ELKE ERB Sodobnost 2004 I 416 Sodobna nemška književnost Elke Erb je ena najpomembnejših nemških pesnic. Rodila seje 18. februarja 1938 v vasi Scherbach v dolini Eifel na skrajnem zahodu Nemčije. Pri dvanajstih letih se je z družino preselila v Nemško demokratično republiko v mesto Halle ob Saali, kjer je obiskovala gimnazijo ter med letoma 1957 in 1963 študirala germanistiko, slavistiko, zgodovino in pedagogiko. Pozneje je delala kot urednica pri založbi Mitteldeutscher Verlag v Halleju. Od leta 1966 je pisateljica v svobodnem poklicu, najprej se je dodatno preživljala z dajanjem izvedenskih mnenj o sodobni ruski književnosti in recenzijami. Leta 1967 se je preselila v Berlin, od leta 1967 do 1978 je bila poročena z Adolfom Endlerjem. Leta 1969 se je dlje časa mudila v Gruziji in dve leti zatem rodila sina Konrada. Leta 1983 leta je Elke Erb v Amsterdamu prejela štipendijo ter se udeležila festivala Poetrv International v Rotterdamu, 1988 je prejela nagrado Petra Huchla, 1990 nagrado Heinricha Manna, v naslednjih letih še častno priznanje Schillerjevega sklada, nagrade Ericha Frieda, Ide Dehml, Norberta C. Kaiserja in F. C. Weiskopfa (1999). Je tudi priznana literarna prevajalka iz ruskega jezika (Marina Cvetajeva itd.) ter soustanoviteljica mednarodnega spletnega portala www.lvrikline.org. ki ima eno izmed uredništev tudi v Sloveniji. Elke Erb je ena redkih svetovnih avtoric z zavezujočim odnosom do prevajalca/prevoda ter znana komentatorka svoje lastne poezije. Danes živi v Berlinu, v četrti Prenzlauer Berg. Objave: Gutachten, poezija in proza (s spremnim spisom Sarah Kirsch), BerlinAVeimar: Aufbau, 1975; Einer schreit: Nicht! zgodbe in pesmi, Berlin: VVagenbach, 1976; Der Faden der Geduld (s štirimi grafikami Roberta Reh-feldta in pogovorom med Christo Wolf in Elke Erb) BerlinAVeimar: Aufbau, 1977; Trost, poezija in proza (po izboru Sarah Kirsch), Stuttgart: Deutsche Verlagsanstalt, 1982; Vexierbild (s spremno besedo Gerharda Wolfa), Aufbau, 1983; Gesichtsziig (z grafikami Christine Schlegel), Berlin: Mariannenpresse, 1987; Kastanienallee, besedila in komentar, Aufbau, 1987; Erivachsenheit (z grafikami Michaela Vogesa), Berlin: Privatdruck, 1988; Kastanienallee, besedila in komentarji, Salzburg: Residenz, 1988; Winkelziige oder nicht vermutete, aufschlufireiche Verhaltnisse (z risbami Angele Hampel), Berlin: Druckhaus Galrev, 1991; Nachts, halb zwei, zu Hause, besedila treh desetletij (po izboru Brigitte Struzvk), Leipzig: Reclam, 1991; Poet's Corner3, Berlin: Unabhangi-ge Verlagsbuchhandlung A., 1991; Unschuld, du Licht meiner Augen, Got-tingen: Steidl Verlag, 1994; Der ivilde Forst, der tiefe Wald, odgovori v prozi, Gottingen: Steidl Verlag, 1995; Mensch sein, nicht, BaselAVeil am Rhein: Urs Engeler Editor, 1998; Sachverstand, Urs Engeler Editor, BaselAVeil am RheinAVien, 2000; Die crux, Urs Engeler Editor, BaselAVeil am Rhein, 2003. Sodobnost 2004 I 417 Elke Erb: Pesmi Elke Erb Pesmi Čez dvajset let bom najbrž postarana, ne? Torej krhka, oslabela, pogosteje kot le kdaj pa kdaj bom takrat prav gotovo v enaki meri imela sistematične izpade spomina, zaznavanja. Luknje pa, kot nažrte od moljev, bodo po drugi strani postale odebeline tkiv - luknje zgolj z moje strani - nerazvozljivi, nepredirni vozli. Med njimi jaz. Odkar znam misliti, zavrisnem vsakokrat, kadar se nekam prebijem - od nekod (nenadejano) do nekod. Bom te preboje dokler bom živa kot tekst bila sestavila, natkala, predpretekliško. Torej vendar trajno takrat, vsakokrat, ostrejer^iitreje kot zdaj & dokler bom živa zaznala, kar preostaja, odebeljeno, medtem koje mene vse manj. Koje mene vse manj, vse bolj zastajam, se zdrznem, stojim in konec. Se obrnem, kot pred zaprtimi vrati? Slednjič izgubljena, kot okrajšava perspektiv, ki me prehitevajo, Sodobnost 2004 I 418 Elke Erb: Pesmi nekoč porojena v svet nedovršene preteklosti. Hrabrost pred bojnim pohodom, vdana v usodo. Da si izrecno nagel kot podlasica kot spotoma lesketava studenčnica. Slišala ne bom, kar bo kdo nesprejemljivega rekel. Čista materija, tiho že vendar. Luknje zavesti, zadebeline biti, ni jih mogoče pogoltniti (nedosegljivi grižljajčki nasprotij). Primerni, med seboj prepleteni, za kletko (ali samo prepleti, brez vozlov) - in v njej, se skrčena stiska v kot, splašena kokoš (prhutajoča, ko kdo se približa, s pristriženimi perutmi. Kot preganjana.) Kot zastrašena. Pogledi starke so drobni in begavi, pogosto jih vidim. Tako tava kot duh naokoli, duh jo zapušča, ko več ni jerebica poljan. Ca ira. 17. 10. 95 Sodobnost 2004 I 419 Elke Erb: Pesmi Nad vsem oblaki, vem le eno Stopam ob kolesu. Voz je višji kot jaz. Visok tovor pelje. Zatrepi za njim stojijo z zrakom mili. Zapirajo strehe. Tako se desno od mene dviguje. Potem se zaključi, toda desno pred mano vzpenja se kostanj. Kolovoz, v vasi, vaška cesta, naša. Vprega pelje ven. Vozar na svojem kozlu? Veselo gleda. Voli gledajo kot voli. Jaz gledam resno. Kdor prihaja naproti, to vidi. Osem let mi je. Vozar - v starosti vozarja. Vola sta njun del volov. Ob mojih sencih na desni trapez lesene stranice voza. Levo - nič, vrt; v daljavi, kjer se končuje, domačija. Hodim s tovorom. Vozar hudomušno gleda. Pod ščitkom na čepici večne gubice smeha. Ostanem ob kolesu, Sodobnost 2004 I 420 Elke Erb: Pesmi kot bi jaz sama sem ter tja pazljivo povlekla jermena. Pod krili, kar je. Lahen let. 30.11. 97/23. 1. 98 Milo Ona je ognjeni steber, enaka nji, ki se sprehaja v medprostorju kot v znak, da kraj ne bi bil sanja, utelešen steber ognja. Trajen steber ognjeni. Ki venomer žari. Neprestano vzburja. Ognja ne pusti zamreti. Če ugasne, postane hladna. Tako vse dni mirno plameni duša: steber ognja, samoumeven in zmeraj vzdrževan, kajti: če se kaj izjalovi, spodleti, pogubi, propade, steber gori, zložno, mirnodušno, neop,azno, enako prežijo strahovi. Vzburjenje, kot po šegi. Trajen steber ognjeni. •Ves, kar gaje: socialni smehljaj. Sodobnost 2004 I 421 Elke Erb: Pesmi In koji zlatnina odmre, bodo strahovi brleli osiroteli. 27. 2. 02 Beli premor Ko sem uprla pogled v cvetoče drevesce, je njegova tisočera belina negibno strmela, kot bi blestela pred nebom, srepo in tuje je mirovala tišina, in zatem, zgoraj v sobi, seje prikradel spomin, kako sem sama v otroški dobi na deželi iz kuhinje nezmerno strmela v snežinke, snežinke, snežinke. Malo mamila. \ Dražest. Razjeda in traja. Srepeče zrenje nazaj v nikakor domačno. Svoboda enako tujina enako tisoč, saj je tamkaj prav vse strmelo, hrbet kamna, okroglina jabolka, travni tok. Pa si je oko udomačilo hišnost te hiše... Za Marianne 31.3.02 Sodobnost 2004 I 422 El ke E rb : Pesm i Parcela Nebo oblaki iz ledenih kristalčkov izgubljajoči vlakna & perje Svilnat sijaj Je zemljišče puščava vrta Osama je vrta puščava Hortus puščave je v njem biti sam Je zemljišče vrta osama puščave Parcela je pohod čez puščavo. Nekaj manjka. Očetnjava. Mati je bila na vse strani obrat od ledenega pola. Kaj več pač ni mogoče. 16. 3. 03 Prevedla Urška P. Černe Sodobnost 2004 I 423