MAGAZIN
Glavni urednik: Rudi Šeligo, odgovorni urednik: Niko Grafenauer, sekretar uredništva:
Franci Zagoričnik, lektor: Marko Slodnjak.
Uredniški odbor: Iztok Geister, Niko Grafenauer, Taras Kermauner, Matjaž Kocbek, Tomaž
Kralj, Andrej Inkret, Jernej Novak, Marko Pogačnik, Marjan Pungartnik, Dimitrij Rupel, Ivo
Svetina, Marko Slodnjak, Tomaž Šalamun, Rudi Šeligo, Marko Švabič, Aleksander Zorn,
Primož 2agar.
Uredništvo in uprava: 61000 Ljubljana, Soteska 10, tel. 20 487. Sekretar uredništva posluje
vsak dan od ponedeljka do petka od 12. do 14. ure, uprava pa vsak četrtek od 14.30 do 16.30
ure. Tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naročnina 50 din, cena po-
samezne številke 5 din, cena dvojne številke 8 din. Izdajata predsedstvo ZM in UO ZŠJ.
Tisk tiskarna PTT v Ljubljani.
ROB
1 Rudi Šeligo: Neangažirani zapisi
15 Igralec sem
19 Matjaž Hanžek: Celoten umetniški
ustvaljalni proces
23 FILMFORUM št. 3—4
46 Matjaž Hanžek: Naziv
48 Aleš Erjavec: Hudobija
51 Franci Zagoričnik: Majska pesem
51 Milan Kleč: Bilečanka
55 Boris Višnovec: Muzej modernih
umetnosti
62 Ifigenija Zagoričnik: Moj lubi je
bolan
64 Pisma
1	Veno Taufer: Pesmi
2	Dušan Jovanovič: Avtostop
16 Dimitrij Rupel: Pingvin in agentka profesorja Krama-
šiča
25 Andrej Brvar: Lump in Jovo na novo
29 Marko Švabič: Ostrigla sem si lase
32 Ifigenija Zagoričnik: Pesmi
34	Ivo Svetina: Zlate pike mojih klasičnih stavkov
35	I. G. Plamen & Marko Pogačnik: Mož brez zadnjice
36	Vagn Steen: Knjiga z luknjo
37	Borben Vladovič: Poezija
Michele Perfetti: Bla-bla
Heinz Gappmavr: Tekst o vizualni poeziji
Paul de Vree: Tekst o vizualni poeziji
38	Vang Steen: Vizualni tekst
Milan Osrajnik: Vizualni tekst
Eugenio Miccini & Michele Perfetti: Vizualna poezija in
zdajšnja-prihodnost
39	Marjan Pungartnik: Sakralna pomnožitev
40	Mladen Machiedo: Ne-s-raz
V. K. Chubbv: Vizualni tekst
41	Ifigenija Zagoričnik: Restitucija Vojvodine Kranjske
42	Slavko Matkovič: Nova pota vizualne poezije
43	Matjaž Hanžek: Grozno veliko besed
45 Ferdinand Miklavc: Rakaste omejitve
49 Ezra Pound: Iz Kantov
55 Taras Kermauner: Moj narod čez vse in z desnico
58 Naško Križnar: Fosfeni mandala in Ornega
60	Vaško Pregelj: Impresije
61	Taras Kermauner: Vesela izjava o žalostni izjavi
64 Primož Žagar: Dolg pogovor s homoseksualcem
70	Primož Žagar: Politizacija armade ali razmišljanje o
prihodnosti
71	Bralcem
Veno Taufer
SEZNAM
za plačilni volilni rubežni spisek
knjig dobička izgub
kataster rastlin rud
seznam talcev šahistov zmag katalogni listek
trgovskega članskega telefonskega imenika
naštevanje grehov
klicanje pod orožje pred sodnika
stvari po imenu na slepo
izklicevanje rokov
stvari v kroženju
izklicevavec iz krogov
svojega glasu
LADJA
stvor debelooki
libanonska cedrovina
železni potenDkin
santa marija
prostor v več ladij
zibajoč se ko ladja
kobilica čez križna jadra
valjajoč se na valih
zvezde vseh morij
razsuti tovori
ukrivljen horizont
slepi galjot
PAJEK
trup visok
tiha hoja
strup in urok
v želodcu prede
niti nevidne zmede
sipenja na prsih broška
samici obrok
lakote mreže plete
sveta družina
stara skrinja
buteljka vina
suha južina
Dvomi poet revolucije
Čeprav je poezija
zapustila Bora,
se on kar noče umakniti z
dvora.
Epigram je bil napisan
1964 in kot kaže, še ni iz-
gubil na aktualnosti.
Niko Grafenauer
NEAN
GAŽIR
ANI
ZAPI
SI
Naši vrli
kulturniški
zamejci
Zaliv, številka 30 —
31 je med drugimi rekla-
mami (in spisi) natisnil
tudi naslednjo: »Prese-
netljiva trilogija Toneta
Svetine je izšla v ponati-
su, tokrat v zaključeni
celoti. UKANA nas utrju-
je v prepričanju, da tudi
majhen narod lahko živi
občutka do velikih. UKA-
NA nas prepričuje o tem,
da je humana vsebina
človeških odnosov in so-
cialna pravičnost moč-
nejše orožje, kot utegne-
jo biti tanki in letala.
UKANA je roman, ki mo-
ra v vsako družino! Trst
— Ul. sv. Frančiška 20,
telefon 61-792.«< To je
vse. Nič ni spodaj ali kje
drugje rečeno, da to re-
klamo razglaša založba
Borec. Torej jo razume-
mo, da jo razglaša ured-
ništvo Zaliva, revije za
književnost in kulturo
ki izhaja v Trstu. Dovolj
resni in napadalni kon-
servativizem, ki si v svo-
ji ideološki strasti dovoli
za dosego svojih ciljev
tudi sicer marsikatero
podtikanje in izkrivljanje
dejstev iz naše tekoče
zgodovine (glej v isti
številki npr. Slovenski
duh, eksteritorialnost in
ljubljanski nevrotiki, kjer
pisatelj Boris Pahor na
marsikaj pozablja, zato
pa marsikaj sfabricira),
se tako kar nekam samo-
umevno spoji z najbolj
večerniško, literarno ob-
skurno, ideološko pa naj-
bolj zaviralno in mračno
pozicijo v znotrajmej-
ski domovini. Normalno.
(Ker pa izkušnja opozar-
ja, da obe spojeni stran-
ki bolj slabo bereta pra-
vi, logični pomen sloven-
skih stavkov, je potreben
dodatek: besede o Sveti-
novi ideologiji se nana-
šajo na njeno sestavo in
funkcioniranje v seda-
njosti; kar pa zadeva Za-
liv, je popolna neodgo-
vornost naše birokracije
— mogoče pa še katere-
ga drugega telesa —, da
revija ne prihaja na slo-
venski trg tako kot druge
slovenske revije, npr.
Sodobnost, Problemi itd.
Ta ugovor velja seveda
tudi za Most in druge
raztresene po svetu.
Vendar govorimo o Zali-
vu. Zato se naslov ured-
ništva glasi: Marica Vid-
mar, ul. Timignano 47,
tel. 412-777 — 34128 —
Trst. Carinike prav nič
ne briga, kateri in kak-
šen zvezek nesete na-
zaj.)
Z druge strani (meje)
pa se je oglasil pisatelj
Janko Messner, ki nasto-
PLES
iskre mušic vile planet
v maskah po taktu vrh vode
družabni vidov mrtvaški ples
v boju po vrvi kakor kdo gode
po želji se vrti
okrog kaše
krožijo mase
sučejo osi
pleše tečaj
znenada
tolčejo vrata
naprej nazaj
ČRKA
črka črna
v ognju črka slepa
na stolpu črka venca
bela črka
zlata v rdeči svili
pravda do črke točna
v boju po telefonu v sili
v kamnu v prahu nerazločna
beseda za besedo
pleše pred očmi
niti črkice ne sporoči
uganka z imenom
KOLOBAR
kolobarna luna
kolobame oči
svitek razuma
kolobarna kri
pušča koloteč
kolobar kolesa
kolobari v nebesa
kolabar sveč
kislo v jedru
kolobamik razpolovljen
prozorno an ban ven
kolobari po svetu
Dušan Jovanovič
AVTOSTOP
(TV igra za staro in mlado)
OSEBE:
MIŠA
Ic»
NASTOPAJO SE:
2enska	Voznik 3
Stopar	Voznik 4
Voznik 1	Voznik 5
Voznik 2	Mopedist
Mimo se peljejo naključni popotniki v času snemanja.
Igra se dogaja v mesecu avgustu, od jutra do večera, na avto cesti in v bližnji
okolici.
1.
Vpadnica avto ceste na robu mesta. Zadaj: polje. Sončno jutro v avgustu.
Vročina. Pri obcestnem kamnu stopata Miša in Ico. Na tleh poleg njiju je
prtljaga: borša in nahrbtnik. Promet je bolj ali manj gost, hrup vozil, ki peljejo
mimo, je nadležen.
MISA: Ta bi lahko ustavil...
ICO: Kurba. Same kurbe, same preklete kurbe.
MIŠA: Ce bi bila sama, bi se že peljala...
ICO: Drek — bi se peljala.
MIŠA: Bi se.
ICO: Ne fantaziraj.
MIŠA: Tebe je zagledal, pa se je premislil.
ICO: Ne ga srat.
MIŠA: Hotel je že ustavit, potem pa je potegnil, ko je videl, da si ti z mano.
ICO: Miša? A ti resno misliš, da sem jaz zate nekakšna ovira ali kaj?
MIŠA: Skrij se v jarek, pa boš videl.
ICO: Ne bom se skrival.
MIŠA: Skrij se, no.
ICO: Ne.	'
MIŠA: (Ga draži.) Bojijo se te.
ICO: Zakaj? Zakaj naj bi se me bali?
MIŠA: (Uživa v tem, da se Ico nervira.) Ne vem ... Se te pač bojijo.
ICO: Jebe"se jim, to je. Preprostor Jebe se jim, nič drugega ni.
MIŠA: Strah jih je takih fantov kot si ti.
ICO: Kakšen pa sem jaz, kaj?
MIŠA: (Se smehlja.) Potuhnjen in nevaren tip. Tak zgledaš. Jaz bi se te pre-
strašila, če te ne bi poznala ...
ICO: Koza.
MIŠA: Rajši vzamejo punco, če je sama ...
ICO: Al pa fanta ... Ce je sam.
MIŠA: Potem se pa ločiva, dajva, vsak zase ... Bomo videli, kam bo kdo prišel.
Poskusiva.
ICO: Ne. Skupaj bova. (NEPREKINJENA KOLONA VOZIL DRVI MIMO.
VOZNIKI S POGLEDI OTIPAVAJO ŠTOPARJA, DAJEJO ZNAKE S PRSTI,
SE NASMIHAJO, MAHAJO Z ROKAMI. ICO IN MIŠA MOLCITA.)
MIŠA: Si videl tistega, kako se mi je nasmehnil.
ICO: Si že spet domišljaš, a ne?
MIŠA: Pa se je ...
ICO: (Se jezi.) Pa kaj je pol? Kaj hočeš reč s tem?... Kaj potem, če se ti je
nasmehnil?
MIŠA: Nič. Rekla sem samo, da se je nasmehnil.
pa V Knjigi 71, štev 10.
Na vprašanje »Tvoje
mnenje o izpolnjevanju
oz. neizpolnjevanju 7.
člena avstrijske državne
pogodbe?« odgovarja:
»Jugoslavija je sopod-
pisnica 7. člena avstrij-
ske državne pogodbe,
pa se — škoda — bolj
briga za kolonialne pro-
bleme v Afriki kakor za
interevropski koloniali-
zem na koroških tleh. In
podpira — tako vsaj Slo-
venija — z neštetimi mi-
lioni dinarjev tiste svoje
filozofe v Problemih, ki
so prišli iz NIČA in gre-
do v NIČ, ki pravijo, da
VESTI ni, ki jim je vsaka
NORMA — NASILJE,
ki...« in tako naprej in
še naprej. (Ko je tega
naprej vendarle enkrat
konec, sicer pove še, da
brez socializma v narod-
nopolitičnih stvareh ko-
roških Slovencev ne bo
napredka).
Kako bistven odgovor!
Kako na lahek način bi
spravili v življenje neiz-
polnjen 7. člen, pa tega
v svoji zaslepljenosti ni-
smo videli! In kakšen
bleščeč prehod iz srca
Afrike v srce težav in
problemov naše družbe!
Sama srca in ena sama
velika srčnost!
Obrnjeno
Peter Leveč je v pole-
miki z Bojanom Štihom
(Delo 27. 11.) zapisal,
da v naših založbah piha
takšen veter, da lahko
govorimo o sožitju sto
cvetov. Drugače pa je po
njegovem v kulturnih re-
dakcijah naših javnih ob-
čil, kjer da sedi vse več
privržencev »moderni-
stov«, »ti pa svoje du-
hovne sorodnike ra-
di enostransko hvalijo,
medtem ko tradicionali-
ste enostransko grajajo
ali zamolčujejo.« Zato
meni, da če blagodejne-
mu pluralizmu morda le
grozi kakšna nevarnost,
grozi samo s strani mo-
dernistov.
Levcu — žal — ni mo-
goče pritrditi. Na te-
leviziji (trenutno najpo-
membnejšemu javnemu
občilu), tej tudi sicer
najbolj konservativni,
tradicionalistični, po dru-
gi strani (kompenzaci-
ja?) pa v izdelke »ma-
sovne kulture« usmerje-
ni ustanovi pač ni mogo-
daktorja, ki bi se vidno
vsaj zanimal za literatu-
ro (ali kulturo), ki priha-
ja ali ki že tudi malo je
(to naj bi nemara bilo ti-
sto, čemur rečemo »mo-
dernizem«), Na radiu je
dar niti zdaleč ne toliko,
da bi Levčeve besede
držale ali da bi usmerje-
nost te redakcije bila pri-
merljiva s tozadevno v
Zagrebu ali v Beogradu
(tretji program v Beogra-
du je sploh takšen, da ga
Slovenci niti leta 2000
najbrž še ne bomo ime-
li). Kje so potem ti »pri-
vrženci« modernizma? V
Ljubljanskem ali Nedelj-
skem dnevniku? Ne. V
Delu? Ja, trije so deloma
takšni, vendar so tam
kot delavci, ne pa kot
kreatorji uredniške poli-
tike, kar pomeni, da je
njihovo delo bolj na ro-
bu. Bistvena značilnost
kulturne strani pa ostaja
slej ko prej nekaj druge-
ga — še bolj je prosvet-
no-ljubiteljska, čitalni-
ška. (Prihaja pa Tit Vid-
mar, ah, seveda ...) So
ti ljudje v Celjskem
dnevniku? V Glasu (Go-
renjske)? V Večeru?
Kje?
Sicer pa se zdi dvoje
še važnejše. Po zvezah,
ki jih Leveč vzpostavlja,
si je mogoče misliti, da
z »modernizmom« misli
na določeno literaturo,
ki pa v resnici sploh ni
ICO: (Tečen človek.) Zakaj potem sploh to omenjaš? Saj je normalno, če se
ljudje nasmihajo, ne? ... A ne?
MISA: (Se smehlja.) Ni normalno. Če se tako nasmihajo — ni normalno. Mene
zmeraj raz;buri, če se nekdo tako nasmehne.
ICO: Pička trapasta. Pa si res trapasta.
MIŠA: (Igra jo zabava.) V redu, sem pač trapasta. Taka sem, kaj češ...
ICO: (Se razburja.) Laska ti, ker se ti je nek bebec iz avta nasmehnil in si pri
tem mislil bogve kakšno svinjarijico.
MiSA: Me nič ne briga, kaj je mislil.
ICO: Pa te. Pa te. Hočeš, da jaz uganem?
MIŠA: Ni treba.
ICO: Mogoče si je mislil: Glej jo prasico, to bi pa..., če ne bi blo tistga tipa
zraven...
MIŠA: Kaj pa ti veš, kaj si je on mislil?
ICO: Toliko vem kot ti. Ti točno veš, kaj si je frajer mislil.
MIŠA: Jaz sem samo rekla, da se je nasmehnil, ne pa da si je kaj mislil.
ICO: Tebe ni jzrajcalo to, da se je nasmehnil, ampak to — KAKO — se je
nasmehnil.
MIŠA: A je to sploh važno? ■
MIŠA: Ico, ti vse pokvariš. Ti si mojster za to, da človeku zagreniš kakšen
lep trenutek.
ICO: A je bil tisto zate lep trenutek?
MIŠA: Bil je, ja.
ICO: Pismo rosno, kako si ti za luno. (Jezi se.) Krava. Videl sem, če že hočeš
kaj vedet, kako te je pogledal in kako se je nasmehnil: Prav svinjsko te je po-
fukal 2 očmi. Mimogrede, plf ... — pa je šel.
MIŠA: (Malček užaljena je, pa vendarle zbere moči za nasmešek.) Mogoče mi
je bilo pa ravno to všeč. Kaj veš? (Oba se izzivalno zaližeta v molčanje. TIŠI-
NA. AVTI DRVIJO MIMO.)
ICO: (Užaljeno izbruhne, kar nekako sam zase.) Takih pizd, ki se smehljajo,
je na tone. Na tone. Nihče pa ne ustavi. Zakaj pa ni ustavil? (Miša se skriv-
nostno smehlja.) Šele ko ustavi, veš da te hoče i>eljat, pa še takrat ne veš
zakaj. Zaradi dobrote prav gotovo ne. (Miša zabrunda nekakšno živahno ljube-
zensko popo-pevčico. Prav zabava se. Ico se prepira z mlini na veter.) Ali mu
je dolgčas in bi se rad pogovarjal — ali bi rad »spoznaval« »mlade ljudi« — ali
je zaspan in hoče imet budilko — ali bi rad kakšno informacijo — ali ima pre-
lahek avto in misli, da bo v vetru bolje zanj, če ga obteži z dvemi klinoi — ali
bi se rad delal važnega — ali pa je to preprosto v skladu z ne vem kakšno
njegovo prekleto fiksno idejo. ... Nihče pa ne ustavi kar tako. Zapomni si to.
MIŠA: (Neha brundati.) Mogoče so pa še kakšni razlogi, da človek ustavi...
ICO: Kaj, na primer?
MIŠA: Ne vem. Mogoče si pa misli, da je prav, da ustavi, pa ustavi. Mogoče
se mu to zdi samo po sebi umevno.
ICO: (Ni prepričan, da kaj takega prihaja v poštev, toda vseeno popusti.) Mc^-
goče. Boš en paradajz?
MIŠA: Ne bi.
ICO: Nisi lačna?
MIŠA: Ne.
ICO: Miša, nekaj moraš jest.
MIŠA: Bom pol.
ICO: Boš košček sira?
MIŠA: Ce ti rečem, da ne.
ICO: Spij dvojni c, za žejo, no ... Daj.
MIŠA: Ni-sem-žej-na. Kapiraš? '
ICO: (Poje paradižnik, si z robcem obriše roke in usta, vzame kitaro, se zlekne
z glavo na nahrbtnik, zaigra in zabrunda si pesmico. Miša čepi ob robu ceste
in se igra s kamenčki. Meče jih v zrak in medtem, ko so v zraku, pobira druge
s tal.)
MIŠA: A nisem dobra, a? Vidiš, kako spretna sem že...? Cist ta prav žongler.
ICO: Vidim.
MIŠA: Kmalu bom lahko nastopala v cirkusu.
ICO: (IGRA NAPREJ) Bi se upala nastopat?
MIŠA: Veš-da.
ICO: Kaj bi pa jaz?
MIŠA: Ti bi bil zraven, jasno.
ICO: Jaz bi pa tebe dvigal z eno roko in te potem v zraku vrtel na enem prstu,
medtem, ko bi ti žonglirala s kamni. A si to mislila?
MIŠA: Ne. Tako ... Igral bi na kitaro in pel.
ICO: Pa ne v cirkusu. Jaz že ne. (Se čisto resno zamisli.) Na filmu, ja... to
že, ali pa na televiziji.
MIŠA: Jaz pa v cirkusu. — Takem —s prikolicami...
ICO: (NEHA IGRATI, NEKAJ ČASA STA OBA TIHO.) Kdaj misliš, da čistijo
tole cesto?
MIŠA: Ponoči.
ICO: A misliš, da majo posebne stroje za to?
MIŠA: Ne vem...
ICO: (Se že spet rahlo zjezi.) Zmeraj večja svinjarija je. Človek bi moral sam
čistit svoj prostorček. Nihče ne skrbi za to. Pobrat bi morala te papirje, čike,
vse. Človek bi moral imet svojo lastno metlo in lepo pometat. Vsak dan.
MIŠA: Pejt jo domov iskat.
ICO; Jaz nisem noben smetar.
MIŠA: Kaj pa potem govoriš. ..
•ICO: (Je, je malčeik koleričen.) Ker me moti, na živce mi gre.
MIŠA: Pa menjajva prostor. Pojdiva malo naprej.
ICO: (NA NACIN PETRA BOŽiCA) A si nora? Ce sva štirinajst dni vzdržala
tukaj, bova pa še danes. Zbrala sva ga in konec.
MIŠA: Kaj sva žbrala?
ICO: Prostor.
MIŠA: Aja.
ICO: Sva vsaj na svežem zraku.
MIŠA: Sva, ja.
ICO: Dihava svež zrak, na prostem sva, počivava ... Kaj češ lepšega?
MIŠA: Saj sem že rekla, da sem zadovoljna.
ICO: Jaz tudi. (NEKAJ HIPOV POSVETITA RESNIČNEMU UZiVANJU. S
SKROMNO MILINO V OCEH OBČUDUJETA PEJSAŽ IN SPLOH DAJETA
VTIS RELAKSIRAJOCIH OSEBKOV.)
MIŠA: (Izbrska iz žepa zavitek z bonboni.) Boš cuker?
ICO: Kaj?
MIŠA: Ce boš bob-n ... (Zafecljalo se ji je.) Ne-bon-bon. Ce boš bonbon?
ICO: A je čokoladen?
MIŠA: (Se smehlja) Ni, tak navaden je ...
ICO: (RAZOČARANO) Ne, hvala.
MIŠA: (VE, DA NEŽNOST TOLAZl. SKLONI SE K NJEMU, S PRSTI PRE-
BIRA NJEGOVE USTNICE. ICO DELA BRRRBRRR-BRRRRR-BRRRRR)
Boš ljubčka?
ICO: A navadnega?
MIŠA: Ne..., takega.... posebnega. (KO ICO PRIKIMA, SE MIŠA LOTI PO-
LJUBOVANJA. MED POLJUBLJANJEM SKUPAJ LI2ETA MIŠIN BONBON
IN EN DRUGEMU OBLIZUJETA USTNICE. SWEET LANGUAGE OF LOVE.)
ICO: O. K. Pejt štopat. (MIŠA VSTANE.)
MIŠA: (Kaže nekam daleč, navzdol po cesti.) Ali je tisto tamle golob ali kura?
ICO: (Vstane.) Kaj? Kje?
MIŠA: Tistole tamle.
ICO: Po moje je crknjena mačka.
MIŠA: Hočeš reč — povožena mačka.
ICO: Povožena ali crknjena, to je eno in isto.
MIŠA: Mačka ne crkne kar tako sredi ceste.
ICO: Okej, saj je vseeno, je pa povožena. Bolana stara mačka, ki je bla že
na tem, da crkne, je prečkala cesto, begvezakaj...
MIŠA: (VSKOCI IN GA DOPOLNI, KOT BI GOVORILA DOBRO, STARO
PRAVLJICO, KI JO ZNA 2E NA PAMET.) Zato, da bi zadnjič videla svoj rodni
kraj...
ICO: (NE PUSTI SE ZMOTITI) ... ni pogledala ne na levo ne na desno, ali
pa je pogledala, videla je avto ali kamion in je precenila svoje moči in je misli-
la, da bo hitrejša...
MIŠA: (Le meme jeu) ... pa ji je ves načrt padel v vodo in je obležala tu, na
cesti.,.
ICO: (Mirno nadaljuje.) ... in zdaj zaudarja in avtomobili grejo kar čez njo in
je nihče ne pobere in midva ne bova nikoli zvedela, kako je bilo v resnici, ker
več modernistična. (Ša-
lamun je npr. danes že
skoraj ves vsrkan v eta-
blirano strukuro sloven-
ske literaure, ni več sub-
verzija — vsaj v veliki
meri ne.) Kar danes pri-
haja, nastopa kot »mo-
dernizem«, je prav goto-
vo takšne narave, da ni-
ma v kulturnih redakci-
jah naših občil niti ene-
ga privrženca.
Drugo - gledano bolj
globalno, pa je to, da so
absolutno enake možno-
sti (če bi bile, seveda)
za že veljavno, sprejeto
drugo relativno, torej de-
jansko veliko manjše.
Zato je »nestrpnost«
»modernizma« zmeraj
utemeljena. Z drugimi
besedami, »vseh sto
cvetov« lahko cveti sa-
mo takrat, ko so vrata
za cvetove »moderniz-
ma« bolj odprta kot za
druge že znane cvetove.
To pa na slovenskih tleh
nemara ni mogoče — in
kje drugje najbrž tudi ne.
Privatno
malomeščansk
o Delo
v časopisu Delo so
bili v zadnjem času (ta,
ki slovenske popevke iz-
bira, je bolj pozorno
spremljal časnik zadnjih
10 dni meseca novem-
bra 1971) vidni nekateri
poudarki. Vsi sicer ne
novi, temveč samo bolj
opazni. Izbiramo en po-
udarek. Primeri zanj so:
Najmanj dvakrat na te-
den lahko beremo naj-
bolj zanimivo rubriko
Doktorja napovedujeta,
v kateri oba šefa obeh
nogometnih moštev na-
povedujeta izide tekem
prve zvezne nogometne
lige. Najprej, kako napo-
vedujeta, po sveti nogo-
metni nedelji pa še, koli-
ko sta zadela, kdo je
boljši trenutno, kdo v ku-
mulativni seriji napove-
dovanj ipd. To je videti
še pomembnejše kot
tekme, za katere gre.
Saj sta šefa in še dok-
torja povrhu in sploh.
Brane Oblak, napadal-
ni nogometaš Olimpije,
je moral na operacijo
prepon. Velikokrat smo
prebrali to pretresljivo
vest, da bi kakšen člo-
vek iz prostora, ki mu
rečemo svet, ki bi slu-
čajno bral naše Delo,
upravičeno menil, da
je to edina operacija v
slovenskih bolnišnicah
v tem tednu in je ubogi
Oblak edini človek iz teh
krajev, ki jim rečemo
nesvet, ki ga je doletela
kakšna telesna težava.
Tujec bi se preselil. Bra-
li smo, kako bo šel na
operacijo. V naslednji
številki, da je že prišel
v bolnišnico. Čez dva
dni, da bolečin ne bo
več, da sta prišla dva
beograjska kirurga na-
lašč zato, da sta jih od-
pravila. Spet naslednji
dan, da je Oblak pove-
dal, da je bila noč huda.
V četrtek, 25. nov., je
bilo v okvirju objavljeno
naznanilo Josipa Vidmar-
ja Svetu Drame (veliki
začetnici za zadnji bese-
di nista zlobno podtika-
nje, ker sta iz Dela samo
prepisani), da kot član
dramaturškega kolegija
Drame odstopa in pojas-
njuje, da se je za ta da-
tum odstopa domenil že
ob prvezemu te funkcije.
— Neverjetno težka, sig-
nifikatna, bistvena novi-
ca! Spet si lahko zami-
slimo onega človeka, ki
živi v svetu. Spet bi se
najbrž preselil, saj bi s
to novico nekako dobil
zatrdilo, da je to edino
odlaganje ali prenehanje
funkcije kakšnega člove-
ni prič, ali pa so bogve kje. (ICO SE ODDAHNE.)
MIŠA: (POVE MORALO ZGODBE.) Morilec mačke pa je že na morju... In se
kopa.
ICO: (Zlobno) Namaka se, ja.
MIŠA: Rada bi ga poznala.
ICO: Kaj bi z njim? Saj je ni zanalašč.
MIŠA: Mogoče bi pa le lahko zabremzal.
ICO: Nihče ne tvega, da se mu zaradi mačke nekdo zaleti odzadaj in ima po-
tem same sitnosti... (TIŠINA, AVTI DRVIJO MIMO.)
MIŠA: (SI PRIZGE CIGARETO.) Včeraj je nekdo vrgel skozi okno škatlico ken-
ta, verjetno je mislil, da je prazna, pa sem jo pobrala — tako za štos — in po-
misli, notri je bila še ena cigareta. Cisto dobra. Tega ti včeraj nisem poveda-
la... Kar pokadila sem jo.
ICO: Zastrupi se, kar daj..., kadi, ti kar kadi, sto na dan, če hočeš, fina pljuča
boš imela...
MIŠA: Mucek...
ICO: Jaz nisem noben mucek.
MIŠA: Si, ja. Glej jo — tvoja prijateljica prihaja. (PO KOLOVOZU OB CESTI
PRIHAJA ŽENSKA, PRED SEBOJ RINE KOLO, NA KATEREM JE OBEŠE-
NIH NEKAJ CEKROV Z ROBO.) Dober dan.
2ENSKA: (SE USTAVI.) Dober dan... Vročina za znort, a ne kaj? Kupvala
sem, a ti ne gre to preklemansko kolo in poč na vsem lepem, tko da sem se
mogla peš matrat iz mesta, celo pot... Tko sem bla besna — in še v tej vročin
—	aaa, bom že rekla ta starmu — k sem ga lepo prosirla, naj gre on iz avtam,
on pa da ne in... (RAZKAZUJE CEKRE.) Ja, se ni dost, par malenkosti, pa se
koj nabere ... Tko sem bla besna, da sem kr klela, veste, vam kr po pravic
povem... Una frajla, hčerka, veste, — za nobeno rabo, za nobeno rabo, sam
leži pa bere, k dab jetko mela, vam povem: Sam leži. Sej bi blo boljš, če bi šla
iz avtobusam, ampak zdej je že, kar je. Hvala bogu, da bom kmal doma...
Tut prtaknla se ne bom za južno, naj si kuhajo kokr vejo in znajo, tut prtaknla
se ne bom. (2ENSKA SE ODDIHUJE, NAKAR SE NEKAJ ČASA VSI TRIJE
SAMO GLEDAJO. Cez čas.) Kaj pa vidva? Še zmerom nč?
ICO: (Nekoliko okleva.) Nč.
2ENSKA: Masta pa tut smolo, a ne res?... Prav smilta se mi že. Je pa tut
hudič čudn, da vama noben ne ustav, a ne res? Jezsna, ti poglej... Kako pa ta
drug dobijo? — Kr sfehtajo, kaj?, vidva pa nč ... Ja ..., kokr jaz takole vidm,
—	pa jih velik fehta, ampak vsi dobijo ... Par ur — pa je. Pa že gredo, kaj vem
kam ..., na morje, kakopak ... Vidva pa nč.
ICO: Smolo imava.
ŽENSKA: Ze — že..., ampak tole se vleče, madonca, kolk? — Par dni, kaj,
—	še več, več kt en teden, ja ... Pa vsak dan sta tle, a ne?
ICO: Ja. Vsak dan prideva.
ŽENSKA: Sej vaju vidm. Jaz kr gledam. Križ božji, da se vama lub. A se spla-
ča? No, vidva že vesta... Pa rajtata kaj dobit? — Kaj pa, če ne bo nič? Kaj
potlej?
MIŠA: Bova šla pa domov.
ŽENSKA: A sta morbit..., ne vem, če žihr vprašam, pa me prav firbec ma-
tra.., a sta morbit poročena? (Ico hoče odgovoriti, pa ga Miša prehiti.)
MIŠA: Nisva.
ŽENSKA: A da ne? (Nekaj časa se čudi in kombinira.) A tut v žlaht nista?
MIŠA: Tudi ne.
ŽENSKA: Aja... (Zvedela je, kar je hotela, zdaj se kar na hitro odpravi.) Ja,
treba bo počas... No, pa srečno ... Morbit se pa dons vama le urajma ... (Od-
rine.)
MIŠA: (Zavpije za njo.) Adijo. (Nekaj časa oba molčita, nihče se ne zmeni za
\'ozila, ki letijo mimo njiju.)
ICO: Ti, Miša ... Zakaj si rekla, da nisva poročena?
MIŠA: A ni bolj fino, če misH, da sva — kar tako — fant pa punca...
ICO: Zakaj si se zlagala?
MIŠA: Kaj jo pa briga, babo?
ICO: Zakaj nisi povedala po pravici?
MIŠA: Zato, ker nisem ... Ne vem, zakaj.
ICO: Kaj se pa greš?
MIŠA: Kaj ti misliš, da je ona? Kaj? Spovednik? Policaj? Lahko ji rečem, kar
hočem, zapomni si to.
ICO: V redu ... V redu.
MiSA: Jaz tudi mislim, da je v redu. (ICO SE POSVETI PROUČEVANJU SVO-
JIH ZAPISKOV, NEKE BOŽJE RAZPREDELNICE, KI JE S PIKOLOVSKO NA-
TANČNOSTJO ZARISANA V NJEGOVEM BLOKU. MIŠA VZAME DALJNO-
GLED IN Z NJIM OPAZUJE PRIHAJAJOČE AVTOMOBILE. ŠELE KO UGO-
TOVI, DA JE VOZNIK SAM, SE POTRUDI IN ŠTOPA, OSTALE SPUŠČA MI-
MO, NE DA BI MIGNILA S PRSTOM.)
ICO: (Gleda tabelo.) A veš, da Angleži, kurbe, sploh ne ustavljajo.
MIŠA: To je zato, ker doma vozijo po levi in jih je tukaj strah.
ICO: (Se razburi.) Cesa jih je strah, ti prekleti bebec? Cesa? Zmeraj znova za-
čneš srat o strahu. Kaj misliš, da je ves svet preplašen?
MIŠA: Doma vozijo po levi strani, tega niso navajeni, pa mislijo samo na to,
kako morajo tukaj voziti po desni in jih je strah, da se ne bi zaleteli, zato ne
ustavljajo, da veš ... Francozi bolj ustavljajo.
ICO: Francozi pa že ne ... Nikdar ... (ICO PRIŽGE TRANZISTOR.)
MIŠA: Oja, oja ... Daj, ugasni ta prekleti tranzistor.
ICO: Ne bom, naj igra.
MIŠA: Ugasni.
ICO: še hujši pa so Holandoi, ti so prav šufti. Nikdar ti ne bo v življenju usta-
vil Holandec.
MIŠA: Ugasni tranzistor.
ICO: Ja, vidiš, tko je to ...
MIŠA: Ico, ugasni tranzistor...
ICO: Ne govorim napamet, veš. To so podatki iz izkušnje.
MIŠA: Ugasni tranzistor, ali pa poišči drugo postajo.
ICO: Saj veš, da lovi samo eno postajo.
MIŠA: Potem pa kupi nove baterije.
ICO: Cehi so tudi pizde.
MIŠA: Niso. Cehi niso. Simpatični so. Cehi ne ustavljajo, ker imajo polne avto-
mobile, ker so v vsakem po štirje noter, ker so reveži, da veš.
ICO: Ker so pizde in ker imajo poln prtljažnik konzerv, zato... Ceh ustavi
samo, če mu poči guma in te prosi potem, da mu jo pomagaš zamenjat, ko pa
jo zamenjaš, te prosi za ogenj in se odpelje.
MIŠA:.Saj ni res.
ICO: A hočeš, da ugasnem tranzistor?
MIŠA: Vseeno mi je.
ICO: (EKSPLODIRA.) A vidiš, kakšna si, a vidiš? Samo zmišljuješ si...
MIŠA: (Ne zmeni se zanj.) Ce bi kupila risalne žebljičke in jih posipala po ce-
sti, bi vsak ustavil, ker bi pač moral in potem bi že koga dobila ...
ICO: Prvi, ki bi mu počila guma, bi bil kifeljc, in midva bi končala v zaporu.
MIŠA: Lahko bi rekla, da nisva bila midva ...
ICO: Lahko, seveda lahko ...
(NENADOMA ZAŠKRIPLJEJO ZAVORE, AVTO SE USTAVI NEKAJ METROV
STRAN. ICO IN MIŠA PRESENEČENO PLANETA K VOZNIKU, NEKOLIKO
STA ZBEGANA IN V ZADREGI.)
VOZNIK 1: Jaz grem na Reko in potem še naprej proti Splitu.
MIŠA: Midva ... pravzaprav...
ICO: Midva pa sploh ne greva tja. Midva greva v Koper in potem naprej v Ita-
lijo.
VOZNIK 1: Ce hočeta, lahko gresta z menoj do Postojne ...
ICO: Ne, rajši bova počakala na direktno zvezo. Hvala.
MIŠA: Res, res je, hvala lepa .. .-Srečno. Ja, pa na svidenje ...
VOZNIK 1: Kakor hočeta. Zdravo (VOZNIK ODPELJE, MIŠA IN ICO SE PO-
ČASI VRNETA NA SVOJE MESTO.)
MIŠA: Zapiši ga.
ICO: (Iz nahrbtnika potegne svojo beležko in svinčnik.) Ja, bom.
MIŠA: Kateri pa je po vrsti?
ICO: Triinšestdeseti.
MIŠA: Že?
ICO: (Gleda v beležko.) Sedemintrideset Slovencev, od tega 22 Ljubljančanov,
dva Libanonca, en Turk, trije Amerikanci, dva Madžara, šest Beograjčanov, en
Splitčan, dva Grka, šest Zagrebčanov, en Žid, en Poljak, en Belgijec.
MIŠA: V štirinajstih dneh — to ni malo.
ICO: Niti en procent jih ne ustavi, niti en procent. Same prašiče in kurbe. Od
tega jih je več kot pol takih, ki so imeli dovolj prostora za oba.
MIŠA: To rečeš kar tako... Ljudje gredo na dopuste, polne avtomobile imajo.
ICO: To reče statistika, ne jaz. Pa tudi sicer — če bi šlo zares, bi se lahko stis-
ka v kakšnem organu ali
službi na naših tleh. Vse
drugo pa je miren mir in
vse je lepo in za zmeraj
namiru in urejeno. —
Ah, in Josip Vidmar na
koncu naznanila potem
še vse lepo pozdravlja.
En dan prej je bil ob-
javljen protest izvršnega
odbora skupnosti štu-
dentov ljubljanskih viso-
košolskih zavodov ob
obisku iranskega pre-
miera, hkrati pa tudi
uredniški pripis — torej
ne odgovor novinarja,
ampak stališče redakcije
Dela. Izvršni odbor in
»Gibanje 13. november«
sta povedala, da sta pro-
ti temu, da bi prijatelj-
sko sodelovali »z režimi,
ki ne predstavljajo volje
svojega ljudstva«, kar je
iranski režim dokazal z
usmrtitvijo več študen-
tov ipd. Zahtevata pa tu-
di od vlade in političnih
forumov odgovor »na
vprašanje o načelnosti
jugoslovanske zunanje
politike«. Redakcija De-
la pa govori o »zaskrblje-
nosti nekaterih študen-
tov za neomadeževanost
načel naše zunanje poli-
tike«, o tem, da niso opa-
zili, »da bi bilo naše
javno mnenje ob tem
obisku kaj posebno vzne-
mirjeno ali celo sprovo-
cirano«, o tem, da se je
»v mednarodnem življe-
nju zakoreninila 'grda
razvada', da državniki
potujejo sem in tja, se
pogovarjajo, prodajajo
drug drugemu nafto«, da
jim pri tem nič na misel
ne pride, da bi vprašali
študente, kam lahko gre-
jo, o tem, da morajo oni
(se reče redakcija De-
la!) študentom pomaga-
ti, da se bojo v prihod-
nje bolje znašli, o tem,
da je »porednih reži-
mov« na svetu veliko, o
»grdobijah«, ki jih ti re-
žimi počnejo ipd.
Če pustimo ob strani
novinarske neslanosti,
popolnoma odprto in na-
padalno nesramnost, po-
tem je tisto, kar najbolj
zbode v oči dejstvo, da
študentje govorijo proti
prijateljskemu sodelova-
nju s takšnimi in takšni-
mi režimi, veleredakcija
Dela pa jim očita, da so
za prekinitev stikov. Ali
je verjetno, da novinarji
ne razlikujejo teh dveh
relacij med državami?
Ne, to ni mogoče. In ker
je torej to izključeno, je
ta identiteta sfabricira-
na z določenim name-
nom, ki se potem izkaže
v smešenju študentske
pozicije, ki v resnici v
ničemer ni pozicija snaž-
nih rok. Po potrebi ured-
ništva Dela je torej nuj-
no pred javnostjo štu-
dente prikazati kot zale-
tave, indolentne, neod-
govorne prenapeteže,
katerih zahteve vodijo v
to, da bomo morali »po-
šteno zategniti pasove«.
Torej smo na cilju: zdaj
je tako rekoč vse pri-
pravljeno, javnost je
»zmasirana«, karkoli v
zvezi s pasom ali s čim
podobnim se bo zgodilo,
že vemo, zakaj se bo, in
je krivec že naprej poka-
zan z debelim novinar-
skim prstom.
Ob vseh teh navede-
nih primerih iz pisanja
Dela, posebno pa ob
prostorni razliki, ki je
(že kar simbolično miš-
ljeno) med »prijateljski-
mi sodelovanjem« in »di-
plomatskimi stiki«, je
očitno, da deluje nek po-
seben socialni in politič-
ni interes zbranih ured-
nikov pri Delu. Ta inte-
res je v celoti želja jare
gospode srednjega sloja
po peytonsko, malome-
ščansko in privatistično
urejenem svetu, iz kate-
rega je bistvo izrinjeno
in so informacije o tem
svetu samo privatna
»stališča« — ki pa jim
je seveda potrebno na-
deti obstret občnosti.
Prav zato ni nič čudno,
da celo v trenutku, ko
politični forumi zahteva-
jo vključitev javnosti v
zadeve zunanje politike,
novinarji (z izjemami,
nili, a ne?
IVIISA: Ce bi šlo zares, ja.
ICO: Kaj pa oni vejo, za kaj gre ... Dobro, da vem, kakšne kurbe so ljudje...
MIŠA: Kaj pa tistih triinšestdeset, ki so ustavili, a?
ICO: Me nič ne briga.
MIŠA: 2e triinšestdesetkrat bi se lahko odpeljala, če bi hotela...
ICO: Pa očitno nisva hotela ...
MIŠA: In kdo je kriv?
ICO: Miša, nehaj.
MIŠA: (Zagrenjeno.) Šla bi lahko kamor koli...
ICO: (Se razburi.) Ze spet začenjaš, a ne?
MIŠA: Saj bom tiho ...
ICO: Na živce mi gre, da kar naprej mahaš s to roko.
MIŠA: (Živčna je.) S katero pa naj maham? A z levo?
ICO: Z nobeno. Miruj. Stoj lepo, imej mal prekletega dostojanstva v sebi. Bo
že ustavil, če bo hotel. Vsak cepec vidi, da stopava.
MIŠA: (Izziva prepir.) Zanima me, če bi ti ustavil, če bi imel avto in bi se pe-
ljal mimo in bi bil tukaj namesto tebe z menoj nekdo drug?
ICO: Kdo na primer?
MIŠA: (Se smeje.) Kdorkoli... Recimo — Kuka.
ICO: Jaz ne bi ustavil. Jaz že ne. Jaz bi se maščeval za vse krivice, ki sem ih
doživel na tej prekleti usrani cesti.
MIŠA: Kaj sem pa jaz pri tem kriva?
ICO: Me nič ne briga.
MIŠA: (Mimo pripelje tovornjak. Miša se skloni k tlom, na cesto položi dlani.)
A čutiš, kako se cesta trese, če pripelje cisterna ali tovornjak. Deluje kot elek-
trična masaža. Prav kot masaža... (Miša opazuje razpoke na cesti.) Pa jo res
slabo vzdržujejo, revico, glej, kako je popokana ...
ICO: (Maščevalno) Drugo zimo jo bo sneg pobral, potem bodo pa imeli... Nih-
če več se ne bo peljal po njej...
MIŠA: Saj bodo gradili hitro cesto ...
ICO: Potem bodo pa sploh šibal, kot da nas ni. Nihče ne bo ustavil. Plin do
konca — pa zdravo. Prav jebal se jim bo ...
MIŠA: A češ, da malo zamenjava? Mislim — če bi ti zdaj nekaj časa stopal...
ICO: A se ne bi šla rajši kamne metat?
MIŠA: (Žalostna) Ne .. ,
ICO: Pa ristanc?
MIŠA: Ne bi...
(ICO JO PRIME ZA ROKO, POTEGNE K SEBI, STOJE OB CESTI SE NEZNO
POLJUBLJATTA. VOZILA DRVIJO MIMO, ŠOFERJI IN NJIHOVI SOPOT-
NIKI PISANO GLEDAJO.)
ICO: (Se odmakne od Miše za korak, jo dregne s stegnjenim prstom v trebuh.)
Loviš. (STECE na POLJE, MIŠA ZA NJIM, SMEJETA SE KOT OTROKA. ČE-
DALJE BOLJ SE ODDALJUJETA OD CESTE, GLOBOKO V POLJU STA ZE,
SKRITA V TRAVI, AJDI, MED BRAZDAMI KROMPIRJA. LOVITA SE, PLA-
ZITA, PADATA, TEPETA, GREBETA, ŠCiPATA, ZGECKATA — KONČNO —
LJUBEZEN NA TABORNIŠKI NACiN.
Poldan je že. Sonce je visoko. Kolona avtomobilov v različnih vzorcih tiktaka
mimo zapuščene prtljage ob cesti.
MIŠA IN ICO SE VRAČATA S POLJA, NEKAJ ČASA OBJETA, POTEM NE-
KAJ KORAKOV NARAZEN, MAHATA JO NAZAJ K CESTI.)
ICO: Nabral ti bom rože. Hočeš?
MIŠA: (Se prijazno smejčka.) Vosu. Si pa res vosu.
ICO: (Zaenkrat je še ljubezniv, nervira se pa že.) A veš, da si težak kreten?
Konj... Brej vsakega smisla.
MIŠA: Saj ni res. Ti si brez smisla ... Polje je najlepša vaza. Kaj bi jaz z njimi?
ICO: Okitil te bom, pa še sebe, naj mislijo, da sva hipija.
MIŠA: Ne. Nekateri ne marajo hipijev. Bojijo se jih.
ICO: (Popeni.) Ze spet. Ze spet začenjaš blebetat o strahu, o tem, kako se vsi
bojijo, o tem, kako se ves svet trese od groze. Pa kaj ti je, Miša? (Se trka po
čelu.) Bebec.
MIŠA: Hotela sem reči, da rože niso dobre za štopat, nič drugega. (MOI.CE
PRIDETA DO SVOJEGA PROSTORA OB CESTI. MIŠA POKLEKNE K BORŠI,
VZAME IZ NJE PLASTIČNO OTROŠKO PIŠTOLO NA VODO, ICO JO SKRB-
NO OPAZUJE.) Zdaj mi pa, prosim, daj ti tisti dvojni c. (ICO VZAME IZ NA-
HRBTNIKA DVOJNI C IN JI GA DA BREZ BESED. MIŠA Z ZOBMI RAZ-
TRGA VOGAL VRECKE IN TEKOCiNO PRETOČI V OTROŠKO PIŠTOLO.
PIŠTOLO NAMERI V ICOTA, SE MU PRIBLI2A, ICO ODPRE USTA, MIŠA
SPR02I, ICO V »SMRTNIH MUKAH« GRGRA, NATO Z U2ITK0M SPIJE
DVOJNI C. POTEM NA ISTI NACiN PIJE MIŠA. POTEM STRELJA V MIMO
PELJOCE AVTOMOBILE.) Bum. Bum. Bam, bam, bam...
ICO: (Kar nekam užaljen je, pa še siten postaja.) Zakaj si vzela od Markota
pištolo?
MIŠA: Posodil mi jo je.
ICO: Se že spet lažeš, a ne?
miša: Prisežem, da je res. Sam mi jo je dal. Rekel je: (Govori čisto po otro-
ško.) Na, mama, vžemi jo, da še boš branila pred roparji, pred čestnimi ropar-
|i, veš ... k so hudobni.
ico: (Togoten je.) To si si gladko zmislila.
miša: Ljubosumen si, ker jo je dal meni, ne pa tebi.
ico: Nisem.
MIŠA: Pa si. Saj te vidim.
ICO: Jezi me, ker si vzela otroku njegovo najljubšo igračo. Pa še pokvarila mu
jo boš.
MIŠA: Najljubša je zato, ker si mu jo ti kupil, a ne?
ico: Saj mu tako zmeraj jgz kupujem igrače. Kcjaj si mu pa še ti kakšno ku-
pila? Ce ne bi bilo mene, bi bil otrok brez ene same igrače.
miša: (Dostojanstvena pedagogika.) Dokazovat otroku ljubezen z igračami je
neumno, to sam veš, to je podkupovanje, nič drugega.
ICO: Podkupuješ ga ti s svojim večnim lizanjem, cmokanjem in mečkanjem,
ker ga hočeš imet samo zase, kar daj, izvodi, stlači si ga nazaj v maternico, da
boš srečna.
(Miša je malo razburjena, a se kar smejčka. Počasi in skrbno naliva ostanek
soka v plastično pištolo. MEDTEM JE PRIŠEL PO CESTI STOPAR Z OCALI
IN SE USTAVIL NEKAJ DESET METROV PRED NJIMA. MIŠA GA OPAZI.)
MIŠA: Pejt k njemu in mu reci... Povej mu ...
ICO: Pejt ti.
MIŠA: (Pije sok.) Jaz sem šla zadnjič, ti si na vrsti. (ICO GRE K ŠTOPARJU,
KI JE 2E RESNO ZAGRABIL ZA DELO.)
ICO: Ti, človek, a ti ne poznaš osnovna pravila vljudnosti? (Stopar žveči ž. gu-
mi.)
štopar: Kakšna pravila?
ICO: Ce prideš štopat, pa je nekdo že na cesti, se pač postaviš za njim. To je
pač jasno, a ne?
ŠTOPAR: Zakaj je pa to dobr?
ICO: A si ti v pomožno šolo hodu?
Stopar : Ja:... pa so se mi mal zagraužal tisti pregovori, saj veš — kdor
prej pride, prej melje ... in podobne klanfe. (Stopar je videti prav nevaren tip.)
ico: a ni škoda k maš glih nova očala?
STOPAR: (Malček prekriža rokce in se za korak pomakne proti Icotu. Ves je
nekam prijazen, skorajda preveč.) Na to sem tut že mislu, nauš verjel, pa ne
vem, če ti bo moja dioptrija odgovarjala. Drugač bi ti jih prav rad posodu —
za en cajt.
ICO: (Spozna, da je pretrdo zastavil.) To ni fer, veš ...
(MIŠA, KI JE MEDTEM ZASLUTILA, DA SE ZADEVA ZAPLETA, PRIHITI
ICOTU NA POMOČ.)
MIŠA: (Štoparju — zelo ljubeznivo.) Zakaj se nočeš postaviti za nama?
ŠTOPAR: Tam za vama mi ni všeč.
MIŠA: (Prijazno prepričevanje.) Poglej: A bi tebi bilo prav, če bi že dolgo časa
stopal, pa bi potem prišel nekdo drug in se postavil predte? Jasno je, da bodo
tistemu, ki je spredaj, prej ustavili.
ŠTOPAR: (Popušča.) Pa zamenjajmo, če hočeta. Jaz grem na vajino mesto, vi-
dva pa na moje.
ICO: Poslušaj, človek, midva že štirinajst dni visiva na tem istem placu in sploh
nimava namena selit se ali pa menjat.
STOPAR. Kako to misliš: že štirinajst dni?
ICO: To je najina stvar.
ŠTOPAR: Pejt ti mal v rt in me nehi zajebavat.
MIŠA: Kam pa greš? (Stopar ne reče nič.) Mislim reči — Kam potuješ?
ŠTOPAR: V Koper. (Zagrabi svojo boršo in jo mahne naprej po cesti, Miša in
Ico gresta za njim, ustavita se na svojem prostorčku in si nemo čestitata z
očmi.)
seveda) to preprečujejo
s svojo veliko coklo, ki ji
rečejo »sredstva javnega
obveščanja«. To pa spet
ni preveč nenavadno, če
vsaj malo vemo, da so
bili naši novinarji (z iz-
jemami, seveda) rekruti-
rani na način negativne
selekcije, v kateri sta bi-
la vrhovna vrednostna
kriterija konformistično
pisanje in nesposobnost.
Tako bomo sadove »zani-
mivega« privatizerstva
in hlastanja po repu
»uradnih« stališč še dol-
go brali.
Če bi torej prišel ne-
kakšen človek iz sveta in
bi slučajno vzel v roke
Delo in bi se pri nas na-
selN, bi kmalu spet šel.
Televizija
v petek
14. 1. je bilo mogoče v
TV dnevniku slišati in
malo tudi videti, kako je
organizacija ZK program-
skih delavcev na televi-
ziji imela sejo. Slišati je
bilo mogoče, da je šlo
tudi ža kritiko in samo-
kritiko dela pri kreiranju
televizijskega programa,
da sicer nacionalističnih
pojavov v programu ni
bilo, čutiti pa da je me-
ščanske vplive, ki da
skozi posamezne oddaje
pronicajo na dan. (Na-
vajam po spominu, ker
do danes, ko to pišem,
19. I., v nobenem časni-
ku nisem mogel zasledi-
ti tega poročila.)
Glede na to, da je te-
levizija izredno pomem-
ben medij, je sleherni
premik v programskih
konceptih vreden vse po-
zornosti. Njen pomen iz-
haja iz dejstva, da jo
gleda veliko število Slo-
vencev. Veliki večini te-
levizijskih gledalcev je
televizijski program na-
domestilo za celo vrsto
za branje časopisa, knjig,
za obiskovanje kina, gle-
dališča in celo za udele-
ževanje raznih sestankov
in športnih prireditev.
(O vsem tem govorijo
razne empirične raziska-
ve, v mislih pa imam to-
zadevne raziskave Cen-
tra za raziskavo javnega
mnenja pri slovenskih
sindikatih.) Zraven tega
pa je televizija zaradi
narave svojega medija
(vizualnost) vplivnejša,
prepričljivejša kot pa
npr. radio (po že ome-
njeni anketi iz leta 1970
gleda televizijo 86 "/», ra-
dio pa 98 "/o zaposlenih
v industriji in rudar-
stvu.) , česar se očividno
zaveda tudi vodstvo, saj
marsikatera radijska od-
daja na televiziji prepro-
sto ne bi bila dopustna.
V tem smislu postaja za
»odjemalce« televizija
osrednja kulturna insti-
tucija, s čimer raste tudi
odgovornost sestavljal-
cev programa.
In kako je v grobih po-
tezah viden ta program?
Predvsem razodeva iz-
redno, zelo nesproščeno
in temačno previdnost.
Ne v tehtnosti izbora v
smislu dognanosti posa-
meznih oddaj, pač pa v
tem majhnem, ozkosrč-
nem in provincialnem
pomenu, ko največji del
programa kar izžareva
strahove, da ne bi bilo
česa preveč ali premalo,
da ne bi bilo preveč pre-
tirano, da bi bilo vsake-
ga malo, ničesar preveč
— in seveda, da tudi ne
bi izgledalo mediokritet-
no, pa prav zato ne-
skončno je. V tem sla-
bem ekiekticizmu tako
ne pride na dan prav no-
bena »vrednota«, nobe-
na smer in nobena ideja.
Niti se ne pokaže kot na
tradicionalnih vrednotah
temelječ koncept, h ka-
teremu so programski
delavci očividno najbolj
MIS: Kaj pa je sprva rekel?
ICO: Malo se je upiral, potem pa je odnehal. Rekel je, naj ga ne zajebavam.
MIŠA: Pa si ga?
ICO: Veš — da.
MIŠA: Prav si mel.
ICO: Jasno, take tipe je treba zajebavat do smrti.
MIŠA: (NENADOMA) Mislim, da se bom preoblekla.
ICO: Kaj?
MIŠA: Sončila se bom. Premalo se sončiva.
ICO: Kako?
MIŠA: Stopala bom v kopalkah.
ICO: (Podivja.) Asi čist pritegnjena?
MIŠA: Slekla se bom in oblekla kopalke.
ICO: (Jo nekaj časa gleda, ne more verjeti.) A si blazna? Kaj ti je?
MIŠA: (Je že privlekla kopalke iz borše.) Sončila se bom, pa če se razpočiš.
ICO: Pa ne boš menda ... slekla se tukaj, na sredi ceste, kot kakšna...
MIŠA: Kot kakšna — kaj? Pravico imam sončit se, ne? Saj je poletje, to so
moje počitnice. Ves dan zgubim ... tako pa ... vsaj nekaj ...
ICO: Resno misliš?
MIŠA: (Začne se slačit.) Še ti se daj. Da bova oba v kopalkah. (ICOTU JE
IDEJA PRAVZAPRAV VŠEC, MOTI GA LE TO, DA MISEL NI NJEGOVA. Ne
ve, kako bi se na najbolj dostojanstven način vdal.)
ICO: Ja ... Ampak jaz se bom slekel izza grmovja. (POGRABI SVOJE KOPAL-
KE IN STECE NA POLJE K NEKEMU DREVESU.)
MIŠA: (Se hiheta.) Reva... (MIŠA SE PREOBLAČI V KOPALKE, ŠTOPAR Z
IZBULJENIMI OCMI SPREMLJA DOGAJANJE, NEKAJ AVTOMOBILISTOV
UPOČASNI VOŽNJO IN S HUMORNIM ZANIMANJEM OPAZUJE NENA-
VADEN PRIZOR, KRONA VSEGA JE MOPEDIST, KI SI NE MORE KAJ, DA
SI NE BI STVAR OD BLIZU OGLEDAL. USTAVI SE TIK OB MIŠI, VES OSVA-
JALSKI, ŠPRICA Z NEKIMI SMEHLJAJCKI, KI NAJ BI PONAZORILI NJE-
GOVE EROTOMANSKE SKUŠNJE, NJEGOVO OBČUDOVANJE MIŠINE PRI-
SOTNOSTI, NJEGOVO PRIPRAVLJENOST POMAGAT, »CE BI BILO TRE-
BA«. MIŠA SE ZA VSE SKUPAJ NE MENI PREVEČ, PA TUDI PREMALO
NE.)
MOPEDIST: Zdravo, muca... (Miša se prismuknjeno zasmeje, popravlja si
gornji del kopalk.) Se kej grebeš? (Miša skrbno zlaga kose svojega perila.) Do-
bra mačka, dobra... (Miša ga nemo opazuje. Mopedist ima vtis, da ga ne ra-
zume.) Do YOu speak english? (Miša mu smehljajoč odkima.) Parla italiano?
MIŠA: (Obžalujoče.) No... (Mopedist razjaha, ponudi ji cigareto, prižgeta.
PUHATA DIMCKE IN SE LIZETA S POGLEDI, V TEM PRIHAJA NA PRVI
TIR ICO, V KOPALKAH, V ROKAH NOSI OBLEKO. MOPEDIST Z GROZO
SPOZNAVA SVOJ FAUX PAS. ICO SE VEDE KOT GOSPODAR POLOŽAJA.)
ICO: (Mopedistu.) A ti je crknu? (MIŠA SE OBESI ICOTU NA RAMO.)
ICO: Kva pa je pol? A za bencin fehtaš? (MIŠA SE SMEJE KOT NORA, MO-
PEDIST SE KLAVRNO UMIKA, MIŠA IN ICO SE REZITA KOT OBSEDENA,
MOPEDIST SE NA HITRO ODPELJE.)
MIŠA: (Duši se v smehu.) Škoda, da se tega nisem že prej domislila ... Krasno
se počutim. A ni krasno?
ICO: Samo še morje manjka. (PRIMETA SE ZA ROKE IN SKACETA KOT NO-
RA NA VSE STRANI. NAZADNJE SE VRZETA NA TLA. CEZ CAS.) Nihče na-
ma ne bo zdaj več ustavil.
MIŠA: Kaj se sekiraš.
ICO: Saj se ne.
MIŠA: Ani fino?
ICO: (Ne preveč prepričano.) Se pa še.
MIŠA: Ce bi začela s sončenjem že prvi dan, bi bila zdaj že pošteno rjava.
ICO: A maš kaj kreme? Za mazat...
MIŠA: (Skoči k borši, vzame kremo.) A češ, da te jaz namažem?
ICO: Daj. Samo — ne preveč na debelo.
MIŠA: Veš — da ne. (Ga maže.)
ICO: Še odspredaj me daj. Tuki. (Miša ga maže po želji.)
MIŠA: Tako, vidiš .. .
ICO: (MEDITIRA.) V kakšnem avtu bi se najraje peljala?
MIŠA: V takem — odprtem.
ICO: Kakšne znamke?
MIŠA: Vseeno, samo, da bi bil odprt, tak športen ...
10
ICO: MG? Mercedes? Jaguar?
MIŠA: Ne vem, vse imam rada.
ICO: Kakšne barve?
MIŠA: Bele...
ICO: Dobro. Potem čakava na odprt bel športen avto. Z nobenim drugim ne
greva. Drži?
MIŠA: (Blaženo.) Drži. (IDILO PREKINE ŠTOPAR, ki se jima približa za nekaj
metrov. OGORCEN JE.)
ŠTOPAR: Vidva sta pa mal frtrotlana, a ne? Prmajduš, da sta...
MIŠA: Pa l^aj je pol?
ŠTOPAR: Ja jebenti — kaT^^o — kaj pa je pol? Kdo pa bo ustavi, če take afne
guncata?
ICO: Bo že ustavu, če mu bo pasal...
ŠTOPAR: Kdo? Komu pa paše s takima, kot sta vidva?
MIŠA: (Daleč od tega, da bi se sekirala.) Bo pa tebe vzel, kaj se razburjaš?
ŠTOPAR: Tut mene ne bo nihče, če ga bosta tkole srala.
MIŠA: Brez skrbi, da bo ...
ŠTOPAR: Madonca — sta dobra.
ICO: Umakni se s sonca, človek. Kaj ne vidiš, da se sončiva? Senco mi delaš.
ŠTOPAR: Pa kva misliš, da si že na morju?
ICO: (Uživa.) Moje misli so moja stvar.
ŠTOPAR: (P0L02AJ MU SPLOH NI VŠEC.) A se masta vidva sploh namen
premaknit kam naprej, al sam dren delata na cest?
MIŠA: Midva nisva navadna štoparja.
ŠTOPAR: Tut jaz mam tak občutek, ja.
ICO: Midva lepo prideva vsak dan navsezgodaj sem, pa se mal zajebavava,
zvečer greva pa dam.
ŠTOPAR: Ne? A res?
MIŠA: Ja, sva vsaj na svežem zraku, razumeš?
ŠTOPAR: (Sploh si ni na jasnem, kaj je res.) A nikol nikamor ne gresta?
ICO: Jasno, da ne. V tem je pa vic, a ne zastopiš?
ŠTOPAR: (Zadeva ga začne resno zanimati.) Ne. Kakšen vic?
ICO: Vic je v tem, da ne popiadiš. — Da ostaneš lepo tam, kjer si. Da ne lau-
faš prec na morje tako kot vsi.
MIŠA: Lahko bi že zdavnaj šla, če bi HOTELA, pa nočeva... Triinšestdeset
jih je že ustavilo, triinšestdeset.
ŠTOPAR: Zakaj pa sploh hodita sem? Zakaj rajši ne ostaneta kar doma?
MIŠA: Midva nisva nobena zapečkarja.
ICO: Neki pa mora met človk od dopusta, se ti ne zdi?
ŠTOPAR: Namest, da crkavata po ves dan na tej vročini, bi blo bolj pametno,
če bi hodila na kakšen bazen al pa na Savo.
ICO: To pa ne. Med bazenom in morjem ni nobene razlike.
ŠTOPAR: (Z NORCI NOCE IMETI NOBENEGA OPRAVKA VEC.) Dobr ga
serjeta, ja . (Se odpravi.)
MIŠA: Živio.
ŠTOPAR: Zdravo. (Odide.)
ICO: Miša, napraviva se, kot da sva mrtva. Za štos.
MIŠA: (Ideja se ji zdi fantastična.) Ja. Ja, ja, ja. Ali pa ranjena?
ICO: Ne, mrtva, prav mrtva.
MIŠA: Kaj pa, če kdo ustavi?
ICO: Pustiva ga, da pride čisto zraven, potem pa začneva smrčat...
MIŠA: (Lopovsko.) Jaz pa planem pokonci — nenadoma skočim — tako, da se
prestraši, ane? — in se začnem razburjat: zakaj naju zbuja, a ga ni sram?
ICO: Ne, čakaj: vzemi rajši pištolo. (ICO JI PORINE V ROKE POLIVINILA-
STO PIŠTOLO, VRZETA SE NA TLA IN ZAČNETA NAVDUŠENO ČAKATI
NA ŽRTEV, ZRAVEN SI MEŽIKATA IN SE PACITA DO NEZAVESTI. V TEM
ZACVILIJO ZAVORE, OB NJIJU SE USTAVI AVTO, VOZNIK ODPRE VRA-
TA, STOPI VEN, SE SKLONI NAD MIŠO. V TEM TRENUTKU GA MIŠA
USTRELI Z DVOJNIM C, NARAVNOST V OBRAZ. VOZNIK 3 JE PREKLETO
PRESENEČEN, UZALJEN JE, OGORČEN. MIŠA IN ICO SE PANKRTSKO
SMEJETA, UŽIVATA, DA STA VSA ZARIPLA.)
VOZNIK 3: (Gospod je Francoz.) Ah — non. Non. On ne rigole pas comme
ca, a. Qu'est-ce que vous prend?... Quoi done? On ne fait pas des betises com-
me ca. On ne se mocque pas avec des gens de cette miniere ... Je pourrais bien
appeller la police, moi... Merde, alors ... Sacre dieu. (FRANCOZ BESNO ZA-
LOPUTNE VRATA IN SE ODPELJE. MIŠA IN ICO SE KISLO NASMIHATA.
nagnjeni in se zanj tru-
dijo. Tudi te so blokira-
ne s celo vrsto domislic,
štosov in nasploh slabim
okusom srednjega sloja
in njegovo nemogočo
pedagogiko. Tako se od-
prtost, ki so jo program-
ski koncepti še pred
kratkim deklarirali, kaže
na eni strani kot laž (ker
so sestavljalci progra-
ma za moderno kulturo,
posebno tisto, ki se godi
in raste na naših tleh,
dobesedno gluhi in jo
z veliko samozavestjo
ignorirajo), po drugi
strani pa kot blokada
in paraliza tradicionalne
kulture (ker je le-ta ne-
nehno rezana, popravlje-
na in cepljena na udob-
nost našega mogočnega
srednjega sloja). Torej
nič. Oziroma: pravi, dol-
gočasni, copatasti, pro-
vincialni in pogreti
šmorn. In v tem kontek-
stu posamezne svetle
oddaje zaživijo le tako,
če si jih gledalec z naj-
večjo disciplino, ki jo
zmore, predstavlja izoli-
rane, iztrgane. To pa se
ne godi samo na kultur-
no umetniškem področ-
ju. Prav isto velja za in-
formativne oddaje, bodi-
si politične ali gospodar-
ske, v katerih namesto
informacij ali interpreta-
cij štrli v svet obup-
ni oktagonalni jezik, ki
uspeva samo našim re-
porterjem do takšne me-
re, da tudi slučajno z
njim nič ne povejo.
Kaj potem pomeni
sklep, da je v programu
čutiti preveč meščan-
skih vplivov? Nemara ne
pomeni, da so bili pro-
gramski koncepti doslej
preveč mestjanski, reci-
mo urbanizirani? To tudi
nc more imeti dobesed-
nega pomena (meščan-
stvo = buržoazija =
zahodni svet), saj vpliva
sodobne meščanske kul-
ture doslej ni bilo mogo-
če zaznati — ki pa bi bil
glede na nič, ki ga tele-
vizija vehementno in
vztrajno pošilja med gle-
11
dalce, celo zaželen. Če
pa zares in zmotno pro-
gramski delavci — ko-
munisti na TV mislijo, da
je bilo tega, česar ni bi-
lo, še preveč, potem
upravičeno lahko sklepa-
mo, da bodo dosedanjim
programskim koncep-
tom, temelječim na niče-
mer, zrasle še globlje
korenine.
Koroški
študentje
v Ljubljani
Koroški štu-
dentje, ki delajo v Ljub-
ljani, so najprej v slo-
venskem celovškem čas-
niku potem pa tudi v slo-
venskem Delu objavili
Izjavo, v kateri govorijo
o razmerah, v katerih ži-
vijo naši rojaki v av-
strijskem delu Koroške,
hkrati pa odločno prote-
stirajo »proti maloduš-
nemu, razkrajajočemu pi-
sanju nekaterih sloven-
skih publicistov v matič-
ni državi o nacionalnem
vprašanju sploh in pose-
bej o položaju in življenj-
ski perspektivi Sloven-
cev sklenjenega sloven-
skega ozemlja«. Govori-
jo, da so ti in ti publici-
sti zato predstavniki
manjvrednostnega kom-
pleksa mnogih Sloven-
cev, govorijo tudi o nji-
hovem sovraštvu do slo-
venske tradicije. In še:
»Omenjamo le Probleme,
ki so že nekaj časa glav-
no zbirališče piscev ta-
kega duha.« (Nadaljuje
se tudi z Dialogi in So-
dobnostjo.)
Listam po sedanjih in
malo prejšnjih številkah
OPAZILA STA NAMREČ, DA ŠALA NI NAJBOLJ USPELA.)
MIŠA: No, vidiš — pa si rekel, da Francozi sploh ne ustavljajo.
ICO: (Se bedasto reži.) Ta je izjema.
MIŠA: (Znova jo popade smeh.) Zapiši ga. Zapi-ši ga.
(ŠE EN AVTO USTAVI.)
VOZNIK 4: (Prijazno se smehlja.) Kam pa?
ICO: Kam pa vi?
VOZNIK: Koper.
ICO: Midva greva na Reko. Tisti fant tamle gre pa v Koper, če ste tako ljubez-
nivi, da njega vzamete ... Midva bi rajši počakala na direktno zvezo. Pa hvala
lepa.
MIŠA: Hvala lepa ...
VOZNIK 4: Kakor hočeta ... Srečno.
ICO: Živeli... (VOZNIK ODPELJE NEKAJ DESET METROV STRAN, POBE-
RE ŠTOPARJA IN ODPELJE.) Nekaj časa se Miša in Ico molče gledata, avti
drvijo mimo.)
MIŠA: (Trpko) Si zdaj zadovoljen?
ICO: Zakaj pa jaz? Ti, ti si zadovoljna.
MIŠA: Lažnjivc.
ICO: Ti si si izmislila takele počitnice, ne jaz.
MIŠA: Jaz nisem nikoli rekla, naj se sploh nikamor ne premakneva.
ICO: Rekla si, naj vsak dan hodiva štopat na isto mesto. Rekla si, da se bova
hecala, da bova štela, koliko ljudi bo nama ustavilo, rekla si, naj vodim stati-
stiko.
MIŠA: (NA JOK JI GRE.) Jaz sem vedno dopuščala možnost, da se naenkrat
zares odpeljeva ...
ICO: Ti si — hudiča — dopuščala možnost. Zakaj pa potem nisi rekla, zakaj
si govorila, da naj, če kdo ustavi, rečem, da bova raje čakala na dirtektno
zvezo ...
MIŠA: Saj si bil ti za to ...
ICO: Nikar zmeraj znova mene ne dolži. A so to sploh kakšne počitnice? Ho-
diva semle kot dva cepca vsako jutro, zvečer pa nazaj. 2e ves sem nor od tega.
Sranje. Hudiča sva na svežem zraku. Tisti tip je mel prav, ko je rekel, je tukaj
svinjarija in prah in plini in vse sorte. Še zbolela bova od tega.
MIŠA: Sem jaz kriva? Zakaj pa nisi hotel, da vzameva Markota sabo?
ICO: A si nora? Otroka ne moreš vlačit na avto štop, ne?
MIŠA: Samega pa tudi ne moreš pustiti doma.
ICO: Marko ni sam. Moja mama je z njim. Mama ga pazi.
MIŠA: TVOJA mama, ja... Pred njo sem pobegnila od doma, da veš. Zaradi
nje sem si tudi izmislila tale avto štop, da ne bi mogla za nama. Da me ne bi
morila še na dopustu. Sita sem je do grla, čarovnica stara, zoprna...
ICO: Nikar tako ne govori o moji mami, lepo te prosim ...
MIŠA: Bom.
ICO: Jaz nikoli ne govorim zoper tvoje starše.
MIŠA: Vseeno mi je.
ICO: Lahko bi kam šla, zares šla, na dopust..., ampak ti tako sovražiš mojo
mamo, da ji ne zaupaš otroka niti za en sam dan, tako je ...
MIŠA: Res je, niti za en sam dan ne ...
ICO: Potem se nikar ne pritožuj, da sva tu.
MIŠA: Ti si ravno tako kriv kot jaz. Pa tvoja mama.
ICO: (KRiCl) Pusti že enkrat mojo mamo pri miru.
MIŠA: (KRiCl) Od tega stanja in mahanja sem zvečer tako utrujena, da se mi
Markotu še pravljice ne ljubi prebrati...
ICO: Pa kakšno zvezo ima to z mojo mamo?
MIŠA: Ima jo ja.
ICO: Za-pri že enkrat, lepo te prosim, zapri. Pojdi že enkrat domov k tistemu
pankrtu in me pusti samega,... vsaj zadnji dan dopusta bi rad imel mir.
MIŠA: (NA ROBU ZIVCNEGA ZLOMA. ZALETI SE VANJ IN GA NEKAJ-
KRAT UDARI, ZAPLETETA SE V ŽELEZEN, SOVRAŽEN OBJEM.) Mojemu
otroku ne boš, ne boš, razumeš..., on ni. .., prašiča hudičeva, Ico — kurba si,
kurba ..., nikar ne reci tega ... še enkrat... (JOKA KOT DEZ.)
ICO: (V PODOBNEM STANJU, GOVORI VZPOREDNO Z NJO, BRANI SE
SAMO TAKO, DA JO VKLEPA V SVOJ OBJEM.) . . . Sovražim ga .. ., da
veš ... pa je ... ti si, ti... pejt in ga mej, čisto zase ... (OBMIRUJETA, ZVE-
RIZENA, PENASTA in SOLZNA.)
MIŠA: (Hlipa, vsa se trese.) Saj — ... bom... šla, brez skrbi, poslala bom tvo-
12
jo ... mamo sem na cesto, naj ti ona ... dela družbo, saj ti... je ... tako ...
ona več ... kot pa jaz...
(NEVIHTA JE NEKAKO MIMO, SLEDI POSKUS NASILNE SPRAVE. ICO
MISI POLIZE SOLZE Z LIC, ČEPRAV SE MiSA BRANI IN SE ZMERAJ HLI-
PA. POTEM MISA POBRSKA PO BORSI IN NAJDE SVOJE PRIPRAVE ZA
MAKE-UP. Z VSO SKRBJO SE POSVETI LICENJU. CRTA NA ČRTO IN RE-
STAVRACIJA MISINE LEPOTE JE OCITNA, LE DA JE NJEN VIDEZ ČUD-
NO HLADEN IN NEPRIZADET. NEKAM TRDA IN NEIZPROSNA, LEPOTA,
KI VE, KAJ HOČE. Z ICOTOM SE DOGAJA PRAV NASPROTNO. MEHCA
SE. NARAZEN LEZE, RAZPADA. V SVOJI ZGUBLJENOSTI VZAME V ROKO
, KITARO IN ZACNE BRUNDATI NEKO PESMICO. POZNO POPOLDAN JE
2E, SONCE SE 2E MOCNO NAGIBA K ZAHODU. PROMET JE SE ZMERAJ
GOST.)
ICO: (Cez čas) Komarji me bodo požrli in brenclji in ves ta mrčes...
MISA: (Cez čas) Na morju ni nič bolje.
ICO: 2akaj pa potem vsi rinejo tja, zakaj?
MISA: (Premišlja, kaj bi rekla.) Zato, ker ne marajo preživet dopusta kot konj-
ske fiige ob cesti.
ICO: (Spravljivo) Miša ..., zapoj tole ... C dur... (IGRA.)
MiSA: Pusti me ...
ICO: Ali pa tole ... (Poje.)
MISA: Fouš.
ICO: (Neha peti.) No, pa ti daj... (Miša nenadoma zapoje, Ico jo čisto poti-
hem spremlja. Naenkrat neha, ne gre mu več.)
ICO: Starav^a se, Miša, starava ...
MiSA: (Smeje se.) Zakaj?
ICO: Tako...
MISA: Mogoče se ti.
ICO: Oba.
MiSA: Jaz ne.
ICO: (2ivčen je.) O, pa se, pa še kako. Kar priznaj.
MISA: Nimam kaj priznavat.
ICO: Poješ pesmi, ki so pet let stare, pa še takrat niso bile hit.
MISA: Bedak. Kakšno zvezo pa ima to s staranjem?
ICO: (Jezno.) Pa siliš se z avto stopom, ko ti sploh ne paše.
MlSA: A že spet začenjaš?
ICO: Priznaj, da se siliš...
MISA: Drek. Siliš se kvečjemu ti.
ICO: (BESEN JE, TODA NE MORE SE ZBRATI. NE NAJDE BESEDE.) Tebi
je všeč, da imaš občutek, da si..., ne vem,... prosta, da si... taka kot vča-
sih, da izzivaš ..., ampak nič več nisi taka, veš. Sam greš se.
MiSA: (Hladno.) Prav, se pa grem. Se zmeraj bolje kot nič. Ti, se pa niti ne
greš več.
ICO: Lepo, da priznaš. (Miša se prezirljivo nasmehne, oba sta tiho. Cez čas:
Ico previdno začne.) Kam bova šla pa drugo leto ... na dopust?
MiSA: Kar pejt, kamor te je volja ...
ICO: Saj bova šla skupaj, ne?
MISA: Ti delaj zase načrte, jaz jih bom pa zase.
ICO: (Zarjove kot lev.) Kdo jih bo pa za Markota? Kdo, pička trapasta? Kdo?
MISA: Tvoja mama.
ICO: Miša, ne bodi smešna...
MISA: (SE ZAČNE NA NAJBOLJ NEMOGOČE NAČINE SPAKOVATL KREM-
2ITI, NAVZKRI2 GLEDATI 2 OČMI, PLA2ITI JEZIK, NAPIHOVATI LICA,
KAZATI ZOBE IN PODOBNO. NA JOK JI GRE.) Smej se, no...
ICO: (ČUDNO PRIZADET.)... Drugo leto bova imela že svoje stanovanje.
Mama ne gre z nami, če nočeš ... Ni treba ...
MiSA: (SE Se NAPREJ SPAKUJE, PONAVLJA NJEGOVE BESEDE.) . . Bova
imela že svoje stanovanje ... Mama ne bo z nami, če nočeš, ni treba ...
(OBA SE ZAKRKNETA V TRD MOLK. VECERI SE 2E, NEKATERA VOZILA
2E PRI2IGAJ0 zasenčene luči.)
ICO: (Suho.) Pozno je že. Greva. Obleciva se.
MISA: (Odsekano.) Zakaj?
ICO: Zato, ker morava domov. Jutri imaš službo. (MiSA MOLČI S STISNJE-
NIMI USTNICAMI. ICO SE ZAČNE OBLAČITI, ZASTANE, NADALJUJE Z
OBLAČENJEM, ZNOVA ZASTANE.) Miša..., tisto o Markotu (Ne gre mu z je-
zika, mečka nek gumb)... sem rekel... kar tako ... Veš, da nisem mislil res-
Problemov, da bi na-
šel kakšno potrditev ali
opravičilo za gornje tr-
ditve. Tudi če grem še
bolj nazaj, v že zapraše-
ne številke, »takega du-
ha« ne odkrivam. Vseka-
kor je nekaj videzov po-
dobnega »duha«, nekaj
besed, ki se jih seveda
da tudi tako porabiti, kot
to navajajo koroški štu-
dentje, ali pa popolnoma
drugače, kot to koroški
študentje ne omenjajo.
Prvo branje je možno, če
tisti, ki bere članek ali
razpravo, v resnici ne
bere. Ker na tem mestu
dokazovanje ni mogoče,
samo naslednje:
1.	Glede na to, da
so koroškim študentom
ljubše deklaracije kot
delo, bi bilo primerno,
vsaj kar zadeva Proble-
me, da si preberejo ured-
niške koncepte Magazi-
na in Razprav (torej
Problemov), ki so bili
objavljeni leta 1970.
(Opozarjam pa, da niso
bili objavljeni v obliki
plakata, ampak v redni
številki revije, kar pome-
ni, da bo treba vzeti v
roke revijo.
2.	Kar zadeva tovrstne
napade, ki izvirajo iz
upravičenega nezado-
voljstva s položajem Slo-
vencev v Avstriji in ki so
usmerjeni na revije, kot
so Problemi, Sodobnost
in Dialogi — ali ne bi
bila katera od drugih
smeri napada učinkovi-
tejša? Proti temu, kar
lahko spremenijo drugi
naslovi, je učinkovanje
vseh slovenskih revij
skupaj komajda pljunek
v morje.
3.	Ker so besede ko-
roških študentov v Izjavi
dejansko IVIessnerjeve,
Pahorjeve in podobne
znane besede iz 19. sto-
letja, kar pomeni, da si
študentje ne privoščijo
izvirne informacije, si
odslej Problemi dovolju-
jejo brezplačno prihaja-
nje na poštni naslov nji-
hovega kluba. (Kar pa
še ni administrativni
13
ukrep.)
no. Častna beseda ... Veš, da ne ...
(V TEM TRENUTKU PRIPELJE MIMO ODPRT ŠPORTEN VOZ, NAGLO ZA-
VRE IN SE USTAVI NEKAJ METROV DALJE. MIŠA ZAGRABI SVOJO BOR-
SO IN STECE K AVTOMOBILU. CEZ NEKAJ HIPOV JE ŽE V VOZU, DVE
BESEDI IZMENJA S ŠOFERJEM IN AVTO SUNKOVITO ODPELJE. ICO, KI
SE JE MEDTEM lE NA POL OBLEKEL, S HLAČAMI V ROKAH, ODPRTIMI
USTI, NEMOČNO, IMBECILNO SPREMLJA DOGAJANJE. SPRVA ŠE DO-
BRO NE RAZUME, POTEM ZELO POLAGOMA DOJEMA, KAJ SE JE PRAV-
ZAPRAV ZGODILO.
Zdaj je že tema, avtomobilske luči zaslepljujoče bliskajo v oči. Kolona drvi
mimo Icota, ki brezizrazno bulji v luči in komaj razločno preklinja:) Jebenti. . .
jebenti... jebenti... jebenti... (in tako v nedogled. AVTOMOBILSKE TROB-
LJE GA OPOZARJAJO, NAJ SE UMAKNE S CESTE.)
KONEC
Zmeraj tako
kot zmeraj
Besede so vzete iz
gracilne Smoletove igre.
So zelo natančne. Merijo
na neskončno istost in
nepremakljivost. Pravijo,
da je zima, ko je zima,
da je jesen, ko je jesen.
Govorijo o zmeraj isti
inertnosti mase, ki se
vali tako, da je zmeraj
na istem mestu kot zme-
raj. In ta neskončna
istost živi brezčasno in
je zmeraj sebi enaka. V
trenutku, ko iz čudnega
podtalja, ki je postavlje-
no visoko nekam gor in
je osvetljeno z neko po-
sebno lučjo, spet priha-
jajo napadi na delo mlaj-
ših generacij, grožnje in
surova podtikanja, se te
rečenice nisem slučajno
spomnil. Odkar pomnim,
recimo dvajset let, je
zmeraj tako. Zmeraj so
v podtalju visoko zgoraj
Vidmar, Bor ipd. in zme-
raj napadajo tisto, ki pri-
haja, s pomočjo obskur-
ne luči, zmeraj nesnažno
in »zmeraj tako kot zme-
raj«. Kakšen dolgčas.
Čas stoji kot kost. Geno-
tip rigidne strukture.
Rudi Šeligo
I. G. Plamen
PESMI
moker urad
debel deževnik
ozek most
široka reka
jagoda in bradavica
popek in cvetlica
na pohištvu kos
vlažen gozd
skodelica prsi
otroški copati
bogata vez
gladka meglica
okvir obraza
lesena polt
zasuta pora
snežen nanos
polna luna
štirioglat prst
okroglo ogledalo
vzbočen noht
vre mesa
kri drevesa
sveta nebesa
kakšen kure
14
strok ljubezni
glavica česna
razdeljen napor
sončen zaboj
klobuk vulve
konjski krajci
poštarska torba
grlo kokoši
mehke veje
podolgovat spomin
kako sede in
vstane malina
piškavo jabolko
lepotna pika
dolina stola
višnjev les
lastne mišice
kožna vrečica
telovadba strojev
usnjarska obrt
dvignjena mačka
rosni brki
špranja sonca
razmršena trava
listne žile
prsti ptice
suho so cvetje
poprh prsi
skorja hlač
toga kolena
ovojkovi listi
mokra sekulja
hlačke smreke
gluha semena
kljunasto merilo
pojoči loden
GRA
LEC
SEM
2.
DANILO BEZLAJ. —
Tonton, sufler
(»Ne budite gospe«)
Igralec, sicer znan po svo-
jem komedijskem daru, je tu-
di v tej vlogi postregel ob-
činstvu z Iest\ ico učinkovitih
prijemov, le da jih je v skla-
du z izpovedjo besedila in pa
same predstave obarval ostro
in celo nekoliko jedko. Tako
je nastal lik, ki je presenečal
s svojo življenjsko proniclji-
vostjo, potem ko najprej teh
podatkov gledalcem ni dajal.
Vsekakor zanimiva in uspeš-
na kreacija.
MILAN BREZIGAR. —
Julienov oče
(»Ne budite gospe«)
Tudi to pot je igralec pre-
vzel občinstvo s svojo nevsi-
ljivo človečnostjo, ki je v ob-
ravnavani predstavi postala
pretresljiva. S takorekoč mi-
nimalnimi izraznimi sredstvi,
zavedajoč se celotne proble-
matike je igralec posebno
presenetil v vseh tistih tre-
nutkih, ki ne sodijo v območ-
je reaUstičnega odrskega izra-
za. Na ta način je dokazal
da lahko prispeva svoj delež
tudi v predstavah, ki se tru-
dijo za najsodobnejši način
gledališkega izpovedovanja.
ANKA CIGOJEVA. —
prvo dekle
(»Ne budite gospe«)
Na prvi pogled prav go-
tovo »samo« epizodna vloga,
ki večine igralcev mnogokrat
ne more pritegniti v smislu
celovitih naporov. Igralka je
sprejela mesto svoje vloge v
predstavi brez znakov obža-
lovanja in je napravila, kar
se je pač napraviti dalo 2e
samo to dejstvo je več kot
pozitivno, da ne govorimo o
hrabrosti, s katero se je igral-
ka spoprijela z likom. Nič
moralističnega opredeljeva-
nja, ampak rekonstrukanje
neke življenjske resnice.
15
Dimitrij Rupel
PINGVIN
IN AGENTKA
PROFESORJA
KRAMARŠICA
JANEZ ERŽEN. —
Bachnian, igralec
(»Ne budite gospe«)
Igralec je spet dokazal, da
je vešč globalno-izpovedne
discipline, ki jo zahteva vsa-
ka vloga. Še več, ta — brez
dvoma racionalno organiziran
pristop — mu omogoča zani-
mivo porazdelitev igralskih
sredstev, kjer nI nerazsodnega
razmetavanja, ki naj zadosti
posameznim odrskim trenut-
kom. Laično bi bilo celo mo-
goče reči, da gre ta metoda
tako daleč, da igralec ne na-
redi pravzaprav nič in vendar
je naredil vse. Brez dvoma
način, ki se uspešno približuje
ideji o »zrcalu življenja«, ki
naj bo gledališče.
MAJDA GRBČEVA. —
-Maureen, irska guvernanta
(»Ne budite gospe«)
Koncept igralkine vloge je
brez dvoma temeljil na rekon-
strukciji sodobnega dekleta,
ki ima vse tiste lastnosti, ki
jih ji šablonsko predpisujejo,
in vse tiste človeške, ki se-
veda najdejo tudi vse druge
dimenzije. Skratka, vloga ni
koncipirana v smislu avše,
kot se to navadno dogaja. V
tem smislu je bilo igralkino
načrtovanje vloge brez dvo-
ma smotrno in dostojno iz-
vedeno.
JUDITA HAHNOVA. —
Julienova mati
(»Ne budite gospe«)
Igralka je z vso potrebno
odprtostjo pristopila k obli-
kovanju komplicirane vloge,
ki se navadno spremeni v kli-
še »slabe matere«. Z neopo-
rečnimi igralskimi sredstvi je
izoblikovala vlogo v smislu
popolnega razumevanja živ-
ljenjske usode, ki jo lik pred-
stavlja s svojo determinira-
nostjo, dispozicijo in hote-
njem. Znotraj te študije je
igralka zmogla še obilo šar-
mantnega humorja, ki je
predstavi primemo zgladil
ostre konture prvega dela za-
misli. Brez dvoma pomemben
igralski dosežek.
IVAN JEZERNIK. —
Leonov glas
(»Ne budite gospe«)
Brez dvoma silno nehvale-
žen igralski nastop, saj pred-
stavlja igralčev glas odrskega
električarja, ki ga gledalcem
ni bilo dano tudi videti. Igra-
lec si je zamislil in glasovno
ustrezno izrazil lik vedrega
in živahnega mladeniča, ki
predstavlja nekakšen kontrast
večini tistega, kar se dogaja
na odru. Na ta način je nje-
gov »nastojj« dobil potrebno
plastiko.
TONE KUNTNER. —
Ambroisi, igralec
(»Ne budite gospe«)
(Odlomek iz romana. PUŠKE IN ČAJ OB ŠTIRIH, ki izide pri mariborskih Obzorjih)
VI.
Sandro v hiralnici, polpodrti hiši v neznanem predmestju. Sreča se z vio-
linistom, ki mu tik pred smrtjo pokloni dragocene gosli. Potem zbeži pred
nevihto in čudnimi oznanili. Vse kaže, da je v deželi vojna, vsaj velika zmeda
in negotovost. Nenavadni dogodki se stopnjujejo. Pridruži se mu neznani na-
takar, ki mu na lepem zagrozi s pištolo in ga tudi obstreli. Sandro se bojuje
in ubije natakarja. Beži. Letalski preleti, puškarjenje, požari, poplave, svet
v neredu. Govori se, da so Rusi okupirali državo. Praprotnik se komaj znebi
tete Wande, ki je teroristka. Danijela se spre z možem, ta s sosedom odide
v gostilno, kjer Belina razkrije, da ima velike politične ambicije in da ne mara
ljudi, kot sta Žargi in Praprotnik.
Veki prozorne sipe sta zlezli skupaj. Dež je prihajal v plastičnih udarcih.
Hiša je bila zastrta z dežjem in ovijalkami, v izrabljenem pesku so nastale
globoke luže, drobci nekdanjih vrtnih kipov so postali kamni spotike. Skoz
neenakomerno mrežo, ki je pokrivala hišo, posamezna rumena okna. Okrog
oken in svetilke, ki straži vhod z izlizanim pragom, se nabirajo mehovi pare,
vendar se zaradi vetra tudi vrtijo, kopičijo in redčijo in za trenutek so svetlobe
popolnoma čiste. Nekakšni napisi, ponekod kot da je trenutni pomen nanešen
na podlago z bistveno drugačnim sporočilom — to je videti v nepravilnih od-
kruških, ki razkrivajo drugačno obliko črk — kot da je prej pisalo v kakšnem
tujem jeziku. Ali pa je morda vsebina usklajena s sedanjo rabo? Vrt je zane-
marjen, že opustošen ... listje in igličevje, odpadle veje, gnili cvetovi in plodovi
so se na tleh sprijeli v gosto črno kašo. In ko stopi vanjo, ga skoraj sezuje.
Otrese se na pragu, iz notranjosti zapiha preperela soparica. Vonj po vlažnih
tkaninah, uskladiščenih z gnijočim krompirjem in plesnečimi testeninami, po-
mije, rumenkasti in rdečkasti delci so vidni na tleh, na nekakšnem lončenem
tlaku, katerega vzorec je zabrisan s prilepljenimi progami umazanije, ki so
nastali, ko je nekdo čistil z umazano raševino... Stene so popisane in raz-
brazdane od nohtov ali priložnostnih pisal, del stopniščne ograje se je prevesil
v vhodno kapelico in drži ga le s težkim, ugaslim sicer, svečnikom obtežena
jeklena vrv, obešena za visoki strop, ki pa ravno v težišču te mračne kompo-
zicije dobiva maroge in izpuščaje, ki napovedujejo maksimalno napetost in
utrujenost. Ves prizor osvetljuje gola žarnica, speljana po majavi poti iz ne-
kakšnega stranskega oltarja z vratci in okencem. In tam tudi stoji s tinto na-
pisana in rjavo popackana kartonska tablica:
VRATAR
Sandro potrka in odmeva skoraj ni, ker se mu členek nekako žariva v meh-
ko ix)dlago. Zdaj zasliši odpiranje notranjih prehodov in zvok televizijskega
16
programa. Lino odpre rdečkasto oblita roka, za njo še napet obraz z naočniki.
Pod pazduho je videti ležišče, zgužvano rjuho na žimnici, ki je postavljena
na gola, opečnata tla. — Ja? reče doneč ženski glas. 2ica, na kateri visita
lestenec in stopniščna ograja, se zatrese. — Ogrizek ...
Ženska, ogrnjena v pleten trikotnik s cofi, pohiti ven. Ogleduje si ga, pri
tem pa spušča nekakšne zatohle glasove navdušenja, kakor pama ladja, kadar
čisto zmanjša obrate. Pokaže na kartonasti izvesek. — Vratar... v Ratar! Tu
notri je Ratar! Tu je pot v Ratar! Zasmeje se. Domislico je morala povedati
že stokrat. — Ratar! Kjer iz nič kaj rata! Potem svečano: — Ra-taaaar! Na
obe strani se bere enako ... magična beseda ... Recimo iz... ogleduje si ga ...
pomigne z glavo, gre malo noter? Da bi kaj rataio?
—	Ogrizek! Ženska je razočarana. Pokaže s prstom navzgor, pogleda pa
v tla. Nato kar s pogledom dol odide nazaj.
Sandro poskusi prvo stopnico, nato drugo. Nato počasi krene. Stopnice
se po malem pogrezajo in dvigajo kot kakšna večja barka. Niha tudi lestenec
in kupola, v katero je obešen. Iz točke, kjer je pripet, se usipa štrc prahu.
Tišina. To opazi, ko se ravno neha. Skoz kupolo je pribrnel zvok oddaljenega
aviona. Nato še eden. Preleteli so trije.
—	Rusi, sliši vzklik iz pritličja. Ko se nagne, da pogleda, skoraj zleti dol,
lestenec pa se zamaje, da odrgne sosedno steno in Sandra malone vlepi v desni
zid. Steče navzgor. — Vojna, vrta, — vojna? Ogrizek stanuje v drugem nad-
stropju, za zeleno (svetlozeleno — tortna barva!) pobarvanimi vrati. Potrka.
Šelestenje kot kakšno stepanje sline. Glas. Odhrka se. Se enkrat: — Vstopite!
Ogrizek stoji v spodnjicah ob školjkastem umivalniku, pločevinasti školjki
z baročnimi okraski, kot če bi vstavil v zid krhelj krogle. Sandro je komaj
brez vidnega odpora prenesel pogled na vijoličaste, kot svinčnik tanke noge,
ki so držale shirani, a nekoliko napihnjeni trup ob mokrem opravilu. Dlani
je imel polne milnih mehurčkov in zdaj si jih je otiral, da je lahko pozdravil
gosta. Gledal ga je in najprej ga ni spoznal, vendar je bil vljuden. Bil bi z vsa-
komer. Nato se je razveselil:
—• Sandro... glas je bil podoben odtisu v pivniku, spet se je odkašljal.
—	Malo si perem... Legel je na urejeno posteljo in se pokril. Moral je
nasloniti lice na blazino. — Veš, sem tako utrujen. Sandro je z gumbom ali
čem zataknil nitko puloverja, ki je bil na obešalniku na notranji strani vrat.
Nitka je sparala pulover najmanj za dva centimetra, in Ogrizek se je malo
nasmehnil.
—	Zdaj bi čisto malo zaspal, je rekel.
Sandro si je ogledoval sobo. Ob zrcalo je bila zataknjena fotografija z ne-
kega nastopa. V levi je držal violino in šopek nageljnov, zavit v celofan, iz
katerega je molel lok, z desno je privijal bel listič, nasmeh mu je igral, ravno-
kar je izvlekel zadnji akord, uspešno, slika je vsa blesteča... in ravno odha-
jajoča roka deklice, ki je prinesla šopek, za njim je orkester na baržunastih
zavesah. Srebrna kravata v srcu črne obleke in lakasti čevlji, sem in tja kakšna
guba in razmršen las, ni kakšen gizdalin, ampak se je ravnokar razdal.
—	Kaj pa je na tem lističu? Oči so spale, roka pa je spod odeje segla
v predal in privlekla snežno bel pravokotnik. Sandro je vzkliknil, ko ga je
prijel. Na lističu je bila fotografija. Enaka kot ona, ki čepi v kotu ogledala.
Violinist stoji, na pol priklonjen, z nageljni in razigranimi goslimi, v roki bel
listič...
in na njem fotografija violinista,
ki drži bel listič ...
in na njem fotografija violinista,
ki drži bel listič ...
Sandro je sedel.
—	Veš, razmišljal sem... zdaj ko me je že čisto malo... da bi komu
dal violino ... zakaj je ne bi vzel ti... to vse je rekel z zaprtimi očmi in
Sandru se je zdelo, da govori glas s kakšnega magnetofona. V kotu sobe pult,
na njem note... gosli so na mizi... kot da bi jih ravno odložil... — Te je
kaj vabila? je vprašal z nekakšnim sramežljivim nasmeškom, še vedno nepre-
mičnega obraza... — V Ratar? Takrat je slišal ponoven prelet avionov. —
Vojna bo, čim uganejo, da sem umrl, bodo vse razgrabili... moraš vzeti...
V daljavi je streljalo. Vihar.
Spustil je vodo v umivalniku. Zaklokotala je, kot pri onem, ki so ga
utopili v reki, ki je umrl od presenečenja.
Nekje v bližini so zaškripala vrata. Koraki. Počasno odpadanje ometa
z zadržanim nastopom, ki
ni poskušal rekonstruirati ti-
stih primerov igralskega sta-
nu, ki se ponašajo z obilico
zunanjega temperamenta, je
igralec predstavil avditoriju
igralca, ki ni komedijant,
igralca, ki dela s premislekom
in poglobljenostjo ter brez
živahne zaletavosti. Prav go-
tovo zanimiv podatek zoper
laično mnenje o gledališču.
TINA LEONOVA. —
kraljica v Hamletu
(»Ne budite gospe«)
Vloga zahteva v nekem
smislu dokaj poguma, saj je
treba v predstavi karikirati
tisti način igranja, ki se pri-
pisuje prav tisti uspešni igral-
ski generaciji našega gledali-
šča, kateri igralka pripada.
Kot rečeno je igralka z do-
bršno mero pronicljivosti in
dejanske hrabrosti podala lik
zvezdniške igralke, ki se vlo-
gi bliža s podstavka že pri-
dobljene slave in pa tistega
zunanjega čustvovanja, ki v
bistvu ni pristno. Duhovit
pristop.
FRANC MARKOVČIC. —
fant
(»Ne budite gospe«)
Nehvaležna vloga, o tem
ni dvoma. Verjetno ne nudi
igralcu mnogo možnosti, vsaj
na videz ne, vendar v celoti
vendar zavzema neko mesto,
ki mora biti izpolnjeno. Ce
je (izpolnjeno), je izpolnjeno
tudi v gledalčevem spominu,
kar je končno želja vsakega
nastopajočega. V tem smislu
se igralec ni trudil, da bi se
uveljavil tam, kjer se uvelja-
viti ne da, ampak disciplinira-
no in skromno zadostil potre-
bam in možnostim dramatur-
ške razporeditve. V bistvu
ustrezna odločitev.
SAŠA MIKLAVC. —
Fessard, inspicient
(»Ne budite gospe«)
Znani igralec je pristopil
k oblikovanju vloge brez dvo-
ma s pripravljenostjo podre-
diti se izpovedi predstave, ki
je od njega zahtevala lik pre-
prostega in človeškega gleda-
liškega delavca. Prav ta nota
daje sredi ostalih, manj »pre-
prostih« gledaliških delavcev,
tisto posebno mesto, ki ima
v predstavi zagotovoljeno me-
ro gledalčeve pozornosti. Raz-
soden pristop.
VERA MURKOVA. —
garderoberka
(»Ne budite gospe«)
Bežen nastop neke vloge
na odru je za vsakega igralca
problem: kaj in kako s tem
napraviti. Igralka se je disci-
plinirano in nesebično vklju-
čila v predstavo in ni z ni-
čemer na neustrezen način
opozarjala nase. Njen nastop
je bil poln in šarmanten. Na
17
ta način je prispevala svoj
delež predstavi zavedajoč se,
da je za celokupno odrsko
(življenjsko) sliko t. zv. »majh-
na« vloga ravno tako po-
membna kot »velika«.
RADKO POLIC. —
Julien, ravnatelj gledališča
(»Ne budite gospe«)
Z brezštevilnimi, do kraja
izraženimi igralskimi sredstvi
je igralec izrazil celo vrsto tu-
di zelo kompliciranih življenj-
skih trenutkov. Suveren v
glasovnem in telesnem izrazu
je podal tudi tiste človeške
drobne in velike odločitve, ki
zahtevajo od igralca ne samo
obilico formalne ampak tudi
obilico vsebinske, »življenj-
ske« lestvice, kar je bilo z
ozirom na njegovo mladost
najbolj presenetljivo. V po-
membni vlogi še posebno iz-
stopa občutek za ritem igral-
skega podajanja, ki je prese-
netljiv vendar razumljiv in
nazoren.
ALENKA SVETELOVA. --
Rosa, prva žena
(»Ne budite gospe«)
Igralka je z ustrezno mero
racionalnega in čustvenega
barvanja svoje vloge podala
zanimiv in ne do kraja raz-
krit lik, lik, ki se kljub izpo-
vedim ni do kraja razkril in
tako zapustil v gledalcu na ta
način stvarjeni spomin. Zelo
jasno se je igralka vključila
v celotno podobo predstave,
dobro zavedajoč se, kaj v ce-
loti predstavlja in na ta način
dokazala smotrnost svojega
igralskega oblikovanja.
POLONA VETRIHOVA. —
drugo dekle
(»Ne budite gospe«)
Igralka, disponirana za
komično igro odprtega tipa,
v katerem dominira bolj igral-
ska kreacija kot režiserska
izpovedna predstava, je smo-
trno in načrtno podrejevala
svoj temperament izpovedno-
sti celotne predstave. Razsod-
nost je zmagala nad komedij-
skim darom trenutnega efek-
ta in to je treba igralki v pri-
meru obravnavane predstave
brez dvoma šteti v dobro.
MILENA ZUPANČIČEVA.
Aglaja, druga žena
(»Ne budite gospe«)
Igralka je s svojim harmo-
ničnim darom enakovrednega
racionalnega in čustvenega
podajanja izoblikovala zani-
miv lik komponiran v več ča-
sovnih plasteh, kar je pred-
stavljalo nekoliko poseben
način igralske naloge. Zelo
jasna v oblikovanju različnih
življenjskih situacij ene in
iste osebe, takorekoč enega in
istega trenutka, je ustvarila v
gibu in glasovni modulaciji
večplasten lik, docela odprt
za razne življenjske aspekte
pri sleliernem gibu. — Cim bo nova vlada, bodo vsi obračunavali... spet glas
z magnetofona. Kot potrdilo, strel revolverja, čisto blizu. Nato kot da nekdo
vleče veliko škatlo ropotije po stopnicah navzdol. — Ropajo žrtve! je rekel
magnetofon. — Moraš vzeti violino, je dodal. Sandro je šel po prstih do mize,
prijel za ubiralko in dvignil. Zazvenelo je. Kot če bi se srebrn kovanec dotaknil
dna bistrega tolmuna.
Tek pK) stopnicah. Sandro je položil violino v škatlo, z notranje strani je
bila kot plemenita krsta, oblečena z modrim žametom ... zapel jo'je in ugasnil
luč. Nato se je po prstih, da ne bi zbudil violinista, odplazil proč.
Avioni so vse pogosteje hrumeli nad hišo. Sandro je našel vrata, ki so
vodila na dvorišče. Iz dvorišča, ki je bilo prenapolnjeno s staro šaro in pomi-
jami, zdaj v dežju pa so se prek kamnitega kvadrata vile proti odtoku kače
rumene brozge, je našel še vrtni izhod. Napotil se je po zapuščenem rastli-
njaku, kjer so mu za vrat padali razni pajki in drugi hrošči, ob bliskih pa je
gledal bledomodro pokrajino razburjenih dreves, grozečih ovijalk, lepljivih li-
stov in iglic, polporušenih hiš in nizko spreletavajočih se ptic. Hiša za njegovim
hrbtom se je že močno krušila. Treskalo je, kot da nadzemeljsko bitje lomi
velikanske zaboje nad obzorjem.
Ko je bilo hodnika konec, se je znašel na odprtem, praznem prostoru,
nekakšnem zapuščenem balinišču. Še malo naprej je edina štrlela kolibica,
nekakšen peskovnik, na hitro zbita lesena kocka. Treščilo je blizu. Hiša se je
krepko majala, kakor kakšno preperelo zobovje ali razsušena glinasta krona.
Spod kolibice je prišel majhen mož. Pridružil se mu je, celo je hotel ujeti korak
proti daljni krivulji svetlobe, ki je izdajala nekakšno naselje. Bližal se je
tudi nov dan.
Bil je natakarski tip, opletajoč pingvin, naguban, vendar spolzek, hitrega
govora, a ubožen. — Morali bi vzeti avto, ga je opomnil, — potem bi hitreje na-
šla pot ven. Sandro se mu ni hotel zahvaliti, čeprav ga je opomba spravila na
trdna tla. Pohitela sta v ovinku nazaj. Srečala sta še nekaj natakarjev, ki so
švigali v različnih smereh. Sem in tja se je kaj vsulo nanju, vendar sta našla vo-
zilo še uporabno. Samoobsebiumevno je natakar čakal pri sopotniških vratih in
Sandro mu jih je po kratkem premisleku odprl. — Jaz vas poznam, je rekel na-
takar, — tudi stregel sem vam že, fino pišete ... ooo! Sandro se je v zadregi
naslonil globoko v sedež in pognal po mokri cesti. — In kaj je to? je vprašal
glede na violinsko škatlo na zadnjem sedežu. — To je ... zamahnil je z roko in
potem je kar opazoval dogajanje okrog sebe z debelimi očmi. Dež je ponehal
in začelo se je jutro.
Zgodaj dopoldne sta pristala v hotelu v središču. Cele ulice so bile prazne,
vendar ni bilo posebnih sledov nasilja ali spopadov. Odšla sta po kratkih stopni-
cah v vrt, sicer z betonom pokrit prostor, kjer je bil — seveda v tem letnem
času — poglavitni jedilni prostor. — Včasih sem delal v tem hotelu, je pojasnil
natakar, — dobro me poznajo, ne bodo nama postregli s čim pogretim.
—	Pravzaprav nisem ...
—	Lačen? Torej bova kaj spila!
Restavracija je bila prazna, čeprav so bile vse mize vestno pokrite z belimi
prti in se je vsepovsod bleščal pribor. Šele ko se je potni tovariš dolgo oziral po
prostoru, ki je bil kot kakšna nizka paluba in zelo ograjen od pogledov, je pri-
skočil mož z jedilnikom in servieto. Naročila sta vino in jed, ki je Sandro ni
poznal, mu jo je natakar-tovariš slikovito opisal kot nebeško, mozaik sočivja
in najrazličnejših mesnih specialitet, od filetov do polžev, rakcev, kalamarov,
ostrig, bikovih jajc in kaviarja.
—	Zdaj bomo redki gosti, je rekel natakar in Sandru se je začelo muditi.
Res ni imel namena ostajati v nejasnem v tujčevi družbi, ko bi lahko napravil
kaj pomembnega, uredil z Nušo, Praprotnikom ali službo ... kar je, tako je
sklepal iz čudnih dogodkov, zahteval vse prenaglo spreminjajoči se in izginja-
joči čas.
—	No, tole še popijem z vami, nato moram ...
—■ Pazite, je rekel natakar-tovariš, — nikar se ne prenaglite ... karkoli bo-
ste zdajle — v tehle urah — storili, se vam bo poznalo vse življenje. Prišli bodo
vojaki, oblast se menja — ali pa bo ostala morda na videz ista — vi pa lahko
splavate na površje ali potonete!
—	Kaj sploh je tole? je kakor malomarno vprašal Sandro.
—	Državni udar, Rusi...
Torej je imel prav. Res se je zgodilo, kar se je pripravljalo že precej časa.
Odstranitev Zargija ni bila slučajna, prav tako ne zveza med Belino in Ster-
garjem... Vojna se je začela v najbolj banalnih stvareh... Nikjer se ni po-
18
kazal tank, ogenj ali kaj takega... nenadoma si v njej! Ozrl se je okrog. Re-
stavracija je bila prazna, zrak v njej svež ... zvoki redki.
—	Kaj sem jaz? Kaj počnem z vami?
—	Jaz grem zdaj, je neodločno rekel Sandro.
—	Stop! je rekel spremljevalec in privlekel pištolico, Sandro ji pač ni pri-
sodil nobene moči. Pištolica se ga je dotaknila na licu kakor dražilno orodjece.
— Daj mir s tem, je jezno odmahnil Sandro in pogledal orožje od strani, kot
da je umazana muha.
—	Opa! je rekel natakar-tovariš in nenadoma je začutil cev v svojih ustih
in občutek, da ga je dregnil zobozdravnik s svojim brusom, je spremljal pok
kot od šampanjca. Nato se mu je udrla kri po zunanji strani lica vse po vratu
naokrog, v ovratnik, pljusnila je v uho in zaslišal je bitje srca. — Ti preklet...
Sandro je zamahnil, da je spolzko žival-natakarja odneslo na tla, brcnil ga je
v rit in lopnil po obrazu, pri tem pa je uspel s čevljem do pištolice, dosegel jo
je še z roko in dvakrat pritisnil v trup pod seboj. Bila sta dva smrtna strela in
človek se je zvil. Sandro je poiskal robec. Ko ga je položil na luknjo v licu, je
šele začutil blazno vročino in jezik mu je plaval v jezeru krvi, izpljunil jo je
onemu na prsi, se ozrl okrog — ugotovil, da je popolnoma sam in bežal. Umoril
je. Kakšna vsakdanja stvar, toda zasledovali ga bojo, zasliševali, stražili in
morda celo spravili s sveta. Kakšna smešna zgodba in dokončno je pritiran v
položaj morilca!
Stekel je čez dnevno sobo, zaloputnil vrata za sabo in bil v dveh korakih
skoz kuhinjo. Za njim je drlo v težkih udarcih. Vaze so padale, umetniške shke,
kristalni pepelnik na kose, kip ... Zdaj je bila že v kuhinji, najbrž je mimogrede
pograbila nož. Zaloputnil je prehod v predsobo, se pognal do stranišča, planil
noter in se zaklenil.
—	Žarko! strog glas. — Zarči!
—	Teta, pomiri se!
—	Žarko, ne govori tako z menoj, starejša sem od tebe najmanj trideset let!
—	Zdaj ti nisem rdkel nič žaljivega, teta!
—	Rekel si mi, da sem histerična in shizofrenična!
—	Teta, ti nisi histerična in shizofrenična ... ampak si žival!
—	Žarko! Udarila je po vratih, da se je naredila razpoka v zidu. Jaz
pridem in ti pazim otroka, vse počistim za tabo, gospodinjim vam kot su-
ženj !
—	Teta, ti si biser neprecenljive vrednosti, samo pojdi, in se nikdar več ne
prikaži v tem delu mesta!
—	Žarko ! Jaz sem ti rit brisala in ti me mečeš ven, smrkavec! Vsi Pra-
protniki bi pocrkali, če ne bi bilo mene ... na primer med vojno ... tvoji starši
so se šli politiko, jaz pa sem garala! Ribala, prala, likala ... ali imam pravico
kaj reči ali ne? Ali imam sploh kakšno pravico? Zaletela se je v vrata in udar-
jala kot kakšen avtomatičen teptalec, pri tem pa je zacvilila in zahrumela kot
klana svinja. Praprotnik je vzel v roke časopis, ki je bil stalno na stranišču za
branje ob daljših postankih. — V redu, Wanda, je rekel, — ti kar tuli, prišla bo
milica. Na oni strani se je sesedlo. Nekaj časa je mirno sedelo in samo dihalo.
—	A boš šel ven?
—	Zakaj?
—• Da se zmeniva, ne?
—	Kaj bi se menila?
Teta je zajavkala in se nekako obrnila vstran. Potem je vstala in odšla.
Praprotnik je zaslišal vleko metle in kopičenje črepinj. Počasi je vstal. Tega
ne more posneti na magnetofon. Milimeter za milimetrom je pomikal ključ.
Nato je odprl. Tam v otroSki sobi je čisto v kotu sedela privezana njegova hči,
z največjo dudo, kar jih je, z elastiko pritrjeno v usta, v zaboju v drugem kotu
pa je zaboj, mirujoč in snežno bel, v njem so pedantno, ena v drugo zložene
igrače, v sredi je zlikana posteljica z modro pentljo, vse naokrog bleščeč parket
brez mikroskopskega delca prahu. In seveda najmanj pet šopkov različnih —
vendar v eno in isto barvo — svetlomodro ali rožnato — ubranih cvetlic. In
spet nepogrešljive pentlje. Vsi podboji so kot novi, vse kljuke kot zlate in plati-
naste.
Praprotnik se zmuzne skoz izhodna vrata. Zdaj je na stopnišču. Napoti se
k listku, kjer stoji kratko:
NA KOPALIŠČU, POTEM
SESTANEK AKCIJSKEGA
ODBORA	MIRO
Potem se je pognal po stopnicah h gornjemu sosedu. Pozvonil. Razložil, da
in osvobojen moralizatorske-
ga opredeljevanja. Zelo uspeš-
na kreacija.
MATJAŽ HA
NŽEK CELO
TEN UMETN
IŠKIUSTVA
RJALNI PR
OCES
I. Kaj je umetnost?
a)	Definicija: umet-
nost je ustvarjalni pro-
ces, v katerem s pomoč-
jo človeškega uma spre-
minjamo človeško tradi-
cijo in produkte le-te.
b)	Torej je umetnost
sestavljena iz treh ele-
mentov:
1.	človeška tradicija,
2.	človeški um in
3.	ustvarjalni -proces.
Šele prisotnost vseh
treh elementov določa
umetnost. Odsotnost,
manjkanje le enega po-
meni, da umetnosti ni.
II. Kdo je umetnik?
a)	Definicija: umetnik
je človek, ki z uporabo
svojega uma v ustvar-
jalnem procesu spremi-
nja človeško tradicijo in
njene produkte.
b)	Torej je umetnik
1.	človek,
2.	ki je ustvarjalen,
3.	uporablja svoj um
in
4.	pozna človeško tra-
dicijo.
c)	Ampak samo po-
znavanje človeške tradi-
cije ni dovolj. Človek, ki
naj bi bil umetnik, mora
biti nezadovoljen s to
tradicijo, ta tradicija mu
je v napoto, zato jo hoče
spremeniti. Torej je pri
19
umetniškem procesu po-
treben tudi element ne-
zadovoljnosti in zanika-
nja. Se pravi negacija.
III.	Kaj je umetniški
izdelek (umetnina)?
a)	Definicija: Umetni-
ški izdelek je produkt
človeške tradicije in in-
dividualnega človeškega
uma, ki v ustvarjalnem
procesu ustvarjata novo
vrednost.
b)	Torej je umetnina
nov produkt, ki nastane
v ustvarjalnem procesu
umetnosti. Človeški um
ki je dodan tradiciji (pro-
duktom tradicije) je no-
va vrednost. Tako lahko
tudi vrednotimo umetni-
no po količini uma, do-
danega tradiciji.
IV.	Kdo je publika in
kdo je kritik?
a)	Definicija: Publika
je masa ljudi, ki sprejme
ta nov produkt in si ga
prisvoji. Kritik umetni-
ški izdelek raztelesi ter
razčleni, kaj je tradicija
in kaj je nova vrednost.
b)	S tem, ko publika
sprejme neko umetniško
delo, le-to postane tradi-
cija, ker je lastna večje-
mu številu ljudi in ne sa-
mo enemu (umetniku).
Ko kritik umetniški izde-
lek raztelesi, razlaga nje-
gove dele. Torej bi bil
ustreznejši izraz razlaga-
lec. Razlagalec s svojim
delom pripomore, da
umetniško delo postane
tradicija, ker umetniško
delo naredi razumljivej-
še masi ljudi, ki ji pravi-
mo publika. Tako publi-
ka tudi ni, kar Šalamun
imenuje »Cimpermanove
mozolaste oboževalke«,
za katere je značilno ne-
sistematično, kaotično
in popolnoma subjektiv-
no zbiranje (ne spreje-
manje) umetniških izdel-
kov, ampak postane pu-
blika tista masa ljudi, ki
umetniške izdelke spre-
jema z razumom.
c)	Potemtakem publi-
ka skupaj s kritikom
(razlagalcem) zanika
umetniško delo s tem,
ko ga sprejme in povzro-
bo telefoniral na milico. Stane, sosed, da je bila sorodnica že dopoldne tudi pri
njih. Da je razlagala celi hiši, da je otrok videti leto mlajši, kot je, da je neraz-
vit, ker ga premalo hranijo in ker se nihče ne briga zanj, da imajo doma kot v
svinjaku in tako. Številka, ki jo je vrtel, se ne javi. — Kaj je s to milico? — Ste
dobili današnji časopis? — Ne vem, menda ne ... — Nihče, kogar sem vprašal,
ga ni dobil. — Ste slišali za grozno nesrečo, trčila vlaka? — Kako naj vem?
— To je menda peta ali šesta nesreča v zadnjem času ... kar preveč, ne? Devet-
deset mrtvih ... Ste slišali za požar pri morju, dvajset mrtvih... milijardna
škoda ... pogoreli so celi otoki... Neurje, ki je prevrnilo pet ladij, zabrisalo
na stotine avtomobilov, zaneslo letala v skalovja?
—	Častna beseda, ne javi se ...
—	Poskusite kakšno drugo številko... sicer pa, če hočete, uženeva to vašo
sorodnico kar takole, ilegalno, štiriročno ...
—	Ko pride žena, pade v nezavest... kaj se ne zgodi! Pojdite torej, so-
sed!
Šla sta dol in ko ju je zagledala Wanda, je zavpila na pomoč, da jo hočejo
linčati, da bojo najbrž umorili tudi otroka, saj ga načrtno zastrupljajo, da je
mučenica in da tudi umre, če že hočejo... starega človeka v hiralnico! Pra-
protnik je nakazal karate udarec, sosed jo je zamotal v plašč, ki je bil ravno
pri roki. Sopenje in kriki spod pokrivala. Trkanje na vrata, kaj za en hudir je.
Odgovor, da imajo domače igre in nobenega ne briga! Odnesla sta jo pod ku-
hinjsko mizo in privezala ude za mizine noge, zaštofala usta. Praprotnik je osvo-
bodil hčerko, ki je bila samo blazno začudena in je rekla, da verjame, da niti
lev ne bi premagal tetke.
—	Trčenje vlaka ... kako ste zvedeli? Radio? TV?
—	Radio ima strašne motnje, nekaj v ozračju ali kaj, mi je razložil radio-
amater, prijatelj... Televizor je v popravilu ... Sicer pa ... drugi pravijo, da
so na televiziji same zabavnoglasbene oddaje... zdaj je poletje, ljudje so na
dopustu in šibajo, kar je zdavnaj posneto ... Ce je bil v službi...
—	Bil... vse normalno... razen da so ljudje na dopustih ... nekateri so
na bolniški... precej samotno ... delal sem neko stvar in se nisem zelo brigal
za okolico ... kako ste zvedeli za trčenje?
—	Ljudje govorijo ...
Ko je prišla Danijela, je našla pijana moža za mizo, pod njo pa za vse štiri
privezano teto Wando, ki je povzročala, da je steklenica na mizi nihala in se
sprehajala sem pa tja. Hči se je zelo zabavala, samo sedela je v kotu in gledala.
Danijela je jezno zabrisala torbico. — Take stvari se dogajajo, vidva pa...
Najrajši bi šla tja, odkoder sem prišla.
—	Kaj se pa dogaja, če smem vprašati? je nonšalantno vprašal in sunil
glavo postrani Praprotnik.
—	Jaz ti pa tega že ne bom pripovedovala, če nisi sam tako pameten...
—	Prapor, mislim, da morava zdaj v akcijo! A?
—	Aha! je rekel Praprotnik. — Zena, je nadaljeval slovesno in stoje, — ta
dekle tu spodaj je moja ... teta Wanda, ki nam je prišla pomagat pri gospo-
dinjstvu. Nato je zgrabil soseda in šla sta ven.
Potem se je še vrnil. Danijela je ravno odvezovala teto Wando. Praprotnik
je pohitel. Vzel je veliko aktovko in izginil. Punčka v kotu se je smejala, nato
je slišal klofuto in jok. Drdral je po stopnicah.
Sosed in Praprotnik sta v mestu srečala Belino. Nasmehnil se jima je. Nato
se jima je prilepil. — Še najbolj varno je, če gremo v podrum, je rekel. Sedli
so pri brijivkah, mize pokrite z rdečimi prti. Zatulila je sirena. — Sobota opol-
dne, je rekel Praprotnik in pogledal na uro. Kazala je devet. — Ura je v redu,
je rekel Belina.
—	Mi se ne borimo z desnimi, je rekel Belina kasneje, ko je v lokalu po-
stalo že glasneje in gosto od tobačnega dima. — Desni so tam, kjer so, oni
avtomatično odpadejo ... nevarni so srednji... taki kot vi in Zargi... Ne bomo
se lasali s starimi... crknili bojo tako ali tako... oblast imajo takile ... poka-
zal je na Praprotnika... — ali pa jo hočejo ravnokar zagrabiti z gobcem...
Sunili jim jo bomo spred gobca! Praprotnik je kimal, nato bi fanta skoraj po-
božal. Počasi je dvignil kozarec rdečega vina in ga zlil Belini na glavo. Nato je
vzel torbo in ukazal sosedu, ki se je samo butasto smehljal, naj mu sledi. — Ti-
stile je narkoman, je rekel natakarju pri izhodu, — preiščite ga, če nima orožja.
In mislim, da je ukradel steklenico viskija! Natakar je pomignil še dvema ob
strani. Praprotnik in sosed sta bila medtem že na cesti.
20
VII.
Praprotnik uresničuje svojo zamisel. Najprej obišče bolnišnico in se pogo-
varja z bolničarko, ki jo pozna od zadnjega bivanja tam. Bolničarka prevzame
zamisel, ima privid. To je velikanski privid, skoraj za roman ga je. Pove zgodbo.
V tej vzgodbi Praprotnik odkupi vaško šolo, ki jo je za svoj spomenik zgradil
Stergar in tam nekaj skrivnostnega izdeluje. Tudi Sandro je v zgodbi in vse.
Zdaj se po njenem pripovedovanju skriva v hotelu, kjer neki tuji gost ubije
dekle, ki ga je prišla anketirat. To je bila v bistvu agentka profesorja Kramar-
šiča.
Ko je telefon zazvonil prvič, je pogledal na uro (bila je na roki, kakor je bil
tudi sicer ves oblečen, prespal je bil na kavču) in ugotovil, da je zamudil službo.
Bil je grozne volje (gornji sosed mu je neusmiljeno pokvaril noč s svojimi me-
tafizičinimi erotičnimi projekti in splošnim platonističnim pristopom k svetov-
nim problemom), zato ga to dejstvo ni moglo bistveno bolj razburiti. Nato je
šel v kuhinjo, da se prepriča, če ni slučajno ostalo kaj tete Wande v njej. Praz-
no. Pomito. Nato je počasi, razmišljajoč o izgovorih za pozni prihod domov,
pristopil k zaprtim vratom spalnice. Danijela še spi? Vstopil je. Spalnica je bila
nedotaknjena, videti je bilo, da je to noč nihče ni uporabljal. Pogledal je še k
otroku. Prazno. Nato je drugič zazvonil telefon. Sklenil je, da se vendar oglasi.
Bila je Nuša.
—	Danijele ni, najbrž je odšla k materi, ali jo je odnesel zmaj!
—	Sprašujem o Sandru.
—	Nisem ga videl stoletje! Kaj je?
—	Dva dni ga ni... odšel je v hiralnico obiskat nekega starega gospoda,
violinista... bila sta nekakšna prijatelja ... nefkoč bi pisal o njem, je rekel...
—	Viohnist?
—	Njegovo ime je ... Ogrizek ali Ocvirk ...
—	Kaj, kaj? Ogrizek je že umrl. Zadnjič sem videl neke posnetke na tele-
viziji, čisto slučajno... on je mrtev... najmanj eno leto!
—	Mrtev... torej je nekdo drug... Sandro menda ni šel na oni svet.
—	Morda je šel... no, ne vem ... Ni nič telefoniral?
—	Ne vem. Moj telefon je bil nekaj pokvarjen... zdajle prvič lahko kli-
čem ... včeraj je bil ves dan mrtev... morali so popravljati v centrali, kaj
vem ... In kje je Danijela?
—	Oh ... Praprotnik je sedel. Pogledal po stropu, prižgal cigareto. — ja ...
ni je, bila je besna name ... hej, samo trenutek... Planil je v sobo, segel po
torbi poleg zasilnega ležišča... denar je bil na svojem mestu, pomešal je po
njem in počutil se je olajšan, trden in poln načrtov.
—	Ha, je reikel potem v slušalko.
Na oni strani je bila tišina. — Hej, vi! Spet nič. Položil je počasi. Zamislil
se je v svoj načrt.
Odpeljal se je v bolnišnico, v kateri se je bil zdravil zaradi poškodbe pri
pretepu. Poiskal je svojo bolniško sestro in ji razložil, da hoče govoriti z zdrav-
nikom, prijel jo je za roko, in naj mu pove, kdaj bi bil primeren trenutek.
— Mislim, da zdajle, je rekla, —, sploh ni nobenih pacientov. Praprotnik se je
nasmehnil. In že je prihajal nasproti zdravnik. Potem sta šla skupaj v ordina-
cijo.
—• No, kaj je z vami, je v redu z očesom?
—	Glava me boli, vsak dan, nekaj ur... dopoldne... ko imam največ dela.
Noben hudičev prašek ne pomaga ... mogoče morfij! Kako bi bilo z dopustom?
Mesec? Vzel bi še redni dopust in se v dveh mesecih nagledal trave, vode...
Mislim, da potrebuje travo, je pokazal na oko, — takšno zeleno, gozdove, po-
toke ... — Tudi mene boli glava, je rekel zdravnik, — v redu, če mislite ...
sicer pa vas zdaj nihče ne bo potreboval v službi... vidite, nobenega bolnika,
vsi so zdravi!
—	Skuhala vam bom kavo, je rekla bolničarka, ko je odhajal in so koraki
bobneli kot globoko ponoči v grobnici.
—	Zabavno, je rekla sestra, — kot da se časi vračajo... ne mislim tega,
je odbila Praprotnikovo roko, — kot... saj ne znam povedati... nič novega
se ne zgodi, vse, kar se zgodi, je staro ... oh, res ne znam povedati!
—	Vi ste zagotovo mlajši kot takrat, ko sem vas videl zadnjikrat.
—	Vse se ponavlja... najbrž je čisto navadna stvar... vse pogosteje se
mi zdi, da sem stvari že počela, da sem že videla... kot če gledaš dvakrat isti
film ... Praprotnik se je zvito približal z roko in glasom.
—	Prav, popraviti je treba napake, ki smo jih storili v preteklosti!
či, da postane (to umet-
niško delo) tradicija. To-
rej negacija negacije.
V. Kaj je kritika (raz-
laganje) in kaj je spreje-
manje?
a)	Definicija: kritika
(razlaganje) in spreje-
manje sta ustvarjalna
procesa, v katerih umet-
nino razčlenimo, razloži-
mo in sprejmemo s po-
močjo človeškega uma.
b)	Torej je kritika
(razlaganje) in spreje-
manje umetnine:
1.	ustvarjalni proces,
2.	ki uporablja zbir
človeških umov,
3.	s katerim spremi-
nja umetnino v novo tra-
dicijo.
c)	Tako vidimo, da so
publika, kritik (razlaga-
lec) in procesa spreje-
manja ter kritika zaključ-
ni dejavniki pri oblikova-
nju umetosti. Ti dejavni-
ki povzročijo, da se
umetnina spremeni v
tradicijo, se pravi v na-
sprotje umetnine. S tem
pa je umetnina ponovno
element (v obliki nove
tradicije) za spreminja-
nje v novo umetniško
delo. Torej je proces kri-
tike (razlaganja) in spre-
jemanja negacija umetni-
ne, torej negacija nega-
cije.
To je celoten umetni-
ški ustvarjalni proces.
Na kratko bi lahko to
prikazali tako:
I.	tradicija
II.	negacija tradicije
— umetnost
III.	negacija negacije
tradicije — negacija
umetnosti — nova tradi-
cija
Pa še shematični pri-
kaz:
21
1, 2, 3, —
KAJ TAR
E JUGO
SLOVAN
SKI FIL
M IN KA
J TARE
SAME G
OVORIC
E
—	Vidite, to ni mogoče, vse se obrača natanko, kot je bilo ... Praprotnik
je sunil z roko. Bila je prestrašena. — Tudi meni se zdi, je rekel, da sem čisto
majčken otrok. Položil ji je dlan na prsi. Zaprla je oči. Potem sta zaslišala ko-
rake na hodniku. Vstala je in odšla. Ko se je ozirala gor in dol, je krilo zlezlo
više in Praprotnik se je presedel.
—	Nikogar ni... in vendar... še enkrat se je ozrla, potem je sama nare-
dila korake. — Res ni nobenega! Vrnila se je.
—	Majčken duh se sprehaja, je rekel. — O, jaz vem, če misHš, da so du-
hovi, potem zares so, ampak moraš zelo intenzivno misliti... Najbrž je bil dok-
tor ...
—	Kako, da ni pacientov ...
—	Ker... Zasula je kavo in mešala, da je motno cingljalo po džezvi.
—	Ker straši! Uuuu! Potegnila je z las kapo in mu jo zagnala. Praprotnik
je nastavil dvignjeni komolec.
Straši. Sedla je obenj in ga nekako zagradila z vseh strani. Potem je čisto
od blizu pripovedovala.
—	Spominjate se Alberta, starega, umrl je tisto noč... Cez teden, natanko
ob istem času zvoni zvonec z njegove postelje. Nisem si bila zapomnila številke
postelje, zato sem šla brez vsega... stopim v sobo ... postelja je prazna, nihče
ni zvonil... mislila sem, da me vlečejo... toda vsi so bili poškodovani, bila je
neka železniška nesreča m so bili tako rekoč privezani, vse tiste uteži in dru-
go... In kar zvonilo je v moji sobi. Potem sem šla, bilo je po polnoči, pogledat,
če je okvara na stikalni plošči... grem po hodniku, samo majhna luč v dnu,
da sem se kar neprijetno počutila, lahko bi naletela na koga, ki se vrača s stra-
nišča, končno bi se lahko zadela v nosila, kaj prevrnila, šla sem čisto previdno,
prav po sredini, kar zaslišim kotaljenje za hrbtom in za las sem odskočila, ko
je pridrvel voziček, zbil bi me bil po tleh, saj je snel in dobesedno razcefral
steklena vrata na stopnišče, kdo ga je pognal, ne vem, tako je bilo in bog ve,
odkod in zakaj. Samo tisti trenutek je prenehalo zvoniti v moji sobi. In še tO:
vse skupaj mi je prišlo šele pozneje, ampak prisegla bi, da je bila na vozu dolga
siva postava pokojnega Alberta.
Proti jutru, ko se je spet vse pomirilo, pa nenadoma koraki kot danes, raz-
ločni kot v kakšnem praznem skladišču. Mislim, da ste prihajaH vedno bliže,
čutila sem, da se bo moralo kaj zgoditi, potem ste govorili tako blizu, kot jaz
zdajle in umikala sem se, dokler nisem legla na posteljo v dežurni sobi. Pripo-
vedovali ste, da ste kupili neko veliko hišo in... Potem ste... ne bom vam
pravila, ker mi je tako blazno pri duši... jaz sem bila čisto trda in sem samo
kimala, potihem sem delala, kar sem mislila, da vam je prav... vi ste ... saj
veste, vse tiste vaše kretnje in izjave... rekla sem, da je prav tako, da mora
biti, tako ste govorili... bil je samo glas, ampak meni se je dogajalo, kot bi
bilo vse, tudi roke in glava in drugo... Potem ste nevidno sedeli na robu po-
stelje in mi povedali zgodbo od začetka do konca ...
—	Dobili ste denar, cel kup in nekega dne, ko vam je bilo vsega dosti, ste
se odpeljali na kmete. Poizvedovali ste za hišo, hoteli ste dovolj veliko hišo,
na samem, ob kakšni reki ali vsaj na hribu, da se takoj vidi, če kdo prihaja...
In potem ste v neki gostilni zvedeli za zgodbo o novi šoli, ki so jo zgradili, ker
je bil to rojstni kraj nekega pomembnega človeka in je oni imel vpliv, preskrbe!
je dovolj denarja in so jo sezidali, velikansko belo šolo na hribu, proslavili so
z zastavami in tisti pomembni človek je imel govor, da bo v zaostalo vas prišlo
znanje in bogastvo, da bodo iz te šole izšli tako pomembni državniki, kot je on
in tako naprej. In potem so šolo pokazali vsem gostom, iz prestolnice, iz okraj-
nega mesta in vsem. Osemletka v Grabnu. Vse je bilo v tisti šoli: kemijski ka-
binet in nagačene živali, telovadnica, kakršnih je mogoče deset v vsej državi,
knjižnica, da si bojo sposojali knjige kmetje iz vasi, pa še iz sosednih krajev...
Osem velikih razredov z velikimi okni, kamor pride vse sonce, kar ga je, sveže
popleskano, same nove klopi, v vsaki klopi črnilnik in v vsakem črnilniku tinta,
table in kreda, vse na svojem mestu, na hodniku dobrotnikova slika, pa še vrt
pred šolo, v kleti pa šolska kuhinja, centralna kurjava... vse! In potem je
zapel zbor, ljudje so si segali v rdke in najbolj srečen je bil veliki mož, ki je
bil nekoč majhen mož iz vasi, prav takšen, kot so zdaj oni, ki to gledajo s stra-
hom in vero v novega boga. Majhen mož, ki ni imel možnosti, da bi hodil v
tako velikansko šolo. In ker domovina ne pozna več tega majhen-velik, in ker
zdaj potrebuje same velike može, je tu nova šola. In potem... potem so dobili
ravnatelja šole. Bil je prijatelj velikega moža, nekakšen srednji mož. Ravnatelj
je potem poiskal učitelje. Prišli so in bili srečni, ker bodo sejali modrost v tako
pripravni stavbi. Potem so čakali do jeseni, ko naj bi se vpisali otroci v šolo.
22
Dnevi so tekli, ampak učencev ni bilo blizu. Potem so šli učitelji z ravnateljem
na čelu v vas in so govorili z ljudmi. Nekaj otrok je bilo že bolj odraslih in so
hodili v gimnazijo v bližnje mesto, nekaj premajhnih in so še lulali v posteljo.
Vmes sta bila samo dva dečka, ki pa nista bila posebno bistra in ju niti ravna-
telj po treznem premisleku ni silil v svoje razrede. Kar je bilo sosednih vasi in
učencev v njih, so hodili v bližje šole, največ pa jih je seveda hodilo v hrvaško
šolo, ker je bila vas na meji. Sola je ostala prazna, učitelji so odšli, edino rav-
natelja niso imeli kam dati in so izumili neko novo upravno telo, kjer je postal
predsednik. V šolo se je hotel preseliti župnik in dobro bi bil plačal: stara cer-
kev je bila trhla in tesna, lepi sončni hiši pa bi bilo treba dograditi samo maj-
hen stolpič. Veliki mož je skoraj ustrelil vaške može, ko so mu prišli predlagat
takšno rešitev. Pokazal jim je časopise in revije iz časa, ko so odprli šolo in po-
bobnal po njih. — To je bil velikanski uspeh, da smo dobili šolo, je rekel. — vsi
nas slavijo zaradi tega. In potem je ostalo pri novi šoli in pn starih navadah.
Le razglednice so postale lepše in statistika je zabeležila porast izobrazbe pre-
bivalstva.
Potem ste takoj poiskali predsednika vaške skupnosti in mu predlagali kup-
čijo. V hiši bi se naselili znameniti učenjaki in umetniki, prirejali bi zabave in
predavanja, ampak šola bi bila vaša last, z velikim možem bi se pa tudi vi po-
menili.
Zjutraj ob osmih je Praprotnik odprl šolska vrata. Na sonce je prinesel
kateder in stol. Potem je pred sabo razgrnil načrte, časopise in zemljevid Grab-
na ter okolice. Nato je šel spet noter in preskusil šolski zvonec. In spet za mizo.
Bilo je sveže in vetrovno, iz trave se je dvigala blagodejna vlaga. Po poti je
mlekarica prinašala kanglico. Plačal ji je in po poti je zdaj odnašala kanglico.
Skuhal si je kavo v kleti. Nato je zvonil telefon.
—	Osemletka Graben, je rekel Praprotnik.
—	Delaj se norca, samo ne iz mene, je rekel Stergarjev glas.
—	O! O-o! Ekscelenca!
—	Baraba! Kaj naj naredim zdaj, če pride stvar pred komite? Zdaj ni več
nobenega Zargija, da bi drek polival s kolonjsko vodo, zdaj so ...
—	V redu, dajte Zargija nazaj... jaz ga nisem podil!
—	Jaz ga tudi nisem ... maral ga nisem, to je čista resnica!
—	Torej, strinjali ste se z Oblakom ...
—	Tudi Oblak se je razkadil!
—	Kaj pa artikel »A 5«!
—	Najhuje je to, da bojo stvar razpihali moji lastni ljudje, kar vidim jih!
—	Stergar! Veliki mož! Dajmo, dajmo... jaz čisto rad takole poklepetam
z vami, ampak tele lamentacije mi grejo na živce... sicer pa mislim, da ste si
izbrali slabo vojsko!
—	V redu! Ne bom več jamral. K stvari... zadnje čase je povpraševanje
po našem blagu izredno naraslo.
—	To sem že uganil... izračunal sem tudi, koliko potrebujem za pokrit
bazen in nekaj manjših popravil...
—	Prapor, to je svinjarija!
—	Tega zadnjega nisem slišal... telefon je nekaj pokvarjen ... rekel sem,
da sem natančno izračunal...
—	Dobro ... koliko?
—	Sto! Pa še nekaj! Moji prijatelji imajo neke težave. Dobil bi fante
sem... saj veste, veliko dela s predavanji, pa telvadno društvo in podobno ...
Ime je Cičinšajn ... zadeva s tisto utopitvijo... hočem, da to nekako pogla-
dite...
—	Poba, zdaj je vojna, ne igraj se! To ...
—	A pet... a pet... aaaa peeeet! Slišal sem da se Rusi zelo zanimajo za
devizne špekulacije ... zelo jih boli, če je kaj narobe ... ogromna duša je sicer
ogromna duša, ampak kadar postane žalostna in obupana ...
—	Zda pa jaz nič ne slišim, veš? Klik, tu-tuuu!
—	Klik, tu-tuuu! Zdravo!
Nalil si je skoraj pol litra mleka in ko ga je v enem požirku pogoltnil, so
se mu na zgornji ustnici napravili mlečni brki. Ozrl se je po vrtu, po vrabcih,
po jabolkih, ki so se pripravljali k zorenju. Zmotil ga je obiskovalec, obraz mu
je bil znan iz gostilne.
—	Predsednik zadruge ...
—	Predsednik osemletke ... ste prišli k meni v šolo?
—	Ne čisto... vi imate veliko prostora ... saj bi plačali, za skladišče...
—	Koliko?
(nekaj izvlečkov iz raz-
govora za okroglo mizo)
FILMFORUM št. 3—4,
Beograd, julij, avgust
1971
kalafatovič
lorcncin
makavejev
novakovič
stojanovič
tirnanič
zečevič
župane
žilnik
4 — Dušan Stojanovič,
redni profesor na
beograjski filmski
akademiji pokopa-
va puljski festival
1 CAO!
TIRNANIČ: Sprego-
voril bom nekaj besed o
kritiki. O jugoslovanski
filmski kritiki, tudi o sa-
mem sebi, imam najslab-
še mnenje. Jugoslovan-
ska filmski kritika je na
najnižjem miselnem nivo-
ju, krasi jo maksimalna
etična strahopetnost in ne-
verjeten grobarski duh.
Ce že govorimo o tem
grobarskem duhu, me je
mnogo bolj zabolel Slo-
bin (Novakovičev, op.
prev.) tekst o Hladniku,
kot o Makavejevu. Hlad-
nik je naredil film, ki je
dejansko grozen. S tem
filmom se je sam poko-
pal. In sedaj se naenkrat
pojavijo številni teksti, ki
vzklikajo »Cao Hlad-
nik!«, »Zbogom«... in
pravijo »Ah, kakšen ge-
nij je bil ta človek pred
desetimi leti.« Potem po-
brskam po teh tekstih iz-
pred desetih let, ki so jih
napisali taisti ljudje, ne
mislim tebe, Slobo, tem-
več tiste, ki pravijo, da
je on kreten. Ko se je po-
javil s PLESOM V DEŽ-
JU, je bil maksimalno
raztrgan s strani uradne
kritike, sedaj pa naen-
krat, ko so medtem dolo-
čene vrednosti prešle in
minile, vsi govorijo: ta-
ko, to smo nekoč forsira-
li, toda to sedaj ne gre
več, prihaja nova senzi-
bilnost. Vraga, nobena
nova senzibilnost ne pri-
23
haja, v tem je problem.
Mislim, da je bila naša
filmska kritika tista, ki se
je zavzemala za novi
film, precej fašistična.
Vse diskusije, na katerih
se je vzklikalo »Bitka za
novi jugoslovanski film
je dobljena!« petinšestde-
setega leta iz ust Dušana
Stojanoviča, ali ne vem
katerega leta neki ogro-
men tekst »Za drugačno
kinematografijo«, so da-
nes, ko jih čitamo, smeš-
ne.
KALAFATOVIC: Po-
skušal bom razviti tezo,
da je mlajša generacija
filmskih kritikov, ki po-
časi prehaja v srednjo,
doživela poraz. Jaz to ra-
zumem kot svoj intimni
poraz, ni pa nujno, da se
s tem strinjata Novako-
vič in Tirnanič. Menim,
da je naša generacija do-
živela poraz ne samo,
ker ni izborila tistega, za
kar pledira Tirnanič, am-
pak tudi zato, ker se ni
uspela na pravi način zo-
perstaviti obstoječi, dru-
gi formaciji filmske kri-
tike, katero smo mi v
svojih tekstih večkrat
imenovali tudi sklerotizi-
rano, amortizirano, asep-
tilizirano itd. Nismo pa si
uspeli niti v enem trenut-
ku priboriti vpliva, kot
ga imajo kritiki, katere
sem apostrofiral. To ni
zato, ker pišejo v liste z
veliko naklado, niti zato,
ker je njihov vpliv fiktiv-
no večji, ampak zato, ker
se enostavno nismo uspe-
li, ali pa se jim nismo
mogli zoperstaviti. Mi-
slim, da stališče mlajše
filmske kritike v odnosu
do določene formacije ni
bilo speljano dosledno in
argumentirano, ni bila
vzpostavljena prava, bor-
bena, filmsko - kritična
fronta proti tej žurnali-
stični filmski misli. Jaz
torej v svoji imaginarni
karieri kritika, ki je se-
veda ni konec in ki bo
nekega dne prešla v teo-
rijo, ali pa bo doživela
kakšno drugo usodo —
vsega, kar sem počel do-
—	Nekaj bi že ...
—■ Dam vam fizikalnico, pa magari telovadnico, če se zmenimo za primerno
vsoto ... slišal sem, da bo obilna letina...
—	Kot je še ni bilo, gospod... ne vem, kam naj damo... pa seveda bi
lahko dobili kaj ozimnice ...
—• Človek se celo življenje uči, seveda, tovariš predsednik... kakšen mili-
jonček bo pa že padel...
Prišel je poštar. Prinesel je veliko svetlorumeno kuverto.
Sandro je šel okrog vogla in se skril v vežo. Robec je postajal trd, rana se
je sušila, vendar ga je vedno bolj krčevito stiskal k licu. Čakal je kakšne pol
ure, vendar ni bilo nikjer videti žive duše. Nato je pogledal, kje pravzaprav
stoji. Bil je eden od vhodov v hotel. Smuknil je noter, tudi v veži nikogar. Ste-
kel je po stopnicah, oblazinjenih z rdečim tekačem. Odprl se je prav tako rdeče
podkovan hodnik z zlatimi stenskimi lestenci, nekje pri sredini je bil obešen
telefon. Sandro se je ozrl okrog sebe, sam. S tresočimi prsti je zavrtel domačo
številko. Ko je naletel na tišino, je še poskušal. Telefon je bil gluh. Besno je
udaril po aparatu. Pokazala se je razpoka. Nato se je večala. Bakelit je bil ne-
nadoma ves razklan, kakor drobovje so pogledale žice. Umaknil se je hrbtno,
dokler ni skoraj zavpil, ko je naletel na človeško telo za sabo. Obrnil se je.
Bil je manjši mož v kopalnem plašču.
—	Lahko uporabite tega, je rekel in ga povabil v sobo. Sandro je brez be-
sed odšel noter. Prebivališče je bilo razmetano in možakar je moral narediti
prostor, da je Sandro lahko sedel k telefonu ... Nušo je klical brez uspeha, nato
je poklical redakcijo. Samo zahteval je Pogačarja. Skrival rano.
—	Pogačar.
—	Sandro ... kaj je zdaj?
—	Kako mishš?
—	Mislim, zdaj ko je ... ko so prišli...
—	Hja, se je z glasom napel in zravnal Pogačar, — veš, razmerje sil ni
jasno, nekaj se bojo zmenili, v tiskarni se je pokvaril stroj, nismo izšli, kot si
najbrž opazil... nevihte in požari otežujejo obveščanje ... malce je že nemirno,
vendar ni kaj bistveno drugače ... nekaj dni bo še tako zmešano, potem bo
spet po starem... Zdaj niti ne vemo več, če se dogajajo nesreče, umori... tele-
printer je fuč zaradi nenadnega sunka napetosti, nihče ne hodi na teren zaradi
poplav, saj veš, kako je ... sedimo v pisarni in pijemo kavo ... mislim, da tudi
milica počiva ... telefoni so kar pvonoreli... ampak vse zmešano, avtomatično
centralo je skoraj scvrlo ... še dobro, če bo elektrika ... tvoj članek je v redu ...
nihče ni ničesar rekel... boš prišel kaj sem?
—	Ne ... ne vem . .. Naslonil se je globoko v naslanjač, nato je šele opazil,
da ga gostitelj nepremično opazuje...
—	No. .. kaj je zdaj? je rekel s pol priprtim očesom, nekako izza ščita.
— Kaj se dogaja v tej smešni deželi?
—	Jaz... jaz ne vem ... kaj naj bi bilo?
—• Vse te čudne vesti... prazne ulice ...
—	Slabo vreme ... nesreče ... požari? To vas zanima?
—	No ... vse... saj se nihče ne gane iz svoje sobe, vsi samo vrtijo radij-
ske sprejemnike in nekaj prisluškujejo ... ženske dobivajo histerične napade ...
bojijo se sobaric in natakarjev, češ da so vohuni, kadar zmanjka elektrike,
menda straši... Restavracija je ukinila obroke, zdaj servirajo v sobah... ni
masla, ni solate, ni sladkorja... človek ima občutek, da je vojna... res...
Možak si ga je še enkrat dobro ogledal.
—	Nekateri pravijo, da so deželo okupirali Rusi, uradnega ni nič... Neki
Američan tu poleg mene je rekel, da je ujel na radiu, da gre za državni udar...
Časopisi ne prihajajo ... Vi veste, kaj se dogaja!
—	Mogoče je le slučaj ... informacije v naši deželi so slabe... hitro se
kaj raznese ...
—	Zadnjič je neka gospa skoraj ubila svojega soproga, zamenjala ga je
z vlomilcem... plazil se je bil po zasilni lestvi, ker ga je zanimalo, če se kaj
vidi s terase... če je kje kakšna patrulja ali tanki pred mestno hišo... Tako
je kot pred leti... ne veš več, kdo je prijatelj, kdo sovražnik...
Sandro je pogledal na cesto. Pokrita je bila s smetmi, listje se je vrtinčilo
in poplesovalo proti križišču. Sem in tja se je le zaslišal tlesk oknic ali vrat
zaradi prepiha, oddaljeni pisk vlaka pred zaporo. Nato je enoličnost prekinil
mlad par. Dekle je imela kratko krilo, on pa je bil dolgolas. Poljubljala sta se
in ko sta prečkala hišo nasproti hotela, je tam stala starejša ženska. Pojavila
24
se je, z velikanskim gnusom na obrazu, ogledovala si je njen poljub kot kakšno
krastačo in ko sta se čisto primaknila in je njegova roka kakor oblila njene
prsi, je morala nekaj reči. Gledala ju je in dekletov jeziček se je zmuznil iz
njegovih ust, lesketajoča rožnata kepica. Zdaj je opazovalka stegnila jezik,
prijela je konico z dvema prstoma in ga raztegnila... nato je segla k robu
krila in pomahala nad odkrito zadnjico kot z repom, pri tem se je sklonila in •
nekaj pljuvala. Ko sta se obrnila in tesno ob hišah nadaljevala pot, je zažugala,
stegnila roko in kričala brezglasne psovke. Veter se je zagnal tudi vanjo in
mimo krila, ki je bilo še na pol v zraku, odnesel nov vrtinec listja. Po cesti
se je zakotrljal aluminijast okrasni obroč avtomobilskega kolesa. Ženska je
stala v vetru z iztegnjeno roko, dokler ji ni začela sama lesti nazaj in se je
umirila cela, kot če žarnici počasi zmanjkuje elektrike, bila je kot omahel kip
svobode.
Manjši mož v kopalnem plašču je zdaj stal nezadovoljno poleg njega in
je imel ves čas na jeziku kakšen stavek, ki ga potem ni rekel. Večkrat se je
z ročicama pogladil po gladki, prazni glavi in je bil kot maček, ki si oblizuje
umazanijo.
—	Dobro, je končno rekel, — zdaj ni kaj. Vsak dela svoje, ne? Sandru
se je posvetilo, da namiguje na rano. V istem pa je na vrata potrkalo nekaj
drobnega in ostrega. Bila je kodrasta ženska, kakor promenadni psiček, oblečena
v rožasto tkanino do tal (slabe noge, je pomislil Sandro in že hotel neopaženo
smukniti na hodnik, ko ga je zadržala nenavadno odločna možakova roka) in
močno našminkana. — To je neke vrste anketa, je rekla in se pazibavala, tako
je hitro bočila in ravnala kolena, — to gre brž! Govorila je kot propeler in
zdelo se je, da bo zavpila, če ne bosta takoj ubogala. — Oh, jaz trapa, je
potem dodala na mah, kot če bi vrgla še žlico kreme, —• pozabila sem se pred-
staviti, no, jaz sem Vida Plut, delam skupaj s profesorjem Kramaršičem...
javno mnenje in ... no, saj...
—	A zdaj bo pa tako... mi naj jim povemo, kaj se dogaja! Mi naj razla-
gamo, kaj je vzrok temu ... možic se je razburil. Sandro je hotel pomiriti,
vendar je ženska že postala vsa rdeča... — Jaz ne vem, kaj vam je vsem
skupaj, zagnala je mapo po tleh ... — Taki apolitični tipi, da bi vam kar po-
strelila... kaj pa mislite... da živite na luni ali kaj? — No, vidite, je že mirno
(ko je njena razburjenost rastla, je njegova upadala) postavil gostitelj, — res
je, kar pravim. — Kaj pa mislite, da imate tam pri vas, kurnik imate, da veste,
je stisnila pesti. — No, kaj pa zdaj govorite, komu? — Tebi že nikdar ni bilo
do kakšne ponosne, velike stvari, stari, vedno si se izmazal... berem ti iz oči!
Oh, gospod se ne mara pogovarjati z nizko žensko... seveda... kurnik pa
taka gospoda, vse te hotele bi dala podreti, potem bi že videli, kje bi stiskali
svojo belo rit! — Najbrž je vaša črna... Primazala mu je klofuto, možic pa
se je le pobožal po prizadetem mestu in zbezal iz nekega predala revolver. —
Pri priči boste šli! — Oho, zdaj mi bojo pa še grozili... kaj ste pa vi, a vas
boli zob? je kakor ukazala Sandru, naj ukroti plešca. — Jaz mislim, mlada
gospodična, da je bolje, če nas zapustite. — Oho, še tale otrok! Oho! Takole!
Jaz trapa, pa še vljudna naj bom! Ves svet me bo zajebaval, mislita, kurnik...
sezula je čevelj in s peto šla nad možaka s pištolo. Potem je bila detonacija.
Andrej Brvar
LUMP IN JOVO
NA NOVO
z apnom pobeljeno stranišče Pleh Pretep
Toplota v polenu Poštevanka Bos bom pešačil čez kras
Tam žgejo smeti Zlikal bom gube na tvojem obrazu
Me slišiš Smrčim Me vidiš kako migam z ušesi
in delam klaviaturo iz črncev in belcev
slej, ne odpisujem, tem-
več štejem za epizodo.
Drugič, mi kot skupina
niti nismo obstojali, ne
zato, ker v določeni situ-
aciji nismo mislili na
enak način, nismo branili
istih avtorjev, temveč za-
to, ker se nismo uspeli
na teoretičnem področju
upreti takšni formaciji
kritike. Mislim, da smo
se čisto lepo vključili v
klimo festivalske histeri-
je (Pula, FEST itd.), med-
tem ko smo se načelno
takšni histeriji upirali. Iz-
javljam, da tudi s to
estrado, ne želim pripa-
dati niti eni skupini, ne
želim zastopati interesov
kogarkoli in se od tega
trenutka dalje sploh no-
čem več angažirati niti v
eni skupini somišljeni-
kov, niti pri eni manife-
staciji, ki bi izhajala iz
nekakšnih skupnih sta-
lišč, s čimer mislim, da
sebe popolnoma onemo-
gočam kot kritika, kot
neodvisnega misleca in
kot človeka, ki bo v raz-
nih glasilih, kolikor bo
imel moči, nadaljeval s
pisanjem o filmu.
TIRNANIC: Hotel sem
govoriti v istem duhu,
toda . . . izpadlo je druga-
če. Saj je vseeno.
NOVAKOVIC: Neka-
teri naši kritični refleksi
so popolnoma otopeli.
Med ljudmi, ki pišejo o
filmu, so se izgubile ne-
katere relacije. Tako se
grem jaz danes politiko z
Draganom Gajerjem, ki
pred menoj brani svobo-
do Makovega filma. Da-
nes ' sem se počutil
strahovito osramočenega.
Meni se zdi absurdno, da
novinar take vrste brani
Makov film pred mano.
To je ne samo resnično
sramotno, temveč kaže,
kam nas je vse skupaj
pripeljalo. Resnično se ne
bojim argumentirano bra-
niti tistega, kar mislim o
vseh teh filmih, vendar v
atmosferi, ki bo mirnejša
in bo imela več zaupanja
vase. Vsi se krčevito bo-
rimo za svoje koncepte.
25
po katerih se samo po-
trjujemo, morda se to v
tem trenutku dogaja tudi
z mano, morda moram
navsezadnje prenehati pi-
sati o filmu, če sem iz-
gubil tisti čut, ki sem ga
imel, zdi se mi, pred de-
setimi leti. Toda dovoli
mi, da pridem do tega
spoznanja brez kakršne-
gakoli pritiska.
TIRNANIČ: Ce se spo-
minjate filma KMALU
BO PROPAD SVETA,
sem vodil za ta film po-
litično bitko, ki mi je pri-
nesla dosti neprijetnosti.
Slobodan hrepeni po svo-
ji svobodi, a tudi to, kar
sem govoril jaz, pa Kala-
fatovičeva razburljiva iz-
poved — vse to priča o
tem, da je kritika od
vseh teh bitk imela zelo
malo in da dejansko (vsaj
tistemu pismenemu delu
kritike) niso prinesle ni-
česar razen razočaranja.
V svojem kratkem živ-
ljenju sem se mnogo bo-
jeval in moram priznati,
da mi te bitke resnično
niso prinesle v življenju
ničesar, vidim, da sem
bil predviden kolešček v
mehanizmu, v katerem
se nič ne giblje. Predpo-
stavimo, da dobim bitko
proti eventualni prepove-
di, potem gre film naprej
in šele potem pridejo
ljudje, ki o tem filmu
svobodno govorijo. No-
čem se več boriti za dru-
ge, za Ziko Bogdanoviča,
za Peterliča, Tadiča itd.
— nočem se boriti za nji-
hovo svobodo, da oni
lahko potem govorijo o
filmu, temveč hočem to
svobodo obdržati zase.
Slučajno sem v primeru
Makavejeva do vratu v
borbi, zato ker mislim,
da je to čudovit film, to-
da to je samo zato, ker
sem resnično za ta film.
Več me načelne bitke za
to kinematografijo ne za-
nimajo. Iz preprostega
razloga, ker vselej, kadar
so te bitke dobljene, av-
torji mahajo z nekakšni-
mi krpami kritik, ki jih
pišejo razni levi frajerji
O prah Prah z veščinih kril Močerad in robec poln smrkljev
Polikane rjuhe in žulji od žaganja Kaj je bil jezus
Je bil mazohist Pipika Muha na dreku Zakaj se zaklepaš
Si cel Zakaj držiš glavo postrani Vstani
Pretegni se Ješprenj in polž med koprivami
Kajla in konji v filmu Pladenj in duh po tekstilu
Dojke in govor na prostem O mah O spokana koža na petah
Zrak izpodrivam Muhe nabadam Kaktus brenči
Ti piha Si sam Si zamenjal kdaj petek z nedeljo
Oglje za čevapčiče Zoc Kdo je bil prvi Ne tuli
Gladina zrcali Ozon Kapilare Vintjakna napeta čez prsi
Polenovke Pancarji Celična vuna za čiščenje sudova
Ženske se vračajo s trga Cloveki in kapa iz robca
Hubertus in arnika v šnopsu O bula O kajmak
Ne vidiš da delam kot konj Daljnovodi in czechoslovakia
Šment in rdečkaste noge golobov na snegu na Slomškovem trgu
Sperma diši Poljubi so smrad Poglej kako streljam s karbidom
Poglej kako tečem Likalnik na oglje Frotir
Kdo je bil zraven Ne škili Ušesa rdijo Ustaš
Genitalije Dim se pomika ob šipi Naramnice Štos
V pissoirjih limone V pogledu očitek V skodelici čaj
Ta raztrgana vreča za cement Ti prsti
ki jih zebe minus šest stopinj ta jockev kapa
Ta unrra lokomotiva Ta rumen poštni nabiralnik Te smreke
v pretežno oblačnem in zamegljenem Ta svinčnik
ki pušča črto za sabo Ta košarkarska tekma
ko žvižgam in tulim To jutro
ko poležavam z napetim penisom in s polnim mehurjem Ta kruh
ki ga v kavo drobim Ta tvoja senca
ki pada name Ta kuzla Ta košara
Te hiše iz pleha in strešne lepenke v predmestju
Te plastične kape za šraufe Ti zidarski odri
zavešeni z vrečevino Ta poljska pot Ta rja To julijsko sonce
ki ga imam zgoraj v trepalnicah To uvelo jabolko
ki je prestalo zimo Ta zaflekan jedilni list Ta puli
Te tople grede brez letnih časov Ta usnjen udbovski plašč
Ta termofor Ta lancia iz leta 1921 Ta hangar
poln jadrnic Ti svaljki
ki se nabirajo v ritni razpoki Ta pipec Te mrzle noge Ta hip
ko sem razgrnil časopis Ta topol
ki sega že do šestega nadstropja Ti beli krhki listi zelja
Ta duh po žagovini in slonih Ta srajca ki spušča barvo
To vino ki teče v očeta Ta bach Ta znoj
Ta promet na relaciji beograd slavonski brod
Ta malica v kabini omovega tovornjaka
Ta narobe svet na gladini bresterniškega jezera
Ta zemlja izpod trga svobode Te prekrižane ženske noge
Ta vrabec ki je v zraku spustil kakec Ta kavč za kavs
Ta upokojenec poln zlatih zob Ta slepec
ki prodaja srečke Ta dolga suha trava poležana od snega
Ta vol Ta kanta za smeti Ta mušica
prilepljena k sveže pobarvani klopi Ta brezova metla Ta šal
To vsesplošno otipavanje v bazenu v čatežkih toplicah
Ta koža zmečkana od spanja Ta luža na ovinku Ta šopek vrtnic
iz rdečega krep papirja Ta tla iz vlažne
trdo steptane zemlje Ta pasji jezik ki moli iz gobca Ta strop
ki pušča vodo Ta šlic na feršlus Ta cekar Ta kisla juha
Ta taksist s kompletnim načrtom budimpešte v glavi
Ta hip ko se v predsobi gnete šest ljudi Ta obešalnik
iz gamsovih rogov Te bančne uslužbenke Ti zidarji
26
močni v rOkaii Ti dišeči beli lističi zložni v cvet Ta robec
zataknjen za rokav Ti lesni vijaki To krepelce Ta puran
Ta zbledel asfalt na cesti pula rovinj Ta utopljena čebela
z nogami navzgor Ta čop las ki mi kot šop trave štrli vrh glave
Ta tvoja dlan ki z mize pometa drobtine Ta usnjen jermen
za brušenje britve Ta tržni inšpektor Ta malta za nohti Ta toast
Ta skupina apatičnih trebušastih Čehov iz brna
Z mosta ribarim Kurca otresam Mozolj Elektron
Ne briši si čevljev v zaveso Lump in jovo na novo
Pendrek in mat v 18 potezi Si sit Škripajo čevlji
Gramoz Petrolejka Topovi pošpricani z blatom O boršč
in pesek v čevljih in vlaga v zidu in plin v jeklenkah
in vrsta pred konjsko mesnico Kje si pozabil trenerke
Koža po znoju diši Kje si pozabil pletenko
Pokajo členki Talar Skrta vžigalnik Ne laži Povej
Kdo je bil lev nikolajevič tolstoj Kdo je prvi
preplaval la manche Dokolenke Vezalke na križkraž
Kdo je ubil holofema Kam se izteka missouri Hidrant
Kombineža Pižama vržena čez posteljo O žganci
in sol za posipavanje cest O škaf in plevel
O veliko platneno jadro zvito okrog prečnega jambora
Žlico za obuvanje čevljev
Kanglico
Nočno tarifo
Vikend hišo tipa SL - 35
Obodno hitrost
Rehenšiber
Golšo
Plehnat krožnik
Zavojček toaletnega krep papirja
Mentol bonbone
Bergle
Oficirsko kantino
Lase spete z gumico
Špičalnik
Plutovinaste podplate
Topljeni sir za mazanje
Slive
Jogi vzmetnico
Nemško slovenski slovar
Sokovnik
Istrsike ceste
Plug
Inženirsko svetilko
Krušno košarico iz rafije
Lanske orehe
Tarok
Pekač za palačinke
Rdečelasca antona prelovška
Balo bombaža
Pancarje na klipsne
Žepno uro omega
Trnek
Spalno vrfečo
Pravico do invalidske pokojnine
Guturalni r
Sanke
Vodene barvice
Zložljiv pult za note
Bucike
Zajčji gnoj
Zidne vložke z vijaki
v Franciji, kar dokazuje,
da v tem sistemu nimam
več kaj iskati in da me-
sta, ki ga imam, ne po-
trebujem. Še drug pri-
mer, da je sistem nespre-
menljiv.: dejstvo je, da . . .
da . . . kaj sem hotel re-
či.. . oprosti, oprosti,
spomnil sem se, toda av-
torji ... ne, ne /em, kaj
sem hotel reči . . .
KALAFATOVIČ: Tvoj
poskus bi prenesel na te-
oretično področje. Vsi
napori, da bi se teoretič-
no koncipiralo tisto, kar
je pomenil novi jugoslo-
vanski film in kar smo
poskušali formulirati ali
kot novo senzibilnost ali
kot nov socialno kritični
koncept, ali kot nov si-
stem v spajanju kadrov,
ali kot vse to skupaj in
še nekaj drugega, so bila
le sporadična teoretična
odstopanja. Naš film pa
zahteva obsežnejšo sinte-
zo z določene časovne di-
stance. Vse to pa priča o
nezmožnosti, da se tisto,
kar smo imenovali avtor-
ski in novi film, konsti-
tuira na nivoju širšega
teoretičnega postulata.
Naša naloga je bila,
da v določenem časov-
nem obdobju formulira-
mo osnovne teoretične
principe tistega, kar je
pomenilo preokretnico v
tem filmu, toda v tem ni-
smo uspeli. Preteči mora
določen čas, da se stvari
ohlade.
MAKAVEJEV: Opro-
sti, ali to, da so se naen-
krat pojavile nekatere
knjige, ne glede na to, da
so po vsebini in relevant-
nosti neizenačene, oce-
njuješ kot potizivno dej-
stvo?
KALAFATOVIČ: Da,
čeprav delam razliko
med temi knjigami.
MAKAVEJEV: Ali ne
misliš, da to, da so izšle
v enem samem letu, ne-
kaj pomeni?
TIRNANIC: Da, simp-
tom crkavanja . . .
KALAFATOVIČ: Bo-
jim se, da . naša generaci-
ja kritikov ni razlikovala
27
med . . .
TIRNANIC: Stvar je
crknila, sedaj pa se tukaj
zbirajo nekakšni. . .
KALAFATOVIČ: ...
med avtorskim filmom
in avtorsko kinematogra-
fijo. Mislim, da je ravno
zato prišlo do deformaci-
je, katero omenja Nova-
kovič v primeru Gajer-
ja. Novakovič, radikalno
kritičen do samega sebe,
v nekem trenutku začuti,
da v trenutku, ko neki
Gajer piše v obrambo av-
torskega filma, nekaj ni
več v redu in se je torej
treba postaviti kritično.
Tip »gajerskfega« žurnali
sta, kamor bi štel še ne-
katere, ni delal razlik
prav na nivoju avtorske-
ga filma in avtorske ki-
nematografije. Avtorske
kinematografije ni. To je
fenomen, ki vključuje
tehnične, organizacijske,
ekonomske in druge
aspekte. Avtorski film je
nekaj drugega, to je čisto
estetski fenomen. In če
govorimo o novumu av-
torskega filma, poskuša-
mo fiksirati nekatera nje-
gova določila. Avtorska
kinematografija je izmiš-
ljotina. Nekaj, česar ni.
NOVAKOVIC: Samo
nekaj, kar pravi Tirke,
je treba upoštevati, tisto
njegovo povsem točno
tezo, ki pravi, da je po-
jav določenih knjig v tem
trenutku manj dokaz ne-
ke zrelosti kolektivnega
tipa, kot misli Mak, tem-
več da je to pravzaprav
dokaz pomanjkanja bolj
pametnega dela . . .
TIRNANIC: Manjka
mi le še en tekst o samo
še enem filmu, pa imam
tudi jaz knjigo.
NOVAKOVIC: Situaci-
ja, v kateri sem prišel do
časa, da sem spravil sku-
paj to svojo knjigo, je
dokaz, da nisem imel
bolj pametnega dela. V
nekem trenutku smo se
začeli vračati sami k se-
bi, k nekaterim svojim
tekstom, začeli smo dela-
ti kolekcionarske zbirke
— v trenutku, ko smo
Buhteljne
Hruške salcburgarce
Zamašek za hermetično zapiranje
Vitrine
Glavno vizito
Tuš
Gundulo janowitz
Mleko v vimenu
Hrenovke
Gliste
Glaziran riž
Limonado s slamico
Kuhinjsko pomivalno korito
Nagobčnik
Brezov šampon
Kartonast podstavek za pivo
Cedilce
Registrsko tablico
Frak
Ta znamka v levem zgornjem kotu pisma Ta trebuh
ki visi čez pas Ta kredenca Ta okrogla ženska kolena
Ta modrikasta meglica na slivah Ta sladkor v kockah
Ta opasač Ta duh po poškropljeni cesti zgodaj zjutraj
Ta flaša ki roma od us do ust Ta noga ki udarja takt
Ta juice Ta modra galica Ti štirje miličniki na kupu
Te rjave pasje oči To vzvratno zrcalce Te brajde
Te lesene navijalke za lase To blato ki se suši na soncu
Ta vrabec ki se kopa v luži Ti gumijasti škornji Ta puding
Ta barvna razglednica s hvara Ta svinjska rebrca
Te malo populjene obrvi To kruljenje v želodcu
Ta kahla Ta ženska ki se sklanja nad otroški voziček
Ta krtača za obleko Ta kutina imenovana cvdonia oblonga
Ta pljunek rjav od čokolade Ta lapor Ta pulz
Ta rjasta motika z gladkim črvivim štilom Ta španga
Ta nagačen fazan To žganje ki teče po nitki Ta budilka
Te drobtine popražene v olju Ta kotlovni termostat
Ta kravata na elastiko Ta bela bleščeča klozetškoljka
Ta prga Ta prlek Ta radijski tehnik v belem delovnem plašču
Ta glinasti vrč iz srbije Ta rana ki se celi Ta gorjača
Te orgle v cerkvi svetih treh kraljev v slovenskih goricah
Ta natakarska denarnica Ta strip Te tvoje črne
najlon nogavice s črto Te moje gležnjarice za v hribe
Ta knjiga z modrim trakcem med stranmi Ta šnicl
Ta oder za ples Ta pozlačen kristus na križu
Ta kostanjev drevored Ta kapnik Ta cigaretni dim v svežem
zimskem zraku Ta kovanec za pet dinarjev Ta smetišnica
Ta duh po tropinah Ta dežni plašč s kapuco Ta vsesplošna
nestrpnost tik pred prihodom vlaka To obešalo za časnike
Te kocine zlepljene od sperme Ta valjar Ti valovi
ki se svetijo v soncu Ta tvoja menstrualna kri
ki odnaša s seboj neplodna semena Ta vratar v komunalnem
zavodu za socialno zavarovanje Ta jezuit
Ta zasnežen mangrt v daljnogledu Ta cisterna za centralno
ogrevanje Ta pečena koruza Ta gnoj ki je zmaga levkocitov
Ta gospa ki ji poganjajo brki Te hlačne nogavice To jodlanje
To spreletavanje mušic nad vodo Ta podeželski kinematograf
tik ob pokopališču To pismo ki ga pišem na kolenih
To električno spajkalo Ta dres Ta robec z inicialkama MP
Ta zajebani desni ovinek na sveti gori
Ti mešički pod očmi Te fotografije zataknjene za ogledalo
Ta urin ki se vroč izliva iz telesa Ta krošnja
ki cvrči od škorcev Ta blond lasulja Ta štrudl Ta strežnica
28
v ljudski menzi Ta izvenkrmni motor johnson 33
Ta termometer v obliki sidra Ta krucifiks aleluja Ta bik
Ta karirasta srajca Ta tvoj obraz ki se sveti od borvazelina
Grom poka Som Jem presto Tolšča in vsenoščnoje bdenije
Tolšča in grunt Tolšča in srečanje savinjskih čebelarjev
Mmmm kako diši po jabolkih Kompost Dojenček se slini
Glej kako štrikam Glej kako spim na trebuhu
in uživam siesto Voda hladi Cigaretšpic Grom je orgazem
Si pisal kdaj z gosjim peresom Znaš zavozlati kravato
Katran Ventilator Citre in lulika Platfus in kajša Pujs
in pršut O zima O konji pokriti z vojaškimi dekami
Se vam dopade rovinj Vam zatekajo noge Ne šlatajte
Cujte kako poka pohištvo kako vre mošt kako govorim hitro
Kramp Paradajs Verouk Kramp Paradajs Verouk
Dajte mi čas za premislek Dajti mi ščepec soli Ploskajte
Jejte Obleke v omari Ose na hruški V koži pigment
Marko Švabič
OSTRIGLA
SEM SI LASE
Moj mož me pri mojih enaindvajsetih letih in triletni Anici že vsi ta leta
zatira, da sem že čisto nesrečna, ko nimam niti nič za obleč, same k;ivbojke
nosim in puloverje in bunde kot kakšen sezonski delavec. Ne morem biti všeč
nikomur, meni je to že kar dolgo jasno. Nič nimam od življenja, kar me na
dan razvedri, je, ko greva z možem v Rio na kosilo. Tam je ključavnica za-
taknjena in mož to pozabi, tako da kar sili v drugo gostilno, če je ta sredi
najhujše gužve in belega dneva zaprta. Takrat se jaz uprem v vrata in se
hrešče odprejo, jaz pa vnicnem glavo, da narobe in nazaj pogledam moža in
postrani, da mi čop poseže v bisago, in se nasmehnem, ko pa ni nič, se smeh-
ljam grenko, on pa lačno rine mene v Rio. Potem šele vidim tistega, ki se
z njim včasih vidiva kje in mi je tako všeč, da sem kar trapasta in zaljubljena
še cel dan. Je tako vehk, še za eno glavo je večji od mene in še bolj je koščen
od mene, ima pa na sebi nekaj takega, kar nobeden drugi, ampak je imel to
moj mož pred štirimi leti, samo veliko manj. Sploh ni lep. Je pa tak, kot kakšna
velika umetnija, ki se jo je treba samo izmisliti, ampak se jo spomni samo
največji umetnik, potem ko pa je umetnija že narejena, vsi rečejo, da bi to
lahko tudi oni. Jaz tudi rada kaj kreiram, če že nič nimam. Ampak mi nikoli
ne rata. Vrhunski kreator pa naredi dve tri poteze in mu rata famozna stvar,
da kar vriskaš. Kot kakšen krožnik iz porcelana. Sploh ni nič narisano, sam bel
porcelan, ki je drugačne oblike, enostavne, pa je najlepši od vseh. Ali pa ko-
zarci, ki jih kupujeva tašči za rojstni dan! Povsod sva gledala. Pri kristalu
imajo same kičaste, že kaj gor načečkajo, da je grozno, ali so pa kakšnih
idiotskih debelih in okroglih oblik. Pri interjeru sva jih pa našla: čisto eno-
staven, širok in valjast kozarec iz navadnega belega stekla, gladek in jasen
kot solza, dno ima malo masivnejše, da je videti še bolj stabilen in lep. Tako
nima nič zavihanega nosu, nobene luknjice v bradi, nič skodranih las in valo-
vitih ustnic. Kar nekaj enostavnega in dokončnega, kamor se ne sme nič do-
dajati. Potem so še njegove oči, in jaz sploh ne vem, kakšne barve oči, ker
malo mu ne gledam v oči, ker mi je nerodno, malo pa se mi zdi, da se takrat
zenice odprejo maksimalno, da je barvni krogec ves pogoltnjen v globino očesa.
Tako vem, da je zaljubljen vame, ker se ve, da ženska čuti, kdaj je moški
zaljubljen vanjo, v resnici pa nič ne čuti, to kar takoj vidi in preračuna po
tem, koliko so zenice razširjene. Niti ne vem, kako mu je ime. Včasih se
prenehali delati prave
tekste. Ko smo pisali tek-
ste, nam ni prišlo na mi-
sel, da bi pisali knjige.
Ves čas smo bili v nekih
filmih, v nekih diskusi-
jah, v pravih tekstih, ki
smo jih pisali. Tekst je
rasel iz teksta. Naenkrat
pa so se vse te faze kon-
čale in čao. Cao! To je
Cao.
2. VALOVI
Bitka za film se ne bo-
juje niti v Kinoteki, niti
v Domu mladine, niti v
Domu Udbe, niti v Do-
mu JNA, temveč se bije
v	kinu »Kozara« . . . »No-
vi jugoslovanski film« je
zelo ozka stvar; to so ne-
kakšne nove metafore,
nekakšne nove senzibil-
nosti, nekakšni globalni
pogledi na svet itd., ljud-
je pa, ki ne delajo takš-
nih filmov v tej deželi,
ne morejo več dobiti fil-
ma. Imam zelo trdne
adute, ko to govorim in
omenil bom le dva: eden
je Branko Ivanda, drugi
pa je Karpo Ačimovič-
Godina. To sta človeka,
ki se s svojimi projekti
— bral sem vrsto njunih
projektov — popolnoma
razhajata z duhom jugo-
slovanskega filma, kakr-
šen je danes. Ta dva člo-
veka danes ne moreta
dobiti filma. Imamo pa
situacijo, ko 2ika Pavlo-
vič štanca in dela vse
slabše filme, prav tako,
kot je tudi Saša Petrovič
preštancal en film v dru-
gega. V vsem tem gali-
matiasu smo tudi mi kri-
tiki imeli precejšen delež.
Toda menim, da ni po-
trebno, če bi se to mog-
lo imenovati iztreznjenje,
ali kaj, začenjati, nekih
novih front poleg teh, ki
že so. Laza predlaga, da
se obstoječemu zopersta-
vi	nekakšen klub, kjer bi
se lahko gledalo Zilnika,
Karpa, Toma Gotovca
itd., medtem ko na pri-
mer Sloba Novakovič
pravi: Z Makavejevim
je konec, konec je s te-
mi, prihajajo Laza, Joca
29
in kaj jaz vem še kdo.
Jaz ne rabim Laze brez
Makavejeva in ne Maka-
vejeva brez Joče. Ustva-
riti moramo ozračje, v
katerem bodo filmi tako
Mikija Stamenkoviča ka-
kor tudi Makavejeva ali
Laze Stojanoviča nasto-
pali popolnoma enako-
pravno. To je klima, v
kateri se bodo lahko po-
javili različni filmi, ki pa
ne bodo »novi jugoslo-
vanski film«. Pod filmi
kontra »novemu jugoslo-
vanskemu filmu« pa ra-
zumem poleg Karpovih
in Ivandinih filmov še
kvaliteten kinematograf-
ski film, ki tej kinemato-
grafiji manjka, in je zato
to fiktivna kinematogra-
fija.
(TIRNANIC)
Mak je režiser, ki je,
bodi že karkoli, izšel iz
nekega amaterskega kon-
cepta filma. Amatersko
razumevanje filma je ti-
sto, ki ga je formiralo,
izgrajevalo, dograjevalo
itd. Generacija, katero
vidim prihajati, pa raste
iz nekakšnega »under-
ground« koncepta. Tudi
to je neke vrste amateri-
zem, toda amaterizem na
nekem mnogo višjem in-
telektualnem in estet-
skem nivoju. Mislim, da
sta to dve platformi, ki
nimata ničesar skupnega.
Ni tukaj samo Laze,
temveč so tudi Karpo,
Joca ... To je nekakšen
trenutek dozorelosti.
(NOVAKOVIC)
Teza o »tretjem valu«
je potrebna neki politič-
ni garnituri, kateri se zdi
potrebno negirati »drugi
val«.
(MAKAVEJEV)
Mislim, da je teza o
»tretjem valu« eden od
poizkusov novakovičev-
skih teoretičnih sintez, ki
so se v večini primerov
pokazale kot napačne . . .
(KALAFATOVIČ)
Izmislili ste si »avtor-
ski film«. To je gola »ju-
z Anico sprehajava in kar naenkrat se prikaže izza vogla, da me kar žaboli
v pljučih in gre potem bolečina kot mraz po hrbtu in kot mravlje v trebuh,
da se vsa tresem in se globoko sklonim k Anici, da ji popravim ovratnik in
zavežem čevlje. Potem sem besna na vse, ker se tako prestrašim in je on že
mimo, pa sem dobro čutila, da me gleda in da me ljubi. Zato gledam nazaj
kot kmetica in pozabim, da bi bilo nerodno, če bi on vedel, da gledam, kako
famozno hojo ima, kako maha z eno roko, kjer nosi črno aktovko, drugo ima
pa v žepu, glavo nosi pa pokonci in je niti ne gane, če pride mimo še kakšna
druga ženska, medtem ko ona njega gleda tako blesavo zatrapano, da bi jo
najraje nekam. Potem pa kar španciram z Anico gor in dol ves preostali čas
tam okrog v bližini, ker potem se včasih zgodi, da ga vidim še enkrat, ampak
si ne upam reči, da pride on mimo še enkrat zanalašč. Včasih ga vidim, kako
gre v trgovino in kupuje. Potem grem naslednji dan ob isti uri v trgovino,
ampak nimam nikoli sreče, da bi bil tudi on notri. Nima nobenih stalnih navad,
kar svobodno se spreletava. Ce bi se srečala v trgovini, bi mogoče stala pri
blagajni skupaj in bi ga lahko enkrat videla čisto od blizu, potem bi mi odprl
vrata in se mi nasmehnil, ker to on dela, prepričana sem, da dela. Je vzgojen,
samovzgojen, to se človeku takoj vidi. Enkrat je bilo že blizu. Kar hočem čez
cesto na prehodu za pešce, ko na drugi strani stoji in hoče čez cesto on. Ko
ni bilo že nič prometa več, so z obeh strani že vsi hodili čez cesto, on pa je
kar stal na robniku pločnika s petami, z ostalim stopalom pa v zraku in je
gledal nekam v daljavo, ampak mogoče se je samo delal, da me ne vidi. Jaz
sem pa za eno sekundo pogledala in takoj umaknila pogled, tako da ne bi
videl, da ga gledam, če bi ravno takrat pogledal. Potem pa ni bilo več v redu
kar tako stati in sem stopila na cesto, da je en fičko grozno zacvilil z zavo-
rami in se je notri ženska z dlanjo tolkla po čelu. Bila je blamaža, grozna.
Lahko bi me podrlo in bi se smešno kotalila tam po cesti, potem me ne bi
izvleklo niti to, da bi on takoj skočil k meni in me vzel v naročje in me nežno
božal. Mogoče sem bila čisto rdeča, glavo sem sklonila in stekla naprej da sem
videla samo čevlje in široke zavihke hlačnic. Sedi v Rio in me je gledal, kako
sem jaz mojemu možu odprla vrata. Mož stopa pred mano in jaz gledam kar
njega pri mizi, on pa mene in vtakne cigareto v usta. Še se oziram in se zaletim
v moža, ker se je naenkrat ustavil. Tako je mož videl, da sem gledala njega.
Jezno gre in hitro skoz prvi prostor in druga vrata in v jedilnico, tam me pa
že takoj začne žreti. Kaj si ga pa gledala, bi ti pasal, mlado meso, imaš preveč
časa. Tako dela kar naprej; sploh ne smem pogledati nobenega človeka, takoj
je besen. Zdaj sem si že tisočkrat vrgla naprej, da sem si uničila življenje, ko
sem se poročila takorekoč s starcem, ker moj mož je letos star že štirideset.
Kaj jaz vem, zakaj. Najprej se mi je zdelo v redu in sploh nisem mislila, da bo
že čez štiri leta star tako ogromno. Tega še stara baba ne bi prenesla, če bi
se s tako poročil. Hoče me uničiti, načrtno. Cel dan čepim doma in čakam in
se igram z Anico in je že vse narobe, če greva z Anico ven. Ali me je kdaj
peljal ven, razen v Rio, ko Anica popoldan za eno urico zaspi. Ali se mi ne
usede za vrat mumija od njegove matere, kadar gre na službeno potovanje.
Jed mi v bistvu ni teknila in moj mož se je takoj razburjal. Sam pa se je pri
jedi tako obotavljal, da ne bi oni še vedno sedel v prednjem prostoru, ko bova
odhajala. Ampak on je sedel tam, najsi sva jedla celo uro. On je sedel tam
in me je gledal in sva se gledala dolgo. Zdaj sem vedela, kaj moram.
Zvečer sem vse naredila in sem se hitro začela delati, da že spim, ker
sem hotela imeti mir, da sem lahko mnogo premišljevala. Ko je že vsa hiša
spala, spodaj so cvilili zadnji avtobusi in iz gostilne so razgrajali na ulico še
malokateri sitni pijanci in delali kraval, sem še malo počakala, da bi bilo res,
potem sem pa odšla v bosno in hercegovino. Bila je noč in grozno mraz, me-
sečina je bila strašna in jarka kot ledena kvarclampa in se je hudourno zaga-
njala in brzela čez zasneženo ravnino. Do pasu so mi šle te brezkončne poljane
snega in temno drevje je strmolelo naokoli kot med vojno in pozimi in na
vzhodu, nič nisem razumela vsebine. Tako sem rila skoz sneg in sem že mislila,
da ni res in da sem si vse izmislila in da tihe koče ni v tej samoti. Bilo me
je strah, volk je smrčal za belim gričem in spodaj je veter tulil kot pijanec,
tiči so vreščali, ker so se bali lune in volka, da so si vlivali topline in pogum
v prazne trebuhe in kosti. Tam ni bilo nikogar, jaz pa nisem marala nazaj
v našo sobo, ker bi najraje umrla, ne pa spet dihala gnili zrak, ki gre iz tega
starca. Uboga Anica. Ni res; niti Anica! A le. Ampak prav zato, da bomo potem
enkrat bolj srečni. Niti ne vem, kako mu je ime. Zato kličem kar: Gospod,
;.;ospod. On pa je toliko star kot jaz in ne verjamem, da mu je všeč. Rekel bo.
30
da naj se kar tikava, če je meni prav. Vidi, da sem poročena. Ce je tak, da
ne more razumeti, bom tavala tukaj in me bo vzelo. Zdaj že vidim v drevju
nizko in debelo črno hišo in zunaj se lomi suhljad, dišeč dim se mi pokaja
v obraz in ličnice. Tako grem do pasu v snegu in zelo tečem, da krilim z ro-
kami, ker nikamor ne gre. Tam se lomi suhljad in v hiši so debele temnordeče
preproge iz dragih kožuhov, sveče gorijo, v kaminu je velik rdeč ogenj, jaz
pa ne pridem do hiše in se kar sesedem v sneg in hlipam, ker zdaj mogoče
misli, da ga nisem razumela in da ga mogoče sploh ne maram, ker imam rada
svojega moža. Kdaj bi mogel kdo od mene pričakovati, da bi zapustila Anico,
zdaj bom pa kar hitro umrla in ne bo nobeden vedel. Še sem hlipala od mraza
in od žalosti, ko je nehala pokljati suhljad in so me dvignile roke in začutila
sem toploto. Je prišel, je. Tako sem kar naprej mižala, nič se nisem čutila,
kar neslo me je, in ko so noge pohodile suhljad sem odprla oči in videla sem
široke temne zenice. Bila sem v bosni in hercegovini.
Čutil sem te, je rekel in mi pomagal v kočo. Najprej sem mislil, da ne
najdeš bosne in hercegovine.
Kako sem našla bosno in hercegovino.
Bosno in hercegovino sem naredil, v Sloveniji nama nikoli ne bi bilo
milosti.
Moj mož ni dal.
In tvoja deklica, je dala?
Anica ne ve.
Ni dala. Cemu potem?
Ti si naredil bosno in hercegovino, jaz sem samo prišla. Ali sem pustila
Anico samo?
Včasih sem ponoči hodil po oni tihi ulici z živo mejo in tremi velikimi
kostanji. Mislil sem, da bi morala že tja priti. Ampak tam je Slovenija in ni
nič. Hodil sem in dihal sem tako globoko, da se mi je vrtelo v glavi.
To sem vedela, to je bilo tako, kot če bi takrat v gostilni stopila k tvoji
mizi in rekla, če smem prisesti. Za mano je stal vendar moj mož, ubil bi me,
ti ga ne poznaš. Tudi ko si ponoči pohajal, je bil moj mož, ki je prežal na vsak
moj dih. V Sloveniji je vse preblizu. Dobro si si izmislil bosno in hercegovino.
Jaz pa sem tistikrat mislil takole: Počakam, da odraste tvoje dete, vzamem
dekle za ženo.
To je slabo.
Saj. Bil sem tako zaljubljen, brez vsakega izgleda, da se nisem znal tolažiti
drugače. Ti pa si bila tako zelo daleč.
Ne veva, kako nama je ime?
Tega ne veva. To se sliši v Slovenijo, vsa imena. Ostaniva tako.
Potem bova kar vedno.
Mislil sem, da je to najlepše. Zunaj je mraz, tako ne moreva nikamor
in se ljubiva, ko je sleherni naslednji trenutek lahko že poslednji trenutek
za naju.
Ali morava potem govoriti.
Morava si izmišljati, sicer se nič ne ve in nič ne ostane. Drugače se ne da
povedati ljubezni. V Sloveniji se ne da povedati nikakor.
Bojiš se biti smešen. Zato zdaj govoriš.
Mislil sem že ves čas, da moram govoriti. Zato sem si izmislil bosno in
hercegovino.
Izmislil si si tudi mene.
Videval sem te, izmislil ne. Sama si lepa kot bog, ti si nagnila glavo in
me gledala in se mi smehljala.
Kot da si pozabil name. Ponosen si na bosno in hercegovino.
Bati se ne. To je v naju.
Tile kamni pod snegom, to dračje — ali je to v naju? Tudi brez mene
bi bilo.
Prav. Noč in sneg in mesec bo pa vedno, ali ne?
Zgodi se lahko, da pride še kdo.
To si vedno ti.
Potem postane bosna in hercegovina navadna Slovenija.
Jaz pa sem mislil, da mora biti sneg, sredi snega lesena koča z dimnikom,
iz katerega se vso noč kadi, pred kočo tnalo in sekira vanj zasajena, zunaj
vihar, notri milo dekle in otožen mladenič.
Zdaj sem tako srečna, kot se ne sme biti.
Kdo mi je prdnil v usta.
Ostrigla si bom lase.
hahaha«. To je enako,
kot če bi se za Shake-
speara reklo, da je »av-
torski pisec« za razliko
od vrste piscev-sodobni-
kov, ali za Dreverja, da
je »avtorski režiser« za
razliko od filmske kon-
fekcije tistega časa. To
je bila šifra, primerna pa-
rola, da se »spravi sko-
zi« tudi kakšna nova sen-
zibilnost. Samo tedaj je
ta parola imela smisel...
Danes skovanko »avtor-
ski film« uporabljajo v
svojih manipulacijah ti-
sti, ki so se v času, ko
ste jo proglasili, najbolj
borili proti t. i. avtorske-
mu filmu. S tem ko mi-
stificirajo ta termin, vsi-
ljujejo tisto, kar so počeli
včasih dosti bolj primi-
tivno. Vi ste se postavlja-
li na glavo, vztrajno do-
kazovali in mahali s fil-
mi, leta 1964 ste progla-
šali začetek boja za »av-
torski film«, 1969. leta pa
vrgli v svet, da je »bitka
za novi film dobljena«.
Vraga. Nikakršna bitka
ni dobljena. V določenem
trenutku je prišlo do od-
tajanja, do nekoliko bolj
popustljive klime, pri če-
mer pa so delovali po-
vsem izvenfilmski moti-
^^ ■ ■ ■ (ZECEVIC)
To, da je naš novi ju-
goslovanski film remor-
kiral nekega Kokana Ra-
konjca ali Klopčiča, ki
sta nekje na periferiji, to-
da brez dvoma v novi
senzibilnosti, to je morda
pripeljalo do tega, da so
se nekateri ljudje, glede
na to, kar so delali, pre-
cenjevali, toda to ni na-
paka, zakaj končno je ta
Klopčič doživel veliko
več priznanja v Franciji
kot pa v Jugoslaviji in
zame je vedenje »Cahier
de cinema« takrat in vse
do danes ostalo misterij,
toda dejstvo je, da ta
Klopčič, če je za nek tak-
šen krog kritikov pred-
stavljal neko vrednost,
zasluži, da bi bil raz-
iskan.
(MAKAVEJEV)
31
Ifigenija Zagoričnik
Molčal sem, ko se je
govorilo o nekaterih fil-
mih, za katere je bilo re-
čeno, da pripadajo »no-
vemu jugoslovanskemu
filmu«, pa so bili strašni.
Toda takrat ste napisali
nekaj kritik, ki vam za-
gotovo niso v čast. Na
primer o Klopčičevih fil-
mih. Sedaj zanikujete ti-
sto, kar ste govorili pred
štirimi, petimi leti, ko ste
si izmišljali nekakšen ju-
goslovanski film, nekak-
šen poskus, da bi se ne-
kaj del, med katerimi je
bilo dvoje ali troje res-
nično dobrih, postavilo
na nivo svetovne proiz-
vodnje umetniškega fil-
ma.
(STOJANOVIČ)
3. FEST
MAKAVEJ[EV: Zelo
dolgo smo bili sami. Ne-
kaj let. Vsaj dve leti. Ze-
lo mi je všeč, kar je go-
voril Kalafatovič o FE-
STU, o nekaterih filmih
in o tem, da smo se tam
vsi počutili kot tujci.
KALAFATOVIČ: Par-
don, ti sploh nisi bil tu-
jec, ti si imel svojo par-
celo.
TIRNANIC: Pojasni
mi, s kom si bil ti tam
skupaj?
MAKAVEJEV: Dobro,
bil sem in nisem se dobro
počutil. Ne glede na to,
da sem imel parcelo in
da sem se vsak večer po-
čutil kot gostitelj dva ti-
soč ljudi. S filmi sem do-
kazal, v kaj verjamem,
toda to mi ni uspelo v ti-
stem kaosu. Toda jaz
sem za to, da se delajo
prave stvari, ne pa da
delamo fronte kot: FEST
je sranje — ne pojdimo,
ta in ta rubrika v tem in
tem časopisu je manipu-
lirana — ne berimo Pu-
la je ključarski sporazum
— zajebimo Pulo. Jaz
nisem za to, da se siste-
matično umaknemo z
vseh mest, ki so proble-
matična — vsa ta mesta
je potrebno osvojiti. Dej-
stvo je, da je bilo lani na
tribuni v Puli nekaj iz-
STAVEK
iskati ime za neznano
sedeti za mizo
spotaknjen ob vsako besedo
ko so v napoto vse misli
prepričevati se o uničenju
ugotavljati vzrok stvarstva
buljiti v praznino
v njej is'kati besedo
ime za neznano
čakati na nekaj posebnega
slepiti se z upanjem
da se nekaj vendar mora zgoditi
misliti na nešteto stvari
ki niso niti malo jasne
iskati njihov pomen
skomigovati z rameni
ko teža pade nanje
tehtati samoneobvladovanje
ki ga ni v enciklopedijah
brskati po preteklosti
če je v njej kaj
drezati v žerjavico
da zagori
sklanjati se v brezno
v njem igkati neznano
ki je brez pomena
tožiti po izgubljenem času
ki se ne vrača
v smrti
sprejemati vase molk
ki je sumljiv od prenapolnjenosti
kadar pobiram kamenje
in ga prekinja samo vonj gnile trave
in plast prahu na dnu reke
ugibati v katero mesto vozi vlak
ki me vleče za sabo
opredeliti nič
BOGU ZA HRBTOM
ne kaže drugega kot upogniti
na kolenih
in zabosti
zdaj z ene strani
zdaj z drugo roko
MOJA RIBA NA DNU
vse moje m moje
kar mi kdo da kar imam
ozganma
črni nohti po tebi
32
piski za tabo
neozrti
kosti se izvlečejo brez truda
barva se izgublja
v postani vodi
alge umirajo
brozga je pot
ki vodi kaplja
noge orudenele izkopavaš
črepinje zbiraš
kovano železo obešaš
nase verige prikuješ
sebe imaš zase vso ribo
ŽIVA MEJA PADA
koliko oken si odprl
koliko knjig
koliko vrat je zaprtih
ob zalivu peračice
se pootroči prhutanje
severni blues je v mislih
brezizhodna je tesnoba opoldne
dama v črnem ima marvlinin dnevnik
alma poe je fosil rože
prirojena prisojna stran
lovi pesti
in puščice lovi
nezavestno
ko dobi odgovori
ko sonce zaide naredi
velik ogenj
zavozla se iztok
struna se krči
razteza se davi
škrjanček prepeva
v porečju besede
kose se svetijo
koscev ni doma
V KOPITU DEVET ZAREZ
popoldne je on majhen
moram paziti nanj
in lepa govorica kajkavska
pater sedi po turško pred džamijo
sprememba razveseljuje
in svilene rumene rute
z zelenkastim sijajem
kot pomladno sonce
in pokopališče je en sam park
hodim
odkrivam lepote narave
spomenik gregorja
tu lobanje v zidu
na trgu kmetice prodajajo
vsemogoče lepe stvari
ob čiščenju si
rednih trenutkov, na beo-
grajskem festivalu (krat-
kega filma, op. ur.), na
FESTU, na vseh teh me-
stih,
STOJANOVIC: Ti ne
upoštevaš cene. Obnašaš
se, kot da ne veš, da je
imel tvoj specialni pro-
gram na FESTU ceno
ogromnega števila tele-
fonskih pogovorov, da
bi se sploh lahko prika-
zal.
MAKAVEJEV: Ce gre
za to, da moram del svo-
jega življenja zastaviti
za to, da dobim boljšo
atmosfero — sem to ce-
no pripravljen plačati,
ker je edini cilj mojega
življenja delati filme.
Verjetno bi — če bi imel
na nekem drugem mestu
kaj početi, mislim kaj
drugega — delal tudi to,
toda kaže, da je najbolje,
da to počnem v filmih.
STOJANOVIC: Cena,
za katero ti delaš filme,
je ta, da je videti, da so
nekatere stvari projekti-
rane tako (kar mene, mi-
mogrede bodi povedano,
moti), da vzbudijo po-
zornost velikega števila
ljudi, ali pa, da bi bili
privlačni z določenega
stališča kritike. Ta cena
me skrbi tudi, ko mora-
mo organizirati FEST.
MAKAVEJEV: Torej je
vprašanje: ali moram
prihodnje leto odstopiti,
ali pa . . .
STOJANOVIC: Zakaj
ne? Jaz bi odstopil.
NOVAKOVIC: Ni slu-
čajno, da so tukaj prisot-
ni samoizpovedni mono-
logi generacije kritikov
(Tirnanič, Kalafatovič in
tisto, kar sem govoril
jaz), kjer vsakdo od nas
v samoizpovednem tonu
napada situacijo, v kate-
ri je dovolil, da je bil
zmanipuliran. Ta dilema,
katere Laza na primer
nima, postane aktualna
v trenutku, ko Laza vpra-
ša Maka, če bo prihod-
nje leto sodeloval na
FESTU-u? Naša krčevita
želja je bila vselej, da bi
bili prisotni, da bi osvo-
33
jili vse več tribun, da bi
realizirali te krčevite že-
lje, kar je bil ta FEST.
Ostrmel sem, še nikoli ni-
sem razmišljal o FEST-u
tako, kot je nocoj Kala-
fatovič, zgrozil sem se,
ko sem videl, da je ta
FEST — na katerem smo
imeli srečo, da je tja pri-
hajalo na tisoče ljudi —
da je to poseben kokk-
tivni poraz, ker smo .ni
vsi figurirali z raznimi
zvezdami, srali, vsi smo
stali za neko selekcijo
filmov, od katerih smo se
jih polovico sramovali,
ker so bili sranje, ker so
bili bedni, platforma, ki
je brez platforme. V ne-
kem krčevitem iskanju
opore, ki se nam je vse-
skozi izmikala, česarkoli
smo se dotaknili. . . ker
je ta družba vse nekako
vsrkala in spremenila v
govno; vse nas je preba-
vila. Vsi smo odigrali
vlogo nekakšnih garde-
dam in bili smo celo, pri-
znam, zelo dobro plačani.
Makavejev je dobil za
svoje delo milijon dinar-
jev, jaz sem dobil za
svoje delo milijon dinar-
jev, Kalafatovič je dobil
za svoj posel sedemsto
tisoč dinarjev, Tirnanič je
dobil ne vem koliko, mi
vsi smo bili dobro plača-
ni in dejansko, ne vem,
prišlo mi je, da bi vrnil
milijon dinarjev, da bi
zbral ta denar. . .
TIRNANIC: Jaz sem
porabil, to je nemogo-
če .. .
NOVAKOVIC: Ne vem.
Priznam, da smo bili
vsi. . . tudi ti si bil nekaj
plačan . . .
STOJANOVIČ: Pol mi-
lijona in mislim, da sem
bil slabo plačan.
NOVAKOVIC: Evo,
Laza je dobil pol milijo-
na. Ali razumete, da smo
bili vsi absorbirani.
TIRNANIC: Samo da
končam to o FEST-u . . .
NOVAKOVIC: Nisem
končal.
TIRNANIC: Hočem
reči, kako sem dobil de-
nar na FEST-u . . .
opica misli svoje ne vem kaj
mačka misli svoje ne vem kaj
jaz mislim drugim vzete znane misli
odkrivam perpetuum mobile
že kar relativno precej
daleč sem
nakar nekaj za pod zob
prepesem je prevelika pesem
krog s polmerom r
je osnovna ploskev Ttr-
stožca Tcrs
ko je stranski rob s
ko sta r in s poljubno odvisna
pa znam na pamet
vzljubim papesem
izljubim papesem
odljubim papesem
kupujem svetel nož
v izrezljani nožnici
vznemiri me koža
in se pregrešim
Ivo Svetina
ZLATE PIKE
MOJIH
KLASIČNIH
STAVKOV
mojim gluhim ritmojstrom
Deveto sonce se je ugnezdilo v Pegamovem čelu; za tisti hip je vzdrhtelo
dvorišče, ki je bilo vse prepolno vode; ko jem tvoj vrat, zapelje mak v hišo
zbrušenega stekla, glava iz rdečega kozarca, ki je mrtev svet risb in skoznje
sprehajajoče se žejne lenobe svetlobe. So zdrave te neznane rjave lise na okusu
gladke snovi stvari? Ki mi jih položiš pred ogenj ust sobe.
Umivaš me, da z milom božaš moj ud, 'ki se bo skopan stegnil v tvoji
bogato obloženi temi plavajočega sveta eksplozij bodočega poroda; ko hipu,
dihu in kriku zastane korak na pragu svetopisemskega hleva; ovac in udoma-
čenih zvezd, lačnih rojenih ust; in ko iz njega zakoraka rokokojska roka treh
kraljevskih konjev.
Volni so velni mili topoli, ki pijejo podzemlje morja mojega poročenega
sveta. Je to Marijino mleko? So to jeruzalemski topovi, ki drobijo otrokom
usta? Apolon je tvoja sestra; soba je pojedla ostanke tvojega dobrega telesa,
ki si ga zasejala okrog mojih žalostnih ust. Tako boleče se trgajo strune struge,
struje vilinskih vinskih rok; bodi bolj voda manj smrt, bolj srečni tok manj
moj neznani sok. Krona prekletih preteklih let se je zasvetila in rodila si
majhnega dečka.
34
i. g. plamen
marko pogačnik
mož brez zadnjice
(pokažite otrokom)
1
živel je mož brez zadnjice. Ker ni Imel zadnjice, ni
mogel sedeti. Ker ni mogel sedeti, je moral stati. Ker
je moral ves čas stati, se je kmalu utrudil In je moral
leči. Tako se je ves dan dolgočasil. Da se ne bi še
naprej dolgočasil, je odšel v mesto.
V mestu se je napotil k frizerju. »Izvolite sesti,
gospod,« je rekel frizer In z roko pokazal na udoben
frizerski naslanjač. »Hvala, žal ne morem sesti,« je
odvrnil mož brez zadnjice. »Kako to?« se je začudil
frizer. »Tako,« je rekel mož brez zadnjice, ne da bi
stvari pojasnil.
Peljal se je z avtobusom. Sprevodnik je rekel: »Se-
dite, gospodi« Mož brez zadnjice pa je odgovoril: »Ne
morem sedeti.« Tedaj so se vsi potniki v avtobusu
ozrli, da bi videli, kdo je ta, ki ne more sedeti.
Potem se je namenil v kino. Kupil je vstopnico in
stopil v dvorano. Ker nI mogel sesti, ga je blljater več-
krat opomnil, naj sede. Mož brez zadnjice je rekel:
»Ali ne morem gledati filma v stoje?« »Ne, ne more-
te,« je rekel blljater, »saj vidite, da vsi sedijo. Poklical
bom direktorja, če pa tudi to ne bo pomagalo, pa še
miličnika,« je zagrozil biljater. Mož brez zadnjice je
bil tako prisiljen zapustiti kinodvorano.
Mož brez zadnjice si je hotel ogledati vsaj razstavo,
če že filma ni mogel videti. Ob vsakem predmetu na
razstavi je visel listek z napisom: »Ne dotikaj se raz-
stavljenih predmetov«. Pri oknu je sameval stol brez
sedeža. Ob njem ni bilo listka. Mož brez zadnjice ni
vedel ali ni bilo listka zato, ker je bilo tam, kjer bi
moral viseti listek okno, ki ni kakor stena, kamor lahko
pritrdiš listek ali pa zato, ker se ni bati, da bi kdo na
takšen stol sedel.
Če nihče ne more sedeti na takšnem stolu, si je
rekel mož brez zadnjice, potem je ta stol kot nalašč
zame. Tako je rekel in pri priči sedel na stol brez
sedeža. Da bi vi videli, otroci, kako prijetno se je
počutil mož brez zadnjice na stolu brez sedeža! Kupil
je ta stol in ga odnesel domov. Odslej mu ni bilo treba
več ne stati ne ležati, lahko je udobno sedel na stolu
in bral knjige. Ko mu je nekega dne prišla v roke knjiga
z naslovom Mož brez zadnjice, jo je brž prebral in se
od srca nasmejal.
vagn steen
knjiga z luknjo
knjiga z luknjo
medtem ko berem knjigo
gledam
naokrog po sobi In
vas
lahko gledam z obema očesoma
kakor z binokularjem
lahko govorim z vami
skozi knjigo
lahko vam šepečem
na uho
lahko vas tudi
poljubim
lahko žvižgam
skozi
knjigo
nedvomno lahko vidim
cel svet
skozi
knjigo
beroča-gledajoča-govoreča-
knjiga z luknjo je
-šepetajoča-poljubljajoča-žvižgajoča
luknja
borben vladovič
michele perfetti
heinz gappmayr:
predpostavki vizualne poe-
zije sta dve: svoboda pojmov
in zveza med pojmi in znaki,
znaki pisave so krive in ravne
črte, ki posredujejo univerzal-
ne ideje, vizualna poezija na-
redi vidne nove dimenzije
pojmov z različnimi položaji
znakov.
paul de vree:
moj osebni pogled na poe-
zijo je evolutiven: progresivni
eksperiment in enotnost čim
več različnih disciplin, tako
prakticiram dadaistično pra-
vilo, da v svetu ni plemenito-
sti in da ni omejitev v svetu
ustvarjanja.
dasi je v tem hipu moja
poezija vizualna in fonetična,
me nI strah, da bi prišel do
konca, kjer bi govoril z gibi,
ker imajo besede notran o
stran, ki jo skrivajo In ki bi
jo jaz rad raziskal, to je tisto,
kar imenujem verbalno stran,
tam ni prostora samo za tipo-
grafsko (ortodoksno konkret-
no), ampak tudi za grafično
poezijo (namišljeno konkret-
no). od vojn v azijl in majske
revolucije v parizu (1968) ču-
tim potrebo razširiti estetsko
informacijo z večjim svetom
vesti; pa ne da bi ustvarjal
specifično angažirano poezijo,
ampak zato, da bi naredil lju-
di bolj budne za absurd, ne-
varnost, odgovornost In ljube-
zen. veliko mojih vizualnih
pesmi In večina mojih fonič-
nih pesmi gre to pot.
vagn steen
eugenio miccini
michele perfetti
vizualna poezija in zdajšnja —
prihodnost
nimava namena, da bi bil ta
članek izčrpna in sistematska
diskusija o problemu In še
manj recept za vizualno poe-
zijo prihodnosti; kar želiva
narediti je, da bi na hitro pre-
gledala v teoretični obliki pro-
bleme vizualne poezije; to naj
bi bile neolepšane pripombe,
ki bi lahko pospešile diskusijo
In ponovno pretehtanje naših
stališč ter morda formulacijo
nekaterih delovnih hipotez.
ta pregled je tako razdeljen
v odstavke, ki se nadaljujejo
iz zdajšnje — preteklosti v
zdajšnjo — prihodnost, umet-
nost — kakor je bilo večkrat
točno rečeno — ni hortus con-
clusus, ampak proces, in to še
posebno danes, ko se ta »na-
stajanja« stalno pospešujejo z
neizogibno progresivno nega-
tivno entropijo in karakteristi-
kami prehodnih aspektov stal-
nega »progresa«. pojem »zdaj-
šnje-prihodnosti« nas lahko
reši iz prenaglih formul in
shem, ter predvsem iz tehni-
cističnih zagat absolutne zve-
stobe naši poetiki.
I.
je vizualna poezija nova
umetnost, enajsta muza? je
to fenomen »zunanjosti« ali
»notranjosti« literature? je to
super avantgarda?
zveza med vizualno poezijo
in avantgardo bi lahko slonela
na dejstvu, da je bila avant-
garda (od zgodnjih let tega
stoletja pa do šestdesetih let)
»endoliterarna«; to je, izšla je
iz literature in čeprav po po-
stopku negacije (dialektična
negacija kot izvor zgodovine)
je vključena v celotno zgrad-
bo poezije ustvarila »novo«
tradicijo, potem pa se znova
vključila v literaturo, vizualna
poezija na drugi strani se je
postavila izven literature za-
nikajoč priviligiran status pri-
sojen verbalni uporabi besed;
to pomeni, da njej (literaturi)
nI komplementarna, ni vklju-
čena v njen model, ne spoštu-
je dovolj njenega »žanra« in
je celo njena alternativa.
»endoliterarna« avantgarda
je predpostavljala literarno
kot neko lingvistično avtobio-
grafijo in s tem radikalno kri-
tizirala jezik: to je — jezik kot
subjekt; in ni nameravala
sprejeti jezik kot neko novo
formo, ampak kot metodično
neizraznost in nerazumljivost,
pojav formalističnih disciplin
je popolnoma opravičil struk-
turne vzorce in razvoj poezije,
toda ni precizneje oddaljil li-
terature od področja lingvisti-
ke.
II.
za naše stoletje je značilen
velik razvoj znanosti in rast
znanstvenih žargonov, ki (pra-
vilno se ta rast ravna po lo-
gični potrebi po formalizaciji)
se je končal z nastankom res-
ničnih dialektov, besed z ne-
prevedljivim in nekomunika-
tivnim pomenom izven posa-
meznega dialekta, to razdru-
ževanje znanstvenih dialektov
se bo, kot se zdi, nadaljevalo
do popolne »dehumanizacije«
znanosti (levi — strauss, fou-
cault). temu jasnemu shizo-
freničnemu napredku naspro-
tuje združevanje umetnosti
osvobojeni svoje striktne se-
mantične »institucije«, ki s
tem ustvarja možnost inter-
akcije med različnimi lingvi-
stičnimi, ironičnimi in ekspre-
sivnimi sferami in tako prido-
biva nazaj neohumanistično
funkcijo, zakon popolnega an-
tropološkega pomena izraža-
nja.
tako se vizualna poezija
udeležuje splošnih sprememb
in genetične interakcije na
polju umetnosti, ali težimo k
super umetnosti?
kakšna je potem relacija
med poezijo in družbo? za se-
daj bi bilo dovolj, če rečemo,
da je to relacija tujosti, toda,
še vedno — relacija.
zaradi nenavadnega pojava
mass — media kot raka ko-
munikacije in zaradi neskonč-
nosti in nenačrtnosti slikarske
produkcije naše »civilizacije
prispodob«, je bila formirana
neka vrsta masovnega inter-
jezika (tako imenovan »tehno-
loški jezik« — bense), ki se
ujema z ustreznim masovnim
vedenjem, jezik je tako skr-
čen, da je postal malik in kot
tak potrošniško blago, postal
je popolnoma alieniran. nima
nobenega pomena, če govori-
mo o zatočišču z iluzorno že-
ljo po varnosti v tovarnicah
tehničnih žargonov (ali v
templju »kult« jezika), prav-
tako ne v namerah »endolite-
rarne« avantgarde, da bi odce-
pila jezik od njegovih referan-
tov in da bi ga predstavila
kot absolutni subjekt.
zdaj pa lahko bolje defini-
ramo zvezo, o kateri smo go-
vorili. vizualna poezija je se-
miološka preobrazba vseh an-
tropoloških dogajanj našega
časa. ne ignorira civilizacije,
ki jo obkroža, ampak jo negi-
ra, drži se proč od nje. lahko
rečemo, da gradi Iz bolečine
negotovosti (v katero je bila
prisiljena zaradi nejasnosti)
red humanističnega pomena.
marjan pungartnik: sakralna pomnožitev
ki premaga alienacijo, celo če
je v resnični'dejanski formi
zavesti življenja neke aliena-
cije.
IV.
vizualna poezija je potemta-
kem negacija negacije. To je
estetsko prepričanje nasproti
stereotipnemu prepričanju o
splošnem umu. ne abstraktna
negacija povzročena zaradi od-
stranitve odgovornosti za upo-
rabo besed ali/in slik — toda
—	kot bi jo lahko imenovali
—	herojska negacija; na boj-
nem polju mrtvi niso zakopani
niti se ranjenim ne pomaga,
vizualna poezija pušča na boj-
nem polju trupla kalupov in
modelov, ki so bili včasih v
uporabi (semantični in ironič-
ni vzorci, citati, inserti itd.),
enako kot zavrača spoštova-
nje vojnih pravil, vizualna poe-
zija kolje odzadaj, je peta ko-
lona v vrstah mass-medie,
dotika se absurda, lahko re-
čemo, da je najbolj nevaren
de! mass — medie. vizualna
poezija spremlja mass — me-
dio v masovno kulturo.
V.
potemtakem se vizualna
poezija trmasto zavzema za
probleme komunikacijske in
informacijske teorije, vizualna
poezija izstopi iz »ponareje-
nih« komunikacijskih kalupov
in modelov; to je zanika nor-
me, ki so se uporabljale v
inter-jeziku in znotraj njegovih
kanalov, s tem pa povzroči
(pa tudi z ekspanzijo, odklo-
nitvijo, predelavo itd.) zavest-
no, strukturalistično (in zato
tudi kritično) predelavo, od-
klonitev čustev, ironični pre-
obrat pomenov in končno pre-
senečenje in nepričakovanje,
ki dvigne njeno informacijsko
vrednost, lahko rečemo, da
sprememba, ugotovitev celot-
ne lingvistične in ikonograf-
ske arheologije masovne kul-
ture ne razvrednoti njene zve-
ze z njenimi potrošniki, am-
pak jo obda z nejasnostjo, ta-
ko da se vzdolž lingvistično-
formalnega preporoda pojavijo
tudi posebni lingvistični pre-
verljivi pomeni (resnični po-
meni).
VI.
rekli smo, da avantgarda od
zgodnjih let dvajsetega stolet-
ja pa do danes predpostavlja
jezik kot subjekt, (je tako za-
četek kot konec svojega last-
nega dogajanja) in je zaprta
v tavtološki svet, je abstrakt-
na metafora, ki nekako ustre-
za historičnemu garanju, to
je deloma (okoli petdesetih
let) namen takih pesniških
eksperimentov, ki (z različni-
mi etiketami) lahko vsi pride-
jo pod naslov »konkretna
poezija«, od jezika kot subjek-
ta izpeljuje konkretna poezija
semantično nazadovanje jezi-
ka do točke povzdigovanja
njegove čiste »fizičnosti«.
»beseda« konkretnega pesni-
ka, ki je izgubila vso simbo-
lično moč, je vrnjena na mejo
svoje grafičnosti in še čez do
fragmentacije svoje telesno-
sti. morfološki sistem take
konglomeracije znaka je hitro
zdrsel v vizualno-plastični pro-
stor, v katerem je poezija
spremenjena v nekaj drugega
kar je; popolnoma abstraktna
izpričuje konec jezika in nje-
govo absolutno neizrekljivost.
po tej poti postane fizični po-
stulat na koncu kontradikcija.
ta orgija materialističnega
fenomenologizma se kaže kot
popolno nasprotje, to je čisti
transcendentalni ideologizem.
če v sedanjem času teži lite-
ratura za destrukcijo jezika
(kot pravi barthes), da bi se
približala stvarem, se kaj ta-
kega težko reče za konkretno
poezijo.
Vil.
govorili smo o dveh stvareh
(konkretna In vizualna poezi-
ja) iz didaktičnega vzroka, da
bi lahko določili neposredna
problematična jedra vsake,
res je, da imata ti dve pesni-
ški gibanji v praksi veliko za-
pletenega, veliko zelo različ-
nih In še več težko razumlji-
vih karakteristik, strinjati se
moramo, da metodološki in
kritični privilegij »tipični« za
obe strani, težijo k temu, da
bi sčasoma preželi drug dru-
gega, da bi se združili v isti
točki In postali zakladnica za
medsebojne izkušnje In bi
zmehčali togost njunih indivi-
dualnih delovnih področij.
v nobenem primeru ni vpra-
šanja o ustreznosti razmestit-
ve dveh filoloških fenomenov,
vizualna poezija nI samo poz-
nejša (ni njen potomec); Iz
njenih genetičnih nagibov bi
lahko izvedli različne in bolj
»zunanje« ideološke In for-
malne modele; vizualna poezi-
ja je sic et simpiiciter dru-
gačna in nasprotna.
v obeh primerih lahko spo-
znamo smešen aspekt, ki je
v konkretni poeziji skoncen-
trlran — za določen prostor
ponavljanja in teoretičnih raz-
glabljanj — okoli lingvistične
parodije, medtem ko je v vi-
zualni poeziji okoli Ironije in
satire.
kar smo hoteli opisati v de-
lu o »konkretistih« kot nered
ali bolezen komunikacije (po-
polno nazadovanje, nesposob-
nost komuniciranja, formali-
zem, lingvistična anarhija, po-
manjkanje razsodnosti) posta-
ja lastno nasprotje v primeru
vizualne poezije, tako pomanj-
kanje postajajo presežki (Iz-
obilje, mimična zagata, hrup
itd.) posamičnih »informativ-
nih« privilegijev In to je forma
pesniških postulatov.
kaj potem ostaja živega in
važnega v našem delu?
Vili.
vizualna poezija raziskuje
ne samo nove zakone komuni-
kacije ampak tudi nove kana-
le difuzije, toda tu je v nevar-
nosti tisto, kar smo označili
kot njeno lingvistično in iko-
nografsko mimiko, ta nevar-
nost je, da bi lahko bili ti
kanali Isti, kot so pri masovni
komunikaciji.
jasno je tudi, da mora biti
vizualna poezija (ne enačimo
jo z marshallom mc luhanom
— »medij je sporočilo«) di-
rektno v nasprotju s sovražni-
kom. vizualna poezija se ne
skriva v samostanih, ko vojna
divja, niti ne čepi v sovražni-
kovih vrstah; vizualna poezija
je lesen trojanski konj.
toda kdo naj bi bil sovraž-
nik?
odgovor je preprost: podti-
kanja, da je ona spretna po-
naredba.
vizualna poezija je torej
gverilsko vojskovanje; in kot
tako uporablja ne samo bese-
do in sliko ampak tudi svetlo-
bo, gibe — dejansko vse in-
strumente komunikacije in
mora nujno in neposredno biti
usmerjena za spremembo svo-
jih lastnih sredstev (če jih je
mogoče predstaviti in realizi-
rati s tajnim posegom) v ti-
sta, ki jih uporablja masovna
komunikacija, pa do točke
kjer (kot upa bourroughs) bo
prevzela kontrolo nad njimi In
»z« njimi spremenila družbo
samo.
res je, da so heroji včasih
patetični, toda ni verjetno, da
je karkoli patetičnega v »blaz-
nih« dimenzijah zgodovine, da
živi celotna kultura avantgar-
de. vizualna poezija deluje v
srcu sistema, in izginja vse
ter ga spreminja v nasprotje
in negotovost, toda vizualna
poezija Ima moč, ki izhaja iz
lastne utopije, iz njenega ide-
ološkega predvidevanja novih
antropoloških dimenzij, iz na-
pora; to je moč, da lahko vrne
z delovanjem na človeško za-
vest estetiko in življenje.
Beograd, 15. IX. 1971
figenija zagoričnik
estitucija vojvodine kranjske
Slavko matkovič
nova pota vizualne poezije
poezija pa tudi njena zadnja ko-
rekcija jezika in izraza (vizualna po-
ezija) je ostala pri ploščini in jo tre-
tira kot edini možni prostor izraža-
nja.
stoletni sizifovski napori strnje-
vanja polifonega smisla življenja v
enovitem kontekstu redukcije na
isto — interierske predočbe in vi-
zualnega glasu (odtisnjevanje črke)
so bili uspešni, njih pomanjkljivost
v zdajšnjem trenutku se kaže v ko-
mornosti in klasičnosti docela teh-
ničnega izražanja, vizualna poezija
zaradi tega ni zmožna zadostiti tež-
njam po permanentnih in korenitih
spremembah, kakršne terja umet-
nost avantgarde danes, dala nam je
nov jezik — jezik gledanja in ne
branja in je na ta način načela nove
probleme in meje novih senzibilno-
sti. današnji ustarjalec, ki je spre-
jel jezik vizualne poezije in zavrgel
vse tisto, kar mu je bilo doslej v
oviro v prizadevanju za oblikovanjem
objekta-pesmi, mora nujno naprej in
uresničiti svoje zamisli do kraja.
pesnik, naj že ustvarja v kate-
remkoli jeziku (tudi v jeziku vizu-
alne poezije, v zdajšnjih kontekstih
čisto tehničnih izvedb), vselej zapa-
da skrajnosti, pri kateri se odmika
od objekta svojega opazovanja, za-
pušča ga kot izvor estetskih infor-
macij, o katerih želi pisati, na ta na-
čin, da ustvarja »svojo« poezijo na
drugem objektu — listu papirja, plo-
ščini. s to negacijo objekta dejan-
sko osiromašuje edukativno in estet-
sko funkcijo poezije, oziroma same-
ga objekta, izvora estetskih (poet-
skih) informacij.
vsaka stvar — fizični objekt, ki
nas obdaja, vsebuje svojo estetsko,
poetično vsebino, seva z njo in
vzpodbuja ustvarjavca, da jo zabele-
ži. toda pri ustvarjavčevem beleže-
nju (asimiliranem in estetsko, umet-
niško obdelanem) končuje ta vsebi-
na v dvodimenzionalnem interpre-
tiranju. ustvarjavec zavestno ukinja
tretjo dimenzijo, beži pred njo in pol-
ni zapažanja in rezultate svojega
mentalnega procesa na list papir-
ja, ploščino, slepi nas in hoče, da bi
gledali dvodimenzionalno, doživljali
pa trodimenzionalno. pesnik nam la-
že.
privrženec jezika vizualne poezije
danes se mora ozirati po novih
umetniških polaritetah, ki nam dajo
misliti, objekt poezije ne sme osta-
ti zanemarjen, v ustvarjalčevi stva-
ritvi (pesmi) mora biti fizično priso-
ten, da bi na ta način s svojo di-
menzionalnostjo povedal več kakor
fotografija ali film ali katerakoli
oblika njegovega posrednega inter-
pretiranja. zaradi tega mora ustvar-
javec »pisati« na tistem, o čemer
piše. ko bo na ta način zapustil svo-
jo sled na njem in ga hkrati oboga-
til z njegovo lastno poetično vsebi-
no, bo tudi ekspanzija notranje na-
petosti te vsebine objekta-mase pri-
vedla ustvarjavca do materializacije
ideje in obenem do osmišljevanja
same materije s prevzemanjem in iz-
korišanjem vseh fizičnih, kemičnih,
bioloških, matematičnih in drugih
zakonov glede na ustreznost dolo-
čenega razmerja.-mediji dela in ob-
delave so poljubni in na ravni ne-
giranja vsakršne integritete z obsto-
ječimi in ustaljenimi umetniškimi in
družbenimi zakoni, ravno ta širina
in samostojnost spektra izvora lahko
sprosti veljavne in odkrije nove pro-
store izražanja in dela.
pri tem, ko na ta način postavlja-
mo fizični objekt kakor tudi druge
izvore (akcije, manifestacije na odpr-
tem prostoru, vizualne komunikacije
itd.) na raven pesniške kreacije (pe-
smi), se nam vsiljuje vprašanje, ali
ni to sprejemanje že ustaljenih rav-
ni in formuliranih vrednot v giba-
nju, kot je konceptualna umetnost,
še posebno, ko zadnji proglasi »su-
peravantgarde« trdijo, kako vizual-
na poezija ne more doseči konfron-
tacije s konceptualno umetnostjo,
seveda ob upoštevanju ugotovitve,
da je konceptualna umetnost dejan-
sko isti duhovni proces, ki je zaradi
tega odvezan vsakega estetskega
vrednotenja v svoji vizualni pojav-
nosti, in da je s tem postavljen v
nek »meta-svet«, zunaj predmetnega,
ob težnji, da čista zamisel idej za-
vzema (po mentalni rekonstrukciji
opazovavca) lastnosti materialne
oblike, tedaj lahko ugotovimo, kako
na ta način postavljeno delo preide
v nek imaginarni svet — onkraj fi-
zičnega objekta in s tem tudi onkraj
njegovega čisto tehnično-fizičnega
obstoja.
v primeri s tem pa se ustvarja-
vec nove vizualne poezije ne umika
pred fizičnim objektom — formo,
približa se ji in na njej sami realizi-
ra poezijo in na ta način omogoči
novo vizualno estetsko situacijo, v
kateri predstavlja čista fizična pri-
sotnost objekta z njegovimi fizični-
mi, kemičnimi, biološkimi in drugimi
lastnostmi samo en vidik bolj real-
nega in vsestranskega doživljanja
ne le vizualne vsebine: preko svojih
lastnosti aktivira tudi vsa čutila gle-
davca —■ konzumenta, saj se poleg
doživljanja njene vizualizirane poe-
tične vsebine lahko doživljajo in ob-
čutijo lastnosti, kot so: vlaga, trdo-
ta, zvočnost, vonj, okus, temperatu-
ra itd.
tako formulirana stališča nas vo-
dijo k misli, da bomo novo vizualno
poezijo lahko srečali v gorah in pod
mikroskopom, v ognju in vodi, pri
fizikalnih in kemijskih poskusih, na
cesti in v vesolju, v takšnem spekt-
ru medijev obdelave najdemo edino
stično točko s konceptualno umet-
nostjo. gre za prevzem dozdajšnega
področja konceptualne umetnosti,
oziroma za usvajanje novih delovnih
področij je privedlo do tega, da se
delovni procesi na donedavna istih
medijih razglasijo za stalne integra-
cijske procese, vendar pa predstav-
ljata po svojem bistvu in dubiozno-
sti svojih načel tako konceptualna
umetnost kakor tudi nova vizualna
poezija avtonomni, zaprti celoti, na
to nas opozarjajo tudi transcenden-
talni tokovi razvoja vsakega od teh
dveh gibanj posebej.
v razvoju poezije lahko našteje-
mo vrsto ustvarjalcev, ki so se
usmerili v težnji, da bi zapustili či-
sto duhovno doživljanje poezije, na-
sproti odkrivanju novih percepcij. ta
iskanja se pričenjajo s prvimi teori-
jami o pesniški avantgardi 1910 in
ta faza traja do 1930. sem prišteva-
mo prve poskuse futuristov kot so:
govorni, sanguilo/ soffici in dadaiste
ter nadrealiste: schvviters, picabla,
tzara, breton itd. v tridesetih letih
presahnejo vsa prizadevanja in iska-
nja, v šestdesetih pa se znova raz-
bohotijo. za ta leta razvoja je pred-
vsem vezano ime brazilske skupine
poigandres in imena pesnikov: eu-
gen gomringer, franz mon, emilio
isgro, adriano spatola in številnih
drugih.
v sedemdesetih letih začutimo v
delih nekaterih vizualnih pesnikov
prisotnost same mase fizičnega ob-
jekta. to so predvsem stvaritve ala-
ina ariasa missona, sarenca, paula
de vreeja, jifija valocha in še neka-
terih.
po drugi strani pa srečujemo po-
skuse bega od čisto fizičnega k či-
sto duhovnemu (zunajpredmetnemu)
občutju, kakor se danes kaže v kon-
ceptualni umetnosti, že v tezah kan-
dinskega o čisto duhovni umetnosti
in v tezah maljeviča o supremaciji
čutenja čiste nepredmetnosti ter v
zunajestetsko zastavljenih razmerjih
duchampa in mana raya. na ta izho-
dišča je mogoče navezovati ekspe-
rimente yvesa kleina in manzonija
kakor tudi teze roberta morrisa o an-
tiformi. številne manifestacije arte
povera, land arta, street vvorksa,
air arta, process arta prinašajo s
sabo stvaritve, ki so porojene iz ne-
kega novega principa gledanja na
umetnost glede na najnovejše tež-
nje konceptualne umetnosti, ki kon-
taktira s fizičnim svetom samo s či-
sto duhovnimi koordinatami na rela-
ciji gledavec — ideja (delo).
»razstavljati nek koncept pome-
ni, postaviti samo idejo na raven de-
la,« catherine millet.
Prva je moč, mehka in zasuta kot koča v Kočni, ki je zrasla sredi tvojega
drobnega srca,- bila si njegova redka hrana, ki je le žeja, ki bo požgala te
vesele vasi in tihe sani iz sanj globoko pod težo sneženega sena. To je nenasitno
mleko, ki zastruplja zgubljeno telo. Ti si zlata pika, ki se zasmeje na koncu
klasičnih stavkov mojega večnega hrepenenja. Noč je pijano dihanje pretežkih
snovi.
V	tej sončni noči se bo v strahu okrušila stena in zatiktakalo bo dachausko
srce, ponorela ovca nasajena na Ojdipov, brez bolečin povečani, ud. Živi neko
slabše pokolenje, o katerem ne moremo reči, ali je tako po rojstvu ali pa
zavoljo slabše vzgoje in hrane; ko zakašlja bronhialni ogenj in se iz kadi po-
kadi atmosfera okajenega zračnega raka, nervoze groze; grozdje, ki ga je bog
posadil s tako nemarnostjo.
Sredi nečesa sem razburkal to zvito vodo, potoke sonca, curke plamena,
kozarce prehlajene vročine; v nabitem, zabitem zadnjem trenutku, ko se zima
prisesa na bežeči hrbet, ko roke zatisnejo oko božičnega penisa, in ko se oro-
šena soba odpre skoz nevidna vrata obledelega mozaika; in se prepolno čelo
skloni v galopu konjenice besa, kesa in ožgane sperme, njene neslišne glasbe
potne temne toplote. Se tisočero pretesnih trenutkov je do ure, ko se vrne vonj
opranih ust, ki se vtke v izsušeno kožo. In sem nenadoma, prav isti hip, svoj
postarani oče.
Kriva si za moje Marijine rane, ker iz Žide so tvoje resnične roke, vimena
zdrobljenih kosti, ki plujejo po osvobojenih morjih krvi, po blazinah viharjev;
po požarih spanja, plavuti planetov. Boli, boli; vse dokler se solza ne rodi, ki
skrha lužnate meče otožnih vojska. Na srcu se mi zdi, en kamen mi leži.
Imoviti Judenburg; ta zrela slika iz očetove ječe. Ko se je zapeklo veliko
kosov časa. Tiho, z ihto rosiš svojo neugnano sled sle, posekane lase, ki po-
tonejo v mojem drobovju. Odprla si svoje globoke oči kot dvoje otroških
ust, ki bodo iskale koščke moje hrane.
V	prepihu so rahlo razprte tvoje ustnice, ki hodijo po sklonjenem vratu
za visoko senco ovratnika. Vstopila si v temperaturo mojega telesa, poljubljam
ti dlani, zravnano deželo neodtujenega dela. Meseci tvojega plodu, ki bo narasel
v sprehode pod sobanami dreves, ki drže vse naštete pojave neba.
Ležiš v hiši mojega očesa, na rodovitni zemlji mojega vesolja. Kmetje vrejo
iz mene, božja volja poslednje sodbe; kamni, s katerimi se obteži svet, da ga
ne odpihne razvrat.
Ležim poleg svoje ure. Mirujem poleg nje in sanjam na ustnicah. Spim
in spominjam se svojih suhih stvari, ki niso srca in nočem, da bi bil jezdec tega
spečega sedla na iskrečem Lenorinem vrancu, ki je pepel, ki se bo zagrizel
v boječe otroško steklo moje pomorjene družine. Si lev, ki se je ustavil v moji
sobi, in kje so tvoje nagi darovi, rodovi rogov savskih savan? Ta decembrska
pomlad, ta Bangla deš. Vse moje so bele nimfe iz limfe.
Storok me je zgrabil tvoj močni otrok, ti vojno jutro! Tvoj skrivnostni
strok, strokovnjak za tarok. Ko so padale bombe po večno spečih, ko je krva-
veča rjovela moja hrepeneča neznanka, prostrana rana domovina, sveta last-
nina; slepe lastovke so šolske aktovke.
Težke so moje črne sestre, edina gora je njihova mati. Globoke so moje
črne sestre, hladna voda je njihov oče. Gole so moje črne golobice, beli so
fašistični labodi. Si zlata pika mojih klasičnih stavkov. Opojne so bile takrat
šolske malice, ko je partija trdo živela. Hudo so cvilili žeblji dežja, ki je gasil
glasove plamenčkov dojenčkov. Letim, Leda me gola gleda z Bleda.
Pred menoj leže vse črke, in kje je rebus njihovega pisanega slovesa?
Pisanice so dizastr. Pika se mi izmika.
Matjaž Hanžek
GROZNO VELIKO
BESED
^tako se namreč pravi tem stvarem.
KALAFATOVIC: Pusti
denar.
NOVAKOVIC: Nisem
končal, hočem reči le še
nekaj. . .
TIRNANIC: Hočem re-
či, da sem dobil tristo ti-
soč in da sem bil plačan
najslabše v življenju, de-
lal pa sem na FEST-u,
ker decembra nisem imel
niti kinte.
NOVAKOVIC: Pa do-
bro, dobili smo brezplač-
ne komplete, nekaj smo
dobili. Hočem reči, da
sem se počutil strašno,
torej v določenem trenut-
ku smo ostali dejansko
brez kakršnekoli platfor-
me, šli smo se nekakšne
osamljene bitke, v situa-
ciji, ko smo recimo . . .
Počutil sem se kot ne-
kakšna kurba, katero so
zmanipulirali tako ti, kot
vsi po vrsti, tudi Volk, in
na koncu se mi je zagnu-
silo.
4 SPOROČILO O
NEKEM
ANAHRONIZMU
TISTIM,
KI PRIHAJAJO
— po osemnajstih dolgih
letih puljskih iger
s filmom
I
V skladu z duhom in
črko resolucije, ki so jo
v Puli letos — v letu, ki
je zloglasno po tem, da
je bil s festivalskega pro-
grama nasilno snet film
Dušana Makavejeva WR
ALI MISTERIJ ORGA-
NIZMA — objavili mladi
avtorji in kateri se je pri-
družil tudi spodaj podpi-
sani, se letošnje puljske
igre ocenjujejo kot »ne-
regularne in neobstoje-
če«.
Zato v tem sporočilu
ne bo govora o njih, toda
institucija Pule še vedno
obstaja in o njej je na
žalost mogoče še kaj reči.
II
Ustvarjalci in proizva-
jalci filmov, ki so bili
letos predvajani v Areni,
se ne morejo otresti mo-
ralne odgovornosti, da so
43
izkoristili priložnost in se
vrgli na plen, ki bi pod
pogojem, da bi za vse ve-
ljala enaka pravila, pri-
padel drugemu.
Ce se odrečete pravič-
nosti do enega, je ni niti
za ostale: na ta način
se pravičnost enostavno
ukinja.
Toda to se je dogajalo
v Puli in Pula se ni nikoli
ponašala s pravičnostjo.
Nasprotno, od nekdaj
je bila amoralna.
III
Toda Pula ima tudi
svojo reputacijo.
Je idealno mesto za
pogodbe samozvanih pro-
ducentov, za natezanja
lažnih patriotov, za dik-
tate kvazipolitikov, za
triumfe tako imenovanih
ustvarjalcev, za posmehe
še ne korumpiranih so-
potnikov.
Ni je idealnejše prilož-
nosti za juriše gasilcev
kot so puljske igre s fil-
mom.
Ne bodimo naivni, kot
se misli: ni slučajno, da
je bil film Dušana Ma-
kavejeva onemogočen
prav v Puli.
IV
Tudi letos se Pula ni
premaknila iz svoje aren-
ske nevrotičnosti, celo
tedaj ne, ko so ji z mize
ukradli najsočnejši zalo-
gaj: pretvarjala se je, da
to počne.
Samo vladarji arene so
bili poslali nekakšen mla-
čen protest, v katerega
niti sami niso verjeli, da
bi umiril vest — ne svoje
— ampak tujo.
Podaniki pa — publi-
ka »največjega kinemato-
grafa na svetu«, na kate-
ro so časopisni pisuni ta-
ko ponosni — so bili raz-
igrani bolj kot kdajkoli:
če so jim iz čeljusti iztr-
gali eno kost, so se vrgli
na drugo.
Ali je važno, ali gre za
ime Makavejev, Babaja
ali Duletič, važno je, da
metafora o levih in kri-
stjanih traja.
ki papir črnijo od tukaj dalje. So
pa iz knjige z naslovom
izber
na izber je dano
na izber imaš
Izber
na izber ribi imata
imaš šanse na izber
na izber reč čezmejna
oaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaooaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoaoac
pokol losov
vodo okrog
gozdov vozlov
potok
o
kot
o
sotona
aloja
ali
fkona
a
kot
a
rajnerajdarajrajnerajdarajrajnerajdarajrajnerajdarajrajnerajdarajrajnerajdarajrz
raj
ne
raj
da
raj
ves sem mlad dama
aligator raj
ne
raj
da
raj
sodnik kriči in nori
itak krade evropejec
cigan namazan
nalepi isto okroglo
aligator raj
ne
raj
da
raj
oooooooooooooooooooooooooooooooooo
ponovno oklep povija
korakanje o
ponovi
konj
44
nuna nima te črke
brezupne o
ki
ga
ni
ko o položi pod noge pot
zastonj po poti pot poti drugi c
kakor nov kovanec podse nogo položi
oboj predloži novo pot
kot korakanje o
obupljivo
ostrmi
kurir nima te črke
brezup i	'
ki
ga
ni
obstaja obličje objokano
onemoglost oboli objokovavca
objava objasni problem
nož, nožica, nožkati
obadva novoporočenca
povzročita obliko novorojenca
kolofonija, kolokvij, kolobariti
tod kot korakanje o
povzroči
ponovi
ostrmi
Ferdinand Miklavc
RAKASTE OMEJITVE
od razstavljenih meril
in blesavih reflektorjev
vsakdanjih črnih stolpičev
zaradi ostrganih storžev
ob pokanju šivov med nogami miz
in stolov zlikanih čevljev
iia gladkih tleh dvoran
ob nihajoči belini izvoljenke
tam kjer se je zaradi loputanja
prah nabral v rahle kosme
ki počmijo roke
in se prenesejo na beli bok
tako tudi decimetrski vlažnovotli objemi
do potovice temnozeleno
raztroseno prav do spektra
ne čisto do rdečega
eno plast prej brez dimljenja
ob tulcih premeščeni jeziki v ustih
in se skozi spuščene zavese
le konice igel nekoliko razmehčajo
in je njihovo seganje bolj jalovo
tako tudi zaradi navadnega nakovalca
in niehke kletvice ob rob
da postane izogibanje neprijetnejše
na stopnicah z veliko glavo
in sleherna neprijetnost posod
v majhnem predmestnem stanovanju
šklepetav kovček dragih zlatih lutk
z odrsanimi koleni
in prašnimi rokami
sivih in gubastih a votlih in cunjastih
Pula je bila od nekdaj
grobar resničnih vredno-
sti filma.
Poglejte spisek favon
ziranih stvaritev z redki-
mi izjemami, ki — ni jih
več kot tri — so bili pr-
vonagrajeni filmi vselej
nepomembni.
Pula se je od samega
začetka hranila z lažnimi
vrednostmi.
Njene laureate ste po-
zabili, še preden so se
prižgali projektorji za
naslednjo polomijado.
VI
Za jugoslovanski film
pravimo že nekaj let, da
je dozorel: včasih pa, ta-
ko kot letos, se nam zdi,
da je začel tudi gniti.
Postaral se je vseka-
kor.
Postaral v Puli in z njo.
Pula to ve, Pula se ve-
seli: Pula se dela nespret-
no, Pula škodoželjno ča-
ka novih žrtev, Pula čaka
prihod mladih, mane si
roke.
VII
Ali bodo tudi tiste, ki
prihajajo, zanimale laž-
ne avtoritete, cirkuški
ognjemeti, starčevske na-
vade, vseh vrst gasilci in
parole o demokraciji
umetnosti?
Ali se bodo tudi oni
dovolili zaslepiti s števi-
lom? Se bodo osvobodili
strahu (vsaj oni!) pred
štiriindvajset tisoč nene-
varnimi očmi in nekaj sto
nasilnezži z usti zaokro-
ženimi za žvižg?
Ali se jih bodo vsaj oni
nehali bati in — kar je
morda še pomembnejše
— bodo lahko občinstvo
ukrotili?
Ali bodo lahko storili,
kar je bila dolžnost sedaj
že malce utrujene »sred-
nje generacije«: porušiti
puljski šotor, ga imeno-
vati s pravim imenom in
ga poslati na »gnojišče
zgodovine«?
Ali bodo dovolj svo-
bodni in se odrekali tako
imenovani tradiciji, ki je
45
že pred zrelostjo jugoslo-
vanskega filma postala
anahronizem?
VII
Kar zadeva spodaj
podpisanega — z zamu-
do osemnajstih let, za ka-
tera ne dolži nikogar, ra-
zen samega sebe — to
počne prav ta trenutek.
Po Puli 1971
Dušan Stojanovič
(Izbral in prevedel
Sašo Šrot)
NA
ZIV
Ali razlagalec ali kritik?
(o umetniškem ustvarjal-
nem procesu o ustvarjal-
nem procesu kritike (razla-
ganja)
Ali je naziv KRITIK, za
njega, ki je drugi najpo-
membnejši človeški ele-
ment v celotnem umetni-
škem ustvarjalnem proce-
su, vprašljiv? Za kaj naj bi
bil vprašljiv, za (—) kaj se
vprašujemo?
Rekel sem, da je kritik
človek, ki umetniški izdelek
raztelesi ter razčleni, kaj
je to tradicija in kaj je no-
va vrednost. Nova vrednost
je um, ki ga umetnik da
tradiciji, da le-ta postane
umetniški izdelek. Torej
umetnik zlaga (zlagati) um
in tradicijo. Lahko bi mu
rekli zlagalec (je tudi ne-
uporabljan naziv za pesni-
ka) , pa ne bomo, ker je na-
ziv UMETNIK že vsesplošno
sprejet, pa tudi nI v na-
sprotju (kot je to v primeru
kritika — to je tisto vpraš-
ljivo) z delom. Naziv UM-
ETNIK je sestavljen iz ele-
mentov, ki jih le-ta uporab-
ustavljen korak izdaja njihovo
povaljano prisotnost
in rjave tihe in hripave tečaje
sklonjene v dno
ali vzpete v bok
pa tudi roke niso krčevite
v vlagi ponarodelih ljudi
v jeziku stolčenih orehov
vsakda;njih nakupovalcev prest
in sklenjenih sončnih dni
sredi z mehkimi cunjami obrisanih stekel
od sline vlažnih fotografij
pod medenosladkim srdom zaklenjenih žab
končno ni kam
... od nikoli pokvarjenih paštet
in slepih teč naočnikov
držanja popuščanja in padanja
ni navaden srajčni gumb
ali injekcijo penicilina proti triperju
škodoželjnega nasmeha žeje
in bedne do sijaja zloščene medenine kljuk
kotlov po starih kuhinjah čast gospodinj
zadrego pretepenih otrok po predsobah
pa predmestne vrtove in vile v njih
z raztrganimi tančicami in umazanimi nohti
njihovih držajev z majhnimi vijaki
prosit za jurja skidat premog
lahko tudi prazne črte
in bele pentljice deklic
ki že tonejo
sredi raztrganih in zamenjanih rjuh
v prve menstruacije in tesnobne joke
z neokretnimi svinčniki teles
pod zamaščenimi balkoni kinodvoran
malenkostnih ogorkov
in srkajoče maternice gejziraste penise
z osušenimi usti gnilimi zobmi
sramotnih žličic od spenjene sluzi
nespokojno sovražni spitano grdi obrazi
tudi za vedno zgovorne številke
cestne kocke v jetra
torej že prazni naslovi še kislih malin
in blatno spokojne trobojnice
izmed sivih vsakdanjih oblek in kravat
z gmno obloženih kolesc bolniških postelj
obstriženih in oguljeno zadušenih dreves
nad vrati izmozgane teme reliefa
in kovinske konice palice za na kmete
desetih zmečkanih slamnatih cevk
pod podplati crknjenega peska obzidanih dvorišč
steklenih oči živahnih protez
nečimurnih svetlikanj brušenih kamnov
z rumenimi cirozami idiotskih infarktov
da se z vrvicami povežejo razsuti otepi
strehaste odplake scufanih brusov
pa tudi grožnje spuščenih zapornic
in sladkobe olupljenih pomaranč
pa brezpomočne neometane hiše
in naveličanost gladkih površin
z lahkimi torbami iz ponarejenega usnja
in brez izogibanja
in celo kovinski ščitniki ne olajšajo
zaradi razkošja muškatnih jagod
trojnih številk navaljujočih
in spretnih oknic visečih z enega tečaja
in razmajanih kletk pozdravljanja
izsrkana beležnica z usnjenimi platnicami
pokljuvan ostanek toplega hrepenenja
ritenski smeh plavolasega vojaka
težkega železnega okvira razpadlega v rjo
presenečenje ob klcščastem ugrizu v mehko
in polna škatla koščkov strganih rudnikov
od kapljajočih katranskih samonoscev
velike ene (edn. 2. skl.) v belem krogu
pa tudi razdeljeno skrikljanje
brez preveč sladke kave
46
v temi nagnjenega senčnika iz kota
skozi šope las v straniščnem sifonu
v pasji fuk pred stoletnimi rotovži
V zvesti smeh stranic
jecljavih zvočnikov
in kratkovidnih ekranov
sovraštev nasmejanih jubilejnosti
slabo zabijanje žebljev v trde pode
siv o stumater kako siv dan
perverznega stopicljanja golega piščanca
starega skoščkanega predalnika
zatohlo smrdečih kopalnic
zlomljen ključ v besu leta nadstropij
steklenost drogiranih mladcev
uvelost vonja nasekljanih trav
brenčanja muh v zadrekani latrini
kletvice očetov in jebemti mater (mater — množ. 2. skl.)
scufane manšete ljubko krojenih ptičev
pokanja eksplozivov na drugem koncu
skromnosti tihega besedovanja
slabo ošiljene barvice ob podtikanju
belina na drugi strani v dalj
vanj široko zataljena žica
premeteno kolebanje prezebajočih jajčaric
podmizni polst na zeleni preprogi
kamenčki svetih gramozov v fračah
rumenost oskrunjenih izkozlanih likerjev
pa odpiranje knjig na pobrisanih mizah
na pritiske nemo mrtvi gumbi
in vprašanja skopanega v notranjosti
veselo blesketanje oken v rezko ozračje
prijeten zven brona
mečkanje klimakterijskega mesa po pisarnah
trd povaljan vozel v prsih za spomin
pa razpoke v močnem kamenju
v nadstropja sobe polne lesa
zoprnosti glasnega govorjenja v odmevajočih vežah
šest smrti in petero pogrebov na dan
naklonjenost plešastega hotelskega vratarja
premehke sredice rjavih dimov
pa tudi smeh izzveni po gladkih kožah hrbtov
in svetlikanje enobarvnih tkanin
kapljanja umazanih krzen
kašljanje v lepem okolju
opojnosti (edn. 2. skl.) sluzov
različnih vonjev mastnih govejih juh
pocinkanih konjev v nezaupljivih ulicah
v kovinske čeveljce obuta stojala
koliko sivih in črnih kamenčkov v cementih
domačnost medvratnih tamponov
s toplino pokrovčkov v potnih dlaneh
kako malo stvari drugače od včeraj
pojemajočih sklerotičnih šivov
pa odbiranje s kupov potočenih kroglic
in pusti znaki ob cestah
prepasanost popevk na stružnicah
kakšna dosledna zdroblienost nekaterih mehanizmov
hripava mirnost stenskih stikal
noge se v svojih razkrečenostih umirijo
presekana vzdušja gostiln
pegavost znamenja zaletavih zaspancev
treba bo odej v ta letni čas
iz šumotnosti papirjev
in notoričnih navad
gladko<;ti za posrečenimi potegi pil
in majhnost vseh naštetih stekleničk
pa topline trzajooih trebuhov
in gotice od katerih se lahko zadušiš
pa pretresljive zunanjosti najetih cirkusov
in čvrstost v kateri se znotraj shiadi
in pljunkarski krči vročin
ploščice z zmrzlo stoječo vodo
vse za potovanje nekaterih strani
Ija v svojem ustvarjalnem
procesu, pa lahko tudi osta-
ne.
Torej UMETNIK zlaga
(um in tradicijo).
KRITIK (do konca vpraš-
Ijivosti še obdržim ta na-
ziv) pa (še enkrat pono-
vim) umetniški izdelek raz-
telesi ter razčleni, kaj je
tradicija in kaj je nova
vrednost (um) (v umetni-
škem izdelku).
Kritik, pravimo, da raz-
laga; razloži tisto, kar umet-
nik zloži; razloži umetni-
ški izdelek na individualni
um (nova vrednost, ki jo
umetnik zloži s tradicijo)
(ki jo umetnik s pomočjo
individualnega uma spre-
meni v umetniški izdelek).
Tako naj se tistemu, ki smo
mu pravili kritik, poslej re-
če razlagalec (raz-zlagalec
— po procesu, ki se ga
udeleži).
Ali je sedaj naziv razla-
galec vprašljiv? Za-kaj je
vprašljiv?
Prvi (če lahko postavimo
hierarhično-časovno lestvi-
co) človeški element ude-
ležen v umetniškem ustvar-
jalnem procesu je umetnik.
Svoj naziv je dobil po ele-
mentih, s katerimi v svo-
jem ustvarjalnem procesu
zlaganja rokuje.
1)	um-etnik (iz elemen-
tov)
Razlagalec pa je dobil na-
ziv po procesu, ki se ga
udeleži. Ali je potem tudi
naziv razlagalec vprašljiv?
2)	raz-zlagalec (iz proce-
sa)
Najprej se vprašajmo,
kakšen bi bil njegov naziv,
če bi bil sestavljen iz ele-
mentov, s katerimi rokuje,
kot je v umetnikovem pri-
meru. Razlagalcu bi potem
rekli umumetnik (um-umet-
nik), ker so sestavine v
ustvarjalnem procesu raz-
laganja: (kritični) um in
umetniški izdelek. Čeprav
bi bil naziv umumetnik ne-
koliko neroden, bi bil lahko
ustrezen, če bi vseboval
raz-loček, ki gre umu umet-
nika in umu razlagalca. Prvi
namre povzroča negacijo
tradicije, drugi pa ponovno
oživljanje negirane tradici-
47
je (oziroma ustA/arjalne
umetnine in negiranje
umetnine). Kar pa naziva
umetnik in umumetnik, te-
ga ne vsebujeta (mogoče
pa — dvojni um), pa osta-
nimo pri nazivu, ki gre iz
procesa: torej RAZLAGA-
LEC.
Ali je še vedno naziv
vprašljiv?
Kaj pa če izhaja naziv
KRITIK iz razlagalčevega
kritičnega uma? Tudi umet-
nik uporablja kritični um. S
kritičnim umom spreminja
tradicijo umetnik, razlaga-
lec pa s kritičnim umom
spreminja umetniški izde-
lek. Potemtakem bi lahko
tudi umetnik dobil naziv po
kritinem umu kot razlaga-
lec (če bi sprejeli naziv
kritik). Eden bi dobil naziv
kritik, drugi pa dvojni kri-
tik, od koder bi pač izhaja-
li: ali iz umetniškega iz-
delka ali iz tradicije.
Ali je naziv še vedno
vprašljiv?
Matjaž Hanžek
Aleš
Erjavec
HUD
OBI
JA
(Slovenski vsakdan ali kajj
Nekaj dni je, odkar sem se,
vozeč se v zavetje svojega
domovanja, soočil s situacijo,
ki mi je ponovno porodila
vprašanje o vprašljivosti člo-
veške dobrote. Dogodilo pa
se je tole:
Kot že rečeno, vračal sem
se domov, huda megla je vi-
sela v zraku in sploh se ni
kaj prida videlo naokrog. V
takih prilikah sem se na tej
poti domu naproti ravno pe-
ljal mimo Magistrata, ko sem
nagih deklet pod procenti alkohola
travnata izjokanost razritih poligonov
zbesnelih cuckov po asfaltnih cestah
po mlekastem stegnu v sitasto kolobarjenje
poglej kako smetanasto so umazane vode
pa nekrosadizem
osiromašene delte rajskih rek
tihotne spovedi s hladnimi zdravilnimi svečkami v dankah
pupki res tako prijetne živalce
debeli slovarji besed ki se jih lahko naučim
svetli lestenci nad prijaznimi brlivkami
plaha kretnja roke kovancu
za laket debel priročnik majskim ljudem
slabostne ploščaitosti jahajočih vratnic
strašna grdota okrasnih rozet
na vozičku breznogec skozi megleni polnočni gozd
in zmeda semaforskih luči
tropi žuželk
zahtevnost širokih gladkih stopnic
kaj strahljivega v prašičji smrti
curki tekočin izpod vročega neba
taka svežina prepleskanih čolnov
mirna mogočnost obrazov v dlaneh
iztegnjenost dveh teles je brez pomena
mrzli ognji pomirjevalnih tablet
in besede si ne utrejo poti skozi mozoljavost obrazov
monotono udarjanje sklonjenih plasti
in nadležna kljuvanja krvi
končno le zleknjeni nesrečni
razstavljale! kopit
polne nabreklosti kovinskih membran
vržene v spačeno navideznost
sredi veselih kretenj volnenega dne
vedno popolnejših zmed pravih tkanin
da si nekaterim ni več treba meti oči
sredi februarja spomladanska groza
svežin prežvečenih romanov
v kovinskih škatlicah ohranitev (ohranitev — množ. 2. skl.)
in suh šumot gorečega papirja
komarjevi leti pripeti na prozornost stekla
pa rožljanje vsakdanjih orodij
da so znižane gladine resnega sovpadanja
in izmaličenih škatlastih želj
uperjenih skozi usta preprostih ponjav
rahel tek in smrad po črnih početjih
nizi že nabranih delov
skozi nevidna merjenja zgodovinskih raritet
pogoiste zahvale tubastim mostovom
pa zložno odpiranje izvenosnih platišč
nepremišljene rdečine kapljičastim izgubam
okrog trkajočih karnis mezečih odhodov
kako od vsepovsod prašno kamenje
pa oblikovane toplote
pručkaste palice iz belih sten
z živopisanimi po-livinili oblita jutranja jajca
razkoračena stoja sinje halje metlic
v zvezi z oholimi strastmi mednožij
in šumenja raznobarvnih smernic
in tudi stavki se izmuznejo čez gole vratove
zadeti golobi na posvinjanih napuščih
prikupnosti izvrtanih stolpnih ur
počasen vzgib modrega zvezka
nad žimnico zeleni naslovi
dodatek je
prekleti oddih
izumrli izvori
osnove pesek
izpod materinskih sluzavosti prijaznih povabil
in neprijetnih srečanj na pragovih hišnih vrat vrženo v polprazne rešitve odklonjenih
pohot
kot nenehne rjavolase sence mimo oken
48
neumne nesramnosti vsiljivih državnih potrdil
od temnih limuzin sklonjeno nad omočene malčke
vzpetosti (ed. 2. skl.) penisov v ljubezen žen
in počenosti dolgih drdrajočih kegljišč
traktorjev po razstavnih prostorih širnih dvoran
z okna vzdih kako sam človek po tej ulici
vse zloščene iskrivosti kovinskih vžigalnikov
na sivo v zvitem papirčku bodeče skrivnosti (ed. 2. skl.)
skozi pločevinastega pajaca igračo kolo
vzhrepenelih vzdušij zatohlih dvoranic
predihanih vatastih toplot prešitih odej
blebetov v sonce sklonjenih kamnarjev
komaj še pomembno zadelanih odprtin skrita želja
in bednih zdolgočasenosti nezadovoljnih gospodinj
t>olečin zaradi zlaganih materinskih kretenj
prikritih poposlovilnih nenehnih oksapad
in poniževalnih laži v obrazih denarnih večerov
že razdrapanih kletvic na nujnost prazne užaljenosti
zakrite suhotnosti teoretizirajočih predavateljev
stran od dosegov pretirano uporabnih ženskih glasov
velikega psa v več kosih izpod hitrega vlaka
cedečih se banalnosti žalostnih žrtev prometnih nesreč
in bednih želj po mrtvem hladu razpraskanih obrazov
ob metodičnih komentarjih k oslabelim tehničnim predmetom
jermenčkastost sključenih bab na gomazečih trgih
lesenih pet skozi razbite omare
klokotaje razliti upi med zaboje ozimnih jabolk
pevna hrustljavost svinčenih oznak
in dovolj trdne opore lesenih obešalnikov oddih
Ezra Pound
IZ KANTOV
III
Sedel sem na stopnicah Dogane,
zakaj gondole so bile predrage, tistega leta,
in ni bilo »tistih deklet«, bil pa je neki obraz,
in Buccentoro dvajset korakov proč, ki je tulil »Stretti«,
in obsijani preoniki, tistega leta, v Morosiniju,
in pavi v Korejini hiši, ali bi utegnili biti.
Bogovi plovejo v sinjem zraku,
svetli bogovi in toskanski, ki so se vrnili pred roso.
Luč: in prva luč, še preden je pala kakršnakoli rosa.
Pančki, in iz hrasta, driade,
in iz jabolka, melida,
po vsem gozdu, in listje je polno glasov,
šepetajočih, in oblaki se sklanjajo nad jezerom,
in na njem so bogovi,
in v vodi, mandeljnasto beli plavavci,
srebrna voda lošči prekucnjeno prsno bradavico,
kot je pripomnil Poggio.
Zelene žile v turkizu,
ali, sive stopnice vodijo navzgor pod cedre.
Moj Cid je odjezdil v Burgos,
tja do vrat okovanih z žeblji, med stolpoma,
potrkal s topim koncem sulice, in ven je prišlo dete,
una niiia de nueve aiios,
na majhen balkon nad vrati, med stolpoma,
in prebrala ukaz, voce tinnula:
nihče ne sme ogovoriti, nahraniti, pomagati Ruyu Diazu,
opazil tam med granitnimi
kockami In parkirnimi urami
eno izmed svojih ne najbolj-
ših prijateljic, ki biva tam ne-
kje blizu kot jaz, čeprav v
teh podatkih na žalost ne mo-
rem biti izčrpnejši.
Vidno je bilo, da se nave-
dena ženska tudi vrača do-
mov, saj je, ko se je ravno
takrat izza ovinka prikazal av-
tobus, pospešila korak in se
namerila proti postaji. IVlislil
sem si, zakaj ne in zaustavil
poleg nje.
Dekle je reagiralo kot rea-
girajo vsi v podobnih prime-
rih: najprej se je umaknilo
korak vstran, misleč, da jo
s svojo vožnjo ogrožam, nato
pogledalo proti meni kdo v
avtu je, me spoznalo, se pri-
bližalo in povprašalo kaj je
ali nekaj takega.
Ko sem ji to porazložil je
postala ženska na moč vese-
la, češ da se ji hudo mudi
domov, ker da ima tam nekaj
nujnega za poopraviti in da
sem ji prišel kot naročen kot
se temu reče.
Torej sem ji odprl vrata
In zavihtela se je noter. Ne-
kaj časa se je pregibala sem
ter tja, ko pa se je primerno
namestila, je pričela buljiti
skozi prednjo šipo. Ne vem
zakaj, a vedno me spravijo
na rob suicida ženske, ki poč-
no take stupidnosti, nekam
me spominjajo na eno izmed
mojih mnogih tet ali kaj, in
verjetno jim vsied tega avto-
matično pripišem vse njene
lastnosti (v katere pa se na
tem kraju ne bi spuščal).
Tega dne sem bil psihično
nekam odsoten, nizek zračni
tlak ali kaj; kakorkoli, nič kaj
nisem z omenjenim dekletom
komuniciral, izmenjaval infor-
macije, se smejal ali vzpo-
stavljal temu slične odnose.
Le mirno sem ždel tam, ves
pogreznjen v svoj plašč in
premišljeval o kaj jaz vem
čemu. Mimogrede mi je še
blisnilo skozi mozeg, da pri-
sotno dekle ni nič kaj solid-
ne sorte; vendar ta ugotovi-
tev ni imela nobenih nadalj-
njih posledic, kajti kot reče-
no, ti prebliski so bili nekam
obrobni.
Pri drugem semaforju se je
dekle zaobrnilo proti meni,
očitno pričakujoč, da bom pri-
čel z nekaterimi od prej na-
štetih komunikacij. Videč, da
nimam nobenih intencij teh
sort, je pričela z razgovorom
sama, a je, ker so bili vsi
moji odgovori enozložni, obu-
pala In se verjetno vprašala
(tako kot sem se tudi jaz
vprašal, zakaj sem jo vzel s
seboj) zakaj se je sploh od-
peljala z menoj, če sem tako
pust. Vedel sem. da je krivda
na moji strani, a čutil nisem
najmanjšega interesa po po-
boljšanju, bolje rečeno, ni-
49
kjer v sebi nisem našel do-
voljšnje volje za kaj takega.
Bližala sva se že najinim
domovanjem, ko sem povpra-
šal žensko kje domuje. Le-ta
e medtem brskala po polički,
ci jih imajo avtomobili pred
sovoznikovim sedežem in pri-
vlekla na dan nekaj fotografij
nekaterih ljubljanskih mlade-
ničev. Namesto odgovora na
moje vprašanje je vzkliknila,
da nekatere pozna, češ, da so
se enkrat srečali v enem iz-
med ljubljanskih gostilniških
obratov in se zatem zahihi-
tala, kar je dalo človeku mi-
sliti.
Posebno dolgo si je ogledo-
vala nekega mladeniča, črno-
lasega in z brki. Nisem vedel
ali je imela z njim stike pre-
teklega značaja ali pa ji je
nanovo priresel k srcu. A tudi
vprašal je nisem, le svoje
prejšnje vprašanje sem pono-
vil. Povedala mi je, oziroma
mi kar pokazala, kajti ravno-
kar sva se peljala mimo ulice
v kateri da je njeno bivališče.
Torej sem moral zaobrniti in
pri tem zapeljati v nekakšno
jamo, globel ali kaj, polno
razvoženega snega in smeti.
Zaustavil sem, ji, tako kot
vsem drugim moral pokazati
kako se odpirajo vrata in jo
izložil. Dekle se je izvleklo
v noč, se nekam zahvalilo in
zaloputnilo vrata premalo da
bi se zaprla, torej sem jih
moral sam še enkrat.
Po večerji sem se spomnil,
da sem v avtu pozabil slike
tistih mladcev. Vrnil sem se
torej v garažo, odprl avto in
pobrskal po ondotni polički.
Vendar jih ni bilo. Vse sem
izložil ven na sedeže — pa-
pirje, zapiske in dokumente,
jih lično sortiral, vendar brez
uspeha. Ženska si jih je ne-
odgovorno prilastila, da osta-
nem v mejah zmernega izra-
žanja.
petra In smrt
viseče votline krvi
v zaprtost utrujenega
samoluč minevanja metuljastih prsi
mendrajo mendrajo v
vijoličast iztol<
nad glavo nosim lirbet materine
kisline
nič ne klokoče ponavljajoča se tišina
posiljena vesla mod
igle zavrte
koralni blisk ježč reže nazaj
ježe briše strah na mah
veliko črno
čez onkraj-znotraj
prodnat pogovor
zasadi krik v vrat si brat?
izžgani petelin zažuga trpi
umorjeno trpi moč
lado planko
sicer mu preti, da mu bo izi;Tivano srce, da bo na kol nasajen
in mu očesi iztaknjeni, vse imetje njegovo pa zaplenjeno.
»Tu, Myo Cid, pa so pečati,
veliki pečat in pisanje.«
In spustil se je iz Bivarja, JVIvo Cid,
nobenega orla ni pustil tam na njih gredah,
nobenih oblačil v omarah,
svojo skrinjo pa je pustil pri Raquelu in Vidasu,
tisti veliki zaboj peska, pri lastnikih zastavljalnice,
da bi dobil plačo za službo;
in si izsilil pot v Valencio.
Ignez da Castro umorjena, a zid
tu okrušen, tam podrt.
Mrko opustošenje, barva se lušči od kamna,
in omet odpada, Mantegna je poslikal steno.
Svilene cunje, »Nec Spe Nec Metu«.
XIII
Kung je stopal mimo
cesarskega templja
in v cedrin gaj,
in potem ven vzdolž nižje reke
in z njim Kieu Ci
in Tian preprosto govoreči
in »neznani smo«, je rekel Kung.
»Postal boš voznik bojnega voza?
potem boš postal znan,
ali bi se naj jaz lotil vajeti bojnega voza ah lokostrelstva?
Ali pa javnega govorništva?«
In Tseu-lou je rekel: »Jaz bi spravil obrambo v red,«
bi jo bolje uredil, kakor je ta.«
In Ci je rekel: »Meni bi bil ljubši majhen gorski tempelj,
z rednim izpolnjevanjem dolžnosti,
s primernim opravljanjem obreda,«
in Tian je rekel, z roko na strunah lutnje
nizki zvoki so zveneli naprej,
še ko je roka zapustila strune,
in se je zvok vzdignil ko dim, pod listje,
in se je ozrl za zvokom:
»Stari plavalni tolmun,
in dečki čofotajo s plohov,
ali posedajo v podrasti in igrajo na mandoline.«
In Kung se je nasmehnil vsem enako.
In Ceng-sie je želel vedeti:
»Kateri je pravilno odgovoril?«
In Kung je rekel: »Vsi so odgovorili pravilno,
se pravi, vsak po svoji naravi.«
In Kung je vzdignil bambusovo palico proti Yuan Jangu,
Yuan Jang je bil namreč starejši od njega,
zakaj Yuan Jang je sedel ob cesti in se pretvarjal,
kakor da sprejema modrost.
In Kung je rekel:
»Ti Stari norec, pridi ven,
vstani in stori kaj koristnega.«
In Kung je rekel:
»Spoštujte zmožnosti otroka
od hipa, ko vdihne čisti zrak,
toda petdesetletnik, ki ne ve ničesar,
ni vreden nobenega spoštovanja.«
In, »Ko princ zbere okrog sebe
vse učenjake in umetnike, bodo njegova bogastva vsa izkoriščena.«
In Kung je rekel in napisal na liste bo:
Ce človek nima reda v sebi,
ne more širiti reda okoli sebe.
50
In če človek nima reda v sebi,
njegova družina ne bo živela v primernem redu.
In če princ nima reda v sebi,
ne more urediti svojih dežel.
In je dal Kung besedi »red«
in »bratsko upoštevanje«
in ni rekel nič o »življenju po smrti«.
In rekel je:
»Vsak lahko zabrede v nezmernosti,
lahko je ustreliti še preko cilja,
težko je ostati čvrst v sredini.«
In so rekli: Ce kdo zagreši umor,
ga naj njegov oče ščiti in skrije?
In Kung je rekel:
Skriti bi ga moral.
In Kung je dal svojo hčer Kong-Cangu,
čeprav je bil Kong-Cang v ječi.
In dal je svojo nečakinjo Nan-Youngu,
čeprav je bil Nan-Young v nemilosti.
In Kung je rekel: »Wang je vlagal zmerno,
njega dni je bila država lepo urejena,
in lahko se celo spomnim
dneva, ko so zgodovinarji pustili prazen list v svojih pisanjih,
mislim namreč za stvari, ki jih niso vedeli,
toda kaže, da tisti čas mineva.«
In Kung je rekel: »Brez značaja ne boš
mogel igrati na tisto glasbilo
ali igrati glasbo primerno Odam.
Cvetove marelic
odnaša od vzhoda proti zahodu,
in poizkušal sem preprečiti, da bi odpadli.«
franci zagoričnik:
MAJSKA PESEM
XIV
lo venni in lungo d'ogni luce muto;
smrad mokrega premoga, politika
........e in.....n, z zapestji zvezana
h gležnjem,
stojita z golima zadnjicama,
na njunih trticah razmazani obrazi,
razprto oko na ploščati ritnici,
grm visi namesto brade,
govorita množicam skozi svoji ritni luknji,
govorita množicam v blatu,
deževnikom, vodnim polžem, žabonom,
in z njima......r,
z neznansko čistim prtičem
zataknjenim pod penisom,
in...........m,
ki mu je bil zoprn pogovorni jezik,
trdo poškrobljeni, a zmehčani, ovratniki
mu obkrožajo noge,
mozoljasta in kosmata koža
sili čez rob ovratnika,
dobičkarji pijejo kri osladkano z drekom,
in za njimi......f in denarniki,
ki jih šibajo z jeklenimi žicami.
In izdajavci jezika
......n in časnikarska tolpa
in tisti, ki so lagali za plačilo;
pokvarjenci, pokvarjevavci jezika,
pokvarjenci, ki jim je ljubša denarna naslada
ko užitki čutil;
0.	maj 1933
1.	maj 1934
2.	maj 1935
3.	maj 1936
4.	maj 1937
5.	maj 1938
6.	maj 1939
7.	maj 1940
8.	maj 1941
9.	maj 1942
10.	maj 1943
11.	maj 1944
12.	maj 1945
13.	maj 1946
14.	maj 1947
15.	maj 1948
16.	maj 1949
17.	maj 1950
18.	maj 1951
19.	maj 1952
20.	maj 1953
21.	maj 1954
22.	maj 1955
23.	maj 1956
24.	maj 1957
25.	maj 1958
26.	maj 1959
27.	maj 1960
28.	maj 1961
29.	maj 1962
30.	maj 1963
31.	maj 1964
32.	maj 1965
33.	maj 1966
34.	maj 1967
35.	maj 1968
36.	maj 1969
37.	maj 1970
38.	maj 1971
BILEČANKA
Smrekova vejica si
je iskala pot v levo
pest z pomočjo des-
ne in ko se je prika-
zala na dnu, se je lah-
ko ugotovilo, da ni
bila odrezana, ampak
odlomljena, kajti kon-
51
ci lupine niso bili
enako veliki in niso
gladili kože.
Asfaltirane poti, ki
so vodile k avtobusni
postaji, so mu praši-
le čevlje. Nenadoma
sta ga v teku prehite-
li ženski in nič čud-
nega bi ne bilo, če ne
bi nasproti, na drugi
strani poti, teklo tu-
di nekaj žensk. Med
njimi je spoznal eno,
ki jo je večkrat videl
sedeti v Emoni, v
družbi soboslikarjev
pod Vidmarjevo sliko
(oprostite, pod Tito-
vo) , zdaj pa je videl
kako teče. Nerodno
je začel mencati z no-
gami.
Smrekovo vejico
je močneje stisnil.
Včasih je bil zelo
skromen, želel si je
samo kanal.
Pred njim se je po-
javila, kot vsak četr-
tek ob isti uri, velika
stolpnica. Čutil je,
kako se je nekje od-
piralo okno in spu-
ščalo v sobo mrzel
zrak. Čutil pa je tudi
puškino cev, ki ga je
iskala. Ozko je poči-
lo, nekajkrat, toda on
se ni ustrašil toliko
časa, dokler ni ugo-
tovil, da je bilo ne-
kajkrat večkrat kot
prejšne četrtke. Sol-
ze so mu meglile sr-
ce in odpihal jih je
šele njegov oče, ko
mu je povedal, da je
bila samo zračna pu-
ška, ker so v partiza-
nih streljali s pravi-
mi.
Milan Kleč
ki tulijo, kakor iz kokošnjaka v tiskarni,
klepet strojev, piš suhega prahu in razsejanega papirja,
gnus, znoj, zadah postanih pomaranč,
gnoj, zadnja straniščna jama vesolja,
misterij, žveplena kislina,
malodušni, v besu:
ki mečejo dragulje v blato,
in tulijo, ko odkrijejo, da so umazani;
sadistične matere, ki naganjajo svoje hčere v posteljo z izžetostjo,
svinje, ki žro lastne mladiče,
in tu plakat EIKON GES,
in tu: SPREMEMBE OSEBJA,
ki se tope ko umazan vosek,
gnile sveče, riti, ki se vse bolj utapljajo,
obrazi, ki so potonili pod ritnicami,
in v blatu pod njimi,
obrnjeni, s stopalom ob stolapu,
z dlanjo ob dlani, agenti provocateurji
morivci P ... ja in Mac D.......ja,
stotnik H. glavni mučitelj;
okamneli bobek, ki je bil Verres,
pobožnjaka, Kalvin in sv. Klement iz Aleksandrije!
govnjači, ki rijejo po dreku,
prst vsa izžeta, blato polno drobcev,
izgubljenih oblik, izparin.
Nad to peklensko trohnobo
velikanska ritna luknja,
razjedena od hemeroidov,
z visečimi stalaktiti,
zamaščena ko nebo nad Westminstrom,
nevidni, mnogi Angleži,
kraj brez zanimivosti,
zadnja nesnaga, popolna izžetost,
vicekrižarji, ki prdijo skoz svilo,
in mahajo s krščanskimi simboli,
........hladeč ceneno pločevinasto piščalko,
muhe, ki prenašajo novice,'harpije, ki odmetavajo drek skozi zrak,
močvirje neljubljenih lažnivcev,
močvara bedastoč,
hudobnih bedastoč, in bedastoč,
živo gnojišče, polno golazni,
crknjene ličinke, ki plodijo žive ličinke,
lastniki revnih umazanih predmestij,
dobičkarji, ki trejo sramne uši, zvodniki oblastem,
pets-deJoup, ki čepijo na kupih kamnitih knjig,
in besedilo motajo v nejasnost z jezikoslovjem,
ko jih skrivajo pod svoje osebe,
zrak brez zavetja tišine,
metež uši, dobivanje zob,
in nad vsem tem gobezdanje govornikov,
ritno riganje pridigarjev.
In Invidia,
korupcija, zadah, goba,
tekoče živali, stopljene okostenelosti,
počasna trohnoba, zatohlo izgorevanje,
prežvečeni čiki, brez dostojanstva, brez tragedije,
.....m Episcopus, ki maha s preservativom polnim govnjačev,
monopolisti, preprečevavci vrednosti,
preprečevavci razdeljevanja.
XVII
Tako da mi trta poganja iz prstov
52
In čebele s pelodom otovorjene
Počasi letajo med viticami:
čir-čirr-čir-rik — izven preden j a.
In dremave ptice v vejevju.
ZAGREUS! lO ZAGREUS!
In mesta med pobočji gora.
Ob prvi bledi jasnini neba
In boginja z lepimi koleni
Stopa tamkaj, za njo hrastovi gozdovi.
Po zelenem pobočju, beli lovski psi
skačejo okrog nje;
In potem navzdol k ustju studenca, do večera.
Ploska voda pred mano,
in v vodi rasejo drevesa,
IVIarmoma debla iz tišine.
Dalje mimo palač,
v tišini.
Zdaj je luč, a ne od sonca.
Chrvsophrase,
In voda zeleno bistra — in modro bistra;
Naprej, do velikanskih pečin iz jantarja.
Sredi njih.
Votlina Nereje,
ona je kakor velika školjka vzbočena.
Ladjo pa nosi brez šuma.
Brez vonja po ladijskih opravkih.
Niti ptičjega krika niti glasu premikajočega se vala.
Ne pljuska delfina ne glasu premikajočega se vala,
V	svoji votlini, Nereja,
ona je kakor velika školjka vzbočena.
V	milini Skale,
pečina zeleno siva v daljavi,
V	bližini, vhodne pečine iz jantarja.
In val
zeleno bister in modro bister,
a votlina solno bela in žarno škrlatna,
hladna, porfirno gladka,
od morja zglajena skala.
Nobenega krika galebov, nobenega glasu delfinov.
Pesek ko iz malahita, in ni hladu tu,
luč, ki ni od sonca.
Zagreus, svoje panterje hrani,
trata čista ko na hribih v svetlobi.
In pod mandeljnovci, bogovi,
z njimi, choros nvmpharum. Bogovi,
Hermes in Atena,
Kakor puščica kompasa.
Med njima, drhteč —
Na levo je prostor favnov,
svlva nvmphanim;
Grmičevje, močvirsko pritlikavje,
srna, mlad pegavi jelen,
skok skozi trstičevje,
kakor suh list sred rumenja.
In, ob udoru hribov,
veliki Memnonov drevored.
Onkraj, morje, perjanice nad sipinami
Nočno morje peni prod.
Na levo, drevored cipres.
Ladja je prišla,
nekdo zadržuje jadro,
ko jo vodi z veslom preko robnika, rekoč:
»Tamkaj, v marmornem gozdu,
kamnita drevesa, iz vode,
kamnite brajde —
PISMO No. 20/108
Lepo prosim, če v na-
slednji številki vašega
cenjenega časopisa kje
na robu objavite prilože
ni prispevek, da se po
jasni drobna packarijica
Hvala in lep pozdrav!
Na moč spoštovani
urednik »roba«,
bodite tako dobri in
sporočite že vendar
tistim garažam na-
slov človeka, ki se je
V 101. številki Pro-
blemov oglasil s pi-
smom pod oznako
No 10/101, da bova
imela že enkrat mir.
Oba sicer veva, da to
nisem bil jaz, a ker
sva zelo bistra člove-
ka, nama po visokem
stilu pisma pač ne
more biti težko uga-
niti, kdo bi to lahko
bil.
Javne garaže pa
prosim, da nekoliko
sočustvujejo tudi z
menoj, saj si je pisa-
telj članka, ki se je
sramežljivo podpisal
z mojim imenom, pri-
voščil mene prav ta-
ko kakor njih. Zdi se,
kakor da mu temati-
ka in nivo spisa nista
53
dopustila pridružiti
le-tega drugim svo-
jim, najbrž olimpij-
sko popolnim zbra-
nim spisom s po-
dročja Visoke litera-
ture, in je sodil, da
bi bil takšen zmazek
utegnil napisati le
kak profesor, pa ga
je zato naprtil meni.
Vse kaže, da je imel
doslej s profesorji le
zelo malo časa opra-
viti, zato mu odpu-
ščam, ve. Javne ga-
raže, pa kakor hoče-
te. Če pa ga že res
mislite voditi pred
sodnike, predlagam,
da mu poprej omogo-
čite temeljit psihia-
trični pregled.
Tone Vrhovšek,
Ljubljana,
Kvedrova 16
PISMO No. 21/108
DIFERENCIACIJE
Spoznanje se začne pri
Izkušnji in zato je nesmi-
selno govoriti ali celo trdi-
ti nekaj samo s stališča
ene Izmed dveh podanih
točk, kajti nasprotno lahko
pripelje napačna trditev do
depresij posameznikov, te
se združijo z drugimi danes
obstoječimi trenji in vse
skupaj lahko vodi ostro re-
čeno v anarhijo.
Pri tem je boleče pred-
vsem to, da se tega ne za-
vedajo profesorji in sami
razširjajo nepravilnost, to
je, poudarjeno diferenciaci-
jo gimnazij po kvaliteti.
Marsikdo bo postavil kot
protislovje renome, toda
renome ustvarjajo dijaki In
ne profesorji. V večini so
to dijaki Intenzivnih razre-
marmorno hstje, prek hstja,
srebro, jeklo prek jekla,
srebrni kljuni se vzdigujejo in križajo,
pramec nasproti pramcu,
kamen, nagib prek nagiba,
pozlačeni prečniki plamenijo od večera«
Borso, Carmagnola, možje obrti, i vitrei.
Tja, hkrati, pa spet.
In voda bogatejša od stekla.
Bronasto zlato, blesk prek srebra,
Lonci barve v luči bakel.
Blisk vala f)od ladjami.
Srebrni kljuni pa se vzdigujejo in križajo.
Kamnita drevesa, bela in rožnato bela v temi.
Ciprese tamkaj ob stolpih,
tok pod ladijskimi trupi v noči.
»V polmraku zlato
Zbira luč okrog sebe.« ...
Zdaj vznak v brlogu, napol nadobokana robida,
Z enim očesom proti morju, skozi to kukalo.
Siva luč, z Ateno.
Zothar in njeni sloni, zlato okrog ledij,
Sistrum, vrteč se, vrteč se,
kohorte njenih plesavk.
In Aletha, kjer obrežje zavije,
z očmi proti morju,
v njenih rokah pa morska trava
Solno svetla od pene.
Kore skozi svetlo livado,
z zeleno sivim prahom v travi:
»Za ta hip, Kirkin brat.«
Roka je legla na mojo ramo.
Tri dni sem gledal sonce, rjavkasto sonce.
Ko vzdigovanje leva nad peščeno planjavo;
in tistega dne.
In tri dni, in nikdar več.
Blišč, kakor bUšč Hermesa,
Potem pa z ladjo
na kamnit kraj.
Bledo bel, prek vode,
znane vode.
In bel gozd marmorja, veja prek veje zvita,
Sprepletena kamnita brajda.
Tja Borso, ko so vanj izstrelili kljukasto puščico.
In Carmagnola, med stebroma,
Sigismundo, po tistem brodolomu v Dalmaciji.
Sončni zahod kakor kobilica v letu.
LXXX1
(Odlomek)
Kar res ljubiš ostane,
drugo je smetje
Kar res ljubiš tistega ne boš oropan
Kar res ljubiš je tvoja resnična dediščina
Čigav je svet, ali moj ali njihov
ali je nikogaršnji?
Najprej je bil videni, potem tako otipljivi
Elvsium, čeprav je bilo to v dvoranah pekla.
Kar res ljubiš je tvoja resnična dediščina
Mravlja je kentaur v svojem zmajskem svetu.
Zavrzi svojo ničevost, ni človekovo
54
delo pogum, ali narejen red, ali narejena milost.
Zavrzi svojo ničevost, pravim zavrzi.
Pouči se pri zelenem svetu kje je lahko tvoje mesto
V pretehtanem izumu ali resničnem umetništvu.
Zavrzi svojo ničevost,
Paquin zavrzi!
Zeleni šlem je prekosil tvojo uglajenost.
»Izmojstri se, potem te bodo prenašali drugi«
Zavrzi svojo ničevost
Pretepen pes pod točo si,
Podpluta sraka na muhastem soncu.
Pol črna pol bela
Niti krila ne ločiš od repa
Zavrzi svojo ničevost
Kako bedna so tvoja sovraštva
Vzrejena v lažnivosti.
Zavrzi svojo ničevost.
Voljan uničiti, skop v dobrodelnosti.
Zavrzi svojo ničevost.
Pravim zavrzi.
Toda narediti namesto ne storiti
to ni ničevost
Potrkati, vljudno.
Da bi kak Blunt odprl
Sklepati iz zraka živo izročilo
ali iz kakšnega lepega starega očesa nepremagani plamen
To ni ničevost.
Vsa zmota je tu v nestorjenem,
vsa v mevžavosti ki je mečkala.
Prevedel Veno Taufer
MOJ
NAROD
CEZ
VSE
IN
Z
DESNICO
ta ras
kermauner
Ker je pri sodobnih narodih v navadi,
da imajo svojo državno himno (potrebna
je iz skoraj izključno reprezentativnih raz-
logov), naj bi jo imeli tudi Slovenci, to je
narod, ki je bil do zdaj že večkrat osvo-
bojen (ali: se je osvobodil) — leta 1918,
1941 ali 1945 pa tudi že prej: rešen pred
turško-neverniško nevarnostjo —, šele
zdaj pa, tako beremo, je zares na pragu
svoje prave samostojnosti. O tem, kaj je
samostojnost naroda, kdo je samostojen,
če je samostojen narod, kakšen je odnos
med elitami in ljudstvom, kakšno politiko
vodijo te elite, kakšen politični usroj vlada
v narodu-državi itn., na tem mestu ne bi
razpravljal. Želel bi se omejiti na eno sa-
mo stvar; na vprašanje himne in to neke
povsem določene — predlagane — him-
ne
Zdi se, da sodobni državi in njenim
elitam — ni dovolj, da imajo himno kot
glasbo; skoraj bolj bistveno ji je, da je ta
glasba le spremljava besedam, literaturi,
ideologiji. Za stare narode-države ni te-
žav (razen za tiste, ki so kako vojno prav
hudo izgubili in so jim zmagovalci ukaza-
li, naj se svoji dozdajšnji himni odrečejo,
ker naj bi bila protičloveška; zmagovalec
je zmeram enako človeškost; himna pora-
ženega bi bila simbol revanžizma in pla-
hutanja Zla; primer povojne Nemčije, ki
dolgo ni imela himne, s čimer so hotele
dov, ki so prišli iz osnovnih
šol z najboljšimi spričevali.
V nasprotju z njimi obisku-
jejo nerenomirane gimnazi-
je dijaki, ki niso na drugih
šolah naredili sprejemnih
izpitov, ki 30 prišli v kon-
flikte, ki so na drugih gim-
nazijah padli, aH pa so se
ustrašili. Torej, če bi hoteli
imeti gimnazijo z najboljši-
mi profesorji, bi bilo izbra-
nih Iz nerenomiranih gim-
nazij prav toliko profesor-
jev, kot iz imenovanih, ble-
steih gimnazij.
Je pač tako, da resnica
vedno obstaja, oziroma ne
obstaja v realnosti.
Ne vem ali res živimo v
času, ki je hkrati prostor
z vrati nad katerimi piše:
neusklajenost.
Milan Kleč
MUZEJ MODERNIH
UMETNOSTI
Danes sem se prekleto
pošteno oddahnil. Za nami
je večji del poti in vsega
tistega premetavanja po
morju in skakanja z avto-
busi. Cisto slučajno smo se
pred velikim skokom do-
mov za en dan ustavili v
Barceloni, kjer smo pognali
poslednje pezete. Dovolj
mi je bilo vsega tistega
brskanja po trgovinah s
spominki in po prodajal-
nah z uvoženimi pijačami.
Še najceneje se ga lahko
napiješ na ladji in to za
dinarje ali pa celo najameš
kredit pri turističnemu
podjetju, ki je organiziralo
izlet. Vsekakor izreden po-
sluh za potrebe potrošnika,
medtem ko smo morali
povsod, kjer smo se usta-
vili, vse plačevati z deviza-
mi in so samo gledali, ka-
ko bi nas čimbolj molzli.
55
In ves čas je vse teklo po
programu. Vstajanje. Zaj-
trk. Izlet v neko mesto,
kjer imajo kako staro cer-
kev ali kako ropotijo v
muzeju. Povsod je bila
gneča kot da bi kaj delili
zastonj. Tudi na ladji je
bila povsod gneča. Za šan-
kom, v restavraciji in v
baru. Po tolikih dnevih po-
tovanja smo že vsi poznali
drug drugega kot slab de-
nar in za vsakega si vedel,
kaj počne, koliko ga je
požrl pri kosilu in zvečer
v baru, kaj si je privoščil
na nekem izletu, kakšne
spominke si je kupil, koli-
ko deviz je pretopil med
potjo in koliko kredita bo
moral najeti, da bo plačal,
kar je zažrl. Niso bili vsi
tako srečni kot tisti od ne-
kega podjetja, ki jim je
podjetje plačalo vožnjo in
še tisti zapitek povrhu.
Študijsko potovanje. Tudi
nekateri zasebniki so bili
rekorderji, zvrtelo se ti je
v glavi, toliko so ga požrli
in nabrali so čedno zalogo
steklenic »za darilo prija-
teljem«. Spoznal sem, da
požirek viskija prav nič
ne škodi, tako prijetno trd
si po njem, da se ne čudim
vsem tistim, ki so ga po-
spravili cele steklenice. Tu-
di orkester je bil v redu in
celo plesal sem, dokler ni
pričelo tiste barke preveč
premetavati, sploh je bilo
vse v redu, tudi obroki so
bili kraljevski, pa ples, pa
vsi tisti sprejemi v večer-
nih oblekah, in dame v
toaletah, in pričeskah, za
pričetek, za sredino, zako-
nec potovanja, pa nastop
talentov, pa maškarada,
pa tista vaja iz reševanja,
pa čaj ob petih, pa erkon-
dišn. Pa ležalni stoli in vsa
tista dekleta iz potovalnih
agencij, bajno, bajno. To-
liko finih gospodov in izo-
braženih gospa še svoj živ
dan nisem videl in sploh je
življenje na ladji nekaj
krasnega, tri dni bi vam
lahko govoril o tem.
Toda odločil sem se, da
bom govoril o nečem dru-
gem. Da, ustavili smo se v
Barceloni, da poženemo
države zmagovalke reči: moško čast smo
ti odrezali, Nemec, bodi priden kot skop-
Ijenec pa ti bomo polagoma spet dovolili
—	pomalem — vladati). Pojejo, kar so pe-
li že njihovi dedi. Himna je simbol tradi-
cije, kontinuitete, legitimnosti; glede na to,
da so današnje recimo evropske države
pravne in realne naslednice fevdalnih (pri-
mer Anglije) ali meščanskih, nastalih z me-
ščansko revolucijo (primer Francije), nji-
hove himne simbolizirajo njihovo fevdal-
no, imperialno, kapitalistično, nacionalno,
a tudi — to je pomembno — razredno,
zatiravsko moč; a ker je nacionalna moč
danes dostikrat precej manjša, kot je bila
v preteklosti, je nacionalna himna z nacio-
nalnim čustvovanjem moči postala že pre-
cej opereta, svojo realnost — simbol pra-
ve moči — kaže le še navznoter, nasproti
svojim izkoriščanim in zatiranim plastem.
Nekaj časa se- je zdelo, da bo drugače z
naravo Sovjetske zveze, saj se je ta drža-
va ustanovila kot oblast delovnega ljud-
stva, delavcev in kmetov, zatirancev in iz-
koriščanih. Vendar se je z njo dogodilo
natančno isto kot s Francijo po letu 1789;
kot simbolizira marsejeza napoleonska
osvajanja in milijonsko smrt in francoski
imperij in kapitalistično izkoriščanje, tako
tudi ruska himna pokriva vlado birokraci-
je, imperij, zator češke in madžarske vsta-
je in lastnega delavskega razreda. (Ali smo
recimo leta 1950 kateri koli državni simbol
Sovjetskih narodov razumeli za dlako dru-
gače? In ga drugače razumejo danes Cehi?
In ameriškega Vietnamci ali Kubanci? In
so francoskega v petdesetih letih Alžirci?
In sudanskega južni Sudanci? In pakistan-
skega pripadniki Bangla deša?)
Vladajoči razrsdi-elite skušajo, takšna
je narava njihove socialne naloge, integri-
rati ljuds.tvo po svoji meri, koristi, načrtu;
načeloma nastopajo kot zastopniki sploš-
nih, rodovnih, nacionalnih, to je državnih
in ljudskih interesov. Seveda pa tistim, ki
elitam ne pripadajo, ali ki tvorijo kontra-
elite, takšnega vodstva ni treba priznati;
vsaj ideološko ne, če ga morajo že via
facti. Ravno prek himn, zastav, grbov in
neskončne vrste drugih tradicijskih insig-
nij se dogaja najhujša mistifikacija: nasi-
lje, s katerim vlada vladajoča elita, se skoz
insignije prijazno smehlja nasiljevanim ter
jim sladko pripoveduje, da to, kar se dela
z njimi, ni nasilje, zlo, poboj, eksploatacija,
temveč edino naravna stvar tega sveta, za
katero ni kriva elita, pač pa človekova
natura; tej usodi se da uiti samo tako, da
svojio realno usodo na določen način pre-
interpretiramo, hkrati pa da se vključimo
v akcijo tam, kjer je to mogoče: seveda
kot bojevniki zoper vlado neke druge eli-
te, vladajočega razreda drugega naroda,
se tako čustveno — mistifikatorsko —
identificiramo z domačo nacionalno elito,
postanemo — fiktivno — njen del ter, v
primeru zmage, dejanska elita nad ljud-
stvom (in elito) sosednjega naroda. (Ravno-
kar opisana struktura je značilna za nacio-
nalizem, ki — če je dosledno prakticiran
—	neogibno vodi v fažizem.) Nacionalne
insignije dobijo tako še nov pomen; poleg
starega, ki je fiktivna, mistifikatorska in-
tegracija zatiranih k zatiravcem, zdaj ma-
nifestirajo še realno možnost osamocije
v nacijo (socialno skupnost: elito) zatirav-
cev, to je gospodarjev: ljudi moči. Insigni-
je torej lažno združujejo (pokrivajo s pla-
ščem vzvišene quasire!igiozne skrivnosti,
fantazije, poetičnosti, lepote, neznanske
globine, z mitskim izvorom ...) temeljno
ločene (zatiravce in zatirance znotraj iste
nacije-države), s tem torej ločitev med ljud-
mi ohranjajo (ločitev na razredni, lastnin-
ski in oblastniški osnovi), hkrati pa odkri-
to, eksplicite simbolizirajo ločitev med na-
rodi-državami, med njihovimi elitami pa
tudi zatiranimi, ki so tako dvakrat mi-
stificirani, saj jih elite uporabljajo v svojem
medsebojnem boju in zatirane pošiljajo v
prvo črto spopadov. Kaj drugega simboli-
zira nacionalna himna kot zvestobo poda-
nikov, kot njihovo aktivno voljo, da bra-
nijo državo-nacijo, se pravi lastno elito
(vladajoči razred) in njeno oblast, da grejo
zanjo v boj, v žrtev, v smrt? Si je na
osnovi takšnih nacionalnih himn — in dru-
gih insignij — sploh mogoče zamisliti svet,
ki narodov ne bi ločeval, temveč združe-
val? (Pri tem pomislimo tudi na to, da so
insignije zmerom povezane z represalija-
mi; kdor ne uboga lastne nacionalne insig-
nije, se pravi, kdor ne izvršuje, kar mu ta
dejansko narekuje — ne nazadnje konkret-
ni vojaški boj zoper sovražnika, tega pa
določi vladajoča elita —, bo deležen ne-
izmerne represije, tako fizične, zapor in
smrt zaradi veleizdajavstva, kot psihične
in socialne: sramota; lepo smehljajoči se
obraz žezla ali krone ali zastave ali grba
ali himne zmerom skriva realnost krvave-
ga noža.)
In tu se je treba vprašati: Ali ima drža-
va, ki temelji na ideologiji internacionaliz-
ma, sploh lahko te vrste himno (in druge
insignije)? Ali pa jo država mora imeti,
ker živimo znotraj temeljno ločenega sve-
ta, v katerem se vrsta vladajočih razredov
nenehoma bori za svojo moč in korist, to-
rej v svetu, kjer si še zmerom grozimo z
vojnami in jih vojujemo in ker bi se bilo
torej znotraj takšnega razrednega sveta
iluzorno zanašati na neke ideje, zamisli,
k' <^0 v boju med močmi temeljno neučin-
kovite; in ker razredna logika sveta vsa-
kogar, ki se je hoče ubraniti, neogibno
strukturira po svoji meri, mu vsili iste po-
stopke manipulacije z zatiranimi in misti-
fikacije z eksploatiranimi? Je torej tudi
takšna država razredna in v temelju na-
cionalna (kar je zmerom mogoča predstop-
nja nacionalizma). Lahko se trudi, da njena
nacionalnost (to je potreba, da si je druge
države-nacije ne podredijo in je ne začnejo
zatirati-eksploatirati, čeprav se temu no-
bena šibkejša država na svetu danes ne
more povsem izogniti) ne bi prišla v izklju-
čujoče se nasprotje z idejo in potebo po
internacionalnosti (kar je tudi zelo težko,
saj sleherno zastopanje nacionalne politike
pomeni zastopanje koristi lastne države,
to je predvsem njenih elit, nekaj pa pade
mize tudi delovnemu ljudstvu) korist
lastne države je v današnjih svetovnih
razmerah izključujočega se boja za oblast
in lastnino zmerom neogibno — vsaj rela-
tivna —- škoda drugega; tudi vsaka po-
moč je relativna: nekaj da, v določenih
ozirih pomaga živeti, v drugih izkorišča,
predvsem pa obvladuje), a takšno ravno-
težje je seveda kar se da relativno in tež-
ko vzdržljivo. Kakor je nujno, da sleherna
nacionalna elita koncentrira moč in mate-
rialna sredstva v svoji bližini, se temu za-
konu ne more izogniti niti tedaj, ko na-
stopa v odnosu do drugih nacionalnih elit
(in nacij). Je torej optimalno ravnotežje
doseženo, takrat, ko kaže izračun, da bo
korist nacionalnih elit največja, če si bojo
oblast in sredstva približno enakomerno
delile? (Težave nastopajo v posameznih
ocenah te delitve.) A recimo, da je tak
kompromis za določen čas dosežen.
Kaj naj pomeni v tej situaciji dejstvo,
da išče Slovenija svojo nacionalno-državno
himno? Kaj pomeni, da hoče himno z be-
56
scdilom? In še posebej — kaj pomeni, da
je veliko predlagateljev (tudi iz politične
elite), ki bi radi himno Naprej zastava
slave? Je ravno ta proizvod dveh Jenkov
tisti, ki bo izpričal slovensko kontinuiteto,
tradicijo, enotnost — saj so jo peli na ta-
borih pred sto leti, bila je del državne him-
ne v stari Jugoslaviji, prepevali so jo par-
tizani in domobranci, torej insignija, ki po-
vezuje v eno nekaj elit, briše — v imenu
tiste, ki velja danes — razlike med njuni
in s tem dobesedno dela tisto, kar je bil
pomen toliko osovražene nemške himne
Deutschland, Deutschland iiber alles (kar
nt pomenilo, kakor smo večkrat maliciozno
tolmačili; iiber alle, se pravi čez vse druge
narode, ampak čez vse drugo — prvi je
narod, domovina, Nemčija, vse drugo —
razred, so-človek, drugi narodi, osebni in-
teres, stroka, čustva itn. — pride šele na-
knadno in kot nekaj sekundarnega). Slove-
nija — domovina, narod — in naj bi bilo
prvo tudi za nas (pri tem se nič ne čudim,
da ta predlog odklanjajo tisti, ki so anti-
nacionalisti in nekaj dajo na svoje interna-
cionalistično ali proletarsko ali komunistič-
no prepričanje); torej narod, ki ga je na
svoj način branila vsaka dozdajšnja elita,
vsaka pač v skladu z lastnimi razrednimi
interesi, ki so po mišljenju vsakogar, ki se
ne pusti nacionalistično mistificirati, zme-
rom primarni; tako tudi lahko razumemo
domobransko obrambo naroda, ki je bila
manj uspešna, saj jo je usmerjal interes
tedanje vladajoče gospodarske in politične
elite, ta pa je svetoval izogibanje boja z
okupatorjem (upoštevati moramo, da je
sleherni kvisling v osnovi nacionalist, z
okupatorjem sodeluje le taktično, ker je
prepričan, da vladajoča elita na ta način
najmanj izgubi; poznamo vse polno pri-
merov iz zgodovine, ko so postali — za
zmerom — nacionalni junaki ravno kvis-
lingi).
Sprašujem se: ali je takšna v bistvu
nacionalistična koncepcija v letu 1971 še
primerna? Je zame Narod (in preko njega
nacionalna država) res primarnejši, bolj
bistven od mojega odnosa do žene, otrok,
prijateljev, lastnega telesa, kulture, nature,
čustev, internacionalizma? Mu res moram
vse ostalo podrediti (to pride do izraza v
zaostrenih situacijah, ko te država prime
za besedo)? In še se sprašujem: ali sem
pripravljen navduševati se za koncepcijo
naroda-države, ki mi jo ponuja pesem
Naprej? — Morda bom najprej prišel do
odgovora, če si bom pesem podrobneje
ogledal; kajti bojim se, da mnogi, ki se
zanjo navdušujejo, preprosto ne znajo bra-
ti...
Prva kitica pravi: Naprej zastava slave
(na boj junaška kri!) (Za blagor očetnjave)
naj pušlia govori! Pesem je očitno skrajno
bojna, militantna, agresivna. Najvišji vred-
nostni pojem je očetnjava (domovina, na-
rod). Vendar ni v pesmi nikjer rečeno, na|
bi puška govorila — naj bi očetnjavo bra-
nili — le takrat, ko je ogrožena, ko je iden-
tična z zatirancem (kar je sicer temeljna
tradicionalna slovenska koncepcija). Vr-
hovno merilo je blagor očetnjave, vemo pa,
da je ravno ta definicija temelj sleherne^
nacionalizma. Blagor, to je korist, ugodje.
In za to korist (ki je zmerom korist elite)
jc treba v boj, v vojno, v takšno situacijo,
kjer se preliva kri in kjer je edini pogovor
med narodi puška. Kaj ni to grozljiva mi-
selnost? Komunikacija med narodi naj bo
najhujša stopnja nasilja, ne pa beseda ali
kaj podobnega. Odnos med narodi je eks-
kluziven: z njimi se je treba pogovarjati
samo tako, da jih skušamo iztrebiti. Je
mogoče te verze brati drugače? Nekdo mi
bo odgovoril, da so jih partizani vsekakor
brali drugače: narodno-obrambno, ker so
pač izhajali iz enačbe; blagor očetnjave —
oboroženi upor zoper okupatorja, ki je
drug narod. Ze dejstvo, da so Naprej peli
tudi domobranci, kaže, da je pesem ne le
mogoče brati drugače, temveč da so jo
realni ljudje v zgodovini dejansko brali
drugače. Zanje je bil sovražnik — vrag —
partizanstvo, ki so mu pripisovali, da je
v dejanski, zgodovinsko odločilni službi tu-
jega naroda, med tem ko so svojo službo
jemali le kot taktično, začasno, upravičeno,
ker jim pomaga, da bi uničili pravega na-
cionalnega sovražnika. No pa recimo, da
je bilo to branje — zgodovina je dokazala
— res nekoliko posebno in kar se da
mistificirajoče, branje dr. Dragotina Lon-
čarja, enega najnaprednejših slovenskih
politikov in znanstvenikov, enega prvih
socialnih demokratov na Slovenskem itn.,
vsekakor ni mistifikantno. V spisu Dr. Ja-
nez Bleivveis in njegova doba, Bleivveisov
zbornik, 1909) piše o razliki med Prešerno-
vim in Jenkovim pojmovanjem slovenstva
in slovanstva. »V slovenski literaturi in
politiki se pojavljata dva tipa slovanstva:
Prešernova Zdravica in Jenkov Naprej sta
njiju klasični priči.« Nato navaja Zdravico
in pravi: »To je Prešernovo slovenstvo in
slovanstvo, ki. je bistven del njegovega ob-
čečloveškega ideala, ki je zanj žil in se bo-
ril ! Prešeren je postal svetoven, ne, ker se
je postavil v tako ostro nasprotje z dru-
gimi narodi, zlasti germansko-romanskimi,
kakor je to pripovedoval slovanski evan-
gelij Kolarjev, marveč zato, ker je kljub
temu, da je izrastel iz pristno domačih tal,
združil svojo, do največje mere dovršeno
slovensko-slovansko individualnost z ev-
ropsko univerzalnostjo na podlagi kulture,
enakopravnosti in svobode ... Vse druga-
čen je drugi tip slovanstva, ki ga predstav-
lja Simon Jenko. Jenko je bil mnenja, da
učenjaški zbori in znanstvene terminologi-
je navdušene pesmi in učene akademije
nikoli ne zedinijo in ne proslave slovan-
stva, marveč slovanska vzajemnost se os-
nuje s krvjo? V pesmi Dan slovanski poje:
v potocih prelivaj se kri! In: Sovražnikov
krvco popij, (sovražnikov trupla pokrij!)
Nad črnimi grobi vesel, Slovan bo zastavo
razpel... Spasa ih rešenja slovanstva se
je nadejal Jenko od ruske kot edine mo-
gočne slovanske države ...« In sklep: »Oba
tipa slovanstva bijeta boj za prvenstvo
med nami v literaturi in politiki. Pravimo,
da smo narod Prešernov, toda naša marse-
jeza je Naprej. To je katastrofalno slovan-
stvo, ki omogoča velike besede, a tako
rado pozablja dejanski položaj in drobno
delo. Prvi, ki se je postavil proti temu tipu
v literaturi in politiki, je bil Levstik .. .
Levstik je kritik slovenskega rodoljubja ..,
ki je rodilo Koseskega in Tomana ter do-
seglo vrhunec v Jenkovem Napreju.«
Ce si ogledamo Lončarjev tekst nekoli-
ko podrobneje, bomo najprej opazili, da je
bil prvi sam Jenko, ki je bral svojo pesem
precej drugače, kot jo danes mi. Jenku je
šlo za slovanstvo, povrh vsega pa še za
zma.go takšnega slovanstva, ki ga je vodila
(žalibog caristična) Rusija. To pomeni tudi
beseda zastava slave (Slovanov). Nam je
ta implikacija sploh še primerna? Je sploh
šc kje realna — razen kot faza, ki taktično
vodi k propagiranju Sovjetov? Poleg Jenka
so pesem na ta način brali tudi njegovi na-
sledniki, do nedavnega (celo v partizan-
skem branju se je slovenstvo mešalo — in
celo spajalo — s slovanstvom, to pa s ko-
munizmom, kar je spet posebna različica
pezete, tudi tu so nam go-
vorili o plavem španskem
nebu, o muzejih, pomešal
sem že vse tiste katedrale
in kralje in vojskovodje.
Da, menda je bilo v Bar-
celoni, kjer stoji ob izhodu
iz luke na visokem stebru
mož, ki je odkril Ameriko.
Mi smo odkrivali samo ti-
sto, kar so odkrivali drugi
že pred nami in priznam,
da mi je šlo to pomalem
na jetra in sem bil včasih
prav slabe volje. Pa tisto
jamranje v avtobusih. —
Ati, ali si kaj žejen. Jaz
sem tako žejna. — Tudi jaz
sem tako žejen. — Veš, kaj
bi sedaj pila. — Veš, kaj
bi jaz sedaj pil. — Jaz bi
pir. — Jaz pa špricar. —
Jaz bi pa šel na dva deci.
— Mejduš sem žejen. —
Te cerkve so vse glih. —
Poiskali bomo kako oštari-
jo. V luki je tudi neka gon-
dola, ki te popelje z enega
konca mesta na drugega.
Vse tiste ladje, in parki in
ena ogromna fontana pred
hišo, v kateri vise velike
slike, nekatere so bile kar
dobre, tam smo bili vsi za-
dovoljni, slike so bile pre-
izkušene tako kot tisti kip-
ci pred katedralo, in sto let
stare slikarije na magistra-
tu in še v neki drugi bajti
čez cesto. Vsi smo se stri-
njali, da so tedaj, to je
pred sto in več leti, znali
ljudje slikati in zidati pa-
lače in cerkve in rezbari je
in trdnjave. Takrat so bili
res mojstri, to je jasno kot
je ena in ena dve. Slike so
bile velike in ostre in bar-
ve so bile lepe in povsod
si razločil ali je na sliki
človek ali drevo ali neka
voda ali oblak ali angelček
ali hudiček. Iz fontane je
brizgala voda, da bi jo
lahko buljil tri dni nepre-
trgoma, in kakšno cvetje je
rastlo okoli, vse je bilo le-
po obrezano in negovano
kot tiste bajte v španski
vasi. Rečem vam, to je
umetnost, da se človek od-
krije. Takrat so živeli pra-
vi umetniki, o tem smo se
vsi strinjali, tista stara go-
spa, ki je bila za svoja leta
perfektno ohranjena in
57
smo se spoznali pri nekem
kosilu, svetovna potnica,
ki je nekoč celo igrala na
nekem podeželskem odru,
neka druga gospa, ki je
bila že na petnajstih po-
dobnih potovanjih in so
nekoč obiskali celo nek pa-
riški muzej, potem je bilo
še nekaj ljudi, ki nekaj po-
menijo, trgovski potniki,
ki sploh veliko potujejo in
poznajo vse svetovne zna-
menitosti, tisti gospod, ki
gre najmanj dvakrat na te-
den v Nemčijo, menda za-
stopa neke plastične vreč-
ke, potem oni gospod, ki je
plačeval vse z dolarji, lasje
so ti vstali pokonci, ko si
videl tisti šop, ki ga je no-
sil v hlačnem žepu, nata-
karji so se povsod metali
pred njim v prah, potem
so bili uradniki in veliko
starih gospa, katerih mož-
je so v življenju veliko do-
segli in imajo odlične po-
ložaje v odličnih podjetjih
in so zelo načitani, kaj bi
še našteval, vsi se tudi od-
lično spoznajo na umet-
nost, tako na literaturo,
glasbo, redno hodijo v dra-
mo in na koncerte, sprem-
ljajo poročila po televiziji,
imajo celo svoje delavnice,
kjer izdelujejo razne izdel-
ke in poznajo gostilne v
bližnji in daljni okolici me-
sta ter celo na Hrvaškem.
Tako potovanje je za njih
kot pljunek v morje, lahko
gredo vsak popoldan v
Rim ali Pariz, za njih je
celo Amerika nekaj pov-
sem vsakdanjega, spoznajo
se na viski in martini in
kokteile, uživali so ob fla-
mengu, samo škoda, da ni-
so videli bikoborb, ker se
je tedaj sezona ravno za-
ključila. Da, hotel sem re-
či, za njih je potovanje
malenkost, če pomislim,
koliko časa se je priprav-
ljal tisti mož, ki stoji v Bar-
celoni kot priliman na ste-
bru in je trdil, da je odkril
Ameriko. Ko si ogledaš nje-
govo barko, te kar zazebe,
s tisto lupino ne bi prišel
niti po Ljubljanici od Ljub-
ljane do Vrhnike, nihče mi
ne bo plezal, da je prišel s
tisto barko v Ameriko. Res,
in l<ombinacija). Izkušnja iz let 1941—45
sicer kaže, da se je Lončar — pa tudi Lev-
stik — zmotil in da besede Napreja niso
ostale le velike, se pravi prazne besede
votlega rodoljuba, temveč da so se v veliki
meri zelo dobesedno realizirale — vendar,
kot sem že omenil, v drugačnem kontekstu
branja temeljnega pojma (očetnjave). Razli-
ka med pomensko strukturo Prešernove
Zdravice in Jenkovimi budnicami pa osta-
ne nespremenjena. Jenkov revanšizam in
agresivizem je Prešernovemu kar se da tuj
(iz Jenkove pesmi Dan slovanski, katere
navaja Lončar le odlomek, bi lahko na-
vedli še marsikaj; recimo: Na vojsko, ju-
naki, na bor! (Na črne osvete pomor!)
Kar Laha vas je porodila, (kar Donava
močna gojila,) vi vsi, kar napaja vas Don
itn. — ali v imperialistični pesmi Adrijan-
sko morje: Buči, morje adrijansko! / Bilo
nekdaj si slovansko, / ko po tebi hrastov
brod / vozil je slovanski rod. Ko ob tebi
mesta bela / naših dedov so cvetela...;
morda se bo našel celo kak pahorjanec in
predlagal le-to za našo himno ...). Prešer-
na zares nima pomena citirati; a ker vem,
kako slabo beremo tisto, kar se nam zdi
samoumevno, naj le zapišem nekaj vrstic:
Žive naj vsi narodi, / ki hrepene dočakat
dan, / da, koder sonce hodi, / prepir iz
sveta bo pregnan; da rojak, / prost bo
vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak.
Naslednje kitice Napreja se od prve
prav nič ne ločijo. Druga: Z orožjem in
desnico / nesemo vragu grom, / zapisat v
kri pravico, / ki terja jo naš dom. Spet
orožje, kri in pravica, ki jo terja domovina;
kateri nacionalizem pa se ne bori za pravi-
co svoje domovine? In katera je ta pravi-
ca? Značilno je, da o tem Jenko ne govori
(medtem ko Prešeren natančno razloži svoj
internacionalistični program), kot da ni
važno, kot da se bomo o tem že pomenili
pozneje, zraven pa nenehoma ponavlja po-
ziv na boj in na prelivanje krvi, ki da je
pač edino bistveno; ali ni ravno za tem
razmerjem med vsebinsko prazno, a ču-
stveno močno agitacijo na eni in odsot-
nostjo obrazloženega programa na drugi
strani skrita prav lepa mistifikacija, se pra-
vi hujskanje v akcijo kot tako, v zmago,
ki zato ne more biti nič drugega kot apolo-
gija nasilja. Ali ni značilno, da smo Sloven-
ci, do 41. leta tako nemočni, prepevali
ravno to himno? Ali ni bilo to nekaj tragi-
komičnega (brezzobi nacionalizem, ki med
Slovenci realno ni mogel uspeti)? Ali bi
radi isto tragikomedijo obnavljali, v napač-
nem prepričanju, da je enobe našo temelj-
no pozicijo v svetu (pozicijo moči) bistveno
spremenil? Ce je pa ni spremenil, ali ima
smisel ropotati z orožjem, ki ga nimamo?
Tretja in četrta kitica pravita: Draga
mati je prosila, / roke okel vrata vila, /
plakala je moja mila: / Tu ostani ljubi
moj! Z Bogom mati, ljubca zdrava! /
Mati mi je očetnjava, / ljubca moja čast
in slava, / hajdmo, hajdmo, za-nje v boj!
Vrednostni sistem o katerem smo že govo-
rili, je še enkrat potrjen: narod je več kot
mati in ljubica, etnična grupa, integrirana
v eliti in gledaje se skoz oči — in interes
—	elite, je pomembnejša od konkretnega
človeka, sistem od posameznika, mit od
neposredne realnosti, agresivnost od lju-
bezni, čast in slava — dva prekleto last-
niška, antiproizvodna, antiproletarska poj-
ma — od delovno-erotične komunikacije.
Kako naj torej v letu 1971 zagovarjam,
naj bi bila Naprej slovenska himna? In —
—	ali se ne bi bilo treba vpraševati, zakaj
sploh potrebujemo himno z besedilom, če
je že himna v danih (ob)lastniških razme-
rah na vsak način potrebna? In — ali je
zares potrebna, ali ne opravlja že jugoslo-
vanska zadostne (mistificirajoče in) funk-
cionalne vloge?
P. S. Tekst je bil napisan v oktobru 1971.
FOSFENI MAIMDALA IN OMEGA
naško križnar
V torek, 28. decembra 1971, je bil v Klubu poslancev v Ljubljani sestanek
filmskih delavcev s predstavniki Odbora za kinematografijo pri republiški Kul-
turni skupnosti SRS. Izrabili smo priložnost in po končanih razgovorih o slo-
venski filmski problematiki postavili nekaj vprašanj prof. Geraldu Osterju (Mt.
Sinai school of Medicine, New York), Jamesu WhitneYU in Donaldu Foxu (oba
Kalifornija).
Zamižimo, zakrijemo oči z neprosojno prevezo, umaknemo se v popolnoma
temen prostor — in zajame nas popolna, najgloblja tema.
Zares? Ne!
Prepriča nas preprost poskus. Zaprimo oči. S palci obeh rok se dotaknimo
obeh vek pri nosnem korenu. Potem previdno, vendar malce močneje, pritisni-
mo z obema prstoma navzven, proti sencem. Skrbno sledimo, kaj se dogaja.
Presenečenje: nič več ne »vidimo teme«. V vidnem polju, nasproti pritiska, se
skoraj praviloma prikaže svetleč krog ali del kroga, ki ima navidezni premer
5—6 mm. Pritisnimo malce močneje — po nekaj sekundah se prikaže žareč vzo-
rec, ki utripa kot nekakšna šahovnica svetlih točk s še svetlejšim središčem.
Popustimo pritisk: šahovnica izgine, včasih ostane osrednja svetla točka. Spet
pritisnimo in malce počakajmo — pokaže se vzorec svetlih, nepravilnih linij, ki
nas spominja na sistem krvnih žil. Spet popustimo — ostane filigranska slika,
ki le počasi izginja.
Opis je kajpak nepopoln in nezanesljiv. Prikazni, ki jih povzroča pritisk na
zatemnjeno oko, niso pri vseh ljudeh enake. Obsežni poskusi so dokazali, da
lahko takšne prikazni nastajajo zaradi zunanjih vzrokov in vplivov — ali pa
58
kar same od sebe, spontano. Tem prikaznim so vzdeli ime »fosfeni«.
»Profesor Oster, fosfeni so samo del vaših biofizikalnih raziskav, kaj lahko
o poskusih z njimi poveste našim bralcem?«
»Podrobnosti bi nas zapeljale predaleč. Zato se raje vprašajmo — odkod
pravzaprav fosfeni? Vemo sorazmerno malo. Vsekakor je očitno, da lahko na-
stajajo na raznih točkah vidne poti — od mrežnice do možganov preko vidnega
živca. Mrežnico smemo bržčas izključiti: pri mehansko izzvanih fosfenih se fos-
fen ne premika, če premikamo oči. Isto velja za električno povzročene fosfene.
Fosfeni morajo torej nastajati nekje globlje. To potrjujejo izkušnje z ,migren-
skimi utrdbami', ki kažejo, da se fosfen pokaže vedno na nasprotni strani vid-
nega polja od strani glave, kjer nastopa bolečina — kar je zaradi navzkrižnega
prepletanja živčnih poti do možgan dovolj zgovorno. Nadalje: migrene so po-
sledica zmanjšanega krvnega pretoka — verjetno je, da zato nastanejo spre-
membe v ionskem ravnotežju možganskih celic, ki začnejo same oddajati im-
pulze, ki jih zaznavamo kot fosfene. Fosfeni se gibljejo v vidnem polju zato,
ker nastajajo kot posledica gibanja valov potencialov preko širokih področij
živčnih celic v možganski skorji. Fosfeni so znatno močnejši že pri skromnih
dozah halucigenov (npr. 10 mikrogramov LSD).«
»Ali bodo raziskave fosfenov vodile do kakšnih praktičnih rezultatov?«
»Verjetno da je proteza za slepce možna. Na osnovi doslej znane topogra-
fije možganske skorje sodimo, da bi za čitanje črke za črko zadoščalo vzbu-
janje 50 bližnjih, vendar ločenih živčnih središč na možganski skorji — za nor-
malno branje bi jih moralo biti vsaj 600.
80 takšnih elektrod so vcepili ženi — prostovoljki, ki je oslepela zaradi
glavkoma. Kadar so vzbujali komaj 2,5 mm razmaknjeni elektrodi, je videla dve
svetli točki, ki sta izginili, brž ko so prekinili vzbujanje. Zal ni neposredne geo-
metrijske odvisnosti — vsaj ne poznamo je — med položajem vzbujalne elek-
trode in položajem fosfena v vidnem polju. Ce pa bi lahko s primerno velikim
številom elektrod vzbujali fosfene kjerkoli v vidnem polju, bi se navsezadnje
pacient naučil prirejati slike znanih oblik iz vidnega sveta. Se bolje: s primerno
elektroniko bi lahko »kodirali« impulze tako, da bi nastala v vidnem polju
realna slika. Najgloblje v neznano pa sega projekt »nevrološkega kina«. V po-
polnoma temnem prostoru bi gledalci gledali podobe, ki bi jim jih prinašali
v možgane električni impulzi.«
James WhitneY pripada expanded cinema v najširšem pomenu: poskuša
zaslutiti skrajne možno>sti uma. V tem svetu je WhitneY znanstvenik duše kot
stari alkimisti, pri katerih je našel mnogo navdiha. John in James WhitneY sta
sicer znana po vsem svetu kot ustvarjalca eksperimentalnega filma Pet filmskih
vaj (1941—1945), James pa še posebno po svojih filmih Yantra (1950) in Lapis
(1966).
»Po Vajah je bila struktura mojega dela zelo podobna serijskim likom,
konceptom. Nameraval sem zbrati zbrati strukture, ki bi mogle ustvariti celo-
vito izkustvo. Struktura je bila celota in naravno, da je izhajala iz izkušnje:
bolj si sam celovit, bolj so celovite strukture, ki jih ustvarjaš. Po tem je prišlo
dolgo obdobje razvoja, ko sem poskušal čvrsteje povezati zunanjo in notranjo
likovnost. Te zgodnje predstave še niso v celoti izhajale iz mojega meditativ-
nega izkustva. Tako sem privedel strukturo na točkasto risbo, ki je dala kvali-
teto, v Indiji imenovano AKAŠA, ali fini element pred stvarjenjem, kot je to
dih Brahme, situacija, ki dela vesolje bolj oprijemljivo, še preden se začne le-to
rušiti v določnejši svet. Ta ideja, izražena v točkasti risbi, me je zelo privlačila.«
WhitneY je začel delo na Lapisu leta 1963, končal pa 1966. Večino časa je
porabil za konstruiranje analognega računalnika, ki programira izredno zaple-
tene mandala strukture filma. To mu je pomagalo, da se je vrnil stoletja nazaj,
do stare sinkretistične prakse v iskanju celovitejše vizije.
Uvodna sekvenca Lapisa je res lepa: čisti beli okvir, v katerega zelo po-
časi prihaja prstan drobnih delcev. Pritekajo in zbirajo se okoli središčne svet-
lobne krogle, počasi stiskajo obroč in se množijo, dokler ne nastane ogromna
sinkretistična mandala z zamotanimi geometrijskimi linijami. Te figure se ele-
gantno vrtijo ob zvokih Sitarja.
»Kako ste dosegli ta efekt?«
»Na Steklene plošče sem risal točke, ki se v medsebojnem kroženju zbirajo
okoli središča v veliki koncentraciji. Točke so na vrtečih se tablah pod vertikal-
no nameščeno kamero. Table se horizontalno vrtijo okoli svojih osi in istočasno
ena okoli druge.«
Sprva je ogromna mandala monotono siva na belem polju, potem postane
živo rdeče-oranžna in se kristalizira v tisoče zapletenih modelov, od katerih vsak
da so potem nakradli zlata,
da se je kar kadilo in so
morda celo uravnotežili
plačilno bilanco, res je bil
tisti Kolumb dedec in pol,
če je res šel k tako barko
čez ocean in privlekel na-
zaj zlato, ne vem več v ka-
terem prekletem stoletju je
bilo to, pred sto ali dvesto
leti, zapomnil sem si samo
to, da so potem vsi poza-
bili delati, ko so imeli to-
liko zlata, da so delali iz
njega celo nočne posode,
in je šlo potem gospodar-
stvo rakovo pot in se še
danes nikamor nič ne pre-
makne. V grobu slavnega
Casanove pa imajo nekega
šefa, to je bil tisti dedec,
ki so šle na njega babe kot
muhe na med in jih je na
vsak prst položil najmanj
deset, pokopan je v neki
cerkvi, kjer je zraven je-
zerce in beli labodi, je bil
s hudiča, ko jih je toliko
položil. Sploh smo videU
veliko lepega, tako da sem
že precej pozabil, toliko je
bilo vsega, ampak vseeno
vem, kaj je v redu in kaj
je za eno figo. Da, mislil
sem govorili o enih per-
fektnih slikah, na katerih
se vse vidi, kaj predstavlja-
jo in so namalane z enimi
parfektnimi barvami in
smo bili vsi zadovoljni z
njimi.
Potem pa so nekateri, ki
so ves čas hoteli predstav-
ljati nekaj posebnega, od-
krili, da imajo v Barceloni
tudi muzej nekega slikarja,
ki se je rodil v Španiji in
živi v Parizu in je bil pre-
cej časa skregan s svojim
šefom, sedaj pa sta se men-
da nekaj pobotala in si se-
daj lahko vsak ogleda nje-
gove slike v njegovem mu-
zeju, ki se imenuje po
njem. Menda sem videl nje-
gove slike že prej, saj ve-
liko govore o njem in je
menda že star dedec pa
ima eno perfektno mlado
babo, mislil sem, da bo
morda ona na slikah, če so
mu že postavili muzej, če-
prav je bil skregan s še-
fom, sedaj se spomnim,
imenuje se tako kot pri ta-
roku, da pomislim, herc as
59
ali kara as ali pik as, pa
saj to ni važno, šel sem v
muzej, ker so že vsi rinili
tja, da, to je tisti, ki je risal
neke krogce in trikotnike,
kot bi se ga totalno nažrl,
smo rekli morda bo pa L)
hec, pa je tisti muzej v ne-
ki stranski ulici, ne veš ali
je bife ali muzej, še prej
bi me skoro povozil avto,
tisti šofer je bil gotovo
pod gasom, v tistem muze-
ju je razviden ves razvoj
tistega slikarja, ki je pik
as, groza, da padeš na rit,
saj ne rečem, kot otrok je
še znal slikati, naslikal je
celo nek portret in nek šo-
pek in neko punco in to
vse v perfektnih barvah,
potem je pa gotovo dobil
opeko na glavo ali pa ga
je povozil avto ali pa se
mu je zgodilo še kaj huj-
šega, da, potem so prišli
tisti krogci in trikotniki,
morda goje tudi tam šmar-
nico, kjer je tisti fant do-
ma, molčal sem, ker se na
umetnost ne spoznam, to-
da ko so pričele jamrati
vse tiste gospe z ladje in
so dobile skoro božjastni
napad in je bil to šele pri-
četek. Jaz nisem nikoli ho-
dil po muzejih tako kot
tiste gospe in tudi čital ni-
sem veliko, kakšne stripe
ali pa grem kdaj na kako
fuzbal tekmo, zato se na
umetnost ne spoznam, to-
da potem ko so tiste gospe
skoro dobile božjasten na-
pad, potem sem videl, da
se ne motim in da je vsa
tista malarija navadno sra-
nje in sedaj vem, da danes
ne zna nihče več pošteno
risati, tiste zmazke bi pa
zmogel tudi sam in zakaj
so si nekateri vtepli v gla-
vo, da morajo po vsej sili
pogruntati nekaj novega,
tudi če ne veš ali je tisto
kit ali rit, pravim vam, če-
mu bi morali pogruntati
nekaj novega, če so znali
malati že pred sto leti in
morda celo pred tisoč leti
kot je dejala tista gospa,
ki je bila pri piramidah in
so tam gledali tudi neka-
tere slike, ki so še starejše.
Tedaj sem spoznal, kaj je
diletantizem. — Poglejte si
vsebuje cvetno zeleno linijo v diamantni konfiguraciji. Oblike se pojavljajo in
izginjajo v veličastnem kroženju, a vsemu temu daje poudarek sonorni zvok Si-
tarja. Kmalu se liki razkrojijo v oblake zelenih, rumenih in oranžnih delcev,
ki se umirijo v besedi LAPIS.
Mandala se oddaljuje od očesa kamere, dokler se njene posamezne sekcije
ne Stopijo v celoto. Raztopi se v modro liso v središču črne praznine. Ta se vrti
in bljuje slap razpenjenih delcev, ki se pojavljajo in izginjajo. Zdi se, da plešejo
kristali snežink, diamanti, grozdi molekul — a izginjajo, preden more človeško
oko ujeti njihovo pot. Uvodna sekvenca se ponavlja v modrem in črnem — ti-
soče drobnih modrih delcev se zbira okoli središčnega vrtinca. V trenutku delci
zledenijo v diamantne kristale in se potem zopet raztopijo v sinkretistično polje.
Dve refleksni krogli v zaslepljujoče belem centru pričenjata diagonalno
pulzirati in se raztegovati, ustvarjajoč pri tem občutek ogromne napetosti. Krog-
li se svetlikata in pulzirata do končnega zatemnenja.
»Je to napor pred končnim zlomom, nesposobnost, da se doseže samadhi?«
»To je zato, ker je bil Lapis blizu meja tistega, kar sem mogel storiti. Stroj
me je onemogočil; moja domišljija ni mogla več poleteti. Razumljivo, bili smo
šele na najprimitivnejši stopnji kibernetske umetnosti. Izdala me je moja no-
tranja likovnost, istočasno ko so se zrušile moje zunanje možnosti, da kontro-
liram instrument.«
Omega Donalda Foxa je barvni 16 mm film (13 min.). Na drugem študent-
skem maratonu je bil hladno sprejet. V njem ni ničesar, kar bi »vžgalo« ekspan-
zivistični del študentske populacije.
Gospod Fox, ali mislite, da zahteva vaš film posebno publiko?«
»Torej, načelno vsak poseben film zahteva posebno publiko, če lahko upo-
rabim ta vaš izraz. Kaj pa je poseben film? To je film avtorja, ki ima drugačno
izkustvo od večine. To je lahko čisto statističen podatek. Film kot medij je na-
čin zadovoljevanja nekaterih imaginativnih potreb človeka. Kolikor se te ima-
ginativne potrebe razlikujejo, se razlikuje tudi odziv na njih. Z Omego sem se
skušal čim bolj natančno odzvati svojim izkustvom, jih izraziti v kar se da na-
tančni imaginaciji. In ni mi žal — zavestno sem zoževal svoj snop svetlobe in
ga tako — mislim — pojačal. Za mene ni bilo druge poti. Ta nuja mora seveda
pustiti svojo sled v filmu in ko mi govorite o posebni publiki, je to potrditev,
da se je to tudi zgodilo. Ni možna nobena druga interpretacija kot ena sama.
Verjamem, da sodobni gledalec to težko preboli.«
Omega je sestavljena iz mirnih posnetkov.
Najprej se približujemo Zemlji. Pridemo daleč iz vesolja in jo spoznavamo
s tujimi očmi. Ljudje so tri silhuete, sedeče v meditativni pozi. Vtis, ki ga film
napravi na nas, je ta, da začutimo sebe na poseben način. Ne gledamo z Zemlje
v vesolje, ampak z vesolja na Zemljo. Oči so izstopile iz očesnih votlin in gle-
dajo svoje bivše telo. Film nam kaže naš jaz, ki ga doslej nismo poznali. Uči
nas, naj spoznavamo sebe. Neskončno potovanje v vesolje je iluzija. Potovanje
je v nas.
V tem se Omega približa Kubrickovi Odiseji 2001.
»Gospod Foxr vaš film često primerjajo z Odisejo; tudi zato, ker je Omega
eden redkih kratkih filmov, ki uporablja tehnične efekte in trike.«
»Omega je nastala v skromni proizvodnji. Vsi triki in efekti so tu zato, ker
sem že vnaprej računal z njimi kot s funkcionalnimi in sestavnimi deli filmske-
ga izraza. Pri Kubricku je razmerje med funkcionalnostjo trikov in njihovo
eksploatacijo drugačno. Seveda ne mislim, da to ni bilo v prid filmu. Gre samo
za drugačen jezik ali če hočete za različne injekcijske doze. Ce je droga moč-
nejša, jo vzamemo manj. Ugibajte.«
Večer se je končal pri Mikiju.
IMPRESIJE
vaško pregelj
Posebnost gradnje filmskega jezika je
imanentna dilema med likovno konstruk-
cijo slike in pripovednim skeletom literar-
ne osnove. Skratka, gre za umetnost, ka-
tere temeljni konstituens je tehnični trik
povezan s tradicionalnimi izraznimi mož-
nostmi. Literarnost in likovnost sta že sa-
ma na sebi problematična pojma. Ko pa
vstopita v območje nove, t. j. filmske go-
vorice, je jasno, da omenjeni medij vsrka
poleg že danih še vse v zgodovinskem pro-
cesu tradicije nastale možnosti klasičnih
ustvarjalnih panog. Poleg temeljne vpraš-
ljivosti vsake posamezne zvrsti se tu po-
javi še čisto konkreten problem kvantita-
tivne prisotnosti posameznega pojma v ob-
močju filmske govorice. Prevlada enega ali
drugega onemogoča posebnost, oziroma
(relativno) samostojnost filmskega jezika
kot sicer problematične, a konkretno in
praktično dejavne oblike umetnosti. Tej
dilemi se je navidezno mogoče izogniti
že upoštevaje samo zgodovinsko pojavnost
60
filma, ki nastopi v času popolne sekulari-
zacije tradicionalnih umetnostnih struktur,
oziroma v dobi teoretičnega in umetnost-
nega pluralizma. Iz tega sledi, da bi film
idealno gledano lahko transcendiral ome-
njene dileme tako teoretično kot praktič-
no, saj ga ne zavezuje nobena bazična pri-
padnost, nikakršni prevladujoči obliki
umetnostnega dogajanja, ker te v času, ko
zabeležimo njegov nastanek, enostavno ni
več. Sam po sebi pa ne more podlegati
vprašljivosti posamezne tradicionalne for-
me, saj ni sodeloval v procesu zgodovin-
skega dogajanja, ki je pogojil omenjeni po-
ložaj. Kljub navedenemu pa je povsem
jasno, da poseben historični položaj te
umetnosti še ni porok samostojnosti medi-
ja v odnosu do tradicije, saj v nekem šir-
šem smislu ta »drugačnost« še ni dožive-
la verodostojnega potrdila v času in pro-
storu. Filmski jezik kot samostojna umet-
niško estetska enota je v konkretnih delih
še vse preveč izpostavljen merilom klasič-
nih načinov ustvarjanja in bi o preseganju
nekih splošnih zakonitosti lahko govorili
zgolj hipotetično. Tako je jasno, da dileme
tradicionalnih umetnosti prodirajo tudi v
film ter tu ustvarjajo povsem nov položaj,
saj se zapletenosti posameznega zgodovin-
skega medija priključi še možnost sinteze,
ki bi v idealnem smislu seveda predstav-
ljala svoje lastno preseganje oziroma do-
grajen filmski jezik kot samostojno obliko.
Kljub neki temeljni zavezanosti tradiciji
pa film ve"dar!e lahko v sicer redkih, a
zato tembolj značilnih primerih obide do-
ločene norme, ki bi literarno ali likovno
delo enakih idejnih, estetskih ali socialnih
razsežnosti pahnilo v območje električne,
umetniške podrejene oblike. (Spekulativno
gledano bi Bunuelov »Angel uničenja« kot
literarna tvorba pristajal v območju po-
vprečnega posnemanja sarterijanstva. Kot
likovna realizacija v območju slikarstva
pa Eisensteinov tip gradnje verjetno ne
bi presegel sorodnih del ruskega realizma
in socrealizma — v danih kulturno politič-
nih okvirih seveda.) Torej vendarle obsta-
ja v temelju tega medija neka značilna svo-
boda, ki omogoča širok maneverski pro-
stor znotraj tradicije. Tam, kjer klasična
panoga zaide v slepo ulico lastne izkušnje
se film enostavno izogne ali obide nevral-
gično točko ter iz ene umetniške strukture
preskoči v drugo — lažje razrešljivo. (Za-
mislimo si Bergmanov opus kot novelistič-
no ali romaneskno obliko, pa bomo ugo-
tovili, da nordijska književnost razpolaga
s celo vrsto enakovrednih ali celo boljših
literarnih zamisli. Odmik v specifiko film-
ske likovnosti ali preprosto filmski jezik
pa na povsem nov način uresničuje nekaj,
kar bi se verjetno našemu času pokazalo
kot če že ne vsebinsko, pa vsaj formalno
povsem preseženo.) Torej lahko ugotovi-
mo, da je ravno mnogovrstnost izbora ozi-
roma skrajni umetniško uresničeni plura-
lizem tisto, kar filmu omogča večjo svobo-
do in samostojnost kljub temeljni dilemi
med dvema klasičnima poloma. Takšen
pluralizem seveda ni razrešitev ali ponov-
no osmišljenje umetnosti kot nečesa pre-
vladujočega in sintetičnega; je pa verjetno
najmočnejša alternativa takšnemu iskanju,
saj uresničuje tisto, kar teorija klasičnih
umetnosti dokazuje v smislu preseženega in
nemogočega. Avtor filma je torej v kon-
tekstu njegovega medija svobodnejši od
romanopisca ali slikarja, saj ima nešteto
možnosti uresničenja umetniškega izdelk.i.
Iz navedenega sledi, da omenjene trdit-
ve ne obsegajo le posebnega zgodovinsko
ustvarjalnega položaja te panoge, ampak
posegajo tudi v samo zgradbo umetniške
tvorbe. Tako film razpolaga s teoretično
neomejenimi možnostmi uresničenja pripo-
vedne strukture. Človek, predmet, pokraji-
na, stavba, beseda, stavek, zvok — vsi ti
elementi so del neprestanega gibanja in kar
je poglavitno, njih pripovedna funkcija je
stalno zamenljiva. Predmet je ravno tako
lahko nosilec dramatičnosti kot človek, be-
seda lahko izgubi svoj temeljni pomenski
smisel in postane slika ter se tako uresniči
brezpomenski list, a kljub temu pripove-
duje, čeprav nič ne pomeni. Enako je lah-
ko predmet v funkciji besede. Njegova po-
menska razsežnost (tu ni mišljeno simbo-
lična) ohranja iste lastnosti, ki jih pripisu-
jemo učinku oziroma delovanju besede.
(Kurji krempelj v »Angelu uničenja« je
kljub predmetni naravi ravno toliko po-
menski kot stavek »Hektor je mrtev« v
»Troilusu in Kresidi« — obe možnosti na-
pcvesta bližajočo se katastrofo.) Bistvo je-
zika te umetnostne panoge je torej ureja-
nje, razporejanje ali razvrščanje razpolož-
ljivih možnosti tradicije v novo, kompakt-
nejšo zgradbo. Skratka lahko bi dejali, da
je fKDjem aranžmaja tista temeljna ustvar-
jalna komponenta, ki odloča o smiselno-
sti filmske strukture. Umetnost razporeja-
nja, urejanja oziroma razvrščanja (aranž-
maja), torej imanetnega sprehajanja med
tradicijo in trenutkom je verjetno metodič-
na alternativa klasičnim prijemom tako v
formalnem kot tudi v vsebinskem smislu.
Seveda pa omenjeni postopek ni mišljen
vrednostno kot omogočanje umetniške raz-
sežnosti, ampak je le sprašenja medija kot
zgodovinske in posamične eksistence.
Možnosti delovanja v okviru takšne
zamisli o filmu so seveda zelo mnogovrst-
ne. Film lahko razpolaga s pojmi, oblika-
mi in prijemi, ki bi v vsaki drugi umetnost-
ni panogi izzveneli zelo problematično.
Lahko je fabulativno le bedasta politična
agitka in bo v širšem umetniškem smislu
še vedno umetnina, kar nam lepo kaže
primer Eisensteinovega Potemkina. Za idej-
no sorodno in sočasno literarno delo
Ostrovskega — »Kako se je kalilo jeklo« te-
ga pač ne moremo trditi. Povsem mogoče
je uveljavljanje zgodovinsko presežnega ro-
manesknega junaka, ki v okviru literature
ne bi nikdar več zaživel kot logičen lik.
Srečujemo tudi posamezna filmska dela, ki
v novi luči oživijo in posodobijo v novem
mediju že skoraj pozabljena literarna de-
la (Forovi »Križarji«), Adaptacija torej oži-
vi nekaj, kar se času in prostoru že deset-
letja prikazuje kot onkraj sodobnega.
Skratka imamo, opraviti z medijem, ki sub-
stancialno v smislu pojava oziroma dejstva
omogoča in odpira teoriji ter praksi po-
vsem nove razsežnosti umetniškega doje-
manja.
VESELA
IZJAVA O
ŽALOSTNI
IZJAVI
taras
kermauner
Ponavadi na izjave, kakršna je bila tista
koroških študentov slovenski javnosti v
sobotnem Delu, ne odgovarjam; preveč jih
no tole, je neka gospa po-
klicala svojo prijateljico in
jo diskretno povlekla k
sUki, ki predstavlja kot tr-
de zgodovinarji, zadnje
mojstrovine, tista gospa, je
zgrožena zašepetala, saj to
je vendar tisto, sprva sem
mislil, da je konzerva, po-
tem pa sem videl, da je
bila samo ena luknja. Luk-
nja ali konzerva. Saj to je
umetniška razstava. In po-
tem si lahko gledal luknje
v stoterih variantah, v
enem samem dnevu jih je
narisal cel kup. To ni umet-
niška razstava in tisto ni
noben slikar, ki riše luknje.
Res, da tisto vsi radi gle-
damo, toda, prosim vas,
kar je preveč, je pa le pre-
več. In cepci iz vsega sveta
se drenjajo v tisti bajti, kot
bi bila najmanj gasilska
veselica ali cirkus.
To smo se potem smejali
na ladji, ko smo se pogo-
varjali o tistih slikah, saj
rečem vse drugo je bilo v
redu, kar smo videli, toda
rečem vam, v noben tak
muzej me ne spravijo več.
Prosim vas, same luknje,
ali ima to sploh kdo v gla-
vi, ali se ne ukvarjamo vsi
z nečim plemenitejšim. No,
ne bom flancal, samo po-
grelo me je, ko je eden od
tistih, ki so nas zvlekli v
tisti hudičev muzej ali ka-
ko se že imenuje, ko je
eden od tistih vzvišeno pri-
pomnil, sploh je hotel biti
nekaj boljšega, da je s ti-
stimi slikami tako kot s
kolumbovim jajcem. Jaz
vem, da se s tem spodoben
človek ne ukvarja, ne vem,
kaj je mislil s tistim jaj-
cem od onega, ki je prišel
v Ameriko, morda je raz-
stavljeno v kakem muzeju
in sem ga slučajno spregle-
dal, toda vseeno, če je pri-
šel na tisti podrtiji, ki ji
pravijo barka, čez lužo, je
bil dedec in pol in je bilo
z njim vse v redu, tako
kot z onim, kako se mu že
pravi, ki jih je toliko po-
ložil, da so ga pokopali bli-
zu cerkve. Rečem vam, da-
nes ne zna nihče več risati,
tako kot tisti slikar, pa
lahko rišem tudi jaz, po-
61
sebno če tistega nihče ne
zastopi. Rečem vam, še so
slikarji, ki znajo risati po-
krajine in sonce in cvetlice
in drevesa, da lahko rečeš,
to je lepo, to je hribček,
to je drevo, to je sonce,
vidiš kar vidiš in veš kaj
gledaš. Tako je to z umet-
nostjo. Kaj me briga kaj je
spod ali zad ali znotraj ali
če nekoga prerežeš po gob-
cu navzdol ali počez ali če
namalaš luknjo tam, kjer
bi morala biti roka. Verja-
mem samo v tisto kar vi-
dim in če tistega kar gle-
dam ne poznam, potem je
tisto navaden gnoj. Ne
mislim broditi po nekak-
šnih leksikonih in si tri
dni vrtati butico, da bi
spoznal, kaj je tisti ho-
tel povedati. Vem, to je
kozolec, to je flaša, in
tisto so joški. Vse drugo
pa je navadna figa. Na ti-
ste luknje pa spodobni
ljudje ne mislijo, ker se vsi
ukvarjamo samo z resnimi
zadevami. Vse tiste luknje
imajo po glavah samo po-
kvarjenci in to gotovo ni
več umetnost, kadar ni več
nobenih idealov. Da. Tako
se reče. In upam, da bom
kmalu spet prišel na kakš-
no barko, kjer točijo vse
liste perfektne pijače.
Boris Višnovec
Ifigenija Zagoričnik:
MOJ LUBI JE BOLAN
tjale sedi
lubi
to ja boli
ne sme se z glavo butat
ne sme se noret
kakšna šipa
prej je bila drugje
lubi spat
lej ga tička
ne morem gledat
dol hoče
ima samo eno pa zobe pa
take stvari
zpa
meni rokico daj če skačeš
lubi
reci daj mi
bo skočil nazaj
pojdi na ono stran
ne stiskaj ga veš da ga
boli
saj mu nič nočem
proč te podi poriva te
je, premalo pomena imajo in čovek se
mora ukvarjati z resnejšimi rečmi. Tokrat
sem napravil izjemo. Razlog je preprost: o
stvareh, ki jih z ne posebno tenkočutno
roko načenja izjava, je bilo zadnje čase
natiskanega in razmnoženega toliko, da se
bog usmili, in naša širša javnost, ki se že
sicer ne more pohvaliti z nevem kakšno
informiranostjo, prebira samo en pogled
na zadevo. Če polagoma popotujemo v ci-
vilno, diferencirano in pluralno družbo,
potem tej javnosti pogled z druge plati ne
more škoditi.
21. seja jugoslovanskega političnega
vodstva ima lahko, kot sleherna pomemb-
na socialna akcija, dvojne nasledke: slabe
in dobre. O dobrih ne bi govoril, saj o
njih beremo vsak dan; eden med slabimi
pa bi bil morda ta, da bi se v javnosti spet
poskušala uveljaviti metoda diskusije, zna-
na iz davnih dni, že skoraj pozabljena, a
zmerom zaželjena za tiste kulturne — in
druge — delavce, teh pa nikoli ne zmanjka,
takšna je pač naša usoda, ki se čutijo, se-
veda po krivici, odrinjene, zapostavljene
in so tudi dejansko neuspešni, nezadovolj-
ni, celo zagrenjeni, radi pa bi v našem sve-
tu polno sodelovali in kak njegov delček
tudi vodili. Seveda pri tem ne mislim na
mislece in ustvarjavce, ki so potisnjeni
vstran, proč od uveljavljenega osrednjega
toka kulture in družbe zato, ker njih misel
presega ta tok in se jim bo družba pokloni-
la verjetno že jutri ali najpozneje pojutriš-
njem; ti imajo v glavnem čas in dobre živ-
ce, saj so se sami lodločili za nekoliko težav-
nejšo, a po svoje tudi zanimivo in vzpod-
budno pot. Meril sem na one druge, ki so
žal po večini današnjih in prihodnjih druž-
benih meril nesposobni, bodisi da so leni
ali pa jim glava ni dovolj bistra, čeprav
imajo, v tem smo si vsi enaki, poželjivo
naravo in potrebo, da bi bili tudi oni kaj
veljavnega; pri nekaterih sodeluje tudi po-
litična zagrenjenost in neuspešnost. Na tem
mestu mi nikakor ni do tega, da bi sesta-
vil kratek kurz iz naravo in nravoslovja
takšne človeške — po eni strani tragične,
po drugi precej zoprne — vrste. Rad bi
javnost samo informiral, da takšna vrsta
obstoji, da ponjo ni treba v daljne in tuje
kraje, ampak da prebiva med nami, števil-
na in bledozelena. In ker je prirodoslovni
zakon te vrste, da se kar naprej obnavlja,
da se nikoli nič ne nauči (ker je pač trde
butice in pohlepne roke) in da se skuša
vsak dan znova uveljaviti, je pač razum-
ljivo, da tudi tistim, ki čutijo na sebi njiho-
vo vrelo sapo in ponavadi neelegantno za-
lučani kamen, ne more biti vseeno, koliko
nepotrebnih ovir jim leži podolgem in po-
čez širom njihove poti, ampak se trudijo,
da bi te ovire odstranili in se sami z več
pozornosti, in energije lahko posvetili važ-
nim rečem, h katerim je usmerjeno njihovo
življenje, tem oviram — omenjeni zoprno-
tragični zvrsti — pa svetovali, naj se lotijo
kake bolj, tudi zanje, a tudi za družbo,
uspešne, koristne in lepe preokupacije, z
eno besedo, izbrali naj bi si simpatičnejše-
ga konjička.
Vse to pišem nerad in skoraj je izguba
časa, a moram, tako mi veleva tista grda
reč, ki se ji reče lastna korist. Človek mol-
či, kadar je dejavnost omenjene zvrsti nor-
malna, se pravi kontinuirana, a časovno
primerno razporejena; človek jo more pri-
čakovati ob običajni uri, pomaha ji kot
dobri znanki, ki ga sicer brez predaha ob-
rekuje, a se je navadil, da sodi tudi to
njeno vrtenje jezika v njegovo prijazno
okolico; da si te okolice pač ni sam volil.
Zdi pa se mi, da je v zadnjem času dejav-
nost omenjene zvrsti strašno narasla, se
zgostila in da se sliši ropotanje njenih
mlinčkov že podnevi in ponoči; insekti to-
rej žžžžužnjajo kot nori in tisti, ki pride-
luje koruzo ali zeleno travo, se upravičeno
boji, da je žžžžužnjanje predhodnica poži-
ranja, kako pa je z roji in oblaki kobilic,
dobro ve — deloma iz zgodovine, ki je
naša vedečna učiteljica, deloma iz lastne
skušnje; a kogar je pes enkrat ugriznil,
takšno srečanje že vnaprej boli. Morda se
seveda motim in povsod po nepotrebnem
spravljam temne pobude, o katerih govo-
rim, v zvezo s pričakovanjem, ki ga kobi-
ličje sile gojijo ob enaindvajsetem zaseda-
nju; morda je njihova mrzlična dejavnost
odvisna mnogo bolj od zadnjih izbruhov
sončnega telesa — atmosfera je to zimo
res nekoliko razdražljiva. Vendar, bodi to
ali ono, tudi sam sebi bi bil rad enkrat ka-
pitolska gos.
Nomina siint odiosa; »zasedaj naj ime-
nujemo le naslednje ime«, kot pravi v ne-
kem zanimivem in po svoje dognanem, vo-
jaško odločnem in seveda svetojurijevsko
svetojeznem slogu izjava vrlih koroških
študentov; ime teh študentov samih. Žal
javnosti o tem imenu ne morem razkriti
kaj več; skrivnostno je kot Chestertonov
Četrtek. Kaže sicer, da ne gre za »prave«
Korošce, za tiste, ki vzbujajo naše sočutje
in privrženost, za naše »neosvobojene bra-
te«, tako se jim je, kajneda, reklo že od
leta devetnajst, temveč za nekako ponare-
jene Korošce, za tiste, ki uživajo svobodo
in lepoto svojega — in našega— narodne-
ga jezika pa sploh drugih dobrobiti kar v
dveh Jugoslavijah, torej za šolarje iz Črne,
Prevalj, Ravn, izpod Pece in Uršlje. Verja-
mem, da sočustvujejo s svojimi »neodreše-
nimi brati«, tudi tako se jim je rekalo,
bistveno bolj kot mi ostali Slovenci, saj
jih veže z njimi rodno narečje pa najbrž
še kaj drugega, posebno mlade, ki so bili
rojeni po zadnji vojni, ti imajo, razumem,
še posebej tesno notranjo vez z »zasuž-
njenimi brati«, tudi tako se jim je, če se
ne motim, pravilo. Z eno besedo, jugoslo-
vansko koroški študentje so naša narodna
vest in obenem nesrečni predmet naše ne-
srečne narodne usode. Zato imajo pravico
in dolžnost, da povdignejo glas in obraču-
najo s tistim in tistimi, ki so krivi njihove
bede.
A kdo so tisti? Deloma so to (in kot se
zdi, manj krivi, tako je soditi po prosto-
ru, ki jim ga je ta po tonu skoraj zgodo-
vinska izjava, odmerila) »avstrijska držav-
na oblast«, »večji del koroške družbe«,
morda celo Nemci, čeprav njihovo ime v
tej zvezni ni bilo naravnost omenjeno, ali
nemški nacionalisti, deloma, in kot je očit-
no, tudi hujši krivci, pa so to »nekateri
slovenski publicisti v matični državi« (kaj
je Jugoslavija za koroške Slovence res
»matična država«? — ali pa je morebiti le
matični narod?). Ti publicisti, katerih moč
je, vsa čast jim, tolikšna, da ne le snujejo,
temveč tudi opravljajo nad koroškimi Slo-
venci neko, čeprav ne posebno jasno, a
grozovito hudodelstvo, hkrati tudi proiz-
vajajo »malodušno, razkrajajoče pisanje ...
o nacionalnem vprašanju sploh in posebej
o položaju in življenjski perspektivnosti
Slovencev sklenjenega slovenskega ozem-
lja.« Če bi bilo res samo to, kar je v tem
dokaj nerodnem stavku zabeleženo, potem
bi se, mi publicisti, še kar dobro izmazali:
pisati razkrajajoče o nekem vprašanju, to
pa res ne more biti smrtni greh, saj vpra-
šanja so navsezadnje za to, da o njih pi-
šemo, razmišljamo, si jih najprej celo za-
stavljamo, ugotavljamo, da sploh so in
62
da se ustrezno nanašajo na nek določeni
predmet; veliko iiuje bi bilo, če bi pisali
razkrajajoče o slovenskem narodu kot
predmetu tega vprašanja, hkrati pa tudi
kot o enem izmed subjektov, ki hočem
nočem zastavljavca vprašanja tudi — po
jeziku, vzgoji, zavesti, državi itn. — opre-
deljujejo. A naše veselje je bilo preuranje-
no; iz naslednjih vrstic je razvidno, da
najbrž, mi publicisti, razkrajamo ravno
»sklenjeno slovensko ozemlje« in njegovo
»življenjsko perspektivnost«. To pa je že
resna obtožba.
Postavljen v preiskavo in pred sodišče
(saj sem bil med temi publicisti imenovan
na prvem mestu, upam, da samo zaradi
abecednega reda), vse sprašujem: kolikšna
in v čem je moja krivda? Kaj sem storil
Korošcem, Slovencem in našemu sklenjene-
mu ozemlju? Brskam po sebi, se strogo
zelo strogo prijemljem in karam; a zaman.
A si pravim, nesreča, poglej samo Izjavo,
pa boš videl, saj je tam, v obtožnici, vse
po vrsti lepo navedeno. Izjava pravi: »V
konkretnem navajanju zadevnih spisov teh
publicistov moramo biti v tej zvezi le
kratki. Omenjamo le Probleme, ki so že
nekaj časa glavno zbirališče piscev takega
duha.« Potem omenjajo Dialoge in Sodob-
nost, o moji »konkretni« krivdi pa ne duha
ne sluha. Žal moram priznati, da revija
Problemi ni niti to, čemur bi se lahko reklo
moji »zadevni spisi«, niti ni omemba te
revije »konkretno navajanje zadevnih spi-
sov«. Kaj je v mojih spisih, ki sem jih ob-
javil v Problemih pa v Dialogih, tako
pošastno kvarno za perspektivo in obstoj
slovenskega naroda? Hm, hm, kot dobri
preiskovalni sodniki me puščajo v nego-
tovosti, rekoč mi, da je vse, kar so mi
povedali, le »za sedaj« in da pravo šele
pride. A jaz, kot prav tako dober obdol-
ženec ali celo obtoženec, katerega srce je
pri evropskem pravnem redu (ta pa je bil,
o groza, kaj spet govorim, zdaj sem jim
dal iztočnico, kako jo bo spet izkoristil
moj nekdanji prijatelj Tonček Svetina in
me, kot že enkrat ob podobni moji »av-
strijakantski« izjavi, v soavtorstvu z Iva-
nom Ribičem-Stojanom vred, razglasil za
rušivca enobeja in lizuna okupatorskega
nemštva, torej, ta pa je bil kar precejšen
že v času rajnke Avstroogrske in ga poz-
nejša osvobodilna obdobja, začenši z letom
osemnajst, niso vsa enako uspešno dosega-
la), se ne pustim zbegati in kličem; na dan
s konkretno obtožbo, mladi prijatelji in
borci za »perspektivnost sklenjenega slo-
venskega ozemlja«! Če pa gradiva za takš-
no obtožbo ni, potem upravičenosti obtož-
be ne priznam in kar se da naivno — ne-
dolžno izjavljam (tudi sam sem postal
patetičen in dajem izjave slovenski javno-
sti), da preprosto lažete ter obrekujete;
čeprav mi je znano, da je preprosta laž
najlepša laž. Bojim se, da niste prebrali
nobenega mojega spisa, ne takšnega, kjer
sem govoril o svojih osebnih mukah v
zvezi s slovenstvom (in teh spisov ni malo;
če jih boste naskočili, vas prosim v imenu
evropkega ali, če hočete, svetovnega prav-
nega reda, preberite si vse in sklepajte o
moji tožniki in sodniki, na osnovi celote),
ne kakšnega drugega — prebiranja teh
drugih pa vam sploh ne bi priporočil; če
ste namreč dobri tekstilci ali veterinarji
ali montanisti, bi Vam neogibna predpri-
prava za to, da bi razumeli kaj bolj filo-
zofskega, vzela ravno toliko časa, kot če
bi se jaz moral začeti učiti o strukturi pe-
sticidov, jeter ali kavitacije, morda pa še
več. To, da niste brali mojih »zadevnih spi-
sov« (skoraj gotovo ste diagonalno povo-
hali le kakšnega izmed Krambergerjevih, a
ga razumeli zares po veterinarsko — ta
izraz, »veterinarsko« je samo modernizira-
na stara tradicionalna slovenska primera,
še iz Prešernovih časov in noče prav nič
reči zoper ta sila koristni poklic — treba
se je pač zavarovati, da ne bo še kakšne
izjave s strani kluba veterinarskih študen-
tov — pač pa pravi, oprostite moji pedago-
giki, ki je v določenih časih neogibna, da
nekdo, ki ima sicer popolno znanje o tem,
»kak prideluje se krompir najbolji; kako
odpravljajo se ovcem garje, / preganjajo
ušivim glavam gnide« itn., s tem še ni
izučen, da bi sodil tudi o vsem drugem,
rccimo o matematiki ali filozofiji; tako
ambicijo, ki je sicer sama na sebi lepa in
kaže na znamenito humanistično potrebo
po vsestransko razvitem, vsestransko po-
učenem človeku, so naši stari krstili tudi
za kopitarstvo ali »čevljarstvo«, nikakor,
a s tem vzdevkom nisem hotel žaliti pred-
stavnikov tega poklica — kmalu bo treba
že za vsako trditvijo napisati pojasnilo),
pa vas uvršča med tiste, ki sem jih omenil
v začetku in ki so neprijetni nasledek ena-
indvajsete seje (nasledek, zoper katerega
se moramo boriti — ravno to pa s tem
svojim spisom počnem ...) torej, ki obnav-
ljajo nemarne diskusijske metode, govorijo
o stvareh, ki jih ne poznajo, obsojajo po-
prek in sploh ravnajo s soljudmi, kot da
so keglji v tomačevski oštariji. Ponovno
svečano izjavljam, da nisem kegelj in da
kegelj tudi nočem biti.
Morda pa nimam prav in me fantje
upravičeno tepo. Omenjajo Statenberg (iz-
java: »Zelo glasni so bili pisci takega duha
tudi na srečanju slovenskih književnikov v
Statenbergu 24. septembra tega leta.«).
Prelistavam po številki Dialogov, ki je ob-
javila tudi moj prispevek — vsem je na
ogled, kdor zna slovenski, tostransmejsko
koroški študentje niso izvzeti, če so le
vešči jezika, ki ga marnjamo na »sklenje-
nem slovenskem ozemlju« — in nič; naro-
be, moj esej je naravnost tradicionalistično
javskanje nad mojimi humanističnimi te-
žavami. Jaz da bi v Statenbergu govoril
kaj takega, kar. bi lahko za usodo vsega
lepega, dobrega in pravičnega zaskrbljeni
dobri pripadniki študentskega kluba razu-
meli kot »sovraštvo do slovenske tradicije
in cinično izražanje o ideji humanizma«,
kar vse je, kot pišejo izjavaši, »nekaj iz-
redno negativnega«? Bogme, čisto ste me
zmedli, rojaki, in edina rešna pot mi je ta,
da začenjam verjeti v obstoj svojega so-
imenjaka, nekega Tarasa Kermaunerja, ki
meni v sramoto, narodu v velikansko ško-
do trga »sklenjeno slovensko ozemlje« in
se »cinično izraža o ideji humanizma« (ka-
ko hudičevski bi bil ta Taras Kermauner,
če bi se izražal celo o humanizmu kot ta-
kem; tako je, priznajmo mu olajševalno
okoliščino, naskočil samo idejo o njem, z
idejami pa vsi vemo, kako je, recimo z
idejo o dobrem romanu ali harmoničnem
komunizmu ali Gospodu Bogu, čast in hva-
la njegovemu in vseh ostalih svetinj dobre-
mu imenu).
Edina razlaga, ki mi je preostala, je
tale: študentje so mladi ljudje, zato ne še
dovolj poučeni, iščejo očete in sovražnike,
za ene in druge se pač odločajo glede na
svoje potrebe in naravo, tem izvoljenim
očetom verjamejo na besedo, zanje so ne-
dotakljiva avtoriteta, ker pa so obenem
fcjst fantje, vejo, da morajo očetom v nji-
hovem boju pomagati, pomagati mlačvi
nekrščanskih sovražnikov. Za očete so si
izbrali, tako nam sporoča Izjava, Janka
Messnerja, Branka Rudolfa in Božidarja
kakšno palico ima
sonček kaže
koliko kravic
zdaj pa spet skačeš
ne skači
saj je še dan
saj tudi ti zehaš
kaj delaš
nič
vse skrivate pred mano
kot bi bila garjava
kaj pa si mu dal na
glavico
si mu ti to dal na glavico
kaj pa
njeno nalivko
ne to pa ne
lej lubi ordinira
pokaži se
pazi se
pokaži se
kako si lep
vprašaj če si lep
poglej
kralja
zaletel
zaletel
indijanci prihajajo
saj bo padel
dovolj bo
preizkušnja
moj bog
padel bo
preizkušnja
ne noret
tako ja
tako ne gre naprej
ven
kaj sem ti rekel
dol te bom vrgel
po stopnicah
umakni rokice
saj ne morem zraven lubi
no
kako lep je moj lubi
umazana je
se kaj spomnite
potem pa mora biti
če naju ne hecajo
če malo ne lažejo
poglej jo no
jo že imava lubi
saj si moja miška
zmatrana
no dajva
nikoli ga ne umiješ
kaj pa je to
da nisi bolan
umazan
lubi pa kaj je to
kakšna žival ga je
kakšna žival
med vrtnicami se je
plazil
če bo slabše
copate dol
63
pa suhe hlače
boš tam ali boš tukaj
pusti ga zdaj
no pa ne
bo jutri ko bo spočit
vraga bo
bo bo
gremo gremo
bog ve kaj je dobil
Božo Šprajc:
PISMO: 22/108
PISMO ŠT. 1
Vse, kar bom zdaj napisal,
bo pisano z ljubeznijo in gnu-
som do naroda, ki živi od
Šentilja do Šempetra in od
Jesenic do Brežic. Toliko, da
se bo vedelo komu v korist
in komu v škodo!
Zdaj ne vem, kdo se nor-
čuje! Ali se norčuje Marko
Švabič, ki je urednik in bi
moral vedeti, kaj dela in s
čim se ukvarja, ali pa se nor-
čuje tisti, ki piše o sloven-
skem igralcu na robu Zelene
številke Problemov. (MAG —
št. 305, november 1971 od
str. 1 do str. 14)
Bili so časi, ko sem jemal
v roke knjigo Josipa Vidmar-
ja, D kateri so bile same gle-
dališke kritike, in dosledno
od strani do strani podčrta-
val in označeval, kolikokrat
in kdaj, v kakšnih zvezah se
je pri njem pojavljal izraz
-PREPRIČEVALEN. Takrat
sem bolj čutil, kot natančno
vedel, da s tem kar je pisal
Vidmar o igralcih, nekaj ni
bilo v redu. No, izkazalo se
je, ko sem podčrtavanje kon-
čal, da je Vidmar uporabljal
omenjeni izraz dosledno v
vsaki kritiki. V tistem razdel-
ku seveda, skromnem po ob-
segu, še bolj skromnem po
kakšni tehtnejši misli, kjer je
ocenjeval in meril igralce.
Tudi umerjal, da!
Pri vsem tistem mojem po-
četju pa je šlo za eno stvar,
za en problem. Preprosto,- šlo
je za stisko terminologije, ki
vsega, kar počne igralec, ni
znala vkleniti v svoj krog. Slo
je za Vidmarjevo in marsiko-
garšnjo stisko, ko je pisal o
GLEDALIŠKI predstavi in de-
ležu gledališčnikov v predsta-
vi. Šlo je za poimenovanje
nekaterih specifičnih aktov
igralca, ki mu Vidmar ni ve-
del ne imena, ne prave vse-
bine. Čutil že! Toda vedel pa
ne! To je bilo razvidno!
Stran z Vidmarjem! Nava-
jam ga zato, da bi laže raz-
ložil, kako zelo sem bil pre-
senečen. ko sem prebral tiste
kratke stavke na »Vidmarjev
način«, na robu Problemov.
Nobenega premika! Ničesar,
kar bi dalo slutiti, da bo vsaj
edina revija na Slovenskem,
Paiiorja, za sovražnike pa, seveda »za se-
daj«, Tarasa Kermaunerja (se pravi moje-
ga dvojnika, katerega interese zastopam),
Marijana Krambergerja, Dušana Pirjevca in
Dimitrija Rupla, četvorico črnih in še bolj
črnih parkljev. In ker so omenjeni trije
adoptivni očetje v javnih občilih o črnih
parkljih napisali goro dezinformacij, po-
sebno prvi in tretji, skladovnico izmišljotin
in drugih neuporabnih, a isto strastnih za-
devščin, se adoptivni sinovi sklicujejo kar
nanje, kot da bi bilo to dovolj. Takole je
zapisala slavna Izjava; »Odločni ugovori
Janka Messnerja in Branka Rudolfa v Na-
ših razgledih ter Borisa Pahorja v Tržaški
reviji Zaliv kažejo, da se precejšen del slo-
venske javnosti s takim pisanjem ne stri-
nja.«, »tako pisanje« pa je med drugim tudi
moj referent v gostoljubnem, a zaradi mo-
nomanske zagrizenosti predstavnikov »pre-
cejšnjega dela slovenske javnosti« večkrat
nekoliko napornem Statenbergu, saj se je
treba ob dobri kapljici in zanimivih raz-
govorih vsako uro znova braniti pred —
seveda besednim — nasiljem tega »pre-
cejšnjega dela slovenske javnosti«; njego-
vo nasilje je enostavno v tem, da začneš
ti razpravo o gonokoku kot simbolu šibe
božje ali o strukturalnih problemih Cargo-
tovega umetnega risanja, »precejšnja ve-
čina slovenske javnosti« pa ti v osebi ne-
nehoma ponavljajočega se istega gospoda
pregrizne milo besedo in te zbode: kajne,
ti, ki govoriš o stvareh, ki so oblasti všeč
(problem gonokokov je znana oblastni-
ška poslastica), molčiš pa o narodu, za-
mejcih, narodu, zamejcih, narodu, zamej-
cih, nekoliko obrabljena in pokvarjena plo-
šča se obrača, dokler ne izgubi zanosa in
daha; ker govoriš o jgonokokih in druaih
literarno-kulturno-eksistencialnih proble-
mih, si »nemoralen, samozadovoljen in ne-
pošten«, uporabljaš »nacistične metode«,
»stalinistične«, si »maxtum compositum
strcmuštva in provincialnosti«, nimaš v se-
bi »niti kapljice življenjskega soka«, gojiš
»črnosrajčniško logiko«, si »agent«, si »ljub-
ljanska presita eminenca«, si »mlečnozob
zastavonoša kulturnega brezpravja na Slo-
venskem«, si »pristaš režima in birokraci-
je« itn, (citati so iz Pahorjevega članka
Humanizem proti nasilju, objavljenega v
11.—12. št. Prostora in časa, razpravljajo-
čega o štatenberškem srečanju in svedoče-
čega o izbrano humanističnim besednjaku
notoričnega nacional-humanizma, ki se, ves
preganjan in pošten do fundamenta, bori
ravno s tem besednjakom zoper nasilje
publicistov, ki jih hudobna slovnica in kr-
vava metaforika zaenkrat pahorjanski še
ni dorasla; čisto enake citate bi lahko po-
iskali tudi v Messnerjevem članku, ki pu-
blicistom očita, da so brez vesti ipd ). Naj
svojo misel sklenem: izjavovci se sklicujejo
na nekaj zares sumljivega, na ploho ob-
dolžitev, pljunkov in karakterizacij, ki
pljuskajo po »nasilnih« publicistih, sami pa
se o predmetu, ki ga pomagajo barvati z
nekoliko prekričečimi barvami, ne prepri-
čajo na licu mesta; tako sodelujejo v at-
mosferi čustvenih gonj in prav nič ne pri-
pomagajo h koristnemu obravnavanju
vprašanja o slovenskem narodu.
Naj »za sedaj« to svojo lamentacijo na
hitro in brutalno končam; zapisal sem za-
res samo prvi del uvoda v analizo nečesa,
kar za naše prebivanje ni dobro. Upam,
da mi bojo zvezde še naprej naklonjene in
da bo zagledal luč belega dne tudi drugi
del te nikoli končane — žal zmerom znova
nahranjene — štorije.
DOLG
POGOVOR S
HOMOSEK
SUALCEM
primož Žagar
ŠTIRIDESETLETNI INTELEKTUALEC
G. K. IZ ZAGREBA NAM RAZKRIVA
SVOp GENETSKO NAPAKO
—	Mislim, da je najbolje, če govoriva
kar neposredno: kdaj ste pri sebi opazili
nagnjenje do istega spola?
»Nedvomno se spominjam vsega, celo
zelo živo, zlasti odkar se zavedam svojega
bistva.«
—	Kako mislite, zavedam svojega bi-
stva, kaj je to?
»Odkar se zavedam, kaj se pravzaprav
z mano dogaja, oziroma kako sem usmer-
jen, čustveno.«
—	Kako ste to neposredno čutili, če se
spominjate?
»Nedvomno sega moje prvo takšno do-
živetje v mojo najnežnejšo mladost, star
sem bil kakih osem, devet let, kar pa je
bilo, z mojega sedanjega stališča, popolno-
ma normalno; nedvomno doživljajo to tu-
di drugi, namreč, da sem se kot mlad,
osemleten pobič zaljubil, če uporabim ta
izraz, v nekega fantka mojih let, ki je
prišel takrat na počitnice k svoji stari
mami. Tedaj sem ga prvič videl, in sem
se v času njegovega bivanja pri stari mami
veliko z njim družil.«
—	Kako ste pa čutili to ljubezen?
»Kratko malo potreboval sem ga, bil
mi je všeč. Nedvomno sem že takrat čutil,
čeprav se nisem pavedel pomena tega, ero-
tično nagnjenje, ker mi je prijalo, če sva
drug drugega.'.. recimo, če sva si izka-
zovala nežnosti, ki pa niso imele nobene
zveze s spolnostjo, poudarjam, takrat.«
—	Kakšno je bilo to izkazovanje než-
nosti?
»Da sva se celo poljubovala na lica,
skratka, bila sva skupaj, drug do drugega
zelo pozorna.«
—	Rad bi vam dal vmesno vprašanje,
ali mislite, da je bil tudi on tako usmer-
jen?
»Ne. nikakor ne, tudi zase ne morem
trditi, da sem bil takrat že tako usmerjen,
tega nikakor ne trdim, pač pa je zanimiva
moja reakcija po njegovem odhodu. Ko je
on odšel od stare mame, sem jaz dobesed-
no zbolel, ja, prav zbolel sem, da, tako
močno sem ga pogrešal.«
-- To pa že kaže, da sta bili vsaj ne-
navaden človek?
»To dokazuje, da je bilo to čustvo sila
močno, čeprav se takrat nisem zavedal,
poudarjam, pomena vsega tega, gotovo ne,
in tudi materi ni bilo jasno, ko sem ji
o tem govoril. To je bilo prvo tako močno
doživetje, ampak, poudarjam, ni vsebovalo
prav nobene želje po spolnosti.«
—	Takrat vi sebi, kot otrok, še niste
bili nenavadni?
»Nenavaden se samemu sebi nisem zdel
vse do, vse do morda šestnajstega, sedem-
najstega leta.«
—	Kako je šel ta razvoj potem naprej,
če se spominjate še kakih posebnosti?
»Spominjam se, nedvomno, svojega pr-
64
vega spolnega stika, spolnega doživetja.*
—	Ali ga lahko opišete, koliko ste bili
stari takrat?
»Takrat sem bil star, v enajstem letu
sem bil.«
—	Ali od tiste ljubezni, ko ste bili stari
osem let, pa do tega prvega spolnega sti-
ka, ko ste imeli enajst let, ali v tem pre-
sledku ni bilo več nobenega takega dogod-
ka, kot je bila ta ljubezen do fantka?
»Prav gotovo ne, prav gotovo vem, da
ni bilo ničesar vmes. Nasprotno, stalno
sem se družil z dekleti, ker sem imel v
najbližji soseščini pretežno dekleta, in so
bili s to družino tudi moji starši spoprija-
teljeni, in tako sem se stalno družil z de-
kleti.«
—	Ali bi se poskusili spomniti vsega,
kar ste počenjali takrat, ko ste bili stari
enajst let, ko ste imeli proi spolni stik?
»Nedvomno se vsega spominjam zelo
dobro, samo dvomim, da je to ravno naj-
primernejši način za ugotavljanje bistva
vsega.«
meni takšna, pri drugem drugačna. Ne-
dvomno s tem edino lahko dokaževa, da
segajo zametki vsega tega v najnežnejša
»Da, vem, to je razvojna pot, ki je pri
ni in fizični prerez stvari?
—	Jaz sem dejal, da me zanima psihič-
leta.«
—	No, ali mi lahko poveste ose, kar
je v zvezi z vašim prvim spolnim čutnim
stikom?
»Ja, prvi spolni, čutni stik je bil z deč-
kom mojih let, leto dni je bil mlajši od me-
ne, jaz sem jih imel enajst, on pa deset.
Bil je iz istega kraja; danes je vse to zame
povsem razumljivo, ker se je on pozneje
razvil popolnoma heteroseksualno, tako da
je bilo to normalno otroško početje, pri
katerem je, vsaj pri njem, šlo za navadno
genitalno dejanje ob draženju spolovila.«
—	Kdo je komu dražil?
»Drug drugemu, po njegovi iniciativi,
poudarjam, popolnoma po njegovi iniciati-
vi, meni je bilo všeč, s tem da sem ob
drugi priložnosti, ker sem se na fanta že
čustveno navezal, skušal to dejanje pono-
viti, pa ni več hotel. To pomeni, da je bilo
pač to z njegove strani povsem nepo-
membno dejanje.«
—	Ali je šlo za masturbiranje, medse-
bojno?
»Ja, niti ne, do erekcije je vsekakor
prišlo, ampak nisva bila niti on niti jaz v
teh letih spolno dozorela, ni prišlo niti do
orgazma niti do ejakulacije.«
—	Kako ste čutili v sebi, ko on ni več
hotel z vami?
»To me je vsekakor zelo močno prese-
netilo, ampak nisem niti silil, kratkomalo
zdelo se mi je nenavadno, vendar sem se
s tem povsem sprijaznil, sploh nisem silil,
mislim, s tem je bilo končano.«
—	Ali ste ga nehali imeti radi?
»Nedvomno se spominjam, da sem si
še želel njegove družbe, in sva bila tudi
večkrat skupaj, ampak ko sem videl, da
se mi on, poudarjam, nekako izmika, in se
mi je dejansko takrat izmikal, čeprav je
bil celo mlajši od mene, in tudi, kako bi
rekel, skratka, izmikal se mi je. Danes, če
stvar presojam v preteklost, bi pripisal to
početje njegovi pobožnosti, ker je bil zelo
pobožen fant in je nedvomno dobil zadev-
ne napotke pri spovedi, tako mislim da-
nes.«
—	A da ne sme?
»Da ne sme, in to ga je potem odvra-
čalo, ker sicer si danes tega njegovega po-
četja, nenadnega odmikanja, ne morem
razlagati.*
—	Ali sta si dražila spolne ude z roka-
mi?
»Ne, niti ne, ampak sva drug drugemu,
ne ..., kratkomalo ...«
—	No, prosim, jaz bi rad, da ste tukaj
do kraja jasni.
»Skupaj sva šla urinirat, in ob tem je
on pokazal meni svoj penis, ki je bil v
erekciji, no, in potem je hotel videti tudi
mojega, in tako sva potem pritiskala spo-
lovili drugo ob drugo, tako, to je bilo vse.«
—- Ali je bil on pri tem bolj aktiven
kot vi?
»Vem, da je on kazal večjo radoved-
nost. Ko pa je do tega prišlo, pa je meni
bilo vsekakor zelo vseč in sem bil vseka-
kor aktiven.«
—	Ce mu, recimo, takrat pri spovedi
ne bi prepovedali tega, ali mislite, da bi se
navadil na tako početje in bi tudi on po-
stal homoseksualec?
»Ne, to nikakor ne. Možnost bi bila v
primeru, če bi on bil že po naravi labilen
človek in če bi bil že po naravi nagnjen
k temu, mislim k istemu spolu.«
—	Pravzaprav sva kar po naravni poti
prišla do tega vprašanja: ali mislite zase.
da ste od narave določen oziroma narav-
no nagnjen k istemu spolu, ali pa je to
vaše nagnjenje privzgojeno, oziroma po-
zneje pridobljeno?
»O tem vprašanju sem že neštetokrat
premišljeval in prišel tudi sam v konzulta-
ciji z zdravniki do spoznanja, da pri meni
homoseksualnost ni pridobljena, ne gre za
pridobljeno homoseksualnost, ampak za
dano, ali pa prirojeno, kakor pač vzame-
mo.«
—	Preprosto povedano to pomeni, da
ste že na svet prišli kot homoseksualec?
»Na svet sem prišel kot zelo nežen
otrok, ki je bil zmeraj rajši v družbi de-
klic, in se je tudi z dekliškimi opravili rad
ukvarjal: s kuhanjem, s pranjem in s ši-
vanjem oblekic za punčke, skratka, to sb
taki detajli, taka znamenja, ki mi govori-
jo, da sem bil, da sem po naravi tako
usmerjen.*
—	Malo bom preskočil zdaj, kar pa ne
bo nič škodilo sami zadevi, ali vi verjame-
te, da so te stvari tudi privzgojene?
»Jaz verjamem v to, da bi se marsi-
kdo, s tem pa ne trdim, da vsakdo, ne raz-
vil v homoseksualca, če bi bil živel v dru-
gačnih okoliščinah, to nedvomno.«
—	Rad bi bolj natančen odgovor?
»Trdim to, po lastnih izkušnjah in po
izkušnjah znancev, ki so imeli homoseksu-
alne stike z mladimi, lahko trdim, da se
prav nobeden od teh ni razvil v homo-
seksualca. Izjema sta samo dva primera,
pri katerih pa sta mladeniča dala sama
že od vsega začetka to iniciativo, se pravi,
da sta bila že tako usmerjena. In sem pre-
pričan, da homoseksualno izkustvo, ki sta
ga imela z mano, pri njiju nikakor ni vpli-
valo na njun kasnejši razvoj.«
—	Vi, kakor ste mi povedali, imate
brata. To se mi zdi zanimivo, o tem sem
razmišljal, ali bi mogoče lahko ta okolišči-
na vplivala, da ste postali homoseksualec,
da je bil pač tak razvoj, da je bila to pač
taka geneza?
»Kar zadeva genetsko pogojenost, so
prav Američani prišli v zadnjem času do
presenetljivih izsledkov ravno na področju
genetike, in, to sem nekje prebral, naj bi
bila homoseksualnost človeku že dana s
samimi geni. To sem prebral, prosim, in
delajo naprej za to odkritje, in sem pre-
pričan, da bo to, če bo neizpodbitno do-
kazano, prineslo pravo revolucijo v poj-
movanje življenja, ker bodo morali napo-
na katero sem naročen, na
tem področju kaj storila.
Tako mislim! Če izda pesni-
ško zbirko kdorkoli pri nas,
ni vrag, da se ne najde kdo,
ki bi kaj strokovnega zapisal
o njej. Ce pa igralec, ki prav-
zaprav z vsako vlogo /zda
zbir vsega, kar mu žre živce
in grebe jetra in kosti, odigra
vlogo v katerem od gledališč,
ga lahko doleti najbolj pogo-
sto le to, da mu kak kritik
odmeri nekaj odstavkov. Nič
več!
A kdo bi vendar znal na-,
pisati o igralcu kaj več? Nih-
če! Vsaj pri nas ne! To se je
izkazalo tudi v Problemih, na
tvojem robu!
Taras piše do nezavesti o
vsemogočih poetih! Ti", Marko
Soabič, pa dovoliš, da se piše
o igralcih na način aforizma,
na način kratkih stavkov in
nedomišljenega analizatorske-
ga čuta, ki mu je botroval
papa Cehov, deloma pa je
moral imeti prste vmes tudi
Stanislavski.
Ni dolgo tega, kar smo gle-
dali v Ljubljani Open Thea-
tre!
Kar dolgo je tudi že, ko je
Souček odigral Arrabala v
Mali drami. Nikogar ni bilo,
ki bi vse tisto, kar je vnesel
Jurij novega v slovensko
igralstvo, kar je razbil in spet
zgrnil, POVEDAL, ANALIZI-
RAL, raztelesil. Nikogar!
Jaz tega ne bom delal! Ti,
Marko, tudi ne! A nekdo bo
moral!
Pa ne na način kratkih, po-
nižujočih zapisov!
Saj vem! Igralci so kar za-
dovoljni, če se o njih piše.
Vsaj nekaj je, pravijo. Tudi
poredko se oglašajo. Kaj vem I
Morda je to strah, morda kaj
drugega.
No, jaz sem se oglasil! Ze
zaradi preventive, ker nika-
kor ne bi rad ugledal svojega
imena med igralci na tvojem
robu.
Toliko tebi in tistemu afo-
ristu Čehovu, ki je zamesil
one neumnosti, v vednost in
strah božji.
PISMO ŠT. 2
Javno sprašujem tebe in
vse Slovence, vse Jugoslova-
ne, vse Evropejce, vse Zem-
ljane.
KDO JE DANES PROLE-
TAREC?
Je proletarec Sandi Colnik,
ki postaja opoldne v Slono-
vem bistroju?
Je proletarec strugar, ki
me je včeraj poslal v rit?
Je proletarec avtomehanik,
ki me je okradel za deset jur-
jcv?
Je proletarec Josip Vidmar,
ki ima mercedesa?
Je proletarec Stane Kavčič,
ki se je boril v revoluciji
Je proletarec Jaša Zlobec.
65
ki se gre proletarca?
Je proletarec občinski urad-
nik, ki te nadere zaradi na-
pačnega vpisa?
Je proletarec Dušan Pirje-
vec, ki gre od časa do časa
v Pariz?
, Je proletarec sprevodnik,
ki je jezen nase in na cel
svet?
Je proletarec avtopralec, ki
ga zanima le njegova plača?
Je sploh še kaj proletarcev
pri nas!?
Bral sem, veliko bral o tem
in onem, kdo bi bi! proleta-
rec in kdo ne! A vendar mi
je to s proletarci nejasno, ne-
razložljivo, kdo je in kdo ni!
Javno zahvalo v mojem ime-
nu bo dobil tisti, ki mi bo
zadovoljivo odgovoril na to
vprašanje, v kateremkoU je-
ziku, v kateremkoli časniku
ali reviji. .
Še tO: rad bi izvedel, če
sem jaz proletarec. Morebit-
ne podatke bo dala na voljo
davčna uprava v Kranju,
uprava Javne varnosti — tudi
v Kranju, sodnik za prekrši^
—	tudi v Kranju, moja mati,
tete, strici in ostalo sorodstvo
—	prav tako v Kranju.
Če sem res proletarec, ne
vem, če sem, sem potlej na
voljo sleherni proletarski re-
voluciji!
Pomagaj, Marko, iz zadre-
ge. Pomagajte mi vsi, ki kaj
veste o tem.
PISMO ŠT. 3
s pričujočim pismom te
obveščam, katere pomembne
Slovence sem srečal v prete-
klem letu.
Srečal sem naslednje ljudi-.
Josipa Vidmarja, Dušana Pir-
jevca, Rudija Šeliga, Marka
Svabiča, Sama Simčiča, Bojana
Stiha, Miha Marinka, Janeza
Žmavca, Dominika Smoleta,
Primoža Kozaka, Jašo Zlobca,
Cirila Zlobca, Toneta Pavčka,
M/rča Kraglja, Branka Mi-
klavca, Marka Pogačnika,
Marjana Pungartnika, Draga
Jančarja, Vladimirja A. Gaj-
ška. Toneta Partljiča, Boruta
Trekmana, Mileta Koruna,
Boštjana Hladnika, Matjaža
Klopčiča, Franceta Kosmača,
Janeza Vipotnika, Staneta
Kavčiča, itd.
To so torej tisti, ki sem jih
srečal, se z njimi pozdravil in
tudi rekel kakšno besedo.
Najbolj mi je v spominu
ostalo srečanje s Stanetom
Kavčičem. Snemali smo film.
Jaz sem igral strokovnjaka,
ki se je udeležil kongresa
IFIP v Ljubljani. Stane Kavčič
pa je igral sebe. Jaz sem se
Kavčiču globoko priklonil, bi-
lo je na uradnem sprejemu
in tako je zahteval režiser,
Stane Kavčič pa se je prijaz-
no nasmehnil. Jaz sem rekel:
Božo Šprajc, dober večer. Sta-
ne Kavčič pa, kot da bi vedel.
sled vendarle priznati, da nimamo v življe-
nju samo dveh spolov, ampak še tretji
spol, oziroma nagnenje do istega spola.«
—	In to ni srednji spol?
»Ne, ni srednji spol. Spominjam se raz-
lage nemškega seksologa Schwarza, ki je
dejal, da igra pri homoseksualnem odnosu
tako imenovano spolno funkcijo neka raz-
lika med partnerjema, skratka drug v dru-
gem najdeta neko presenetljivo oziroma
izstopajočo razliko, bodisi v sami rasti, v
sami zunanjosti bodisi v lastnostih, ki ju
tako privlači kot sicer v normalnem, pu-
stimo normalne, v heteroseksualnem od-
nosu dva partnerja različnih spolov, to
sem prebral.«
—	To se mi zdi zelo logična razlaga,
to pomeni, da je že v genu zasnova, samo
zdaj je vprašanje, če je to napaka narave
ali ni? Ali ste vi potem naravna napaka?
Ali smo pa mi naravna napaka? To je
vprašanje.
»Ne, nikakor ne. Jaz bi se prej nagibal
k mnenju, da je to izkrivljenost narave, da
je homoseksualnost izkrivljenost narave,
in glede na čedalje večje število homosek-
sualcev, na čedalje večjo razširjenost ho-
moseksualstva, bi zagovarjal mnenje, ki so
ga že postavili znanstveniki, da je homo-
seksualnost eden od naravnih, kako bi re-
kel, eden od znakov, da človeštvo kot
vrsta začenja izumirati. To sem tudi pre-
bral.«
—	K tej stvari se bom še povrnil. . .
»Ker poleg te po vsej verjetnosti ano-
malije zasledimo v zadnjem času veliko ge-
netskih okvar že pri otrocih, daje to znan-
stvenikom ravno misliti o tem, da člove-
štvo začenja nekako izumirati kot vrsta,
kar bi bilo možno.«
—	Vem, kaj bi pa potem rekli za Pla-
tona, pa za Aristotela, ki pa sta bila veli-
ka uma in modreca, a človeštvo še zdaleč
ni propadlo, kaj pa boste rekU na to? Saj
midva tule bolj preprosto govoriva, z do-
mišljijo, z vsem, to vem, ampak, vseeno,
kaj pravite o tem? To bi, laično in iz zra-
ka vzeto, zanikalo tiste znanstvene do-
mneve, da bi bilo to znamenje izumiranje
človeškega rodu? Kaj pa, če je to zname-
nje genialnosti?
»Temu vašemu mnenju bi pritegnil za-
to, ker pomeni doba Platona, Sokrata in
Aristotela vrhunec, v njihovem času je do-
živela Grčija vrhunec, to bi govorilo v prid
vaši tezi.«
—	Vendar, obstajajo psihološko-filozof-
ske trditve, tako, recimo, pravi tudi Wei-
ninger, da popolno božanstvo v človeku ne
more biti izraženo prav zaradi tega, ker
moški nenehno greši s tem, da z žensko
občuje, hočem reči s tem, da pozna sek-
sualni odnos. Gre za to, da bo človek res
božansko bitje takrat, ko se bo ženska
spremenila v moškega, torej ne bo več ob-
čevanj takrat, in šele takrat se bo človek
lahko odcepil od svojega telesa, od snov-
nosti, in bo dosegel, bi rekel, božansko
moč. Po tem naziranju naj bi bila napaka
v tem, da živimo heterospolno. Zato pa
sem dejal, kaj pa, če sem jaz iztirjenost
narave, ne pa vi?
»Ne bi rekel, zato, ker imamo tudi v
živalskem svetu samo heterospolne odno-
se, se pravi, ker pa se naj bi ljudje razvili
iz istega prednika, ne vidim v heterosek-
sualnih odnosih nobene anomalije tako,
kot ste jih vi prikazali, nikakor ne. Poleg
tega so heteroseksualni odnosu nujni že
zaradi ohranitve vrste, skratka je to po-
vsem normalno.«
—	Ampak, ravno to ohranjanje vrste
je spet greh v bistvu, ker je človek potem
vedno podvržen času, tako govorijo ome-
njene psihološkofilozofske razlage, in ne
more preseči časa. Takrat, ko ne bo več
dveh spolov, bomo orjaki, mi ljudje?
»Lahko pa človek čas preseže, lahko
seže daleč v prihodnost.«
—	Kljub temu pa je minljiv?
»Minljivo je vse, kar je naravno, min-
ljivi smo posamezniki...«
—	Dobro. Torej vi mislite, da jaz ni-
sem iztirjen?
»Vsekakor, ne. Gotovo sem prepričan,
da niste.«
—	Potem ste tu vi izkrivljeni, po na-
ravi, kot sva prej rekla?
»Vsekakor prej kot vi.«
—	Toda poglejte, kaj pa to, da so naj-
večji geniji, še enkrat se vrnem k Platonu,
imeli nagnjenje do istega spola, in to go-
tovo ne samo zaradi mode, ampak zaradi
želje?
»Gotovo ne zaradi mode, ker prepričan
sem, da pri tem nagnjenju sploh ne more-
te govoriti o modnosti pojava, vsaj čutiti
ne moreš zaradi mode, čutenje je človeku
dano, in čutiš tisto, kar pač čutiš in do-
življaš, ker čustvo se je in se zmeraj bo
porajalo samo po sebi.«
—	Ali vam čustva veliko pomenijo?
»Nedvomno največ, mislim, da ne sa-
mo meni, ampak bi rekel, da smo vsi ta-
ki.«
—	Kaj čutite, ko ljubite človeka? Ali
lahko to opišete? AU čutite navezanost
nanj, ali čutite tudi pohoto?
»Pohote v treznem stanju nikdar ne ob-
čutim, mislim, želje po pohotnosti.«
—	Kaj pa vinjen?
»V vinjenem stanju se utegne zgoditi,
da mi je samo do čutnosti.«
—	Do česa pa vam je drugače? Vi ču-
tite nekaj posebnega, ker vam je včasih
dovolj že to, da vas nekdo boža, tako ste
mi rekli, ali pa, da vas poljublja na vrat,
ali karkoli, ne?
»Da poljublja na vrat, to ne ...«
—	Ali kamorkoli, saj ste mi to pove-
dali, to napolnjevanje, to mi opišite, kaj
vse čutite?
»Rekli ste, kaj čutim? Bi lahko začel s
tem, da še nikdar v življenju nisem čutil
česa podobnega do prav nobene ženske?
Skratka, kaj čutim? Predvsem je bistveno,
da čutim do določenih mlajših oseb istega
spola, to bom poudaril...«
—	Rekli ste, »nikdar nisem kaj takega
čutil do nobene ženske«, to pa je zelo va-
žen stavek?
»Nedvomno je osnova vsem mojim ču-
stvom, oziroma temu, kar čutim do lju-
bimca, bom kar tako rekel, erotičnost, to
je prvo. Erotičnost, to je uživanje ne sa-
mo v lepoti telesa, v moči telesa, ampak
tudi ob zaznavanju, sprejemanju duše tega
človeka, notranjosti, notranjega življenja,
to vse skupaj, ta želja po odkrivanju vse-
ga tega privede do močne, nezadržne želje
po izkazovanju nežnosti, po dotiku, kar je
že senzualnost, bi rekel, to je nedvomno
senzualnost, posledica te senzualnosti pa
je spolno doživetje, oziroma spolna zdru-
žitev, kakorkoli to vzamete.«
—	Rad bi vas nekaj vprašal, ali mi lah-
ko poveste, kako lahko doživljate dušo
ljubimca, oziroma, kako to gre. to doživlja-
nje, kaj je to?
»To je težko definirati. Človeka jem-
ljem kot celoto, mislim, kot osebnost, ne
samo kot nekaj fizično privlačnega, mor-
da absolutno lepega po normah lepote,
ampak lepoto in mik daje človeku ...
—	Ampak kako, to me zanima? Ali je
to notranja lepota človeka, to je občutek.
66
to je izžarevanje, to, kar izžareva?
»To je tako imenovani fluid, ki ga do-
bivaš. Zanimivo je to, da se mi je že zgo-
dilo in se mi še dogaja, da grem po ulici
in nenadoma se mi ustavi pogled na ka-
kem fantu. To je težko opredeliti, kaj me
je pri tem fantu konkretno posebej pre-
vzelo, ampak, če veramete ali ne, veliko-
krat zadošča en sam pogled, to je dejstvo,
in takoj veš, ali pri tem fantu odzivnost
je ali ni, izmenjaš nekaj besed in ugotoviš
nazadnje, da si je tudi on zaželel imeti pri-
jatelja. Poudarjam, da je tako, kot da bi
ta mimoidoči fant izžareval neke povsem
nevidne žarke, ki so me pritegnili, to je
namreč zelo zanimivo, vsaj zame.«
—	Ali mislite, da ženska ne izžareva
teh nevidnih žarkov?
»Tega si skoraj ne znam razložiti, am-
pak na izkušnjah sem se tega naučil, skrat-
ka, nagibam se k mnenju, da obstaja med
posameznimi ljudmi, bodisi med dvema
človekoma istega spola ali med dvema člo-
vekoma različnega spola, določena privlač-
nost, ki ta dva človeka, bi rekel, nekako
fizikalno pritegne drugega k drugemu. To
je čudno, ampak to je dejstvo.«
—	Ampak, to je znano tudi v hetero-
spolnem svetu, ženska tudi izžareva za ko-
ga te nevidne žarke, kot ste prej rekli, da
jih za vas lahko izžareva fant?
»Ravno to spoznanje me pa navaja na
misel, če že taka nevidna privlačnost ob-
stoji pri dveh ljudeh istega spola, da je to
vendarle nekaj povsem naravnega, to je
zame dokaz, konkretno pri meni, da to
mora biti naravno, ker sicer jaz ne bi tega
zaznal.«
—	To pa govori proti teoriji, po kateri
naj bi bila to izkrivljenost?
»Nedvomno govori proti temu, ampak
glede na razne teorije, ki so jih seksologi
do zdaj postavili, razen, poudarjam, teh
zadnjih izsledkov ameriških genetikov, mi
je bil, kot tudi vsem drugim, od vsega za-
četka zavedanja vcepljen predsodek proti
istospolni ljubezni, to je nedvomno, in ta
predsodek, žal, živi v današnji družbi, bi
rekel, na vsakem koraku.«
—	Zanima me zdaj to, kako pa uživa-
te v moči telesa, v lepoti telesa, kako to
dojemate?
»Tu nimam v mislih ravno atletsko raz-
vitega telesa, kjer bi se ta moč izražala
v mišicah, ampak na to je težko odgovori-
ti...«
—	Kolikor pač morete opredeliti, kar
se ne da, se pač ne da. Kako vas prevza-
me ta moč telesa, kaj je to?
»Rast telesa, to nedvomno, in napetost,
kako bi človek to povedal, ta moč se ne-
kako občuti.«
—	Gledate kožo in mišice, ali imate ra-
di gladke . . .
»Ta moč se občuti v sami akciji, recimo
v samem dejanju, ko se telo napne, kako
bi rekel.«
—	Da, da, je pa pri tem prvo tisto no-
tranje izžarevanje, je pa pri tem prva tista
notranja skladnost, tista duševnost, ker ta-
ko tudi osvajate duha, ne pa telesa?
»Seveda, vsekakor pa mora duševnost,
vsaj zame, nekako ustvarjati zunanjost, ne
vem, kako bi to povedal, morda me pre-
vzame kak fant, ki je po splošnih normah
lepote le povprečno lep, ampak mene pre-
vzame, kot celota.«
—	V vas je nekaj kozmičnega, ne? V
človeku iščete vedno celoto, celota je vaša
prava ljubezen?
»Nedvomno, da samo to, čeprav se je
že zgodilo, da sem imel kako spolno do-
živetje s človekom, kjer vsega tega nisem
našel, zato mc je pa tudi tako doživetje
pustilo povsem praznega, nič mi ni po-
menilo.«
—	Zakaj ste pa šli v to doživetje, če
vam ni nič pomenilo?
»To je morda tako, kot gre kak moški
v javno hišo k prostitutki.«
—	Odličen odgovor. Prosil bi vas še to-
le.- torej oboje vpliva na ljubezen oziroma
na sam akt lubezni, telo, duša, skladnost,
bit. ne? Prosim, če mi natančno opišete
sam spolni akt? To je tretje dejanje celot-
ne akcije, telo plus duša je enako akt, to
je najbolj preprosta formula, kar jih je. ki
pa je enaka tudi v heterospolnem svetu.
V vašem svetu se mi zdi, da je bolj po-
gosto to, da pritegne najprej notranjost,
to je duševnost, in šele potem telo, med-
tem ko je v tem svetu, v katerem tudi jaz
živim, dostikrat tako, da telo prej priteg-
ne, lepa ženska, bi rekel zdaj čisto po do-
mače, da se sploh o duši ne sprašuješ do-
sti. Zato se mi zdi, da je nekako bolj čisto
ravnanje vas, vam podobnih ljudi?
»Tak sem jaz, s tem pa ne trdim, da so
vsi homoseksualno usmerjeni moški takš-
ni.«
—	Pa ste že opazili, da mnogi vaši
znanci deluejo tako kot vi?
»So v manjšini, in zato se tudi z marsi-
kom iz svojih vrst, mislim, enako usmer-
jenim znancem, ne morem skladati, ker je
mnogim zares samo do spolnosti, to mo-
ram poudariti, ker to je dejstvo, ker jih
poznam. In ravno taki kvarijo ugled, ali
kako bi temu rekel, ker potem ljudje ozi-
roma prizadeti trpajo vse v isti koš. Imam
znance mojih in starejših let, ki so že po-
vsem opustili vsako upanje v pristno ču-
stvo med dvema moškima, medtem ko ga
pa jaz še nisem izgubil, ker poznam po
drugi strani primere, kjer živijo, živita po
dva prijatelja v skupnem gospodinjstvu in
kot ljut)imca, se pravi, da je vendarle mož-
no trajno čustvo med dvema moškima. Te
vere nisem izgubil, na srečo. So pa taki,
ki so doživeli že toliko razočaranj ravno
na tem področju, da se predajajo samo še,
bi rekel, čisto navadnemu živalskemu sek-
su.«
—	Zda/ bi vas jaz prosil, če bi pove-
ste, kakšno je spolno zbližanje med vami
in ljubimcem?
»Mislim, da ni pri tem prav nobene
razlike med odnosom moški-ženska in mo-
ški-moški. Nedvomno se sam spolni akt
ne začne pri spolovilu, ampak je tako kot
pri heteroseksualnem odnosu spolni akt
vrhunec blizkosti, ki jo čutiva dva drug
do drugega. Kako sam spolni akt poteka,
je odvisno od obeh. Vsaj pri meni je tako,
da ne počnem ničesar, kar ne pride spon-
tano iz čisto notranje potrebe. Ze prej
omenjeni Schwarz je zapisal, da ni amo-
ralno nobeno dejanje, ki ga dva, ni defini-
ral spola, nobeno dejanje, ki ga dva po-
čneta, če to dejanje izvira iz njunih naj-
globljih potreb. Velikokrat mi zadošča
zgolj dotik telesa ob telo brez kakega ma-
nualnega draženja .. .«
-- Torej golega telesa, dotik golega te-
lesa ob golo telo?
»Golega telesa ob golo telo, da doživim
orgazem.«
—	In tudi ejakulacijo, ne?
»Da, tudi, jasno.«
—	Pa nič drugega kot dotik?
»Velikokrat samo to «
—	Ali se samo objameta, ali kako?
»Objameva in stisneva drug ob druge-
ga.«
—	Nič drugega, gibata se v tem stiska-
nju. če ne more priti do orgazma?
da ga poznam, je rekel le,
dober večer/ Potlej sem se jaz
pomaknil naprej, bila je vrsta
za menoj, smetana kongresa.
Stane Kavčič pa se je seznanil
z ostalimi.
Najbolj zanimivo je pri
vsem tem to, da sva s Stane-
tom Kavčičem naredila te-
meljni premik v slovenskem
gledališču. Imela sva izjemno
predstavo. Prostor je bil ban-
ketna dvorana na Republi-
škem izvršnem svetu, čas
predstave pa nekega pozno-
poletnega večera okoli dvaj-
sete ure. Ne da bi on vedel
sva se šla čudovito zmes igre
in resnice. Ker če bi jaz ne
igral, me sploh ne bi bilo tja.
Kamere so brnele, jaz sem
igral — se predstavljal, da bo
šel kader v film. Stane Kavčič
pa je v resnici, čisto zares,
tudi ni mogel drugače, pred-
stavljal sebe.
Dvomim, da se je že kdaj
zgodilo v slovenskem gledali-
šču, filmu in nasploh sloven-
skemu igralstvu, kaj podob-
nega!
Dobro je, da se ve, da je
meni in Stanetu Kavčiču uspel
poizkus. Združila sva čisto
igro, s čisto resničnim aktom.
Tisto nama je uspelo, kar
je pravzaprav ideal sodobne-
ga gledališča, filma, radijske
igre, TV predstave.
PISMO ŠT. 4
žal mi je, opravičujem se,
toda spet se bom povrnil k
Josipu Vidmarju, ki kar na-
prej posega v moje življenje,
mi srka kostni mozeg, gloda
kosti, razrezuje penis in me
nasploh spravlja v stanje sra-
nja, zajebanega počutja in
gnevnega odpora.
Marko, kaj bi lahko storila
midva! Poglej. Josip Vidmar
je spet glasan, kolikor le mo-
re govori.
Najprej se je spravil na re-
žiserje. Gredo mu na živce,
ker nočejo delati v gledališču,
kakršno je njemu najbolj
všeč, v gledališču, kjer se gre-
do hram literature in ne gle-
dališča.
Potlej je govoril neumnosti
o Rudiju Šeligu. Povem ti, če
se Vidmar trikrat obrne okoli
svoje osi, ga bom bral in mi
bo všeč bolj, kot če bi bral
vse kar je napisala Moderna,
vključno z Josipom.
In naprej: Vidmar straši s
politiko v kulturi. Agitira za-
njo. Agitira za pameten kon-
cept, ki bi ga morala imeti
politika, pri vodenju kulture.
Je dovolj? Še bi lahko na-
števal, pa ne bom. Že to za-
dostuje. Vem. zgodovina bo
Vidmarja delila na tri obdob-
ja. Na mladost, zrela leta in
starost. K hudiču zgodovina!
Jaz in ti živiva zdaj in če
tudi tebi žre živce in ti srka
kostni mozeg, bo potrebno
67
nekaj storiti. Ne jutri, ko bo
to že zgodovina. Zdaj, takoji
PISMO ŠT. 5
Pismo št. S je zaključno pi-
smo in namenjeno predvsem
naslednji vsebini:
Srečno novo leto 1972 želi
tebi, tvoji družini in vsem, ki
jih imaš ti rad, to veš bolje
kot jaz,
božo šprajc.
Obenem s to slovensko no-
voletno voščilnico, ki ničesar
ne pove, vsaj meni se tako
zdi. prav pa je da je tu, ker
ne more nihče nikomur po-
tem naprtiti nevljudnosti, ti
sporočam še to t
pisal sem ti kot uredniku
roba in zato sem mnenja, da
je prav, da ta pisma izidejo
tudi v Problemih. Če nic dru-
gega ne, vsaj kakšno zrno je
vmes, ki ne bo smelo manj-
kati v mojih zbranih delih, ki
bodo izšla leta 2030 pri Dr-
žavni založbi Slovenije. Sko-
raj prepričan pa sem, da
bodo ta pisma vsebovala tudi
tvoji zbrani spisi, ki bodo,
kakor predvidevam, izšh tam
nekje okoli leta 2012. Potreb-
no jih bo objaviti, zaradi pre-
glednosti in zavoljo radoved-
nih bralcev, ki bodo v jutriš-
njih časih hodili po naši mili
zemlji Slovenski.
Seveda bo potrebno najprej
napisati še kaj Velikega, kak-
šen Veliki tekst in nasploh
kaj takega. To — upam —
nama ne bo težko.
Z voščilom, da bi ti to
uspelo že kar v letu 1972 te
tudi lepo pozdravljam in da
bi te ne vznemirjal, v temnih
nočeh in sivih, z nizko oblač-
nostjo prepredenih jutrih,
Josip Vidmar.
V Kranju, 29. decembra, na
moj štiriindvajseti rojstni dan,
1971.
»Kako ne more, lahko! Lahko pride do
ejakulacije ob popolnem mirovanju.«
—	Samo zlijeta, pritisneta si telesi?
»To se tudi dogaja, ampak to je potem
zame dokaz popolnega zlitja.«
—	Potem?
»Kot običajno, mislim, najbolj razširje-
na oblika je vzajemna onanija, možno in
tudi zelo pogosto je oralno ...«
—	Da mu vzameš penis v usta?
»Ja, to, ampak ne bova tako govorila.«
—	Jaz hočem, da govoriva grobo, mi-
slim, jaz bom tako rekel...
»Da drug drugemu vzameta penis v
usta, dobro.«
—	Pa je možno, da tudi samo eden
vzame?
»Nedvomno je to možno, nikdar pa ni-
komur, da ne bo zdaj izzvenelo, kot da
imam tisoče takih izkušenj, nikdar pa ni-
komur ne diktiram, kaj naj napravi, kar
napravi, napravi sam.«
—	Kaj pa vi, vi tudi sami napravite,
kar napravite?
»Tudi sam napravim.«
—	Kaj pa vi najraje napravite, kateri
element vam je najbolj všeč, to vas mo-
ram vprašati, to je važno zame?
»Od vsega mi je najbolj všeč, da se s
partnerjem poljubujem.«
—	Pa lahko doživite orgazem?
»Ja, lahko.«
—	Pa ne da bi se kaj dražila ročno?
»To sem prej poudaril, brez ročnega
draženja.«
—	To je pa zanimivo, ne?
»Mogoče, jaz ne vem. Prepričan sem,
da doživljajo drugi kaj podobnega, oziro-
ma, vem zanesljivo, da doživljajo celo ne-
katere ženske, ki so mi same pravile, or-
gazem ob, ob poljubih in ob, v objemih.
Jaz mislim, da ni to nič nenavadnega. Po-
udarjam, do tega pa pride samo ob zares
pristnem čustvu, sicer pa ne.«
—	Kaj pa je potrebno, da pride do or-
gazma, če čustvo ni tako zaresno?
»Takrat pa je potrebno več fizičnega
draženja.«
—	V teh odnosih ste vi pasivni, to mi
povejte? Vi ste bolj ženski, oziroma, v pre-
prosti govorici in opredelitvi bi naj vi igra-
li v tem istospolnem ljubezenskem razmer-
ju žensko vlogo?
»Ja, izključno.«
—	Izključno žensko vlogo, da, zdaj bi
vas pa rad vprašal naprej, če ste pri tem
stiku lahko tudi aktivni v agresivnem po-
menu?
»Ce imate v mislih analni odnos, po-
tem moram priznati, da mi ob takem po-
skusu erekcija upade.«
—	Govoril bom preprosto, ker se ne
morem tako izražati kot vi, če vas hoče
kdo v zadnjico . ..?
»Obratno, če kdo želi, da jaz njega v
danko, potem meni erekcija upade.«
—	Kaj pa, če kdo vas, ker igrate žen-
sko vlogo?
»Ce kdo to izrecno želi, mu ustrežem.«
—	Ali ni to pravilo?
»Nikakor.«
—	Ali so to drugi tipi, ker mnogi pri
nas mislijo, da gre to samo v zadnjico?
»To je različno. Poznam veliko, veliko
takih, ki tega sploh ne zmorejo, mislim
ne zmorejo niti fiziološko niti...«
—	Česa?
»Analno ne zmorejo, ali da bi kdo nje-
ga, enostavno ne zmorejo, in lahko mirno
trdim, da je pojmovanje, češ da homosek-
sualec išče analni spolni odnos, da je tako
pojmovanje povsem zgrešeno.«
—	Vem, ampak to sem hotel vprašati,
če so to drugi tipi, ki v spolnem aktu upo-
rabljajo analni odnos?
»So med homoseksualci taki, ki izključ-
no želijo igrati vlogo ženske, skratka, da
jih, neki prevajalec je uporabil izraz, po-
turčijo. To so izrazito feminilni tipi...«
—	Ki se nastavljajo?
»Ja, v zahodnem svetu jih imenujejo
gueens, kar bi po naše pomenilo kraljice.«
—	Zakaj pa vam, fe/ ste tudi ženski,
oziroma igrate žensko vlogo, to preveč ne
prija?
»To je nedvomno precej zapleteno. Ko-
likor vem iz pripovedovanja drugih, doži-
vijo taki ob tem orgazem in ejakulacijo že
ob koitusu analis, to lahko navedete.«
—	Kdo zdaj dobi orgazem in ejakula-
cijo. tisti, ki je aktiven?
»Ne, ne.«
—	Torej tisti, ki je ženska?
»Da, samo ob tem.«
—	Torej ta pasivni partner doživi ob
tem orgazem v danki in ejakulacijo v pe-
nisu?
»Tako, tako, medtem ko pri meni ni
tako, pri meni ob takem početju erekcija
popolnoma splahni.«
—	Ali ne doživite orgazma v danki?
»Ne, ampak to naredim samo v želji,
da ustrežem.«
—	Ali mislite, če bi imeli samo to me-
todo, analno metodo, da bi se tudi vi tako
navadili, da bi dobili orgazem v danki?
»Ne.«
—	Zakaj, nekateri zdravniki trdijo, da
bi se potem v danko preselili živci in bi
vi, če bi to zmeraj delali, doživeli potem
orgazem v danki?
»To ni nič novega, da je erogena cona
pri moškem na ustju danke, to je dokaza-
no, nedvomno.«
—	Če bi se zmeraj tega držali, povejte,
bi potem tudi vi v danki doživeli orgazem?
»Mislim, da ne bi.«
—	Zakaj ne, ko pa pišejo ujledni sek-
sologi, da bi se tam naselilo živčevje?
»Tam je že naseljeno.«
—	Mislim, da bi oživelo; mislim, da bi
se vsa vloga, ki jo je imel prej penis, pre-
nesla zdaj tja. mislim na živčevje? Kakšen
razlog imate, da lahko o sebi tako trdite^
recite, recimo, da ste se zmotili?
»Nisem se zmotil, prepričan sem, da
ne bi doživel orgazma.«
—	Ampak, nimate nobene podkrepitve,
da bi lahko tako trdili?
»Seveda imam podkrepitev, ker sem to
že počel, pa nisem ob tem nič občutil.«
—	Ampak gotovo niste tolikokrat, mi-
slim, če bi samo to počeli?
»Trdim zase osebno, da ne bi doživel
orgazma.«
—	Ampak niste poskusih tisočkrat; če
bi tolikokrat, pa bi občutili? Hočem reči,
da ste premaiokrat poskusili!
»Ali pa prevečkrat poskusil, da lahko
trdim, da ne bi tega dosegel.«
—	Dobro, ali vi sploh ne uživate v
tem?
»Je neko zadovolstvo.«
—	Ali veste, da tudi nekatere ženske
doživijo orgazem, če jih moški v danko?
»Poznam eno tako, poznam.«
—	Ali je potem pri tem še kaj pomemb-
nega?
»Oh, še veliko. Poudariti moram, da
začutim velikokrat tisto pravo vzburjenje
že ob tem, ko dam komu roko, namreč to
je važno.«
—	Zakaj je to važno?
»Ne vem, zakaj je važno.«
—	Gotovo imate kakšen razlog, da ste
to poudarili?
68
»Razlog, zakaj sem to poudaril, je v
tem, ker to doživljam, zakaj to doživljam,
skratka, dokaz neke posebne privlačnosti.«
—	Ali lahko ob tem doživite orgazem?
»Ne, ob tem ne, ne. hvala bogu, to bi
bilo prehudo, bi moral prevečkrat menja-
vati hlačke.«
—	Ali so še kakšne zanimive posamez-
nosti v zvezi s samo fizično platjo zadeve?
»To ne, pač pa bi želel poudariti, da
kljub temu, da ima naša družba spolni od-
nos med dvema moškima za perverzno de-
janje, sodim, da je z etičnega stališča od-
nos, seksualni odnos, ki ga imam s kakim
fantom, s katerim me veže zares pristno,
dano čustvo, veliko bolj etičen, kakor pa
spolni odnos, ki ga moram zaradi določe-
nih, z družbo postavljenih norm, vzdrže-
vati in imeti s svojo ženo.«
—	Zakaj je to manj etično kot ono?
»Zakaj? Zato ker se v spolni odnos z
ženo silim.«
—	Kaj pa ste čutili do nje takrat, ko
sta se spoznala? In zdaj povezujem to z
vašimi starimi besedami, ki so bile: nikoli
nisem pri nobeni ženski čutil tega, kar pri
moškem?
»Gotovo, nikoli.«
—	Povejte, zakaj ste se oženili, zakaj
ste se zaljubiU v ženo in kaj čutite, razlika
v čutenju me zanima?
»Oženil sem se zato, ker sem si želel
ustvariti družino.«
—	Ali ni bilo nobene ljubezni?
»Prav gotovo ni bilo erotične ljubezni.«
—	Kakšna pa je bila?
»Bila je neka duhovna zveza med ma-
no in bodočo ženo. Ta duhovna zveza je
temeljila na mojem trdnem prepričanju,
da moja žena to nagnjenje razume.«
—	Kakšna duhovna zveza je bila?
»Ta duhovna zveza je temeljila na mo-
jem trdnem prepričanju, da žena, ki sem
ji pred poroko to svoje nagnjenje razkril,
da me žena v tem pogledu popolnoma ra-
zume. To mi je tudi zmeraj znova zagotav-
ljala in mi hkrati zatrjevala, da nima nič
proti tej strani mojega življenja.«
—	Ali ji je bilo potem vseeno, če ste
imeli moške ljubimce poleg nje?
»To naj bi ji bilo vseeno, po izjavah,
samo da ona ob tem ne bo prikrajšana.«
—	V čem prikrajšana?
»Ravno v spolnosti.«
—	Zdaj mene to ne zanima. Pač pa
me zanima, zakaj ste vi nekoč srečali de-
kle, ki ste si jo izbrali za ženo, kakšno
čustvo je to bilo, ali kaj je to bilo, da
vam je neka neznana deklica postala žena?
Ah je bila to ljubezen ali ni bila ljubezen?
»Ljubezen nikakor ni bila, in to je sa-
ma tudi vedela, ker se ji povedal, da jaz
do nje kot ženske ne morem čutiti tega,
kar sicer moški čuti do ženske.«
—	Prav, ampak, zakaj ste si izbrali to
žensko?
»Lahko bi bila tudi kakšna druga žen-
ska.«
—	Kaj vam je na njej ugajalo?
»Dovolite, takšna, ki bi mi izkazovala
tolikšno razumevanje, kot ga je ona, kate-
rakoli, jaz bi se nedvomno tudi s katero-
koli drugo poročil, ob kateri bi imel obču-
tek, da me kot človeka povsem razume,
kot takšnega človeka.«
—	Kaj vam je bilo na njej všeč, da ste
se z njo družili, ali vam je bila všeč tudi
telesno?
»Niti malo.«
—	Kaj pa oči? Nekaj je bilo tudi fizič-
nega v tem, razmišljajte o tem, prosim!
»Dejal sem ji ob neki priložnosti, ko še
nisva bila poročena, da mi je na njej všeč
ravno to, da je tako malo ženstvena. Ob
tem se je zasmejala in dejala, da se mo-
tim, da je izredno ženstvena. Jaz sem ji
odgovoril, da nimam tega občutka.«
—	To je tisto, nemara neko zbliževa-
nje v spolu, na to mislite zdaj, kajne?
»Da, verjetno, na to mislim, nekako.«
—	Bila vam je bolj enakospolna kot
raznospolna?
»Bolj, bolj, da. To se spomnim.«
—	Ali ste pri njej kdaj imeli kaka ču-
stva ljubezni oziroma čutnosti ali spolno-
sti, ali pohote ali strasti ali karkoli iz sveta
čustev in čutov?
»V začetku zakona mi je spolni odnos
z njo prijal.«
—	Ste tudi vi doživeh orgazem?
»Ja, nedvomno, in je bilo v začetku za-
kona tudi vse v redu v moji spolni poten-
ci in hkrati tudi z občutki, ki mi jih je to
zadovoljstvo dajalo. Vse pa se je podrlo v
trenutku, ko sem spoznal, kako sebična je
moja žena ravno v pogledu dobivanja ču-
stev.«
—	Kako dobivanja? Tega nisem razu-
mel, dajte, povejte bolj enostavno?
»Pa sem se skušal zelo enostavno izra-
ziti, sem tudi premišljal, kako naj to izre-
čem. Kakor hitro je bila postavljena pred
dejstvo, da so moja čustva, zame povsem
naravna čustva, pri nekem fantu, je dobi-
la ob tem, ko sem ji to povedal, prepričan,
da me bo popolnoma razumela, živčni
zlom, oziroma bolje histerični napad. Ta-
krat se je v meni vse podrlo, ko sem spo-
znal, da je njena ljubezen do mene izrazi-
to sebična.«
—	Ampak, samo zase vas je hotela
imeti, saj to hoče večina žensk, imeti svo-
jega moža zase, saj to je čisto naravna
stvar, ni tako?
»Nedvomno, to bi rekel, da je običajna
stvar, ni pa naravna, za moje pojme.«
—	Ja, kaj je za vas potem tukaj narav-
na stvar?
»Naravno ne more biti nekaj, kar je
od človeka izsiljeno, skratka, naravno bi
bilo, zame bi bilo naravno, če bi ona takš-
no stvar dobivala od mene spontano, to
je potem že naravno pričakovati. Kakor
hitro pa se zaveda, da sem jaz čustveno
v bistvu drugje, potem pa že ni več na-
ravno pričakovati, da se bom spremenil.«
—	Aha, seveda, vidva sta se prej zme-
nila, da ste vi to, kar pač ste?
»To več ni naravno, ona je od mene
zahtevala, in še zahteva, nekaj, kar je proti
moji naravi.«
—	Kdaj ste potem nehali spolno uživati
pri ženi?
»Od tistega dne, ko sem spoznal, da
so jo bile v bistvu samo besede.«
—	Takrat ste tudi videli, da je ženska?
»Takrat sem videl, da je nekaj, kar mi
ni všeč.«
—	In to je ženska?
»V tem primeru ženska.«
—	A kljub temu ste pri ženski uživali,
kaj je to?
»To je bilo, vsaj jaz gledam na stvar
tako, kot neke vrste onanija, tudi ob ona-
niji človek uživa. Dosežeš orgazem, ejaku-
lacijo.«
—	Ali ste se počutili osamljeni po tem?
»Vsekakor, to nedvomno, vendar, do-
kler sem živel v prepričanju, da drug dru-
gega razumeva, oziroma da me žena razu-
me, je bil tudi pri meni ta odnos popolno-
ma sproščen in zato etično pravilen.«
—	Zakaj ste si sploh hoteli ustvariti
družino?
»Rekel bi, da — poleg tega, da imam
otroke zelo rad — da je bila v meni tudi
69
neka globoka, naravna želja po potom-
stvu, mogoče.«
—	Zakaj ste si želeli potomce, ste o
tem kdaj premišljevali?
»Nisem premišljeval. Samo, da mi zdaj,
ko imava svoje otroke, tri otroke, ta za-
vest veliko pomeni.«
—	Ste pri kakem od svojih otrok mor-
da opazili enako nagnjenje, kot je vaše?
»Ne, nikakor.«
Se nadaljuje
POLITIZACIJA
ARMADE ALi
RAZMIŠLJANJE
O PRIHOD
NOSTI
primož Žagar
Dopustna in tudi razložljiva je domne-
va, da je decembrski govor načelnika ge-
neralnega štaba JLA generalpolkovnika
Viktorja Bubnja v Divčibarah v severoza-
hodni Srbiji, ob odprtju ceste Mionica—
Divčibare, javno znamenje za javen in
ljudski začetek politizacije armade. S tem
seveda ne pravimo, da je bila vojska do-
slej nepolitičen stroj, ki je v jugoslovan-
skih družbeno-političnih razmerah zasedal
zgo>j stranski in priklopni sedež. Vendar
je bila politika v pomenu ideologije in pre-
pričanja samo njeno notranje vezje.
Politizacija potemtakem pomeni, da ar-
mada odsihmal ne bo več le znotraj sebe
ideološko in politično vzgajala vojaka in
častnika v zvestega ohranjevalca in varo-
valca jugoslovanskega revolucionarnega iz-
ročila, marveč bo to delovanje prenesla
navzven v obliki odločnega političnega
vplivanja, to je odločanja in morebiti cek)
vodenja.
Poslušajmo za trenutek visokega gene-
rala, kako zdajle, 25. decembra, govori
pred čez novo cesto potegnjeno vrvico, da
je »naš glavni problem nedvomno v tem,
da so v naši deželi idejna in moralna od-
stopanja od idej revolucije in da je bilo
geslo bratstva in enotnosti, ki predstavlja
osnovno idejno vsebino naše revolucije,
najpogosteje uporabljeno samo zato, da bi
se z njim maskirale akcije, ki razbijajo
bratstvo, enotnost in kohezijo Jugoslavije«.
To geslo po generalovih nadaljnjih bese-
dah »ni le parola 29. novembra, ampak je
široka zahteva naše skupnosti, naš vsak-
dan in naša prihodnost«.
Če pustimo pričujoče generalove besede
same v praznem prostoru, potem iz njih
seveda še ni mogoče prerokovati, da uteg-
ne postati armada navzven učinkujoča od-
ločilna in vodilna politična moč. Brž ko jih
položimo v sedanje joigoslovanske notranje
politične razmere, pa postane možnost, ozi-
roma za zdaj še domneva o nastajajoči
splošni in navzven obrnjeni aktivni politi-
zaciji naše armade zelo resna in zelo ob-
stojna.
Dvigujemo roke, nobene osupljive in
neverjetne skrivnosti nismo zdaj izdah.
Dandanes je pač mogoče zelo neposredno
slišati zelo glasna opozorila, in to celo z
najvišjih partijskih in državnih vrhov, da
bo morala prevzeti oblast armada, če ne
bodo v Jugoslaviji po »civilni in potemta-
kem po samoupravljalski poti« odstranili
gospodarske in politične zmede.
Vemo, da je država danes razmajana in
to miorda bolj od hudih in ponavljajočih se
gospodarskih pretresov kot pa od hrva-
ških in drugih nacionalističnih valov (ki pa
so danes seveda modna zadeva), pa od šo-
vinističnih, unitarističnih in s podobno po-
litično-borbeno poimenovanimi valčki. Do-
puščamo si vmesno pripombo, da so šele
razpoke, ki jih je povzročil gospodarski
potres, vdihnile nacionalizmu, šovinizmu
življenje in potlej še prožnost in trdoži-
vost. Tu kajpada nimamo v mislih samo
hrvaškega nacioinalizma, marveč prav tako
kažemo na srbski, pa na skriti in neagre-
sivni nacionalizem, ki se kaže najprej v
mržnji do »južnjakov«, od tod pa ima na
izbiro mnogo poti.
Če imamo vse to pred očmi, potem je
politizacija armade in njena levitev v od-
ločujočo politično moč zelo lahko razum-
ljiva. Ideja o bratstvu in enotnosti ter o
jugoslovanstvu na sploh je splošni armad-
ni zakonik in širjenje te ideje znotraj ai:-
madne ustanove je v bistvu notranja poli-
tična moč vojske oziroma, zelo praktično
vzeto, njeno vsakdanje politično delo.
In prav v tem hipu sta torej ogrožena
bratstvo in enotnost. Armada, ki ji je ohra-
njanje te vrednosti naravna, se je že po
logiki svoje notranje zgradbe skoraj samo-
dejno obrnila proti razpokam, ki zijajo v
Jugoslaviji, da bi jih zapolnila. Logika zgo-
dovine ji govori, da mora stopiti iz svoje
notranje avtonomnosti. Bratstvo in enot-
nost — resničen element njene notranje
povezanosti in strnjenosti, mora postati z
njenim posegom spet jugoslovansko vezje.
Ta ideja pa opravičuje posebno ravnanje
pri vodenju države in odločanju v njej.
Vprašanje je seveda, do kam bo prišla
politizacija armade, ki je, tako smo ugoto-
vili, povsem naraven postopek. O začetkih
lahko govorimo že danes, saj postaja JLA
množična družbeno-politična organizacija
z možnostjo in močjo vplivati na splošne
družbene in državne odločitve, kakršni
imajo, recimo, socialistična zveza in sindi-
kati. Če bo njeno, ponavljamo, povsem
navzven obrnjeno vplivanje zadostovalo,
potem po vsej verjetnosti drugega dela
njene politizacije ne bo.
Če pa bi razkroj v političnem in eko-
nomskem redu ostal nespremenjen (tu kaj-
pak ne računamo več z leti, ampak že z
meseci), tedaj bi družbeno politično vpliva-
nje armade naenkrat postalo odločanje in
vodenje. Takrat bi bratstvo in enotnost
postali tako rekoč strogo predpisani vred-
nosti, gospodarsko-politične razprtije med
republikami in njihovo brezplodno dogo-
varjanje (kar je včasih prikriti nacionali-
zem, viden in otipljiv kot republikanstvo)
bodo prepovedane, revolucionarna med-
vojna morala pa bo splošno učni predmet.
Kajpak ideja armade ni samo varova-
nje revolucionarnega izročila bratstva in
enotnosti, marveč obenem tudi ohranjanje
izročila o tradicionalnem socializmu. Zato
nalaga ta ideja armadi tudi izrezanje slepe-
ga izrastka kapitalnih vrednosti, ki dela
iz socialistične ekonomije spačka, konja s
človeško glavo ali narobe.
Dokaj razločno je namreč že mogoče
videti, da je krivo ponavljajočega se maja-
nja in opotekanja države neskladje med
ekonomijo in ideologijo. Preprosta logika
pravi, da je ekonomija kapitalistična in
okužena z zahodom, ideologija oziroma
70
ideja pa je socialistična.
Ideja armade bi tako vojsko, če bi mo-
rala doseči skrajno stopnjo politizacije,
prav tako naravno in samodejno obrnila
zoper zakone tržne logike in sploh zoper
tržno gospodarstvo, vrteče se okoli kapita-
la in okoli ideje meščanskega neoliberaliz-
ma, slovesno okrašenega z malim in sred-
njim podjetnikom-zasebnikom, z delnicami
kot s svilenimi trakovi in tako naprej.
Ustanovna ideja armade pa je po svo-
jem prvotnem namenu naperjena zoper
vsakršno kapitalno doktrino, to je neiz-
podbitno.
Sorazmerno z naraščanjem v Jugoslavijo
obrnjene politizacije armade bi kajpada
moral naraščati tudi splošni red. Le-ta je
zopet naravna lastnost armade in je ohra-
njanje reda njeno naravno delo. To pome-
ni, da bi bila armada po svoji notranji lo-
giki naravnana zoper vse, kar bi utegnilo
ta red motiti, pa najsi bi bilo to v gospo-
darstvu, umetnosti in kulturi, kjer kake
sedanje zabave za ekstremistične možgane
pač ne bi bile mogoče.
Red bi torej prinesel človeku-posamez-
niku manjšo svobodo. Vendar pa ideja v
tej točki spet spregovori, da se je bolje
odreči kakim posameznikovim svobošči-
nam, kot pa še naprej tavati v temi gospo-
darskega in političnega razsula. Skrit v tej
temi se je lahko socializem iz prakse zno-
va selil v teorijo. Pri tem je bilo vidno sa-
mo to, da v govorih socializem še zmeraj
ostaja najbolj razširjena praksa. V resnici
pa se je v dejanjih in mislih naseljeval že
omenjeni meščanski novoliberalizem s pri-
legajočimi se zdravili za zdravljenje social-
nega razlikovanja revščine večinskih mno-
žic, kar je Zveza komunistov zdaj razločno
spoznala.
Z druge strani pa ideja zapoveduje, če
se ji bo morala armada prepustiti, da mo-
ra vojska vzgojiti vsakega vojaka in čast-
nika za proletarskega socialista, ker dru-
gače bi morebitna dokončna politizacija
armade postala navaden latinskoameriški
puč.
Za, zdaj že najbrž pokojnega, maršala
Lin Piaa je na Kitajskem veljalo, da je par-
tija top, s katerim strelja vojska. Zdaj, ko
je Lin Piao odstavljen, velja, da mora biti
vojska top, s katerim strelja partija. Pri
nas najbrž ne bi bilo razlike med topovi
in strelci, če ohranimo to prispodobo. Voj-
ska znotraj že tako zaobjema partijo. V
času, ko se morda pripravljajo novorevo-
lucionarne razmere, katerih bistvo bo bit-
ka za bratstvo in enotnost in za proletar-
ski socializem, gre pač za delovanje orga-
nizacije, ki ima zaradi dejanske tudi naj-
več politične moči.
BRAVCEM
BRAVCEM
V zadnjem času so se pojavile v javno-
sti napačne interpretacije o delu Proble-
mov in sprevržena dejstva o uredniških
konceptih. Zato tokrat objavljamo načrt
in koncepte revije, ki sta jih sprejela oba
uredniška odbora že za leto 1971 (in ki so
ostali za leto 1972 v bistvu nespremenje-
ni) ter so bih poslani Skladu za pospeše-
vanje založništva oziroma Kulturni skup-
nosti Slovenije:
A
Revija PROBLEMI je bila prisiljena v
letih 1970 in 1971 bistveno preurediti na-
čin svojega delovanja in izhajanja, tako da
je izhajala v dveh, tudi po zunanji obliki
različnih publikacijah. Razlogi so naslednji:
1.	Do srede leta 1970 je uredništvo re-
vije delovalo na podlagi določenega plura-
lističnega koncepta, ki je omogočal različ-
nim interesom pretehtano in uravnoteženo
razmerje glede na uveljavljanje v reviji.
Uredništvo je skušalo skladno uveljavljati
najrazličnejša umetniška hotenja od »tra-
dicionalnega« do avantgardno eksperimen-
talnega, hkrati z njimi pa tudi izrazito
strokovno, znanstveno teoretično publici-
stiko, zraven pa še aktualnejše spise in
esejistiko. Razumljivo je, da je uredniški
koncept, ki združuje tako raznorodna ho-
tenja, zelo labilen, ker se v njem posamez-
ni interesi zlasti zaradi omejenega in toč-
no določenega obsega revije nujno med se-
boj ovirajo in celo blokirajo, kar poraja
bolj ali manj ostre napetosti med različni-
mi interesi, ki bi za svoje upravičeno uve-
ljavljanje potrebovali več prostora pa tudi
drugačne oblike in načine urejevanja.
Uredništvo PROBLEMOV je že pred letom
1970 večkrat opozorilo na ta položaj, ga
razumelo kot nujno začasnega in je javno
predlagalo, da je za nekatere skupine nje-
nih sodelavcev, zlasti pa določene literar-
no umetnostne težnje, nujno treba ustvari-
ti nove in njim primerne periodične publi-
kacije.
2.	Ker se to ni zgodilo, je število sode-
lavcev nenehoma naraščalo, področje delo-
vanja se je nenehoma širilo, posamezni in-
teresi so se konsolidarizirali, možnosti za
pravočasno in ažurno objavljanje so bile
vedno manjše. Prišlo je do nasprotja med
dvema skrajnostima: na eni strani so se
pojavili interesi strokovno znanstvene in
teoretične publicistike, na drugi strani pa
interesi aktualne esejistike, literarno umet-
niškega avantgardizma in eksperimenta.
Pokazalo se je, da je to dvoje različnih ob-
močij, da nastajajo prispevki za eno po-
dročje drugače in po drugi logiki kakor za
drugo in da zahtevajo tudi drug način pre-
zentiranja v javnosti. Iz tega je sledilo
spoznanje, da ne more en sam uredniški
odbor hkrati urejati obeh področij, mar-
več da vsako zahteva zase poseben način
urejanja pa tudi poseben način izhajanja,
posebno obliko revije, ker je pač vsako
področje že po svoji naravi v posebnem
odnosu do realnega socialnega kulturnega
prostora, v katerega vstopa preko revije.
Od tega trenutka dalje ni bil več možen
enoten uredniški odbor, ki bi z enako od-
govornostjo skrbel za obe, po načinu na-
stajanja in učinkovanja tako različni po-
dročji.
3.	V skladu s tem je nastal že v letu
1970 predlog, naj bi revija PROBLEMI ne
izhajala več v stari obliki, marveč naj se
razdeli na dva dela: na tako imenovani
teoretični in tako imenovani aktualni,
umetnostno-eksperimentalni in hterami
del. Ta predlog je bil tudi sprejet in ures-
ničen, zato je revija PROBLEMI izhajala
že v drugem polletju 1970 kot TEORIJA-
PROBLEMI in kot MAGAZIN-PROBLEMI.
4.	Poskus v drugem polletju leta 1970
ni pokazal le, da je taka delitev dela in od-
govornosti edino smotrna, marveč je
omogočil, da so nastali za obe publikaciji
in za celoto jasnejši koncepti, ki so omo-
gočili v letu 1971 izvesti začeto delitev
bolj dosledno, to pa na naslednji način:
a) Revija RAZPRAVE-PROBLEMI je do-
sledno publicistična, teoretično znanstvena
publikacija, ki ne objavlja nikakršnih umet-
niških pa tudi ne literarnih prispevkov
oziroma produktov, pač pa bo nadaljeva-
71
nje in osamosvojitev v reviji PROBLEMI
že uveljavljene publicistike predvsem za
področja filozofije, literarne teorije, poli-
tologije, ki se jim pridružujejo še umet-
nostna zgodovina, historiografija, lingvisti-
ka itd., tako da bo polagoma prekrila ce-
lotno območje tradicionalnih humanistič-
nih znanosti.
Dosedanji razvoj te vrste publicistike v
reviji PROBLEMI omogoča, da začrtamo
publikaciji RAZPRAVE-PROBLEMI tudi
bolj ali manj enoten horizont. Na podlagi
že doslej objavljenih del je jasno, da se
je izoblikovalo skupno stališče, ki je za-
popadeno v spoznanju o krizi tradicional-
nih humanističnih disciplin, ki so v kon-
frontaciji z modernim svetom in moderno
družbo že izpričale svojo nezadostnost in
svojo notranjo problematičnost. Priznati
je treba, da so PROBLEMI to notranjo
problematičnost že doslej in na ustreznem
strokovnem nivoju nenehoma opisovali.
Zato je minimalna skupna platforma vse
publicistike, ki se bo odslej samostojno
pojavljala v publikaciji RAZPRAVE-PRO-
BLEMI, prav vpogled v to notranjo pro-
blematičnost in problematiko tradicional-
nih humanističnih ved.
Pri tem seveda ne gre za nikakršno
naivno zanikovanje naše tradicije, marveč
za premislek o njenih temeljih, ki v tej
tradiciji niso bili nikdar tematizirani kot
takšni. RAZPRAVE-PROBLEMI nimajo na-
mena, da bi zanikovali tradicijo, in tega
tudi načeloma ne morejo. Njihov namen
je, preprosto povedano, nadaljevati tam,
kjer se je tradicija ustavila. Zaradi tega je
jasno, da se strokovno znanstvena in teo-
retična publicistika, ki izhaja iz problema-
tičnosti tradicionalnih humanističnih ved,
ne more sebi primerno uveljaviti v tradi-
cionalnih strokovnih revijah, saj bi se tako
postavljala v takšen kontekst, kjer bi bila
bistveno blokirana.
Revija RAZPRAVE-PROBLEMI ima svoj
lastni uredniški odbor z glavnim in odgo-
vornim urednikom. V letu 1972 naj bi izšla
v 6 številkah, vsaka številka bo obsegala
14 avtorskih pol.
b) Revija MAGAZIN-PROBLEMI bo
objavljala aktualno publicistiko, poezijo,
prozo, likovno produkcijo — fotografije in
originalno likovno ustvarjanje. S tem hoče
izpolniti tisto vrzel v slovenskem revijal-
nem in sploh kulturnem prostoru, ki na-
staja zato, ker nam manjka tisti tip perio-
dične publikacije, ki se imenuje »magazin«.
MAGAZIN-PROBLEMI bo s postopnim
uvajanjem komentatorskega in družbeno-
angažiranega pisanja, s hitrim informira-
njem o dogajanju v literaturi, likovni in
drugih umetnostih verjetno presegel kla-
sični tip pisanja in se približal tistemu, kar
pogreša slovenski bralec in intelektualec
prav posebno.
MAGAZIN-PROBLEMI so si že prido-
bili precej novih sodelavcev, predvsem pa
bralcev in naročnikov. To so največ dijaki
in študentje. V prihodnjem letu bo potreb-
no uvesti rubriko za nasvete književnim
začetnikom.
MAGAZIN-PROBLEMI predstavljajo mo-
derno obliko, ki združuje sodobne produk-
cijske prijeme z eksperimentalnostjo, ob
tem pa opravlja vlogo spodbujevalca mla-
dih, še neformiranih ustvarjalcev.
Vsebovali l>odo naslednje rubrike:
1.	Literatura (proza, poezija, drama)
2.	Likovna produkcija (fotografije, kon-
ceptualna umetnost, reprodukcije, grafič-
na poezija)
3.	Politična publicistika — to so pri-
spevki, največkrat polemični, ki zadevajo
notranje in zunanje politične probleme, go-
spodarstvo ...
4.	Kulturna publicistika — to so eseji,
recenzije, prikazi, portreti, razmišljanja o
književnosti, gledališču ...
5.	Prevod — tu objavljamo odlomke
oziroma krajše teoretične prispevke iz
aktualne problematike
6.	Intervju — naš urednik se pogovar-
ja z najbolj vidnimi — pa tudi skritimi
ustvarjalci našega javnega prostora
7.	Rob — na t. i. robu, ki je nova gra-
fična oblika — objavljamo najrazličnejše
prispevke od literarnih eksperimentov do
humorja pa informacij iz svetovne kultur-
ne zakladnice.
Revija MAGAZIN-PROBLEMI ima last-
ni uredniški odbor z glavnim in odgovor-
nim urednikom. V letu 1972 bo izšel v 10
številkah, vsaka številka pa bo obsegala
14 avtorskih pol. Oba uredniška odbora
bosta tvorila skupno upravno telo, svet
revije.
B
Zaradi vsega navedenega je očitno, da
sta preureditev in razširitev revije PRO-
BLEMI utemeljeni v dosedanjem razvoju
same revije, hkrati pa v njeni vlogi, ki
jo ima v slovenskem kulturnem prostoru,
ter v njenem pomenu za razvoj slovenske-
ga revijalnega življenja in ža posamezna
delovna področja, ki jih združuje v sebi.
Iz tega pa same po sebi izhajajo tudi po-
sledice, ki bi nastale, ko bi nameravanih
sprememb zaradi pomanjkanja sredstev ne
bilo mogoče izvesti:
1.	Predvsem bi bilo potrebijp omejiti
število sodelavcev, kar pa glede na njihovo
strukturo in način delovanja p>omeni, da
bi bilo treba izločiti celo skupino ali celo
generacijo. S tem pa vprašanje ne bi bilo
rešeno, saj je že vnaprej jasno, da bi se
izločena skupina pojavila s svojimi zahte-
vami pri kakšni drugi reviji ali pa bi za-
htevala samostojno publikacijo.
2.	Zavreti bi bilo treba dotok novih so-
delavcev iz prihajajočih generacij, kar bi
pomenilo, da bi se vloga PROBLEMOV
glede na sam kulturni razvoj bistveno
spremenila, na drugi strani pa bi prav ta-
ko privedlo do zahteve po noVi reviji.
3.	Zavreti bi bilo treba dosedanji raz-
voj revije PROBLEMI, oziroma blokirati
bilo treba v njej že uveljavljene in že de-
lujoče inovacije, kar pomeni, da bi se mo-
rala revija podrediti že preseženim tradi-
cionalnim oblikam in načinom urejanja in
izhajanja revije. S tem pa bi bilo resno
ogroženo vse, kar so PROBLEMI na po-
dročju znanosti in publicistike že uvelja-
vili in kar bi bilo treba v letu 1972 na pod-
lagi obrazloženega načrta le nadaljevati ia
razširiti.
Uredniški odbor MAGAZINA
Uredniški odbor RAZPRAV
72
PROBLEMI — MAGAZIN
Kazalo za letnik IX., 1971
POEZIJA
Avanzo Miha: Kaj pride potem, Ta moja pot........št. 97, str. 9
Bagola Božidar: Faniangelu v spomin..........št. 101, str. 37
Balog Zvonimir: Zdaj se vpenjaš, Epimenid, Semence.....št. 97, str. 16
Brvar Andrej: Buča na paro..............št. 101, str. 34
Lump in Jovo na novo..............št. 108, str. 25
Buttolo Frančiška: Vprašanje poezije..........št. 100, str. 45
Dragojevič Danijel: Jutro, Veronikin prt.........št. 97, str. 17
Niko Grafenauer: Statični soneti............št. 105, str. 12
Hanžek Matjaž: Besede stvari, ki so prisotne, ki niso prisotne .	št. 101, str. 14
Grozno veKko besed...............št. 108, str. 43
Horvatič Dubravko: Iz Zle vojne: Nezavzeto mesto. Ta dolina .	št. 97, str. 14
Jesih Milan: Nekaj pesmi...............št. 100, str. 34
Klimakterij, Češnjice, Maiermarz...........št. 103—104, str. 61
Kocbek Matjaž: Tabes dorsalis IX............št. 97, str. 5
Peca, Srbečica, Trdi čankar.............št. 103—104, str. 55
Kralj Tomaž: Prepisovanje ptic.............št. 100, str. 39
Medved Andrej: Izpovitje krvi.............št. 103—104, str. 21
Miklavc Ferdinand: Rakaste omejitve..........št. 108, str. 45
Osrajnik Milan: Ogledala...............št. 103—104, str. 72
Pibernik France: Drevo drevesa gozd gozdovi.......št. 97, str. 20
Plamen I. G.: Pesmi.................št. 108, str. 14
Pound Ezra: Iz Kantov................št. 108, str. 49
Pungartnik Marjan: Mrmranje, Obisk pri Thomasu Becketu . .	št. 103—104, str. 66
Sever Josip: Pismo o listju, ki pada...........št. 97, str. 19
Svetina Ivo: Sladki oče................št. 103—104, str. 53
Zlate pike mojih klasičnih stavkov......... .	št. 108, str. 34
Šalamun Tomaž: Vrela usta gospodova..........št. 101, str. 1
Taufer Veno: Podatki................št. 100, str. 33
Seznam, Ladje, Pajek, Ples, Crka, Kolobar.......št. 108, str. 1
Prevod Hrvaške novejše lirike............št. 97, str. 12
Prevod Ezre Pounda Iz Kantov...........št. 108, str. 49
Vuoičevič Stojan: Potop...............št. 97, str. 18
Zagoričnik Franci: Pesem pan. Spomini brez prihodnosti, 20.000
znamenj ali pogovor muh.............št. 101, str. 10
Zagoričnik Ifigenija: Podoba podobe. Nemirna si vestalka na
na ržišču...................št. 100, str. 41
Stavek, Bogu za hrbtom. Moja riba na dnu. Živa meja pada,
V kopitu devet zarez...............št. 108, str. 32
Zidič Igor: Morje v zidanici. Pomisli, Glasba, Vsaka stvar te,
Sirventes, Pokrajina...............št. 97, str. 16
PROZA
Erjavec Aleš: Dolge poti...............št. 101, str. 5
Dolenc Mate & Rupel Dimitrij: Peto nadstropje trinadstropne hiše	št. 97, str. 53
Jančar Drago: Zmota v osebi.............št. 100, str. 35
Rožanc Marjan: Slepo oko...............št. 105, str. 14
Rupel Dimitrij: P. K. V. v Z..............št. 100, str. 46
Pingvin in agentka profesorja Kramaršiča.......št. 108, str. 16
Srčič Marjana: Obsojeni na vsakdanjost.........št. 97, str. 10
Afriški bobni..................št. 105, str. 33
Šeligo Rudi: Pokhci čakajo: 4. Sarada..........št. 101, str. 15
Svabič Marko: Jangcekjang..............št. 97, str. 1
Vprašanje o suverenosti neke balkanske države.....št. 100, str. 54
št. 101, str. 39
št. 103—104, str. 27
št. 105, str. 56
Ostrigla sem si lase................št. 108, str. 29
Višnovec Boris: Cesta................št. 103—104, str. 68
DRAMA
Jovanovič Dušan: Avtostop..............št. 108, str. 3
Kralj Tomaž: Pupilija Ferkeverk in Zaspanček Razkodranček . .	št. 103—104, str 73
Zaje Dane: Likvidacija................št. 105, str 1
PUBLICISTIKA
Arzenšek Vladimir: Vaje iz sociologije..........št. 100, str. 12
Dabo Radoslav: Hrvaška novejša lirika v krogu troedinega pojma št. 97, str. 12
Demšar Drago: Kršiti zakone — da ali ne?........št. 103—104, str. 10
Pomilostitev..................št. 103—104, str. 11
Dobrila Pavel: Popravek...............št. lOl, str. 56
Forstnerič France & ICramberger Marijan: Državljan te dežele	št. 103—104, str. 14
Geister Iztok: Nekaj misli o usodi tehničnega sredstva ....	št. 97, str. 23
73
Kristalna vaza.................št. loi, str. 51
Gerzina Sergej: Laos, kaos in mednarodna proletarska zavest . .	št. loo, str. 3
Anatema ali hvala?................št. 100, str. 3
Grafenauer Niko: Kaj je revolucija?...........št. 105, str. 46
Evidenca: Trapez, Fondi OrYja Pala, Ko bom bog postal . ._št. 100, str. 23
Inkret Andrej: Dva politična filma............št. 100, str. 8
I. K.: Dogajanja fosilov................št. 100, str. 5
Kermauner Taras: Konservativno premišljevanje o radikalni ne-
gaciji, III Povest o Mansonu............št. 97, str. 39
De bello Cudermanico..............št. lOO, str. 16
Evidenca: Strašna ljubezen.............št. 100, str. 24
De beUo Cudermanico II..............št. loi, str. 53
Zakonita rast in še bolj zakonito odmiranje poraščenih rok
Prednosti izidajavstva...............št. 103—104, str. 1
O neki slovenski arhinacionalni in hiperaktualni skušnji . .	št. 105, str. 44
Moj narod čez vse in z desnico...........št. 105, str. 51
Vesela izjava o žalostni izjavi............št. 108, str. 55
Klarin Mirko: Ostriženi proti dolgolascem.........št. 108, str. 61
Kovačič Vladimir: Ali bi konservatorij rešil probleme glasbenega	št. 97, str. 44
izobraževanja v SRS...............št. 97, str. 37
Kreft J. Ivan: Planet Zemlja..............št. 97, str. 23
Križnar Naško: Fosfeni, mandala in Omega.........št. 108, str 58
Medved Andrej: Vprašljivost znanstvenega raziskovanja umetnosti	št. 97, str. 46
Mrak Ivan: Smer in protismer.............št. 97. str. 41
Uvod v Requiem za ljubim Ganimedom........št. 100, str. 18
Murko Mojca: Afrika je večja kot Kranjska........št. 97, str. 33
Novaik Jernej: Nestrpnosti: Kdo jezdi v visokem sedlu? ....	št. 105, str. 54
Obvestilo bralcem.................št. 108, str. 60
Pet vprašanj Jeanu Scheferju o »Scenografiji neke slike« ....	št. 108, 'str. 71
Pirjevec Dušan: Aleksander praznih rok..........št. 100, str. 21
Planko Lado: Igra-nje free jazza...............št. 100, str. 6
Pregelj Vaško: Impresije...............št. 105, str. 39
Rupel Dimitrij: Mitologije: revija Prostor in čas.......št. 97, str. 34
Nagrade Borisa Ziherla..............št. 100, str. 4
Evidenca: Pavle Zidar, Tumor; CirU Zlobec, Moj brat svetnik;	št. 100, str. 22
France Novšak, Dečki; Janez Svajncer, Klop v zelenem . .	št. 101, str. 42
Kje so meje (ne)svobode?.............št. 103—104, str. 5
Koliko proti petnajst? . . . ■...........št. 105, str. 41
Kaj je povedal predsednik Popit?........' . .	št. 103—104, str. 19
Stepanovič ,Milan: Samoupravljanje v Groningenu......št. 97, str. 57 _
Šeligo Rudi: Ob »Dialogih«..............št. 97, str. 57
Švabič Marko: Drugi korak..............št. 97, str. 58
Oznanilo....................št. 101, str. 51
Urbančič Ivan: Težave (spo-)razumevanja.........št. 103—104, str. 7
Vakanjac Milenko: Revolucionarnost?..........št. 103—104, str 21
Vilfan Jernej: Izraelska jesen ..............št. 97, str. 35
Vogel Herman: Literatura po starih melodijah.......št. 103—104, str. 20
Zorn Aleksander: Veselje do nestrpnosti. Nestrpnost.....št. 103—104, str. 29
Zasedba Filozofske fakultete maj—junij 1971, Dokumenti ...	št. 97, str. 56
Žagar Primož: Poljska in posrednik...........št. 100, str. 2
S kemično analizo v boj zoper politične sholastike ....	št. 101, str. 44
Slepi naboj kalibra 155 mm za havbico........št. 105, str. 48
V kaj je udarila politična intervencija?........št. 108, str. 70
Politizacija armade ali razmišljanje o prihodnosti ....	št. 108, str. 64
Pogovor s homoseksualcem.............št. 101, str. 51
KONCEPTUALNA UMETNOST & VIZUALNA
POEZIJA
Bjelič Dušan: Fenomen pesništva............št. 100, str. 29
Bogdanovič Slavko: 4 informacije............št. 101, str. 29
Carrega Ugo & Miccini Eugenio & Sarenco: Tekst o vizualni poeziji	št. 105, str. 25
Celant Germano: Za nekritično kritiko..........št. 97, str. 26
Chubbv V. K.: Vizualni tekst..............št. 108, str. 40
Coppini Giusi: Bog reši ljudstvo............št. 105, str. 27
Denegri Ješa: Na poti k novi umetniški komunikaciji.....št. 101, str. 29
Dragan Nuša & Srečo: Projekt slušno govorne grupne komuni-
kacije zlogov..................št. 101, str. 31
Gabrijelčič Uroš: Pomladni projekti...........št. 97, str. 25
Gappmavr Heinz: Tekst o vizualni poeziji............št. 108, str. 37
Grupa ( : Kopici Vladimir & Rakovič Ana & Mrča Čedomir) . .	št. 101, str. 25
Kocman J. H.: Projekt tornada za Evropo.........št. 105, str. 28
Kocijančič Janez: Stiridnevnost, Vizual 1, Vizual 2......št. 97, str. 30
Lužan Pavel: Vizualni tekst...............št. 105, str. 25
MaChiedo Mladen: Ne-s-raz..............št. 108, str 40
Mandič Božidar: Avto-foto informacija..........št. 101, str. 32
Marušič Živko: Sporočilo Apollu 14 med kroženjem okoli meseca	št. 100, str. 28
Matanovič Milenko: O akumulaciji in distribuciji......št. 97, str. 32
Matkovič Slavko: Vizualna raziskava...........št. 105, str. 31
Nova pota vizualne poezije.............
Miccini Eugenio: Sinergična pesem............št. 108, str. 42
Miccini Eugenio & Perfetti Michele: Vizualna poezija in zdajšnja-	št, 105, str. 26
-prihodnost...................št. 108, str. 38
74
Nez David: Akcijski postopek, Selekcijski kriterij akcij ....	št. 97, str. 31
Osrajnik Milan: Vizualni tekst.............št. 108, str. 38
Plamen I. G. & Pogačnik Marko: Mož brez zadnjice.....št. 108, str. 35
Perfetti Michele: Bla-bla...............št. 108, str. 37
Pungartnik Marjan: Sakralna pomnožitev.........št. 108, str. 39
Radojčič Mirko: Projekti krčenja........• ....	št. lOl, str. 26
Rinke Klaus: Aktionsraum m-1.............št. 97, str. 29
Rotar Dreja: Vizualni tekst..............št. 105, str. 25
Ženska s klobukom...............št. 105, str. 27
Sarenco: L = lettore.................št. 105, str. 30
Spatola Adriano: Un point...............št. 105, str. 30
Steen Vagn:.Vizualni tekst...............št. 108, str. 38
Knjiga z luknjo.................št. 108, str. 36
Šalamun Andraž: O bogu...............št. 100, str. 32
Valie export....................št. 100, str. 25
Vladovič Borben: Poezija...............št. 108, str. 37
Tomič Biljana: Mini-esej................št. 101, str. 30
Tvpoezija 70..................št. 105, str. 28
Tekst o tvpoeziji................št. 105, str. 30
Vree Paul de: Tekst o vizualni poeziji..........št. 105, str. 26
Weibl Peter: Umetnost je poznavanje socialnih procesov ....	št. 100, str. 30
Zagoričnik Franci: Tekst o vizualni poeziji.........št. 105, str. 32
Zagoričnik Ifigenija: Restrikcija Vojvodine Kranjske.....št. 108, str. 41
Zagoričnik Orest: Vizualni tekst.............št. 105, str. 29
ROB
Balet in konkretna glasba sta pognala v tek IFIP 71.....št. 105, str. 47
Erjavec Aleš: Tine iz Šmarja..............št. 101, str. 6
Hudobna dadica................št. 101, str. 8
Hudobija....................št. 108, str. 48
Erjavec Aleš & Papič Zdravko: Strip...........št. 100, str. 20
Buttolo Franca: Hlače 71..............št. 105, str. 52
Dabo Radoslav: Ključ................št. 105, str. 16
Detela Lev: Obisk s posledicami............št. 105, str. 33
Goršič Niko: Josip Vidmar je huškinil..........št. 105, str. 35
Važni so Cankarjevi brki..............št. 105, str. 49
Hanžek Matjaž: Naziv................št. 108, str. 46
Sestanek v Soteski št. 10 ob 17. uri.........št. 97, str. 3
Matjaž Hanžek trenutno piše pesem.........št. 103—104, str. 78
Celoten umetniški ustvarjalni proces .........št. 108, str. 19
Igralec sem...................št. 105, str. 1
Igralec sem II..................št. 108, str. 15
Marušič Živko: Erekcija................št. 97, str. 23
.Minikrilna plemenskost...............št. 97. str. 46
Kleč Milan: Pikapolonice...............št. 103—104, str. 17
Bilečanka...................št. 108, str. 51
Nekaj izvlečkov iz pogovora za okroglo mizo
FILMFORUM št. 3—4...............št. 108, Str. 23
Kralj Tomaž: Ohraniti naravo.............št. 97, str. 17
Iz stranišč na ceste, fantje.............št. 97, str. 39
Čarovnik iz Oza, Vodnar . .............št. 100, str. 47
Novi pašniki možganov..............št. 103—104, str. 24
Learv Tim: Priročna tabela za vibracije somnambulnih . . . .	.št. 97. str. 53
Markova Jela: Besede zate...............št. 103—104, str. 65
Muževič Boris: Kritika nekega manifesta.........št. 97, str. 7
Komuniste streljajo, mar ne?............št. 105, str. 43
Oman Ivan: Nabrusimo kose.............št. 101, str. 5
Osrajnik Milan: Smrt moškim.............št. 103—104, str. 72
Nakupovalne orgije...............št. 105, str. 22
Ošlak Vinko: Polemični spis ob razgovoru z Vidmarjem v delu
Josipa Vidmarja višje življenje............št. 103—104, str. 18
Ob »poplavi golote«...............št. 103—104, str. 54
Pavlica Dušan: Ilegalec................št. 105, str. 47
Perovšek Jure: Škotski škof..............št. 101, str. 38
Pismo No 1/97, Zlatko Naglič.............št. 97, str. 2
Pi,smo No 2/100..................št. 100, str. 33
Pismo No 3/100, Lado Grat Kijev: Nekaj misli o maškaradi, ma-
"škarah, kurentih in zlih duhovih...........št. 100, str. 36
Pismo No 4/100, Ivan Mrak: Protestiram v imenu plemenitega
pasjega rodu...................št. 100, str. 40
Pismo No 5/100...................št. 100, str. 40
Pismo No 6/100.................f .	št. 100, str. 41
Pi.smo No 7/100, Matjaž Potrč.............št. 100, str. 42
Pismo No 8'100, Dušan Bjelič: Projekt Neuroart.......št. 100. str. 45
Pismo No 9/101, Janez Pavlin.............št. loi, str. i
Pismo No 10/101 T. Vrhovšek.............št. 101, str. 1
Pismo No 11/101..................št. 101, str. 3
Pismo No 15/103—104, Mitja Kamušič: Med Arzenškom in Ger-
zino ....................št. 10.-5—104, str. 4
Pismo No 16 103—104, Mitja Šinkovec..........št. 103—104, str. 53
Pismo No 17/103—104, Lado Planko...........št. 103—104, str. 64
Pismo No 18'103—104, Aleš Erjavec: Pesek v oči......št. 103—104, str. 69
75
Pismo No 19/105..................št. 105, str. 14
Pismo No 20/108, Tone Vrhovšek............št. 108, str. 53
Pismo No 21/108, Milan Kleč: Diferenciacije........št. 108, str. 54
Pismo No 22/108, Božo Šprajc: Pet pisem.........št. 108, str. 64
Potrč Matjaž: Vidmar: »Stojim absolutno na stališču materializma«	št. 103—104, str. 59'
Povše Janez: Zaznava 6................št. 97, str. 39
Maurice Bejart ali aktualna umetnost .........št. lOi, str. 14
Izjava.....................št. 101, str. 19
Horoskop »+ 1«.................št. 103—104, str. 23
Pulj 71 in čarobni ključ..............št. 103—104, str. 70
Pozor!......................št. 101, str 39
Pozor, pozor!...................št. 105, str. 56
Prašnikar Bernarda: Gasilci med nami..........št. 103—104, str. 13
Rudolf Petri: Pravljica o tulipanovcu............št. 105, str. 36
Rupel Dimitrij: Preklic................št. 97, str. 1
Drama....................št. 100, str. 45
Simčič Samo: Miting..................št. 97, str. 40
Sušnik Stane: Stealin'................št. 97, str. 17
Ene par plat..................št. 101, str. 9
F. S.: Stari huligan (B. Stih) in novi Problemi (Magazin) ....	št. 97, str 40
Kaj mar?....................št. 100, str. 53
Ukana....................št. 101, str. 4
Dve Josipa Vidmarja ostrig na štrikcu........št. 101, str. 5
Šeligo Rudi: Moja hči ima sanje............št. 103—104, str. 1
Neangažirani zapisi................št. 108, str. 1
Švabič Marko: Svašta pička rodi............št. 97, str. 9
Kuglice....................št. 97, str. 47
Bilanca....................št. 100, str. 33
Kajla v rit...................št. 101, str. 22
Tretji korak so sijajna znanstva...........št. lOl, str. 42
Žret, pit in fukat................št. 103—104, str. 61
GnifUka....................št. 103—104, str. 79-
Višnovec Boris: Muzej modernih umetnosti........št. 108, str. 55
Zagoričnik Franci: Majska pesem............št. 108, str. 51
Zagoričnik Ifigenija: Moj lubi je bolan..........št. 108, str. 62
Zen, biseri zen budizma................št. 97, str. 11
Zen, biseri zen budizma II...............št. 100, str. 48
Opomba: Pomotoma je ta letnik izhajal kot VIII. letnik.
Prosimo, da popravek upoštevate 1
76
POPRAVEK
KAZALA
ZA LETO 1970
Popravi kazalo letnika VIII, leto 1970, ki je bilo objavljeno v Magazinu, Problemi,
september—oktober 1971, št. 103—104, na straneh 39, 40, 41 in 42
str. 39 — popravi oba naslova kazala:
namesto: Problemi časopis za mišljenje in pesništvo letnik VIII, leto 1971
prav: Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo letnik VIII, leto 1970
namesto: NA TEM MESTU JE NERODNO VRINJENO KAZALO ZA	LETNIK 1971
praV: NA TEM MESTU JE NERODNO VRINJENO KAZALO ZA LETO 1970
dodaj: PLATNICE
Šeligo Rudi: Popravek...............št. 83, III
(str. 39, Aktualnosti 1970)
namesto: Bošnjak Branko: Interpretacija marksizma v Holanskem
katekizmu...................št. 87, str. 10
prav: Bošnjak Branko: Interpretacija marksizma v Holandskem
katekizmu...................št. 87, str. 10
dodaj: Ciment Michel, Lude in Jean Schnitzer: Moj Rubljov je upa-
nje vsega ruskega ljudstva.............št. 88, str. 3
(str. 40)
dodaj: Grat Ladislav — Kijev: Spoštovano uredništvo......št. 88, str. 23
namesto: Inkret Andrej: Estetični vidik — konstruktivna razsežnost
teksta.....................št. 88, str. 15
prav: Inkret Andrej: Estetični vidik — konstitutivna razsežnost
teksta.....................št. 88, str. 15
namesto: Jagodič Stane: Možgani.............št. 88, str. 28
prav: Jagodič Stane: Možganizmi.............št 88, str. 28
prečrtaj: Moj Rubljov je upanje vsega ruskega ljudstva.....št. 88, str. 3
namesto: Ozadje škandala Rubljov.............št. 88, str. 1
prav: Ronfani Ugo: Ozadje škandala Rubljov.........št. 88, str. 1
namesto: Rotar Braco, Brejc Tomaž: Nedonošeni Vasari.....št. 88, str. 32
prav: Rotar Braco, Brejc Tomaž: Nedonošeni Vasari......št. 88, str. 23
namesto: Rupel Dimitrij: Nenehno na rob..........št. 86, str. 16
prav: Rupel Dimitrij: Nenehno na robu...........št. 86, str. 16
namesto: Smailagič Nerkez: Vidiki ideologije »nove levice« ....	št. 85, str. 1
prav: Smailagič Nerkez: Vidiki ideologije »nove levice«.....št. 85, str. 2
namesto: Turk Janez: Nezmožnost in nezmožnost.......št. 88, str. 27
prav: Turk Janez: Nemožnost in nezmožnost.........št. 88, str. 27
stran 41, Magazin
(Poezija)
namesto: Medved Andrej: Onkraj preko.......... .	št. 94, str. 1
prav: Medved Andrej: Onkraj preko............št. 94, str. 33
namesto: Šalamun Tomaž: Modro.............št. 94, str. 21
prav: Šalamun Tomaž: Modro..............št. 94, str. 53
(Proza)
dodaj: Zagoričnik Franci: Bistveni udarec..........št. 95—96, str. 13
(Likovna priloga)
namesto:
LIKOVNA PRILOGA
Brouvvn Stanlev: Amsterdam 'projekt 1 m^ zemlje/.......št. 95—96, str. 41
Brus Giinter: Poskus samorazrezanja............št. 93, str. 33
Celant Germano: Genova................št. 95—96, str. 40
Dimitrijevič Braco Slobodan: Zagreb............št. 95—96, str. 37
Dragan Nuša & Srečo: Ljubljana.............št. 95—96, str. 33
Ehrenberg Filipe: London................št. 95—96, str. 39
Hanžek Matjaž....................št. 94, str. 42
Klimeš Dušan, Jifi Valoch: Brno.............št. 95—96, str. 42
Marusic Ziuko: Bretx..................št. 94, str. 33
Bretx.....................št. 95—96, str. 43
Matanovič Milenko: 1969, Ljubljanica, les-vrvica........št. 93, str. 36
Nemetschek Peter: Miinchen...............št. 95—96, str. 38
Nez David: 1970 ....................št. 93, str. 37
OHO-grupa: Aktionsraum-l...............št. 94, str. 38
Poznanovič Bogdanka: Novi Sad.............št. 95—96, str. 36
Regovc Božena: Botique Boža...............št. 93, str. 46
Šalamun Andraž: 1970, Noč, lok, goreče puščice........št. 93, str. 38
Švabič Marko: Manifest................št. 94, str. 43
Tušek Vinko: Vabljeni ste k reševanju nagradnega testa.....št. 93, str. 39
Wolf Tatjana: XXXV. Mednarodni beneški bienale.......št. 93, str. 42
Zagoričnik Orest..................št. 94, str. 42
Prav: LIKOVNA PRILOGA
(nepaginirano)
Erouwn Stanlev: Amsterdam 'projekt 1 m- zemlje ■.......št. 95—96, IX
Brus Giinter: Poskus samorazrezanja............št. 93, I
Celant Germano: Genova................št. 95—96, VIII
Dimitrijevič Braco Slobodan: Zagreb............št. 95—96, V
Dragan Nuša & Srečo: Ljubljana.............št. 95—96, I
Ehrenberg Felipe: London................št. 95—96, VII
Hanžek Matjaž....................št. 94. X
Klimeš Dušan, Jifi Valoch: Brno.............št. 95—96, X
Marusic Ziuko: Bretx..................št. 94, I
Bretx.....................št. 95—96, XI
Matanovič Milenko: 1969, Ljubljanica, les-vrvica........št. 93, IV
Nemetschek Peter: Munchen...............št. 95—96, VII
Nez David: 1970 ...................št. 93, V
OHO-grupa: Aktionsraum-1...............št. 94, VI
Poznanovič Bogdanka: Novi Sad..............št. 95—96, IV
Regovc Božena: Botique Boža..............št. 93, XIV
Šalamun Andraž: 1970, Noč, lok, goreče puščice........št. 93, VI
Svabič Marko: Manifest.................št. 94, XI
Tušek Vinko: Vabljeni ste k reševanju nagradnega testa:.....št. 93, VII
Wolf Tatjana: XXXV. Mednarodni beneški bienale.......št. 93, X
Zagoričnik Orest...................št. 94, X
(Rob)
dodaj: Dekleva Milan: Počitniška balada..........št. 93, str. 63
namesto: Kosuth Robert Born USA Lives in New York.....št. 95—96, str. 49
prav: Kosuth Joseph..................št. 95—96, str. 49
dodaj: Kralj Tomaž: Ufo, moj ljubi Ufo...........št. 95—96, str. 1
namesto: Kralj Tomaž: Dinamo za naprej..........št. 95—96, str. 63
prav: Kralj Tomaž: Dinamo za naprej...........št. 95—96, str. 62
dodaj: Londonska podzemna revija.............št. 95—96, str. 6
namesto: OFF OFF Theatrer, Munchen...........št. 93, str. 47
prav: OFF OFF Theather, Miinchen............št. 93, str. 47
dodaj: Sušnik Stane: LP »Spirits Known and Unknown«.....št. 94, str. 36
LP »The Isaac Haves Movement«...........št. 94, str. 36
LP »Stonehenge«.................št. 94, str. 37
LP »A Rainbow in Curved Air«............št. 94, str. 38
namesto: Tone Stojko: Foto...............št. 94, str. 35
prav: Tone Stojko: Foto.................št. 95—96, str. 60
—67
namesto: Rudi Šeligo: Pisateljeve konkretne radosti (3. oktober 1970
ob 16. uri)...................št. 95—96, str. 67
prav: Rudi Šeligo: Pisateljeve konkretne radosti (3. oktober 1970
ob 16. uri)...................št. 94, str. 34
namesto: Svabič Marko: Josip Vidmar...........št. 94, str. 5 4
prav: Svabič Marko: Josip Vidmar.............št. 94, str. 39
namesto: Učitelj, ki masturbira..............št. 95—96, str. 1
prav: Učitelj, ki masturbira...............št. 95—96, str. 5
prečrtaj: UFO, moj ljubi UFO..............št. 95—96, str. 5
(Publicistika)
namesto: Dobrila Pavk: Avers revers logike.........št. 94, str. 4
Avers revers logike?................št. 95—96, str. 64
prav: Dobrila Pavle: Avers. Revers. Logike?.........št. 94, str. 4
Avers. Revers. Logike?..............št. 95—96, str. 64
namesto: Kralj Tomaž: Zabriskie Point...........št. 93, str. 1
prav: Kralj Tomaž: Zabriskie Point............št. 93, str. 47
namesto: Kralj Tomaž: Nominacija — eksnominacija......št. 95—96, str. 26
prav: Kralj Tomaž: Nominacija — eksnominacija.......št. 95—96. str. 51
namesto: Kreft Ivan J.: Računalniške dileme.........št. 95—96, str. 47
Imeti — delati revijo...............št. 95—96, str. 51
prav: Kreft Ivan J.: Računalniške dileme...........št. 93, str. 1
Imeti — delati revijo...............št. 95—96, str. 26
namesto: La Monte voung: Petje Pran Natha: zvok je bog ....	št. 95—96, str. 48
prav: La Monte Voung: Petje Pran Natha: zvok je bog.....št. 95—96, str. 48
dodaj: Olaj Jože: Izmerljivost našega latentnega herojstva ....	št. 93, str. 20
namesto: Vprašanje o protestni poeziji...........št. 94, str. 27
prav: Zagoričnik Franci: Vprašanje o protestni poeziji.....št. 94, str. 27
dodaj: Žagar Primož: Čistka ali nacionalizacija........št. 95—96, str. 25
(Platnice)
dodaj: Rupel Dimitrij: Vprašanje o Magazinu.........št. 95—96
Svabič Marko: Prvi korak.............št. 95—96
Opomba: opozarjamo, da je ves letnik izhajal pod napačno oznako »VII«. Prosimo,
da upoštevate tukajšnji popravek. To je pač demokracija, tu se ne da nič pomagati.