15. štev
V Ljubljani, dne 18. aprila 1901.
XI. leto.
Izhaja vsak četrtek ter stane za vse leto 1 K 60 v., za pol leta 1 K. — Za oznanila plačuje se od dvostopne petit-vrste 16 v. če se enkrat tiBka; 24 v. če se dvakrat, in 30 v. Ce se trikrat tiska. — Večkratno tiskanje po dogovoru. — Naročnina in inserati blagovolijo naj se pošiljati „Narodni TIskarni*' v LJubljani, vsi spisi in dopisi pa uredništvu „Rodoljuba". — Pisma izvolijo naj se frankirati. — Rokopisi se ne vračajo.
Razdvojenje jugoslovanskih drž. poslancev.
Predno se je sešel državni zbor, smo se slovenski naprednjaki oglasili z željo, naj bi se v državnem zboru združili vsi slovenski in hrvatski poslanci. Vsi pravi rodoljubi so temu pritrdili, saj je vsak spoznal, da bodo slovenski in hrvat-8ki poslanci le tedaj kaj dosegli, če bodo postopali z združenimi močmi.
Ali ta želja se ni izpolnila. Kranjski klerikalci z dr. Šusteršičem vred so rekli, da ne marajo združenja. Ni jim bilo mar, Že vsled tega ne bodo mogli za svoje volilce nič doseči, da bi le mogel dr. Šu-steršič hoditi svoja pota.
Vsled tega postopanja kranjskih klerikalcev so se hrvatski in slovenski poslanci razcepili na dva tabora. S kranjskimi klerikalci sta jo potegnila tudi štajerska poslanca dekan Žičkar in zadolženi nemški vitez Berks, vsi drugi hrvatski in slovenski poslanci pa so se združili v hrvatsko-slovenski klub.
Napredni slovenski poslanci so šli VBtopivši v ta klub, do skrajne meje sa-mozatajevanja, da bi le ta klub mogel ostati na zdravi podlagi, in da bi mogel kaj doseči za slovenskega kmeta.
Toda prišel je sovražnik, črni klerikalec, in zanesel razpor v ta klub. V tem klubu sta Bedela tudi dva štajerska poslanca, hofrat Ploj, ki še danes ne zna pravilno slovenski, in Uobič, potem pa nekaj hrvaških duhovnikov, mej katerimi se jo posebno odlikoval istrski poslanec SpinČič, katerega smo Slovenci šele zdaj spoznali. Najprej so ti snedli svojo besedo, da ne bodo podpisovali klerikalcem predlogov, potom pa so, ko je ljubljanski škof nanje pritisnil, začeli ruvati zoper dr. Tavčarja, in dasi se ta ni čisto nič pregrešil proti klubovim pravilom, so ga V(mdar hoteli izključiti. Hoteli so ga osramotiti pred vso javnostjo, da bi se tako &kofu ljubljanskemu in drugim farjem Prikupili, čeprav se jim dr. Tavčar nikdar vsiljeval ni, in čeprav so ti poštenjaki bedeli, da je dr. Tavčar vsak čas prijavljen, iz kluba izstopiti.
Posledica tega grdega nepoštenega Postopanja je bila ta, da so vsi štirje ^aprodni   poslanci   dr. Tavčar, F orjanČič,  Plantan  in Oabr-°sk  izstopili  iz   toga  kluba, in J* bodo  zdaj   ustanovili  svoj poseben lub, kateremu pristopita morda tudi oba *rbska poslanca iz  Dalmacije, ki stojita 1)4 Naprednom stališču.
Zdaj bo jugoslovanski  poslanci razponi na tri skupino, /a našo Btrankar-korist jo to brez pomena, trpel pa bo
kmet, kajti poslanci, ki so razdeljeni na tri skupine, ne morejo nič doseči.
Največ zasluge, da je tako prišlo, imata hofrat Ploj, in sladki Spinčič in to si je dobro zapomniti.
Na križpotu.
(Slovenskim kmetom Šmarskega okraja.) V nedeljo, 21. aprila ob pol 12. uri dopoludne vršil se bode v Šmarju pri Jelšah ustanovni shod »Slov. kmetskoga društva« in istega dne popoldne ob 3. uri je prvi občni zbor »Katoliškega političnega izobraževalnega društva«. Torej na jeden dan bodeta zborovali dve društvi in kmetom  šmarskega  okraja se bode treba odločiti, v katero društvo jo bodo krenili. »Slovensko kmetsko društvo« so ustanovili odlični narodni kmetje z namenom, da združijo v društvu vse zavedne slovenske kmete v okraju in tako omogočijo, da bodejo trdo stali v boju za svoje pravice in koristi rama ob rami. Duhovniki so se prestrašili, ko so izvedeli, da gre slovenski kmet na dan, in da se hoče organizirati brez njihovega dovoljenja in blagoslova. Predno je še »Slov. kmetsko društvo« stopilo v javnost in pričelo svoje delovanje, so začeli duhovniki vpiti, da bode društvo širilo liberalizem in vzelo kmetom vero. To ni nikdar res; in kdor to pravi, je hudoben lažnjivec in obreko-valec, če ima tudi blagoslovljeno glavo. Kaj so torej duhovniki storili, da bi preprečili združenje kmetov?   Ustanovili so hitro  »Katoliško politično izobraževalno društvo« in sedaj love kaplacčki kmete-gimpelne v to društvo, nad katerim drže roko duhovniki šmarskega okraja. Duhovniki hočejo vladati na deželi v cerkvi in izven cerkve in za to no pustć, da bi se kmet samostojno organiziral in tako oprostil njihovega vpliva. Dokler se kmet ne bodo zavedal svojih pravic in se otresel duhovniškega jerobstva, tako dolgo so mu bodo Blabo godilo. Kmet naj so druži s kmetom in naj posluša svete svojih tovarišev  in  se uda njihovemu vodstvu. Duhovniki naj oznanjujejo vero in uče krščanski nauk, da bodejo ljudje pošteno živeli, za posvetno stvari pa naj se no brigajo, to si bodejo kmotjo žo sami uredili.   Kaj bi porekli duhovniki, čo bi so kmetje vtikavali v njihovo stanovske zadevo?  In zakaj se morajo duhovniki vtikati v stanovske zadeve kmeta? Zakaj? Zato, ker pravijo, da je kmet pronoumen, da bi so znal sam zastopati in sam sebe voditi. Da bi pa duhovniki kaj storili, da bi kmet  postal pametnejši, tega ne, ker dokler jo kmet neumen, so bode dal šo vodno po duhovnikih voditi, in duhovniki ga bodejo še vodno lahko izkoriščavali v
svoje namene. Nasprotno, duhovniki sovražijo vse naprave in ustanove, ki imajo namen kmeta poučiti in razglasijo vsakega, ki hoče kmeta poučevati in ga duševno osamosvojiti, za liberalca in brezverca. In tako so tudi sedaj storili s »Slovenskim kmetskim društvom«. Raztrobili so v svet, da je društvo liberalno, in da sedijo v njem sami brezverci. Rekli smo že jedenkrat, da je to laž in obrekovanje »Slov. kmetsko društvo« je nekako strokovno kmetsko društvo, ki ima lep in blag namen, pomagati slovenskim kmetom v političnem in gospodarskem oziru, društvo pa, katero so ustanovili kaplani in mež-narji, ima zloben namen preprečiti ali vsaj otežkočiti delovanje »Slovenskega kmetskega društva« in prizadevanje vrlih kmetov, ki hočejo svojim sotrpinom pomagati. Razdvojiti kmete v dva tabora, to je namen kaplana Krohneta, in če bodo to dosegel, si bode mencal roke in se smejal, češ, kmetje so še tako neumni, da raji grejo za menoj, ki sem od danes do jutri tukaj, kakor za tistimi kmeti, ki jim res hočejo dobro, in katerih rod je nad sto let že okušal križe in težave kmetskega stanu in pozna vse gorje" slovenskega oratarja. Slovenski kmet jo v šmarskem okraju stojite sedaj na križpotu, in odločiti se vam je za zdravo in neodvisno kmetsko organizacijo v »Slov. kmetskem društvu« pod vodstvom svojih prijateljev-kmetov ali pa z'a ki-manjo v »K a to I. p oli ti č n e m dru> štvu« po ukazih fajmoštrov in kaplanov. Kdor ima srce, um in pamet bode šel s kmeti v »Slov. kmetsko društvo«, vse drugo pa naj le gre z mežnarji, župniki in kaplani v farovško poneumne-valnico!
Politični pregled.
Državni zbor se je sešel dne IS. t m. Zdaj pride kmalu na vrsto železnica od Celovca čez Jesenice in skozi Bohinj v Gorico in v Trst.
Velikodušen dar. Cesar je daroval dva milijona kron, da se v Pragi ustanovi galerija umetnin.
Nemški prestolonaslednik je bil te dni na Dunaju kot gost našega cesarja.
Važne slavnosti so se vršile te dni v Toulonu na Francoskem. Tja je bila prišla na obisk laška mornarica. Slavnosti ki so se vršile, kažejo, da se jo Italija močno približala Franciji, in da jej ni več dosti mar za prijateljstvo z Avstrijo in Nemčijo. _
Dopisi.
Iz Škocijana na Dolenjskem. Naš
t župan noče novih občinskih volitev razpisati iz dveh važnih vzrokov. Hoče namreč biti še v naborni komisiji za rekrute, češ da je to velika čast. Zraven tega pa tudi dobro ve, da nikdar več ne bode župa-noval naši občini; zato pa hoče sedaj, kolikor mogoče dolgo svojo župansko čast uživati. No, pa on itak ni za tako važno mesto! Gotovo jo zanj veliko bolje, da se zopet poda v svojo kovačnico in tam zopet kuje rumenjake in podkove. Dolgo smo čakali, da razpiše nove občinske volitve; pa ker tega noče storiti, se bomo morali obrniti na višje mesto. Kajti župan ni še najvišja glava na svetu, zlasti pa Kopina ne, ki je pri državnozborskih volitvah na naše pravice popolnoma pozabil! — Kaplan Kos se vozi po navadi z ženskami v Dobruško vas; seveda se vsede na voz šele zunaj Škocijana, da bi morda kedo kaj ne rekel! — Kaplan Anton pa je bojda vsak dan skrivnostno-sladko ginjen. Veliko soboto zvečer se mu je pri rožnem vencu tako zapletalo, da smo že čisto obupali, da bi istega končal. — Mežnar je navil uro, da bije, kakor on hoče in kadar hoče! — Kuharica ne pije več vina. — Gosp. župnik bo šel pa menda v pokoj, vsaj čas bi bil. Že pol leta ni bral maše, uživa pa vsejedno naše župnisko premoženje. Vsi smo nejevoljni! Vsi moramo delati, če hočemo jesti! Samo nekateri ljudje so menda tako srečni, da jim ni treba delati, živijo pa bolje kot tisti, ki delamo! »Med službo božjo pridno ,kegljamo\ pa za nas ne veljajo iste postave kot za kmeta!« Samo da so »gaspud« zraven, pa morda še kak orožnik, pa jo vse dovoljeno.
Iz Postojinske okolice. Zopet moram navesti par slučajev iz prakse Sv. Ivan-skega ekspozita Mlojnika. Neki osebi je dejal, da je dosedaj pokopaval mrtvo ljudij, od zdaj naprej pa da bo žive, pokopal pa bodo tudi tisto, ki so pričale zoper njega v zadevi žaljenja veličanstva. 0 toj zadevi zvesto kmalu več. Drugi slučaj. Neka žena v Rakitniku je umrla, soprog pokojne je šel vprašat Mlojnika, kdaj bode pogreb. Mlejnik mu jo odločil uro pogreba ter pristavil: »Za pogrebce nič ne skrbite, sem jih žo jaz sam določil, ti morajo biti našo stranke, ne sme biti nobeden liberalec«. Na leci se jo izrazil, da on jo dušni pastir klerikalno stranke, narodna stranka pa naj si išče druzega; plačo in biro pa pobira tudi od liberalcev, pa še več zahteva, kakor mu gre. Tretja cerkvena zapoved nam zapo-vodujo, postiti se zapovedane postne dni. Vsak pravoverni kristjan si v teh dneh pritrga v jedi in pijači, toda g. Mlejnik gotovo te zapovedi no pozna, ako bi jo poznal, ne bil bi zadnje tri dni velikoga tedna, kakor tudi na veliko nedeljo popoldan tako — ginjen, da so so odrasli v cerkvi smejali in izglodavali, otroci pa pohujšavali. Na leci so je tiščal v kotu, da ni padel, ter razgrajal kakor najhujši razgrajač.
Veliko nedeljo zvečer je bil Mlejnik z županom Klemencem v gostilni v Uakitniku. Napadala sta natakarja, češ, da ne gre nobenkrat k maši in spovedi, prigovarjala sta mu, da naj prednje poklekne, moli in odpuščanja prosi. Menda sta si mislila, da je Klemene Bog Oče, Mlejnik
Bog Sin, sv. Duha pa tako ne moreta imeti, ker ga je že dr. ŠusteršiČ v »štant« vzel. Ako bi ga onadva imela, se gotovo ne bi tako napila, da nista bila z računom zadovoljna, češ, to je preveč. Mlejnik je govoril take klanfarske besede, da so pričujoči zarudevali. In finale, Mlejnika so morali trije fantje v farovž spremljati, ker je dobil revmatizem v noge.
Nekdo.
Iz Metliške okolice. V letošnji 5. št. »Domoljuba« je neka tukajšnja skrivnostno sladko ginjena duša v potu svojega obraza skovala dopis, v katerem med drugimi bedastočami nazadnje pravi, da mi kmetje v metliški okolici »Rodoljuba« sovražimo, in da z njim kurimo peči. Ne vem, ali ima ta pobožna duša tako kratek pogled, da nič okoli sebe ne vidi, ali je pa zaro-bil nalašč to debelo laž, misleč si: »Saj neumni kmetje nič ne vejo, in se o njih laže, kolikor so hoče.« To, kar naš dopisnik pravi o »larovški kalili«, je ravno narobe. »Rodoljub« so je pri nas — posebno po prizadevanju metliških rodoljubov — zelo razširil in se bere v vsaki hiši. Nekaj nas kmetov je tudi naročenih na vrli naš list. Po silnem agitacijskem pritisku metliških kaplanov in naših trcijalk soje zaplodilo tudi par listov »farovške kahle«; toda pokazalo se jo takoj, da pri nas nima obstanka. Jeden »Domoljubov« naročnik lista niti ne pogleda, niti ne gre po njega, a drugi ga sproti, neprečitanega, meče v peč. Kaj ne, to jo dobro znamenje. Ali mislite, vi brumni hinavci, da smo mi kmetje tako zarukani, da ne vemo, kaj je dobro, kaj slabo. Oj, vemo, da vam jo »Rodoljub« trn v peti, in ste napeli že vse moči, da bi ga pri nas zatrli, toda ne bo nič, na vašo jezo ga bomo brali še zanaprej. Na puhle besede kaplanov, ki obrekujeta in lažeta čez »Rodoljub«, ne bomo nič gledali, saj smo izprevidoli sedaj, da ga ona dva tudi bereta in komaj Čakata, da pride. Ta naša dva »gaspuda« Novak in posebno Hrvat, mali kaplanček-petolinček, ki še le komaj nekaj življenja pozna, sta se pokazala letos vrla boritelja pod škofovim praporom. Kar počonjata ona dva s svojo našuntano trcijalsko dr-haljo je neznosno in presega vse mojo. V blatu povaljane dovice — ki jih nihče več ne mara - stare samice — izbirki iz mladih let — in druga babja smet, potom nekaj porezanih (?) trcijalov vmes, to je vso dobro došlo našima kaplanoma. Ta nesramna »popovska babja garda« — s katero je le poplavljena vsa metliška 1'ara — vprizarja take čine, da so jih mora sramovati vsak človek, če ima lo trohico poštenosti v sebi. Laž, svetohlin-stvo, obrekovanje, vohunstvo in drugi enake roči, s katerimi so odlikuje »trci-jalska garda« so na dnovnom redu in kaplana-vodnika odobrila vso, kar hoče imoti »babja drhal«. Ce so pošten človek količkaj gano in izreče pogumno besedo proti loj drhali, takoj je smet po njem, in rovež mora grenke slišati, tako ga pikajo in vloČojo čez zobe, da se no upa na boli dan. Gospoda duhovnika! ali vaju ni sram to drhali, ki pod vajinim vodstvom dopri-naša tako reči! Kdaj bodo toga konec? Povejta nam!
Minoli mesec jo bila pri nas velikonočna spoved, pri kateri ho jo vrlo obnašal mali kaplančok-pelolinček. Vsakega je vprašal, če bero liberalno liste, in ako mu jo kdo pritrdil, rohnel jo v spovodnici
tako, kar se ne bi spodobilo v nobeni pošteni hiši, a kaj še na svetem kraju, v cerkvi. Nekemu »Rodoljubovemu« naročniku te dejal, da je »Rodoljub« največji lumparski list na celem svetu^ in da ga mora takoj pustiti; kajti drugače ne dobi nikdar odveze, makari če jo gre iskat k samemu (o joj nam!) papežu v Rim. Posledica temu je, da jih je mnogo odklonilo spoved. Če bosta kaplana kričala, da vera peša, naj vesta, da sta tega sama kriva. Zato, kmetje, pridno berimo »Rodoljuba« — proč s »farovško kastrolo« — in spoznali bodemo, kje je prava vera, kje hi-navščina, in stopili bomo neodvisni na noge, ter začeli drugače postopati.
Mi smo korajžni,
Vsakemu kos;
Bedakom voditi
Se ne damo za nos.
Mi beremo
„Rodoljuba",
Pa se ne bojimo hudiča
Niti ne Belcebuba
Mi nismo šalobarde,
Da bi se bali „babje garde".
Napreden kmet.
Slivnica pri Št. Jurju ob juž. iel.
Iz imenovanega kraja piše nam priprost kmet o tamošnjih občinskih razmerah. Ustrezamo njegovi želji in priobčujemo njegovo pismo z nekaterimi slovniškimi popravki.
»Rodoljuba« sem bral prvič v sosednem St. Vidu. Videl sem, da rad opere vsakogar, ki jo črn in vode potreben. Nate torej perila iz naše fare, kjer go-spodujo naš fajmošter Kozinc. Smarska dekanija gotovo no premore duhovnika, ki bi svoj nos toliko vtikal v posvetne stvari, kot naš župnik. Kadar so dela »božjega namestnika«, jo bolehav in slaboten; če pa je treba agitirati, pa vam frči po naši hriboviti (ari kakor »lintvorn«. Nikjer no morejo baje brez njega opraviti, bodisi pri volitvah v občinski ali okrajni zastop, bodisi v deželni ali državni zbor. Skratka, povsod ga je polno, čeprav jo toliko potreben kot pri vozu poto kolo A cerkev V — Bogu bodi potoženo, pred nekaj leti ga jo moral škof v cerkvi vpričo vseh ljudij okregati, kor ni znal toliko katekizma, kolikor ga znajo majhni šo-larčki.
Zdaj si pa mislite, duhovnik, fajmO' Klor, ki jo 12 let po šolskih klopeh hlačo trgal, ne zna katekizma! In tak človek hoče druge učiti, hoče druge voditi, drU* gim zapovedovati ? Kako prazno mora šo lo biti v njegovi glavi, kadar govorio posvetnih rečeh, v katerih bo razvon denarja spozna toliko kolikor zajoo na boben !
Pri nas smo imeli pred več ko letom dni občinsko volitve. Volili nismo kmetje« ampak volitov je bila delo našega faj" inoštra. V odbor jo spravil fajmošter sam0 svoje kimovce in seveda samega sobo tudi. Za župana so naredili nokega M»" tijo Vrečkota, ki je največji in naj z ve-stejši farovški kimovoc. Župnik je blagajnik, čeravno bi mu kmetje nikdar no lZ* ročili denarja, ko bi šlo po njihovem-Župnik je pravi župan ali kakor pravij0 »burkelmajater«. Zoper občinske volitve vložila so jo pritožba. Toda do danos še ni nič slišati, s kakim uspehom, kajti p° lapiu.štrovi kunšti zverižoni odbor so vodno ne umakne. No vemo, je-li HJ|V^ niški fajmošter res najvišja oblast za s ' niške občinarje.
Kaj nam je storiti? Vrečkota ne mara nihče za župana. On je sam slab gospodar. Pri občini pa se potrebuje mož, ki je sam dober gospodar, ker le tak ima veljavo; župan mora biti neodvisen od -fajmoštra, katerega ne smejo posvetne stvari nič brigati. Dosedanji župan je bil prej tajnik ranjkega župana. Kot tak, bi moral biti njegova desna roka. To pa on ni bil, marveč ga je celo tožil, in to brez vzroka, na deželni odbor. Zato ni Vrečko mož, ki more Slivničanom županovati. Bukovčani in Javorjani smo brez zastopa v občinskem odboru. Temu mora biti konec. Toliko mož se pa morda še najde ■na Slivnici, da se otresejo fajmoštrovega jerobstva. Mi plačujemo, fajmošter samo vživa in se nam v pest smeje. Vtika naj raje svoj nos v katekizem.
Bukovčan. Iz Hotederšice 16. aprila 1901. Dne ■31. marca imeli smo tukaj volitev občinskega odbora. Naši klerikalci so sklenili dobiti županski stol v svojo oblast, in to bi se njim tudi posrečilo, da bi v Hote-deršici ne bilo ljudi, katerim pravijo liberalci. (O da bi videli to našo bursko vojsko.) Naši možje, liberalci to so vam res pravi Buri. Zmagujejo vedno in povsod, in sedaj so »kikerikalce« porazili že če--trtikrat. To pa se je tako-le zgodilo. Ko smo liberalci zvedeli kaj nameravajo klerikalci, opozorili smo svoje ljudi, ter jim razdelili male listke, na kojih so bila napisana imena mož, katero je naša stranka določila za v odbor. In naši so se udeležili volitve vsi ko jeden mož. Ko so klerikalci videli toliko naših na volišči, zagnali so hrup (zakaj videli so, da bodo poraženi) kdo ima pravico voliti, ali tisti ki imajo »cogelce« ali tisti, ki jih nimajo, sevoda so so jim naši smejali ter bili tiho. Ko se je hrup polegel, pričela so je Volitev, in naši so zmagali v vseh razredih, le radi ljubega miru so naši dva klerikalca zvolili v odbor, kar pa klerikalci ne -bi nikdar storili (da bi jih videli, kako ■poparjeni so zapuščali klerikalci volišče.) Dno 11. t. m. bila pa jo volitev župana, a glej česar bi nikdo ne pričakoval so je zgodilo. Dosedanji naš vzorni in za občinski blagor vneti župan, g. Ivan Albreht so je odpovedal županstvu. Mož je miroljuben tor ni hotel več prenašati klerikalnega obrekovanja. Izvoljen pa je njegov •brat Prane Albreht, iskren narodnjak, ^laga duša in vzoren gospodar. — Naši klerikalci imajo kaj čudne nazore, vso da ©i se jim moralo pokoriti, drugače smo »erdamani, a naj se le zaletavajo v liberalno našo trdnjavo, toliko časa, da si razbijojo svojo neumne butico. Gorjo liberalcu sedaj, ako je kaj dolžan kakemu '»kikerikuejusu« takoj ga tirja in mu grbzi * tožbo. Imajo pa ti klerikalci tudi nekatere strastno agitatorje, kakor skazaurar Jakob, potem svetovno znani živinski ^azač, in njegova debela hči trcijalka, in Nazadnje patentirana devica farovŠka kuharica »liani«. Ta četvorka nosi našim klerikalcem agitatorski zvonec, boga mi, Pomilovanja vrodna stranka. Na nas vpi-J6jo, da smo brezverci, ker beremo Slov. ^arod in Rodoljuba, da bodomo brez iz-4eme vsi pogubljeni itd. Tem mi povemo vsa usta, da se za takšne hinavce in ^brekljivce šo zmenimo ne. Mi smo bili, 111 OBtanomo verni katoličani. Naša cerkev *Je Vedno polna, čeprav je ogromna večina JUdBtvii liberalna. Ljudstvo našo je hvala
Bogu razsodno, v cerkvene in verske reči se ne vtika nikdo, mi spoštujemo duhovnike, kateri so vredni spoštovanja, zlasti kakor je naš župnik nekaj časa sem. — Tukajšnjo ljudstvo je že toliko zrelo, da si zna v posvetnih rečeh samo gospodariti, ter tudi ne pusti, in nikdar ne bode pustilo nositi hlač brezvestnim obrekljivim in vladoželjnim klerikalnim farizejem.
J. Brus.
Domače in razne novice.
Še vedno žlindra. Sodba deželnega sodišča ljubljanskega v zadevi dr. Šuster-šičeve kupčije z žlindro je klerikalce strašno pobila, prav kakor bi jo bili s pasjim bičem dobili krog ušes. Zdaj se trudijo na vse mogoče načine, da bi ljudstvo prevarili in premotili, tako da bi ne vedelo, pri čem da je. Po celi deželi vpijejo: saj ni dr. Šusteršič nič napačnega storil. Pa je! Ko bi imeli že tisti zakon, ki ga zahtevajo poslanci že dolgo let, ki gaje zahteval tudi zadnji slovenski katoliški shod, in ki ga je cesar v prestolnem ogovoru tudi obllubil, zakon zoper nepošteno kunkurenco, potem bi bilo sodišče poklicalo dr. Susteršiča na odgovor, in potem bi dr. Šusteršič ne bil danes poslanec, ampak bi bil zaprt. Ker tega zakona nimamo, dr. Šusteršič ne bo zaprt, moralno pa je obsojen ravno tako, kakor predsednik tihotapskega društva Venzajz in pa notranjski poslanec dr. Netopir.
Občinske volitve v Ljubljani se
bodo vršile prihodnji teden. Klerikalci in Nemci so sklenili, da se jih ne bodo udeležili. Grozdje jo kislo, je rekla lisica, ko ga ni mogla doseči. Tudi klerikalci in Nemci vedo, da bi bili pri volitvi, tepeni in zato bodo ostali doma.
Shodi volilcev. Minolo nedeljo sta imela poslanec dr. Tavčar v Ljubljani in poslanoc dr. Ferjančič v Kamniku shode volilcev. Obema poslancema so izrekli volilci popolno zaupanje. Na shodu v Ljubljani je tudi hofrat Ploj slišal, kar mu gre.
Novomeški vodovod. Te dni jo ministrski predsednik pisal dolenjskemu poslancu Plantanu, da je cesar že odobril postavo zastran vodovoda za Novo mesto in okolico. Stvar bi se gotovo še nekaj časa vlekla, ako bi se poslanca Plantan in dr. Tavčar ne bila tako krepko in vztrajno zanjo potegovala.
Izkoriščanje ljudske pobožnosti. Minolo nedeljo je ljubljanski škof peljal 1075 romarjev na Sv. Goro pri Gorici. Južna železnica je dala za to romanje vozne listke po 3 gld. 14 kr. Odbor za prireditev romanja pa je prodajal udeležni-kom to listke po 8 gld. 50 kr. Vsak romar je torej za listek plačal 36 kr. preveč. Duhovniki so imeli samo pri prodaji voznih listkov 387 goldinarjev profita! Ali vidite zdaj, zakaj prirejajo duhovniki tako radi romanja? Da narede kaj dobička!
Liberalci za družbo sv. Cirila in Metoda. Minolo nedeljo jo bila v Ljubljani velika veselica na korist družbo sv. Girila in Metoda. Škof je tisti dan priredil ro-manjo na Sv. Goro, vrh tega so pa klerikalci priredili šo svojo posebno veselico. Vzlio temu pa je bila veselica tako velikanska, da malo tacih.   Kosmatega do-
hodka je bilo okoli 2500 gld. Ta denar so darovali liberalci. Tisti ljudje, katere škof m njegovi hlapci razglašajo za brezverce in za sovražnike vere in cerkve so na jeden večer žrtvovali 2500 gld. za cerkvene in samostanske šole, za katere pa klerikalci ničesar ne dajo.
Nazadovanje na Štajerskem. Koliko koristi slovenstvu toli proslavljana sloga, kaže uvodni članek zadnjega »Slov. Gospodarja«. Tam čitamo: »Mislili smo že, da se nam za občinske volitve ne bo več treba toliko brigati, kakor nekdaj, ker se je pač malokje bati, da bi občinska uprava prišla v nemškutarske roke. Žal, da temu ni tako! Nemšku-tarstvo je začelo zadnji čas zopet drzne je dvigati svojo glavo in se ozirati po plenu. Posebno v mariborskem, ptujskem in ljutomerskem glavarstvu so se razmere znatno spremenilo in sicer za nas na slabše, čeprav po nekaterih krajih v teh treh glavarstvih narodna zavest še vedno veselo napreduje, toda splošno pa nazaduje. To je dejstvo, ki se ne da utajiti, in katerega ne smemo prikrivati. Težko, da bi si letos kje pri občinskih volitvah pridobili kak nov občinski zastop, pač pa je že danes gotovo, da bomo, nekatere občine izgubil i.« — Dovoljujemo si vprašanje: Kdo pa je temu kriv? Vzlic slogi ne bodo Slovenci letoč ničesar pridobili, pač pa nekaj občin izgubili. Kako je to vendar mogoče, da ljudstvo beži v nasprotni tabor, v nemški tabor? Ali je morda vzrok to, da složni posvetnjaki in duhovniki vsi skupaj nič ne delajo?
Duhovnik pred sodiščem. Kmalu bomo prišli tako daleč, da bo začelo ljudstvo zahtevati, naj se duhovniku ne da več  prisega. Kdor čita veliko časopise, tisti s strahom opazuje, koliko je slučajev, da so duhovniki po krivem prisegli in koliko slučajev, da so duhovniki ljudi zapeljali h krivemu pričevanju. Ku-rat Ferjančič v Gočah je obtožen zaradi zapeljevanja h krivemu pričanju .... Pri nas se opazuje, da sodnije duhovnikom ne verjamejo rade, tudi če prisegajo ali sami, ali njih priče.   Tako je bil na Koroškem  obsojen  klerikalec  dr. Pupovac zaradi razžaljenja deželnega zbora, dasi so štirje duhovniki prisegli, da ni izgovoril tistih besed, zaradi katerih jo bil tožen. Necega kaplana iz Notranjsko ljubljanska sodnija šo zapriseči ni hotela, ker se je bala, da še pod prisego ne bo resnice govoril.   Mož je res tako čudno pričal, da bi ga bili kmalu prijeli zaradi krivega pričevanja. Na Dolenjskem so svoj čas v neki kazenski zadevi zoper necega duhovnika trcijalko kar po vrsti po krivem pričale.   —   Ko je bila obravnava zaradi žlindre, ni sodišče verjelo kaplanu  Benkoviču, dasi je prisegel, niti njegovim pričam. V soboto jo bila v Celju potrjena obsodba kaplana I. Kosta-njevca in I. Zorkota z Rečice, ker sta pobila nekega obrtnika. Pri prvi obravnavi v Gorenjem Gradu je Zorko prisegal: »Bog v nebesih mi jo priča, da sem popolnoma nedolžen!«, kaplan Kostanjevec pa je rokel: »Mojo častno besedo, da sva nedolžna!« — Pozneje pa sta kaplan in. njegov prijatelj Zorko sama priznala, da sta prod sodnijo lagala.   To so pač žalostne razmere, a če mi naprednjaki zahtevamo, naj se take duhovnike kaznujol
in če jih šibamo, da bi se poboljšali, pa vpijejo, da smo brezverci!
Ponesrečeni Vencajzov volilni shod
v Tržišču. V nedeljo, dne 14. t. m. se je vršil nekak shod v Tržišču, katerega jo sklical poslanec Vencajz. O shodu do zadnjega trenutka nihče ničesar vedel ni, šele pri jutranji maši se je raz lečo oznanil. Shoda v farovžu udeležilo se je precejšnjo število kmetov ter se je končal z veliko — blamažo za sklicatelje. Vencajz je zbranim poslušalcem pripovedoval, koliko odpusta na davku jim je Povše že izprosil, nadalje, da si morajo o deželno-zborskih volitvah izvoliti klerikalne zastopnike. Tržiščani, po veliki večini pristaši narodne napredne stranke, so Ven-cajzu odločno ugovarjali, in sicer tako glasno, da ni nobeden klerikalnih govornikov prišel več do besede, ter da jo je moral Vencajz ves poparjen odkuriti. — Mislimo, da mu ne bode več prišlo na misel, v Tržišču shodov sklicevati.
Iz Št. Gotarda se nam o župniku Slaparju, vulgo »Reitguzen« poroča, da so dne 9. t. m. prinesli novorojenega otroka posestnika Novaka iz Trojan h krstu, da ga pa gospod Reitguzen ni hotel krstiti. Vsled tega so nesli otroka k sv. Ožboltu, kjer se je ondotni župnik tudi branil krstiti novorojenca. Oče omenjenega otroka pritožil se je vsled tega na deželno vlado. To so res lepe razmere in lepi »božji namestniki«!
Imenovanje v cestni odbor. Deželni odbor je poklical v cestni odbor Brški: gosp. Feliksa Stareta, graščaka na Kolovcu in gosp. Janka Rahneta, notarja na Brdu; v cestni odbor Višnja-gorski pa gosp. Janka Poljanca, posestnika na Krki in gosp Janka Škr-binca, nadučitelja v Višnji Gori,
Zdravniški uradni dnovi bodo vsako sredo v Višnji Gori, in sicer bo hodil tja okrož. zdravnik g. dr. Repič iz St. Vida pri Zatičini.
Varujte se amsterdamskih podjetij za srečke. Več podjetij v Amsterdamu, ki se pečajo s prodajanjem sreuk, ima v službi agente, ki potujejo tudi po Avstro-Ogrskem in zlasti revnejšim slojem vsiljujejo srečke, češ, da ni težko zadeti lepe dobitke. Iz jako zanesljivega vira smo izvedeli, da so ta podjetja nepoštena, in zato svarimo pred nakupovanjem teh srečk.
Agenta za izseljevanje v Ameriko
je dobila v svojo pest policija v Ljubljani. Nameraval je dva, vojaški dolžnosti podvržena mladeniča spremiti, in ju spraviti čez mejo. Vsak mladenič bi mu bil moral za to neki plačati 20 kron.
Nesreča. 5-letna deklica Katarina Grad iz Dragomelja v Kamniškem okraju se je igrala z ognjem. Vnela se ji jo obleka in bila je tako opečena, da je v bolnici, kamor so jo prepeljali, umrla.
Boji med madjarskimi in slovenskimi delavci. V g.iloeških rudnikih na Ogrskem so nastali delavski prepiri iz narodnostnih vzrokov. Madjarski in slovenski delavci so se krvavo stepli. Madjarski delavci goro sovraštva proti vsem tujcem, kateri* jim jemljejo kruh. V korist madjarskih delavcev posredovali so pri delodajalcu grofu Eszterhazvju, lastnik rudnika, in veliki župan, ali zaman. Vslod tega so prišli Madjari na delo v rudnik
z revolverji, ki so bili okrašeni z madjarskimi trobojnicami. Ravnateljstvo rudnika je moralo na obrambo slovenskih delavcev zahtevati število orožnikov.. Ko se je pokazalo, da ni dosti orožnikov, da bi mogli Slovence pred Madjari ubraniti, je ravnateljstvo zaprosilo vojaškega varstva, in je koj došlo 400 vojakov v rudnik. Sele s pomočjo vojaštva so mogli zasačiti glavne provzročitelje pretepa, Madjare, ter je ravnateljstvo krivce poboja, Madjare, izročilo oblastvu in jih zajedno odpustilo od dela. V mestu se govori, da je rudniška bolnica vsled poboja mej madjarskimi in slovenskimi delavci polna ranjenih.
Vsa družina pod vlakom. V Santovi na Ogrskem se je pripetila ta-le nesreča: Uradnik Molnar se je peljal s soproro in dvema otrokoma na obisk k prijatelju. Ker železniški prelaz ni bil zaprt, ter je prav tam strmec, je voz zašel na progo v tistem hipu kot vlak. Stroj je gospo in otroka razmesaril in zmečkal v eno meseno gomilo, Molnarju je odrezana noga ter je močno ranjen, kočijažu pa pretreseni možgani.
Na vislice je bil obsojen d ne 12. t. m. na Dunaju mizarski pomočnik Štefan Wanyek, ki je 8. januvarja t. 1. tri osebe ustrelil in dve težko ranil. Tudi v ječi je napadel čuvaja. \Vanyek se ni hotel nič zagovarjati.
Dvakraten  umor v Neapolju. Iz
Rima poročajo, da je na javni cesti katoliški duhovnik Pietro Poten za ustrelil vdovo Orlando in njenega Sletnega sina. Vdova je bila poštena ženska. Občinstvo je hotelo morilca ubiti in naskočiti ječo. Močan vojaški oddelek pa je preprečil vsako nasilnost ljudij.
Vržen v ogenj. V Brodku na Moravskom je neki Ivan Capal zažgal hišo Frana Jakša, pri katerem je prejšnje čase služil. Ko je stala hiša v plamenu, in je ljudstvo izvedelo, kdo je požigalec, so ga poiskali in vrgli v ogenj. Capal je poskusil parkrat uiti iz plamenov, a vsako pot so ga pahnili nazaj v ogenj. Končno je planil zopet iz žrjavice, so zgrudil in v groznih mukah umrl. Zločinco ima že sodišče pod ključem.
Strašen zločin. Genoralni ravnatelj Štefani, ki je stanoval prej v Vrati-slavi, a je novejši čas postal posestnik nekih rudnikov v Porombi, je bil 2. t. m. žrtev groznega zločina. Njegov uslužbenec ga jo zvabil na noko novo stavbo ter ga ondi z dvema tovarišema pobil na tla. Nato so mu zločinci zvezali roke in noge ter mu vlili v usta neko žaročo tekočino. Potem so ga vrgli v ribnjak, kjer se je žo 3, t. m. našlo njegovo truplo. Morilce že imajo.
Zverska mati. V Primoštonu pri Šibeniku je rodila neka kmetica noza-konsko doto. Da uniči dokaz bvojo sramote, jo dete sežgala. Pri tem ji jo pomagala mati. Sedaj sta oho zaprti v sibeniškem preiskovalnem zaporu.
Tržne cene v Ljubljani
13. aprila 1901.
Loterijske srečke.
Oradeo, 13. aprila.      83, 64,  78, 21, 28V
	K	r	
Pšenica, 100 kg	10"	40	Spoh povojen, kgr.
Rež,        , .	11	—	Surovo maslo, „ .
Ječmen, „	14		Jajce, jedno .  . .
Ovob,      n .	13	60	Mleko, liter .  . .
Ajda,       n . Proso, n	13		(Jnvejo     meso kgr
	17	—	Telečje „
Koruza, „	12	80	Svinjsko     ,, „
Krompir,	5	_	Kofttrunovo „ „
Leča,      lit. .	—		
Grah,       „ .	—	20	
Fižul        „ . Maslo,    kgr. .	—	20	Seno,  100 kilo .
	2(lo		Slama, „    „ . .
Mast,      „ .	l lo		Drva trda, klftr. .
Spoh svež, „ .	in		„ metka,   „   . ,
Brno, 3. aprila. Dunaj 13 aprila. Lino, 6. aprila. Praga, 10. aprila. Trst, 6. aprila.
75, 39, 70, 47, 76\
31, 19, 7, 57, 87.
21, 52, 15, 64, 6.
18, 7, 13, 36, 9.
33, 53, 10, 48, 17.
Zmešano lase
kupuje po najvišjih cenah in plača bolje nego vsaka zunanja firma
Lndovik Businaro
v L j uhlja n i, Hi Iša rje ve ulice št. 10.
Nabiralce las opozarjam s tem uljudno na mojo firmo.
Glavna slovenska
regiatrovana zadruga z neomejeno zavezo
pisarna: na Kongresnem trgu 14
Souvanova hiša, v Ljubljani
sprejema in izplačuje hranilne vlogo in
obrestuje po 4v.°/o od dne vložitve do dne vzdige
brez odbitka in brez odpovedi.
Hranilne vloge dobrodelnih, obCekoristnih zavodo* in vseh slovenskih društev, kakor tudi de* lavcov in poslov cole deželo so obrestujejo po 6%.
Hranilne knjižice so sprejomajo kot gotovina, n" da bi se obresto vanje pretrgalo.
Dr. M. Hudnik
predsednik.
Postna hranilnica ček. it. 840.086. Telefon št. 135.
Kava (cikorija) in sladna kava
družbo sv. Cirila in Metoda
V I..J«il»ljl«lll
ki
bo dobi
v VHoh sporo-
rijskih prodaj a 1-
nicab, in brez katero bi
no smola biti nobena slovenska
hiaa   • jo najboljša primes k pravoj
bobovoj kavi, katera joj daje dober okus In
lepo barvo!    Kupujte In zahtevajte Pov*°£
kavo družbe sv. Cirila In Metoda I #
Odgovorni urednik Valentin Kopitar.
Lastnina in tiaek .Narodne Tiskarne" v Ljublja-*1-