Ali lahko apatija in požrešnost razložita sodobnost? Aljoša Kravanja Naj nemudoma priznam, da dvomim v razlagalno moč pojmov apatije in požreŠnostL V vsakdanji in publicistični rabi besedi pomeni ta psih opat ološ ki lastnosti, ki naj bi pojasnili nekatere družbene in politične pojave. Upad volilne udeležbe na primer - nedvomno pereč problem sodobnih evropskih demokracij - na j bi bil posledica apatije državljanov, ki so se odrekli spremljanju in sodelovanju v po- litičnih razpravah. Ta razlaga pa se že po krajšem premisleku izkaže za problematično. Prvič, apatija je - če vzamemo besedo zares - skrajno psihološko slanje, v katerem se človek odvrne od sveta in skrbi zase ter za svoje bližnje. Ali res hočemo Irdili, da je lo stanje razširjeno vse d o te mere, da lahko vpliva na volilno udeležbo celih narodov? Seveda ne, boste odvrnili: v tem kontekstu moramo razumeli apa- tijo dosti ožje» kot nezanimanje za politiko, kol odvrnitev od političnega sveta. Ampak to nezanimanje je še vedno psihološkega značaja. Po tej razlagi se ljudje ne udeležujejo političnega življenja zaradi nekaterih svojih psiholoških lastnosti in drž (brezbrižnosti, okorelega občutka za skupnost, ujetosti v zasebna združenja družine, prijateljev in sodelavcev). Politična apatija je psihološki fenomen, n a m pravijo sodobni moralisti, s katerim lahko uspešno pojasnimo politične pojave, kot so upad volilne udeležbe, nizka participacija v javnih razpravah, nezaupanje v politične institucije itd. Sam mislim, da tudi takšno pojasnilo ne more vzdržati resnega premisleka. Upad aktivne ude- ležbe v p K j l i t i č n i h procesih je bolj verjetno posle- dica profesionalizacije in birokratizacije politike. Če hoče državljan pričeti politično akcijo, od katere si lahko obeta širši odmev in relevantne učinke, bo moral delovati ne te na samem prizo- rišču javnosti - na samem lastnem kraju politike temveč tudi znotraj strankarskih in medijskih struktur. Primer trboveljskega Ekokroga nam na- zorno pokaže» da se brez močnega strankarskega ali medijskega zaledja ne more pojaviti v javnosti še tako upraNičena in zagrizena iniciativa. Prote- sti in manifestacije na javnih prostorih in opo- zarjanja na sistematično onesnaževanje Zasavja v obrobnih medijih ne bodo dosegli pravega učin- ka, dokler jih ne bo okrepila podpora par lamen- tarnih strank in večjih medijskih hiš. Čemu naj torej pripišemo splošno odvrnitev od političnega življenja: profesionalizaciji in birokratizaciji po- litike, ki zapira javnost v težko prebojen krog, ali psihološki lastnosti »politične apatije«, ki naj bi okužila milijone Evropejcev? Ugovarjate lahko» da je splošna politična apatič- nost tudi del mojega opisa. Če bi ljudje ne bili tako brezbrižni do skupnih zadev, bi se nemu- doma odzvali tudi ob najmanjši omembi zastru- pljanja Zasavja. Zganili bi se lahko sami od sebe in aktivno podprli Zasavčane» pa četudi lega ne bi storili tudi mediji in opozicijske parlamen- tarne stranke - torej smo nedvomno apatični. Ampak kako bi se lahko sploh odzvali? Ali ob- stajajo kanali političnega delovanja in vplivanja, ki bi omogočali državljanom relevanten javen nastop ali vsaj izrekanje podpore? Skorajda edini vzpostavljen in preizkušen kanal političnih ini- ciativ je vplivanje preko strankarskih struktur. Relevanten boj proti politični neudeležbi zalo ni »državljanska vzgoja«, izvajanje projektov višanja državljanske zavesti in publicističnega morali- ziranja, saj apatije - psihološkega stanja, ki na j bi ga te dejavnosti odpravljale - najverjetneje sploh ni. Namesto teh poskusov, ki so po mojem mnenju obsojeni na neuspeh» moramo javnosti odpreti zlasti strankarske strukture. Poslanske skupine in strankarska vodstva - dva nivoja poli- tičnih strank, ki sta najbližje centrom političnega odločanja - bi morali zakonsko odpreti neposre- dn im pobudam državljanov. Nanje ne bi smeli vplivali le interni strankarski pritiski, ki skorajda onemogočijo vsako neprofesionalno in nestran- karsko politično aktivnost. Oči lno je to ic eden izmed možnih predlogov. Mislim, da lahko $ podobno argumeniacijo ana- liziramo ludi drug pojem, »»požrešnost«. Od fi- nančnega zloma pred dobrima dvema letoma je zopet poslalo m o d n o - po dolgih desetletjih sla- vljenja podjetniškega duha - opozarjati na brez- mejno pogoltnost kapitalizma, na njegov pohlep in »povampirjenost«. A ne smemo pozabiti, da so to le zelo pretirane prispodobe. N e sme nas pre- senetiti, da Bernte Madoff, največji poznani fi- nančni goljuf, vendarle nima nobene osebnostne lastnosti, ki bi jo lahko primerjali s požrešnostjo in pohlepom. Novinarji so vzneseno poročali, da je Madoff »globoko protislovna« in »skrivnostna osebnost«, ki je svoje dopoldneve posvečala špe- kulacijam in goljufijam, večere pa dobrodelnosti in podpori Demokratov. Med lema dejavnostma pa obstaja protislovje le tedaj, ko verjamemo, da jima morata nu jno ustrezati dve psihološki kvali- teti, »požrešnost« in »dobrohotnost«. Ta hipoteza seveda ni nujna. Prav lahko si zamislimo, da so .Madoff in njegovi kolegi - posebej tisti na zako- niti strani borznih špekulacij - videli v svojem delu priložnost za samouresničitev, napredovanje kariere in udejanjenje lastnih sposobnosti, in ne toliko sredstvo za brezmejno bogatenje. Težko je priznati, a če bi morali požrešnost pripisati neko- mu v zadevi Madoff. bi jo najverjetneje prisodili prav žrtvam njegove goljufije (Ponzijeve sheme namreč obljubljajo investitorju takojšen dobiček brez najmanjšega truda ali tveganja; njihovo or- ganiziranje p o drugi strani zahteva preračunlji- vost, zvijačnost in, kol smo videli, maksimalno tveganje). Ali to pomeni, d a j e Madoff nedolžen? Seveda ne. Problem pretirane psihologizacije je natanko v tem. da krivdo in odgovornost pogoju- je s prisotnostjo nekaterih psiholoških lasmosti. Le tedaj, ko družbene in politične procese oce- njujemo brez psiholoških pričakovanj o njihovih akterjih, lahko presojamo izključno o legalnosti in učinkih njihovih dejanj. A'Iadoff in njegovi ko- legi so odgovorni kljub temu» da med njihovimi psihološkimi lastnostmi ne najdemo pohlepa in požrešnosti. Moralistično pričakovanje, da je najhujše finančne malverzacije morala povzro- čiti pokvarjenost njihovih akterjev, nas lahko nasprotno zavede v prepričanje, da so brez le {psihološke, moralne) pokvarjenosti nujno tudi nedolžni, ter da so kvečjemu izvrševali to, kar jim je omogočal sistem. In če se vrnemo k prvemu primeru: ludi splošna politična nedejavnost ni nič manj zaskrbljujoča, če je ne povzroča globlja psihološka ali eksistencialna apalija. Očitno je, da imata pojma apalije in požrešnosti normativno, celo moralistično ost. Manj očitno pa je, da sta oba uperjena v jedro sodobnega li- beralizma. Oba koncepta nas opozarjata, da se je nek element liberalnih naukov sprevrgel v moralno in družbeno nedopustno oblikor z be- sedo »apatija« opisujemo svobodo pred politiko, ki se je sprevrgla v politično brezbrižnost; »po- žrešnost« označuje načelo zasledovanja lastnih interesov, ki se je sprevrglo v zavzemanje za pro- fit na škodo drugih ljudi. Ti kritiki sta v resnici komplementarni: ker smo se odvrnili od politič- nega življenja skupnosti, smo padli v golo kopi- čenje malerialnih dobrin in zasledovanje svojih egoističnih interesov. Kdor je politično apatičen, je nujno tudi ekonomsko požrešen; in navseza- dnje: ekonomsko požrešnost nekaterih dovoljuje natanko politična apatičnost drugih (»tihe veči- ne«). Ne mislim zanikati moči ali pravilnosti tega sklepa. Rad bi opozoril le na dve nevarnosti, ki ju odpira takšno razmišljanje. Prvič, če v imenu kritike požrešnosti in apatije poskušamo zame- jiti dve temeljni liberalni dogmi, zasledovanje lastnih interesov in svobodo pred politiko, mo- ramo paziti, da ne bomo posegli tudi v tretjo: v toleranco. Opozarjanje na pohlep in apatijo na- m reč p o gos l o sp re m Ij a lud i kr i t ika pc rni isivn osti, kot nasprotniki liberalizma običajno imenujejo strpnost. Če namreč menimo, da lahko od dru- gih ljudi upravičeno pričakujemo, da se bodo v sferi politike ravnali načela dejavne odzivnosti ter da bodo v sferi ekonomije upoštevali tudi upravičene interese drugih, potem lahko hitro sklenemo, da se bodo morali tudi v drugih sfe- rah - v zasebnem življenju, v zasebnih mnenj ih ali v religiji - držati principov morale ali resnice. Če hočemo omejiti pretirano pridobitništvo (ali požrešnost) in skrajno potrošniško držo (ali apa- tičnost), moramo naši kritiki določiti jasne meje. Le tako se lahko izognemo očitku liberalcev, po katerem je še tako moralno evidenino omejeva- nje svoboščin slippery slope^ ki na koncu vodi v nadzorovanje vseh vidikov človeškega življenja. In drugič: obdržati moramo v mislih, da sla po- žrešnost in apatija prispodobi. Razmišljanje in kritika političnih problemov sedanjosti ne sme meriti na psihološke značilnosti ljudi, ki j ih do- mnevamo v ozadju političnih in družbenih pro- cesov. Če namreč vzamemo to prispodobo zares, tvegamo, da se nam bodo brez leh psiholoških značilnosti - ali» recimo odkrito: brez teh grehov - kritične poteze sodobnosti zazdele manj nepri- jetne.* Pomagajte reviji RAZPOTJA> da zaživi z donacijo, s sponzorstvom ali z oglasom v njej. revijadhg@yahoo.com www,dhg.si