d&Kažc* v VJ&ahJjiv Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka Din 1*50 • Polletna naročnina Din 15'— ^ Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: M.Poituvan Celoletna naročnina Din 30'— * Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, it. 16.790 l II J Uredniitvo in uprava: Ljubljana, Mikloiičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč) Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka Din 1'50 • Polletna naročnina Din 15”— Celoletna naročnina Din 30'— * Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, it. 16.790 * Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: M.Poituvan Uredniitvo in uprava s Ljubljana, Mikloiičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč) Ljubljana, 25. marca 1937 N Leto ni — Številka 21 Po ozkih, zaprašenih ulicah Jeruzalema odmeva divje vpitje. - - - -- Sonce pripeka vedno bolj, množice se zgrinjajo od vseh strani. Dolg sprevod se vije po cesti. Na strmem klancu vidi vsa množica križ in človeka, ki leži v prahu pod njim. Nag je, ves krvav, razmesarjen in opljuvan. Vpitje zdaj še naraste. Podivjana množica se smeje trpečemu človeku. Judje se ob strani satansko reže. Delo jim gre v klasje. V sijaju opoldanskega sonca zabijajo v to razmesarjeno telo žeblje. Krvaveče telo visi med nebom in zemljo. Tako je umrl Kristus na Veliki petek. Njegovo poslanstvo je končano. Vse to je videl že davno prej, pa ni tožil in omahoval. Ni mu bilo za mladost, za lepoto, za življenje. Hotel je umreti v polnosti svojega življenja. Njegova telesna smrt je bila v službi Boga, duše, bila je odkup našega življenja. On je nosil v duši moč, Boga, njegovo voljo, življenje — To je filozofija križa — filozofija krščanstva: Telo se mora podrediti duhu, da se poduhovi. Po cestah in skritih prostorih odmeva vpitje zapeljane množice. Judje se skrivajo v ozadju in se satansko reže. Množica pa vpije: »Križaj ga, križaj ga!« * : •. »Kaj sem ti storil, moje ljudstvo?« Vpitje narašča, znamenja padajo, iz duš nedolžnih Ga preganjajo. * Zastonj. Kristus je enkrat umrl. In za Velikim petkom je prišla Velika nedelja. Judovske straže so popadale v prah. Vstajenje traja še vedno. Zastonj se mučite judje, Kristus je zmagal. * O, Kristus, daj, da v teh dneh doumemo tvoje veliko trpljenje, daj, da razumemo filozofijo kriza, daj nam moči na Veliko nedeljo! Razredna mistika Slovenske Šolske knjige (Kar je poudarjenega, smo poudarili mi.) Dr. Janko Orožen, Zemljepis kraljevine Jugoslavije za IV. razred srednjih šol. 1933. Tiskarna Merkur. Str. 50. O Jugoslaviji: »kajti 85% njenega Prebivalstva pripada jugoslovanskemu narodu«. Str. 51.: »Jugoslovani so telesno zdrav in “repak narod. Vsi Jugoslovani govore isti * * 2 i k, čigar narečja segajo od Zilje do Soluna ter brez določljivih mej prehajajo drugo v drugo. Različna usoda, ki je oblikovala njihovo preteklost, 1® povzročila, da sta se pri njih razvila dva književna jezika, srbohrvatski in slovenski, ki P& sta dobila definitivno obliko šele za zadkih sto let. Srbohrvaški jezik uporablja okrog deset in pol milijona, slovenskega pa okrog 1,100.000 Jugoslovanov. Oba književna jezika uživata popolno enakopravnost.« Str. 53.: »V državi imamo tri popolne univerze: v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani.« Str. 54.: »Telesno kulturo goji Jugoslovanski Sokol, človekoljubje pa društvo Rdečega križa.« Str. 83.: »Ljubljana je prosvetno središče slovenskega dela naroda.« Str. 84.: »Više ob gorenji Savi je Radovljica in blizu nje Lesce (avtomob. izhodišče za Bled); še više Jesenice (važno železniško križišče; proge: na Koroško skozi prekop in ob Savi na Trbiž ter Bohinj — pa Italijo, močna železna industrija.) Pogosti izrazi: tvori, ogranek, prekinjen, se nahaja, pronika, velelepa, nadkriliti, ba-viti se, ogromen, pekmez, blagodat, svrha, mnogobrojen, daleko. Na strani 92. lepa fotografija Maribora z napisom: Banjaluka. Zaradi Marksovega pojmovanja kapitala, po katerem je vsak kapitalistični družabni red (ki temelji na delitvi dela in kapitala) nujno oderuški in po katerem so delavci nujno vedno izkoriščani, delodajalci pa prav tako nujno izkoriščevalci, oznanja marksizem v vseh odtenkih do boljševizma kot načelo razredni boj, boj delavca proti delodajalcu do diktature proletariata in neke utopične brezrazredne družbe. Čudovita je mistika razrednega boja, mešanica iskrene želje zatiranih in zapostavljenih, zaničevanih in na stopnjo stvari in sredstva ponižanih po boljšem in pravičnejšem redu s hinavskim izrabljanjem satansko navdahnjenih zapeljivcev in slepilcev, glasnikov nevere, nereda, nasilja, krvi in strasti z eno željo — dobiti oblast nad družbo. Porušenje ’ .'"ga, kar je urejeno, zdravo, slepo izdivjanje nagonov in neomejena, ultrafašistična oblast je program pravih voditeljev razredne mistike. Kaj naj iz tega nastane, mnoge ne zanima. Teoretiki sanjajo o neki brezrazredni družbi, ki pa povsem presega zmožnosti našega spoznavanja in naših predstav, demagogi si z njo ne belijo glave, dejanski oblastniki pa se pod silo razmer vračajo k načelom, proti katerim in zaradi katerih so dvigali revolucionarno zastavo in stisnjeno pest. Da pa jim ne bi kdo očital, da so izdali svetovno revolucijo in interese proletariata, poskrbijo za to tajna policija, cenzura, državni tožilec, taborišča in rabelj. Čudovita je mistika razrednega boja in mnogi se ji udajajo, ker ji ne vidijo ali ne marajo videti pravega obraza. V obstoju dejanskega trenja med posamezniki in družbenimi skupinami vidijo njeno potrdilo. Ko pa so se ji predali, so le redki tako močni, da se je otresejo, ko so spoznali, da se za njo skriva sovraštvo, volja do rušenja, razvezana strast in — Ahasverova postava judovskega mesia-nizma. Obstoja različnih skupin v družbi ne moremo zanikati. Nekatere med njimi so naravne t. j. take, ki izvirajo iz narave človeka ali iz njegovega udejstvovanja. Skupine po naravi človeka: možje, žene, fantje, dekleta in skupine po udejstvovanju, ožje ali bolj na široko odmerjene: kmetje, delavci, obrtniki, uradniki, svobodni poklici in zopet med njimi manjše skupine, so trajne. Nove potrebe in nove tehnične pridobitve lahko izvabijo nastanek novih poklicnih skupin ali nekatere obstoječe odpravijo, toda bistvenih sprememb v teh skupinah ne more biti. V človeški naravi so osnovane; narave pa ne more nihče vreči s tečajev, zato tudi ustanov ne, ki na njej slone. Lahko pa so v pravni obliki družbe bolj ali manj upoštevane, kakršen je pač duh časa in ljudi. Trenja med njimi so neizogibna, ker je pač vsakemu najbližja lastna korist. Dokler se drži v pravih mejah in ne išče lastne koristi na škodo drugega, ampak se zadovolji s svojim deležem, je to načelo vsekakor pravilno in je upoštevajoč blaginjo vse družbe in uspeva-nje vseh njenih členov, gotovo v skladu z naravo in za družbeno življenje koristno. Toda tudi v teh posameznih skupinah imamo dvoje vrste ljudi, ki se na istem polju udejstvovanja nekako ločita, delavce in delodajalce. In tukaj nastavlja razredna mistika svojo mistiko in bajko o neizprosnem in nujnem nasprotju med izkoriščanim razredom delavcev in izkoriščevalnim razredom delodajalcev. Iz dejansko neurejenega razmerja med delavcem in delodajalcem, ko so res delavci prikrajšani pri svojem deležu na proizvodnji, izvajajo nelogičen sklep: dejansko izkoriščanje, ki pa ni nujna posledica ločitve dela in kapitala, ampak le posledica po individualizmu uvedenega krivega načela o neodvisnosti gospodarstva od morale, ki je sprostilo prej vezane gone sebičnosti, so oklicali za bistveno vsebino kapitalističnega gospodarskega reda. Nadaljnji sklepi so logični: borba proti delodajalcu mora biti neizprosna in nepomirljiva, delodajalce je treba kot družbi nevaren razred uničiti. Borba bo uspela le v skupnosti, torej: proletarci vseh dežel združite s^! Toda osnovna zmota je postavila vso razredno mistiko, kolikor je v njej razumljivega, na zmotno osnovo. Zato je vsa in v celoti zmotna in zgrešena. Če je razdelitev dohodkov od proizvodnje krivična, je treba odpraviti krivično razmerje med dohodki delavca in delodajalca ter odpraviti vsa zmotna načela gospodarskega Liberalizma. Na temelju naravnega sodelovanja delavca in delodajalca pri proizvajanju je treba določiti pravilen odnos med obema, kjer bo vsak zahteval in dobil, kar mu gre. Določevanje tega razmerja bo seveda vedno povzročalo neko napetost, toda ta ne bo šla na oškodovanje drugega, ampak bo samo zahtevala svoj delež, do katerega ima pravico. To pa seveda ne bo več razredni boj zaradi načela, ampak teženje, da si delavec v gospodarskem procesu, ki ga pojmuje orga-nično in občestveno, zagotovi delež na dohodkih proizvodnje, ki mu pripada po načelu socialne pravičnosti. Tako vstaja proti načelu razredne mistike, ki je pravilno samo v toliko, kolikor ugotavlja dejansko izkoriščanje delavca, česar pa tudi drugi ne taje, sicer pa povsem zmotno in žal še sredstvo in krinka strastnega protiverskega boja ter boja proti resničnemu izboljšanju družbenega reda, načelo naravnega pojmovanja družbe v njeni družbeni in gospodarski zgradbi: proti nenaravni razredni razcepljenosti naravno sodelovanje, proti sovraštvu lju-j bežen do sočloveka, proti brezverski tendenci nravna obnova in vzpostavitev nravnih načel tudi v gospodarstvu, proti namenu razredne mistike — utopični brezrazredni družbi, človek kot telesno duhovno bitje z neumrjočo dušo. Delajmo na tem, da zmaga naravno pravo nad nenaravnim in zmotnim v mišljenju in dejanju! Četrta internacionala Trocki povzroča vedno več govoric: moskovski proces v avgustu 1936, ki je stal življenje 16 njegovih zvestih; njegova najnovejša knjiga »Izdana revolucija«, ki predstavlja ogromno obtožnico proti Stalinu; zadnji proces proti »trockistom«: Radeku, Pjatakovu in ostalim njegovim somišljenikdm v Moskvi; tatvina dokumentov iz Tročkijevega arhiva v Parizu v novembru 1936; odkritje »trockistične centrale v Rostovu ob Donu in končno umor bankirja Navašina v Parizu. Vse to so dejstva, ki jasno kažejo, da Trocki dosledno zasleduje svoj cilj in da ima v Rusiji in v inozemstvu številne prijatelje: od njega ustanovljena četrta internacionala je dosegla precejšen razmah. Zlasti v Franciji in Španiji se njeno delovanje ne more več prezreti. Trocki je bil, kakor je znano, 1. 1928 od Stalina pregnan v Turkestap, leto pozfieje pa izgnan iz Sovjetske Uiiije. Najprej se je naselil v Turčiji, odtod je »romal« v Francijo, dalje časa se je mudil na Norveškem; končno se je decembra 1. 1936 naselil v Mehiki. Podali bomo kratek pregled Tročkijevega mednarodnega delovanja, pripomniti pa je treba, da imata oba, Trocki in Stalin isti cilj, namreč svetovno revolucijo, razlikujeta se samo v načinu, kako in kdaj naj se izvede. Trocki ima važno nalogo, da v inozemstvu pridobi one komuniste, ki so že začeli obupavati videč, da Stalinova Sovjetska Unija ne 'kaže one slike raja na zemlji, kakor so ga obljubljali komunistični agitatorji; te mora pridobiti Trocki z utemeljevanjem, češ da je kriv slabega stanja v USSR samo Stalin, ki se je izneveril Leninovemu in Marksovemu nauku. K temu se seveda pridruži osebno nasprotje med obema krvolokoma, Stalinom in Trockim, ki oba hlepita za samovlado nad brezpravnimi masami Sovjetske Uniie. Nesoglasja med Stalinom in Trockim ne izvirajo iz različnega tolmačenja boljševiških naukov, temveč so povsem praktičnega značaja. Kajti program komunistične (tretje) internacionale se popolnoma strinja z idejami Trockega, ki jih je izdal v svoji knjigi: »Izdana revolucija«, ali s programom četrte internacionale, ki ga je objavilo glasilo francoske deželne sekcije četrte internacionale »La Lut-te ouvriere« dne 8. januarja 1937. Trocki in Stalin imata pred očmi isti cilj: svetovno revolucijo. Toda dočim zahteva Tro cki takojšnjo sproščenje svetovne revolucije, skuša Stalin doseči isto po ovinkih: njegova sredstva so ljudska ironta, zapletena pota evropske diplomacije in Zveza narodov. V notranjepolitičnem pogledu očita Trocki Stalinu, da je ustvaril ogromen birokratičen aparat, ki duši mase in s tem uničuje revolu-. cionarno navdušenje. Dalje dolži Trocki Stalinov režim povratka h kapitalizmu, četudi po indirektni poti: v svoji knjigi »Izdana revolucija« razlaga, da Sovjetska Unija s svo jimi neenakimi delavskimi plačami ni samo zopet dosegla razmer kapitalističnih držav, temveč jih je daleč nadkrilila. Trocki, ki je sam stoodstotni revolucionar, dela Stalina odgovornega za številna protislovja v notranji in zunanji politiki Sovjetske Unije. Zlasti ga bode v oči poziv kominterne pred nekaj leti na vse komunistične stranke sveta, da spremene svojo taktiko in to smatra za najhujšo nedoslednost. Po tej spremenjeni taktiki, se »meščane« ne sme več odbijati, temveč se mora tudi tako zvane srednje sloje pridobiti za novoustanovljeno »ljudsko fronto«, ki jih bo pod vodstvom Moskve krepko izrabljala. Danes gredo komunisti v stremljenju, da pridobe čim večji vpliv, celo do zanikanja samih sebe. Zdi se, da se je e straši tudi najbolj krvavih dejanj; zaveda sa namreč “tudi, da je njihova kritika upravičen#* a odnehati pa ne sme, ker bi sicer bilo konec njegove diktature. (Nadaljevanje prihodnjič.) 18. marca 1937 87 »STRAŽA V VIHARJU« Hodil po zemlil sem naSi Narodnostni problem kočevskega ozemlja. (Prof. Gor'še Miroslav.) (Nadaljevanje.) Tisti, ki hočejo po svoje reševati ta problem, so si prilastili Lajovčevo idejo izolacije kočevskih Nemcev. Tej ideji je v precejšnji meri žrtvovana gimnazija in zadnji čas pospešena agitacija za preselitev okrajnega glavarstva iz Kočevja v Ribnico, in premestitev zavoda za slepe v Mengeš. Preselitev glavnih zavodov in uradov v druge kraje bo — vsaj po njih mnenju — Nemce gospodarsko uničila. Tako morejo govoriti le tisti, ki razmer na kočevskem ozemlju ne poznajo, ali pa so napačno poučeni. Gotovo je, da bi tega ali onega na ta način precej prizadeli — zaradi odprave višje gimnazije imajo meščani milijon dinarjev izgube —. Toda s tem jih ne bi niti v gospodarskem niti narodnem oziru uničili. Ne pozabimo, da prinašajo ondotni krošnjarji vsako leto čedne tisočake domov iz Nemčije, odkoder dobivajo tudi redne podpore v namen propagande ali pa da podpro kakega bropalega trgovca. — Tudi oni Kočevarji, ki so se izselili v Ameriko, redno pošiljajo svojcem dolarje. Vse te podpore bi Nemci gotovo Še zvečali, če bi njihovi rojaki in odpadniki ostali osamljeni na tem otoku. Pripominjam, da si Nemci ničesar bolj ne žele kot izolacije, ker s to bi se vsekakor zmanjšalo nadležno nadzorstvo nad vsem njihovim nelojalnim početjem. Oni ne bi pogrešili niti gimnazije, niti okrajnega glavarstva. Edino škodo bi od izolacije imeli Slovenci, ki bi bili v tem primeru Nemcem izročeni na milost in nemilost v pospešeno raznarodovanje. Treba je enkrat za vselej pribiti dejstvo, da Nemci in ponemčemci na tem otoku ne prebivajo kompaktno. V vsem kočevskem okraju se je pri uradnem štetju 1. 1931 vpisalo za Nemce %33 ljudi, katerih velika večina odpade seveda na kočevski otok, na katerem so ravno tedaj vpisali za Slovence 9224 ljudi (v tem številu je tudi zapopadenih nekaj drugih južnih Slovanov in Čehov), Toda ne pozabimo, da je moral marsikateri slovenski siromak vpisati sebe in vse svoje otroke za Nemce, zaradi vsakdanjega kruha, ki mu ga je rezal nemški delodajalec! Vrh tega pa je v posameznih krajih število Slovencev zadnji čas znatno poskočilo. V vaseh Ograja, Zaihovo, Maverle je že večina slovenska, v Borovcu, Mozlju, Koprivniku, Mlaki in še dosti vaseh se je slovenski živelj pomembno okrepil, vendar pa marsikje ne more s pravo barvo na dan, ker je ustrahovan in odvisen od nemškega sovaščana. Ali naj vse te tisoče Slovencev z izolacijo izročimo nemškemu objemu?! To bi bila nepremišljena slepota. Naša dolžnost je, da nudimo raztresenim Slovencem vsaj moralno zaslombo, če že ne gmotne — da slovenski živelj na tem otoku okrepimo ih preprečimo nadaljnje ponemčevanje — z izolacijo pa bi dosegli prav nasprotno. Rušitev tako važnega kulturnega zavoda kot je gimnazija, se vrši docela v smislu izolacije, ki ustreza samo nemštvu. Vse drugače so znali ceniti Nemci pomen gimnazije, ki so jo ustanovili leta 1871 kot »deutsche Pflanz-anstalt«, to je, v svoje propagandne namene, da utrjuje nemštvo do Kolpe in pomaga zidati nemški most do Sušaka. 2e v otroškem vrtcu, ki ga je osnoval Schulverein v Kočevju, so vcepljali slovenskim otrokom ljubezen do nemštva, potujčevanje se je nadaljevalo v osnovnih šolah, ki jih je vzdrževalo isto nemško šolsko društvo v Grčaricah, Ma-verlu, Ovčjaku, Svetlem potoku, Skrilju in Verdrengu. V gimnaziji pa je bilo raznarodovalno delo dokončano, podpirano od vlade in c. kr. uradov. Nemci so se zavedali, da je šola najuspešnejše sredstvo za vzgajanje odpadnikov, zato so ravno ustanovili »Schulverein«. Mi pa rušimo oni zavod, ki je dandanes ognjišče narodne ideje, ki osvetljuje kot ne-izgorljiva plamenica mesto in okolico ter razganja nemškutarsko meglo, budi narodne mlačneže in širi narodno zavednost. Mladina se vzgaja vseskozi v narodnem duhu, profesorji narodnega jezika in zgodovine imajo to-izadevno največ priložnosti, ko odkrivajo učencem knjigo trpljenja, ki sestavlja našo preteklost. Učijo jih spoznavati narodov duševni obraz, ki so ga klesali naši kulturni de- lavci. Mladino vodijo po potu, ki so ga pokazali narodni voditelji in preroki: od Trubarja preko narodnih preporoditeljev do našega največjega narodnega genija Prešerna, ki je izpričal veliko ljubezen do svojega rodu v Sonetnem vencu. Leto za letom ponavljamo Slomškove besede, da je materni jezik najdražja dota naših prednikov. Prikazujemo jim delo očetov v borbi za narodno enakopravnost, za naš narodni program v znameniti dobi taborov. In tako privedemo mladino do najsvetlejšega momenta naše zgodovine, do majske deklaracije, ki zaključuje tisočletno 'borbo. Tedaj je iznova vstal Prešeren - Črtomir ter nam pokazal pot, kjer si sinovi Slave »prosto voljo 'vero in postave«. Vzbujamo jim samozavest, goVoreč, da ima lahko vero vase narod, ki je vzdržal tisočletni pritisk narodnega neprijatelja, — da sme s ponosom zreti v bodočnost narod, ki je rodil toliko kulturnih delavcev. Tako dorašča Prešernov rod na tleh, kjer so nekdaj navduševali mladino za valhalo in Tevtonijo. Tudi izven šole so profesorji glavni in najaktivnejši funkcijonarji v prosvetnih, narodnoobrambnih, narodno-gospodaTskih, strokovnih, vzgojnih in karitativnih društvih, katerih pro-cvitanje je v veliki meri odvisno od sodelovanja profesorjev. Marsikatero društvo bi le še životarilo ali vsaj ne bi moglo pokazati takega uspeha, če z ukinitvijo višje gimnazije dobršen del učnih moči odide drugam. S tem izpodbijamo neresnične trditve nekaterih neprijateljev kočevske gimnazije, češ da na njej prevladuje nemški duh in da se profesorji premalo udejstvujejo v javnosti. Odločujoče činitelje, ki so želeli dobiti vpogled v naše razmere, so premotili z neverjetno izmišljotino, češ da je na zavodu nad polovico dijaštva nemške narodnosti, kar naj bi bilo čisto umevno, ker je kočevski otok nemški. Nemcem pa gimnazije ne smemo dati, zato je po njihovem mnenju najbolje, da se 'polagoma odpravi. Ugotavljamo, da je letos na zavodu le 40 dijakov, ki so navedli nemško narodnost, a še med temi je večina slovenskega pokolenja. V primeri s celotnim številom dijaštva letošnjega šolskega leta, to je 250, je njihovo šte- vilo kaj neznatno in ne more spadati med razloge za odpravo gimnazije. Isto velja o trditvi, da je kočevski otok nemški. Odluščite umetno nemško vrhnjo skorjo, pa boste prišli do prvotnega, čisto slovenskega jedra. Nekatera krajevna imena dokazujejo, da so se tod naselili Slovenci še pred prihodom Nemcev — ali pa v močnejšem številu istočasno z njimi, tako da so Slovenci dali imena naselbinam. Ker pa oni niso politično nič pomenili pod nemškimi graščaki, so se ponemčili in z njimi vred tudi krajevna imena, n. pr. Malgern (Mala gora), Rieg (Reka), Morobitz (Borovec), Obrern (Gorenje), Kerndorf (Klina vas), Kukendorf (Kuhovo), Windischdorf (Slovenska vas), iz vasi Sela so naredili »Seelen«, današnje Zeljne! Kdor sodi tudi na podlagi osebnih imen in priimkov, da tod prebivajo zgolj Nemci, je na napačni poti. V dobi narodne nezavednosti in nemške oblastnosti in agresivnosti je bilo kaj lahko potujčevati slovenska imena. 2e v krstne matrike so vsakega slovenskega otroka zapisali po nemško. In tako je prišel v šolo z nemškim imenom ter veljal pred svetom za Nemca. V dobi germanizacije so nemški uradniki samovoljno nemčili slovenska imena, ne da bi bili za ta nezakoniti posel klicani na odgovornost. Naj navedem samo nekatera: Wambitsch (Bambič), Woucha (Bolha), Woitz (Bojc), Tschelleschnig, Preiditsch, Notsch, Meditz, Kosel, Oblack, Lebstuk (— Levstik!) Petelin, Kerschnitz, Lessar, Saitz, Sakreischegg, Vessell, Schlindra itd. Koliko jih je iše dandanes med nami, ki so svojevoljno in protizakonito ponemčili svoje ime, samo da bodo veljali za bolj »imenitne«, prezirajoč slovensko poreklo, kakor priča njihov krstni list! Ali bodo naši ljudje verjeli nemški pesnici, ki je pred tremi leti pisala v »Kočevarici«, da prebivajo ob Rinži sami pristni Franki in da je Kočevje »eine rein deutsche Stadt«? Potem so tudi naši Kraševci in Primorci »pristni Italijani«, ker so njihova imena nasilno poitalijančili. V Kočevju je danes dve tretjini Slovencev, glede ostalega ozemlja pa primerjajte zgoraj navedeno uradno ugotovitev številčnega stanja iz leta 1931. (Dalije prihodnjič.) Dr. Anton Hahniž (Dalje.) Umetnost pa ni avtonomna, ni sama sebi namen. Bog je namreč namen vseh bitij, tudi človeka in njegovega delovanja, torej tudi umetniškega. Zato umetnost tudi ni neetična! »Umetnik ima nalogo ustvarjati ideale (pra-vzore stvari), slikati mora življenje, kakršno bi moralo biti, da odgovarja svojemu vzoru, v svoji idealni popolnosti. Glavni predmet umotvora bodi dobro, lepo; grdo in slabo sme lepoto le spremljati, da se poslednja v njega nasprotju sijajnejše pojavi.« »Bistvo in naloga umetnosti, ni predstavljati golo realnost, ampak nekaj višjega.« Aristotelov nauk, da je tfeba posnemati naravo, dovoljuje samo glede oblike. Larpurlartizem je zavrgel, prav tako nadelo, da umetnost ne sme biti tendenčna: »Umetnost v umotvoru ne predočuje v prvi vrsti slučajnosti, ampak upodablja in poobčuje ideje in nazore.« , O Mahničevi polemiki s slovenskimi pisatelji bi bilo preobširno pisati. Opozorili bi samo na nekatera dejstva, na katera slovstveni zgodovinarji pozabljajo in na krivice, ki mu jih delajo^ , . ^ v Mahnič je bil prepričan, da krivi nauki, ki prihajajo iz sodobne filozofije v slovstvo, bii- -- :“ -ačelom. S jejo mladino Bogu in 'krS£. na< tega stališča je sodil in deloma obsodil slov. pisatelje: Stritarja, Gregorčiča, Tavčarja, Aškerca in druge. Že v 1. letniku RK piše, da »sploh ne spada v naš list pesnike z leposlovnega stališča ocenjati. Naš smoter je prav za prav drug: pojasniti duševno obzorje, do katerega se je pesnik povzpel in posebno določiti, kaki so njegovi nazori, ako jih primerjamo s krščansko resnico.« V »Dvanajstih večerih« je zapisal: ^Razodenite že enkrat vi, brezverci, jasno svoje protikrščanske nazore, katere znate tako previdno skrivati.« Mahnič je hotel jasnosti in zmage katoliških načel tudi v umetnosti, toda napako je storil, ko je v »Dodatkih« postavil trditev, da ni pravi slovenski pisatelj, kdor Slovencem, ki so že 1000 let katoliški, vero spodkopuje. Napačno je načelno istovetil pojma Slovenec in katoličan, kar pa lahko iz zgodovinskega razvoja razumemo: saj je slovenska kultura rastla ob krščanstvu. Razen tega se je Mahnič oziral samo na ideje, na misli in po njih dela sodil. Ker je zrasel skladen z objektivnimi kat. načeli, ni imel smisla za subjektivizem posameznikov, njegov intelektualizem je preglasil v njem psihologa. S praktično uporabo svojih pravilnih nazorov, ki jih za njim zastopa tudi dr. A. Ušeničnik, je povzročil nekaj nepotrebnih prepirov, a prav s tem je ustvaril ugodna tla, da se je mogla razviti hoteno katoliška literatura. Da je na obliko pozabljal, dasi je načelno njeno važnost pravilno poudarjal, priznava sam v Hrvatski Straži: Kritik HS (— namreč Mahnič) se je omejeval na idejno stran, da bi razgalil načelni kaos, rade volje pa prepuščamo estetikom, da izrelcajo svoje sodbe tudi o estetični plati književnih proizvodov; 'utlj nikomur ne priznavajo naslova pesnik, ako iti 'tudi po obliki dovršen, zakaj le s temeljito in strogo kritiko se narodu vzgajajo klasični umetniki. i ski MaEmčev boj v literaturi je bil enoetran-: nasprotnika, s katerim %i se spoprijtel, ni bilo. Le psovke in pamfleti so bili odgovor njegovim filozofskim izvajanjem. Zmerjanje je pač najcenejša, a tudi moralno najpodlejša metoda polemike. Poudariti je treba tudi, da Mahnič nikogar ni napadel kot osebe, pač pa kot nositelja nekatoliških idej. Mahniču očitajo, da je ubil Gregorčiča. Izidor Cankar pa ugotavlja, da je ta trditev dandanes samo še prazna bajka. In dr. Ivan Pregelj priznava: Za Gregorčičem je Mahnič zrastel kot drugi velik in važen ud slovenske pismenosti iz Goriške. MAHNIČ PRI HRVATIH Dne 27. marca 1897 je bil Mahnič ustoličen za Jskofa na Krku. V polni meri se je zavedal poslanstva škofa-pastirja, ki mora poznati svojo čredo. Zasledoval je vsa gibanja v škofiji, bral stalno vodilne politične liste in leposlovje, da je poznal položaj, in da je lahko pravočasno pripravil protiakcijo. Mahniču očitajo, da ni imel smisla za narodnost. Njegova dela pa pričajo drugače. Vlada je upala, da bo z njegovo pomočjo zelo lahko odpravila v krški škofiji glagolico, toda Mahnič se ni udal. Tožili so ga v Rimu, kakor Cirila in Metoda in tudi on se je opravičil. L. 1902 je celo ustariovil »Staro-slavensko Akademijo« za proučevanje glagolice. Mahnič je ukinil v svoji škofiji italijansko uradovanje m uvedel hrvaščino, škof. list, ki je sprva izhajal ves latinski, polni s hrvat-skimi spisi: 'Končno, izhajajo v latinščini samo še 'odloki sv. Stofcce. Za časa okupacije je edino krški ordinariat dopisoval z italijanskimi oblastmi v, hrvaščini. Sicer so mu nagajali, zavlačevali rešitve, a klonil ni. Tri leta se je boril za pravico poučevanja verouka v hrv. jeziku, škofje so njegove zahteve podprli: zaman! Nato je prepovedal duhovnikom vsak stik z oblastmi, učitelje pa, ki bi se drznili poučevati verouk, je izobčil iz Cerkve. In vlada, ki se ni uklonila sklepu škofovske konference se je morala umakniti pred Mahničem: pouk verouka v hrvaščini je bil dovoljen. Mahnič je spoznal važnost tiska. Hotel pa je biti neodvisen. Razpisal je delnice, ki so jih večinoma pokupili njegovi duhovniki in tiskarna Korykta je bila ustanovljena. V njej sedaj tiska škofijski list Acta curiae Veglen-sis, tiska nabožnoascetski list za duhovščino: SS Eucharistia — poznejšo Svečeničko zajednico, izdaja Hrvatsko Stražo, dijakom tiska Luč, za propagando pa brošure in letake. Ko je Hrvatom uspelo, da so dobili svojo gimnazijo v Pazinu, so s konviktom skušali ohraniti predpisano število dijakov. — Za zgradbo je Mahnič ponudil Feretičevo štipendijo, ki je bila namenjena za krško semenišče. Ko so prosili podpore dijaško podporno društvo, so paleteli na odpor liberalcev, ki so začeli na veliko pridobivati člane, da bi pri glasovanju prodrli. Oboroženi s polnomočji začnejo glasovati. Ko končajo, vstane župnik Frulič Lp glasuje v imenu 4000 članov. Nadaljnje glasovanje je bilo nepotrebno. Mahnič je namreč nekaj drii poprej zvedel za liberalne nakane, takoj natiskal pristopnice in jih poslal po župnijah. Tako je s Korykto omogočil zgradbo konvikta. i (Dalj« prihodnjič.) 18> marca 1937 -.......- t •oooioootoootoooioootooi I Iz naših časnikov natočnihovn, čitat&ij&m iw pz.ija-telj.em „Stz.a&e v wftazj.u“ &>&-»Cimo vesele vztihonočnc ptaz-mi^e! ^lz.e3tvi$-tvo in ztpzava. •OOOiOOOfOOOfOOOfOOOiOOi V Rimu se bo na željo sv. očeta vršilo mednarodno zborovanje katoliških zdravnikov za velikonočne praznike od 28. do 31. marca t. 1. Obravnavali bodo: 1. današnjo zdravniško vedo in njen odnos do okrožnice »Časti connubii (o zakonu), 2. vlogo laikov-zdravnikov v KA in 3. dokončno izvedbo organizacije osrednjega tajništva narodnih zdravniških društev. * V Parizu se bo vršil od 16. do 18. maja 1.1. mednarodni kongres krščanske družine, ki ga organizira francosko »Društvo za krščanski zakon«. Govorili bodo o stalnosti družine, o vzajemni vlogi Cerkve in države, o zakonski nravnosti, o evgeniki, reševali bodo vprašanje o odnosu Cerkve do družine, države do družine, o pripravi za zakon, o oblikovanju javnega mnenja in o družinskem apostolatu. * Na praznik sv. Jožefa je sv. oče Pij XI. izdal okrožnico o boljševizmu. Ta okrožnica je že devetnajsta za časa njegovega pontifikata. »Neodvisnost«, tednik za javna vprašanja, je v svoji številki z dne 13. marca najbrž pozabil, da je javen list. Drugače si namreč ne moremo razlagati, da si je upal napisati v uvodnem članku »Stanovski sistem« toliko neresničnih dejstev in odkriti tako klavrno sliko piščevega poznanja socialnega vprašanja. Morda pa se zanaša na nepoučenost svojih bralcev in jim, če mu toliko zaupajo, nudi neresnična ali zavita dejstva kot čisto resnico? Da meša papeške okrožnice in zadnje pastirsko pismo naših škofov v en koš s fašizmom, ni nič novega. Tega smo vajeni pri naših marksistih in levičarjih, in je Ljotičev Zbor samo nov člen v seznamu teh »fašistov«. (Morda bi bil pisec tako prijazen in nas razveselil še s svojo filozofijo o fašizmih?) Pravijo, da se pes spozna po lajanju. Menda bo že prav. Toda, da pisec politične stanove zamenjuje z gospodarsko organizacijo cehov, da enači srednjeveško stanovsko ureditev s fašistično ureditvijo države in podobnega mnogo, ne dopušča več možnosti, da bi tako pisanje označili samo kot naivno. Da ideologije stanovske ureditve države ne pozna, nas ne preseneča. V tem so si mnogi enaki: zabavljajo, zmerjajo, podtikajo, da bi pa tudi svojemu nasprotna mnenja preštudirali, jim še na um ne pride. Samo katojičami so tako požrtvovalni, da se tudi skozi Marksa pregrizejo. Toda vsaj toliko bi pisec pa že lahko vedel, da imajo vsi načrti za stanovsko ureditev države poleg gospodarske zbornice še politični parlament. Ta documentum paupertatis sicer ne bo škodil nikomur, ki je le količkaj študiral socialno vprašanje, toda zavajanje nepoučenih in mešanje pojmov je zločin nad onimi, ki jim Samo za obrambo? Naši simpatizerji s Sovjetsko Unijo skušajo vedno tolmačiti njeno silno oboroževanje samo kot mero previdnosti v svrho obrambe proti napadu zapadnih »fašističnih« držav. Sovjetski listi sami pa ta dejstva zanikajo, ko na ves glas poročajo ob 19. obletnici (23. II.) ustanovitve rdeče armade, da bo rdeča armada, izpopolnjena in oborožena do skrajnosti, nositeljica svetovne revolucije. Torej ne obramba, temveč napad na ves svet! Zapadna diplomacija in tudi večina merodajnega evropskega sveta je uspavana po »miroljubnih« izjavah sovjetskih diplomatov, v Sovjetiji pa se pripravlja ogromen aparat svetovne revolucije — rdeča armada, ki bo pomedla z vsemi uspavanci, če se ne bodo pravočasno zdramili in zavedli nevarnosti. življenje ni dalo možnosti tolike izobrazbe, da bi lahko sami o takih rečeh sodili! Tudi v pisanju mora priti do izraza socialni čut in predvsem resnica! * Na zahtevo romunskega prosvetnega ministra je »Sveti sinod« romunske pravoslavne cerkve prepovedal duhovnikom prisostvovati posvetitvi političnih strankarskih zastav in politične govore. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIII Prosimo, da se naročnici in čitalelji ,,Straže v pilarju1* spomnijo nanjo ob pra* znil*ify s tem, da poravnajo naročnino in prilože nel*aj dinarjev za tiskovni sl^lad. S tem ji bodo omogočili redno izdajanje ■iiiiiiiiiiMMiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiniiu Obiščite mlekarne Prihodnja številka »Straže v viharju« izide dne 8. aprila t. 1. !*! Gorenjskih mlekarskih zadrugi kier Vam postrežejo s toplim in mrzlim mlekom, s čajnim maslom ..DETELJICA." in s siri vseh vrst! Poslovalnice v Ltunilanl. v krmilil, na Jesenicah. v Trtltu t t. d. Književnost j POMARANČE Vas leži na hribovitem svetu, tik velikega ' viadukta, na ovinku železniške proge. Pod i vasjo so njive, a nad progo trtja in zidanice j — česa prav za prav še manjka? Podružniška j cerkev, pokopališče, breg, šola in fara niti j preblizu niti predaleč. Edino kamenja je ne- j koliko čez mero. Res — tista sončna, brezskrbna leta po vojski ni vas skoro ničesar pogrešala. Zlasti mi otroci smo živeli menda ob samem smehu, igrah in potepanju. Nikogar se nismo bali. Učitelja smo večkrat okepali kar takole iz objestnosti. Sankali smo se iz vrh Rodin, po oledeneli cesti je šlo kot blisk in marsikatere sami so se razbile na ostrih ovinkih. A izmed vsega j%,bil vsakoletni vuzem nekaj najlepšega. Hodili smo okrog starih tet in stricev in prosili pisank. Nabrali smo veliko jabolk in tudi denarja in tisti denar smo skrbno spravili. Barvali smo jajca, a zelo enostavno. V krop smo dali rjavih čebulnih luščin in tako je bela barva izginila. Kdor se je hotel bolj postaviti, se je trudil z voskom in napravil vsakdanji napis. Ni nam bilo za kako umetniško izdelavo belokranjskih pisanic — kdo bi mislil na kaj takega! Sobotna vstajenjska procesija ni bila nikdar brez nas. Toplo aprilsko vreme, cvetje in suha pot — vse nas je prignalo v mesto. Morda je bila še važnejša čudovita, zveneča godba in svetlikanje rumenih trobent. Zadivljeni smo gledali napihnjene rdeče obraze ali dostojanstveno potrkavanje po obeh bobnih. Za godbo so korakali gasilci v težkih čeladah in s • sekiricami za pasom — mirno, odločno, resno, vsi kot eden. Nato so prišli drugi, fantje v rdečih srajcah in nekako nataknjenih suknjičih, kragulja ali kakšna peresa so bila postrani pripeta na čepice — vse je šlo mimo v taktu grmeče muzike. Dekleta v belem in plavem, vse enako oblečena, so se zibaje zvrstila za njimi kot pomladanske cvetke. Pokleknili smo v prah in se trkali na prsi. Pred nami so štirje nesli nebo, pod njim pa je bil med obema kaplanoma župnik z zlato mon-štranco. Obraz mu je drhtel v smehljaju in gledal je nekam predse. Prijetno je zadišalo po kadilu. Donela je mogočna pesem o vstalem Jezusu. Nad razkritimi glavami so vihrala bela, sinja, rdeča bandera in se je lovilo sladko, veličastno pritrkavanje zvonov. Najr lepše bandero je bilo tisto, ki ga je vsako leto nosila prednica Marijine družbe Miheli-, čeva Tončka. Zanjo je bila takrat edina prilika, da je imela okorne roke v belih rokavicah. Vračali smo se zmerom s polnimi žepi pomaranč — o, tiste čase je bilo dosti dinarjev. Mislili smo na drugi dan, ko bomo pri sekanju lahko zaslužili še več, nego smo dali zanje, in razen tega bomo užili sladek, sočen, prijetno dišeč sad. Jožkov, Janezkov, Tončkov, Frančkov in drugih nas je bilo okrog dvajset — to je bila večinoma zadnja predvojna »generacija«. Glede sekanja je bil na najboljšem oziroma najslabšem glasu Bregarjev Hanžek, smrkavec, ki je vedel za vsako gnezdo, za vsako zgodnje sadje in je zmerom brez večjih nezgod izkoristil svoje talente. Tale Hanžek se je dva tedna pred vuz-mom vadil v sekanju. Postavil si je za skednjem krompir, ki je bil že poln klic, pomerjal, zamahoval — in roka. se mu je vila kot le kaj. Videl je, da pojde dobro, kadar bo šlo zares. Da bi si pa še bolj zagotovil uspeh, si je prvič opilil novec, drugič pa je pustil ležati svoje pomaranče več dni na peči. Čemu se je potem čuditi, ako so dinarji s teh pomaranč odletavali kot od žoge, in sicer v. njegov žep? Na ozelenelem vrtu tik proge nas je bilo kakih deset paglavcev, ki smo gledali samo na to, da bi čim več zaslužili s svojimi pisan- kami. Veter je pihljal in otresal cvetje z velikih jablan. Ko je privozil tovorni vlak, smo ga malomarno gledali, temu ali onemu črnogledemu železničarju pokazali spačen obraz — in rdeči vagoni, pod katerimi so se šibili pragovi in tračnice, so se skrili za ovinkom. V žepu sem imel dve jabolki in lepo, debelo pomarančo. Nanjo sem najbolj računal. Tri dinarje je stala, imela je rdečkasto kožo — take z rdečim mesom so najboljše. Za sekanje smo imeli posebno lestvico: jabolka po krono, pomaranče po dinar — seveda se je moral novec skriti, medtem ko se ni za jajca nihče zmenil. Računal sem: »Če se dinar trikrat ne skrije, sem pri svojem. In potem imam pomarančo zastonj — in kar pride zraven, je dobiček.« Komaj sem izvlekel debeli sad. Srce se mi je smejalo. Niti pomislil nisem, da bi jo mogel izgubiti. »Dinar — skrit,« sem pomislil. Bregarjev Hanžek si jo je strokovnjaško ogledal, se zadovoljno nasmehnil in se prebrisano ozrl. »Velja.« Postavil jo je na tla, ostali smo napravili krog in sedaj sem začutil tesnobo. Hanžek se je razkoračil, mižal z enim očesom, pomerjal, kovanec, neštetokrat umit v sladkem soku, se je blestel, roka se je dvignila in zamahnila. Iz pomaranče je brizgnil rdeč curek. Hanžek jo je hitro pobral, obliznil, se zasmejal in jo spravil. Zabolelo me je po vsej notranjosti. * Danes ni več tistih Jožkov, Janezkov, Tončkov in Frančkov. Eden je umrl, dva sta pri vojakih, eden mesarski pomočnik, ta se uči za peka, oni je šofer, drugi zopet je stražnik daleč od doma, dva sta v šolah, a Hanžek je v Argentiniji. Ko se o božiču ali vuzmu po trije, štirje sestanemo, ne vemo, kaj naj prav za prav govorimo. Da je težek čas, čutimo vsi in se nam gabi premlevati to bridko dejstvo. Prav za prav so še Jožki, Janezki, Tončki in drugi, a ti so drugačni, nego smo bili pred petnajstimi leti mi. Ni več toliko smeha in iger. Pomaranče so zelo redke, kvečjemu vidiš uvela jabolka. Toda nihče jih noče sekati. Ampak malim nečakom in nečakinjam bom letos kupil teh sladkih južnih sadov in bom najbrž tudi sekal, čeprav bo padel kovanec pol metra stran. Naj imajo koš in hruške — vuzem mora biti. bič. AŠKERČEVA BIBLIOGRAFI JA Zgodovinsko društvo o Mariboru je kol 4. snopič Časopisa za zgodovino in narodopisje za leto 1955 izdalo 120 strani obsegajočo Aškerčevo bibliografijo, ki jo je z veliko skrbjo in trudom sestavila Marija Borš-nikova. Ob petindvajseti obletnici smrti tega, v umetniško literarnem in osebno človečanskem oziru tako svojstvenega slovenskega književnika imamo pred seboj kronološki seznam vsega, kar je Aškerc ustvaril. kar so prevajali o tuje jezike ali uporabili o glasbi. Dalje je omenjena vsa korespondenca med Aštercem in sodobniki. Sledi literaturu o Aškercu in še druge podrobnosti. Na koncu je na posebnem papirju deset slik iz njegovega življenja. — Človek, ki bo hotel študirati dobo. ko se je porajala v slovenski vezani besedi plastična, široka epika, zajemajoča snov trajne vrednosti iz slovenske zgodovine in folklore, ali z drugo besedo Aškerca, ne bo mogel mirno pričujoče knjige. Saj je kronološka bibliografija vrednostna lestvica umetnikova in kot taka seveda kaj zanimiva. S tega vidika o Aškercu lahko trdimo, da je svoje najizvirnejše in najlepše balade in romance napisal kot duhovnik, medtem ko njegovo kasnejše delo trpi zaradi zavestne tendence in svobodomiselne Borbenosti. Obiščite našo Zadružno klet, Kongresni trg 2 * vina^vseh*^11« Tofna postrežba