Štev. II. (fcftnoM.nl&B.-ILcsb la taft). V Trstu, petek 53. marca 1925 Izhaja ruk patek opoldn«. Naslor: Trit-Trieite Catella Cantro 37 ali pa: Tia Geppa 17/111. Ildaja : konsorcij Malega /ista MALI Sfauei q g. post. TEDNIK ZA NOVICE IN POUK. ci l, ' A) L UJIJPUAN; <»«. umamh ivan Prešel Mali koledar. Petek, 13. marca: Rozina. — Sobota, 14: Matilda. — Nedelja, 15.: 3. postna. — Pondeljek, 16.: Ililarij in Tacijan. ■— Torek, 17.: Patricij, Jedert. — Sreda, 18.: sredpostna. — Četrtek, 19.: Sv. Jožef. — Petek,-20.: Feliks. MALE NOVICE. Vreme. V pondeljek je zavijala silna burja s snežnim me te že m. Tudi' po Trstu je naletaval sneg. V torek zjutraj so se višine okoli Trsta belile v snegu. Prikazalo se j0 zopet solnce in opoldne ni bilo več sledu bole odeje. Vendar je marc pokadi, kaj zna. Vihar na morju* Neurje, ki je v pondeljek divjalo v Tržaškem zalivu, je imelo zelo hude posledice. Na kopnem ni povzročilo posebne Škode, pač pa je na morju zakrivilo več nesreč. Izginile so tri jadrnice, ki so Predvčerajšnjim naložile pesek ob izlivu Soče pri Zdobi in odjadrale predpoldne Proti Trstu. Jadrnico «Restea», ki je odplula popoldne, je vihar zalotil poldrugo miljo od brega. Mornarji so takoj spoznali nevarnost; obrnili so ladjo proti bregu ter napeli vse sile, da bi dospeli na varno. Morje je bilo' silno razburkano; majhna ladja je plesala kakor orehova lupina na valovih, ki so neprenehoma valili črez krov inl grozili, da pometejo mornarje v morje. Kljub temu so niožjc pogumno vst.rajali na svojih mestih; z velikanskim naporom so spravili Jadrnico do Zdobe, kjer se je pričela na-8lo potapljati/. Štirje mornarji, 36 letni kapitan Josip Bonazza, 26 letni Marijan Verzegnassi, 25. letni Ivan Zambon in 15 letni Virgiilij Moimas, so se splazili na Jambore, ki so štrleli iz vode, petemu Mornarju, Josipu P&llegrin, se je pa po-®J'eči.Io skočiti v rešilni čolnič; mož je Upal, da bo z njim prišel na kopno ter ttašel pomoč za tovariše, toda čolnič se le kmalu prevrnil. K sreči je mornar, iz-vrsten plavač, kljub silnim valovom sfečno prispel na breg. Našel je več ribi-^ev, ki so ga preoblekli in okrepčali. Nato so skušali pohiteti na pomoč ostalina ponesrečencem, ki so se še vedno dr-^ali jamborov ponesrečene jadrnice. Toda kmalu so uvideli, da se ne morejo sPustiti s svojimi lahkimi čolni v morje, ^er bi šli v gotovo pogibelj. Šele v prvih Jutranjih urah, ko se je morje nekoliko UTniriio, so odvesia.li z dvema čolnoma ^ pomoč ponesrečencem. Bil je tudi že ^krajni čas, kajti nesi’ečni mornarji so tekom dolge borbe z valovi in mrazom skoro docela omagali; napol zmrzli so se 8 Poslednjimi napori tiščali za jambore; Vs» noč so prebili v tem strašnem po-'°žaju. Toda eden ni vzdržal nečloveškega napora; Verzegnassi je tekom noči °naagal in padel v morje. Njegovega trupla niso še našli. Ostali mornarji so niili prepeljani na varno. Okrepčilne pi-so jih kmalu spravile nekoliko k Sebi, le kapitana Bonazzo ne; mraz in ^človeški napor sta ga premagala; kma-U potem je revež izdihnil. Zapušča ženo 311 dva otroka. O drugih treh jadrnicah ni še nikake VfJsti Bati se je, da jih je doletela ista ^oda kakor jadrnico «Restea». Iz Tržiča S° včeraj odplule nekatero pomožne lad-so dolgo križarile po Tržaškem za-a brez uspeha. Popoldne je odplul vtačilec «Itala». Ni še znano, če so našli Brešane jadrnice, ki so imela vsaka t Dr. Anton Gregorčič Dne 11. januarja letos je dr. Anton Gregorčič praznoval pedesetletnico mašništva. Vsa Primorska mn je izrekala tedaj svoje eastitke, vse mu je voščilo še mnogo blagoslovljenih let življenja. Božja previdnost je sklenila drugače. Poklicala je moža k večnemu plačilu. V soboto dne 7. marca 1925. je dr. Anton Gregorčič umrl. Ob njegovem grobu žaluje vesoljni slovenski narod. Dr. Gregorčič je zavzemal dolgo vrsto let vodilno mesto v političnih borbah goriških Slovencev. Dolgoletni njihov zastopnik v deželnem zboru in odboru v deželnem šolskem svetu in v parlamentu se Je vsekdar vztrajno potegoval za pravice in koristi svojega naroda. S svojimil ožjimi somišljeniki je u-stanovil v Gorici — in bil njih prvi predsednik — »Ljudsko posojilnico«, «Centralno posojilnico« in «Goriško zvezo gospodarskih zadrug in društev« — t. j. sedanjo «Zadružno zvezo«. — Pomen in važnost teh denarnih zavodov, ki še dandanes uspešno delujejo za naše gospodarstvo in zadružništvo, je naši javnosti pač dobro znan. Ustanovil je tekom let tri časopise, ki naj bi obveščali in poučevali rojake o raznih važnih zadevah ter jih budili k napredku. S somišljeniki je ustanovil tudi «Narodno tiskarno«, «Narodno knjigarno« in »Goriško matico«. Zadnjim trem zavodom je ostal predsednik do smrti. Nekdanjo čitalnično podružnico je preosnoval v «Bralno in podporno društvo« s pravico okrajne bolniške blagajne. To društvo, ki je bilo nekdaj zbirališče in zavetišče de- lavskih, obrtnih in tudi drugih slojev, obstoji še dandanes. Največje zasluge si je pa pridobil in največje uspehe je dosegel dr. Gregorčič na šolskem polju. Do njegovega nastopa niso imeli mestni Slovenci nobene svoje šole in njihovi otroci so se dotedaj redno poitalijančevali. Bistri Gregorčičev duh je hitro spoznal pomen šole v domačem jeziku in po njegovi pobudi in z njegovim prizadevanjem se je otvcril I. 1883. 1. razred zasebne slov. ljudske šole v Gorici. Iz tega skromnega začetka je pod njegovim spretnim in požrtvovalnim vodstvom nastala tekom let ogromna stavba našega šolstva v goriškem mestu. Zgradila so se 4 velika šolska poslopja, v katerih so imeli svoje zavetišče otroški vrtci, ljudske šole, razne pripravljalne in obrtne šole in zadnja leta pred vojno tudi moško slov. učiteljišče z vadnico, čez 1000 liaših otrok je vsako leto obiskovalo te šole. Dr. Gregorčič nam je priboril tudi slov. gimnazijo in spravil že omenjeno učiteljišče iz Kopra v Gorico. Njegove nadaljne načrte na šolskem polju je prekrižala svetovna vojna. Dr. Gregorčič je imel svoje nasprotnike tudi v domačem taboru. Vendar tudi ti, ki se v mnogočem niso ž njim strinjali, so mn morali priznati, da je '11 mož bistrega duha, nesebičen poštenjak, ki Je s svojim vztrajnim in požrtvovalnim delom dosegel krasne uspehe. Ta veliki mož je sedaj prestopil prag večnosti. Naj ga usmiljenje božje obilno nagradi za vse, kar je dobrega storil. Med Slovenci ostane njegov spomin Blagoslovljen. po 5 mož posadke. Vsi mornarji so doma iz Škocjana pri Tržiču. Tudi iz drugih jadranskih pristanišč so dospele vesti o nesrečah, ki jih je zakrivil vihar. V Benetkah pogrešajo več ribiških čolnov. Volitve v Nemčiji. Zadnjič smo poročali, da je umrl predsednik nemške republike Ebert. Velikanska množica ga je spremila na zadnji poti. Truplo so odpeljali iz Berlina v Heidelberg in ga tam pokopali. Sedaj se govori le o volitvi novega predsednika. Volitev bo na 29. marca. Če ne bi ta dan noben kandidat zmagal. se volitev ponovi 20. aprila. Socialisti bodo postavili za kandidata Otto Braun-a, katoliški centru m bivšega kancelarja Marx-a, nacionalisti pa Jar-res-a. Kdo bo zmagal, se ne da naprej reči, vse tri stranke s«: močne. «Menjalne zadruge.« To je naslov drobne knjižice, ki je pred kratkim izšla v Trstu. Spisal jo je že znani socialni pisatelj Drago< Godina. Godina skuša v ti knjižici dokazati, da bi se denarno gospodarstvo izpodrinilo s snovanjem menjalnih zadrug, katere bi le izmenjavale blago med svojimi člani. Z odpravo denarja, ki danes vlada svet, bi bil storjen odločilen korak k izboljšanju socialnega življenja. Knjižica stane 1.50 L in se dobi po knjigarnah. Naroči se lahko tudi skupno pod «Drago Godina, Trst, Via Com-merciale 8. Poboj med ženskami. Na pustni torek se je zgodil žalosten slučaj v Slumcu v Čičariji. Dve ženski sta se na vratih plesišča spoprijeli in stepli, pa tako zares, da je ena ostala mrtva. Razlog prepira je bil greh. Sestra zapeljanega dekleta je ubila zapeljivčevo mater, ker ta ni privolila v sinovo' ženitev. Gregorčičev pogreb, v Gorici je bil veličasten. Že na mrtvaškem odru so ga kropili tisoči obiskovalcev. Čez 3000 se jih je zapisalo v knjigo. V pondeljek 9. marca so v velikem sprevodu nesli pokojnika v cerkev sv. Ignacija. V navzočnosti nadškofa so tu izvršili! obredne molitve, potem je govoril župnik Budin iz Pevme krasen, poslovni govor. Ljudstva je bilo toliko, da niso vsi- mogli v cerkev. Iz cerkve je šel sprevod na pokopališče v Štandrež. Ob grobu so govorili dr. Podgornik, posl. Besednjak, poslanec WMfan ter v imenu Štandrežcev Ivan Rijavec. Vkljub slabemu vremenu je bila udeležba velikanska. Slovenske trgovine ob Gregorčičevi zadnji poti so bile zaprte v znak žalovanja. Nov molitvenik. Izšel je v Gorici molitvenik male o-blike, primeren za šolsko mladino, naslovljen nOče naši>. Naroča se pri «Katol. Tiskovnemu društvu«, Gorica, Via Carducci 2. Nov poslanik. Dosedanji poslanik Jugoslavije v. Rimu Antonijevič pojde v Prago. V Rim pride namesto njega menda znani. dr. Laza Markovič. O njem pravijo, da je spreten politik. MIHEC BIN JAK ympp. Voli svobodno in tajno lfHllf.Ui kakor jaz ukažem ! 1AKFP’ *e v imenu domovi11® JHrCUi z leskovko namažem. Dva manj. V Trvižu v Istri se je zgodil dne 4. marca uboj med strani,či. Josip Buič-Zovič in Ivan Frankovič-Lale sta bila na 3. marca skupaj na sejmu v' Pazinu. Na povratku sta pila celo noč v selu Katun. Proti jutru sta šla v Bui-če in Zovič je povabil Laleta na svoj dom na «eno fritajo s pršutom«. Ko je Lale sedel k ognju, začela sta se prepirati. Prepir je bil star. Lale je bil kupil od Zoviča gozd za 7000 lir. Zovič je denar spravil in potem sta pila. Pijanemu je Lale zopet denar vzel in potem tajil in tajil. Ker Zovič ni mogel dognati svoje pravde, je na 4. marca zopet začel prepir, prinesel iz sobe puško ter ustrelil Laleta. Ljudje pravijo: Ubio lopov lopova. Zdaj je eden pred božjo, drugi pred človeško sodbo. Masaryk. Predsednik čegko-slovaške republike dr. Tomaž Masaryk je dne 7. marca, na praznik sv. Tomaža Akvinca, praznoval svoj 75. god. Vršile so se ob ti priliki velike proslave. .Časopisi v svojih člankih priznavajo Masaryku velike zasluge za ustanovitev sarrrostoj-ne češke države. Podobno kakor pokojni Ebert, je tudi Masaryk sin preprostih starišev. V mladosti je bil namenjen za delavski stan, toda kazal je velike talente in prišel v šole. Znamenit je bil kot vseučiliški profesor in u-čenjak, potem pa se je lotil politike, ustanovil svojo posebno stranko in postal poslanec na Dunaju. Med vojno je zbežal iz Avstrije v Ameriko in delal za samostojno češko državo. Ko se je Avstrija zrušila, so ga Cehi postavili za predsednika republike. Na tem odličnem mestu je pokazal veliko treznost im preudarnost. Pod Masarykom Čehi ne poznajo boljševištva in fašizma. Volitve v Ljubljani. Ljubljančani nočejo voliti več liberalnega župana. Vlada si glavo beli, kako bi jih preslepila, pa se ne dajo. Razpisala je volitve za 18. marca, v delavnik, da ne bi delavci mogli iti volit. Za odgovor so se vse stranke zedinile in delavci so rekli, da bodo pustili delo in šli volit. Zdaj se je vlada ustrašila in volitve zopet odložila. Moderna svoboda je taka: če ljudje nočejo voliti «ta prav’ ga«, jim ga kar vlada na vrat pritisne za gerenta. Velika delavska zveza v Angliji. Strokovne zveze rudarjev, železničarjev, transportnih delavcev in kovinarjev so sklenile združiti se v enotnd organizacijo, ki bo štela 5 milijonov članov. Zvezi se bodo po vsi verjetnosti pridružili tudi še strojevodje in kurjači, ki bodo zborovali v kratkem. Vojna odškodnina in tirjatve nasproti Avstriji Velika zmeda je zavladala v nagi deželi. Oblastvo je izdalo neko okrožnico. Oškodovanci so zbegani, in pravijo, da morajo ponoviti prošnjo za vojno odškodnino, nekateri da morajo celo vrniti odškodnino, ki so jo' že prejeli in tudi. dajvno porabili. Da se ta zmeda nekoliko odpravi, smo smatrali za potrebno, da to vprašanje nekoliko razjasnimo. Te vrstice niso namenjene našim študiranim osebam, občinskim tajnikom, duhovniit-kom, učiteljem in županom, ki so itak stalno v tekočem, marveč nepoučeni množici oškodovancem, ki jim hočemo kar se da pri prosto, povedati, za kaj gre. Do 24. aprila dve prošnji. Razglasili so, da je treba do 24. aprila vložiti dve prošnji: eno na prefekturo, drugo na finančno oblastvo. Ljudje pa ne vedo, kaj je na tem. I. KAJ BOMO NAZNANILI PREFEKTURI ? Na tisoče je oseb, ki jim je še avstrij ska vlada precej dolžna. To je treba iztirjati. Italija in Avstrija ter Ogrska so sklenile dogovor, da naj Italija predloži Avstriji in) Ogrski vse tirjaitve, ki jih i-majo bivši Avsitro-ogrski državljani (to smo mi Primorci, Trentinci. ter Dalmatinci) nasproti Avstriji ali Ogrski. Avstrija in Ogrska bosta predloženi seznam pregledali; ako bosta državi spoznali, da so tirjatve upravičene, bosta dolgove plačali. Če pa bi Avstrija in Ogrska ne hoteli priznali dolgov in bi vsled tega nastalo z Italijo nesporazumljenje, bo Švica odločila, kdoi ima prav. Kaj bomo naznanili prefekturi, kakšne tirjaitve pridejo v poštev? Le naštejmo jih: zastanki plač, pokojnin, nagrad, dra-ginjskih doklad; zastanki plač železniških uradnikov in uslužbencev; dolgovi poštne uprave za/ denarne in blagovne pošiljatve; zastanki duhovniških plač; dolgovi Avstrije za obleko, ki so jo vojaki izročili ob obhodu na fronto; zastanki pri vojaških, begunskih, invalidnih, naknadnih podporah (500 kron za osebo) ter vzdrževal,nin za vdove, sirote, starše. Z eno besedo: tirjajmo vse, karkoli nam dolguje stara Avstrija!. V te tirjatve pa ne spadajo ne rekvizicije, ne vojaške stanarine^ O teh tirjatveh govorimo p oseb e. Kako bomo to naznanili ? Na navadni papirni poli brez kolka v laškem jeziku na naslov kraljeve prefekture v Trst (za Goriško in Tržaško) ali v Pulo (za vso Istro). Ne dajte te prijave v roke ljudem, ki se bodo kakor kobilice pojalvili po deželi ter zahtevali za prijavo 10 do 50 lir za to delo. Vzorec, to je dobro tiskovino, ki jo je treba samo malo izpopolniti, prodaja n. pr. Katoliška knjigarna v Gorici; občinski tajnik, dušni pals-tiir ali učitelj ti bo rad ustregel. Na vsak način izvršimo čim prej prijavo na prefekturo v Trst (Goričani in Tržačani) alil v Pulo (Istrani). II. KAJ BOMO NAZNANILI FINANCI ? Financi, ali kakor pravijo gospodje, finančni intendanci, bomo prijavili tudi do 24. aprila vse tirjatve nasproti Avstriji in Ogrski, tiste tirjatve, ki se tičejo vojaških rekvizicij. Kaj je to? Rekviri-ralil so živino (vole, krave, konje itd.), krmo (seno, deteljo itd.), živila/ (mast, moko, krompir in drugo), vozove, zvonove, orodje. Rekviriralo je vojaško oblastvo (samo ali pa potom civilnih oblastev); pri vsaki rekviziciji je oblastvo izdalo rekvizicijsko potrdilo. Včasi so prisilili ljudi, da so ceste in vodovode delalii, vozili na račun vojaštva in sploh opravlja-i razna dela. Tudi to spada med rekvizicije in oblastvo je izdalo rekvizicijsko patrdiilo. Naznani in priloži ! Prošnjo ali naznanilo o rekvizitcijah vloži na financo na papirju, kakor smo že gori navedelii. Naznanilu priloži rekvizicijsko potrdilo. «Jaz sem potrdilo izgabil«. Ako si pa rekvizicijsko- potrdilo izgubil, potem pelji štiri priče, ki vedo, kaj so ti rekviriralj, oziroma koliko ti je Avstrija dolžna k županu al pa k sodniku, tam bodo priče prisegle ter dale izjavo na zapisnik, ki se priloži naznanilu. Kdo bo plagal za rekvizicije? Italija bo predložila seznam vseh doš-lih naznanil Avstriji. Ta bo potem seznam pregledala in — v kolikor to še ni storila izplačala. Čals plačila pa je mogoče še daleč daleč. Medtem pa je rimska vlada zagotovila, da bo dala na take rekvizicije predujma 70 od sto na celotni znesek. Poslanec Besednjak je izposloval, da bodo dajali te vrste izplačila ne v obligacijah, ampak v denarju. «Pa jaz sem že prijavil«. Mogoče da mi porečeš: «Meni so rekvirirali dva vola in ko sem predlanskim naznanil vojno odškodnino, so mi odškodnino plačali. Ako mi je vlada že vola plačala, ali naj vola spet prijavim«? — Odgovor: Seveda moraš prijaviti. Ako tega ne storiš in bil oblastvo prišlo naknadno na sled, bo tirjala vlada vračilo odškodnine, ker bo rekla: «Ne jaz, ampak Avstrija je tvoj dolžnik za volove«. III. NESPORAZUMLJENJA IN PREPIRI. Kakor hi.tro je vlada izdalaJ ukaz, naj oškodovanci naznanijo vse rekvizicijske tirjatve, so že nastali prepiri zaradi besede «rekvizicija». Sodbe so različne: eno je izrekel «PiocoIo» drugo advokat Boc-cini, tretjo financa v Trstu, četrto naša Kmetsko-delavska zveza. Kaj pravi «PiccoIo»? Tržaški list pravi, da spada med pravo vojno odškodnino samo tista škoda, katero je povzročilo obstreljevanje iz ka- nona, puške, bombe iz zrakoplovov. Vsa druga škoda — tako pravi «Piccok>» — je pripisati rekvizicijam. To se pravi: vojne škode so samo v tistih krajih, kjer so se bitke vršille, vojna škoda je le malo; vse drugo spada med rekvizicije: ko so vojaki kradli, ropali na svojo pest, ko so podirali hiše, kurili z oknii, vratmi, podovi, tramovi in pohištvom, vse to so po «Piccolovi» sodbi, rekvizicije. Ce so. si vojaki zaželeli lepega šotorišča ter so posekali vse trte v vinogradu, da so se ondi nastanili, so — po «Piccolovii sodbi — vršili rekvizicijo itd itd. Tako sodil tudi «Edinost» 8. marca na 3. strani v 2. koloni, od 21. do 24. vrste. — «PiiccolO'» bi rad v svoji patriotični gorečnosti takole dejal: Italija plača samo pravo vojno škodo (od kanonov, pušk in bomb), zato skrbimo, da bo vojne škode malo; Avstrija mora plačati rekvizicije, zato skrbimo, da bo rekvizicij dosti, Kaj pravi financa v Trstu? Financa v Trstu je bolj na srednji poti. Vendar pa vemo, da je precej ostro tolmačila državne odredbe ter da je dejanski poslala pozive, naj vrnejo oškodovanci že prejeto odškodnino in naj nanovo vložijo prošnjo. Poslanec Besednjak je nad tem posredoval v Rimu ter dosegel preklic teh pozivov. Oškodovanci ne bodo ničesar vračali državi. Kaj pravijo naše Kmetske-delavske zveze ? Kmetske zveze pravijo: Najprej naj vlada nalanko pojasni, kaj spada med rekvizicije in kaj ne, da se bodo znali oškodovanci pravilno vesti pri prijavi. Drugič: Tudi kadar bo natanko določeno kaj je rekvizicija in kaj ni, kdo bo znal natančno, kdo je povzročil škodo na primer v občini, ki je bila evakuirana? Vlada naj ne daje oblastvom tajnih o-krožnic, ampak naj pove jasno ln, nedvomno vse, kaj je potrebno. Za ravnanje. Mi svetujemo pet reči: 1. Ako si gotov, da imaš ti nasproti Avstriji rekvizicijsko tir j ate v in še nisi te prijavil, prijavi jo takoj na način, kakor smo zgoraj opisali. 2. Ako si dmel rekvizicijsko tirjatev ini si zato že dobil plačilo v vojni odškodnini, obnovi prijavo in sklicuj se (kakor je to izvršeno na tiskovinah Katoliške knjigarne) na že naznanjeno prijavo. 3. Ako si v dvomu, ali spada kakšna škoda med rekvizicijsko škodo ali med prave vojne škode, potem počakaj še deset ali dvajset dni. Med tem bo vlada že marsikaj pojasnila in ti imaš čas za prijavo do 24. aprila. 4. Pri vsaki prijavi pa si naredi prepis prijave in vseh priloženih dokumentov. 5. Ako doslej škode sploh še nisi naznanil, dodaj prijavi domovnico, zemljeknjižni izvleček, posestno polo, cenitev škode im drago. Cenitev do 1500 lir sme potrditi župan, škodo nad 1500 pa mora potrditi sodnija. Ako pa si že prijavil rekvizicijsko škodo in priložil dokumente, naznani, škodo še enkrat ini sklicuj se na že priložene dokumente. Naša naloga. Naloga Kmetskih-delavskih zvez je. da nadaljujejo borbo v smislu, da bodo oblastva besedo «rekvizicija» pravilno tolmačila in da bo zavladala v tej zadevi jasnost. Poslanec Besednjak je odpotoval v Rim. O njegovih korakih bodo poročali časniki. I u Deseti brat na poti čez Brkine. Ali veste, kje je Monforte del Timavo? Jaz tudi nisem vedel. Obredel sem pol Beračije in iskal to vas. Pri Ambrožiču ob Veliki vodi so mi rekli, da je Velika voda ali Reka po gosposko Timavo. Tam se je tudi našel človek, ki je uganil, da je Monforte Ostrožno brdo. Pravili so mi, da je dobra pot tjagor, ker jo' je bivši komisar dve leti popravljal. Verjel sem, pa sem se pokesal. Komaj sem se prikobacal na Brdo. Vprašal sem ljudiii, kako je kaj. Tožili so čez hude davke in slabe čase. Pa menda ni tako hudo. Videl sem, da imajo v vasi tri gostilne, v katerih popijejo poleg domače’ kislice še kakih 15. hektov Istrijana. Zvedel sem, da imajo tudi svoj fašjo ali snop, zato sem glodal, da se izgubim čimpreje proč. Čez 1’relože sem jo udaril naj Progarje. Pri Deklevi sem našel enega Tatrca. Ta mi jo pravil, kako se tatrski fantje pustovali. Kupili so si bili sod vina in ga spravili v neki zasebni hiši-Na dan plesa so hoteli vino točiti, pa so našli prazen 'sod. Sedaj je strašna jeza po Tatrah. Tatre me je vabil, naj grem z njim, da bi jih kaj udobrovoljil-«Ne utegnem«, sem rekel, «ker me čakajo- v Javorju. Prišel bom enkrat'nalašč k vam na Tatre in takrat vam naredim šolo.« Ko som šolo omenil, so me Pregare! grdo pogledali. Menda so mislili, da jih vlečem za frak zaradi njihove šolo. Zato sem plačal račun in jo ubral čez Gaberk proti Javorju. Prod vasjo so me čakali fantje in se mi potožili, da dobra! stvar ne gre naprej. Hoteli so ustanoviti tamburaško društvo, pa so jim. ga ženske razdrle. «Fantje«, sem dejal, «zakaj pa daste ženskam veljavo ! Hodite po svoji poti in pustite jih, naj klepetajo.« «Prav govoriš«, so mi pritrdili in šli z mano do konca vasi. PODLISTEK Dekle z JVJočevja Na binkoštno nedeljo se je hotel peljati Gudmund v cerkev. Ko je začel konja vpregati, je prišel preko dvorišča oče. «Pozabil si osnaždlti vprego«, je rekel sinu. «Imel sem preveč drugih skrbi«, je zagodrnjal Gudmund in se odpeljal. Po službi božji, je spremil Gudmund svojo nevesto v Alvakro in ves dan ostal tam. Zbrala se je množica mladih ljudi, da bi praznovala Hildurin dekliški večer. Plesali so pozno v noč. Tudi pili so mnogo, a Gudmund se ni dotaknil pijače. Ves večer je izpregovorili komaj par-besedic. Divje pa je plesal in se hkrati glasno krohotal, ne da bi kdo vedel čemu. Gudmund je prišel ob dveh zjutraj domov. Kakor hitro, je konja odpeljal v hlev, je šel k močvirju za hišo. Sezul je čevlje, zavihal hlače in brodil po vodi. Bila je svetla poletna noč din oče je stal za zaveso ter opazoval svojega sina. Vidlel je, kako je globoko sklonjen nad vodo gazil semtertja in iskal kakor prejšnjo noč. Od časa do časa je šel k obrežju, kot da bi obupal, da bo kaj našel. Čez nekaj časa pa je zopet šel v vodo. Nato je šel v hlev in prinesel vedro ter začel zajemati vodo. Uvidel pa je, da je to brez pomena, in je vedro odložil. Poskusil je tudi z rešetom. Celo močvirje je na ta način preiskal, pa ni drugega dvignil kot blato. Šele proti jutru se je vrnil v hišo, ko so začeli ljudje že vstajati. Bil je tako zmučen in zaspan, da so je opotekal in se je vrgel na postelj, ne da bi. se slekel. 01» osmih je prišel oče in ga zbudil. Gudmund je ležal na postelji. Obleko je imel blatno in mokro; a oče ga ni vprašal, kaj je delal, temveč je samo rekel, da je čas vstati, in je zopet zaprl vrata, čez nekaj časa je prižel Gudmund v družinsko sobo. Bil je bled, oči so mu nemirno žarele, a še nikdar ni bil tako lep. Neki notranji svit je oža.rjal njegovo obličje. Bil je videti, kot da ni več človek iz mesa in krvi, ampak samo še iz volje in duše. Spodaj v družinski sobi je bilo vse praznično. Mati je bila v črni obleki in preko ram je imela lepo svileno ogrinja-čo, četudi so ni peljala s svati. Tudi služinčad je bila v svojih na,j lepših oblekah. Miza je bila pogrnjena s svežim belim prtom in na njej jo stalo mnogo skled. Ko so sedli, je mati Ingeborg prebrala neki psalm in nekaj drugega iz svetega pisma. Nato se je obrnila h Gudmundu. Zahvalila so mu je, da je bil dober san, želela mu je srečo v prihodnjem življenju in mu dala svoj blagoslov. Lepo je govorila mati Inge- ' borg in Gudmund je bil zelo ganjen. Solze so mu stopile v oči, vendar se mu je posrečilo, da jo udušil jok. Oče bi ga, moral spremiti, v nevestino hišo in prisostvovati poroki. Šol je na dvorišče, vpregel konja, nato s/e je vrnil ter naznanil, da jo čas odriniti. Ko je Gudmund sedel na voz, je opazil, da se vse sveti, kot zrcalo^ kar je vedno lako rad imel. Hkrati je tudi videl, kako lepo je bilo očiščeno dvorišče, dovozna pot je bila nanovo posiuta; stari kupi lesa in druga navlaka, ki jo ves ča9 njegovega življenja ležala tam, je odstranjena. Na obeh straneh vrat sta stali dve odsekani, brezi kot slavolok, na zastavi je visel velik venec iz cvetic in vsa okna so bila okrašena' s svetlozele-nimi brezovimi vejicami. Gudmund bi najraje zaplakal. Krepko je stisnil očetu roko, ki jo bas hotel pognati konje, kot da bi ga hotel zadržati. «2elis kaj?« je vprašal oče. (Dalje prihodnjič). 0 davku na stavba. Davkoplačevalec mora razločevati naslove raznih davkov. Nekaj drugega je davek na zemljišče in nekaj drugega davek od zemljiškega dohodka, spet nekaj drugega davek na hiše m stavbe. D tem poslednjem govorimo danes. Kmečke hiše in poslopja so davka prosta. Zakon o davku na stavbe določa, da so tega davka proste kmečke stavbe, oziroma deli kmečkih stavb s pritiklinami, če so lastnina posestnika zemljišča in če služijo stavbe temu zemljišču ter se poleg tega uporabljajo za: 1. stanovanje onih, ki «lastnoročno» ■obdelujejo zemljišče; 2. za shrambo živine, ki je potrebna za obdelovanje dotičnega zemljišča, oziroma živine, ki se hrani, s krrrio, katera se pridela na tem zemljišču; 3. za shrambo in prvo izdelovanje zemljiških pridelkov kakor tudi za shrambo strojev in kmetijskega orodja, hi. se uporablja za obdelovanje zemljišča. Kako razlagajo postavo. Zakon je dovolj jasen. Kmečka poslopja, ki služijo poljedelcu za njegove obratne namene, so davka prosta. Na Podlagi zakona bi morala biti večina naših kmečkih domov prostih davka. Hiša je navadno v lasti kmeta samega nli njegove žene ter služi za stanovanje družini, ki obdeluje svoje zemljišče. 2i-vine tudi navadno nobeden ne redi' več, kakor se je more prerediti iz domačega Pridelka. Toda davkarije smatrajo našega kmeta za graščaka. Ker ima poleg kuhinje še par sobic, pravijo, da je to gospoščina, da spada pod davek. Pravijo da postava o davčni prostosti velja le za one kraje v Italiji, kjer bivajo ’ju h j e in živina v eni sami luknji. Ta razlaga ne velja. Zakon je zakon. Čeprav ljudje v Tta-Hji na kmetih bolj zanemarjeno ž;ve, vendar postava govori dovo'j jasno, kmečka poslopja, ki služijo kmetu za stanovanje družine, za shrambo pridelkov, za hleve in podobno, so davka Prosta. Kdo ni prost. Davku so podvržene stavbe, ki pjleg kmetije služijo v druge namene. N. pr. ako poleg kmetove družine stanuje kaka ^•'hga družina; ako je v kmečki hiši Hgovina, gostilna ali kaj podobnega. Gostilničar ali voznik, ki nima zem ■bšča, pa redi živino s kupljenim senom, ki moral plačati davek od hleva Tudi rni'n je davku podvržen, čeprav morda ^Uži le gospodarju, ravnotako n. pr. kovačnica, ki je pri kmetiji. Kako delajo. Kmeta kličejo na davkarijo in mu izgovarjajo > naj se za stavbmsri da-^ek z njimi «pogliha» t. j. naredi «kon-ordat.» Kdor tak konkordat podpiše, Se kajpada sam zaveže plačevati dogovorjeno svoto zal stavbinski da vik. Zato, hietje, bodite previdni, Ako ste gotovi, Pri vašem «gruntu» ni nič takega, a,r ki po zakonu spadalo pod slavbin- 1 davek, tedaj so uprite, ne podpisnjte t °nkordata, in ee vam vseeno davek iz naslova predpišejo, naredite pra-°časno rekurz na okrajno davčno komisijo. Nove poštne tarife. z ^