Književnost.
639
— Jako smo se razveselili te knjige svojega tako delavnega rojaka dr. Musiča. Saj bomo tudi Slo ¦ venci lahko rabili to delo, katero nam natančno in ob jednem umevno razkazuje-grško prelepo pesništvo v najboljši dobi. Najprej pa govori o gtškem jeziku in opisuje vneto njegove vrline (n. pr. da ima 507 prostih glagolskih oblik, v čemer je nad vsemi indoevropskimi jeziki); potem deli zgodovino grške književnosti in začenja v tretjem poglavju z narodnim pesništvom. Da sta Ilijada in Odiseja na odličnem mestu, umevamo lahko. Tudi s Hezijodom se bavi posebno poglavje. Dalje čitamo o manjših epikih in o lirskem pesništvu (v 4. pogl.), kar je jako poučno za prijatelja poezije. Naposled nam slika pisatelj dramatsko pesništvo, ki je dospelo do tako čudovite višine pri Grkih. Dobro jo je pogodil pisatelj, da ne podaje suhe zgodovine, ampak jo pojasnjuje z izbranimi vzgledi v lepih prevodih. Glede na jako zanimivo tvarino, lepo zunanjo obliko in mično pripovedovanje ponavljamo le, kar smo rekli v začetku tega poiočila, da smo te knjige jako veseli in težko pričakujemo nadaljevanja.       Dr. Fr. L.
Črtice iz primorskoga malogradskoga života. Napisno ih J. Dra^enovič. U Senju i8()3. Tiskarski ^avod H. Lustera. Ciena im 80 nove. — Teh črtic je trinajst v zvezku, obsegajočem 2 1 7 str. Bralcem „Vienca" so že večinoma znane, ker razven štirih: „Po buri", „Luka ,Sveti'", „Na badnjak" so tiskane v različnih njegovih letnikih. „Mačka" je iz almanaka, „Zvonimir" I. god. V teh črticah nam pisatelj kaže življenje navadnih, malo-mestnih ljudij — navadno iz življenja primorskega. Podrobno riše značaje bolj po govorjenju ljudij, zaradi česar se beseda včasih nareja le predomača. Tistih potaljančenih izrazov, tistih kletvic in jed-nakih stvarij nismo radi videli v berilu. A vendar si kakor domač med tem preprostim ljudstvom, in šegavost njegova in dovtipi ti izvabljajo smeh na ustna, da mu rad spregleduješ to ali ono. Jezik pa je  manj   umeven  nego  v  ,Slavenski  knjižnici'.
M. B. Češka književnost.
Češka proza. (Poroča A. Sušnik.)
Nihče ne more tajiti, da je češko slovstvo povsem jako veselo napredovalo v poslednji dobi. Na vseh straneh se javlja radostno gibanje in nastopajo novi pisatelji.
Toda, govoreč o napredku, se oziramo samo na estetično stališče, ali bolje rečeno, samo na obliko, zakaj z nravnega in verskega stališča treba mnoge pojave obžalovati in milovati češki narod, češkega kmeta, češkega rokodelca, kateremu so taki proizvodi namenjeni. Kako škodo ima preprosti čitatelj iz domačega slovstva, ako vzame v roko  knjigo  kakor „Santa Lucia", kjer se na vsaki
strani kar cedi nenravnosti! Koliko bi ti spretni pisatelji, ki hodijo po krivih potih, koristili domovini, narodu in prosveti, ko bi gojili pošteno, nravno, zares lepo slovstvo! V naslednjih vrsticah omenjamo knjig v češkem slovstvu, katere so izšle v poslednjem letu in  se  odlikujejo  v umetelskem  oziru:
Karol Klosterman je spisal knjigo: „V šu-mavskem raji". (Založil R. Vilimek v Pragi.) To je zgodovina podhamerskega kmeta, ki je ponosen na svoje imetje, naposled pa to izgubi, in je tako kaznovan radi prevzetnosti. Krasno je opisana šu-m.ivska priroda. Roman je sicer zajet iz nemškega ljudstva, toda to je vrli katoliški ljud na bavarski meji, čegar pobožnost in prostosrčnost mora občudovati človek.
M. A. Simaček je izdal »Dvoji lasku". Roman je ponekod preobširen, z nravnega stališča nima nobene vrednosti.
V „Ze zapisku filosofa Koffnka" od Martina Havla veje prevelika lahkota, s katero piše pisatelj   nalog svoj.  Sicer ima dober talent.
„Vdova po chirurgovi" od Bož. Viko ve-Ku-neticke opisuje prenapeto ljubezen mladega lahko-živca do vdove kirurgove, kateri ga je pohabil pri operaciji in se zaradi tega ustrelil. Ta publikacija je prebombastična. Pisateljica je v čeških leposlovnih listih opisala mnogo prizorov in objavila lepe  črtice  s  slovenske  Koroške.
„Prvm hffch" Fr. Rohačka opisuje moravske odnošaje semtertje  suhoparno, sicer pa resnično.
Vlasta Pittnerova je izdala na svetlo dve knjižici: „Od Ždaru" in „V chaloupce pod lipou". Pisateljica piše prosto, neustrojeno, toda ganljivo, ona opisuje bolj ljud nego prirodo. V njenih spisih se zrcali pravo kmečko življenje v vseh svojih krepostih in  hibah.
Neizrecno globoko pa leži knjiga Viljema Mr-štika „Santa Lucia", ki je izšla v „Matici lidu". (!) Vsebina je zajeta iz dijaškega življenja. V knjigi se vidi, da je Mrštfk iskren naslednik Zolov. Toliko blata in gnoja po slojem vzoru je nakidal v to knjigo, da je gnusno. Praga se vedno bolj pri-spodablja „ odkriti" ženski. Avtor tu zasramuje duhovščino in profesorje brnske gimnazije. Deželni šolski svet je prepovedal to knjigo šolskim knjižnicam. V slovenski književnosti ima knjiga so vrstnico v famoznem „Pomladanskem cvetju". („Go-lobičja pošta"   Iv. Mohorčiča).
Spis slične vsebine je roman Jurija Karaska „Bezcesti", objavljen v „Moravski biblijoteki", ki je za ljudstvo. Vsebina je taka, kakor pri Mrštiku. Pisatelj je mislil, da piše za gospode in dame iz „polsveta" in ne za spodobne čitatelje, ki se hote v  čitanju pošteno  zabavati.
Karasku v zlogu in vzdušju sličen je Otakar Avfedniček. Njega „Malifske novely" in „Pseudo-kontessv" so naivne anekdote iz slikarskega življenja.