_ I IZDMciA JUGOSLOVANSKA PROSVETNA ZADRUGA CHIOAGO, ILLINOIS 'v O.r , n Sr 1 1*11.T, 'Z AVGUST 1930 AUGUST SVOBODA Izdaja Jugoslovanska prosvetna zadruga Inc. ŠTEV.—(NO.) 31. AVGUST, (AUGUST), 1930. LETNIK—(VOLUME) 2. = ; -" ; .- ■ ■ ■ ■ ■ •• V Za delavska voditelja ni milosti Kalij ornijski guverner Young je ponovno od¬ klonil pomilostitev Mooneyja, na dosmrtno ječo obsojenega delavskega voditelja v San Fran¬ ciscu. Že 14 let je v ječi z Warrenom Billing- som, čeprav prevladuje splošno mnenje, da sta oba nedolžna, kar dosledno trdita. Ves na¬ predni svet je prepričan, da tu gre za zlorab- ljenje sodišča proti delavskim voditeljema. Tu je kratek potek dogodkov iz slučaja Billingsa in Mooneyja. Dne 22. julija, 1916, se je pod okriljem tr¬ govske zbornice vršila v San Franciscu parada za vojno propagando. Ob dveh popoldne je eksplodirala bomba med gledalci. Deset ljudi je bilo ubitih, kakšnih štirideset pa več ali manj ranjenih. Mooney, njegova žena, Bil- lings, neki šofer Wein'berg in unijski voditelj Nolan so bili obtoženi zločina. Billings je bil spoznan krivim umora dru¬ gega reda in obsojen v dosmrtno ječo. Mooney pa obtožen krivde umora prvega reda, je bil obsojen na smrt. Najhujše pričevanje proti njemu je prišlo od nekega živinskega prekup- ca Franka Oxmana. Sodnik Griffen je odklonil predlog za novo sodbo, tako je prišlo do prizi¬ va na kalifornijsko vrhovno sodišče. Tu je prišlo do razkritij. Oxman je pisal ne¬ ka pisma svojemu prijatelju v Illinois, v kate¬ rih — ako niso potvorjena — je dokaz da je bil plačan, da krivo priča- Sodnik Griffen, ki je odklonil predlog za novo sodbo, je sam te¬ daj vprašal, da se njegova odklonitev ne upo¬ števa. Toda vrhovno sodišče je potrdilo prvi odlok, češ, da sodišče nima moči odločati na. podlagi novih dokazov. Predsednik Wilson je guvernerja Stephensa pozval, da odredi ponov¬ no sodbo za Mooneyja ali pa naj kazen ublaži. Dne 28. novembra, 1918, je guverner Stephens torej spremenil Mooneyja odsodbo v dosmrtno ječo. Oxman je prišel pred sodni stol radi lažne¬ ga pričevanja, pa je bil pomiloščen. Istotako sta bila oproščena Weinberg in Mooneyjeva žena, Nolan pa ni nikdar prišel pred sodni stol. Zadnja leta je devet izmed desetih prič, ki so obtežile Mooneyja in Billingsa, izpovedalo, da njih pričanje ni bilo povsem pravo. Še od drugih odkritij je prišlo, ki vsa do¬ kazujejo, da je pri obsodbi Billingsa in Moo- neyja prvič obsodil, je dejal, da je bilo to eno najgrših početij, kar jih je še kdaj imel. Sho¬ di in stavke iz simpatije so se vršile ne samo po Kaliforniji, temveč po najrazličnejših krajih Združenih držav in celo po drugih delih sveta. Ko je Mooney zadnjič apeliral direktno na guvernerja Younga, je Billings vložil nov pri¬ ziv na vrhovno sodišče v upanju, da ga pri¬ poroči za pomilostitev. Sodišče pa se je s šesti¬ mi glasovi proti enemu izrazilo (ravno na dan neodvisnosti), da ne priporoča nikakega pomi- loščenja. Izrek se je glasil: “Jasno je iz zvez, katere je imel Billings prej kakor sedaj, da je dobro vedel za name¬ ravani bombni napad njegovih tajnih zavezni¬ kov. Radi tega pa je lahko sklepati, čeprav Billings sam m pripravil in nastavil smrtonosne bombe, je bil vsaj v tesni zvezi z zarotniki in Mooneyjem. Oba sta vedela pred in med tra¬ gedijo, kaj se vrši in da se bomba pripravlja.” Guverner Young pa je odklonil Mooneyjev apel na podlagi izreka vrhovnega sodišča, češ, da je Mooney ravno tako kriv kakor Billings. “Ko bom imel kakšne dodatne dokaze, kate¬ rih pa sedaj nimam,” je guverner izjavil, “bom pa lahko zopet premislil zadevo.” Radikalne komunistične in socialistične or¬ ganizacije z odborom za osvoboditev Mooneyja in Billingsa pa izjavljajo, da bodo nadaljevale z bojem za njuno svobodo. Vztrajajo pri tem, da sta bila nesrečnika obsojena samo radi raz¬ rednih predsodkov, kajti sodišče da je v kapi¬ talističnih rokah. Celo nekateri kapitalistični listi, kot na primer newyorški “World”, pišejo, da je zadnji odlok vrhovnega sodišča kaliforni- je, kakor tudi guvernerja, sramota za ameriško civilizacijo. Najbolj zanimivo pa je, da sedaj ena izmed prič, neki Mac Donald ,odhaja v Califomijo, iz¬ javljajoč, da je proti jetnikoma leta 1916 po krivem prisegel in da si hoče sedaj olajšati vest. 2 SVOBODA Svoboda (Pričujoči članek je spisal za naš list g. dr. V. Kujundžič iz Belgrada, ki se je par tednov mudil v Chi¬ cagu, kamor je prišel kot delegat na 25-letni konvenciji “Rotary Cluba”, da zastopa Jugoslavijo.) Najvzvišenejša beseda, ki nosi v sebi največjo in najslavnejšo idejo na svetu. Za svobodo so dajali svoja življenja vsi narodi. Za svojo svo- bo.do so se tepli naj primitivne jši in najbolj izo¬ braženi ljudje. Pred poldrugim stoletjem je narod Severne Amerike šel v krvavi boj in dal milijone žrtev za svojo svobodo, ker brez žrtev ni svobode. V stari Evropi so vsi narodi in vsa plemena ginila za svobodo svojega imena. Italija in Nemčija sta položili na oltar nebrojno žrtev za osvoboditev in ujedinjenje svojih narodov. Mala Srbija, obkrožena od sveh strani od ne- prijateljev, je podlegla v začetku velike vojne pred silnim in ogromnim neprijateljem. Ali novembra meseca leta 1914 je vrhovni zapo- vednik srbske vojske objavil celemu svetu, da ni več vprašanja obstoja in svobode male Srbi¬ je, .drugače kakor da gredo v boj proti nepri- jatelju za svobodo in ujedinjenje treh plemen — Srbov, Hrvatov in Slovencev, tedaj je ide¬ ja svobode postala svetinja vsakega našega državljanja. Morje jugoslovanske vojske je skupno šlo proti neprijatelju in najvzvišenejša ideja je ro¬ dila uspeh na vseh frontah, kjer se je borila. Dobrovoljci iz Amerike so se pokazali do¬ stojne potomce Miloša in Marka na solunski, italijanski in francoski fronti. Naš narod je vršil vse to, da s svojo krvjo da podlago novemu svobodnemu domu, novi svoji državi — Jugoslaviji. Združeni narod danes živi svobo.dno. Ko je na cesti, čuje sa¬ mo svoj jezik, nad trgovinami ni več napisov stranskih tvrdk, na železnicah se ne čuje nem¬ ško in madžarsko, po našem primorju se vidno izgublja italijanščina (veke ukoreninjena). Ni več tlačanskih robov po Bosni in Hercego¬ vini, Črnogorci veselo godejo na svoje gosli, do- brovoljci so se naselili po bogatih posestvih madžarskih plemenitašev, Hrvatom se ni več bati madžarskih konštablerjev, Slovenci pa sti¬ skajo poslednje znake vsiljene jim nemščine. V vojaštvu se več ne sliši “Habt acht!”, nego “Slušaš, brat!” ter vse v domačem jeziku. Svoboda našega naroda, katero je pred leti gojilo samo nekaj naših rodoljubov, je u- stanovljena med narodom. Pridobila jo je da¬ našnja generacija z velikimi žrtvami. Nas nas je ležeče, .da jo ohranimo. Gosposvetsko, Petrovo in žalostno Kosovo polje je osvečeno. Istotako želim združitve našega naroda v Ameriki. To je moja edina želja pri mojem povratku v stari kraj. Chicago, 9. julija, 1930- Dr. V. Kujundžič. Slovenski slikar v Washingtonu O uspehu g. Božidarja Jakca. Nedeljska (13. jul.) izdaja Washington He- ralda je v svoji prosvetni prilogi priobčila daljši Članek izpod peresa kritika Stanley Olmsteda, ki piše zelo simpatično o mladem slovenskem u- metniku, bivajočem že več tednov v Washingto- nu, kjer je naslikal nekatere portrete zveznih kongresnikov. S člankom je priobčena tudi Jakčeva slika ter dva posnetka portretov kon¬ gresnikov, ki sta oba dobro izpadla. Kritik podaje poleg ocene kratek življenje¬ pis g. Jakca, omenja njegovo šolanje v Pragi in Parizu ter neštete dosedanje uspehe na razsta¬ vah po raznih evropskih mestih. Po delih pri¬ števa Jakca med tisto skupino umetnikov, ki ne sledijo strogemu modernizmu ter slikajo to, kar vidijo pred seboj, ne pa tistega, kar se jim rodi v domišljiji. Tudi med umetnike starih šol ga ne prišteva, pač pa pravi, da Jakac jemlje ne¬ kako srednjo pot. O kakovosti slikanja se izraža zelo pohvalno, da, neko njegovo delo bi celo primerjal ame¬ riškemu Whistlerju. Ko primerja sliko matere prvega in drugega, pravi, da je Whistler gle¬ dal predvsem na poteze, deviške in zavestne, dočim se po sliki matere mladega Slovenca zdi, kakor da išče nekega tajnostnega razodenja na način delavca s cepinom v roki. Mlademu slovenskemu umetniku častitamo in mu želimo še več uspeha v ameriški presto- lici. NAJVEČJA DOSEGA ČLOVEKA (Naslednji članek je posnet iz Nikola Teslinega spisa, ki ga je pred nedavnim priobčil nedeljski “Herald & Exami- ner” v Chicagu. Hrvat Tesla je svetovnoslaven elektrotehnični inženir, ki je prišel do številnih iznajdb im kate¬ remu je ameriška zvezna vlada dala posebne laboratorije za nadaljna raziskovanja v fizični znanosti.) Ko se otrok rodi, so njegovi čuti takoj izpo¬ stavljeni vplivom zunanjega sveta. Valovi zvoka, vročine in luči udarjajo na nje¬ govo revno telesce, v katerega rahli živci in živčna vlakna takoj tresljajo, mišice se prožijo in pokorno udajajo, ulovi sapo in dihati začne. To je začetek malega, čudovitega stroja ne¬ verjetne .delikatnosti in zamotanosti ustroja, da je nima primere z ničemur drugem na svetu. Mali stroj dela in raste, vedno bolj zamotane čine izvršuje, dovzeten postaja za vedno než¬ nejše vplive in se zdaj pa zdaj izdaja kot popol¬ no razvito bitje —človek, poln čudežnih strem¬ ljenj, nerazumljiv, ki se ne more upirati težnji da posnema naravo, ustvarja, da sam dela čude¬ že, katere zapopade. Navdahnjen od te naloge išče, raziskuje in iznajde, oblikuje in gradi, bogati z lepoto in ve¬ ličastjem. V globine zemlje se spušča, da prinese na dan skrite zaklade in da odklene ogromne za¬ klete sile v svojo uporabo . V temne globeli oceana prodira in v modra ozračja neba. V nedosežno male molekularne zgradbe po¬ sega in jih vidi. Premaga in si vpreže silno, uni¬ čujočo iskro Prometeja .orjaške sile vodopadov, vetra in morskih tokov. Blisk Jupitra kroti in podvrže si čas in pro¬ stor. Celo veličastno solnce si napravi za svo¬ jega služabnika. Tako je njegova sila, da se že samo ob nje¬ govi besedi treseta nebo in zemlja. Kaj bo prinesla bodočnost temu nerazumlji¬ vemu bitju, ki se je rodilo od samega diha, od gnitju podvrženega mesa, katero pa je vendar nesmrtno? Kakšno magijo bo končno dovrši¬ lo? Kaj ima biti največja dosega človeka? Davno je že dognal ,da vsa snov prihaja od neke prvotne snovi ,od neke redke tvarine, ki je napolnjevala prostor, katere pa ne more za- popasti- To je bila Akasa ali luč noseči eter, katerega je Prana ali ustvarjajoča sila poklical v življenje. Prvotna snov, vržena v brezkončno gonjo z nepojmljivo brzino, je postala trda snov, sila se je podajala, gibanje je ponehavalo, a snov se je zopet izgubljala in se spreminjala nazaj v prvotno tvarino. Ali more človek kontrolirati ta najveličast¬ nejši proces narave? Ali more upreči njene neizčrpne sile, da mu bodo služile, ali — kar je še višja dosega, ali jih more upreči samo po sili svoje volje? Ge bi zmogel to, bi bila njegova moč skoro brezmejna, nadnaravna. Na njegov ukaz, s prav majhnim trudom od njegove strani bi stari svetovi izginili in novi bi po njegovih na¬ črtih prišli k življenju. Določil bi, ohranil in okrepil oblike etra, ka¬ kor si zamišlja v sanjah. Spremenil bi lahko obliko planeta, kontroliral letne čase, vodil svo¬ jo zemljo po vsemirju, koder bi sam želel. Na njegov ukaz bi treščili skupaj planeti in mu ustvarili nova solnca in zvezde. Vcepil in razvil bi življenje v vseh neskončnih oblikah. Ustvariti ali uničiti snov, spraviti jo skupaj v forme po njegovi želji, to bi bila največja dose¬ ga, bila bi pojav o sili človeške misli in o nje¬ govem najpopolnejšem triumfu, ki bi mu dal mesto poleg stvarnika. To bi tudi dopolnilo končni cilj človeka. ANDREJ KOBAL: SPOMINČICA Spominčica, modrih oči ne spominjaš, bolesti za zgubljeno srečo razgrinjaš. Ko v cvetje ljubo se oziram, da nežne preštel bi zvezdice, zrem deklice lice, solze si otiram. Spominčici plahi, njeni očesi, v nje, zgubljeni, zreti želi srce si. Prekasno je srcu želeti; ni dano živeti dekletu, prenežnemu cvetu je bilo — umreti. TUDI MI GA NOČEMO Gospodu Tonetu Grdenu, ki je z opazovanji v “Prosveti” uvedel perfektno detroitsko slo¬ venščino, se “Jugoslovenski Obzor” v Milwau- keeju zahvaljuje za zmerjalne poklone, kot na primer “komedijanti”, “purgarji”, “klovni” ter “suckers”, in “scoundrels” in ga poziva, naj ta¬ ke poklone razdeli po Chicagu. Kaj še! Kdo ga je pa najel! Tistim naj da¬ je poklone, ki so ga najeli za plačo, za kakršno nikoli ne bo sposoben. No da, plača itak član¬ stvo, poleg tega pa kontrolira še glavni nadzor¬ nik, ki mu je toliko pri srcu vsak cent jednote, da še za “street car” sam plača. 4 SVOBODA VICTOR S. SKUBIC: ČAST Čast, komur čast! Lepa beseda je to in lepo se sliši — ;co se pravilno rabi. Velikokrat pa se beseda zlo¬ rabi v dosego osebnih koristi. Komu in kdaj se izkazuje čast? Kaje se tistim ljudem, ki so kaj koristnega storili za splošnost, naj si bo za ljudsko zdravje, pro¬ sveto, ali za izboljšanje človeškega življenja. Gotovo skoro vsak čitatelj pozna zgodovi¬ no iz življenja Abrahama Lincolna, kateri je veliko žrtvoval, da je bila v njegovi dobi od¬ pravljena sužnost. V naših dneh se prizna¬ vajo njegova dela in radi teh se on čisla in mu je izkazovana visoka čast. To je bil mož, vreden najvišje časti- Imamo tudi ljudi, ki vživajo čast, katere ni¬ so nikdar zaslužili. Celo to se je zgodilo, da so ukradli čast od drugih, kateri so bili časti res deležni. Vzemimo primero v industrijalni povzdigi. Iznajditelj izumi nov predmet in ga podari svetu. Iznajditelj je običajno revež, ki nima gmotnih sredstev, da ostane iznajdba v njego¬ vi posesti, to je, da je prisiljen iznajdbo in nje dobrine, katerih del bi moral iti njemu, proda¬ ti za nizko ceno. Mogoče pa mu je iznajdba na zvijačen način odvzeta. Taki slučaji se pripete vsaki čas — v časopi¬ sih čitamo o njih. Koliko življenskih slučajev bi lahko tu naštel! Tudi med Slovenci imamo ljudi, ki so vredni časti, in take, kateri časti niso vredni, pa se vendar z njo postavljajo. Naša slovenska zgodovina v Ameriki je zelo pomanjkljiva. Iz nje ljudstvo ne ve, kdo je res vreden časti med nami. Vzrok je, mislim, ker še nismo imeli prave osebe ali oseb, da bi pra¬ vično beležili našo slovensko zgodovino v Ame¬ riki. Zgodovinar — če hoče biti res zgodovi¬ nar — ne sme in ne more biti pristranski- Pa tudi zla navada je med nami, menda nevoščlji¬ vost ali kaj, da drug drugega poniža, namesto da bi mu izkazal čast za časti vredno delo. Slovenski pijonirji v Ameriki so veliko storili za prihajajočega priselnika in za narod sploh. Toda malokdaj se sliši, da bi jim bila izka¬ zana čast. Današnja generacija kakor da bi vstopila zgradbo, katero so sezidali pijonirji. Pa za njih dela hoče žeti čast — priznanje za to, kar so drugi žrtvovali. Upajmo, da se bo rodila oseba, ki bo spisala našo slovensko zgodovino z ljubeznijo in pri¬ znanjem za vse, ki so za svojo velikodušnost in požrtvovalno delo časti in spoštovanja vredni. na Francoskem Bikoborba je španska igra. Igra se poleg Južne Amerike še na Španskem in Portugal¬ skem, a tudi po južnih krajih Francije se je po vojni uvedla. Najbolj zanimiv poizkus za u- vedbo bikoborbe pa je gotovo naslednji, ki se je odigral v severnem francoskem mestecu Me- lunu. Kaj je vzrok, da je severno mesto v hladnem kraju uvedlo bikoborbo, ni znano. Ta igra spada samo v vroče kraje. Vendar se je mesto menda hotelo proslaviti, češ, če imajo še na Španskem lahko bikoborbe, jih bomo mi tudi, pa je kar na lepem svet mestne občine skle¬ nil, da pod svojim pokroviteljstvom priredi bi¬ koborbo. Mogoče jim je šlo tudi za denar, kajti .dandanes se osebno turisti zelo zanimajo za te igre in marsikdo gre na Špansko samo za¬ to, da bi videl, kako bike ubijajo. No, mestece Melun je šlo na delo, potrošilo denar za priprave, glede dobička pa določilo, da bo šel v korist siromašnih otrok. Vse bi šlo v redu, da se ni zoperstavilo Društvo proti tr¬ pinčenju živali, ki je iz Pariza na dan biko¬ borbe poslalo v Melun na stotine svojih članov ter z njimi organiziralo protestno demonstraci¬ jo. Člani društva so stopili v areno in na go¬ vorniške odre ter se nad publiko drli, da je u- bijanje bikov krvoločnost. Nikdar ne sme slavno mestece Melun dopustiti tega škandala. Mestni župan je mahnil z roko in v areno se je spustilo 20 policajev na konjih, ki so demon¬ strante razgnali. Ko je bila arena čista, so spustili vanjo prve¬ ga bika, mlado preplašeno živinče, ki se je dal mirno od bikoborca žgečkati in goniti v krog- Istočasno pa so se pariški demonstranti spustili na tribune in v lože. Vnel se je boj s policijo ter pristaši bikoborbe s člani Društva proti tr¬ pinčenju živali. Boksali so se tako, da se ni¬ hče več ni zmenil za žival in bikoborca v are¬ ni. Pretep je postal tako hrupen, da se je bilo bati, da se porušijo odri z gledalci in je vse ute¬ klo z njih. Bikoborec, ki je z rdečo krpo ple¬ sal pred juncem, je ostal sam z živaljo; pa je pustil svoj neokrvavljeni meč in izšel iz arene, junček pa mirno za njim. Zdaj pa imajo v Melunu pravdo, da-li se bi¬ koborbe nadaljujejo ali ne. Izgleda, da se bo¬ do, ker je vsak gledalec, Id je plačal vstopnico, jezen na pariško Društvo proti trpinčenju ži¬ vali, ter se hoče sedaj osvetiti. Ostriženo jagnje. Sodnik: Ali imate še kaj predložiti sodišču, predno izrečem obsodbo? Jetnik: Ne. Zadnji dolar mi je vzel ad¬ vokat. SVOBODA 5 SPISAL BLASCO IBANEZ, PREVEL A. K. (Dalje,) II. DEL. Kaj je zavidal don Marcelo. Starejši Desnoyers je strmel, ko je videl, da je vojna neizogibna. Človeštvo je znorelo. Ali je vojna mogoča, ko je tolikanj železnic, tr¬ govskih ladij, iznajdb in celo gibanja v zraku? Saj se bodo narodi za vselej upropastili. Raz¬ košja so vajeni, katerega pred stoletjem niso poznali. Kapital gospodari svetu in vojna ga bo uničila. Pa tudi vojne mora biti konec že v par mesecih, ker bo zmanjkalo sredstev. Uprl se je kot trgovec, ki vidi, da se radi vojne norost, njegovi stotisočaki in milijoni spremenijo v dim in ubijanje. Ker se je morali nad nekom znesti,, je vso to vojno neumnost vrgel na svoje državljane. Pre¬ več govorijo, da se bodo revanžirali! Dva in štirideset let je poteklo, odkar je Francija izgu¬ bila Alzacijo Loreno, pa še govore o maščeva¬ nju radi teh dveh provinc, medtem ko imajo' ogromna nerazvita posestva v drugih delih zemlje. Zdaj bodo šele plačali kazen. Zanj je vojna pomenila nesrečo na debelo. V svojo domovino ni veroval. Dnevi Francije so minuli. Zdaj zmagujejo severni narodi, poseb¬ no Nemčija, katero je videl od blizu ter obču¬ doval strahoto njene discipline in stroge orga¬ nizacije. Kot bivši delavec je čutil nekak na¬ gon sebičnosti, kakor ga občuti vsak, ki si na¬ grabi milijonov. Mrzil je politične ideale, le v interesu svojega razreda se je tekom zadnjih let navzel odpora proti vladnim škandalom. Kaj more korumpirana in nesložna republika najbolj trdnemu in močnemu cesarstvu na sve¬ tu? . . . “V smrt gremo,” si je dejal. “Slabše kot se- deminsedemdesetega! . . . Strašne reči bomo videli!” Najbolj je bil presenečen nad lepim redom, ki se je pokazal, ko je Francija klicala pod orožje. To je v njih zopet oživilo narodni čut. Večina Francozov je vendar le dobra, kakor prejšnje čase. Toda voditelji! Kje jih dobijo, da bodo vodili do zmage? Marsikdo se je tako vpraševal. Vlada je molčala, da nihče ni vedel, kdo ima biti bodo¬ či zapovednik. Vojska je rastla od ure do ure, toda kdo so njeni generali. Eno ime se je za¬ čelo ponavljati od ust do ust: Joffre! Njegove prve slike so vsakogar zanimale. Desnoyers jo je skrbno motril. “Izgleda, da je sposoben general.” Začutil je zaupanje, kakor da gleda zaupnega bančnega ravnatelja. Svoje interese mu lahko zaupa. Končno je Desnoyers proti svoji volji sam postal navdušen. Kakor vsi okoli njega, je živel nestrpno, kot da so minute ure in ure leta. Dogodki pa so prekipevali drug drugega. V tekp tedna se je zdelo, da je svet hotel nadomestiti vse, kar je zamudil v dolgi dobi miru. Starček je živel največ na cesti, z množica¬ mi civilistov pozdravljal vojake, ki so nepresta¬ no odhajali na vojno. Ponoči je videl cele procesije na bulevardih. Trobojnica je vihrala pod električnimi luči. Iz nabitih kavaren sta se razlegala godba in petje .domoljubnih popevk. Sredi aplavzov in vzkli¬ kov se je množica na cesti naenkrat razcepi¬ la: vsa Evropa je korakala mimo — da, vsa razen rogajočega se sovražnika — in pozdrav¬ ljala Francijo v uri nevarnosti in prisrčne slo¬ ge. Zastave raznih držav so se vrstile, za nji¬ mi so korakali Rusi svetlih in tajnostnih oči, An¬ gleži z odkritimi glavami in versko resnostjo, Grki in Rumuni sokrivimi nosovi, rdeče in belo¬ lasi Skandinavci, glasni Amerikanci z deško na¬ vdušenostjo, brezdomovinski Židje, prijatelji naroda socialističnih revolucij, Italijani, Spanci in Južni Američani, vsi neumorni v vzklikanju. Bili so dijaki, trgovski pomočniki in vajenci, u- bežniki, ki so kakor mornarji razdejane ladje iskali zatočišča v Parizu. Njih vzklikanje ni pomenilo ničesar, vendar so hoteli tako poka¬ zati ljubezen do republike. Ko je Desnoyers videl vse to, je čutil, da Francija še nekaj šte¬ je, da je moralno^ vplivala na svet in da njena žalost in veselje štejeta v vsem človeštvu. “V Berlllinu in na Dunaju so najbrž tudi na¬ vdušeni, toda tam morajo biti sami Nemci,” si je dejal. “Gotovo se noben tujec ne udeležu¬ je njih demonstracij. Narod revolucij je videl navdušenje tujcev, vendar se je čutil nekak odpor proti njim, ki nudijo svojo kri Franciji. Marsikdo je menil, da bi vlada morala počakati vsaj dvajset dni, da prvo mobilizira vse svoje, potem šele sprej¬ me tuje prostovoljce. On pa, po rodu Francoz, je še pred par urami tako malo zaupal Fran¬ ciji! Čez dan so se množice stekale proti postaji vzhodne železnice. Pred postajo in po bližnjih / 6 SVOBODA ulicah se je gnetlo naroda. Veliki del oborože¬ ne Francije se je stekal tu skozi na bojišče. Desnoyers je bil šele dvakrat na tej postaji, takrat, ko je šel na Nemško in ko se je vrnil. Zdaj so drugi šli po isti poti. Množice se rojile sem, da se poslavljajo od uniformiranih svojcev, izginjajočih skozi železni vhod, kateri se je v solncu svetil kot ogromno žrelo, ki požira ljudi. Don Marcelo se je vračal s teh slovesov, ki so ga utrujali, kakor človeka, ki je zbegan od preglobokega čustvovanja. Vzlic svojemu tr¬ mastemu značaju, ki bi nikdar ne priznali po¬ greška, se je stari mož nekam sramoval radi prejšnjih dvomov. Ko se je četrti dan mobilizacije Desnoyers vračal domov, je krenil proti cesti de la Pompe. Par nepaznih besed, ki jih je izustila Šiši, skrb žene in svakinje, vse to mu je dalo misliti, da se je moral Julij vrniti iz Amerike. Moral je videti vsaj okna njegovega stanovanja, da se prepriča. Da prežene misel o iskanju sina, ka¬ terega je še vedno hotel prezreti, se je spomnil, da tudi neki poznani mizar živi tu. “Poiskati moram Roberta ,ker sem mu že pred tednom obljubil, priti sem.’’ Ta Robert je bil mlad človek, ki se je osvobo¬ dil mojstra in je začel izvrševati svojo obrt sam. Mala, sko-ro podzemska soba mu je služila za stanovanje in mizarsko delavnico. Desnoyers ga je imel rad, ker ga je zabaval z govorjenjem proti drugim državljanom in pa ker mu je po¬ pravljal pohištvo, kakor je želel. Celo na raz¬ košnem stanovanju na cesti Victorja Hugota je ta mizar popeval “Internacijonalo”, a mojster mu je to dopustil, ker ga je po ceni najemal. Našel ga je s čepico po strani, v širokih hlačah in škornjih z raznimi trakovi in rozetami na jopiču. “Prepozni ste, gospod,” je dejal veselo. “De¬ lavnico ravno mislim zapreti. Lastnik je mo¬ biliziran in čez par ur pri polku.” Poka¬ zal mu je popisan papir na vratih stanovanja, kar je jamčilo, da se je lastnik s pomočniki vred odzval mobilizacijskemu pozivu. Desnoyers bi nikdar ne bil mislil, da bo ta mi¬ zar kdaj postal vojak, ker se je vsikdar upiral oblastnikom. Sovražil je pariško policijo, s ka¬ tero se je večkrat pretepal. Najbolj pa je čr¬ til vojaštvo, na shodih proti militarizmu je bil ravno on najglasnejši. Zdaj pa ta revolucio¬ nar odhaja na vojsko prostovoljno . . . Robert je navdušeno govoril o svojem polku, o življenju med tovariši, ko se bliža smrt. “Še sem istih misli, kot sem bil,” je pojasnil, “toda vojna je vojna in nauči nas marsičesa, med drugim tudi to, da morata biti s svobodo zvezana red in oblast. Potrebno je, da nekdo vodi, drugi pa sledijo prostovoljno, a slediti morajo. Ko izbruhne vojna, tudi vidimo- stva¬ ri malo drugače kakor bi komu ugajalo.” One noči, ko so umorili Jauresa, je tulil raz- jarjenja in napovedoval, da bo umor že drugo jutro maščevan. Poiskal je tovariše, da napra¬ vijo načrt za maščevanje nad morilci. Toda vojna je napočila. V zraku je bilo nekaj, radi česar domač spopad ni bil mogoč, bilo je nekaj skupnega. “Pred tednom,” je vzkliknil, “nisem bil mili¬ tarist. Kako daleč se zdi to! ... Se vedno sem tistih misli: ljubim mir in sovražim vojno kot vsi moji sodrugi. Toda Francozi niso nikomur storili nič žalega, vendar nam grozijo, da nas zasužnjijo . . . Tudi mi znamo pokazati zo¬ be, če hočemo. Vojno proti vojni bomo imeli. Tako se bomo- tepli, da bo to zadnja vojna.” Ni se izrazil dovolj jasno, zato je nadaljeval: “Vojskovali se bomo za bodočnost, umirali za¬ to, da našim vnukom ne bo treba enakih gorja. Če sovražnik zmaga, bo vojna prišla v nava¬ do. Zmaga mu pomaga samo rasti. Tako si prvič podvrže Evropo, potom še ostali svet. Oropani pa se bodo dvignili, da bo še več vojn. Ne želimo si osvajanja. Želimo nazaj Alzacijo in Loreno, ker se jih prebivalci želijo zopet združiti z nami. Toda svetovnega miru ne bo¬ mo ugrožali. Dovolj je bilo tega z Napoleonom, iste skušnje se ne smejo obnoviti. Za svojo varnost se bomo tepli in za varnost sveta, za življenje šibkih narodov. Če bi bila to napa¬ dalna vojna, samo za zmago, potem bi se mi socialisti ne udeležili. Toda to je samoobrana in vlada ni storila napake. Združiti se mo¬ ramo, ker smo bili napadeni.” Mizar, ki je bili tudi protiklerikalen, je postal strpen. Pred dnevi se je sestal v uradu upra¬ ve z nekim rezervistom, ki je baš odhajal k pol¬ ku. Na prvi pogled je spoznal, da je mož bil duhovnik. “Mizar sem,” mu je rekel, “ti pa, tovariš, de¬ laš v cerkvi.” Govoril je tako, da bi duhovnik ne sumil. Stisnila sta si roki. “Prav nič mi ni za klerikalce,” je Robert razjasnil Desnoyersu. “S cerkvijo že dalj časa nisem prijatelj. Ven¬ dar povsod v življenju morajo biti dobri ljudje in dobri ljudje se morajo razumeti v resnih ča¬ sih, kot so sedaj. Ali ne mislllite tako-?” Vojna je soglašala z njegovimi socialističnimi težnjami. Ko je prej govoril o revoluciji, se je veselil misli, da bodo vsi bogataši izgubili svoja imetja in bodo morali delati, da se preži¬ ve. Zdaj pa se je enako navduševal pri misli, da vsakega Francoza zadene ista usoda brez razrednih razlik. “Vsi si oprtamo nahrbtnike in vsi bomo jedli komis.” To vojaško treznost je omenil še radi onih, ki ostanejo doma. Radi vojne bo zmanj¬ kalo hrane in vsi se bodo morali zadovoljiti z najskromnejšim. V SVOBODA 7 “Tudi, vi, gospod, ki ste prestari za na voj¬ sko, vi, ki imate milijone, boste morali jesti isto kot jaz . . . Ali ni to lepo.” Desnoyers se ni čutil užaljenega po teh bese¬ dah mizarja. Zelo obziren je postal. Ta mož, ki nima nikakega posestva, katero bi moral braniti ,gre na vojno, mogoče v smrt, radi ple¬ menite misli, da bodoči rodovi ne bodo več tr¬ peli vojnega gorja. Da stori to, se ni obotav¬ ljal niti odreči se prejšnji veri . . . On pa, ki pripada razredu bogatašev, posedujoč toliko' reči, katere je treba braniti, je dvomil in kri¬ tiziral ! Nekaj ur nato ga je videl blizu slavoloka Zmage. Med skupino delavcev je bil, ki so se spojili z drugimi in zopet z drugimi, iz vseh razredov. Na čelu vse te človeške črede pa je korakal narednik in zadaj vojaki s puškami na rami. Naprej, rezervisti! . . . Veličasten spev, preteč in enakomeren, se je razlegel iz ust množice. Robert je pel v voja¬ škem zboru s toliko silo, da so se mu tresli moč¬ ni galski brki. Vzlic navadnemu blagu nje¬ gove obleke in platneni ročni torbi je izgledal. veličastno in junaško kakor kremenite figure vklesane v slavoloku Zmage. Zenska, ki je bila često pri njemu, ga je z malim dečkom spremljala do postaje. Za trenutek se je obr¬ nil od njiju, da spregovori s tovarišem, ki je gladko obrit in resen korakal z njim v vrsti. Mogoče je bil duhovnik, katerega je srečal pred dnevom. Zaupno sta govorila in prijazno, s ti¬ stim bratstvom, katerega človeku navdahne smrtna nevarnost. (Dalje prihodnjič.) MIR ALI VOJNA - V EVROPI? V Evropi se kuha. Kotel to pot ni na Balka¬ nu, temveč na Laškem; zmes, katero varijo v njem, pa meša Mussolini. Diplomati sicer za¬ vzemajo precej drugačno taktiko kot so jo pred svetovno vojno, toda jasno je razvideti, da je diplomacija dvojna, ki vsako toliko časa pokaže dve nasprotni struji. V toliko je seda¬ nja dvojna diplomacija različna od predvojne, da ena deluje za dosego prijateljstva in so¬ delovanja — Za mir; druga pa pridno dela za tekmovanje, nestrpnost in — vojno. V zadnjem poročilu o položaju smo omeni¬ li Mussolinijevo rožljanje proti Franciji in Ju¬ goslaviji. Tu se malo ali nič ne dela za mir. Povečana in s fašistično glorijo opevana Italija je kaj srborita, skoro podobna predvojni vo¬ jaški Nemčiji. Ker Francija precej nestrpno gleda vse laško govorjenje o orožju, se še sama oborožuje. Pred kratkim je njena vlada odo¬ brila $26,000,000 kapitala za vojne potrebšči¬ ne. Pri vsem tem pa se v Evropi vrši trezno delo ne samo za mir, temveč za združene evropske države. Briand je prišel z načrtom, katerega so takorekoč že odobrile Nemčija, Poljska, Čehoslovaška in Jugoslavija in radi katerega se bo v jeseni vršila konferenca, katera mogoče da podlago za evropske združene države. Le Mussolini ugroža dalje. Pogodbe sklepa z najrazličnejšimi državami, kakor da že ni do¬ volj pogodb, ki so druga z drugo v navzkrižju. Prav je imel tisti, ki je dejal, da je ravno preve¬ liko število pogodb v Evropi krivo, da ne bo še tako kmalu miru. Italija s sedanjim vodstvom hoče razmaha. V nekdanje rimsko cesarstvo bi jo Mussolini rad spremenil. Zato išče zaveznikov med ne¬ zadovoljnimi državami, kot na primer Ogrski in Bolgariji ter med nemškimi nacijonalisti. Obratno je Francija bolj zadovoljna s sedanjim stanjem ter tudi ima na svoji strani Jugosla¬ vijo, Rumunijo, Čehoslovaško in Poljsko . Prva nevarnost je na Jadranu. Italija bi ra¬ da Dalmacijo in mogoče še dal Slovenije s pre- mogokopi. V Albaniji ,ki meji z Jugoslavijo, si je utrdila svoje stališče, kar je nekako iz¬ zivanje Jugoslavije. Istotako je bilo že več¬ krat dokazano, da Bolgarijo zalaga z orožjem. Toda pri vsem tem govorjenju o vojni ni tre¬ ba pozabiti, da je Evropa vsa izmučena od zad¬ nje vojne, katere ta generacija še ne bo prebo¬ lela. To se opaža tudi pri mirovni diplomaciji, katera izvira največ na Francoskem. Daleko- vidni državniki smatrajo za edini izhod iz u- propastenja Evrope, ako odpravijo politične meje, odpravijo carine in, priznavajoč popolno neodvisnost vsaki državi, napravijo zvezo vseh evropskih držav. Idejo, katero je pred sto- dvajset leti sprožil Napoleon za združene drža¬ ve Evrope (s Trstom kot najbolj primernim glavnim mestom), so torej obnovili Francozi. Za idejo so se izjavile že sledeče države: Nizo¬ zemska, Belgija in Španija, Jugoslavija, Ru- munija, Čehoslovaška in Poljska ter več ali manj jasno tudi že Anglija in Nemčija. 8 SVOBODA Pustolovščine vegetarijanca Vegetarijanec je navadno tisti človek, ki pra¬ vi, da je greh jesti kakršnokoli meso- Samo zelenjavo, sočivje in močnata jedila sme po svojih naukih vživati. Vegetarijancev je pre¬ cej na svetu, nekateri mesa zato ne jedo, ker ga jim želodec ne prenese, drugi so pa taki ra¬ di kakšnih posebnih verskih nazorov. Zanimiv slučaj vegetarijanca se je pred kratkim pojavil v Budimpešti. Kot apostol je hodil bos in gologlav po cestah in ljudem pri¬ digal, da ne smejo jesti nobenega mesa, če ho¬ čejo, .da bodo zdravi in Bogu ljubi. Nekega dne se je Bocs, tako mu je ime, od¬ ločil, da gre na Laško, kjer je zelenjava cenejša in kjer ga bodo mogoče ljudje rajši poslušali. Na dolgo pot se je podal kar brez potnega li¬ sta, peš in gologlav. Hodil je in hodil, prišel do laške meje, toda, joj, karabinjeri so ga brž prijeli. Še na druge ljudi so sumljivi, pa bi ne bili na capinskega bosonožca z dolgo bra¬ do in brez klobuka. Na Laško ga niso pustili. Žalosten in razočaran se je Bocs vračal pre¬ ko Koroškega in se ustavil pri nekem sloven¬ skem kmetu blizu Celovca. Kmet se ga je usmilil, ga nasitil z žganci in mlekom in mu dal prenočišča. Toda nesreča za Bocsyja je ho¬ tela, da je kmet ravno naslednjega dne imel svoj god. Drugi kmetje so prišli zvečer, pri¬ nesli harmoniko, in pričel je ples. Zbudili so še Bocsyja, da je ustal in moral plesati z nji¬ mi. Boc.sy je po prisilnem plesu pobegnil, a so ga kmalu dobili avstrijski žandarji ter ga odgnali v Celovec. Orožniki so zahtevali, da se mora lotiti kakšnega dela, da ne bo bos in razcapan hodil po svetu. Šele v Celovcu se jo dobilo nekaj Madžarov, ki so za Bocsyja preskrbeli, da je dobil oble¬ ko v čevji in klobukom. Plačali so mu vozni list do Budimpešte, kamor se je takoj odpeljal. Toda Bocsyja to še ni odvadilo vegetarijan¬ stva. Koj ko je prišel domov, je slekel boljšo obleko, sezul čevlje in odkril klobuk, pa šol zopet na cesto pridigat, da nihče, kdor hoče biti zveličan, ne sme jesti nobenega mesa, pa naj bo živalsko, ribje ali žabje ali kakršno ko¬ li. Mogoče se imam za svoj uspeh zahvaliti svo¬ jim prvim neuspehom. Ko nisem niti toliko za¬ služil, da bi plačal svoj kruh, sem se naučil, kj se pravi biti svoboden in neodvisen. Tedaj so me napadali in se mi rogali, kakor me danes slave. Ali baš roganje in napadanje me je si¬ lilo k delu. Jaz nisem še,l masi naproti, tem¬ več je ona prišla k meni. Van Dougen. V resnici bogat je samo tisti narod, ki je bo¬ gat na idejah, velik in plemenit samo tisti, ki ima visoko in plemenito mišljenje; zapovedovati more le oni narod, ki zapoveduje z duhom ; ljudstvo brez naprednega duha ne gospodari nad drugimi nego jim služi. Simon Rutar. Predno človek pomisli na velikodušnost, na nesebičnost, na pravičnost, se mora predvsem naučiti, da obvlada samega sebe, mora biti do¬ volj močan, da kroti svoje lastne sile. Lev Tolstoj. SVOBODA 9 O prepiru. Prepira je povsod dovolj in preveč. Navadno pride prepir od tega ker se ljudje skregajo. Skregajo pa se, kot nam pravi prijatelj, če je preveč ali pre¬ malo denarja. Da se torej ne bomo prepirali, upoštevajmo to¬ le navodilo : 1. Nikoli se ne skregajmo. 2. Tisti, ki imajo preveč de¬ narja, pa naj ga dajo nam, ki smo brez njega. Fix. * Po ižansko. Francetovi pristaši so pono¬ sno kazali nanj, češ, ako se France na koga spravi, ko mn nihče ne more do živega, pa mu Francelj ajns, cvaj glavo odseka- Hm, zdi se, da se je France hodil z Iga učit za plot k sv. Janezu pri Trzinu. * Stari Čarli. Leta ga nič ne izuče, pa če se stokrat na glavo postavi. Ijvakrat je zapisnikar zapisal, dvakrat mu je prebral, dvakrat predsednik prebral, pa še pravi in Ribnici čast krade, da ni čr¬ nega na belem in da sam sedi na ušesih. To je ravno tako kakor z ne¬ kim porotnim odsekom ,ki se je zarotil, da bo tičke (jednotino društvo !) sfiksal. — Gorenje. * Identični dvojčki. “Proletarec” poleg drugega udrihanja včasih zakvanta tudi čez “Ameriško Domovino”. No, zdaj pa pišejo v Clevelanda, da se od nje ne razlikuje — vsaj v priobčanju kartunov ne. Mo¬ goče pa jih iz nje da ponatisniti — saj denarja itak dovolj na¬ bere z izobraževalno akcijo. * Strela z oblačnega Kaj pa s tistimi črnimi obla, ki nad številko 39 ? Ali so že treščili v glavo legalnega Fran¬ ceta ? * Z izleta v Radovljico. Ekspertni spremljevalec nam piše na razglednici, da je izlet¬ nikom razkazal Napoleonov grob in kraljevske vrtove v Pa¬ rizu. Ko jim je pokazal še sliko svetega Denisa, ki je s tnale pobral svojo odsekano glavo in z njo zbežal v cerkev, je ekspertni spremljevalec vprašal,, po čem proda bike. V Ameriko nam torej piše, da za 25 “bikov” dobi plačano vožnjo za tja in nazaj- — Cheapl ! * J R Z — I N R I Nesramnost je vpraševati kje je denar JRZ. JRZ je bilo že davno linča¬ no, plašč pa so si med seboj razdelili pirati. Eno coto brez knofa so za bluff blagodarno podelili celo slovenskim maj- narjem. Molčimo in ne žalimo brez¬ božnih piratov. * Alternativa. Pred njo stoji g. Šiškovič iz Clevelanda. Ne ve če bo bab- ca ali bo mandlc. Eno mora biti! Ali bo diktatura izobra¬ ževalne akcije ali direktorija SND-. Če bo diktatura izobra¬ ževalne akcije, se bo odprto pismo zaprlo in Šiškovič bo za eno stopnjo višje v romanju do tajništva SNPJ; če bo pa dik¬ tatura SND, bo Šiškovič še stal pred alternativo in podpisaval odprta pisma za Prosveto in Proletarca. * “Eros, razpni krila . . .” Tako je pela srborita Kolon- tajeva v svoji knjigi o svobodni ljubezni. “Eros, bog ljubezni, razpni krila in ponesi me v na¬ ročje ljubčka, da pozabim svo¬ jega sitnega dedca . . .” To je tudi pesem naših na¬ predno zavednih borcev. Na¬ prednost se ne sodi samo po znanju in po borbi za enako¬ pravnost, temveč tudi po svo¬ bodni ljubezni. Dobi “divors” in sedi na Erosove repetnice, pa boš naprednjak! • Klub svobodne ljubezni. Ker je klub razredno zave¬ den ,je za kandidata, če hoče biti res naprednjak, potrebno da se razporoči ali pa da ve¬ ruje v svobodno ljubezen. Vsi seveda še niso razporočeni, za¬ to pa je treba podvzeti izobra¬ ževalno akcijo, da se to čim prej izvrši. Prihodnja brošura izobraževalne akcije bo vse po¬ drobno popisala, kako se kon¬ trolira in kako se ljubi umet¬ niško- * Sama reklama. Nekemu slovenskemu tedni¬ ku ,ki nosi siromašno ime “Pro¬ letarec”, je preprečeno, da ne sme več v Jugoslavijo. To je precejšnja reklama. Ker vem, da “Proletarca” ne gre več kot kakšen ducat v stari kraj, bi skoro stavil, da si je urednik Zajc sam izposloval to prepo¬ ved, (če sploh obstoja), da si na ta način dela reklamo. Vse izgleda, da si je moral to sam izmisliti, da sedaj udriha po kraljevaših, po diktaturi, po Jugoslaviji in po vodiški Johan- ci. Če je Jugoslavija “Proletar¬ ca” res prepovedala, ni nič čudnega. Jaz jim dam prav. Sam sem že davno prepovedal nositi “Proletarca” v mojo hi¬ šo, in vem, da je od mene “Pro¬ letarec” dobil več kot od Ju¬ goslavije.—Miha. NOVA SLOVENSKA RESTAVRACIJA. ' Na Ogden Ave. (zap. 6152) v Ciceru sta otvorila novo slo¬ vensko restavracijo rojaka To- ny Golenko in Frank Vidmar. “Ogden Inn”, kakor se prostor imenuje, je bil prej v čeških rokah. 10 SVOBODA “Mi in domovina” Pod tem naslovom je v clevelandski “Ena¬ kopravnosti” pred kratkim izšel uredniški čla¬ nek, razmotrivajoč spremembo v odnošajih med slovenskim priselništvom v Ameriki in našim sta¬ rim krajem. Clankar se veseli te spremembe, ko slovenski priselnik mogoče ne sodi več tako ostro starega kraja in ko se tudi brat v domo¬ vini ne prenagli z obsojo. Do spremembe, kate¬ ra ima biti koristna za obe strani, posebno pa za izselnika v Ameriki, je prišlo največ s kon¬ taktom, obiski: iz stare domovine so prišli u- metniki in nas spomnili na rojstne kraje, tja pa gredo skupine izletnikov, da še enkrat obude spomine na srečna mlada leta. Da, marsikdo si želi, da 'bi mogel nazaj v rojstne kraje. Ne samo na obisk, za stalno bi nekateri radi zapustili Ameriko in odšli nazaj v deželo, katera jih spominja srečnejšega življe¬ nja. V vsaki jugoslovanski naselbini po Ameri¬ ki dobimo skupino starejših ljudi, kateri so tu¬ jini dali vse — svoja mlada leta in delo —, to¬ da od tega, kar jim je dala tujina, jim ne pre¬ ostane ničesar. Siromašni so, vzgojili so otroke, res, toda ameriški otroci v največ slučajih niso to, kar so bili priselniki, ko so odraščali v rod¬ nih krajih. Med temi ostarelimi priselniki, ki nimajo nikogar in ničesar, se najčešče čuje že¬ lja, da bi mogli kam nazaj, čeprav je želja le meglena, kajti tudi domovina, kakor so spomi¬ ni na mladostna leta lepi in jasni, se jim je po dolgih letih odtujila, znanci tam so pomrli ali pa so pozabljeni. Stiki s starim krajem so dobri posebno za izselnika, ker to mu utrjuje neko zavest, ki je tudi naturaliziranemu ameriškemu državljanu koristna. Le škoda, da je posedanje in vrača¬ nje tako majhno. Če seštejemo vse izletnike skozi vse različne parobrodne družbe in agen¬ cije, pa vidimo, da število izselniških izletnikov ne prekaša niti desetine procenta vseh sloven¬ skih priselnikov v Ameriki. Od vsakega tisoča priselnikov mogoče dobimo enega, ki enkrat ali večkrat poseti stari kraj. Tudi za priselniško mladino bi bilo koristno, da more v stari kraj ne samo na poset, temveč na primerno dobo, da tam biva med narodom, iz katerega sta izšla njih oče in mati. Ni to važno v prvi vrsti radi jezika, da bi se ga na¬ učili, temveč toliko bolj radi spoznavanja in razumevanja. V največ slučajih namreč vidi¬ mo, da med starši in otroci priselnikov vlada eno najžalostnejših razmerij : drug drugega ne razumejo in otroci čutijo do svojih staršev — prav 7 radi tega nerazumevanja — nekak stid. Tujci so si med seboj, drug drugega ne razu¬ mejo, v nekaterih slučajih še po jeziku ne, kaj šele v drugih bistvih življenja, ki segajo globlje. Ko ameriški Kitajec vidi, da se mu sin ali hči upirata, kaj naredi drugega kot svojega otroka pošlje za par let na Kitajsko, da se tam uči spoštovanja in pokorščine do staršev. Po par letih se navadno vrne poslušen, dober in mehak. Ni dobra slepa pokorščina, ampak za marsi¬ katerega priselniškega sina ibi bilo bolje, da je slepo pokoren kakor pa da se radi nerazume¬ vanja zoperstavlja roditeljem, se jih sramuje in radi pomanjkanja zvez s svojim domom, ki bi morale biti osnovne v življenju vsakega člo¬ veka, izgubi, zaide na kriva pota. Ne poza¬ bimo, da po ameriških ječah ni največji o.dsto- tek priselnikov, temveč priselniških sinov in hčera. V tem ni sramote za priselnika. Siromak je. On sam ne more ustvariti razmer, v katerih ži¬ vi: kruta in sebična tujina gre svojo pot na¬ prej, delati mora zanjo, če hoče preživeti in ni¬ ma prilike ,da bi vršil celo najpotrebnejše, to je, da bi vzgojil svojega otroka. Sploh pa je to skoraj nemogoče, ker bi bilo potrebno, da :bi se prej sam naučil ameriškega življenja. Ej, dobro bi bilo, če bi mogli vsako leto pre¬ cejšnje število naraščaja poslati v stari kraj. Ni tu nikakega pridiganja, ali pomislimo, koli¬ ko več sreče ali zadovoljstva med starši in mla¬ dino bi bilo, če bi se vsako leto samo od soda odtrgala desetina, da bi jo dali v to svrho. Otrok bi bil hvaležen in oče in mati bi 'bila na sina ali hčer bolj ponosna. Pa za stari kraj bi bilo boljše- Spoznavati bi začeli svoje ljudi v tujini. Zdaj jih ne poznajo, ne poznajo položaja v katerem žive, ne mišlje¬ nja ali duše priselnika. Kaj na primer ve kak¬ šen .doktor ali ekonom, ki pride iz starega kraja pogledat na uro v Ameriko ,pa brž po povratku napiše knjigo o ameriškem izselništvu ? Kaj more vedeti o slovenski koloniji, o željah in tež¬ njah bednega izselnika? Sladkosneda Janja sili v ateka, da 'bi ji dal nikel za sladoled. To se hoče odkrižati, rek- ši: “Nimam nič drobiža!” — Ona tedaj hitro povzame: “Pa mi daj drobiž!” SVOBODA 11 OB BARAGOVI STOLETNICI . aslednji članek smo posneli iz knjige “Our Slavic Fello-w Citizens”, ki se nahaja v “Svobodini” knjižnici. Velika ilustrirana knjiga, obsegajoča 536 strani, ki jo je leta 1910 spisala Emily G. Balch, profesorica ekonomije na Wellesley College, vsebuje več opisov o slovenskih priselnikih in tudi slike iz slovenskih kolonij. Pisateljica v prvi vrsti ovrača splošno ameri¬ ško mnenje, da je bil Baraga Nemec. Pove o njegovem rojstvu in Kranjski deželi, iz katere prihaja, češ, da je ta dežela 95% slovenska, če¬ sar Američani skoro ne vedo. Čeprav Baraga ni slovensko ime, vendar, pravi, da je bilo ime njegovega očeta Nepomuk in mati se je pisala Jenčič. V poglavju o slovenskih priselnikih či- tamo v prevodu sledeče: “Čeprav Cehi in Poljaki tvorijo pretežno ve¬ čino slovanskega priselništva do leta 1880, ven¬ dar so že pred tem letom prihajali drugi Slova¬ ni v precejšnjem številu, zlasti pa Slovenci. Ko¬ likor je znano, ni prvi od te male narodnosti pri¬ šel v Ameriko niti kakšen politični ubežnik niti kak delavec, ki išče boljšega obstanka, temveč škof Baraga, katoliški misijonar, kateremu je sledilo veliko slovenske katoliške duhovščine, ki so se posvetili širjenju katoliške vere na seve- rozapadu. Friderik Baraga je bil rojen leta 1797 na gradu svojega očeta v bližini Ljubljane. Kot nadarjenega dečka so ga poslali študirat na Dunaj, kjer se je učil prava in “drugih koristnih ved” poleg angleščine, francoščine in italijan¬ ščine. Končno pa si izbere za svoj poklic du- hovski stan. Po več letih župnikovanja na Slo¬ venskem je hotel dopolniti svojo dolgoletno že¬ ljo ,da se poda na misijonarsko delo po ameri¬ škem severozapadu. Leopoldinska družba, u- stanovljena na Dunaju leta 1829 prav za nje¬ govo delo ,je odprla pot in leta 1831 je že bil s svojim predstojnikom škofom Fenwickom v Cincinnatiju. Tu je ostal nekaj mesecev ter počakal primerne prilike, da se poda v divjine. Pred poletjem je bil že pri svojem poklicu, župnik med indijanskimi spreobrnjenci. Dvain¬ dvajset let, katere je nazival najbolj srečne v svojem življenju, je nato prebil pri napornem in nevarnem delu ,katerega je ljubil- Večkrat je dejal, da povzdignjenje v škofa leta 1853, katero ga je ločilo od osebnega dela med Indi¬ janci, mu je bilo samo neljub križ. Od njega ustanovljena škofija ni obsegala samo severnega Michigana, temveč tudi precej¬ šen južni del te države, severni del Wisconsina in vzodno Minnesoto, kakor tudi dele države Ontario. Tod je ves prepotoval po indijanskih “canoes’’ in s čevlji za sneg. Nekoč, na primer, je ta mali, slaboten mož, hodil skozi debeli sneg, noseč težko breme skozi štiriindvajset ur, pa ni imel s seboj drugega kakor kos zmrzlega kolača. Prekmalu se je postaral in oslabel, vendar je nadaljeval z napornim delom do smrti leta 1868. Umrl je torej 7() let star. Poleg verskega dela s katerim je hotel spre¬ obrniti Indijance, je škof Baraga storil veliko prosvetnega dela med njimi. Odlikoval se je zlasti v jezikoslovnih študijah ter je bil tudi pr¬ vi, ki'je svet upodal jezikoslovne spise bogatih indijanskih jezikov. Napisal je slovnico in slo¬ var zlasti za jezik indijanskega rodu Ojibway, katero delo je še vedno osnovno za ta jezik. Uspehi Baragovega pridnega dela so začeli zanimati katoliške voditelje po Ameriki. Po¬ sebno pri obiskih Avstrije so si prizadevali, da bi nabrali več takih misijonarjev. Hoteli pa so imeti v prvi vrsti slovensko duhovščino in med njo vzbuditi zanimanje za Ameriko- Posledica Baragovih uspehov je, da je prišlo v Ameriko toliko slovenske duhovščine. Ce vzamemo za primero Poljake, ki imajo v Ameriki tri milijo¬ ne svojih katoličanov, vidimo, da niso imeli še nobenega svojega škofa, dočim so Slovenci, ka¬ teri so bolj kasno prišli in v neprimerno manj¬ šem številu, dali Ameriki pet škofov.’’ DAVEK NA SAMCE NA NEMŠKEM Reichstag v Berlinu je obdavčil vse samce z visokim davkom. Tak davek so po več krajih zahtevale ženske, toda glavni namen Reičhsta- ga ni, da na ta način pospeši ženitve. Saj na Nemškem se itak rodi veliko število nezakonskih otrok. Z davkom na samce hoče vlada odpra¬ viti primanjkljaj, ki ga ima z upravo. Slišati je bilo tudi zahtevo, ,da se razpiše davek na samice, a to se ni zgodilo, čeprav se veliko žensk ne moži radi dela po industrijah. Njih zaslužek v industriji je zelo majhen- Vrednost človeka ni odvisna samo od njego¬ vega znanja ,temveč v največji meri od nje¬ gove trdne volje za delo. Herbert. Laž ubija s kalom, ali plazi se po žilah ka¬ kor strup, počasi in oprezno, ne pazi se, kako deluje. Ivan Cankar. 12 SVOBODA O POSETU V INDIANO Pred tedni sem si zaželel prijateljev ter se odločil, da jih obiščem. Podal sem se na pot v nadi, da jih najdem v istem položaju, kot sem jih zapustil pred sedmimi leti. Ali začudil sem se, ko sem prišel do mesta in videl, da lepo ure¬ jeni domovi razpadajo, šipe so pobite in poslopja prazna. Zdelo se mi je, kakor da sem nekje v neznani puščavi. Ko pa pridem do prijateljev sem bil razočaran: pripovedovali so mi, kako živijo, in sam sem videl, da so v pomanjkanju ter da jih zelo skrbi bodoči obstanek. Do sedaj so še dobivali vsaki teden nekaj kruha, zdaj so jim ustavili še to. “Vrženi smo na milost pod milo nebo.” Prvi toži, drugi stoče, tretji vprašuje, kaj bo, četrti mi pravi, da ameriškega dolarja že me¬ sec dni ni videl, ne svojega ne drugega. Sploh mislim, da ga nihče nima v tej naselbini. Tako so mi pripovedovali in videl sem, da je tudi resnica. Ljudi poznam že 26 let, zato do¬ bro vem, da so pošteni in pridni delavci. Bili so navdušeni za bodočnost, skrbeli za domo¬ vanja, podpirali prosvetne ustanove. Organi¬ zirali smo podporne organizacije in jim bili lo¬ jalni v vseh ozirih do sedaj. Kaj bo v bodoče, ne vemo, izključeni bomo od organizaciji in sploh od celega sveta. U. M. W. of A. nas ne pozna več. Po petindvajsetletnem težkem de¬ lu in skrbi za obstanek, pa človek tako gine, ob času smrti najde v hiši še 45c premoženja. Ta¬ ko se živi v ljubi, demokratični Ameriki. Kdo je kriv te depresije? Kdo je zakrivil se¬ danjo nezadovoljnost? Kdo je odgovoren za brezposelnost, ki danes eksistira po vsem svetu? Ne rad, vendar moram povedati svoje misli v tem oziru. Največ je temu kriva delavska ma¬ sa, ker je in ker še preveč zaupa odbornikom in voditeljem svojih organizacij, tistim, ki so posebno rudarje pritirali v življenje, kakršnega žive .danes. Ce se ozremo za nekaj let nazaj, ko je bila U. M. W- of A. še na trdnem stališču, pridemo do zaključka, da je to resnica. Za primero vzemimo tisto dobo ,ko je Howat, predsednik kansaškega rudarskega distrikta pozval svoj distrikt na stavko. Kaj so takrat dejali rudarji v Clintonu? “O da, sedaj bomo pa orni delali, če bodo v Kansasu stavkali.” Pri teh besedah so pozabili, da pripadajo k isti organizaciji kot premogarji v Kansasu. Delo po Indiani se je tedaj res izboljšalo, ampak plačevati srno morali visoko podporo za stavkarje, iz svojega žepa, ne da bi bilo to od¬ tegnjeno kompaniji. Kompanije po Indiani in ravno tako po Illinoisu so bile nasprotne vsaki podpori za stavkarje. Unijski voditelji pa so takorekoč primorali premogarje plačevati pod¬ poro za stavkarje. Drugega izhoda ni bilo. Koliko so stavkarji dobili podpore, mi ni zna¬ no, pač pa vem, da vsi skupaj nismo imeli dru¬ gega kakor borno življenje. Ce bi se bili vodi¬ telji v tistem času zavedali resnosti položaja, načel organizacije in pa solidarnosti rudarjev, bi imela premogarska organizacija še danes močan vpliv med delavstvom, kakor tudi malo kontrolo nad kapitalisti. Kje pa je danes najmočnejša organizacija U. M. W-? Pisati imam še več glede delavstva v državi, ker sem bil, a to naj bo za prihodnjič. Victor Zupančič, Chicago. IZ UPRAVNIŠTVA Naročnikom za “Svobodo”, katerim je pote¬ kla naročnina ,smo pisali opomin z željo, da naročnino zopet obnove. Da ne bo nesporazu¬ ma, pa ob tej priliki naznanjamo vsem, ki ste prejeli karte, da se naročnina šteje po mesečni- .ku ravno tako kot do sedaj, in sicer za leto, pol leta ali četrt leta. Kdor je torej poslal polletno naročnino 1. aprila ,mu ista poteče 1. oktobra. Ker je^ bilo precej posla s preureditvijo, se je mogoče v katerem slučaju urinila pomota. V tem oziru bi prosili naročnike, da nas obveste, kar bomo rade volje takoj popravili. “Svoboda” išče zastopnikov po raznih nasel¬ binah. Ako v vaši naselbini še nimate zastop¬ nika za ta nadstrankarski slovenski list, ter ako se zanimate, da bi sami prevzeli zastopstvo, se oglasite na naslov naše uprave. Obstanek li¬ stu je zasiguran ,torej se brez pomislekov lah¬ ko lotite dela. Za zastopnike imamo primerno odškodnino, zato uljudno vabimo vsakogar, ki se zanima, da nam piše po .pojasnila. Res da so sedaj slabi časi, ko je težko dobivati naročnike, toda za pri¬ meroma nov list kot je “Svoboda” se gotovo v vsaki naselbini najde kaj čitateljev, ki bi se zanimali. Kdor torej hoče širiti dober list in obenem pridobiti kak cent, ima lepo priliko. Pi¬ šite takoj po ingonmacije! Kakor za naročnike potrebujemo tudi zastop¬ nike za pobiranje oglasov. Čitatelje, ki se za¬ nimajo za zastopništvo, uljudno vabimo tudi v tem pogledu, da z nami sodelujejo. Pri oglašanju imamo celo zmerne cene, po¬ sebno za slovenske trgovce in obrtnike. Rojaki, sodelujte z nami pri gradnji nad¬ strankarskega lista, ki ga Slovenci v Ameriki potrebujemo. Širite ga, kjer le morete! Victor S. Skubic, upravnik. SVOBODA 13 Reakcija, teror — atentati. Za vlade Aleksandra II. je med ruskim urad- ništvom opažati dve neutolažno nasprotni si stranki. Celo med ministri so ljudje čisto na¬ sprotnega si mišljenja, toda Aleksander je do¬ kaj strpen, z obemi je dober. Naprednejšo stran zastopa Miljutin, general in vojni mini¬ ster ,ki se je proslul že pri delu za odpravo tla¬ ke, možje reakcije pa so taki kot na primer grof Dimitrij Tolstoj, ki je postal minister izobraz¬ be. Ta si je nadel nalogo, da iztrebi nihilizem in *zatre vsako liberalno ali demokratično mi¬ šljenje. Dimitrij Tolstoj in Miljutin sama najboljše označujeta nasprotni strani svoje sodobne Ru¬ sije. Obe ti stranki sta močni politični činjeni- ci skozi dobo petnajst let po atentatu leta 1866 pa do umora Aleksandra. Skupaj delata pod Aleksandrom, ki je sam naprednjak in nazad¬ njak obenem. Vendar pa vlada zavzema če¬ dalje bolj reakcijonarno stališče. Dimitrij Tolstoj kot minister za izobrazbo do¬ sledno deluje, da izobrazba ostane privilegij plemskega razreda, kateremu pripada sam. Nasproten je vsaki zapadnjaški uvedbi po šo¬ lah, katere morajo po njegovih nazorih služiti v prvi vrsti klasikom in retoriki. Dijaštvo sicer protestira in se punta, od leta 1869 do 1878 je čuti neprestano o dijaških izgredih po vseuči- liških mestih. Izgrede Tolstoj dosledno izrabi, za uravnanje šol po svojih nazorih. Tudi s šo¬ lami za ženske se ne strinja- Ustanovljenih je bilo več ženskih gimnazij pod pokroviteljstvom carice Marije ,a višjemu šolanju za ženske se Tolstoj dosledno upira. Pritisk je vendar pre¬ velik, minister za izobrazbo se mora podati in tako se tudi v dobi razvijajoče se reakcije uva¬ ja poduk za ženske na visokih šolah- Veliko žensk pa se radi prepovedi šola v tujini, zlasti v Švici, kjer na rusko dijaštvo precej vpliva so¬ cialistična in anarhistična propaganda. V Mo¬ skvi sta leta 1870 odprti dve visoki šoli za žen¬ ske, začnejo se tečaji Alarčinskega, pozneje pa Ljubljanski uvede šolo naravoslovnih ved. Ze¬ lo se je Tolstoj upiral medicinski šoli za ženske, toda leta 1872 Miljutin odpre prve zdravniške tečaje za ženske v Nikolajevski bolnišnici. Reakcija uspeva in se širi počasi. Prvo se vidi njen pritisk na šoli, zatem, pridejo nova krajevna sodišča, najbolj pa časopisje, katero trpi pod vedno ostrejšo cenzuro. Teroristom, to je pripadnikom zapadne šole, ki so se radi reakcije in preganjanja zatekli k nasilju, dobro služi tudi propaganda radi ne¬ znosnih davkov ,katere morajo kmetoval-ci pla¬ čevati takoj po osvoboditvi. Na zunaj bi sicer izgledalo, da so kmetje veliko pridobili z osvo¬ boditvijo, kajti počasno odplačevanje zemlje, katero so dobili z osebno svobodo, se zdi ne- pretežko breme. Toda predpisane parcele so bile vsakomur premajhne. Kmet si želi pove¬ čanja svojega posestva. Pomanjkanje zemlje je posebno občutno po južnih krajih z gostim prebivalstvom. Cena žita je poskočila, odkar so se odprle prve železniške proge po carstvu, toda ne toliko kot so poskočile najemnine. Vsak kmet bi torej želel ,da pridela več žita. Najbolj pa kmeta tlačijo razna plačila in davki. Glavna plačila so obroki na zemljo, na¬ to državni in krajevni zemljiški davek. Sledi še glavarinski davek, katerega plačujejo samo kmetovalci. Devetdeset milijonov kmetov mora plačati okoli dvesto milijonov rubljev letnega davka, tako da pride na vsako družino okoli trideset rubljev. Za navadnega kmetovalca je tolika vsota neznosna. Veliko krivico se vrši tudi v razpisavanju davka. Kmalu po reformi se pojavijo znaki nepravičnosti v terjanju dav¬ ka .posebno leta 1867, ko v provinci Smolenska nastopi slaba letina s sledečo lakoto. Vladno uradništvo bi sprva sicer rado zanikalo lakoto, toda umiranje je tako strašno, da se prikriti ne da. Vlada se razburi, komisijo imenujejo pod predsedstvom prestolonaslednika, da preiskuje. Čez tri leta nastopi hujša lakota, največ po južnovzhodnih provincah, kjer so žitnice Ru¬ sije in celo Evrope. Ljudstvo strašno trpi, razne odredbe so izdane za olajšanje davka in večje podeljenje zemlje, toda vse to šele poveča rovarenje teroristov. Herzen, Černiševski in Dobroljubov vodijo radikalce. Imenujejo se “narodniki”, kajti vsi prihajajo iz naroda, katerega težnje so okusili. “V narod” imenujejo svoje gibanje, kakor se je imenoval vodilni Herzenov spis. Izobražen- stvo, posebno pa dijaštvo, se živo zavzema za nove nauke. Vabljivi so: “Poslušajte, saj te¬ ma, ki vlada, vam ne ukrade sluha. Iz vseh de¬ lov naše ogromne dežele, od Dona do Urala, od Volge do Dnjepra se razlaga stok, mrmranje se .dviga; to je šum vala, ki se dviga v besne¬ nje ... “V narod ! K ljudstvu !” — Ljudstvu je treba prosvete, poduka, da ne bo suženjsko prenašalo vsega zatiranja. 14 SVOBODA Radikalci so vedno ostrejši. Bakuninu sledi Nječajev, ljudskošolski učitelj, ki zna ognjevi¬ to navduševati mlade ljudi. Nječajev mora, ka¬ kor večina drugih, kmalu pobegniti v tujino. Ta Nječajev radikalcem veliko pokvari. Baku- nin sam ga ne mara, ker je preveč brezobziren. Po njegovem mnenju mora revolucijonar pre¬ zreti vsa moralna načela v varanju, ubijanju in ropanju, samo da organizacijo krepko drži in čuva. Nječajev je prvi izmed teroristov. S te¬ rorjem pa začne med revolucionarji samimi. Ko je videl, .da ga je neki Ivanov iz skupine petih revolucionarjev začel opazovati nekam kritično, je naročil ostalim štirim, da Ivanova umore. Dijak Ivanov je bil umorjen in zadeva razkrita. Začel je proces proti nječajevjan- cem. Sedeminosemdeset mož je pred sodiščem, triintrideset jih dobi težke kazni. Bakunin kmalu razkrinka Nječajeva in nje¬ gov revolucionarni sistem, toda Nječajev, je dosegel svoje, to je reorganizacijo, ki se imenuje “Ljudski tribunal”. Revolucionarno gibanje trpi na ugledu. Dostojevski, ki je bil pred leti sam med njimi, pa piše leto po procesu svoj dolgi roman “Bese”, s snovjo nječajevcev. Od tu naprej se snujejo razni tajni krožki. V prvi vrsti so to krožki za intelektualne razpra¬ ve, katere rodijo splošno mnenje, da je izobra- ženstvu treba med mase učit. Veliko izobražen¬ cev se torej podaje na deželo. Med kmete gredo ne samo kot učitelji in zdravniki, pač pa tudi kot navadni delavci, kovači in drvarji. Revolucijonarjem in teroristom pomagajo tudi slabe razmere, v katere je ruska vlada za¬ vozila radi zunanje politike, še bolj pa prizade¬ vanje vladinih šovinistov, da se zatre gibanje vsake narodnostne manjšine. Po letu 1860 je v Ukrajini zavel duh narod¬ ne zavesti. Bila je to le obnovitev narodnega prizadevanja Malorusov .katere je začel pre¬ ganjati že Nikolaj. Dimitrij Tolstoj je sedaj prvi nastopil z odredbami za šole. Gibanje je bilo vsaj me.d učiteljstvom zatrto, s kijevske univerze pa je vlada odpustila najbolj aktivne ukrainofile. Poljaki so med to dobo izgubili skoro vse na¬ rodnostne pravice. Obvezen poduk ruščine so y***************************************-H * * J MARTIN IVANŠEK | * * | 1759 West 22nd Street, Chicago * * - * * * * Slovenska trgovina slaščič, sladoleda, ci- * £ gar, cigaret, tobaka in raznih drugih * I drobnih potrebščin. * 1 * J***************************************, jim vpeljali po vseh šolah, tudi verski poduk se ni smel vršiti v poljskem jeziku. Prvih dvajset let po krimski vojni je Rusija še nekam mirovala v odnošajih z Evropo, obe¬ nem pa skušala obnoviti svoj vojaški prestiž, če ne že v Evropi, vsaj v Aziji. V tem oziru je bilo carstvo uspešno. Dve leti po vojni so se njega meje silno raztegnile ob vzhodno azijski fronti. Kitajska vlada se ni mogla ustavljati, s par sto vojaki so Rusi zavzeli vse ozemlje juž¬ no od ustja reke Amur pa do Vladivostoka. Aneksija je bila v Pekingu vladno potrjena leta 1860. Istočasno se je dovršila okupacija Kavkaza. Trmasti Gorjanci so se uklonili po krvavih bit¬ kah in leta 1865 je že ves Kavkaz s Transkav- kazijo, doli do turško-perzijske meje pripadal ruskemu carstvu. Meja se ob tem času širi tudi v Centralno Azi¬ jo- Kanati se ruijo in padajo. Pol divji rodovi centrailno-azijskih planot so iz kanatov nepre¬ stano vpadali na ruske stepe in kradli ne samo živino, temveč tudi može, žene in otroke, ter jih prodajali v sužnost. Davni poizkusi Petra Velikega, da napravi konec takim vpadom, so žalostno končali: posadke so mu skoro zgore¬ le pod žgočim solncem peščene Centralne Azi¬ je. Istotako se je bila razbila posadka Nikola¬ ja; to je uničil silni mraz. Sedanje posadke pa so uspešne. Leta 1864 se izvrši okupacija Ta¬ škenta in osnuje se provinca turkestanskega ge¬ neralnega guvernerja. Novi spori se rode in nove okupacije, Anglija pa se razburja radi ru¬ skega prodiranje proti južni Aziji. Angleški kancelar že vprašuje Rusijo, kje namerava kon¬ čati; v imenu carja mu Gorčakov odgovarja, da car ne misli Rusije večati, temveč samo za¬ varovati njene meje. Napočila je vojna radi Bokhare in Kokanda. Obe sta premagani leta 1868, Rusi zasedejo me¬ sto Samarkand z grobnico velikega Tamerlana, sveto mesto, o katerem Centralni Azijci veruje¬ jo, da je ključ ostali Centralni Aziji. Kdor po¬ seduje Samarkand, mu pripada vsa Centralna Azija. SPRING FOREST GROVE Lastnik Anton Kegl I WILLOW SPRING, ILL. Phone 99. Prostor za piknike in poletne zabave. SVOBODA Angleži se še bolj razburjajo. Samo Turko- man in Afganistan še ležita med Rusijo in In¬ dijo, medtem ko se je še v začetku devetnajste¬ ga stoletja ruska invazija Indije zdela fanta¬ zija. Ko se Angleži boje “ruske nevarnosti” v Azi¬ ji, pa se zamotajo razmere na Balkanu. Leta 1874 se dviga ljudstvo v Bosni in Hercegovini. Turško obdavčenje postaje neznosno. Tudi razne državice se puntajo. Avstrija se je bala, da bi se Bosna in Hercegovina pridružili Srbiji. Grof Andrassi priporoči, da bi evropske sile posegle vmes. Sultan se mora podati, leta 1876 se sklene premirje z vstaši. Obenem pa iz¬ bruhne mohamedansko gibanje proti kristjanom. Do krvavih masakrov pride zlasti na Bolgar¬ skem ,kamor je sultan na splošno mohamedan¬ sko zahtevo poslal divje horde Baši-Bazukov. Dvanajst tisoč Bolgarov obojega spola je bilo poklanih. Istočasno sta bila umorjena tudi nemški in francoski konzul v Solunu. Po vsej Evropi se vzbudi odpor proti Turkom. Na pol odvisni Srbija in Crnogora napovesta vojno, ce¬ le mase ruskih prostovoljcev je med njimi. Uspeha vendar ni. Vse izgleda, da bo Srbija padla in da se bo z njenim prebivalstvom zgo¬ dilo to, kar z bolgarskim. Srbe vodi general Cernjajev, tisti, ki je premagal Taškent, toda sedaj nima uspeha. Rusija pravočasno priti¬ sne na Turke, da sklenejo premirje. To so za¬ htevale tudi druge evropske velesile, samo Av¬ strija, ki menda želi, da bi bili Srbi odločilno premagani, se obotavlja. Rusija je dosledno na strani Slovanov na Bal¬ kanu. Ko je leta 1876 v Berlinu spisana spo¬ menica Turčiji, da mora Bolgariji, Bosni in Her¬ cegovini jamčiti samostojnost ter jim dati kr¬ ščanske guvernerje, je glavna sila pri zahte¬ vi Rusija. Anglija se zoperstavlja mogoče naj¬ več radi Rusije. Ko radi angleške prijaznosti Turčija odkloni spomenico, rusko in druga bro- dovja pridejo demonstrirat pred Solun, angle¬ ško pa pripluje da pomaga Turkom. Iz vsega spora se rodi to, da je v Carigradu dvorna revolucija, sultan je zavratno umorjen in na njegovo mesto pride drugi. Na razne na¬ čine hočejo turški diplomati izbeči zahtevam, končno Rusija pošlje ultimat. Pričakujoč po¬ moči od Anglije, da Turčija odkloni in tako je leta 1877 v aprilu napovedana vojna. Dolgo časa se je bil Aleksander obotavljal za to vojno napoved. Bal se je Avstrije, Anglije in drugih nevtralnih sil bolj kot Turčije. Toda slavofili po Rusiji so ustvarili toliko zahtevo med jav¬ nostjo, da drugega izhoda skoro ni imel. (Dalje prihodnjič.) 16 SVOBODA VESTI IZ SLOVENSKEGA IZSELNIŠTVA — V Argentino se je tekom zadnjih par let priselilo tisoče slovenskih žena in deklet- Sa¬ mo v Buenos Aires, največje mesto Argentine, jih je prišlo 2500. Zaposlene so največ kot kuharice in gospodinje ter služijo mesečno po 60 do 80 pezov, kar znaša približno po $35.00. Letos so se izselnice začele organizirati ter so usta¬ novile svoje prosvetno društvo. — Številno je jugoslovansko izselništvo v Avstralijo. Pa tu¬ di s Primorskega je v Avstralijo tekom zadnjih let odpotovalo veliko izselnikov. Po vojni se je jugoslovanska kolonija v Av¬ straliji pomnožila za 15,000. V Sydneju so ustanovili svoj ju¬ goslovanski klub. Največ pa je naših ljudi v Melbournu, kjer tudi imajo svoje organizacije. — Mogočna jugoslovanska kolonija se snuje tudi v Čile, Južna Amerika. Najbolje go¬ spodarski so tisti izseljeniki, ki so prišli v to državo že pred svetovno vojno; drugi si počasi pomagajo. Starejši imajo tu že svoje veletrgovine in banke. — Za “Svobo.do” nam poroča neki izselnik, ki je pred mese¬ cem prišel v Chicago iz Boli¬ vije v Južni Ameriki, kjer je bil zaposlen kot knjigovodja pri gradnji železnic. Kakor on opisuje, je jako malo naših lju¬ di v tej državi, da delajo kot težaki, največ so trgovci, in od teh največ Dalmatinci, a je tu¬ di nekaj Slovencev. Trgovcem gre dobro, vendar pa morajo veliko tvegati, ker državni u- stroj Bolivije nikakor ni stalen in vedno pride do sprememb in prevratov- Če je revolucija, pri- selnika sicer ne vabijo pod o- rožje, toda v nemirnem času mora riskirati vse in tudi trgo¬ vina peša. Kot težaki v Boliviji so naj¬ več domačini ,Indijanci, ki so močni ljudje in skoro edini spo¬ sobni za težko delo pod žgočim solncem divje Bolivije. Kdor misli iz Evrope v to državo kot navaden delavec ,se mu torej ni podajati. Veliko pa prinese tr¬ govina v tej najbolj pijonirski deželi, ampak za to je treba znati španskega jezika. _Na Francosko se še vedno izseljujejo Jugoslovani. Naj¬ več jih gre tja delat v rudnike v kraje, ki so nekdaj pripadali Nemčiji. Od izselnikov pa so v prvi vrsti Srbi, Slovencev bolj malo. Več Slovencev pa se pri¬ seli na Francosko iz Primorske¬ ga, odkoder ljudje kar beže ra¬ di fašistovskega pritiska in rev¬ ščine pod Mussolinijevo vlado. NAVODILA ZA IZLETNIKE V CLARENDON HILLS Piknik, katerega priredi klub Jugoslovanske prosvetne za¬ druge dne 10. avgusta ,se bo vršil na lepo porasli, vzvišeni planjavi v bližini trgovine roja¬ ka Valentina Kobala, na Cla- rendon Hills in 55th rd. Za prigrizek lahko vsak prinese s seboj naložen “basket”, a tudi na pikniku se bo dobil dober prigrizek na ražnju pečenega ************************** Frank Stonkh * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * Zlatar in popravljalec ur. | * * * * * * * * * * * * * * * * * * * k ************************** * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * 6114 W. 22nd STREET CICERO, ILL. Phone: Cicero 2737 prašiča z vsemi potrebnimi do¬ datki. Kažipot: .Ako se peljete z avtom, vzemite novo tlakovano jolietsko cesto do 47. ceste. Po 47- vozite zapadno do Ilinsda- la, odtod južno do 55. ceste in nato zopet zapadno miljo in pol do križišča Clarendon Hills in 55th rd. Istotako lahko vzamete iz Chicaga Ogden rd. do Claren¬ don Hillsa in nato južno do 55. ceste. Zgrešiti ne morete. Za tiste, ki nimajo avtomobi¬ lov, vozi vsako uro vlak Bur¬ lington železnice. Na postaji v Ciceru (Cicero Ave. in 26. ce¬ sta) bo z voznimi listki po znižani cesti počakal odbornik, eden ob 10.53 dop. in eden od 1.52 popoldne. Drugi vlaki se ustavijo na Ciceru ave. ob 9.51, in 11-53 dop. in ob 2.30 ter ob 4.05 popoldne. Odbor uljudno vabi vse, ki želite prijetne zabave na pro¬ stem, da se udeležite. Pripe¬ ljite s seboj prijatelje in prija¬ teljice. Na zabavi bo vsega dovolj za zabavo — igre in godba. Pripravljalni odbor. I *-*********************< KO PRIDETE V CHICAGO, SE OGLASITE PRI NAS. HOTEL BERGER Domača kuhinja in spalne sobe na razpolago. 2653 So. Lawndal e A ve. P ho ne: Cravrford 4290 Tel. Cicero 610 Residence: Cicero 4484 Dr. FRANK PAULICH Slovenski zobozdravnik 2123-25 So. 52nd Aver.ue, CICERO, ILL. Uradne ure: Od 9 do 12 dop., od 1-5 pop. in od 6:30 do 9 zvečer. Ob sredah in ne¬ deljah od 9-12 dop. ************************** Park View Wet Wash Laundry C©, SLOVENSKA PRALNICA Telefoni: Canal 7172-7173 1729 W. 21st St. CHICAGO % Po meso najboljše kakovosti, klobase, živo in oskubeno perutnino pojdite v MESNICO STEVE FEKAREK 3757 WEST 26th STREET Telefon: Lawndale 2965 * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * _ ************************** DR. VvILLIAM HEJNA ZOBOZDRAVNIK Uradne ure: Od 10. dop. do 9. pop. na 3935 W. 26th St., Chicago, III. Telefon: Lavvndale 6287 * * * * * * * * * % * * * $ * * | KO SE SELITE, pokličite na telefon BURIC 8 SIN 2544 S. Millard Ave., Chicago, 111. Phone: Crawford 1116. % WM. B. PUTZ I CICERO’S Leading, Largest, Oldest FLORIST 5134 W. 25th St. Cvetlice in venci Phone: Cicero 69 £ t < 1 1 Dr. John J. Zavertnik Phy»ician and Surgeon Office hours at 3724 W. 26t>h Street. Tel. Crawford 2212—1.30— 3:30—6:30—8.30 Daily Except Wed. and Sun. Only by Appointment At Hlavaty’s Drug Store— Phone Gratvford 8440 1858 W. 22nd Street 4:30—6:00 P. M Daily~Except Wed. and Sun. Only by appointment Residence Telephone— Cratvford 8440. ummm Slovenska unijska tiskarna ATLANTIC PKINTING 8 PUBIJSH1NG CO. 2856-2358 SO. CRAWFORD A VE, CHICAGO Tel. L**wndale 2012. S S 1 " * WILLIAM ARBANAS Prvi jugoslovanski flori st v Chicagu, (na sedanjem mestu 10 let) 1320 W. 18th Street Phone: Canal 4340 i!i'iwi!iBiiMi!iKi!eiBniieiiiniM!iiiH!M!3M:iMeMiiimiMiMHiiiieie!iiiMiiiewM : M< , 6L Tel.: Rockwell 1919—Berwyn 3074 M I 1 8 1 i JEEET JANAČEK OGDEN DAIRY CO. Mleko, smetano, jajca dovažamo na dom tudi v Ciceru in Berwynu. 2654 So. St. Louis A ve. i!!MII!HMiniHMIt!lflnilMlltlMIUBIIIIIW!UaHltMineta«HiUM8lffill1flM)iWi»iDWI«BlKIWMeni!ia»li;M.!!iM NOVA IZNAJDBA. Ali ste že bili kedaj oropa¬ ni? Na cestni železnici? Na vla¬ ku? Po javnih prostorih? Ali ste že kdaj izgubili de¬ nar ali vrednostne papirje? POCKET PROTECTOR vam jamči, da ne morete ničesar iz¬ gubiti. Žepar vam ne more ničesar izvleči iz žepa brez vaše ved¬ nosti. POCKET PROTECTOR se stavi na žep brez šivanja ali gumbov. Lahko ga prestavite z enega žepa na drugega. PROTECTOR rabite na iz¬ biro, levo, desno, na 7 žepov, 4 za hlače, 3 za suknje. Na škatlji dobite vsa navodila. Iznajdba je garantirana. Cena 50c. Pišite na naslov: POCKET PROTECTOR CO., 976 W«st 19th Street, Chicago, IH. Stari in verni prijatelj je ta zanesljiva banka za vse svoje odjemalce, katerim vedno rada pomaga in jim daje nasvete. Vaši prihranki so zasigurani pri KASPAR AMERICAN STATE BANK 1900 Blue Island Avemie. Chicago, 111.