DECEMBER 2017 ŠTEVILKA 64 ISSN 1331 - 548x
t t r. j»
¿S


popotnica za leto 2018
odgovornim polagamo na dušo: brez pogovora ni dogovora
željko žarak o petletnici alpinističnih četrtkov
oba naroda druži planinstvo, v alpinizmu pa ste slovenci daleč naprej
— "vrt- m
kulinarično druženje
ali smo poljski bigos in slovensko joto
m
m:-

vse najboljše
uštva uzetu
<P VSEBINA 64/2017
slovenski dom - naš drugi dom
3	Za dogovor je potreben pogovor!
4	Dobrodošlo novo leto! Nasvidenje leto 2017, in z njim vse slabo!
4	V petih letih povezali ljubitelje gora in okrepili naravne vezi
5	Ob petstoletnici reformacije oživeli misli Martina Luthra
6	Na slovesnosti ob slovenskem državnem prazniku
7	Potegnimo črto ob koncu uspešnega leta
7	Govorica barv naše članice Jadranke Vukomanovič-Pavelič
8	Zagreb spoznal Zdenka Silo
8	Vladi Bralič: Za Silu i Plečnika postojale su samo duhovne vrijednosti
9	Veliko smeha ob komediji V čakalnici
9	Druženje po mašah in nastopih nas napolni z dobrimi občutki
10	Poljsko-slovensko kulinarično druženje ob glasbi
10	Božična razstava ustvarjalne delavnice Slovenskega doma
11	Slavil najstarejši izgnanec v Zagrebu
11	Miniaturne fotografije za človekoljubne namene
12	Novembrsko in decembrsko veselje na prvi petek
novice iz domovine
12	Slovenski in hrvaški verniki skupaj v Stični
13	V senci arbitražne zadrege odpiranje drugih vprašanj
13	Venec in maša v spomin na žrtve taborišča
14	Borut Pahor vstopil v drugi predsedniški mandat 14 Odmevno predavanje slovenske veleposlanice
pogovarjali smo se
14 Željko Žarak: Oba naroda druži planinstvo, v alpinizmu pa ste Slovenci daleč naprej
16	Mirko Butkovič: Slovenski majstori podigli nivo karlovačke industrije
slovenci na hrvaškem
17	Nov mandat sveta vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu
17	Sedem desetletij Slovenskega doma KPD Bazovica
18	20 let društva Slovencev Dr. France Prešeren
19	Društvo Lipa proslavilo 10. rojstni dan
20	Razstava ulične fotografije in komedija za današnji čas
20	Monodrama v prepričljivi interpretaciji Metke Pavšič
21	Ritem sprememb na platnih, naše pesmi v srcih
22	Dan zagrebške koordinacije svetov in predstavnikov nacionalnih manjšin
22	Slikarka in pisatelj napolnila slovenski dan z umetnostjo
23	Najmlajši uživali na bralnih uricah v Čabru
23	Tanja Baletic Cizej: V dubrovniški Lipi smo kot ptički brez gnezda
24	Razstava za dan človekovih pravic
24	Uskoro sporazum izmedu zagrebačke i splitske koordinacije
25	Kamišibaj, dragocen pripomoček za pedagoško delo
materinščina
25 Akacijev drevored in Cesar
25	Črtica iz pouka slovenskega jezika
preteklost v sedanjosti
26	Dalmatinski inženjeri i arhitekti u Ljubljani
kulturna obzorja
27	Jesensko-zimsko zatišje v umetnosti
27	Vtisi z mariborskega festivala
zdrav duh v zdravem telesu
28	Čestitke za namiznoteniški uspeh, držimo pesti za naše!
28	Stanislav Vičic - legenda riječkog i hrvatskog planinarstva
29	Slovenski smučar Boštjan Kline na počitnicah na Hrvaškem
za vsakogar nekaj
30	Pregovori so zaklad ljudske modrosti
30	Ko pozimi zadiši po dolenjskih dobrotah
31	Kaj če se evolucija še ni končala?
31	2018 - leto pomembnih obletnic in projektov
32	Iskreno sporočilo božičnih jaslic
Novi odmev izdajata Kulturno prosvetno društvo Slovenski
dom iz Zagreba In Svet slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb s pomočjo Savjeta za nacionalne manjine Republike Hrvatske In Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Za izdajatelja: Darko šonc
Uredništvo: Miroslava Maria Bahun, Stanka Herak,
Polona Jurinič, irena Pavlovič, Darko šonc, Marjeta Trkman Kravar.
Urednica: Agata Klinar Medakovič
Pregled, priprava in oprema besedil: ilinka Todorovski
Oblikovanje in prelom: Intergrafika TTŽ d.o.o.
Tisk:
Intergrafika TTŽ d.o.o.
Bistranska 19, Zagreb
Izhaja občasno v slovenskem in hrvaškem jeziku. Naklada: 800 izvodov
Naslov uredništva: Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom
Masarykova 13/I, 10000 Zagreb
tel./fax +385 (0)1 48 55 171 slovenski-dom@zg.t-com.hr http://slovenci.hr
Slika na naslovnici:
V družbi ljubiteljev narave, hribov, gora, sten, ledenikov in neba, ki so nas ob Alpinističnih četrtkih obiskovali v Slovenskem domu, smo preživeli nepozabnih pet let. Ker v gore redno zahaja med 300 in 400 tisoč Slovencev in ker pohodništvo, gorništvo in alpinizem osvajajo tudi Hrvate, ni nič čudnega, da nas je ta ljubezen močno povezala!
Foto: Marko Vukovič
2 |
SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM
Praznično voščilo
Dragi bralci Novega odmeva, spoštovani člani Slovenskega doma in slovenske skupnosti na Hrvaškem ter naši prijatelji!
Želimo vam,
da bi se ob slovesu od starega leta uspeli posloviti tudi od vseh žalostnih spominov na izgube, stiske in neuspehe, ki so del naše življenjske poti, ter s pozitivno mislijo stopiti naproti prihodnosti, kakršno si vsi iskreno želimo: polno prijateljstva, dobrote, topline, poštenosti, ustvarjalnosti, druženja in povezanosti.
Vse to lahko dosežemo skupaj! Srečno in mirno leto 2018!
Beseda uredništva
Za dogovor je potreben pogovor!
Razmišljanje o arbitraži bi le stežka uvrstili med praznične misli, ki nam lepšajo božično-novoletne dni. Ne želimo si kvariti vedrega razpoloženja s politiko in spori. A je dobro in prav, da zapišemo željo, ki se v letu 2018 morda tudi uresniči.
V decembrskih dneh vneto preganjamo negativne misli in spomine, ki so se nabrali čez leto ali pa kopičili že dolgo prej in letos šli čez rob. Zanimivo, včasih si prej zapomnimo slabo in grdo kot dobro in lepo. Velikokrat pa neprijetno tudi načrtno potlačimo in odrinemo, ker potem (tako se vsaj zdi) lažje živimo in manj boli.
Zakaj to pišemo? Ker želimo spomniti na res neprijetne dneve pred slabim desetletjem, ko sta bili Slovenija in Hrvaška na okopih, ko so se serijsko blokirala poglavja, ki jih je Hrvaška odpirala v pogajanjih z EU, in ker se je zdelo, da so spori okoli meje in drugi problemi tako zastrupili dva naroda, da so postali nerešljivi. Pa k sreči ni bilo tako. Nočno moro medsebojnih obtoževanj
in nenehnih incidentov, ki so nam vsakokrat zarezali v srce, je leta 2009 presekal sporazum o arbitraži, s katerim sta se državi zavezali, da bosta ugotavljanje natančnega poteka meje prepustili tretji strani, ad hoc arbitražnemu telesu. In spet, zakaj to pišemo? Ker smo se takrat vrnili v normalnost, začelo se je umirjeno obdobje, brez incidentov in pretresov, politiki so zakopali retorične bojne sekire, diplomati niso kopičili protestnih not, ampak so raje zbirali gradivo, da bi pred arbitražo vsaka država dokazala svoj prav. Slovenci in Hrvati smo šli naprej, s hrvaškim vstopom v EU smo postali člani iste napredne, demokratične družine.
Pa je spet počilo. Kot bi si nekdo želel, da ne bi bilo miru, je bila arbitraža tik
pred zdajci postavljena pod vprašaj. Najprej prisluhi in nato hrvaška odločitev, da sporazum zanjo ne velja več. Tako imamo od poletja razsodbo, ki velja le na papirju, zraven pa še sprte voditelje in negotovo prihodnost pred seboj. Kaj zdaj? Razumemo, kaj piše v sporazumu in razsodbi, razumemo, da ima vsaka država svoj interes, poskušamo razumeti, zakaj je zavladal pat položaj. Ne razumemo pa, da se na kocko postavlja in spodkopava stoletno prijateljstvo. Nič ne pomaga, treba se bo pogovarjati. Nič več in nič manj. To je naša želja za leto 2018. Pa se bo uresničila? Prepričani smo, da bi se lahko, če bi le kdo kaj vprašal nas, in če bi spoštovali staro resnico, ki pravi: Za dogovor je pač potreben pogovor! (jpt) 0
3 |	SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM
Anketa
Dobrodošlo novo leto! Nasvidenje leto 2017, in z njim vse slabo!
Ob vstopu v novo leto si voščimo veliko zdravja, zadovoljstva in osebnega miru. Prevevajo nas želje po novih začetkih in novih korakih v boljšo smer. Da bi nam to uspelo, pa je dobro vse slabo vreči čez ramo in si zapomniti predvsem tisto, kar nas navdihuje. In česa iz leta 2017 resnično ne bi radi zopet doživeli?
Mateo Bučar: »Najraje bi pozabil težko bolezen bližnjega. Vsa družina je bila zaradi tega v stiski in na nogah. Drugače pa: množičen odhod mladih v tujino s trebuhom za kruhom in podražitve hrane..., upam, da se to ne ponovi.«
Marjan Dirnbek: »Edino, kar želim pozabiti iz leta 2017, je bolezen v družini, ki je prizadela meni ljubo osebo.«
Polona Jurinic: »Predvsem bi rada pozabila slab obisk članov Slovenskega doma na prireditvah, v katere je bilo vloženega res veliko truda in dela. In vse tiste mrke obraze v tramvajih, na ulici in tudi med nami.«
Ivica Kunej: »Kar bi želel, da je za vedno za nami, je popolna odsotnost morale v družbi. In takšno kadrovanje po partijskih povezavah, ki kroji naše življenje, in je sprožilo eksodus mladih v tujino.«
Marija Ana Nemec: »To bom opisala samo z eno žalostno besedo: siromaštvo.«
Martina Oblak Pehnec: »Čim prej si želim pozabiti težko bolezen bratranca, ki je pretresla vso družino. In pa kruto dejstvo, da sem v letu 2017 ostala brez službe.«
Anketa in foto: Agata Klinar Medakovic
Alpinistična četrtka
V	petih letih povezali ljubitelje gora in okrepili naravne vezi
V	Slovenskem domu že pet let in pol potekajo alpinistični večeri, na katerih se je zaljubljencem v gore doslej predstavilo šestnajst alpinistov. Dvorana je bila nabito polna tudi na zadnjih alpinističnih četrtkih - 30. novembra in 7. decembra, ko sta v Zagrebu gostovala predstavnik nove generacije slovenskih alpinistov Luka Krajnc ter slovensko-hrvaška plezalna naveza Nastja Davidova in Iva Božič.
Na novembrskem alpinističnem četrtku sta predsednik Slovenskega doma Darko Šonc ter pobudnik večerov in soorganizator Željko Žarak komentirala prvo skupno petletko. Šonc je dejal, da je z alpinističnimi večeri prostor slovenske manjšine v Zagrebu izpolnil tudi poslanstvo zbliževanja slovenskega in hrvaškega naroda. Alpinistični četrtki so v Slovenski dom pripeljali novo publiko, pri čemer jezik ne predstavlja nobene ovire, saj večina gostov govori slovensko, medtem ko je občinstvo v glavnem hrvaško. „Želeli smo predstaviti vse generacije alpinistov in različne podvrste alpinizma," pa je dodal Žarak, ki je leta 2009 v prostorih Slovenskega doma predstavil hrvaški prevod knjige Nejca Zaplotnika Pot, ob polni dvorani pa se mu je porodila zamisel o novih dogodkih, ki bi povezali ljubitelje gora. V projektu sodeluje tudi hrvaška iniciativa Penjati se mora - Plezati je treba, katere član Marko Vukovic pravi, da sta slovenski in hrvaški alpinizem naravno povezana že od nekdaj, da hrvaški alpinisti slovenske hribe doživljajo kot svoje in da je Slovenski dom naravno okolje, kjer se te dve skupini srečujeta.
Plezanje nas oblikuje kot človeka
Na alpinističnem četrtku konec novembra je gostoval Luka Krajnc iz Celja, eden vodilnih slovenskih alpinistov mlajše generacije. Predstavil je tri plezalne izkušnje: v Patagoniji, na Himalaji in v hrvaški Paklenici, kjer je preplezal najtežjo smer v kanjonu, za kar je potreboval kar 27 delovnih dni v
Nastja Davidova in Iva Božič na vrhu slovite smeri Perestrojka Crack. Foto: osebni arhiv
4 I Odmev
SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM
steni. V živopisnem predavanju je odkrito govoril o težkih razmerah, s katerimi se je srečeval v gorah, pa tudi o nadnaravni moči, ki ljubitelje alpinizma v teh razmerah žene naprej. „Veliko plezam tudi s Hrvati. Ni važno, od kod je tvoj partner, meje so le v glavah. Pomembna je energija, ki jo deliš." je dejal Krajnc.
Do novega uspeha po spletu naključij
Decembra pa sta nas obiskali Nastja Davidova in Iva Božič, hčerka legendarnega hrvaškega alpinista Stipeta Božiča. Ob predvajanju fotografij in video posnetkov sta opisali svojo alpinistično pot ter podrobneje spregovorili o julijski odpravi v gorovje Pamir Alai v Kirgizijo, kamor ju je skupaj popeljal splet okoliščin. Nastja je za to poletje načrtovala odhod v indijsko Himalajo, a se je morala po nasvetu zdravnikov omejiti na cilje na nižjih nadmorskih višinah. Naključje je hotelo, da si je tak cilj začrtala sedemčlanska slovenska eks-pedicija in da sta prav v času načrtovanj Nastja in Iva prvič skupaj plezali v Paklenici. Sledila sta Nastjino vabilo in Ivin kratek odgovor: da. V dobrih dveh tednih sta Iva in Nastja preplezali pet težkih smeri, med njimi tudi slovito 900-metr-sko smer Perestrojka Crack, avtorsko delo legendarnih Lynn Hill in Grega Childa. To je bila prva ženska ponovitev te najbolj znane smeri v dolini Ak-Su, ocenjene s težavnostno stopnjo 7a+.
Alpinisti vseh generacij in zvrsti
Doslej so se v Slovenskem domu že zvrstili Viki Grošelj, Andrej in Marija Štremfelj, Iztok Tomazin, Marko Prezelj, Luka Lindič, Klemen Premrl, Peter Podgornik, Tomaž Ja-kofčič, Tomislav Tomo Česen, Martina Čufar Potard, Tanja in Andrej Grmovšek, Monika Kambič, Nastja Davidova (dvakrat), Urban Golob, Peter Mikša in starosta slovenskega alpinizma Tone Škarja, ki se je predstavil z dokumentarnim filmom Tone, javi se. Obiskovalci so spoznali tudi monografijo Zgodovina slovenskega alpinizma ter si lahko ogledali razstavo Zajedno u planinama - Skupaj v gorah, ki sta jo skupaj pripravili nacionalni alpinistični zvezi.
Nabito polna dvorana zagrebškega Slovenskega doma v novembru in decembru organizatorjem daje spodbudo, da s podobnimi dogodki nadaljujejo tudi v prihodnje.
(tbb/žž/akm) 0
Pobudnika Alpinističnih četrtkov in avtorja razstave: Marko Vukovič (prvi levo) iz iniciative Plezati je treba in Željko Žarak z Luko Krajncem (v sredini). Foto: akm
Dan reformacije
Ob petstoletnici
f*	••	V«	I •	• I •
reformacije oživeli misli Martina Luthra
Ob letošnjem praznovanju dneva reformacije smo bili člani KUD Primož Trubar iz Velikih Lašč ponovno povabljeni na obisk k Slovencem v Zagreb. V Slovenskem domu na Masarykovi ulici smo 26. oktobra pripravili kulturni program.
Po uvodnem nagovoru Agate Klinar Medakovic, tajnice Sveta slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb (SSNMZG), sta Matjaž Gruden in Jože Starič predstavila kratek izbor misli Martina Luthra iz knjižice Luther za katoličane, ki jo je uredil katoliški kardinal Kurt Koch, pri nas pa je izšla ob praznovanju 500-letnice reformacije. Za glasbeno popestritev večera nam je Pavla Lušin na kitari zaigrala Preludij J. S. Bacha ter Plestenja-kovo: Madrid.
Nastop Jožeta Stariča, Matjaža Grudna in Pavle Lušin. Foto: Antun Bukovec
Luthrove misli o zakonskem stanu
"O zakonu ljudje pravijo: kratko veselje in dolgo neugodje.
A naj govorijo, kar hočejo: kar Bog ustvari in kar želi imeti,
temu se ljudje pačposmehujejo ...
Kdor pa svoj zakon živi, ta v njem vedno znova najde
zadovoljstvo, ljubezen in veselje,
kot pravi Salomon:
»Kdor je našel ženo,
je našel nekaj dobrega«.
Svoje Katarine ne bi dal ne za Francijo ne za Benetke, prvič, ker mi jo je podaril Bog in ker je mene dal njej; drugič, ker pogosto izvem, da imajo druge žene več napak kot moja Kati; a čeravno ima tudi ona precej napak, jih pretehtajo njene veliko pomembnejše lastnosti; tretjič, ker varuje zakonsko zaupanje, to pomeni zvestobo in zakon." (Iz knjižice Luther za katoličane.)
SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM
NW1
Ödmev I 5
V prvi vrsti: Darko Šonc, Smiljana Knez, Jože Starič, Matjaž Gruden in Pavla Lušin. (z leve). Foto: Antun Bukovec
Darko Šonc, predsednik Slovenskega doma nam je podaril knjigo o hrvaškem slikarju slovenskega porekla Ambrožu Te-stenu, čigar soizdajatelj je SSNMZG, knjižnico v Slovenskem domu v Zagrebu pa bo po novem bogatila knjižica Luther za katoličane.
Sledila sta že tradicionalen Trubarjev golaž in druženje. Dogodek so obiskali tudi veleposlanica Smiljana Knez ter Ivanka Filipan in Matjaž Marko, njena sodelavca s slovenskega velepo-
slaništva. Velikolaško ekipo sva poleg nastopajočih dopolnjevali Urša Gruden in Metka Starič. Izmenjali smo številne nove ideje in pobude, se z nosilkami dediščine priprave poprtnika Ivanko Nikčevic in Stanko Novkovic dogovorili za decembrsko gostovanje na razstavi poprtnikov v Šentrupertu, s sodelovanjem Marjete Trkman Kravar se odpirajo nove povezave za popis božičnega kruha na Hrvaškem, zanimiva pa je tudi pobuda Silvestra Kmetiča o promociji aktivnost Slovencev v okolici Sa-moborja in gozdovih Žumberka v 19. stoletju, ki so pripravljali pepeliko za potrebe steklarske industrije
Spet smo se poslovili kot stari prijatelji, saj je bilo to že peto gostovanje velikolaških kulturnikov pri Slovencih v Zagrebu.
Metka Starič
Letos mineva 500 let, kar je Martin Luter na vrata cerkve v Wittenbergu pribil 95. tez proti odpustkom, s čimer je spodbijal del tedanje doktrine o odpustkih in pokori. Ta dogodek velja za začetek obdobja reformacije v Zahodni Evropi. Reformacija je prinesla prvo knjigo v slovenskem jeziku in s tem knjižni jezik ter prvo omembo pojma Slovenec. Vse troje pooseblja Primož Trubar, ki je leta 1550 napisal prvo knjigo v slovenščini Katekizem.
Dan Rudolfa Maistra
Na slovesnosti ob slovenskem državnem prazniku
Osrednja proslava dneva Rudolfa Maistra je potekala 22. novembra v velenjskem domu kulture, kamor smo bili poleg visokih gostov iz Slovenije povabljeni tudi članice in člani Sveta slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreba.
Na pot se nas je v zgodnjih popoldanskih urah odpravilo petnajst. Vožnja od Zagreba do Velenja je trajala cele tri ure, vendar smo med potjo uživali v občudovanju krajev in narave, ki so bili v tem poznem jesenskem dnevu še vedno zeleni in očem prijetni. Ob sproščenem klepetu smo kmalu prispeli na cilj. Slovesnost se je začela ob 16. uri v polni dvorani obiskovalcev in pred očmi gledalcev RTV Slovenije, saj so prireditev neposredno prenašali (posnetek si je mogoče ogledati na tej povezavi: http://4d.rtvslo.si/arhiv/ proslave-in-slavnostne-seje/174504123). Spomin na velikega Slovenca so po nagovoru in pozdravu predsednikov Šaleškega društva general Maister Velenje Draga Martinška in Zveze društva general Maister Milana Lovrenčiča, župana občine Velenje Bojana Kontiča ter slavnostne govornice, obrambne ministrice Andreje Katič v kulturnem programu počastili izvajalci iz Velenja. Pel je otroški zbor, plesala mladostna plesna skupina, igrali pa so jazz orkester in rudarska pihalna godba.
Program je potekal svečano, oder je popestril video zid z učinkovitimi posnetki. Rudolf Maister je bil častnik, domoljub, kulturnik, bibliofil in pesnik. 23. novembra 1918 je ustanovil slovensko vojsko in z njo razorožil zaščitno stražo, tako imenovano Zeleno gardo. Pred tem ga je dr. Karel Verstovšek iz Velenja, kot predsednik tedanjega Narodnega sveta v
Mariboru, imenoval za generala in tako podprl vse usodne dejavnosti odločnega in daljnovidnega človeka. Prihodnje leto bo od Maistrovih prelomnih odločitev minilo sto let, osrednja proslava pa bo novembra v Mariboru. Upamo, da se bomo lahko udeležili tudi tega jubilejnega dogodka.
Vasiljka Tovarloža
Svečanost v Domu kulture Velenje. Foto: Aleš Sila, MORS
Hm
6 I Odmev
SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM
Pevski zbor Slovenski dom
Potegnimo črto ob koncu uspešnega leta
MePZ Slovenski dom - to smo mi. Pevci, ki v Prešernovi dvorani redno vadimo vsak torek zvečer. Če kakšnega preskočimo, ga nadoknadimo v četrtek. Če preskočimo tudi tega, potem vadimo naslednji teden v torek in četrtek. Nedelo ni dovoljeno. Z dirigentom ni razprave. Vedno ima prav.
Dve uri vaje hitro mineta in potem imamo časa za klepet, pol ure ali urico. Spijemo kozarček, če ima pa kdo še rojstni dan, se prileže tudi prigrizek.
V preteklem letu smo uspešno predstavljali Slovenski dom v Zagrebu in v zamejstvu. Od januarja so se nastopi kar vrstili. Koncert v prvostolnici v Zagrebu, kjer smo z ostalimi narodnimi manjšinami zapeli božične pesmi v maternem jeziku. Skupaj z zborom duhovne sekcije smo popestrili podelitev Gallusovih priznanj in značk v aprilu, ko so bili zaslužni člani pevskega zbora nagrajeni za udejstvovanje. Maja smo gostili prijatelje iz Šempasa (ter uživali ob pršutu in pesmi). Nastopili smo v Sevnici na prijateljskem druženju z MePZ Lisca. Ne bomo pozabili njihove potice. Ob dnevu narodnih manjšin smo se na Zrinjevcu z veselimi vižami in v gorenjskih rutah predstavili zagrebškemu občinstvu. Tradicionalno vsako leto
Na pevskih vajah je vedno živahno in veselo! Foto: Antun Bukovec
sodelujemo na prireditvi Primorska poje, letos smo bili v Pivki. In že 42-ič smo nastopili na Taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Poletni počitek nam je prišel ravno prav, ker smo osvežili naše glasove in v jeseni takoj sodelovali na koncertu pevskih zborov Hrvaškega Zagorja v Pregradi. Pridno vadimo naprej: božične pesmi, za skorajšnji koncert v zagrebški prvostolnici, umetne in narodne za nove koncerte v prihodnjem letu. Vsako srečanje ima nekaj skupnega. Obujamo spomine na prejšnja srečanja, povemo si, kaj je dobro ali slabo, kateri zbor je boljši od drugega, na koncu pa, že tradicionalno, dobimo tudi dirigentovo oceno. Naše ocene se včasih razlikujejo. Ampak, zborovodja ima vedno prav.
Stanka Herak
Razstava
Govorica barv naše članice Jadranke Vukomanovič-Pavelič
V Prešernovi dvorani Slovenskega doma je bila 8. novembra odprta slikarska razstava Jadranke Vukomanovič-Pavelič z naslovom Jadranske meditacije.
Razstavo je odprl častni generalni konzul Republike Slovenije na Hrvaškem Branko Roglic, o razstavljenih slikah in avtorici pa je spregovoril predsednik Slovenskega doma Darko Šonc. Kljub temu, da avtorica slik ni poklicna slikarka, ampak se s slikarstvom ukvarja ljubiteljsko, je bilo iz kakovosti del mo-
Polna dvorana Slovenskega doma. Obe foto: Antun Bukovec
goče razbrati, da svojemu hobiju posveča ogromno časa. Imeli smo priložnost uživati v bogatem koloritu barv, nanesenih v abstraktni formi na številna platna, ki zagotovo izražajo avtoričino notranjost. Nekje sem prebrala, da slikati pomeni poskus razumevanja narave okoli nas in v sebi, da se lahko govori s sliko, z barvami, s kretnjami, z ritmom. Lahko rečemo, da je avtorica razstavljenih slik prepričljivo »spregovorila« z barvami in da smo jo vsi razumeli. Dogodek je popestril zanimiv kulturni program, ki ga je povezovala igralka Kostadinka Velkovska. Na klavir je igral prof. Dorde Ma-nojlovic, igralec Boris Svrtan pa je izjemno
Avtorica razstave Jadranka Vukomanovič-Pavelič.
strastno interpretiral odlomke iz monodrame „Moj slučaj" (Moj primer), ki je nastala po zapiskih in verzih znanega hrvaškega pesnika, esejista, filozofa in politika Vlada Gotovca.
Otvoritev razstave je privabila številne
obiskovalce, tako avtoričine prijatelje in znance, med katerimi so bili znani obrazi iz javnega življenja v Zagrebu, kot tudi člane Slovenskega doma v Zagrebu.
Marjeta Trkman Kravar
SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM
NW1
Ödmev I 7
Dediščina
Zagreb spoznal Zdenka Silo
Z razstavo akvarelov reškega arhitekta slovenskih korenin in Plečnikovega učenca Zdenka Sile se je končalo proslavljanje Plečnikovega leta. Silov urbanističen prispevek in slikarski opus sta na predavanju v Slovenskem domu 14. decembra predstavila Vladi Bralic in Dama Glavoic.
Navzoče je pod fotografijo Zdenka Sile na Triglavu pozdravila tajnica Sveta slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb Agata Klinar Medakovic, nato pa je besedo prevzel reški arhitekt Vladi Bralic, ki je spregovoril o dediščini Zdenka Sile, ob 20-letnici njegove smrti. »Reka brez arhitekta Sile ne bi bila, kar je, kakor tudi Ljubljana brez Plečnikov stvaritev ne bi bila mesto, kot ga poznamo,« je povedal in svoje besede podkrepil s fotografijami Silovih del, v katerih se občuti Plečnikova šola in njegov vpliv, od reške obale z drevoredom črničevja do partizanskega spomenika na Matic poljani. Predavanje je končal s fotografijo Silovega zadnjega počivališča na Trsa-tu, v grobu svojih staršev, brez njegovega imena. To skromno obeležje ima reška Skupina Sila namen urediti. Umetniška zgodovinarka Daina Glavoic je predstavila dela iz Silove slikarske zapuščine, ki šteje več kot 200 akvarelov iz obdobja, ko je bil Sila osnovnošolec in dijak.
O Silovem ustvarjanju smo podrobneje pisali v 62. številki novega odmeva, pogovor z Vladijem Braličem pa objavljamo v tej številki, v sosednjem članku.
Polona Jurinic
5 pitanja, 5 odgovora
Vladi Bralic: Za Silu i Plečnika postojale su samo duhovne vrijednosti
Arhitektu i vrsnom poznavatelju djela i života samozatajnog i skromnog riječkog arhitekta slovenskih korijena, postavili smo nekoliko pitanja.
■	Što vas je potaklo da široj javnosti predstavite opus Zdenka Sile s kojim ste blisko suradivali?
Ideja je začeta inicijativom riječkih intelek-tualaca i prijatelja Zdenka Sile okupljenih u skupini znakovitog i višeznačnog naziva „Grupa Sila". Inicijativu smatramo kultur-nom u doslovnom značenju tog pojma. Naime, pojam kultura dolazi od latinskog glagola colere koji je prvotno označavao materijalni proces obradivanja (zemlje), njege (tijela i duha), ali kasnije se pod pojmom kultura podrazumijevao cjelokupan simbolički svijet, odvojen od tjelesnih potreba, koje je takoder potrebno poštivati i neprekidno oplemenjivati (poput zemlje, tijela i duha), kako bismo sačuvali naša posebna i identifikacijska obilježja.
■	Kako je tekao odabir za postavljanje izložbe, koji period obuhvaca?
Stvaralački opus Zdenka Sile karakterizira širok raspon i visoka kvaliteta. Javnosti je gotovo nepoznato da je bio pedesetih go-dina prošlog stolječa, jedna od središnjih i pionirskih ličnosti hrvatskog urbanizma. Posebno područje njegovog stvaralaštva predstavljalo je i oblikovanje spomen obi-
lježja posvečena žrtvama u II. svjetskom ratu. No, arhitekta Silu možemo isto tako doživjeti i kao likovno iznimno darovitu mladu osobu. Stoga je prvi korak u predstavljanju njegova opusa izložba akvarela koje je naslikao u razdoblju od 1924. do 1934. godine, odnosno u dobi od svoje devete do devetnaeste godine. Vec je tada pokazivao osječaj za teme kojima če se kasnije sudbin-ski baviti: prirodu, prostor i arhitekturu.
■	Zdenko Sila je bio učenik Jože Plečnika. Kakav je bio njihov odnos?
Pod mentorstvom Plečnika Zdenko Sila je kao student radio na kapitalnom zdanju slovenske arhitekture, Narodnoj i sveučili-šnoj knjižnici (1936.-1940.). Možda upravo profesoru Plečniku možemo zahvaliti da je Zdenko Sila nakon završenog studija arhitekture postao pravi pjesnik prostora koji je u svoje pristupe i stvaralaštvo unosio izra-zitu humanost, kulturu, osjetljivost i maštu. K tomu, novac, duh vlasništva, društvene počasti, autoriteti nisu postojali ni za profesora Plečnika ni za njegovog učenika Zdenka Silu. Mogli bismo pouzdano reci kako su za njih postojale samo duhovne vrijednosti.
■	Koje biste Siline radove u Rijeci, gdje je proveo veci dio života, posebno izdvojili?
Od Silinih riječkih radova spomenuo bih svakako projekt poslijeratne rekonstrukcije riječke gradske obale (1946. - 1960.), ra-dove na arhitektonskom i urbanističkom postavu Spomenika oslobodenja na Delti (1955.) te Spomen kosturnici u parku Heroja na Trsatu (1952.-1956.). Navedeni radovi nastali su u suradnji sa arhitektom Zdenkom Kolacijom s kojim je takoder u Zagrebu nagraden na natječajnom projektu za regulaciju poteza od Zrinjevca do Save temeljem kojeg je započelo formiranje novoga centra Zagreba s javnim zgra-dama uz rubove dugog poteza pješačkih trgova i zelenih površina. Takoder, nužno je spomenuti pionirski prostorni plan Kvarnerske regije i avangardni urbanistič-ki plan za obnovu riječkog Starog grada.
■	U pripremi je knjiga o Zdenku Sili, kada predvidate njen izlazak?
Vodecu ulogu u pripremi monografije imat če povjesničarka umjetnosti Daina Glavočic. Obzirom da veliki dio opusa arhitekta Zdenka Sile tek treba sabrati i obra-diti, procjenjujemo da ce se monografija pripremati nekoliko godina.
(akm)
Daina Glavoič in Vladi Bralic. Foto: akm
8 I Odmev
SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM
Naš oder
Veliko smeha ob komediji V čakalnici
Nekega lepega petka, 17. novembra ob 19. uri, so v Zagreb prišli člani Jagodnega izbora, literarne sekcije Društva upokojencev Brežice, in na odru Slovenskega doma uprizorili komedijo Rudija Mlinarja V čakalnici.
Društvo upokojencev je „še ne tako staro", ima 70 let. Člani so zelo aktivni in se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi. Literarno sekcijo Jagodni izbor vodi Ivana Vatovec, nam dobro znana pesnica, ki je pred dvema letoma obogatila pesniški pro-
gram na festivalu ljubezenske poezije Vrazova Ljubica v Samo-borju. Poleg Ivane Vatovec v predstavi nastopajo še Ana Kalin, Elizabeta Križanič, Reneja Mihelič, Anton Mihelič, Drago Pirman, Rudi Mlinar in Zinka Žnideršič. Komedija V čakalnici nas je res nasmejala. Zgodba se odvija v čakalnici, kjer se srečajo štirje pacienti, dve prijateljici in dva prijatelja. V pogovoru beseda nanese na marsikaj, na sosede, moške, govorice..., pa nikomur ne povejte, pozabite, kaj ste slišali. , ali veste, koliko lahko on spije, in če to pomnožiš s številom moških v Sloveniji. , in že so pri milijonu. Ko pride zdravnica, se je treba odločiti, kdo je prvi stopil v čakalnico in kdo naj bo prvi na vrsti. V občinstvu smo se odlično počutili, ko smo gledali mlade igralce na odru. Smeh je napolnil dvorano, v kateri se nas je zbralo kar precej. Po koncu predstave smo se še dolgo pogovarjali, se spoznavali, saj smo sosedi, ki nas deli le nekaj kilometrov. Nič čudnega, da se na vsakem srečanju snide nekaj ljudi, ki se poznajo že od prej. Zvedeli smo, da Rudi Mlinar pripravlja nova besedila. Upamo, da bodo prav tako polna humorja in da nas bodo igralci z njimi zopet razveselili. Ne le nas, ampak tudi druge gledalce. MB
Del igralske zasedbe literarne sekcije Jagodni izbor. Foto: Silvester Kmetic
Duhovna sekcija
Druženje po mašah in nastopih nas napolni z dobrimi občutki
Po zagonu v drugi polovici leta gremo naprej z vajami MePZ A. M. Slomšek in pripravami na nastope v cerkvah. Dve nedelji v mesecu imamo v cerkvi Ranjenega Jezusa slovensko mašo, po njej pa se družimo v Slovenskem domu.
Na srečanjih se pogovarjamo tudi o načrtih za naprej. Januarja 2018 bomo predvidoma nastopili v Šentjerneju. Upamo, da se to uresniči in da nas bo nastop obogatil s še eno lepoto življenja. Malo preveč zbiramo življenjska leta.
Duhovna sekcija: fotografija za spomin. Foto: Sandra Degrada
Teh imamo veliko vsak posebej in vsi skupaj. Pa vendar se veselimo naših srečanj, petju v cerkvi, potovanj. Tudi zaradi let se znamo še bolj veseliti druženj z ljudmi, zlasti po mašah, ko se počutimo
domače in prijetno ob klepetu z ljudmi, ki jih poznamo, s katerimi lahko delimo njihove in svoje radosti. Dober občutek je, ko veš, da si nekje dobrodošel. (MB) 0
www.slovenci-zagreb.hr
SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM
NW1
Ödmev I 9
Pojedina
Poljsko-slovensko kulinarično druženje ob glasbi
Kar nekaj časa smo potrebovali za dogovor s predstavnico poljske manjšine v Zagrebu Walentyno Lončaric, da nam je 5. decembra uspelo pripraviti kulinarično druženje v Slovenskem domu, na katerem smo poskusil preproste jedi obeh narodov.
Gospa Lončaric je pripravila znani poljski jedi bigos, ki vsebuje obilo mesa, svežega in kislega zelja, ter beli boršč, ki je zelenjavno-mesna juha. Razložila je, kako se pripravi obe poljski specialiteti, nato pa smo ju z velikim zanimanjem poskusili. Da ne bi kdo pomislil, da gostitelji nimamo česa ponuditi, je naša pridna in zmeraj zagnana Ivanka Nikčevic skuhala joto, priljubljeno slovensko jed iz kislega zelja, fižola in krompirja. Tudi joto smo z veseljem degusti-rali. Marsikomu se je zdelo, da poljski in slovenski narod povezujejo tudi kulina-
rične vezi, saj so si jedi kar precej podobne. Ivanka je bila še posebej zadovoljna, ker je njen sin rekel, da je njemu mamina jota najboljša na svetu. Nazadnje smo pripravili še enostavni slaščici, janeževe upognjence in pogačo, ki smo jo spekli v naši novi pečici, in je bila še posebej okusna. Zelo previdni smo bili, da se ne bi slučajno prismodila. Petje našega zbora in harmonika dirigenta Ivice Ivanovica sta poljsko-slovenske-mu druženju dodala še glasbene užitke. To je bil lep večer, z nam ljubo slovensko pesmijo in prijaznim druženjem ob novoletni
jelki, ki smo jo tradicionalno okrasili člani pevskega zbora. A nam ne bi uspelo, če nam ne bi na pomoč priskočil Marjan Dirnbek, ki je z raznim orodjem poskrbel, da jelka stoji pokonci. Stara je že 23 let in jo bomo morali najbrž poslati v pokoj, saj se zdi, da do silvestrovanja 2018 zares ne bo zdržala.
Stanka Novkovic, Ivanka Nikčevic
Pridne kuharice slovensko-poljskega kulinaričnega večera: Ivanka Nikčevic, Stanka Novkovic, Walentyna Lončaric (z leve) so pripravile primorsko joto, pogače, janeževe upognjence, bigos in beli boršč.
in kislega zelja.	Posebej okusna pogača in slastni janeževi upognjenci.
Šopek
Božična razstava ustvarjalne delavnice Slovenskega doma
Ustvarjalna delavnica Šopek nadaljuje tradicijo božičnih razstav. Nove stvaritve so članice delavnice - skupaj jih je deset -predstavile 21. decembra. Poleg nepogrešljivih cvetnih aranžmajev so na ogled postavile tudi svoje slikarske umetnine.
Članice Šopka so se odločile, da se bodo preizkusile v slikanju na platno z akrilnimi barvami. Nekatere so potrebovale tudi pogum, da bi vzele čopič in barve. Na začetku so bile zadržane in so celo dvomile, ali je sploh pametno, da se soočajo s popolnoma novimi izzivi. Ko pa so videle prve rezultate, so bile še kako zadovoljne. To sezono se je v delavnici delalo s posebnim žarom. Skoraj ni bilo izostankov s tedenskih delavnic, delale pa smo tudi doma. O razstavljenih stvaritvah so bili podani lepi komentarji, obiskovalci razstave so bili presenečeni nad razstavljenimi deli, kar je še posebej razveselilo naše krea-tivke - avtorice slik. Kot je videti, bo še priložnosti za ogled njihovih stvaritev, saj se niso utrudile, ko so slikale, temveč so dobile nov navdih. Todi letošnja Šopkova razstava ni minila brez razstavljenih bidermajerskih šopkov in božičnih aranžmajev, ki se
lepo ujemajo z barvitim božičnim časom. Izdelale so tudi nove jaslice. Letos so nas želele spomnite na jaslice, kakršne so se v Sloveniji postavljale, ko smo bili otroci. Ponekod se še vedno najdejo. Gre za kotne slovenske jaslice, nameščene na trioglato desko v tako imenovanem bohkovem kotu, ki je bil že med
letom najbolj sveti del domače hiše, z oltarčkom, svetimi slikami in razpelom. Šopek nam je skušal dočarati ravno takšno vzdušje in to mu je uspelo! Kot vedno je bila razstava naše kreativne delavnice lepa priložnost za veselo in prijateljsko druženje.
Stanka Novkovic
Adica, Stanka, Božena, Marija, Željka, Hedvika, Liliana, Višnja, Ana (z leve). Šopkova veteranka Nada pa je bila za objektivom. Foto: SN
10 |
SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM
Stane Kerin (tretji z desne) v družbi Ane Maric, Marije Bijelic, Darka Šonca, Staneta Kerina, Slavka Alojza Kramarja, Ivanke Nikčevic (z leve). Foto: Jozefa Bogolin
Izgnanci
Slavil najstarejši izgnanec v Zagrebu
93-letni Stane Kerin je 9. novembra skupaj z drugimi izgnanci proslavil rojstni dan v Slovenskem domu v Zagrebu. Izgnancem sta se pridružila predsednik Slovenskega doma Darko Šonc in sin slavljenca Darko.
Stane Kerin je rojen 9. novembra 1924 v Velikem Podlogu pri Krškem. Leta 1941, ko je imel 17 let, je bil z očetom in sestro izgnan v Nemčijo. Najprej so jih namestili v grad Lampertswalde, od tam pa so jih premestili v taborišče Mügeln. Po dveh letih dela v mlekarstvu je bil leta 1943 v Dresdnu rekrutiran v nemško vojsko, vendar so ga istega leta vrnili v
taborišče, in sicer v Reichenau (današnjo Bogatynio na poljsko-nemško-češki tro-meji). Tam mu je leta 1944 umrl oče. Do konca vojne je delal v gradbeništvu. Danes Stane živi sam, tudi kuha si, po-
čuti se dobro, čeprav mu pešajo noge. Vedno mu je v oporo sin Darko, mizarski obrtnik. Še vedno rad pride v Slovenski dom, da z rojaki pokramlja ob dobri kapljici. (KraS)
Dobrodelnost
Miniaturne fotografije za človekoljubne namene
11. decembra je bilo v Slovenskem domu veselo in polno barv, saj so bile razstavljene miniaturne fotografije, prispelih na natečaj 7. salona Miniature, v katerih je z zanimanjem uživalo veliko obiskovalcev.
Navzoče so nagovorili predsednik Slovenskega doma Darko Šonc, predsednik organizatorja razstave -združenja Fijaker in član Slovenskega doma Rolando Nikčevic, kot tudi predsednik žirije Krešimir Mehičic, ki je podelil nagrade in poudaril, da je na natečaj prispelo 135 del 57 avtorjev. Klepet, druženje in komentiranje razstavljenih
del so se nadaljevali ob milih melodijah Igorja Kerica na sintesajzerju, ob katerih so nekateri celo zaplesali.Za nakup miniatur je vladalo veliko zanimanje. Najbolj pomembno je, da bo šel izkupiček v prave roke, saj so ga organizatorji namenili združenju Ozana, ki skrbi za otroke z razvojnimi težavami in invalidnostjo. (akm)
	
	T%: f* ' t. ■ ■
	jdnf ', * . MflRUV* ■ ur jÇFa #■ *
Žirija je imela težko nalogo: prvo nagrado je v močni konkurenci prejel Nenad Martic za izvirno fotografijo baletke.
Z otvoritve razstave. Vse foto: akm
Predsednik Slovenskega doma Darko Šonc, predsednik Fijakerja Rolando Nikčevic in predsednik žirije 7. salona Miniature Krešimir Mehičic (z leve).
11 |	SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM

Petkovi srečanji
Novembrsko in decembrsko veselje na prvi petek
Praznovanje prvega novembrskega petka smo prestavili na 10. november, saj so na dan mrtvih in praznik vseh svetih obiskujemo grobove, tudi zunaj Zagreba. Zadnjič letos pa smo se zbrali na prvi decembrski dan, ko je bil tudi prvi petek v mesecu.
Novembrski program je vodila Irena, ker je Slavko odšel na martinovanje. Zbrala se je kar prijetna družba, v kateri so bile tudi štiri slavljenke: Mira, Danica, Verica in Lojzka, ki so nam s svojimi zgodbami popestrile program. Prišel je tudi Tone Vrbnik, ki nam je razložil ozadje martinovanja. Legenda pravi, da je bil Martin pobožen in sramežljiv mož. Ko so mu hoteli sporočiti, da je izvoljen za škofa, je pobegnil in se skril med gosi. Te pa so začele na ves glas gagati in so ga tako izdale. Zato je gos postala obredna jed za martinovanje, zraven pa sodi mlado vino, ki v tem času dozori iz mošta. Stari pregovor pravi: Prišel bo, prišel bo sveti Martin, on ga bo krstil, jaz ga bom pil. Tako smo tudi mi nazdravili svetemu Martinu in našim slavljenkam, pojedli dobrote, ki jih je bila polna miza. Čeprav ni bilo gosi, se nam je vse lepo prileglo, žvenket kozarcev se je med petjem in smehom še dolgo nadaljeval.
Oh, kako hitro beži ta čas
Zunaj je precej mrzlo, ali se bomo zbrali in kdo je danes slavljenec, se sprašujemo navzoči na decembrskem petku in gledamo na uro. Prišlo nas je kar lepo število, 16 članov, a nobeden ni slavljenec. Pa nič zato. Smo kar sami začeli. Naš vodja Slavko je pripravil pravi miks: kulturno, zabavno in poučno. Priključili sta se še dve članici, ki sta prebrali priložnostne recitacije in to bi bilo za enkrat dovolj. Ampak ne. V dvorano sta prišla rdeča noska - humanitarca. Eden je Slovenec in drug Hrvatica. Pojasnila sta, kakšno delo opravljata, ne brez težav, a se na koncu se dobro izteče, ker prevlada ljubezen
Slavljenke: Lojzka, Verica, Danica in Mira v družbi vodje programa Irene (z leve).
Slavko in Milka sta se prelevila v Rdeče noske. Obe foto: Ninoslav Lah
in razum do tistih, ki jim je pomoč potrebna. Velik aplavz je potrdil, da je akcija uspela in pridobila še nekaj novih članov med nami. Za zaključek smo nazdravili s šampanjcem, zazvenela je naša lepa domača pesem, kakor v oddaji Po naših željah. Verjemite, lepo je biti v takšni družbi, saj pozabiš na vse, kar te teži, in vesel, nasmejan in poln lepih vtisov zapuščaš naš drugi dom - Slovenski dom. Pa na svidenje v novem letu 2018!
Ivanka Nikčevic
Srečanje romarjev
Slovenski in hrvaški verniki skupaj v Stični
Krona jubilejnega praznovanja Marijinega prikazanja v Fatimi je bilo vseslovensko romanje v Stično 14. oktobra, kamor so s štiridesetimi avtobusi prišli tudi hrvaški katoliki. Pred okoli šest tisoč verniki je mašo na prostem daroval nadškof Stanislav Zore.
Ko vladajoča politika v času odprtih vprašanj ne more najti skupnega jezika, je katoliška cerkev poskusila poudariti, kar druži oba naroda, to so vera, Marijina svetišča in samostanska središča. Varaždinski škof msgr. Josip Mrzljak je dejal, da je rožni venec najmočnejše orožje na svetu, ki lahko uniči vsako zlo in sovraštvo ter širi ljubezen: »Mi želimo živeti v miru in prijateljstvu, zato mi je danes v zadovoljstvo reči, da smo Hrvati in Slovenci kot sosedi stoletja živeli v dobrih sosedskih odnosih in se medsebojno obiskovali v naših svetiščih, posebno Marijinih: v Mariji Bistrici, na Brezjah, Ptujski gori in na Trsatu. To so preprosto kraji, ki zbirajo, kjer se pravzaprav ne poznamo po narodnosti,
ampak se prepoznavamo, ko stopamo pred kip Blažene Device Marije, in po tem, kaj nam danes govori.« Slavje so poleg molitve popestrili pesem, narodne noše obeh narodov ter simbolni darovi. Slovenskim škofom so hrvaški verniki podarili repliko Matere Božje iz Marije Bistrice, hrvaški škofi pa so od slovenskih vernikov prejeli Marijine kapelice. Predsednik pripravljalnega odbora je bil škof dr. Stanislav Li-povšek, koordinator stiške slovesnosti pa dr. Janez Gril.
(-poj-) 0
12 |
SLOVENSKI DOM, NAŠ DRUGI DOM
Kronika slovensko-hrvaških odnosov
V senci arbitražne zadrege odpiranje drugih vprašanj
Državni zbor je s sprejetjem svežnja štirih zakonov konec novembra nadaljeval priprave na uresničitev arbitražne razsodbe o meji. Glede pat položaja, ki je nastal okoli arbitraže, med državama posreduje prvi podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans. 19. decembra pa se je v Zagrebu končno odvil sestanek premierjev Mira Cerarja in Andrije Plenkovica.
V pričakovanju dogovora o mejnem vprašanju v skladu z arbitražno sodbo, ki smo jo v Novem odmevu že predstavljali, v tokratni kroniki povzemamo druge zanimive dogodke.
O odlaganju radioaktivnih odpadov
Na seji meddržavne komisije za izvajanje določb slovensko--hrvaške pogodbe o Nuklearni elektrarni Krško (Nek), ki je potekal 21. novembra v Krškem, je hrvaška stran sporočila, da slovenski načrt iz leta 2015, ki predvideva odlaganje radioaktivnih odpadkov na slovenski strani meje, ni sprejemljiv, saj Hrvaški prinaša premalo koristi. Nove smernice bo skupni odbor pripravil do maja prihodnje leto. Skrajni rok je leto 2023. Na sestanku sta sodelovala pristojna ministra Peter Ga-šperšič in Tomislav Coric.
O prenesenih deviznih vlogah
Zagrebško županijsko sodišče je novembra na drugi stopnji odločilo v škodo Ljubljanske banke (LB) in NLB v eni izmed tožb Zagrebačke banke (Zaba) glede prenesenih deviznih vlog. Naložilo jima je plačilo več kot 492.000 evrov z obrestmi. Slovenija je v odzivu Hrvaško pozvala k spoštovanju medna-
rodnih obveznosti iz memoranduma z Mokric. S tem dokumentoma sta se Slovenija in Hrvaška 11. marca 2013 zavezali, da bo vprašanje prenesenih vlog urejeno v okviru nasledstve-nega sporazuma.
O stroških mejnega nadzora
Hrvaški policisti na 39 cestnih mejnih prehodih uporabljajo prostore slovenskih policistov. Zanjo letno plačuje 54.708 evrov oziroma povprečno 117 evrov za enega na mesec. Dejanski stroški upravljanja teh prehodov pa na letni ravni dosežejo 273.415 evrov. Na mejnih prehodih Hotiza in Radovica so slovenski policisti v hrvaških objektih, Slovenija pa hrvaški strani ne plačuje obratovalnih stroškov. V sedmih primerih policiji delujeta ločeno, vsaka v svojem objektu oziroma v svoji državi.
O sodelovanju v turizmu
29. novembra sta se v Planici sešla ministra Zdravko Počival-šek in Gari Capelli. Dogovorila sta se za nadaljevanje dobrega sodelovanja pri skupni turistični promociji obeh držav na oddaljenih trgih ter podprla sodelovanje na področju revitalizacije Vonarskega jezera.
Jasenovac
Venec in maša v spomin na žrtve taborišča
Predsednik državnega zbora (DZ) Milan Brglez je kot doslej najvišji predstavnik slovenske države in kot prvi predsednik DZ-ja 28. oktobra položil venec v nekdanjem ustaškem taborišču v Jasenovcu. 20. novembra pa je tam daroval mašo celjski škof dr. Stanislav Lipovšek.
V Jasenovcu so v času NDH-ja zgolj zaradi njihove rasne, narodne ali ideološke pripadnosti usmrtili na tisoče ljudi. V ustaškem taborišču je bilo zaprtih tudi okoli 400 Slovencev. Ubitih je bilo 266 slovenskih taboriščnikov, od tega osem duhovnikov iz lavantinske, zdaj celjske, škofije in mariborske nadškofije. "Ne bom rekel, da je država spomin na to dogajanje pustila ob strani, mislim pa, da je treba nekako obeležiti spomin na grozodejstva na širšem območju, kjer so padli in bili ubiti Slovenci padli, je v Jasenovcu dejal Brglez.
Ivo Pejakovic, ravnatelj spominskega parka Jasenovac pa je dejal: "V interesu celotne družbe je, da se zločini iz 2. svetovne vojne jasno obsodijo, in sicer holokavst in genocid, da bodo mlade generacije lahko imele do tega obdobja zgodovine jasno stališče in da bodo lahko jasno obsodile nacizem, fašizem in ustaštvo." V delegaciji, ki je ob dnevu mrtvih v Jasenovcu položila venec, sta bila tudi slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez in predsednik borčevske organizacije Tit Turnšek. Mašo za žrtve taborišča Jasenovac pa je 20. novembra po naročilu Slovenske škofovske konference daroval celjski škof dr.
Stanislav Lipovšek. V spremstvu krajevnega škofa dr. Antuna Škvorčevica je škof Lipovšek najprej molil na grobu žrtev Jase-novca, nato je bila v župnijski cerkvi maša zadušnica, pri kateri so poleg domačega škofa, domačega župnika, jasenovškega pevskega zbora sodelovali tudi duhovniki dekanije Novska.
(sta/poj/jpt)
Predsednik slovenskega parlamenta Milan Brglez v Jasenovcu. Foto: DZ RS
NOVICE IZ DOMOVINE
Odmev I 13
Borut Pahor vstopil v drugi predsedniški mandat
22. decembra je Borut Pahor s prisego pred poslanci nastopil svoj drugi predsedniški mandat. V drugem volilnem krogu 12. novembra ga je podprlo 53 odstotkov volivcev, medtem ko je njegov izzivalec Marjan Šarec zbral 47 odstotkov glasov.
Novi-stari predsednik Borut Pahor. Foto: UP RS
K takšnemu izidu so prispevali tudi
glasovi iz tujine, kjer je na diplomat- bodo v zgodovino vpisale po klavrni
sko-konzularnih predstavništvih glasovalo 4799 volivcev. Ti so več kot 70 odstotkov glasov namenili zmagovalcu volitev Borutu Pahorju. Volitve se
udeležbi. Od 1.713.473 volivcev jih je svoj glas v drugem krogu oddalo le 721.894, kar je 42 odstotkov upravičencev. (jpt)
Odmevno predavanje slovenske veleposlanice
Veleposlanica Slovenije na Hrvaškem Smiljana Knez je 8. novembra v organizaciji Hrvaškega diplomatskega kluba v prostorih Hrvaškega društva književnikov v Zagrebu predavala o slovenski zunanji politiki.
Glede spora o meji je povedala, da gre za odprto vprašanje samo do tiste mere, ko se nanaša na izvajanje junijske arbitražne sodbe. Kot je še poročala agencija Hina, je veleposlanica dejala, da si Slovenija želi nadaljevanje pogovorov zgolj o podrobnostih uveljavitve odločitve arbitražnega sodišča, pri čemer pričakuje, da bo Hrvaška ponudila konkretne predloge. »Na mizi je nekaj, kar je treba uveljaviti in stopiti naprej,« je poudarila. Komentator Jutarnjega lista je izpostavil veleposlaničine argumente za dose-
Smiljana Knez. Foto: Tom Dubravec/CROPIX
go dogovora: »Zaradi odprtih vprašanj, predvsem spora o meji, raven zaupanja med državama ni visoka, posledično znotraj EU ne sodelujemo, kot je treba«. Komentator je zapisal, da sta običajne diplomatske izjave presegli še veleposlaničini sporočili o schengnu in Pobudi treh morij. Glede schengna je Knezova spomnila, da ima Hrvaška dolgo in neurejeno mejo z Bosno in Hercegovino, zelo zapleteno situacijo na meji s Srbijo ter da je "treba vedeti, kje so meje". Glede pobude hrvaške predsednice Kolinde Grabar--Kitarovic o povezovanju 16 držav na območju med Baltikom, Jadranom in Črnim morjem, pa je veleposlanica podala oceno, da "ni slaba". Obenem je dejala, da mora imeti proces značaj vključevanja, da ga ne bi gledali kot takšnega, ki ustvarja delitve znotraj EU. "Pobuda mora v svoje delovanje bolj vključiti Evropsko komisijo," je dejala Knezova. (sta/jpt)
Intervju
Željko Žarak: Oba naroda druži planinstvo, v alpinizmu pa ste Slovenci daleč naprej
Željko Žarak je eden tistih, za katere lahko rečemo, da živi s hribi in gorami. S planinstvom se ukvarja že več kot 40 let. Leta 1979 je hodil v alpinistično šolo in ena od njegovih »hribovskih aktivnosti« so tudi knjige s potopisno in pustolovsko tematiko, ki izhajajo v njegovi založniški hiši Libricon iz Zagreba. V prostem času tujim planincem razkriva lepote hrvaških pogorij in vrhov.
Povod za pogovor je petletnica Alpinističnih četrtkov, ki so slovensko--hrvaškemu prijateljstvu vtisnili poseben pečat, v Slovenski dom pa privabili neverjetno število ljubiteljev narave, planinstva, gora in neba. Kot pobudnika teh dogodkov smo ga najprej vprašali, kako sam vidi takšen odziv.
- Hrvaški in slovenski alpinisti že od nekdaj plezajo skupaj. Danes se v glavnem dogovarjajo individualno, pred razpadom skupne države, do 90. let prejšnjega stoletja, pa so jih povezovale zvezne odprave. Na alpinističnih četrtkih hrvaški javnosti prikazujemo aktualni trenutek slovenskega alpinizma, mlajšim tudi del zgodovine. Torej postrežemo z informacijami. Slovenski alpinizem je na zelo visoki svetovni ravni in ta predavanja lahko samo motivirajo plezalce na hrvaški alpinistični sceni. To je tisto, kar povezuje. Ni pa edino. Pomembno je tudi tkanje osebnih vezi. Po predavanjih
O vrhunskem plezanju: Morda ravno število vrhunskih slovenskih alpinistov kaže bistveno razliko med alpsko in nealpsko deželo, med Slovenijo in Hrvaško.
14 I
NOVICE IZ DOMOVINE
O prihodnosti Alpinističnih četrtkov: »Pokrili« smo praktično vse. A bi bilo škoda ne nadaljevati. Prihajajo novi ljudje, nova doživetja.
so slovenski in hrvaški alpinisti vedno šli kam skupaj, na pivo, na kavo. Menim, da ta druženja nudijo priložnost, da se slovenska in hrvaška alpinistična scena povežeta.
Za Slovence velja, da so planinci. Najbrž to lahko - čedalje bolj - rečemo tudi za Hrvate?
Če gledamo formalno, je hrvaška planinska organizacija starejša od slovenske. Torej Hrvati so bili od nekdaj planinci, toda način in pristop v obravnavi zgodovine hrvaškega planinstva sta drugačna. Tudi predanosti planinstvu ni mogoče primerjati, zlasti ko gre za plezanje in alpinizem. Obstajajo alpske in nealpske dežele, to je dejstvo, in ne da se primerjati planinstva v deželah, ki nimajo Alp, z deželami, ki jih imajo. Ni mogoče doseči iste ravni povezanosti z gorami, kot je to v Franciji, Italiji , Avstriji in Sloveniji, ki imajo Alpe. Hrvaška ima dolgo tradicijo planinstva, kar pa zadeva alpinizem, ne more parirati Sloveniji. V nobenem primeru. Morda ravno alpinizem kaže to bistveno razliko med alpsko in nealpsko deželo. Torej število vrhunskih alpinistov, ki jih je dala Slovenija, je neprimerljivo večje od števila hrvaških alpinistov, ki so nekaj dosegli na mednarodnem prizorišču.
Pomemben dosežek alpinističnih večerov: Hrvaški javnosti smo pokazali, do kod seže slovenski alpinizem, mlajšim smo omogočili tkanje novih vezi.
Kaj lahko poveste o nekdanjih skupnih projektih?
V nekdanji Jugoslaviji so bile zvezne odprave, v kateri so sodelovali predstavniki vseh republik. Tako je bila sestavljena tudi ekspedicija na Mt. Everest leta 1979, v kateri so bili tudi Hrvati in Bosanci. Toda jasno je bilo, da so bili okostje odprave Slovenci. Pozneje se je v jugoslovanskih odpravah tu in tam pojavil kakšen Hrvata, morda dva ali tri. Pravzaprav je bil stalni član le Stipe Božič. Po razpadu Jugoslavije je šel razvoje slovenske scene v
svojo smer. Zgodila se je eksplozija zelo dobrih slovenskih alpinistov. Govorim o pokojnima Frančku Knezu, Janezu Jegliču in drugih, katerih dosežki so bili takšni, da jim hrvaški alpinisti niso mogli priti niti blizu. Na Hrvaškem ni bilo nikogar, ki bil zmogel sodelovati na takšnih odpravah.
Skupnih odprav, kot smo jih poznali,
ni več, so pa nove oblike povezav.
Kar veseli, je nova generacija alpinistov, ki smo jih spoznali na zadnjih dveh srečanjih v Slovenskem domu. V mislih imam slovensko-hrvaško navezo Nastje Davidove in Ive Božič, tudi Luka Krajnc je plezal s hrvaškimi alpinisti. Veliko je plezalcev v suhi steni, ki skupaj plezajo, toda to niso odprave, ki smo jih poznali, ki so bile velike in jih je financirala država. Danes so te vezi drugačne, mladi ima-
jo drugačen stil, nič ni tako formalizirano kot nekoč..., pa vendar ljudje plezajo skupaj.
Ste po petletnem ciklusu alpinističnih četrtkov zadovoljni? Takšna kontinuiteta v predstavljanja vrhunskih alpinistov je prej izjema kot pa pravilo? Bo šlo naprej? »Pokrili« smo vse segmente alpinizma: zimski, poletni, ledni, s tem pa zadovoljili tiste, ki imajo raje velike odprave in samotne kraje. »Pokrili« smo različne generacije, in dobršen del slovenske alpinistične scene, ne samo današnje, temveč tudi izpred 30 ali 40 let.Lahko smo zadovoljni, ker smo imeli kontinuiteto, v povprečju tri alpinističnih četrtkov na leto. Škoda bi bilo ne nadaljevati. Prihajajo novi ljudje, novi uspehi.
Agata Klinar Medakovic
O skupnih odpravah nekoč in danes: Velikih odprav, ki bi jih financirala država, ni več, mladi imajo drugačen stil, nič ni tako formalizirano kot nekoč..., pa vendar plezajo skupaj.
POGOVARjALI SMO SE
Odmev I 15
Mirko Butkovic, dr. sc. strojar-stva, prof., rodio se u Karlovcu 1936. Nakon završene karlovačke gimnazije diplomirao je, magi-strirao i doktorirao na Fakultetu strojarstva i brodogradnje u Zagrebu. Studirao je i u SAD-u, gdje je takoder magistrirao. Radio je u Jugoturbini (direktor Instituta), Veleučilištu u Karlovcu (rektor), Tehničkom fakultetu u Rijeci (re-doviti profesor u trajnom zvanju). Redoviti je član Hrvatske akademije tehničkih znanosti (sada emeritus), zastupnik u Hrvatskom saboru (1993. - 1997.). Objavio je više od 100 znanstvenih i stručnih radova i dvije stručne knjige. Po-pularizator je znanosti i prirode s preko 100 javnih predavanja. U slobodno vrijeme bavi se tenisom, planinarenjem i fotografijom. Oženjen je Barbarom Jarnevic, knjižničarkom, s kojom ima dvoje djece, Mladena i Gorana.
Intervju
Mirko Butkovic: Slovenski majstori podigli nivo karlovačke industrije
Za Novi odmev razgovarali smo sa Mirkom Butkovičem, autorom knjige Veliki rat na Soči i slovenski Primorci u Karlovcu, koja je povodom stogodišnjice prvog svjetskog rata izašla na slovenskom i hrvatskom jeziku. »Iza ove knjige povijest ostavljam povjesničarima,« kazao nam je doktor strojarstva o svom izletu medu povjesničare te objasnio razloge svog zanimanja za primorske Slovence u Karlovcu.
- Najvažniji razlog je, što je moj otac primorski Slovenac sa zanimljivom po-viješcu. Drugi je, što je taj dio povijesti Karlovca dosta nepoznat, a vezan je uz prvi svjetski rat u kojem su se Karlovčani borili baš na području Soče i Gorice, te se to ispreplelo u tužne i lijepe dogadaje vezane uz oba naroda. Trece, moj karlovački školski kolega Josip Pavlič, koji sada živi u Solkanu, i koji je inicirao mnoge akcije na povezivanju Karlovca i Goriškog kraja, animirao je i mene. Četvrto, vec sam deset godina u mirovini i imam konačno vremena da pišem, što nisam mogao dok sam se bavio drugim poslovima i pisao stručne knjige.
■ Zašto obradujete obitelj Jakil?
Oni su posebno interesantna obitelj vezana uz Karlovac. Bili su tvorničari kože u Rupi, mjestu desetak kilometara južno od Gorice. Moj djeda je bio kod njih skladi-
Mirko Butkovic. Foto: osobni arhiv
štar kože i prvi susjed. Oni su kupili pro-palu tvornicu kože u Karlovcu još 1912. i od tada su je razvijali.
■	Po čemu su Jakili značajni za Karlovac?
- Proširili su djelatnost i na proizvodnju cipela i postali poslije prvog svjetskog rata najugledniji tvorničari u Karlovcu. Poslije smrti Andreja Jakila, njegovi sinovi Julij i Josip su nastavili i širili djelatnost na cijelu Hrvatsku i Sloveniju. Julij je osnovao Gospodarsku komoru u Karlov-cu 1927. i bio njen predsjednik do 1941. Oni su u prvom svjetskom ratu zbrinuli mnoge slovenske porodice u Karlovac, a dolaskom fašizma u Italiju su prihvatili i zaposlili emigrante iz tog kraja, koji je pripao Italiji, a i danas je vecim djelom u Italiji.
■	Kako su Primorski Slovenci prošli u drugom svjetskom ratu u Karlovcu?
Primorski Slovenci su gotovo svi bili žrtve fašizma u Italiji, te je kod njih bilo pri-rodno da su bili antifašisti. Kad je stvore-na Nezavisna država Hrvatska uz pomoc talijanskog i njemačkog fašizma, mnogi su simpatizirali i pomagali partizanski pokret. Zbog toga je likvidiran Julij Jakil u Jasenovcu 1942. i Just Po vodnik u Karlovcu 1944. U partizanima je poginuo Rudolf Jančic, a Ivo Tomšic je bio sekretar partije za Karlovac, poslije likvidacije Marijana Čavica. Ivo je takoder poginuo u partizanima.
■	Po čemu su značajni ostali primorski Slovenci za Karlovac?
Oni su gotovo svi bili majstori kožarske, obucarske, metalske i stolarske struke. Kad su Jakili došli u ekonomske teškoce 1936., mnogi majstori su pokrenuli vla-stite pogone ili otišli raditi kod drugih tvorničara u Karlovcu, tako da su po-
digli opci nivo i konkurentnost karlovačke industrije. To vrijedi i za njihove potomke, koji su se potpuno integrirali u karlovačku sredinu, pogotovo što je vecina Slovenaca i Slovenki bilo ože-njeno i udato za Karlovčanke, odnosno Karlovčane.
■ Kako ste došli na ideju da se spomen ploča obitelji Jakil postavi na njihovu kucu u Karlovcu?
To je došlo spontano kod jednog inter-vjua za Kaportal s novinarom Mariom Bakicem, lanjske godine. Tada sam imao ideju da se postavi na mjesto bivše tvor-nice koju je kupio Lidl, ali oni to nisu do-zvolili. Na srecu Jakili su imali dvije palače u Karlovcu, koje i sada postoje, te smo postavili na kucu Andrije Jakila. Imao sam veliku potporu Slovenskog doma Karlovac, u stvari, to je naš zajednički projekt, jer sam ja član Slovenskog doma. Zatim grada Karlovca, posebno dogrado-načelnika Dubravka Delica, Županijske gospodarske komore Karlovac i Rotari kluba Karlovac, čiji je član bio Julij Jakil od 1935. do 1941.
Marina Delač-Tepšic
NOVI
16 I
POGOVARJALI SMO SE
Krepitev vezi
Nov mandat sveta vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu
V predsedniški palači v Ljubljani je 5. decembra potekala prva seja sveta vlade za Slovence v zamejstvu v novem petletnem mandatu. Sejo je sklical in vodil premier Miro Cerar, iz Hrvaške pa sta se je udeležila nova članica Barbara Riman in Darko Šonc, ki je v svetu že tretji mandat.
v
Člani sveta so predstavili položaj in razvojne možnosti slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah in opozorili, da ne uživajo vseh pravic, ki jih imajo na podlagi mednarodnih sporazumov in nacionalne zakonodaje.
Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je poudaril vlogo povezovalnega člena, ki jo ima zamejska sloven-
Člani sveta za zamejce s premierjem Mirom Cerarjem. Foto uszs.gov.si
ska skupnost: »Z ohranjanjem kulture in jezika želimo širiti kul-turno-gospodarski prostor s poudarkom na mladih,« je še dejal. Barbara Riman je govorila o vzdušju med Slovenci na Hrvaškem, ki je po njenem mnenju razmeroma slabo. Zakonski okviri so dobri, a težko uresničljivi. Tipičen primer so slovenski vrtci na Hrvaškem. Leta 2011 se je denimo na Reki začel izvajati skrajšan predšolski program z dvema urama slovenščine na te den, ki pa je v naslednjem šolskem letu zamrl, ker je ravnateljica "pozabila" povedati staršem, da imajo to možnost. Zdaj program spet poteka, obiskuje ga osem otrok, vendar še ni celodnevni ali dvojezični, kot je bilo obljubljeno. »Ni enostavno biti Sloven'c (ali manjšin'c) na Hrvaškem,« je dejala. Omenila je tudi slabo cestno povezavo in predlagala razmislek o izgradnji ceste Postoj-na-Jelšane. (uzsvzps/jpt)
Člani sveta za zamejce: Rudi Pavšič, Walter Bandelj, Tamara Blažina, Igor Gabrovec (Italija), Valentin Inzko, Manuel Jug, Gabriel Hribar, Bernard Sadovnik, Suzana Weitlaner, Sebastian Walcher (Avstrija), Jože Hirnok, Erika Koleš Kiss (Madžarska), Darko Šonc, Barbara Riman (Hrvaška) ter ministri Karl Erjavec (zunanje zadeve), Anton Peršak (kultura), Maja Makovec Brenčič (izobraževanje, znanost in šport), Zdravko Počivalšek (gospodarski razvoj in tehnologija), Dejan Židan (kmetijstvo, gozdarstvo in prehrana).
Reka
Sedem desetletij Slovenskega doma KPD Bazovica
Osrednja proslava ob 70-letnici reške Bazovice je potekala 18. novembra v Hrvaškem kulturnem domu na Sušaku, kjer so obiskovalce sprejele članice mladinske skupine v slovenski narodni noši, za glasbo je skrbe Trio Lipa iz Buzeta, na ogled pa je bila tudi dokumentarno-fotografska razstava o dejavnosti društva.
V polni dvorani so navzoče - med njimi so bili tudi člani več slovenskih društev -, nagovorili predsednik KPD Bazovica Zvonimir Stipetic, predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc, reški župan Vojko Obersnel, namestnik primorsko-goranskega župana Petar Mamula, saborska poslanka Ermina Lekaj Prljaskaj, ki poleg svoje, albanske manjšine, formalno zastopa tudi bošnjaško, črnogorsko, makedonsko in slovensko narodno skupnost, slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc. Poudarili so predvsem vpetost društva v okolje in njegovo povezovalno vlogo. V programu, ki sta ga vodila Eva Ciglar in Vitomir Vitaz, so nasto-
pili MePZ pod vodstvom Zorana Badjuka, folklorna in glasbena skupina ter operni pevec Luka Ortar in pianistka Ana Anto-nelli. Posebej so na odru razveselili malčki,
spodbuden obet za prihodnost. Zvonimir Stipetic se je zahvalil vsem, ki so soustvarjali bogato dejavnost društva in dvanajstim članom podelil zlata priznanja in plakete,
Nagovor predsednika društva Zvonimirja Stipetica. Foto: Andrej Hromin
SLOVENCI NA HRVAŠKEM
Ödmev I 17
najprej seveda 88-letnemu pevcu Jožetu Grlici Pepiju, ki skupaj z društvom in zborom praznuje sedemdesetletnico neprekinjenega delovanja! Večer je sklenil MePZ z venčkom slovenskih, druženje pa se je nadaljevalo ob pesmi in plesu. Osrednji proslavi sta sledili še razstavi: 20. novembra v galeriji Principij Fotografski poet gora, posvečena Jaki Čopu, in 28. novembra v društvu dobrodelna razstava Tudi ti si angel samorastniškega slikarja Janeza Štrosa.
Marjana Mirkovic, povzeto iz glasila Sopotja, december 2017
Zora Ausec: steber slovenstva na Reki
Društvo je ob ustanovitvi oktobra 1947 delovalo kot podružnica zagrebškega Slovenskega doma. Združevalo je tudi številne rojake s Primorske in verjetno je to botrovalo izbiri imena. Bazovica je vas nad Trstom, kjer so leta 1930 ustrelili štiri domoljube, zato velja za simbol slovenskega upora proti fašizmu. S Primorske je bila tudi učiteljica Zora Ausec, ki si je kot prva predsednica postavila za cilj oblikovati slovenski oddelek na reški osnovni šoli in pridobiti prostore za delovanje društva. Oboje ji je uspelo leta 1950, dotedanji Kulturni dom Giuseppe Carabino - vila z vrtom, nekdaj v lasti Milana Gorupa, sina znanega reškega izjemno bogatega poslovneža Josipa Gorupa -, je postal Slovenski dom in do danes zbirališče reških rojakov, nekaterih že s četrto generacijo, ki so ga uredili in vzdrževali predvsem s prostovoljnim delom. Slovenski dom je bil odprt 23. septembra, dan pozneje pa na reški šoli Matteotti - danes je tam fakulteta za pomorstvo -, še slovenski oddelek nižjih razredov. Za to si je Zora Ausec prizadevala več let in prošnje pisarila vse do maršalata. Pouk je deloval le tri leta, je pa društvu zagotovil pomemben podmladek in jedro članstva, dejavnega še danes. Zora Ausec je društvo povezala z rojaki iz gledališča, ki so pomagali postaviti temelje za prihodnje. Pestro in bogato delovanje je sedem desetletij soustvarjalo več sto rojakov.
Šibenik
20 let društva Slovencev Dr. France Prešeren
Člani društva Dr. France Prešeren so 20. rojstni dan proslavili z dvema dogodkoma: med 14. in 25. novembrom je bila na ogled razstava izdelkov članic krožka Pridne roke, ki ga vodi Jadranka Grbelja, 20. novembra pa je v Mestni knjižnici Juraja Sižgorica potekala slovesna prireditev.
Uvodoma so Prešernovke zapele Prešernovo pesem Luna sije, Simona Grgas Tucilo pa je recitirala njegovo pesem V sili spomina. Tako so se poklonile spominu na največjega slovenskega pesnika, čigar ime nosita društvo in pevski zbor. Predsednica društva Karmen Dondivič se je v pozdravnem govoru zahvalila prvi predsednici društva Gabrijeli Mikulandra za njeno požrtvovalno delo. Nato so društvu čestitali visoki gosti, vsi z iskrenimi željami, da bi še naprej prispevalo k povezanosti med narodoma, ne le na področju kulture, temveč tudi na področju turizma in gospodarstva.
Program, ki ga je vodila dolgoletna prijateljica društva Nadja Malovrh z Vrhnike, je bil obogaten z glasbo in poezijo. Prešer-novke so zapele pet pesmi, dve slovenski in tri hrvaške. Članica društva, pesnica in hkrati predstavnica slovenske manjine za Šibensko-kninsko županijo Mojca Bareša je recitirala svoje pesmi, in sicer dve slovenski in eno hrvaško. Naslednja recitatorka je bila mlada članica društva Kristina Polič, učenka 7. razreda OŠ Petar Krešimir četrti iz Šibenika. Recitirala je pesem Toneta Pavčka Preproste besede. Karmen Dondivič je v spomin na veliko prijateljico društva, šibensko amatersko slikarko, igralko in
Zanimiva razstava staroste slovenskega alpinizma Jake Čopa. Foto: Marjana Mirkovic
Prisrčen nastop najmlajših. Foto: Marjana Mirkovic
pesnico Nevo Šikic Baranovič, ki nas je lani zapustila po dolgi bolezni, prebrala dve njene pesmi: eno, ki jo je posvetila Slovenkam v Šibeniku, in eno, ki je bila prevedena v slovenščino.
ŽPZ Prešernovke z vodjo programa Nadjo Malovrh (skrajno desno).
18 |
SLOVENCI NA HRVAŠKEM
Prvih dvajset let
VŠibeniku, starem Krešimirje-vem mestu, v srcu s soncem okopane Dalmacije, ob šumenju valov, šelestenju dišečih borov, se je srečala skupina slovenskih zaljubljencev v pesem, poezijo, ročna dela in narodne običaje. Bilo je leta 1997. Od takrat vneto delujejo v Kulturnem društvu Slovencev Dr. France Prešeren. Negujejo slovenske običaje in zelo radi zapoje-jo tako slovenske kot dalmatinske pesmi. Danes v društvu deluje več krožkov, med njimi krožek Pridne roke, ŽPZ Prešernovke in planinski krožek Ljubitelji narave.
Nastop mlade članice društva Kristine Polič. Obe foto: Darijana Aužina
Nadja Malovrh je društvu izročila priznanje v imenu PD IC - MePZ Ivana Cankarja Vrhnika ter mu prenesla pozdrave zbora in zborovodje Lovra Groma. Mešani pevski zbor splitskega Triglava je pod vodstvom profesorice Tatjane Kura-
ica zapel osem pesmi, za konec pa so jim se pridružile Prešernovke, da so skupaj zapeli venček slovenskih narodnih. Prireditev je najlepše na kratko opisal nekdo v knjižnici, ko je rekel, da je društvo preraslo šibeniško knjižnico, saj je bila dvorana skoraj premajhna za vse. Proslave so se udeležili tudi visoki gostje: veleposlanica Smi-ljana Knez, sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak, namestnik župana Šibenika Paško Rakic, predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc, predsednik društva Triglav iz Splita Cveto Šušmelj. Po prireditvi se je slavje nadaljevalo v prostorih društva, kjer so hrana in sladice krožka Pridne roke napolnile trebušček, prijetno druženje in pesmi pa so napolnile srce in dušo.
Mojca Bareša
Buzet
Društvo Lipa proslavilo 10. rojstni dan
Društvo Lipa je 18. oktobra v krajevnem muzeju v starem jedru Buzeta praznovalo deseti rojstni dan. S prireditvijo, na kateri so nastopili člani Lipe in Hrušiški fantje iz Brkinov, so se začeli tradicionalni dnevi slovenske kulture v hrvaški Istri.
Fantje s Hrušice so naši čezmejni sosedi in prijatelji. Hrušica leži na meji s Cicarijo, tam govorijo "cicko narečje" in so zgodovinsko tesno povezani z Istro. Povabilo, da nam s pevskim nastopom polepšajo praznik, je razumljivo, saj z glasbo najlažje ohranjamo vez s slovenskim jezikom, tradicijo in običaji. V programu je nastopil tudi vokalno-in-strumentalni trio, ki deluje v okviru društva. Posebej nas je razveselil podmladek. Učenke dopolnilnega pouka slovenščine so predstavile legendo o nastanku Cerkniškega jezera, učenci slovenskega jezika in kulture v osnovni šoli pa so proslavo obogatili s tremi recitacijami in glasbeno točko, Na koncu je bila odprta skupna fo-
tografska razstava učencev slovenščine. Med gosti sta bila tudi namestnik slovenske veleposlanice na Hrvaškem Marko Rakovec in Rudi Merljak z Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. SKD Lipa šteje okoli 60 članov. Prva leta delovanja društva sta bili osnovni nalogi širjenje članstva in ohranjanje jezika. Prva predsednica je bila Draga Klarič, podpredsednica pa Smilja Marinac, ki je bila tako vztrajna, da je društvo obstalo. Pred slabimi tremi leti je predsednik postal Boris Grželj. Glavna naloga novega vodstva je aktiviranje slovenske manjšine v Buzetu, sodelovanje z lokalnimi oblastmi ter slovenskimi in hrvaškimi institucijami, v sodelovanju s katerimi je bil v
Nastop učenik dopolnilnega pouka slovenskega jezika: Hana Cotič, Laura Blaževič, Keira Krančič Golojka (z leve) z Borisom Grželjem.
lanskem šolskem letu uveden v buzetski osnovni šoli uveden pouk slovenskega jezika in kulture po modelu C. Pouk vodi učiteljica Andreja Šlosar. Dopolnili pouk slovenščine v društvu je prvi dve leti vodila učiteljica Mojca Podobnikar, potem učiteljica Dragica Motik ter zadnja tri leta Eva Ciglar. Boris Grželj 0
Z otvoritve dnevov slovenske kulture.
Pevska skupina Hrušiški fantje. Vse foto: Anita Hromin
SLOVENCI NA HRVAŠKEM
Ödmev I 19
Umag
Razstava ulične fotografije in komedija za današnji čas
V	okviru dnevov slovenske kulture je društvo Ajda 21. oktobra člane, prijatelje in sokrajane povabilo na odprtje razstave fotografij Andraža Šereša in gostovanje gledališke skupine s Krasa s komedijo Češpe na figi.
V	prvem delu prireditve nas je član društva Andraž Šereš naravnost očaral z razstavo tako imenovanih uličnih fotografij, v katere je med letoma 2007 in 2017 na različnih koncih Evrope ujel trenutke in doživetja ter posameznike v javnem prostoru. Večina fotografij (črno-belih in barvnih) je nastala v Portu in Londonu,
Otvoritev fotografske razstave.
kjer je bival v okviru izmenjave študentov. Andraž Šereš je rojen leta 1990 in je letos magistriral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoja dela je že večkrat razstavil in zanje prejel številna priznanja in nagrade. Če sodimo po tem, kar smo videli na njegovi prvi samostojni razstavi v Umagu, si jih vsekakor zasluži. Novinarka Glasa Istre je 24. oktobra v članku z naslovom »Vzdušje z evropskih ulic preneseno s fotografijo« med drugim zapisala: »Razstavljene fotografije, digitalne in analogne, sodijo v žanr ulične fotografije. Osnovna misel pri ustvarjanju je bila spontano, z očesom kamere zamrzniti trenutek, fragmente življenja v javnem prostoru. Z opazovanjem in globljim razmišljanjem o predstavljenih fotografijah bodo obiskovalci videli povezavo med
Dnevi slovenske kulture v Istri so letos potekali med 18. in 28. oktobrom. Kot skupna prireditev vseh slovenskih kulturnih društev hrvaške Istre so priložnost predstaviti našo bogato kulturno dediščino, našo ustvarjalnost in kreativnost tukaj živečim rojakom in vsem sokrajanom in prijateljem. Da se sliši, da smo tukaj in da nismo pozabili, od kod prihajamo.
Labin
Monodrama v prepričljivi interpretaciji Metke Pavšič
Labinsko društvo je k dnevom slovenske kulture v Istri prispevalo s prireditvijo, ki je potekala 24. oktobra v mestni knjižnici v prostorih nekdanje rudniške uprave. Po navdušujočem nastopu igralke Metke Pavšič smo si ogledali stvaritve pujske Čebelice.
Uvodoma je spregovorila Ema Brelih, ki sodeluje pri monoigri Vinka Mo-derndorferja Ničesar ne obžalujem. Predstavila je Metko Pavšič, ki je kljub hudi okvari vida postala diplomirana socialna delavka, nato pa na AGRFT končala še študij igre ter na idrijski glasbeni šoli solo petje in nauk o glasbi. Zaposlena je v Domu upokojencev v Idriji. Od tam sta Metka in Ema ljubiteljem gledališča, slovenske kulture in izvirne slovenske besede prinesli svojo gledališko ustvarjalnost, vsem prebivalcem Labina in mestnemu vodstvu pa pozdrave župana Bojana Severja, saj sta Labin in Idrija pobrateni mesti. V približno 50 minutah nas je Metka Pa-všič popeljala skozi različne prizore, ki nikogar niso pustili ravnodušnega. Pred nami so se odvijale realne, aktualne in
	
	■
	
	*
humorne zgodbe, prežete s socialno noto, pa vendar kljub tragičnosti z vedrim pogledom naprej. Spremljali smo pripoved ženske brez imena, ki je kot tatica zaprta v sobi za zaslišanje policijske postaje. Vse zanima, kaj je skrila pod plašč, kaj je ukradla. Ženska na koncu pove, da je Edith Piaf. Aktualen ženski princip je gledalca spodbudil, da se smeje, joče, sprosti in zamisli. Labinska uprizoritev je bila 111. ponovitev monoigre.
Veselo srečanje z nekaj nostalgije
V nadaljevanju je Štefanija Fiket Sliško recitirala pesmi Škrilice in Kruh sosede Pje-rine, ki ju je v labinskem istrskem dialektu napisala sama. Z njima je obudila spomin na svoje otroštvo v Labinu. Zdaj živi v Pulju in je članica SKD Istra. Na kratko je pred-
stavila kreativno delavnico Čebelice, ki deluje pri tem društvu, in obiskovalce povabila k ogledu čudovitih in raznovrstnih del. Prireditev se je končala s pogostitvijo, druženjem in sproščenim klepetom, na katerem smo strnili vtise o kulturnem večeru. Vsi so se osebno želeli pogovoriti z igralko Metko Pavšič in ji čestitati za veličastno izvedbo predstave, med katero se je vsak spomnil kakšnega trenutka iz svojega življenja. Ena od članic je poudarila, da je videla veliko predstav, a nobene tako prepričljive, enkratne in nepozabne, za kar je igralci čestitala. Na srečanju je zazvenela tudi slovenska pesem. Prepevali smo nam drage pesmi, ki so v nas zbudile domotožje in lepe spomine na našo dežele.
Silva Šutar Vujičic
Izvrstna Metka Pavšič v vlogi nepozabne Edith Piaf.
Čebelice so pokazale svoje stvaritve.
S slovensko pesmijo v dobrem razpoloženju. Vse foto: Jovana Vujičic
20 I Odmev	slovenci na hrvaškem
V ospredju Andraž Šereš in Danica Bojkovic.
državami in tokove globalizacije, ki je privedla do velikih socialnih razlik in odtujenosti ljudi, ter tako preko foto sporočil, ki so odraz ulic evropskih mest, lahko gledali zrcalno sliko naših mest, ki so postala neločljiv del globalne, svetovne zgodbe.« Mi bomo Andraževo umetniško pot in izražanje vsekakor spremljali še naprej. Upam, da ga bomo imeli čast predstaviti še ob kaki drugi priložnosti.
Lačni mimo svežega kruha
Gledališka skupina KD Brce iz Gabrovice pri Komnu (ime je dobila po istoimenskem prostoru pred vaško cerkvijo) pa nas je navdušila s komedijo v dveh dejanjih Marjana Tomšiča Češpe
Pulj
Ritem sprememb na platnih, naše pesmi v srcih
Tudi Pulj je v oktobru usklajeno zaživel z istrskimi mesti, ki so jih zaznamovali slovenski kulturni dogodki. Osrednja dogodka sta bila slikarska razstava v galeriji Cvajner in koncert v frančiškanski cerkvi.
Galerijski prostor je 19. oktobra napolnilo šest velikih barvitih platen, dinamičnih abstraktnih potez, ki jih je ustvarila Julijana Kocanovic Grubic in na razstavi predstavila pod naslovom Ritem sprememb. Kot je dejala kustosinja razstave Gorka Ostojic Cvajner, je letošnje leto za avtorico prelomno leto, tako v osebnem življenju kot na poklicni poti. Julijana Kocanovic Grubic je letos namreč končala tridesetletno pedagoško delo v puljski gimnaziji in se povsem posvetila likovnem ustvarjanju ter notranjemu oblikovanju. Dva dni pozneje, 21. oktobra, se je slovenska ustvarjalnost preselila v akustično frančiškansko cerkev, kjer sta nastopili ženska vokalna skupina Mezzo iz Novega mesta in moška pevska skupina Fantje, ki deluje v Društvu Slovencev Kredarica iz Novega Sada. Skupina Fantje je pod vodstvom dirigenta Boruta Pavliča navdušila z izborom slovenskih narodnih ter starograjskih pesmi. Novomeška vokalna skupina, ki deluje od leta 2010 pod vodstvom dirigentke in umetniške vodje Barbara Lotrič, pa je zapela nekaj slovenskih ljudskih in nekaj narečnih pesmi. Naslednji dan je skupina Mezzo s sakralnim programom nastopila v katedrali v Pulju ter navdušila župnika in vernike, ki niso niti slutili,, da bo jutranja maša obogatena s čudovitimi pevskimi glasovi.
Otroški festival multikulturnosti
Za nami je tudi uspešen projekt Otroški festival multikulturnosti, ki je potekal 4. novembra v kulturnem domu italijanske skupnosti Circolo v Pulju. Moto prireditve je bil omogočiti otrokom vseh narodov, ki živijo v našem mestu, da se med seboj spoznavajo s
SLOVENCI NA HRVAŠKEM
Gledališka skupina KD Brce. Vse foto: Vesna Šereš
na figi. Zgodba se dogaja v petdesetih letih minulega stoletja in pripoveduje o tem, »kako se narod znajde v času, ko gre vse k vragu, sicer velja predvsem za čas takoj po drugi svetovni vojni, še kako pa velja tudi za sedanji čas, ko nas spet vodijo žejne preko reke, lačne mimo pravkar pečenega kruha. Ta komedija pripoveduje o zvitosti, umnosti in neverjetni iznajdljivosti ljudstva, torej o nenehnem boju za preživetje in s tem za ohranitev zakladnice in duše naroda," so zapisali predstavi na pot; režiser je dodal, da gre za obdobje, ko je bilo vse mogoče - tudi češpe na figi. Zadovoljni smo se z gledališčniki in mladim slikarjem družili še dolgo po koncu predstave na že tradicionalno dobri pogostitvi naših pridnih članic. Irena Blažic
Klaudija Velimirovič in moška skupina Fantje. Foto: Vesna V. Zmaič
Na otroškem festivalu multikulturnosti je bilo živahno. Foto: Branko Velimirovič
predstavitvijo delčka svoje kulturne dediščine in s predstavitvijo svojega jezika, da bi tako že pri najmlajših začeli graditi temelje za medsebojno razumevanje, upoštevanje in toleranco, kar bo še naprej omogočalo vzdrževanje sožitja, ki ga tu uživamo. Odziv med otroki - pripadniki manjšin in večinskega naroda - je bil nepričakovano velik, za nastop se je prijavilo okoli sto otrok. Učitelji materinščine za slovensko, albansko in makedonsko manjšino ter župnik verouka za srbsko govoreče otroke so se močno potrudili, da so izbrali zanimive pesmi in prozne odlomke, in da so bili učenci izredno dobro pripravljeni za nastop. Resnično smo ponosni, ker je prireditev uspela in naletela na velik odziv v mestu. Vesna V. Zmaic {j)
Ödmev I 21
Manjšinski praznik
Dan zagrebške koordinacije svetov in predstavnikov nacionalnih manjšin
Letos je bil dan zagrebške manjšinske koordinacije zaznamovan s tremi dogodki, ki so se zvrstili med 7. in 10. decembrom: z okroglo mizo, športnim srečanjem in tradicionalno slovesnostjo v mali koncertni dvorani Vatroslava Lisinskega.
Iztočnici za okroglo mizo sta bili 14-letnica ustanovitve zagrebške koordinacije in 15-letnici Ustavnega zakona o pravicah narodnih manjšin. V zagrebškem klubu hrvaških književnikov so se 7. decembra zbrali predstavniki 18 manjšin, ki živijo in delujejo na območju glavnega mesta. Predsednik koordinacije Dušan Miško-vic, sicer predstavnik črnogorske manjšine, je spomnil na cilje, ki so si jih postavili ob ustanovitvi, in sicer uveljavljanje manjšin skozi kulturo, tradicijo, jezik in šport. Napovedal je, da bi Zagreb lahko v bližnji prihodnosti dobil Dom nacionalnih manjšin. Elizabeta Knorr, iz mestnega sektorja za človekove pravice, civilno družbo in manjšine je poudarila pomembnost sožitja ter povedala, da je v Zagreba približno pet odstotkov prebivalstva pripadnikov manjšin.
Bogastvo kultur spet navdušilo
Na slovesnosti v dvoran Lisinski, ki je potekala na dan človekovih pravic 10. decembra, je navdušilo bogastvo kultur, ki so jo na odru uprizorili Albanci, Bolgari, Bošnjaki, Črnogorci, Čehi, Madžari, Makedonci, Srbi, Poljaki in Židi. Obiskovalci iz slovenske skupnosti smo bili posebej čustveni, ko je tenorist Matic Zakonjšek ob klavirski spremljavi Ane Šoštar zapel zimzeleno popevko Dan
Enkraten nastop Dua SLO se je dotaknil marsikoga v dvorani. Foto: Nenad Jovanovič
ljubezni in ljudsko pesem N' mau čez izaro. Umetnika, ki nastopata pod imenom Duo SLO, sta bila nagrajena z dolgim aplavzom. Navzoče so nagovorili predsednik koordinacije Dušan Miško-vič, predsednik Sveta za narodne manjšine Republike Hrvaške Aleksandar Tolnauer in zagrebški župan Milan Bandic. »Smo lahko z doseženim zadovoljni? Nikoli ni treba biti povsem zadovoljen. Kdor verjame, da so nekateri dosežki za vekomaj zagotovljeni, je zelo naiven in se moti. Nobene pravice niso večne, zanje se je treba boriti vsak dan, iz dneva v dan,« je dejal Tolna-uer. Župan Bandič pa je dejal, da se je Zagreb pred dvajsetimi leti glede večkulturnosti zgledoval pri drugih 26 evropskih metropolah, danes pa je sam lahko za zgled odprtosti, varnosti in sodelovanja.
Med navzočimi so bili poleg predstavnikov vseh zagrebških manjšin tudi Elizabeta Knorr, saborska poslanka Ermina Lekaj Prljaskaj in predsednik odbora za narodne manjšine v mestni skupščini Ševko Omerbašic. (akm) 0
Karlovec
Slikarka in pisatelj napolnila slovenski dan z umetnostjo
Razstava Branke Hauptman in srečanje s Ferijem Lainščkom sta 6. novembra dogajanju v mestni knjižnici Ivana Gorana Kovačica vtisnila slovenski pečat. Dogodka sta se odvila v okviru slovenskih dnevov v Karlovcu in meseca hrvaške knjige.
Razstava ljubiteljske slikarke Branke Hauptman s Trnovca pri Metliki z naslovom Sprehod po moji ustvarjalni poti je bila odprta v razstavnem salonu Ljudevit Šestič. Na ogled je bilo prek 40 del v akrilu, suhem pastelu, olju in akvarelu, ki je slikarkina najljubša tehnika. Branka Hauptman je članica likovnih društev v Novem mestu in Trebnjem ter redna udeleženka likovnih srečanj Ex tempore. Sodelovala je na skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini ter prejela več
nagrad. Življenje in delo Hauptmanove je predstavil njen mentor Brane Praznik. V kulturnemu programu ob otvoritvi razstave je nastopila otroška folklorna skupina Ivan Navratil iz Metlike, z znanimi slovenskimi ljudskimi pesmimi in plesi. Razstavo je odprla veleposlanica Slovenije na Hrvaškem Smiljana Knez. Ljubitelji umetnosti so se nato preselili v Ilirsko dvorano knjižnice, na literarni večer s slovenskim pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom. Z avtorjem številnih
knjižnih uspešnic in dobitnikom najbolj prestižnih slovenskih priznanj, Prešernove nagrade in Kresnika za najboljši slovenski roman se je pogovarjala Carmen L. Oven. V programu je sodelovala tudi Nataša Voj-novič, ki je ob spremljavi na kitari recitirala in zapela Lainščkove pesmi. Druženje se je nadaljevalo s pogostitvijo za goste iz Bele krajine in Prekmurja, saj tudi tako ohranjamo stik z matično domovino.
Marina Delač-Tepšic
Dr. Smiljana Knez, Lidija Nemanič-Baškovič, Branka Hauptman, Marta strahinič, Marina Delač-Tepšič, Jasmina Milovčič, Vedrana Kovač-Vrana in otroška skupina Ivan Navratil iz Metlike (z desne).
Feri Lainšček in Carmen L. Oven. Obe foto: T. Tepšič
22 |
SLOVENCI NA HRVAŠKEM
Tršce
Najmlajši^ uživali na bralnih uricah v Čabru
V čabrski knjižnici Ivana Žagarja so 19. oktobra pripravili bralne delavnice, ki so se jih udeležili tudi učenci dopolnilnega pouka slovenščine in kulture iz Čabra, Trše in Prezida. Dogodek z naslovom Spoznati se moramo, da bi se spoštovali je finančno podprl Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Na bralnih delavnicah so se razdelili v tri skupine. V prvi skupini so bili srednješolci, ki so pridno pripravljali scenarij za kulturno prireditev. V drugi skupini je ena izmed srednješolk brala slikanico Beli muc in črni muc avtorice Helene Kraljič, v tretji skupini pa je učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine s pomočjo osnovnošolk izvedla lutkovno predstavo Rdeča kapica. Vsi predšolski otroci so slišali obe pravljici. Vse skupine
sta usmerjali in nadzorovali upraviteljica knjižnice Sintija Žurga Paripovic in
učiteljica dopolnilnega pouka Mirjana Žagar. Predvideno je bilo, da bodo delavnice trajale eno uro, vendar je bilo otrokom tako všeč, da so v knjižnici ostali dve uri dlje. Najmlajši so na risbah upodabljali prebrane pravljice, starejši pa so raziskovali slovenski kotiček v knjižnici in brali ter
Malčki z učiteljico dopolnilnega pouka Mirjano Žagar. Foto: NK IŽ
listali knjige, ki so se jim zdele zanimive. Na bralnih delavnicah je največji poudarek bil na najmlajših udeležencih pouka, dogodek pa je bil odprt za vse in so bili povabljeni tudi krajani. Mirjana Žagar
Intervju
Tanja Baletic Cizej: V dubrovniški Lipi smo kot ptički brez gnezda
Predsednica Slovenskega kulturnega društva Lipa iz Dubrovnika Tanja Baletic Cizej je prišla v južno Dalmacijo leta 1997 kot turistična predstavnica za slovenske goste. Še sanjalo se ji ni, da bo Dubrovnik postal njen drugi dom.
Med zaljubljenostjo v kulturno dediščino tega mesta, klapskim petjem in lepoto narave se je znašla tudi ljubezen, ki jo je odpeljala iz rodne Savinjske doline. Pedagoška šola v Celju in kulturno delovanje v domačem kraju sta jo oblikovala v negovalko slovenske besede ter ji dala popotnico za v svet. Tudi zato se je daleč od doma vključila v društvo Lipa, ki je bilo ustanovljeno nekaj let prej.
■	Vajeti vodenja društva ste prevzeli leta 2009 od Barbare Njiric, kot najmlajša predsednica kakšnega slovenskega društva na Hrvaškem. Kako ste se znašli v tej vlogi?
Ni bilo težko nadaljevati dela, ki so ga uspešno zastavili moji predhodniki. Sledila sem temeljnim ciljem društva, ki so jih člani sprejeli ob ustanovitvi.
■	Lipine prireditve so postale prepoznavne, z lokalno skupnostjo odlično sodelujete.
Naša osrednja prireditev je Kulturni most, ki se bo v letu 2018 odvijala že štirinajstič. Pripravimo jo na slovenski kulturni praznik,
pri čemer je naše pomembno izhodišče, da smo Slovenci edini v Evropi s takšnim praznikom. Vsa leta društvo dobro sodeluje z Umetniško šolo Luke Sorkočevica, Kinematografi Dubrovnik, Dubrovniško-nere-tvansko škofijo, dubrovniškimi knjižnicami, mestnimi in županijskimi turističnimi organizacijami. V veliko oporo sta nam društvo Deša in Evropski dom Dubrovnik.
■	S katerimi težavami se soočate v delovanju društva?
Smo kot ptički brez gnezda, saj se je društvo v 16 letih delovanja petkrat selilo. Zdaj smo podnajemniki v Evropskem domu, kjer imamo po dogovoru z ostalimi društvi svoj uradni dan in aktivnosti društva. Velik izziv je tudi geografska in prometna oddaljenost nekaterih naših članov, saj nekateri živijo na Korčuli in Pelješcu. Ostale težave, ki pestijo naše društvo, pa so podobne kot drugod. Staramo se, jaz pa sem pri 45 letih med mlajšimi člani društva.
■	Zato je pomladitev društva ena od vaših prednostnih nalog.
Mlade poskušamo privabiti tudi prek
Tanja Baletic Cizej: »Pomladitev društva je ena od prednostnih nalog v delovanju našega društva.« Foto: osebni arhiv
ustvarjalnih likovnih delavnic in drugih dejavnosti. V predbožičnem času je denimo posebej dejavna gledališko-lutkarska sekcija, v sodelovanju z društvom Aster.
■ Kakšno je stanje v zvezi s poučevanjem slovenščine?
Zopet se je pojavila potreba po kratkem jezikovnem tečaju. Razmišljamo, da bi ga pripravili v sodelovanju z učiteljico Vero Hrga iz splitskega Triglava. Tudi drugih načrtov imamo precej. Želeli bi si postati vezni člen med majhnimi in srednjimi podjetji v lokalni skupnosti in Sloveniji. Tako bi utrjevali vezi in gradili mostove, preko katerih lahko z roko v roki kljubujemo vsakodnevnim preizkušnjam. (akm)
SLOVENCI NA HRVAŠKEM
Ödmev I 23
Zadar
Razstava za dan človekovih pravic
Ljubezen in morje - Ljubav i more je bil naslov retrospektivne razstave likovnih del udeležencev tradicionalne kolonije Maj Turanj, ki jo je zadrska Lipa pripravila ob dnevu človekovih pravic in v okviru projekta Kultura ne pozna meja.
Razstavo so odprli 4. decembra v preddverju Mestne knjižnice Zadar. Na ogled je bilo 26 del 13 umetnikov: Ivana Kosmosa in Lenke Zaviršek iz splitskega Triglava, Jožeta Arzenška, Majde Ra-dovič, Marije Ivoš, Pie Bajlo in Zrinke Majica iz zadrske Lipe, Stanke Novkovič in Adice Dobric Jelača iz zagrebškega Slovenskega doma, Nede Pibernik in Vesne Jelinčič iz puljske Istre, Vesna Papac iz karlovškega Slovenskega doma in Marjana Miklavca iz Sežane. »Kreativna različnost razstavljenih del dokazuje, da meje v ekspresiji in navdahnjenosti ne obstajajo - ker slikanje je ljubezen,« je povedala Marija Ivoš, likovna pedagoginja in članica Lipe.
V programu so nastopili zadrski kantav-tor Mario Padelin, naša pesnica Andreja Malta in Prešernovke, članice pevske skupine šibeniškega društva Dr. France Prešeren pod taktirko Danke Jajac. Med obiskovalci so bili tudi vidni predstavniki zadrskega javnega življenja, med njimi predsednik Koordinacije narodnih manjšin Zadrske županije in podpredsednik Sveta za nacionalne manjšine Republike Hrvaške Veselko Čakic, predstavnica Zadrske županije Ivka Coric ter vodji oddelka za kulturo oziroma mednarodne odnose Občine Zadar, Branka Radman oziroma Anita Martinovic Gržan, Darja Jusup
Veselko Čakic, predsednica zadrske Lipe Darja Jusup in Mario Padelin na kitari (z leve).
Preddverje Mestne knjižnice Zadar je bilo skoraj pretesno za številne obiskovalce. Foto: Lipa, Zadar
S prireditve Zadrski akvareli v Novem Sadu. Foto: Andreja Malta
Pesniško gostovanje v Novem sadu
Štirje zadrski pesniki, članica Lipe Andreja Malta ter Emilija Vučkov Mijatovič, Rafaela Božič in kantavtor Mario Padelin so se 2. decembra odpravili na prvo gostovanje v Novi Sad.
Svojo poezijo so predstavili na prireditvi z naslovom Zadrski akvareli v priljubljenem lokalu NS Michelangelo v središču mesta. Program je vodil pesnik Milen Šelmič, sodelovali pa so še drugi novosadski pesniki, kan-tavtorji in ženska vokalna skupina, ki deluje pri HKUPD Stanislav Preprek. Zadrski pesniki so se srečali tudi s predsednikom Hrvaškega kulturnega centra v Novem Sadu Draganom Draženom Iličem. (am)
Manjinska suradnja
Uskoro sporazum izmedu zagrebačke i splitske koordinacije
Koordinacija viječa i predstavnika nacionalnih manjina Grada Zagreba 14. listopada održala je sastanak u Splitu s Koordinacijom viječa i predstavnika nacionalnih manjina Splitsko-dalmatinske županije.
predsjednik Odbora za nacionalne manji-ne Gradske skupštine Tonči Blaževič. Nakon sjednice sudionici su obišli znamenitosti Splita, posjetili Trogir i slapove Krke. (www.nacionalnemanjine.hr) ^
Tema sastanka u hotelu Dioklecijan bila je razmjena iskustva i suradnja manjinskih tijela s institucijama lokalnih samouprava. Dvije Koordinacije dogovorile su potpisivanje sporazuma o zaje-dničkoj suradnji i redovitim susretima na godišnjoj razini.
Zajedničkoj sjednici nazočili su članovi koordinacija te njihovi predsjedni-ci Dušan Miškovič (Zagreb) i Nadežda Eterovič (Split). Iz Grada Zagreba bili su nazočni voditeljica sektora za promica-nje ljudskih prava, civilni sektor i nacionalne manjine Elizabeta Knorr, voditelj službe za nacionalne manjine te članica i predsjednik Andrija Petrovič, članica i predsjednik odbora za nacionalne manjine Gradske skupštine, Dubravka Stamač Brezak i Ševko Omerbašič. Iz
Splitsko-dalmatinske županije sudjelovao je stručni savjetnik Marko Bekavac, a iz Grada Splita savjetnica za odnose s mladima, nacionalnim manjinama i vjerskim zajednicama Marina Kuzmanič-Petreš i
Članovi zagrebačke Koordinacije kod znamenitog „stabla ljubavi" u Trogiru. Foto: Zoltan Balaž-Piri
24 |
SLOVENCI NA HRVAŠKEM
Split
Kamišibaj, dragocen pripomoček za pedagoško delo
Muzikolog, lutkar in ilustrator Igor Cvetko ter dramaturginja Jelena Sitar sta v novembru v Split prinesla kamišibaj in vzbudila veliko zanimanje zanj. S to zanimivo obliko uprizoritvene umetnosti sem se prvič srečala na Kulturnem bazarju marca v Ljubljani.
Te prireditve se učitelji dopolnilnega pouka slovenščine udeležimo v okviru vsakoletnega seminarja. Kamišibaj nam je predstavilo Gledališče Zapik.
Kamišibaj me je prevzel, v njem sem takoj videla odličen pripomoček za moje pedagoško delo, ki ga je bilo treba precej preizkusiti in uporabiti.
V	Sloveniji sem naročila butaj iz lipovega lesa, ki je prispel nenavadno hitro (vse pohvale proizvajalcu), izdelala sem ilustracije in predstava se je lahko začela. V sobotni skupini otrok sem predstavila Mojco Pokrajculjo in moram povedati, da so otroci odprtih ust in brez besed prisluhnili pravljici, jo razumeli in na koncu pokazali odkrito navdušenje. Kako zanimivo bo šele takrat, ko bodo sami izdelali svojo zgodbico, ilustracije in spremno besedilo v slovenščini. Zelo se veselim!
V	torkovi skupini izpopolnjevalcev sem predstavila Levstikovega Martina Krpana z ilustracijami Hinka Smrekarja. Tema je bila posvečena 100. obletnici prvega izida te knjige, avtorju Levstiku in kaj je z junakom Krpanom želel sporočiti Slovencem. Vera Hrga
Butaj, ta čudežna škatla
Očarala me je z enostavnostjo in funkcionalnostjo. Odpreš okence in se znajdeš na lesenem odru v zgodbah, ki te popeljejo v svet domišljije. To prekrasno papirnato gledališče Kamišibaj se je pritihotapilo na naš pouk slovenščine iz daljne dežele Ja-
Za naše knjižne molje
Akacijev drevored in Cesar
Naša knjižnica hranit tudi skriti zaklad - manj znane knjige sodobnih slovenskih avtorjev in tujih pisateljev, po katerih bralci redkeje posežejo. Morda se opogumite in si sposodite knjigi, ki ju predlagamo tokrat.
Akacijev drevored pisatelja Dušana Merca je knjiga kratkih zgodb, v katerih so junaki ljudje brez lastne osebnosti, apatični, njihov svet je poln obremenjenosti, blokiranosti, sprijaznjenosti in premišljevanj ob tem, ko tako ali drugače poskušajo kršiti pravila. Tudi Cesar, zapis o padcu Hailea Selassieja Ryszarda Kapuscinske-ga, poljskega novinarja in potopisca je del tega »kritega zaklada. Ni znano, ali je zapis nastal na podlagi izkušenj ali je morda zgolj delo človeka z zavidanja vredno imaginacijo. Knjigo je začel objavljati kot podlistek v poljskem časopisju sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Preden je cenzura ugotovila, da zapisi ne govorijo samo o spletkah in propadu dvora etiopskega cesarja, je bilo že prepozno
za zaplembe. Nadaljnje sodelovanje pa je bilo zavrnjeno. S svojo življenjsko zgodbo (večino svojega življenja je preživel na drugih celinah kot novinar, izgnanec, avanturist) je dokazal, da je ena najznačilnejših usod 20. stoletja izgnanstvo. Darija Stantic
Dramaturginja Jelena Sitar, muzikolog, lutkar, ilustrator Igor Cvetko, vera Hrga, organizatorica Hicela Ivon in kamišibaj (z leve). Foto: Vera Hrga
ponske. Pravljice v slikah za otroke in odrasle se že od osmega stoletja v svoji izraznosti in pripovedni odličnosti kamišibaj karja (pripovedovalca) rojevajo pred gledalcem. To je bil moj osebni in posebni stik z zgodbo, uprizorjeno na lesenem odru, v papirnati obliki, ki je napolnila naše srce in bila paša za oči, pristen dogodek neposrednega prenosa zgodbe. Presenetljiva tišina v zamračeni učilnici, pozornost osredotočena na osvetljeni leseni butaj in risbe v njem, na besede, ki so jih spremljale in zanemarjale čas, ki je minil v hipu. Ana Šušmelj
Pouk slovenščine
Kratko poročilo
Številčno smo enaki kot na začetku šolskega leta. Vsak ima svoje razloge za učenje slovenščine: delo, druženje, ljubezen,
planinstvo in alpinizem____
Pomembno pa je tudi druženje in pogovarjanje v slovenskem jeziku.
Prosti govor je zelo pomemben, saj nam omogoča, da se sprostimo in da uporabimo čim več besed v stavkih. Pri tem nam zelo pomaga učiteljica Marja , ki nas usmerja k boljšemu izražanju misli. Najmlajša učenka Lara kaže veliko volje in zanimanja za slovenski jezik, zato ima tudi veliko znanja.
No, vsak učenec je original in vsak je čudovit na svojem področju. Vsi si zaslužijo lepo besedo. So pridni in radi pomagajo, če nekdo potrebuje pomoč. Lepo je poslušati, ko pripovedujejo anekdote iz službe ali dogodivščine s potovanj. Lepo je imeti take ljudi blizu sebe. (MB) 0
Novi učeniki Tina in Martina (z leve), ki sta nam se pridružili pred kratkim. Foto: Irena Stanko
Ne pozabite na četrtke, ko si lahko v Slovenskem domu med 17. in 19. uro izposodite dobro knjigo ali preberete dnevni časopis Delo in Večer. Izkoristite tudi dragoceno priložnost za izposojo knjig iz Osrednje knjižnice Slovencev v Karlovcu - medknjižnična izmenjava bo trajala še do konca marca.
MATERINŠČINA
Odmev I 25
Zaboravljena bliskost
Dalmatinski inženjeri i arhitekti u Ljubljani
Medu članovima Ljubljanske inženjerske komore 1934. godine pronalazimo čak 17 inženjera iz Splita, po jednog iz Šibenika i Dubrovnika, te pet splitskih arhitekata. Što je potaklo strukovnu povezanost izmedu hrvatskih, detaljnije dalmatinskih i slovenskih inženjera?
Kraj 19. i početak 20. stoljeca karakteriziraju sve vece investicije kao i složeniji inženjerski i arhitektonski projekti. Novu tehnologiju trebalo je primijeniti u projektiranju i gradnji. Po-tražnja za obrazovanim civilnim inženjerima (ne više isključivo vojnih) bila je sve veca. Zbog sve brojnijih, različitih i složenijih investicija (cestovne, željezničke, morske, riječne, turističke i dr. zgrade) na tržištu se zahtijevalo uvodenje reda nad stručnošcu i radom inženjera. Osim što se uvodio red u ustroj gradevne uprave uvodio se red i u strukovna udruženja inženjera i arhitekata (Društvo inženjera i arhitekata te Komora inženjera i arhitekata).
Austro-ugarska: nicanje strukovnih udruga
Klub inžinira i arhitekata u kraljevini Hrvatskoj osnovan je u Zagrebu 1878., a u kraljevini Dalmaciji u Splitu osnovan je tri de-setljeca kasnije, tj. 1908. Zagrebački Klub izdavao je svoj časopis Viesti Kluba inžinira i arhitekta (1878.-1883.) Klub slovenskih tehnikov u Beču osnovan je 1892. a detaljni uvid u djelovanje kasnijeg Društva inženirjev u Ljubljani može se dobiti iz uvida u časopis Viesti Društva inžinira i arhitekta u Zagrebu i Društva inženirjev u Ljubljani (1911.-1912.) kao i Vijesti
Stara Ljubljana in ljubljanski tramvaj. Foto: https://zgodovinanadlani.si/ stare-razglednice-in-fotografije/
Društva inžinera i arhitekta u Zagrebu i Društva inženirjev u Ljubljani i Društva inžinira i arhitekta u Kraljevini Dalmaciji (1913.). Zakoni o inženjerskim komorama postojali su za pojedine države u Monarhiji ali tek u siječnju 1913, donesen je jedinstven Zakon kojim se osnivaju inžinirske komore za cijelo područje Au-stro-Ugarske Monarhije. Temeljem Zakona izdana je Naredba ministarstva za javne radnje u dogovoru s ministarstvom nutar-njih posala od 19. svibnja 1913. koja vrijedi za kraljevinu Dalma-ciju, vojvodinu Kranjsku, margrofoviju Istru, pokneženu grofoviju Goricu i Gradišku i za grad Trst s njegovim područjem kojim se osnivaju inžinirske komore. Tom Naredbom odlučeno je da je sjedište komore za inženjere iz Dalmacije i Slovenije u Trstu dok se ne osnuju posebne inžinjerske komore (podružnice).
Jugoslavija: isprepleten odnos izmedu dva rata
Nakon završetka Prvoga svjetskog rata u novoosnovanoj državi u Komori i arhitekata inženjera najaktivniji su bili inženjeri u Sloveniji. Ne čekajuci novu zakonsku regulativu inženjeri u Ljubljani vec su u kolovozu 1919. osnovali Inženjersku komo-ru prema načelima Zakona o komori iz 1913. godine. Tom Naredbom samo je preseljeno sjedište komore iz Trsta u Ljubljanu. Ljubljanska komora do listopada 1924. poslovala je po odredbama Zakona o inženjerskim komorama iz 1913. Prvi predsjednik (voditelj) Ljubljanske komore inženjera bio je inž. Milan Šuklje (1919.-1933.), zatim vrlo kratko univ. prof. dr. inž. Alojz Kral i inž. Milko Pirkmajer (1933.-1942.). Usprkos potrebi za osnivanje komore u ostalim dijelovima nove države one nisu osnivane. Velike razlike u društvenim i ekonomskim prilikama u dijelovima novoosnovane države usporavale su do-nošenje objedinjenog zakonskog okvira za rad ovlaštenih inže-njera i arhitekata.
Iz Dalmacije 1933. u Ljubljanskoj komori bilo je učlanjeno 14 gradevinskih inženjera, 4 arhitekta i 1 inženjer elektrotehnike a za 1934. priložen je tabelarni popis .
U razdoblju izmedu dva svjetska rata zabilježen je vrlo ispreple-ten odnos izmedu Udruženja arhitekata i Komore sve do 1924. (Privremena uredba) odnosno 1937. kada je donesen Zakon. Dalmatinski inženjeri i arhitekti potpali su ponovno pod Komo-ru u Ljubljanu a ne u Zagrebu.
Iako su dalmatinski inženjeri i arhitekti bili vrlo aktivi u Udruže-nju jugoslavenskih inženjera i arhitekata mali ih je broj evidentiran u Komori u Ljubljani.
Jasenka Kranjčevic
Dalmatinski inženjeri i arhitekti koji su bili članovi Ljubljanske inženjerske komore 1934.
	Gradevinski inženjeri	Grad
1.	Inž. Petar Bradanovic	Split
2.	Inž. Karl Čičin	Split
3.	Inž. Žarko Deškovic	Split
4.	Inž. Janko Feric	Split
5.	Inž. Petar Ilic	Split
6.	Inž. Vekoslav Ivaniševic	Split
7.	Inž. Petar Jozevic	Split
8.	Inž. Mihovic Kargotic	Split
9.	Inž. Lovre Krstulovic	Split
10.	Inž. Lovro Manola	Split
11.	Inž. Vorih Matkovic	Split
12.	Inž. Dane Matošic	Split
13.	Inž. Dragutin Niseto	Split
14.	Inž. Mihovil Novak	Split
15.	Inž. Hranko Smodlaka	Split
16.	Inž. Silvij Sponza	Dubrovnik
17.	Inž. Ivan Šakic	Split
18.	Inž. Feliks Šperac	Split
	Inž. Vladimir Šuhevic	Šibenik
	Arhitekti	Grad
1.	Inž. arh. Helen Baldasar	Split
2.	Inž. arh. Kuzma Gamulin	Split
3.	Inž. arh. Fabijan Kaliterna	Split
4.	Inž. arh. Josip Kodl	Split
5.	Inž. arh. Danilo Žagar	Split
Izvor: Bogo Župančič, 2013 Ljubljanska inžinirska zbornica 1919-44. Inžinirska zbornica Slovenije, Ljubljana
NOVI
26 I
PRETEKLOST V SEDANjOSTI
Kulturna dogajanja
Jesensko-zimsko zatišje v umetnosti
Bera slovensko-hrvaških kulturnih dogodkov je bila skromna. Najmočnejša je bila zopet filmska produkcija. Na hrvaških platnih so se odvrteli kar trije filmi slovenskih režiserjev.
V Art Kinu Grič v Zagrebu je bil 23. novembra predvajan portretni dokumentarec Maje Weiss, ki govori o pionirki filmske vzgoje, danes 91-letni Mirjani Borčič, filmski pedagoginji in publicistki, ter o začetkih filmske vzgoje in gibanja za filmsko kulturo na Slovenskem. Dokumentarec je preplet spominov, izkušenj in spoznanj 70-letnega aktivnega delovanja prve dame slovenskega filma. Premieri je sledil pogovor režiserke Maje Weiss z Mirjano Borčič. Na Zagreb Film Festivalu, ki je potekal
novembra, sta bila v program uvrščena dva slovenska filma. Film Janeza Burger-ja Ivan je bil predvajan izven konkurence v sklopu programa Ponovno z vami. Film Jana Cvitkoviča je dobil posebno priznanje v tekmovalnem spremljevalnem programu Znova z nami, v katerem predstavljajo avtorje, ki so jih na festivalu spoznali s prvenci.
V	ljubljanskem Kinodvoru so 28. novembra premierno predvajali dokumentarni film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Rajka Grlica in Matjaža Ivaniši-na o nastajanju gledališke predstave Dušana Jovanovica Boris, Milena, Radko.
prireditvi
V	Arhivu Toša Dabca v Zagrebu je 24. novembra potekalo predavanje o prvem slovenskem fotografu in izumitelju Janezu Puharju, ki je leta 1842 razvil edinstven postopek fotografije na steklo. S tem izumom je postavil Slovenijo na sve-
tovni zemljevid fotografskih dosežkov. Društvo slovensko-hrvaškega prijateljstva (DSHP) je 7. decembra s slavnostno akademijo v Ljubljani proslavilo 25 let delovanja. Predsednik društva Božo Dimnik je v nagovoru poudaril, da prijateljstvo ni enkratno dejanje, ampak ga je treba vzdrževati.
književnost
Literarni večer s slovenskima avtoricama Klariso Jovanovic in Ksenijo Jus je bil 8.
novembra v Knjižnici in čitalnici Bogdana Ogrizoviča, Zagreb. V domu hrvaških veteranov v Pulju so 1. decembra slovesno odprli 23. knjižni sejem Sa(n)jam knjige. Do 10. decembra se je zvrstilo več kot 70 dogodkov. V programu Ljubljana bere je nastopil pisatelj Dino Bauk, strokovno slovensko javnost pa je predstavljala sociologinja Ksenija Vidmar Horvat.
Stanka Herak, jpt
Na Borštniku
Vtisi z mariborskega festivala
Prišla je jesen, v zraku se je čutil vonj pečenih kostanjev, točilo se je mlado vino ..., bil je čas, ko se je 52-ič začelo Borštnikovo srečanje, ki nas vsako leto popelje v čarobni svet gledaliških sanj.
Najprej srečanja s starimi znanci in prvo presenečenje: Alja Predanova ni več umetniška direktorica festivala. Pod njenim vodstvom se je Borštnik programsko osvežil in razširil s spremljevalnimi programi, kot so Mostovi in nastopi študentov AGRFT. Ko je uspela doseči dogovor o dolgoročnem financiranju med Ministrstvom za kulturo in Mestno občino Maribor, je dejala, „da je to najlepše darilo in prelomnica, po kateri nam ne bo treba nikoli več trepetati za obstoj." Za svoje predano delo si zasluži, da ji rečemo HVALA.
velike nagrade »majhnim« predstavam
Za tokratni festival, ki je v Mariboru potekal med 20. in 29. oktobrom, si je selektorica Petra Vidali ogledala 104 predstave. Po njenih besedah je bilo med njimi preveč ponesrečenih srečanj med različnimi segmenti uprizoritev, odličnih režij slabih tekstov, katastrofalnih režij dobrih tekstov, izjemnih igralskih kreacij v podpovprečnih uprizoritvah.
In kako je strokovna žirija podelila nagrade? Velika nagrado za najboljšo uprizoritev je pripadla predstavi Nemoč v režiji Primoža Ekarta po motivih Heinricha Bolla in Janisa Varufakisa v izvedbi Imaginarnega in Mini Teatra Ljubljana. Iz te predstave je tudi nagrajenec za mladega igralca Nik Škrlec. Borštnikovo nagrado po presoji žirije je dobil Umetniški kolektiv uprizoritve mariborske Drame SNG Ljudožerci, na besedilo Gregorja Strniše in v režiji Ivice Buljana, direktorja Drame HNK Zagreb.
Borštnikovo nagrado za režijo je dobil Žiga Divjak za predstavo Človek, ki je gledal svet v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča; igralski kolektiv te uprizoritve je tudi eden od prejemnikov štirih enakovrednih nagrad za igro. Prejeli so jo še Ana Urbane za vlogi Jenny v uprizoritvi Tisti občutek padanja in Maj-dalenke v uprizoritvi Ljudožerci; Maruša Majer in Gregor Zore za vlogi Zoje oz. Bojana v uprizoritvi Stenica v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj.
Borštnikov prstan saši pavček
Saša Pavček se v svojem eseju z naslovom Igralka sprašuje „zakaj igralka igra" in si odgovarja „da njeno bivanje vsaj nekam pelje." To njeno bivanje občudujemo že skoraj štirideset let na odrskih deskah, radijskih valovih, na TV, filmu ali v pisani besedi. Je dobitnica številnih nagrad. Danes pa se umetniški besedi posveča tudi pedagoško kot redna profesorica umetniške besede na AGRFT.
Tako! Zavese so padle, luči so ugasnjene, 52-to (in moje jubilejno, petdeseto) Borštnikovo se je končalo. Nastopil je čas, da se poslovim od tega „mojega malega mesta na koncu moje male domovine«, kot je Maribor nekoč opisal Kajetan Kovič. Poslavljam se z upanjem, da se spet dobimo naslednje leto, na 53-em srečanju.
Ivica Kunej
Saša Pavček - dobitnica Borštnikovega prstana. Foto: BS
KULTURNA OBZORjA
Ödmev | 27
Športne novice
Čestitke za namiznoteniški uspeh, držimo pesti za naše!
Večkrat radi rečemo, da imamo pripadniki manjšine privilegij, ker lahko mirne vesti držimo pesti za vse »naše« športnike: ne le za naše člane, med katerimi v zadnjem času blestita brata Kotrle, ampak za vse slovenske in hrvaške ase!
Na športnem srečanju (šah, namizni tenis, mali nogomet) pripadnikov narodnih manjšin Zagreba in Zagrebške župa-nije, ki je potekalo 9. decembra v Vukovini pri Veliki Gorici je Patrik Kotrle v namiznem tenisu zasedel tretje mesto. Zmagal je Miljenko Škrgatič, drugi je bil Denis
Sekič. Rafael Kotrle pa je tudi tokrat prejel posebno nagrado kot najmlajši udeleženec turnirja. Organizator je bila Koordinacija svetov in predstavnikov nacionalnih manjšin Mesta Zagreb v sklopu dneva zagrebške Koordinacije in ob soorganizaciji Koordinacije Zagrebške županije.
Ko nam zaigra srce
Decembra nas je z vrhunskimi dosežki razveseljeval član slovenske smučarske reprezentance Jakov Fak. Najboljši slovenski biatlonec s kolajnami s svetovnih prvenstev in pokalov je Hrvat iz Gorskega Kotarja. Jakov Fak večkrat reče: »Nikoli ne bom Slovenec, bom pa Slovenijo zastopal po najboljših močeh.« Ekipa NK Rijeka je decembra sicer zaključila tekmovanja v evropski nogometni ligi, a so varovanci slovenskega trenerja Matjaža Keka zopet pokazali, da so iz pravega športnega testa. Kmalu po novem letu - od 12. do 28. januarja, bomo goreče navijali za naše rokometaše na evropskem prvenstvu, ki bo potekalo na Hrvaškem; gotovo bosta v igri za zmago tako slovenska kot hrvaška ekipa. Spomnimo: slovenski rokometaši so hrvaške premagali na svetovnem prvenstvu v boju za tretje mesto.
(akm/jpt)
Stanislav Vičic - Stanko
PD-u Romanija iz Sarajeva 1948. - 1950. Nakon povratka u Rijeku počeo je aktivno djelovati u planinarskim organizacijama. Bio je predsjednik PD-a Rijeka od 1957. do 1960. Potom je u prosincu 1961. izabran na Osnivačkoj skupštini
Naša športna upa: Rafael in Patrik Kotrle (z leve). Foto: Jasna Kotrle
Slovenci u hrvatskom sportu
Stanislav Vičic - legenda riječkog i hrvatskog planinarstva
U novom nastavku rubrike predstavljamo Stanislava Vičica, zvanog Stanko, jednog od najzaslužnijih pojedinaca za razvoj planinarstva na širem riječkom području.
Roden je 1. svibnja 1921. u Logatcu a porijeklom je bio iz obližnjeg Rakeka. Otac mu se zvao Ivan, a majka Marija, rod. Petrovčič. U vrijeme njego-vog rodenja područje današnje opčine Logatec bilo je podijeljeno medudržav-nom granicom izmedu kraljevina SHS i Italije, koja je bila odredena nakon pr-vog svjetskog rata, u studenom 1920. na mirovnom sporazumu u talijanskom Rapallu. Kao dvogodišnje dijete s obite-lji se doselio u Sušak koji je od 1919. do 1948. imao status grada a potom se uje-dinio sa Rijekom.
Vičičevo prezime se u Hrvatskoj unatoč nedvojbenom slovenskom podrijetlu, zapisivalo s mekim č, zato taj oblik ko-
ristimo i u ovom biografskom članku. Takvo zapisivanje slovenskih prezimena koje takoder govori i o asimilaciji slo-venskog stanovništva, bila je česta pojava u prošlosti.
Desetljeca u planinarskim udrugama
Planinarstvom se počeo aktivno baviti 1937. U II. svjetskom ratu se istaknuo hrabrošču kao komesar čete i bataljuna u NOVJ-u, za što je višestruko odlikovan. Poslije rata i demobilizacije bio je direktor Zanatske komore u Rijeci. Od 1945. bio je član planinarskog aktiva Jugoslavenske armije, aktiva FD Enotnost iz Ljubljane i predsjednik aktiva u
28 1
ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU
Srečanje s športnikom
Slovenski smučar Boštjan Kline na počitnicah na Hrvaškem
Veseli me, da sem na počitnicah na otoku Ugljanu spoznal najboljšega slovenskega alpskega smučarja Boštjana Klineta, ki je na tem hrvaškem otoku preživljal zaslužen dopust z ženo in triletnim sinom (izjemno spretnim na kolesu!).
-letni Boštjan Kline je član Smučarskega kluba Branik. Na svetovnem mladinskem prvenstvu leta 2010 je osvojil v smuku 3. mesto, naslednje leto pa 1. mesto v smuku in super-veleslalomu. V svetovnem pokalu nastopa od decembra 2009. Upa, da bo nastopal še deset let. Prejšnjo sezono je bil najboljši slovenski smučar. V smuku je zasedel 1. mesto v Kvitfjellu in 2. mesto v Garmisch Partenkirchnu. V superveleslalomu v Hinter-stoderju, kjer je bil sezono rej tretji, je lani zasedel 2. mesto. V skupni uvrstitvi svetovnega pokala je bil v smuku 11., v superve-leslalomu 15., v skupni razvrstitvi pa 20. Na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu je v smuku zasedel 7. mesto, od zmagovalnega odra ga je delilo 15 stotink sekunde.
Kako živi vrhunski športnik?
Trenira zjutraj tri ure, popoldan pa dve do tri ure. Prost je aprila in maja. Junija, julija in tri četrtine avgusta ima kondicijske treninge. Septembra trenira v Čilu. V oktobru ima kondicijske in smučarske treninge. Novembra so na sporedu tekme svetovnega pokala v ZDA in Kanadi. Od decembra do marca se svetovni pokal seli v Evropo.
Na dopustu trenira enkrat na dan po navodilih, ki jih dobi po e-mailu. Letos ni imel posebnega programa. Dvigoval je uteži in delal vaje ravnotežja. Največja teža, ki jo je dvignil na treningih, je bila 195 kg.
Boštjan Kline med poletnim treningom na Ugljanu. Foto: Ninoslav Lah
Pred štartom je malenkost nervozen, na smučarski stezi pa ne občuti nervoze in strahu. Za možne padce na smučarski stezi ima psihološke priprave. Najnevarnejši smuk je v Kitzbuhlu. Največja hitrost, ki jo je dosegel, je 154 km/h. Njegova soproga ne gleda TV-prenosov, ampak šele posnetke, če je bilo vse v redu.
Veselimo se njegovih bodočih uspehov!
Ninoslav Lah
PD-a Kamenjak za prvog predsjednika i tu je dužnost obavljao do 1967. a bio je i potpredsjednik do 1974. U veljači 1965. jedan je od osnivača PD-a Tuho-bič. Bio je član Kotarskog odbora plani-nara Rijeke od 1959. do 1964. Suosnivač je Opcinskog planinarskog saveza Rijeke (1964.) čiji je bio predsjednik (1966. -1975.) i potpredsjednik do 1980. Uz to u Planinarskom savezu Hrvatske bio je član Glavnog odbora (1959. - 1964.) i Predsjedništva (1975. - 1980.).
Pokretač transverzala i planinskog tiska
Tijekom obnašanja raznih dužnosti is-taknuo se kao vrsni organizator. Bio je nosilac izgradnje planinarskog doma Hahlici te održavanja domova u BiH, na Platku, Snježniku, Okrivju i Frbežarima. Inicijator je izgradnje: Riječke transver-zale, bratskog planinarskog puta od Snje-žnika do Snežnika, visinske transverzale za ''Nagradu planine'' i prve trim staze u Rijeci. Sudjelovao je u izgradnji Europ-
skog pješačkog puta EG te bio član njegova Odbora. Osnivač je Stanice gorskih vodiča u Rijeci i bio je suradnik Gorske službe spašavanja. Suosnivač je memori-jalnog trofeja ''Lipa pamti'' i orijentacij-skog natjecanja ''Trofej Platak'. Pokrenuo je Planinarski list u Rijeci. Kao autor ob-javio je više od 60 članaka u dnevnom i planinarskom tisku. Predavao je na više od 80 tečajeva i tribina u Rijeci, Ljubljani, Sarajevu, Badiji i drugim gradovima, školama i radnim organizacijama. Radi propagiranja planinarstva održavao je godišnje skupštine društava u sjedištima opcina regije.
voda prve ekspedicije izvan Europe
Organizator je više stotina planinarskih pohoda u prirodu i gorje. Krajem listo-pada 1958. bio je suorganizator i voda članova PD-a Rijeka na Kilimanjaro (naj-viša planina u Africi), kao prve hrvatske i jugoslavenske ekspedicije izvan Europe. Godine 1970. organizirao je uspone po
jednog planinara iz svakog planinarskog društva s područja Opcine Rijeka na Ararat (najviša planina u Turskoj). Zaslu-žan je za središnju proslavu 100-te oblje-tnice planinarstva u Hrvatskoj i tadašnjoj Jugoslaviji, priredenu 1974. na Platku. Popeo se ukupno 31 put na Triglav, naj-višu planinu Slovenije. Aktivan planinar bio je više od 60 godina te je dao iznimni doprinos u razvoju toga sporta u Rijeci i Hrvatskoj.
Za svoje dugogodišnje djelovanje dobitnik je mnogobrojnih priznanja: Zlatnog znaka 1962. i Plakete 1985. Planinarskog saveza Jugoslavije; Zlatnog znaka 1969. i Plakete 1974. Planinarskog saveza Hrvatske; Zlatne plakete Saveza za fizičku kulturu Jugoslavije 1969; Majske nagrade SR Hrvatske 1972; Zlatnog znaka Planinske zveze Slovenije 1981. te Zlatne statue Saveza za fizičku kulturu Opcine Rijeka i Srebrnog grba Grada Rijeke. Preminuo je u Rijeci, 25. studenog 2000. u 80. godini života.
Eduard Hemar ^
ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU
Odmev I 29
Pregovori so zaklad ljudske modrosti
•	2. januar - Makarij
Makarij jasen ali meglen, naznanja prav tako jesen.
•	6. januar - Trije kralji
Če je na tri kralje jasno, potem pameten kmet za dolgo zimo hrani seno.
•	15. januar - Pavel Če Pavla je dan čist in jasen, bo zemlje sad v tem letu krasen.
•	17. januar - Anton Če Anton z dežjem prihaja, dolgo zemljo napaja.
•	21. januar - Neža
P ,
Neža kokošim rit odveže.
•	22. januar - Vinko
Če na Vinka sonce peče, sladko vino v sode teče.
Ne pozabimo slovenskih jedi
Ko pozimi zadiši po dolenjskih dobrotah
Če v zimskih dneh pomislimo na dolenjsko kulinarično tradicijo, najprej pomislimo na božični kruh poprtnik, ki bogato okrašen s testenimi okrasi prinaša srečo v hišo in se ga čuva „pod prtom" do svetih treh kraljev. Zlasti pogoste pa so jedi s fižolom.
Posebnost je stara sorta fižola ribničan.
Vsako leto se v Ribnici organizira prireditev fižolov dan, da ne utone v pozabo. Medtem ko smo o obrednem kruhu izpod prta (poprtniku) podrobno pisali v Novem odmevu št. 57, tokrat objavljamo dva recepta s fižolom in enega za jed, ki se prileže k dolenjskemu cvičku, to je sočna slana pogača iz ajdove moke in skute, primerna za dobrodošlico ali samostojno jed.
Fižolovi štruklji
Potrebujemo: za testo 250 g moke, 1 jajce, 2 žlici olja, voda, sol. Za nadev: 0,5 kg fižola, 2 dl kisle smetane, 2 jajci, sol, poper, drobtinice, sesekljan zelen peteršilj. Priprava: Medtem ko kuhamo prej namočen fižol, pripravimo vlečeno testo. V skledo damo moko, jajce, 1,5 dl mlačne vode in sol. Sestavine umešamo in mesi-mo tako dolgo, da se ločuje od rok. Oblikujemo hlebček, premažemo ga z oljem in pustimo počivati pol ure. Kuhan fižol odcedimo, pretlačimo, ohladimo do mlačnega. Zmešamo jajci, kislo smetano, poper in peteršilj ter dodamo pretlačenemu fižolu, po potrebi zgostimo z drobtinicami. Spočito testo na tanko razvlečemo, enakomerno namažemo z nadevom. Testo s pomočjo prta tesno zavijemo, štrukelj nato damo v gazo ali folijo za živila ter kuhamo v slanem kropu, da počasi vre okrog 30 minut. Kuhan štrukelj narežemo na rezine, ponudimo kot prilogo ali prelijemo z maslom kot samostojno jed s solato.
Ajdov potancelj
Potrebujemo: 200 g ajdove moke, 300 g bele ostre moke, žličko soli, 2 žlici olja, 0,5 kg domače skute ali svežega sira, 3 dl kisle smetane, 3 jajca. Priprava: v skledo damo ajdovo moko, prelijemo z litrom vrele, osoljene vode in hitro mešamo s kuhalnico. Ko se ohladi, dodamo belo moko in olje. Z rokami zgnetemo v gladko testo. Nadev: jajci raz-žvrkljamo, dodamo kislo smetano, skuto, malo soli in ščepec sladkorja, dobro premešamo. Polovico testa razvaljamo in damo na nameščen pekač, nanj enakomerno razmažemo nadev ter pokrijemo z drugo polovico testa, ki ga z roko »po-tancamo« v pekač. Od tod tudi ime po-tancelj. Po vrhu namažemo z mešanico 1 dl kisle smetane in enega jajca. Še surov potancelj razrežemo na želene kose in pečemo 40 minut pri 180 do 200 stopinjah.
Matevž
Potrebujemo: 50 dag fižola, 1 kg krompirja, čebulo, mast ali olje, česen, sol, poper, ocvirke. Priprava: krompir in fižol skuhamo in pretlačimo vsakega posebej, krompirju lahko dodamo košček masla. V ponvi pražimo sesekljano čebulo, dodamo strt česen in ocvirke, ko lepo zadiši, stresemo na pretlačen fižol, dodamo tudi pretlačen krompir in vse skupaj dobro premešamo, po okusu popopramo in solimo. Postrežemo kot prilogo h kuhani klobasi, zraven se prileže sirovo ali praženo kislo zelje.
Ivanka Nikčevic
Matevž
30 |
ZA VSAKOGAR NEKAj
Irena razmišlja
Kaj če se evolucija še ni končala?
Darwin je s teorijo evolucije spremenil dotedanje razumevanje razvoja in nastanka vsega živega. Ne bom se spuščala v dileme za in proti, saj so to že storili veliko pametnejši in bolj šolani od mene. Sprašujem pa se: ali je evolucija končana?
Razmišljam: narava je živa bitja prilagajala pogojem, v katerih so ta bitja živela. Tako so vodna bitja ob prehodu na suho sčasoma izgubila morska obeležja, in so jim namesto plavuti zrasle noge in roke, ker so jih ta bitja na tleh potrebovala, ali pa krila in votle kosti, če so hotela leteti. Raznim skakajočim avstralskim bitje so celo zrasle kožne gube za njihove mladiče. Kolikor je bitij na svetu, toliko je tudi prilagoditev okolju in njihovemu načinu življenja. In sedaj vprašanje: ali je evolucija končana? Ali se še vedno prila-gajmo okolju in načinu življenja in ali nas v tem spremlja mati narava? In kdo ali kaj je to, kar bo odločilo, da se bomo (ali se bodo) bitja nečemu fizično prilagodila
ali pa bodo izumrla, kot to dokazuje znanost. Pa zožimo tale traktat samo na ljudi. Kako se bo proces evolucije odvijal pri ljudeh? Kako bodo videti ljudje čez nekaj tisoč ali stotisoč ali milijonov let?
Narava po sledeh mode
Glede na to, da želijo ljudje »popraviti« to, kar jim je narava dala z nekim razlogom, lahko predpostavimo, da ženske čez toliko in toliko milijonov let ne bodo več potrebovale čeveljcev z 10-centimetrsko peto, ker bo mati narava podaljšala petne kosti in bodo lahko hodile na svojih lastnih petah, ne pa več na nekih Gučijih ali kakšnih drugih blagovnih znamkah. Ne vem, kako se bo mati narava znašla pri dlakah. Ljudje bi jih želeli imeti na točno določenih mestih, na glavi, nad očmi in na vekah, hočemo torej lase, obrvi in trepalnice, povsod drugod pa proč z njimi. Roke, noge, prsi, hrbet in tisto mesto, ki mu sedaj lepo pravijo bikini cona, bi morali biti goli, brez dlak in puhkov. To bo hud udarec za proizvajalce sredstev za odstranjevanje dlak, verjetno se bodo
preusmerili na proizvodnjo kakšnih gla-dilnih sredstev za visoki sijaj. Vendar delo za naravo s tem še ne bo končano. Verjetno bo evolucija usmerjena tudi k naravnemu izdelovanju torbic. Kot sem že omenila, nekaj takšnega že obstaja v Avstraliji, to so kožne gube za mladiče, ki jih bo morala mati narava samo še dodelati in izpopolniti in razširiti na človeški rod. Verjetno ni človeka na svetu, ki bi šel od hiše kar tako, da bi samo mahal z rokami. Čisto vsak ima nekaj s seboj, tisto nekaj pa mora nekam dati, ali v žep ali pa v torbico. In ker je že tako, se bo bodoči razvoj človeka verjetno razvijal v tej smeri, začeli se bodo rojevati ljudje z žepi ali torbicami na sebi ali v sebi, v kar bodo lahko pospravili robčke, mobitele in denarnice, šolarčki pa se bodo morda rojevali z majhnimi kožnimi nahrbtniki za šolske knjige, ki bodo po puberteti izginili, nakar se jim bodo začele na trebušni strani razvijati kožne torbice. Vsekakor pa bo, kakor bo, »živi bili i vid-jeli«, kot bi rekli Hrvati.
Irena Hribar-Pavlovic
Napovedujemo
2018 - leto pomembnih obletnic in projektov
Januarja bo v Slovenskem domu zavladalo krajše zatišje, ko si bomo nabirali svežih moči za nove podvige, nato pa bomo s proslavo Prešernovega dne zopet pognali kolo naših dejavnosti. Med drugim bomo obeležili nekaj pomembnih obletnic.
Prešernov dan: 8. februarja bomo tradicionalno praznovali slovenski kulturni praznik.
Velikan opernega odra Josip Križaj: Predvidoma februarja bo izšla monografija Marije Barbieri o znamenitem slovenskem opernem pevcu, ki je blestel na hrvaških odrih.
Pustovanje: Zimo bomo z maškarami preganjali kar zgodaj, saj bo pust že 13. februarja. Nagljev 10. rojstni dan: Varaždinskemu SKD Nagelj bomo 27. marca čestitali za prvi okrogli jubilej.
15 let manjšinskih svetov: Maja se bomo spomnili obletnice prvih volitev predstavnikov in svetov nacionalnih manjšin, ki so nam leta 2003 odprle vrata v lokalno samoupravo.
Slovenci v hrvaškem športu II.: Za leto 2018 se pripravlja nova knjiga o slovenskem prispevku k hrvaškim športnim dosežkom izpod peresa Eduarda Hemarja.
Domače in svetovne obletnice: zapisujemo, česar v Slovenskem domu ne bomo prezrli!
*	1. julija bo minilo 5 let od vstopa Hrvaške v Evropsko unijo;
*	v Sloveniji se bo praznovalo Cankarjevo leto, saj bo minilo 100 let o pisateljeve smrti;
*	leto 2018 bo tudi leto evropske kulturne dediščine;
*	10. decembra bomo praznovali 70. obletnico splošne deklaracije o človekovih pravicah;
*	svet se bo spominjal 100-letnice konca prve svetovne vojne, v Sloveniji pa se bo še posebej počastil spomin na generala Rudolfa Maistra, ki je leta 1918 obranil severno mejo;
*	leta 2018 bo minilo 250 let od znanstvenega opisa proteusa - človeške ribice - dober namig za prvi ali vnovičen obisk Postojnske jame! (jpt) 0
ZA VSAKOGAR NEKA)
Odmev | 31
Iskreno sporočilo božičnih jaslic
Jaslice so nepogrešljiv del božične tradicije, jasličarstvo pa sestavni del bogatega adventnega izročila. Na praznični razstavi v Hrvaški hiši Materina zgodba v Zagrebu so bile 11. decembra na ogled tudi slovenske kotne jaslice, ki so jih ustvarile članice Šopka.
Na razstavi so sodelovali še Čehi, Madžari, Makedonci in Ukrajinci. Odprla jo je namestnica zagrebškega župana Olivera Majic, v družbi Elizabete Knorr iz mestnega sektorja za človekove pravice, civilno družbo in manjšine ter tajnika zagrebške Koordinacije svetov in predstavnikov nacionalnih manjšin Zoltana Balaž-Pirija. Prijetno vzdušje so z adven-tnimi pesmimi pričarali glasovi Ženskega pevskega zbora Frankopan iz Remet.
Stoletna tradicija
Nekoč so jaslice - žive, oltarne, kotne, na prostem ... - postavljali zato, da bi si ljudje lažje predstavljali svete stvari in jih tudi bolj razumeli. Sčasoma so postale božični običaj, ki k praznikom sodi enako kot novoletna jelka. Žive jaslice je prvi postavil Frančišek Asiški že leta 1223. Prve oltarne jaslice s figuricami iz lesa so se pojavile v Nemčiji leta 1252. Na Slovenskem so jih prvič postavili leta
1644 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, od koder so se potem širile v druge cerkve, hiše plemičev in v 19. stoletju v kmečke domove, kjer so prevladovale kotne jaslice v tako imenovanih bohko-vih kotih. Iz hrvaške jasličarske tradicije je treba omeniti fragmente najstarejših jaslic iz 16. stoletja, ki jih hranijo v frančiškanskem samostanu na otočku Ko-šljunu pri Krku.
(sn/jpt)
Šopek je za razstavo poustvaril tako imenovani bohkov kot s svetimi podobami in razpelom, ki je bil nekoč nepogrešljiv v vsakem kmečkem domu.
Vodja Šopka Stanka Novkovic (levo) obiskovalki pojasnjuje posebnosti slovenskih kotnih jaslic, ki so bile običajno - tako kot na razstavi - okrašene tudi z božično pšenico ter dobrotami, ki so jih gospodinje shranile za božič, denimo jabolki in orehi. Vse foto: akm
Figurice za prikaz svete družine in Jezusovega rojstva so članice Šopka izdelovale z posebnim veseljem, a tudi precejšnjo mero potrpežljivosti in truda. Za upodobitev para v slovenskih narodnih nošah je bilo potrebno tudi veliko natančnosti.