kbtoushi misijoni us misiones crtolicrs 0CTUBB6 1977 > im LA ENCICLICA “FIDEI DONUM“ DE PIO XII. por mons. Tiziano SCALZCTTO, Los biögrafos de Pio XIT, para definir sinteticamente el tiempo de su pontificado, le ban asignado el apelativo de “Papa de las misiones”; la razon principal: la vasta obra por el comenzada y llevada a cabo mediante el de-sarrollo y la consolidaciön de la jerarquia del clero nativo, y la eficiente reestructuraciön de las Obras Misionales Pontificias, ademas de otras varias iniciativas en el campo organizativo, pastoral y cientifico. Pio XII, ya desde los comienzos de su pontificado (3 de maržo de 1939 -10 de octubre de 1958) declarö que su programa era “proseguir sin vacila-ciones” por el camino abierto en este campo por su predecesor. El aniversario que queremos conmemorar sugiere y cine la atenciön a uno de los aspectos de su sensibilidad apostölica respecto de las misiones: la publicacion de la Enciclica Eidei domim que tuvo lugar —hecho bastante insölito— en el mismo dia de Pascua, 21 de abril de 1957. A este documento le habia precedido en 1951 otra Enciclica concerniente a los problemas en-tonces y ahora amplios y complejos, de la actividad y de la cooperacion mi-sionera. Me estoy refiriendo a la Evangeliji praecones de 1951, que vino a inserirse en el conjunto de aquellas providencias que la Iglesia, despues de la guerra, fue adoptando sabiamente en čada uno de los sectores de su misiön espiritual, a continuaciön del gran cataclismo que habia sacudido ideales e instituciones por doquier. La Enciclica Eidei donum se caracteriza por su forma bastante nueva, ya que afronta y analiza dos problemas que el Papa considera de gran actualidad: el reclamo a examinar un sector especifico de la actividad misio-nera, es decir, Africa; y una invitaciön al Episcopado catolico en orden a una mas acentuada asistencia al continente africano tambien con nuevas formas de ayuda, como por ejemplo, el envio de sacerdotes diocesanos que, en ade-lante, se llamarän precisamente “sacerdotes Eidei donum’’. £ Por que razön quiso el Papa Pio XII llamar la atencion de toda la Iglesia sobre e! problema africano? La explicaeiön la proporciona el mismo Pontifice en el largo preambulo en que, despues de haber confirmado que el Papa debe siempre mirar tambien al mundo no cristiano, precisa que parcce muy oportuno “en el momento actual, dirigir un particular interes bacia las tierras africanas”, anadiendo que si, por una parte este gran territorio ha llegado ya a la civilizaciön y a la madurez politica, vive en cambio una epoca de acontecimientos de notable gravedad y, por decirlo con sus palabras, “se abre a la vida del mundo contemporäneo y atraviesa los anos quizäs mas graves y decisivos de su destino milenario”. Esta es, por tanto, la razön principal, la evoluciön “räpida” que no ha seguido los ritmos de la evoluciön europea; evoluciön “geograficamente am-plia”, que concierne a todas las äreas de su superficie de mas de treinta mi-llones de kilömetros cuadrados y, sobre todo, evoluciön “general”, que mira a todas las manifestaciones de la vida del continente con sus cuatrocien-tos millones de habitantes: vida individual, familiar, social, econömica y tambien politica. (Sigue.) OČETOVA BESEDA Oktober- misijonski mesec. Zarodi misijonske nedelje. Zato oktober pomeni zgoščeno misijonsko delo. Največ misijonskih prireditev in proslav je ta mesec. Papeške misijonske družbe največ zberejo ta mesec. Največ misijonske pobude dobe škofje, duhovniki in verniki ta mesec. In zelo verjetno: največ misijonskih klicev začutijo mladi ljudje v tem mesecu. Petdesetletni obstoj misijonske nedelje ima svojo zgodovino. Pavel VI. navaja zlasti dvojni sad obstoja tega misijonskega praznika: „vedno boljše sodelovanie v duhovnem in gmotnem smislu" pa tudi „ohranitev 'n rast Cerkve v starih Cerkvah". Kako je prišlo do misijonske nedelje? „Družbi za širjenje vere" 9re ta zasluga, da je leta 1926 dala pobudo papežu Piju XI., naj določi vsako leto en dan v korist misijonske dejavnosti Cerkve. Njej je bila naložena tudi težavna naloga, naj ureja in pospešuje s pomočjo drugih papeških družb in pod vodstvom krajevnih škofov obhajanje tega dne." Papež vseskozi poudarja vesoljnost. To pomeni, da so za lepo proslavo misijonske nedelje odgovorne tudi misijonske škofije. Prav tako za organizacijo papeških misijonskih družb. Pij XI. je imel o tem jasno misel: škofija, pa naj bo še tako revna škofija ali misijonska pokrajina, ki ne doprinese svojega deleža zlasti Družbi za širjenje vere, ni vredna, da bi bila deležna njene podpore. Ta vesoljnost je danes še bolj široko pojmovana. Tudi misijonske škofije so odgovorne za nadaljnje misijonsko delo. Zato morajo zbirati sredstva in dati na razpolago delavce za apostolat ne le v domačem kraju, ampak tudi v drugih pokrajinah, kjer je misijonsko delo morda šele v začetku ali še bolj nerazvito, kot pa je v dotični misijonski pokrajini. In to se dejansko že dogaja, da ena misijonska pokrajina pomaga drugi ne le materialno, ampak tudi z misijonarji, seveda svojim močem Primerno. Pač po načelu: nihče ni tako reven, da ne bi mogel najti še revnejšega in z njim deliti kos kruha. In tako si misijonske dežele same r-e delijo „misijonski kruh". Papeževa volja pa je: „Družba za širjenje vere je sprejela tudi to nalogo, da pravično razdeli za misijone nabrane darove, ki jih je na misijonsko nedeljo zbrala ljubezen katoliških vernikov." Kje naj se lepše izkaže občestvenost in vesoljnost misijonske misli?! „Stare" in „mlade" Cerkve si podajajo roke v pristni krščanski ljubezni. F. S. BARAGO NA OLTAR! ZLATA DOBA DELA ZA BARAGOVO BEATIFIKACIJO V ARGENTINI Pri svojem predavanju o Nosilcih evangelizacije na kulturnem Večeru Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu je dr. Mirko Gogala zelo poudaril, kako smo lahko in moramo biti mi vsi nosilci evangelizacije tudi z misijonskim delcm, bodisi kot misijonarji bodisi kot misijonski sodelavci. „Katoliški misijoni“ m Baragova zadeva. List „Katoliški misijoni“ ima kot prvi cilj, spodbujati k temu delu evangelizacije sveta. Pri doseganju tega cilja pride Slovencem in „Katoliškim misijonom“ zelo prav okolnost, da imamo v svetniškem kandidatu, misijonskem škofu Irene ju Frideriku Baragu tako lep ideal misijonskega delovanja, kar simbol našega misijonstva. Ko spoznavamo njegovo misijonsko delovanje, spoznavamo misijonstvo sploh, ko občudujemo njegovo ljubezen do nekristjanov, se je nehote tudi mi navza-memo, ko vidimo, kako je šel v svoji požrtvovalnosti do skrajnosti, se tudi mi ne ustrašimo žrtev za misijone, ko mladi vidijo njegovo odločitev za duhovništvo, tudi oni, če jih Gospod kliče, zapuste vse in gredo za Njim. Misijonarji imajo v njem najlepši zgled, mi drugi ob njegovih sodobnikih, rojakih in tujcih, največjo pobudo tudi za naše sodelovanje. Njegova pisma in knjige so polne dragocenih misijonskih orientacij za naše življenje v apostolatu, tudi misijonskem. Iz večnosti, kjer smo prepričani, da je v božji bližini, posreduje pri Velikem misijonarju za vse sedanje slovenske misijonarje in za nas, da jim moremo in hočemo biti v oporo. Če bi bil Baraga dvignjen na oltarje, bi nam bil on sam kot misijonar in vse njegovo misijonsko delo še bolj pred očmi, še bolj povzdignjeno. Ko bi Barago posnemali (in svetnike je treba pred vsem posnemati), bi še lepše misijonsko delali; zlasti bi bil svetel vzor in priprošnjik ob izbiri poklica. Baraga bi nam bil z oltarjev stalno izpraševanje vesti, stalni pridigar, propagandist k misijonstvu. Še bolj bi se obračali nanj za posredovanje v vsej naši misijonski problematiki. Zato je bilo pač naravno, da so „Katoliški misijoni“ koj od začetka pisali o Baragu in da so se nemudoma priključili k delu za njegovo beatifikacijo, poleg tega, da je bilo vse njegovo življenje in misijonsko delovanje zanimiva tvarina za objavo v misijonskem listu. „Katoliški misijoni“ so smatrali za svojo dolžnost in za častno zadevo zavzemanje za Baragovo beatifikacijo. V času izhajanja v domovini so bili „Katoliški misijoni“ poleg očetov frančiškanov v ZDA, poleg Misijonske pisarne v Ljubljani in dr. Franceta Jakliča važen činitelj pri popularizaciji Baraga in pri vzbujanju zaupanja v njegovo pomoč. Poleg pisanja v listu samem so organizirali predavanja o njem in Baragove proslave in pri njih sodelovali. Zbrali in izdali so celo zajetno knjigo „Baragova proslava“ z dragocenim predavateljskim, oderskim in glasbenim gradivom za prirejanje baragovskih prireditev. Izdali in po vsej Sloveniji so razširili stensko Baragovo podobo. Urednik lista je bil med vojno tajnik v Ljubljani ustanovljene Baragove zveze, ki je poleg vsega drugega med rojaki organizirala Baragovo molitveno devetdnevnico. Begunski ,.Katoliški misijoni“ za Barago V begunstvu so izhajali „Katoliški misijoni“ samo kot razmnože-nina, a njih predstavnik je bistveno sodeloval pri ustanovitvi Baragovega odbora v Rimu. Ta odbor, ki mu je bil predsednik dr. p. Hugo Bren OFM, eden prvih in največjih pobudnikov dela za Baragovo beatifikacijo, je izdal tiskano knjižico z Baragovo devetdnevnico in jo razširil med begunci vseh taborišč in med primorskimi Slovenci, pobujal Baragove proslave, razdeljeval Baragove podobice in podobno. Morda najpomembnejše njegovo dejanje je bila pobuda Slovenskemu socialnemu odboru v Rimu in škofu dr. Gregoriju Rožmanu, da sta celotni slovenski begunski skupnosti priporočila zatekanje k Baragu v tedaj najvažnejši zadevi našega begunstva, v kar najbolj posrečeni izselitvi v dežele izven Evrope. ,.Katoliški misijoni“ v izseljenstvu Izselitev se je res začela povsem zadovoljivo izvajati in izseljenski >>Katoliški misijoni“, ki so začeli tiskani izhajati v Buenos Airesu maja 1948, so se dobro zavedali uspešnosti zatekanja k Baragu in so iz hvaležnosti tudi radi zopetnega izhajanja lista čelno stran prve številke okrasili z veliko sliko Langusovega portreta škofa Baraga in pod njo zapisali: Z Baragom na čelu obnavljamo „Katoliške misijone“. In v isti številki je list objavil članek, v katerem je opozoril rojake, naj ne pozabijo, da so se oziroma se bodo srečno izselili tudi na Baragovo priprošnjo, in naj mu še naprej verno priporočajo vse slovenske in izseljenske probleme: „Naše izseljenstvo, rešitev še ostalih tisočev beguncev, sedaj trpeča in nekoč z nami vstala domovina. . . vse to je razlog, da Baraga ne pozabimo! Baraga še krvavo potrebujemo!“ In zaključuje list svojo vzpodbudo z obljubo, da bo delal za popularizacijo Baraga in za njegovo beatifikacijo še vnaprej: „A kaj je naša najboljša prošnja? Zahvala! Kako je z našo zahvalo Baragu? Kdaj ga bomo oltarju vsaj malo bolj približali? „Katoliški misijoni“ bi radi tudi pri vsem tem sodelovali. Tudi zato so potrebni.“ In res je list v naslednjih letih ne le veliko pisal o Baragovi zadevi, ampak celo organiziral širokopotezno propagando in poglobitveno akcijo za poživitev našega odnosa do Baraga in njegove beatifikacije, še isti prvi izseljenski letnik je objavil članek dr. Tineta Debeljaka: Baragov kulturni obraz in članek dr. Franceta Jakliča: Baragova pot do misijonskega poklica. Idej a o vseslovenski Baragovi zvezi Naslednje leto urednik „Katoliških misijonov“ v članku: Kaj je z Baragovo zadevo poda kratek zgodovinski pregled dela za Baragovo beatifikacijo in zaključi s predlogom, „naj bi se združile vse slovenske sile izven domovine v mogočni skupni slovenski Baragovi zvezi“, dasi je vedel za severno-ameriško Baragovo zvezo, ki pa se mu je zdela primerna bolj za popularizacijo Baragove zadeve med angleško govorečimi katoličani dežele, dočim naj bi se tamkajšnji slovenski naseljenci, zlasti novi, v prizadevanju za Baragovo beatifikacijo povezali v to skupno, zgolj slovensko Baragovo zvezo. Ustanovitev take slovenske Baragove zveze se mu zdi nujnost, kajti po njegovem mnenju je bil tudi vzrok, da z Baragovo zadevo nismo prišli dosti naprej, v pomanjkanju pravilno organizirane akcije v ta namen. V letu 1950 „Katoliški misijoni“, ki so tedaj dve leti izhajali vključeni v „Duhovnem življenju“, katerega urednik je tedaj bil isti kot „Katoliških misijonov“, objavilo poleg dveh baragijanskih pesmi sedem različnih zapisov o Baragu in delu za njegovo beatifikacijo, posebno pomembno pa je objavljanje Baragovega življenjepisa v obliki zelo sveže pisanih črtic, ki jih je pod psevdonimom Janko dr. Branko Rozman pisal in so izhajale do srede naslednjega letnika. Rodovitno leto 1951 Izreden vzpon za Baragovo zadevo pa so „Katoliški misijoni“ doživeli naslednje leto. Objavili so celo vrsto sestavkov, ki so jih pisali odlični sodelavci. Najodličnejši člankar je bil pač škof dr. Gregorij Rožman, ki je v tem letu trikrat pisal v zvezi z Baragovo zadevo. Vsak s tremi sestavki so sodelovali tudi dr. Alojzij Odar, Marolt Marjan in urednik sam, po enkrat pa so pisali sledeči: dr. p. Hugo Bren OFM, dr. Tine Debeljak, dr. Franc Gnidovec, dr. Franc Jaklič, Nikolaj Jeločnik in Loboda Marjan. Poleg že omenjenega nadaljevanja Baragovega življenjepisa v obliki črtic, ki se je to leto nadaljeval v petih številkah, so bile objavljene še te in one drobnejše stvari o delu za Baragovo beatifikacijo. Posebno pozornost pa vzbuja velikopotezni Nagradni natečaj, ki ga je uredništvo razpisalo, da bi od slovenskih izseljenskih umetnikov pridobilo literarne, likovne in glasbene prispevke k Baragovi zadevi. Ta nagradni natečaj je rodil oziroma pobu-dil sledeče stvaritve: Dve celovečerni oderski deli Nikolaja Jeločnika, o katerih še spodaj, novo podobo škofa Baraga, ki jo je izdelal arh. Vladimir Mazi, in doprsni kip škofa Baraga, ki ga je v dvakratni velikosti napravil akad. kipar France Ahčin, dalje pesniški spev dr. Tineta Debeljaka, ki ga je ilustrirala akad. slikarica Bara Remec, komponiral pa prof. Alojzij Geržinič in ga je pozneje izdala Slovenska kulturna akcija. Baragov mesec Avgusta meseca istega leta je list posvetil celotno številko Baragu ob Baragovem mescu, ki ga je na pobudo „Katoliških misijonov“ izvedel Slovenski misijonski odsek v Buenos Airesu. Naj kar citiram iz lista, ko razglasi ta mesec in pove, v čem naj bi ta akcija obstajala:! „Ves Baragov mesec avgust naj bi vsi slovenski časopisi prinesli sestavke o Baragu in zadevi njegove beatifikacije. Zlasti „Duhovno življenje“ tega meseca naj bi bilo zelo posvečeno tej misli. - Vsa naše verska in katoliška društva naj bi za ta mesec vnesla v svoj program, na ta ali oni način posredovati svojemu članstvu spoznanje Baragove osebnosti, zlasti pod vidiki, ki jih posamezna društva zasledujejo. -Izšel naj bi novi Baragov življenjepis: predelava dr. Jakličevega. Ta knjiga o Baragu naj bi poleg Baragove podobe bogatila vsako slovensko hišo. V prvi polovici avgusta naj bi posamezniki in družine opravljale devetdnevnico za proglasitev Baraga blaženim, v kar naj izide posebna knjižica. Ob koncu devetdnevnice, v nedeljo 19. avgusta, naj bi se po slovenskih središčih pridigalo o Baragu, katerega lik naj bi se tudi v zunanji proslavi dostojno predstavil rojakom.“ — Nad vsem naj bi škof dr. Gregorij Rožman prevzel pokroviteljstvo. Kako je ta mesec uspel in kaj vse se je dejansko izvedlo, nam ,,Katoliški misijoni“ poročajo v eni naslednjih številk. V tem mesecu je osem slovenskih listov, izhajajočih med svobodnimi Slovenci, objavilo skupno okrog 30 sestavkov o Baragu in njegovi zadevi. - Vse tedaj obstoječe organizacije med naseljenci v Argentini so imele v tem času ali kar Baragu posvečene sestavke, ali pa so se ga na drug način dostojno spomnile; tako tudi nekatere skupnosti na Primorskem in rojaki v Kanadi. Izšel je v drugi, izpopolnjeni izdaji dr. Jakličev življenjepis Irenej Friderik Baraga. Vladimir Mazi in France Ahčin sta izdelala vsak svojo upodobitev Baraga, o katerih že zgoraj poročamo. - Izdana je bila v 3.000 izvodih knjižica „Baragova devetdnevnica“, ki je bila razširjena med rojaki v Argentini, Združenih državah, Kanadi, na Koroškem in Primorskem. Poleg 10.000 Baragovih sličic z molitvijo za Baragovo beatifikacijo je bilo tiskanih tudi 1.000 stenskih podob. Višek Baragovega meseca je bila nedelja sredi avgusta. Pri vseh slovenskih službah božjih v Argentini se je pred izpostavljenim Najsvetejšim molilo za Baragovo beatifikacijo in dušni pastirji so pridigali o Baragu. Popoldne pa so tako v Mendozi, 1.000 km vzhodno od Buenos Airesa, kot v Buenos Airesu samem priredili mogočni Baragovi manifestaciji. Pri proslavi v Buenos Airesu so v prvem delu sodelovali: Pevski zbor „Gallus“, deklamator Stane Jerebič, predavatelj dr. Franc Jaklič, govornika Božo Fink in Avgust Horvat, v drugem delu pa je bil uprizorjen misterij o Baragovi svetniški osebnosti in njegovem vplivu na duše: Simfonija iz Novega sveta, ki ga je napisal, zrežiral in glavno vlogo igral Nikolaj Jeločnik. Ob zaključku prvega dela je urednik „Katoliških misijonov“ prebral pozdravni pismi ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu in marquettskemu škofu Tomažu Noa. — Rojaki v Mendozi so imeli proslavo s pestrim sporedom, pri kateri je bil glavni govornik č. g. Tone Ogrin. Baragov krožek V letu 1952, torej pred petindvajsetimi leti se je storil velik korak naprej v organiziranju dela za Baragovo beatifikacijo. V okviru Slovenske misijonske zveze, ki se je tedaj ustanovila, se je pod vodstvom urednika KM ustanovil takoimenovani Baragov krožek, v katerega so bili povabljeni p. dr. Hugo Bren, dr. Alojzij Odar, dr. Franc Jaklič, dr. Tine Debeljak, Marjan Marolt, Nikolaj Jeločnik, brata Janez in Tone Ogrin in dr. Branko Rozman. Ta krožek pa ni prav zaživel, kajti prišlo je do širše zamišljene organizacije koncem istega leta. „Katoliški misijoni“ so med tem nadaljevali z objavljanjem člankov o Baragu (dr. Hugo Bren!), misterija „Simfonija z Novega sveta“ in raznih aktualnih drobnarij. Posebno je povdarjen važen dogodek v zadevi Baragove beatifikacije, objavljen na Baragovem dnevu 20. junija 1952 na stadionu mesta Hougton: začetek uradnega škofijskega beatifikacijskega .procesa v Marquettu. „Katoliški misijoni“ so v poročilu o tem podali sledečo idejo: „Pristavljamo še, da se nam zdi nad vse potrebno, ustanoviti med rojaki v ZDA kak delavni propagandni odbor, ki naj bi iz dežele, v kateri odslej teče uradna akcija za Baragovo beatifikacijo, med rojake po vsem svetu širil zanimanje in molitev za Baragovo beatifikacijo ter zlasti zaupanje v moč njegove priprošnje pri Bogu. Če namreč ne bomo izmolili ne le tisoč uslišanj, ampak tudi nekaj pravih čudežev, bo vse, še tako imenitno delo imenovane komisije - zaman. Tudi naj bi ta odbor nudil vsestransko oporo tej komisiji.“ Ideja Južnoameriške Baragove zveze V sestavku „Kaj moremo storiti mi“ urednik KM med drugim razširi gornji predlog na vse slovenske skupnosti po svetu, ki naj bi tudi vsaka zase ustanovile pokrajinske Baragove zveze, „ki naj bi bile delovna, moralna, duhovna in gmotna oporišča glavni Baragovi zvezi v Združenih državah.“ In dostavlja: „Zlasti bi bilo treba ustanoviti nekako Južnoameriško Baragovo zvezo, ki naj bi na eni strani združevala vse tiste, v južnoameriških deželah, zlasti v Argentini živeče kulturno delujoče Slovence, kateri bi mogli in hoteli nekaj svojega duha, spoznav in časa žrtvovati Baragovi stvari, na drugi strani pa vse one rojake, ki bi se zavzeli zatekati k Baragu po pomoč, širiti zaupanje vanj pri drugih in gmotno prispevati za stroške Baragove zadeve.“ S to idejo pokrajinskih Baragovih zvez in Južnoameriške Baragove zveze je bila združena tudi v istem sestavku izražena ideja o skupnem glasilu teh zvez, se pravi, o posebnem lističu, kar se je kasneje tudi izvedlo v izhajanju buenosaireškega Baragovega vestnika. Ustanovitev JABZ 23. XI. 1952 To je bilo prav za prav idejno rojstvo Južnoameriške Baragove zveze, ki se je dejansko ustanovila na Baragovem dnevu v nedeljo 23. novembra 1952. Kako je potekel Baragov dan v Argentini, poročajo v letu 1953 „Katoliški misijoni“ v prvi številki tega svojega jubilejnega letnika ob tridesetletnici ustanovitve. Ker more biti poročilo v nemajhno pobudo za naše sedanje in bodoče dejstvovanje pri Baragovi zadevi, ga ponatiskujemo v celoti, skupno s statutom JABZ, ki ga je sestavil S pomočjo prelata dr. Odarja urednik KM: „V nedeljo, dne 23. novembra je bil Baragov dan“. Pri slovenskih mašah v petih cerkvah so bile pridige o Baragu in molitve za njegovo beatifikacijo. Popoldne pa je bilo slavnostno zborovanje v veliki dvorani argentinske ženske Katoliške akcije ob okusno okrašenem odru, na katerem je, z venci in slovenskimi ter papeškimi zastavami obdan, kraljeval doprsni kip Baragov, znano delo kiparja Franceta Ahčina. Uvodno besedo in napovedovanje sporeda je imel g. Marjan Loboda, predsednik argentinske podzveze Slovenske misijonske zveze. Združena pevska zbora „Gallus“ in cerkveni zbor iz Ramos Meji a pod dirigentom dr. Julij Savellijem sta zapela najprej Tomčevo „Dana mi je vsa oblast“; nato je Stanko Jerebič recitiral novo Budnikovo pesem: Velikan Baraga, nakar sta oba zbora zapela ameriško Baragovo himno. Sledili so trije govori: Predsednik „Društva Slovencev“ inž. Albin Mozetič je govoril o Baragu, velikem Slovencu. Predsednik Slovenskega misijonskega odseka v San Martinu Rudolf Smersu je predaval o Baragu, velikem misijonarju. - Vmes je Slovenski misijonski odsek v Lanusu lepo pozdravil Baraga v narodnih nošah z nastopom: Slovenska mladina Baragu, ki ga je sestavil Igor. Za Smersujevim govorom je Stanko Jerebič recitiral s. Darine Konc „Indijanec premišljuje...“ Sledil je govor prelata dr. Odarja o Baragu kot svetniški osebnosti, ki je odlično pripravil udeležence na naslednjo točko: Ustanovitev Južnoameriške Baragove zveze. Predsednik Slovenske misijonske zveze Ladislav Lenček, obenem urednik „Katoliških misijonov“ je obrazložil važnost in potrebnost take ustanovitve in nato prešel na branje pripravljenega statuta, ki ga je na osnovi zamisli Slovenske misijonske zveze sestavil prelat Odar. Navzoči so ustanovitev tega novega organa za pospeševanje Baragove zadeve med južnoameriškimi Slovenci navdušeno pozdravili, nakar je govornik prebral prvi reprezentančno-delovni odbor, ki so ga navzoči tudi z odobravanjem potrdili: Predsednik msgr. dr. Alojzij Odar; podpredsedniki: Inž. Albin Mozetič, France Kremžar ter Rudolf Smersu; zgodovinar dr. Franc Jaklič; tajništvo: Lenček Ladislav in Marjan Loboda; blagajna: Valentin Markež in Pavle Masič. - Kulturno-propagandni odsek: Čeč Vilko, dr. Tine Debeljak, prof. Lojze Geržinič, Rudolf Hirschegger, Jan Lovro, Jan Maks, Jelocnik Nikolaj, Kovač Katica, Kovač Miro, dr. Stane Kociper, Marjan Marolt, Martin Mizerit, dr. Julij Savelli, prof. Pavle Verbič in Rudolf Žitnik.“ Toliko o ustanovitvi in prvem odboru Južnoameriške Baragove zveze. V naslednjem naj objavimo tudi statut-osnovna pravila ustanove: člen 1. Južnoameriška Baragova zveza je organizacija, ki ima namen, mecl Slovenci v Južni Ameriki pospeševati zadevo, da bi se božji služabnik Irenej Friderik Baraga razglasil za blaženega in svetnika. Člen 2. Za dosego svojega namena uporablja JABZ nadnaravna in naravna sredstva, zlasti pa: a) molitev, da bi Bog poveličal božjega služabnika Baraga s čudeži, ki so po kanoničnih predpisih potrebni, da bo Baraga mogel biti proglašen za blaženega in svetnika; b) zasebno priporočanje k Baragu v telesnih in duševnih težavah; c) širjenje zanimanja za Baragovo zadevo s prireditvami in tiskom; d) pridobivanje finančnih sredstev pod cerkvenim nadzorstvom, ki bodo potrebna pri preiskovanju Baragovega življenja in čudežev, o katerih se bo trdilo, da so se izvršili na Baragovo priprošnjo. Člen 3. Južnoameriška Baragova zveza se izrecno zavezuje, da ne bo izkazovala Baragu dejev javnega češčenja, dokler ne bodo po kanoničnih predpisih dovoljeni. Tudi ne bo pustila, da bi kdo pod njenim okriljem širil prepovedano javno češčenje. Opozarjala bo tudi na zadevne predpise cerkvenega zakonika. Pazila bo tudi, da se bo sodba o svetosti Baragovega življenja, kakor tudi o izrednih znamenjih in čudežih, o katerih se bo trdilo, da so se zgodili v zvezi z Baragom ali na njegovo priprošnjo, prepuščala pristojni cerkveni oblasti. Člen 4. Južnoameriška Baragova zveza deluje med Slovenci, ki so naseljeni po južnoameriških državah. Njen sedež je v Buenos Airesu v Argentini. Člen 5. Južnoameriška Baragova zveza se priključi kot samostojna organizacija k Slovenski misijonski zvezi, ki je pod pokroviteljstvom škofa dr. Gregorija Rožmana. Člen 6. član Južnoameriške Baragove zveze more postati vsak Slovenec, ki biva v Južni Ameriki in je pripravljen pospeševati Baragovo zadevo v smislu prvih treh členov tega statuta. Člane sprejema v zvezo odbor sam ali po zastopnikih. Člen 7. Prvi odbor Južnoameriške Baragove zveze se izvoli na ustanovnem občnem zboru na Baragovi proslavi 23. novembra 1952 v Buenos Airesu. Ta odbor določa nove člane odbora s kooptacijo. Člen 8. Odbor vodi delo Baragove zveze; ureja njeno notranjo organizacijo; ustanavlja podružnice in odseke; zbira finančna sredstva; odreja višino članarine in druge dolžnosti članov. Člen 9. če bi Južnoameriška Baragova zveza prenehala obstajati, se njena imovina in finančna sredstva, ki jih je nabrala za Baragovo zadevo, izroče ljubljanskemu škofu. 'Prva seja nove Južnoameriške Baragove zveze je bila 10. januarja 1953. Udeležili so se je sledeči odborniki: Mons. dr. A. Odar kot predsednik, inž. Mozetič Albin in Smersu Rudolf kot podpredsednika, dr. Franc Jaklič kot zgodovinar, Lenček Ladislav CM in Marjan Loboda za tajništvo, Pavle Masič za blagajno in gg. Jan Lovre, Jan Maks, Je-ločnik Nikolaj, gdč. Katica Kovač, gg. Marjan Marolt, Martin Mizerit, dr. Julij Savelli in Rudolf žitnik kot odborniki za kulturno-propa-gande akcije. Izostanek so predhodno opravičili gg. Čeč Vilko, prof. Lojze Geržinič, dr. Stanko Kociper, Kovač Miro in Pavle Verbič. Radi oddaljenosti k seji nista mogla priti gg. dr. Tine Debeljak in Rudolf Hirschegger. Seja je začrtala delo J.A.B.Z. v letu 1953. „Katoliški misijoni“ poročajo o tem v svoji marčni številki tistega leta tole: „Tajništvo povabi v odbor JABZ iz vsake dežele ostalih južnoameriških držav, kjer biva kaj več Slovencev, po enega najvidnejšega rojaka kot zastopnika za naseljence tamkaj. Pristopi se k nabiranju članstva, pri čemer naj bi sodelovale vse že obstoječe organizacije. Letna članarina se določi 6 pesov na osebo. V okviru odbora se osnujejo trije odseki: Tiskovni odsek, odsek za prireditveno gradivo in odsek za izvedbo prireditev. Vsakemu odseku je določen vodja: prvemu msgr. dr. Odar, drugemu prof. Geržinič in tretjemu Ladislav Lenček CM; sestoji pa se vsak odsek še iz petih ali šestih članov odbora.“ Med tem so „Katoliški misijoni“ nadaljevali z objavljanjem člankov o Baragi in vesti o delu za Baragovo beatifikacijo. Misijonska nedelja in Misijonska zbornika o Baragu „Katoliški misijoni“ so izdali za Misijonsko nedeljo 1952 posebno knjigo, ki se je imenovala „Misijonska nedelja“ in ki je dejansko bila nekak letni misijonski zbornik. V tej publikaciji je bil dan velik prostor Baragovi zadevi. Objavljenih je kar šest sestavkov o stvari: izpod peresa dr. Odarja, dr. Franca Jakliča, Karla Wolbanga CM in drugih. Poroča se tudi o Katoliškem shodu Slovencev v Argentini pod vodstvom prelata Odarja. Med odseki tega shoda, ki so obravnavali naše katoliško življenje, je bil tudi Misijonski odsek, na katerem je predaval o Baragovi zadevi dr. Franc Jaklič. Prostor glavnega zborovanja pod milim nebom v salezijanskem zavodu v Ramos Mejia je bil okrašen z Baragovim kipom in Slomškovo podobo. Ob tej priliki (in tudi kasneje) so se udeležencem nudile v podpis pole s prošnjo mar-quettskemu škofu Noa, da pospeši Baragovo beatifikacijo. V naslednjem letu 1953 je izšel še zajetnejši Misijonski zbornik, katerega ovitek je nosil celostransko sliko Baragovega kipa, v vsebini Pa je na prvem mestu oddelek o Baragu, ki prinaša pesniško besedilo za Baragov oratorij, ki ga je napisal dr. Tine Debeljak in o katerem že zgoraj, pa sestavek dr. Franca Jakliča: Baraga, misijonar in škof, in Razpravo dr. msgr. Maksimilijana Jezernika: Kako je Baraga postal Škof. Tudi naslednji Misijonski zbornik za leto 1954 ni pustil Baraga vnemar. Objavlja članek Janeza Kopača CM: Friderik Baraga, eden Pajvečjih misijonarjev Cerkve in Nikolaja Jeločnika odlomek iz življenj episnega romana: Njegova poslednja pot. Smrt prvega predsednika JABZ „Katoliški misijoni“ nam v letu po ustanovitvi poročajo o delovanju JABZ, ki je bilo prva leta v smislu statuta in načrta za leto 1953 kar živahno, dasi so že morali zabeležiti tudi za JABZ usodno dejstvo smrti predsednika dr. Odarja. List objavlja pismo marquettskega škofa Noa dr. Odarju z zahvalo za baragijansko sodelovanje nove ustanove in slovenske skupnosti sploh. Kmalu nato, 19. V. je JABZ izgubila svojega prvega predsednika. V avgustovi številki prinašajo „Katoliški misijoni“ na naslovni strani pokojnikovo sliko in objavljajo daljši članek o pokojnikovi vlogi v slovenski Cerkvi, zlasti v izseljenstvu, pri misijonstvu in v pogledu Baragove beatifikacije. Ob 30. dnevu smrti je imela JABZ svojo žalno, tretjo sejo, na kateri je bil od odbora izvoljen za novega predsednika Anton Orehar, za vodjo tiskovnega odseka, tudi namesto pokojnika, pa dr. Filip Žakelj; oba sta bila v ta namen kooptirana v odbor. „Eno samo je potrebno“ V tem istem letu je doživela Baragova stvar v Argentini takorekoč apoteozo v velikem dramatskem delu Nikolaja Jeločnika o Baragu, z naslovom „Eno samo je potrebno“. V tem delu je Baraga predstavljen takorekoč skozi vse svoje življenje in delovanje, prav tako pa tudi odnos izumirajočih indijanskih rodov in odnos slovenskega občestva do njegove proglasitve za svetnika. Delo se je s sodelovanjem urednika „Katoliških misijonov“ kot tajnika JABZ uprizorilo ob stoletnici Baragovega škofovskega posvečenja in je eden najlepših sadov tedanjih prizadevanj JABZ za popularizacijo Baraga med nami. še drugačno baragovanje ob stoletnici posvetitve v škofa Ni pa bilo to edino, kar je v tem letu organizirala JABZ v pospeševanje Baragove beatifikacije. V mescih septembru in oktobru so bili „Baragovi sestanki' po organizacijah, izdanje dveh številk Baragovega vestnika, sestavki o Baragu in o njegovi beatifikaciji v časopisju, vpisovanje v JABZ in „Baragovi obiski“ po družinah. 1. novembra, na dan škofovskega posvečenja so bile pri slovenskih mašah pridige o Baragu in molitve za njegovo beatifikacijo. JABZ je izdala 160 strani obsežni priročnik. „Barago na oltar!“, iz katerega naj bi brali in molili cel mesec november. Za zaključek je bila v cerkvi v Ramos Mejia zaključna pobožnost s pridigo o Baragu, z molitvijo Baragovega križevega pota ter zahvalno pesmijo. Akcija JABZ pa je segla tudi v Mendozo, v ZDA, v Kanado in na Primorsko, kjer vse so tudi pripravili proslave ob stoletnici posvetitve Baraga v škofa. „Katoliški misijoni“ so to leto objavili članke o Baragu in njegovi zadevi ter poročila o vsem proslavljanju; podrobnosti navajati bi bilo preobširno. Nadaljna usoda JABZ Kakšno je bilo nadaljnje življenje Južnoameriške Baragove zveze, ki je nekaj let tako živahno delovala? V kratkih besedah bi mogli njeno dejanje in nehanje takole označiti: Prva leta so se vršile kolikor toliko redne seje. Akcija pa se je omejevala bolj in bolj na izdajanje „Baragovega vestnika“ in pomembnih knjig Baragove knjižnice in širjenje štiristranskih in štiri barvnih podobic o Baragovi zadevi, ki so se izdale v štirih poglavitnih jezikih. Za to delovanje se je pred vsem zahvaliti osebnemu prizadevanju dr. Filipa Žaklja, ki je med tem postal tudi predsednik JABZ. Delo odbora kot takega se je omejilo na najmanj, nekateri odborniki so umrli, drugi so izstopili; več let niti ni bilo odborovih sej. Za 25-letnico ustanovitve letos pa je predsednik spet obnovil njene seje, ki naj pred vsem rode čim lepšo proslavo Baraga ob obletnici ustanovitve JABZ in naj organizaciji dado novo pobudo za organizirano življenje in delovanje- L. L. C. M. PA JE LE SLOVENSKI MISIJONAR! Misijonarka s. Frančiška Novak OSU, ki deluje v severni Tajski, v mestu Chieng-mai, nam je v svojih pismih večkrat omenjala njihovega misijonarja Mirka in je pripominjala, da je po rodu pol-Slovenec, zato ga doslej nismo uvrščali med slovenske misijonarje (dasi smo med tem že uvrstili mednje nekatere druge pol-Slovence, kot na primer misijonarja Rinka v Liberiji in misijonarja Keefeja v Ugandi, ker so nam bili kot taki že bolj točno predstavljeni). Zdaj pa nam je ta misijonarka natančno razložila poreklo njihovega misijonarja Mirka, ki pa jih je pred nedavnim zapustil, ker je bil oddeljen v drug delokrog. Prav za prav se nam misijonar sam predstavi v njenem pismu in označi začetek in dosedanji potek svojega življenja. In sam pravi, da so tako njegovi starši kot njegovi bratje in sestre po krvi vsi 100% Slovenci. S tem se nam je prav za prav odkril kot slovenski misijonar, ki ga je treba prav tako 100% vpošte-vati tako v naših molitvah, z našo korespondenco in tudi z našimi darovi. „Rojen sem bil 20. februarja 1929 v San Leonardo (po slovensko: Sv. Lenart) v provinci Udine. Oče se je po italijansko (kajti pod Italijo smo spadali kot beneški Slovenci) imenoval Franc Trusgnach. (Op. Misijonar Mirko Tružnjak s s. Frančiško Novak in dvema deklicama ur. Po slovensko se to izgovori Tružnjak, to je tisti ki truži les!), mati pa se je imenovala Maria-Ana Dreščik, katere dom je bil prav na italijansko- slovenski meji. Oba, oče in mati, pa kajpada tudi vseh nas devet otrok smo vsi 100% Slovenci, a italijanske državnosti, ker smo bili rojeni v mejah italijanske države. Slovenščina je torej moj materni jezik, seveda v narečju, kot so ga govorili takrat po prvi svetovni vojni beneški Slovenci. Slovenska je bila tudi moja prva govorica, naučil sem se moliti slovensko in v tem jeziku sem občeval s starši prev do njihove smrti. Mama mi je umrla devetdesetletna 13. septembra 1976.“ Naprej pripominja misijonarka: L. 1931 je družina emigrirala v Francijo, ko je imel Mirko komaj dve leti, tako se je šolal samo na Francoskem in zato pismene slovenščine ne zna dosti. Mirko sam nadaljuje: „Oktobra leta 1940 sem vstopil v malo semenišče očetov Presv. Srca v Betharramu. V no vici j at so me sprejeli sčdem let kasneje v kraju Balarin, Gers, v velikem semenišču sem bil pa v Floriac blizu Bordeauxa od leta 1948 do leta 1954. Duhovniško posvečenje sem prejel v stolnici sv. Andreja v Borde-auxu 29. junija 1954, v Marijinem letu. Za tem sem bil dve leti profesor v Betharramskem semenišču. Na Misijonsko nedeljo leta 1956, ki je bila 21. oktobra, sem odšel v misijone na Tajsko. Po nekaj mesecih učenja tajščine so me poslali h gorskim plemenom zahodno od Chieng-maja v Mesarieng. Tam sem ostal do oktobra 1969, ko so me nastavili za župnika v chiengmajski stolnici. Sredi maja letos sem se pa poslovil od Chieng-maja in odšel nazaj h karianskim plemenom.“ Takole nam je naš misijonar Mirko Tružnjak (kakor bomo mi njegovo ime pisali po slovensko z vso pravico) opisal svoj izvor in svojo dosedanjo življenjsko pot. Misijonarka s. Frančiška Novak nam pa o njem še vse tole pove: „Mirku sem dala Vaš naslov in mi je rekel, da Vam bo pisal, a v francoščini, ker le ta jezik, v katerem se je šolal, gladko obvlada. Gospod Mirko je duhovnik-misijonar, ves božji, pa tudi s človeškimi sposobnostmi zelo oblagodarjen. Pri svojih primitivnih gorjancih je bil prav zadovoljen, čeprav je tam živel v zelo preprostih razmerah, a potem so ga poklicali sem za župnika. Okoliščine za delo so bile tedaj take, da je bilo zelo težko. A Mirko je znal veliko, razsežno faro tako lepo voditi, da so govorili: Ko se priletni betharramski škof odpove svoji sveti službi, bo najprimernejši, da ga nadomesti, od vse dvajseterice drugih betharramskih misijonarjev tu, prav Mirko. škof Lacoste je sredi marca 1974 praznoval srebrni jubilej svojega škofovstva, ki se je bilo začelo v Yunnanu v Južni Kitajski v težkih razmerah in so ga kmalu rdeči izgnali. Ob tem jubileju se je misijonski škof jasno izrazil, da je bil ta njegov praznik tudi njegov „Nune di-mittis“ - Zdaj odpuščaš svojega služabnika. . . škofovsko breme naj čim preje pride na mlajše rame in on sam bo spet postal navaden potujoči misijonar. Takrat je bilo zaradi napetih notranjih razmer v deželi na škofov- Koncem letošnjega maja po birmi pred škofijsko cerkvijo v Chieng-maju. V ozadju stojita vsok na eni strani g. Mirko in naša misijonarka, v ospredju pa je levo novi domačinski škof in desno novi župnik. ski konferenci sklenjeno, naj postane hierarhija na Tajskem čim prej 100% domača, tajska. Tako smo tudi v Chieng-maju septembra 1975 sprejeli tajskega škofa Roberta Ratna Bamrungtrakula iz južne škofije Ratburi, ki je bolj bogata na domačih duhovnikih kot pa naša severna, katera ima doslej šele enega samega domačega duhovnika. Novi škof je bil ustoličen na praznik Povišanja sv. Križa leta 1975 in Mirko je postal njegov generalni vikar, kot je bil že preje pri francoskem škofu. Od vsega začetka je bila velika želja tega domačega našega škofa, dobiti kaj tajskih duhovnikov za škofijo, šele letos sredi maja se mu je želja izpolnila. Tako je našega župnika Mirka nadomestil tajski duhovnik iz južne škofije Ratburi, Viroch Tutarasuksan. Slovo ni bilo lahko, ne za one na severu in ne za one na jugu. Gospod Mirko je bil tako priljubljen, tako na svojem mestu, da je bilo mnogim žal zanj. In on sam se je tudi tako privadil, tako smo uganili, da se mu je bilo težko odtrgati, že tedne prej je omenjal v nedeljskih pridigah, kako nas Gospod kliče in pošilja tja, kjer nas potrebuje, vse po svojih načrtih, ki jih mi le slabo razumemo, a vanje verujemo. Tako je šlo vse gladko, odhod in prihod, v znamenju veselja in žalosti. Kajti tudi župljani tam na jugu dežele so tudi le neradi odstopili g. Virocha in še drugega tajskega duhovnika, ki je prišel z njim, da zasede kakih 200 km oddaljeno misijonsko faro v Muang Phan. Le-ta je pripeljal s seboj tudi tri tajske sestre za tamkajšnjo misijonsko šolo. Skoro vsi misijonarji in misijonarke smo se zbrali na večer 11. maja k sprejemu novih tajskih moči. Vsi smo čutili, da je bil to velik dogodek za Chieng-majsko škofijo in za katoliško Cerkev na Tajskem. Kakor je bilo slovo od gospoda Mirkota težko, tako smo kmalu mogli ugotoviti, da je dobil izvrstnega naslednika. Takoj prvi mesec po prihodu je bila v župniji za Binkošti birma in nato žegnanje za praznik Presvetega Srca. Novi župnik je vse lepo organiziral in izvedel, sam pa se postavil v vlogo skromnega služabnika. Za verouk se z vso dušo zanima in nas, katehiste in katehistinje skupaj drži. V našem Regina Coeli je dobrodošel gost vsak ponedeljek zvečer, ko imamo občestvene molitve, ki se jih redno tudi škof udeleži, če je le doma. V Regina Coeli imajo letos posebne vrste verouk, pol ure vsako jutro. Vse učenke razdelimo v manjše skupine po kakih 20 in jim v dialogu skušamo dati prave verske in krščanske moralne pojme. Krščanstva jim seveda ne vsiljujemo, katoliške in protestantske večje učenke imamo zato v posebni skupini. Gospod župnik pride enkrat tedensko na pomoč. Gospod Mirko je že prišel na obisk z gora, ko ga je prišla obiskat nečakinja s Francoskega v začetku avgusta. Ljubezniva gospodična Patricija je močno podobna Mirku, dasi je njen oče Francoz-Brctonec, mati pa seveda Slovenka. Misijonar Mirko dobro obvlada ne samo uradni tajski jezik, ampak tudi prav drugačno in mnogo bolj primitivno karijansko narečje. Poleg drugega misijonskega dela, vzgaja domače karijanske katehiste in pripravlja fante za domače duhovnike. Upam, da mu boste mogli pri tem kaj pomagati, bo zelo hvaležen. K članku „Prerok“ na desni: Follereau v gobavskem naselju v Kongu PREROK „Oče gobavcev“, bi mogli imenovati moža, čigar sliko objavljamo tu na desni. Gobavci in skrb, kako jim stati ob strani, so njegova življenjska ljubezen. Ustanovil je kar organizacijo „Prijatelji gobavcev“. Imenuje se ta mož Raoul Follereau. O njem več v pričujočem članku. Na vsak način je eden velikih klicarjev dvajsetega stoletja. In zakaj naj bi bil prerok ta nekdanji francoski profesor, ki ga svet pozna kot apostola gobavcev. Njegovo ime je zapisano v analih dvajsetega stoletja in bo ostalo zapisano: Raoul Follereau. Njegova izjava: „Pred letom 2000 bo vzcvetela nova pomlad“. Stavek je tako drzen, da zveni ne preroško, ampak fantastično. Ta človek je 32-krat napravil pot okrog sveta. Lov za gobavci in gobavskimi naselji, to je postal njegov „hobi“. Več, postal je njegovo življenjsko delo, karizma. Kljub temu, da napoveduje, da bo v letu 2000 20 milijonov gobavcev, d očim jih je danes 15 milijonov, si ta človek drzne reči, da bo vzcvetela nova pomlad. Mož ima zaupanje v mladino. Prav mladina je podpisala njegovo prošnjo na Združene narode, ko jim je bil tajnik plemeniti U Thant, naj uvedejo dan gobavcev. Tri milijone mladih ljudi med 14 in 20 letom iz 125 dežel je podpisalo to prošnjo. In uspeli so. Tako tudi danes računa na mladino, na njihov idealizem, na njihovo pripravljenost žrtvovati vsaj nekaj let svojega življenja ubogim in zapuščenim. Klub temu, da vsako leto morajo dodati statistiki 300.000 novih gobavcev, je Follerau optimist. Saj ne gre samo za gobavce, ki so stalno pred njegovimi očmi, gre za vso bedo sveta. Ne miruje ta prerok in apostol. Napisal je 44 knjig. Njegova „Knjiga o ljubezni“ je izšla v sedemmilijonski nakladi in je bila prevedena v 26 jezikov. Kmalu bo poteklo pol stoletja, odkar ne da miru ta mož: ne sebi ne predstavnikom sveta. V Združenih narodih so njegovih prošenj že vajeni. Na žalost ne uspe vedno. Vedno pa sprašuje vest. Bolj važno, kot da ga poslušajo diplomati in politiki, je važno, da ga sliši in posluša mladina. Marsikaj pa je bilo že uresničenega. Njegova je zasluga, da je zaživelo Društvo za gobavce. Njegova je zasluga, da je deset tisoč zdravnikov in bolničarjev v službi gobavcev. Sama katoliška Cerkev vodi v misijonih 500 gobavskih naselij. Tudi Slovenci so med njimi. Med našimi misijonarji je zlasti znan g. štanta CM, ki je na Madagaskarju s pomočjo drugih sodelavcev organiziral gobavsko naselje. In nekak „gobavski škof“ je na istem Madagaskarju francoski misijonar, bivši zdravnik dr. Zevacco, ki je zdaj škof v Fort Dauphinu, na jugu otoka. Prav ta zdravnik-duhovnik-škof je uvedel metodo, da gobavcev ne izločijo iz človeške družbe, pač pa jih zdravijo in imajo stalno pod nadzodstvom. Isto metodo imajo v gobavskem naselju, kjer deluje naša misijonarka s. Cecilija Rode v Perziji. Na sploh se zlasti v afriškem področju naši misijonarji srečavajo s tem problemom. Nekateri se mu posvečajo bolj izrazito, drugi manj, kakršno je pač njihovo delo in kolikor je ta problem na njihovem področju pereč. Follereau s svojim vplivom seže dalj. Njegov klic je: boj proti sebičnosti, nestrpnosti, nasilju in boj za človekove in krščanske moralne vrednote. In človek, ki je toliko potoval po svetu, do dna pozna človeško sebičnost, nestrpnost in nasilje. Tudi v odkrivanju tega je neustrašen. Ko so mu v nekem kraju rekli, da ni gobavcev, kratkomalo ni verjel. Ugotovil je pretresljivo resnico, da jih res ni. Kajti vse gobavce so spravili v dolino, ki je zaprta s skalnimi stenami. Tla so potresli s slamo, polili z bencinom in zažgali. Gobavci so do zadnjega kot žive plamenice zgoreli v strašnih mukah. Njegov nastop je zato prepričljiv, ker iz njegovih oči sije groza doživetij, ki jim je bil priča. To ni „knjižni doktor“, to je človek popotnik, ki pripoveduje, kar je videl in slišal. Zato je za njegovo pripovedovanje mladina dovzetna in prisluhne njegovim klicem. Danes je pred vsemi nami vprašanje: ali smo kristjani ali nismo. In če smo, ne moremo in ne smemo mimo težkih vprašanj, ki tarejo svet. Treba je izpostaviti vse, če res sprejmemo evangelij kot Frančišek Asiški: brez okrajšav in popravkov. Koliko se bodo Follereaujeve napovedi uresničile, bo pokazala bodočnost. A če samo del mladine gre za tem klicarjem bodočnosti, je uspel. Uspel je že s tem, da je začel prebujati krščansko vest ali bolje: svetovno vest. Zato bo nedvomno ostal tudi bodočim rodovom v spominu ta prerok dvajsetega stoletja. FS !ttJttJttJ**J**J**J**J**J**J**J**J*tJ*tJ»*J*-*J*-*J**J*-»J**J* *J**J*tJ*-»J**J*-»J*-*J*»J«-»J»*J**J**J**J**J« »J* »J* »J« »J* »J* *J*-»J*-»J»*J»*J* »J* tj» »J**J»--J I i ODA JEZUSU Tvoj spomin je živ, drhti, utripa. Ko bi mogel sneti dan slepote, da bi zrl noč iz Tvojih zvezd, sedmobarvnih zveza čez most obljub, ki po njem prihajaš obiskat me. Mavrica, kot tisto staro Jutro, z reko trajanj, s hribom dejstev, z blatom, zdaj že v cvetu kaktusov cementa. Tvoj spomin se v sonc kristal svetlika, z vanj ujeto naših src solzo. VLADIMIR KOS Pesnik se vesel spominki Jezusovih zakramentov, posebno zakramenta sv. Daritve, ki je najbolj živi spomin in ki — tudi v tej pesmi — povezuje svet Stare Zaveze z modernim, ki je toliko japonske zemlje že pokril s cementom, le pokril; svet človeka pa še zmeraj zeva od ran. Pridi, živi l f ♦ * $ $ i I * * * * * * i l i * t * t I I f 1 I I * V **♦ *J« *J« tj* tj* tj* *J* tj* tj* *J* *J« »J* »J» tj* *J*tJ* *JhJ« *J**J* *J**J*tJ**J**J* *J*tJ**J* *J**J**J**J* »J*tJ*tJ* tj*tj* »J« *J* *J* *J* tj* tj« tj* tj* tj* tj» tj* tj* tj* *Jt* 4n|*t$*-^»'4* t$*t|*»j» «$* *« «JhJ* «J» «J* «£♦ »JhJ» *J*-*J» *++ >J» ♦JmJ» ♦$*-*$» ♦*« ♦*« **« ♦*« »*♦ ►*« ♦*« ♦*« MISIJONSKI DAROVI ZA MISIJONSKI ZAVOD N. N., Buenos Aires, 60.000; N. N., Lujan, 30.000; Ciril Oblak, San Justo, dve vreči sladkorja; Gaber Anton, Chicago, Z.D.A., 500 dolarjev. ZA TISKOVNI SKLAD KM Argentina: Družina Opeka, 3.000 pesov; Majda Kelc, Haedo, 600; Pirc Aleksander, Boulogne, 100, Draksler Anton, Slovenska vas, 800; Ludvik Štancer, 1.000 pesov. ZDA: Ivanka Velikonja, 6 dol.; Nemec Ana, 4 dol.; Frances Ošaben, Joseph Ovsenek, Stane Oven, Antony Rozman, Schimitsch Joseph, Škrabec Josephina in Tekavec Mathevv, vsi po 1 dolar. Hrovatin Milka, Avstralija, 3 dolarje. "KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje Franc Sodja C.M., soureja in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Colon 2544, Remedios de Escalada, prov. Bs. Aires. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1977: V Argentini in sosesdnjih deželah: II. polletje 800 pesov. Celoletna: V ZDA in Kanadi: 4 dolarje; v Itdliji: 3.500 Lir; v Avstriji 80 šilingov; v Franciji 20 NF; v Angliji 2 funta; v Avstraliji 4 dolarje; v Argentini 1.400 pesov., PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Rarnon L. Falcön 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 44119. Mfs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, II!. 60608 U.S.A. Kanado: Župnija Marije Pomagaj: 61 1 Manning Ave, Toronto 4, Ont.; župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan CM, 739 Brown's Lipe, Toronto,. Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez CM, 405 Marie Artrie East, Montreal, P.Q.; za Winnipeg in okolico, rev. Ivan Plazar CM, 95 Macdonald *Ave. Winnipeg, Man. H2J 1Z9. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizip. Ai ■ Tist: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorto 3 Francija: $. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris Vi Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Anglijo: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford. Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101. V SKLAD KM ZA VSE MISIJONARJE Skupina Plus Ultra, namesto cvetja na grob Tomaževičevl'mami, 5.000 pesov; Lenka Grošelj, Mendoza, 2.000 pesov; Janez Brelih, 1.0Q0 pesov. Iz Venezuele po Cirilu Bartolu (v bolivarjih): Majer Aleksander, 300; Sodja Frančiška, 100; Šega Ivan, 100; Bartol Ciril, 100 bolivarjev. Iz USA v dolarjih: Albin šega, za lačne otroke, N. N., Toronto, 20 dolarjev. N. N., iz Tuque-gnieuxa, Francija, 400 frankov; Marija Beč in Alojzija Zver, Tuquegnieux po 100 frankov. Nemčija: Rojaki iz Stuttgarta po č. g. Cirilu Turku, 180 dolarjev. ZA POSAMEZNE MISIJONARJE Habor Marija iz Avstralije za p. Huga Delčnjaka, 9 dolarjev; za s. Bogdano Kavčič rojak Šubic Stanko iz Avstralije, IG dolarjev; Fani Jamšek, Buenos Aires, za Radota Sušnika, 2.000 pesov; za vaščane na Madagaskarju, Slovenska vas ob „malgaškem asadu“ 113.00 pesov,- N. N., Slovenska vas, za g. Buha Franca 10.000 pesov. VSEM TISOČKRAT BOG PLAČAJ! Registro de Prop. Int. No. 1 150563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires 8-is FRANQUEO PAGADO Concesiön N? 3143 5|Ji TARIFA REDUCIDA Concesiön N9 561 2