Poštnina plačana v gotovini IZHAJA VSAK DRUGI PETEK NAROČNINA: Mesečno . . 4 Din Polletno . . 20 „ Čekovni račun številka 17.139 Uredništvo in uprava: UNIVERZA, Ljubljana. PETEK, 13. MAJA 1938 »Življenje brez svobode je slabše od smrti!« Iz prvomajskega proglasa češkoslovaških Sokolov, Orlov in delavskih telovadcev. »Bolje stoje umreti kakor kleče živeti!« Dolores Ibaruri la Passionaria. PETEK, 13. MAJA 1938 LETO 11. ŠTEV. 7. AKADEMSKO GLASILO ZA UNIVERZNA 8N JAVNA MPRAŠANJA a—HBZMmBnBa ■■■■—M”™”1"™ ^ i \F Vprašanje zrelosti Tri slovenske revije »Sodobnost«, »Lj. Zvon« in »Dejanje« so v uvodnikih svojih aprilskih številk pozvale k slovenski narodni skupnosti. V istem času je ista volja spontano, brez vsakega predhodnega dogovora združila vodilne slov. kulturne delavce. Zgodovinska dogajanja ne dopuščajo, da bi kdorkoli, in najsi bo to narod ali posameznik, zvrnil s sebe odgovornost. Res je sicer, da se je naša narodna usoda odločala in se še odloča v svetu. Vendar nam to dejstvo ne dopušča mirovanja doma. Kakšno usodo bo določila tujina narodu, ki ne ve kaj hoče, ki se ne bori za svoje življenje in ki se je prihulil pred zgodovinsko odgovornostjo? Svojo usodo si dela narod sam. Spoznanje tega je vodilo Poljake v njihovih osvobodilnih bojih. Po zatrtju vseh uporov doma so postali Poljaki v letih pred marčno revolucijo reprezentanti evropske revolucionarne borbe. Zavest, da bo njihovo usodo odločala ureditev Evrope, jih je vodila, da so se borili v vseh revolucionarnih armadah tiste dobe: v Franciji, v Italiji, na Madžarskem in drugod. Iztrgali so Metternichu stavek: »Der Poloriismus ist die Revolution selbst und nicht eine Abteilung der-selben«. Ideja svobode, svobode narodov in človeka, je vodila takrat evropska ljudstva. Danes pa ni misli, ki bi bila skupna last množic. Merilo za vrednost evropskega človeka je njegova zmožnost korakanja v ravnih vrstah. Dvoje nasprotnih teženj se bori danes za nadvlado v Evropi. Dva nazora se borita za odziv v množicah, borita se zlasti za oni del današnje družbe, ki nima svoje idejne zgradbe, za malomeščanstvo. Odločitev med tema idejnima antitezama bo rešila tudi naše narodno vprašanje. In če bi si postavili vprašanje, kaj prispeva k življenjskemu boju naroda slov. inteligenca, bi se ustavili še pri vprašanju, koliko se slov. inteligenca idejnih nasprotij sedanjosti sploh zaveda. Za obrambo človeških pravic so pred leti pozvali francoski kulturni delavci k ljudski slogi. Danes pozivajo slovenski kulturni delavci k skupnosti v obrambo narodovega obstoja. V tej borbi slov. meščanstva ni, slov. meščanstvo ni več vodilna sila narodnega gibanja. Toda zgodovina našega naroda nam kaže, da je morala biti vselej mladina ona, ki je vrgla okostenele prvake, da se je mladina vselej borila proti realni politiki narodnih voditeljev, ki so idejni program zavrgli za trenutne koristi. Vrši danes mladina nalogo, da presoja med gnilim in zdravim? Odgovor na to vprašanje nam podaja njeno vrednost. Dan za dnevom smo priče političnim paradam, ki naj nadomestijo idejo. Cim manjša načelna izgrajenost, tem večji zalet, tem bolj odmevajo ulice. Kot da hočejo s kriki zakriti lastno onemoglost. »Biti pokoren in živeti v udobju«, to je geslo, ki ustvarja politične tipe v serijah. Nejasnost o svetu, nejasnost v vseli vprašanjih, ki so nekoč mučila evropskega človeka, in nobena potreba po reševanju teh, to so znaki študenta slov. univerze, ki je postala last malomeščanstva. »Tam zunaj pa se vrše velike stvari in se rešujejo ideje, ki bodo svet in človeštvo povedle naprej. Možje se bore in žrtvujejo za svoje narode in za svoje nazore in ustvarjajo ali skušajo ustvariti nov in Pravičnejši svet, lepšega in ponosnejšega človeka. Bore se in padajo in padajo ponosno, z radostno bolečino, s sveti0 vero v srcu. Blagor jim!« J. Vidmar, Podobnost 1937.) »Manj strašna noč je v črne zemlje krili ko so pod svetlim soncam snžni dnovi!« Prešeren. Akademska svoboda če bi vprašali kakega akademika ali tudi akademskega učitelja, naj nam razloži pojem akademske svobode, najbrže sploh ne bi dobili odgovora ali vsaj zadovoljivega ne. Seveda, kdor ni nikdar razmišljal o svobodi kot o eni največjih človeških vrednot, kdor si ni nikdar postavil vprašanja o smislu in smotru življenja in posebe akademskega študija, ki se zdaleč ne izčrpava v izpitih, ta ne bi mogel odgovoriti. Značilno je, da na naši univerzi in v naših akademskih klubih, kar vem, ni bilo zadnja leta — če sploh kdaj — nobenega načelnega razpravljanja o tem vprašanju. Akademika, ki pride na univerzo, ne uvaja v akademski svet, ki naj bi živel v znamenju akademske svobode, ne njegoy starejši tovariš ne akademski učitelj. Kaj čuda, če se je pojem akademske svobode čisto izkrivil in dasi se je zadnja leta toliko govorilo o njej, vendar je le malokdo razumel in občutil njeno globoko vsebino. Vprašanje svobode je v najožji zvezi z iskanjem razmerja do sveta in družbe ter s smislom življenja. »Svoboden biti, se pravi, priti do zavesti samega sebe, do neoviranega pogleda na lastni obstoj,« pra- vi Steinhausen, ki je pred kratkim napisal knjigo o bodočnosti svobode. Torej pri svobodi ne gre le za nemoteno gibanje v določenem prostoru, ki je pač zunanji, sicer nujen in nepogrešljiv pogoj za utrditev suverenega razmerja posameznika v prvi vrsti do sebe, potem do sveta in družbe. Res svoboden je človek, ki se je v vseh svojih razmerjih sprostil spon in ovir, ki so mu branile spoznati pogoje njegovega obstoja. In problem današnjega rodu je prav v tem, da bi obvladal človek družbene sile tako, da piu bo zagotovljena duhovna svoboda katere bistvo je v aktivnem in suverenem razmerju do vse okolice. — Vsi tisti, ki so si kdaj v zgodovini prizadevali prodreti v vsa dogajanja in odkriti zatone gibanja narave in družbe ter se tako v prvih vrstah borili za osvoboditev in napredek človeštva, so v neutrudnem iskanju resnice sami morali biti svobodni. Morali so si priboriti in zagotoviti osebno in duhovno svobodo ne kot pravico, temveč kot dolžnost v delu za skupnost, ki so ji pripadali. Duhovna svoboda je bistvo tudi akademske svobode. Kot akademiki moramo predvsem čutiti dolžnost, opravljati v družbi posebno funkcijo iskanja in obrambe resnice, ugotavljanja človekovih življenjskih pogojev in utiranja potov k novim, pravičnejšim in svobodnejšim oblikam življenja. Pri tej funkciji se spričo njenega izključno intelektualnega značaja z večjim poudarkom kot pri kateri drugi kaže potreba po popolni svobodi duhovnega gibanja in razvoja. Razlika pa ni načelna, temveč le v stopnji. Zato vprašanje akademske svobode ni ločeno od vprašanja svobode sploh, temveč njegov sestavni del. če tako pojmujemo svobodo in vidimo njeno bistvo v duhovni sili in vzvišenosti človeka ter se zavedamo, da moramo po njej stremeti in si jo priboriti, ker nam je nujen pogoj za sleherni napredek in dvig življenja, potem nam je jasno, da vse tisto, kar se danes na splošno smatra kot akademska svoboda, ne bi smel biti noben privilegirani družbeni položaj, ki bi bil najprej z raznimi pravicami med študijem na univerzi in po izpitih v javnem življenju, smisel in smoter akademstva, temveč je akademska svoboda, vsebujoč po običajnem pojmovanju zlasti svobodo poučevanja in učenja ter združevanja, stalnost profesorjev in lastno disciplinsko sodstvo v okviru univerzne avtonomije, le poroštvo za duhovno svobodo, ki se mora gojiti in oblikovati prav na univerzi. Torej akademska svoboda po svojem pravem bistvu ne bi smela biti nikak stanovski privilegij, temveč le više razvita in popolnejša oblika svobode, kot se tudi pravi svobode misli in prepričanja, ki jo označujejo intelektualna zrelost, kvaliteta in kritičnost. Vse to se goji predvsem na univerzah, toda ne zato, da bi ostalo omejeno nanje in na akademike, temveč da bi se vsa skupnost, ki ji je kaka univerza namenjena, v svojem duhovnem razvoju dvignila na stopnjo intelektualne samostojnosti in višine, če nam akademikom ne gre za tako pojmovano svobodo, potem se akademska svoboda nujno izpači v stanovski privilegij udobnejšega družbenega položaja. Kolikor pa gre za razliko v stopnji poudarjanja duhovne svobode na univerzi in zunaj nje zaradi omenjenega svojstvenega značaja znanstvenega dela in študija, so potrebna univerzi za uspešen razvoj posebna poroštva, ki jih je treba obvarovati. I oda ko se bijemo za vsak posamezen košček akademske svobode, se ne smemo dati zavesti, da so nam ta poroštva, torej zunanje, zlasti pravne oblike akademske svobode, smoter prizadevanj in bojev. Le če imamo pravi smoter, svobodo duha pred očmi, bodo učinkovita in uspešna prizadevanja za obrambo univerzne avtonomije kot pravne ureditve akademske svobode. Mislim, da je v tem, da se ne zavedamo vsak trenutek bistva svobode in posebe akademske svobode, vzrok hladnosti in plitvosti današnje akademske generacije v vseh velikih vprašanjih našega časa. Gre za novo razmerje do sveta in družbe ter za prevrednotenje sedanjih vrednot. Tu bi morali začeti vsi tovariši, ki so danes na univerzi in vsi, ki smo že zunaj nje z akademsko diplomo — vsi akademiki bi se morali zavedati, da nam nalaga akademski položaj v prvi vrsti velike dolžnosti po starem reku: Noblesse oblige. Po tem bo meril in sodil nekoč slovenski narod, kakšno je bilo delo slovenskega akademskega izobraženstva v najtežjih urah njegovega življenja. Kot ni zadnjih dvajset let ustvarilo nobene zavesti in tradicije svobodnega državljana, tako tudi ni skoraj dvajsetletni obstoj naše univerze utrdil tradicije slovenskega Civis Academici, ki bi se zavedal svojega dostojanstva in svojega smisla. Uni-verzni zidovi se niso nikamor premaknili, v tesnih in mračnih prostorih uklepajo in omejujejo slovenskega akademika ne le telesno, temveč tudi duhovno prav tako kot pred 20 leti. Kratek čas, ko se je zdelo, da se je slovenski akademik zavedel in usmeril svoj napor v utrditev svoje univerze in svobodnega študija na njej, je žal ostal zakopan daleč v preteklosti. In vendar je val svetovnih dogodkov z vso silo zajel tudi našo zemljo in jo potegnil v vrtinec usodnih gibanj. Kdaj so nam bila potrebnejša širna »bzorja in kdaj večja trdnost in svoboda duha? Ko bomo v kratkem stopili v dvajseto leto obstoja slovenske univerze in začeli pregledovati njeno delo prvih dveh desetletij, bomo morali občutiti veliko vrzeh da ni vzgojila v slovenskem akademiku pravega akademika, temveč le bolj ali manj izurjenega uradnika. Morda je to vprašanje od vseh, ki so v zvezi z našo univerzo, najtežje in najusodnejše. Alebrt Kos. ll ura slovenskega gledališča Gledališče je umetniško kulturna institucija. Sleherni umetnosti je smoter »očiščevanje« po Lepoti in po Etosu. S tem so gledališču dane naloge, meje in najvišji, zadnji namen. — V kolikor se v tej ali oni dobi to ali ono gledališče približuje ali odklanja od svojih apriornih nalog, v toliko živi, dosega svoj namen ali pa zgolj životari, zaide na stranpota, kjer utegne vršiti funkcijo cirkusov, odnosno bolj ali manj klavrno propade. Danes se mi za pravilno umevanje kompleksa gledaliških vprašanj zdi najvažnejše dvoje: 1. Gledališka umetnost raste, kot raste kultura; to se pravi, da z novo gledališko umetnino prejšnje drame, komedije, tragedije, opere ne izgube svoje veljave. 2. Civilizacija se razvija: z novimi, boljšimi tehničnimi izumi izgubljajo prejšnji svojo veljavo. Predvsem moramo ostro ločti to dvoje, kadar omenjamo »krizo« gledališča. Z drugimi besedami: ločiti moramo Hamleta od njegovega fraka, Hekubo od praktikablov in reflektorjev, kulturno raven gledalcev od parterja, lož, stojišč ali amfiteatralnih sedežev (recimo po 2 Din), bistveno od nebistvenega, trenutno od trajnega in zahteve po kvantiteti od kvalitete. Nikakor nočemo trditi, da je v tem ključ do rešitve vseh tistih problemov, ki dušijo svoboden razmah in rast sodobne gledališke umetnosti. — Mislim pa, da je zamenjava teh dveh pojmovanj (gledališča kot kulturne institucije na eni strani in na drugi umetnine, ki se prikazuje v taki ali drugačni inscenaciji, kostumih itd.) pogosto vzrok, da nekaj zunanjega, manj važnega, smatramo za osrednje vprašanje; še več, da — povedano »po teatrsko« — z efekti okinčano predstavo, poimenujemo za »novo umetnost«. — Zdi se, da je v zadnjem času tudi slovensko gledališče zapadlo v ta sofizem, da sta si stala nasproti kot tekmeca pisatelj in — režiser: prvi kot tvorec gledališke umetnine (v najboljšem primeru) in drugi kot tak, ki je to umetnino oživel, jo »postavil v odrski prostor«, jo oblagal in pogosto preobložil s svojimi »režiserskimi« domisleki. Desinteresiranost na teh osrednjih problemih in pa konflikt med pojmovanjem objektivnih nalog in namen, ki ga gledališče ima, ter med nekimi izpre-menljivimi, zunanjimi okoliščinami, v katerih se gledališka umetnina predstavlja, to dvoje utegne biti vzrok notranji krizi tega ali onega gledališča. (Odločen poudarek na tehnični, zunanji, »civilizacijski« strani in s tem v zvezi na zahtevi po kvantiteti ima večina filmov; zato vrši film pretežno cirkuške naloge, ne pa kulturno umetniških.) S tem pa, da poimenujemo neko gledališče »narodno«, nakažemo novo vrsto vprašanj, trditev, nalog in ciljev, ki z zgoraj omenjenimi ugotovitvami niso v opreki, marveč jih podrobneje opredeljujejo in še bolj približajo. »Narodno« gledališče pomenja — se zdi — predvsem to, da je rast kulture pogojena v diferenciaciji med posameznimi narodi: v njihovih različnih značajih, mentaliteti, običajih itd., da torej to narodno gledališče goji, ustvarja, oblikuje in služi predvsem svoji narodni gledališki umetnosti. — Dalje: da te umetnine predstavljajo umetniki: igralci, pevci, plesalci, dirigentje, režiserji, ki so udje določenega narodnega kolektiva, ki jim daje svojstvene lastnosti, značaj igralcev tega in tega »narodnega« gledališča. (iLe v kolikor so ti ljudje veliki kot umetniki, ki so zrasli s svojim okoljem, morejo biti veliki tudi kot oblikovalci nekih občečloveških problemov, morejo biti »evropskega ali svetovnega formata«.) — In nazadnje pomenja »narodno« gledališče še tako kulturno umetniško institucijo, ki ima nalogo, dolžnost in ta namen, po svoje vzgajati »narod« k etično boljšemu in lepšemu življenju. Če priznavamo, da je gledališče kulturno umetniška institucija, ugotavljamo s tem neke čisto določene funkcije, ki jih gledališče po tej opredelitvi ima. — Še podrobneje določa, kakor smo zgoraj omenili, gledališču naloge pojem: »narodno« gledališče. Ker pa gledališče ni nekaj imaginarnega, marveč ga predstavljajo v posameznih dobah in krajih čisto določeni ljudje: ravnatelji, upravniki, dramaturgi, režiserji, igralci, pisatelji in gledalci, je življenje nekega gledališča odvisno od kulturne ravni teh ljudi ali bolje, kako si ti predstavljajo, vrednotijo in rešujejo kompleks teaterskih problemov. — če skupno priznavajo apriorne naloge gledališča, kulturno-umetniške institucije, s tem izključujejo notranjo krizo gledališča. (Vprašanje poenostavimo, če priznavamo, da je teaterska publika taka, kakršni so teatrski ustvarjalci, da oder vzgaja gledalce. S tem pade težišče odgovornosti na »oder« in »za kulise«). Drugotnega značaja je vprašanje metode: kako ta ali oni predstavnik »gledališča« zasleduje in do-seza omenjene naloge. Nujno je, da so te metode različne, individualne, da zavise od osebnostnih lastnosti posameznih pisateljev, režiserjev, umetnikov-igralcev in dramaturgov, da so torej njihovi »koncepti« različni, kar pomenja v ožjem smislu bolj ali manj razgibano gledališko življenje. (V tej zadnji, individualni diferenciaciji, je kal kulturne rasti, različen značaj posameznih umetnostnih tvorb, ki so jih ustvarili umetniki istega narodnega kolektiva). Šele tedaj, kadar med predstavniki nekega gledališča ni jasnosti v pojmovanju načelnih nalog, ki jih ima gledališče, v zamenjavi pojmov, ki sem jih v začetku omenjal, v napačnem vrednotenju posameznih vprašanj, v »novorealističnem« gledanju filozofsko-psiholoških vprašanj, mogoče celo v pomanjkanju smisla za vsa ta vprašanja, tedaj preživlja gledališče notranjo krizo, ki ga edina utegne ugonobiti. Po takem pa je taka notranja kriza gledališča posledica nekvalitetnih predstavnikov nekega gledališča. Te načelne ugotovitve veljajo tudi za slovensko narodno gledališče, in če boleha za omenjeno nevarno boleznijo, tedaj mu je 12. ura že odbila in zanj ni rešitve. Zdi pa se, da je taka sodba — po Cankarju in Zupančiču — površna, pretirana, da pri klicih na pomoč ne ločimo glavnih vprašanj od stranskih. Za to, da je borba okoli slovenskih gledališč (posebno drame) dokaj živa, nam pričajo številni literarni sestavki in pogovori o slovenskem narodnem gledališču. — Ti sestavki so kritike posameznih gledaliških del, režij, iger, karakterizacije režiserjev, kritike repertoarjev, tožbe nad premajhnimi dotacijami, nad nedemokratičnim avditorijem, zahteve po novih igralcih, po štipendijah, proti preveliki obremenitvi teatrskih ljudi, boji za »talente« in proti »šarlatanom«, ki po protekcijah prihajajo do podpor dramatičnega društva, boj za in proti »tujemu detetu« vse do raziskavanja meglenih sfer, kjer neznani bogovi odločajo o tem, »kdo je in kdo ni«, o tem, kakšna bodi usoda »Puntarije« in o ga-žah ... — Na kratko: ta vprašanja ne posegajo neposredno v zgoraj omenjene probleme. Nikakor ne mislim s tem zmanjševati pomena teh borb, pa tudi ne tega, da je od teh vprašanj v veliki meri odvisna bolj ali manj uspešna rast slovenskega gledališča. — Vsakomur je jasno, da n. pr. brez denarja gledališče ne more uspevati, da so fanatiki največji nasprotniki umetnosti, da je nepoštenje s strani tega ali onega predstavnika gledališča velik kamen spotike in da morejo biti premajhna kulturna razgledanost, pomanjkanje strokovne izobrazbe, nenadarjenost, »breznačelnost«, vsa »ad hoc« ustvarjanja, slučajnostni repertoarji itd. največje ovire, ki utegnejo do kraja ovirati uspešno rast nekega gledališča. Utegnejo ovirati... Zatreti, ubiti pa gledališča ne morejo. Del teh perečih slovenskih gledaliških vprašanj, ki so — objektivno — za življenje nekega gledališča manj važna, zunanja, je znak, da je gledališče še mlado, da je v početkih svojega razvoja. — Drugi del, vprašanja poštenja, svobode (n. pr. s strani političnih režimov), pa predstavljajo značaj dobe. Take in podobne ovire so sc pojavljale v vseh časih in krajih. »Gledališče« se je borilo z njimi v toliko uspešne, v kolikor je izpolnjevalo svoje apriorne funkcije in v teh časih bo pri nas zmagalo ali podlegalo pod istimi pogoji in še v toliko, v kolikor bo »narodno«. Nobena kulturna institucija pri nas pa ni tako izpostavljena, kot gledališče. S tem mislim, da more o gledaliških vprašanjih pri nas govoriti ali pisati vsakdo, upravičeno ali neupravičeno. Zavoljo tega in še zavoljo posebnega značaja, ki ga imajo vse »borbe za« in »borbe proti« na Slovenskem, bolehajo tudi borbe okoli gledališča na nekakšni površnosti, slučajnosti in na pretiravanju. To ima te slabe nasledke, da ostajajo neka vprašanja zgolj nakazana in da se kasneje za njihovo rešitev nihče več ne meni; — da na nepoštene afere samo namigujemo, da pa nihče ne pride z imeni in dejstvi na dan in s tem stvari dokončno ne likvidira; da dobivajo zakulisne, malenkostne zgodbice v ustih bab »soli naroda« — narodni škandali. — Skratka: da zavoljo nečesa stranskega in nevažnega trpi bistveno in važno. 1 ako mogoče najbolj čutimo pomanjkanje premišljenih načrtov, po katerih naj bi se postopoma reševala vprašanja slovenskega narodnega gledališča po njihovi važnosti in pomembnosti. — Pogrešamo sistematičnih, načrtnih prizadevanj, ki naj bi ustvarila Slovencem res »narodno« gledališče, ki ga bodo imele najširše plasti slovenskega ljudstva za svojo last, ki bo tako nujno in neprecenljivo, da ga pod nobenim pogojem ne bodo hotele izgubiti, in ga bodo branile in skrbele zanj zato, ker bodo ob njem živele. —• Zato je treba pritegniti k sodelovanju najširše plasti slovenskega ljudstva. (Saj je očito, da je to gledališče zaenkrat last le nekaj tiso-čev ljubljanskih meščanov.) — V dosego tega smotra pa je treba vzgojiti eno, dve generaciji mladine, ki bo čez leta napolnjevala gledališče, ki bo likvidirala lože in parterje z vrsto podobnih »problemov« vred s tem, da bo razširila stene pretesne gledališke gvorane, mladine, ki bo vsako izmed petih premier na leto, hodila gledat po desetkrat. — Prav tako terja smotrnega, načrtnega in dolgotrajnega dela vzgajanje pisateljev, igralcev, režiserjev, kritikov, dela, ki ga pa morejo uspešno vršiti le izobraženi, vneti in do zadnjega pošteni gledališki voditelji. Mislim, da te ugotovitve, ki sem jih samo v glavnem navedel, predstavljajo poglavitna vprašanja slovenskega gledališča. — V kolikor jih bomo reševali bolj ali manj pravilno, v toliko bo slovensko gledališče bo.lj ali manj uspešno vršilo svoje naloge. — Tedaj gre za bolj smotrno organizacijo prizadevanj in s tem v zvezi za čas, v katerem bodo posamezna vprašanja rešena, nikakor pa ne za nasprotja v pojmovanju osnovnih gledaliških problemov, — vsaj v drami ne (za to pričajo v zadnjem letu: Tarelkinova smrt, Pokojnik, Bela bolezen, Izpit za življenje, Velika puntarija itd.), torej je SOS klic, 12. ura, le ena izmed »ad hoc« variacij, po katerih si nekoliko histerično, po svoje prizadevamo okoli svojega gledališča. Zdi pa se, da je slovenska opera zašla v notranjo krizo, da danes le še životari in da utegne v doglednem času — če pojde po tej poti naprej ob kakih »Amaconkah« klavrno propasti. 1' -J-L. Naša gledališka kritika Kadar po predstavi v našem gledališču odhajamo domov, si skoro želimo, da bi nam časopis, ki izide nekako ob tisti večerni uri, že takoj prinesel kritiko o njej in sicer tako, ki bi dala duška našemu navdušenju ali razočaranju, ali pa nas z nasprotnimi dokazi prisilila do premišljevanja, ali celo, če ne zahtevamo preveč, ostro terjala od nas, naj si ogledamo predstavo še enkrat, ker je to pot nismo razumeli. Vse to si želimo in še mnogo več. V kritiki bi hoteli najti vso tisto razgledanost na kulturne umetnine, ki je nam doslej še manjka, saj je naš pogled na svet le preveč odvisen od mrtvih črk iz tiskanih poročil. Toda, hvala bogu, kritike prav ta večer, ko so naša srca odprta za vse poživljene misli, ki smo jih doživeli v gledališču, ni. Vsaka predstava nas mlade ljudi razvname, pa naj bo to že z jezo na teater ali z navdušenjem zanj, samo ravnodušni nismo nikdar. Saj bi še zmerom hoteli imeti svoje gledališče. In prav zato si tako zelo želimo bolj stvarnega in ne tako čustvenega pogleda na tisto življenje, ki se je v nekaj urali^ odigrajo pred nami, kot ga premoremo sami. In ce ze ne stvarne, potem bi hoteli čitati vsaj zanešeno, navdušeno ali pa docela odbijajočo kritiko, samo limonad sc nam noče, tistih večnih in vsestranskih prizanesljivosti smo siti. Obenem, ko smo prišli do tega zaključka, smo se morali vprašati po vzrokih in dalje seveda tudi po učinkih take kritike. Na tako omejenem prostoru, kot je teritorij mesta Ljubljane, slovenske prestolnice, je nedvomno nuino. da so stvari tel ii. izva jalci in kritiki zelo tesno povezani med seboj, da so ena sama velika družina, ki je zato seveda tudi tako zelo domača med seboj, ‘se več. Ker nas je malo, se prečesto družita avtor, igralec'ali kritik v eni osebi. In kdo bi si upal brez pridržkov kritizirati tovariša, ki bo ob prvi priliki obračunaval s teboj? če pa že ni tega ozira, saj tudi sicer ni mogoče jemati stvari docela objektivno. Poznanstva, osebne, celo politične simpatije in včasih se temu pridruži še usmiljenje. Enako je seveda udrihanje po nasprotniku možno brez ozirov, saj ta itak nima mesta pod soncem. Torej, če rezu-miramo: v splošnem in v potankostih igra osebnost najvažnejšo vlogo. Vendar tega ne mislimo pripisati samo v dobro kritikom. Kdo še ni bil opazil neštetih bolezni in nadlog, ki zadenejo n. pr. opernega solista, ki si ga je drznil kritik pohvaliti samo v kom-parativu. Današnji svet je pač sila živčno razrvan. In ubogi kritik? Ker mu je še vedno bolj pri srP« finančni dobrobit našega gledališča, ki je tako žr w van na oltar nepotrebnih, bližnjih in predrag' s -stovanj, doda drugič enemu še ostale P°ll£ , ?c: ve, kolikor jih ima pač v besedni zalog'- Kes težak položaj in sicer obojestransko. Kritik zna ločiti osebnosti od stvaritve, gledališče pa m dovolj zrelo, da bi preneslo odgovornega kritika. Kritika m gledališče se dopolnjujeta. Saj kritika ima prav ta namen, da kritizira slabo in pomaga k boljšemu gledališču pa naj bi bil edini smoter, da nudi gledalcu (t j v tem slučaju kritiku) čim vec dobrega, boljšega in kar najboljšega. Slabo gledališče panePO-trebuie več kot reklamo in to v največji nakladi, Ki mnernča četudi na račun kritike. Nedvomno je eno res: takrat, ko so stvari gnile v jedru, tako kot naše gledališče, je treba začeti graditi znova, popolnoma od začetka, od spodaj navzgor. Za to je treba brezobzirno podreti vse staro. Podro naj kritiki, gradi pa naj gledališče s pomočjo tistih osnov, ki so kritiku ostale za novo, boljšo gradnjo. Dokler pa ocenjevalec nima niti osnov za bodoče prespektive, niti poguma za odločno negacijo, toliko časa bo naš teater plaval v taki megli kot sedaj in se mu bo le še od časa do časa, vedno bolj poredko, nekoliko posvetilo. »Eno poglavje je važno: vzgoja!« (M. Lipovšek: Ljubljanska opera v krizi, LZ) in tu: vzgoja kritika, igralca in poslušalca. In učinki? Ce že ne vsak mlad človek, potem je prav gotovo zelo, včasih celo preko mere ambiciozen oni, ki stopa na gledališka tla, ki hoče s polnimi rokami dajati svetu vse tisto bogastvo, ki ga po svojem mnenju-ima. Ambicija, ki ima za podlago talent, resno voljo do dela in študija je, se ve, vsega upoštevanja vredna in jo je treba kar moči podpreti in ji pomagati do uspeha. Podpirati pa ambicijo, ki nima nobenih drugih osnov, kot ambicije same, se pravi grešiti tako proti človeku,,ki hoče v ospredje, kot proti vsem onim, ki ga bodo morali odslej naprej prenašati, v taki ali drugačni obliki. V svoji prizanesljivosti naši kritiki ne vidijo dalj, kot do osebnih sočutij z mladim človekom, ki naj pač poizkusi, saj bo morda nekoč sam videl, da ne gre. Ne vidijo pa, da ti ljudje zapuščajo češto že težko priborjene službe, zapuščajo študij, sploh vsako resno delo, zato da se spuščajo v teatrsko borbo, vsi revni, neoboroženi in »brez upa zmage«. Ne vidijo, da čaka ženske tu včasih prav žalostna kariera, ko se izgubljajo v tuja mesta, in fante, da s svojo plačo za statiste ne zaslužijo nikdar dovolj niti sami zase, kaj šele, da bi si ustvarjali družine. Sočutje do osebe, do mladosti, do zgrešene ambicioznosti, vse to pozna naš kritik, le odnosa do golega, nad vse revnega in zgrešenega življenja nima. Saj drugače ne bi pustil, da se tako zvani »umetnik« ves' žrtvuje poklicu, ki ni zanj, da živi v najboljši veri v samega sebe vse dotlej, ko mu tujec pove, da tu sploh nima mesta, da sem ne spadal, človek pa nima kam, saj ni niti delavec, niti intelektualec, niti umetnik. Računati pa z avtokritiko bi bilo povsem iluzorno. Kdo bolj čaka na mnenje drugih, kdo bolj želi razumevanje pri publiki in pri kritikih, kot ravno igralec? Saj sam sebe ne vidi, uiti ne sliši, živi le s tistim kogar predstavlja, ne ve pa, če samo v čustvih, ali tudi v dejanjih. In tu naj bi pomagal človek,-ki je že marsikaj videl, mnogo ve in ki je Vprašanje vesti in odgovornosti Že drugo leto mineva, kar izdajamo svoje glasilo. Za to dajemo svoj čas in svoj napor, ker se jasno zavedamo, da je v zatohlih prostorih slovenskega javnega življenja beseda mlade generacije, ki ni od svojih očetov sprejela nobene dediščine, ne da bi jo prej dvakrat pretehtala, ki se brez predsodkov in z močno vero v življenje pripravlja, da po svojih močeh doprinese k rasti sloven-skegla občestva — daj e beseda in sodba mlade generacije, pa čeprav jedka in naravnost izrečeHa, danes več kot potrebna. Vsak dan znova se zavedamo, da je bila vedno in povsod, posebej pa še na Slovenskem, samo mladina tista, ki je v zadušljivo in kužno ozračje prinašala vetra, sproščenosti in novega življenja. Spričo tega nam ni noben napor prevelik. Vse ovire, ki se nam stavljajo in ki jih drugi stavljajo našemu delu, in ki niso majhne, nam ne morejo jemati volje do dela. Premagovali smo jih doslej in še jih bomo premagovali. Vendar — je ovira, ki jo vsak dan čutimo kot težko breme na sebi, ob kateri se razlije še tako močna volja do dela, ki ji kljub vsej požrtvovalnosti le prečesto nismo kos, to je vprašanje denarja. Naše glasilo ni stvar trgovine, nihče si ne ustvarja ž njim. Za njim ne stoji nobena politična stranka, pa naj bo taka ali taka, niti noben denarni mogotec. Zato so naročniki tisti, ki so lastniki našega časopisa, oni izrekajo zadnjo besedo o njegovem biti ali ne biti. Oogromen procent je tistih, ki doslej še niso poravnali naročnine. Na njih je, da odločijo o usodi lista. ALI SE VAM ZDI POTREBNO, DA NAŠ ČASOPIS ŠE IZHAJA, ALI PA SE VAM ZDI PRAV, DA TO EDINO NEODVISNO GLASILO MLADE GENERACIJE PRENEHA. POSTAVLJAMO GA PRED VAŠO VEST IN ODGOVORNOST. SODELAVCI »1551«. Z Zagrebške univerze (Dopis.) Kakor po vsej Hrvaški tako jc tudi na zagrebški univerzi hrvaštvo prvo kar daje pečat vsemu življenju, poudarjeno povsod enodušno in ob vsaki priliki. Hrvaška narodna samobitnost je na zagrebški univerzi aksiom in pogoj življenja in dela vsakega društva. Dogodki po svetu, katere spremljamo v Ljubljani vsaj slutnjo narodnosti, izgubljajo zmožen iskreno povedati: prijatelj, pusti, to ni zate, ali pa: oprimi se tega z vso silo in voljo, saj si poklican za to. Pri nas pa žalibog čitaino vse vprek o samih »talentiranih, polnokrvnih igralcih«, ki imajo vsi kar najboljše izglede za bodočnost že ob prvi besedi, ki jo izgovore na odru. Mislim, da ima takt, obzirnost, prizanesljivost tudi svoje meje, posebno tam, kjer gre ravno za človeka, komur veljajo. To bi hoteli povedati prav posebno tistim kritikom, ki, po njihovih lastnih delili sodeč, prav dobro vedo ločiti dobro od slabega, ne pa prijateljstva in simpatij od dejanj! ; I<. ra Ivan Rob: Življenje (Nadaljevanje.) Ko je od vojne utrujena Usoda nekoliko zadremala in torej ni mogla obdržati vseh ljudi na njihovih stezah, od vekomaj določenih, so moji starši izrabili to priliko in me vtaknili v gimnazijo. O, gimnazija, to je pa že nekaj visokega — sem mislil — nekaj čisto drugačnega kakor pa zanikrna ljudska šola. Tam uče profesorji in oni vedo rnno-so, pa kaj govorim, profesorji vedo vse. Torej mi bodo vedeli tudi o življenju kaj povedati. Brez dvoma ga poznajo od vseh strani in se takorekoč tikajo z njim. Za dno sem sklenil, da povprašam kakega profesorja, kako je z življenjem in sicer kar vpričo vsega razreda, da bodo tudi drugi imeli od tega korist in ne samo jaz. Toda koga? Profesorjev je vendar toliko in stopnje njihovega znanja So različne. Prvi je seveda ravnatelj, la ve prav čisto vse. Toda do ravnatelja je težko priti in tudi vpričo vsega razreda ti ne more povedati, ker sploh ne poučuje S tem ni torei ni«. Takoj za njim pride razrednik. Ta ve čisto vse! Skraja sem ga res mislil vprašati, ker je pa nekemu mojemu sošolcu, ko ga je vprašal, kje je ključ od stranišča, odgovoril: »Osel neumni, to bi moral pa že vedeti,« sem to misel opustil. H komu naj se zdaj zatečem? Najtežji predmet je vsekakor matematika, torej mora profesor te stroke za razrednikom največ vedeti. Njega povprašam, sem sklenil, pa naj bo kar hoče. tako se je zgodilo, da sem nekega dne med poukom dvignil roko, prekinil profesorja v njejto-vcm'a£unanjii in ga takole vprašal: rosim, gospod profesor, kaj je življenje in kakšno je?« Profesor je odložil kredo, sedel za kateder, vzel iz predala razrednico in nekaj zapisal vanjo. Tiho, brez besed.. Nato je vstal »Pridite k tabli!« na zagrebški univerzi svoj neposredni pomen, kakor da bi ne bili usodno povezani z rešitvijo hrvaškega vprašanja. Od treh načel, kmečka demokracija, socialna pravičnost in samoodločba, ki tvorijo vsebino dr. Mačkovega gibanja, prevladuje na univerzi poudarjanje tretjega, ki se pri večini študentov spreminja v gol nacionalizem brez vsake socialne vsebine. To so prvi vtisi, ki jih dobi nehrva-ški študent, ko stopi na zagrebško univerzo. Od treh skupin, ki obstoje med hrvaškimi študenti, hoče vsaka uveljaviti svoje gledanje na hrvaško vprašanje. Najmočnejši so skrajni nacionalisti — Frankovci. Svojih simpatij za fašizem ne skrivajo, nastopajo proti znanemu sporazumu, v katerem vidijo izdajo hrvaškega narodnega gibanja in oporekajo dr. Mačku vodstvo nad tem gibanjem. S svojo odločnostjo in aktivnostjo dajejo deloma še danes življenju na zagrebški univerzi ton. Vpliv teh je bil in je — čeprav danes v manjši meri, v sami univerzni organizaciji pristašev dr. Mačka tako močan, da je skoro popolnoma onemogočal vsako sa- V smrtno tišino je butnil mrtvaški odmev mojih korakov. »Nadaljujte račun!« Zagrebel sem prste v mokro gobo, mencal z nogama in jecljaje momljal v tablo. »Znate?« »To... to moramo... moramo s tem množiti, potem ... potem moramo premakniti... e ... decimalno ... e ... piko za dve mesti.. č e... proti... e...« »Odgovorite na vprašanje! Ali znate ali ne?!« »Znam!« »lorej! Računajte! Hitro!« Mazal sem na tablo številke, jili premetaval zdaj sem, zdaj tja, potem vse skupaj zbrisal, začel znova in spet brisal. Pot mi je lil s čela. V razredu pa taka tišina, da bi človek zblaznel. Slišal sem le, kako mi v sencih nekaj bije. Zakaj nihče ne zakašlja, ne podrgne s čevlji po podu? Zakaj se nihče ne usekne? »Dosti! Nezadostno! Vidite, smrkavec, to je življenje! Marš v klop! Drugič me pa še motite med poukom!« Odšel sem v klop in moja radovednost je bila ubita za nekaj let. Oživela je spet v četrti šoli, a zdaj sem bil previdnejši in nisem več prihajal z njo na dan. Takrat smo namreč brali pri latinščini o Aleksandru Velikem, o Cezarju in o Hanibalu, to se pravi, brali smo življenje slavnih mož. Iz njih sem spoznal dvoje: prvič, da ima vsak človek svoje življenje in da ga imam torej tudi jaz ali pa ga bom vsaj dobil, drugič, da so za življenje potrebna velika dejanja — po večini vojaškega značaja — če naj bo življenje res življenje in prav posebno omembe vredno življenje. Za tako življenje mi je namreč šlo. Kdo bi hotel imeti življenje kakega grškega hop-ta ah rimskega legijonarja? Komu se je zdelo vredno, da bi ga ovekovečil v zgodovini? Le kadar jih je bilo nekaj tisoč skupaj, šele takrat so nekaj pomenili, takrat se jih je spomnil zgodovinar in se o le s preprostim stavkom: »Mnogo naših je padlo.« Aleksander Veliki, Cezar, Hanibal, o to je pa vse .• - s nekaj drugega: takole sediš na konju, poveljuješ z mečem v roki, imaš genijalne načrte in kadar ti slučajno odpovejo, se zaženeš na čelu svoje vojske proti sovražniku, ga sekaš, kolješ in zmaguješ, zmaguješ, zmaguješ. O vsem tem sem skoraj vsako noč sanjal. Zdaj sem z Aleksandrom Velikim podil Darija po Perziji, zdaj sem spet s Cezarjem »zavojščil« vso Galijo, potem sem prodiral s Hanibalom čez Alpe v Italijo. Toda ves dobiček teh velikih dejanj je bil ta, da sem se pošteno prehladil, ker sem v nočnih bitkah zmetal s sebe vso odejo. To moje stikanje za življenjem ni ostalo brez posledic, ki so se pokazale v naslednjih letih. Dve čudni, nenavadni lastnosti sta me zagrabili. Prva je bila strast do knjig. Bral sem vse, kar mi je prišlo pod roko. V knjigah sem iskal življenja, svojega življenja, pa ga seveda nisem našel. Druga taka lastnost pa je bila: pesnikovačenje. Kako je s to lastnostjo, ve skoraj vsak petošolec. Pri meni je bila ta lastnost vendarle zvezana z življenjem. Kjerkoli se je namreč v mojih liričnih odcedkih prikazalo življenje, takoj mu je bilo za petami trpljenje — seveda, samo kot rima. Takrat sem tudi zaslutil, da mora biti življenje nekakšno občutje, nekakšna zavest. Ce čutiš, da živiš — tako približno kakor čutiš, da ljubiš — potem je menda to življenje. Toda jaz nisem imel tega občutka. Kako bi ga mogel tudi imeti, ko ti pa sedi šola na vratu. V takem razpoloženju sem živel do mature. Po maturi nas je poklical ravnatelj v svojo sobo, nam razdelil spričevala in nam za slovo privoščil te-le besede: »Ko boste prestopili prag tega zavoda, boste stopili v življenje. Naj vas usoda vrže kamorkoli, vendar se boste vedno spominjali naše gimnazije, kjer ste preživeli svoja najlepša leta, svojo mladost.« Odšli smo. Radoveden sem bil, kaj bom doživel, ko bom stopil čez prag. Neko spoznanje me bo najbrže prevzelo, sem mislil. Toda namesto v življenje sem stopil v lužo in voda je zalila moje strgane čevlje ... (Se nadaljuje.) mostojno nastopanje tej organizaciji in da ta ni vzpostavila cela tri leta iz ozirov na Frankovce stikov s pristaši bivše SDS, ker so to večinoma prečanski Srbi. Šele v zadnjem času so pristaši dr. Mačka začeli nastopati na univerzi samostojno in proti Frankovcem. Ker pa predstavljajo v nasprotju s strujami izven univerze med študenti naj-slabotnejšo skupino, se morajo pogosto nasloniti na levico. Ta skupina se zavzema za dosledno uveljavljanje politike dr. Mačka na univerzi in podpira vsako akcijo, ki je v skladu s to politiko. Radi specifičnih razmer na univerzi je tudi njih delo v strokovnih organizacijah vezano v glavnem na podpiranje pristašev dr. Mačka. Nehrvaški študentje predstavljajo na zagrebški univerzi kako četrtino vseh slušateljev. Frankovci pa tudi Mačkovi pristaši poudarjajo zato ob vsaki priliki, da so ti študentje na hrvaški univerzi samo gostje, ki se naj ne usodijo s svojim številom motiti hrvaških študentov pri urejanju razmer na zagrebški univerzi. V letošnjem letu so se demokratični študentje iz Slovenije, Macedonije, Bosne, Vojvodine in Črne gore v svojem delovanju tesneje povezali. Cilj jim je bil, da bi združeni v močno skupino na načelih, ki jih vežejo tudi s hrvaškimi tovariši, mogli z njimi sodelovati na univerzi za splošne študentske interese. To jim je tudi že deloma uspelo. Drug cilj pa jim je, da se s predavanji v kulturnih, političnih in gospodarskih problemih .svojih krajev medsebojno spoznajo in s skupnimi izleti in drugimi družabnimi prireditvami med seboj tovariško povežejo. Ta svoj program te skupine že izvajajo, dosedaj sta se vršila že dva taka večera, črnogorski in vojvodinski. »Vsaka rešitev je boljša kot nobena« S temi besedami je Fr. Bevk povedal svoje mnenje o sporu dominsvetovih založnikov in urednikov, nustulein po iskrenem Kocbekovem članku o Španiji. Sedaj, ko je »rešitev« v obliki 2 številk jubilejnega letnika pred nami, si jo poglejmo pobliže in ugotovimo, ali je Bevkova zahteva bila umestna in resnici ustrezajoča. Ker so se vsi trije uredniki in tudi mnogi odlični sodelavci, kakor poroča urednik, odrekli nadaljnemu sodelovanju, jo moral priti na pomoč stari in preizkušeni dr. Debevec s svežimi in osveženimi ljudmi, kot so: Grafenauer, Bevk, Kunstelj, Trstenjak, Kuret, Gogala, Šilc, Novak, Cukale, Miklavčič, Koprivec, ki kolikor se nam zdi, z malimi izjemami niso nikdar predstavljali cveta dominsvetovih sotrudnikov. Ni čuda torej če tudi ta številka ne pomeni kvalitetno prav nobenega uspeha, ki bi naj bil rezultat tako dolgega molka, kar pa nasprotno ne ovira, da ne bi bila zanimiva. Zlasti je zanimiva za poznavalca naših kulturnih razmer. Menda ne bo pretirano če rečemo, da so bivši, zvesti sotrudniki f Trošt, -j-Jaklič, f Opeka, še s svojo smrtjo priskočili uredniku na pomoč in ga rešili skrbi, kako izpolniti prazen prostor. Saj je n. pr. v I roštovem nekrologu (Debevec) omenjena in podrobno rez u mi ra n a skoro se tako neznatna Trostova črtica, ki je danes že prav brez pomena. Nič manj skrbno in obširno pa ni opisano tudi delo Mihaela Opeke in njegovih rimskih verzov, o katerih slovstveni zgodovinar že dandanes dosti, dosti manj govori kot tu urednik. Podgoričana je orisal dr. Grafenauer. Pesništvo zastopa Jože Cukale, ki je menda novo ime: prozo pa Fr. Bevk, Kunstelj in pa novinec 1. Koprivec, katerega »Gospodična Vida« človeku spomni na prozo i/. 60. 'in 70. let prejšnjega stoletja. Je to banalna, diletantska štorija o 50letni služkinji, ki sc Erna Muser: Ubogi som* 'Fantiček Tedi, angelj krvoločni, prerad posluša stare svete zgodbe, le niso vedno všeč mu božje sodbe, tako vrniti Jono, glas odločni. Ves žalosten si soma ogleduje, usmiljeno mu lačni trebuh boža: Ubogi som, uboga prazna koža. Ti grdi, grdi Jona, se huduje. Še takih Tedijev je na debelo. Ubogi som, se po vsem svetu čuje, odmeva v nebogljeno nam deželo. Ubogi som, tovariš moj vzdihuje, hiti zapirat mu požrešno žrelo, da kogarže v svobodo ne izbljuje. po sem Pričujoči sonet je odgovor na Jančevo Lnii Muserjevi«, ki smo jo objavili v eni izmed prejšnjih številk. ji prepozno oglasi materinski čut, in o Vidi, dekletu brez staršev, ki si zaželi matere. Ti dve se spoznata in se vzljubita bog ve zakaj: in avtor pravi presunljivo: Pa sta se dogovorili, najeli stanovanje ter se vselili vanj. Vida je igrala materi na citre (!), jo negovala, oblačila in ji gladila rumeno, ohlapno kožo, ki je postajala čedalje manj odurna, ker so ji mir, sreča in veselje z otrokom začeli puščati pod kožo tanke plasti maščobe«... itd. No in Vida in »mati« živita zadovoljno 2 leti, na pustni večer pa Vide proti njeni navadi ni dolgo domov. Mati pa se skrbno sprašuje na tak iznajdljiv način: »Kaj pa je z otrokom? Da mi ni zbolela, da sc ji ni kaj zgodilo, kaj nevarnega? Morda jo je povozil avtomobil, težak voz, ali ji je padlo kaj na glavo?« A izkaže se, da je ni povozil avto, niti težak voz, in tudi na glavo ji ni nič padlo, le na plesu je bila |kar je v smislu sličnih naivnih novelic dosti hujše| in se zaljubila. In nato zanosi |kar ste gotovo sami uganili!] in ko opomni »devištva tatu« svojih obljub za poroko, se je le-ta dobesedno »rezgetajoče smejal, kakor konj na paši« (podčrtali mi). V nekdanjem DiS-u bi tole pač ne izšlo nikdar. Dalje piše tudi še Kuret (o gledališču), Šilc pa o prevodu »Don Kiliota«. Miklavčič ocenjuje Zvvittrovo »Prebivalstvo na Slovenskem« itd. Zanimivi so »Zapisi« o sporu založnice z uredniki, kjer izvemo, da je bil DiS vodilna slovenska revija, da sta v spor posegla tudi rajni dr. Jeglič in dr. Rožman in še mnogo drugih zanimivosti. Tak je torej novi DiS, ki je po našem mnenju »boljša rešitev« mogoče za založnika, ki ima dolžnosti imorda radi vnaprej plačanih inaročnin, in kvečjemu za posameznega sotrudnika. Kajti prvo načelo bi moralo biti kvaliteta, ki pa je je v teh dveh številkah bore malo. Sedaj se močno pozna, kaj je pomenil listu Koblar in kaj drugi. Kako bo šla pot DiS-a pa se zdi, da ni težko uganiti. Močno se bojimo, da bo pomenila višek jubilejnega letnika zadnja številka, t. j. kazalo čez vse letnike! A kdor pozna razmere, ta se ne bo čudil. K. B. * ............................................... Vzgolne reforme v Turčiji Prejšnji mesec se je na Kitajsko odpravila delegacija štirih zastopnikov Svetovne študentovske zveze (C. I. E.), dva iz Amerike in dva iz Evrope, ki jo predstavljata gg. Klugmann in Floud. Ta dva sta med potjo obiskala mnogo dežel. Šla sta skozi Beograd, preko Bolgarije v Turčijo: tu sta sc seznanila z raznimi univerznimi in kulturnimi napravami in govorila s študenti. Iz Ankare sta šla v Kairo in dalje proti Indiji. S poti sta poslala že celo vrsto poročil o vzgojnih sistemih v različnih državah, preko katerih sta potovala. Naslednji članek je izvleček njunega poročila o Turčiji: * Ni dvoma, da se je v Turčiji izvršil neverjeten napredek na vzgojnem polju od deklaracije republike v I. (923.. Sedaj je nepismenost primeroma redka med mladimi ljudmi, izvzemši v oddaljenih krajih Anato-lije. Če se kjerkoli voziš z vlakom po notranji Turčiji, ugledaš celo v najmanjših okrožnih vaseh moderne šolske zgadbe. Tehnika, kemija in predvsem agrikultura se hitro razvijajo, v državo je bilo povabljenih mnogo inozemskih izvedencev. Nedavno je postalo obvezno za vse turške otroke, da posečajo osnovno šolo v dobi petih let v starosti od 7. do 12. leta. Ta zakon je skoro popolnoma v veljavi v velikih mestih, kot Istanbulu, Izmiru in Ankari, kjer poseča 90%) šoloobveznih otrok šolo. V sredin je velikih mestih je odstotek približio 75n/o, v malih mestih in na vaseh od 45°/o do 50%>. Osnovni šoli sledi triletna visoka šola in tej triletni licej. Vse naštete šole so proste taks; revnejšim otrokom, ki žele nadaljevati študije, je na razpolago mnogo državnih štipendij in sicer tistim, ki se pri tekmovalnih lzPra" Sevanjih najbolje odrežejo. Iz licejev gre približno 50% študentov naprej na univerze, fakultete in višje šole. Študij na univerzah traja navadno 4- leta. Glavni instituti za višjo vzgojo pa so ti-le: t. Univerza v Istanbulu. Prvotna istanbulska univerza je bila ustanovljena približno pred 60 leti. Najprej je .bila neodvisna univerza. L. 1935. pn jo je prevzela vlada in jo preosnovala (danes prehaja vzgoja na vseh poljih pod nadzorstvo prosvetnega ministra, tudi preostale inozemske šole in kolegiji, ki pn jih ni dosti). Prostore ima v zelo lepi zgradbi, ki je bila pred republiko vojno ministrstvo. Danes je na istanbulski univerzi približno 5500 študentov, ki se dele na 5 fakultet: pravo, književnost, medicina, go-spodarstvo in pri rodoslovje. nnln!' Univerza v Ankari. V Ankari še ni popolne univerze, temveč obstoja vrsta fakultete, ki no'T, Pu’St0rC V lepih nl,xlcrniJi zgradbah. Tri glav.. ki ^ Pr“V°’ 1>0,itične vedc i" agrikultura, kini, H VUZn.aiZU Tm‘eij° - vPrušanje vode, namn-J td. je življenjsko za razvoj te dežele. V An- ■"i je pravna fakulteta najstarejša. Pripravljajo «r»,rci,,sk‘! “kti *; ^ ■ yu "• Istanbul in Ankara »ta edini dve obstoječ, univerzi v Turčiji. Toda v kratkem se bo usL noviid s> reja v Vanu, ki je važno mesto na robu velikega jezera v osrčju Vzhodne Turčije. min Sh/l S r'1 " 1 ' Vlsjc vzgoje. Povprečno stopajo is tu ilen ti na univerzo od .9. f|„ 21. leta. Vsak pa mora imet, z. .8 let. Vzporedno z univerzami je mnogo inst.tutov .za vrij o vzgojo, normalnih šol itd. Za učitelje so tri stopnje vzgojevališč v Turčiji: a) Na- vadne normalke, ki vzffaiaio v , .v. M bt4JiuJ° učitelje osnovnih šol; 1») višje normalke, ki preskrbujejo učitelje za liceje-c) šole kot n. pr. Gazi institut v Ankari, kjer se vzgajajo učitelji za visoke šole. Poleg teh šol je še mnogo tehničnih kolegijev.. Za sprejem v institute je potreben strog tekmovalni izpit, za vstop na univerzo ta ni potreben. Vendar morajo študenti, ki zapuste licej, dobiti dober uspeh v konč-nem izpraševanju in spričevalo o zrelosti. Študentke. V Turčiji velja v vseh osnovnih in visokih šoluh načelo koeclukacije. Le v nekaterih velikih mestih kot Ankari, Istanbulu in Izmiru so posebni liceji za dekleta. Na univerzah in v institutih je mnogo študentk. Književnost študirajo pretežno ženske, isti slučaj je s kemijo. Od 18.000 osnovno šolskih učiteljev je 70"/u žensk. Ženskam so odprti vsi poklici: mnogo jih je učiteljic, profesoric, zdravnic, pravnic. Inozemski kolegiji, i n o z c m s ,k i p r o -f e s o r j i, turški študentje v tujini. V Tu r-čiji je nekaj tujih šol (francoskih, ameriških itd.), vendar so pod neposrednim nadzorstvom turškega prosvetnega ministra; tak je n. pr. Robertov ameriški kolegij v Istanbulu. V teh tujih šoluh in keligijih je obvezno v turškem jeziku učiti zemljepis, zgodovino in državljansko pravo. V tujini študira kakih 350 Turkov, povečini s pomočjo državnih štipendij. Štipendisti morajo ob povratku v domovino vstopiti v državno službo za dvojno število let, kot so študirali v tujini. V celoti uči približno 50 inozemskih profesorjev po raznih turiških fakultetah. Večina jih je Nemcev, ki so prišli v Turčijo v I. 1933. V licejih se študenti uče en tuj jezik; 'Im h k o izbirajo mod francoščino, angleščino in nemščino. Večina izbira francoščino. Študentovske organizacije, tisk itd. V Istanbulu je bila prej Študentovska zveza, ki je združevala študentovska društva različnih fakultet; lani pa je bila razpuščena zaradi nekih političnih demonstracij. Verjetno je, da bo znova ustanovljena ob koncu tega leta. Na raznih fakultetah v Ankari in v drugih institutih obstojajo študentovska društvu. Nekatera od njih izdajajo časopise. Mnogo je športnih organizacij. Glavni športi so nogomet, odliojku in košarka (bas>ket-ball). Študentje sami v teh organizacijah skrhe za obrambo svojih stanovskih koristi, za organizacijo kulturne delavnosti itd. Študentje in vojaška služba. Turška mladina mora prestati obvezno 18mesečno vojaško službo. Začnejo jo lahko žc v iliceju (pri vojaških tečajih, kjer učence poučujejo častniki) in nadaljujejo na univerzi. Potem sprejmejo diplomo, ki jih oprosti šestmesečne službe v vojski, talco da jim zadostuje le eno leto praktičnega vojaškega življenja. Tudi študentke posečajo te »vojaške tečaje« duši jim ni treba služiti rolka. Organi z a c i j e i n d e la v n ost t u r š k e mladine. \ Turčiji ni nobene posebne mladinske organizacije. Mladi ljudje preko 21 let lahko postanejo čluni Ljudske republikanske stranke, edine turske stranke, ki ji je predsednik Kemal Atuturk. Študentje na 'Univerzah ne morejo biti člani te stranke. Obstajajo pa razni instituti za mladino, tako n. P*-- »Institut za dekleta in mlade žene«, ki vzgaja de-kleta v starosti 12—17 let v domači vedi, kuhanj". šivanju itd. in skrbi za nadaljevalni tečaj don10^ vede za mlade žene od 17—19 lot. Glavna kulturna delavnost turške miladinc je danes osredotočena okoli »Halkcvi« ali ljudskih hiš, ki so odprte vsem in jih oskrbuje Ljudska rePublikanska stranka v vsakem mestu, trgu in vasi- Vsalk llalkevi, ki deluje kot neka vrsta ljudske univerze, se deli v različne kategorije ali odseke delavnosti. Tako v odseke zn šport, kulturo, knjižnice, umetnost, glasbo. Te odseke skoro v celoti poseča mladina in skoro vsa deluje v enem ali drugam odseku. Končno imamo za ljudi, ki so ze v službi, za po-itd. precej večernih šol v raznih mestih. (Po »La voix des etudiunts«.) ločene /ene Št. 7 1 S 5 1______________________________________ Stran 5. Študent po svetu Nogavice, rokavice, damsko in moško perilo, turistovske potrebščine najusodneje pri tvrdki Josip Peteline, Ljubljana za vodo (blizu Prešernovega spomenika) Vlsokoiokl 10% popusti Bobov »Deseti brat« V začetku junija izide prva slovenska travestija pod naslovom »Deseti brat«. Avtor je naš znani so-trudnik Ivan Rob, ki v uvodu sam označuje svoje delo s sledečimi-besedaini: »Deseti brat — roman domači, ki Jurčič ga je spisal bil — se v pesmi tej Vam predrugači, da bolj bo bran in zanimiv. Osebe sem, značaje menjal, tako kot jih zahteva čas, V njih marsikdo bo brata gledal, bo videl tudi — svoj obraz. V tej svoji travestiji avtor z znano duhovitostjo riše sodobne razmere in jih glosira s svojimi hudomušnimi pripombami. Takole n. pr.: Le stoj, Peharček, kaj ti praviš, kdo pri volitvah zmagal bo, s kom narod naš bo zdaj potegnil, kdo ga v bodoče vladal bo. Lepo na shodih govorijo, obljubljajo nam paradiž, a vendar nam ubogim kmetom nalagajo na rame križ. •Po mojem se prokleto vjame, kdor na besedo jim verjame. Vsem našim naročnikom, sotrudnikom in somišljenikom knjigo, ki jo je ilustriral naš najboljši karikaturist, kipar Niko Pirnat, prav toplo priporočamo. »Deseti brat« stane v subskripciji broširan 30 dinarjev, vezan 50 dinarjev. Knjigo lahko naročite pri poverjenikih, ki bodo v teli dneh začeli nabirati naročnike po vseh fakultetah. — Lahko pa jo tudi naročite z dopisnico na naslov: Ivan Rob, Univerza, Ljubljana. ŠPANIJA Dve diviziji v desetih dneh. Združena španska socialistična mladina jo pozvala v težkih trenutkih borbe vse mlade ljudi, ki jih mobilizacija še ni dosegla, naj stvorijo v 10 dneh dve prostovoljski diviziji, kar so res tudi izvedli. Tu so se študentje zelo izkazali. Na neki skupščini v Vulenciji so se vsi še Demobilizirani študentje odločili, je dežele, teorijo narodne obrambe proti vpadanju Juponccv in girij0 mi_ sel o narodni rešitvi med prebivalstvom. Vaje na polju, nočna mobilizacija in vojaške vaje vseh vrst tvorijo pretežni del programa. Vsak večer se dve uri pogovarjajo o najbolj perečih vprašanjih. Vlada stroga disciplina, ki so se ji mladi možje sami podvrgli. Iniciative posameznikov so močno v veljavi, saj jc smoter vaj, da izoblikujejo ljudi z organizacijsko spolnostjo. Ta šola je vzgojila že 4. razrede po 15 študentov. Spomin na narodovo ponižanje ne bo izginil. Saj je ne šanghajski profesor pozval študente, naj domovini posvetijo dnevno trikrat po eno minuto molka. Ob 9.18 /jutraj v spomjn na zasedbo Mandžurije, ob 1.28 na začetek šangajske vojne 1. 1932. in oh 8.13, da ne bodo 111 dar pozabili napada na Šanghaj v sedanji vojni. Sang tajski študentje že izpolnjujejo to dolžnost 'n pozivajo študente po vsej Kitajski, naj slede nji- JUGOSLAVIJA 3500 študentov se je udeležilo organizirane skupščine v veliki dvorani beograjske univerze, izrazilo svoje simpatije in pomoč Češkoslovaški. Beograjski študenti so poslali češkoslovaški mladini to-le pismo: »Zvesti smo plemeniti zamisli pakta Male antante, ki za vedno veže naši državi; ostali bomo še v naprej zvesti branilci velikih idealov: svobode, demokracije in miru. Kot verni otroci svojega naroda in goreči po-borniki zn neodvisnost in bodočnost naše dežele, smo prepričani zatrdno, da je bodočnost Jugoslavije tesno povezana z usodo češkoslovaške demokracije. Brani-tev češkoslovaške republike proti vsakemu napadanju je danes za Evropo vprašanje miru in vojne, je življenjsko vprašanje malih narodov. Ravno zato je ta obramba dolžinost vsakega dobro volj nega človeka, vsake miroljubne dežele, vsakega naroda in zlasti našega. Prijateljske manifestacije za Francijo. 26. marca se jc ob navzočnosti g. Brugerea, francoskega poslanika na beograjskem dvoru, vršila v čast Franciji slavnostna prireditev, ki so jo organizirali bivši učenci francoskih šol. Komemoracija za padla študenta. 4. aprila se je vršila v Beogradu spominska svečanost za dvema študentoma Mirkom Sržentičem in Zorkom Marinovičem, ki so ju ubili pristaši organizacije »Ornas« ob času velikih borb za univerzno avtonomijo v februarju 1935 in aprilu 1936. (Po La voix des etudiants«.) NEMČIJA Pereč problem o stanju študija. >Die Bevvegung«, osrednji organ Zveze nemških narodno-socialističnih študentov, je začel preiskovati možnosti, kako naj se skrajša trajanje univerznega študija. Prof. Winkle.r piše prav o tem predmetu: »...Ta korak bi lahko občutno znižal nivo nemške univerze. Verujem, da bi bilo to škodljivo za nemško znanost. Raje skrajšajmo dobo, ki jo študentje obvezno morajo prebiti v delavnih taboriščih in v vojaški službi. Dve leti in pol je res predolga doba za študente in po takem prekinje-nju ne morejo na noben način doseči nivoja, ki bi ga pridobili z znanstvenim in duševnim delom...« Nemške gimnazije niso več humanistične. Dr. Rnst, minister narodne vzgoje 111. Reicha, je pred kratkim izjavil: »Nemške gimnazije niso več humanistične kot nekdaj, temveč odgovarjajo bolj grški gimnaziji, ker imajo temelje v telesni vzgoji in atletskih dvobojih.« Nemški študentje in minister II. S. Chamberlain. Študentje narodno-socialistične stranke v Nemčiji niso pozabili germanofilskega delovanja angleškega ministra H. Stewarta Chamberlaina, zato so svojemu voditelju Adolfu Hitlerju posilali njegov doprsni kip s sledečim pismom: »Voditelju vseh nemških študentov Adolfu Hitlerju! V imenu vseh nemških študentov Vam čestitamo k Vašemu rojstnemu dnevu in Vam v znak našega spoštovanja in hvaležnosti izročamo doprsni kip H. S. Chamberlaina, ki Vas v zaupanju do nemškega poslanstva od vsega začetka priznava!« ANGLIJA Študentje se bore za politiko varnosti in pomoč Španiji in Češkoslovaški. Predstavniki desetih britanskih mirovnih mladinskih organizacij so poslali ministrskemu predsedniku to-le pismo: »...Hočemo izraziti svojo veliko nezadovoljstvo o načinu postopka s španskim konfliktom od strani demokratskih držav... Če demokracija pade v Španiji, se bo isto zgodilo v Češkoslovaški, Franciji — Angliji. V imenu svetovnega miru, v imenu španske mladine, ki s svojim življenjem brani domovino in bodočnost, zahtevamo, da obnovite načela mednarodnega prava...« 70.000 odtiskov letaka, ki se nanaša na španski problem, je bilo razdeljenih med ogromno množico, ki sc jc zbrala, da prisostvuje letnim veslaškim tekmam med Oxfordom in Cambridgem 2. aprila. 500 oxfordskih študentov je priredilo protestni shod proti antisemitskemu gibanju v Osrednji Evropi. ČEŠKOSLOVAŠKA Češkoslovaški študentje bodo branili svojo domovino. Na narodnem koigresu čeških študentov je bila sestavljena tale deklaracija: Češkoslovaški študentje izjavljamo, da imamo polno zaupanje v moralno in vojaško vrednost češkoslovaške države in da bomo vedno branili svojo svobodno in srečno prihodnost. Zahvaljujemo sc osebam v političnem življenju in zlasti ministrskemu predsedniku dr. Ilodži za njegov govor ob priliki nedavnih dogodkov, ki je energičen, jasen in trden. Mi pa nanje odgovarjamo s tem, da jačamo svojo mobilizacijo za obrambo države in se združujemo v študentovske čete, ki bodo vedno lahko priskočile na pomoč.« V tem boju so se Slovaki absolutno izrazili za integralnost Češkoslovaške. Vse mladinske češkoslovaške organizacije pa so podpisale izjavo, v kateri potrjujejo svojo volijo, da ubranijo domovino, podpirajo zunainjo politiko, ki je osnovana na vezeh Češkoslovaške s Francijo, Rusijo in Malo antanto in zahtevajo, da se takoj prično izvajati dolžnosti do narodnih manjšin v okviru češkoslovaške ustave. FRANCIJA Stolica za Mir na univerzi v Nici. Stolica za mirovne študije je bila ustanovljena v Nici na pobudo francoskega odbora Svetovne mirovne zveze. Stolico je dobil g. Augier. BELGIJA Odposlanstvo belgijskih študentov se je odpravilo 17. decembra v Španijo in sicer najprej v Barcelono, kjer so obiskali domove za otroke, srednjo šolo, klnb otrok, industrijsko šolo, Hišo kulture in univerzo. V Madridu pa so si ogledali več front in se seznanili z vojaki in častniki. Govorili so z generalom Miajo in člani mednarodne posadke, pregledali vojaške šole, tovarne za vojni materijal, središča za pouk in organizacijo knjižnic, odseke ljudskega vseučilišča itd. Odposlanstvo se je vrnilo v Barcelono 5. januarja in se v enomesečnem potovanju dobro seznanilo s kulturnim delom študentov in republikanske španske mladine. Vse za pomlad kar potrebujete za oblačila in sploh manufakturo za sč in za svojce — nabavite vedno najnovejše po solidnih brezkonkurenčnih cenah v manufakturi NOVAK Ljubljana Kongresni trg 15 pri nunski cerkvi MAJ 193 45.300-404 Za lepe dneve najcenejši in najpriprav-nejši platneni čeveljčki z gumastim podplatom. VeL 27-34 Din 19.—, štev. 35-42 Din 25.—, moški din 29.—. Izdelujemo jili v beli, sivi in drap-barvi. 48421-6608 Otroški gumasti čeveljčki na zaponko, praktični za šolsko deco, ki ima daleč v šolo. Vel. 27-30 Din 25.—; 31-34 Din 29.—; ženski Din 35.—. 2961-43864 Dobrim otrokom za spomlad te fine, pregibljive sandale z okraskom in sponko preko rista od št. 27-30 Din 49.—; štev. 31-34 Din 59.—; štev. 35-38 Din 69.—. 2861-63665 lepi otroški lak-čeveljčki z okrasnim jezikom preko rista. St. 27-30 Din 69.—; št. 31-34 din 79.—; isti iz belega nubuka za isto ceno. 63995-1492 Za odpočitek nog elegantni lahki in udobni poletni čeveljčki iz belega ali drap lanenega platna. 4975-16181 Fini ženski šolni iz belega usnja z rjavo kombinacijo, usnjenim podplatom sponko preko rista. 79- 79 0995-46120 Udobnost nad vse! Izkrojeni v ristu in bogato okrašeni čevlji. Vežejo se z okusnimi pentljami. Zelo so lahki, za to jih kupite za izprehod. 4365-16168 Zelo elegantni In okusni čeveljčki iz belega semiša Udoben kalup, elegantna oblika in nizka peta nudijo nogi udobnost in lahkoto pri hoji. 1305-94220 Elegantni čeveljčki iz modrega semiša. Priporočamo jih damam z visokim ri-stom. Pentlja je okusno okrašena z rdečim usnjem. 8467-2675 Moške sandale, izdelane iz sivega diftina z usnjenim podplatom in usnjeno peto. Zelo udobne in lahke. 99t 9837-8642 Novi model! Elegantnemu gospodu poleg spomladne obleko ti fini čevlji v drap-rjavi kombinaciji. 129 •Vii.MV' 9039-24673 Bogato okrašeni moški čevlji, Izdolani iz sivega semiša ali drap-usnja z usnjenim podplatom. Podajo se vsaki poletni obleki. s popravljanjem nogavic. Izpuščene nitke popravljamo naglo, strokovnjaško in poceni. Varujte svoje oči, čas in denar, dajte nam svoje nogavice v popravilo' Za naglo in praktično zapenjanje čevljev na gumbe, •.tane samo Din 1. »LALA« Vsaka elegantna in varčna dama pozna našo »L.AJLO«. Prej smo jo prodajali za din 19.— a sedaj stane samo Din 15.—. Malenkosti dneva Cutlno naključje »V Parizu je pred petimi leti izšla v založbi Librairie des Champs Elysecs knjiga pod naslovom »Spomini Abd-el-Krima« (»Les Mcmoires d’Abd el Kri:m«). V tej knjigi, ki je pred petimi leti izšla v Parizu, je objavljena slika, ki kaže okrutnost tajske legije v Maroku, in sicer prizor, ko legijonarji drže v rokah odsekane glave. 11. januarja tega leta je milanski list »Corriere della seru« to sliko ponatisnil, pod njo pa napisal, da( sc slika nanaša na teror republikancev v današnjem boju proti Frankovim četam. (Po »Jutru«.) Iz resolucije Jugorasa »Jugoras kot edina nacionalna ekonomska organizacija jugoslovanskega naroda zahteva, da je on kot edini zakoniti predstavnik delavskega stanu v naši nacionalni skupnosti tudi edini organ, preko katerega bodo državi odgovorni činitelji izvedli svoj socialni in narodno gospodarski program.« Da bo slika nazornejša dodajemo kol vzorec izid zadnjih, tajnih volitev obratnih zaupnikov na Jese- nicah: Zveza kovinarskih delavcev Jugoslavije 1609 glasov. Jugoslovanska strokovna zveza 719 glasov, Narodna strokovna zveza 828 glasov, ZZD kot edina nacionalna ekonomska organizacija jugoslovanskega naroda 275 glasov. Iz govora ministra Cvetkoviča na kongresu Jugorasa Kongresa Jugoslovanske delavske zveze (Jugoras), ki se je pred dnevi vršil v Bcogradiu, se je med drugimi udeležil tudi g. predsednik ministrskega sveta dr. Milan Stojadinovič, katerega so zbrane desettisočglave množice sprejele z vzklikanjem. Nanj je slavnostni govornik, g. minister za socialno politiko dr. Dragiša Cvetkovič naslovil tele besede: »V tem času, bratje in prijatelji delavci, je postal predsednik vlade sedanji voditelj dr. Milan Stojadinovič, ki je obenem tudi voditelj delavskega gibanja... Če sem ka j za vas storil, če som pripomogel, da so bile izdane gotove socialne reforme, če sem iz one mrtve socialne zakonodaje ustvaril žive uredbe s polno močjo se moram za to zahvaliti onemu, ki me je v tistem trenutku razumel, onemu, ki je danes prišel tudi med vas delavce, da vas pozdravi...« Iz programu mladine JRZ »Jutro z dne 27. IV. t. I. piše: »Slovenski jug«, glasilo omladine JRZ, objavlja načelno članek o programu im ciljih mladine, ki se zbira v organizacijah J KZ. Članek pravi, da je ideologija omladiae JRZ realna, ker »ima zaslombo v našem narodu, katerega zvesti sinovi smo. V praksi bomo pobijali vsako miselnost, vsako dejanje, vsako dema-g08'j()> ki škoduje naši narodni stvari. Mi smo vojaki Milanove Jugoslavije, Jugoslavije pravice, reda in ljubezni. Če je kdo v tej državi revolucionar, potem sffl° to mi omladiinci, globoko vdani svojemu voditelju Mi-lanu Stojadinoviču. Z revolucijo prihajamo in samo z revolucijo bomo odšli. Nuše delo mora postati veličasten spomenik vclikcgu nacionalnega vzpona pod vodstvom velikega voditelja Milana Stojadinoviču. To je naša religija! To je naša morala! 1 o je naše življenje!« Plačujte redno naročnino! Urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik in predstavnik konzorcija Fakin Boris. — Tiskarna »Slovenija« v Ljubljani (predstavnik A. Kolman).