Slovenci zunaj meja Republike Slovenije
Martina Piko-Rustia*
Otvoritev Muzeja rezijanskih ljudi na Solbici 14. oktobra 2017.	Pogled v Muzej rezijanskih ljudi na Solbici.
Foto: Peter Rustia, 14. 10. 2017.	Foto: Peter Rustia, 14. 10. 2017.
MUZEJ REZIJANSKIH LJUDI Odprtje novih prostorov Muzeja rezijanskih ljudi v Plocovi hiši na Solbici,
14. oktober 2017
132
co o
CnI I
m
O nastajanju muzeja - pogled v preteklost
Kulturno društvo Muzej rezijanskih ljudi je bilo ustanovljeno leta 1995, leta 1998 pa je začelo izvajati svoje dejavnosti z namenom odprtja prve muzejske zbirke v Reziji. Zbirko smo uredili v kraju Ta-za Wurbjaci na Bili, v montažnem objektu, ki je bil zgrajen po potresu leta 1976. Objekt nam je dala na razpolago občinska uprava. Po tragičnem potresu je bilo žal veliko etnografskega gradiva izgubljenega, zato smo začutili potrebo, da zberemo in ohranimo to, kar je ostalo. V sodelovanju z Mladinskim raziskovalnim taborom, ki so ga sestavljali mladi študenti iz Trsta in Gorice ter z raziskovalci in s strokovnjaki, smo po treh pomembnih raziskovalnih taborih v letih 1989, 1994 in 1998 zasnovali prvo idejo o muzeju. Pri teh pomembnih dejavnostih so sodelovali tudi lokalni kulturni delavci in mladi. Leta 1998 smo začeli zbirati etnografsko gradivo, pripravili smo inventar, poskrbeli za restavriranje in pripravili razstave. Že od vsega začetka je bil cilj našega društva obnoviti značilno rezijansko hišo, po možnosti v vasi Solbica, kjer so še danes ohranjeni primeri lokalne arhitekture, ki jih potres leta 1976 ni preveč poškodoval. Ta pomembni cilj smo dosegli februarja 2013 z odkupom Plocove hiše na Solbici. Obnovitvena dela so se začela leta 2015 in uradno končala leta 2017 (Negro 2016).
Ureditev muzeja - Plocova hiša
Plocova hiša je bila zgrajena v 18. stoletju. Te podatke je graditelj navedel v napisu na vrhu vhodnega portala (1756/ ABP/1898/BVP/FF). Med koncem 19. in začetkom 20. stoletja je bila hiša še enkrat spremenjena. V to obdobje sega tudi gradnja vhoda na dvorišče, ki je še danes postavljen v stranskem položaju. Na dvorišče se je vstopalo skozi vhodna vrata, obdana s kamnitim lokom, zgrajenim leta 1898. S popotresno obnovo so zavarovali celotno stavbo, ki je postala potresno varna. Po mnogih letih, ko je bila hiša zapuščena, jo je leta 2013 odkupilo Kulturno društvo Muzej rezijanskih ljudi. Dela za obnovo stare Plocove hiše so bila v dveh delih izvedena med letoma 2015 in 2017. Danes Plocova hiša na zunaj zgleda kot v preteklosti. Na dvorišču je hišica, v kateri je rekonstrukcija hiše/jišpe in spalnice iz prve polovice prejšnjega stoletja. Glavni element kuhinje je gotovo štedilnik iz opeke ali špohert. Okoli štedilnika je postavljeno tradicionalno pohištvo re-zijanske hiše s konca 19. in z začetka 20. stoletja. V spal-nici/canibi so postelja, na kateri je žimnica, sestavljena iz ostankov koruze/perje, zibelka in skrinja. V glavnem delu hiše, v katerem je šest sob, v glavnem s predmeti, shranjenimi v muzejskem depoju, pripravljamo začasne razstave. Tu je tudi arhiv o ustnem izročilu Rezije (glej tudi: Negro in Quaglia 2016: 131-145; Quaglia 2013).
Luigia Negro, turistični tehnik, Zveza slovenskih kulturnih društev, Via Udine 12, 33010 Resia/Rezija, (Udine), Italija; rezija@zskd.eu.
Slovenci zunaj meja Republike Slovenije
Mojca Ravnik
Rezijanska glasba ob otvoritvi Muzeja rezijanskih ljudi na Solbici
14. oktobra 2017.
Foto: Peter Rustia, 14. 10. 2017.
Prva razstava - rezijansko ustno izročilo
Prva začasna razstava je posvečena bogatemu domačemu ustnemu izročilu. Za njeno izvedbo je muzej sodeloval z znanstvenim odborom, ki so ga sestavljali arhitektka Donatella Ruttar, kustosinja Slovenskega multimedialnega okna (SMO) v Špetru, profesor Roberto Dapit, raziskovalec in strokovnjak na področju ustnega izročila ter profesor slovenščine na Univerzi v Vidmu, in dr. Andrej Furlan, etnolog in raziskovalec pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Razstava v štirih prostorih predstavlja naslednje teme: pravljice, pravljičarji in umetnost pravljičarstva, pravljice danes in strokovnjaki ustnega izročila.
V Reziji se je do današnjih dni ohranilo zanimivo ustno izročilo, sestavljeno iz pravljic, legend, ljudskih pesmi in drugih pričevanj. Glavna protagonista pravljic sta lisica/ lisica in volk/uk, nastopajo pa tudi druge živali: zajec/zec, petelin/pitilen, pes/pas, mačka/tuca, medved/midved in številne druge. Posebnost so pripovedovanja, posvečena Dujaku, divjemu bitju, in Dujačesi, njegovi ženi, ter
Dujačesici, njuni hčerki. Druga divja bitja vključujejo tudi Gardinico, katere ime izhaja iz pridevnika gard, grd. Drugi pravljični bitji sta Dardej in Lol kutlec. Dardeja omenjajo še danes, ker je prebivalcem Solbice pomagal, da niso izgubili pašnikov na Žrtu, Lola Kutleca pa se Rezijani spominjajo zaradi njegove moči. Poleg pripovedovanj so zanimiva tudi poimenovanja posameznih pripovednih likov. Med ljudskimi pesmimi moramo omeniti pesmi Sveti sinti Lawdic in Linčica Turkinčica. Prva govori o tem, kako je kralj David v peklu iskal očeta, mater in brate in kako jih je rešil. V drugi pa nastopa madžarski kralj Matjaž, ungarski kraj, ki je iz turškega zapora zbežal s pomočjo Linčice Turkinčice, hčerke turškega sultana, ki je šla za njim in se poročila z njegovim tretjim sinom. Zanimive so tudi pesmi, posvečene Lepi Vidi, ki je v Reziji znana tudi z imenoma Lipa Lina oziroma Lipa Wida. Podobno kot kralj Matjaž tudi Lepa Vida igra ključno vlogo v slovenskem literarnem izročilu. V dolini so še danes zelo znane verske pesmi, kot sta Tičice Arličice in Sveti sint'Antunišec. Druge zgodbe pripovedujejo o neznanem, onostranstvu ter življenju svetnikov, Jezusa in Sv. Petra. Nekoč se je vsaka vas ponašala z odličnimi pripovedoval-kami in pripovedovalci, ki so pripovedi prenašali novim rodovom. Na Solbici je bila najbolj znana pripovedovalka Tina Wjtawa/Valentina Pielich (1900-1984). Risba na zidu hiše kaže prav gospo Tino med pripovanjem. Prisluhniti zgodbam in pravljicam je bilo in je še vedno del našega vsakdanjega življenja. Nekoč so bile za to odgovorne babice, danes pa imamo na voljo knjige in druge sodobne pripomočke. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so na podlagi knjige Zverinice iz Rezije pripravili lutkovno oddajo, ki jo je predvajala slovenska nacionalna televizija. Danes je oddaja na voljo na DVD-ju. V drugi polovici 20. stoletja je študijski center Nediža iz Špetra razpisoval narečni natečaj Moja vas, ki so se ga, tudi s pravljicami v rezijanščini, udeleževali mladi Rezijani. Takrat je Kulturno društvo Rozajanski Dum razpisalo podoben natečaj, s katerim je zbralo več pripovedk. Omenjeno društvo je leta 1998 objavilo knjigo Ta prawa pravica od lisice od Rezia/La vera storia della volpe di Resia, leta 2004 pa publikaciji Ta mala Dujačesa/La ragazzina sel-vaggia in Raccontami una favola z besedili iz domačega ustnega izročila. Slednja publikacija je opremljena tudi s fotografijami starejših Rezijanov fotografinje Lorenzine Di Biasio Nadalawe. Zgodbe se prenašajo tudi po tedenski radijski oddaji Te rozajanski glas, ki jo že trideset 133 oddaja deželni sedež RAI v Trstu. V 90. letih 20. stoletja je društvo Rozajanski Dum prirejalo Teden pripovedk, ki se je dotikal različnih vasi v Reziji. Leta 2011 je Gorska m skupnost Humina, Železne in Kanalske doline s tehniko § animatix izdala DVD Ta rozajanska lisica/Lisica ad Rezie/ o!, Rezijanska lisica/La volpe di Resia. Od leta 2012 pa na g Solbici pripravljajo letno prireditev z besedili in risbami, S ki temeljijo na lokalnem ustnem izročilu.	*
Slovenci zunaj meja Republike Slovenije
Martina Piko-Rustia*
Prve objavljene zgodbe rezijanskega ustnega izročila je v Reziji zbral poljski jezikoslovec Jan Baudouin de Courte-nay (1845-1929), ki je od leta 1873 Rezijo večkrat obiskal. Zgodbe so bile leta 1876 objavljene v knjigi Rez'ja i Rezjani. Slovenski akademik Milko Matičetov (19192014), eden od najpomembnejših evropskih strokovnjakov s področja ustnega izročila, je v šestdesetih letih minulega stoletja objavil številne študije in se udeležil več mednarodnih posvetov, kjer je prikazal rezijansko kulturo mednarodnemu znanstvenemu občinstvu. Med njegove najpomembnejše publikacije o Reziji uvrščamo zbirko ljudskih pesmi Rožice iz Rezije, ki je bila objavljena leta 1972, in knjigo Zverinice iz Rezije iz leta 1973, v kateri je zbral 60 pravljic, v katerih nastopajo divje živali. Pozneje je objavil še druga dela, med drugim tudi Tri lisičice gotrice. S temi temami se že vrsto let ukvarja tudi furlanski profesor Roberto Dapit, ki poučuje na Univerzi v Vidmu in še vedno opravlja raziskave na terenu, objavlja študije in sodeluje pri sestavi znanstvenih publikacij. Med njegovimi najnovejšimi deli naj omenimo zbirko Fiabe resiane/ Rezijanske pravljice/Pravice po rozajanskin s priloženim CD-jem. Leta 2007 je absolventka Cristina Lorenzi z Bile na Univerzi v Vidmu zagovarjala prvo diplomsko nalogo o rezijanskem ustnem izročilu. Velik doprinos k raziskovanju ljudskih pesmi je prispeval profesor Pavle Merku iz Trsta. Raziskovalci ustnih izročil so združeni v društvu International Society for Folk Narrative Research, ki je bilo ustanovljeno leta 1962 v Belgiji (Negro in Quaglia 2016: 157-169; Negro 2018).
Pogled v prihodnost - rezijansko narečje
Od sedemdesetih let 20. stoletja se je, tudi na podlagi Zakona o zaščiti jezikovnih manjšin v Italiji, zvrstilo veliko pobud za ohranjanje rezijanščine. Državni zakoni uvrščajo Rezijo v obmejno območje Dežele Furlanije - Julijske krajine, kjer je zgodovinsko naseljena slovenska manjšina. V Reziji je ohranjeno rezijansko narečje, ki spada v narečno družino slovenskih narečij, sčasoma so se v Reziji razvili štirje rezijanski govori (Negro in Qualigia 2016: 128). Re-zijanščina je genetolingvistično definirana kot narečje slovenskega jezika. Matej Šekli je ugotovil, da rezijanščina zaradi starejših jezikovnih sprememb, ki odražajo diahrono delitev, sodi med severna slovenska narečja, po mlajših jezikovnih pojavih znotraj sinhrone klasifikacije pa se uvršča
v primorsko narečno skupino. V nadaljevanju je bila rezijanščina na podlagi svojih glasovnih značilnosti umeščena v diasistem slovenskega jezika (Šekli 2015: 203). Kulturno društvo Rozajanski Dum je dalo več pobud za ohranjanje in vrednotenje domačega narečja in kulture. Organiziralo je tečaje domače kulture in narečja v šoli (leta 1985 in med letoma 1991 in 2007), narečni natečaj (desetkrat v letih 1984-1997), tečaje pravopisa in slovnice za odrasle (2000-2006). Za tečaje je na podlagi publikacij prof. Hana Steenwijka skrbel predvsem prof. Matej Šekli, nato tudi domačinka Angela Di Lenardo. Društvo izdaja tudi razne publikacije, od leta 2011 ima društvo skupaj z drugimi domačimi kulturnimi ustanovami svojo domačo stran na spletni strani www.rezija.com. Društvo Rozajanski Dum je sodelovalo pri pobudi Rumunimopo nas, ki jo je leta 2000 vodilo turistično društvo Pro Loco. V sklopu pobude so bili natisnjeni plakati z napisom Rumunimo po nas (Govorimo po naše). Pri tej pobudi so sodelovala skoraj vsa rezijanska društva (Negro 2013: 106-107). K ohranjanju domače govorice želi z razstavo in s prireditvami prispevati tudi Muzej rezijanskih ljudi. Muzej je odprt vsak dan od 10.00 do 13.00 ure in od 14.00 do 16.00 ure. Zaprt je za novo leto, veliko noč in božič. V prvem letu, od oktobra lani do septembra 2018, je novi Muzej rezijanskih ljudi obiskalo približno 5.000 obiskovalcev. Lepo vabljeni tudi vi!
Literatura
NEGRO, Luigia: Rezijansko narečje: Prispevek KD Rozajanski Dum k ohranjanju domače slovenske različice. Glasnik SED 53 (1-2), 2013, 106-107.
NEGRO, Luigia: Dwasti lit Muzea tu-w Reziji. Trinkov koledar za Beneške Slovence za leto 2016, 2016, 65-67.
NEGRO, Luigia: Muzej rezijanskih ljudi in arhiv pravljic. Trinkov koledar za Beneške Slovence za leto 2018, 2018, 73-79.
NEGRO, Luigia in Sandro Quaglia: Muzeo od tih rozajanskih judi: Anu secjun pravic. Rezija: Kulturno društvo Muzej rezijanskih ljudi, 2016.
ŠEKLI, Matej: Rezijanščina: Geneolingvistična in sociolingvistična opredelitev. Poznanskie Studia Slawistyczne 8, 2015, 199-213.
QUAGLIA, Sandro: Plocava hiša na Solbici v Reziji. Glasnik SED 53 (1-2), 2013, 157-156.
134
CO
o
CnI
I
m