111111111111 • 111111 > ■ 11 ■ IM111111111 M1111111111111111111111111111111111 • - . • :__________________________________________________ DRUGI TEČAJ. III. ZVEZEK. L > Izhaja vsake tri mesece po enkrat. Velja cel tedaj 8 gol. '< VREJUJE IN IZDAJA dr. ANTON MAHNIČ, profesor bogoslovja. • V GORICI. HIL ARI JANŠKA TISKARNA. 1890. * fr* & Obseff. Naši realisti pa realizem. Vvodm Realizem — iz lesa se izvaja iti kaj je. Tudi umetnik mora biti realist. Glavna točka, v kateri se ločimo od novih realistov. Realisti, ki niso realisti . . . str. 257 Narodno prvaštvo. Kako naravno je človeku pokoriti se viši oblasti. Ljudski tribuni. Narodni prvaku La tn os ti narodnih prvakov. Ali imajo slovenski liberalci te lastnosti? . . . „ 266 Katoliški duhoven pa volitve . . . . „ 27J Slovenski katoliški shod. Spet ljudska sola. Kako slovenski Vzavezni“ učitelji pišejo in mislijo. „Napredeknaših učiteljskih „zaveznikov.“ Katere liste podpirajo učiteljski * zavezniki.u Njih nazori o duhovnikih. Dve Usedi za sklep. Reakcija! . . „ 2S2 Pisma brezvercu o najvahiiših flozojijskih in verskih vprašanjih. J Ir. Nazor novodobne Kantove šole o poČetku sveta. Pojem večnosti. NadaIjni razlogi za bivanje Boga ... „ ^^5 Socijalistični skrajni nazori o ženstvu. . , . „ A.ksakov — Solovjev o ruski cerkvi . . w j>/j» Sv. Pavel razlaga razna politiška in nepolitiška vprašanja. ITI Polemika sv) Pcrvla . . . . . „ 321 Listek: h dnevnika Stefana Hodulje . . . . 326 Akademija 19. veka . . . . . r 33O Brus“ . . . . . » 343 Raznoterosti: Katolilke lote v Bolgariji. — Nase telo in mi. — Češki glas o Rimskem Katolikuu. — Zaupnici . . . v 34J Na znanje. „Rimski Katolik“ izhaja štirikrat na leto, in sicer: koncem januarija, aprila, julija in oktobra. Vsak zvezek obsega vsaj 9G strani. Rokopise sprejema vredništvo : dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja v Gorici. Opravništvo lista: „Katoliška Bukvama11 v Ljubljani. Ista bukvama sprejema naročbo in naročnino. Posamezni zvezki se prodajajo po 50 novcev. Naši realisti pa realizem. Vvod. V vsaki dobi nahajamo ideje, katere več ali manj v-plivajo na duševno gibanje živečega roda. Se skrivnostno močjo prešinja ideja svoj vek; polastivši se duhov, vse preobraža, vse preraja; nove tvorbe vstajajo i/. mrtve snovi. O pretvarivni moči idej velja nekako isto, kar govori Božje pismo o sv. Duhu : ,,Poslal boš svojega duha, in pretvarile se bodo (reči), in preosnovil boš obličje zemlje“. ') Moč ideje se pa pred vsem javlja v umetnosti. O tej hočemo govoriti. Nekaj desetletij je še le, odkar smo začeli Slovenci gojiti umetnost na slovstvenem polji. Gotovo pre-važno je za tak narodič, od katerih nazorov se da voditi v slovstvenem delovanji; ker, ako jo vkrene na krivo pot, bo brezvspešno gubil svoje moči, kar mora biti zanj tem osodniše, čim manji je. Ni davno od tega, ko seje pri nas povdarjal idealizem. A danes smo vže vsi polni realizma. Pa čudno je, da ni hotel niti nekdanji apostelj idealizma — Stritar — razložiti, kaj je idealizem, niti hote sedanji realisti povedati, kaj je realizem. Mi smo sovražniki nedoločenih pojmov, načel. A prepričani smo, da tudi naša mladina, ki zajema duševne hrane iz pisanih virov naših leposlovcev, bodi si idealistov ali realistov, je željna luči. Zakaj ji vender vedno še skrivate to luč! Namesto zdrave hrane jasnih pojmov, pogrevate ji vedno le stare fraze, da se človeku vže studi. Nehote nam prihaja tu v spomin, kar piše neki italijanski kritik o pisatelji De Sanc-tis-u. Povabil je bil v Napolji dijake k predavanju, v katerem jim je obetal razložiti nauk o verizmu. Toda v celem govoru, ki je potem tiskan obsegal nič manj kot sedemdeset strani, ni ukaželjnim mladeničem povedal, kaj je verizem, akoravno so prav za to prišli ga poslušat. Tako je 1) Ps. 103. 31. 258 NAŠI REALISTI PA REALIZEM tudi pri nas. Denimo le mesto verizma besedo realizem. Pisarijo leta in leta, a kaj prav za prav hočejo, kaj misli- jo, tega nam ne povedo. Kaker smo se tedaj lani na tem mestu razgovarjali o idealizmu, tako hočemo nekoliko pojasniti nič manj važno vprašanje o realizmu. Kar pa pred vsem namerjamo, hočemo lepi, čestitljivi besedi „realizem, “ ki se dandanes ravno tako zlorabi, kaker »idealizem," določiti njen pravi pomen, da vsak vidi, koliko smemo verjeti našim najnovejšim leposlovcem trdečim, da so »zdravi realisti." Kaker smo pa govore o idealizmu ocenjali spise prvega slovstvenega idealista na Slovenskem — Stritarja, tako se bomo predrznih teoretični razpravi o realizmu dodati oceno pisatelja, kateri je po našem mnenji glavni zastopnik no-I vejšega realizma — dr. Iv. Tavčarja. Ob enem se bomo pa tudi spet ozirali na slovenskega realista v vezani besedi — pesnika Aškerca, o katerem smo sicer večinoma vže izrekli,, kar smo mislili. Realizem — iz česa se izvaja in kaj je ? Realizem, realist se neposredno izvaja iz besede realen. V navadnem življenji se jemlje „realno" v dobrem pomenu. Vsak ima rad »realno" blago ; tudi Žid, da lože slepi občinstvo ter draže prodaja svojo robo, da javno naznaniti, da se pri njem dobivajo le »realni" izdelki. Realno je tedaj, kar ni ponarejeno, kar ni le na videz, ampak v resnici tako. Vže ta ljudski nazor se bistveno zlaga z onim, kar uči filozofija o realnem. Ne da bi pa hoteli celega nauka o realnem razvijati ali določevati razne pojme, katere ima v filozofiji beseda »realno." Vzemimo tu najbolj navadno določitev: realno se zove, kar ne biva le v mislečem duhu, ampak tudi zunaj njega ; kar biva samo na sebi, objekt, neodvisen od spoznajočega subjekta. Zatorej se realno večkrat kot objektivno bivajoče nasproti stavi onemu, kar si subjektivno, poljubno domišljamo. Še bolj nam ta pomen pojasni etimologija. Realno se izvaja iz korenike „res" t. j. reč. Potemtakem je realno, NAŠI REALISTI PA REALIZEM 259 kar se prilega reči. Reč je pa nekaj, kar biva, kar ima resničnost zunaj naše misli ; tako tedaj znači realno nekaj na sebi resničnega, objektivnega. Potemtakem je realno vse, kar biva ali eksistuje. Bivanja se pa razločuje dvoja vrsta : bivanje Božje, ki je samo od sebe, pa bivanje stvari, katero je od Boga. Tako je tudi realnost dvoja: Božja in stvarstvena. Tudi poslednja je prava realnost, dasi prav za prav izgine, ako jo primerjamo z Božjo. Da celo navajeni smo, stvarstveno realnost smatrati za realnost v pravem pomenu, mej tem ko se nam nestvarjena realnost, realnost Božja, kaže kot idealnost. A to se godi Je vkoliker je Bog konec, po katerem imamo težiti, da se v združenji ž njim čeznaravno spopolnimo. Ta popolnost, ako jo primerimo se sedanjo, za nas ni še realna ali resnična, ampak idealna. Dejanstveno pa obstoja ona ravno v neločljivem združenji z najvišo realnostjo, ki je Bog. Beseda „realnost“ se navadno jemlje v ožišem pomenu, o stvarstveni, naravni resničnosti. V tem pomenu jo jemljemo tudi mi. Realizem je potemtakem naziranj?, po katerem se ima človek, karkoli misli ali včinja, ozirati in opirati na to, kar realno biva. Kar biva resnično, se mora kot tako priznati ter ž njim računiti. Realističnemu naziranju se pred vsem prilega epiteton zdravega, razumnega naziranja, ker eno obvaruje človeka, da se ne da speljati sanjarski domišljiji v omotljive visočine, iz katerih se strmoglavi prej ali kasneje in žalostno pogine. Realist stopa trezno, vedno po trdnih, zanesljivih tleh, in kar misli, zaključuje ali dela, je trajno, neomahljivo. Tudi umetnik mora biti realist. Močno se moti, kdor misli, da izključujemo iz umetnosti realizem. Tudi tu ga smatramo nič manj potrebnega kaker idealizem. Umetnik, kateri zanemarja realistično stran v svojih umotvorih, ni umetnik, ampak fantast. Dvoje moramo namreč ločiti pri umetniji: idejo in obliko. Idej zajemaj si umetnik v nevidnem, če?naravnem 260 NAŠI REALISTI PA REALIZEM svetu. Ne tako oblike. To mora posnemati iz stvarstva, katero ga obdaja. Spoznavaj torej pesnik naravno realnost, študiraj tvorbe naravnih sil; opazuj življenje v raznih pojavih in vglobi se v skrivnosti človeškega srca, da mu bodo znane vse njegove želje, vse strasti, vse sile, katere gonijo i posamezne ljudi i cele narode. Ni pač proizvodov bolj puhlih, kaker so proizvodi mladih pesnikov, romanopiscev ali celo dramatikov, kateri ne poznajo sveta in življenja nego se zemljevida in iz šolskih knjig, kateiim podaje edina domišljija vso snov za poetiške tvorbe. Taki proizvodi so enaki mehurčku iz mila, ki se za hip blišči v zlatih barvah, potem se pa razpeni, ko bi trenil. Glavna točka, v kateri se ločimo od novih realistov. Tu pa pridemo do glavne točke, po kateri se ločimo od novih realistov. Mi pravimo: Umetnik jemlji naravo, življenje za podlago svojim umotvorom, toda nikar ne ob-tičaj v niži realnosti; marveč realno življenje in narava bodi snov, katero oživlja in znova oblikuje umetnikova ideja. Z drugimi besedami: v umetniji družiti se mora realizem z idealizmom. Naši realisti pa učijo : Umetnik vpodab-Ijaj naravo, življenje tako, kakeršno je. Poezija, kaker opomina Stritar, mora zapustiti nadzemske višine ter bližati se bolj in bolj zemlji, resnici- Mi tedaj ne moremo odobriti realizma v umetnosti brez idealizma. Razlogov za to imamo več. Prvi razlog je nazor, ki so ga ljudje vseh časov imeli o umetnosti. Umetnost je veljala vedno za nekaj nenavadnega, ne vsakdanjega. Ona je hči nebeška, katero nam božanstvo pošilja na zemljo, da nas razvedruje, tolaži, povzdiguje, vnema za više reči. Zatorej se umetnijski izdelki ne oblačijo v vsakdanjo prozo, ampak v praznično obleko, kakeršna je v poeziji vezani govor. Zatorej so obdajali vselej umetnikovo glavo z nebeškim žarom, s češčenjem in občudovanjem se je vedno izgovarjalo njegovo ime. Kaj tedaj podeljuje umetniku toliko vzvišenost, kaj ga dela božjega ? Njegova tvarilna izvirnost. NAŠI REALISTI PA REALIZEM 261 — Umetnik je stvarnik, kaker so vže nekdanji Grki prvaka mej umetniki, pesnika, nazivali stvarnika — noiTjzrjs. U-metnik nekako posnema Boga-stvarnika. Kaker je v začetku Duh Božji plaval nad vodami ter s tvarivno močjo presnavljal prvine svetovnega kaosa v nove oblike, tako plava tudi umetnikov duh nad mrtvo snovjo, da jo po svoji ideji pre-osnuje in ji da novo obliko, novo bivanje. Ko bi hoteli umetnika vklepati v meje čisto naravnega realizma, potem ne vemo, zakaj bi ga stavili nad druge ljudi. Ako ne sme slikar drugega predstavljati, nego le kar je v naravi, ako se vrhunec slikarske umetnosti doseže s tem, da nad vse točno in zvesto vpodabljamo naravo v raznih prizorih, potem ne vemo, zakaj bi ne dali pred slikarjem prednosti fotografu ? In čemu bi še potovali v daljna mesta vedrit si duha, ogrevat srce o slikah imenitnih umetnikov ? Boljše bi pač bilo odpreti oči ter umetniške predmete opažati v originalu, v resnici, namreč opažati naravo, ljudi, življenje. Kak pomen bi imela še umetnost ? In po čem bi se potem ločil ali celo odlikoval pesnik od kronista ali zgodovinopisca ? Menim celo, da nam poslednji odpirajo čistejši, zaneslivejši vir realnosti, življenja, kakeršno je, nego pesniki.... Nam se zdi nazor golega, naravnega realizma, v umetnosti popolnoma kriv. Sploh teži človek vedno od realnega sveta po višem. Ravno zato je prijel od stvarnika raznih zmožnosti; po različnosti poslednjih in njim primerno je tudi človeški duh svoje teženje in delovanje različil v razne stroke. Ima razum. Akoravno se pričenja razumno mišljenje pri čutni realnosti v naravi, vender nikaker ne obtiči tukaj, ampak se vspeuja više, dokler ne pride do prvega, najvišega vzroka vsega bivanja. Vsaki znanosti je realizem podlaga, na kateri se jame vzdigati poslopje, ki se čedalje bolj po-vzarja ali idealizuje, čim bolj raste kvišku. Smoter vseh zua-nosti je sploh duhu od niže, čutne realnosti odpreti vhod v viši, nadčutni svet idej. Isto velja o umetnosti. Znanost zadeva razum, umetnost pa srce, ali bolje čute in strasti. Naloga umetnosti je čute očišeati in oplemenjati, strasti pa brzdati. Kaker se tedaj razum, pričenši svoje delovanje pri niži ieal- nosti dviga više in najde še le v idealnem teženji popolnosti in vtelie, tako mora tudi umetnik naravni realizem spojiti z čeznaravnim idealizmom, da mu bo mogoče blagodejno in človeku primerno vplivati na zazvoj srčnih čutov in strasti. Vemo pa, kaj nam bodo vgovarjali moderni realisti: Varniše je ostati na zemlji, pri življenji, kaker dvigati se v omotne visočitie vašega idealizma. Cim više letite, tem bolj se oddaljujete od resnice, tem bolj nepraktični postajate. V vašem idealizmu spuhti slednjič ves realizem ; vaša poezija ni za človeka. Ne pa. Naš idealizem ni sestavljen iz sanj, katere si snuje razburjena domišljija ali verski fanatizem. Osnovna podlaga našega idealizma so verske resnice, kaker tudi resnice naravnega spoznanja. Te resnice imenujemo ideje. Ideje so pa misli večnega razuma Božjega, katerih odsev se nam javlja po stvarstvu in po razodenji. Te ideje imajo prvič glede nas realno veljavo, ker niso poljubna tvorba naše domišljije, ampak imajo realno podlago v stvareh, a tudi realno ozadje v Božjem razumu. Vkoliker so pa ideje misli Božjega razuma, imajo kaker Božje bistvo, od katerega se ne dajo ločiti, najvišo, neskončno realnost. Po našem idealizmu se tedaj ne oddaljujemo realnosti. Ali ločimo boljše : Oddaljujemo se sicer od stvarjene realnosti, toda v isti meri bližamo se nestvarjeni realnosti, Bogu. Res sicer, da je nevarno spuščati se v idealne visočine, a če plazimo kvišku po lestvi istih idej, katere nam je Bog sam iz nebes razodel po Jezusu Kristusu, stojimo trdno, neomahljivo. Tako se tedaj naš idealizem spaja z najpopolnišim realizmom Umetnost krščanska ni nič manj idealistična, kaker je realistična. Sloneč na podlagi naravnega realizma, dviga se s pomočjo idealizma proti neskončno realnemu bitju, da privede človeka k združenju s tistim, v katerem sti v dveh različnih osebah v eno bistvo od vekomaj spojeni Moč in Ideja (Oče in Beseda) se svetim Duhom, ki nas se svojo milostjo sposahlja za tisto življenje, kjer naj viši idealizem prehaja v naj viši realizem ; ker, kaker spričuje pismo, gle- KAŠI REALISTI PA REALIZEM 263 dali ga bomo ne v zrcalu — idej, ampak kakeršen je — od obličja do obličja, v nestvarjeni realnosti. Realisti, ki niso realisti. Nismo pa še pri konci z našimi »realisti. “ Vsa čast jim sicer, da so se odpovedali častnemu imenu idealistov, ker o ideali/mu ni bilo nikdar sledu pri njih. To bi se bil moral tudi Stritar vže davno spovedati, a ne se šopiriti pred slovenskim svetom v zlatem perji idealističnih fraz. No pa, da bi li resnično hoteli ostati vsaj »realisti" t. j. da bi nam naravo, življenje slikali, kakeršno je v resnici ! Seveda bi jim ne mogli še dati častnega imena pravih umetnikov, ker umetnosti ni brez idealov, vender bi jim bili hvaležni, ker bi nam vsaj razkrivali tajnosti življenja in nas seznanjali z dejanskimi razmerami: akoravno bi nas ne blažili, ne povzdigovali, bi nas pa vender podučevali. Toda žalibog, da moderni realizem je tako malo realizem, kaker idealizem, in njegovi gojitelji zaslužijo ravno tako ime realistov, kaker idealistov. Ne eno ne drugo niso. Čudno res in nerazumljivo ! Odpovedali so se idealom iz ljubezni — kaker trde - - do realizma, a izkopali so idealizmu samemu grob! Poglejmo li ! Dovolj omeniti par glavnih zastopnikov tega realizma : Zole, Turgenjeva, in — si licet parva com-ponere magnis — našega Tavčarja pa Gorazda. Kdor je | prebral le eno povest realistov te šole, mu je pač jasno, da bistven znak njihovega realizma je prav za prav negacija vsega realnega v najvišem pomenu. — Negacija izraža se povsod in na razne načine. Negacija verskih in naravnih resnic s tem, da se obujajo dvomi o njih, da se očitno ali prikrito uči materijalizem ali panteizem, da se poveličuje črna vsoda, da se smeše cerkveni obredi in verske šege pobožnih kristjanov. Negacija v naravi s tem, da se mesto kreposti poveličuje greh, da se dramijo in netijo živinske strasti, da se mično opisuje dvoboj ; brezbožnost in nenrav-stvenost sta predmet njih umetnosti. Negacija lepega; saj ti realisti ne opisujejo nego grde strani človeškega življenja, njim ni nič na svetu realno, nego kar je vmazano; povsod vidijo samo blato, kaker vidi črv le gnjilobo, v kateri se pase. Berimo njih romane in povesti ; ali najdemo eno ženo, da bi ji bila sveta zakonska zvestoba, eno dekle pošteno, eno nevesto, da bi se ženinu ne izneverila ; enega duhovnika, ki bi čutil katero višo potrebo nego se pitati in debeliti, enega junaka, ki bi nesrečno ne končal ali v dvoboji ali se samovmorom ! In če tudi ima kdo kaj dobrega na sebi, glejte, mora biti — blazen ! Povsod le tema, nikjer razvedrilne luči, povsod le rane, otekline, povsod gnji- loba ! Bog sam, ako ga še imenujejo, je nevsmiljen trinog, ki človeka nikdar ne vsliši, ampak ga trešči v pogubljenje ravno takrat, ko ga je najgorečniše molil, da bi zlo odvrnil! Vprašamo : je li to realizem ? Je narava, je življenje res tako, kaker je nam slikate vi? Potem ni človeštvo nič drugega nego nezmerna uruhal tatov, sebičnežev, nečistnikov, prešestvavcev, dvobojnikov, samomorivcev, norcev; človeštvo — zlobna, nepoboljšljiva druhal ! Huj, človeka kar groza pretrese ! Tudi v novi Italiji se v sedanji dobi razcvita te vrste realizem, pravijo mu verizem, njih aposteljem pa veristi. Ista moka. „11 vero“ pometija Italijanu, kar se reče po naše resnično, realno. Kaker naši realisti, tako trdijo tudi italijanski veristi, da ne opevajo nego le kar je realno, resnično, kar je golo življenje — „il vero, il solo, il nudo vero“. Toda čujmo, kaj jim odgovarja domači kritik: „Nelle poe-sie, universalmente parlando, vi e poca realta, meno verita, nessuna vita.“ Tako je tudi z našimi realisti. Njih realizem, kaker laški verizem, je „lucus a non lucendo.“ Mi tajimo odločno, da se sme tako naziranje v umetnosti imenovati realizem. Kaj je realno ? Vse, kar biva. Zatorej je realno, resnično, „verum,“ „il vero,“ isto, kar bivajoče — ens — das Seiende. Verum et ens convertuntur. Kaker smo pa zgore razložili, nam naši „realisti“ slikajo le slabo. Slabo pa nima bivanja, ampak je negacija bivajočega. Slabo, katero i-menujemo bolezen, je negacija ali pomanjkanje zdravja, ki je dobro bivajoče na organičnem telesu; greh je negacija ali privacija lastnosti, od katerih je odvisna nravstvena dobrota človeških dejanj. Itd. Ako je tedaj slabo negacija bi- NAŠI REALISTI PA REALIZEM 265 vajočega, smemo trditi, da je slabo nič — nihil. To je znani nauk vseh zdravo mislečih filozofov. Le dobro ima bivanje, slabo ga nima, dobro je nekaj, slabo je nič. Da bi tedaj naši „realisti,“ potem ko so zatajili idealizem, slikali vsaj življenje, naravo, kaker biva resnično — priznali bi jim radi častno ime realistov, tudi zdravili realistov, ako jim vgaja. Nič ne de, ako bi pri tem razkrivali in opisovali, kar je v naravi in življenji pomanjkljivega ali slabega. Tega ne taji nihče. Da, slabo je, dosti ga je. A slabo je — ponavljamo še enkrat — na dobrem, kot njegova nepopolnost, To slabo ni pa toliko, da bi dobro pod njim zginilo, ker potem bi se moralo vesolstvo pogrezniti v nič, v nirvano. Zatorej ostane stvarjeno dobro vedno še predmet, s katerim se bavi človek, da pride po njem k najvišemu, nestvarjenemu dobremu. Zatorej sme umetnik slabo le kot tako, kot nebistven privesek, izražati, da po njem osvitljuje dobro in njegovo nezmagljivo moč. Funda-nientalna ideja, kateri se mora pokoriti umetnik, je: dobro je pozitivno, je od Boga. slabo pa nima pravice do bivanja, ono bo podleglo konečno dobremu. Oblast nad slabim je pa dana človeku v prosti volji, s katero more vspešno se boriti proti njemu, dokler si ga ne vpokori. Le to naziranje jači v človeku moralno krepost in ga spodbuja, da teži po višem. Naši realisti pa delajo ravno nasprotno. Ne dobro, ampak slabo jim je glavni, edini predmet ; dobro pa jim služi le v poveličanje slabega. Ne da bi bili zadovoljni se slabim, ki se nahaja v življenji, ga iščejo tudi tam, kjer ga ni, si ga na vse načine izmišljajo, si ga navlašč stvarjajo v svoje namene. Ako je pa slabo glavna, absolutno gospodujoča sila v naravi, kateremu dobro neizogibno podleže, potem je brezvspešno, nespametno vstavljati se slabemu ali vspenjati se po dobrem, potem neizogibno drvimo v slabo, potem smo žrtev, voljo in vse moči morečega, vsako krepost vničujočega fatalizma ali pesimizma, ki je grob vsakemu idealnemu teženju. „ Real isto “ tedaj, ki ne poznajo »realnosti “ nego v njeni negaciji, v njenem niču — imenujemo po vsej pravici — nihiliste, njihov realizem — nihilizem. Dr. Mahnič. —-—7fr-~ i " ------ Narodno prvaštvo. . Prvaška stranka !.............. Kar si stvarila, nima nič obstanka, Nič neče več ti vshajati in rasti; Vsak dan si manjša — kdo to ima v časti ? Več ne pomaga nobena ,,banka11. Nekoliko se časa gospodari Z ležjo, zvijačami in sleparijo, Nazadnje vsak ležnik se sam pokvari. Otroci pen se zlasti veselijo, Odrastli človek vmiče se prevari: Torej zapri že svojo kramarijo.“ Stritar. Dunajski soneti 1873. l. Kako naravno je človeku pokoriti se viši oblasti. Tako je bilo in bo, dokler narava človeška ostane, kar je. Ne le da človek z razumom spozna svojo odvisnost od neskončnega bitja, ampak čut odvisnosti je v njem tako globoko vko-reninjen, da mora tudi v konkretni prikazni imeti avktoriteto, kateri se pokori Nikomur ni sicer prijetno biti podložnemu; neko nagnenje v človeku se celo vpira vsaki odvisnosti, in ven-der vsak razvidi, da podložnost mora biti; in ravno to nam priča, da ono protivno nagnenje ne more biti naravno. Da, naravno je človeku biti odvisnemu. Naj se li zatrjuje: vsi smo enaki! Enaki smo po naravni konstituciji, vkoliker je vsak zase. nikar pa vkoliker živimo v društvu. Nikdar ni človeštvo, ne v večili ne v manjših skupinah, živelo kot absolutno neodvisno. In ko bi tudi hoteli proglasiti narode za absolutno neodvisne, izbrali si bodo sami svoje glavarje. Vzemimo pastirje na paši. dijake istega razreda: akoprav so po poklici vsi enaki, vsi več ali manj iste starosti, vender našli bomo, da eden ali drugi nadvladuje mej njimi, eden, kateremu se drugovi klanjajo kot nekaki avktoriteti. bodisi da si jo je pridobil z izredno bistrostjo, se zgovornostjo ali z drugimi odlikovalnimi lastnostmi. To se pa godi neprisiljeno, kot nekaj, kar se razume samo ob sebi, kar je naravno. Človeška narava je bistveno družbinska. Družba pa, da more obstati, zahteva gospodujočo avktoriteto, kateri se pokore posamezni udje. Kaker je tedaj človeku vse, kar je naravno, samo ob sebi razumljivo, kaker se vsak vda naravnemu nagonu brez vporekanja, tako je naravno klanjati se avktoriteti, vbogati. * * * Vpraša se, kdo je poklican, da vlada, in od kod dobiva njegova avktoriteta zavezavnost nasproti drugim ? Ker so po naravi vsi ljudje enaki, ne more nihče golo iz sebe izvajati oblasti nad drugimi Vse očetovstvo, in torej vsa oblast na nebu in na zemlji, izhaja iz Boga Očeta — uči sv. Pavel.1) Ni je oblasti nego od Boga. 2) Vsaka vezavna avktoriteta, vsako vodstvo dobiva moč le od zgorej. Sicer pa podeljuje Bog ljudem to oblast na razne načine. Ceznaravna oblast v katoliški cerkvi, katera sposablja duhovnika, da vodi druge k čeznaravnemu koncu, dobiva se s polaganjem rok v posebnem sakramentu; posebno poslanje pavsled Božjega pooblaščenja določuje posvečencu vernike, katere ima voditi k večnemu življenju. Drugače prejemajo svojo oblast tisti, ki vladajo posvetna kraljestva. Kaker ni Bog sam neposredno vstanovil svetne države, tako tudi ne postavlja pozitivno njenih oblastnikov. Obve-zavna avktoriteta posvetnih vladarjev se marveč rodi naravnim potom ter je večinama rezultat osobnih prednosti pa druzih, od posameznika neodvisnih okoliščin. V viharnih čaših, ko se maja obstoječi red povspne se naravno nadarjeni junak, z modrostjo, s hrabrostjo, z nevstrašenostjo reši domovino, narod, društvo ; s tem si pribori priznanje in hvaležnost, rešeni se jamejo nanj ozirati kot k svojemu rešitelju, očetu. S tem je dejansko priznana njegova vrhovnost, avktoriteta. Kaker brž se je pa razmerje vrhovnosti od ene strani, pa podložnosti od druge toliko vtrdilo, da se ne da več rušiti brez kaljenja javnega miru in druzih pogubnih nasledkov za javni blagor, dobila je njegova avktoriteta zaveznost, in tako je na dotičnega prešla oblast, o kateri spričuje sv. Pavel, da je od Boga: 011 je od Boga postavljen, postaven vladar, in podložniki so dolžni v vesti vbogati ga. 2. Ljudski tribuni. Poleg postavne, neposredno ali posredno od Boga izhajajoče obvezavne oblasti v cerkvi in državi, se v narodih navadno javlja še neka tretja avktoriteta. Ta ne veže sicer v vesti, ker se opira na prosto priznanje javnih zaslug ali drugih odličnih last- ‘) Ef. III. 14. 15. 2) Rim XIII 1. nosti, priznanje, ki se ravno tako lehko odtegne, kaker se je dalo ; vender je taka avktoriteta večkrat silovitejša, kaker postavna, ker jo podpira osebno prepričanje in neprisiljena ljubezen do moža, ki si je znal se svojimi vrlinami vpokoriti duhove. To je avktoriteta ljudskega tribunstva. Vže stara zgodovina nam kaže več ljudskih veljakov. Znana so imena Aristida, Temistokleja, Perikleja, imena glavnih Rimljanov iz časa ljudovlade. Tudi srednji vek, akoprav je država slonela na temelji nedotakljivega prava božjega, in vse preoblikujoč globoko segala v javno in zasebno življenje narodov, se je vender vpliv ljudskih tribunov večkrat silovito pojavil. Rodovitnejša tla ljudskemu tribunstvu je pripravil v no vejšem času odpad od katoliške cerkve in iz njega izvirajoči ra-cijonalizem. Poslednjega nauke je Rousseau vpotrebil na soci-jalno-politiške razmere; z njegovim „eontrat social1' je dobilo ljudsko tribunstvo novo, načelno vtemeljitev ter postalo sredstvo, katerega se poslužuje ljudstvo, da si vkročuje vladarje ter jih, kot edini samooblastnik, odstavlja, postavlja, njihovo oblast omejuje, kaker mu ljubo. Rousseau-ova teorija je podelila narodnemu tribunstvu nedotakljivost: a ob enem je je postavila kot samovoljno oblast nasproti cerkveni in državni avktoriteti. Ljudsko tribunstvo je v novejšem času velesila, ki je vže zmajala veliko prestolov. Revolucije spočenjajo in vodijo narodni tribuni Znano je, kaj pomenijo imena Mazzini, Cavour, Garibaldi v zgodovini po revoluciji zedinjene Italije. Kdor hoče dandanes vplivati na spremembo obstoječih razmer, kdor hoče izpodkopati veljavo vladajočih oblasti, skuša se pred vsem prikupiti veliki množici, vzgojiti si jo za svoje namere. Od zdolej navzgor se skuša vzdigniti, preosnoviti obstoječi red. Znano je, kako izvrstno razumejo v tem zmislu Mladočehi zoriti veliko množico za svoje težnje. Pri vseh narodih in narodičih nahajamo dandanes čudovito tekmovanje za ljudsko prvaštvo. In trditi pač smemo, da ni v naši dobi važnišega faktorja v državnem in narodnem življenji, kaker je ljudsko tribunstvo. Ne pa, kaker bi morda hoteli trditi, da je to prvaštvo vže samo na sebi slabo ali da bi moralo cerkvi in državi biti pogubno. Nikaker, marveč ljudstvo samo potrebuje in zahteva nekako posrejevanje mej seboj in najvišo oblastjo. Prav je ter naravno, da se v imenu ljudstva na viših mestih oglašajo možje, ki so v neposredni dotiki z ljudstvom samim, ki so iz njega izšli, ki so si znali pridobiti njegovo zaupanje; in gotovo si morajo najviši oblastniki sami želeti narodnih voditeljev, ki vselej in odkrito javljajo mišljenje in čutenje, zahteve in želje podložnega ljudstva. Ljudstvo samo pa ni tudi snov, ampak organična skupina mislečih in hotečih posameznikov, ima torej kot tako svoja naravna prava, katerih mu ne sme nihče kratiti. Žalibog, da je ravno vladarski absolutizem, kateri se je izcimil iz reformacije in na- čelno vtrdil v panteistični filozofiji, po katere nauku je država bog, začel brezobzirno v blato teptati naravna prava podložnih narodov, vduševati še toliko opravičene individuvalne težnje. To je povspešilo rast ljudskega tribunstva. Protinaravnemu pritisku se vstavlja naravni čut. Centralizujoči absolutizem je sam izzval proti sebi na dvoboj naravne sile, ki tiče v ljudstvu. Dobro poznajo ljudski tribuni silo naravnega zakona, pridno se je okoriščajo. Oni umejo ljudskim strastem dati oduška, izraza in določbe narodnim težnjam. In prav to je, s čemer se dandanes prikuplja-jo množici, da se jim vdaja slepo, brezpogojno. Katoliška cerkev sama ni nikdar načelno obsojala ljudskega tribunstva. Saj ni je po svojem bistvu bolj demokratiške vsta-nove od cerkve; v nobeni posvetni državi se više ne ceni osobna prostost, se ne stavi individuvalnemu razvoju manj zaprek, kaker v katoliški cerkvi. Javno mnenje katoliškega ljudstva je tako mogočen, odločiven faktor, da cei'kev celo nobene dogme ne določi, da ne bi pred preiskovala, kaj meni o tem krščansko ljudstvo ; postave, akoprav potrjene od papeža, izgubijo svojo moč in obvezavnost, ako jih noče izvrševati krščansko ljudstvo, ako je proti njim obveljala nasprotna šega. Ravno tako pa spoštuje cerkev tudi tiste, kateri so se postavili ljudstvu na čelo, da v njega imenu javljajo njegovo mišljenje, želje; edino, kar zahteva od njih, je podložnost postavni oblasti, cerkveni in državni. Sv. Stolica je odlikovala slavnega irskega tribuna O’ Connella, odlikovala sedanjega prvaka nemških katoličanov, Windthorsta, in brez števila drugih ljudskih voditeljev. 3. Narodni prvaki. V našem veku je oživela narodnostna ideja. Posamezni narodi se zavedajo svoje skupnosti, svoje jezikovne in duševne sorodnosti. Zatorej merijo vse njih težnje na to, da bi se konstituirali kot organične celote. Vsa politika in javno delovanje se dandanes kaže več ali manj kot boj za narodne pravice, za narodno velikost. Zato stoje dandanes tribuni v javnem boji ljudstvu na čelu kot narodni prvaki, narodni vodje. Z narodnostnega stališča se cenijo njih zasluge. Kdor se hoče povspeti do časti ljudskega tribunstva, mora pred vsem drugim odločno povdarjati narodnost. Z ničemer si politik ne vpokori hitreje javnega mnenja nego z devizo: narodnost čez vse! A tudi z ničemer bržene vni-či svojega tekmeca, nego da stakne na njegovem imenu madež narodne popustljivosti. 4. Lastnosti, katere morajo imeti narodni prvaki. Da more biti narodno prvaštvo nravstveno dobro ter narodu resnično koristno, se mora pred vsem pokoriti zakonom božjega in nravnega prava. Dvoja je oblast, ki po Božji naredbi vlada narode: cerkvena in državna. Tema mora podložno biti tudi narodno prvaštvo v svojih težnjah in javnem delovanji. Vpiranje proti cerkveni oblasti vede narod v razkol, v herezijo; vpiranje proti državni oblasti pa zapelje ga v revolucijo, v anarhijo. Narodno prvaštvo, ki se klanja postavni oblasti, je najkrepkejša podpora cerkvi in državi. Blagor postavni avktoriteti. ako ji služijo možje, kateri vživajo zaupanje in ljubezen velike množice; ime narodnega prvaka je živa vez, katera sklepa ljudstvo s postavno oblastjo v cerkvi ali državi. A ravno tako gorje postavni vladi, ako obrne ljudski tribun svoje napore proti nji! Se svojo besedo premoti množico in jo omaje v zvestobi do legitimne av-ktoritete. V tem je iskati nevkrotljive sile revolucij, katere pretresajo dandanes svet. Narodni voditelji, ki spravljajo katoliške narode v nasprotje s škofi ali s papežem, kateri so jim od Boga postavljeni za pastirje, voditelji, katerim ni svet princip legitimnega prava, so narodni zapeljivci, so početniki cerkvenih, državnih in soci-jalnih prevratov. Žalibog, da se dandanes narodni voditelji neredko klanjajo načelu absolutne narodnosti, da s pretiranim fanatizmom rušijo svete historične vezi. ki vežejo ljudstvo z legitimnimi vladarji. Kdor se je dandanes postavil na čelo svojemu narodu, moral bi z besedo in z dejanjem trikrat povdarjati zvestobo. vdanost škofom in cesarju, predno enkrat zine v imenu narodnosti. Zgodovina je dala v našem veku ljudskemu tribun-stvu strašno orožje v roke: idejo narodnostno, katera je mo-gočniša od vsake vojne sile. katera jej v pol stoletji Evropo skoro popolnoma preobličila. Koliko odgovornost ima tedaj tisti, ki se v javnosti bojuje s tem orožjem ! Nadaljni pogoj, ki ‘ga zahtevamo od narodnih voditeljev, je jasnost in določnost načel ter iz tega izvirajoče neomahljivo prepričanje, katero je neobhodna podlaga doslednemu, značajnemu delovanju. Možje brez načelnega prepričanja, možje, ki se dajo voditi trenutnemu vtisu, niso sposobni za vodstvo, naroda. Ljudstvo ni mrtva snov, ampak razumna moralična oseba, katere duševna hrana, kaker posameznega človeka, so ideje, načela. Le jasno spoznanji načel, le vera v ideje omogočuje v narodih idealno teženje, je podlaga nravstvenemu življenju. Gorje narodu, kate- remu so se za voditelje vsilili možje brez prepričanja, brez načel, nedosledni, neznačajni. V svojem voditelji česti ljudstvo svoj vzor; in ako vidi, da se v njem menjavajo nazori, ako zapazi v njegovih besedah načelna nasprotstva, ako vidi, da se v javnem delovanji ne da voditi nepremenljivim nravstvenim zakonom, ampak sebičnim nagibom, tedaj jame ljudstvo dvomiti o objektivnosti idej, o veljavnosti nravstvenega prava, objame je duševna tema, katera je počasi pogrezne v skepticizem, v duševni nihilizem. Jasnost načel ter čistost teoretičnega naziranja pa strogo, do zadnje pičice dosledno vpotrebljevanje teoretičnih naukov na življenje — to je vzgojilo, s katerim se narodi zorijo in po-Vzdigajo. Tako vzgojuje narode katoliška cerkev. Živa beseda, s katero vernikom pojasnjuje in v razum vceplja razodete resnice, je prvo in naglavniše sredstvo katoliške vzgoje; s to se prižiga v razumu luč nebeških idej, čeznaravnega spoznanja; potem še le se nagiblje, se spodbuja volja, da voli in deluje po tem spoznanji. Luč spoznanja, luč načel stoji v cerkvi visoko nad vsem drugim, ne skrita pot mernikom, ampak postavljena na svetilnik, da jo vsi vidijo. Ta način vzgoje je edino primeren človeku, razumnemu bitju, edino dostojen. Toda povsem drugače skušajo dandanes narodni demokrati vzgojevati ljudstvo ter je pridobivati za svoje namere. Sovražniki so jasno določenih pojmov, sovražniki načelne luči; tej nasproti povdarjajo neko nedoločeno ljubezen in vsmiljenje, katero izvira iz nejasnega, nezavestnega čuta. Ne v razumu, ampak na nasprotni strani, v temnem čutu pričenjajo. V čutni naravi ja-mejo bloditi in dramiti živinske strasti, da vzbujene zavlečejo in zatemnijo razum in zatopijo voljino krepost. Pred vsem zastopa ta princip loža. Kaj in kako kdo misli o Bogu, ne vpraša, vse vere brez razločka, kaker nobena, so ji dobre. Sploh prezira loža vsako izpovedanje principov in druži svoje članove v nedoločljivem unitarizmu. In taktika politiških demagogov, kateri delujejo v imenu lože, obstoja vtem. da skušajo veliko množico zaslepiti in omamiti z nejasnimi reki, ki se dajo razumeti na razne načine. S frazami metajo okol sebe. Da bi se pa ljudstvo ne zavedelo, da bi ne začelo spet razumno misliti ter ne spoznalo, kam se je tira, je treba ohraniti je v vedni omotici; to se pa doseže s tem, da se prirej njej o neprenehoma ljudske veselice, izvenredne slavnosti s popivanjem in plesi. Tako se draži in ogreva ljudska strast, katera ne da razumu do treznega mišljenja. Dobro vedo, da ljudstvo, ki je premamljeno od strasti, je slepo in brezvoljno ter se da poljubno porabljati za vsakatere svrhe. 5. Ali imajo slovenski liberalci lastnosti, ki sposabljajo za narodno prvaštvo? Ne. Prvič vže zato, ker so liberalci. Liberalizem je negacija katoliške vere, katero izpoznava slovenski narod. Liberalci slovenski pa tudi ruševajo vez, katera veže verno ljudstvo s postavnimi poglavarji v cerkvi. Prvo in najstarše glasilo slovenskega liberalstva se je predrznilo (na svojem čelu psovati sv. Očeta kot izvrg človeštva. Liberalci slovenski javno obsojajo s pismom in v govoru škofe slovenske, češ, oni so nemodri, izda-jice slovenske narodnosti, njih javno delovanje neumestno, oni so povspešitelji herezije, krivi celo veleizdajskih teženj! Pa tudi proti Avstriji, katero ime je Slovencu od nekdaj sveto, neoskrunljivo, so se vže pregrešili liberalci slovenski. Znana so Krutorogova pisma, katera je tiste čase liberalni dnevnik prinašal, znana zvita, nesramna propaganda za razkol in za Rusijo, kaker jo dela „S1. Svet." Očitalo se je javno, da to propagando delajo ruski rublji; a pristaši te stranke niso se predrznih javno zavrniti takega očitanja! To rovanje je na najvi-šem mestu omadeževalo slovensko ime, čegar prvi biser je bila in je zvestoba do cesarja. Pa slovenski liberalci so tudi brez načel. Njim je vse prav in dobro, kar jim za hip služi. Oni so danes tako navdušeni liberalci, da se pred vsem svetom ponašajo z liberalizmom, da celo z radikalstvom se očitno bahajo, kaker je to vže storil njih dnevnik ; ko je pa treba, se čez noč prelevijo v tako odločne katoličane, da branijo dogme proti samim — „škofom“ in proti „Rimskemu Katoliku" ! Katoličanstvo se jim zdi posebno umestno povdarjati, ko se bliža novo leto, čas naročevanja. Toda po novem letu, s koncem januarja vže pozabljajo ,,čredo". Za božič 1. 1889 je pisal „S1. Narod" doslovno : „0 božičnih dnevih praznuje vesoljni krščanski svet oni pomembe polni dogodek, ko se je Sin nebeškega Očeta ponižal priti na svet. da reši človeški rod. Vzvišen praznik zares, kajti včlovečenje Sina Božjega dokazuje nam, kako veliko vlogo odkazal je stvarnik človeštvu, ako ga je spoznal celo vrednega odkupiti ga z mukami lastnega svojega Sinu. Nebeški Oče" itd. A vže 20. januarja 1890 po-miljuje naš dnevnik slovenskega duhovnika radi „načel, s katerimi so ga napolnili v semenišči", uči, da narodnost mora biti ,.absolutna", da moramo „svoj narod" (ne Boga) „čez vse ljubiti" ! Tak je liberalec! Zdaj vzame v roko gosje pero, da napiše za „Zvon“ razpravico, v kateri pokaže, da prisega na Schopenhauerjevo ime, da zna pozivati spirite, da veruje v vsodo; a kmalu potem prime za jekleno pero, pa spiše pobožno povestico za Mohorjevo družbo, povestico, kjer nahajaš v vsaki vrsti Boga in njegovo sveto voljo ; tako, da od samega svetega navdušenja oko rosi pobožnemu bravcu in da vsklikne: „Ah, kako nebeško piše ta gospod!“ Taki so naši liberalci! Pa sploh izogibljejo se vsakega načelnega vprašanja, vsake i načelne razprave gospodje liberalci. V vseli svojih leposlovnih, političnih itd. listih niso. do zdaj le enega vprašanja načelno pojasnili. Koj od začetka je njih duhovni oče Stritar z Dunaja razvil zastavo idealizma, — in kaker bi trenil — idealisti bili so vsi! Ko pa se je nekdo g. Stritarja predrznil vprašati po njegovem idealizmu, zdelo se mu je nepotrebno pojasniti, kaj je idealizem, češ, težko bi se sporazumeli o tem. In imel je mir g. Stritar. In njegov idealizem skrival se je dalje v mistično meglo fraz, katerih je nanašal se vseh štirih vetrov. In dalje je slepil g. Stritar Slovence. Mistično meglo razgnali smo mi, pokazalo se je, da „izvirui“ idealizem g. Stritarja ni nič drugega, kaker nekaj prav površno pobranih puhlic iz Schopenhauerja. Vmolknil je Stritar, ž njim je zaspal idealizem ln kar čez noč so se naši liberalci iz idealistov prelevili — v realiste, v zdrave realiste! To povdarja „Zvon“, to „Narod,“ to isto vsi eden za drugim. In prosili smo spet, da bi nam pač razložili svoje nazore o realizmu. Vže več let nas strašijo z epohalnim delom o „lepem“, in mi željno stegujemo roke po njem, a obsojeni smo kaker Tantal: bogovi nam ne dajo pokusiti nebeškega sadu! Liberalci menijo, da bolje kaže bivati v temi, kaker v jasni luči vse razločujočih načel vernemu narodu razodevati se za nasprotnike katoliške vere. In prav imajo. Vsa njih moč obstoja v frazah, v oblastnem žuganji, v psovkah. Platnice našega lista prinašajo cvet psovalne kulture mladoslovenske. To se odgovori, to je kritika načel, katera zagovarjamo. Po vsem svetu se čudijo, da smo toliko napredovali — v blatu. Celo češko slovstvo se ne more v tem meriti z nami. Moralna moč, s katero elektiizujejo in k sebi vabijo naši liberalci slovensko ljudstvo, ni moč onega prepričanja, katero se rodi iz spoznanja; njih moč je gladek papir, ki ga mažejo z opolznimi podobami in povestmi, so lično tiskane knjižice, ki se prikupljajo nežnemu spolu in dijakom, so čitavnice, katere o pustu plešejo, drugači večinoma spe, so izleti itd. Prilizovati se znajo nižemu ljudstvu, zagovarjati tudi naj-veče njegove napake, kaker je n. pr. pogubno, nemoralno ale-ksandrovanje Da se le priližejo slepi množici! Potem jim je vsaj mogoče sklicavati se na „narod“, ki stoji baje za njimi, mogoče vžuga-vati po vzgledu Mladočehov resne može, može [načel in prava, vžugavati s kričanjem ! Čudno res! Celo nezmotljiva cerkev ima navado, ko določuje svoje dogme, razložiti, pojasniti jih, pa tudi, koliker je mogoče, z umovimi razlogi podpreti, a naši liberalci zahtevajo od nas, česar cerkev sama ne zahteva: da bi jim slepo verovali vse, kar nam kvasijo o idealizmu, realizmu, o krščanstvu, ne da bi blagovolili enkrat jasno razložiti, kaj hočejo prav za prav s temi besedami! Kdo vas je pa postavil s tako oblastjo? Cerkv;, škofom naj bi hrbet obrnili in prisegli v vaše fraze?! Pa vidijo sami, da vže ne gre, da, kaker peva Stritar, le »Nekoliko se časa gospodari Z ležjo, zvijačami in sleparijo11... Da le „0 t r o c i pen se zlatih veselijo, Odrasli človek vmiče se prevari11... Da, dozoreli, odrasli smo hvala Bogu tudi Slovenci! Bili so časi, ko je za celo Slovenijo mislil le Stritar na Dunaji. Beseda njegova bila je nezmotljiv orakel. Stritar je govoril — in basta! A zdaj smo vstani misliti tudi mi, in sicer drugače misliti. In to je prav, to je možko, da vidimo in dan na dan boljše spoznavamo, da ni vse tako, kaker so nam oni risali. To je začetek našega osvobojenja iz sužnosti fraz, začetek našega vstajenja. Koliko trezno mislečih je še na Slovenskem, ki ,,Lj. Zvonu*1 ver-jejo, da je n. pr. Gorazd pesnik po milosti Božji, zdrav realist ' non plus ultra ! ? Pa ravno zato, ker peša gospodstvo puhle fraze, gledajo vže, kako bi si opomogli drugače. Mogočen faktor je dandanes — denar, o katerem se trdi, da vlada svet. Denarja dosti imajo banke. Naravno tedaj, da se predrznejo agenti bank vže kot taki, dasi se niso prerili morda niti skozi srednje šole. kandidovati za poslanstvo, in celo morda za narodno prvaštvo. Ne vemo, kako je dobila banka „Slavija“ toliko politično važnost — tudi na Slovenskem, banka pravim, ki je vender čisto — denarstven zavod! Kaj imajo pač agenti njeni opraviti s politiko, z vodstvom naroda? In vender je tako. Nočemo biti mi odgovorni za te trditve. Bilo bi pač prenevarno... „S1 ovenec1 je lani. začasa volitev v deželni zbor, v št. 157. mej drugim pisal tako: „Ban-ka Slavija11 je bila generalni štab, ki je izdajal tajna povelja... Nekateri z napojnico plačani obrtniški pomagači, par diurnistov, v r a d n i k i banke „S 1 a v i j e*1. Ti tedaj narekujejo slovensko politiko, in ti gospodje, katerim so se pridružili mlajši ,Sokol i11, d v i g n i 1 i so gosp. Ivana Hribarja na ščitu ter ga narodu slovenskemu postavili za vodnik a" (tedaj agenta banke, ki ni prišel čez 6. reci: šesti gimnazijski razred!)... »Javna tajnost, da je po milosti g. Ivana Hribarja znani K r u t o r o g o v sejal m e j 11 a r o d slovenski znane k o n f u z n e (veleizdaj- ske) i d e j e. “ Tako „Slovenec“. Mi pa smo hoteli te besede pogreti, da bi dobro mislečim optimistom, katerih je še zdaj veliko, spet pokazali. koliko ponižanje preti narodu katoliškemu, narodu zdravemu in čilemu, ako se ne drži odločno in do skrajne meje dosledno načel, edino pravih krščanskih načel, ampak išče rešitve, išče bodočnosti v zvezi z ljudmi, kateri so povsem nesposobni voditi narod k napredku in omiki Slovenci! takega vodstva, takega prvaštva: ne! Dr. Mahnič. Katoliški duhoven pa volitve. Konstitucija je v mnogih ozirih boljša od čisto monarhične vladavine. Največ pa koristi konstitucija javnemu blagru, ker se v njej vlada posvetuje z ljudskimi zastopniki ter ji je mogoče natančniše spoznavati potrebe in želje narodove, tako da se vsaka postava, predno se sklene, od več strani pretuhta in vpri-liči dejanskim razmeram. Pregovor pravi: več oči več vidi. Svoje sovladje izvršuje pa ljudstvo po poslancih. Potemtakem lehko razumemo, kolike važnosti so v vstavili državi volitve ljudskih zastopnikov. One so prvo, najpoglavitniše politiško pravo, ki zapopada več ali manj vsa druga državljanska prava. Ves politiški boj se dandanes v vstavili Evropi giblje o volitvah. Prihodnje leto bomo tudi v Avstriji imeli nove volitve v državni zbor. Važniših morda ni bilo za nas še nikdar. To važnost. bodo pa imele radi principov, kateri so začeli poslednjih let prodirati mej avstrijskimi narodi. Pričelo se je tudi mej nami ločenje duhov po večno nespojljivem nasprotji, ki je mej resnico in lažjo, mej krščanstvom in liberalizmom. Liberalni elementi se spajajo ne glede na narodno različnost, zbližujejo se pa tudi katoličani pod zastavo ene vere, ene resnice. Lanski katoliški shod na Dunaji je bil pojav katoliške edinosti avstrijskih narodov. edinosti, katera se sklepa v vse drugo nadvladujoči katoliški ideji. Upamo, da se bodo v Avstriji v kratkem vse politiš-ke težnje načelno različile po večno veljavnem zakonu prekoslov-ja, ki absolutno izključuje dvolični „da-ne“, Ničesar bolj ne želi- mo, nego da bi volitvena borba vse vojake našla ločene le v dva tabora: „Hie Guelfen!“ ,,Hie Waiblinger!“ Tu katoličani, tam liberalci! Zatorej je treba nam katoličanom za prihodnje volitve pripravljati se vže zdaj. Od Boga postavljeni voditelji katoliškega ljudstva so pa duhovni. Vsakega mora tedaj zanimati vprašanje, ali imajo in kaj imajo duhovni pri volitvah bodisi v politiška ali občinska zastopstva. Na duhovnu se da ločiti dvoja stran: človeška in duhovniška. V prvem oziru je duhoven državljan, kaker vsak drug; katere pravice mu pristojajo kot takemu, in ali je sposoben izvrševati jih, o tem smo vže govorili. V drugem oziru je duhoven od Boga postavljen in pooblaščen branitelj svete vere in pastir svojih vernikov. Spada li volitveno vprašanje v področje duhovnega pasti-rovanja? Brezdvojbeno nam vedo na to najboljše odgovoriti papež in škofje, katere je postavil Bog, da vladajo njegovo cerkev. Sv. Oče Leon XIII. je nedavno v posebni okrožnici razlagal vernikom krščanske dolžnosti. Mej drugimi jim omenja tudi ljubezen do domovine in države Skrbeti moramo, da v javnosti, ko gre za koristi cerkvene, dajemo prednost poštenim možem in takim, ki bodo služili krščanski reči; in ni razloga, zakaj bi smeli prednost dajati onim, ki so veri sovražni. Tako papež. Kje pa velja ta opomin bolj kaker pri volitvah? Tako nas tedaj najviši pastir vseh vernikov spodbuja, da vestno izvršujemo politiška prava, mej katerimi prvo so volitve. Ne pogrešamo pa iz novejšega časa tudi škofovskih listov in sinodskih aktov, v katerih se duhovnom nalaga, naj pridno podučujejo verno ljudstvo o volitvah. Tako 11. pr. govore škofje prov. Turinske svoji duhovščini: „Kar se pa tiče posebe volitev, ker je duhoven učitelj vseh dolžnosti, gotovo nič ne brani, da celo potrebno je, da o tem nič manj nego o drugih zadevah 0-pomina ljudstvo ter je poduči, da nalaga pravica voliti tudi dolžnost ; torej zanemarja dolžnost, kdor ne pride volit brez postavnega razloga..." Še obširniše in odločniše govori prov. koncil IV v Kvebe-ku 1. 1868. Potem ko je obžaloval pohujšanje in nepošteno agi-tovai.je o volitvah, opomina duhovne pastirje : „Naj tedaj duhovni, služabniki Gospodovi, povzdignejo glas proti toliki zmotnjavi verskih in nravstvenih načel, proti tako nesramni in pogubni hudobiji; naj povzdignejo glas, naj oznanjajo svojemu ljudstvu njegove grehe, in otrokom Izraelovim njih hudobije, naj ne jenjajo, naj se ne zboje krika brezbožnih in sprijenih ljudi... Vestno naj jih podučijo o dolžnostih, katere imajo glede volitev, ostro zapretivši jim, da ista postava, ki jim daje pravico voliti, jim nalaga sveto dolžnost, da svoj glas tudi oddajo, ko je treba, in to vselej po svoji vesti, kaker vpričo Boga, za veči blagor kaker vere, tako države in domovine; potemtakem da so pred Bogom v vesti dolžni glasovati za tistega kandidata, o katerem po svojem spoznanji sodijo, da je resnično pošten in sposoben za izvrševanje posla, ki se mu izroči, sposoben namreč, da čuva pravice verske in državne in se zvesto trudi jih povspeševati in ohraniti. Iz tega je razvidno, da grešijo vsi, in sicer ne le pred ljudmi, ampak tudi pred Bogom, kateri ali svoj glas prodajo ali ga iz kateregakoli vzroka dajo kandidatu, katerega poznajo za nevrednega, ali pa ki druge zapeljujejo. To naj zvesto uče svoje ljudstvo duhovni pastirji, kot zvesti služabniki Kristusovi..“ Ako tedaj cerkev sama nalaga duhovnom, da razlagajo vernikom pravice in dolžnosti volitvene,morejo biti tudi volitve predmet njihovega pastirskega poduka. Sicer pa se da to vprašanje pojasniti in vtemeljiti še z drugimi razlogi. Posel duhovnega pastirja je pred vsem oznanjati Božjo besedo. Kar se v cerkvi uči ali opomina, izvajati se mora iz besede Božje; ta mora biti podlaga krščanskemu življenju, torej tudi podlaga duhovno-pastirskemu poduku. Tridentinski koncil zapoveduje, da naj duhovni pasejo svojo čedo se zveličavnimi nauki, da naj predavajo le tisto, kar vodi ljudi v večno zveličanje. Da nam bo tedaj mogoče odgovoriti na naše vprašanje, moramo vedeti, ali se volitvene zadeve na kak način stikajo z Božjo besedo; le vtoliko spada vprašanje o volitvah v cerkev, vko-liker se dotika verskih resnic, ki so nam razodete. Nahajamo pa v sv. pismu več rekov, ki se dajo neprisiljeno vporabiti na volitveno vprašanje, tako da se da z lučjo svete vere krščanskemu ljudstvu pojasniti, kako se ima vesti glede volitev. Navedimo nekoliko takih svetopisemskih mest. Sčm spada Mat. XXII. 21: „Dajte tedaj, kar je cesarjevega cesarju, in kat je Božjega Bogu.'1 Liberalizem spodkopuje dandanes prestol postavnim vladarjem. Liberalizem dospe namreč po naravnem razvoji na politiškem polji do socijalizma, kateri proglaša samooblastnost ljudstva, vladarja pa poniža do vradni-ka narodovega, kterega sme vsak čas odstaviti. S tem se odpro vrata revoluciji, ki je v novejšem času omajala in prevrgla vže toliko prestolov. Pa tudi Bogu krati liberalizem njegove pravice, izobčujoč ga iz postav, iz šole, iz družine Kdo je tedaj dandanes pred vsem poklican, da brani, da vrne cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je Božjega? G-otovo predvsem katoličani, vzgojeni v tisti cerkvi, katera ne le oznanjuje Božje gospodstvo nad človeštvom, ampak je po avktoritetnem principu, na katerem sloni, po katerem vzgaja vernike, najzaneslivejša zaslomba tudi posvetne oblasti. Bogu in cesarju pa more braniti katoliško ljudstvo pravice le po svojih poslancih. Vse je torej odvisno, kaki so ti poslanci. Brezverec liberalec, ako je resnično tak, taji načelno vsako avktoriteto v verskih rečeh; in, ako je dosleden, tajiti bo moral tein bolj avktoriteto človeško, katero zastopa cesar Liberalizem vodi dosledno in konečno k socijalizmu, k revoluciji. Ne dajmo se. motiti, češ, saj tudi liberalci so podložni cesarju, spoštljivo govore o njem, isto tako, akoravno morda sami ne verujejo, vender spoštujejo prepričanje vsakaterega. Liberalizem ne obrodi vsega sadu v enem letu, ampak zori počasi, desetletja, celo stoletja. V začetku je na videz tako nedolžen, da se ne da lebko razločiti od krščanstva; le polagoma, previdno, vkoliker sme računiti na vspeh, izločuje iz sebe krščanski e-lement, dokler se konečno, ko si je zmage gotov, ne razodene kratkovidnim očem velike množice takošnega, kakeršen je: liberalizem, Bogu in cerkvi skoz in skoz sovražen, a sovražen tudi kralju. Da, konečno teži liberalizem po socijalistični demokraciji; zato se je ž njim zavezala tudi lcža. Bodi li prestol še tako trden. bodi dinastija še tako stara, slavna, liberalizem jo spodje prej ali kasneje, kaker je spodjedel sveto, sta o. častitljivo dinastijo Burbonov. Sveto pismo tedaj opomina: ne volimo poslancev, ki jemljejo Bogu, kar je Božjega, cesarju, kar je cesarjevega, ne volimo — liberalcev! Tudi v Avstriji smo doživeli dovolj britkih skušenj, kako se, ako gospodje liberalci gospodujejo v državnem zboru, v mini-sterstvu, kratijo pravice Bogu in cerkvi, kako se ruši konkordat, vstvarja brezverska šola, a tudi, kako se ob enem začenjajo rušiti vezi mej narodi in se javljati centrifugalne težnje. Leto 1848 je pač jasno pokazalo, v koliko nevarnost more priti celo najča-stitljivši legitimen prestol v Evropi. To leto -- kdo je je stvaril? Ni li odmev leta 178SL, v katerega ideje prisegajo liberalci, kaker mi v evangelij?. Naj jutre v Avstriji pridejo do krmila možje od duha nemških nacijonalcev ali Mladočehov, in prepričali se bomo kmalu, bo li njih gospodstvo v prospeh Avstrije. Volimo tedaj može, katerim je sveto ime Božje, sveto zgodovinsko pravo, nedotakljiva avktoriteta, može katoliške! Drugo mesto, ki se da vzeti kot tekst za pojasnjenje volit-.veuega vprašanja, znalo bi biti Dej. ap VI.: „ Oglej te se, bratje, po sedmih možeh izmej vas, ki imajo dobro spričevalo, polnih svetega duha in modrosti, da jih postavimo za ta posel.“ Tu nam govori sv. pismo o vstanovitvi dijakonstva. Posel dijakonov je bil v prvi vrsti vpravljati cerkveno premoženje in streči pri mizi; v to so se prvotno izbrali dijakoni. Posel je bil tedaj bolj posveten, ne dosti različen od posla naših občinskih starešin in poslancev, kateri vpravljajo občinsko in državno premoženje. Izbrali so se tedaj dijakoni še le po vestnem preiskovanji, morali so biti možje pošteni, možje trdne vere in čistega značaja (sapientia), možje tedaj — dobri kristijani. Take može vo- liti moramo v javne zastope tudi mi. Naj pač nihče ne misli, češ, nič ne pomeni, kdo vpravlja javno blago, kdo pregleduje ali potrjuje državne ali občinske račune, kdo odmerja, dovoljuje davke ali naklade. Ne tajimo, da ni za to zmožen tudi liberalec, a vedeti moramo, da javna vprava se dandanes ne omejuje na te čisto materijalne točke, ampak vtika se v zadeve, ki globoko segajo v vero in vest katoliško; sicer morejo pa liberalci tudi denar in druge samo na sebi popolno indiferentne reči vporabljati v protikrščanske namene. Kako bi mogla katoliška vest enakomerno prenesti, ko bi šlo n. pr. za to. ali se ima za Husov spomenik dovoliti deželna podpora ? Enakih slučajev imamo v naših časih brez števila Zatorej — poslanci naši bodejo naj možje duha Božjega, možje katoliški! 'Spet drug rek: „Kdor ne skrbi za svoje, in posebno za domačince — je slabši od brezverca.“ ‘) Da se vdeležujemo volitev 111 si izbiramo dobrih zastopnikov, nalaga nam dolžnost, ki jo imamo do svojih družin, do otrok, do domovine. Kako moi’a peči katoliškega očeta, da mora izročevati otroke brezverski šoli, za katero so glasovali možje, ki jih je sam poslal v zbor, katero mora vzdrževati se svojim denarjem ? Kdo zakriva skrunjenje Božjih nedelj in praznikov'? Ne li liberalni občinski zastopi, kateri dovoljujejo razkačiti mladini pregrešne veselice v žalost vsem dobro mislečim starišem'?......... „Jaz sem človek.... državljan." •) Na podlagi teh apostelj-novili besed bi se dalo vernikom o primernem času veliko govoriti o državljanskih in občinskih pravicah. Krščansko ljudstvo se da za časa volitev liberalcem speljati na led posebno radi tega, ker se ne zaveda svojega državljanstva, ker nima jasnih pojmov o državi, o vstavi, ker ne ve, kako strašno orožje podaje dandanes konstitucija v roko državljanom, katerim gre soditi in določevati o postavah, o šoli, o razmerji mej cerkvijo in državo, o vseh javnih zadevah. Da bi vernikom vsa ta vprašanja jasno razložili ter pokazali, da so v vesti in pred Bogom dolžni izvrševati politiške pravice, da bodo morali Bogu odgovarjati ne le za slabo, katero so včinili, ampak tudi za dobro, katero so brez vzroka opustili, potem bi pač videli, da se zna tudi katoliško ljudstvo zanimati za volitve. Naša moč je v verski ideji, le s to moremo vzdigniti ljudstvo, s to zmagati nasprotne moči! Nadalje se duhovnemu pastirju ponuja priložnost govoriti o politiških dolžnostih, ko razlaga peto zapoved Božjo, katera prepoveduje vsmrtiti ali oškodovati kaker samega sebe, tako tudi bližnjega. Ali se ne pregreše proti tej zapovedi tisti očetje, kateri ali volitve zanemarjajo ali pa voleč liberalce dajejo nasprotniku v roko meč, s katerim mori i njemu samemu i njego- 1). Tim. 5. S. 2) D oj. XXI. 39. vim otrokom dušo in telo, ker liberalci ne le da črtijo vero in cerkev, ampak znajo izvrstno narodom tudi žepe prazniti. Slednjič se da tiuli;pri nauku o tako zvanih tujih grehih z mnogih strani pojasniti volitveno vprašanje. Kdor voli liberalca, se vdeležuje vsega, kar ta govori ali čini proti cerkvi ali veri; da celo daje mu moč in oblast, da dela vse to. Iz teh vzgledov, katerim bi lehko dodali še mnogo drugih, razvidimo, da ne manjka duhovnemu niti svetopisemskega gradiva, niti priložnosti pojasnjevati vernemu ljudstvu volitveno vprašanje. In le želeti se mora, da bi dandanes duhovni pastir ne opustil nobene take priložnosti, ker zmaga katoliške ideje je odvisna skoro edino le od vestnega izvrševanja naših politiških pravic. Da celo po večih krajih, ki so nekaka središča politiš-kega gibanja, bi kazalo sestaviti celo vrsto (cyclus) versko-poli-tiškili govorov; in to, kaker opomina prov. konc. Kvebeški, vže dolgo pred volitvami posebno za časa volitev. Dodajmo k sklepu zlate besede, katere je 1. 1872. govoril 0 politiških dolžnostih nevmrljivi linški škof Rudigier na nekem katoliškem shodu: „Da, katoličani morajo živeti vstavno; oni se morajo okoriščevati vstavnih pravic, da se vstavljajo liberalizmu, da zedinijo svoje moči in rešijo prostost sv. cerkve, kaker tudi socijalni red. Ako nočemo živeti vstavno, videli bomo še slabše čase, in trditi se sme, da bo po nas. Sliši se veliko njih govoriti: Kaj nam mar za vstavo? nismo je vstvarili mi! Prav; a vstavo imamo. Vi se ne bavite ž njo, a ona se bavi z vami in vas bije. Drug pravi: Zaupam v modrost cesarjevo. Toda ne smemo zabiti, da je cesar svojo oblast razdelil z narodi in njihovimi zastopniki. Jasno tedaj, da prepustiti se popolnoma cesarju je isto, kar staviti vanj preveliko zaupanje, kakeršnega on sam ne more staviti vase. .. Katoličani naj se pred vsem poslužujejo volitvene pravice, katera se tako malo ceni od marsikoga. Imamo velike dolžnosti i do države i do cesarja. Državljan, kateri noče storiti nego kar vgaja njegovemu nagnenju in koristi, je slab državljan, in ne spolnjuje svojih dolžnosti. Prosim tedaj vse katoličane, naj se vdeležujejo volitev. Ako pride po naši nemarnosti v državni zbor sovražnik prestola in altarja, smo krivi mi; tako uči sv. apostelj Jakob: „Ako kdo more storiti dobro i ga ne stori, se mu bo to štelo v greh.“ Pač morali bi si katoliški volilci globoko v srce vtisniti, kar opomina vže navedeni prov. koncil:---------------„Naj ne zabijo, da je Bog vladar vladarjev in gospod volitev; on sam bo kdaj sodil 1 volilce i kandidate i izvoljence, in vsakemu povrne po njegovih dejanjih, in ne prizanese bolj tistim, ki se pregreše v volit-veni borbi kaker zunaj nje.“ Tu se zna vprašati, ali sme duhovni pastir ljudstvu imenovati politiške stranke, da se jih ogibljejo. Kaker menimo, ločiti nam je mej raznimi strankami. Glede strank, katere ne izpovedajo načel sovražnih katoliški veri niti teže po smotrih, ki se ne zlagajo s pokorščino dolžno postavni vladi, smemo pač izvestno trditi, da se jih ne sme v cerkvi obsojati, ker takim strankam vsak lehko pripada, ne da bi žalil Božjega ali naravnega prava, ter postavljal v nevarnost dušnega zveličanja; več pa nego skrbeti za dušno zveličanje vernikov ne namerjava duhovno pastirstvo. Ako pa katera politiška stranka neposredno ali posredno nasprotuje veri, ako širi revolucijske težnje, tedaj ne le da sme, ampak dolžan je duhovni pastir očitno jo imenovati, ako vidi, da je potrebno ali da bo s tem vspeš-niše odvračal vernike od nje. Taka stranka je danes tista, ki se zove liberalna; ona ni toliko politiška, marveč verska stranka, katera skuša načela brezbožnega racijonalizma vpotrebiti na javno življenje. Drugače je seveda glede posameznih liberalcev, ki stranki služijo ali jo vodijo. Oseb duhoven nikdar ne imenuj z lece. Tu velja: nomina sunt odiosa. Res sicer, da osebe zastopajo idejo in so poslednje neredkokrat tako tesno zrastene z osebo, da se od nje ne dajo ločiti, vender se ne zlaga z visoko dostojnostjo Božjega svetišča, da se z javnega kraja ožigosajo osobe; tudi se temu vpira splošni čut krščanskega ljudstva; javno imenovanje oseb naredi vselej mej poslušavci hrup in lazdraži dotične osebe še bolj. Vže večkrat navedeni prov. koncil opomina: „V pridigah naj se duhovni izogibljejo vprašanj in prepirov, katere i-majo mej seboj posvetni ljudje.... napadajo naj grehe, ne oseb; nikogar naj osebno ne imenujejo." Da celo prov. koncil Armak. 1854. nalaga škofu, naj odstavi ali drugače kaznuje duhovnika, ki bi se predrznil v cerkvi koga z imenom napasti. Kaj pa glede političnih listov? Pri teh nam je ločiti, kaker pri političnih strankah. Če zagovarjajo golo politiške interese brez vsake nevarnosti za katoliško vero ali nrav, tedaj ne grajaj jih duhoven. Ako pa kot glasila liberalne stranke izpodkopavajo vero, smešijo cerkvene obiede, blatijo in sumničijo škofe in služabnike Božje, ako kužijo s podlimi povestmi ali ilustracijami mladino, ne prizanašaj jim duhoven tudi javno, tudi z imenom, ker splošno opisovanje takih listov, in nedoločno opominanje večkrat malo ali nič ne zda radi kratkovidnosti beročega občinstva; kdor hoče posebno niže ljudstvo vspešno odvrniti od slabih listov, imenuj mu jih, da beži pred njimi kaker pred gadom ! Dr. Mahnič. vt vrv t’ Slovenski katoliški shod. Marsikdo se bo čudil, da se tako trdovratno držimo tega naslova. Kaj pač namerjamo? Hočemo li šiloma doseči, za kar se ne dajo Slovenci navdušiti ? Ni li to — prazno slamo mlatiti ? Govorili bomo odkrito. Kaj uamerjavamo z razpravami pod tem naslovom, smo pač vže povedali Katoliški shod je Slovencem prepotreben. To je mnenje naše in marsikaterega Slovenca. Tako menili so gotovo tudi tisti gospodje, kateri so lansko jesen razposlali po Slovenskem oznanilo, da mislijo letošnjo spomlad sklicati v Ljubljano katoliški shod. Toda po omenjenem oznanilu se ni več javno črhnilo o tej zadevi. Kaj je temu krivo, nočemo preiskovati, tudi bi morda prave ne zadeli, ker sami bivamo predaleč od središča, odkoder se vodi gibanje po Slovenskem. Le to vemo, da je spomlad vže za nami, a katoliškega shoda ni bilo in, kaker kaže, ga tudi zlepa ne bo. Da je pa tako, močno obžalujemo. Vemo namreč, da tak shod bi nam ne mogel nič škodovati; najmanj glede vere. Pa tudi glede narodnosti ne; katoliški shod bi bil nekaka podoba zedinjene Slovenije. Razpravljaje o katoliških vprašanjih v slovenski besedi, ogrelo bi se nam srce ne le za edino zveličavna načela krščanska, ampak tudi za dom in narod. Le koristiti bi nam mogel katoliški shod. Da, prekoristno bi bilo, ako bi se malo pogovorili in sporazumeli o nekaterih javnih zadevah, ako bi se posvetovali, kako nam skupno postopati proti nekaterim listom — ne govorimo tu o odločno liberalnih, ampak bolj o tistih — ki životarijo o breznačelnosti; dalje, katera načela bi nas imela voditi o prihodnih državnozborskih volitvah, kako nam postopati, da se tesneje zavežemo s pravimi i nemškimi i drugih narodov konservativci ; kako se je Slovencem vesti nasproti katoliškemu centru, ali naj še dalje ostanejo pri desnici, kaj in kako glede katoliške univerze v Solnogradu itd. itd. Reci kdo, da ta vprašanja niso važna dovolj za Slovence, važna, da bi se pojasnila in določila na slovenskem katoliškem shodu ?! Mi smo hoteli na tem mestu katoliškemu shodu pot vglajati, pa tudi nekako pozivati smo hoteli gospode, ki bivajo in delujejo v središči Slovenije, naj bi potrebno vkrenili, da se kdaj vresniči lepa ideja. Kdo nam more kaj takega zameriti? Nimamo li pravice v svojem listu, v javnem listu razpravljati javnih razmer, razodevati svojih misli? Mi sicer ne vemo, iz katerih vzrokov se je vže sklenjena stvar zanesla, je li morda tako svetovala taktika ali kaj. Prepriča- ni smo pa, da je najboljša taktika za nas in sploh za avstrijske katoličane, da se začnemo javno gibati, r.voje tirjatve nevstrašno povdarjati, da se začnemo organizovati, kaker v posameznih pokrajinah, v posameznih narodih, tako tudi vsi celotno. Za avstrijskim katoliškim shodom bi se morali povsod sklicati pokrajinski shodi, in ti bi nas v kratkem spet privedli do tretjega skupnega shoda vseh avstrijskih katoličanov. Prepričani bodimo, da te taktike se najbolj bojijo naši skupni sovražniki — liberalci. Mi ne mlatimo radi prazne slame; upamo, da tudi tu je ne bomo. Do katoliškega shoda moramo priti, ali v Ljubljani ali drugje. Zatorej bomo trkali in klicali — poguma in vstrajnosti nam je Bog dal dovolj — neprenehoma, dokler nam ne dojde zagotovilo: Prvi siovenski katoliški shod je dognana reč! Spet ljudska šola. V kratkem času so se avstrijski škofje vže drugič oglasili. Prvič je bila kratka izjava visoki vladi, v kateri so izrekli, kaj tirjajo glede ljudske vzgoje za katoliško ljudstvo. Drugič so pa isti škofje v prekrasnem listu vernikom samim pojasnili te tirjatve, da bi tudi oni, koliker je mogoče, se vstavnimi sredstvi podpirali svoje više pastirje v plemeniti borbi za katoliško šolo. Skupni pastirski list je v vsakem oziru dovršen, stvaren, temeljit. Pokorni svojim od Boga postavljenim voditeljem ga verno sprejmemo. Škofovska beseda bodi nam geslo v boji za šolo, ona druži nas, da si pod zastavo svojih vojskovodij priborimo naravna prava, katera imajo katoliški stariši do odgoje svoje dece. Škofovske besede se moramo držati kaker Kristusove. Dva vzroka sta, zarad katerih je doslej mnogo katoličanov nemarno sprejelo škofovski klic po preosnovi ljudskega šolstva. Prvi je uezaupuost do škofov, katero so zlobno obujali in gojili v ljudstvu liberalni listi, tudi slovenski, češ, škofje namerjajo vse kaj drugega, oni so sluge Taaffe-jevega ministerstva itd. Ravno to obrekovalno sumničenje je poleg drugih vzrokov napotilo škofe, da so spet povzdignili glas; na to se ozirajo v listu, kjer pišejo v svojo obrambo: «Prav odločno zavračamo sumničenje, s katerim se grdijo naši nameni.« Liberalna svojad, ki ni nikdar imela kakega načela, ki svoje mnenje preminja po luninem lici, ki je izsesala iz narodov kri in mozeg, ki je sploh nedovzetna za kak viši smoter nego je osoben dobiček in kruh, ta svojad podtika škofom stranske, sebične namene; katoliškim škofom, ki so vselej pripravljeni dati tudi življenje za pravice sv. cerkve! Drugi vzrok je nekak optimizem, češ, z ljudsko vzgojo ven-der ni še tako slabo, kaker mislijo nekateri črnogledi; posebno nam Slovencem se ni ničesar bati, dokler imamo verne učitelje. Ta optimizem seveda pred vsem gojijo in širijo ljudski učitelji sa- mi. Toda iz škofovskega lista spoznamo, da tak optimizem ni več opravičen, tudi na Slovenskem ne, ker list so brezpogojno podpisali tudi slovenski škofje... Kaker nas škofje podučujejo, sedanje šolstvo ne more p ° miriti katoliške vesti, bodisi da gledamo na postavo samo, bodisi da opazujemo odgojo, kaker se vrši dejanstveno. Škofje zatrjujejo: «Mi ne moremo dati katoliškim starišem poroštva, daj se bodo njihovi otroci vzgojevali katoliško v ljudski šoli, kakeršna je sedaj.» Po spričevanji naših škofov «se katoliški otroci na javni ljudski šoli ne vodijo vzgajajo in podučujejo po načelih svete vere,» in «šolska vprava in delovanje nima primerne verske podlage.« Naše šole prištevajo škofje tistim šolam, «kjer seje bati, da otroci izgubijo krščansko vero.« Te sodbe pa niso škofje kar iz zraka zajeli, ampak jo izgovarjajo vsled žalostnih skušenj, «katere imajo tudi oni vže priliko si nabirati.« Kako se pa v dejanji odgaja? To vprašanje je identično s vprašanjem: kakšni so učitelji, ki odgojujejo? Na to poslednje pa odgovarjamo: učitelji so taki, kaker si jih odgojujemo na izo-braževališčih: po tem se ravna vzgoja v ljudskih šolah. A ravno tu ponavljajo škofje bridko tožbo: «Na izobraževanje učiteljev nima cerkev rekli bi nikakega vpliva, pri njihovem nastavljanji pa je čisto izključena; in tako se zgodi, da se katoliški otroci pogosto podučujejo in vzgojujejo tudi od oseb, katere so katoliški veri ali tuje ali sovražne, in katerim je torej nemogoče, da bi katoliško vzgoje v a 1 e.» Tako škofje. Mi verjameno škofom, tudi da bi ves svet o-porekal njihovi besedi. Naša naloga je. da pokažemo, kako opravičene so trditve škofov. Tako tudi poslednja trditev, ki zadeva ljudske učitelje in duh, v katerem se vzgojujejo. O tem duhu smo vže zadnji pot nekoliko govorili, in sicer na podlagi filozofične knjige, katero je država potrdila za vporabo na učiteljskih izobra-ževališčih. Naša razprava je bila objektivna, ne da bi hoteli kaj očitati niti učiteljem samim, niti — Bog obvaruj — profesorjem, kateri jih vzgajajo. Pokazati smo le hoteli, kak bi moral biti vzor-učitelj, ako se dosledno izobrazi v duhu šolske postave in knjig, ki so od države same potrjene. Moral bi se razviti v polnega — racionalista, brezverca. Komur ue vgaja ta naša trditev, naj nas zavrne Se svojim dokazovanjem v zadnjem zvezku nismo tedaj hoteli še trditi, da so naši ljudski učitelji, ki so se vzgojili na takih izo-braževališčih, v resnici racijonalisti ali brezverci. Ne, reci kdo, kar mu ljubo, ljudski učitelji slovenski se ven-der še v obče glede vere in nravi odlikujejo od učiteljev drugih avstrijskih narodov, kaker so n. pr. večinoma nemški, kateri so, svoje brezversko naziranje in sovraštvo do cerkve sijajno pokazali na raznih učiteljskih shodih; ali pa kaker je veliko število čeških učiteljev, zvestih zaveznikov mladočeskih Husitov. Tudi učitelji slovenski sami se zavedajo te razlike in zahtevajo, naj jih ne stavimo v eno vrsto z učitelji drugih narodov. Mi sami priznavamo to, priznavamo z veseljem. Vender to nas nima ovirati, da ne bi nadalje govorili o slovenskem ljudskem učiteljstvu. In sicer ta pot ne toliko na podlagi šolske knjige, ampak na podlagi tega, kar učitelji sami, vzgojeni v duhu ki smo ga zadnjič označili, pišejo. Razprava naša bo tedaj tudi takrat objektivna, ker nočemo le količkaj trditi, česar niso učitelji sami zapisali; vender razprava nam bo neovrgljivo pokazala. kakemu duhu se pokori, katere nazore izpoznava velik del učiteljstva, ki dandanes vzgojuje mladi rod slovenskL Aa podlago svoji razpravi smo vzeli namreč «Casopis za učitelje in prijatelje šole,» kateremu je naslov: »Popotnik*. Ta list se sam spričuje na svojem čelu kot: «Glasilo Zaveze slovenskih učiteljskih društev v Ljubljani». To jeza nas tem pomenljivi-še, čim bolj se «Zaveza» širi mej slovenskim učiteljstvom, da bo, ako tako napreduje, v kratkem objemala vse slovenske učitelje. Kaker vse kaže, ima «Zaveza», katere glas nam govori iz »Popotnika », prihodnost na Slovenskem. Imamo pa za zdaj pred sabo dva letnika »Popotnikova«: 1889 in 1890. Naše mnenje tedaj, katero se predrznemo izreči o slovenskem učiteljstvu, vkoliker se oglaša iz »Popotnika«, bilo bi to-le: Res sicer, da ni slovensko učiteljstvo v racij on a-lizmu in brezverstvu prišlo še tako daleč, kaker liberalno nemško ali mladočesko, vender pa nahaja se na poti, po katerem mora v kratkem priti ravno t i j a. Da pa hočejo «Popotnikovi> zavezniki resno tudi napredovati po označenem potu ter dospeti k temu koncu, nam žalibog priča list sam, kjer opomina slovenske kolege, naj ne zaostajejo se zaostalim narodom, ampak naj si vzamejo v vzgled svoje slovanske in nemške tovariše.1) Kako slovenski „zavezniu učitelji pišejo in mislijo. Ne da bi vsemu, kar pišejo naši učitelji, dajali Bog v6 koliko važnost. Res sicer, da se na vsaki strani ponašajo se svojo zavednostjo, vender više, načelne izobrazbe ne more pri njih 1) 1889 st. 81. iskati, nihče, kdor premisli, da se za svoj poklic šolajo prav za prav le štiri leta. Vže ogromno število šolskih predmetov jim ne dovoljuje, da bi se duh kje vglobil ali prodrl do pravega bistva katerekoli vede. Obletijo sicer veliko polja, a povsod ostanejo le pri pisanem površji. Ako sploh moderna vzgoja po preveliki obsežnosti v duhovih obraja plitvost in domišljavo površnost, velja to pred vsem o učiteljski vzgoji na naših izobraževališčih. Konfuznih, brezmiselnih nazorov nahajamo na vsaki drugi strani. Zagotavlja se nam, da «Zaveza,» katere glasilo je «Popotnik, » izraža «o'o jednem ves program slovenskega naprednega učiteljstva.;) Tudi učiteljem treba baje jasnega programa.® Prav, pritrdimo tudi mi. A ta ! Spet: «Največi čin človeškega duha v našem veku je osnovauje sedanjega šolstva*! Ali pa, ko se drznejo ljudski učitelji epohalni govor Liechtensteinovza versko Solo tako sod ti: «A sedaj pride neki nemški princ, ki hoče vso to dragoceno in trudapolno pridobitev sfrivolnim suncem v n i č i t i» ! ? „Napredeknaših, učiteljskih „zaveznikov." Nekaj pozitivnega vender imajo naši «zavezniki.» To je njiih vera v napredek; napredku hočejo služiti. V tem se zlagamo ž njimi popolnoma, kaker se mora zlagati vsak. ki hoče biti vreden človeškega imena. Napredni smo tudi mi A drugo vprašanje je spet, kaj je napredek in kateri so pogoji pravemu napredku Nam ste znani dve teoriji o napredku: krščanska in naturalistična; vsi drugi nazori o napredku se dajo tema dvema podrediti. Mi seveda se držimo krščanskega nazora. Po tem pravi napredek ni mogoč nego na podlagi, katero je postavil človeštvu Jezus Kristus. Ta je podlaga čeznaravuo nam razodete resnice. V pravem pomenu napreduje le tisti, ki se nepremakljivo drži Kristusovega evaugelija ter si skuša subjektivno vsvojiti njegovo vsebino povzarjajoč sebe in svoje življenje po vzoru, ki mu ga katoliška cerkev predočuje v Kristusu in v svetnikih. Po nazirauji naturalističnem pa nima napredek niti v Kristusu niti drugje nepremakljive podlage, ampak človeštvo drvi naprej, kaker je žene naravna sila ali genij, neprenehoma, ne da bi vedelo kam, niti da bi imelo določnega cilja. Krščanstvo je po tem nazoru le prehodna doba, ki se mora vmakniti drugi, napredniši; nekdaj je sicer veljalo krščanstvo, toda racijonalizem ali naturalizem, ki je svojo moč pojavil posebno v veliki revoluciji, je čedalje bolj potiska nazaj, zavzemajoč njegovo mesto. Slovenski «zavezniki,« akoravno so učitelji krščanskih otrok, vender izpoznavajo druge vrste napredek. Na letošnji drugi skupščini v Celji se je razpravljalo brez števila vprašanj, o krščanstvu pa ni duha ni sluha, akoravno se je ravno zdaj Evropa začela k njemu vračati in rešitve iskati ravno v krščanskih načelih. Pač pa so si gospodje «zavezniki® mej drugimi dogmami, ki naj jih tolažijo, če bi jih «nezgoda potisnila v nemilo stanje«, postavili to-le: «Ohranimo si trdno prepričanje, da svet neprestano napreduje in da nam baš svetovni napredek pripomore k boljši bodočnosti!» Človek bi se smejal, češ, to je spet ena od tolikih fraz, s katerimi «zavezniki» sami ne vedo, kaj so hoteli reči, ko bi v teh besedah tako jasno ne odmevala modrost njih filozofa — učenika Lin-dnerja, ki piše: «Der Culturprocess ist ein stetiger Fortschritt von Stufe zu Stufep in pa, ko bi žalibog ne imeli brez števila drugih izrekov v glasilu naših < zaveznikov«, izrekov, ki nam pričajo, da krščanska zavest čedalje bolj zatemnuje v njih in se od dne do dne bolj potapljajo v povodenji protikrščanskega naturalizma in humanizma. Saj naši napredni učitelji se vže ogrevajo za ideje 1. 1789! Omika človeška ne sme več oditi s poti, na katero jo je spravila velika revolucija francoska se svojim < epohalnim vplivoma, saj »od tega časa so stopila v veljavo «prava človeška». «Potrebno je korakati neprestano proti idealu narodne prosvete«. Ne pa «korakati» po poti krščanstva, to bi nas le nazaj potisnilo v srednji vek, ampak po poti, po katerem se je razvijala «v poslednjem stoletji Evropa v intelektualnem in moralnem oziru« — po poti protikr-ščanskih principov 1. 1789! Našim «zaveznikom« se zdi « narodnostno načelo ravno tako temeljno, kaker versko! Vero povsod potiskajo, prezirajo, izkoriščajo si za vzgojo le njeno praktično stran. Sem spada po Stritarji pri slovenskih liberalcih vdomačena trditev, da je »temelj kri-stijanstva ljubezen !» Njihovo krščanstvo se od številke do številke bolj bliža krščanstvu — Rousseau-ovemu. Pa kaj, saj se ne sramujejo vže očitno navduševati se za Rousseau-ovega «Emila», proslavljajoč hrvatske «napredne» kolege, da so v domači jezik preložili knjigo brezbožnega naturalista, duhovnega očeta francoske revolucije! Pa kaj, saj sta Herbart in Lindner, naturalista skoz in skoz, katerih zistema popolnoma vničuje vsako pozitivno krščanstvo, njih nezmotljiva voditelja, v katerih besede' prisegajo vedno in povsod. Kantov avtonomni, brezbožni naturalizem, ki sta ga Herbart in Lindner nadalje izpeljala ter vpotrebila posebno na vzgojstvo, „NAPREDEK“ UČITELJSKIH ^ZAVEZNIKOV" 289 govori nam se vsake druge strani. V tem smislu je pisan stavek: “Priden mora biti učenec radi tega, ker ste pridnost in srčnost lepi čednosti.« V Kantovem duhu uči se, da «d o b r o treba storiti radi dobrega samega«. “Nravstvenost obstoji v sebi same j, brez vsake tuje sile ali pomoči.« Kdo ne vidi v tem nauku avtonomne, čisto človeške morale, brez vere, brez Boga! Pa spet: «Pravi učitelj nahaja v svojem duhu z ozirom na vzvišene svoje cilje nevsahljiv vir prave zadovoljnosti.« Prepisano iz Lindnerja je: Glavni namen člove- kov je, biti nravstveno bitje.» Nad vse naturalistično pa, brezbožno se nam zdi, kar piše «Popotnik« o «gojitvi pravnega čuta.» Poglejmo li, kako se zavedno izločuje iz človeških dejanj vsak čeznaraven nagib, vsak ozir na Boga! «Oni kategorični ali nekate-gorični «ne smeš! to ni tvoje! kojih je slišal otrok večkrat doma, razširiti se ima v šoli v: ne smeš, ker se nisi ti trudil za to, in ne smeš, ker bi tvoj okradeni ali celo oropani bližnjik s tem trpel krivico ali škodo . Tedaj Boga, pekla, nebes šola ne imenuj več otrokom?! Nič več. Še celo pojem «greha« nima več opraviti z Bogom : «Vsako slabo delo mora biti kaznovano, ker je greh in v škodo človeštvu. Kader tat krade, gotovo misli po eni strani, da čini zlo, a po drugi, da čini korist — barem sebi — in poslednje je hujše od prvega, sicer ne bi kradel. Trditev, da greši, je sicer primerna, ali tat se vender ne more vživiti v misel, da je greh kaka bistvena škoda; dosti laže mu je pač spoznati, da s tem škoduje bližnjemu svojemu. Gojenca pa treba privaditi na to, da mu lastna korist nikdar ni nad tujo škodo. Dokazano je, da je mnogih hudodelstev kriv baš nedostatek v odgoji, in tu posebno nedostatek v pojmu o svojini in tujini.« Se ne pravi to izključivši Boga podstavljati delovanju čisto človeške, tedaj brezbožne na-gibke ? Ni je nad človeštvom više volje, ni previdnosti Božje niti pravice, ki bi bila nad pravico — državno; z drugimi besedami: ni Boga, in ako je, si ga imamo misliti teistično, kaker Voltaire! Čujmo li: «S takimi vodili (gore navedenimi, čisto humanističnimi) vzgojenega doraslega človeka mnogo bolj peče v srce, ko vidi na svetu toliko vršečih se krivic, in obupati bi moral, da je res še kje pravica na svetu, ko ga ne bi tešila misel, da čuva nad vsemi nepristranska državna postava.« Tedaj misel, po naše: vera, da vlada svet Bog, najpravičniše bitje, ne sme več tešiti človeka!! V celem spisu o gojitvi pravega čuta se o Bogu ne črhne niti z eno besedico ! Pa kaj, ne poznajo li naši »zavezniki« več vere?! Da, poznajo jo, a le v zmislu, kaker govorita o nji aposteljna Herbart in Lindner. Vera, ali bogaboječnost je «najviše izmej vseh čuvstev.« To čuvstvo se ima tudi v učenci vzbujati, a ne na podlagi katoliških dogem, ampak «opazovanja prirode; ; le tako «postane njegova vera živa, razsvetljena, prosta temnih sanj 290 „NAPREDEK“ UČITELJSKIH „ZAVEZN1K0V“ in prazne (babje) vere». In da se pač v ničemer ne zataj1 Herbartovo naziranje, se vsa verska vzgoja označuje kot vzbujanje verskega zanimanja*, katero je nejasen plod novejše nemške panteistiške tako zvane »Gefiihlsreligion*, kjer ni mesta za katoliško dogmo. Ta čudna vera se bistveno javlja kot sočutje ne le do ljudi, ampak tudi (čujte!) do rastlin in živali!* Seveda potem takem imamo tudi dolžnosti do rastlin in živali. Vedo li »Popotnikovi# zavezniki, da se v teh nazorih srečajo s — Schopen-hauerjem ? Katere liste podpirajo in berejo učiteljiški „zavezniki.a Katere nazore imajo o duhovnikih. Toda pustimo za zdaj filozofično razmotrovanje. Izgovoriti bi se dali naši mladi «uapredni» hčitelji, da splon o filozofiji malo ali ničesar ne razumejo in le kar prepisujejo iz Herbarta pa Lind* nerja, katera sta se jim na izobraževališči slavila kot največa pe-dagogiška veleuma. Toda imamo žalibog še drugih dokazov, kateri nič manj jasno pričajo, da res nameriajo naši «zavezni» učitelji zapustiti pot krščanske tradicije in popolnoma vreči se v naročje brezverskemu liberalizmu. Vsakdo ve, kolike važnosti glede načelnega naziranja so dandanes časniki. Ločijo se pa časniki v dva načelnostna razreda: v krščauske ali konservativne in liberalne ali radikalne. Po našem ponižnem mnenji je priznavati in priporočati liste ene ali druge vrste isto. kar očitno pripoznavati krščanska ali liberalna načela. Stari radikalni liberalec na Slovenskem je tako zvani «Slovenski Narod.# Kaker je razvidno iz «Popotnika», se »zavezniki# sami prištevajo stranki radikalnega dnevnika, ki zna tako spretno blatiti papeža, škofe in duhovne. Se več. Znana je pač rusko-pansla-vistična, razkolniška misija, katero izvršuje »Slovanski Svet# ; in vender «Popotnik» nad vse ogreva svoje «zaveznike» za ta list, ki baje «služi le vzvišenim vzorom, katerih naj bi se tudi učiteljstvo oklenilo nekoliko tesneje*. Bi bilo potem čudo, ko bi se v naše »napredno# učiteljstvo zaplodile radikalne težnje, po katerih se vže odlikuje velik del češkega učiteljstva ? Čudim se le, kako morejo šolska oblastva prenašati, da se za take liste, ki gotovo ne krepijo avstrijskega čuta, javno dela propaganda mej avstrijskim c. kr. učiteljstvom. No pa, saj z Mladočehi vže očitno simpatizujejo in koketu-jejo slovenski »zavezniki# ; radikalni Mladočeh, «ljubljeni» Jan Lego, katerega izreke navajajo kaker svetopisemske, je vez, katera .sklepa liberalno učiteljstvo slovensko z mladočeskim. In ne sra- „ZAVEZNIKI“ O DUHOVNIKJII 291 mujejo se celo zaupnice pošiljati vodji mladočeškiii rovarjev — dr. Gregru ! So to znamenja, katera nekaj pomenjajo, nekaj prerokujejo. Kdor ima še kaj razuma, razloži si jih; kdor pa je slep za nje, smijaj se nam — podučila ga bo prihodnost! Da potem takem slovenski «zavezniki» ne božajo duhovnikov, je verjetno samo ob sebi. Zagovarjati prednost duhovnika pred učiteljem v šoli je vže nam ponosno zatrjuje: «/S veseljem bi sprejel učitelj poduk v verstvu. Tudi za vspeh, za boljši vspeh se nam ni bati; učiteljeva metodična izobraženost in njegova skušnja v podučevanji nam dajeti dovolj poroštva« ! Duhovnik je nazadnjaški. On «bi namreč naše kmečko ljudstvo rad obsodil v nevednost«. Duhovnik, zato ker brezpogojno na kolenih ne moli nove šole, «zapeljuje kmeta k vporu zoper „ZAVEZNIKI11 O DUHOVNIKIH postavo, ki mu veleva pošiljati otroke v šolo. Kaj mu je mar postava, kaj blaginja ljudstva! btrast iu sovraštvo do učiteljstva mu je prva skrb. In ako zapelje kmeta, da se skuša znova vpi- rati, to mu je še posebna strast. Hinavec potem še zavije svoje oči vzdihuje : Vbogi kmet!» ‘) Duhovniki so vže radi tega, da so se potegovali za Liech-tensteinov predlog, nasprotniki učiteljstva, sovražniki prave omike, oni so — «zaslepljenci«! Sicer pa hrepene «Popotnikovi» zavezniki ne le po neodvisnosti od duhovnikov in cerkve, ampak tudi od vsakaterih drugih cseb, ki niso oni sami ali pa ne izhajajo neposredno iz ljudskega učiteljstva, Ničesar odločniše ne zavračajo nego napade na učiteljsko svobodo.» Vže v tem, da bi po Liechtensteinovem predlogu učitelj ponavljal verski poduk, so zvohali «zlobno željo ponižati učitelja neposrednje pred očmi mladine, kazati ga pred otroci za nekega policaja ali celo hlapca katehetovega« ! «zoper take namere moramo mi slovenski učitelji z vso odločnostjo pro-testovati.« Celo srednješolski profesorji in ravnatelji se ne smejo postavljati ljudskim učiteljem za nadzornike ; marveč oni bodo le tedaj zadovoljni, «ko bodo njih šolski nadzorniki 1 e narodni (ljudski) učitelji.« Dve besedi za sklep. — Reakcija! To so blizo nazori, to so težnje, katere se očitno javljajo v glasilu našega »naprednega-* učiteljstva. Ako še enkrat povzamemo, kar smo rekli, ne moremo sicer trditi, da je prišlo «za-vezno« učiteljstvo vže do skrajne meje liberalizma; vender se korak za korakom oddaljuje od krščanskega naziranja, se čedalje bolj odtujejo duhovščini iu cerkvi, a v isti meri se bliža skrajnemu naturalističnemu brezverstvu. Da pa dospe v kratkem do tega, ni treba več, nego da se učiteljski pripravniki še nadalje vzgajajo v duhu Liudnerjevem, da se dovoljuje učiteljem brez ovir napredovati po poti, katero je nastopila «Zaveza«, da se jim dovoljuje duševno in gmotno podpirati liberalno časopisje. Do te skrajne >) Te besede merijo pred vsem na pisatelja teh vrst samega. 0 tei priložnosti pripomnimo, da je znani učiteljski dopisnik v «Popotniku» nas izdal za pisatelja «Sočinega» članka: »Kam pridemo?« To seveda brez vsakega pozitivnega razloga, iz gole sumljivosti. Rekli smo vže in ponavljamo slovesno ter smo pripravljeni tudi priseči, da članka nismo pisali mi inni vnjem nič našega. Pisal ga je mož — n e duh o ve n na deželi. In vender nas dopisnik na podlagi neosnovane sumnje tako podlo, tako zlobno, pobalinsko napada in valja po blatu, da dopis ostane, tudi ko bi drugega ne imeli, živo govoreč dokaz, kako malo vredna je duhovščina v očeh «naprednega» učiteljstva. Tu naj berejo list tisti, ki nam ne nehajo priporočati ljubezni, in videli bodo, ali najdejo v vsej naši polemiki le se senco tiste strastnosti in podlosti, ki jo nahajamo tu v toliki meri. SKLEP. REAKCIJA ! 293 meje je le en korak ; in ta korak bodo naredili učiteljski «zavezniki«, kaker hitro se spajdašijo se svojimi kolegi tiste mladočeske stranke, mej katero se nahajajo celo framasoni. Vvod k temu je uarejeu. Jan Lego, dobro znan po svojih framasonskih naukih, je nedavno pozval slovenske učitelje, naj gojijo pod njegovim najvi-šim pokroviteljstvom kolegijaluo^t s češkim učiteljstvom, naj pridejo v ta namen na razstavo v Prago itd. Tako tedaj. Mi vemo dobro, kak konec imajo navadno te vrste komedije. Upamo, da bodo to sprevidela tudi oblastva, katerim je učiteljstvo dolžno pokorščine. Naj se ne da nihče preslepiti. Ljudsko učiteljstvo je dandanes velesila; vzgojili smo si je, imamo je. Ta velesila pa javlja svojo moč na dve strani. Prvič proti cerkvi, ker država si je učiteljstvo vzgojila brez cerkve, skoro izključljivo na brezverski podlagi ; ravno tako država mirno gleda, kako napreduje po poti, ki pelje v popolno brezverstvo. Toda šolska oblastva, dasi niso cerkvena. bi ne smela pač prezreti, da v isti meri, v kateri raste pri liberalnem učiteljstvu vpornost-proti cerkvi in duhovščini, raste tudi — čeravno se to pokaže kasneje — proti postavni avktoriteti v državi. Brezversko učiteljstvo postane prej ali kasneje radikalno, in ker je neposredno v dotiki z uižim ljudstvom, zna postati glavna zaslomba socijalističnemu rovanju. Ljudski učitelj ne ostane rad pri šoli in vzgoji, ampak zaide prerad na politiško polje. Menda nismo še zabili sijajne zmage, katero so pridobili radikalni Mla-dočehi o lanskih volitvah v češki deželni zbor, zmage v kmetijskih občinah: zmagali so z agitovanjem — ljudskih učiteljev. Koliko preglavice dela zdaj mladočeska zmaga vsem treznim, avstrijsko mislečim politikom in domoljubom ? Tu, tu odprimo oči; s cerkvijo trpi tudi država, trpi postavni red ! In da ne mislijo tudi slovenski učitelji rok križem držati v političnem agitovanji, je žalibog znano. «Popotnik» kar očitno izreka : sKalce ideje in katere politične stranke kak list zastopa, to nam bodi pred odmi.» Sem spada tudi, kar smo zgore slišali o tako zvanem «Kraftenparallelogrammu», s katerim žugajo «zavezniki» vkljubovati vsem političnim nasprotnikom ! In kake politiške stranke se drže napredni slovenski učitelji ? Ni težko vganiti. Ali se niso zavezniki* javno proglasili za pristaše «Naroda> in (.Slovanskega Sveta* ? Vemo pa iz zadnjih let, kake vrste politiko zastopata ta lista. Ali naj bi še k temu dodali, kako se je za zadnje dobe posebno na Goriškem pojavljala strasnost politiškega agitovanja pri nekaterih ljudskih učiteljih ? Dovolj omeniti »Nove Soče* in njene zgodovine, kateri list v jav-nem mnenji velja za učiteljski, ali vsaj ima svoje razširjanje zahvaliti silnemu agitovanju ljudskih učiteljev. Naj nam nihče ne zameri, da smo vprašanje, ki zadeva slo- vensko ljudsko učiteljstvo, tako obširno razpravljali. Ta zadeva se nam zdi za razvoj našega naroda tolike važnosti, da mora zanimati vsakega omikanca. Ravno zato. ker je vse molčalo, smatrali smo mi za svojo sveto dolžnost spregovoriti o nji. Najmanj seveda nam smejo zamejiti gospodje učitelji sami, ker govorili smo z njihovimi lastnimi besedami. Sicer pa povdarjamo k sklepu še enkrat : mi ločimo dobro mej «zaveznimi» učitelji, katerih glasilo je «Popotnik», pa mej drugimi, kateri ne izpoznavajo njegovih načel. In poslednjih upamo, da ni malo na Slovenskem. Posebno na Kranjskem, ako smemo verjeti besedam «Popotnika» samega, je število »zaveznikov« pri meroma malo. Prav! In to so, do katerih se obračamo, naj krepko stopijo na noge ter zajezijo liberalni tok, ki žuga preplaviti vse slovensko učiteljstvo. Reakcije je treba v ljudskem učiteljstvu, in ta reakcija izidi izmej učiteljstva samega, reakcije nasproti liberalizmu — nazaj h krščanskim načelom, nazaj k zvezi z duhovščino ! V to naj se dobro misleči učitelji poprimejo -Učiteljskega Tovariša« ter naj, krepko, odločno povdarjajoč krščanska načela, pričnejo z reakcijo. Duhovni pa naj jih pri tem i gmoto i duševno podpirajo ! Gospodje «zavezniki« naj bi pa dobro premislili, da se silo, se strahovanjem ne dosežejo ničesar. Posebno naj bi ne zabili, da so popolnoma odvisni od drugih, neučiteljskih sil, in da njih vsoda ni v njihovih rokah. Dve stvari ste, okotu katerih se suče dandanes ves boj glede učiteljskega vprašanja : šolska postava pa učiteljska plača. Prvo določuje državni zbor, drugo določujejo deželni zbori. Učitelj se pa mora prvič hočeš-nočeš podvreči postavi, ki se sklene v državnem zborn, dasi bi ga ta spet podvrg'a cerkvenemu nadzorstvu, drugič se mora zadovoljiti s plačo, katero mu odmeri deželni zbor. Poslauce pa v oba zbora voli narod. Tedaj je od poslednjega odvisno, komu ima podložen biti ljudski učitelj, in kako plačo bo vžival. Kar se pa tiče še posebe poslednje, naj vedo učitelji, da narod, kateremu služijo, je in hoče biti katoliški. Ta narod tedaj bode vedno pripravljen, kar se da, zboljšati plače svojim v e r-n i m učiteljem. Za učitelje pa, ki bi hoteli z denarjem vbogega katoliškega ljudstva, ki je v turških bojih toliko krvi prelilo za sveto vero, podpirati radikalno časopisje, ki bi hoteli pri volitvah ali kakerkoli v politiki agitovati proti duhovščini na ljubo liberalcem, v prospeh ujihove protikrščanske stvari, za učitelje, kateri bi hoteli katoliški denar trositi za izlete na Češko, da se tam bratijo z novodobnimi Husiti in tako zanašajo seme radikalstva v srce našega ljudstva, za take učitelje, naj bodejo še toliko zavedni in napredni, nima slovenski narod zadosti novcev, da bi jim plače povišaval! Dr. Mahnil. PISMA BREZVERCU o najvažniših filozofijskih in verskih vprašanjih. iv. Nazor novodobne Kantove sole o poeetku sveta. Pojem vednosti. Nadaljuj razlogi za bivanje Boga. Gribanje vesmira ima torej začetek v transcendentnem večnem prabitji. Kaker zagotavljate, je to vže od nekdaj tudi Vaše prepričanje. Toda sklicujete se na mnenje novodobne Kantove šole, po katerem bi se bilo negibjivo enotno prabitje „Bog“ razkropilo v brezštevila gibajočih se delov „svet,“ ter trdite, da se začetek gibanja prav dobro vjema z večnostjo materije in s teorijo descendecije. Takim potom pridemo do zaključenja, katero Vi sami izvajate, da je prvotna jednota prenehala: „s početkom sveta je bog vmrl.“ Sami priznavate, da to ni prida več nego golo mnenje novodobnih Kantovcev, katero vtegnejo v kratkem popustiti. Jaz pa postavljam proti temu sledeče razloge: I. Vprašal bi jih, kaj mislijo pač z razkropljenjem jednotne-ga božjega bitja v brezštevilne dele vesmira? Brez dvojbe nič drugega, nego da se je Bog preobrazil v svet! Toda, kako se je izvršila ta preobrazba? Le troje je mogoče: 1) Ali slučajno. 2) ali po prosti samovolji Božji, 3) ali po notranji nujnosti. Prvo ni mogoče. Proti temu vstavljajo se vsi dokazi, katere sem napisal v zadnjem pismu proti mnenju, da je nastal svetovni red slučajno. V tem slučaji morali bi pribegniti k absurdni podmeni o dušah atomnih, čemur se pa vpira ne le izkušnja, ampak tudi znanstvo. Poleg tegamnožnost nikaker ne more biti večna. Kajti razum terja, kaker pravi Platon in kaker Vi sami pritrjujete, pred m n o ž n o s t, j o j e d n o t o. Dejanstveno bivajoča smo-t r e n a j e d i n o s t svetovnega reda zahteva brez dvojbe j e d i n o in sicer razumno, svojega s m o t r a s v e s t o si p r i č i n o. Drugič. Morda se je preobrazba izvršila po samovolji božji? Ali tega ne morete dopustiti, ker ne priznavate prostosti in vsled tega tudi ne proste, neodvisne samovolje! Ostane nam le tretje t. j. večno prabitje, katero hočemo imenovati Bog, je prestopilo po svoji notranji naravi t. j j. po sili o določenem času iz večne jednote vmnožnost vesmira, Ali Bog, predsvetna in negibljiva jednota, je večen, kar mora vsakdo priznati. Dosledno se je moralo tudi razkropljeva-nje večne jednote v množnost vesmira začeti od vekomaj. Kajti, ako vzamemo tudi milijarde in milijarde let, pred katerimi bi se bilo baje razkropljevanje začelo, ostaja vender pred temi milijardami cela večnost; in ako dodamo temu še druge milijarde in milijarde, je vender pred njimi še večnost, v kateri bi se moglo in tudi moralo začeti razkropljevanje itd. Da, gotovo bi se bilo moralo začeti! Ali ni bilo v naravi božji razkropiti se enkrat? Torej se je tudi razkropljevanje moralo brez dvojim enkrat začeti. Ker pa je Bog večen, je oni „enkrat“ s časom : nedosežen. Z drugimi besedami: Gibanje vesmira mora hiti večno. Ako bi pa bilo gibanje vesmira večno, ne mogli bi si na dru- j gi strani lazlagati sedanjega gibanja. Tedaj bi namreč dosledno morala biti — in to sem v zadnjem pismu dokazal — pred njim neskončna vrsta gibajočih pričin. Tega pa razum ne more dovoliti. Hočemo li razlagati sedanje gibanje vesmira, moramo 1) razločevati večno negibljivo prabitje od dejanstveno gibajoče se svetovne množnosti in 2) pripoznati, da je božje prabitje v večnem mirovanji, dasi giblje vsa druga bitja. K istemu zaključenju nas nujno vede tudi II. Pojem večnosti. Prepričan sem, da se je mnenje novodobne Kantove šole porodilo le vsled krivega razumljenja večnosti. Večnost ali, da se bolj konkretno izrazim, bitje večno je neobhodna istina. Dasi pa ne moremo popolnoma pojmiti večnosti, moremo si vender vstvariti o njej negativen pojem, ako jo namreč označimo, kakošna ne more biti, ali ako izključimo iz njene- -ga obsega kako pozitivno in nam dobro znano lastnost Kar pa moramo po vsem izključiti iz pojma večnosti, je čas. Spomnite 1 se primera iz zadnjega pisma! Ako bi si izmislili nezmerno število časnih obrokov, da bi zemljo napolnile številke, ne mogli bi tega nikaker še imenovati večnosti. Neskončno dejanstveno šte- ' vilo je nemogoče. Prisiljeni smo izključiti iz večnosti čas. Kaj pa je čas? Po nauku Aristotelovem ni čas nič drugega nego število gibanja z ozirom na to, kar je pred njim in kar pride za njim. Pri gibanji namreč opazujemo postopnost (sukcesijo) pojedinih zagibanj, ki se vrstijo drugo za drugim. Broječ pojedina zagiba-nja ki nastopajo po vrsti, prvo, drugo, tretje itd., zaznamo pola- goma pojem časa. ki ni torej nič drugega nego določitev prednik in naslednik delov v gibanji. Kaker vidite, sta čas in gibanje neločljiva. Pojem časa vstvarjamo si primerjaje razne postopne momente vršeče se na stvareh vsled gibanja ali prememb. Tako nas privede abstrakcija od čiste dejanstvenosti k pojmu ali ideji časa. Zatorej nam ideja časa ni vže a priori vrojena, da bi bila subjektivna oblika vzi-ranja, neimajoča nobene zveze s stvarmi. Vem, da Kant temu vporeka. Kaj zato? Saj vender ne more vporekati objektivnosti stvari ? Ne! Kant trdi samo, da je človeškemu raz mu nemogoče priti stvarem do bistva t—----------------------------- Socijalistični skrajni nazori o ženstyu. Pred leti pastiroval sem v goriškem predmestji. S pokojnin* nepozabnim g. dekanom Petrom Kobal-om pohajala sva nekega dne vže pod noč iz St. Petra v Gorico po prašni cesti. Izza skon-čne hiše pod Turnom prikaže se nama tolpa deklet, idočih iz Gorice v bt. Peter. Bile so mlade delavke iz tovarne v Stračicah. «Gospod dekan! ako izvolite, zavijva po kolovozu, da ne srečava propalih obrazov, ki nama ido naproti. Njih pogled mene kar v srce reže.». «Kaj? Ali ste mož Vi!» Tedaj pa je g. dekan začel glasno groziti njim, ki nam kvarijo narod do sih mal svež in močan. V tem so prešli mimo naju sami bledi vveli ženski obrazi — slovenske mladenke.. »Te naj bodo našega naroda matere! Ali ni bolje, da naroda ni. nego da je takov? Kam li so mislili zakonodatelji. ko so žrtvovali človeško dostojnost kapitalu nekaterih mogotcev? A vrhu tega zovejo se ti mogotci dobrotniki goriške okolice. Pa človek ne bodi socijalisti" Ostre besede do dna duše vžaljenega pastirja! iDobri gospod je še mnogo več vedel, nego sem jaz idoč mogel videti, in gotovo tudi mnogo več, nego li je smel meni povedati. Njega rezka opomba: «Pa človek ne bodi socijalist!» ostala mi je živo v spominu. Imel sem poznej mnogotero priliko osobno poznavati socijaliste in demokrate. Čital sem marsikateri članek o njihovih skrajnih nazorih. Mnogo socijalističnih zahtev smel sem z mirno vestjo zahvaliti. Mej drugim zahtevali so socijalisti obrambo in skrb ženstva v tovarnah. Zgodilo se je celo, da so socijalisti in katoličani skupno šli na volišče proti liberalcem. Ali da se razumemo! Resnica je, da socijalisti zahtevajo z nami iste p o e-dine pravice in zakone za delavce, toda iz čisto drugih načel, nego li mi. Neki učitelj ruskega jezika na univerziji v Rimu idoč z menoj mimo dveh učilnic, pred kojima so čakali gospodiči in gospice profesorjev anatomije in pedagogike, mi je rekel: »Ali ni glu-post! Hote vsiliti ženskam ravno iste posle ko možkim, ko je vender priroda žensko drugače vstvarila nego li možkega.» «Iz sovraštva do cerkve, do krščanstva delajo tako,* opomnim jaz. «Prav Vam bodi, zakaj neče cerkev nas poslušati.* Bil je demokrat. »Ni istina, gospodine. Cerkev ne prezira vaših poedinih žalitve, ali načel ne more zahvaliti » «Kaj načela ! Ali hočete, naj Vam priznamo, da je 2 2 = 3 ?» «Tega nečemo, no ni mi Vam ne moremo pristati, da je 2 -j- 2 = 0.» «Moje poštenje!» — Te dobre namene imeli so socijalisti v obče, dokledar so vodili delavce možje, ki so bili sami delavci. Ti so čutili gorje, ki teži brezčisleno robstvo 19. veka. Bili so strah brezsrčnemu liberalizmu. Toda zadnji čas prišlo je rokovodstvo žuljavih rok v gladke roke brezvestnih ljudi j, ki sami razkošno živo ob troških stradajočih delavcev, da znado bolje opisavati potratnost plemstva ali duhovstva. Na D u n a j i vspeli so osobito judovski e-1 e m e n t i do vpliva mej socijalnimi demokrati. Izobraženi delavci vže glasno tožijo o tem, a socijalno-demokratski listi a la «Wiener Allgemeine Zeitung« na vsaki strani pričajo, da jim je v rednik zakonito obrezani jud. Kaker je podoba, niti v Bero lin n ni be-lje.2) Izhaja tamo v delavcih list nazvan «V O 1 k s t r i b u n e», kojemu je načelu Max Schippel, zelo ploden in odličen pisatelj v socijalistih. 2) Pod njega vredništvom izdaja se tudi «B e r-liner-Arbeite r-B i b 1 i o t h e k,» vsaki mesec po dva snopiča. Smer teh spisov je naperjena proti onim socijalistom, ki so včasih hodili družno z kristijani, a bili vedno odkriti neprijatelji liberalcem. V tem zmislu razpravlja se tudi žensko vprašanje v 3. snopiči.s) Cel spis žalostno priča čudno resnico, da je judom — vbožnih pijavkam — posrečilo se: vzmaličiti delavce siromake. Tendencija celi knjižici je ta: delavka se ne j emlji iz fa-brike od dela, ampak izobitelji. Ženstvo mora iz zasobne hiše, iz obitelji v občestvo. Ponuja se mi prilika naslikati socijalistične skrajne nazore o ženstvu po pravih virih. Upam namreč, da bode marsikoga zanimalo zvedeti, kako socijalisti sami razpravljajo svoja načela. Navedena razpravica je tem zanesljivejši vir, ker je došla iz Pariza v B e r o 1 i n. A vrhu tega so nemški socijalisti po izobražen j i in disciplini na čelu vsem drugim socijalistom. Kdor je čital poročila o raznih volitvah v Berolinu in Mnihovem, moral se je v resnici čuditi disciplini in poslušnosti delavcev, ki so do zadnjega prišli na volišče in oddali glasove svojim ljudem. Bili so edini volilci, katerim nista mogla nič ni Bismarck ni Lutz! Taki socijalisti so možje, takim gre prva beseda mej svojimi. Dajmo torej prostora njih načelom, o katerih hočemo dalje razpravljati. 1) Monatssclirift fur Socialreform l89o, p. 17. *) Ibidem. 3) Die 1‘rauen- und Arbeiterinnenfrage der Gegenvvart. Von Clara Zetkin (Pariš) Berlin 1889. I. Rumaga vse terpit, lžet in ne krasnčjet. Ruska prislovica. Do zdaj cenili so ženstvo manje dostojnosti od moštva. Zena je bila nevoljnica brez človeških pravic. V paganstvu se ni ločila bistveno od suženj, v srednjem veku nima prida več pravic od robotnikov, dandanes godi se jej skopo bolje nego dninarju. Niti se je temu čuditi, kajti dostojanstvo in pravice ženstva ne slone na večnih prirodnih, torej nerušnih zakonih, ampak veljavo žensko določajo vedno menjajoče se občestvene razmere in potrebe vsakega časa posebe.i) Občestvo pa sloni na gospodarstvu. Staro gospodarstvo odkazalo je ženstvu delokrog: na domu, v kuhinji, v obitelji. Tam je torej ženska veljala, kar je veljala. Črez hišni prag ni smela Dostojanstvo določa delo. Domače delo — domača oblast. Pravi gospodar v hiši in odgovorni podjetnik je bil vedno le mož, ki je po zakonski pogodbi obljubil ženi «življenje do smrti pri hiši«, a ona njemu robovanje in zarod. Vse čislanje ženskega spola je razlagati: iz visoke cene domačega ženskega dela. Toda niti te cene ni jej dajala vedno oblastnost možka ; niti v obitelji ni gospodinjila žena, kaker je zaslužila. Te krivične brezpravnosti gotova posledica je duševno osiročenje ženskega spola, katero je pobožno licemerstvo proglasilo za prirodni zakon. A baš kristi-janstvo je mnogo pripomoglo do robstva in pohabljenja ženskega spola razglašajoč žensko robstvo za večno, prirodno, od Boga zamišljeno, njo samo pa za nečisto pregrešno stvar.*) Dokler je staro narodno gospodarstvo radi primitivne produkcije potrebovalo mnogo dela pod dimnikom, ni mogel nihče misliti o osvobojenji ženstva. Toda ko je prvi parni stroj zabriz-gal, oznanil je blagovest svobode ženstvu3). Nova velika produkcija iztrgala je gospodinji domače industrije kos za kosom iz rok. V kratkem je ostala gospodinja brez dela v hiši. «.... die Stellung der Fran entspringt nicht aus gewissen ewig giiltigen Ideen, aus einer unabanderlichen Bestimmung fiir den vOn sentimentaler Selbst-sucht erfundenen «natiirlichen Beruf des ewig Weiblichen», sondern sie ist eine Folge der gesellschaftlichen, auf den Productionsverhaltnissen fussenden Zustande einer gegebenen Zeit.» p. 3. 4. »Sehr viel Hat auch das Christentum zur Verkriippelung und Knechtung des weiblichen Gescblechtes beigetragen.* Ib. p, 4. 3). «Die Frau musste als Haussklavin an ihrenaken Kreis gefesselt bleiben; der Gedanke an die Emancipation konnte nicht aufkommen, bis nicht die Maschine als Heiland auftrat und mit dem Drohnen und Stampfen ihres Raderwerkes das Evan-gelium von der Menschwerdung, der wirthschaftlichen Verselbststiindigung der Frau verkiindete.* Ib. p. 6. Dalje. Razdrobljeno delo olajšalo je trud, a stem vsposobilo ženske za vsako delo. Kaj je bilo torej ženskam začeti? Bogatinke vdale so se razkošju in razveseljevanju, včasih tudi izobrazitvi in dobrodelnosti za kratek čas. V obče pa je bogatinka dandanes razkošno bitje, sladostrastno živinče.i) Meščanke so pohitele poiskat si službe: v vradih, v šolah, na pošti. Ni jim bilo do znanja, a trebalo je zagotoviti si košček kruha. Množici siromačic je bila ena sama pot odprta: pot v tovarno. Nove iznajbe lajšale so delo, kar je bilo v prilog slabotnim ženskam. Vsako leto pobeglo je na tisoče ženskih od ognjišča v tovarno. Vsled tega naraslo je število delavcev, mezda je dosledno padala in tem bolj, ker so delavke ceneje delale Kapitalisti so vedeli, kako treba delavke porabiti proti delavcem. Plačavali so delavkam po stari cenitvi, a nadelale so koliker delavci. Z delavkami zopet tekmovali so otroci, a vseh je naposled vtrudila in ponižala strašna sila nikdar trudnih strojev. Niti je temu pomoči, dokledar velja imovinska pravica in zasobna last.2) Mož ni mogel več rediti sebe in obitelji. Morala je na delo tudi žena. Oba sta služila po prilici enako. Za tega del pa živi žena ravno tako lagotno brez moža, ko mož brez žene. e n a je samostalna in od moža neodvisna. A kaj se je s tem zgodilo? Ženska delavnost je preložena iz obitelji v občestvo. Stara obitelj je vničena, ker ni gospodinje doma, niti more ostati doma: zato pa je gospodinja svobodna, žen a.3) Ali naj torej delavci branijo delavkam v tovarno? Tega ne morejo sami več. Brez delavke ne more soprog preživljati obitelji niti more kapitalist pogrešati delavke, ako hoče z ostalim svetom tekmovati in po ceni prodajati. Sila kola lomi. Gospodarstvo meni se prokleto malo za sentimentalne, osobne želje «dobrih duš». E-konomične potrebe so prav tako nerušne in neizogibne ko naturne potrebe. l) «... die Rolle eines Luxusartikels, eines Lustthieres.* *) «Die Productionsverhaltnisse miissen unbarmherzig diese Wirkung haben, so lange die 1’roduction nicht zum Zwecke der Befriedigung der Iiedtirfnisse der Arbeiter selber, sondern zum Ilerausschlagen von Mehnverth, von Profit fiir einzel-oe Unternelimer. . geschieht..., Die moderne, unter der Herrschaft des Privateigen-thums gescliehende Production muss dieFrauenarbeit gegen die Mannerarbeit ausspie-len.... zum grossen Nutzen.. der massgebenden Privateigenthumsbesitzer » Ib. p. II. S) «Das vom hauslichen Heerd umschlossene Wirken der Frau hatte bisher die Fam lie zusammengehalten, die in die Fabrik verlegte Thatigkeit der Frau ver-nichtete das iibliche Familienleben, legte aber auch den ersten Grundstein zu der bkonomisdhen Unabhiingigkeit, damit uberhaupt zu der Emancipation des weiblichen t>eschlecbtes.» Ib. p. 9. Ali naj morda delavci branijo delavkam v tovarne zato, ker opasno tekmujejo ž njimi? Bilo bi to kosmato nazadnjaštvo. Saj tudi troji tekmujejo ž njimi — naj torej vničijo stroje, kar so svoje dni tudi res poskusili na Angleškem. Žatega del je čisto nerazumno, da baš nekateri socijalisti terjajo omejitev ženskega dela. Ali niso obojih koristi iste r Delavke tare isto gorje ko delavce Kaj ima ženska od svojega dela ? Poprej je bila nevoljnica soprogova, zdaj je sužnja kapitalistova.i) Privatno imetje vzemi se zasobnikom, a vsa produkcija izroči zadrugam, tedaj bo rešeno socijalno in žensko vprašanjem) Naloga socijalistov pa mora biti: organizacija delavk, gospodarstvena in politična izobrazitev delajočega ženstva, da se oklene socijalistov spoznavši svoje prave koristi. Borba za gospodar-stveno in politično ravnost ženstva ni samo koristna socijalistom, organizacija delavk je za socijaliste nujna potreba in sila, sicer preti poguba delavcem od delavk. S podvojenimi silami pride se dvakrat skoreje do zmage, do politične in gospodarstvene osvoboditve : delavcev in delavk.3) 2. Novo gospodarstvo je vstvarilo novo občestvo. Domače hiše tesni zidovi so se razmaknili v «narodni dom >, a kmalu so propali tudi «narodni domi» in celi svet ostal je brez zidov in granic. Domači zakotni trg se je razširil v narodni trg, a ta zopet v svetovni trg. Zakotno-vaška polkika je dala prostor narodni, a narodno politiko je pokopal kozmopolitizem.4) Kdor produktuje za svetovni trg, zanimlje se za svetovno politiko, za vse občestvo, od katerega je odvisna i produkcija i nje dohodki. Naravno je torej bilo, da so zahtevali delavci obilo novih pravic v občestvu, v politiki, v zakonodateljstvu itd. Neradi so bogatinci priznali delavcem novih pravic, toda vbrauiti vže niso mogli njih vče.-tvovanja v politiki in vseh občestvenih vprašanjih in početjih. Cerkev, šola, časopisje in druga izobraževališča 1) «Von (lem Tage an, wo die Frau das Joch der okonomischen Abhangig-keit vom Manne abwarf, gerieth sle unter die okonomische Botmassigkeit des Kapitalisten®. Ibi p. 13. «... wird aus einer Haus — za einer Lohnsklavin®. p. 39. 2) Ibid. p. 13. S) Soli sich aber die Industrialisirung der Frau nicht in einem feindseligen Gegensatze zu člen Interessen des manlichen Proletariats durchsetzen, so ist es von der hochsten Wichtigkeit, dass die Imlustriearbeiterin orgailisirt, oko-nomiscli und politisch aufgekl&rt wird, damit sie sich in klarer Erkenntniss der Verhaltnisse an das aufstrebende und dringende Proletariat anschliesst. Die Bedeutung, ja die Notcvendigkeit dieses Vorgehens ist bis in die letzte Zeit vielfach iibersehen \vorden. Eine socialistische Be\vegung, die nicht nur von dem mSnnlichen Proletariat, sondern von den Millionen der Industriearbeiterinnen getra-gen wird, muss doppelt schnell zum Sieg, zur politischen und cvirthschaftlichen Befreiung der gesammten Arbeiterklasse fiihren.® Ibid. p. 14. ■>) Ib. p. 15. pohitela so sicer delavce maličit in slepit, toda načelno priznana so delavcem-nemaničem dolžna politična in občestvena prava. Kaj pa delavke? Zenstvo je ostalo brez pravic. Nova produkcija daja jim ravno toliko pravo ko delavcem, v istini pa so ženske peti brezpravni stan. Po delu so ženske vže kdaj neodvisne od možicih in njim ravnopravne, po pravicah ostale so še mej štirimi zidovi domače hiše.t) Zakaj tako? Zato ker bogatinci uečejo priznati ženstvu rav-nopravnosti v politiki in občestvu, če tudi delo sili ženske, da razmišljajo o politiki in občestvu vsaki dan. Ali ni tudi ženstva blaginja zavisna od politike prav tako, kaker blaginja delavcev, in gotovo tudi mnogo več, nego li od pleteničenja in kuharjenja ?2) Ali naj ima mož sam vso skerb in oblast v občestvu ? Do-kled < r je bil mož sam gospodar v hiši, a žena samo njega «lepša polovica*, naj je tudi sam gospodaril doma in povsod. Toda žena je zdaj možu ekonomična polovica. Pa kakšni pravici torej hote jej odreči enake pravice z možem ? Koliko več velja to o delavkah samostalnih, neomoženih, ki niso od moža v ničem odvisne. Osobito tem nalaga občestvo in politika dan za dnem nova bremena, nove skrbi, novo gorje, ne da bi jim dajala tudi prava zakonite obrambe. 3) Ni čuda, da je sirota propala v robstvo kapitalistov. Toda vedno ne bo moglo biti temu tako. Delo je vrglo žensko iz obitelji v občestvo. Za tega del ne more biti drugače, nego da ženske preložijo vse mišljenje in čustvovanje iz obitelji v občestvo. Mesto tesuosrčne, sebične, obiteljske ljubezni zahteva novo občestvo od njih : občno solidarnost, r) Ali naj se morebiti odrečejo ženstvu pravice zato, ker ne more na vojsko ? Po nazorih stare šole gotovo. Stara šola je de- 1) «Anders die Krau. Ihre Stellung \veist einen schneidenden Widerspruch auf zwischen ihrer wirthschaftlichen Bedeutung und ihren gesellschaftlichen, be-ziehungsweise politische Rechten. Ihr sind nicht einmal die ktimmerlichen Schein-konzessionen eingeraumt, mit denen das Proletaiat abgespeist wurde: rechtlich Und politisch bilden die Frauen einen fiinften Stand der lieutigen Gesellschaft. VVahrend ihre okonomischen Thatigkeit sich den neuen Productionsbedingungen anpasste und eine immer ausgedehntere rvurde, blieben ihr ihre sozialen Rechte in Gemassheit derjenigen gesellschaftlichen Verhaitnisse zugemessen, welche die Klein-resp Hausproduction zur Voraussetzung hatten.a Ib. p. 16. 2) Ib. p. iS. 3) Ib. p. 19. ') «\Vie die Frauen mit ihrer Thatigkeit aus der Familie heraus geschleu-dert tvorden sind, so miissen sie auch mit ihrem Denken und Empfinden aus dem eng beschrankten Kreis der Hauslichkeit herausgerissen ; sie miissen aus der Familie in die Menschheit verpflanzt vverden. .. an die Stelle der eng-herzigen, tief egoistischen Familienliebe muss das allgemeine Solidaritats-gefiihl treten....* Ib. p. 21. lila delo : na «više» in niže«, «plemenito» in «navadno», a za naj plemenitejše so šteli odrezovanje kuponov. Po tej cenitvi so dellili prava. Toda nova ekonomija je dokazala, da je v s a ko delo iste cene koli je občestvu petrebno in koristno.1) Ložimo torej take nazore v staro železo. V staro železo prodajmo tudi ono mnenje, da ženski uedostaja dovolj izobraženosti in politične zrelosti. Gospodarstvo je gospodar. Novo gospodarstvo pa je posadilo ženstvo iz obitelji v občestvo ; v občestvu so torej njega prava. — * * * 3. Do zdaj smo govorili samo o gospodinji, a molčali o materi. Yse pobožno licemerstvo in filisterstvo golči enoglasno, da je materinstvo ženskam «prirodni poklic5. «Zenska je inati,v verši torej materine dolžnosti v obitelji in ne hodi v občestvo. Žensko moramo ohraniti otrokom, politiko lehko možje sami gonijo. Od-goja, morala velja, kaj gospodarstvo!« Zadojeni filister niti pomislil ni, da mnogo ženskih materinih dolžnosti nima, ker nikdar matere ne bodo. A takih je dandanes mnogo in njih število grozno narašča. Kaj poreče torej o teh po-pobožni licemeiec ? Toda govorimo o materah samih. Ali je res dandanes mati otrokom odgojiteljica ? Ali mora biti mati dobra odgojiteljica ? Ima li v ta posel čas in pa sposobnosti, kakeršnih zahteva občestvo naših dnij ? Pozvedavajmo najprej pri slastoljubih bogatinkah. Kdo jim odgaja otroke? Vse «materine» dolžnosti vršijo drugi ljudje: dojivke, pestunje, učiteljice, učitelji. Žal je bogatinki samo to, da ne more poroda poslom naložiti. Kar delajo 'oogatinke iz preobilice, delajo siromačice iz bede in vboštva. Razlika je ta sama, da so otroci razkošne bogatinke vender le odgojeni, če tudi brez matere, a siromačica pusti otroke brez odgoje. Kdo naj jej pač vza- me otroke pod skrb ? Sama mora hiteti v tovarno ob zori, kjer ostane celi dan pri stroji. Opoludne leti domu podojit dete, ako ni predaleč. Sicer pa ostane dete v varstvu sestric in bratov, ali pa se izroči plačanim rokam, ki mu gnetejo v usta razne sladščice, strupene mlademu životu. Taka mati je srečna, ako more dati otroke v otročnico, kakeršna koli si bodi. Kedaj naj pa tudi mati sama odgaja otroke ? Zjutraj pred dnem ? Ob nedeljah ima dela črez glavo. A vrhu tega nalagajo jej liberalni gospodarji delo za kazen in za nagrade po sili, ako je celo ne silijo, delati tudi sedmi dan v tovarni. 1) «Das politische Biirgerrecht noch langer von den alten Reminiscenzen an die antiken Kriegerrepubliken abhangig machcn und es der Erau versagen, weil sie nicht Militardienst leistet, ist eine ganz vorsintfluthliche Anschauung, die von dem Tage an in die Rumpelkammer gehorte, wo die Nationalokonomie nachwies, das a 11 e gesellschaftlich niitzliche und nothwendige Arbeit gleichwertig ist.» O srednjem stanu ni da bi govorili. Saj tudi tam iščejo ženske dela izven obitelji. Sicer pa je srednji stan pokopan.1) Novo gospodarstvo je torej izvilo ženskam tudi odgojevanje otrok iz rok. Odgojevanje otrok je bilo materino «prirodno opravilo*, dokledar je gospodarstvo to zahtevalo. Zdaj vže ni več pri-rodno ženskam materam. Temu se ni čuditi. Obitelj je g o-spodarstvena (ekonomična) zdražb a, ne pa moralna zdražb a.2) Gospodarstvo se je bistveno izpremenilo, ž njim tudi obitelj. Kdo naj torej od zdaj naprej odgojuje decor Mesto obitelji občestvo, mesto matere izprašani odgoji-telj i. /.ena pa bode svobodno izbirala si delo po svoji nadarjenosti in potrebah občestvenih.3) Edina ;pri rodna* dolžnost in pravica ostane materi: da od doji otroče.4) Sicer bode žena enaka možu. Ako pobožnemu licemercu ta fakt zmisliš, spusti se ti v jok. Sirota ne ve druge pomoči, nego da naj pride žena zopet domu, pa naj mu odgaja otroke. Zastonj ! V občestvu naših dnij je vsako delo razdrobljeno. Razdrobitev dela je nerušno moderno načelo, ki je vsako delo zlajšalo in dovršilo. Tudi odgoja razdrobljena bode torej najbolja odgoja. Kdo bi pa tudi bil tako nespameten, da bi hotel pustiti v rokah ene same osobe vse ogromno delo človeške odgoje ? Moderno občestvo je razkrojilo odgojevanje na dva dela: na izobrazitev in odgojo v ožem pomenu. Za izobrazitev ali nauk skrbi javna šola, a v šoli deli se nauk zopet na razrede in stroke. Izobrazitev dece torej ni več materina. *) «Bleibt noch der biedere gute Mittelstand iibrig, dieses Raritiitenkabinet fur alle liingst uberlebten Einrichtungen, dieser Hiiter von Begriffen und Zustan-den, die unseren Grossviitern theuer und heilig waren. Aber die Verhaltnisse des Mittelstandes sind in keiner Beziehung massgebend. Das Kleinbiirgerthum ist un-rettbar dem Untergange verfallen....« Ib. p. 27. 2) »Das Familienleben musste aucli nach dieser Seite hin durch die moder-nen Productionsbedingungen grtindlich umge\valzt rverden, denn die Familie war keine moralische, sie war eine okonomische Einheit; mit den okono-mischen Grundbedingungen ihres Bestehens mussten auch alle ihre sogenannten Pflichten und Aufgaben einer Wandlung nntervvorfen werden.» Ib. p. 28. 3) «Die Kindererziehung wird und muss aus der Familie in die Gesell-schaft verlegt vverden, sie wird und muss aus den Handen der Mutter in die von Padagogen im \veitesten Sinne des \Vortes iibergehen. Die Frau wird.................... auch als Mutter frei zur Ausiibung gesellschaftlicher Thatigkeit je nach ihrer individuellen Befahigung oder Neigung und nach Massgabe der gesellschaftlichen Bediirfnisse — ihre Stellung wird auch liierin mehr und mehr der des Man-nes ahnlich werden» Ib. p. 28. *) «Die Mutter ist die natiirliche Erzieherin und Pflegerin fur das S a u g-lingsalter, die Stillungsperiode, nicht dartiber hinaus.» Ib. p. 29. Prav tako je tudi odgoja (v ožem pomenu) poklic, za kateri /e treba I. prirodne nadarjenosti 2. tehnike 3. občne izobraženosti. Poglejm■>, ali ima mati ta svojstva d same prirode. Nadarjenosti priroda gotovo ne deli po spolu, ampak po osebah. Kaker niso vsi možki rojeni čevljarji, kovači i. t. d. prav tako niso niti ženske vse rojene odgoiiteljice.t) O tehniki je komaj vredno govoriti Kje so se učile odgoje-vanju ženske? Kdaj naj vtegnejo, ako so po cele dneve v tovarni ? Česar se pa kdo učil ni, tega ne zna. Torej naj se izroči odgoja mladine ženskam, ki nimajo šole ? Ali ni to zlodejstvo ?'J) Niti čevlja ne damo zakrpati, ako ne poznamo črevljarjeve spretnosti, otroke pa sme odgajati čisto po svoje vsako ženišče, ki je po sreči ali nesreči postalo mati! Najmenj pa dostaja ženstvu izobraženosti, kakeršne zahteva moderno občestvo. Cela stoletja je bila ženska suŽDja in je vedno še, pa naj odgaja svobodne državljane 19. veka ?! 3) Ako se ljudem starega kopita to pravi, vdobi so navadno ta le odgovor : «Res, da ne dostaja ženski mnogo potrebuih svoj-stev za odgojo. Ali vender je ženska rahla stvar. Nje blago srce je polno plemenitih čutov, ki vplivajo moralično na deco.» Vže zopet morala! Nravstvenost je relativen pojem, ki se s časom menja. Kdur hoče današnji rod nravstveno odgajati, mora biti poprej sam odgojeu po načelih naših dnij. Zenstvo pa je zaostalo stoletja nazaj in vsled tega vpliva nemoralno na mladino.*) Vsa ženska morala je v hiši, vsi blagi čuti vrte se ob obiteiji, vsa nežnost velja loncem. 5) Za javno življenje, za občno blaginjo, za človeštvo ženska nima srca. Ista ženska —-soproga, mati — ki žrtvuje sebe in vse svoje obiteiji, mrzi vsako žrtvo za občestvo in ne more ni videti, da nje soprog žrtvuje čas in denar občestvu na škodo obiteiji6) Takim h 1) Ib. p. 30. 2) «Diese Auffassung ist ihren Ergebnissen nach geradezu verbrecherisch » Ib. p. 32. 3) Ib. p. 34. ') «Die Krau kanu fur die kiinftigen Generationen nicht eine Hoheprieste-rin des Schonen, \Vahren und Guten scin, weil sle mit ihrer Auffassung der kiinst-lerischen, wissenschaftlichen und sittlichen Begriffe grosstentheils noch in einer vergangenen Zeit \vurzelt. Die betreffenden Begriffe sind ja nicht der Ausdruck ewig giiltiger Ideen Jedes Zeitalter und jedes Volk bat seine eigene Sittlichkeit, Kunst und \Vissenschaft.» Ib. p. 35. r>) «Das rdiche moralische GemUthslebcn der Krau findet im Grunde in einem Figerhut oder in einem Kochtopf Blatz, ohne dabei Gefahr zu laufen, sich den Kopf an den engen Wanden einzurennen.» Ib. 36. G) D a s \V e i b, w e 1 c h e s fiir die Ihren der grossten Aufopfe-rung f a h i g ist, e r w e i s t sich der Gesellschaft gegeniiber v o n oft geradezu brutalen Egoismus» Ib. p. 36. ženskam naj dajamo odgojevati deco? Ako imajo ženske res lepih prirodnih svojstev za odgojevanje, moderno občestvo teh ne bode preziralo. Ponudi jim priliko, da se pokažejo, koliker jim drago: v šolah, v občnih izobraževališčih. Ali poprej ima občestvo pravico od njih zahtevati spričalo zrelosti t. j. spričalo o prirodni nadarjenosti, o tehniki in ob občnem izobraženji. lega spričala do teh dob ženstvo nima. «Kaj pa materina ljubezen? Priroda je dala samo materi ta čut. S čim menite zameniti ta prirodni instinkt ?» Instinkt je slep, brez jasnega cilja in namena. Za tega del nikdar ne more nadomestiti znanosti in tehnike. Mati, ki ne pozna podagogiških načel, ni odgojiteljica, pa bodi tudi desetkrat otroku mati. Materina ljubezen je malo ne vselej kriva duševnega in telesnega pohabljenja naše mladine. Sicer pa ako bi mati razumela kaj, dan danes ne vtegne ni učiti se odgojevanju niti odgojevati.1) Kdo naj torej odgojuje deco 19. veka? Ali nikdo — ali občestvo. Očito je torej, da ima občestvo pravico in dolžnost, vzeti obitelji vso odgojo oddojenih otrok in izročiti strokovnjakom.1) it it #■ Tako socijalisti Radovedni smo, kaj porečejo slovenski čita-telji. Takih nazorov o ženstvu uiso še brali v slovenskem jeziku. Toli vbogi sicer nismo, da bi ne imeli ničeser tiskanega v obrambo in osvobojenje ženstva. Imamo, imamo! Poleg narodne prislo-vice, da je ... . hudič, imamo korenito razpravo, v kateri je do trohe dokazano, da smejo ženske — hvala bodi 19. veku — pisati, in kar spišejo, tudi .iskati, osobito o ženskem vprašanji.3) Mi smo tudi tega mnenja. Cernu bi kalili nežnim stvaricam živo veselje? Slama je po ceni, črnilo ni drago, iu pa kaj pravi ruska pri-slovica ? Papir vse pretrpi, .... ‘P) in ne zarud:. 1) «l)er Instinkt der Mutterliebe i«t blind, er tappt im Finstern Taglich hat man Beispiele vor Augen, welche zeigen, was ftir Ungeheuerlichkeiten, um nicht zu sagen Verbrechen gegen die Entwickelung der kindlichen Natur die ziirt-lichsten Miitter im Namen des «Instinktes der Mutterliebe» begehen. Ein gut Theil der korperlichen und geistigen Verkriippelung der Jugend ist darauf zuruck zu fiihren, dass die Erziehung dem miitterlichen Instinkt iiberlassen wird, anstatt die-selbe zur Sache eines zielbewussten Wissens und Konnens zu machen.» Ib. p 33. 2) Ib. p. 28, 38. '•*) Zvon 1878 str. 303. 4) V izvirniku stoji «laže» ; ali tega ni ravno treba. Lagati znajo možki tudi V romanu «G. Mirodolski*1) imamo jaro pravdaricož) in zagovornico ženskih pravic. Menimo pa, da je g. Stritar sicer drugod po svetu vtegnil videti mnogo takih pravdaric, ali na Slovenskem menda takih ni še Ako bodo kdaj, vedeli si bomo pomagati brez filozofije in socijoiogije. Kako li? Po ribniški: Al kadar bo eden pravi prišel, Vse tvoje „pra vi c e‘l zastonj bo imel. (Levstik) Toda socijalisti so drugi možje. Njim je na umu prevstrojiti celo občestvo, tako da zerjavite v slovnikih kerščanskih narodov sveti besedi «zakon» in «obitelj, a sladka beseda «mati» bode znana samo policiji, ki bo pobirala oddojeue otroke od hiše do hiše za občinska odgojevališča. Njim menimo obširneje odgovarjati. Dr. Jos. Pavlica. l) Zbrani spisi II. ~) «Frauenrechtl erinnen » Aksakov — Solovjev o ruski cerkvi. O Rusiji je človeku težko vznati resnico; tudi ni hvaležen posel na Slovenskem pisati istino o širnem vserosijskem husudarstvu. Pisatelji pišoči o Rusiji, videli so jo samo od daleč, z daljnovidi vaznobarvnih večal (lup). Ni čuda, da niso vsi ene in iste podobe videli. Nekateri so vgledali v Rusiji čudno pošast na nebosklonu političnem in socijalnem. znanečo gotovo pogubo ostalim narodom. Drugim zopet, zasvetila je v daljno-vidu zvezda daniea : „sveta Rusija“, znaneča zoro blaginje in svobode. Nemci so imeli bojda daljnovide s črnimi večali; lepa beseda njim ne teče rada iz ust o Rusiji. Zato so pa tudi izgubili pri nas vso verodostojnost. Poslednji čas lotili so se pobirati po vseh ruskih pisateljih — osobito klasikih — nepovoljne sodbe o Rusiji. Take nagrabke zovejo v Nemcih: „Russland nacli Selbst-zeugnissen.“ Toda klasiki niso vedno klasične priče. Kaj bi rekli Nemci, da jim bi hotel kdo naslikati njih kerščanstvo in domoljubje — po G-oethe-ji ?! Naj oprezneji pa nam je biti pri vsprijemanji svedokov o cerkvi in nje svečeništvu : osobito ako hote pričati proti cerkvi. Pravičen sodec, kojemu je do resnice, ne bode svedoka vže zahvalil, ako mn prinese zakonito napisan krstni list matere cerkve. Ali bi bila čudna stvar katoliška cerkev in nje svečeništvo n. pr. na Slovenskem, ko bi hoteli soditi po spričalih nekaterih pisateljev, ki po sili hote biti v ,,kranjskih kvasikov številu," a imajo vsi katoliške krstne liste, zakonito spisane, podpisane in kolekovane. Zal, da baš Rusi sami delajo v tem pogledu tako, kaker se ne sme. Večina bogoslovskih listov ruskih poroča o cerkvenem življenji v katoličanih po svedočenji apostatov, krivovercev in razkolnikov. Tako n. pr. „Vera in Razum" — sicer odličen listl) — podaja svojim od kraja pravoslavnim čitateljem oceno poslednje papeževe okrožnice „Sapientiae" posneto iz „Evangelische Luterische Kirchenzeitung" ! Hrista radi! Skazi mne bratec, razve ne učilsa Ti po latinski ? Ostanjsa v Harjkove in ne hodi v Berlin čitat papskie encikliki! Pišoč o ruski cerkvi, nečemo posnemati »severnih bratov." Svedoka na čelu našega članka sta prava Rusa, »duhom in telom", rodoljuba slovanska, pravoslavna oba. Koliker je menda Solovjev manj navdušen za pravoslavje brez Rim a, toliker strastneji neprijatelj Rimu je bil 1) Vera i Razum. Žurnal bogoslovsko-filosofski. Harjkov. N.o 8. p. 469-70. A k s a k o v : mož pobožen, odkritosrčen in veren sin edino prave pravoslavne cerkve. A k s a k o v je rusko cerkev toli dobro poznal in toli strastno ljubil, da sme pred vsakim sodiščem pričati proti imenovani cerkvi. A k s a k o v v resnici tudi priča proti svoji cerkvi, in sicer tako. da bi mi ne upali zapisati take sodbe o ruski cerkvi v pričo „ Slovenskega Naroda, “ ako bi jo sami od sebe znali. Ali saj niti Solovjev si tega ni upal. V svojem širom sveta znanem delu : La Russie et 1’EgIise universelle“ ‘) izogiblje se Solovjev skrbno svoje sodbe, ter zdržema daje A k s a-k ovu verodostojno besedo. Ker nimamo Aksakovih del pri roki, podajamo čč. čitateljem slavnega slavofila rezko sodbo po prelogu Vladimira Solovjeva. Govoreč o vojaškem odlikovanji M o n s i g n o r a I r e n e j a, nadškofa P s k o v s k e g a in člana sv. sinoda, pravi A k-s a k o v, 2) da njemu tako posvetno, čisto vojniško odlikovanje prav nič čudno ni. To odlikovanje njemu samo dokazuje, da je temeljno načelo ruske cerkvene konstitucije od Petra Velikega naprej razvijalo se dosledno in logično. Znano je, da ruski cerkvi gospodari praviteljstvujušči svet. nazvan „svjatejši sinod.“ čeger članove imenuje car, čeger načelnik — oberproku-ror sv. sinoda — je civilen ali vojniški vradnik, kojemu gre prva beseda o cerkvenem vladanji. Vladikovine vpravljajo po imenu vladike, katere imenuje car po priporočilu sv. sinoda t. j. po nasvetu oberprokurora. ki jih potem odstavlja, kaker mu drago. (Selon son bon plaisir). Hijerarhični čini duhovstva so razvrščeni na tabli o „ran-galr in vravnani z vojniškimi čini. Metropolit je raven z maršalom nadvladika z general-lejtnantom, vladika z general-major-jem. Svečenici mogo z malim naponom biti ravni s polkovnikom. Čisto dosledno je torej Pavelj I. odlikoval visoke cerkvene dostojanstvenike z vojniškimi petljami (cordons). Ali morebiti so to neznatne malosti, čisto navidezne stvari? Toda iz te zunajnosti odseva notrajnost naše cerkve. V državno službo vtelovljeni služabniki altarja imajo sami sebe za činovnike in organe posvetne oblasti. Posvetna oblast nagraja vsluge duhovstva s posvetnimi odlikovanji zato, ker je duhovstvo samo teh nagrad željno. Petrograjski sinod od prvih let svojega obstanka priznava sebi značaj carske institucije in nikoli ni pozabil pozivati posvetne oblasti, kot pravi izvor svoje avktoritete. Pri vseh aktih prve dobe pravi glasno: „da je poveljenb od carja vsemu svetu, osobam vsečihernih činov, cerkvenim in po- *) Pariš II. editiou. Albert Savin, editeur 12. Rue des pyramides, 12. Naša razprava obsega poglavje VII. p. 46 — 58. 2) Aksakov. Recueil complet des oeuvres de I. S. t. IV. p. 119. svetnim, da imajo pripoznavati sinod za oblast važno in mogočno, a da nimajo kršiti dostojanstva, katero mu je nadel Njega carsko Velečestvo.“ Razumel bo vsakdo, da je posvetni element, iz kojega meni sinod, da zajemlje vso svojo oblast, moral prav gotovo prevladati črez vse druge elemente in pokoriti si popolnoma to izrodno (hjbride) institucijo, ki sama sebe proglaša za oblast posvetno, a vsvaja si avktoriteto koncilja. Krčiti dostojanstvo. katero je Njega carsko Veličestvo odmerilo sinodu, ne more nihče drug. ko car sam. Zategadel je oberprokuror Jakov-ljev izvajeval carski vkaz, strogo braneč sinodu neposredno dopisovanje s komerkoli: vse občenje (vsč bumagy) o cerkvenih poslih mora se doposlati oberprokuroru. Tako je naša cerkev po svoji vladi neke vrste vrad ali o-gromna pisarnica. ki vrši pastirovanje črede Kristusove po kopitu nemškega birokratizma, ne brez one oficijalne lažnjivosti, ki je birokratizmu lastna. Cerkvena vlada je vstrojena kaker administrativen, sveten departament; cerkveni služabniki so všteti mej državne slnge Cerkev sama je preobražena malo ne v vrad posvetne oblasti ali s kratka: cerkev je v državni službi11.1) Aksakov meni dalje, da s posvetno oblastjo so prodrle tudi posvetne ideje v cerkvene kroge in premogle naše du-hovstvo v toliki meri, da skoraj ni sposobno, da bi moglo razumeti pravi oživljajoči poklic sv. cerkve.?) To trditev potrjuje cela kopa razprav in načrtov o cerkveni reformi, katero je poslala Aksakovu „razumna in napredna stranka11 ruskega duhovstva. Vsi oni načrti nosijo znamenje protiverske posvetnosti. Nekateri — piše Aksakov — priporočajo vnemati navdušenje propovednikov (pridgarjev) z novo zistemo oficijalnih nagrad s posebnimi odklikovanji. Drugi naglašajo potrebo formalnega poroštva od države zagotovljenega v obrambo nižega duhovstva proti episkopalni oblasti. Zopet drugi spajajo našo versko bodočnost s povišanjem dohodkov cerkvenih in želijo v to svrhe, naj država prepusti cerkvam monopol nekaterih industrijskih strok. Najdejo se tudi taci, ki predlagajo vstanovi-čene odredbine sv. sakramentov... . Nekateri menijo celo, da naše versko življenje ni še dosta vrejeno od vlade in zahtevajo nov ■) Ul. p. 124. Ainsi notre Eglise, du cOte de son gouvernemeut, ap-parait coniine une espece de bureau ou de clianeellerie colossale qui applique al’ office de paitre le troupoau du Christ tous le procedes du buveaucratlsme »llemand nveo toute la faussetb offieielle qui leur est inheronte 1’Eglise elle-meme se trailsforme bientot en une fonct’on du pouvoir seculier, ou tout simplemeut elle entie au service de 1’Etat. -) Ib p. 125, 126. II ne s’ agit pas du pouvoir »eculier seulement, mais surtout des idees seculieres qui entrbrent dans notre milieu eoolesiaslique te 8’ empaterent A un tol point de 1’ time et de 1’ esprit de notre clergb que la mission de 1’Eglise dans son sens vbritable et vivant leur est devenue a pei-ne compreaensible. zakonik §§§ in pravil za cerkev. In vender je vže v zadnjem državnem zakoniku nad 1000 člankov, ki zagotovljajo varstvo cerkvi in določujejo dolžnosti policije za vero in pobožnost. Ali ne proglaša naš zakonik svetno vlado za hraniteljico (le conser-vateur) dogmatov gospostvujočega veroizpovedanja in čuvarico lepega reda v sv. cerkvi? O mi poznamo to čuvarico — nabru-šeni meč. gotov posekati vsakega, ki bi hotel rušiti to pravoslavje. vstanovičeno ne toliko po Duhu svetem, ko po kazenskih zakonih ruskega carstva.1) „Oberprokuror sv. sinoda, odgovorni poglavar sv. cerkve, polaga vsako leto cesarju račun (otčet) o stanji one institucije. Oblika in zlog tega računa ne loči se ni za troho od računov drugih ministerstev n, pr. od ministerstva cest in poti. Tvarine so povsod enako razdeljene, samo da mesto rubrike: „vozne ce-ste“, ..železnice11. „ladje“, nosi račun oberprokurora napise: „iz-povedauje in razširjevanje vere11, „pastirska delavnost", »javlje-nje verskega čustva in vdanosti presveti osobi Njeg. Veličanstva." itd. Cerkev se je odrekla svoji cerkveni svobodi; v zameno jej je država zagotovila obstoj in gospodstvo mej drugimi cerkvami v državi. S tem je verska svoboda vničena v Rusiji. »Kjer ni več žive, organske edinosti," pravi Aksakov, »navidezne celosti ne more vzdržavati nihče drug, ko nasilje in sleparstvo.“2) Ta beseda moskovskega domoljuba — dostavlja V. Solov-jev — je grozna, ali resnična. Aksakov sam je imel obilo prilike. prepričati se o grozovitosti in nasilji ruske vlade proti ino-vercem — ko so na južnem ruskem preganjali neko protestan-tovsko sekto. Ali poslušajmo, kako sodi Aksakov sam o nasilji v verskih in cerkvenih vprašanjih! Gasiti duhovno žejo s temnicami, ko se nima s čim vgasiti jo, odgovarjati s temnicami pravim odkritosrčnim potrebam in vprašanjem verske zavesti, ki se budi, dokazavati s temnicami i-stino pravoslavja, pravi se izpodkopavati tla naši veri in dajati orožje zmagajočenm protestantizmu.3) Nasilje vniči navdušenost pastirjev črede Gospodove. Odkritosrčni branitelje naše cerkve (n. pr. zgodovinar Po-godin) priznavajo, da verska svoboda v Rusiji bi spravila polovico kmetov v razkol; a polovica gospode (osobito 1) Ib. p. 84. Nous voyons ce gardien, le glaive leve, pret a sevir con-tre toute, infraction a cette orthodoxie etablie moins avec 1’ assistance du Saint Esprit, qu’ avec celle des lois penales de 1’ Empii e russe. 2) Ib. p. 100. La ou il n, y a pas d’unite vivante et intčrieure 1’ in-tegrite exterieure ne peut etre soutenue qua par la viol ene e et fraude. ») Ib. p. 72. ženske) šla bi v cerkev katolišk o.1) Kaj to pomeni ? vpraša se Aksakov. Pomeni, da polovica članov pravoslavne cerkve so samo na videz pravoslavni, drži je v nje naročji edini strah časnih kazni. Tako je torej resnično stanje naše cerkve : nedostojno, žalostno, grozno. Koliko bogoskrunstva v svetiščih, koliko licemerstva na mestu resnice, koliko straha mesto ljubezni, koliko pokvarjenosti poleg vsega zunajnega reda; kolikokrat zlobna vest pri nevsmi-ljeni branitvi prave vere — kakšna negacija temeljnih načel in bistva sv. cerkve — laž in nevera tam. kjer mora vse oživljati in goniti resnica in vera ! Vender pa ni še to zlo največe zlo; pekoče gorje je še le to, da je imenovano zlo v d o m a č e n o, zakonito, da je ta grozna anomalija neizogibna posledica pravila, katero je vsprijela država in občestvo saino.a) V obče gospoduje pri nas najbolj videz, deeorum; to je vže zadosti naši ljubezni do cerkve, naši lenivi ljubezni, naši brezplodni (bezdejateljni) veri. Mi radi zapiramo oči in boječ se pohujšanja, trudimo se poskriti i svojemu vidu i očem drugih ljudij vse veliko zlo, ki nam pod spodobno odejo kaker rak zajeda stržen verskega organizma. Nikjer se tako ne strašijo resnice ko v vradih cerkvenih, nikoder ni servilnost veča, ko pri naši duhovni hijerarhiji, nikomer ne služi „zveličavna laž“ toliko, kaker baš njim, kojim bi morala mrzeti vsaka laž. Nikjer ni toliko kompromisov dogovorjenih pod pretvezo modrosti, ki po-nižavajo cerkveno dostojnost in vničujejo nje avktoriteto. Tem dogovorom za mir in spravo je glavni vzrok ta, ker nimamo dosta vere v moč resnice. Najhujše je pa še, da mi vse to zlo dobro poznamo, da smo se ž njim sprijaznili, pa živimo mirno in brez 1) Z dovolitvijo slovenskih Krutorogov povejmo i mi, kar smo slišali. Pravili so nam raznoteri možje iz Rusije, da je osobito mej gospodo v Petrogradu veliko zanimanje in simpatija za sv. Očeta in za cerkev katoliško. „Ako bi car prestopil k nam, prestopi vsa gospoda po vrsti. Vsi pa, s kojimi smo imeli priliko občevati, hvalili so nam črez mero spoštovanje inovercev in ve-rotrpnost od strani ruskega naroda. Cel6 Poljaci so mi slovesno zagotavljali isto o narodu samem! Z ruskimi sošolci bili smo na gimnazij v Varšavi dobri prijatelji. Mojprviprijatelj, s katerim sem vedno občeval, je bil pravi Rus. V moji obi-telji govorili smo po poljski, v njegovi pa po ruski. Sicer pa kaker je prilika hotela.1 O ruski vladi pa bili so i4Rusi i Poljaki ene misli: „N i s o ljudje!11 2) Cependant le danger le plus grave, ce n’ est pas que le mal ait pd-netre parmi les crojants, rnais c’est qu’il y ait re?u droitde cit e, que cette situation de 1’ Eglise soit crde par la loi, qu’ une anomalie semblable soit une consequence ndcessaire de la norme acceptee par 1’Etat et par notre societd el le — metne. 31« AKSAKOV — SOLOVJEV O RUSKI CERKVI skrbi.i) Toda taka sramotna sprava, taki nečastni kompromisi ne mogo vzdržavati cerkvi miru, a v obrambi in zastopanji resnice pomenijo oni kompromisi očit poraz, ako ne tudi izdajstvo. Naša cerkev je — ako smemo verovati nje braniteljem — čreda obila ali čreda neverna, katere pastir je policija, ki po sili insknutom vroči podi v lilevec ovce izgubljene. Ali je ta podoba cerkve Kristusove? Ako pa ni, kaj je sicer?2) Državna institucija, ki je morebiti v prilog državnim koristim, strahovanju in blagonravju. Toda cerkev — in tega ne smemo nikoli pozabiti — je oblast sloneča na nepremičnem moralnem temelji i nobena nezvestoba poglavitnim načelom ne ostane v cerkvi brez kazni. Kdor v cerkvi laže, ne laže ljudem, ampak Bogu! Cerkev nezvesta oporoki Kristusovi je na celem svetu najbolj neplodna in nezakonita prikazen. Cerkev, ki je del države, to je del „kralje-tva tega sveta“, je odpovedala se svoji nalogi in morala bode vdati se vsodi vseli kraljestev tega sveta. Taka cerkev nima prava obstojati, zapisala je sama sebi smrt.s) Vest ruskega naroda ni svobodna v Rusiji, a mišljenje versko ostane topo. Abominatio desolationis se je vgnezdilo v svetišči ; duh od mrtvih nadomestuje duha oživljajočega, a duhovni meč — beseda božja — erjavi; mesto njega gospodari državni meč ; v svetišči pri vstopu in izstopu mesto angeljev božjih stoje žendarmi in policijski inšpektorji: stražniki pravoslavnih istin, ravnatelji naše vesti. 4) Nismo še pozabili, pravi ob konci Solovjev, da slavoiili vidijo v naši cerkvi edino pravo cerkev Jezusa Kristusa, v koji je živo združena svoboda in edinost v duhu ljubezni. Ali poslušajmo, do kakega zaključka je prišel posledni predstavite]) imenovane stranke po nepristranskem raziskavanji naših cerkvenih poslov : „Duh resnice in ljubezni, svobode in življenja duh bla-gotvorni ne veje ruski ceikvi.11 «) Torej po svedočbi nepristranskega pravoslavnega in ruskega rodoljuba — pravi Vladimir Solovjev — naša narodna cerkev D Ce qui est le plus grave, c’ est que tous ces maux de notre Eglise -- nous les connaissons et nous nous sommes arrangds avee eux et nous vi-vons en paix. 2) Ib. p. 91....... notre Eglise est un troupeau vaste, mais infedele dont le pasteur est la police qui, p-ir force, & coups de fouet, fait entrer dans le bereail les brebis dgarees. 3) Ib. p. 93. Elle n’a en elle-meme aucune raison d’ etre, elle se con damne A 1’ impuissanca et A la mort. I) Ib. p. 83-4...........ces gardiens des dogmes orthodoxes, ces direc- teurs de notre conscience. 5) Ib. 127. L’esprit de verite, l’esprit de libertd, 1’esprit de vie, 1’esprit de libertd — c’est son souffle salutaii-e qui fait defaut A 1’ Eglise russe. ni prava cerkev božja, ker jo je zapustil Duh resnice in ljubezni ! Evo. kako pišejo razboriti možje, katerim je Rusija sv. domovina! Izrecimo svoje iskreno spoštovanje odličnima Slovanoma : Aksakovu in Solovjevu. ki sta se upala povedati pred vsem svetom resnico o svojega naroda cerkvi. Kdor resnico govori njemu se ni nadejati nič dobrega, najmanj pa v Rusiji. Ali velik dobrotnik narodov je vsaki, kdor mu brezobzirno razkriva stru-povite rane. Resnica edina more narod osrečiti in vzveličati. Izrecimo pa tudi svoje zaničevanje oni plačani svojati, ki po Slovenskem in drugod v Slovanih vedoma in mala fide slavi baš ono. kar je po spričavanji samih Rusov v ruskem gospodarstvu gnilega. Kdor sam vere nima, ni „pravoslavne“- ni „latin-ske“, njega bodi sram. da hoče narodu oprtiti nazore, katerih licem erec sam ne veruje. Lepo in stvarno o Rusiji pisati, kdo bi tega ne hvalil, kdo bi na Slovenskem takih spisov ne čital'? Rusija hrani v sebi bogate zaklade : vredne znanstvnega raziskovanja, važne za bodočnost Evrope, a še posebe za Slovanstvo. Nam Slovencem je živa potreba proučiti bogate dari ruske zemlje in ruskega naroda. Baš o tem pogrešamo veščih pisateljev. Ali v ta posel je treba poleg obilega znanja in ljubezni do velikega naroda tudi poštenosti. Drugi pisatelji niso vredni našega spoštovanja, niti podpore — vredni so metle! * * * Ob koncu dostavimo prijateljski opomin svojim sobratom čč. gg. duhovnikom po Slovenskem. Ako nas ne moti čut ljubečega srca, menimo, da je naš narod baš — o sv. cerkvi in nje poglavarji vse premalo poučen. Pisatelj teh vrstic je na svoje uho slišal mej priprostim narodom take nezmisli o sv. Očetu, da ni Vedel, kaj bi dejal. In vender je naše verno ljudstvo izvrstno poučeno o sv. veri. Od kod torej ona čudovita nevednost o namestniku Jezusa Kristusa? Podoba je, da narod o njem ničesar »e zve. Časnikov narod vbogo malo čita, niti so časniki zakoniti oznanjevavci sv. evangelja. Ali saj hodi naše verno ljudstvo pridno poslušat krščanski nauk in propovedi ob nedeljah ? Hodi, bodi, ali žal. da so propovedi o cerkvi i nje poglavarji bele vrane. Morebiti se motim jaz, in bilo bi mi drago, ali vender se mi zdi res. da čč. gg. pastirji to vprašanje razpravljajo vse Premalo in preplitvo. Moje mnenje je tako. da se govori narodu pogostoma o cerkvi in papeži. Razloži se vernikom točno m obširno, da je cerkev samosvoje, samovpravno, nezavisno, pravno občestvo, kaker država; da ima cerkev pravico dajati postave prav tako, ko država; a da kdor papeža ne posluša, ni cesarju pokoren ne bode. Te so dogmatične resnice, katere nam je treba verovati „flde divina et catholica." Ponči se ljudstvo na dalje, koliko krvavih ran so zadali brezverni zakonodatelji oblasti sv. cerkve v šoli, v zakonu, v blagonravji, na blagu... Ko bo narod naš katoliški dobro razumel, kaj je cerkev, ne bo nikoli podvoumil o zakoniti cerkveni oblasti v šoli itd. Priložnosti za take govore je mnogo v letu: o raznoterih praznikih, na papežev imend&n, ob obletnici Njegove izvolitve. Priliko dado premnogi dogodki po svetu, o s o b i t o v Rimu. Ali bi ne bilo dobro govoriti cel advent o cerkvi ali o papeži ? Narod naj zve britkosti, ki tarejo srce sv. očeta. V obče naj se narodu ničesar ne zamolči o papeži, kar je za cerkev, in narodu samemu razumno. Kratko: delajmo na to, da bode verno slovensko ljudstvo cerkev in papeža dobro poznalo in ljubilo. Posebne prilike za to so tudi okrožnice papeževe. Kar se dostaja okrožnic Leva XIII, priporočajo se same po učenosti in lepi besedi. Okrožnice papeževe treba bode razpravljati po moji misli najbolje na shodih in pri velikih slovesnostih. Ali tudi sicer naj se cerkveni govornik večkrat spomni papeževih besed, navajaj v prepovedi h besede negmotnega učitelja in poglavarja vesoljne cerkve. Nekaj podobnega nam je na umu tudi o škofovskih poslanicah, ako so zajete iz življenja ter imajo praktično podstavo. Zal, da se pri nas poslanice samo prebero in potem založijo. Skrbimo, da bode verno ljudstvo pogostoma slišalo imena in nauke svojih nadpastirjev; tedaj bode tudi naš glas r a j-še poslušalo. Take govore pa je treba skrbno spisati, da se človek izogne v dve gubi sključenim §§, ki se nam, svobodnim državljanom 19. veka, na vsaki korak po dva v zobe reže. Estote prudentes sicut serpentes. A treba je tudi navdušenja in samorašče misli, da se ne zajemlje vedno le iz starih kalamonov. Bodi vse to samo prijateljski povedano. Ako bode morda brez vspeha, mi vender ne bode žal, da sem pisal hvalo sv. cerkve. Dr, Pavlica. Sy. Pavel razlaga razna politiška in nepolitiška vprašanja. Ili. Polemika sv. Pavla. Kaker smo vže rekli na tem mestu, bi sv. Pavel, ko bi živel v naših časih, ne mogel dolgo ostati brez lastnega organa, kar imenujemo navadno list. Trdili smo celo, da bi Pavel vsta-novil list, kateri bi bil v duhu soroden ..Rimskemu Katoliku." To seje zdelo — seveda pred vsem „Brnsuu — nekoliko predrzno. Toda ravno pri tem se hočemo še pomuditi. „Rimskemu Katoliku" se očita, da ne pozna ljubezni, in sicer krščanske ; njegova pisava je robata, gorjanska ; drugi spet pogrešajo v njem taktike itd. Poglejmo tedaj, kaka bi bila blizoma taktika sv. Pavla, da bi se mu bilo boriti kaker nam — se slovenskimi liberalci ! Apostelj, kateri je tudi nekaj Kristusovega duha imel, vsaj toliko kot vredniki v ,Narodni tiskarni," je gotovo tudi vedel, kako se mora polemizovati z nasprotniki krščanstva. Moramo vže reči koj od začetka, da, ako je res, kar učijo naši liberalci o krščanski ljubezni, sv. Pavel ni imel o nji niti pojma; obdelavah bi ga in oberali, da bi, kaker mi, s psovkami lehko polnil platnice svojega lista. Ko je Pavel zapazil, da hoče kdo kaliti sv. vero mej kri-stijani, je kar iz kože skočil in enako razbesnjenemu levu svoje nasprotnike kar raztrgal. Bil je na otoku Cipru. Sergij Pavel, prokonzul Cipra, je poklical Pavla k sebi, želeč slišati besedo Božjo. A vstavljal se mu je Elima. vražar, hote prokon-zula odvrniti od vere Kristusove. Tu pa ga pogleda Pavel srpo in ga zaroti: „0 polni vsake zvijače in vsake hudobije, sin hudičev, sovražnik vsake pravice, ali ne boš nehal prevračati pravih potov Gospodovih ?“ Ne zadosti: »Glej, roka Gospodova zoper tč, in slep boš in ne videl solnca do časa !“ ‘) — Bog varuj, da bi se mi predrznih naše liberalce imenovati „sinove hudičeve" ! Bili so krivi učeniki, ki so Galačane speljavali od Pavla in Kristusovega evangelija. Apostelj se roti in kliče nad nje vse kazni z neba: „0 da bi bili tudi odsekani tisti, kateri vas zavajajo !“ 2) V prozi 19. veka bi Pavel rekel : Da bi vrag vzel liberalce ! ,) Dej. ap. XIII. *) Gal. V. 12. Da, s hudičem samim stika sv. Pavel nasprotnike svoje in sv. evangelija : ,,Kajti taki so krivi aposteljni, vkanljivi delavci, premenjajoči se v aposteljne Kristusove. In ni čuda, kajti sam satan se premenja v angelja luči ; ni torej nič velikega, če se tudi služabniki njegovi premenjajo v služabnike pravice." 1) Vidimo tedaj, da vse, kar smo mi izrekli proti liberalcem, ni še senca v primeri z epiteti, s katerimi jih počeščuje sv. a-postelj Kristusov ! Tudi tistim, katerim se je zdelo, da so nekaj, ni Pavel prizanašal. „Veliki duhoven Ananija vkaže tistim, kateri so pri njem stali, naj ga vdarijo po ustih. Tedaj mu Pavel reče: „ V-daril te bo Bog, stena pobeljena!"2) Mi bi rekli: Sodil te bo Bog, liberalec, vrgel te bo v pekel ! In tako „brezobziren“, tako občutljiv je Pavel, ko gre za čistost ..principov," da je pripravljen celo angelja iz nebes, ko bi se predrznil le za pičico drugače učiti kot on, prekleti z „anathema!“3) Mi pa v vsi ponižnosti ne povdai jamo nič nego kar je učila in uči sv. katoliška cerkev pa nje škofje — in vender radi tega nimamo krščanske ljubezni! Sploh ni Pavel brezvercem nikaker milostljiv. On ne pripušča vernikom, da bi se kakerkoli pajdašali ž njimi. „Ne vpre-zajte se vkup z neverniki, kajti kakšno vdeležbo ima pravica z nepostavnostjo, a kakšno občinstvo svetlost s temo'?.... Izidite iz sredi njih in odločite se, govori Gospod." 4) Nevernike imenujemo dandanes liberalce. Pač bi Pavlu kri vskipela, ko bi videl, kako pridno si verniki 19. stoletja naročajo liste liberalne, kako jim celo dopisujejo. Ali pa kako se katoliške ovčice zbirajo v raznih društvih in čitavnicah okol liberalnih predsednikov ! Izidite iz sredi njih! — zaklical bi. Sploh bi ne bil Pavel prevelik prijatelj kompromisov. Prepričan je bil, da le en kompromis pelje v nebesa, temu se ni izneveril nikjer, namreč: podvreči se brezpogojno, slepo Jezusu Kristusu. Tega je oznanjeval ne le barbarom po Traciji in Iliri-ku, ampak tudi olikanim Atenčanom in Korinčanom, naj dopade ali ne. Vedel je sicer, da je „Kristus križani" grškim modrijanom — neumnost, vender ni nehal ravno v Korintu povdarjati vedno in vedno Kristusov križ, in sicer ne po ovinkih ali v izbianih. gospojskih besedah, boječ se morda, da bi koga ne žalil, l) II. Kor. 11. 13. nn. *) Dej. ap. XXIII. 2. 3. 3) Gal. H. 3. *) II. Kor. 7 14. nn. ampak odkrito in brez vsake olepšave človeške umetnosti. ‘) Pavel ni imel rokovic! Sv. Pavel bi ne bil gotovo mnenja, da verske resnice ima razpravljati in braniti le „Danica\ a da drugi listi — tedniki, dnevniki — smejo o veri molčati ali, ko vže morajo spregovoriti, to storiti le „zmerno“ in tako, da se preveč ne razburijo duhovi, češ, to bi škodilo — narodni edinosti! A, molčite mi vender — zabrusil bi takim strahopetcem — molčite mi: „v Kristusu Jezusu nima nič veljave ne obreza niti neobreza, nego nova stvar."2) Si zagotovite nebesa, če se zedinite vsi, od prvega do zadnjega — v imenu narodnosti? Če hočete kompromis, ponujam vam ga pod edinim pogojem : Verujete v Jezusa Kristusa ? On, 011 bi klestil leposlovce, pesnike pa politike, ki v u-metnosti, v politiki ne priznavajo evangelija Kristusovega, češ, umetnost je sama sebi namen, kaker uči Stritar, ali pa : politika ne pozna katekizma. Bodi še toliko visok, Pavel bi ga v-klonil, dokler bi se ne podal. Kajti Pavel bi ne bil izmej tistih pisateljev ali vrednikov, ki „se vojskujejo po mesu“ t. j. ki tako pišejo, kaker vgaja občinstvu, ki resnico zavijajo in prekrivajo boječ se, da ne izgubijo naročnikov! Marsikateri „retour', morda z ne prav laskavimi opazkami, bi mu pošta, vrnila, Pavlu v-redniku pravim, ko bi z ostrim peresom »naklepe (liberalcev) razdeval in vsako visokost, katera se vzdiguje proti spoznanju Božjemu, in bi zavzemal vsako pamet na poslušnost Kristusu, in v pripravi imel maščevanje za vsako neposlušnost." 3) Tu bi grmelo in treskalo ! Deset„ Brusov" bi ne zadostovalo, da bi se ilustrovali in komentovali vsi izrekli, vse pušice, katere bi jezni Pavel izstreljal na svoje nasprotnike. Ker res poreden bil je sv. Pavel in rekli bi kar naravnost »neotesan", ko se mn je kdo zameril — kot aposteljnu. Ironija, sarkazem ni bilo zanj nič nenavadno orožje. Kako poredno se roga Korinčanom : „Vže ste nasičeni, vže ste obogateli, brez nas ste zakraljevali!... Mi smo neumni za- voljo Kristusa, a vi razumni v Kristusu, mi slabi, a vi močni, vi slavni, a mi brez časti." *) Galačane zmerja za »nespametne." Pa spet vže izliva nad njimi svojo nevoljo: „0 nespametni G-alačani! Kdo vas je oba-jal (vam zacopral), da resnici ne verujete ?“ 5) Kako laskavo opisuje svojemu Titu Krečane! „Mnogo je 1) I. Kor. 1. 2. 2) Gal. VI. 15. 3) II. Kor. 10. 5. n. t) I. Kor. 4. 8. nn. i) Gal. II. trdovratnih blebetačev in sleparjev, zlasti iz obreze, katerim je treba usta zamašiti; kateri cele hiše narobe obračajo, učeč, česar bi ne smeli, za grd dobiček. Rekel je nekdo izmej njih, lasten njih prorok: Krečani, vedno lažniki, grde zveri, leni trebuhi. “ ‘) Da, srečen Pavel, da ne vrejuješ lista v 19. stoletji, ker obesili ti bi na vrat vže sto tožb „radi žaljenja časti,“ in dal bi leto na leto porotnikom opravka čez glavo ! Mi pa učimo se iz tega, da tudi krščanskemu pisatelju je dovoljeno liberalcem marsikatero gorko zasoliti, nič ne de, ako se čutijo žaljene ! Kar navadno pogrešamo pri braniteljih katoliške resnice, je prava katoliška zavednost in iz nje izvirajoči ponos pa nevstraš-nost. Ponos se prerado obsoja za prevzetnost. A ločiti nam je dobro mej obema. Ponos ne izključuje ponižnosti, katere temelj je spoznanje samega sebe, ampak zabranjuje, da se v ponižnosti ne zatopi krepkost in podvzetnost. Ponos dela boritelje katoliške pogumne in nevpogljive, nasprotnikom nepremaglive. Kako kratkovidni so pač tisti katoličani, ki se plaho skrijejo, ko jih začnejo liberalci sumničiti za slavohlepne, ko jim začnejo priporočati v posnemanje ponižnost in krotkost Kristusovo ! Tedaj se navadno zbojijo in vest izprašujejo, ali se niso res pregrešili zoper sveto ponižnost; nasledek pa je, da začnejo trkati na prsa in se o-pravičevati in liberalce — odpuščenja prositi. Ravno takrat, ko bi morali glasno, očitno govoriti, da bi slišal cel svet — obmolknejo in odložijo orožje — liberalski kričači pa triumfirajo ! Ne! Katoličan mora vedno ohraniti, gojiti katoliški ponos. Ta ponos se poraja iz prepričanja, da katoličan ima resnico, resnico najsijajniše spričano v vseh časih, resnico, kateri se klanjajo najviši veleumi, katera je svet premogla in prerodila! Ne skrivaj tedaj katoličan ognja in navdušenosti, katero užge le katoliška resnica v srci človeškem. Ako pa ima resnično vrline, ako ima prednosti, ako si je pridobil zaslug v boji za dobro stvar, naj jih li pokaže pred svetom, ko zahtevajo okoliščine, da se v omahljivih vtrdi vera v moč katoliške ideje in kreposti, da ne bo svet mislil, da nimajo goreči zagovorniki kotoliške resnice ene same dlake pridne na sebi. Čemu je pa rek6l Jezus Kristus : „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela ? -) Ako liberalci vse žile napenjajo, da bi branitelje katoliške resnice črnili ter jim odvzeli vsako veljavo pred svetom, zakaj bi mi strahopetno skrivali vse, kar imamo dobrega na sebi ? Potem pa ne bode svet res na nas videl drugega nego le slabo... Ali hočemo morda s povdarjanjem svojih zaslug vže trditi, da i) Tit. I lo. n. -) Mat. V. 16. so edino naše, in ne pred vsem včinki Božje milosti? Kato* ličana ni pač treba učiti, kar zna vsak otrok, da ne more najmanjšega dobi’ega dela storiti brez milosti Božje. Saj v Božjem imenu in z pomočjo Božjo se borimo, zatorej njemu slava, njemu priznanje! A ravno to naj zvedo liberalci : kako močna, nepremagljiva je Božja milost v njegovih vojakih ! Apostelj Pavel se ni nič pomišljal povdarjati svoje dostojanstvo, k) se mu je zdelo potrebno v korist dobre stvari. „Tako naj nas ima vsak za služabnike Kristusove in oskrbnike skrivnosti Božjih/ Ali pa staviti vernikom lasten vzgled v posne-mo ter povdarjati svoje bogoljubno življenje: „Posnemavci moji bodite, kaker sem tudi jaz Kristusov/ 2) Da pa obveljavi svoje nasprotnike ter obudi v vernikih spet zaupanje do sebe, se jame očitno hvaliti in našteje celi zapisnik svojih zaslug za Kristusovo stvar: „Kerse mnogi hvalijo po mesu, hvalil se bom tudi jaz... V čemer je pa kdo drzen, drzen sem tudi jaz. Hebrejci so ? tudi jaz sem; Izraelci so ? tudi jaz sem ; rod Abrahamov so ? tudi jaz sen/ itd. itd. Da, učimo se katoličani od velikega apostelja, učimo se biti ponosni, učimo se biti drzni; vže to samo pomeni dve tretjini zmage naše nad liberalizmom. Kjer zapazijo liberalci ponos in drznost, se splašijo, vpade jim pogum. Tako je. Le očitajte nam slavohlepnost, nestrpnost, sumničite nas, da hrepenimo po mitrah, po prvaštvu itd. ! Le eno vemo, le eno imamo pred očmi: da bivajo na Slovenskem liberalci, zatorej jim ne bomo dali miru nikdar ! ‘) I. Kor. ♦. 1. 2) I. Kor. 11. I LISTEK. v Iz dnevnika Stefana Hodulje. V pustu spisal za post Tom od Kala.. Vredništvo braveem. —- Marsikateri naših bravcev je začel povpraševati: Kako to, da se je Hodulja vže poslovil od »Rimskega Katolika ?“ Je morda vrednika srečala druga pamet, ali kaj'? Spovemo se sami. Hodulja je poreden skoz in skoz, zbadljiv kaker ježeva koža. Opominalo se nas je tu pa tam, naj pač pazimo na njegov jezik, naj mu rogove malo prilomime. Vsled tega smo se nekoliko zbali, ker slednjič, dasi se naš Hodulja pošteno imenuje, pade vender odgovornost za vse, kar se mu je zljubilo pisati, na vrednika. Ni pa tudi kaj prijetno dandanes biti odgovoren vrednik. Res. da zna imeti vrednik trda rebra, kaker kovačevo naklo, vender vsak občuti vdarce, dokler je še kaj mesa in krvi v njem. Tako tudi mi. Nadalje nam je pomisliti, da Hodulja ne živi več in se ne more nihče več znesti nad njim. Vse pušice zadenejo le nas. So bili pa tudi drugi, prijatelji našega lista, kateri bi še kaj radi brali iz zapuščine čudnega moža ; in prosili so nas, naj vender nadaljujemo izdavanje njegovih listov. Komu vstreči? I prvim i drugim — tako smo sklenili. Tako tedaj damo Hodulji še besedo. Vender bomo rabili škarje, da tu pa tam kaj pristrižemo, kaj bi znalo koga žaliti. Tudi vredniški koš pod mizo naj dobi svoj delež iz Hoduljine zapuščine. Tako smo koj IX. list, v katerem opisuje kaj zanimivo zabavo i) v »sokolskem domu“, konfiskovali. Hudo je res, kar je tisti večer doživel Hodulja. Ako bi hoteli vse natisniti, bi marsikomu kri šinila v glavo in — gorje nam! Morda bo drug pot vgodniša priložnost, da prijavimo ta list — za zdaj ne kaže nikaker. i) Prim. ,.R. K,“ I str. 636. X list. Željno sem pričakoval drugega dne — porotniške obravnave proti dr. Juniju. A človek je obračal — dr. Junij je obrnil! Kaj se je zgodilo ? Dolgo sem spal drugo jutro. Okol osme prisopiha moj gostoljubni gospodar v sobo in me začne buditi: „ Hodulja. Hodulja!“ »A - a ?“ „Hodulja!“ Jaz pa še enkrat: A — a?A — a? „No, glejte 110!“ ti Kaj gori ?“ „Ne šalite se Hodulja. Raji bi videl, da bi mi vse trikrat zgorelo in po vrhu še jaz kaker Hus, nego pa tolika sramota !“ ,,Sramota V Gremo k obravnavi? Kdaj prične? Je vže prišel dr. Junij?* „Zlodej vzemi dr. Junija pa Vas in Vašo hoduljo po vrhu!“ „Danes ga vzame, potrpite no!" ,, Veste, kaj se je zgodilo, Hodulja? Vmaknili so se. Sramo-mota, sramota !“ „Vmaknili? Od tožbe? Dr. Junijevi?" „Naši, naši. Hodulja, rečem Vam : naši! Izdajice so narodne stvari. Srahopetneži so. Bojijo se ga, kaker da bi bil obseden od sto tisoč hudobnih duhov. Jojmene, kje je staroslovenska hrabrost ?“ „Jaz sem Vam rekel, da je ni več mej mladimi Slovenci.'1 „Joj, joj. ta rana se mi nikdar ne zaceli več, v grob jo ponesem. Za me ni tolažbe".“ „Ni tolažbe ? Zakaj pa ne ? Enkrat bomo pili, dobro pili — pa se povrne tolažba. Zaupajte v vinske duhove !“ „Ni tolažbe, Hodulja, ni tolažbe, ni, ni! Studi se mi življenje !“ „Ivaj je življenje ?“ „Nesreča, greh, Hodulja." „Saj ste se ga še sinoči tako veselili." „Vse veselje je le relativno, zdaj spoznavam, da edino pozitivna, edino resnična je žalost. Tako je tudi moje življenje: ogrenil. zastrupil mi je je dr. Junij — nikdar mi ne bo večpri-jetuo Ljubi Hodulja, ne bomo več zdravic pili skupaj. Razvnet sem, gori mi glava, želim pokoja." Tn konec je bilo vseh upov: hočeš-nočeš — pobrati sem jo moral, proklinjaje v srci — Bog mi odpusti — dr. Junija. Pa prisegel sem, da ga moram videti dr. Junija, in da pred ne pokusim vina, dokler ga ne najdem dr. Junija. Mikalo me je res pred oči dobiti to čudovito prikazen 19. stoletja. Iz vsega, kar sem slišal in bral o njem, sem dvomil, je li človek ali kako drugačno bitje, morda podobno tistim psoglav-cem ali enookim ciklopom. Zatorej sem se za vsak slučaj preskrbel z blagoslovljeno vodo in z rožnim vencem, da bom križal in škropil; dobil sem tudi latinski kolomon, da ga bom zaklinjal, ko bi bila sila. Ves vpelian in prašen sem prišel v mesto, kjer so mi pravili, da ima dr. Junij svoj brlog. Nikdar nisem bil še tu. Poznal me ni nihče. Ljudje pa so bili prav zijalasti, vse se je vsulo za mano. Zgodilo se je pa, ko sem hoduljil po ulicah, da sem dospel do nekega kraja, kjer so zidali novo obširno poslopje. Strešje bilo je vže gor, izdelovali in likali so prednjo stran. Zdelo se mi je, da bo eno najdražih poslopij v celem mestu. „Kaj pa je tukaj ?“ se vstavim. „Više izobraževališče," se oglasi nekdo. »Pa ne vže spet za ženske vraga ?!“ „Za ženske." »Čestitam nežnemu spolu. Česa se bodo pa učile ?“ »Zgodovine, filozofije, matematike." »Česa še ?“ »Pedagogike, fizike." »Še kaj ?“ »Telovadbe." »In ?“ „No, tudi jezikov." »Niso Vaše ženske v jezikoslovji dovolj izurjene ?“ Ni bilo treba več. Izdal sem se. Oglasita se dva tenka glasova, ki sta mi razodevala žensko togoto: »Ta je Hodulja, ta reže ženskam jezike. Prinesel je nož. Hodulja, Hodulja!" »Hodulja, Hodulja! — zagnali so od vseh strani. Jaz pa sem zaklical: »Živela ženska emancipacija!“ In pobrisal sem jo z velikanskimi koraki kaker senca mimo hiš. * * * Kmalu potem sem stal pred vrati dr. Junijeve pisarne. Sapa mi je zastajala. Odložim hoduljo in zlahna potrkam: tek! tek! Nič. Močneje: tek ! tek! tek! Spet nič. Pritisnem za ključavnico in odprem, kar da vtaknem pol glave v sobo. Sedel je za mizo, na desno in levo stran se je vzdigavala cela gora knjig, mej katerimi je tičala glava popolnoma skrita. »Ni nikogar doma ?* ,jKdo je?" „Štefan Hodulja." „Zdaj, o tej uri me pridete motit! Nimam časa. Moram dokončati. “ „Koga vže spet nabadate ?“ Ni več slišal; le pero je brskalo dalje po papirji. Od časa do časa zaslišim kako se je zaihtel ter bruhal posamezne besede : »Čakajte li. vam bomo vže dali. Oho! Oho ! Na, tu imaš! Boš pa molčal!“ Spet potrkam. „Nc, vstopite tedaj — kdo ste vže ?“ „Štefan Hodulja, Bog nas varuj, saj sem vže rekel " „No, spomin nas zapušča. Hodulja Hodulja — — ali nisem vže slišal tega imena?" In prem.erja me od glave do pet. Jaz pa plaho mečem oči okoli po sobi. Vredniški koš zijal je spod mize kaker brezdno proti meni. Zdelo se mi je, kaker da bi se iz njega vili zli duhovi. Pretreslo me je, da sem obledel. „Štefan Hodulja, ste idealist ali realist ?“ ,,Oboje, g. doktor, zjutraj realist, zvečer idealist." „Ne razumem Vas.“ „Poslušajte. Zjutraj sem trezen, živo občutim vso realnost človeških mizerij; popoldne pa navadno prilezem do bokala — seveda ne praznega — obvladajo me vinski duhovi in navdajo z višim spoznanjem. Saj vže prigovor pravi: in vino veritas. Resnico pa gledamo po idejah — saj to je, če se ne motim, prav Vaš nauk, gospod doktor. Nadalje mora idealist tudi z voljo hrepeneti po višem. Jaz pa sem na večer „dobre volje“. Tedaj sem vsak večer navadno idealist — cptod erat demonstran-dum. Kako lepo je biti idealist! Idealizem je edino pravo nazi-ranje. Naš Mesija bodi, kdor razširja idealizem, ne le z besedo, ampak tudi z dejanjem, pravim. Bi Vam bilo mogoče, tudi meni pripomoči do idealizma, clarissime domine ?“ „Želite morda en zvezek mojih ..Dvanajst večerov" ? “ „0 Domine Deus, ne veste, kaj pravi pismo: litera occidit, spiritus viviflcat. Spiritus alcohol — clarissime et excellentissime domine!“ „Hodulja, Vi hodite dosti po svetu : kaj pravijo o meni ?.... »Kako naj bi Vam povedal resnico brez tistega, v katerem je resnica ? In v i n o veritas, excellentissime et illustrissime, mi-serere nobis!“ Zdaj še le je razumel. Bog jih žegnaj te doktorje! Privlekel je izpod omare buteljčico, zlato-rumeno kaker cesarski cekin v dan svojega rojstva. Njena vsebina — sam nektar ni boljši : čudil šeni se le, kako morejo doktorji samotarji kaj takega hraniti pod streho — mi je spet privezala dušo k trebuhu in začel sem : „Kaj pravijo o Vas, excellentissime et admodum reverende doctor Juni, kaj pravijo o Vas. halialia ! Vsi enoglasno priznavajo, da Vam je dal Bog rogove. Odpustite: rogove! Sicer pa niso vsi edini, kaki so ti rogovi. Prvi trdijo, da so polževi; tipajo Vam sicer izvrstno, a ni se jili treba bati, ker potegnete jih v kajžo, kaker brž zadenejo ob kaj trdega. Drugi hote reči. da so rogovi od ovna; in čujte — pa ne da bi zamerili — primerjajo Vas s tisto zverino v knjigi skrivnega razodenja, ki je imela dva rogova in je bila podobna jagnjetu, a govorila je kaker zmaj. Sv. pismo jo imenuje krivega preroka. Tudi Vi butate kaker oven. in vse razdevate, kar je dozdaj veljalo na Slovenskem. Celo dogme naše sv. vere morajo braniti proti Vašim napadom. Kriv prerok ste — reverendissime, heretik ste — cla-rissime! Pa ni še zadosti. Spet so taki, ki hočejo najti na Vaši, kaker vidim, ne prav prikupljivi prikazni, deset rogov, kaker jih je nosila zverina, ki jo je videl sv. Janez, katero je navdihoval sam hudič — ne zamerite: relata refero. Sicer pa trdijo, da so Vaši rogovi stekleni, clarissime ; čim bolj se zaganjate, tem bolj se Vam lomijo in drobijo, in krvavi Vam obraz. Kmalu boste brez rogov, mulasti boste, reverendissime, kaker maček.“ „Kaker tedaj vidim, me nič kaj milo ne sodijo ? Me imajo pa za učenega?14 „He — učenega? Knjig ste vže dosti prebrali, a življenje, svet — tega ne poznate. Vi si stvarjate nazore o življenji mej štirimi stenami. Vse drugače je zunaj po širnem svetu, kaker si Vi, clarisime, domišljate! Halia, doctor dive, ste bili vže onkraj sv. Gore?11 „Jaz sem prehodil vže Laško.11 „Laško ?“ „Sem bil vže na Francoskem.11 „Na Francoskem ?“ „Tudi v Parizu sem bil ? „V Parizu?11 „Sem bil na Dunaji, na Tirolskem, v Švici.11 „Vse to ni nič, reverendeF „Kaj, ni to svet, ni to življenje?11 „Vse to ni nič, clarissime! Modri ste sicer, učeni — toda zdaj učite se nekoliko od Štefana Hodulje. Ves svet je dandanes v čitavnicah. In Vi čitavnic ne poznate. Vprašam Vas: znate tarokirati, znate igrati biljard ? Ste kdaj plesali, ali kdaj vas-vali ? To je svet, to je življenje ! Kdor ni sam kaj takega skusil. ne ve, kaj je življenje. Nur Lumpe sind bescheiden — zapomnite si dobro, clarissime domine P „Vse to da bi bil jaz vganjal, a zdaj bi se z mano pometalo : češ, tak in tak je bil, lump je bil dr. Junij — in zdaj nas hoče učiti?!11 „Tako govorijo o Vas, illustrissime, relata refero. Jaz si vmijem loke. Kes, obdelavajo, Vas, domine doctor, in Vas obe-rajo, da bi se smilili trdemu kamnu. O Bože mili! Hudobni svet ! Jaz pa vidim, kako dobri ste, kako mili, ljubki ste. O vita vi-tae meae! Samo nebo Vas je pestovalo.... No. lepi pa niste, il-lustrissime, lepi pa ne — brez vse zamere! Najbolje, da se ne kažete ljudem. In veste, kaj mi ne dopada pri Vas, colendissime •— spičast nos, in pa tiste srpe oči; nekateri hote reči, da to ne pomenja nič prida. Jaz se bojim, da niste ponižni; veste, da ponižnost je prva krščanska čednost. Povsod razobešate svojo firmo: dr. Juni v leposlovji, dr. Juni v kritiki, dr. Juni v politiki, dr. Juni na nebu in na zemlji! Prava ponižnost se skriva, admodum reverende et colende. Sicer pa Vam nočem pridigat i aseetike, ker to ni moj predmet, pa., pa... to je le ponižno mnenje Štefana Hodulje, ki tudi kaj ve in zna. No, 110 pa, dovolite mi, da si zdaj nekoliko ogledam po slavni Vaši rezidenciji. Tu je tedaj tista kovačija ! Povejte, v kateri skrinji imate zaprte zle duhove ! Kaj pa tu vidim — fotografijo ! Pa niste Vi, clarissime domine ? „Jaz sem. tak sem bil v osmi šoli. Hodulja.“ *No, kazali ste vže takrat, kaj bode iz Vas. Ste se kdaj v življenji smejali, admodum reverende ? In pa še nekaj: pijete vino ? • „No, Hodulja, Vi ste pa preprosti. Vi bi me še izdali. Ne zaupam Vam preveč. “ »Bodite prepričani, ter reverende, do odslej sem Vaš zaveznik, povsod bom širil Vašo slavo in delal Vam prozelite. Ne kesam se, da sem Vas obiskal. Če več ne. sem se vsaj prepričal, da ste. kaker se zdi, resnično človek. Preponižno se poklanjam, reverendissime et admodum colende !“ In šel sem. XI. list. Grešil sem, Bog mi grehe odpusti! Zato se hočem očitno spovedati. Pasji dnevi niso bili nikoli prida; hudi duhovi jih majo v oblasti. Zraven tega misli si, ljubi moj, kako mučno je v pasjih dneh kolovratiti od vasi do vasi. neprenehoma žreti cestni prah Komu bi se grlo ne vsušilo in jezik ne prilepnil k nebu! S čim pa suho grlo omočiti? Blagor vodopivskim žabam, a jaz žalibog nisem bil nikdar Vodopivec. Zaprisegel sem se, :la naj se mi noga priraste k hodulji in naj mi odreveni celo telo. ko bi le enkrat s čisto vodo omazal si grlo. Prišel sem tedaj večkrat v zadrego. Tako je bilo tudi tisto leto. Poslovivši se od nepozabnega, ljubeznjivega dr. Junija sem se napotil daleč proč. Pritisnilo je julijevo solnce in žgalo me, da se je vse cvrlo po meni. Več mrtev kot živ se privlečem z izsušenim jezikom v majhno slovensko mesto. Kar vgiedam po voglih nabita velika oznanila. Vže od daleč berem : „Volivci!“ Aha ! izdihnil sem. »Volivci! Dne 28. julija bodo volile pri nas kmečke občine svojega poslanca v državni zbor. Volivci1 Zavedni ste dovolj, in ni Vam treba še posebe priporočati moža, katerega zasluge za narodno stvar in posebe za naše gospodarstvene-kmetijske interese vže tako predobro poznate. Moža imate vsi na jeziku: Dr. Janez Zima je edini mož, kateri Vas more dostojno zastopati v državnem zboru, kateri bo delal čast imenu slovenskemu. Posvetovali smo se tudi z merodajnimi moži cele dežele in se več ko prepričali, da je narodova volja, da prevzame ta mož častni mandat za državni zbor. Možje volivci! V imenu svobode in napredka združite vsi brez izjeme svoje glasove v Janeza Zimo. Narodni votivni odbor. “ Na, na, sem govoril sam se sabo, jaz pa moram najti dr. Janeza Zimo, kandidata za državni zbor. In vprašal sem, kje bi se dobil dr. Zima. In reklo se mi je, da biva v mestu. Ko sem pa stal pred njim, sem ga vprašal: »Gospod dr. Janez Zima, Vi ste tedaj kandidat za državni zbor. Tudi jaz bi hotel pripomoči k Vaši zmagi. Kaker vidite, imam dolge noge in primerim trikrat več sveta, kaker navadni ljudje. Za čas voliv-nega agitovanja je to silno važno. Se smem prestaviti slavnemu volivnemu odboru, da mu ponudim svojo službo v Vašo korist, veleučeni dr. Janez Zima ?“ Pa zvedel sem, da je dr. Zima sam v svoji osebi ves in edini volivni odbor. Da je pa začel kandidovati za državni zbor, je prišlo prav za prav tako. Dr. Janez Zima je pred leti z jezikom in peresom služil lepega denarca. Odprl je bil advokaturo, in vse je vrelo k njemu. Kmetje so se pravdali, da je bilo veselje. Dr. Zima bi tedaj še časa ne imel le misliti na narodnost ali pa celo na slovenstvo: vse to je imenoval večkrat v šali votle ideale, ki nič ne neso 1 »Toda hudiča!“ zdihne dr. Zima, »človek obrača raženj s pečenko, osoda ga pa obrne — in pečenka pade v ogenj! Janezu Zimi jo je skuhal takrat jezuitski fanatizem. Zgodilo se je, da se je priteplo v oni okraj par, kaker se reče, gorečih duhovnikov. Vvedla se je koj bratovščina treznosti, bratovščina Marijina, pa svetega škapulirja, in ne vem še kaj! Pridigati se je začelo proti pravdanju in zapravljivosti, priporočati se sveta čistost in devištvo. Slednjič — pretrese me, ko se le domislim — povabijo iz mesta dva patra jezuita, da sta dajala ljudstvu misijone! Še zdaj mi zveni po ušesih „zvon sprave. “ Kaj jim je namreč padlo v glavo svetim patrom ? Zadnji dan svetega misijona so oznanili, da bo ob 6. uri zvečer pozvonilo z velikim zvonom, to ima biti opomin iz nebes, da se vsi sovražniki spravijo in si odpustijo, ako nočejo goreti v peklu. To je bilo objemanje in poljubovanje! In ne vem, kaj je obselo od takrat ljudi po celem okraji ? Ni več žganjarij, ni več gostivnic, ne prepirov, ne pravd!“ „Vas je to hudo zadelo, gospod dr. Zima, kaj ne?11 „Zadelo, naravno!“ Dr. Zima, je namreč kmalu potem moral odsloviti dva pi-sača, ki sta mu pomagala množiti denar, in ostal je sam, in še sam se je dolgočasil. Kar mu nekdaj čez noč pade v glavo, da je — naroden. In bralo se je koj po časopisih, da dr. Janez Zima, odvetnik na Govci, je prvi narodnjak daleč okrog. Ko so pa na spomlad so-kolci iz B. napravili izlet v N., se je dr. Zima pokazal v narodni surki in imel je pri slavnosti z navdušenjem sprejet govor. Še nekaj, kar se pa razume samo ob sebi. Na odvetniški pisarni, kjer je stalo prej : „Dr. Johann Zima, Advokat11, se je naenkrat brala firma slovenska: „Dr. Jan Zima, odvetnik.11 Ko sem tedaj vse zvedel iz njegove zgodovine, sem rekel : „Dr. Zima. Vi tedaj niste poseben prijatelj duhovnov ?“ »Zlodeja, kdo bi pa mogel biti'?“ „Kaj pa mislite o veri ?“ »Pozitivne dobrote nima vera nobene, ampak le relativno. Veruj butasti kmet, veruj ženska, ker tako vže nima druzega opravka, a omikanec pa ne potrebuje vere. Vera pojemlje z napredkom.11 „Ne veste pa, kolik vpliv imajo duhovni pri ljudstvu ? Si upate prodreti pri volitvah, ako Vam nasprotujejo duhovni?11 „0 Hodulja, tako se razodenem le svojim prijateljem, in pa Vam, ker vem, da me razumete, kaj ne, Hodulja ? Farji pa me niso še videli, kak sem v resnici. Njim kažem drugo lice. Vidite tu molek, Hodulja ?“ „Ste bili Vi tisti pobožni gospod doktor iz mesta, o katerem so mi pripovedali včeraj kmetje, da je bil ondan pri spovedi v D. ? »Taka gospoda, taka11, rekali so. „Ta bo naš.“ » Jaz sem bil, Hodulja. Tako je: mundus vult decipi. In pa, da Vam povem še eno, kako sem nabarval ondan farje pri novi maši. Tri ure sem klečal, mej mašo pa sem se dal obhajat od novomašnika. Pri obedu sem napil najprej vrli slovenski duhovščini, češ, ona ima toliko zaslug- za narodno stvar. Vse je za-ine norelo. Moja zmaga je tako trdna, kaker tron Boga Očeta v nebesih!“ „Kako naj pa agitujem za Vas ?“ „E, agitovati pa treba vsekaker, ker bojim se vender, dokler nimam mandata v rokah." „He, pa težko delo bo, saj veste, da so pasji dnevi. Vročina je, suša, in veste, da...“ „ Prepuščam Vam, Hodulja, da organizujete po vaseh vo-livno gibanje.“ „Organizujem ?! Ne veste, da to ne gre kar tako ? Treba vender prej poskrbeti za zbirališča po vaseh. Kaj bom kmete zbiral pri vaškem vodnjaku ali pri kalu, kjer zborujejo žabe ? Kmet se ne gane spod strehe, ako ga ne vabite v hišo, nad katere vrati stoji veja. Veja — intellexisti, clarissime doctor Joannes ?! „Nate, nate, Hoduljagnjetel mi je kmalu potem v žep papirnat zavoj, „nate pa prodajte te obligacije. Zadnje so !“ „No, hočemo storiti, kar bo v naših močeh." „Še nekaj, Hodulja, jutre sem sklical shod v S. Predstaviti se mislim javno kot kandidata. Ne zabite priti jutre ob 4. popoldne v S.“ * * * Ko je drugi dan ob 4. uri v gostivni pri „Konjskem repu" v S. nekoliko potihnil hrup v skupščini, je dr. Janez Zima stopil pred poslušavce in — jaz sem sedel na levico — začel je tako-le: „i31avna gospoda! Hotel sem Vas danes povabiti na ta kraj, da se Vam predstavim kot Vaš kandidat za državni zbor. Ne vem pa lepše začeti svojega govora nego, da Vas pozovem, da z menoj vskliknete trikraten „živio“ in „slava“ presvitlemu cesarju Franu Josipu. (Jaz: „ Živio! Slava!" Vsi za menoj trikrat: Živio! Slava!") Cesar Fran Josip nas je osrečil s konstitucijo, s katero je polovico svoje oblasti položil prosto v roke svojih narodov. Konstitucija je najvažniša pridobitev našega veka, konstitucija daje ljudstvu oblast, da se samo posvetuje in nalaga postave, da si samo odmerja davke, zida šole, odpravlja konkordate. Konstitucija zagotavlja nam svobodo vesti, in prosto dihanje. Konstitucija je tisto drevo življenja, katero je rastlo v paradiži." (Jaz : „Živela konstitucija!“ Drugi za mano: „Živela štatucija ! Živela štucija!“) „ Vidite tedaj, koliko pravic Vam daje konstitucija. Toda Vi vsi ne morete iti na Dunaj posvetovat se s cesarjem. Zatorej Vam dovoljuje konstitucija, da si smete izbrati poslanca, kateri govori v Vašem imenu in po Vaši želji. Vi ste tedaj gospodarji, in poslanci so Vaši sluge. Tako stopam tudi jaz danes pred Vas, druge misli nimam kaker žrtovati se za Vaše koristi. Moja narodna zavest pa sočutje s trpečim ljudstvom mi ne dopušča, da bi še dalje mirno sedel v svoji pisarni, akoravno je lepo s peresom kovati si zlate rumenjake. Dnovi so resni. Oni stopajo pred vsakega človekoljuba za-htevaje žrtev za občni blagor naroda. Dnovi naši tirjajo mučenikov za narodno stvar. Tudi moje prsi se niso mogle dalje zapirati temi klicu. Evo me tu, vrli možaki. Oglašam se kot Vaš zastopnik za državni zbor. Moj program (Živio program !) ni treba, da ga pred Vami razvijam, poznate ga dobro vsi. En program mora biti skupen vsem zavednim možem, ki so vneti za ljudski blagor. Izražamo ga v tr6li besedah: ,Narod, svoboda, napredek!“ Niiiče naj se pa ne čudi, češ, „vere“ ne najdem v tem programu. Upam, da nismo več tako otročji, da bomo vselej in povsod kričali: vera ! vera! Vera ni v besedah niti v kričanji, ona mu sedež v srci, in se zapre mej štiri zidove, da tam moli očeta v nebesih. Duh je namreč Bog, in tisti, ki ga molijo, naj ga molijo v duhu in resnici. Vi vsi sicer dobro veste, da vero imam tudi jaz, kar sem vže pokazal pri več priložnostih. Tudi ne poslušajmo tistih, ki vedno plašijo: Vera je v nevarnosti! Za Boga milega, povejte, kdo Vam brani v cerkev, kdo Vam prepoveduje moliti rožni venec, kdo se le od daleč dotika Vaše vesti ? Mi posvetni se ne vtikamo v zadeve, ki se tičejo vere; mi, seje ogibljemo in delujemo le na polji slovstva, na polji znanstva politike, vse te reči pa nimajo nič, prav nič skupnega z vero. Tudi z duhovniki hočem živeti prijateljski, miino. In mislim, da sloga s prečastito duhovščino je pač lehka. Mi prepuščamo gospodom nuncem svetišče Božje in jih nočemo nikaker motiti niti jim še svetovati, kako naj pojejo mašo, kaj in Kako naj pridigajo. Mi črtimo le tiste fanatike mej duhovni, kateri imajo tako malo duha Kristusovega, ki je duh ljubezni in prizanesljivosti, da zaklinjajo na dno pekla vse tiste, ki le količkaj drugače mislijo, kaker oni, tiste zelote, kateri obsojajo v ogenj vse knjige, vse časnike, ki niso pisani v duhu sv. Kempčana. Bog varuj, da bi obveljali nazori dr. Junija! V dveh letih nimamo več enega pesnika, enega leposlovenega lista, ne enega brav-nega društva, ne enega Sokola! Za dve sto let smo potisnjeni nazaj. Kar je blagega in lepega na Slovenskem, cvet petdesetletnega trdega boja — posmodila bi nam slana v eni noči. Ne, proti takim ljudem protestujemo, tudi če se skrivajo v rudeči škrlat, takim smo vedno pripravljeni maščevalno orožje suniti v tisti del telesa, ki ima z mašnikovem posvečevanjem najmanj opraviti! To je moj program. Zatorej se Vam še enkrat predstavljam kot Vaš kandidat za državni zbor. v svesti si, da bom vsestransko Vas zadovoljeval in povspeševai edino le Vaše koristi — jaz dr. Janez Zima!“ (Jaz : „Živio naš edini kandidat dr. Zima!“ Isto za menoj vsi drugi enoglasno.) * * * Pa še predno je dr. Zima odšel iz S. domov, sera stopil k njemu in začel tako : „Veste, doctor Joannes Baptista, da denar Vašili obligacij je skoraj vže pošel ?“ „Hudiča Hodulja, kaj pa vganjate ?“ »Pijejo ga, kaker norimberški sod, kader je prazen. In pa še nekaj. Mislite, da je tisti »Živio" s katerim so Vas danes ob-suvali, tako gladko privrel iz grl ? Prokleto ! kmetska grla so kosmata. Ni dovolj močiti jih z vinom, treba jih tudi mazati. To mazilo, doctor Baptista, so bili — ne zamerite — petaki in de-setaki, katere sem izrezal iz Vaših obligacij. Nekateri so mi naravnost oznanili: Hodulja, ako nam ne daš toliko in toliko, bomo mi vsi kr ičali: Pereat dr. Janez Zima! Prokleta druhal, kdo jo je navadil klicati latinski! Pa tako je dandanes, mi Baptista!“ »Kaj početi, Hodulja ? V veliki zadregi sem. Denar, denar 1 in denarja — ni. In ni ga, če pretaknete vse skrinje in zidove v Janeza Zime hiši na Grovei. Veste za dober svet ?“ „Svetov je pri Hodulji vedno veliko, dobrih svetov, praktičnih svetov, domine Baptista. Denarja? Dandanes nimajo ga nego le banke. “ „Pa pomagaj banka! Na Govci ni nobene. In — bom zastavljal hišo? Denarja pa potrebujem hitro, hitro.“ „Ni treba Vam zastavljati ničesar. Tu le podpišite, kar Vam berem: „Jaz dr. Jan Zima, kandidat za državni zbor v N. okraji, ki ne morem prodreti kaker z močno denarno agitacijo, se zavezujem, da bom v državnem zboru vedno deloval in glasoval složno s stranko... V to naj mi pa blagovoli slavno vodstvo banke... poslati denarne podpore, da mi bo mogoče potrebnih glasov kupiti, kaker tudi plačati honorar raznim politiškim listom, ki bodo zagovarjali mojo kandidaturo." „Tako tedaj, domine Baptista, v treh dneh dobite denarja, da se vanj zakopljete. A veste pa, doctor Joannes, veste, da bo treba plesati, kaker bodo godli gospodje od banke !“ »Da li zasedem enkrat kurulski stol, potem, ako jim všeč, glasujem tudi, da se samemu Luciferju podeli častno meščanstvo v nebeškem Jeruzalemu." Bilo je res tako. V dan volitve pa se je vse trlo po Govš-kih ulicah. Jaz sem bil glavni faktor: Hodulja tu, Hodulja tam, Hodulja povsod in vse! Bankovci so frleli na desno in na levo. O vspehu ni bilo dvomiti. Možgani pa so se bili tako razvneli, da je pri nekaterih gorkota vdarila v roke in jih stisnila v pest, s katero so svoje nasprotnike tako gladili, da si videl še tri dni potem marsikatero glavo ovezano. drugo pa zabuhlo in okroglo kaker lunino lice o ščipu; ne malo so jih celo žendarji pograbili, in še le po enem meseci si jih gledal, kako so se eden za drugim vračali iz zapora, v kateri jih je spravila kandidatura dr. Jana Zime z Govca. Jaz pa nisem dolgo ostal na Govci. Kaker hitro se je potolažila žeja pasjih dni, sem se začel sramovati svoje agitacije; odpotoval sem daleč proč in si zgrevano -trkal na prsi: „Stari Hodulja, stari norec! Štefan, ti se ne spreobrneš, dokler se s hodulje ne zvrneš !“ LISTEK. AKADEMIJA 19. VEKA. Iz spominskih zapiskov slovenskega vseučiliščnika. Na D u n a j i 2 0. februarja.... Potolaži se vender, prijatelj. Tvoje skrbi so brezpotrebne. Da bi Te ne poznal, bi Ti skoraj zameril. Ravnaš z mano, kaker oče sč svojim sedemletnim pobčetom. Bože misli, toliko zavesti pa ponosa vender še imamo! Jaz, da bi se mogel kdaj spozabiti, čemu sem prišel na Dunaj, kake upe stavi v me zatirana domovina ?! No pa, ker mi vže hočeš biti skrben očka, poslušaj svojega sinčka trden sklep (grevenge pač ne moreš še zahtevati, da bi molil): Še ta pust, potem — Amen! Na pepelnico zjutraj začnem vestno do pičice izvrševati dnevni red, katerega sem si vže na- črtal. Včeraj sem dobil lepo svotico od strica, polovico sem odločil za knjige. Izvrstne, klasične knjige so prvi pogoj temeljitemu študiju. Moje načelo je: ali temeljito ali nič ! V tem času se tudi odločim, česa se poprimem: prava ali medicine. Zdaj se pa vender pomiriš ? In tako mi ostane še malo, malo dni. Pust se' bliža koncu. O navdahni me, Bacche, kako bi te še to malo časa vredno v-žival! Odpreti hočem vse skrivne kote srca, razkleniti vse ži-venjske duhove, da izletijo in se nasrčejo medu s cvetlic, ki tako bujno poganjajo po gredicah velikomestnega pusta ! Pa kaj je tukaj?.... Vizitnica ! Aha! „Jutre ob osmi zvečer „soireeu pri grofici K. Plesna zabava. Svira oršester C.... kapele. Pridi!“ Pri grofici K? Bogovi! Tu se zbirajo prve krasotice. Same Helene Dunajske! Da bi le še ne imeli trojanske vojske! No pa, čez mojo Helenko je pač ne bo! Ali ah! Pazi, pazi! Ti si upaš na morje, kjer bodo pluskali valovi ob ladjico, v kateri sedi tvoj vzor, tvoje bogstvo ! Ladjica se bo zvrnila, Helenka se bo potopila, pogoltne jo morsko brezno, vgrabi jo Neptun !... Ne, ne ! Grem sicer, a se svojimi očmi naredim pogodbo — kaker pravi sv. pismo — da ne pogledam krasotice.......... In oko se bode odprlo in srečalo se z očescem, modrim o- čescem, in bo v njem obtičalo, kaker muha v medu Ladjica so pa preobrne in — plusk! — Helenko vnese povodnji mož, da je ne bo več na dan!.... Tako bo s teboj!.... Tako........... Proč, črne misli.... Zvezda moje sreče, na te pri sezam! Na D u n a j i, pepelnična sred a............. O bogovi! Bivam ali ne bivam ? Kje sem ?........... Da, na zem- lji sem še, saj so trdna tla, na katerih ležim. Da, če se ne motim, v svoji sobi bivam. Od kje pa, po kateri poti sem prišel sčm?.... Aha, tu je menda moja miza.... Odprimo pa „Corpus iuris“... No, kaj ga ni tukaj?.... Nisem ga vkupil ?........... Poglejmo v mošnjo.... Denarja ni — enega novca ni več .... in knjige — kje so?.... Saj vender sem jih kupil... ali ne? Odgovori ti, mošnja!... Oh, to nesrečno bivanje! Da, prav si imel pesnik: ..Človeka nikar!“ Se enkrat: nikar! nikar! Vragovi so mi zalili glavo sč svincem, v svinec so mi zabili vse misli.... Huš! huš! Kako šviga po duši! Daj no, vstavi se misel, da te vlovim, da se te oklenem.... Preboden sod sem.... Sod, kateremu so spredaj in zadej izbili dno. Pod menoj se pa odpira brezdno brez konca, vanj se vsuvajo misli in drvijo druga za drugo v jamo brez dna, v neskončnost.......... Čemu smo na svetu ? Vprašanje — brez odgovora! Ne, dani se: Heme, Schopenhauer, Hartmanu — vi ste rešili veliko AKADEMIJA. 19. VEKA 339 vganjko. Vsodi se je izljubilo, da nas je izvalila, da nas je vrgla v to piikazen, kateri se navadno pravi življenje. V to življenje nas je izbljula iz svojega žrela, da se tu z nami igrači, da nas davi... Da bi me vsaj zadavila! To je življenje! Žoga v vesoljni igri, v katero butajo atomi, dokler je ne razbutuejo, dokler se ne razsuje in razpeni v vesoljni kaos! Ha! ha! To je življenje! Ironija vseh ironij — je življenje ! Vzori — ironija, prosta volja — ironija, sreča — ironija, ironija - preteklost in prihodnost! Ne ostaja drugega, kaker sedanjost, in ta je meč svetovne bolesti, katerega ost tiči nepremakljivo v sredi srca!.... Svinec je zatopil mojo dušo.. . O vsaj malo hladila dajte mi, bogovi!....- Pogrezam se. Stojim na morskem bregu. Misli so mi splavale daleč, daleč za valovi, tja, kjer ni konca, ne bregovja, ne zavestnosti. Morfej me objema. O kako krasno! Pred mano se vzdiga iz valovja divna podoba. Ti me vabiš v življenje ? Hočeš oživiti te kosti?... Vže stegujem roke posvojeni raji.... A zagrozi se proti meni: Ti si? Prišla sem. da te prekolnem, da te zakolnem na dno morja! Ti si meni hlinil ljubezen ? Vsi spomini, iz katerih si pil radost in poezijo, naj se ti zgrenijo, naj te preganjajo kaker furije! Pij strup iz njih! Ti si me izdal, si me zakopal! — In potegnilo jo je in vneslo .... Jaz pa ostanem sam: prazen, nem, top. Vmrlomije srce!... Na D u 11 a j i 2 0. m a r c i j a.... Omenil sem Ti vže dr. J. Zdaj v postu se redno zbiramo vsak večer v hotelu R. poslušat duhovitih socijalno-politiških razprav, s katerimi nas kar očaruje dr. J. Tudi ima dr. J. bogato knjižnico nemških in francozkih socijalistov. Prav zdaj se mi ponuja priložnost, katere sem si želel vže dalje časa: učiti se francoščine. Napredoval sem vže toliko, da preberem cele strani brez slovarja. Dr. J. me je opozoril na spise enega prvih socijalistov francozkih. Ta je Cabet. Zdaj prebiram njegovo „Voyage en Icarie.“ Priznati moram, da mi mi ni iz začetka nič kaj vgajala njegova zistema. In vender me mika čedalje bolj. Izvirnost in smelost načrtov prekosi vse, kar se je do sedaj pisalo o tem. Mislimo si, da so vsi ljudje zaprti v veliko vojašnico. Mesto vojaških vaj se poprimejo možki, ženske in otroci katerega dela, nadzoruje in komandira jih korporal. Skupno jedajo in spijo. Imen nimajo, ločujejo se po številkah. Kar se tiče družine, je prost vsakateri, da ravna kaker mu všeč: ako hoče, sprejme novorojenca za svojega otroka, ali pa ga izroči družbi. Tudi vero vsakdo izpoveda, kakeršno mu ljubo, ali tudi nobene. Kdor se hoče baviti s takimi otročarijami, prosto mu, socijalna vlada nima o tem ničesar vkrepati. Razume se samo ob sebi, da se odpravi zasebno imetje ; kjer namreč ne biva in se ne priznava osobnost, tam odpada tudi, karkoli je v zvezi z osobnostjo. Sicer je pa v „Ikariji“ vse premodro vrejeno : starci prebivajo v prvem nadstropji, kjer je zanje najpriležniše; zakonski so v drugem, mladi pa in otroci, ki imajo lehke noge, so spravljeni pod streho. O kakeršni koli politiški vpravi ni v „Ikarijitt še sledu ne; država, ž njo vši nacijonalni interesi so izginili. Posamezni udje društev se zanimajo še le za to, kar se godi v njih sredi; to pa le bolj iz radovednosti, kajti moralnega vpliva nima nihče niti v tem tako omejenem krogu. Umetnik, pisatelj, govornik se sme sicer vaditi v svojej stroki, toda vselej o določenem času in pod nadzorstvom svojega korporala; učenjak, državnik spada k drugemu oddelku, kaker njegov sosed, n. pr. vrtnar; toda tudi on je le število, kaker vsak drug. Ko je pozvonilo k obedu, zajema učenjak s kmetom iz iste sklede, in se zabava z njim v duhovitih pogovorih. Z eno besedo: bodi še tako omikan in učen, ne sme vender nikaker kazati više olikanosti, nego prostak, ker bi to bila nekaka aristokracija, in sveti princip o enakosti bi se s tem zatajeval. Izvrstno prav! Po mojem mnenji ne pridemo do popolne enakosti, dokler se ne zatre vsakatera aristokracija ; in ravno tako se morajo zatakniti tudi vsi viri. iz katerih se poraja stanovska neenakost. Sem spada tako zvano dedno pravo ; to se ima odpraviti; edino pravico do vživanja bo dajalo osebno delo. Sicer pa menim, da največa nevarnost preti enakosti od tako zvanega talenta. Cabet zahteva, da mora prenehati aristokracija vsake osobne prednosti, torej tudi talenta. Vse v društvu se ima počasi speljati na zistem številk, ki so vseskoz popolnoma enake ; vsaka individualna posebnost, nagnenje, odličnost se mora paralizovati, vse. geometrično vprostiti. Meni se zdi to genijalno ! Revolucija francoska je sicer veliko storila za poenačenje ljudi, a radikalno vender ni še ozdravila velikega socijalnega zla. Trebalo je Cabeta. Kako težko je otresti se vseh predsodkov, katere je prirodila in vkorenila človeštvu tisočletna vzgoja! Aristokracija talenta je največa socijalna krivica, ker po nji se povspevajo nad druge taki, kateri nimajo lastnih zaslug, ampak katere je slučaj obdaroval z višimi zmožnostmi: ta aristokracija nasprotuje dijametralno principu dela, ki je in mora ostati edino merilo za vživanje socijalnih dobrot. Sicer je pa veliki Rousseau tudi vže ta princip indirektno izrekel, smatrajoč našo civilizacijo za vir vsega socijalnega zla. Od tod njegova želja po povratu v tako zvano prvotno stanje. Rastoče poznanje in veda obilja le še bolj pohlep po vživanji in po vladanji, zatorej je bilo človeštvo veliko srečniše, dokler je AKADEMIJA 19. VEKA 341 nezavedno tavalo v nevednosti, v prvotni naravni prostosti. Jaz sem prepričan, da Rousseau bi najprej zaprl vseučilišča in poslal visokošolce v naravo, v življenje opazovat nepopačeno resničnost. Meni je bil — povem odkrito — ta nauk, odkar sem ga poznal, posebno simpatičen. Studi se mi le misliti na brezkončne dvorane naših biblijotek, na vseučiliščna „scriptau pa tiste du-homorne prelekcije s kolokviji in rigorozi. Alle Theorie wird grau.... Tako je. Gotovo ostane vsaj toliko : glavna naloga vseu-čiliščnikova ni in nima več biti učenje in kolegiji, ampak pridno opazovanje velikomestnega življenja pa temeljito spoznavanje soeijalnega zla, da bo mogel kdaj kot mož tudi on krepko poseči v mašino zastarelega soeijalnega stroja ter spraviti ga v nov tir... Na D u n a j i v maji....... Kako si ti majhna! Slovenija, kako si vboga! Danes sem bil v razstavi. Iskal sem Slovenije. Našel je nisem, še v zadnjem kotu, še v smeteh ni bilo o nji sledu ! Ko sem vse obhodil, sem se oddaljil iz razstavnega hrupa v samoto in zgubil sem se po stranskih stezah. Kar obstojim pred reko — bila je Donava. Sedem pod grm in zrem v valovje, katero je leno valila naprej. Kaj je Slovenija ?! Nekdaj, ko smo bili še na gimnaziji, hodili smo k „besedam" po G. okolici. Tedaj smo bili mi, dijaki, mej kmeti aposteljni vstajajoče Slovenije. Po vsaki pesni, po vsaki deklamaciji, ki se je oglasila z odra, smo mi „aranžovali“ ploskanje in živio-klice. In ploskalo in „živio“ ze je klicalo brez kraja in konca. Tedaj je res živela Slovenija. Vsaj v naših srcih je živela in prepričani smo bili, da mora živeti na veke, dokler mi kričimo. Otroški ideali! Otroška poezija! Slovenija! ? In če bi tu zaklical „živio,“ bi me vlovili in odpeljali v norišnico. To je Slovenija! Ti Donava, kako resna si, kako težka! Jaz te občudujem, Donava! Možato riješ naprej, dol na jug. Tam ti pride v naročje Sava — slovenska hči. Kako otročja je, kako poskočna! Približa se ti pevaje, dokler ji ne zalapneš sape — in poezija neha v grobu, ki ji ga izkoplješ v svojem koritu! To je Slovenija! Zdaj še le sprevidevam, kaj je poezija, kaj proza, kaj so ideali, a kaj resničnost! Lačen, žejen biti — a novca ne v žepu ! Pomagaj Slovenija! pomagaj svojim otrokom ! Ha! pa živi duh slovenski! Ura zastavljena, suknja zastavljena, cilinder zastavljen! Stric toliko nalagan, da mu ne smem dve leti pred oči! In dolgh toliko, da še v mesto mi ni varno vračati se. Zdajci stopi pred - me policaj: V imenu postave! Nekdaj sera se smejal, ko sem bral nesrečnega Zorina obupne besede: voda opere vse gorje Zdaj mi niso več tako brezmiselne te besede.... Kako lepo, kako poetično bi bilo, ko bi jaz tu zadremal in se pod menoj začela tla vmikati ter se polagoma zdrsnila v donavsko valovje, in bi jaz nič več ne vedel, na veko maj nič... N a D u n a j i. druzega dne ob dveh po polnoči... Bil sem v Praterji. V „švicarski liiši“ pri D. se mi je to noč razkril panorama, svetoven panorama. V drugem svetu se nahajam, v drugem življenji, le spomin me še veže z dosedanjim življenjem; odslej so vse vezi s preteklostjo pretrgane.... Recimo tedaj kar naravnost: dr. I. je prostozidar. Po svojih predavanjih nas namerjava seznaniti z duhom prostega zidarstva. V zabavnih večerih pa nam ogreva srce za to obče človeško družbo. Zdaj vem, pri čem sem. Pred vsem moram odkrito priznati, da nevarnosti ne vidim nikake vtem društvu niti za državo niti za socijalni red niti za cerkev. Seveda, kar se tiče poslednje, moram vzeti ..cerkev11 v pravem pomenu: kot občestvo vseh pošteno mislečih liudi, brez dogem, brez obredne službe Božje. Vidim, da je popolnoma prav, kar nam je vže na gimnaziji profesor rekel o masonstvu. češ, društvo je po vsem pošteno, tudi državi ne pogubno; kako bi mu sicer pristopili celo vladarji, kaker n. pr. nemški cesar ? Cas bi bil vender, da bi vže nehali predsodki proti tako koristni vstanovi. ki, kaker vidim z lastnimi očmi. ne namerja drugega, kaker navduševati mladino za najviše ideale ljubezni in bratovstva! In kako človekoljubno razvija naša „Humanitas“ svoje delovanje v prid vbogih in potrebnih ! Milodari pa se nabirajo pri veselicah, in posebno pri banketih. Tako zna loža koristno družiti s prijetnim. Ideja banketov dobiva veleimenitno važnost. Dr. I. nam je o tem predaval vže dvakrat. Nikamer pač se ne dajo somišljeniki leže sklicati, a tudi nikjer ne leže spodbuditi za kako idejo, kaker pri banketu. Ko je vže ognjeno vince ogrelo osrčje, ko je počila prva boteljka, ko je šampanjeva iskra šinila v glavo — tedaj se oglasi govornik. S krepko besedo prižiga v očeh poslušavcev plamen, priporoča sveto stvar; od stavka do stavka raste zanimanje, navdušenje ; vže se prikazujejo v očeh solze, vže se dvigajo prsi: kar pozove govornik navzoče, naj vskliknejo ž njim trikraten „živio“ možu, ideji, ki jo slavijo. In vsuje se gromovit vsklik od vseh strani, da se maje strop. Zdaj vzame govornik krožnik in on sam, v svoji osebi, se poniža nabirat okol gostov blagih darov. V ognji prve navdušenosti vsak globoče seže v žep ; AKADEMIJA 19. VEKA 349 v obilnosti letajo na krožnik zlati in tolarji. Banketi bodo v kratkem glavna ognjišča, na katerih se bo užigal ogenj najčistejše ljubezni in požrtvovalnosti, ognjišča, okol katerih se bodo zbirali vsi človekoljubi ogrevat se za najidealniše čine v pro-speli človeštva in domovine. Živeli banketi, kaker smo ga doživeli danes v Praterji! Zdaj pa spat, danica se vže prikazuje. Na D u n a j i 2 9. ju ni j a...... Vroče prihaja. Ravno prav mi je prišlo. Včeraj opoldne me pokliče k sebi dr. J. Vpraša me, «.li imam instrukcij, ali sprejmem čez počitnice instrukcijo pri grofu H. Ni bilo pač treba dvakrat ponuditi. Eno uro potem sem vže stal v palači grofa H. in predstavili so mi prihodnega gojenca. Vprašali so me tudi, ali znam italijanski, ali sem zveden v petji in na klavirji.,.. Dalo se bo živeti. V družini imajo tudi, kaker sem zvedel, staršo hčer, ki bo pa še nekaj dni stanovala pri teti na N. Grof H. gre s celo družino prve dni meseca julija na deželo ; obiščemo tudi Rimske toplice na Štajerskem. Se bo dalo živeti.... „B Ft U S“ Ker „Brus“ mnogokrat omenja „Rimskega Katolika*. spodobilo bi se, da se natančneje seznanimo ž njim, po gaslu: poznajmo se!“ Naše občinstvo sicer pozna „Brusa“, a le po piramidalnih lažeh, katere se porajajo iz njega, in po smradu, kateri zapaha po celi Sloveniji in katerega njegovo kolo prši daleč po častnih osebah in celo po udih (eis tuto proulelythen) duhoven-stva Gospodovega. — Tako ga pozna občinstvo, sem dejal, a ne po bistvu. Radi tega bi poslednje radi nekoliko opredelili. * * * 1) Priznati moramo, da „Brusa“ ni treba učiti nesramnosti. kajti vredniku našega lista nadeva svoje zaničljivo, nizko ime, katero pristuje le njemu samemu >) O „Brus“, zakaj si si izbral tako ime, ki razkriva tvojo grdobo! i) Brus je : okrogel ., : siv „ : edin (na Slovonskem) : lažnjiv. — Vganite, kaj to pomeni! Toda ne le z naslovom svojim blati samega sebe, no tudi na str. 1 (nakazujemo vse iz letnika 1889) pravi v „Brusovi“ pesmi: „Brusim, brusim škarje, britve/ Zopet to ni varno za „Brusa.“ Kajti nekdo bi lahko tako-le a'gumentoval: Brus brusi britve, osla brusi naže, oslica pa nožiče (za rezanje ženskih jezikov ; radi tega bi je tebi pošiljali, da bi te nekoliko ogladili brusečega, ker si ,,nekoliko* robat in rogat in voglat in kosmat!) 2) Zanimiva je „Brusova pesen“ na omenjeni strani. Posebno pa se nam dopada ta-le kitica: „Kdor pod našo je zastavo Črti silo, ljubi pravo, Se poganja za resnico, Krasno iz neba devico, On odločen je značaj, Tacih Bog nam mnogo daj!“ Take ni še nikdar zakrožil „Brus“. Se Paganini, katerega se „Brus“ nekje sladko spominja ‘), bi ga ne mogel posnemati kaker takrat, ako bi tudi goslal v obeh pologah h kratu. To je res cvetka raz Parnas, katero so nam modrice presadile v „dolino teh solz/ Kader pa se bodo prebirale srbske narodne pesni (čez 500 let) na Berolinskem vseučilišči, bode v šolski knjigi natisnena na zadnji strani za navržek tudi ta-le pesen. Takrat bode kak suh, kozlobrad germansk pedant zahteval od učenca, da pesen pravilno preloži in razloži. Toda čuj : „Nein 1 die Stelle bietet Sclnvierigkeiten. Es ist eine Falschung da. Es soli heissen: „Kdor pod našo je zastavo, Ljubi silo, črti pravo, Se zaganja u resnico, Krasno iz neba devico, On o s t u d e n je značaj, Tacih Bog nam malo daj!“ 3) Kako pa se ,Brus“ „poganja za resnico" ? Smešeč vse, kar je svetega, N. pr. št. 4.----------------„bogoslovskih (načel) sploh pri takih poizvodih ne jemljem v poštev" (o „Pobratimih“ nasproti dr. Lampetu). Torej duhovni bodo morali držati jezik za zobmi, ako „Brus“ in drugi fabrikanti blagovolijo zavijati strup in smrad v tančico slovenske tribojnice in je razpošiljati s povzetjem nevednim naročnikom ! Kajti revčeki vse vsprejmo, da je le zahaljeno v „slovenski“ zavitek. Pustite narodu neokaljeno njegovo sveto tančico! Bodo drugi zavijali vanjo še druge proiz- i) V smislu besedij: „Sladak spomin mi v srci vstaja" (Stritar: -Oblačku.") vode, tudi po bogosl. načelih (če dovolite), dasi jih vi »ne jemljete v poštev “ Niti »Juri s pušo," bi ne bil (pod Dolinarjevim peresom) take vstrelil, kakeršno ste vi zabrusili. Vrhu tega: estetična načela so tudi bogoslovska načela. Torej nimate prav. Dalje št. 4: »Mi se moramo v prvi vrsti poganjati za vero.“ (Ironično rečeno.) Dalje št. 4: »romisch-katolische Hosentrager!“ Našo sv. cerkev tako osmešiti in celo dati čitati rimsko-katoliškemu ljudstvu! Nisem mogel razumeti teh-le ironij in šedši spat sem celo noč sanjal o smislu, kako se »Brus" „poganja za resnico/ Kaj se mi je s.anjalo'? Da sem bil v mestu Lj. in hipoma se prikaže čudnokrasna deklica bolj meglenega stasa in drči bliskoma po ulicah, nedoti-kaje se tlaka. Zanjo drdra brusač se svojim kolesom, katero je porabljal za velociped. — Sreča ga znanec. „Kam tako naglo, gosp. Ž— ar ?“ Ta pa je drvil le dalje. Res, prizor se ne da dopovedati, ker pripada slikariji. Zato bi bilo dobro, če bi nam »Brusov“ Rafael blagovoljno napackal kako spako. Saj bi ne bilo zastonj. Plačali bi mu, ali pa morda še le celo se zmenili za »Mahničevo fotografijo," s katero bi postrežni g. »Brusov" vreiluik »vstregli nekim *) željam."----------------Brusača sreča drug prijatelj prašaje ga: »Kam lomastiš? »Se poganjam za resnico Krasno iz neba devico" — bil je odgovor. Kakšna pa je bila »resnica" ? Meni se je zdela vsa v zlatu. Toda »Brus" je pozneje poročal o njej, da je bila vsa gola *) in brez »obligatnega Cul de Pariš." Torej je bila skoraj gotovo oni »Brusov" ideal: »dama brez nazadka." 4) »Brus" piše tudi smešnice, ki niso smešne. »Der Igel sticht mit Igeln" (št. 2). Bi imeli raje napisati : »Drvar seka z drvarnico " Bilo bi enako smešno. »Brus" pozna tudi nenaravne strasti. »Ljubezen je nenaravna strast." (Ironično nasproti dr. Mahniču). Ali niso strasti naravne in koristne, dokler se jih brzda ? Vidite, kader človek govori ironično, se mora vender oslanjati na realna tla. Posebno Vi, ki »se poganjate za resnico." Kjer se vas potrka, »vse votlo doni," kaker po trhlem hlodu. Trkajte torej na sebe, ne pa na lenobo slovenskih možganov ! 5) »Brus" posnema židovske liste z nekimi inserati, ki se l) Nočemo zapisati umestnega pridevka. -) »Le pomislite, resnica se nam predstavlja vsa gola, nima niti obligatnega Cul de Pariš" (St. 5). nič prav ne zlagajo z estetičnimi, niti ue z bogoslovskimi načeli, katerih pa njega vrednik ,,ne jemlje v poštev." (št 4.) Tu podajemo (št. 5.): „Mlad osel z 800 palicami dohodka na leto želi Slovenko (dolgouhato se štirimi nogami) za ženo. Želi se par kvintalov (suhe) kozjice za doto. Ponudbe s fotografijami sprejema iz prijaznosti. Vredništvo „Brusovo.“ Katera sramežljiva Slovenka Vam je zaupala svojo fotografijo ? Prihodnja „Brusova“ številka. Vrednik si načrtuje: 1) „Cel list ima govoriti o „R. Katol.“ 2) Mi je odgovoril stvarno. 3) Mu je pošlo modrovanje in lotil se je našega lista. 4) Se poniža do osla. Nema česa raz- pravljati, piše oslarije. 5) Namesto po knjigah, stika po „Brusu.“ 6) Bode zopet rezal jezike, ker nam pošlje nožiče brusit. 7) Naveličal se je muze Stritarjeve i. t. d. (vže vem). 8) Moramo mu poslati nekaj „smradu v tančici. “ 9) Se prijetno spominja „Jurija spušo“. 10) „R. Katol - je spoznal, da sanja, odkar izhaja. To je ogrodje prihodnega brusastega eksemplara. (Vrednik se jezi: „ Ako to pišem, bodo rekli, da sem prepisal, da mi je pogledal v srce; ako ne pišem, nimam česa pisati. in poreko, da me je sram prepisati: Sam — hudič !“) X, ki „ne bode „Brusu“ kuni ne z Vami „vobiscum“. (Št. 1) Raznoterosti. Katoliške šole v Bolgariji. O katoliški cerkvi in posebe o katoliških šolah v Bolgariji piše pravoslavni ruski list »Vera i Razum' štev. 9. t. 1 str. 244-5. do besede tako: Po poročilu nadpastirjev Sofijske. Filipopoljske, Ruščuske. Slivenske, Varno-Preslavske škofije delovala je katoliška propaganda v poslednjem letu z veliko energijo. Katoliška propaganda zamišlja prestaviti v Sofijo središče svoje delavnosti, ne samo za severno in južno Bolgarijo, no i za Makedonijo. S tem ciljem pričakuje se odkritje kat. nadškofije v bolgarski stolnici. V poslednjem času so dozidali poleg katoliške cerkve v Sofiji šolo in pension za deklice. Opaža se tudi novo gibanje in dohajanje katoliških redovnikov. V kneževini in južni Bolgariji je vsega 2636 katoliških obitelj, 17 kat. cerkva, 18 kat. šok 53 duhovnih osob, ki so ob enem tudi učitelji; 1.330 učencev in 87 redovnikov. V Filipopolji. je katoliški nadškof. Tam je tudi bogoslovnica z 60 gojenci, ena šola za dečke s 60 (sic) učitelji in 250 učenci; ena šola za deklice s 5 učiteljicami in 200 učenkami, katerih polovica so pravoslavne deklice. Nedavno sem pokazala se je posebna propaganda Avgustincev; ti so nakupili obilo zemlje v mestu, sezidali 2 cerkvi, eno latinsko, eno unijatsko (rimsko-slo-vensko) pa eno občno šolo. V tej šoli uči 10 menihov. V šolo hodi 70 učencev, ki so večinoma pravoslavni. Katoliške šole imamo: v Filipopolji, v Ruščuku, v Burgasu, Jamboli in Varni. V vse te šole hodijo bolgarski pravoslavni učenci. Zakaj to ? Evo vzroke po oficijalnem poročilu bolgarskega eks-arha : 1. bolgarske šole niso prav dobro vrejene ; v njih se mladina sicer mnogih stvari uči, ali ne vdobi nobene o d g o j e (ne polučajet nikakogo vospitanja) 2. katoliške šole vsprejemajo na odgojo otroke siromake pravoslavnih Bolgarjev. 3. Mnogi Bolgari želijo pokazati svetu, da so prijatelji modne civilizacije, vsled tega hočejo, da se otroci nauče nemškega in francoskega jezika, če tudi samo površno. Tako se glasi vradno poročilo pravoslavnega poglavarja autokefaljne bolgarske cerkve. Žal, da ne moremo temu poročilu prav venovati, kaker bi radi. Ako ima katolištvo res toliko samorašče sile nad pravoslavjem brez pušek in bajonetov, kako to, da v Bosni tega ne more ? Saj je Bosna od nekdaj v dotiki s kato- liško Hrvatsko in Dalmacijo ; a od nekdaj delujejo tam vele-zaslužni sinovi sv. Frančiška ? Narašča sicer i tam katoliška cerkev in premaguje pravoslavje; a temu je drug vzrok, od kraja do konca različen od onih, koje navaja bolgarski eksarh. V Bosni stoje za kat. cerkvijo celi gozdovi bajonetov c. k r. vojske. V taki senci lehko raste cerkev katoliška. ....Teli gozdov mi sicer nismo videli, ker nismo še bili v Bosni. Tudi so ti gozdovi taki, da niso vsakemu očesu vidni. Prvi jih je videl ,.Slovan“ in njegovi razsvitljeni vredniki, katoličani. Dreves niso videli, gozdove pa: cele gozdove! Njim, katoliškim pisateljem, pač smemo verjeti prej, negoli p r a-v o s 1 a v n i m pričam. Kaj smemo '? — Moramo ! Dr. P. Naše telo in mi. (Modrovanje gorskega samouka.) (Konec). V luno pa vender človek ne more priti! Res, da marsikoga trka, za roge je pa vender še nihče ni vbral — in vender je človek tako radoveden, povsod bi rad bil! Na pol se ti tudi ta želja lahko spolni — pojdi k zvezdogledu, poglej skoz ono veliko cev — imenujemo jo daljegled — čudil se bodeš, kako blizo se ti bo luna zdela, le oglej si jo — pa luna, koliker veča je ta cev, toliko hitrejše beži — menda se boji, da bi je ne streljali! Čas, o čas presneti, zakaj tako bežiš ? Ne zmeni se, če mu kličemo: stoj! Najbrže, da bi ga celo nemški „Halt“ dunajskega policaja ne vstavil. Toda porabiti ga, to pa znamo! Le nič ne vgovarjaj, da ga tratimo z lenuhovanjem, le poglej, kako naglo delajo stroji; več naredimo sedaj v enem dnevu, kaker nekdaj cel teden! Koliko omlati mlatilnica v eni uri — v Ameriki, pravijo, da vženejo v stroj živega prašička, a na drugi strani lezejo ven prav prave pravcate gorenjske klobase. Glej v Podgo-ro! Pri enem konci stroja mečejo notri stare cunje, po drugem kraji se prikaže lep, nov, čist papir. Ako znamo čas tako dobro porabiti, kdo nam sme zameriti, če porabimo oni čas, ki nam preostaje za gledišče, za koncerte in — prej še — za toaleto! Pisanje, kaj ne, to je počasno delo ? vže par ur pišem te vrstice — saj bi bil pisal stenografsko, pa ne vem, ali bi znal goriški stavec brati, to mi brani, da se jaz ne emancipujem nad časom — vsaj polovičarsko. Preglej vse iznajdbe, zlasti v mehaniki, pa povej/ ali niso ‘) „SloTan“ 1886. večinoma vse naperjene v to, da bi se oprostili koliker mogoče časa in prostora. Naše telo je preveč navezano, mora pa duh se svojo bistroumnostjo priti na pomoč. Še neko napako ima snov našega telesa, „neprodornost“ — sicer skovana beseda, pa menim, da umeš, kaj pomeni. Pra-šaj jetnika, čemu tako pili pri oknu. Menda se te bode bal, da ga ovadiš, misli pa prepiliti železje, ker ne more z glavo skoz zid. Kako se jezi gospodar v slabem vremenu pred hišnimi vrati, ker ne more najti ključa, katerega je izgubil po poti! Koliko bi dal človek, da bi mogel „skoz zležtP — ne mislim študenta konec šolskega leta — pač pa recimo geologa, anatoma ali ta-cega, ki išče zakladov! Kolikokrat mora človek „okoli iti,“ ker skoz ne more, kake ovinke moramo delati, ker ne moremo skoz hrib! Okoli hoditi pa še mačku pri vreli kaši ne vgaja. Kakošen bode pa konec tej zmesi ? Gospod vrednik! zakaj se mi niste prav posebno lepo priporočili. pa bi Vam bil naredil »konec11 prav po vseh pravilih modernega stoletja: Vidimo v človeku vedno „hrepenenje,“ želi se znebiti ozkih spon telesnosti. Vmreti se boji, čas in snov ga tlačita, skuša se oprostiti, toda ni mu dano, te spone so neraz-drobljive. O, da bi bil ptica, da bi mogel leteti čez hribe in doline, hribi naj bi se razmaknili, da bi vsaj zreti mogel v ono srečno deželo, kjer ni trpljenja, naj bi mi bila dana prava sreča vsaj za par trenotkov, da bi se malo odpočil, samo nekoliko časa zrl bi rad pravo lepoto, da bi napasel svojo dušo — toda sreče, idealov na svetu ni, naše hrepenenje ostane na veke nenasičeno, nikoli nam ne bo dano znebiti se okovov, ki nas vežejo itd. — Kako lep bi bil tak konec, poetičen, modern, prav v smislu naših „svetožalcev,“ ko bi imel list par „dvanajstoric“ („tucat“ je iz mode) naročnikov več. Čemu ste sprejeli v svoj program: vse s principjelno katoliškega stališča! Ako hočem Vam vstreči. moram vže konec ali sklep teh vrstic po Vaše za-sukniti. Vsebina mojega pisanja je ob kratkem : Človek bi rad dolgo živel — vedno zdrav, vedno srečen, rad bi bil gospodar času in prostoru, preletel bi rad vesoljni svet, čim hitreje, toliko rajši ; rad bi bil lep; kar misli narediti, naredil bi rad, koliker mogoče brzo, odstranil bi rad vse zapreke, ki ga ovirajo. /•Vse te želje, vse to hrepenenje, odkod prihaja? Ako gledamo na njih splošnost, moramo sklepati, da so v naši naravi vtemeljene. Naša narava je pa od Boga — le da se nam kažejo V spačenem človeku mnogokrat v napačni obliki, mnogokrat celo v smešni. Želja, ki je od Boga, bode enkrat spolnjena. Boga si ne moremo misliti tako nevsmiljenega, da bi nam željo vsadil, ki naj bi ostala na veke neizpoinjena. Poglejmo! Dolgo bi radi živeli — ali ni obljubil Bog svojim služabni- kora večno življenje ? Zdravi bi bili radi. srečni, ali ne čaka vzveličane življenje brez bolezni, brez solza, brez bolečin — impas-sibilitas ? — Lepi bi bili radi, ali se ne bodo svetili dobri „kaker solnce“ — claritas? — Naglo bi radi predirjali celo vesoljstvo, ali nam ne bo po srečnem vstanjenji tega mogoče — agilitas? — Sedaj ne moremo, kamer bi hoteli, vsaka malenkost nam pot zastavi, pa to ne bode vedno tako — subtilitas. — Na tem svetu res ne moremo doseči, česar želimo, ni čuda, saj je vže Adam paradiž zapravil, in če bi ga ne bil, smo ga bili gotovo mi, kaker smo svojeglavni — toda treba je le malo časa se prav (legitime) vojskovati, pa si bodemo vse priborili, po čemer hrepenimo. Človeški napori in iznajdbe nam pa pričujejo, kako krasno zadostuje sveta vera popolnoma vsem našim željam in potrebam ! Češki glas o „Rimskem Katoliku.“ Vlast, v Pragi izhajajoči češki tisfe, piše v 10 št. letošnjega tečaja o našem listu tako : „Krog osebe redaktorja tega časopisa, ki izhaja štirikrat na leto, s predplačo 2 gold.. suka se cela historija. Dr. Mahnič je profesor eksegeze nove zaveze v centralnem semenišči Goriškem. Je mož trdnih načel in zraven še tega prepričanja, da mora vsak človek ravnati po istih trdnih načelih, in po tem tudi vsakega sodi. neoziraje se ni na piavo ni na levo, bodisi to kdorkoli. V svojih konsekvencah pa je jako železen. Ima pred seboj spis, katerega si bodi autorja, tvori iz tega, kar stoji v knjigi, konkluzije, po katerih načelih bi se bil moral spisovatelj pri pisanji dela ravnati; opazi-li. da so načela neresnična in pogubna, podvrže je ostrej kritiki. Skušnja res uči, da ljudij neomaja-nih načel je malo, nedoslednih pa večina. Toda reci nekomu, da je nedosleden, je razžalitev, reci mu pa. da je dosleden, a na podlagi slabih in neresničnih načel, je zopet razžalitev, kajti liberalec nikdar ne dopusti, da bi mu kdo dokazoval in trdil to ali ono. Dr. Mahnič drži su poslednjega, in na podlagi tega je podrobil ne-vprosni sodbi nekatere slovenske prvake-pesnike in pisatelje, kaker Stritarja, Gorazda, Tavčarja, Vošnjaka in druge. S tem navstalo je na liberalni strani čilo življenje. Na redaktorja dr. Mahniča se od te dobe le kar sipajo zasramovanja in psovke najrobatejšega zrna, za katere nema naš češki jezik niti izraza, celo se nam zdi, da se „S1. Narod,“ „Ljublj. Zvon," .,Slov. Svet", „Brus“, „Edinost,“ in razen tega posamezniki hočejo v tej zadevi kar prekositi. To je res — liberalna prikazen. Protidokazov nimajo, vsaj jih niso do sedaj podali, in kjer nedostaje dokazov, nastopi seveda, zasramovanje. A dr. Mahniča — mislim — to ravno vspodbuja k podvojeni pridnosti, ker vidi, da se je res doteknil ranjenega mesta. Vsaj mu do tega prav nič ni, ker — kar je res jako zanimivo — vse te prozaične in pesniške napade in psovke vedno trdno, brez vsake opazke, natisne na platnicah vsakega zvezka Rabi torej to, kaker je videti, za najboljo reklamo svojemu listu. A za Mahničem stoji v tej zadevi velika stranka in mu ne manjka tudi v društvih soglasovanja. Bolehne strani slovstva mora vsakako nekdo pokazati, to je dolžnost; toda, kc\or si prvi upa, mora imeti trdo kožo za strupene liberalne pušice.1' — Pisatelj navaja sedaj razne članke iz tega letnika, hvali spise ter doda: „Ker se časopis zanima tudi za nas (Čehe), naj bodo tei vrstice dokaz, da se tudi mi njega, in dasi imamo v Posameznosti h nekoliko različno mnenje od njega, kar ni čudo, vender v celoti se popolnoma zlagamo ž njim in opo-zarjajje na list ga priporočamo. Podpisani, danes na Dobrni pri vradnej konferenci pasto-ralnej za dekanovino „Novacerkev“ zbrani duhovniki, pridružujejo se zaupnici, katero so prečastiti duhovniki v mestu Maribor dne 12. novembra 1889 Vašemu Velečastju izrekli za možato in nevstrašno zagovarjanje katoliško-socijalnih načel. Na Dobrni, dne 16. junija, 1890. Henr. Mutov.“ Zaupnici. I. Vaše Velečastje! Vele učeni gospod doktor! Karl Gajšek M. Fideršek dekan. kapelan v Vojniku. Jurij Selih Franz Ferenčak župnik Vojniški. kapolan v Vitanji. Mart. Kolenko Jernej Voh /.upnik Smartin. Josip Žičkar M. Karba župnik. župnik v Vitanji. Blaž Dolinšek župnik na Frankolovem. kapelan na Dobrni. n. Prečastiti in v e le učeni gospod profesor! Dekanijska konferenca, zbrana 30. junija 1.1. v novomeškem kapiteljnu, se je hvaležno spominjala tudi Vas in Vašega delovanja. Bil je namreč skrajni čas, da se je našel mož, ki ima potrebno učenost in. nevstrašen pogum, da se naproti postavi zmotam, katere so jeli zadnjih dvajset let trositi mej mili slovenski narod po časnikih, knjigah iz zlasti potom divne poezije. Gola narodnost se stavlja nad cerkev, nad Boga; cerkveni dostojanstveniki, papež in škofje, kaker tudi duhovniki se psujejo, i obrekujejo, natalcujejo, vse v imenu obožavane narodnosti; in na ta način se sinovi naroda odtegujejo materi cerkvi in vlečejo v tako zvani liberalni katolicizem, recte indiferentizem, poguben za posamnike in celo človeško družbo. Mi smo vže dolgo z žalostjo opazovali ta sad nekrščanske filozofije, katere se je poprijela moderna šola, a nezmožne smo se čutili temu nasproti storiti kaj zdatnega. — Vi pa, prečastiti gospod doktor, ste po svoji temeljiti in vsestranski izobraženosti spoznali in svetu razkrili vse zmote, ki tirajo mili slovenski na* rod v pogin. „Rimski katolik", to je Vaš program, Vaše geslo, Vaše orožje. Sovražniki resnice Vas sicer črtijo, grde in obrekujejo ; trezno misleči možje občudujejo in slave. Dovolite, da se tudi mi vstopimo mej Vaše častivce in javno rečemo: Vaši} načela so naša načela ! Stoterna hvala Vam za Vaš trud in prif zadevanje! Bog Vas ohrani v trdnem zdravji in blagoslovi Vaš^ delovanje, da bi obrodilo obilen sad, kateri sad naj bi sami še gledali v tem življenji ! Rudolfovo 5. julija 1890. Peter Urh, prost, dekan in mestni župnik, v imenu 23 zbranih duhovnov. (5 Listnica vredništva. č. g. R. — Me veseli, da so se jele mnogim oči odpirati.^Marsikdo, ki ga je vže samo ime naše napolnjevalo se studom, se je pomiril in vže nam daje prav •— vsaj v mislih. No počakajmo, prihodnost nas bo učila še mnogo. Reči se razvijajo hitreje — in za Avstrijo osodniše, kaker se navadno misli. Mladočesko gospodarstvo se širi in vtrjuje ne le na severji, ampak tudi na jugu, tudi mej Slovenci. Trebaio bi le malo bolj oči odpreti. G. N. v L. — O realizmu pa o našem najnovejšem pesniku ter njegovih ocenjevateljih mislimo še več spregovoriti. Ne mislite pač, da nam uide kaj. Vse o svojem času, vse na mestu, kakeršno zahteva važnost vprašanja. — Sicer spoznate lehko nesrumost naših nasprotnikov iz gorostasnih obrekovanj, s katerimi nas blatijo. Celo policijsko ovaduštvo pesnika Aškercu so nam staknili ! Kaj čuda potem takem, da so nekateri, ki se redijo edino od liberalnih časnikov, kar besni nad nas. Sicer je pa tudi mej «prijatelji» malokdo, ki bi imel vsaj eno prijazno besedo za nas; in če jo kdaj tudi izreče, ne zabi koj priliti pelinovca, češ, oblika, oblika ! taktika, taktika ! G. S. V G. —* Kaj Vam pade v glavo ! Ali bi bila «umestna» razprava o «javni mordfll! ? No, menim : da - posebno pa za naše mesto. Vedremo. Prijatelj v L. — Ne zdi se mi nepotrebno, da povdarjam še enkrat : pred vsem in prvi vrsti namerjamo se svojim listom odbijati napade — očitne ali skrite — na krščanska načela, naj prihajajo napadi od koderkoli. S tega stališča naj se sodi naš zlog, ki je, kaker sami priznavamo, večinoma polemičen. Kaker brž ne bo krščanstvo na Slovenskem imelo več načelnih nasprotnikov, bo nehala tudi naša polemika, in iz celega ta feri, ut se mori sentiat! bolj surovega izreka si skoro misliti ne moremo. Ali vender nam se je vsiljeval v spomin, ko smo videli, kako je novodobni gladijator Goriški zavihnil svoj buzdovan proti glavi pesnika, kojega je v nato sredo gospod Kog v neskončni svoji ljubezni poklical 1 La feri, ut se mori sentiatS takimi ljudmi ni pomirja 1... Tako globoko slovenski narod pač nikdar pasti ne more !» «11 rus.» , Telegram »brusil s Gorica: Ur. Mahnič bode skoro suino še z zadnjimi tremi črkami migal. Listnica vredništva: Gosp. Slavko Žigosovič: Slavospev: «Dr. Maha-čn» je jako dobro zložen in Mahač ga niti vreden ni. «.... Z novo sliko se lehko prihlini svojemu mojstru tam ob Soči. Tega je doletelo namreč te dni izredno odlikovanje: »Deutsche ffacht« in «1V o- chenbl att» kličeta na ves glas : «H o c h ! Dr. Mahnič!« (Similis simi/i gan-Je/), zato ker v svojem «Rimo-katoliku» kliče zopet policijo na pomoč zoper vrlega pesnika g. Aškrca. Ker mu pa to vedno klicanje po policiji zoper narodna društva in slovenske pesnike za plačilo donese izveslno mitfo, zato naj zanj naroči njegov verni učenec tako-le sliko : Dr. Mahnič naj v škofovskem ornatu ošabno po konci stoji, na škofovsko palico naj se obesijo tiste znane škarjice, s kojimi novi prerok ženskam jezike reže, na to palico naj se tudi prilepi seznam z rdečimi napisi vseh onih niirodnih društev in slovenskih pesnikov, ki se morajo s pomočjo policije vničiti. a pred knežjo milostjo naj ponižno klečita vsak s kadilnico v roči v rednika «D e u t s c h e \V a c h t» in «\V o c h e n h 1 a t t'a». (/.a. dolge in rdeče nosove teh dveh ne pozubite obilo bakrene barve). To prekrasno sliko naj g. Kalan nese z deputacijo tja v Gorico i ž njo se bode tako močno prikupil, da mu kanonikat ne uide. Ge mu v Ljubljani izpodleti. kar pa skoraj ni mogoče, ga dobd pa tam, kjer bode imel oblast škof «in spe« na tej novej sliki Da, da: Providentia est mater.... »časti in masti,* kaker uči Vaš novi prerok. Posnemajte ga. gospodine mladi 1» »Zato se je narodnost oklicala za malikovanje, narodna društva za veleiz-dajska, slovenski pesniki za vredne ječe v Gradiški, da bi jim Goriški zelot laže korenček bratovske ljubezni iztrgal.« »Na Goriškem imamo dr. Mahniču, in ta reže radikalno! Ta strogi Cato Censorius je menda vvldel, da se vrivajo v javna društva nekateri, ki imajo maslo na glavi.« »Osvojil sije nazore in teorijo nezmotljivega rimskO-katoliškega proroka v Gorici.« »Idea nationalis est pugana, punctum ! Kaj Slomšek, Trstenjak. Einspieler, Raič itd. ti so vsi slepi — ni jih še prešinil duh pristno-rimsko-katoliški, ki veje aedaj nam od bregov bistre Soče ! »Veleč, gospod si je osvojil - - menda vsled temeljitih studii Mahničeve do-datkologije - ' tudi načelo: kmet mora ostati neumen, da se bo nam dobro godilo« ! »Tretja ptica..., je brzih perot sfrčala v Gorico. Tu je loputnila z močnim kljunom na neko okno, da je znanemu zelotu, pišočemu buš ovadno pismo na policijo zoper pesnika Aškerca, kar omazano pero iz roke odletelo. Zdaj mu je aačela za njegovo prokleto delo peti zaslužene levite.... Poklicavši zelotu v spomin, po ovaduštvu opešani, Zveličarjeve besede je zletela zopet pod snežnike....*