Odgoj za Boga; odgoj za ta svet. Kristijan veruje in je terdno prepričan , da je sv. vera božje razodenje, da so ledaj nauki kerščanske vere gola resnica, nad kterimi nihče ne sme dvomiti, da je Bog človeka rešil večnega pogubljenja, in da le človek, ki spolnuje zapovedi sv. vere, more doseči svoj namen, za kar ga je stvarnik odločil, da bo namreč srečen na tem in na unem svetu. Tako tudi verni svoje otroke izreja. Ko dete jame govoriti, ko se otrok zaveda panieti, ga že uče kerščanski starši sv. križ delati, in vsakdanji nauk je v teh vprašanjih: ,,Kdoteje vstvaril"? nkdo te je odrešil"? ,,zakaj te je Bog vstvaril"? i. t. d. Otrok se nauči moliti, gre s svojimi starši v cerkev k sveti maši, in posluša božjo besedo ; doma zjutraj in zvečer moli, priporoča se svojemu angelu varhu; on sliši pripovedovati, da Bog vse vidi in vse ve, da je neskončno pravičen, ter pravične plačuje, hudobne pa kaznuje. Otrok se nauči iz vere in po veri živeti, in to je versko - nravna izreja freligios - sittliche Erziebung), ktera se začenja v detinskih letih in traja dosihdob, ko mladeneč stopi med svet. Ko otrok v šolo pride, prevzame to skerb šola. Kerščanski starši bodo pred vsem na to gledali, da se bo otrok na dalje tudi poduceval v sveti veri, in to toliko bolj, kolikor več se uči svetnih naukov. Otrok gre pervikrat k spovedi, k sv. obhajilu, in kolikor bolj se mu odpira pamet, toliko bolj naj raste v spoznanji in spolnovanji svojih kerščanskih dolžnosti. — Mladeneč zapušča domačo hišo, ter gre v srednje in višje šole. Kerščanski starši gotovo žele, da bi njih otrocf vernl ostali, da bi se učeči svetnih ucenosti tudi napredovali v keršanski izreji, in da bi ne zanemarjali svojili verskih dolžnosti. Tedaj gotovo žele verne šole, v kteri se svetna učenost ne razlaga na škodo kerščanski učenosti. Varhi in čuvaji nad resnicami sv. vcre in ,,per eminentiam" učpniki narodov so pa škofje, kakor nasledniki aposteljnov, in tudi kerščanska deržava skerbi v pervi versti za versko izrejo, in v to, namreč, seje tudi po konkordatu zavezala. Pa kakšni so dostikrat učeni gospodje! Več učenosti, manj vere. Bolj ko so mladenči prebrisani v svetni modrosli, bolj nevedni so v resnicah sv. vere, in v nejevero rado zagazijo naj brihtnejše glave, in taki gospodje so naši prihodnji vradniki in zdravniki. Sedanji liberalizem pa boče otroke i»rediti le za ta svet, in ker je prišel do vlade, mora to postavno veljati. ,,Ex ore tuo te judico", tako se lahko reče vsem gospodom, ki so po zborih zagovarjali in potegovali se za novc šolske postave. Kaj pa da niso tako na tanko in določno povedali, kaj hočejo, naarveč slišali smo, da gre tukaj pred vsem za povzdigo šol, in da cerkev zaderžuje napredek in učenost. Dvorni svetovavec g. Rokitansky je pa v gosposki zbornici na ravnost povedal, kaj stranka namerjava. Po domače bi se to tako reklo: Človek je zato na svetu, da življenje vživa, da doseže naj večjo stopnjo časne sreče in blaženosti, kakor niu je po njegovih okoliščinah inogoče. To je: nDie realistiscbe Geistesrichtung und Bestrebungen nach hocht begehrenswerthen materiellen Reichthumern und Geniissen". To nam oznanujejo novi aposteljni in osrečevavci narodov od dne do dne; vera je tukaj zadnja, in je Ie bolj za priproste ljudi; v tem dubu je tudi osnovana nova šolska postava, dasiravno se na videz ne kaže taka; odpira pa vendar verski vnemarnosti za stežaj široko vrata. *) § 1. omenjene šolske postave pravi: ,,Deržava ima nadzorništvo čez vse šole, ona vodi šolski poduk". QTedaj tudi uči kerščanski nauk, in določuje verske vaje.) Iz gosposke zbornice je prišla ta postava nekoiiko prenarejena. Dostavil se je § 2., ki pravi da cerkev vodi verski poduk, in določuje tudi verske vaje, in gospod minister Hafner je *) Svetli cesar te postave še niso poterdili, zato naj se nam dovoljnje razgovor o nji. Pis. javno rekel, da je verski odgoj mladini neogibljivo potreben. To je vse lepo iu se rado posluša, a načela, ktera zastopuje ta postava, ostanejo; kako pa naj se postava tolmači, pride od tega ali unega deržavnega uiinistra, ki je pa tudi Iahko nekatoličan, in naši cerkvi sovražen. V katoliški deržavi bi zadostil ta § , ali v brezverski (konfessionlosem Staate) ne zadostuje, in le nevarnost zakriva. Cerkev bo skerbtla za poduk v veri; verski poduk bo branil nejeveri vbod v šole, in Ijudske šole ostanejo, kakor do sedaj cerkvi v skerb izročene. To vse kaj radi slišijo katoIičani, in njib število v Avstriji ogromna je večina; pa že tudi navadna pamet uči, da bi ljudske šole pešale, hirale ali v nekterih krajih še celo jenjale, ko bi jim cerkev odtegnila svojo po0ioč, in modra vlada bi tega ne prezirala. Cerkev bo tudi po šolah določevala verske vaje freligiose Uebungen). Katuliški starši smejo tedaj brez skerbi izročevati svoje otroke šolam — osnovanim po novi postavi, ker imela bo vsikako cerkev vpljiv do šol. Tukaj paje treba pomisliti, da podučevanje v kerščanskem nauku, v resnicah katoliške vere se le takrat prime inladinskih serc, kedar se tudi drugi šolski nauki tako uče, da razlaganja kerščanskega nauka ne podirajo, marveč podpirajo, kedar svetni učitelji tega ne poruše, kar je duhovni učitelj stavil. Verske vaje le takrat kaj koristijo in k pobožnosli vnemajo, kedar pridejo iz vernega serca in so sad kerščanskega življenja, kakor se to po vnanjero razodeva. Kaj bi se pa potem zgodilo, ko bi učitelj veroznanstva cerkvene vaje ukazoval, drug učitelj bi pa imenoval take vaje zamudo časa ali pa prazne vraže! Pa v Avstriji ne bo tako daleč prišlo?! Bog hotel, da ne! Pa kakor se sedaj javno piše in govori, ne kaže drugače, in je očividno, da tudi § 2. ne bo ubranil vnemarnosti in brezbožnosti poti v srednje in višje šole. K<lo tega ne spozna, ali nemore ali noče viditi, kaj se po svetu godi? Nam ne gre postavo sumičiti, pa iz sedanjih znamenj se niore priliodnje vrcme prerokovati. Toda poslušajmo, kaj dunajski list ,,Vaterland" o tej postavi govori, ker med drugim tudi tole pravi: ,,L)o sedaj je veljala postava, da imajo učitelji v srednjih šolah biti katoličani. Že kakor je dosibmal bilo, ministerstvo ni moglo povsod prepričano biti, so li učitelji v resnici katoličani; iz srednjih in višjib šol so prihajali mladenči, ki so bili slaboverui, ali taki, ki se niso upali 9# svoje vere pokazati. — In liberalcn svet pa pravi, da je bil to sad konkordalne šole. Kar pa je bilo dosibmmal zoper postavo, bo zanaprej postavno. Protestant, ki je raatematikar v šoli, ima ravno take pravice, razširjati svoje prepričanje, kakor katoličan svoje, ker vsled snovnih postav sta oba pri šoli, in gotovo je, da ga bo veliko učencev rado poslušalo. Cerkev in duhovni imajo pravico, zoperstavljati se razširjanji nejevere. Kdor pa je v službi pri kaki šoli, ne more se teinu ustavljati, kar počenjajo njegovi enako opravičeni verstniki. V konkordatu je deržava prevzela dolžnost, da skerbi za versko izrejo po šolah. Ako tega ne more ali noče storiti, naj po pravici pove, da ji ni mar za versko izrejo. Ua katoliški duboven veroznanstvo uči in ima vpljiv do šole, da se tako šola na videz ohrani katoliška, s tem se ne vstreza katoliškim staršem. Ce je to tako, nastane vprašanje, ali bi ne bilo bolje, da bi cerkev pri takib šolah nc iniela kar nič opraviti , potlej bi drugej vero učila in svarila pred njimi. Tako je nekdaj ravnala v nasprotji z ajdovskimi šolaini, in te šole, kakor jih je dvorni svetovavec Rokitansky popisal, niso drugega, kakor novo paganstvo. Katoličani naj bi si potem svoboduo snovali svoje šole". IU. lHočnik.