PRIČEVANJA IZ PRETEKLOSTI
Pisma oziroma vloge in prošnje, naslovljene na Pisateljsko podporno društvo, ki jih tu objavljamo, datirajo iz dvajsetletja 1886 do 1906; vsa imajo sorodno tematiko in so zato naravno zaokrožena celota: prikazujejo socialno bedo ali kar boj za obstanek naših tedanjih pesnikov in pisateljev ter mladih znanstvenikov. Pripadala so zapuščini pesnika, dramatika, prevajalca in urednika prof. Antona Fun-tkar njegova druga žena Marija roj. Sterle jih je pred smrtjo izročila dr. Francu Rodetu. Z njegovo naklonjenostjo smo jih dobili v razvid, jih komentiramo in objavljamo, izvirnike pa prepuščamo rokopisnemu oddelku Nar. in univ. knjižnice.
Prvo pismo z dne 5. julija (Ciril in Metod) 1886 je napisal že v deških letih ohromeli, na sobo in strežbo navezani Josip Cimperman (1847 - 1893), ki je prav tedaj dosegel sorazmerno zrelost v svoji trpko možati, žal tudi formalistično izpiljeni liriki. Preživljal se je z izvirnimi pesmimi, s prevajanjem in kot korektor. Mati mu je umrla dve leti prej, kot bolniku mu je stregla sestra Marica. Med njegove dobrotnike je spadal tudi urednik Ljublj. zvona prof. Fran Leveč. Pismo je napisano z dokaj lepo in čitljivo pisavo, ki pa se ji posebno v podpisu (tresoča se roka) pozna bolezen. V ponovni prošnji, naj bi mu predsednik Podpornega društva poslal svoje fotografije, je čutiti nekaj samoponiževanja od drugih neusmiljeno odvisnega človeka.
131
Blagorodni gospod doktor! ;
Gosp. prof. Leveč mi je pred nekaterimi dnevi prijazno naznanil, da je slavni odbor »Pis. pod. društva« junija meseca dobrodušno ukrenil, nakloniti meni zopet nekaj podpore.
Negotovi moj pisateljski zaslužek daje meni jedva toli kruha, da preživljam sebe in drago mi strežočo sestro, kakor gre, a premnogokrat se tudi navzlic vsi varčnosti oglasi pri nama potreba, kajti sama ne moreva vsemu kaj, zatorej potrebujeva zlasti po materini smrti tuje pomoči, ki terja ali zahteva časih celo še za slabo delo dobrega plačila. i
Sram me je, toda z gosp. prol. Levca dovoljenjem se v tožnih svojih razmerah obračam vendar zaupno \ do Vas, preblagi gospod prvosednik, prose, da dobrotno odredite zvršitev omenjenega ukrepa, na čemer \ se iskreno zahvaljujem.
Da nisem še dobil od Vas tako srčno zaželene Vaše slike, kriva so tega izvestno mnoga opravila Vaša, \ ah zaradi te okolnosti še nikakor ne pokopljem veselega upanja svojega.
V Ljubljani,
na dan sv. Cirila
in Metoda 1886.
S posebnim spoštovanjem Vaš stari čestitelj Cimperman
Drugo pismo manjšega formata nasprotno razodeva roko zdravega mlajšega izobraženca, datira iz 20. novembra istega leta, napisal ga je jezikoslovec in narodopisec, kasnejši graški viniv. prof. Karel Štrekelj (1859-1912). Leta 1884 je bil promoviran, 1885. pa se je habilitiral z razpravama o glasoslovju oziroma oblikoslovju domačega srednjekraškega narečja. Od 1886. dalje je kot privatni docent deset let brezplačno predaval na dunajski univerzi (nastopil je s predavanjem o ruskih bilinah). Od 1887 in že prej se je preživljal kot domači učitelj v družini Colloredo-Mansfeld. Štrekelj Funtka ne prosi za podporo, temveč za posojilo, da bi z njim premostil čas, ko nima dohodkov.
Na Dunaji, 20. nov. 1886.
Čestiti gospod doktor!
Ne zamerite mi, da se drznem nadlegovati Vas se sitno prošnjo, dasi sem Vam popolnoma tuj in neznan. Sila kola lomi, zato upam, da mi to predrznost odpustite.
Lani sem se habilitoval za privatnega docenta slovanske filologije na vseučilišči dunajskem. Ker sem letos moral pričeti svoja predavanja, bil sem prisiljen, popustiti svojo malo privatno službo. Lahko si mislite, da stanje privatnega docenta na iilozoiični lakulteti ni ravno tako, da bi je kdo zavidal: mnogo truda - nobenega plačila. Še bolj žalostno je, če ni nobenega postranskega zaslužka, kakor je ravno sedaj z mano. Kar sem si prihranil novcev, je pošlo in novih virov ni bilo mogoče odpreti. Zato se prisiljen, nerad obračam do Vas, kakor mi je svetoval prijatelj, z vprašanjem in prošnjo, ah bi mi ne mogli posoditi od glavnice »Pisateljskega podpornega društva« 110 goldinarjev, katere bi Vam z obresUmi vred plačeval od januarija počenši v mesečnih obrokih po petnajst goldinarjev. V januariju namreč zopet nastopim svojo službo.
Tej prošnji drznem se pristaviti še drugo, da bi mi namreč blagovolili naznaniti, ali mi prošnjo uslišite ali ne, ker mi je na tem mnogo ležeče.
Z odličnim spoštovanjem ostanem udani_ Vam sluga dr. Karel Štrekelj, privatni docent na vseučilišči, m. Hetzg 6. 11 b.
A''ošnjakov pripis s podpisi:/
Nasvetujem, da se dovoli posojilo 110 goldinarjev, katero se ima vrniti v mesečnih obrokih po 5 (pet) gold. od 1. januarja 1887 naprej.
Dr. Vošnjak Leveč Iv. Hribar A. Raič
Tretja vloga je napisana z modrim svinčnikom na list papirja pisarnišega formata 24. oktobra 1894. Njen avtor je Jakob Alešovec (1842-1901), ljudski pisatelj z zgodovinskimi, sočasnimi in avtobiografskimi snovmi ter šaljivo zbadljiv časnikar, izdajatelj in pisec Brenclja (1869-1885). Neredno bohemsko življenje in izguba vida leta 1885 sta povzročila, da je vse do smrti v ljubljanski hiralnici životaril v bedi in zapuščenosti. V vsebini in slogu prošnje sta zaznavna tožba zaradi popolne revščine, osle-
132
pelosti in bližajočega se konca, a ne brez primesi humorja, ter težnja, da bi pri predsedniku in članih odbora Podpornega društva učinkoval z latinskimi citati in nemškimi verzi.
Slavno Pisateljsko podporno društvo!
Jaz, Jaka Alešovec, p. d. »Brencelj«, sem, kakor je slehernemu izmed gg. odbornikov znano, v takem stanji, da se že drugim, kaj šele samemu sebi smilim. Do zdaj še nisem prosil nobene podpore, čeravno sem edini, ki je potrebuje, ali zdaj mi teče voda v grlo, in to že prav ledena. Nimam nič, ne stanovanja ne obleke ne hrane ~ tako da se res tresem pred zimo. Diogen je imel vsaj svoj sod, a jaz še tega nimam, in ako bi ga imel, ne smel bi ga kam zavaliti.
V prvo treba kake sobice in še prej obleke, da me kak mraz kje ne stisne. »Est periculum in mora!« Zdaj se ne vem drugače vzdrževati ko po podporah, ker brati in pisati ne morem, komaj da bom te vrste dovršil.
Torej prosim hitre in kolikor moči izdatne pomoč/ za obleko in stanovanje. Če mi je slavni odbor kolikaj naklonjen, ne bodi »Fabius cunctator«, inače utegne kak nemški travestik dobiti priliko za stih:
»Und so lag er - eine Leiche eines Morgens da,
nachdem Slov. pis. podp. društvo das bleiche, stille Antlitz sah!«
S tem mishm, da je pojasnjeno vse, česar mogoče še ni vsakemu gg. odbornikov znanega. Nadjajoč se torej najvspešnejšega vspeha te svoje prošnje, sem
z odličnim spoštovanjem Jak. Alešovec,
v Ljubljani, 24./10. 94 pisatelj
Četrto pismo beremo na pisarniški poli modre barve, iz moško odločne in deloma baročne vijugave pisave brž spoznamo roko Antona Aškerca, tedaj mestnega arhivarja in urednika pesniškega dela Ljubljanskega zvona. Avtor Balad in romanc se obrača na predsednika Pisateljskega podpornega društva 19. aprila 1899 »v imenu nekega v skrajni bedi se nahajajočega slov. pisatelja« Dragotina Ketteja, ki umira za jetiko v cukrarni, kjer sta ga prejšnji dan obiskala z Govekarjem. Aškerc označuje Ketteja za odličnega pesnika, prikazuje njegovo resno zdravstveno in socialno stanje ter prosi nujne pomoči, kolikor bo sploh še potrebna (Kette je res čez teden dni že umrl). Pismo se zdi med vsemi, ki jih tu navajamo, najbolj pretresljivo.
Slavno »Pisateljsko podporno društvo«! Velecenjeni gospod predsednik!
Vimenu nekega v skrajni bedi se nahajajočega slov. pisatelja stopam pred Vas z uljudnoj prošnjoj, da mu blagovolite nakloniti čimprej nekaj gmotne pomoči
Tukaj v Ljubljani leži že mesec dnij na smrt bolan mladi in izredno nadarjeni pesnik g. Dragoün Kette (»Mihael Mihajlov«, »Zor«), ki objavlja v »Zvonu« že par let sem svoje krasne lirske pesmi. Zlasti njegovi soneti so tako izvirni, poetično dovršeni, da takšnih izza Prešerna še ni imela naša literatura.
G. Kette je bil enoletni prostovoljec v Trstu, kjer je obolel. Bil je superarbitriran in od vojaške službe odpuščen. Prišedši v Ljubljano, je zbolel še huje. (Ima namreč jetiko - tuberkulozo). Hotel je iti na Dunaj študirat jus, a sedaj ni skoro več upanja, da bo okreval. Z g. Govekarjem sva ga včeraj obiskala. Leži v tako zvani »stari cukerfabriki« na Poljanskem trgu. Žena, pri kateri stanuje, mu lepo streže. In ko sva jo vprašala z Govekarjem, kdo za bolnika plačuje, je rekla, da pride tu in tam kak dober človek, ki mu kaj podari! Starišev nima več. Bogati stric njegov, ki biva v Ilirski Bistrici, ga je zavrgel, ker Kette ni hotel iti v bogoslovje...
To so suha dejstva.
Iz njih razvidite, gospod predsednik, da je g. Kette pomoči, ki je morda ne bo dolgo vžival, nujno potreben, kot talentiran pisatelj pa tudi vreden.
Prosim Vas, da ukrenete, kar spoznate za potrebno. V imenu bolnikovem, ki pa o tej prošnji nič ne ve, se Vam priporočam.
Ljubljana,
dne 19. aprila 99
Ostajem z vsem spoštovanjem udani A. Aškerc, arhivar
(in urednik pesniškega gradiva v »Ljublj. zvonu«).
133
Pri zadnjih dveh dokumentih gre za kratki vlogi Otona Župančiča, tedaj še vedno študenta zemljepisa in zgodovine, zapisani obe na Dunaju s pesnikovo roko, a v različnih letih in zato z različno pisavo na listih pisarniškega papirja. V prvi Župančič prosi za podporo 25. aprila 1900, »ker je v velikih zadregah«. Druga ima datum 21. september 1906, v njej pesnik izjavlja, da je v izpitnem stadiju in bi mu podpora omogočila »storiti zadnji korak do urejenega življenja«. Župančič je v tistih letih v resnici živel v precejšnjem pomanjkanju, saj mu obubožani starši niso mogli prav nič pomagati, sam pa je bil brez službe. Prav tedaj se je namreč zaman potegoval za tajniško mesto pri Slovenski matici, službo domačega učitelja v družini Waldburg pa je dobil šele čez leto dni.
Slavni odbor Pisateljskega podp. društva!
Podpisani udano prosi slavni odbor Pisateljskega podpornega društva denarne podpore, ker je v velikih zadregah. Nadejaje se, da slavni odbor ugodi udani prošnji, bilježi
z odličnim spoštovanjem Oton Zupančič
Na Dunaju, 25. aprila 1900 XVII. Ottakringerstr. 16. I. 3.
Slavni odbor!
Podpisani uljudno prosi slavni odbor, da bi mu dovolil podpore 100 kron. Podpisani končava domače naloge in se pripravlja za ustni izpit v februarju, in upa, da mu slavni odbor slovenskega Pisateljskega podpornega društva omogoči s podporo, storiti zadnji korak do urejenega življenja. Priporočuje se bla-gohotnosti slavnega odbora in zagotavljaje ga svoje hvaležnosti, bilježi
z odličnim spoštovanjem Oton Zupančič
Na Dunaju, 21. 9. 1906. VII. Schlösselg 10. T. 7.
Dve izmed zgornjih pisem oziroma prošenj sta naslovljeni na nekega doktorja, funkcionarja oziroma kar predsednika Pisateljskega podpornega društva. V pripisu k Štrekljevi prošnji beremo imena štirih odbornikov, med njimi na prvem mestu Vošnjakovo. Pisatelj, dramatik, zdravnik, gospodarstvenik in politik dr. Josip Vošnjak je odigral pomembno vlogo že na samem začetku Pisateljskega društva leta 1872. Sestavil je namreč društvena pravila in jih objavil v Slovenskem narodu (med štirimi glavnimi nalogami je bilo vzdrževanje fonda za podpiranje revnih pisateljev). Na ustanovnem shodu pičel mesec zatem, 21. aprila, pa so ga izvolili za društvenega »denarničarja« - blagajnika (J. Vošnjak, Spomini II, 203 si).
Joža  M a h n i č Slovanska knjižnica v Ljubijani i