Saša Šantel: Slovenski skladatelji ZGODOVINA SLOVENSKE GLASBE V SLIKI F R. S T E L E Saša Šantel je naslikal za malo dvorano v Filhar moniji na Kongresnem trgu v Ljubljani veliko sliko, ki predstavlja v skupinah, združenih v enotnem pro storu, podobe slovenskih komponistov iz preteklosti in sedanjosti. Izbor imen je določil odbor Filharmo- nične družbe. Prizorišče svoje slike si je zamislil slikar v okviru glasbene sobe iz čitalniške dobe. Kot oporišče za štu dijo tega interieurja mu je služila baročno urejena soba v Koslerjevem stanovanju v znani, spomeniško važni hiši v šelenburgovi ulici. V tako ustvarjeni pro stor je postavil po skupinah slovenske skladatelje tako, da stoje zastopniki starejše dobe v ozadju, modernejši pa stojijo bolj v ospredju. Na zadnji steni, skozi katero vodijo na desni baročna vrata v sosednji prostor, vise od leve proti desni slike naših skladateljev zgodovinske preteklosti: Jurij Mihevec, Jakob Gallus-Petelin in Gregor Rihar. Na predalniku v kotu na levi stoji kip Primoža Trubarja, ki sicer ni bil skladatelj, a je priobčil note s slovenskim bese dilom. Pogled na skupine oseb v sobi, kjer stoji kla vir, harmonij, predalnik, fotelji, miza in stoli, je za snovan s perspektivičnim horizontom nad glavami upodobljenih, da je mogoče videti vseh 37 portretov. Pod omenjenimi slikami so grupirani zastopniki treh glavnih skupin naše glasbene kulture: Pod Gallusom vokalni, zborovski komponisti, pod Riharjem cer kveni glasbeniki, Mihevec pa je obrnjen k instrumen- talistom. Pod Mihevčevim portretom so zastopniki glasbene kulture čitalniške dobe, Miroslav Vilhar, Jurij Flajš- man, desno od njih pa Anton Hajdrih, Fr. Ser. Vilhar in Josip Kocijančič. Središče slike predstavlja Hubadova doba ali doba Glasbene Matice. Glavni njen organizator, Matej Hu- bad, sedi pri klavirju, okrog pa stoje njegovi sode lavci in somišljeniki: čustveni Benjamin Ipavec mu obrača note, na desni za njim je njegov brat Gustav Ipavec, na levi ob pokrovu klavirja pa vidimo talen tiranega goriškega glasbenika Hrabroslava Volariča; med njim in B. Ipavcem je Davorin Jenko, katerega dirigentsko delovanje je simbolizirano s tem, da je prišel v družbo naravnost od koncerta v fraku. Okrog harmonija so zbrani cerkveni skladatelji: Pred harmonijem sedi p. Hugolin Sattner, ki se je obrnil na levo, kakor da posluša Hubada, ki mu je po muzikalnem čustvovanju najbližji. Za njim na levo stoji Anton Foerster, ki je poleg cerkvene glasbe go jil tudi posvetno zborovsko ter se tako približuje tudi Hubadovi skupini. Za harmonijem stoje od leve na desno Ignacij Hladnik, kanonik dr. Fr. Kimovec, Ma tija Tome in msgr. Stanko Premrl. Posebno skupino predstavljajo spredaj na desni na foteljih sedeči trije operni komponisti Viktor Par ma (z operno partituro v roki), Risto Savin in bivši ravnatelj Glasbene Matice Fran Gerbič. Glavni razvoj slovenske kompozicije v moderni dobi se zrcali v »Novih akordih«. Najvažnejši sodelovalci 216 KRONIKA te revije so postavljeni okoli mize v ospredju. Tu vi dimo urednika, skladatelja dr. Gojmirja Kreka, ki sedi pri svojem uredniškem delu, a posluša živahno debato med Antonom Lajovcem (idejnim voditeljem slovenske moderne), ki sedi na mizi, in Emilom Ada mičem, po Mihevcu najproduktivnejšim slovenskim komponistom. Med Lajovcem in Adamičem stojita Josip Pavčič st. in Janko Ravnik in tudi z zanima njem poslušata debato o novih nalogah glasbene umetnosti. Za Adamičem na desno vidimo Tržačana Vasilija Mirka, poleg mize na desni pa stoji Oskar Dev. Na levi nad Lajevčevo glavo vidimo dr. Antona Schivaba, katerega delo se začenja v dobi Hubadovcev, a se je dvignilo posebno radi sodelovanja z »Novimi Akordi«. Na levi strani slike (levičarji!) vidimo najpromi- nentncjše zastopnike modernistov. Pred oknom stoji Marij Kogoj, poleg njega sedi ležerno Slavko Osterc. Bolj na desno (z vijolino v roki, kar pomeni, da je po poklicu član opernega orkestra), stoji Matija Brav- ničar. Pred njim stoji Lucijan M. škerjanec, ki se pa obrača bolj proti skupini Novih Akordov, ker je v tej reviji začel s svojim delom in je, čeprav je zastopnik novodobne smeri, idejno vezan z glavnimi zastopniki Novih Akordov. Posebno mesto zavzema tudi Zorko Prelovec, ki stoji pri predalniku in jemlje iz njega »Zbore«, katere je ustanovil in deset let urejeval. Na sliki vidimo tudi vsa slovenska glasbena glasila: Flajšman drži v roki »Slov. Gerlico«, Gerbič »Glasbe no Zoro«, Premrl »Cerkveni glasbenik«, pred Krekom leže »Novi akordi«, Prelovec se ukvarja s svojimi »Zbori«, »Nova muzika« pa leži bržkone pod velikim kupom not plodovitega Adamiča. Pozabiti ne smemo tudi slikarja samega, ki se je upodobil s paleto v roki med polodprtimi vrati. Menil je, da deloma tudi spada v družbo, ki je simbolično zbrana na tej sliki, ker se kot ljubitelj tudi bavi s komponiranjem. Naloga, naslikati tako obsežno kompozicijo, pred vsem pa še združiti v žive smiselne skupine resnične ljudi, ki jih po večini ni več med živimi in o katerih poznamo le redke, ne preveč nazorne podobe, nikakor ni lahka, v današnjem času pa gotovo izredna in na ravnost nesodobna. Nedvomno pa je tudi v našem času hvaležna, pomembna pa predvsem kot kulturno zgodovinska priča odličnega reda. Kajti problem naj ugodnejše rešitve portretov predstavnikov za kul turno, gospodarsko ali družabno življenje pomembnih korporacij ali upravnih ustanov, je prav v našem času bolj pereče kot kdaj poprej. Sicer poskuša sodobna notranja arhitektura zopet ustvariti red v obupnem neredu, ki ga je povzročilo v tej panogi 19. stoletje, vseeno pa ni dvoma, da spada naročanje takih por tretov, Še bolj pa njih hranitev med izrazito »nad ležne« obveznosti. Ko portret naroče v prepričanju, da vrše neizogiben mecenski posel, izvrše to svojo na logo navadno po kaki slučajni konjunkturi in delo od- dado kot »podporo« prvemu umetniku, ki ga kdo za dosti prepričevalno priporoči. Ko delo od njega pre- vzemo, so večinoma že v zadregi, kam z »umetnino«, ki prav pogosto prične svojo kariero za kako omaro, v kakem zatišnem kotičku ali celo na hodniku. Na ročilo portreta uglednega predstavnika javnega živ ljenja je sicer še vedno nekako neizogibna obveza, kakor hitro pa je delo ustvarjeno, je že tudi predmet obupne zadrege, kaj z njim, če ne gre ravno za osebo, katere podoba pač mora javno viseti radi oficielnih ali drugih ozirov. Vzemimo sedaj primer Glasbene Matice ali Filhar monije. Idealno bi bilo, če bi ta dva zavoda imela zbrane podobe vseh predstavnikov glasbene kulture med Slovenci. Toda pomislimo, kakšna zadrega bi bila, če bi vse te slike hoteli javno obesiti, kar bi imelo tudi svoj nedvomni smisel. Rešitev naloge v skupinski po dobi, ki jo je klasično gojila nizozemska umetnost 17. stoletja, je tu gotovo pameten izhod. Iz zadrege postaja po nji portretna slika reprezentativni, z živ ljenjem zavoda, ki jo naroča, zvezani predmet, če bi se umetniki zadostno poglobili v te vrste naloge, ka tere pridobivajo danes, v času »nove stvarnosti«, zo pet aktualnost, bi lahko nastala nova, likovno zelo hvaležna vrsta njihovega ustvarjanja. V tej luči pa dobiva po literarni vsebini tako bogata šantlova slika za našo umetniško sodobnost poseben pomen, brez ozira na svojo umetnostno vrednost. V teh časih so razmere, potrebe in celo zadrege nareko vale umetnikom naloge in dajale pobude za časovno značilne vrste umetniškega ustvarjanja. Zakaj naj bi bilo danes drugače? KRONIKA 217