


li 3(o O W \

„ V Šmarnicah ni nič \oper vero, ^oper nravnost.
Proti natisu ni nobenega ^adr^ka." — Kne\oškofijski
ordinarijat Ljubljanski ddo t6. jan. igOO.

Provincijalat Prane, dovoljuje, rg. Jan. igOO.


KAZALO.

Stran

Navod posvečevati mesec maj Bogu na čast

in Mariji. III

Dan

1. Marija milostij polna, to je, polna gnade

Božje.- t

2. Marijnih zasluženj obilica, polnost . . 9

3. Marijna vera. 16

4. Upanje M arij no.24

5. Marijna ljubezen do Boga .... 33

6. Marijna ljubezen do bližnjega ... 39

7. Marijna ponižnost.47

8. O devištvu Marije.56

9. Marijna pokorščina.65

10.  Marijno uboštvo •.72

it. Marijna potrpežljivost . . .... 79

1 2. Marijna gorečnost v molitvi ... 88

13. Marija Mati usmiljenja.95

14. Marija, Mati svete družine . . . . 103

15. Marija, naša mati' nas vseh . . . . trt

16. Marija, mati skesanim grešnikom . . 1 19

17. Marija je upanje vseh ljudij .... 126

18. Marija, upanje grešnikom.133

19. Marija je vselej pripravljena pomagati. 141

20. Marija nas varuje v skušnjavah. . . 149

IV

Dan Stran

21. Marija reši vse z mogočno priprošnjo . 157

22. Marija milosrčna besednica najbolj revnim 164

23. Marija polna milosrčnosti.17 1

24. Marija obrača milostive oči na nas .

25. Marija nam sprosi stanovitnost in vstraj-

nost.185

26. Ime Marije je častilcem sladko ime . 193

27. Marija oslajša smrt svojim služabnikom 200

28. Marija varuje svoje služabnike pred

peklom.208

29. Marija pride častilcem v vicah na pomoč 217

30. Marijna priprošnja je vsem potrebna . 224

31. Ljubezen Marije v nebesih do svojih

otrok na zemlji.230

Sveta maša v čast blaženi Devici Mariji . 241

Spovedne in obhajilne molitve .... 253

Lavretanske litanije.260

Litanije v čast presv. Srcu Jezusovemu . 265

posvečevati mesec maj Bogu na
čast in Mariji.

1. Krščanska duša! očisti precej
od konca svojo vest greha s čisto
in skesano spovedjo, sprejmi zakra¬
ment svetega Rešnega Telesa. — Vsaj
enkrat ta mesec prejmi zakramente.

2. Prizadevaj si celi mesec, da
odpraviš kako slabo navado, kak greh,
kamor si bolj nagnena, privadi se kaki
lepi čednosti, da boš Mariji bolj do-
padla in jo lepo častila.

3. Daruj vsako jutro Mariji in po
Mariji in Jezusu vsa opravila celega

IV

dne, delaj marljivo z dobrim name¬
nom; zdihni večkrat: Marija, moja
mati, moja Gospa, tebi darujem svoje
srce, varuj me, saj veš, da sem tvoja.

4. Hodi vsak dan k sveti maši in
šmarnicam; ako pa ne moreš, oprav¬
ljaj šmarnice doma.

5. Moli vsak dan sveti Rožni venec
ali z družino ali pa sama. — Enkrat
v mesecu opravi molitve za odpustke,
da dobiš popolni odpustek.

Prvi dan.

Marija milostij polna, to je, polna
gnade Božje.

Češčena Marija, milosti
polna. (Luk. 1. 2.)

Premišljevanje.

Brezdvomno je, da je Marija in pa včlo-
večenje večne Besede božje naj večji, najbolj
slovesen, najčastitljivejši prizor, ki ga je
vsegamogočni Bog pokazal svetu. Sveti Peter
Damijan pravi, da je Marija bitje, pred kterim
ima prednost in vzvišenost samo le Bog. Da
pa moremo dovzeti to, moramo premišljevati,
kolika je bila milost, s ktero je Bog obdaril
preblaženo Devico.

Milost božja je tekla na Marijo ne po
kaplji kakor na druge svetnike, ampak lila
je kakor dež na pokošeno senožet. Prebla-
žena devica je prejela, — govori sv. Bazilij
— vse milosti svetega Duha; tako da je Ma-

i

2

rij a mogla vsklikniti: „V družbi svetnikov
je moje bivališče/ 4  (Sir. 24.) In sveti Vin¬
cencij Fereri uči, da je Marija že pred
rojstvom presegala na svetosti svetnike in
angelje. Temu nauku, tako častnemu za našo
kraljico, goreče pritrjujejo tudi P. Siiarec,
Spineli, Rokupito in drugi bogoslovski uče¬
njaki. Toda ne glede na mnjenje učenjakov,
moreta se navesti še druga dva vzroka, ki
dokazujeta resničnost te trditve.

I. Prvi raslo g je. ta, da je Marija
izvoljena od Boga za mater večni Be¬
sedi.  Že takrat, ko je bilo v božjem sklepu
sklenjeno, da se bo Sin božji včlovečil, že
takrat je brez dvombe bila odločena mati,
ktera bo dala božji Besedi človeško naravo.
In ta mati je bila Marija. Tomaž Akvinski
pa uči, da milosti podeljene človeku so pri¬
merne višji ali nižji stopnji, na ktero je kdo
poklican. To omenja tudi apostelj Pavel
rekoč: „Bog nas je storil za pripravne slu¬
žabnike nove zaveze. 44  (Kor. II. 3, 6.) S temi
besedami namreč hoče reči: Apostelji so pre¬
jeli od Boga take darove, take zmožnosti,
ktere so primerne težki službi, na ktero so
poklicani. V enakem smislu govori Bernardin
Sijenski, češ, kdor je poklican od Boga v
kako službo, v kak stan, on prejme od Boga
ne samo take darove, da more spolnovati
svoje dolžnosti, ampak še take, kteri ga

3

store zmožnega, da upravlja svojo službo
častno  in slavno.  Ravno takč se je spo¬
dobilo, da je obdaril Bog Marijo precej od
začetka njenega bitja s takimi milostimi, ki
so bile večje mimo milostij vseh ljudij in
angeljev, ker so morale biti primerne njeni
neprimerno vzvišeni časti. Tako sklepa
Tomaž Akvinski z mnogimi učenjaki. On
trdi, Marija ni samo z ozirom na milost —
polna milosti,  pač pa z ozirom na Božje
materinstvo se mora imenovati milostipolna,
ker so prijete milosti primerne bile njeni
visoki časti, in so jo delale za vredno  Mater
božjo. „ Gora vrhu gorčc  se imenuje Marija,
ker je vzvišena nad vse Svetnike, pravi papež
sveti Gregor Veliki. Zato je v svetem pismu
Marija imenovana: Ceder,  trdno, lepo, visoko
drevo, in sicer ceder na Libanu; cipresa,  in
sicer na Sijonski gori; oljka,  in sicer lepa
oljka na polji; cimet,  ki lepo diši, terebinta,
ki lepo razprostira krasne veje; vinska trta,
ki rodi sladak in dišeč sad, izbrana  kakor
sonce. (Sir. 24.) Vse to so nam krasne, pri¬
merne podobe za Marijo. Prav lepo govori
sv. Bernard, rekoč: „Marijna svetost je bila
tako dovršena, da ni bilo za Boga nobene
druge matere, nego Marija, za Marijo no¬
benega sina, nego Sin božji.“

II. Drugi razlog za obilnost milostij je
ta okolišina, da je Marija bila že v za-

3*

4

Četku življenja od Boga namenjena,  naj
bode zavetnica in srednica ljudem.  Saj
je znano, kakč jednoglasno prikladajo sveti
očetje in veljavni cerkveni učenjaki to ime
Materi božji; naprimer Rihard od svetega
Viktorja pravi: „Ana je želela zveličanje
vsem, iskala ga in učinila ga; Ona je vzrok
zveličanja vsem ljudem/ To naznanja tudi
sveta cerkev, ko obrača na Marijo sveto¬
pisemske besede: „Pri meni je vsa milost
življenja in resnice; pri meni je vse upanje
življenja in čednosti. Jaz sem mati lepe lju¬
bezni in strahu in spoznanja in svetega
upanja. Kdor mene posluša, ne bo osramoten,
in kteri v meni delajo, ne grešijo/ (Sir. 2,
4.) Marija nam pridobi s svojim mogočnim
posredovanjem, s priprošnjo velike darove
božje ljubezni, svetega strahu, spoznanja in
svetega upanja. Iz tega sklepa sveti Bernard:
Nauk svete cerkve je, da je Marija splošna
srednica našega zveličanja. Marija je prejela
ne samo del milosti, ampak obilico milostij,
da more biti vredna  srednica med Bogom
in ljudmi. „Kako bi mogla brez te obilice
biti Marija", vpraša sveti Laurencij Justi-
nijan, „nebeška lestvica, priprošnica za celi
svet, prava srednica med Bogom in ljudmi?"
Naj izrečem še jasneje. Če imajo biti vsi
ljudje po Marijnim posredovanju Bogu dragi,
ljubi in dopadljivi, mora dosledno biti Ma-

5

rija bolj sveta in Bogu bolj dopadljiva
kakor vsi ljudje; zakaj kako bi drugače
mogla ona biti srednica za druge? Saj je
taka tudi pri ljudeh; ako hoče kdo pri kralju
posredovati, sprositi kako milost za podlož¬
nike, mora ta pomirovalec biti kralju bolj
dopadljiv, kakor so drugi podložniki.

Tudi angeljem je Marija srednica; zakaj
hrepenenje po odrešeniku in goreče molitve
Marijne so pospešile prihod Jezusa Kristusa,
ki je zaslužil angeljem milost stanovitnosti.
Dalje je pridobila Marija z milostjo, ker je
Mati Božja, da so se napolnili sedeži pro¬
padlih angeljev; kajti toliko in toliko tisoč in
tisoč devic so zasedle sedeže pahnenih an¬
geljev, saj so device angelji v človeški po¬
dobi. In tako je bilo veličastvo angeljev
pomnoženo. Po pravici pravi Rihard Viktorjev:
»Vse stvari so po Mariji prenovljene, po njej
je bil padec angeljev popravljen, po njej je
človeštvo spravljeno. Ker je torej Marija bila
izvoljena za mater Odrešenikov© in za sred-
nico sveta, prejela je od začetka svojega bi¬
vanja več milostij, kakor vse druge stvari.
Marija je bila že takrat najljubezniviša vseh
stvarij, najlepša in najčistejša vseh duš, ktere
so bile in bodo vstvarjene od Boga. Zato
priklada sveta cerkev njej besede: „Ko sem
še mala bila, dopadala sem Najvišjemu.“

6

Vzgled.

V Karvoni  na Laškem je živel imeniten,
bogat mož, imel je dobro ženo, Lucija po
imenu. Ona je bila mila ljubeznjiva in prav
usmiljena do revežev; delila jim obilno mi-
lošnjo. Njen mož pa je bil ravno nasproten.
Bil je skop, trdosrčen, zato je sovražil ženo
zavoljo milošine, celo pretepal jo je. No¬
benega ni imela, da bi mu potožila svojo
revo. Zatekla se je k Mariji, tolažnici ža¬
lostnih. Vsako saboto je hodila h kapelici
zunaj mesta, kjer je bila podoba Marije, brez
madeža spočete. Srčno je prosila Marijo naj
bi vender omečila srce možu, naj bi ga na¬
peljala na pravo pot, da bi vsaj k spovedi
hodil. Ko je nekega večera ondi molila, na¬
stane strašanski dež in nevihta. Ni mogla
iti domov, morala je prenočiti v kapelici,
deloma molila, le malo zaspala; strašna
britkost jo je trla, ko je mislila na moža;
vedla je, da ne bo poslušal nikakeršnega
izgovora, da jo bo trpinčil, celo umoriti bi
jo utegnil. Zato se pripravi na smrt, precej
zjutraj gre k spovedi in prejme sveto obha¬
jilo, obljubi Mariji, da bo namestu kapele
sezidala cerkev, ako jej ohrani življenje.
Nato gre utolažena domov; stopi srčno pred
moža, pove mu odkritosrčno, zakaj je mo¬
lila in da je morala zarad dežja prenočiti v

7

kapeli; ako misli kaj slabega o njej, naj
stori ž njo kar hoče, ona je pripravljena za
smrt. Mož se začudi nad srčnostjo žene in
pravi rahlo: Moja Lucija! nikar se nič ne
boj, jaz nisem tak, kakoršen sem bil; to noč
se mi je Marija prikazala, če tudi nisem
vreden te milosti; očitala mi je moje slabo
živenje. Obljubim ti pri Bogu, da bom odslej
drugače živel; Marija je vslišala tvojo mo¬
litev. Kar je mož obljubil, držal je pošteno;
začel je res po krščansko živeti. Lucija je
spolnila tudi obljubo, ter sezidala mesto ka¬
pele Mariji na čast cerkev. Glejte, tako je
bila Marija srednica med ženo in možem,
med možem in Bogom. (Ehmig. 3, 378.)

Nauk.

Prizadevajmo se vsak dan, da se odva¬
dimo kake slabe grešne napake, in prosimo
pomoči Marijo.

O sveta, o deviška, o sladka Marija!

O brezmadežna, vselej češčena Marija!
Pomagaj nam, pomagaj nam, o Marija!

Molitev.

O sveto, nebeško dete, ki si od¬
ločeno, da boš mati Odrešenikova.

8

da boš srednica grešnikom, usmili
se mene! Glej, tukaj kleči pred taboj
nehvaležnik in te prosi usmiljenja.
Pomagaj revežu, ki je po lastni krivdi
zgubil milost Božjo. Oj, ti si najbolj
vzvišena stvar, samo Bog je višji od
tebe, in nebeški velikani so mali proti
tebi. O Marija, najsvetejša med svet¬
niki, oj, ti globočina milostij, ti si
Bogu tako mila, to vem dobro, da
ti ne more odreči ničesar. Tudi to
vem, da ti je drago, če moreš pora¬
biti svojo moč v prid grešnikom.
Oj, pokaži pač, koliko premoreš pri
Bogu; pridobi in sprosi mi tako spo¬
znanje, tako ljubezen do Boga, da
postanem iz grešnika — svetnik; da
bom rešen vezi na pozemeljsko in
vnet čiste ljubezni do Boga. To mi
stori, ti kraljica nebeška. To mi pre¬
moreš storiti. Stori mi to iz ljubezni
do Boga, ki te je storil tako mo¬
gočno, tako vzvišeno, tako usmiljeno.
To upam, tako naj se zgodi. Amen.

9

Drugi dan.

Marijnih zaslužen j obilica, polnost.

Kakor vinska trta sem
sladak in dišeč sad rodila.

(Sir. 24, 23.)

Premišljevanje.

Bog, stvarnik, je ljubil preblaženo De¬
vico s posebno ljubeznijo in je olepšal njeno
dušo s svetostjo, ki jo povzdiguje nad vse
ljudi in svetnike. To izrazuje kraljevi prerok
David s temi le besedami: „Nje bivališče
stalo je na svetih gorah; Bog ljubi Sijonska
vrata bolj kakor vse Jakobove šotore; človek
je rojen v njej, in Najvišji sam jo je utrdil."
(Psi. 86.)

Premišljujmo, kako zvesto je Marija so¬
delovala z milostmi, prejetimi od Boga, že
precej od začetka svojega življenja.

Da je Marija precej pri spočetju prejela
milost Božjo, to je verska resnica; in da je
prejela popolno zavestno pamet, in primerno
spoznanje Boga, to ni le mnenje kakega po¬
sameznika, ampak splošno mnenje cerkvenih
učenikov. Po pravici smemo verjeti, da je že
v prvem trenutku zjedinjenja lepe njene duše

10

s čistim telesom bila razsvitljena od božje
modrosti z vsem spoznanjem, katerega je
bilo treba, da razume večne resnice, lepoto
čednostij in neskončno ljubeznjivost božjo;
zlasti da spozna, kako vreden je Bog njene
ljubezni, ker jo je izvolil izmed vseh stvarij,
ter jo obdaril z neprecenljivimi milostimi,
da jo je ohranil brez madeža podedvanega
greha, da je dobila milost postati mati večne
Besede in pa kraljica sveta. Iz hvaležnosti
do Boga se je Marija zmiraj prizadevala
dopasti Bogu in mu povračati ljubezen. Že
v teku mesecev pred rojstvom je gojila Ma¬
rija to lepo čednost božjo. Ker je bila spo¬
četa brez podedvanega greha, bila je prosta
nagnenja na zemske reči, prosta neurejenih
nagibov, prosta čutnih uporov; z jedno be¬
sedo, prosta vsega, kar bi jo oviralo, da ne
bi mogla popolno ljubezen do Boga gojiti.
Zato je puhtelo njeno srce neprenehoma k
Bogu, in ona je povspevala v popolnosti.
„Kakor vinska trta sem sladak in dišeč sad
rodila' 1  — veljajo svetopisemske besede o
Mariji.

Marija namreč se primerja vinski trti,
ker trta raste, dokler ne doseže višine pod¬
pirajočega drevesa in raste še više; druga
drevesa in rastline rastejo do neke višine,
potem pa jenjajo rasti. Marija je bila zdru¬
žena z Bogom ;  svojo jedino podporo, pro-

11

spevala je v čednosti više in više, ter dospela
do dovršene popolnosti.

Nekteri veljavni bogoslovci učč: ako si
je človek pridobil pripravnost, urnost in
spretnost v čednosti; ako je v milosti božji
in ako zvesto sodeluje s prejeto milostjo, to
je, da misli, govori in dela vse tako, kakor
hoče Bog: uče, da si zasluži tako z vsakim
dejanjem toliko zasluženja, da se zasluženje
podvoji. Če je temu tako, koliko bolj mora
veljati to o preblaženi Devici, ktera je brez
dvoma sodelovala celo življenje z milostjo.
Vsak trenutek se je podvojilo^ zasluženje.
Vzemimo za primero tako-le: Če je imela
prvo uro svojega bitja deset stopinj milosti,
imela je drugo uro dvajset stopinj; tretjo uro
štirideset; četrto uro že osemdeset. Ko bi tako
računili naprej — koliko bi prišlo na en
dan, koliko na mesec, koliko na devet me¬
secev pred rojstvom! Oj s kolikim bogastvom
milostij, s kolikim bogastvom na zasluženju,
v kaki svetosti je pač prišla Marija na
svet! Kaj pa še le, ako obrnemo to na celo
njeno dolgo življenje (na 68 let)! — Oj
kristjan, pomisli, koliko škodo ti dela greh!
Vse delovanje je zastonj, brez koristi. Ako
si storil greh, teci, teci naglo k spovednici,
in odloži greh!

Verska resnica je, da Marija celo svoje
življenje ni nikdar storila greha, niti najmanjše

12

napake, nikdar ni v najmanjši reči oslabila
moči in izdatnosti v milosti; nikdar pustila
je brez porabe. Nikdar ni storila dejanja, ki
bi bilo brez zasluženja. Ona ni nikdar izrekla
besede, ni imela misli, nikdar ni storila iz-
dihljeja, ki bi ne meril na večjo čast Božjo;
s kratka, nje ogenj ljubezni ni nikdar ugasnil,
ni omrznila gorečnost za čednost. Na ta način
je Marija vedno in iz vseh moči porabljala
milost božjo in zadostovala jej, ljubila Boga,
največjo dobroto, kolikor mogla. Sedaj v
nebesih lahko reče: O moj Bog, če te nisem
ljubila, kakor je tvoja ljubeznjivost vredna,
ljubila sem te, kolikor sem bila zmožna.

Sveti Tomaž Akvinski prisvaja Mariji
trojno obilico milostij. Prvič je bila mik sti
polna po duši; zakaj že od začetka je bila
popolna in izklučna lastnina božja; drugič
je bila milosti polna po telesu; zakaj iz nje¬
nega telesa je vzela večna Beseda človeško
meso nase; tretjič je bila milostipolna za
zveličanje ljudij sploh, kteri bodo imeli delež
na milostih Marijinih. Kajti po mnenji tega
cerkvenega učenika imajo tudi drugi svetniki
toliko milostij, da so zadostne za njihovo
in mnogo drugih  ljudij zveličanje, ne pa
za zveličanje vseh.  Samo naš Izveličar Jezus
Kristus in pa njegova sveta mati Marija imata
toliko obilico milostij, da zadostujejo za zve¬
ličanje vseh ljudij. Zato vsklikne Tomaž iz

13

Vilanove: „Marija je polna milostij, in iz te
obilice zajemamo vsi. Toda to moramo za¬
pomniti si, da dobivamo milost od Jezusa
kot pričetnika milosti; od Marije pa kot
srednice milosti; od Jezusa kot našega Zve¬
ličarja; od Marije kot naše priprošnice; od
Jezusa kot vira, studenca milostij, od Marije
kot vodovoda milostij.

Naši ljubeznjivi kraljici imamo zahvaliti
vse upanje, vse milosti, vse zveličanje in
ves blagor, ker nam priteka vse po njenih
rokah, vse po njenem posredovanji. — Oj,
kako nesrečna je taka krščanska duša, za
ktero ne teče ta vodovod, ker je opustila
češčenje Marije! Kako pa močno želi Bog,
da bi častili in prosili to vzvišeno Devico,
ker pri njej so založeni vsi zakladi nebeških
milostij.

Vzgled.

Marjina podoba spreobrne greš¬
nika.

Bilo je nekoč v Neapolu. — Neka žena
potoži svojemu dušnemu pastirju, da je že
veliko let sem, kar njen mož ni bil pri spo¬
vedi; ona sama ne ve, kako bi ga pripravila
k temu, ker jo zmerja, če mu govori o spo¬
vedi. Duhoven jej svetuje, naj mu poda sve-
tinjco Marije brez madeža spočete. Na večer

14

ga zopet opominja, naj gre že vender enkrat
k spovedi; on se brani in noče nič slišati o
spovedi, in še prav hudo jo ozmerja; ona
pa mu obesi podobo Marije na vrat in ga
lepo prosi, naj jo vsaj enkrat uboga. Kakor
hitro je imel svetinjo na vratu, reče ženi
prav prijazno, saj bom šel k spovedi; kdaj
pa hočeš, da grem? — Ta nagla sprememba
je ganila ženo do solza; drugi dan zgodaj
je tekel v cerkev. — Spovednik ga vpraša,
koliko časa že ni bil pri spovedi ? Osemin¬
dvajset let, kar sem se ženil, je odgovoril.
— Kako pa, da ste danes tako zgodaj prišli?
praša spovednik. — Ej! Sinoči mi je žena
obesila svetinjo Matere božje na vrat; na¬
enkrat sem bil ves drugačen, kar spati nisem
mogel; kako bi bil miren s tako težo grehov,
kaj bi bilo, ko bi tako umrl! komaj sem
dneva dočakal. — Res, mož se je prav ske¬
sano spovedal grehov vsega življenja; odslej
je prav pobožno živel, hodil je večkrat na
leto k spovedi. — Glejte, kristjani! Marija
je milosti polna za vse ljudi; ona pomaga,
kjer je treba.

Nauk.

Kristjan! ne odlašaj spovedati se, če te
vest teži; hiša redko pometena se zelo za¬
praši; ne odlašaj spovedi do zadnje ure, ko
ne veš, kedaj bo in kakšna bo.

15

Molitev.

O kraljica nebeška! ti si povzdig-
nena nad vse kore angeljev, ti kra¬
ljuješ najbliže pri Bogu; jaz revni
grešnik te pozdravljam iz te doline
solza in te prosim, obrni milostive
oči na mene. Spomni se, o Marija,
v kakih nevarnostih moja duša oma¬
huje, da zgubim nebesa in Boga,
dokler živim na tem svetu. Na tebi,
o moja milostiva Gospa, je vse moje
upanje. Jaz te ljubim in zdihujem, da
bi te kmali gledal in te slavil v ne¬
besih. O Marija, kedaj bom mogel
poljubiti tisto roko, ki mi je delila
toliko milostij in dobrot? Resje, moja
Mati, jaz sem bil v teku svojega živ¬
ljenja zelo nehvaležen do tebe; ako
pa pridem v nebesa, ljubil te bom
celo večnost in za nehvaležnost za-
doščaval s hvalo in češčenjem na
veke. Zahvaljujem Boga, da mi je
podaril toliko zaupanje na kri Jezu¬
sovo in na tvojo mogočno priprošnjo.

16

Toliko tvojih častilcev je stavilo trdno
zaupanje na tvojo pomoč, in nobeden
ni bil zapuščen. Naka, ne, tudi mene
ne boš zapustila, O Marija, prosi svo¬
jega Sina, Jezusa, kakor jaz prosim
po zasluženji njegovega trpljenja —
prosi, naj mi utrdi moje upanje in
pomnoži dalje in dalje. Tako upam,
tako naj bode. Amen.

Tretji dan.

Marijina vera.

Vera je trdno čakanje
upanih rečij, prepričanje o
rečeh, ktere se ne vidijo.

(Pavel. Hebr. XI. 1.)

Premišljevanje.

Kakor je preblažena Devica mati lju¬
bezni in upanja, tako je tudi mati vere. „Jaz
sem mati lepe ljubezni in strahu, spoznanja
in svetega upanja.“ (Sir. 24.) Prav govori
sveti Irenej: „Kar je Eva zakrivila z nevero,
to je Marija poravnala z vero. Eva je bolj

17

verjela besedam kače, kakor besedam božjim,
in je prinesla smrt; naša kraljica Marija pa
je verjela besedam angelja, da bo ostala
devica, pa rodila Odrešenika, — in prinesla
je svetu Odrešenika. Mati postati, pa vender
devica ostati, to je človeško rečeno — ne¬
mogoče. Ona namreč je bila Bogu obljubila
večno devištvo. Angelj pa jej naznani,
da bo spočela in sina rodila; zato vpraša
Marija: kako se bo to zgodilo, ker sem
Bogu vedno čistost obljubila? In angelj
jej reče: „Ne boj se Marija — moč Naj¬
višjega te bo obsenčila. — Pri Bogu ni ne¬
mogoča nobena reč.“ — Nato reče in pri¬
voli ponižno: „Glej, dekla sem Gospodova;
zgodi se mi po tvoji besedi.“ (Luk. I. 28—38.)
— Zavoljo te vere je Elizabeta hvalila in
slavila Devico: „Blagor tebi, da si verovala;
spolnilo se bo, kar ti je povedano od Go¬
spoda (Luk. L 45.); da bo namreč Odrešenik
kmali prišel, ker Marija je z gorečim hre¬
penenjem in s hrepenečo molitvijo pospešila
Prihod Odrešenika. Tej Elizabetini proslavi
Priglaša tudi sveti Avguštin, rekoč: „Marija,
bolj si blažena po veri na Odrešenika, kakor
s  tem, da si dala telo človeško njemu/

Pater Suvarec uči, da je bila Marijna
vera večja in močnejša kakor vera vseh
jjudij in angeljev. V Betlehemskem hlevcu
J e  imela pred seboj revno, nezmožno člo-

2

18

veško dete, pa to dete je molila kot Boga,
kot stvarnika svetd. Ona je priča časnega
poroda, pa veruje na njegovo večnost; vidi
ga kot revno nezmožno dete na slami ležati,
pa veruje, da je Gospod vesoljnega sveta; .
vidi ga kot malo dete, pa priznava njegovo
neskončno modrost; sliši ga jokati, pa misli
na nebeško slavo in veselje. S tem detetom ।

mora bežati v Egipet pred krvoločnim He- 1

rodom, pa veruje, da je kralj vseh kraljev.
In na zadnje, ko so ga judje dali v sra¬
motno smrt, — Judež ga prodal in izdal,
Peter zatajil, učenci zbežali, možje odstopili,
vsi omagali v veri — Marija pa je stala
pod križem neomahljivo v trdni veri na
Jezusa in njegovo božanstvo. „Stala je, ni
godrnjala, ne klicala maščevanja: stala po¬
trpežljivo v solzah, vtopljena v bolečine' 4 ,
govori sveti Anzelm.

Po zasluženji te popolne vere, da je
ostala Marija nepremakljiva, ko so omahovali
učenci, imenuje sveti Metodij Marijo luč
vernikom;  in sveti Ciril kraljico  svete vere.
In kat. cerkev jo pozdravlja: „Veseli se De¬
vica, Ti sama si zatrla vsa krivoverstva
sveta". Po pravici opominja sveti Ildefonzij:
„Posnemajte Marijo, Marija je zrcalo vere."

Kako pa hočemo jo posnemati v veri?
Vera je ob jednem dar božji in čednosti. Vera

19

je dar božji, ker je od Boga vlita luč duši;
vera je čednost, ker duša sodeluje s to lučjo
s tem, da obuja djanje vere; vera nam mora
biti pravilo ne samo za to, kar moramo ve¬
rovati, temveč vera nam mora biti pravilo
tudi za to, kaj moramo storiti, kaj opustiti;
ravno v tem obstoji živa vera, da vravnamo
naše živenje po veri. Vera se mora kazati
v besedi in v dejanji; „Pravični živi iz vere 11 ,
govori apostelj Pavel, (Rim. 1, 17) to se
Pravi: Človek mora po veri misliti, želeti,
govoriti in delati. Tako je živela preblažena
Devica različno od tistih, kateri ne živijo
po veri; katerih vera je mrtva, zakaj „vera
brez del je mrtva 11 , govori sv. Jakob. —

Stari grški modrijan je hodil pri belem
dnevu po obljudnem mestu, v Atenah, ko je
kar mrgolelo ljudij, s svetilnico po trgu; na
vprašanje, kaj išče? odgovori, iščem človeka,
hotel je reči: Pametnega, razumnega, modrega
človeka. — Ravno tako bi lahko rekel dan¬
danes Bog: Iščem med kristjani pravega,
vernega kristjana; zakaj mnogo je kristjanov,
ki so kristjani samo po imenu, po krstnem
listu, ki so verniki, pa nimajo dobrih del.
Takim kristjanom bi smeli reči, kakor je
rekel Aleksander Veliki slabemu vojaku, ki
je tudi bil Aleksander: „Spremeni svoje ime,
ali pa spremeni svoje življenje/ 1  Take krist¬
jane bi morali zapirati v norišnice kot norce;

2*

20

oni verujejo, da je za zveličanje treba po¬
božnega življenja, oni pa živijo v samih brez¬
božnih hudobijah, govori Avila. — Prav
pravi sveti Avguštin: „ Časne reči se morajo
ogledovati z očmi kristjana“, to je, v luči
svete vere. In po besedah svete Terezije je
pomanjkanje prave vere začetek, korenina
vseh grehov. — Oj, prosimo preblaženo De¬
vico Marijo, naj nam sprosi po zasluženji
svoje vere, — pravo živo, delavno vero. —

Vzgled.

Grški cesar Leon,  s priimkom Izavrik,
je napel krvavo preganjanje zoper kristjane,
ker so častili podobe svetnikov. Temu so se
ustavljali patrijarh v Konstanoplu in drugi
cerkveni učeniki. Najbolji zagovornik svete
cerkve pa je bil Janes Damascen;  on
ni bil duhoven, bil je vojaški poveljnik v
Damasku. Čeravno je bil zunaj meje brez¬
božnega cesarja, vendar so se mu smilili
bratje v silnem preganjanju, ter jih je podpiral
na vso moč. Bil je jako učen in pobožen,
spisal tri obravnave soper  tedajno brez-
božnost in za češčenje svetih podob. Do¬
kazal je očividno razloček med češče-
njem svetih podob in pa med molitvijo
podob; češ, da so že v apostolskih časih
kristjani svete podobe častili ne pa molili.
Dokazal je, da je to preganjanje neumno in

21

grdo obrekovanje kristjanov in svete cerkve,
ali prekanjeni cesar si izmisli hudo zvijačo,
da bi uničil človeka, katerega zapeljati ni
mogel. Dobil je človeka, ki je znal tako
natanjko posnemati Janezovo pisavo, da ni
bilo mogoče najti razločka med pravo Ja¬
nezovo in med posneto pisavo. Rekel je
cesar napisati pismo, kakor ko bi pisal
Janez sam cesarju in mu ponudi priliko, naj
se polasti Damaska.

Pisano je bilo tak6-le:

„Gospod! ker sem kristjan, štejem si v
dolžnost, da storim cesarju uslugo kri¬
stjana, katero zahteva od mene Bog in
moja vest. V tem smislu Vam naznanjam,
Veličanstvo, da je Saracenska posadka v
Damasku slaba, in se Vam ne more ustav¬
ljati. Zarotim Vaše Veličanstvo, ne zamu¬
dite lepe prilike, da rešite lepo, cvetoče
mesto s pokrajino vred barbarske suž-
nosti. Tukaj ni druzega treba, nego da
Vašim vojnim četam, ki so na meji, le
ukažete, naj grejo naprej. Jaz sem po¬
veljnik v mestu; zastavim Vam besedo kot
kristjan, razstavil bom vojake takč, da se
Vaše čete polastijo mesta brez upora.
Čakam povelja; podjetje bo slavno, ne bo
spodletelo, ako ubogate mojemu nasvetu.
Ostajam s spoštovanjem

Janez,  najponižniši, naj zvestejši
sluga Vašemu Veličanstvu.“

22

Ta list je poslal cesar po zanesljivem
človeku v Damask Kalifu,  (to je Arabski
knez, gospodar), priložil še svoj list v tem-le
smislu:

„Različnost vere ne daje pravice vla¬
darjem, da bi besedo lomili in zvestobo
krhali, ki so jo med seboj sklenili v po¬
godbah. Za dokaz, da jaz besedo držim, in
ti zvest ostajam, poslal sem ti list, katerega
mi je poslal hudobnež, ki je kristjan, kate¬
remu ti toliko zaupaš, pa te izdaja. Spoznaj
nezvestobo tvojega izdajalca in mojo odkri¬
tosrčnost in spoznal boš, da sem tvoj prija¬
telj in zaveznik — Leon/

Ko je Kalif prebral oba lista, je kar
ostrmel; presenečen in srdit ukaže poklicati
svetnika in pokaže mu list. Janez se opra¬
vičuje, da tega nikdar ni pisal, da je to obre¬
kovanje, da je zvijača grškega cesarja, toda
barbar hude jeze prevzet ga ne posluša —
ukaže, mu odsekati desno roko precej na
mestu.

■ Na večer si misli Janez, da se je srdi¬
tost Kalifova pač že polegla, ker navadno
ni dolgo kuhal jeze; pošlje k njemu in prosi,
naj mu da roko nazaj, da jo pokoplje. Kalif
se je že sam kesal, preklinjal, da se je pre¬
naglil, da ni dalje preiskaval, in pa hudo¬
mušna zvijača grškega cesarja mu je bila
znana. — Janezu da roko nazaj. — Janez

23

poklekne pred podobo Marije in moli: »Pre¬
ljuba Marija, mati mojega Gospoda! Ti veš,
da sem zgubil roko, ker sem se bojeval za
čast tvojo, za čast Jezusa, za čast svet¬
nikov. Popravi to pomoto, osramoti obre¬
kovanje. Stori, da se ta roka prime moje
rame, da se bom zopet bojeval zoper sovraž¬
nike tvojega Sina in tvojih ljubljencev, za
pričevanje resnice/ To rekši pritisne roko
k rami —in v trenutku se je roka strinila z
ramo tako trdno, da bi ne bil nihče verjel,
da je bila odsekana; samo rudeča črta je
ostala za pričo čudeža. — Ko Kalif to zve,
priteče k Janezu, ga objema in prosi od-
puščenja.

Nauk.

Varuj se jeze; v jezi ne počenjaj ni¬
česar; predno začneš govoriti, zdihni „češčena
Marija 14  — in jeza te bo nehala.

Molitev.

O presladka gospa in Mati naša!
Ti si zapustila zemljo, in kraljuješ
sedaj čez vse kore angeljev in čez
vse svetnike. Pa vendar sredi veli¬
častva ne pozabljaš nas ubogih greš¬
nikov na zemlji, z vzvišenega prestola
obrni milostive oči na nas in imej

24

usmiljenje z nami revnimi otroci.
Varuj nas, ohrani nas! Sprosi nam
stanovitnost v veri, sprosi nam milost
kesanja in odpuščenja naših grehov.
Sprosi nam milost stanovitnosti v
dobrem do zadnje ure, da bomo v
milosti božji se ločili od tega sveta
in enkrat v raju z nebeškimi duhovi
tebe slavili in častili, kakor zaslužiš.
O Marija, pomagaj nam, da bomo
tvoji vredni služabniki. Amen.

Četrti dan.

Upanje Marijno.

Za mene pa je dobro, da
se Boga držim, in da stavim
v Gospoda Boga svoje za¬
upanje. (Psalm 72.)

Premišljevanje.

Iz vere izhaja upanje. Sveta vera nas
uči, da nas je ustvaril Bog za nadnaraven
namen; da nam je postavil vživanje (sebe)
samega za cilj in konec našemu življenju.
Tega visokega namena ne more človek spo¬
znati iz lastne moči, z lučjo svoje pameti ;

25

sveta vera razsvetli našo pamet, da spoznamo
ta visoki poklic. — Bog nam je tudi ob¬
ljubil pomočke, da dosežemo zveličanje; —
obljubil nam je Odrešenika. Da moremo na
te razodete obljube verovati in nanje trdno,
nepremakljivo upati, potrebna nam je čez-
natorna moč — milosti. Tudi to nam je Bog
v srce vlil. Katekizem nas uči: „Krščansko
upanje je nadnatorna, od Boga vlita čed¬
nost, po kateri zaradi vsemogočnosti, do¬
brotljivosti in zvestosti zanesljivo trdno pri¬
čakujemo vse, kar nam je Bog obljubil
zaradi zasluženja Jezusa Kristusa. “ In kaj
nam je obljubil? Nato odgovarja katekizem:
„Bog nam je zaradi zasluženja Jezusa Kri¬
stusa obljubil večno zveličanje in pripo¬
močke, da je dosežemo/ — Kakor vera,
tako je moralo upanje Marijno biti globo-
kejše, obširneje, trdneje, kakor vseh drugih
svetnikov stare in nove zaveze; pri Mariji
so se godile skrivnosti, o kterih njeni pred¬
niki niti pojma — zapopadka niso imeli.
Marija je morala verovati in upati, da bo
ostala devica, če tudi je zaročena z Jožefom;
onajemorala na besedo angelja upati,da jo bo
moč sv. Duha, moč Najvišjega obsenčila; upati
je morala, da bo Mati božja, in če tudi mati,
da bo vendar ob jednem še devica ostala.
Ob kratkem, kakor Marijina vera, tako je
njeno upanje bilo vzvišeno nad upanje vseh;

26

lahko je rekla s kraljem Davidom: „Za
mene pa je dobro, da se Boga držim, in da
stavim na Gospoda Boga svoje zaupanje.“
(Psi. 72.)

Marija je zvesta nevesta sv. Duha, o
njej velja, kar poje Salomon v visoki pesmi:
„Kdo je ona, ki pride iz puščave, polna
oveseljenja, naslonjena na svojega ljubljenca?“
(8.) Prosta vsega nagnjenja na pusto, neči-
merno, od nje zaničevano zemljo; ne zana-
šuje se ne na stvari, ne na svoje zasluženje,
rastla je neprestano v ljubezni božji, vzvi¬
šena v milosti božji.

1.) Veličina Marijnega zaupanja na Boga
se je pokazala najbolj takrat, ko je sv. Jožef
namenjen bil, Marijo na tihem zapustiti. Jožef
o včlovečenji Besede božje ni nič vedel; te
sjkrivnosti si ni znal raztolmačiti, razložiti.
Človek bi si pač mislil, zakaj Marija ni nič
povedala Jožefu o tej skrivnosti? Lahko bi
mu bila pomagala iz te zadrege. Toda ona
je molčala iz ponižnosti, ni hotela razglašati
prejete milosti, in povišavati same sebe; prav
zaupno je prepustila previdnosti božji, da bo
Bog varval njeno nedolžnost in čast, in pa
rešil Jožefa iz zadrege; priče je bilo treba
iz nebes, in prišla je. Angelj se prikaže Jo¬
žefu v spanji in mu reče: „ Jožef, sin Davida,
ne boj se vzeti Marije k sebi. Z močjo
svetega Duha bo mati Sinu božjemu. Ro-

27

dila bo sina, in imenuj njega ime Jezus;
on bo rešil svoje ljudstvo od njegovih gre¬
hov/' (Mat. 1. 14.) Saj je Marija molčala
celih trideset let o božestvu onega, katerega
je imela pri sebi. Sklep božji je bil, da se
obljubljeni Mesija sam pokaže, v možati sta¬
rosti, z ukom, čudeži in znamenji vsake
vrste. Kornelij a Lapide pravi v istem smislu:
»Preblažena Devica ni hotela razodevati Jo¬
žefu, da ne bi se zdelo, ona povišuje svoje
darove, ampak prepustila je vse Bogu, v
trdnem zaupanju, da bo Bog zagovarjal njeno
nedolžnost in njeno poštenje."

2. ) Tako trdno zaupanje v Boga je ka¬
zala Marija tudi v Betlehemu, ko so se pri¬
bližale ure, da bo rodila in zavoljo revščine
nista dobila prenočišča v mestu ter morala
prenočiti v hlevu zunaj mesta; povila je torej
v hlevu svoje božje Dete in položila v jas¬
lice. (Luk. 2. 7.) Pa ona ni tožila, ni tarnala,
ampak se je mirno vdala v voljo božjo,
trdno zaupajoča, da bo Bog tudi to prav
oskrbel. In ravno v Betlehemu je bil Mesija
naznanjen dalnim jutrovim kraljem po zvezdi,
bližnjim ljudem pa po pastirjih.

3. ) Jednako zaupanje v previdnost božjo
je pokazala Marija takrat, ko jej je Jožef
naznanil, da se mu je angelj Gospodov pri¬
kazal in rekel, naj beži pred Herodom ž njo
in detetom v Egipet. (Mat. 2. 13.) Še tisto

28

noč je nastopila dalno pot v ptujo, neznano
deželo, in sicer brez živeža, brez denarja,
nesla svoje božje dete in spremljal jo je ža¬
lostni Jožef.

Opomba.  Tukaj naj pristavim nekaj, kar
sicer ni zapisano v sv. pismu, pač pa poroča
ustno izročilo. — Ker se je angelj po noči
prikazal in rekel vstati, mislil je Jožef, da
je Herod že blizo. Marija je vstala, poklek¬
nila, roke sklenila, oči obrnila proti nebu,
in od strahu treseča se solznih oči govorila:
„0 Gospod Bog, ne zapusti nas; nebeški Oče,
pomagaj nam v tej veliki sili! — Potem je
zbudila dete, vzela v naročje in ž njim vred
jokaje reče: „0 preljubo dete, pač imava
vzroka jokati. Sedaj se začenja spolnovati
Simeonova prorokba.“ Jožef jo tolaži tudi
solznih oči: „Ne jokaj tolikanj, ljuba Mati
božja, Bog nam bo že pomagal; sveti angelji
nas bodo varovali, da ne pridemo Herodu v
pesti.“ Nato se napravljata na pot; Jožef pri¬
pravi osla, da bi Marija z Jezusom sedela na
njem, in za silo je vzela nekaj živeža saboj.
Žalostnega srca vzamejo v tihi noči slovo
od svoje hišice. — Med potjo se je zgodilo
več čudežev; tukaj navedemo samo dva:

Marija, vsa upehana in utrujena, lačna
in žejna zaradi težavne hoje, sede počivat
pod palmovo drevo. Ko vidi lep sad drevesa,
zaželi, da bi si ga natrgala in vgasila hudo

29

žejo. Toda palma je visoko, gladko drevo,
kakor so pri nas visoke smreke, veje in sad
ima na vrhu debla; sad raste v gručah, kakor
vinsko grozdje, debelih za dve, tri pesti. Ta
sad je sladak kakor cuker in med, lepo ga
je gledati, — pravimo mu palček  ali datelj.
— Željno ga gleda, pa dobiti ne more. In
glej 1 palma se pripogne sama od sebe
doli do Marije in ostane tako dolgo pri-
pognjena, da sta si natrgala dosti dateljnov
ter se okrepčala, ohladila žejo in lakoto uto-
lažila. — Drugikrat je bilo v puščavi: —
Vidita, da od strani sem po pesku roparji
proti njima hitijo. Oj, kaki strah, če jima še
te malenkosti poberejo! Ko pridejo blizo,
zapazi jeden roparjev Jezusovo obličje, ki se
je tako čudno svetilo, da je bil kar pre¬
strašen; on nagovori tovariše, naj tem ubogim
ljudem nič žalega ne storijo. Vzel je sveto
družinico seboj na svoj dom, dal jim jesti
in piti, in postreže na vso moč, da jim pre¬
nočišče. Sveti Devici je to kaj ljubo bilo, da
je mogla detetu prav dobro postreči. Jezu-
ščeka je lepo v vodi skopala, povoje oprala
po dolgem času. Ko vidi to roparjeva žena,
je tudi svojega otroka kopala v ravno tisti
vodi; otrok pa je bil gobav m ves sklučen,
pa glej čudo! otrok je bil pri tej priči očiščen
gob, in udji so mu gibčni postali. Ta ropar
je bil oče tistega Dizma,  desnega razboj-

30

nika, ki je bil s Kristusom vred na križ
pribit. — Marija mu je sprosila milost spre¬
obrnjenja. — Tako stari učeniki po ustnem
sporočilu.

Vrnimo se k naši tvarini.

4.) Se bolj je Marija pokazala trdno za¬
upanje na Boga, ko je pri ženitvanji v Kani
Galileje prosila vina v  za svate, da bi rešila
ženina iz zadrege. Čeravno jo v  je Jezus na
videz nekako osorno zavrnil: „Zena, kaj tebi
mar“, vendar je v zaupanji na dobroto božjo
rekla strežajem, naj storijo, kar jim poreče
Jezus. In on jim ukaže, naj napolnijo vrče z
vodo. Jezus pa je vodo spremenil v vino. —
Marija nam daje nauk, da se moramo vselej
zaupno na Boga obrniti, zlasti v dušnih za¬
devah.

Vzgled.

Sveta Klotilda  je bila hči Burgundskega
kralja Kilperika, pozneje francoska kraljica.
Po njeni neutrudljivi gorečnosti je krščanska
vera na francosko prisijala. Tudi svojega
paganskega moža, kralja Klodoveja I. Velj-
kega je pripeljala k veri in mnogo podlož¬
nikov. Postavila je mnogo cerkva; eden naj¬
lepših spomenikov nje pobožnosti je cerkev
Matere božje pri Ruenu. Marija je pokazala
s čudežem, kako ljuba jej je ustanovitev.
Takrat ni rastlo vino v tistem kraji; ptuji

31

zidarji pa so zahtevali vsak dan določno
mero vina. Zaupljivo se zateče Klotilda k
Mariji, prosi jo, naj jej pomaga, kaj je sto¬
riti v tej zadregi. Med tem ko premišlja to,
naznani jej, da je v bližini začel izvirati nov
studenec dobre vode. V spanji jej je bilo
rečeno, da naj da kozarec vode iz novega
studenca, kdor zahteva vina. Drugi dan —
vročina je bila huda — so delavci zopet klicali
kraljico in kričali: vina, vina! Onazajme koza¬
rec vode in da prvemu. Kmali prihrumijo drugi
in so vpili: „To ni bila voda; to je bilo vino“
najboljše vino, takega še niso pili. Drugi
ljudje so tudi pili, pa niso ukusili vina, le dobra
voda je bila. Ta čudež je trajal, dokler je
trajalo zidanje, toda samo za delavce. Potem
pa je bila čista, dobra voda za vse.

Nauk.

Stori sklep, da boš Marijo častil; zberi
si kako molitev k Mariji in to moli vsak
dan; v sili in potrebah jo prosi prav za¬
upljivo pomoči in — prejel jo boš.

Molitev.

O brezmadežna, preblažena De¬
vica! Ti si delivka milostij božjih; ti
upanje vseh in tudi moje upanje.
Zahvalim mojega Odrešenika, da mi

32

je dal spoznavati tvojo moč in do¬
broto, da mi je dal pomoček, da
morem doseči večno zveličanje. Ta
pomoček si mi ti, o vzvišena Mati
božja, saj spoznam, da morem rešiti
se samo po zasluženji Jezusa Kri¬
stusa in pa po tvoji priprošnji. Imej
usmiljenje z menoj; tako sem reven,
tako neveden, da še ne vem, prositi
za tisto gnado — milost, katera mi je
najbolj potrebna. O sladka kraljica,
sprosi mi pri svojem Sinu tistih mi-
lostij, katere veš, da so najbolj po¬
trebne moji duši! Izročim se čisto
tvojemu varstvu; sprosi mi, prebla-
žena Devica, kar je po tvoji razsodbi
meni najbolj potrebno in najbolj ko¬
ristno. Tvoja prošnja ti ne bo odre-
čena; sajjeprošnjaMatere pred Sinom,
ki te tako ljubi in ti tako rad podeli
vse. Jaz živim poln zaupanja do tebe,
o dobrotljiva, o usmiljena Mati, ti
moraš skrbeti, da mi dosežeš zveli¬
čanje. O sladka Marija, prosi za me.
Amen.

33

Peti dan.

Marijna ljubezen do Boga.

Jaz sem mati lepe lju¬
bezni. (Sirah 24. 24.)

Premišljevanje.

Sveti Albert Veljki govori: „Kjer je naj¬
večja čistost, ondi je tudi največja ljubezen.“
Ker je bila presveta Devica tako ponižna,
tako prosta same sebe, je bila njena ljubezen
do Boga tako velika, da je presegla ljubezen
vseh angeljev in vseh ljudi skupaj. Zato ime¬
nuje sveti Frančišek Šaleški Marijo kra¬
ljico ljubezni.

Gospod je dal ljudem zapoved, da naj
Ga ljubijo iz celega srca, rekoč: ,,Ljubi Go¬
spoda svojega Boga iz vsega svojega srca,
in iz vse svoje duše in iz vseh svojih močij.“
(Mat. 22. 37.) Sveti Tomaž Akvinski pa
pravi, da bodo ljudje spolnovali to zapoved
še le v nebesih popolnoma, na zemlji jo
spolnujejo le nepopolno. In res je, kar pri¬
pominja sv. Albert, da bi bilo neprilično, ko
bi dal Gospod tako zapoved, ktere bi noben
človek ne mogel spolnovati; toda Mati božja
Pa jo je spolnila v najpopolniši meri. Lju-

3

34

bežen božja je združenje z Bogom; nobena
stvar ni tako tesno združena, tako ozko zve¬
zana s sveto Trojico, kakor je Marija. An-
gelj jej je rekel: „Gospod je s teboj.“ K tem
besedam pripominja sveti Bernard: Marija je
v zvezi z Bogom Očetom, ker jej je dal svo¬
jega Sina za sina; z Bogom Sinom, ker je
resnično njen sin; s svetim Duhom, ker ga
je od njega spočela.

Narava ljubezni pa je ta, da toliko bolj
gori, kolikor bolj je ljubljena. Katero stvar
ljubi nebeški Oče bolj, kakor svojo prvo¬
rojeno hčer, kteri je dal svojega edinoroje-
nega Sina za njenega sina. Kterega izmed
angeljev in svetnikov ljubi Bog Sin bolj,
kakor svojo Mater? Koga ljubi sveti Duh
bolj, kakor svojo izvoljeno nevesto? To je
Marija vedela, da jo ljubijo vse tri božje
osebe; in ta ljubezen je vnela tudi v njenem
srcu protiljubezen. Ta ljubezen vseh treh
božjih oseb do Marije, in ljubezen Marijna
do vseh treh oseb so nekaki ognjeni žarki,
ki puhtijo med seboj, kakor je videla sv. Je-
dert v neki prikazni: ko so peli med ju-
tranjicami v praznik oznanjenja Mariji —
Ave Marija — Čaščena Marija —  videla
je, kako so plamteli žarki iz srca Očeta in
Sina in Sv. Duha doli na zemljo in se zdru¬
žili v srcu Marije, pa v istem trenutku nazaj
puhteli do vseh treh src.

35

Marija je pa tudi v dejanji kazala lju¬
bezen do Boga. Nje razsvitljeni duh je vedel,
da je Bogu najbolj všeč čistost; zato je že
v prvi mladosti obljubila Bogu devištvo; in
to brez zapovedi, brez sveta, brez vzgleda,
— Ona je prva devica bila, ona je kraljica
devic.  In to devištvo je tako čislala, da je
na oznanjenje angelja, da bo porodila, še le
potem dovolila, ko je zvedela, da bo tudi
kot mati ostala devica; da je še le potem
rekla: „Dekla sem Gospodova.“ —Ljubezen
do Boga je Marijno dušo ne samo prešinila,
marveč popolno napolnila; tako da je mogla
reči: „Moj ljubljenec je moj, in jaz sem nje-
gova.“ Naj pridejo Serafini iz nebes in naj
se učijo od Device ljubezni božje.

Bog, ki ga je sama ljubezen, je prišel
na zemljo, da bi vnel ogenj ljubezni v srcih
vseh, pa nobeno srce ni bilo tako vneto lju¬
bezni božje, kakor je gorelo srce njegove
Matere; srce, čisto vsakega zemeljskega nag¬
njenja, popolno pripravno, da gori te blažene
vnetosti. Nje srce je bilo torej plamteči ogenj
ljubezni, kakor govori visoka pesem: „Njeni
svetilniki so ognjeni in plamteči; goreči.,  zarad
goreče ljubezni v srcu; plamteči.,  po dobro¬
dejnih žarkih čednostnega delovanja. Pred-
podoba tega ljubezni plamtečega srca je bil
tisti goreč grm na gori Horeb ob času Moj¬
zesa, ki je gorel pa ne zgorel.

3»

36

Ker je bila preblažena duša Marijna
tukaj na zemlji neprestano, vedno obrnjena
na Boga, vedno ga pred očmi imela, bila so
njena djanja ljubezni neštevilna, v brez konca
in kraja, govori pater Suvarec. Se lepše go¬
vori Bernardin Busti, da Marija ni gojila
božje ljubezni tako, kakor drugi svetniki,
da bi jo ponavljala v posameznih djanjih,
ampak njena ljubezen je bilo po neki od
Boga prejeti prednosti jedno samo, nepre¬
trgano djanje ljubezni. Tudi spanje ni pre¬
trgalo ljubezni; med tem ko je telo v lahkem
spanju počivalo, vzdignila se je nje duša
prosta k Bogu, tako da ga je v tem času
bolj popolno gledala, kakor ga kteri drugi
človek pri polnem bdenju videti more. Zato
pravi sv. Tomaž Vilanovski: „Lepota te de¬
vice je potegnila Boga iz nebes, iz ljubezni
do nje se je dal obleči z vezmi človeške
natore.“ In sv. Bernard vsklikne: „Oj, ne¬
doumljive moči deviške Matere, ki je ranila
srce, božje, ter potegnila nase.“

Pri taki ljubezni mora Marija zahte¬
vati od svojih služabnikov, naj tudi oni lju¬
bijo Boga iz vseh svojih močij. Ona sama
je rekla blaženi Angeli po obhajilu: „Angela,
naj te blagoslovi moj Sin; ljubi ga, kolikor
moreš.“ Ako želimo, vneti se tega ognja, ne
jenjajmo, bližati se tej Materi s prošnjami in
zdihljeji.

37

Vzgled.

Redovna sestra Dominika Paradiška
je gojila že od svoje mladosti pobožno če-
ščenje in ljubezen do Matere božje. Imela je
navado, da je vsak dan prihranila nekaj jedil
od svoje hrane, da bi mogla ob sobotah
deliti miloščino revežem; tudi je nabirala
vsako soboto po vrtu in po bližnjem polju
lepe cvetlice, da bi mogla v soboto ozaljšati
podobo Matere božje. Kako pa je Marija
povrnila to češčenje svoji služabnici? Nekoč
je stala Dominika pri oknu in videla na cesti
lepo gospo z otrokom na naročji; oba sta
stegala roko po miloščini. Dominika je bila
takrat deset let stara, šla je naglo po kruha;
vrata se še odprla niso — glejte! že stojita
pred njo; otrok je imel rane na prsih, na
rokah in na nogah. Dominika vpraša: Kdo
je ranil otroka? — odgovori mati: To je
storila ljubezen. Dominika, ljubezni ginjena
do lepega otročiča, ga vpraša: Ali še kaj
bolijo te rane? Pa mesto odgovora se jej
otrok nasmehlja. Mati se obrne z otrokom
k podobama Marije in Jezusa; mati vpraša
Dominiko: Povej mi deldica, kaj te naganja,
da venčaš te podobe? Ona odgovori: Sili
me ljubezen, ktero imam do Marije in Je¬
zusa. — Koliko pa ju ljubiš? vpraša žena,
»kolikor morem“, odgovori deklica. Koliko
pa moreš? — Kolikor mi ona dva pomagata.

38

— Le tako delaj zanaprej, le tako ljubi Je¬
zusa in Marijo, pristavi žena, — ona ti bota
v nebesih obilno povrnila. — Ta prikazen
Marije in Jezusa je vnela Dominiko še k
večji gorečnosti, in umrla je v sluhu sve¬
tosti leta 1553.

Nauk.

Daruj Mariji vse tiste stvari, na ktere
imaš v srcu kako grešno nagnjenje. — Kedar
greš mimo Marijne podobe, zdihni: Cescena
Marija.

Molitev.

O Marija, ti kraljica ljubezni, naj-
Ijubeznjiviša,. najbolj polna ljubezni
vseh stvari! Oj, moja Mati, ti vedno
goriš božje ljubezni, oj, blagovoli mi
dati vsaj iskro te ljubezni. Ti si pro¬
sila svojega Sina za one svate, ki
jim je manjkalo vina: „Vina nimajo.“
Ali ne boš tudi za nas prosila; za
nas, ki nam manjka ljubezni do Boga,
katerega smo vendar ljubiti tako
dolžni? Oj, samo reci: „Ljubezni ni¬
majo !“ In zadobila nam boš to lju¬
bezen. Samo te milosti te prosimo,

39

preljuba Devica, usmiljena Mati! Za¬
voljo ljubezni do Jezusa usliši nas,
prosi za nas! o kraljica, o usmiljena
Gospa, pomagaj nam, da ljubimo Je¬
zusa! Amen.

Šesti dan.

M arij na ljubezen do bližnjega.

Zapoved imamo od Boga:
kdor ljubi Boga, naj ljubi
tudi svojega brata.

(Jan. I. 1. 4. 21.)

Premišljevanje.

Ljubezen do Boga in ljubezen do bliž¬
njega ste nam naloženi v eni in isti zapo¬
vedi, pri evangelistu Matevžu v poglavji 22.
vrsta 38 in 39ta. In sveti Janez govori:
»Imamo zapoved od Gospoda, kdor ljubi
Boga, naj ljubi tudi svojega brata.“ (Jan. list
I- vrsta 4.) Po razlagi sv. Tomaža je temu
vzrok to, ker mora naravno vse ljubiti, kar
ljubi Bog, kdor ljubi Boga. Nekega dne je
rekla sveta Katarina Genoveška Bogu: »Go¬
spod, ti zahtevaš, da ljubim bližnjega, in

40

vendar ne morem nič druzega ljubiti, nego
samo tebe." In Gospod jej je odgovoril:
»Kdor mene ljubi, ljubi vse, kar ljubim jaz."
Ker pa ni bilo, in ga ne bo človeka, kteri
bi bolj ljubil Boga kakor Marijo, tako ga
nikdar ni bilo, in ne bo človeka, kteri bi
bolj ljubil bližnjega kakor Marija. — V sve¬
tem pismu je brati: »Nosili  si je napravil
kralj Salomon iz lesa z Libana", znotranje
strani je vložil z ljubeznijo zavoljo jeruza¬
lemskih hčera (Vis. pesni 3. 9); te besede
razlaga Kornelij a Lapide in pravi, da nosil¬
nica  pomeni Marijno naročje, v kterem je
prebivala včlovečena beseda božja in napol¬
nila Mater takč z ljubeznijo, da pomaga
vsem, kateri se zatečejo k njej prosit pomoči.

Marija je v svojem življenju na svetu tako
gorela ljubezni, da je prinašala potrebnim
pomoč, četudi je še prosili niso pomoči. —
Takč na primer v Kani Galileji pri ženit-
vanji ni moglo nje materno srce prenašati,
da bi jim manjkalo vina; da bi ubogim za¬
ročencem pomagala iz zadrege, izprosila je
od svojega božjega Sina prvi čudež na¬
mreč, da je vodo spremenil v vino. (Janez
glava II.) Ljubezen je zapazila pomanjkanje,
ljubezen je začutila osramočenje zaročnikov,
ljubezen jo je nagnila, naj pomaga, ljubezen je
zaupala nepremakljivo, čeravno je bil odgovor
nekako osoren in malo poniževalen.

41

Ko je zvedela, da teta potrebuje pomoči,
se je naglo odpravila na daljno pot čez go¬
rovje, da bi opravljala dela ljubezni celi
Elizabetini hiši. Služila jej je kot dekla cele
tri mesece; posvetila Janeza Krstnika s svojo
pričujočnostjo; napolnila Elizabeto s svetim
Buhom; Cahariju dala dar prerokovanja; na¬
polnila vso družino z milostmi; ljubezen jo
je nagnila, da zapusti samoto, ljubezen jo je
peljala dolgo pot čez gorovje; ljubezen jo
je naredila za deklo teti; ljubezen jo je za¬
drževala toliko časa pri hiši; ljubezen jo je
okrepčevala z udanostjo za vsa dobra dela.

To sta vam dva vzgleda Marij ne lju¬
bezni do bližnjega v dušnih in telesnih dobrih
delih. Pa neizmerno večja so dela Marijne
ljubezni za celo človeštvo.

Kakor je na mogočno besedo božjo :
■•Bodi!''  nastal ves svet, tako je na Marijno
besedo: »Zgodi se mi po tvoji besedi^ —
imel svet na novo preustvarjen, prenov¬
ljen in človeški rod odrešen biti. Ko je člo¬
veški rod po privoljenji Eve na besedo laž-
njive kače bil pahnjen v propad: tako je
imel biti po privoljenji Marije zopet povzdig¬
njen in rešen. Marija je postala mati našega
Odrešenika, da bi bila naša mati; zato jej je
vlil Bog materno ljubezen v srce. Ta ma¬
terna ljubezen se je v njej neizmerno po¬
množila, ker je videla, kako nas ljubi nebeški

42

Oče, da je dal svojega edinorojenega Sina
za nas; ker je videla, kako nas ljubi Sin, ki
se je daroval sam za nas; ker je videla,
kako nas ljubi sveti Duh, ki je pripomogel
in sodeloval pri vsem tem; ker je videla, da
jo je trojedini Bog izvolil za srednico nam
vsem, in da je Kristus na križu kri preli-
vaje izročil nas v osebi svetega Janeza za
njene otroke, rekoč: „žena, glej tvoj sin.“
— Pa še to, mi smo otroci bolečin, in take
otroke ljubijo žene še bolj. Sveti Bernard
pravi: „Kakor je Kristus z besedo resnice
in s trpljenjem na križu nas rodil v du¬
hovnem pomenu za otroke božje, tako je
Marija spočela in rodila nas v največjih
bolečinah v sočutju s svojim sinom.“ Če je
Kristus naš brat, in sin Marije, je pač res¬
nično, kar govori sv. Viljem: „S tem, da je
rodila Jezusa, edinega Odrešenika, rodila je
Marija mnoge v izveličanje; ker je rodila
življenje, rodila je mnoge k življenju/

Kot Marijni otroci imamo polno pra¬
vico do njene materne ljubezni. To pravico
nam je dal nebeški Oče, ker jo je izvolil za
mater svojemu Sinu, in nas sprejel za svoje
otroke; Sin božji je izročil nas za otroke
svoji materi v oporoki na križu. Marija je
postala naša mati, in je ljubila vse ljudi od
tistega trenutka, ko je dovolila v nerazum¬
ljivo skrivnost, ko je postala božja mati.

43

Veličino te ljubezni je razodela najlepše
s tem, da je dala svojega božjega Simi za
naše zveličanje v smrt. „Tako je ljubila Ma¬
rija svet, da je dala svojega edinorojenega
sina zanj 11 , pravi sv. Bonaventura. Sv. Anzelm
jo hvali in povišuje kot blaženo  med že¬
nami, ker presega angelje na čistosti in
svetnike na usmiljenji. — „Ta ljubezen do
nas pa ni ponehala sedaj, ko kraljuje v ne¬
besih, marveč pomnožila se je, ker bolj po¬
znava revo ljudij“, pravi sveti Bonaventura.
In angelj je razodel sveti Brigiti: „Toliko
je usmiljenje Marijno, da vsak občuti slad¬
kost, kdorkoli se k njej zateče; in Jezus sam
je rekel tej svetnici: „Ko bi moja Mati ne
prosila za grešnike, ne bilo bi nikakeršnega
upanja za nje. — Oj, resnično, kakč revni
in zapuščeni bi bili mi, ko bi Marija ne pro¬
sila za nas.

Blagor njim, kteri poslušajo moje nauke,
in me posnemajo v ljubezni do bližnjega,
kliče nam Marija iz nebes. In sveti Gregor
spričuje, da na noben način si ne moremo
bolj pridobiti naklonjenosti Marijne, kakor
ce skazujemo bližnjemu ljubezen in pa usmi¬
ljenje. Kakor opominja Kristus: »Bodite usmi¬
ljeni, kakor je moj Oče usmiljen 11 , tako
kliče Marija: „Bodite usmiljeni, kakor je
vaša mati usmiljena. 11  In po besedah svetega
Evangelja: „Dajte, in se vam bo dalo . . .

44

Po tisti meri, po kteri vi merite, se bo vam
merilo", — po teh besedah smemo si s vesti
biti, da nam bodeta Bog in Marija usmiljena
po meri naše ljubezni do bližnjega, bodi si,
da podeliš miloščino revežu; bodi si, da
posvariš grešnega brata, grešno sestro in
pripelješ s krive poti na pravo pot. „Daj
revežu, pomagaj grešnemu, v nebesih dobiš
plačilo", kliče sveti Metod.

Vzgled.

Frančiška Romana  je bila bogata
pa pobožna rimska matrona, gospa; bila je
prava podpornica in mati revežem. Neapoli-
tanski kralj Ladislaus se je polastil Rima.
Mož Frančiške se je sprl s kraljem, ker mu
je očital nepošteno življenje; bil je toraj pro-
gnan, moral je iti iz dežele na ptuje. Fran¬
čiški je ostal le še mali sinček Janez, in še
tega so hoteli jej vzeti. Kraljev namestnik
Peter Trojanski je moral v vojskinih za¬
devah odriniti iz Rima, in da ne bi nastal
kaki nemir — vzel je iz mesta veljavne
može za poroke miru; ko bi se v tem času
kaj zgodilo v mestu, bili bi kaznovani ti
možje. Med te može bi moral iti tudi mali
Janez, ker očeta ni bilo doma. Obupana
Frančiška je sklenila otroka skriti, da bi ga
rešila sovražnikov. Vendar pa je preje raz-

45

odela naklep svojemu spovedniku. Pater
Antonilo, razsvitljen od božje previdnosti,
ukaže jej v njeno strmenje, naj kar sama
izroči otroka glavarju Petru. Ona, vajena
pokorščine, ne reče nič, hiti po otroka domov
ter ga nese naravnost v cerkev Ara coeli
(Nebeški altar), kjer je bilo nastanjeno vo¬
jaško glavarstvo Neapolitancev in da Janeza
ptujim častnikom v roke. Prigovarjajo jej,
naj stori vse, da najde milost pri glavarju.
Pobožna mati pa reče: „Iskala bom pomoči
tam, kjer vem, da mi ne bo odrečena“ —■
gre k altarju presvete Device, poklekne in
goreče moli. Njena ponižna molitev je bila
uslišana — Marija je sprejela otroka v svoje
varstvo. — Marijna podoba je bila pred
sovražniki v tabernakelj zaklenjena — in
Frančiška jo je videla skozi zaprta vrata —
prvi čudež! — Ko so imeli vojaki odhajati,
dene glavar otroka na konja častniku, —
ali konj se ne gane z mesta, nobena sila ga
ne premakne, stoji kakor bi bil priraščen k
tlam; posadijo otroka na druzega, na tretjega
konja, na več konj — toda noben konj se
ne prestopi, glavar ostrmi, vzame otroka, da
ga materi nazaj, češ, tacega zastavljenca ne
morem imeti. — Tako je povrnila Marija
pobožni materi dobra dela in ljubezen do
bližnjega.

46

Nauk.

Stori bližnjemu dobro, kolikor moreš
po svojem stanu. Dvakrat da, kdor hitro
da. — Sprašuj se vsak večer, kaj dobrega
si opustil ta dan.

Molitev.

O preljubeznjiva Devica, ti si obr¬
nila cčlo življenje na to, da poveli¬
čuješ Boga, da Ga ljubiš čez vse.
Oj, ko bi jaz mogel posnemati tvoj
vzgled; oj, ko bi mogel prva leta
mojega življenja posvetiti tvoji službi,
o moja vzvišena Gospa! Ker pa to
meni ni mogoče, zakaj jaz sem toliko
let življenja žrtvoval svetu in mojim
strastčm, in živel, ne da bi mislil na
tebe in na Boga: Pa bolje pozno,
nego nikdar, zato se posvetim in da¬
rujem tvoji službi, o Marija, za vse
bodoče življenje, bodi si veliko, bodi
si malo let. Po tvojem vzgledu se
odpovem vsem posvetnim željam,
udam se čisto ljubezni mojega stvar¬
nika. Tebi, o kraljica, darujem dušo,

47

da te vselej ljubi; tebi moj jezik, da
te vselej hvali; tebi moje srce, da
gori vselej ljubezni do tebe. Sprejmi
ta dar, ki ti ga donaša grešna duša,
sprejmi ga, o presladka Devica. Sprosi
mi to milost, da tvojo ljubezen do
Boga in do bližnjega vselej posnemam.
O Marija, tebi se darujem, o Marija
sprejmi me, varuj me. Amen.

Sedmi dan.

Marij na ponižnost.

Dobraje pot ponižnosti,
po kateri se išče spoznanje,
najde ljubezen, in prido¬
bijo sadovi modrosti.

(Bernard.)

Premišljevanje.

Ponižnost je podlaga in varhinja čed-
nostij, pravi sveti Bernard. In prav pravi,
ker brez ponižnosti ne more nobena druga
čednost prospevati v duši; ko bi imela duša
v se druge čednosti, vse bi moralo ponehati,
kedar bi zginila ponižnost. Nasprotno pa je

48

Bog po besedah svetega Frančiška Salezjana
tak ljubitelj ponižnosti, da hiti tje, kjer je
ponižnost. Ta tako lepa, tako potrebna čed¬
nost je bila na zemlji neznana, dokler ni
prišel Sin božji na zemljo, da nas uči z
vzgledom in pozove, naj sledimo njemu zlasti
v tej čednosti, rekoč: „Učite se od mene; jaz
sem krotak in iz srca ponižen/ Kakor je bila
Marija prva in najpopolniša učenka Kristu¬
sova v vseh čednostih, tako je bila tudi v |
ponižnosti, po kateri je povzdignena nad vse
stvari. —

Prva vaja, prvo vežbanje v srčni po¬
nižnosti je to, da človek nizko misli sam o
sebi. Sveti Mehtildi je bilo razodeto, da je
Marija zmiraj tako nizko mislila o sami sebi,
da se čez nobenega ni povzdigovala, čeravno
je vedela, da je prejela več milostij kakor
drugi; ona je to sama spoznala in priznala; '
to vidimo iz njene vzvišene pesme »Magni-
ficat“. „Velike reči je storil Bog na meni,
ki je vsegamogočen, čegar ime naj bo hva-
ljeno“; ona je videla poveličanje, ktero jej
bo došlo, to spoznanje je resnica, to pri¬
znanje je ponižnost. Premodra Devica ni pri¬
pisovala tega povišanja sama sebi, marveč
Bogu; ona ne povzdiguje sama sebe, marveč
Boga: „Moja duša poveličuje Gospoda, moje
srce se veseli v Bogu, mojem Zveličarju.
To je resnica, ker vse pride od Boga. Lastna

49

oseba — jaz — zgine kakor megla; vse je
nezasluženi dar, vse je božje delo. To spo¬
znanje je pravo priznanje, torej prava po¬
nižnost.

To se ni godilo tako, kakor bi se imela
ponižna Devica za grešnico; ona je dobro
vedela, da ni nikdar žalila Boga— ona se ni
delala, kakor da ne bi priznala, da je pre¬
jela večje milosti kakor vse stvari. Prava
Ponižnost je resničnost, pravi sveta Terezija.
Pravo ponižno srce priznava posebne darove
Gospodove in se še bolj ponižuje. Kolikor
bolj je spoznala — božja Mati veličino in
dobroto Božjo, tem bolj je spoznala svojo
nizkost. Zato se je poniževala bolj kakor
vse žene, in rekla z nevesto v visoki pesmi:
»Ne glejte me, da sem zagorela, solnce me
je opeklo." (Cant. 1. 5.) Kakor prosijačica,
če je dobila v dar lepo obleko, se ne
bo povzdigovala zato, marveč se še bolj
Ponižala, ker vidi še bolj svojo revo: tako
se je Marija poniževala tem bolj, kolikor
več milostij je prejela, ker je spoznala in
priznala, da je vse to le dar Boga. Prav
lepo govori sveti Bernardin: kakor nobena
stvar ni dosegla tako velike milosti, tako ni
nobena segla tako globoko v ponižnost kakor
Marija.

Druga vaja v ponižnosti obstoji v tem,
da človek prikriva nebeške darove. — Ma-

4

50

rija, najčistejša stvar, je bila prosta pode¬
dovanega greha, prosta vsakega osebnega
pregreška, polna milosti; pa o vsem tem je
molčala, nikomur nič razodela o čudovitih
zakladih. „Vse veličastvo kraljeve hčere je
znotraj“; poje kralj David. (Psi. 44. 14.) Zato
so jo imeli vsi ljudje za grešno hčer Evino,
kakor vse druge njenega spola. Marija pa je
veselo tičala pod to odejo ponižnosti.

Marija je bila prva med devicami, ka¬
tera je Bogu obljubila devištvo, in ta venec
je čislala tako visoko, da bi ga ne bila za¬
menjala za nobeno kraljevo krono. Ona ga
je morala prikrivati pod zastorom zakon¬
skim in materinskim; celo deviškemu ženinu
Jožefu ni razodela nič od te skrivnosti. Ona
je bila devica in mati ob jednem, nje otrok
je bil Sin božji, ona Mati božja; potrebno bi
bilo, da pomaga Jožefu iz zadrege, ki ni
dvomil nad njeno nedolžnostjo, pa vendar ni
vedel nič o skrivnosti — in zapustil bi jo
bil, ko bi mu ne bil angelj razodel o skriv¬
nosti obsenčenja po sv. Duhu; pa ponižnost
jej je ukazovala molčati o vseh teh čudežnih
rečeh; ona je molčč morala gledati in slišati, ’
da so vsi ljudje imeli njenega božjega otroka
za Jožefovega sina, za prostega, revnega te¬
sarja. Saj slišimo v svetem evangelju: „Ali
ni to Jezus, Jožefov sin, čegar očeta in mater
mi poznamo ?“ (pri Janezu, glava 6. v. 42.)
„Od kod ima on tako modrost in čudeže?

51

Ali ni tesarjev sin, ali se njegova mati ne
imenuje Marija? (pri Matevžu, glava 13.)
Od kod ima vse to? Ali to ni tesar? sin
Marije? (pri Marku, glava 6. vr. 3.)

Tretjič, ponižnost se kaže v tem, če
človek vso hvalo odvrača od sebe in nanaša
Boga. — Glej! Marija se prestraši, ko jo
angelj Gabrijel pozdravi in pohvali: „Češčena,
milosti polna — Gospod je s teboj/ Ma¬
rija se začudi, ko jej reče Elizabeta: bla¬
goslovljena si med ženami; blagoslovljena
si, ker si verovala ?“ Od kod meni to,
da pride Mati mojega gospoda k meni?“ —
Marija pa je obrnila vso to hvalo na Boga
samega, in odgovorila ponižno z vzvišeno
Pesmijo: r Magnijicat.  — Moja duša pove¬
ličuje Gospoda"; kakor bi rekla: Ti mene
hvališ; jaz pa hvalim Gospoda, da se je po
meni usmilil ljudstva, njemu samemu se spo¬
dobi vsa čast in hvala. Ti se čudiš, da
Pridem jaz k tebi; jaz pa občudujem dobroto
Božjo, v njem samem se veseli moja duša.
Ti me hvališ, da sem verovala; jaz pa hvalim
Boga, da je blagovolil povzdigniti mojo ni-
cevnost; zakaj, „Gospod se je ozrl na niz-
kobo svoje dekle."

Dalje, znamenje ponižnosti je to, če
človek rad drugim postreže, rad služi, rad
nizka dela za druge upravlja; če se človek
ne sili nad druge; če rad za drugim ostaja,

4*

52

rad zniževanje prenaša. — Za vse take reči
nam daje Marija lepe vzglede; Marija je
ostala cele tri mesece pri Elizabeti, uprav¬
ljala vsa hišna opravila, kakor zadnja dekla.

Sveto evangelje nam nič ne poroča, da
bi bil Jezus imenoval pred ljudmi Marijo
svojo mater; ni slišala sladkega imena: Mati
— moja Mati! Pač pa je na videz trdo ravnal
ž njo. V Jeruzalemu je Jezus zaostal v
templju, pa ni nič povedal. Ko sta ga Jezus
in Marija našla in mu Marija, rahlo poto¬
žila, kako sta ga v žalosti iskala, se ni iz¬
govarjal, kar naravnost reče: „Kaj sta me
iskala, ali ne vesta, da se moram pečati z
rečmi mojega Očeta ?“ — Na ženitvanji v
Kani mu Marija milovaje potoži, da nimajo
vina in Jezus odgovori: „Žena, kaj tebi in
meni mar ?“ — Ko je nekoč v hiši učil, Ma¬
rija ni šla noter, da ne bi ga motila in nekdo
povč Jezusu, da ga mati in bratje iščejo,
reče ob kratkem: „Kdo je moja mati? Kdo
so moji bratje ?“ in stegne roko na učence,
rekoč: „Glejte, moja mati, in moji bratje/ 4
(Mat. 12.) — Pri slavnem vhodu Jezusovem
v Jeruzalem, kakor se bere na cvetno ne¬
deljo, Marija ni bila pričujoča; ko pa je
prišel čas trpljenja, se Marija ni zdržala, da
ne bi šla na goro Kalvarijo in se tukaj
vsemu svetu skazala za mater tistega, ki je
obsojen na smrt. — Tudi med apostelji je

53

ostala zmiraj na zadnjem mestu, čeravno je
bila duša vstanovitvi cerkve, čeravno je po¬
učila o vseh skrivnostih apostelje, kar se je
godilo pred rojstvom in po rojstvu deteta
božjega. Priča o ponižnosti Marijni nam je
evangelist Lukež, ki piše: „Vsi so bili sta¬
novitni v molitvi, in so bili enega duha z
šarijo, materjo Jezusovo/ (Djanje apost L,
14.) Ne smemo misliti, da bi Lukež ne bil
vedel, da gre Mariji prvo mesto med apo-
stelji, da mora najpreje navesti Marijo, pa
Marija je zasedla zadnje mesto iz ponižnosti
z a apostelji in ženami in evangelist poroča
natanjko po vrsti. Prav je opomnil sv. Ber¬
nard: zadnja je postala prva, ter čeravno
Prva med vsemi, je zasedla zadnje mesto.

Častitljivi sestri Pavli Folinjski je bilo
razodeto v prikazni, kako velika je ponižnost
Preblažene Device. Ko je to prikazen pripo¬
vedovala spovedniku, vskliknila je vsa gi¬
njena: Oj, ponižnosti naše ljube Gospč, oj,
Ponižnosti naše ljube Gospe! O oče, na svetu
ni  najti sledu ponižnosti v primeri s poniž¬
nostjo Marije. Res, ni dvombe, da za našo
spačeno natoro je ni čednosti težje, kakor
je ponižnost. Toda to nas ne more izgovar¬
jati. Mariji ne moremo dopasti, ako nismo
Ponižni. Ošabneže Marija zametuje, ponižne
v abi k sebi. Kdor je ponižen, naj pride k
areni. (Preg. 9. 4.)

54

Vzgled

Sveta Matilda  je nekega dne prebirala
evangelje in premišljevala razne resnice. Ko
pride na besede, ktere je govoril Kristus na
križu k svoji Materi: „Zena, glej tvoj sin“,
misli si, kako vendar to, da Jezus Mariji ne
pravi IMati,  ampak povsodi le šena.  Po
daljem premišljevanji jo nekaj navdihne,
spomni se besedij, ki jih je rekel Bog v
raju kači, da bo žena kači glavo strla. Ma¬
rija je mati Odrešeniku, ki je pekel pre¬
magal, vzel hudiču vso moč. Tista žena je
Marija. Pri vseh prilikah govori Jezus kot
Bog, in ravno z besedo šena  povišuje, po¬
veličuje Marijo kot svojo Mater, kot Mater
božjo. Se vč, pred ljudmi je bilo tč zniže¬
vanje,  ker niso verovali na božestvo Jezu¬
sovo. Marija pa je vse to mirno, molčč in
udano dovzemala. Oj, neizmerne ponižnosti!

Matilda se osrči, prosi Zveličarja, naj
bi njej skazoval to milost, kakor Janezu,
naj reče svoji deviški Materi v oziru na
Matildo: .»Žena., poglej na svojo hčer.“  Ta
zdihljej je bil uslišan. Matilda je določno
slišala, kako jo je Jezus izročil maternemu
varstvu njenemu. Matilda se še bolj osrči,
prosi polna veselja in zaupanja Jezusa, naj
to milost skaže tudi drugim, kteri se bodo
priporočali njemu in Mariji. In Jezus jej da
umeti, da ne bo odrekel nobenemu, kdor se

55

l ?0  ponižno in goreče priporočal Mariji. —
Oj kristjani! Izvolimo si Marijo za svojo
mater; pred vsem pa živimo tako, da bomo
vredni, biti otroci take matere.

Nauk.

Hitro, ko se zbudiš, daruj vsa upravila
celega dnč Mariji in njenemu Sinu. Ako te
zadenejo težave in britkosti, nosi jih ponižno,
spomni se, da spolnuješ voljo božjo.

Molitev.

O presveta, brezmadežna Devica!
Pred svetom si bila tako nizka, pred
Pogom pa tako visoka, da te je iz¬
volil za svojo mater in postavil za
kraljico nebes in zemlje. Hvalim Boga,
da te je tako povišal; veselim se, da
si združena z Bogom. Bližati se tebi,
ki si bila pri tako vzvišeni časti tako
ponižna, sramujem se jaz revež, ki
sem vkljub mnogih grehov še ves
napuhnjen. Pa vender te pozdravljam
2  besedami: „Češčena si Marija, mi-
lostij polna." Dovoli mi to. Glasno
spoznam, da si prava Mati božja; pa

56

kot taka si tudi mati našega zveli¬
čanja, mati grešnikov. Oj Marija, prosi
za nas; prosi vselej; prosi sedaj, ko
smo še v nevarnosti za izveličanje;
prosi zlasti ob naši zadnji uri. Rešeni
vse nevarnosti bomo častili tebe in
tvojega božjega Sina na veke. Amen.

Osmi dan.

O devištvu Marije.

(Marija vzgled devicam.)

Kolikor bolj vzvišena je
čast devištva, toliko večja
mora biti skrb jo ohraniti.

(Piše sv. Ciprijan.)

Premišljevanje.

Odkar je po grehu v raju nastal hud
razpor med poželjivimi čuti in pametjo, je
človeku silno težavno ohraniti čistost. Ne¬
prenehoma moramo hvaliti Boga, da nam je
dal Marijo za vzvišeni vzgled te čednosti. Po
pravici slavi sveti Albert Veliki Marijo De¬
vico devic,  ker ona je bila prva, ki je brez

57

sveta, brez vzgleda posvetila Bogu devištvo
ter postala voditeljica vsem devicam in jih
vabi, naj jej sledijo, kakor poje kronan
prerok David: „Za njo so device h kralju
Peljane; peljane so z veseljem in radova-
njem; peljane so cel6 v kraljevi tempelj/ 1
(Psi. 44. 15.)

Zavolj čistosti imenuje sveti Duh v vi¬
soki pesmi Marijo golobico:  „Glej, lepa si,
Prijateljica moja; lepa si, tvoje oči so go¬
lobje oči.“ (Cant. 2. 14.) Tudi liliji jo pri¬
merja. „Kakor lilija med trnjem, tako je moja
prijateljica med hčerami.“ (Cant. 2. 2.) Te
besede govori sv. Duh o cerkvi Kristusovi,
ki se sveti med ptujimi narodi po čistosti
in svetosti. Po razlagi svetih učenikov in
Po porabi cerkve so rečene pa tudi o Ma¬
riji, brezmadežni, deviški nevesti sv. Duha,
ktera se sveti kakor čista, bela, brezmadežna
roža med trnjem, t. j. med drugimi hčerami
Eve, ktere so pa po podedovanem grehu
Postale že bodeče trnje, in ktere pač zba¬
dajo, pa niti sebi, niti drugim ne koristijo:
med tem, ko Marija, kot vselej čista in sveta,
čudovito lepa in ljubeznjiva, vse vnema, kar
se jej bliža; ali kakor pravi Dionizij Kar¬
tuzijam Druge device so bile trnje za sebe
in za druge, Marija pa ni bila trnje.

Kako so device trnje same sebi in
drugim? Res je, da pekel napenja vse moči,

58

da bi te zlate bisere pobral za se, in če eno
devico vjame, to mu je najdražji plen; in
kar je najžalostneje, je to, če je nedolžnost
enkrat zgubljena, ne vrne se nikdar več
nazaj; res ta spačeni svet si prizadeva na
vse sile, da bi tem ljubljenkam božjim in
Marijnim strgal z glave krono belolilijasto;
toda najhujšega sovražnika nosijo device
same v sebi — in ta sovražnik je tisto netilo
lastne poželjivosti, ktero netilo vneto po
spačeni natori osmodi in popari najkrasnejšo,
najlepšo lilijo.

Prav govori sveti Hieronim vsaki de¬
vici: »Spomni se, da hodiš med zanjkami,
pazi, da se ne vjameš." Obrni se na kraljico
devic, uči se po njenem vzgledu, kako moraš
devištvo gojiti in varovati (ohraniti), da boš
po njenih rokah prejela milosti za to. Sveti
Gregor Nacazijanski pravi, da je Marija
toliko čislala lepo čednost devištva, da bi se
raje odpovedala časti materinstva božjega,
samo da bi le ohranila čistost. To se vidi
iz besedij, ki jih je rekla Gabrijelu angelju,
ko jej je naznanil, da bo spočela in rodila:
,,Kako je to, ker moža ne poznam 44 , je rekla;
in še le potem, ko jej angelj pove, da jo bo
sveti Duh obsenčil in da bo ostala devica,
še le potem je dovolila, rekoč; „Naj se mi
zgodi po tvoji besedi/ 4  — Sveti Ambrož,
govoreč o prečisti Devici, pravi: „Kdor

59

čistost ohrani, je angelj, kdor jo zgubi, je
hudič. In sv. Remigij pravi: „Večina odrastlih
ju pogubljenih zavoljo te pregrehe. 41

Zmaga nad to strastjo je redka. Zakaj
to? Zato, ker se potrebnih pripomočkov v
to svrho ne poslužujejo. — So pa trije glavni
pomočki in to so — post, varovati se ne¬
varnosti,  in molitev.

Post  ni samo to, da si človek malo pri
jedi pritrga. Sveti Bernard pravi: Naj se po¬
stijo vaše oči, vaš jezik, vaša ušesa — naj
se posti vaša poželjivost. 44  Kaj bomo rekli
o taki devici, ktera hoče vse videti, vse
slišati; ktera hoče povsodi zraven biti; ktera
se lišpavo oblači, da bi jo gledali ljudje,
ktera se ogleduje v cerkvi po možkem spolu
in gleda, kje bi videla lepi obraz; kaj bomo
rekli o taki devici, ktera vleče na ušesa,
da bi kaj zvedela kaj o sosedovi deklini;
koga ima rada, kdo postopa za njo; kaj se
godi v sosedovi hiši in kdo zahaja v hišo?
pa hitro raznese po celi soseski, kar je sli¬
šala, bodi si resnično ali zlagano, in ne
niore zamolčati nobene reči, ko že vender
krščanska ljubezen zahteva, da moramo za¬
krivati slabosti bližnjega. — Kaj porečemo
o takih deklinah, ki se odtegujejo očem sta-
rišev in iščejo družbe fantovske in celč po
gostilnah hodijo? — Vprašamo, je li to post?
-— Ali se pravi to, varovati se nevarnosti?

60

Kje je molitev ? kakšna je molitev ? — Ali
je, ali pa ne; pa tako, da se Bogu usmili.
■— Poglejmo na Marijo.

Marija je bila doma —  je marljivo de¬
lala —  je molila.  V Marijnem vzgledu imaš,
krščanska devica, vodilo za svoje življenje.
Marija v prvi mladosti v očetovski hiši;
potem v templju; v samoti v Egiptu; v hi¬
šici Nazareški; potlej v zbirališču aposteljev
in v družbi prvih vernikov; ona ni šla ni¬
kamor, če je ni klicala dolžnost ljubezni
božje, ali ljubezen do bližnjega. In ko je šla
obiskat teto Elizabeto, je hitela jadrno čez
gorovje, kakor bi ne hotela nič videti. Lilija
ne raste na cesti, ne na hišnem pragu, ne
na trgu razveseljevanja, da je nihče ne po¬
hodi; lilija raste le v ograjenem vrtu. Sveti
Ambrož pravi: „Učite se, device, da ne bote
letale po hišah, ne vstavljale se po javnih
trgih, ne spuščale se v zabavljive razgovore;
Marija je bivala doma, na javnem je pa hi¬
tela naglo naprej.“ Marija ni nič vedela o
tem, kar imenuje svet razveseljevanje, kratko¬
časje, blebetanje; nič o tem, kar mika oči
in ušesa. — Tudi ti, krščanska devica, drži
se hiše, varuj se slabih tovaršij, da ti ne
zgine nedolžnost. V boju s poželjivostjo zma¬
gajo beguni, pravi Filip Neri, zmagajo tisti,
kteri bežijo pred slabimi tovaršijami.

61

Marija je delala doma; upravljala vsa
ženska dela: predla, prala, kuhala, sploh kar
je bilo treba storiti za sveto družinico; pri
yseh opravilih pa so bile njene misli in
z dje zmiraj utopljene v Gospoda; ona je
delala vse iz ljubezni do Boga, da dopolni
voljo božjo. — Tudi ti, krščanska devica,
spolnuj voljo starišev, poslušaj svarjenje sta¬
rišev; opominjevanje starišev je glas božji;
če pa si dekla, poslušaj glas gospodinje,
gospodarja; služabnik si zasluži ložje nebesa
kakor drugi; stori udano svojo dolžnost, s
tem spolnuješ voljo božjo.

Marija je molila  zmiraj, njen duh je bil
utopljen v Boga; ko je bila še v templju v
mladosti, je molila in premišljevala, brala
svete bukve in ko je telo počivalo v rahlem
spanju, njen duh se je bavil z Bogom. Po¬
misli, krščanska devica, da čistost je dar
božji, je čeznatorni dar, ta dar potrebuje
čeznatorne pomoči — in treba je molitve.
Podoba molitve je lilija; lilija raste iz zemlje,
Pa puhti proti nebesom. Čistost ohraniti, za
to je treba molitve. Sveti Pavel pravi: „De¬
vica misli na to, kar je božjega. 44  (Kor. II.
34.) To pa ni mogoče brez molitve. Devica,
ktera ne moli, ni podobna liliji, ona ne misli
na to, kar je božjega; ona ne živi kot de¬
vica in ne bo dolgo devica ostala. V skuš¬
njavi zoper čistost je edina pomoč molitev.

62

Priporočaj se Mariji; Marija je varhinja ne¬
dolžnosti.

Vzgled.

Sveta Juta,  je bila bogata, mlada, lepa
vdova. Več premožnih in imenitnih snubačev
je imela, toda odrekla je vsem; ona je hotela
živeti samemu Kristusu. Posebno je častila
Marijo; sebe in svoja dva otroka je posve¬
tila nebeški kraljici, pod njeno varstvo je
stopila z otroci. Ko je živela doma v sveti
pobožnosti, obiskaval jo je neki mladenič,
sorodnik pokojnega moža. Občeval je več¬
krat ž njo in negoval otroka, češ, da ju prav
rad ima; pri tem se mu je vnela skrivna
ljubezen do nje. Pobožna, prosta Juta tega
ni zapazila, ker ni nič slabega mislila. Mla¬
denič bi jej rad večkrat to razodel, pa si ni
upal iz strahu in spoštljivosti, enkrat pa ga
premaga strast in povč. Juta osupne in ga
pograja: Prijatelj, če se že Boga ne bojiš
zavoljo greha, pomisli, kolika sramota bo za
naju, če to ljudje zvedč. Tako ga odpravi;
goreče je prosila Boga, da bi dal mladenču
pamet, prosila Marijo, naj jo varuje. — Neki
večer pozno v noč pridejo njeni žlahtniki,
da prenočijo v hiši, bili so na potovanji, in
med njimi tudi tisti mladenič. Juta se je pre¬
strašila, slutila kaj hudega, pa ni nič poka¬
zala. Po večerji so šli vsi spat; gornjo hišo

63

so vso zavzeli, ona je šla v spodnjo hišo
Pri tleh v deklino izbo; bila je sama, celo
noč premolila — ob polnoči sliši, da nekdo
lava in hodi v temi; vedela je, da je on.
Bežati ni mogla, vpiti ni smela, da ne bi ga
osramotila. Le Marijo je klicala na pomoč.
— Kar se zasveti skozi vse špranje; ona
odpre vrata, kakor da bi s kom govorila —
in vidi, da stopa lepa gospa iz obednice doli
Po stopnicah in zakliče: „Juta, varuj se,
ostani mi zvesta/ Mladenič se zgubi kakor
tat, in Juta je bila rešena. Nikoli več ni
prišel v hišo.

Nauk.

Varuj se slabih tovaršij. V nevarnosti
zdihuj: O sveto, brezmadežno, čisto spočetje
Preblažene Device Marije, varuj me!

Molitev.

O moja brezmadežna Gospa! ve¬
selim se s tab oj, da si ovenčana s
toliko čistostjo; hvalim Stvarnika, da
te je obvaroval pred grešnim ma¬
dežem. Oj, da bi te svet spoznal za

64

jutranjo zarjo,  okinčano z božjo
svitlobo; spoznal za ladjo zveličanja,
obvarvano potopa greha; spoznal za
čisto golobico, za zapečateni stu¬
denec,  kterega ne kali sovražnik;
spoznal za belo lilijo,  ki se jedina
med Adamovimi otroci bliščiš v ne¬
dolžnosti. — Oj, naj te pozdravim:
„Vsa si lepa, madeža ni na tebi. O
sladka, o ljubeznjiva Devica; ne za¬
vrzi me, z milostljivim očesom poglej
na grde rane moje duše; imej usmi¬
ljenje z menoj; o čudežni magnet,
potegni moje srce nase. S Filipom
Nerijem kličem k tebi: Stori, da vselej
mislim na tebe, in ti ne pozabi mene.
O ljubezniva Mati, o kraljica nebeška,
prosi zame, reši me, naj pridem k
tebi, da te bom častil in hvalil na
vekomaj. Amen.

65

Deveti dan.

M ar ij na pokorščina.

Pokorščina je čednost,
ktera druge čednosti v srce
vsaja in vsajene obvaruje.

(Sv. Gregor.)

Premišljevanje.

Vodilo vsake pokorščine je volja božja;
Bogu je podvržena vsaka stvar. Volja božja
nam je naznanjena po razodenju, po sveti
cerkvi, po predstojnikih, po stanovskih dolž¬
nostih, in po lastni vesti. Kdor spolnuje
Voljo svojega predstojnika, spolnuje voljo
božjo. Kdor zapoveduje v imenu božjem,
kdor uboga, oba spolnujeta voljo božjo; oba
služita Bogu. Marija je nam najlepši vzgled
Prave pokorščine; ona je ubogala vselej, naj
ji je zapovedal Bog sam po svojih naredbah,
naj ji je naznanil kdo drugi  voljo božjo.

Iz ljubezni do lepe čednosti pokorščine
si Marija ni prikladala druzega imena, nego
dekla.:  „Glej, dekla sem Gospodova' 4  — je
rekla Gabrijelu pri oznanjenju. „Res, prava
dekla Gospodova", vsklikne sveti Tomaž Vi-
ianovski, „ktera se nikdar ni vstavljala volji
božji ne v besedi, ne djanju, ne v mislih,

5

66

marveč vselej in v vsem je bila pokorna
volji Gospodovi/ Ona sama pričuje v vzvi¬
šeni pesmi „Magnificat“, da ima Gospod do-
padenje nad njeno pokorščino. „On se je
ozrl na nizkobo svoje dekle“; zakaj, poniž¬
nost, dekli lastna, je popolna pripravnost
ubogati. Sveti Irenej uči: „Kakor je Eva po
nepokorščini postala vzrok smrti sebi in
vsemu človeškemu rodu, tako je bila Marija
povod zveličanja sebi in vsemu človeštvu.
Marijna pokorščina je bila bolj popolna
kakor vseh svetnikov; zakaj, drugi ljudje
težko delajo dobro zaradi nagnenja k hu¬
demu, vsled podedovanega greha po Adamu.
Ne tako Marija, o kteri govori sveti Ber¬
nardin Sijenski: „V njej ni bilo niti nar-
manjšega upora, ker ona je bila podobna
kolesu, kterega vsaka sapica svetega Duha
hitro pripravi v tok/ Ker je bila brez Ada¬
movega greha, ni čutila prečisti Devica ni-
kakeršnega upora, da bi ne bila pokorna
Bogu; zato je pazila samo na to na zemlji,
kar je dopadalo Bogu. O njej veljajo besede
v visoki pesmi: ,,Jaz spim, pa moje srce
čuje. Jej! glas mojega ljubega je, ki trka/
(Cant. 5.)

Kako pripravna je bila Marija za po¬
korščino, pokazala je v dejanji, ko je ubo¬
gala rimskega cesarja, da spolni voljo božjo.
Judje so bili takrat pod rimsko oblastjo.

67

Cesar Avgust napove splošno ljudsko štete v.
Vsak se je moral oglasiti v rojstnem kraju
svoje rodovine. Jožef in Marija sta bila Da¬
vidovega rodu, ona sta bivala v Nazaretu,
njihov rojstni kraj je bil Betlehem, domo¬
vina Davidova. Nastopila sta dalno pot (celih
pedeset italijanskih milj), o zimskem času
(v bornem stanu) in ona noseča. Če pomi¬
slimo, da ondi nista našla prenočišča v hiši,
da sta morala ostati na polju v bornem
hlevu, da sta morala dalj časa ondi bivati:
lahko si mislimo, koliko je pretrpela pre-
blažena Devica, pa vendar ni godrnjala, ni
tožila, brez uporeke je ubogala radovoljnega
srca. Marija je vedla, da bo Mesija rojen v
Betlehemu po prorokbi Miheja (5. 2.); ona je
videla migljej božji v tem ukazu nevernega
cesarja, ki je nevedč bil orodje naklepom
božjim. — Tudi mi posnemajmo Marijo po
besedah svetega Bonaventure: „ce slišiš glas
ukazujočega človeka, predstojnika, spomni se,
da ti doni v ušesih glas božji; ubogaj molče
brez godrnjanja, in pokornega srca delaj.

Marija je spolnovala iz pokorščine celo
postavo, kar je bilo Judom sploh zapove¬
dano, ne gledč na to, če jo veže ali ne.
Takč na priliko se je podvrgla obredu oči¬
ščevanja, kar je bilo treba navadnim greš¬
nim ženam, in prinesla dar, 'ukazano revnim.

5-

68

Čudovito se je skazala nje pokorščina
do deviškega ženina. Jožef pride ponoči k
njej in jej naznani, da se mu je angelj v
spanji prikazal, ter mu zapovedal, naj vzame
njo in dete, pa naj beži v Egipt, ker hoče
Herod dete umoriti. Marija je vstala in se pri¬
pravljala za beg, nič ni ugovarjala. Lahko
bi bila rekla: morda so to le prazne sanje,
kterim ni toliko verjeti in v takih važnih
rečeh; saj je meni angelj rekel, da bo ta
otrok od Gospoda prejel Davidov prestol
in vladal hišo Jakobovo; to je dete božje in
bi moralo bežati pred zemeljskim kraljem?
Ko bi bil pravi angelj, naznanil bi po dnevi,
ne ponoči; in o pravem času, da je moč kaj
pripraviti; in zakaj bežati v Egipt med ma¬
likovalce, zakaj ne na jutrovo h kraljem,
k svetim možem? Kdo bo pot kazal po pu¬
ščavi? Kdo nas bo varoval roparjev? Dete
se bo med potjo ugonobilo. — Nič tacega
ni mislila Marija. Kaj je storila Marija ? Ona
je vstala, vzela dete in se udala Jožefu brez
ugovora, lepo ubogala, in popolno izročila
sebe in dete vodstvu namestnika nebeškega
Očeta, kteri ni od nje nič druzega zahteval,
nego pokorščino.

Največjo pokorščino je skazovala Marija
nebeškemu Očetu s tem, da je bila zjedinjena
z Jezusom, s svojim sinom, v pokorščini od
njegovega včlovečenja do njegove smrti na

69

križu. — Kakor je nebeški Oče hotel dati
svojega Sina za odrešenje človeštva: tako
je hotel, da Marija da svojega sina; in dala
ga je. Nebeški Oče je hotel, da sin dovrši
to daritev v pokorščini do smrti na križu
in Marija ga je spremila v srčnem so¬
čutju na Kalvarjo, stala pod križem potrtega
pa pokornega srca in tako prinesla neskončno
daritev pokorščine. Takrat je bila volja Je¬
zusova in Marijna jedna volja. In tako je
Marija, velika žena, v pokorščini z novim
Adamom, svojim božjim Sinom, strla glavo
peklenski kači.

Vzgledje.

Kako zeld dopada Bogu pokorščina,
vidimo nad temi le vzgledi:

Ko je sv. Frančiška Romana  še v
zakonu živela, molila je nekega dne Marijne
dnevne ure, kar jo zakliče mož. Frančiška
hitro vstane in gre. Pride nazaj in moli
dalje; pa jo zopet pokliče mož, ona uboga
na besedo in gre, in to se je zgodilo pet¬
krat kmali eno za drugim. Ko pride slednjič
nazaj, da bi končala molitve, vidi da so
zadnje besede, kjer je prenehala, vse z zla¬
timi črkami zapisane. Iz tega se je prepri¬
čala, da je njena molitev in pokorščina Bogu
dopadljiva.

70

Sveti Peter Celestin —  pozneje papež
— je imel že kot otrok navado, da je uprav¬
ljal Marijne dnevne ure. Da bi ložje bolj
zbrano molil, šel je nekoč v cerkev pred
sveti križ, kjer sta stala pri križu Marija in
Janez. Ko začne molitev, vidi, da sta Marija
in Janez pri njem, in molita ž njim vspo-
redno; bilo mu je prijetno pri srcu, kakor
bi bil v raju. Molili so bolj počasi kakor je
on navadno molil. Ko je molitev končana
bila, zgineta Marija in Janez. Peter teče
naglo domov, in povč materi vse, kaj se
mu je zgodilo. Mati je bila vesela, pa Petru
ojstro zažuga, naj molči, naj nobenemu nič
ne pravi. Toda Peter ni ubogal, pravil je vse
drugim dečkom. Naslednjo noč pridejo k
njemu angelji s šibami v rokah, da ga bodo
tepli zarad nepokorščine. Eden angeljev pa
reče: Nikar ga ne tepimo, saj ni storil iz
hudobije. Tudi to je povedal Peter materi in
prosil odpuščanja. — Otroci! ubogajte sta-
riše vselej, ne prikrivajte jim nobene reči.

Nekoč se je Marija prikazala pobož¬
nemu frančiškanu Akurzu. Prišla je v sobo;
pogovarjala sta se o svetih rečeh; med po¬
govorom je bil Akurzi poklican, naj gre
bolnika spovedovat. Naglo vstane in gre. Ko
pride čez dolgo časa nazaj — Marija ga še
čaka v sobi in ga pohvali zavoljo zveste,
nagle ubogljivosti.

71

Nauk.

Da posnemaš Marijo, ubogaj vselej sta-
riše; bodi pokoren in posluhen predstoj¬
nikom; če imaš kaj povedati, povej mirno
brez togote. Tako spolnuješ voljo božjo. Uči
se pokorščine že v mladosti.

Molitev.

O preblažena kraljica, o milostiva
Mati, ki deliš obilne milosti rado¬
darno vsem, kteri se zatekajo k tebi;
glej danes se priporočam tebi jaz revež,
prazen sem zasluženj pa obložen z
grehi. O Marija! ti imaš ključe ne¬
beških milostij; spomni se moje rev¬
ščine, saj imaš navado dati več, kakor
te prosijo, ravnaj tudi z menoj tako.
O milostiva kraljica nebeška, če me
sprejmeš ti v svoje varstvo, ne bom
se bal ničesar. O Mati usmiljena!
vem, da ti je veselje, če pomagaš
najbolj revnemu: Glej, jaz sem greš¬
nik, pa hočem in želim, poboljšati
se, spremeniti svoje življenje. O Ma¬
rija, ti moreš pomagati mi, pomagaj

72

mi, da zveličanje dosežem; povej mi,
kaj moram storiti, da dopadam Je¬
zusu, in storil bom. Upam, da po¬
stanem s tvojo pomočjo zvest slu¬
žabnik božji. O Marija, ti moja mati,
moja tolažba, moje upanje, usliši me,
ne zapusti me; zaupam na tvoje
usmiljenje jaz revni grešnik. Amen,
Amen.

Deseti dan.

Marij n o uboštvo.

Blaženo uboštvo, ktero
j e prosto ljubezni do časnih
dobrot, in noče ubogatiti
s časnimi zakladi, ampak
želi ubogateti na nebeških
dobrotah.

(Leon I. papež.)

Premišljevanje.

Kristus, naš ljubeznjivi Odrešenik, je
hotel na zemlji v uboštvu živeti, da bi nas
učil, kako moramo zemjske dobrote le
malo ceniti in iskati samo nebeških dobrot.

73

Sveti Pavel govori: »znana vam je milost
našega Gospoda Jezusa Kristusa, da je za¬
voljo vas ubog postal, akoravno je bil bogat,
da bi po njegovem uboštvu vi obogateli/
(Kron. II. 8. 9.) K tem besedam pristavlja
sv. Gregor Nacijanski: „Ubog je bil Kristus,
da bi nas obogatil; hlapec je bil, da bi nas
oprostil; doli je stopil, da bi nas povzdignil;
skušan je bil, da bi mi zmagali; šel je v
nebesa, da bi one, kteri so padli, k sebi
Potegnil/ One, ki hočejo za Kristusom ho¬
diti, vabi Jezus sam z besedami, ki jih je
govoril mladenču: „Ako hočeš popolnoma
biti, pojdi, prodaj kar imaš in imel boš za¬
klad v nebesih — ter pridi in hodi za
menoj/ (Mat. 19. 21.)

Najbolj popolna njegova učenka in po-
snemalka v uboštvu je bila Marija, mati
njegova, ki je obljubila Bogu uboštvo z de-
vištvom vred, predno je bil Jezus rojen. Prav
lepo govori o uboštvu Marije slavni govor¬
nik jezuit Pater Patis.  ki pravi: „Marija je
bila kraljevega rodu, iz hiše Davidove, pa
na mesti slave kraljeve hčere je imela živ¬
ljenje navadne ponižne device; mesto kra¬
ljeve palače je bilo njeno bivališče pred
zaroko z Jožefom ozidje Jeruzalemskega
templja, po poroki pa borna hišica v Naza¬
retu; mesto kraljeve krone je nosila na glavi
revno ogrinjalo; mesto žesla je imela v roki

74

preslico in iglo; mesto prestola kraljevega
jej je bila delavnica tesarjeva; mesto v bo¬
gastvu je bila v revščini, ktera je podajala
božjemu detetu slabe plenice na slami v
jaslih Betlehemskega hleva; ktera je prinesla
za novorojeno dete darila ubogih, par golobov (
v tempelj; ktera je položila mrtvo truplo
Jezusovo v ptuj grob; in slednjič je bila ona
izročena v oskrbništvo ljubljencu Jezusovemu
sv.Janezu; ki je tudi sam reven bil.

Znamenje pravega, skromnega in poniž¬
nega uboštva je tudi to, da človek ne ob¬
čuje preveč s spačenim svetom, da ne pase
radovedno oči, da se ne razgovarja o ne¬
potrebnih rečeh, da raji doma ostaja po be¬
sedah svetega Avguština: „Učite se, na svetu
stati nad svetom. (Če tudi telo imate, no¬
tranji duh naj plava nad svetom po višinah)/
Tega se učimo od Marije. V templju je
rastla Marija kot prava nebeška roža, no¬
bena posvetna sapa je ni osmodila; v tihi
hišici Nazarenski je živela — „le angelj jo
je našel/ Ko je šla k Elizabeti, ni hodila
po obljudenih selih, šla je — hitela je po
gorovji, kakor bi ne hotela videti ničesar.
Ko je šla v Betlehem, to je bila pot po¬
korščine in bivala je na polju v hlevu. Po¬
tovanje v Egipt je bil beg; potovanja v
Jeruzalem so bile poti bogočastja in pobož¬
nosti, občevala je le s svetimi ljudmi; samo

75
jedenkrat se je razgovarjala z drugimi, nam¬
reč s služabniki pri ženitvanju v Kani, pa
to je bilo delo ljubezni do bližnjega. Kratko
rečeno, njen duh je bil v nebesih, četudi je
občevala po telesu z ljudmi.

Ustno poročilo pravi, da je Marija pač
imela toliko premoženja, da bi bila sama lahko
Pošteno živela, vender se ni ubotavljala, vzeti
za moža poštenega in marljivega tesarja Jo¬
žefa. Vadila sta se v vseh čednostih, zlasti v
svetem uboštvu. Sveta Devica je rekla Jo¬
žefu: „Ljubi moj ženin, vedi, da radovoljno
uboštvo je dokaj velika čednost, po kteri
človek, rešen nepotrebnih posvetnih skrbij,
tom ložje svojo dušo k Bogu povzdiguje in
zmiraj lože nebeškega zveličanja želi. Ker
sem toraj po božjem navdihnjenji spoznala
imenitnost in veljavo te čednosti, zato sem
že zdavno, ko sem še v templju bila, tudi
to Bogu obljubila, da nočem nikoli ničesar
Posesti na tem svetu. Bova torej, ako ti je
všeč, dohodke zemljišč mojih starišev in kar
si sicer z delom prisluživa, razdelila na tri
Jele, jednega za tempelj, druzega za reveže
in kar ostane, od tega bova živela midva.
Dobri Jožef je bil zadovoljen in tako sta
živela v lepem miru v Nazaretu v hiši njenih
starišev. Tako sta se vadila v svetem ubo¬
štvu, odpravila sta vso obilnost, kakor pri¬
čuje Marija sama sveti Brigiti, rekoč: „Od

76

posvetnega blaga si nisva jaz in Jožef nič
pridržala, nego to, kar nama je bilo potrebno
za živež in obleko.“ — Uči se, kristjan, da
ni nikakršna sramota, ampak čednost, ako
je človek rad ubog; saj sta si tudi nebeška
kraljica in njen sin Jezus radovoljno izvolila
uboštvo.

Kdor hrepeni po blagu in premoženji,
ta ne bo zveličan, je rekel sveti Filip Nerij;
in njemu pritrjuje sveta Terezija, rekoč: Ne-
obhodno bo pogubljen, kdor hlepi po neči-
mernih stvareh. Venderpa ne uboštvo, ampak
ljubezen do uboštva je čednost. Zato je rekel
Kristus: „Blagor ubogim v duhu“, to je,
kterih srce ni navezano na časne dobrote in
pa radovoljno prenašajo pomanjkanje; taki
imajo pri vsej revščini nebesa na zemlji.
Tako je lahko rekel sv. Frančišek serafinski:
„Moj Bog in moje vse“; kdor ima Boga,
ima vse dobrote. Recimo s sv. Ignacijem:
„0 Bog, daj mi svojo ljubezen, daj mi svojo
milost in jaz sem bogat dovelj.“

Vzgled.

V nekem kraju na Nemškem je bil go¬
spod župnik poklican, naj gre bolnika pri¬
pravljat na smrt. Ta bolnik je bil velik
bogatin, stanoval v krasni hiši, imel služab¬
nikov vsake vrste in bogati prijatelji in so¬
rodniki so stali okoli postelje. O spovedi in

77

9 prejemi sv. zakramentov ni hotel nič sli¬
šati, le računil je, koliko so mu dolžniki še
dolžni. Ko stopi pobožni g. župnik v hišo,
spoznal je kmali, da v vsakem kotu hu¬
diček čepi. Ko se razgo varja s sorodniki o
stanu bolnika, pošlje revna vdova prosit, naj
bi jo previdili s svetimi zakramenti za umi¬
rajoče. Ker vidi blagi gospod, da bo treba
dalj časa ostati v hiši, ker bolnik je v ve¬
liki nevarnosti, in da bo treba, pripravljati
ga, naroči, naj gre g. kapelan previdet revno
ydovo. Kapelan se naglo napoti z zakramenti
in ko pride v hišo, vidi, da je vse borno,
hišne oprave skoro ni nič, v stranski sobici
je pa vse svetlo; kapelan si ne upa vstopiti.
Kaj je to? Marija je pri ženi, Marija odpre
vrata in namigne kapelanu, naj vstopi, pri¬
makne mu stol, naj spove ženo, in zgine.
Žena se pobožno spovč in prejme sveto ob¬
hajilo. In kmali je zvesta služabnica Marijna
mirno zaspala v Bogu. — Kakšen razloček
med smrtjo bogatina in smrtjo revne slu¬
žabnice božje!

Nauk.

Krščanska duša! če te tare revščina,
spomni se, da je bila revna tudi Marija; pre¬
našaj revščino v spokornem duhu iz lju¬
bezni do Boga; čaka te nebeško bogastvo.

78

Molitev.

O preljuba Mati moja! kakšna bo
vender smrt tako revnega človeka,
tako velikega grešnika, kakor sem
jaz? Če pomislim na tisti trenutek,
ko bom umrl in ko bom stopil pred
pravičnega sodnika in če pomislim,
da sem sam kriv ostre obsodbe,
groza me obhaja, strah meje za moje
zveličanje. O Marija, moja Mati! Kri
Jezusa in tvoja priprošnja mi dajeta
tolažbo in upanje. Ti si kraljica nebes.
Ti si Mati božja. Ti si neskončno
mogočna in ravno ta veličina te dela
bolj naklonjeno, da imaš usmiljenje
z našo revščino. Tvoje ljubeznjivo
srce rado pomaga, kjerkoli vidi, da
je treba pomoči. Ti tolažiš žalostne,
Ti pomagaš premagovati skušnjave;
Ti skrbiš vselej za naš blagor. Oj,
ti tolažnica žalostnih, utolaži moje
žalostno srce, ki se priporoča tebi:
Žalosten sem, ker mi vest očita to¬
liko pregreh; žalosten sem, ker ne
vem, če sem jih zadosti obžaloval

79

in zbrisal s spokornimi deli. O Ma¬
rija, moja Mati, ako me ti ne uto-
lažiš, kaj mi je početi? O Marija,
moja Mati, sprosi mi resnično ke¬
sanje, sprosi mi moč, da zboljšam
svoje življenje inzanaprej Bogu zvesto
služim. In kedar mi nastopi zadnja
ura, o Marija! ne zapusti me; daj mi
moč, da vkljub mojih grehov se ne
bojim hudega duha. O nebeška kra¬
ljica! utolaži moje srce ob zadnji
uri! O Marija, tisto uro pričakujem
tvoje tolažbe; o moja Mati, ne pusti
me brez tolažbe. Amen.

Enajsti dan.

Marijna potrpežljivos t.

Potrpežljivost vam je
potrebna, da božjo voljo
storite in dosežete obljubo.

(Sv. Pavel na Hebr. 10.36.)

Ta svet je kraj, kjer si moramo nabi¬
rati zasluženja za nebesa. Zato se po pra-
vici imenuje dolina solz.  Mi vsi smo tukaj

80

na zemlji, da trpimo, da rešimo dušo v po¬
trpežljivosti za večno življenje, kakor govori
Zveličar sam: V potrpežljivosti bote ohranili
svoje duše. (Luk. 21. 19.) Bog nam je dal
Marijo v vzgled za vse čednosti, pa še po¬
sebno v vzgled potrpežljivosti. Sv. Frančišek
Šaleški pripomni, da je Kristus dal Mariji
navidez zanikajoč odgovor: „Žena, kaj je
tebi mar in meni“, da nam je postavil svojo
mater za vzor potrpežljivosti. Pa čemu bi
preiskavah na dolgo, — saj je celo življenje
Marijno nepretrgana veriga potrpežljivosti.
Marija nam daje v vsaki skrivnosti, ktero
poznamo iz evangelija, lepe vzglede za raz¬
lične čednosti, pa daje tudi priliko, da jih
premišljujemo iz različnih ozirov in obra¬
čamo na razne zadeve svoje duše.

Marija si je bila dobro svesta, da izvira
iz visokega, kraljevega rodu, da je iz hiše
Davidove; pa mora živeti svetu neznana, pri¬
krita v nizkosti, v revščini in pomanjkanji
—■ pa nikdar se ne ponaša s svojo blago-
rodnostjo, ne želi bogastva; še vesela je
nizkobe. — Kristjan! če te revščina stiska,
poglej na Marijo, prosi jo pomoči in tolažbe,
da bi mogel voljno prenašati revo, saj te
čaka obilno plačilo.

Marija je morala kot triletno dete, kakor
vemo iz ustnega poročila, zapustiti očeta in
mater, zapustiti rojstno hišo, ločena od sveta

81

je preživela mladost v ozidji Jeruzalemskega
templja; bila je pokorna tujim ljudem, uprav¬
ljala vsa dela navadne dekle. Le pomisli,
krščanski posel, kak lep vzgled imaš na
Mariji! Poslušaj gospodinjo, poslušaj gospo¬
darja, uči se potrpežljivosti od Marije; spolnuj
svoje dolžnosti vse vestno, natanjko; tako
služiš najbolje Bogu; le glej, da si v mi¬
losti božji.

Marija se je iz pokorščine zaročila po
naredbi predstojnikov, po volji božji z bornim
tesarjem Jožefom; zapustila je Jeruzalem in
šla v mestece Nazaret; ondi je v mali hišici
gospodinila kot borna gospodinja in tako
stopila v občevanje s svetom; pa njen duh
je bil vedno utopljen v Boga, zaupno je ob¬
čevala z nebeškimi angelji; lahko bi bila
rekla sv. Pavlom: »Naše prebivanje pa je v
nebesih." (Filipi. 3. 20.) —■ Krščanska žena!
Bodi zvesta žena, pobožna mati, pridna in
niarljiva gospodinja, kakor uči naš Slomšek.
Če ti ni kaj prav, če si morda stopila v
zakon zoper voljo starišev, ali morda ne iz
Pravega, pobožnega namena, uči se potrpež¬
ljivosti od Marije, prenašaj vse nezgode z
udanostjo v voljo božjo, obrni vse britkosti
za pokoro za prejšnje pregrehe, prosi Marijo
milosti, da bi mogla svoje dolžnosti natanjko
spolnovati. Spomni v se besedij svetega Av¬
guština, ki pravi: Če nisi  v stan poklican,

6

82

prizadevaj si, da boš  poklican. Priporočaj
se Mariji, Marija svojih ne zapusti.

Odkar je postala Marija božja mati,
bilo je vse njeno življenje nepretrgana vrsta
trpljenja; na jedno trpljenje je nastopilo
drugo večje, huje trpljenje; zakaj, kar je
trpel njen božji Sin, to je trpelo njeno ma¬
terno srce. Ona je morala gledati, kako je
božjemu Odrešeniku ob času triletnega pouka
nasprotovalo hudobno ljudstvo z nevero, ne¬
hvaležnostjo, obrekovanjem in sumničenjem,
s preganjanjem, z nevistjo in sovraštvom.
Ali je pa kazala nevoljo in britkost? One!
Ona si je vzela za vzgled svojega božjega
Sina, ki je molčal na vse žaljenje, vedno
povračal hudo z dobrim in jokal nad ne¬
hvaležnim ljudstvom; vedno molil in delal
za blagor svojega naroda.

Kaj bi rekli še le o potrpežljivosti pre-
blažene Device ob času trpljenja in smrti
njenega božjega Sina! Posamezna trpljenja
prepuščamo v premišljevanje vsakteremu po¬
sebej, ker so preobilna, preobširna. Tukaj
naj navedemo v kratek pregled te besede,
ktere je zapisal sveti Bernardin: »Marija je
videla, da je cena za odrešenje sveta postav¬
ljena na nizko, slabo ceno — na sramotnih
trideset srebrnikov, videla, da je moč svet¬
nikov prišla v smrtne težave, videla, da je
človek najlepše rasti s krvjo oblit, da je

83

Gospod sveti kakor ropar vjet; videla, da
je nebeška moč v ozke spone ukovana; vi¬
dela je, da je tisti, ki stresa stebre zemlje,
navezan na steber mučeniški; da je stvarnik
sveta bičan do krvi; da je sodnik sveta po¬
stavljen pred brezbožne na sodbo; videla,
da je zasramovan od druhali, tisti, kterega
poveličujejo nebeški prebivalci. — Pa kaj
je storila Marija, ko je trpel nje božji Sin?
Ona je molčala, molila, darovala nebeškemu
Očetu njega in — sebe za vse ljudi celega
tega sveta, pa tudi za sovražnike.

Ze samo sočutje pri bolečinah Jezusovih
je dovelj, da stori Marijo za mučenico po¬
trpežljivosti; zato pravi sv. Bernardin Si-
jenski: „Križana je spočela Križanega." Vz¬
trajnost in vzvišenost njene potrpežljivosti
se kaže že v tem dovelj, da je stala na gori
Kalvarji pri umirajočem Jezusu: „Poleg križa
Jezusovega je stala Mati njegova." Res, mora
se verjeti, da je Marija občutila in sočutila
Vse grozovitosti, ktere je pretrpel njen pre-
tjubljeni Jezus. Vsakdo priznava, da matere,
ktere vidijo trpeti otroke, občutijo veče bo¬
lečine, kakor ko bi trpele same, zato sveti
Udefonz smelo trdi, da so Marijne bolečine
presegale vse bolečine mučencev. Kakor pre¬
kosi solnčna svitloba svitlobo vseh drugih
zvezd, tako presegajo Marijne bolečine —
bolečine vseh mučencev. Pobožni učenjak

6*-

84

pripomnja: zato so bile bolečine božje Ma¬
tere tako velike, ker ona sama je mogla
imeti dostojno sočutje pri smrti učloveče¬
nega Boga.

Ako hočemo biti dobri in zvesti otroci
Marije, posnemajmo jo v potrpežljivosti. Kaj
nam more pridobiti v tem življenji več za-
služenja, v večnosti pa več časti, kakor po¬
trpežljivost v trpljenju, pravi sveti Ciprijan.
„Tvojo stezo bom ogradil s trnjem" je rekel
Gospod proroku Ozeju; kakor trnjeva ograja
varuje vinograd, tako obdaja Bog svoje slu¬
žabnike z britkostimi, da se ne navezujejo
preveč na posvetne reči. Potrpežljivost nas
varuje pred grehom, varuje nas pred pogub¬
ljenjem, govori Ciprijan. „Potrpežljivost delo
dopolni", pravi sveti Jakob (1. 4.); to je,
ona nas posveti, če voljno prenašamo trp¬
ljenja, ktera nam naloži Bog, naprimer rev¬
ščino, bolezni itd., pa tudi ona, ki dohajajo
od ljudij, kot preganjanje, obrekovanje in
druge krivice. In sveti Pavel nas opominja
k potrpežljivosti z besedami: „Ne utrudimo
se, zakaj naša sedanja, kratka in lahka nad¬
loga nam pripravlja nezmerno visoko večno
čast." (Kor. II. 4. 17). Prav lepo govori sveta
Terezija o tem in pravi: Trdni sklep, da
boš potrpežljivo, krepko prenašal trpljenje,
odvzame mu polovico grenkosti. — Toraj,

85

a ko nas teži križ, zatecimo se k Mariji,
tolažnici žalostnih, kraljici mučencev.

Vzgled.

V življenju svete Brigite se bere: Bil
Je bogat mož, žlahtnega rodu, pa razuz¬
danega življenja. Celo s hudičem se je za¬
vezal in mu služil celih šestdeset let. Misliti
si je, kako je tak človek živel ločen od Boga
in brez zakramentov. Pa vender se ga je
Kristus usmilil. — Ko je bil ta človek za
smrt bolan, ukaže Jezus Brigiti, da pošlje
svojega spovednika k temu človeku, naj gre
tje in ga opominja, naj se spove svojih
grehov. Ta je šel, pa bolnik mu reče, da
mu nima nič povedati; on gre drugič k
bolniku, toda ne upravi nič s tem peklen¬
skim sužnikom. Nato ukaže zopet Kristus
Brigiti, naj gre spovednik še enkrat, ta gre
in pove bolniku, da je zato tolikrat prišel,
ker se hoče Kristus njega usmiliti, ter ga je
Jezus sam poslal. Ko nesrečnež sliši to, bil
je ginjen in začne jokati: Kako je to mo¬
goče, da bi dobil odpuščanje jaz, ki sem
šestdeset let bil sužen hudiču in storil toliko
grehov; jaz sem že obupal. — Duhoven ga
tolaži, mu prigovarja, če se v resnici kesa
svojih grehov, obljubi mu on v imenu
božjem odpuščanje vseh grehov. Nato se

86

grešnik ojači in reče: Oj, jaz sem mislil,
da sem že obsojen; ker pa me Bog še ni
zavrgel, hočem se še danes spovedati. Res
spovedal se je tisti dan prav skesano vseh
pregreh in drugi dan je prejel sveto obha¬
jilo za umirajoče in šesti dan je umrl vdan
v voljo božjo. Po smrti je bilo razodeto
Brigiti, da je ta človek rešen pekla in da je
njegova duša v očiščenju v vicah. To pa
zato, ker je ta človek imel pri vsej zlob¬
nosti še nekako češčenje do žalostne Matere
božje, da mu je ona izprosila rešenje, ker
je vselej, kedar je videl njeno podobo, imel
srčno sočutje ž njo.

Nauk.

Prenašaj voljno vse težave in britkosti;
glej, da imaš vest prosto smrtnega greha;
Daruj vse žalostni Materi božji, kliči jo na
pomoč.

Molitev.

O žalostna Mati, kraljica mučen¬
cev! O Mati Jezusova, o mati moja,
mati nevrednega otroka; skesanega
srca spoznam, da sem tudi jaz tebi
žalosti delal; zakaj žaljenje tvojega
Sinu je tudi žaljenje tvojega mater-

87

nega srca. Kaj mi je storiti? Kaj dru-
zega, nego da skesanega srca zdi¬
hujem, grešil sem zoper tebe, grešil
zoper tvojega Simi. O Marija, ža¬
lostna Mati, koliko si žalovala za
Jezusom, svojim božjim Sinom, ki je
umrl za mene, stori, sprosi, da bodo
tvoje solze in Jezusova smrt meni v
korist Bodi mi milostiva mati v živ¬
ljenji, sprosi mi milost, da svoje
grehe obžalujem in zboljšam življenje.
Bodi mi milostiva mati ob zadnji
uri, da pogleda Jezus na mene, kakor
je pogledal na tebe in Janeza, kte-
remu je izročil mene tebi za sina.
Oh Marija! podaj mi takrat mogočno
roko usmiljenja, zakrij me pod plašč
svoje milosti, obvaruj me pred pe¬
klenskim sovražnikom. In ko bi ta¬
krat ne mogel klicati tebe in Jezusa
na pomoč, kličem sedaj in bom klical,
dokler živim: Jezus, Marija, vama iz¬
ročam svojo dušo. Amen.

88

Dvanajsti dan.

Marijna gorečnost v molitvi.

Molite brez nehanja ali,
neprenehoma molite.

(Sv. Pavel Tesal. 5,17.)

Premišljevanje.

Neprenehoma moliti se pravi sploh to,
da človek, kteri je v milosti božji, opravi
zjutranjo molitev, stori dober namen, da bo
delal čez dan vse k časti božji in upravljal
vse dolžnosti v imenu božjem, ne da bi
ravno celi dan klečal in molil s sklenje¬
nimi rokami.

Najlepši vzgled vedne molitve nam je
Marija; zakaj o nobeni duši se ne more
trditi, da bi tako popolnoma spolnovala
nauk Jezusov: „Treba je moliti vselej, in
ne jenjati“ (Luk. 18, 1.); od nobenega dru-
zega se ne moremo lepše učiti, kako potrebna
je. stanovitnost v molitvi, kakor od Marije.
— Marija je bila že od mladih let Bogu po¬
svečena, izvoljena za nevesto sv. Duha —
sedež modrosti božje. Ni dvoma, da je bila
polna spoznanja božjega in poznanja bož¬
jih reči, poznanja skrivnostij svete vere;
bolje kakor vsak učenik, vsak prorok v

89

Izraelu. Vrh tega je bila že ob času bivanja
v templju poučena v razumevanju svetih knjig
stare zaveze, ktere so bile glavni predmet
pouka in izobrazbe pri Judih. In tako je po¬
stala Marija „najmodrejša devica." In kolikor
globokejše, kolikor obširneje je bilo njeno
spoznanje večnih resnic, tem bolj je bilo
vneto njeno srce, njen duh, da jih je pre¬
mislila. In pa še, če si mislimo njeno ne¬
dolžnost, ker je brezmadežna;  ker je bil
Gospod ž njo;  bila milosti polna,  ker je
bila zmiraj zjedinjena z Bogom.

Dalje je živela preblažena Devica do
zaroke z Jožefom ločena od sveta, nemo¬
tena od vsega, kar svet zadeva, v hiši božji,
in bavila se, to je, upraviti imela samo z
božjimi rečmi, ter je tem lože premišljevala,
lože molila. —■ Potem pa, ko je večna be¬
seda meso postala, in ona njegova mati bila,
potem je bila najožje zjedinjena z njim; kako
bi želela kaj druzega, in živela za koga dru-
zega, nego za svojega božjega Sina? Marija
je bila vtopljena v premišljevanje. In če pravi
sv. Pavel o prvih kristjanih: »Naše bivanje
je v nebesih, (Fil. 3, 20.) recimo s sv. Jane¬
zom Damaščanom: Marija sama so bila nebesa.

Marija je bila vedno z Bogom združena;
njen duh je bil obrnjen k Bogu, z Bogom
se je razgovarjala, z njim občevala, med de¬
lom njemu tožila, njega prosila, njemu ve-

90

selje ali pa žalost razodevala; ravnala vse
z Bogom; pa vendar je imela še posebej od¬
ločene ure za molitev vsak dan. Sveti Hie¬
ronim piše, da je Marija od ranega jutra
molila do devete ure. In sv. Ambrož trdi, da
je spala samo za potrebo, ne iz nagnjenja
ali za kratek čas, ali da bi telesu stregla,
kakor govori nevesta v visoki pesmi: ..Jaz
spim, pa moja duša bedi“ (Cant. 4, 2.). Preje
je hrepenela po Odrešeniku, vedno prosila
Boga, naj že pošlje Odrešenika revnemu
svetu, in ko je bilo njej naznanjeno, da ga
bo Ona spočela, prosila je za vse človeštvo,
za vse ljudi vseh narodov, naj bi ga veselo
in hvaležno sprejeli, kakor skrbi dobra mati
za blagor vseh svojih otrok. Saj je pa tudi
Marija poznala revo in bedo ljudij bolje ka¬
kor kdorkoli drugi; nihče ni poznal dobrote
in milosti božje tako, kakor Marija; zato ni
molil ne hvalil s toliko gorečnostjo kakor
Marija nobeden drugi. Ni je stvari ne v ne¬
besih ne na zemlji, ki bi bila Bogu tako do¬
padljiva kakor Marija; nobena molitev člo¬
veška ne more Boga tako poveličevati kakor
molitev in hvala Marijna. V kratkem rečeno,
molitev Marijna je bila stanovitna,  popol¬
noma zbrana,  in v sami pobožnosti, nam¬
reč prosta  vseh posvetnih raztrešenostij.
Njen cilj je bil Bog — sam Bog. — O Ma¬
rija, sveta Mati Jezusa, sprosi nam ljubezen
do molitve in dobro molitev!

91

Kristjani! tudi nam je treba moliti.
Jezus sam veleva moliti; in sicer kaže z
lastnim vzgledom, opominja z besedo. In to
je treba iz treh razlogov: 1.) V molitvi in
z molitvijo se Bog časti in poveličuje, kar
je naša dolžnost storiti; 2.) ker smo mi na
vse strani potrebni božjih dobrot in milostij,
in pa 3.) ker je Bog v svoji modri previd¬
nosti navezal podeljenje darov na našo prošnjo.
Saj govori Jezus sam: „Prosite, in se vam bo
dalo; iščite in našli bote; trkajte, in bo se
vam odprlo." (Mat. 7, 7.) Prvi slučaj nam
kaže Jezus v priliki o vdovi, ki je krivič¬
nega sodnika toliko časa prosila, naj bi jej
storil pravico, da ga je sprosila. Drugi slu¬
čaj vidimo v priliki o zakladu, ki je zakopan
v njivi in bogatin kupi njivo, da najde za¬
klad. (Mat. 13, 44.) Tretji slučaj pa imamo v
priliki o možu, ki trka o polnoči pri pri¬
jatelju, naj mu posodi kruhov. (Luk. 11, 5. sq.)
Ker smo toraj zmiraj potrebni, treba je zmi¬
raj prositi, zmiraj moliti; to nam Jezus sam
veleva: »Treba je, vselej moliti in ne je-
njati." (Luk. 10, L) Vedno moliti se pravi,
ne da bi človek ravno zmiraj molil ustne
molitve, marveč da sprejme vse kakor od
Boga, kar ga zadene, da živi združen z Bo¬
gom v milosti božji, da je brez smrtnega
greha; tak človek je po sv. pismu pravičen
človek. Zato pravi sv. Avguštin: »Pravični

92

ne jenja nikdar moliti; razun ako jenja pra¬
vičen biti/ — O koristi molitve piše prav
lepo sveti Lovrencij Justinijan, rekoč: „Mo-
litev je pribežališče sveti duši, tolažba do¬
bremu angelju, strah in trepet hudiču, Bogu
prijetna služba; molitev je zatiranje hudobij,
zrcalo duše, mati in podlaga čednostij; mo¬
litev vodi vest, pelje k spoznanju, goji za¬
upanje, unema ljubezen; molitev je tolažba
pri delu, vodilo h kesanju, ključ do nebes;
molitev zatira slabe misli, oživlja razstre-
šeno srce; molitev je posnemanje angeljev
in hranilnica duhovnih dobrot." In zato go¬
vori sveti Avguštin: Res pravično živeti ume
le on, kdor ume prav moliti. — Prosimo Ma¬
rijo, naj nam sprosi milost, da bomo radi in
zmiraj prav molili.

Vzgled.

Kako Marija plačuje pobočno molitev.

V neki vasi so živele tri poštene,
pobožne dekleta, sklenile so, da se hočejo
pripravljati na praznik Marijnega očišče¬
vanja — na praznik Svečnice; molile so
sv. Rožni venec in druge molitve. Proti koncu
pobožnosti se jim prikaže Marija. Prvi ve¬
čer pride k prvi najbolj pobožni devici, oble¬
čena v bogato, zlato obleko kot kraljica ne-

93

beška. Marija se jej zahvali za češčenje in
jo blagoslovi. — Drugi zečer pride k drugi
devici, pa v bolj prosti obleki, in jo tudi
pohvali. Ta pa jo vpraša: O kraljica nebeška,
zakaj nisi prišla tako krasno oblečena, ka¬
kor sinoči k moji prijatljici? Marija pa od¬
govori: ker me je ona bolj bogato oblekla.
Slednjič se prikaže še tretji devici, toda prav
prosto oblečena, v debelo, robato obleko, in
tej očita mlačnost. Ta pa prosi Marijo od¬
puščanja in obeta, da se bo zanaprej bolj
podvizala, da jej bo po močeh ustrezala. —
Drugo leto so se zopet pripravljale device
na ta praznik. Pa so molile bolj zbrano, bolj
stanovitno in z večo gorečnostjo. In glej, na
predvečer Svečnice se jim prikaže Marija
vsem trem objednem, ko so molile skupno.
Bila je velečastno oblečena kot kraljica,
spremljali so jo angelji; ona pohvali vse tri
device, reče jim: Bodite pripravljene, kmali
boste pri meni v nebesih. In tako se je zgo¬
dilo. Drugi dan so povedale spovedniku to
naznanilo in prejele sveto obhajilo. Res, ločile
so se iz sveta brez velikih težav v Gospodu,
ena za drugo, vsak teden ena.

Nauk.

Stori vsako jutro dober namen in po¬
navljaj ga pri svojih opravilih večkrat na

94

dan. Na večer izprašaj vest, kaj si govoril
— kaj si storil čez dan. Obudi kesanje čez
vse pogreške celega dne. Priporočaj se Ma¬
riji pred molitvijo in prosi pomoči pri molitvi
svetega Duha, začni danes devetdnevnico v
ta namen v čast sv. Duhu.

Molitev.

Pribežališče k Mariji.

Presveta Devica, prečastitljiva Mati
Božja, s ponižnim srcem pritečem k
Tebi; Ti si moja Mati in pomočnica
moja, Tebi želim služiti kot svoji
Gospej, ljubiti Te kot svojo mater,
Tebe naj imenujem mojo pomočnico.
Tebe prosim pri neprecenljivi krvi
Tvojega preljubega Sinu, da tudi
mene sprejmeš in me prišteješ svo¬
jim zvestim služabnikom, sinovom in
varovancem. Spoznam, da zarad ne-
številnih, prevelikih grehov nisem
vreden te milosti; ali ker nobenega ne
odvrneš od Tvojega usmiljenega po¬
gleda, zato in zaupajoč na Tvojo do¬
broto pritečem k Tebi. Sprejmi me med

95

svoje otroke, sprejmi me v svoje mo¬
gočno varstvo; sprejmi me v ma¬
terno naročje Tvoje milosti; sprejmi
me v svojo skrb, da Ti zvesto slu¬
žim v tem življenji in enkrat srečno
umrjem. Amen.

Trinajsti dan.

Mariju Mati usmiljenja.

Češčena Kraljica, Mati,
milosti, življenje, sladkost
in upanje naše, bodi če¬
ščena. (Salve regina.)

Premišljevanje.

Ker je Bog namenil Marijo za milostljivo
mater nam vsem revnim človeškim otrokom,
dal jej je tudi tako srce, da more spolno-
vati dolžnosti milostljive matere. Saj imajo
tudi (svetski) pobožni stariši to navado, da
vadijo otroke milosrčnosti s tem, da delijo
revežem miloščino po rokah svojih malih,
nježnih otrok. Sveti Gregor iz Nikomedije
pripoveduje o Mariji v otročjih letih ob času
bivanja v templju, da je angelj hodil vsak

96

dan k njej, ž njo se razgovarjal, jej stregel
kakor sestri ali materi; donašal nebeške
hrane; kar je dobivala hrane od duhovnov v
templju, to je delila revežem. Temu se ne
bomo čudili, saj vemo, da je krokar nosil
jedilo proroku Eliju; da je puščavniku Pavlu
skozi 60 let prinašal krokar vsak dan pol
hleba kruha; da je Danijelu v levinjak do¬
našal angelj hrano; da je Izraelcem v pu¬
ščavi Bog mano dajal ter tako jih živil 40 let.
Če se je to godilo služabnikom božjim, zakaj
bi se ne moglo goditi Materi božji? Marija
je že kot otrok imela reveže pri svoji mizi
in jih milosrčno okrepčavala.

Tudi v odrastlih letih je bila Marija
revna, in z Jožefom vred si je služila živež
z rokami, pa vendar zmiraj je imela kaj po¬
deliti revnim ljudem. To dovzamemo iz je-
dinega dogodka, ki nam je iz evangelija
znan. Povabljena je bila s svojim božjim
Sinom vr.d na ženitvanje v Kani. Zaročenci
so bili borni sorodniki, pred časom jim
zmanjka vina. Marija zapazi to, hitro jim
pomaga iz zadrege s tem, da poprosi Sina
za čudež. To kaže oči vidno milosrčnost de¬
viške Matere božje.

Tukaj je šlo za reč, ki sama na sebi
ni bila bistveno potrebna; zakaj vino je bolj
za bolje pogostovanje gostov; ko bi ga zmanj¬
kalo, saj bi ne bil nihče ravno pogrešal, saj

97

so vedeli, da so zaročenci revni, in nikdo
bi jim ne bil zameril — ali Marija je bila
milosrčno usmiljena, ni mogla prenašati zni¬
ževanja neveste in ženina pred gosti. Sama
ni mogla pomagati, ker je bila revna; pro¬
siti ni mogla, ker so bili sorodniki revni,
torej kaj storiti? Prosila je svojega usmi¬
ljenega, pa vsegamogočnega Sina in rekla
samo: „Vina nimajo/ In Jezus je spolnil nje
milosrčno sočutje in pokazal svojo mogoč¬
nost, ter spremenil šest vrčev vode v naj¬
boljše vino. —■ Tukaj vidimo previdno milo¬
srčnost Marije, vidimo, koliko premore njena
želja pri vsegamogočnem Sinu. — To se je go¬
dilo v malenkostnih, telesnih zadevah. Kaj
pa še le v važnih dušnih zadevah? — Sveti
Peter Damian pravi: „Po eni ženi se je raz¬
lilo prekletstvo na zemljo; po drugi ženi je
bila zemlja prekletstva oprana v obilnem bla¬
goslovu. “ Zato nas opominja Tomaž Vila-
novski: „0 človek! priteči k Mariji pri vsaki
stiski; če te greh teži, če te skušnjava moti,
če te preganjanje boli, zateci se v zavetje
k Mariji.“

Sveti učeniki imenujejo Marijo prosečo
vsegamogočnost.  Sveti Bonaventura pravi:
„Marija je odlikovana od svojega Sina pred
vsemi drugimi s tem, da je vsegamogočna,
da prejme vse, za kar prosi/ Sin je vsega-
mogočen po natori, Mati je vsegamogočna

7

98

po priprošnji. Kako pa prosi ona za nas? '
Kedaj je začela prositi? Kedaj neha prositi?
Na to odgovarja sveti Bernardin: „Ko je Ma¬
rija na angeljevo pozdravljenje privolila, da
bo spočela večno Besedo: od tistega trenotka |
prosi neprenehoma Boga za naše zveličanje,
in se poganja tako za nas, da nas ima vedno
v svojem ljubečem srcu.“ Ona ne prosi Boga
kot služabnica, ne kot svetnica in prijateljica,
ampak prosi kot Mati; ona ga ne prosi kot
stvarnika, kot Gospoda nebes in zemlje, am¬
pak ona ga prosi kot svojega Sina. Marija prosi
za nas, ne kot za ptuje reveže, ampak prosi
za nas, kot za svoje otroke, Marija prosi za
nas, dokler je Mati božja, dokler smo mi
njeni otroci, dokler so revni na svetu. In
njena priprošnja je tako močna, tako izdatna,
kakor je njena ljubezen, ki jej nikdar ne
zgine iz srca. Blagor človeku, kdor se za¬
teka k Mariji. Saj pravi sveti Bernard in
ž njim cela sveta cerkev: „Se nikdar ni bilo
slišati, da bi bil kdo zapuščen, kdor se je za¬
tekel k Mariji, njo prosil za pomoč, in se
priporočal Mariji."

Priča temu je ves katoliški svet. — Ko¬
liko praznikov Marijnih obhaja sveta kato¬
liška cerkev v čast Mariji! Vsak dogodek,
vsaka skrivnost ima svoj praznik: Spočetje,
rojstvo, oznanjenje, obiskovanje in Vnebohod
Marije. Marija je ena sama, pa ima toliko

99

imen: Marija pomagaj, Marija dobrega sveta,
Rožnega venca, Marija škapulirska, tolažnica
žalostnih, pomoč kristjanov, pribežališče greš¬
nikov. Koliko je božjih pot! Koliko cerkva
posvečenih Mariji, po hribih in dolinah; v
mestih in vaseh. Koliko je spomenikov na
dobrote Marijine! Zakaj to? Od kodi to? —
Vse to je storilo katoliško ljudstvo, da po¬
trdi resnico, da je Marija res usmiljena Mati,
da deli milosti dušne in telesne brez prenehanja.

Mesto posameznega vzgleda.

v  Tu navedemo par slavnih Božjih pot:
a) Čudni  NaFrancozkem je bila slavna
Božja pot Rok Amadur  (po naše bi rekli
— Vesela Gora), kamor je hodil že sveti
Dominik. Ondi je nad čudodelno kapelo zvon,
ki je brez vrvi, brez vsakega štrika, ta zvon
zvoni sam in oznanjuje Slavo Marije sam od
s ebe; drugi zvonovi imajo namen, da kličejo
Verne v cerkev. — Ce je človek v smrtni
nevarnosti, da ni mogoče po človeško, da bi
bil rešen smrti, in on kliče na pomoč Ama-
ditrsko Marijo  in ona ga reši, takrat pa
ta zvon zvoni sam od sebe in oznanja ve¬
seli glas slave Marijne. Oni pa, ki slišijo
to, zapišejo v Romarski zapisnik dan v me¬
secu, uro dneva, kedaj je pel ta zvon. — In
čez pol leta, morda čez leta dan pride člo-

7*

100

vek, včasi cela familija iz dalnjih — daljnih
krajev zahvalit se Amadurski Mariji; da je
bil ta in ta dan, to in to uro človek smrti
rešen, pripovedujejo z ginjenim glasom. In
vselej se vjema dogodek z zapisnikom, ke-
daj je zvonil zvon. — b) Majka Božja
Bistriška. —  Glasovita Božja pot je v Bistrici
na Hrvaškem. Stari Hrvatje rekajo: „Kto ni
videl Majke Bistričke, on neče videti Otca
nebeškega." To se pravi: „Kdor ne gre ni¬
kdar na Bistrico, ta ne bo prišel v nebesa/
In res to vam je krasna božja pot: tje ho¬
dijo Hrvatje v neštevilnih trumah, tje hodijo
Madžari, tje hodijo tudi Slovenci iz južnih
krajev. — Tu naj vam povem v kratkem,
kar je pisatelj teh Šmarnic sam videl: Cer¬
kev je lepa, velika, pa brez stolov. V veli¬
kem altarju je Marija, obraza čisto črnega,
kakor lauretanska, belo oblečena, Jezusa ima
v levem naročju. Okoli cerkve se vleče ve¬
liko poslopje, zgoraj so sobe za ptuje du¬
hovne, ki pridejo ob shodih spovedovati; v
pritljičji je dolgi hodnik (Arkada), kjer stojč
spovednice; nad spovednicami je 22 lepih
slik, ki predstavljajo razne čudeže Majke
Bistričke, vsaka slika ima napis. Tu vidiš
7 Hrvatov v turški ječi v Kaniži, brez upanja
rešitve. Okoli polnoči se prikaže Marija, re¬
koč: „Ne bojte se sedemsinki, pritecite k meni
na Bistrico, in rešeni bodete/ Ko se zbu-

101

dijo, pokleknejo, molijo in obljubijo se Majki.
In glej, čudež! Okovi jim padejo raz nog,
vrata se sama odprejo. Oni pa bežijo na
Bistrico. — Tu vidiš trgovce na vzburjeni
dereči Dravi — in rešeni so potopa. — Tu
vidiš mladenča, ki je utonil med bičjem ■—■
in rešen, otet je. — Tu vidiš bolnika, ki je
bolan osem let — Marija ga ozdravi. — Tu be¬
reš napis »Roparji po ognjenem oblaku opla-
šeni.“ Prišli so roparji, da bi Bistriško cer¬
kev okradli; cerkev je v temno meglo za¬
krita, proti roparjem pa je ognjeno svitla,
oni se skrivajo v grmovji, obrazi so jim
ognjeno svetli, še brke so jim srebrno bele.
— Cuj! drugi dan so šli k fajmoštru na
izpoved. Kaj so mu povedali, to ni znano;
to pa pravi sporočilo, da so odslej pošteno,
krščanski živeli. —■ Oj preblažena Devica,
kako si usmiljena!

Nauk.

Spoznaj, h kteremu grehu si najbolj na¬
gnjen; poklekni vsak dan pred podobo Ma¬
rije in prosi jo usmiljenja. Ona te zapustila
ne bode.

Molitev.

Sveta Devica Marija, Mati Božja!
pomagaj tistim, kteri Te prosijo

102

pomoči; spomni se nas. Ti poznaš
revni stan svojih služabnikov. Ne,
ne, ne spodobi se, da bi Tvoja tolika
milost pozabila našo revščino. Ti
premoreš vse pri Bogu; ti premo-
reš obupanim navdihniti upanje zve¬
ličanja. Misli na nas iz ljubezni. Vem
dobro, o moja kraljica, da si polna
dobrote, polna ljubezni. Kolikrat si
že potolažila jezo našega sodnika, ki
nas je hotel kaznovati. Vsi zakladi,
milosti Božje so v Tvojih rokah. Oj
ne nehaj deliti nam dobrote. Ti iščeš
priložnosti, da bi revnim pomagala;
obupanim milost in rešenje skazala;
Tvoja slava bo še pomnožena, če
revnim, skesanim grešnikom poma¬
gaš, da pridejo v nebesa. Spomni se
torej nas, da Te bomo enkrat v ne¬
besih častili in hvalili. Največja bla¬
ženost nam bo to, ako bomo Tebe
z Bogom vred gledali, Tebe ljubili,
in v Tvojem varstvu večno živeli.
Usliši nas, Marija, usliši nas! O Mati
milosti, prosi za nas. Amen.

103

Štirnajsti dan.

Marija, Mati svete družine.

Sveti zakon je velika
skrivnost v Jezusu in v
cerkvi.

(Sv. Pavel Efež. 5, 23.)

Premišljevanje.

Če premišljujemo sveto družino v Na¬
zaretu, vidimo, da je steber svetosti dovr¬
šeno lepo postavljen. Mož je bil svet, žena
je bila najsvetejša izmed žena, otrok je bil
svetost sama; kjer gospodari svetost, tam
stojita tudi druga dva stebra —■ edinost in
neločljivost — nerazrešljivo. Svetost je ob-
sežek vseh čednostij, torej so cvetele v tej
družini vse čednosti najlepše. O Mariji go¬
vori sveti Bernard posebej: „Kakor sonce
preseže na svitlobi vse zvezde na nebu, tako
preseže Marija s svojim Sinom vse razumne
stvari na svetosti." Ta hišica v Nazaretu je
bila podobna tempelju, podobna nebesom na
zemlji; v tej hišici je bil Bog vidno priču¬
joč v otroku ; v tej hiši je gospodinila Mati
božja, nebeška kraljica; v tej hiši je gospo¬
daril Jožef, rednik Sinu božjega; v tej hiši je
spolno val Bog v otročji postavi vse dolž¬
nosti človeškega otroka do Marije in Jožefa;

104

v tej hiši so angeli molili Boga kot hišnega
otroka; častili mater kot svojo kraljico; red¬
nika spoštovali in varovali kot namestnika
nebeškega Očeta. V tej hišici so stanovale
najsvetejše osebe, kar jih je videla zemlja;
zato se imenuje ta družina sveta družina,
ta hiša pred vsemi druzimi sveta hiša.

Sveti Pavel pravi v listu na Efežane,
govoreč o zakonu: žena bodi možu pokorna,
mož pa naj ljubi ženo, kakor je Kristus cer¬
kev ljubil in sam sebe zanjo dal. (Efež. 5.)
Dobro urejena hiša je tista, kjer mož go¬
spodari, žena uboga. Pravo gospodarstvo je
tisto, ako gospodari ljubezen in skrb za do¬
mače. Tako je bilo v Nazaretanski hiši. Kjer
gospodari meso ne pamet, tam je narobe hiša.
(Avguštin.)

a) Jožef je bil na svetosti, časti in mo¬
drosti daleč zadej za Božjim detetom in nje¬
govo materjo, pa vendar je vladal v sveti
hiši, vodil sveto družino. Jožef je peljal Ma¬
rijo v Betlehem, in ona je ubogala; on je
nesel božje dete k obrezovanju, in dal mu
Ime; dete in mati sta ubogala; on je peljal
oba v Jeruzalem, da bi dete predstavil Go¬
spodu in Marijo podvrgel očiščevanju, dete
in mati sta ubogala; Jožefu se je prikazal
angelj, naj reši dete božje pred bodalom He¬
rodovim; on je ukazal materi in detetu, da
gresta ž njim v Egipet, da ostaneta tam ka-

105

kor je velel angelj; on je peljal božjega
otroka in njegovo mater v Jeruzalem na
praznik; oba sta ubogala. On je gospodaril
v Nazaretu v materni hiši, in Jezus in Ma¬
rija sta mu bila pokorna v vsem brez ugo¬
vora, brez izgovarjanja v popolni udanosti
in ljubezni. Vidimo pa tudi, kako vestno je
spolnoval Jožef vse dolžnosti hišnega go¬
spodarja, kako skrbno, s kolikim trudom,
s koliko požrtvovalnostjo je Jožef skrbel za
oba. O kako lep vzgled za moža, za ženo,
in za otroke! Zato ga je postavil trojedni
Bog za glavarja svetej družini. Sveti Duh je
spoznal Jožefa vrednega za moža svoji izvo¬
ljeni nevesti; Oče nebeški za rednika svo¬
jemu Sinu; Sin božji vrednega, da mu na-
domestuje Očeta.

Marija je bila po zaroki z Jožefom zmi-
raj na njegovi strani; doma in na potovanji;
v Nazaretu, v Betlehemu, v Egiptu, v Jeru¬
zalemu; nikdar ni šla brez njega v kako
družbo; ona je bila zmiraj čista nedolžnost,
najzvestejša soproga, ona je svojemu deviš¬
kemu ženinu na strani svojega božjega Sina
ob zadnji uri zatisnila ugasujoče oči. — Z eno
besedo, Marija je bila taka zakonska žena, da je
njeno življenje vzor, pouk za vse; njej imajo
zahvaliti vse matere, da so dobile nazaj mate¬
rinsko čast, svoje pravice, svojo veljavo v
družini. Po dobrih materah je Marija češčena.

106

Marija in Jožef sta darovala božje dete
kmalu po rojstvu nebeškemu Očetu v templju
Jeruzalemskem. Doma sta ž njim molila in
upravljala hišno bogočastje; vodila sta ga k
praznikom in darovanjem; celo postavo sta
spolnovala do zadnje pičice; nikdar ga nista
spustila spred oči, in ko sta ga enkrat zgu¬
bila brez svoje krivde, iskala sta ga v veliki
žalosti, dokler sta ga našla. Tudi telesno sta
ga skrbno gojila, varovala pred vsemi ne-
varnostimi v britkih skrbeh in težkih teža¬
vah. Vsi trije so bili jednega srca, jednega
mišljenja. Bilo je treh jedno življenje.

Po Jožefovi smrti je živela Marija s svo¬
jim božjim Sinom samotno življenje v Naza¬
retu, — spremljala ga v javnem delovanji —
spremljala na poti trpljenja do smrti na križu.
Sprejela je zadnje besede iz umirajočih ust
v materno srce; ni mogla ločiti se od njego¬
vega groba, dokler ga ni videla, da je šel v ne¬
besa. — To je bila prava ljubezen krščan¬
skih starišev, to naj posnemajo vsi stariši
krščanski.

Dragi kristjani! Kako pa je dandanes
v krščanskih družinah ? ali so svete ? — Po¬
gosto se zgodi, da se v grehu pripravljajo
za zakon, v grehu nastopijo zakon in v za¬
konu grešno živijo. Mož in žena ne spolnu-
jeta svojih medsebojnih dolžnosti, se prepirata
med seboj. Lepa zastopnost kmali zgine od

107

hiše. Saj bi najlepše bilo, da se lepo zasto-
pita, da ima vsak potrpljenje z drugim, vsak
ima svoje slabosti. Če je mož jezen, naj žena
molči; če žena pravo govori, naj jo mož posluša;
žena je žena, ne pa sužnja, ona ima pravice ka¬
kor mož. V jezi nikdar ne govoriti; beseda pri¬
nese besedo, pa pride kletev; kjer hudič go¬
spoduje, tam ne bo blagoslova Božjega. Ako
ni edinosti in lepe zastopnosti med zakon¬
skimi, je živ pekel že na tem svetu, pravi
Slomšek. — Otroke lepo učiti, da radi mo¬
lijo, lepo ubogajo; svariti, da ne hodijo po
slabih tovaršijah, da pridno delajo — toda
kleti otrok nikdar ne, ker starišev kletev
otrokom srečo podira, govori Slomšek. —
Krščanski možje, učite se od svetega Jožefa,
da bote svojo družino sveto vladali; prosite
ga, naj vam pomaga, da bote vredni namest¬
niki nebeškega Očeta.

Krščanskim ženam, krščanskim materam
daje Kristus lepe nauke po apostolu Pavlu,
ki piše Timoteju: „Tako naj se zaljšajo
žene v poštenem oblačilu s sramežljivostjo
in zdržljivostjo in ne s pletenimi lasmi,
ali z zlatom ali z dragim oblačilom, ampak
kakor se spodobi ženam, ktere kažejo po¬
božnost z dobrimi deli.“ In še pristavlja, da
bo žena zveličana po spolnovanji stanovskih
dolžnostij, ako ostane stanovitna v veri in
ljubezni, v posvečenju z zdržljivostjo." (Tim.

108

I. 9. 10. 15.). — Gospodinji daje sv. Hiero¬
nim ta lep nauk: „ Vladaj svojo hišo in vedi
se tako, da se boš skazovala bolj kot ma¬
ter, nego gospodarico; zahtevaj od služab¬
nikov bolj z dobroto, nego s strogostjo; zve¬
stejša in resnobnejša je služba iz ljubezni,
kakor iz strahu/ (Epist. ad Celantiari 14.)

Krščanski očetje, posnemajte Jožefa, kr¬
ščanske matere, posnemajte Marijo, prosite
oba za blagoslov svoji hiši.

Vzgled.

Marija utolaši in osreči celo družino.

Baptist,  znan kipar v mestu Solar v
Švici, je ležal dva meseca hudo bolan v po¬
stelji; imel je prsno vodenico, ki je dokipela
do najviše stopinje. Eden najboljših zdrav¬
nikov v mestu ga je zdravil od začetka bo¬
lezni, na zadnje je izjavil ženi, da ni več
upanja, da bi bolnik ozdravil; nato se je
žena posvetovala z drugim zdravnikom, Gu-
gelmanom iz Atisvila; tudi ta je izrekel, da
ni upanja; žena je bila povse obupana. Neka
pobožna gospa, ki je bila priča bolečin, jej
pošlje Čudodelno svetinjo ^Čistega spo-
Četja“;  to je dala žena možu na vrat. Ta¬
krat so bile otekle roke in noge, celo telo
je bilo oteklo, da revež ni mogel premikati

109

se, niti sopsti, hrbet mu je bil sama rana.
V tem žalostnem stanu so pričakovali vsak
trenutek zadnje ure. Spovednik prinese bol¬
niku tiskano poročilo o čudežih, ki so se
zgodili po tej svetinji. Bolnik začne precej
na glas brati to sporočilo, na čudenje žene
in duhovna, ker ravno malo preje ni mogel
več govoriti, sedaj pa ni jenjal brati, da je
do kraja prebral. To je bilo 19. januvarja
leta 1836. Žena vsa utrujena truda, skrbij in
žalosti leže počivat blizo njega; otroci so
bili v stranski sobi, žalostni pričakovaje na¬
znanila, da so oče umrli. Okoli treh ponoči
zaspi bolnik, in ko se zbudi, čuti se popolno
zdravega, žene ga, da bil vstal, pokleknil
pred križ ter zahvalil Boga in preljubo De¬
vico za zdravje. Ko se žena zbudi, čuti, da
bolnika ni v postelji, kliče ga in vpraša,
kje je? Baptist odgovori: „Meni je popolno
dobro, Devica me je ozdravila/ Žena vidi,
da kleči pred križem na tleh. Na šum pri¬
hitijo otroci, misleči, da umira oče — pa
najdejo ga zdravega, rane zaceljene. — Mi¬
slimo si, kako srečna in vesela je bila cela
družina, kako je hvalila Boga in Marijo.
Huguet, 152.

Nauk.

V dušnih in telesnih potrebah priteči k
Mariji in Jožefu, prosi za dar pobožnosti in
stanovitnosti, za dar čistega srca.

110

Molitev k sv. Jožefu.

O sveti Jožef, zvesti služabnik
Božji, ki si šel večkrat z Jezusom
in Marijo v Jeruzalemski tempelj, da
bi ondi Boga molil in častil, sprosi
mi od svete Trojice dar pobožne
molitve, da bi tudi jaz prav pogosto,
pridno in goreče molil in vse dose¬
gel, kar mi je v zveličanje moje duše
in na blagor mojega telesa potrebno.
— O sveti Jožef, ti si goreče ljubil
Marijo prečisto Devico, prosim, pro¬
sim te, sprosi tudi meni gnado, da
bom vsak dan in v vseh potrebah tvojo
brezmadežno nevesto, prečisto Devico
Marijo, z največim zaupanjem na po¬
moč klical, njene čednosti zvesto po¬
snemal, in da bom njenega varstva
vselej deležen. Amen.

111

Petnajsti dan.

Marija., naša mati nas vseh.

Glej ! tvoja mati in tvoji
sorodniki so zunaj in že¬
lijo s teboj govoriti.

(Mat 12, 47.)

Premišljevanje.

Sveti Hieronim nam vsem kliče ,,Pre¬
dragi! ljubite Marijo, ki jo častite; častite
Marijo, ki jo ljubite 44 , in vi jo ljubite in
častite najbolje, ako posnemate njene prelepe
čednosti, ker. „ona je naša mati. 44  — Res,
častilci Marijni jo imenujejo Mater,  in vi¬
deti je, da jej ne morejo bolj tolažilnega imena
dajati, nego da jo vedno in vedno imenujejo
Mati.  Da — ona je Mati, prava mati; ne
sicer telesna mati, ampak v duhovnem po¬
menu: Mati naših duš, Mati našemu zveli¬
čanju. Ko je greh našim dušam oropal milost
božjo — oropal jim je tudi življenje; in ker
se same niso mogle rešiti te strašne smrti,
prišel je Izveličar Jezus Kristus, ter nam v
neskončnem usmiljenji in ljubezni zgubljeno
življenje zopet pridobil z britko smrtjo na
križu.

Od tedaj, ko je Marija privolila na an-
geljsko oznanjenje, da bo postala Mati božja,

112

od tedaj je spoznavala Marija svojo nalogo,
ktero bo imela spolnovati kot mati Odreše¬
niku in kot mati odrešenih. In ker takrat
ni mogla druzega storiti, molila je neprestano
za naše zveličanje; vsa svoja opravila, poste,
nočno čuvanje, vsa darila je obrnila v ta
namen; tako da nas je kot ljubeča mati no¬
sila v svojem srcu, pravi sveti Bernardin.
Živela je samo za svoje otroke ; za svoje
Božje dete in za nas sprejete njene otroke.
Iz tega skrivnostnega materinskega življenja
se je raztekal neizmerni blagoslov na celo
človeštvo. O njej veljajo svetopisemske be¬
sede : ,Jaz sem kakor reke neizmerne vode,
in kakor napeljana voda šla iz raja; rekla
sem: Močila bom svoj nasajeni vrt; napajala
bom v  travo svojega travnika. “ (Sir. 24.41. sq,)
— Če pa ima otrok materi zahvaliti bitje, |
življenje in vse najpreje za Bogom: mora ।
jej biti hvaležen za vse, ljubiti jo, spoštovati J
jo in biti jej pokoren. — Mi smo otroci
Marije — Marija je naša mati. Ali pa spol- ,
nujemo otroške dolžnosti do nje? smo ji li '
hvaležni ? ali jo ljubimo ? ali jo častimo in
hvalimo?

Mati ima veselje, če se otroci radi in 1
pogosto okoli nje zbirajo, če jo spoštujejo,
če se v vseh potrebah njej priporočajo, in
se vselej za njeno čast potegujejo — toda
njeno veselje ne bo popolno, ako jo otroci

113

ne poslušajo, in njenih vzgledov ne posne¬
majo, ako svojih napak ne zboljšajo, ako v
neslogi in prepiru med seboj živijo, in ako
žalijo očeta. — Saj smo pri svetem krstu
odpovedali se hudiču, svetu in grehu; udali
se Bogu, obljubili spolnjevati njegovo voljo,
njegove zapovedi in tako se zavezali posne¬
mati Marijo; ponovimo to obljubo danes
Mariji, da jo bomo posnemali; saj je Marija
naša mati, ker je rodila Odrešenika za nas!
— Glejte krasni prizor: „Deviška mati ima
božje dete v naročji, to daritev za grehe
sveta.

Ta prizor nam podaja evangelist Lukež,
rekoč: „In porodila je svojega prvorojenega
Sina.“ (Luk. 2. 7.) v  K tem besedam pristavlja
Alfonz Liguori: „Če pravi evangelist, da je
porodila prvorojenega sina, morala je Marija
še druge sinove imeti; toda verska resnica
uči, da Marija razven Jezusa ni imela nobe¬
nega druzega telesnega otroka; ona je mo¬
rala imeti še dušne otroke in to smo mi.“
V dušnem smislu je Kristus glava cerkve;
cerkev je duhovno telo Kristusovo — mi pa
smo duhovni udje tega telesa in te glave.
Torej, če je Marija mati glave, je tudi mati
telesa in njegovih udov; to pa ne v telesnem,
ampak v dušnem smislu, kakor je Kristus
dušna glava V tem smislu govori tudi opat
sv. Viljem: „V Jezusu, ki jejedin Odrešenik

8

114

vseh ljudij, je rodila Marija mnoge v zveli¬
čanje; ker je rodila življenje, je rodila mnoge
v življenje. Ker je dala Marija svetu Jezusa
in življenje, je prerodila nas vse v zveličanje in
življenje/ (Cant. 4. 13.) — Mi smo tedaj du¬
hovni otroci Marije, in moramo se skazati
kot otroke Marijne; kot njene otroke pa se
ne moremo drugače skazati, nego po dušnem
življenji; dušno življenje pa je pobožno živ¬
ljenje. Toraj se moremo skazati za Marijne
otroke le tako, da živimo pobožno, da po¬
snemamo njene čednosti. K temu nas spod¬
buja, kedar pogledamo v podobi božje dete v
naročji Marije. — ■ Kar je Marija delala, sto¬
rila, trpela in darovala v triintridesetih letih
za božje dete in ž njim, to je storila, tr¬
pela in darovala za nas, svoje duhovne
otroke.

Mi smo otroci Marij ni, ker nam jo je
dal Jezus sam za mater v poslednji oporoki
na križu, in pa njej nas izročil za otroke.
— Umirajoči Odrešenik reče svoji Materi:
„Žena, glej, tvoj sin/ In reče učencu Janezu:
„Glej, tvoja mati/ To je govoril Gospod kot
Bog, ker kot Bog matere ni imel, Mariji ni
rekel mati,  ampak sena.  Tukaj je govoril z
Marijo in Janezom kot Bog, da ima Janez
odslej biti njen sin. Izročil je Mariji materne
pravice, materne dolžnosti do Janeza, in Ja¬
nezu otroške dolžnosti do Marije. Ta raz-

115

mera med to materjo in med tem sinom je
bila takrat odločena od Boga; bilo je usta¬
novljeno kakor natorna razmera med ma¬
terjo in sinom; pa še v bolj vzvišenem
smislu in bila je precej izvršena; zakaj sveti
Janez pravi sam o sebi: „In od tiste ure jo
je učenec k sebi vzel? 4  (Jan. 19. 27.) O teh
besedah piše sveti Bernardin: „Po teh be¬
sedah je postala Marija zarad velike ljubezni,
ki jo ima do nas, ne samo mati svetega Ja¬
neza, ampak mati vseh ljudij. 44  Tu je bila
Marija tista šena,  ktera je po spravni daritvi
svojega božjega sina kači glavo strla —
hudiču oblast vzela, in ktera je mrtve otroke
Evine oživila; kakor je bila Eva mati mrtvih,
jako je Marija mati živih postala. Tukaj nas
je Marija rodila v bolečinah. „Kakor nas je
Kristus zarodil v trpljenji na križu k duš¬
nemu bitju — za življenje gnade — milosti, za
otroke božje, tako nas je Marija spočela in
rodila s sočutjem v največjih bolečinah 44 ,
govori sv. Antonin. Kakor je Janez spolnil
otroške dolžnosti, tako je Marija spolnila
materne dolžnosti. Marija se je prikazala
sveti Brigiti v molitvi in rekla: „Jaz sem
mati božja, mati svetnikom, mati dušam v
vicah, mati pravičnim in grešnim na zemlji,
ker sem rodila Kristusa; slavo svetnikom
pomnožila, trpljenje dušam v očiščevanji
zmanjšala, grešnikom sprosila odpuščenje.' 4

8**

116

— Marija je precej spolnjevala materne
dolžnosti v novi, še mladi cerkvi, ker je
padle vzdigovala, zmotene vodila, omahljive
utrjevala, boječe ojačila, žalostne tolažila, v
besedi in djanji bila je vsem vse. —

Vzgled.

Vzgleda  posebnega za danes ne bomo
navajali, ker bi jih moralo biti preveč za
vsak slučaj. Mesto vzgleda naj rečemo par
besedij v obče.

Kristjani! tako ljubeznjivo mater imamo
v nebesih, ona nas ljubi vse; nad dobrimi
se veseli, nad slabimi se joka; ljubimo jo
tudi mi, najbolje jo ljubimo, ako posnemamo
njene lepe čednosti, da smo sramežljivega,
lepega vedenja; da smo ubogljivi in pokorni
svojim predstojnikom; da pridno'in radi de¬
lamo; da smo pravični pri vseh svojih delih;
da imamo pri opravilih dober namen, zakaj
dobra duša vse na dobro obrača. Zato naj
matere učijo otroke moliti precej od prvih
let, in posebno vaditi jih, da častijo Marijo;
otrok se mora učiti moliti, ko začne govo¬
riti. (Pa kaj bomo rekli, če štirletna deklica
zna prav lepo plesati, križ  narediti, češčena
Marija  moliti pa ne zna.) Kako žalostno je
slišati, če se učitelji pritožujejo, da pridejo
v šolo otroci, ki ne znajo nič moliti. Moliti
se mora otrok od starišev naučiti. — Mati,

117

če daješ otrokom jesti, uči jih tudi moliti,
pokaži otroku proti nebu, da dojde vse dobro
od Boga. Taki otroci, kteri so se iz mla¬
dega navadli častiti Marijo, taki otroci bodo
zmiraj dobri otroci; če tudi pozneje včasi
gajdejo, vender se kmali vrnejo. — Lepo je
slišati to-le: Mati je vcepila sv. Lidvini že od
otročjih let srčno ljubezen do Marije; rada
je molila sveti rožni venec, spoštovala in
obiskavala Marijne podobe, donašala mala
darilca in lepe venčke; kedar jo je mati po¬
klala na polje k očetu in bratom, vselej je
grede mimo cerkve stopila noter in pred
Marijnim oltarjem odmolila angeljsko če-
ščenje. Ko je enkrat Lidvina prišla s polja
kasneje kakor navadno, in jo je mati potre¬
bovala, jo je mati grajala, da postopa, mesto
da bi delala. Lidvina prosi mater odpuščenja:
Odpustite mati! šla sem v cerkev in po¬
zdravljala mojo lepo Gospo, ona pa se je
tako ljubeznjivo nasmijala, da se kar ločiti
nisem mogla. — Mati ostrmi, molči in pre¬
mišljuje odkritosrčnost ljubega otroka. —
Kaj ne, krščanske matere, ta je bila dobra
hči, ni napravljala materi žalosti, kakor pa
jo vam napravljajo vaši otroci. In ta je po¬
stala svetnica. Da bodo tudi vaši otroci dobri,
učite jih tudi ve ljubiti Marijo, učite jih z
besedo in vzgledom.

118

Nauk.

Vsak naj zvesto spolnuje dolžnosti svo¬
jega stanu; in prosi Marijo pomoči. — Sta-
riši! učite otroke pridnosti in pobožnega
življenja v čast Marije.

Molitev.

O Marija, kraljica nebeška! o Ma¬
rija, naša mati! Ti si toliko prosila
Boga, da pošlje svetu Odrešenika,
in ti si bila uslišana. Sedaj smo mi
tvoji otroci. Oh Marija, naša mati!
sprosi nam pri svojem sinu milost,
da bomo živeli po njegovih naukih,
da bomo vselej spolnjevali svoje dolž¬
nosti. Sprosi starišem milost, pravo
razumnost, da bodo vselej vodili
otroke po poti pobožnosti, v strahu
božjem. Oj Marija, naša mati, sprosi
nam srečno zadnjo uro. O Marija,
stoj nam na strani ob zadnji uri. Za¬
stopaj nas, prosi za nas pri pravič¬
nem sodniku, tvojem sinu Jezusu. O
Marija, naša mati, ne zapusti nas!
Amen.

119

Šestnajsti dan.

Marija, mati skesanim grešnikom.

Vem, da je preblažena
devica postala Mati božja
bolj zarad grešnikov, nego
zavoljo pravičnih.

(Sv. Anselm.)

Materi je ljubezen do otrok že od Boga
vdana; matere ljubijo vse otroke, to je že
po natori. Najbolj pa skrbijo za one otroke,
kteri so najbolj revni. Če ljubijo že navadne
človeške matere svoje otroke in jim želijo
pomagati do časne sreče, koliko bolj želi
Marija, ki ljubi vse, da bi vsi otroci bili
zveličani. Marijno srce je zjedinjeno s srcem
Jezusovim, ki je obsegalo celi svet in ni iz¬
ključilo nobenega človeka od svoje ljubezni,
tudi največjega grešnika ne. Marija ve, da
je za vseh ljudij, tudi grešnikeiv postala
mati božja; ona ne odteguje svoje ljubezni
nobenemu, tudi grešnikom ne. Marijna lju¬
bezen je duhovna, čeznaravna, od Boga vlita
ljubezen, ki presega vsako drugo ljubezen.
Kolikor bolj revna je duša, tem bolj si pri¬
zadeva Marija, da jo pripelje na pravo pot,
da jo reši pogubljenja.

120

Marija je sama rekla sveti Brigiti: „Jaz
sem mati vseh, ne samo pravičnih in ne¬
dolžnih, ampak tudi grešnikov, ako imajo
voljo poboljšati sep — Oj, kako lahko
najde skesani grešnik usmiljenje pri tej dobri
materi, ki more več pomagati, kakor vsaka
telesna mati. Kdor pa želi otrok postati te
vzvišene matere, ta mora najpreje greh za¬
pustiti^  potem še le ga bo sprejela za svo¬
jega otroka. Dokler ostane otrpnjen v grehu,
ne more ga ljubiti Marija; in ako je kaka
grešna strast vklenila grešnika kakor sužnja
za pekel, ta pa vender se priporoča prebla-
ženi Devici in se hoče poboljšati ter vstrajno,
zaupno, stanovitno prosi rešenja iz greha,
oj takrat smemo zaupati, da mu bo dobra
mati mogočno roko podala in rešila ga
težkih spon. — Da grešnik le spozna  svoj
revni stan in želi vstati, Marija pomaga
gotovo.

Sveti Bernard govori: „če tudi molitev
iz ust grešnika ni lepa, ker ne izvira iz lju¬
bezni, vender pa je koristna in izdatna, da
človek greh zapusti. Tako uči tudi sveti
Tomaž: „Molitev grešnika nima sicer zaslu-
ženja, pač pa je zmožna, da prejme odpu-
ščenje, zakaj učinek molitve se ne opira na
zaslugo molivca, ampak na božjo dobroto
in na zasluženje Jezusa Kristusa, ki pravi:
„Vsak, kdor prosi, prejme/ Enako velja tudi

121

o molitvah, ktere se obračajo na mater božjo.
Zato opominja sveti Bernard vsakega greš¬
nika, naj moli k Mariji, in to z velikim
zaupanjem; zakaj, če tudi grešnik sam ni
vreden tega, za kar prosi, vender bo Mariji
podeljeno zavoljo njenih zasluženj, da prejme
grešnik tiste milosti, kterih prosi Marija za
njega. Ko bi mati vedla, da se dva sinova
smrtno sovražita in po življenji strežeta
drug drugemu, gotovo si bo vse prizadela,
da ju spravi med seboj, pravi sv. Bernard.
Glejte, kristjani! tako je tukaj, Marija je mati
Jezusova in mati grešnika; ako vidi greš¬
nika, ki je sovražnik Jezusa, gotovo si pri¬
zadeva na vso moč, da bi spravila grešnika
z Jezusom. Druzega ne zahteva ta mogočna
kraljica nič od grešnika, nego da sc jej
grešnik priporoča, in da ima voljo zboljšati
se. Ako torej vidi Marija prosečega grešnika
pred saboj, ona ne gleda na njegovo krivdo,
na njegovih grehov težo, ona gleda le na
njegovo srce, na njegov namen. Ako je namen
dober, sprejme milostivo, ko bi imel tudi
vse grehe na sebi. Ta ljubeznjiva mati si bo
prizadela na vse načine, da mu ozdravi dušne
rane, ker ona je v resnici in dejanji mati
usmiljenja, ne samo po imenu. To je pove¬
dala Marija sama sveti Brigiti. —

Ko je prišla Kananejska žena k Jezusu,
in prosila, da bi nje hčer hudiča oprostil,

122

je rekla,Jezus, sin Davidov, usmili se mene,
moja hči silno trpi/ 1  (Mat. 15.22.) Morala bi prav
za prav reči: usmili se moje hčere,  ker hči
je bila obsedena, ne mati. In ona je prav
govorila, zakaj matere občutijo bolečine otrok
bolj, kakor ko bi same trpele. Tako prosi
tudi Marija, kedar vidi pred saboj grešnika
prosečega: Jezus, usmili se mene!  Glej, o
Gospod, ta duša, ki je v smrtnem grehu, je
moja hči, Ti se je moraš usmiliti, prav za
prav ne radi nje, marveč zavoljo mene, ker
sem njena mati. —

Oj, da bi se vsi grešniki zaupljivo za¬
tekali k tej usmiljeni materi — Bog jim bo
odpustil vse grehe, če si le sami hočejo kaj
prizadevati, in če si sami poti do zveličanja
ne zapirajo s svojo trdovratnostjo.

Materna ljubezen je nekaka luč, ki tudi
ponoči ne ugasne; ta in vez take ljubezni je
tudi med nami in med Marijo. Ona nobe¬
nega ne zaničuje, nobenega ne zavrže, če je
še tolik grešnik, saj je tudi grešnik od¬
kupljen s krvjo Kristusovo. Ona želi, da bi
se tudi grešnik zboljšal; Ona ga vodi in
vodi, dokler ga pripelje na pravo pot. Koliko
grešnikov se je spreobrnilo na prošnjo Ma¬
rije, da vsak, ker Jezus deli milost le po Ma¬
riji. Pa tudi zdaj še Marija pred sedežem
svojega žaljenega sina tolaži žuganje Nje¬
gove pravice z milimi prošnjami za grešnike.

123

O grešnik in grešnica! priporočaj se Mariji,
saj je Ona pribežališče grešnikov, Ona te ne
zapusti.

Vzgled.

V Rimu je živela slaboglasna oseba,
imenovali so jo lepa Katarina.  Ko je sveti
Dominik v Rimu pridigoval, hodila je tudi
Katarina k njegovim pridigam. Enkrat je
imel prelepo pridigo o svetem rožnem vencu,
in tudi ona se je dala zapisati v bratovščino
sv. rožnega venca, začela je moliti in molila
rožni venec vsak dan, toda živela je po
svoji stari navadi. Nekega večera pride v
njeno hišo mlad, lepo oblečen človek, bil je
videti imenitnega stanu, ta izrazi željo, da
bi v hiši prenočil; ona ga prijazno sprejme
in povabi na večerjo. Ko večerjata, zapazi
Katarina, da pri lomljenju kruha ptujcu prsti
krvi kapljajajo. Osupnjena vpraša, odkodi ta
kri in mladenič odgovori, da mora dober
kristjan vsako jed s Kristusovo krvjo slaj-
šati in premišljevati Kristusovo trpljenje.
Sedaj ga prestrašena vpraša in reče, naj
vender povč, kdo je on, kakšen človek je?
Mladenič odgovori: To boš kmali zvedela;
vstane, odloži gornjo obleko, in stoji pred
njo — s trnjevo krono na glavi in po životu
ves raztepen v krvi — rekoč: Katarina! Ali
hočeš še vedeti, kdo sem ? kaj sem ? ali me

124

sedaj poznaš? glej Katarina, jaz sem tvoj
Odrešenik. Ali ne boš jenjala mene žaliti ?
Spremeni svoje življenje! Nesrečnico so solze
polile. Gospod jo tolaži in jej prigovarja:
Le ljubi me odslej tako, kakor si me žalila;
vedi, to milost ti je sprosila Marija, moja
mati, ker si njej na čast molila rožni venec.
Drugi dan je šla Katarina k svetemu Domi¬
niku na izpoved, razdelila vse premoženje
revežem in odslej živela prav sveto.

Nauk.

Grešnik, grešnica! ne zapusti Marije,
Marija tebe zapustila ne bo! — Moli vsako
jutro, vsak večer vsaj tri češčena Marije
na čast čistega spočetja. —  Nikar ne
odlašaj spovedi; spravi se z Bogom, da boš
živel v milosti božji.

Molitev.

O moja mogočna kraljica, o us¬
miljena mati mojega Gospoda in mo¬
jega Odrešenika, o preblažena Marija!
Jaz revni grešnik, revna grešnica,
spoznam, da nisem vreden, nisem
vredna, da bi te imenoval svojo
mater, toda moja revščina mi ne da

125

miru, moram te klicati: Moja mati,
usmili se me! Pač res, zaslužil sem,
da bi me odpahnila, pa poglej, kaj
je storil tvoj sin, kaj je trpel za
me. Res, grešnik sem, žalil sem ve¬
ličanstvo božje, pa vender zatekam
se k tebi, usmiljena mati! ti mi moreš
pomagati. Pomagaj mi! Vem, da je
tvoja prošnja vsegamogočna, — vem,
da vse dosežeš, kar prosiš svojega
sina, mojega Odrešenika.

Ko bi me ti odvrnila, kam se
hočem obrniti? 1  S svetim Anselmom
kličem k tebi in k tvojemu sinu pri¬
tečem: Ali se me usmilita, ti moj
Odrešenik, z odpuščenjem, ti moja
mati, s priprošnjo, ali pa povejta,
kdo je bolj usmiljen, komu hočem
bolj zaupati.) Ne, ne, niti v nebesih,
niti na zemlji ga ni, kteri bi imel
več usmiljenja z reveži, kakor vidva.
Ti, o Jezus, bodi mi oče in odpusti
mi! ti, o Marija, bodi mi mati in
prosi za me! Glejta, tukaj klečim

126

vama pred nogami. Jezus, odpusti mi!
Marija, prosi za me! Amen.

Sedemnajsti dan.

Marija je upanje vseh ljudij.

Stopimo v zaupanji k
sedežu milosti, da usmi¬
ljenje dosežemo.

(Sv. Pavel, Hebr. 4. 16.)

Premišljevanje.

Krivoverci ne morejo slišati, da imenu¬
jemo mi katoliški kristjani Marijo „naše
upanje“, da jo pozdravljamo: „Marija, naše
upanje, bodi češčena." Saj je Marija vstvar-
jena kakor vsak človek, pravijo, kdo bi
stavil zaupanje na stvar; češ, samo Bog naj
bo naše upanje, ne pa stvari. Vender pa
sveta, nezmotljiva cerkev ukazuje, da naj
vsi duhovniki, vsi redovniki v imenu vseh
pravovernih kristjanov pozdravljajo vsak dan
Marijo na glas: „Marija, naše upanje, upanje
vseh, bodi pozdravljena.“

Tomaž Akvinski razlaga upanje prav
umevno po domače in pravi: Upanje je dvojno
— neposredno — ako kdo prosi za kako

127

milost dobrotnika sam; ali posredno, da
Pošlje koga druzega do dobrotnika, in po¬
srednik prosi za milost. In če je prejel do¬
broto, je hvaležen posredniku, in po pravici
s me prosilec posrednika imenovati svoje
upanje. Tako naprimer je cesar delivec vseh
služb, pa vender prosilci ne prosijo nepo¬
sredno ali naravnost cesarja, ampak po mi¬
nistrih in po drugih dostojavnikih, pa tudi
tukaj skušajo po vplivnih osebah doseči
službo, in na te osebe stavijo svoje zau¬
panje.

Nebeški kralj ima največjo željo obo¬
gatiti nas s svojimi milostmi, ker ga je do¬
brota sama. Tu je treba od naše strani za¬
upanja; ker pa smo preslabi in se ne moremo
zanašati na svojo veljavo, dal nam je Jezus
svojo  mater in mater našo  za srednico in
besednico, dal jej je vso moč, naj nam po¬
maga; zato hoče, da stavimo vse upanje
našega zveličanja in vseh milostij na njo.
In mi imenujemo preblaženo Devico po pra¬
vici naše upanje,  ker upamo po njenem
posredovanji doseči vse, česar ne moremo
doseči po svojih molitvah; mi jo prosimo,
da bi veljava srednice dodala naši pomanj¬
kljivosti. Presveto Devico na pomoč klicati
ni nezaupanje na usmiljenje božje, ampak
je boječnost zarad naše nevrednosti.

128

Prav dela sveta cerkev, da obrača na
Marijo svetopisemske besede: „Pri meni je
vse upanje življenja in čednosti; pridite k
meni vsi, kteri me želite in nasitite se mo¬
jega sadu. 11  (Sir. 24. 25.) To ti je mati, v
ktero smeš v dušnih zadevah zanesljivo
zaupati; tudi v časnih potrebah ti ne bo od¬
rekla pomoči, da ti le ni škodljivo za dušo.
Sveti Efrem pozdravlja Marijo: „Bodi po¬
zdravljena, ti upanje moje duše, ti blagor
kristjanov, ti varhinja narodov, ti rešiteljica
sveta. 11  In na drugem kraju, kjer premišljuje
o božjem sklepu, da bodo zveličani le oni,
kteri bodo zveličani po Mariji, jo nagovarja:
„0 kraljica, ne jenjaj varovati nas, sprejmi
nas pod svoj materni plašč, zakaj za Bogom
nimamo druzega upanja nego Tebe.“

Lepo primerno nanaša sveti Antonjn na
Marijo besede iz knjige modrosti: „Z njo
vred mi je došlo vse dobro. 11  (Mod. 7. 11.)
Ker je Marija mati in delivka vseh dobrot,
lahko rekajo častilci kraljice, da so s po¬
božnostjo do Marije prejeli vse dobrote, zato
nas opominja sveti Bonaventura, da naj vedno
obračamo oči na Marijne roke, da bomo po
njenem posredovanji prejeli dobrote, kterih
želimo. Oj koliko ošabnih je po pobožnosti
do Marije zadobilo dar ponižnosti; koliko
srditih in jeznih je dobilo dar krotkosti;
koliko zakopanih v svet je dobilo pravo spo-

129

znanje; koliko obupanih zaupanje; koliko
zgubljenih je našlo pri Mariji rešitev! To je
Marija sama napovedala v hiši Elizabete, v
svojem slavospevu — Magniflcat: „Glej, od¬
slej me bodo slavili vsi narodi. i£  — „Zato
te bodo slavili", pristavlja sveti Bernard:
»zato te bodo slavili, ker si prinesla vsem
narodom življenje in večni blagor/

Da nam bo Marija pomagala rajše, da
se bomo s tem večim zaupanjem k njej za¬
tekali, posnemajmo tudi mi Njeno usmiljenje
do vseh ljudij. Nikar ne zavračajmo nobenega
od sebe, komur moremo kaj pomagati tako ali
tako, vsaj tolažimo ga, če mu ne moremo poma¬
gati dejansko. Bodimo z vsemi v lepi slogi in
Prijaznosti; nikar ne kuhajmo sovraštva; za¬
držujmo jezo in odpustimo vsakomur, če nas
je žalil, saj ima vsak svoje slabosti. Ako
slišiš o bratu kaj slabega, nikar ne trosi
dalje, saj zahteva ljubezen do bližnjega, da
molčimo; nikar ne držimo jeze delj časa; ne
redimo sovraštva. Kako boš prosil Marijo
usmiljenja, če nimaš sam usmiljenja z bratom;
kako boš prosil Marijo pomoči, če ti nočeš
Pomagati bratu. Nikar ne želimo bratu hu¬
dega, ampak storimo mu dobro kjerkoli mo¬
remo, kolikor moremo, sicer bi bili nevredni
služabniki Marije, in prošnja v litanijah:
Devica usmiljena, prosi za nas,  bi nam
ne bila v blagoslov, ampak v prekletstvo,

9

130

ker bi bili sami krivi, da nam Marija ne
more pomagati. — Prizadevajmo se torej,
da posnemamo usmiljenje Marije, in potem
se z zaupanjem zatecimo v vseh potrebah k
Njej — in dobili bomo pomoč. Verjemite mi!

Vzgled, kako plačuje Bog zaupanje
v Marijo.

a.) Bilo je leta 1700. Samostanski brat
frater Fabjan Bizjak,  po rodu Kranjec,
je bil poslan na vinsko biro na otok Cer-
kvenica, — saj menda veste, otok je manji
ali večji kos zemlje, ki gleda iz morja, in
otoki so navadno prav rodovitni. —■ Ko je
frater Fabjan nabral sodček vina, vračal se
je nazaj in vozil v čolnu; bilo je še več
ljudij v čolnu; sredi vožnje nastane hud
vihar, ni bilo ravno daleč od Tersata, jug
je hudo razsajal, valovi so butali v čoln,
da se je prevrnil, vsi so šli na dno morja.
Frater se je zmiraj držal sodčka, kar jih vrže
vihar zopet na vršino morja; silni jug žene
po vršini morja sodček proti Tersatu, frater
se ga drži in plava za njim do brega; tudi
drugi so se rešili na čolnu, samo jeden je
utonil. Bratje doma z Fabjanom vred so hva¬
lili Marijo z besedami svetega Efrema: „Ti
utolažiš morje, ti utolažiš vetrove, ti uto-
lažiš nevihte 44 , ti si naše zavetje, o brezma¬
dežna Devica! (Pasconi.)

131

b.) Peter Armongol  je bil jeden tistih
služabnikov Marije, kteri so odkupovali kr¬
ščanske vjetnike kristjanske iz Turške suž-
nosti. On se je zastavil za več krščanskih
mladenčev nadejaje se, da bo naročeni denar
za odkup kmalu došel; ali ker denarja le ni
bilo, zgrabili so ga divji Saraceni in obesili
na drevo. Čez tri dni pridejo bratje z od-
kupilnim denarjem. Oj kako so se prestra¬
šili, ko so slišali, da je brat Peter obešen;
prosijo divjake, naj jim vsaj pokažejo, kje
visi dragi brat. Oni so jokali in molili za
blago žrtev; sedaj vidijo, da se truplo giblje
in slišijo zaduhli glas raz drevesa: Predragi
bratje! nikar ne jokajte, potolažite se, saj
jaz še nisem mrtev, že tri dni me tolaži in
okrepčuje preblaga Gospa, ki je prišla z
mnogimi devicami, brez dvoma je nebeška
kraljica; ona je zmiraj pri meni in ne pusti,
da bi se divjaki rogali nad krščanskim
imenom. Saracene je strah obšel in so zbe
žali, bratje pa so Petra odvezali. Peter je še
dolgo živel, hodil nagnjene glave, molil in
Postil se, vžival je do svoje smrti samo ze¬
lišča. — (Ehmig str. 351.)

Nauk.

Moli vsak dan ali vsak teden tri če-
ščena si Marije za srečno smrt  Marijni
mogočnosti in dobrotljivosti na čast.

9»

132

Molitev.

O mati svete ljubezni, naše živ¬
ljenje, naše pribežališče, naše upanje!
ti veš, da je tvoj ljubi sin Jezus Kri¬
stus hotel, naj bi tudi ti pri večnem
Očetu za nas se potegovala, da bi
nam pridobila usmiljenje. On je tako
uredil, da nam tvoje prošnje prido¬
bijo blagor; on jim je podelil toliko
moč, da dobijo vse, za kar prosijo
Jaz revni grešnik se obrnem torej
na tebe, o upanje revnih. O moja
kraljica, jaz upam po zasluženji Je¬
zusovem in po tvojem posredovanji
zveličan biti. Glej mojo revo, imej
usmiljenje z menoj! Spoznam, da sem
z grehi zapravil večkrat milosti, ki
si mi jih ti sprosila, da jih nisem
porabljal v svoje zveličanje; toda
tvoje usmiljenje do revnih, tvoja moč
pri Bogu presežeta število in hudo¬
bijo mojih grehov. Nebesa vedo,
zemlji je znano, da ne bo zgubljen,
kdor je pod tvojim varstvom. Naj

133

me tedaj vse pozabi, samo da me
ti ne pozabiš, o usmiljena mati božja!
Povej Gospodu, da sem tvoj slu¬
žabnik, povej mu, da sem v tvojem
varstvu, — gotovo bom zveličan. O
Marija, v tebe stavim vse zaupanje.
V tem upanji živim, s tem upanjem
hočem umreti. Moje upanje sta Jezus
moj Odrešenik in ti, preblažena de
vica, moja mati. Amen.

Osemnajsti dan.

Marija, upanje grešnikom.

Zberite se in pojdimo v
mesto in tam molčimo.

(Jeremija. 8, 14.)

Premišljevanje.

Ko je Bog stvaril svet, naredil je dve
luči, večjo in manjšo; sonce namreč, da sveti
po dnevi, in luno, da sveti po noči. Sonce
je po razlagi kardinala Hugona podoba Je¬
zusa Kristusa, ob čegar luči se veselijo pra¬
vični, kteri živijo za dne milosti — gnade —

134

Božje. Mesec — luna — je podoba Marije,
ker po njenem posredovanji se razsvitljujejo
grešniki, ki živijo v temni noči smrtnega
greha. Ker je Marija revnemu grešniku mila
luna, kaj je storiti revežu, ki je zabredel v
temno noč greha? Ker je zgubil milost božjo
in pa sončno svitlobo, naj se obrne na luno,
naj kliče Marijo, in ona mu bo dala svitlobo,
da spozna svoj revni stan ter ga nemudoma
zapusti. Sveti Metodij pravi, da se po Ma¬
rijinih priprošnjah brez prestanka spreobra¬
čajo neštevilni grešniki.

Izmed različnih lepih naslovov, s kte-
rimi mati sveta cerkev proslavlja Marijo, je
v Litanijah za grešnike najbolj blagodejno
ime: Pribežališče grešnikov. —  V stari za¬
vezi je bilo pri Judih več pribežališč, to je,
tacih krajev, kamor se je hudodelnik zate¬
kel, in je bil prost vsega preganjanja. Sedaj
ni takih pribežališč za hudodelnike, samo
jedno pribežališče za grešnike je še, namreč
Marija, o kteri .je rečeno: „Veličastne reči
se govorijo o tebi, mesto Božje.“ Tudi to je
pomniti, da so v starih časih veljala prite-
kališča samo za določene pregreške, in ob
določenem času; kdor je zamudil čas, ni mu
bilo več pomoči: pod Marijinim plaščem pa
najde vsak  grešnik zavetje, naj si pride ke-
derkoli, naj se je pregrešil kakorkoli; dosti
je, da je prišel, pa je zavarovan.

135

Joanes Damascen pravi: Marija govori:
,Jaz sem pribežališče vsem, kteri se zate¬
čejo k meni“, dosti je torej, da se zatečeš
k njej, zakaj kdor je tako srečen, da je pri¬
šel v mesto svobode, temu ni treba razgo-
varjati se, kako bi se rešil, on je že rešen.
Prerok Jeremija govori: „Kaj čakamo? zbe¬
rite se, in pojdimo v trdno mesto in mol-
čimo.“ Po razlagi cerkvenih učenikov je to
trdno mesto  Marija, ki je utrjena v milosti
in veličastvu — in molčimo,  pomeni: Če si
ne upamo sami prositi Gospoda za odpu-
ščenje, dosti nam je, da smo v mestu, v mestu
svobode, dosti je, da molčimo, da smo mirni,
saj bo Marija govorila in prosila za nas.
Zato opominja blaženi Albert Veliki vse
grešnike: „Tecite, tecite vsi, kteri ste Ma¬
rijini otroci, ki ste žalili Boga, tecite in po¬
dajte se v naročje dobre Matere! ali ne veste,
da je Marija jedino pribežališče, jedino upa¬
nje grešnikov ?“ — V razodenju sveti Bri¬
giti je Marija imenovana zvezda,  ki hodi
pred soncem; to hoče reči, kakor hitro se
v duši grešnika le prikaže pobožnost do
Matere božje, to je že zanesljivo znamenje,
da bo kmali prišel Gospod, ki bo dušo ob¬
daril z milostjo, da se spreobrne. Da bi greš¬
nikom oživil zaupanje do Device Marije, pred¬
stavlja jim sveti Bonaventura pred oči raz¬
burjeno morje, po kterem premetava grešnike,

136

ki so izpadli iz čolna milosti — gnade — t,
huda vest in strah pred pravičnostjo božjo,
da so že na tem, da bi obupali brez luči,
brez vodnika, dokler jim Bog pokaže De¬
vico Marijo kot morsko zvezdo in jim kliče
glasno: „Revni, zgubljeni grešniki, nikarte
obupati, poglejte na to lepo zvezdo, imejte
upanje, ona vas bo rešila iz viharja in pri¬
peljala v zavetje! — Po pravici nagovarja
sveti Bernard preblaženo Devico tako le:
„0 ljubeznjiva Gospa! ti ne zavržeš nobenega,
kdor se bliža tebi, če je še tako velik greš¬
nik; ako tebe kliče, ne preziraš ga, podaš
mu roko, in potegneš ga iz propada obup¬
nosti.

V svetem pismu se bere v Rutinih buk-
vicah, da je blagi gospodar Booc dovolil
mladi Ruti, da sme klasje pobirati, ktero
so popuščali ženjci. (Rut, 2.) K tej dogodbici
pripomnja sveti Bonaventura: „Kakor je pri
Boocu našla Ruta milost, tako je našla Ma- :
rija milost pred Gospodom, da namreč po¬
bira klasje, ktero popuščajo ženjci. Ti ženjci
pa so evangeljski delavci, namreč misijo- j
narji, pridigarji in spovedniki, ki dan na
dan delajo in duše žanjejo, duše Bogu pri¬
dobivajo. Nektere duše pa so tako trmo¬
glave, da delavcem uidejo, da ženjci po¬
puščajo klasje. Tako klasje bi vrabci po¬
zobali, ali pa iz njega gnezda delali. Tako

137

klasje, take duše zamore pogina rešiti le še
samo Marija s svojimi priprošnjami: Oj, kako
nesrečne bi bile take duše, ako bi se še od
Marije ne pustile pobirati! Joj, joj, vekomaj
bi bile zgubljene! Oj, krščanska duša, po¬
misli, kako dobro mater imaš; glej, kako te
milo prosi, te vabi, ona te bo spravila z Je¬
zusom in sprosila odpuščenje, samo greh
moraš zapustiti.

Koliko usmiljenje ima Marija z grešniki,
kaže sledeči dogodek:

Vzgled.

Tomas Aleman  je bil rojen v Franko-
brodu ob Majnu na Nemškem. Stariši so mu
bili revni, zato je zapustil kmali očetno hišo
in šel po svetu sreče iskat, pa našel je ni.
Sel je k vojakom, pa tudi tam ni bil sre¬
čen. Prišel je domov ves spriden iz voja¬
škega življenja. Doma je s svojimi grdo ravnal,
prodal vse, češ, da bo lože živel, toda kmali
je vse pognal. Vest ga je hudo pekla, klatil
se je okoli kakor drugi Kain, miru ni imel
nikjer. Na zadnje je zbežal v veliki gozd
pri Frankobrodu, zavezal se s hudobnimi to¬
variši in je postal hud ropar. Tomaž se je
postavil roparjem za glavarja, več let so
kradli in ropali, morili ljudi in divjali kakor
zveri, pa poloviti jih niso mogli. — Vender

138

se ga je Bog usmilil; Marija je obrnila mi¬
lostljive oči nanj in sprosila milost. Kaj je
imel še dobrega na sebi, to ni znano; eno
dobro lastnost je moral vender še imeti, Bog
se je poslužil pobožnega meniha, Janeza '
Nemca, za orodje. Janez je bil iz Marijne >
družbe za spreobrnjenje grešnikov. Ko Ja- ;
nez zve, da je brezbožni rojak v velikem
gozdu, hiti ves goreč pridobiti zgubljeno ;
dušo Jezusu, hiti v gozd, in ko najde brlog, !
kjer so bivali oni divjaki, zakliče Janez na
ves glas: „Tomaž, ako hočeš bogat postati,
pridi hitro ven, ne mudi se. Sedaj imaš v
rokah človeka, pri kterem dobiš zakladov
in bogastva, kakršnega še nisi videl nikoli.
Tomaž plane s tovariši iz brloga, ko sliši
besedo bogastvo, kterega ni bil sit nikoli;
ali kako ostrmi, ko vidi pred seboj bornega
meniha! Janez mu reče: „Odloži orožje, če
hočeš vzdigniti zaklad, z orožjem ga ne boš
imel.“ Kakor strela iz jasnega zadenejo te
besede roparskega glavarja. Naglo odloži
orožje in jokaje prosi Tomaž odpuščenja.
Tovariši se čudijo, ne morejo razumeti, za¬
kaj tako drzni glavar polaga orožje pred
bornim menihom. Sedaj jim reče Tomaž:
„Bratje, zakaj ne prosite odpuščenja kakor
jaz ? Zakaj ne odložite orožja ? Ali ne vidite
trumo čudnih mož, ki stoje z meči oboro¬
ženi okoli meniha in nam žugajo pobiti vse,

139

ako ga ne slušamo ? Ali ne umete, da je naše
življenje in smrt v njegovih rokah? Odpu¬
ščenje! odpuščenje! to je zaklad, ki ga mo¬
ramo sedaj dobiti. Odpuščenja! kličite z ma-
noj vsi!“

Janez veselja ginjen do solz nad spre¬
obrnjenjem grešnika, pravi: „Tomaž, ti si
prosil odpuščenja; odpuščenje boš našel, toda
preje hodi z menoj, da te bom naučil, kako
se dobi odpuščenje/ Kakor krotko jagnje
je šel Tomaž z dušnim vodnikom Janezom;
spovedal se vseh svojih pregreh prav ske¬
sano, delal ostro pokoro, ni jenjal prositi,
da je bil nazadnje v družbo služabnikov ,,Ma¬
rij e pribežališče grešnikov"  sprejet, ki so
delali za spreobrnjenje grešnikov. Šel je tudi
na božjo pot v Loreto, v Rim in druge božje
poti na Laškem. Umrl je blaženo v Gospodu
1. 1288. 23. januarija. — (Ehmig, 34, 6.)

Nauk.

Moli rad „Salve regina — Češčena bodi
Kraljica." — Upravi večkrat dušno obha¬
jilo in daruj Mariji za grešnike.

Molitev.

O presveta Mati mojega Zveli¬
čarja, o mogočna srednica grešnikov,

140

usmili se mene! Glej, tukaj pred ta-
boj klečim jaz nehvaležnež, k tebi
sem se zatekel, tebe prosim usmi¬
ljenja. O ti najsvetejša vseh Svetni¬
kov, o Marija, moja mati, o Devica
polna milosti, o ti sedež vseh mi-
lostij, oj, podpiraj mene reveža, ki
sem po svoji krivdi zgubil milost
Božjo. Spomni se, o preusmiljena
Devica, da še nikdar ni bilo slišati,
da bi bil kdo zapuščen, kdor je pod
tvojo brambo pribežal, tebe na po¬
moč klical. Prosim te goreče, o Mati
božja, sprosi mi popolno spoznanje
mojih grehov, sprosi mi gorečo lju¬
bezen do Boga; sprosi mi, da od-
mrjem posvetnim nagnjenjem, da bom
vnet ljubezni Božje odslej živel samo
Bogu in tebi. To mi stori iz ljubezni
do Boga, to stori iz ljubezni do mene,
svojega revnega otroka. O milostiva
Kraljica, usliši me! o moja Mati, ne
zapusti me! Amen.

141

Devetnajsti dan.

Marija je vselej pripravljena po¬
magati.

Blagor človeku, kteri
mene posluša, in čuje pri
mojih vratih vsak dan.

(Bregov. 8. 34.)

Premišljevanje.

Mi revni otroci nesrečne Eve smo pred
Bogom s tisto krivdo obloženi, v tisto ka¬
zen obsojeni, kakor ona; in potujemo kot
brezdomovinci po tej solzni dolini, jokamo
žalosti nad tolikimi bolečinami na telesu in
duši. Pa vender je srečen tisti, kdor obrača
sredi neizrečene revščine večkrat oči na to¬
lažnico sveta, na pribežališče revnih, na vzvi¬
šeno Mater božjo in moli pobožno k njej:
■»Blagor človeku, kteri me posluša in
čuje pri mojih vratih vsak dan, in name
streže pri podbojih mojih dur.  Kdor mene
najde, najde življenje, in prejme zveličanje od
Gospoda; kdor pa se zoper mene pregreši,
rani svojo dušo“, govori Marija.

Marija hoče s tem reči: srečen človek,
ako uboga moje nasvete, ako se ne utrudi,
da vedno trka na vrata mojega usmiljenja,

142

me prosi priprošnje in pomoči, pri tem pa
živi pošteno, po krščansko in se varuje ve¬
likih grehov. — In sveta cerkev uči nas,
svoje otroke, s kako pobožnostjo, s kakim
zaupanjem se moramo vedno obračati na to
milo varhinjo. Cerkev je uredila, da naj se
Marija na posebne načine časti, da se vsako
leto obhaja toliko praznikov njej na čast;
cerkev je odredila, da duhovni in redovniki
vsak dan prosijo Marijo v dnevnih urah —
v imenu celega krščanstva za milosti in po¬
moč vsem kristjanom, uredila je, da kristjani
pozdravljajo Marijo vsak dan trikrat z an-
geljskim češčenjem na glas zvona. Cerkev
je posvetila službi in češčenju Marije vsak
teden en dan, namreč soboto.

O soboti naj omenimo to-le: Sobota je
bila posvečena Mariji že ob prvih stoletjih
cerkve, in to iz različnih vzrokov: 1.) Ma¬
rija je bila rojena v soboto; sobota  je bil
pri Judih praznik, potlej se je začel novi
teden. Zato je izbrala cerkev od starodavnih
časov soboto za tisti dan, s kterim so posve¬
tili celi prihodni teden Mariji. 2.) Po vstvar-
jenji sveta je Bog v soboto počival in po
včlovečenji večne Besede je naš Izveličar v
deviškem telesu Marije devet mesecev poči¬
val. /3.) V krščanskem smislu je dan počitka
nedelja;  sobota je uvod in prehod na ne¬
deljo: Marija je imenovana Vrata nebeška,

143

torej upanje do večnega počitka. 4.) So¬
bota je čas med petkom in nedeljo, čas
med žalostjo, trpljenjem in pa med slavo
in veseljem: Marija je srednica med veli¬
častnim Bogom in revnimi ljudmi. 5.) So¬
bota je priprava za nedeljo: Marija je pot
do Jezusa. — 6.) Naš Izveličar je soboto  na
poseben način počastil, ker je ob sobotah
naj večje čudeže storil, zato so ga hudobni
farizeji preganjali zavoljo del milosrčnosti.
Zavoljo Marijinih bolečin, ki so trpele do
sobote, ko je Jezus ležal v grobu, so kri¬
stjani posvetili soboto žalostni Materi božji.
(Huguet.)

Častili so Marijo vsi svetniki na raz¬
lične načine, navadno s postom in molitvami.
Tudi dandanes imajo pobožni kristjani na¬
vado, da si ob sobotah pritgrajo nekaj pri
jedi, ali pa opravljajo kako dobro delo,
na primer, da podele miloščino, gredo k
sv. maši ali kaj tacega.

Vrnimo se po tein ovinku k našemu pre¬
mišljevanju nazaj. — Če se zatekamo k Ma¬
riji, naj nas ne moti obilica naših grehov;
naj nam ne podira zaupanja, da bomo usli¬
šani; saj je Marija mati usmiljenja, usmi¬
ljenje pa ima najlepšo priliko, skazati se
ondi, kjer se nahajajo reveži. —■ Tolika je
milosrčnost te dobre Matere, tolika njena lju¬
bezen do nas, da ne čaka naših prošenj, da nas

144

prehiti z dobrotami, predno jo prosimo zanje.
— V skrivnem razodenju svetega Janeza je
brati: „In ženi ste bili dani dve peruti ve¬
likega orla, da bi letela v puščavo/ (Apok.
12, 14.) To se pravi: naj gre hitro poma¬
gat grešnim otrokom v puščavi sveta. Če
torej Marija pomaga v sili, ne da bi bila
prošena, koliko raje bo pristopila onemu,
kdor se zateče k njej prosit jo pomoči. Ako
bi kdo trdil, da Marija ne usliši prošnje, tega
zavrača papež Inocencij III. z besedo: »Kedaj
je bil še kak kristjan, kteri bi bil pri tej
dobri Devici pomoči iskal in bi je ne bil
prejel ? Ne, ne, to ni bilo nikdar in nikdar
ne bo.“ In pobožni Blozij pravi: „Preje bo
zemlja prešla, nego bo Marija opustila po¬
magati onemu, kdor je bo iz dobrega na¬
mena in z zaupanjem prosil pomoči. “ Za
mnoge reči prosimo Boga, pa jih ne prej¬
memo; ako pa prosimo Marijo, prejmemo
vse. Zakaj to? Na to odgovarja Nicefor: »Ne
zatč, kakor da bi bila Marija bolj mogočna
kakor Bog, ampak zato, ker je Bog sklenil,
da na ta način časti svojo Mater/

Prav tolaživna za nas je obljuba, ki jo je
slišala sveta Brigita od Jezusa. Nekega dne
je slišala ta svetnica, ko je rekel Jezus svoji
Materi: „Moja Mati, prosi me, za karkoli
hočeš; ničesar ti ne bom odrekel, kar želiš;
vedi, da bom uslišal vse, kteri me prosijo

145

po tvoji ljubezni za kako milost, če tudi so
grešniki, ki pa vendar voljo imajo pobolj¬
šati se.“ — Torej naj prosi vsakteri z moč¬
nim zaupanjem to Mater usmiljenja; naj reče
s svetim Avguštinom: Še nikoli ni bilo sli¬
šati, kar svet stoji, da bi bil kdo od tebe
zapuščen, o preblažena Devica Marija!

Krščanski poslušalec, glej da boš prost
smrtnega greha, pa prosi Marijo s trdnim
zaupanjem in prejel boš vse.

Vzgled.

Slišali smo v današnjih šmarnicah staro
znano resnico, da Marija deli dobrote, če
tudi prošena ni. Ena takih dobrot je tudi
tista svetinica imenovana: ^Čistega spo¬
četja Marije."  Ta svetinica je razširjena
po celem svetu, misijonarji so jo razširili
med divjake v Azijo, Ameriko in Afriko.
Koliko bolnikov je bilo po njej ozdravljenih,
koliko zastaranih grešnikov spreobrnjenih!
Češčenje Marije je bilo razširjeno, koliko
slabovernih mlačnih ljudij utrjenih v veri!
p- Ta svetinica je mladi dar Marije, stara
je le kakih 60 let. Saj jo menda pač po¬
znate. — Poslušajmo, kako se je začela.

Koncem leta 1830. se je v Parizu pri¬
kazala Marija nuni M. .  . milosrdnici, ali
neki nuni usmiljeni sestri (to so nune, ki

ro

146

strežejo bolnikom) v molitvi. Sestri je bilo
ime Marija. — Prikazen je bila ta-le: Nuna
je videla podobo Marije, kakor se navadno
slika ^Brezmadežno spočetje'’'  v celi te¬
lesni velikosti, obleka bela, višnjev plašč,
tančica žarjine barve, roke vzdol razprostrte,
iz rok so šli svitli žarki, kakor bi dež ro¬
sil. — Le-sem se dajo v  obračati besede iz
skrivnega razodenja: „Zeni ste bili dani dve
peruti velikega orla/ (Apok. 12.) Nuna je
slišala besede: Ti žarki so podoba milostij,
ktere Marija lije na zemljo ljudem. Okoli po¬
dobe je bilo pisano v polkrogu: „ O Marija,
brez greha spočeta, prosi za nas, ki k tebi
pribežimo^ Čez  nekaj časa se je podoba obr¬
nila, in zadej je videla sestra nuna črko M;
sredi črke je stal križ (j^), spodej v črki
sta bili srce Jezusa in srce Marije. Vse to
je nuna pazno ogledovala in slišala je be¬
sede: „Po tem obrazcu (muster) naredi me¬
daljo  (svetino); kdor to svetino, blagoslov¬
ljeno, pri sebi nosi, in ponavlja ta napis po¬
božno v srcu, ta bo v posebnem varstvu
Matere božje. “

Precej drugi dan je šla sestra k duhov¬
nemu Očetu in mu razložila celi dogodek.
Ta pa se ni veliko zmenil za to, misli si,
to je pač ženska sanjarija; sestro lepo pouči,
kako naj Marijo časti, posnema njene čed¬
nosti in pridno spolnjuje dolžnosti svojega

147

stanu —' pa bo vedno v varstvu Marije. ■ —
Gez šest tednov je videla sestra spet tisto
prikazen, slišala ravno tiste besede, in zopet
je vse povedala Očetu, — on pa jo kar ob
kratkem odpravi. — Čez šest tednov je zopet
tretjič imela sestra to prikazen in Znani glas
se pristavi: Materi božji ne dopade, da se
toliko časa obotavljajo napraviti tako me¬
daljo.

Sedaj je začelo duhovnika skrbeti, pa
hi pokazal; bal se je, da bi ne žalil one,
ktero imenuje cerkev po pravici pribežališče
grešnikov. v — Šel je k škofu in povedal vse
natanjko. Škof odgovori: Ni povoda, da bi
oviral napravo take medalje, ker to ni zoper
Vero cerkve, marveč to je primerno, da
se oživi in goji vernikom češčenje Matere
božje, in on želi, da se jedna najprvih njemu
izroči.

Leta 1832. so bile prve medalje kovane
tako kakor jih je videti sedaj. Svetinice so
se razširile jako naglo po celem krščanskem
svetu; zlasti po usmiljenih sestrah (milosrd-
fticah), ki so jih dajale v bolnišnicah bol¬
nikom, in zastaranim grešnikom. Nastopila
so čudovita ozdravljenja, čudovita spreobr¬
njenja. Tako ozdravljenje smo slišali oni dan
(14. dan) o tistem kiparju, ki je imel prsno
Vodenico. — Nekemu staremu oficirju, ki je
osivel v vojaščini, pa o bogoslužnosti ni

10*

5 48

hotel nič slišati, všila je pobožna sestra me¬
daljo v obleko. To je bilo na Velki petek, na
Velko nedeljo je že šel v cerkev, slišal pri¬
digo o vstajenju Kristusovem. Pridiga ga je
tako ganila, da je odsedaj začel vestno spol-
novati krščanske dolžnosti.

Nauk.

Moli rad Rožni venec, Marija te zapu¬
stila ne bo.

Molitev.

O Marija, Kraljica angeljev, upanje
naše, o Mati usmiljenja! usliši mene,
ki pritečem pod Tvojo pomoč, sprejmi
me za svojega služabnika. Spoznani,
da sem nevreden, ker sem žalil Tvo¬
jega Sina. Sprejmi me, o mati reve¬
žev, nikar me ne zavrzi. Sprosi mi
milost, da vedno služim, spolnujem
svoje dolžnosti, da nikdar ne žalim
Jezusa. O Gospa moja, o moja Mati!
Tebi se darujem vsega, Tebi posve¬
tim svoje oči, da nikdar ne gledam,
kar ni Tebi všeč; Tebi posvetim
ušesa, da nikdar ne poslušam, kar

149

žali Tebe in Boga; Tebi posvetim
jezik, da nikdar ne govorim, kar ni
prav; Tebi posvetim srce, da nikdar
ne želim, kar je pregrešno. O Marija,
varuj me kot svojega otroka. O Mati,
usliši vselej moje prošnje. Amen.

Dvajseti dan.

Marija nas varuje v skušnjavah.

Kakor palma v Kadezu
sem visoko zrastla -- da
vas varujem (Sirah 24.18.)

Premišljevanje.

Marija je kraljica ne samo nebes in an-
geljev, ona je tudi Gospa nad peklom in nad
hudiči, ker jih Je slavno premagala po svo¬
jih čednostih. Že v začetku sveta je napo¬
vedal Bog slavno zmago in gospodstvo naše
kraljice, ktera bo imela oblast nad peklensko
kačo, ko je kači rekel: „Naredil bom so¬
vraštvo med taboj in ženo, ona bo tebi glavo
strla/ (Moz. I. 3.)

J 50

Kdo je pač ta žena, ta sovražnica pe¬
klenske kače; žena, ki je rodila Odrešenika,
ki je po lepoti, ponižnosti, po svetosti živ¬
ljenja za vselej premagala kačo in zatrla
moč hudičevo ? Ta žena je Marija. Marija
je tista močna, tista vzvišena žena, ktera je
hudiča premagala in mu vso moč vzela
tako da ostane za vselej sramotno prema¬
gan od Device in uničen, da mora uklanjati
se povelju Kraljice kakor vjeti suženj. Sveti
Bruno pravi: „Eva nam je vzročila smrt in
temo, ker je bila zapeljana od kače; pre-
blažena Devica nam je prinesla življenje in
svitlo luč, ker je premagala satana; in ona
ga je tako nakratko navezala, da se kar ga¬
niti ne more, ko bi hotel škodovati njenim
služabnikom.

Palmina veja je znamenje zmage. Naša
kraljica je postavljena na vzvišeni prestol
v očigled vsem mogočnostim, kakor palma
na prostem kraju, visoko drevo, da gleda
na vse strani in je videti od vseh strani,
zato pravi: „Kakor palma v Kadeski pu
ščavi sem visoko zrastla, da vas varujem/ 4
Kakor bi hotela reči: Otročiči, moji dragi
otročiči! ako vas napada peklenski sovraž¬
nik, glejte na mene, pribežite k meni, bodite
pogumni, v meni svoji varhinji vidite svojo
zmago. Torej je prošnja k Mariji jedin za¬
nesljiv pomoček, da zmagamo vse peklenske

151

napade; zakaj ona je kraljica in vladarica
tudi nad satani. Zato je v Visoki pesmi Sa¬
lomonovi opisana: „Strašna. kakor zvrstena
vojskina truma“ (Cant. 6. 9.), enaka močni
yojskini trumi se ustavlja z vso močjo svo¬
jega duha in gnade Božje vsem sovražni¬
kom zveličanja; zakaj Marija zna dobro po¬
rabljati svojo moč, svoje usmiljenje na osra-
motenje sovražnikov in na blagor svojih
služabnikov, kteri v skušnjavah prosijo za
njeno mogočno pomoč.

V potrditev mogočne brambe Marijne
je bilo razodeto sveti Brigiti, da je dal Bog
toliko moč Mariji nad hudiči, kedar napa¬
dajo človeka, kteri živi v varstvu Marije in
jo kliče na pomoč, da strahu preplašeni be¬
žijo na migljej Marije in bi raje videli, da
se jim podvojijo muke, nego da so prema¬
gani od Marije. Oj, kako trepetajo hudiči,
kedar slišijo ime — Marija, pravi sveti Ber¬
nard. In Tomaž Kempčan pravi: Kakor ljudje
popadajo po tleh, če jih strela zadene, tako
se preplašijo hudiči, kedar slišijo ime -— Ma¬
rija. Oj, kake slavne zmage so že obhajali ča¬
stilci Marije nad svojimi sovražniki s tem, da
so klicali sladko ime Marija na pomoč; tako je
zmagoval sveti Anton Paduvanski, tako Henrik
Suzo, tako premnogi drugi častilci Marije.

V misijonskih poročilih v Papomu je
brati, da so ondi napadali nekega pobož-

152

nega kristjana hudiči v podobah različnih
živalij, da bi ga prestrašili: Volkovi so tulili
in grizli, psi so lajali in režali nanj, kače
so sikale in ujedale, krokarji s kremplji ru¬
vali in praskali; kristjan pa je rekel: če vam
vsegamogočni Bog to dovoli, storite, kar ho¬
čete, jaz se ne bojim nič, jaz se stavim pod
varstvo sladkih imen: Jezus  in Marija.
Komaj je to izrekel, in zemlja se je odprla
in hudi duhovi so se pogreznili. — Nekoč
so pripeljali v nekem mestu na Francozkem
k svetemu Dominiku krivoverskega Albi-
genca, ki je bil obseden od več hudičev.
Svetnik zaroti hudiče v imenu Boga, naj
mu povedč, kterega svetnika se najbolj bo¬
jijo? Hudiči trdo molčč. Sedaj se prikaže
Mati božja v spremstvu mnogih angeljev —
se ve, ljudje je niso videli, samo Dominik
jo je videl. Nato začne govoriti stari hudič
iz ust obsedenca: „Oj, ti naša sovražnica,
naša poguba, naše ©sramotenje, čemu si pri¬
šla iz nebes mučit nas! Sedaj smo po tebi
primorani, da odgovarjamo temu-le Domi¬
niku, da priznamo nam tako škodljivo res¬
nico: „Poslušajte, kristjani, poslušajte! kaj
moramo priznati. Mati božja nam je odvzela
vso moč do svojih služabnikov, ona nam
uniči vse naše naklepe; prisljeni smo javno
priznati, da nihče izmed njenih služabnikov
ne bo pogubljen. Jeden njen zdihljej več pre-

153

more pred sveto Trojico, kakor vse prošnje
svetnikov. Ona nam prizadeva več strahu, ka¬
kor vsa nebesa, ona nam je vzela že toliko in
toliko duš ravno ob zadnji uri; in ko bi ona
nas ne ovirala, mi bi bili že vsem stanovom
vero zadušili in uničili cerkev." — Hudič
omolkne. — Nato začne Dominik moliti
Rožni venec s pričujočimi vernimi, molitev
še ni končana — že zapustijo hudi duhovi
obsedenca — že je pri pravi pameti. —
(Ehmig, 397.)

Nobena zemska vojska se ne boji so¬
vražnika takd, kakor se boje peklenske moči
imena in podpore Marijne. „0, kako čudo¬
vito in slavno je ime Marija", vzklikne sveti
Anselm, „oni, ki kličejo ob zadnji uri Marijo
na pomoč, ne boje se pred celem peklom;
če slišijo hudiči ime Marija, pustijo dušo
pri miru." O. krščanska duša, kliči pri vsaki
skušnjavi Marijo na pomoč, ona te ne bo
zapustila. Priporoči se precej zjutraj Mariji,
in pomisli, v kake priložnosti vtegneš čez
dan priti, da se boš že naprej varovala. Ako
pride skušnjava, spomni se, da te vidi Ma¬
rija. Marija bo jokala, ako bi ti kaj greš¬
nega storila. Zdihni: o Marija, ti si moja,
jaz sem tvoja, varuj me! o Marija!

154

Vzgled.

Človek mora zvest ostati v češčenji
Marije.

Sv. Alfonz Liguori pripoveduje v svoji
lepi knjigi: Slava Marije  to-le dogodbico:
— Bil je mlad plemenitaš; imel je bogate,
dobre stariše; bil je dobro odgojen, pobožna
mati ga je od mladosti lepo učila, naj po¬
šteno po krščanski živi, posebno mu je na
srce prigovarjala, naj Mariji vselej zvesto
služi v vseh okoliščinah življenja; naj se
Mariji vselej priporoča, naj jo prosi, naj jo
časti, in Marija ga zapustila ne bode. —•.
Mladenču so stariši kmali odmrli in pode¬
doval je veliko premoženje. Toda mladost
je mladost; zašel je med slabe tovarše, za¬
čel razkošno, zapravljivo živeti, vozariti se
in hoditi po veselicah. Pa vendar svoje mo¬
litvice k Mariji je še vedno upravljal. Na
zadnje je prišlo tako daleč, da je vse za¬
pravil in — posestvo je bilo prodano. Mo¬
ral bi prosjačiti, — iz sramežljivosti je šel
na ptuje. — Čez nekaj let se vrne v do¬
movino. Na poti ga sreča nekdanji očetov
služabnik, njegov prijatelj. Ko se razgovar-
jata o njegovi revščini, dela mu prijatelj po¬
gum, da ga hoče peljati k radodarnemu go¬
spodu, ta ga bo preskrbel z vsem.

155

Ta služabnik pa je bil v zvezi s hu¬
dičem; pelje ga daleč po gozdu do malega je¬
zera, Tukaj začne nekdanji tovariš govoriti
z neko nevidno osebo, čez jezero.

Plemenitaš vpraša — s kom govori? in
ta pravi: S hudičem. Plemenitaš se prestraši
in hoče bežati, prijatelj mu prigovarja, naj
le posluša in miruje. Nato pravi služabnik
hudiču: Moj Gospod! glej, le ta revni človek
bi rad nazaj dobil svoje prejšnje premoženje!
,,Ako bo ubogal, bode še bolj bogat, nego
je bilodgovori hudič. Najpreje mora Boga
zatajiti." Plemenitaš se strese in brani, pa
služabnik ga sili, mu prigovarja. In — zatajil
je Boga. To pa še ni dosti — pravi hudič —
mora še Mariji odreči se, zakaj ta nam naj¬
več duš iztrga iz rok. - Naka! ne, ne! tega
ne storim — zaupije plemenitaš — moji ma¬
teri se nikdar ne odrečem, ona je moje je-
dino upanje, raje beračim celo življenje! —
in beži iz gozda.

Ko pride na nekdanji dom, gre narav¬
nost v cerkev. — Gospodar prejšnjega po¬
sestva ga vidi, se čudi in gre skrivaj za
njim v cerkev. Plemenitaš poklekne pred
Marijno podobo, in jo naglas prosi, naj mu
sprosi pri Jezusu odpuščenje grehov. — Ma¬
rija precej prosi svojega Sina v naročji. Ali
Jezus jej odgovori: »Glej, ljuba mati! ta ne-
hvaležneš je mene zatajil — ne morem." —

156

Marija prosi dalje z grešnikom vred. In Je¬
zus reče: „Moja ljuba mati, tebi ne morem
ničesar odreči — tudi temu odpustim."

Gospodar je vse to opazoval in slišal,
spoznal, kako usmiljeno je Marija s tem člo¬
vekom ravnala, usmilil se ga je, vzel v hišo
— dal mu hčer za ženo in nastavil ga de¬
diča vsega posestva. — Tako je dobil po
Mariji milost Božjo in nazaj posestvo.

Nauk.

Krščanska duša! čuvaj oči, čuvaj ušesa.
Skozi oči in ušesa pridejo slabe misli v
glavo, iz glave gredč hudobne želje v srce,
in če vanje dovoliš, je greh: varuj se greha!
Prosi Marijo, naj te varuje skušnjav.

Molitev.

Preblažena Devica! potegni me
na-se, da idem za duhom Tvojih vo¬
njav; vleci me; zakaj teža mojih gre¬
hov in hudobije sovražnika me ovi¬
rajo. Kakor ne pride nihče k Tvo¬
jemu Sinu, ako ga Oče ne vleče,
tako ne pridem jaz k njemu, ako me
Ti ne vlečeš s svojimi priprošnjami.

157

Ti sprosiš grešnikom milost, da se
spreobrnejo. Oj, preblaga Mati! sprosi
tudi meni pomoč v skušnjavah; sprosi
mi milost, da nikdar ne poželim, kar
bi Tebi ne bilo všeč, da nikdar ne
govorim, kar bi žalilo Boga, da nik¬
dar ne storim, kar bi bilo grešno.
0 Marija, moja Mati! to Te prosim,
to upam od Tebe, podpiraj moje
moči. Ne zapusti me, svojega slabega
otroka. Amen.



Edenindvajseti dan.

Marija reši vse z mogočno pri¬
prošnjo.

Kdo bo našel močno
ženo? (Preg. 31. 10.)

Premišljevanje.

Tolika je materna oblast nad otroci,
ko bi imeli vladarjevi otroci neomejeno
oblast nad podložniki, da bi njihove matere
ne bile štete med podložnike. Res je, Jezus
Kristus ima v nebesih najvišjo oblast nad

158

vsemi in tudi nad Marijo, ker sedi na des¬
nici Očeta nebeškega. Pa tudi to je res,
dokler je živel naš Odrešenik na zemlji, po¬
nižal se je tako, da je bil pokoren svoji
materi Mariji, kar priča evangelist Lukež
(2. 51.). Sveti Ambrož trdi celo, ker si je
Jezus Kristus izvolil Marijo za svojo Mater,
da je bil kot Sin dolžan njej skazovati po¬
korščino. In Rihard sv. Lavrenca pripomnja
k temu: Od drugih svetnikov je rečeno, da
so bili zjedinjeni z Bogom; o Mariji pa se
more reči, da ni samo ona bila pokorna
volji Božji, marveč, da je Bog sam bil po¬
koren volji Marije. Smemo torej reči: Če
tudi Marija sedaj v nebesih ne more Jezusu
zapovedovati, vender so Marijne prošnje
materine prošnje, ki so zmožne prejeti vse,
za kar prosi ona.

Po trditvi svetega Bonaventura ima Ma¬
rija to predpravico, da prejme od Sina vse.
To pa zato, ker so Marijne prošnje materine
prošnje. Zato vzmore preblaga Devica, po
besedah svetega Damijana, vse v nebesih in
na zemlji, karkoli hoče; da, celč doseči
obupanim upanje na zveličanje. In dalje, če
prosi ta Mati kake milosti za nas Jezusa,
kterega imenuje Damijan »spravni altar“,
pred kterim dobivajo grešniki odpuščanje
grehov, ceni Sin prošnje svoje Matere tako
visoko in ima toliko željo njej dopasti, da

159

jnu je nje prošnja bolj ukaz nego prošnja,
in da mu je ona bolj Gospa nego dekla.
Na ta način hoče Jezus svojo Mater častiti;
ki jo je v zemskem življenji tako častil, da
jej vse privoli, za kar prosi.

Prav lepo potrjuje to sveti German z
besedami, s kterimi se obrača k Mariji: „Ti,
o Mati božja, si vsegamogočna, da rešiš
grešnike, in tebi ni treba druzega priporo¬
čila pri Bogu, ker si Mati pravega življenja."
Ker se tedaj spodobi Materi tista mogočnost,
kakor jo ima Sin, zato je storil Jezus, „ Vsega-
mogoČni*,  tudi Marijo r) Vsegamogočno u ’;
pri tem pa vender ostane resnica, da je Sin
vsegamogočen po natori, Mati pa samo po
milosti — po priprošnji.

To se kaže v dejanji večkrat, zakaj,
karkoli prosi Mati, Sin jej ne odreče ničesar.
To je bilo razodeto tudi sveti Brigiti. Slišala
je svetnica, kako je nekoč govoril Jezus
svoji Materi: Zahtevaj od mene, kar hočeš,
tvoje prošnje ne bom preslišal; ker ti meni
nisi na zemlji nič odrekla, tudi jaz ne bom
tebi v nebesih nič odrekel. Kakor bi rekel:
Moja Mati, dokler si na zemlji živela, nikdar
se nisi obotavljala, meni na ljubo vse sto¬
riti; pravično je torej, da tudi jaz tebi v
nebesih ničesar ne odrečem, prosiš li kar¬
koli. Marija je vsemogočna zato, ker s pri¬
prošnjami vse doseže.

160

S polno pravico nagovarja sveti Ber¬
nard mogočno priprošnico: „0 Marija! ako
le hočeš, prejmeš vse. Oj, hoti, hoti in vse
se bo zgodilo. Če hočeš najbolj zavrženega
grešnika spremeniti v svetnika, posrečilo se
ti bo. O Marija, hoti, hoti!" — Ko je rimski
odpadnik Koriolan zapustil domovino, zbežal
k sovražnikom, pripeljal sovražne trume, ter
oblegal Rim, poslali so Rimljani najveljav-
niše može in prijatelje k njemu, prosit ga,
naj prizanese mestu, pa vse je odvrnil;
nazadnje gredč gospe in med njimi je bila
tudi njegova mati Viturija; ko ugleda svojo
mater, upade mu srce — iz ljubezni do
matere je odpustil celemu mestu vse raz-
žaljenje in umaknil je bojne trume: bolj
mogočne, bolj izdatne so prošnje Marijne
pri Jezusu, toliko močneje so, kolikor bolj
ljubi hvaležni Sin božji svojo deviško Mater.
Vsak zdihljej preblažene Device vzmore pri
Jezusu več, kakor vse prošnje svetnikov.

Sklenimo s svetim Bonaventurom. Ta
svetnik, premišljevaje Božjo dobroto, da
nam je dal tako mogočno zavetnico, je vzdih¬
nil: O nezmerne in čudovite dobrotljivosti
Božje, da nam je dal revnim nevrednežem
tebe, o Marija! svojo Mater za priprošnico,
da nam po svojem posredovanji zadobiš, kar¬
koli hočeš. O prevelike dobrote Gospodove,
ki nam je dal svojo Mater za besednico,

161

svojo Mater in Gospo vseh milostij, da se
enkrat preveč ne prestrašimo, kedar bo
izrekel pravično sodbo nad nami.

Vzgled.

Blaženi Hieronim Emilian je bil rojen
v Benetkah 1. 1481. od imenitnih starišev.
Pobožna mati je dobro odredila svojega sina
za Boga. Že v prvih letih mu je vcepila
pobožnost do Marije; otrok je bil prav
ubogljiv; toda kmalu so ga zapeljale slabe
tovaršije na slaba pota. Kmalu se je udal
mladeniškim spačenostim, tako, da je daleč
zabredel v spačenosti svojega časa. Stopil
je v vojaški stan, odlikoval se je po hra¬
brosti, iskal je časne slave, pa tudi udal se
vsem razuzdanostim vojaškim, pa nekaj
dobrega je še zmiraj ohranil po pobožni
materi — Marijo je zmiraj še častil, vsaj
bolj na tihem; zlasti ob sabotah si je vselej
nekaj pritrgal. Odkar mu je odmrl oče, je
živel zmiraj bolj svobodno, udal se.raznim
napakam. Živel je tako do tridesetega leta
svoje starosti, in ravno sedaj ga je Božja
milost potegnila na pravo pot in pripeljala
do spreobrnenja.

Leta 1511. je imela Beneška ljudovlada
hude vojske. Emilian je bil poveljnik trdnjave

n

162

Kastelnovo, pa trdnjavo so sovražniki pre¬
magali in Emilian je bil ujet. Ker se je
hrabro boril, bil je tudi hudo ranjen. Sovraž¬
niki so ga deli v ječo, v temen stolp, roke
in noge so mu bile v železje vkovane, okoli
vratu so mu dali železen obroč, iz obroča
so bile železne verige na kamnito ploščo
priklopljene, da še ležati ni mogel; vrh tega
je pričakoval vsaki trenutek smrtne obsodbe.
V takem položaji so se mu oči odprle; začel
je misliti na Boga, obrnil na preblaženo De¬
vico Marijo, obljubil je, da pojde bos k
Mariji v cerkev v Treviso, da jej bo pri¬
nesel po zmožnosti darila, ako bo rešen iz
ječe. Komaj je storil obljubo, že se mu pri¬
kaže Marija v nebeški svitlobi, da še gledati
ni mogel. Marija mu prigovarja, naj se po¬
boljša in spremeni življenje; ozdravi mu rane,
odveže v vse verige in da ključe od ječe — naj
beži. Sel je bos mimo vseh straž, nihče ga
ni videl, prišel v Trevizo do Marijne cerkve,
— ondi je rešil obljubo, prinesel verige in
ključe in obesil na Marijni oltar. — In
potlej, koliko je storil dobrega!

Vrnivši se v Benetke je opravljal dobra
dela, stregel bolnikom, širil slavo Marije.
Nabiral je sirote, — to je, zapuščene otroke,
ki nimajo starišev; v Somaski je najel dve
hiši, jedno za dečke, jedno za deklice; take
zavode je ustanovil po drugih mestih, oskrbel

I

163

J’tn učitelje, skrbel za vzgojo zapuščeni mla¬
dini. — Papež Benedikt XIV. ga je prištel
svetnikom.

Nauk.

Vsak teden posveti soboto Mariji na
čast; če se ne moreš postiti, pritrgaj si vsaj
nekaj; ali pa odmoli določeno molitev.

Molitev.

O vzvišena, ljubezniva Mati božja,
Marija! Naj kličem s svetim Bernar¬
dom k tebi: Govori, o Gospa, tvoj
Sin te posluša, kar boš prosila, to
boš sprejela; govori, o Marija, naša
besednica, govori za nas, ki smo
potrebni pomoči. Spomni se, da si
prejela to moč, to čast nam na korist.
Bog je hotel postati tvoj dolžnik,
ter vzel od tebe človeško natoro, da
bi po tvoji volji delil revnim milosti
usmiljenja božjega. Mi smo tvoji slu¬
žabniki, tebi udani služabniki. Mi
smo ponosni na to, da smo v tvojem
Varstvu. Res, mi smo grešniki, pa
tvoja moč, tvoje usmiljenje presega

n*

164

našo grešnost. O Mati usmiljena!
Glej, glej, naše duše, enkrat so bile
tako lepe, umite in očiščene v krvi
Jezusovi, sedaj pa so z grehi oma¬
deževane; o Marija, glej, da jih rešiš.
Sprosi nam resnično poboljšanje,
sprosi nam stanovitnost. Velike reči
te prosimo, pa saj ti vzmoreš vse,
saj ti da tvoj Sin vse. O Marija!
prosi, prosi za nas! o Marija usliši
nas, ne zapusti nas. Amen.

Dvaindvajseti dan.

Marija milosrčna besednica naj¬
bolj revnim.

Kdo bo našel močno
ženo? — Njeni otroci se
vzdigujejo in jo blagrujejo.

Preg. 31. 28.

Premišljevanje.

Sveti oče papež Leon XIII. pravijo:
Nagibi in povodi ljubiti ljubeznjivo kraljico
Marijo so toliki, tako tehtni, tako važni,

165

ko bi po vsem svetu Marijo hvalili, v vseh
Pridigah o njej govorili, ljudje življenje za
njo dajali, da bi vse to premalo, prepičlo
bilo v primeri s službo in hvaležnostjo,
ktero smo jej dolžni za toliko ljubezen do
ljudij, celo do največjih grešnikov. (Če ko¬
ličkaj spoštovanja do nje še imajo). Blaženi
Rajmund Jordan pravi: Marija ne more, da
ne bi ljubila onega, kdor jo ljubi; da, celo
grešniku, ako jej služi, se prizadeva na vso
moč, da mu pridobi pri svojem Sinu od-
puščenje z mogočnim posredovanjem. Njena
dobrota in njeno usmiljenje sta tako velika,
da se noben človek ne sme bati, da ne bi
se zatekal k njej, če je še tako globoko
padel. Marija daruje kot naša ljubeznjiva
besednica Bogu sama molitve svojih služab¬
nikov, zlasti one molitve, katere so na njo
obrnjene. Kakor prosi za nas sin pri Očetu,
tako prosi Marija pri sinu, in ona ne jenja
pri obeh prositi za naše zveličanje, da nam
sprosi milosti, katerih potrebujemo. Zato
imenuje po pravici blaženi Dionizi Kartu-
žisan preblaženo Devico pribežališče zgub¬
ljenim, upanje revnim, besednico grešnikom,
kteri pritekajo k njej.

Ako pa bi bil kak grešnik, ki sicer ne
dvomi nad njeno mogočnostjo, pa dvomi
nad njeno dobrotljivostjo in se boji, da mu
ne bo pomagala zarad prevelikih in pre-

166

mnogih grehov, temu daje pogum sveti Bo¬
naventura rekoč: »Velika in j edina svoje
vrste je predpravica preblažene Marije,
da sprosi pri Sinu vse, kar hoče. 14  Pa kaj
bi nam koristila ta mogočnost, pristavlja
svetnik, kaj nam bi pomagalo, ko pa bi
Marija he skrbela za nas? — Ne, ne; ne
dvomimo; bodimo mirni in hvalimo Boga,
da imamo tako dobro mater; kakor so Ma-
rijne prošnje močneje, kakor vse prošnje
svetnikov, tako nas ona bolj ljubi in skrbi
bolj za naš blagor, kakor vsi drugi svetniki.

Marija je skrbna za blagor vseh, tudi
za blagor grešnikov; da celo, zagovornica
biti grešnikom, to jej je posebna čast in
slava, kakor je sama rekla sestri Mariji
Vilani: z naslovom »mati božja 11  mi je naj¬
večja slava, da sem imenovana »pripros-
njica in zagovornica grešnikov'' 1 ' . Blaženi
Amadej pravi, da naša kraljica vedno stoji
pred tronom Božjim, da bi vedno nam po¬
magala s svojo mogočno priprošnjo. In ker
v nebesih dobro pozna našo revo in naše
potrebe, ima vedno usmiljenje z nami; zato
nam vedno skuša milostivo in dobrotno po¬
magati v materinski ljubezni. In zato prigo¬
varja Viktor od sv. Lavrencija vsakemu, naj
bo še tako reven, da naj se polen zaupanja
zateka k tej dobrotljivi priprošnjici, da naj
bo prepričan, da mu bo vedno pripravljena

167

pomagati. Res, kdo bi mogel dovzeti, s koliko
skrbljivostjo se Marija vedno poganja pred
Bogom za nas! Toliko je Marijno sočutje z
našo revo, tolika ljubezen do nas, da vedno
za nas prosi, da ne jenja prositi, naj bi nam
sprosila varstvo pred hudim, sprosila milosti
za dobro.

Oj, kako slabo bi bilo za nas, ko bi
ne imeli te velike priprošnice, ki je tako
mogočna, tako usmiljena, pa tudi tako raz¬
umna in modra, da njen sin, naš sodnik,
ne zavrže takih hudodelnikov, katere ona
zagovarja. — Predpodobo Marije priprošnice
imamo v stari zavezi nad Abigailo; njen
ošabni mož Nabal je kralja Davida grozno
razžalil, tako da je David sklenil Nabala in
vso hišo pokončati. Razumna žena Abigaila
gre kralju naproti, vzame vso krivdo nase
in utolaži s krotkimi lepimi prošnjami Davi¬
dovo jezo tako, da prizanese vsem, in pa še
pohvali in blagruje Abigajlo, ker mu je za-
branila, da ni prelival krvi ter nikomur nič
žalega storil. (Kral. I. 25.) Tako prosi v ne¬
besih Marija vedno za premnoge grešnike; s
svojimi krotkimi prošnjami vse lepo poravna
in utolaži Božjo pravico, in Jezus sam jo bla¬
gruje, da mu ni treba kaznovati toliko grešni¬
kov, ter jim odtegovati milosti, kakor zaslužijo.

To je res, da je Jezus Kristus jedin
srednik pravice  med Bogom in človekom,

168

da deli po lastnem zasluženji odpuščanje in
milosti — gnade, — ker pa ljudje poznajo v
Jezusu Božje veličanstvo, ter se bolj bojijo,
zato jim je treba priprošnice, da se z večjim
zaupanjem in bolj brez strahu zatekajo k
njej — in ta priprošnica je Marija. Ni mo¬
goče, da bi našli drugo pri Božjem veličan¬
stvu mogočnejšo in bolj usmiljeno priproš-
nico, kakor je Marija, pravi sveti Bernard.
In res, žalil bi človek dobro Marijo, kdor
bi se bal zatekati se k nogam predobre
kraljice. „Zatorej, potolažite se vi, malosrčni,
bodite pogumni, vi revni grešniki 41 , kliče
sveti Tomaž Vilanovski. „Ta vzvišena De¬
vica, mati vašega sodnika, je zagovornica
in priprošnica človeškega rodu; je popol¬
noma zmožna zagovornica; ona vzmore pri
Bogu vse, kar hoče; ona je modra in razumna
priprošnica, ki pozna vse pomočke, da ga
utolaži; ona je zagovornica vsem, zavzema
se za vse, ne odreče pomoči nobenemu.

Vzgled.

Zgodilo se je nekoč na Laškem v pape¬
ževih deželah, da je srečala roparja na sa¬
motnem kraji neka mlada deklina, ki je bila
zvesta častilka preblažene Device Marije.
Bala se je, da ne bi jej ta nepriljudni človek
kaj žalega ne storil, prosi ga lepo v imenu

169

preblažene Device Marije, naj jo pusti na
miru. Ropar jej prijazno odgovori: Nič se
ne boj, ker me prosiš v imenu Marije; nič
druzega nočem od tebe, nego priporoči me
Mariji in moli za me. — Roparje videl, da
gre ž njo neka žena v plavem ogrinalu in
njej nekaj na uho šepeta. — Čez nekaj časa
je bil tisti ropar zasačen, pred sodnijo po¬
stavljen in na smrt obsojen. V tem času
pred smrtjo se v sanjah prikaže tista žena
roparju, ga vpraša, če jo pozna. Ropar pravi,
menda sem vas že enkrat videl, ko ste šli
s tisto deklico; vas sem se zbal, sedaj se
spominjam. Prikazen pravi: Jaz sem Mati
božja in sem prišla, da ti povrnem dobroto,
ki si jo takrat storil meni na ljubo. Ti boš
kmalu umrl, skesaj se, spovej se prav čisto,
če ne, pojdeš v pekel. — Ko se ropar zbudi,
ga je srce tako bolelo, da je na glas jokal
nad svojimi grehi, in na glas hvalil Marijo,
da mu je skazala to milost. — Prosi naglo,
naglo naj pride spovednik. Ropar se izpove
vseh svojih pregreh. Po spovedi naroča spo¬
vedniku, naj razglasi, kolike milosti mu je
skazala Marija in naj oznani vse prikazni.

Kristjani! tukaj vidimo, kako skrbna
čuvarica je Marija svojim služabnikom;
kako obilno povračuje ona vsako uslugo
njej storjeno.

170

Nauk.

Ako si brez smrtnega greha, glej da
ostaneš v milosti božji; če pa imaš smrtni
greh na vesti, spovej se kakor hitro je
mogoče; opravi gotovo ta mesec, ki se bliža
koncu, iz ljubezni do Marije sv. spoved in
prejmi sv. obhajilo, da se vdeležiš popolnih
odpustkov.

Molitev.

O vzvišena, o preljuba Mati mo¬
jega Gospoda! Jaz vem in spoznam,
da sem po tolikanji nehvaležnosti
do mojega Odrešenika zaslužil in
sem vreden, da bi ti mene zapustila.
Pa, o usmiljena kraljica, jaz sem
dosti prepričan o tvoji dobrotljivosti;
jaz trdno verujem, da je tvoja do¬
brotljivost večja, kakor je moja ne¬
hvaležnost. O ti milostiva Mati, ti
pribežališče grešnikov, bodi tudi moja
zavetnica. Nikar ne opusti, da bi
meni ne pomagala, da bi meni ne
podala svoje milostive roke, ker ven-
der tako srčno želim tvoje pomoči,
jaz revni grešnik. O Mati usmiljena,

171

podaj mi roko, vzdigni me iz gre¬
hov, ker jih iz srca obžalujem. Ce
imam še kaj zaslužnega na sebi, o
Mati moja, oziraj se na to; obvaruj
mi to malo dobro, in sprosi mi
pomoči, da je pomnožim, da mi
raste. Da te bom enkrat častil
kot hvaležni služabnik na vekomaj,
o moja kraljica, varuj me hudega;
utrdi me v dobrem. O Marija, jaz te
ljubim, jaz te bom ljubil, o Mati moja,
ohrani svojega otroka. Amen.

Triindvajseti dan.

Marija, polna milosrčnosti.

Kakor lepa oljka na
polji sem visoko zrastla.

(Sirah. 24 19.).

Premišljevanje.

Sv. Bernard imenuje veliko dobrotljivost
Marije do revnih ljudij deželo, kjer teče mleko
in med. Sveti Leon slavi preblaženo Devico,
da je tako polna božjega usmiljenja, da je
ne le usmiljena, marveč usmiljenje samo. —

172

In sveti Bonaventura p remi sijeva j e, da je
Marija zarad grešnikov postala Mati božja;
da je prejela to nalogo, da deli usmiljenje
Božje; premišljevaje njeno skrbljivost za
zapuščene duše, in njeno milosrčno dobrot¬
ljivost, ki ima samo to željo, da pomaga
revnim, vsklikne: „Resnično, če tebe pre¬
mišljujem, moja Kraljica, vidim usmiljenje
samo in zdi se mi, da je Bog napolnil tebe
s svojim usmiljenjem in zakril svojo pra¬
vičnost/ Z jedno besedo: Marijno usmiljenje
in dobrota je tolika, da sadovi usmiljenja
neprenehoma teko iz njenega dobrotljivega
srca, govori opat Gverik.

In pa res, ali more teči iz oljnega vira
kaj druzega nego olje; iz vira usmiljenja
teči kaj druzega nego usmiljenje ? vpraša
sveti Bernard. Zato imenuje Marijo sveti
Duh oljko. „Kakor lepa oljka na polji sem
visoko zrastla/ (Sir. 24.) Kakor iz oljke ne
izhaja druzega nego olje; olje ima hladilno,
tolažilno in zdravilno moč; olje je podoba
usmiljenja: tako ne more iz Marijnih rok
nič druzega priti, kakor milost in usmiljenje.
Marija, mati usmiljenja, je po vsej pravici
primerjena oljki, ki daje olje. Ako se toraj
k tej Materi obrnemo s prošnjo za olja
usmiljenja, ne smemo se bati, da nam bo
odrekla, kakor so modre device odrekle
nespametnim devicam. Ne, ne, Marija je jako

173

bogata olja usmiljenja; zato jo sveta cerkev
imenuje ne samo Devico, marveč jo imenuje
najmodrejšo Devico, da spoznamo: Marija je
tako bogata dobrote in milosti, da obogati
vse, njej pa nič ne zmanjka.

Vprašamo, zakaj pa stoji ta oljka na
prostem polji, zakaj ne na kakem vrtu
obdanem s plotom in ozidjem? — Na to
odgovarja sveti Viktor: „Zato, da jo vidijo
vsi, in pridejo brez ovire k njej, iskat po¬
moči v potrebah.“ To lepo misel potrjuje
sv. Antonin, rekoč: „K oljki na polji pride
vsak lahko in si nabira sadu; tako se za¬
tekajo k Mariji lahko vsi pravični in grešniki,
da najdejo usmiljenje. In pa koliko zasluženih
kaznij je že odvrnila od nas Marija z mi-
lostivimi prošnjami!' 4  Kje je najti bolj varno
zavetje, kakor je zavetje v milem srcu Marije?
Tukaj najde revež zavetišče, bolnik zdravilno
pomoč; tukaj najde žalostni tolažbo, obupani
svet, zapuščeni rešitev. Oj, kako zapuščeni
bi bili mi, ko bi ne imeli te milostive
Matere, ki čuva nad nami, in je vsa skrbna,
da nam pomaga v vsaki potrebi. „Kjer ni
hišne matere, tam zdihuje in strada revež“
govori sveti Duh. (Sir. 36. 27.) Ta hišna mati
je po razlagi Damascenovi Marija. In res,
ker se po naredbi Božji delijo vse milosti
na priprošnjo preblažene Device, zato ni
upanja na usmiljenje, če ni Marije. To je

174

izrekel Gospod sam sveti Brigiti v besedah:
„Ko bi ne bilo Marijne priprošnje, ne bilo
bi upanja na usmiljenje.“

Ali si bomo morda domnevali, da se
Marija ne zmeni za naše potrebe, da jih ne.
miluje? Oj ne, tega ne! Marija bolj pozna,
bolj pomiluje našo revo, nego mi sami. —
Rimski cesar Tit je bil usmiljen človek;
ako ni čez dan nič dobrega storil, zdihoval
je na večer: Jojmene, dan sem zgubil; to je
storil bolj iz častihlepnosti, nego iz milo¬
srčnosti. Jednako bi rekla naša premila
Kraljica iz gole ljubezni do nas, ko bi
prešel kak časek brez delitve milostij, ker
je bolj željna deliti nam milosti, kakor mi
jih prejemati. Da, ona je tako milosrčna
Kraljica, pravi sveti Bernard, ako se pri¬
poroča grešnik njeni dobrotljivosti, da
ne vpraša, je li vreden uslišanja ali ne,
ampak ona usliši vse in pomaga vsem.

Oh, koliko je takih, ki zaslužijo po
božji pravici zavrženi biti, pa po dobroti
Marijni so rešeni, zakaj, ona je zakladnica
milostij Božjih, Marija je v pravem pomenu
tisti prestol milostij, govori sveti Antonin,
h kteremu se moramo zatekati, da najdemo
usmiljenje po besedah svetega Pavla: »Sto¬
pimo toraj z zaupanjem k sedežu gnade —
milosti“, da usmiljenje dosežemo, in milost
najdemo ob času potrebne pomoči, namreč

175

v vseh potrebah in nevarnostih tega živ¬
ljenja. (Hebr. 4. 16.) In res, zakaj bi ne
hoteli v vseh potrebah zatekati se k Mariji,
ker jo tako veseli, pomagati nam in usmi¬
ljenje skazovati; saj nas kliče sama rekoč:
„Pridite k meni vsi, kteri me želite, in na¬
sitite se mojega sadu; moj duh je slajši
kakor mčd; moj delež je čez med in satovje."
(Sir. 24. 26.)

Sklenimo z miloglasnimi-besedami Ber¬
nardovimi: O milostljiva — o dobrotljiva —
o sladka Devica Marija. O Marija, ti si
milostljiva proti revnim; dobrotljiva do onih,
kteri te kličejo; sladka onim, kteri te ljubijo.
Ti si milostljiva proti spokornikom; dobrot¬
ljiva do napredujočih; sladka popolnim. Ti
si milostljiva, ker nas varuješ pred kaznimi;
dobrotljiva, ker nam deliš milosti; sladka,
ker se daš najti onim, kteri te iščejo.

Vzgled.

Pobožni deklici je nemila smrt pobrala
ljube stariše. Ko je mati umrla, zapustila
jej je komaj toliko, da bi se bila nekaj
tednov za silo preživila. Sorodnikov ni
imela in sosedov je nihče ni hotel pod
streho sprejeti; toraj je bila na tem, da bi
morala beračiti od hiše do hiše, dokler bi
si mogla sama kaj zaslužiti. V taki sili je

176

nekega večera prav prisrčno molila k Materi
božji, in med besedami: „Marija, tolažnica
žalostnih, Mati zapuščenih sirot, ne zapusti
me“ je zaspala. Po noči ima tolažljive sanje;
vidi preblaženo Devico v rajski svitlobi, ki
jej z glasom rajne matere reče: „Ne jokaj,
pojdi juter v gozd in kjer najdeš mojo po¬
dobo, poklekni in moli.“ — Ko se deklica
zbudi, premišljuje sanje in zjutraj gre na
vse zgodaj v. gozd. Dolgo časa hodi po
gozdu, išče in išče, misli na sanje, misli na
svojo revo, pa podobe ni nikjer — kar
zagleda pod velikim, starim hrastom podobo
žalostne Matere božje. — Zaupljivo pade
na kolena pred njo; moli goreče in toži
Mariji svojo revo, prosi jo prav prisrčno,
naj jej vender pomaga iz take velike bede.
Pa moli in prosi, vpira oči v podobo Matere
božje; pa nič se ne gane, vse je tiho, samo
vetrič Šumija z drevesnim perjem. Tako mine
cela dolga ura. In deklica zajoka na ves
glas: „Tako so bile moje sanje prazne, tudi
ti, Marija, si me zapustila, kakor me je za¬
pustil ves svet, o kaj bo z manoj, ubogo
siroto! Ali moram konec vzeti vsega hudega?
Ne, ne, to ni volja Božja. Raje hočem vse
pretrpeti, ne bojim se trdega dela, ne bojim
se zoprnosti, Marija, tebe ne zapustim, moja
Mati, tudi ti mene ne zapusti! Daj mi pomoč,
da voljno pretrpim vse.“ — Pri teh besedah

177

zasumi nekaj za hrastom; iz za hrasta stopi
velik mož, bil je logar ali nadzornik gozda.
Grede po gozdu sliši jokanje otročje, stopi
tiho za hrast in tako je slišal vse besede
dekličine. Stopi iz za hrasta in vpraša pri¬
jazno: Kdo si ti? zakaj se jokaš? kaj ti je?
— Deklica mu vse zaupljivo povč, svojo
nesrečo, svojo skrb, svoje sanje. Logarju je
deklica čez dalje bolj dopadala, ker je tako
odkrito, srčno vse razložila. „Ne boj se, reče
on prijazno, Marija te ni zapustila, mene je
poslala, da ti pomagam; če nimaš nikogar,
pa k meni pojdi. Jaz imam sina, hčere pa
ne, pa bodi ti moja hči; jaz bom skrbel
za te, kakor za svojega otroka." Sla je ž
njim — in sirota je delala redniku pravo
otroško veselje — delala pridno, rada ubo¬
gala, bila pobožna in poštena deklica. Ko je
dorastla dvajset let, postala je sinova žena
in pa vrla gospodinja.

Nauk.

Prenašaj rčvščino z udanostjo v voljo
Božjo, priporočaj se Mariji; in imel boš na
tem svetu tolažbo, na unem pa plačilo.

Molitev.

O Marija, Mati usmiljenja! ti si
tako dobrotljiva, in hrepeniš nam

12

178

dobrote skazovati in uslišati naše
prošnje. K tebi se zatečem, o pre¬
blaga Kraljica, sprosi mi darove,
ktere želiš, da jih imam, da bi zmiraj
bolj podoben bil tvojemu srcu. Ti
si bila ponižna, oj sprosi lepo čed¬
nost ponižnosti; ti si bila tako po¬
trpežljiva v stiskah na zemlji, sprosi
mi potrpežljivost v bridkostih; ti si
bila polna ljubezni do Boga, sprosi
mi čisto, sveto ljubezen; ti si bila
polna ljubezni do bližnjega, sprosi
mi ljubezen do sovražnikov; ti si
bila zjedinjena z voljo Božjo, sprosi
mi popolno udanost pri vseh rečeh,
kar mi pošlje Bog; ti, o Marija, si
bila najsvetejša vseh stvari, oj po¬
sveti tudi mene. To te prosim, to
upam od tebe, Marija, „ o moja Mati,
moje upanje, moja tolažba. Amen.

179

Štiriindvajseti dan.

Marija obrača milostive oči na nas.

Oči Gospodove so obrnjene
na pravične. (Psalm 33.)

Premišljevanje.

Sveti Epifanius imenuje Mater božjo
mnogooko,  kakor bi hotel reči, da ima več
očij, da gleda na vse strani, da vidi na vse
plati, ali pa, same oči so jo. —  Nekoč je
izganjal menih hudega duha iz obsedenega;
med zarotovanjem je vprašal hudiča, kaj dela
sedaj Marija? Hudič odgovori: »Ona hodi
gori in doli“, kakor bi hotel reči: Ta ne¬
beška Kraljica nima nič druzega opraviti,
nego da stopa sedaj na zemljo in donaša
svojim ljubljencem milosti, sedaj se vzdiguje
v nebesa, da bi jim sprosila uslišanje njih
prošenj. — Kralj David poje v psalmu 33tem:
„Oči Gospodove so obrnjene na pravične,
in njegova ušesa na njih prošnje/ — Oči
naše Kraljice Marije so obrnjene na grešnike,
kakor na pravične; na oboje jednako. Zakaj,
Marijne oči so materne oči; in mati gleda
na svojega otroka ne samo, da ne bi padel,
marveč, da vstane, če je padel.

Sveti Jedrti je bilo razodeto, da Marija
ne more, da ne bi se nagnila proti prosilcu,
12»

180

kedar pobožno izrekamo v molitvi besede:
„Oj, naša besednicai, obrni svoje milostive
oči v nas.“ — „0, koliko je tvoje usmiljenje,
prevzvišena Gospa! celi svet ga je poln“,
kliče sveti Bernard. In sv. Bonaventura pravi:
Ta ljubeznjiva Mati ima tolike želje, nam
dobrote skazovati, da jo žalijo ne samo oni,
kteri jej delajo nečast, ampak tudi oni, kteri
je ne prosijo za milosti. Da — preblažena
Kraljica, ti sama nas učiš, naj upamo večjih
milostij, nego smo vredni, ker ne prenehaš
deliti več dobrot, kakor jih prosimo. Ko je
nekega dne sveta Jedrt zdihnila k Materi
božji znane besede: „Obrni svoje milostive
oči k nam“, videla je, kako je preblažena
Devica z božjim Detetom v naročji kazaje
na Jezusove oči rekla: „To so tiste oči, ki
jih obračam na blagor vsem tistim, kteri
kličejo k meni.“ Nekoč je klečal velik grešnik
pred Marijno podobo in solze prelivaje prosil,
naj mu Marija sprosi odpuščenje grehov. Tu
je videl, kako se je Marija obrnila k Detetu
ter rekla: „Ljubi moj Sin, ali bodo te solze
zastonj tekle ?“ In grešnik je spoznal, da ga
je Jezus uslišal.

Kako bi mogel zgubljen biti človek,
kteri se priporoča tej dobri Materi, ki jej je
obljubil Jezus, da se bo usmilil vsakega iz
ljubezni do nje, kdor se bo njej priporočal;
da mu bo skazal toliko milosti, kolikor bo

181

ona za dobro spoznala. — Sveti Bernard
piše: Marija je postala vsem vse, vsem od¬
pira usmiljeno naročje svoje ljubezni, da naj
vsi prejemajo iz njene obilice milosti: sužnji
svobodo, bolni ozdravljenje, žalostni tolažbo,
grešniki odpuščanje; tako da ni nikogar,
kdor bi se ne ogreval na žarkih milega solnca.
— Opat Adam Persinski kliče: O Mati usmi¬
ljenja, tolika je tvoja moč, tolika tvoja mo¬
gočnost in ljubezen, da dosežeš vse; da si
usmiljena do vseh, in dosežeš usmiljenje vsem.
Pa kedaj je bil še tak slučaj, da bi se ti ne
bila usmilila nesrečnih, Ti, ki si Mati usmi¬
ljenja? Ali pa kedaj bi ti ne mogla pomagati,
ki si vender Mati vsegamogočnega Boga?
Kakor lahko je tebi, da poznaš našo revo,
tako lahko je tebi, da nam sprosiš vse, kar¬
koli te je volja.

Opat Rupert kliče k Mariji: Veseli se,
vzvišena Kraljica, veseli se veličastva svo¬
jega Sina, nam pa svojim služabnikom, svojim
otrokom, dodeli iz usmiljenja, ne po zaslu-
ženji, — dodeli, da nam dojdejo nektere
drobtinice. Če pa nam delajo nezaupanje naši
grehi, kličimo k preblaženi Devici; O moja
gospa, ne očitaj mi mojih grehov, če ne, bom
tudi jaz tebi pred oči stavil tvoje usmiljenje,
ktero toliko presega moje grehe. Ne, ne;
nikdar se ne bo moglo reči, da so moji grehi
večji, kakor je tvoje usmiljenje, ker tvoje

182

usmiljenje je močnejše, da mi doseže odpu-
ščenje, nego so moji grehi, da mi nakopljejo
obsodbo in pogubo. Kje je kak kristjan na
zemlji, kteri bi ne ljubil te preljubeznjive
kraljice? Ona je lepša kakor sonce, slajša
kakor med; ona je morje dobrot, vsem mila,
vsem milostljiva. Odpusti mi, Marija, če pravim,
da te ljubim; če jaz nisem vreden, da te ljubim,
si pa ti vredna, da te ljubi vsaka duša.

Vzgled

V Kapucinskih letnikih — Analih — je
zapisano, da je v Neapolju neki odvetnik —■
(pravdarski dohtar), ki si je po goljufiji in
z oderuštvom veliko premoženje nakopičil,
mnogo let prav pregrešno živel. Jedino dobro,
kar je še imel, je bilo to, da je vsak dan
opravljal neko molitvico k Materi božji. Ta
mala pobožnost ga je rešila pekla po Marijnem
usmiljenju. Poslušajmo, kako se je to zgo¬
dilo. Dohtar je imel posebno rad kapucina
P. Matevža a Baso; vabil ga je večkrat, naj
pride k njemu vender enkrat na kosilo.
Menih mu enkrat spolni voljo in pride. Ko
stopi v hišo, reče mu dohtar prav prijazno:
„ Jaz vam bom nekaj pokazal, česar še go¬
tovo niste videli. Jaz imam jako spretno
opico — afno —, ki mi opravlja vsa posla
najboljšega strežaja: ona kupice umiva, mizo

183

pogrinja, vrata odpira in zapira, kaže ljudem
ven in noter, nikoli ni treba opozoriti jo,
vse mi stori kakor najpridniša dekla.“ —
Matevž reče na to: „Pazite, če to ni kaj dru-
zega, nego navadna afna — opica. Pokažite
mi jo!“ Dohtar pokliče strežaja z navadnim
imenom. Strežaja ni — opica ne pride, kakor
navadno. Iščejo opico, pa opice ni nikjer.
Slednjič jo najdejo. Opica doli v najspodnji
sobi pod posteljo v kotu tiči, pa ven noče iti.
Kapucin pravi: „Pojdimo jo gledat!“ Dohtar
in kapucin gresta. Matevž zakriči: „Pridi
ven, peklenska pošast", opica klavrno pri¬
leze. „Zarotim te v imenu svete Trojice,
povej, kdo si — kaj delaš tukaj ?“ Navidezna
opica odgovori: .Jaz sem hudič, čakam, da
bo stari goljuf opustil češčenje Matere božje,
potlej ga bom zadušil in saboj v pekel vzel.“
Ko to sliši dohtar, pade na kolena in prosi
patra, naj mu pomaga, naj prosi Marijo zanj.
Kapucin ga tolaži, mu prigovarja, da bo zanj
vse storil. Hudiču pa ukaže, naj se pobere
in zapusti hišo; naj predere luknjo v zid v
dokaz, da je res hišo zapustil. Komaj je to
izrekel, zabobni po hiši in v zidu je bila
velika luknja. Potlej so jo zazidavali, pa
vender luknja je zmiraj ostala luknja, dokler
so po nasvetu kapucina vzidali kamen s po¬
dobo angelja svetega Mihaela. — Odslej se
je odvetnik povse poboljšal, delal pokoro in
upamo, da je ostal stanoviten do smrti.

184

Nauk.

Kadarkoli slišiš, da ura bije, v počasti pre-
blaženo Devico Marijo in moli Češčeno Ma¬
rijo . .. za srečno zadnjo uro.

Molitev.

O Marija! Ti si kraljica milosti
božje, mi pa smo služabniki, vsi revni.
Ti si Mati preusmiljena, jaz sem naj¬
bolj ubog grešnik. Pozdravljam te
revni zemeljski upornik zoper Boga.
Jaz sem vreden kaznovanja, ne pa
milosti. To rečem, o moja Gospa,
ne da bi ne zaupal v tvojo ljubezen,
ker vem, da si toliko bolj slavna,
kolikor bolj si dobrotljiva. Vem, da
te veseli, ker si tako bogata, da tudi
nam revežem deliš od svojega bo¬
gastva. Vem, da deliš svojim proš-
njikom, najbolj obilno onim, kteri so
najbolj revni; vem, da se najbolj za¬
vzemaš za najbolj revne. O moja
Mati! Ti si jokala po svojem Sinu,
ki je za mene umrl na križu. Oj,
daruj sedaj tiste svoje solze Bogu za

185

mene, sprosi mi pravo kesanje čez
vse moje grehe. O Marija, moja Mati,
sprosi mi milost, da odslej ne bom
več žalil tvojega Sina, da ne bom
delal tebi britkostij. Za to dvojno
milost te prosim, o moja Mati, to
upam od tebe: prvič, da Bogu zvest
ostanem in da tebe ne bom žalil:
drugič, da ga bom odslej toliko bolj
ljubil, kolikor sem ga preje žalil. O
Kraljica, moja edina pomočnica, moje
edino upanje, usliši me! Amen.

Petindvajseti dan.

Marija, nam sprosi stanovitnost in
vstrajnost.

Kteri v meni delajo, ne
grešijo; kteri mene raz-
glašujejo, bodo večno živ¬
ljenje imeli.

Sirah. 24, 30.

Premišljevanje.

Vstrajnost do konca je tako velik božji
dar, da je po trditvi tridentinskega zbora

186

zgolj dar milosti božje, kterega si človek
zaslužiti ne more, pač pa le izprositi. In sveti
Avguštin pravi in uči, da moramo ta ne¬
precenljivi dar z molitvijo od Boga sprositi,
in pa z vstrajnostjo v dobrem do smrti Boga
nagibati, da nam podeli to zadnjo in največjo
milost. Kakor nas opominja sveti Hieronim:
„Kdor hoče doseči to, kar želi, namreč zve¬
ličanje, ta ne sme duha odvrniti od goreč¬
nosti v molitvi; in te čednosti, vstrajnosti v
molitvi, se moramo učiti od Marije. Saj smo
slišali v teku meseca, da je Marija ne samo
odločene ure dneva obračala na molitev,
marveč, da je njen duh bil zbran v Bogu
med vsakim delom, da celo, ko je njeno telo
v potrebnem spanji počivalo, je njena duša
čula v molitvi z Bogom; ob kratkem, njeno
celo življenje je bila nepretrgana, vstrajna
molitev. — Sveti Alfonz Ligvori pravi: „Ce
je res, kar gotovo vemo po splošnem mnenji
sv. učenikov, da prihajajo po Marijnih rokah
vse milosti, ktere deli Bog ljudem, je tudi to
gotovo res, da po Marijnem posredovanji
upamo in dosežemo največjo milost, do konca
vstrajnost ali stanovitnost. Mi jo bomo go¬
tovo dosegli, ako prosimo z zaupanjem Ma¬
rijo zanjo. To milost obljubuje ona sama
vsem, kteri jej zvesto služijo. „Kteri po mojem
delajo, ne grešijo, kteri mene razglašujejo,
bodo imeli večno življenje/ (Sir. 24.) To so

187

svetopisemske besede, ki jih sveta cerkev
priklada Mariji. — Da moremo stanovitni
ostati, vstrajati v življenji milosti — gnade,
treba je dušne moči, da se zoperstavimo so¬
vražniku našega zveličanja. To moč pa do¬
bivamo le po posredovanji Marijnem. „Pri
meni je moč; po meni kralji kraljujejo, jaz
ljubim one, kteri mene ljubijo, in kteri po
meni hrepene, me bodo našli/ (Preg. 8,14,17.)
To milost je Bog meni dal v roke, da jo
delim svojim častilcem. „Po meni kralji kra-
ljujejo“, se pravi: Z mojo pomočjo moji
služabniki vladajo in gospodarijo nad svojimi
čuti in strastmi, in tako se delajo vredne,
da bodo na večno kraljevali , v nebesih. Oj,
kako veliko moč imajo služabniki te velike
kraljice, da lahko vse napade peklenskega
sovražnika premagajo. Marija je zavetje onim,
kteri jo ljubijo; v boju se zatekajo k njej
in dobivajo močno orožje zoper sovražnike,
kakor iz orožnice.

O kako nesrečne so take duše, ktere
zapustijo to obrambo in nehajo častiti Marijo
in pri njej iskati pomoči v nevarnostih! Ko
bi solnce ne vzhajalo, pravi sveti Bernard,
kaj druzega bi bil svet, kakor pusta puščava,
poln teme in strahu ? Ako opusti duša če-
ščenje Marije, je tudi polna teme, polna tiste
teme, o kteri pa govori sveti Duh: »Ti delaš
temo, nastane noč, kjer hodijo semtertje divje

188

gozdne zverine/ Ako ne sveti v duši svitla
luč milosti božje, postane duša strašno biva¬
lišče vseh grehov in gorja. Zato kliče sveti
Anzelm: „Gorje vsem tistim, kteri zapustijo
svitlo luč“, namreč češčenje Marije. Po vsej
pravici imenuje sveti German češčenje pre-
blažene Device dihanje kristjanov; kakor
telo ne more živeti, če ne diha, tako tudi
duša ne more ohraniti življenja milosti božje,
če ne časti, ne kliče Marije na pomoč, ker
s pomočjo Marije dobimo in ohranimo živ¬
ljenje v božji milosti.

Saj nam Marija sama kliče s svetopisem¬
skimi besedami: „Blagor človeku, kteri me po¬
sluša in čuje pri mojih vrštih vsak dan, in name
streže pri podbojih mojih dverij. (Preg. 8, 34.)
Blagor mu, srečen je, kdor posluša moj glas
in zmiraj misli na to, da prihaja pridno k
vratom mojega usmiljenja iskat razsvitljenja
in pomoči. Marija bo gotovo podelila takemu
častilcu razsvitljenja in moči, da se bo va¬
roval greha in hodil po poti kreposti. Zato
jo naziva papež Inocencij tretji z lepim pri¬
imkom: Luna  po noči, zarja  v jutru, sonce
po dnevi; luna je onemu, kteri tiči v temni
noči greha, da ga razsvetli v spoznanju greš¬
nega stanja; zarja, ki prihaja pred sončnim
vshodom, je tistim, kteri so že razsvitljeni,
da jim daje moč, zapustiti greh in vrniti se
v stan milosti božje, sonce je Marija onim,

189

ki so že v stanu milosti božje ter jih ogreva
in okrepčuje, da zopet ne zajdejo v prepad.
Zato je opominjal sveti Filip Neri svoje spove¬
dance z lepimi besedami: „Ljubi moji otročiči!
Ako hočete stanovitni ostati, bodite zvesti
služabniki naše ljube Gospe“.

V tem smislu je govoril tudi blaženi Janez
Berhman: „Kdor ljubi Marijo, ta bo stano¬
viten ostal v dobrem.“ Prav prijetno v tem
oziru je premišljevanje opata Ruperta v pri¬
liki o zgubljenem sinu; on pravi: „Ko bi
bila še živela mati zgubljenega sina, sin bi
ne bil zapustil očetove hiše, ali pa bi se bil
veliko preje vrnil nazaj? S temi besedami
hoče Rupert reči: Kdor je dober otrok Ma¬
rije, ta ne bo zapustil Boga, ali pa, ako je
po nesreči zabredel v grehe, vrnil se bo s
pomočjo Marije kmalu zopet nazaj. — O, ko
bi pač vsi ljudje ljubili to tako dobrotljivo,
tako ljubeznjivo Gospo; ko bi se v skuš¬
njavah zatekali k njej in prosili jo za pomoč,
in pa ubogali, kar jim ona veleva — oj,
nobeden bi ne padel, nobeden bi se ne po¬
gubil. Kdor se zaupno k Mariji zateka, Ma¬
rijo pomoči prosi, on ne bo zašel. Lepo pri¬
merno govori Tomaž Vilanovski: „Piščeta
precej tečejo pod peruti koklje, kakor hitro
se prikaže jastreb, tako moramo tudi mi
storiti, kedar se prikaže hudič s skušnjavo,
ne da bi se pečali s skušnjavo, ne da bi pre-

190

mišljevali, ali bi, ali ne bi ? — Kar naglo se
zatecimo pod plašč Marije in zdihnimo: O,
Marija, naša Mati, naša Gospa! ti nas moraš
varovati, mi smo tvoji otročiči, za Bogom
nimamo nobenega pritekališča, razun tebe.
— Tvoje vezi so vezi zveličanja.“

Vzgled.

Marija ne zapusti svojih častilcev.

Peter Tomaži  je bil sin revnih sta-
rišev; ker ga stariši niso mogli vzdržavati,
da bi šel v šolo, kar je srčno želel, zapustil
je na božji navdihljej kmalu očetovo hišo,
in si je kruha prosil pri dobrih ljudeh. V
mestu Agenu pri Tuluzu na Francoskem je
hodil v javno šolo; tukaj se je izučil latin¬
skega jezika in pridobil si drugih ved. kakor
je bila takratna navada za izšolane mladeniče.
Pri tem se je preživil s tem, da je hodil na
hrano po hišah, da je mlajše učence po-
učaval, pa tudi z rokami si kaj prislužil, ker
je bil za strežaja pri zasebnih rodbinah. Tako
se je preživil borno in trudapolno do dvaj¬
setega leta. (Potlej je vstopil v red karme-
litov, postal duhoven in slaven pridigar —
govornik.) — Kot dijak je bil vzor pobož¬
nega mladeniča; njegovo češčenje do prebla-
žene Device je nepopisno; on je jo častil kot

191

svojo največjo dobrotnico. Kadarkoli je molil,
spominjal se je slave preblažene Device;
vsako podobo, ktero je videl na potu, je
častitljivo pozdravil; predno se je k mizi
vsedel, pozdravil je Marijo; jed mu ni dišala,
če se ni spominjal na Marijo; pred delom
je prosil Marijo pomoči, po delu je hvalil
Marijo; nič ga ni veselilo poslušati, nič go¬
voriti, če ni bilo o Mariji. Česar srce kipi,
jezik govori. Ta pregovor je bil izražen na
Petru. — Ko je duhoven postal, obrnil je
vse svoje moči na proslavljenje Matere božje.
Bil je goreč zagovornik brezmadežnega spo¬
četja Device Marije; v izvrstnih govorih je
slavil vse druge čednosti njene; tudi lepo
knjižico je spisal o’ — Čistem spočetju. —
Kot mladi duhoven je imel še mnogo učiti
se, toda bil je jako reven; komaj je imel
potrebno obleko; druzega mu je vsega manj¬
kalo, ker samostan je bil reven, ni imel luči,
ne olja, ne potrebnih bukev; rad bi se bil
uril v govorništvu. Nekega večera sedi v
sobici in premišljuje svojo revščino. Bal se
je, da bo moral vse študije opustiti; — sedaj
se mu prikaže Marija: pride v sobo, stopi
k njemu, potapld mu na kapico in pravi:
„Moj otrok, pusti strah zarad revščine; le
uči se naprej, sldvi mojega Sina in mene,
jaz te ne zapustim/ 1  — Drugi dan daruje
sveto mašo v zahvalo za to obljubo. Po maši

192


pride neki oficir in prosi za spoved; po
spovedi.mu poda 30 goldinarjev — odslej
ni trpel Peter več pomanjkanja. — Ko je
umrl papež Klemen VI. in bil pokopan v
cerkvi Matere božje v Puju, moral je Peter
imeti nagrobni govor. Peter pride na lečo,
pa — oj strah — glasu mu zmanjka, kar
besedice ne more pregovoriti. — Poklekne
in milo prosi pomoči. Po molitvi vstane, —
in krepko mu doni lepi glas, govoril je s
tako vneto gorečnostjo, kakor nikdar preje.

Marija pomaga stanovitnim častilcem tudi
v časnih rečeh. — (Ehmig. III. 342.)

Nauk.

Zjutraj posveti Mariji celi dan. — Pred
delom in po delu moli: Češčena si Marija...

Molitev.

O presveta Devica, Mati božja!
Pridi nam na pomoč v vsaki potrebi,
ne glej na množino naših grehov.
Spomni se, da je naš Izveličar vzel
človeško telo od tebe, ne, da bi greš¬
nike pogubil, marveč rešil. Bog je
vzel človeško natoro nase na blagor
tvoj in na blagor vseh ljudij. Kaj bi

193

nam pomagalo, da si ti tako mogočna,
tako veličastna, ako se ne udeležimo
tvojega veličanstva? Pomagaj nam,
varuj nas, saj veš, kako smo potrebni.
Tebi se priporočamo, ne zavrzi nas;
pomagaj nam, da tvojemu Sinu slu¬
žimo, da ga na veke vživamo. O mo¬
gočna Devica, varuj nas greha, do¬
deli nam milost, da se v vsaki skuš¬
njavi k tebi zatekamo in s tvojo
pomočjo jo premagamo! O Marija,
naša mati, usliši nas! Amen.

Šestindvajseti dan.

Ime Marija je častilcem sladko
ime.

Razlito olje je tvoje Ime.
(Sal. Vis. p. 1. 2.)

Premišljevanje.

Vzvišeno Ime Marija,  ki je dano Materi
božji, ni na zemlji doma, ni izmišljeno od
ljudij, kakor pri druzih ljudeh. To ime je

13

194

izvoljeno v nebesih in je podeljeno po božjem
naklepu; tako trdijo sveti Hieronim, sveti
Epifanij, sveti Antonin in drugi cerkveni
učeniki. Iz zakladnice božje dohaja to vzvi¬
šeno, to čudovito tvoje ime, Marija, ker ti
je presveta Trojica hotela dati ime, ktero je
za imenom tvojega Sina vzvišeno nad vsa
druga imena, in daje tebi tako veličastvo,
da je morajo vsi na kolenih častiti, — ne¬
besa, zemlja in pekel. To ime je Marijnim
častilcem sladko v življenji. Slavni sv. Anton
Paduanski pravi: To ime je veselje v srcu,
med v ustih, blagoglasje v ušesih. Pripo¬
veduje se o škofu, velikem častilcu Marije, da
je čutil pri imenovanji imena Marija toliko
sladkost, da jo je okušal še na ustnicah.
Vender nečemo govoriti o tej čutni sladkosti,
ktere nima vsakteri, marveč o blagodejni
sladkosti tolažbe, ljubezni, veselja, zaupanja
in moči, ki jo vzbuja to ime Marija v srcu
vsem onim, kteri je izgovarjajo pobožno.

Opat Franko govori o tem tako-le: Za
presvetim imenom Jezus  je ime Marija tako
bogato na dobrotah, da niti na zemlji, niti
v nebesih ga ni druzega imena, iz kterega
bi prejemala pobožna duša toliko milostij,
toliko upanja, toliko sladkosti; zakaj ime
Marija ima v sebi tako skrivnostno sladkost
in razširja ljubeznjivo vonjavo v srcih, ktera
so udana Mariji. Čudovito pri tem imenu je

195

to, da stokrat slišano se zmiraj še raje po¬
sluša. Sveti Bernard se obrne ves vnet k
svoji Materi s temi besedami: „0 velika, o
dobrotljiva, o Ti vse hvale vredna, presveta
Devica Marija! tvoje ime je tako sladko,
tako ljubeznivo, da se še imenovati ne more,
da ne bi bil ljubezni vnet do Tebe in Boga,
kdor je izreka. Da — če le mislijo na Tebe,
so potolaženi in večje ljubezni vneti, kteri
Te ljubijo/ „Ce se revni veselč denarja in
blaga, ker si s tem pomagajo", govori sveti
Rihard, „o koliko večja tolažba je za nas
reveže tvoje ime, o Marija, ker nam daje
več tolažbe in pomoči v bridkostih, kakor
vsi zemski zakladi. Če je srce še tako otrp-
njeno, moč tvojega imena je tako velika, da
se srce čudovito omehča, da se le kliče tvoje
ime; saj si ti ona,  ki okrepčuješ grešnike,
da upajo odpuščenja in milosti.

V visoki pesmi primerja Salomon ime
Marija z oljem. „Razlito olje je tvoje ime/
Blaženi Alan pripomni k tem besedam: Kakor
olje ozdravlja bolezni, širi vonjavo in goji
pldmen; tako ozdravlja ime Marija grešnike,
okrepčuje srca in vnema v duši sveto lju¬
bezen. Zlasti pa vedč kristjani, in Marijni
služabniki skušajo vsak dan, koliko moč
daje to vzvišeno ime, da se premagajo skuš¬
njave zoper čistost. Kdor se zave, da je v
takih skušnjavah klical Marijo na pomoč,

13®

196

ta ima zanesljiv dokaz, da se ni pregrešil
zoper čistost srca. Ubogajmo torej vselej
dober svčt svetega Bernarda: „V nevarnostih
in v potrebah, v dvomih in skušnjavah misli
na Marijo; Marija naj ne zgine tebi iz ust,
naj ne zgine tebi iz srca!“ V jednakem smislu
govori častitljivi Tomaž Kempčan: „ Bratje!
ako želite potolaženi biti v vsaki britkosti,
zatekajte se k Mariji! Marijo kličite, Marijo
častite, Mariji se priporočujte; z Marijo se
veselite, z Marijo se jokajte; z Marijo hodite
in živite, z Marijo iščite Jezusa; z Jezusom
in Marijo želite živeti in umreti“. Jako sladko
je v življenji Marijinim služabnikom njeno
sveto ime zarad mnogih milostij, ki jih do-
naša; pa še veliko slajše jim bo ob zadnji
uri, ker jim pripravlja blago smrt. Pater
Sartorij iz Jezusove družbe opominja vse,
kteri strežejo bolnikom, naj jim prav po¬
gosto izrekajo ime Marija; ker že samo iz¬
rekanje tega svetega imena (življenja in
upanja) je dovelj, da polajša umirajočim
bridkosti in pa odganja sovražnike. Hudiči
se boje tako nebeške Kraljice, pravi Tomaž
Kempčan, da beže že pri izreku tega svetega
imena pred onim, kdor ga izgovarja, beže
kakor pred perečim ognjem. Blagor njemu,
kdor ljubi tvoje sladko ime, o Marija; kteri
je ohranijo, njim se ni treba bati smrti, pravi
sveti Bonaventura. O kolika sreča, umreti

197

kakor pater Askoli, ki je umrl pevaje: „0
Marija, o Marija! Ti najlepša med vsemi, s
taboj hočem potovati v nebesa.“ Ceščena bodi
o Marija!

Vzgled.

Blaženi Herman  iz Beringa, s priimkom
Confractus  ft. j. sključen)  je bil rojen 1.1013.
Bil je že od rojstva pohabljen na vseh udih,
tako, da ni mogel hoditi, ampak je celo živ¬
ljenje preživel sede. Ako se je hotel pre¬
makniti z enega mesta na drugo, morali so
ga podpirati ali pa ga nositi. Hrbet mu je bil
upognjen; če je hotel brati ali pisati, stalo
ga je silo truda, druzega ni mogel nič delati.
Kar mu je Bog odrekel na telesnih udih, to
mu je privrgel na bistroumnosti in na trdni,
krepki volji. Stariši so ga dali že v sedmem
letu njegove starosti v pouk v vedah in zna¬
nostih v Benediktinski samostan Rajhenau v
Švici. Jako je bil nadarjen in spreten za
učenje. V samostanu se je odlikoval po uče¬
nosti in gorel istinite pobožnosti, tako da
je bil sprejet v Benediktinski red vkljub
hromosti. Odslej se je bavil (pečal) nepre¬
stano z molitvijo in spisovanjem lepih in
koristnih bukev (knjig); svoje bolečine in
trpljenja, ki mu niso nikdar odlegle, je pre¬
našal z nevpogljivo potrpežljivostjo, vender
je na tihem vedno gojil nado, da bo rešen
bolezni in da bo enkrat še rabil svoje ude.

198

Herman je imel že od mladosti navado,
da je častil preblaženo Devico z otroškim
zaupanjem. Prosil jo je torej prav prisrčno
goreče, naj mu vender sprosi od Boga že
dolgo zaželjeno zdravje. Toda vkljub vsemu
zaupanju, vkljub vsem prošnjam ni bil uslišan,
ostal je vse dni svojega življenja hrom in
bolehen. — Pa vender njegove molitve niso
bile brez vspeha. Marija mu je navdihnila
sladko tolažbo v srce; podelila mu je, da
mu je bil pri vsem trpljenji duh vedno jasen
in vesel; da je imel čudovito bistro spo¬
znanje o zveličavnih vednostih. V zahvalo za
te dobrote, in v tolažbo vsem žalostnim in
trpečim dušam je zložil tisto prelepo, nam
vsem znano molitvico: Salve Regina . . .
Češčena bodi Kraljica.

Herman je bil prvi, iz čegar ljubezni
puhtečega srca je puhtela prošnja pred pre¬
stol nebeške Kraljice in za njim so jo molili
in jo še molijo miljoni in miljoni kristijanov;
sveta cerkev jo je sprejela med javne cer¬
kvene molitve, sedanji papež Leon XIII. so
ukazali, naj se moli CeščenabodiKraljica...
po vsaki tihi maši po celem katoliškem svetu.
— Spolnjujejo se te Marijne besede: »Odslej
me bodo slavili vsi narodi.“ (Magnificat.)
(Ehmig. p. 343.)

199

D o s t a voj  k.

Zadnje tri besede je dostavil sv. Bernard.
Prišel je namreč Bernard v mesto Spajer.
Sprejeli so ga slovesno. Škof in duhovščina
so mu šli naproti. Peljali so ga v stolno
cerkev. Od velikih vrat po cerkvi so peli:
Salve Regina — Češčena bodi Kraljica.
Na konec pesmi pred altarjem se obrne
Bernard nazaj in zakliče glasno: O milost¬
ljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Ma¬
rija,  prosi za nas! In odslej so ostale te
besede. (Ehmig. 314.)

Molitev.

V dokaz, da je Marijno ime tudi nam
sladko ime, molimo to molitvico skupno in
vsi na glas.

Češčena bodi Kraljica, Mati mi¬
losti, življenje, sladkost in upanje naše,
bodi češčena!

K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci.

K tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej solzni dolini.

Oh, obrni tedaj, naša pomočnica,
svoje milostljive oči v nas in pokaži

200

nam po tem revnem življenji Jezusa,
blaženi sad svojega telesa. —

O milostljiva, o dobrotljiva, o

sladka Devica Marija! —

Prosi za nas, sveta božja Po¬
rodnica!

Da bomo vredni obljub Kristu¬
sovih! — Amen.

Sedemindvajseti dan.

Marija os lajša smrt svojim
služabnikom.

Njene vezi so vezi zve¬
ličanja Poslednjič boš v
njej pokoj našel.

(Sirah 6. 31. 29.)

Premišljevanje.

„Kdor je pravi prijatelj, vselej ljubi, in
brat se v sili pokaže.“ (Preg. 17.) Dokler
človek živi v sreči, iščejo ga prijatelji tega
sveta in ga hvalijo; ako pa pade v kako ne¬
srečo, ali ako se vleže celo na smrtno po¬
steljo, takrat ga prijatelji kmalo zapustijo.

201

Marija pa ne dela tako; in zlasti v naj večji
sili, ob smrtni uri ta dobra mati svojih zve¬
stih služabnikov ne more zapustiti; in kakor
je ob času potovanja (pregnanstva) ona naše
življenje, tako je ona naša sladkost ob času
smrti, ker nam pripravi lahko in srečno
zadnjo uro. Grozne so težave umirajočega
človeka; nekaj zarad grizenja vesti nad stor¬
jenimi grehi, nekaj zavoljo strahu pred bližnjo
sodbo in zavoljo negotovosti večnega zve¬
ličanja. Na ta trenutek se pripravlja zlasti
celi pekel in si prizadeva vse, da bi dušo
pahnil v pogubljenje. Kedar je duša na tem,
da se mora ločiti s tega sveta, takrat pošlje
pekel najhujše hudiče, da bi trpinčili dušo
pred ločitvijo s skušnjavami, in pa da bi jo
tožili pred sodnim stolom Kristusovim. Ako
pa je duša v Marijriem varstvu, hudiči se še
drznili ne bodo, da bi tožili dušo, ker dobro
vedo, da ni bila in ne bo obsojena taka
duša, ktero zagovarja Marija.

Sveti Hieronim piše devici Evstahiji,
da Marija svojim zvestim služabnikom — na
strani stoji — ob smrti in jih spremlja s
tega sveta na oni svet pred sodnika. In to
potrjuje preblažena Devica z lastnimi bese¬
dami sveti Brigiti, rekoč: „Potem jim bom
jaz, njihova gospa in mati, naproti prišla ob
smrtni uri, da bodo potolaženi in okrepčani/
— Tem besedam pripomni sv. Vincencij Fe-

202

reri: Marija sprejema duše umirajočih. —
Sveta Brigita je bila v velikih skrbeh zarad
zveličanja svojega sina, ki je umrl v ne¬
varnem vojaškem stanu. Pa Marija jej je
razodela, da je zveličan zavoljo pobožnosti
do nje; češ, ona sama mu je bila pri smrti,
in mu navdihovala potrebne krščanske čed¬
nosti za umirajoče. — „Njene vezi so vezi
zveličanja?' (Sirah. 6.)

Blagor tebi, predragi kristijan, če si na¬
vezan s sladkimi vezmi ljubezni na mater
božjo. Peter Bineti poroča v knjigi o po¬
polnosti, da je nekoč bil pričujoč pri smrti
gorečega služabnika Marijnega, in da je
slišal od njega besede: „Moj pater, ko bi vi
vedeli, kako vesel sem, kako sladko mi je,
da sem celo življenje služil materi božji!
Jaz ne morem izraziti, ne morem izgovoriti
veselja, ki je čutim v tem trenutku?' Tudi
vrli častilec Marije, Pater Suvarec, se je
ločil od sveta v takem veselji, in dejal: „Jaz
bi ne bil verjel, da je umreti tako sladko."
— Ta ponižni služabnik Marije je često
rekel, da bi rad zamenjal vso učenost, vse
zasluge za jedno »češčena Marija* 1 .

Krščanska duša ! tako tolažbo, tako
zadovoljnost boš tudi ti čutila ob zadnji uri,
ako ti bo vest pričala, da si dobro mater
vedno častila in jej zvesto služila. Oj, taka
mati ne bo nezvesta postala svojim pridnim

203

otrokom, če so njene podobe pobožno ča¬
stili, se jej priporočali in zahvaljevali za
dobrote; če so radi molili sveti rožni venec,
njej na čast si kaj pritrgali v jedi in pijači,
zlasti ob sobotah. Ta misel, da si preje ži¬
vela v grehih, ti ne bo kratila tolažbe, samo
če si se natanjko spovedala, da od danes
zanaprej trdno skleneš, da boš tej Ijubez-
njivi kraljici in materi stanovitno služila. V
težavah in skušnjavah, ki jih bo hudič na¬
pravljal, te bo Marija krepčala in ti moč
dajala, da premagaš vse. Le prav zaupljivo
jo prosi.

Vzgledje.

Martin,  brat svetega Petra Damijana,
je Boga zelo žalil z nečistimi pregrehami.
Ko se je spreobrnil na Petrovo opominje-
vanje, in ko se je čisto spovedal, podal se
je pred altar matere božje, in stopil v službo
Marijno; v znamenje, da jej hoče postati ves
podložen in jej zvesto služiti, vzel je pas,
ovil si ga okoli vratu ter rekel: Ljuba kra¬
ljica, moja mati, ti zrcalo čistosti! Jaz revni
grešnik sem žalil Boga in Tebe z grehi ne¬
čistosti, jaz ne poznam nikakeršnega dru-
zega pomočka, nego da se tebi posvetim kot
zvestega služabnika; poglej me tukaj, vzemi,
sprejmi skesanega upornika zopet nazaj kot
nevrednega slugo, ne srdi se meni, poglej

204

me milostnega očesa! — Nato je položil
svoto denarja na altar v znamenje svoje
podložnosti do Marije, in obljubil je, da bo
vsako leto daroval toliko Mariji. In ko so
mu leta pretekla v ostri pokori, ko se mu
bliža smrt, prikaže se mu preblažena Devica
in ga tolaži in daje pogum. Videti tako mi-
leno gospo, vzdihne umirajoči Martin: Oj,
kolika milost; o nebeška kraljica, da si se
tako ponižala, da prideš obiskat revnega.,
nevrednega hlapca! Blagoslovi me, o kra¬
ljica! Ne dovoli, da bi se pogubil, ker si
me počastila z lastno pričujočnostjo. - Med
tem pride brat Peter in Martin mu pove pri¬
kazen, in pa, da ga je milostivo blagoslo¬
vila Marija. Kmali je v Gospodu zaspal.

Kako umrje Marijin služabnik.

Aleš Falkoneri,  iz reda Ser vito v —
Marijnih služabnikov — je živel v redu 77 let,
star je bil 110 let, ko je umrl. Ta srčni ča¬
stilec Marije je imel navado, da je odmolil
vsak dan po 100 češčena si Marij.  Ko so
se mu stekli dnevi in bil na smrtni postelji,
odmolil je zadnjo češčena si Marija in opo¬
minjal okoli stoječe brate, naj častijo in
posnemajo Marijo, prikazala se je truma an-
geljev in ljubeznjivi Jezus, ki mu je prinesel
venec najlepših cvetlic, da ga pelje v ne-

205

besa. Umirajoč Aleš ves svitlega obraza reče
bratom in mnogim ljudem, ki so prišli gledat
Marijnega služabnika: Pokleknite, bratje, po¬
kleknite! ali ne vidite Kristusa, kako mi
glavo venča; molite Ga, zakaj tudi vas bo
poplačal z večnim plačilom, ako boste zvesto
služili preblaženi Devici s čistim in poniž¬
nim srcem. (Keller pg. 285.)

Marija naznani svojim služabnikom
dan smrti.

Sveti Gregor Veliki pripoveduje: Neka
mlada, pobožna, pa vesela in lahkomiselna
deklica, Elizija po imenu, je naenkrat res¬
nobna in molčeča postala. Spolnovala je
zmiraj natanjko vse dolžnosti, bila krotka
in prijazna z vsemi, rada molila in Marijo
posebno častila. To pa se je čudno zdelo
starišem in sorodnikom, da se je naenkrat
tako spremenila, da je tako resnobna postala.
Na mnoga vprašanja matere in prošnje pri¬
jateljic je razodela, da se jej je prikazala
Marija, ravno ko je pred spanjem molila
češčena bodi kraljica —  in jo vprašala,
če jo veseli, da bi se pridružila nebeškim
devicam, ondi bo še le prav vesela in da je
ona privolila. Nato je rekla Marija: No —
odslej opusti tisto otročje veselje, bodi res¬
nobna, bodi pridna in ubogaj rada, pa moli,

206


kakor do sedaj. Cez trideset dni bom prišla
po tebe. — Ko je preteklo trideset dni, de¬
klica zboli in v omedlevci jo slišijo veselo
šepetati: Grem, grem. Nebeška gospa! saj
grem precej — in umrla je. (Ehmig 318.)

Nauk.

Sprašuj vsak večer vest; ako si grešnik,
teci, teci naglo k spovednici, očisti vest, in
stopi v službo pri Mariji, pa služi udano.

Molitev.

O milena Mati moja! Kakšna bo
moja smrt, smrt revnega grešnika?
Ce mislim na tisti osodepolni tre¬
nutek, ko bom izdihnil dušo in sto¬
pil pred pravičnega sodnika; in če
premislim, da sem si sam podpisal
obsodbo z mojimi grehi: obhaja me
strah in trepet za moje zveličanje. O
Marija! moje upanje se opira samo na
predrago kri Jezusa Kristusa in na
tvojo priprošnjo. Ti si kraljica nebes,
ti si gospa zemlje, ti si mati božja.
Neizmerno si velika; pa tvoja veli-

207

čina te ne ovira, da ne bi imela usmi¬
ljenja z nami reveži. Tvoje preblago
srce prehiteva naše prošnje; ti nas
tolažiš v britkostih; ti preženeš vi¬
harje skušnjave; ti nam pomagaš pre
magovati sovražnike; z jedno besedo,
ti skrbiš neprestano za naš blagor.
— O tolažnica žalostnih! Potolaži
mene stiskanega ; greha obložena
vest me peče; ne vem, če sem se
dostojno skesal; moja dela so polna
napak. Užaljeno veličanstvo božje
zahteva zadoščenja. O moja mati,
ako mi Ti ne pomagaš, zgubljen sem.
O dobrotljiva Devica! potolaži me,
sprosi mi pravo kesanje nad mojimi
grehi, daj mi moč, da se resnično
poboljšam. O Marija ne zapusti me,
pomagaj mi ob smrtni uri. Amen.

208

Osemindvajseti dan.

Marija varuje svoje služabnike
pred peklom.

Kdor mene posluša, ne
bo osramoten.

(Sirah 24. 30 )

Premišljevanje.

Ni mogoče, da bi se pogubil častilec
Marije, kteri stanoviten ostane v njeni službi
in v njenem češčenji. Ta trditev pa ne velja
o takih častilcih, ki zlorabijo češčenje Marije
na to, da bi bolj prosto in celo pregrešno
živeli; taki kristjani zaslužijo kazen, ne pa
usmiljenja, zavoljo predrznega zaupanja na
milost božjo. Tukaj je misliti na take ča¬
stilce Marijne, kteri si resno prizadevajo, da
bi življenje poboljšali in v službi Marijni s
tem stanovitni ostali. O teh se sme trditi,
da je nemogoče, da bi se pogubili.

Sveti Anselm pravi: kakor je nemogoče,
da bi bil kdo zveličan, kdor Marije ne časti,
in kogar Marija ne varuje, tako je nemo¬
goče, da bi kdo pogubljen bil, kdor se pri¬
poroča preblaženi Devici, in kogar ona ljubi.
— Tako trdi tudi blaženi Albert Veliki:
„Vsi, kteri tebi ne služijo, o Marija, bodo

209

pogubljeni/ In sveti Bonaventura pravi :
»Kdor zanemarja, da bi služil preblaženi
Devici, ta bo v grehih umrl/ In drugje go¬
vori: „Kdor se ne zateka k tebi, o kraljica,
ta ne pojde v nebesa/ 4  — Že sveti Ignacij
mučenik je rekel, da grešnik more le po
posredovanji Marije rešen biti; ker mati božja
pripomore po svoji usmiljeni priprošnji mno¬
gim k zveličanju, kteri bi morali po božji
pravičnosti biti pogubljeni. V jednakem smislu
obrača sveta cerkev na Marijo svetopisemske
besede: „Vsi, kteri mene sovražijo, ljubijo
smrt. 44  (Preg. 8. 96.)

V razlagi svetopisemskih besed: „0na
je kakor kupčeva ladja 14  (Preg. 31. 14.)
pravi sveti Lavrencij: Na morji tega sveta
se vsi potopč, kteri niso v tej ladji. In Ma¬
rija sama pravi: Kdor mene posluša, ne bo
osramoten. (Sir. 24.) Kakor bi hotela reči:
Kdor se k meni zateka, in posluša moje
navdihljeje in nauke, ktere mu daje sveta
cerkev; kdor uravna svoje življenje po mojih
in cerkvenih navodih, ta gotovo ne bo po¬
gubljen. In to se bo zgodilo, če je človek
tudi hudo žalil Boga; da namreč ne bo
zgubljen, ako mu Marija pomaga vstati. Zato
si pa hudič najbolj prizadeva, da bi odvrnil
človeka od češčenja Marije, če je po grehu
zgubil gnado — milost božjo. Če je duša
odgnala Jezusa, s tem še hudič ni zado-

14

210

voljen, on hoče še, da bi duša še mater za¬
pustila; kakor je rekla Sara Abrahamu:
„Odženi to deklo proč s sinom vred/ Zakaj
hudič se boji, da ne bi dobra mati spravila
grešnika zopet z njenim sinom Jezusom. In
to se boji po pravici; zakaj kdor Mater
božjo resnično ljubi in jej stanovitno služi,
tega bo mati kmali sprijaznila s sinom Je¬
zusom. Prav primerno imenuje sveti Efrem
pobožnost do Marije spremnico (Geleitsbrief),
s katero človek uide peklu.

Ena takih spremnic, po kteri se človek
ogne pekla, je pa tudi Karmelska bra¬
tovščina sv. škapulirja.  Marija sama je
podala škapulir Simonu Štok  in rekla:
„Sprejmi, ljubi moj.sin, šveti škapulir, kije
znamenje moje bratovščine za tebe in vse
karmelske brate; kdor bo v tej obleki po¬
božno umrl, ne bo trpel večnega ognja. To
je znamenje zveličanja, to je znamenje re¬
šitve v nevarnosti, to znamenje miru in večne
zaveze. “

Pri tej priliki naj o karmelski bratov¬
ščini to le ob kratkem povem:

Karmel  je krasna gora v sveti deželi,
v Palestini. — Ko se je na Petrov govor na
Binkoštno nedeljo spreobrnilo veliko ljudij
in kmali potem se razšli apostoli po svetu,
šli so mnogi možje na goro Karmel pre¬
mišljevat svete reči in so skupno molili. —

211

Ustmeno sporočilo pravi, da je tudi Marija
zahajala na Karmel po vnebohodu Jezusovem
tolažit zapuščene, molit in premišljevat. Po
vnebovzetji Marije so ti puščavniki naredili
tukaj prvo kapelo Mariji  na čast; tukaj
so se zbirali, molili in premišljevali. Imeno¬
vali so se: Bratje nase ljube Gospe, brez¬
madežne Marije. —  Bratje so se množili
in množili; s časoma je nastal celi red
(Orden) in papeži so ga potrdili in ga ime¬
novali karmelitski red.  — V trinajstem
stoletju je bil redu predstojnik Simon Stok,
Anglež plemenite rodovine, svet mož, ostri
puščavnik. —- Simonu je podelila Marija
škapulir kot znamenje svoje obleke za njega
in za vse brate in sestre. — In tako je
ustanoviteljica karmelske bratovščine Marija
sama. — Milijone in milijone je bilo udov
te bratovščine; koliko je svetnikov — koliko
papežev, ki so bili v tej bratovščini; cesarji,
kralji so se vpisavali in ljudje vseh stanov,
obojega spola, mladi in stari se še vpisujejo
po vsem vsetu.

Saj je pa tudi tako lahka ta bratovščina.
Treba je le, da je človek zapisan in mora
biti sam pričujoč, da mu da škapulir du¬
hoven, kteri je za to pooblaščen; da nosi
človek škapulir, to Marijno obleko zmiraj,
ponoči in podnevi. Posebne molitve niso
predpisane, pač pa se spodobi, da človek

14*

212

časti Marijo in to si lahko sam določi.
Sploh pa mora spolnovati krščanske dolž¬
nosti in živeti v stanovski čistosti — (dru¬
gače oženjeni, drugače neoženjeni ljudje —
celo življenje naj bo pošteno, krščansko.
Tak človek je pod Marijnim varstvom, in
prejme od nje (milost) pobožnega življenja,
srečne smrti, ter je obvarvan pred peklom.

Ko pa bi bil kak brat tako nesrečen,
da bi zabredel v grehe in nastopil pot proti
peklu, Marija bo že tako oskrbela, da ne
bo odlašal spovedi, da se bo vrnil in rešil
pekla. — Tudi v časnih nadlogah je ška-
pulir izdatna pomoč; ali jih odvrne, ali pa
obrne duši na korist. (Očividnih čudežev je
premnogo; jednega bomo danes navedli v
izgledu.) — Pa vrnimo se k predmetu in
govorimo nadalje o Mariji s sv. Efremom.

Efrem imenuje Marijo varhinjo tistih, ki
so na potu v pogubljenje. Ne smemo dvo¬
miti, da ima Marija moč  in voljo  nam po¬
magati. Moč  ima, ker ni mogoče, da bi
njena prošnja ne bila uslišana; voljo  ima,
ker Marija je naša mati, in kot mati nam
želi zveličanje bolj kakor mi sami. Ker je
temu tako, kako bi bilo mogoče, da bi bil
pravi častilec Marije pogubljen? Ko bi bila
taka duša tudi še v grehih, če se pa stano¬
vitno Mariji priporoča in jo prosi, če ima
resnično voljo poboljšati se, Marija bo že

213

preskrbela in vse tako napeljala, da jej Bog
da potrebno spoznanje in kesanje nad grehi,
tako da bo srečno prišla do blažene smrti,
da ne bo umrl človek v grehih. — Oj, ko¬
liko ljudij bi bilo umrlo nespokornih v
grehih, ko bi jim ne bila Marija sprosila
usmiljenja pri svojem sinu Jezusu! — O
Marija! prosi za nas, varuj nas pekla!

Kristjani! tukaj moramo še nekaj ome¬
niti: Da bo človek rešen pekla, mora biti
prost smrtnega greha; brez spovedi ni mo¬
goče odpuščenje, razun v veliki sili, če ni
spovednika; s popolnim obžalovanjem greha.
Nespametno je, izgovarjati se: Bog pozna
moje grehe, čemu se bom človeku spove¬
doval. Res, Kristus je odpuščal grehe brez
spovedi, toda Kristus je videl v srce; spo¬
vednik pa ne vidi v srce, grehi se morajo
razodeti. Kristus je dal oblast grehe odpu¬
ščati cerkvi. To je rekel Petru, to je rekel
apostolom: „Kar bote odvezali na zemlji, to
bo odvezano, odpuščeno v nebesih."

Grešnika pa moti hudič na vse načine,
da odlaša spoved leta in leta, da čisto otrpne.
Kolika je škoda, opuščati spoved! Brez spo¬
vedi človek ne more pristopiti k svetemu
obhajilu. Obhajilo je dušna brana, in ako
ostane duša leta in leta brez hrane; kako
se bo varovala greha, ker se kupičijo grehi?
Pošten kristjan bi se moral spovedati vsaj

214

štirikrat v letu — ne pa samo enkrat. —
Zato je treba priporočati se Mariji. Marija
mogočna mati takorekoč prisili svojega slu¬
žabnika, da se o pravem času spove, da
ostane v milosti božji. Koliko je takih
slučajev! Že v teh Šmarnicah smo slišali
nektere.

Vzgled.

Koliko premore in pomaga Marija greš¬
nikom, vzemimo za vzgled  samo jeden slučaj
iz življenja svetega Alfonza Ligvorija:

Ljubezen do Marije in ljubezen do greš¬
nikov sta si roke podale v srcu sv. Alfonza
Ligvorija. Ligvorij je obesil svoj meč — bil
je namreč preje sodnik — na altar Marije
resnice jetnikov ;  postal je duhoven, da bi
reševal grešnike hudičeve oblasti. Reševal
jih je zlasti po Mariji in z Marijo. Koliko
je molil in Marijo prosil za grešnike! v  Pri
vsaki potrebi se je obrnil na Marijo. Živo
zaupanje in goreča ljubezen do Marije in do
grešnikov je imela take lepe vspehe, da
pravijo njegovi životopisci: Alfonz ni nobe¬
nega grešnika spustil brez tolažbe, brez po-
boljšanja od svoje spovednice. — Nekoč je
prišla k njemu k spovedi velika znana očitna
grešnica; pokleknila je in prosila pomoči in
sveta za prežalostni stan svoje duše. Alfonz
prijazno tolaži jokajočo žensko: Hči! za

215

tebe je jedina pot do usmiljenega oče¬
tovskega srca božjega pot skozi srce Marije
,.pribežališče grešnikov 11 ; nato pelje revo
pred altar matere božje. Ondi moli z grešnico
nekaj časa. — Po kratki molitvi začne kap¬
ljati tolažba v srce revne ženske, — vsa
pomirjena zaprosi Alfonza, naj bi šel nazaj
v spovednico — polna zaupanja v milost
božjo in na pomoč Marije je odložila vso
težo svojih pregreh v vesoljni spovedi. Čez
malo dni je reva, vsa utolažena po Marijni
pomoči, mirno zaspala v Gospodu.

Takih skušenj je doživel Alfonz Ligvorij
čuda veliko. Zadobil je toliko zaupanja na
pomoč Marije ubogim grešnikom, da je
napisal cele bukve o čudežih Marijne mi¬
losti do grešnikov. Gloria Mariae —
Slava Marije,  se jim pravi; gotovo poznate
tudi vi te bukvice: Slava Marije. Na slo¬
vensko prestavil naš slavni Blaž Potočnik.
Za brate Škapulirske bratovščine  naj pri-
denemo še to-le:

Od nekdaj so pričali vojaki, kteri so
imeli škapulir, da jih je Marija posebno varo¬
vala. Znamenito je, kar se je zgodilo 1. 1866.
v bitki pri otoku Lisa. Na italijanski barki
San Martino  je bilo pri topu (kanonu)
štirnajst vojakov; ko so ga nazaj potegnili,
da bi basali in dalje streljali, prifrči iz av¬
strijske ladje skozi odprtino granata, in gra-

216

nata se razpoči, sedem vojakov je bilo precej
mrtvih; pet vojakov hudo ranjenih na nogah;
samo dva sta bila čisto zdrava. Jeden, Peter
Parodi  iz Genove doma, vzdiha nehotč:
Hvala Bogu! Madona, Marija Karmelska me
je rešila. Drugi pravi: Jaz imam tudi škapulir.

Nauk.

Pristopi vsaj v eno bratovščino Marijno,
če še nisi v nobeni, in priporočaj se jej,
naj te nikdar ne zapusti.

Molitev.

O moja ljubeznjiva mati Marija!
v kako strašno nesrečo in pogubo
bi bil jaz že zašel, ko bi me ti ne
bila varovala s svojo milostljivo roko.
Po mojih grehih sem zaslužil pekel,
pa da me pravica božja še ni pogu¬
bila, to si mi ti, o moja Mati spro-
šila z milimi prošnjami. Oj, ljuba
Mati! sprosi mi odslej, daj mi moč
in zmožnost, da se nikdar več ne
dam premagat skušnjavam. Naj se
postijo moje oči, naj se posti jezik,
naj se kroti srce, da bom ložej pre-

217

magoval skušnjave. Če so premagane
skušnjave, sovražnik mi ne more ško¬
diti. Da pa dosežem to, pomagaj mi
ti, o Marija, moje upanje, varuj me,
varuj še zanaprej, da ostanem zvest
tebi, da ostanem zvest mojemu lju¬
bemu Jezusu, tvojemu Sinu. O moja
Kraljica! ljubim te. O Marija! ohrani
me v ljubezni do Jezusa O Marija,
presladka Devica, ohrani me, prosi
za me ljubega Jezusa. Amen.

Devetindvajseti dan.

Marija pride častilcem v vicah
na pomoč.

Usmilite se me, usmilite
se me, vsaj vi prijatelji
moji, ker roka božja me
je zadela. (Job. 19.)

Premišljevanje.

Neizmerno srečni so pravi častilci pre¬
ljube Matere Marije; ne samo da jih pod¬
pira in varuje v časnem življenji, tudi v vi-

218

cah so v njenem varstvu in vplivu njenih
tolažeb. — Ker so ravno te duše bolj po¬
trebne zarad grozovitega trpljenja, in ker si
same ne morejo nič pomagati, je ljuba Mati
božja tem bolj skrbna, da jim pride na pomoč.

Po mnenju svetega Bernardina Sijen-
skega ima Marija v tej ječi nad dušami ki
so Kristusove neveste, posebno moč in go¬
spodarstvo, da jih tolaži in oprostuje muk
in trpljenja.

Kar se tiče tolažbe, vzame Bernardin iz
svetega pisma besede: „Globočino brezdna
sem predrla in po morskih valovih se spre¬
hajala (šetala), (Sirah, 24, 8.), pa razlaga
tako: Marija hodi po morskih valovih, po
valovih ognja v vicah, ter obiskuje svoje
častilce in jim pomaga v prevelikem trplje¬
nji in v strašnih mukah. On imenuje ogenj
v vicah valovje, ker valovi naprej šumč in
sčasom ponehajo, v razločku s peklenskim
ognjem, ki nima konca in kraja; imenuje pa
to valovje, ker valovi hudo butajo, trpin¬
čijo, mučijo in so silno grenki. — Dokler
so Marijni služabniki trpinčeni, mučeni in
gnani od teh valov trpljenja, obiskuje jih
Marija pogosto, jih tolaži, in jim polajšuje
trpljenje. Veliko je -vredno to, da je človek
tej mogočni Gospej služabnik; in če tudi
Marija pomaga vsem dušam v vicah, ven-
der imajo posebno tolažbo one duše, ktere

219

so jo na zemlji na kak posebni način ča¬
stile in ji služile. — Marija je rekla nekdaj
sveti Brigiti: „Jaz sem mati vsem dušam v
vicah; po moji priprošnji se jim zmanjšuje
trpljenje od ure do ure/ Ta blaga mati ne
prezira, da gre od časa do časa v to ječo
tolažit svoje žalostne otroke s svojo priču-
jočnostjo. Saj je pa tudi nimajo druge to¬
lažbe, nego Marijo samo. Kakor v hudi po¬
letni vročini človeku dobro dene, če hladilni
vetrič popihlja, tako je revnim dušam tola¬
žilno, da le ime Marija slišijo, to jim je
upanje, da bodo rešene iz muk in trpljenja;
in zato jo tako srčno kličejo. In ko sliši
ljuba Mati klicanje ubogih otrok, poklada
pred tron Božji svoje in prošnje revnih otrok
— in že to je ubogim dušam močno okrep-
čanje, če vidijo, da Mati božja in njihova za
nje prosi.

Pa ne samo tolažbo in pomoč donaša
Marija svojim služabnikom v vicah, marveč
tudi rešitev iz vic. Na dan vnebovzetja Ma¬
rije so bile vice izpraznjene, piše Gerson.
To potrjuje tudi učenjak Novarin, ki pravi,
da je Marija pri vhodu v nebeški paradiž
prejela od svojega Sina to milost, da sme
vzeti seboj vse duše, katere so bile takrat
v vicah. Od takrat ima preblažena Devica
predpravico, da sme reševati duše iz vic. —
Sveti Peter Damijan poroča, da se je neka

220

gospa, Moracija po imenu, prikazala svoji
prijateljici in rekla, da je bila v praznik Ma-
rijnega Vnebovzetja rešena iz vic s premno¬
gimi drugimi dušami vred.

Zlasti smejo posebno pomoč pričako¬
vati kristijanje, kteri so v življenji nosili
Ka.rme.lski škapulir  in spolnovali doti-
čna pravila bratovščine. Za duše bratov  in
sester  Marija še tudi v vicah skrbi, kakor
jih je varovala v življenji in ob smrtni uri.
— Rimski brevir ima na praznik karmelske
Matere božje 16. julija to-le pisano: „Pre-
blažena Devica, ki je karmelitski red že na
tem svetu odlikovala z mnogimi predpravi¬
cami, tudi na onem svetu po smrti tolaži ude
škapulirske bratovščine v vicah z materno lju¬
beznijo in jih kolikor moč kmali pripelje v
nebeško domovino, ako so gojili čistost vsak
po svojem stanu, to je, stanovsko čistost;
ako so se malo postili, in ako so upravljali
nabožne molitve in zmiraj škapulir nosili."

To zagotovilo, pomoči dušam v vicah,
Simonu še ni bilo dano s škapulirjem vred.
To se je zgodilo 71. let pozneje pod pape¬
žem Janezom XXII. Karmelitski red so ho- -
teli hudi sovražniki zatreti. Marija se je
papežu prikazala, naj varuje karmelite, in
obljubila, da bo dušam škapulirskih bratov
pomagala iz vic. To je papež razglasil po
buli „Dic. mihi.“ 1. 1322. 3. marca.

221

Take velike dobrote, take milosti —■
kdo bi si jih ne želel?! Le prosimo Marijo,
naj nam pomaga, da umrjemo brez smrt¬
nega greha, da ostanemo v milosti — - gnadi
, božji do konca.

Vzgled.

Sveti Alfonz Liguori poroča to-le ču¬
dovito spreobrnjenje. — Neki moj tovariš
misijonar je bil v spovednici. Mlad, lepo
oblečen gospodek pride v cerkev, gleda plaho
po cerkvi, videti mu je bilo na obrazu, da
ima hud boj sam s seboj, stopi za steber,
gleda zdaj proti spovednici, zdaj po cerkvi.
Spovednik si misli, kaj mu mora biti, stopi
iz spovednice, kakor bi hotel iti ven, in
mimo mladeniča grede ga vpraša, če morda
misli tudi on k spovednici stopiti ? Mladenič
odgovori: Da, pač — pa jecljaje pristavi:
Tu med ljudmi bi bilo predolgo razgovar-
jati se . . . peljite me na kak samotni kraj,
v sobo. Gresta v zakristijo v stransko sobo.

Tukaj začne mladenič govoriti, pa ne za
spoved, marveč da si malo srce olajša; re-
i kel je: Gospod, jaz sem plemenitaš iz ptuje
dežele; jaz sem storil toliko pregreh, da sem
obupal, meni ni mogoče usmiljenja doseči,
jaz sem in bom pogubljen; iz obupanja sem
se nalašč vrgel v vse največje hudobije, ne
da bi stregel strastem, ampak da bi pokazal

222

Bogu svoje sovraštvo do njega. Imel sem
pri sebi sveti križ — vrgel sem ga zanič¬
ljivo proč od sebe. Danes zjutraj . . . omolkne,
strese se sedaj pa me je strah
Gospod, danes zjutraj sem šel k obhajilu . . .
molči . . . imel hudoben namen, da bi hostjo
kar z nogami poteptal, ali bal sem se ljudij.
Glejte, gospod oče! tukaj imam hostjo, vze¬
mite jo. Joka — ječi — potlej sem šel kar
naravnost ven — ne vem kam. Ko grem
proti tej cerkvi, peče me vest, nekaj me sili,
naj stopim v cerkev, srce me boli, da ne vem,
kam grem; ko stopim v cerkev, zagledam naj-
preje vašo spovednico, nekaj me sili, naj se spo¬
vem, — ne, ne k spovedi ne grem, hotel sem
ravnokar vrniti se, ko ste me vi nagovorili —
nekaj me je nazaj držalo, meni se je zdelo,
da sem v sanjah. — Oče, ljubi oče! jaz ho¬
čem spovedati se.

Nato pravi misijonar: Prijatelj, to je
pač milost Božja, ki vas je sem pripeljala!
Povejte, kaj dobrega ste storili danes ? Ali
ste revnim kaj podarili? Ali ste Boga pro¬
sili za odpuščenje ? Ali ste se Mariji pripo¬
ročali? — Oh, oče! nisem podaril, nisem molil,
nisem se priporočal Mariji. Brezupni greš¬
nik, na robu pekla stojim, kaj mi je sto¬
riti? — Jaz hočem spoved opraviti. — Mi¬
sijonar pravi, nekaj dobrega morate vender
imeti, le pomislite. Mladenič položi roko na

223

prsi, razgrne obleko, rekoč: Kaj hočem imeti
dobrega, tak grešnik? — In misijonar vidi
škapulir na prsih. No, no, to je! Marija, pre-
blažena Devica, vam je sprosila to milost,
da ste spregledali, dragi moj prijatelj!

Potlej je mladenič opravil prav skesano
spovejd.

Čudna so pota Božja, Marijno usmilje¬
nje veliko. (Ehmig. 383.)

Nauk.

Da bomo tudi mi pomagali dušam, mo¬
limo radi sveti Rožni venec za duše v vicah
na čast Materi božji, ali pa darujmo po na¬
svetu spovednikovem vsa svoja zadostilna
dobra dela v prid dušam v vicah.

Molitev.

O kraljica nebes in zemlje! o Mati
našega Gospoda, Ti imaš neizmerno
oblast v nebesih in na zemlji, Ti
imaš gospodarstvo tudi v vicah. Tebi
priporočamo duše naše in duše naših
bratov. Sprosi nam milost, da bomo
živeli na zemlji v milosti božji, da
bomo Tebi stanovitno služili in sre-

224

čno umrli. 0 Mati ljubeznjiva, naj
bomo tudi mi med tistim, ktere imaš
zapisane v svojem maternem srcu.
Tebi darujemo vsa naša dela, naše
molitve, naše trpljenje na blagor du¬
šam naših bratov v vicah. O Marija,
sprejmi jih kmali, še to soboto, v
sveta nebesa, da bodo tam prosile
za nas. Tebi in tvojemu Sinu Jezusu
izročamo duše naše in duše svojih
bratov. O Marija, usliši nas, da bomo
Tebe in Jezusa hvalili in slavili na veko¬
maj. Amen.

Trideseti dan.

Marij n a priprošnja je vsem po¬
trebna.

Kogar varuje Marija,
bode zveličan; kogar ne
varuje ona, je zgubljen
govori p. Kasijan.

Premišljevanje.

Kakor sta Adam in Eva skupno zadol¬
žila pogubo sveta, tako sta drugi Adam in
druga Eva, Jezus in Marija, skupno dovr-

225

šila Odrešenje sveta. Tako uči sveti Bernard.
In govori dalje: Nikakor ni dvomiti, da bi
bil Jezus sam lahko popolno dovršil naše
odrešenje; toda on je spoznal v svoji sveti
modrosti, da je bolj primerno in za nas jako
koristno, če njegova Mati Marija ž njim sode¬
luje in mu pomaga. Zato imenuje blaženi Albert
Veliki Marijo pomočnico pri Odrešenju sveta.

V razodenji sveti Brigiti se bere, da je
Marija rekla nekdaj sv. Brigiti: Adam in
Eva sta prodala svet za jedno jabolko;
„Jaz in moj Sin sva ga kupila nazaj za jedno
srce"  — ker Marija in Jezus sta imela jedno
srce, bila sta jednega srca.

Sveti Anzelm pravi: Bog je ustvaril svet
iz nič — ta svet, ki je pokvarjen po grehu, ta
svet popravljati sam brez sodelovanja Marije
— ni hotel. Mati božja je po razlagi Suva-
reca sodelovala za naše zveličanje na tri na¬
čine: prvič, ker je z molitvami izprosila učlo¬
večenje Besede božje; drugič, ker je v vsem
svojem življenju z neprestano molitvijo nam
izprosila zveličanje; tretjič, ker je.radovoljno
dala življenje svojega v  preljubega Sina v smrt
za odrešenje sveta. Če je Marija s toliko
ljubeznijo do ljudij, s tako gorečnostjo za
čast in poveličanje Božje sodelovala za odre¬
šenje sveta: po vsej pravici je torej sklenil
Bog, da dosežejo vsi samo po njenem po¬
sredovanju zveličanje.

15

226

Jezus Kristus pravi, da nihče ne pride
k njemu, ako ga večni Oče s svojo milostjo
ne vleče k njemu. To velja tudi o Mariji,
Materi njegovi; kakor bi rekel Gospod:
Nihče ne pride k meni, ako ga moja Mati
Marija ne vleče s svojo prošnjo k meni. —
Jezus je po besedi svete Elizabete sad Ma¬
rijin: „Blažen je sad tvojega telesa.“ Kdor
hoče imeti sad, mora iti k drevesu; kdor
želi po Jezusu, mora iti k Mariji; kdor najde
Marijo, najde tudi Jezusa. Ko je preblažena
Devica pozdravila Elizabeto in ta ni vedela,
kako bi se jej zahvalila, je kar ponižno
vskliknila: „Od kod to meni, da pride k
meni Mati mojega Gospoda ?“ Človek bi
mislil: Kaj ? ali Elizabeta ni vedela, da Ma¬
rija ni sama, da je tudi Jezus ž njo? O pač!
Svetnica je vedela, da je Marija prinesla Je¬
zusa; pa njej je dosti, da se zahvali Materi,
Sina še imenovala ni. Kdor pozdravlja mater,
pozdravi tudi sina.

Preglejmo, kaj govorijo drugi sveti mo¬
žje o potrebi Marijnega posredovanja. — Sveti
Kajetan pravi, da brez Marijnega posredo¬
vanja iščemo  milosti, pa je ne najdemo. —
Temu pritrjuje sveti Antonin z odločno pri-
pomnjo: Kdor hoče brez Marijne pomoči
doseči milost, ta hoče letati brez perut. —
Se krepkeje se izrazuje Kasijan, ki trdi brez
omejenja, da je zavisno vse naše zveličanje

227

od prijaznosti Marije in njenega varstva:
Kogar Marija varuje, ta bode zveličan; ko¬
gar ona ne podpira, ta je zgubljen. Sveti
Bernardin Sijenski nagovarja Marijo tako:
O moja kraljica! ker vse milosti ti deliš, in
ker mi prejemamo milost večnega zveličanja
iz tvojih rok, je naše zveličanje zavisno je-
dino od tebe.

Prav po pravici je nastavil sv. Rihard
to primero: Kakor more kamen pasti na
tla, če mu podlago vzameš, tako pade duša
v greh, potlej pa gre v pekel, če je zgubila
pomoč in varstvo Marijno. — In sveti Bo¬
naventura govori: Kakor dojenček ne more
živeti brez živeža, brez mleka, tako se ne
more nobeden zveličati brez varstva, brez
podpore Marijne.

Skrbi torej, o kristjan, da bo tvoja duša
hrepenela po pobožnosti do Marije; vadi se,
uri se stanovitno v češčenju Matere božje;
ne odjenjaj, ne opuščaj pobožnosti, dokler
ne dobiš v nebesih od nje maternega bla¬
goslova. — Kdo bo prišel do spoznanja bož¬
jega brez tebe, o preblažena Devica ! kliče
sv. German: kdo bi se mogel zveličati brez
tvojega vodstva? Kdo bo rešen nevarnostij
brez tvoje podpore, če ga ti ne podpiraš ? Kdo
bo prejel milosti od Boga brez tvojega posre¬
dovanja? Kdo bo zveličan brez tvoje po¬
moči? — Če nas ti ne boš vodila, o Marija,

15“

228

ne bo nihče prost ostal strupenega ugrizka
grešnega mesa.

Sklenimo s svetim Bernardom: Priza¬
devajmo si iz celega srca, da bomo božjo
Mater Marijo prav goreče častili; to je volja
Gospodova, našega Jezusa, ki je odločil, da
nam dohajajo vse milosti, vse dobrote skozi
roke Marij ne. Kedar prosimo za kako mi¬
lost, obrnimo se na Marijo s trdnim zaupa¬
njem. Ti pa, o Marija, usliši nas v vseh po¬
trebah!

Vzgled.

Nekoč je živel človek dolgo časa v
smrtnih grehih brez milosti — gnade Božje;
opustil je vse molitve, samo eno molitvico
je še upravljal in to molil vsak dan; ta mo¬
litvice je bila ta-le: „Pod tvojo pomoč pri¬
bežimo, o sveta Božja porodnica, ne zavrzi
naših prošenj v naših potrebah, temuč reši
nas vselej vseh nevarnosti/ 1  (O častitljiva in
blažena Devica, naša gospa, naša srednica,
naša besednica, naša pomočnica, s svojim
Sinom spravi, svojemu Sinu nas priporoči.)
— Ko nekega dne to molitev moli prav po¬
časi, začne se kar tresti, — milost Božja ga
je zadela; Marija ga je navdihnila s takim
strahom, da je tisto uro sklenil poboljšati
se. Odpovedal se je svetu, pustil vse in šel

229

je v neki samostan, delal ostro pokoro skozi
50 let in nazadnje je z Bogom spravljen blago
zaspal v Gospodu.

Nauk.

a)  Naj si vsak zapomni vsaj en nauk,  kar
smo jih slišali celi ta mesec, in živi po
njem.

b)  Naj si vsak odloči eno molitev  na čast
Matere božje in jo upravlja vsak dan;
čas odloči si sam.

Molitev.

O velika, slavna Kraljica Marija!
pred Tvojim nogami klečimo in Ti
kličemo čast in slavo iz te solzne
doline gori v visoka nebesa. Vese¬
limo se Tvojega veličastva, ki ga
vživaš pri neskončnem Bogu. Oh,
Kraljica angeljev! ne pozabi nas svo¬
jih revnih služabnikov tukaj doli na
zemlji. Obrni na nas svoje milosti ve
oči in usliši naše prošnje. Sprosi nam
milost, da bomo tukaj zvesto Bogu
služili in Tebe častili. — Ti si naša
Mati. O ljubeznjiva Mati, sliši in usliši

230

svoje otroke! Glej, tukaj smo zbrani
okoli Tvojega trona, imamo vsak
svoje potrebe. Eden prosi srečo pri
kupčiji, drugi za zdravje, eden za
tolažbo v brhkostih, drugi za po¬
moč v sili. Daj vsakemu, kar veš,
da je njegovi duši v blagor. Daj nam
vsem milost, da spolnujemo dolžno¬
sti, zlasti daj starišem pomoč, da
otroke lepo učijo in napeljujejo k po¬
božnosti. Sprosi nam vsem, da ži¬
vimo v milosti Božji, da bomo enkrat
s Teboj Boga hvalili na vekomaj.
Amen. 

Edenintrideseti dan.

Ljubezen Marije v nebesih do
svojih otrok na zemlji.

Kdor mene najde, najde
življenje in prejme zveli¬
čanje od Gospoda.

(Pregov. 8. 35.)

Vojskujoča cerkev na zemlji, zmago¬
slavna cerkev v nebesih in trpeča cerkev
v vicah, vse te delajo j edino cerkev Kristu-

231

sovo, jedno veliko družino božjo. V tej ve¬
liki družini nebeški je oče,  je sam Oče ne¬
beški; mati  je Marija; prvorojeni sin,  dedič
ali naslednik, je Jezus Kristus. Naš Odre¬
šenik je nastavil nebeško kraljestvo kot ve¬
liko božjo družino. In kaj je bolj varnega,
tolažilnega, bolj sladkega, kakor je živeti v
družini, živeti v tej veliki družini božji ?
Mislimo si družino, kjer ni matere, in kdor
skuša, ta ve, kako žalostno, kakč otožno je
vse, ako matere ni! Saj ni za življenje nič
bolj osrecevalnega, nič prijetnejšega, kakor
je ljubezen materna in otroška ljubezen. Iz
tega spoznamo lahko neskončno ljubezen
božjo in usmiljenje, da je združil celo odre¬
šeno človeštvo v jedno velikansko družino

- recimo kraljestvo božje na zemlji. In ta
velika družina je nastala po materi  Mariji.

— Marija je Mati celega krščanstva; Marija
je Mati božja; Mati božjega kraljestva.

Z zmagoslavnimi otroci se Mati veseli;
z vojskujočimi otroci se Mati bojuje, da bi
tudi one pripeljala do zmagonosne slave; s
trpečimi otroci ima Mati sočutje in dela na
njihovo odrešenje, da jih bo videla zbrane
okoli sebe in se bodo veselili ž njo na večne
čase. — To je vladanje kraljice nebes in
zemlje; kraljica se s svetniki veseli, kakor
srečna mati sredi srečnih otrok. V oziru
grešnikov na zemlji in duš v vicah veljajo

232

besede svetega Bernarda: „Mi popotniki smo
poslali naprej zagovornico, ktera kot mati
sodnikova in mati usmiljenja s priprošnjami
dobrodejno obdeluje delo in posle našega
zveličanja/ 4 -

Če nas sveta cerkev uči, naj se pripo¬
ročamo svetnikom, da bi po njihovih pri¬
prošnjah prejemali dobrote: koliko bolj mo¬
ramo prositi Marijo, Mater Gospodovo in
našo mater. Saj jo je Bog obdaril z vsemi
r lastnostimi, da dostojno skrbi za blagor otrok.

a) Ona nas ljubi.  Ker je Bog nam
dal Marijo za našo Mater, vložil jej je tudi
pravo materno ljubezen v srce. Če je Ma¬
rija že na zemlji tako ljubila vse ljudi, da
je neprestano molila zanje; če je dala zanje
sama sebe in vse, tudi svojega božjega Sina,
kolika mora biti še le sedaj njena ljubezen
do človeškega zaroda v nebeškem veličan-
stvu!/Kako jasno vidi ona nas ljudi za delo
nebeškega Očeta, in kako nas mora ljubiti
kot prvorojena hči! Saj nas vidi kot ceno
odrešne krvi svojega božjega Sina, kako
nas mora ljubiti že za to Mati tega Sina!
Ali ni izročil ta Sin umirajoč na križu njej
nas za svoje otroke, in njo nam za našo
Mater? Kako nas mora ona ljubiti tudi zato!
Ali ni postala Mati božja zavoljo nas ? In
že zato nas ona tolikanj ljubi. Bog jo je
postavil za Mater vsem ljudem, da ljubi z

233

materinsko ljubeznijo. Marija vidi v nebesih
prazne sedeže zavrženih angeljev, in te se¬
deže imamo mi zasesti, da bomo žnjo vred
slavo prepevali trojednemu Bogu, in delali
njej častni venec. Tudi zato nas ljubi Ma¬
rija, tako nas ljubi Marija v nebesih.

b) Mi jo moramo ljubiti.  Ali ne bo
odmevala toliki materni ljubezni naša otro¬
ška ljubezen; ljubezen, ki presega za ljubez¬
nijo do Boga vsako drugo ljubezen? Otroci
ljubijo Očeta, pa mater ljubijo srečneje, slad-
keje, ker jim materna ljubezen sega sladkeje
v srce. Če ljubimo Boga čez vse; če je ta
ljubezen cil in konec vse ljubezni, vender
čuti naše srce Marijno ljubezen do nas, in
pa našo ljubezen do nje brez strahu, brez
trepeta; med tem, ko na Boga niti misliti
ne moremo, da ne bi se bali njegove pra¬
vičnosti — ker človek ne ve, je li vreden
ljubezni ali srda. — Sveti Bernard piše o
tem tako: „Ti se bojiš nebeškega Očeta in
se skrivaš kakor Adam.- On ti je dal Jezusa
za srednika. Koliko premore tak Sin pri
Očetu! Če se tudi tega bojiš zavoljo božjega
veličanstva, ker je ostal Bog, če ravno je
človek v  postal, in Marija ti ga je dala za
brata. Če hočeš tudi pri tem imeti zagovor¬
nika, obrni se na Mater. — Mater bo usli¬
šal Sin, Sina bo uslišal Oče. Otrok! to je
lestvica za grešnike; to je podlaga vsega

234

upanja." — Dalje piše ta Marijin Seraf: „Ma-
rija je milostiva vsem, predobrotljiva vsem,
ona se usmili z velikodušno ljubeznijo vseh
potreb vseh ljudij. O dobrotljiva, o prevzvi-
šena, preljubezniva Marija! če te le imenu¬
jemo, že se vnamemo ljubezni do tebe."

c) Ona ima v rokah vse. pripomočke.
Bog je obdaril Marijo v naj obilnejši meri z
vsem, da skazuje materno ljubezen. Bog je
hotel, da prejme človeštvo Odrešenika ne
drugače, nego samo po Mariji; in zato jo je
obdaril z obilico gnad —  milostij, da bi
bila polna gnade —  milosti ne samo za
sebe, kakor jo je pozdravil angelj, marveč
za vse otroke; kakor uči Tomaž Akvinski:
„Marija je bila polna gnade — milosti
polna  ne samo zase, marveč za vse ljudi/
Zato je Bog hotel, da nam pritekajo vse do¬
brote in milosti odrešenja po Mariji. Če je
bila Marija že na zemlji milosti polna,  to
je v nebesih še v višji meri.“

Bog je dal Mariji vse zaklade na raz¬
polago. Kako pa porablja te zaklade v ne¬
besih, nas uči sveti Bernard rekoč: „Marija
odpira milostivo srce vsem, da zajemajo
vsi iz njene obilice: jetniki rešenje, bolniki
zdravje, žalostni tolažbo, grešniki odpušča¬
nje, pravični stanovitnost, angelji veselje,
sveta Trojica čast in slavo, tako, da se vse
ogreva njene toplote/

235

Marija ima neomejeno moč skazovati
ljubezen svojim otrokom in dobrote. „Ze to
samo, da je Mati božja, presega vso višino 44 ,
pravi sveti Anselm. In sveti Bernard go¬
vori: „Kristus je Gospod, Marija Gospa; za¬
kaj ona je povišana nad vse stvari, in kdor
koleno pripogiblje pred Jezusom, uklanja se
tudi njegovi Materi v prosečem spoštovanji/ 4
Le to bi dajalo nekak pomišlek, če Ma¬
rija skazuje svojo materno ljubezen tudi ne
vrednim ?

d) Grešniki.  Saj vidimo že v našem vsak¬
danjem življenji, da je ni take milosrčne, take
usmiljene ljubezni, kakor je materna ljube¬
zen. Za najbolj revne in nedolžne otroke
imajo največjo skrbljivost; če je otrok bolan,
prečujejo noči, ne bojijo se nobenega truda,
prizadenejo si vse, da otrok le ozdravi; tudi
za spačene, nehvaležne, brezbožne otroke pre¬
trpijo največje bolečine, prenašajo vse brit-
kosti, samo da bi jih na pravo pot pripra¬
vile; odpustijo jim vse žaljenje, če le vidijo,
da se otroci kesajo, da se hočejo zboljšati.
— Marija pa nas ljubi bolj, kakor morejo
ljubiti vse matere svoje otroke. — Najbolj
nadležni, najrevniši in nevredni otroci so
Mariji grešniki, — otroci Marijnih bolečin
so grešniki, in to smo več ali manj mi vsi.
Zatorej je Marijno usmiljenje tem večje. —
Koliko usmiljenje ima Marija z grešniki?

236

Sveta cerkev pozdravlja Marijo z ime¬
nom: Mati usmiljenja.  In sveti Bernard jo
nagovarja tako: „Če tebe pogledam, o Gospa!
ne vidim nič druzega, kakor usmiljenje; saj
si Mati božja postala za revne, saj si usmi¬
ljenje rodila; tebi je naloženo, usmiljenje
upravljati, od vseh strani si obdana z usmi¬
ljenjem/' — Marija govori v besedah večne
modrosti: „Pri meni je vsa gnada življenja
in resnice, pri meni je vse upanje življenja
in čednosti." (Sir. 24. 25.) Kdo potrebuje
gnade — milosti bolj, kakor grešnik, ki jo
je zgubil? Komu je resnica bolj potrebna,
kakor zmotenemu? Komu pomanjkuje življe¬
nja in čednosti bolj, kakor mrtvemu na duši?

— Ali ni Marija rekla to tudi za grešnike ?

— Pa tudi te besede svetega pisma priklada
cerkev Mariji: „Kdor mene najde, najde živ¬
ljenje in prejme zveličanje od Gospoda."
(Preg. .8. 35.) Saj vodi tako sveta cerkev
sama grešnika k Mariji, ki ga uči moliti:
„Sveta Marija, prosi za nas grešnike." In
pa: „Pribežališče grešnikov, prosi za nas."
Če pa pripelje nevesta njenega božjega Sina
k njej revnega otroka, bode li morda obadva
odvrnila? —■ Ne, nikakor ne!

Ko bi bil pred taboj, o prečista Devica!
prešnik še tako grd, nagnusen, ti ga boš
očistila, posvetila, če te le prav skesano
prosi in te kliče spokornega srca na pomoč,

237

ti ga boš potegnila iz brezdna pregreh in
okrepčala z zdravilom upanja, dokler ga ne
spraviš z ostrim sodnikom. (Bernard.)

Pa ne samo v dušnih, tudi v telesnih
zadevah nam skazuje Marija svojo pomoč
in nam je varno pribežališče; zakaj mi smo
Marijni otroci z dušo in pa telesom, mi
imamo potrebe ne samo za dušo, marveč tudi
za telo; ne samo za večni blagor, tudi za
časno stanje potrebujemo njene pomoči. Mi¬
losrčna Mati skrbi za vse potrebe svojim
otrokom. Zato nas uči mati, katoliška cer¬
kev, naj jo prosimo tudi v časnih potrebah
pomoči, ter jej priklada tako lepe priimke:
Hiša zlata, skrinja miru in sprave,
zdravje bolnikov, Tolažnica žalostnih, Po¬
močnica kristjanov —  prosi za nas! Cela
zemlja je polna spomenikov o čudežih usmi¬
ljenosti Marije.

Zdihujmo pogosto k Mariji z lepo cer¬
kveno molitvico:

„Pod tvojo pomoč pribežimo,
o sveta Božja porodnica! ne zavrzi
naših prošenj v naših potrebah; reši
nas vselej vseh naših nevarnostij!“—
Zlasti ob zadnji uri stoj nam milo-
stivo na strani! Amen.

Sveta maša

v čast blaženi Devici Mariji.

(Po rimskem misalu.)

Pristop.

V imenu J Očeta in J Sina in svetega
t Duha. Amen.

Vsegamogočni, večni Bog, približam se
tvojemu svetemu oltarju, da ti z mašnikom
vred darujem nekrvavo daritev, ktero je
tvoj božji Sin, Gospod Jezus Kristus, po¬
stavil v spomin krvave daritve na svetem
križu. — Očisti me, o Gospod, vseh grehov
in slabosti, da bodem vreden stopiti pred
tvoje obličje. Razsvetli moje srce z žarkom
svoje milosti, vnemi je z ognjem svoje lju¬
bezni, da sem pazljivo in pobožno pričujoč
pri tej sveti maši. — Preblažena Devica

16

242

Marija, stoj mi na strani pri tej sveti da¬
ritvi, kakor si stala na strani svojemu lju¬
bemu Sinu, ko se je daroval na križu za
grehe sveta. Podpiraj mojo molitev s svojo
mogočno' priprošnjo.

Gospod, usmili se nas! 'u

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas! b.

Slava.

Slava Bogu na višavah in mir ljudem
na zemlji, ki so dobre volje. Hvalimo te.
Častimo te. Molimo te. Poveličujemo te.
Zahvaljujemo se ti zavoljo tvoje velike
časti. Gospod Bog, nebeški Kralj! Bog,
vsegamogočni Oče! Gospod edinorojeni Sin,
Jezus Kristus! Gospod Bog! Jagnje božje,
Sin Boga Očeta, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas; ki odjemlješ grehe sveta,
sprejmi našo prošnjo; ki sediš na desnici
Boga Očeta, usmili se nas! Ker ti sam si
svet, ti sam Gospod, ti sam najvišji; Jezus
Kristus s sv. Duhom v slavi Boga Očeta.
Amen.

Molitev.

O usmiljeni Bog! Pridi naši slabosti
milostno na pomoč, da po prošnji presvete
božje Porodnice, ktere spomin obhajamo,
vstanemo iz svojih grehov in hudobij.

243

Dodeli nam, svojim služabnikom, pro¬
simo, Gospod Bog, da vedno zdravje na duši
in telesu vživamo in da bomo po častitih
prošnjah presvete Marije vselej Device se¬
danje žalosti rešeni in večnega veselja deležni.
Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

Berilo.

(Iz bukev Sirahovih.)

V začetku in pred vsem časom sem bila
vstvarjena in vekomaj ne bodem nehala biti
in v svetem prebivališču sem pred njim
služila. In tako sem na Sionu vtrjena in
v svetem mestu počivam in vjeruzalemu je
moja oblast. Vkoreninila sem se med častitim
ljudstvom, ktero je del mojega Boga in
njegov delež. V družbi svetnikov je moje
stanovanje.

Evangelij.

(Sv. Janez 19. poglavje 25—27. vrste.)

Poleg križa Jezusovega so stale njegova
mati in sestra njegove matere, Marija Kle-
ofova, in Marija Magdalena. — Ko je tedaj
Jezus mater in učenca, kterega je ljubil,
videl zraven stati, reče svoji materi: „Žena,
glej tvoj sin.“ Potlej reče učencu: „Glej
tvoja mati/ In od tiste ure jo je učenec k
sebi vzel.

16*

244

Vera.

(Vera se ne moli, kedar se mašnik takoj po evan¬
geliju proti ljudstvu obrne.)

Verujem v edinorojenega Boga, Očeta
vsegamogočnega, Stvarnika nebes in zemlje:
vseh vidnih in nevidnih stvarij. In v edinega
Gospoda, Jezusa Kristusa, Sina božjega edi¬
norojenega, ki je rojen iz Očeta od vekomaj:
Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od
pravega Boga; rojen in ne vstvarjen, z
Očetom istega bitja, po kterem je vse vstvar-
jeno. Kteri je zaradi nas ljudij in zaradi
našega zveličanja prišel iz nebes in je meso
nase vzel po svetem Duhu iz Marije Device
ter se včlovečil. Ki je križan bil za nas
pod Poncijem Pilatom, trpel in umrl in bil
v grob položen. Tretji dan pa je vstal od
smrti po besedah pisem. Sel je v nebesa.
Sedi na desnici Očetovi. Od ondot bo zopet
prišel s častjo sodit žive in mrtve in nje¬
govega kraljestva ne bode konec. — Ve¬
rujem v svetega Duha, Gospoda in oživljavca,
kteri izhaja iz Očeta in Sina, kteri se z
Očetom in Sinom enako moli in časti, kteri
je govoril po prerokih. Verujem v eno sveto
katoliško in apostolsko cerkev. Spoznavam
en krst v odpuščanje grehov. Verujem v
vstajenje mrtvih in življenje prihodnjega
veka. Amen.

245

Darovanje.

Pri darovanju svete hostije:
Sprejmi, sveti Oče, vsegamogočni večni Bog,
ta brezmadežni dar, kteri jaz tvoj nevredni
služabnik z mašnikom vred darujem tebi,
svojemu živemu in pravemu Bogu, za neštete
grehe, razžalitve in zanikernosti svoje, za
vse pričujoče, pa tudi za vse verne kristi-
jane žive in mrtve, da služi meni in njim v
zveličanje. Amen.

Pri darovanju keliha: Darujemo
ti, o Gospod, kelih zveličanja in ponižno
prosimo tvoje usmiljenje, da se dvigne pred
obličje tvojega božjega veličastva v naše
in vsega sveta zveličanje. Amen.

O presveta Trojica, sprejmi milostno ta
dar, kterega ti darujemo v spomin trpljenja,
vstajenja in vnebohoda Jezusa Kristusa, Go¬
spoda našega in v čast blažene Marije vedno
Device, sv. Janeza Krstnika, svetih apostolov
Petra in Pavla, in vseh svetnikov: da je
tem svetnikom v čast, nam pa v zveličanje,
in da oni v nebesih prosijo za nas, kterih
spomin obhajamo na zemlji. Po ravno tem
Kristusu Gospodu našem. Amen.

Tiha molitev.

Po tvoji milosti, o Gospod, in posredo¬
vanji blažene Device Marije, naj nam ta

246

daritev služi, da sedanjo in večno srečo in
mir dosežemo. Po Gospodu našem, Jezusu
Kristusu, Sinu tvojem, kteri živi in kraljuje
v edinosti svetega Duha Bog vekomaj. Amen.

Predglasje.

Res spodobno in pravično je, prav in
dobro, da ti hvalo dajemo vselej in povsod;
sveti Gospod, vsegamogočni Oče, večni Bog
in te častimo in proslavljamo s češčenjem
blažene Marije vedno Device. Ki je tvojega
Edinorojenca po obsenčenji sv. Duha spočela,
in dočim ji je slava devištva ostala neoskru¬
njena, večno luč svetu rodila: Jezusa Kristusa,
Gospoda našega. Po kterem tvoje veličastvo
hvalijo angelji, molijo gospodstva, nebesa in
nebeške moči združeno proslavljajo. Njim,
prosimo te, naj se pridružijo tudi naši gla¬
sovi, ki ponižno kličemo:

Svet, svet, svet Gospod, Bog vojskinih
trum. Polna sta nebo in zemlja tvoje slave.
Čast ti na višavah! Češčen bodi, ki pride v
imenu Gospodovem! Čast ti na višavah!

Spomin živih.

Usmiljeni Oče, večni Bog, sprejmi mi¬
lostljivo iz rok mašnikovih to prečisto žrtev,
ktero ti darujemo v povišanje tvoje časti,
v slavo prečiste Device Marije in vseh svet-

247

nikov, da po njihovem zasluženji in pri¬
prošnji tukaj tvojo milost, v nebesih pa večno
življenje dosežemo. — Spomni se, o Gospod,
svoje svete cerkve, za ktero je tvoj edino-
rojeni Sin Jezus Kristus svojo drago kri
prelil. Varuj jo, ohrani v edinosti in pod¬
piraj s svojo sveto pomočjo. Spomni se vseh
predstojnikov in služabnikov njenih, napolni
jih s svojim duhom, da bodo z besedo in
dejanjem poveličevali tvoje ime pred vsemi
ljudmi. — Spomni se zlasti svojega namest¬
nika na zemlji, svetega Očeta papeža N.,
našega škofa N., cesarja N. in vse duhovske
in deželske gosposke. — Spomni se mojih
starišev, bratov in sester, sorodnikov, znan¬
cev, prijateljev in sovražnikov, vseh tistih,
za ktere sem dolžan moliti, ali pa so se
mojim prošnjam priporočili. Zlasti se spomni
N. N. (imenuj osebe, za ktere hočeš moliti.) ■ — -
Dodeli nam vsem svojo milost, ktero je
tvoj edinorojeni Sin na svetem križu zaslu¬
žil. Daj nam v miru preživeti svoje dni in
biti prištetim med tvoje izvoljence.

Povzdigovanje.

(Pri povzdigovanji svete hostije:)

O Jezus, v tebe verujem! O Jezus, v
tebe upam! O Jezus, tebe ljubim iz vsega
svojega srca!

248

(Pri povzdigovanji svetega keliha:)

Jezus, tebi živim! Jezus, tebi umrjem!
Jezus, tvoj sem živ in mrtev! Amen.

Po povzdigovanji.

Usmiljeni Oče, večni Bog! Glej, tvoj
edinorojeni Sin je sedaj na oltarju v podobi
kruha in vina pričujoč, da se ti daruje v
spravni dar za grehe sveta. Ozri se milost¬
ljivo na to prečisto žrtev in sprejmi jo,
kakor si sprejel dar pravičnega Abeljna,
očaka Abrahama in velikega duhovna Mel-
kizedeka.

Spomin mrtvih.

Spomni se tudi, o Gospod, svojih slu¬
žabnikov in služabnic, ki so šli pred nami
z znamenjem vere in počivajo v miru.
(Imenuj ranjke, za ktere hočeš posebno moliti.)
Njim, o Gospod, in vsem, kteri v Kristusu
počivajo, podeli kraj luči in miru.

Pa tudi nam grešnikom, svojim služab¬
nikom, ki v tvoje veliko usmiljenje zaupamo,
daj delež in družbo z blaženo Devico Marijo,
s svojimi apostoli in mučeniki. V njih družbo,
v večno veselje in zveličanje nas sprejmi
ne zavoljo našega zasluženja, temuč zavoljo
svoje velike milosti. Po Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

249

Oče naš.

(Z mašnikom m&li Oče našj

Reši nas, prosimo, Gospod Bog, vseh
nezgod, preteklih, sedanjih in prihodnjih, in
na priprošnjo blažene Device Marije, svojih
apostolov Petra in Pavla, Andreja in vseh
svetnikov, dodeli nam milostljivo mir v
naših dneh, da bomo s pomočjo tvoje mi¬
losti vselej živeli brez greha in obvarovani
vse zmote. Po ravno tem Gospodu našem,
Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, ki s teboj
živi in kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog
vekomaj. Amen.

Pred svetim obhajilom.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
daj nam mir!

Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svo¬
jim apostolom: Mir vam zapustim, svoj mir
vam dam; ne glej na število mojih grehov,
temuč na vero svoje cerkve, in dodeli ji
po svoji volji mir in edinost. Ki živiš in
kraljuješ Bog vekomaj. Amen.

Gospod, Jezus Kristus, Sin živega Boga,
ki si po Očetovi volji s svetim Duhom vred

250

svet s svojo milostjo oživil, reši me s tem
svojim sv. Rešnjim Telesom in svojo sveto
Krvjo vseh mojih grehov in vseh zlegov:
daj, da se držim tvojih zapovedij, in ne do¬
pusti, da bi se kdaj ločil od tebe, ki ravno
s tem Bogom Očetom in svetim Duhom živiš
in kraljuješ, Bog vekomaj. Amen.

Gospod Jezus Kristus, tvoje telo, ktero
se jaz nevreden človek, drznem zavžiti, naj
mi ne bo v sodbo in pogubo, temuč naj mi
bo po tvoji dobroti v obrambo, v dušno in
telesno zdravje. Ki živiš in kraljuješ z Bogom
Očetom v edinosti sv Duha, Bog vekomaj.
Amen.

Gospod, jaz nisem vreden, da greš pod
mojo streho, temuč reci le besedo in ozdrav¬
ljena bo moja duša. (Trikrat.) Telo našega
Gospoda Jezusa Kristusa naj ohrani mojo
dušo v večno življenje. Amen.

(Ako ne pristopil k sv. obhajilu, se vsaj du¬
hovno obhajaj, t. j.: srčno kesanje nad svojimi
grehi in goreče hrepenenje po Jezusu obudi!)

Po svetem obhajilu.

Duša Kristusova, posveti me.
Telo Kristusovo, zveličaj me.
Kri Kristusova, napoji me.

Voda s strani Kristusove, operi me.
Trpljenje Kristusovo, potrdi me.

251

O  dobri Jezus, usliši me.

V svoje rane, skrij me.

Od tebe ločiti ne pusti me.

Pred hudobnim sovražnikom, brani me.

O moji smrtni uri, pokliči me.

K tebi priti, pusti me.

Da s svetniki tvojimi hvalim te
Na vekov veke Amen.

Zadnje molitve.

To sveto obhajilo, o Gospod, naj nas
reši vsake krivde in po priprošnji blažene
Device Marije stori deležne večnega zve¬
ličanja.

Naj ti dopade, presveta Trojica, sveto
mašnikovo opravilo in daj, da bode daritev,
ktero sem jaz nevredni služabnik z njim
vred daroval pred očmi tvojega veličastva,
tebi prijetna in po tvoji milosti spravna
zame in za vse, za ktere sem jo opravil.
Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Sklep.

O dobrotljivi Bog, predno zapustim ta
sveti kraj, te še enkrat zahvaljujem za vse
milosti in dobrote, ktere si mi že podelil
ali mi jih še bodeš podelil. — Zlasti te
zahvaljujem, da sem bil deležen velike

252

milosti, biti pričujoč pri tej najsvetejši da¬
ritvi. Odpusti mi milostno na prošnjo bla¬
žene Device Marije, ako nisem bil tako
zbrano in pobožno pričujoč, kakor se spo¬
dobi. — Vse, karkoli bodem danes mislil,
govoril, delal in trpel, bodi tebi v čast.
Amen.

Spovedne in obhajilne molitve.

Pred izpraševanjem vesti.

Pridi, sveti Duh, razsvetli mi um, da
prav spoznam svoje grehe; nagni mi voljo,
da se jih resnično kesam, odkritosrčno spo¬
vem, zanje zadostujem in se resno poboljšam.
(Izprašaj si vest, potem pa takoj obudi srčno ke¬
sanje nad svojimi grehi.)

Kes.

O moj Bog! Ti in vsi moji grehi so
mi resnično žal, ker sem ž njimi zaslužil,
da me po-vsi pravici kaznuješ. Zal so mi,
ker sem tebe, svojega najboljšega Očeta,
največjo in preljubeznjivo dobroto, ž njimi
razžalil. Trdno sklenem, s tvojo milostjo
svoje življenje poboljšati, bližnje priložnosti
se varovati in nič več ne grešiti.

254

Pred spovedjo.

Vzdignem se in pojdem k svojemu
očetu in mu porečem: Oče, grešil sem pred
nebom in pred teboj ! v  Nisem vreden tvoj
sin imenovan biti. — Sel bodem k kopeli
dragocene krvi Jezusa Kristusa, da me očisti
vseh mojih grehov. Ne bodem prikrival ran
svoje duše, in grehov svojih ne bodem pri-
tajeval. Ne sramujem se spoznati, kar storiti
se nisem sramoval. Operi me, o dobri pastir,
da bodem zopet čist; pomagaj mi, da ozdra¬
vim, dihni v mč, da vstanem iz dušne smrti.
— Mašniku, tvojemu namestniku, hočem se
spovedati svojih grehov tako, da bode od¬
kritosrčnost in ponižnost moje spovedi ga¬
nila tvoje srce k usmiljenju. — Daj, da
bodo spovednikovi opomini pretresli moje
srce in da po zadobljeni sveti odvezi res¬
nično zboljšam svoje življenje in te nič več
z grehom ne žalim. Jezus, sin Davidov, usmili
se me! — Sveta Marija, pribežališče greš¬
nikov in mati usmiljenja! Sveti angelj varuh,
vsi svetniki, prosite zame, da dobro opravim
sv. spoved.

Po spovedi.

Raztrgal si, o Gospod, spone mojih gre¬
hov in odpustil mi moje hudobije, spravil si
me s seboj in ljubeznivo sprejel svojega

255

zgubljenega otroka. Vekomaj te hočem hva¬
liti za to veliko milost! Resnično, ti si Bog
usmiljenja! — Sprejmi milostno mojo po¬
nižno spoved, in kar ji primanjkuje na po¬
polnosti in srčnem kesanju, naj nadomestuje
tvoja dobrotljivost in zasluženje Jezusa Kri¬
stusa, tvojega sina. Belo obleko nedolžnosti,
ki sem jo prejel pri svetem krstu, in z
grehom omadeževal, sem zopet očistil v
njegovi krvi. Skrbno hočem paziti, da jo
odslej čisto ohranim. Hoditi hočem po potih
novega življenja in nikdar več se od tebe
ločiti. O Bog! Podpiraj me s svojo milostjo.
Amen.

O Marija, moja gospa in moja mati!
Tebi se popolnoma darujem, in v dokaz
svoje daritve ti posvečujem svoje oči, svoje
ušesa, svoj jezik, svoje srce, vso svojo
osebo. Ker sem popolnoma tvoj, o dobra
Mati, varuj me in brani me kakor svoje
imetje in svojo lastnino.

O moja Gospa in Mati! Spomni se, da
sem tvoj; varuj in brani me kakor svoje
imetje in lastnino. (100 dni odp. za poslednji dve
molitvici, ako jim prideneš še 7 Češčenamarij . . .)

256

Pred svetim obhajilom.

(Sv. Tomaž Akv.)

Vsegamogočni, večni Bog, glej, bližam
se zakramentu tvojega edinorojenega Sina,
našega Gospoda Jezusa Kristusa. Prihajam
kakor bolnik k zdravniku življenja, kakor
omadeževanec k studencu usmiljenja, kakor
slepec k luči večne svetlobe, kakor ubožec
in siromak k Gospodu nebes in zemlje.
Prosim torej obilnost tvojega usmiljenja:
ozdravi milostno mojo bolezen, operi me
vse nesnage, razsvetli mojo slepoto, obogati
mojo revščino, obleci mojo nagoto, da prej¬
mem angeljski kruh, kralja vseh kraljev,
Gospoda vladarjev, s toliko častjo in po¬
nižnostjo, s toliko pobožnostjo in goreč- ■
nostjo, s tako čistim in vernim srcem in s
takim namenom, kakor ga zahteva zveličanje
moje duše. Daj, da ne prejmem samo zakra¬
menta presvetega telesa in krvi Gospodove,
temuč tudi njegovo moč in milost. O dobrot¬
ljivi in ljubeznjivi Bog, daj, da tako zavžijem
telo tvojega edinorojenega Sina, ktero je
prejel iz Marije, da se združim popolnoma
z njegovim duhovnim telesom in postanem
njegov ud. O preljubeznivi Oče, daj, da
bodem tvojega preljubega Sina, kterega prej¬
mem sedaj skritega v podobi kruha, enkrat

257

gledal na vse veke od obličja do obličja.
Kteri s teboj živi in kraljuje v jedinosti
svetega Duha Bog vekomaj. Amen.

Kedar pristopiš k mizi Gospodovi, zdihni:

O Jezus, po tebi hrepeni moja duša!
Pridi, o moj Stvarnik in Odrešenik, pridi, o
moja ljubezen, pridi -k meni! Ti si moje
zveličanje, ti si življenje moje duše. Pridi, o
moj Zveličar in zveličaj me. Amen.

Vsi sveti angelji in zveličanci božji,
prosite zame, da pri Jezusu za dobim milost
in da vredno prejmem to nebeško jed. Amen.

Gospod jaz nisem vreden . . . (trikrat.)

Po svetem obhajilu.

Duša Kristusova posveti me itd.

(Glej stran 250.)

Zahvaljujem te, večni Bog, nebeški Oče,
da si meni, nevrednemu služabniku svojemu,
ne po mojem zasluženji, temuč po svoji
veliki milosti, dodelil prejeti presveto telo
in rešnjo kri tvojega sina, našega Gospoda
Jezusa Kristusa. Prosim te, naj mi to sveto
obhajilo ne bo v pogubo, temuč pripomoček
k zveličanju. Očisti me po njem vseh grehov,
zatri v meni vso požel ji vos t in nasladnost,
pomnoži pa ljubezen do tebe, potrpežljivost,

17

258

ponižnost in vse čednosti, ki so tebi do¬
padljive. — Brani me vseh vidnih in ne¬
vidnih sovražnikov, in dodeli, da vedno tebi,
svojemu Bogu, zvest ostanem in svoj večni
namen srečno dosežem. Prosim te, da mene
grešnika pripelješ enkrat k tisti nebeški
gostiji, kjer si ti s svojim Sinom in svetim
Duhom vsem svojim izvoljenim v večno
veselje in popolno, srečo. Amen.

Molitev k Mariji.

(Sv. Bonaventure.)

O predobrotljiva Devica in Mati Marija,
glej, kolika čuda je storil nad teboj Bog,
ki je vsegamogočen in usmiljen. Pa kolike
milosti je dodelil tudi meni. Tvoj edinorojeni
Sin, Jezus Kristus, kterega si spočela od
svetega Duha in nosila v svojem deviškem
telesu, je prišel v svetem obhajilu k meni
in prebiva sedaj v mojem srcu O moja lju¬
bezniva mati in zaščitnica, ne pahni me
izpred svojega materinega obličja sedaj, ko
mi je izkazal tvoj Sin tako nepopisljivo
milost. Prosi marveč zame, da mi je vsikdar
milostljiv tvoj Sin, da se me usmili, da me
obvaruje vsega greha, da me obogati s svo¬
jimi milostmi in me ne pusti nikdar več od
sebe. Počasti in zahvali ti svojega Sina na¬
mesto mene; jaz sem .nezmožen, da bi ga

259

dostojno zahvalil za toliko milost. Vzemi
me v svoje materinsko varstvo, da v čed¬
nosti in svetosti od dne do dne napredujem;
da dolžnosti svojega stanu natanko oprav¬
ljam, da čistost srca ohranim, v gorečnosti
rastem, v ljubezni se vtrdim, in da nikdar
ne postanem nevreden milosti, ktero sem
danes prejel. Tega te prosim, o dobrotljiva,
o sladka, o mila Devica Marija po Jezusu,
tvojem Sinu. Amen.

Lavretanske litanije.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija,
Sveta Mati božja,
Sveta devic Devica,
Mati Kristusova,
Mati milosti božje,
Mati prečista,
Mati brez madeža,
Mati nedolžna,
Mati presveta,

261

Mati ljubezniva,
Mati prečudna,
Mati našega Stvarnika,
Mati našega Odrešenika,
Devica modra,
Devica častitljiva,
Devica hvale vredna,
Devica mogočna, .
Devica usmiljena,
Devica verna,
Podoba pravice,
Sedež modrosti božje.
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,
Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,
Turn kralja Davida,
Turn slonokoščeni,
Hiša zlata,
Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeška,
Zgodnja dani ca,
Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,
Kraljica angeljev,
Kraljica očakov,
Kraljica prerokov,

(Z>

o
tl

m

c/)
d

n

cd
tsj

262

Kraljica apostolov,
Kraljica mučenikov,
Kraljica spoznovalcev,
Kraljica devic,
Kraljica vseh svetnikov,
Kraljica brez madeža izvirnega
greha spočeta,

Kraljica preš v. rožnega venca,

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,
zanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,
usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš i. t. d. Češčena Marija i. t. d.

Molitve k Devici Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
božja porodnica, ne zavrzi naših prošenj v
naših potrebah; temveč reši nas vselej vseh
nevarnosti. O častitljiva in blažena Devica,
naša gospa, naša srednica, naša besednica,
naša pomočnica. S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu
nas izroči.

263

t. Prosi za nas sveta božja porod¬
nica!

B. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo!

Dodeli nam svojim služabnikom, pro¬
simo, Gospod Bog! da vedno zdravje na
duši in telesu vživamo, da bomo po častitih
prošnjah presvete matere, vedno Device,
sedanje žalosti rešeni in večnega veselja
deležni.

„CešČena kraljica."

Češčena bodi kraljica, Mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi če¬
ščena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini otroci;
k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej
solzni dolini. Oh obrni tedaj, naša pomoč¬
nica, svoje milostljive oči na nas, in pokaži
nam po tem revnem življenji Jezusa, blaženi
sad svojega telesa; o milostljiva, o dobrot¬
ljiva, o sladka Devica Marija!

Prosi za nas, sveta božja porodnica!

B. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Vsemogočni, večni Bog, ki si dušo in
telo častite Device, matere Marije, da bi
vredno prebivališče tvojega Sina biti zaslu-

264

žila, s pomočjo svetega Duha pripravil: daj,
da bomo, ki se njenega spomina veselimo,
po njenih milostljivih prošnjah prihodnjega
zlega in večne smrti rešeni.

Molitev sv. Bernarda.

Spomni se, o premila Devica Marija,
še nikoli ni bilo slišati, da bi bil zapuščen,
kdor je pod tvoje varstvo pribežal, tvoje
pomoči prosil, tvoji prošnji se priporočil.
Takega zaupanja vnet k tebi, o devic Devica
in Mati, hitim, k tebi pribežim, pred teboj
zdihujoč jaz grešnik stojim. Prosim te, o
mati Besede, nikar ne zavrzi mojih besedi,
temuč poslušaj jih milo in usliši. Amen.

Naša ljuba Gospa presvetega Srca, prosi
za nas Boga! (Sto dni odpustka.)

Litanij e

v čast presv. Srcu Jezusovemu.

Gospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliši nas!
Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Srce Jezusa, Sinu večnega Očeta,
Srce Jezusovo, v Materi Devici od
. svetega Duha upodobljeno,

Srce Jezusovo, z Besedo božjo v
osebi združeno,

Srce Jezusovo, neskončno veličan-
stveno,

Srce Jezusovo, sveti tempelj božji,
Srce Jezusovo, šotor Najvišjega,

usmili se nas!

266

Srce Jezusovo, hiša božja in vrata
nebeška,

Srce Jezusovo, žareče ognjišče lju¬
bezni,

Srce Jezusovo, posoda pravice in
ljubezni,

Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni
polno,

Srce Jezusovo, brezno vseh čednostij,

Srce Jezusovo, vse hvale najbolj
vredno,

Srce Jezusovo, kralj in središče
vseh src,

Srce Jezusovo, v katerem so vsi za¬
kladi modrosti in znanosti,

Srce Jezusovo, v katerem biva vsa
polnost božanstva,

Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče
svoje posebno dopadajenje,

Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo
vsi prejeli,

Srcejezusovo,hrepenenjevečnih višav,

Srce Jezusovo, potrpežljivo in ne¬
skončno usmiljeno,

Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te
na pomoč kličejo,

Srce Jezusovo, vir življenja insvetosti,

Srce Jezusovo, sprava za naše grehe,
Srce Jezusovo, z zasramovanjem na¬
sičeno,

267

Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij
potrto,

Srce Jezusovo, do smrti pokorno,
Srce Jezusovo, s sulico prebodeno,
Srce Jezusovo, vir vse tolažbe,
Srce Jezusovo, življenje in vstajenje naše,
Srce Jezusovo, mir in sprava naša,
Srce Jezusovo, krvava žrtev za grešnike,
Srcejezusovo, zveličanje vtebe upajočih,
Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih,
Srcejezusovo, sladkost vseh svetnikov,

cc

C

<U
ai

g

1»
5

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, zanesi
nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši
nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili
se nas!

V.  Jezus, krotak in iz srca ponižen.

O.  Vpodobi po svojem naše srce.

Molimo.

Vsemogočni večni Bog, ozri se na Srce
svojega preljubega Sina, in na češčenje in
zadoščenje, katero ti daje v imenu grešnikov,
ter tako potolažen odpusti njim, ki prosijo
tvojega usmiljenja, v imenu istega svojega
Sina, Jezusa Kristusa, ki s teboj živi in kra¬
ljuje v edinosti svetega Duha, Bog, na vekov
veke. Amen.

268

Posvetitev presvetemu Srcu Jezusovemu.

Presladki Jezus, Zveličar človeškega
rodu, poglej nas ponižno klečeče pred Tvojim
altarjem. Tvoji smo, tvoji hočemo biti; da bi
pa bili še ožje sklenjeni s teboj, zato se
danes vsak izmed nas radovoljno posveti
Tvojemu Srcu. — Tebe mnogi niso nikdar
poznali. Tebe so mnogi zavrgli, ne meneč
se za Tvoje zapovedi. Usmili se ubogih,
usmiljeni Jezus, in potegni k svojemu sve¬
temu Srcu vse. Kralj bodi, Gospod, ne samo
vernikov, ki niso nikdar odpadli od Tebe,
ampak tudi izgubljenih sinov, ki so Te za¬
pustili; stdri, da se že skorej vrnejo v oče¬
tovo hišo, da ne poginejo od uboštva in
gladti. Bodi kralj tistih, ki jih slepi zmota ali
loči nesloga; privabi jih v zavetje resnice
in k edinstvu vere, da bo kmalu en hlev
in en pastir. Bodi nazadnje kralj vseh tistih,
ki žive še v starem paganstvu in otmi jih
iz teme v božjo svetlobo in kraljestvo. Daj,
Gospod, svoji cerkvi varno in zanesljivo
svobodo; daj vsem narodom mirno življenje;
daj, da se glasi od kraja do kraja zemlje
en glas: Bodi hvala božjemu Srcu, ki nas
je rešilo; njemu čast in slav i. Amen.


-7r




-*


■



' ■ W

M

iš£i




' J  > *»*> ■’•■**/ ’■' *- ‘.;.?

i' "• ■'. <*A£ <9<S'

r / : ■ ■• ■ .. ■





;V- 'M

■

. , •’£ **C3- " ;  -

■

:,; »,. :.><» >■ .i;;,
.

■

■

■

NARODNA IN UNIUERZITETNA

KNJIŽNICA

00000420755