Anton Umek Okiški. E. »Zamišljen si mladenoč pot ubira, Ko zgine mirni čas mu sladkih sanj; Povsod drugačen svet se mu odpira, S pogledom bistrim se ozira nanj. Saj svest si je namembe imenitne, Gorje, si misli, če jo zgrešil bom, Tedaj na pot kreposti stanovitne, Ostrašiti ne sme nevihte grom!« — Slavno je napredoval Umek in popeval od leta do leta, in prihajale sonadanpesmicenjegove — sestrice — zmirom lepše in številniše; prihajali so pa tudi njemu vedno gorkejši dnevi v srednjih šol najvišem t. j. osmera razredu. Bil je jako plodoviten, celo o hudih učitvah, kedar mu je zginjal že sladkih sanj dijakovskih mirni čas ter si je zamišljen pot svojega življenja ubiral na svetu. — Z ozirom na mlade svoje spomine je v Slov. Večernice zv. VI. za leto 1862 spisal domačo povest BOsrečena pravičnost", v kteri v dveh delih pripoveduje o osodi Zamanovi in Barbaretovi str. 3—63, iz ktere pripovedi se vidi jasno, da naposled, naj še tako pretijo viharji človeškega življenja, vedno srečna je bila in bode — pravičnost. Vanjo živo vpletenaje BPonočna pesem", da spremenljivo je življenje, serce žene hrepenenje, ki se ponatisnjenačita v Pesm. str. 20. 21. — V Koledarčku pa je mično zapel mladi učenki svoji nNa grobu mlade deklice" str. 45. 46, da med krilatci čaka žalostne matere. Za leto 1862 je izdal Janko P. Vijanski slovenski zabavnik Nanos, v kojem je prikazalo se mnogo mladih pesnikov in pisateljev; med njimi tudi Okiški str. 107—114: ,,Čarovnik", kako je učenecosmošolec pričaral sebi in dobremu možu dobro večerjo, ktero je nezvesta žena njegova pripravila priliznjencu pisarju, kako je vraga pregnal izpod soda in v potrebi dobil celo od žene, da ne bi je ovadil, lepo darilo. — Str. 149 — 170 nahaja se povedka s popotvanja na Koroškem med brodniki plavničarji o prečudni prigodbi, iz ktere se prav lepo spričuje naslov nPrevidnost Božja". Čudne in nerazumljive so pota božje, piše proti koncu Okiški. Sicer nam je večidel tamno in skrito, kamo merijo mnoge naklombe svete previdnosti, vendar pa imamo premnogo dogodkov, ki nam jasno spričujejo, da Bog, neskončno moder, vse v dobro obrača, naj že človek spozna ali ne. . . Ni je pa lepše in više Časti, kakor je ta, ako si Bog človeka izvoli, da je tako reči roka Njegovega opravila in vladarstva. K temu smo poklicani bolj ali manj vsi: da bi bili le vredno orodje svets previdnosti Božjel — Str. 171— 173 pa je pesem ,,Mladeneč na razpotji", ktero je nekako konec srednjih šol zložil o sebi. Mladeneč nadepoln šeta po svetu, po mestih in vaseb, povsod razgleduje vse rad, toda o pogrebu prijatlovem in o milem zvonjenji v spominu poslednje svoje osode zakliče naposled: »0 blaga presrečna dežela miru, Zakaj me nadlegate, silne želje, Serc koliko že je prispelo domii, Bežite vsi upi, in nade sladke, Kak sladko, vi raertvi! tu spite. — Glasovi nebeški, donite!« Rad je spletal Uraek vence v spomin ranjkim; rajši še o veselih prilikah v spomin živim; mnogo pa jih je spletel tudi v slov6 milim prijatlom in dobrotnikom. Koraaj jo je bil. zapel za slovo prof. L Macunu; že poči glas, da še tisto šolsko leto blagi voditelj Jan Nep. Nečasek vzame slovo od Ljubljane, toraj tudi od Ijubljenih učencev svojib. Kot iskra prešine boljše dijake hvalcžnost, da se jim vname pevska žila in da spletejo naglo ravnatelju svojerau v znamnje serčne hvaležnosti in resničnega spoštovanja ,,Venec" niičnih, krotkih pesmic, ktere svetu naj bi kazale, da dijakom slovenskim serca so res hvaležne. Verlim dijakom tem voditelj bil je Anton Uraek Okiški, osmak tedaj ali osmošolec, in po pomenljiveni že znanem pismu, ktero so ponatisnile Novice 1. 10 str. 78. 79 in Danica 1. 7 str. 54, v Vencu so njegove nSlovo VIII." iz ktere je vzeta glasilka pričujočemu spisku na čelo; nSpev" str. 13; 18* ^Domovini", sonet (Slovenski dragi svet, o Bog, ohrani); dovtipna ^Zvon sile", ponatisnjena v Pesm. str. 157— 160; rGovor obkoncu šolskega leta 1860"; ,,Zlata Praga in bela Ljubljana", ponatisnjena v Novic. 1862 1. 10, in v Pesm. str. 155. 156, in poslednja BPričujočim pesmicam" (cf. J. N. Nečasek M. str. 29). V Danici 1. 1862 popčval je Okiški najprej 1. 12 str. 91 v pomenljivi pesmi rčloveštvo v čveterem stanu" veroznansko in bogoslovno, da bi najbolji bogoslovec ne mogel bolje, in ponatisnjena se v Pesm. bere str. 64—68. — V 1. 28 nahaja se o prerani smerti A. M. Slomšeka žalostnica: nCerkev je zgubila pregorečega aposteljna, Avstrija naj zvestejšega deržavljana, Slovenija svitlo luč, ovčice Lavantinske pravega očeta in v resnici zvestega pastirja, Zgodnja Danica naj blagšega podpornika." Tedaj po dobrem prijatelju poprosim Okiškega, naj zloži kako spomenico temu preblagemu rojaku, in 1. 29. že prinese premilo pesmico »Slomšeku v spomin", ktera je natisnjena tudi v Pesm. str. 61—63. Po smerti dr. Ign. Knobleherja so rojaki njegovi nabirali darov za dostojen spominek vnjegovem rojstnem kraju, v Ljubljani in vHartumu; iz ostalega denara pa, nasvetuje Zg. Danice vredništvo v 1. 6, naj se odloči spodobno darilo za najboljši slavospev njegovega življenja in delovanja med zamorci, ter poziva mladenče slovenske, verle pesnike, naj se lotijo slavnega dela, kteremu naslov naj bode AbunaSoliman. V 1. 36 pa naznanja Danica vesela, glejte! že te dni — tedaj še pred koncem povabilnega leta 1862 — smo že imeli v roki dokončan slavospev, ki upamo, da bode slava našemu rojaku in Slovencem, lepotiček našega mladega slovstva, veselje naše mladine in posebno primeren za slovenske šole ter pripraven v vsaki hiši za domače branje, kakor imajo na pr. Italijani dela svojih slavnih in čednih pesnikov in rojakov in jih vedno prebirajo in veliko iz glave znajo. Poslal nara je pa slavospev z Dunaja naš mladi pesnik, znani gosp. Ant. Umek Okiški. Da je kaj izverstnega, nam je porok pesnikovo ime. Skerbeli bomo zdaj za lično Knobleberjevo podobo v majhni obliki za «a čelo, potem se bomo popečali za prav ličen natis. Med tem spisuje g. Umek še življenje ranjcega provikarja, ki se bo pridjalo slavospevu, in prišle bodo bukvice na svitlo, prej ko se bo dalo i. t. d. — Kar smo 1. 1858 obhajali stoletnico rojstva Vodnikovega, rasla je slovesnost ta od leta do leta. V duhu domačem pa umetnem se je veršila v čitalnici Liubljanski vzlasti 1. 1862, kedar je za Vodnikov god zložil bil in govoril A. Okiški prekrasno spomenico: ,,Pevec buditelj", ki je kakor pravijo Novice 1. 6 str. 47, po svojem zapopadku in po^besedi posebno globoko seglo vsim pričujočim v serce. Natisnjena je 1. 7 pervikrat, drugikrat pa št. 5 1. 1875, ko se je o isti priliki v čitalnici bila ponovila; v Pesm. gl. str. 56—60. Umerl je v Novomestu mili mu prijatelj in mladi dijak, pesnik L. Engelman JNožarjev, in v Novicah 1. 26 postavi Okiški »Spominek na prijatlov grob", kjer opeva dobo prijateljsko in delovanje prijetno, dokler sta v daljave še gledala prihodnje, ali sedaj, pravi Umek tako pomenljivo — BRosi oko naj v tamne globočine, — Za tabo gledam v jasne visočine" — in nadaljuje k sklepu: Tedaj počiva, pridno djanje tvoje, Da sklenil mlado si življenje svoje? Miruje um! — Samoten jaz stojim,Da! skenil si — Bogu te izročim, Zapcrtega te v grobu pesem poje;Mileje solnce naj te tam obsije, — Davgrobusi? — Alj čujem, ali spim?Zavetje sprejme lepše domačije!v V Glasniku 1. 1862 je zv. VIII. št. 1 Okiški dal na svetlo ,,Sonet", kjer s popotnikom po tarnnih in svitlih krajih primerja dragi svoj rod, kteremu v dobi novi vsako leto sreče več bo dalo, če bode duh krepak ga vedno vodil, kar iraa v Pesm. str. 132. — Št. 4. str. 121, 122 zložil je po Horacijevem geslu: BMulta ferunt anni venientes commoda secura, — Multa recedentes adimunt" — pesem nDvojne leta", kjer popeva, kako prikaznim v stvarjenji, v času in prostoru, podobni so obrazi v življenji človeškem. Naravi pride čas pomladi in čas razpada; tudi človek na zemlji živi sploh dvojne leta, hiti navkviško, dokler raste krepost telesna in moč duha, a kedar oberne let prijetnih se tečaj, v nezmožnost prejšnjo človek gre nazaj . . . Letanje prejšnje hoja je počasna, — Okoraost težka prejšnja lahka moo; — Očem svitloba solnčna manj je jasna, — Berli en čas in pride groba noč. Pa novi cvet v spomladi novi klije,In gori zaupljivo se ozira, In drugo jutro pride lepši zor;Navdaja ga v slabosti čudna moč, Tako človeku srečnemu odkrijeV deželo srečno pot se mu odpira, Se unstran rajske zemlje mili dvor.Kjer dan bo večne slave, nikdar noč! V št. 9 in 10 popisal je dokaj mično »Potovanje za Savo" z učencem prijateljem že o pustu 1. 1859 — iz Ljubljane čez Vače na Savo, Zidani most, Radeče, Boštanj, Šent-Janž — o navadnih pustnih veselicah sim ter tje z bistrimi opazkami. — Venec dosedanjega delovanja njegovega pa je bil ogovor, s kterim se je v imenu gimnazijskih učencev ob daritvi šolskih daril poslovil od šolskega leta 1862 pervak 8. razreda, občecenjeni gospod Umek Okiški. Da ni čudo, da so pričujoči vsi, mladi in stari, kterim serce bije za domovino, močno ginjeni bili po krasnem govoru njegovein in da so mu živahni slava-klici doneli od vseh strani bolj kakor je morebiti marsikomu ljubo bilo, jiin bo kazal govor, ki se je takole glasil: Slovo od ljubljanske gimnazije, pravijo Novice 1. 32, kjer je natisnjen prosti govor s pesniškim slovesom (v Pesm. str. 23. 24) vred: Obvaruj Bog vas, ljubeznjive leta ... Ostani zdrava mi Ljubljana bela... Vi griči, trate s cvetjem nasajene, Ob mestu ravno polje krog in krog . . . In vi tovarši, zdravi! — Eadovali Smo skupaj se v ljubezni mnogo let. Dan sije, zginil jutra svit je zali, Pogumni se razidemo med svet. Iz serca kličem vam med sjajnim krogom: Hodite radostni in srečni, z Bogom! —