C. Corr. con la Posta
IZHAJA VSAK ČETRTEK
Narofinlna:		Letno	poiletss	četrtletno
ITALIJA		... Lir	10'iu	520	260
INOZEMSTVO		...»	18-20	9'10	4-60
Posamezni Izvod 20 oent.
Uredništvo in upravništvo: Trst, Via Maiolica 10-12
Trst, 16. oktobra I924-. — Leto V. • Štev. 218.
Glasilo Komunistične stranke Italije
Boljševizirati komunistične vrste, pomeni vliti v nje pravi marxistični in revolucionarni duh, pomeni napraviti iz njih železno gardo proletarske revolucije.
Sodrugi naj se lotijo tega dela boljsevi-ziranja, sledeč navodilam Kominterne.
Padec Mac Donaldove vlade
Ko je istega dne, ko je Lenin umrl, prišel na Angleškem Mac Donald na vlado, je vse evropsko «levo» bur-žuazno in socialdemokratsko časopisje pripisovalo temu dogodku simboličen pomen:	Na eni strani umira Lenin,
predstavnik krvoločnega in nasilnega, azijatskega boljševizma-, in žnjim umirajo njegove metode; na dragi strani vstaja Mac Donald, predsednik miroljubnega/ in demokratičnega evropskega socializma in žnjim zmagrujejo njegove metode- To naj bi bila resnična zmaga razuma nad brezumnostjo, demokracije nad terorizmom, reforme nad revolucijo, drage Internacionale nad Tretjo internacionalo. Ono socialdemokratsko časopisje, ki ni imelo poguma, da bi popolnoma omalovaževalo pomen ruske revolucije za delavsko gibanje, je pa pisalo : S prihodom Mat Donalda na vlado je zavladalo delavstvo v velikem angleškem imperiju in tako se nahajata v rokah delavstva dve največji državi na svetu : Anglija in Rusija; samo da je Mac Donald pokazal boljšo pot, brez krvoprelitja in nasilne revolucije, medtem ko je §el Lenin nasprotno pot i.n tako pripravil svoji domovini toliko brezpotrebnih žrtev...
In glej, malomeščanstvo celega sveta in doberšen del delavskih in kmetskih mas so zares z nado povzdignili svoje oči na; Angleško, pričakujoč od tam rešitve iz svojega težkega položaja.
Komunisti niso takrat odrekali vsake važnosti dejstvu, da je v največji imperialistični državi na svetu prišla na vlado stranka Druge Internacionale. Zakaj to je bil prvi znak slabosti svetovne buržuazije, ki je bila prisiljena iskati novih poti, da se ohrani na svojem položaju, potem ko so se ji izjalovili vsi njeni reakcionarni poskusi; drugič je bila dana angleškemu delavstvu (in delavstvu dragih dežel) prilika, da se prepriča o tem, da vsaka «delavska« vlada v okvirju kapitalistične države ne more dovesti ne le do socializma, nego ne more zadostiti niti dnevnim potrebam delovnih slojev; tretjič, da je Druga internacionala stopila odkrito na plan kot «leva stranka meščanstva» in je imela priliko s svojim delovanjem direktno uplivati na to, da se masam odprejo oči.
Za nas, komuniste pa je dobilo simboličen pomen dejstvo, da se je v času, ke je prišel Mac Donald na vlado vršil ogromen štrajk angleških transportnih delavcev, proti katerim je Mac Donald nastopil na isti način, kakor vsaka prejšnja vlada. In za tem štrajkom so se vršili dragi veliki štrajki in dogajalo se Je isto. Na poslednjem kongresu angleških strokovnih organizacij so ušle slučajno enemu izmed voditeljev strokovnega gibanja pri njegovem otvoritvenemu govoru iz ust sledeče naivne, a za nas dragocene besede: «Z žalostjo moramo konstatirati dejstvo, da v času, ko prihaja delavstvo na Angleškem na vlado, ko se utrjuje politična moč proletariata, se utrjuje na drugi strani ekonomska moč kapitala«. S temi besedami je označena vsa modrost te nove pacifistično-demokra-tične dobe. Delaivstvo (to se pravi socialna demokracija) je dobilo hvaležno nalogo, da vodi politične in administrativno posle kapitalistične države, v kateri buržuazija ravno tako dela, se razvija, in bogati, kot poprej. Lloyd George je ob neštetih prilikah povedali ravno isto. «Delavska vlada« se niti najmanj no razlikuje od prejšnjih vlad, mi imamo na Angleškem že dolgo socialistično vlado, nismo pa imeli še niti nega dneva socializma«...
Imperializem pod «delavsko» vlado ne le da ni izginil, ali da so ni vsaj omilil, nasprotno, poostril se je. Ravno «delavska», “demokratična« vlada je oboroženo silo v državi pomnožila, ta vlada jo poslala 9vojo floto pred Kanton, da demonstrira pred resnično demokratično vlado Sun-Jat-Sena, ta vlada jo vodila intervencijo na Kitajskem, ta vlada je preganjala indijske revolucionarje, ta vlada je podpirala konterrevolucionamo vstajo v Georgiji, ker 8o zadišali angleškim kapitalistom tamosnji petrolejski vrelci, ta vlada je pomagala z Dawesovim načrtom pripraviti zanjko, s katero naj bi se polagoma zadrgnil vrat nemškemu proletariatu, vlada je ... kaj naj še naštejemo?
In ta vlada je sedaj padla. Zakaj je padla 1
Angleški proletariat je pričel zgubljati svoje zaupanje vanjo. V nestevll. nih protestnih resolucijah so angleški delavci zahtevali, da «njihova» vlada ukrene vsaj nekaj onega, kar bo si od nje obetali. Drugi so zahtevali, da nacionalizira rudnike, železnice, tretji so protestirali proti preganjanju komu nlstov in revolucionarjev v kolonijah itd. Nezadovoljnost je naraščala in Mac
Donald je odgovarjal na vse to :	Ne
bodite nestrpni, počakajte, danes smo v parlamentu še v manjšini, ko bomo imeli večino, bomo lahko marsikaj storili. In da bi res pokazala, da ima dobro voljo je skušala vlada večkrat postavljati predloge, ki bi kolikortoliko odgovarjali zahtevam in razpoloženju delavskih mas. In pri vseh teh predlogih je v parlamentu pogorela. Toda mesto da bi iz tega izvajala logični zaključek, in odstopila, je izjavila, da izida glasovanja ne smatra za nezaupnico in je ostala. To početje že samo na sebi je pričalo o neresnosti njenih predlogov. No, dolgo ni mogla na ta način kolebati. Delavstvo je zahtevalo od nje odločnih dejanj.
Prišla so tako angleško-raskai pogajanja za sklenitov trgovske pogodbe. Šlo je za to, da se da Sovjetski vladi na razpolago kreditov za povzdigo njenega gospodarstva. Angleški kapitalisti so postavili pogoje:	1. priznanje dolgov
prejšnje caristične vlade; 2. vrnitev angleških socializiranih podjetji v Sov. Rusiji njihovim gospodarjem; 3. zagotovitev neodvisnosti angleške trgovine v Rusiji s strani sovjetskih določb. Sovjetska delegacija je na te predloge odgovorila: 1. Ako nam angleška vlada da odškodnino za škodo, povzročeno po raznih kontrarevolucionarnih banditih, podpiranih od Anglije, smo tudi mi pripravljeni priznati caristične dolgove; na drugo točko je odgovorila z odločnim «Ne»! Večina ruskih velikih industrial-nih obratov se je nahajala namreč poprej v rokah inozemskega, predvsem angleškega kapitala in odstranitev le teh iz rok Sovjetov bi pomenjal brezdvomno zopetno vspostavitev kapitalističnega gospodarstva v Rusiji. Istotako tudi s 3. točko. Angleška «delavska» vlada je spočetka pri pogajanjih zavzela stališče svojih kapitalistov in tako je prišlo sikoro do prekinjenja pogajanj.
Toda tu je vstalo angleško delavstvo. Strokovne organizacije so enodušno zahtevale, da mora Mac Donald podpisati pogodbo, tudi proti volji kapitalistov. In Mac Donald je to tudi končno storil. S tem je bila njegova usoda zapečatena.
Vsekako je interesantno dejstvo, da ni bila Mac Donaldovi vladi odglasovana nezaupnica ob priliki razprave o tej pogodbi, nego ob priliki razprave o nekem navidezno brezpomembnem incidentu, ki pa zadobiva za nas, komuniste, velik pomen, kot izraz razmer, ki danes vladajo na Angleškem.
Glasilo komunistične stranke Anglije je pred kratkim objavilo članek, kjer se poziva vojaštvo, da ne nastopa proti štrajkujočim delavcem. Ravnatelj lista
sodr. Campbell je bil postavljen vsled «veleizdajske» propagande pred sodišče. Toda do procesa ni prišlo, ker se je Mac Donald ustrašil, da ne bi tak politični proces komunistom več koristil nego škodil, vsled tega se je zadeva potlačila. Campbell je proti temu protestiral in liberalci in konservativci so spravili zadevo pred parlament in ob tej priliki odglasovali vladi nezaupnico. Tako so bili postavljeni komunisti v središče politične borbe, in prihodnje volitve, ki se bodo vršile najbrže v novembru, se bodo poleg vprašanja angleško-raske pogodbe vršile tudi v znamenju vprašanja antimilitaristične propagande.
Tako je minila prva faza Mac Donaldo-vega eksperimenta. Vprašanje nastaja, kaj sedaj. Parlament je bil razpuščen, razpisane so bile nove volitve. Ali bo potem Mac Donald prišel zopet na vlado, ali ne? Zelo verjetno je, da pride, kajti volilni boj se vrši, (ne sicer po njegovi zaslugi) ravno okrog dveh vprašanj, ki so pri angleških delavskih masah zado-bile silno popularnost, okrog pogodbe s Sov. Rusijo in okrog držanja komunistov. S škripajočimi zobmi mora gledati II. Internacionala ta pojav ravno v času, ko je naperila svojo brozgo najo-gabnejših napadov na Sov. Rusijo v sporazumu s kapitalistično. Zvezo narodov.
V	času, ko se ona na vse mogoče načine trudi, da bi v očeh delavstva diskreditirala prvo delavsko-kmečko državo na svetu, narašča vpliv te poslednje ravno v deželi, ki jo II. Internacionala smatra za najjačjo svojo oporo. Pravijo, da> so gg. Abramovič (ruski S.R.), F. Adler (bivši atentator na Stiirgka, ki se je pozneje svojim idejam izneveril), Vandervelde in podobni drugi gospodje spričo tega dejstva kar divjali. Celo dunajska «Ar-beiterzeitung«, ki hoče biti v II. Internacionali na skrajni levici in ki se danes skoro najbolj odlikuje v tej kampa-niji proti Sov. Rusiji je škripala z zobmi...
Vse te stvari navdajajo nas, komuniste, z velikim zadoščenjem. Izkušnje «delav£ke» vlade na Angleškem so silno dvignile zavest delavskih mas in ojačile moč komunistične stranke. Ako se pri bodočih volitvah Mac Donald vrne v parlament z večino, ne bo imel nihče večjega vzroka radovati se nad tem, kot ravno mi; kajti šele potem bo Mac Donald pokazal v pravi luči, kaj hoče in kaj je dočim je do sedaj vedno imel izgovor: nahajamo se v manjšini. Upamo, da bo v tej idrugi fazi «socia!istične» vlade angleško delavstvo končno spoznalo, da ga reformistična politika odvaja od razrednega boja in da socialna demokracija faktično ni in ne more biti dragega kot orodje v rokah kapitala. Revolucionarna borba, za nasilno razlasti-tev kapitalističnih bogastev, s pomočjo neusmiljene proletarske dibtatare, to Je pot proletariata, to Je pot do komnnizma.
VOLODJA.
Uredniku pariškega lista «Eclair», je Mussolini podal sledeče izjave, ki niso za nas nikako posebno odkritje, ki pa morajo odpreti oči še tistim, ki so jih zapeljali kolovodje lažidemokrac-ije :
»Fašizem ima toliko sovražnikov, ker ni vodil politike strank. Ko je fašizem prevzel oblast v 'svoje roke, je prekinil politiko parlamentarizma. Tako sem imel od leta 1922. v kabinetu liberalce in'demokrate; kajti jaz nisem imel. proti nikomur predsodkov. Ponovno sem izjavil, da me ne intere-sirajo stranka, ampak Italija in na dan volilne zmage sem to zopet ponovil. Rekel sem tudi, naj poginejo stranke, tudi fašistovska, pod povojem, da bo Italija velika in spoštovana. Ponovno sem. tudi izjavil, da nočem izgnati iz državnega življenja nikogar in nikdar ne bom zahteval od človeka dobre volje, ki je član kake stranke, naj služi domovini; toda ne bom se uklonil, da bi zopet stopil v parlamentarizem; kajti sicer bi revidiral duh polemičnega gibanja, ki ga zastopam in bi dal zopet staro dejavnost sistemu, katerega napakam je fašizem odtegnil ltalijoa.
Mussolini se torej ne bo udal parlamentarizmu. Sicer ne vemo, ako bo pri tem v&trajal. Toda za sedaj je odkrito povedal, da ne da piškavega oreha za demokracijo in parlamentarizem.
, Na drugi strani pa smo tudi prepriča^ ni, da vse takozvane demokratične stranko ne bodo nikakor odnehale od njih kampanije za «vspostavitev reda, v okvirju demokratičnosti in parlamentarizma.« Ne bodo odnehale, ker je to v bistvu teh strank, ki hočejo da bi kapitalistična vlada izvajala svojo diktaturo nad ostalimi sloji bolj prikrito, takore koc z rokavicami.
«Ne bom se uklonil, da bi zopet stopil v parlamentarizem«, pravi Mussolini.
Ampak, ge bi enega lepega dne revidiral svoje stališče, makar ukazal, da se ima razpustiti milica, sploh, do bi bil
In ker ne more biti vseeno, zato se bodo borile proti vsakemu meščanskemu režimu, diktatorienemu ali demokratičnemu. In ker bodo končno uvidele, da jih gospoda iz liberalnih, demokratičnih, in krščanskosocialnih strank vara, jim bodo obrnile hrbet in korakale za zastavo Kom. internacionale.
iioi zveza
Italije
(Sekcija Omlad. kom. internacionale)
Naša kampanija za pridobivanje novih članov, ravno tako kakor kampanija za Kom. stranko, je dala lepe uspehe. Vesti, ki jih prejemamo, o naraščanju novih vpisanih in o ustanavljanju novih sekcij, presegajo vsa naša predvidevanja. Sedaj pa moramo skrbeti za to, da bodo vse te stotine in tisoči novih sodru-gov organično uvrščeni v našo organizacijo ter da se bodo udeleževali pri vsem delovanju. Vse naše delo mora stremeti za tem, da bo vsak novi vpisa-nec postal en novi propagandist naše ideje in naših parol. Treba je urediti tako, da bo mogel delati takoj, ravno tako kakor dragi sodrugi ki delujejo že del j jasa- Ce ne bi izvršili vsega tega, tedaj ne bi vse naše- delovanje imelo ni-kakega smisla, ker pridobivanje novih Slanov ni samemu sebi smoter, temveč mora pomnožiti vezi med. delavsko-kmečko mladino in našo zvezo, ki je izraz interesov te mladine.
Razvoj naše organizacije, vedno naraščajoče zanimanje mestne in kmečke mladine za našo stvar, vse to nam kaže, da smo na pravi poti. Sodrugi, pospešiti moramo korak.
Mladi komunisti, na delo !
Izvrsevalni odbor.
Jugoslavija prijetno zavetišče Wranglovcev
Kakor poroča neki belgrajski časopis se nahaja v nekem samostanu v Dalmaciji cel Wranglovski generalni štab, ki stoji v neprestanih stikih z vsemi ruskimi monarhisti. V tem samostanu so inštalirali tiskarno, iz katere se izdajajo monarhistični proglasi.
Taka je meščanska demokracija : delavcem vislice ječe, prepovedi delavskih organizacij, ruskim protirevolucionar-jem-morilcem varno zuvetje.
Tajnik Internacionale transportnih delavcev o Sov. Rusiji
Edo Fimmen, tajnik Internacionalo transportnih delavcev, se je mudil en mesec v Sov. Rusiji,^ namenom da prou či tamošnje razmere.’
Na svojem povratku, v Rerlinu, so ga obiskali časnikarji, proseči ga za informacije. Izjavil jim je, da to, kar piše o Rusiji zapadno meščansko časopisje, je sama laž. On je imel priliko opažati, da se položaj boljša, od dneva da dneva.
«Ko sem se poslavljal od ruskih delavcev - je zaključil Fimmen - jim S3n mislil reči: nadaljujte tako kakor ste pričeli 1»
lil. kongres švicarske Kom. stranke
se bo vršil dne 29. in 30. novembra. Na dnevnem redu je med drugim poročile o svetovnem položaju, poročilo o peten kongresu Kominterne in o tretjem kongresu Rdeče strokovne internacionale Poleg tega se bodo vršile razprave o političnem in gospodarskem položaju Švice, kakor tudi reorganizacija stranke na podlagi obratnih celic.
Poljske vojne priprave
Dunajska «Rote Fahne« poroča, da je
rilo poslanih na Poljsko, od 11. avgusta do polovice septembra 130 vagonov topniške municije.
K mednarodnemu položaju
Doba meščansko-demokratičnega pacifizma
fašizmu odvzet ostri značaj reakcionarne proti delavske organizacije, ali bi potem *imel parlamentarizem kako vrednost? Ali bi potem ne pritiskali dragi organizmi kapitalistične vlade, policija, vojaštvo, sodišča itd. na revne sloje? Ali bi potem nehalo kapitalistično izkoriščanje? Nikakor ne !
Izjave Mussolinija morajo odpreti oči _ ! vsem tistim delavcem in revnim kmetom, ki še capljajo za demokratičnimi, socialdemokratičnimi in krščanskosocialnimi strankami. Za tistimi strankami, ki se bojijo videti prizore take operacije, ki bi ozdravila delovne množice od vekovnega izkoriščanja in zatiranja Ki capljajo za tistimi voditelji, ki primerjajo komunizem s fašizmom, ki jim je vseeno, ako množice stradajo in ječijo pod pritiskom brutalnega kapitalizma, ako ginevajo v imperialističnih vojnah, ako morajo trpeti, vsled blagodati meščanske »demokracije« tisoči in milijoni otrok, ali pa, ako se te množice končno osvobodijo izpod suženjskega jarma, preko vseh «demokracij», z izvajanjem svoje diktature nad peščico izkoriščevalcev.
Za te gospode jo to «vseeno» 1
Vsak razsoden človek bo uvidel, da to ni vseeno.
Kaj pa je vseeno ?
Jasen primer za to, kaj je «vseeno», ga imamo prav blizu, v Jugoslaviji.
Pod bivšo fašistovsko Pašičevo vlado je delovno ljudstvo trpelo in bilo preganjano. Sedaj, pod «demokratično» vlado 1 je delavstvo preganjano ravnotako. V zaporih je še vedno več delavcev in delavskih voditeljev. Drži se jih zaprte na podlagi «zakona za zaščito države«. V «demokra?.:č’ii» Jugoslaviji se ravnotako ščiti interese kapitalistov.
In to je za delavske in kmečke množice merodajno, to je za njih «vseeno» ! Je za njih vseeno, ako so izkoriščani in tepeni pod meščansko diktatorično fašistovsko vlado, ali pa pod demokratično.
Ni pa in ne more biti vseeno, ako se s svojimi silami, pod vodstvom predstra-že delavstva, komunistične stranke osvobodijo.	.
Antanta se je izkazala kot nezmožno, da bi dosegla uspehe potom svojih vojaških zmag. Posrečilo se ji je premagati Nemčijo in obkoliti Zvezo Sovjetskih republik. Ravnotako se ji je posrečilo izdelati načrt za plenjenje v Evropi. To potrjujejo konference in dogovori med antantinimi državami. Ampak da bi uresničila ta svoj načrt, to pa se ji ni posrečilo. Izkazala se je kot brezsilna. Zakaj ? Ker so protislovja med antantinimi državami prevelika. Ker se ji ni posrečilo in se ji tudi ne bo, da bi privedla do sporazuma pri razdelitvi plena. Zato ker postaja odpor dežel, ki so podvržene plenjenju, vedno silnejši in resnejši. Ker poraja uresničenje oplenjevalnega načrta kali novih vojaških spopadov, novih vojn, ki pa jih množice ne marajo.
Sedaj je postalo vsem jasno, da se je frontalni napad v Porurju izkazal kot nevarnega za ves imperializem. Jasno je tudi, da je odkrito imperialistična politika ultimatov, s katerimi se je hotelo izolirati Rusijo, privedla ravno do nasprotnih rezultatov. Nastal je položaj, da sta Poincarč. in Curzon, potem ko sta zvesto služila imperializmu, sama povzročila odpor množic proti imperializmu in pospešila, da se te množice vedno bolj bližajo k revoluciji. Radi tega pa je tudi neizogibno, da je buržuazija prešla od politike frontalnega napada k politiki kompromisov, od odkritega k prikritemu imperializmu, od Poincarčja in Curzona k Herriotu in Macdonaldu. Imperialisti so prišli do spoznanja, da je treba izvesti načrt oropanja le s pomočjo neke krinke. Delavska stranka Anglije in levičarski blok v franciji naj bi bili plašč, s katerim naj bi se zakrilo nagoto imperializma. Ravno to je izvor pacifizma (miroljubnosti) in «demokracije ».
Nekateri mislijo, da ni buržuazija prišla do tega sklepa iz potrebe, ampak vsled lastnega nagona, kar sama od sebe. Pri tem se razsoja tako, da kei,-se čuti kot zmagovalka nad delavskim razredom (Italija, Nemčija), se mora radi tega prilagoditi «demokratizmu». Z drugimi besedami povedano, dokler so se vodili odločilni boji, jo buržuazija potrebovala bojno organizacijo, fašizem, sedaj pa, ko je proletariat premagan, je ne rabi več, ampak jo lahko nadomesti z demokratizmom, to je z metodo, ki ji utrjuje njeno zmago. Iz tega si oni, ki tako mislijo delajo konsekvenco, da se je buržuazija utrdila, da je nastopila doba pacifizma, ki bo trajala dolgo ter da je tako revolucija v Evropi izginila daleč, v nedoglednn bodočnost.
Ta domneva je popolnoma napačna
Prvič je nepravilno, da bi bil faši zem samo'bojna organizacija buržuazi je. Fašizem ni samo vojaško-tehnična kategorija. On je bojna organizaciji’ buržuazije, ki se opira na pomoč so cialdemokracije. Ta pa je, ako sodimc objektivno, zmerno krilo fašizma* Tu
ni nikakega razloga misliti na to, da bi bila bojna organizacija buržuazije. v bojih za oblast ali podporo vladi v stanu doseči uspehe, brez pomoči socialdemokracije.
Narobe pa imamo razlog misliti, da ni socialna demokracija, v bojih za oblast v stanu doseči odločilnih uspehov, brez pomoči bojne organizacije buržuazije. Te organizacije ne izključujejo ena drago, ampak se medsebojno izpopolnjujejo. One si niso proti-nožci, ampak neposredni sosedje. Fašizem je brezoblični politični blok teh dveh temeljnih organizacij, ki so nastale v razmei’ah povojne krize imperializma in ki so namenjene za boj proti revoluciji. Buržuazija se ne more obdržati na oblasti, brez obstoja takega bloka. Radi tega bi bila pogreška misliti, da pomeni pacifizem odpravo "ašizma. V sedanjih razmerah je pari fizem podpora fašizmu, s tem, da sp spravi v ospredje njegovo zmerno krilo, to je socialdemokracijo.
Vdrugič je napačno, da so se vršili že odločilni boji, da je bil proletariat v teh bojih premagan in da se je spričo tega dejstva meščanska oblast utrdila. Odločilnih bojev ni bilo, že radi tega ne, ker ni bilo resničnih boljševiških masovnih strank, ki bi bile sposobne voditi proletariat k diktaturi. Odločilni boji za diktaturo so, v sedanjih pogojih imperializma in brez takih strank, nemogoči. Na zapadu stojimo Se pred odločilnimi boji. Bili so le prvi resni naskoki, ki jih je buržuazija odbila in v katerih so se resno izkazale bojne sile. Izkazalo se je, da ni proletariat se dovolj močan, da bi pobil buržuazijo, ampak se je izkazalo tudi da nima buržuazija vee toliko sile*. da bi proletariat odločilno pobila. In ravno radi tega, ker nima buržuazija več toliko moči, da bi odločilno pobil? proletariat, da bi ga pripognila k tlom, ravno radi tega je bila prisiljena, da se odreče frontalnemu napadu ter da se zateče k ovinkom, k kom promisom in k «demokratičnemu pa cifizmu«.
Končno je tudi to nepravilno, da bi bil pacifizem znak moči In ne šibkosti buržuazije. Da izhaja iz pacifizma ojačen je buržuazije in odgoditev revolucije za nedoločen čas. Sedanji pacifi zem označuje posredno ali neposredne pripustitev strank II. Internacionale k vladi. Kaj pa to pravzaprav pomeni? To pomeni neizogibno razkrinkanje samih sebe, kot hlapcev imperializma kot izdajalcev proletariata, kajti vladna praksa teh strank vodi le k enemu rezultatu: k njih političnemu bankro-, tu, k naraščanju protislovji v teh strankah, k njih razkrajanju in. razpadanju. Razkrajanje teh strank pa vodi aeizogibno k razkrajanju moči buržuazije, kajti stranke II. Internacionale so glavna opora imperializma.
Ali bi se buržuazija podala k takemu eksperimentu s pacifizmom, brez posebne potrebe, iz lastnega nagiba? Go-
tovo ne! V dobi po imperialistični vojni je že vdrugič, ko dela buržuazija poskus s pacifizmom. Prvikrat tedaj, neposredno po vojni, ko se je zdelo, da trka revolucija na vrata, drugič sedaj, po riskantnih poskusih Poincarčja in Curzona. Kdo bi še hotel zanikati, da se vrši to zapuščanje pacifizma, prehod k imperializmu in potem zopet vračanje k pacifizmu, ne da bi to škodovalo samemu imperializmu, v kolikor spravlja iz tira meščanske duševnosti milijone delavcev, v kolikor potegne v revolucionarni vrtinec najbolj zaostale olasti proletariata in olajšava revolu-doniranje? Samoobsebi umevno ni demokratični pacifizem nikaka «Keren-skijada«, ker je Kerenskijaija nekako stanje medvladja, ker pomeni ono razpadanje meščanske oblasti in nastajanje podlage k proletarski vlasti. Da pa pomeni pacifizem veliko zrahljanje ljudskih množic, njih pritegnitev v politično življenje, da dovaja do kolebanja meščanske oblasti in pripravlja teren za revolucionarna gibanja, o tem ni mogoče dvomiti. In radi tega mora pacifizem dovesti ne do okrepitve meščanske oblasti, ampak k nje ©slabljenju, ne k odgoditvi revolucije za nedoločen čas, ampak k nje pospešitvi.
Iz tega pa nikakor ne sledi, da ne predstavlja pacifizem nikake resne ne-'amosti za revolucijo. Pacifizem dova-ia k izpodkopavanju temeljev meščanske vlasti. On pripravlja pogoje, ki so za revolucijo ugodni. Ampak pacifizem more dovesti do takih rezultatov le proti volji pacifistov in demokratov, edinole potom neizprosnega delovanja komunističnih strank, za razkrinkanje imperialistične in protirevolucionarne narave paeiflstično-demokratične vlasti Herriota in Macdonalda. Kar se tiče same volje pacifistov in demokratov, kar se tiče politike imperialistov, zasledujejo ti le en cilj, to je slepljenje množic z visokodonečimi govori o miru, zato da pripravijo novo vojno, zatb da lažje pripravljajo intervencijo na Kitajskem, pokolje v Afganistanu in v Sudanu, razkosavanje Perzije itd.
Buržuazija rabi pacifizem zato, da se zakrinka. V tem zakrinkanju obsta-;a najpoglavitnejša nevarnost pacifizma. Ako bo buržuazija v stanu izpeljati svoje načrte ljudskega zaslepljevanja ali ne, je to odvisno od energije in delovanja za razkrinkavanje, s strani komunističnih strank zapada in izhoda. Brez dvoma bo to odvisno od dogodkov v kolikor bodo komunisti zabili klin med pacifistične besede in imperialistična dejanja. Dolžnost komunistov je, da ne zaostajajo za dogodki ter, da razkrinkajo brez nikakega obzira vsaki korak, vsako dejanje demokratičnih hlapcev imperializma-, da razkrinkajo izdajstvo, ki ga počenja nad proletariatom II. Internacionala.
J. Stalin.
Mii Ihri ta. ta
Julijske Krajine
V nedeljo, dne 5. t. m., ravno na dan, ko se je kralj mudil v obiskih v glavnem mestu Furlanije in je bilo po tem povodu aretiranih več sodrugov, seveda pod navadno pretveze ((varnosti«..., ravno ta dan se je vršil, na lekem mestu v tej pokrajini, deželni kongres Kom. zveze Julijske krajine. Bilo je prisotnih kakih osemdeset de- . legatov iz vseh treh pokrajin, zasto-: pajočih petinosemdeset sekcij in skusim en elan strankinega izvrševalnega >dbora in medpokrajinski tajnik. | Xljub temu, da je bilo vreme skrajno seugodpo, in so nalivi postavili na ^rdo skušnjo sodruge, vendar se je kongres redno vršil.
Po izvolitvi predsedstva in verifika-■ij-e mandatov, je en član zveznega idbora podal poročilo o delovanju, ki . a je zveza izvršila v zadnji dobi ter ioka^al s številkami, kako da so se tomnožile sekcije in naraslo število 'pisanih, radi združitve s tretje- : 'nternacionalci in potom pristopitve \ovih pristašev. Po opisanju raznih ežkoč, ki so bile premagane ipo reor-anizacijskem delu in priporočujoč •se to, kar bi pripomoglo k boljšemu funkcioniranju zveze in k nje Utr« litvi, je poročal o političnih in strokovnih problemih ki se predstavljajo 7 deželi. Prisotnim je pojasnil stanje,
• katerem se nahaja naš strankin isk in jim priporočal, da razvijejo kar mjbolj intenzivno delovanje v to, da
 ,  _ _ . .. , __ .. _ .. . __
•*	•»	r	. T ■
e bedo naša glasila, «Delo» in «La-
roratore» vedno bolj širila med de-'avci in kmeti in da se bo podvzelo vse to kar bi pripomoglo k pospeševanju nabiranja prispevkov za Tiskovni ■-klad. Končno je pozival sodruge k oropagandnemu delu in k disciplini. ' O poročilu se je razvila obširna in ' orisrčna debata, katero se je udeležilo ; več sodrugov iz Trsta, Goriške, Furlanije in Istre.
Sprejeti so bili predlogi, ki jih je stavil stari odbor, kojega delovanje je bilo odobreno.
Pri drugi točki dnevnega reda je kongres odredil potrebno za imenovanje novih zveznih organov.
Nato je povzel besedo sodrug iz strankinega osrednjega odbora ter podal v izcrpu poročilo o sklepih petega kongresa Kom. Internacionale Dokazal je vso vrednost kongresa v kolikor je la z največjo energijo pobil vsa desničarska stremljenja, ter dokazal voljo, da hoče postati Komunistična internacionala resnična svetovna centralizirana komunistična stranka. Ustavil se je pri razlaganju vrednosti, ki jo ima geslo «Tesneje k masam«, kakor tudi, kar je v zvezi s tem, o važnosti boljševiziranja sekcij Kominterne, idoč za stopinjami boljševiške stranke in črpajoč nauke iz leninizma in iz ruske revolucije.
Rekel je kako da je formulacija parole, ki je izšla iz petega kongresa, o toliko diskutiranem vprašanju enotne fronte in delavske vlade, nedvoumna in kako da niso razlike med Kominterno in levico naše stranke tako globoke ter izrazil prepričanje, da bodo vsi sodrugi posvetili vse sile k podpiranju delovanja, ki ga razvijajo vodilni organi ter tako utrdili naše stališče.
Bavil se je nato z obrazloženjem strankinega programa ozirom na naš položaj v državi in o paroli ki je bila izdana za ustanovitev delavskih in kmečkih odborov, potom katerih bo proletariat poveden na čisto razreden teren. Govoril je še o strokovnem delovanju ter napravil nekoliko umestnih opazk o propagandnem delu, ki se je počelo v Julijski Krajini.
H koncu tega poročila so govorili Še neki sodrugi ter odobrili sklepe petega kongresa, sog’ašajoč z delovanjem, ki ga razvija Komunistična stranke Italije,
En sodrug iz tržaške sekcije je obdelal vprašanje omladincev ter stavi’ predloge za to, da bo ©mladinsko gibanje tesneje združeno z gibanjem odraslih ter se na ta način lepši razvijalo.
Nekateri sodrugi so vprašali informacije o strokovnem gibanju, zato da se razprši vsak dvom, posebno pa glede kmetijskih organizacij, nakar se je kongres zaključil. Pred razhodom niso sodrugi pozabili zbirke za tiskovni sklad «Dela» in «Lavoratora.
Obratne celice
Na kongresu Komunistične zveze Julijske krajine, ki se je vršil v nedeljo dne 5. t. m., je član osrednjega izvrševalnega odbora poročal tudi c potrebi, da se stranka organizira na podlagi obratnih celic. Ta način organizacije je sklenil zadnji mednarodni komunistični kongres in je ta načir organizacije obvezen za vse stranke, ki so članice Komunistične internacionale. Komunistična zveza Julijske kraji ne je skoro že vsa organizirana na te novi podlagi, vendar 9e opaža tu pa tam, da si sodrugi niso še na jasnem-glede vprašanja, ki opravičuje ln dela neizogibno to novo strankino organizacijo. Ti sodrugi potrebujejo in žele nekaj pojasnil.
Obratne celice imajo enake naloge in dolžnosti, kot dosedanje sekcije Obratne stanice so torej najmanjši sestavni deli strankine organizacije Člani obratnih stanic smejo biti le člani Komunistične stranke. Drugi ne. N< smemo namreč zamenjali teh stanic z obratnimi odbori ali komisijam. One. stanice, so del strankine organizacije in je njih poglavitna dolžnost, da vodijo vsa gibanja, ki se vrše v obratu, kojemu so namenjene. One morajo biti glava, zvezda vodnica fabričnih delavcev.
Ustanovitev obratnih celic ne pomeni, zaenkrat, smrt dosedanjih strankinih sekciji. Dosedanja organizacija traja dalje dokler ne bo počasi absorbirana po novi organizaciji. Šele takrat, kadar bo organizacija na podlagi obratnih celic sposobna za vsako delo. šele tedaj se bo smelo govoriti o smrti dosedanjih sekcij, ki bodo izročile sta-nieam vse svoje naloge. Danes imajo sodrugi le eno nalogo: da ustanove stanice povsod kjer so tovarne in delavci in delavnice. To je zaenkrat najnujnejše. Vse drugo pride samo ob sebi.
Mnogi sodrugi povprašujejo, kako naj se ustanovijo stanice po deželi kjer n; tovaren niti ne večjih delavnic. Odgovor tem sodrugom jo lehak in eno staven. Čo govorimo o obratnih stanicah je pač razumljivo, da je torej te stanice mogoče ustanoviti le v krajih kjer 30 obrati, delavnice, tovarne. Kjer imamo posest z mnogimi poljskimi mezdnimi delavci, tam je treba organizirati reč ravno tako kakor v tovarni. Vse drugo je ako bi hoteli premestiti to novo organizacijo na kraje kjer ni ne industrije ne veleposesti. V teh krajih mora seveda ostati organizacija na stari to je dosedanji podlagi. V večjih krajih se sekcijo lahko razdeli na cestne ali okrajne stanice. Vsekakor naj bo kraj kjer so delavci uslužbeni središče okolu katerega naj so ustanovi stanice.
Novo vprašanje je, kam naj spadajo sodrugi, ki, bivajoči v mestu ne delajo v nobeni fabriki, v nobeni delavnici. Glede takih sodrugov, ki jih ni veliko, lahko odloča vprašanje kje ao
najbolj porabni in potrebni. Poleg tega morajo biti v mestu poleg obratnih tudi še ulične stanice, ki vsebujejo člane, ki niso uslužbeni v nobeni delavnici.
Toda, ako bi hoteli sedaj odgovarjati na vse mogoče kritike glede praktične udejstvitve obratnih stanic, nebi prišli tako kmalu do konca. V praksi se bodo videle pomanjkljivosti in se bo popravilo kar je napačno. Vendar se nam zdi, da mnogo kritik je neopravičenih. Stanice, kakor so omišljene, tvorijo fabrični kvas. Komunistična stranka si mora osvojiti tovarno in tovarniške delavce. Kdor to razume, bo razumel tudi potrebo po ustanovitvi obratnih celic. Ta potreba je nujna in je kardinalnega pomena. Tej nujni potrebi se mora podvreči vse. Kjer je tovarna, kjer žive tovarniški delavci, tam mora priti do obratne stanice. To mora biti za komuniste ukaz, ki se ga mora izvršiti brez najmanjšega ugovora.
Še na nekaj je dobro, da odgovorimo: Delavci, ki bivajo izven mesta, seveda, morajo biti člani svoje obrat-
ie stanice. Ali smejo delati ali ne v komunistični sekciji vasice kjer stanujejo, je vprašanje odveč. Komunistična stranka nima nobenega namena, niti nima potrebe, da bi reševala vprašanje kje, kako ali zakaj sme kdo delati povsod. V delavnici, na cesti, doma, v svoji sekciji. Kje je vpisan je za to postranska stvar. Kljub temu ne bo odveč ako povemo, da baš potom teh novih obratnih celic bomo tesno zvezali mesto z deželo. Delavec, ki dela v mestu in biva na deželi, naj prinaša na deželo duh, ki vlada med tovarniškimi delavci, med mestnim proletariatom. On ima nalogo, da budi in bodri deželane, ako je to eventuelno potrebno. Iz tega sledi da ne stavi stranka sodrugom pri delu nobene ovire in nobene meje. Kdor se čuti komunista, ta bo delal vedno in povsod za stranko in za idejo, ki jo stranka zagovarja in za ko j o se bori.
Na delo torej vsi za ustanovitev obratnih stanic!
Vsekakor smo tu pripravljeni dati sodrugom vsa potrebna pojasnila, ki jih bodo želeli.
Glasovi
Renie
Ako prihajaš v Renče s severne strani po glavni cesti, katera vodi čez železni most čez reko Vipavo, gor na kr a š ko planoto, to je do Trsta, se ti nehote ustavi oko na ponosnem, popolnoma prenovljenim enonadstropnim poslopjem, na katerem čitaš veliki napis „Gospodarsko društvo v Renčah". Vstopiš, vidiš obsežne prostore društvene trgovine z piešanim blagom, velike zračne gostilniške prostore. V 1. nadstropju vidiš lepo zbo-rovalno dvorano, ambulanco bolniške blagajne, pisarno socialnega skrbstva in več stanovanjskih prostorov z vsemi pritiklinami. Za poslopjem je zaprto obsežno dvorišče s posebnim vhodom, hlevi, senik, klavnica itd., torej v vsakem oziru popolno gospodarsko poslopje. Prepričan si, da je vsak Renčan ponosen na nje, ker to bi moral zares biti pravi zadružni dom renškega delovnega ljudstva.
Da tako bi moralo biti, a je žal drugače. Zakaj se ni hotelo cela štiri leta po vojni odpreti prodajalne? Zakaj zadruga ne šteje danes niti onih borih 00 članov? Ko je preko 600 delavskih in kmečki družin v skupni občini Renčen-Gradišče. In zakaj cela tretjina teh članov se ne poslužuje zadružne trgovine am.pak privatnih trgovcev? In mnogo je še takih podobnih vprašanj, mnogo je neprilik, ki povzročajo zadrugi nevarno bolezen.
Ali, dragi zadružniki, naša dolžnost je, da najdemo primeren lek proti tej bolezni. Pri nas ne vlada duh vzajemnosti. In tam kjer ni zadružniškega duha, tam vlada sebičnost.
Imamo načelstvo, katerega dolžnost bi bila v prvi vrsti ta, da bi vodilo zadružno propagando, da bi večkrat sklicevalo izvanredne občne zbore, od časa do časa javna predavanja o zadružništvu itd. in ljudstvo bi dobilo oojma o toli potrebnem zadružništvu. Ono pa deluje ravno v nasprotnem smislu.
Ni moj namen, da bi danes opisoval natanko kako se dela, ako pa bo potrebno, bom tudi to storil. Za sedaj rečem samo to, da zadružna taktika sedanjega načelstva je bila mnogo kriva, da se je mnogo članov odtujilo od društva.
Zadružniki!
Ni samo naša korist, ampak je tudi naša dolžnost, da vodimo, mimo vseh neprilik in spletk, vsak povsod, ob vsaki priliki propagandno delo za pridobitev novih članov. Ne smerno prej odnehati, dokler ne postane gospodarsko društvo res pravi zadružni dom renškega delovnega ljudstva.
Zadru g ar.
Trnovo pri Gorici
Kmalu bo leto dni, odkar je reakcionarna ofenziva buržuazije dosegla pri nas svoj višek stem, da je onemogočila delovanje našega Lj. odra. Zgodilo se je to v času, ko se je ta naša inštitucija pričela najlepše razvijati. 2e se je čutil blagodejni vpliv resnične proletarske misli brez meščanske navlake ne samo pri mladini temveč tudi pri odraslih. Naši vrli člani in članice podali so lep vzgled, kako ena velika ideja lahko združi različne elemente na skupno delovanje za dosego plemenitih ciljev. Bistrenje pojmov, širjenje obzorja, odpiralo je mladini nov, do tedaj nepoznani svet, vzbudilo jej je željo po znanju, rodilo je novo nazira-nje, ki se je popolnoma razlikovalo od orejšnjega. In rezultat vsega tega je prepričanje, da je ideja, ki stremi za dosego teh ciljev vredna najboljših moči. Iz tega spoznanja rodila se je ,1dolžnost”. Dolžnost doprinesti kolikor mogoče velik delež k naši skupni stavbi.
Domača buržuazija je z zavistjo gledala lepi napredek našega krožka.
Hujskala je toliko časa in denun-cirala oblasti, da je končno dosegla kar ;e želela: prepoved shajanja s strani oblasti. Od tedaj so bili bolj izpostavljen; tovariši stalno pod policijskim nadzorstvom Naša buržuazija ki je ptelešena v verižnikih in ošstirjih je hotela z enim samim zamahom vni-čiti mladi pokret. Dosegla je ravno nasprotna* o tem je danes že lahko pre-
PODLISTEK
Kiti «1 Mii n sni!
podložnike
Sledeče pismo na nadvojvodo Maxi-miljana priea, kako je ranjki cesar v resnici skrbel za «pomirjenjo teh ubogih« italijanskih provinc. Takrat so je začelo namreč nekoliko popustljivejše postopati, kar naravnost absolutistično navdahnjeni cesar ni mogel mimo gledati. Pismo začenja s par interesantnimi vrstami o Napoleonu III. Došlo je namreč do spora med dvorom in knezom Schwarzenbergom v vprašanju priznanja Napoleonovega vladarstva. Dvor se Jo namreč temu z vso odločnostjo protivil, nekoliko vslcd nezakonitega načina, potom katerega jo Napoleon prišel na prestol, kakor vsled njegove včasih protiavstrijske politike v italijanskem vprašanju.
z dežele
pričana. Niso nas vničili. Dosti je bilo sicer med nami polovičarjev in omahljivcev ki so nas zapustili. Saj so bili le zavora napredku. Kar nas je ostalo, bili smo očiščeni „plevela”. Reakcija zvezala nam je roke, a nismo klonili duhom. Prepovedali so nam shajanje, a mi smo delali pozamezno, eden do drugega. Tako je treba. Biti moramo bojevniki na vseh poljih, tudi na kulturnem, ako si hočemo zagotoviti popolno zmago.
Ostalo pa je vendar dosti stvari nerešenih, namreč takih, ki se dajo rešiti edino na občnem zboru. Pogoji za sklicanje obč. zbora so pri nas vedno dosti ugodni in lahko bi se bil vršil med tem časom, ko je bilo vodstvo (odbor) nekoliko volj delavno. Kar se je zamudilo, se lahko v kratkem popravi. Finance, knjižnica, „Dram odsek.” i. t. d. to vse čaka ureditve. Nekaj delavnih članov je odšlo v tujino; na njihovo mesto morajo stopiti takoj drugi in se prijeti dela.
Tovariši ! Uspeh bo bogato odškodoval vašo zavest, da ste storili svojo dolžnost. Na delo za proletarsko kulturo!
M. N.
Očitek nedelavnosti odbora je docela neopravičen. Tajništvo podružnice spominja dopisnika na korake, ki jih je podvzelo dvatrikrat v svrho sklicanja obč. zbora. Dokazalo se je pri tem, da je vspeh odvisen od drugih faktorjev in v gotovi meri tudi od članstva samega.
Marezige.
Tukajšnji orožniki so vzeli posebno na piko našega sodr. Bernetiča, ker mislijo, da je ta kriv, če se je pri nas utrdila in se vedno bolj širi komunistična misel. Tako so slepi, da ne vidijo, da je položaj v katerem živimo tisti, ki najbolje propagandira komunizem. Seveda je dobro, da tukaj pripomnimo, da nismo več „zarukani” kakor nekdaj. Spregledali smo, da nam revežem, ki se mučimo skoro zastonj od zore do mraka nihče ne pomaga ako si sami ne pomagamo.
Pa pridimo k stvari.
Imenovanega sodruga preganjajo že dolgo kakor Kristusa. Najzadneja, ki se mu je pripetila je ta.
Dne 3. t. m. so mu orožniki napra-. vili hišno preiskavo z upanjem, da do bijo pri njem bogve koliko propagandnega materiala. Našli niso ničesar, razum nekaj časopisov, ki so jih zaplenili (tudi „Piccolo”!), Po preiskavi je moral Bernetič na orož. postajo. Tu ga je brigadir fino oštel. Zagrozil je, da mu zažge hišo, kljub temu, da mu je žal za njegovo (Bernetičevo) ženo. Na ugovor, da je tako početje proti-postavno (ako bi Bernetič kaj zakrivil bi ga bili zaprli) se je brigadir moško odrezal „qui comando io” (tu uka-žujem jaz) in spodil našega sodruga.
Za njim je poslal orožnika, da se postavi pred hišo in da pazi, da bi ne delal Bernetič propagande.
Tako se dogaja danes v dobi normalizacije”, da se omejuje osebno prostost državljana, ki ni ničesar zagrešil zoper postavo samo, lz gole bojazni, da bi vršil boljševiško propagando. Potem se nazivajo taki ljude „varuhi reda"..., mi pa jih vzdržujemo z davki.
Tudi je dobro, da omenimo, da je v nedeljo 5. t. m. brigadir, ki caruje nad nami zapodil Bernetiča, ki se je pred cerkvijo mimo razgovarjal, z našimi čevljarjem g besedami: „marš domov! komunist nima tu kaj iskati”.
Mi vemo dobro kam cilja vsa ta gonja proti zavednim kmetom. Vse vedenje naših uradnih in neuradnih nasprotnikov je tako, da bi preplašili nas in posebno naše družine. A to ne bo ničesar izdalo. Prišli smo do resnice ir nikaka sila nas ne potisne več nazaj v laž.
Kmetje, ki še tavate v temi, pridite na našo pot. Trnjeva je a v daljav’ nam sveti baklja naše svobode in vseh trpinov. Hitimo tej baklji nasproti, da jo dosežemo čim prej!
*
Pri nas je več takih ljudi, o katerih ni vedel včasih človek, da so živi. Danes pa imajo ti ljudje razne koncesije zbog njih ovaduškega posla.
«Ljubi Mas!
Z resničnim veseljem sem zvedel, da nameravaš priti v aprilu semkaj. Ne-glede na veselje, da te zopet vidim, je toliko potrebno, da se pogovoriva, da mi je tvoj prihod naravnost v pomirje-nje. Dotaknil se bom vsled tega v pismu le nekaterih stvari. Najprej se ti moram zahvaliti za tvoje neumorno, uspešno in taktno delovanje. Uspehi so vedno večji in bi bili še stanovitnejši, ako bi nam ne delal nas prijatelj Napoleon tolikih preglavic- Njegova nedoslednost je velika in obžalovanja vredna. Po prvem atentatu so me prvi znaki navdajali z upanjem, da j® popolnoma prelomil z revolucijo, no zadeva z Orsinijevimi pismi mi je kmalu dokazala nasprotno. Neprestano kolebanje med izvrstnimi konservativnimi inspiracijami in bolestnim stremljenjem za popularnostjo potom osrečevanja tujih narodov na stroške prijateljskih vlad ! Očividno se ne more odtrgati od prejšnjih vezi in obljub in Mazzinijeva smrtna obsodba visi kot Damoklejev
Nasi nasprotniki se morajo bratiti s takimi, ki jih pošten kmet niti ne „porajta”.
«Reči mi s kom hodiš in povedal tl bom kdo si.»
Lenin z nami!
Naznanilo idrijskim naročnikom
Podpisani prosim vse naročnike «Dela», da mi redno plačujejo list, katerega jim dostavljam, ker moram tudi jaz redno odračunati uipravi izkupiček za prodane liste. Tega poslednjega pa mi ni mogoče storiti, ako nisem poprej prejel denarja od posameznih naročnikov, ker sem brezposeln in nimam denarja, da bi ga stavljal na razpolago.
S tem, da točno plačujete list pomagate tudi meni, da si prislužim nekaj pri kolportaži.
Kolporter.
Tiskovni sklad
Prej izkazanih ... L. 515*.55
Darovali za svobodo proletariata po naukih gosp. Brumata na Sv. Gori 12;
omizje pri Rokcu 1.30 . . .	L.	13.30
Colja, Nabrežina		»	—.80
Predstraža slovenske Rdeče ar-		
made 		»	18.50
Korte pri Jzoli. Anton Olenik,		
Ant. Ivančič po 5		»	10—
Sv. Križ pri Trstu. Mesečni		
prispevek .	»	50—
Uslužbenci M. Z., T. O.	»	27—
Slap pri Vipavi, Da bi izšlo «Delo» na štirih straneh 4; da bi izhajalo dvakrat na teden 2; F. Rovtar 3; N. V. 2; M. A. 1; pri rdeči 5; Boltežar Pičiga 3; Fekete Simon 3; za dobro vinsko letino 3; za dekleta-kleveta 5; mesto »Novicam«, dam «Delu» 2; ker ne morem položiti šopka na Leninov grob dam «Delu» 3; živel Leninov duh in dol militarizem 2; v protest proti orožnikom, ker so vzeli poštenemu dekletu rdeči žepni robec 2; Jernej 3.80 . L. 43.80 Boljnnec pri Trstu. M. K., Z. B., P. P. po 2;' R. K., V. M. po 1; 2. J. 5; skupina
rdečih 8  .....................l. 21.—
Cepovan. A. B. 6; Št. Skok, Leonid, Nepoznani I. po 5; Brezavšček 4; Logar 3; Ant. Šuligoj 2.10; Jos. Podgornik, Lipa
1., Lipa II., Neimenovan, Nepoznani
11., Jernej Grobar po 2; Rjavčeva jama, Rob na Vratah po 1 . . . .L.	44.10
Ajdovščina. Nabrali ajdovski delavci 51; N. N. 10	........	L. 61.—
Deskle. Dante Blasotti, Jos. Borštnik, Ant. Dmovšček, Ant. Boštjančič, Pet. Murovec, Fr. Kenda, K. Tinta, Avg. Kodelja, J. Valentinčič, J. Lužnik, M. Ivančič, G. E., B. G., rdeči delavec, F. Tinta, Ant. Gorjanc, Jos. Gabrijelčič, F. Šuligoj, delavec po 2; Št, Bertok, Jos. Zidarič, M. Tinta, Al. Kolenc, Jos. Blažič, I. Respet, Iv. Gorjanc, komunist, P. Beltram, zavedni delavec, Velušček And., Iv. Podbršček, pri zelenem križu, jugoslovan, M. Bevčar po 1; Rud. Kumar 1.20; rdeča srajca 5; J. Grebenjak,
F. Kodelja čevljar po 3 . .L.	65.20 Umag - Salvore. Sodrugi darujemo, kljub
reakciji L. 74.— polovico «Delu», polovico «Lavoratore»: živela Rusijo! Ivan R., živela Moskva! D. G., 2ivel Trocki! Zudich A., živela revolucija! Zaulugna A., sodrug P. A., živelo solnce bodočnosti! C. G., sodrug C. D., sodrug P. G.; živel Lenin! P. A., živel Trocki! P. A., živelo «Delo»! P. L. po 5; živelo «Delo»! P. G., Mario Zudich, P. A., Maria Z., živela Rusija! P. G., živel Trocki! R. A., živela svoboda! R. E., živela Odessa!
G. P. po 2, G. S. 3 . •. . . . L. 37— Opatjeselo. Nab. pola 136: Iv. Blažič, N.
N., Ant. Pahor, N. N., Gorjan Pavel po 2; Iv. Pahor 0.50; Emil Pahor, Iv. Pahor, Edv. Blažič, Vižintin J., Pet. Pahor po 1; boljševiki proti črnim, Rud. Pahor po 3; Iv. Zavadlav
0.70  .........................L. 22.20
Družba fantov daruje L. 45.—, od katerih je 20 za žrtve reakcije L. 25.—
Vsega skupaj L. 5593.49
Tudi takrat nam ni mogoče objaviti, vsled pomanjkanja prostora, vseh doilth zbirk.
Za sprejemanje strank je določen čas samo od 11. do 12. ure predp., v upravniških prostorih.
Odgovorni urednik : Vekoslav Rovan
»!*!>. Tl*. ». S**,mI _ TrlMt*
meč' nad njim. Sedaj lahko mirno opazujemo, kako se bo ta vondnr toliko potrebni mož izmotal iz svojega težkega položaja, vendar moramo pri tem s paznim očesom bdeti nad vsemi revolucionarnimi pokreti in prvi poskus kake vstaje že v kali zadušiti. Povsod je danes trenotek velikega nerazpoloženja v Italiji in nervoznega vrenja. Priporočam ti torej veliko pozornost in odtočno strogost v slučaju kakega izbruha — čeprav le delnega. Benečani go kljub svoji mali opasnosti, zopet precej nagajivi. Tudi gledališke demonstracije se ne smejo trpeti več dalje, ker po-staajoj predobra vaja za večja gibanja in v tako obiskovanem mestu — preo-čividen znak prostaštva publike in prevelikega popuščanja oblastev. študentovska demonstracija v Padovi bi morala biti preprečena, kajti 300 študentov se no bi smelo za nekaj dogovoriti, ne dat bi za to zvedela oblastva. Poročaj mi o rezultatu preiskave in skrbi za to, da ne bodo kolovodje utekli pravični kazni.	(Dalje	prihodnjič).
. Marxisti£na šola
Individualno in socialno delo
V	naših vrstah je še mnogo takih komunistov, ki hočejo ustvariti nov družaben red na podlagi starih idealnih naeel :	pravice, poštenosti, lju
bežni, altruizma i. t. d. Ampak ta načela prepoveduje meščanstvo že od svojega početka do dandanes. In če primerjamo te ideale, lepo zapisane po učenih knjigah, z resničnim življenjem, dobimo utis, kakor da se od teh idealov vedno bolj oddaljujemo.
Mi se tedaj uprasamo : kako je to ? Resnični, živeči ljudje pa nam odgovarjajo : ideali so jako lepi, a še bolj potreben nam je kruh ! In res, kjei pridejo ideali s kruhom v razprtijo, tam se živeči ljudje povsod postavijo najraje na stran kruha. Najlepše zglede te resnice nam je nudila ravnokar minula vojna doba, ki je uničila tudi mnogim «idealističnim» slojem njihovo materialno ekzistenco. Bili smo priče, kako so tedaj tudi ti sloji »idealističnih« ljudi pozabili za hip na ideale in se srdito borili za kruh. Brez kruha ni tudi idealov ! ta nauk si točno in lahko povzel iz njihove vsakdanje borbe.
Zakaj pa je naš boj za kruh tako srdit in egoističen? Že odgovor na to uprašanje nas sam ob sebi uvrsti med idealiste ali pa med materialiste. Vsi naši idealisti nam enoglasno odgovarjajo, da je ta boj zato srdit in egoističen, ker smo mi sami zakrknjeni egoisti. Ampak vsa dolga in bridka skušnja naše pregrebe, nas ni mogla in ne more spraviti iz te «moralne mlakuže«. Vzajemnost ali celo altruizem (skrb za drugih) ostaja vedno le daljna, nedosegljiva, zapeljiva svetilka; »zakrknjen egoizem« je pa naša vsakdanja živ-Ijenska deviza. Ves idealizem se kaže v resničnem življenju kot pulila fantastika, ki se uspenja kot rahla, prozorna pajčevina nad materialnim e-goizmom. Z idealizmom ne moremo rešiti našega uprašanja. Mi vidimo, da ljudje ne zaupajo niti svojim lastnim umstvenim kombinacijam; vse lepo zaokrožene misli in želje se zmehčajo in raztajejo pred materialno vsakdanjostjo, kakor vosek na solncu. In mi bi obupali v našem idejnem e-goizmu, če bi si ne mogli drugače raztolmačiti našega materialnega1 egoizma.
Povod našega egoizma ne tiči v naši duševni pomanjkljivosti, ampak v produktivnih in konsumnih razmerah naših materialnih potrebščin. Dokler bomo »samostojni«, «svobodni», »individualni« proizvajalci, bomo v takozva-nem moralnem oziru hodili po lestvi egoizma. Ker računamo že pri proizvajanju le s svojo osebo, računamo tembolj pri konsumu samo žnjo; in krušni egoizem je izvor in podlaga vseh dragih egoizmov. Če hočemo torej priti iz egoizma do vzajemnosti ali celo do nekakega altruizma, ne pridemo do tega potom kakega «moralnega kesa«, da popravimo naprimer našo sprijeno dušo, ampak le če preobrazimo nase materialne produktivne in konsumne od-nošaje; to je, če v danih okolščinah nadomestimo naše «svobodno» individualno delo z zavestnim, socialnim delom in če uredimo takim produktivnim razmeram odgovarjajoč socialen kon-sum.
Očividno se tudi preobrazba individualnega dela v socialno ne da utemeljiti na podlagi kakih idealnih nagnenj in nagibov, ampak le na podlagi materialnih pogojev in prednosti socialnega dela pred individualnim delom.
Sicer mi lahko trdimo, da je pojem »individualnega«, «svobodnega» dela v gotovem zmislu iluzoričen (domišljen) pojem. Dalje lahko tudi trdimo, da se je tudi tako^ individualno delo v vseh dobah in pri vseh narodih razvijalo le poleg in na podlagi socialnega dela.
Individualno delo je iluzorično : že v prvih početkih človeške družbe nahajamo lovske skupine, ki so si potom vzajemnega lova pridobivale hrano; dalje so narodi v širših ali ožjih zadrugah obdelovali zemljo ali gojili živinorejo. Pozneje, ko so se potrebe in produkcija razširile, se je delo socialno
razdelilo predvsem v razne panoge poljedelstva in obrti. V taki dobi je naše takozvano individualno delo le na podlagi te socialne delitve (v kovače, kmete, zidarje i. t. d.) mogoče; in ona tako opevana svoboda je po socialni delitvi dela strogo opredeljena in po njej omejena.
Mi vemo tudi da so imeli že v starem in srednjem veku vsi izdatni produktivni organizmi na podlagi sužnjev oziroma tlačanov nekako socialno obliko, če tudi primitivno tehniko.
Individualno delo kmeta se od nekdaj vrši v ozki socialni obliki družine in tudi vse obrtne delavnice tvorijo neko ozko socialno manufakturno obliko (več delavcev skupaj). Čisto individualnega dela v produkciji s/koro ne poznamo; ne glede na to, da tudi to individualno delo lahko obstoja le na podlagi potrebščin, ki jih od nekdaj dobiva le iz velikih, socialnih produktivnih organizmov n. pr. železo in dr. Kaj pa je in zmore socialna oblika dela, to nam je pokazala naša sodobna fabrika s svojim tehničnim ustrojem.
Vsi ti samostojni socialni organizmi (od kmečke družine do fabrike) so na znotraj organizirani na podlagi dela, na zunaj so v medsebojnem stiku s posredstvom blagovnega obtoka. In mi se uprasamo bi ne bilo uspešno in mogoče združiti male produktivne organizme v večje socialne enote, ki bi stale v medsebojnem stiku- direktno na podlagi dela? Naš tehničen in družaben razvoj naravnost to zahteva.
Nas kmet in obrtnik se muči s slabim ročnim orodjem, mesto da bi proizvajal z dobrimi stroji. Kmet ima razkosane njive in travnike, mesto da bi delal na širokih zloženih poljih in travnikih; svoje zemlje ne more dobro uravnati, eventuelno namakati, njegova živinoreja je skromna in trudapol-na. Razkosana va9 ne more direktno zadostiti nikaki socialni nalogi (poprava deželnih, državnih cest, organizacija šole i. t. d.), zato zadošča tem potrebam okrožnim potom z dragimi davki. Vsled svetovnega gospodarskega obrata se med samostojne producente vrinja masa objestnih trgovcev, denarnih botegarjev, upravnikov, ki posredujejo blagovni obtok za drago odškodnino. Samostojno gospodarstvo ne more kljubovati brez mnogobrojnih in dragih zavarovalnikov. Sama socialna oblika fabrike zahteva socialno obliko zemlje za direktno menjavo pridelkov in dela. Nas telegraf, telefon, železnice, parobrodi i. t. d. združijo lahko tudi zelo oddaljene kraje v enotne organizme. Le delo proizvaja naše potrebščine; to delo se pa le v večjih organizmih (široko polje, travnik, gozd, fabrika i. t. d.) lahkotno kontrolira; v takih organizmih se tudi pridelki lahkotno izmerijo in razpredelijo.
Le na takih materialnih osnovah in prednostih se da utemeljiti prednost socialnega dela pred individualnim delom. Spričo ogromno važnosti tehnike in socialnosti same se da pri socialni obliki dela upoštevati delo le v svoji enaki povprečni vrednosti; spričo tega dejstva padajo tudi zastareli privilegiji, kvalifikacije, sposobnosti i. t. d. in dobimo enakopravne in enakovredne delavce. Le s spoznanjem in uvedbo materialnih osnov socialnega dela premagamo «nemoralni» egoizem in dospemo do prave vzajemnosti, do enakosti in bratstva, če hočemo, do altruizma. Le takim potom prihaja amoralni mar-xist do moralnih pojmov uzajemnosti uvaževanja, ljubezni i. t. d.
Ves trud bi bil zastonj, če bi hoteli preobraziti našo dušo ne da bi preobrazili prej pridobivanja kruha, ki to dušo oblikuje. Krist se je dal križati za te ideale; a ljudstvo je šlo vendar mimo njega; tembolj se mi varamo, če mislimo, da že moralne pridige kaj zaležejo. Spoznanje nujnosti socialnega dela v materialni produkciji: to je nov mancističen evangelij, ki ga Je pa sposobno spoznati in širiti le po kapitalistih, trgovcih, upravnikih, zavaro-valnikih, policajih i. t. d- izkoriščano delovno ljudstvo.	Ruski.