.. v V l ado Fajge l j: OD OJSTRICE DO BOSKOVCA Potopis s posebnim ozirom na planšarstvo.' l. Od Luč preko Dleskovške planote na Ojstrico Malo je mlajših planincev, še manj alpinistov, ki ibi poznali svoje gore več kot samo vrhove in težke ,plezalne smeri v severnih stenah. Vsak od nas ve za Ojstrjco - v njej za Herletovo, Og1inovo smer, za Raduho, Poljske device in Veliki vrh; na prste pa bi jih lahko prešteli, ki vedo za Dleskovec, J e-zerco, Podvežak, Poljsko planino, za lepote Strelovca, Sv. Duha in Olševe, za idi­ ličnost Komna, Javorja, Mrčišev ... Naj torej ta sestavek vzbudi zanimanje tudi za zatišne kotičke Kocbekovega kraljestva. Začnimo pri Lučah, prikupni vasici na sotočju Lučnice in Savinje. Obi­ čajna pot na Korošico iz vzhodne strani gre•ob Lučnici mimo Kladnika, Planin­ ška čez Vodole. Veliko bolj slikovita pa je planincem manj znana pot mimo Sedelšaka. Ko greš proti Lučnici, moraš takoj zaviti na desno po grebenčku med Lučnico in Savinjo. Pot je sprva položna in drži mimo senožeti in seni­ kov, vmes pa gozd poskrbi za prijetno senco in zakriva razgled. Cez slabe pol ure pridemo -do kmetije Sedelšak, ki leži na slikovitem sedelčku med glavno maso Dleskovške planote in malim gričkom, ki se je ločil od nje. Nad kmetijo se ,prične gozd in pot je zelo strma, -dokaj zanemarjena in ji je mestoma težko slediti, vendar orientacija ni težka. Trud pri naporni hoji pa se ti bogato poplača, ko prideš do velike poseke, sredi katere stoji zapuščena, a še dobro ohranjena -drvarska »vila«. Pred teboj leži vsa pokrajina od Golt do Raduhe! Dobro se vidijo petro­ grafske in morfološke razlike med Goltmi in Raduho, ki sta iz apnenca, in grebeni med njima, ki so iz mehkejših, proti preperevanju manj odpornih plasti andezita in groha. Raduha in posebno Golte imajo planotast značaj, kajti atmosferska voda zaradi apnene podlage uhaja v notranjost in rečna mreža in z njo erozija potokov tu ni razvita. To je karakteristično za vse naše visokogorske planote; te pojave imenujemo kraške. (Glej članek P. Ku­ naver: Kraški pojavi v Kamniških Alpah, J>. V. 1953/6, str. 261.) Za planinske pašnike so ti predeli v morfološkem oziru bolj ugodni, če niso kraška brezna preveč razvita in če je na površju dovolj prsti. Nasprotno pa je ,pri grebenu Travnik-Komen-Smrekovca, ki je iz andezita. To so ugasli vulkani iz miocenske geološke dobe. Vulkanski pepel in ,druge snovi, ki jih je vulkan bruhal iz notranjosti, so padale v obkrožajoče morje in se sedimentirale v obliki vulkanskega groha. To je zelen, mestoma rumenkast ali vijoličast kamen, ki je razširjen po vsej. zgornji Savinjski dolini od Mozirja do Luč in na jug še daleč onstran desnega brega Savinje v gornjegrajski kotlini in dolini Lučnice, obkrožajoč apniški Rogatec.' Ta kamen, »rž.en« kot mu pravijo Savinjčani, podobno kot ,prej omenjeni andezit ne prepušča vode in se zato v teh predelih zbirajo številni studenci v potoke in hudournike, ki z močno erozijsko silo derejo po pobočju in tako razrezujejo predel v številne gre­ benčke. Rodovitna in debela prst _ i2 dobra podlaga bujnemu rastlinstvu in se tako tudi po tem ta predel loči od bolj golih apniških področij. Kdo bi se ne razveselil takšnega razgleda! Raduha stoji pred teboj in zdi se ti, kot da je nepretrgana zveza med njo in Dleskovško :planoto. Vmes pa je skrita soteska znamenite Igle, skozi katero si Savinja mukoma prebija pot v Luče. Ta soteska je bila važna etnološka meja v stoletjih poselitve Zg. Savinjske doline. Zamislite se samo v dobo. ko še ni bilo poti ob Savinji, kaj šele ceste, v dobo, ko so temni gozdovi segali še povsod do skalnate obale Savinje. Kakšna divjina! A človek se je ni ustrašil. Vabila ga je rodovitna podlaga »rženega« kamna, okolica bistre vode po srebrnih hudournikih, oblo­ ženih z zelenim mahom, črni, z dobrim lesom bogati gozdovi in bujni pašniki 1 Podatki se nanašajo n.a l. 1952. 36 na posekah, vabila ga je končno Savinja sama, katere bistre poskočne valove je lahko vpregel v svoje delo. S temi cilji je človek prodiral od XII. do XVII. stoletja, krčil gozdove ob Savinji in si na pripravnih mestih uredil bivališča. Ozka je ta dolina in Ima zato malo sonca, posebno na najožjih mestih. Zato sta mu takoj vzbudili pozornost dve mesti, kjer se stranski dolini odpirata v glavno, kajti tu je prisojnost močnejša. To sta Ljubnica, ob katere ustju je zrastlo Ljubno, podobno \kot so ob Lučnicl zrastle Luče. Ob prej omenjeni soteski z Iglo pa se je poselitev končala - tu je bil »konec sveta«, saj končno niti potrebe ni bilo in kdo bi, če ni sila, rinil v skale in se boril s hudourniško Savinjo. V solčavsko področje so prišli pozneje s severne koroške strani pod­ ložniki Spanheimov. Poselitev pa se je raje širila na bolj sončne, uravnane ploskve nad dolino, kjer si je človek uredil bivališče v obliki samotnih kme­ tij. Te stojijo sredi gozda na izkrčeni jasi, obkrožene z njivami in travniki. Okrog teh pa je gozd - največje bogastvo tukajšnjega kmeta. Samotne kme­ tije so tako karakteristična poteza v pokrajini, so tisto, kar daje naši Savinj­ ski dolini specifičen pečat pestrosti in razgibanosti v vegetaciji, ki z razgi­ banostjo v reliefu tvori čudovito harmonijo. V tem je tudi velika podobnost te pokrajine s Koroško. Na pobočjih Travnika, Komna in Smrekovca so kmetije razpostavljene v velikih višinah. Kjer pa je nad »rženim« kamnom apnenec (po domače kuglast kamen), pa strmo pobočje planote zaustavi stalna selišča. To se prav lepo vidi pri Veži in Podveži, ki ležita pod nami. Odpočiti in zadovoljni z razgledom se okrepčamo na studenčku ob bajti in krenemo dalje po strmem pobočju proti robu planote. Cez pol ure ga dosežemo, se zmagoslavno ozremo nazaj, poslovimo od prijetnega počivališča - drvarske kočice - in pred nami se odpre nov svet - planota z najvišjimi vrhovi. Potovanje se tu spremeni v ugoden sprehod po stezici mimo redkih macesnov In zakrnelih smrek, štorov in ruševja. Vse to je področje planine Ravne (1502). Po desetih minutah pridemo do plan­ šarske koče, v kateri prebiva pastir, ali pravilneje »volar« te planine, ki pase petinpetdeset volov in mlade živine ter dve kravi mlekarici iz Podveže. Prav rad ti postreže z mlekom, zlasti še, če imaš kaj cigaret, in pove svoje doživljaje in težave. Planina je zadružna. Ta tip planin, ki je razvit povsod po nekdanjih vaških gmajnah, zasledimo po vseh najvišjih planinah tega področja in igra veliko vlogo v planinskem gospodarstvu Zgornje Savinjske doline. Pri zadrugi v Lučah in Ljubnem so osnovani pašniški odseki, ki vodijo te planine, kamor gonijo živino le kmetje-zadružniki. Vsaka planina ima „stanarja«, to je kmeta, ki skrbi za njeno oskrbo in pastirja. Pastirju vsak teden eden izmed udeležencev pri paši prinese hrano za okrog sedem dni, tako imenovano »cerengo«. Stanar vodi nadzorstvo nad udeleženci, živino, donašanjem cerenge in plačevanjem davkov, ozir. odškodnine gozdni upravi. Taka je zadružna ureditev, ki se je v tem predelu pokazala kot najboljša in najuspešnejša pri reševanju težav z delovno silo in pri obnovi po vojni zapuščenih planin. Tako so na tej planini ognjišče zamenjali s štedilnikom, planino lepo ogradili itd. Najtežje je z zaraslostjo, kajti »ščavje«, trdoživa, neužitna rastlina, se da izkoreniniti le z največjo težavo. S planine Ravne se po jugovzhodnem pobočju Dleskovca vzpnemo po lepi poti, preko sončnih jas (Dolge njive) s številnimi, slikovitimi umetnimi jezerci na planino Jezerca (1655 m). Ta je brez pastirja in je torej podružnica matične planine, katere pastir nadzoruje več planin. Jezerca je podružnica matične planine Podvežak. Nekoč je bila samostojna, saj je še danes vidna mala kočica na njej. Ima to posebnost, da se pasejo na njej samo konji, in sicer iz Podveže, 15 po številu. Osamljena in zapuščena je ta planina, saj razen 'konj in včasih pastirja, redko kdo obišče ta, zame poleg Korošice, najlepši kraj na Dleskovški planoti. Krasen je tu razgled proti Volovjeku in Kranjskemu Raku, čez Vodole proti Deski in še najlepši proti Ojstrici, ki se kot osamljena bela piramida dviga izza zelenih, z borovci obraslih gričev Belega in Crnega vrha. E'dinstven je ta pogled zlasti v jeseni in spomladi, ko so nižji predeli zeleni, belina pa je s snegom na Ojstrici še bolj poudarjena. 37 Ce -ne Poznaš tega prikupnega kraja, težko najdeš prehod proti zapadu. Treba je iti proti Dleskovcu in se držati leve strani. Po petih minutah se ti o~re razpoka - melišče sega tu do roba in nekaj macesnov razkriva slabo uhojeno pot. Tu se spustimo navzdol v prijazno dolinico Vodole, v kateri stoji prav tako majhna in zapuščena kočica, znamenje, da je nekoč bila tu samostojna planina. še danes vedo povedati pastirji, da je to bila soplanina Moličke peči, to se pravi, tla so spomladi pasli približno en mesec na Vodolah, potem odgnali živino v Moličko peč, kjer se je pasla ves julij in avgust. Zadnje tedne paše, ko je Korošico že objemala zima, pa je živina preživela na Vodo­ lah. Danes pa je goveje živine manj in je zato planinica izgubila to funkcijo - Postala je podružnica planine Podvežak. Ceprav leži v apnencu, kot vse ostale planine na Dleskovški planoti, pa je v bližini bajtice močvirje in vsa trava je kislega značaja, kar za pašo goveje živine ni primerno. To je posledica delovanja ledenika v ledeni dobi, lki se je z Deske in Pasjih trat spuščal po dolinici, jo razširil in po svoje preoblikoval, v bližini kočice še posebno po­ globil ter odložil tu kamenje v tako imenovani ledenški moreni. Za njo je nastalo jezerce, katerega ostanek vidimo še danes v močvirju in spomladi celo v mlakuži. Poslovimo se od te, sicer na oko prikupne, a slabe planine, običajno brez prijetnega zvonenja kravjih zvoncev in krenemo naprej proti jugoza­ padu, preko kamenitih blokov, mimo ruševja in zakrnelih macesnov, po slabo vidni pastirski poti na planino Podvežak (1575 m). Ko prklemo iz gozda, začujemo ubrano igranje harmonike, ki se z zvončkljanjem zvoncev spopolni v čudovito planšarsko simfonijo. Počasi se dvigamo po pobočju, vrh katerega je nova koča in v njej mlad, prijazen pastir. Č:im nas zagleda, harmonika seveda utihne - porušili smo mir in idilo. Prostorna koča kar sama vabi k počitku in užitek se še poveča, ko volar postavi skledo kislega mleka na mizo. Zunaj pa se pase enainštirideset glav goveje živine iz Karnice in Podvolovljeka Po zelo zaraslem pašniku. Med njimi je pet krav, ki dajejo volarju mleko za hrano, en del pa predela s pino v maslo, sir »mohovt« pa spravlja v sodček »dežo«. Enkrat na teden odnese del mohovta na Korošico, kjer ga v planinski koči ugodno proda. S Podvežaka je najbolje, če jo mahne­ mo proti Lastovcu, iki se nadaljuje v Desko (1972 m), vrh, ki je natančno tako visok kot Dlestran. Iz premiš­ ljevanja nas zdrami trop ovac s svojim prijetnim zvončkljanjem in stari pastir, z zgrbančenim licem in zakrivljeno palico. Tri sto belih varovank Ima pod svojo oblastjo in veliko mora obhoditi na dan, da ne zaidejo v nevarna področja z neograjene planine. Sedaj že nismo več daleč od Smrekovca in pod njim ležeče koče na Romi. Pot se vleče po odprtih, obsežnih travnikih mimo Krnesa, kjer se pase nekaj koroške goveje živine. Vse to področje je iz andezita, ki je bolj od­ poren kot groh in je zato površinska voda urezala v njem širok, ovalen greben, na katerem so zelo dobri reliefni pogoji za planine. Ves ta greben bi se dal še bolj izkrčiti in izboljšati. Tu bi lahko nastalo na ta način obsežno planšarsko področje ljubenskega In onkraj grebena - koroškega področja. K temu lahko največ pripomore zadružna planina Smrekovec, ki je last Pašniškega odseka šoštanjske Kmetijske zadruge. (Konec prihodnjič) 102 zaletavosti, ujele v past. Odvreči sem mOTal svojo popotno palico in • po vseh pravilih plezalne tehnike prelisičiti previsek, da sem mogel zopet dalje. Seveda bi bil lahko poiskal lažji prehod levo ali desno, , toda tega običajno ne poskušam, dokler nisem i3koristil vseh mož- nosti pred sabo. (Se nadaljuje) Vlado Fajgelj: OJSTRICE DO BOSKOVCA (Konec) 5. Golte Od koče na Romi pod Smrekovcem ni več daleč do Golt, ali po turi­ litovsko Mozirske -plani.ne. Pot do tja drži preko grebena Crnega in Vranjega vrha, ki sta iz mehkejšega groha. Zato sta bolj znižana in priostrena, planine pa se stiskajo v gozdovih na pobočju. Na koncu se greben strmo konča v sedlu Kal (1325 m), kjer se stikajo poti iz Ljubnega in Šoštanja. Tu je jasno iz­ ražena geološka meja med zelenim grobom - »rženim kamnom« in »kuglasti.m« apnencem, po katerem se strmo dvigamo na planoto. Vedno bolj se nam širi obzorje, zlasti na severno stran, kjer lahko dobro pregledamo prehojeno pot. Pod glavnim grebenom Komna vidimo celo vrsto samotnih kmetij, od katerih ima vsaka v gozdu nad seboj svojo planino. To so »požarne« planine - »živina se pase na požarjih« t. j. požganem gozdu. Ta najprimitivnejša oblika gospo­ darenja se je tam ohranila zato, ker gozd in grmovje na tamkajšnji rodovitni podlagi hitro rasteta. Približno vsakih pet let en del požgo in zasejejo rž, ki zelo dobro obrodi. Naslednja leta pa pasejo na novem pašniku. ·Ta oblika je omejena le na grobova tla. Nekoliko podobna oblika je »belenje« na Šmihel­ skih planinah (Golte), kjer smreke olupijo (obelijo) in z odpadlo škorjo pognojijo novo nastali pašnik. Pot se enakomerno dviga proti robu apniške planote, za katero veljajo podobne zakonitosti. kot za Dleskovško planoto: kras, suhe struge, vrtače, pomanjkanje vode in velike, običajno najlepše skupne planine. Pol ure strmega hoda rabimo do rroba planote, preko katerega se prevalimo v naj­ večjo suho strugo, ki vso planoto razdeli. v dva dela. Tu so Zagradiške stale, del velike Hleviške plani.ne, kjer se pase dvaintrideset volov. Steza drži pod kočo po dnu struge ob številnih vrtačah, mimo velikega brezna Ledenice in manjših kraških vdolbin. Preko iz.razi.tega roba se struga prevali v veliko vrtačo, ki ima že poteze uvale, s številni.mi zapuščenimi kočami in hlevi. Tu smo na Kebrovem stanu - drugem središču Hleviške planine, ki zajema ve­ čino jugozapadne polovice planote. V tem delu se pase sedeminštirideset volov in trinajst konj iz Radegunde. Poleg tega je raztreseno po vsej .planini dve sto ovac - brez nadzorstva. še danes vedo povedati pastirji, kako se je nekoč paslo tukaj do dve sto volov in sedem sto ovc. Tedaj je imel še vsak lastnik svojo tropo ovac, goveda pa so vedno pasli skupno. S propadom ovac propadajo tudi številne koče. Planina ima srenjsko ureditev, ki je poleg ser­ vitutne najstarejša oblika ureditve skupne planine s pašniškim odborom pod vodstvom načelnika. Planina je razdeljena na deleže po tem, koliko so upra­ vičenci prispevali pri odkupu zemljišča ob agrarni. reformi leta 1868. Raz­ deljena je na štiriintrideset delov. En del (dvanajst johov) prepase dve do tri glave goveje živi.ne ali dvajset ovac. V tem razmerju pošiljajo kmetje živino na praktično nerazdeljeno skupno planino. Vsako leto je določen eden izmed upravičencev za stanarja, ki skrbi za pravilno poslovanje na planini in hrani pasti.rja vse leto. Kdor ima več deležev in s tem več živi.ne, pride večkrat na vrsto za stanarja. Zanimivo je, da vedo že za petnajst let naprej, kdo pride na vrsto. 167 Od Kebrovega stana proti severozapadu mll1)o Gostiških Lok, kjer je nekaj zapuščenih koč, ki še pripadajo k IIleviški planini, ipridemo do ljuben­ ske zadružne planine Terske stale (1440 m, ali tudi Stare stane imenovane) z veliko novo kočo. Tu najdemo šestdeset goved 1n dvanajst konj iz Radmirja, Ljubnega in Podtera. Planina je zelo lepa, s krasnim razgledom na Savinjske Alpe in vse obravnavano področje. Proti jugozapadu pridemo do privatne Medvedjaške planine (1525 m) pod znanim vrhom Medvedjakom, ki je pri­ ljubljena razgledna točka številnih izletnikov. Od tod se lahko razgledamo po vsej prelepi Savinjski dolini od Celja do Ojstrice, na severu do Pohorja in na jugu do prijaznih Zasavskih hribov. Z Medvedjaka se spustimo v suho strugo Trnave in preko nje proti se­ verovzhodu do Mozirske koče (1335 m). Severovzhodno od nje se dviga bolj ohranjena planota šmihelskih planin. Tudi to je bila nekoč skupna planina, ki pa je kmalu po odkupu 1866. leta - bila tudi dejansko razdeljena. Zaradi pomanjkanja delovne sile in slabega gospodarjenja so nekatere povsem za­ rasle z gozdom, ki tu zelo hitro raste. Poleg takšnih najdemo nekaj lepše urejenih kot so Verbučka, Rasto<'Jka, Potočka, Pleska in Koneč;ka, Razen Verbučke so danes 'VSe lbrez tPasbirja. Zi'Vlino nadzorujejo domači otroci, saj do planine ni daleč. Prav prijetni so sprehodi po teh planinah, od koder se lepo vidi na zelene šmihelske griče, med katerimi se stiskajo raztresene kmetije. Na Mozirskih planinah dobro vidimo škodljivost deljenja in drobljenja skupnih pašnikov. Morda bolj kot kjer koli drugje se kažejo tukaj prednosti skupnih bodisi zadružnih ali srenjskih planin. Tako smo prehodili celotno področje nekdanje Savinjske podružnice SPD ali današnjega PD Celje. Ali ni področje zanimivo s prirodnega in kul­ turnega stališča? Del slovenske zemlje je, ki je vsa kot en sam park, poln lepote in zanimivosti za tistega, ki hoče in ume čitati nemo knjigo prirode, ki ima smisel za njeno lepoto in človekovo borbo z njo; in ravno tega manjka danes mladim planincem in še bolj alpinistom. Stene in vrhovi so le del gorske narave, le del njene lepote. Kdor pa spozna tudi travnike, gozdove, živali in rastline ter med vsem stoječega človeka ,_ gorjanca, temu postanejo gore še lepše in še raje se bo zatekal k njim ob vsakem letnem času. Tedaj mu ne bodo lepe samo v plezalni in smučarski sezonL Svoj mik bodo dobile tudi v megleni jeseni, ko pasti.rji iščejo izgubljeno živino in v prebujajoči se pomladi, ko prvi teloh vabi ovce iz toplih hlevov.