Stev. 7.
v Mariboru 1. aprila 1876.
Tečaj V.
Izhaja
1. in 15. dne   
vsakega meseca.
Rokopisi
ne vračajo se.
ZORA
Stoji na leto:
redoma po '4 forinte,
izjemoma po 3 forinte.
ČÄSOPIS ZABAVI I PODUKU.
Pregled. Poezije: Homerove ođiseje tretji spev. Bedak je. Človeško srce. — Osoda ljubezni. — Idealist. — Ustaiiek Srbov pod Miloš-Obrenovidem. — Eusko-slovansko slovstvo. — Razgovori. — Listnica uredništva. — Listnica oprav-ništva. —
Homerove odiséje tretji spev.
Prevel V. K. (Dalje.)
lekši v roko jej dene sladkega vinca kozarec. Dobro je delo Ateni, da mož razumno in modro ^J6J J6 prvej podal kozarec zlato-bliščeči. Zdaj je ona molila k Pozéjdonu, morja vladarju: Čuj, oj zemljođržni Pozéjdon, milost to nam dodeli, Kar te prosimo tu, da izvršimo svoje namene. Nestora mi najprveje i sine proslavi veličjem; Potle vsem ostalim Piljanom drago plačilo Deli za ta slovesni žrtveni dar blagovoljno. W Daj, da i Télemah vrne z menoj se, kadar dovršiva Vse, radi česa prišla sva na jadrnej ladji zamolklej.
Tak je molila i vse dovršila boginja sama; Dala Telemahu potle je dvojnati lepi kozarec. Ravno tako pa je molil i sin Odisejev dragi. Oni so spekli že gornje meso ter sneli je z ražnjev, Kose delili vsem in obeda dovoljno imeli. A čem so pijač i jedi poželenje ugnali. Tedaj besedo povzame Gerenjan, vitežki Nestor: Zdaj se že bolje spodobi pozvedeti ino vprašati ^0 Tujce, kedó da li so, ker so se z jedjo okrepčali.
Tujci, kedó ste? Od kodi jadrate po morskem valovju?   . Ste-li nemara v opravkih, al' klatite se bez namena. Kakor le tolovaji, po morju, kateri se klate Zastavljajo življenje, pogubo nesoč inostrancem?
7
- 98 -
^ '     Njemu odvrne potem razumni Télemah zopet Srčno ; pogum je Atena mu sama navdihnila v srce, Da bi starosto vprašal o davno prešlem očetu, In da bi mej ljudmi ga povzdigala slava čestilna: Nestor, Néleja sin, o dika sijajna Ahajcev, ^0 Vprašaš, od kodi da smo.   Rad čem naznaniti vse ti. Mi smo z Itake prišli, iz Podnejanskega mesta; Svoje imam opravilo, ne občno, katero naznanim. Grem, da o svojem očetu, čestitem Odiseju, čujem Daljno razširjeno znanje, kateri je nekodaj s tabo, Pravijo, šel na vojno i mesto Trojansko porušil. Sej že o drugih vseh, ki so tam vojevali se s Trojo, Čujemo, kje je vsaki za žalostno smrtjo poginil; Samega njega pogin je zakril Zevs v tmino neznanja. Nikdo ne zna nam točno povedati, kje je poginil, %u Ali na suhem, ubit od mož sovražnih napaden. Ali pa sredi valov hrumečih na morju viharnem. Tore proseč ti kolena objemam, da-li bi hotel Otca žalostno smrt mi naznaniti, če si jo mari Svojimi videl očmi, ali od potnika kojega vest kje Čul.  Oh! vzlasti bednega njega je mati povila! A prizanašanjem mi ne lagodi, i ne milovanjem, Nego povedi mi točno, kakov prizor si ti videl. Prosim, ako je kdaj ti moj blagi roditelj Odisej Ali besedo al' kako dejanje obljubil i spolnil V Trojskej deželi tedaj, ko ste bedo trpeli Ahajci:
't ai Spomni se tega sedaj i povedi mi golo resnico !
(Dalje pride.)
Bedak je.
Zložil J. Bedének.
Oiedak je vsak, kdor kaj verjame Ozri se v krasen dan aprila,
Dekletom, kadar govore, Ko zjutraj solnčna luč gori:
Da se ljubezen jim uname, Popoludne te bo škropila
Ki bi čutilo jo srce! Že ploha, ali pa sneži!
Tako pri vas, dekleta zala, Z ljubeznijo godi se res: Dopoldne si ga še iskala, — Popoldne vržeš ga z nebes.
- 99 -
Človeško srce.
p. D. - Pajkova.
uganke, menim, da je nij na sveti, Katero človek teže razrešuje, — Naj vestno še tako jo preiskuje — Neg' je srce človeško razumeti.
Srce — mogoče skoraj nij verjeti — Postav, dolžnostij drugih ne poštuje Kot one, koje si samo osnuje ; Zastonj je pametno mu kdaj veleti.
Nje ukloniti v to, kar ono noče. Naj z lepo se, naj silo prizadeva, Doseči bo gotovo nemogoče.
A kadar glas ljubezni v njem odmeva, In njene želje v njem vzbudé se vroče. Uboga, da-si nikdo ne veleva!
Osoda ljubezni.
Izvirna povest, spisal A. Koder. (Dalje.)
Grašćakinja nij mogla razumeti, zakaj jo je zdravnik tako nenadoma prišel obiskat. Zato je nekako prestrašena jecljala: „Prevelika čast za-me, gospod doktor, da me razveselite zopet enkrat s svojim obiskom."
„0, čemu hinavščina, gospa grofinja?" odgovori Miroslav. „Nekđaj ste v resnici govorili tako in tedaj sem bil prepričan , da Vam gre od srca ; a časi so se spremenili in jaz spoznavam, da sem tudi sam kriv sedanje spremembe, ter Vam odpuščam. Le posloviti sem se še hotel od Vas, predno zapustim ta kraj."
Zadnje besede naglasi zdraznik s posebnim poudarkom in upre svoje resne oči v grofinjo.
„Ees, res, žal mi je, da je tako ; a jaz ne morem drugače, kakor bi sicer rada", odgovarja še v hujšej zadregi graščakinja, veli zdravniku sesti, a sama je tako zmedena, da ne sede, ampak vedno dela poklone, pihljajo s pahljačo, in popravljajo zapestnice pričujoč s tem, kako tesno jej je stati nasproti možu, kateremu je storila toliko gorja, ker ga izganja celo iz zavetja predrage domovine.   Zdravnik opazi brž vse to, a pravi, kakor bi ničesar ne videl:
„Nij Vam treba biti žal, gospa grofinja; jaz se lehko umaknem drugemu, ki je boje bolji od mene in vredneji Vaše časti in Josipinine roke."
„Tega ne, tega", zavrne zopet graščakinja obledela. „Spoštovala sem Vas vedno; — a to vendar sprevidite, da Vas za zeta . . . ." Zadnje besede jej prestriže zdravnik, rekoč:
7*
- 100 -
„Vzeti ne smemo, ker imamo ponosnega aristotrata, kateremu se zahvaljujem za svoje — premeščenje. Naznanite mu, da mu od srca voščim najboljšo srečo!" —
Graščakinja omahne, nepopisljivo zadeta, na divan in zakrije s pahljačo svoj obledeli obraz ter jeelja: „Jaz ne vem ničesar, oprostite, gospod doktor, meni je vse neznano, o čem govorite!"
„A meni žalibog ne; ampak vem, da ste i Vi, gospa grofinja, pomogli, da ste celo vse žile napeli v viših krogih, da poženete moža, človeka izpred nje in svojih očij, in da le predobro outim, kako se Vam je posrečilo, to doseči, kar ste želeli.   Kaj hočete zdaj še več?"
„To je laž! jaz nisem v nikakovej zvezi . . .!" vzklikne zdaj graščakinja razžaljena in nepopisljivo osramotjena in si skrivaj grize od togote debelo ustnico in sope v velikih duških, kar je značilo veliki nje notranji boj, in slabo zavest, da je kaznovana tako pravično od njega, katerega zaničuje, ki je bil do zdaj tako vsakdanji človek v nje očeh, ki pa tudi nosi srce v svojih prsih in čuti ljubezen, sramoto in krivico, kakor jo meni čutiti edini aristokrat modre krvi.
„A ne govoriva dalje o tem in pustiva reči, katere se ne zlagajo z vašim plemenitim imenom in srcem ; kajti človek, ki stoji pred vami, nij tako neblag, kakor se vam dozdeva. On vam odpušča in tudi gospodu baronu ter tudi Vas prosi odpuščenja, da se predrzne obrniti svoje oči na plemenito in to v pravem pomenu grajsko hčer, rejenko drugače misleče odgojiteljice."
Izgovorivši te besede se zdravnik lahno pokloni in ide iz dvorane. — Graščakinja si zakrije srdito nabrani obraz, dirja kakor blazna po dvorani, kriči in se huduje sama na sebe. Gorje, ko bi imelo pohištvo kaj čutja! Ono bi vedelo in se prepričalo, kako blag zna v časih tudi nežni spol biti!
Miroslav pa je urnih korakov stopal po nekoHko mračnem hodniku in nij niti opazil, kako so se lahno odveznila neka stranska vrata, kako je izginila pred njim neka nežna ženska podoba in se stisnila k oknu na dvorišču, kakor bi se bala svoje lastne sence in bi jej bilo pretesno v tem mračnem zidovju.
Zdaj pride zdravnik mimo in zopet ne zapazi ničesar.
A čuj ! nekaj zašumi za njim in predno se ozre, lej ! oklenile so se dve beli ženski roki njegovega vratu in nekakov nepopisljivo mili, žali glas mu je zašepetal na uho: „0, prijatelj, tako daleč jo prišlo z najino ljubeznijo? O predragi Miroslav ! niti poznati me nočeš več ! Kot tujec hitiš mimo mene ! O tega nisem zaslužila, jaz, ki na-te mislim noč in dan!"
Stoprav zdaj se zjasni zdravnikovo oko. On pogleda in se prepriča, da mu je blizu ona, njegova Josipina, njegova izgubljena ljubimka. V tem trenotku pozabi on na vse, pozabi na ponosno graščakinjo, na ošabnega tekmeca, da! na ves širni prazni svet. Vsa nekdanja čuvstva ljubezni in one neskončne sreče zlijó se zopet v njegovo srce. In kako bi bilo kaj drugega mogoče? Z nepopisljivo radostjo, z orjaško močjo, kakor bi hotel braniti svojo tovarišico v boju z vsemi silami sveta, oklene se zdaj svojega najdražega zaklada, nje života. Beseda mu preveselja zastane. Vrnil se je še enkrat oni blaženi trenotek prve ljubezni, trenotek prvega razodetja nežnih čutil, nepopisljiv peresom, čutljiv samo srcem. O sveti rajski čas, kedaj prideš v drugo ? zakaj se zmračiš tako naglo, ko se človek stoprav zave svoje sreče? —
V tem trenotku posijó zadnji žarki večernega solnca skozi visoko grajsko lino na zopet osrečena dva zaljubljenca. Žarki poljubijo, kakor v zadnje slovo
- 101 -
bledo lice nežne deve in jej še bolj pozlate rumene lasi, kakor bi hoteli povišati s svojim bleskom rajsko slast, vživanje redkih trenotkov pozemske sreče. Kakor iz omotice se zdrami Miroslav in ironija njegove sreče poroga se mu v tem groznejšej podobi.
Iztrgati se hoče Josipini iz naročja; sej mora biti mož; sej ne sme prelamljati svetih namenov, resnih sklepov ; sej je pregnanec iz tega nekedaj tako prijaznega mu gradu!
„Zdrava torej ostani, draga Josipina; veseli se nove svoje ljubezni, v naročju drugega, ki ti podari slavo in bogatstvo, ter pozabi Miroslava ! Pozabi ga kakor se pozabi prašni potnik, s katerim se srečamo na cesti, kadar nam izgine izpred očij v sinjej daljini!" —
Deklica nič ne odgovori, temveč se še trdneje oklene pobegajočega ljubimca in moči njegove prsi z obilnimi solzami.
„Podaj mi še enkrat roko! Nocoj zapustim za vselej tebe in to mesto, kjer sem samo v napotje, kjer ne smem motiti drugemu sreče, katere nisem jaz vreden!"
Izrekši te besede Miroslav strastno poljubi tresočo se deklico v belo čelo, stisne jej zadnjič nežno roko in se iztrga iz nje naročja. Temneti se mu je bilo začelo pred očmi, srce mu je hotelo poči od žalosti. Brzo hiti dalje, kakor morilec, kakor zblaznenec. Josipina pa zažene obupljivi krik: „Miroslav, vzemi me soboj! O ne prepuščaj me strašnoj pogubi. Usmili se me, ako ti je sveto moje ime, ako imaš kaj usmiljenja z obupano devo !" To klikajoč hoče za bežečim zdravnikom teči, ali slabost in obup jo premo-reta ; noga se jej spodtakne na stopnjiei, moč jo zapusti in kot mrtva se zgrudi na kamenita tla in se dolgo ne gane več.
Tako jo najdejo potem in jo odnesó v posteljo ter se trudijo z vsemi pomočki, obuditi jo zopet k življenju.
Crez nekaj časa odpre ona zopet svoje lepe, a zdaj osteklene, zmedene oči in zre na okoli stoječe, kakor bi ne poznala te družbe. Potem zopet zameži in zakriči z odurnim glasom: „0h! njega nij; pregnali so ga, umorili ga bodo!"
Nje sestra Ema pa se ves večer in vso naslednjo noč ne gane več od nje postelje, poprašuje jo neprenehoma za nje bolečine, jo tolaži in jej daje zdravila, kar pa vse ne pomaga nič. ' Le sem ter tija se ozre Josipina v njo in jo prosi: „0 pojdi ga iskat, privedi ga nazaj, reši ga preganjalcev!" Potem pa se zopet vtopi v nerazumljivo poluglasno blodenje.
(Dalje pride-)
Idealist.
Životopisna samo-izpoved.
Spisal Vatroslav. (Dalje.)
1. oktobra.
Prijatelj! prisrčno se Ti zahvaljujem za Tvoje blagohotne opomine, naj bodem pri sklepanju ženitve oprezen ; ali ne zameri mi, da Ti v nekojih stvareh oporekam in se s Tvojimi nazori o tej zadevi popolnoma ne zedinjam. Tebi, kot vseskozi praktičnemu človeku, je ženitev „sredstvo k pospešenju
- 102 -
človeškega gmotnega blagostanja in potrebna naprava zaradi vzdržanja človeškega rodu." Tebi velja zakon za državljanski čin; jaz pa smatram združenje dveh bitij različnega spola z idealističnega stališča; meni pomenja tako združenje kot sredstvo v dosego idealov človeške dovršenosti in kot posledica prave, čiste ljubezni.
Po mojem mnenju je z osobnim dostojanstvom nezdnižljivo, smatrati ženitev kot kupčijsko pogodbo, kakor jo smatra materijalistični svet. Meni se studi ono koristolovje, katero ljudi pri izvrševanju tega najsvetejšega meju-osobnega čina obče vodi! Kaj koristi bogatstvo, kaj hasni imovina, premoženje, ako se ne sklada srce s srcem? čemu je trdna, gmotna podlaga, ako se na njej ne razvija srečno in zadovoljno življenje? In prašam Te, ali človek bez bogatstva sploh ne more srečen biti?
Sicer pa, da to mimogrede omenim, nameravana moja ženitev ne bode bez vsega materijalnoga temelja. Zagotovljeno imam pri svojem očetu znamenito dedščino, katero smem o priliki svoje ženitve zahtevati. In na ta način je najina prihodnjost ipak zavarovana, akoravno sem se Lueijetinej doti odpovedal in se z njo oženim kot pravi „ideahst."
20. oktobra.
Božidar! zaželeni trenotek moje poroke je blizu. Samo eden mesec dnij še leži vmes. Skoro bode vse pripravljeno ; tudi dan poroke je uže določen: 23. dan novembra meseca.
Svojemu očetu sem pisal po dedščino in vsak dan pričakujem dobrega odgovora. Odgovor mi ima ob enem prinesti za zdanje okolnosti potrebnih sredstev — svotico neobhodno potrebnega — denarja! Prijatelj! Ti me poznaš in veš, da mi nij prav nič ležeče na tem bornem deležu posvetnega posestva, a zdaj ga potrebujem kot sredstva, da nekoliko veselja napravim svojej nevesti.
Božidar ! roka se mi trese radosti in prisiljen sem pero odložiti : od veselja Ti ne morem dalje pisati. Ne zameri mi, da Te zdaj sredi svoje ljubezenske sreče nekoliko zanemarjam; pozneje Ti hočem to tristroko nadomestiti.   VeseU se moje sreče z menoj!
15. novembra.
Prijatelj ! moja poželjivost po pričakovanem denarju je bridko kažnjena. Sladka nadeja lepših mi dnij je proč; nova izkušnja streznila je mojo po drznih načrtih omotjeno glavo.
Kaj meniš, da je moj oče na moje zahtevanje odgovoril? — Da mi denar edino le s tem pogojem izplača, ako vzamem za soprogo ono dekle, katero mi je neki on uže izbral! Mož — predobrotni! — mi je bil namenil neko, kakor on pravi, „pridno in pobožno" dekle za nevesto, a jaz poznam hinavski nje značaj. Ob enem me oče svari pred sklepanjem zakona s „tujko, katere od mladih nog natanko ne poznam", kajti zveze s tako žensko on vse svoje žive dni ne bo odobril in zaradi hasnovitih mi o tem pridig pozivlje me dobri mož domu.  To jo zdaj imam svojo ženitev — z dvema nevestama!
Vsled tega za mene in mojo izvoljenko razžaljivega pisma odpisal sem nemudoma očetu in mu izpovedal z vso odločnostjo, da ne maram ne za njegov denar, še menj pak za njegovo nevesto; da bom vzel za soprogo edino le ono žensko, katero si je izvolilo moje srce. Tako sem naenkrat prost po-
- 103 -
stal vseh konvencijonelnih obzirov, pa tudi svoje ' dedščine, za ktero vež ne maram! —
Prijatelj! vem, da maješ z glavo, a nič se ne boj za mojo prihodnjost! Da-si tudi sem zavrgel vse pripomočke in s praznimi rokami popeljem svojo nevesto pred oltar, vendar se ne bojim jutranjega dne. Kaj mi neki manjka? Nemam li dobre, gotove službe? In potem, če dalje pomislim, nij li moja zaročnica vrlo izurjena, vešča, in skrbna devojka? Ona je protivnica onega mnenja, da le edini mož pa mož ima skrbeti za potrebna sredstva, žena pak ima samo pohajkovati in pa lenobo i-editi. Moja Lucijeta je drugega mnenja: ona se klanja modernim načelom tako zvane „emancipacije ženstva". Po nje načelih ima se i žena za materijalno stanje svoje brigati in v prvej vrsti udeleževati, z možem vse in vsakoršne človeške zadače reševati, ter tudi z dejanjskimi čini lastnih rok in lastnega uma človečanstvu koristiti. Pa tudi jaz, akopram negujem idealne nazore o nežnosti ženstva, sem istih mislij. Da-si sem inače „nepraktičen idealist", ipak mi moraš tuđi nekoliko praktičnosti priznavati! Ali glavno je, da na strani svoje ljubeznive spremljevalke ne zgrešim pravega pota skoz življenje in to mi bode praktičnosti dovolj. Zato gledam bez bojazni neznanoj osodi svoje bodočnosti v oči, ker mi nij sile samo na svoje moči zaupati, ampak dobom vrlo in odločno spremljevalko življenja.   In vselej bolje dvema, pravi Homer, nego samemu.
30. novembra.
Božidar! zgodilo se je, o čemur se mi pred pol letom niti sanjalo nij, in kar se mi je tedaj nemogoče dozdevalo: oženjen sem in deva, kojo sem toliko spoštoval in obožaval, je moja last.
To Ti je bila idealna, poetična ženitev ! Da bi bil Ti videl mojo nevesto s cvetočim vencem okinčeno, v deviški pajčolan zavito vštric mene pred žrtvenik stopiti in tam klečati! Ti bi bil vzkliknol kar nehote in dejal: „Evo tu vtelesjeni simbol čistega devištva in vzvišeni uzor blaženega ženstva!" in ko bi bil še na mene ozrl se, — pristavil bi bil: „To je par po božjej volji!"
Ženitvovanje smo obhajali v prijaznem krogu roditeljev in najnih prijateljev, ah prav idilično prosto, a tem srčneje.
Odtlej uživam srečno idilično življenje, pozabivši na ves svet, žive edino v premišljevanju svojih sanj in idealov!
1. janvarja 1871.
KoKka dobrota je vendar za nas ponosne „gospodarje stvarjenja", da nam je večna priroda na težavnem potu skoz življenje pridružila mile in ljubeznive tovarišice, ki nas z lahnimi nogami spremljajo in nam s sladkim svojim smehljanjem olajšujejo težo posvetnih nadlog! Kako blagotvoren je upliv tankočutnega in uzorno vzvišenega ženstva na grčavi možki spol! Prijatelj! stoprav na strani nežne ženke naučil sem se prav razumevati pomen neumrljivih Sehillerjevih besed:
„Žene spoštujte! Sade nam umetno Cvetlice rajske v živenje posvetno. Sladke ljubezni napletajo vez." Toda, dragi moj! nahaja se med ženstvom tudi ogromno število zaničevanja vrednih bitij, ki vzvišeni njega ideal skrunijo in človeštvu do-
- 104 -
stojne pojmove o njem užalijo! Sploh je današnji dan jako malo čistega in nepopačenega ženstva pod luno in zbog tega gine vedno bolj ono davno ženočastje in vitežko spoštovanje krasnega spola ! — Tem vece hvale in časti vredna je zatorej ženska, koja ostane čista in neoskrunjena in koja v deviškem cvetu stopi pred žrtvenik, ter se z nepopačenim nravom izvoljenemu možu posveti ! Takso žensko dobiti se je meni posrečilo. Zato kličem s Schillerjem : „Wer ein holdes Weib errungen. Mische seinen Jubel ein!"
Vedi, Božidar, Tvoj „idealist" je srečen! Privošči mu to srečo!
(Dalje pride.)
Ustanek Srbov pod Miloš-Obrenoviéem.
Fr. Jaroslav.
(Konec.)
Krivice, katere so uradni Turki takrat delah kristijanom, bile so tolike, da so sami Turki svetovali narodu, naj orožja ne odda, nego je prekrije za hude čase.   Na tem potovanju so Turki tudi mnogo Srbov pobili.
In to še nij bilo dosti. Sulejman sklene predelati belgradsko trdnjavo in goni Srbe na tlako. Srbi so morali o svojem trošku na tlaki živeti in v krvavem znoju vtrjevati grad, v katerem so nezdavnaj gospodarji bili. Turki poklicani in nepoklicani, dohajali so kot nazorniki gledat, kako Srbi delajo. Pri nariranju bili so tako besni, da jim noben Srbin nij smel pogledati v oči. čem malopridnejši je bil kteri Turčin, tem bolj je nadlegoval Srbe pri delu. Srbi, ki so pred enim letom kot junaki prelivali krv za svobodo, zvijali so se sedaj pod šibami Turčinov, delali tlako, in konec jemali od bed in nevolj. Takrat je smrt storilo mnogo Srbov, kajti mnoge so Turki, ako so se jim pogumnejši in močnejši videli, na stran zavlekli in potolkli.
Eavno ta čas, ko so Srbi tlako delali na belgradskej trdnjavi, vnela se je v Srbiji kuga, kojo so bih Turki seboj prinesli. Izmučeni narod je začel padati kot snopje, smrt je imela obilo žetev.
Kmalu so dobili Turki novo priliko, še bolj oslabiti srbsko ljudstvo. To priliko je dal Turkom A d ži-P roda no v upor, ki se je pričel širiti okoli Cačka, in pozneje tudi v okrožju kragujevskem in jagodinskem. K temu uporu povabil je Adži-Prodan tudi Miloš-Obr enovida, naj ta prevzame vodstvo, in naj bode Srbom to, kar jim je bil Orni Jurij.
Miloš nij hotel o tem slišati, vzlasti zato ne, ker je znal, da narod še nij dosti uredjen, da bi se mogel večej in rednej vojski upreti. On je poročal onim, kateri so ga pozivali na upor, naj mirujejo, da pred zimo nij pravi čas, da še niso pripravljeni na to, da manjka skoro vsega k vojskovanju potrebnega, in da torej ne navale še več nesreč na ubogo ljudstvo. A da ne bi Skopljak-paša sumil, da se ves narod na ustanek pripravlja, poroči mu, kaj dela Adži-Prodan, in zagotavlja ga, da se mu nij nič bati, da bi se narod vzdignil in da se bode Prodanov upor kmalu zadušil. Celo sam Miloš s svojim pobratimom, rudniškim muselimom, se je vzdignil in odšel v oni kraj, kateri se je upiral. Ko je narod čul, kaj Miloš govori, odstopil je od Prodana, ki je z nekolikimi drugovi pobegnil v gore.
- 105 -
Skopljak-paša nij hotel verjeti Milošu, da se bo narod sam utišil, nego pošlje svojo vojsko, da nemirneže umiri. Dokler je Miloš sredi ljudstva hodil in ga miril, došla je turska vojska v Čačak, kjer je nje načelnik z Milošem se srečal in ga pozval, naj gre mirit uporno Gružo in jagodinsko okrožje. Načelnik turske vojske je zagotavljal Miloša in narod, naj mirujejo, naj se udajo, ker se ne bode nobenemu nič zgodilo. Iz tega se vidi, da je Miloš Turkom zaupal. Sošel se je tudi s Tomažem Vučićem Perišieem, ki je tudi imel svojo četo in še z drugimi četniki, ter jhn dokazal, da najbolje pogode, ako za zdaj mirujejo, ker še nij došla ura občnemu uporu. Vučie se je udal Milošu.   Miloš je tudi jagodinsko okrožje umiril.
Poveljnik turske vojske pa nij bil mož beseda. On je v Čačku naj-preje zgrabil mnogo ljudij in je vkoval v težko železje; isto tako je postopal v Gruži in Kragujevcu, in pozneje v Jagodini, ter 150 odličnejših Srbov vkovanih v težke lance v Belgrad odpeljal.
Ko je Miloš videl, kaj verolomni turski poveljnik dela, vrne se nevoljen na svoj dom. Turki so vkovane Srbe v Belgradu pometali v ječe, kjer so jih z lakoto, žejo in drugimi mukami mučili. Crez tri mesece ukaže Skopljak zadnje Srbe poslati s tega sveta. Dva dni je trajalo klanje teh jadnikov; enim so Turki odrezali glave, druge nasadili na kole. Groza nas sprehaja pomislivše, koliko so ti nesrečniki takrat trpeli. Turki so vsak kol, na katerega 80 obsojenega Srbina nabosti hoteli, tako v zemljo zabili, da ste nesrečniku nogi skoro do tal viseli, in tako živim meso z životov trgali. Včasih so nesrečniki še dalj časa na kolu živeh, javkajo od bolečin, in rote memo-idoče Turke, naj se jih usmilijo in vstrelé. Skopljak-paša je včasih prišel pogledat, kako je, in milo mu je bilo poslušati grozno ječanje nesrečnikov. Samo včasih je kak stražar po noči tu ali tam vstrelil katerega nesrečnika, ki mu je z ječanjem presedal. Mestna vrata so bila ponabita z glavami pogubljenih Srbov, turski psi pa so kosove trupel po ulicah raznašali.
Ali tudi to še nij bilo dovolj. Skopljak-paša je bil opazil, da so nekateri Srbi pri poslednjem uporu orožje imeli. To mu je dalo povod, narodu znovič orožje pobrati. Turkom je ta zapoved vezirova dobro došla. Zapadna Evropa ne bi verjela, kako so Turki s Srbi delali. V Srbiji je takrat bilo toliko gospodarjev, kolikor Turkov. Srbi jim niso smeli niti v oči pogledati. Kedar je Turčin prišel pred prag srbske hiše, moral je domačin golonog priti pred-nj, prepeljavati mu konja. V hiši pa je delal Turčin, kar se mu je ljubilo. Od mesta do mesta so Turki jemali pojedine Srbe za vodnike, in kedar so prišli do velike ceste, ali tudi drugje, privezali so vodnika k drevesu, ter ga imeli za tarčo, ter ga ubili ali polumrtvega zapustili. Žive ljudi so pekli na ražnju, obesah jih za roke ali noge, na glavo torbe polne pepela jim privezovali, potem po njih tolkli, da je nesrečnikom pepel letel v oči nos, usta in ušesa. S sekirami so jih ubijali in jim drobili kosti. Malo deco so metali kvišku in jo lovili na nože, materam pa drobovje razparavali. Strah, groza in togota je obladala vso Srbijo.
Kohko hvalo je torej dolžen srbski narod junaku, ki ga je drugi pot vzbudil na orožje, ki ga je junaški vodil v vojskah in z razboritostjo osvobodil neushšanih okrutnostij. Ta junak in osvoboditelj Srbov bil je Miloš Obrenovié.
Uže ondaj, ko so Turki brezobzirno vladarili po Srbiji, je Miloš večkrat premišljeval, kako bi so moglo pretrgati ono žalostno stanje naroda. On je črez
- 106 -
nekoliko mesecev po odhodu Črnega Jurija iz Srbije še z nekimi drugimi moži poslal v imenu srbskega naroda prošnjo ruskemu caru Aleksandru. Nekoliko mesecev potem pooblastil je Miloš popa Nenadovida, naj v imenu srbskega ljudstva cara Aleksandra prosi, da on sprejme Srbijo v svoje varstvo. Pa ne samo ruski dvor, ampak tudi ostale velike oblasti so Srhi prosili pomoči in pokroviteljstva proti Turkom. Ali vsak pot so dobili praznih obetanij, in lepih besedij. Euska ondaj nij mogla pomagati, ker je bila sama v neprilikah, druge velevlasti pa niso hotele. Tako je Srbija bila sama sebi prepuščena in pa — turskej samovolji.
Najbolje je bilo, da se Srbi sami osvobodé brez tuje pomoči ; ali bilo nij sredstev. Mesta in trdnjave so bile v turskih rokah in polne turskih vojakov. Topov iz prejšnje vojske nij bilo več, vojaških priprav tudi nič, niti denarja, da bi se bila mogla v tujini naročiti potrebna sredstva. Orožje bih so pobrali Turki, le tu in tam je bilo še nekoliko skritega. Narod sam pa je bil zbegan in razkropljen. Odhčni možje so bili pobegnili v Avstrijo. Stanje Srbije je bilo uprav obupno. V takovem stanju se vzdigniti proti Turkom, katerih je bilo v Srbiji prav mnogo, in ki so imeli mesta, orožje, denar in strelivo v rokah, bilo je silno nevarno. Prevladati vse te težave, zdelo se je na prvi videz nemogoče. Oni, ki je vendar le vse te zapreke in težave premogel, ki je, preziraje vse te nevarnosti, narod vzbudil in borbo za svobodo srečno dovršil, zaslužuje, ne samo da mu srbski narod ostane hvaležen, nego tudi, da se njegovo ime z zlatimi či'kami zapiše v knjigo svetne povestniee. —
Na spomlad 1. 1815. pokliče Sulejman Skopljak-paša vse kneze, kateri so še nekaj oblasti imeh nad narodom, v Be grad in jim zapové, naj brez odloga pobirajo harač. Ob enem jim je priporočil, naj odvračajo narod od upornosti, naj Turke, katere je on po Srbiji ponamestil, poslušajo, in naj ne prekrivajo hajdukov. Vsakemu je zapretil, da mu glavo sname, ako ne izvrši njegove zapovedi.
Med temi knezi je bil tudi Miloš Obrenovič. Sulejman pustivši ostale kneze na njih domove, zadržal je Miloša pri sebi v Belgradu kot talnika. Ceh mesec dnij je sedel Miloš v Belgradu, ne znajoč, čemu ga zadržujejo. Med tem časom je jasneje nego kedaj poprej sprevidel, da se narod mora zopet vzdigniti na orožje, da silo zlomi s silo. Premišljujoč o narodnem blagu moral je pred vsem drugim skrbeti, da iz Belgrada odnese živo glavo. Večkrat je prosil vezira, naj ga izpusti in mu dokazoval, kako je treba, da gre on sam med narod, pobirat harač; ker narod razve njemu nikomur ne zaupa; ali vsi ti razlogi mu niso pomagah; Turki ga niso hoteli izpustiti.
Dokler je Miloš premišljeval, kako bi izšel iz mesta, ponudi mu č a j a-paša na odkup blizo sto Srbov, kateri so se bili k njemu v robstvo podali. Kmalu sta se bila pogodila. Potem reče Miloš čaji, da nima toliko novcev pri sebi, nego da mora iti domu, da jih pri narodu iztirja in tudi nekaj svojih volov proda, da tako zahtevano svoto nabere. A čaja sprva nij hotel privoliti v to, da bi Miloš šel med ljudstvo; vendar si naposled spremish, in tudi pri Sulejmanu izprosi, da mu dovoli iti domu. Miloš odide z robovi, ali ko se spusti proti svojemu domu, nij šel po navadnem poti, nego po stranskem, boječ se turske prevare. Ko dojde v Eakovico, dohiti ga turski sel in ga kliče nazaj v Belgrad.  Ali Miloš se nij hotel vrniti, temveč da paši pove-
- 107 -
dati, da vrlo hrepeni po domu, in mu zato naj paša raji piše, kar od njega želi, a on hoče storiti, kakor je tudi doslej poslušal najviše zapovedi. Tako je Miloš srečno utekel iz ječe, kar je bilo za srbsko vstajo prevažno.
čem Miloš pride domu, začne se pripravljati na vojsko. Dogovarjati se začne o tem s svojimi prijatelji in znanci, kateri so ga z veseljem sprejeli in ga nagovarjali, naj bode v vojski njih glavar. Miloš je šel tudi med prosti narod, in se z njim razgovarjal, da se dalje ne sme čakati, nego se mora neutegoma vstati na Turke, naj pride kar hoče. Konečno se je odločil na vojsko s Turki, in je svojim znancem poročil, da jim hočo na cvetno nedeljo objaviti, kaj in kako je namishl vstajo učiniti.
Ko je prišla cvetna nedelja, gre Miloš v selo Takovo v cerkev. V selu se je sešlo mnogo njegovih znancev, in mnogo prostega naroda. Po službi božjej da Miloš ljudstva na znanje, da bi mu rad nekaj povedal. Zdaj stopi na povišeno mesto, a okolo njega se zbere polno ljudstva. Miloš nadarjen z nenavadno in odhčno zgovornostjo, razloži narodu njegovo stanje, in ga opomeni, naj vsi vstanejo na vojsko, ker on hoče raji umreti nego še na dalje gadno robstvo prenašati. Ob enem izjavi, da hoče biti narodu za glavarja, ah da zato želi, naj mu vsi prisežejo, da se hočejo radi vojevati, da hočejo biti složni in ga hočejo poslušati. Eadostni vzkliki se vnamejo, v znamenje, da narod pritrjuje njegovim besedam. Ljudje se vstopijo v red, pa mu gologlavi čestitajo k gospodarstvu. Sivi starčki so pla-kah zbog radosti, vide, kako veselo Srbi pričinjajo veliko delo svojega osvo-bodjenja. Ko se je to izvršilo, Miloš razpusti narod na dom z opominom, naj se vsaki pridno pripravlja na boj, kadar pride poklic na orožje.
Jedva se je to zgodilo v Takovem, uže se je tudi začela vojska s Turkom. Milošev brat Ivan, Paštramac, Vučić in Blagoje sootehvKniču turskim haračlijom harač, nje pobili, denar pa zložili za vojaške potrebe. Tudi Milošev kum je poslal mnogo denarja, in tudi Miloš sam je prodal svoje črede, ter na to gledal, da bode pri predstoječem znamenitem delu dovolj denarnih sredstev pri roki.
Kmalu na to zbere Miloš okrog sebe večo četo prijateljev, znancev in privržencev, ter se posvetuje o vojski. Enkrat se izgubi za nekaj hipov, odide na svoj dom, preobleče se v vojvodsko obleko, opaše orožje, vzame v roke zastavo pa se vrne med svoje zveste sobrate. Zastavo potem izroči Simonu Paštramcu, in izreče imenitne besede: „Evo mene, a eto vam rata s Turcima!"
Borba se je pričela. Ognjišče vse vojske bilo je v okrožju rudniškem, od koder se je gibanje brzo razširilo v okrožje kragujevsko in čačansko a za nemnogo časa v ves narod. Eazve v mnogih bolj malih bitvah pobil je Turke po velikem naprezanju vseh sil in po brezprimernem prizadevanju na več mestih, najpreje na čačku, potem pri Požarevcu in na Dubljem, vse 1. 1815., in otel vso Srbijo. Po teh zmagah se je Miloš spustil v dogovore s Turki, in naposled dosegel, da je srbski narod v njem dobil naslednjega kneza, in da je zadobil svojo samostalnost.
Narodu srbskemu je zdaj odprt pot k svobodnemu napredku. V svojih težkih borbah se je moral naučiti, da v slogi in samozaupnosti tiči njegova moč in silovitost.
- 108 -
Ruskoslovansko slovstvo.
Naznanja Davorin Trstenjak.
n) Opyt fonetiki režimskih pogovorov.   J. Baudouin de Courtenay.
ft) JRezijanskij Katehizis kak priloženie k „opytu fonetiki rezianskih govorov" s primečanijami i slovarem izdal J. Baudouin de Courtenay. War-^awa E. Wende i Comp. Peterburg D. E. KoSančikov 1875. Leipzig typografia Bera i Hermana.
Slavni prof. Lamanski je letos pri nekej priliki rekel: „za male jugoslovanske rodove je uže dobro, da ruski Slovani bivajo"; in ta izrek nij samo opravičen v političnem oziru, nego tudi v slovstvenem. Mali pogoslovanski rodici, med katere se imamo tudi mi Slovenci šteti, bodo težko kedaj veliko znanstveno literaturo na noge spravili; sicer bi se dalo več storiti, nego se stori, ali voditelji naših literarnih organov sploh ne zapopadajo svoje naloge in literarnih potrebščin slovenskega naroda. Tacih knjig, kakor ste gore naznanjeni, bi težko mogel slovenski pisatelj na svitlo spraviti, in sicer ker prvič nam manjka sposobnih glav za taka raziskavanja, in če še imamo kakega strokovnika, piše ta rajši nemški, nego slovenski, drugič ovirajo materialne razmere izdavanje strogo znanstvenih knjig. Edina Matica naša bi šče znala kaj tacega storiti, a tam se oglašajo bolj za koledare, nego za učene knjige kakor se je lahko v poslednjem občnem zboru matičnem shšalo.
Mi smo torej veleučenomu g. pisatelju neskončno hvalo dolžni, da se je lotil tega težavnega dela z marljivostjo in znanostjo, kakih redko pri pisateljih nahajamo.
G. Baudouin de Courtenay, sedaj redni cesarski ruski profesor na Kazanskem vseučilišči, je šče mlad mož, ne veliko črez 30 let star, sicer sprvega iz francoske famihe, ki se je bila na Poljskem naselila, vendar imenuje polščino svoj materinski jezik, in je v tem jeziku uže, kohkor je meni znano, 4 knjige spisal.
A g. Baudouin piše tudi ruski (izdal je v ruskem jeziku uže 6 večih spisov), češki (v češkem jeziku imamo eden večji spis od njega), hrvatski in slovenski, kakor njegovi zanimivi članki, razglašeni v „Soči" pod naslovom: „Nektere opazke ruskega professera", pričujejo. Da tudi izvrstno nemški piše, znano je vsem, kateri čitajo Kuhnov Zeitschrift für vergleich. Sprachforschung in Beiträge, in kot učitelj priravnavajočega jezikoslovja umi sanskrit (sansk. gramatiko baš letos na kazanskem vseučehšči predava), zend, in druge indogermanske jezike. On je poslušal na nemških vseučeliščih najbolje učitelje teh jezikov, v Milanu glasovitega Ascoli-ja, in tako je gotovo dika svoje univerze. Naše ministerstvo za nauk si je prizadevalo ga za krakovsko vseučilišče pridobiti, ali g. Baudouin ima zaveze napram ruskej vladi, na čije stroške se je učil, in tako mora svoje moči svojej domovini posvetiti. G. Baudouin je, kakor znano, blizo 2 leti med Slovenci živel, in vsa slovenska narečja dobro preučil, zraven pa nabral dosti narodnih pravljic, basnij in pesnij, katere bode gotovo v ruskih literarnih organih objavil.
Prvi gore omenjenih spisov obdeluje fonetiko rezijanskega narečja. Spis je razdeljen v 3 razdelke. Prvi razdel §§ 1—15 opisuje zvoke, drugi razdel razpravlja etymologicno odnošenje rezijanskih zvokov, tretji občna zaključenja in izvode. Ker ta časopis nema mnogo takih čitateljev, katere
- 109 -
bi zanimali ti gramatični in fonetični pretresi, ne bodem en detail presojeval te izvrstne knjige, nego samo opozorjujem prijatelje in učence tilologične znanosti, naj jo sami preberejo in preučijo, da bodo znali, kako se ima dialek-tologija obdelovati. Pi-va knjiga nema sicer več nego 128 stranij, a za sostavljenje je bilo treba ogromnega truda ; zato je slavni prof. Lamanski pri Baudouinovej inauguraciji ne zastonj rekel, da se v tej knjigi najde marljivost sredovečnega klošterskega učenjaka.
Druga knjiga: „Eezianskij Katehizis", je tudi za menje učenega čitatelja razumljiva, ker prina.ša: Krščanski nauk in nektere molitve v rezijan-skem narečji. Znamenita je ta okolščina, da je g. IJaudouin ta katehizem si prepisal v Mariboru iz rokopisa, ki je vlastnina rezijanskega trgovca Frančiška Kopeti Kundija. Ako bi ta časnik mi mogel več prostora odstopiti *), bi posnel iz omenjene knjige marsikteri komad, da se čitatelji prepričajo o kakovosti tega z italjanščino zelo pomešanega jezika. Za spoznavanje samo sem postavim deset božjih zapovedij: 1. verij se na dnoha samaha Boha, 2. Ni uvpamaj Bohavaha jmmana pres potribe. 3. Svetuaj te dni Boheme. 4. On o raj oggia nu mater. 5. Niuvbiuvaj. 6. Ne hrishi svahunzhijo strivin mison. 7. Ne cradi, 8. Ni lashi ah boj falz teshtimoniaz ho, 9. Ni dishidirat tih drusih shin, 10. Ni dishidirat tih drouzih roube.
V „prilogi" opisuje g. izdatelj rokopis, govori o sposobi izdanja, o grafiki in pravopisu, o arhaizmih v jeziku, v uplivu tujih jezikov, in o iz-kustvenosti jezika. Obširen „Slovar" konča to prezanimivo knjigo, katero bi si naj omishh vsi duhovniki videmske in goriške škofije, ki imajo s Slovenci onih pokrajin opraviti.
V prvi knjigi na 120. strani sproži g. pisatelj važno misel rekši: da Eezjani predstavljajo zmes Slovanov, da je na nje upHval turan-ski (mongolsko-tatarski-altajski) živelj, da celo naravnost reče, ka so Eezi-jani pošlo vanj eni Tu rane i. To je mogoče tudi iz zgoaovine dokazati. Obri (Avari) so bih prijatelji Longobardov, in so iz prvega, ko šče so z njimi v prijateljski zavezi živeli, pogosto svoje trume Longobardom v pomoč pošiljali v njihovih bojih z Byzantinci. Poslednje se je to prijateljstvo razdrlo, in Obri so pobojevali Longobarde v gorenji Italiji naselivši se. Tako omenja Paulus Diacanus (1. IV. cap. 19), da so Obri leta 663. prišH na prošnjo kralja Grimoalda, da pokorijo nezvestega njegovega vojvodo — pun-tarja Lupa. Oberski Kakan pride z veliko vojsko, in Lupa se je bojeval „in loco, qui Thunis dicitur", tri dni s Kakanom.
Da so takrat uže Slovani v Oarnioli in Forojuliji stanovali, je znano iz istega Pavla Diakona, zato jaz ta fluvius imam za reko: Eezia, in trdim, da je Eezia in Eezjan po uplivu venetskoitalskega jezika, kateri gla.snik c spremenja v s (z), na primer: ose = voce, oselle = uccello, — nastalo iz: Eeka in Eečan. Prvotno slovansko izgovarjanje je zatrlo in popačilo venetskoitalsko. V oni dobi je vtegnil kak oddelek Obrov aH Obro-sl o v ano v tam zaostati; in iz tih ostankov se izobraziti rezijanski rodič in jezik. Dalje učeni g. pisatelj omenja (str. 122.), da se je v rezijanski dolini in tudi nekoliko v učejski pokrajini naselilo troje različnih iz raznih mestnostij in more biti tudi v raznih dobah prišedših slovanskih plemen. Posebno svojstvo najde g. pisatelj v Belskem govoni, drugo pleme v Nivi in Stolbici, in sopet različni so Osojani in Učani.
*)  Svobodno! Ur.
- 110 -
Jaz bi si to okolšeino tako razložil: v onem kotam so sdruženi ostanki starih Venetov, starih slovanskih Nericano v, in v 6 stoletji po Kristu na novo tja prišedših hrvatsko-srbskih trum, vsaj g. pisatelj sam trdi, da prebivalci v džemonskem, Sarčentinskem in cividalskem okrožji ne spadajo k slovenskemu, temoč srbohrvatskemu plemenu, poimence k zapadnej pri-raorskej čakavskej betvi. Tako tudi v sv. petrovskem okrožji (distritto di s. Pietro degli Schiavi) je g. pisatelj našel srbohrvatski govor vendar uže vlijanjem slovenskega jezika.
Moje trjenje popričuje tudi nošnja. Nemški potnik Peez se je čudil, da je v S t o 1 b i c i našel ono nošnjo , kakšno imajo ponemčeni Slovani v Altenburgu in ob Westerwaldu (glej Westermanns Monatshefte 1859. str. 64). Enako nošnjo tudi so imeli stari Noric ani, kakor obhčaji na rimskih spomenikih v Noriku izkopanih pričujejo.
In šče drag izrek g. pisatelju podpišemo, ki se glasi : Net nikakih do-statočnih dokazateljstv v polžu obščegospodstvujuščago mnjenja, čto slavja-no-litavskie jazyki nahodjathsja v bližajšem genetičeskom srodstvo s jazykami germanskimi, v protivopoložnosti vsem pročim ario-evropskim jazikam.
Tako g. pisatelj ne priznava Sehleicherove in Schmidtove theorie, s katero se tudi jaz ne morem sprijazniti. Znamenito je tudi sledeče trjenje Baudouinovo :
„Net ni malejšago osnovania sčitat staroslovjanski (drevnebol-garskij) jazyk jazykom drevneslovinskim (altslovenisch). Vse, čto privoditsja v zaščitu etogo mnenja, protivorečit kak istoričeski-linguističeskim faktam, takže točno i logičeskim trebóvaniam istino naučnego umazaklučenija. To sem uže trdil pred 20 leti, sedaj tudi uže naš slavni Miklošič isto priznava (glej najnovejše izdanje njegove Formenlehre in Paradigmen). Tako tudi ne bodemo več frizenskih jezičnih spominkov imeh za starosloven-ske (alt-slovenisch- karantanisch), nego za starohrvatsko-srbsko in starokorptansko zmes. Tudi to sem uže trdil pred mnogimi leti; pozneje je prof. Jagič v „Kniževniku" pisal, da ti jezikovski spominki obstojijo iz treh življev (stihova) iz : starobolgar sk. starohrv. in slovenščine in moj nepozabljivi prijatelj Caf je v „Vestniku" izrekel mnenje, da je krščanski misionar one molitve pisal za Slovence, kateri so v oni pokrajini stanovali, kder denešnje Eezijance nahajamo.
Dialektologija kritično obdelana bode tudi marsiktero temno mesto v slovenski zgodovini posvetila; zato nam Bog daj več takih učenjakov, kakor je g. prof Baudouin de Courtenay.
Razgovori.
J. p. II.
Tedaj nadaljevanja najnih razgovorov želiš, Pavlina? — Lahko je kaj takega želeti, a težko je izvršiti! O čem ti naj pišem, Pavhna, ali, da se prav izrazim, o čem ti smem pisati ? Stvar je pri današnjem stanju ki'itike jako kočljiva.   Le pomish, Pavlina, kako zelo smo Slo-
- Ili -
venei med tem časom napredovali, ko smo po ovčje brez vodnika zvononosca tavali! Mej tem se je svet čudno spremenil. Bilo je mej tem pokopano vse znanje našega jezika ; bila je strašna doba, „temnejša" nego ona, koje Vodnik začel svoje „okrogle" peti; z eno besedo: „es war die zvonlose, die schreckliche Zeit!" Nij ga bilo več Slovenca, ki bi bil znal svojo materinščino prav pisati, ah kaj pravim pisati? niti govoriti! Slovenci so poštah nemi kartuzi-janci; migah so si samo z očmi in kazah s prsti ! Bilje vedno „veliki petek !" — Ali bilo je tako, Pavlina! kajti tako stoji črno na belem zapisano, celo natiskano, in s tem prenehuje ves daljnji prepir! O domačem jezikoslovju tedaj vidiš, Pavlina, ne smem ti kaj pisati; pravico do tega si prisvajajo iz-ključivo „nejezikoslovci", kakor se sami zovejo.
Ali pa se hočem menda o pesništvu, priljubljenem tebi predmetu, s teboj razgovarjati? — Kaj li misliš? Tudi pesništvo je mej tem znatno napredovalo, kar zopet najdeš črno na belem zapisano in celo natisneno, kar tedaj mora gola istina biti, ker je nekoje črnilo čisto posebne trdilne moči. In kako je to blaženo pesništvo mej tem zlosretnim časom napredovalo! Ves drug čas, vsa druga doba je nastopila ! Naši pesniki so — navdihovani od nekega pet let nečutega glasu (gospo logiko prosin;io o tem zaključku za oproščenje!) — v pesništvu tolik napredek storili, da so začeh celo stope vrstične števati in rime skladati! Kolik napredek! Tedaj stopoštetja in rimo-skladja so se mej tem ti napredniki naučili, česar njih predniki (n. pr. Vodnik, potem čbeličarji s Preširnom vred) niso šče znah, reveži! Zdaj pa taji, kdor moreš, da se nij pesništvu nova luč prikazala, luč, kojo je prižgal „naš Lessing", (ki pa se je žalibog za sto let prekasno narodil), ki je prvi pokazal, jaz poudarjam, Pavlina, besedo prvi, kako se zlagajo „vrstice brez apostrofa!" Krasna, rešilna iznajdba te pesni brez apostrofa, po kojej se je nevednim dotlej lire obožateljem razkrilo novo poprišče slave in lovorovih vencev! —
Našej poeziji se je tedaj novo, doslej nikjer po svetu znano poprišče slave razkrilo. Nadejepolni naši pesniki imajo teren pred seboj, ki je nov in vsaj hvaležen. Ah naj se ga preveč ne vesele! „Nij rože brez trna", glasi Dingelstedtovo geslo, geslo pobaronjenega ravnatelja cesarskega gledišča v Beču, ženialnega dramaturga. Tudi „verzi brez apostrofa" našim pesnikom niso brez trnja. Prašam vas, vsi vi pesniki in pesnikinje, kaj vam pomaga ta „ženialna" iznajdba? Zlagajte pesni šče tako pravilno merjene, rimajte jih šče tako čisto, postavite se pri gladjenju in piljenju na glavo ali, kar je vse jedno, spišite jih brez vsega in vsakega „apostrofa" — ^kaj vam vse to na korist? — Vi „ljubezni", ljubezni ne smete opevati! Cujte, vi pesniški zaljubljenci, temu, kar menite da vas najbolj osrečuje, kar vas .„v nebo dviguje", baš in ravno temu ne smete v pesnih glasu dajati ! — Potem pa le zlezite nazaj v svoje skromne kotičke, odkoder ste se prikazali, vsi vi „zatelebani" pesniki in zaljubljene pesnikinje; poskrijte svoje lire in obesite svoje harpe na žalujoče vrbe in ljubite (po besedah vašega mojstra) prav tako — „na skrivnem", prav na tihem, da hudobni in profani svet ne zve, da sploh eksistuje kaj takega kakor „ljubezen!" Samo glas svojega choregéta poslušajte, ki ima patent do zaljubljenih poezij in ki vam je o tem — zdaj od njega samega prepovedanem predmetu — svoj čas, in quei tempi passati! toliko res sladkih zapel. Poslušajte ga verno, samo da vi — molčite! —
- 112 -
Tato vidiš, Pavlina, da niti o pesništvu, niti o ljubezni sme človek odslej kaj spomeniti, ako si noče Njegove jeze na glavo nakopati. Poskusil bom torej o novellali in romanih razgovor priplesti, o stvareh, ki so jako mikalne. Ali pa morda ne bi bilo v resnici koristno, o tem kaj spregovoriti : odkod naj bi naši pisatelji crpili predmete novellam, kakove bi naj v njih smére dosezali, kakove lastnosti bi naj glavnim njih osebam dajali in kako glede sloga v njih napredovali? — Vendar kaj ti pomaga to raziskavanje? „Naš Lessing" je pravdi uže konec storil, izdavši povelje: Proč s „parketom!" Kaj ga je neki treba? Nij H nam Slovencem dovolj, da ostanemo s svojimi „junaki" in „junakinjami" lepo v priljubljenem zraku „domačega" — hleva! Kaj bi nam tudi vsi veci napori pomagah? Kar je vstvarjeno za hlev, ostani v hlevu in ne hodi na parket, kjer se mu lahko „noga izpodrsne" (kajti pred hlevom ah v njega bhžavi to nij mogoče!)
Tako vidiš, Pavlina, zaprečene vse pote, po kojih bi se — seilicet z visokim dovoljenjem! — dalo priti k razgovorom o tebe najbolj zanimajočih predmetih. Zato o njih preneham v svojih razgovorih do onega časa, da dunajski kristični orakelj svoje „verdicte" prekliče, (kar pri njega logičnosti ne bode kaj izvanrednoga) ali pa, dokler nama izgovornost ne prekipi. Mej tem pa pridno zlagaj pesnice, Pavlina, pa brez ljubezni, te prosim, o bolj nedolžnih predmetih, kakor n. pr. „Kaj si je naša kravica Breza mislila, ko je prvikrat prišla na pašo?" in podobnih.
Take stvari tirjajo talenta in so nepohujšljive. Ali to te prosim: pazi, da se ti kakov „apostrof" ah sploh katero skrajšanje besed iz peresa ne ukrade; kajti to bi bilo proti pravilom poetike in obžalovanja vredno znamenje, da nisi iz moderne pesniške šole. Nič se mi ne sklicuj na starega Homera, o kojem si čula, da trosi z apostrofi, nič ne spominaj Vergilija, ki si je v metru dovoljeval skrajševanij besed, niti na itaUjanske pesnike, ki mrgole takih pošastij, tudi mi se ne sklicuj na Shakespeare-a, ki uže prvi vers svojega Hamleta začina s takim spakom, kakor je: „Who 's there?" mesto „Whois . . .", šče menj se mi opiraj naGoethe-ja, ki je zares pravi ne-marnež v versifikaciji in ves poln takih skrajškov, na Preširna pa šče menj ! Kaj bi ti vse to sklicevanja pomoglo, moje dete? Ali ne veš, da so vsi ti slavni pesniki pred „našim Lessingom" živeh, tedaj v temi poetiške nevednosti, kakor drugače nij mogoče?! Da! ko bi zdaj, pravim zdaj živeh, tedaj pač ne vem, kako bi se tem revežem pred dunajskim sodnim stolom godilo. —
Sicer pak, Pavlina, ne delaj si v tem oziru preveč preglavice. Jaz ti povem probaten pripomoček, kako se da uiti tem spakam apostrofnim: ne zaznamenuj jih! Potem ne bodo žalile kritičnih očes, čitatelj pak, ki kljukic ne bo videl, tudi kratice prezre. Voila tout, ma chere! Bisogna sapere! Sej ne bodeš prva, ki bi tako delala; ne manjka ti v tem mojstrov predhodnikov.
Toliko tedaj danes o tem; dinigikrat pa o čem drugem!
Listnica uredništva. Zavoljo pomanjkanja prostora morali smo nekoje članlse za prihodnje št. odložiti.
Listnica opravništva. Novovstopivšim naročnikom šče moremo z listi postreči. — Prosimo za ostalo naročnino. —
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek.        J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.