MLADIKA MLABIKA IZHAJA VSAK MESEC 1969 leto XIII. štev. 10 VSEBINA: Voščila.....................177 Zora Tavčar: Podoba tete Tone......................179 Slavko: .Božična pesem . . 179 Slavko: Božična prošnja . . 180 Slavko: Vabilo k jaslicam . 181 Kondor: Trubar in Pahor . 182 Praznik naše pesmi v zame j stvu.................184 Danilo Sedmak: Praznik v družini...................185 Vladimir Kos: Srpanska balada .....................186 Vladimir Kos: Med pesmijo in prošnjo za Japonsko . 186 Slavko: Darovi svete noči . 186 Drago Štoka: Med Beneškimi Slovenci...............187 Drev: Razmišljanje o »vroči jeseni« v Italiji .... 190 Javna tribuna: Odisej ob jamboru zaplenjen ... 194 Portret: Fulvio Tomizza . . 196 Marička: Dvigni nakit brezčasnosti .................198 Živko: Spomini..............198 Martin Jevnikar: Sodobna slovenska zamejska literatura .............199 Lev Detela: Za kače proti kačam ..............201 M. M.: Knjige in revije . . 202 Kulturni koledarček . . . 202 Za dobro voljo...........203 Uredil JOŽE PETERLIN Revijo izdaja uredniški odbor: Stanko Janežič, Marij Maver, Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij Pahor, Jože Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Emil Valentinčič in Marilka Koršič. Odgovorni urednik: MARIJ MAVER Zunanja oprema PAVEL MEDVEŠČEK Uredništvo dn uprava: Trst, via Donizetti 3, tel. 768189 - Pod uredništvo v Gorici: SKAD čekovni račun 11/7019 Registrirano na sodišču v Trstu št. 193 Tiska tiskarna »Graphis«, Trst, ui. Sv. Frančiška 20, tel. 29-477 Blagoslovljene božične praznike in srečne novo leto 197(1 želita uredništvo in uprava SLOVENSKO LJUDSKO GIBANJE želi srečne praznike svojim prijateljem in somišljenikom. Vsem Slovencem pa želi v novem letu popolno uveljavitev demokratičnih načel in srečno, svobodno življenje in nove zmage pri volitvah v naši deželi. ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI pozdravlja za božič vsa včlanjena prosvetna društva in prijatelje slovenskega prosvetnega dela in jim želi mnogo uspehov v novem letu, SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU želi slovenskim prosvetnim društvom na Goriškem, Tržaškem, Koroškem, Slovenskem, v Beneški Sloveniji, Kanalski dolini ter Slovencem doma in po svetu blagoslovljene praznike in srečno novo leto. DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU pozdravlja bravce in sotrudnike z željo, da bi jih »Mladika« razveseljevala in plemenitila njihovo mišljenje in da bi prinašala v slovenske družine čisto resnico in blagovest Evangelija. SLOVENSKI KULTURNI KLUB bo v božičnih praznikih v duhu tesno povezan med seboj, s prijatelji in z vsemi Slovenci po svetu. Srednješolski odsek pozdravlja vse slovenske študente in jim želi duhovno prerojenje za božič. Akademski odsek pa pozdravlja predvsem vse slovenske akademike na Tržaškem, na Goriškem, na Koroškem, v Sloveniji in drugod po svetu. Srečen božič! SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSV. DRUŠTVO V GORICI želi vsem prosve-tarjem in vsem Slovencem na Goriškem in po svetu prelepo božično duhovno prerojenje. RADIJSKI ODER želi, da bi s čim boljšimi oddajami zadovoljil in razveseljeval svoje drage poslušavce. Vesel božič in srečno novo leto! VODSTVO SLOVENSKIH TRŽAŠKIH SKAVTOV vošči vesel in blagoslovljen božič in srečno novo leto. SLOVENSKA MARIJINA DRUŽBA v Rojanu želi svojim članicam in vsem slovenskim družinam v Rojanu vesel božič. SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO »FR. SEDEJ« V ŠTE-VERJANU želi vsem svojim članom, sotrudnikom in bratskim društvom lepe božične praznike in mnogo sreče v novem letu. SLOMŠKOV DOM V BAZOVICI želi vsem članom, prijateljem in dobrotnikom, vsem družinam v Bazovici in v okolici mnogo lepega božičnega veselja in sreče v novem letu. »KATOLIŠKI GLAS« pozdravlja svoje bravce in jim želi vesele praznike in srečo v novem letu. »NOVI LIST« vošči vsem Slovencem vesele božične praznike in srečno novo leto. VODSTVO NOVEGA MARIJINEGA DOMA PRI SV. IVANU želi vsem Sveto-ivančanom in drugim Slovencem vesele praznike in srečno novo leto. Zahvaljuje se vsem dobrotnikom, ki so pomagali dom graditi in vabi vse Slovence, ki so dobre volje, v nove prostore in se priporoča za nadaljnjo pomoč. SKAD V GORICI želi vsem svojim članom in prijatejem srečen božič in veselo novo leto. DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V TRSTU želi lep božič in srečo v novem letu vsem članom, prijateljem, predavateljem v Dragi in udeležencem študijskih dni. Že zdaj vabi za prve dni septembra na »Študijske dneve 1970«. FINŽGARJEV DOM NA OPČINAH pozdravlja za božič vse. prijatelje in obisko-vavce prireditev in jim želi srečno in veselo novo leto. ZAHVALA. Ob zaključku 13. letnika »Mladike« se uredništvo in uprava iskreno zahvaljujeta vsem sodelavcem in naročnikom, vsem, ki so kakor koli pomagali, da smo lahko uspešno zaključili ta letnik naše revije. PROSIMO vse, da nam ostanete zvesti tudi v novem letu. Potrudili se bomo, da bo izhajala »Mladika« redno tudi v naprej. Posamezna številka Mladike stane 200 lir, po pošti 220 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 2000 ( 2200) lir. Naročnina za ves letnik v Jugoslaviji35 Ndin, v Ameriki stane 5,5 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 4 funte. ŠKOFOV VIKAR MSGR. LOJZE ŠKERL Res vesel Božič, pa dobro novo leto želim vsem prijateljem Mladike! Temu kratkemu, a iskrenemu voščilu dodajam še nekaj misli, ki sem jih vzel iz poslanice Pavla VI., s katero je v decembru 1967 določil praznovanje »dneva miru« na prvi dan novega leta. »Sveti verski spomini ob božiču in ob novem letu morajo vreči svojo luč dobrote, modrosti in upanja na prošnjo, premišljevanje, povišanje velikega in tako zaželenega miru, ki je svetu tako potreben... Mi, ki verujemo v evangelij, lahko poveličamo ta praznik s čudovitim bogastvom izvirnih in mogočnih misli: npr. o nedotakljivem in vsesplošnem bratstvu vseh ljudi, ko vendar izhajamo vsi iz edinega, neodvisnega in preljubeznivega božjega očetovstva; izhajamo iz skupnosti, ki nas, stvarno ali v upanju, vse druži v Kristusu... Kakor nihče drug lahko govorimo mi o ljubezni do bližnjega; iz evangeljske zapovedi o odpuščanju in usmiljenju lahko dobimo sokove, ki res morejo prenoviti družbo- Začnimo novo leto z molitvijo za mir. Noben glas naj ne manjka v tem velikem zboru Cerkve in sveta, ko bomo prosili za nas darovanega Kristusa: podari nam mir!« O EŽELIMS POSLANEC DR. DRAGO ŠTOKA Leto, od katerega jemljemo slovo, ¡e bilo slovenski narodni skupnosti v marsičem naklonjeno. Čutiti je bilo večjo osveščenost slovenskega človeka, ki se je znal odločneje postaviti v bran raznarodovanju, ki mu je izpilo mnogo preveč narodnega soka. Razveselili smo se tako povečanja števila otrok na slovenskih šolah: danes se nam ni več bati za našo šolo. Prav tako pa nas je razveselilo osveščenje naših rojakov v Benečiji, ki se z vsem pogumom lotevajo svojih narodnih in socialnih problemov in zahtevajo njih pravične rešitve. Beneški Slovenci postajajo aktiven nosilec svojih problemov in se otresajo raznih kompleksov manjvrednosti, ki so jim jih morda okoliščine vcepile v dušo in kri. Ob prestopu v novo leto pač želimo, da bi ta pozitivni razvoj naše narodne skupnosti šel naprej in nam prinesel resničnih in trajnih sadov. Naša zamejska narodna skupnost je kot celota prebolela marsikatero krizo v povojnih letih. Vrstili so se trpki časi medsebojnega nekulturnega obdelovanja v političnem in sploh javnem življenju; prišla so leta suhih krav, ko smo lažnim idealom popačene fratelance darovali za večno dobršen del tržaškega predmestja. Danes se počuti slovenski človek svobodnejšega in samostojnejšega v odločitvah na narodnostnem področju. Če si kaj iskrenega res želimo ob pričakovanju novega leta je, da bi naš razvoj šel v to smer in da bi ljudje različnih mnenj posvečali vso skrb za ta napredek, ki naj zajame našega človeka od Trbiža, preko Čedada do Trsta. PISATELJ DR. ALOJZ REBULA Naša domnevna »zdrava pamet« se utegne te dni vprašati, ali se je bilo Kristusu res treba roditi v hlevu. Če že ni hotel priti na svet prav v kraljevi palači, bi si bil lahko izvolil srednje udobno gostišče. Ali, če je prav hotel začeti s protestništvom že ob rojstvu, bi si bil izbral kakšno proletarsko stanovanjce, žalosten in leden, a še zmeraj človeški prostor. Ne — Kristusov protest je bil radikalen od vsega začetka. Odklonil je celo senco kakršnega koli udobja. Izvolil si je — votlino. To je bila samo uvertura v Njegov življenjski protest — tja do Govora na gori, kjer je razglasil revolucijo, ki postavlja na glavo vse, kar je norma tega planeta do danes. Tako tudi izvirno krščansko bivanje more biti samo protestništvo, tudi ob dostojno pristriženih laseh, začenši s protestiranjem proti na ¡bližji avtoriteti: proti svojemu majhnemu, brljavemu egoističnemu Jazu. Kakor kalup na odlitek se lahko s tem protestniškim krščanskim bivanjem uskladuje naše slovensko bivanje, to naše večno protestiranje od Trubarja prav v te-ie božične dni, ko zamejski Slovenci dvigamo svoj glas proti plenjenju kulturne knjige, ki je izraz naše skupne slovenske bolečine. Slovenski kristjan se lahko izživi v tej nepomirljivi dinamiki. Ni mu treba otopeti, če le hoče biti Slovenec in kristjan. Oboje je lahko ne samo njegova vera, ampak tudi njegova mladost. Takšnega mladostnega božičnega duha voščim bralcem Mladike. ZORA TAVČAR PODOBA TETE TONE Kadar se dnevi na naši planoti kopljejo v modrikasti bleščavi kakor v moji rodni dolini decembrske dni, preden jo loči od sveta beli snežni zastor, takrat se v krvi spet oglasi moja Gorenjska in v nosnicah zapolje ostri vzduh tam od Selščice, nad planoto pa kot kristalna sanjska gora vstane zasneženi Ratitovec, A čez hip svetloba ugasne in skrčim se kot pod udarcem: kaj mi moja dolina, ko tisti, ki sem jih imela rada, leže pod tremi težkimi sivimi kamni na selškem pokopališču. In božični zvonovi mi ne zapojo več tako svetlo kot nekoč... Ej, to ti je bil vesel dan, vsa vas iz sebe! Divji kostanji so še bolj znižali svoje listnate krošnje in tja proti tretji uri poletno zadišali kot po reznem moštu, ko se je pod njimi s cementnega podija v graščinskem parku oglasil globoki, medvedasto neokretni glas »pumpardona«. Kmečka godba je z vsem francjožefovskim veličastjem udarila staroavstrijsko koračnico, edini komad svojega skopega repertoarja, ki se je zdel poštarju Cenku dovolj mogočen za tisti hip, ko bo z vlaka stopil sam škof, da po desetih letih obirma vse, kar se jih je bilo medtem nabralo od prvega razreda osnovne šole tja do srede gimnazije Lica so se napela in trobenta je Cenku napihnila malo, ozko oprsje in ptičji obraz, da je bil skoraj podoben okroglemu gostilničarju Jakobu. Sloki krojač je z vso ihto stresal drobne viže iz svojega posrebrenega klarineta. Plešastemu policaju se je čez trebuh razvešala kromatična harmonika in med gubami njenega meha je zdaj pa zdaj zginil konec dolgega brka. Samo gosposki mesar je stal v ospredju kakor na odru dunajske opere in umetniški trilčki njegove violine so se opotekali med basom in harmoniko kakor kaplanov ščebet med možatimi glasovi kmetic pri jutranji maši. Škof je v gostem špalirju duhovnikov in otrok prihajal čez trg. Pred hišami je bodlo1 iz tal nešteto v tla zakoličenih brezic, ceste in potke so bile pometene k prazniku in od šestih nebotičnih mlajev so se čez trg razvešale težke zelene verige pušpano-vih in bršljanovih vencev. Mežnar je udaril na veliki zvon, ministranta na krajna dva in praznično pritrkavanje je privabilo iz hiš še zadnje birmance z botri vred. Kar je bilo vaške gospode, je vezala birmo, nekateri pa so šli ponje celo v bližnje kraje in k mestnim sorodnikom. Birmanci so se šopirili po vasi, obloženi z vsem, kar so dobili, in si šepetali najbolj imenitne zgodbe o svojih botrih in o njihovi mogočnosti. Tudi moj brat, moja sestra in jaz smo šli tisti dan k birmi. Nekaj mesecev prej je mama vprašala: »Koga bi radi za botra?« Brat si je izbral bogatega strica. Sestra je po daljšem premišljevanju izbrala radodarno staro mamo. Le jaz se nisem mogla odločiti, da bi povedala svoje, kajti moja izbira je bila takšna, da ni mogla prinesti ne koristi in ne postavljanja. V sorodstvu smo imeli dve mamini stari teti, ena je bila poštarica, druga pa ji je gospodinjila in zaradi svoje skromnosti ni imela ni- Božična pesem Da mi ¡e nocoj zapeti o božični noči, o skrivnosti sveti čudežnega učlovečenja Sina božjega, ne bi vedel kje začeti, ker prepolno je občutkov moje ganjeno srce. Pel bi rad o Detetu, ki v jaslicah leži, ki v mrazu in uboštvu na trdi slami spi. Pel bi rad o Materi Mariji, ki sklanja se nad jasli, tiho moli in trpi; o dobrem Jožefu, ki poln skrbi zamaknjeno strmi v Dar nebeški. Pel bi rad o množici pastirjev, ki k Detetu gredo in dar ljubezni v dobrih srcih mu neso in vsem ljudem utrli so stezo, ki vodi k Jezusu v večni Betlehem. Slavko Božična prošnja Nauči me trpeti kot ti, pomagaj mi ljubiti kot ti... Navadi me prilagoditi vrat jarmu vse dobrote, da bom slehernemu brat. Dokaži mi, da je sladko nositi nad seboj streho nad, težo dni, trpljenje vseh ljudi. Pokaži mi po strmi cesti meni dodeljeno mesto že pred zarjo in nočjo sveta: kvišku dvigati med jasne zvezde blaženo otroštvo in želje človeka, ki nemirno veka v trdih jaslih vesoljske ladje. Slavko koli nič svojega. Toda bila je najbolj ljubo bitje v vsem sorodstvu, samo srce in pridnost. »Teto Tono!« sem rekla pritajeno in srce mi je udarilo malo od kljubovalnosti, malo od veselja, kako bom presenetila teto Tono s svojo izbiro. »Misliš reči Ančko!« je popravila mama. »Ne, Tono, Tono imam najrajši' tudi če mi nič ne da!« »Vzemi rajši trgovko Milko, dala ti bo kolo, saj je obljubila!« je svetovala sestra. »Kaj pa učiteljica? Joj, to bi bilo imenitno, imeti učiteljico za botro, tudi če bi ti nič ne dala. Ampak gotovo bi kaj kupila, da bi se postavila, prav gotovo, da bi!« je menil brat, oče pa je odrezal: »Izberi si tistega botra, ki ga imaš najrajši. Dar porabiš ali pokvariš, boter pa ostane!« In tako je obveljala moja. Pisali smo teti Toni in odgovorila je s svojo težko, skromno pisavo, da bo že vezala, za vezilo pa naj se ne bojim, če ne prej, na njeno smrtno uro mi pritiče urica. Tako je prišla v dolgem sivem krilu in v svileni ruti s črnimi rožami, vsa sramežljiva med tolikšno gospodo, in kakor vsi botri mi je nakupila sladkarij pri debelem Golčniku na stojnici. Potem je s svojimi zdelanimi rokami odprla torbico in izvlekla belo mašno knjižico in bel rožni venec. »Urice pa ni!« me je pogledala z žalostnimi in toplimi rjavimi očmi: skesano kakor da je kaj zagrešila. »Nič za to,« sem rekla, »samo da imam vas za botro!« sem rekla vroče in stopala ob njej skozi vas bolj ponosno kot drugi, ki so imeli bogate in bahave botre, medtem ko sem jaz imela takšno, da sem jo lahko imela rada! Pa je padla grenka kapljica v začetek počitnic. Najprej se je oglasil stric: »Dragi Radek! Pridi za 1 mesec na našo kmetijo. Jahal boš konja in »fural«. Če boš priden, dobiš »Ion«. Tvoj boter. In brat je z zmagoslavnim obrazom začel pripravljati kovček. Teden po njegovem odhodu se je oglasila stara mama: »Draga Miča, pridi na počitnice! Čaka te kolo! Stara mama«. Res, mene ni posebno marala, a vseno... »Vidiš, ti se ne znaš nič prikupiti,« je pripomnila mama. »A boš vseeno šla z Mico«. »Ne, ne grem!« »Greš, pa konec!« je pribila. »Ne bodo delali razlik! Obe ali nobena!« Tako sva se odpeljali, jaz Že s svojim trdnim načrtom. Ko je avtobus pripeljal do trga, kjer se ločita cesti v Gornjo in Spodnjo dolino, mi je srce začelo burno utripati, vendar sem kljub temu odločno obsedela na sedežu, ko je sestra vstala. »Greva, kaj ne vidiš: da je treba presesti!« »Ti že, jaz pa grem naprej! Peljem se k teti Toni!« Šlo ji je na jok, kaj bo rekla mama. »Nič, samo ti lepo molči in me ne izdaj!« Nobeno prigovarjanje ni pomagalo, odpeljala sem se po svoje. Kako me je bila vesela teta Tona. Ni upala pisati pome, prepričana, da me je gotovo povabila stara mama, kjer je vsega na pretek. »Vidiš,« je pokazala začeto pismo, kjer je stalo: ... pridi kaj gor skoz, tvoja botra Tona. »Pa sem rekla, — saj ji tukaj ne bi bilo lepo, ko nič nimam. In nisem poslala. No, pa si le prišla.« Žarela je od ponosa. Zažvenketalo je v skledniku, zaplahutal je predpasnik in začela je pripravljati eno od treh jedi, s katerimi mi je odslej stregla za večerjo v znak posebne naklonjenosti. Če ni bilo dvoje jajc, ubitih na zvrhano žlico masti in hru-stavo zapečenih spodaj, pa še rahlo surovih od vrha, so bila pa domača jabolka v srajčki, rumeno zabuhla in razkošno cedeča se od maščobe. Tretje pa so bili koruzni žganci. Seveda ne bi bila teti nikoli za vse na svetu povedala> da bi nikdar in za noben denar ne pojedla tako pečenih jajc, da pa sem jih z vsem prizadevanjem zaradi nje, ker sem jo imela rada. Nič bolje ni bilo z jabolki, čeprav sem ljubeče pomazala vso mast, ki mi jo je bila tako prizadevno cvrknila v posodo v znamenje kmečkega obilja in posebne slovesnosti, saj je bila sicer skrajno varčna. Edino rumeni, rahlo tresoči se koruzni žganci z ocvirki so mi šli v slast sami od sebe. Včasih je prisedla tudi teta Ančka, čeprav ji je tenki nos komaj prenesel vonj po maščobi. Bili sta svojevrsten par, ti stari teti. Ančka vsa drobna in tenka, na videz bolehna, pa ravno toliko šolana, da se ji je zdelo, da čustvenost, otožna razočaranost nad stvarmi tega sveta in usodno pobrnevanje v glasu, češ, danes lahko smo, jutri pa nas ni več, da vse to loči prefinjene ljudi od navadnih zemljanov. Tona pa je bila vse kaj drugega. Višje rasti, čvrsta v boke, pripravnih, čeprav pretehtanih kretenjt vsa zemeljska, brez senčice narejenosti. Lasje so ji le malo osiveli, imela je košate, s še jasno bakreno rjavo barvo, spletene v kito, ki si jo je zavijala v polža na tilniku. Ramena so bila moško široka, a dobrotno obla v ramenih pa ljubeznivo usločena v plečih. Ta drža in pa dvoje presuhih nog s prevelikimi stopali je ustvarjalo podobo, ki s hudomušnim zmigavanjem v širokih ličnicah vred ni mogla biti od nikogar bolj različna — kakor od lastne sestre. Z dobrotno širino je sprejemala Ančkino pesniško otožnost in s sporazumnim ropotanjem skodelic in lončkov je varila vse mogoče dietne in nedietne muhe za njen občutljivi želodec, pregrevala, odstavljala, dolivala, prelivala in na novo pristavljala, pri tem pa ji je ušel komaj kak šegav vzgib v ličnicah, češ, smo pač različno ustvarjeni ljudje na svetu. Zanjo pa je na robu štedilnika zmeraj brbotalo kaj domačega: repa, kaša ali sok. Med seboj sta sestri komaj kaj spregovorili, čemur sta se pa dodobra oddolžili, če je stopil v hišo kak obisk. Tako sta mi ob večerih začeli pripovedovati vsaka svoje na svoj nenavadni način: istočasno! Ančka tenko in gosto, z vdano zateglimi vokali o vsem, kar se je bilo v zadnjem času zgodilo žalostnega v soseš-ščini, Tona z globljimt rahlo zahripanim glasom pa počasi in tiše s kratkimi, stvarnimi novicami, da se je oboje skupaj zdelo kot tenorjev solo s spremljavo, Njun duet je po tolikih letih dosegel občudujočo ubranost. Užival si ta spev njunih tako različnih duš, čeprav ga nisi razumel, ker je bilo besedilo različno. Osnovna melodija pa ti je segla v srce, razkrivala je, kako sta vsaka zase sami. Še raje pa sem imela teto Tono samo. Široko kuhinjsko okno je komaj ulovilo kaj sonca, kadar je za kako uro pogledalo čez široke rame Mladega vrha, pa še takrat so ga najprej prestregle široke veje hrušk in nato še dvojna vrsta lončnic zunaj na »ganku«. Vendar je bila kuhinja zamolklo osvetljena od skoraj vedno plapolajočega ognja v napokanem starem štedilniku, da so rumene sence begale po stenah. Takrat sem sedela na klopi za »mentrgo«, teta Tona pa na zaboju za drva poleg štedilnika in se pogovarjali. »Čakaj, kdaj je že bilo,« je navadno začenjala, »ko sem pozimi dvaindvajsetega leta ...« Bile so vesele in žalostne zgodbe iz njenega življenja, v katerih pa so imeli vsi drugi večje vloge kot ona. Le nečesa ni povedala nikoli, pa sem se nekoč opogumila in začela: »Zakaj se pa niste poročili, teta?« Beseda je padla in izzvenela. Bilo je prvič, da ni tako1 j našla odgovora. Potem je sklonila glavo kot da premišljuje, kako bi obrnila besedo, a besede le še ni bilo. »Saj ni trebai če nočete,« sem se ustrašila. »Ni to, veš,« je dahnila. »Nikomur še nisem pravila, to je. Pa je mogoče bolje, da tudi tebi ne. Takšne reči so še na zadnjo uro prezgodaj povedane«. Vabilo k jaslicam Nocoj so šli pastirji k revnim jaslicam... A tebe ni b ampak tudi v več ali manj aluzivnih ideoloških nastopih oblastvenih predstavnikov, s članom Sveta jugoslovanske federacije Edvardom Kardeljem na čelu. Na vsak način uradno nasprotovanje pisateljevim tezam ni prestopilo okvira, ki je lasten prosvetljeni skupnosti, v kateri se ideja izpodbija z idejo. Bilo je vsekakor nepredstavljivo, da bi se v času odprtih meja, čedalje širše demokratizacije in združujočega se slovenskega kulturnega prostora, ideja začela izpodbijati z administrativno prisilo. To še najmanj v dneh, ko se tudi jugoslovanska kultura klanja junaškemu liku pisatelja Aleksandra Solženicina, njegovemu boju za svobodo duha. Nepredstavljivo se te dni dogaja. Iz neizpodbitnih virov izhaja, da se knjiga slovenskega pisatelja Borisa Pahorja, člana Društva slovenskih književnikov in slovenskega PEN-cluba, oblastveno zasega na območju SR Slovenije. Vrnjen je moral biti celo izvod, poslan v knjižnico Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Pahorjeva esejistična zbirka ni kakšna izzivalna agitka, ki bi neodgovorno naskakovala sedanjo družbeno ureditev v matični Sloveniji. Nasprotno je prizadeto, dostojanstveno in kulturno napisana knjiga, v kateri slovenski pisatelj socialist, privrženec medvojne Osvobodilne fronte in povratnik iz nacističnih uničevalnih taborišč, uporablja neodvzemljivo pravico lastne svobodne presoje, ko pretresa določen zgodovinski položaj. Zato podpisani javni in kulturni predstavniki izjavljajo da se na kulturni ravni more oceniti oblastveno zaseganje Pahorjeve knjige samo kot dejanje izvenkulturne samovolje, ki mu kakršnokoli sklicevanje na tiskovno zakonodajo ne more odvzeti njegovega mračnjaškega bistva; da se na politični ravni more isto dejanje oceniti samo kot absurd, ki bije v obraz najboljšim evolutivnim težnjam v tem delu Evrope; da takšno dejanje neodgovorno ruši tisto enotnost slovenskega kulturnega prostora, h kateremu je slovenska kultura zadnji čas težila; da takšno dejanje objektivno dokazuje, da njegovi pobudniki nimajo proti Pahorjevim tezam drugega argumenta kakor administrativno prisilo. Zategadelj podpisani javni in kulturni predstavniki nalašč napisali svoje prispevke pesniki in pisatelji: Alojz Rebula, Mijotova, Jeza, Šorlijeva iz Gorice, Janežič, Beličič, Birtič iz Beneške Slovenije, prebrali bodo nekaj Preglja in dve Novačanovi pesmi, ki še nista bili objavljeni. Večer bo tedaj glasbeno literarni. izražajo svojo ponosno solidarnost s slovenskim tržaškim pisateljem, s katerim se v tem trenutku, ne glede na nazorsko stališče posameznikov in tudi ne glede na konkretno vrednotenje avtorjevih idejnih izhodišč, identificira njihova lastna svobodna vest. Laura Abrami, ravnateljica liceja »F. Prešeren«, Trst - Karel Bajc, profesor, Trst - Marjan Bajc, profesor, Trst - Andrej Bratuž, publicist, Gorica - Ninko Černič, profesor, Gorica - Avgust Černigoj, akademski slikar, Trst - Marija češčut, članica SKADA, Gorica -Rafko Dolhar, občinski svetovalec, Trst - Jožko Gerdol, radijski uslužbenec, Trst - Anton Kacin, upokojeni ravnatelj in slovenist, Trst - Marija Kacin, profesorica, Trst - Metka Kacin, farmacevtka, Trst - Janko Jež, ravnatelj učiteljišča »A. M. Slomšek« in slovenist, Trst - Koren - Škerle Zora, slikarka, Trst - Milan Lipovec, književnik, Trst - Aleš Lokar, univerzitetni docent, Trst - Danilo Lovrečič, publicist, Trst - Humbert Mamolo, profesor in pevovodja, Trst - Marij Maver, publicist, Trst - Pavle Merku, skladatelj in slovenist, Trst -Danijela Nedoh, publicistka, Trst - Damjan Pavlin, agronom, pred--sednik SKADa, Gorica - Bruna Pertot, književnica, Trst - Alojz Rebula, književnik, Trst - Savina Remec, književnica, Trst - Mirko Rener, profesor in likovni kritik, Gorica - Saša Rudolf; časnikar Trst - Lojze Spacal, akademski slikar, Trst - Milan Starc, zdravnik, Trst - Simoniti - Suhadolc Krasulja, profesorica, Trst - Zora Tavčar, književnica, Trst - Antek Terčon, predsednik prosvetnega društva »I. Gruden« v Nabrežini - Glavico Turk, igralec, Trst - Slavko Tuta, publicist, Trst - Vera Vesel, profesor, Trst - Vladimir Vremec, publicist, Trst - Edmund Žetko, ravnatelj srednje šole »Sv. Ciril in Metod«, Trst - Šestorica članov Študentskega predstavništva na liceju »F. Prešeren« v Trstu - Raul Kodrič kot član Agitacijskega kolektiva na liceju »F. Prešeren« v Trstu. OSTALI BOŽIČNI ČAS Na praznik, 26. decembra bo na sporedu v oddaji za najmlajše božična pravljica »Zvezdice, toliko zvezdic . . .«, ki jo je napisala Lučka Peterlinova že za lanski božič. Popoldne ob 15.30 pa je na sporedu Drabosnjcikov »Ta sveti dan — veseli dan«. Žal le, da sta tedaj obe oddaji ponovitvi. Posebej piše Danilo Lovrečič besedilo za Silvestrov variété. Med drugim bo nastopila Naša gospa, ki bo povedala tudi, kako bo sodelovala prihodnje leto na postaji: Dovolili so nam, da smemo izdati že naprej, da bo sodelovala pri neki novi tedenski glasbeni oddaji. Mladi že imajo svojo tedensko glasbeno oddajo, zdaj jo bodo imeli tudi stari, pardon, »starejši«, ki jih bo zastopala Naša gospa. Nove in stare melodije bo po svoje komentirala prav Naša gospa, oddajo pa bo pisal Danilo Lovrečič. O ostalih oddajah v novem letu bomo pa poročali kaj več prihodnjič. Mešani pevski zbor iz Rojana je zapel: Triglav (J. Aljaž), Ave verum (W. A. Mozart), Hrasti (R. Gobec). Zbor vodi Humbert Mamolo P Q R T R°E T FULVIO TÜMIZZA Pisatelj Fulvio Tomizza se je rodil v Istri leta 1935. Dvajsetleten se je preselil v Trst in tu živi še danes. Zaposlen je kot časnikar na italijanski radijski postaji v Trstu. Pisati je začel že zelo mlad. Svoj prvi uspeh je dosegel leta 1960 z romanom »Materada«. Nato so sledila dela »La ragaz-za di Petrovia« (Dekle iz Petrovie), »II bosco di acacie« (Gozd akacij) in »La quinta stagione« (Peti letni čas). Poskusil se je tudi v gledališču z deloma »Vera Verk« in »La storia di Bertoldo« (Bertoldova zgodba). Obe deli sta bili uprizorjeni; prvo tudi v Ljubljani in Zagrebu. Letos je pisatelj prejel za svoje delo »L’albero dei sogni« (Drevo Sanj) lepo priznanje: nagrado Viareggio. V svojih delih opisuje Tomizza predvsem rodno Istro in Trst. Njegovi junaki žive na zemlji, ki je »italijanska in slovanska« in skušajo reševati konflikte, ki jih tu srečujejo: krščanstvo in poganstvo, komunizem in antikomunizem, izročilo in zarodki nove kulture, narodnostna nasprotstva, vse to preveva njihove izpovedi. Zato so pisateljeva dela aktualna in zanimiva tudi za slovenskega bralca, ki bo morda v marsikaterem liku spoznal samega sebe. Odlomek, ki ga prinašamo, je iz pisateljeve zadnje knjige Drevo sanj. Marij Maver Žgoče sem še občutil v sebi očitek vesti, da sem se vdal novofašistom, predvsem pa, da sem sodeloval pri risanju kljukastih križev; šele zdaj sem namreč zvedel o deportacijah in uničevalnih nacističnih taboriščih, saj sem doslej poznal le ozke kroge ljudi, ki so premlevali edinole svojo omejeno, sebično resnico. Besno in z zanosom samoobsodbe, kateremu ni bilo tuje skrito razočaranje nad malenkostnim, pa vendar tako razbobnanim preganjanjem, ki smo ga doživeli, sem se dolgo zadržal pod oboki. Rumena luč, ki je plapolala v oknih sinagoge, se mi je zdela turobna in v skladu z obredi, ki so jih opravljali v notranjosti. Katerikoli praznik naj je že bil — obredi niso mogli biti nič drugega kot žalni. Sonce je zahajalo, ko je po stopnicah prišlo dekle, ki je s svojim pogledom tako globoko prodrla vame, da se mi je na ustnicah zaustavil lahen nasmeh. Čeprav so se mi taki podvigi naravnost fizično upirali, me je ta pogled prisilil, da sem ji sledil po ozki ulici, ki vodi v širšo, koder vozijo mestni tramvaji. Njena ljubka postava z zelo ozkimi boki in tankimi nogami, gladkimi lasmi na ramenih, njen hiter korak, ki se je umiril in postal bolj gotov, čim je prišla na glavno ulico, vse to se je popolnoma skladalo z njenim prodornim pogledom. Bolj kot živemu bitju sem sledil prikazni, ki je bila zdaj blizu, zdaj daleč in je vzdržala med množico, ki je postala prava nerazločna in brezobraz-na plima. Pri semaforju sem jo dohitel, kolena so se mi začela tresti in me prisilila, da sem se odmaknil v bojazni, da se je dotaknem pod pritiskom drugih, ki so čakali na prehod. Lahkotno se je obrnila, lasje so ji zakrili del obraza in izgubil sem nadzorstvo nad svojimi obraznimi mišicami; s prav obupano prepri- čevalno močjo sem skušal pomiriti njene oči, v katerih sem odkril pogled prestrašene živalce. Preklel sem neučakanost in sebično zanimanje, ki ga je bilo moč razbrati v mojih očeh in ki jo je prisililo, da se je pomaknila na čelo čakajočih. Na cestnem prehodu sem se zavedel nesmisla tega zasledovanja, v katerem nisem videl nobene možnosti razvoja. Ko je obšla vogal naslednjega obokanega prehoda, se je spet obrnila, toda tokrat z namenom, da se prepriča, če ji še sledim; izgubil sem razsodnost in v trenutku sem bil skoro poleg nje, vstopal sem na bučno šumeči trg ob njeni strani, ne da bi si upal ozreti se nanjo. Preganjala me je predvsem nuja, da označim čustvo, ki me je vznemirjalo in zaradi katerega bi čutil njeno bližino, tudi ko bi jo nehal spremljati. Začutil sem v sebi neke vrste skrb zaradi njene krhkosti, občutek, ki ga je kazil boleč kes zaradi slehernega nasilja, nad šibkejšimi, celo nad nebogljenimi živalmi, ki sem ga zakrivil v letih divje mladosti. To čustvo je bilo zelo blizu tistemu, ki sem ga bil občutil do osirotele Gabriele, a je zdaj neposredno vzburilo mojo moškost in zbudilo v meni popolno in nejasno željo, ki pa bi mi — očiščena od nedavnega izkustva s Carlo — paralizirala roke celo za nedolžni dotik. Nadaljevala sva pot drug ob drugem, ne da bi se odkrito pogledala, vendar sem čutil, da se zelenkasta polt njene osebe, ki je zrasla v polmraku mestnih zidov, močno bije z rdečico mojega obraza, na katerem sta sonce in zrak rdeče zemlje zarisala neizbrisna znamenja. Njena bližina in osvojitev, ki si je nisem mogel predstavljati, nista samo podpirali moje spontane težnje po pomeščanjenju, temveč sta tudi odpirali obzorja daljnih dežel, v katerih bi našel zavetje daleč od utrujajočih vprašanj, ki mučijo ljudi v mestih, in daleč od brezbrižnih kričavih in rdečeličnih deklet, ki so prej sestre kot žene. Ko sva prišla do Korza, me je ona nazvala in se za hip ustavila: »Kaj hočete od mene?« Bila je še oprezna, a vendar je kazala neko radovednost, ki mi ni bila neljuba; prav ta njena radovednost, nepreneh-no kroženje ameriških džipov in pa splošen šum na cesti je zbližal najini bitji in me opogumil, da sem jo vprašal, ali je Judinja. Nadaljevala je pot in me vprašala: »Kaj me niste videli priti iz svetišča?« Bila je še mlada, vendar ženska, in ni prezrla niti tresljaja mojih trepalnic. Na Jude sem gledal kot na tujce, ki jim je treba vzbuditi narodni ponos čeprav s po-kvečenimi frazami v njihovem jeziku in ker sem poznal edinole Jezusov krik na križu, sem v šali rekel: »Eli, eli, lama sabactani«. Nagubala je čelo in pokazala, da ni razumela. Bil sem v zadregi po nesmiselnih besedah, ki so ostale brez odziva in sem ves zmeden začel na gosto govoriti v nedoločnikih: »Kako vi imenovati kruh, mati, oče, dekle v vašem jeziku?« Spet se je ustavila in z drugačnimi gubami na čelu odvrnila: »Toda jaz sem Tržačanka,« z rahlo grobim prizvokom, ki je značilen za narečje in ki mi jo je v trenutku zelo približal. Izkoristil sem priložnost: »Torej se bova še videla.« Z glavo je zanikala, podvizala korak in tako dala odločno razumeti, da odklanja mojo družbo. Utegnil sem še enkrat kaznovati svojo neučakanost s tem, da sem se zatekel v skoro hlapčevsko ponižnost. »Hočem vas spet videti, ne zahtevam nič od vas,« sem ji šepetal v lase, ki so ji vihrali v hitri hoji. Zaprosil sem v njeno uho, ki je bilo v odsevih istočasno najbolj belo in najbolj temnopolto, kar sem jih kdaj videl: »Vidiva se še jutri.« Pokazala je vrsto belih zob. ki so izsto- pali ob barvi polti skoro tako kot pri črncih. »Kaj hočete od mene? Imam trinast let.« Še sem jo zasledoval in že sem čutil svoj popoln polom, ko sem še vprašal za njenim hrbtom: »Povejte mi vsaj svoje ime!« Zatekla se je v ulico del Monte in ko sem prišel do vogala, sem zagledal popolnoma prazno, temno strmino. Ustavil sem se pred hišo, v katero sem računal, da je vstopila: spodnji del je bil obložen s trdnim kamnom, kot da hoče zaustaviti moj zalet, zgornjim nadstropjem pa je opečni zid dajal videz lahkotnosti in prostosti, ki naj bi potrjevali pravi značaj hišnih stanovalcev. V ulici, zaviti v grobno tišino, je v nekaj minutah zavladala globoka noč. Ko sem počasi lezel po strmini, ki je bila kot vdolbena med hišami in visokim zidom, sem uzrl napis, na katerem so se ostro odražale črke njihovega jezika, goste in nepredvidljive, kot razpoke v osušenem ribniku. Imel sem občutek, da sta mi duša in kri izgubili vsako željo po življenju, in ko sem počasi hodil vkreber, je do mojih nosnic zavel mrtvaški vonj borov in smrekovega gozdiča, ki vrh griča pokriva spominske kamne padlih v vojni. Trg pod širokim stopniščem, katerega sva prehodila nema drug ob drugem, je predstavljal večen in odpor vzbujajoči mestni hrum, v katerega sem se moral spet vtopiti. Kolikokrat sem potem stopal navzdol po tistih stopnicah — vedno z omahujočo zavestjo žrtve, ki brez upanja gre na semenj. Vračal sem se obupan od tistega iskanja, ki je začelo postajati mrzlično, od iskanja dekleta, ki mi je zakrilo svoje ime in katere obrisi, ki sem jih komaj dobro zaznal, so se izgubljali v mojem spominu in pustili prostor samo za široko razprte oči zasledovane živali. Krožil sem po mestu s tanko knjigo, ki sem jo za nekaj lir kupil na stojnici pri starinarju in zato sem jo imenoval Ana Frank. Prevedel Sergij Pahor Mešani pevski zbor iz Ukev v Kanalski dolini je pel: Oj Podjuna, kako si lepa (M. Tomc), Eno devo le bom ljubil, (H. Volarič), O ti preburna ženska stvar (P. Kernjak). Zbor vodi Franc Sivec. Dvigni nakit brezčasnosti Dvigni nakit brezčasnosti! V zubljih ognjenih zaves rastejo rože, dražeč je vonj krvi in žoltih narcisov, po senčnatih stenah se plazijo tropi oči, vsaka nosi pečat v nesmislu izrojenega smisla. Privid izgublja oblike. Omahuješ pod bledo sedanjostjo, njenimi mrtvimi klici po vzpetju za mavrico-srečo? Ostaja le hrepenenje pod krinko želja v nebotičnih oblakih, v plesu padajočega listja v fazi zorenja, v tihem umiranju časa, ob čakanju novega čakanja; zato dvigni nakit brezčasnosti!! Dvigni ga! Privid izgublja oblike v tihem umiranju časa. Marička SPOMINI »Napišite kaj primernega za božični večer!« mi je bilo naročeno. In ko sem sedel k mizi s svinčnikom v roki, so mi začele prihajati v spomin same stereotipne podobe. Božič v detinstvu, božič v vojnem času, dre-"esce iz brina ali bora, pastirčki, ki jih je naredil iz mavca podjetni sosed, jaslice iz svinčenih kipcev, ki jih je izdelal še bolj podjeten sosed Italijan, skromne lesene jaslice, ki mi jih je podaril sorodnik... Ne vem, zakaj so vse te podobe in spomini, nekateri že zaradi vojnega časa tudi trpki, tako idilično obarvani. Gotovo ne zaradi skrivnosti božiča. Kot otrok namreč nisem božiča nikoli občutil drugače kot druge praznike. Božič, Miklavž ali velika noč — zame je bilo vseeno. Živel sem v majhni vasici, v katero takrat še ni vozil noben avtobus in katere ni vsaj takrat še dosegel noben gradbeni »boom«. Tudi cerkve ni bilo v naši vasi, niti kapelice. Otroci smo zato vse praznike občutili, kolikor smo jih lahko, enako — po svoje. Prazniki so za nas pomenili samo nekaj več prostosti, kak obisk sorodnikov iz mesta, nekaj priboljškov in nič drugega. Edini praznik, ki se ga spominjam nekoliko bolj svečano, je Telovo. Na Telovo sem navadno hodil z mamo na Opčine v procesijo. Kot bi bilo danes se spominjam pihalne godbe iz Trebč, gospoda Cinka, sključenega pod »nebom«, nekaterih openskih pevk. Še danes bi jih spoznal, ko bi jih srečal. Tako sem jih natančno motril, da so se mi neizbrisno vtisnile v spomin. Med petjem so se jim tresle spodnje čeljusti in posebej soprani so peli v samih trilčkih. Zdelo se mi je nedopovedljivo lepo. Ne spominjam se, da bi v zboru peli tudi moški. To je edina zares praznična slika v mojem spominu: bilo je pri kapelici na Proseški cesti nasproti poštnega urada. Oblečen sem bil v kratke modre hlače z naramnicami in belo bluzo. Hlač se spominjam zato, ker so bile pretesne in so me na poti domov ovirale pri hoji. Spominjam se tudi, da tistih hlač nisem nikoli ponosil, ker sem jih lahko oblačil samo za posebne prilike. Kje so potem končale, ne vem. To je edini prazničen spomin iz mojega detinstva. Ničesar drugega se ne spominjam. Še jaslic skoraj ne, čeprav dobro vem, da smo jih delali in da sem jih imel zelo rad. Pred štalco je stalno gorela luč, svete tri kralje pa sem vsako jutro pomikal bolj in bolj proti sveti družini — tako so »hodili«... Potem se še spominjam, kako sta openski župnik in cerkovnik nosila od hiše do hiše ogenj, a to je bilo ob drugem času... Danes, ko na vse te reči mislim in jih imam skoraj živo pred očmi, se obenem sprašujem, če bi bili moji spomini kaj drugačni, kaj lepši in manj idilični, ko bi bila takrat v naši vasi cerkev in bi cerkvene praznike že takrat spremljal bolj od blizu, bolj liturgično. Mogoče bi bili tudi moji božični spomini potem bolj pristni, doživeti, osebni in manj stereotipni. Živko MARTIN JEVNIKAR naši razgledi SODOBNA SLOVENSKA ZAMEJSKA LITERATURA (NADALJEVANJE) KAREL VLADIMIR TRUHLAR Truhlar se je rodil leta 1912 v Gorici (rojstna hiša je na jugoslovanski strani). Po materi je s Krasa: ded Malnerčič je bil župan v Divači in hiša »pri Škra-teljnu« je morda najstarejša kraška hiša; po očetu pa je češkega rodu (Truhlar). V Ljubljani je dovršil klasično gimnazijo in prvi letnik teologije, v Rimu na Gregoriani pa filozofijo in teologijo ter postal doktor teologije. Od 1941-46 je bil spiritual v ljubljanskem bogoslovju, po vojni v Pragli, kjer je tudi predaval teologijo. Leta 1946 je stopil v jezuitski red in se pripravil na profesuro; od 1949 je profesor za duhovno teologijo na Gregoriani, kjer je organiziral Institut za duhovno teologijo. Truhlar se je uveljavil v svetu kot teološki pisatelj in je do sedaj izdal samo v italijanščini osem knjig. V slovenščini je izšla pri MD v Celju 1967 knjiga Pokoncilski katoliški etos, v Meddobju pa več esejev teološke vsebine. Pesmi je začel zlagati že v gimnaziji in je sodeloval pri dijaškem Žaru, Mentorju in Naši zvezdi, pozneje je prešel v Mladiko in Dom in svet. Po vojni sodeluje v Meddobju in drugod. Pri SKA v Buenos Airesu sta izšli tudi obe njegovi pesniški zbirki: Nova zemlja, 1958, in Rdeče bivanje, 1961. V Novi zemlji je dvajset pesmi, pretehtanih do podrobnosti, polnih podob, spoznanj in mirnosti: sad filozofije sv. Tomaža Akvinca, ki ga tudi navaja. Niso molitve, ampak nekak pogovor z Bogom, ki ga čuti povsod, saj »Prostorje / je težko / od Tvoje biti / V Njej je / - kakor v večni kali - / rdeče-rjavi žamet / perunik, / ki so že davno / odcve-le, // vonj macesnov, / razsejanih / po zreli / gorski planici, / živi klic viharja, / ki se bo jutri / vrgel na morje. // V Njej je moja bit...« (Prostorje je težko) Svet je v snovanju Duha »eno samo, pestro, čisto sožitje«. Brez tega snovanja bi razpadel in člo- vek bi ostal sam. Vendar pa človek ni sam, kajti »nič ni prešlo. Vse je dokončno zajeto v tvojo bit.« Nekaj Truhlarjevih pesmi je bolj impresionističnih, ko poje o vodnjaku na mestnem trgu, o lipi v juliju, o velemestu, o ribniku itd. Vendar pa je tudi v teh religiozna misel. Oblikovno je zbirka dograjena, izpiljena, a zelo svobodna. Jezik je ekspresionistično mističen, prepreden z vsemogočimi barvami. V vsaki pesmi prevladuje druga barva, najpogosteje srečujemo razne odtenke zelene in rdeče, npr.: zeleni zrak, zelene sanje, zelene oči, zeleno čakanje, beloze-leni vršički, zeleni šumot, kalnozelena proga, zelena noč, svetlozelene vihre... temnoplameneča kri, pred žganordečimi, žoltimi ploskvami brega, rde-čerjavi žamet, rdečezlata gladina, rahlordeča prozornost, škrlatnordeči senčnik. Ekspresionistična barvna metaforika je naj izrazitejša v Zeleni noči. Prim. Beličičevo kritiko v Glasu SKA, 1959, št. 12). V Rdečem bivanju je 24 pesmi, ki so nadaljevanje prejšnje zbirke, le da je šel avtor še dalje v duhovnost in je za devet pesmi zajel snov iz svetega pisma (pet pesmi o Janezu Krstniku). Pesnik je še bolj umirjen: »Tu, / v dnu srca, / mi je dobro.// Poletje s težkimi / molčečimi ognji / je tu stopilo / v zelen / prosojen Hlad / in usta / nastavilo / k Studencu.« (Poletje v dnu srca). Narava je rimska, polna simbolike in barv, izraz skop in izbrušen, zato spadata obe zbirki med najboljše slovenske religiozne pesmi. Poleg teh zbirk ima Truhlar v tisku pri Mohorjevi družbi v Celju knjigo V dnevih šumi Ocean, v kateri bodo pesmi iz prvih dveh in nekatere neobjavljene, ki so nastale v istem času; v rokopisu je zbirka Motnordeči glas, iz katere je poslal tri v Prostor in čas (št. 9-10). Mešani pevski zbor z Opčin je zapel: Domo v slovenski kraj (F. Cigani, Mrak (St. Malič), Tičice lepo pojo (H. Svetel) Zbor vodi Stane Malič. BOJAN DEVETAK Rodil se je leta 1914 v Št. Petru na Krasu, srednjo šolo je študiral v Ptuju in na II. realni gimnaziji v Ljubljani, tehnično fakulteto v Ljubljani in Zagrebu. Sedaj je inženir v Argentini. Devetak je izdal 1956 pesniško zbirko Bregovi Save, ki pa je nisem mogel dobiti. Tudi pozneje njegovega imena nisem zasledil v revijah. ADOLF ŠKERJANEC Po rodu je Ljubljančan, po vojni je odšel najprej v Pariz, nato na Koroško in končno v Argentino. Pesmi je začel objavljati v raznih razmnoženih listih, sedaj sodeluje pod psevdonimom Igor v Med-dobju, Koledarju SS in drugod, toda do samostojne zbirke še ni prišel. Njegove pesmi so zdaj čiste impresije iz narave (Predramljen cvet, Gorski sen, Sanjav spomin), drugič trpko domotožje, čeprav se tolaži: »Pojoč se bom spet vrnil k Tebi, mati... poljubil Te, srce Ljubljane bele« (92 besed ljubezni). Najpogosteje pa je osebnoizpoveden, zagrenjen, trpek in razočaran. Ljubi »sence žalostnih dreves«, v srce ujema »beli klic višave«, z vetrovi plove »v večen nepovrat, neznanec vsem, a znanec zvezde vsake« (Skrite steze). Preklel je ljudi, toda »prekletstvo je padlo v moje trhlo srce, / kajti tisti hip sem spoznal, da sem človek«. Bežal je pred samim seboj ob zemlji in njeni skrivnosti pa se je našel, čutil in živel pa je tudi Njegov mimohod: »Dohitel sem se in se spoznal. / Iz kletve človeške živali / sem kot Človek zašepetal molitev.« (Samotne dalje). Prve pesmi so napisane v tradicionalnem slogu in obliki, zadnje sproščene, proste in polne sodobne duhovne tesnobe. Pesnikov, ki sodelujejo v Meddobju, Koledarju SS in drugod, je še več, toda njihove umetniške podobe še ni mogoče določiti, ker nimajo samostojnih zbirk. Med njimi so: Borut, Ljerka Lavrenčič, Vladimir Polant, Anton Brezovnik, Valentin Humar, Majda Volovšek, Mirko Šušteršič (Valiant), Karel Rakovec in še kdo. Med argentinske pesnike spadata nekako tudi Karel Vladimir Truhlar in Rafko Vodeb, čeprav živita v Rimu. MIHAEL RAFAEL VODEB Rodil se je 1922 v Vidmu ob Savi, študiral klasično gimnazijo v Mariboru in jo dovršil 1941 v Ljubljani. Od 1941 do 1949 je študiral filozofijo in teologijo na Urbani v Rimu kot gojenec zavoda de Propaganda Fide in diplomiral iz obeh predmetov. Od 1949 do 1958 je bil asistent in nato prvi podravnatelj zavoda de Prop. Fide. Od 1958 do 1962 je študiral na Institutu za arheologijo in zgodovino umetnosti v Louvainu in diplomiral. Od 1962 je profesor za krščansko arheologijo, cerkveno umetnost in umetnost v misijonih na univerzi Urbana v Rimu; od 1966 je tudi vodja slovenskih oddaj na vatikanskem radiu. Vodeb je začel pesniti v gimnaziji in je sodeloval pri Mentorju in v Mladiki, po vojni je prešel v Meddobje, tržaško Mladiko in drugam. Leta 1953 je izdal v Rimu (založba Alma Mater) pesniško zbirko Kam potujejo oblaki?, ki je istega leta izšla tudi v italijanskem prevodu Dove le nubi fug-gono?; obe sta posvečeni materi, zlasti slovensko izdajo pa je lepo opremila z izvirnimi lesorezi slika-rica Aleksa Ivančeva. Leta 1958 je izšla v Buenos Airesu druga zbirka Človek sem. V zbirku Kam potujejo oblaki? je 27 pesmi, ki so razvrščene v tri cikle. V prvem - Letopis - je 10 pesmi, ki imajo za naslov letnice od 1937 do 1946. V prvi pesmi (1937) gre še za zamaknjenje vernega fanta, čigar najgloblje doživetje so planine, s katerimi se pogovarja duša. Stavki so kot planinske police, kratki, odsekani, vsaka nova misel: »Moli planika. / Plaho mehko / megle se pno, / nebes mirno / se svetlika. / Dan dozoreva. / Stena molči. / Molk krvavi. / Krik se gubi / brez odmeva.« Toda prišla so vojna leta, mater so mu odpeljali v nemško taborišče (posvečena ji je pesem 1943), oče pa je umrl v pregnanstvu na Francoskem (pesem 1944), končno se je tudi sam znašel v tujini: »Nikogar več ne čaka / v meni Tvoja tišina / Vsi so odšli. / V večeru gori / bridko razcvetena sinjina.« V drugem ciklu - Seme brez imena - so pesmi, ki izpovedujejo notranjo poglobljenost in zavestno predanost poklicu. V tujini se je znašel in »na kljub vsem valptom in biričem« bo šel »Naprej«. Spoznal je, kako »blizu je Bog v bolečini«, zato »O, rad Ti bom prstena žvegla, / ki v svojo praznost Tvoj odmev lovi«. V zadnjem ciklu - Rimski hajkaji - so drobni vtisi iz Rima. Celotna zbirka je sveža, prisrčna in globoka izpoved duhovnika, ki je znal zajeti zunanje in no tranje težave tistih neurejenih časov in jih podati v izbrušeni pesniški posodi. V drugi zbirki - Človek sem - je 38 pesmi, ki kažejo lep napredek. Pesem je zdaj svetovljanska in zajema Italijo, Japonsko, Kras, domovino in morje. Njihove pokrajine zna pesnik podajati v kratkih in skopih verzih tako, da zadišijo pred nami, da čutimo tujo lepoto in posebnost, ob njih pa razgrinja tudi svojo notranjost. Vendar pa je osrednja misel domovina, kamor se pogosto vrača v obliki domotožja in misli na domače. Ob spominu na mater trpko ugotavlja: »Veš, trd je tuji kruh / in grenka kaplja / in bridka slutnja, / da se vse v preteklost staplja, / da bo na koncu vse samo spomin.« Pozabil je na »okus domačih brazd«, postal popotnik, »berač po lastni volji«. Slani veter mu napija z vonjem po zreli pšenici in mu poje pesem o sreči. Toda pesnik živi v deželi oranž in citron in na srcu pestuje »limonov grenki cvet«. Zdaj mu ne sveti nobena zvezda, razpel bo »najzadnje jadro - rdeče jadro - srce.« Prišel je do spoznanja, da je resnična le »bolečina in slepi krt, ki brez prestanka grize grenko zemljo.« Tudi sreča je »slana ko solza, slana ko smrt«. Toda pesnik se zaveda, da je človek, človek, ki ne bo nikoli srečen, če se ne bo znal omejiti na to, kar mu nudi življenje. Poleg meditativnih pesmi so lepe impresije, slike iz narave. Najznačilnejši se mi zdita pesem o Fudžijami in kraškem pokopališču. Z nekaj besedami je zadel značilnost japonske in kraške pokrajine; tu je pravo slikarsko gledanje. Vodebova zbirka je drobna, kratke so tudi pesmi v njej, včasih obsegajo le tri, štiri verze, nobena ne napolnjuje cele strani. Oblika je moderna, prosta, primere sočne in žive. Poleg obeh zbirk so omembe vredni Vodebovi Obiski, ki jih je priobčil v Meddobju (Dermota, V. letnik, št. 3-4; Ivančeva, VI., 1-2; Žajdela, VI., 5-6). (Dalje) Maksim Gaspari: Starka zima KRITI K A ZA KAČE IN PROTI KAČAM (Ob pesniški zbirki Daneta Zajca Ubijavci kač) Nova pesniška zbirka Daneta Zajca »Ubijavci kač« je prelomnica v umetniškem delovanju tega avtorja. Ne bi je mogli imenovati toliko ESTETSKA PRELOMNICA, sa/ umetniški način, s katerim avtor gradi svoje pesniške vizije ni za njega nov; to je predvsem IDEOLOŠKA PRELOMNICA v Zajčevi umetnosti. Dosedanja Zajčeva dela (Požgana trava, 1958; Jezik iz zem.lje, 1961,- Otroka reke, 1963) so bila pesimistična, resignirana poezija razočaranca v tem svetu: skozi pesimistične metaforične asociacije predvsem s področja žive in mrtve prirode je rasla skozi to poezijo posebno doživeta lirična groteska. Nova pesniška zbirka tega avtorja (Ubijavci kač, 1968) zrcali sicer mučen, »kačji« svet. Toda ta ni več tragično uporniški, temveč je ujet v enakomerni krogotok te-hravost je sedaj zamenjala resignirana ujetost v to, kar ta svet je, ujetost, v kateri človek ni nič več, kot metafore o tem človeku, svet, v katerem so predmeti prav taka dejstva, kot človekovo eksistiranje. Posebno močno pa se v tej zbirki čuti tudi neki drugi, ideološki obračun z nekdanjim Danetom Zajcem. Že takoj na začetku, v pesnitvi SONČNI OSTRIŽ nam avtor predstavi velikega kamnitega psa na gori. Ta je ukradel »nebu kost za svojo večno lakoto ...« čeprav se je pes predstavljal za utrujenega psa, brez življenja, je »vsa soteska odmevala od (njegovih) zob.« Zajcu se nekdanja stališča ne zdijo častna, uporništvo se mu zdi brez smisla. Sploh je veliko negacije nekdanjega opaziti skozi vso to literaturo. Ni čudno, da v pesnitvi Balada citira Zajc za motto izrek iz Jobove knjige: Ti imaš seštete ure tavanja mojega. Nekakšna tragična vedrina veje iz teh pesmi, nekak tragičen zanos po vseh nevihtah življenja,- vedrina, da si se sprijaznil s težavami sveta, z resignacijo in trpkim: Trpi brez miru! Toda to je resignacija v NEVARNEM svetu. Celotno okolje, v kate- rem se sproščajo Zajčeve metaforične meditacije o svetu, je neprijetno, drzno, nevarno okolje. Spomnimo se samo na že omenjeno Ba lado, v kateri so na groteskno-pla-stičen način prikazane agresije današnjega sveta (videl si, kako je na tvoji cesti omahnil tujec; bil si slečen na ploskvi ceste,- kako so ga zvezali in pustili, da ga bojo počasi ubijale kaplje tišine; moram se jih bati; videl sem, kako so zavili ubitega tujca v ponjavo .. itd.). Zajčeva poezija ostro posega v mejne in podzavestne človeške svetove. Njena moč je disonanca med. trpko, resignirano avtorjevo notranjostjo in nevarno usodo sveta. Skozi to posebno napetostno disonanco rastejo ostre in neprizanesljive metafore, ki so kombinirane iz različnih živalskih, rastlinskih in mineralnih pejorativnih pomenov sveta (KOST plus STRUP plus SEŽGANOST plus PEPEL plus OKO plus SMRT plus CVETAČA plus RUMENJAK plus NIČ = STRUPENA KOST, SEŽGANA KOST, OKO SMRTI, CVETAČA SMRTI, RUMENJAK NIČA itd). UBIJAVCI KAČ so osnovna in vodilna pesem te zbirke. »Vsakdo ima svojo kačo in svojo zvezdo«, pravi pesnik. »Ampak zvezde samo včasih z nevidnim žarkom prebodejo list v goščavi naših trenutkov.« In: »Malo vemo o skrivnostni sili kačjih oči, ker ubija samo v samoti in jo popotnik velikokrat zamenja z žarkom rose na zelenem listu. Če kdo krikne v gozd,u, mislimo, da je kragulj ubil ptico«. Kače so tista naša silovita in nevarna notranja dediščina, ki nas spremlja že od zgodbe o Adamu in Evi in raju, in se nato neprizanesljivo zvija skozi vso našo kačjo zgodovino. Morda je ravno nevarna erotično-nevrotična kača naša osnovna resnica. Saj gre vedno za problem, ali bomo svojo lastno kačo (kačo v sebi) ubili ali pa vzdržažli njen hladni strupeni pogled. Gre za to, ali bomo prenesli kačjo resnico, ali bomo voljni, da poslušamo krvnika v nas: »Grejo v samoto, da bi se z njo spogleda- li. Da bi vzdržali njen pogled. Potem jih kmalu najdejo mrtve z rano, neznatno kot cvet lakote na višnjevih ustnicah.« To je pesem proti »ubijavcem kač«, češ vsakdo naj vzdrži svojo resnico, četudi ga ta pogubi. To je mračno-vi-talna filozofska pesem, ki je mnogo bolj naperjena proti nevarnemu ubijavcu-človeku (Nikoli ne vemo, kateri ubijavec kač nas lovi po kamnolomih sveta), to je pesem, ki pravi, naj pustimo NARAVO, DRUŽBO in REČI TAM KOT SO, NA SVOJIH TISOČLETNIH POLOŽAJIH. Toda to je prav-tako razburkana, negotova, diso-nančna pesem, ki prav jasno dokazuje, da tudi sedanja Zajčeva s preteklostjo obračunavajoča pozicija morda ne more biti dokončna. Vse preveč je tudi v tej zbirki še nekdanjega, nepomirjenega Zajca, tako da more prav njegov sedanji filozofski način delovati kot prisilni jopič te literature. Prav velikokrat se čuti, da ne gre za pristnega, temveč za DEKLARIRANEGA, TENDENCIOZNEGA Zajca. Za Zajca, ki si je v viharnem času nadel masko, da bi se lahko pomiril s to svojo absurdno, trpko, resignirano usodo. Toda to vztrajanje v trpkem in trpnem položažjžu, to bivanje v kačjem krogotoku, je vsekakor tudi nova močna Zajčeva pozicija. Skozi to herojsko akcijo zanikava-joče vztrajanje raste nekakšna nova Zajčeva poetična religioznost. Ta nova duhovnost in religioznost si danes tudi v slovenski domovinski literaturi vedno bolj pridobiva tla. Tu gre za iskrena podzavestna ali zavestna hotenja realizirati nove vizije o svetu; izničiti nezadostno materialistično ali ab-surdistično podobo o tem svetu, približati se novi viziji o zemlji in nebu. S pesniško zbirko UBIJAVCI KAČ je najmodernejša slovenska založba OBZORJA v Mariboru kvalitetno odprla svojo novo zbirko avantgardne literature Znamenja, ki jo ureja Dušan Pirjevec. Lev Detela K IM J I C3 E I IM REVIJE NOVA MLADIKA, št. 1/1970 V slovenskem kulturnem prostoru se je te dni pojavila revija, ki naj bi bila naslednica slavnih Mladik v slovenski kulturni zgodovini. Nova revija, katero je začela izdajati Mohorjeva družba v Celju, išče v prvi številki svojo podobo. Zakaj ime Nova mladika, utemeljuje v uvodniku njen urednik Viktor Smolej. Revijo izdaja uredniški konzorcij, ki ga sestavljajo: dr. Stanko Cajnkar, dr. Emilijan Cevc, dr. Vekoslav Grmič, dr. Stanislav Gabrovec, prof. Viktor Smolej in dipl. inž. Jože Strgar. V prvi številki pa sodelujejo poleg že imenovanega urednika še dr. Vekoslav Grmič, France Lokar, Marija Jelen-Brenčič, Marijan Brecelj, dr. Anton Trstenjak, dr. France Avčin, Franc Kvaternik, Lojze Gosar, Bernard B. Badie, Zora Tavčar - Rebulova, Leopold Stanek in Pavle Zidar. O-premo je oblikoval Ivan Pengov. CERKEV, ŠT. 11-12/69 Zadnja številka revije »Cerkev v sedanjem svetu« prinaša celotno besedilo ankete o sinodi ter daljši članek o anketi izpod peresa Štefana Steinerja iz Maribora. O namenu ankete piše člankar v u-vodu, ko pojasnjuje, da je »z an- keto hotela revija odpreti dialog o zadevi, ki bi morala biti po svoji naravi mejnik za odrešilno delo v našem prostoru in času, tudi mejnik za medsebojne odnose slovenskega božjega ljudstva in za odnose tega ljudstva z ostalimi Slovenci....« Še prej pa pojasnjuje, kako more sinoda »namreč biti prvovrstno sredstvo verske in cerkvene obnove. Za škofijo oziroma za narod more postati nekaj podobnega, kot je bil 2. vatikanski cerkveni zbor za vso katoliško cerkev.« Odgovorov na anketo je 43. Med drugimi so poslali svoje odgovore tudi pisatelj Edvard Kocbek iz Ljubljane, dr. Vladimir Truhlar iz Rima, dr. Lojze Šuštar iz Švice in škofov vikar dr. Lojze Škerl iz Trsta. Revija prinaša tudi zanimive podatke o urbanizaciji na Slovenskem v letih 1948-1968, ki jih je zbral Rafko Lešnik. Zanimiva je primerj ava: 1948 1968 na podeželju 73,2% 62,2% v mestih 26,8% 37,4% EMIGRANT, glasilo društva slovenskih izseljencev Beneške Slovenije v Švici. Uredništvo: Route Montcherand 11, 1350 — Orbe / VD. V prvi številki okusno opremljenega glasila, pisanega deloma v italijanščini deloma v slovenščini, je zbranega precej gradiva, ki u-tegne zanimati beneškega izseljenca na tujem. Uvodnik tudi pojasnjuje čemu novo društvo in glasilo: da zbira Slovence iz Beneške Slovenije v tujini in zbuja zanimanje za probleme njihove dežele; da se zanima za socialne, ekonomske, kulturne in druge probleme izseljencev; da navezuje kulturne stike s slovenskimi društvi v Italiji, zato da se ohranijo slovenski jezik, kultura in folklora v Beneški Sloveniji. DR. FRAN VATOVEC: SLOVENSKA IN JUGOSLOVANSKA ČAS-NIŠKA BESEDA. ZALOŽNIŠTVO TRŽAŠKEGA TISKA 1969. Avtor je v drobni knjižici podal pregled časnikarstva pri jugoslovanskih narodih in ga zajel v tri obdobja: predvojno, medvojno in povojno. Vsako teh obdobij pomeni po avtorjevem mnenju za jugoslovansko časnikarstvo vzpon v kvaliteti in specializaciji. Na koncu drobne knjige je tudi pregled periodike, ki izhaja v slovenskem nematičnem publicističnem prostoru. Že ob površnem pregledu smo žal ugotovili, da je bil v tem razdelku spregledan beneško-slo-venski »Dom«. Vsa knjiga— čeprav polna zanimivih podatkov — ne skriva svoje marksistične obarvanosti. m. M. KULTURNI KOLEDARČEK ZA TRŽAŠKO 31. 10. 1. 11. 2. 11. 3. 11. 4. 11. 5. 11. 6. 11. 7. 11. 8. 11. SG ponovi Mahnič-Levstikovega »Martina Krpana« Prvi javni nastop moškega zbora »Fran Venturini« iz Domja pred spomenikom padlih pri Domju SG ponovi Mahnič-Levstikovega »Martina Krpana« V SKK filmski večer SG ponovi Mahnič-Levstikovega »Martina Krpana« SG ponovi Mahnič-Levstikovega »Martina Krpana« SG ponovi Mahnič-Levstikovega »Martina Krpana« SG ponovi Mahnič-Levstikovega »Martina Krpana« SG ponovi Mahnič-Levstikovega »Martina Krpana« SG ponovi Mahnič-Levstikovega »Martina Krpana« SKK: predavanje dr. Draga Štoka »Narodnopolitična pot zamejskih Slovencev«. 9. 11. Gostovanje slov. ljudskega gledališča iz Celja z igro J. Jurčiča »Deseti brat«. Režija Franci Križaj V Finžgarjevem domu na Opčinah glasbeni večer: ansambel Miramar, učenci Glasbene Matice iz Trsta in glasbene šole iz Bazovice — Romana in Elijana Zajec Blagoslovitev novega župnijskega doma v Mačkovi j ah Ponovitev kulturnega programa ob odprtju novega Marijinega doma v ul. Risorta. 11. 11. V SK nastopi ansambel Miramar, prof. Samo Pahor pa govori o temi »Slovenska topono-mastika pri nas« 12. 11. P.D. Rdeča zvezda Salež - Zgonik občni zbor in film »Lucija« 13. 11. Slovensko planinsko društvo priredi večer dia- pozitivov v Gregorčičevi dvorani V P.D. v Skednju predava g. Mario Magajna o potovanju po Škotski in Irski SG ponovi Mahnič-Levstikovega »Martina Krpana« 15. 11. V P.D. Vesna - Sveti Križ gostuje P.D. Tabor - Opčine z igro »Vdova Rošlinka« in moškim pevskim zborom V Kulturnem domu nastop Slovenskega okteta V Slovenskem kulturnem klubu literarni večer članov. 16. 11. V P.D. Prosek-Kontovel večer slovenskih balad in romanc - Stane Raztresen V Marijinem domu pri Svetem Ivanu nastopi svetoivanski pevski zbor in Marija Mijot, ki recitira svoje pesmi 18. 11. V SK predvaja Aljoša Žerjal nekatere svoje zadnje filme: Mehika, Rižarna, Černigojeva izkustva 20. 11. V krožku Pinko Tomažič predavanje univerzitetnega profesorja Vinka Trčka: »Zakaj so in kakšna so notranja nasprotstva v socialistični družbi« 22. 11. Premiera SG igre Jake Štoke »Moč uniforme«. Režira Mario Uršič P.D. Slavec - Ricmanje priredi družabni večer, na katerem nastopi domači pevski zbor in pesnica Marija Mijot V SKK in Društvu slovenskih izobražencev predavanje dramatika Ivana Mraka 23. 11. V Prosvetnem domu veseloigra »Vdova Rošlin- ka« Ponovitev SG »Moč uniforme« Ob peti obletnici priredi Slomškov dom v Bazovici kulturni spored z nastopom domačih pev- cev, glasbene šole »Slomšek«, svetoivanskega cerkvenega zbora in šolske mladine. Odkritje spominske plošče župljanom žrtvam druge svetovne vojne: govor, recitacije, petje žalostink 24. 11. SG ponovi Levstik-Mahničevega »Martina Krpana« 25. 11. V P.D. »Valetin Vodnik« otvoritev razstave dr. Roberta Hlavatyja. V SK spominska svečanost ob 25-letnici junaške smrti partizanke Vojke Šmucove s spominskim govorom in sodelovanjem članov SG P.D. Igo Gruden priredi Diskusijski večer o ARCI z diskutantoma Stojanom Spetičem in Ubaldom Vrabcem 26. 11. P.D. »Valentin Vodnik« Dolina priredi večer tržaške dialektalne pesnice Marije Mijotove Ponovitev SG »Moč uniforme« 27. 11. Ponovitev SG »Moč uniforme« Slovensko planinsko društvo predvaja v Gregorčičevi dvorani dva filma: Foto Safari preko vzhodne Afrike in Smučarska reportaža 28. 11. Kasta predvaja film Aljoše Žerjala 29. 11. Sobotni večer Slovenskega kulturnega kluba - predava Marij Maver: »Naše kulturno stanje« 20.-30. 11. P. D. »Valentin Vodnik« priredi razstavo slovenskih knjig in plošč 30. 11. P.D. Prosek-Kontovel priredi razstavo slovenske knjige v prosvetnem domu na Proseku Zveza cerkvenih pevskih zborov priredi v Kulturnem domu Revijo pevskih zborov . KULTURNI KOLEDARČEK ZA GORIŠKO I. -4. 11. V Doberdobu razstava domačih umetnikov: Ema Lavrenčič, Silvana Devetak, Renato Ger-golet, Marino Černič 8. 11. Briški grič prireja v Prosvetni dvorani v Go- rici zabaven večer z Martinovanjem. Sodeluje vokalni Briški oktet 9. 11. V Katoliškem domu gostovanje mladine iz Št. Janža v Rožu na Koroškem z igro »Jurij Kozjak« II. 11. V župnijskem domu v Števerjanu martinovanje z nastopom ansambla »Jana« 13. 11. SKAD priredi v Katoliškem domu predavanje dr. Milka Matičetovega: Sodobni pogledi na slovensko pravljico 16. 11. SPD Štandrež priredi veseli večer: veseloigra »Poštena deklica«, nastop mladinskega zbora, ansambla MI-NI-PE, harmonikaša V dvorani P.D. Jezero v Doberdobu gostuje P. D. Tabor z igro »Vdova Rošlinka« in pevskim zborom 23. 11. ZKSP priredi v Katoliškem domu Cecilij anko 1969 27. 11. V P.D. v Štandrežu proslava 80-letnice A. Budala 3*u doftoa ooffo »Gospod profesor, narekujte malo bolj počasi, ker potem ne znamo prebrati svoje lastne pisave!« »Dajte no, kaj pa naj reče lekarnar, ki mora prebrati zdravnikovo pisavo!« »Ja, saj zato nam pa reče, naj pridemo po zdravila čez pol ure.« ☆ . »Neverjetno, gospa, vsak dan ste mlajši.« »Dajte no, zdaj pa pretiravate!« »No, pa vsak drugi dan.« ☆ »Kako, Ivo, si se že oženil?« »Ne še.« »Kaj pa čakaš toliko časa?« »Avtobus.« Američan pride v Avstralijo. V daljavi zagleda vole. »Kaj pa je tisto tam?« vpraša. »Voli.« »Voli? Pri nas v Teksasu so trikrat večji.« V tem se pripodi čreda kengurujev. »Kaj pa je to?« »To so pa kobilice,« pojasni domačin. ☆ V Timesu je bil oglas. Charlie, prosim, vrni se. Prisegam ti, da sem ti odpustila, Margie. Naslednji dan je bil isti oglas in tako vsak dan skozi devetindvajset dni. Trideseti dan pa je bil poleg tega oglasa še eden: Charlie, prosim te, vrni se že k svoji Margie, verjemi ji, da ti bo res odpustila. Naveličani bravec.« »Vidim, da ima Andrej ček spet nezadostno v zgodovini!« se jezi očka. »Pusti ga,« ga miri žena, »saj ni sam kriv, revček. Sprašujejo ga stvari, ki so se zgodile že davno pred njegovim rojstvom.« ☆ V nekem uradu uradnik pokliče nekega kolega, a po pomoti zavrti napačno številko. »E, lenuh ti! Kaj si delal, da te še ob desetih ni bilo pri pisalni mizi?« Namesto prijateljevega glasu je zaslišal direktorjevega: »Veste s kom govorite? Tu direktor.« Uradnik je obdržal hladno kri: »In vi, veste s kom govorite?« »Ne,« je odgovoril direktor. Uradnik je tedaj hitro obesil slušalko. Uescíc kozične prazvsike in srečno novo feto zefiÿo DOBRO ZNANA GOSTILNA Pri POŠTI [Prešli BAZOVICA Nudi cenjenim gostom prvovrstna vina. Tel. 226-125 Domača postrežba GRADBENI MATERIAL Zvonimir Ser lot BARKOVLJE, ul. S. Bortolo 4 PEKARNA IN TRGOVINA JESTVIN SOSIČ OPČINE. Proseška ul. 10 Tel. 211-049 VELIKA IZBIRA NAOČNIKOV, TOPLOMEROV IN FOTOGRAFSKEGA MATERIALA TRST - Ul. Carducci 15 - tel. 29-656 Slovenska skupnost vošči svojim volivcem, članom, somišljenikom ter podpornikom vejiko sreče ob božičnih praznikih ter mnogo uspehov in zadovoljstva v letu, ki je pred nami. Slovenska skupnost se prav tako spominja ob teh pomembnih praznikih svojih sorojakov na Goriškem, v Beneški Sloveniji, v Kanalski dolini ter Slovencev v domovini in na tujem po svetu. Vsem želi, da bi jim prazniki ter novo leto prinesli česar sami najbolj željno pričakujejo. BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S. P. A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR BOO OOO OOO * VPLAČANIH LIR 300.000.000 TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10 Tel. št. 38-101, 38-045 Brzojavni naslov: Bankred RESTAVRACIJA £)aneu OPČINE, Narodna ulica, 194 - Tel. 211-241 Vse najnovejše slovenske knjige jugoslovanske folklorne predmete in plošče 34133 TRST, ul. Sv. Frančiška 20 Tei- 61-792 (MoaIícl lí Družina LEVSTIK iz Opčin pri Trstu Ulica Hermada, 13/I Lastnik hotelov „BLED” in JAMELA” želi in vošči vsem sorodnikom, prijateljem, bivšim gostom Via S. C. in Gerusalemme štev. 40 ter svojim bližnjim in daljnim sodelavcem ROMA RIM VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE TER SREČNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO 1 9 7 0! TVRDKA '9iew USTANOVLJENA LETA 1BB-8 TRST TRG S. GIOVANNI. 1 TEL. 35-019 Emajlirani štedilniki najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna oprema zi kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (Inox) jekla, stekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki. Dekorativni predmeti umetne obrti, od keramike do brušenega kristala. Lestenci ter vse vrste električnih luči, klasične in oblike. RIBARNICA MâRCELU PERTOT BARKOVLJE, ul. S. Bortolo 4 Vesele foožicne prasnile in srečno novo teto želijo: TRGOVINA S ČEVLJI /> c /" OEC URARNA IN ZLATARNA MULO MIKOLJ ROJAN - Trg Tra i Rivi 2 - Tel. 31-198 ČAMPO S. GIACOMO 3 - Telefon 95-881 TRGOVINA JESTVIN IN KURIVA DROGERIJA MTfM BMi roso ul. S. Cilino 34 Tel. 90-186 TRST - Trg S. Giovanni, 6 - Telefon 93-603 BUFFET Najlepše cvetice dobite pri „iFffl JfoŽfcotn” se priporoča Iti UMI ul. Ghega, 3 Tel. 24-780 TRST - ULICA dePSTRIA 19 - Telefon 95-052 Gostilna „0STR01IŠKS” Sjoneu - Sjnmie&i J&iojz OPČINE, Proseška 13 Trgovina z železnino, gradbenim materialom in električnimi gospodinjskimi stroji. ul. S. Nicolo 1 Tel. 37-918 Trgovina jestvin URARNA ZLATARNA TRGOVINA ČEVLJEV 3f. filafiav ANTON OPČINE Narodna ul. 42 Tel. 211-026 Malalan MARCEL Dr. Stanislav in Pavel Pat/lica zobozdravnika ul. Ghega 9 Tell. 31-813 OPČINE, Proseška 18, Tel. 211-465 Manufakturna trgovina KNJIGARNA IN PAPIRNICA Jfosigp ifortunato OPČINE ul. dei Salici 1 Tel. 211-090 TRST - ULICA PAG ANINI 2 ZALOGA VIN IN LIKERJEV MULO P0D0BMK MIAM KURET Drogerija UVOZ-IZVOZ TRST ul. Valdirivo 3 - Tel. 28-926 OPČINE, Proseška 22 - Tel 211-552 Ko gradite ali prenavljate svoje domove, se oglasite v trgovini JOSIP •V TERČON Dobili boste v zalogi najboljše železno in stavbeno gradivo NABREŽINA, Tel 20122 Za vsak problem ogrevanja se obrnite na podjetje LA COMBUSTIBILE (LOVREČIČ ALBIN) DOMIO 38 - Industrijska cona - TEL. 820-331 Zastopstvo ameriške petrolejske družbe AMOCO za Trst NAFTA-GASOLIO-KEROZEN PREMOG-DRVA itd. Postrežba hitra v velikih in malih količinah, cene ugodne, olajšave. Ko se odločite za nakup, telefonirajte nam, pozanimajte se pri nas! MEHANIČNA DELAVNICA S KAROSERIJO GRGIČ Sprejmemo Vsa popravila avtomobilov in karoserije HITRA POSTREŽBA CENE UGODNE P a d r i č e št. 43 - Telefon 226-161 CENA ECO.- LIR