Kratkočasilo berilo.
Kako so v Begunjah na Notranjskem Turka za
vselej odpodili.
Črtica iz časa turških vojsk. Spisal Ivan Zarnik.
Bral sem nekje, da bi velika škoda bila, ako bi se zgubila kaka narodna črtica, ktera nam opisuje vrla dela, junaštvo in bistroumje naših prednikov. Spomin-jaje se onih besedi, zapišem sledečo zgodbico, kakor sem jo čul iz ust starih mož begunjske okolice, in jo tako želim oteti preteči pozabljivosti. Upam, da se dobro volj ni bralci „Novic" ž njo ne bodo dolgočasili.
Godilo se je to v 15. stoletji, ob času, ko je naj-veči sovražnik naše mile domovine in naše vere divjal po milih slovenskih pokrajinah. Da je tudi v Begunje večkrat prihrul grozoviti Turčin, pričajo nam ostanki tabora okoli cerkve sv. Jerneja v Begunjah. Kakor ljudje pripovedujejo, bilje imenovani tabor precej velik. V ta tabor so bežali vsi prebivalci begunjske soseske, kedar se je grdi Turek tem krajem bližal. Imeli so v taboru narejene tudi podzemeljske shrambe, kamor so ljudje ob času nevarnosti skrivali svoje imetje in premoženje pred Turkom. Se dan danes se sledijo take votline. — Ko so v Begunjah 1. 1857 novo šolo zidali, zadeli so jia take votline, ko so temelj za šolski zid kopali. Ce se prav spominjam, našli so takrat v teh votlinah tudi nekaj bojnega orodja iz časa turških bojev. Vse to nam priča, da so se tukaj morali večkrat s& Turkom sprijeti. — Po tem vvodu naj sledi naša povest.
Bilo je leta 14.., ko je grozoviti Turek zopet hudo divjal in razsajal po naši domovini. Tudi do Cerknice in B6gunj je prihrul to leto. Ko se ogenj na velikem Stražišču *) zasveti in prebivalcem v okolici naznani, da se Turek približuje, jeli so ljudje svoje blago spravljati v tabor. Nanesli so v tabor, kolikor se je moglo va-nj spraviti. Ko se je bil pa Ozman vže precej blizo približal, umaknili so se tudi ljudje v tabor. Ženske in otroci šli so v cerkev, kar jih je moglo, in so tukaj Boga pa sv. Jerneja prosili, da bi možje in fantje srečno odpodili Turka. Drugi pa, ki niso mogli v svetišče božje, so se pa v taboru poskrili. Kar jih je pa bilo za obrambo tabora zmožnih, ti so se pa lepo ob taborovem zidu zvrstili in so tako pripravljeni pričakovali sovražnika.
Turek se približa. Že je pred taborovim zidom. Zdaj jame tabor naskakovati. Junaško odbijajo vrli bojniki v taboru vsak napad predrznega Turka. Dolgo časa se že junaško branijo. Pa sčasoma začnejo junaki v taboru omagovati; Turek pa le hujše tabor napada. Skoraj bi bili že kristijani v taboru premagani, in kar bi se bilo gotovo tudi zgodilo, ako bi enemu izmed mož, ki so bili v taboru, ne bila neka prav pametna na misel prišla. Menda mu jo je sam sv. Jernej v glavo dal.
To je bila edina rešilna zvezda, ktera je vso sosesko hudega sovražnika oprostila. Kako, boš kmalu slišal potrpežljivi bralec!
Vrli ta možak se domisli, da so med poskritimi rečmi v taboru tudi nekteri panj o vi čbel. Ta trenutek mu zablišči misel v glavi, kako si morejo brani-telji tabora te male živalce obrniti v prid zoper sovražnika. In — ni se motil vrli možak! Naglo razloži boriteljem, kaj je storiti. Ko blisk, tako naglo ima vsak mož en panj čbel v roci. Ko čbele v panjovih malo  pouckajo,  kakor jim je velel uni  možak,  in ko
*) Veliko Stražiščeje skoraj naj viša gora v begunjski okolici.
Pis.
192
so bile čbele v panjih že dosti razdražene (kar so spoznali iz groznega kreganja čbel v panjih), takrat jih vsi na enkrat razsujejo po Turkih, ki so pod zidom bili in proti kristijanom na kviško zijali. In glej, kar vse junaštvo kristijanov v taboru ni moglo storiti, glej, to so v hipu storile „muhe" sv. Jerneja, kakor so Turki te čbele imenovali. Rekel sem, da so to v hipu čbele storile. Kajti jako, jako srdite in razdražene so jele tako pridno vbirati Turčine, da so zdajci jeli bežati kričč, da ima sv. Jernej hude „muhe", kterih pikanja ne morejo strpeti!
In tako, dragi bralec, so te „muhe" za vselej od-podile grdega vraga iz Begunj, kajti od tistega časa ni bilo več Turkov v Begunje, in — menda jih tudi več ne bo!
Da vrli bojniki v taboru niso čbelam te zmage kar nič zavidali, tega te zagotovljam dragi citatelj!
193