Dom in m V ^ Zabavi in pouku. lüiffiMMIffliM Izh a j a j» o jedo 11 It r at 11 ti m o s c o. M 1 B.........................................................................................................................Illllllllllllllllllll»!!'-^- V Stev. 9. V Ljubljani, 20. septembra 1888. Leto I. Brez sadu. r'^lltaprt si, deček, v tesen stan; zunaj se odklepa * Brezmejen dom, priroda lepa; Ljudij veselih zbor glasän Hiti v ta dom čez hrib in plan . . Ti zreš kopneč v zelenje bodro, V neba strmiš poslopje modro, Poslušaš petje drobnih ptic In umeš njih vabeči klic! Kako je vse življenja polno, In oh! kako lepo! Na sredi cvetnih trat Igra se rod vesel in mlad, A tebi je okö solzno, In mraz ti stresa truplo bolno! Ta svetli žar, Ki svet vesoljni greje, Nikdar ne greje te, nikdar! Ljubezen slepa ne umeje, Da krepki zrak Okrepčal trup bi tvoj šibak! 0, deček ti, uboga stvar, Roditeljev skrbi ljubeče Življenja ne dade ti sreče . . . In če ti dojde kdaj prostost, Kakö Ii gledal boš v mladost? O, takrat, kdo pač ve: Zaprö ti še — srce! Zaprö srce uzorom svetim, Zapro duha čutilom vnetim, In to največje bo gorje! . . . Mladost je tvoja brez cvetu, In če se vendar bo razvila, Življenje bo rodila — Življenje prazno, brez sadü! A. Funtek. XII. Rejenec. Kadar popotnik premaga težave in pride na vrh visoke gore, raz katero ima lep razgled daleč na okoli, takrat mu začne Lepi dol. (Nadaljevanje.) srce hitreje biti, prsi se širijo, čuti se nekako višjega nad tem, kar je bil preje. Tako se je zdelo tudi našima naseljencema, ko sta premagavši trdo naravo gledala in uživala svojega truda sad in 9 smela tudi za prihodnjost imeti lepe nade. Ivan se je smel sedaj imenovati trdnega posestnika in tudi srečnega človeka, tem bolj, ker sije svojo srečo sam bil pridobil. Njega ta sreča ni spremenila. Veselil se je pač blagoslova božjega, a kdor bi mu bil videl v srce, ta ne bi bil našel razlike med poprej in sedaj. Ljudje so sicer gostejše zahajali v Jazni dol, tudi je Ivan enega ali druzega pomagalca za razna dela naprosil, a trdo so se držale prejšnje navade njegove hiše; skrbel je za to natančno. Tako je preteklo nekoliko let. Mnogokrat ja je delo hudo tlačilo. Zlasti Marlin je nosil vedno težje breme domačega gospodinjstva, kateremu je bil sicer popolnoma kos, toda čutil je, da naravnost vstvarjen ni za tako opravilo. Kako bi se torej bila mogla ogniti vprašanju, ali bi ne kazalo privzeti v Jazni dol tudi pravo gospodinjo, da bi vzdrževala vsaj en vogel, ako bi jih več ne mogla. Zanimivo je bilo, kako je Martin na to zadevo obrnil govorjenje. V onih krajih imajo ljudje navado, da poprašajo: »Kje je gospodinja?« ako potrebujejo kaj takega, kar spada v gospodinjsko področje. In tako sta morala tudi Ivan in Martin slišati včasih to vprašanje. Ob taki priliki seveda se je prikazal vselej Martin, včasih s predpasnikom, in naravno je bilo, dajeprišlec tako gospodinjo začuden gledal. Nekoč, ko je zopet tako bil v svojem gospodinjskem dostojanstvu, in je mimohodeč berač, proseč malo jedi, večkrat želel gospodinjo, reče Martin: »Ivan! Mene neka misel sprehaja; morebiti tudi tebe. Jazni dol se je spremenil. Tukaj ni več puščava in divja samota, ampak lepa dolina obdaja našo hišico; ali ne misliš, daje sedaj ta kraj pripraven tudi za kako nežnejše bitje, nego sva midva, trdi gorjanski gorjači ?« Ivan ga nezaupno gleda, gotovo ni razumel njegovih besedij. Zato nekako muzaje se nadaljuje zgovorni Martin: »No, menim, da naša hiša ni več preslaba, da bi sprejela vase tudi gospodinjo, in Jazni dol ne bi bil kaka malo-vredna smet v očeh kake neveste.« Ivan je zarudel, ali vsaj tako se je zdelo porednemu Martinu, povesil malo oči, toda takoj se je mirno obrnil proti Martinu. »Martin, ne zamerim ti tvojih beseclij. Lahko bi je obrnil sicer na šaljivo stran, a imajo v sebi tudi precej resnega. Res je, da potrebujeva gospodinje, in tudi meni je včasih ta potreba prišla na misel. Toda, dragi moj, naj spregovorim resno besedo, da se ne bode treba nama pozneje ukvarjati s tem vprašanjem; moja volja je trdna in moj sklep nespremenljiv, da nevesta k meni kot gospodarju ne bode prišla. Kaka stvar utegne biti sama na sebi dobra, toda okoliščine zahtevajo kaj druzega. Najine okoliščine pa bolj obetajo srečo časno in — kar je najvažnejše — tudi večno, ako ostanejo nespremenjene. Jaz nisem sovražnik ženskam in nimam o ženskah nikakih neugodnih mislij. Prav narobe spoštujem in cenim ženski spol, ker je Bog ženam odločil tako važno in sveto nalogo, da kot matere vzgojujejo neposredno rod človeški. Tudi sem imel priliko v raznih krajih in deželah poznavati mnogo krepostnih žen: a vendar mi moj razum odločno odgovarja, da naj se ne ženim. Glej, dragi moj, moja leta so že precej številna, in kdo mi daje poroštvo za prihodnjost! In kaj pa s teboj, Martin? Kako bi bilo, kadar bi prišla gospodinja? Dobro veš, da sem trdno sklenil biti tvoj tovariš, in ne tvoj gospodar. Ne vem, ali bi se ne moralo kaj spremeniti, ko bi došla v hišo gospodinja. Oba sva sklenila, da se nikdar ne ločiva drug od drugega, in do- (9^ 181 a^e) sedanjo najino zvezo je Bog tako lepo blagoslovil: ali bi hlagoslovil tudi kako drugo? Tudi veš, da se mojim letom kaj malo prilega ono prizadevanje za žensko milost, katera mora biti v mislih ženinu. In vrhu vsega tega — ako naj se kdo ženi v Jaznem dolu, naj se ženi moj naslednik, in tega že imam, to je moj Alfonz, ki je sedaj v šolah v Ljubljani, ki pa pride o počitnicah v prvič na moj dom. Ako bo hotel, ako mu bode ugajalo, bode gospodaril tukaj, ko odraste, in vzel si bode lahko tudi ženo.« Tako dolgo ni navadno govoril Ivan. Videlo se je, da je ta zadeva resna, in prav zato ni hotel Martin dalje sezati v govor, tudi ga ni hotel nadaljevati, ampak vesel je, da more preiti na drugo stran. »Saj res«, zakliče, »Alfonz! Kolikokrat mislim nanj! Torej kmalu ga bomo videli tukaj ? Ne vem, ali bode naš Janezek pravi tovariš zanj. A gosposk bode Alfonz, gosposk!« »Kar nič se ne boj!« odvrne Ivan. »Vzgojen je ubožno, akoravno skrbno in — skoro bi rekel — plemenito. Ne bode se naju sramoval. Vselej, ko pridem po letu v Ljubljano, pozdravlja me kot svojega očeta, in tudi o tebi — o stricu — mu pripovedujem. Kolikokrat je že hotel videti strica Martina! Ko spravim seno s senožet in travnikov, pojdem v Ljubljano in pripeljem dečka saboj. Kaj lepo seje razvil in krepek je. Sedaj ima razuma dovolj, da se bode mogel odločiti na kako stran. Ako bi ga ne veselilo tukaj, šel bode zopet v šolo. Storil bom zanj, kar bom mogel.« Bilo je v začetku vročega meseca avgusta. Tudi v Jaznem dolu je grelo solnce, a vendar nestrpljive vročine ni bilo skoro nikoli tukaj. Prav v tem mesecu se je kazala vsa bujnost in krasota tega gorskega kraja. Zrak je kot hladilna sapa, v pravem pomenu besedinem, raznašal vonjavo duhtečih gorskih cvetlic, nebo je bilo čisto in jasno-modro, bližnje gore so se videle v čistem zraku tako blizu, da bi skoro klical čez doline in ravnine, ki so vmes. Kdor ne pozna gora in življenja na njih, ne ve, kaj je lepa narava. Lahko si torej razlagamo, zakaj se tako čudi mladi potnik, ki prihaja poleg Ivana mimo Ostrega vrha, vsemu, kar vidi krog sebe. To je Alfonz, ki prihaja iz Ljubljane v prvič na dom Ivana, svojega dozdevnega očeta. Precej dolgo sta se vozila; sredi Hrušice pa, na poti proti Vipavi, sta zapustila voz in hodila peš po raznih kolovozih in stezah, vedno bližje Jaznemu dolu. Na robu naše doline smo ja dobili. Alfonz je sedaj star šestnajst let. Velike rasti je, sicer nekoliko šibek, a jako gibčen. Lahno stopa po prijazni stezi, kakor bi po zraku plaval. Ker gre pred Ivanom, ustavi se mnogokrat, gleda okrog sebe, čudi se, globoko sope; vidi se mu, da mu je gorjanska narava neznana. Ko gresta mimo Ostrega vrha, in se jima začne odpirati razgled na razne strani, začne Alfonz: »Oče, ali bodeva kmalu doma?« »Kmalu, Alfonz«, odvrne Ivan. »Kadar prideva na oni-le griček tam in stopiva na tisto goljavo, tam se nama pokaže Jazni dol.«« »Oh, oče!« govori Alfonz dalje, »zakaj me niste nikoli dosedaj sem pripeljali na svoj dom? Kako krasno je todi! Kako prijetno je tu v gozdu!« »Alfonz! ko bodeš starejši, sprevidel bodeš sam, da sem prav delal. Naša dolina ni bila vedno taka, kakor jo bodeš videl sedaj. Nisem se mogel odločiti, da bi te v ta kraj privedel.« Tako pogovarjaje se prideta na prej imenovani griček, kjer je rasla mehka travica. Gozd je ponehal pod gričem, in tudi proti Jaznemu dolu je bil svet. ne-porasten. Videla se je cela dolina, v 9* sredi beli dvor: hiša, hlev in dvorišče. Okrog doline se je vil bister studenec med grmovjem; sadno drevje, akoravno še mlado in nizko, obdajalo je belo poslopje in bilo je zlasti gosto zasajeno na precej prostornem vrtu, ki se je po svoji čveterokot.ni obliki mogel lahko iz daljave opaziti. Rumeno žito se je zibalo na polju, pisana ajda blizu hiše bila je v najlepšem cvetu. Strme je upiral Alfonz oči v nenavadno naravino čudo. Nehote mu je prišlo na misel, kar je čital o gorskih vrtovih in njegovih prebivalcih. Idoča navzdol protu domu ja zagleda Martin. Popustivši svoje delo na vrtu jima hiti naproti in pozdravlja že od daleč prišleca. In ko pride blizu, ne more si kaj, da bi ne objel, akoravno nekoliko okorno, Alfonza, na katerega je tolikrat. mislil. Tudi Janezek ni hotel pri pozdravu izostati. Alfonz mu je bil prav všeč. Samo gosposka obleka mu ni prijala, češ, »ta pa že ne bo za delo«. Ni nam pač treba pripovedovati vseh malenkostij, vsega govorjenja, ogledovanja, popraševanja, ki je Alfonzu krajšalo čas prve dni, dovolj je, ako opomnimo, da se je pričelo po njegovem prihodu novo življenje v Jaznem dolu. Martin se je vidno pomladil. Pri gospodinjstvu je pospeševal stopinje, da bi mladi gospod česa ne pogrešal. Alfonz se je Martinu kmalu priljubil, spremljal ga je na njivo in v gozd, tam poslušal pripovedujočega o mladih letih, o daljnih krajih, o krvavih bitvah, o Ivanovi hrabrosti, o revščini, ki stajo našla v Jaznem dolu, o božjem blagoslovu. Drugikrat mu je pravil o Ciganski jami in o ciganih, pa tudi o dobrem možu, ki ga je od-kopal iz peska, ovezal mu rane, pa ga položil pred jamo. Alfonz ga je pazljivo poslušal, zlasti za podzemeljsko jamo se je zelo zanimal. »O takih jamah sem že mnogokrat bral; prav rad bi videl katero s svojimi očmi.« »Verjamem. V resnici je tudi vredno da se vidi, zlasti Ciganska jama. Jaz bi ne bil stopil vanjo. Bal sem se, a sedaj sem premagal ta strah. Poprej so imeli menda tu notri svoja skrivališča cigani. Odkar se pa odteka voda vanjo ob vhodu, in jo je treba gaziti, ni ciganov več. Bog daj, da bi jih ne bilo nikdar v Jazni dol!« Poleg Ivana je bil tudi Janezek, ki je pa v Jaznem dolu bil že precej dorastel, Alfonzu v tovaršijo. Delal namreč naš mladenič še ni, in Ivan gaje skoro bolj odvračeval, nego priganjal, dobro vedoč, da bi to utegnilo nanj slabo vplivati. Zato je pa toliko gosteje hodil po sosednjih hribih, gozdovih in logih ter tako kmalu spoznal krajevne razmere. Bilo je nekaj posebnega v tem mladeniču, in to je bil njegov pogum. To je kmalu spoznal Ivan in ga zato večkrat opominjal, naj pazi, kajti nahaja se tu in tam v gozdu ali v kaki dolini brezdno ali jama, drugodi pa so prepadi, in torej je opreznost zelo potrebna. Pred vsem pa je vlekla Alfonza na-se Ciganska jama. Kar je zvedel od Martina, to je tako napolnilo njegovo domišljijo, da ni imel miru, kadar je gledal v ono stran, kjer se je odtekal Jaznodolski potoček. A Ivan mu je bil prijazno, a odločno odsvetoval, naj se nikdar ne upa v to jamo, ki utegne biti posebno za enega samega ogledovalca kaj nevarna. »O prililki šli jo bomo preiskovat vsi trije, do takrat pa seje ogibaj!« XIII. Iz teme. Pri mladini dožive roditelji ali red-niki mnogo veselja, a tudi skrbij morajo mnogo imeti. Kakor dosedaj, tako je skusil Ivan tudi med bivanjem Alfonzovim (s?^ 133 Ke) v Jaznem dolu, da ni sladkosti brez brit-kosti. Alfonz je namreč preveč drzno hodil po hribih, prerad je preiskoval kraje v obližju in v daljavi, zlasti pa si je dal posebno veliko opraviti okolu Ciganske jame. Zdelo se je Ivanu, da je celo nekaterikrat upal se nekoliko vanjo ali morebiti tudi dalje v notranjost njeno, česar ni mogel prav presoditi, kajti za njim ni mogel hoditi, naravnost zavrniti ga z ostro besedo, to seje zdelo našemu junaku težje, kakor zvršiti na bojnem polju junaško dejanje. Täko je naše srce: najtežavnejše opravilo ga ne straši, največja nevarnost ne oplaši, a omaga pred slabotno stvarjo. Mati je pripravljena življenje dati za dete svoje, a nima poguma, da bi prav tistemu detetu kaj žalega storila z malo zazluženo kaznijo. K temu se je pridružil še drug strah. Pri Kališčarju na Kanjem dolu, ki je od Jaznega dola oddaljen poldrugo uro, imeli so malopridnega hlapca, Petrača po imenu, ki je zelö rad kradel. Kališčar ga je spodil zato od hiše. Umevamo lahko, da ga nobeden gospodar ni hotel vzeti v službo. Prosit pride tudi v Jazni dol, a odbije se mu prošnja, češ, da ne potrebujejo hlapca. Ko vidi, da ne opravi nič, prosi, da bi vsaj kot dninar za nekaj dnij smel delati, da se preživi. V resnici mu pa ni bilo na tem, ampak imel je vse drugačne namene. Dobri Ivan mu zadnje prošnje ne odreče, akoravno trdi Martin, da ga ni treba. A tretji dan potem pove Alfonz, da mu je zmanjkalo nekaj stvarij iz mesta prinesenih: nož, mali samokres in daljnogled. Hitro si misli, kdo da je vzrok. Zato napravi načrt, da bi dobil ukradene stvari nazaj. Ko pove obema možema, kaj se je zgodilo, sklenejo odpovedati mu z lepa delo, ker ne bode drugi dan treba domačim nikake pomoči. Po večerji, ko se napravi Petrač na pot do druge hiše, kakor pravi, opazuje ga Alfonz, in ko se oddalji, stopajo vsi trije skrivaje v neki daljavi za njim, Ivan, Martin in Alfonz. Tat jo krene proti »Angeljski gori«, pa kmalu se oddalji od poti v grmovje. Tiho gredo naši preganjalci, da ne bi jih opazil. A ko začujejo nekako grebenje in razkopavanje, in ko pride Alfonzu na misel njegov mali samokres, kupljen mu od Ivana za veselje, takrat se ne more več vzdržati, potegne Martina za seboj in drvi proti mestu, od koder je prihajal oni šum. To je bilo drzno ; Ivan je mislil takoj na nevarnost in tudi sam hitel za mladeničem. A tat jih ni čakal, ampak zbežal po grmovju. Zato se ni mogel krotiti Alfonz, da ne bi kričal nad njim. A preganjanec mu kliče: »Le počakaj, ti mestna sraka! Že prideva skupaj.« A bežal je dalje, kajti misliti si je moral, da Alfonz ne gre sam za njim. Oni večer nista našla Martin in Alfonz ničesa; drugi dan pa je našel Alfonz svoj daljnogled tam, kjer je včeraj bilo ono šumenje, a druzega nič. To ni bil prijeten dogodek. Sklepati so morali vsi, da bode Petrač sedaj prežal, kje bi kaj ukradel. Takrat pa niso za javno varnost toliko skrbeli, kolikor dandanes. Ni bilo orožnikov, ampak vsaka soseska je morala sama skrbeti za svoje varstvo. V takih slučajih, ko je bila nevarnost večja, združilo se je več mož, ki so iskali hudobnežev. Dva tedna po tem dogodku se je klicalo javno pred cerkvijo, da se klati nepoznan malopridnež po teh soseskah, da je okradel že nekatere hiše in celö zavratno napadel moža, vračajočega se iz Vipave domov. Drugi teden potem se je že čulo, da sta dva tolovaja, ki se klatita po samotah in sta hotela vlomiti v nedeljo, ko ni bilo ljudij doma razun gospodarja in ene dekle, pri Kališčarju, a ni se jima posrečilo. Trdilo se je <9^ 1-34 JK® pa odslej, da je Pelrač jeden izmed kla-težev. Lahko si mislimo, kako so sprejeli te novice v Jaznem dolu in da so se spomnili tudi grožnje Petračeve. Vsakako — previdnost je bila nujno potrebna, in od tod še večja skrb Ivanova. »Bog ve, ali nimata tatova svojega skrivališča v kaki jami«, rekel je Ivan; »ne smemo puščati nikdar doma izpred očij in puške moramo imeti dobro nabite. Sicer pa tudi Filaks ne bode len in previdnosti ne bomo opustili nobene.« (Nadaljevanje prih.) O SVETA. (Spisal J.) I. »Kako bi mogel zabiti dobrega starca, brata Evstahija! Se le sedaj, izgubivši ga, umejem, kaj mi je bil. Koliko prekrasnih ur sem preživel v njegovi družbi! Kdo mi je zasajal prve nauke v rahlo zemljo še otroškega srca? Le on.« — Tako je tugoval mlad kapucinski duhoven, moj prijatelj. Poslušal sem ga, tešiti ga nisem mogel veliko, nemogoč nadomestiti globoke njegove zgube. Večkrat mi je pravil svoje zgode in večkrat se je spustil v jok in jadikovanje, a jaz sem ga srčil govore: »Ne tuguj. Spominjaj se gesla svojega umrlega dobrotnika: ,Zlč> ali dobro, glavo kvišku!'« Zgodovine svojega dragega prijatelja si nisem popolnoma zvesto ohranil v spominu, kakor mi jo je opisoval sam. Radi tega podajam vam, kar še pomnim. Pred nekaj leti je živela pri Trstu premožna obitelj F-ska. Sreča, podelivša jej vse dobro, odrekala jej je edino iskreno željo: možkega dediča. Bog je podaril roditeljem le jedino hčerko: Angelico. Plemenite matere se je polastila tu in tam nepojmljiva toga pri pogledu svoje hčerice, ker je vedela, da soprog bi bolj cenil možkega potomca. Dobra mati je morala jako za rana zapustiti svoj biser. Angelica dvanajstletna hodila je venčat materini grob. Leto za letom se je poslavljalo in bežalo v večnost. Gospod F-ski je dal svojo hčer vzgojiti primerno svojemu stanu ter nameraval skleniti z grofom B. rodbinsko zvezo. Mlada hči je bila s tem načrtom zadovoljna, saj ni vedela, kaj pomeni vse to, ali pa ni pomislila, kako bode v prihodnjosti. Ugajal jej je mladi grof, ker je izvrstno igral na klavirju ter jo uril v glasbi. Bil jej je grof vedno dražji, čutila je skoraj iskrico ljubezni zanj. Toda — sedaj povem kaj navadnega, vsakdanjega. Gotovo ste že uganili. Prav po dušeslovnih zakonih prehaja vse, kar je vsakdanje, v prazno navado. Angelica se je mladega grofa naveličala. Ni bil kratkočasen, marveč bolj moder, molčljiv, njegova čustva niso mu bila na ustnih, nego v srcu. Bil je pa še drug vzrok Angeličini nezvestobi. Prilizljiv slikar, brhek, mlad gospodič ukradel se jej je bil v srce. Bodete rekli: Dovolj slabo, da je imela oči zanj. Ne, bila je slikarjeva krivda. Medene besede na ustnih, prilizljivi pozdravi, pokloni na vse štiri svetovne strani, vse polno dišav po rutah in laseh — in druge dvomljive lastnosti so jo preslepile. Kako je prišel k njim mladi slikar? Skoro kakor grof B. Poučeval je deklico v slikarstvu. Toda neskrbni oče, ki je čmerno pestoval svojo bolezen — putiko, opazil je vendar naposled, da se prerada uči slikarije — hočem reči, da raje vabi slikarja nego grofa B. v hišo. Gospod F-ski ukaže prenehati s poukom v slikarstvu. Priložnost bila je redkejša. Toda ni lahko s takimi sredstvi, ako ne segajo do dna srca, omejiti ali ukleniti ljubavi. Stara služkinja je clonašala mi-lovnikoma medsebojna pisma. Zarilo je lice mladi gospici, radovala se je pre-biraje prinesene liste, srečna je bila, toda na dnu sladkobe plavala je vendar neka grenčica: notranjega miru vendar ni bilo. Vzlasti pretresla se je videča potrtega grofa B. Se bi se dalo pomagati. Oče bi bil moral udariti tako na strune, kakor nas uči pamet in verski nauk; a tega ni umel dovolj. Njen obljubljenec ni vedel za trdno, kako se je mogla spremeniti, in kaj se jej je zasadilo v mlado srce. Prej vesela le v njegovi prisotnosti, ni ga sedaj mogla kar strpeti. Bil jej je strašilo. Izvedel je vse, toda prepozno. — — Kovinska moža na Velikem trgu v Trstu sta udarjala grme jednajsto pred polunočjo. Malo šetalcev več je bilo videti po ulicah. Dasi so morski vali močno rušili ponočno tišino, slišati je bilo vendar razločno govorjenje dveh zavitih oseb, hitečih v malo ladjico. Bila sta: mladi slikar in bežeča hči F-skega.--- Dolgo, dolgo ni veroval ubogi grof B., da je resnica, kar se je zgodilo, ni bil prepričan o njeni nezvestobi — do sedaj ne. Kajti prava ljubav vidi le prednosti, le bliščeče strani svojega uzora. Ljubosumnost je že divje pleme ljubavi, išče in si domišlja le pogreške in hibe na svojem predmetu. Enako morala .je tudi poštena in nesebična ljubezen grofova dobili jasnih dokazov preziranja, predno seje prevarjena, usmrčena ločila od svojega uzora. Dokazi so prišli, bežala je. Begunka se je bala hudih nasledkov. Mislila je, dajo bode zasledoval zaročnik. Toda ni bil opravičen strah. Le očitajoče pismo poslal jej je v hotel necega mesta, kjer sta bivala začasno — ona in slikar. Pisala je čez pol leta njemu in očetu. Radi očeta bilo jej je posebno žal. Sama sebe se je občudovala, kako se je mogla osrčiti, da je šla v oni noči po tihotapsko v očetovo sobo pogledat ga zadnjič. Odgrnila je svilnato zaveso pri njegovi postelji. Bledo-zelena nočna svetilka mu je osvitala sivo glavo. Težko je spaval, hropeče dihal. Utripalo jej je srce, klical notranji glas: »Še je čas kreniti na pravo pot.« Hotela se je zjokati na glas, vzbuditi dragega očeta, povedati mu svojo krivdo, svoje črne naklepe. Toda ni jej pustilo zaklicati glasno. Zmagal je zli duh. — — — Iz prva se je grozno togo til stari gospod, pozneje jokal se, udajal se skoro obupanju. Zaročnik pa ni imel ni besedice ni solze tožeče, le gorel je v tihi, nemi bolečini. Drug tešil je druzega. Toda: »medice, cura te ipsum!« Po taki ločitvi od hčere je stari gospod vidno slabeval. Kmalu mu je osivela glava, da ga ni bilo poznati. Bilje vedno čmernejši, najbolj gaje izpodjedala jeza. Na grofa B., bogatega dediča, uplivala je pa zguba ravno nasprotno. Začela se je druga polovica njegovega življenja, obračal seje čedalje bolj k Bogu. Sklenil je živeti samotno v samskem stanu. Posvetil bi se bil rad altarski službi, toda ni se mu zdelo primerno. Rekli bi, da išče zatočišča. V višku pri zamreženem cerkvenem oknu videli so ga ljudje pre-klečati cele ure. Imetek svoj založil je v blagajnico. Še sedaj, ko trohne njegove kosti pod črno zemljo, uživajo njegove ustanove pridni dijaki raznih šol. Gospod F-ski pešal je naglo. Zdravniki so si zatrjevali medsebojno, da njegovo življenje ni vredno beliča. Toda natezali so celo stvar, da ni vedel živi-li, ali je mrtev. Ko je prihodnja jesenska burja stresala žolta drevesa, naletavalo je listje tudi na njegov zgodnji grob. — Hčeri ni zapustil ničesa, vse grofu B. Popraševali so grofa B., ali se misli maščevati? Toda grof, dasi zelo pobožen, spreobrnen, prisegal je, da osvete ni in ne bode pozabil, da z načrti za osveto lega in vstaja. Kako so ga hoteli razumeti? — — — (Nadaljevanje priti.) iß Na veke ne K o stvarjal je Večni nebö in zemljo, Ozračje brezmejno, nezmerno vodo, Prešinjal ko z večnim očesom stvarjenje, Prešinjal vsakdnevno in večno vršenje, Je hotel: življenje i jaz naj dobim, Je hotel — Slovenka na svet se rodim. In takrat, ko Večni za rodom je rod In stvarstvo to božje — brezkončno povsod — Pregledal, je rekel: »Vse prav je storjeno, Iz srca izobčeno ne bo nobeno!« Že takrat ustvarjen je majhen in čil, Moj narod slovenski, prezirani, bil. Moj z večno ljubeznijo narod tedaj Je ljubil Brezkončni in ljubi še zdaj — On z narodi stisnil i narod je Slave, In stisnil nje krepke, nje zveste in zdrave Sinove in hčere na božje srce, V ljubezni objemal Slovence je vse. bodeš trpin. On z večnim nam prstom odmeril je krog, In trpež nam večni odrnenil je Bog: A vekov vseh kruta ne stare nas sila, Sred zlegov največjih nam sreča bo mila. Ko narodov trume se v ničnost pode, Podslombe Slovencu kaj trdno stoje! — Otrokom vsem Slave položil žarno On iskro čudesno na srčno je dnö ; S to iskro zapalil je ogenj prevroči: Ljubezen le strinjaj nam narod rastoči! Krepak in mogočen bo vselej Slovan, Oe veren, kreposten bo sleherni dan! Še več! Ko Zveličar je roki razpel Na križu, moj tudi je narod otel; I za nas Slovence je božja kri lila, Nas z narodi v božje otroke združila. Zatorej iskreno ga veke bo vse I moje ljubilo deviško srce. Naj srce to moje od zdaj žrtvenik, In duša bo moja prevnet darov nik; V ljubezni iskreni, ljubezni goreči — Molila bom k Bogu za narod trpeči; Če tudi si reven in poln bolečin, Zaupaj! na veke ne bodeš trpin. Bonaventura S. ©si J 37 jK® Recimo katero o (Nada D a ni l v slovenskega jezika področju, kjer se še sedaj govori, nadomestil starega 1 vsled laškega ali nemškega vpliva, sem že omenil. Ge sem dobro v tem poučen, je že na to tudi nekje opozoril V. Jagic. Pri nas se je, kakor tudi v srbsko-hrvatskem jeziku, nadomestil trdi in mehki l (=h> in li>) s srednjim l; v poljščini pa se je nasprotno srednji l(—\b) zjeclnačil s topljenim (lb'). Glas 1 pozna res še slovenščina, kakor drugi slovanski jeziki razven srbsko-hrvaščine in bolgarščine.1) Vendar mi tega glasu (1) ne moremo splošno poklicati nazaj v rabo, ker za večjo večino že davno spi mirno spanje. Torej lahko rečemo, da za nas v tem vprašanju nima nikakoršnega pomena več. Ker v narečju, katero je našemu jeziku književnemu podlaga, se je tako ta 1 nadomestil z w. In tako tudi moramo sedaj govoriti, če se hočemo ravnati po glasoslovju domačem, in ne po tujem. Kajti to govori le za w in ne za l. Pri tem vprašanju, t. j. w ali l v naši zborni slovenski izreki, treba zmirom razločevati pisavo in govor, katera se nista pri nas nikoli še vjemala popolnoma. Ko bi to bilo, prenehal bi tudi naš pravopis biti zgodovinski. Potemtakem nam tudi pisava v tem vprašanju ne more biti odločilna. Kajti pravopis naš je etymologičen in dosledno historičen, ter se torej nima vse izrekovati, kakor je pisano (Cfr. Trubar, Bohorič, str. 11. »Dom in Svet «-a). Razven tega pa je še tudi zelo površna naša pisava. In če g. V. S. misli, da vsi pisatelji, katere je navel na str. 26. 27. tega lista, govore za izreko l, kjer pišo l, se zelö moti.. Da se je že za Hrenove clöbe moral kje v kakih seveda redkih slučajih govoriti w namestu 1 (in če se je l pisal, se l ni govoril, nego 1), sklepam iz prvega slovenskega pastirskega lista.2) A Peter *) O češčini in slovanščini cfr. Bartoš. Dialektologie moravskä str. 6, 30, 35, 36, 41, 54, 60. Šembera. Zäkladove dialektologie češka 11, 31, 40, 50, 63. Pastrnek, Beiträge z. Lautlehre d. slovak. Sprache. Str. 138—140. 2) Sploh stoji tu a . . 5) za ü: vedal (bi>fl,"Bl'L vjedelü), kar izvira odtod, ker je e (respect, a) našem pravorečju! jevanje.) Petretič n. pr. že tudi ne piše zmerom enako. Pri njem se že za staroslov. jn> (nslov. ol) nahaja 1. o, kakor tomačiti; 2. u, kakor doguvanje, dužen, dužnost, sunce, vuna,1) kar vse priča, kako nezanesljiva je naša pisava. Zmerom so nam zato tudi naši stari pisci podajali kak navod o tem, kako imamo neke črke izrekovati. Izza Trubarja in Bohoriča navesti hočem Schönlebna,2) ki pravi, da je bilo lepo po slovensko, če se ni govorilo, kakor je napisano ; Valva-zorja — dasi i pravi, da ni namenil pisati slovenske slovnice — »Z aber bisweilen verdichtet auszusprechen, gleichsam wie als Doppellaut, namentlich am Ende, wie debel = aebeu«3); Hipolita (cfr. p. 26) »ornatius pronuntiatur sim biv pro sim bil, sim vidiv pro sim vidil, sim plessav pro sim plessal.« Zato je pa tudi najbrž na tej podlagi toliko let poznej učil Kopitar, da lahko po pravici in resnici govorimo v4), dasi pred l, ki se je kot u izgovarjal, brez vsakega naglasa. Fr. Wiesthaler. Letopis »Matice Slovenske«. 1883. Str. 96-122. *) Letopis »Matice Slovenske« 1887. Str. 208. 2) V predgovoru svojih »Evangel, in lyst. 1672« piše: Quoad modum lectionis id obser-vandum est: voces multas, quas Croatae et Dalmatae integre pronuntiant, contracte et per vocalium elisionem pronuntiari a veris Carniolis. Exemplum esto in voce prifhäl, quam Dalmata, sicut scribitur, eloquitur, sed Garniolus pronun-tiat elidendo vocales et die-it quasi prfhl, quod elegantiae apud banc gentem tribuitur. Non debent tamen similes voces ita scribi, sicut pro-nutiatur, turn quia aliquae apud aliquos adhunc servant integram, tum quum nonnullae si elisis vocalibus scriberentur plane legi non possent v. g. pervergel, quod sonas adjecit; si tollas vocales, manebit prurgl, quod enuntiare non po-teris. Quare scribamus more gentis, loquamur more regionis etc. B) Ehre Herzogthum Krain VI. 276. Cfr. Letopis »Matice Slov.« 1877. Str. 276. 4) Kopitar, Gram. str. 179. Tudi Levstik piše v svoji slovnici na 2. str. § 3.: »Das l wird als v (u) ausgesprochen 1. im Stamme, wenn es vor anderen Mitlauten steht: völk Wolf, dolg lang, pogoltniti verschlucken, sprich: vouk, doug u. s. w.; 2. vor den Bildungssilben ec, en, nik, nica z. B. bralec Leser, umetalen kunstfertig, zelnik . . 3. am Ende der Wörter, mag nun vor dem l ein Selbstlaut oder ein r stehen, dal je er hat gegeben, pösel, odprl je . . . (9^ 138 Ke> pišemo l. In on je tudi hotel, da ga pišemo, kamor gre po etymologiji. S tem pa ni hotel, da bi mi l govorili, nego le zapreti je hotel vrnile raznim pisavam ter zamašiti vrzeli, katere so napravili s časom slovenski pisci v našem slovenskem zgodovinskem pravopisu. S kratka, nam seje ravnati po zgodovinskega pra-vopisca pravilih in ne prezirati navodov, ki nam je o govoru podajejo stari pisatelji. Izreki teh (o našem govornem jeziku) govore pa spočetka za 1 in po-znej do sedaj za w. Torej slovenščina XVI. in do sredine XVII. stoletja J) nam v tem slučaju ne more biti meroclajna. Kajti ta nam reprenzentuje skoro le iz- -j reko 1, sedaj le trohici Slovencev znano. Za nas je potemtakem le meroclajna doba našega jezika, v kateri se je počel 1 nadomeščati z iv in pa sedanja govorica soseb književnega narečja. Glas wseje pa že izvestno za Kastelca govoril za I, vsaj v njegovem kraju, ker drugače si ne moremo razlagati njegovega u. In če gosp. V. S. misli (na str. 27), da bi se u dal »tolmačiti kot vpliv hrvaščine«, je pač s tem pokazal, da mu ni dovolj znano naše glasoslovno razvitje. Rači naj prečitati dobro Kastelca in prepričal se bode, koliko je vplivala nanj hrvaščina! Izreka w za pisani l (t. j. 1) je tudi popolnoma domača, svojstvena večji večini Slovencev2) in pa, kar se nikakor ne sme prezreti, našemu književnemu dijalektu.3) Izreka s čistim nemškim l na koncu besedij je zoperna pri-prostemu ljudstvu, dasi »se ne zdi g. V. S. ta trditev resnična«, in je tudi malokje med Slovenci navadna. In zato bi bili kaj nedosledni in ne »dosledni«, x) »Cvetje« I let. 10 zvez. 2) Večja večina štajerskega dialekta tostran Drave je skoro vsa za to. Potem Koroščina, o kateri prim.: Kolo I. Str. 40 — 50. Kres I. Stran 459 — 461. Da je Kranjščina z malo izjemo, ni mi treba omenjati še, ter da se imamo tudi posebno na njo ozirati, opomnim samo, kar sta o njej rekla Stanko Vraz in pa Slomšek. Cfr. kar se tega tiče: »Rad Jugoslov. Akad. Nekrolog Bleiweisov.« Nep. Šulek in pa str. 191 »Spomenik slovanske uzajemnosti.« Anton Trstenjak. Cfr. i »Cvetje« V. letnik, 2. zvezek. 3) . . . je namreč to izreka tistih narečij, v katerih ima naša književna slovenščina svojo natorno podlago . . . Cfr. »Cvetje« 1. letnik. 11. zvez., V. letnik. 2 zvez. če bi vsprejeli izreko čistega l namestu w »v občevalni jezik«. Kajti ta izreka (t. j. 1) je tudi zoper zgodovinski raz-vitek jezika slovenskega, torej nimanika-koršne pravice. Niti ne piše se l, potemtakem tudi ne govori povsod, kamor res gre po etymologiji. Zato tudi pravi dobri poznavatelj slovenskega jezika, najboljši slovanski fonetik *) o Slovencih, da »si predelavajo (Slovenci) po svoje slovenski jezik ter si sestavljajo svoj čisto osebni jezik. To se ozira med drugim na te gospode, ki govorijo preveč »pravilno«, izrekaje vse, »kakor je napisano« n. pr. I na koncu-besedij (reke?, dela?, koze? itd.) namestu, kar ima navadna slovenščina u (rekw, delaw, koz« itd).« Iz tega je razvidno, da »izreka na l (cfr. pag. 43.) zgodovinsko dovolj opravičena« nikakor ni, nego le narobe. Kajti tedaj bi naš pravopis bil fonetičen, in potemtakem tudi nepotrebne opazke o čitanju naših starih pisateljev. Morali bi izrekovati vsako črko, kakor je pisana, kakoršen glas ima res sama na sebi, kakor to delajo Lahi in Srbi. Samo kdor more to dokazati, opravičen je potegovati se za l. Dokler nam pa tega nihče ne dokaže, velja, kar nas uči dozdanja kritična gramatika o izreki pisanega l. G. V. S. tudi med drugim pravi na str. 43: »Da bi se l res dal vpeljati v govor, pričajo nam Nemci. Nemški jezik se deli v mnogo narečij, in vendar imajo vsi Nemci enak slovstveni in občevalni jezik. Ali bi ne mogli tudi pri nas tega doseči? Treba-li, da govori vsak svoje narečje?« Mi mislimo v tem *) Boudouin de Courtenay piše razven gori navedenih besedij v svoji knjižici »Nekatere opazke ruskega profesorja«. Gorica 1873. na strani 35 še te-le, Slovence res karakterizujoče besede: »Ta prikazen, da se Slovenci tako radi poslužujejo drugih jezikov, dokazuje med drugim ta, da se, kakor potomki sužnjev, niso še mogli odvaditi robote in hlapčevanja tujcem. — Saj se celo nekateri vneti Slovanje med Slovenci sramujejo svojega domačega slovenskega jezika, čislajo ga za »gmajn špraho«, ter, če le znajo malo n. pr. po hrvatsko, rabijo v razgovorih hrvatski jezik. Ce ga pa znajo premalo, zato, da bi ga mogli svobodno rabiti, vsaj mešajo v svojo slovenščino mnoge hrvatske in druge inoslovanske besede, izraze in forme. Drugi pa, če ne delajo ne enega ne druzega, vsaj predelavajo po svoje slovenski jezik.« 139 j^e) j prav nasprotno. Hočemo-li namreč delati, kakor so Nemci in drugi kulturni narodi imajoči sedaj edinstven »občevalni jezik«, tedaj se ne »bi l res dal uvesti v govor«, nego bi se dal in se tudi mora uvesti w, če hočemo biti dosledni, kakor so drugi narodi v izreki svojega književnega jezika. Kajti slovstvene zgodovine raznih narodov nam pričajo, da njihov sedanji jezik ni samodelski, t. j. neor-ganska zmes raznih dijalektičnih izrek brez ozira na njih zgodovinsko pravico, glasoslovno bogastvo in prvenstvo v do-tičnega naroda književnosti, nego vsak narod si je izbral izmed mnogih narečij to ali ono ter je povzdignil k časti književnega jezika. Jezik namreč, ki bodi. svojina celemu narodu, obče dobro njegovo, mora biti osnovan na govorici narodovi. On mora biti kristalizacija — če se smem tako izraziti — vseh narečij. Narečja so splošnemu, vsem občemu jeziku to, kar sveži vrelci reki. Kaj pa da narečje siromašno v glasoslovju in oblikoslovju ima se umakniti in prepustiti prvenstvo narečju bogatejšemu in razvitejšemu. Če pa ima tako narečje vrhu tega še za-se stare književne spomenike, ima tedaj še večjo veljavo, ume se samo ob sebi. Razven tega vpliva pri osnovanju slovstvenega jezika tudi zgodovina; kjer je namreč bilo središče političnega in narodovega življenja, tam seje tudi izcimil književni jezik, in sicer mujedotično narečje bila podlaga. Takemu narečju imajo se potem podložiti v pisavi in soseb v govoru po večjem vsa druga narečja. Kajti brez podlož-nosti ni možno edinstvo, kakor v mate-rijalnem, tako tudi ne v duševnem organizmu, ali da govorim z g. V. S. »Višjim smotrom se morajo umakniti manj važni, splošnemu jeziku pa se morajo ukloniti svojstva posameznih narečij. Tako postane jezik vsakemu umljiv.« (Nadaljevanje prih.) Pisma vojaškega kapelana. IV. V Banjiluki, dne 12. avgusta 1878. Vel ečastnigospo d župnik! Dolgo časa smo čakali pred Banjoluko, preclno sta se vrnila naš štabni zdravnik in naš major, ki sta se, kakor sem Vam zadnjič pisal, pred nami peljala v mesto, naro-čivša nam, naj ne hodimo dalje, ampak na cesti, kjer smo obstali, pričakujemo daljnih povelj. Domišljevali smo si, da bo v mestu že vse pripravljeno za bolnico, in da bodo nam tako točno, kakor poprej v Sisku ali v Gradiški, odkazali stanovanja. A kako smo bili presenečeni, ko se naša načelnika slednjič vrneta s poročilom, da še prav nič ni oskrbljeno za bolnico, dalje, da nihče brez orožja ali oboroženega spremstva ne sme v mesto, in da moramo s svojimi vozovi in vsemi pripravami za bolnico ostati zunaj mesta na polju pred vojašnico, ki stoji ob vodi Vrbas, pol ure oddaljena od mesta. To naznanilo se je glasilo toliko manj prijetno, ker se je med tem časom, ko smo stali na cesti, pooblačilo poprej jasno nebo, in je začel dež kapati. Toda nič nam ni bilo premišljevati. Zavili smo proti zaznamovani vojašnici : pot nam je kazal vojak, ki sta ga bila v ta namen štabni zdravnik in major iz mesta vzela seboj. Pred vojašnico se daleč na okrog razprostira vojaški tabor. Veliko število šotorov je razpetih po pašniku. Tu stoji gruča vojakov okrog ognja, ki pa hoče ugasniti vsled padajočega dežja; tam je velika zaloga sena, ovsa in moke, z leseno streho za silo pokrita. Precej zraven je mesnica; vojaki ravno iz kože devljejo ogrskega vola, kakoršnih se ob bregu SS* 140 JKe) Vrbasa pase precejšna čreda. Bošnjaki — so li mohamedani ali kristijani, ne vem — hodijo v širokih hlačah in z rudečimi »fezi« pokriti med šotori okrog, prodajajoč vojakom rakijo (žganje) in turški tabak. V kolibi poleg pota sedi pri kupu žerjavice s podkrižanima nogama menda pravi pravcati Turek, črno kavo točeč nekaterim častnikom, sedečim na klopici poleg njega in pušečim iz čibukov. »Vidite bosansko kavarno!« — opozori me tovariš, s katerim sva se vozila skupaj na enem vozu. Naš prihod v tabor ni nikogar vznemirjal, niti posebne pozornosti vzbujal, ker so dan za dnevom prihajali različni vojaški oddelki, ali zopet odhajali dalje. Po zelo slabi poti pripeljemo se slednjič do vojašnice. Ta je precej veliko, na štirikot zidano poslopje z dvoriščem v sredi. Za naše vozove s pripravami za bolnico je bilo prostora na dvorišču. Drugi vozovi so se obrnili kar pred vojašnico, in po nekolikem oddihu so se Hrvatje, ki so nas pripeljali, še isti večer napotili nazaj proti domu. V vojašnici je bilo vse polno. K sreči smo dobili še tri šotore, ki so nam je vojaki postavili na polju, da nas je vsaj nekaj moglo prenočiti pod streho. Mnogo vojakov je prenočevalo pod milim nebom. Na večer je postalo jako živahno v taboru. Dež je ponehal; zvezde so se začele kazati na nebu. Vojaki so na mnogih krajih veselo kurili, tako da je bil ves tabor razsvetljen. Tu so sušili in snažili obleko, tam so prepevali ali uganjali razne burke. Mi smo se sešli in polagoma seznanili s častniki. Izvedeli smo tudi, koliko vojakov je tu pri Banjiluki, namreč ves peš-polk Weber, nekaj ulan-cev in nekoliko tovornikov za prenašanje hrane. — Ko je od trobil vojak uro počitka, je postalo v taboru bolj tiho; slišali so se le od časa do časa klici mnogoštevilnih straž, ki so bile razpostavljene na vse strani. Tudi mi smo šli kmalu počivat v svoje šotore, v katere so nam bili vojaki nanesli sena, ker slame ni bilo dobiti. Drugo jutro dobimo sledeče povelje: Vojna bolnica št. 16, koje prva tretjina je ostala v Sisku, dve tretjini pa ste prišli v Banjoluko, naj se še dalje razdeli tako, da druga tretjina nemudoma odide v Travnik, tretja pa naj ostane v Banjiluki in naj se ustanovi v sedanji mestni turški bolnici, ki se bode danes izpraznila. Naša bolnica je bila že v začetku tako sestavljena, da se je lahko razdelila na tri dele. Samo mene — duhovnika niso mogli deliti, ker sem sam za vso bolnico. Določilo se je, naj ostanem v sredini, torej tukaj v Banjiluki. Matrike pišem za vso bolnico, bolnike pa previ-dujejo v Sisku mestni duhovniki, v Travniku pa jih bodo oo. Frančiškani. Prekladanje in razločevanje mnogovrstnih priprav za bolnico je dalo mnogo dela. Jaz pri tem nisem imel opravka, zato sem sklenil iti v mesto pogledat. Hotel sem najprej obiskati oo. Frančiškane in usmiljene sestre. Vzel sem sabo svojega strežnika, a moral je iti z nama tudi oborožen vojak, ker je častnikom prepovedano brez oboroženega spremstva hoditi po mestu. V mestu popra-šujem, kje stanujejo Frančiškani, in pokažejo mi z visokim plotom ograjen vrt, v katerem stoji precej velika in čedna hiša. Vstopimo na vrt, in pri vratih uka-žem čakati spremljevalcema. Nikogar ni bilo videti pred hišo; v veži pa mi pride naproti velik mož v širokih hlačah, z rudečim fezom in mogočnimi brkami. Zdel se mi je pravi Turek. Povem, kdo da sem, ter ga vprašam, stanujejo li v tej hiši oo. Frančiškani? On pa mi pokaže po stopnicah rekoč : »Stopite gori!« — in pelje me v prvo nadstropje. Jaz sem se nekoliko oziral okrog sebe, in skoro mi je bilo žal, da nisem sabo vzel vojaka s puško in bajonetom. Ko prideva v prvo nadstropje, še jedenkrat odločno pravim: »Prosim, jaz bi rad govoril z oo. Frančiškani!« »Jaz sem frančiškanski župnik«, opomni mi na to prijazno moj spremljevalec ter mi odpre sobo. »Oblačimo se tu Frančiškani popolnoma kakor Turki«, razlaga mi nadalje, ko vidi, da ogledujem njegovo opravo. »Le pri službi božji nosimo svojo redov-niško obleko. Sicer so nas pa do sedaj okoliščine silile, da po zunanje nič ne kažemo, kdo in kaj da smo. Tako se ognemo marsikakemu zasramovanju pa tudi mnogim nevarnostim.« — Gospod (PS 141 župnik mi postreže potem s orno kavo in finim turškim duhanom, kar je tukaj običajno. Razkaže mi svoje stanovanje. V eni sobi je altar. Tukaj Frančiškani ob delavnikih mašujejo; ob nedeljah in praznikih je pa sv. maša na pokopališču pod milim nebom. Katoliške cerkve ni v Banjiluki. Bila je, pa so jo pred dvema letoma Turki požgali. — Prosil sem ob tej priliki dovoljenja, da bi smel hoditi semkaj maševat, dokler mi ne bo mogoče v bolnici postaviti svojega altarja. — Razven župnika je tukaj le še jeden pater, prvemu duhovni pomočnik, katerega sem tudi obiskal. Katoliška župnija v Banjiluki šteje okrog 2000 duš, kojih pa mnogo prebiva tudi v okolici, deloma v precejšnji daljavi. Vse mesto ima kakih 14.000 prebivalcev. Največ je mo-hamedanov, potem nezedinjenih Grkov; nekoliko je tudi judov. Od oo. Frančiškanov sem šel k usmiljenim sestram (milosrdnicam), ki bivajo v isti ulici; le ena hiša je med njimi in Frančiškani. Pri sestrah se mi je zdelo vse nekako domače. One nosijo tudi tukaj svojo navadno redovniško obleko. Štiri sestre so tu, prednica s. G. J. je rojena Kranjica. Pravijo, da so tudi ob času največjih nerednostij in nemirov v svoji redovniški obleki prosto hodile po mestu, a da se jim ni nikdar, nič zalega zgodilo. Imajo tu malo hišico, v kateri stanujejo, zraven pa šolo in precej velik vrt. Šola je zdaj prazna, ker imajo počitnice. Ponudile so mi jo za stanovanje, ako hočem priti k njim. Te ponudbe se hočem tudi poprijeti, kakor hitro se tu nekoliko udomačim, in bo dovoljeno brez spremstva hoditi po mestu. Ta dan nisem mesta veliko ogledoval, ampak od usmiljenih sester sem hitel nazaj v vojaški tabor. Tu smo opoludne obedovali v svojih šotorih, kar so nam bili skuhali vojaki. Po obedu so se ločili od nas tovariši, ki so odhajali v Travnik. Mi pa smo šli gledat bolnico, ki so jo bili Turki že popolnoma izpraznili. Naši vojaki so jo še to popoludne osnažili, in precej drugi dan smo se preselili vanjo. Eno sobo sem si jaz izprosil za kapelico. Dal sem jo pobeliti, vojaki pa so mi okna in tla lepo pomili, tako, da je zdaj prav snažna. Včeraj sem postavil altar in danes sem že prvič ma-ševal na njem. Tudi prve ranjence so nam danes pripeljali. Tri sobe imamo sedaj napolnjene z bolniki. Kakor kaže, ne bo se izteklo zasedanje Bosne tako mirno in brez prelivanja krvi, kot se je mislilo v začetku. Videli bomo, kaj nam prinese bližnja prihodnjost. Bodite mi presrčno pozdravljeni in spominjajte se svojega jako Vas spoštujočega Ivana. Lepota in nravnost. Iv o sem ustanavljal ta list, bilo mi je med drugimi predmeti posebno pri srcu lepoznanstvo ali estetika. Želel sem tej stroki odločiti častno mesto v tem listu, ne pa samo zato, ker je ta list, deloma leposloven, ampak največ zato, ker se je prav ta znanost pri nas zelö zanemarjala, kakor druge modroslovne vede, in vendar je prav v tej znanosti treba imeti trdnih načel in jasnih razlogov. Ničesa ne sovražim bolj, kakor slepo dirjanje po neznani poti in strastno po- tegovanje in delovanje za kako dvomljivo stvar. ,Clara pacta, boni amici!', to velja tudi tukaj. Umeti je treba jasno in dobro spoznati, kaj v resnici hočemo, po katerih pravilih se moramo ravnati, potem bomo hodili varno, in gotovo tudi kaj dosegli. Take jasnosti potrebujemo tudi v estetiki ali v lepoznanstvu, kakor v drugih znanstvih. Skušnja uči, da se v drugih vedah navadno ne upajo neizurjeni in nepoučeni soditi o stvareh, ki spadajo v tiste vede. V estetiki pa si mnogi prisvajajo pravico govoriti in pisati, akoravno se v vsakem stavku vidi nezrelo mišljenje, nejasna sodba. Posebno kadar pišejo o posameznih umotvorih ali izdelkih, kadar je kritikujejo ali presoju-jejo, kaže se mnogokrat tako neopravičeno zahtevanje, tako neumestno hva-lisanje ali grajanje, da mora vešči čitatelj le obžalovati pisatelja in pisanje. Ne motim se, ako trdim, da je pri nas le-poznanstvo premalo poznano, da vsaj one temeljitosti ni, katere bi si želeli za zdravi razvoj narodne umetnosti. Naše lepoznanstvo (estetika), kolikor seje obdelovalo, ozira se skoro edino le na pesništvo. Gosp. Stritar je v »Zvonu« pisal mnogo lepoznanskega in velik je bil in je njegov vpliv v našem slovstvu, ne toliko zaradi njegove temeljitosti in trdnih dokazov, kolikor zaradi lepe, vabljive in mikavne pisave, v kateri je on res prvak med Slovenci. Toda, naj si bode njegova pisava še tako lepa, to na tehtnici znanstveni ne velja vsega, ampak znanstven spis velja toliko, kolikor njegovi razlogi. Tudi se je Stritar oziral večinoma na pesništvo, za katero ima zlasti glede oblike mnogo zaslug. Temeljitih sestavkov o podlagi 1 e-poznanstva, o lepoti v obče in njenih pogojih, o njenih razmerah clo drugih idej, n. pr. do dobrega, pravega in resničnega, pisalo se je pri nas samo mimogrede, a nikoli ne po znanstvenih načelih, določno in temeljito. In vendar so taka preiskovanja neobhodno potrebna. Brez resničnih načel, brez jasnih pojmov, brez trdne podlage ni mogoče o kakem znanstvenem predmetu razpravljati. Prav zato mi je bilo tako pri srcu, da bi mogel prav zložno, kakor bi se mi zdelo potrebno, na dolgo ali na kratko, obdelovati glavna poglavja estetike, seveda tako umljivo, da bi umeli vsi čitatelji, pa tudi tako temeljito, da bi se h krati prepričali o resnici. Oboje združevati je pač težko; navadno je v spisu ali eno ali drugo, in čitatelji se spodtikajo ali nad preveliko učenostjo, katere ne umevajo, ali nad golimi besedami — frazami, ki nimajo v sebi zrna. Skušal bom ustrezati na obe strani, toda blagovoljni čitatelj naj mi odpusti tu pa tam kak težavnejši izraz. Kar je samo na sebi težko, tega tudi pisatelj ne more narediti lahkega; iz svinca ne more kovač narediti plev. Čitatelj naj raje polagoma bere in sproti natanko premišljuje, tako se mu bode razjasnilo obzorje. Zalibog smo le preveč navajeni verjeti mični besedi, gladkemu zlogu, podkupljivemu govoru. Božiče so duhteče in mične, a za drugo niso, nego za veselje. Od samih rožic tudi pisatelj ne more živeti, in pesnik ne počivati na samem cvetju. Estetika je vednost o lepem in o lepih umotvorih, a ni tako lahko dognati zakonov lepote, kakor je lahko in prijetno gledati lepe predmete. O tem se bomo prav kmalu preverili. Med takimi važnimi vprašanji, o katerih je bilo tudi v našem slovstvu mnogo .prepira, je nastopno: v kaki razmeri sta lepota in nravnost? Pa treba je to razložiti. Kaka stvar je lahko lepa, kako človeško dejanje je lahko nravno dobro, plemenito in hvalevredno ; drugo dejanje utegne biti slabo, druga stvar grda. Prav lahko je pa oboje na enem in istem predmetu, namreč: lepota in nravna dobrota, kakor tudi zunanja grdost in nravna slabost. Slika n. pr. kažoča, kako sili mlada mati v gorečo hišo, da reši svoje dete, utegne biti kaj lepa in predstavlja vrhu tega dejanje, ki je nravno dobro. Druga slika bi utegnila predstavljati na grd način kako grdo dejanje. Nahajali bi tukaj h krati grdost in nravno slabo dejanje. To kaj lahko umevamo. A kaj ? Je-li združena na enem in istem predmetu lepota z nravno hudobijo, ali grdost z nravno dobroto? Vem, da ima čitatelj odgovor že na jeziku: Tudi grd človek ima lahko dobro, pošteno srce, in lep človek ima lahko s pregrehami obloženo vest. To je resnica; toda naše vprašanje ni to, tako ga ne smemo umeti. Na ta način je seveda lahko združeno karkoli si bodi med seboj. Marveč tu vprašujemo : ali more jedna in ista stvar v jednem in istem smislu biti lepa in h krati nenravna? Torej, da pojasnim svoje besede z zgledom: ali more biti kako slabo dejanje h krati tudi lepo, ali more biti kaka nenravna slika h krati tudi res lepa? (Nadaljevanje prili.)