LETO V. ŠT. 12 (206) / TRST, GORICA ČETRTEK, 30. MARCA 2000 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 ČETRTEK 30. MARCA 2000 m Alojz Tul ZAŠČITNI ZAKON "NA POČITNICAH" Janez Povše PRELOMNI POSEGI JANEZA PAVLA II. Ivan Žerjal SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE 90. LET M ROMANJE V OGLEJ j » 6 S Jože Horvat / intervju JANEZ PODOBNIK OBČNI ZBOR SINDIKATA SLOVENSKE ŠOLE ALI JE BOG OČE IN MATI? Danijel Devetak POMEN KULTURNE TRADICIJE Iva Koršič SSG: IMENITNA SIMFONIJA V DVOJE Erika Jazbar BENEŠKI ARHITEKT IN IZOBRAŽENEC Marko Vuk ZASLUŽNITRENTAR Davorin Devetak OSREDNJA POVEZOVALNA VLOGA SDGZ SRAMOTA! To, česar smo se bali, se je zgodilo. Poslanska zbornica je na predlog predsednika Vio-lanteja spet odložila (koliko je že bilo odlogov!?) razpravo o zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji. Ta naj bi se spet začeta po aprilskih deželnih volitvah, kar pomeni po velikonočnih praznikih, 25. aprilu, 1. maju, referendumu... Ne bomo se na tem mestu spuščali v groteskno ozadje ali bolje izumetničene argumente predsednika parlamenta, da bi spet potisnil naš zaščitni zakon na ne vemo kakšno mesto. Tu si je Violante izmislil celo vrsto razlogov (bolje izgovorov), da se debata o zakonu spet odloži. Tehnično poročilo (ki da ga še ni), namišljeno neskladje med okvirnim manjšinskim zakonom in Masellijevim osnutkom - to so le drobci iz bogate imaginacije tretjega najvišjega predstavnika države (po predsedniku republike in predsedniku senata). To je Violante naredil kljub odločnim protestom ministra za zveze s parlamentom Loiera, predsednice ustavne komisije Rus-so Jervolino in samega poročevalca Masellija. V Italiji bodo 16. aprila deželne in delno upravne volitve. Teh pa ne bo v naši deželi, razen malih izjem. Prav gotovo je v rimskih političnih krogih za odlog razprave o slovenskem manjšinkem zakonu botrovalo tudi volilno dejstvo. Kot že rečeno, bo glavnina volitev v ostalem italijanskem prostoru in ne pri nas. Če bi bile deželne volitve tudi v naši deželi, bi bil odlog vsaj deloma razumljiv, čeprav nikakor opravičljiv. Tako pa sploh ni mogoče govoriti o kakem nestvarnem "razumevanju" za to dejanje. Kaj pa sedaj? Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo. Omenili smo že termine, ki bodo meseca aprila ali maja tako ali drugače pogojevali naš zakon. Pa če pade vlada (v slučaju volilne zmage desnice) in pride do razpusta parlamenta? Vse to je v teoriji -in ne samo - možno. V tem slučaju bi vse skupaj padlo v vodo. Zakon bi moral znova začeti svoj križev pot v novi parlamentarni dobi - kako in kaj pa se ne ve... STR. 2 ANDREJ BRATUŽ ITALICA FIDES Nova odložitev parlamentarne razprave o zakonskem predlogu za zaščito naše slovenske narodne manjšine je seveda še vedno predmet pozornosti naše in tudi vse slovenske javnosti. Zanimivo in tudi pomenljivo je, da je sklep o odložitvi razprave na čas po deželnih volitvah, ki bodo 16. aprila, padel le nekaj dni po prvem uradnem obisku novega slovenskega zunanjega ministra Rupla v Rimu, kjer so mu njegovi italijanski sogovorniki zagotavljali, da za našo zaščito ne bo novih zaprek. Izkazalo pa se je, da te zapreke še obstajajo, kar potrjuje nova prekinitev parlamentarnega postopka. Sicer lahko rečemo, da je zgodovina italijansko-sloven-skih odnosov ali natančneje zgodovina odnosov med italijansko državo in našim slovenskim ljudstvom na las podobna igri mačke z miško, saj se skozi prepletajo neizpolnjene obljube, izigravanja, sprenevedanja in podobno. Pričelo se je že leta 1918, ko je general Carlo Petiti di Rore-to (1862-1933) kot prvi guverner na od Italije zasedenem ozemlju z javnim proglasom zagotovil Slovencem uživanje takšnih pravic, kakršnih niso imeli niti pod Avstrijo. Kaj je bilo z nami Primorci do leta 1945, je znano. Bili smo obsojeni na narodno izginotje, kar z drugimi besedami pomeni rodomor ali genocid. Odnosi med Italijo in Slovenci so se uradno obnovili s podpisom Londonskega sporazuma leta 1954, po katerem se je v Trst vrnila italijanska uprava. Sporazumu je bil priložen Posebni statut, v katerem je bila natančno določena raven zaščite slovenske in italijanske manjšine v obeh conah nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. Vsi predobro vemo, kako je bilo s to pogodbo. Zgodilo se je, da je tržaški sodnik označil Posebni statut za "navaden kos papirja", češ da njegova določila niso sestavni del italijanske notranje ureditve, kar pomeni, da ne obvezujejo nikogar, torej nobene veje oblasti v državi. Italijanski parlament te pogodbe ni ratificiral, saj vlada sploh ni predložila ustreznega ratifikacijskega zakonskega osnutka, kot se dogaja za vse mednarodne listine. Ali ni to izigravanje drugega pogodbenika? Enaindvajset let kasneje (novembra leta 1975) je bil podpisan tako imenovani Osimski sporazum, s katerim sta obe državi (Italija in Jugoslavija) dokončno pravno uredili mejo na bivšem Svobodnem tržaškem ozemlju. Sporazum v uvodnem odstavku in predvsem v svojem 8. členu zagotavlja obema prizadetima manjšinama enako raven zaščite, kot je predvidena v Londonskem memorandumu in njegovem Posebnem s ta tu m. Obe listini sicer prenehata velja-n, a se podpisnici obvezujeta, da bosta državi v okviru svojih notranjih ureditev ohranili veljavnost dosedanjih ukrepov v korist obeh manjšin (slovenske v Italiji in italijanske v Istri). Konec leta 1975 je Slovenijo obiskala kvalificirana delegacija deželne vlade Furlanije-Julijske krajine. Vodil jo je tedanji predsednik Comelli. Delegacija je v Ljubljani sprejela tudi odposlanstvo italijanske manjšine, ki živi na ozemlju Slovenije. Ob tej priložnosti je predsednik Comelli med drugim dejal, da bodo "obe državi in Slovenija ter Furlanija-Julijska krajina v okviru lastnih pristojnosti in z zakonskimi instrumenti znale konkretno urediti tista področja, ki so pomembna za ohranitev in okrepitev jezikovnega, narodnega in kulturnega bogastva obeh manjšin". stran 2 DRAGO LEGIŠA JANEZ PAVEL II. V SVETIH KRAJIH PONIŽNOST IN POGUM Sveti oče Janez Pavel II. seje v nedeljo, 26. t.m., vrnil s svojega odmevnega potovanja v Sveto deželo in za kristjane, Jude in muslimane svete kraje. Svetovna javnost je z res velikim zanimanjem spremljala njegovo potovanje, saj je papež v zadnjih štiridesetih dneh napravil tako velike stvari, kakršnih doslej nismo bili vajeni: poklonil seje muslimanom in Judom, katere je prosil odpuščanja za vse hudo, ki so jim ga bili storili kristjani, Palestincem je posredno priznal pravico do samostojne države, ko jih je obiskal. Gotovo pa je največja zasluga tega velikega poljskega papeža v tem, da je v tretje tisočletje pripeljal Cerkev spravljeno "z brati muslimani" in • "s starejšimi brati Judi", kot sam papež Wojtyla imenuje pripadnike muslimanske in judovske vere. Če k temu dodamo še njegovo nenehno zavzemanje za odpravo krivic, za složnost in mir, za spoštovanje drugačnosti in za globoko spoštovanje prav vsakega človeka, potem imamo pred seboj sliko papeža in Cerkve, kakršnih še do nedavnega nismo poznali: nič več torej neumestnega trium-falizma, temveč skromno spoštovanje evangelijev, ki zahtevajo prav od vsakega kristjana, da živi po Jezusovih besedah. Če smo bili presenečeni nad odprtim in lepim sprejemom, ki gaje bil papež deležen v Jordaniji s strani musli-| manov, potem moramo še z veliko večjim veseljem ugotoviti, da so Janeza Pavla II. z navdušenjem in neprikritim občudovanjem sprejeli v Izraelu, tako daje izraelski predsednik Weizman po obisku svetega očeta v Sveti deželi v izjavi za tisk dejal, da je šlo za zgodovinski dogodek, s katerim je papež naredil veliko dejanje, ker je katoliško Cerkev spravil z Judi in tako zares vstopil v t, etje tisočletje kot eden najvidnejših ver- skih, etičnih in moralnih voditeljev na svetu. Kot vreden Petrov naslednik na čelu Cerkve se je Janez Pavel II. pokazal tudi takrat, ko je globoko in vidno ganjen počasi stopil do Zida žalovanja (na sliki), najsvetejšega kraja vseh Judov na svetu, in je v zidno špranjo po izrazito judovski navadi vtaknil listič, na katerem je bila prošnja prvega moža Cerkve za odpuščanje vsega gorja, ki so ga prizadeli kristjani Judom. Česa takega svet ni še videl in ni bil vajen. To veliko papeževo dejanje je prepričalo tudi najbolj pravoverne Jude, da papež misli s spravo med kristjani in Judi resno, da čisto zares misli, ko nenehno govori, da je za boljšo prihodnost na svetu odločilnega pomena složno zavzemanje treh monoteističnih verstev (muslimani, kristjani injudje) za sožitje, mir in zgledno sobivanje v svetu. STRAN 5 JURIJ PALJK ČETRTEK 30. MARCA 2000 SVET OKROG NAS UŽALJENOST SLOVENSKE MANJŠINE ■V v S 1. STRANI ITALICA... Te in še druge izjave so med drugim odstranile vsakršen dvom o ozemeljskem obsegu zaščite, kar pomeni, da pravico do zaščite ima celotna slovenska manjšina na ozemlju republike Italije. Zadeva pa se je v Rimu kmalu začela krhati, saj je zakonski osnutek, ki gaje pripravila vlada za ratifikacijo Osimskega sporazuma v parlamentu, popolnoma prezrl obveze do slovenske manjšine. Poslan-skazbornicaje sporazum potrdila decembra leta 1976 in ob tej priložnosti le odobrila resolucijo, ki med drugim obvezuje vlado, da "pripravi primerne instrumente, ki naj zajamčijo popolno enakopravnost, svobodni razvoj in globalno zaščito slovenske manjšine v deželi Furlaniji-Julijski krajini". Senat je Osimsko po- godbo odobril na začetku leta 1977, s čimer je dokončno postala veljavna. Toda od leta I977 do danes je poteklo že celih 23 let in mi še čakamo na izpolnitev obljub ter podpisanih mednarodnih obvez! Iz zgodovine odnosov med Grki in Rimljani vemo, kako so prvi za Rimljane veljali za nezanesljive ljudi, za ljudi torej, ki jim ne moreš zaupati, da bodo držali dano besedo. Odtod tudi znani rek "graeca fides" in tudi znani izrek "Ti-meo Danaos et dona feren-tes“ (Bojim se Grkov, četudi prinašajo darove). Ali ne bi glede na pravkar opisano zgodovino odnosov med italijansko državo in Slovenci lahko povsem upravičeno namesto "graeca" napisali 'itali-ca fides"? Ker smo že pri latinskih izrekih, napišimo še tega: "Quousque, tandem?" (Doklej, torej?). S 1. STRANI SRAMOTA! Pri vsem tem je treba poudariti, da ima tudi Slovenija svoje naloge in odgovornosti. Sicer pa je že od strani slovenske stranke (SSk) padel zelo umesten in aktualen predlog o internacionalizaciji celotnega vprašanja. To lahko uradno naredi najprej sama republika Slovenija, kot nekoč Avstrija za svojo manjšino v Južnem Tirolu. Danes se uradno Slovenija sicer o tem zelo previdno izraža. V neki izjavi npr. zunanje ministrstvo v Ljubljani komentira, da še upa na skorajšnji vpis na dnevni red parlamenta, kar da bi bilo že pozitivno dejstvo. Ampak, ali ni bil slovenski zakon že stokrat na dnevnem redu? Ali naj živimo od diplomatskega upanja?! Če postopka za internacionalizacijo ne stori uradna Slovenija, lahko to v nekem smislu opravi tudi manjšina sama. To pa predvsem s tem, da se o-brne na ustrezne evropske ustanove, kot so evropski parlament, Evropski svet, evropsko sodišče v Luksemburgu itd. V javnost je med drugim že prišla tudi vest, da se je neka nevladna organizacija v matični domovini že obrnila na ZDA, Veliko Britanijo in še druge države, ki so bile med podpisnicami mirovne pogodbe z Italijo, da posredujejo v zadevi. Že smo nekoč omenili, da so marsikdaj države v delikatnih trenutkih v odnosih s kako državo odpoklicale svoje ambasadorje v domovino. To bi lahko res bil vsaj eden od signalov, s katerimi bi Slovenija močneje nastopila pred Rimom. V zadnjem času je to npr. naredil Izrael z odpoklicem svojega veleposlanika na Dunaju ob Haiderjevem vstopu v avstrijsko vlado. Zato bi morala Slovenija tu zarožljati... To vsekakor ni v čast državi, ki se ponaša z dolgoletno demokratično in evropsko tradicijo. Med pripadniki slovenske manjšine v Italiji bi lahko razpisali stavo o tem, kdaj in kako se bo zaključila zgodba o parlamentarnem postopku zaščitnega zakona v mandatni dobi levosredinske vladne naveze v senci prejšnje Oljke. Zadeva vedno bolj zado-biva obrise burke v značilnem slogu italijanske tradicije. Že pred časom smo namreč na tem mestu zapisali, da se nič več ne čudimo stalnemu prelaganju parlamentarne razprave in da moramo pričakovati vsemogoče zaplete in razprave. Zadnji dogodki so znani. Po nedavnem obisku novega slovenskega zunanjega ministra Rupla v Rimu in imenovanja valdostanskega poslanca Caverija za podtajnika v vladi za vprašanja dežel in jezikovnih manjšin je kazalo, da bo le prevladala politična doslednost in se bo parlament lotil odobritve zakona, četudi po obrokih, še pred deželnimi volitvami 16. aprila. Pojavnih napovedih bi se to moralo zgoditi na seji poslanske zbornice minulega 16. marca, za katero je bil že pripravljen dnevni red: obravnava zaščitnega zakona naj bi se začela takoj za točko o "evropski direktivi o uporabi maščob pri izdelovanju čokolade..." Predsednik Vio-lante pa je nepričakovano predlagal, da se točka o zaščitnem zakonu prenese na čas po deželnih volitvah, se pravi tam nekje po 20. aprilu. Velika večina prisotnih poslancev, vključno onih Pola svoboščin, je ta predlog sprejela. Resnici na ljubo moramo povedati, da sta odložitvi jav- ZAŠČITNI ZAKON NA "POČITNICAH'1 ALOJZ TUL no nasprotovala tako poročevalec Maselli kot predsednica odbora devetih za usklajevanje zaščitnega besedila poslanka Jervolinova. OGORČENOST IN UŽALJENOST MANJŠINE To je pri slovenski manjšini povzročilo hudo zaskrbljenost in moralno užaljenost, kajti več kot enomesečna odložitev prinaša s sabo veliko tveganje, ali se bo postopek sploh redno nadaljeval in pozitivno zaključil. Poleg časovne stiske bo na delovanje vlade in parlamenta gotovo vplival izid aprilskih volitev v petnajstih deželah z navadnim statutom. Manjšinske organi zacije civilne družbe in politične komponente v tem času dajejo duška razočaranju in se sprašujejo, kaj storiti. Iz njihovih izjav izhaja, daje treba vsekakor pokazati odločnost in temu ustrezno nekaj ukreniti. Izjemo predstavlja slovenska komponenta Levih demokratov, ki se postavlja v vlogo gasilcev omenjene o-gorčenosti v manjšini, češ da "eklatantnih akcij ne potrebujemo". Ob tem zadnjem zastoju se nujno moramo vprašati, kateri so resnični vzroki za tako razburljiv potek parlamentarnega postopka v zvezi z zaščito slovenske manjšine v Italiji. Ni težko jih izluščiti, kajti iz celotnega dogajanja izhaja, da sedanja levosredinska vladna koalicija sama pri sebi ni trdno odločena odobriti zaščitni zakon za vsako ceno. Odtod stalno zavlačevanje in odlaganje, kakor da bi šlo za usodo države, ne pa za ukrep v prid neke že močno ošiblje-ne narodne manjšine. V bistvu gre namreč za apliciranje splošno priznanih človekovih pravic na konkretne primere v duhu evropskih standardov. V primeru slovenske manjšine v Italiji gre za anahronističen in neutemeljen politični odpor, ki se pri nas ob tako imenovani "vzhodni meji" že dolgo umetno vzdržuje s sklicevanjem na tragične medvojne in povojne dogodke. V resnici gre za staro zasidranost o odklanjanju slovanskega sveta v nacionalističnem ključu, in to navzlic neizbežnemu procesu odpravljanja državnih meja v okviru snujoče se Evrope, gospodarske integracije in globalizacije. Središče teh nacionalističnih krogov in njihovih pomožnih organizacij je, kot znano, ravno Trst. Ni slučaj, daje njihov vidni glasnik znani tržaški poslanec Nacionalnega zavezništva. NEUSKLAJENOST V MANJŠINI Po drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da se je slovenska manjšina sama znašla razdvojena, potem ko so se vse njene komponente predhodno dogovorile za skupno zakonsko besedilo. Dalje ni nobena skrivnost, da sta vladnemu poročevalcu Ma-selliju pomagala oblikovati "poenoteno" besedilo vidna slovenska predstavnika levičarskih strank in ga nato predstavila drugim manjšinskim komponentam kot največji možni dosežek v sedanjih razmerah, ki ga zato ne gre bistveno spreminjati oziroma dopolnjevati. Tudi znano srečanje med Finijem in Violan-tejem pred dvema letoma v Trstu naj bi pripomoglo k o-miljenju nasprotovanja desničarjev zaščitnemu zakonu. Že omenjena predstavnika levice sta v polemiki z drugimi manjšinskimi komponentami nasprotovala temu, da bi manjšina spodbujala Slovenijo k odločnejšemu zavzemanju za zaščito, češ da "je resna napaka postavljati manjšino kot talca v pasivno odvisnost od medsebojnih odnosov dveh držav" (Novo Delo 26.6.99) oziroma klicati na pomoč "mamico iz Ljubljane" (Novi Matajur27.7.99). Kljub temu sta 6. marca tekla v Ljubljano v okviru skupnega manjšinskega zastopstva prosit zunanjega ministra republike Slovenije, naj se ob obisku v Rimu odločno zavzame za sprejem zaščitnega zakona. Razvoj dogodkov je pokazal, da je bila stalna zaskrbljenost manjšinskih krogov tako glede vsebine zakona kot politične volje odgovornih v državi, da ga parlament odobri, upravičena in stvarna. Po vsem, kar se je doslej dogajalo, manjšini očitno ne ostane drugega, kot da odslej verjame le v dejanja. POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE SSk ZA RABO SLOVENŠČINE Deželno tajništvo SSk je poslalo na ministrstva za notranje zadeve, deželna vprašanja in zdravstvo ter na deželno odborništvo za zdravstvo zahtevo, da se za področja, kjer živijo priznane etnične manjšine, pripravijo dvojezična volilna potrdila za referendume 21. maja in privoljenja za odstop telesnih organov po smrti, ki jih bodo delili z volilnimi potrdili. Za F-Jk pridejo v poštev slovenščina, furlanščina in nemščina. SSk meni, da bi se morala omenjena dvojezična potrdila in obrazci razdeliti v 35 občinah naše dežele, kjer so prisotni Slovenci (šestobčin naTrža-škem, osem na Goriškem in 21 v videmski pokrajini). Zahteva SSk temelji na 6. čl. ustave, 8. čl. Osimske pogodbe ter številnih razsodbah o pravici do rabe slovenščine. Odgovorne oblasti imajo možnost, da z upoštevanjem o-menjenih določil izkažejo spoštovanje temeljnih pravic narodnih manjšin. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0 481 533177 F A X 0481 536978 E-MAIL novigIas^tmedia.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO S TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽEN1A PERIODIČNEGA TISKA V ITALIII - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, p(3 INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU PRELOMNI POSEGI JANEZA PAVLA II. V zadnjem času je papež Janez Pavel II. opravil dvoje epohalnih dejanj. Najprej o-pravičilo kristjanov Bogu za vse, kar je bilo v preteklosti zmotno in nasilno, nato pa še potovanje v Sveto deželo z željo po spravi z vsemi osrednjimi verami v Jeruzalemu. V prvem primeru je papež slej ko prej začutil veliko nevarnost, pred katero ni varen nihče, in sicer v prevelikem človekovem prepričanju v lastno nezmotljivost ali celo popolnost. Nezmotljivost in občutek popolnosti namreč vidita krivdo le v drugih, takšna miselnost pa ne more prispevati k ustvarjanju novega sveta, v katerem se človeštvo z vsemi svojimi različnostmi vse hitreje prepleta v eno samo družino. To nevarnost je mogoče oprijemljivo dokazati na dogodkih preteklosti, zato je papež s svojim opravičilom pokazal na dokazane primere zmote ter iz njih izvirajoče sovražnosti. Pri veri se je mogoče sklicevati na Boga in ga imeti v zakupu, s čimer zmota naj ne bi bila zmota, krivica naj ne bi bila krivica. Dejstvo je, da je le Bog popoln in nezmotljiv, ker je izvir in poosebljeno večno delovanje ljubezni, ker še ni nikomur storil nič žalega in ker ne potrebuje krutosti za dosego svojih ciljev. Prav je, da se zato človek zaveda, da, kadar dela bližnjemu slabo, to zagotovo ni Bog. Potovanje v Sveto deželo je tako kot o-pravičilo za zmote v preteklosti enako epohalno. Ni mogoče mimo iztrebljanja Judov v drugi svetovni vojni, naroda, ki je postal klavna žrtev za nakopičeno sovraštvo tedaj razvitega sveta in njegovega prepričanja v lastno popolnost. Judov je razmeroma malo, zato se niso mogli braniti, to pa ne velja za muslimane dandanes, ki so v veliki meri postali del razvitega sveta in brez složnega sobivanja z njimi ni mogoče računati na mir v tem tisočletju, prav tako pa jih ni mogoče spremeniti v krivce in žrtve. Janez Pavel II. je to nevarnost začutil, zato je pokazal tisto pot naše prihodnosti, ki ne bo pot zmote, sovraštva in nasilja. V tem smislu je nujno v večji meri upoštevati Boga in se zavedati nevarnosti, če bi videli popolnost v sebi. Prav ta nevarnost je naš največji sovražnik, saj nam preprečuje, da bi se zares vživeli v drugačnega od nas in se z njim zbližali. Brez zbližanja z drugačnimi se bodo v nas že tolikokrat v preteklosti nakopičili presodki in strahovi, od tu pa že ni več daleč do nestrpnosti in nasilja. Vse to velja za vse ljudi in vse vere tega sveta. Kako utemeljeno je epohalno papeževo poslanstvo, med drugim priča televizijska oddaja, ki je pred nedavnim soočila italijansko javnost s tukaj živečimi muslimani. V predstavnikih naše civilizacije je bilo toliko nezavednega rasizma in vzvišenosti, da je človeka upravičeno obšel strah. Papeževa sedanja velika dejanja torej še kako izhajajo iz problematičnih nagibov današnjega sveta in vseh nas v njem. AKTUALNO INTERVJU / JANEZ PODOBNIK ZA NOVO POLITIČNO PODOBO SLOVENIJE JOŽE HORVAT Gospod Podobnik, je združitev ljudske stranke in krščanskih demokratov tako rekoč že dejstvo? Govorim lahko predvsem z vidika SLS. Naša stranka je iskreno in s političnim preudarkom, da gre za ze- lo resen in naporen proces, storila vse, da bo 15. aprila prišlo do združitve obeh strank - v nov politični subjekt, ki bo desnosredinsko usmerjen in bo po mojem trdnem prepričanju preoblikoval politično podobo Slovenije za daljše obdobje. Prepričan sem, da je podobno stališče tudi pri SKD. Skeptiki kljub temu pravijo, da še ni povsem zanesljivo, da bo na omenjeni dan prišlo do združitve. Takih v naši stranki ni. Treba pa je povedati, da slovenski medijski prostor, še posebej politični dnevniki in elektronski mediji niso delovali v prid temu procesu. Seveda mediji oblikujejo javno mnenje in tudi pričakovanja ljudi - toda zanimivo je tole: slovenski vplivni mediji so že nekajkrat naredili križ čez združevanje, ki pa seje vendarle nadaljevalo, in mediji so šele v zadnjem času začeli iskati drugačne [fzla?.e tc8a dogajanja. Tako v prihodnjih dneh pričakujem poglobljeni °mer|tarje in analize o tem, kaj združevanje pomeni za naš politični prostor. Res pa je, da je v tem času bilo nekaj neznank, recimo, kakšno bo novo ime, vprašanje o vodenju stranke, njene organizacije, različ-nega položaja obeh strank, saj je e-na v opoziciji, druga v vladi. O rešitvah teh zadev tečejo v teh dneh najbolj intenzivni pogovori. Kaj je ta hip še najbolj sporno: novo ime stranke - ali kako do novega predsednika? Mislim, da ime ni sporno. Pri i-menu nove stranke je po mojem treba upoštevati dejstvo, da se združujeta dve samostojni politični stranki, da pa obe pristajata na navezavo ali pozitivni vzgib, ki izhaja iz zgodovinske slovenske ljudske stranke oz. vsega pozitivnega, kar je prinašala v slovenski politični prostor. Zato mislim, da bi bila ena izmed možnih dobrih rešitev, če bi se nova stranka imenovala "SKD in SLS -Slovenska ljudska stranka". Je pa še nekaj drugih predlogov. Zelo pomembno je seveda vprašanje vodstva nove stranke. V zvezi s tem bom izrazil osebno mnenje, ki pa je pravzaprav tudi mnenje naše stranke, da bi namreč bilo politično modro, če bi se obe stranki oz. njuni vodstvi odločili in skupaj predlagali novo povezovalno osebnost, človeka z velikim ugledom v Sloveniji, tudi s politično karizmo, istočasno pa bi sedanji vodstvi, še posebej oba predsednika, enotno podprla to tretjo osebnost. Odprt pa je še način izvolitve; vSLS menimo, daje treba najti takega, ki bo primerljiv evropski poučni tradiciji in ne bo zahteval ve-'ikih finančnih sredstev. Najustrez-oejši bi za to bil kongres. Kot se ve, Pa vodstvo SKD še vedno meni, da bi o tem povprašali članstvo obeh strank. V SLS tega sicer v principu oe zavračamo, predlagamo pa tehten premislek. Mnogi so prepričani, da je združevanje Slovenske ljudske stranke (SLS) in slovenskih krščanskih demokratov (SKD) najpomembnejši politični proces teh tednov. Če se bo združitev posrečila - kar je skoraj zanesljivo -, bo gotovo imela velike posledice za Slovenijo. O tem združevanju smo se pogovarjali s predsednikom slovenskega državnega zbora in predsednikom programskega sveta SLS Janezom Podobnikom, tudi sicer enim najvidnejših politikov pomladnega prizorišča v Sloveniji. Kot voditelja nove stranke se omenja ime Franceta Arharja, sedanjega guvernerja Banke Slovenije. Bi Arhar bil za vas sprejemljiv? Rad bi bil kar najbolj korekten do guvernerja Banke Slovenije dr. Arharja, saj zelo spoštujem njegovo delo, njega kot človeka in kot uglednega strokovnjaka, ki je sinonim za stabilnost slovenskega tolarja in je tudi sicer verodostojen - po mojem bi bil odlična rešitev za vodenje nove stranke, vendar tega vprašanja v ničemer ne bi rad prejudiciral. Omenili ste združeni stranki kot novo stranko. Ta torej ne bi bila preprosto sestavljena iz dveh strank? Slo bo za novo, proevropsko, in ob tem za slovenstvo afirmativno usmerjeno stranko, za nov politični subjekt, ki bo imel novo vodstvo in tudi nov program, ki ga napolnjujejo vsebinske, človeške, kadrovske novosti pa tudi programska in politična dediščina dosedanjih strank. To bo stranka, ki bo na novo ustvarjala politične pogodbe in zavezništva. Zanjo bo torej do neke mere treba najti tudi nove kadre? Predvsem je treba slediti klasični maksimi, ki velja za politično delo, da se ne smeš nikomur odpovedati in vsakomur najti mesto, kjer je lahko najbolj ustvarjalen. In če je kje moč nove stranke, je v tem, da bo k sodelovanju znova povabila sposobne Slovenke in Slovence, ki so se morda v zadnjih letih razočarali ali so se umaknili v zasebnost. Ob njih pa je, razumljivo, še vedno veliko mest za dosedanje aktivne člane obeh strank, še posebej članov vodstev. Se pravi, da je program nove stranke tisto, kar je najmanj sporno - oziroma je že izoblikovan? S tem vprašanjem sem se skupaj z Andrejem Umkom veliko u-kvarjal in lahko rečem, da so programske usmeritve nove stranke pokazale veliko stopnjo soglasja o-beh strank, kar še zlasti velja za preambulo programa, ki se sedaj dokončuje v zadnji redakciji. To ne bo "klasičen", dolg program, ampak bolj operativne narave, iz katere bo izšla zaveza, da nova stranka in novo vodstvo zelo hitro oblikujeta predvolilni program. Vaši ministri bodo pred združitvijo predvidoma odšli iz vlade. Nekateri menijo, da bi to utegnilo škodovati ali zavreti približevanje Slovenije Evropski zvezi, za kar si zelo prizadeva. SLS je znana po tem, da je svoje odločitve vedno dobro premislila. Kot je znano, je kolegom iz SKD odsvetovala, da bi zahtevali predčasni odhod ministrov SLS iz vlade. Ker pa je bilo to postavljeno kot pogoj za združevanje, smo ga nazadnje sprejeli, saj se zavedamo, daje sama odločitev za združevanje v novo stranko mnogo bolj daljnosežnega pomena kot morda še nekaj mesečno sodelovanje v sedanji vladi, v kateri pa je SLS uspelo marsikaj doseči, v njej pa je pustila tudi svoj pečat. Sprejeli pa smo sklep, da naj bo odhod naših ministrov tak, da bi čim manj neugodno vplival na delovanje državnih institucij. Kot predsednik državnega zbora lahko rečem, da bom storil vse, da bo delo parlamenta predvsem pri sprejemanju zakonodaje za pridruževanje EU potekalo nemoteno. Pri tem pa se bo pokazala tudi politična zrelost parlamentarnih strank ter zmožnost razločevanja med tem, kaj je volilna tema, in kaj področja, ki morajo funkcionirati ne glede na volitve. Vi kot predsednik parlamenta ostanete do izteka mandata? Kot veste, sem bil na to funkcijo izvoljen nekaj mesecev prej, preden je bilo znano, kakšna bo nova vladna koalicija. Če pa bi kdorkoli ocenil, da nisem več primeren za vodenje državnega zbora, in sprožil postopek za mojo zamenjavo, bo postopek speljan po določilih poslovnika. A zaenkrat bom zelo odgovorno in resno opravljal svojo funkcijo, saj mislim, da se bo izkazalo, da je zelo pomembno, da parlament c-hrani svojo stabilnost in intenzivno opravlja svojo zakonodajno vlogo. Takoj po združitvenem kongresu sredi prihodnjega meseca boste, kot je predvideno, sklenili zvezo z Janševimi socialdemokrati in ustanovili koalicijo Slovenija. Kakšen dogodek bo to? Mislim, daje o tem že pripravljen poseben protokol. Važno je, da nova stranka prispeva nov impulz, postane kreator te koalicije. A večina zadev je glede tega že dogovorjenih in najbrž ne bo kakšnih zapletov. Se pri tem ne zastavlja vprašanje, kdo bo to koalicijo vodil? Zelo jasno imamo zapisano, kako se določi vodja. To bo dogovor. Mislim pa, daje 10-letnazgodovina naše samostojne države pokazala, da se je tega treba lotiti zelo pozorno in občutljivo. Prav pri vprašanju vodenja koalicije je zelo pomembno, da se najde osebnost, ob kateri se bodo vsi subjekti koalicije čutili enakopravne partnerje, zato upam, da bo sprejeta rešitev, ki bo to upoštevala. To bo največje jamstvo njene trdnosti. Predvidevate, da bo združena stranka tista stranka, ki se bo številu glasov na volitvah lahko primerjala z liberalno demokracijo (LDS) in socialdemokrati (SDS)? Nedavna javnomnenjska raziskava v Dne vniku je potrdila raziskave, ki smo jih opravili tudi pri naši stranki. Te pa so potrdile sodbo, da bo nova stranka zanesljivo tekmovala za prvo mesto, na desnosredinskem prostoru pa bo sploh najmočnejša. Zelo pomembno je, da se zavedamo dejstva, da se pripravljamo na večinski volilni sistem. V njegovem okviru pa niti ni najvažnejše, kdo bo najmočnejši. Odločilna je politična motivacija in zmerna sredinska usmeritev, ki zna nagovoriti zelo širok krog volilcev. Zame je ključno, ali bo nova stranka v desnosredinski politični prostor prinesla tisto širino in prepoznavnost, da bo na letošnjih volitvah lahko zmagal. Sam menim, da bo to lahko prinesla. Ali ni v navadi, da vodstveno osebnost neke koalicije prispeva najmočnejša stranka koalicije? Ne bi v tem primeru lahko tu prišlo do problemov, saj je zdaj videti, kot da je vodja koalicije vodja SDS? Vztrajam pri svojem: modrost tistih, ki bodo vodili posamezne stranke, jih zavezuje, da poiščejo najboljše rešitve. Seveda pa v Sloveniji ni veliko osebnosti, ki bi lahko bile kompetentne za tak položaj. Kako po vaši sodbi združevanje vpliva na stranke na "drugi strani", na t.i. levici? Dogajajo se premiki, ki pa so mnogo bolj, kot so bili tisti pri nas, skriti pred očmi javnosti. Večinski sistem, v katerega stopamo, in istočasno združevanje na konservativnem polu slovenske politike, levi prostor izzivajo in silijo k ukrepanju. Rešitev je več, zelo pa je pomembno, kakšno vlogo bo v teh procesih odigral sedanji predsednik LDS dr. Janez Drnovšek. Mislim, da se je odločil za zelo modro potezo in je svojo politično usmeritev nekoliko prestavil v smer sredine. To je naložba za prihodnost. V zvezi s programom nove stranke bi bilo zanimivo izvedeti, kakšen bo pogled nove stranke na vprašanja Slovencev v zamejstvu in zdomstvu? Združena stranka bo nadaljevala tradicijo obeh strank, ki sta obe imeli zelo odprto in naklonjeno sta- lišče do zamejstva, kar je bilo z naklonjenostjo sprejeto med Slovenci onstran meje. Ne glede na to, da stopamo v procese pridruževanja EU - ali pa ravno zato je toliko pomembneje, da imamo z zamejstvom, kjer je avtohtona slovenska manjšina, razvite gospodarske, znanstvene, kulturne, raziskovalne, športne in druge povezave. Nova stranka bo gotovo nadaljevala s to usmeritvijo, pri tem pa je treba še bolj okrepiti vlogo urada pri zunanjem ministrstvu, ki pokriva to področje. Veliko delo je prav tako opravila ustrezna državnozborska komisija, seveda pa je zelo pomembno, da se nadaljujejo procesi zbliževanja političnih institucij pri samih Slovencih v zamejstvu. Ta proces njihovega sodelovanja je okrepil tudi pozicije slovenske države, ko z najvišjimi predstavniki sosednjih držav odpira ta vprašanja. Moram povedati, da imam kot predsednik državnega zbora zelo dobre in korektne stike z vsemi predsedniki parlamentov vseh štirih sosednjih držav in je v stikih z njimi vprašanje slovenske manjšine vedno izpostavljeno. Toda najbrž ste že sami zaznali, da so mnogi Slovenci v zamejstvu zelo nezadovoljni s sedanjo uradno politiko Slovenije do njih kot manjšine. Ni zaželenega skupnega kulturnega ne skupnega medijskega prostora, asimilacija napreduje hitreje kot kdaj prej. Ne bi bili za vse to in še kaj potrebni novi pristopi? Vsekakor. Predvsem zdaj, ko smo pred vrati EU, ni mogoče zavreči ideje o skupnem slovenskem kulturnem prostoru, čeprav bi zanjo lahko našli drugo ime. Sicer pa smo tudi v matici pred skrb zbujajočimi demografskimi trendi, ki niso neznani tudi našim rojakom v zamejstvu. Gre za biološko moč, ki tudi tukaj žal peša. Ne eni strani gre torej za vprašanje biološke moči Slovencev kot naroda, na drugi pa politične modrosti pri sprejemanju ukrepov za manjšinsko varstvo. V tej zvezi bi rad izrazil veliko razočaranje nad tem, da italijanska poslanska zbornica in italijanska politika, ki sta imeli polna usta obljub, da bosta izpolnili zgodovinsko dolžnost, se pravi sprejeli zaščitni zakon za Slovence, tudi tokrat nista našli poti za njegov sprejem, temveč preložili obravnavo te teme zaradi argumenta prihajajočih deželnih volitev. A vztrajati moramo, da se zakon sprejme. To je politična dimenzija problema - obstaja pa tudi kulturna, ki je v naši podpori za ohranitev slovenskega jezika, slovenskih šol, stikov na področju znanosti in seveda gospodarstva. To podporo bo treba okrepiti tudi zaradi vstopa v EU, kjer bomo po dolgih stoletjih prvič imeli možnost, da zaživimo kot narodna celota v skupnem prostoru. Če bomo vanj prišli gospodarsko, jezikovno, kulturno itd. oslabljeni, povrh pa biološko u-pehani, bo naše soočenje z Evropo težko in kruto. Imate veliko stikov s tujino: kako tujci nazorsko sorodne opcije gledajo na združevanje obeh strank? Na kratko, poudarjajo, da je to zgodovinska odločitev. Da gre v Evropi za soočenje dveh konceptov, za socialdemokratskega oziroma socialističnega in konservativnega, ljudsko krščanskega - in t.i. tretja pot 'je samo v tem, kako učinkovito ali modro se prvi ali drugi model uspe sredinsko uveljaviti in na volitvah prepričati več kot polovico volilcev. 3 ČETRTEK 30. MARCA 2000 4 ČETRTEK 30. MARCA 2000 SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA ITU RG IČN EM LETU B ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL | ^ pQSTNA N£DELJA "Gospod, Bog njihovih očetov" (2Krn 36, IS) "Zapojte nam katero sionskih pesmi." (Ps 137, 3) "Čezmerno bogastvo svoje milosti" (Ef 2, 7) "Bog je namreč svet tako vzljubil..." (Jn 3, 16) Evangelist Janez v svojih spisih, zlasti v evangeliju, uporablja besede, kot so: življenje, luč, tema, vera, spoznanje, svet, ime, mesto, veličastvo aii slava, milost, resnica, postava, pričevanje idr. Vse te besede imajo globok pomen. Judje v Jezusovem času so tako govorico veliko bolje razumeli kot mi danes. A ne v celoti. Tako smo še posebej mi prisiljeni k razmisleku. Današnji Janezov evangeljski odlomek nam poroča o možu, ki se je imenoval Nikodem; bil je član velikega zbora, prvak med Judi (Jn 3, 2). Ta imenitna oseba je pa bila pravi bojazljivec. Zato pride kjezusu ponoči, da bi ga nihče ne opazil. Občuduje učitelja Jezusa, a se ne mara izpostaviti. Takih primerov je veli ko. V časih preganjanja vere nimamo samo pogumne mučence, marveč maso, ki se rada potuhne. Nekje je babica prinesla zgodaj zjutraj v cerkev, ki jo je hitro zaprla, fantiča, ki je bil zelo skrbno zavit, da ga na prvi pogled ni bilo mogoče zaznati. Prosila meje, naj bi bil za krstnega botra skupaj z ''mežnarjem11. Njegovi starši si niso namreč upali v cerkev iz strahu, da bi bili zaradi krsta otroka ob službo, želeli pa so krst otroka. Neki matičar je nekoč dejal župniku: "Vaši prihajajo k nam podnevi, naši k vam pa ponoči". Veliko kristjanov pa je vedno odkrito živelo svojo vero, tudi bogoslužje. Za Božič so si izmenično pomagali v službi, da so lahko praznovali Jezusovo rojstvo v cerkvi. Niso se dali ustrahovati, četudi so zaradi javne izpovedi vere trpeli materialno škodo. Že sama beseda tema ali noč je zaznamovana z nečim zlim, z lažjo in nevednostjo (gl. Jn 3, 2 - opombo). Tat in ropar prihajata povečini naskrivaj in zato, da kradeta, koljeta in uničujeta (Jn 10,1.8.10). Nihče pa ne bo sodil ljudi, ki so pod vplivom strahu ali so žrtve javnega mnenja, nasilja, rahlih živcev ipd. Vendar je značajnost kakor luč, ki vse razsvetljuje, tudi pamet, opogumlja in greje. Jezus pa sprejema vsakega človeka, razumeva šibke in grešne, ki se mu tako ali drugače odprejo. Nikogar ne odbija, čeprav jih tudi graja, če potrebno, kakor našega Nikodema: "Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš?" (Jn 3,10). Jezus mu je namreč govoril o novem rojstvu iz vode in Duha, o krstu torej, o rojstvu od zgoraj, od koder sam prihaja, od Očeta in Duha; ni govoril o ponovnem telesnem rojstvu. Saj tudi danes nekateri kristjani razumejo to novo rojstvo kot reinkarnacijo ali postanejo plen ločin, ki prakticirajo ponoven krst. K župniku sta pred časom prišla dva Američana, privrženca in propagandista neke ločine. Eden izmed njiju je bil civilni pilot, drugi pa zdravnik. Za tri leta sta morala v Italijo oznanjat in pridobivat nove člane. Bila sta vljudna, nevsiljiva, pravo nasprotje njunih sobratov iz mesta. Ti so namreč prepričali neko žensko, da seje dala nanovo krstiti. Sama je pripovedovala, kako je tem ljudem sveto verjela. Kmalu nato pa sta od nje zahtevala hišo in vse imetje, seveda za ločino. Tedaj ji je uspelo zbrati ves pogum, da se je zatekla po pomoč k duhovniku. Bila je namreč že tako uročena, da je dan za dnem tem sleparjem stregla. Z združenimi močni, tudi tistih dveh Američanov, je bila rešena pred nasilniki. Take ljudi lahko mirno imenujemo tema, noč in laž, ker operirajo s strupom, ki ljudi mori. V Mojzesovem času so ljudje na poti skozi puščavo proti domovini postali plen pikov in ugrizov strupenih kač. Umirali so. Tedaj se jih je Bog usmilil. Naročil je Mojzesu, naj obesi na drog bronasto kačo. Kogar se je kača lotila, je bil rešen, če se je ozrl na bronasto kačo (4 Mz 21,4-9). To pa je podoba vere v Križanega: "Ko boste povzdignili Sina človekovega" (Jn 8,28); "To pa je rekel, daje označil, kakšne smrti bo umrl" On 12, 32-33). V postnem času bolj pozorno motrimo Jezusa na križu, t.j. poglabljamo vero vanj. Vera je posebno spoznanje. Najprej tako spoznanje, ki priznava, daje vera Kristusov dar. To spoznanje je kakor novo rojstvo. Ne da se dokazati, marveč samo izkusiti, ker ga ne povzroča človekov duh, marveč Božji Duh. Te težko umljive besede in misli omilijo čudovite besede: "Bog je namreč svet tako vzljubil, daje dal svojega edino-rojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil... da bi se svet po njem rešil" On 3,16.17). Ko bomo v Ogleju obnavljali krstne obljube in se bomo odpovedovali vsakršni hudobiji (gl. 2 Krn 36,14-23) in hudobnemu duhu ter bomo izpovedali vero v enega, osebnega, živega Boga, ki nas je obudil od mrtvih del ter rešil večne smrti (Ef 2, 4-8), se bomo v Duhu potopili v Božjo ljubezen, ki nas je zalila pri krstu. Ljubezen in usmiljenje sta tipično Božje bogastvo, ki seje razodelo v "človeku" Jezusu Kristusu (1 Tim 2, 5). Jubilejni svetoletni odpustek po spovedi, romanju, sv. maši, sv. obhajilu, molitvi ter po dobrih delih nas bo utrdil še za naprej za vsakršno dobro delo. Priporočimo se zato Božji Materi, Kraljici tudi naših družin, za močno vero. KNJIGA NAŠEGA SODELAVCA ZVONETA ŠTRUBLJA ALI JE BOG OČE IN MATI? Goriška Mohorjeva družba se vrača na slovenski knjižni trg s ponovnim rednim izdajanjem knjig z duhovno vsebino. Tako je lani izdala v knjižni obliki duhovna razmišljanja Otmarja Črnilogarja z naslovom Stati in obstati, letos pa je te dni pri GMD izšla knjiga openskega župnijskega upravitelja in pastoralnega delavca dr. Zvoneta Štrublja z naslovom Ali je Bog oče in mati? Delo so predstavili v soboto, 25. t.m., v Zinkovem domu na Opčinah, v sredo, 29. t.m., pa v Katoliški knjigarni v Gorici. Po besedah avtorja je knji-ga Ali je Bogoče in mati? poljudna teološka knjiga, v kateri je skušal prikazati aktualnost Jezusa po dva tisoč letih. To aktualnost odkriva vjezusovi poti do Boga: tako poudarja do-slednojezusovo spoštovanje človeka, njegovega dostojanstva in osebe, dalje odkrivaje-zusovo hojo do smisla, ovrednotenje vseh človeških izkušenj v povezavi z Bogom ter osrečujočo zavest Jezusovega božjega otroštva, njegovo veselje in radost bivanja. V čen jezik; njegov slog je neposreden in svež, interpretacije Božje besede pa kažejo na veliko znanje in iskren odnos do teoloških vprašanj, katera je dr. Štrubelj dodobra spoznal tudi med svojim visokim študijem teološke antropologije na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je opravil doktorsko disertacijo leta 1990. Velika razgledanost, pristna navezanost na človeka in globoka vera v živega Kristusa odlikujejo njegova razmišljanja, ki jim je vedno osnova Božja beseda, včasih odlomek iz Stare, včasih iz Nove zaveze, večkrat pa se avtor knjige tudi naslanja na sodobne mislece, neredko tudi na današnjemu človeku bližji film in dogodek iz sodobnega sveta. Prepričljivo branje torej, h kateremu se bomo še vrnili. Knjigo je lektoriral Leon Hozjan (krtačne odtise je pregledala Berta Vremec), ilustrirala jo je Jasna Merku, tiskali pa sojo v tiskarni Villaggio del Fanciullo na Opčinah. Zanjo bo treba odšteti 20.000 lir. knjigi je podčrtan izrazito naklonjen pristop do vseh tistih izkušenj, ki nas približujejo Bogu, On pa je v bistvu vsake stvari, je povsod prisoten. Pri GMD so prepričani, da bo Štrubljeva knjiga marsikomu pomagala odkrivati aktualnost Jezusovega nauka in se mu približati. Avtorje opravil analizo, s katero je skušal predstaviti Božjo naravo, ki združuje veliko prvin, med temi tudi očetovstvo in materinstvo. V njej so tudi vsakdanja, praktična razmišljanja o človeku, rdeča nit, ki se vleče skozi celotno knjigo, pa je vsekakor vprašanje vere. Knjiga bo tako marsikomu pomagala premostiti nekatere strahove, pomisleke, nezaupanja in tudi občutek krivde, ki človeka oddaljujejo od Boga. Zvone Strubelj je priznan slovenski teolog, ki prenaša sodobno znanje iz bogoslovja v svoje zapise, katere odlikuje prepričljiv'in današnjemu človeku razumljivter so- POKONCILSKA VIZIJA SPOLNOST V KATEKIZMU IN SVETEM PISMU •••••••••••••••••••••••••••••••••••••c MARTIN MARUSSI Prepričan sem, da se ne motim, če trdim, da imajo danes, 30 let po spolni revoluciji, slika, risba ali ikona večjo moč in učinkovitost kot pa beseda, namenjena spolnosti. Podoba je močnejša od črke. Stalno nas s podobami"bombardirajo" televizija, revije, reklame. Veliko je člankov, ob katerih je tudi spolna slika ali risba; veliko je filmov s prizori, ki bi jih vsi razumeli, ne da bi bila potrebna erotična scena. Vse to vodi premišljena strategija vzbujanja čutov in poželenj s trgovskim namenom, s katerimi se moderno tržišče ukvarja, da bi povišalo svoj prodajni kvocient. S spolno naslado nas trgovski svet skuša zavijati v svoje "skrite mreže " in nas spreminjati v kupce ali porabnike. Zdi se mi, da se v katoliških družinah veliko manj govori o spolnosti kot pa v laiških družinskih krogih. Zgodovina katoliške morale s svojim strogim pogledom na spolnost še danes nosi posledice na eni strani frustriranih ljudi, ki podijo izpred oči vse, kar je v zvezi s spolnostjo, na drugi strani pa se skrivata hinavščina in perverznost v najbolj nepričakovanih "brlogih". Pozitivna plat medalje so številne lepe družine, ki so - prav po zaslugi te morale - dale Cerkvi veliko dobrih in dejavnih ljudi. Res je, da se morala kot vsaka človeška stvar s časom spreminja, preoblikuje; bolj pravilno je, če rečem, da se s časom dopolnjuje. Kar pa Cerkev vedno brani in z ljubosumnostjo varuje v spolnosti, je vrednota potomstva. Po drugem Vatikanskem koncilu, ki je imel svoj uradni začetek in konec pred spolno revolucijo, pa stopa v ospredje prepričanje, da namen spolnosti ni samo potomstvo, ampak enotnost zakoncev, se pravi, da je namen spolnosti tudi združevanje med možem in ženo. Če ne bi bilo tako, intimna dejanja v zakonu, pri katerem ne more priti do spočetja, ne bi bila smiselna. Tako pravi novi Katekizem katoliške Cerkve v 2363. členu: "Z združitvijo zakoncev se uresničuje dvojni namen zakona: blagor zakoncev samih in posredovanje življenja. Teh dveh smislov ali vrednot zakona ne moremo ločevati, ne da bi ponaredili duhovno življenje zakonskega para in spravili v nevarnost dobrine zakona ter prihodnost družine''. Izredno lep primer zakonske ljubezni in spolnosti, ki ga navaja tudi Katekizem, je To-bijeva knjiga v Svetem pismu. Tako pravi ta knjiga v zvezi s spolnostjo: "Odšli so in zaprli vrata spalnice. Tobija je vstal z ležišča in rekel Sari: »Vstani, sestra, moliva in prosiva našega Gospoda, da nama izkaže usmiljenje in rešitev.« Vstal je in začel moliti in prositi, da bi jima prišla rešitev. Začel je govoriti: »Slavljen, Bog naših o-četov, slavljeno bodi tvoje ime v vseh prihodnjih rodovih! Naj te slavijo nebesa in vse tvoje stvarstvo na veke! Ti si ustvaril Adama in ustvaril si mu pomočnico in oporo njegovo ženo Evo, iz njiju je vzkli- lo seme ljudi. Ti si rekel: Ni dobro človeku samemu, naredimo mu pomočnico, ki mu bo podobna. In zdaj si vzamem svojo sestro, ne iz pohotnosti, ampak iz resnice. Izkaži usmiljenje meni in njej, daj, da skupaj doseževa starost.« Nato sta drug drugemu rekla: »Amen!«. »Amen!« In skupaj sta zaspala v noč" (Job 8, 4-9). To, kar pretežno mladi iščemo v spolnosti, je poteše-nje poželenj in zadostitev spolne naslade. Vendar tu ne gre za zadostitev naslade ali za nagib pohotnosti, temveč za resnično podarjanje zakoncev v ljubezni. Tako pravi Katekizem v členu 2362: "Dejanja, s katerimi se uresničuje tesno in čisto zedinjenje zakoncev, so torej nekaj dobrega in častnega, in če so izvršena res na človeka vreden način, izražajo in podpirajo medsebojno podaritev, s katero se zakonca v veselju in hvaležnosti medsebojno bogatita. Spolnost je vir veselja in ugodja." Naj dodam še ze- lo važno razliko, ki je svet ne poudarja, ampak jo išče, in sicer razliko v ljubezni. To razliko zelo dobro opisuje p. Tomaš Špidlik v knjigi Pot Duha (Ed. Lipa). Gre za razliko med erotično ljubeznijo (E-ros), ki sloni predvsem na čutnem doživljanju, in duhovno ljubeznijo (Agape), ki sloni na čustvih. Prva je bolj naravnana k zunanjemu videzu, druga pa je bolj naravnana k notranjim značilnostim osebe. Prva se omejuje na človeško raven občutij, druga pa bolj na božjo raven... P. HOČEVAR BEOGRAJSKI NADŠKOF Sveti oče je pred kratkim imenoval za nadškofa s pravico do nasledstva v Beogradu znanega slovenskega salezijanca, p. Stanislava Hočevarja, generalnega tajnika pri konferenci slovenskih redovnikov in do nedavnega generalnega tajnika slovenske province salezijancev. Novi škof Stanislav Hočevar bo priskočil na pomoč beograjskemu nadškofu dr. Francu Perku, ki je v Beogradu že 15 let. O imenovanju sta v nedeljo, 25. t.m., spregovorila obenem Vatikan in ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. R Hočevarje v prvi izjavi za tisk povedal, da si bo v Beogradu prizadeval za čimveč dobrega. Znano je, da ima beograjska nadškofija že dolga leta slovenskega nadškofa, kar priča o navezanosti Srbov na Slovence in o slovenski prisotnosti v srbski katoliški Cerkvi. Slovenci so imeli v minulem stoletju v Beogradu izjemno delavno in živo skupnost, ki so jo takoj po drugi svetovni vojni s svojim prihodom še utrdile usmiljene sestre. SVETNIK TEDNA S 1. STRANI / JANEZ PAVEL II. V SV. DEŽELI PONIŽNOST IN POGUM 4. APRIL SILVESTER CUK | IZIDOR SEVILJSKI, ŠKOF IN CERKVENI UČITELJ Človeku, ki je doma na številnih področjih znanosti, pravimo polihistor. Dandanes so se področja znanosti tako namnožila in razširila, da ljudi, ki bi se na vse spoznali, ne najdemo več. Na prehodu iz starega v novi vek je v Španiji živel polihistor Izidor, škof v Sevilji. Po mnogih letih napornega dela je napisal Etimologijo, dvajset knjig obsegajoče delo, v katerem je skušal strniti celotno znanje starega veka. V njem je Izidor obdelal vsa področja človeške dejavnosti: gramatiko, retoriko in dialektiko, matematiko in geometrijo, glasbo, astronomijo, medicino, mo-droslovje, pravo, kmetijstvo... zraven pa še vsa področja bogoslovja. Dejstvo, da ga Cerkev časti kot svetnika in se ga na današnji dan spominja, pove, da se je najtemeljiteje poglabljal v sveto znanost in po njej živel. Ob času njegovega rojstva so pirenejski polotok zasedli Goti, on pa je izšel iz družine starih prebivalcev Rimljanov. Starši so bili kristjani in vsi njuni štirje otroci: Ful-gencij, Leander, Florentina in Izidor so dosegli svetniško čast; vsi trije sinovi so postali škofje, hči Florentina pa redovna prednica. Izidor je bil najmlajši in se je rodil okoli leta 560. Njegovi življenjepisci postavljajo to letnico na podlagi tega, da je Izidor leta 600 ali 601 postal naslednik svojega brata Leandra na škofijskem sedežu v Sevilji. Po cerkvenih postavah bi moral imeti vsaj trideset let, toda najverjetneje jih je imel okoli štirideset, ko je postal škof. V mladosti si je izbral duhovni poklic, najbrž je bil menih in opat. Svojo službo je označil takole: "V življenju mora biti opat menihom popoln zgled poslušnosti, prepričan mora biti o tem, da ne more odrediti ničesar, česar ni poprej sam izpolnil." V svojem delu o samostanskem življenju se Izidor kaže kot človek reda. Preuredil in poenostavil je mnoge predpise in pravila za samostansko življenje. Iz skoraj štirih desetletij Izidorjevega škofovanja je le malo znanega. Njegovo pastirsko delo je bilo usmerjeno predvsem na utrjevanje katoliške vere in verskega življenja med Goti, ki so se šele pred nedavnim obrnili od krive vere arijanstva. Decembra 633 je Izidor predsedoval splošni sinodi v Toledu, ki se je je udeležilo 62 škofov z vsega ozemlja sedanje Španije. Sklepi te sinode so pomagali izvesti globoko prenovitev krščanstva na Španskem. Izidor je tedaj stal na višku ugleda kot varuh resnice in reda, bil pa je tudi močna luč verske in svetne učenosti, ki jo je prelil v zgoraj omenjeno Etimologijo, nekako univerzalno enciklopedijo, iz katere so črpali vsi, ki so v srednjem veku kaj pisali. Škof Izidor si je zelo prizadeval za vzgojo duhovščine. To je bila ena temeljnih točk v njegovem škofovskem programu. Duhovnike, ki so se preveč sklicevali na svoje pravice, je opozarjal predvsem na njihove dolžnosti. Bil je moder svetovalec kraljev in knezov. Sestavil je tudi zbirko zakonov, ki je ohranila veljavo do konca dvanajstega stoletja. Z vztrajnim študijem si je pridobil neverjetno obsežno znanje v svetih in svetnih vedah. Bil je podoben hišnemu gospodarju, ki po Jezusovih besedah v evangeliju prinaša iz svojega zaklada novo in staro. Ko je slutil, da se mu bliža konec, je delil vsak dan obilnejšo miloščino kot navadno. Pred smrtjo je prosil odpuščanja vse, katere bi bil kdaj užalil, se priporočil v molitev, prejel obhajilo in razdelil ubožcem, kar je še imel. Umrl je 4. aprila leta 636. Cerkev ga časti kot zadnjega cerkvenega učitelja stare dobe: ta naslov mu je priznal papež Inocenc XIII. leta 1722. Lepo ime Izidor ("dar Izide" - egipčanske boginje ustvarjalnosti) na Slovenskem ni bogvekako razširjeno. Pa še tisti, ki jim je ime Izidor, Izo, Dore, Dorče ali Izidora, Iza, povečini godujejo 15. maja, ko je na koledarju sv. Izidor, kmet, o katerem slovenska ljudska pesem poje: "Izidor ovčice pasel." ■ LETOŠNJI POSTNI GOVORI PO RADIU TRST A Letošnji postni govori po Radiu Trst Aso ob torkih in petkih ob 18.45. Tema govorov nosi naslov Prihodnost bo takšna,