Zafeavna p!ic@. Angenburg je mesto v vzhodni Prusiji. Sicer neznatno mesto, pa je vendar imelo zadnji dve leti svoje Cudo. Vsak tujec, ki je prišel tja in se napotil na glavni trg, je tam zapazil nekaj, o _emer ni mogel verjeti lastnim očem. Tam se je namreč med ostalimi sprehajalci getala tudi gtorklja in korakala samozavestno tudi v največji gneči. Mnogi, ki niso poznali navad te »dame«, so ji ponudili krulia, pa so slabo naleteli. Štorklja je jezno nasršila perje rn se, meni ni5, tebi tuč, zaletela v takega dobrotnika ter ga pograbila s svojim dolgim kljunom za nogo. Rada se je spravila tudi nad kako kratkokrilo dam-o, kakor da hoče ugovarjati proti kratki modi. Odkod pa je pravzaprav prišla ta štorklja? Otroci so Jo vzeli iz gnezda še čisto mlado. V nekem hlevu so ji dobri Ijndje napravili gnezdo in za brano i« dobivala meso. črve, žabe in ribe. Po kratkem času se je naučila razlikovati ljudi. Proti svoji vzgojiteijki je bila ze.o ljubeznjiva in prijazna, dočim se j-e proti tujim ljudem vedla zeio nezaupljivo, napram otrokom pa se je čutila za več vredno. Gledala jih je prezirljivo in jim dostikrat pokaza.a kar na lepem zadnji del svojega telesa. Toda, komaj s« je naučila letet!, je že postala slavna po celern mestu. Nekega pondeljka se je dvigni1a visoko v zrak in se nato naekrat ppustila na tla v eni izmed glavnih ulic in zaustavila ves promet. Vsi so pazili, da je n« bl pohodili, a ona sama pa je to okolnost sprejela s samozavestjo na znanje in fe, mirno stoječ na eni nogi, motrila učinek s-vojega ugleda. Kraje\Tii list Angerburga je Se istl dan na uvodnem mestu prinesel članek z naslovom: »Storklja je Tistavila prom«t v našem mestu. Ker naša štorklja ljubi družbo, ni čudno, da si je izbrala glavni trg za svoje glavno bivališče. Posebno rada j-e pregledovala robo, ki so jo prinesl« na trg branjevke. Tam si je izbrala vse, kar ji je najbolj prijalo in gorj« prodajalki, ki bi ji ne pustila veeti. Ta bi imela drugi dan na obeh nogah modre Use.« Tako je postala Storklja preko noči glavni predmet zanimanja mesta in od vseh krajev so jo prihajali ljudje gledat. Dočim v zaCetku ni ljubila otrok, je pa pozneje zelo rada sklepala z njimi prijateljstva. Ob dnevih, ki niso bili tržni, je prišla pred šolo in tam zabavala otroke. Toda, če ji je kak otrok hotel storiti kaj žalega, se je hitro kesal, zakaj že v naslednjem trenutku ga je krepko uščipnila na mesto, na katerein sedimo. Točno opoldne je vedno odletela domov, kjer jo je Cakalo mastno kosilo. Tek je imela vedno izvrsten. Najrajši je videla, Ce so bili med jedjo krog nje zbrani otroci. Medtem pa so se že začele njene tovarišice pripravljati za polet v Afriko. Toda pri tej štorklji niso opazili nobene volje do potovanja. Vežkrat je sicer dalje Casa krožila nad nrestom, toda vedno s« je vrnila nazaj. Dobila je od mestnega magistrata dovoljenje, da sme prebivati v mestnem hlevu. Konjski hlapec je svojega novega gosta sprcjel s pravim navdušenjem. Toda ne tako konji. Mcd njimi je prišlo najprej do prave revolucije, ko je štorklja skakala z enega hrbta na drugega, — kmalu pa je tudi s konji sklenila prijatcljstvo. Storklja je postala glavna oseba v bievu. Nihče ni smel v hlev brcz njcnega dovoljcnja in neposlušni konji so se pobliže seznanili z njenim kljunom. Kjer je bilo kaj novega v mestu, vedno je bila štorklja zraven. Pri nekem gasilskem sprevodu je korakala "ona kot prva in tudi pri drugih svečanostnih sprevodih je ni manjkalo. Nekoč je prišla pogledat tudi nogometno tekmo, pa ni vztrajala do konca. Najbrž se ji je zdel ta šport presurov. Toda nekoč je bilo pa gospej štorklji pozimi hudo v hlevu. Toplomer je kazal 25 stopinj pod ničlo. Sneg je ležal pol metra visoko, solnce je sijalo in vrata v hlevu so bila na stežaj odprta. Tedaj se pa štorldja ni mogla več upirati hrepenenju po svobodi. Namerila je svoje dolge korake na dvorišče in nekaj trenutkov za tem so jo angerburški meščani videli visoko v zraku. Toda že čez deset minut se je spustila-nazaj, odkoder je odletela. Hitro je odkorakala nazaj v hlev. Prvič je okusila, kaj je huda zima. Prišlo je zopet poletje, druge Storklje so se vrnile, in tudi naša je zapustila hlev in se napotila na trg. Zopet se je začelo staro življenje. Štorklja je bila sprejeta še z večjo naklonjenostjo in v Angerburg so prihajali radovedneži celo iz Berlina, samo da bi videli štorkljo, ki se sprehaja po ulicah. Toda prišel je 25. september, žalosten dan za vse Angerburžane, zakaj njihova štorklja se je tega dne pridružila svojim tovarišicam in z njimi odletela na dolgo pot. Do danes se še ni vrnila. Toda vsi Angerburžani so prepričani, da se bo štorklja spomladi zopet vrnila in prinesla v n.ihovo življenje novo zabavo.