LETO XIX. ST. 13 (880) / TRST, GORICA ČETRTEK, 10. APRILA 2014 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Danijel Devetak Stoječi varuhi V C e boste na kakšnem mestnem trgu videli večjo ali manjšo množico ljudi, ki so -enakomerno razporejeni v prostoru - stoje in molče zatopljeni v branje, vedite, da to ni nikakršen kulturni miting ali reklamni spot. Ne, to ni nič manj kot ena novejših oblik manifestiranja v bran svobodi izražanja. "Hrup se ne more uveljaviti nad hrupom. Molk ja", je zapisal Gandi, oče nenasilnega boja za resnico in človekove pravice. To misel so za eno svojih izhodišč prevzeli t. i. "stoječi varuhi" (Sentinelle in piedi). Kot sami trdijo, ne gre za gibanje ali združenje, temveč za nestrankarsko in akonfesionalno "mrežo" mož in žena, ljudi najrazličnejših svetovnih nazorov in družbenih okolij, iz desnih in levih krogov, kristjanov in muslimanov, ki kot zavedni državljani želijo bdeti nad tem, kar se dogaja v družbi, zlasti pa nad zakoni, ki ogrožajo človeka in našo omiko. To naj bi v tem trenutku na Apeninskem polotoku tvegali zaradi zakonskega predloga vladnega podtajnika Scalfarotta proti homofobiji, ki ga je - kot bi v državi ne bilo nujnejših problemov... - že odobrila poslanska zbornica in je te dni v obravnavi v senatu. Osnutek pomeni še en korak v smeri rušenja vrednote družine in razvrednotenje evropske družbe; krivičen pa je že zato, ker zatira svobodo, saj predvideva obdolžitve v primeru izražanja osebnega mnenja. Kdor bi npr. javno trdil, da družina temelji na zvezi med možem in žensko, naj bi tvegal celo zaporno kazen... Miroljubni protestniki, ki molče stojijo pokonci, vsi obrnjeni v isto smer, so se z imenom "Veilleuis debout"pojavili lani v Franciji, domovini svobode in Alberta Camusa, ki je zapisal, da je "bolje umreti stoje kot živeti na kolenih". S svojim tihim odporom so želeli opozarjati na dvoličnost oblasti, na to, da dobro in zlo, resnica in laž danes vzbujajo zgolj splošno brezbrižnost. Da pa družba, ki ne loči enega od drugega, nima prihodnosti. Protest stoječih varuhov je miroljuben, spontan in individualen. Udeleženci ne kričijo, ne mahajo s plakati, ne pojejo, niti ne govorijo, nikakor ne motijo javnega reda. Kot kipi molče izzivajo zlasti oblastnike v palačah. Njihov protest poteka v duhu dobrohotnosti in zdrave pameti, in vendar odločnosti. Največkrat imajo v roki knjigo, simbol trajne formacije, pretoka idej, svobode duha, kulture, ki premaguje ignoranco in dela svet bolj človeški. Tako so v zadnjih mesecih na številnih italijanskih trgih že manifestirali tisoči, ne nazadnje prejšnjo soboto pred Panteonom v Rimu, v tem tednu pa bodo v Trentu, Trstu, Veroni in drugod. Stoječi varuhi spoštujejo dostojanstvo in svobodo vsakogar, in vendar želijo opozoriti, da zatiranje svobode ne more biti pot za uveljavljanje človeka vrednih pravic. Nihče ne sme zatreti glasu človeku, ki poudarja objektivno resnico, ki nesporno velja že tisočletja: poroka je stvar moškega in ženske, otrok pa ima pravico do očeta in matere. V kakšen svet stopamo, če bodo pravice sebičnih odraslih prevladale nad zaščito šibkejših? In če bo tvegal zaporno kazen, kdor ne bo pripravljen zatajiti osebnih prepričanj? "Svoboda je biti svoboden povedati, da dva plus dva je štiri. Če je ta svoboda zajamčena, sledijo vse druge", je zapisal George Orvvell. Naš svet še vedno potrebuje veliko knjig. In še kako! GORICA 14. revija Zlata grla S kakovostnih nastopov je kar žarelo veselje do petja Naši kn Goriška se lahko ponaša z odličnimi zbori, ki izstopajo tudi na deželnem nivoju. Najbolj razveseljivo pa je dejstvo, da se med temi odlikuje lepo število otroških in mladinskih zborov, kot so potrdile najboljše uvrstitve na 14. izvedbi revije Zlata grla. Mladinski zbor Emil Komel, ki je komaj prejel najvišje priznanje z odliko in posebne nagrade na referenčnem tekmovanju v Zagorju, je bil favorit tudi na domačem odru, kjer je ponovil uspeh, saj mu je žirija podelila najvišje točkovanje z odliko in nagrado kot najboljši mladinski zbor tekmovanja. Zborovodja David Bandelj je prejel tudi nagrado za izvedbo skladbe Fejsbuk Mojce Prus, pianistka zbora (in drugih tekmovalcev) Nika Kovačič pa je dobila nagrado za najboljšo spremljavo. Po mnenju žirije, ki so jo sestavljali Patrick Quaggiato, VValter Lo Nigro in Marko Vatovec, je bil najboljši otroški zbor revije iz romjanske osnovne šole, ki je ubrano zapel pod vodstvom Lucije Lavrenčič. Zlato priznanje pa je nagradilo prepričljiv nastop otroškega zbora Emil Komel, ki ga je Damijana Čevdek Jug uspešno preizkusila z različnimi zahtevami izbranih skladb, kot tudi izvedbe otroškega zbora Bogomirja Magajne, ki je suvereno zapel pod vodstvom Ade Škamperle. Za srebrno priznanje pa so se potrudili sedemletni Škrjančki iz Tolmina, ki so skrbno pripravili pevski program in so sami ustvarili tudi pisane vzorce za svoje spomladanske uniforme, otroški zbor osnovne šole Komen, ki je končal svoj nastop z brazilskimi ritmi, otroci šole Šmarje pri Kopru, ki so se prvič udeležili tega tekmovanja, in otroški zbor Sovodnje, ki je pokazal spodbudno motivacijo in veselje do petja pod vodstvom Jane Drasič. /str. 15 PAL Pomoč je dobrodošla, a mora biti za vse enaka Kriza Tržaške knjigarne je v zadnjih mesecih stopila v ospredje z vso dramatičnostjo, kakršno premore nevarnost izginotja tako pomembne slovenske postojanke v mestu Trst. Zadeva je bila toliko bolj zapletena, ker je šlo za trgovsko dejavnost, pa čeprav je ta bila močno vraščena v kulturno delovanje. Epilog te žalostne zgodbe seje zapisal pred desetimi dnevi, ko je Tržaška knjigarna dokončno zaprla svoje delovanje. Ta dogodek je močno razburil celotno našo narodno skupnost in pobud za pozitivno rešitev je bilo kar nekaj. Nekatere so bile bolj realistične, druge so bile napojene z dokajšnjo mero populizma, tretje pa nekoliko naivne. Za konkretno reševanje edine slovenske knjigarne seje s presenetljivo odločnostjo zavzel tudi Urad vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. /str. 2 UA Književnost Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm je priredilo simpozij v spomin na pisateljico Ivanko Hergold Foto C. Sclauzero Slovenski klub in Društvo slovenskih izobražencev vabita na filozofski simpozij Sodelujejo: Nadežda Čačinovič, Dean Komel, Pier Aldo Rovatti, Žarko Paič, Goran Starčevič, Laura Bazzicalupo, Giovanni Leghissa, Massimo De Carolis, Jelica Sumič-Riha, Aleš Debeljak, Marijan Krivak, Peter Klepec , Misliti več mednarodni iilozorski simpozij o krizi Pensare di piu simposio intemazionale di filosofia sulla crisi Misliti više medunarodm filozofski simpozij o krizi V petek, 11. aprila, ob 9. uri v Narodnem domu v Trstu Spoznavno srečanje z rojaki Minister Gorazd Žmavc na avstrijskem Koroškem Minister za Slovence vza-mejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je v ponedeljek, 31. marca 2014, obiskal slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Osnovni namen obiska ministra Žmavca je bilo spoznavno srečanje s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem, seznanitev z njenimi strukturami organiziranja in delovanja ter srečanje z njihovimi vodilnimi predstavniki. Pozornost je bila namenjena tudi utrjevanju in širjenju sodelovanja med Uradom Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter slovenskimi strukturami na avstrijskem Koroškem. Minister Žmavc se je v pogovorih seznanil z bistvenimi oblikami delovanja Slovencev na avstrijskem Koroškem po sklopih. Srečal se je s predstavniki osrednjih reprezentativnih organizacij: z Narodnim svetom koroških Slovencev, Zvezo slovenskih organizacij, Skupnostjo koroških Slovencev in Slovenk ter s predstavniki Enotne Liste in Skupnostjo južnokoroških kmetic in kmetov ter drugih organizacijskih struktur s področja kulture, znanosti, šolstva in predšolske vzgoje, športa in gospodarstva: s Slovensko gospodarsko zvezo, Slovensko prosvetno zvezo, Krščansko kulturno zvezo, z Glasbeno šolo na Koroškem, s Slovenskim znanstvenim inštitutom, Slovenskim narodopisnim inštitutom "Urban Jarnik", Slovenskimi mladinskimi organizacijami, Slovensko športno zvezo in Delovno skupnostjo zasebnih dvo- in večjezičnih otroških vrtcev. Sogovorniki so ministra Žmavca seznanili z aktualnimi problemi, s katerimi se soočajo kot pripadniki slovenske avtohtone manjšine v Republiki Avstriji. Posebej je bila izpostavljena problematika slovenske glasbene šole, predvsem pomen nadaljevanja dialoga med slovensko glasbeno šolo ter koroško deželno vlado za dosego sistemske rešitve njenega financiranja. Urad in manjšina sta si enotna, da je pri tem potrebno najti rešitev po meri slovenske glasbene šole. Sogovorniki so se strinjali, da je organizirana dejavnost manjšine njena avtonomna pravica, ven- SSO se veseli uspehov v naši kulturi in športu Predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka izreka svoje iskrene čestitke AŠZ Jadran za izreden uspeh ob napredovanju v višjo ligo, dramski družini PD Štandrež za prestižno zmago na Srečanju gledaliških skupin Severne Primorske ter mladinskemu zboru Emil Komel in njegovemu zborovodju Davidu Bandlju za osvojitev prvega mesta na tekmovanju v Zagorju ob Savi. Take zmage vlivajo vsem nam svežega zagona za delo v korist naši slovenski narodni skupnosti. dar je pomembno, da njeni zastopniki iščejo soglasne rešitve in zasledujejo usklajena stališča pri ključnih vprašanjih. Urad je poudaril, da je poleg zaščite temeljnih interesov in pravic manjšine ter spodbujanja razvoja kulturnih izobraževalnih in znanstvenih vsebin pomemben poudarek treba dati tudi vprašanju mladih ter krepitvi skupnega gospodarskega prostora. O tej temi se je minister Žmavc z delegacijo pogovarjal tudi s predstavniki Slovenske gospodarske zveze. Strinjali so se, da je Slovenska gospodarska zveza pomemben dejavnik na tem področju, in se dogovorili za sodelovanje Urada in SGZ pri odpravljanju birokratskih ovir na področju gospodarskega sodelovanja. Poudarjen je bil pomen nadgradnje dosedanjega uspešnega sodelovanja na področju dvojezičnega predšolskega varstva, izobraževanja in znanosti, s posebnim poudarkom na strokovnem izpopolnjevanju, izmenjavah, skupnih projektih, asistentih slovenskega jezika in pri črpanju evropskih sredstev. Urad bo predvsem na strokovni ravni nadaljeval začete vsebinske pogovore in z občutljivostjo skrbel za ustrezno naslavljanje vprašanj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem pri sogovornikih na avstrijski strani. Minister Gorazd Žmavc se je udeležil še slavnostnega odprtja razširjene in prenovljene Zvezne gimnazije in Zvezne realne gimnazije za Slovence ter Dvojezične zvezne trgovske akademije, kjer se je srečal z avstrijsko zvezno ministrico za izobraževanje in ženske Gabriele Heinisch-Hosek in s koroškim deželnim glavarjem dr. Petrom Kaiserjem. Evropske volitve Tanja Peric kandidatka SSk na listi SVP Tanja Peric iz občine Devin-Nabrežina bo na letošnjih evropskih volitvah kandidirala kot predstavnica SSk na listi južnotirolske SVP in tako predstavljala Slovence v deželi FJK, glede na to, da na drugih listah ne bo slovenskih kandidatov. V torek popoldne je bil v Rimu tudi uradno sklenjen dogovor za nastop liste južnotirolske stranke SVP na evropskih volitvah. Skupaj s predstavniki SVP in PATT sta pri podpisu sodelovala tudi deželni tajnik SSk Damijan Ter-pin in deželni svetnik SSk Igor Gaborvec. Demokratsko stranko pa je predstavljala državna pod-tajnica Debora Serracchiani. Kandidatka SSk na listi SVP dokončuje podiplomski študij iz veterinarskih ved na Univerzi v Bo- S 1. strani v • Pomoč je ••• Kot se zdi, bo ta teden padla odločitev o usodi že zaprte Tržaške knjigarne, pri čemer bodo soudeleženi že omenjeni Urad, ministrstvo za kulturo, Javni sklad za knjige, obe krovni organizaciji SSO in SKGZ ter založbi Mladika in ZTT. Ravno tale dva naj bi bila nosilna subjekta celotnega dogovora. Zaradi redakcijskih terminov nam ni mogoče že v tej številki poročati o sklepnem dejanju. Lahko pa pri tem izrečemo nekaj misli in prepričanj ter postavimo nekaj vprašanj. Vsi se strinjamo, da Slovenci v FJK potrebujemo slovensko knjigarno v Trstu, vendar ta mora delovati na podlagi tržnih kriterijev, zato je nujno, da se ta osnovni pogoj strokovno ugotovi. Glede na vse pritiske, očitke ipd. bi bilo tudi prav, da bi se pojasnilo, kako je prišlo do tako hude finančne Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij Odobren dokument o sistemu financiranja Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je na redni seji, ki je potekala v sredo, 2. aprila, obravnaval več aktualnih tematik. Seja je potekala na sedežu SSO v Trstu. Predsednik Drago Štoka je na začetku izrazil zadovoljstvo, da je občina Trst podelila priznanje Združenju cerkvenih pevskih zborov za dolgoletno delovanje in poslanstvo. Pomembno vlogo je pri tem imel tržaški pokrajinski predsednik Igor Švab. Izvršni odbor je na predlog predsednika Štoke soglasno potrdil imenovanje Ivana Peterlina za predstavnika SSO v pripravljalnem odboru za bazoviško proslavo in se ob tem zahvalil dosedanjemu predstavniku Liviju Valenčiču. Videmski pokrajinski predsednik Giorgio Banchig je pozitivno poročal o srečanju z deželno vladno komisarko Francesco Adelaide Garuffi, ki je dejala, da bo posredovala pri obnovi šolskega objekta za dvojezično šolo v Špetru, in opozorila, da je treba porabiti že razpoložljiva sredstva, pa čeprav so vezana na staro šolsko stavbo. Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je več časa namenil obravnavi reforme sistema financiranja slovenskih organizacij s strani Dežele FJK. Želja SSO je predvsem ta, da se o reformi vzpostavi dialog s članicami in bi bilo tako mogoče na čim boljši način predstaviti potrebe slovenskih društev in organizacij pristojnemu odbor-ništvu. V tem smislu je izvršni odbor SSO sprejel predlog reforme sistema financiranja, ki ga je predsednik Štoka že posredoval deželnemu odborniku Gianniju Torrentiju. V dokumentu SSO poudarja, da se pri zagotavljanju življenjskih pogojev za obstoj in razvoj slovenske narodne skupnosti v FJK ni mogoče osredotočati le na jezik. Poudarek mora biti tudi in predvsem na kulturi, zgodovini in identiteti, kajti le celovit pristop lahko ohrani narodno skupnost in je ne zre- Evropske volitve Damijan Terpin kandidat na listi SDS Deželni tajnik SSk Damijan Terpin je prejel povabilo dr. Milana Zvera, da na listi SDS kandidira za evropski parlament. Na evropskih volitvah, ki bodo potekale prihodnjega 25. maja, bomo imeli torej dva Slovenca iz dežele FJK, oba izraz zbirne stranke SSk. Eden bo vključen v listo južnotirolske SVP, drugi pa v listo slovenske stranke v matični domovini. Kandidatura SSk na listi SVP je že nekaj navadnega, kar potrjuje dobre odnose med manjšinama. Kandidatura Damijana Terpina na listi SDS pa je prava novost, tudi ker ne gre le za simbolično prisotnost, marveč za sodelovanje, ki ima tudi možnosti prodora. Obenem je to tudi priznanje slovenski manjšini v FJK. Povejmo na glas ducira samo na jezikovni ali izključno folklorni pojav. Nadvse pomembna sta seveda poznavanje in uporaba slovenskega jezika, a prav tako smo dolžni razvijati kulturno, zgodovinsko in narodno identiteto. Na podlagi tega so v dokumentu začrtana izhodišča za reformo financiranja, pri kateri so določeni cilji, kriteriji in pomen ljubiteljske dejavnosti. Operativni predlog pa predvideva pristop k skupnemu delu v letu 2014 ter izvajanju v letu 2015, vsekakor v doglednem času, da se lahko organizacije in društva prilagodijo novostim. Ključni dejavniki operativnega predloga so izražanje prispevkov v odstotkih in razdelitev na osrednje organizacije, zveze, manjše organizacije, projekte in deželni sklad. V naslednjih dneh bodo predlog SSO dobile tudi članice, da se lahko seznanijo s tem dokumentom in po potrebi izrečejo priporočila ter nasvete. SSO vidi v tem pomemben trenutek skupnega soočenja, ki bo v naslednjih letih vplival na delovanje civilne družbe slovenske narodne skupnosti. V tem smislu je potekalo tudi srečanje med vodstvom SCGV Emil Komel in odbornikom Torrentijem. Goriški pokrajinski predsednik SSO Wal-ter Bandelj je srečanje s predstavnikom dežele označil kot pozitivno. Tudi ponedeljkovi srečanji vodstva SSO s predstavniki SCGV Emil Komel in s tržaško Zvezo cerkvenih pevskih zborov in go-riškim Združenjem cerkvenih pevskih zborov sta bili namenjeni vzpostavitvi širšega dialoga krovne organizacije z lastno bazo. logni, obenem je raziskovalka na Univerzi v Vidmu. Je vodilna članica politične skupine Mladi za prihodnost, mladinske sekcije SSk. situacije in zakaj se ni ukrepalo prej. Ne moremo namreč biti ravnodušni, če bodo sredstva, namenjena našim organizacijam in društvom, preusmerjali v delovanje nove Tržaške knjigarne. Slovenija, ki je tako odločno posegla, bo sedaj morala upoštevati tudi druga podobna stanja. V prvi vrsti je Katoliška knjigarna v Gorici, ki je prav tako edina slovenska knjigarna v goriškem mestu in ima enak narodnostni in velik zgodovinski pomen, saj deluje od leta 1902. Slovenija ujetnik politične razklanosti? Ni težko ugotoviti, da v sedanjem času krize, ki noče pojenjati, Slovenija ukrepa prepočasi in nekako odganja misel, da so razmere resne in da bi veljalo spremeniti smer političnega obnašanja. Z najvišjih vrhov se praviloma ponavljajo izjave, da je vse v redu in da ni razlogov za vznemirjenost, kaj šele za drugačen način reševanja gospodarskih in sploh vsakršnih problemov. Toda nedavno objavljeni podatki o povečevanju državnega dolga dokazujejo, kako neke vrste samouspavanje ni na mestu in kako je nujno, da bi prišlo do odločnejšega in mnogo bolj premišljenega delovanja. V preteklem letu se je namreč bruto dolg slovenske države povečal kar za 6 milijard evrov in sedaj znaša 25 milijard ter bo v tem letu presegel 80 odstotkov družbenega proizvoda. To niti še ni tako problematično, saj je mnogo držav še bolj zadolženih, toda lansko povečanje je 30 odstotno in tovrstno galopiranje vzbuja skrb, in to upravičeno. Če k temu še prištejemo dokapitalizacijo bank v višini 3,6 milijarde, bi pričakovali, da se bo v političnem prostoru sprožilo alarmno stanje. Toda nič od tega, vse je nekako omrtveno, k čemur je svoje prispevalo Ustavno sodišče, ki je razveljavilo zakon o nepremičninskem davku. Kljub temu pa še vedno prihajajo v javnost pomirjujoče vladne izjave, da bo že kako, da bo gotovo mogoče najti nove prihodke in da je torej bolj ali manj vse v redu. In kot je v navadi, sedanja opozicija nastopa ostro, vendar v povsem drugi, se pravi svoji smeri, podobno kot je jedro sedanje vlade nastopalo tedaj, ko je bilo v opoziciji. V najboljšem primeru bi to mogli imenovati dvo-tirnost, v resnici gre za politično razklanost, kjer v duhu nepomirjenosti in izključujočno-sti ne pride do skupnega delovanja niti tedaj, ko bi bilo to več kot potrebno. Kot bi ladjo, ki jo ogroža predrto dno in s tem je vse več vode v njenem trupu, reševalo le pol posadke in bi se druga polovica ukvarjala z nečim povsem drugim, kapitan pa bi zatrjeval, da ni problemov. Dejstvo je, da so osrednji slovenski mediji do tovrstnega zastoja in do vladajoče koalicije več kot kritični in da se zavedajo nevarnosti, ki jo povzroča kriza, da se zavedajo vse težje obvladljive finančne situacije in z njo skrb vzbujajoče prihodnosti. Seveda pa je temeljni razlog sedanje situacije omenjena slovenska politična razklanost, ki zdaj v tej, zdaj v oni obliki trdo vztraja pri delitvi, izhajajoči iz ideologij prejšnjega stoletja. In ta delitev kot posledica nepopustljivega soočenja je tako zelo usmerjena v medsebojni boj, da ne vidi resnične nevarnosti, ali pa je noče videti: verjetno se zdi vsaki od obeh strani sramotno, da bi sedla za isto mizo ter se skupno in iskreno dogovorila za poteze, ki bi Slovenijo potegnile iz drsenja v vse večjo negotovost. Ni namreč čas za notranje boje, ki so danes vsekakor rušilni, čas je za odločno strnitev vseh sil, ki so edine lahko kos do sedaj neznanim in zato toliko bolj krutim izzivom. Janez Povše Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm / Simpozij v spomin na Ivanko Hergold Človek bi brez sanj umrl! Ivanki Hergold Vera Tuta Ban in Irena Žerjal (foto IG) Vera Tuta Ban in Vilma Purič (foto IG) Minilo je nekaj več kot leto, odkar je pisateljica, prevajalka, urednica in pedagoginja Ivanka Hergold za vedno zatisnila oči. Njeno življenje je bilo nerazdružljivo povezano z literaturo, ki je bila zanjo poklic in poslanstvo: književnosti se je posvečala z vsemi svojimi močmi. V tem vidiku je veliko zahtevala od drugih, neizprosna je bila zlasti do sebe. Taka življenjska drža pa morda zahteva več od tega, kar lahko človek prenese: to se je izkazalo tudi za Ivanko Hergold, ki je odšla v zatišju, kot je v zatišju nastajala tudi njena trda, rezka, vsebinsko univerzalna ter slogovno in jezikovno izpiljena literatura. O njenem delu in življenju je bil govor na dopoldanskem delu simpozija, ki ga je v petek, 4. aprila 2014, v konferenčni dvorani ZKB na Opčinah priredilo Slavistično društvo Trst Gorica Videm. Popoldanski del srečanja pa je bil namenjen okrogli mizi o slovenski sodobni tržaški poeziji; na njej so sodelovali Majda Artač, Marij Čuk, Marko Kravos, Boris Pangerc in Irena Žerjal. Nekateri izmed naštetih so v jutranjih urah spregovorili o liku Ivanke Hergold. Predsednica Slavističnega društva Marija Pirjevec je uvodoma povedala nekaj podatkov o življenju in delu Hergol-dove. Rodila se je 1943 v Gradišču pri Slovenj Gradcu. V Ljubljani je študirala slovenščino in angleščino, nato se je v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja s tedanjim možem, pesnikom Markom Kravosom, preselila v Trst. Tu je v naslednjih štiridesetih letih sestavila najpomembnejša dela svojega opusa. V njeno književnost so tako vdirale posebnosti in tematike tržaškega problemskega okolja. Kljub temu da je v sodobno tržaško literaturo vnesla idejne in slogovne novosti in s tem presegla dotedanjo klasično tradicijo Pahorjevega in Rebulovega kova, je njeno delo v slovenskem prostoru žal v marsičem ostalo spregledano, sama pisateljica pa je bila potisnjena na rob kulturnega dogajanja. Po mnenju Marka Sosiča morda tudi zato, ker je "še prej kot v literarno elito verjela v preprostega človeka" in ker je brezkompromisno iskala resnico v družbi. Vedela je, kako prodreti v človekovo dušo in srce. Posegala je v lastno in našo bit, "kar ji nismo odpustili", je dejal režiser in pisatelj. In njeno pero je zato začrtovalo bodisi like iz sedanjosti bodisi iz preteklosti, le da bi te junake pretvorila v funkcionalne prenašalce in iskalce najgloblje življenjske -in zato človeške - resnice. Taka je bila Hergoldova Dido, o kateri je spregovorila Marija Cenda. V noveli (ZTT, 1974) je pisateljica svobodno, na novo, z osebnega vidi- ka začrtala mitološki lik ustanoviteljice Kartagine, ki se v novi preobleki počuti del okolja, v ka- terem živi, obenem pa je od njega tudi odtujena: zasilni izhod lahko postane iluzija, kar pa ne rešuje junakinje (ai bolje antijunakinje) praznine njenega sveta. Iz tega dela, kot tudi iz romana Nož in jabolko (izšel je 1. 1980 pri Cankarjevi založbi), ki ga je analizirala Loredana Umek, je začutiti eksistencialistični pridih. Vsebinski in problemski spekter se v tem primeru premakne v sodobnost, kjer se junakinja, profesorica Her-ta Jamnik, težko sprijazni z običajnostjo (in morda ravno zato z absurdom) življenja: na podlagi asociativnega razpršenega toka njene notranje zavesti se stopnjuje napetost notranje razklanosti, ki se bije z njenim zunanjim, skorajda neopaznim življenjem. Boj junaka, ki mu spopad z družbeno ureditvijo pomeni zlasti sredstvo za osebno odrešitev, je Hergoldova strnila tudi v edino dramsko delo svojega opusa, Paracels. V tem delu (nastalo je v prvi polovici 80. let, leta 1984 je zaživelo na odru SSG, knjižno obliko pa dobilo šele leta 2008) je pisateljica z usodo zgodovinske osebnosti, genialnega, brezkompromisnega učenjaka in filozofa ter utemeljitelja moderne medicine prikazala kompleksno problematiko sodobnega človeka. Kot je pojasnil literat Denis Poniž, je delo postavljeno v zgodnje renesančno obdobje, to je v čas velikih zgodovinskih premikov. Najbrž je sama Hergoldova ob pisanju svoje drame čutila, da je sodobnost v podobnem I pričakovanju: le nekaj let kasneje se je namreč železna zavesa odprla, Slovenija pa je našla pot do samostojnosti in državnosti. Literarna stroka je to delo po krivem povsem spregledala. O evropski ravni literature Ivanke Hergold je spregovoril Svetoi-vančan, sicer že vrsto let v Ljubljani živeč profesor Igor Škamperle. On je v mladinskem obdobju prijateljeval z Ivankinim sinom Kajetanom, kar mu je dalo priložnost, da je pisateljičin lik po-bliže spoznal. "Zlasti njene črtice, zbrane v knjigi Pojoči oreh (ZTT, 1983 op. ur.), delujejo stilistično dovršeno, saj je pomensko bogastvo v njih takoj očitno. Jezik je izbrušen. Ivanki ni bilo treba tujih 'vlivkov'. Slog deluje čisto, izvirno". Škamperle je prepričan, da je bila Hergoldova sposobna vliti povedanemu neki poseben vtis naravnosti, ki se je z dovršenim tonom prikupilo bralcu. To vsekakor ne pomeni, da gre za preprosto branje, prej obratno! Tako približevanje lepoti je lahko tudi nevarno: "Z lepoto se je nemogoče združiti, umetnik lahko po njej le stremi", je o načinu pisanja Ivanke Hergold dejal Škamperle. Vilma Purič in Irena Žerjal pa sta analizirali pesniško govorico besedne umetnice, ki je s posebno slogovno in vsebinsko razsežnostjo našla obliko v zbirki Ponikalnice (zbirka iz leta 1976 je skupno z dramo Paracels izšla leta 2008). Te poezije odlikujeta s slogovnega vidika nevezana beseda in verz, ki pa se ne izmika rimi. Stilistična poetičnost po-verja besedilom zvočno uglašenost. Z vsebinskega gledišča pa so poezije pomensko nabite, zaradi česar mora bralec med branjem večkrat zadihati. Veliko je protislovij, kar postavlja lirski subjekt na majava tla, kjer prevladuje občutek nevarnosti in nenasitnosti. Pripovedna os Marka Kravosa je bila drugače naravnana kot pri ostalih predavateljih. Ivanka Her- gold mu je bila dvajset let življenjska sopotnica. Nekega dne je bilo zgodbe konec. Grobo sintezo njegovega razmišljanja bi lahko tako strnili: pod skupno zakonsko stre- ho sta proizvajala preveč literature od tega, kar jo lahko življenjski par prenaša. Že od samega začetka - spoznala sta se na filofaksu v Ljubljani - je bilo njuno druženje "tvegano zaradi značajskih in krajinskih razlik". Ostrine njene iskrene osebnosti so se pokazale bodisi v ljubljanskih bodisi v tržaških letih. Zaradi uredniškega dela pri ZTT se Kravos ni mogel zavzeti za Ivankin založniški prodor, že samo tržaško okolje je bilo do umetnikov iz Ljubljane sumničavo. Sicer ni nikoli hlastala po družbeni uveljavitvi, soustvarjanje je v času od besede do besede postajalo vse težje. Njeno osebnost je namreč skoval prirojeni koroški predznak visokogorskega domačega okolja, kjer je bilo življenje izredno trdo. "Tudi zaradi narečne razlike je med nama prišlo večkrat do nesporazumov", je pristavil Kravos, ki je njen domači jezik dojemal včasih kot za- dirčno grobega, a hkrati srčnega. Okolje, iz katerega je izhajala, je vplivalo na dihotomično polarizacijo pojmov narava/kultura, kmečki svet/urbano okolje. Hribovska samorastnost ni pa ovirala spoznavanja sveta: daljša obdobja je preživela v Zagrebu, Ljubljani, Londonu. Njena razpetost med kulturo in mestnim okoljem pa je včasih, zlasti v Trstu, segala do kafkovske ravni. V zalivskem mestu pa je Ivanka Hergold vsekakor imela določeno literarno avtonomijo in honorarni dohodek, kar ji je omogočalo, da bi se preizkusila na vseh književnih ravneh, od poezije, dramatike do proze. Kravos je ob koncu svojega izvajanja razkril še skrivnost, ki sega v obdobje izpred tridesetih let. Pri ZTT je leta 1981 izšla publikacija z naslovom Sanjska knjiga. Šlo je za intenziven, sicer poljuden esej o interpretaciji sanjskih prizorov. Za izmišljenim imenom avtorja se je skrivala Ivanka Hergold, ki je načrt izvedla po naročilu založbe. Čeprav gre za prozno lite- raturo priročniškega žanra, se v njej vseeno skriva avtoričino temeljno prepričanje: človek bi brez sanj umrl. Stran je pripravil IG Marko Sosič Ivanka Hergold meje dejansko pospremila v svet literarnega ustvarjanja. Ob njeni pronicljivosti, strogosti, ob njenem iskanju resnice sem pravzaprav razumel, koliko sva si blizu in kako dolga je pot, da skozi literaturo prideš do nekega bistva. V tem je bila enkratna in plačala je... No, veliko je žrtvovala za to, da je napisala to, kar je sploh napigala. Igor Škamperle Ivanka Hergold je ustvarjala zelo izbrano literaturo. Roman Nož in jabolko povzema v zelo izbranem slogu kompleksno vzdušje, ki je takrat velo v tržaški malomeščanski družbi. Na izrazit način je dejansko povzela praznino idejnih usmeritev tistega okolja. Še kako pa cenim izjemen slog njenih črtic, ki jih je zbrala v zbirki z naslovom Pojoči oreh. Ivanka Hergold je iskala odgovore na vprašanje eksistence in se zato globoko poglabljala vase in splošneje v človeško bit, še prej kot v okolje, ki jo je obdajalo. Še enkrat pa poudarjam njen izvrstni pripovedni stil in izjemno kakovostni in izbrani jezik. Marij Maver Ivanko Hergold hranim v lepem spominu. Več je časa, kar nas ločuje od njene smrti, bolj živo se spominjam njenih vrlin. Bila je izredno inteligentna oseba, občutljiva ženska in sposobna besedna ustvarjalka. Veliko let je sodelovala pri Mladiki, kar je bilo za založbo koristno. Upam, da je ta naveza pomagala tudi njej. Spominjam se njenih pripomb: pronicljiva je bila do skrajnosti. Ponavljam: bila je izredna osebnost. Ivanka Hergold je morda ena izmed najbolj zanimivih sodobnih besednih ustvarjalk, tudi zato, ker je bila večkrat zamolčana. Ogromno seje razdajala za književnost našega prostora: ob svojem ustvarjalnem delu je veliko pomagala na založniškem področju. A vendar tudi v času življenja ni bila tako v ospredju, kot bi si zaslužila. Prav zato pozdravljam simpozij, ki ga je Slavistično društvo Trst Gorica Videm priredilo v njen spomin: dodana vrednost današnjega dne je prav vtem, daje Ivanko večina predavateljev osebno poznala. Na tak način je lahko na najžlahtnejši način prišla na dan prav Ivankina osebnost. Magda Jevnikar Čeprav je osebno nisem poznala, sem se vsekakor poglobila v njen literarni opus. Še najbolj mi je ostala v spominu zbirka črtic Pojoči oreh. Njena kratka proza je namreč vnašala v naš prostor zlasti slogovne novosti, ki jih nismo bili vajeni: izbrušen jezik, bogato besedoslovje; vselej je njeno prozo prežemala poteza nenavadnosti, kar je bralca pritegovalo in istočasno v njem sprožalo vrsto vprašanj. Tudi moje dijake je ob letošnjem branju ta zbirka očarala. Marko Kravos Najbolj pogrešam njeno privrženost poklicu in dejstvo, daje mogoče to poslanstvo zasledovati tudi v sedanjih razvršenih časih. Njena pisava je bila zelo strnjena, ostra kot nož: po drugi strani skoznjo segajo zračnost, univerzalnost ter milina, kije bila v njej prisotna po ženski naravi. Zgodi se, da besedni ustvarjalec vzpostavlja do obravnavane vsebine posebno poetično vez: no, ravno ta Ivankina sposobnost nenehnega zasledovanja umetniškega naboja mi najbolj manjka. 10. aprila 2014 Kristjani in družba Gorica / Ob 50-letnici tednika Voce Isontina Vsedržavni kongres katoliških časnikov župan Romoli, gostitelj je bil upokojeni goriški nadškof Dino De Antoni, goriško pokrajinsko upravo pa je predstavljala podpredsednica Mara Černič, ki je dan kasneje udeležencem kongresa v palači Attems, kjer je bila okrogla miza o evropskih integracijskih procesih in vlogi kristjana v njih, predstavila goriško pokrajino in še posebej projekt Carso, s katerim bo pokrajinska uprava obeležila prvo svetovno vojno in stoletnico njenega začetka, spregovorila pa je tudi o slovenski prisotnosti na Goriškem. Maši za udeležence sta darovala: prvi dan v cerkvi sv. Ignacija na Travniku sarajevski pomožni škof msgr. Sudar, pridigal je goriški nadškof Carlo Maria Redaelli, drugi dan pa na Kostanjevici upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih, somaševal je tudi štandreški dekan g. Karel Bolčina. V Kinemaxu na Travniku je bila okrogla miza o sodelovanju v Evropski uniji, v imenu novogoriške občine je govorila Mateja Zorn, ki je predstavila EZTS in tudi obmejno sodelovanje- Odgovorni urednik tednika Voce Isontina Mauro Ungaro s sodelavci je poskrbel za imenitno organizacijo kongresa in za oglede Gorice, Ogleja ter spoznavanje goriške stvarnosti, na kongresu FISC bi sicer lahko bilo prisotnih več slovenskih časnikarjev, kot nas je bilo, a dejstvo je, da so kongresniki v Gorici vsaj malo po-bliže lahko spoznali tudi nas Slovence. JUP Pričevanje Naš urednik Jurij mi je večkrat ne le pripovedoval, kako je na tovrstnih kongresih, temveč si je tudi želel, da bi se tudi sam udeležil katerega od njih, kar mi je sedaj prvič uspelo. Glede nato, da mesti loči le meja, sam pa delujem v Novi Gorici, mi je uspelo končno združiti redne župnijske zadolžitve s kongresom katoliških časnikarjev, in sicer v petek ter v soboto (4. in 5. aprila). Ni mi šlo toliko za same vsebine, kolikor bolj zato, da srečam kolege, ki pišejo za časnike po Italiji, še bolj pa za to, da srečam brate duhovnike, ki pišejo in urednikujejo. Prav to, da sem spoznal nove ljudi in se z njimi spoprijateljil, mi je prineslo največ in je tudi pomenilo, daje bil moj cilj s tem dosežen. Duhovniki seveda živijo v drugačnih okoliščinah, a se srečujejo s podobnimi težavami in izzivi, s katerimi se srečujemo tudi v našem širšem goriškem prostoru. Mnoge duhovnike in laike, ki ustvarjajo italijanske katoliške medije, vežejo na naše kraje spomini ali celo korenine. Očetje in stari očetje teh ljudi so se namreč znašli tu zaradi obeh vojn ali tudi vmes. Mama novega prijatelja Marca iz Abruzza seje, denimo, rodila in nekaj let preživela v Vipavi, oče g. Silvia, župnika v Bogliascu pri Genovi (na njegovih igriščih trenira slovita Sampdoria, italijanski nogometni prvoligaš) pa se je ob kapitulaciji Italije še udeležil maše na Kostanjevici, potem pa pešačil do rodne Parme, kar mi je ganjen pripovedoval po sobotni jutranji maši, ki jo je škof Metod daroval v isti cerkvi v soboto. Srečal sem tudi par, ki je posvojil Suleymana s Slonokoščene obale in je najboljši prijatelj Ivesa Benoita Bationoja, ki je januarja prišel igrat v ND Gorica. Z vsemi temi in še drugimi bom seveda ohranil stike, skušal pa jih bom tudi obiskati, kakor tudi upam, da se bodo oni kaj oglasili pri nas. Srečal sem se tudi, po kar precejšnjem času, s kolegi, ki ustvarjajo tržaški Naš Vestnik, za kar sem prav tako upal, da se bo zgodilo. Četudi se je to zgodilo bolj posredno, so vsi, ki so se kongresa udeležili, lahko spoznali, da Gorici in okolici daje slovenska narodna skupnost precejšen pečat, čeprav bi bilo seveda še lepše, če bi bil njihov stik s to stvarnostjo še konkretnejši, a ne smemo zahtevati preveč - vprašanji, če bi kolegi, ki prihajajo z ozemlja, kije onkraj zahodne meje avtonomne pokrajine Benečije, sploh lahko “prebavili’’ preveliko količino novih informacij, ker so jih že tako težko. G. Mauru Ungaru, uredniku tednika “Voce Isontina”, kije kongres tudi organiziral, gre pohvala, da je znal prikazati zlasti svetle strani tega prostora. Da čezmejno sodelovanje na neki način deluje, pa je bilo konkretno videti tudi v tem, da so se udeleženci vozili s slovenskimi avtobusi, pa tudi dobršen del jih je bilo nastanjenih v Solkanu in Šempetru. Upam, da mi bo uspelo se še kdaj udeležiti kongresa. / Andrej Vončina ' ‘ V' t v 11 lu||| ci posveta spali v hotelih v bližnjih Šempetru in Solkanu, naša založba Goriška Mohorjeva družba je odgovornim urednikom italijanskih katoliških tednikov poklonila knjige o slovenski stvarnosti v italijanskem jeziku, že prvi dan kongresa, v četrtek, 3. t. m., pa jim je za uvodni pozdrav v Kulturnem centru Lojze Bratuž zapel otroški pevski zbor Emil Komel pod vodstvom Damijane Čevdek, medtem ko jih je v imenu centra pozdravil dr. Damjan Paulin, v imenu našega tednika pa odgovorni urednik Jurij Paljk. Prvi dan kongresa je bil posvečen prikazu zgodovine naše Goriške, ki ga je zares odlično izvedel Ivan Portelli, medtem ko je msgr. Pero Sudar iz Sarajeva, pomožni škof, spregovoril o hudih razmerah v razkosani Bosni in Hercegovini. Na prvem dnevu kongresa v Centru Bratuž je bilo seveda precej časa za pozdrave, deželo FJK je zastopal odbornik Torrenti, občino Damjan Paulin (foto S. Marini) Evropa in meje, napis je bil zapisan v italijanščini, fur-lanščini in slovenščini, je bil naslov tridnevnega kongresa Zveze italijanskih katoliških tednikov FISC, ki ga je ob 50-letni-ci ustanovitve goriškega škofijskega tednika Voce Isontina organiziralo uredništvo omenjenega tednika. Minuli konec tedna smo tako v Gorici imeli kongres, ki je iz vse Italije privabil okrog dvesto udeležencev, med njimi je bilo več kot 120 odgovornih urednikov italijanskih in slovenskih tednikov, da, tudi slovenskih, saj so se poleg Novega glasa udeležili kongresa tudi sodelavci Našega vestnika iz Trsta, ki jih je vodil msgr. Dušan Jakomin. V strnjeni obliki je gotovo težko opisati, kaj vse se je na kongresu dogajalo, nas in naše bralce gotovo najbolj zanima dejstvo, da so imeli naši kolegi iz Italije priložnost spoznati tudi slovensko stvarnost pri nas na Goriškem in v Sloveniji, saj je odgovorni urednik tednika Voce Isontina Mauro Ungaro poskrbel, da so udeležen- Sežana/ Predavanje p. Cestnika Kaj nam sporoča papež Frančišek? Prodoren katoliški publicist mag. p. Branko Cestnik je bil s predavanjem Svež veter papeža Frančiška - eno leto po izvolitvi, kaj nam sporoča? gost postnega večera v Sežani. P. Cestnik je najprej nazorno prikazal okoliščine ob izvolitvi svetega očeta Frančiška, kjer je bil po njegovem mnenju odločilen odstop zaslužnega papeža Benedikta XVI.. Z odstopom je opozoril na nemoč pri spopadu s krizo rimske kurije oziroma "volkovi, ki so obvladovali banko IOR in drugo korupcijo". Kot primer groznih nepredstavljivih razsežnosti je navedel mega afero Marciala Maciela - ustanovitelja skupnosti Kristusovih legionarjev, o kateri slovenski mediji skoraj niso poročali, a se je vlekla od 80. let in jo je ustavil Benedikt XVI., ko mu je uspelo odstraniti korumpiranega kardinala Marciela. Druga okoliščina je povezana z dejstvom, da se je Cerkev danes razvila in postala resnično globalna religija in kar dve tretjini katoličanov živi v Ameriki. Tretja okoliščina pa odraža veliko pričakovanje med ljudmi in se je pokazala v molitvi ljudstva, ki je podpiralo kardinalski zbor med konklavom. P. Cestnik je poudaril: "vsakdo, ki je molil med konklavom, je sodeloval pri izvolitvi". Dalje p. Cestnik ugotavlja, da je papež Frančišek že v prvem pozdravu po izvolitvi zarisal program papeževanja, ki mu še danes sledi. Izpostavil je civilni pozdrav dober večer, predstavitev, da je rimski škof, kovinski križ, brez štole in ime Frančišek. Takoj se je zgodila izjemna priljubljenost med ljudstvom, ki jo je dosegel z novim komunikacijskim slogom, kar je italijanski poznavalec označil kot pastoralni učinek "efekt Frančišek". Eno leto po izvolitvi nam po besedah p. Cestnika papež Frančišek kaže, da se je zavzel za udejanjenje spreobrnjenja pa-peštva v smislu zbornosti med papežem in kardinali, ki je nujno potrebno zaradi pristnosti evan-gelizacije. Dalje papež o sebi pove, da je rimski škof in se s tem vrača k izvorni službi, ki je v povezovanju vseh škofov, in k nadzoru, da imajo škofje pravilen nauk o Jezusu in Cerkvi. S tem daje škofom večjo vlogo in pozitivne vzgibe za razvoj ekumenizma. Z imenovanjem osmih kardinalov svetovalcev je uvedel spremembe pri vodenju cerkve, ki gredo v smeri decentralizacije in Pot za ločene in ponovno poročene (2) Če hočeš biti ljubljen. ljubi Zadnjič smo tako začeli govoriti o tistih možnostih oz. poteh, če tako rečemo, ki so odprte za tiste kristjane, ki se ne morejo posluževati zakramentalne poti, ki torej ne morejo posegati po zakramentu odpuščanja, ker jim ni mogoče podeliti odveze. Še enkrat je treba poudariti, da so vsi tisti, ki so se civilno ločili, pa potem prav tako civilno poročili, še vedno člani Cerkve, ki je, kot pravi sveti oče Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium "vedno odprta Očetova hiša" (EG 47), ki mora vedno imeti odprta vrata. Ne smemo tega razumeti le dobesedno, temveč tudi v prenese- prvi nem pomenu - vedno so poti in možnosti, da pridemo v to hišo vsi, ne glede na to, kaj nas bremeni in hromi. Kot je rečeno: "Vsi se morejo na neki način udeleževati cerkvenega življenja". Papež govori tudi o vratih zakramentov. Na neki način se tudi civilno ločeni in ponovno poročeni udeležujejo zakramentalnega življenja, čeprav ne v polnosti, ker ne morejo prejemati svetega Rešnjega Telesa ali dobiti zakramentalne odveze. Zato tu govorimo prav o tem "na neki način", da bi se prav ti naši bratje in sestre lahko posluževali z zaupanjem teh možnosti. V Cerkvi so te "druge poti" bile vselej na bodo lahko prinesle večja pooblastila škofovskim konferencam. Poudariti želi, da je škof Kristusov namestnik in je dobil nasledstvo iz povezanosti s papežem. Nazadnje pa je p. Cestnik poudaril še znamenito vodilo papeža Frančiška: "uboga Cerkev za uboge". Med vero in ubogimi je neločljiva povezava (prim. Veselje evangelija 48), kar pomeni, da se evangelij pravilno bere skozi oči ubogega -trpečega, zapostavljenega. Jezus je prišel zaradi ubogih in Cerkev je za vse, predvsem pa za uboge. P. Cestnik je opozoril, da papež z govorjenjem o ubogih dobiva simpatije na levici, vendar je o komunizmu dejal, da je to zmota. V apostolski spodbudi Veselje evangelija pa odločno kritizira ekono- mijo in neposredno pokaže na zablode kapitalistov (prim. VE 53). Predavanje je sklenil z ugotovitvijo, da je ključ papeža Frančiška teologija usmiljenja, ki prevzema primat pred teologijo Božje vsemogočnosti. Usmiljenje je po interpretaciji VValterja Ka-sperja temeljni evangelijski pojem, na kar je papež Frančišek opozoril na svoji prvi avdienci. Pristno ozadje papeža Frančiška je torej usmiljenje, tega ne skriva, saj je njegovo geslo v grbu "Usmilil se me je in me izbral" (prim. "Miserando at-que eligendo"). Na vprašanje iz publike o smislu trpljenja je p. Cestnik poudaril, da Bog vedno govori po žrtvi, zato mora imeti kristjan žrtve vedno pri srcu. Glede zakramentov in papeževega nekoliko blagega stališča pa je p. Cestnik poudaril, da razvoj ne bo šel v smer "razprodaje" zakramentov, pričakovati pa je spremembe za ločene, ki želijo po prehojeni poti pristopiti k zakramentom sprave in obhajila. Veliko priložnosti pa je po zgledu papeža Frančiška za slovenske škofe, da imajo medije za zaveznike pri komuniciranju. Jba voljo. Sv. Peter Krizolog pravi takole: "O človek, bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih... Zato naj bodo molitev, post in usmiljenje za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki". Usmiljenje je tu mišljeno na zelo konkreten in praktičen način, in sicer kot "dela usmiljenja", tako telesna kot duhovna. Ljudje smo vselej takšni, da zlasti pričakujemo, kako bodo drugi nam nekaj napravili, da bodo, ko že govorimo o tem, najprej drugi do nas usmiljeni. Zato naj se tu vsak najprej sebe vpraša, kako dela ta dela usmiljenja, in sicer v zelo konkretnem smislu, ne le teoretsko. Podobno namreč pravi tudi sv. Janez Zlatousti o zelo konkretnem usmiljenju ter celo ponuja petero poti sprave: "prva pot je obsodba lastnih grehov. Druga je odpuščanje vseh meni prizadejanih krivic. Tretja pot je molitev, četrta pot je v miloščini, peta pa v ponižnosti ... Ko smo tako spoznali način, kako zdraviti naše lastne rane, se teh zdravil tudi poslužujmo. Ko bomo potem pridobili pravo zdravje ..., bomo šli naproti Kristusu, kralju slave, in bomo pridobili večne dobrine po milosti, usmiljenju in dobroti samega našega Gospoda Jezusa Kristusa". Zaupna in vztrajna molitev kakor tudi dejavna pomoč bližnjemu so tiste gotove poti do Božjega usmiljenja, ki se jih lahko posluži prav vsak kristjan. Tu moramo spoznati, da pa kaj dosti v te poti ne verjamemo, ker tudi ne verjamemo, da nam Bog lahko kdaj odpusti naše prestopke. Sv. Marija Favstina Kowal- ska je slišala od Jezusa samega: "Želim, da duhovniki oznanjajo moje veliko Usmiljenje do duš grešnikov. Grešnik se ne sme bati, približati se Meni... Poglej moje Srce, ki je polno ljubezni in usmiljenja do ljudi, še posebej do grešnikov" (Dnevnik 50.1663). Vsi se lahko tako zatečemo k temu velikemu Gospodovemu usmiljenju, in sicer z zaupanjem - Božja ljubezen je tako iznajdljiva, da bo že našla pot do naših src, kakor tudi, da nam bo prinesla svoje usmiljenje in odpuščanje. Potrebna sta seveda vztrajnost in zaupanje kakor tudi ponižnost ter odprtost s strani tistega, ki se k Bogu zateka, ker je potrebna določena pot in je potreben čas. Kakor pravi namreč psalmist, Bog svoja ustvarjena bitja nahrani "ob pravem času" (Ps 104/103,27), za katerega ve on sam, mi pa ne. /dalje Andrej Vončina Kristjani in družba 10. aprila 2014 Sporočilo papeža Frančiška za XXIX. svetovni dan mladih 2014 "Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo" (Mt 5,3) Dragi mladi prijatelji! Izredno srečanje, ki smo ga doživeli v Riu de Ja-neiru ob XXVIII. svetovnem dnevu mladih, se mi je vtisnilo globoko v spomin. Bilo je veliko praznovanje vere in bratstva! Dobri brazilski ljudje so nas sprejeli z odprtimi rokami kot kip Kristusa Odrešenika, ki z vrha Corcovada zre na čudovito širno plažo Copacabana. Tam, na obali je Jezus obnovil svoj klic, da bi vsak izmed nas postal učenec in misijonar. Odkrijmo v tem klicu najdragocenejše bogastvo svojega življenja in ga delimo z drugimi, naj bodo blizu ali daleč, vse do skrajnih zemljepisnih in bivanjskih koncev sveta. Naslednja postaja našega mednarodnega romanja mladih bo Krakov leta 2016. V prihodnjih treh letih želim v pripravi na naše potovanje skupaj z vami premišlje- vati blagre, ki jih beremo v evangeliju po Mateju (Mt 5,1-12). Letos bomo začeli premišljevati prvi blagor: "Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo" (Mt 5,3). Za leto 2015 predlagam: "Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali" (Mt 5,8). Leta 2016 pa bo naša tema: "Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli" (Mt 5,7). 1. Revolucionarna moč blagrov Ko beremo in premišljujemo blagre, nam je vedno dobro in prijetno. Jezus jih je oznanil v svojem prvem velikem govoru ob obali Galilejskega jezera. Tam je bila tako velika množica, da se je Jezus povzpel na goro, da bi učil svoje učence. Zato govorimo o "govoru na gori". V Svetem pismu je gora kraj, kjer se razodeva Bog. Jezus, ki pridiga na gori, se tako predstavi kot Božji učitelj, kot novi Mojzes. In kaj nam sporoča? Jezus nam razodeva pot življenja, tisto pot, ki jo On sam prehodi, še več, tisto, ki je On sam, in jo predlaga kot pot resnične sreče. Vse življenje, od rojstva v betlehemski votlini do smrti na križu in vstajenja, je Jezus u-telešal blagre. V njem so se uresničile vse obljube Božjega kraljestva. Z oznanjevanjem blagrov nas Jezus vabi, naj hodimo za njim in z njim prehodimo pot ljubezni, ki edina vodi v večno življenje. Ta pot ni lahka, toda Gospod nam zagotavlja svojo milost in nas nikoli ne pusti samih. V življenju se soočamo z mnogimi izzivi: revščino, stiskami, ponižanji, bo- jem za pravico, preganjanjem, težavami dnevnega spreobračanja, prizadevanjem, da ostanemo zvesti klicu k svetosti, in številnimi drugimi izzivi. Toda, če odpremo vrata Jezusu, če mu pustimo, da postane del naše zgodbe, če z njim delimo svoje veselje in žalost, potem bomo izkusili mir in veselje, ki ju more dati le Bog, ki je neskončna ljubezen. Jezusovi blagri so prinašalci revolucionarne novosti, modela sreče, ki stoji nasproti tistemu, ki nam ga navadno podajajo mediji in prevladujoča miselnost. Za posvetni način mišljenja je Bog, ki je postal eden izmed nas in je umrl na križu, škandal. Po logiki tega sveta so tisti, ki jih je Jezus razglasil za blažene, nekoristni, slabiči, "zgube". Proslavljajo se uspeh za vsako ceno, udobje, objestnost moči in potrjevanje samega sebe na račun drugih. Dragi mladi prijatelji! Jezus nas poziva, naj odgovorimo na njegovo ponudbo življenja in se odločimo, katero pot hočemo prehoditi, da dosežemo resnično veselje. Gre za veliki izziv vere. Jezus se ni bal vprašati svojih učencev, ali so resnično pripravljeni hoditi za njim ali bi šli raje drugo pot (prim. Jn 6,67). In Simon s priimkom Peter je imel pogum, da je odgovoril: "Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš" (Jn 6,68). Če morete tudi vi reči Jezusu: "Da", se bodo tudi vaša mlada življenja napolnila s smislom in tako postala bolj rodovitna. /dalje XXVIII. svetovni dan mladih v Riu de Janeiru leta 1013 Kratke Goriška / Skupno romanje v Assisi Italijansko in slovensko frančiškansko bratstvo iz Gorice in Nove Gorice (Kostanjevica) organizirata od 27. do 29. junija skupno romanje v Assisi, ki se ga bo udeležil tudi goriški nadškof Carlo Roberto Maria Readaelli. Udeleženci si bodo ogledali - po stopinjah velikega svetnika - pomembne kraje za frančiškansko duhovnost. Romanje z avtobusom stane 155 evrov (za 45-50 oseb; možno je plačati v treh obrokih). Čim prej se prijavite! Rezervacije na tel. št. 0481 520424, mobi 340 7779416. Več informacij na našem portalu www. noviglas. eu. Piran / 14. razstava "Križev pot po piranskih cerkvah" V soboto, 5. aprila, je bilo odprtje razstave “Križev pot po piranskih cerkvah” v cerkvi sv. Petra v Piranu. Svoja dela po piranskih cerkvah razstavlja slikarka Jana Vizjak (1956, Ljubljana), ki je študirala na likovni akademiji v Ljubljani in I. 1982 končala slikarsko specialko pri prof. Janezu Berniku. Odtlej ustvarja kot svobodna umetnica. Posveča se slikarstvu in grafiki. Vse na slikah podreja barvi in svetlobi, zato je slika zanjo isto kot barva in luč. V štirinajstih postajah Križevega pota, ki bodo na ogled do 21. aprila 2014 (od 10. do 18. ure), je umetnica izrazila svojo globoko zavezanost svetopisemskemu izročilu in s tem duhovnemu in etičnemu poslanstvu slikarstva, kakor ga razume sama: “Slikarstvo doživljam kot poslanstvo, ki razvija občutljivost in tenkočutnost v odzivanju na človeka, življenje in svet”. Umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj je zapisal, dajeta serija podob blizu mistiki in čustveni predanosti slovenskega baroka - po koloritu, predvsem pa plamteči duhovni prepričljivosti, kakršna sije v današnji poplitveni čas v glavnem le še s platen starih mojstrov. Tokrat razstavljena dela po piranskih cerkvah sodijo v avtoričin zelo uspešni ciklus “Pot srca” iz prejšnjih let. Izjema je le zadnji ciklus - “Mali Križev pot”, kije nastal konec lanskega leta in je razstavljen v cerkvi sv. Petra. projekt, ki bi prinesel nasmeh med ljudi. Sodeluj pri natečaju ifeelCUD, lahko zmagaš do 29.500 evrov za načrt solidarnosti. Ugotovi, kako na www.ifeelcu< 0.. Sodelovati je zelo enostavno. Skupaj s svojim župnikom JtrtJSHj V ustvari skupino, zberi shede, priložene vzorcem CUD, in filrSfcF pripravi načrt, katerega cilj je izboljšati življenje tvoje župnije. Kot nagrado boš lahko osvojil prispevek do 29.500 evrov za izvedbo svojega projekta solidarnosti. Poleg tega, če predstaviš tudi video posnetek, boš lahko prejel 10-odstotni bonus na osvojeni znesek. Če sodeluješ, boš lahko prinesel nasmeh med ljudi, ki jih imaš rad, in boš s svojim prispevkom podprl tudi številne načrte, ki jih katoliška Cerkev uresničuje v Italiji in po svetu. *—^ • V"| NOVI 6 10. aprila 2014 vjOriSJkxl GLAS Kratke Pod lipami / Nadškof msgr. Carlo Redaelli z duhovno mislijo za velikonočni čas Protagonist novega srečanja pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž bo v četrtek, 10. aprila , goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli. Četrtkov večer bo tokrat potekal v postnem času, posvečen bo duhovnemu razmišljanju o pomenu Velike noči, kije največji krščanski praznik. Govor bo predvsem o koreninah in izvirnih vsebinah, ki jih ima ta praznik v cerkvenem letu, o sporočilih, kijih prinašajo simbologija gest in dogajanja v velikem tednu ter vstajenjska maša, pa tudi o Veliki noči, prazniku luči, upanja in novega življenja. Med vsebinami goriškega srečanja bodo tudi tiste, ki so neposredno vezane na krajevno Cerkev in njen slovenski del. Pozornost bo tudi na novi dimenziji razmišljanja, ki jo prinaša papež Frančišek. Msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli je nadomestil msgr. Dina De Antonija na čelu goriške nadškofije leta 2012. Rodil seje leta 1956 v Milanu, v duhovnika je bil posvečen leta 1980. Do prihoda v Gorico je bil generalni vikar in pomožni škof v Milanu. Srečanje bo ob 20. uri v komorni dvorani Kulturnega centra Bratuž, pogovor bo vodil Simon Peter Leban. Veliki teden v Slovenskem pastoralnem središču v Gorici Na oljčno nedeljo, 13. aprila, bo ob 8. uri blagoslov oljk z mašo pri sestrah na Korzu in v Zavodu Sv. Družine, ob 9. uri maša s petim pasijonom na Travniku, ob 10. uri pri sv. Ivanu. Na veliki četrtek, 1/. aprila, bo ob 10. uri vstolnici krizmena maša, ob 20. pa pri sv. Ivanu slovesna maša vspomin zadnje večerje in skupno češčenje. Na veliki petek, 18. aprila, bo ob 15. uri pri sv. Ivanu križev pot za mlajše in spoved, ob 18.30 križev pot za odrasle, ob 19. obredi velikega petka, ob 20.30 mestni križev pot z nadškofom. Na veliko soboto, 19. aprila, bodo pri sv. Ivanu ob 20. uri obredi velikonočne vigilije. Na Veliko noč, 20. aprila, bo ob 6.30 v stolnici slovesno vstajenjsko slavje s procesijo in nadškofovim blagoslovom. Ob 8. uri bo maša pri sestrah na Korzu in v Zavodu, ob 9. na Travniku, ob 10. pri sv. Ivanu, ob 18.30 pri kapucinih. Na velikonočni ponedeljek, 21. aprila, bodo maše kot ob nedeljah (pri kapucinih odpade). "Certamen musicum": med nagrajenci tudi učenci SCGV Emil Komel Na 9. izvedbi tekmovanja Certamen musicum v organizaciji Večstopenjske šole Dante Alighieri iz Štarancana, ki je potekalo od 31. marca do 4. aprila na sedežu šole v Štarancanu, so v kategoriji solistov tekmovali tudi trije učenci SCGV Emil Komel. Tekmovanje je namenjeno učencem vseh nižjih srednjih šol iz goriške pokrajine. V skupini za 1. razred je učenka iz razreda violine prof. Jurija Križniča, komaj 11-letna Barbara Devinar, prejela 1. nagrado s 95/100 točk, vskupini za 2. razred je 2. nagrado (92/100) točk prejel violinist Simone Sette iz razreda prof. Frančiška Tavčarja (podružnica Doberdob), v skupini tekmovalcev 3. razredov pa je violončelist Jurij Lavrenčič (prof. Federico Magris iz podružnice v Doberdobu) prejel 98/100 točk, in sicer 1. nagrado in 1. mesto. Komisiji je predsedoval pianist prof. Massimo Gon, člani pa so bili ugledni glasbeniki: kitarist Giulio Chiandetti, violinist Domenico Mason in flavtist Alessandro Vigolo. Komisija je za koncert nagrajencev, ki bo v ponedeljek, 14. aprila, ob 18. uri v občinskem gledališču v Tržiču, izbrala tudi učenca iz šole Komel, Barbaro Devinar in Jurija Lavrenčiča. V soboto, 3. maja, bo v cerkvi sv. Ignacija maša v spomin na puntarje V soboto, 3. maja 2014, ob 17. uri bo v cerkvi sv. Ignacija na goriškem Travniku spominska maša ob 300-letnici usmrtitve enajstih voditeljev Tolminskega punta. Somaševanje bosta vodila koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak in goriški nadškof - metropolit msgr. dr. Carlo Roberto Maria Redaelli, pri bogoslužju bodo sodelovali zamejski pevski zbori z Opčin, iz Devina in Lojze Bratuž iz Gorice ter cerkvena zbora iz župnij Tolmin in Kobarid. Čestitke za doseženi doktorski naslov Naš dragi Dimitri Brandolinje postal doktor mednarodnih in diplomatskih ved. Na tržaški Fakulteti za politične vede, smeri za mednarodne in diplomatske vede v Gorici, je ubranil doktorsko disertacijo z naslovom Vesoljsko tekmovanje in strateški zapleti, od prvih vesoljskih poletov do pristanka na Luni. Pri preverjanju znanja mu je univerzitetna komisija podelila 110 točk/na 110 točk. Za doseženi akademski naziv našemu Dimitriu čestitamo in mu želimo, da bi z njim lahko dosegal nove uspehe v življenju, njegovi: oče in mati, Giorgio in Alenka, sestra Raffaella z družino, nono in nona, Marijan in Bogdana, ter nono Mirano. Projekt KRAS@event@CARSO Nov način doživljanja Krasa S posebnim zadovoljstvom so 4. aprila v pritličnih prostorih Trgovskega doma v centru Gorice predstavili nov evropski projekt, ki združuje šest partnerjev z različnih kulturnih in gospodarskih področij ter štiri občine. Ti bodo od 12. aprila do 27. junija z razvejenim koledarjem kulturnih in rekreativnih prireditev predstavili širši javnosti nov način doživljanja goriškega Krasa. Kot je povedala ravnateljica SCGV Emil Komel Alessandra Schettino (za projekt KRAS@event@CARSO je dala pobudo glasbena šola), načrt sofinancira javno-zasebni subjekt LAS KRAS. Partnerji mreže dogodkov, ki bodo potekali v štirih vsebinskih sklopih (glasba, umetnost, mir, enogastronomija), pa so Kulturni dom Gorica, Mednarodni center za glasbo in umetnost Arsatelier, Konzorcij Collio-Carso, KD Juliaest in SKD Hrast Doberdob. Kot pokrovitelji posameznih pobud pa sodelujejo občine Sovodnje ob Soči, Zagraj, Doberdob in Devin-Nabrežina. Projekt je namenjen vrednotenju območja z razstavami krajevnih umetnikov, odmevnimi koncerti deželnih in gostujočih glasbenikov, s strokovnim poglabljanjem Robert Prinčič, Mauro Gaddi, Alessandra Schettino, Igor Komel in Alenka Florenin vidikov krajevne zgodovine in literature, z odkrivanjem sugestivnih lokacij, ki bodo dogodkom dali dodatno vrednost. Spomin na 100-letnico izbruha prve svetovne vojne se bo kot rdeča nit pojavljal v vsebinah ponudb. Fotografi, igralci, zbori, instrumentalisti, kantavtorji in zgodovinarji bodo sodelovali v bogatem nizu raznolikih, izvirnih in dragocenih kulturnih poslastic, ki jih bo kot vezna nit spremljala tudi kakovostna enogastronomska ponudba s tipičnimi izdelki krajevnih kmetij (Castelvecchio, Terre del Faet, Cociancig Giampaolo, Gestioni Agricole, II Carpino, Ca'Ronesca). Prvi izmed dogodkov bo potekal v soboto, 12. aprila, v Mar-tinščini, kjer bo ob 18. uri na sedežu krajevne skupnosti odprtje fotografske razstave Arhitektura Krasa, ki se bo v naslednjih mesecih selila še v doberdobsko Galerijo Modras, na devinski sedež zborov in v gostilno Rubij ski grad v Sovodnjah; ob 20. uri bo v cerkvi sv. Martina koncert Odmevi vojne: glasovi in zvoki iz bojnih jarkov, ki je nastal po zamisli in v izvedbi harfistke Tatiane Doniš. Odlomke iz zbirk Maria Rigonija Sterna bosta v slovenskem in italijanskem jeziku podala gledališka igralca Nataša Konc Loren-zutti in igralec Enrico Cavallero. V torek, 22. aprila, bo v avditoriju Zavoda združenega sveta v Devinu okrogla mize z naslovom Pot miru: od Sarajeva do Krasa. O temi civilnih mirovnih enot bodo predavali evropski parlamentarec Ivo Vajgl, predsednik goriškega Kulturnega doma Igor Komel, duhovnik Pierluigi Di Piazza, predstavnik Omizja miru dežele FJK Alessandro Capuzzo, predsednik Društva Forum Cultura iz Gorice Andrea Bellavite in project manager Zavoda združenega sveta prof. Simone Sgarbossa. Dne 16. maja bo v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Štivanu koncert reprezentančne zborovske skupine iz naše dežele, večkrat nagrajene dekliške vokalne skupine Bodeča Neža, ki jo vodi Mateja Černič. V Topniški kaverni na Brestovcu bo zaživela glasbeno-gleda-liška predstava Poti prve svetovne vojne, ki je nastala v obliki ustvarjalne delavnice v sodelovanju z a. Artisti Associati in s Festivalom ŽStoria. Glasbeni del bodo izvajali učenci SCGV Emil Komel. Centra Komel in Arsatelier bosta poskrbela za izvedbo komorne opere Igorja Stravinskega Histoire du soldat29. maja na kmetiji Castelvecchio v Zagraju, ponovitev bo 6. junija na Rubijskem gradu. Dne 21. junija bo tradicionalni pozdrav poletju s posebnim eno-gastronomskim dogodkom, ki mu bo sledil enkratni koncert kultnega dalmatinskega pevca Oliverja Dragojeviča. Doberdob-ski mešani pevski zbor Hrast, ki ga vodi Hilarij Lavrenčič, bo 27. junija sklenil niz dogodkov s koncertom v kamnolomu pri centru Gradina v Doberdobu. Vse prireditve (vstop je prost) bodo spremljale degustacije tipičnih izdelkov v organizaciji Konzorcija Collio Kras; tega je v Trgovskem domu zastopal Robert Prinčič, Kulturni dom Igor Komel, sovodenjsko občino županja Alenka Florenin, društvo Juliaest iz Zagraja pa Mauro Gaddi. Več na spletni strani www. kraseventi. net. Občinske volitve Jarc v Doberdobu, Cavdek v Sovodnjah A Ido Jarc v Doberdobu in Julijan Cavdek v Sovodjah sta kandidata, ki se bosta potegovala za županska mesta v nedeljo, 25. maja 2014, na občinskih volitvah. Volilna slika, ki zadeva tri slovenske občine na Goriškem, se je tako dopolnila in na krajevni ravni potekajo še zadnja usklajevanja za kandidatne liste za občinske svete. Skupna občanska lista, ki v Doberdobu nosi naziv Lista za Doberdob, je iz svoje sredine izbrala 56-letnega domačina Alda Jarca. Županski kandidat Jarc je po poklicu grafični oblikovalec in z ženo ter dvema hčerkama živi v Doberdobu. Že dva mandata je svetnik v doberdobskem občinskem svetu. Izven poklicnega in političnega delovanja pa opra- vlja še funkcijo predsednika Združenja prostovoljnih krvodajalcev. Njegov konkurent bo kandidat Občinske enotnosti Fa-bio Vižintin. V tiskovnem obvestilu je Lista za Doberdob sporočila, daAldo Jarc "predstavlja široko občansko koalicijo, katere osnovna načela so složnost, sodelovanje in učinkovitost. Lista se predstavlja z razčlenjenim programom in naslednjimi smernicami: prisotnost občinske uprave med občani, ovrednotenje naravne, zgodovinske in kulturne dediščine, valorizacija kmetijskega in turističnega potenciala, odgovoren pristop k izvajanju javnih del, ustvarjanje vezi s sosednjimi občinami v Italiji in Sloveniji za skupen razvoj, digitalizacija in sociala. Lista je nastala zaradi nevzdržnega stanja, saj javna dela zaostajajo, občinska uprava nima vizije za razvoj območja, zamujene so priložnosti in izgubljeni prispevki. Razlog za nastalo situacijo so politična razhajanja, ki zastrupljajo ozračje in onemogočajo, da bi v majhni občini, kot je Doberdob, prišlo do strankarskega dogovora za dobro upravljanje. Julijan Čavdek bo vodil listo Slovenske skupnosti na občinskih volitvah v sovodenjski občini. V pripravi je prenovljena lista, ki bo sovodenj skim občanom ponudila alternativo pri dosedanjem upravljanju. V volilnem programu je sovodenjska SSk jasno podčrtala potrebo po spremembi, saj so glavni problemi sovodenj ske občine še vedno ne- rešeni, posledice pa so na ramenih občanov. Županski kandidat Čavdek živi z ženo in tremi sinovi v Sovodnjah. Za župansko mesto je že kandidiral leta 2004 in bil nato pet let občinski svetnik. Pomembna je bila njegova vloga proti sporni goriški sežigalnici za smeti, ki so jo dokončno zaprli februarja leta 2004. Na volitvah se bo pomeril z dosedanjo županjo Alenko Florenin. Števerjanska županja Franka Pa-dovan, ki jo je stranka SSk zopet potrdila za župansko kandidatinjo, pa bo imela za protikandidata Joška Terpina. Občni zbor ZCPZ-Gorica Pregled delovanja Foto DP V torek, 25. marca, je potekal v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž občni zbor ZCPZ - Gorica. Vodil ga je prof. Karlo Mucci, uvedel pa predsednik Dario Bertinaz-zi, ki se je delegatom in gostom najprej zahvalil za prisotnost in prebral poročilo o opravljenem delu v letu 2013. Orisal je glavne koncerte, ki jih je priredilo Združenje, in vse ostale prireditve, ki jih je Združenje organiziralo v sodelovanju z drugimi organizacijami, ki delujejo v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Poleg tega je Združenje skrbelo za redno delovanje svojih članov z nakupom notnega gradiva, s tiskanjem partitur, koncertnih listov, plačevanjem stroškov nekaterih zborov, ki so gostovali v raznih krajih, z nakupom glasbil ipd. V lanskem letu je Združenje poskrbelo tudi za smiselno preureditev osebja in prostorov v sodelovanju z Zvezo slovenske katoliške prosvete in SSO-jem. Glede financiranja s strani dežele FJK Združenje obžaluje, da ZCPZ ni bilo sprejeto v kategorijo primarnih organizacij, čeprav je referent za pevske zbore tako cerkvene kot prosvetne in otroške zbore, ki delujejo v katoliških ustanovah. Poleg tega se je Bertivazzi zaustavil ob predlogu deželnega odbornika Torrentija, ki namerava preurediti financiranje slovenskih ustanov. Poudaril je namreč, da tako Združenje kot Zveza ter SCGV Emil Komel in vsi ostali dejavniki našega Kulturnega centra Lojze Bratuž ne morejo delovati, če jim dežela ne dodeli prispevka, ki je po zakonu namenjen za redno delovanje! Če bi pa dežela želela finan- cirati dodatne projekte, potem to lahko stori po svojih kriterijih, a nikakor ne z denarjem za redno delovanje Združenja. Delovanje članov ZCPZ ni osnovano le na projektih, saj člani redno delajo vsak dan: vrstijo se namreč pevske vaje, gledališke predstave, nastopi, razstave. Da ne omenimo niti neprecenljivega dela, ki ga opravlja glasbena šola. Zato take namene deželne uprave Bertinazzi ostro zavrača. To stališče je potrdil in spre- jel tudi občni zbor. Podobno mnenje o financiranju ima predsednik KTD-ja Damjan Paulin, ki se je obenem zahvalil Združenju za sodelovanje in opravljeno delo v lanskem letu. V nadaljevanju je sledil pozdrav predsednika SSO za Goriško Walterja Bandlja, predsednice KC Lojze Bratuž Franke Žgavec, predstavnika MoPZ Štmaver Mirka Radinja in podpredsednika ZSKP Miloša Čotarja. Vsak od njih se je Združenju zahvalil za vztrajnost pri delu kljub hudim časom in spodbudil k še tesnejšemu sodelovanju in nadaljevanju s še večjim zagonom. Pozdravom je sledila še krajša razprava, predsednik pa se je ob koncu triletne mandatne dobe zahvalil vsakemu odborniku posebej ter članom nadzornega odbora za uspešno opravljeno delo. Sledile so še predstavitev kandidatov za nov Izvršni odbor in volitve. V Izvršni odbor so bili potrjeni Dario Bertinazzi, Damijana Čevdek, Albert Devetak, Martina Gereon, Martina Hlede, Nadja Kovic, Marko Terčič, Martina Valentinčič in Tiziana Zavadlav. Poleg omenjenih sta v nov odbor bila izvoljena še Tatjana Devetak in Silvan Zavadlav. Nov nadzorni odbor pa sestavljajo Marilena Corsi, Karlo Mucci in Franka Žgavec (nadomestna člana sta pa Damjan Paulin in Mirko Radinja). Ime novega predsednika Združenja bo znano po prvi seji novega Izvršnega odbora ZCPZ, ki bo sklican najkasneje v roku enega meseca po občnem zboru. Dan maternega jezika v Doberdobu Lep večer ob slovenski besedi Pred kratkim smo v Doberdobu tretje leto zapored praznovali dan maternega jezika. Unesco je proglasil 21. februar za dan enakopravnosti in zaščito približno 6.000 obstoječih jezikov po celem svetu. Povezovalec večera Jansh Gergolet je poudaril, da moramo biti Slovenci ponosni, da imamo knjigo vseh knjig - Biblijo, prevedeno v slovenski jezik, in to dvanajsti po vrsti. Kulturni večer so uvedli gojenci pihalnega orkestra iz Komna, ki so nam s pozavnami zaigrali dve skladbi. S petjem je popestril večer otroški pevski zbor iz Komna, pod vodstvom Andreje Rustja, ki je s pomladnimi barvami prinesel pozdrave v Doberdob. Dušo smo si napolnili s čudovitimi mislimi o slovenskem maternem jeziku, ki sta jih podala Teja in Lenart, učenca 9. razreda OŠ Komen: "Jezik je edino, kar ostane tistemu, ki je brez domovine. Ni višje pripadnosti narodu kot pisati v njegovem jeziku. V jeziku najdemo skrivnost, stari zaklad... Slavec dobi vsako leto novo perje, ohrani pa svojo pesem. Kdor svoj materni jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je zmedenemu pijancu podoben, ki zlato v prah potepta in ne ve, koliko škode si dela. Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik. Če se pogovarjaš s človekom v jeziku, ki ga razume, se mu pogovor vtisne v spomin. Če pa se s človekom pogovarjaš v njegovem maternem jeziku, se mu besede vtisnejo v srce. Brižinski spomeniki, Primož Trubar... in slovenščina so 'kul'. Slovenščina, ta prelepi in edinstveni jezik, se razvija in oblikuje že dolga stoletja. Vsako obdobje da jeziku nekaj novega in posebnega. Prav zaradi vseh teh novosti in posebnosti se je slovenščina oblikovala v čisto posebno in bogato govorico. Začelo se je z naselitvijo naših začelo obdobje protestantizma. Glavni predstavnik le-tega je bil Primož Trubar. Po mojem je ravno on odločilno vplival na prihodnost jezika. Leta 1550 je napisal prvi dve slovenski knjigi: Abecednik in Katekizem. Če ju Trubar ne bi zapisal, kdo bi za tako dejanje zbral dovolj poguma? Kajti pisati v jeziku, ki prej še ni bil nikdar zapisan v obliki knjige, ni mačji kašelj. Mogoče bi to delo opravil prednikov v 6. stoletju po Kr. Kot vsak narod so imeli tudi oni svoj jezik. Ta se je počasi oblikoval in tudi s tem prispeval k razvoju slovenščine. Slovenščino je prvič zapisal nemški duhovnik okoli leta 1000. Zapiske so našli mnogo let pozneje v mestu Brižinj in jih po njem tudi poimenovali kot Brižin-ske spomenike. Menim, da je bil to prvi korak k nadaljnjemu razvoju slovenskega jezika in k oblikovanju naroda. Po več stoletjih tuje oblasti se je SOVODNJE | Velikonočne delavnice Otroci spoznavajo velikonočne simbole Velika noč je največji krščanski praznik, na katerega se verniki pripravljajo v 40-dnevnem postnem času. Sporočilo velikonočnega tridnevja najdemo v številnih simbolih, ki ravno v tem času pridejo najbolj do izraza. Žal je sodobni čas to lepo sporočilno vsebino, ki nam spregovori o življenju, darovanju in vstajenju, kar precej prikril. Velikonočni simboli nam tako postajajo vse bolj tuji in nas ne nagovarjajo več. Zaradi tega so se otroci tretjega, četrtega in petega razreda osnovne šole, ki se redno srečujejo ob sobotah v sovodenjskem župnišču, skupaj s katehistinjami in msgr. Renatom Podbersičem odločili, da bodo nekatere velikonočne simbole na novo odkrili. Prva velikonočna delavnica je potekala 22. marca; na njej so otroci tretjega razreda krasili sveče s podobami križa, pirhov, cvetlic, golobov, zajčkov in ovčk. Druga in tretja delavnica sta potekali 29. marca in 5. aprila. Otroci četrtega in petega razreda so z navdušenjem spoznavali, kako pripravimo, spečemo in okrasimo velikonočno jagnje. Izdelke bodo otroci nesli na Veliko noč v cerkev blagoslovit in jih nato odnesli domov. V soboto, 12. aprila, pred oljčno nedeljo bo na vrsti še izdelovanje butar. Delavnice so dobro uspele, saj so otroci z navdušenjem sodelovali in obenem spoznavali velikonočno sporočilo sveče in jagnjeta. JuČ (fotogalerija na www.noviglas.eu) kdo od njegovih naslednjikov - avtor prve slovenske slovnice Adam Bohorič ali pa Jurij Dalmatin, ki je prvi prevedel v slovenski jezik celotno Biblijo. Kmalu potem se je pojavilo še eno pmembno obdobje, ki je slovenskemu jeziku dalo veliko, čeprav vemo, da je v tem obdobju v primerjavi s prejšnjim dejavnost pisanja knjig nazadovala. Govorimo o protireformaciji. V naslednjem obdobju smo dobili prvo pesniško zbirko, prvi časopis Lublanske novice in drugo. Prepričan sem, da je razsvetljenstvo drugo najpomembnejše obdobje za slovenski jezik. Najbrž bi marsikdo zamahnil z roko in dejal, da izid pesniške zbirke in časopisa ni nič pomembnega. Ravno nasprotno. Pomembno je, ker sta se takrat začela dvigovati narodna zavest in zavedanje o pripadnosti slovenskemu narodu. Slovenski jezik je bil skozi zgodovino pogosto zatiran in obravnavan kot manjvreden. Kakšna napaka vseh lastnikov slovenskega ozemlja! Če narodu namreč pre- poveš rabo jezika, se ta upre. To se je dogajalo tudi med vojnama, ko so del slovenskega ozemlja zasedli tujci. Upori se niso dogajali javno, saj so se ljudje bali. Bili so to tihi in skriti upori, ki so se kazali v različnih krogih življenja. Pomislite samo na upor Kaplana Martina Čedermaca. Ti upori so privedli do zmage. Slovenci smo dobili pravico do svojega jezika in kasneje tudi svojo državo. Slovenski jezik mi pomeni veliko prav zaradi vseh dogodkov, ki jih je moral narod zaradi jezika prestati. Slovenščina je tako kot vsak jezik posebna in edinstvena. Ponosni moramo biti, da lahko govorimo svoj jezik in da le-ta ni prepovedan oziroma oviran. Skratka, zgodovina slovenskega jezika je zelo pestra in zanimiva. Težko si predstavljamo biti brez jezika, še teže po vsem, kar je težkega ali lepega doživel. Slovenski jezik je lep, negujmo ga"! Po ganljivih stavkih iz spisa se je predstavila še lutkovna skupina iz Ajdovščine, pod mentorstvom neutrudne Ade Bačar, ki se že četrto desetletje poklicno ukvarja z lutkami in nadaljuje tradicijo in vrednotenje prvega slovenskega lutkarja Milana Klemenčiča, po rodu Solkanca. Deset animatork je na čudoviti sceni, ob glasovih kravjih zvoncev, pripovedovalo pravljico iz Benečije z naslovom Ljubica in Arpit. To so bili časi, ko so otroci še pasli ovčke in je na paši hudobni mož jedel otroke. Na koncu večera so prišli na svoj račun še vaški Veseljaki, ki so pod vodstvom Lucije Lavrenčič zapeli Venček narodnih pesmi. Ker sta že minila dan maternega jezika in 8. februar - dan slovenske kulture -, so se na odru zbrali otroci pevskega zbora iz Komna in skupaj z Veseljaki zapeli Prešernovo Zdravljico. Prireditelji večera, otroški zbor Veseljaki, društvi Jezero in Hrast, pihalni orkester Kras, župnijski svet in družina Romana Gergoleta, upajo, da se bo sodelovanje nadaljevalo, saj kultura nima barve in moramo biti enotni, ko gre za slovenstvo in narodno zavest. R.G. KATOLIŠKA KNJIGARNA v sodelovanju z založbami Mladika, GMD in ZTT vabi NA KAVO S KNJIGO: Marija Kacin ŽIGA ZOIS IN ITALIJANSKO GLEDALIŠČE Z avtorico se bo o delu in njegovi vsebini pogovarjala prof. Marija Pirjevec Kavo bo ponudilo podjetje v četrtek, 10. aprila 2014, ob 10. uri f > v prostorih knjigarne ^ Goriška Mohorjeva družba in Gospodarska zadruga Brajda Vrh v sodelovanju s KD Danica vabita na predstavitev knjige: ODŠLI SO BREZ SLAVE IN BREZ SPOMINA Vlado Klemše ODŠLI SO BREZ SLAVE IN BREZ SPOMINA ki je posvečena v prvi svetovni vojni umrlim vojakom iz sovodenjske občine v avstro-ogrski vojski, ter na odprtje istoimenske razstave v sredo, 16. aprila 2014, ob 19.30 v KŠC Danica na Vrhu Pogovor z avtorjem bo vodil novinar Igor Devetak Sodeloval bo Nikolaj Pintar Obvestila Katoliška knjigama - Mladika -ZTT- GMD vabijo na kavo s knjigo v četrtek, 10. aprila, ob 10. uri. Gost kave bo prof. Marija Kacin, avtorica knjige “Žiga Zois in italijansko gledališče”. Delo in avtorico bo predstavila prof. Marija Pirjevec. Kavo na srečanju v Katoliški knjigarni bo ponudilo podjetje Primo Aroma. PDŠtandrež vabi na društveni izlet v Barcelono od 22. do 27. aprila. Na programu so: Aix En Provence, Carcassone, Perpignan, Uore de Mer, Barcelona, Montserrat, Figueres, Beziers, Marseille. Informacije na tel. 0481 20678 (Božo) ali 347 9748704 (Vanja). Romanje v Medjugorje od 2. do 5. maja letos. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline s postankom na Kozini za tržaške romarje. Vpis pri g. Darku za Gorico (tel. št. 3703201305), za tržaško pri g. Jožetu Markuži (tel. št. 040 229166), za Novo Gorico 00386 5 3022503. Potovanje z udobnim avtobusom. Slovenski in italijanski državljani potujejo z veljavno osebno izkaznico. Potovanje z Novim glasom v Maroko bo od 21. do 28. maja 2014; odhod z letališča v Ronkah. Za vpisovanje in informacije: uprava Novega glasa v Gorici, tel. 0481 533177, uredništvo vTrstu, tel. 040 365473, g. Jože Markuža tel. 040 229166. Kdor želi prejeti program po elektronski pošti, naj sporoči na naslov: mohorjeva@gmail. com ali uprava@noviglas. eu PD Rupa-Peč vabi na tradicionalni letni izlet, tokrat v Jordanijo, ki bo potekal od 19. do 26. avgusta 2014. Informacije na tel. 0481 882285 (Ivo Kovic). Urejena gospa iz Nove Gorice išče delo za čiščenje in likanje. Telefon: 00386/31449311. Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. štev. 00386 30 325 558. Zanesljiva in diskretna gospa pomaga pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. št. 00386 41529652. Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. štev. 00386 31449311. Kadar potrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na tel. štev. 00386 41256240. 32-letna profesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. štev. 00386 41256240. Kvalitetno opravljam gospodinjska dela: likanje, čiščenje... Pokličite na tel. štev. 0038641885539. Darovi Za MoPZ Mirko Filej: v spomin na mamo Tončko daruje družina Sfiligoj 150 evrov. Za p. Pedra Opeko: NN 100 evrov. RADIO SPAZIO Vrata prali vzhodu (od 114.2014 do 17.4.2014) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu sfrekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.00 do 22.00. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 11. aprila (v studiu Niko Klanjšček); Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2. Sobota, 12. aprila (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju. Nedelja, 13. aprila (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 14. aprila (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zanimivosti iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Naši zbori pojo - Obvestila. Torek, 15. aprila (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 16. aprila (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Jezus med uporniki in izdajalci - Izbor gielodij. Četrtek, 17. aprila (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba - Zanimivosti iz sveta - Obvestila. Ob preran i smrti nečaka MATHEUSA izrekata Mirjam Simčič in svojcem občuteno sožalje ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA in GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA Lep dosežek OPZ Veseljaki iz Doberdoba V nedeljo, 6. aprila 2014, je italijansko zborovsko združenje USCI organiziralo revijo Primavera di voci, ki je bila v vasici Romans dlsonzo. Namenjena je bila vsem otroškim in mladinskim zborom goriške pokrajine. Šlo je za neke vrste selekcijski pokrajinski koncert. Na glasbenem popoldnevu je nastopilo več italijanskih otroških in mladinskih pevskih skupin iz naše pokrajine. S slovenskim programom seje predstavil tudi otroški pevski zbor Veseljaki iz Doberdoba. Pod vodstvom Lucije Lavrenčič Terpin in ob klavirski spremljavi Zulejke Devetak je zbor zapel Habetovo Kam pa teče voda, Ježevo Potovanje ter ljudsko v Mihelčičevi priredbi Ptičja svatba. Nastop je spremljala komisija glasbenih strokovnjakov, ki ji je predsedoval Paolo Loss. Ob koncu nastopa je določila zmagovalca revije: izbrala je OPZ Veseljaki iz Doberdoba. Veseljaki so s svojim ubranim petjem prepričali komisijo, tako bodo ponosno edini predstavniki goriške pokrajine na deželnem gala koncertu najboljših otroških zborov iz štirih pokrajin naše dežele; koncert bo 2. junija v gledališču v Pordenonu. 8 .o.apmazoM Kultura glas Pogovor / David Bandelj "O, da bi ta trenutek motivacije še trajal!" David Bandelj je z Mladinskim pevskim zborom Emil Komel, ki deluje v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo E. Komel v Gorici, v Zagorju dosegel neverjeten rezultat, saj je pevski sestav pod njegovim vodstvom dobil zlato priznanje z odliko, s 93 točkami je namreč zasedel (ex aequo z Otroškim pevskim zborom Nazarje) drugo mesto na celotnem tekmovanju (zmagovalci, otroški pevski zbor glasbene šole Ci-CiDo iz Zagorja so prejeli 93,3 točke), dobil nagrado za najboljši mladinski zbor in posebno priznanje za najboljši zbor, ki je prvič nastopil na tekmovanju, pevovodji Bandlju pa so podelili tudi priznanje za najboljšega zborovodjo debitanta in za najboljšo izbiro programa v kategoriji mladinskih zborov. V Zagorje ste šli na državno tekmovanje, ki je eno najbolj kakovostnih pevskih tekmovanj, dobro pripravljeni. Pa povejte iskreno: ste pričakovali tak rezultat? Že dejstvo, da te organizacijski odbor sprejme na državno tekmovanje v Sloveniji, je za zbor veliko priznanje, saj je slovenski zborovski nivo izredno visok, in to na svetovni ravni. To seveda implicira, da se na tako tekmovanje dobro pripraviš. Pevci so sposobni, delali smo trdo, prepričani smo bili, da bomo dobro speljali nastop, to pomeni, da tistim, ki nas bodo poslušali, bomo uspeli nekaj posredovati skozi glasbo. Tako visoke uvrstitve in toliko priznanj pa nismo pričakovali. Morda na tihem želeli Kaj pomeni za vas, za vaše pevce in za vso našo narodno skupnost v Italiji tak rezul-tat? Če grem po vrsti, je zame osebno to velika odgovornost, ki ti jo naloži strokovna javnost in jo moraš upravičevati še naprej, a gotovo je istočasno tudi motivacija in potrditev dela, pevcem je rezultat poplačal vztrajnost in odpovedovanje, ki ga ni bilo malo, a na srečo tudi ni bilo težko, saj se mladi pevci med sabo radi družijo in komaj čakajo naslednje vaje. Za Slovence v Italiji pa je nedvomno dokaz stremljenja po kvalitetnem zborovskem delovanju, ki so ga nakazale že druge zasedbe, ki so že segle po najvišjih priznanjih doma in po svetu. To, kar - recimo - dela vokalna skupina Bodeča Neža, je zgledno, in naravno je, da vpliva na mlaj še generacij e. Ko nekdo premika meje, mu moraš slediti ... Prejeli ste več nagrad, katera vam je najljubša? Ne bi rekel, da je katera "naj", vse so čudovit trenutek potrditve in najboljši jih zaslužijo pevci. Mor- da me je pozitivno presenetilo priznanje za izbiro programa, ker je (tako so mi dejali nekateri žiranti v osebnih pogovorih) nagradilo našo drznost, saj smo med drugim prepevali skladbo Jacobu-sa Gallusa Virgines prudentes za osemglasni zbor visokih glasov, ki je tehnično in intepretativno zahtevna, v drugi skladbi je bil zbor tudi postavljen v prostor po skupinah. A če so pevci sposobni, je prav, da se spopadajo s programi, ki jim omogočajo, da spoznajo različne pristope in stile, da pevsko-tehnično, glasbeno in predvsem osebnostno rastejo, se kalijo in opogumljajo. Po tekmovanju ste se osebno zahvalili vsem staršem, ki vozimo otroke z vseh koncev na vaje, vprašal pa bi vas, kako ocenjujete svoje otroke in njihovo pripravljenost? Pevci so izredno sposobni, kljub mladim letom, prihajajo iz različnih okolij, od Devina do Ogleja, iz Soške doline, Brd in Krasa, skratka delajo to, kar bi morale institucije: se združujejo ne glede na mejo in ustvarjajo novo podobo Goriške. Velika večina ježe več let pela v otroškem zboru Emil Komel, pod vodstvom Damijane Čevdek. Naš uspeh je zato sad večletnega vlaganja in dela in bi zelo rad, da ni konec nečesa, ampak šele začetek. Znani ste po tem, da ste zahtevni dirigent, otroci vas imajo pa vsi radi. Kje dobite motivacijo za delo in kako vam uspe otroke navduševati iz tedna v teden za naporne vaje? Ko delaš z razposajenimi mladostniki, ki so vrh tega še nadarjeni, simpatični in živahni, nimaš drugega, kot da si zahteven. Ker njihove sposobnosti to zahtevajo. Sam tudi nisem profesionalen glasbenik, ampak svoje znanje moram nenehno nadgrajevati in me pevci sami postavljajo pred izziv, da jim nudim največ, kar zmorem. Njim in svojim učiteljem ter tudi nekaterim kolegom, s katerimi to ali ono zborovsko za- devo lahko predebatiramo, sem hvaležen, da mi pomagajo premikati svoje zmožnosti, seveda ne brez truda in odpovedovanja. Zborovsko petje je skupinsko delo, in če so pevci navdušeni nad tem, kako ne bi bil tudi sam... Kako gledate v prihodnost zbora, ki je sestavljen iz nekdanjega otroškega zbora Emil Komel, a je danes postal drugačen, nekateri pevci in pevke bodo sedaj šli na višjo srednjo šolo, ko je osip moških pevcev največji pri vseh pevskih sestavih? Moški oz. fantovski glasovi so eden največjih problemov otroških in mladinskih zborov, kot da bi veljalo neko tiho pravilo, da petje ni za fante. Na srečo se ta težnja počasi spreminja in v našem zboru je fantov za polovico, pojejo od otroških let dalje in mutacijsko fazo prestajajo brez težav, pomembno je, da svojega glasu ne naprezajo. S tem napredujejo in širijo svoj glasovni razpon. Včasih še velja zmotno prepričanje, da je fante v mutacij-skem obdobju treba pustiti pri miru s petjem. Ker bi svojim fantom naredil ogromno krivico, če bi jih prisilil v pevski molk, se mi zdi bolj smotrna rešitev, da pojejo v okviru lastnih zmogljivosti. Logično predstavlja to za zborovodjo izziv tudi v izbiri repertoarja, a to je potem vznemirljivo delo, lahko pa tudi spodbuda, da nastanejo nove skladbe. V tej fazi smo naštudirali kar nekaj skladb za dekliški zbor z nižjim altom. Fantovska barva je tudi posebna, tako da te skladbe imajo potem rahlo različen zven, kot smo jih vajeni. Skratka, če so fantje v zboru, ni to ovira, ampak dodana vrednost, in to bo toliko bolj pozitivno za prihodnost zbora. V zadnjem letu smo tudi spletli dragocene vezi z mladinskim zborom OŠ Tolmin, mladi iz obeh zborov se izredno dobro razumejo in tudi na tem področju nekaj načrtujemo. Kaj si pa želite za prihodnost zbora? Da bi ta trenutek motivacije kar trajal, da bi delali še naprej tako trdo in prijetno, da bi v zbor vstopilo čim večje število mladih, ki si želijo dobrega petja, in predvsem, da bi ti pevci lahko nekoč krojili usodo odraslih zborov. In če prihodnost sodim po uspehih otroških in mladinskih zborov po Sloveniji, se nam za to za zdaj ni bati... Še enkrat čestitke vam in vašim pevcem torej in najlepša hvala za pogovor! Jurij Paljk FotoJMP Foto R. Brumat Ob stoletnici prve svetovne vojne Knjiga o avstro-ogrskih vojakih iz sovodenj ske občine Pred izidom je knjiga Odšli so brez slave in brez spomina, ki je posvečena umrlim avstro-ogrskim vojakom iz sovodenjske občine in žrtvam vseh vojn. Knjigo, ki je nastala v sodelovanju med gospodarsko zadrugo Brajda Vrh in Goriško Mohorjevo družbo, ki je prevzela nelahko nalogo izdajatelja, je uredil Vlado Klemše. Publikacija prinaša izsledke več kakor leto dni trajajoče raziskave in seznam (ob nadaljnjih raziskavah ga bo predvidoma treba dopolniti) sedemdesetih vojakov, ki so pod cesarskim praporom umrli v strelskih jarkih, bolnišnicah, v ujetništvu ali, preprosto, izginili neznano kje in kdaj. Ob tem velja opozoriti, da ne gre samo za navajanje osnovnih ana-grafskih podatkov. Za večino žrtev (kjer je bilo mogoče zanesljivo ugotoviti) so navedeni tudi podatki očeta in matere, domače oziroma družinsko ime in kraj in datum smrti ter podatki vojaške enote, v kateri je pokojni služil. Popis zajema območje sovodenjske občine v današnjem obsegu, vključno z Vrhom in Rupo. Ti dve naselji v času prve svetovne vojne nista bili del sovodenjske občine. Vrh je sodil v opajsko občino, Rupa pa v mirensko. Ob zadnjem ljudskem štetju v Avstro-Ogrski je v občini Sovod- nje živelo 1400 oseb. Po podatkih, navedenih v Koledarju Goriške Matice leta 1921, je bilo pod orožje vpoklicanih 320 za vojsko sposobnih občanov. Po nedo-končnih podatkih jih je 39 v vojni umrlo. Skupno število umrlih vojakov iz cele (današnje) občine dosega številko 70. Nekajkrat večje je število žrtev med civilnim prebivalstvom. Žal, so ti družinski očetje in možje ter mladi fantje v glav- nem "odšli brez slave in brez spomina". Edino kolektivno znamenje je v sovodenjski cerkvi, kjer je vzidana plošča z imeni 28 umrlih vojakov. Pobuda gospodarske zadruge Brajda Vrh je nastala z enim samim glavnim ciljem: ob stoletnici začetka prve svetovne vojne povrniti tem osebam čast in spomin. Knjigo, bogato opremljeno s fotografijami domačih krajev in ljudi, bodo predstavili 16. aprila 2014 ob 19.30 v prostorih ŠKC Danica na Vrhu, v sodelovanju s KD Danica. Ob tej priložnosti bodo postavili tudi razstavo, ki bo na ogled ob sobotah in nedeljah do začetka junija. ODŠLI SO BREZ SLAVE IN BREZ SPOMINA Deziderij Švara slavil visok jubilej Minulo nedeljo je v Trstu praznoval osemdeseti rojstni dan slikar Deziderij Švara. Rojen v težkih časih v Ricmanjih, je že mlad občudoval naravo, morje, Kras in poslikave v cerkvah. Zaposlil seje kot kemijski tehnik, a ostal predan slikarstvu, umetnika RiccardoTosti in Renato Brili sta mu bila učitelja. Kot privatist je tudi opravil maturo na umetnostnem liceju v Benetkah, imel je tudi habilitacijo za poučevanje. Bil je član slovite Grupe U skupaj s Kozmanom, Vecchietom, Volkom, Zulianom in Edijem Žerjalom. Predsedoval je Društvu zamejskih likovnikov, danes je aktiven v KONS-u. Kot slikarje bil Deziderij Švara vedno samosvoj, ostajal je zvest prvinam figurativnega slikanja, njegova platna odlikuje iskreno iskanje duhovnega, saj njegova dela vtehniki olje na platno dobesedno žarijo, izjemne so tako njegove prve vedute marin in morja nasploh kot tudi njegova zadnja dela, vsa prepojena z lepim in iskanjem večne harmonije. Deziderij Švara je lepa, krasna oseba, je plemenitega duha in vesten ter stalen spremljevalec kulturnih dogodkov pri nas, in to ne samo na Tržaškem, ampaktudi na Goriškem. Ima lep odnos do mladih in tudi zato smo veseli najave, da bo v kratkem v Trstu imel večjo razstavo! Dezideriju Švari naj gredo naše in naših bralcev iskrene čestitke: še na mnoga leta, dragi mojster! Kratke Knjižnica Pilonove galerije odpira svoja vrata Pilonova galerija Ajdovščina od letošnjega aprila ponuja javnosti dostop do svoje bogate knjižnice, ki skupaj s katalogi in zgibankami, knjigami, časopisi in revijami presega 6000 enot. Mednje sodijo tudi redkosti, kijih težko najdemo v splošnih knjižnicah na Goriškem ali drugje po Sloveniji. Knjižnično gradivo izhaja že iz predzgodovine same galerije, torej iz zapuščine Vena Pilona, sestavljajo ga publikacije iz časa med obema vojnama ter obdobja po drugi svetovni vojni. Knjižnica se širi vse od svoje ustanovitve naprej: že štiri desetletja se na njenih policah sistematično zbirajo publikacije, ki orisujejo goriško (in primorsko) umetnost 20. stoletja, ob njih so zamejske in italijanske tiskane izdaje, ki se navezujejo na slovenski kulturni krog. Znaten del knjižnice pa predstavljajo dela iz sodobne slovenske umetnosti, evropske zgodovine umetnosti ter lokalne zgodovine. Na knjižnih policah je več kot 20 raznovrstnih strokovnih revij s področja kulture in umetnosti -nekatere izmed njih knjižnica še prejema -, obiskovalec lahko brska tudi po 'starem tisku', kot so poimenovali publikacije, izdane pred 2. svetovno vojno. Vodstvo knjižnice vabi študente umetnostnih in kulturoloških smeri, dijake in šolarje, seveda pa tudi ljubitelje umetnosti na obisk knjižnice Pilonove galerije! Gradivo, potrebno za študij, si lahko obiskovalci izposodijo tudi na dom. Knjige so na izposojo od ponedeljka do petka med 8. in 12. uro, izven urnika pa po predhodni - telefonski - najavi. Mestna galerija Nova Gorica / Brina Torkar: Jai med remljo in nebom V Mestni galeriji Nova Gorica je bilo v petek, 4. aprila, odprtje razstave slikarskih del Brine Torkar (1978, Jesenice). Umetnico in njeno delo je predstavila likovna kritičarka Ina Širca. Razstava bo odprta do 25. aprila. Brina Torkarje sodobna slovenska likovna ustvarjalka z izrazito osebnim umetniškim profilom, včasih pretanjenim in poetičnim, drugič eruptivnim in drznim, toda vedno samosvojim. Njena vizualna govorica je neposredna in atraktivna, dejstvo pa je, da ustvarjalka s prepoznavno stilno opredelitvijo vnaša v okvir svoje postmodernistične izkušnje slikarstva, oblikovanja in animacije različne elemente modernizma 2. pol. 20. stol. V Novi Gorici se avtorica predstavlja s svojimi najnovejšimi deli velikih formatov, ki so nastala od leta 2013 dalje. V ospredju je lirična podoba narave, ki si jo avtorica prisvaja in jo zelo osebno reinterpretira. Največkrat gre za podobe in nizanja gozdov, ki človeka kot miniaturno bitje osamijo. Gre za spomine iz otroštva, na katere gleda skozi prizmo zavedanja lastne minljivosti in želje po iskanju stika s koreninami. Epika občutij, preko katerih se ozira in išče novo romantiko v najbolj tehnološkem času virtualnih, paralelnih svetov. Popravek Andrejka Možina nas je prosila za popravek v članku Memorabilia Franka Vecchieta (2001-2014) iz izdaje Novega glasu z dne 27. marec 2014. Pri umetniški inštalaciji SI-MI-LA-RE umetnika Vecchieta je Andrejka Možina sodelovala kot avtorica glasbe in izvajalka na violončelu. Knjižnica Pilonove galerije Ajdovščina Kratke V večnost je odšla Neva Rudolf Pred kratkim je v Ljubljani v osemdesetem letu starosti umrla Neva Rudolf, hči prof. Ivana Rudolfa. Iz rojstne Ljubljane se je leto po končani vojni preselila z družino v Trst, kjer je maturirala na tedanji slovenski višji realni gimnaziji. Že v dijaških letih je sodelovala v Literarnih vajah, kasneje v Demokraciji, Mladiki in še kje. Pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu je izšla njena nagrajena zbirka črtic Čisto malo ljubezni, v Trstu pa je leta 1958 v samozaložbi izdala zbirko 27 lirskih pesmi Južni križ. V uvodni besedi v knjigo Vinko Beličič piše, da iz pesmi “diha ljubezen do obmorske zemlje, njenih krajev in ljudi”. / (mab) Žarko Petan je praznoval 85 let Režiser, dramatik in pisatelj Žarko Petan je 27. marca praznoval 85. rojstni dan. Bil je stalni režiser v ljubljanski Drami, kjer je bil tudi ravnatelj, in več kot 20 let stalni režiser Mestnega gledališča ljubljanskega. V 90. letih je bil nekaj časa generalni direktor RTV. Rodil se je v Ljubljani, nato je živel na Hrvaškem, pretežno v Zagrebu, do konca druge svetovne vojne v Trstu, pozneje v Mariboru. Po življenjski zgodbi družine Petan je Jože Pogačnik leta 1989 posnel istoimenski film. V Ljubljani je leta 1957 diplomiral na Ekonomski fakulteti, leta 1977 pa še na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Leta 1959 je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen na sedem let zapora, a so ga leta 1961 zaradi pomanjkanja dokazov oprostili. Takrat so nastali njegovi prvi aforizmi. Kot režiser se je v domačih in tujih gledališčih podpisal pod 120 predstav, odmevna so bila predvsem dela modernih dramatikov (Primož Kozak, Dušan Jovanovič, Eugene Ionesco). Uveljavil se je tudi kot literat. Njegov opus je izjemno obsežen. Osrednja elementa njegovega pisateljevanja sta humor in satira. Poleg aforizmov, ki jih je napisal skoraj 10.000, piše tudi romane, novele, gledališke, radijske in televizijske igre, pesmi in eseje. Piše tudi za otroke. Njegovo prvo otroško delo - Pravljice za Jasmino (1962) - je bilo posvečeno njegovi, lani preminuli, hčerki, pri poznejših delih pa sta bila navdih in pobudnika njegova vnuka. Petanova dela so bila prevedena v 27 jezikov, samostojno je izšlo 40 njegovih knjig, zastopan je v številnih tujih antologijah proze, poezije, dramskih iger in aforizmov. Za svoje delo je prejel vrsto, pretežno tujih nagrad. Med slovenskimi je tudi nagrada Prešernovega sklada leta 1966, zlati red za zasluge leta 2004 ter nagrada mesta Maribor-Glazerjeva nagrada za življenjsko delo, ki jo je prejel leta 2007. Nova številka zgodovinske revije Acta Histriae Najnovejša, 4. številka 21. letnika ugledne zgodovinske revije Acta Histriae, ki je vključena v več pomembnih podatkovnih baz v svetu, prinaša 20 izvirnih znanstvenih člankov in njihovih povzetkov v slovenščini, angleščini in italijanščini. Vsebina člankov je precej raznovrstna. Naj omenimo le tiste razprave, v katerih je obravnavana tematika, vezana na naše bližnje območje in na slovensko stvarnost. Aleksej Kalc piše o demografskem razvoju Goriško - Gradiške v 19. stoletju in do prve svetovne vojne, ko je bila dežela, skladno s splošnimi težnjami, priča pospešeni rasti števila prebivalstva. Demografsko tematiko obravnavata tudi Alessio Fornasin in Marco Breschi v članku o poselitvi Julijske krajine, Kvarnerja in Dalmacije v obdobju od 1931 do 1943. Ob stoletnici začetka prve svetovne vojne je zanimiv članek Boruta Klabjana o posledicah sarajevskega atentata na habsburškega nadvojvodo Franca Ferdinanda leta 1914 na območju Avstrijskega primorja. Avtor piše predvsem o reakcijah, ki jih je ta dogodek sprožil v Trstu. V svojem članku Maura E. Hametz raziskuje vpliv politike na jadransko prebivalstvo po prvi svetovni vojni, s poudarkom na italijanski vladni politiki in odnosu do prehodov meje, repatriacije in državljanstva v novih jadranskih provincah. Osredotoča se na dinamično obdobje od premirja novembra 1918 do uradne proslave priključitve k Italiji marca leta 1921. Gašper Mithans piše o vlogi tajnega pogajalca Nikola Moscatella pri sklepanju konkordata v tridesetih letih med državo in Rimskokatoliško cerkvijo v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji. Naj iz te številke revije omenimo še članek Marjana Malešiča o vlogi medijev in propagande v vojnah na območju nekdanje Jugoslavije. / (mab) Mestna galerija Nova Gorica / Predavanje iz niza Soočanja s sodobno vizualno umetnostjo Na zadnjem izmed treh predavanj, ki je bilo v okviru Soočanj s sodobno vizualno umetnostjo 8. aprila, ki so plod sodelovanja med p SCCA-Ljubljana in Mestno galerijo Nova Gorica, je v Mestni galeriji Nova Gorica predavala Saša Nabergoj. Predavanje je imelo naslov Eksperimentator versus ekspert. Kustosinja, urednica in vodja šole za kustose in kritike Svet umetnosti in razstavnega programa Studio 6, Saša Nabergoj, je predstavila “razširjeno razumevanje kuratorske prakse". Spregovorila je o razstavi kot prostoru, kjer se “kaj zgodi”, in ne le “pokaže”. Rosvita Pesek v Gorici o Jožetu Pučniku "Prevelik človek za svoje sodobnike" foto dpd Krožek Anton Gregorčič in Kulturni center Lojze Bratuž sta prejšnji teden povabila - v sodelovanju s Celovško Mohorjevo - na srečanje pod lipami znano slovensko novinarko, televizijsko voditeljico in zgodovinarko dr. Rosvito Pesek. Potem ko j o je v imenu prireditelj ev pozdravil Marijan Terpin, je vodstvo večera prevzela goriška novinarka Erika Jazbar. Ta je odlično gostjo predstavila kot doktorico znanosti in najboljšo televizijsko časnikarko v Sloveniji, "ker je jasna, neposredna, konkretna, vztrajna pri vprašanjih in - kar je najpomembnejše - intelektualno poštena. Je tudi najboljša poznavalka slovenske pomladi, poosamosvojitvene politike in njenih protagonistov, je dejala Jazbarjeva, saj je pripravila tudi več dokumentarnih filmov, prvi slovenski vladi je posvetila tudi posebno monografijo. "Strokovno podkovana in zelo lepo berliva" ter "jasna, konkretna in neposredna" je tudi knjiga o Pučniku, pravo znanstveno zasnovano delo, o katerem je bil govor na goriškem večeru 2. aprila v komorni dvorani KC Bratuž. Vsebuje dokumente, pričevanja in fotografije iz bogatega življenja "očeta naroda, motorja slovenske samostojnosti, pa tudi političnega emigranta in disidenta, ki je bil v času Jugoslavije dvakrat zaprt in je svoja najlepša leta preživel v zaporu". Kot emigrant je v Nemčiji delal in študiral, diplomiral in doktoriral, poučeval na univerzi in se upokojil. Namesto da bi užival pokoj, se je v letih osamosvojitve vrnil v domovino, kjer je bil eden ključnih protagonistov slovenske pomladi. Rosvita Pesek je v prvem delu orisala življenje Jožeta Pučnika kot žrtve režima, ki je na Slovenskem vladal po drugi svetovni vojni, kot človeka akcije in političnega stra- tega po rojstvu slovenske demokracije leta 1990. Že kot otroka so ga prijatelji opazovali kot izredno načitanega, tistega, ki je bil zmeraj veliko pred njimi. Prvič je prišel v spor z režimom in ga je zaslišala UDBA pri 19 letih; gimnazijci so pisali tajno glasilo Iskanja, katerega uvod v prvo številko je napisal prav Pučnik. Ko je izvedel, da ga bodo izključili iz šole, se je izpisal sam. V vojski se je izkazal za izrednega stratega, bil je deležen izrednih pohval, nagradnega dopusta in predčasnega izpusta. Njegova ljubezen je bila primerjalna književnost, ki se je kmalu prelevila v ljubezen do filozofije. Vedno bolj se je začel vključevati v debatne večer; okrog njega se je zbiral krog takratnih esejistov, piscev, kulturnikov, slikarjev in drugih. Bil je debatni klub, kjer so cele noči govorili o tem, kakšen je sistem, kaj bi bilo treba spremeniti. Začeli so objavljati. Ker se je bližala diploma in je bil zaradi izvrstnih rezultatov predestiniran, da postane asistent na filozofski fakulteti, se je vključil tudi v KP Jugoslavije. To je pri literarnih prijateljih naletelo na velike očitke, on pa je dejal, da bo poskušal s svojimi idejami spremeniti to organizacijo. Med drugim je menil, da ne morejo biti komunisti najslabši študenti, ampak samo tisti, ki so najboljši. Nenehno je opozarjal na razkorak med idejo komunistične revolucije in sistema ter prakso. "Govoril je zelo preproste stvari: če imamo zapisano, da ima oblast delavski razred, potem dajmo oblast delavskemu razredu. Partija naj neha biti avantgarda delavskega razreda". Za revijo 57 je napisal vrsto spisov in razmišljanj. Zaradi tega sodelovanja je bil leta 1958 zaprt. Marca 1959 je bil obsojen na devet let strogega zapora. Postal je "državni sovražnik prvega reda". O mariborski kaznilnici je napisal le to, da so bile "razmere strašne, režim pa svinjski", neumorno so ga pretepali tudi v kaznilnici na Dobu. Spoznal je tržaško pesnico Ireno Žerjal, roj- stvo sina Gorazda (ki je bil na goriškem večeru prisoten z enim izmed svojih otrok; op. p.) je doživel v ječi. Ko je spet prišel na svobodo, se je kmalu, razočaran, odselil v Nemčijo. V Hamburgu je bil pristaniški delavec, nato je delal v cinkarni, obenem je na univerzi študiral sociologijo, filozofijo in pedagogiko ter študij sklenil z doktoratom. Dobil je mesto docenta za sociologijo na Univerzi v Liineburgu, kjer se je leta 1989 upokojil kot višji akademski svetnik. V drugi polovici 80. let se je spet vključil v politiko. Leta 1987 je v znameniti 57. št. Nove revije, "najbolj fotokopiranem dokumentu v Jugoslaviji", objavil enega ključnih prispevkov, že leto prej pa je v intervjuju s Kermaunerjem spregovoril o tem, kakšno prihodnost vidi za slovenski narod. Iz omenjene revije je izšel t. i. politični program opozicije. Ker se nihče od Demosovih veljakov ni želel spustiti v predsedniško bitko s favoritom Kučanom, se je za to potezo odločil Pučnik. Predsednik RS je postal Kučan, na prvih demokratičnih volitvah za Družbenopolitični zbor pa je zmagal Demos, ki ga je vodil Pučnik. Sledili so plebiscit in osamosvojitev, pri katerih je bil ključni akter, nato pa postopen razpad Demosa, podpora Drnovšku, umik iz politične arene, smrt leta 2003. Rosvita Pesek je svoje bogato pripovedovanje, ki so ga številni navzoči živo spremljali, dopolnila s številnimi podatki in anekdotami, pa tudi fotografskimi in video posnetki. Med drugim je podčrtala, da je Pučnik videl veliko dlje kot drugi; zato se je "njegovo ime usodno povezalo z besedami Slovenija, usoda, domovina, demokracija". Imel je vizijo, bil je premočrten, znal je brez strahu povedati resnico, je še dejala. Hubert Požarnik je o njem dejal dejal, da so tako čvrsti značaji, kot ga je imel Pučnik, redki: "Bil je pravzaprav prevelik človek za svoje sodobnike". Pučnik je bil "sporen celo življenje", verjetno pa je bil "eden najbolj inteligentnih, bistrih in vizionarskih ljudi, kar smo jih Slovenci imeli", je sklenila novinarka. / DD Nespodbudni podatki Mnogi slovenski študentje odhajajo v tujino v Čeprav je v Sloveniji 919 študijskih programov, od tega 777 na univerzah in 142 na samostojnih visokošolskih zavodih, se mnogi študentje po znanje odpravijo v tujino. Tujina namreč ponuja precej širši izbor programov, ki hitreje sledijo spremembam, pravijo v skladu za razvoj kadrov in štipendije. "Študijski programi so v Sloveniji dokaj rigorozni. Obstaja sicer neka možnost izbire predmetov, a ta nabor je relativno o-zek, medtem ko tujina ponuja precej širšega, pa tudi večjo prilagoditev programov. Ti pač hitreje sledijo spremembam", je za STA pojasnila Darinka Trček iz javnega sklada za razvoj kadrov in štipendije. Tako v ZDA dodiplomskim študentom ni treba takoj na začetku študija povedati, kaj bodo študirali. Prvo in drugo leto si lahko dokaj široko zastavijo svoj študij, odkrivajo različne stvari in se potem specializirajo v tretjem in četrtem letniku. Na ta način osvojijo več znanj, poudarek je še vedno tudi na osebnostnem razvoju oz. razvoju kritičnega razmišljanja, sposobnosti argumentacije in pisanja, kar v Sloveniji do neke mere manjka, je prepričana Trčkova, ki dodaja, da so takšni diplomanti tudi širše zaposljivi kot pri nas. Omenila je še, da je v skladovi anketi 80 odstotkov študentov povedalo, da jim v tujini pridobljeno znanje zelo pomaga pri njihovem delu v Sloveniji. V Ljubljani prvič predstavitev ameriških univerz Na nedavnem ljubljanskem sej- mu EducationUSA centra je svoje študijske programe tako slovenskim študentom predstavilo osem ameriških šol oz. univerz, ki si po besedah Trčkove zelo želijo tujih študentov. Za študij v ZDA se odloča vedno več študentov, v letu 2013 so tako zabeležili 32-odstotni porast slovenskih študentov v ZDA. To vključuje tako dodiplomski kot podiplomski študij pa tudi različne oblike krajših študijskih obiskov, praks in podobnega, je pojasnila Trčkova. Marsikatera ameriška univerza nudi tujim študentom tudi določene oblike finančne pomoči, obstaja tudi program za študente športnike. Nekatere ameriške institucije pa svoje programe izvajajo tudi v Evropi. Aliče Almer iz Rochester Institute of TechnoIogy je za STA pojasnila, da imajo svoji središči tudi na Hrvaškem. "Tako lahko slovenski študenti, ki se ne želijo odpraviti daleč od doma, pridejo študirat k nam v Zagreb ali Dubrovnik", pravi Almerjeva. V tujino po znanje okoli 3000 slovenskih državljanov Natančnih podatkov o slovenskih študentih, ki se odločijo, da bodo terciarno izobrazbo raje pridobili zunaj meja Slovenije, ni. Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so za STA dejali, da bi bilo zbiranje teh podatkov vsekakor potrebno oz. koristno. Zbirajo namreč podatke le o tistih študentih, ki študirajo v Sloveniji; evidence o tem, kdo po srednji šoli nadaljuje šolanje v tujini, pa na ministrstvu nimajo. Po podatkih republiškega urada za statistiko je sicer v letu 2010/11 študiralo v tujini okoli 3000 slovenskih državljanov. Večinoma so odšli v katero od držav članic EU, največ jih je za študij izbralo Avstrijo (27 odstotkov), Nemčijo (15 odstotkov), Združeno kraljestvo (13 odstotkov) in Italijo (10 odstotkov), pet odstotkov pa se jih je odpravilo v ZDA. V okviru študijske izmenjave po programu Erasmus je v letu 2011/12 odšlo 1411 slovenskih študentov, ki so tam ostali povprečno šest mesecev. Najbolj zaželene države so Španija, Nemčija in Portugalska. filozofski simpozij Društvo slovenskih izobražencev in Slovenski klub prirejata v petek, 11. aprila, v veliki dvorani Narodnega doma celodnevni Mednarodni filozofski simpozij o krizi. Živimo namreč v obdobju globalne napetosti, zaradi katere se ne spopadamo le s tem ali onim problemom, ampak je prihodnost sama postala problem. ‘Izčrpale so se izkušnje in paradigme, za katere seje zdelo, da so se utrdile v 20. stoletju: za razumevanje procesov, ki določajo našo dobo, so nujni novi prijemi’, piše v zgibanki simpozija, na katerega so prireditelji povabili na razpravo filozofe iz Italije, Slovenije in Hrvaške. Misleci bodo razpravljali o krizi in si izmenjali mnenja o izkušnjah in posebnostih ‘stare’ in ‘nove’ Evrope ter o lastni kulturni in politični dediščini, ki jo je treba ohraniti ali pa kritično premisliti. OPČINE Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm in založba Mladika Kratke Predstavili so Jevnikarjev zbornik luperauvo aei carso J* Neva Zaghet, Marija Pirjevec in Marija Cenda (foto IG) Dne 24. maja lani je Slavistično društvo Trst-Gori-ca-Videm priredilo simpozij ob stoletnici rojstva prof. Martina Jevnikarja. Šlo je za pomembno srečanje, na katerem so predavatelji strnili pestro in bogato intelekutalno popotovanje, predvsem pa profesionalni in organizacijski naboj, ki ga je profesor Jevnikar vselej zasledoval na svoji življenjski poti. V sklopu celodnevnega simpozija, ki ga je Slavistično društvo Trst Gorica Videm priredilo v petek, 4. aprila, letos v konferenčni dvorani ZKB na Opčinah, pa so predstavili publikacijo z naslovom Jevnikarjev zbornik, ki ga je ob Slavističnem društvu letos založila Mladika. Publikacijo, v kateri je zbranih dvanajst referatov, so uredile Marija Pirjevec, Marija Cenda in Neva Zaghet. Jevnikarjev zbornik skorajda v celoti sledi kronološkemu dogajanju simpozija izpred leta dni. Publikacijo uvaja referat Lojzke Bratuž, v katerem obuja spomine na profesorja, s katerim je delila izkušnje na univerzi v Vidmu in pri snovanju Slovenskega primorskega biografskega leksikona. V osebno spominsko dediščino je na simpoziju segla tudi Zora Tavčar, ki se je prof. Jevnikarja spomnila kot osebo izrednega strokovnega znanja: le-tega je posredoval z globokim gosposkim pristopom. Tesno sta sodelovala pri snovanju raznih antologij, med katerimi se Tavčarjeva najraje spominja dela pri antologiji Pod Južnim križem, v kateri je zbranih okog 40 emigrantskih piscev. Sledi zapis Marije Pirjevec, ki se je pred letom poglobila v Jevnikarjevo proučevanje začetkov slovenske pripovedne proze s posebnim ozirom na vpliv, ki ga je nemški mladinski pisec Krištof Šmid imel na naše slovstvo. Prof. Marija Cenda pa se je v svojem referatu poglobila v načela, s katerimi je profesor sestavljal svoje kritične zapise. Prav tako Jože fforvat, ki analizira Jevnikarjeva daljša besedila in tako docela razkriva njegovo kritiško metodo, ter Zoltan Jan, ki obravnava profesorjeve leksikografske sestavke. Referat Vilme Purič je namenjen Jevnikarjeve- mu pogledu na slovensko mladinsko književnost. Vera Tuta Ban se spominja Martina Jevnikarja kot univerzitetnega pofesorja, Lida Turk pa kot radijskega sodelavca. Robert Petaros prispeva podroben življenjepis jezikoslovca. Memoarske narave sta tudi zapisa Marija Maverja in Sergija Pahorja. Pahor obravnava požrtvovalnost, s kate- ro je bil Martin Jevnikar dejaven pri Društvu slovenskih izobražencev in Študijskih dnevih Draga. Zbornik prinaša v branje še en zapis prof. Marije Pirjevec, in sicer o monografiji literarnega zgodo-vinajra z naslovom Slovenski avtorji v Italiji. Zbornik dopolnjujejo še izbrana bibliografija Martina Jevnikarja, oris življenjskih in delovnih koordinat snovalcev knjige, fotografsko gradivo o prijateljevanju profesorja z osrednjimi kulturnimi akterji zamejskega prostora v drugi polovici 20. stoletja in fotografije o nekaterih monografijah in študijah samega profesorja. IG Kratek življenjepis Prof. Martin Jevnikar seje rodil 1. maja 1913 na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori, gimnazijo je obiskoval v Škofovih zavodih pri Šentvidu, študiral je slavistiko na ljubljanski univerzi in bil nekaj let gimnazijski profesor. Takoj pred koncem druge svetovne vojne se je iz Ljubljane umaknil v Avstrijo, nato pa v Trst, kjer je vse do smrti 10. januarja 2004 bil eden izmed osrednjih utemeljiteljev slovenske kulture krščanskega etosa. Bil je profesor na tržaških šolah, predaval je na univerzah v Padovi in Vidmu, bil je vsestranski slovenist, literarni zgodovinar in kritik, leksikograf, prevajalec in urednik ter član naših krajevnih literarnih nagrad. Ob stoletnici njegovega rojstva seje pri založbi Mladika porodila zamisel, da bi v obširnem zborniku zbrali njegove spise in kritične ocene zamejskih besednih ustvarjalcev. Nastala je tako publikacija z naslovom Slovenski avtorji v Italiji, ki jo je uredila prof. Marija Cenda, izdalo pa ciljno društvo v sklopu projekta Jezik /Lingua. / IG Polemika glede biološke oporoke Ali se na tak način pripravlja podlaga za državni zakon o evtanaziji? Malokateri dogodek je v zadnjih letih tako pretresel italijansko javnost kot primer Eluane Englaro, ki je zaradi posledic prometne nesreče preživela 17 let v vegetativnem stanju. Umrla je v zdravstveni ustanovi v Vidmu leta 2009 zaradi načrtne prekinitve umetnega prehranjevanja. To odločitev je dalj časa izrecno zahtevala Eluanina družina, ki je nasprotovala agresivni terapevtski praksi. Družina je svoja stališča zagovarjala na podlagi razsodbe italijanskega sodstva, ki je zaradi nepovratnega vegetativnega stanja Eluane odredilo možnost prekinitve prehranjevalnih posegov. V tem sodstvenem vidiku so pomembno vlogo imele želje Eluane same, ki so našle vsebinsko in formalno obliko na podlagi pričevanj njenih staršev in prijateljev: dekle je namreč večkrat zatrjevalo, da bi v primeru nesreče najraje takoj umrla, kot pa da bi bila prisiljena živeti v kroničnem stanju nezavesti. Ta dogodek in vnema, s katero je družina hotela spoštovati in izvesti Eluanino hotenje, sta v italijanski javnosti sprožila izredno ostro debato med zagovorniki tovrstnega prekinitvenega postopka, ki je privedel do Eluanine smrti, in njegovimi nasprotniki (dejansko v katoliških krogih): še zlasti pa sta potrdila nedorečenost italijanske zakonodaje glede tematike biološkega testamenta in dejansko skromnost ita-lijanke politike. Ta man-ko se je dejansko ohranil vse do danes: nikakor pa ni na vidiku neke močne politične volje, da bi se tej temi našel ustrezni normativni okvir. Tematika je namreč izredno kočljiva in vsaka izbira bi nosila v sebi globoka politična nezadovoljstva. Ker pa politika na državni ravni ni sposobna ugrizniti v to kislo jabolko, so se pred časom vanj zagnale nekatere občinske uprave po Italiji, ne nazadnje tudi tržaška, ki so na podlagi sklepov sprožile postopek za ustanovitev občinskega registra, v katerem bi bile zapisane osebne želje posameznih občanov glede načina zdravljenja, ki bi ga bili radi deležni v tovrstnih skrajnih primerih. Namen predlagateljev janščini se temu pravi 'dichiara-zione anticipata di trattamento' - DAT) je ta, da bi se izognili spolzki rekonstrukciji želja osebe, ki ni več v stanju, da bi sama odločala o sebi. Že nekaj časa raste ton polemike, ki ga tržaški škofijski tednik Vita nuova izvaja proti zagovornikom te politike na krajevni ravni. Še zlasti potem ko je večinska koalicija na deželi s predsednico Deboro Serracchiani na čelu (in nekaterimi člani opozicije) sklenila, da bo glede zadeve o biološki oporoki izdala svoj sklep. Ni sicer še jasno kakšnega (ali bo to deželni zakon, zakonski predlog centralni državni oblasti ali kaj drugega): dejansko pa sta deželna vlada in večina sprejeli vsebino peticije, ki jo je združenje Per Eluana predstavilo deželni upravi meseca februarja. V peticiji, ki jo je podpisalo okrog 5.500 občanov, je predlagana vzpostavitev deželnega registra predhodnih podatkov o zdravljenju (DAT), ki naj bo dostopen z zdravstveno izkaznico. Izredno jasno stališče je zavzel omenjenih seznamov (v itali- tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi: v objavljenem pismu se odgovornemu uredniku časopisa Stefanu Fontani zahvaljuje za temeljito poročanje glede te izjemno delikatne tematike ter izraža podporo njegovim stališčem. Časnikar je namreč brez dlak na jeziku zapisal, da mnenje deželne predsednice (in tržaškega župana Cosolinija) kratkomalo podpirajo evtanazijo. Vsaj tako je mogoče sklepati na podlagi preteklih stališč članov združenja, ki so svoj čas zahtevali spoštovanje razsodbe o prekinitvi umetnega prehranjevanja Eluane; za Fontano je tudi sporno dejstvo, da se Dežela nanaša na peticijo, ki jo je podpisalo le skromno število ljudi glede na celotno populacijo FJK. Odgovorni urednik tednika Vita nuova obenem ugotavlja, da bi morebitni deželni zakon v zvezi s tem argumentom bil dejansko brezpredmeten zaradi odsotnosti samega državnega zakona. Fontana se zato boji, da gre v tem primeru za načrtno propagando z neprikrito željo po spodbujanju podobnih stališč na državni ravni. Skratka, da se na tak način pripravlja podlaga za državni zakon o evtanaziji. Kaže torej, da se bo polemika v prihodnje še stopnjevala. Ali bo sploh spodbudila pravšnje soočenje glede tako ključnega življenjskega vprašanja? IG Uspeh Chiare Amirante na tretjem srečanju Katedre sv. Justa Tretje in predzadnje srečanje v nizu Katedre sv. Justa “Splendor Sanctitatis”, ki ob sredah zvečer v tržaški stolnici združuje cerkvene delavce in vernike v objem velikonočnega pričakovanja, je bilo posvečeno luči svetosti v življenju laikov. Za to priložnost je nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi povabil Chiaro Amirante, ustanoviteljico skupnosti Nuovi orizzonti in prepoznavno medijsko figuro, ki se v javnosti navdihnjeno poteguje za prevajanje krščanskega nauka v aktivno, konkretno, dobro delovanje, s posebno pozornostjo do pozabljenih, “zadnjih”. Skupna imenovalca predavanja, ki je bilo zadnjo sredo v marcu, sta nedvomno moč vere in žarek upanja, ki ga ta daje navadnemu človeku. Veliko žensk in še več mladih je spremljalo Amirantejevo v svetlem in, resnici na ljubo - končno, bolj sproščenem pogovoru s poslušalci, ki so tokrat celo sodelovali na večeru z doživetimi vprašanji. Po rodu iz Rima, z diplomo iz političnih ved in z izkušnjo pregovorno “čudežne” ozdravitve v mladih letih, se Amirantejeva oglaša od sredine devetdesetih let na področju skrbstva, nege in pomoči najšibkejših slojev družbe, torej vseh tistih ljudi, ki živijo v “eksistencialnem obrobju”. Sodelovala je pri ustanovitvi številnih sprejemnih centrov, skupin za pomoč in samopomoč, centrov za okrevanje in molitev, namenjenih zasvojenim z mamili, obolelim za AIDS-om, zapornikom, alkoholikom ter vsem, ki se borijo za življenje. Chiara Amirante se bori za življenje mnogih z neverjetno energijo. Kot sama pravi, jo najprej poganja vera, kateri dodaja specifična znanja in kompetence, mi pa ji priznavamo naravno, a med ljudmi žal vedno bolj redko vrlino: moč nasmeha. Z njim je, tako kot številne knjižne izdaje in medijska, tudi televizijska oglašanja, napolnila tudi tokratno srečanje Katedre sv. Justa. Amirantejeva je v Trst prinesla in tu pustila preprosto in hkrati intenzivno sporočilo, ki se tiče sreče življenja. Številne sodobne situacije nam dokazujejo, kako se vrednota življenja, ki je v osnovi potovanje ljubezni, nadomešča z mamljivimi, a nič kaj zdravimi, predvsem pa trajnimi rešitvami: s hedonizmom, relativizmom, preprostim zaslužkom. Pogled na “največji božji dar” nam pogosto zastira strah do raziskovanja naše življenjske poti. Težave, nevarnosti in težki trenutki so seveda sestavni del te zgodbe, ki pa ima lahko veliko svetlih, pozitivnih trenutkov. Veliko je strategij, s katerimi lahko premostimo strahove ljubezni, predsodkov, hudobije in prisluhnemo “sporočilu veselja, ki nam ga pošilja Gospod’’. Veliko smo jih slišali na sredinem predavanju, še več jih lahko preberete v kateri izmed nalezljivih knjig Chiare Amirante. / Jernej Šček O posredovanju vrednot mladim in o pastorali Dolgoletni skavtski voditelj s Hajdine pri Mariboru, ki pripada stegu Rakova steza, brat klaretinec, ki seje na univerzi v Rimu posvetil poglabljanju študija teologije, pedagogike in mladinske pastorale, je bil gost pobude Etika in prihodnost, ki je svoje moči združila s Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo in priredila srečanje za duhovno pripravo na Veliko noč z aktualno problematiko v Marijinem domu na ulici Risorta v Trstu. Branko Cestnik, ena izmed osrednjih osebnosti, okoli katerih se gibljejo prenovitveni napori v Cerkvi na Slovenskem, je srečanje osrediščil na pomembno temo: kako posredovati vrednote mladim oziroma kako jim približati branje, razumevanje in poglabljanje evangelija. Kar se tiče verske vzgoje, je situacija podobna v celi Evropi, kjer smo zaznali recesijo vernosti, pojavila se je kriza klasične pastorale, saj je Cerkev v krizi in ne najde odgovora, krščanske družine pa so se občutno spremenile. Mladi so priče in protagonisti ene največjih kulturnih sprememb v naši civilizaciji. Zato se je predavatelj sprehodil skozi problematiko, s tem da je prisotnim tudi zaupal tri konkretne recepte za delo z mladimi na področju evangelizacije. Več prihodnjič. / Metka Šinigoj NOVI M Umetniki za karitas Pridite in poglejte! Sočloveku smo lahko blizu na različne načine, materialno ali duhovno. Pri Škofijski karitas Koper namreč vedo, da je postalo razpiranje novih obzorij že več let nezamenljiv del poslanstva organizacije. Pred devetnajstimi leti so namreč 'krstili' prvo izvedbo kolonije Umetniki za Karitas, ki se vsako leto pona- zaradi svoje vloge tiste osebe, ki še najbolj občutijo materialno in duhovno krizo družbe. Verjame sicer, da se bodo nekega dne stvari izboljšale in "vsak človek bo našel svoj prostor v družbi". Gospa Ličen je nato nanizala vrsto podatkov, ki prikazujejo uspešnost prireditve. Doslej je na koloniji sodelovalo 1.286 umet- vlja meseca avgusta na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Prihodnje leto bodo namreč obeležili jubilejno, dvajseto izvedbo izredno priljubljenega in vse bolj aktualnega umetniškega snidenja, ki združuje "lepoto in solidarnost". Besede v narekovajih pripadajo predsedniku Društva slovenskih izobražencev Sergiju Pahorju, ki je v ponedeljek, 31. marca, občinstvu Peterlinove dvorane predstavil gospo Jožico Ličen, dušo likovne kolonije. Gospa Ličen se že kar nekaj let redno vrača na večere DSI, da bi s seboj prinesla umetniški utrip tega, kar so likovniki zasnovali na zadnji izvedbi manifestacije. Na stenah Peterlinove dvorane so namreč tudi tokrat visele slike udeležencev kolonije, kar je ponedeljkovemu večeru dalo poseben čar. Razstava je seveda bila prodajnega značaja. Umetnine so namreč takoj po koncu kolonije začele svoje romanje po Sloveniji, v sosednjih državah vse do Bruslja, da bi ljudje, zlasti pa "slovenski politiki v Evropi vedeli, da imamo v Sloveniji izvrstne umetnike in pomoči potrebne ljudi", je dejala Jožica Ličen. Gostja je obenem prepričano povedala, da so umetniki nikov, ki je so seboj pustili 1.800 likovnih del: od teh je bilo doslej prodanih že 1.280. Na lanski izvedbi je na dnevu odprtih vrat, kar je gostja DSI označila za pravo "romanje" na Sinji vrh, skupno sodelovalo okrog 100 umetnikov. Za prihodnjo, dvajseto izvedbo kolonije pa načrtujejo nekaj posebnega: "Povabili bomo vse slikarske zakonske pare, ki so doslej sodelovali z nami", je dejala Jožica Ličen, ki je občinstvu Peterlinove dvorane zaupala, da se je med čopiči na Sinjem vrhu rodila tudi marsikatera ljubezen. Lanska kolonija je imela kot geslo besede, ki jih je Samarijanom namenila njihova sorojakinja: Pridite in poglejte! V teh besedah se skriva temeljno sporočilo karitas: "Ljubezen, ki je nalezljiva, ki se, ko te enkrat okuži, širi po tebe naprej. Udeleženci likovne kolonije, darovalci del, sodelavci in vsi, ki se trudijo v tednu kolonije, so okuženi. Po njihovih delih se ljubezen širi naprej", je zapisal Matej Kobal, ravnatelj Škofijske ka- ritas Koper, v katalogu manifestacije 2013. Publikacijo je na ponedeljkovem večeru imela v rokah strokovna svetovalka kolonije, likovna kritičarka Anamarija Stibil Šajn, ko je podrobneje spregovorila o sodelujočih umetnikih: v 19. koloniji je sodelovalo deset slikarjev in en kipar. Šajnova je spregovorila o poduhovljeni pokrajini hrvaške umetnice Ivane Andric Todič, o kombinaciji linij, barv in struktur, ki sestavljajo vsebino del Ane Cajnko, o križu, osrednjem motivu slik Irene Gajser. Poseben čar imajo tudi fluorescentne barve v slikah nizozemskega slikarja Willema Vam Gesta, kromatske erupcije Andreja Jemca in filigransko minucioz-na dovršenost Dušana Kluna in rastlinski motivi Makedonca Di-mitarja Malidanova. Figuralni liki kiparja Ivana Skubina predstavljajo visoke, razpotegnjene, na bistvo zreducirane forme z jasno obrisno linijo: njihovo sporočilo je brezčasno in s tem večno. Vsaka slika Janeza Štrosa ima svoj barvni koncept, harmoničen, ubran, sugestiven, vselej pa tudi pomenljiv: namesto vsebinsko definiranega dogajanja nam slikovni oder prinaša likovno dogajanje. Poseben odnos do narave Sergij Pahor in Jožica Ličen (foto IG) je na svojih platnih vzpostavil Peter Vernik: naravno okolje ga nagovarja s svojo barvo, obliko, teksturo in svetlobo. Na podobnem vsebinskem nivoju se razpleta tudi cvetlična motivika Martine Žerjal. Anamarija Stibil Šajn je na večeru DSI poudarila, da se je ko- lonija trdno zasidrala v slovenskem prostoru: obenem ima pomembno vlogo pri ozaveščanju ljudi o tem, kaj se dogaja na slovenski in mednarodni likovni sceni. Drugi del večera DSI je bil namenjen okrogli mizi, na kateri sta ob Jožici Ličen in Anamariji Stibil Šajn sodelovala še g. Zorko Bajc, predsednik škofijske komisije za zakramentalno dediščino in župnik v Piranu, ter umetnik Andrej Jemec. Izhodiščno misel, ki je morda izzvenela kot provokacija, je prispevala Šajnova. Ali je res, da se je izvirnost slovenske sakralne umetnosti končala v obdobju baroka? Razen nekaterih sijajnih izjem (Tone Kralj, Stane Kregar, Marko Rupnik) namreč ni neke organske oziroma vsebinske povezanosti med slovenskimi sakralnimi umetniki. Po mnenju Andreja Jemca bi moral slovenski šolski sistem veliko več investirati v umetnostno vzgojo osnovnošolskih otrok, kot se to zgledno že vrsto desetletij dogaja na Nemškem. Posledično tudi stanje slovenske cerkvene umetnosti "ni tako, kot bi moralo biti", je dejal g. Bajc. Duhovniki imajo v tem vidiku pomembno vlogo (Šajnova je dejala, da duhovniki so načeloma tudi kustosi umetniške dediščine svojih cerkva in župnij), žal pa so večkrat tudi sami premalo pripravljeni na to, kar jih čaka. G. Bajc je imel srečo, da je nekdanji škof Pirih razumel njegovo zanimanje in ga poslal na študij v Rim. Izobraževanje mu je poverilo pravo znanje na umetniškem področju, zaradi česar tematiko zelo dobro pozna. Razsoden je glede sodobnih umetniških teženj, kritičen pa do kičastih spodrsljajev, ki se še vedno porajajo pri nekaterih umetnikih ali naročnikih: težko je sicer iskati sodobne umetniške govorice, ki bi se na dovršen in okusen način spajale z obstoječo arhitektonsko in umentiško dediščino. Umetniki morajo vendarle iskati pravo pot, ki naj ne posnema nekdanjih vzorcev: "Posvečati se moramo novemu duhu, čas pa bo pokazal, kaj bo vredno obstoja in kaj ne", je dejal g. Bajc. IG Obvestila Vincencijeva konferenca vabi na duhovno pripravo na Veliko noč v četrtek, 3.4. 2014, v zavodu šolskih sester, ul. delle Doccie 34: sv. maša ob 16. uri, nato poglobitev in premišljevanje, ki ju bo vodil g. Jože Špeh. Romanje v Medjugorje od 2. do 5. maja letos. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline s postankom na Kozini za tržaške romarje. Vpis pri g. Darku za Gorico (tel. št. 3703201305), za tržaško pri g. Jožetu Markuži (tel. št. 040 229166), za Novo Gorico 00386 5 3022503. Potovanje z udobnim avtobusom. Slovenski in italijanski državljani potujejo z veljavno osebno izkaznico. Potovanje z Novim glasom v Maroko bo od 21. do 28. maja 2014; odhod z letališča v Ronkah. Za vpisovanje in informacije: uprava Novega glasa v Gorici, tel. 0481 533177, uredništvo v Trstu, tel. 040 365473, g. Jože Markuža tel. 040 229166. Kdor želi prejeti program po elektronski pošti, naj sporoči na naslov: mohorjeva@gmail. com ali uprava@noviglas. eu Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več informacij 00385 2386744. Nudim pomoč pri učenju in pisanju domačih nalog dijakom nižjih in višjih srednjih šol v Trstu in okolici. Tel 345 9264496. Darovi Ob smrti Edija Gregorija daruje žena Marija Pirc Gregori 30 evrov za Društvo Rojanski Marijin dom. Za Novi glas: v spomin na dr. Draga Legišo darujeta Nadja in Edi Košuta 50 evrov; v spomin na dragega Berta Doljaka darujeta Nadja in Edi Košuta 50 evrov. V spomin na drago prijateljico Nevo Rudolf Gabršček daruje Jelka Terčon Šah 50 evrov za misijone in 50 za cerkev v Mavihnjah. 6.4.2009 6.4.2014 ANTON KORŠIČ Vedno med nami Tvoja družina ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV vabi na ZAKLJUČNO REVIJO otroških in mladinskih pevskih zborov PESEM MLADIH 2014 Nastopajo: OPZ Krasje, OPZ Mini Venturini, OPZ OV Barkovlje, OPZ Vigred, OPZ OŠ Alojz Gradnik, MIPZ Igo Gruden, OPZ OŠ Josip Jurčič, OPZ Glasbeni ustvarjalci, OPZ Zvonček, OPZ Fran Venturini, MIVS Vesela pomlad, MIPZ NSŠ Igo Gruden nedelja, 13. aprila, ob 16.30 občinsko gledališče France Prešeren v Boljuncu Predstavili so knjigo pričevanj o slovenski osamosvojitveni vojni Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah Nekoč smo v zapisu citirali besede filozofa Edija Kovača, ki je v nekem intervjuju med drugim obravnaval sedanjo duhovno-politično krizo slovenskega naroda. Izjavil je, da smo Slovenci v času nuje znali obdržati tako edinost, ki nam je omogočala preživetje. Med te ključne trenutke je intervjuvanec vključil osamosvojitveno vojno, ki nam je leta 1991 zagotovila samostojno državo. "Takrat smo bili res enotni, čeprav se spomini na tedanje obdobje razlikujejo od osebe do osebe, ki je spopad neposredno doživljala. Zanimivo je, da vsak človek vzame svoj spomin za merilo verodostojnosti, spomin drugega pa občuti kot vir potvarjanja resnice. Kako naj torej Slovenci ravnamo s spominom na tedanje dogajanje", se je vprašala Irena Uršič, ki je skupno z etnologinjo in jezikoslovko Marijo Stanonik bila tokrat zares zadnja gostja srečanja ob kavi; več sezon jih je skrbno pripravljala upraviteljica TK Ude Košuta. Uršičeva in Stanonikova sta namreč predstavili knjigo z naslovom Moški na položajih, ženske v strahu, otroci na češnjah: publikacija, ki jo je izdal Muzej novejše zgodovine Slovenije, v katerem je kustosinja ravno Uršičeva, predstavlja bralcu 435 osebnih spominov na vojno za obrambo samostojne Slovenije leta 1991. Idejno izhodišče za knjigo pripada Mariji Stanonik, ki je potegnila rdečo nit med tem, kar je slovenski narod okusil v času druge od katerih je 435 našlo prostor v knjigi. Odlika knjige je po mnenju Uršičeve ta, da daje prostor tudi glasu žensk, otrok ter posebej ranjenih in svojcev padlih v vojni za obrambo samostojne Slovenije. V ospredju so svetovne vojne, in obdobjem desetdnevne vojne, ki je s seboj prinesla državno, a hkrati tudi veliko trpkih spominov. Sama je občinstvu TK zaupala, kako je takrat kot mnogi Slovenci iskala varnost v zakloniščih. Zato je hotela, da bi na dan prišla tudi izkušnja drugih Slovencev, za kar so ji najprej pomagali njeni študenti, ki so bili na pragu 80. in 90. leta še otroci. Načrt je nato rastel tudi na podlagi prizadevanja Irene Uršič, sourednice knjige. Leta 2006 je bilo tako zbranih 460 spominov, doživljanja ljudi, ki so vojno doživeli v "drugih vrstah" in so v zgodovinopisju večinoma odrin- jeni iz velikega obdobja slovenske zgodovine, obenem pa ne pozablja tistih, ki so v njej imeli odgovorne vloge: zbran je ves diapa-zon tedanje slovenske družbe, ne glede na nazorsko ali versko prepričanje, izobrazbo, spol ali starost. V knjigi je objavljen tudi seznam padlih v vojni (bodisi v slovenskih vrstah kot v vrstah JLA), obenem pa prvič tudi seznam ranjenih. Zlasti težavno in dolgotrajno je bilo priznavanje pravic teh prizadetih kategorij. "Zgovoren je podatek, da do leta 2011 ni bil še dokončno izdelan seznam ranjenih. Teh je bilo v vojnem razdobju 107", je dejala Irena Uršič. Nekateri so svoja pričevanja prispevali zato, ker jih razlaga 'uradne zgodovine' glede poteka takratnih dogodkov ne povsem zadovoljuje. Predvsem pa si sourednica želi, da bi ta knjiga ne pustila bralca ravnodušnega. Želi si, da bi ta knjiga, ki jo bogatijo tudi številni arhivski fotograski posnetki, spodbudila čustveno vez med bralcem in pričevalcem ter tako prispevala h kremenitejšemu odnosu Slovencev do svoje matične domovine in samega naroda. IG Mamici Andreji, očku Iztoku in bratcu Maju seje pridružila mala JULIJA Veliko mirnih noči in srečnih dni želi razširjeni družinici ODBOR ZCPZ - TRST MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (45) Mariza Perat Slovenska karitas / Akcija “Pomagajmo preživeti...” in poziv 'Naše delo je pomagati, vzgajati in tudi tolažiti" Kdor se je 3. aprila v prostorih Centra karitas v Novi Gorici udeležil novinarske konference, na kateri so predstavili letno poročilo Karitas v Sloveniji, je morda ostal potrt, saj so življenjske razmere preštevilnih rojakov res hude; obenem pa ga je verjetno spodbudila zavest, da obstaja mreža “angelov", velikodušnih prostovoljcev, ki daleč od žarometov snujejo in delajo za dobro vsakega človeka v stiski. Kot je uvodoma povedal generalni tajnik Imre Jerebic, je Slovenska karitas že šesto leto zapored začela z vseslovensko dobrodelno akcijo Pomagajmo preživeti; namenjena je pomoči osebam, ki sta jih prizadeli gospodarska kriza in brezposelnost. V prejšnjem letu so zbrali skoraj 170 tisoč evrov. Sredstva so bila uporabljena za nakup hrane, higienskih pripomočkov in plačilo položnic. V teh petih letih skozi to akcijo odkrivajo različne obraze revščine, v zadnjih dveh letih “beležimo nove obraze revščine: to so predvsem mladi ljudje, vitalna delovna sila med 25. in 30. letom", ki so izgubili službo ali imajo prenizke dohodke, da bi preživeli s svojo družino. Prav tako beležijo porast ljudi od 45. leta dalje, ki s težavo najdejo novo zaposlitev. "Poslanstvo Karitas je spodbujati vse, da bi se vključili v trg dela in bi tako ohranjali svoje človeško dostojanstvo ter nas tako tudi manj bremenili". Smo "zagovorniki teh ljudi, ubogih, ki jih je doletela stiska, in smo v službi njihovega človeškega dostojanstva kot ljubeči obraz Cerkve". V letu 2013 smo v obliki materialne pomoči z darovi darovalcev, delom prostovoljcev, sredstvi FIHO, ministrstev in lokalnih skupnosti ter hrano iz intervencijskih zalog EU v sklopu materialne pomoči pomagali 125.502 osebam. Med njimi je bilo 107.268 družinskih članov in posameznikov, 13.732 starejših, 2.994 migrantov in 1.508 brezdomcev. Za 40% se povečalo število starejših prosilcev, za 10% število otrok, kar za 300% pomoč brezdomcem. Glavnino pomoči v obliki hrane in higienskih pripomočkov in plačila položnic so prejele družine, ki so v hudih stiskah. "Slika pomoči je zelo zgovorna". Pri Karitas so izredno hvaležni prostovoljcem - teh je okrog 9.800 -, ki delujejo v 451 župnijah. "Prostovoljci so naš pravi kapital". Vse več ljudi sprašuje za pomoč pri plačevanju položnic: samo v lanskem letu je bilo take pomoči deležnih skoraj 19 tisoč oseb. Jerebic je še poudaril, da se Slovenska karitas pridružuje stališču Caritas Europe in poziva k socialni pravičnosti, ki je temeljno načelo pri odpravljanju revščine družin in otrok. "Pozivamo k razvijanju take politike in sprejemanju takih zakonov, ki bi spoštovali trajnostno soodvisnost in medsebojno povezanost gospodarskega in socialnega razvoja". Za odpravljanje revščine je nujen zagon gospodarstva; večina prosilcev za pomoč, ki niso upokojenci, namreč prihaja iz gospodarstva. Nujno je, da tudi ostali del družbe, ki dela v negospodarstvu, prevzame večji del bremena gospodarske krize. Pri tem pa se tudi v negospodarstvu nikakor ne sme več obremenjevati najnižje plačanih delavcev. Izjemno pomembno je tudi dejstvo, da so zakoni tako pisani in novi davki tako zasnovani, da se usmerjajo v premoženje posameznika. Dvig DDV, spremembe pri dohodnini, vse oblike varčevanja in tudi zakon o davku na nepremičnine v ničemer ne upoštevajo števila vzdrževanih članov v gospodinjstvih. S tem postavljajo v še slabši položaj tiste, ki v naši družbi skrbijo za druge. Novi davki se usmerjajo na dohodek ali premoženje posameznika, v ničemer pa ne upoštevajo članov gospodinjstev, ki jih ta oseba vzdržuje in s tem raz- bremenjuje državo. Prav tako so davki vse bolj usmerjeni tudi na premoženje za osnovno preživetje, kar spravlja mnoge, še posebej starejše, v hude stiske. Kar 90% zbranih sredstev gre v roke prosilcem; "naši stroški so manjši, ker imamo dobro razvito mrežo in veliko prostovoljcev, ki res prostovoljno delajo". Koordinatorka skupine za materialno pomoč pri Slovenski karitas in voditeljica odbora za materialno pomoč pri Škofijski karitas Koper Jožica Ličen je podčrtala, da so jih pravzaprav stiske prisilile, da delajo to, kar ljudje rabijo. Programov si ne izmišljajo sami, ne predlaga jim jih država. Na primorskem koncu imajo 13 centrov Karitas, kjer ljudje lahko najdejo pomoč. Redno prihaja po hrano več kot 3.000 družin in nad 1.000 posameznikov. V lanskem letu smo razdelili več kot 400 ton hrane. "Na Karitas in druge humanitarne organizacije se ljudje lahko zanesejo". Tudi Jožica Ličen je poudarila, da vse več ljudi prosi za pomoč pri plačilu položnic, "te so neizprosne" . Marsikdo ima namreč premalo za preživetje. "Naše delo ni samo materialno pomagati, je tudi vzgajati, spodbujati, največkrat tolažiti". Jožica Ličen je nato navedla nekaj primerov družin in posameznikov, ki doživljajo posebno dramatične trenutke, pa jim prostovoljci Karitas resnično pomagajo preživeti. Pomembni so darovalci, saj "nikoli nimaš tako malo, da ne bi mogel dati česa komu; vedno lahko komu pomagamo". Pomembna je akcija Pomagajmo preživeti, številne družine pa že zdaj čakajo na šolske potrebščine za otroke. "Za nekoga je 20, 30 ali 40 evrov zanemarljiva vrednost; za tistega, ki jih nima, je gotovo bogastvo". V tem smislu so pomembne tudi t. i. posvojitve na daljavo. Vodja Goriške območne Karitas (GOK) Renata Vončina je povedala, da GOK povezuje 229 stalnih in 200 občasnih prostovoljcev, ki so v letu 2013 opravili 15.272 ur prostovoljnega dela. Imamo tri Centre Karitas s skladišči: v Novi Gorici, Grgarju in Solkanu. Njihova velika želja je, da bi v mestu imeli en center, ki bi vseboval program ponudbe vseh vrst pomoči na enem mestu (svetovanje, pomoč v hrani in higienskih pripomočkih, pomoč z oblačili, pomoč s šolskimi potrebščinami in druge vrste pomoči). Poleg razgovorov ob konkretni pomoči so lani opravili več kot 300 laičnih in strokovnih svetovanj. "Ze poslušanje pomeni iskalcu pomoči veliko spodbudo". Pomagajo mu začrtati korake naprej, nudijo mu informacije, kje je še možnost, da najdejo pomoč. Po pomoč prihajajo predvsem tisti, ki ne zmorejo več plačevati stroškov za vsakdanje preživetje, in "število iskalcev pomoči se je izredno povečalo", je potrdila tudi ga. Vončina. V Centru karitas v Novi Gorici in Grgarju je bilo pripravljenih in razdeljenih 6.208 paketov za 3.122 oseb. V Centru karitas v Solkanu je 312 družin in posameznikov prejemalo oblačila in obutev. Številnim so pomagali pri plačevanju položnic, pri nabavi šolskih potrebščin, pa tudi z obiski po domovih, bolnišnicah in domovih za ostarele. Prostovoljci sodelujejo tudi pri svetih mašah, srečanjih po župnijah in romanjih, poleg tega redno spremljajo in ozaveščajo o novih oblikah stisk po župnijah in v družbi ter sodelujejo z vladnimi in nevladnimi organizacijami pri pomoči najbolj ogroženim. Kdor želi sodelovati v dobrodelni akciji Pomagajmo preživeti, lahko sredstva nakaže na: Slovenska karitas, Kristanova ulica 1,1000 Ljubljana, TRR: 02140-0015556761, Namen: Pomagajmo preživeti, sklic: SI00 930. Zgibanka s položnico je na voljo na spletni strani www. karitas. si. Svete Višarje v Kanalski dolini ludi Svete Višarje imajo, kot mnoga druga svetišča, svojo himno. Napisal jo je Venceslav Bele, uglasbil pa Vinko Vodopivec. Njen naslov je: "Višarski Materi". 1. Pozdravljena, svetovišarska Kraljica! Pozdravljena, vzvišena naša Gospa! Si nam priprošnjica, si nam Pomočnica, si Mati dobrotna, usmiljena vsa. Višarska Gospa, premile oči obrni na reveže romarje vse! Roke Ti razprostri, srce vsem odpri, ki v Tvojega plašča zavetje hite. 2. Ti skozi življenja viharje nas vodi, ko sami ne vemo, ne kaj in ne kod, o Mati, vodnica Ti skrbna nam bodi, v vseh dvomih, v vseh zmotah pokaži nam pot! Višarska Gospa... 3. Ko tare bolest nas in beda človeška, ozdravljaj nam rane, pomagaj nam Ti! Marija, zdravnica Ti naša nebeška zaupno se k Tebi zatekamo vsi. Višarska Gospa... Višarsko Marijo, ki tu združuje različne evropske narode, po pravici imenujemo Kraljico Evrope, kot pravi naslednja molitev: O Višarska Gospa, ki nad šeststo let kraljuješ na tem kraju, kjer se srečujejo Slovenci, Furlani, Italijani in Nemci. Ohrani dragoceni mir, ki je hrepenenje src in Božji dar ljudem dobre volje! Daj, da se ti evropski narodi srečujejo v medsebojnem spoštovanju in skupnem prizadevanju za širjenje krščanske omike! Blagoslavljaj vse tiste, ki se zatekajo k Tebi in Te častijo v različnih jezikih, a z isto vero in ljubeznijo kot Božjo in svojo Mater! Pomočnica kristjanov, privedi vse nevernike k luči evangelija, pomagaj vsem svojim otrokom v Evropi pri iskrenem iskanju Resnice v ljubezni; daj, da bo Kristusova Cerkev po želji Tvojega Sina edina Mati milosti in rešenja za vse. Amen. Višarska Gospa, Kraljica Evrope, prosi za nas! Viri: Kragelj Jožko: Svete Višarje - Kratek vodnik, izdalo in založilo svetišče na Svetih Višarjah 1996; p. Odilo Hajnšek: Marijine božje poti, izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1971; LovrenčičJoža: Valentin Stanič-Cerovškov gospod, izdala Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1973; Lovrenčič Joža: Tri božje poti, založila Družba sv. Mohorja v Gorici 1944; Vuk Stanko: Višarska Mati božja - Četrto Slovensko berilo -Ljubljana 1943; Bogoljub, Cerkveni list za Slovence -Ljubljana 1915. Fotografije: Kragelj Jožko: Svete Višarje - Vodnik 1996, Četrto Slovensko berilo - Ljubljana 1943, Koledar Goriške Mohorjeve družbe 1928, Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1945 - Ljubljana 1944. /dalje GORIŠKI VRTILJAK J Abonma Mali polžek Zakaj je škrat Kihec nehal kihati? Goriški vrtiljak v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž, ob strokovni pomoči SNG Nova Gorica in ob sodelovanju ravnateljstev večstopenjskih šol iz Gorice in Doberdoba, je letos sedemnajsto leto ponudil osnovnošolskim otrokom in malčkom iz vrtcev iz Goriške niz štirih abonmajskih predstav kot dopolnilo k učnemu programu, pa tudi kot razvedrilo. Tudi ob letošnjih predstavah so se otroci marsikaj naučili, spoznali nova gledališka dela, slišali, kako zveni slovenska beseda v izpiljenem govoru igralcev, se morda naučili kak nov izraz, razumeli, kako se je treba vesti v gledališki dvorani, predvsem pa spoznali čar gledališke umetnosti, ki zažari iz dobrih besedil in učinkovito odigranih predstav. Goriški vrtiljak je še zadnjič priklical v veliko dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž najmlajše gledalce, abonente Malega polžka, malčke iz vrtcev in prvošolčke iz Goriške, v torek, 11. marca 2014, ko je na dveh jutranjih ponovitvah Šentjakobsko gledališče iz Ljubljane uprizorilo igrico Ačih! Irene Androjna, literarne ustvarjalke za otroke, ki piše predvsem radijske, gledališke in lutkovne igre ter otroško prozo. Za Šentjakobsko gledališče je priredila radijsko in na kaseti izdano igro Škrat Kihec, ki jo je preimenovala v Ačih! To je zgodbica o štirih prijateljih škratih, Kihcu, Kolcku, Ačihi in Posmrku, katerih prijateljstvo se skrha zaradi tega, ker Kihec postane hudoben. Prepričan je namreč, da je nekaj več od ostalih, ker tako imenitno kiha. Zaradi tega njegov nos slogi ter dobrodušnem sprejemanju vsakogar se žal pod režijskimi vajetmi mlade gledališke ustvarjalke Tatjane Peršuh ni zaiskrila, tako kot bi se morala. Igralci Luka Valenčak - Raff - škrat Kihec, Maja Eržen - škrat Posmrk, Miha Vlaj - škrat Kolcek, Tina Drobež - škratica Ačiha in Tomaž Urgl - škrat Zehec so z velikimi ušesi, rdečimi lasuljami in pisanimi oblačili Nataše Peršuh za SQUAT, na barvitem scenskem prizorišču, ki si ga je zamislil Aleksander Legen, med neha kihati. Da bi se delal, da kiha, ali da bi kihal zaradi popra, se mu ne zdi "častno”, zato pa kuje dalje svojo jezo. Kljub temu da so prijatelji užaljeni, mu želijo pomagati in ga peljejo k škratu Zehcu, ki je pameten, ker ima mnogo časa za premišljevanje. On jim modro pove, da se kihanja kot zehanja lahko zelo hitro nalezeš, če si blizu nekoga, ki kiha. Tako se Kihec, kljub svoji "vzvišenosti", odpravi k Ačihi, ki kiha,... in še sam spet začne veselo kihati. Ta škratovska pravljica z lepim sporočilom o vrednoti prijateljstva in rožami in gobami, bili premalo razigrani in škratovsko nagajivi. V igri je bilo sicer več dialoga kot "situacijskih" trenutkov, zato so se otroci, po zelo dobrem začetnem odzivu, postopoma raztresli, morda tudi zato, ker vsi niso ujeli smisla vseh izrečenih replik, ki so se sicer sukale okoli veščin kihanja, kolcanja, smrkanja in zehanja, a so pri tem vsebovale drobne nauke o prijateljstvu, medsebojni pomoči, kesanju, odpuščanju ..., ki jih morajo otroci dobro poznati! IK Imre Jerebic, Renata Vončina in Jožica Ličen (foto dpd) Kari ms + Karitas m Karilas + Karitas + Karitas + Opozorilo predsednika Slovenije Boruta Pahorja pred evropskimi volitvami Potrpežljivost ljudi upada! Kratke Goriški prefekt Vittorio Zappalorto na prvem uradnem obisku v Novi Gorici Novi goriški prefekt Vittorio Zappalorto je bil 1. aprila na prvem uradnem obisku v Novi Gorici. Sprejela sta ga župan Mestne občine Nova Gorica Matej Arčon in načelnica Upravne enote Nova Gorica Bojana Kompare. Na sprejemu pri županu Arčonu je bil govor zlasti o položaja slovenske manjšine v Italiji. Prefekt je poudaril prizadevanja za zagotavljanje vidne dvojezičnosti, župan pa ga je opozoril na težave šol na italijanski strani pri pridobivanju dovoljenj za mladoletne šolarje, ko jih želijo odpeljati na obisk Nove Gorice. V ta namen morajo namreč vsakokrat zaprositi za uradno dovoljenje pristojno službo za izdajo dovoljenj za odhod vtujino, kar pa je zamudno in pogosto šole odvrne od same izvedbe obiska. Župan je v zvezi s tem poudaril pomen poznavanja skupnega čezmejnega prostora v izobraževalnem sistemu že od vrtca dalje. Na ta način bi po njegovem mnenju lahko vzpodbujali zavest o enotnem goriškem prostoru. Prefekt seje na županovo pobudo odzval pozitivno in obljubil, da si bo prizadeval za vzpostavitev nove oblike dovoljenja, ki bi imelo večletno veljavo. Na ta način bi otroci iz Gorice lahko prosto obiskovali Novo Gorico, spoznavali širšo okolico, tkali medsosedske vezi in ustvarjali nove poti sodelovanja. Prefekt je ob tej priložnosti poudaril, da sta ga že ob prihodu na novo delovno mesto v Gorici navdušila bogata slovenska kultura in aktivno delovanje Slovencev v Gorici na najrazličnejših področjih. Gledališka predstava v Hrpeljah V soboto, 12. aprila 2014, ob 20. uri bo v Kulturnem domu v Hrpeljah gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo Marjana Tomšiča “Češpe na figi”. Režija Sergej Verč, pomočnica režiserja Minu Kjuder. Razstava metuljev v Šmartnem V Hiši kulture v Šmartnem bo v petek, 11. aprila 2014, ob 19. uri odprtje razstave metuljev, ki bo na ogled do 20. aprila. O metuljih bo spregovoril Bojan Zadravec, ki je razstavo tudi pripravil. Barbara Bolta Skaberne, vodja projekta Life+ Življenje ponoči, bo predstavila dosežke projekta, med njimi tudi posebno svetilko, prijaznejšo do nočnih živali. Vlada Alenke Bratušek za zdaj ostaja na oblasti in kaže, da bo storila vse, da bi do konca izpolnila svoj mandat. Ta bi se končal z novimi parlamentarnimi volitvami jeseni leta 2015. A mnogi politični analitiki, zlasti pa finančni in gospodarski strokovnjaki sedanji vrhovni izvršilni oblasti napovedujejo predčasen konec. Vladajoča koalicija namreč očitno ni sposobna ali voljna izvesti nobene reforme, ker ji to preprečujejo spori in razprtije med ministrstvi, čedalje bolj pa ji zmanjkuje tudi časa. Premierka se je zato odločila, da bo trdnost in enotnost vladne koalicije preverila z zaupnico, ki jo bo zahtevala v državnem zboru. Na nadaljnji razvoj in nemara tudi drugačen razplet političnih razmer v Sloveniji utegnejo najbolj vplivati volitve v evropski parlament, 25. maja, in sodba višjega sodišča v zadevi Patria. Pri tej gre skoraj izključno za ugibanja in razpravljanja o pravni in politični usodi Janeza Janše in o tem, kakšen bo morda njegov delež v slovenski politiki v prihodnje. Volitve v evropski parlament so zanimive, a še bolj skrb vzbujajoče so ugotovitve in mnenja, ki jih je v intervjuju za informativni tednik Reporter navedel državni poglavar Borut Pahor. Dejal je: "Vznemirja me naraščajoča podpora strankam, ki so izrazito proti EU. To me močno skrbi kot predsednika Republike in Evropejca. Morebitni razpad Evropske unije bi pomenil vojno. O tem zame ni dvoma. Če kdaj, so zdaj težnje, ki zagovarjajo razpad EU, najmočnejše doslej. To nas ne more pustiti neprizadete". Potem je državni poglavar nadaljeval: "V mnogih državah, tudi v Sloveniji, Težko bi govorili, da gre za pravo vladno krizo. Film, ki se je v zadnjem tednu odvrtel v slovenski politiki, je v prvi vrsti še ena od nadaljevank v nizu “Kreganje pri nas doma", ki ga že dalj časa uprizarjajo v naj večji vladni stranki, Pozitivni Sloveniji. Razlog, zakaj je pe-mierka Alenka Bratušek napovedala že drugo glasovanje o zaupnici svoji vladi v le nekaj mesecih, pa je prenos strankarskih težav na parlamentarno raven. Morda gre na prvi pogled za teater absurda, morda bi Eugene Ionesco dobil ob spremljanju slovenske politike še kako zanimivo idejo. A dejstvo je, da je v tem trenutku obstoj sedanje vladne večine v interesu vseh koalicijskih partnerjev: stranke SD, Državljanske liste in Desus. Težave se pojavljajo znotraj največje vladne stranke, ki zaseda premiersko mesto. Vlado bi bolj ali manj odkrito rad rušil Zoran Jankovič zaradi vse bolj očitnih nesoglasij z Alenko Bratušek. In Zoran Jankovič ima za sabo še dokaj veliko podporo. Zatajeni Jankovič Zato bo morda v naslednjih tednih bolj zanimivo spremljati kongres PS, kjer se bosta udarila Bra-tuškova in Jankovič. Za zdaj sicer Jankovič še ni potrdil svoje kandidature, v vsakem primeru pa bo kongres ločnica notranjega boja upada potrpežljivost ljudi. Zaradi tega lahko nastane zgostitev vseh domačih problemov, ki so povezani z družbeno enakostjo, pravičnostjo, zlorabo oblasti, korupcijo in z nezadovoljstvom z domačo politično oblastjo. Kot predsednik Republike menim, da so stvari v Sloveniji še vedno ob- vladljive, da vse lahko rešimo po mirni poti in ohranimo politično zrelost in strnjenost, da se soočimo z mednarodnimi razmerami, če bi se spremenile". Zanimivo, a še bolj spodbudno pa je, da je skoraj enako stališče glede evropskih volitev kot slovenski predsednik sprejela tudi evropska krovna katoliška organizacija škofov, COMECE. V slovenskem katoliškem tedniku Družina pa je o tem objavil komentar Zvone Štrubelj. Zapisal je, "da je evropski projekt izziv, ki se mu kristjani ne morejo in ne smejo odpovedati". Pričakovano sodbo višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Patria so nekateri že poimenovali kot sodbo stoletja. O možnem izreku med dvema dušama stranke. Razlogov, zakaj se vse to (že drugič) dogaja, je več. Jankovič se v prvi vrsti najbrž čuti izigran. Leta 2011 ga je slovenska levica kandidirala kot odrešitelja: kljub zmagi na volitvah mu ni uspelo sestaviti vladne ekipe (odločilni ne vstopu v koalicijo je takrat rekel Virant, to si velja zapomniti). Ko je leto dni kasneje (januarja 2013) KPK objavila poročilo, ki je bilo negativno zanj in za Janšo, je postal na levem polu malodane politični mrtvec: pustili so mu sicer "vrtiček" (županovanje MOL), odstranili pa so ga iz vladnih krogov. To je bilo odločilno pri postavljanju vlade Alenke Bratušek lani v tem času. Jankovič pa ima vseskozi pod nadzorom del stranke. Njegova "oblast" pa je z novimi strateškimi povezavami še vedno dokaj prisotna tudi v ključnih gospodarskih sektorjih. Zaradi tega lahko Jankovič še vedno pogojuje vlado in ji grozi. Predsednica vlade je namreč doslej dvakrat bila v kočljivem položaju in v obeh primerih je šlo za odprto soočenje z nekdanjim predsednikom stranke, v obeh primerih so bile grožnje s sklicem kongresa stranke, ki naj bi volil predsedstvo. Prvič je bilo to v prvih jesenskih dneh lanskega leta: potem ko se je (za silo) sklenila afera z imenovanjem Gašparja se je že večkrat opredelil zlasti dr. Lovro Šturm, ki velja za eno največjih pravnih avtoritet v Sloveniji. V preteklosti je bil predsednik ustavnega sodišča in minister za pravosodje. Ta ugledni pravnik izjavlja, da za izrek oprostilne sodbe v zadevi Patria obstaja več ključnih razlogov pravne narave. Janezu Janši sodijo za dejanje, ki nima znakov kaznivega de-janja, kot ga opredeljuje kazenski zakonik. Gre preprosto za to, da niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja, kar pa pomeni tudi očitno kršitev 28. člena slovenske ustave. Naslednji razlog za oprostilno sodbo pa so ugotovitve o neugotovljenem času, neugotovljenem kraju in neugotovljenem načinu prejema nagrade. Janez Janša in soobtoženci v zadevi Patria že ves čas trdijo, da gre za montiran politični proces, ki je namenjen predvsem temu, da bi Janšo izločili iz političnega življenja in s tem z območja oblasti. Janez Janša pravi, da v primeru, da bi sodba zoper njega vzdržala presojo zakonitosti ali celo ustavnosti, " bi to pomenilo, da lahko v Sloveniji kogarkoli brez dokazov obsodiš za karkoli". Dr. Ivan Štuhec, teolog in profesor moralne teologije, je prepričan, "da bo očitno iz Patrie vstala domovina". In nadaljuje: "Če bi Višje sodišče potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča v zadevi Patria, bi bilo to dokončno sporočilo slovenskih sodišč, da je ta del pravne države mrtev. V primeru trojice obsojenih bi to pomenilo, da bo govorila ulica, saj totalitarci ne razumejo drugega jezika kot jezik ulice in državljanske nepokorščine. Vendar ta ulica ne bo govorila z granitnimi kockami, ampak s slovenskimi zastavami Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper (o tem več kasneje), je Jankovič napovedal svojo kandidaturo na kongresu, ki je bil predviden 19. oktobra. Šlo je za nepričakovano potezo: kongres bi moral biti po predvidevanjih članov PS samo formalnost za potrditev vodilnega mesta Alenke Bratušek kot predsednice PS. Jankovičeva kandidatura je bila nepričakovani tujek, ki bi lahko močno zamajal politično stabilnost vlade. Grožnja je bila tako velika, da so v PS na horuk preklicali kongres in ga premestili v nedefinirano prihodnost. Drugi del krize, ki se je razvnel prejšnji teden, se je nadaljeval na točki, kjer se je sklenil prvi del. Kongres, ki je bil jeseni prenesen za nedoločen čas, je na dan tokrat povlekla Bratuškova, češ naj se že enkrat razjasni, kdo ima škarje in platno v rokah. Jankoviču je namreč na glasovanju za zaupnico ministru Virantu uspelo prepričati štiri poslance PS, naj glasujejo za ministrovo razrešitev (tudi v tem primeru je najbrž šlo za sladko maščevanje Virantu, ki ni želel vstopiti v Jankovičevo koalicijo). In to je bilo v nasprotju z uradno "direktivo" v stranki, ki je Viranta podpirala zaradi logike obstoja koalicije. Skrb vzbujajoče in rdečimi nageljni, kajti v tem primeru gre za Slovenijo kot pravno državo". V pričakovanju sodbe višjega sodišča se je odzval tudi Janez Juhant, profesor filozofije na teološki fakulteti. Vprašal se je "zakaj si režiserji te igre ne olajšajo vesti in ne osvobodijo odvisnosti", in dejal, "da ga skrbi Janez Janša in njegova družina, saj je to ubijanje na obroke. Skrbijo pa ga še številni drugi ljudje, čeprav bi vsi lahko živeli in preživeli, če bi mogočneži te dežele imeli kaj vesti in obraza". V vsakdanjem življenju ljudje ugotavljajo, da si premierka zelo trudi utrditi svojo oblast in vodenje koalicije, toda skoraj nikoli ne omenja ljudi, ki živijo v hudih gmotnih in socialnih razmerah. Nastaja vtis, kot da bi se sramovala okoli 400 tisoč državljanov, ki so iz različnih razlogov nekako izgubljeni v času in razmerah. Pač pa nanje opozarja in jim poskuša pomagati nekdanja poslanka in zdaj predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije, dr. Mateja Kožuh-Novak. V novi številki revije Vzajemnost je zapisala, da je v Sloveniji od okoli 600 tisoč upokojencev samo okoli 10% tistih, ki imajo več kot tisoč evrov pokojnine. Vse druge pokojnine v državi so precej nižje, gibljejo se od nekako 450 do 700 evrov mesečno. Dr. Mateja Kožuh-Novak je sporočila še nekaj zelo bolečega, kar posega v srce in dušo: zniževanje socialnih prispevkov je številne družine v Sloveniji spravilo v take težave in stiske, da nimajo niti denarja za plačilo deleža stroškov pri pokopu svojcev. Morajo si sposojati denar, da zagotovijo take pogrebe oziroma zadnje slovo od svojih bližnjih, ki so skladni s slovensko kulturno in versko tradicijo. Marijan Diobež pa je bilo za Bratuškovo dejstvo, da so tudi ostali poslanci iz poslanske skupine PS zaupnico ob-struirali in zapustili dvorano ob glasovanju. Jankovičevo kadrovanje v gospodarstvu Prigode okoli glasovanja o zaupnici Virantu pa so v celotni sliki odnosov med Jankovičem in vodstvom PS pravzaprav samo izzivanje in kazanje mišic. Jankovičevi aduti, tako se je v zadnjih mesecih pokazalo, so drugje. V gospodarstvu. Tam se je Jankovič namestil. Uspelo mu je izpeljati kar nekaj potez, ki so pokazale na njegovo moč. Prva taka poteza je bilo imenovanje njemu zvestega Gašparja Gašparja Mišiča na mesto predsednika uprave Luke Koper avgusta lani. Imenovanju so nasprotovale vse koalicijske stranke vključno s premierko Bratuškovo. Nasprotoval mu je tudi Tomaž Kuntarič, predsednik uprave Soda, državne agencije, ki upravlja z državnimi naložbami. Kuntarič si je takrat tudi prizadeval, da bi v nadzorni svet Luke Koper postavil nove nadzornike, ki bi Mišiča razrešili. A brez uspeha. Mišič je preživel vihar, ki ga je sprožilo njegovo imenovanje, preživel je tudi dogodek, ki bi za številne druge funkcionarje pomenil politično smrt: Mišiča so pred nekaj meseci policisti zasačili vinjenega za volanom. A tudi zaradi tega ni odletel. Pri podpori svojega človeka na vrhu ene najpomembnejših slovenskih družb je Jankovič sklenil zelo nenavadno zavezništvo: Mišiča je podprla občina Koper in tamkajšnji župan Boris Popovič. Jankoviču pa je svoje ljudi uspelo namestiti tudi v tisto državno agencijo, ki ima in bo imela zelo pomembno vlogo pri privatizaciji podjetij. Govorimo o Slovenski odškodninski družbi (Sod), ki bo v kratkem spremenjena v Slovenski državni holding in ki upravlja z državnim premoženjem v vrednosti 1 milijarde evrov. Predsednik nadzornega sveta omenjene družbe je Samo Lozej, Jankovičev tesni sodelavec in funkcionar ter predsednik različnih družb v lasti ljubljanske mestne občine (ter eden od preiskovancev v aferi Stožice). Jankovič je pred nekaj meseci želel postaviti tudi na mesto predsednice uprave Soda funkcionarko, ki mu je politično blizu, Zdenko Grozde iz Javnega holdinga Ljubljana. Namera takrat ni uspela, ker je mesto zasedel Tomaž Kuntarič (uvrščajo ga v kvoto SD). No, Kuntarič je odstopil konec marca, na njegovo mesto pa je bil imenovan Matej Pirc, dokaj neznan gospodarstvenik, ki je bil zaposlen v Mercatorju. Tudi on spada v vplivno območje Zorana Jankoviča, ki je tako v celoti "zasedel" najpomembnejšo postojanko državnega gospodarstva v sedanjem obdobju. Sod namreč odloča o podrobnostih pri prodaji (ali neprodaji) posameznih državnih podjetij, ob tem ima pomembno besedo pri sklepanju pogodb s svetovalnimi agencijami za prodajo (provizija v višini od 1 do 3 odstotkov prinaša zneske v višini od več deset tisoč evrov do skoraj milijona evrov). In na tem področju je Zoran Jankovič resnično pokazal svojo moč: čeprav je navadno boj za taka kadrovanja nekoliko bolj v zatišju, pa so ravno ta razmerja tista, ki najbolj vplivajo na obstoj in neobstoj vlad in koalicij. "Sledi toku denarju", je govorilo Globoko grlo v aferi Watergate. In kongres PS bo z razčiščevanjem vpliva in moči Zorana Jankoviča ter bojem med njim in Alenko Bratušek najbrž posegel prav v ta razmerja na ekonomskem področju še bolj kot na strankarske računice. Andrej Černič Kriza znotraj Pozitivne Slovenije Jankovič vrača udarec Srečanje ljubiteljskih gledaliških skupin Severne Primorske Največ priznanj so prejeli štandreški komedijanti Po že lepo zakoreninjeni navadi se je tudi letošnji program abonmajskega niza (pretežno) ljubiteljskih gledaliških skupin Nedeljska gledališka srečanja končal s slovesno podelitvijo priznanj ob koncu Srečanja gledaliških skupin Severne Primorske, segmenta Linhartovega srečanja, ki bo kot vedno imel svoj epilog v jeseni v Postojni. Tu se bodo v zadnjem tekmovalnem delu predstavile skupine s predstavami, nastalimi v letošnji sezoni, ki jih bo v ta finalni del uvrstil državni selektor Linhartovega srečanja Marko Bratuš. Letos se je na srečanje gledaliških skupin Severne Primorske prijavilo kar šestnajst skupin (od Trente do Štandreža). Selektorju Gorazdu Ja-kominiju, dramskemu igralcu, članu SNG Nova Gorica, je pri ogledu treh predstav - tudi zato, ker je pri eni izmed sodelujočih skupin, pri Kulturno umetniškem društvu Šempeter, sam podpisal režijo - pomagala dramaturginja v SNG Nova Gorica Tereza Gregorič. Kot se dogaja že vrsto let, se je Srečanja gledaliških skupin Severne Primorske udeležil tudi dramski odsek PD Štandrež s predstavo Maxa Reala Trije vaški svetniki v priredbi Petra Militarova in režiji Jožeta Hrovata. Selektorja je predstava tako prepričala, da jo je izbral kot najboljšo predstavo v celoti Srečanja gledaliških skupin Severne Primorske, poleg tega pa ji je prisodil kar štiri priznanja: nagrado za najboljšo glavno moško vlogo je prejel Božidar Tabaj za vlogo župana Šimna, nagrado za najboljšo glavno žensko vlogo je prejela Roberta Marussi za vlogo Alenke, nagrade za najboljšo stransko moško vlogo je bil deležen mladi Janez Zore za vlogo Jakca, nagrade za najboljšo žensko stransko vlogo, za vlogo Marjance, pa se je veselila Chiara Mucci. To je še eno veliko priznanje in seveda zadoščenje za štandreški dram- ski odsek, ki neprekinjeno ustvarja že 49. sezono, kar je v ljubitel-j skih vrstah res prava redkost! (Za ta ponovni uspeh seveda iskreno čestitamo vsem nagrajencem vsi, ki spremljamo njihovo odrsko delovanje.) Ker je bilo po besedah selektorja Jakominija med prijavljenimi predstavami kar nekaj dobrih, saj se na splošno kakovostna raven le-teh povečuje, sta ex aequo nagrado za najboljšo glavno vlogo oz. stransko moško - poleg že omenjenih - prejela Miran Skubin - Piko za vlogo Kralja v predstavi Kaj se skriva za velikim trebuhom? Vike Grobovšek v izvedbi Igralske skupine Kulturno umetniškega društva Drežnica, v skupinski režiji in pod mentorstvom Rine Berginc, za moško stransko vlogo pa Franc Krnel za vlogo patra Timoteja v Mandragoli Niccoloja Machiavellija v izvedbi Gledališkega društva Kontrada Kanal in režiji Blaža Valiča. Priznanje za naj- SNG Kova Gorica Gostovanje gledališča iz Srbije Zagonetni Čarovnik V torek, 25. marca 2014, dva dni pred svetovnim dnevom gledališča - letošnjo slovensko poslanico je napisal igralec Gašper Tič, svetovno pa južnoafriški dramatik, oblikovalec in režiser Brett Bailey - je v veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica gostovalo Narodno pozorište Sombor iz Srbije s krstno uprizoritvijo dela Čarovnik (Čarob-njak) FedorjaŠili-ja v režiji Borisa Liješeviča, ki se je rodil v Beogradu 1976. Liješevič je v letošnji sezoni na oder prenovljene Male drame SNG Drama Ljubljana postavil Evripidovo tragedijo Alkestida, ki je pred nedavnim gostovala na 25-letni-ci delovanja beograjskega Bitef teatra. Srbsko gledališče je na svoji marčni turneji najprej bilo v gosteh na Dunaju, nato v Ljubljani, nazadnje pa v Novi Gorici. Režijsko zanimivo zamišljena predstava - v SNG opremljena s slovenskimi nadnapisi - ima za protagonista pisatelja Thomasa Manna (1875 - 1955), enega izmed največjh pisateljev 20. stoletja, na katerega so vplivali Schopenhauer, Nietzsche in Wa-gner. Na odru se izrisujejo izseki iz njegovega življenja od 1.1891, ko je kot šestnajstleten šolar sklenil, da bo postal velik pisatelj, pa do 1.1949, ko je njegov sin Klaus naredil samomor. Drama ni le biografska, čeprav spremljamo Mannovo življenjsko pot, ampak so v njej vpleteni tudi motivi iz njegovega literarnega dela. V vse to pa so vključeni še fiktivne zgodbe in dogodki. Avtor Šili v drami razglablja o smislu umetnosti in kakšen je umetnikov odnos do družbe. Uprizoritev, ki je lani prejela tri nagrade na uglednem festivalu Sterijino pozorje in še na drugih festivalih, odlikujejo suverene, zrele igralske kreacije. Med nastopajočimi je tudi znani igralec Svetozar Cvetkovič, ki je slovenskemu občinstvu poznan iz številnih filmov in televizijskih nanizank. Prav on je imel prolog, nekakšen bolj humorno na-dahnjen uvod v predstavo, ob katerem so uživali predvsem tisti gledalci, ki razumejo srbski jezik. Gledalce v prvih vrstah je povabil, da v določenem trenutku kar se da silovito vržejo na oder na tleh ležeče knjige - kajti "Dela pisateljev, ki niso v skladu s čistim narodnim jezikom in čisto narodno kulturo, bomo zažgali". Za uprizoritev je glasbo napisal Aleksan-dar Kostič (Beograd 1973), ki piše glasbo za dokumentarne filme in nadaljevanke, radijske in televizijske oddaje. V marcu 2010 je njegova skladba Song of Songs doživela krstno izvedbo v londonskem Covent Gardnu. Številna publika je v Novi Gorica izrazila svoje zadovoljstvo s predstavo z dolgotrajnim ploskanjem. IK NOVI ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu (^1 A Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548 276, e-mail uprava@noviglas.eu www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BIC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: 7adruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B - Videm. Tel. št. 0039 0432 299664 - Faks 0039 0432 512095 - E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo [j}| za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. liC Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 8. aprila, ob 14. uri. Miren Spomin na nesrečni dogodek izpred 70 let Zgodil se je lepega spomladanskega dne, natančno 18. marca 1944. Da, vojna je še divjala po Evropi. Toda tudi med vojno je treba jesti. V Vipavski dolini so ljudje že zorali polja in pričeli sajenje zgodnjega krompirja in zelenjave. Temu klicu narave so sledili tudi kmetje iz Mirna in Orehovelj. Dan bi se lahko kljub vojni vihri končal kot lep in za-dovoljen dan, saj bi bilo delo na polju opravljeno, nevarnosti ni bilo. Pa so privršala zavezniška letala s smrtonosnim tovorom. Njihova naloga je bila uničiti ali vsaj one- Erika Brajnik sposobiti letališče na Rojah (blizu Mirna, danes v Italiji), ki je bilo za takratne čase eno najbolje opremljenih na tem območju. Svoj svinčeni tovor so začeli sipati ta- koj za tem, ko so preleteli Kras. Ljudje so bili nad nenadnim ropotom letal presenečeni, čeprav je bil to vojni čas. Toda časa za umik ni bilo več. Samo v Mirnu in Ore-hovljah je bilo 27 mrtvih in veliko veliko ranjenih. V Mirnu smo pripravili spominsko slovesnost na te žalosti polne čase. Slavnostni govornik je bil dr. Gabrijel Devetak. V svojem govoru je podal zlasti svoje spomine na ta dogodek. Pri oblikovanju programa so sodelovali člani Kulturnega društva Stanko Vuk, učenci OS Miren, učenka SCGV Emil Komel, Vokalna skupina Chorus 97 in Pevski zbor društva žena Miren-Orehovlje. Med obiskovalci prireditve so bili tudi tisti, ki so bombardiranje doživeli kot otroci. Prav zato je bila sklepna skladba Silencio tista, zaradi katere je iz marsikaterega očesa zdrknila solza. Solza žalosti, morda slovesa od takrat preminulega svojca ali vaščana, morda kot obsodba vsakršnega nasilja. Dogodek so organizirali KS Miren, Krajevna organizacija ZB Miren in KD Stanko Vuk. Marta Pavlin NATUROPATSKI NASVETI (21) CENESTERICEN ALI EMPATICEN TIP Kompaktna vlakna na irisu, kot je prikazano na fotografiji, nakazujejo osebo, ki je čustveno zelo občutljiva in empatična, življenje ponotranji skozi telesne čute. Z resnično empatijo uravna in pomaga sočloveku. Taka oseba je intuitivna, vedno posluša svoj notranji glas oziroma šesti čut, ne pretirava, je uravnana oseba, ki zna posredovati in združevati predvsem ekstremistične tipe. Lahko se zgodi, da jo življenjska izkušnja pripelje do tega, da postane bolj občutljiva. V tem primeru se počuti postavljena v kot in potlačena. Taka oseba komunicira z gibi, rada pleše in se izraža s plesom. Uči se s posnemanjem, zvokom in sliko. Privlači jo ekstremističen tip, s katerim želi vzpostaviti trajnostno zvezo. Empatičen tip ima rad stalnice, obožuje rutino, stvari, ki se vedno ponavljajo, npr. vedno kuha ene vrste jedi ob nedeljah. Novosti in spremembe mu niso ljube. Taka oseba v življenju ne ljubi tveganj in nobene nenavadne, nepremišljene in nenačrtovane situacije. Empatičen tip je zelo olikan, prijazen in počasen pri odločitvah. Rad vzdržuje stabilne odnose, išče ravnovesje. Vsakogar spodbuja k iskanju harmonije, najljubši mu je "status quo". Empatičnemu tipu primanjkuje poguma. Rad se izogiba novostim, ker se boji tveganj. Izbiral bo vedno ene vrste oblačil, ne bo sledil modnim muham, tudi pričeska bo vedno ena in sita. Je zelo zaščitniški, včasih tudi preveč, predvsem do otrok in do članov družine. Lahko postane tudi toliko zaščitniški, da meji na posesivnost. Ko energija ne teče pravilno, postane tak tip hipohonder. Boji se za svoje zdravje, vse vidi negativno, slabo, zlobno, napadalno. Empatičen tip potrebuje gibanje, spontanost, všeč mu je tradicija, saj tradicija daje gotovost, rad skrbi in varuje ekstremističnega tipa človeka. Empatičen tip je zelo občutljiv, mora se naučiti obvladati energijo. Taki ljudje večkrat izjavljajo: "Zdi se mi, da živim življenje, ki ni moje”, in prav imajo, ker jih kozmična energija ali energija sočloveka tako prevlada, da jih odtuji od samih sebe. Tak človek je bolj povezan z drugimi kot s samim seboj. Mora se naučiti postavljati meje. Mora razumeti, da lahko pomaga sočloveku, ne da bi sebe razdajal. www. saeka. si boljšo glavno žensko vlogo je (ex aequo z Marussijevo) prejela Vlasta Klančič za vlogo Angele Vončina v predstavi Čaj za dve Toneta Partljiča v izvedbi Dramske sekcije Kulturno umetniškega društva Šempeter, v režiji Gorazda Jakominija. Selektor Jakomini je podelil tudi posebno priznanje za kostumografijo Petji Berginc za kostume v predstavi Kaj se skriva za velikim trebuhom?. Gorazd Jakomini je poudaril, da se je povečalo število prijavljenih predstav, in opozoril na to, da je lanskoletna najboljša predstava Srečanja gledaliških skupin Severne Primorske Umor v vili Roung v izvedbi Dramske družine iz Šte-verjana in režiji Franka Žerjala bila nato izbrana kot najboljša predsta- va v celoti v vsedržavnem merilu. Jakomini je prepričan, da se mora ta gledališka ljubiteljska kultura nadaljevati, ker vidi še veliko potenciala v gledaliških skupinah, ki se do sedaj še niso prijavile na tekmovanje. Želi si, da bi to storile v prihodnje, saj je medsebojno soočanje zelo potrebno in koristno. Ob koncu se je zahvalil tudi publiki, ki tako vneto spremlja ljubiteljsko gledališko ustvarjanje. Po slovesnem podeljevanju priznanj, ki so jih dobitniki prejeli iz rok Sabine Volk, strokovne svetovalke pri JSKD, območna izpostava Nova Gorica, je na odru zažarel čar gledališke umetnosti ob predstavi Kaj se skriva za velikim trebuhom? Vike Grobovšek. Živahno, duhovito in privlačno jo je predstavila Igralska skupina Kulturno umetniškega društva Drežnica. Ob tej "malo drugačni pravljični igri za otroke, mladostnike in odrasle", ki se ob koncu izkaže kot igra v igri, ko namreč "igralce" kličejo mame domov, so se prijetno pozabavali abonenti Nedeljskih gledaliških srečanj in igralce nagradili s toplim ploskanjem. Slavnostni nedeljski večer je potekal v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Suvereno je program povezoval Nejc Cijan, ki v Ljubljani končuje AGRFT. Na večeru je bil prisoten Matjaž Šmalc, strokovni svetovalec za gledališko in lutkovno dejavnost pri JSKD RS, ki je zatrdil, da se ob tako polni dvorani razblinijo vsi dvomi o tem, ali je vredno pripravljati to maratonsko srečanje ljubiteljskih gledaliških skupin, ki je letos že 53. po vrsti. Čestital je vsem tistim 150 predstavam, ki se letno prijavijo na to tekmovanje, in vsej množici zanesenjakov, ki stojijo za tem navdušenim gledališkim delom. ne S 1. strani S kakovostnih JURIJ PALJK KA) SPLOH POČNEM TUKAJ? 183 • •• Ne vem, ali poznate tisto pravilo, ki seveda diši po slovitem Murphyjevem zakonu in zveni takole: Na vsakem kongresu je najpomembnejša tista debata, na kateri se določa datum prihodnjega kongresa! Res je, da se včasih na kakem kongresu zdi, da se zberemo predvsem zato, da se zmenimo, kdaj bo naslednji, a vendar vedno ni tako. Ker se sam redno že vrsto let udeležujem kongresov odgovornih urednikov katoliških tednikov v Italiji, poznam seveda svetle in tudi temne plati kongresov, saj mi je tuje vsako sprenevedanje in se še kako zavedam, da nekateri na kongres pridejo samo zaradi turizma. Pa saj je v življenju vedno tako, da smo si različni, in je to tudi lepo. Kakšna žalost, kakšen dolgčas bi bil na svetu, če bi bili vsi enako zavzeti, vsi enako suhoparni, dolgočasni, vsi enako pridni! Minuli konec tedna sem preživel na kongresu Državne zveze katoliških tednikov v Italiji (FISC), ki ga je priredila redakcija tednika Voce Isontina iz Gorice, in mi zato ni bilo potrebno na pot, kot tudi nisem spal v hotelu, saj živim blizu dogajanja; vsak dan sem se zato pripeljal v Gorico, kot se sicer vedno, zvečer pa sem pozno ali pa v ranih jutranjih urah prihajal do- potovalke kolegov, ki so z radoživostjo srkali vase vse, kar so videli in slišali o nas Slovencih. Dejstvo, da je organizator kongresa poskrbel za prevoze, ki so jih opravljali slovenski vozniki z avtobusi s slovenskimi registracijami, je dodalo še svoje, saj so bili kongresniki iz notrajnosti Italije še malce bolj zmedeni, so pa tako lahko iz prve roke izvedeli in sami na lastne oči videli, kaj pomeni živeti ob državni meji. Podatek, da so kongresnike prevažali slovenski avtobusi, je na videz nepomemben, a posledica tega je bila, da so nas kongresniki spraševali, zakaj vozijo slovenski avtobusi, zakaj spijo v slovenskih hotelih, in še vrsta teh za-kajev je bila na sporedu, med njimi sem čakal tudi tistega, ki je končno le prišel na dan in se glasi: "Zakaj v italijanskih šolah v Gorici ne učijo slovenskega jezika"? Seveda smo domačini, tistih nekaj malo, ki nas je bilo!, razlagali in razlagali, dosti se sicer ne da razložiti, a že to, da se o tem govori, je pomembno. "Che casino avete qui, ma che casino, proprio un bel casino! Kakšna zmeda je tu pri vas, kakšna zmeda, prav lepa zmešnjava"! je bila vsesplošna ugotovitev kolegov iz notranjosti, ki življenja ob meji ne poznajo in so prvič od blizu otipali, kakšen je naš vsakdanjik; OPZ OŠ iz Romjana (foto dpd) zaživela z udeležbo osemnajstih zborov po trenutku bolj skromnega zanimanja, a ni izostala kritična nota na račun politikov in ustanov, ki prepogosto spregledajo pomen glasbene kulture v odraščajoči dobi in s tem tudi dragoceno poslanstvo društev in šol. Da je petje večstransko poučna izkušnja, so dokazali tudi zbori revijskega dela, katerim ni bilo treba skrbeti za ocenjevanje in so zato prinesli na oder svojo spontanost, razigranost, a tudi potrebno ustvarjalnost. Otroški zbor Mali zvonček Waldorfske šole v Bor-njanu je namreč nastopil ob spremljavi raznolike skupine instrumentalistov, dober-dobski Mali Veseljaki so bili sposobni zapeti zelo prepričano tudi v komorni zasedbi, otroški zbor Mali Lujerji dvojezične šole iz Špetra pa ponosno nosi odgovornost ohranitve in vrednotenja beneške tradicije v sodobnejših priredbah zborovodje Davida Klo-diča. Prijeten program so dopolnili še otroška zbora F. B. Sedej in Rupa Peč, malčki KD Sovodnje-Mali in otroški cerkveni zbor Štandrež. Otroški zbor Vrh Sv. Mihaela pa je poleg petja imel cel kup drugih obveznosti, saj so otroci aktivno sodelovali pri poteku revije s pomembnimi zakulisnimi dolžnostmi. V višji starostni in težavnostni stopnji mladinskih zborov so bili kriteriji ocenjevanja bolj strogi; poleg edinega zlatega priznanja in nagrade je žirija podelila srebrno priznanje mladinskemu zbori Igo Gruden iz Nabrežine, ki je z izbiro programa in angažiranim pristopom dokazal, da se je usmeril v pravo pot za prihodnje uspehe pod vodstvom Mirka Ferlana. Bronasto priznanje pa so prejeli člani mladinskega zbora osnovne šole Dušana Bordona iz Semedele. Na odru so zapeli mladi glasovi, a tudi v zakulisju je bilo vzdušje mladostno zaradi prizadevanja članov Prosvetnega društva Vrh Sv. Mihaela in Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica, ki sta ju pred mikrofonom zastopala predsednika Karen Ulian in Dario Bertinazzi. V pozdravnih besedah je prišlo do izraza zadovoljstvo, da je revija ponovno Uspehi domače igre pod košem Jadran kot v najlepših časih 5. april 2014 bo ostal zapisan z zlatimi črkami v zgodovini našega športa. Košarkarji Jadrana so po 18 letih med Gl in C2 ligo spet napredovali v državno B2, tekmovanje, v katerem so bili zadnjič sredi 90. let, sredi kraha Tržaške kreditne banke. O zgodbi modrih bojevnikov, kot jih je ob tem podvigu nekdo spet prekrstil kot v starih časih Marka Bana, Maura Čuka, Borisa Viteza, Tolota Starca in drugih, smo med sezono kajpak že večkrat poročali. Najprej kot čudež, da sploh dostojno sodelujejo v državni ligi, potem ko je bil vpis v prvenstvo poleti zaradi finančne stiske celo pod vprašajem. Nato rahlo kritično, ko so bili pred božičnimi prazniki v bistvu neprepoznavni. Nato pričakujoče, ko so v zimskem delu nizali MECHANICS RATO OUN/ zmage in se jim je ponudila edinstvena priložnost za neposredno napredovanje v dru-goligaško druščino. Od sobote, ko se je uresničil nenadejani sanjski scenarij, pa so dnevno časopisje in ostali mediji seveda že govorili v presežnikih o tej po svoje neverjetni pravljici. Nekaj dni je minilo, tako da je moč malce razčleniti ozadje, v katerem je ta sijajni dosežek dozorel. Gre za zmago skupine mož, od veteranov, ki so prava duša te igračke in so to letos na najlepši način pokazali (Peter Franco, Christian Slavec, Matteo Marušič), do mlajših, ki so ravno v tej sezoni, ko so vsi delčki šli na svoje mesto, dosegli pravo mero dozorevanja (Daniel Batich, Borut Ban, Saša Malalan). Svoje so seveda prinesli tudi vsi ostali, vključno z nekaterimi rosno mladimi, ki so bili odkritje prvenstva (Matija Batich, Martin Ridolfi, Carlo De Petris). Trener An-drea Mura, ki je tudi še razmeroma mlad, je tako tehnično kot v vlogi starejšega brata vse skupaj mojstrsko režiral in upravljal. Diskri-minanta je bilo seveda opravljeno trdo delo, izkušnje in talent seveda tudi štejejo, pomembno pa je tudi zaledje, katerega špica je bilo to moštvo. V času, ko ni mogoče več računati na denarna sredstva (ki so bila v prejšnjih Jadranovih obdobjih vendarle pomemben dejavnik), je bila zmagovita poteza toliko opevani projekt, torej zamisel o sodelovanju od jeseni res vseh slovenskih društev v Italiji, ki gojijo košarko. To se ni odražalo pri sestavi neke reprezentance članskih igralcev, ki je bila v bistvu skupaj že več let. Šlo je bolj za neko skupno dihanje, ki daje moč in garantira za prihodnost zamejske košarke ne glede na "zgode in nezgode" najbolj reprezentativne prve ekipe. To morda spominja - v spremenjenih okoliščinah - na Jadranove začetke. Zgodovina zadnjih desetletij nas uči, da to združevanje ni nekaj samo po sebi umevnega in je tudi veliko diplomatsko delo. Ni nujno, da vedno uspeva in da so ga vedno vsi pripravljeni podpirati in uresničevati ter v njem sodelovati, vendar strastni zagovorniki ideje Jadrana imajo po letošnji sezoni nov dokaz, s katerim lahko branijo svoje prepričanje na podlagi doseženih ciljev. Franco in Slavec sta si ob koncu sijajne kariere izborila izredno priznanje, vrhunec, po katerem se ju bomo seveda še dolgo spomnili kot legendi naše košarke. Toda vprašajte ju, kako je bilo ob koncu 90. let, ko je bilo dvomov o nadaljevanju zgodbe Jadrana veliko, v letih v Gorici, ko si je Dom začasno prevzel rešitev združene ekipe in sta morala s soigralci tudi skozi vice skromnejše deželne C2 lige, pa tudi v sodobnejših časih, ko je peterka pristala v do pred kratkim tuji openski telovadnici in je na igrišču še enkrat izpadla iz Cl, ali pa minulo poletje, ko se je govorilo o zaprtju zaradi pomanjkanja denarja. Skratka, vrh piramide in njegov vrhunski uspeh nedvomno legitimirata skupno nastopanje vseh slovenskih košarkarskih društev in zagotovo motivirata tudi mlajše, ki predstavljajo pogon tega projekta. Jadran Franco 2013/2014 pa si dovolimo že zdaj kandidirati za vseprimorsko ekipo leta 2014. HC mov, nobena skrivnost namreč ni, da so večerje, druženja ob kavi in čas za kosilo najpomembnejši del vsakega kongresa, saj se prav med obedi največ pogovarjamo, tkemo vezi in izmenjujemo svoje izkušnje pri časopisih, ki so vsi vraščeni v krajevno stvarnost in danes tudi vsi v globoki krizi. Navadno vsak organizator skuša privabiti zanimive goste, ki nas nagovorijo, poleg vsega tega pa je pomemben dejavnik še predstavitev mesta in območja, ki ga posamezni tednik pokriva; tako smo v Gorici najprej spoznali dejavnost Kulturnega centra Lojze Bratuž, krajevno Cerkev, nato smo imeli v goriškem Kinemaxu na Travniku izjemno dobro obiskano okroglo mizo o evropskem povezovanju na Balkanu, gotovo pa je bilo zanimivo tudi srečanje v palači Attems, kjer smo prisluhnili predstavitvi niza prireditev ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, pred to okroglo mizo pa so udeleženci kongresa imeli možnost vodenega ogleda Gorice in seveda nekdanje državne meje, ki je delila sosednji državi. Za nas, ki živimo tu od nekdaj, je bila to le rutina, čisto nekaj drugega pa je bilo to za kolege, ki so prišli v Gorico iz vse Italije, včasih domačini pač ne cenimo tistega, kar imamo, in ne vidimo lepote, ki nam je vsak dan na očeh, vsaj ne tako, kot jo vidijo gostje. Že dejstvo, da je večina udeležencev kongresa po zaslugi organizatorja Maura Ungara, odgovornega urednika tednika Voce Isontina, prenočevala v hotelih v bližnjih Solkanu in Šempetru, je pri večini udeležencev kongresa izzvalo nemalo zanimanja, veselja, mestoma so bili tudi presenečeni, za večino od njih je bilo sploh prvič, da so prespali v Sloveniji. Teh nekaj osnovnih podatkov sem dolžan navesti, da lahko na glas razmišljam o tem, koliko nas sploh drugod poznajo, Slovence seveda, čeprav bi lahko zapisal tudi Goričane, saj je bilo na kongresu večkrat rečeno, da je Gorica sploh težko dosegljiva, ker moraš vanjo zares namenoma priti, ker ni na danes izjemno živahnih poteh turizma... Mislim, da nikomur ne bom delal nobene krivice, če zapišem, da nas slabo poznajo že v deželi Furlaniji Julijski krajini, kaj šele v Italiji. Za kolege iz notranjosti Italije mirno lahko zapišem, da vedo o nas zelo, zelo malo, če pa že vedo kaj, je to zasluga Novega glasa, ki se redno udeležuje teh kongresov, in prav zato, ker nas osebno poznajo, tudi vedo, da Slovenci živimo tudi na Goriškem, Tržaškem in Videmskem. A navadno se njihovo poznavanje konča tu; če nas na kongrese ne bi bilo, zagotovo za nas ne bi vedeli. Zato sem bil še kako vesel, ko sem že prvi dan kongresa, še preden se je v bistvu začel, izvedel, da so udeleženci kongresa FISC dobesedno razgrabili knjige v italijanskem jeziku o nas Slovencih, ki jim jih je darovala Goriška Mohorjeva družba, niti ena sama ni ostala, veliko pa je bilo povpraševanja po njih, žal jih ni bilo dovolj za vse. Tokrat knjig nihče ni puščal za seboj, kot se dogaja velikokrat po Italiji, ampak so vse romale v še posebej so to priznali tisti, ki se doslej še niso srečali z dejstvom, da lahko kdo ob meji pozna dve kulturi, živi obe, drugi pa tega ne počne in zato soseda ne pozna in ga seveda ne ceni, če se ga že ne boji. Kako zmotno je dejstvo, da se v Italiji o nas skoraj nič ne govori, sem sam doživel v avtomobilu, ko sem peljal v Brda na italijanski strani državne meje predsednika naše zveze Francesca in kolegico italijanskega dnevnika Avvenire Lucio, poznamo se že več kot dobro desetletje. Ko sta začela s pripovedjo o tragediji povojnih pomorov, istrskega eksodusa ter s problemom fojb, sem ju po dolgem in globokem dihanju, ki mi je služilo, da sem se notranje umiril, previdno opozoril, naj ne govorita, kot bi zgodovine ne poznala, predvsem pa sem ju opozoril na nevzdržnost "plehkih resnic", ki jih širijo italijanski časniki. Kolegica je takoj "skočila v zrak" in prizadeto rekla, da tako govorim samo zato, ker sem Slovenec. In smo bili spet tam... A sem spet globoko vdihnil, se vmes vsaj dvakrat vprašal, kaj sploh počnem tukaj, in zraven še vzdihnil: "Ma chi me lo fa fare? - Kdo me sili v to"?, ki ga je bistra kolegica Lucia ujela in mi rekla, naj razložim... In sem seveda skušal strnjeno prikazati strašne tragedije našega prostora in predvsem dejstvo, kako te zgodovinske tragedije še danes služijo le za ločevanje, in to vedno znova!, dnevni politiki. Lucia mi je oporekala, dejala, da sama odlično pozna zadevo, pa sem ji vseeno postregel z nekaterimi podatki, ki jih ni poznala, in ji povedal, da sem sam pred veliko leti pred spomenikom slovenskim junakom v Bazovici na slovesnosti govoril o tem, kako bi najprej morali razumeti in sprejeti bolečino drugega, če bi hoteli doseči spravo, o kateri se, žal, samo govori, in še to sem dodal, da sem tam citiral besede slovitega kardinala Martinija, ki so se mene in tudi vseh prisotnih na proslavi v Bazovici zelo dotaknile. Ko smo se v noči pred hotelom v Brdih, ki so nekoč bila slovenska, a so se tamkajšnji ljudje v slabe pol stoletja dobesedno vsi poitalijančili, poslovili, sem imel občutek, da me kolegica ni sprejela, da ji je lažje negovati samo lastno in njene družine bolečino, ki jo je izrazila s stavkom: "Ti ne smeš pozabiti, da ima moja družina devet naših najbližjih sorodnikov v fojbah"! V nedeljo sem kupil Avvenire, Lucia je s svojim zapisom o koncu kongresa FISC v Gorici dokazala, da je bistra, resnicoljubna in poštena, saj je pisala tudi o našem Novem glasu in naši, slovenski prisotnosti v Italiji, citirala je tudi to misel o spravi, ki sem ji jo povedal v avtu; zvečer mi je še v Facebookovi klepetal-nici napisala, da je bilo z mano lepo, ker sem ji odprl nove poglede, ji dal nove iztočnice za boljše razumevanje našega prostora in tudi same sebe. "Nekaj je", sem si rekel, ko sem vsaj za hip odgnal misel na svoj večni "Kaj sploh počnem tukaj"?, ki mi dobesedno ter nenehno prihaja vedno na misel. GORICA - KRMIN - GRADIŠČE ŠEMPETER - NOVA GORICA V VSEH SODELUJOČIH RESTAVRACIJAH Krožnik ANCI/EXPO Štruklji in polnjeni njoki z goriškim radičem (goriška vrtnica) Goriška malica LJUDSKI VRT Izložba okusov Vina iz Goriških Brd in s Krasa Gubana, kruh in pecivo iz »starih časov« Lokalni siri in suhomesnati izdelki Slovenski proizvodi Peneča vina Biološko predelana hrana z območja Gorice Grenčice KORZO VERDI Tržnica s kmetijskimi pridelki in živilskimi proizvodi Lokalna pridelana hrana Goriška malica RASTEL Okusi Cesarstva Goriške restavracije Krožnik EXPO z Rebulami Peneča vina Beli beluši Tradicionalni furlanski proizvodi Tradicionalne jedi iz Posočja PO RAZNIH LOKALIH V MESTU Goriška malica Vina iz italijanskih Brd Pršut pečen v testu s hrenom Frtalja z zelišči Koruzni kruh Goriška pinca NOVA GORICA Tradicionalna tržnica Tipični slovenski proizvodi Gorica 11.12.13.april Okusimo! Vina DOC in tipični meniji. Tržnica s kmetijskimi pridelki in živilskimi proizvodi. Simpoziji o zdravi prehrani. Vfj SKIC MILANO 2015 Lltalia in tutti isensi 0 .5 N O xu> ai o o J FONDAZIONE OBČINA OBČINA OBČINA , —_ CMHSinuBmMaiaaM. GORICA KRMIN GRADIŠČE novagomca . . . - .fr. - - • *• •/ -.v. I ... ... -j CARNICA ARTE T E S S I L E IMBELLINUM za ljubitelje lepih stvari 33029 villa santina / ud / ul. nazionale 14 tel. št. +39 (0)433 741 29 faks +39 (0)433 747529