Jo|. Ošaben:  Vzori  in  boji.
241
Mladi vrtnarji.|(Risal H. H.)
jih napišem. Najprej Ti povem svoje; vzeto je iz kraljedvorskega rokopisa, glasi pa se: Zaboj. Ko sem si je izbiral, bile so mi v mislih vrstice:
V lesu črnem  se dviguje skala, In  na skalo  stopi  silni Zaboj, Na vse kraje gleda po  deželi, Pa nad vsemi kraji se užali In zajoka s  plačem  golobinjim.
Drugi pa so si dali ta-le imena: Rosin se bo zval Milislav, Kralj — Dejan, Slavinec — Do-broslav, Penko — Ivo, SuŠan — Samo, Pav-lovščak — Žarko, Žanjec — Rajko, Umen — Dragic, Purnik — StajiČ, Cokljar — Zoran, Zagozdnik — Tugomer, Kropnik — Cestmir, Domen — Obilic, Hinko — Miloš, Perovec — Bogdan, Zagorec —¦ Vseslav. Pobratimska imena so bila dobljena, seja se je lahko pričela. Vedeli smo, kdo bode izpregovoril prvo besedo; saj nam je bil vsem znan oni, ki nas je najbolj nagovarjal za to društvo, zbiral in navduševal, — pobratim Samo. In Samo je res
pDom in svet"   1897, št. 8.
vstal ter dal znamenje, da hoče govoriti. V trenutku je bilo vse mirno. Ta pobratim, Josipe, ima res nekaj Samovega duha v sebi; značaj ima trdnejši ko mi vsi drugi. Vse, kar govori, je dobro premišljeno; po poti, ko gre iz šole ali v šolo, vedno misli, misli. Finega vedenja ga ni skrb, celo smešno se mu zdi. Mnogo izmed nas se je že domenilo, da se pričnemo še ta mesec učiti plesati, — Samo ne, načelno ne. On hoče ostati — original. Vsi drugi smo popustili kolikor toliko svojo domačo iz-reko, — Samo ne, načelno ne. Vsi drugi občujemo z Nemci, zlasti letos, ko smo združeni vsi v jednem razredu in je samo jedna sedma, ¦— Samo ne, in ni je še izgovoril nemške besede brez potrebe, in sicer načelno ne. Tak je naš Samo. Dobro vemo, da tako ko on nihče izmed nas ne ljubi svoje domovine. Zato je bilo tudi Čisto naravno, da je on dobil prvo besedo. Bledo lice mu sicer ni žarelo pri govoru, toda oko, oko — to je govorilo ! Govoril pa je nekako to-le:
„Tovariši, pobratimi ! Svet nas zove v obče ,nadepolno mladino'. Se-li mi izkazujemo vredne tega nazivanja.'! Vzvišen poklic, velika naloga, mnogo dela nas čaka v naši bodočnosti, in zgodaj se je treba za to pripravljati. — Na bodoče naše življenje nas pripravlja šola. Toda izobraževanje v šoli ni vsestransko. V šoli se opušča to in ono, kar bi bilo marsikomu velike važnosti v življenju. Šola nas vodi — bodi mi dovoljen smeli izraz! — do kruha, ali do stanu, čegar dolžnosti nam bo vestno opravljati. Toda pesnik nam kliče :
Dolžan  ni samo,  kar veleva mu stan, Kar  more,  to   mož je  storiti  dolžan!
Človek   mora    delovanje    svoje    raztezati   kolikor toliko tudi preko   mej  svojih   stanovskih
16
92