzgojno--izobraževalno delo doloca kot pouk in druge oblike organizira­nega dela z ucenci (clen 38). Na podlagi vzgojnega nacrta šola v pravilih šolskega reda natancneje opredeli dolžnosti in odgo­vornost ucencev, nacine zagotavljanja varnosti, pravil obnašanja in ravnanja (clen 60.e). Zakon o osnovni šoli tako posredno omogoca ureditev šolskega okolja gibalnim potrebam ucencev, možnost samostojnega, neorganiziranega oz. spontanega giba­nja znotraj prostega casa (odmora) pa bi morala biti opredeljena znotraj hišnega reda in vzgojnega nacrta posamezne šole. 1.1 Pristojnosti Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje Zakon o organizaciji in .nanciranju vzgoje in izobraževanja (2023) doloca, da za odlocanje o strokovnih zadevah na po­sameznih podrocjih vzgoje in izobraževanja ter za strokovno pomoc pri sprejemanju odlocitev in pripravi predpisov Vlada Republike Slovenije ustanovi Strokovni svet za splošno izobra­ževanje (clen 22). Strokovni svet doloca predmetnike in ucne nacrte predmetov ali predmetnih podrocij za osnovno šolo (clen 25). Najpomembnejši organ v osnovni šoli je Svet šole, ki imenuje in razrešuje ravnatelja šole, sprejema program razvoja šole, letni delovni nacrt in porocilo o njegovi uresnicitvi, sprejme letno porocilo o samoevalvaciji šole (clen 48). Pristojnosti ravnatelja so navedene v 49. clenu, kjer pa se odgovornost do opreme prostorov skriva v odstavku, da opravlja druge naloge v skladu z zakoni in drugimi predpisi. Možnost vpliva na opremo in prostor ima tudi strokovni aktiv šole, ki obravnava problema­tiko predmeta oziroma predmetnega podrocja, usklajuje merila za ocenjevanje, daje uciteljskemu zboru predloge za izboljšanje vzgojno-izobraževalnega oziroma študijskega dela, obravnava pripombe staršev, ucencev, vajencev, dijakov in študentov višjih šol ter opravlja druge strokovne naloge, dolocene z letnim delovnim nacrtom (clen 64). 1.2 Gibanje v ucnih nacrtih Ucni nacrt – Športna vzgoja (2011) za osnovne šole v vseh starostnih obdobjih predvideva naslednje cilje: izboljševanje gibalne ucinkovitosti, usvajanje razlicnih oblik iger in športnih znanj, prijetno doživljanje športa in vzgoja z igro ter razumeva­nje pomena gibanja in športa. V prvem triletju so predvidene naslednje prakticne vsebine: temeljne oblike gibanja, atletska abeceda, telovadna abeceda, plesne igre, igre z žogo, plavalna abeceda, pohodništvo. V drugem triletju so cilji enaki, prakticne vsebine pa so: temeljne oblike gibanja, igre in telesna priprava, atletika, orodna telovadba z ritmicno izraznostjo, ples, mala košarka, mala odbojka, mali rokomet, mali nogomet, plavanje in nekatere vodne dejavnosti ter pohodništvo. V tretjem triletju so predvidene naslednje prakticne vsebine: splošna telesna priprava, atletika, orodna telovadba z ritmicno izraznostjo, ples, košarka, odbojka, rokomet, odbojka, nogomet, pohodništvo. V vseh starostnih obdobjih se glede na znacilnosti okolja, v kate-rem je šola, otrokom lahko ponudi tudi dodatne vsebine, ki so lahko npr. smucanje, plavanje in vodne dejavnosti in podobno. Gibanje in zdrav nacin življenja spodbuja tudi Slovenska mreža zdravih šol (NIJZ, 2023), ki od leta 1993 deluje pod okriljem NIJZ in je del Evropske mreže zdravih šol. Mreža zdravih šol je usmer­jena k razvojnim programom za širjenje zdravja, v zadnjem casu predvsem na podrocje gibanja in zdrave prehrane ter duševne­ga zdravja kot zelo pomembnih varovalnih dejavnikov, evalva­cijo ucinkov preventivnih šolskih programov, dejavno vklju-cevanje ucencev/dijakov, lokalno in regionalno sodelovanje, izobraževanje uciteljev, konceptualni razvoj mreže in kakovost standardov. Vanjo je vkljucenih že 398 osnovnih in srednjih šol ter dijaških domov. 1.3 Fizicni prostor Ministrstvo za šolstvo in šport je leta 2007 pripravilo Navodila za graditev osnovnih šol v Republiki Sloveniji (2007). V uvodu je navedeno, »da ob uporabi sodobne tehnologije v gradbeništvu ter ob upoštevanju zahtev pedagoške stroke in razvoja sodob­ne ucne tehnologije želijo doseci otroku in uciteljem prijetno, funkcionalno, .eksibilno, kvalitetno in vzdržljivo, vendar ne predrago, energijsko varcno, okolju prijazno ter seveda zdravo in varno šolsko stavbo. Poudarek pri investiranju v osnovne šole v bodoce bi moral biti predvsem na kvaliteti šolskega prostora in ne vec toliko na kvantiteti šolskih stavb« (Navodila…, 2007). Šolska stavba naj bi omogocala oblikovanje naslednjih skupin: posamezniki (1 – 4 ucenci), male skupine (5 – 9 ucencev), manjše skupine (10 – 20 ucencev), osnovne skupine (21 – 28 ucencev) in velike skupine (84 – 140 ucencev) – vse to v ucilnicah, katerih oblika in velikost se že stoletje skoraj ne spreminja (60 m2). V upo­rabo so jim dodani t.i. ostali prostori, katerih osnovna uporaba ni poucevanje, in prostori za komunikacijo. Poleg maticnih ucilnic so v vsaki šoli skupni prostori za 1. razred (20 m2 na en razred), kabineti za delo s posamezniki in shrambo ucil (20 m2, pred­metne ucilnice (60 – 80 m2) z ustreznimi kabineti in shrambami (20 – 24 m2). Med ostalimi prostori so navedeni vecnamenski prostor s klubskimi prostori za ucence (0,4 m2 na ucenca), upravni prostori, gospodarski prostori, garderobe (0,32 m2 na ucenca) in sanitarije (na 50 ucencev 1 stranišce in 2 pisoarja in na 25 ucenk eno stranišce, stranišca ne smejo biti oddaljena vec kot 40 metrov). Med komunikacije sodijo vhod v šolo, vhodna avla, hodniki in stopnišca. Prostori za telesno vzgojo so podrobneje opisani in v te prostore za izvajanje pouka sodijo: vadbeni pro-stor, shramba orodij, sodniška niša, studio, pedagoški kabinet in garderoba za ucitelje razrednega pouka; spremljajoci prostori so slacilnice, umivalnice (1 prha na 10 oseb, 1 umivalnik oz. 1 pipa v koritu za pranje nog na 5 oseb), stranišca (1 stranišce na 20 oseb) in prostor za cistila; komunikacije pa so hodniki, avle, predprosto­ri ter prostor naprav za gledalce. Na zunanjih športnih površinah naj bo omogocen dostop do pitne vode. 1.4 Gibanje Telesna dejavnost igra pomembno vlogo v otrokovem razvoju, kljub temu pa otroci danes vse prevec casa preživijo nedejavni, za racunalniki in drugimi elektronskimi napravami (Arundell et al., 2016; Dyment et al., 2009), kar povzroca številne težave na njihovem telesnem in psihicnem pocutju pa tudi ucni uspešno­sti. Spodbujanje telesne dejavnosti otrok je torej pomembna na­loga. Raziskave kažejo (Idiculla, 2021; Kuczala, 2019), da aerobne dejavnosti koristijo delovanju možganov. Ob gibanju se poveca Slika 1: Elementi in orodja, ki jih otroci in mladostniki srecujejo v šoli, spodbu­jajo k spontanemu gibanju in preprostim gibalnim vajam (foto: Ivan Cuk). UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS delež kisika v možganskih celicah, kar sproži sprošcanje možgan­skega nevrotro.cnega faktorja (BDNF), to pa izboljša prepo­znavanje in sporazumevanje med nevroni. Poleg tega telesna dejavnost sprošca endor.ne, dopamin, norepinefrin in serotonin, ki pomagajo uravnavati razpoloženje (Gri.n et al., 2011). Obstaja mocna povezava med telesom in možgani – ucenje se ne dogaja od vratu navzgor, samo v glavi, ampak od podplatov navzgor, v proces ucenja je torej vkljuceno celotno telo (Kuczala, 2019). Gibanje otrokom pomaga izboljšati spomin in pozornost. Telesno bolj pripravljeni otroci imajo boljše rezultate pri ucenju in manj težav pri disciplini. V ucilnicah se med gibalnimi odmori izboljša odnos med uciteljem in ucenci, poveca se motivacija za delo, boljše je sporazumevanje, vse to pa spodbuja tudi uspešnejše skupinsko delo (Idiculla, 2021; Mehta et al., 2015). Cloveško telo je narejeno za gibanje, zato telesna dejavnost ne sme biti omejena samo na ure organiziranega in vodenega pouka telesne vzgoje po šolskem urniku. V skladu s sodobnimi ucnimi metodami je gibanje vkljuceno v nacin poucevanja (Kuczala, 2019). Ob razlicnih funkcionalnih igrah kot je npr. me-tanje žoge, otroci lahko bogatijo besedišce, med plesom vadijo seštevanje in odštevanje (Grove, 2020). Ko otroci uporabljajo svoje možgane za izvajanje gibov, hkrati vadijo in razvijajo iste nevronske poti, ki služijo razumskemu delovanju. Gibanje namrec povzroci, da skozi možgane potuje vec kisika, vode in glukoze. Ucne metode kot so .t pedagogika, kinesteticna ucilnica in podobne tudi na nekaterih slovenskih šolah (Klopcic in Lampret, 2019; Fit pedagogika…; Kinesteticna ucilnica…) spodbujajo gibanje otrok med urami posameznih predmetov, ki je lahko omejeno na ucilnico, lahko pa sega tudi izven formalne ucilnice na hodnike, v garderobe, tudi jedilnice in vecnamenske prostore itd. (Kuczala, 2019). Prostori morajo biti oblikovani in opremljeni tako, da postanejo izziv za spontano gibanje ob obicajni menjavi ucilnic med odmori, in spodbujajo dvig telesa, plazenje, plezanje, preskakovanje, vzpenjanje in spušcanje, kratek tek, hoja po ravni ozki crti (slika 1). Gibanje s tem postane del igre in komunikacije med vrstniki. V okviru projekta Oblikovanje smernic kakovostne zasno­ve sodobne šolske arhitekture s ciljem podpore celovitemu trajnostnemu nacinu življenja in dela v šoli smo želeli preveriti, kaj o telesni dejavnosti in zmožnostih šolskih prostorov menijo vodstva šol in študenti Fakultete za šport ter ali se njihovi odgo­vori razlikujejo. Izhajali smo iz osnovne hipoteze, da se njihova mnenja ne razlikujejo. 2. METODE Vodstva šol tvorijo clani sveta šol, ravnatelji in njihovi pomocniki ter clani strokovnih aktivov in imajo dolgoletne izkušnje z delom v vzgojno izobraževalnem okolju osnovnih šol; njihovo mnenje je pomembno, saj predstavlja izjemno bogato izkustveno mne­nje. Fakulteta za šport izobražuje ucitelje in profesorje športne vzgoje (Predstavitveni zbornik študijskega programa športna vzgoja, 2021), ki šele bodo vstopili v osnovno šolo kot bodoci diplomanti, imajo pa za seboj osnovno in srednješolsko izkušnjo uporabnika. Študenti fakultete za šport torej predstavljajo izkustveno neobremenjeno mnenje na telesno dejavnost otrok v okviru osnovne šole. Do zakljucka prve stopnje študija naj bi študenti med drugim pridobili znanje institucionalnih zahtev (za­konodaja in pravila), znanje s podrocja športa otrok in mladine ter znanje splošnih pedagoških strategij ravnanja ter organizacij­skih pristopov ter upoštevanja socialnih okvirov vadbe. Na vprašalnik je odgovarjalo 40 vodstvenih delavcev, v celoti je nanj odgovorilo 21 vprašanih, katerih mnenje je bilo vklju-cenih v obdelavo podatkov. V šolskem letu 2021/2022 je bilo v Sloveniji skupaj s podružnicnimi šolami 821 osnovnih šol (Sta­tisticni Urad Republike Slovenije, 2023), tako delež vodstvenih delavcev predstavlja 2,5 % vseh šol v Sloveniji. Na drugi strani so vzorec vprašancev predstavljali študenti fakultete za šport tretjega letnika prvostopenjskega študija smeri športna vzgoja in prvega letnika drugostopenjskega študija, prav tako smeri športna vzgoja. Obe skupini študentov sta izpolnili vprašalnik v letnem semestru študijskega leta 2021/2022. Študenti imajo osebno izkušnjo iz casa šolanja kot ucenci in hkrati kot bodoci pedagogi, ko sodelujejo pri pouku kot ucitelji. Študenti imajo za seboj študij prakticnih vsebin, ki so v ucnem nacrtu za osnovno šolo, pri izpolnjevanju vprašalnika pa so izpolnjevali mnenje o delovanju na osnovni šoli, kjer so bili na tedenski ali letni praksi. Na vprašalnik je v celoti odgovorilo 72 študentov, kar predstavlja 53,3 odstotni delež vseh vpisanih študentov. Spremenljivke so predstavljala vprašanja o tem, ali je šola vkljucena v Slovensko mrežo zdravih šol in ce bi jo bilo smisel-no vkljuciti. Sledil je sklop vprašanj ali je v posameznih šolskih prostorih sedaj omogoceno gibanje med spontano otroško igro (npr. lovljenje, skrivanje, gnilo jajce ipd.) ter ali bi vprašani to obliko gibanja podprli. Enaki vprašanji sta bili tudi o izvajanju športne dejavnosti. Sledilo je vprašanje: »katero od športnih dejavnosti bi po vašem mnenju bilo smiselno izvajati v šolskih prostorih, ce bi imeli možnost nacrtovati novo šolo«? Zadnji del vprašalnika se je nanašal na število stranišc, umivalnikov in tušev v pokritih športnih prostorih in število umivalnikov za roke in noge na zunanjih površinah. Podatki so bili obdelani s statisticnim paketom IBM SPSS Statistics 22.0, za predstavitev rezultatov pa so bile uporabljene frekvence in hi kvadrat, za katerega smo ocenili, da je znacilen pri p < 0,05. 3. REZULTATI IN RAZPRAVA Rezultati so predstavljeni v preglednicah, kjer so v stolpcih trditve, nato delež odgovor pri skupini vodstvenih delavcev (v preglednici so oznaceni kot OŠ) in študentov (v preglednici so oznaceni kot FŠ), v zadnjem stolpcu je predstavljena znacilnost Preglednica 1: Razlike v mnenjih med študenti fakultete za šport (FŠ) in vodstvenimi delavci osnovnih šol (OŠ) o vkljucenosti v Slovensko mrežo zdravih šol. Spremenljivka/vrednost Vprašanci ne ne vem da p(hi kvadrat) Ali je Vaša šola vkljucena v Slovensko mrežo zdravih šol? FŠ OŠ 4,2 28,6 43,0 47,6 52,8 23,8 0,01 Ali menite, da bi bilo potrebno Vašo šolo vkljuciti v Slovensko mrežo zdravih šol? FŠ OŠ 16,7 19,0 18,0 42,9 65,3 38,1 0,04 hi kvadrata. V primeru znacilnih razlik je znacilnost v odebeljeni pisavi poudarjena. Prvo vprašanje se je nanašalo na vkljucenost šole, na kateri smo zbirali podatke, ali je šola vkljucena v Slovensko mrežo zdravih šol, pojavile so se znacilne razlike (preglednica 1). Pri obeh skupinah vprašanih je bilo vec kot štirideset odstotkov odgovo­rov ne vem, študenti so bili na praksi vecinsko na šolah, kjer so bili vkljuceni v mrežo, sodelujoci vodstveni delavci pa bolj iz šol, ki niso vkljucene. Tudi pri vprašanju »ali bi se vkljucili v mrežo zdravih šol« so se odgovori znacilno razlikovali. Študenti podpi­rajo vkljucevanje, vodstveni delavci pa so bili bolj zadržani in ne vedo ali bi bilo clanstvo v Slovenski mreži zdravih šol smiselno. Te razlike v odnosu do sodelovanja v mreži študenti predvsem gledajo v luci privrženosti misli o zdravju in vrednoti zdravja, vodstveni delavci z mnogimi izkušnjami pa ob tem verjetno razmišljajo tudi o dodatnem delu, ki morda tudi ni opredeljeno s pravnimi predpisi, saj mora biti šolsko okolje že po obstojecih predpisih zdravo. V drugem sklopu vprašanj nas je zanimalo »ali je v vaših prostorih omogocena otroška igra« oz. »ali bi bilo potrebno v vaših prostorih v bodoce omogociti otroško igro« (npr. lovljenje, skrivanje, gnilo jajce ipd.«. Pri odgovorih so bile znacilne razlike med študenti in vodstvenimi delavci. Po rezultatih ankete se Preglednica 2: Razlike v mne njih med študenti fakultete za šport (FŠ) in vodstvenimi delavci osnovnih šol (OŠ) o uporabi šolskih prostorov za otroško igro. Ali je v spodaj navedenih Vaših šolskih prostorih omogocena otroška igra, kjer je gibanje temelj te igre (npr. lovljenje, skrivanje, gnilo jajce ipd.)? Vprašanci ne obcasno da p(hi kvadrat) Telovadnici FŠ OŠ 2,8 4,8 5,6 38,1 91,7 57,1 0,00 Ucilnici FŠ OŠ 31,9 38,1 47,2 38,1 20,8 23,8 0,76 Hodniku in vecnamenski avli FŠ OŠ 29,2 28,6 23,6 38,1 47,2 33,3 0,37 Jedilnici FŠ OŠ 70,8 85,7 13,9 9,5 15,3 4,8 0,34 Garderobi FŠ OŠ 68,1 81,0 15,3 19,0 16,7 0,0 0,13 Zunanjem otroškem igrišcu FŠ OŠ 2,8 4,8 2,8 23,8 94,4 71,4 0,00 Zunanjem športnem igrišcu FŠ OŠ 4,2 0,0 1,4 28,6 94,4 71,4 0,00 Ali menite, da bi bilo v Vaših navedenih šolskih prostorih potrebno v bodoce omogociti otroško igro, kjer je gibanje temelj te igre (npr. lovljenje, skrivanje, gnilo jajce ipd.)? ne obcasno da p(hi kvadrat) Telovadnici FŠ OŠ 2,8 0,0 4,2 19,0 93,1 81,0 0,06 Ucilnici FŠ OŠ 22,2 9,5 34,7 28,6 43,1 61,9 0,25 Hodniku in vecnamenski avli FŠ OŠ 19,4 0,0 22,2 38,1 58,3 61,9 0,06 Jedilnici FŠ OŠ 65,3 47,6 16,7 28,6 18,1 23,8 0,32 Garderobi FŠ OŠ 62,5 61,9 15,3 19,0 22,2 19,1 0,89 Zunanjem otroškem igrišcu FŠ OŠ 4,2 0,0 4,2 14,3 91,7 85,7 0,17 Zunanjem športnem igrišcu FŠ OŠ 4,2 0,0 1,4 14,3 94,4 85,7 0,03 Preglednica 3: Razlike v mnenjih med študenti fakultete za šport (FŠ) in vodstve nimi delavci osnovnih šol (OŠ) o uporabi šolskih prostorov za športno vadbo. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora Ali menite, da bi bilo v vaših navedenih šolskih prostorih potrebno omogociti športno dejavnost (npr. telovadba, atletika, nogomet)? ne obcasno da p(hi kvadrat) Telovadnici FŠ OŠ 5,6 0,0 1,4 23,8 93,1 76,2 0,00 Ucilnici FŠ OŠ 61,1 47,6 23,6 42,9 15,3 9,5 0,00 Hodniku in vecnamenski avli FŠ OŠ 50,0 33,3 20,8 47,6 29,2 19,0 0,02 Jedilnici FŠ OŠ 83,3 81,0 8,3 19,0 8,3 0,0 0,09 Garderobi FŠ OŠ 80,6 81,0 5,6 19,0 13,9 0,0 0,23 Zunanjem otroškem igrišcu FŠ OŠ 5,6 9,5 5,6 28,6 88,9 61,9 0,01 Zunanjem športnem igrišcu FŠ OŠ 4,2 0,0 2,8 23,8 93,1 76,2 0,00 je možno loviti, skrivati ali igrati gnilo jajce v ucilnicah samo v petini šol, v jedilnicah še manj (cca 15 % študenti, 5 % vodstveni delavci), na hodnikih v manj kot polovici šol, v garderobi npr. po mnenju vodstvenih delavcev šol to sploh ni mogoce. Zanimivo, da tovrstna igra nima v celoti stalnega mesta tudi na otroških igrišcih (po mnenju študentov je možna na 94,4 % šol, po mne­nju vodstvenih delavcev pa le na 71,4 % šol). Možnost lovljenja, skrivanja in igre gnilo jajce v ucilnicah v bodoce je podprlo 43,1 % študentov in 61,9 % vodstvenih delavcev, na hodnikih 58,3 % študentov in 61,9 % vodstvenih delavcev, jedilnico bi za tovrstno igro uporabila približno petina vprašanih. Da je prosto, spontano igro treba omogociti na otroških igrišcih, meni 88,9 % študentov in 61,9 % vodstvenih delavcev, na športnih igrišcih pa 93,1 % študentov in 76,2 % vodstvenih delavcev. Oboji bi otroško igro omogocili v vecjem deležu v vseh prostorih glede na obstojece stanje (preglednica 2). Pri vprašanju »ali bi bilo v vaših prostorih potrebno omogociti športno dejavnost«, so bile znacilne razlike pri mnenju o uporabi telovadnice, ucilnice, hodniku in vecnamenski avli, zunanjem otroškem igrišcu in zunanjem športnem igrišcu (preglednica 3). Pri telovadnici, zunanjem otroškem igrišcu in zunanjem športnem igrišcu so vodstveni delavci v velikem deležu za obcasno omo­gocanje, študenti pa skoraj v celoti za redno uporabo. Vodstveni delavci so bolj za obcasno uporabo ucilnic in hodnikov z vecna­mensko avlo za športno dejavnost, študenti pa za redno, ceprav so pri ucilnicah oboji v vecini proti taki uporabi. Vecina študentov je proti taki uporabi tudi za hodnik in vecnamensko avlo. Pri oceni higienskih razmer so bila postavljena vprašanja o UVODNIK telovadnici, pripadajocih stranišcih, umivalnikih za roke, umi- EDITORIAL valnikih za noge, in kabinah za tuširanje in kolicini umivalnikov CLANEK za roke, umivalnikov za noge na zunanjih površinah ter odnos RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 18 Ivan Cuk, Barbara Viki Šubic, Ljudmila Koprivec, Martina Zbašnik-Senegacnik: PRIMERJAVA MNENJ VODSTEV ŠOL IN ŠTUDENTOV .... : 14–20 ucencev do prhanja po vadbi (preglednica 4). Mnenje študentov in vodstvenih delavcev se razlikuje v oceni števila stranišc, kjer vodstveni delavci ocenjujejo, da jih je premalo, enako velja za število umivalnikov za roke in število kabin za tuš. Pri umivalni­kih za noge oboji, v enakem polovicnem deležu menijo, da jih je premalo. Enako velja za število umivalnikov za roke in noge, kjer oboji v veliki vecini menijo, da jih je premalo. Oboji vecinsko ocenjujejo tudi, da se ucenci po vadbi ne tuširajo, le med vod­stvenimi delavci je dobra cetrtina takih, ki ne vedo ali se ucenci tuširajo. Pri zadnjem vprašanju »kako bi spremenili nacrtovanje posa­meznih šolskih prostorov za posamezno športno dejavnost« (preglednica 5 in 6) so bili študenti in vodstveni delavci skladni, razlike so bile npr. pri nacrtovanju telovadnice, kjer bi imeli vodstveni delavci nekaj manjši delež tistih, ki bi v telovadnicah izvajali atletiko, telovadbo, nogomet in rokomet. Bolj je zanimi­vo, da bi vecji delež vodstvenih delavcev namenil hodnike in vecnamensko avlo nogometu, ne glede na to, da je bil ta delež zelo nizek (14,3 %) (preglednica 5); prav tako je bil zelo nizek delež vodstvenih delavcev, ki bi nacrtovali atletske dejavnosti na otroškem igrišcu (38,1 %) (preglednica 6). 4. ZAKLJUCKI V okviru projekta Oblikovanje smernic kakovostne zasnove sodobne šolske arhitekture s ciljem podpore celovitemu trajno­stnemu nacinu življenja in dela v šoli smo želeli preveriti ali se mnenja vodstvenih delavcev šol in študentov Fakultete za šport o izvajanju gibanja in telesne vzgoje v šolskih prostorih razliku­ jejo. Zakljucki so naslednji: odnos do vkljucenosti v Slovensko mrežo zdravih šol je pri vodstvenih delavcih nekoliko bolj zadržan; Ocenite telovadnico na Vaši šoli: prevec dovolj premalo p(hi kvadrat) Število stranišc FŠ OŠ 1,4 4,8 87,5 57,1 11,1 38,1 0,00 Število kabin za tuširanje FŠ OŠ 5,6 0,0 75,0 47,6 19,4 52,4 0,00 Število umivalnikov za roke FŠ OŠ 2,8 0,0 91,7 61,9 5,6 38,1 0,00 Število umivalnikov za noge FŠ OŠ 0,0 0,0 50,0 52,4 50,0 47,6 0,85 Športno/otroško igrišce ima: prevec dovolj premalo Število zunanjih umivalnikov za roke FŠ OŠ 0,0 0,0 31,9 14,3 68,1 85,7 0,13 Število zunanjih umivalnikov za noge FŠ OŠ 0,0 0,0 20,8 9,5 79,2 90,5 0,23 da ne ne vem Ali se ucenci po vadbi tuširajo? FŠ OŠ 0,0 0,0 90,3 71,4 9,7 28,6 0,03 Dejavnost Vprašanci Telovadnica Ucilnica Hodnik in vecnamenska avla Temeljne oblike gibanja FŠ OŠ 95,8 95,2 83,3 76,2 87,5 90,5 Atletika FŠ OŠ 95,8* 81,0 0 4,8 13,9 19,0 Telovadba (orodna, ponjave, ritmika) FŠ OŠ 100* 90,5 9,7 4,8 19,4 4,8 Ples FŠ OŠ 90,3 95,2 72,2 66,7 76,4 66,7 Košarka FŠ OŠ 97,2 90,5 1,4 0,0 2,8 0,0 Odbojka FŠ OŠ 97,2 90,5 0,0 0,0 4,2 4,8 Nogomet FŠ OŠ 97,2* 85,7 1,4 0,0 2,8* 14,3 Rokomet FŠ OŠ 97,2* 85,7 0,0 0,0 1,4 0,0 Plavanje FŠ OŠ 27,8 42,9 0,0 0,0 0,0 0,0 Igre z loparji FŠ OŠ 93,1 90,5 15,3 9,5 26,4 23,8 Dejavnost Vprašanci Jedilnica Garderoba Zunanjem otroškem igrišcu Zunanjem športnem igrišcu Temeljne oblike gibanja FŠ OŠ 73,6 85,7 73,6 90,5 97,2 90,5 97,2 90,5 Atletika FŠ OŠ 6,9 0,0 2,8 0,0 80,6* 38,1 97,2* 85,7 Telovadba (orodna, ponjave, ritmika) FŠ OŠ 12,5 4,8 8,3 0,0 59,7 38,1 66,7 52,4 Ples FŠ OŠ 47,2 38,1 31,9 14,3 75,0 76,2 8,9 76,2 Košarka FŠ OŠ 1,4 0,0 0,0 0,0 62,5 42,9 95,8 90,5 Odbojka FŠ OŠ 1,4 0,0 0,0 0,0 61,1 52,4 93,1 90,5 Nogomet FŠ OŠ 1,4 0,0 0,0 0,0 65,3 52,4 98,6 90,5 Rokomet FŠ OŠ 2,8 0,0 0,0 0,0 58,7 38,1 95,8 85,7 Plavanje FŠ OŠ 1,4 0,0 1,4 4,8 11,1 14,3 20,8 19,0 Igre z loparji FŠ OŠ 12,5 0,0 8,3 4,8 77,8 71,4 91,7 85,7 vsi bi namenili vec prostorov gibalni dejavnosti, kot je otro­ ška igra ali športna dejavnost; pri trenutnem omogocanju otroške igre v šolskih prostorih vodstveni delavci v vecjem deležu podpirajo prosto igro v te­lovadnici, zunanjem otroškem in zunanjem športnem igrišcu; pri bodocem omogocanju otroške igre v šolskih prostorih je pri vodstvenih delavcih manjši pomislek le pri uporabi zunanjega športnega igrišca; vodstveni delavci so bolj naklonjeni obcasni uporabi šolskih prostorov kot so ucilnice, hodniki in vecnamenska avla, zunanje otroško in zunanje športno igrišce za športne dejavnosti; vodstveni delavci ocenjujejo, da je na njihovih šolah pre­malo stranišc, kabin za tuširanje, umivalnikov za roke, pri umivalnikih za noge so oboji ugotovili pomanjkanje; študenti bolj opažajo, da se ucenci po vadbi ne tuširajo; nekaj manjši delež vodstvenih delavcev bi v telovadnicah izvajali atletiko, telovadbo, nogomet in rokomet; delež vodstvenih delavcev, ki bi v bodoce namenil hodnike in vecnamensko avlo nogometu, je višji; delež vodstvenih delavcev, ki bi nacrtoval atletske vsebine na zunanjem otroškem igrišcu, je zelo nizek. Preglednica 5: Razlike v mnenjih med študenti fakultete za šport (FŠ) in vodstvenimi delavci osnovnih šol (OŠ) ali bi bilo smiselno izvajati izbrano telesno dejavnost v navedenih prostorih, ce bi imeli možnost nacrtovati novo šolo (kjer je zvezdica in odebeljene številke, so znacilne razlike). Preglednica 6: Razlike v mnenjih med študenti fakultete za šport (FŠ) in vodstvenimi delavci osnovnih šol (OŠ) ali bi bilo smiselno izvajati izbrano telesno dejavnost v navedenih prostorih, ce bi imeli možnost nacrtovati novo šolo (kjer je zvezdica in odebeljene številke, so znacilne razlike). Gibanje otroka je izjemno pomemben nacin spodbujanja uspešnega otrokovega razvoja. Šolsko okolje daje najvecji poudarek organizirani vadbi v skladu z ucnimi nacrti. Ceprav je šola tisto okolje, ki nadzoruje tudi gibalni razvoj, pa ni nikjer v šolskih dokumentih zaslediti pomena prostocasnega gibanja, ki je najveckrat povezano z otroško igro. V šolah imamo namenske prostore za telesno vzgojno (tudi športno dejavnost), kjer je sicer prostocasna igra možna, zaradi zasedenosti z ucnimi urami pa ti prostori velikokrat niso na voljo. Šolski dokumenti tudi ne predvidevajo uporabe nenamenskih prostorov za telesno vzgojo oz. otroško igro. Morda je cas, da se odpre vecino šolskih prostorov za gibanje in telesne dejavnosti. Zahvala Clanek je rezultat raziskovalnega dela v okviru Ciljnega raziskoval­nega projekta Oblikovanje smernic kakovostne zasnove sodobne šolske arhitekture s ciljem podpore celovitemu trajnostnemu naci-nu življenja in dela v šoli (V5-2131), ki ga .nancirata ARIS in MVI. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 20 LITERATURA IN VIRI Arundell, L., Fletcher, E., Salmon, J., Veitch, J., Hinkle, T. (2016). A systematic review of the prevalence of sedentary behavior during the after-school period among children aged 5-18 years. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 13(93). https://doi.org.10.1186/s12966-016-0419-1 Cuk, I. (2022). Mnenje študentov fakultete za šport univerze v Ljubljani o uporabi osnovnošolskih prostorov za uresnicevanje ucnega nacrta športne vzgoje. Šport, 70(3-4), 276-280. Dyment, J. E., Bell, A. C., Lucas, A. J. (2009) The relationship between school ground design and intensity of physical activity. Children's Geographies, 7(3), str. 261-276.https://doi. org/10.1080/14733280903024423 Fakulteta za šport (2021). Predstavitveni zbornik za študijsko leto 2021/22. Ljubljana: Fakulteta za šport. FIT pedagogika…ucenje z gibanjem. Pridobljeno 6. 9. 2023 s spletne strani: https://www. osloce.si/. t-slovenija/ Gri.n, É.W., Mullally, S., Foley, C., Warmington, S.A., O'Mara, S.M., Kelly, Á.M. (2011). Aerobic exercise improves hippocampal function and increases BDNF in the serum of young adult males. Physiology & Behavior, 104(5), str. 934-941. https://doi.org/10.1016/j. physbeh.2011.06.005 Grove, J. (2020). Movement and learning: How does that work? Pridobljeno 12. 9. 2023 s spletne strani: https://activeforlife.com/movement-and-learning/ Idiculla, S. (2021). The importance of movement for children. Pridobljeno 12. 9. 2023 s spletne strani: https://www.playstreet.in/2021/10/21/the-importance-of-movement-for-children/ Kinesteticna ucilnica v PŠ Alojza Hohkrauta. Pridobljeno 6. 9. 2023 s spletne strani: https:// www.trbovlje.si/objava/569859 Klopcic, M., Lampret, N. (2019). Kinesteticna ucilnica: stališca ucencev in izkušnje ucitelja. Didakta, 29(205), str. 22-26. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC­JMM68CXX/3f900e7d-d357-4021-a26f-20da48290be6/PDF Kuczala, M. (2019). The Kinesthetic Classroom: Teaching and Learning through Movement. Missouri Coordinated School Health Coalition Conference, Columbia. Pridobljeno 10. 9. 2023 s spletne strani: https://healthykidsmo.org/conferences/2019-Presentations/ Kinesthetic-Classroom.pdf Mehta, R. K., Shortz, A. E., Benden, M. E. (2015). Standing Up for Learning: A Pilot Investigation on the Neurocognitive Bene.ts of Stand-Biased School Desks. International Journal of Environmenatl Research and Public Health, 13(1), 59. https://doi.org/10.3390/ ijerph13010059 Navodila za graditev osnovnih šol v republiki Sloveniji (2007). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport RS. NIJZ, Slovenska mreža zdravih šol (2023). Pridobljeno 6. 9. 2023 s spletne strani: https://nijz.si/ programi/slovenska-mreza-zdravih-sol/) Predstavitveni zbornik študijskega programa športna vzgoja (2021). Ljubljana: Fakulteta za šport UL Statisticni Urad Republike Slovenije (2023). Pridobljeno 11. 9. 2023 s spletne strani: Osnovne šole in ucenci, vkljuceni v redne in prilagojene programe po: obcina zavoda, šolsko leto, vrsta šole , meritve. https://www.stat.si/statweb Ucni nacrt – Športna vzgoja (2011). Marjeta Kovac s sodelavci. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport RS. Zakon o organizaciji in .nanciranju vzgoje in izobraževanja (2023). Uradni list RS, št. 71/23. Zakon o osnovni šoli (2023). Uradni list RS, št. 76/23. Ivan Cuk, Barbara Viki Šubic, Ljudmila Koprivec, Martina Zbašnik-Senegacnik: PRIMERJAVA MNENJ VODSTEV ŠOL IN ŠTUDENTOV .... : 14–20 Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora Janez Peter Grom, Kristijan Lavtižar, Tomaž Pipan:PREPOZNAVNOST GRAJENEGA PROSTORA IN METODA ZA UGOTAVLJANJE ARHITEKTURNO POGOJENE PROSTORSKE IDENTITETE – MAPPI LEGIBILITY OF BUILT SPACE ANDTHE METHOD FOR DETERMINING ARCHITECTURALLY CONDITIONED SPATIAL IDENTITY . MAPPI https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11.022-030 UDK: 728.6:711.4:001.8 SUBMITTED: November 2023 / REVISED: November 2023 / PUBLISHED: December 2023 1.01 Izvirni znanstveni clanek / Original Scienti.c Article POVZETEK Ni prostora brez ljudi in ni ljudi brez prostora. teorija o Genius loci (duhu kraja) izpostavlja pomen prisotnosti prostorske identitete, saj je prav ta predpogoj oblikovanja zavedanja pripadnosti doloceni skupnosti. Urbanisticna teorija, ki obrav­nava morfološko sestavo grajenega prostora, se osredotoca na prepoznavanje obstojecih morfoloških vzorcev in se glede na razlicno stopnjo razvitosti miselnih doktrin, ali posameznih interpretacij raziskovalca, na te vzorce odziva. Po drugi strani se prostorsko-arhitekturna teorija gestalt osredotoca na pomen posameznega delca in njegovega vpliva na druge gradnike znotraj prostorskega konteksta. Pojavlja se vprašanje odnosa med vzorci grajenega prostora in njih posameznih gradnikov; odnosa med urbano kompozicijo in posamezno arhitekturo -stavbami. S ciljem prepleta teh dveh nivojev branja prostora je UVODNIK bila opredeljena Metoda za ugotavljanje Arhitekturno Pogojene Prostorske Identitete (MAPPI). Z metodo MAPPI sistematicno EDITORIAL spremljamo in preverjamo kvalitativne in kvantitativne podatke CLANEK o stavbi / naselju. Preplet dveh nivojev in raznolikost prever­janja podatkov ponuja drugacen pogled na soodvisnost med RAZPRAVA stavbo / naseljem, iz cesar izhaja možnost dolocanja prostorsko DISCUSSION pogojene identitete. To je moc doseci s pomocjo prepoznave RECENZIJA sodobnih trendov arhitekturne identitete in prepoznanih kljuc­nih sprememb v zadnjih desetletij, kot tudi na podlagi obstoje- REVIEW cih klasi.kacij arhitekturne tipologije. Na ta nacin je mogoce na PROJEKT novo opredeliti naselbinske in arhitekturne tipologije, njihove PROJECT znacilnosti in njihovo prostorsko distribucija. Raznolika orodja, DELAVNICA ki so uporabljena v metodi MAPPI, so zasnovana na nacin, da z WORKSHOP delno avtomatizacijo in preko sintetizacije podatkov, olajšajo NATECAJ dolocanje zakljucenih prostorskih celot. Uporabnost orodij in metode MAPPI je bila preverjena na primeru naselja Prebold. COMPETITION PREDSTAVITEV KLJUCNE BESEDE PRESENTATION morfologija, morfološki vzorci, arhitekturne tipologije, identiteta, DIPLOMA Metoda za ugotavljanje arhitekturno pogojene prostorske identi- MASTER THESIS tete (MAPPI), Prebold ABSTRACT There is no space without people and no people without space. The very theory of genius loci (the spirit of a place) highlights the importance of spatial identity, as it is precisely this prerequi­site for the formation of awareness of belonging to a certain community. Urban theory, which deals with the morphological composition of the built space, focuses on recognizing existing morphological patterns and reacts to these patterns depending on the di.erent levels of development of thought doctrines or individual interpretations of the researcher. On the other hand, the gestalt spatial-architectural theory focuses on the meaning of an individual particle and its in.uence on other building blocks within its spatial context. The question arises of the rela­tionship between the patterns of the built space and their buil­ding blocks; of the relationship between urban composition and individual architecture - buildings. To intertwine these two levels of reading space, the Method for determining Architecturally Conditioned Spatial Identity (MAPPI) was developed. Using the MAPPI method, we systematically monitor and check qualitative and quantitative data about the building/settlement. The inter­twining of two levels and the diversity of data veri. cation o. ers a di.erent view of the interdependence between the building/ settlement, from which the possibility of determining a spatially conditioned identity arises. This can be achieved by recognizing contemporary trends in architectural identity and key changes in recent decades, as well as based on existing classi. cations of architectural typology. In this way, it is possible to rede. ne settlement and architectural typologies, their characteristics, and their spatial distribution. The various tools used in the MAPPI method are designed so that, through partial automation and data synthesis, they facilitate the determination of closed spatial entities. The applicability of the MAPPI tools and method was veri.ed on the example of the Prebold settlement. KEY-WORDS morphology, morphological patterns, architectural typologies, identity, Method for determining architecturally conditioned spatial identity (MAPPI), Prebold 1. UVOD »Prepoznavnost naselij in krajine ter krepitev prostorske identi­tete je, na deklarativni ravni, eden od ciljev prostorskega razvoja Slovenije, ki ga kot pomembnega opredeljuje tudi Strategija prostorskega razvoja Slovenije« (SPRS, 2004). V zadnjih tride­setih letih je bilo na tem podrocju pripravljenih vec strokovnih podlag (Furman Oman G. idr., 2013; Gantar, 2020; Hudoklin, 2004; Konservatorski nacrt za prenovo za del enote dedišcine Idrija, 2011; Cigoj Sitar idr., 2020; Usmeritve za postavitev in oblikovanje objektov, 2018). Arhitekturna tipologija (Fister idr., 1993) je raziskava, na osnovo katere so se oprli teoreticni nastav­ki raziskave Fikfak idr. (2023) in v njej razvite Metode za ugotav­ljanje Arhitekturno Pogojene Prostorske Identitete (MAPPI). Kljub obstojecim temeljnim raziskavam iz preteklih desetletij (Melik, 1960; Fister, 1970; Sedlar, 1974; Ravbar 1988; Fister idr., 1993; Drozg, 1995; Pogacnik, 1996), ki naj bi bile osnova za usmerjanje sodobnega razvoja arhitekturnih tipologij v skladu s tradicionalnimi znacilnostmi, se prepoznavna regionalna arhitekturna tipologija prostora izgublja. Te raziskave so bile usmerjene v prepoznavo tradicionalnih vzorcev in arhitekture, ki pa so kot posledica vdora arhitekturnih standardiziranih tipov, funkcionalnih principov nacrtovanja prostora in vplivov globalnih oblikovalskih trendov, deloma izgubile vlogo identi. -katorjev prostora. V tem kontekstu se izkaže jasna potreba, da se opravi pregled stanja v slovenskem prostoru. Že Drozg (1995) izrazi zadržke o novih trendih poseganja v obstojec, vec stoletij nastajajoc, morfološki sestav naselij, v kontekstu povojne urbanizacije in tedaj prevladujocih trendov ter zatrdi, da: »Neupoštevanje lokalnih (pokrajinskih) znacil­nosti ima za posledico univerzalnost in s tem poenotenost po razlicnih pokrajinah. T.i. parcelacijski urbanizem, ki je nadomestil spontano, na nepisanih pravilih slonece razmešcanje objektov, združuje individualnost, anonimnost, enake bivalne pogoje, enostavno mrežo komunalnih prikljuckov.« V raziskavah, ki so jih opravili Sedlar (1974), Ravbar (1988) in Pogacnik (1996) so prika­zani znacilni tlorisi naselij, ki so nastali ob urbanizaciji podeželja. Pojem »primerne površine za širitev« je dobil povsem drugo vsebino, kot jo je imel nekoc. Odlocujoce niso vec naravne ome­jitve, ki naj bi bile z jasnimi opredelitvami obvladljive, temvec »naravne danosti« v kontekstu ponudbe primernega, razpo­ložljivega prostora. Tako med lokacijskimi faktorji prevladuje ekspozicija, zavetrna lega, lep razgled, južni robovi gozdnih jas, razmeroma raven teren. (Pogacnik, 1996, str. 11) Tudi pojem »dolocenega in utemeljenega obmocja« (Komelj, 1965 str. 6), v okviru katerega naj bi se naselje prostorsko raz­vijalo, je izgubil svojo težo. Naselja se širijo preko utemeljenih naravnih meja, zaradi cesar se izgublja pomen mikrolokacije in s tem ena od pomembnih znacilnosti vasi. Namesto tega se je uveljavil nov princip, ki je od naravnih danosti povsem neodvi-sen in se posledicno le-teh ne upošteva. Ob izvedbi pregleda stanja na terenu je bila ugotovljena zanimiva znacilnost, ki je ocitna posebej pri posamicnih ali nenacrtno postavljenih stavbah: povzemanje uveljavljenih principov lociranja objektov glede na naravne danosti, ceprav je stavba sama neustrezena. Lastnik je postavil »novo« hišo, vendar na »stari« nacin. Med posledicami spremenjenega odnosa do naravnih danosti je tudi nepriznavanje naravnih dominant in vizualno kakovostnih vedut. Nekoc izborna mesta v okolici središca ali ob vstopu v naselje, ki so bila vseskozi zaznamovana in varovana, za urbani­ziranega cloveka nimajo vec prave vrednosti. Podobno delujejo tudi objekti sredi polja ali na hribu, pobocju, ki zakrijejo sicer premišljeno postavljeno dominanto. Fistrova klasi. kacija naselij po vizualno-likovnih kriterijih (Fister idr. 1970, str. 270) je v dana­šnjih razmerah skoraj izgubila svojo pricevalnost, podobno kot so svojo vlogo izgubili naravni pogoji (Drozg, 1995; Fikfak, 2007). Kot je ugotovljeno iz obravnavane teorije, so spremembe v kompoziciji vzorcev grajenih struktur in arhitekturnih tipov vezane na obdobje njihovega nastanka (Mušic, 1947; Melik, 1960; Grabrijan idr. 1959; Fister, 1970; Karlovšek Debelak, 1980; Durjava, 1986; Fister idr., 1993a in 1993b; Drozg, 1995). V okviru raziskave o arhitekturnih regijah in krajinah (Fikfak idr., 2023) je bila obravnavana Savinjsko-Kozjanska regija. Na nivoju pregleda metode MAPPI je bilo podrobno obravnavano naselje Prebold, naselji Žalec in Dobrna pa sta služili kot primerjalna vzorca. V tem okviru je bil izveden terenski popis s ciljem zajema empiricnih podatkov o 41 elementih stavbe ter presoja razlicnih prostorskih vzorcev, ki lahko v povezavi s preostalimi izbranimi atributi nudijo prepoznavanje prostorske identitete posamezne­ga naselja. 2. RAZVOJ METODOLOGIJE MAPPI 2.1 Preliminarna metoda V preliminarnem delu raziskave (Fikfak idr., 2023) metode MA­PPI, je bila izvedena morfološka analiza kot osnova, na podlagi katere je bilo preverjeno razlocevanje in opredelitev odnosov med posameznimi vzorci, katere oznacuje eno od treh obrav­navanih casovnih obdobij1 (do 19402, med 1940 in 2005 ter od 2005 naprej). Analiza sloni na domeni, da je morfološka kom­pozicija obstojecega grajenega tkiva stanja v prostoru rezultat tradicionalnih procesov. Glavni prikaz zaobjema interpretativno de.nirane prostorske sklope, ki so jim skupni karakteristicni morfološki vzorci. Na nivoju dvodimenzionalnosti kartografske­ga prikaza morfološke analize je mogoce s primerjavo vzorcev, njihove kompozicijske sestave in odnosov med posameznimi kompozicijskimi enotami elementov, opredeliti in prepoznati ustroj naselja (Slika 1). Vendar pa ti vzorci odražajo konkretno podobo naselja in spremembo te podobe in posledicno znacaja naselja. V njih je prikrita sprememba identitete prostora, znacilni pogledi in silhuete ter nenazadnje vpliv na doživljanje prostora. Ob teh se srecamo tudi s prepoznavanjem, da je interpreta­tivnemu pristopu morfološkega branja naselij in njih vzorcev odvzeta vrednost ob »prevladi ciljno in sistemsko namensko urejenega planiranja in nacrtovanja naselij« (Grom, 2022). Glede na naravne in ustvarjene danosti prostora, ki ustvarjajo pred­pogoj za oblikovanje grajenega prostora, lahko trdimo, da »je generalizacija nacrtovalskih procesov temu prostoru ta znacaj odvzela« (prav tam, 2022). Prav to je razvidno tudi ob primerjavi vzorcev po casovnih obdobjih, med tremi obravnavanimi nase­lji: Prebold, Žalec, Dobrna (Fikfak idr., 2023). Postopek priprave, za morfološko analizo naselja Prebold, je bil izveden na osnovi GURS-ovih prostorskih baz. Osnovo predstavlja kataster stavb, ki je bil združen z registrom nepremicnin (REN) ter registrom prostorskih enot. Vkljucen je bil sloj cest (lažja orientacija pri branju kart). S pomocjo strokovne interpretacije in poznavanja naselij, z izvedbo terenskih ogledov, je bila za naselje Prebold pripravljena analiza morfoloških vzorcev. Le-ti so izpostavljeni z razlicnimi šrafurami (Slika 1). S pomocjo digitalnih orodij ArcGIS Desktop 10.8.2, Autodesk Autocad 2022 in Adobe Ilustrator 1 Casovna obdobja so bila preverjena s popisom starosti stavb. Osnova za opredelitev le-teh je strokovna naloga Morfologija (Fikfak idr., 2019). Na podla­gi terena in GURS-ovih podatkovnih bazah so bila v nadaljevanju, v kontekstu raziskovanja odnosov med stavbo in morfološkimi vzorci naselja, opredeljena omenjena casovna obdobja, ki poudarjajo zaznavnost prostorske identitete. 2 V prvem poizkusu je bila meja nastavljena na leto 1970, a je veliko zgodnjih tipskih stavb bilo prištetih v t.i. tradicionalni sloj. Zato je v raziskavi uporabljena prelomnica 1940. 27.8.1, so bili podatki obdelani tako strukturno in vsebinsko kot tudi gra.cno. Prepoznani vzorci so združeni z rastrsko mrežo v skupine (Slika 1). Te »gra.cne« skupine so abstraktna shematiza­cija prostorskega sistema, v katerega so vpete posamezne stav-be. Tako je za dolocitev mreže pomembna starost stavbe, višina stavbe, tlorisni gabarit. Iz odnosa med posameznimi stavbami je mogoce razbrati informacije o odprtem prostoru ali povezavah med odprtimi prostori. Na podlagi vrednotenja med »odnosi stavb« in njih znacilnostmi, kar izhaja iz razumevanja »teorije o morfološki sestavi grajenega prostora« (Caniggia, 1963), je pre-bran in ocenjen odnos med posameznimi morfološkimi vzorci. V celoti je tako na podlagi morfološke analize prepoznan karakter naselja. Slednji je opredeljen na nivoju odnosov med posame­zni gradniki ter sklopi morfoloških vzorcev v okviru dolocene grajene strukture nekega naselja. Do leta 1940, kot prikazuje analiza (Slika 1) je morfološki vzorec, ki spada pod opredelitev prvega obdobja, tudi jasen odraz tipologije stavb in njihovih medsebojnih odnosov. Tako je bilo ugotovljeno tudi na nivoju terenskega popisa stavb s pomocjo IKT aplikacije. Za pregled in vnos podatkov na terenu se je uporabljala aplikacija QFIELD, podatki so shranjeni v PostgreSQL bazi, za pregledovanje na racunalniku se je uproabljal QGIS Desktop 3.22.2. 2.2 Metoda MAPPI MAPPI (Slika 2) je metoda, katere razvoj je temeljil na prepletu podatkov (iz prostorskih baz in popisnih podatkov s terenskim delom) za namene razumevanja procesov prepoznavanja medsebojnih vplivov med stavbnimi tipologijami in morfološko UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 24 strukturo. Z metodo MAPPI lahko dolocamo morfološke enote naselja v merilu naselja kot celote z vidika arhitekturno pogo-jene lokalne identitete od umešcanja objektov v prostor, do njihove osnovne prostorske pojavnosti (npr. volumni, oblikova­nje streh) in detajlnega oblikovanja (npr. obdelava fasad, arhi­tekturni cleni). Metoda MAPPI je osnova za razvoj mehanizmov krepitve arhitekturno pogojene prostorske identitete na nivoju usmerjanja razvoja naselij in posameznih stavb. Metoda MAPPI je preplet preverjanja kvantitativnih (splošni) in kvalitativnih (podrobni) podatkov o posamezni stavbi in na podlagi enotno­sti atributov dolocanje morfoloških enot naselja. Razvoj metode MAPPI je terjal obravnavo prostora vzporedno iz dveh nivojev. Po eni strani je bil terenski popis širokega spektra posameznih arhitekturnih atributov stavb osnova za izvedbo izbora najbolj relevantnih atributov. Po drugi strani pa so bila opredeljena enotna obmocja obravnave z uporabo GIS podatkov kot so dosegljivi v prostorskih bazah GURS (Slika 2, korak »analiza«). Združitev teh dveh nivojev obravnave je v naslednjem koraku MAPPI (Slika 2, korak »osnutek«) pripomo­glo pri pregledu tega, kako je prostor opredeljen skozi prizmo karakterja, ki je v raziskavi opredeljen kot »morfološka enota tradicionalnih vzorcev gradnje« (ME TVG), to je nosilec identitete prostora, ali pa »morfološka enota tipskih vzorcev gradnje« (ME OK), to je funkcionalisticno zasnovan element, ki je repetitiven, brez ozira na kontekst prostora umestitve. Veliko je obmocij t.i. »mešane strukture«, ki so poimenovana kot »morfološka obmo-cja raznolikih oblikovnih pristopov« (ME ROP). V metodi MAPPI se korak priprave podatkov ne opredeljuje kot prvi korak, saj je le-ta splošen in je predviden zajem dostopnih (digitalnih) in možnih (popisnih) podatkov, ki še nima vpliva na samo izvedbo metode MAPPI. Sinteza pa ni zakljucni korak metode MAPPI, saj je nacin dolocanja morfoloških enot stalen proces, kot je tudi stalen proces detajlni popis novo nastalih podatkov. Metoda MAPPI se izvaja tako na nivoju stavbe kot na nivoju naselja. Prvi korak MAPPI - analiza podatkov: dolocanje razredov prostorskih lastnosti in obmocij. Na podlagi terenskega dela se kvalitativno pregleda popis stavbnih tipov in pripadajocih arhi­tekturnih elementov. Za izbrane prostorske lastnosti: površino, leto izgradnje ter višino stavb, se oblikuje razrede na podlagi terenskega dela in strokovnega znanja stavbnih tipologij. Drugi korak MAPPI - izdelava osnutka ME: izris in vrednotenje obmocij na podlagi izbranih prostorskih lastnosti površine, leta izgradnje ter višine stavb. Na podlagi izbranih lastnosti se izdela karta morfoloških vzorcev katerih osnova so stavbe obmocja kot posamezni gradniki. Za dolocitev urbanisticne mreže (enega glavnih analiticnih orodij za dolocanje ME) je pomembna veli­kost posamezne stavbe (tlorisni gabarit) in odnos med stavbami (oddaljenost, orientacija, ritem, itd.). Iz opisanega se okarakteri­zira odprti prostor in povezave med odprtimi prostori. Podobno je nato prebran in opredeljen odnos med posameznimi tako dobljenimi morfološkimi vzorci (tipološke znacilnosti naselja in stavbnih enot). Tretji korak MAPPI - preveritev skladnosti dolocanja ME: dolocanje tipologij stavb in dolocanje tipologij obmocij. Izbere se po en razred vsake prostorske lastnosti dolocenih v prvem koraku. Na podlagi preseka razredov se doloci obmocja tipologij poselitvenega vzorca. Vzporedno poteka vrednotenje stanja v prostoru in pregled izbranih elementov arhitekturne identitete: material konstrukcije, leto izgradnje, okrasni elementi, tip strehe, tip volumna, tip stavbe, tip tlorisa, položaj v naselju. Le-ti so od­visni od konteksta, razvoje stopnje naselja, in se dolocajo glede na predhodne podatke. Cetrti korak MAPPI - dolocitev tipov ME: s prekrivanjem tako dobljenih obmocij posamezne tipologije (ME TGV, ME OK, ME ROP) lahko opredelimo enote prostora kjer se tipologije IZKLJU­CUJEJO in so torej reprezentativne. To poda REPREZENTATIVNA OBMOCJA dolocene tipologije. Kjer prihaja do izrazitih in urav­noteženih mešanj tipologij, se prostor prepoznava kot ureditve­na enota z mešano prostorsko strukturo. Objekti, ki izpolnjujejo enake kriterije nastavljenih pogojev predstavljajo dolocen tip morfološke enote. Ta korak se doloca za vsako tipologijo posebej in s prekrivanjem ugotavlja natancnost in podrobnost dolocanja meja med ME. Zadnji korak metode MAPPI je združevanje kvalitativnega postopka s kvantitativnim in ugotavljanje prekrivanja (detajlno usklajevanje meja) obmocij ter dolocitev ME. S prekrivanjem se doloci SINTEZA oz. doloci obmocja posamezne ME naselja. 2.3. Priprava GISpodatkov osnovni GIS podatki, ki so potrebni za pripravo reprezentativnih enot so podatki o stavbah, ki jih geodetska uprava RS vodi v katastru nepremicnin (GURS 2022). Uporabljen je bil tockovni sloj, v katerem so zabeležene vse stavbe, katerim je dolocena vsaj okvirna lokacija. Tloris stavbe se vodi v locenih datotekah: tloris, podzemni tloris, nadzemni tloris. Podatkom iz tockovnega sloja, ki vsebuje tudi atributivne podatke, so dodani podatek o tlorisu – prednostno iz sloja tlorisa, v kolikor ta ni bil na voljo je dodan nadzemni tloris. Pri stavbah, ki imajo le podzemni del, pa je dodan podatek o podzemnem tlorisu. Poleg tlorisnega obrisa stavbe kot zaprtega poligona so uporabljeni še atributni podat­ki (vrednost v oklepaju je naziv atributa v katastru nepremicnin): ¦ Najvišja višinska kota stavbe (visina_h2). ¦ Karakteristicna višina stavbe (visina_h3). ¦ Leto izgradnje stavbe (leto izgradnje). Na podlagi teh osnovnih podatkov je izveden preracun in opredelitev prostorskih lastnosti, po katerih se bodo zgradbe vrednotile, to so: Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS ¦ Leto izgradnje stavbe (obstojeci podatek). ¦ Površina stavbe (iz tlorisnega obrisa). ¦ Višina stavbe (kot razlika absolutnih višin: visina_h2 – visi­na_h3). ¦ Volumen stavbe (kot produkt površine in višine stavbe). 2.4. Analiza osnovnih mor foloških lastnosti – grucenje3 morfološka analiza stavbnega tkiva se izvaja na podlagi najbolj osnovnih morfoloških znacilnosti, ki so najlažje dostopne preko GIS podatkov: leto izgradnje stavbe, tlorisna površina stavbe ter višina stavbe. Dodana je bila sekundarno izracunana prostorska lastnost volumna stavbe za namene opredeljevanja prostorskih poudarkov. Vsaka od teh lastnosti je bila prikazana individualno, po razredih (ki so podrobneje razloženi v nadaljevanju) katere se razporedi v gruce glede na oddaljenost med elementi znotraj istega razreda prostorske lastnosti (Slika 3). Za dolocanje gruc je bila uporabljena funkcija iz nabora PostGIS podatkovnega okolja, ki temelji na PostgreSQL objektno relacij-ski podatkovni bazi. Uporabljena je bila funkcija ST_ClusterDB-SCAN. Ta funkcija priredi številko obmocja vsaki vhodni geome­triji z uporabo algoritma DBSCAN4, ki temelji na 2D prostorskem združevanju. Poleg osnovnih parametrov za razdaljo (eps) in število objektov v skupini (minpoints) smo uporabili še okensko funkcijo, kjer smo kot vhodni podatek uporabili klasi. cirane atributivne podatke. Pri dolocanju parametrov smo uporabili naslednje nastavitve: stavba, ki je od sosedne stavbe oddaljena najvec 75 metrov pripada istemu obmocju (parameter eps), ce so v tako nastalem obmocju manj kot 3 stavbe (parameter minpoints), ostanejo neklasi.cirane, kar se lahko interpretira kot posebnost ali kot dominanta, odvisno od vrste prostorske lastnosti. 75 metrov kot razdalja do sosednje zgradbe je bila opredeljena kot »primerna dimenzija za odprti prostor z vidika merila cloveka« (Gehl, 2010). 2.5. Dolocanje razredov ME Dolocanje razredov ME se izvede glede na osnovne znacilnosti, ki jih želimo obravnavati oz. jih z morfološko analizo prepo­znamo kot kakovostne gradnike naselja. Glede na slednje se podrobno klasi.cira prostorske lastnosti (opisane spodaj). Prvo »grucenje« je bilo izvedeno na testnem primeru Prebolda. LASTNOST 1 - Leto izgradnje: ima 3 razrede glede na casovni okvir tipske gradnje. Za mejnik vzamemo obdobje zacenši z letom 1940, ko se gradnja v prostoru za casa vojne ustavi in se nato pospeši posegaje v prostor sledec principom povojne urbanizacije, ter leto 2005 kot mejnik tipske ter sodobne (neo­liberalne) politike. Opomba: meja 1940 je tekom naloge veckrat prilagojena saj se tipska gradnja, ki se mocno razlikuje od tradicionalne, zacne že z cezmejnimi vplivi (ceprav ne tudi za­konsko). V prvem poizkusu je bila meja nastavljena na leto 1970, a je veliko zgodnjih tipskih stavb bilo prištetih v t.i. tradicionalni sloj. Posledicno je bilo grucenje popaceno. Prilagajanje meja razredov se izkustveno izvede za vse lastnosti. Meje razredov so tako speci.cne za vsako naselje. LASTNOST 2 - Površina stavbe: ima 4 razrede. Do 50 m2 kamor spadajo manjši pomožni objekti, 50 m2 do 200 m2, kjer se 3 Izraz »grucenje« je uporabljen za opredelitev združevanja posameznih stavb v gruce (Fikfak idr., 2023) 4 Density-based clustering algorithm DBSCAN je algoritem za geometric­no združevanje podatkov, ki identi.cira gruce glede na gostoto, ucinkovito locuje hrup (angl. noise) od gruc z združevanjem tock znotraj gosto naseljenih regij, pri cemer omogoca razlicne oblike in velikosti gruc. Slika 3: Primer grucenja stavbnega tkiva po prostorski lastnosti »Leto izgradnje«, do leta 1940. V obdobju pred tipsko gradnjo so obmocja razlicnih delov naselja zelo dobro izoblikovana; kompaktno trško jedro, obcestna tipologija naselja Dolenje vasi ter industrijsko obmocje. predpostavlja glavna poselitev enodružinskih hiš5, od 200 m2 do 3000 m2, kjer so vecji tlorisi javnih funkcij ter nad 3000 m2 s predpostavko, da so tako klasi.cirane industrijske zgradbe ter druge nestanovanjske stavbe. LASTNOST 3 - Višina stavbe: ima 4 razrede. Do 3 m kamor spa-dajo pritlicne stavbe brez streh (dozidave in pomožni objekti), 3 m - 9 m kjer se predpostavlja glavna poselitev enodružinskih hiš, višji razred 9 m - 19 m (cca P+4) kje so predpostavljene bloko­vske stavbe, ter 19 m - 39 m ob predpostavki, da so to stolpici ter višja gradnja. Prostorski poudarki so risani kot ne klasi. cira-no, saj jih je premalo za tvorjenje gruc. LASTNOST 4 - Volumen stavbe: ima 4 razrede glede na hiter pre­gled najbolj karakteristicnih zgradb testnega naselja (Prebold). Do 200 m3 kamor spadajo manjši pomožni objekti in dozidave, 200 m3 do 2000 m3, kjer se predpostavlja glavna poselitev eno­družinskih hiš, 2000 m3 do 15000 m3, kjer so vecji tlorisi javnih funkcij. Pricakujejo se gruce višjih razredov v industrijski coni. Predpostavlja se veliko nekvali.ciranih višjih razredov, saj le-ti nastopajo posamicno, saj jih je premalo za tvorjenje gruc (mejna vrednost so trije objekti). 3. PREBOLD IN PREVERJANJE METODE NA NASELJU Prebold je naselbinsko središce istoimenske obcine Prebold. Leži ob robu Savinske doline na desni strani reke Savinje in se s trenutno morfološko dispozicijo vpenja na vznožje pobocja sa­vinjskega dela Posavskega hribovja. Prebold spada v Savinjsko--Kozjansko arhitekturno regijo ter v Celjsko-Žalsko arhitekturno krajino (Fister idr., 1970). Naselje Prebold je bilo ciljno izbrano iz vec razlogov. S terensko preiskavo in nadaljnjo analizo je bilo ugotovljeno dobro urav­ 5 V koraku dolocanja kriterije so enodružinske hiše obravnavane kot tip poselitve vse, neglede na leto izgradnje. noteženo razmerje v kolicini stavbnega fundusa, ki ga oprede­ljujejo za potrebe naloge dolocena tri casovna obdobja. Prav tako ohranja naselje še danes relativno dobro in jasno berljive vzorce, ki karakteristicno opredeljujejo znacilnosti prostorskega ustroja in kompozicije v teh obdobjih. Ker je cilj analize naselja razumevanje prepleta in povratno vzrocne vloge arhitekturnih tipologij na prostorsko, urbano kompozicijo ter nato izvedba ter proucitev možnosti avtomatizacije nekaterih procesov mor­fološke analize z GIS orodji, je takšno izhodišce za preverjanje ustreznosti metode dela potrebno. V analizi morfološke kompozicije naselja Prebold so bili prepo­znani vzorci karakteristicni za obravnavana casovna obdobja. V okviru teh vzorcev so bile prepoznane razlike (ali podobnosti) v odnosih posameznih elementov morfološkega vzorca ob predpostavki, da se vzorci razlikujejo glede na položaj objektov glede na prometnico, položaj objektov glede na sosednjega, razmestitvi objektov, razvejanosti prometnega omrežja, gostote zazidave, gabaritu, kot izhaja iz razumevanja predstavljenih teoreticnih nastavkov. 3.1 Dolocanje reprezentativnih morfoloških obmocij Racunalniško podprto dolocanje reprezentativnih morfoloških obmocij vsebuje dva koraka. Najprej je bilo potrebno na podlagi prostorskih lastnosti (poglavje 2.5). doloci tipe poselitvenega vzorca ter preko prekrivanja razredov teh lastnosti dolociti okvir­na obmocja razlicnih tipov. V drugem koraku sinteze se doloca reprezentativna obmocja, kjer nek tip poselitvenega vzorca prevladuje. 3.2 Tipologije morfoloških obmocij Z dolocitvijo razreda vsake prostorske lastnosti in preseka razre­dov izbranih lastnosti dolocimo tipologije morfoloških obmocij (Slika 4). Opredelitev razredov za vsako tipologijo je izvedeno izkustveno. Za namene raziskovalne naloge smo opredelili tri morfološke tipologije znotraj dveh razredov (Slika 4). (1) ME TVG ter (2) ME OK, kjer sta opredeljena dva vzorca, in sicer (2a) Tipsko enostanovanjsko, samostojece ter (2b) Tipsko vecstanovanjsko in druge stavbe. Kot »Tradicionalno« je opredeljeno tisto stavbno tkivo, ki je no-silec lokalnega arhitekturnega in prostorskega znacaja. To tkivo je podlaga, na kateri so Fister idr. (1993a in 1993b) opredelili arhitekturne regije (AR) in arhitekturne krajine (AK). To je tkivo, na katerega se v pregledu sprememb obmocij AR in AK opira raziskava in je glavna raziskovalno-primerjalna osnova, na kateri je zgrajena analiza ostalega popisanega stavbnega tkiva. To tki­vo predstavljajo tradicionalne, historicne stavbe, ki so po vecini enostanovanjske in samostojece. Slika 4: Preseki razredov razlicnih prostorskih lastnosti opredeljujejo tipologije mor­fološkega vzorca. Iz leve proti desni si sledijo: 1: Tradicional-no, 2a: Tipsko enostanovanjsko, 2b: Tipsko vecstanovanjsko. Pod »Tipsko enostanovanjsko« štejemo predvsem tipsko po­vojno enodružinsko samostojeco tipologijo, ki je obravnavana primerjalno z isto, vendar historicno tipologijo. Tako je analiza te tipologije najbolj jasen pokazatelj spremembe v arhitekturno--prostorski identiteti opazovanega prostora. Opredelitev razreda »Tipsko vecstanovanjsko« je pomembna za­radi vecje kolicine tovrstnega tkiva, ki je bilo v prostor umešce-no v obdobju povojne urbanizacije. Opredelitev je pomembna iz morfološkega stališca, saj so vecji – netradicionalni (ne-lo­kalni) gabariti vzpostavili razhajanje s podobo tradicionalnega prostora. Za namene dolocanja obmocij tipologije se najprej ocrta obmo-cja izbranih razredov vsake od prostorskih lastnosti. Postopek je bil izveden s funkcijo BUFFER v orodju ArcGIS Pro 2.3.0, z vrednostjo 20m. Tako opredeljenim obmocjem se priredi barva. S prekrivanjem teh rezultatov (barve se prekrivajo aditivno) se izrišejo razlicno temna obmocja. Najbolj temna obmocja prekri­vanja so tam, kjer se vse tri prostorske lastnosti pokrijejo - to so obmocja posamicnega tipa gradnje (Slika 5). kulturni dedišcini. Jasno locnico pa je bilo mogoce prepoznati med stavbami, ki so bile grajene pred in po letu 1940. Podobno celovita obmocja je bilo mogoce prepoznati za stavbe, ki so bile razvršcene po atributu položaja v naselju, materiala konstruk­cije, okrasnih elementov in tipa strehe. Podatki o tipu tlorisa (površina stavbe), volumna in tipu stavbe (op. v tocki 2.5, dolo-canje ME), samostojno, brez upoštevanja drugih atributov, ne pripomorejo pri razlikovanju tipskih (ME OK) ali tradicionalnih obmocij (ME TVG) v naselju. Vendar pa so bili ti atributi postali relevantni, ko so bili obravnavani skupno. Na podlagi sinteze prekrivanja posameznih slojev atributov so bile dolocene meje obmocij (Slika 7), ki jih lahko opredeljujemo v kategorije TRADICIONALNO – Obmocja tradicionalnih vzorcev gradnje (obmocja TVG), TIPSKO – enostanovanjsko, samostoje-ce – Oblikovno karakteristicna obmocja (obmocja OK), TIPSKO – vecstanovanjsko in druge stavbe – Oblikovno karakteristicna obmocja (obmocja OK). Tako so na karti prikazane prostorsko de.nirane, zakljucene prostorske celote, ki spadajo pod izbrane kategorije. Tista obmocja, za katera zaradi mešanja teh kategorij ni bilo mogoce dolociti prevladujocega karakterja, so opredeljena kot Obmocja raznolikih oblikovnih pristopov (obmocja ROP) in so na karti oznacena kot ureditvena obmocja z mešano prostorsko podobo. 3.5 Sinteza kot prikazuje analiza je morfološki vzorec, vzpostavljen do leta 1940, opredeljen kot prvo obdobje obravnave, tudi jasen odraz tipologije stavb in njihovih medsebojnih odnosov. Tako je bilo ugotovljeno tudi na nivoju terenskega popisa stavb s pomocjo IKT QFIELD. Tradicionalen vzorec je v Preboldu prepoznaven in v takšni obliki v naselju edinstven. Posamezne stavbne karakte­ristike, in s tem tipologije, ta tradicionalni vzorec identi. cirajo. Tkivo, ki je v Preboldu prepoznavno kot tipsko je v naselju prisotno od leta 1940, ko zacnejo v kontekstu povojne urbane širitve v prostor vdirati mednarodno uniformiran modernisticni arhitekturni jezik v kontekstu novih ideologij. Z letom 1970 pa se tudi v tem naselju, na podlagi spremenjenih zakonskih okvi­rov, pricnejo pojavljati standardizirani tipi stanovanjskih stavb v sklopu težnje po sistematizaciji in regulaciji vedno obsežnejših posegov v prostor. Povsem drugace je mogoce ugotoviti za ostali dve obdobji, ki sta razpeti v obdobje med 1940 in 1970 ter kasneje do leta 2005. Morfološka analiza namrec jasno kaže, da se je v tem obdobju odvijal je prehod od stoletne organske in naravno pogojene rasti naselja v nacrtovano povojno urbanizacijo, izgubljanje agrarnega znacaja in kolektivnega nacina dela. Zaznaven je prehod od kolektivnega k individualnemu, od homogenega in kontroliranega k heterogenemu in nekontroliranemu, od izgube avtonomije in staticnosti k vecji integraciji v celotno družbo (Cifric, 1985). Ta funkcionalisticno nacrtovalski pristop se v morfološki analizi izrisuje v obliki rastrske razporeditve posame­znih gradnikov – stavb. Sama parcelacija je urejena, zasnovana minimalno s ciljem zagotavljanja pozicije stavbi in odmerjanju minimalnega odmika od sosednje parcele – stavbe. Vse s ciljem dobre izkorišcenosti prostora. Rastrska ureditev je poenotena in neprekinjena. Narekuje jo splošna dostopnost z avtomobilom ter se v nobenem aspektu, ne naslanja na bodisi obstojeco, karakteristicno morfološko kompozicijo ali na kontekst ne­zgrajenega prostora. Mreža je genericna in ponavljajoca v vseh okoljih. S tem je ta mrežna kompozicija izrazita in razpoznavna. Na nivoju stanovanjske gradnje lahko zaznamo spremembo UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 3.3 Dolocanje prepoznavnih morfoloških enot s prekrivanjem morfoloških obmocij izlušcimo prepoznavne morfološke enote - dele naselja kjer je reprezentativno zasto­pana samo ena morfološka tipologija. Poselitev, ki ne spada v nobeno od tipologij in ni prostorski poudarek opredelimo kot nerazporejeno (Slika 6). Na primeru Prebolda se prepoznavna morfološka enota tradi­cionalnega tkiva riše okoli trškega jedra, a se podaljšuje proti jugu. Jedro je pretežno dobro ohranjeno (ME TVG), mestoma naceta s tipsko gradnjo. Zelo dobro je ohranjena enota ME OK (Tipsko 2), ki se nahaja na zahodu trškega jedra in meji na industrijsko cono. ME OK (Tipsko 1) je najbolj reprezentativno zastopana južno od industrijskega obmocja. Dolenja vas ima zelo mešano zgradbo in je težko dolociti neko reprezentativno morfološko enoto posamezne tipologije. 3.4 Prepoznavanje ureditvenih obmocji na primeru naselja prebold vzporedno z GIS postopkom dolocanja reprezentativnih mor­foloških obmocij je bila izvedena evalvacija izbranih elementov arhitekturne identitete z namenom natancnejšega dolocanja meja obmocij dobljenih iz GIS postopka. V nadaljevanju je predstavljena evalvacija sedanjega stanja v prostoru in pregled izbranih elementov arhitekturne identitete po metodi MAPPI na primeru naselja Prebold za naslednje atri­bute: material konstrukcije, leto izgradnje, okrasni elementi, tip strehe, tip volumna, tip stavbe, tip tlorisa ter položaj v naselju. Sledeci kriteriji so se med vsemi navedenim izkazali za najbolj merodajne pri raziskovanju arhitekturnih speci.k izbranih sta­novanjskih stavb. Obenem so se na nivoju zaokrožitve celovitih prostorskih enot ti atributi izkazali kot dolocevalci prostorske oblikovne celovitosti. Na primeru naselja Prebold je za obmocja tradicionalne gradnje mogoce ugotoviti zlasti skladno prekrivanje z atributom leta izgradnje stavbe, ki ima prepricljivo vrednost, ko govorimo o Slika 7: Sintezna karta ureditvenih obmocij na primeru naselja Pre bold. Obmocja tvorijo preseki posameznih prostorsko opredeljenih atributov (material konstrukcije, leto izgradnje, okrasni elementi, tip strehe, tip volumna, tip stavbe, tip tlorisa, položaj v naselju), ki so bili sintetizirani s pomocjo analize stopnje prekrivanja. že v sredini 90. let prejšnjega stoletja, ko pride do investitorsko vzpodbujene urbanizacije. Na nivoju prostorske zasnove je ta urbanizacija ravno tako sledila po vecini mrežnim sistemom strukturiranja kompozicije. Opazna je mocna zgostitev teh mrežnih zasnov. V kolikor je mrežna zasnova v modernisticni koncepciji postavljala stavbo v sredino pripadajoce parcele, in je s tem bilo zagotovljenega vsaj nekaj zelenega oboda ter odmika od sosednje stavbe, pa je v novi mrežni zasnovi vodilo predvsem cim vecji izkoristek glede na dovoljene urbanisticne kazalnike. Ocenjujemo lahko, da se po letu 2000 in še izraziteje po 2005 gradnja novih stanovanjskih stavb oz. kompleksov, v razmerju do gradnje drugih tipov objektov v okviru snovanja vecjih prostorskih sistemov, umirja, opazen je pa velik porast odrejanja celotnih obmocij namenjenih poslovno – obrtnim conam. 4. ZAKLJUCEK V raziskavi ugotavljamo, da tudi danes nastajajo vecinoma »novi«, pa vendar »genericni« objekti, ki ne upoštevajo lokalnih oz. regionalnih arhitekturnih znacilnosti. Na urbanisticnem nivoju prihaja do velikih odstopanj od v strokovnih študijah prepoznanih kvalitetnih tradicionalnih vzorcev oz. ureditev. Morfološka zasnova naselij in novi morfološki vzorci vecinoma ne sledijo tistim, ki so se v slovenskem prostoru vzpostavili skozi vecstoletni razvoj, ampak sledec sodobnim funkcionalnim in ekonomskim zahtevam. Pogosto tako, da se ne prizadeva upo­števati in nadgrajevati kvalitetne tradicionalne vzorce, temvec se vzpostavljajo genericne rešitve, ki niso lokalno oz. regionalno prepoznavne. Metoda MAPPI predstavlja metodološki pristop, s katerim se lah­ko na podlagi objektivnih podatkov doloca morfološka enotna obmocja grajenega prostora. Z metodo MAPPI, in z njo razvitim orodjem prepoznavanja karakterja naselij in/ali karakteristicnih obmocij v naseljih, pripomoremo pri dolocanju in odlocanju o ohranitvi enotnih karakteristik nekega prostora. Ocena prekrivanja obmocij iz analiz iz teh dveh nivojev . arhi­tekturnega ter prostorskega, je z izpeljavo metode prikazano, kako doloceni atributi dejansko vplivajo na izrazitost znacilnosti nekega prostora. Sinteza MAPPI kot metoda deluje, vendar je potrebno ob tem opozoriti, da v primerih, ko je preplet posame­znih »tipik« prevelik, enovitega obmocja ni moc dolocati, saj ni de.niran z dominantnim karakterjem. Z razvito metodo MAPPI je možno lažje prepoznati berljivo podobo sicer kompleksnega stanja prostora in s tem omogociti razumevanje odnosa med tradicionalnimi in novimi pojavnimi oblikami, pri cemer so referencno izhodišce tradicionalne oblike. Izkazano je, da so dolocevalci prostorske podobe tudi vzorci grajenega tkiva in posamezni elementi – stavbe, ki so rezultat tipizacije arhitekture in standardizacije v planerskih mehanizmih ter doktrinah. Tako je pomembno poudariti, da je bil namen raziskave razviti metodo, ki bo uporabna v razlicnih prostor­skih kontekstih in bo ne glede na zateceno stanje prispevala k prepoznanju bistvenih urbanisticno-oblikovalskih in arhitektur­nih znacilnosti grajene strukture in bodo na tej osnovi podane usmeritve za nadaljnji razvoj prostorske identitete. S ciljem izboljšanja odnosa do prostora, se izkazuje za nujno razvoj mehanizmov, ki bodo usmerjali arhitekturno podobo tako novih objektov kot tudi objektov, ki bodo podvrženi prenovi. Za razvoj in implementacijo primernih mehanizmov pa je predhodno potrebno opraviti poglobljeno analizo stanja (ne)ohranjenosti arhitekturne identitete na vsaj dveh nivojih: na nivoju naselbinske strukture in na arhitekturnem nivoju. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Doseženi rezultati predstavljeni v tem prispevku so nastali v okviru raziskovalnega projekta ARIS: V5-2111, ki ga po pogodbi 2550-21­510025 (so).nancira Ministrstvo za naravne vire in prostor in po pogodbi 3340-21-140034 Ministrstvo za kulturo LITERATURA Caniggia, G. (1963). Lettura di una Citta: Como. Rome: Centro Studi di Storia Urbanistica. Cigoj Sitar, N., Gantar, D., Kozamernik, J., Mlakar, A. (2020): Priporocila za izdelavo krajinske zasnove. Ljubljana: Urbanisticni inštitut Republike Slovenije, Drozg, V. (1995). Morfologija vaških naselij v Sloveniji. Geographica Slovenica 27. Ljubljana, Inštitut za geogra.jo. Durjava, M. (1986). Nacela oblikovanja slovenskih kmeckih naselij in ljudske arhitekture. Maribor: Mladinska knjiga. Fikfak, A. (2007). Naselbinska kultura slovenskega podeželja-Goriška brda. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. Fikfak, A., Grom, J. P., Lavtižar, K., Lazic, M., Novljan, T., Kušar, D., Nikšic, M., Gantar, D., Goršic, N., Koblar, S., Pipan, T., Švigelj, A. (2023). Arhitekturne tipologije in arhitekturne krajine in regije Slovenije. Ciljno raziskovalni program »CRP 2021« v letu 2021-23. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta: Urbanisticni inštitut. Fister, P. (1970). Naselbinske oblike od Jezerskega do Bitenj, v Kranjski zbornik, Kranj. Fister, P., Boh-Pecnik, N., Debevec, L., Deu, Ž., Kavcic, M., Lah, L. (1993a). Arhitekturne krajine in regije Slovenije (Vol. 2). Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje. Fister, P., Boh-Pecnik, N., Deu, Ž., Lah, L. (1993b). Glosar arhitekturne tipologije (Vol. 1). Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje. Furman Oman, G., Furman Oman, M., J. Sedovnik (2013): Sodobna arhitekturna tipologija na Kozjanskem. Podcetrtek: Obcina Podcetrtek in javni zavod Kozjanski park Gantar, D., Goršic, N., Nikšic, M., Ravnikar, Ž., Štaut, L. (2020): Usmeritve za oblikovanje objektov, usmeritve za objekte za kratkotrajno bivanje: strokovne podlage za Obcinski prostorski nacrt obcine Idrija. Koncno porocilo. Ljubljana, Urbanisticni inštitut Republike Slovenije Gehl, J. (2010). Cities for people. Washington: Island Press. Grabrijan, D., Grabrijan, N., Didek, Z., Didek, S. (1959). Kako je nastajala naša sodobna hiša. Ljubljana: Mladinska knjiga Grom, J.P. (2022). Vpliv utrdbenih sistemov rapalske meje na razvoj prostora. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. GURS (2022). Geodetska uprava Republike Slovenije. Https://egp.gu.gov.si/egp/ (4. 19. 2022) Hudoklin, J., Selak, I., Simic, S. (2005). Ohranjanje prepoznavnosti slovenskih krajin; Podrobnejša pravila za urejanje prostora. Zakljucno porocilo. Novo mesto, Acer d.o.o. Ilešic, S. (1950). Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Karlovšek Debelak, M. idr. (1980). Razvoj in urejanje vasi na Slovenskem. Ljubljana: Urbanisticni inštitut RS. Konservatorski nacrt za prenovo za del enote dedišcine Idrija – mestno jedro, EŠD 182 in OPPN mestno jedro (2011). Ljubljana, Populus d.o.o. Komelj, D. (1965). Pokrajina in arhitektura. Sinteza št. 3/1965. Melik, A. (1960). Slovensko Primorje. Ljubljana: Slovenska matica. Mušic, M. (1947). Obnova slovenske vasi, Celje: Družbe sv. Mohorja. Norberg-Schulz, C. (1996). Genius loci: Towards a phenomenology of architecture. New York: Rizzoli. Pogacnik, A. (1996). Varstvo in usmerjanje oblikovne podobe slovenskih mest. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje. Ravbar, M. (1988). Novejši razvoj naselij v Radovljiški kotlini. v: Využití moderních metod pro geogra.cký výzkum životního prostredí: sbornik referátu z 1. ceskoslovensko­jugoslávského semináre konaného v Brne 18.-24. kvetna 1987, Zbornik Praci 18, tipkopis na IGU, Brno, Str. 135-152. Sedlar, S. (1974). Vpliv urbanizacije na podobo in strukturo podeželskih mestnih naselij v Sloveniji. Ljubljana: FAGG. SPRS (2004). Strategija prostorskega razvoja Slovenije: Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Direktorat za prostor, Urad za prostorski razvoj. http://www.mop.gov.si/.leadmin/mop. gov.si/pageuploads/publikacije/sprs_slo.pdfy (4. 19. 2022) Usmeritve za postavitev in oblikovanje objektov: Priloga OPN Crnomelj (2018): Acer Novo mesto. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Ljudmila Koprivec, Martina Zbašnik-Senegacnik:TRAJNOSTNA ŠOLA KOT PRIZORIŠCE ZA OKOLJSKO VZGOJO THE SUSTAINABLE SCHOOL AS A PLACE FOR ENVIRONMENTAL EDUCATION https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11.032-039 UDK: 727:373:502.12 SUBMITTED: October 2023 / REVISED: November 2023 / PUBLISHED: December 2023 1.01 Izvirni znanstveni clanek / Original Scienti.c Article POVZETEK Trajnostne šole so energijsko ucinkovite, okolju prijazne stavbe, ki zagotavljajo zdravo bivalno okolje in vzpodbujajo okoljsko vzgojo. Referencni primeri iz tujine prikazujejo znacilnosti trajnostnih šol kot odraz arhitekturne zasnove, ki temelji na principih ekološkega koncipiranja, krožne gradnje in povezo­vanju ucnih okolij z naravo, športnimi aktivnostmi in gibanjem. V clanku smo želeli raziskati ali ucitelji prepoznavajo trajnostne znacilnosti šol, v katerih poucujejo, in v kolikšni meri jih vkljucu­jejo v ucne vsebine. Za ta namen smo izvedli kratko anketo na nekaterih slovenskih osnovnih šolah, ki je pokazala, da ucitelji vecinoma niso seznanjeni s trajnostnimi znacilnostmi šol in jih ne vkljucujejo v ucne procese. Ugotovitve študije lahko služijo kot priporocila za uvajanje nacel trajnostne šole v pedagoško in arhitekturno stroko. KLJUCNE BESEDE trajnostna arhitektura, trajnostna šola, trajnostne znacilnosti stavb, okoljska vzgoja ABSTRACT Sustainable schools are energy-e. cient, environmentally friendly buildings that provide a healthy living environment and promote environmental education. Reference examples from abroad show the characteristics of sustainable schools as an expression of ecological design, circular construction and the integration of learning environments with nature and sports activities. We were interested in whether teachers recognize the sustainable features of the schools they teach in and to what extent they integrate them into the curriculum. We conducted a short survey in some Slovenian elementary school and came to the conclusion that teachers are mostly unaware of the sustainable features of the schools and do not include them in their learning processes. The results of the study can be used as recommendations for the introduction of sustainable school principles into the pedagogical and architectural profession. KEY-WORDS sustainable architecture, sustainable school, sustainable building’s features, environmental education 1. UVOD Šola, prostor, v katerem otroci preživijo velik del svojega življe­nja, ima velike vplive na njihovo pocutje, zdravje in osebno rast. Zahteve, ki jih prinašajo okoljski problemi, po drugi strani pa novi nacini poucevanja z novimi kompetencami, ki jih prinaša šola kot institucija, uvajajo spremembe tudi v zasnovi šolske stavbe. Nova paradigma uvaja pojem »trajnostna šola«. To je ekološko koncipirana stavba z minimalnimi vplivi na okolje. Grajena je iz naravnih in recikliranih gradiv, vkljucno s ponov-no uporabo materialov in elementov, ki so že bili uporabljeni. Trajnostna šola za svoje delovanje porabi malo energije, zago­tavlja kakovosten zrak in osvetlitev z dnevno svetlobo, v njej se smotrno upravlja z vodo. Enako pomembna lastnost trajnostne šole je povezovanje trajnostnih znacilnosti stavbe z ucnimi vsebinami (Cole, 2014). Trajnostne znacilnosti šole lahko ucitelji vkljucujejo v izobraževalne procese, s tem pa pripomorejo k udejanjanju in razumevanju trajnostnega nacina bivanja. Kot kažejo številne raziskave (Barr idr., 2014; Cole, 2014; Tucker in Izadpanahi, 2017) lahko trajnostno zasnovana šolska arhitektura postane ucno orodje, ki podpira neformalno in formalno izobra­ževanje o okoljski problematiki, vzpodbuja inovativno razmi­šljanje, omogoca izkustveno ucenje, nudi proaktivno študijsko okolje in ozavešca ucence, ucitelje, starše in družbo o pomenu trajnostnega nacina življenja. Na nekaterih zanimivih arhitek­turnih primerih je mogoce izpostaviti tri znacilnosti, vkljucene v zasnovo trajnostnih šol: ¦ arhitekturna zasnova, ki temelji na principih ekološkega koncipiranja; ¦ vkljucevanje principov krožne gradnje v oblikovanje šolske stavbe; ¦ ucenje iz trajnostnih znacilnosti šole. 1.1 Arhitekturna zasnova, ki temelji na principih ekološkega koncipiranja Ekološko koncipiranje stavb pomeni ustvarjanje zdravega in kakovostnega bivalnega okolja (temperaturno, svetlobno in akusticno ugodje) s cim manjšim vplivom na okolje, t.j. cim manjšim onesnaževanjem tal, zraka in podtalnice ter z ohranja­njem naravnih surovin in gradiv. Vse te zahteve vkljucuje zasno­va, ki upošteva naravne danosti lokacije in optimalno umestitev stavbe v prostor (ustrezna orientacija stavbe lahko poveca energijsko ucinkovitost stavbe za 30 %), izbor ustreznih materia­lov, vkljucuje naravno osvetlitev in sencenje prostorov, zadostno toplotno zašcito ovoja stavbe, uporabo energijsko ucinkovitih sistemov za ogrevanje in pohlajevanje prostorov (skrb za nizko rabo energije za obratovanje stavbe) ter trajnostno upravljanje z viri (uporaba obnovljivih virov energije, ponovna uporaba/ recikliranje vode). Trajnostna šola zagotavlja kakovostno in spodbudno okolje, v katerem se otroci dobro pocutijo in napredujejo v znanjih in spretnostih, potrebnih za njihovo nadaljnje življenje. Cist zrak, dobra osvetlitev prostorov, kvalitetna toplotna in zvocna izola­tivnost ter ustrezna akustika prostorov so . zikalne znacilnosti ucnih okolij, ki neposredno vplivajo na uspešnost, produktiv­nost in dobro pocutje ucencev in uciteljev (Bakó-Biró idr., 2012; Golshan idr., 2018; Klatte idr., 2010; Sala in Rantala, 2016; Sundell idr., 2011; Toftum idr., 2015; Wargocki in Wyon, 2017; Woolner idr., 2007). Namen sodobnih ucnih okolij je krepitev okoljske zavesti, hkrati pa tudi trajnostnega nacina življenja. Trajnostne šole zato vzpodbujajo povezovanje z naravo, gibanje in športne aktivnosti, urejanje šolskih vrtov in imajo premišljeno zunanjo krajinsko ureditev. V trajnostni šoli igra pomembno vlogo zelenje v notranjosti in v njeni okolici (Zbašnik-Senegacnik in Koprivec, 2022). Vse vec študij opozarja na mocno povezavo med urbano naravo ter otrokovim splošnim pocutjem (Chawla, 2015), izboljšanim . zic­nim in duševnim zdravjem otrok (Kabisch idr., 2017; McCormick, 2017; Tillmann idr., 2018), lažjim obvladovanjem stresa (Akpinar, 2016) in izboljšanjem pozornosti (Kaplan, 1995). Zelene površine okrog šole v obliki zelenic in parkov zagotavljajo socialno okolje za otroke, da se igrajo s svojimi vrstniki, vzpostavljajo podporne družbene skupine in veckulturne odnose ter krepijo svoje splo­šno custveno in medsebojno dobro pocutje (Chawla, 2015). Po principih ekološkega koncipiranja je zasnovana osnovna šola Sandal Magna Primary School v Angliji (slika 1A). Šolo ogreva toplotna crpalka. Sistem naravnega prezracevanja zagotavlja stavbi svež zrak – ta vstopa na najnižji tocki stavbe in se odvaja skozi visoke opecnate zracnike, ki so tudi prepoznavna likovna znacilnost šole (slika 1B). Deževnica, ki se zbira s strehe, se upo­rablja za splakovanje sanitarij ter za zalivanje šolskih vrtov (Sarah Wigglesworth Architects, b.d.). Pomembna komponenta ekološko koncipirane šolske stavbe je energijska ucinkovitost. Toplotni ovoj stavbe ima debelo plast toplotne izolacije in energijsko ucinkovito stavbno pohištvo, izveden je zrakotesno in brez toplotnih mostov. Svež zrak dovaja mehanska prezracevalna naprava z vracanjem toplote odpa­dnega zraka (slika 2). Nizke potrebe po toploti pokriva toplotna crpalka ali kakšna druga ogrevalna naprava. Trenutno optimalna energijsko ucinkovita stavba je grajena v standardu pasivna hiša (Zbašnik-Senegacnik, 2017). Slika 1: A) model trajnostne zasnove osnovne šole; B) pogled na šolo in zunanje povr­šine, namenjene špor tnim in drugim aktivnostim ter šolskim vrtovom. Sandal Magna Primary School, Anglija, arh. Sarah Wigglesworth Architects (Sarah Wigglesworth Architects, b.d.). Foto: Mark Hadden. Slika 3: Ponovna uporaba lesenih konstrukcijskih elementov.The Willow School, ZDA, arh. Farewell Architects LLC (Farewell Architects LLC., b.d.). plošcice iz stare šole za dekorativno oblogo stopnišca nove šole (slika 5), iz stare opeke so zgradili predelne stene sani­tarij, staro steklo pa so zdrobili in ga uporabili kot polnilo v predelni steni. Ponovna uporaba materialov v šolski arhitekturi daje uporabnikom šole jasno sporocilo, kako pomembno je za trajnostno grajeno okolje zmanjševanje gradbenih odpadkov, s tem pa tudi zmanjševanje rabe surovinskih virov in energije, potrebnih za proizvodnjo novih gradiv in gradbenih elementov. Slika 5: Stenska obloga stopnišca je iz keramicnih plošcic iz stare šole. Osnovna šola Brezovica, Slovenija, arh. Slavko Gabrovšek. Foto: Slavko Gabrovšek. UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 1.2 Vkljucevanje principov krožne gradnje v oblikovanje šolske arhitekture Krožna gradnja uresnicuje nacela krožnega gospodarstva v celotnem življenjskem ciklusu stavb – od razvoja gradbe­nih materialov, nacrtovanja, proizvodnje, gradnje, obrato­vanja oz. vzdrževanja in obnove do rušenja in recikliranja po koncu posameznega ciklusa uporabe (Gumilar, 2020). Pri krožni gradnji trajnostne stavbe se uporabljajo izbrani materiali z nizkim okoljskim odtisom in brez zdravju ško­dljivih snovi. Stavbni elementi so nacrtovani tako, da jih je možno enostavno sestaviti in razstaviti, s tem pa tudi nada­lje uporabiti ali reciklirati. S ponovno uporabo obstojecih materialov in izdelkov se zmanjšujeta okoljski odtis stavbe in kolicina gradbenih odpadkov. Pri gradnji osnovne šole The Willow School v ZDA so bili ponovno uporabljeni elementi iz naravnih materia­lov (Farewell Architects LLC., b.d.). Izbor vkljucuje vecjo kolicino ponovno uporabljenega lesa in kamna iz bližnjih zapušcenih skednjev in tovarn. Lesene tramove, stebre in kamnite bloke so razstavili, ocistili in ponovno uporabili kot konstrukcijske elemente šole (slika 3). Za strešno kritino so uporabili reciklirano plocevino iz nerjavecega jekla. Pri notranji opremi so arhitekti izbrali materiale brez toksicnih, zdravju škodljivih snovi in reciklate (npr. tlak iz linoleja, ki je 100 % biološko razgradljiv, sestavlja ga smola lanenega olja, lesna moka, mleti apnenec in pigmenti, vse stisnjeno na tkano podlago iz jute). Gradbene odpadke, ki so nastali pri gradnji, so sistematicno locevali in jih tudi v celoti reciklirali. Tudi drevesa, ki so jih morali odstraniti na lokaciji gradnje, so predelali v leseno pohištvo, ki je del ucilnic (stoli in mize) (New Jersey Public Broadcasting, 2008). Koncept krožne gradnje vkljucuje osnovna šola Sandal Magna Primary School v Angliji (slika 4), ki je oblikovana iz opeke iz stare, porušene šole (Sarah Wigglesworth Archi­tects, b.d.). Ponovno uporabljena opeka je tako postala gradbeni element nove, trajnostno zasnovane šole in ne gradbeni odpadek. V Sloveniji je ponovna uporaba gradbe­nih elementov zaživela v novi podobi prizidka osnovne šole na Brezovici, kjer so z namenom zmanjševanja grad-benih odpadkov ter ekonomike gradnje uporabili materia­le, ki so nastali pri rušenju stare šole. Gradbene odpadke so locili in ponovno uporabili kritino na novi kolesarnici šole, 1.3 Ucenje iz trajnostnih znacilnosti šole Z razlicnimi prikazi trajnostnih znacilnosti šole lahko postane šolska stavba ucno orodje, ki vzpodbuja formalno ali neformal-no izobraževanje o trajnostnosti. Enostaven nacin za izobraževa­nje o trajnostnih znacilnostih šole je prikaz verbalnih ali slikov­nih informacij v obliki znakov, zaslonov na dotik, brošur, spletnih mestih, na opremi prostorov in igralnih elementih itd. (Cole, 2014). Elementi stavbe so lahko oznaceni in opozarjajo na izvor materiala in njegov vpliv na okolje. Z razlicnimi opisi na stenah lahko ucenci v šoli pridobijo podatke o trajnostnih znacilnostih vgrajenih materialov, elementov ali komponent (slika 6). Sporo-cilni so tudi podatki o porabi energije za delovanje trajnostne šole, temperature zraka v ucnih okoljih in meritvah kakovosti zraka, ki jih je mogoce spremljati na vgrajenih zaslonih v ucilni­cah in drugih šolskih prostorih (slika 7). Vidne instalacije, oznake cevovodov in elektricni vodi lahko na svojstven nacin soobliku­jejo interier skupnih prostorov in ucilnic, hkrati pa otroke poucu­jejo o sistemih za obratovanje stavbe (slika 8). Vidni in dostopni instalacijski sistemi omogocajo tudi lažje redno vzdrževanje, zamenjavo ali popravilo elementov. Tudi šolski vrtovi v okolici šol so ucno okolje, kjer se otroci spoznavajo s procesi v naravi in Slika 8: Vidne instalacije in akusticne plošce so v vlogi dekorativnih elemen­tov, hkrati poucujejo o komponentah, potrebnih za obratovanje stavbe. Sandal Magna Primary School, Anglija, arh. Sarah Wigglesworth Architects (Sarah Wigglesworth Architects, b.d.). Foto: Mark Hadden zakonitostmi pridelave hrane (slika 9). Stik z naravnim okoljem v zgodnji mladosti omogoca otrokom, da razvijejo naklonjenost do narave, ki jo ohranijo tudi za odrasla obdobja življenja (Baró idr., 2020). Ce so sistemi v ucnih okoljih vidni, jih lahko ucenci neposredno opazujejo, senzoricno preverijo, po možnosti tudi upravljajo in hkrati opazujejo njihovo delovanje, npr. porabo energije, vode, kakovosti zraka (Barr, 2014). Nekateri raziskovalci poudarjajo pomen aktivne participacije ucencev v smislu izkustvenega ucenja, kar pa zahteva tudi premislek o arhitekturni zasnovi, ki omogoca tudi ne-avtomatizirane sisteme (možnost rocnega od­piranja oken, rocno vodenje sencenja zasteklitvenih elementov itd.) (Cole, 2014). Tako lahko ucenci sami sodelujejo pri uravna­vanju oz. zagotavljanju bivalnega ugodja. Zasnove trajnostnih šol, ki bi jih lahko oznacili kot »pro-okoljske«, pozitivno vplivajo na otrokov odnos do okolja in otrokovo zavedanje o okoljski problematiki (Tucker in Izadpanahi, 2017). V Sloveniji je pojem trajnostna šola trenutno vkljucen v proces razmisleka o oblikovanju sodobnega šolskega prostora kot od- Slika 9: Na klancini v vecnamenskem prostoru je zasajen zelišcni vrt. Osnovna šola Slika 7: Prikaz temperature zraka in kolicine CO2 v ucilnici. Osnovna šola Acharacle Melopee School, Belgija, arh. XDGA (XDGA, b.d.) Foto: Maxime Delvaux) Primary School, Škotska, arh. Gaia Architects (Hartman, 2009). govor na nove izzive v izvajanju pedagoških procesov. Zaznati je mogoce posamezne primere preoblikovanja ucnega prostora, ki posnemajo tuje vzore, strokovnih usmeritev za nacrtovanje šol pa še ni niti za podrocje pedagogike niti za podrocje arhitekture. V uvodu prispevka zato na osnovi analize primerov tuje prakse izpostavljamo nacela zasnove trajnostne šole. V študiji smo poskušali odgovoriti na dve raziskovalni vprašanji: ali slovenski ucitelji prepoznavajo trajnostne znacilnosti šol, v katerih pou-cujejo (1), in v kolikšni meri jih vkljucujejo v ucne vsebine (2). Ugotovitve študije lahko služijo kot priporocila za uvajanje nacel trajnostne šole v pedagoško in arhitekturno stroko. 2. METODE DELA V študiji smo raziskovali primere trajnostne šolske arhitekture v razlicnih državah (ZDA, Anglija, Škotska, Danska, Nemcija, Avstrija, Slovenija) in ugotavljali pomen vkljucevanja trajnostnih znacilnosti šole v ucne procese. Analiza obsežne relevantne literature je pokazala, da lahko trajnostno zasnovana šolska arhitektura zagotavlja kvalitetno .zicno ucno okolje, ki vpliva na uspešnost, produktivnost in dobro pocutje ucencev, uciteljev in ostalih uporabnikov, trajnostne znacilnosti šole pa lahko postanejo ucno orodje, ki podpira izobraževanje o okoljski problematiki (Barr idr., 2014; Cole, 2014; Tucker in Izadpanahi, 2017). Zato smo želeli preveriti, v kolikšni meri je obravnavano raziskovalno vprašanje – prepoznavanje trajnostnih znacilnosti šole in vkljucevanje teh vsebin v ucne procese – zastopano v praksi. Izvedli smo anketo, v katero smo vkljucili ucitelje nekate­rih slovenskih osnovnih šol. Oblikovali smo anketni vprašalnik, ki je bil med 20. novembrom in 4. decembrom 2023 dostopen na spletnem portalu 1KA. Anketni vprašalnik je sestavljen iz treh delov. V prvem delu smo z ucitelji preverjali njihovo poznavanje trajnostnih znacilnosti šol, kjer poucujejo. V drugem delu nas je zanimalo, ali ucitelji vkljucujejo trajnostne znacilnosti šol v svoje ucne vsebine. V tretjem delu anketnega vprašalnika smo spra­ševali o osnovnih podatkih anketirancev (spol, starost, podrocje delovanja). Povprecna starost anketirancev je 45 – 59 let, veci­noma ženskega spola (88 %). Najvec anketirancev je odgovorilo, da poucujejo razredni pouk, sledijo prilagojeni predmetnik v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, li­kovna umetnost, tehnika in tehnologija, vodstvo, matematika in .zika, podaljšano bivanje, drugi jezik italijanšcina, slovenšcina, geogra.ja ter naravoslovje in tehnika. Na anketo je odgovorilo 30 anketirancev. UVODNIK 3. REZULTATI IN DISKUSIJA EDITORIAL CLANEK 3.1 Poznavanje trajnostnih znacilnosti šol Trajnostne stavbe odlikujejo materiali z nizko vgrajeno RAZPRAVA energijo, ki ne sprošcajo škodljivih snovi v okolje, in omogo- DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Slika 10: Ucitelje smo vprašali, ali njihovo šolo (npr. stene, stavbno pohištvo, streho, opremo) sestavljajo ponovno uporabljeni ali reciklirani materiali. cajo ciste procese gradnje, možnost recikliranja odpadkov, ucinkovito razgradnjo ali ponovno uporabo posameznih delov ter energijsko ucinkovitost in ekonomicnost pri obra­tovanju (Volfand, 2020). Z vkljucevanjem gradiv, ki so že bila uporabljena na drugem objektu, se po eni strani zmanjšuje poraba primarnih surovinskih virov, po drugi pa kolicina gradbenih odpadkov, ki sicer nastanejo ob rušitvi stavb. Ucitelje smo vprašali, ali njihovo šolo sestavljajo ponovno uporabljeni, reciklirani materiali. Rezultati ankete kažejo na minimalno ponovno uporabo materialov (DA 4 %, NE 62 %, NE VEM 31 %, ZELO MALO 3 %) (slika 10). Na podlagi analize anketnih odgovorov lahko izpostavimo, da ponovne uporabe gradiv in gradbenih elementov v trenutni gradbe­ni praksi še ni. Zanimiva je tudi ugotovitev, da skoraj tretjina anketirancev odgovora na to vprašanje ne pozna. Nadalje smo raziskovali, ali so ucitelji seznanjeni, katere sis-teme za zagotavljanje bivalnega ugodja ima šola, na kateri poucujejo. Pripravili smo seznam trajnostnih sistemov za delovanje stavb in anketirance vprašali, katere izmed njih ima njihova šola. Med ponujenimi odgovori so lahko izbrali vec odgovorov. Anketiranci so najpogosteje navedli narav-no prezracevanje z odpiranjem oken (85 %), sledijo uporaba toplotne crpalke (26 %), možnost mehanskega prezraceva­nja (15 %), uporaba soncnih celic za pridobivanje elektricne energije (7 %) in zbiranje deževnice (4 %) (slika 11). Poraba in upravljanje z energijo stavb je eden izmed pokazate­ljev vpliva stavb na okolje. Trenutno optimalna energijsko ucin­kovita stavba je grajena v pasivnem standardu (Zbašnik-Sene­gacnik, 2017), cemur se približujejo tudi sodobne novozgrajene šole, saj morajo upoštevati veljavne predpise. Energijska ucinko­vitost stavb pa obicajno ni vkljucena v ucne vsebine. Uporabna podlaga za integracijo okoljskih tem v ucne vsebine predvsem pri naravoslovnih predmetih so podatki o porabi energije za obratovanje šolske stavbe. V študiji nas je zato zanimalo, ali so informacije o porabi in upravljanju z energijo vidne in dostopne uporabnikom šole in ali jih lahko spremljajo. Ugotovili smo, da so podatki o rabi energije minimalno dostopni oziroma s temi informacijami ucitelji niso seznanjeni (NE 62 %, NE VEM 35 %, 3 % DA) (slika 12). Sklepamo, da poraba in upravljanje energije ne velja kot prepoznavna trajnostna znacilnost šol, kjer anketi­ranci poucujejo. THE CREATIVITY GAME – Theory and Practice of Spatial Planning Kot kažejo številne raziskave, imajo na zdravje in dobro pocutje ucencev zelene površine velik vpliv (Kabisch idr., 2017; McCormick, 2017; Tillmann idr., 2018). Šolski vrtovi, kjer se ucenci lahko spoznavajo z naravo in ekološko pri­delavo hrane, so pomembna znacilnost trajnostne šole, saj kot ucilnice na prostem otroke povezujejo z naravo. Ucite­lje smo vprašali, ali ima njihova šola šolski vrt, ki deluje kot ucilnica na prostem (graf 4). Vec kot polovica anketirancev potrjuje, da ima njihova šola v sklopu zunanje ureditve šolski vrt (56 % DA, NE 36 %, DRUGO 8 %) (slika 13). 3.2 Vkljucevanje trajnostnih znacilnosti šole v ucne vsebine V trajnostno zasnovanih šolah se ucenci ne ucijo samo ucnih vsebin, dolocenih v šolskem kurikulumu – trajno­stne šole omogocajo ucencem, da se ucijo iz njih, ne le v njih. Znacilnosti trajnostnih šol lahko ucitelji vkljucujejo v ucne vsebine, s tem pa vzpodbujajo zavedanje o okoljski problematiki. V raziskavi smo anketirance spraševali, ce trajnostne znacilnosti šolskih stavb vkljucujejo v ucne vsebine. Med ponujenimi odgovori so lahko izbrali vec odgovorov. Iz rezultatov anket je razvidno, da se v ucne vsebine najpo­gosteje vkljucuje pomen zelenja v zunanji ureditvi šole (80 %), sledijo uporaba zdravju neškodljivih, naravnih ma-terialov (56 %), uporaba recikliranih, ponovno uporabljenih materialov (52 %), poraba energije (52 %) ter pridelovanje hrane v šolskih vrtovih in priprava hrane (36 %). Najmanj se v ucne vsebine vkljucujejo naprave in sistemi za energijsko ucinkovito obratovanje stavbe in zbiranje deževnice oz. ponovna uporaba / recikliranje vode (slika 14). Cole (2014) navaja, da se z vodenimi ogledi in predstavi­tvami vgrajenih tehnicnih sistemov v stavbi ucenci lahko spoznavajo z delovanjem teh naprav, s tem pa pridobijo konkretna znanja o nacinih zagotavljanja bivalnega ugodja s stavbah. Zato smo raziskovali, ali ucitelji vgrajene naprave (npr. ogrevalne in prezracevalne naprave) ucencem pred­stavijo in jim obrazložijo nacin obratovanja. Dobra petina uciteljev naprave ucencem predstavi, vecinoma pa jih ne ali zgolj obcasno (DA 23 %, NE 42 %, OBCASNO 31 %,) (slika 15). Po odgovorih anketirancev lahko sklepamo, da vgra- Slika 14: Ucitelje smo vprašali, ali vklju-cujejo navedene znacilnosti šole v ucne vsebine. Možnih je bilo vec odgovorov. jeni sistemi, njihovo delovanje in vpliv na okolje, po vecini niso del ucnih vsebin. Raziskave kažejo, da integracija trajnostnih znacilnosti šole v ucno okolje spodbuja ucence k vec-cutnem ucenju, jih nagovarja k ustvarjanju novih idej, raziskovanju in dose-ganju boljših rezultatov (Darragh, 2006). Zanimalo nas je, kako pomembno se zdi uciteljem vkljucevanje trajnostnih znacilnosti šolskih stavb v ucne vsebine. Spodbudna je ugotovitev, da se je vec kot 90 % uciteljev strinjalo s trditvi­jo, da je vkljucevanje trajnostnih znacilnosti šolskih stavb v ucne procese kljucnega pomena pri spodbujanju otrok k trajnostnem nacinu življenja (slika 16). Za vkljucevanje traj­nostnih znacilnosti šole v ucne procese pa je v prihodnje potrebno graditi trajnostno zasnovano šolsko arhitekturo. Vkljucevanje arhitektov, uciteljev in šolske skupnosti v trajnostno zasnovo šol je prvi korak, pri katerem se lahko v obliki delavnic skuša odgovoriti na vprašanja, kot npr., na kakšen nacin lahko arhitekturo in sisteme za delovanje trajnostne šole vkljucimo v izobraževanje o trajnosti; kako se lahko ucilnice oblikujejo, da bodo vzpodbudile ekolo­ško ozavešcenost; na kakšen nacin to lahko pripomore k vzpodbujanju domišljije, kreativnosti, odzivnosti in želji po ucenju; kako lahko materiali, svetloba, zvoki, elementi narave, prostorska zasnova in kvalitetni pogledi vplivajo na poucevanje (Orr, 1993). Ucitelje smo vprašali, ali bi bili v primeru nacrtovanja nove šole pripravljeni sodelovati UVODNIK v ekipi, skupaj z arhitekti, vodstvom šole, narocnikom. EDITORIAL Vec kot 90 % uciteljev bi bilo pripravljenih sodelovati pri CLANEK trajnostni zasnovi šol (slika 17). Sklepamo, da bi ucitelji v prihodnje želeli sodelovati pri zasnovi trajnostnih ucnih RAZPRAVA okolij, v sodelovanju s strokovnjaki iz razlicnih podrocij DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA Slika 16: Ucitelje smo prosili, da na lestvici od 1 (sploh se ne strinjam) do 5 (popolno MASTER THESIS ma se strinjam) ocenijo, v kolikšni meri se strinjajo trditvijo, da je vkljucevanje trajno stnih znacilnosti šolskih stavb v ucne procese kljucnega pomena za okoljsko vzgojo. Slika 17: Ucitelje smo vprašali, ali bi bili v primeru nacrtovanja nove šole pripravljeni sodelovati v ekipi, skupaj z arhitekti, vodstvom šole, narocnikom. dela (Avguštin, L., Berglez Bah, E., Gabrovec, A., Kregar, S. in Podbornik, K., 2023). 4. ZAKLJUCEK S trajnostno šolsko arhitekturo ustvarjamo kvalitetno ucno oko­lje, ki ima za vse uporabnike šole zdravstvene koristi, izboljšuje njihovo dobro pocutje in viša stopnjo produktivnosti. Refe­rencni primeri trajnostnih šol prikazujejo premišljeno, ekološko zasnovano arhitekturo, zgrajeno po principih krožne gradnje, da imajo cim manjši vpliv na okolje, da so energijsko ucinkovite, ekonomicne in omogocajo zdravo in stimulativno ucno okolje. Trajnostne znacilnosti šole so lahko v šolskih prostorih poudar­jene, oznacene in obrazložene, ucitelji pa jih lahko vkljucujejo v ucne procese. Naravni ali ponovno uporabljeni materiali, sistemi za zbiranje deževnice in recikliranje vode, naprave za ogreva­nje in pohlajevanje prostorov, šolski vrtovi in zelenje v ucnih prostorih lahko postanejo ucno orodje, ki vzpodbuja okoljsko izobraževanje. Na ta nacin se ucenci, neformalno ali formalno, izobražujejo o pomenu trajnostnega nacina življenja, delovanja in ucenja. Zgrajenih je veliko šolskih stavb, ki služijo kot refe­rencni primeri vkljucevanja trajnostnih znacilnosti stavb v ucne vsebine. Vendar trenutno manjkajo smernice za nacrtovanje trajnostne šolske arhitekture, ki bi izpolnjevale zahteve, ki jih pri­našata tako okoljska problematika kot novi nacini poucevanja. Analiza ankete, ki smo jo izvedli v nekaterih slovenskih šolah, je pokazala, da ucitelji vecinoma niso seznanjeni s trajnostnimi znacilnostmi šol in jih ne vkljucujejo v ucne procese. Ponovna uporaba materialov in elementov v trenutni šolski arhitekturi ni pogosta, prav tako niso pogosto vgrajeni sistemi za energijsko ucinkovito delovanje stavbe in porabo obnovljivih virov energi­je. Poraba in upravljanje energije se vecinoma ne spremljata in ne vkljucujeta v ucne vsebine. Tudi sistemi za skrbno upravljanje z vodo niso del znacilnosti šol, medtem ko so šolski vrtovi pogo-sto omenjeni kot ucna okolja v zunanji ureditvi šole. Rezultati ankete kažejo, da se zdi uciteljem pomembno vkljuce­vati trajnostne znacilnosti šolskih stavb v ucne procese in bi bili pripravljeni sodelovati pri oblikovanju trajnostnih šolskih okolij. V prihodnje bi veljalo razmisliti, da se k nacrtovanju trajnostno zasnovane šolske arhitekture pristopa celostno, z interdisci­plinarnim pristopom povezovanja razlicnih strok s podrocja pedagogike, medicine, psihologije, krajinske arhitekture, športa, tehnologije, ekonomije ipd. z arhitekturo. Ena od oblik sinergije mnenj razlicnih strokovnjakov bi lahko bile delavnice, ki bi spod­budile nacrtovalce, da razmišljajo o trajnostni šoli kot stavbi z minimalnimi vpliv na okolje v celotnem življenjskem ciklusu, stavbi, ki se osredotoca na ucence (in ucitelje) in jim nudi zdravo in prijetno bivanje, hkrati pa jim omogoca pridobivanje znanja za odraslo življenje, vkljucno z razvijanjem empatije do okolja. Naj šolska stavba postane model in vzor za ucenje o trajnostnih vsebinah. VIRI IN LITERATURA Akpinar, A. (2016). How is high school greenness related to students’ restoration and health? Urban Forest Urban Green, 16, 1–8. Bakó-Biró, Z., Clements-Croome, D.J., Kochhar, N., Awbi, H.B. in Williams, M.J. (2012). Ventilation rates in schools and pupils‘ performance.Building and environment, 48, 215-223. https:// doi.org/10.1016/j.buildenv.2011.08.018 Baró, F., Camacho, D. A., Pérez Del Pulgar, C., Triguero-Mas, M. in Anguelovski, I. (2020). School greening: Right or privilege? Examining urban nature within and around primary schools through an equity lens. Landscape and Urban Planning, 208 (1), 104019. Barr, K. S., Cross, E. S. in Dunbar, H. B. (2014). The Whole-School Sustainability Framework; Guiding Principles for Integrating Sustainability Into All Aspects of a School Organization. The Center for Green Schools, Institute for the Built Environment, Colorado State University. https://centerforgreenschools.org/sites/default/files/resource-files/Whole-School _Sustainability_Framework.pdf Chawla, L. (2015). Bene.ts of Nature Contact for Children. Journal of Planning Literature, 30(4), 433–452. Cole, B., L. (2014). The Teaching Green School Building: a Framework for Linking Architecture and Environmental Education. Taylor & Francis Online, Environmental Education Research, 20 (6), 836-857. https://doi.org/10.1080/13504622.2013.833586 Darragh, J., C. (2006). The Environment as the Third Teacher. https://files.eric.ed.gov/fulltext /ED493517.pdf Golshan, M., Thoen, H. in Zeiler, W. (2018). Dutch sustainable schools towards energy positive. Journal of Building engineering, 19, 161-171. https://doi.org/10.1016/j.jobe.2018.05.002 Gumilar, V. (2020). Krožna gradnja – izzivi uresnicevanja krožnega gospodarstva pri gradnji. Zelena Slovenija, Prirocnik za krožno gospodarstvo, Prehod v trajnostno gradnjo in življenjski cikel stavbe, Fit media d.o.o. https://euagenda.eu/upload/publications/prirocnik_za_krozno _gospodarstvo_-_prehod_v_trajnostno_gradnjo_in_zivljenjski_cikel_stavbe.pdf Hartman, H. (25. 9. 2009). Acharacle Primary School: Sustainable school building study. Architects‘s Journal. https://www.architectsjournal.co.uk/archive/acharacle-primary -school-sustainable-school-building-study Kabisch, N., van den Bosch, M. in Lafortezza, R. (2017). The health bene.ts of nature-based solutions to urbanization challenges for children and the elderly – A systematic review. Environmental Research, 159, 362–373. Kaplan, S. (1995). The restorative bene.ts of nature: toward an integrative framework. Journal of environmental psychology, 15 (3), 169–182. https://doi.org/10.1016/0272-4944(95 )90001-2 Klatte, M., Lachmann, T. in Meis, M. (2010). E.ects of noise and reverberation on speech perception and listening comprehension of children and adults in a classroomlike setting. Noise & Health 12, 270–82. https://doi.org/10.4103/1463-1741.70506 Kregar, S.; Avguštin, L.; Berglez Bah, E.; Gabrovec, A. in Podbornik, K. (2023). Celostni program ozavešcanja ter vzgoje in izobraževanja o podnebnih spremembah v kontekstu VITR za vrtce, osnovne šole in gimnazije. Zavod RS za šolstvo. https://www.zrss.si/pdf/Celostni _program_VITR.pdf McCormick, R. (2017). Does Access to Green Space Impact the Mental Well-being of Children: A Systematic Review. Journal of Pediatric Nursing, 37, 3–7. Orr, D., W. (1993). Architecture as Pedagogy. Wiley for Society for Conservation Biology, Conservation Biology, 7 (2), 226-228. https://www.jstor.org/stable/2386418 Sala, E. in Rantala, L. (2016). Acoustics and activity noise in school classrooms in Finland. Applied Acoustics, 114, 252–259. https://doi.org/10.1016/j.apacoust.2016.08.009 Sundell, J., Levin, H., Nazaro., W.W., Cain, W. S., Fisk, W. J., Grimsrud, D.T., Gyntelberg, F., Li, Y., Persily, A. K., Pickering, A. C., Samet, J. M., Spengler, J. D., Taylor, S. T. in Weschler, C. J. (2011). Ventilation rates and health: multidisciplinary review of the scienti.c literature. Indoor Air, 21 (3), 191 -204. https://doi.org/10.1111/j.1600-0668.2010.00703.x Tillmann, S., Tobin, D., Avison, W. in Gilliland, J. (2018). Mental health bene.ts of interactions with nature in children and teenagers: A systematic review. Journal of Epidemiology and Community Health, 72, 958–966. Toftum, J., Kjeldsen, B.U,Wargocki, P., Menĺ, H.R., Hansen, E.M.C. in Clausen, G. (2015). Association between classroom ventilation mode and learning outcome in danish schools. Building and environment, 92, 494-503. https://doi.org/10.1016/j.buildenv .2015.05.017 Tucker, R. in Izadpanahi, P. (2017). Live green, think green: Sustainable school architecture and children’s environmental attitudes and behaviors. Journal of Environmental Psychology, 51, 209-216. Volfand, J. (2020). Krožna gradnja – izzivi uresnicevanja krožnega gospodarstva pri gradnji. Zelena Slovenija, Prirocnik za krožno gospodarstvo, Prehod v trajnostno gradnjo in življenjski cikel stavbe, Fit media d.o.o. https://euagenda.eu/upload/publications/prirocnik_za _krozno_gospodarstvo_-_prehod_v_trajnostno_gradnjo_in_zivljenjski_cikel _stavbe.pdf.pdf Wargocki, P. in Wyon, D. P. (2017). Ten questions concerning thermal and indoor air quality e.ects on the performance of o.ce work and schoolwork. Building and Environment, 112, 359-366. http://dx.doi.org/10.1016/j.buildenv.2016.11.020 Woolner, P., Hall, E., Higgins, S., Mccaughey, C. in Wall, K. (2007). A sound foundation? What we know about the impact of environments on learning and the implications for Building schools for the future. Oxford review of education, 33 (1), 47–70. https://doi.org/10.1080 /03054980601094693 Zbašnik-Senegacnik, M. (2017): Pasivna hiša. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. Zbašnik-Senegacnik, M. in Koprivec, L. (2022). Zelenje v šolah in okrog njih spodbuja zdrav življenjski slog otrok. Šport: revija za teoreticna in prakticna vprašanja športa, 70 (3/4), 268-275. Internetni viri Farewell Architects LLC. (b.d.). The Willow School. http://www.farewell-architects.com /the-willow-school Hiltner, S. (19.1.2013) Willow School--Where the World Starts Making Sense. Steve Hiltner. [Blog]. https://princetonprimer.blogspot.com/2013/01/willow-school -where-world-makes-sense.html New Jersey Public Broadcasting (17. maj 2008). Bulding Green - The Willow School [Video]. YouTube. https://www.youtube.com/watch?v=VJ228jegV8k&t=57s Sarah Wigglesworth Architects. (b.d.). Sandal Magna Primary School. https://www .swarch.co.uk/work/sandal-magna-primary-school XDGA. (b.d.). Melopee School. https://xdga.be/project/melope Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora Aleš Švigelj, Marko Lazic, Alenka Fikfak,Tomaž Novljan:ALI STAVBNA IDENTITETA ŠE OBSTAJA? JE POTREBNO STAVBNO IDENTITETO REDEFINIRATI? DOES BUILDING IDENTITY STILL EXIST? DOESTHE BUILDING IDENTITY NEEDSTO BE REDEFINED? https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11.040-047 UDK: 728.6:711.4(497.4Prebold) SUBMITTED: October 2023 / REVISED: November 2023 / PUBLISHED: December 2023 1.01 Izvirni znanstveni clanek / Original Scienti.c Article UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS POVZETEK V clanku je predstavljena vsebina o rede. niciji kontinuitete in prepoznavnosti elementov stavbne identitete pri novejših gradnjah, v kontekstu arhitekturnih regij in krajin, ki jih je v 90-ih letih prejšnjega stoletja dolocil prof. Peter Fister. Zaradi množicnosti »samograditeljskih« posegov v 80-ih se je kontinu­iteta prenosa tradicionalnih elementov stavbne dedišcine na novogradnje prekinila – tako na nivoju posamezne stavbe kot tudi na nivoju naselja. V clanku je opisan postopek odkrivanja in, s pomocjo sodobnih programskih orodij, vrednotenja tistih primerov novejših gradenj, pri katerih je bilo, kljub vplivom razlicnih trendov, mogoce prepoznati ohranitev tradicionalnih nosilcev stavbne identitete. Raziskava na nivoju naselja in stav-be je bila opravljena na obmocju Prebolda v Savinjsko-kozjanski arhitekturni regiji, v študiji posameznih stavb pa so bili vkljuceni primeri dobre prakse iz celotnega obmocja Slovenije. Hkrati so bili vsebinsko nadgrajeni Fistrovi »popisni kartoni«, ki sedaj bolj sistematicno opredeljujejo lego stavbe znotraj naselja, ter njene volumetricne in ploskovne likovne elemente, ki so nosilci identitete. KLJUCNE BESEDE identiteta, arhitektura, stavbarstvo, arhitekturna krajina in regija, »popisni karton« ABSTRACT The article presents the rede.nition of the continuity and visibil­ity of the elements of building identity in recent buildings, in the context of the architectural regions and landscapes de. ned by Prof. Peter Fister in the 1990s. The mass of »self-build« interven­tions in the 1980s led to a break in the continuity of the transfer of traditional elements of the built heritage to new buildings - both at the level of the individual building and at the level of the settlement. The article describes the process of discovering and, with the help of modern software tools, evaluating those examples of recent construction where, despite the in. uence of various trends, it was possible to identify the preservation of traditional building identity elements. The research at the settlement and single building level was carried out in the area of Prebold in the Savinjsko-kozjanska architectural region, while the study of individual buildings included examples of good practice from the whole territory of Slovenia. At the same time, Fister’s »inventory cards« were upgraded in terms of content, which now more systematically de.ne the position of the build­ing within the settlement and its volumetric and planar visual elements, which are the carriers of identity. KEY-WORDS identity, architecture, building, architectural landscape and region, »inventory card« nja celostnemu ohranjanju arhitekturne dedišcine za kulturno 1. UVOD identiteto skupnosti (prav tam). Odnos med tradicijo in sodobnim se nenehno spreminja, stalno se vzpostavlja vedno nov red med »trenutnim« novim in obsto­jecim (tradicija postaja element obstojecega v prostoru in ne samo davna preteklost). Predhodni vzorci in obstojeca struktura (stanje izgrajenega) so samo izhodišce, ki služi za nadgradnjo in kontinuiteto vrednostnih opredelitev in razumevanje procesov v evoluciji prostora (Fikfak, 2007). Naselja so, v smislu morfolo­ške sestave, zelo zapletene oblike, kompozicije so sestavljene iz razlicnih objektov ali/in njihovih posameznih delov. Ob ana­liticnem pregledovanju »grajene strukture« lahko zaznamo in prepoznamo množico odnosov med posameznimi objekti, kar potrjuje tudi njihov odnos do celote, hkrati pa de. nira sestavo le-teh v kompozicijo z dodano berljivo (ali prikrito) hierarhijo med posameznimi deli (Oliveira, 2016). Kakovostna prostor-ska struktura naj bi bila sestav naravnih in ustvarjenih prvin prostora, ki tvorijo skladno celoto z znacilnimi oblikami ali vzorci v prostoru in s tem vplivajo na prostorsko identiteto in prepo­znavnost, npr. znacilna veduta, kulturna krajina, poselitveni vzorec (morfologija). Naselja predstavljajo kombinacijo razlicnih možnih strukturnih, morfoloških vzorcev, ki so zasnovani po principu gruce, vrste, razložene strukture ali samostojno stojece osnovne enote. Na prostoru Slovenije še danes vecji del enodružinskih hiš, ki so bile zgrajene po letu 1970, vrednotimo kot »motece, nekvalite­tne, prevelike, v obliki transformatorjev« itd. Hkrati pa še nismo izoblikovali objektivnega vrednostnega sistema, ki bi te stavbe, ne glede na njihov zunanji videz, upošteval kot del oziroma kot eno od faz razvoja prostora. Oblikovanje in njihov videz že zmoremo sprejemati kot del kulturne krajine in kulture biva­nja, ceprav v veliki meri k temu ne prispevajo – pogosto celo nacenjajo identiteto posameznih obmocij. Kontinuiteta gradnje se je prekinila s posploševanjem in poenotenjem stavbnega tipa – izgubljati se je pricela identiteta in z njo lokalna pripadnost (Fikfak, 2007). Pretežni del stavb iz povojnega obdobja pregro­bo posega v podobo podeželja. Stavbna masa teh objektov bistveno odstopa od stavbne mase starih objektov. Strehe so položnejše, gradbeni materiali so drugacni in raznovrstni. Obli­kovanje teh objektov na tak nacin ne ohranja podobe kulturne krajine, niti ne prispeva k ohranjanju identitete posameznih obmocij. Vendar to ni samo problem oblike, gabaritov, detajlov, materialov itd., temvec tudi umešcenosti v prostor. V vecini so to stavbe na izpostavljenih lokacijah, brez odnosa do prostorskih naravnih in ustvarjenih omejitev (odnos do parcele, sosednjih objektov, ceste, prostorskih robov, krajine, pa tudi odnos do kmecke domacije). Z uniformnostjo vzorca je oblikovanje stavb­nega tipa tudi posamezniku odvzelo njegovo lastno identiteto (»to je pa moja hiša«), katero zaman »išce« z lepljenjem kicastih priveskov in njemu tujih elementov – od najbolj živobarvne opreme do izcišcene geometrijske »škatle«, ki bolj kot na bival-no stavbo spominja na industrijsko halo. Misel, da je prostorski vidik eden najpomembnejših elementov dedišcine, veje tudi iz publikacije o Arhitekturnih krajinah in regijah (AR / AK) Slove­nije (Fister idr., 1993): »Identiteta posameznih bivalnih okolij je ena najvecjih kvalitet, tako s kulturnozgodovinskega kot tudi s stališca kvalitete bivalnega okolja. Avtenticnost, ohranjenost, originalnost, celovita identiteta, kontinuiteta identitete prostora, ki ga je mogoce topografsko identi.cirati, pa so najvišji pomeni in vrednote teh identitetnih sestavin (prav tam). Prav tako se v publikaciji »Arhitektura za ljudi« (Žižic, 2017) kot enega od meril kakovosti navaja estetiko, oblikovanje pa opredeli kot tisto kate­gorijo, ki arhitekturi podari identiteto, harmonicnost in izrazno moc, kar odseva ter nadgrajuje kulturne vrednote družbe, v kateri nastajajo. Posebno pozornost omenjeni dokument name-Hough (1990) opredeli problem razvrednotenja regionalne identitete, ki ga pripelje s seboj monotonija sodobnega graje­nega okolja in krajine. Ta je posledica sodobnega (globalnega) in povezanega nacina življenja, ki razkraja lokalne raznolikosti in s procesom poenotenja vrednot izenacuje regionalne razlike. Mumfordov (Lefaivre Tzonis, 2003) kriticni regionalizem predsta­vlja konstanten proces »pogajanja« med globalnim in lokalnim, kjer se identiteta neke regije razvije iz lastne samokritike. Kriticni regionalizem se naslanja na ideje Martina Buberja (prav tam) ki govori o družbi, kot o vedno obnavljajocemu se procesu »vme­snosti«. Mumford želi s podobnim naceli preseci »nasprotniški« karakter klasicnega regionalizma, ki sloni na izkljucevanju. S tem naslavlja idejo Norberga Schulza (1996), da je kraj kot geograf-ska entiteta tisti, ki daje cloveku njegovo identiteto, in jo sooci z problemom globalnega, vseobsegajocega in uniformnega. 1.1 O identiteti Pojem identiteta je zagotovo eden izmed kompleksnejših z vidika terminološke opredelitve in obenem tudi eden izmed najpomembnejših z vidika vsakega kraja, države in naroda. Pogosto se navaja kot sopomenka, ki pomeni bistvene znacil­nosti, po katerih doloceno stvar, osebo ali tudi mesto prepo­znamo, saj ustvarjajo edinstveno podobo le-tega (Hudoklin idr., 2005). Identiteto (arhitekture, prostora, bivalnega okolja…) so v razlicnih obdobjih razlicno razumeli in uporabljali. Osnovno je locevanje med najširšo, splošno ali skupno identiteto, ki je zdru­ževalnega znacaja, in ozko individualno identiteto posameznika ali posamezne stvaritve v arhitekturi (tudi avtorsko, zasebno, iz okolja izloceno itd.), ki je izrazito locevalnega znacaja (Fister, 1993a). Prepoznavnost naselja ali kraja, ki se kaže v vzorcih, prostorski organizaciji in arhitekturnem oblikovanju, doloca lokalno identiteto, skupine mest in naselij, ki pa kažejo doloceno skupno prepoznavnost, ki je lastna dolocenemu obmocju ali regiji pa dolocajo regionalno identiteto (Butina-Watson, 1997). S prostorskega vidika Slovenije lahko razberemo tako eno kot drugo obliko identitete, ki sta kot celota nepogrešljivi zlasti za majhen prostor in narod, ki se je v preteklosti nenehno boril za neodvisnost, svobodo in za svojo kulturo. Zaradi globalizacije, združevanja in odpravljanja mej, dostopnosti dobrin, migrant-skih tokov, možnosti potovanja in dostopnosti prakticno povsod se tudi v pogledu identitete soocamo z vprašanjem: kaj sploh je »prava identiteta?«. Pravo identiteto je clovek v preteklosti dolocal vedno znova in v povsem dolocenem okviru, splošne zakonitosti pa so bile ali pobude in vzori, iz katerih je clovek šele gradil svoje lastno okolje ali celo orodje v rokah politike (Fister 1993). Tudi prostor Slovenije je tekom let doživljal številne faze, t.i. trende, ki so vplivali na identiteto in se danes odvijajo ter spreminjajo še hitreje kot prej. Zagotovo je eden izmed kljucnih vplivov na identiteto slovenskega prostora masovno samogra­diteljstvo iz osemdesetih let preteklega stoletja, ki je potekalo v tako razširjeni obliki, da v nekaterih primerih te zgradbe predstavljajo vecino grajenih struktur na dolocenem obmocju. Obstaja nevarnost, da bo predhodna identiteta po preteku daljšega casa in z novimi generacijami popolnoma negirana oziroma, da le-ta postane nova, povsem drugacna identiteta prostora, saj, kot je ugotovil Kosi (2013), je identiteta prostora predstava v zavesti ljudi, ki izhaja iz pokrajinskih, kulturnih, zgo­dovinskih in izkustvenih komponent posameznika ali celotne družbe. Dandanes je z razvojem številnih racunalniških tehnolo­gij in dostopnosti dobrin prostorska identiteta morda ogrožena bolj kot kadarkoli prej, saj se spremembe v svetu odvijajo z eksponentno hitrostjo. Zato je izjemno pomembno, da se stroka Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora in oblast zavedata pomembnosti ohranjanja in prepoznavno­sti identitete ter zato vzpostavita pogoje za reguliranje hitro spreminjajocih se trendov. S tem je slovenski prostor ter njegovi nacrtovalci postavljen pred kljucno nalogo oziroma izziv: Kako ohraniti izjemno bogato in raznoliko identiteto, ki se je razvila na malem prostoru (Slovenije) in kako ponuditi alternativo tren­du nehumanega in genericnega oblikovanja prostora, ki je enak celotnemu svetu ter s tem posledicno brez identitete. Hkrati se postavlja temeljno vprašanje, koliko so se elementi, ki jih smatramo kot tradicionalne stvaritelje identitete, del kultur­ne dedišcine, kot kakovostne gradnike našega prostora, v obdo­bju razvoja stavbarstva že spremenili. Sprva so bili zgolj odraz funkcije, razpoložljivega materiala in gradbene tehnologije ter klimatskih zahtev. Kasneje se je pridružil še vpliv materialne zmožnosti lastnika, kar pa je v dobi globalizacije dobilo popol­noma nove dimenzije družbeno-socialne izraznosti. V obdobju digitalizacije in tehnološkega napredka ter dinamiki klimatskih sprememb se moramo vprašati ali lahko t.i. tehnološki »para­ziti« stavbne lupine služijo kot »nosilci« likovnosti arhitekturne lupine (foto-voltaicni paneli, klimatske naprave, sodobna sencila ipd). Ali obstaja smiseln arhitekturno likovni »tolerancni okvir«, znotraj katerega bo odnos tradicionalnega in sodobnega (in prihodnjega) vzdržen v smislu ohranjanja identitete? In koliko se »identiteta« spreminja? Bomo ustanovili muzej identitet? Pricujoci prispevek izhaja iz raziskave Arhitekturne regije in arhi­tekturne krajine (AR / AK) in regije v Sloveniji (Fikfak idr., 2023), ki naslavlja vprašanja arhitekturno pogojene prostorske identitete. S prepoznavo sodobnih trendov formiranja arhitekturne identitete ter na podlagi obstojecih klasi.kacij stavbnih tipologij, prepoz­nanih kljucnih sprememb v zadnjih desetletjih, je bil opravljen pregled stanja, na novo so bile opredeljene tipologije naselij in stavb, njihove znacilnosti in njihova prostorska distribucija (re-vizija AR / AK; na primeru pilotne regije Savinjsko-kozjanske). 2. METODA IN ORODJA Strokovna študija Arhitekturne krajine in regije Slovenije (Fister idr., 1993b) skupaj z Glosarjem arhitekturne tipologije (Fister idr., 1993a) predstavlja temeljno delo dolocitve in zamejitve arhitekturnih krajin na podlagi dolocitve identitete obmocja. Ta je dolocena na treh ravneh: na ravni naselja, stavb (stavbnih kompleksov) ter dominant v prostoru. V raziskavi AR / AK v Sloveniji (Fikfak idr., 2023) je bil preverjen nacin prepoznavanja arhitekturnih atributov po Fistru (1993a, b) ter vzpostavljen UVODNIK posodobljen nacin branja karakteristik posamezne stavbe in EDITORIAL naselja oz. njegovega speci.cnega dela (morfološke enote) kot CLANEK celote. V okviru raziskave (Fikfak idr., 2023) je bilo uporabljenih vec raziskovalnih metod in orodij. V tem prispevku se omeju­jemo na prikaz raziskovanja znacilnosti stavbe in oblikovanja RAZPRAVA posodobljenih oblik »popisnih kartonov«, ki jih je prof. Fister DISCUSSION s skupino raziskovalcev de.niral v dolgoletnem raziskovanju RECENZIJA identitete slovenske stavbe dedišcine. REVIEW Prav tako se v tem prispevku osredotocamo na pomen teren- PROJEKT skega dela, ki je bilo uporabljeno kot temeljna metoda popisa PROJECT karakteristik stavbe. Gre za metodo raziskovanja, ki je osno- DELAVNICA vana na preprostem nacelu, da je dejstva v prostoru mogoce WORKSHOP sistematicno preverjati le z neposrednim ogledom stanja in NATECAJ na tako zbranih podatkih nato ustvarjati relevantne zakljucke. COMPETITION Terensko delo je tako nujna sestavina ter ena od obveznih faz v procesu raziskovanja konkretnega prostora. Podatki, zbrani iz PREDSTAVITEV dosegljivih prostorskih baz, prostorskih dokumentov, navseza- PRESENTATION dnje tudi s pomocjo sodobnih orodij kot so »Google Street view« DIPLOMA ipd., so potrebni preveritve in potrditve. Prostor je neprestano v MASTER THESIS procesu preoblikovanja, posledicno zbiranje aktualnih infor­macij zato predstavlja nujno podlago za ustvarjanje relevantne podatkovne baze, na kateri je mogoce izvajati nadaljnje analize ter interpretacijo oziroma vrednotenje. Terensko delo je zajemalo .zicen popis izbranih naselij ter nji­hovih objektov na obmocju Savinjsko-kozjanske regije. Metoda terenskega popisa je zajemala tri faze. V prvi fazi so bila pregle­dana vsa relevantna gradiva, slike in spletni portali. Na ta nacin so se lahko popisovalci predhodno seznanili s posameznim obmocjem in z njegovimi znacilnostmi ter si predhodno zasta­vili strategijo popisovanja, saj je bil cilj vsakokratnega obiska terena kvalitetno popisati cim vecje število objektov. V drugi fazi je sledil .zicen terenski popis v izbranem kraju. Pri tem je šlo za vnos podatkov in znacilnosti posamezne stavbe v racunalniško aplikacijo. Istocasno je bila opravljena tudi vrsta pogovorov, bo­disi z lastniki popisanih objektov, bodisi z nakljucnimi mimoido-cimi. Terensko delo je pri vseh vzbudilo veliko zanimanja, ki se je izražalo na pozitiven, kakor tudi na negativen nacin. Ob tem so popisovalci pridobili številne informacije, ki so pripomogle k ustvarjanju kvalitetne baze natancnih podatkov. V tretji fazi so sledila usklajevanja foto dokumentacije in pridobljenih bese­dilnih in številskih podatkov v aplikaciji (QFIELD1) z namenom, da je bila baza številnih podatkov že od zacetka berljiva in upo­rabna za nadaljnje analize. Prvo izbrano popisno naselje je bilo Prebold, kot reprezentancno naselje v regiji in sicer z vidika svo­je velikosti ter pestrosti stavb znotraj naselja. Istocasno je bilo naselje izbrano za preizkušanje delovanje aplikacije QFIELD – za vnos podatkov ter za njihovo kasnejšo obdelavo. Preboldu je sledil popis kraja Letuš, po zakljucku katerega se je metoda zara­di preobširnosti terenskega dela spremenila. Nova, spremenjena metoda je zajemala sicer enak postopek popisovanja, spremem­ba pa se je zgodila v kolicini pridobljenih podatkov. Z namenom optimizacije postopka je bil znotraj Savinjsko-kozjanske regije v vsaki arhitekturni krajini izdelan izbor treh naselij, znotraj katerih se je popisalo pet odstotkov stavb iz vsake skupine, glede na letnico izgradnje. Znotraj celotne regije je bilo popisanih 27 naselij ter skupno 1109 stavb. Pri izboru posameznega naselja je bil glavni kriterij njegova lega, saj se je z namenom preveritve mej arhitekturnih regij, dolocenih po metodi prof. Fistra (1993a, b), izbiralo naselja znotraj posamezne krajine in na njenem robu. Na ta nacin je bilo v popis zajeto celotno obmocje krajine, predvsem pa je postalo razvidno ce je meja tekom casa tam še ostala usklajena z vsebino. Z novo metodo zajemanja podatkov smo v kratkem casu, z vsemi terenskimi in casovnimi omejitva-mi, opravili kakovosten pregled regije in pridobili širok nabor podatkov za nadaljnjo obdelavo. Rezultat terenskega dela je po­stal podlaga za metodologijo opredelitve in preverjanja Metode za ugotavljanje arhitekturno pogojene prostorske identitete (MAPPI) ter za zasnovo popisnega kartona z namenom zbiranja in vrednotenja arhitekturnih elementov posamezne stavbe, kar je predstavljeno v nadaljevanju, med rezultati. 2.1. IKT aplikacija za delo na terenu zaradi optimizacije zbiranja podatkov je bil popis opravljen v GIS okolju. Osnovo predstavlja kataster stavb, ki je bil združen z registrom nepremicnin (REN) ter registrom prostorskih enot. Poleg tlorisa stavbe so v GIS okolju na voljo še podatki o naslovu stavbe, letu izgradnje in številu etaž. Podatki so shranjeni v bazi PostgreSQL. Za pregledovanje podatkov na racunalniku se upo­rablja aplikacija QGIS, za pregled in vnos podatkov na terenu pa aplikacija QFIELD. Vsa uporabljena programska oprema je brezplacna in odprtokodna, sistem pa omogoca razlicne vrste dostopov do podatkov. Popisovalci imajo možnost vnašanja in 1 QField: The Field Collection App for QGIS https://gisgeography.com/ q. eld/ brisanja podatkov, ostali uporabniki pa podatke lahko le pre­gledujejo. Odprtokodni sistem je bil, med drugim, izbran tudi zato, da se v prihodnje lahko enak pristop uporabi še na ostalih obmocjih Slovenije. Poleg podatkov iz uradnih evidenc so bila v bazo dodana polja za vnos podatkov. Skupno se je vnašalo 43 atributov. Nekateri podatki so bili številcni, nekaj je bilo binarnih vrednosti (da/ ne), vecina pa je bila besedilnih. Pri besedilnih podatkih so bile predhodno nastavljene možne izbire, zato popisovalcem ni bilo potrebno vpisovati dolgega besedila, poleg tega pa se je s tem zmanjšala možnost napak. Vrednosti za vnosna polja se crpajo iz locene tabele šifrantov, kar omogoca tudi kasnejše dodajanje ši­frantov. Vsaka stavba je bila tudi fotogra.rana, tako da atributiv­ne podatke ustrezno dopolnjuje še fotodokumentacija objekta. 2.2. Popisni atributi Vsebine, ki so se popisovale na terenu, so bile opredeljene na nivoju stavbe in razdeljene na sedem glavnih skupin: umesti­tev, tipologija, kompozicija, streha, stavbni ovoj, stanje objekta in popisni status. Vsaka od teh skupin je bila nadalje razdeljena na vsebinske podskupine, znotraj teh pa so bile opredeljene popisne kategorije oz. vrednosti, ki se jih je med popisom vna­šalo. V spodnji preglednici so opredeljene osnovne skupine, njihove podskupine ter pripadajoce kategorije in vrednosti (slika 1, 2a, 2b). 2.3 Popisni karton na podlagi popisa podatkov na terenu, je bil pripravljen tudi »popisni karton«, ki je bil uporabljen za popisovanje in analizira­nje stavb posameznega obmocja, naselja ali obcine. V raziskavi AR / AK Slovenije (Fikfak idr., 2023) je bil v vsaki opredeljeni arhi­tekturni krajini na obmocju celotne Slovenije (po Fistru, 1993a), za podrobne analize izbran po en sodobni primer stavbe, ki izraža in ohranjanja kontinuiteto v dolocenih prepoznavnih elementih pripadajoce arhitekturne regije. Na izbranem primeru so bile izdelane analize arhitekturnih znacilnosti stanovanjskih stavb (oblikovanost tlorisa, volumenska razmerja, oblikovanost strehe, znacilnosti fasadnega ovoja, oblikovanost arhitekturnih clenov ipd.). Prav tako so bile izvedene opredelitve in preverja­nje Metode za ugotavljanje arhitekturno pogojene prostorske identitete (MAPPI) in ocene ohranjenosti arhitekturnih tipologij s prepoznavanjem stopnje vzrocno-posledicne povezanosti arhitekturno pogojene prostorske identitete na podlagi analize morfoloških vzorcev. 3. REZULTATI 3.1 Rezultati terenskega dela na primeru Prebolda na podlagi predhodnega pregleda podatkov in terenskega dela je mogoce za vsako obravnavano naselje razbrati smernice dote-danjega razvoja ter njegove tendence v prihodnosti. Na primeru Prebolda, ki je bil prvo popisano naselje v celoti, lahko razbere-mo casovni razvoj naselja, saj se objekti pojavljajo v sklopih ter se podrejajo skupnim interesom, tako organizacijskim kot prome­tnim. Z vidika stavb ne izstopajo, z izjemo cerkve, ki v prostoru predstavlja dominanto, ne le z vizualne ravni, temvec tudi z vidika prostorske organizacije, saj nosi reprezentancno funkcijo. To je tudi obmocje z najbolj ohranjeno arhitekturno identiteto, ki se širi navzven in se ponekod v kraju pojavlja ponovno. Poleg zgodovinskega centra se v naselju pojavljajo še objekti iz preo­stalih obdobij. Ti so nizani tako, da delujejo kot strnjena celota kljub temu, da je vsaka enota funkcionalno samostojna. Zaradi razlicnih casovnih obdobij je lepo razvidna tudi hierarhija med posameznimi stavbami. Kljub razlicnim obdobjem izgradnje stavb naselje funkcionira kot celota, strukture same pa obicajno ne odstopajo do te mere, da bi rušile razmerja v prostoru. Iz pregleda vzorcev so razvidna tri kljucna zgodovinska obdobja gradnje. Prvo obdobje – do leta 1940, drugo obdobje – do leta 2005 (slika 3) in tretje obdobje – po letu 2005 (slika 4). V prvem obdobju je razvidna vzpostavitev struktur okrog osrednjega saj med njimi ni vec nikakršne razlike, ne le v okviru Prebolda, temvec tudi preostale Slovenije. V prvi fazi raziskave (Fikfak idr., 2023) je bila analiza kvalitet AR / AK zastavljena na primeru Savinjsko--kozjanske regije, ki zaradi svojega obsega in lege (po Fistru, 1993a, b) predstavlja tako raznoliko prostorsko enoto, da je zato primerna in tudi relevantna kot reprezentativen vzorec za potrebe nadaljnjih analiz. Ne glede na to je bilo v teku naslednjih faz dela ugo­tovljeno, da je smiselno obmocje omenjene regije ozemeljsko razširiti na podrocje celotne Slovenje ter pod »drobnogled« »evidentiranja« vzeti posamicne primere stavb, ki so nastale po letu 2014(?) bodisi kot prenove bodisi kot povsem novogradnje. S tem smo želeli pozitivno izpostaviti tiste primere stavb, ki so kljub trendom uspele ohraniti elemente ali sklope elementov, ki z razlicnih vidikov in v razlicnih regijah ohranjajo kontinuiteto preteklosti in tako prenašajo UVODNIK EDITORIAL nosilce stavbne identitete v prihodnost. CLANEK 3.2 Izbor primerov za »popisni karton« RAZPRAVA DISCUSSION glavni mejnik (oz. kriterij) pri izboru primerne stavbe za »popisni karton« v AK je bilo obdobje njene izgradnje – po letu 2005. V tem obdobju je prišlo do RECENZIJA REVIEW spreminjanja sodobnih trendov, kar je izjemnega PROJEKT pomena za preucevanje vkljucevanja prepoznavnih PROJECT elementov AR / AK (Fister, 1993) v sodobne zasnove DELAVNICA stavbnih tipologij. Naslednji kriterij pri izboru je bila WORKSHOP dostopnost podatkov o stavbi. V popis so namrec zajete tudi arhitekturne analize, kar pomeni, da je NATECAJ bilo potrebno pridobiti nacrte objektov, ki so javno dostopni (možnost hitre interpretacije namena COMPETITION PREDSTAVITEV »popisnih kartonov«). Za cim boljši prikaz raznoli- PRESENTATION kega razpona interpretacij je bila v izbor zajeta širša DIPLOMA paleta stavbnih tipologij, s poudarkom na stanovanj- MASTER THESIS skih. Tipologija in velikost stavbe nista bili omejitev. trga, cerkve in glavne prometnice, ki prostorsko medsebojno komunicirajo. Iz naslednjega obdobja (1940-2005), tako imeno­vanega obdobja »samograditeljstva«, je razvidna disperznost objektov, ki so razlicno orientirani in medsebojno prostorsko ne komunicirajo. Izmed posebnosti takratnega obdobja izstopa ena – individualizem. V tretjem obdobju, po letu 2005, pa je mogoce razbrati strogo regulacijsko mrežo (slika 5). Ta služi predvsem maksimizaciji izkoristka parcele, zaradi tega je zago­tovljena zgolj minimalna površina zunanjega prostora, stavbe pa prav zato medsebojno prostorsko ne komunicirajo. Z vidika znacilnosti stavb (slika 6) so ti najbolj »bogati« v prvem obdobju, do leta 1940. Razvidna je simetrija in številni oblikovni poudar­ki, ki »bogatijo« stavbno lupino (obrobe, štukature, poudarek strešnega venca ipd.). Barvno so stavbe usklajene tako na nivoju fasad kot tudi na nivoju strešne kritine (slika 7). V »samogra­diteljskem« obdobju (1940-2005) je razvidno delno ocišcenje fasad ter uporaba materialov in fasadnih elementov, ki sovpada­jo s širšim prostorom Slovenije in so bili v navedenem obdobju trend na prostoru celotne nekdanje Jugoslavije (slika 8). S tem je bila identiteta ožjega prostora že okrnjena. Zelo izstopajoca je prisotnost garaž, ki so vkljucene pri vecini popisanih prime-rov, saj je za to obdobje znacilna tudi intenzivna motorizacija slovenskega prostora. Po letu 2005 je z vidika stavb razvidno popolno »ocišcenje« stavbne lupine, kar se kaže v belih fasadah in antracitno sivih plocevinastih strešnih kritinah ter stavbnemu pohištvu (okna, vrata, balkonske ograje ipd.) (slika 9). Stavbe so s tem popolnoma izgubile identiteto, s pomocjo katere bi bilo mogoce razbrati to ali ono arhitekturno krajino, Slika 5: Znotraj naselja Prebold lahko na podlagi objektov razberemo razlicna casovna obdobja gradnje. Le-ti so glede na obdobje obicajno zgošceni na enem mestu in se podrejajo skupnim interesom, tako na organizacijski, kot tudi na pro metni ter vizualni ravni. Izjema z vidika objektov je dominanta (cerkev), pred katero je vzpostavljen trg, ki zajema reprezentativno funkcijo. Naselje or-ganizacijsko, kljub razlicnim sklopom, funkcionira kot celota, pravila oblikovanja struktur pa obicajno niso spregledana ali namerno porušena. Zadnji izmed kriterijev izbora je bila primernost stavbe glede na AR / AK. Izbor navedenega je potekal na podlagi strokovnega razumevanja in interpretacije stavbe, preko fotogra.j in nacrtov, s pomocjo katerih je bilo ocenjeno, da primer odraža, poudarja ali sodobno interpretira AR / AK, v kateri se nahaja. »Popisni kartoni« so bili vsebinsko de.nirani na podlagi Fistrovih popisnih kartonov (5 raziskovalcev je popisovanje po metodi prof. Fistra izvajalo v okviru študija arhitekture na Fakulteti za ar­hitekturo UL). V okviru izvajanja raziskave AR / AK Slovenije v le­tih 2021-23 so se raziskovalci pri pregledovanju arhiva na ZVKD srecali z nalogami, narejenimi na podlagi teh popisnih kartonov. V teku raziskovanja prostorskih vsebin so bile vsebini Fistrovih kartonov dodane še nekatere posebne podrobnejše vsebine, ki se nanašajo na stavbni ovoj, nekatere obstojece vsebine so bile še podrobneje razclenjene. 3.3 »Popisni karton« »Popisni karton«, oz. popisna vsebina, je bila organizirana v 3 sklope oz. popisne znacilnosti: OSNOVNI PODATKI, PREPOZNA­VANJE ELEMENTOV AR / AK IN USMERITVE. V slikah 10 in 11 je predstavljen primer nacina »popisnega kar­tona« za AR / AK: Ribniško-kocevska arhitekturna regija. 1. sklop: OSNOVNI PODATKI zajema splošne podatke o stavbi, kot so: ime, lokacija, leto izvedbe, tlorisna površina, naziv nacrto­valca in dve fotogra.ji, ki prikazujeta cim vecje število atributov (slika 10). UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 2. sklop: PREPOZNAVANJE ELEMENTOV AR / AK je vnos bistvenih arhitekturnih znacilnosti: shematski tloris, prerez in fa-sade s pomocjo katerih je mogoce razbrati zasnovo in strukturo stavbe. V sklopu prepoznavanja se stavba analizira preko 4 tock: lege v naselju, tektonike, volumetrije in razmerij. Lega objekta je kljucna, saj je v veliki meri sama zasnova neposreden odgovor na umestitev stavbe v prostor (v naselju, na rob naselja ali kot samostojna stavba v krajini). Tektonika stavbe prikazuje izci-šceno podobo le-te v grajenem okolju, ki se najprej odraža na fasadi, ki predstavlja prvi vizualni stik s stavbo. S pomocjo she-matsko predstavljene volumetrije je stavba dodatno analizirana, uporaba tretje dimenzije pa omogoca prepoznavanje njenega odnosa z razgibanostjo prostora. Naslednja, obenem zadnja, v fazi prepoznavanja obravnava vprašanje geometrijskih razmerij (geometrija stavbe) (slika 11). Le-ti so elementi prepoznave in široko uporabljenih znacilnosti arhitekturne krajine. Ker gre v izbranih primerih za stavbe, le-ti niso nujno takoj prepoznavni, jih pa najdemo v razmerjih med razlicnimi dimenzijami odprtin, višin in širin, ploskev, volumnov idr. Kljucni korak faze 'prepozna­vanje elementov' je popis stavbe z oznacbo vseh kategorij »nivo stavbe«, kot je bilo doloceno pri popisovanju na terenu (glej poglavje 4). Popis sestoji iz 6 kategorij: umestitve, tipologije, kompozicije, strehe, stavbnega ovoja in stanja. Vzporedno s po­pisom atributov so popisani tudi kljucni prepoznavni elementi regije po Fistru (1993a). Kot zakljucek prepoznavanja je v zadnji fazi izvedeno vrednotenje, v katerem s pomocjo gra. cnega zapisa prikažemo skladnost popisanih elementov izbrane AR / AK z reprezentativnimi elementi po Fistru (1993a) (slika 12). 3. sklop USMERITVE podaja iztocnice glede oblikovanja na nivoju naselja in stavbe. Na nivoju naselja so podane naslednje usmeritve: skladnost morfološkega vzorca, odnos med stavbo in parcelo, odnos do naravnih danosti lokacije, stavbna linija, oddaljenost med stavbami in orientacija stavbe. Nivo stavbe pa zajema naslednje usmeritve: stavbna tipologija, tlorisni gabariti, višinski gabariti, streha, glavna fasada, odprtine, materiali in detajli. 4. ZAKLJUCEK Iz doseženih rezultatov je razvidno, da je današnji prostor Slovenije prica hitrim in korenitim spremembam tudi z vidika identitete prostora. Ugotovimo lahko, da je ob iskanju razvojnih potencialov prostora in poseganju vanj razumevanje obsto­jecega nujno povezano z razumevanjem geneze aktualnega Slika 12: Primer popisnega kartona za stavbo Bale Bale, 02 prepoznavanje, vrednotenje elementov glede na popisne podatke stavbe in primerjava z zna-cilnimi lastnostmi stavb po Fistru (1993a, b), 1 del. stanja (Grom idr., 2021). To je zlasti razvidno iz razvoja naselij in grajenih struktur, znotraj katerih lahko razberemo številna obdobja, v katerih so te strukture bile ali pa še bodo podvrže­ne številnim novim širitvam. Delni odgovor na poti reševanja oziroma usklajevanja tovrstne problematike v prihodnosti pa ponujajo prav metode in orodja, razvita v sklopu opisanega raziskovalnega projekta (Fikfak idr., 2023). Z njimi namrec lahko identi. ciramo speci.ke tako širšega prostora kot samih grajenih struktur. S tem je lokalnim oblastem in odlocevalcem ponujena možnost razširitve obstojecih orodij in informacij, s katerimi lahko na lokalni ravni ozavešcajo in izobražujejo vse deležnike, ki prostor uporabljajo in oblikujejo ter z njim upravljajo. Nenaza­dnje je oblikovanje podobe prostora družbeni proces z velikim številom deležnikov in faktorjev, ki medsebojno vplivajo drug na drugega. Predvsem pa je treba posege v prostoru usklajevati z razumevanjem izrocila morfološke strukture (Grom idr., 2021). Kljucno je obravnavanje tematike identitete na nacin, kot je to bilo izvedeno v projektu AR /AK Slovenije (Fikfak idr., 2023) in sicer na dveh nivojih: na nivoju naselja ter na nivoju stavbe. Pri tem so izrednega pomena tudi v raziskavi izpostavljeni primeri dobre prakse, saj s tem dokazujemo, da je navkljub trendom, pravilom in omejitvam, možna kakovostna zasnova, ki odgovar­ja tako individualnemu posamezniku kot širši skupnosti. To na­kazujejo tudi izbrani primeri arhitektur iz »popisnih kartonov«, na podlagi katerih lahko pozitivno zremo v prihodnost, saj so dokaz, da je na obmocju Slovenije vrsta številnih strokovnjakov, ki lahko izrocilo preteklosti metamorforizirajo v današnji prostor navkljub številnim željam narocnikov ter prostorskim omeji­tvam. Ker pa v Sloveniji gradnjo in prenovo hiš izvajajo tudi posamezniki individualno, je njihovo ozavešcanje, informiranje in izobraževanje izjemnega pomena. Istocasno je odlocilno, da se tovrstno izobraževanje odvija tudi za lokalne odlocevalce, strokovnjake ter nenazadnje mlade v procesu izobraževanja, saj lahko le preko tega zaznajo predhodne kvalitete, katere lahko nadgrajujejo v prihodnosti. Nenazadnje so to rodovi, ki bodo oblikovali in gradili prihodnost. Z opisanim postopkom beleženja s pomocjo »popisnih karto­nov« bi bilo mogoce vzpostaviti katalog stavb, s pomocjo kate­rega bi se izoblikovala slika trenutnega stanja grajenega okolja. Tak katalog bi lahko služil kot platforma za nadaljnje analiziranje in vrednotenje stanja na terenu ter omogocal neprekinjeno dopolnjevanje smernic in usmeritev – vse do nivoja morfološke enote, v povezavi z metodo MAPPI – Metode za ugotavljanje arhitekturno pogojene prostorske identitete. Doseženi rezultati predstavljeni v tem prispevku so nastali v okviru raziskovalnega projekta ARIS: V5-2111, ki ga po pogodbi 2550-21­510025 (so).nancira Ministrstvo za naravne vire in prostor in po pogodbi 3340-21-140034 Ministrstvo za kulturo LITERATURA IN VIRI Butina-Watson, G. (1997). Izgrajevanje lokalne in regionalne identitete.Urbani izziv, številka 32/33, str. 3-8+119-121. URN:NBN:SI:doc-TPD3PX5B from http://www.dlib.si. Fikfak, A. (2007). Naselbinska kultura slovenskega podeželja - Goriška brda. Fakulteta za arhitekturo. Fikfak, A. , Grom, J. P., Lavtižar, K., Lazic, M., Novljan, T., Kušar, D., Nikšic, M., Gantar, D., Goršic, N., Koblar, S., Pipan, T., Švigelj, A. (2023). Arhitekturne tipologije in arhitekturne krajine in regije Slovenije. Ciljno raziskovalni program »CRP 2021« v letu 2021-23. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta: Urbanisticni inštitut. Fister, P. (1993a). Arhitekturne krajine in regije Slovenije (Vol. 2). Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje. Fister, P. (1993b). Glosar arhitekturne tipologije (Vol. 1). Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje. Grom, J. P., Mikša, P., Fikfak, A. (2021). Pomen rapalske meje in vpliv na morfološki razvoj Idrije in Žirov. Annales – Anali za istrske in mediteranske študije, 31(1), str. 117–134. https:// doi.org/10.19233/ASHS.2021.08 Hough, M. (1990). Out of place: Restoring identity to the regional landscape. Yale University press. Lefaivre, L., in Tzonis, A. (2003). Critical regionalism: Architecture and identity in a globalized world. Prestel. Norberg-Schulz, C. (1980). Genius Loci: Pasesaggio, Ambiente, Architettura. Milano: Electa Editrice. Oliveira, V. (2016). Urban Morphology. An Introduction to the Study of the Physical Form of Cities. Springer. Oliveira, V. (ur.) (2018). Teaching urban morphology. Cham: Springer International Publishing. Žižic, B.(ur.)(2017). Arhitektura za ljudi. Arhitekturna politika Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo RS. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora Simon Koblar, Domen Kušar, Matej Nikšic:PROBLEMATIKA DOLOCEVANJA MEJA OBMOCIJ Z ARHITEKTURNO IDENTITETO THE CHALLENGES OF DEFININGTHE BORDERS OFTHE AREAS OF ARCHITECTURAL IDENTITY https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11.048-055 UDK: 728.6:711.4:911.372.2 SUBMITTED: September 2023 / REVISED: November 2023 / PUBLISHED: December 2023 1.01 Izvirni znanstveni clanek / Original Scienti.c Article POVZETEK Dolocanje natancnih meja med razlicnimi zakljucenimi celotami ozemlja je zahtevno delo zaradi razlicnih dejavnikov, ki vplivajo nanj. Slovenija je primer države, kjer je dolocanja meja prostor­skih enot zaradi pestrosti države na razlicnih podrocjih polno izzivov. V arhitekturni stroki je možno meje arhitekturnih krajin dolocati glede na razlike pri umestitvi objektov v prostor in njihovem oblikovanju. Delo zahteva veliko podatkov o stavbah, ki jih je treba obdelati in smiselno urediti. V devetdesetih letih je Fister s sodelavci dolocal arhitekturne krajine in regije Slovenije. Vendar so že takrat avtorji opozarjali na problem spreminjanja lastnosti stavb, ki dolocajo posamezno arhitekturno krajino UVODNIK ali regijo, in na nestalnost oziroma možno spreminjanje mej med njimi. S podobnimi problemi kot arhitekturna se ukvarjajo EDITORIAL tudi nekatere druge stroke, kjer se lastnosti, ki dolocajo meje, CLANEK spreminjajo. Od prve delitve Slovenije na arhitekturne regije in krajine je minilo nekaj desetletij, ki so bila zaznamovana z RAZPRAVA razvrednotenjem arhitekturne identitete in pojavom novih oblik DISCUSSION in namenov stavb. V sklopu Ciljnega raziskovalnega projekta RECENZIJA Arhitekturne tipologije in arhitekturne krajine in regije Slovenije, smo želeli s pomocjo razlicnih orodij in z Metodo za ugotavljan- REVIEW je arhitekturno pogojene prostorske identitete (MAPPI) preveriti PROJEKT aktualno stanje na terenu. Na primeru podrobno analiziranega PROJECT naselja Prebolda se je pokazal velik vpliv graditve novih stavb DELAVNICA v zadnjih desetletjih in razvrednotenje arhitekturne identitete. WORKSHOP Primer je odprl nova vprašanja, npr. regulacije arhitekturne po­NATECAJ dobe v karakteristicnih obmocjih, hkrati pa pokazal uporabno vrednost metode MAPPI tudi za dolocanje meja med arhitektur- COMPETITION nimi regijami in krajinami. PREDSTAVITEV PRESENTATION KLJUCNE BESEDE DIPLOMA arhitekturna identiteta, urbanisticno oblikovanje, arhitekturno MASTER THESIS oblikovanje, meje arhitekturnih regij in krajin, prostor, Slovenija ABSTRACT Determining precise boundaries between di. erent territorial units is challenging due to various factors. Slovenia serves as example of country where de.ning boundaries of spatial units is full of challenges due to country’s diversity in various aspects. In architectural profession, it is possible to determine boundar­ies of architectural landscapes based on di.erences in place­ment of objects and their design. The work requires signi. cant amount of data on buildings, which need to be processed and sensibly organized. In 1990s, Fister and colleagues delineated architectural landscapes and regions of Slovenia. However, even then, authors warned about the problem of changing build­ing characteristics that de. ne speci.c architectural landscapes or regions, and instability or possible alteration of boundaries between them. Some other disciplines also deal with similar problems where boundary-de.ning characteristics change. Several decades have passed since Slovenia’s . rst consideration of its architectural regions and landscapes, marked by devalu­ation of architectural identity and emergence of new building forms and purposes. As part of Targeted research project Archi­tectural typologies and architectural landscapes and regions of Slovenia, we aimed to assess current situation in this . eld using various tools and the Method for Determining Architecturally Conditioned Spatial Identity (MAPPI). The detailed analysis of settlement of Prebold revealed signi.cant impact of construc­tion of new buildings in recent decades and the devaluation of architectural identity. This case has raised new questions, such as regulation of architectural appearance in characteristic areas, while also demonstrating the practical value of the MAPPI method for determining boundaries between architectural regions and landscapes. KEY-WORDS Architectural Identity, Urban Design, Architectural Design, Boundaries, Space, Slovenia 1. UVOD Dolocanje meje med obmocji z razlicnimi identitetami je relativ-no enostavno tam, kjer meje obstajajo dolgo casa, hkrati pa raz­licne prepreke preprecujejo ali vsaj otežijo izmenjavo ljudi, idej, dobrin itd. Te meje so obicajno upravne ali geografske (gore, velike reke ...) in so rezultat dolgotrajnih družbenopoliticnih ali naravnih procesov. Nasprotno je postavljanje mej na podrocjih, kjer identitete niso jasno izražene, kjer gre za zgodovinsko, politicno, geografsko ali drugacno prehodno podrocje, bistveno težje, oziroma lahko celo nemogoce. Slovenija velja za izrazito prehodno državo, kjer se prepletajo vplivi iz razlicnih smeri in podrocij. Zgodovinsko gledano je bilo ozemlje današnje Slovenije dolgo sestavni del razlicnih državnih tvorb pod žezlom Habsburžanov. Vendar je bilo znotraj te vec­nacionalne države tvorbe, ozemlje politicno-upravno razdeljeno na posamezne dežele. Njihove meje so se vecinoma izobliko-vale v srednjem veku. Kljub temu je »prost pretok ljudi« znotraj monarhije omogocil prenos idej in znanj preko deželnih meja. V arhitekturi gre na primer za vpliv, ki so ga imeli furlanski zidarji na razvoj arhitekture. Vecjo oviro in s tem možnost dolocanja meje med razlicnimi identitetami prostora so predstavljale državne meje, ki so se na novo izoblikovale po obeh svetovnih vojnah. Na vecanje razlik med obmocjem današnje Slovenije in sosednjimi državami je zlasti vplivala politicna ureditev in splošna moderni­zacija z vsemi posledicami, ki jih je prinašala za ljudi in posledic­no njihovo življenje, delo, urejanje prostora ipd. Vecanje vpliva državne (republiške) meje je po drugi strani pomenilo manjšanje vpliva nekdanjih deželnih meja, npr. med Štajersko in Kranjsko. V nadaljevanju je podrobneje obravnavanih nekaj dejavnikov, ki pomembno vplivajo na vzpostavljanje arhitekturno pogojene prostorske identitete. Dolocanje meja med obmocji z razlicnimi arhitekturnimi identitetami je kompleksen proces, ki ni vezan le na razumevanje prostorskih danosti, ampak v veliki meri mora upoštevati tudi zgodovinske, geografske in kulturne vplive (Fister, 1993a). V kontekstu Slovenije, ki se ponaša z bogato raznolikostjo in prepletenostjo takih vplivov, je še posebej pomembno natancno razumevanje teh identitet. Zato je v tem uvodnem poglavju podrobneje predstavljenih nekaj kljucnih vidikov identitete prostora Slovenije – z analizo podnebnih ti-pov, jezikovnih razlik, gastronomske raznolikosti ter geografskih in upravnih delitev želimo na podlagi pregleda preteklih študij bralcu ponuditi celovit vpogled v kompleksnost arhitekturne identitete Slovenije. 1.1 Delitev podnebnih tipov Slovenija je sticišce vplivov mediteranskega, celinskega in alpskega tipa podnebja. Prevladujoc tip podnebja se doloci z razlicnimi kazalniki. Postavljanje ostre meje med njimi je obicajno možna le tam, kjer je le-ta sovpada z geografsko (npr. rob Trnovskega gozda). Drugje se meja, glede na kazalnike med tipi podnebij, lahko v casovnem okviru spreminja (Melik,1935). Osnovana je namrec na kriterijih, kot so razporeditev, kolicina in vrsta padavin, temperatura in podobno (Ogrin, 1996). Ker se obravnavani kazalniki iz leta v leto spreminjajo, je težko govoriti o natancni meji, ki bi bila nespremenljiva v daljšem casovnem obdobju. Novejša raziskava (Kozjek in sod., 2017), je bolj natanc­na, saj se opira na gostejšo mrežo merilnih naprav in analizira 31 razlicnih spremenljivk. Avtorji so razdelili Slovenijo na 6, 7 in 8 podnebnih tipov oziroma podnebnih regij (slika 1). Raziskava je tudi pokazala, da v kolikor želimo zmanjšati število tipov pod 6, izgubljamo vpliv nekaterih bistvenih spremenljivk. 1.2 Jezikovna delitev na narecja Slovenšcina velja za slovanski jezik z najvec narecji, saj pozna 37 narecij in 12 podnarecij (Logar in Rigler, 1983; Smole, 1998) (Slika 2). Ti so posledica geografsko pogojene razdeljenosti Slovenije na nekatera manj prehodna obmocja, zgodovinskih danosti in vpliva romanskega, germanskega in slovanskega sveta. Meje med njimi so ponekod jasne, drugod pa že prihaja do prepletanja. Ne glede na podrobno analizo razlicnih govorov Šekli (2009) poudari, da je tudi v primeru dolocanja zemljepisno jezikovne stvarnosti potrebno racunati s pojavljanjem preho­dnih govorov in narecnih otokov. 1.3 Gastronomska delitev na regije Metoda razdelitve Slovenije na gastronomske regije sloni na predpostavki, da je Slovenija opredeljena kot sticišce gastro­nomske razlicnosti okusov, ki so lokalno, kulturno in zgodo­vinsko pogojeni. Na podlagi raziskav je Bogataj (2007) razdelil Slovenijo na 24 gastronomskih regij, v katerih so strnjene najbolj znacilne jedi vseh družbenih skupin in razlicnih obdobij, kar predstavlja speci.cno gastronomsko identiteto Slovenije in posameznih regij. V nadaljevanju je Ministrstvo za kulturo te re-gije shematicno prikazalo in natancno opredelilo v prostoru po politicnih in .zicno-geografskih mejah (Gastronomske regije). Pri tem je potrebno poudariti, da clenitev na gastronomske re-gije ne vpliva na vsakdanje življenje in miselnost ljudi, kot lahko vpliva politicna razmejitev na regije. 1.4 Geografska in upravna delitev na regije Zgodovina naravnogeografske clenitve Slovenije prikazuje raz-like med posameznimi avtorji, ki so se s tem ukvarjali. Slovenija naj bi bila tako razdeljena na štiri do osem naravnogeografskih makroregij, odvisno od avtorja raziskave (Kladnik, 1996). Kladnik (1996) prav tako opozarja na razlicna vprašanja, ki se pojavljajo pri mejnih primerih. Razlicni strokovnjaki so jih namrec razlicno uvrstili, umestitev pa tudi ustrezno argumentirali. Podobno velja za politicno regionalizacijo, ki jo v državi še nismo izvedli. Po Perku (1998) je razlog za zapletene in otežene delitve države na manjše zakljucene celote majhnost in heterogenost Slovenije. Zgodovinske delitve Slovenije na razlicne manjše enote še danes povzrocajo probleme, ko govorimo o upravni regionalizaciji Slovenije. Ce so nekatere meje regij že starodav­ne in tudi zasidrane v miselnost prebivalcev, je po drugi strani v Sloveniji še veliko odprtih podrocij, kjer meje med regijami niso eksaktno dolocljive in jih prebivalci doživljajo razlicno. Tak primer je na primer Posavje ali pa vzhodni del Gorenjske. Ce ima vecina predhodno opisanih delitev vecji vpliv na seda­njost, je arhitekturna delitev usmerjena tudi v prihodnost. Z ugotavljanjem arhitekturne identitete nekega obmocja in obde­lavo podatkov o stavbah, lahko le te kodi.ciramo v prostorske nacrte. Slednji pa usmerjajo razvoj in oblikovanje arhitekturne krajine. 1.5 Metoda dolocanja arhitekturnih krajin in regij po Fistru in sodelavcih (1993) UVODNIK EDITORIAL Za vecino predhodno opisanih nacinov delitev Slovenije velja, CLANEK da je podlaga geografska in upravna delitev Slovenije na enote RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS lokalne samouprave, kot so obcine oz. krajevne skupnosti. De-loma je to posledica dejstva, da te meje predstavljajo dolocene zakljucene celote in vecinoma sledijo tudi naravnim mejam. Izjema so podnebni pasovi, katerih meje se ne ozirajo na zgodo-vino in politicno razdelitev, ampak so posledica strogo naravnih dejavnikov (reliefa, podrocja in klime). Pri dolocanju meja arhitekturnih regij in krajin predstavlja osnovo raziskava, ki jo je v devetdesetih letih opravil Fister s sodelavci. Rezultat te raziskave je bila delitev Slovenije na arhitekturne regije in krajine (slika 3). V casu njihove raziskave je veljalo, da so arhitekturna vrednost zlasti posamezne stavbe v tradicionalno poseljenem prostoru- »spomeniki«, medtem ko se z drugimi (sodobnimi) prostorskimi pojavi širša stroka takrat ni pretirano ukvarjala (Fister et al. 1993). Fister s sodelavci pa je že takrat izpostavljal, da je namrec šele z upoštevanjem celotnega prostora in vsega, kar ta prostor vsebuje, mogoce ugotoviti, kateri so tisti elementi identitete prostora, ki so najbolj znacilni in jih je vredno ohraniti. Pri tem omenja mnoge neartikulirane posege v prostor, kot so: tipske hiše, vikendi, crne gradnje, nesmotrna gradnja, šablonske zazidave in podobno. Kljub temu je bilo v tistem casu še moc razbrati vecino identitetnih sestavin prostora - arhitektura, ki je gradila identiteto, je bila rezultat razvoja, uporabe lokalnih materialov, ekonomskega položaja investitorjev, prilagoditve lokalnim pogojem (naklon terena, podnebje …). Po drugi svetovni vojni, zlasti pa od sedemdesetih in osemdesetih let naprej, se pri individualni gradnji kot nosilki identitete širšega prostora uveljavljajo vecje spremembe. Pojav samo-graditeljstva pomeni uporabo cenovno dostopnejših tipskih - genericnih nacrtov. Z vecanjem blagostanja, ugodnimi krediti in spremembo miselnosti, postajajo nove hiše vecje, nakloni streh blažji, pojavijo se balkoni, okna so vecja in ne sledijo nekdanji urejenosti okenskih osi … Lokacija postavitve in vzpostavljanjem odnosa do drugih stavb v okolici in same okoli­ce ni pomembna. Posledica tega je razvrednotenje arhitekturne krajine, kar sta Kušar in Lavtižar (2022) prikazala na primeru oblikovanja streh. Glede na stanje okoli leta 1990, ki je zajemalo analizo naselij, dominant in stavbnih kompleksov ter posameznih stavb, je Fi­ster razdelil Slovenijo na arhitekturne regije in krajine ob jasnem zavedanju, da so zacrtane meje med njimi predvsem upravno dolocljive in da je pri razumevanju vedno potrebno upoštevati transparentnost le teh in razlicne korekcije (Fister et al. 1993, str. 25). Prav tako je stopnja ohranjenosti identitete prostora razlic­na, zato predlaga tri vrednosti arhitekturne krajine. Od prve, kjer je arhitekturna identiteta najbolj izražena in ohranjena ter po­sledicno vredna varovanja do tretje, kjer ta identiteta prakticno ni vec izražena. V tem primeru predlaga varovanje posameznih kvalitetnih delov arhitekture kot osnovo za ponovno ustvarja­nje identitete prostora oziroma izoblikovanje nove identitete prostora. Fister (1993, 24) je predlagal, da se najprej doloci znacilne prostorske sestavine, ki so hkrati tudi oblikovalski kriteriji za for-miranje identitete. Teh je sedem na ravni krajine, devet na ravni naselja in devet na ravni stavbe. V Glosarju arhitekturne tipolo­gije (1993) je osnovna razdelitev še bolj podrobno razclenjena na preko 200 lastnosti. Tako veliko število lastnosti pri dolocanju arhitekturne identitete, zlasti pa mej arhitekturnih krajin in regij, pomeni, da je metoda zahtevna za prakticno uporabnost. Pose-bej še zato, ker imajo doloceni dejavniki vecji vpliv na identiteto prostora, drugi pa manjši. Nekatere lastnosti so omejene le na nekatera manjša podrocja, druge ne. Poleg tega so doloceni dejavniki, kot so volumen, oblika in barva strehe ter fasada bolj opazni, drugi (npr. naklon strehe, oblikovanje oken, vhodov, bal­konov, detajlov), cetudi pricajo o kvalitetni arhitekturi, pa manj. 2. METODA DELA Zaradi velikih sprememb, ki so se v zadnjih desetletjih zgodi­le na podrocju z arhitekturnim oblikovanjem vzpostavljene prostorske identitete, smo v okviru Ciljnega raziskovalnega pro-grama Arhitekturne regije in krajine Slovenije (Fikfak et al. 2023) želeli ugotoviti današnje stanje. Pri tem smo uporabili geograf­ske informacijske sisteme, v katerih smo zbrali registrske podat­ke o stavbah, parcelah in namenski rabi ter digitalne ortofoto posnetke. Aktualno stanje stavb smo po potrebi preverili tudi v spletni aplikaciji Google zemljevidi (2023), del podatkov pa s terenskim delom (Fikfak et al. 2023). Terensko delo je obsegalo popis stavb na izbranem podrocju. Popis je obsegal ugotavlja­nje lastnosti stavb. Lastnosti so bile izbrane po analizi Glosarja arhitekturne tipologije (1993b). Izbrano podrocje je Savinjsko - Kozjanska arhitekturna regija, saj le ta obsega tako alpski svet, Celjsko kotlino, in del panonskega gricevja. V tej regiji so bila izbrana vzorcna naselja, ki se jih je podrobno analiziralo. Naselja so bila izbrana na osnovi že izvedenega popisa stavb izpred tri­desetih let, hkrati pa tako, da so bile zastopane vse arhitekturne krajine znotraj regije (glej sliko 3). S prekrivanjem razlicnih lastnosti smo ugotavljali, katera so tista podrocja stavb z enakimi lastnostmi, ki tvorijo identiteto prostora, in skušali postaviti meje med obmocji z razlicnimi identitetami. Z uporabo Metode za ugotavljanje arhitekturno pogojene prostorske identitete (MAPPI) smo v QGIS-u izdelali karte, na katerih smo prikazali stavbe s podobnimi lastnostmi. Te so služile za analizo arhitekturne identitete podrocja. Z združe­vanjem naselij s podobnimi ali enakimi lastnostmi lahko potem dolocimo vecja obmocja enakih lastnosti. Vec kljucnih lastnosti dolocenega obmocja doloca arhitekturno krajino. Le ta se nato loci od druge arhitekturne krajine, katere stavbe teh lastnosti nimajo oziroma niso prevladujoce. S tem je možno dolociti tudi meje med njimi. Nadgrajevanje »Fistrove« metode je torej izvedeno z uporabo sodobnih tehnologij za pridobivanje podatkov. V raziskavo so vkljuceni že zbrani podatki iz razlicnih baz in terensko delo. Kot primer je bilo prikazano naselje Prebold. Tam se je v okviru terenskega dela popisalo 258 stavb. Za vsako stavbo se je popi­salo vec kot 40 lastnosti. Identiteto prostora smo dolocali preko nekaterih lastnosti, ki so bolj opazne in znacilne za to podrocje in naj bi bile del arhitekturne identitete Prebolda. Te lastnosti so tloris, oblikovanje strehe, barva strehe in fasade ter poudarjeni vhodi in so podrobno prikazane v nadaljevanju. 3. PRIMERJAVA NEKDANJIH SESTAVIN IDENTITETE PROSTORA S SEDANJIM STANJEM NA PRIMERU PREBOLDA Prebold je naselje v Savinjski dolini. Prvotno se je imenoval Sveti Pavel pri Preboldu, od leta 1952 pa Prebold. V letu 2023 je imel Prebold 1727 prebivalcev (STAGE, 2023) in je sedež obcine. K razvoju kraja sta prip omogla lega ob cesti, ki povezuje Savinjsko dolino z Zasavjem, in tekstilna industrija. V casu Fistrove analize je Prebold sodil med manjše slovenske kraje s 1390 prebivalci (Popis prebivalstva 1981) in leta 1991 okoli 1630 (Popis prebi­valstva 1991). Sodil je v skupino Štajerskih arhitekturnih regij in sicer v arhitekturno regijo Savinsko-Kozjanska ter arhitekturno krajino Žalec – Celje (11.56). Za to obmocje so bila znacilna grucasto oblikovana naselja ali nepravilno razporejene obcestne skupine stavb med drevjem. Posebnosti so manjša obcestno zgošcena »trška« naselja. Dominante so na izpostavljenih tockah, tudi izven naselij. Za stavbe je bilo znacilno, da gre za komplekse, ki so postavljeni bodisi pravokotno na cesto ali pa so z njo vzporedni. Stavbe so pravokotne oblike, pritlicne ali nadstropne ter zidane. Strehe so strme simetricne dvokapnice, krite z opecno kritino (zareznik ali bobrovec). Lahko imajo cop. Fasade so clenjene. Imajo lahko fasadno plastiko in okrasne detajle. Portali so posebej oblikovani. Kot dominante znotraj naselij so cerkve z izrazitim barocnim oblikovanjem in kozolci dvojniki s simetricnimi strehami (Fister et al. 1993, str. 184). To obdobje je obsegalo cas pred in po II. svetovni vojni. Zanj je znacilno, da tipologija vecinoma sledi tradicionalni, pri gradnji se uporablja lokalni material. Obdobje se zakljuci okoli leta 1970. Za naslednje obdobje je znacilna masovna samogradi­teljska gradnja tipskih objektov. Zanj je znacilno, da ne sledi tradicionalni logiki urbanizma in prostorskim nacrtom. Gre za stihijsko gradnjo kot rezultat povecanih potreb po stanovanjih na eni strani in odsotnost uspešne stanovanjske politike na drugi strani. Tovrstno gradnjo so spodbujali poceni krediti, ki jih je še zniževala visoka in.acija. Za dodatno pocenitev gradnje se je vecinoma uporabljajo predelave tipskih nacrtov z velikimi okni, ozkimi konzolnimi balkoni, vecinoma položno dvokapnico ipd. To obdobje se zakljuci okoli leta 1990. Za zadnje obdobje bi lahko rekli, da gre za neke vrste nadaljevanje prejšnjega, vsaj kar zadeva prostorsko politiko. Stavbe so vecinoma manjše od predhodnega obdobja, njihovo oblikovanje sledi tujim vzorom in postaja cedalje bolj konfekcijsko, genericno. Za to obdobje je znacilna uporaba razlicnih gradiv in posledicno razlicna barvitost zunanje opne. V Preboldu je približno polovica stavb nastala do leta 1970, približno po cetrtina pa do oziroma po letu 1990 (preglednica 1). Veljavni prostorski nacrt obcine Prebold (2022) predpisuje pravokotni tloris za stavbe. Streha mora biti dvokapnica naklona v razponu od 30 ° do 45 °. Nacrt tudi predpisuje, naj bo barva strehe opecna in le izjemoma sive barve, ce je že prisotna v EUP (enoti urejanja prostora). Za oblikovanje fasad se pripo­roca uporaba avtohtonih gradiv (les, kamen), medtem ko za fasade oziroma fasadne obloge materiali kot so umetni kamen, keramicne plošcice, fasadne opeke in polkrožna lesena bruna niso dovoljeni. Barva fasade mora biti iz spektra svetlih naravnih tonov, s tem da izstopajoce (z okolico neskladne, na dalec opa­zne) barve fasad niso dovoljene. Fasadne odprtine morajo biti praviloma pokoncne in pravokotne. Stolpici, vec-kotni, okrogli (krožni ali elipsasti ipd.) in vogalni izzidki ter okrogli (krožni ali elipsasti ipd.) balkoni niso dovoljeni. Leto izgradnje do 1970 od 1971 do 1990 od 1991 naprej Število stavb 128 72 58 Tipicen tlorisni gabarit stavb na tem podrocju je pravokotnik. V Preboldu se pojavljajo tudi druge tlorisne oblike, kot so L, T in sestavljen tloris. Tipicna streha je dvokapnica. Vse ostale oblike streh, ki se tudi pojavljajo, so v primerjavi s Fistrovo identiteto tuje, lahko pa tvorijo obmocja z novo identiteto. Barva streh je eden bolj jasnih pokazateljev identitete prostora. Ob enem je to podrocje, kjer se že na dalec opazi urejenost ali neurejenost. Slednje je najbolj ocitno pri stavbah zgrajenih v zadnjih dese­tletjih. Prvotno je material kritine dolocal tudi barvo. S pojavom betonskih strešnikov in salonitne kritine, se prvotna rdece-rjava UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS barva opecnatih strešnikov umika razlicnim odtenkom sive. V zadnjem obdobju postaja barva kritine neodvisna od materiala (Kušar in Lavtižar, 2023). Podobno velja tudi za barvo fasade. Tu je glavna locnica med (monokromatskimi) sivo belimi toni obicajnega ometa ter (polikromatskimi) pastelnimi zemeljskimi barvami. Med lastnostmi, ki jih Fister in sodelavci (1993a) po­sebej omenjajo, so tudi poudarjeni vhodi. Ti so danes poudar­jeni na razlicne nacine: z drugo barvo, izbocenim volumnom, arhitekturnimi elementi, nadstreški ipd. Pri nekaterih stavbah so vhodi pomaknjeni v notranjost in s tem obrnejo logiko tradicio­nalnega pristopa k oznacevanju vhoda v stavbo. V nadaljevanju so izbrane lastnosti stavb na primeru Prebolda predstavljene gra.cno. Slika 4 predstavlja tri tipicne atribu­te nekdanje arhitekturne identitete. To so dvokapna streha opecnate ali rjave barve in fasada, ki je lahko bela, sivi, oziroma v rjavih in rumenih tonih. Stavb, ki izpolnjujejo vse tri kriterije (rja­va barva) je najvec na dveh lokacijah in sicer v JZ delu. V naselju prevladujejo stavbe, ki izpolnjujejo vsaj dva kriterija (obarvane z vijolicno, zeleno in oranžno barvo). Ce sliko 5, ki prikazuje stavbe glede na tloris, vrsto strehe in bar-vo strehe, primerjamo sliko 4, vidimo, da je vecji delež stavb, ki izpolnjujejo le en kriterij (na sliki stavbe modre, rdece in rumene barve). K podatkom o tipu in barvi strehe je namesto podatka o barvi fasade vkljucen podatek o obliki tlorisa. Na osnovi tega lahko zakljucimo, da pravokotni tloris ni vec pogost element arhitekturne identitete kraja. Sliki 6 in 7 prikazujeta upoštevanje tradicionalnih lastnosti (tloris, tip in barva strehe) pri stavbah zgrajenih oziroma obno­vljenih pred in po letu 1990. Stavbe, zgrajene pred letom 1990, v vecji meri upoštevajo tradicionalne lastnosti kot novogradnje (Slika 6). Vse tri lastnosti (rjava) prevladujejo pri stavbah ob regi­onalni cesti proti Trbovljam ter pri posameznih stavbah na jugu naselja. Redkejše so stavbe s samo eno obravnavano lastnostjo (pravokotni tloris – na sliki oznaceno z rdeco), ki prevladujejo na severu naselja. Pri novejših stavbah (Slika 7) je združevanje vseh treh lastnosti redkejše in je prisotno ob središcu naselja na severu in zahodu. Novogradnje po letu 1990 v zahodnem delu Prebolda izkazujejo manjše upoštevanje tradicije, saj od obravnavanih lastnosti prevladuje le dvokapnica (modro) in dvokapnica opecne oz. rjave barve (zeleno). Slika 8 prikazuje posebno znacilnost opisane regije, na katero je opozoril že Fister. To so poudarjeni vhodi. Tradicija poudarjenih vhodov se nadaljuje tudi v današnji cas. Poudarjen vhod (na sliki modro) je prevladujoc v Preboldu. Glede na število mu sledijo stavbe z v notranjost pomaknjenimi vhodi (na sliki rdece), ki omogocajo zašcito pred dežjem. Ti so zlasti prisotni v soseski na severnem delu naselja. Barva fasade kaže na prvi pogled kaoticno stanje. V naselju se izmenjujejo stavbe v sivih in belih tonih, rumenih in rjavih tonih ter kombinacija razlicnih barv. Bolj izrazita enotnost barv fasade je v zahodnem delu naselja, kjer so stavbe vecinoma sivih in belih barv in za katere lahko sklepamo, da so bile vecinoma zgrajene v istem casovnem obdobju (Slika 9). Prostorska analiza identitetnih prvin naselja, prikazana na slikah, kaže na izgubljanje arhitekturne identitete Prebolda kot celote. A kot je razvidno iz slik, se znotraj Prebolda oblikujejo manjša podrocja - morfološke enote (ME) stavb z enakimi lastnostmi, ki tvorijo svojo identiteto. Ne glede na to, da so v clanku prika­zane le izbrane najbolj opazne lastnosti, nam je nacin branja arhitekturnih znacilnosti, in dolocanje ME po metodi MAPPI, bil osnova tudi za preveritev meja med arhitekturnimi regijami in krajinami. Na osnovi tega je možno postaviti meje med obmocji z razlicnimi arhitekturnimi identitetami, na tej osnovi pa z ustre­zno urbanisticno politiko usmerjati prihodnji razvoj oz. generi­rati razvoj arhitekturne identitete naselja ali posameznega dela v prihodnosti. Na podlagi opravljenih analiz za Savinjsko arhitekturno regijo smo ugotovili, da kljub novodobnim trendom nekatere tra­dicionalne prvine vseeno ostajajo, posledicno je tudi Fistrova (1993) karta še vedno relevantna. Vendar pa tiskana karta iz leta 1993 ni primerna za uporabo v sodobnih GIS sistemih, zato smo izdelali tehnicno posodobitev karte. V prvem koraku smo tiskano karto 1993 skenirali in georefe­rencirali v nov slovenski koordinatni sistem D96, EPSG 3794. Digitalizacijjo karte smo izvedli na ravni naselij – podatke smo pridobili na Geodetski upravi Republike Slovenije v juliju 2023. Pri naseljih, kjer so meje približno sovpadale z mejami arhitek­turnih regij in krajin, smo celotnemu naselju pripisali vrednost pripadajoce arhitekturne regije in krajine. Smatrali smo namrec, da je bila tudi izvorna karta deloma risana na meje naselij. Kjer so bila odstopanja vecja, smo naselje razkosali na dva ali vec delov. Tam kjer smo naselja delili na vec delov, smo razrez izvedli Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora tako, da se na zunanjem prvotnem robu naselja ni dodalo nobe­nih novih tock (vertex). S tem smo ohranili topološko skladnost sloja. Pri odlocitvi o tem, ali posamezno naselje ohranimo celovito ali pa ga razdelimo na vec delov, je bil kljucni kriterij število stavb, površina obmocja ter razdalja med obema mejama. Ker smo digitalizacijo izvajali rocno, je bila odlocitev sprejeta za vsak primer posebej. Na obmocju mest, ki niso bile vkljucene v Fistrov popis – Lju­bljana, Maribor in Celje - smo obmocje mest zarisali kot locena obmocja ter jim dodelili nove šifre, saj v prvotni klasi. kaciji ta obmocja niso imela dodeljene šifre. Da se ta obmocja jasno loci od ostalih arhitekturnih krajin, ki imajo dodeljene šifre od 1 do 74, smo jim dodelili nove- trimestne šifre: 101 Ljubljana, 102 Maribor ter 103 Celje. Pri interpretaciji karte je potrebno upoštevati, da smo z digitali­ziranjem sicer dobili natancne meje, kar pa ne pomeni, da meje med arhitekturnimi regijami in krajinami dejansko potekajo ravno tam. Poleg napak ob digitalizaciji je lahko problematicno tudi prvotno zarisovanje meja, saj so nekatera obmocja lahko bolj prehodna in je ostro locnico težko dolociti. Kljub tem ome­jitvam pa je digitalna vektorska karta lahko uporabna v procesu prostorskega nacrtovanja, saj omogoca prekrivanje razlicnih prostorskih podatkov. Na podlagi tehnicno posodobljenega sloja smo pripravili karto za tisk, georeferencirano rastrsko karto ter vektorske podatke v formatu shape.le (shp) ter geopackage (gpkg). 6. ZAKLJUCEK Delitev Slovenije na arhitekturne regije in krajine, ki jo je izvedel Fister s sodelavci (1993a, b), predstavlja edinstveno metodo in je dragocen vir arhitekturnih podatkov. Danes pa so na voljo nove tehnologije in podatkovni viri, ki v casu nastanka Fistrove me-tode niso bili na voljo, s katerimi je mogoce glede na današnje stanje dolocati meje posameznih enot arhitekturne identitete prostora. V clanku prikazni primer kaže, da so se arhitekturne identitete v Sloveniji mocno spreminjale v zadnjih desetletjih, predvsem zaradi gradnje novih stavb, razvrednotenja arhitek­turne krajine ter pojava novih oblik in namenov stavb. Dolocanje meja med arhitekturnimi regijami in krajinami predstavlja kompleksen izziv, zlasti tam, kjer se lastnosti UVODNIK spreminjajo ali so težko dolocljive. Nadaljnji razvoj in EDITORIAL oblikovanje arhitekturnih krajin v Sloveniji sta odvisna od CLANEK zavedanja odlocevalcev in lokalnih prebivalcev o pomenu kakovostne in lokalno opredeljene arhitekture za splo-RAZPRAVA šno podobo prostora in urejenost podrocja. Gre tudi za DISCUSSION prakticna vprašanja dolocanja meja arhitekturnih krajin in RECENZIJA znacilnosti, ki jih opredeljujejo. REVIEW S pomocjo zbranih podatkov, uporabe QGIS-a in metode MAPPI PROJEKT je možno beleženje in spremljanje sprememb stanja na terenu PROJECT ter ob enem analiza trenutnega stanja v grajenem okolju na DELAVNICA osnovi razlicnih parametrov. Na osnovi tega je možna doloci-WORKSHOP tev obmocij z enako arhitekturno identiteto in dolociti meje NATECAJ med njimi. Seveda pa je pomembno, da ima oseba, ki ta nacin COMPETITION uporabi in pripravlja vizijo prostora ter ustrezne prostorske akte, arhitekturno predznanje. S podatki o prostoru, ki so na voljo, PREDSTAVITEV znanjem uporabe teh podatkov in vizijo razvoja prostora, bo PRESENTATION možna ohranitev arhitekturnih krajin in regij oziroma mogoca DIPLOMA ponovna vzpostavitev tam, kjer je zaradi neustreznega odnosa MASTER THESIS do podobe prostora, njegova identiteta izginila. Glede na spre­membe in izzive v zadnjih desetletjih je priporocljivo razmisliti o aktualizaciji delitve Slovenije na arhitekturne regije in krajine, da bi se bolje odražale sodobne realnosti in potrebe. Pri varovanju arhitekturnih krajin je treba posebno pozornost nameniti razlic­nim elementom arhitekturnega in urbanisticnega oblikovanja, ki so kljucni za ohranjanje identitete prostora, še posebno kvali­tetnim tradicionalnim ali na novo ustvarjenim elementom, ki so izrazito znacilni za doloceno obmocje. Pri tem je nujno sodelo­vanje razlicnih strokovnih podrocij, da bi se celovito upoštevali vsi relevantni dejavniki. ZAHVALA Doseženi rezultati predstavljeni v tem prispevku so nastali v okviru raziskovalnega projekta ARIS: V5-2111, ki ga po pogodbi 2550-21­510025 (so).nancira Ministrstvo za naravne vire in prostor in po pogodbi 3340-21-140034 Ministrstvo za kulturo LITERATURA IN VIRI Bogataj, J. (2007). Okusiti Slovenijo. Ljubljana: Darila Rokus. Ciljno raziskovalni program »CRP 2021« (2022). Arhitekturne tipologije in arhitekturne krajine in regije Slovenije: Ciljno raziskovalni program »CRP 2021« v letu 2021-23. Vsebinsko porocilo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Urbanisticni inštitut. Dragsbo, P. (2019). Architecture and Nation. The Schleswig Example, in comparison to other European Border Regions. Pridobljeno 22. 11. 2023 s spletne strani: https://journals .openedition.org/insitu/21149#text Drobne, S. (2011). Ustanovitev pokrajin v Sloveniji. Pridobljeno 8. 1. 2024 s spletne strani: http://www.pokrajine.si/ Fikfak, A., Grom, J. P., Lavtižar, K., Lazic, M., Novljan, T., Kušar, D., Nikšic, M., Gantar, D., Goršic, N., Koblar, S., Pipan, T., Švigelj, A. (2023). Arhitekturne tipologije in arhitekturne krajine in regije Slovenije. Ciljno raziskovalni program »CRP 2021« v letu 2021-23. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta: Urbanisticni inštitut. Fister, P., Boh-Pecnik, N., Debevec, L., Deu, Ž., Kavcic, M., & Lah, L. (1993a). Arhitekturne krajine in regije Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje. Fister, P., Boh-Pecnik, N., Debevec, L., Deu, Ž., Kavcic, M., Lah, L. (1993b). Glosar arhitekturne tipologije. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor RS, Zavod RS za prostorsko planiranje. Gastronomske regije Slovenije. Pridobljeno 15. 12. 2023 s spletne strani: https://podatki.gov.si /dataset/gastronomske-regije-slovenije Googlezemljevidi (2023). Ulicni posnetki, Prebold snemanje v letih 2019, 2022 in 2023. Kladnik, D. (1996). Naravnogeografske clenitve Slovenije. Geografski vestnik, 68, 123-159. Koblar, S. (2023). Arhitekturne krajine in regije - tehnicno posodobljena karta. Zenodo. doi: 10.5281/zenodo.10701772 Kozjek, K., Dolinar, M., Skok, G. (2017). Objective climate classi.cation of Slovenia. International Journal of Climatology. https://doi.org/10.1002/joc.5042. Kušar, D., Lavtižar, K. (2022). Barva strehe kot dejavnik oblikovanja arhitekturne krajine. Igra ustvarjalnosti - Creativity Game, (10), 36-43. https://doi.org/10.15292/IU-CG.2022.10 .036-043 Logar, T., Rigler, J. (1983). Karta slovenskih narecij. Ljubljana. Odlok o izvedbenem delu obcinskega prostorskega nacrta obcine Prebold. (Ur. l. RS, št 143/2022). Pridobljeno 14. 12. 2023 s spletne strani: https://www.uradni-list.si /glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022-01-3556/odlok-o-izvedbenem-delu-obcinskega -prostorskega-nacrta-obcine-prebold?h= Ogrin, D. (1996). Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, 39-56. Perko, D. (1998). Regionalizacija Slovenije. Geografski zbornik, XXXVIII, 12-57. Pridobljeno 15. 11. 2023 s spletne strani: https://giam.zrc-sazu.si/sites/default/files/zbornik/perko_38 .pdf Popis prebivalstva 1981. Pridobljeno 15. 11. 2023 s spletne strani: https://www.stat.si /publikacije/pub_popis_1981_Naselja_prebivalstvo.asp Popis prebivalstva 1991. Pridobljeno 15. 11. 2023 s spletne strani: https://www.stat.si /publikacije/pub_popis_1991_Naselja_prebivalstvo.asp Smole, V. (1998). Slovenska narecja. Ljubljana: Enciklopedija Slovenije 12. Spoznajte okuse Slovenije. Pridobljeno 15. 12. 2023 s spletne strani: https://www.tasteslovenia .si/sl/okusi-slovenijo/slovenska-gastronomija/spoznajte-okuse-slovenije/ STAGE (2023). Statisticni urad Republike Slovenije, število prebivalcev po naseljih. Pridobljeno 17. 1. 2024 s spletne strani: https://gis.stat.si/ Šekli, M. (2009). Merila dolocanja mej med slovenskimi narecji in podnarecji. V: Smole., V.: Simpozij Obdobja 26: Slovenska narecja med sistemom in rabo. Pridobljeno 15. 11. 2023 s spletne strani: https://centerslo.si/simpozij-obdobja/zborniki/obdobja-26/ Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora Marius Gatouillat, Matej Nikšic:KULTURA ZASEDANJA URBANIH PROSTOROV ALI KAKO SI MEŠCANI PRILAGAJAJO MESTO SKOZI PRISTOPE OD SPODAJ NAVZGOR THE CULTURE OF URBAN SPACE OCCUPATION IN LJUBLJANA OR HOW DO THE CITIZENS APPROPRIATETHE CITY THROUGH BOTTOM.UP APPROACHES https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11.056-065 UDK: 711.582.7(497.451.1) SUBMITTED: September 2023 / REVISED: November 2023 / PUBLISHED: December 2023 1.01 Izvirni znanstveni clanek / Original Scienti.c Article UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION POVZETEK RECENZIJA Kultura zasedanja urbanih prostorov prek zacasne uporabe ali okupacije je v Ljubljani prisotna zlasti od 1990-ih let dalje. Take REVIEW oblike okupacije so sredstvo za zadovoljevanje zahtev in potreb PROJEKT prebivalcev, ki jih tradicionalne institucije ne obravnavajo. Za- PROJECT gotavljajo storitve prebivalcem Ljubljane in dodajajo vrednost DELAVNICA mestu. Kljub temu pa se take prakse soocajo s pomanjkanjem WORKSHOP legitimnosti zaradi svojega normativnega položaja. Njihove NATECAJ vrednote in obstoj so obicajno predmet nenehnih bojev. Ta clanek želi poudariti, da alternativne okupacije prostora v svoji COMPETITION raznolikosti zapolnjujejo vrzeli tam, kjer tradicionalne institucije PREDSTAVITEV umanjkajo. PRESENTATION DIPLOMA KLJUCNE BESEDE MASTER THESIS okupacija, zacasna uporaba, institucija, vrednota, participacija ABSTRACT The culture of occupying urban space through temporary use or squatting is present in Ljubljana, the capital city of Slovenia, particularly since the 1990s. These occupations are a means for the residents to satisfy by themselves their demands and needs, ignored by the traditional institutions. They provide services for the residents of Ljubljana, and they add value to the city. However, they su.er from a lack of legitimacy because of their normative position. Their values and existence are typically sub­ject to ongoing struggles. This article tends to emphasise that these alternative occupations of space, in their diversity, stand where the traditional institutions are missing. KEY-WORDS squat, temporary use, institution, value, public participation 1. INTRODUCTION – PROMOTING ALTERNATIVE UTILISATION OF THE CITY In the 1950s, a critical thought about modern architecture and urban planning emerged, which tended to regard functiona­list and consumer-oriented architectural and urban planning practices as responsible for a monotonous standardisation of lifestyles (Trancik, 1991). This thought has been carried further by the Situationist movement, with Guy Debord and Constant Nieuwenhuys as the main standard-bearers, and considers the city as the place of a “revolutionary transformation of existence, through the participation of citizens and the reintegration of the poetic into the ordinary” (Simay, 2009, p17). In this sense, architectural practice must serve the citizens to enable the construction of situations and the reinvention of their urban life. The inhabitants should be able to appropriate their city, and urban planning should be carried out in the service of this appropriation. The Situationists campaigned for the introduc­tion of desires, lifeforms and eventalism into the city, creating “unexpected dizziness and disturbances” (Simay, 2009, p21). They call for adventure”, as indicated by Constant (1958). In his book The right to the city (1968), Henri Lefebvre defends the idea of the city as an experimentation .eld. Indeed, in his Marxist philosophical approach to the city, he presents the urban as intrinsically linked to social relations and class struggle: “A mental and social form, that of simultaneity, gathering, convergence, encounter (or rather encounters). It is a quality that arises from quantities (spaces, objects, products). […] The urban is based on the value of use. Con.ict cannot be avoided” (H. Lefebvre, 1968, p89). The “right to the city” constitutes a manifesto against a certain way to build the city, that is “de-urbanising and de-urbanised”, against the control of the dominant classes over urban plan­ning, and against the de-collectivisation of urban work. It calls to rethink the city as a common good, inhabited, experienced and habitable, where one can invest socially and politically, and where people can meet and gather: “the right to the city manifests itself as a higher form of rights: the right to freedom, to individualisation in socialisation. The right to work (to the participatory activity) and the right to appropriation (distinct from the right to property) imply the right to the urban life” (H. Lefebvre, 1968, p155). Lefebvre thus calls for the reappropria­tion and the transformation of the city. In the 1960s, Lefebvre and the Situationist movement developed the idea of the reappropriation of the city, as a fundamental and universal right, emphasising it as a necessity to regain control over urban life. These innovative visions of the urban, particularly the right to the city, played a certain role in the protests and uprisings that erupted two months later in France – that is hardly measurable. The events of May 1968 not only marked a major social move­ment in the second half of the 20th century, but also contribu­ted to the democratisation of squatting practices in France, as well as across Europe (Adinol., 2019). Lefebvre’s work played a signi.cant role, serving as a vector for key squatting concepts: urban reappropriation, self-management, and political awa­kening. Squats are characterised by their practices focused on urban intervention, their models of direct democracy, their notions of collective commitment, horizontal consensus, and distrust of urban speculation, private property and consume­rism. The ideology of squatting in Europe is thus, among other things, based on Lefebvrian notions of the right to the city; they “impose the demand to live di.erently and thereby confer the freedom to inhabit di.erently” (Colin, 1982, p88). Today, even though squatting still partially enjoys its image as a liberating, emancipatory practice with popular empowerment, it is often associated with a more negative image, that of the parasitic squatter (Bouillon, 2011). Indeed, squatting conveys a sense of insecurity, disorder and downgrading, compounded by associations of images between squats, drugs, a dangerous po­pulation and immoral values associated with this way of living. Squats thus convey di.erent images, ranging from struggle to parasitism, and evoke various emotions, “from declared hostility to outright solidarity, passing through total indi. erence” (Bouil­lon, 2001, p24). These two images are re.ected in the case of squatting practices in Slovenia, which, due to its dynamism, serves as an interesting case study to examine the diversity of contemporary practices of these alternative forms of occupation. 2. SLOVENIAN CULTURE OF SQUATTING OR OCCUPYING VACANT PLACES In the 1980s, Slovenia witnessed the emergence of social movements, primarily led by young people, that challenged the established order. These movements, including punk and gay movements, all shared the characteristic of being apolitical, whi­ch already represented a form of political dissent for that time. It marked a distinct opposition to the socialist party and the political identity of the country (Založnik, 2017). The punk mo­vement was indeed one of the .rst social movements to openly oppose the regime, both in Slovenia and in Eastern Europe in general, by playing with societal norms. According to A. Cerar (IPOP interview, 06/07/2023) these movements played a signi. ­cant role in transforming the Slovenian system and in declaring its independence. They also have participated to improve the consideration of the social movements by the Slovenian society. These movements were also the ones that initiated squatting practices in Ljubljana by occupying and declaring autonomy over certain unused spaces, to satisfy the need of space to exist, to produce, etc. The Slovenian social movements of the 1980s – and particularly the punk movement – represent a starting point for squat culture and the occupation of vacant spaces in Ljubljana. The unstable political context of that time also contributed to the emergence of the occupation practices. With the departure of the Serbian army, several large spaces and military buildings, sometimes located in the city centre, were left vacant practically overnight. Furthermore, with its freshly acquired independence, the country was in a phase of political and societal reconstructi­on. Social movements were able to take advantage of this con­ducive context to occupy certain neglected spaces. The nascent Slovenian government allowed this to happen due to a lack of resources and interest at that time: larger construction projects were underway and occupied the centre of their attention. It is in this rather favourable context that the .rst Slovenian squats emerged in the capital city (Siegrist, 2023). Beyond its squats, Ljubljana stands out for the quantity and diversity of uses that are made of its public spaces. The lawns in its parks are occupied by playing children, students gathering, and sports groups enjoying the large open spaces. Open air cafes are attended at all times of the day, and the banks of the Ljubljanica River are taken over by young people for sociali-sing over a drink and some music, readers enjoying temporary library installations, and individuals simply soaking up the sun on the loungers provided by the city. The pedestrianised squares and streets in its city centre are regularly used for Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora various events, ranging from public concerts and dance festivals to markets, .ea markets or villages of charitable associations. During good weather, it is rare for a day to pass by without the public space being used in some way by the residents. This form of urban space appropriation culture takes various forms, from o.cial and tourist-oriented events such as markets and public concerts, to a more recreational and less institutional use of its parks, for instance, as outdoor living spaces for nearby residents. At the same time and to the contrast to the public open spaces in the city’s core, the public open spaces of the more suburban areas are much kore characterised by still or running tra. c (Nikšic, 2014). 3. SETTING THE STAGE AND METHODOLOGICAL APPROACH While the regular forms of occupation involve a formal use of public open space, more informal forms of occupation are generally more political, or at least conveying messages, claims and promotion of an alternative use of urban space - a form of reclaiming the city. These alternative ways of occupying space consist in appropriating a place, closed to the public. Some of these occupations are fully legal, involving a temporary usage contract with the owner, while some others, such as squats, can have an unclear status, depending on the interpretation of laws (O'Mahony & Cobb, 2008). These forms of occupation driven by alternative movements, aim to transform a closed and unused space into an open public space for the residents of the city. Thus, considering these alternative modes of occupation and active participation in the city, this paper will explore how the residents of Ljubljana are appropriating the city and urban space. Despite the plurality of formal uses of space available in Ljubljana, alternative forms of occupation continuously emerge, disappear and reappear. The question arises what motivates these groups of residents to decide to occupy these places? Furthermore, in their plurality and diversity, these squatting practices – in this case study – are intended to be open to the public and aligned with a logic of advocating for the right to the city - what do they concretely bring to the city and its residents? Finally, the institutional legislative framework is complex and may not necessarily be designed to facilitate these forms of occupation. Therefore, it raises the question of how such occu­pations are possible and what relationships squatting groups maintain with formal institutions? 3.1 Legitimacy & “bastard” institutions UVODNIK EDITORIAL We will explore these questions through the lens of an appro-CLANEK ach developed by the sociologist Everett Hughes (1897-1983). In his work The Sociological Eye (1971), Hughes de.nes what he calls “bastard institutions”, in contrast to ordinary institutions. RAZPRAVA The latter are considered legitimate in assisting the community, DISCUSSION unlike bastard institutions, which su.er from a lack of recogni- RECENZIJA tion and consideration. According to Hughes (1951), ordinary REVIEW institutions di.use goods and services, they are the legitimate PROJEKT agents for satisfying legitimate human needs, simultaneously distributing religion, leisure, art, education, food, drink, housing PROJECT and many other things. They de.ne the norms of the needs that DELAVNICA the population is supposed to have. WORKSHOP NATECAJ However, this arbitrary de.nition of human needs, in practice, COMPETITION does not fully satisfy the diversity and plurality of human needs under all conditions. Thus, bastard institutions satisfy “illegiti- PREDSTAVITEV mately legitimate” needs or satisfy needs that are not consi- PRESENTATION dered legitimate. Bastard institutions have the particularity of DIPLOMA emerging outside the formal institutional framework. Thus, they MASTER THESIS are devoid of legitimacy and respectability regarding ordinary institutions, to the extent that their very existence is sometimes ignored by authorities (Becker, 1997). This form of institution, however, is commonplace and generally «these squats are … supported by public opinion, although often only by a portion of the community» (Becker, 1997, p34). In this study, we will use these concepts of legitimacy and ba­stard institution as a framework to analyse the various practices of alternative use of urban space in Ljubljana. 3.2 Discovering the places and meeting the players To address these questions, the research uses interviews with the stakeholders from squats and other kinds of occupied spaces in Ljubljana. The aim of this approach is to highlight the perspective of those residents who occupy urban spaces and contribute to the community. The interviews took place between May and July 2023 in the di.erent places studied in Ljubljana. The choice of interviewing on site was made to get a better understanding of the atmo­sphere and activities taking place there. In case where the place does not exist anymore, we met the players in a co. ee shop or at their desk. The data collected in this article is based on semi-structured interviews conducted with the players in four locations in Ljubljana: Krater, Metelkova, Onkraj Gradbišca and PLAC (see Figure#). The interview covered the following themes: - The context of development, including what triggered the creation of the structure, the process of creation and the players that carried it out. ¦ The missions, including the description of the objectives and actions carried by the organisation, their evolution, and the perceived impacts. ¦ The organisation in itself, how it is structured. ¦ The role within the city, including the place they occupy in the urban life of Ljubljana’s residents, and what kind of population is visiting. ¦ The relation with institutions, including both qualitative and quantitative descriptions of these relations and what they expect from them. ¦ The political dimension, including their political position, and what they expect to change through their actions. The interviewed players will remain anonymous as they deman­ded. They were all active players of the places they represent at the time since the creation of the structures. Only one member of each place has been interviewed. The cases of study include three squats and two temporary contractual occupations of vacant spaces. The .rst case of study is Metelkova, the iconic squat in Ljubljana, occupying a former military barracks in the city centre. It o.ers activities related to art and culture, hosts parties in its clubs and bars, provides residences for artists and is known for attracting many tourists. The second squat is called PLAC. It has been established in 2022 outside the city centre. It o.ers spaces for gatherings and hosts various cultural, sport or political activities. The Krater project in­volves the temporary occupation of a wooded vacant lot, where activities related to agriculture and biodiversity take place. The Onkraj Gradbišca project was also a temporary occupation la­sting 12 years, focusing on a project of shared and self-managed gardens by the neighbourhood residents. The study explores the .fth case study too - the ROG Factory squat, another example from Ljubljana. However, it has not been possible to meet with actors from this squat as it has been evicted in January 2021. This squat has been studied by resear­chers from di.erent countries, and will be presented through the literature review, including “The Value of Autonomous ROG” (Ntounis et al., 2021) and “A Chronotopic Evaluation of Autono­mous Rog: The Spatiotemporalities of a “Quasi-Public” Urban Squat” (Kanellopoulou & Ntounis, 2023). Finally, one more interview has been done with Aidan Cerar, a sociologist and project manager at the Institute for Spatial Poli­cies (IPOP), that has been working on several research projects about squats, particularly about the ROG Factory squat. This interview delt with topics such as squatting practices history in Slovenia and his experience as a researcher about squats. The choice of sites was made to ensure diversity in case studies and was also in.uenced by constraints in terms of time and resources (direct contact and proximity). In this article, we will .rst revisit how these squats emerged before delving into the diversity of their statuses and uses. We will then highlight the contrasting relationships with local public authorities and how the “bastard institutions”, despite the services they provide, may .nd themselves opposed by the “ordinary institutions” to the point of facing threats to their survival. 4. SQUATS - A VECTOR FOR CITIZEN PARTICIPATION RENEWAL? 4.1 The expression of needs as the driving force behind occupation projects In each of the studied examples, the expression of needs is at the heart of the dynamics of occupation projects. For instance, both the Metelkova barracks and the ROG factory were squat­ted to meet the need of housing for local artists who generally could not a.ord to rent an apartment in the city at the begin­ning of their careers. In the early 1990s, artist residences were practically non-existent in Ljubljana, despite the avant-garde nature and dynamism of Slovenian artistic movements: « The biggest motivation was the urgent need for spaces for young artists or organisation that produce cultural work anybody who wants to have some artistic production su. ered because there were not enough places. » (Metelkova Interview, 31/05/2023) In the case of PLAC, the need for free and open space to organi­se events of all kinds, prompted a group of a few dozen people to squat this place. After the eviction of ROG, there was a need to .nd a non-privatised space where people could gather freely. This need was also coupled with the desire not to be consisten­tly in a consumer-oriented or service-client relationship. Since these expectations could not be met by ordinary institutions, the group of citizens decided to take matters into their own hands and satisfy their requests themselves. The Krater temporary occupation project has been triggered by the need of a natural space of an organisation – called Trajna, to carry out its activities related to invasive plants and bio-sourced materials. In the case of Onkraj Gradbišca, the location was identi. ed by an organisation before the expression of any speci. c need. Indeed, the surprise of .nding a neglected vacant space in the middle of a residential area, with great potential to be valued for the city and its residents, led to a temporary contractual occupation project with the municipality, and the subsequent project that would take place there. The organisation players then organised citizen assemblies to determine its use and de­.ne the project for this place. The needs of the neighbourhood residents were de.ned on this basis: to have a local green space for gardening and gathering. Thus, projects of occupation always form with the logic of addressing a need and with the idea of satisfying one’s expecta­tions. These projects then develop in various forms. 4.2 Legitimate occupation, squatting and in-between These projects address di.erent needs, from di. erent people, and with di.erent cultures. The forms these occupations can take are thus multiple. While Metelkova, ROG and PLAC are squatted places without a contract, and sometimes without a request to the owner, Krater and Onkraj Gradbišca are tempora­rily occupied spaces, under contract with the owners, following the model of transitory urbanism (Belaud, 2018). As a result, there is a gap between these two types of occupa­tion. While temporary occupations are contractually legal and accepted by most stakeholders, they have a universally shared legitimate dimension. They are an integral part of the formal associative landscape, have the approval of authorities, and act in partnership with ordinary institutions. Squats, on the other hand, face more challenges in .nding a place in the city’s legi­timate associative landscape. The stereotypes associated with them and the perceived illegitimate way of occupying lead to various opinions within institutions and the population. However, each case has its own speci.cities. For instance, Metelkova squat enjoys a special status, as it is recognised by the municipality as a major player in the culture of Ljubljana. It appears on the city’s tourist brochures; subsidies are o. ered UVODNIK to it – but generally refused to maintain the squat’s indepen- EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS dence – and the mayor has publicly stated a desire to protect it. Metelkova has thus managed to increase its legitimacy, . nd a place in the common associative landscape, and become ingrai­ned in the urban culture of Ljubljana. Nevertheless, it remains a squat. Its actions and legitimacy are still the subject of debates and controversies, both from authorities and the population. It represents an example of an in-between situation, an instituti­onalised and relatively accepted squat, especially for its role in the capital’s tourism: « […] they are probably kind of okay that Ljubljana has so­mething like [Metelkova] because the tourists are massively coming, so there is also this interest. So [we are] part of their amusement park which they are building nowadays you know, everything for the tourist and much less for the locals. So we are nicely contributing into the tourism. » (Metelkova interview, 31/05/2023) Thus, these occupation projects take various forms, ranging from traditional squatting practices to a form of contractuali­sed temporary occupation. Once designed and created, these places serve multiple purposes. 4.3 Multiple and diverse uses of these spaces The uses of occupied spaces, although centred around social, cultural, artistic and environmental aspects, are indeed diverse and varied, both in the concrete projects developed within them and in the ways they are carried out. In concrete terms, these occupied spaces serve as artist resi­dences, as seen in Metelkova or formerly in ROG, where artists are sometimes invited, sometimes accepted upon request, for variable periods and all kinds of productions. They function as environmental laboratories, as seen in Krater and Onkraj Grad­bišca, where techniques of gardening, biodiversity preservation and research on natural materials are developed. They all serve as places for meeting, exchanging and educating, providing environments conducive to creation and the dissemination of speci.c knowledge and cultures. These spaces o.er conferences, workshops for everyone and su­pport for students. They were and are open to the non-member public, ether permanently or at certain times. Metelkova also hosts a large panel of events in its clubs and bars and provides signi.cant space for alternative cultures to express themselves (punk, LGBT+, etc.). PLAC uses its space as a public living room open to everyone, where individuals can freely engage in acti­vities in agreement with all its users. The ROG squat was known for its skate park (the largest indoor skate park in Slovenia) and as the meeting point for social movements in the capital. These places are also spaces of experimentation, where the perception of shared public space di.ers from the view of traditional institutions and governing structures. For instance, the volunteers at Krater have a vision based on biodiversity and its natural rhythm. Thus, their goal is to develop their activities in harmony with this biodiversity and based on it. Another example could be the .rst activity conducted at Onkraj Grad­bišca: a local artist invited by the organisation left a goat in the place and followed it throughout the day. Based on her notes, she devised a plan to develop this wild area, in accordance with natural rhythm of the observed animal. Finally, squats also promote a di.erent approach to urban space based on an alternative to private property, on the right to the city and on autonomy. For instance, ROG squat had the particu­larity of being used by numerous di.erent groups with diverse connections, varying over time and using a given space within the squat in multiple and autonomous ways. This quasi-anar­chistic use of space resulted in a multitude of uses and ways of utilising the space, di.cult to quantify but with powerful creative potential. Thus, these space occupation projects emerge from popular needs, take varied forms that in.uence their recognition by residents and institutions and o.er multiple and varied projects as well as an alternative use of space. 5. THE VALUE THESE PLACES OFFER TO THE CITY AND ITS RESIDENTS 5.1 Unconventional engagement: 'Wild' participation across culture, art, sports and socializing Through the use of these occupied spaces, services are provided to the Ljubljana community, and added value is brought to the city. These places provide services that address the needs that originated the occupation projects. For instance, Krater engages in research, raises awareness, and maintains urban biodiversity in the space it occupies. PLAC o.ers a free and open-access spa­ce for anyone wishing to spend time there, while Metelkova, like the former ROG squat, hosts artists in residence and provides a space conducive to artistic creation. The services and value provided have expanded over the evolution of these places, the establishment of the organisation and their development. For example, Krater has developed its activities and now welcomes more than 300 students annually to raise awareness about biodiversity, natural materials and spe­ci.cally the utility of invasive plants. It also supports architecture or design students with their projects. It provides additional alternative education for children: « The space has all these workshops: the wood workshop, the paper workshop, the mycelium biocomposite laboratory. So these workshops are open, if a students or anybody have a design, art or architecture project, that want to develop it here or need our help, they are welcome to come and plan their activities in the workshop » (Krater interview, 31/06/2023). PLAC is increasingly o.ering more activities, conferences, gatherings and events as the place organises itself and establi­shes connections with other surrounding organisations. PLAC’s vision is to become a place for the community, a neighbourho­od social centre where residents can come together, participate and organise activities, projects or events. Metelkova squat, on the other hand, plays a key role in promoting alternative cultu­res overlooked by traditional institutions. The squat serves as a launching pad for young artists, providing them with a platform to perform and bene.t from the national and international visibility of the venue. The ROG squat also used to o. er cultural and artistic activities, as well as a place for political and civic engagements, serving as a focal point for various movements, hosting numerous debates and exchanges and featuring sports activities, including the city’s largest indoor skate park. Onkraj Gradbišca not only provided a cultivated plot tailored to each family within the neighbourhood (while all the city’s shared gardens are on the outskirts), but also a green space, a con­nexion with nature in the city, and shade during the summer heat. Additionally, notable plant species were preserved at the conclusion of the project: participants were allowed to take home the plants they desired, while the new project for the place needed to clear all the vegetation. The municipality even allocated funds to replant the large trees that grew on the site in other locations across the city. Furthermore, all these places also provide spaces for socialising, reunions and discoveries for the city’s residents and its neighbo­urhoods. They embody experiments in new urban lives and, in this sense, contribute to the exploration and experimentation of what public space can be, the role of a citizen within the city and its planning, and what urban life can be. These occupied spaces, on one hand, address the needs that led to their development, but also provide numerous other services to the city and its residents. In this way, they actively contribute to the city of Ljubljana and to the urban life of its inhabitants through forms of “wild” participation, meaning they break free from institutionalised and formalised participatory framework (Reuchamps & Caluwaerts, 2008). These participatory e. orts, by their autonomous and bottom-up nature, aim to transcend the traditional framework typically led by the state and municipaliti­es. They originate from the residents, overtly advocating for and typically being controlled by them. UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 5.2 The squat is de.ned through the plurality and diversity of the values it creates The diversity and plurality of services provided, and the added value brought to the city make it challenging to de. ne these occupied spaces in broad terms. According to Cerar (IPOP inter­view, 06/07/2023), it is incorrect to de.ne a squat with umbrella statements. Indeed, a squat does not have a precise nature cha­racterising its entirety but rather a wide range of diverse natures that each one of them characterise one of its multiple facets. Squats are thus diversi.ed and generally have a broad spectrum of di.erent identities. For example, the ROG squat had the par­ticularity of being vast and having a very anarchic organisation: each group was composed of members that sometimes varied from day to day, conducting activities as they wished at any given time. Everything was in constant evolution. It seems then impossible to establish a precise map of the production of the di.erent groups and members of the squat: « I’ve never met a person that could describe, for every level or every place in ROG, what happened there. There will always be blind spots. Some people come to their place in ROG, and don’t even know what happens behind the wall of the room they’re in. » (IPOP interview, 06/07/2023) Therefore, the ROG squat had numerous identities. Some of them delivered certain values for the city, while others did so less or not at all. As Cerar (IPOP interview, 06/07/2023) stated, this is how we should view these occupied places – both squats and temporary contractual used places: through the values they o.er to the city. De.ning alternative occupations of urban spaces by the services they provide and the value they bring to the city helps us to understand the role they play within it and how they contribute to its quality of life. 6. THE CONFLICTED RELATIONS WITH INSTITUTIONS 6.1 A perpetual struggle Even though these occupied spaces bring numerous bene. ts to the city and its residents, the recognition of the work they provide varies signi.cantly. These places, especially squats, may be perceived, by a part of the populations and the authorities, as illegitimate in carrying out actions and o.erings of services. Their status refers to the concept of “bastard institutions” (Puren­ne, 2016), contrasting with governmental or state-supported institutions – the “ordinary institutions”, which, on the contrary, are considered legitimate to carry out their actions. The case studies .uctuate between bastard institutions and legitimate institutions, oscillating between relatively acquired recognition and an ongoing struggle for acknowledgment of their ideal projects, or even their existence. This is the case of the former ROG squat. While the beginnings were marked by an oral agreement between the squatters’ groups and the municipality – the owners of the place, their relationship gradually deteriorated. The municipality was deter­mined to regenerate the squatted old factory to create a new cultural centre, while the squatters were determined to stay and prove the importance of the role they played within the city. A long-standing struggle ensued, leading both the parties to the Slovenian Supreme Court. This last quali.ed the ROG squat as “quasi-public” due to its nature, open to the city and hosting a large audience. This status allowed the squat to remain in place for a while. However, with issues related to drug consumption, the slowdown of its activity due to the Covid-19 pandemic, and the ongoing battle against the Municipality of Ljubljana, the squat ultimately lost its .ght for existence in January 2021 and was demolished at the municipality’s order. The PLAC squat and its participants are also constrained to a form of struggle for their project and legitimacy. The forty­-six people involved in this squat have been taken to court for squatting and now must defend themselves. This struggle di.ers from that of ROG since it does not concern protecting the physical existence of the squat, but rather the judicial integrity of its occupants. In both cases, it results in a threat, the mobilisa­tion of means and time and a necessity to defend themselves, to assert their actions. The case of Metelkova is particular. This squat has been recogni­sed and legitimised on several occasions by public .gures of the Municipality of Ljubljana, notably because of its attractiveness for tourism. The struggle led by the “forum” (the representative assembly of all groups within Metelkova) is to keep the squat in place - its culture and identity, to face attempts of formalisation and to defend their interests. This forum is thus an organised way to .ght for defending the claims and the desire for inde­pendence of the squat. Temporary contractual occupations are less a.ected by this phenomenon of ongoing struggle, given their contractual, legal aspect, and thus their legitimacy to exist and work with traditi­onal institutions. In the case of Onkraj Gradbišca, the position of a partner was deliberately chosen. Indeed, the project’s players wanted not to create a squat but a contractual occupation, to avoid being in a defensive position and to develop directly a partnership: »It was important that [our activity would be] done somehow in a dialogue with the city but also through education, raising aware­ness. We expected that the city needs time to be more open to this kind of civic public partnership, to allow this kind of experiment in space« (Onkraj gradbišca interview, 01/06/2023). Note that a struggle began towards the end of the project to maintain green spaces, to turn the area into a social space, and to construct a.ordable social housing. Part of their request has been accepted, leading to the construction of social housing and some funds to replant the largest trees of the site. Thus, there is a gap between the position of squats, which have the particularity of being in a continuous balance of power with the municipality, and temporary contractual occupations, which are in a more collaborative relationship with governance institutions. Squats must continually position themselves and assert their claim: showing the utility of the place, proving its relevance, while expressing and standing by their opposition to the policies of authorities. Squats thus stand as “guerrilla sites” (Purenne, 2015), through to their determination to prove their legitimacy and role in the city. 6.2 Con.ictual cooperation dynamics These perpetual struggles manifest as con.icts, at times open and at times more discreet, in which alternative spaces players defend not only their legitimacy but also their values and cultu­res, constituting their identity. In this context, dynamics originating from ordinary instituti­ons, such as the municipality, may align with those of informal institutions, such as a squat. This alignment can give rise to “con.ictual cooperations” between the two parties, manifesting in concrete projects or unintentional collaborations. These con.ictual cooperations are characterised by both cooperating entities continuously seeking to in.uence each other, striving to compel the other to adapt to their respective visions, values, and cultures (White, 2001). Despite the inherent con. icts, these collaborations can be fruitful and lead to tangible positive outcomes. For instance, in the case of Metelkova, a notable cooperation involves the municipality acknowledging the existence of the squat and promoting it, in exchange for the squat to accept its role as a tourist attraction. This cooperative arrangement is at the heart of con.icts: the squat would prefer not to be a tourist attraction and endeavours to persuade the municipality to reconsider this characterisation. However, from this partnership emerges a space for artists and countercultures that might not otherwise .nd such a vibrant existence within the city. 7. ACT OF RESISTANCE, DESIRE FOR CHANGE In a broader context, urban space occupations embody a means for individuals or groups to transform the city in alignment with the values they uphold. They represent an act of resistance against a neoliberal society that marginalises the vibrant, human and social aspects of the city in favour of free trade and economic development. It is a way to .ght for, or even to bring some chan­ge, in a society that leaves little to no room for minorities. These practices represent a way to express oneself, to showcase and promote one’s culture and values. The studied examples all de­monstrate a desire to transform, to change something in the city, and to promote an alternative vision of what urban life can be. These desires to make a di.erence are as diverse as the occupi­ed space practices themselves. The Krater project, for instance, re.ects a desire to change the collective imagination of invasive plants, to acknowledge the importance of living things in the city, their utility and indispensability. It is a determination to “give a voice to these places” so that biodiversity is consistently considered: »Our political statement is obvious: we’re not alone, we’re not the only inhabitants of the city. And green areas support all those other inhabitants, and we have to take care of anybody. In the end, it su­pports the quality of life of everyone […] because it’s all connected «(Krater interview, 31/05/2023). The players of the PLAC squat manifest a desire for a city where there are free, public and open spaces for everyone to gather, envisioning “properties of the people” as neighbourhood com­munity centres: » The aim of this place is also to be as I said a property of the people, of the people that used this place, and it opens a discussion about private property « (PLAC interview, 12/06/2023). The Onkraj Gradbišca project revealed the residents’ desire for spaces to garden, showcasing their ability to create and organi­se projects independently. The project also aimed to illustrate the possibility of temporary space usage and its potential for broader democratisation. Finally, the Metelkova squat re. ects a desire for the independence of the space from institutions and a commitment to providing a platform for alternative cultures. This visible, open form of resistance and assertion can also take more discreet forms within these squats, as described by James C. Scott (2006) as “infra-politics”. This constitutes another dimension of the act of resistance, operating in the “discreet domain” of political struggle carried out daily by subaltern groups “beyond the visible spectrum” and through a tactical choice “born of a cautious awareness of the balance of power” (p25). It is informal and leaves little trace, often going unnoticed. Nevertheless, this kind of resistance explores, tests, challenges and serves as a means of defence for the “powerless” in a society where citizen participation in public political life is rare. To delve deeper into this phenomenon, the mere existence of these places invokes a speci.c part of this discreet domain of political struggle: “the art of presence” (Purenne et al., 2023). The art of presence describes how people manifest, claim, resist and .ght against oppression through common, ordinary, daily actions. It expresses a form of spontaneous demand for recognition and justice, taking various forms, such as wearing speci.c clothing choices or occupying precise spaces. Here, the occupation of spaces can be a way to combat the neglect of social and human aspects in the city, for instance. Thus, the occupation of urban spaces, in its plurality, constitutes an act of resistance through the actions carried out, the under­lying infra-political dynamics, and the simple fact of existence. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora 8. CONCLUSION – TEMPORARY OCCUPIED PLACES OCCUPY FUNCTIONS AND PLAY ROLES THAT ARE NEGLECTED BY ORDINARY INSTITUTIONS The exploration of urban spaces through squats raises intrigu­ing questions about their role in citizen participation renewal. The common thread across the studied examples is the central role of expressing and ful.lling residents’ needs as the catalyst for occupation projects. Whether addressing the housing needs of artists or creating open spaces for community events, these projects emerge organically from the residents' aspirations and necessities. The diversity in forms, from traditional squats to temporary contractual occupations, adds complexity to understanding their place in the urban fabric. While Metelkova stands as an institutionalized squat, others like ROG, PLAC, Krater, and Onkraj Gradbišca demonstrate various facets of contractualised tem­porary occupations. This diversity re.ects the dynamic nature of these spaces, each serving a unique purpose driven by speci. c needs and aspirations. Examining the value these places o.er to the city and its resi­dents unveils a rich array of services and contributions. From cultural hubs to environmental laboratories, these spaces evolve over time, expanding their services and impact. The con. icted relations with institutions, especially squats facing challenges in gaining recognition, highlight the perpetual struggle for legiti­macy and acceptance within the broader urban context. Despite the con.icts, these spaces act as agents of positive change, providing services that directly address the needs fuelling their inception. They serve as laboratories for new urban lives, challen­ging traditional notions of public space and urban planning. The con.icted relations with institutions illuminate ongoing struggles, with squats navigating a delicate balance of power to assert their legitimacy and ideals. The concept of »con. ictual cooperations« emerges, showcasing instances where cooperati­on and con.ict intertwine, leading to positive outcomes despite inherent tensions. In a broader context, these urban space occupations repre­sent acts of resistance and a desire for change. They embody a counterbalance to neoliberal urban development, championing human and social aspects often marginalized in pursuit of eco- UVODNIK nomic goals. The diverse desires to make a di. erence undersco-EDITORIAL re the multifaceted nature of these projects, each contributing CLANEK in its unique way to shaping an alternative vision of urban life. In their di.erent dynamics, these places express the will of groups of residents to transform the city, bring diversity, new RAZPRAVA dimensions in areas of neglect – perhaps sometimes rightfully DISCUSSION – by authorities and ordinary institutions. In this sense, these RECENZIJA alternative places occupy functions and play roles that are not REVIEW addressed by these ordinary institutions. PROJEKT The fact that citizens dedicate their time and personal resources, PROJECT even breaking the law to some extent, highlights that what they DELAVNICA are doing is sorely lacking in the city. This suggests that these WORKSHOP places shall be considered as sort of laboratories, revealing what NATECAJ the city and its residents need. This is illustrated, for instance, by COMPETITION the skate park in the ROG squat, which was created by volunte-PREDSTAVITEV ers with their own means and attracted skateboarders from all across the country, or by the fact that younger generations lack PRESENTATION spaces for them through the example of the PLAC squat. DIPLOMA MASTER THESIS These places thus help to address certain shortcomings in cities by providing concrete means for residents to meet their own needs. As shown by Ntounis & Kanellopoulou (2017), these places represent “spatial otherness” where a touch of alterity into the sameness of everyday life is injected, and our percepti­on of normality within a given culture and the environment that surrounds an area is disrupted. Acknowledgment This contribution was partly supported by the EU’s Creative Europe programme’s project Smoties – Creative works with small and remote places, and partly by the Slovenian Research Agency (Rese­arch Core Funding No. P50100). The research was also supported by COST Action 18204 Dynamics of Placemaking and Digitization in Europe’s Cities. Literature and sources Adinol., M. (2019). The Squatting E.ect : From Urban Removal to Urban Renewal. In Where is Europe ? Respacing, Replacing, Reordering Europe. Becker, H. S. (1997). La prise en compte de cas inhabituels dans l’analyse sociologique : Les conseils de Hughes. Sociétés contemporaines, 27(1), 29-37. https://doi.org/10.3406 /socco.1997.1455 Belaud, S. (2018). Friches. Nouvelles opportunités de l’urbanisme transitoire. popsciences. universite-lyon.fr. https://popsciences.universite-lyon.fr/le_mag/hacker-la-ville-friches -projets-economiques-ephemeres/ Bouillon, F. (2011). Le squat : Problčme social ou lieu d’émancipation ? Colin, B. (1982). Droit ŕ la ville ? Une réalisation des squatteurs de la rue de l’Est. Constant. (1958). Une autre ville pour une autre vie, 3, 37-40. Hughes, E. (1951). Bastard Institutions. In The Sociological Eye : Selected papers (p. 98-105). Transaction Publishers. James C., S. (2006). Infra-politique des groupes subalternes. Vacarme, 36, 25-29. https://doi.org /10.3917/vaca.036.0025 Kanellopoulou, J., & Ntounis, N. (2023). A Chronotopic Evaluation of Autonomous Rog : The Spatiotemporalities of a “Quasi-Public” Urban Squat. Social & Legal Studies. https://doi.org /10.1177/09646639221147650 Lefebvre, H. (1968). Le droit ŕ la ville. Nikšic, M. (2014): Access to a quality open public space as an urban sustainability measure. Geographical locality studies. 2(1), 284-303. Ntounis, N., cerar, A., & Kanellopoulou, J. (2021). The Value of Autonomous ROG. Manchester Metropolitan University & Institute for Spatial Policies. Ntounis, N., & Kanellopoulou, E. (2017). Normalising jurisdictional heterotopias through place branding : The cases of Christiania and Metelkova. Environment and Planning A: Economy and Space, 49(10), 2223-2240. https://doi.org/10.1177/0308518X17725753 O’Mahony, L. F., Cobb, N. (2008): Taxonomies of squatting: Unlawful occupation in a new legal order. The modern law Review, 71(6), 878-911. Purenne, A. (2015). Le pouvoir instituant des groupes ŕ faibles ressources Exemples de luttes collectives ŕ Montréal et Vancouver. L’Harmattan, 211-233. Purenne, A. (2016). Les luttes émancipatrices ŕ l’heure de l’État néo-managérial : L’exemple de VANDU. Mouvements, 85(1), 114. https://doi.org/10.3917/mouv.085.0114 Purenne, A., Carrel, M., Sümbül, K., & Talpin, J. (2023). Converting ordinary resistance into collective action : Visibility struggles, discreet antiracist mobilisations and intermediation work in the French banlieues. European Journal of Cultural and Political Sociology, 41-67. https://doi.org/10.1080/23254823.2022.2153712 Reuchamps, & Caluwaerts. (2008). Le tournant participatif et délibératif. La participation en action, 9-21. Siegrist, N. (2023): A Tale of Two Squats: Gentri.cation and Urban Movements in Contemporary Ljubljana. Simay, P. (2009). Une autre ville pour une autre vie. Henri Lefebvre et les situationnistes. Rue Descartes, 63(1), 17. https://doi.org/10.3917/rdes.063.0017 Trancik, R. (1991): Finding lost space: theories of urban design. John Wiley & Sons. White, D. (2001). Maîtriser un mouvement, dompter une idéologie : L’État et le secteur communautaire au Québec. ISUMA, 2. Založnik, J. (2017). Punk as a Strategy for Body Politicization in the Ljubljana Alternative Scene of the 1980s. AM Journal of Ar t and Media Studies, 14, 145-156. https://doi.org/10.25038 /am.v0i14.217 Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora Manca Gjura Godec, Matej Nikšic:KREPITEV VKLJUCEVANJA JAVNOSTI V PROSTORSKO NACRTOVANJE: PRISTOP S SODELOVALNIM KARTIRANJEM EMPOWERING PUBLIC ENGAGEMENT IN SPATIAL PLANNING: A COLLABORATIVE MAPPING APPROACH https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11.066-071 UDK: 711:631.47:005.56 SUBMITTED: September 2023 / REVISED: November 2023 / PUBLISHED: December 2023 1.02 Pregledni znanstveni clanek / Review Scienti.c Article UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS POVZETEK Clanek obravnava sodelovalno kartiranje kot pristop za izboljšanje vkljucevanja javnosti v prostorskem nacrtovanju. Z namenom informiranja praktikov in odlocevalcev clanek nudi vpogled v stanje na podrocju sodelovalnega kartiranja, ki lahko služi kot podpora prostorskemu nacrtovanju. S sistematicno analizo relevantne literature proucuje razvoj, izvajanje in izzive sodelovalnega kartiranja. Celovito iskanje relevantnih virov v iskalniku Google Scholar razkriva narašcajoce zanimanje za sodelovalno kartiranje, še posebej od leta 2018, s poudarkom na temah, kot sta raba zemljišc in dostopnost. Pregled pou­darja pomen demokratizacije zbiranja prostorskih podatkov in izpostavlja vlogo vsebine, ki jo ustvarijo uporabniki, pri participativnih pristopih. Clanek proucuje vkljucevanje javnosti pri sodelovalnem kartiranju s posebnim poudarkom na vkljuce­vanju razlicnih deležnikov in potrebi po prilagojenih pristopih za motiviranje za sodelovanje. Prednosti, kot so zmanjšanje stroškov in zagotavljanje podatkov, so soocene z izzivi kot so kakovost podatkov, semanticne težave in ovire pri dostopnosti. Podrobneje so obravnavane kljucne dimenzije sodelovalnega kartiranja, kot so: zmanjšanje stroškov, natancnost podatkov, se­manticni izzivi in vprašanja vkljucevanja relevantnih deležnikov. KLJUCNE BESEDE sodelovalno kartiranje, participacija, prostorsko nacrtovanje, participativni GIS, množicno soustvarjanje ABSTRACT This paper explores collaborative mapping as an approach to enhance public engagement in spatial planning. It provides in­sights into the current state of the art in collaborative mapping for practitioners and policymakers aiming to utilize its potential for better spatial planning. Through a systematic analysis of relevant literature, it investigates the evolution, application, and challenges of collaborative mapping. A comprehensive search of relevant sources on Google Scholar reveals the growing interest in collaborative mapping, particularly since 2018, with a focus on topics like land use and accessibility. The review underscores the importance of democratizing spatial data collection and highlights the role of user-generated content in participatory approaches. Public participation in collaborative mapping is examined, emphasizing the inclusion of diverse sta­keholders and the need for tailored approaches to accommoda­te varied motivations for engagement. Advantages such as cost reduction and data provision are balanced against challenges like data quality, semantic issues and accessibility barriers. Key dimensions of collaborative mapping, including cost reduction, data accuracy, semantic issues and stakeholder importance, are addressed in more detail. KEY-WORDS collaborative mapping, public engagement, spatial planning, participatory GIS, crowdsourcing 1. INTRODUCTION This article focuses on the approach of collaborative mapping as an opportunity for engaging the public in spatial planning pro­cesses. Urban planners face a signi.cant challenge in e. ectively engaging the public, which shall be a central concern in their work. The inherent di.culties of traditional public involvement processes make it challenging to implement such programs e.ciently. However, the use of the internet o.ers a unique opportunity to leverage the collective knowledge of a popu­lation in ways that are not possible with face-to-face planning meetings (Brabham, 2009). Established methods of participation often resort to the use of maps and diagrams as a tool for disseminating information and as a basis for discussion in roundtables and public hearings. Mapping assists individuals in developing spatial awareness of their surroundings, be it in urban or rural settings (Panek & Netek, 2019), which indicates that utilizing mapping serves as a bene.cial initial step in engaging the public in the planning process. Not only does mapping enhance spatial understanding but it also plays a crucial role in advocating for the recognition and support of underserved and neglected areas. As Panek and Netek (2019) stated »…what is not on the map does not exist, therefore, what does not exist needs no attention and funds/ solutions by the government«. As highlighted in the paragraph above, mapping and carto­graphy play a key role in the process of participation, while the use of the internet represents signi.cant potential for the deve­lopment and implementation of participation in the digital wor­ld. Over the past two decades, principles and online tools for en­gaging the public in planning processes have been developing rapidly in this .eld. Approaches such as collaborative mapping, crowdsourcing, participatory geographic information systems (PGIS), and public participatory geographic information systems (PPGIS) have emerged. Additionally, platforms and applications with maps have seen signi.cant development, allowing users to customize and edit them according to their needs. This article provides a literature review, which focuses on a web-based approaches to participatory planning referred to as collaborative mapping. In this paper, the term collaborative mapping, as de.ned by Sajja and Akerkar (2016), refers to the aggregation of web maps and user-generated content to pro­vide application-speci.c information. Over the past decade, several researchers (Panek, Netek, Voigt, García-Nieto, and others) have examined the concept of collaborative mapping in a similar manner. Their analyses, primarily stemming from the .eld of geography, have not only explored the signi. cance of collaborative mapping but have also extended its appli­cability to various other domains, notably spatial planning. Collaborative mapping thus represents an approach where the general public contributes georeferenced data on various topics and points of interest. Tools, such as Google MyMaps and OpenStreetMap (OSM), enable users to contribute various content based on their interests or spatial issues they wish to highlight. The term collaborative mapping is used in cartography and in broader spatial planning circles. In mapping, user contributions re.ect the existing state of space. Users map the course of ro­ads, categorize roads, terrain, the location of public institutions, and other points of interest. In broader spatial planning circles, collaborative mapping is used as additional content to existing maps. Thus, users map points of interest according to their perception of space and the issues they address. An example of such an approach to participatory mapping would be mapping the accessibility of public facilities for people with mobility impairments. Users therefore map the suitability of accessibili­ty of the facility under consideration for people with mobility impairments on an already existing map. Users can contribute rankings of accessibility, as well as add descriptions of entry points, photographs of the facility, its surroundings and audio recordings to the map. This allows users with reduced mobility to view the accessibility of facilities online and accordingly facilitate movement through space. At the same time, such mapping serves to highlight obstacles in space and enables easy transmission of information to spatial planners and other stakeholders responsible for spatial management. The purpose of this paper is to highlight the importance of mapping in urban planning and design from a participatory perspective. The literature review highlights in which areas the principles of collaborative mapping are applied, what are the advantages and disadvantages of applying the principles and what potential they have for the .eld of urban planning. The paper is structured into several key chapters that provide a comprehensive examination of collaborative mapping and its implications for public participation in spatial planning. The methodology chapter outlines the approach used in selecting literature and conducting the literature review. Following this, the paper delves into collaborative mapping, crowdsourcing, and related methodologies, exploring their signi. cance and applications in various contexts. Public participation in colla­borative mapping is examined, shedding light on the ways in which communities can engage in the mapping process. Sub­sequently, the paper explores di.erent aspects of collaborative mapping, discussing both their advantages and disadvantages. Key factors such as: cost reduction, data accuracy, semantic issu­es, and the importance of di.erent stakeholders are analysed in detail. This structured approach enables a thorough exploration of collaborative mappings’ potential and challenges in fostering public participation and enhancing spatial planning e. orts. 2. METHODOLOGY For the purpose of preparing the literature review, literature was searched on Google Scholar1. The search term ‘digital participa­tion collaborative mapping’ has returned approximately 629,000 hits on Google Scholar. The search query was set to all years and sorted by relevance. Based on the search query, the literature also included a large number of articles with similar terms used in other .elds, such as: crisis management and education. Therefore, the articles that e.ectively tackle the topic of online collaborative mapping concerning public participation in spatial planning were chosen from the search results. In the .rst part, a review of the .rst 10 pages of articles provi­ded by Google Scholar was prepared. Since each page displays 10 results, a total of 100 articles were reviewed based on their relevance. For each page, the number of relevant articles and the percentage of relevant articles compared to the total number of articles on the page were recorded (Table 1). The number of relevant articles per page .uctuates for the . rst six pages; however, there is a noticeable decrease in the number of relevant contributions from page 1 to page 10 (Figure 1). Pages 9 and 10 show a low number of relevant contributions. A total of 40 relevant contributions were gathered. The reviewed articles included those that are relevant based on the de. nition explai­ned in the introductory section of the article and articles that 1 https://scholar.google.com/intl/en/scholar/about.html(in December 2023) Search page number Number of research papers per search page Number of relevant research papers per search page Percent of relevant research papers per search page 1 10 7 70% 2 10 5 50% 3 10 7 70% 4 10 4 40% 5 10 3 30% 6 10 6 60% 7 10 2 20% 8 10 4 40% 9 10 1 10% 10 10 1 10% generally relate to the topic of participation in spatial planning in online environments. In the second part, a review of the age of relevant contributions was conducted. Before 2013, the number of published relevant contributions was low, with the highest number of contribu­tions in 2015, followed by a three-year decline in published relevant literature. After 2018, there is a visible resurgence in the number of relevant contributions (Figure 2). The decrease in the number of relevant articles in 2022 is not entirely clear, however, it’s plausible to speculate that the decrease could be due to global circumstances following the pandemic. Regarding the topic of relevant contributions, it was possible to observe that early literature, before 2014, was rather general and served as an explanation of terms and approaches to the developing .eld of online mapping and participation. After 2014, there is a noticeable shift in the use of the collaborative mapping approach towards more focused topics such as land use, cultural heritage and accessibility. For the purpose of conducting the literature review, 7 contri­butions were then selected that were closest to the topic of using collaborative mapping in public participation for spatial planning purposes. The paper examines articles that generally de.ne the topic of participation in spatial planning in online environments, primarily those written before 2014. Additionally, it focuses on articles that have utilized collaborative mapping UVODNIK in various specialized domains, which were mostly written after EDITORIAL 2014. The following sections outline the most prominent obser- CLANEK vations that seem to appear across all detail-reviewed papers. RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA 3. TERMINOLOGY AND APPROACHES IN COLLABORATIVE MAPPING It is hard to argue with the point that the democratization of gathering, sharing and owning the spatial information is for the greater good (Panek & Netek, 2019). From this perspective, we understand the importance of democratising the processes of collecting and using spatial data, in particular as an opportu­nity to empower di.erent communities in the spatial planning process. New approaches to public participation in planning processes thus raise awareness of some of the most pressing social issues (Voigt et al., 2016). According to Sajja and Akerkar (2016), »…collaborative mapping is the aggregation of web maps and user-generated content, in order to provide application-speci. c information. The term collaborative mapping is used in several di. erent . elds, speci.cally in crisis management (Panek & Netek, 2019). Additionally, other approaches have been developed in recent decades, using terms such as, critical cartography, digital citizenship, bottom-up GIS, PGIS and PPGIS (Panek & Netek, 2019). These approaches and terms are sometimes very similar and intertwined, which is why in the literature these terms are sometimes used interchangeably or di.erent disciplines de. ne the same term slightly di.erently. In the case of collaborative mapping, experts involved in cartography understand the term as a collection of data re.ecting the actual state of space, whereas in spatial planning, collaborative mapping is described in terms of adding to a map which already re. ects existing state by mapping data for a speci.c topic (such as mapping the accessibility of certain facilities). MASTER THESIS Key to the process of collaborative mapping is the contribution of user data. This method of data collection is also de. ned by terms such as ‘crowdsourcing’ and ‘volunteered geographic information’ (VGI). As described by Brabham (2009), the term crowdsourcing »…describes a new Web-based business model that harnesses the creative solutions of a distributed network of individuals through what amounts to an open call for propo­sals«. Therefore, crowdsourcing is not only limited to collecting real-world data, but it also encompasses the collection of soluti­ons to a given problem or call for proposals. To facilitate collaborative mapping, it is most appropriate to conduct the process on open-source platforms. Open-source production entails providing users with access to the original source material of a product, allowing them to modify and enhance it. These users then share their enhancements back to a commons, enabling other users to freely use them (Brabham, 2009). One of the most successful open-source and crowdsour­cing projects for mapping is OSM. OSM enables communities to empower themselves and ensures that high-quality and reliable data is available to everyone regardless of their background and social standing (Panek & Netek, 2019). Initiatives such as OSM have shown that individuals without professional backgrounds are willing to participate in mapping projects. With the rise of platforms like OSM, it has been demonstrated that users beco­me more familiar with using and contributing to such platforms (Rouse et al., 2007). 4. PUBLIC PARTICIPATION IN COLLABORATIVE MAPPING Public participation in spatial planning processes is important from various perspectives. The importance of collaboration and informed decision-making for the satisfaction of involved stakeholders is emphasized. DePaula (2004) de. nes participatory design as involving a concerted e.ort to reconcile the diverse needs, motivations and values of various stakeholders, aiming to establish socio-technical-political conditions that mitigate the disparity between design approaches and utilization practices. One of the most signi.cant advantages of collaborative mapping is the ability to involve a large number of diverse stakeholders, where each contributes their knowledge and has an equal opportunity to contribute. Taking into account the dif­ferent needs, motivations and values of di.erent stakeholders is key as that serves to bridge the gap between users and spatial planning processes. Incorporating the knowledge of partici­pants who are not experts in spatial planning is bene.cial to the planning process, as individuals who do not regularly partake in planning processes may discover and highlight innovative solutions that might work well in a speci.c local context (Van Herzele, 2004). The degree of engagement in collaborative mapping adheres to the principles outlined in the theory of participation and the Arnstein’s Participation ladder (Panek & Netek, 2019). In collaborative mapping, users have the autonomy to determine the extent of their involvement and contribution to the project, alongside the predetermined level of participation established by planners according to the participation ladder. Brabham (2012) points out that participants in participatory processes are distributed along a spectrum in terms of their level of involve­ment, ranging from the most engaged and a.ected to the ma­jority who observe the process rather than actively participate. People engage in participatory processes with di. erent reasons and goals, thus .nding satisfaction in various roles. A successful collaborative mapping application designed for public partici­pation should therefore attract diverse stakeholders, each with their own preferred degree of involvement and accommodate their preferred level of engagement. Individuals who choose to participate do so with varying levels of motivation. Planners and other stakeholders responsible for public engagement must therefore ensure motivation by ena­bling intrinsic, extrinsic, rational, norm-based and a. ective need ful.lment through rich media engagements (Brabham, 2012). 5. ASPECTS OF COLLABORATIVE MAPPING In their article, Panek and Netek (2019) have prepared a compre­hensive list of advantages and disadvantages of the collabora­tive mapping approach. Their .ndings are also supported by other reviewed literature. Among the most frequently mentio­ned advantages, the authors highlighted the timeliness or near real-time providing of information, as well as the quick updating and correction of data in case of incorrect entries or other tech­nical issues. Another signi.cant advantage over conventional data collection methods is the low cost. Low costs provide an al­ternative to traditional data collection methods, which typically entail high expenses (Jokar Arsanjani & Vaz, 2015). The data collected in the form of collaborative mapping are mostly (not always, as we will see later on in the semantics­-related claim by Voigt, Dobner and Schmidt, 2016) accurate, with their quality particularly emphasized in urban areas (Voigt et al., 2016). Data quality is contingent on the number of users, as more contributors and users swiftly correct entered data. Jokar Arsanjani and Vaz (2015) argue that users that choose to participate generally contribute e.ectively, sharing their under­ Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora standing of their surroundings. Their contribution can thus be regarded as of being of good quality. Therefor Jokar Arsanjani and Vaz (2015) claim that end-users, including planners and stakeholders, could use this information more frequently to support decision-making. They also state that the bottom-up nature of data collection therefore leads to the composition of accurate and locally relevant information. Additionally the bigger the user base, the more accurate the provided data is. Brabham (2012) claims that by presenting a given problem to an online community, a variety of diverse perspectives and heuristics are proposed, enhancing the collective intelligence of groups and potentially enhancing the problem solving process. Collaborative mapping platforms are often open source and thus allow for easy customization to user needs and the integration of new technologies and services (Rouse et al., 2007). They are compatible with other tools and enable the merging of various databases through the use of open standards and APIs (Appli­cation Programming Interface) (Rouse et al., 2007). They are also interesting in terms of assistance since platforms like OSM have extensive forums and a large user base that mutually help each other in executing desired projects (Panek & Netek, 2019). The reviewed literature also highlights some disadvantages associated with online collaborative mapping. The most com­monly raised concern is ensuring the quality and reliability of the collected data. This is echoed by Voigt, Dobner and Schmidt (2016) who further address semantic issues in data collection and mapping. They point out that semantic issues can lead to inconsistencies and misunderstandings in the interpretation of mapped data. Related to inconsistencies in mapped data is the problem of the scale and scope of the collected data for certain areas, especially areas where there are few users contributing to mapping (Panek & Netek, 2019). Consequently, some parts of the maps may be less coherent and useful. One of the major problems in using collaborative mapping is the lack of accessibility and usability of these tools and approaches for people who do not have internet access or lack su.cient knowledge to use these online tools, thus excluding them from the possibility of participation (Voigt et al., 2016). This may be particularly characteristic of certain user groups. These shortcomings underscore the importance of addressing various socio-technical factors to optimize user participation in online mapping. UVODNIK 6. KEY DIMENSIONS OF COLLABORATIVE MAPPING EDITORIAL The following section of the paper o.ers a deeper insight into CLANEK the four most emphasised aspects of collaborative mapping outlined in the review literature. RAZPRAVA DISCUSSION 6.1 Cost reduction RECENZIJA REVIEW The reviewed articles highlight the fact that principles such as collaborative mapping and crowdsourcing present an oppor- PROJEKT tunity for signi.cant cost reductions, which poses a signi. cant PROJECT advantage when compared to commercial alternatives (Panek DELAVNICA & Netek, 2019). To illustrate this, let’s use an example from the WORKSHOP article by Jokar Arsanjani and Vaz (2015), who investigated the NATECAJ use of collaborative mapping to explore land use patterns for COMPETITION several European metropolises using OSM. The authors argue that until recently, land use maps were often created using land PREDSTAVITEV surveys and digital interpretation of remotely sensed imagery. PRESENTATION The use of these techniques is demanding and burdensome, DIPLOMA as they often require large amounts of technical and temporal MASTER THESIS cost. They state that we can combine the attributes of remotely sensed data and the use of collaborative mapping and crowd-sourced data to engage citizens and create cumulative shared knowledge. This can develop an alternative approach in order to better understand land use classi.cation. Such an approach can simultaneously reduce errors in land classi.cation and address .nancial burdens while enabling cost e. ciency (Jokar Arsanjani & Vaz, 2015). 6.2 Data Accuracy The most frequently raised concern in collaborative mapping is the level of quality and reliability of the mapped data. Despite this concern, most authors state that the use of collaborative mapping platforms in their research has proven to be of high quality and in some places has provided an even greater amo­unt of data. For example, in the case of OSM, it has been shown that the reliability of data is associated with the number of users. Greater user involvement leads to better quality. Typical­ly, densely populated areas do not face data accuracy issues due to a wide pool of volunteers participating (Panek & Netek, 2019). The challenges that still persist for OSM include ensuring comprehensive area coverage and sustaining volunteer enga­gement over time, the latter of which is somewhat dependant on interest and preference based decisions regarding where and when participants choose to spend their time (Voigt et al., 2016). A study done by Jokar Arsanjani and Vaz (2015) also con­cluded that the bottom up approach to collective datasets leads to the aggregation of accurate and locally relevant information. They add that using volunteered geographical information shows great potential for regional applications, as the degree of accuracy of data was high, even when compared to traditionally acquired data. 6.3 Semantic issues As already identi.ed, the authors point to di. culties with semantic issues as a challenge. Mapping typically follows prede.ned criteria, but the problem arises in the interpretation of criteria among di.erent contributors. Jokar Arsanjani and Vaz (2015, p. 336) explain this as »…disagreements and thematic accuracy variations are probably due to di. erences between the mappers’ observation and the expert land use mappers’ perception«. The authors note that collaborative mapping and similar appro­aches to online participation in planning processes are mostly promoted only by academics, while government agencies are much less active. They suggest that possible reasons for this are fear of the public, lack of experience in participatory processes, and mistrust in the knowledge of laypeople (Voigt et al., 2016). Here again, the problem may in fact be of the semantics origin. Those who participate in the process should not be seen as replacements for technically quali.ed experts, but their con­tribution should be understood as additional local knowledge and lived experience (Voigt et al., 2016). For mitigating this, they introduce an approach described as ‘boundary objects’. These are objects that are plastic enough to adapt to the local environment while also being robust enough to maintain a common identity across sites – ‘they are weakly structured in common use, and become strongly structured in individual-site use’ (Voigt et al., 2016). With this, they aim to emphasize the need to develop .exible mapping categories, which allow for uniformity in mapping approaches for particular interests while also being adaptable enough to accommodate peculiarities and thus enable for more site-speci.c data to be collected. 6.4 Importance of di.erent stakeholders As in any other form of public participation in planning proces­ses there are many di.erent stakeholders involved and each has their own interests. The study conducted by García-Nieto et al. (2015) identi.ed high and low in.uence stakeholders. Low in.uence stakeholders are de.ned as stakeholders with a high degree of interest and with a low in.uence, while high in. uence stakeholders are de.ned as having a high degree of interest and an important in.uence. Involving local stakeholders with di.erent levels of knowledge in decision-making processes can empower stakeholders and contribute to the creation of a shared vision for planning. Moreover, engaging various stakeholders is based on a process that promotes knowledge sharing and collective action (García-Nieto et al., 2015). Con. icts can thus be more successfully resolved by involving di. erent stakeholders, as knowledge between them is complementary and allows planners to better comprehend the requirements and aspirations for further decision-making. 7. COLLABORATIVE MAPPING EXPLORED: INSIGHTS AND REFLECTIONS The literature review revealed a renewed increase and interest in the topic of collaborative mapping in recent years, with more recent literature focusing on the applicability of collaborative mapping to speci.c areas of interest such as accessibility, land use, and cultural heritage. The democratization of gathering, exchanging, and using spa­tial information represents a signi.cant promise for strengthe­ning the role of communities in spatial planning processes and addressing pressing societal issues. The theoretical background of digital participation in planning processes can be somewhat confusing, as terms such as critical cartography, collaborative mapping, bottom-up GIS, PGIS, and PPGIS are to some extent intertwined. However, through studies, these processes have proven to be successful principles for engaging the public in various aspects of the planning process. The collaborative mapping approach is interesting in terms of the extent of participation facilitated by the online enviro­nment. The opportunity for participation is accessible to every user, who can then decide on the extent of their involvement. If a user feels more comfortable in a passive role, they can engage through voting and commenting, while more active partici­pants have the option to actively contribute data and solutions. Platforms like OSM have proven to be successful, demonstrating that people are willing to participate in mapping processes. At the same time, applications that use OSM as a base for further mapping of points of interest show that users want to participa­te and do so e. ectively. In addition to the advantages provided by collaborative mapping, including cost reduction, data quality improvement, timely updates, and seamless integration, there are still certain aspects requiring additional attention. Foremost among these is the challenge of actively involving and sustaining user engage­ment in collaborative e.orts. Equally signi.cant is the need to devise strategies for structuring collaborative mapping projects to alleviate semantic challenges. 8. CONCLUSION The article discusses the challenges faced by planners in e. ecti­vely engaging the public, focusing on the potential of collabora­tive mapping as an approach to alleviate these challenges. The review con.rms the possibility of using the online environment as an opportunity to involve a larger number of stakeholders and leverage collective knowledge through the use of col­laborative mapping approaches. Mapping, both online and traditional, is recognized as a key aspect of public engagement, aiding in spatial understanding, awareness and advocacy for overlooked planning areas. The most important insight might be that collaborative mapping and digital participation provide a successful alternative approach on how to obtain information and use it to improve spatial planning processes. Literature and sources Brabham, D. C. (2009). Crowdsourcing the Public Participation Process for Planning Projects. Planning Theory, 8(3), 242–262. https://doi.org/10.1177/1473095209104824 Brabham, D. C. (2012). Motivations for Participation in a Crowdsourcing Application to Improve Public Engagement in Transit Planning. Journal of Applied Communication Research, 40(3), 307–328. https://doi.org/10.1080/00909882.2012.693940 DePaula, R. (2004). Lost in translation: A critical analysis of actors, artifacts, agendas, and arenas in participatory design. Proceedings of the Eighth Conference on Participatory Design Artful Integration: Interweaving Media, Materials and Practices - PDC 04, 1, 162. https://doi.org /10.1145/1011870.1011890 García-Nieto, A. P., Quintas-Soriano, C., García-Llorente, M., Palomo, I., Montes, C., & Martín-López, B. (2015). Collaborative mapping of ecosystem services: The role of stakeholders’ pro. les. Ecosystem Services, 13, 141–152. https://doi.org/10.1016/j.ecoser.2014.11.006 Jokar Arsanjani, J., & Vaz, E. (2015). An assessment of a collaborative mapping approach for exploring land use patterns for several European metropolises. International Journal of Applied Earth Observation and Geoinformation, 35, 329–337. https://doi.org/10.1016 /j.jag.2014.09.009 Panek, J., & Netek, R. (2019). Collaborative Mapping and Digital Participation: A Tool for Local Empowerment in Developing Countries. Information, 10(8), 255. https://doi.org/10.3390 /info10080255 Rouse, L. J., Bergeron, S. J., & Harris, T. M. (2007). Participating in the Geospatial Web: Collaborative Mapping, Social Networks and Participatory GIS. In A. Scharl & K. Tochtermann (Eds.), The Geospatial Web (pp. 153–158). Springer London. https://doi.org /10.1007/978-1-84628-827-2_14 Srinivas Sajja, P., & Akerkar, R. (2016). Intelligent Technologies for Web Applications (0 ed.). Chapman and Hall/CRC. https://doi.org/10.1201/b12118 Van Herzele, A. (2004). Local Knowledge in Action: Valuing Nonprofessional Reasoning in the Planning Process. Journal of Planning Education and Research, 24(2), 197–212. https:// doi.org/10.1177/0739456X04267723 Voigt, C., Dobner, S., & Schmidt, M. (2016). Collaborative Mapping and the Reliability of Volunteered Data. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora Špela Verovšek: S KREATIVNIMI PRAKSAMI K USTVARJANJU PROSTORA TOWARDS NETWORKED ARTISTIC PRACTICES IN PLACEMAKING UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 72 https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11.072-075 UDK: 711:011.83 SUBMITTED: November 2023 / REVISED: November 2023 / PUBLISHED: December 2023 1.03 Kratki znanstveni clanek / Short Scienti.c Article POVZETEK Eden temeljnih ciljev programa A-Place je krepitev vezi med ljudmi in prostori skozi prakse kreativnega ustvarjanja prostora. Pristop dela v štirih letih projekta je bil raziskovalno in akcijsko naravnan in je potekal v nacrtovanih letnih ciklih dejavnosti, ki so se izvajali v posameznih partnerskih mestih (Barceloni, Bologni, Bruslju, Lizboni, Ljubljani in Nikoziji). V obdobju trajanja projekta so se v organizaciji partnerskih mest zvrstile številne akcije in dogodki, ki so sledili trem glavnim implementacijskim ciljem, to so, ustvarjanju urbanih prostorov za vse, organizaciji in spodbujanju produkcije multimedijskih prispevkov razlicnih javnosti na temo prostora, identitete ter bivanja, in nenazadnje diseminaciji kreativne produkcije, nastale v okviru projekta skozi tri festivale - Urban Visions (Bologna) Pame Kaimakli (Nicosia) in LOOP (Barcelona). Za zagotavljanje ucinkovitosti prihodnjega dela so vse izvedene aktivnosti tudi predmet ocene vpliva: me-todologija ocene ucinka, ki smo jo zasnovali posebej za namen projekta združuje družbeno-etnografske, fenomenološke in estetsko teoreticne okvire za kriticni argument in presojo, kako participativno ustvarjanje prostora lahko krepi sodelovanje v družbi in pomaga izboljšati odnose med skupinami v skupnosti ter odnos do prostora. KLJUCNE BESEDE trajnostna šola, sodoben ucni prostor, šolske stavbe, šolska arhitektura Špela Verovšek: S KREATIVNIMI PRAKSAMI K USTVARJANJU PROSTORA: 72–75 ABSTRACT One of the fundamental goals of the A-Place project was to strengthen the connections between people and places through practices of creative placemaking. The approach was both research-oriented and action-oriented, carried out in planned annual cycles of activities implemented in various partner cities (Barcelona, Bologna, Brussels, Lisbon, Ljubljana, and Nicosia). Throughout the project’s duration, numerous ac­tions and events were organized by the partner cities, following three main implementation goals: the creation of urban places for all, the organization and promotion of multimedia contribu­tions from various target groups on the topics of place, identity, and living, and lastly, the dissemination of creative production generated within the project through three festivals - Urban Vi­sions (Bologna), Pame Kaimakli (Nicosia), and LOOP (Barcelona). Each carried-out activity has undergone impact assessment, speci.cally crafted for the project. This methodology incorpo­rates socio-ethnographic, phenomenological, and aesthetic theoretical frameworks to critically argue how placemaking strengthens social cooperation and helps improve relationships between groups in the community and their relationships with urban environments. KEY-WORDS sustainable education, urban placemaking, creative practice, learning spaces, and impact assessment architecture 1. INTRODUCTION The role of space in shaping individual and communal identity is fundamental, driven by the dynamic interplay among people, activities, and the spatial realities speci.c to a given time period. In the context of global and multicultural societies, the creation of space is a multifaceted process involving numerous actors, di­verse perceptions, and various media (Markusen & Gadwa, 2019; Walker & Marsh, 2018). However, not all community groups consistently interpret the meanings associated with a particular space (Courage, 2020) leading to possible con.icts, or intole­rance within spaces that, due to their diverse user base, could otherwise serve as crucial hubs for multicultural interactions. At the same time, artistic practices can play a pivotal role as catalysts or intermediaries, bridging the gap between spaces and users (Project for Public Spaces, 2007; Redaelli, 2018). They can unveil the diverse meanings of spaces, allowing multiple social groups to concurrently grasp and interpret them. Creative placemaking allows partnership across sectors, deeply engages the community, involves artists, designers and culture bearers, and helps to advance local economic, physical, or social change, ultimately laying the groundwork for systems change (Rosario Jackson, 2022). The creative sector is playing an ever more vital role in promoting global awareness of climate change, encoura­ging sustainable practices and justice in design. Artists, cultural entities, and creative industry leaders are utilising their talents and resources to draw attention to issues, inspire change, and initiate behavioural change. According to Madsen (2019), they are breaking down barriers between aesthetics and politics, asserting culture as a powerful catalyst for sustainability, design justice and participatory decision-making. Moreover, artistic practices also facilitate the formation of connections that tran­scend cultural and physical boundaries, empowering individu­als to establish meaningful ties with spaces beyond the con. nes of culture and physicality. Within this concept, the A-Place program focused on strengthe­ning connections between individuals and urban spaces in six European cities, by employing a diverse range of approaches – from local placemaking actions in the partner cities, networking empowerment, and multimedia production to dissemination and contest activity in frames of three ongoing festival settings: Urban Visions (Bologna) Pame Kaimakli (Nicosia) in LOOP (Barce­lona). The examination centred on the distinctive agency of art in overcoming societal numbness and disconnection from one another and the urban environment. Artistic practices have the capacity to alter perspectives, render the invisible, and facilitate the contemplation of alternative futures (Landesman, 2013). The implemented actions within A-Place explored the unique capa­cities of artists in addressing urban complexity, observing and disrupting patterns, introducing unforeseen social perspectives, and activating the innate creativity of individuals. The diverse range of actions accomplished during the project lifespan aimed speci.cally at addressing the following questions: ¦ Can architecture and urban design become more accessi­ble, a.ordable, and widely produced through the targeted implementation of artistic or creative practices? ¦ Can artistic and creative approaches in placemaking e. ec­tively convey the profound importance of values in urban systems to foster behavioural change? ¦ How can cities—comprising political leaders, business enterprises, and citizens – be persuaded to recognize artists and the creative sector as crucial allies in constructing susta­inable communities? ¦ How can arts and cultural institutions serve as valuable partners in local and regional transitions toward urban well-being and contribute to prompting necessary moral leadership 2. APPROACH In the pursuit to explore the role and exploit the potential of networked artistic practices in the process of creating places, in physical and digital spaces, we approached by continuous inter­play of the learning-, research- and design- practices. Namely, the increased necessity to contribute to the humanisation and liveability of places at risk in cities shows through the places that are undergoing transformation processes, resulting from the contemporary movements of migration, acculturation to local life, political activism, sustainability ideologies and other urban trends in the past decade (Hölscher & Frantzeskaki, 2021). The convergence of these complexities enacts creative synergies in research, education, design, and artistic endeavours. 2.1 Shared learning and knowledge construction: placemaking as practice-based research The synergy between participatory action research and place-making is evident in their shared mission to comprehensively comprehend and enhance the world through proactive trans­formation. Both methodologies underscore the empowerment of communities by actively involving them in shaping their environments, fostering a sense of ownership and facilitating improvements in built environments as well as community welfare (Cornish et al., 2023). This symbiotic relationship is closely aligned with the tenets of participatory action research, a methodological approach characterized by systematic inquiry in collaboration with those directly impacted, with the overar­ching objectives of fostering education and e. ecting tangible change through knowledge production (Baum et al, 2007; Cor­nish et al., 2023). Hence, in the context of participatory action research, the primary focus is on empowering individuals and a.ording them increased autonomy over the quality of their living. Similarly, placemaking operates to empower individuals, allowing them to take charge of the spaces they inhabit and forge meaningful connections within them. In participatory action research and placemaking taken in the actions during the span of the project, a collaborative process of shared learning and knowledge construction took place, engaging all partner participants and their networks. This dynamic approach combined experiential understanding, characterized by sensing and feeling the presence of diverse elements, with expert knowledge, which leaned towards conceptual or propositional understanding and tacit knowledge. This interchange among participants that happened in the common activities and joint events, in particular, blurred the distinction between professional research and tacit learning, both engaging in a cyclical iterative process of action and re. ection. 2.2 Cyclical iterative process: plan-perform-re.ect-evaluate In all the placemaking and multimedia production activities accomplished throughout the A-Place program, an iterative approach was employed; it involved sequential cycles of plan­ning-performing-re.ecting-evaluating, which were consistently implemented over the course of the project’s four-year lifespan. Following the completion of activities, a re. ective process resulted in the identi.cation of common target values and the estimation of the level by which the actions contributed towards the eight placemaking targets: 1) creating vibrant Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora Figure 1: The taxonomy of the adopted placemaking concepts, principal liveability values and the main actions and activities taken in the A-Place project as a basis for the impact evaluation framework ... (Madrazo., L.). UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 74 places, 2) building engaged communities, 3) reinforcing a sense of place & belonging, 4) growing sustainability awareness 5) evoking sensory awareness & feeling for our places; 6) building creative societies; 7) celebrating diversity and inclusiveness and 8) creating shared learning spaces. This re. ection was accomplished on a yearly basis, led by a group of social sciences experts from NOVA University of Lisbon. It played a crucial role in drawing the strategies for further program implementations and the construction of a network of places at hand. Each cycle concluded with an evaluation of both the process and outputs. This involved stepping outside the self-re.ective process (Lang, 2017) to adopt an objective position, paving the way for initia­ting the next iteration while incorporating the insights gained from the evaluation. 3. IMPACT ASSESSMENT FRAMEWORK In parallel to the iterative cyclic process of action and evaluation during the project, the framework for the long-term impact assessment was established, that goes beyond the spatiotem­poral limits of a speci.c placemaking activity. The main targets were set as: a) cultivating innovative placemaking practices that excavate the diverse meanings attributed to shared spaces by individuals and social groups. These practices aim to forge me­aningful connections between places across various cities and cultures; b) establish interdisciplinary learning environments that arise from the fusion of artistic practices with educational programs, spanning from school-level to higher education. These spaces transcend the boundaries between academia and society, as well as between di.erent disciplines; c) investigating the role and harnessing the potential of networked artistic practices within the creative placemaking process. This involves integrating these practices within the community and engaging other stakeholders, such as residents, students, and educatio­nal sta. in the co-creation process, both in physical and digital realms; d) leveraging the capabilities of digital technologies to forge new connections between representations of places (including videos, photographs, and narratives) disseminated through digital networks. These e.orts contextualize activities within sociocultural settings where they can be utilized in creati­ve placemaking endeavours. Špela Verovšek: S KREATIVNIMI PRAKSAMI K USTVARJANJU PROSTORA: 72–75 A crucial ongoing consideration has been in determining the extent to which these objectives have been realized. Here, the evaluation leaned upon the aforementioned compilation of eight central values, extracted as the main action- and impact-ambitions of our program, in order to contribute towards 1) creating vibrant places, 2) building engaged communities, 3) reinforcing a sense of place & belonging, 4) growing sustaina­bility awareness 5) evoking sensory awareness & feeling for our places; 6) building creative societies; 7) celebrating diversity and inclusiveness and 8) creating shared learning spaces. These concepts are drawn from the deep connection with past and current placemaking practices worldwide. Most of these values gained traction decades ago when authors, architects, and urban practitioners like Jane Jacobs (1961), Jonathan Sime (1986), Edward Relph (1976) or Taylor (1988) among many others, introduced theories and ideas around the notion of city well-being, urban liveability and designing cities for people. In the context of modern urban development and placemaking, the combination of ideas and ideals from the past are nowadays promoted by initiatives such as the Project for Public Spaces1 (PPS) and the forward-thinking New European Bauhaus2 (NEB) that creates compelling placemaking principles. Both PPS and NEB, with their shared focus on human-centred design, sustain­ability, cultural context, collaboration, accessibility, and innovati­on, are forging a powerful alliance that aligns with European Urban Initiative3 (EUI) objectives as well as the United Nations Sustainability Goal4 of making cities and human settlements in­clusive, safe, resilient and sustainable. This convergence beckons policymakers and urban planners to align their strategies, chan­nelling resources, and expertise into the creation of inclusive, aesthetically inspiring, and sustainable urban environments, as well as to facilitate the transfer and integration of knowledge. To estimate the relevance of these concepts in the project acti­ons and the level by which they were achieved the evaluation 1 Project for Public Spaces https://www.pps.org/ 2 New European Bauhaus https://new-european-bauhaus.europa.eu/ index_en 3 European Urban Initiative https://www.urban-initiative.eu/ 4 Sustainable Cities and Communities; SDG 11: https://sdgs.un.org/goals/ goal11 was meticulously tailored for each placemaking/creative practi­ce activity, considering the expectations of various stakeholders (e.g., artists, planners, citizens) participating in the events/acti­ons as well as the type of the activity and placemaking concepts adopted for their accomplishment. As such the taxonomy fra­mework was formed (Figure 1) as a basis for identifying possible interlinks and integral estimation. 4. CONCLUSION Throughout the project’s four-year duration, diverse methodo­logies were employed to embrace placemaking as a “collabora­tive process,” aimed at shaping our public spaces to maximise their shared value. Beyond merely promoting better urban design, placemaking was considered a means to facilitate crea­tive patterns of use, paying particular attention to the physical, cultural, and social identities that de.ne localities (Martin, 2023) and support its ongoing evolution. Additionally, it served as a platform for learning and the exchange of knowledge. The project partners adopted a variety of tactics and communica­tion forms to execute activities, enhancing the capabilities of each participating organization. The transfer of expertise that happened in the course of collaborative activities positively af­fected a broad network of places involved in the activities across the partner cities. This contributed to diversifying the issues inherent in each node of the evolving network within the project and their interconnections. The emerging network of knowledge and action was .nally delivered as a collective digi­tal platform which now serves as a foundation and transferable model for innovative forms of artistic production, placing digital media (such as virtual platforms, personal devices, and online presence with impacts in multiple locations) at the forefront of the creative and artistic process while rede. ning interactions with the public. Literature and sources Baum, F., MacDougall, C., & Smith, D. (2006). Participatory action research. Journal of epidemiology and community health, 60(10), 854. Cornish, F., Breton, N., Moreno-Tabarez, U. et al. (2023). Participatory action research. Nat Rev Methods Primers 3, 34. https://doi.org/10.1038/s43586-023-00214-1 Courage, C. (2020). The art of placemaking: A typology of art practices in placemaking. In The Routledge Handbook of Place (pp. 623-633). Routledge. Hölscher, K., & Frantzeskaki, N. (2021). Perspectives on urban transformation research: transformations in, of, and by cities. Urban Transformations, 3, 1-14. Landesman, R. (2013). Foreword. In Michael Rushton (ed.), Creative Communities: Art Works in Economic Development, Brookings Institution Press. Lang, S. (2017). The role of placemaking in sustainable planning: A case study of the east side of Cleveland, Ohio. Madsen, W. (2019). Re-creating community spaces and practices: Perspectives from artists and funders of creative placemaking. Journal of Applied Arts & Health, 10(1), 25-40. Markusen, A., Gadwa, A. (2019). Creative Placemaking. Re.ections on a 21st-century American arts policy initiative. In Cara Courage and Anita McKeown (eds.), Creative Placemaking Research, Theory and Practice. Routledge. Project for Public Spaces. (2007). What Is Placemaking? Retrieved from: https://www.pps.org/ article/what-is-placemaking Redaelli, E. (2018). Creative placemaking and theories of ar t: Analyzing a place-based policy in Portland. Cities, 72, 403-410. Relph, E. (1976). Place and placelessness (Vol. 1). Pion. Rosario Jackson, M. (2022). Creative Placemaking. National Endowment for the Arts. https:// www.arts.gov/impact/creative-placemaking Sime, J. D. (1986). Creating places or designing spaces? Journal of Environmental Psychology, 6(1), 49-63. Taylor, S. E., & Brown, J. D. (1988). Illusion and well-being: a social psychological perspective on mental health. Psychological bulletin, 103(2), 193. Walker, J., Marsh, S. (2018). A conversation between a collaborating artist and curator Placemaking, socially engaged art, and deep investment in people. In Cara Courage and Anita McKeown (eds.), Creative Placemaking Research, Theory and Practice. Routledge. PROJEKT PROJECT Linking places through networked artistic practices Krepitev vezi med prostori in ljudmi s kreativnimi praksami ŠT. PROJEKTA PROJECT NO 607457-CREA-1-2019-1-ES-CULT-COOP2 LOKACIJA LOCATION Španija, Belgija, Ciper, Italija, Portugalska, Slovenija LETO YEAR 2019/2023 TIP PROJEKTA TYPE OF PROJECT Project programa Kreativna Evropa (Project under the Creative Europe programme) DELOVNA SKUPINA/WORKING GROUP Tadeja Zupancic (UL FA), Špela Verovšek (UL FA), Matevž Juvan-cic (UL FA) DRUGI SODELUJOCI OTHER PARTICIPANTS Leandro Madrazo, Veronika Antoniou, Maria Irene Aparicio, Luisa Bravo, Maša Cvetko, Simone Garagnani, Mario Hernández, Alenka Korenjak, Ángel Martín, Burak Pak, Petra Pferdmenges, Chrysi Rapanta, Julie Reveillon, Rosie Romero, Adriŕ S. Llorens, Teresa Tourvas, Ruben Verdú VODILNI PARTNER PROJECT LEADER Šola za arhitekturo La Salle Barcelona (School of Architecture La Salle Barcelona) PROJEKTNI PARTNERJI PROJECT PARTNERS Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo University of Ljubljana, Faculty of Architecture; prostoRož Ljubljana (Slove­nia), KU Leuven Brussels (Belgium), Alive Architecture Brussels (Belgium), City Space Architecture Bologna (Italy), LOOP Barce­lona (Spain), Urban Gorillas Nicosia (Cyprus), New University of Lisbon Lisbon (Portugal), PROJEKT SOFINANCIRAN S STRANI PROJECT CO-FUNDED BY Program Kreativna Evrropa, EU (Creative Europe Programme EU) Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora Aleš Švigelj, Alenka Fikfak:TRAJNOSTNA DOSTOPNA OKOLJA PRIHODNOSTI .SAFE. SUSTAINABLE ACCESSIBLE FUTURE ENVIRONMENTS .SAFE. UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11.076-079 UDK: 711.4:72.051 SUBMITTED: November 2023 / REVISED: November 2023 / PUBLISHED: December 2023 1.03 Kratki znanstveni clanek / Short Scienti.c Article POVZETEK Glavni cilj projekta je povecati ozavešcenost o varni dostopno­sti, raznolikosti in vkljucevanju ter spodbujati pravico do obcut­ka varnosti v mestih, vkljucno z ljudmi z omejenimi možnostmi, invalidi ter razlicnimi kulturnimi in socialno-ekonomskimi ozadji v EU. S trans-disciplinarnim, mednarodnim pristopom si partnerji v projektu, z vkljucevanjem ciljnih skupin, domacinov in lastnikov podjetij, prizadevajo k spodbujanju strpnost do ra­znolikosti in vkljucenosti vseh ter varnosti v lokalnih skupnostih. Projekt sloni na predvidevanju, da vsebine dostopnosti pome­nijo raznoliko sestavo socialno-družbenega okolja razlicnih ur­banih okolij, v razlicnih državah, ki so tekom preteklih zgodovin­skih dogodkov razvile raznolik urbani kontekst. Ciljne skupine so starejši, invalidi, tujci in priseljenci, socialno ogrožene osebe in osebe z avtizmom. Težave, s katerimi se ti ljudje soocajo na mestnih obmocjih, so tudi težave domacinov, obiskovalcev, la-stnikov podjetij, zaposlenih, turistov, vseh. Razlicna kompozicija tovrstnih ciljnih skupin lahko povzroci ali onemogoci uporabo drugih/ostalih ciljnih skupin. Zato projekt sloni, ne samo na ana­lizi urbanih lokacij, temvec tudi na raznolikih možnih situacijah, ki se pod vplivom družbeno-politicne preteklosti niso razvile, pa se bodo mogoce šele v prihodnosti, ali pa sploh ne. V okviru projektnih dejavnosti se preizkuša oblikovanje in uporabnost digitalnega nabora orodij in inovativnega ucnega gradiva za razlicne uporabnike in ciljne skupine. Na raziskovalni nacin bo oblikovan skupni mednarodni študijski modul: razumevanje in snovanje urbanih zasnov za varnejši, dostopnejši, vkljucujoc, raznolik in varen urbani prostor. KLJUCNE BESEDE dostopnost, varnost, trans-disciplinarnost, raznolike ciljne skupi­ne, urbani kontekst, inovativna ucna orodja ABSTRACT The main objective of the project is to raise awareness on safe accessibility, diversity, inclusion and to promote the right to feel safe in cities, including people with disabilities, fewer opportu­nities and people from di.erent cultural and socio-economic backgrounds in the EU. Through a trans-disciplinary, interna­tional approach, the project partners, involving target groups, local people, and business owners, aim to promote tolerance of diversity, inclusion of all and safety in the local communi­ties. The project assumes that accessibility content represents the diverse composition of the socio-social environment of di.erent urban environments, in di.erent countries, which have developed diverse urban contexts during past historical events. The target groups are the elderly, people with disabilities, foreigners and immigrants, socially disadvantaged people, and people with autism. The problems these people face in urban areas are also the problems of locals, visitors, business owners, employees, tourists, everyone. Di.erent composition of such target groups can make or break the use of other target groups. Therefore, the project is based not only on the analysis of urban locations, but also on a variety of possible situations that have not developed under the in.uence of the socio-political past, or may only develop in the future, or not at all. The project activi­ties test the design and usability of a digital toolbox and innova­tive learning materials for di.erent users and target groups. A joint international study module will be developed in a research way: understanding and designing urban concepts for safer, more accessible, inclusive, diverse and secure urban spaces. KEY-WORDS accessibility, safety, trans-disciplinarity, diverse target groups, urban context, innovative learning tools 1. UVOD Trajnostno dostopna okolja prihodnosti (akronim SAFE) je Era­smus+ projekt so.nanciran s strani Evropske unije, ki se ukvarja z varno dostopnostjo, raznolikostjo in vkljucevanjem znotraj urbanih obmocjih. S svojo zasnovo sledi poslanstvu Erasmus plus programov, ki spodbujajo vseživljenjsko ucenje in ponujajo priložnosti za udeležbo ljudi v demokraticnem življenju ter druž­beno in državljansko udejstvovanje prek formalnih ali neformal­nih ucnih dejavnosti. Obenem ozavešca in spodbuja pravice do obcutka varnosti v mestih za osebe z gibalnimi, slušnimi in ostalimi ovirami ter za osebe z manj priložnostmi in razlicnimi kulturnimi in socialno-ekonomskimi ozadji. V tekocih razpravah o prihodnosti mest se varnost v mestih obravnava kot kljucni izziv, ki zahteva inovativne pristope nacrtovalcev mest, upraviteljev in varnostnih organizacij (Prislan in Slak, 2017). Varnost je vecplasten pojav, ki vkljucuje dogodke, kot so naravne nesrece, in procesi, kot sta družbena kohezija in polarizacija. Poleg tega so varnostne grožnje lahko povzrocene namerno in nenamerno, varnost pa vkljucuje tako »objektivno« verjetnost, da bomo postali žrtev takšnih razlicnih dogodkov, kot tudi subjektivno dojemanje njihovega nastanka (Pietre--Cambacedes in Bouissou, 2013). Zaradi svoje vloge kulturnih in gospodarskih središc, ki privabljajo veliko število prebivalcev, naj bi bila mesta pogosto še posebej ranljiva za takšne razno-like vidike varnosti (Murray, 2017). Varnostni ukrepi nimajo le neposrednih, daljnosežnih posledic za posameznike in skupine državljanov, temvec je varnostna praksa tudi inherentno politic­na, saj organizira družbene odnose okoli »sovražnikov«, tveganj, strahov in tesnobe (Huysmans, 2014). Številni sodobni koncepti se ukvarjajo z vprašanji dostopnosti, varnosti in vkljucenosti vseh v uporabo urbanega okolja ipd. Okoljska pravicnost je koncept, ki poudarja razlicno izposta­vljenost okoljskim bremenom (škodljivostim) in dostop do okoljskih dobrin, s katerimi se soocajo razlicne družbenoeko­nomske skupine (Schweitzer in Stephenson, 2007). Vkljucuje tudi participatorno pravicnost (pošteno vkljucevanje vseh prizadetih skupin v postopke odlocanja) in interakcijsko pravic­nost (priznavanje potreb, vrednot in preferenc vseh deležnikov v varnem, poštenem in nediskriminatornem okolju) (Low, 2013; Schlosberg, 2003; Walker, 2012). »Pogovor o vkljucujoci (inklu­zivni) družbi se praviloma zacne pri razmerju izkljucevanja in vkljucevanja. Na eni strani npr. pri vzrokih revšcine in drugih oblik socialnega izkljucevanja, na drugi strani pri ustvarjanju enakih možnosti, da se lahko vsakdo pod enakimi pogoji vklju-cuje v upravljanje javnih zadev ter na ta nacin neposredno vpli­va na svoj družbeni položaj in išce smisel življenja v družbeni skupnosti.« (IRVD Inštitut za razvoj vkljucujoce družbe) Pomen raziskav o okoljski pravicnosti narašca po vsem svetu, saj se tej temi namenja vse vec pozornosti v kljucnih mednarodnih dokumentih (trajnostni razvoj ZN ali agenda Habitat), medna­rodnih raziskovalnih projektih in publikacijah. V zadnjem casu je v tem kontekstu še posebej pomemben sklop raziskav, ki se osredotoca na razpoložljivost, dostopnost in privlacnost me-stnih zelenih in modrih površin za razlicne socialno-ekonomske skupine prebivalcev. Pod to vsebino razumemo vse tiste dele urbanih zemljišc, ki jih prekrivata vegetacija in voda. To široko razlago potrjuje dejstvo, da velik delež takšnih površin v post­socialisticnih mestih dejansko ni zašciten kot parki, gozdovi ali druge oblike formalnih zelenih površin (Feltynowski idr., 2018; Sikorska, Laszkiewicz, Krauze in Sikorski, 2020), kljub temu pa vse takšne površine ter njihove funkcionalne povezave in med-sebojni odnosi zagotavljajo široko paleto storitev za mestne prebivalce (Andersson idr., 2019). Zato je koncept razvoja urbane varnosti in dostopnosti potre­ben za zagotavljanje trajnostnega razvoja mest. Urbana varnost je grajeno okolje, ki zagotavlja varno življenje prebivalstva na podlagi kombinacije razlicnih dejavnikov. 2. METODA IN ORODJA Glavni cilj projekta je ustvariti skupni, kombinirani ucni med-narodni študijski modul. Z inovativnim pristopom se znanje razlicnih podrocij prepleta in zbira v platformi, ki temelji na medkulturni izmenjavi znanja študijskih primerov za namen ra­zumevanja in razvoja urbanih prostorov, s ciljem, da bo urbano obmocje varnejše, bolj dostopno, vkljucujoce, raznoliko in varno za vse ljudi. Osnova za razvoj vsebine raziskave je analiza potreb, ki je vezana na sodelovanje z lokalnimi skupnostmi in izvedbo in-tenzivnih srecanj (intenzivni študijski program (IŠP), vec nivojski dogodki in delavnice ustvarjanja scenarijev). V okviru izvedbe intervjujev z uporabniki storitev na izbranih mestnih obmocjih spoznavamo potrebe in težave ranljivih skupin pri potovanju in uporabi storitev v mestu. Osrednja aktivnost projekta je prakticno preverjanje in razvoj rešitev za težave, odkrite znotraj posameznega urbanega obmocja, na lokaciji vsakega izmed petih zastopajocih mest, tekom IŠP. Proces dela tekom IŠP je trans-disciplinaren saj združuje ljudi z razlicnimi ozadji, kulturami, delovnimi meto­dami in disciplinami, z namenom ustvariti trajnostno delovno skupnost, ki bo delovala tudi v prihodnosti. Z vkljucevanjem študentov v projektne aktivnosti se ponuja priložnosti za trans-disciplinarno ucenje, ozavešcenost in razlicne spretnosti, povezane s kulturami, raznolikostjo, vkljucenostjo in varnostjo. Vsi vkljuceni v IŠP se s pomocjo inovativnega ucnega gradiva in orodij naucijo razlicnih vešcin kot so: kriticno mišljenje, analiza, reševanje problemov in odgovornost. Rešitve pri­dobljene s strani sodelujocih na posameznem IŠP nudijo podlago za razvoj nadaljnjih konceptov oziroma delavnic, ki predstavljajo neprecenljiv doprinos v razvoju prostora tako za lokalne akterje kot ciljne skupine na posamezni lokaciji. Tekom celotnega projekta potekajo tudi dejavnosti razširjanja rezulta­tov na vec nivojih. Organizirane so razlicne ankete za zbiranje podatkov, dogodki, konference in naloge s pomocjo katerih se ciljne skupine združujejo pri razlicnih nalogah ter pridobivajo in izmenjujejo izkušnje. S tem se vsebina projekta pretvarja v ucno gradivo in s pomocjo inovativne pedagogike zagotavlja oprijemljive in neoprijemljive rezultate tako tekom projekta kot tudi po njegovem zakljucku. 2.1 Proces razvoja ucnega modula o dostopnosti in varnosti osrednje vprašanje raziskave zadeva vprašanje »vedenja« vseh uporabnikov v odprtem javnem prostoru mest. Vedenje je tisto, kar posameznik ali skupina ljudi pocne v dolocenem okolju (Golicnik in Ward Thompson, 2010; Golicnik Marušic in Marušic, 2012; Ward Thompson, 2013; Golicnik Marušic, 2015). Prav tako je gotovo, da je povezava med okoljem in njihovim vedenjem vedno vzpostavljena. Vprašanje »vedenja ljudi« je vse bolj privlacna tema raziskovanja, ne le za psihologe in socio-loge, temvec tudi za urbaniste, arhitekte, krajinske arhitekte in vse, ki se ukvarjajo z oblikovanjem okolja ljudi (Ittelson, Rivlin in Proshansky, 1970). Razlicne raziskave in z njimi povezani vzorcni modeli lahko kljucno prispevajo k oblikovanju odprtih javnih prostorov, ki so zaradi povecanja heterogenosti v mestih izjemno kompleksen pojav. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS V raziskovalni projekt, ki je bil zastavljen trans-disciplinarno, so vkljuceni strokovnjaki s podrocja urbanizma, arhitekture, pro-storskega nacrtovanja, upravljanja, varnosti, turizma, sociologije, študij spolov ipd. Projekt je razdeljen v pet delovnih svežnjev (DS): DS 1: Upravljanje in vodenje projekta Upravljanje (in njegov del: nadzor kakovosti in spremljanje projekta) zajema širok spekter dejavnosti, povezanih s kakovo­stjo, ki so razvršcene v razlicne ukrepe in se vecinoma razvijajo neprekinjeno in vzporedno z vsemi drugimi projektnimi dejav­nostmi v celotnem obdobju trajanja projekta. Za notranje merjenje napredka projekta in doseganja rezultatov se bodo uporabljali razlicni kazalniki. Za vsak (oprijemljiv ali neoprijemljiv) rezultat projekta je opredeljen vsaj en kazalnik napredka. DS 2: Zbirka orodij za dostopnost SAFE Glavni rezultat DS 2 je razvoj digitalnega orodja, ki bo namenje-no analiticnemu delu. DS 2 je odziv na potrebo po vkljucevanju in dostopnosti v urbanem prostoru (ter zašciti kulturne identi­tete) kot obmocja za bivanje, delo in potovanje, s prednostnim poudarkom na zagotavljanju enakosti in možnosti za vse. DS 3: Gradivo za usposabljanje in spletna ucna skupnost Posebni cilj DS 3 je ustvariti izobraževani modul za ucenje o boljši dostopnosti in varnosti vseh skupnosti. Temu je namenje­na platforma za oblikovanje skupnega pedagoškega pristopa, ki bo podpirala vkljucujoci model skupnosti. Skupni študijski modul vsebuje razlicne discipline, ki skupaj oblikujejo celovi-to zbirko pogledov na dostopnost in varnost. Poudarek je na skupnih vrednotah EU, nacelih enotnosti in raznolikosti ter kul­turni identiteti in zavesti pri zagotavljanju ucenja na podrocjih sociologije, gostinskega menedžmenta, turizma, sodelovanja z javnimi organi (mesta), varnosti in zašcite, socioekonomije, razmišljanja o prihodnosti ter urbanega razvoja, arhitekture in uporabe odprtih mestnih prostorov. DS 4: Prihodnji scenariji in smernice DS 4 je namenjen oblikovanju vizij prihodnosti oz. scenarijev kot smernice za razlicne deležnike v prostoru. Te vizije zagotavljajo informacije razlicnim akterjem o tem, kako lahko v prihodnosti vplivajo in so proaktivni pri ustvarjanju bolj enakih, vkljucujocih, dostopnih in trajnostnih okolij za državljane, obiskovalce in turi­ste. Organizacija IŠP in delavnic o lokalnih scenarijih zagotavlja konkretne možnosti - razvijanje rezultatov, iskanje rešitev skupaj z drugimi ter izboljšanje njihovih spretnosti in znanja. DS 5: Prirocnik in študije primerov Testni primeri in razvojni procesi v projektu ustvarjajo osnovo za inovativne ideje, ki so osnova za oblikovanje vsebin v prirocniku. Prirocnik, ter ostalo ucno gradivo, je celovito referencno delo, s pomocjo katerega lahko uporabniki pridobijo novo, pogloblje-no znanje na temo dostopnosti in varnosti v odprtem urbanem prostoru, s primeri študij primerov. 3. REZULTATI PROJEKTNIH DEJAVNOSTI Zelene prakse projekta so usmerjene v razvijanje kompetenc, pomembnih za okoljsko trajnost, kar nedvomno podpira vsebi­ne dostopnosti za vse v okviru vkljucujoce družbe. Posebej so opredeljene vsebine v tem okviru v vsakem koraku izvajanja de­lovnih sklopov z upoštevanjem usmeritev Prirocnika za imple­mentacijo okolju prijaznih praks v projektih (Zeleni Erasmus+). V okviru razvoja vsebin spodbujamo uporabo inovativnih praks, da bi vsi vkljuceni v prenos znanja vsebin projekta SAFE »postali resnicni dejavniki sprememb«. Primeri nematerialnih rezultatov projektnih dejavnosti: ¦ Povecana ozavešcenost o vplivu posameznika na trajnostni razvoj dostopnih, vkljucujocih, raznolikih, varnih urbanih obmocij (demokraticna participacija); ¦ Povecano znanje o regionalnem, mednarodnem in medkul­turnem sodelovanju s skupnimi dejavnostmi, delavnicami, dogodki, politicnimi priporocili in dejavnostmi razširjanja; ¦ Izboljšane spretnosti na podrocju 'Foresight, Futures & De­sign Thinking' s skupnimi delavnicami, ucnimi dejavnostmi in v spletni skupnosti za usposabljanje; ¦ Povecana raven digitalne kompetence z razlicnimi aktiv­nostmi. Primeri materialnih projektnih rezultatov: ¦ Podatki o študijah za skupno rabo v repozitorijih z odprtim dostopom, kot sta EOSC ali Zenodo; ¦ Analizirani, razviti in izboljšani koncepti rešitev za težave odkrite na posamezni lokaciji; ¦ Digitalni komplet orodij; ¦ Regionalne knjige scenarijev; ¦ Min. 100 oseb usposobljene na delavnicah 'Foresight & Futures Thinking' scenarijih; ¦ Priporocila za oblikovalce politik in drugih akterjev prostora; ¦ Prirocniki in študije primerov; ¦ Spletna skupnost za usposabljanje za vkljucujoc pristop. 4. ZAKLJUCEK Vkljucevanje vseh uporabnikov in potrošnikov v nacrtovanje mest je temeljni steber demokracije. Omogoca izboljšanje ka­kovosti življenja. Nacela inkluzije se odražajo v procesu razvoja vsebin projekta SAFE, kjer se poudarja obcutek varnosti in potrebe, povezane z varnostjo, med razlicnimi skupinami upo­rabnikov, ki se razlikujejo, na primer glede na njihovo starost, in-validnost, spol ali izvor. Razlicni casi, kot so dan, noc, poletne ali zimske razmere, lahko prav tako ponudijo novo perspektivo za razumevanje varnostni in dostopnosti odprtih javnih prostorov. LITERATURA IN VIRI Andersson, E., Langemeyer, J., Borgstrom, S., McPhearson, T., Haase, D., Kronenberg, J., Barton N. D., Davis, M., Naumann, S., Röschel, L., Baro, F. (2019). Enabling green and blue infrastructure to improve contributions to human well­being and equity in urban systems. BioScience, 69, 566–574. https:// academic.oup.com/bioscience/article/69/7/566/5520779 Feltynowski, M., Kronenberg, J., Bergier, T., Kabisch, N., Laszkiewicz, E., & Strohbach, M. (2018). Challenges of urban green space management in the face of using inadequate data. Urban Forestry & Urban Greening, 31, 56–66. https:// www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S1618866717304569 Golicnik, B. in WardThompson, C. (2010). Emerging relationships between design and use of urban park spaces. Landscape and Urban Planning, 94, 38–53. https:// www.sciencedirect.com/science/article /abs/pii/S0169204609001637 Golicnik Marušic, B., Marušic, D. (2012). Behavioural maps and GIS in place evaluation and design. Application of geographic information systems, 113-138. http:// www.intechopen.com/books /application-of-geographic-information­systems/behavioural-maps-and-gis-in-place-evaluation -and-design Golicnik Marušic, B. (2015). Social Behaviour as a Basis for the Design and Development of Green Infrastructure.Urbani Izziv, 26, 130-149. http:// www.urbaniizziv.si/Portals/urbaniizziv/Clanki/2015 /urbani-izziv-en-2015-26­supplement-009.pdf Huysmans, J. (2014). Security Unbound: Enacting Democratic Limits. Routledge, London. Ittelson, W. H., Rivlin, L. G., Prohansky, H. M. (1970). The Use of Behavioural Maps in Environmental Psychology, In Prohansky, H. M., Ittelson, W. H., Rivlin, L. G. (Eds.). Environmental Psychology: Man and his Physical Setting (pp. 658-668). New York: Holt, Rinehart & Winston. Low, S. (2013). Public space and diversity: Distributive, procedural and interactional justice for parks. In Young, G. in Stevenson, D. (Eds.). The Ashgate research companion to planning and culture (pp. 295–310). Surrey: Ashgate. Murray, S. (2017). Safe Cities Index 2017. Security in a Rapidly Urbanising world. A report from The Economist Intelligence Unit. https:// dkf1ato8y5dsg.cloudfront.net/uploads/5/82/safe-cities-index -eng-web.pdf Prislan, K., Slak, B. (2017). Analysis of the Relationship Between Smart Cities, Policing and Criminal Investigation. VARSTVOSLOVJE, Journal of Criminal Justice and Security, 20 (4), 389–413. Pietre-Cambacedes, L., Bouissou, M. (2013). Cross-fertilization between safety and security engineering. Reliability Engineering and System Safety, 110, 110–126. https:// www.sciencedirect.com/science /article/abs/pii/S0951832012001913 Schlosberg, D. (2003). The justice of environmental justice: Reconciling equity, recognition, and participation in a political movement. In Light, A. in De-Shalit, A. (Eds.). Moral and political reasoning in environmental practice (pp. 77–106). Cambridge, MA: MIT Press. Schweit zer, L., & Stephenson, M. (2007). Right answers, wrong questions: Environmental justice as urban research. Urban Studies, 44, 319–337. https:// journals.sagepub.com/doi/10.1080 /00420980601074961 Sikorska, D., Laszkiewicz, E., Krauze, K., & Sikorski, P. (2020). The role of informal green spaces in reducing inequalities in urban green space availability to children and seniors. Environmental Science & Policy, 108, 144–154. https:// www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S1462901119310925?via %3Dihub Walker, G. (2012). Environmental justice: Concepts, evidence and politics. London and New York: Routledge. WardThompson, C. (2013). Activity, exercise and the planning and design of outdoor spaces. Journal of Environmental Psychology, 34, 79–96. https:// www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii /S027249 Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 80 Mitja Zorc, Martina Zbašnik-Senegacnik,Mojca Gregorski:OBLIKOVANJE SMERNIC KAKOVOSTNE ZASNOVE SODOBNE ŠOLSKE ARHITEKTURE S CILJEM PODPORE CELOVITEMU TRAJNOSTNEMU NACINU ŽIVLJENJA IN DELA V ŠOLI THE DEVELOPMENT OF GUIDELINES FOR DESIGNING QUALITY CONTEMPORARY SCHOOL ARCHITECTUREWITHTHE GOAL OF SUPPORTING A COMPREHENSIVE SUSTAINABLE LIVING AND WORKING AT SCHOOL https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11.080-083 UDK: 727:373:502.131.1 SUBMITTED: November 2023 / REVISED: November 2023 / PUBLISHED: December 2023 1.03 Kratki znanstveni clanek / Short Scienti.c Article POVZETEK Sodobno ucno okolje ni samo prostor, kjer otroci pridobivajo znanje z odraslo življenje, je prostor, ki oblikuje njegov znacaj in odnos do ljudi in okolja. Fizicno okolje sodobne trajnostne šole ima minimalne vplive na okolje v celotnem življenjskem ciklusu stavbe, otrokom pa zagotavlja cist zrak, svetlobno, toplotno in akusticno udobje. Trajnostna zasnova šole je ucno okolje, v kate-rem se otroci ucijo o trajnostnem nacinu življenja. Ne nazadnje sodobna trajnostno zasnovana šola omogoca vkljucevanje sodobnih pedagoških konceptov, ki zahtevajo . eksibilnost prostorov za razlicne nacine poucevanja in dela. V prispevku je predstavljena analiza in vrednotenje osmih izbranih sodob­nih šolskih stavb iz Danske, Avstrije in Nemcije. Predstavljeni so kljucni elementi zasnov sodobnih (referencnih) šol, ki jih prinašajo sodobni koncepti poucevanja. Opredeljena so obliko­valska nacela zasnove sodobne trajnostne šolske arhitekture s poudarkom na inkluziji in integraciji elementov telesne vzgoje v šolski vsakdan. KLJUCNE BESEDE trajnostna šola, sodobni ucni prostor, šolske stavbe, šolska arhitektura ABSTRACT The modern learning environment is not only a place where children acquire knowledge through adult life, it is a place that shapes their character and attitude towards people and the environment. The physical environment of a modern sustain­able school has minimal environmental impacts throughout the life cycle of the building, and provides children with clean air, light, thermal and acoustic comfort. The sustainable design of the school is a learning environment in which children learn about a sustainable way of life. Last but not least, a modern, sustainably designed school enables the integration of modern pedagogical concepts, which require the .exibility of spaces for di.erent ways of teaching and working. The paper presents the analysis and evaluation of eight selected modern school build­ings from Denmark, Austria and Germany. The key elements of the designs of modern schools, brought about by modern teaching concepts, are presented. The design principles of the design of modern sustainable school architecture are de. ned, with an emphasis on the inclusion and integration of elements of physical education in everyday school life. KEY-WORDS sustainable school, contemporary learning space, school buil­dings, school architecture 1. UVOD Grajeni prostor šole vpliva na proces ucenja, na odnose in kulturo, na povezovanje ali partnerstvo, zato igra v pedagoških procesih pomembno vlogo (Bregar Golobic, 2012). Ucnemu okolju zato številni teoretiki dodeljujejo vlogo »tretjega ucitelja« (Seydel, 2012), ki naj spodbuja ucence k razmišljanju, ucitelje pa podpira pri izbiri razlicnih pedagoških konceptov. Ti so se skozi zgodovino spreminjali, sledilo jim je tudi (pre)oblikovanje ucnega prostora (Horvat, 2019), kar se nadaljuje tudi v aktualni praksi. Sodobni nacini življenja in dela v šoli, tudi v povezavi z okoljskimi problemi, prinašajo šolskemu prostoru nove funkcije, kar zahteva posodobitev smernic za njegovo nacrtovanje in oblikovanje (Strong-Wilson in Ellis, 2007). Prostorski normativi terjajo vse vecje površine, ki omogocajo vkljucevanje novih pedagoških doktrin – spodbuja se inkluzijo in gibanje, kar spodbuja otroke, da razvijajo razlicne gibalne sposobnosti in spretnosti, kognitivno funkcijo ter se ucijo sodelovanja in komu­nikacije z vrstniki (Lubans idr., 2016; Schulz idr., 2012), pojavljajo se zahteve po .eksibilno zasnovanih prostorih za delo v razlicno velikih skupinah (Yuhas, 2018;) ter druge zahteve, kar narekuje celovito in interdisciplinarno presojo za oblikovanje smernic za kakovostno zasnovo sodobne šolske arhitekture (Seydel, 2013; Seydel, 2023) s poudarkom na podpori celovitemu trajnostne-mu nacinu življenja in dela v šoli (Kregar idr., 2023; Giannini idr., 2022). Trajnostne šole zato spodbujajo povezovanje z naravo, gibanje in športne aktivnosti, urejanje šolskih vrtov in imajo premišljeno zunanjo krajinsko ureditev. V trajnostni šoli se zaradi kakovostnega in spodbudnega .zicnega okolja otroci dobro pocutijo in napredujejo v znanjih in spretnostih, potrebnih za njihovo nadaljnje življenje. Cist zrak, dobra osvetlitev prostorov, kvalitetna toplotna in zvocna izolativnost ter ustrezna akustika prostorov so . zikalne znacilno­sti ucnih okolij, ki neposredno vplivajo na uspešnost, produktiv­nost in dobro pocutje ucencev in uciteljev (Bakó-Biró idr., 2012; Golshan idr., 2018; Klatte idr., 2010; Sala in Rantala, 2016; Toftum idr., 2015; Wargocki in Wyon, 2017). Namen sodobnih ucnih okolij je tudi krepitev okoljske zavesti in spodbujanje trajnostnega nacina življenja s spodbujanjem k spremembi navad. Trajnostno zasnovana in delujoca šola lahko postane ucno orodje, s katerim se otroci spoznavajo s trajno­stnim nacinom življenja in ga poosebijo za odraslo življenje (Cole, 2014). Šole kot vzorcne javne stavbe naj bodo zgled visoke kulture gradnje. Raziskovalni projekt Oblikovanje smernic kakovostne zasnove sodobne šolske arhitekture s ciljem podpore celovitemu trajno­stnemu nacinu življenja in dela v šoli s e celostno osredotoca na proucevanje sodobnih primerov šolskih stavb v državah, ki so prepoznavne po dosežkih na podrocju trajnostnega oblikova­nja šol, z že uveljavljenimi reformami izobraževanja in prostora ter so v mednarodnih raziskavah primerljive s Slovenijo po dosežkih znanja. Opredeljena so oblikovalska nacela zasnove sodobne trajnostne šolske arhitekture s poudarkom na inkluziji in integraciji elementov telesne vzgoje v šolski vsakdan. 2. METODE RAZISKOVALNEGA DELA Raziskovalno delo je temeljilo na kombinaciji razlicnih razisko­valnih metod in orodij: ¦ Študij literature – na podlagi literature in analize sodobne teorije o ucnem prostoru je bil pripravljen teoreticni prikaz aktualnega stanja in ugotovitev na obravnavani tematiki projekta, loceno za podrocje arhitekture, pedagogike in telesne vzgoje. Kljucne ugotovitve so služile za nadaljnje raziskovalno delo ter oblikovanje izhodišc za analizo in vre­ dnotenje arhitekturne zasnove izbranih referencnih šolskih objektov. ¦ Vrednotenje in analiza izbranih primerov šolskih objektov iz tujine (tri na Danskem, tri v Avstriji in dve v Nemciji), ki vkljucujejo nove pedagoške paradigme in nacela inkluzije (vkljucevanja vseh ucenk in ucencev) ter spodbujajo telesno aktivnost (integracija elementov gibanja in telesne aktivno­sti ter drugih prvin zdravja in zdravega življenjskega sloga v šolski vsakdan). ¦ Pridobivanje osnovne dokumentacije in podatkov o prostor-ski oz. arhitekturni zasnovi referencnih tujih šol. ¦ Ogledi referencnih šol in intervjuji z ravnatelji, ucitelji in arhitekti, pridobljena fotodokumentacija. ¦ Izdelava »osebnih izkaznic« za posamezne referencne šole na podlagi študije, analiz in informacij ob ogledih (podatki o zasnovah glede na arhitekturni in urbanisticni vidik ter pedagoški vidik in vidik telesne vzgoje). ¦ Intervjuji z uporabniki v Sloveniji (vkljuceni vodstveni delav­ci šol, študenti pedagoške fakultete in fakultete za šport). ¦ Interdisciplinarni posvet – poleg strokovnjakov s podrocja arhitekture, pedagogika in telesne dejavnosti so na inter-disciplinarnem posvetu sodelovali strokovnjaki s podrocja zvoka in akustike, prezracevanja, zunanje ureditve in odprte­ga prostora, psihologije, VITR – vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. ¦ Sinteza smernic – na osnovi ugotovitev interdisciplinarne analize in vrednotenja obravnavanih šolskih objektov iz tujine so bili opredeljeni osnovni elementi in oblikovalska nacela zasnove sodobne, trajnostne šole. Opredeljene so bile smernice za oblikovanje ucnega prostora. Pri tem so bili izpostavljeni sodobni pedagoški pristopi, posebej spoznanja inkluzije, in vsebinski poudarki telesne vzgoje. 3. ANALIZA IN VREDNOTENJE IZBRANIH ŠOLSKIH STAVB V TUJINI Nekatere evropske države so v zadnjem desetletju 20.stoletja že uvedle reformne ukrepe, skozi katere so vpeljale spremembe v ucnih okoljih in izobraževanju, prilagojene izzivom in razme-ram 21. stoletja. Skozi vnaprej vzpostavljene kriterije so bile v okviru raziskave izbrane tri države, kjer so z reformami že izvedli radikalnejše spremembe v arhitekturnih zasnovah šol: Danska 2013 (uveljavljeno v letu 2014), Avstrija 2017, Nemcija od 2007 naprej (razlicno po zveznih deželah). Za projekte v obravnavnih državah je znacilno uvajanje novih prostorsko organizacijskih modelov z veliko stopnjo raznovrstnosti (ucnih) prostorov, .eksibilnostjo rabe in vzpostavljanje medsebojnih povezav. To ustreza sodobnim, raznovrstnim oblikam in metodam ucenja in poucevanja ter nacelom inkluzije, diferenciacije, individualizaci­je in personalizacije. Jedro raziskave je predstavljalo sistematicno zbiranje podatkov (vkljucno s terenskimi ogledi stavb ter izvedbo usmerjenih intervjujev), analiza in vrednotenje 8 izbranih sodobno zasno­vanih šolskih stavb za osnovnošolsko izobraževanje (stopnje izobraževanja ISCED 1 in 2). Med študijske primere so vkljucene šolske stavbe, ki so prepoznane kot »inovativni pilotni projekti« v procesu spreminjanja in uveljavljanja sprememb na podrocju izobraževanja (pedagogike in prostorske zasnove) ali pred­stavljajo »znacilne primere« šolskih stavb, ki sledijo uradnim usmeritvam za snovanje sodobnih šolskih stavb, ki so izšle iz reformnih procesov. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora UVODNIK EDITORIAL CLANEK RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Analiza in vrednotenje objektov sta bili izvedeni na osnovi že opredeljenih kazalnikov kakovosti oz. izhodišc iz raziskave Ana-liza stanja na podrocju arhitekture javnih vrtcev in šol v Sloveniji – evidentiranje, vrednotenje in varovanje primerov kakovostne (trajnostne) arhitekturne prakse (Zbašnik-Senegacnik idr., 2019), dodatno nadgrajena z vsebinami teoretskega dela raziskave Oblikovanje smernic kakovostne zasnove sodobne šolske arhitek­ture s ciljem podpore celovitemu trajnostnemu nacinu življenja in dela v šoli (Zbašnik-Senegacnik idr., 2023). Vzporedno s študijo primerjave šolskega sistema, proucevanjem reformnih ukrepov in novih smernic nacrtovanja v izbranih državah, je v raziskavi podrobneje proucena urbanisticno in arhitekturna zasnova šolskih stavb ter kljucne znacilnosti predpriprave projektov , t.i »faza 0« (oblikovanje usmeritev, proces participacije in druge aktivnosti). V analizo in vrednotenje je bilo vkljucenih osem šolskih stavb iz treh izbranih držav: Danska: ¦ Kingoskolen, Slangerup ¦ Frederiksbjerg skole, Aarhus ¦ Skovbakkeskolen, Odder Avstrija: ¦ Volksschule Mariagrün, Graz ¦ Bildungscampus Sonnwendviertel, Dunaj ¦ Volks- und Berufsscule Längenfeldgasse, Dunaj Nemcija: ¦ Grundschule Am Arnulfpark, München ¦ Grundschule Gustl-Bayrhammer-Straße, München Znacilnosti sodobnega ucnega prostora oz. arhitekturnih za­snov vseh izbranih šolskih stavb so bile analizirane in vredno­tene preko dejavnikov kakovosti, združenih v pet problemskih podrocij – prilagodljivost, povezovanje, gibanje, kultura gradnje in participacija. Za posamezne dejavnike kakovosti so bila oblikovana merila za vrednotenje s pripadajocimi kazalniki, loceno za urbani­zem, prostorsko organizacijo objekta in proces (pred)priprave projekta. 4. OBLIKOVANJE SMERNIC Na osnovi predhodnega študija literature, vrednotenja obrav­navanih šolskih objektov iz tujine, vsebin, ki so bile odprte na interdisciplinarnem posvetu in analiz anketiranja uciteljev in vodstvenih delavcev osnovnih šol v Sloveniji, so bili opredelje­ni osnovni elementi in oblikovalska nacela zasnove sodobne, trajnostne šolske stavbe ter oblikovane splošne usmeritve – smernice – za zasnovo sodobnega ucnega prostora oz. sodobne šolske arhitekture. Pri oblikovanju smernic so bili upoštevani sodobni pedagoški pristopi, spoznanja inkluzije in vsebinski po­udarki telesne vzgoje oz. vkljucevanja gibanja v šolski vsakdan. Smernice so razdeljene v pet vsebinskih podrocij in opredeljuje pet usmeritev za zasnovo sodobnega ucnega prostora oz. šolske arhitekture. S1. Prostor raznovrstnosti in prilagodljivosti Prostori šole morajo ustrezati raznolikim pedagoškim pristo-pom, nacelu inkluzije in integracije, metodam poucevanja ter nacelom diferenciacije, individualizacije in personalizacije. Prostori poucevanja in ucenja so oblikovani z novimi organiza­cijskimi modeli (npr. ucilnica plus, skupki ucnih prostorov, ucna pokrajina), upoštevajoc nacela raznovrstnosti in prilagodljivosti. Prostor naj spodbuja razlicne socialne interakcije, oblikovanje raznolikih, vkljucujocih skupin in s tem sodelovanje ter spošto­vanje raznolikosti. S2. Prostor skupnosti in povezovanja Zasnova šolskih prostorov naj omogoca povezovanje navznoter – v okviru šolske skupnosti – in navzven – z urbanim prostorom in lokalno skupnostjo. Ucni prostor se oblikuje znotraj šole s po­vezovanjem razlicnih prostorov, lahko pa se razširi tudi v zunanji javni prostor. S3. Prostor gibanja in razvedrila Arhitekturna zasnova šolske stavbe naj bo zasnovana na tako, da spodbuja otroke h gibanju ter omogoca raznolikost uporabe, prav tako naj v vseh vremenskih pogojih in terminih spodbuja gibanje zunanji prostor šole. S4. Do prostora z visoko kulturo gradnje Pri nacrtovanju in gradnji šole naj bodo upoštevana socialna, kulturna in custvena merila, enakovredno naj dopolnjujejo tehnicne, okoljske in ekonomske dejavnike. Šolski prostori naj bodo oblikovani v skladu z »visoko kulturo gradnje« – Baukul­tur (Deklaracija iz Davosa 2018), ki oznacuje celosten pristop zasnove novih (šolskih) objektov. Poleg ekologije, ekonomije in družbeno-kulturoloških meril naj se vkljucujejo tudi tehnicna, procesna kakovost in kakovost lokacije (Smernica za trajnostno gradnjo – Bundesministerium für Wohnen, Stadtentwicklung und Bauwesen, 2019). S5. Do prostora s participacijo in inovacijo V fazi (pred)priprave projekta naj se pripravi individualni prostorsko – pedagoški koncept (projektna naloga) za zasnovo sodobnih in trajnostno usmerjenih izobraževalnih prostorov. Prostorsko naj se ideja »navzven odprte«, participativne šole uresnicuje s sodelovanjem šole z lokalno in širšo skupnostjo preko razlicnih dejavnosti, enakovredno v casu uporabe kot tudi v casu pred izgradnjo objekta (t.i. faza 0). 5. ZAKLJUCEK Izkušnje iz tujine kažejo, da za šolske stavbe danes ne morejo biti vec sprejemljive poenotene rešitve in tudi ne normativni dokumenti, ki v to vodijo. Njihove zasnove bi morale ustrezati potrebam in vizijam konkretnih šol, kar naj bi bilo za vsako šolo posebej opredeljeno v t.i. prostorsko-pedagoškem konceptu, ki naj bi predstavljal izhodišce za pripravo »na posamezni primer ukrojenih« projektnih nalog (C. Kühn, osebna komunikacija 23.1.2023). V smernicah bi zato morala biti opredeljena »splošna« izhodišca za snovanje šolskih stavb, predvsem njihovo prostorsko zasnovo – nacela, po katerih se ravnamo, kljucni elementi, ki jih pri tem vkljucujemo, in cilji, ki jih zasledujemo. Smernice bi morale podati vizijo in pot do sodobnega, v prihodnost usmerjenega ucnega prostora, ki podpira trajnostni nacin življenja in dela v šoli. Smernice, ki so bile oblikovane v okviru raziskovalnega projekta, upoštevajo omenjen pristop, vendar še ne predstavljajo ura­dnega normativnega dokumenta. So pa lahko ena od podlag za njegovo oblikovanje. Zahvala Prispevek je rezultat raziskovalnega dela v okviru Ciljnega razisko­valnega projekta Oblikovanje smernic kakovostne zasnove sodobne šolske arhitekture s ciljem podpore celovitemu trajnostnemu nacinu življenja in dela v šoli (V5-2131), ki ga .nancirata ARIS in MVI. LITERATURA IN VIRI Bakó-Biró, Z., Clements-Croome, D.J., Kochhar, N., Awbi, H.B. in Williams, M.J. (2012). Ventilation rates in schools and pupils’ performance. Building and environment, 48, 215-223. https:// doi.org/10.1016 /j.buildenv.2011.08.018 Bregar Golobic, K. (2012). Kakšno šolo hocemo?: prostor kot element (prikritega) kurikula. Sodobna pedagogika, 1, 52-72. Bundesministerium für Wohnen, Stadtentwicklung und Bauwesen (2019). Leitfaden Nachhaltiges Bauen. https:// ww.bmwsb.bund.de/SharedDocs/downloads/Webs/BMWSB/DE/publikationen/bauen /leitfaden-nachhaltiges-bauen.html (dosegljivo december 2023) Cole, L. B. (2014). The Teaching Green School Building: a Framework for Linking Architecture and Environmental Education. Environmental Education Research, 20(6), 836-857. https:// doi.org/10 .1080/13504622.2013.833586 Deklaracija iz Davosa 2018. https:// www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/ARHITEKTURA /a53a40671e/Davos_Deklaracija_koncna.pdf (dosegljivo december 2023) Giannini, S., Torkar, G., Marentic-Požarnik, B., Kregar, S. in Bregar-Golobic, K. (2022). Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj : kažipot : #VITRza2030. https:// www.zrss.si/pdf/VITR_za_2030.pdf Golshan, M., Thoen, H. in Zeiler, W. (2018). Dutch sustainable schools towards energy positive. Journal of Building engineering, 19, 161-171. https://doi.org/10.1016/j.jobe.2018.05.002 Horvat, B. (2019). Ucni prostor z vidika pedagoških paradigem. V: M. Zbašnik-Senegacnik, (ur.). Pogledi na prostor javnih vrtcev in osnovnih šol (str. 70-78). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. Klatte, M., Lachmann, T. in Meis, M. (2010). E.ects of noise and reverberation on speech perception and listening comprehension of children and adults in a classroomlike setting. Noise & Health 12, 270–82. https://doi.org/10.4103/1463-1741.70506 Kregar, S., Avguštin, L., Berglez Bah, E., Gabrovec, A. in Podbornik, K. (2023). Celostni program ozavešcanja ter vzgoje in izobraževanja o podnebnih spremembah v kontekstu VITR za vrtce, osnovne šole in gimnazije. Zavod RS za šolstvo. dostopno na: https:// www.zrss.si/pdf/Celostni_program_VITR.pdf (dosegljivo december 2023) Lubans, D., Richards, J., Hillman, C., Faulkner, G., Beauchamp, M., Nilsson, M. in Kelly, P. (2016). Physical Activity for Cognitive and Mental Health in Youth: A Systematic Review of Mechanisms. Pediatrics, 138(3), e20161642. Sala, E. in Rantala, L. (2016). Acoustics and activity noise in school classrooms in Finland. Applied Acoustics, 114, 252–259. https://doi.org/10.1016/j.apacoust.2016.08.009 Schulz, K.-H., Meyer, A.·in Langguth, N., 2012. Körperliche Aktivität und psychische Gesundheit, Bundesgesundheitsblatt, 55, 55–65. Seydel, O. (2012). Der dritte Pädagoge ist der Raum. Pädagogische Überlegungen zum Thema Schulbau. V: A., Lederer, B. Pampe (ur.), Raumpilot: Grundlagen (str.: 19-30), Karl Krämer Verlag Lernen. Seydel, O. (2013). Orte für das lernen und leben. Anforderungen an die moderne Ganztagsschule. Detail, 3/2013, 166-172. Seydel, O., Alimardani, M., Bartels, A., Beninghaus, C., Erl,T., Hilligardt, M., Kirschbaum, M., Schmutz, C., Zevallos in B., Wacker, A. Das kleine Schulbaulexikon. 50 Begri.e, über die es eine Verständigung zwischen Planern und Pädagogen braucht. Stadtraum Bildung. Dostopno na: http://stadt-raum -bildung.de/public/uploads/2018/10/Reallabor­Projektlexikon_Auswahl-50__181017_final.pdf (dosegljivo december 2023) Strong-Wilson in T., Ellis, J. (2007). Children and place: Reggio Emilia’s environment as third teacher. Theory into practice, 46(1), 40-47. Toftum, J., Kjeldsen, B.U,Wargocki, P., Menĺ, H.R., Hansen, E.M.C. in Clausen, G. (2015). Association between classroom ventilation mode and learning outcome in danish schools. Building and environment, 92, 494–503. https:// doi.org/10.1016/j.buildenv.2015.05.017 Wargocki, P. in Wyon, D. P. (2017). Ten questions concerning thermal and indoor air quality e.ects on the performance of o.ce work and schoolwork. Building and Environment, 112, 359-366. http://dx.doi .org/10.1016/j.buildenv.2016.11.020 Yuhas, D. (2018): Lessons from a school without walls. Dostopno na: https:// hechingerreport.org/lessons -from-a-school-without-walls/ (dosegljivo december 2023) Zbašnik-Senegacnik, M., Blenkuš, M., Gregorski, M., Nardoni Kovac, Š., Zaviršek Hudnik, D., Zorc, M., Cencic, M. in Štemberger, T. (2019). Analiza stanja na podrocju arhitekture javnih vrtcev in šol v Sloveniji - evidentiranje, vrednotenje in varovanje primerov kakovostne (trajnostne) arhitekturne prakse : raziskovalni projekt Ciljnega raziskovalnega programa »CRP 2016«: zakljucno porocilo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. Zbašnik-Senegacnik, M., Gregorski, M., Zorc, M., Filipic Gorenšek, P., Koprivec, L., Šubic, B.V., Horvat, B, Cuk, I. (2023). Oblikovanje smernic kakovostne zasnove sodobne šolske arhitekture s ciljem podpore celovitemu trajnostnemu nacinu življenja in dela v šoli: raziskovalni projekt Ciljnega raziskovalnega programa »CRP 2021« : zakljucno porocilo (še neobjavljeno besedilo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. III. DELAVNICE WORKSHOPS Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora TIPOLOGIJE PREKMURSKIH VASI SETTLEMENT TYPOLOGIES OF PREKMURJE Beltinci, Slovenija 2022/2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanisticno delavnica MENTORJI MENTORS prof. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Janez P. Grom ŠTUDENTJE STUDENTS UL FA, študentje 3. letnika pri predmetu Ruralno nacrtovanje (Univerzitetni študij urbanizem) - Študentje: Manja Platovšek, Isabel Ribolli, Ana Žnidaršic, Maria-Alexandra Stanciu, Ajla Ogreševic, Ivan Videk, Natan Pertot, Patricia Tomás, Žan Ložar, Ana Piculin, Del.na Rustemi, Živa Valjavec, Mila Blazevska, Nejra Kovacevic, Eva Indjic, Filip Uzunov, Maja Malešic, Filip Živko­vic, Vladyslav Kvitka, Lucija Krpan, Michal Budinsky, Eva Kožar, Anamarija Verlic, Urša Tomažin, Tjaša Korbar, Nezhada Lalzad, Zala Mlakar, Urška Može, Fedja Bavdek, Benjamin Boben, Nejc Demšar, Katarzyna Ordon ORGANIZATORJI ORGANISED BY Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani NAROCNIK CLIENT Obcina Beltinci DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION Beltinci, 21. november 2023 GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY asist. Aleš Švigelj UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS VSEBINA Obcina Beltinci, ki je sestavljena iz osmih naselij se prav tako kot preostale obcine širom Slovenije in sveta sooca z vprašanjem razvoja vasi v 21. stoletju. Natancneje kako obdržati bogato izrocilo preteklosti ter ga vzporedno z novodobnimi faktorji in dogodki, ki se odvijajo vse intenzivneje prenesti ter posodobiti za prihodnost. V okviru sodelovanja med Univerzo v Ljubljani, Fakulteto za arhitekturo (UL FA) in Obcino Beltinci, smo zato v letu 2022 pri predmetu Ruralno nacrtovanje pilotno razvijali ideje, vizije in možnosti za razvoj sodobnih tipologij prekmurskih vasi. Obravnavanih je bilo vseh osem naselij, ki sestavljajo obcino Beltinci, kar je ponudilo medsebojno zelo razlicne zasnove saj se le te razlikujejo tako po njihovem merilu, kot tudi po programu. Vsebina naloge, ki so jo študentje razvijali je bila strukturirana v dve fazi. V prvi fazi so študenti spoznavali naselja s pomocjo prostorskih analiz, v drugi fazi pa so na podlagi teh zasnovali vizijo in razvoj naselij. Pri tem so upoštevali vse speci. ke obcine Beltinci kot so: lokalne stavbe tipologije in materiale, spalna naselja, prometnice, migracijske tokove, naravni prostor, turi­zem, kmetijstvo in reko Muro. Zasnovane rešitve, ki zajemajo nabor svežih idej za posamezno naselje so bile predstavljene na razstavi v medgeneracijskem centru v Beltincih in morda prav z njihovo pomocjo lokalna skupnost pridobi odgovore kako transformirati prostor Beltincev v prihodnosti. ABSTRACT In the cooperation between the University of Ljubljana, Faculty of Architecture, and the Municipality of Beltinci, students worked on pilot ideas, visions and possibilities for the development of all eight settlements in the municipality of Beltinci. The content of the assignment was structured in two phases. In the .rst phase, the students got to know the settlements through spatial analyses, and in the second phase, they used these to design a vision and deve­lopment of each settlement. The result of the workshop, presented at an exhibition in the Intergenerational Centre in Beltinci, o. ered several ideas and proposals for further development of the Beltinci area in the 21st century. Slika 1 in 2: Vzpostavitev javnega programa znotraj naselja Ižakovci. Trg (levo) v sklopu novonastale tržnice in multifunkcionalen objekt odprtega paviljona (desno) v zelenem osrcju naselja. Avtorji: Michal Budinsky, Eva Kožar, Anamarija Verlic, Urša Tomažin Slika 3 in 4: Pergole zasnovane na novonastalem Trgu paviljonov znotraj naselja Lipovci. Avtorji: Manja Platovšek, Isabel Ribolli, Ana Žnidaršic, Maria-Alexandra Stanciu Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora PREOBRAZBA NASELJA BELTINCI TRANSFORMATIONS OF THE SETTLEMENT BELTINCI UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Beltinci, Slovenija 2022/2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanisticno delavnica MENTORJI MENTORS prof. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Janez P. Grom ŠTUDENTJE STUDENTS UL FA; študentje 1. letnika pri predmetu Urbanisticno oblikovanje 1 (Univerzitetni študij urbanizem): Tisa Lozej, Nina Beganovic, Alja Fabjan, Urša Irman, Lana Bavcon, Anja Pivaš, Tjaša Lahne, Maja Vucko, Pia Winkler, Ajhan Skenderoski, Elma Mehurovic, Azra Musta.c, Jakob Smrekar, Adrijan Piano, Teja Golob, Žana Križacn,i Matic Traven ORGANIZATORJI ORGANISED BY Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani NAROCNIK CLIENT Obcina Beltinci DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION Beltinci, 21. november 2023 GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY asist. Aleš Švigelj VSEBINA Kraj Beltinci je poznan kot kraj, ki je že vrsto stoletij upravno in gospodarsko središce s pridobljenimi trškimi pravicami vse od 19. stoletja. V okviru želje po nadaljnjem razvoju je obcina v so-delovanju z Univerzo v Ljubljani, Fakulteto za arhitekturo skupaj s študenti razvijala ideje, vizije in možnosti nadaljnjega razvoja središca Beltinci. Za boljše spoznavanje prostora je bil izveden tudi urbani sprehod, tako imenovani Jane’s Walk na katerem so študenti ob spremstvu lokalnih akterjev skupaj spoznavali trenutno situacijo in priložnosti v razvoju. Tekom dela so bile v duhu razmisleka o preobrazbi v trško naselje izpostavljene kljuc­ne usmeritve: prometni razvoj, razvoj industrijsko poslovnih obmocij, razvoj prometnih povezav z Mursko Soboto in spalnimi naselji, vkljucevanje elementov trajnostne mobilnosti, proble­matika tranzitnega prometa, koncept prometa treh hitrosti ter vzpostavitev športnega turizma pod okriljem UEFE. Za preve­ritev potencialov v prostoru so študenti upoštevali tudi prvo in drugo programsko razvojno os v obcini ter razvoj centralnih dejavnosti. Vsi navedeni faktorji namrec predstavljajo kljucno vlogo v organizaciji »živega in živahnega« centra trškega naselja Beltinci in vplivajo na oblikovanje skupnosti in življenja v kako­vostno zasnovanem naselju, ki v dobro zasnovanem odprtem prostoru ponuja druženje in razvoj sodobnih aktivnosti za vkljucevanje vseh uporabnikov. Izdelani projekti, razstavljeni v medgeneracijskem centru so se nanašali predvsem na preobraz­bo Panonske ulice iz zgolj prometne površine v ulico življenja, druženja in snovanja sodobnih programov. ABSTRACT As part of the further development, the municipality of Beltinci, together with the students, developed ideas, visions, and options for further development of the center of Beltinci. They also carried out an urban walk to present the area better. During the work, the students highlighted the key orientations for the transformation of the settlement into a vibrant and lively place. This has a key impact on shaping the community and life in a well-designed settlement, o.ering socializing and the development of modern activities in open spaces for all. The projects were exhibited in the Intergenera­tional Centre and were focused on the transformation of Panonska Street from a tra.c surface into a street of life, socializing, and space that generates new programs. INTENZIVNI ŠTUDIJSKI TEDEN KRANJ INTENSIVE STUDY WEEK KRANJ UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Kranj, Slovenija 2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanisticno delavnica MENTORJI MENTORS UNIVERZA V LJUBLJANI (FA): prof. dr. Alenka Fikfak, asist. Aleš Švigelj, asist. prof. dr. Janez P. Grom LAUREA-AMMATTIKORKEAKOULU OY (LAUREA, FINSKA): LAUREA­-AMMATTIKORKEAKOULU OY (LAUREA, FINSKA): Kristina Henri-ksson, Paivi Mantere, Hanna Iisakkila Rojas, Jonna Konivuori, Mari Virtanen (City of Vantaa) FACHHOCHSCHULE KIEL (KIEL UAS, NEMCIJA): prof. dr. Britta Thege, dr. Marike Schmeck, Lara Bökamp UNIVERSIDAD DE GRANADA (UGR, ŠPANIJA): prof. dr. Ana-Isabel Polo-Pena, dr. Francisco Peco-Torres, Francisco José Molina Martín WYZSZA SZKOLA GOSPODARKI Z SIEDZIBA W BYDGOSZCZ UCZELNIA NIEPANSTWOWA (WSG, POLJSKA): dr. Ewelina Idziak, dr. Magdalena Bergmann ŠTUDENTJE STUDENTS Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana: Pia Mišic, Ksenija Kozamernik, Arne Stare, Tilen Mavric, Manca Gjura Godec, Ana Marinko, Filip Živkovic LAUREA University of Applied Sciences, Vantaa, Finska: Jenni Järvenpää, Satu Väätäinen, Niko Tähti, Jessika Kokko, Liisa Lähde Kiel University of Applied Sciences, Kiel, Nemcija; Louisa Klose, Uresa Pacolli, Amra Cemanovic, Sipel Said University of Granada, Granada, Španija: Elena Mata Carrillo, Eva Juan, Mario Rosas Navarro Naroa Lazaro, Gabriela Rodríguez Gómez WSG University, Poljska: Tomasz Cywinski, Julia Nowacka, Julia Gray, Eliza Frankowska, Karyna Matkivska ORGANIZATORJI ORGANISED BY Univerza v Ljubljani in Mestna obcina Kranj NAROCNIK CLIENT Sodelovalno partnerstva v visokem šolstvu (Erasmus +) DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION Kranj, 10. november 2023 GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY prof. dr. Alenka Fikfak in asist. Aleš Švigelj Slika 1: Model analiziranega obmocja Mestne obcine Kranj danes, cez deset in dvajset let. Avtorji: Pia Mišic, Satu Väätäinen, Uresa Pacoll, Eva Juan, Julia Nowacka Slika 2: Prostorske vizualizacije prenove obmocja avtobusne postaje v Kranju. Avtor: Jenni Järvenpää, Elena Mata Carrillo, Louisa Klose, Tomasz Cywinski, Lara Mrak, Ana Marinko VSEBINA Živimo v obdobju nenehnega intenzivnega preoblikovanja urbanega prostora. Vzrok tega so številni faktorji, ki vplivajo tako na njegov izgled kot tudi na izkustvo in delovanje. Posledicno se sproža tudi vse vec vprašanj kako le ti vplivajo na varnost, dostopnost, raznolikost in vkljucenost znotraj urbanih obmocji ne le za posameznega prebivalca temvec tudi skupine oseb z gibalnimi, slušnimi in ostalimi ovirami, oseb z manj priložnostmi ter oseb z razlicnimi kulturnimi in socialno-ekonomskimi ozadji. V okviru projekta Sustainable accessible future environemnts (akronim SAFE) je bil v mesecu novembru organiziran inten­zivni študijski teden v Kranju katerega so se udeležili študenje in pridruženi partnerji iz petih razlicnih držav. Na speci. cnih urbanih obmocjih Kranja so izvedli sprva analiticni ter kasneje projektni proces dela. S pomocjo urbanega in varnostnega sprehoda, skeniranja in mapiranja speci.cnih urbanih prostorov, ki so služili kot izhodišcni spoznavni in analiticni del delavnice so študentje ob koncu tedna s pomocjo igre vlog ter scenarijev pri­hodnosti zasnovali projekte, ki v Kranju vzpostavljajo varnejše, bolj dostopno, vkljucujoce, raznoliko in varno okolje za vse ljudi. Rezultat delovnega tedna je bila razstava in predstavitve skupin v podjetniškem inkubatorju Kovacnica. Te so poleg izcrpnih ana­liz obmocij in številnih konceptov zasnov za prihodnost odprli številne rešitve in vprašanja kako nadaljnje razvijati prostor v katerega bo vkljucen vsak posameznik. ABSTRACT As a part of the international project SAFE students from . ve di. e-rent countries did an analytical and later a project work process on . ve speci.c urban areas of Kranj. The workshop started with urban and safety walks, scanning, and mapping of speci.c urban areas which served as analytical parts of the workshop. It also helped the students to get more information and impressions of the areas. With the help of role-play and future scenarios, they designed projects that create a safer, more accessible, inclusive, diverse, and secure environment for all people in Kranj. The work week resulted in an exhibition and group presentations, which opened up several questions on how to further develop an urban space for all. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora .A.RE.PLACE. . USTVARJANJA .A.RE.PLACE. . PLACEMAKING PROSTORA SKOZI PONOVNO RABO THROUGH REUSE UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Ljubljana, Slovenija 2022/2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanisticno-arhitekturna delavnica MENTORJI MENTORS UL FA: prof. dr. Tadeja Zupancic, doc. dr. Matevž Juvancic, doc. dr. Špela Verovšek Prostorož: Maša Cvetko, Naja Kikelj ŠTUDENTJE STUDENTS UL FA: Nika Gucek, Eva Bratina, Teja Golob, Louis Bakewell, Neva Mandic, Vojtech Jelínek, Francisco, Morcillo Cascales, Elma Mehurovic, Polina Kurashova, Lina Poženel, Veronika Bachuk, Eva Kožar, Charlotte Wolters, Pia Pravdic, Anja Pivaš, Tilen Povirk, Martina Piatrikova, Živa Vita Vertacnik, Sara Žunic, Matic Traven, Lena Kutter, Helena Šuláková DRUGI SODELUJOCI OTHER PARTICIPANTS Gostujoci predavatelji /guest lecturers: Marjetka Potrc, Antoine Aubinais, Pedro Jervell, Tobias Putrih, Aleš Korpic, Andrej Koruza ORGANIZATORJI ORGANISED BY Univerza v Ljubljani, Fakulteta za Arhitekturo NAROCNIK CLIENT Delavnica je bil izvedena v okviru evropskega programa Creative Europe. DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION Bežigrajski dvor, Ljubljana, junij 2023 GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Špela Verovšek CONTENT The student workshop A-Re-Place was inspired by the sustaina­ble concept of circular design and material reuse and by moving beyond the common take-make-waste extractive model. The activities comprised guest lectures held by acknowledged guest lecturers from the .eld of reuse, and the hands-on activities implemented in the old construction pit in the Bežigrajski dvor. The workshop was initiated and organised by the Faculty of Architecture (University of Ljubljana) and Prostorož, with the support of the European program Creative Europe. To demonstrate how recycling and circular design concepts can be applied to an urban scale, Prostorož and the University of Ljubljana, Faculty of Architecture, initiated a series of activities on a mission to rejuvenate the construction pit in Bežigrajski dvor. This location had been transformed into an intersection of diverse interest groups in recent years, each bringing unique activities and events to this space. Thus, the site has become a repository, housing remnants of materials from past activities Figure 1 and 2: In the .rst part of the workshop, we listened to a series of lectures by guest experts and artists. Pictured here is the guest lecture Renewing Knowledge Production by architect and artist Marjetica Potrc. that have lost their original purpose, role and signi. cance. The core activity of the workshop revolved around implemen­ting a strategy to convert the on-site materials into functional urban furniture, translating theoretical concepts into tangi­ble actions. The initiative comprised educational prospects, hands-on practical exposure, and fostering creative recycling of the disposed materials to ful.l the principles of sustainable transformation. IZVLECEK Študentska delavnica A-Re-Place, ki je bila organizirana na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je potekala v okviru evropskega programa Kreativna Evropa v sodelovanju s clani­cami društva Prostorož. Lokacijsko se je delavnica osredotocala na obmocje gradbene jame »Krater« v obmocju Bežigrajskega dvora, tematsko pa na ustvarjanje prostora skozi prenovo in »re-cikliranje« urbanega pohištva ter ponovno oživljanje zavrženih materialov v luci trajnostnega razvoja in kreativnega ustvar­janja. Študenti so skozi proces raziskovanja mikro-prostora in inventarja zavrženih materialov razvili ideje njihove ponovne uporabe, ter jih v okviru delavnice tudi implementirali, umestili v prostor »Kraterja« in predstavili širši javnosti. Figure 3 and 4: From conceptualization and planning to implementation: the workshop on reuse and circular design took place in the construction pit »Krater« in Bežigrad. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora IDEJNA ZASNOVA PREMICNE BIVALNE ENOTE ZA CONCEPTUAL DESIGN OF A MOBILE LIVING UNIT ENO OSEBO . KORAK K DOLGOTRAJNI OSKRBI FOR ONE PERSON . A STEP TO LONG.TERM CARE UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Velika Preska, Polšnik., Slovenija 2023/2024 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP arhitekturna delavnica MENTORJI MENTORS prof. dr. Martina Zbašnik-Senegacnik, asist. dr. Ljudmila Koprivec ŠTUDENTJE STUDENTS UL FA: Battaia Helena, Benda Pia, Berton Petar, Boškovic Natalia, Božicevic Iva, Felc Hana, Flerin Anja, Glogovšek Luka Aleksan­der, Janušic Dora, Jensterle Kaja, Kelekovic Sandro, Korent Jan, Lapajne Erazem, Muršak Anže, Mušic Eva, Pavlovic Dina, Petric Jana, Plut Lucija, Povirk Tilen, Pranjic Lidija, Pražic Ena, Rajar Hana, Sirotic Erika, Smolnikar Jakob, Struna Katja, Štor Maruša, Umer Nina, Varga Dora, Jerkovic Lea, Álvaro Gil Salaverría, Javier Pinas, Núria Llufriu Florit, Juan Tudela Berges, Andrea Javurková, Sophie Beißer, Ane Mendinueta, Merit Panczack, Mauro García Navarro, Marcos Vicente Bellver, Sára Kotalová, Katerina Syrovát­ková, Philippe Balhadere, Elmarsafy Nourelein. DRUGI SODELUJOCI OTHER PARTICIPANTS Podjetje Remty, Ljubljana, Slovenija ORGANIZATORJI ORGANISED BY Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani NAROCNIK CLIENT Mizarstvo Kos d.o.o. DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION Velika Preska, Polšnik, 2024 GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY asist. dr. Ljudmila Koprivec, prof. dr. Martina Zbašnik-Senegacnik VSEBINA V zadnjih desetletjih se prebivalstvo stara, s tem pa se povecuje tudi število starejših ljudi, ki ostanejo sami. Velikokrat je srebrna generacija še vitalna in ne potrebuje institucionalne oskrbe, ampak samo obcasno pomoc in obcutek, da niso sami. V mestih je rešitev selitev v varovana stanovanja v vecstanovanjskih objektih. Na podeželje taka tipologija pogosto ne sodi, spreje­mljiva pa bi bila varovana naselja manjših samostojnih bivalnih enot. Narocnik arhitekturne delavnice, podjetje Mizarstvo Kos, je želel preveriti razlicne arhitekturne rešitve premicnih, lesenih bivalnih enot v velikosti približno 30 m2, ki bi jih lahko postavili na dvorišce enodružinske hiše in bi postali dom ostarelemu staršu. Bivalna enota bi bila priklopljena na komunalno infra-strukturo preko osnovne enodružinske hiše, imeti pa bi morala samostojen sistem za ogrevanje, hlajenje in prezracevanje ter izrabo soncne energije. Pri nacrtovanju je bil poudarek na trajnostni zasnovi bivalne enote (uporaba naravnih gradiv in tehnologij gradnje, vkljucevanje sonaravnih tehnologij za prido­bivanje vode, energije, majhna poraba energije za ogrevanje in hlajenje…) in visoki stopnji prefabrikacije posameznih bivalnih enot, ki se v cim vecji meri sestavijo v delavnici in prepeljejo na lokacijo. Rezultat delavnice bo možnost izvedbe prototipa bivalne enote in razstava projektov v lokalni skupnosti junija 2024 v Veliki Preski. ABSTRACT The student workshop »Granny Flat« was held at the Faculty of Ar­chitecture of the University of Ljubljana as part of the elective cour­se Ecological Building Principles under the mentorship of Professor Dr. Martina Zbašnik-Senegacnik and Assistant Dr. Ljudmila Kopri­vec. The workshop focused on the ecological design of a moveable accommodation unit for one elderly person, placed on the plot of a family house. The workshop supports the initiative on long-term care in the third period of life, where an elderly person keeps social contact with their relatives and gets help when needed, but keeps a private living space. The student projects will be exhibited in the local community in June 2024 in Velika Preska. The result of the workshop also opens the possibility of implementing a prototype of one accommodation unit. KARTIRANJE NEENAKOSTI MAPPING INEQUALITIES INTERNATIONAL WEEK INTERNATIONAL WEEK UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Malmö, Švedska 2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP mednarodna urbanisticno delavnica MENTORJI MENTORS doc. dr. Janez P. Grom, doc dr. Špela Verovšek, doc dr. Matej Nikšic (UI) ŠTUDENTJE STUDENTS Nina Bega, Manca Godec, Lara Korošec, Lara Mrak, Tisa Loze, Jaka Smrekar SODELUJOCE INSTITUCIJE OTHER PARTICIPANTS MALMÖ, Department of Urban Studies, Malmö University HAMBURG, Department of Urban Planning, HafenCity University LJUBLJANA, Faculty of Architecture, University of Ljubljana; MILAN, Dipartimento di Architettura e Studi Urbani, Politecnico di Milano PARIS, Paris School of Planning, Université Paris Est Créteila ORGANIZATOR ORGANISED BY MALMÖ, Department of Urban Studies, Malmö University NAROCNIK CLIENT Sodelovalno partnerstva v visokem šolstvu (Erasmus +) DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION 17. 2. 2023 GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY doc dr. Špela Verovšek Slika 1: Krovna tema - Kartiranje neenakosti v mestnem prostoru, Malmö (vir: Mapping Inequalities: The Programme; Malmo University, Department of Urban Studies, 2023). VSEBINA »International Week« je dolgoletni medinstitucionalni program petih evropskih institucij, ki se na letni ravni manifestira v obliki tedenskega dogodka problemsko usmerjenih predavanj in delavnic za študente, tutorje, mentorje in gostujoce predava­telje, in sicer v organizaciji ene od petih partnerskih organizacij programa. V letu 2023 je tedenski dogodek s krovno tematiko »Mapping Inequalities« gostila Univerza v Malmu, partnerske institucije iz Pariza, Hamburga, Ljubljane in Milana pa so poskr­bele za udeležbo široke palete tutorjev, kritikov in predavateljev ter velikega števila študentov iz razlicnih podrocij. Problemsko smo se tokrat dotaknili neenakih pogojev bivanja in razvoja urbanih sosesk v evropskem prostoru, aplikativno pa predvsem obravnave na primeru švedskega mesta Malmö. Švedska mesta so namrec, tako kot mnoga druga evropska mesta, v zadnjih desetletjih doživela skokovit razvoj, obenem pa tudi mocno povecanje druženo-ekonomskih, etnicnih, geograf­skih in prostorskih neenakosti znotraj mestnih predelov. Razlike se kažejo tako v izobrazbeni strukturi prebivalcev, dohodkih gospodinjstev kot tudi dejavnikih povezanih z zdravstvenimi tveganji. Deprivilegirani prostori pri tem ostajajo slabše notranje povezani, izkazujejo višje vrednosti imisij onesnaževal, emisij hrupa in obremenjenosti s motoriziranim prometom, obenem pa stavbni fond ostaja slabše vzdrževan, manj ozelenjen in slab-še pozicioniran v smislu dostopnosti do centralnih dejavnosti. Cilji delavnice in aktivnosti mladih strokovnjakov iz razlicnih Slika 4: Tako kot mnoga evropska mesta, je tudi Malmö podvržem neželenim spre membam v mestu, ki se kažejo v povecevanju neenakih možnosti in spremenljive kakovosti bivanja prebivalstva razlicnih sosesk. (foto: Š. Verovšek) podrocij so bili usmerjeni predvsem v detektiranje in kartiranje zaznavnih neenakosti v Malmu, socasno analiza vzrokov ter de­monstracijo na konkretnih primerih mestnih sosesk, v sklepnem delu pa tudi kriticno presojo stanja in pretres možnih rešitev. Poleg dobrega vpogleda v stanje problematike, so študenti skozi proces delavnice pridobili tudi nekatere genericne vešcine, kot so hitro reševanje zapletenih problemov, sodelovanje v ne­homogeni ekipi, izboljševali so komunikacijske sposobnosti in predstavitvene tehnike, utrjevali so znanje tujega strokovnega jezika ter se nenazadnje ob koncni predstavitvi rezultatov tudi urili v retoriki. IZVLECEK Cities and metropolitan regions across Europe as in Sweden have seen an increase in socio-economic, ethnic and geographic inequa­lities during the past three decades. Inequalities are materialised in a spatial di.erentiation of availability of, and access to, valuable urban spaces and facilities and environmental inequalities. This includes access to public spaces, to a.ordable housing, to public transport and to public institutions of health and education. Mapping was the main approach to analyse and present inequali­ties in Malmö. During the international week, mapping – particu­larly critical mapping – was used as a form of analysis. From this perspective, maps re.ect and perpetuate power, typically in favour of dominant groups, and in addition, how cities may use maps as tools for urban policies. INTENZIVNI ŠTUDIJSKI TEDEN . ISP KIEL Kiel, Nemcija UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS 2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanisticno delavnica MENTORJI MENTORS UNIVERZA V LJUBLJANI (FA): prof. dr. Alenka Fikfak, assist. Aleš Švigelj, assist. prof. dr. Janez P. Grom, assist. prof. dr. Matej Nikšic LAUREA-AMMATTIKORKEAKOULU OY (LAUREA, FINSKA): Kristina Henriksson, Päivi Mantere, Kirsti Ketonen, Mari Virtanen (City of Vantaa); FACHHOCHSCHULE KIEL (KIEL UAS, NEMCIJA): prof. dr. Britta Thege, dr. Marike Schmeck, Lara Bökamp; UNIVERSIDAD DE GRANADA (UGR, ŠPANIJA): prof. dr. Ana-Isabel Polo-Pena, dr. Francisco Peco-Torres, Francisco José Molina Martín; WYZSZA SZKOLA GOSPODARKI Z SIEDZIBA W BYDGOSZCZ UCZELNIA NIEPANSTWOWA (WSG, POLJSKA): dr. Ewelina Idziak, dr. Magdalena Bergmann, Serhii Zinchenko (Foundation for Culture and Tourism ‘By the River’) ŠTUDENTJE STUDENTS Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana: Nina Beganovic, Manca Gjura Godec, Filip Živkovic, Nea Bekonjic, Benjamin Boben, Leon Rus, Barbara Veronika Vasic LAUREA University of Applied Sciences, Vantaa, Finska: Akseli Hepo-oja, Juuso Kiuru, Laura Määttänen, Sanna Suhonen, Taru Tikkanen Kiel University of Applied Sciences, Kiel, Nemcija; Linda Patricija Burkhardt, Fridericke Hameister, Sipel Said University of Granada, Granada, Španija: Eva De Ruse Vega, Gael Ferreiro Garcia, alicia Gonsález Maldonado, Martina Ruiz Mostei­ro, Valeri Valentinova Mitova WSG University, Poljska: Maksym Dobryn, So.ia Halkina, Lena Melnyk, Karolina Plucinska, Wiktoria Zehner SODELUJOCI OTHER PARTICIPANTS Chrissi Agrianidou & Anna Neugebauer, Büro Soziale Stadt Gaarden Thilo Pfennig, 1ToDo Institute INTENSIVE STUDY WEEK . ISP KIEL ORGANIZATOR ORGANISED BY Kiel University of Applied Sciences NAROCNIK CLIENT Sodelovalno partnerstva v visokem šolstvu (Erasmus +) DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION 17. 2. 2023 GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY prof. dr. Britta Thege CONTENT Inclusive urban planning revolves around the conception of cities and communities for everyone that recognise and accommodate a wide range of cultural, social, economic and demographic di.erences. Its aim is to design and develop urban spaces in a way that promotes equality, inclusion and accessibility for all people, regardless of their background and characteristics. The EU project SAFE, an acronym for Sustainable Accessible Future Environments, is addressing those challenges in a three-year project which encompasses the organisation of an intensive study week in Kiel at the end of November 2023, organised by Kiel University of Applied Sciences and its local partner, the Gaarden Social City O. ce. International students from Slovenia, Finland, Poland, Spain and Germany, with the support of their teachers and associated partners, investiga­ted accessibility and safety in the Kiel-Gaarden district, taking the perspective of speci.c vulnerable groups, using mapping methods to analyse and envision future scenarios. Through a guided Jane's Walk and .ve safety walks with people from the a.ected groups, students got to know the neighbourhood well. This direct contact and dialogue was particularly helpful for the development of the students' concepts. They created models and posters that presented their ideas for a more inclusive and safer Gaarden at the end of the project week, which are to be discussed in the neighbourhood with the help of the Gaarden Social City O. ce. (1496 signs) ABSTRACT Inclusive urban planning seeks to dismantle barriers hindering marginalised groups of people from fully participating in and bene.ting from life in their neighbourhoods. The EU project SAFE comprises several one-week study programmes, one of which took place in Kiel in November 2023, where students conducted various analyses and were guided to develop ideas for improving urban planning with regard to safety, accessibility and social integration for certain vulnerable groups in the district of Kiel-Gaarden. The collaboration between universities and associated partners from . ve di.erent countries uses a transdisciplinary approach to develop and discuss future scenarios for a more inclusive urban enviro­nment. (720 signs) LEGO BELTINCI: POZNAVANJE SLOVENSKE LEGO BELTINCI: KNOWING SLOVENIAN ARHITEKTURE SKOZI IGRO ARCHITECTURE THROUGH PLAYING UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Ljubljana, Beltinci, Slovenija 2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanisticno-arhitekturna delavnica MENTORJI MENTORS prof. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Janez Peter Grom, asist. dr. Kristijan Lavtižar, Manca Gjura Godec SODELUJOCI GOSTJE OTHER PARTICIPANTS Natalija Lapajne, (MAO), Matic Kušcer, Obcina Beltinci ŠTUDENTJE STUDENTS Nina Beganovic, Nea Bekonjic, Aljoša Bratkovic, Tilen Gotenc, Žiga Kralj, Arina Pavlovic, Polina Pavlovic, Pia Polic, Marko Roljic, Barbara Veronica Vasic, Filip Živkovic SODELUJOCE INSTITUCIJE OTHER PARTICIPANTS Muzej za oblikovanje in arhitekturo (MAO)., Obcina Beltinci ORGANIZATOR ORGANISED BY Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani Matic Kušcer, Obcina Beltinci DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION Dnevi evropske kulturne dedišcine (DEKD) in Teden kulturne dedišcine (TDK), Beltinci, 23. 9. 2023 GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY Manca Gjura Godec, Filip Živkovic VSEBINA Delavnica LEGO Beltinci je nadaljevanje niza delavnic, v okviru katerih mladi na igriv nacin spoznavajo slovensko arhitekturo skozi obravnavanje merila, materialnosti in barv ter se hkra-ti spopadejo s prednostmi ter izzivi modularnosti. V okviru delavnice sta nastali maketi Plecnikove Cerkve Gospodovega vnebohoda v Bogojini in plavajocega Mlina na Muri. Motiva sta bila izbrana zaradi njunega kulturnega in zgodovinskega pome­na na tamkajšnjo skupnost. Maketa Plecnikove Cerkve Gospodovega vnebohoda prikazuje današnjo podobo cerkve. Plecnik je leta 1924 pripravil nacrt za povecanje cerkve v Bogojini, ki staro cerkev v celoti ohranja kot preddverje. Cerkvi je bil dodan še dominanten stolp z razgledno teraso, obdano s stebri. Maketa Mlina na Muri upodablja plavajoci mlin, ki stoji na dveh colnih. Vecji od colnov nosi celotno stavbo in mlinske naprave, manjši pa pogonsko os in kolo. Povezovalni pod vodi do manj­šega colna, kjer je možno dvigniti zapornico in servisirati steber pogonske osi. Maketi sta bili razstavljeni na dogodku v okviru Dni evropske kulturne dedišcine (DEKD) in Tedna kulturne dedišcine (TDK). Za dogodek je bila pripravljena delavnica za otroke vseh starosti. LEGO kocke predstavljajo dobro izhodišce za pripravo delavnic za otroke razlicnih starosti, saj zaradi svoje preprostosti in veli­kosti mentorjem omogocajo enostavno prilagajanje delavnic glede na nivo razumevanja posameznih starostnih skupin. Z mlajšimi skupinami tako lahko mentor spoznava osnovno arhitekturno terminologijo, barve in materialnosti, s starejšimi skupinami pa se poglobi v osnove konstrukcij, arhitekturnih elementov in detajlov. ABSTRACT The LEGO Beltinci workshop continues the series of workshops where young people learn about Slovenian architecture and cultural heritage through playing with scales, materials, and colors while confronting the challenges of modularity. To accommodate this, LEGO bricks were used as the medium for constructing models of Plecnik's Church in Bogojina and the .oating mill on the Mura River. A workshop was conducted with children of various age groups, during which mentors tailored the complexity based on the understanding of each age group. In sessions with younger participants, mentors guide them through fundamental concepts of architecture, colors, and materials as they assemble the model, whereas with older groups, they delve into exploring construction, architectural elements, and intricate details. LEGO PLECNIK: SPOZNAVANJE SLOVENSKE LEGO PLECNIK: KNOWING SLOVENIAN ARHITEKTURE SKOZI IGRO ARCHITECTURE THROUGH PLAYING UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Ljubljana, Slovenija 2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanisticno-arhitekturna delavnica MENTORJI MENTORS prof. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Janez Peter Grom, asist. dr. Kristijan Lavtižar, Manca Gjura Godec SODELUJOCI GOSTJE OTHER PARTICIPANTS Natalija Lapajne, Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) asist. dr. Matej Nikšic, Urbanisticni Inštitut Republike Slovenije (UIRS) ŠTUDENTJE STUDENTS Vit Balas, Lana Bavcon, Nina Beganovic, Nea Bekonjic, Benjamin Boben, Manca Gjura Godec, Vladislav Kvitka, Lara Korošec, Eva Košak, Ana Kovacevic, Nejra Kovacevic, Ksenja Kozamernik, Kaja Križ, Eleonora Lazarova, Maruša Legat, Lucija Lohkar, Tisa Lozej, Žan Ložar, Tilen Mavric, Lara Mrak, Tomaž Ogric, Adrijan Piano, Lucija Petrinic, Marko Rapuc, Stanislav Rudenko, Filip Slakan Ja­kovljevic, Jakob Smrekar, Arne J. Stare, Samanta Šalamon, Uroš Tesic, Vladimir Tripkovic, Barbara Veronica Vasic, Iza Verbovšek, Filip Živkovic SODELUJOCE INSTITUCIJE OTHER PARTICIPANTS Muzej za oblikovanje in arhitekturo (MAO) Urbanisticni Inštitut Republike Slovenije (UIRS) ORGANIZATORJA ORGANISED BY Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani Muzej za arhitekturo in oblikovanje DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION Muzej za arhitekturo in oblikovanje, maj 2023 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Soba 21, junij 2023 Muzej za arhitekturo in oblikovanje, kapela MAO, julij-november 2023 Urbanisticni inštitut Republike Slovenije, knjižnica, november 2023 ­ GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY Manca Gjura Godec, Filip Živkovic VSEBINA LEGO Plecnik predstavlja prvo v nizu delavnic, kjer mladi s pomocjo LEGO kock interpretirajo dela velikih slovenskih arhi­tektov. Delavnica je potekala v sodelova­nju z Muzejem za arhitekturo in oblikova­nje kot spremljevalni dogodek razstave Universum Plecnik: Od delavnice do mita. Razstava, delavnica in drugi dogodki so potekali ob iztekanju Plecnikovega leta 2022, ki je obeležilo 150-letnico rojstva arhitekta Jožeta Plecnika. Za izvedbo delavnice so bili izbrani motivi, ki opozarjajo na nedavni vpis Plecnikovih del v Ljubljani na UNESCO Seznam sve­tovne kulturne dedišcine. Tako so v prvem sklopu delavnic nastale makete Narodne in univerzitetne knjižnice, Tromostovja, Cerkve sv. Mihaela, Plecnikovih Žal, Vegove ulice in Katedrale svobode. Število barv, oblik in velikosti LEGO kock je bilo omejeno, kar je študentom predstavljalo izziv pri izdelavi maket. Skrbno so morali preuciti izbrane stavbe, izpostaviti njihove glavne znacilnosti in dolociti merilo, ki najbolje zastopa predstavljene arhitekturne elemente. Posvetili so se izbiri barv, ki odražajo materialnost fasad objektov in zagotavljanju, da je maketa strukturno trdna. V sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje je bila pripravljena dodatna kratka delavnica za osnovnošolce. V uvodu je bilo ucencem predstavljeno delo in življenje arhitek­ta, poglobljeno pa je stekel pogovor o znacilnostih fasadnega ovoja Narodne in univerzitetne knjižnice. V manjših skupinah so ucenci iz kock izdelali svojo interpretacijo fasade NUK. ABSTRACT LEGO Plecnik is the .rst in a series of workshops where young peo­ple interpret the works of Slovenian architects through the medium LEGO bricks. The workshop took place in the context of the conclu­ding Plecnik Year in 2022, commemorating the 150th anniversary of the birth of architect Jože Plecnik. The workshop draws inspirati­on from the body of work created by the architect, which has been recognized on the UNESCO World Heritage List. Both students and primary school pupils, while creating models, familiarized them­selves with the architect's work and life, architectural elements, the materiality of selected buildings, abstraction, and the bene. ts and challenges of modularity. LEGO RAVNIKAR: SPOZNAVANJE LEGO RAVNIKAR: KNOWING SLOVENIAN SLOVENSKE ARHITEKTURE SKOZI IGRO ARCHITECTURE THROUGH PLAYING UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Ljubljana, Kranj, Slovenija 2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanisticno-arhitekturna delavnica MENTORJI MENTORS prof. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Janez Peter Grom, asist. dr. Kristijan Lavtižar, Manca Gjura Godec SODELUJOCI GOSTJE OTHER PARTICIPANTS Natalija Lapajne, Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Aleksandra Ažman, Mestna obcina Kranj (MOK) Nataša Ülen, ZVKDS – Obmocna enota Kranj ŠTUDENTJE STUDENTS Tilen Gotenc, Žiga Kralj, Filip Živkovic SODELUJOCE INSTITUCIJE OTHER PARTICIPANTS Muzej za oblikovanje in arhitekturo (MAO) Urbanisticni Inštitut Republike Slovenije (UIRS) ORGANIZATORJA ORGANISED BY Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani Muzej za arhitekturo in oblikovanje DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION Mestna obcina Kranj, Kovacnica, november 2023 Muzej za oblikovanje in arhitekturo (MAO), 3. 12. 2023 GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY Manca Gjura Godec, Filip Živkovic VSEBINA V preteklem letu smo obeleževali 30 let od smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993). Leto 2023 je bilo razglašeno kot Ravnikarjevo leto z namenom osvešcanja o arhitektu in njegovi dedišcini v Sloveniji in tujini. Z nadaljevanjem delavnice LEGO smo se želeli posvetiti Ravnikarjevi arhitekturni dedišcini, ki je zaznamovala Kranj. V okviru delavnice sta bili tako izdelani maketi Ravnikarjeve Palace obcine Kranj (prej OLO Kranj) in Hotela Creina. Kot pri delavnici LEGO Plecnik so bile v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje pripravljene delavnice za osnovno­šolce, kjer se ucencem v uvodu predstavi Plecnikovo Narodno in univerzitetno knjižnico ter Ravnikarjevo Moderno galerijo. Izpostavljene so podobnosti med objektoma in vpliv, ki ga je imel Plecnik na zgodna Ravnikarjeva dela. Ucenci nato v manjših skupinah izberejo enega od objektov in s kockami ustvarijo interpretacijo njegove fasade. Delavnice z otroki so se izkazale kot dobro izhodišce za izobra­ževanje mladih o slovenski arhitekturi. Navdušenje ucencev je bilo mogoce zaznati že med ogledom razstavljenih maket Plecnikovih del, med samimi delavnicami pa se otroci trudijo cim bolj približati obliki, reliefu in barvi izbranega objekta. Z otroki se tekom delavnice pogovarjamo o pomenu arhitektur­nih elementov, znacilnostih prostora, detajlih, barvah in merilu ter hkrati razložimo strokovne termine glede na njihovo stopnjo razumevanja. Delavnice torej omogocajo igriv pristop do ucenja o arhitektih, njihovih delih, merilu, spoznavanju modularnosti in osnov konstrukcije. ABSTRACT The year 2023 marked the 30th anniversary of the death of architect Edvard Ravnikar. In collaboration with the Museum of Ar­chitecture and Design, a LEGO workshop was conducted, dedicated to Ravnikar's architectural heritage in Kranj. Within the workshop, models of the Council Assembly Building Kranj and the Creina Hotel were created. Simultaneously, workshops were organized for pri­mary school children, introducing them to Plecnik's National and University Library and Ravnikar's Modern Gallery. In small groups, pupils used building blocks to create interpretations of the facades of their chosen building. These workshops proved to be an excellent starting point for educating the youth about Slovenian architectu­re, providing a playful approach to learning about architects, their works, scale, colors, and the basics of construction. Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora NASTANITVENI OBJEKTI ZA KAMP NA ACCOMMODATION FACILITIES FOR THE CAMP MAZIJEVEM GRICU OB GRADIŠKEM JEZERU ON MAZIJEV GRIC BY LAKE GRADIŠKO UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Gradišce pri Lukovici, Slovenija 2022/2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP arhitekturna delavnica MENTORICI MENTORS prof. dr. Martina Zbašnik-Senegacnik, asist. dr. Ljudmila Koprivec SODELUJOCI GOSTJE OTHER PARTICIPANTS prof. dr. Andrej Kitanovski, UL Fakulteta za strojništvo ŠTUDENTJE STUDENTS UL FA: Manca Povšin, Pia Polic, Luka Bubnic, Urša del Cott, Gaia Rožac, Luka Karamatic, Jakob Opravš, Hana Perkat, Aleksandra Cvetovska, Valentin Dowhyj, Tinkara Licen, Nika Gucek, Nika Guzelj, Urška Praper, Erna Beus, Dušan Ostojic, Miljana Popara, Lea Radolovic, Diana Cendak ORGANIZATOR ORGANISED BY Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani NAROCNIK CLIENT Zavod vrba in sonce, Moravce DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE OF THE EXHIBITION Razstava na prostem – Mazijev gric ob Gradiškem jezeru, april – december 2023 GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY asist. dr. Ljudmila Koprivec, prof. dr. Martina Zbašnik-Senegacnik VSEBINA Gradiško jezero v bližini Lukovice je mokri zadrževalnik vode, njegov osnovni namen je zmanjševanje ogroženosti pred poplavami. Ob obali jezera namerava nepro.tni Zavod vrba in sonce postaviti kamp Mazijev gric za mobilne samozadostne lesene hiše in majhne enostavne bivalne enote iz naravnih gra-div. Gostje bodo lahko uživali v okoliških gozdovih ter v športnih aktivnostih v/na jezeru in ob 4 km dolgi krožni poti okrog jezera. Osnovno vodilo pri oblikovanju študentskih idejnih projektov je bila trajnostna zasnova bivalne enote (uporaba naravnih gradiv in tehnologij gradnje, vkljucevanje sonaravnih tehnologij za pridobivanje vode, energije, izraba naravnih danosti lokacije) ter spodbujanje in podpiranje zdravega življenjskega sloga. Želja narocnika je bila, da so mobilne enote samozadostne in obse­gajo bivalno-spalni del, kuhinjski in sanitarni blok ter zunanjo teraso v dimenzijah, ki dopušcajo prevoze po cestah. Enostav­ne bivalne enote s predvidenim zgolj bivalno-spalnim delom so .ksne, sestavljane iz naravnih gradiv, ne presegajo 10 m2. Sanitarni prostori so skupni za vec enostavnih enot. Razmislek o samozadostnosti nastanitvenih enot je spodbudil vabljeni strokovnjak prof. dr. Andrej Kitanovski s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani. Študentski idejni projekti, ki so nastali na delavnici, so bili lokalni skupnosti predstavljeni z razstavo na prostem na lokaciji ob Gradiškem jezeru, ki je trajala od aprila do konca leta 2023. ABSTRACT The student workshop » Mazijev gric » was held at the Faculty of Architecture of the University of Ljubljana as part of the elective co­urse Ecological Building Principles under the mentorship of Prof. Dr. Martina Zbašnik-Senegacnik and Assist. Dr. Ljudmila Koprivec. The workshop focused on tourism, ecological design, and self-su. cien­cy of mobile units at the location Lake Gradiško. Students' sustain­able design projects promote and support a healthy lifestyle. The projects were represented to the local community with an outdoor exhibition at the location - Lake Gradiško . REMOBIL MEDNARODNA POLETNA ŠOLA REMOBIL . INTERNATIONAL SUMMER SCHOOL TRAJNOSTNE MOBILNOSTI ZA ŠTUDENTE ON SUSTAINABLE MOBILITY FOR STUDENTS UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA MASTER THESIS Ljubljana, Slovenija 2023 TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP mednarodna planerska delavnica MENTORICI MENTORS viš. pred. Mojca Foški, viš. pred. dr. Darja Šemrov, asist. Jana Breznik, asist. dr. Gašper Mrak, doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek SODELUJOCI GOSTJE OTHER PARTICIPANTS Gregor Steklacic, MOPE; Guido Piccoli, ALOT slr.; Klemen Gostic, RRA LUR ŠTUDENTJE STUDENTS UL BF: Ela Trojar (Slovenija); UL SF: Dejan Razpotnik, (Slovenija); SZ FA: Marta Marelic (Hrvaška) in Lucija Kustic (Hrvaška), TUW: Kyona Eichhorn (Avstrija), TUW: Maria Stetter (Nemcija) ORGANIZATOR JA ORGANISED BY Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani Regionalna razvoja agencija Ljubljana, RRA LUR NAROCNIK CLIENT Regionalna razvoja agencija Ljubljana, RRA LUR GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY asist. Jana Breznik, asist. dr. Gašper Mrak VSEBINA Med 18. in 22. septembrom je v Ljubljani, na Fakulteti za grad-beništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani (UL FGG) potekala mednarodna poletna šola trajnostne mobilnosti. Izvedena je bila v okviru projekta ReMOBIL s sodelovanjem UL FGG in RRA LUR. Namen poletne šole je bil spoznati obstojece mobilnostne možnosti znotraj LUR in pripraviti predloge za povecanje uporabe trajnostne mobilnosti – predvsem s podrocja kolesarjenja. Tako mesto Ljubljana kot tudi Regionalna razvojna agencija ugota­vljata, da je prebivalcev sosednjih urbanih središc, ki bi dnevno uporabljali kolesarjenje kot nacin prihoda na delovno mesto, razmeroma malo. Obstojeca kolesarska infrastruktura namrec ne omogoca karseda varnega in hitrega kolesarjenja iz razlicnih smeri v mesto Ljubljana. Študenti so se v okviru poletne šole udeležili strokovnih preda­vanj, terenskega ogleda širšega obmocja LUR in strokovne kole­sarske ekskurzije po mestu Ljubljana. Tako so študenti pridobili razumevanje stanja razlicnih možnosti trajnostne mobilnosti, ki je na voljo prebivalcem širšega obmocja LUR. Podrobneje so se spo­znali tudi s problematiko vsakodnevnega kolesarjenja na delovno mesto iz razlicnih smeri proti mestu Ljubljana. Študenti so bili v drugem delu poletne šole razdeljeni v dve sku­pini, ki sta se ukvarjali z isto nalogo - preveriti možnosti izvedbe hitre kolesarske povezave med Vrhniko in Ljubljano. Študenti so pripravili dva razlicna predloga, ki bi omogocila enostavno in varno kolesarjenje med dvema urbanima središcema. V prvem predlogu so študenti predlagali zožanje obstojece regionalne ceste Ljubljana – Vrhnika in vzpostavitev varnih kolesarskih poti v obe smeri s prenovo in preoblikovanjem obstojecega cestnega pro.la. V drugem so študenti umestili hitro kolesarsko pot na južno stran avtoceste Ljubljana – Koper, po severnem delu Kra­jinskega parka Ljubljansko barje. Sama pot bi se preko obstojecih nadvozov prikljucevala na vecja urbana središca med Ljubljano in Vrhniko. ABSTRACT Faculty of Civil and Geodetic Engineering (UL FGG) together with the Regional development agency of Ljubljana Urban Region (RRA LUR) organised International Summer School on Sustainable Mobility for Students. The student’s work included lectures on current sustainable mobility options in Ljubljana and its surroundings as well as the promotion of more environmentally friendly forms of transport in Slovenia. Cycling is a promising sustainable commuting option, but a daily commute can vary depending on various factors such as the distance between home and work, the safety of the tra. c infrastruc­ture, the weather and personal . tness. A safe and reasonably quick (aka straight) cycling path is a neces­sity for raising the number of daily commuters using bikes or even e-bikes. The current cycling infrastructure from di. erent approaches to the city does not meet the safety nor speed criteria that would be useful. The students proposed two di.erent plans on how to develop a quick cycling path (cycling highway) from Vrhnika to Ljubljana. IV. DIPLOME MASTERTHESES Št. 11 / 2023 IGRA USTVARJALNOSTI – teorija in praksa urejanja prostora TIPOLOGIJE ZAZIDALNIH OTOKOV IN URBAN BLOCK TYPOLOGIES PARAMETRICNO PODPRTO OBLIKOVANJE: AND PARAMETRIC DESIGN: PRIMER NOVI BEOGRAD THE NEW BELGRADE CASE UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA AVTOR AUTHOR Filip Živkovic TIP ZAKLJUCNEGA DELA TYPE OF THESIS Diplomska naloga MENTORJI MENTORS doc. dr. Tomaž Pipan, univ.dipl.inž.arh., prof. dr. Alenka Fikfak, univ. dipl.inž.arh., doc. dr. Janez Peter Grom, univ.dipl.inž.arh., asist. dr. Kristijan Lavtižar, mag.inž.arh. LETO YEAR 2022/2023 INŠTITUCIJA INSTITUTION Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY Filip Živkovic COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic System and Services Živkovic, F. (2023). Tipologije zazidalnih otokov in parametricno podprto oblikovanje: primer Novi Beograd: diplomsko delo [[F. Živkovic]]. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=150730 UVOD Naloga poskuša odgovoriti na vprašanje parametricnega generiranja stavbnih otokov na podlagi njihovih opredeljenih tipologij, ki sledijo konceptu transekta. Kombinacija obeh pristopov omogoca hitro in razgibano generiranje razlicnih scenarijev. V teoretskem delu sta opredeljena koncepta transek­tnega urbanizma in parametricnega oblikovanja v urbanizmu. V prakticnem delu pa se naloga posveca dejanski izvedbi. LOKACIJA Lokacija se nahaja v Beogradu med naseljema Novi Beograd in Zemun. Obmocje je znano kot Rasadnik Bežanijska kosa. Razmejujejo ga Novi Beograd na jugo-vzhodni strani ter Zemun na severo-zahodni. Na lokaciji prevladuje parazitna tockovna zidava. Glavnina obmocja je prazna, z vec zelenimi površinami, ki niso prilagojene za javno uporabo. Lokacija je dobro prome­tno povezavana, saj leži neposredno ob avtocesti, poleg tega pa do lokacije vodijo vecje ceste, kot so Pariške komune in Bulevar Zorana Đindica na vzhodu ter Tošin bunar, medtem ko je sever-na stran prepletena z manjšimi dovoznimi cestami. IZHODIŠC A Naloga raziskuje uporabo parametricnega oblikovanja pri lajša­nju projektiranja in kako ta pristop vpliva na kakovost urbani­sticnega nacrtovanja. Osredotoca se na zazidalne otoke in njiho­ve morfološke vzorce, ter preucuje, ali so racunalniško ustvarjeni rezultati boljši od tistih, ki jih oblikuje clovek. Kot glavno vodilo uporablja transektni urbanizem, saj ta omogoca prilagodljivost in svobodo v oblikovanju, pri cemer parametricno oblikovanje omogoca hitro izdelavo verzij in prilagajanje lokaciji. REZULTAT Naloga kaže, da parametricno nacrtovanje olajšuje nekatere po­stopke nacrtovanja, hkrati pa postavlja nove izzive za oblikoval­ce. Omejen transektni pristop je privedel do nezadostne kolicine konceptnih stavbnih otokov. Za odpravo tega se predlaga obli­kovanje vsaj sedmih konceptnih stavbnih otokov za vsak faktor zazidanosti. Za oceno kakovosti in ustreznosti je predlagano strukturirano vrednotenje scenarijev. Merila bi lahko vkljuce­vala skladnost sosednjih blokov glede zazidljivosti, tipologije UVODNIK EDITORIAL CLANEK ARTICLE RAZPRAVA DISCUSSION RECENZIJA REVIEW PROJEKT PROJECT DELAVNICA WORKSHOP NATECAJ COMPETITION PREDSTAVITEV PRESENTATION DIPLOMA in morfologije ter kakovost in raznolikost odprtih prostorov in povezav. Ob upoštevanju le evolucijskega generiranja faktorjev zazidanosti je generiranje faktorjev izrabljenosti predlagano za nadaljnjo podrobnejšo obravnavo, s previdnostjo pri ustvarjanju novih stavbnih tipologij. ABSTRACT The thesis »Urban block typologies and parametric design: the New Belgrade case« examines integrating New Belgrade and Zemun's built fabric around Rasadnik Bežanjijska kosa, emphasising morpho­logy and .oor area ratio. It utilises transect urbanism and parame­tric design with evolutionary computing to propose six scenarios, critically evaluated for urban design enhancements. Axonometric projections and situational displays o.er visual understanding and comparison. Critiques aim to re.ne planning methods for the area between New Belgrade and Zemun. V. SEZNAM AVTORJEV LIST OF CONTRIBUTORS LIST OF CONTRIBUTERS UVODNIK EDITORIAL Janez P. Grom University of Ljubljana, Faculty of Architecture, Slovenia Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: janez.grom@fa.uni-lj.si Prevod: Nuša Klinc CLANKI ARTICLES Ivan Cuk Faculty of Sports, University of Ljubljana, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: ivan.cuk@fsp.uni-lj.si phone: + 386 31 233 271 Barbara Viki Šubic Architecture Center of Slovenia, Rimska cesta 1, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: barbaraviki.subic@centerarhitekture.org phone: +386 40 270 232 Ljudmila Koprivec Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: ljudmila.koprivec@fa.uni-lj.si phone: +386 1 2000 746 Martina Zbašnik-Senegacnik Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: martina.zbasnik@fa.uni-lj.si Janez Peter Grom Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: janez.grom@fa.uni-lj.si phone: +386 1 2000 777 Kristijan Lavtižar Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: kristijan.lavtizar@fa.uni-lj.si phone: +386 1 2000 777 Tomaž Pipan Institucija: Biotechnical Faculty, University of Ljubljana. Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana e-mail: tomaz-pipan@bf.uni-lj.si Aleš Švigelj Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: ales.svigelj@fa.uni-lj.si phone: +386 1 2000 777 Marko Lazic Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: lazo.marko90@gmail.com telefon: 01 2000 777 Alenka Fikfak Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: alenka.. kfak@fa.uni-lj.si phone: +386 1 2000 777 Tomaž Novljan Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: tomaz.novljan@fa.uni-lj.si phone: +386 1 2000 717 Simon Koblar Urban Planning Institute of the Republic of Slovenia Trnovski pristan 2, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: simonk@uirs.si Domen Kušar Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Slovenia Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: domen.kusar@fa.uni-lj.si phone: +386 1 20 00 756 Matej Nikšic Urban Planning Institute of the Republic of Slovenia and Faculty of Architecture of the University of Ljubljana, Slovenia e-mail: matej.niksic@uirs.si Marius Gatouillat ENTPE University of Lyon, France e-mail: marius.gatouillat@entpe.fr Manca Gjura Godec Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: mg3436@student.uni-lj.si phone: +386 40 829484 Špela Verovšek University of Ljubljana, Faculty of Architecture, Slovenia Zoisova cesta 12, SI - 1000 Ljubljana e-mail: spela.verovsek@fa.uni-lj.si Mitja Zorc Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: mitja.zorc@fa.uni-lj.si Mojca Gregorski Faculty of Architecture, University of Ljubljana, Zoisova 12, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: mojca.gregorski@fa.uni-lj.si Znanstvena revija, št. 11 / leto 2023 Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo in Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Ljubljana, 2023 Naslov revije: IGRA USTVARJALNOSTI teorija in praksa urejanja prostora Urednici: Alenka Fikfak, Alma Zavodnik Lamovšek Mladi uredniški odbor: Špela Verovšek, Janez P. Grom, Gašper Mrak, Kristjan Lavtižar Oblikovanje in naslovnica: Gašper Mrak Klasi.kacija: (UDK) Špela Gala, Mojca Dolcic (UL FA) Založila: Založba Univerze v Ljubljani Za založbo: Gregor Majdic, rektor Univerze v Ljubljani Izdala: UL Fakulteta za arhitekturo in UL Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Za izdajatelja: Mihael Dešman, dekan UL FA, in Violeta Bokan Bosiljkov, dekanja UL FGG Spletna stran revije: https://www.iu-cg.org/ Spletna stran številke https://www.iu-cg.org/stevilka.php?vol=11&lang=si DOI: https://doi.org/10.15292/IU-CG.2023.11 Revijo je so.nancirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS. Scienti.c journal, No 11 / Year 2023 University of Ljubljana Faculty of Architecture and Faculty of Civil and Geodetic Engineering Ljubljana, 2023 Title of the Journal: THE CREATIVITY GAME Theory and Practice of Spatial Planning Editors: Alenka Fikfak, Alma Zavodnik Lamovšek Junior Editors: Špela Verovšek, Janez P. Grom, Gašper Mrak, Kristjan Lavtižar Design and Title page: Gašper Mrak Classi.cation: (UDK) Špela Gala, Mojca Dolcic (UL FA) Published by: University of Ljubljana Press For the publisher: Gregor Majdic, the Rector of the University of Ljubljana Issued by: UL Faculty of Architecture and UL Faculty of Civil and Geodetic Engineering For the issuer: Mihael Dešman, Dean UL FA, and Violeta Bokan Bosiljkov, Dean UL FGG Journal's Web Page: https://www.iu-cg.org/en/ Currrent Issue Link https://www.iu-cg.org/stevilka.php?vol=11&lang=en ISSN 2350-3637 This work is licensed under a Creative Commons Attribution – ShareAlike 4.0 International License. The journal is .nancially supported by the Slovenian Research and Inovation Agency