Stev. 26. V Ljubljani, v sredo 27. junija 1917. Leto IV.; Deseta laška ofenziva — odbita. Divizija za divizijo Laiiov je naskaliovalo naše postojanlie. Četa lirabrili naših vojakov odbija za žičnimi ograjami s strojnimi puškami, ročnimi granatami itd. naskok Laliov. Število mrtvili Lahov pred in v žičnih ovirah je veliko. Ko se nam vrnejo možje. z vseh strani se že oglaša hrepanenje po miru, povsod se pričenja občutiti izmu-čenost in pomanjitanje. V Franciji in Aneliji so poskočile cene živil za 50 do 100 odstotkov, v Italiji grozi zaradi glada revolu- cija, da, celo — glasom poročil berlinskih listov — v Ameriki, komaj je napovedala Nemčija vojno, že težko občutijo posledice za prebivalstvo. V velikih mestih primanjkuje mesa in kruha. Ali more še dolgo trajati? Svet ves ostali svet, ki se je zaklel proti nam, mora priti do spoznanja, da je vojna že doboje vana. S temi silnimi frontami, ustvarjenimi z moderno silo, se ne da nič opraviti; saj je, kakor čitamo v časopisih, tudi strategični umik Nemcev na francoski fronti le umik v boljše pozicije. Narodi si oddahnejo in možje se nam vrnejo. Vrnejo se rodbinski očetje k deci, pridejo možje k svojim zapuščenim ženam. Od veselja zakriče matere in očetje, ko zoptt po dolgih mesecih, znabiti celo letih, obja-mejo svoje sinove . . . Ali si morete predstavljati to veliko veselje in srečo, ki v trenutku povzroči po-zabljenje skrbi in truda dolge dobe? Sicer bo marsikje to veselje skaljeno s tem, da prinesejo mnogi iz vojne spomine, ki jih čas ne izbriše, toda . . . človek je čuden stvorjn se vsemu privadi. Če je kdo le malo okusil grozo smrti, šele zna prav ceniti življenje- Mnogokrat hodim mimo vojaške bolnišnice, kjer je večkrat množica ranjencev, ki se pozdravljajo med seboj in z drugimi vojaki. Če jih gledaš od strani . . . tega z leseno nogo, onega s praznim rokavom suknje ali z obvezano glavo, se ti izvije' vzdih o grozotah vojne, trpka beseda ti pride na ustnice in najrajše bi se izognil temu pogledu kam v stransko ulico. A premagaš se in greš dalje, in tu slišiš, kaj vojaki med seboj govore. In naenkrat, ko z vseh stiani čuješ vesel pogovor, včasih celo smeh, ti je malo lažje. „Če bi jaz izgubil roko ali nogo, bi se rajši ustrelil," zasliš za seboj. To je gotovo kak občutljiv meščan, ki skuša na tako čuden način tolažiti vojaka, ki hodi po berglah. „E, kaj pa še!" odgovori vojak z velikim smehom, kakor bi govoril o nečem zabavnem. „V prvem hipu bi morda marsikateri to storil, a k sreči ne more, ker ne ve za sebe ali pa nima pri roki nabitega revolverja. Potem pa je že spet rad na svetu in ne misli na samomor." „A jaz bi z eno nogo ne hotel živeti," nadaljuje čudni tolažnik. A tudi vojak smeje ostane pri svoji trditvi. „Gotovo bi, gospod! Spoznali bi, da človek more biti rad na svetu tudi z jedno nogo. Meni — verujte — se svet ni zdel nikdar tako lep kot sedaj ..." Podobne razgovore slišite na vsak korak in čudite se in se veselite, da morejo ljudje tudi tako biti srečni. A vsi ti reveži še ne čutijo skrbi in težav novega življenja. Vojaški erar jih pre skrbi vsaj z najpotrebnejšim. Hujše bo, ko jih pošljejo iz bolnišnic k njihovim rodbinam. k staršem, k ženam. Šele takrat nastanejo skrbi za mnogega, ki je bil navezan na zaslužek svojega dela. In vendar bodo radi na svetu. Danes usoda žrtev vojne ni več tako žalostna, nego je bila nekoč, ko država za pohabljenega bojevnika ni imela drugega, nego „lajno". Danes se za vojaka invalida ne briga le država, kateri je žrtvoval svoje zdrave ude, ampak tudi javna dobrodelnost. Imamo učne tečaje, v katerih se za lažje življenje pripravljajo možje, ki jih je vojna spravila ob roko ali nogo, in službodajalci se obilno oglašajo za uboge junake. Ne bodo torej tudi ti najbolj nesrečni v svoji nesreči zapuščeni. Mnogemu je vojna vzela možnost, izvrševati še naprej svoj poklic, ki si ga je bil poprej izvolil, mnogi se bo moral „pre-učiti", a človek se vsemu privadi. Zato čaka popolna sreča one, ki se vrnejo na svoja posestva ali k svoji obrti z zdravimi udi in najdejo, da so zveste življenjske družice ves čas njih odsotnosti izpolnjevale svoje dolžnosti pridno in vzdržale obrate v redu, v kolikor je v izvanrednih razmerah sploh bilo mogoče. Ne morem si predstavljati krasnejšega ganljivejšega svidenja, nego če mož pride k spoznanju, da je ona, katere naloga je bila čuvati rodni krov, svoje dolžnosti izpolnila. Obvarovala ni le časti hiše, ampak tudi življenje svojih otrok, vzdržala obrat v redu, skratka — izvršila ogromno delo. katero bi — za slučaj, da ne bi bilo vojne — nikdar ne bilo poverjeno »slabim rokam" žene. Bogme, niti vedeli nismo, kake junakinje so naše žene! So vasi, iz katerih so odšli skoro vsi možje; z ženami so ostali le starci in dečaki, in vendar so »pretolkli" to mučno dobo. Dasi se v časopisih mnogokrat piše, da je ženska slabša bitje, vendar na deželi ni bilo slišati bogvekoliko pritožb, vsled katerih bi se bilo bati — vrnitve moža. Ponekod so pač bili celo uradi prisiljeni, podvzeti korake v obrambo zakonskih pravic odsotnih mož. Žalostni so ti pojavi, a hvala Bogu, da so bili med Slovenci razmeroma vedno le redki. One gospodinje, ki si nimajo v tem oziru niti najmanjšega očitati, lahko jasnih oči gledajo v bodočnost, stran 298 TEDENSKE SLIKE štev. 26 Naš cesar opazuje boje na soški fronti Naš cesar v družbi generalov in štaba v strelskem jarku na soški fronti. štev. 26 TEDENSKE SLIKE Stran 299 Ruska in poljska cerkvena arhitektura. Od leve proti desni: 1. Vojaška kozaška pravoslavna cerkev v Holmu, vzor ruske cerkve. 2. Katoliška poljska cerkev na deželi. Cerkev je lesena in krita s škrli ali deščicami. 3. Ruska kapela. Na desni ruska katedrala v Holmu. 4 Poljska katoliška cerkev blizu Lublina. 5. Poljska katoliška cerkev pri Bučacu v Galiciji. 6. Ruska cerkev v Galabju. 7. Vaška ruska cerkev v kijevski guberniji. se lahko ozirajo na cesto, kadar se povrnejo možje, po katerih so v nočeh brez spanja zdihovale. In deci ne bo trebalo se sramovati za mater, ne bo ji trebalo lagati ali kaj za-molčavati, ampak bode lahko očetu junaško povedala, kako je z materjo vestno delila očetove skrbi. O, kako se že veselimo teh dni, ko se nam zopet povrnejo možje, ko se vrnejo k svojim rodbinam, k svojemu delu! Morda nas loči le še par tednov od srečnega trenotka svidenja. Mar dvomite, mile gospodinje, ki danes, ko z letom prihajajo nova dela, klonete pod težo skrbi, da boste tudi teh par tednov junaško prestale? Ali se vam ne zdi, da bo treba napeti vse lastne sile in pritegtiiti k delu vse za delo sposobne roke, da iz svojih domačij ustvarite raj, ki bo može, ko se vrnejo, prijetno presenetil? Beseda „raj" se seveda ne sme razumeti doslovno, zakai v današnjih razmerah človek ne sme preveč zahtevati; a z dobro voljo in s smislom za red se da mnogo napraviti. In možje, ki bodo prišli iz „pekla okopov," bodo gotovo skromni v svojih zahtevah, in s priprostimi sredstvi jim boste napravile popolno srečo. Torej, na delo! Čas hiti in predno se nadejate, se vam vrnejo možje. Glejte da bodo v vašem naročju, v krogu otrok, v čisti, z ničem onečaščeni domačnosti našli svojo srečo, odpočitek in spremembo po dolgem trpljenju! Zahvala mož, ki vas bodo cenili tem bolj, ko vam padejo v naročje in vas — verne družice — vzljubijo z novo ljubeznijo, bo tudi vam najkrasnejše zadoščenje. Snaha. Roman. Angleško spisala Mrs. Hungersdorf. (Dalje.) „To je bilo brez dvoma trdo in krivično," je dejala Mona tiho. Ali medtem, ko je govorila, so njeni prsti krepko oklepali listino, ici naj Nicholasa in ljubeznivo Dorothy zopet osreči. .,Da se vrneva zopet k Ridgevvaju, vas prosim kot poslednjo uslugo, da govorite sami ž njim in ga odslovite. Pošljite ga k meni, vzamem ga s seboj v Avstralijo ter mu dam priliko, da začne novo življenje. Dolžan sem mu to, ker sem ga prvi spravil na kriva pota." »Storiti hočem, kar želite," je odgovorila v nadi, da je sedaj končan njun pogovor. „Pravzaprav mi je všeč, da obdrži Nicholas Rodney Towers," je dejal potem. „Jaz bi ne znal tako dobro predstavljati ve- likega gospoda kakor on. Tudi za to treba posebnega daru, a jaz ga nimam. Razun tega pa ne gojim nikakega sovraštva do njega. * „Čemu bi sploh sovražili kogarkoli izmed rodbine Rodneyeve?'' „Vaš mož me je imenoval tatu! Tega nisem pozabil," je odvrnil mračno in temno- rdeč od jeze. »Na to žalitev bom mislil, dokler bom živ. Lahko mu poveste, da bo moral zaradi te besede umreti, če mu stopim kdaj sam nasproti." „0, ne, ne!" je vzkliknila Mona ter se umaknila nazaj. »Zakaj bi gojili čustvo maščevanja v svojem srcu ? Ali hočete ž njim tudi mene usmrtiti? Izbijte si take misli iz glave in delajte raje dobro." „No, mislim, da ne bom imel dosti prilike, sniti se ž njim. Ostavim namreč kakor hitro mogoče Anglijo. Recite Nicho-lasu, naj si obdrži z drugim tudi naslov. Jaz se ga itak ne bom nikoli posluževal... In sedaj mi ne preostaja drugega, kakor ločiti se od vas." »Ostanite zdravi!" je rekla Mona mehko in mu segla v roko. Držal je njeno roko krepko med svojima. Šele ta hip se je zavedla, da jo ta mož strastno ljubi. Ta zavest je vzbudila v njej toplo sočutje, ki se je kazalo tudi na njenem izrazitem obrazu. „Nocoj ste me imenovali Pavel. Ali se spominjate? Recite mi še enkrat, zadnjikrat tako," je prosil tiho. »Nikoli ne pozabim, kaj sem čutil oni trenotek. Ako boste slišali kdaj kaj dobrega o meni, tedaj vedite, da ste to provzročili vi. Do konca mojega življenja bo kraljevala vaša slika v mojem srcu." »Ostanite zdravi, Pavel 1" je dejala Mona toplo, ginjena vsled njegove bolesti. »Ostanite zdravil" je odgovoril s pridušenim glasom. In nakrat je vzkliknil v strastnem obupu: „Za večno!... O, Mona, obljubite mi, da me ne pozabite in boste prijazno mislili name-" »Obetam vam, in vsak večer bom molila za vas." Moni so solze porosile oči. In potem, še en pogled, in kmalu je izginil med drevesi. Moni je bilo težko pri srcu, a je bila vendar srečna, ker je držala srečo in neodvisnost svojih dragih v svojih rokah. Na povratku je srečala na vrtu Ridge waya. Odkril se je in uljudno pozdravil Mona pa mu je rekla hladno: »Vbodoče vas ne potrebujemo nič več. Vaš novi gospodar, gospod Pavel Rodney vas pričakuje še danes. Glejte, da mu boste zvesteje služili kot nam." Mladenič se je kar zgrbil pod njenim pogledom. Prebledel je, a niti poskusil ni opravičiti se. Lagati pred temi čistimi očmi mu je bilo nemogoče. Hitro se je okrenil in v Rodney Tovversu ga niso videli nikdar več. XXIV. „Kje pa je ostala Mona?" je vprašala Doatie. Stran 300 TEDENSKE SLIKE štev. 26 Laška havbica kalibra 28 cm, ki so jo vzeli naši hrabri vojaki na tirolski fronti. Laška havbica kalibra 28 cm, ki so jo vzeli naši hrabri vojaki na tirolski fronti. Lady Lilian Eatonova je prišla popoldne in se zopet odpeljala. Ura je kazala četrt na štiri, in Violeta je v knjižnici nalivala čaja. „Da, res, kje je Mona?" je vprašal Jack in se ozrl od čaše, ki jo je Violeta pravkar postavila preden. „Mislirt!, da vem, zakaj je izginila," je odgovoril Nelly, ki je imel na kolače velik tek. »Pripovedoval sem ji, da pride danes k nam ,estetikarica', ki nam bo bržčas predavala o novem cerkvenem zvonu v Carevvu. To je izdalo — in utekla je!" „Tudi jaz postanem vselej tako strašno lačna, če moram poslušati lady Lilian," je dejala Doatie sedeča v širokem naslanjaču. „Če bi se tako staroversko ne oblačila in se vedla pametno, bi bila skoraj lepa." Toda nihče ji ni pritrdil. Vse je molčalo. V tem hipu pa je vstopil Geoffrey, ki je bil na dolgem izprehodu, da je mogel mirno razmišljati, kako bo postopal nadalje proti bratrancu. In ozrši se po sobi je vprašal takoj: „Kje pa je Mona?" „To moraš pač ti vedeti I" se je oglasila prvič lady Rodneyeva, ki je doslej le poslušala. »Če ne pride kmalu, ne dobi čaja," je rekla Doatie. „Nelly, nikar tako hitro ne pij!" „Menda se spet izprehaja," je dejala stara lady posmeljivo. »Tako? Za izprehod je zdaj zanjo že prepozno," je odgovoril Geoffrey, ki je mislil na hladni večerni vzduh. „Da, preveč pozno," je pritrdila mati pomembno. »Lepo povedano, zdi se mi popolnoma neprimerno ostajati ob takem času v gozdu, čisto sama ... to se pravi, če je čisto sama ..." Vse je molčalo, in tudi Geoffrey ni odgovoril niti besedice. Morda je bil edini, ki matere ni razumel. Zamislil se je, Nicholas se je igral s svojo verižico in bil videti slabe volje, Jack je prestavil svoj stol k Violeti in se šepetaje jezil na mater, ki ne pusti na Moni niti lasu na miru in Violeta mu je z jedva zadrževano nevoljo odgovorila: »Zares, to je neodpustljivo I" — le stara lady je radovedno opazovala sina Geoffreya ter razmišljala: „Ali je zaljubljeni tepček ^ončno vendarle opazil, da ima tudi njegov malik velike hibe?" Nelly Darling pa je stopil k Geoffreyu, mu položil roko na ramo ter de^al: „Vaša milostiva ne more ničesar storiti, kar bi ne bilo prav." „Kaj pravite?" se je zbudil Geoffrey iz svoje zamišljeno ti. »Kar bi ne bilo prav? O, gotovo, gotovo. Kar stori Mona, je vselej prav! Toda res bi zdaj že morala biti tu; bojim se, da se prehladi." Toika zaupljivost pa je bila stari lady vendarle preveč; seveda njena sovražnost proti snahi je bila tako velika, da je že sama verjela vse. kar je trdila o mladi ženi. „Čisto slep si menda," je dejala ogorčena. No, da, končno — saj je tudi najbolje, da se delaš takega! Toda nam vsem se zdi njeno občevanje s Pavlom zelo netaktno... Ali seveda, pri takih zakonih, kakoršen je tvoj, pač ne more biti nikdar vse, kakor se spodobi ..." »Mama, izjavljam, ti enkrat za vselej...!" je začel Nicholas razburjen, a že ga je prekinil Geoffrey: „Jaz sem v svojem zakonu popolnoma zadovoljen, da, — prav popolnoma srečen," je odgovoril Geoffrey ponosno. »In tudi občevanju svoje žene s Pavlom čisto nič ne ugovarjam." »Čudovito!" se je namrdnila mati. »Zakaj pa ne bi smela Mona govoriti \ z vsakim moškim, če jo to veseli? — Poznam ' jo do dna duše . . . zaupam ji docela, hvala Bogu . . . toda res, boli me, če jo kritiziraš tako krivično! Mona tega ne zasluži." »Popolnoma moje mnenje!" je izjavil z osornim glasom Nicholas. »Tudi ne razumem, čemu spravljaš Monino odsotnost v zvezo baš s Pavlom?" je nadaljeval Geoffrey, ki je ves čas jezno zrl na svojo mater. „To ti rada povem!" je vzkliknila ostro, in njene hudobne oči so se posvetile. „Pred dvema urama je izročil Pavlov sluga moji hišni pismo za — tvojo ženo. Ko ga je prečitala, je vzela takoj klobuk in plašč ter je odšla v — gozd! Tu imaš dvoje dejstev: premisli ju in razumi! Če nočeš ali ne moreš, pa si večji bedak ali trmoglavec, kakor bi človek sploh mogel slutiti." Vsi prisotni so trepetali: ladyno sovraštvo je izbruhnilo kakor vulkan, in njena spletka je dospela do vrhunca. Niti ziniti se ni upal nihče. Mučni molk pa je končno pretrgal tresoči se glasek male Dorothy, ki je vprašala: „Ljuba lady ... ali pa ste res prepričani, da je poslal pismo Pa... tisti...?" »Popolnoma prepričana!" ji je odgovorila bodoča tašča. „Brez dokazov in vzrokov jaz sploh ničesar ne trdim!" Na splošno začudenje se ni Geoffrey niti razžalostil, niti razkačil, niti razburil, da. niti odgovoril ni ničesar, a tudi njegov obraz ni kazal več niti presenečenja niti ogorčenja, nasprotno, na njegovem obrazu je zamigljal nasmeh in izraz zadovoljstva. Položil je svoje roke na hrbet in šel k oknu ter se zazrl venkaj v mrak. In naenkrat je začel tiho požvižgovati priljubljeno pesemco. Vsi štev. 26 TEDENSKE SLIKE Stran 301 Ob fronti na južnem Tirolskem: Razrušeno skladišče. Laški vojni ujetniki s soške fronte. so strmeli, a že se je okrenil ter dejal skoro veselo: „Torej Pavel ji je poslal pismo? • . . In ona je takoj odš a? ... O, o, to je jako važno. Rodney ne pisari brez tehtnega povoda ..." Ali je mogoče, da bi se Avstralec pogajal z Mono zaradi testamenta? je premišljal zase. In spomnil se je, da je Moni obljubil molčati o prizoru, ki se je vršil v knjižnici med njo in Pavlom. Zato ni sedaj povedal ničesar več, nego je le ponovil: ,Ta sestanek bi bil zelo pomenljiv!" __ (Dalje prih.) Nekaj zakonov moči in lepote. (Angleško spisal Prentice Mulford.) (Glej štev. 21.) (Dalje.) Klic mnogih je spočetka vedno šepet. Molitev — želja — prošnja mas je vedno šele skrivno šepetanje. Prvi se komaj drzne zašepetati sosedu v uho — sram ga je, da bi se osmešil! Ampak to le leži globoko utemeljeno v preizkušnji: Vsaka želja, mišljena ali izražena, postavi zaželjeno bliže, in sicer v razmerju k intenzivnosti želje in rastočega števila želečih; ti vodijo duševne funkcije na določena pota; s tem jamejo premikati ono molčečo silo volje, ki, še vedno neopažena od šolske modrosti, pomore željenemu do oblike Tako so se milijoni na tihem želeli hitrejših prometnih sredstev — in para in elektrika ste stopili v službo. Kmalu bo drugo vpraševanje in željenje zahtevalo odgovora in izpolnitve — notranje vpraševanje — notranje željenje; in v teh prvih poskusih približati želje, ki se nam vidijo vizije, resničnosti, bo polno zmot in pogreškov in napak, kakor je bilo v začetku naših tehničnih pridobitev polno železniških nesreč, eksplozij kotlov itd. H Dvoje vrst je naša starost. — Starost našega telesa in starost naše duševnosti. Ta je po neštetih telesih in življenjskih oblikah v milijonih let dozorela do stopinje svoje sedanje zavestnosti in mnogo mladih teles je ponosila liki oblačila. In kar nazivamo „snirt", je samo nesposobnost ohraniti obleko naše telesnosti, naše telo iz vitalnih elementov vedno znova regenerirati. Čim starejša, čim dozorelejša duševnost, tem sposobnejša postane, da obvlada telo — da ga snuje po svoji volji. To spiritualno silo nam 'e moč uporabiti, da postanemo lepi, zdravi in močni in drugim priljubljeni. Po tisti sili moremo, nezavedno, postati grdi, bolni, slabi in odurni; vsaj za to edino življenje; kajti končno se mora vse resorbirati v višje oblike, ako stremi evolucija po pofinjenosti in izpopolnitvi. Ta magična sila so naše misli. In, četudi očem nevidne so vendar prav tako istinite kakor cvetlica, drevo in sad. Misli gneto neprestano naše mišičevje po ritmu kretnje, ki izvira iz bistva značaja. Kdor je odločen, ima drugačen korak nego tisti, ki se obotavlja Neodločen človek ima oprezujočo gesto, kretnjo in način, kadar govori in rabi svoje telo, ki z dolgotrajnim ponavljanjem napravi isto telo neokretno, brezoblično in nepristopno. Udje so podobni črkam v pismu, ki, pisano v hlastnem in negotovem razpoloženju, nudi razblinjeno, pogreškov polno pisavo, dočim hall/2 leta K 6-—, celo leto K 12-—; za Nemčijo: V* 'eta K 4-, 1/2 leta K 8-—celo leto K 16—; za ostalo inozemstvo: celo leto fr. 20—. Za ameriko letno 4 dolarje. Uredništvo in upravništvo Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 10, I.nadstropje Izdajatelj in odgovorni urednik Anton Sterlekar. Tiskarna Dragotin Hribar y Ljubljani.