PSIHOLOŠKA OBZORJA IJ 433746 PSIHOLOŠKA OBZORJA HORIZONS OF PSYCHOLOGY 3 Vi««^*^**^ |: / UUBUANA 1993 PSIHOLOŠKA OBZORJA HORIZONS OF PSYCHOLOGY^ Izdaja Društvo psihologov Slovenije in Državna založba Slovenije Uredniški svet: Živana Bele-Potočnik, dr. Marko Polič, Andrej Žižmond Uredniški odbor: mag. Eva Bahovec, dr. Gabi Šačinovič Vogrinčič, Slavica Česnik, dr. Bojan Dekleva, dr. Onja Grad Tekavčič, dr. Ludvik Horvat, mag. Miro Kline, dr. Janez Mayer, dr. Barica Marentič Požamik, dr. Janek Musek, mag. Vid Pogačnik, dr. Peter Praper, dr. Mirjana Ule, dr. Peter Umek, dr. Sonja Žorga Glavni urednik: dr. Janek Musek Odgovorni urednik: dr. Peter Praper Lektorica: Vilma Kavšček Grafična ureditev: Vili Vrhovec Računalniški prelom: Državna založba Slovenije Tisk: Tiskarna Ljubljana Naslov uredništva: Društvo psihologov Slovenije Prušnikova 74,61210 UUBLJANA-ŠENTVID tel. (061)51086 Revija izhaja s finančno podporo Ministrstva za šolstvo in šport in s finančno podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo Revija izhaja štirikrat na leto Naklada: 1200 izvodov , VSEBINA Raziskovalni članki Klas Brenk, Valentin Bucik in Daša Moravec-Berger BORTNERJEVA LESTVICA ZA MERJENJE VEDENJSKEGA VZORCA TIPA-A - NEKATERE PSIHOMETRIJSKE LASTNOSTI 5 Darja Kobal EGO-PSIHOLOŠKA OCENA OSEBNOSTNE STRUKTURE PACIENTOV Z RAZVOJNIMI DEFICITI EGA 23 Velko S. Rus, Marga Kocmur VPLIV RAZLIČNIH NEVERBALNIH NAČINOV KOMUNICIRANJA DSf KOMUNIKACIJSKIH CILJEV NA ZAZNAVO SOCIALNE DISTANCE IN EVALUACIJO V KOMUNIKACIJI 31 Marko Polič, A. Bukinac, Z. Rajh in B. Ušeničnik REFUGEES' PERCEPTION OF THEIR SITUATION: THE CASE OF CROATIAN REFUGEES IN SLOVENIA 45 Marko Polič, Vlasta Zabukovec WAR IN THE EYES OF CHILDREN: A DEVELOPMENTAL STUDY 53 Teoretski, pregledni in strokovni članki René F. W. Dijkstra (predgovor Peter Praper) PUBLIC HEALTH PSYCHOLOGY: ON THE ROLE OF PSYCHOLOGY IN HEALTH CARE IN THE 21st CENTURY (DRUŽBENO ORGANIZIRANA ZDRAVSTVENA PSIHOLOGIJA: O VLOGI PSIHOLOGUE V SKRBI ZA ZDRAVJE NA PRAGU 21. STOLETJA) 63 Peter Praper LIBIDO, AGGRESSION AND AGGRESSIVENESS 81 Janez Juhant SPRETNOST (TEHNE) POSLUŠANJA IN GOVORJENJA KOT POSREDOVANJE ČLOVEKOVEGA BISTVA 89 Mirjana Ule PSIHOLOGIJA SREČE 97 Vid Pogačnik j- TEST VERBALNE SPOSOBNOSTI'TUJKE' ' 105 Nina A. Kovačev THE RISE OF THE CROWD - AN EPILEPTIC HT OR A RITE? 111 Komentarji in ocene Valentin Bucik KOMENTAR K PREVODU ČLANKA A.R. JENSENA: IQ IN ZNANOST - SKRIVNOSTNA AFERA BURT 119 Zoran Pavlovič OCENA KNJIGE: ALICE MILLER: DRAMA JE BITI OTROK (IN ISKANJE RESNICE O SEBI) 131 Obituarij Vid Pečjak, Tatjana Lamovec Odšel je poslednji gestaltist 141 BORTNERJEVA LESTVICA ZA MERJENJE VEDENJSKEGA VZORCA TIPA-A - NEKATERE PSIHOMETRIJSKE LASTNOSTI Klas Brenk,* Valentin Bucik* in Daša Moravec-Berger** KUUČNE BESEDE: Vedenje Tipa-A, Bortner, hipertenzija, zanesljivost, veljavnost, Iconfirmotorna analiza, USREL POVZETEK Nekatere psihosocialne dimenzije (med njimi tudi vedenjski vzorec Tipa-A) kažejo dokajšnjo povezanost s patogenezo koronarnih obolenj (hipertenzija). Med številnimi samoocenitvenimi instrumenti, s katerimi lahko merimo vedenjska vzorca tipov A in B po frekventnosti aplikacije izstopa Bortnerjeva lestvica. Vendar pa maloštevilne študije njenih merskih lastnosti kažejo nekonsistentne rezultate o njeni kvaliteti. Bortnerjevo lestvico, aplicirano na vzorcu 743 subjektov, smo analizirali z vidika zanesljivosti, dimenzionalnosti in vsebinske veljavnosti s pomočjo konfirma-tornega LISREL pristopa. Preliminarni rezultati kažejo na nepričakovano nizko vrednost pokazateljev zanesljivosti lestvice glede na sumarni rezultat. Namesto tega * Univerza v Ljubljani, FF Oddelek za psihologijo Katedra za psihološko metodologijo LJubljana ** Univ. zavod za zdravstveno in socialno varstvo Inštitut za socialno medicino Enota za kardiovaskulame bolezni LJubljana Prispevek Je bil v krajši obliki predstavljen kot poster na 20. POSVETOVANJU PSIHOLOGOV R SLOVENIJE v Radencih 23.I0.-26.I0.I99I BORTNERJEVA IfSTVlCA ZA MERJENJ^ smo potrdili vsebinsko ustrezno dvofaktorsko rešitev, pri čemer prvi faktor reflekti-ra dimenzijo, ki jo lahko imenujemo "hitrost", in drugi "tekmovalnost". Vedenje Tipa-A se torej kaže kot večdimenzionalni konstrukt in je zato tudi prikazovanje rezultatov Bortnerjeve lestvice neustrezno v obliki enostavnega sumarnega skora. Bortnerjev vprašalnik naj bi v bodoče uporabljali kot mero le ene (oz. dveh) bolj specifične komponente vedenjskega vzorca Tipa-A. Vsekakor bi bilo pri določevanju tega vedenjskega vzorca priporočljivo kombinirati rezultate na Bortnerjevi lestvici z drugimi merami vedenjskega vzorca Tipa-A. ABSTRACT There is a considerable evidence to support the relationship between some psychosocial constructs (among which is the Type A behavior pattern - TABP) and the pathogenesis of the coronary heart disease, such as hypertension. Because of its widespread use, the Bortner scale is taking an important place among other self-re-ported TABP measures. However, some rare studies of its psychometric properties expressed rather inconsistent results and relatively low promises about its applicability. The Bortner scale was applied in a sample of 743 subjects and then its reliability, dimensionality and content validity were analysed using the LISREL confirmatory approach. The estimates of the reliability of the final score, based on a simple summation of responses, were found to be unexpectedly low, so it was concluded that Bortner scale should not be used as the TABP measure in its present form. Instead, more relevant two-factor structure was confirmed, with the first factor identified as "speed" and the second as "competitiveness". Obviously, TABP is a multidimensional construct, therefore the use of the Bortner scale is justifiable only as at least two-score measure (namely Speed and Competitiveness). It is also strongly recommended that Bortner should be applied in the TABP assessment exclusively in the combination with one or more other measures, which might explain some of the TABP dimensions not covered by Bortner. Obširna eksperimentalna evidenca nakazuje dokajšnjo povezanost različnih psi-hosocialnih dimenzij s patogenezo koronarnih obolenj (kot je hipertenzija). Ena od psihosocialnih dimenzij je tudi t.i. vedenjski vzorec Tipa-A. Vplivi tega vedenjskega vzorca na razvoj določenih psihofizičnih in fizioloških simptomov (npr. nekatere bolezni srca in ožilja) so v zadnjem času predmet vse večjega števila raziskav na meji med medicinsko in psihološko znanostjo. Vedenjski vzorec Tipa-A je epidemološki konstrukt, neposredno izvirajoč iz sistematičnih opazovanj srčnih bolnikov, in je opredeljen kot akcijski kompleks, opažen pri vsaki osebi, ki je agresivno vpletena v kroničen, nenehen boj za doseganje "čim več v čim krajšem času" -če je potrebno tudi na račun drugih stvari ali oseb. Očitne manifestacije te bitke so eksplozivno, pospešeno govorjenje in nastop, pospešen tempo življenja, nepotr-pežljivost, osredotočanje na več aktivnosti obenem, prezaposlenost s seboj, nezadovoljstvo z življenjem, nagnjenje k tekmovanju z drugimi tudi v netekmovalnih situacijah itd. Bistveni elementi tega vedenjskega vzorca pa so agresivnost, sovražna nastrojenost do drugih, ki jo lahko sprožijo že majhne stvari, občutek časovne prenatrpanosti in prezaposlenosti ter neprestano tekmovalno prizadevanje za dosežek. Vedenjski vzorec" Tipa-A ni mišljen kot osebnostna poteza ali črta, temveč kot skupek vedenj, ki jih primemo "stimulativno" okolje v določenem trenutku izv- BORTNERJEVA tLSTVICA ZA MERJENJE ^ abi iz dovzetnih posameznikov; tudi ni mišljen kot diskretna tipologija, ampak naj bi bil kontinuum vedenj v intervalu od ekstremnega Tipa-A do ekstremnega ne-Tipa-A oziroma Tipa-B, za katerega naj bi bila značilna odsotnost vsebin, elementov in manifestacij, ki karakterizirajo Tip-A vzorec vedenja (Matthews, 1982; Juhus & Cottier, 1983; Van Egeren, Fabrega & Thornton, 1983; Rosenman, 1987). V zadnjih 25 letih je bilo razvitih več mer za določevanje vedenjskega vzorca Tipa-A. Strukturiran intervju je edina mera, ki omogoča raziskovalčevo ocenjevanje subjekta. Ostalo so samoocenitveni vprašalniki tipa papir-svinčnik (z vsemi njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi), kot npr. Jenkins Activity Survey (JAS), Framing-hamova Lestvica Tipa-A, Thurstonova lista temperamenta, lestvica Vicker-Sales, Eysenckov vprašalnik Tipa-A/Tipa-B itd. (O'Looney & Harding, 1985; Booth-Kew-ley & Friedman, 1987; Friedman & Booth-Kewley, 1988; Matthews, 1988). Med slednjimi izstopa po pogostosti uporabe v praksi in v raziskovalne namene poleg JAS predvsem kratka Bortnerjeva lestvica Tipa-A. Z njo si pomagajo pri določanju vedenjskega vzorca Tipa-A na področju preučevanja koronarne srčne bolezni, koronarne ateroskleroze ter hipertenzije (French-Belgian Collaborative Group, 1982; Cottier in dr., 1983; Abbott, Sutherland & Watt, 1987), stresa (Morell, 1989) in pri mnogih drugih problemih (Fumham, Hillard & Brewin, 1985; Gallacher in dr., 1988; Gallacher & Smith, 1989; Kirschner, Albright & Andreassi, 1989; Pfiffner in dr., 1989; Salmon in dr, 1989; Suls & Wan, 1989). Nekatere primerjalne analize kvalitete Bortnerjeve lestvice tako glede na konkurentne mere vedenja Tipa-A kot na zunanje kriterije (Bass, 1984; Mayes, Sime & Ganster, 1984; Byrne in dr., 1985; Flanery & Bowen, 1986; Furnham, 1986; Bass & Akhras, 1987; Bennett & Carroll, 1989; Edwards, Baglioni & Cooper, 1990a, 1990b) so pokazale precej njenih slabosti, ki ne opravičujejo več uporabe lestvice v taki obliki, kot se uporablja sedaj. Predvsem sta se pokazali kot zelo vprašljivi zanesljivost in veljavnost lestvice s predpostavko, da jo prikazujemo kot enodimenzionalno mero vedenjskega vzorca Tipa-A, kajti ta konstrukt naj bi bil večplasten in bi ga morali kot takega tudi meriti. "Bortner" naj bi meril vsaj dve različni dimenziji, ki so ju številni raziskovalci poimenovali kot "hitrost" in "tekmovalnost". Ob preverjanju merskih karakteristik nekega inštrumenta za merjenje vedenja Tipa-A se postavlja tudi vsebinsko vprašanje upravičenosti ugotavljanja napovedne veljavnosti lestvice glede na določene zunanje kriterije, ker natančno ne vemo niti tega, ali je vedenjski vzorec Tipa-A vzrok določenih kliničnih simptomov ali njihova posledica. Problem pričujoče študije je bil raziskati nekatere merske karakteristike Bortnerjeve lestvice za merjenje vedenjskega vzorca Tipa-A, predvsem njeno zanesljivost in veljavnost kot enodimenzionalne mere, kakršna je danes v uporabi v praksi, ter na podlagi eksploratome in konfirmatome analize dimenzionalnosti (s pomočjo programa LISREL, oziroma s pomočjo analize modelov linearnih strukturnih enačb za latentne variable) predlagati alternativne rešitve pri delu s tem inštrumentom. METODA Vzorec: Podatki so bili zbrani na vzorcu 743 subjektov, 42 % moškega in 58 % ženskega spola, vseh izobrazbenih ravni in povprečne starosti 49.5 let (SD = 17.8). Zajemanje podatkov je potekalo v okviru rednih sistematičnih zdravstvenih pregledov. PSHOIOŠKA OBZOfUA - HORIZONS OF PSYi Instrument: Bortnerjeva lestvica je samoocenitveni vprašalnik s 14 postavkami -atributi z dvema ekstremnima vrednostima. Ti dve skrajnosti sta povezani s 24 -stopenjsko mersko lestvico, na kateri respondent s križcem označi mesto glede na to, kako močno se po njegovem mnenju njegove lastnosti nagibajo k eni ali k drugi skrajnosti. Postavke oziroma lastnosti so na samoocenitveni listi predstavljene v vrstnem redu, ki je prikazan v Tabeli 1, vendar so postavke 1, 3, 4, 6, 8, 9 in 10 v vprašalniku po vsebini obrnjene. Končni rezultat naj bi bil preprosto seštevek ocenjenih vrednosti pri vseh postavkah (pred seštevanjem obrnemo vrednosti pri "obrnjenih" postavkah). Približevanje najvišji vrednosti (14 x 24 = 336 točk) naj bi nakazovalo nagibanje k vedenjskemu vzorcu Tipa-A, najnižji vrednosti (14 točk) pa k vedenju Tipa-B. Tabela 1: Lista atributov, ki jih respondent ocenjuje v Bortnerjevi lestvici. v. Nizek skor (1): Visok skor (24): V 1. Ne drži se do Nikoli ne zamuja govorjenega časa V 2. Netekmovalen Zelo tekmovalen V 3. Dober poslušalec Vpada v besedo,predvidi, kaj bo kdo rekel V 4. Nikoli se mu ne mudi Vedno se mu mudi V 5. Potrpežljiv Nepotrpežljiv V 6. Brezbrižen Zelo prizadeven V 7. Dela samo eno Dela več stvari stvar naenkrat hkrati V 8. Umirjeno reagira Pretirano reagira. nagle jeze V 9. Pomembno mu je le Želi opravljati lastno zadovoljstvo upoštevan poklic V 10. Počasen Hiter pri dnevnih opravilih Vil. Sproščen Preveč se žene V 12. Skriva čustva Izraža čustva V 13. Marsikaj ga zanima Zanima ga samo delo V 14. Zadovoljen z delom. Stremi po zahtev- ki ga opravlja nejšem delu REZULTATI IN DISKUSIJA Najprej smo za celotno lestvico in posamezne postavke v njej izračunali osnovne statistike, da bi ugotovili morebitne posebnosti v frekvečnih distribucijah odgovorov subjektov na postavke in s tem na upravičenost uporabe parametrske statistike. Izračuni so prikazani v Tabeli 2. Razvidna je precejšnja nenormalnost distribucij odgovorov na posamezne postavke. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali pri testiranju enofaktorskega modela uporabiti metodo ocenjevanja parametrov, ki bazira na normalni distribuciji (kot npr. Metodo največje zanesljivosti (Maximum Likelihood - ML), oziroma koliko na drugi strani pridobimo s tehniko, ki ne zahteva normalne distribucije ("asymptotic distribution free"), kot npr. Metoda ponderiranih najmanjših kvadratov (Weighted Least Squares - WLS). BORTNERJEVA lESTVICA ZA MERJENJE Tabela 2: Osnovne statistike za Bortnerjevo lestvico - PRELIS 2 izpis (Joreskog & Sorbom, 1988, 1991 a) VELIKOST VZORCA = 743 UNIVARIATNE KONČNE STATISTIKE ZA KONTINUIRANE VARIABLE VARIABLA SREDINA ST.DEV. ASIMETR. SPLOSCEN MIN FREK. MAX. FREKV.l VAR 1 19.016 5.411 -1.397 1.403 .000 1 24.000 141 VAR2 10.448 6.593 .256 -.881 .000 1 24.000 17 VAR 3 9.718 6.442 .505 -.732 .000 1 24.000 22 VAR 4 15.500 6.183 -.566 -.378 .000 1 24.000 65 VAR 5 8.313 6.265 .773 -.337 .000 1 24.000 13 VAR 6 18.569 4.469 -1.057 1.625 .000 1 24.000 107 VAR 7 10.845 7.401 .230 -1.322 .000 1 24.000 26 VAR 8 11.138 6.777 .206 -1.113 .000 1 24.000 24 VAR 9 14.829 6.989 -.460 -.970 .000 1 24.000 69 VAR 10 17.207 5.827 -.923 .242 .000 1 24.000 84 VAR 11 12.109 6.860 .014 -1.133 .000 1 24.000 28 VAR 12 11.921 7.003 .157 -1.181 .000 1 24.000 36 VAR 13 8.175 6.457 .936 -.121 .000 1 24.000 18 VAR 14 7.216 5.762 .923 .026 .000 1 24.000 3 Statistike za Sredina Varianca Std.Dev # Variabel Lestvico 175.241 851.976 29.189 14 Sredina Min. Max. Varianca Item Sredine 12.517 7.226 19.042 15.200 Item Variance 40.269 19.230 54.686 84.798 Inter-item korel. 0.038 -0.203 0.378 0.015 S pomočjo programa LISREL 8 (Joreskog & Sorbom, 1988, 1991b) smo opravili Konfirmatorno analizo enofaktorskega modela Bortnerjeve lestvice po obeh poteh: 1. Z uporabo algoritma WLS (ki ne zahteva normalnosti distribucije - z vhodno matriko Polihoričnih korekcijskih koeficientov, predpostavljajoč zveze med ordi-nalnimi variablami, in z Asimptotsko kovariančno matriko kot pondersko matriko -obe izračuna LISRELov "predprogram" PRELIS 2). 2. Z algoritmom ML (vhodna matrika je matrika varianc-kovarianc - za boljše razumevanje terminologije, ki jo uporablja LISREL, je priporočljivo seči po dveh domačih delih (Vodopivec, 1988, 1991), v katerih so jasno razloženi tudi nekateri pojmi analize kovariančnih struktur). Izračunane razlike med merskima modeloma kažejo precenjen hi-kvadrat pri tehniki ML, ocene parametrov v obeh modelih pa so relativno podobne. Tudi ostali indeksi splošnega prileganja so podobni, zato tudi izračunov nismo posebej prikazovali v tabelarični obliki, v nadaljnjih analizah pa bomo uporabljali algoritem ML in kot vhodne podatke kovariančno matriko. Konfirmatoma analiza Enofaktorskega kongeneričnega modela Bortnerjeve lestvice (brez omejitev) je prikazana na Sliki 1 (set variabel je mišljen kot kongener-ičen takrat, ko vse variable merijo isto lastnost oz. faktor, izvzeta je napaka merjenja (Joreskog, 1971)). Merska lestvica latentne dimenzije je definirana s fiksiranjem diagonale Fi-matrike na 1, s čimer se pripiše faktorju varianco ena, torej se enota mere na tej osnovi standardizira (Anderson & Gerbing, 1988; Joreskog & Sorbom, 1988, str. 14,38,63,76). 10 PSIHOtDŠKA OBZORJA - HORIZ0^6 Of PSYO^XOGY 93/1 Slika 1: BORTNER-KONFIRMATORNA F.A. ENOFAKTORSKI KONGENERIČNI MODEL 25.20 42. 10 38 34.14 r 35.10 V5 1 2.34 V6 77 V7 43.75 46.76 24.03 - 1 (stand.solucija) 47.02 48.42 38.78 31.87 BORTNERJEVA lESTVICA ZA MERJENJE SHHIHH -j -j Kvadratki predstavljajo merske spremenljivke, ki naj bi odražale konstrukt, ki ga predstavlja oval. Variable VI do V14 različno močno pojasnjujejo dimenzijo, ki smo jo v skladu s predhodnimi študijami imenovali "VEDENJE TIPA-A". Moč in smer vpliva je razvidna iz višine koeficieta med konstruktom in mersko spremenljivko. Pri spremenljivkah, ki so šibki pokazatelji tega konstrukta, so napake merjenja, ki so prikazane na levi strani pri vsaki spremenljivki, relativno velike. Koeficienti kvadrirane multiple korelacije za vsako variablo (ki so izračunane kot del rezultatov v LISRELu), ki pomenijo zanesljivost posamezne spremenljivke, so nepričakovano nizki (glej Tabelo 3). Tabela 3: Koeficienti zanesljivosti posamezne postavke v Bortnerjevi lestvici -enofaktorski kongenerični model Postavka: VI V2 V3 V4 V5 V6 V7 Kóef.zaneslj. .14 .03 .11 .14 .24 .37 .00 Postavka: V8 V9 VIO Vil V12 V13 V14 Kóef.zaneslj. .12 .04 .33 .00 .01 .08 .05 Tudi celotni koeficient determinacije, ki kaže, kako dobro manifestne spremenljivke v celoti služijo kot mera latentne spremenljivke (Vodopivec, 1991) je nizek (0.638). Nekateri izbrani Indeksi splošnega prileganja podatkov temu preverjanemu modelu (iz LISRELovega outputa) so prikazani v Tabeli 4: Tabela 4: Indeksi splošnega prileganja podatkov enofaktorskemu kongenerične-mu modelu Bortnerjeve lestvice (imena indeksov namenoma niso izražena v prevodu zaradi lažje primerjave z indeksi, kijih najdemo v literaturi). CHI-SQUARE WITH 77 DEGREES OF FREEDOM = 569.312 (P = 0.00) GOODNESS OF FIT INDEX (GFI) - 0.887 ADJUSTED GOODNESS OF FIT INDEX (AGFI) = 0.846 PARSIMONIČNI GOODNESS OF FIT INDEX (PGH) = 0.650 NORMED FIT INDEX (NFI) - 0.399 NON-NORMED FIT INDEX (NNFI) - 0.320 PARSIMONIČNI NORMED YIT INDEX (PNFI) = 0.338 PARS. NORMED FIT INDEX TIPA-2 (PNFI2) - 0.367 Zelo velik Hi-kvadrat kaže na izrazito neustreznost modela glede na empirične podatke (model je zavrnjen s praktično ničelno možnostjo napake alfa). Zaradi velike odvisnosti te ocene parametra od numerusa (Joreskog & Sorbom, 1988, str. 42-43) so upoštevani tudi drugi indeksi ujemanja (sicer tudi ne "imuni" pred vplivom velikosti vzorca - Anderson & Gerbing, 1984; Marsh, Balla & McDonald, 1988), ki pa kažejo enako tendenco (če so indeksi blizu 1, je ujemanje veliko, če so blizu O, pa malo - za NEI je npr. predlagan kriterij 0.9 - Bentler & Bonett, 1980). Najbolj priporočljiva je uporaba parsimoničnih indeksov ujemanja, ki korigirajo indeks glede na razmerje v stopnjah svobode med preverjanim in ničelnim modelom. Priporoča se uporaba Parsimoničnega normiranega indeksa prileganja tipa 2 (PNFI2) - ] 2 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF P$YOCHOGY 93/1 Vodopivec, 1991, str. 16 ali NNFI, ki naj bi bil najbolj neodvisen od velikosti vzorca (Marsh in dr., 1988). Glede na to, da so raziskovalci v nekaj študijah poizkušali preverjati ustreznost Bortnerjeve lestvice s klasičnimi psihometričnimi analizami, smo tudi mi izračunaU klasični indeks reliabilnosti lestvice - indeks interne konsistentnosti testa ali Cron-bachov Alfa koeficient zanesljivosti, ki ocenjuje povprečje vseh možnih split-half ocen zanesljivosti znotraj testa. Alfa = 0.364 (kar je še manj kot v drugih študijah, kritičnih do "Bortnerja" - Edwards, Baglioni & Cooper, 1990a, 1990b), vendar moramo pri aplikaciji koeficienta Alfa paziti vsaj na dve težavi, (a) Alfa predpostavlja, da so variable v lestvici Tau-ekvivalentne (torej da so v enaki meri zasičene - obtežene z ocenjevano latentno dimenzijo). Razlika med hi-kvadratoma, izračunanima pri nerestriktivnem modelu (569.312 - df=77) in pri modelu pod re-strikcijo Tau-ekvivalentnosti (857.163 - df=90) znaša 287.850, kar je pri 3 sproščenih stopnjah prostosti visoko pomembna vrednost. Iz tega sledi, da predpostavka o Tau-ekvivalentnosti za Enofaktorski kongenerični model Bortnerjeve lestvice ne drži! (b) Prav tako pa koeficient Alfa ne preverja tudi predpostavke o tem, ali je lestvica resnično enodimenzionalna, čeprav na njej bazira. Zato je izračunani koeficient Alfa podcenjen. Iz povedanega torej sledi, da enofaktorska struktura (kakršno naj bi merila Bortnerjeva lestvica) ne drži. Ali je možno, da je lestvica večdimenzionalna? Eksperimentalna evidenca kaže na sum, da je tako (Edwards in dr., 1990a, 1990b). Predpostavko o večdimenzionalnosti smo preverili najprej z Eksploratorno faktorsko analizo (Metoda: MAXIMUM LIKELIHOOD, Rotacija: OBLIQUE (Norušis, 1988)). Kombinacija kriterijev Cattella (Scree test) in Kaiserja (upoštevanje le lastnih vrednosti, ki so večje od 1 - glej Sliko 2) narekuje odločitev za dvofaktorsko strukturo (oba faktorja pojasnita le ca. 29 odstotkov celotne variance, ostali faktorji pa razdrobljeno ostalo varianco). Faktorja smo interpretirali s pomočjo merjenih variabel - postavk v Bortnerjevi lestvici in sicer hierarhično (glede na velikost saturacije posamezne postavke s posameznim faktorjem): 1. FAKTOR: HITROST oz. "časovna stiska" - glavna koomponenta (Zelo prizade- ven, Hiter pri dnevnih opravilih. Vedno se mu mudi. Nikoli ne zamu-ja) 2. FAKTOR: TEKMOVALNOST oz. "empatično vedenje" (Preveč se žene. Preti- rano reagira. Nagle jeze, Nepotrpežljiv, Vedno se mu mudi. Dela več stvari hkrati. Vpada v besedo. Stremi po zahtevnejšem delu) Rešitev je glede faktorske strukture v osnovi skladna z nekaterimi prejšnjimi študijami (Edwards in dr., 1990a), zato smo se odločili, da bomo stabilnost strukture preveriU s konfirmatorno faktorsko analizo. V konfh-mativni analizi dvofaktorskega kogeneričnega modela smo vsako variablo priredili le enemu od obeh faktorjev - tistemu, s katerim ima najvišjo korelacijo (glej Sliko 3). BORTlvERJEVALESTVICA ZA MERJENJEI 13 Slika 2: EKSPLORATORNA F.A. - Bortner' Cattellov Scree-test in Kaiserjev krit. j 2.5 Lastne vrednosti ML/OBLIMIN-STRUCTURE MATRIX (15.5%) 0.5 FACTOR 1 FACT VI .346 -.121 V2 .159 .002 V3 -.282 .218 V4 .425 .432 V5 -.368 .454 V6 .57 1 -.073 V7 .055 .394 V8 -.239 .488 V9 .192 .032 VIO .534 .082 Vil .086 .542 V12 .092 .027 V13 -.262 .067 V14 -.203 .156 6 7 8 9 Faktorji 10 11 12 13 14 (v oklepajih je procent variance, ki jo pojasnjuje posamezni laktor) 14 PSIHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/1 Slika 3: BORTNER-KONFIRMATORNA F.A. DVOFAKTORSKI KONGENERIČNI MODEL 25,65 41.6 39,68 12,47 46,39 23,10 48,09 38,54 32,26 30.78 36,34 44. 1 40.67 23.29 . 1 (standardiz.solucija) BCIKTNERJEVA LESTVICA ZA ^ Indeksi splošnega prileganja oziroma ujemanja podatkov s postavljenim modelom so prikazani v Tabeli 5: Tabela 5: Indeksi splošnega prileganja podatkov dvofaktorskemu kongenerične-mu modelu Bortnerjeve lestvice. CHI-SQUARE WITH 76 DEGREES OF FREEDOM = 441.488 (P = 0.00) GOODNESS OF FIT INDEX (GFI) = 0.917 ADJUSTED GOODNESS OF HT INDEX (AGFI) = 0.885 PARSIMONIČNI GOODNESS OF FIT INDEX (PGH) = 0.664 NORMED HT INDEX (NFI) = 0.534 NON-NORMED FIT INDEX (NNH) = 0.489 PARSIMONIČNI NORMED HT INDEX (PNH) = 0.446 PARS. NORMED FIT INDEX TIPA-2 (PNFI2) = 0.485 Vrednosti parametrov so bolj obetavne kot pri enofaktorski rešitvi, še vedno pa zelo daleč od tega, da bi bil model ustrezen. Preverili smo, če je model Tau-ekviva-lenten, torej če posamezne postavke v enaki meri pojasnjujejo posamezni konstrukt. Predpostavka o Tau-ekvivalentnosti (torej da so "obtežitve" variabel pri določenem faktorju enake) ni bila potrjena. Razlika med hi-kvadratoma, izračunanima pri NERESTRIKTIVNEM Kongeneričnem modelu (441.488 - df=76) in pri modelu pod RESTRIKCIJO Tau-ekvivalentnosti (703.768 - df=88), znaša 262.280, kar je pri 12 sproščenih stopnjah preveč za sprejetje te predpostavke. Torej je treba računati z različno močnimi zvezami med posameznimi manifestnimi variablami in konstrukti. S pomočjo t.i. Modifikacijskih indeksov (kot del LISRELovega outputa), ki povedo, koliko se bo zmanjšala vrednost Hi-kvadrat indeksa, če določen parameter sprostimo, smo nadgrajevali kongenerični model dveh konstruktov. V 5 fazah smo sukcesivno sproščali parametre odnosov med manifestnimi in latentnimi variablami: _SPROSTITEV_ZMANJŠANJE HI-KVADRATA (df=l) 1. korak V4 - Hitrost za 93.37 2. korak V5 - Hitrost za 43.09 3. korak V8 - Hitrost za 33.12 4. korak V3 - Tekmov. za 15.47 5. korak VIO-Tekmov. za 13.12 Po 5. fazi Modifikacijski indeksi niso več obetali racionalnega upada v Hi-kvadratu (čeprav so bili še vedno precej večji kot 3.84 pri df=l); vendar je pomembneje od tega dejstvo, da nadaljnje sproščanje parametrov v modelu trči tako ob vsebinske zadržke kot tudi ob problem parsimoničnosti rešitve (Vodopivec, 1991, str. 15). Dvofaktorski končni model za preverjanje dimenzionalnosti Bortnerjeve lestvice Je torej tak, kot ga vidimo na Sliki 4. 16 PSHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOIOGY 93/! Slika 4: BORTNER-KONFIRMATORNA F.A. DVOFAKTORSKI KONČNI MODEL 25,40 42,31 32.34 . ¦ 1 (standardlz.solucija) BOKTNERjEVA iLsivicA ZA MERJENJE iflHHHHHHBHHHHHHHHHHHH ' Indeksi splošnega prileganja oz. ujemanja za ta model pa so prikazani v Tabeli 6. Tabela 6: Indeksi splošnega prileganja podatkov dvofaktorskemu končnemu modelu Bortnerjeve lestvice. CHI-SQUARE WITH 71 DEGREES OF FREEDOM = 243.321 (P = 0.00) GOODNESS OF FIT INDEX (GFI) = 0.953 ADJUSTED GOODNESS OF FIT INDEX (AGFI) = 0.931 PARSIMONIČNI GOODNESS OF FIT INDEX (PGH) - 0.644 NORMED FIT INDEX (NFI) = 0.743 NON-NORMED FIT INDEX (NNFI) = 0.742 PARSIMONIČNI NORMED HT INDEX (PNH) = 0.580 PARS. NORMED FIT INDEX TIPA-2 (PNFI2) = 0.627 Glede na Hi-kvadrat model še zdaleč ni potrjen, čeprav je bil dosežen znaten napredek glede na osnovni kongenerični dvofaktorski model in seveda tudi glede na enofaktorski model. Enako tendenco kažejo tudi drugi indeksi splošnega prileganja. Merske napake pri posameznih manifestnih variablah so glede na "pravo vrednost" velike in z njimi v sorazmerju. Koeficienti zanesljivosti (glej Tabelo 7) posameznih variabel so zelo različni, čeprav je glede na enofaktorski model vidna sprememba "na bolje" pri V4, V5, V7, V8 IN VI1. Tabela 7: Koeficienti zanesljivosti posamezne postavke v Bortnerjevi lestvici -dvofaktorski končni model. Postavka: VI V2 V3 V4 V5 V6 V7 Kóef.zaneslj.: .13 .03 .11 .41 .31 .33 .16 Postavka: VB V9 VIO Vil V12 V13 V14 Kóef.zaneslj.: .29 .04 .31 .31 .01 .07 .05 Kompozitna zanesljivost vsake od latentnih spremenljivk (spodnja meja je vsaj 0.600 - Vodopivec, 1991) je podobna (0.561 za "hitrost" in 0.585 za "tekmovalnost"). Vendar se, glede na višje vrednosti ocen parametrov odnosa med variablami in konstruktom, kaže druga dimenzija kot malo bolj zanesljiva mera v Bortnerjevi lestvici). Glede na t-vrednosti (odnos med oceno parametra in njeno standardno napako) kot tudi glede na same ocene parametrov na Sliki 4, je moč zaključiti, da variable 12, 2 in 14 za faktor "Hitrosti" ter variabli 3 in 10 pri faktorju "Tekmovalnosti" najmanj prispevajo k pojasnitvi latentne dimenzije. V tem smislu bi lahko latentni dimenziji - kljub zelo šibkim zagotovilom o zanesljivosti takega zaključka - opredelili takole (in prav v tem vrstnem redu po "moči pojasnjevanja"!): HITROST: Hiter pri dnev.oprav. VIO Pot^ežljiv -V5 Zelp prizadeven V6 Vedno se mu mudi V4 Umirjeno reagira -V8 Nikoli ne zamuja VI Dober poslušalec -V3 Marsikaj ga zanima -V 13 TEKMOVALNOST: Preveč se žene Vil Vedno se mu mudi V4( Pretirano reagira, nagle jeze V8' Dela več stvari hkrati V7 > Nepotrpežljiv V5i PStHCHOŠKA OBZORJA - HORIZC*« OF PSYCHObOGY 93/1 ZAKUUČKI Prvi rezultati so nakazali nepričakovano nizko vrednost pokazateljev zanesljivosti Bortnerjeve lestvice glede na sumarni rezultat, torej je neustrezna uporaba sumarnega skora kot pokazatelja vedenjskega vzorca Tipa-A. To je pokazala tudi konfirmatoma analiza, saj enofaktorski model ni bil potrjen. Vedenjski vzorec Tipa-A, kot naj bi ga merila Bortnerjeva lestvica, je torej po vseh pokazateljih večdimenzionalen konstmkt (najverjetneje kompozit dveh dimenzij - HITROSTI in TEKMOVALNOSTI). Zato je prikazovanje rezultatov lestvice, ki naj bi ta konstrukt merila, upravičeno le v obliki dveh ločenih skorov, od katerih naj bi eden odražal prisotnost lastnosti "hitrosti" in drugi lastnosti "tekmovalnosti", ki naj bi bili obe dela kompozita, imenovanega "Tip-A obnašanje". Glede na nepotrjeno hipotezo o Tau-ekvivalentnosti inštmmenta, torej o tem, da vsaka od postavk v vprašalniku prispeva h končnemu rezultatu enako količino informacije o merjenem konstruktu, bi bilo še bolj upravičeno, da bi pri vrednotenju rezultatov upoštevali različne "obtežitve" (ponderje), ki bi jih dodajali vsaki postavki ob njihovem seštevanju v končni dvodimenzionalni rezultat, kar pa bi bil, resnici na ljubo, v praksi (zlasti brez pomoči računalnika) dokaj neprikladen posel. V praksi bi morah poleg navedenih priporočil pri detektiranju vedenjskega vzorca Tipa-A uporabljati Bortnerjevo lestvico nujno v kombinaciji s katero od drugih lestvic (ki smo jih že našteli), zanje pa so nekatere študije tudi pokazale, da jih moramo obravnavati kot indikatorje le nekaterih delov večdimenzionalnga kon-stmkta - vedenja Tipa-A, od katerih se nekateri deloma, drugi pa se sploh ne pokrivajo s temi, ki jih meri Bortnerjeva lestvica. Evidentno pa je, da se je Bortnerjeva lestvica kot instmment za merjenje vedenjskega vzorca Tipa-A v obliki enodimenzionalnega rezultata (kar je danes sicer običaj v naši in tuji praksi) pokazala kot tako šibek instrument, daje njegova klasična uporaba popolnoma neupravičena. Zavedati bi se morali dejstva, da Bortnerjeva lestvica tudi kot instrument za merjenje dveh dimenzij služi le kot pokazatelj nekaterih specifičnih komponent vzorca vedenja Tipa-A, ne pa kar Tipa-A vedenja v celoti. Zato je najbrž zelo slabo uporaben pri iskanju tega vedenjskega vzorca kot "detektorja" določenih kardiovaskularnih obolenj v naši klinični praksi. Na šibkost BORTNERJEVA LESTVICA ZA MERJB>UE te lestvice, ki naj bi diagnosticirala vedenjski Tip-A, kažejo tudi znamenja iz nekaterih analiz eksterne validacije instrumenta (glede na klinične in psihofiziološke kriterije, ki naj bi bili v povezavi z določenimi tipi obnašanja, katere lahko z enim izrazom imenujemo "vedenjski vzorec Tipa-A"); analize še niso zaključene (Bucik, Brenk & Vodopivec, 1992). Poleg ostalega je treba reči, da vsi očitki in dvomi, ki se porajajo ob drugih samoocenitvenih inštrumentih s področja opisovanja osebnostne strukture (npr. vpliv različnih odgovornih setov), veljajo tudi za Bortnerjevo lestvico (na primer dajanje socialno zaželenih odgovorov - Furnham, 1986). Precej težko je torej priporočati uporabo Bortnerjeve lestvice tudi v obliki dvodimenzionalnega instrumenta. V resnici je "Bortnerja" kot instrument za merjenje nekaterih komponent vedenjskega Tipa-A težko priporočati v katerikoli obliki. LITERATURA Abbott, J., Sutherland, C. & Watt, D. (1987). Cooperative Dyadic Interactions, Perceived Control, and Task Difficulty in Type A and Type B Individuals: A Cardiovascular Study. Psychophysiology, 24, 1-13. Anderson, J.C. & Gerbing, D.W. (1984). The Effect of Sampling Error on Convergence, improper Solutions, and Goodness-of-Fit Indices for Maximum Likelihood Confirmatory Factor Analysis. Psychometrika, 49, 155-173. Anderson, J.C. & Gerbing, D. W. (1988). Structural Equation Modeling in Practice: A Review and Recommended Two-Step Approach. Psychologica Bulletin, 103,411-423. Bass, C. (1984). Type A Behaviour in Patients with Chest Pain: Test-Retest Reh-ability and Psychometric Correlates of Bortner Scale. Journal of Psychosomatic Research, 28,289-300. Bass, C. & Akhras, F. (1987). Physical and Psychological Correlates of Severe Heart Disease in Men. Psychological Medicine, 17, 695-703. Bennett, P. & Carroll, D. (1989). The Assessment of Type A Behaviour: A Critique. Psychology and Health, 3, 183-194. Bentler, P.M. & Bonett, D.G. (1980). Significance Tests and Goodness of Fit in the Analysis of Covariance Structures. Psychological Bulletin, 88, 588-606. Booth-Kewley, S. & Friedman, H.S. (1987). Psychological Predictors of Heart Disease: A Quantitative Review. Psychological Bulletin, 101, 343-362. Bucik, v., Brenk, K. & Vodopivec, B. (1992). The Confirmatory Validation of the Bortner Type A Scale. International Journal of Psychology, 27, 383. Byrne, D.G., Rosenman, R.H., Schiller, E. & Chesney, M.A. (1985). Consistency and Variation among Instruments purporting to measure the Type A Behavior Pattern. Psychosomatic Medicine, 47, 242-261. Cottier, C, Adler, R., Vorkauf, H., Gerber, R. Hefer, T. & Humy, C. (1983). Pressured Pattern or Type A Behavior in Patients with Peripheral Arteriovascular Disease: Controlled Retrospective Exploratory Study. Psychosomatic Medicine, 45, 187-193. Edwards, J.R., Baglioni, A.J.Jr. & Cooper, C.L. (1990a). The psychometric properties of the Bortner Type A Scale. British Journal of Psychology, 81,315-333. Edwards, J.R., Baglioni, A.J.Jr. & Cooper, C.L. (1990b). Examining the Relationships Among Self-Report Measures of the Type A Behavior Pattern: The Effects of ¦¦&SIHCHD5KA 06Z0RJA - HORIZOB Of PSYCHOUDGY 93/| Dimensionality, Measurement Error, and Differences in Underlying Constructs. Joural of Applied Psychology, 75,440-454. Flanery, R.B. & Bowen, M.A. (1986). Concordance in the Framingham and Bortner Type A Behavior Scales: Preliminary Inquiry. Psychological Reports, 59, 294. French-Belgian Collaborative Group (1982). Ishemic Heart Disease and Psychological Patterns. Advances in Cardiology, 29, 25-31. Friedman, H.S. & Booth-Kewley, S. (1988). Validity of the Type A Construct: A Reprise. Psychological Bulletin, 104, 381-384. Fumham, A. (1986). The Social Desirability of the Type A Behaviour Pattem. Psychological Medicine, 16, 805-811. Fumham, A., Hillard, A. & Brewin, C.R. (1985). Type A Behavior Pattern and Attributions of Responsibihty. Motivation and Emotion, 9, 39-51. Gallacher, J.E.J., Beswick, A.D., Jones, D.M. & Turkington, E.E. (1988). Type A Behaviour and Pressor Response in a Representative Sample of Middle-Aged Men. Joumal of Psychosomatic Research, 32, 51-61. Gallacher, J.E.J. & Smith, G.D. (1989). A Framework for the Adaptation of Psychological Questionnaires for Epidemiological use: An Example of the Bortner Type A Scale. Psychological Medicine, 19, 709-717. Joreskog, K.G. (1971). Statistical Analysis of Sets of Congeneric Tests. Psychometrika, 36, 109-133. Joreskog, K.G. & Sorbom, D. (1988). LISREL VII - A Guide to the Program and Applications. Chicago: SPSS Inc. Joreskog, K.G. & Sorbom, D. (1991a). New Features in PRELIS 2. Univerza v Uppsali (Delovno gradivo). Joreskog, K.G. & Sorbom, D. (1991b). New Features in LISREL 8. Univerza v Uppsali (Delovno gradivo). Julius, S. & Cottier, C. (1983). Behavior and Hypertension. V: Demboski, T.M., Schmidt, T.H. & Blunchen, G. (Eds.). Biobehavioral Bases of Coronary Heart Disease. Basel: Karger AG. Kirschner, G., Albright, G.L. & Andreassi, J.L. (1989). Personality and Performance: An Examination of Type A and B Constmcts. Perceptual and Motor Skills, 68, 1107-1114. Marsh, H.W., Balla, J.R. & McDonald, R.P. (1988). Goodness-of-Fit Indexes in Confirmatory Factor Analysis: The Effect of Sample Size. Psychological Bulletin, 103,391-410. Matthews, K.A. (1982). Psychological Perspectives on the Type A Behavior Pattem. Psychological Bulletin, 91, 293-323. Matthews, K.A. (1988). Coronary Heart Disease and Type A Behaviors: Update on and Altemative to the Booth-Kewley and Friedman (1987) Quantitative Review. Psychological Bulletin, 104, 373-380. Mayes, B.T., Sime, W.E. & Ganster, D.C. (1984). Convergent Validity of Type A Behavior Patterns Scales and their Ability to Predict Physiological Responsiveness in a Sample of Female Public Employees. Joumal of Behavioral Medicine, 7, 83-108. Morell, M.A. (1989). Psychophysiologic Stress Responsivity in Type A and B Female College Students and Community Women. Psychophysiology, 26, 359-368. Norusis, M.J. (1988). SPSS-X (TM) Advanced Statistics Guide. 2nd Edition. Chicago: SPSS Inc. BORTNERJEVA ifSTVKA ZA MERJENJE O'Looney, B.A. & Harding, CM. (1985). A Psychometric Investigation of Two Measures of Type A Behaviour in a British Sample. Journal of Cronic Diseases, 38, 841-848. Pfiffner, D., Lanfranconi, B., Nill, R. & Buzzi, R. (1989). Type A Behavior, performance. Psychophysiological Reactivity and Personality Patterns in Healthy Men. Joumal of Psychophysiology, 3, 155-167. Rosenman, H.R. (1987). Type A Behavior and Hypertension. V S. Julius & D.R. Bassett (Eds.), Handbook of Hypertension, Vol. 9: Behavioral Factros and Hypertension. Amsterdam: Elsevier Science Publishers B.V. Salmon, P., Pearce, S., Smith, C.C.T., Manyande, A., Heys, A., Peters, N. & Rashid, J. (1989). Anxiety, Type A Pesonality and Endocrine Responses to Surgery. British Journal of Clinical Psychology, 28, 279-280. Suls, J. & Wan, C.K. (1989). The Relation Between Type A Behavior and Chronic Emotional Distress: A Meta-Analysis. Joumal of Personality and Social Psychology, 57,503-512. Van Egeren, L.F., Fabrega, H. & Thornton, D.W. (1983). Electrocardiographic Effects of Social Stress on Coronary-Prone (Type A) Individuals. Psychosomatic Medicine, 45, 195-203. Vodopivec, B. (1988). Epistemološki vidiki analize kovariančnih stmktur. An-thropos, 4-6, 46-57. Vodopivec, B. (1991). Nova spoznanja pri analizi modelov strukturnih enačb. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za Psihologijo (Interno gradivo). PSHaOŠKA OBZOfUA - HORIZONS OF PSYCHOIOGY 93/1 ¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦K 23 EGO-PSIHOLOŠKA OCENA OSEBNOSTNE STRUKTURE PACIENTOV Z RAZVOJNIMI DEFICITI EGA Darja Kobal* KUUČNE BESEDE: obrambni mehanizmi, psihosomatske motnje, delovne motnje, ego-modifikacije ABSTRACT A study of defensive and protective behaviour of patients with worlcing disturbances was performed, which comprised 53 subjects with such disturbances and 53 healthy subjects. The experimental group has physical disturbances which diminished their ability for work. Data on the subjects of the two groups were assessed by means of The Profil Emotions Index (Plutchik), The Life Style Index (Kellerman), The Splitting Scale (Gerson), The Projective Identification Scale and the Cornell Index 2 (Welder). The data gathered indicte that the personality of the subjects with working disturbances is unstable and badly integrated. They have modifications of the ego which are consequence of ego deficits. UVOD M. Petelin v svoji disertaciji poudarja, da se lahko začne zdravljenje bolnikov s funkcionalnimi motnjami (pri katerih z zdravniškimi preiskavami ni mogoče odkriti bolezensko spremenjenih organov ali fizioloških procesov) in psihosomatskimi motnjami šele takrat, ko spoznamo njihove obrambne mehanizme (Petelin, 1980). Spitz ugotavlja, da so psihosomatske motnje pogojene zlasti z neoptimalno simbiozo otroka in matere. Ravno v obdobju simbioze nastopijo prve, najenostavnejše obrambe, kakršni sta zanikanje in projekcija, ki jima sledita še splitting in projektivna identifikacija. Ego in superego obstajata tedaj zgolj v zametkih, meja med zavestjo, predzavestjo in nezavednim še ni začrtana, otrok ni zmožen opraviti preizkusa realnosti. O struk-turiranosti subjekta v tem življenskem obdobju še ni mogoče govoriti. V tem razvo- ' Pedagoški inštitut pri univerzi v LJubljani ¦M's»0.05), spolu (hi-kvadrat=3.77; p=0.05) in izobrazbi (hi-kvadrat=2.97; p>0.05). Preizkušance iz ES je zdravnik napotil na invalidsko komisijo (ZPIZ Slovenije) zaradi različnih bolezni. Tako so ti bolniki di-agnosticirani po mednarodni klasifikaciji bolezni, poškodb in vzrokov smrti (MKB, 9. revizija, 1975). Glavni selekcijski kriterij, po katerem smo vključevali paciente v ES, je bila ocena invalidnosti invalidske komisije. Preizkušancem ta komisija bodisi invalidnosti ni priznala ali pa jim je priznala invalidnost nižje kategorije v primeri s tisto, ki jo predlagal lečeči zdravnik in ki so jo pričakovali sami zavarovanci glede na zdravstvene motnje, ki jih pestijo. 2. Instrumentarij Vseh 106 oseb smo najprej testirali s Plutchikovim testom Profil indeks emocij (PIE), ki meri primarne dimenzije emocij (Boškovac-Milinkovič, Bele-Potočnik, Hruševar, Rojšek, 1979) in Kellermanovim testom Zivljenski stil (ZS), ki meri obrambne mehanizme (Lamovec, Bele-Potočnik, Boben, 1990). Sledili sta preizkušnji z Gersononovo lestvico Splitting (prva skupina trditev se nanaša na cepitev na dobre in slabe podobe selfa, druga na odnos med splittingom in ideal-izacijo, tretja na odnos med splittingom in narcizmom, četrta pa na identitetno difuzijo kot posledico splittinga) (Gerson, 1984) in lestvico Projektivna identifikacija, ki sem jo sestavila sama. Na koncu pa je bil uporabljen še test C0R-NEX2, ki je značilno psihodiagnostično sredstvo za ugotavljanje psihosomatskih simptomov in motenj (Welder, Wolff, Brodman, Mittelmann, Wachsler, 1984). EGCH-SMOIDŠKA OCBMA OSaNOSTNE STRUKTURE 3. Postopek Vse preizkušnje so potekale februarja in marca leta 1992 v dopoldanskih urah na Centru za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani (ES), na Inštitutu za medicino dela, prometa in športa v Ljubljani (KS) in v Dispanzeriju za medicino dela v zdravstvenem domu v Idriji (KS). Rezultati so bili obdelani s statističnim paketom SPSS. Zanimale so nas razlike med KS in ES v vseh dimenzijah oz. skupinah vprašanj uporabljenih testov, pri čemer smo izračunali enosmerno analizo variance za dve skupini (F-test) ter hi-kvadrat (spol, izobrazba). REZULTATI Tabela 1 prikazuje pogostnost pojavljanja diagnoz bolezni (po MKB) pri preizkušancih v ES. KS je brez diagnoze bolezni po MKB. Tabela I: POGOSTNOST POJAVUANJA DL\GNOZ BOLEZNI PO MKB PRI PREIZKUŠANCIH V EKSPERIMENTALNI IN KONTROLNI SKUPINI Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB) Število o.seb I. INFEKTIVNE IN PARAZITSKE BOLEZNI 3 II. NEOPLAZME 4 III. ENDOKRINE B., B.PREHRANE IN METAB..MOTNJE IMUNITETE 1 IV. BOLEZNI KRVI IN KRVOTVORNIH ORGANOV 0 VI. BOLEZNI ŽIVČNEGA SISTEMA IN ČUTILNIH ORGANOV 1 VII. BOLEZNI CIRKULATORNEGA SISTEMA 5 vili. BOLEZNI RESPIRATORNEGA SISTEMA 3 IX. BOLEZNI DIGESTIVNEGA SISTEMA 1 X. BOLEZNI GENITOURINARNEGA SISTEMA 2 XI. KOMPLIKACIJE V NOSEČNOSTI, PORODU IN PUERPERIJUMU 0 XII. BOLEZNI KOŽE IN PODKOŽNEGA TKIVA 2 XIII. BOLEZNI MIŠIČNO-KOSTNEGA SISTEMA VEZIVNEGA TKIVA 31 BREZ DIAGNOZE BOLEZNI (kontrolna skupina) 53 SKUPAJ VSI 106 Med ES in KS (tabela 2) so statistično pomembne razlike v stopnjah izraženosti naslednjih primarnih dimenzij emocij: reprodukcije, inkorporacije, nekontroliranos-ti, deprivacije, opozicionalnosti, agresivnosti in BIAS. Slika 1: POVPREČNA STOPNJA STRINJANJA S SKUPINAMI TRDITEV VPRAŠALNIKA SPLITTING POVPREČNA STOPNJA STRINJANJA (1-7) SKUPINE TRDITEV 261 PSHOtDŠKA OBZORJA - HORIZONS Of PSYCH010GY 93/1 Tabela 2: POVPREČNI PROCENTI IZRAŽENOSTI OSEBNOSTNIH DIMENZIJ NA VPRAŠALNIKU PIE (PROFIL INDEKS EMOCU) V EKSPERI-MENTAUJUN KONTROLNI SKUPINI_______........................_________._________ Spremenljivke Skupina Število Aritmet. Standard. F-test Nivo oseb sredina deviacija pom. REPRODUKCIJA Vsi 106 69.9057 27.5766 23.0871* .0000 ES 53 58.2075 30.6358 KS 53 81.6038 17.8340 INKORPORACIJA Vsi 106 72.5755 25.1824 18.4396* .0000 ES 53 62.8491 27.5272 KS 53 82.3019 18.1633 NEKONTROLIRANOST Vsi 106 39.8585 22.2909 4.4234* .037 ES 53 35.3774 21.6806 KS 53 44.3396 22.1888 SAMOZAŠČITA Vsi 106 61.3019 15.1048 .0793 .7787 ES 53 60.8868 14.1349 KS 53 61.7170 16.1417 DEPRIVACIJA Vsi 106 52.3302 23.8354 51.0618* .0000 ES 53 65.9434 19.1165 KS 53 38.7170 20.0992 03ZICIONALNOST Vsi 106 28.6321 17.4522 5.1789* .0249 ES 53 32.4151 19.1004 KS 53 24.8491 14.8666 EKSPLORACIJA Vsi 106 47.7264 14.3570 1.2185 .2722 ES 53 49.2642 12.3478 KS 53 46.1887 16.0912 AGRESIVNOST Vsi 106 34.5472 19.1078 12.1507* .0007 ES 53 40.6981 18.1644 KS 53 28.3962 18.1705 BIAS Vsi 106 65.4906 17.4636 22.0103* .0000 ES 53 58.2264 18.3026 KS 53 72.7547 13.1630 ' razlika med skupinama je statistično pomembna Med ES in KS (tabela 3) so statistično pomembne razlike v stopnjah izraženosti naslednjih obrambnih mehanizmov: reakcijske formacije, regresa, represije, projekcije, intelektualizacije, premeščanja in konformnosti. Slika 2: POVPREČNA STOPNJA STRINJANJA S ; TRDITVAMI VPRAŠALNIKA PROJEKTIVNA IDENT.' POVPREČNA STOPNJA STRINJANJA (1-7) F ¦ 37-9433 p ¦ 0.000 ECSOPSlHaOŠKA QCB^ OSEBNOSTNE STRUKTURE Tabela 3: POVPREČNI PROCENTI IZRAŽENOSTI OBRAMBNIH MEHANIZMOV NA VPRAŠALNIKU ŽS (ZIVLJENSKI STIL) V EKSPERIMENTALNI IN KONTROLNI SKUPINI Spremenljivke Skupina Število Aritmet. Standard. F-test Nivo oseb sredina deviacija pomemb. REAKCIJSKA Vsi 106 40.5000 18.7532 10.8069* .0014 FORMACIJA ES 53 46.2264 19.2380 KS 53 34.7736 16.5281 ZANIKANJE Vsi 106 42.8774 17.9559 3.3575 .0698 ES 53 46.0377 17.7666 KS 53 39.7170 17.7486 REGRES Vsi 106 30.1321 15.4569 34.9692* .0000 ES 53 37.8491 14.3506 KS 53 22.4151 12.4537 REPRESIJA Vsi 106 38.3396 22.2749 27.5876* .0000 ES 53 48.4906 22.2223 KS 53 28.1887 17.2627 KOMPENZACIJA Vsi 106 32.0755 18.0326 1.4097 .2378 ES 53 34.1509 18.4426 KS 53 30.0000 17.5412 PROJEKCIJA Vsi 106 57.3396 21.5229 17.3229* .0001 ES 53 65.4340 15.4739 KS 53 49.2453 23.7146 INTELEKTUALI- Vsi 106 63.3585 17.1482 7.5274* .0072 ZACIJA ES 53 67.7925 15.4115 KS 53 58.9245 17.7816 PREMEŠČANJE Vsi 106 25.7736 22.1790 23.6988* .0000 ES 53 35.2830 25.6907 KS 53 16.2642 12.2036 KONFORMNOST Vsi 106 40.8962 11.8602 54.7928* .0000 ES 53 47.8302 9.4069 KS 53 33.9623 9.8761 * razlika med skupinama je statistično pomembna Med ES in KS (slilca 1) so statistično pomembne razlilie v stopnjali izraženosti obrambnega melianizma splittinga kot cepitve na dobre in slabe podobe selfa (SI), odnosa med splittingom in idealizacijo (S2), identitetne difuzije kot posledice splittinga (S4) in v stopnji izraženosti celotnega splittinga. Razlika med skupinama pa ni statistično pomembna v stopnji izraženosti obrambnega mehanizma splitinga, kot odnosa med splittingom in narcizmom (S3). Med ES in KS (slika 2) je razlika v stopnji izraženosti obrambnega mehanizma "projektivna identifikacija" statistično pomembna. Med ES in KS (slika 3) so statistično pomembne razlike v stopnji izraženosti pri-mankljajev v sposobnosti prilagajanja (Cl), v stopnji izraženosti znakov depresije (C2), v stopnji izraženosti znakov anksioznosti (C3), v stopnji izraženosti nevro-cirkulatomih psihosomatskih simptomov (C4), v stopnji izraženosti patoloških reakcij strahu (C5), v stopnji izraženosti psihosomatskih simptomov (C6), v stopnji izraženosti hipohondrije in astenije (C7), v stopnji izraženosti gastrointestinalnih simptomov (C8), v stopnji izraženosti ekscesivne občutljivosti (C9) ter v stopnji izraženosti psihopatskih motenj (CIO). 28 PSIHCUOŠKA OBZORJA - HORIZONS Of PSYCHOlOGY 93/1 Slika 3: POVPREČNO ŠTEVILO ODGOVOROV NA SKUPINAH VPRAŠANJ VPRAŠALNIKA COR-NEX 2 POVPREČNO ŠTEVILO ODGOVOROV 'DA' Cl- 02- C3- C4- C5- 06« C7- CS- C9- CIO-SKUPINE VPRAŠANJ • razlika med skupinama je statistično pomembna (F-test) DISKUSIJA I Rezultati kažejo, da so osebe iz KS dokaj stabilne, prilagodljive in ustrezno integrirane. V svoji psihofizični simptomatiki variirajo zgolj znotraj normalnega in jih torej lahko opredelimo kot zdrave. Na podlagi fenomenološke slike članov ES, ki govori o labilnih, slabše integriranih posameznikih z motnjami v sposobnosti prilagajanja in z nizko samopodobo, je moč sklepati na vrsto primarnih, sekundarnih pa tudi terciarnih posledic zavrtosti: začaran krog, pasivnost, iluzorična pričakovanja, lagodnostne tendence, ustvarjanje določenih nevrotičnih ideologij, reparacijske zahteve, samozaničevanje itd. Na podlagi dobljenih rezultatov domnevam, da gre pri teh pacientih za kombinacijo shizoidne, depresivne in anankastične strukture. Upoštevajoč značilnosti močnega ega, ki jih navaja Kemberg (Kernberg, 1988; Žižek, 1987), je - na podlagi rezultatov dane raziskave - mogoče sklepati, da te značilnosti pri njih niso izrazite. 1. Ego ne razlikuje v zadostni meri med subjektivno doživeto vsebino in objektivno realnostjo, med selfom in objekti (to potrjujejo rezultati na celotnem splittingu in na identitetni difuziji kot posledici splittinga). 2. Ne zmorejo integrirati dobrih in slabih potez v enotno predstavo objekta. Če sledimo razvojni liniji obvladovanja impulzov, se moramo ustaviti že v obdobju šestega meseca. Zdi se namreč, da niso uspeli doseči ravni fuzije libida in agresije ter ravni nevtralizacije (ki je bistvena za strukturiranje ega), tako da dobrih in slabih podob selfa ne zmorejo ponovno integrirati. To tezo lahko potrdimo tudi z rezultati na vprašalniku splittinga pri vseh štirih skupinah vprašanj in na celotnem splittingu. Ostali so torej na ravni nenevtralizacije, kar se kaže v njihovih močno prizadetih občutkih lastne vrednosti (deprivacija na PIE (depresivnost, žalost), celoten profil PIE je zbit in rigiden (nizka samopodoba), depresivnost na COR-NEX 2, agresivnost na PIE (avtodestrukcija kot bolezen), samozaničevanje kot terciarna posledica zavrtosti itd.). Ker agresivnih impulzov niso nevtralizirali, ne zmorejo omiliti določenih konflik-tnih situacij. Zato so pri njih zelo razvite sekundarne posledice zavrtosti: nevrotične ideologije (oblikovanje zavesti o pokvarjenem svetu) in nerealistična konfrontacija z okoljem, ki se manifestira v obliki primarnih posledic zavrtosti. Tudi njihove B30-PS1HOIOŠKA OCBMA OSEBNOSTNE STRUCU^UI nadaljnje obrambne reakcije niso zadobile razsežnosti nove razvojne pridobitve v sistemu prilagajanja, na kar lahko sklepamo tudi iz rezultatov na COR-NEX 2: defekti v sposobnosti prilagajanja, nekontroliranosti na PIE (neprilagodljivost v novih življenskih situacijah) in iz celotnega profila ŽS. 3. Niso zmožni ustrezne selektivne identifikacije (v otrokovem razvoju nastopi okrog drugega leta) (Praper, 1989/90). To pomeni, da niso zmožni istočasnega rahljanja in ohranjanja kontakta z objektom, pri čemer bi introjicirali v slike selfa tiste lastnosti objekta, ki jih občudujejo. To povezujem z rezutati na vprašalniku projektivne identifikacije. Za projektivno identifikacijo je namreč značilno, da posameznik ni zmožen distanciranega odnosa z objektom, ampak se čuti z njim globoko vezanega. 4. Sklepam, da tudi subhmacija nagonov, ki je nadaljnja značilnost močnega ega, pri njih ni popolna, saj je sublimacija izredno kompleksen in sofisticiran obrambni mehanizem, ki zahteva intaktnost ega. Spitz ugotavlja, da igra mati v prvih obdobjih vlogo otrokovega pomožnega ega. V tem času se lahko oblikujeta otrokov telesni ego in fizični self (Blanck, 1985). Domnevam, da posamezniki iz ES zaradi svoje specifične (nezadostne) strukture ega niso zmogli oblikovati dovolj močnega ega, zaradi česar so ostali na ravni telesnega ega: svoje psihične stiske razrešujejo skozi telo. Domnevam, da ljudje iz ES osebnostno niso integrirani v tohkšni meri, da bi lahko razmeroma trajno v sebi združevali fizične in psihične funkcije, saj pri njih še vedno prevladuje telesno. Ko govorimo o integriteti osebnosti, imamo namreč v mislih človeka kot razmeroma trajno in edinstveno celoto, ki združuje v sebi telesne, vedenjske in duševne značilnosti (Musek, 1988). Blanckova (Praper, 1990; Blanck, 1985) ugotavljata, da vodijo razvojni deficiti v različne ego-modifikacije. Sklepam, da gre pri preizkušancih iz ES za kombinacijo ego-odklonskosti in ego-popačenosti. Zakaj? 1. O ego-oškodovanosti na podlagi danih rezultatov ne moremo sklepati. Za odkritje morebitne tovrstne ego-modifikacije bi bilo potrebno uporabiti instrumente, ki bi odkrivali potencialne nepravilnosti v delovanju aparatov primarne avtonomije, vrojene dispozicije razvoja ega in motnje kognitivnih funkcij. 2. Za ego-regresijo je značilno nazadovanje na nižje razvojne stopnje. Domnevam, da preizkušanci iz ES niso strukturirani v tolikšni meri, da bi v ta namen uporabljali mehanizem regresije. V luči teorije objektnih odnosov je namreč regresi-ja že kompleksnejši obrambni mehanizem, ki nastopi v obdobju med drugim in tretjim letom. 3. Menim, da se je njihov razvoj odklonil od normalnega že zgodaj, in sicer v kritičnih točkah razvoja (če sledimo Spitzovi terminologiji, zlasti pa v obdobju simbioze). To pa je temeljna značilnost ego-odklonskosti. 4. Predstave o selfu in objektu so - do neke mere - popačene (rezultati na splittingu in projektivni identifikaciji) in tako ponotranjene vztrajajo v njihovem egu. To je temeljna značilnost ego-popačenosti. Zastaviti si velja še dve vprašanji: 1. Ali so pri preizkušancih iz ES nastopile določene posebnosti v njihovem razvoju vzdolž stadijev psihoseksualnega razvoja ali vzdolž razvojnih linij struktural-izacije ega (Praper, 1990)? Na to vprašanje je težko ustrezno odgovoriti, saj ne moremo povsem ločiti razvojne diagnoze od psihodinamične. Sklepam, da je prišlo pri ljudeh iz ES do zapletov predvsem v analni fazi, do katere so se v psihoseksualnem razvoju le prebili. 2. Ali gre za fiksacijo (zastoj, zavrtost) ali za regresijo (Praper, 1990)? 30 flHMHHHHHHHHH^ pstoošKA obzorja - horizons of psychoux;y ; Domnevam, da gre pri preizkušancih iz ES bolj za fiksacijo vzdolž razvojnih linij strukturalizacije ega, saj je za regresijo potrebna trdnejša struktura ega, kot jo imajo osebe iz ES. LITERATURA BLANCK, G., BLANCK, R. (1985). Ego-psihologija. Biblioteka psiha, Zagreb. BOŠKOVAC-MILINKOVIČ,A., BELE-POTOČNIK, Ž., HRUŠEVAR, B., ROJŠEK, J. (1979). PIE, Profil indeks emocij - Priročnik. Zavod SR Slovenije za produktivnost dela, Ljubljana. GERSON, M.J.(1984). Splitting: The Development of a Measure. Joumal of Clinical Psychology, 40(1), 159-171. KERNBERG, F.O.(1988). Projection and Projective Identification. In J. SANDLER (Eds.) Projection, Identification, Projective Identification. Kamac Books, London, 151-183. LAMOVEC, T., BELE-POTOČNIK, Ž., BOBEN, D. (1990). ŽS: Vprašalnik življenskega stila in obrambni mehanizmi. Center za psihodiagnostična sredstva, Ljubljana. LOKAR,J. (1991/1992). Zapiski s predavanj v okviru tečaja Klic v duševni stiski, na Centru za mentalno zdravje, Ljubljana. MUSEK, J. (1988). Teorije osebnosti. Filozofska fakulteta UEK, Ljubljana. NASTOVIČ, I. (1984). Neurotski sindromi. Dečje novine. Gornji Milanovac. PETELIN, M. (1980). Psihične značilnosti pacientov s funkcionalnimi motnjami (disertacija). PRAPER, P. (1990). Analiza razvojnih deficitov v klinični situaciji. XVII. in XVIII. Posvetovanje psihologov Slovenije (Radenci - 1988/1989). Društvo psihologov Slovenije, Ljubljana. PRAPER, P. (1989/90). Zapiski s predavanj v okviru predmeta Teorija nevroz, na Oddelku za psihologijo, Ljubljana. WEIDER, A., WOLFF, H.G., BRODMAN, K., MITTELMANN, B., WACHSLER, D. (1984). C0R-NEX2 priročnik. Zavod SR Slovenije za varstvo pri delu, Center za psihologijo prometa, Ljubljana. ŽIŽEK, S. (1987). Jezik, ideologija, Slovenci. Delavska enotnost, Ljubljana. POVZETEK Raziskava o obrambno-varovalnega reagiranja pacientov z delovnimi motnjami zajema 53 ljudi s tovrstnimi motnjami in 53 zdravih ljudi. Eksperimentalna skupina ima telesne motnje, ki zmanjšujejo njihovo delovno zmožnost. Preizkušance smo testirali s Profilom indeks emocij (Plutchik), Življenskim stilom (Kellerman), lestvico Splitting (Gerson), lestvico Projektivna identifikacija in C0R-NEX2 (Weider). Zbrani podatki napotujejo k domnevi, da je osebnost preizkušancev z delovnimi motnjami nestabilna in slabše integrirana. Ti pacienti imajo ego-modifikacije, ki so posledica ego deficitov. ¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦^^ 31 VPLIV RAZLIČNIH NEVERBALNIH NAČINOV KOMUNICIRANJA IN KOMUNIKACIJSKIH CIUEV NA ZAZNAVO SOCIALNE DISTANCE IN EVALUACIJO V KOMUNIKACIJI Velko S. Rus*, Marga Kocmur" POVZETEK Raziskovalni problem: skušali smo ugotoviti, kako percepcija nekaterih neverbalnih komunikacijskih znakov (spremenljivka A/faktor) in komunikacijskih ciljev (spremenljivka/faktor B) vpliva (na način njihove manipulacije s trditvami v vprašalniku) na percepcijo socialne distance (prva odvisna) in evaluacije (druga odvisna spremenljivka) v komunikaciji. Alokacija subjektov v eksperimentalne pogoje (študentje psihologije, n=20, vzorec prebivalcev Ljubljane, n^^lOO) je bila tipa "ponovljene meritve". Rezultati so pokazali, da tako faktor A, kot faktor B oz. njuna interakcija vplivajo na zazanavo distance in evaluacije v določenih komunikacijskih situacijah. SUMMARY Problem of the research was the folowing one : how the perception of the different nonverbal ways of communication (variable/factor A) and of communicational targets (variable/factor B) influence (via their manipulation with the statements in the questionnaire) perception of the social distance (first dependent) and evaluation in communication (second dependent variable). Experimantal design included 24 experimental conditions, each represented with one question. Alocation of subjects (students of psychology, n=20, sample of inhabitans of Ljubljana, n=100) to the experimental conditions was of type "repeated measures".Results showed, that variable A and variable B, so as their interaction, influenced perceived distance and evaluation in certain communicational situations. * Oddelek za psihologijo, Aškrčeva 12, 61000 Ljubljana ** Center za mentalno zdravje. Zaloška c, 61000 Ljubljana OOIIIIIIIIIIIIII^^ PSm.OŠKA OBZORJA-HORlZCNSOFI>SYCHaOGY 93/1 RAZISKOVANJE KOMUNIKACIJE: PROCESNA USMERITEV Procesna usmeritev obravnava Icomuniicacijo kot transmisijo sporočil. Ukvarja se predvsem s problemom kodiranja in dekodiranja, uporabo kanalov in medijev ko-munikacije,z učinkovitostjo in točnostjo komunikacije. Komunikacija se obravnava kot proces vplivanja na druge osebe. Komunikacijski proces: komunikacijski kanal , ., „ komunikator A -komunikator B izvor sporočila, oddajnik, komunikacijski cilj, adresor prejemnik poročila, adresat sporočilo (koda, simbol, pomen) komunikacijski feedback KOMUNIKACIJA IN OSNOVNA KOMUNIKACIJSKA SHEMA Socialno okolje in njegova kultura (eksplicitna/urbana, nivo tehnološkega razvoja/ in implicitna/vrednote, norme, stališča, prepričanja itd.); mikro in makro kultura. Konkretne komunikacijske situacije so lahko formalne ali neformalne, vedno pa so predstavljene v določeni socialni situaciji. Značilnosti socialnega in fizičnega okolja so komunikacijski faktorji, ki lahko fa-cilitirajo (olajšujejo) oziroma inhibirajo (otežujejo) različne vrste komunikacije. Osnovno komunikacijsko shemo lahko razčlenimo na naslednji način: vsaka komunikacija je povezana s senzorno in socialno percepcijo. Poleg "zunanjega" komunikacijskega kanala se v vsaki komunikaciji aktivirajo tudi različni senzorni kanali. Najprej moramo nekaj slišati, videti, otipati, šele nato analiziramo, razumevamo; - razvoj zunanjih komunikacijskih kanalov je tesno povezan s stopnjo tehnološkega razvoja, ki je del eksplicitne kultire določene družbe (masovna komunikacija, elektronski mediji itd.); - odnos med komunikatorjema komunikacijo definira kot enosmerno ali dvosmerno, kot asimetrično ali približno simetrično, s feedbackom ali brez njega (povratne informacije); - komunikacijske situacije so določene z vlogami in pripadajočimi statusi, ki jih imajo nosilci komunikacije, z njihovimi medsebojnimi odnosi, komunikacijskimi normami in cilji komunikacije. Vloge so lahko različno obvezujoče v različnih situacijah, različno reprezentativne (predstavljamo lahko sami sebe ali pa koga drugega), formalne ali neformalne itd. Iste vloge so lahko v različnih situacijah različno pomembne, odvisno od komunikacijskega cilja. Komunikacijske norme so lahko natančno določene, nedefinirane, tolerantne itd.; - komunikatorja ne moremo opisati samo kot zbirko različnih vlog. Vsak komu nikator je tudi osebnost, ki komunikaciji daje "osebno noto". Osebnostne značilnosti in lastnosti komunikatorjev velikokrat bistveno determinirajo značaj komunikaci- VPUV RAZlKäMH h€VBfflAlh4H NAČMOV KOMLÄM1CIRANUA je (različne sposobnosti, temperament, karakter, stališča, motivi, interesi, izkušnje itd.); - bistveni elementi za analizo sporočila so koda, simbol in pomen. Metoda za analizo sporočila je analiza vsebine. Percepcija pomena je socialna percepcija in je tesno povezana s procesiranjem informacij. Informacija je v komunikaciji podana v različnih simbolnih oblikah. Prenesen pomen je lahko denotativen ( racionalen, argumentiran) ali konotativen ( eval-uativen, emocionalen). Vsaka informacija v človeški komunikaciji je verjetno nasičena z obema pomenoma. Pomen je lahko tudi dobeseden ali prenesen, konkreten (intencionalen) ali abstrakten (ekstencionalen); - ena najpogostejših delitev glede na kodo je delitev na neverbalno in verbalno kodo. Verbalno kodo predstavljata tako jezik kot govor ( v prenesenem pomenu lahko govorimo o glasbeni, likovni "govorici", kar pa ne spada k verbalni kodi). Jezikovna koda se lahko izraža v različnih znakovnih sistemih (v različnih pisavah). Jezik je kot komunikacijska koda del osnovne komunikacijske sheme, hkrati pa je eden najpomembnejših elementov kulture oz. kulturnega okolja. Psihološka področja, s katerimi je komunikacija povezana, so percepcija (selektivnost percepcije), potrebe (hierarhija potreb) in njihov način zadovoljevanja, stališča (diferenciacija stališč, dejstev, pričakovanj v komunikaciji), komunikacija in obrambni mehanizmi ( regresija, premik, projekcija, kompenzacija itd.), prostor in okolje (psihološka, socialna, fizična distança), emocije (izmenjava emocij pomeni, da se jih najprej zavedamo), razmerja do drugih (simpatija in antipatija, privlačnost, ljubezen, intelektualna, fizična in emocionalna intimnost), razvoj komunikacije (komunikacija in sprostitev potlačenih emocij, komunikacija in komunikacijska klima), razreševanje konfliktov (pogajanja kot razreševanje interpersonalnih in intergrupnih konfliktov, ego konflikt kot intrapsihični konflikt) in jezik (molk, molčečnost, poslušanje/aktivno in tiho/, osebnost in lingvistično vedenje, navade izražanja kot funkcija lastne kulture, sodbe, ocene, generalizacije v govoru, sugestija, prekinjanje v dialogu itd.). NEVERBALNA KOMUNIKACIJA Razlikujemo štiri vrste neverbalne komunikacije: - fizično, ki vključuje obrazno izražanje, ton glasu, dotik, vonj in telesne gibe; - estetsko; ta način najdemo v kreativnem izražanju npr. v plesu, glasbi itd.; - znakovno, ki vključuje izražanje sporočil s pomočjo signalnih zastavic, siren itd.; - simbolično: ta vključuje metode izražanja sporočil, kot so religija, status itd.; Neverbalno komunikacijo lahko opredelimo kot sporočila ali komunikacije, ki niso kodirana v besedah. (Morris (1979) navaja npr. kar 68 različnih vrst gest, ki tvorijo neverbalno vedenje). Razlika med neverbalno in verbalno komunikacijo je v tem, da je verbalno izražanje organizirano s pomočjo jezikovnega sistema, neverbalno pa ne. Neverbal-na komunikacija ima manj kognitivne vsebine: uporablja se takrat, ko posameznik želi izraziti močna čustva. Sprejemamo jo s pomočjo naših čutil in je kontinuirana funkcija komunikacije. Ilgllllllllllll^^ PSIHOOŠKA OBZORJA-HORIZONS OFPSYCHOl.OGY 93/1 FUNKCIJE NEVERBALNE KOMUNIKACIJE Razlikujemo tri osnovne funkcije neverbalne komunikacije (Rot, 1982): 1/ izražanje emocij:vloga neverbalnih znakov je spontano,pa tudi namerno izražanje emocij. i 2/ Vzajemno izražanje stahšč med osebami v komunikacijski situaciji. 3/ Izražanje posameznikovih lastnosti. Neverbalna komunikacija pa ima tudi naslednje funkcije: A) Ponavljanje: s pomočjo neverbalne komunikacije lahko preprosto ponovimo to,kar je že bilo verbalizirano . B) Nasprotovanje: verbalno obnašanje lahko neverbalnemu nasprotuje.Če ni prisotnih nobenih nasprotujočih znakov, ponavadi dajemo prednost verbalnemu sporočilu. Večji poudarek neverbalnemu sporočilu dajemo tedaj, ko sta verbalna in neverbalna raven komunikacije nasprotujoči si oz. inkompatibilni. C) Substitucija (zamenjava):neverbalno obnašanje lahko zamenjuje verbalno sporočilo npr. takrat, ko nam obrazni izraz nezadovoljne osebe zamenja verbalno sporočilo: "Imel sem slab dan". D) Dopolnilo:ko je neverbalno in verbalno sporočilo enako, neverbalni znaki služijo kot dopolnilo verbalnemu sporočilu. E) Poudarjanje:neverbalno vedenje lahko poudari del verbalnega sporočila. Gibi rok ali glave so velikokrat uporabljeni kot poudarki verbalnega sporočila. F) Reguliranje:neverbalno obnašanje velikokrat uporabljamo za reguliranje komunikacije med osebami v interakciji. Omenjene funkcije omogočajo inhibicijo ali facilitacijo intrepersonalnega komunikacijskega pretoka. Pomembno je, da se zavedamo, da je vsako naše sporočilo poslano simultano na dveh ravneh. RAZLIKE IN PODOBNOSTI MED VERBALNO IN NEVERBALNO KOMUNIKACIJO Argyle (1967) navaja kot glavne naslednje štiri: 1/ Govor je primeren za sporočanje o značilnostih objektov in oseb, neverbalna komunikacija pa za izražanje emocij, interpersonalnih stališč in nekaterih drugih as-pektov interpersonalnih odnosov, posebej takrat, ko menimo, daje direktno izražanje emocij in stališč neprimerno. 2/ Jezikovna komunikacija je zavestna, neverbalna pa je velikokrat nezavedna,spontanejša, nenamerna in manj kontrolirana. 3/ Za govor je potrebna aktivnost določenih delov centralnega živčnega sistema; osnova za velik del neverbalne komunikacije je aktivnost subkortikalnih centrov. 4/ Govor je sistem arbitrarnih kod na osnovi kombinacije glasov za označevanje objektov, odnosov in idej; neverbalni znaki so večji del "ikonočni znaki", torej "slike" realnih predmetov ali pa podedovane nekodirane reakcije. Vsaka interakcija z drugimi osebami zajema kombinacijo verbalnih in neverbalnih elementov, ki so povezani v enkraten sistem komuniciranja. PODROČJA NEVERBALNE KOMUNIKACIJE Področja neverbalne komunikacije so lahko naslednja: 1. Kinezična komunikacijarkinezična komunikacija se nanaša na gibanje telesa in vključuje geste, obrazno ekspresijo, položaj telesa, usmerjanje pogleda in očesni kontakt. Obrazna ekspresija kot komunikacijski znak je pomemben in pogost neverbalni znak in mu po.svečamo največ pozornosti, ker so: - udeleženci komunikacijskega procesa najbolj pozorni na izraz obraza; obraz je center pozornosti, ker je tudi v centru vidnega polja; - obraz je najbolj izrazni del telesa. Na podlagi izraza obraza oz. obraznega izražanja emocij pogosto izražamo in ocenjujemo interpersonalna stališča. Omenjeni "neverbalni ključi" lahko vzpostavijo ali onemogočijo povratno informacijo, determinirajo intimnost odnosa in do neke mere kontrolirajo komunikacijski kanal. Tudi gibanje dela telesa in položaji telesa so lahko komunikacijski znak. Gibi posameznih delov in različni položaji telesa imajo različne komunikacijske funkcije. Z njimi izražamo predvsem emocionalna stanja, interpersonalna stališča in nekatere osebnostne značilnosti, vedno pa pomenijo dopolnilo verbalni komunikaciji- Ekman in Friesen (1969) sta identificirala pet tipov telesnega izražanja: A) Emblemi (oznake) so arbitrarne ali ikonične kretnje, enostavno prevedljive v nadomeščane besede. To je v bistvu jezik znakov (mahanje v pozdrav npr.). B) Ilustratorji (orisovalci) so kretnje, ki spremljajo in slikovito predstavljajo besedno vsebino. Piktografi posnemajo obliko, velikost, zvoke, hitrost in gibanje predmetov. Označevalci prostora in časa kažejo, kdaj in kje se nahajajo predmeti ali pojavi. Jezikovni označevalci dodajajo interpunkcijo. Ideografi kažejo pomembnost in smer misli. C) Regulatorji(upravljalci) so gibi in položaji, ki vodijo, vzpostavljajo, vzdržujejo in prekinjajo tok komunikacije. D) "Prikazi čustev " odkrivajo komunikatorjevo emocionalno stanje (stisnjene ustnice, ko smo jezni npr.). 2. Proksemična komunikacija Eden od načinov komunikacije je komunikacija s pomočjo uporabe prostora. Vsaka oseba z identifikacijo svojega osebnega prostora in uporabo okolja, v katerem živi, vpliva na svojo sposobnost sprejemanja in pošiljanja informacij. Pomembno je vzdrževanja pravilne osebne in socialne distance, ki omogoča ustrezno interakcijsko in komunikacijsko klimo. Interaktivni stres npr. je velikokrat povezan z neprimerno osebno in socialno distanco. Hali navaja štiri tipe distance: Intimna distança je rezervirana za bližnje prijatelje in osebe s katerimi smo v intimnem kontaktu. - Osebna distança se uporablja pri medosebnih pogovorih. Za velikost toleriranega prostora je značilna kulturna variacija. - Socialna distança se uporablja npr. pri poslovni interakciji. - Javna distança: interakcija ima formalni značaj, pomembne so geste in glas. Posamezniki v komunikaciji kažejo doslednost v stopnji fizične bližine. Nekateri vzdržujejo večjo, drugi pa konsistentno manjšo bližino. Nasploh so ljudje raje blizu PSHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOIDGY 93/1 s tistimi, ki jiii imajo radi (kar tudi vedno ne drži). Bližina je odvisna nidi od situacije, v kateri se nahajamo. Razdalja med komunikatorji je znak njihove medsebojne bližine, emocij in stal-išč.Raziskave kažejo, da obstaja med osebami, ki so druga drugi naklonjene, manjša razdalja. Tudi prostorski razpored je komunikacijski znak. Kaže na emocije in naklonjenost do osebe v komunikaciji oz. interakciji. Vendar je fizična bližina izrazitejši znak naklonjenosti. Prostorski razpored pa je pomembnejši pri kompleksnejših socialnih odnosih. Odvisen je od vzajemne naklonjenosti oseb, ki komunicirajo, od narave odnosa, skupne aktivnosti, teme pogovora in spola sodelujočih. Z razporedom lahko tudi jasno pokažemo na status in prestiž oseb v komunikaciji. Oseba z najvišjim statusom bo imela centralnejšo pozicijo v prostoru. 3. Paralingvistična komunikacija:paraUngvistična komunikacija pomeni različne variacije pri izgovarjanju glasov pri govoru, nanaša pa se tudi na druge spremljevalne glasove. Mehrabian in Wiener sta testirala, kako paralingvistični znaki vplivajo na poslano sporočilo. Z glasom namreč velikokrat manipuliramo tudi nezavedno, zlasti tedaj, če želimo sporočiti različne posebne pomene. Preizkušanci so morali pripisati določeno stališče določenemu tonu glasu neznanega posameznika. Ko je prišlo do kontradikcije med tonom glasu in vsebino, je bilo celotno sporočilo ocenjeno kot negativno. Preizkušanci so dali prednost neverbalni komunikaciji. Poslušalčeva zmožnost pravilne predikcije emocij s pomočjo paralingvističnih znakov je odvisna od: - poslušalčeve občutljivosti na vokalno izražene emocije in sposobnosti identificiranja lastne vokalne ekspresije emocij; - poslušalčeve sposobnosti slušne/akustične diskriminacije; - količine emocionalnih izrazov s pomočjo glasu , ki jim je poslušalec izpostavljen; - splošne intelektualne sposobnosti poslušalca. Glas je pomemben ne samo kot prenašalec sporočila, ampak tudi kot dopolnilo sporočilu. Komunikator mora biti pozoren na glasovni vpliv na interpretacijo sporočila. 4. Druge komunikacije Posebna vrsta komunikacijskih znakov, ki jih ne uvrščamo med doslej naštete oblike neverbalne komunikacije, so: - razne oblike telesnega dotika (rokovanje, trepljanje, božanje), - vonj, - zunanji videz, - način opravljanja raznih opravil. Zelo pomemben in stalno uporabljan neverbalni komunikacijski znak je zunanji videz posameznika. Telesna zunanjost, še posebno pa poteze obraza predstavljajo komunikacijski znak za drugo osebo. Zunanje značilnosti ustvarjajo vtis o lastnostih, trenutnem stanju in namerah osebe določene telesne zunanjosti. Raziskave potrjujejo, da osebam določene zunanjosti pripisujemo določene lastnosti. Pomembni so, velikokrat tudi namerno poudarjeni, komunikacijski znaki oblačenja. Z načinom oblačenja, dolžino las, načinom česanja, videzom obraza, izražamo informacije o statusu, grupni pripadnosti, mišljenju o samem sebi, določenih stališčih in osebnostnih značilnostih. VPUV RAZUČNH ^€VERBA1^^H NAČINOV KOMUMIORANJA IZVOR KOMUNIKACIJE KOT FAKTOR VPLIVANJA NA SPREMINJANJE STALIŠČ; Reakcija na sporočilo je odvisna od več dejavnikov: - objektivnih značilnosti izvora komunikacije, - percepcije teh značilnosti pri sprejemnikih informacije, - narave stališč, - komunikacijskega kanala, - značilnosti sprejemnika informacije. Pri analizi značilnosti izvora komunikacije si bomo pomagali s petimi dimenzijami vedenja (Triandis, 1971): - spoštovanje:spoštljivi smo na primer do ljudi, ki imajo znanja, sposobnosti, obvladajo veščine; imenujemo jih eksperte; - sprejemljivost za poroko:družinsko življenje naj bi oblikovali s tistimi, ki so nam "blizu". - splošna sprejemljivost:prijateljske vezi oblikujemo s tistimi, ki so nam blizu. Tako kot pri skupnem življenju, je tudi tu pomembna medsebojna privlačnost.Privlačnejši so ponavadi tisti, od katerih smo deležni nagrad, ne pa kazni. Socialna distanca:značilna za komunikacijo, kjer imamo do nekoga nagativna, morda celo sovražna čustva. Komunikacijski izvori se torej lahko razlikujejo v kompetentnosti, bližini ("famil-iamosti"), privlačnosti, sovraštvu in moči. Več stališčnih sprememb lahko npr. pričakujemo, ko je izvor kompetenten, "blizu", privlačen in močan, manj pa, ko je sovražen.Za različne kombinacije omenjenih faktorjev so značilni tudi različni efekti stališčnih sprememb (npr. nadrejeni podrejenemu ukaže izvršiti določeno nalogo; neprivlačen izvor komunikacije razpolaga z močjo). V različnih študijah se najbolj pogosto pojavljata dve dimenziji, ki se nahajata tudi v petkategorialni tipologiji (kompetentnost, bližina, atrakcija, sovražnost in moč) različnih značilnosti izvora komunikacije. McGuire (1969) meni, da je kompetentnost najpomembnejša dimenzija, pomembnejša kot karakter, prijateljstvo in privlačnost. Vendar pa je učinek različnih komunikacijskih izvorov odvisen od funkcij, ki jih imajo stališča v različnih socialnih situacijah. ODVISNOST KOMUNIKACIJSKIH UČINKOV OD CIUEV KOMUNIKACIJE Komunikacijski učinki so odvisni tako od značilnosti izvora komunikacije kot od značilnosti tistih, ki jim je komunikacija namenjena. V zvezi z izvorom komunikacije se omenjajo različne značilnosti: a) fizična privlačnost; b) obleke, akcent, hitrost govorjenja, višina glasu in drugi statusni indikatorji; c) demografske značilnosti kot so npr. rasa, religija, nacionalna pripadnost, spol, socialni status); d) stališča, ki jih ima; e) odnos izvora komunikacije do cilja komunikacije : indiferenten, nagrajevalen, kaznovalen. Triandis (1967) je preučeval, kako vplivajo različne vrste podobnosti med izvorom in ciljem komunikacije na njihova medsebojna (interpersonalna) stališča. 38 PSIHaOŠKA OBZORJA-HORlZ060FPSYCHaOGY 93/1 Študijo je izvedel znotraj štirih različnih kultur. Ugotovil je, da različne vrste podobnosti različno vplivajo na vedenjske komponente medsebojnih (interpersonalnih) stališč. Dimenzija "spoštovanja" je najbolj občutljiva na podobnosti v zvezi s prepričanji, stališči, religijo in raso. Višje spoštovanje izvora se veže tudi na njegov višji status. Ta se lepo izraža v eleganci oblačenja, verbalni izrazni fluentnosti in v poklicu, ki uživa ugled. Statusni odnosi so vedno relativni: višji ko je status cilja komunikacije, ki mu je sporočilo namenjeno, manj spoštovanja naj bi užival izvor ko-munikacije.Na dimenzijo prijateljstva pa najbolj vplivajo podobnosti v višini statusa, rasi, starosti in religiji. Statusna podobnost je zelo pomembna determinanta socialnega vedenja oz. socialne inerakcije.Lenski (1954) omenja nevertikalno dimenzijo socialnega statusa, kategorijo statusne kongruence. Posamezniki kot nosilci različnih socialnih vlog pri vseh dimenzijah korespondentnih statusov nimajo enake pozicije.V takih primerih oseba favorizira dimenzijo, za katero je značilen višji status. OPREDELITEV PROBLEMA Zanima nas, ali percepcija različnih komunikacijskih ciljev in neverbalnih načinov komunikacije (na način njihove manipulacije s trditvami/vprašanji v vprašalniku) oz. njihova interakcija vplivajo na percepcijo socialne distance in evaluacijo odnosa med komunikatorjema v komunikacijskih situacijah, ki so podane v vprašalniku. Nadalje nas zanima, ali se omenjene evaluacije in percepcije distance med komunikatorjema razlikujejo glede na različne demografske značilnosti (spol, starost, poklic, izobrazba) oz. v kakšni povezavi so omenjene evaluacije oz. percepcije distance med komunikatorjema z oceno samega sebe (samoevaluacijo). HIPOTEZE K posameznim segmentom našega problema lahko pristopimo z naslednjimi hipotezami: Hipoteze, ki preverjajo statistično pomembnost razlik med sredinami iste odvisne spremenljivke ( percepcija distance in evaluaci ja odnosa med komunikatorji) glede na različne vrednosti neodvisne spremenljivke (spol, položaj na delovnem mestu (vodilni/nevodilni), članstvo v različnih društvih (da/ne)), izobrazba, poklic). Izhajamo iz alternativnih hipotez, da med omenjenimi demografskimi in statusnimi značilnostmi obstaja pomembna razlika glede na samoevaluacijo ter na percepcije distance oz. evaluacijo odnosa med komunikatorji ( p < 0.05).Omenjene hipoteze smo statistično verificirali s t - test preizkusom (pri dveh vrednostih neodvisne spremenljivke) oz. z enosmerno analizo variance (pri več kot dveh vrednostih neodvisne spremenljivke). Hipoteze, ki preverjajo statistično pomembnost povezanosti med dvema spre-menljivkama.Predpostavljamo, da so spremenljivke medsebojno statistično pomembno (p < 0.05) povezane. Število alternativnih hipotez je tako podano s korelacijsko matriko med spremenljivkami (percepcije distance, evaluacije odnosa med komunikatorji, samoevaluacija). V zvezi z eksperimentalnim načrtom (6 4) smo prav tako formulirali alternativne hipoteze, tako v zvezi z glavnim kot interaktivnim efektom obeh faktorjev:predvide- VPUV RAZUČNH NEVERBAINIH NAČINOV KOvtt^JICIRANJA varno statistično pomemben (p < 0.05) vpliv neverbalnih značilnosti in komunikacijskih ciljev oz. njihove interakcije na a/percepcijo dLstance in b/evaluacijo odnosa med komunikatorji v določeni situaciji. Izpeljali smo tudi faktorsko analizo glavnih komponent s Kaiserjevim kriterijem kot kriterijem selekcije faktorjev. Faktorje smo rotirali z varimax rotacijo. METODA IN POSTOPEK Uporabljeni istrumenti Vprašalnik je bil v osnovni obliki sestavljen skupaj z mag. Majo Rus - Makovec in raziskovalno skupino, ki je uresničevala tudi druge projekte. Vprašalnik vsebuje vprašanja o demografskem statusu (spol, starost, izobrazba,vodilna/nevodilna funkcija v podjetju), semantični diferencial s 14 bipolarnimi pridevniki za oceno samega sebe in 24 trditev (ki jih lahko interpreteiramo tudi kot vprašanja ), na vsak item pa so poskusne osebe odgovarjale tako, da so izpolnile dva diferenciala: diferencial (socialne) distance z devetimi in semantični diferencial z osmimi ocenjevalnimi lestvicami (z ocenami od 1 do 7). Gre za naslednjih 24 itemov, ki opisujejo določene komunikacijske situacije. Trditve hkrati predstavljajo 24 eksperimentalnih pogojev, kijih dobimo s križanjem dveh faktorjev (6 krat 4 faktoralen načrt): neverbalnih značilnosti vedenja (6: tiho in glasno govorjenje, ekspresiven in neekspresiven obraz, konfekcijski in športni,"sproščen" način oblačenja) in komunikacijskih ciljev (4:člani ožje družine, nadrejeni, podrejeni, prijatelji). Postavke so formulirane tako, da so v prvem delu stavka navedene neverbalne značilnosti, v drugem delu pa komunikacijski cilji, vrstni red postavk smo oblikovali naključno. Gre za naslednje postavke: Tiho govorjenje med člani družine ponavadi izraža nekaj, kar je: Brezizrazen (nevtralen) obraz v odnosu do podrejenih izraža: Sproščen način oblačenja med prijatelji izraža: Glasno govorjenje z nadrejenimi ponavadi izraža: Ekspresiven (izražajoč) obraz med prijatelji izraža: Tiho govorjenje med prijatelji izraža: Konfekcijski način oblačenja v odnosu do nadrejenih izraža: Ekspresiven (izražajoč) obraz med člani ožje družine izraža: Glasno govorjenje med prijatelji ponavadi izraža: Brezizrazen (nevtralen) obraz v odnosu do podrejenih največkrat izraža: Sproščen način oblačenja med člani ožje družine izraža: Tih način govorjenja v odnosu do podrejenih praviloma izraža: Konfekcijski način oblačenja med prijatelji izraža: Ekspresiven (izražajoč) obraz v odnosu do nadrejenih pomeni: Brezizrazen (nevtralen) obraz med člani ožje družine ponavadi izraža: Glasno govorjenje v odnosu do podrejenih praviloma izraža: Konfekcijski način oblačenja med člani ožje družine ponavadi izraža: "Sproščen" način oblačenja v odnosu do podrejenih izraža: Ekspresiven (izražajoč) obraz v odnosu do podrejenih izraža: Tiho govorjenje v odnosu do nadrejenih izraža: Glasno govorjenje med člani ožje družine izraža: "Sproščeno" oblačenje v odnosu do nadrejenih ponavadi izraža: Brezizrazen (nevtralen) obraz med prijatelji izraža: 40 PSmOŠKA OBZORJA - HORIZONS Of PSYO » »> pesimist na enak način so bili podani tudi naslednji pari: živčen - umirjen/optimist - pesimist/brez problemov - s problemi osamljen - obkrožen s prijatelji/neodvisen - odvisen nesproščen - sproščen /z vpogledom vase - brez vpogleda vase VrW RAZtXfNIH NEVERBAlhW NAČNOV KOMWICIRA^ pretežno spočit - pretežno utrujen /nezadovoljen s seboj - zadovoljen s seboj/z razvadami - brez razvad uspešen pri učenju - neuspešen pri učenju/neustvarjalen - ustvarjalen/samozavesten - nesamozavesten/nekomunikativen - komunikativen. Vzorec: Prvi vzorec predstavlja 20 študentov psihologije 4. letnika, ki so bili preizkušani pomladi 1992. Preizkus je izpeljal Velko S. Rus. V drugem vzorcu je bilo zajetih 100 oseb, 50 moških in 50 žensk,starih od 25 do 35 let, in sicer iz Ljubljane. Vsi so bili zaposleni. Končali so poklicno ali srednjo (50 oseb) višjo ali visoko šolo (50 oseb), tehnične, družboslovne ali naravoslovne smeri (ena skupina s 34, drugi dve s po 33 člani). Anketiranje je izpeljala takratna absolventka psihologije Svetlana Trpeski. Anketa je potekala poleti in jeseni 1992. REZULTATI IN INTERPRETACIJA v pričujoči interpretaciji vključujemo verifikacijo samo nekaterih hipotez, in sicer pri skupini preizkušancev iz Ljubljane (n= 100).Verifikacija hipotez o učinku glavnih faktorjev in njihovih interaktivnih vplivov: Faktor št.l (Fl) so zunanje značilnosti neverbalnega vedenja in ima 6 ravni: - tihi in glasni govor (TG in GG); - neizražajoč (brezizrazen) in izražajoč obraz (NO in lO); - "strogo", konfekcijsko oblačenje in sproščeno oblačenje (SO in OS); Faktor št. 2 (F2) so komunikacijski cilji in ima štiri ravni: - ožja družina (OD); - podrejeni (PO)/ v službi; - nadrejeni (NA) v službi; - prijatelji (PR). I Percepcija distance kot odvisna spremenljivka (odvisna spremenjljivka so sumarni skori, dobljeni z diferencialom socialne distance) : tabela za dvosmerno analizo variance: Tabela št.l SS df MS F Fl 33156.00 5 6631.20 69.80 F2 2430.00 3 810.00 8.52 FlxF2 125371.00 15 8358.00 87.90 e 225365.00 2376 95.00 Zavrnili smo ničelno hipotezo o vplivu percepcije zunanjih/ neverbalnih značilnosti vedenja na percepcijo distance med komunikatorji (p < 0.05). Kot relativno najbližje se percipirajo zunanje značilnosti: izražujač obraz, sproščeno oblačenje, nato tiho govorjenje (višji skor pomeni percepcijo manjše distance). Percepcijo največje distance med komunikatorji povzroča percepcija neekspre-sivnega obraza in konfekcijskega načina oblačenja. Percepcija komunikacijskega cilja pomembno vpliva na percepcijo distance oz. bližine (F razmerje pomembno na nivoju p < 0.05). To pomeni, da obstajajo pomembne razlike v percepciji distance glede na to, kdo je percipiran kot komu- RHMHHHHHHHB^ pshchoška obzorja-horizont c^psvchc^ogv 93/1 nikacijski cilj (prijatelji, podrejeni, nadrejeni, ožja družina). Preizkušanci kot relativno komunikacijsko najbližje percepirajo prijatelje, nato pa člane družine. Percepcijo relativno največje distance smo odkrili pri percepciji podrejenih in nadrejenih. Ničelno hipotezo smo zavrnili tudi v primeru verifikacije hipoteze o interaktivnem efektu Fl in F2 (percepcije neverbalnih značilnosti vedenja in komunikaci-jkih ciljev - F razmerje pomembno na nivoju p < 0.05). Za percepcijo distance oz. bližine med komunikatorji je pomembno , katera zunanja značilnost je kombinirana s posameznim komunikacijskim ciljem. Tabela št. 2: Srednje vrednosti (X) pri odvisni spremenljivki percepcija socialne distance (OS 1) pri kombinaciji različnih eksperimentalnih pogojev: družina podrejeni nadrejeni prijatelji OD PO NA PR TG 42.90 35.80 32.10 46.00 tiho GG 35.80 28.50 31.10 39.40 glasno NO 23.20 22.90 25.10 24.10 neizrazit obraz lO 48.70 41.90 41.00 47.50 izrazit SO 28.70 30.40 30.50 29.20 konfekcijsko oblačenje OS 47.10 41.30 38.80 45.80 sproščeno športno Evaluacija komunikacije med komunikatorji kot odvisna spremenljivka (odvisna spremenljivka so sumarni skori, dobljeni s semantičnim diferencialom) : tabela za dvosmerno analizo variance: Tabela št. 3 SS df MS F Fl 17707.00 5 3541.40 52.10 F2 1213.00 3 404.33 5.94 FlxF2 63607.00 15 4240.00 62.00 e 162218.00 2376 68.00 Zavrnili smo ničelno hipotezo glede vpliva zunanjih/neverbalnih značilnosti vedenja na evaluacijo odnosa med komunikatorji. Pojavile so se pomembne razlike glede na zunanje značilnosti vedenja . Najbolj pozitivno je vrednoteno (evaluirano) sproščeno oblačenje, izražujoč obraz in tihi govor . Najbolj negativne evaluacije se pojavljajo pri percepciji brezizraznega obraza in konfekcijskega oblačenja, pa tudi pri glasnem govorjenju (višji skor pomeni pozitivnejšo evaluacijo). Rezultati kažejo, da so preizkušanci bolj pozitivno vrednotili tiste zunanje značilnosti vedenja, ki so jih tudi percepkali kot bližje (manjša distança). Ničelno hipotezo smo zavrnili tudi glede vpliva percepcije komunikacijskih ciljev na evaluacijo odnosa med komunikatorji.Posamezni komunikacijski cilji so različno evaluirani (vrednoteni). Najbolj pozitivne evaluacije kažejo poskusne osebe do članov družine in prijateljev (razlike so zelo majhne). VPUV RAZUČNTH NEVBfflAlNlH NAČINOV komunioranja 431 Do nadrejenih v različnih komunikacijskih situacijah kažejo pomembno pozi-tivnejše evaluacije kot pa do podrejenih. Preizkušancem se zdi pomembna kombinacija zunanjih značilnosti glede na komunikacijski cilj ( različne kombinacije zunanjih značilnosti vedenja tudi različno pozitivno vrednotijo). Rezultati kažejo tako pomembnost zunanjih značilnosti kot komunikacijskih ciljev za percepcijo distance ,evaluacijo in pomembnost interakcijskega vpliva obeh. Tabela št. 4: Srednje vrednosti (X) odvisne spremenljivke evaluacija komunikacije (OS 2) pri različnih eksperimentalnih pogojih: družina podrejeni nadrejeni prijatelji OD PO NA PR TG 37.40 33.40 31.20 37.80 tiho govorjenje GG 32.80 27.50 29.60 36.40 glasno NO 23.70 25.30 27.50 24.70 izrazit obraz 10 42.00 37.40 36.60 42.90 neizrazit SO 28.10 31.30 33.10 30.00 konfekcijsko oblačenje OS 43.20 37.70 36.50 43.40 sproščeno športno NEKAJ SKLEPOV Raziskovalna naloga predstavlja samo del oz. začetek analize vpliva različnih neverbalnih značilnosti vedenja v povezavi z različnimi komunikacijskimi cilji na per-cepiranje socialne distance in evaluacijo v komunikaciji. Rezultati kažejo, da tako zunanje značilnosti neverbalnega vedenja kot obravnavani komunikacijski cilji in njihove interakcije pomembno vplivajo na percepcijo socialne distance in evaluacijo v komunikaciji. Odkrili smo pomembne razlike (p < 0.05) v percepciji socialne distance in evaluaciji komunikacijskih situacij med spoloma, položajem na delovnem mestu in starostjo. Ženske preizkušanke interpretirajo ekspresiven obraz pomembno pozitivneje in v smislu manjše distance kot moški, predvsem med komunikatorji, kot so prijatelji, družinski člani in nadrejeni. Ženske preizkušanke so tudi pomembno bolj kot moški občutljive na zunanje značilnosti vedenja (percepcija obraza, način oblačenja). Moški preizkušanci izražajo manj pozitivnih evaluacij odnosa do bližnjih (družina, prijatelji). Pozitivneje vrednotijo odnose podrejenosti in nadrejenosti v podjetju, ki izražajo status posameznika v organizaciji. Preizkušanci, ki so nosilci vodstvenih vlog, kažejo več pozitivnih evaluacij do podrejenih, kot pa to velja za nosilce nevodstvenih vlog. Nnosilci vodstvenih in nevod-stvenih vlog se pomembno razlikujejo pri percepciji vpliva, ki ga ima na distanco med komunikatorji način oblačenja. Starejši preizkušanci (31 do 35 let) težijo k vzpostavljanju relacij s pomembno manjšo distanco kot pa mlajši (25 do 30 let). Na percepcijo relativno najmanjše distance vplivajo percepcije naslednjih zunanjih značilnosti: izražajoč obraz, sproščeno oblačenje in tiho govorjenje. V komunikaciji se kot relativno najbližji percepirajo prijatelji, nato člani družine. Percepcijo največje distance smo odkrili pri percepciji nadrejenih in podrejenih. PSHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCXXOGY 93/1 Pozitivne evaluacije se pojavljajo pri tistih zunanjih značilnostih vedenja, ki so jih osebe percepirale kot bližje ( sproščeno oblačenje, izražajoč obraz in tiho govorjenje). Največ pozitivnih evaluacij izražajo preizkušanci do članov družine in prijateljev. Analiza vpliva glavnih faktorjev (percepcija socialne distance in evaluacija komunikacije) in njunih interakcijskih vplivov se je v našem primeru pokazala kot pomembna. Lahko bi jo razširili in vključili tudi druge populacije preizkušancev. LITERATURA ARGYLE, M. (1967). The psychology of interpersonal relation. Harmondsworth, Penguin. EISENSON, J. (1963). The Psychology of Communication. London, New York, Meredith. EKM/J^, P., FRIESEN, W.V. (1975). Unmasking the Face: A Guide to recognising emotions from facial clues. New Jersey, Prentice - Hall. Inc.. FISKE, J. (1983). Key Concepts in Communication. London, Methuen. Mc GUIRE, W. J. (1969). The nature of attitudes and attitude change . In Lindzey, G. & Elliot, A. (Eds.), The handbook of social p.sychology. Cambridge, Addison - Wesley. MORRIS, D. (1979). Otkrivanje čoveka (kroz gestove i ponašanje). Izdavački zavod Jugoslavija, Beograd. ROT, N. (1982). Znakovi i značenja. Verbalna i neverbalna komunikacija. Beograd, Nolit. TRIANDIS, H. ( 1967 ). Towards an analysis of the components of interpersonal attitudes. In Sherif, M. & Sherif C. (Eds), Attitudes, ego - involvement and change. New York, Wiley & Sons, 227 - 270. TRIANDIS, H.C. (1971). Attitude and Attitude Change. New York, John Wiley & Sons, inc.. ZVONAREVIČ, M. (1977). Socialna psihologija. Zagreb, Školska knjiga. REFUGEES' PERCEPTION OF THEIR SITUATION: THE CASE OF CROATIAN REFUGEES IN SLOVENIA Polič*, M., Bauman", A., Bukinac", 1., Rajh", V. & Ušeničnik*, B. ABSTRACT The recent war in Croatia has caused more than 500.000 people to leave their homes, some 30.000 of them left for Slovenia. In the interval of two months two groups of them were questioned about their perception of their situation as refugees, about the war, its causes and when and how it will end. The differences between refugees living with families, and in refugee's centres were also examined. While the whole situation was in general highly stressful (more for the refugees in centres) for them, and full of problems (uncertainty, lack of information about their relatives, material problems etc.), they evaluated their current position and relations with Slovenian people as positive. Concerning relations between Serbia and Croatia, their picture was strictly black and white. Wars in general cause great disruptions in the lives of the involved civilian population, and quite often displace a lot of people far from their homes, for a shorter or longer period of time, sometimes even for ever. Unfortunately the disintegration of Yugoslavia, based on unsolved political and national relations, and on the background of hard economic crisis, produced the war which is, according to its consequences on the territory of the former Yugoslavia, in a way even more destructive then the World War II. The former Yugoslav Army supported by a great number of Serbian paramilitary troops has caused the death and suffering of thousands, simply because they were Croatians or Moslems, or even Serbs who didn't want to join them. A number of towns and villages in Croatia were completely demolished, and about 500.000 of their citizens were forced to evacuate them, often without anything but the clothes on their backs. Some 30.000 ended their escape in Slovenia, either at the homes of their relatives or in refugee centres. Of these half children, about a * Department of Psychology, University of Ljubljana, Aškrčeva 12,61000 Ljuubljana, Slovenia ** Civil Defence Agency of Slovenia, Kardeljeva pi. 26,61000 Ljuubljana, Slovenia I«»gEYESOfCHIU3RBJM Answers to the questions about wars in Slovenia and Croatia showed great impact of mass media reports, and rather polarised picture (good and bad "guys"), with a strongly emphasised role of European and world organisations, and foreign countries (USA). As the main cause of both wars a secession was mentioned. The older two groups also mentioned political conflicts, Serbian politics, territory expansion etc. Their understanding of the phenomena was more complex and complete (figures 6 to 16). While some of the answers were rather naive (e.g. concrete politician ending the war), a number of them showed rather great understanding and certain level of dialectical thinking. The last question demanded an answer concerning their wish to be a soldiers (figure 17). It seems that the current war evidently activated antimilitary feelings in children, or better did not activate militaristic attitudes. The presence and popularity of military personnel during the war could have just the opposite influence. Anyway children dislike being soldiers and prefer peaceful attitudes. Even those, who would like to be soldiers, answered so because they would like to defend the country, or they like arms or shooting. Causes of the War in Slovenia CAUSES Secession Quarrels (Undeter.) Presidents' Quarrels -{ Concrete Ouilt All Quilt Undetermined i Territory, Money Agression, Attack Do Not Know Figure 6 10 15 20 FREQUENCY Sides Engaged in the War In Slovenia ENGAGED SIDES State* Military Structura* All, Civilian —i Politician* Do Not Know; Figure 7 n 7 Vearti « lOlfear. ED 13 ISars 0 5 10 15 20 25 30 3S FREQUENCY PStHOlOSKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYOODGY 93/1 The Duration of War in Slovenia DURATION Long -« Do Not Know Figure 8 ™ 7 Ifearsl ¦ 10 Years O 13 Years 0 5 10 15 20 25 30 FREQUENCY The Impact of the War in Slovenia EVALUATION OF WAR Not Very Hard Very Hard Do Not Know M 7 Vfears M ICftars CD 14 Vfears 0 5 10 15 20 25 30 FREQUENCY Figure 9 Contributors to the Termination of the War in Slovenia CONTRIBUTOR Politicians-General Politicians-Concrete (Military Structures other States, UN,EC All. People Do Not Know U 7 Years ¦ Wftars En WYieara 2 4 6 8 10 12 14 FREQUENCY Figure 10 WAR IN THE EYES OF CHUDRENrt 59 Possibility of Repetition of a War in Slovenia ANSWER! Do Not Know -KJ W 7 years ^ 10 Years ED WYSars 5 10 16 20 FREQUENCY 25 Figure 11 Causes of the War in Croatia CAUSE Secession Serbian, Yu Politics Serbian, YA Attack Quarrels Territory, Money Retreat from Sloveni Leaders Do Not Know Figure 12 m 7 Years M 10 Years ED 13 Ifears 5 10 15 20 FREQUENCY Sides Engaged in the War in Croatia ENGAGED SIDES States, Nations Military Structures -K All, People Do Not Know i ™ 7 Years M 10 Years ED 14 Years 0 5 10 15 20 25 30 FREQUENCY Figure 13 60 PSlHaoSKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHaOGY 93/1 Possible Duration of the War in Croatia ANSWER Time - Undetermined -M! Time - Concrete Conditions tor End Do Not Know -M TO 7 Years B 10RUMNK>C>RGANlZIRAhMZDRAVSTVm^PSIHOlCCUAjl^ ?9 psychologists way up into the 21 st century, using the best data and insights available and supported by all the relevant international and national associations. Like the Organization for Economic Cooperation and Development (OECD) this initiative, taking the form of a forum or institute should every one or two years issue both diagnostic and prognostic reports on member countries regarding their state and prospects of psychological development to be used by the associations for reference and guidance in their policies and activities. In the remainder of my presentation I will describe the main aspects of what is my personal and of course very incomplete blueprint for psychology and for the role of psychologists in the 21 St century. DETERMINATS OF PSYCHOLOGY'S FUTURE But before doing that let me first go back one lifetime, to the end of the 799th, to the year 1939 to be exact, in which a now renowned sociologist Norbert Elias on the base of a very careful (sociogenetic) analysis predicted the wave of "healthism" that we are now witnessing and that has also profoundly touched upon contemporary psychology, such as in the emergence of what we now call "health psychology". In that year Elias published a monumental work under the title the Process of Civilization. In it he explains among other things the intimate relationship between societal structure on the one hand and the sorts of anxieties people suffer from on the other hand. When societies in which as a result of a strong increase in standard of living and greater protection against physical harm by outside forces, such as by war with other nations and groups, people will and do not have to worry any longer about external threats to their physical well-being or integrity, their anxieties will begin to focus around internal threats to their physical well-being. Consequently, people will become increasingly body - or health - conscious and a general cultural attitude that could be termed "healthism" would rapidly develop. If Elias, writing this 60 years ago, would have foreseen the "peace sweep" that presently goes all over the world, he would as far as psychology is concerned certainly have foresaid the development of a "health psychology", first to appear in that part of the world that seems the most secure, the Northern-American continent and then gradually affecting other parts of the world to the degree that they become secure, such as Western Europe. Whether one agrees with Elias' predictive analysis or not, it is hard to disagree with the bottomline of his approach that in order to be able to make guesses about the shape of the future of a discipline such as psychology, it is essential to hypothesize about 1) the shape of societies to come and related to that about 2) the nature and trends in the development of problems with which psychology and psychologists have to deal. In the context of psychology's role in the health area we should add a third aspect yet, that is 3) changes in agents that will implement health programmes. I will not dwell long upon the first determinant of the future of psychology, that is the shape of societies to come this having been addressed by many more competent authors in recent years (e.g. Toffler, 1970, Boyden, 1987), but limit myself just to mention a few changes that are likely to have major consequences for psychological development, functioning and disorder, such as the changing position of women, the growing number of disabled people in communities and tlie continuing trend of postponing adulthood, which is observable in more and more countries. 70 ^|||||||__||||^^ PSH0(OLkA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOUX^ 93/t TH€ NATURE OF THE PROBLEMS TO BE TACKLED I The second determinant of the shape that psychology and psychologists in the | next century will take is the nature of the problems that must be tackled, and here we | are talking about the mental, psychosocial and neurological disorders of the future and the factors influencing their development such as the low or decreasing value given to mental life and functioning; the dehumanization of medicine/health care and overall development. Let me elaborate on this somewhat more. If health care improves, 2certain disorders such as mental retardation and epilepsy will decrease in numbers and as a prob- j lem with which mental health agencies have to deal. Stroke and its neuropsycholog- \ ical consequences will diminish in importance if the current promise of \ hypertension control programs holds. Neuroses are likely to become less visible, i drowned in vague somatoform complaints managed by the general practitioner (or \ the patient himself) or demedicalized. Shizophrenia has akeady changed its picture. To an extent this change may be due : to treatment or to social and economic change, yet a true change in the nature of the i disorder cannot be excluded either. Depressive disorders remain a puzzle: although there are good reasons to predict an increase in their numbers, it is also likely that heir treatment will be further simplified and improved so that the duration of the disease - and thus the prevalence and public health concern - will decrease. Whether this will also be true for the young waits to be seen (Diekstra, 1989). Furthermore, there are various forms of psychological problems related to, caused by, or associated with physical ailments, chronic disease, prolonged pain, and impairment. The successes of medicine increase the numbers of people who survive with such diseases or conditions for a long time and who require intensive and prolonged psychological support. Although dealing with mental, psychosocial, and neurological problems looms large as a task, other tasks are incomparable more formidable. Mental health and functioning are held in low esteem by most people in most countries of the world. I Pleasure, esteem by others, beautiful bodies, and earthly possessions are all given a higher value. In comparison with these and many other values, ranging from patriotism to sexual potency, mental life occupies an abominably low rank. As a consequence, programs and plans made by individuals, communities, and whole societies provide too little for either developing or maintaining the capacity to think, feel and be social. Unless mental health surges upward in the hierarchy of values, most of the efforts of mental health professions will be ephemeral. Mental health professionals cannot ¦, act alone in this area; but they must seek the help of others. Teachers, media, politi-; cal bodies, and many more must be converted and mobilized. The value attached to : mental life must become the moving spirit, the force to move programs forward, the ; energy which, at present, mental activities have to borrow from other sources such" as the wish to attain acceptability in society, to succeed in school, to be admitted in-; to civil service, or to obtain a driver's license. THE HUMANIZATION OF HEALTH CARE In spite of the high and constantly growing cost of medical care, the population's satisfaction with treatment and services received is decreasing. Nor are personnel in DRUZBQJO ORGANQRANA ZDRAVS1VBMA PSIHOIOGUASI^ ] health services satisfied with their roles and professional work. There is a continuous escape of doctors, and others from clinical work toward laboratories, lucrative "office" forms of medicine, jobs in education, and part-time occupations. The complaints of staff usually center on the fragmentation of their role in relation to the patient; other reported reasons for dissatisfaction invoke conditions of work but probably reflect the basic lack of the feeling of purpose, of being useful. Dehumanization of medicine has a pernicious counterpart in the medicalization of life problems. Issues that should be approached by broad social measures are declared medical and dumped onto the overstrained health service system. The health care sector cannot and does not do anything about them because the origin of such problems and their solutions lie outside health care, but neither does anyone else tackle the job. Occasionally, people with such problems are shunted into the treatment or examination services, not infrequently leading to true, iatrogenic health problems. Thinking about people who matter in implementing (mental) health programs is somewhat depressing. Trends today seem to augur for programs of tomorrow. Community leaders and politicians are still by and large prejudiced against mental or psychological problems. They are often unaware of the size of the problem, of possibilities for prevention and treatment, and of the gain that the community could derive from strong mental health programs. They are firemen fighting the embarrassing fires of juvenile delinquency, heroin dependence among children of the best endowed and most powerful members of the community, alcohol-related traffic accidents, and street violence. A more comprehensive approach that could have multiple effects is still unacceptable and rejected in spite of the fact that its cost would not be higher than the paroxysmal efforts of dealing with a particular problem by financial and technical overkill. Nor is the general population becoming more caring, friendlier, and less prejudiced toward mental health programs. Stigma is expressed less frequently in words but just as often as before in deeds. The disintegration of the family and reliance on communal services does not help this situation either; it makes the continuing prejudice against mental health problems a challenge worthy of priority attention. In the mental health proffessions, there are equally ominous trends. Governmental mental health experts have little connection with the academic groups; psychiatrists fight psychologists who are making a major entry into the treatment territory; nursing professions are in competition with psychiatrists, psychologists, and social workers; psychiatric social workers claim their right to make program decisions. The list of interprofessional tensions in the field of health is long and the battle fierce, without sign that it will abate soon. THE SEARCH FOR SOLUTIONS What cures for the ailments described are available and how desirable are they? Sar-torius (1987) lists a number of "thought-shapers" for future developments in the mental health field such as the necessity for a true multisectorial approach to health and disease. Indeed, coordinating mechanisms bringing together social welfare, health education, judiciary, and other allied sectors are already coming into exis-tance in a number of countries and lend new credibility to programs; not only do they have to come into existence at national, but also at provincial and district levels. But there are still strong resistances and territorial squabbles that prevent their j2:mmmt^^ PStHaO^KA OBZORJA-HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/1 establishment; there are also traditions in psychology still isolating it from public life and medicine; there are feelings of incompetence by psychologists faced with public health issues, often compensated for by a striving for domination in groups convened ; to draft outlines of future programs. The redefinition of the scope for mental health i programs and multisectorial action in their implementation is, however, inevitable • for economic as well as ideological reasons. If psychologists refuse to accept a lead- i ership role in bringing about this change, they will end up in an even less enviable j position than they are today in many countries. Such a leadership role means the establishment of strategies to promote the increase of value attached to mental health and functioning; it means an intensive input of psychological knowledge and skills ' into general health care and development programs; it implies an advocacy of rehu- ' manization of both medicine and economic growth; it comprises a better and continuing translation of knowledge into a form that can be offered for broad application to different social sectors; finally it requires a standing offer to bring together and cooperate with the different disciplines relevant to mental health programs. New consensus among the main contributors to the cost of such programs has to emerge between communities, insurance, industry, government, and private sources. The arrangements will be different from country to country; what is uniform at pre- i sent across countries is that there is much dissatisfaction with current arrangements i and little collaboration in efforts to improve them. Sartorius (1987) also stresses the importance of replacing the description of roles ' of members of professions by the definition of mental health tasks, regardless of • who will do them, has akeady had revolutionary effects on service organizations, in i the best programs of third-world countries. The present castelike system in which : each profession may do some and not other tasks is wasteful and often harmful: it i results in the continuous generation of new disciplines born out of desperation over i tasks at the limit of disciplines. It emphasizes the lonely existence of mental health j professions and the isolation of the mentally ill. Furthermore, a major overhaul of training on topics related to mental health is ; needed now, with regular revision in the years to come. There are new themes that ! have emerged and make such change urgent. They include the need to harmonize ; training of various social agents - doctors, teachers, lawyers, administrators, and others ~ in matters concerning mental health; the need to ensure that the training of health personnel in general fosters positive attitudes to mental or psychological problems; the need to ensure that the humane requierements of health care remain foremost in the minds of future graduates; and the need to contribute, through training, efforts to maintain (or place) human well-being in the center of overall develop- I ment efforts. There are many issues of burning urgency conceming the care for those who are : ill and the rehabilitation of those impaired. A number of models have been put for- ' ward recently, for example, by developments in Italy, the United States, Japan, Chi-1 na, and two elements common to those models and to debates about them seem to i have the power to extend into the next century. ; The first element concerns the need to reallocate much of the responsibility for \ health to the people themselves. Psychology has for too long had an ill-concealed craving to take on the total responsibility for prevention and treatment of mental problems. This craving can be satisfied, but the results for the patient are less than satisfactory. People can and should participate maintaining their health, in surviving their disease, and in living with their own and other people's impairments. I DRL^BaO ORGANiaRANA ZDRAVSIV&4A PSHaOGUA | The second element concerns the ideal model of care. It is now clear that the development of such a model, valid for all settings, is impossible at our current stage of knowledge. Instead, consensus has emerged on principles that may be helpful in living with the possible. There should be equal emphasis on quality of care and quahty of life of those who are being treated: diversity, in congruence with cultural and socioeconomic norms; flexibility and responsiveness to new opportunities; and precedence of humanism and common sense over rigid ordering of steps in service development and overadherence to theory. TOWARD PUBLIC HEALTH PSYCHOLOGY Righting the psychology of the twentieth century is the best remedy for a better twenty-first century psychology. One thing that should be rightedd is the relative lack of leadership and initiatives provided by psychologists in the development and implementation of international and national programmes aiming at the promotion of the application of behavioural science knowledge and skills in health care and health promotion and the treatment and prevention of disease and disability. It is my personal conviction that national associations of psychologists should develop national policies directed towards this aim with linkages to relevant national programmes or policies in other disciplines and sectors of their societies. International organization of psychologists should see it as one of their most important tasks to provide encouragement to national associations in this endeavour that should result in psychology becoming firmly rooted in the public health field both as a science, a practice and proliferator of knowledge and approaches for public health policy making at all levels. But, one may ask is the rationale for a Public Health Psychology? THE NEED FOR A PUBLIC HEALTH PSYCHOLOGY There are millions of people around the world who seek medical care for complaints or disorders that are caused or aggravated by their own behaviour or the behaviour of others. There are millions more whose behaviour interferes with or is tragically untouched by the care they receive. There may be germs or viruses involved, and lesions, fevers and pathogenic tissue changes. But one of the most important causes of their problems is nothing that a pathologist could see under a microscope and nothing that a doctor could change with a pill. In order to see it, to understand it and to influence it another approach is called for. That approach is the psychosocial or the behavioural one. Studies in industrialized countries indicate that 30 - 50% of all patients who consult health care agents exhibit no ascertainable organ pathology, or complain of discomfort and dysfunctioning disproportionate to their physical problems. In developing countries such patients make up between 15 - 30% of those coming to the attention of health care personnel, therewith constituting the largest single complaint category in primary health care. Individuals who are suffering from chronic diseases such as diabetes, respiratory diseases, hypertension, ischaemic heart disease, cancer and sexually-transmitted diseases often have contracted such illnesses as a result of careless, dangerous or unhealthy behaviour. Bad eating habits, abuse of alcohol and tobacco, refusal to ad- 74 lllljjjjjjjljjjjj^^ I>S»OIjCiSKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/1 here to hygiene and safety prescriptions and lack of skills in coping with life stresses are among the most salient of such behaviours. It has also been found that such individuals have stress-related problems and emotional difficulties arising from their diseases and impaired functioning. These in return may keep them from following doctor's orders or health advice from other sources. Behaviour-related chronic and disabling diseases are now the leading causes of death in the industrialized world, and they are rapidly gaining significance in the developing world, especially in the urbanized areas. But there is also a growing recognition of the role that behaviour plays the spread and control of parasitic and infectious diseases, that for centuries have been and still are the most frequent cause of death and disabihty in most developing countries. Schistosomiasis, for example, represents a constant threat to as many as 600 million people. It has been established that modification of the behaviour of people urinating and defeacating in water that is also used for swimming, fishing, farming, washing and bathing, is crucial for the control or elimination of the disease. It is not only through its causative role in the development, course and outcome of diseases, that behaviour rakes its toll. It is often a direct cause of physical and mental disability and malfunctioning. Each year an estimated 400 million persons are injured by accidents (often involving the use of alcohol or other psychoactive substances) or by intentional violent behaviour by themselves or others, even from their own families, serious enough to require medical attention. Recent data show that road traffic accidents are becoming as important a cause of death in developing countries as they are already in developed countries. The same appears to be the case with selfinflicted or suicidal deaths. In contrast to the past the highest suicide rates are nowadays found not in countries in the developed, but in the developing world. Such changes in patterns of morbidity and mortality are related to the fact that in many countries in the developing world people are subject to rapid social changes, resulting from economic development, industrialization and urbanization. Because of the effect these developments have on structure of communities and family functioning, they can often no longer cope by using their traditional ways of behaving and of solving problems. Erosion of traditional support systems and loss of social cohesion, often aggravated by migration and uprooting, throw many adults into a state of alienation and anomie. They become vulnerable to the lure of alcoholism and drug abuse, or may develop such adverse emotional states as brutalization, apathy, depression or other mental health problems. There is a concomitant increase in developmental and behavioural problems in children and adolescents as well as in loneliness and accompanying emotional and health problems in the elderly. In addition to such pervasive social forces and problems, there are many other adverse situations of life events in which individual or small group behaviour can strongly influence the risk of loss of well-being and of mental and physical disorders. Family breakdown, among other things evident in increasing rates of divorce and separation in both more and less developed countries, can lead to a weakening of ties between generations and interferes with the upbringing and well-being of children. The negative effects do not stop at children: adult morbidity and mortality from all kinds of causes is sharply increased following separation, divorce or bereavement. There is ample evidence that the effect of such conditions on health and well-being to a considerable part depends on coping reactions, social network and the ability to elicit support from that network by the persons involved. DRUŽBENO ORGANIZIRANA ZD«AVSTVB>4A PSHOIOGUA Health workers through their behaviour in several ways also can have a profound influence on the health status of the people. First, inability to recognize and deal appropriately with symptoms that are the expressions of psychosocial distress or health-risking behaviour patterns, often lead to overuse of psychotropic and other drugs, to unnecessary and sometimes harmful medical-diagnostic examinations and treatments including unnecessary surgery and therewith to iatrogenic disorders and disability. The resulting burden of human suffering and economic costs is considerable. Next, the functioning of health care services is related to the health status, in particular the mental health status, of health care workers themselves. Many of them, especially on the primary elevel and in isolated rural areas, work in settings that are associated with high levels of stress, an overload of work and limited resources. If they themselves are not adequately trained in human relationships, helper-patient communication skills and stress management skills, after a longer or shorter period of time, they may exhibit symptoms of emotional exhaustion, the end of which might be the "burn-out" syndrome. Burn-out describes a range of responses to increased emotional demands, such as emotional detachment, cynicism, an unwillingness to admit having emotional needs, fatigue and feelings of helplessness. It is presumably one of the most important factors of the high turnover rate among health care workers on the primary level and so a continuous threat to quality of care. As WHO'S Director-General stated in his address to the United Nations General Assembly on October 27, 1988, many of the world's major health problems and premature deaths are preventable through changes in human behaviour and at low costs. Although much more workd has to be done, the available body of know-how and technology is impressive, but it has to be transformed into effective action at the individual, family and community level. PUBLIC HEALTH PSYCHOLOGY; GENERAL AIMS Against this background. Public Health Psychology both as a science and a professional discipline should seek: Increased awareness of psychosocial aspects and behavioural aspects of health and human development by regional and local governments, health policy makers, health care workers and the general public. Establishment of training recommendations for health care workers on assessment and interventions with regard to psychosocial and behavioural factors of ill-health and disease. Establishment of recommendations for legislation/regulation and financing of psychosocial and behavioural intervention services and programmes on the primary health care level based on adequate cost/benefit analysis methodology for assessing the quality of care and economic implications of such efforts. Collection and dissemination of up-to-date information on effective psychosocial and behavioural technology for prevention of disease and disability and the promotion of health and development. Establishment and coordination of national research programms on psychosocial and behavioural technology for intervention and prevention programmes on health and development. Review of assessment methods for quality of life and development of interantion-al guidelines for appropriate use of such methods in health policy and health care, particularly with regard to the chronically ill, the elderly and displaced persons. ^Illllllllllllllll^l^ FSIHaoSKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOIOGY 93/1 PUBLIC HEALTH PSYCHOLOGY: COURSES OF ACTION In order for a Public Health Psychology to develop and contribute optimally to health and health care, it will be necessary to identify those issues or areas where it can play its role par excellence, both by using and applying available behavioural science knowledge and techniques/skills and by further developing and evaluating such techniques and by disseminating them. Against the background of what has been said above, five central areas or courses of action present themselves. 1. THE PROBLEM: The behavioural origins of ill health and disease At least one fourth to possibly one half of all patients seen at the primary health care level are presenting complaints for which no organic pathology can be ascertained or which are in excess to the underlying physical disorder. Primary health care services are designed and run by professionals who have inadequate training or even no training at all in psychosocial and behavioural diagnostic methods and treatment approaches. As a result, the primary health care system is increasingly criticized for its lack of relevance to patients' needs, its use of unnecessary and often harmful biomedical procedures and the concomitant burden it puts on local, regional and national health budgets. By ignoring the psychosocial and behavioural factors of many physical complaints and disorders, primary health care workers fail to inform and educate patients, their families and communities about the role they themselves can play in regaining and maintaining health. Course of action will therefore be to: * Form national task forces of social and behavioural scientists and practitioners, to identity and field test psychosocial and behavioural methods suitable for: (a) diagnosis and treatmentby primary care professionals of behaviour-related health problems; and (b) self-diagnosis and self-treatment by patients and their families. * Publish guidelines for training primary health care workers in psychosocial and behavioural diagnostic and treatment methods. * Establish multicentre network of research projects concerning the effects of psychosocial and behavioural technology on quality of care, patient participation and cost-benefit at the primary health care level. * Collect, evaluate and disseminate behavioural and social science knowledge and skills related to health care and health promotion, to governments, health policy makers, health care workers and the population at large. 2. THE PROBLEM: The relationship between health care and quality of life The overall goal of all public health and medical care programmes is to improve the quality of life of people. Sometimes improved quality of life is reflected at the community level by reducting prventable mortality, sometimes by reducing the occurrence of disease or injury, and sometimes by minimizing discomfort and maximizing effective daily functioning, despite the presence of diseases that are not curable or disabilities that cannot be completely removed. In all cases, the goal of health services is not the abstract reduction of "statistics", but tangible improvement in the quality with which people in the community live their lives. The quality of life and the level of well-being in chronically ill and disabled persons should be judged by three categories of criteria, sometimes referred to as the three F's: i DiaJZBavX:iORGANIBRANAZDRAVSWBNlAPSIH01LXÎUA|||^^ JJ * Feelings or symptoms- the person's own appraisal of freedom from symptoms of physical pain or emotional and interpersonal distress, and the presence of positive self-regard and sense of well-being; * Functions or abilities- the observable capacity to do things "normally", such as physical movement, self-care activities, interpersonal interactions, cognitive function, and fuUfillment of social roles appropriate to one's age and circumstances, such as having a job; * Future or prognosis- an acceptable probability that good feelings and good functions will continue for a reasonable future period. Patients suffering from chronic illnesses have available to them a number of medical and surgical treatments, that may be effective with regard to control of pathogenic tissue changes or of pathological functioning of organs and metabolism, but not necessarily contribute to the quality of their lives. Some may not even enhance survival, while at the same time deteriorating quality of life in general. Failure to take quality of life considerations into account in medical health care, causes many people to show impaired physical, social and personal functioning that is disproportionate to the severity of their physical illness or disability. Decisions that health care policy makers and health care workers make with regard to the availability and the use of biomedical therapies should therefore be based on data relating to overall patient satisfaction and should account for the optimal psychosocial conditions under which such therapies be used. Specifically, the course of action will be to: * Establish guidelines for the use of existing quality of life assessment instruments. * Develop new measures of quality of life for use by local health care workers. * Produce publications for health care policy makers, health care workers and the public on the importance of quality of life considerations in health care decisions. * Identify and review existing programmes for enhancing quality of life and stimulate the development of new programmes, especially for those most at risk. * Review social and health policies with regard to whether they facilitate the emergence and functioning of community self-help organizations in this area and es-tanblish recommendations for the government to adapt policies wherever indicated. 3. THE PROBLEM: Early acquisition of health-sustaining behaviours Health problems and diseases can often only be effectively treated, prevented or controlled if related behaviour patterns are unlearned and replaced by other, health-sustaining behaviours. This proves to be a costly, time-consuming process, usually with limited success, particularly in the case of longstanding behavioural habits. Research shows that health risk behaviours manifested early tend to persist into later life. Conversely, longitudinal studies have shown that early health-sustaining behaviour is a strong predictor of later healthful behaviour. Altogether, interventions focusing on the prevention of any form of health risk behaviour at an early stage of development, such as childhood and (early) adolescence, are most desirable. Even the tragic burden to many societies of substance abuse, delinquency, aggressive acts and suicide already visible in many young people, can be effectively tackled by large scale community participative preventive intervention programmes. The course of action therefore will be to: * Identify successful methods for community-based preventive intervention with regard to an array health risk or self damaging behaviour and make the information available to the countty. 78 IHHHHHBB^ F^OOSkA OBZORJA - HORIZONS OF FSYOKXOGY 93/1 * Establish a network of research projects in community based programmes on early acquisition of health-sustaining behaviours. * Establish national recommendations for legislation and policy in health and social services in order to promote community based health promotion programmes for the young. 4. THE PROBLEM: Psychosocial and Mental Health Consequences of Emergency and Disaster situations It has been common in the health field to focus primarily on the physical health consequences of emergency situations, such as refugee movements resulting from war or famine, or disasters such as earth quakes, floods and nuclear plant fall outs. The psychosocial and mental stresses and strains on individuals, families and communities in such situations are often so severe that breakdowns in adaptive functions occur resulting in emotional and behavioural problems and mental illness. They may contribute directly to the development or deterioration of physical illness or may have an indirect effect by altering relevant behaviour patterns, including exposure to infection, nutrition and rest. Psychosocial and mental health problems often outlive the length of the emergency or disaster situations and can for many years interfere with the well-functioning of individuals and communities. Post-traumatic stress disorders are a poignant example of a mental health consequence of such situations, that might disrupt health and well-being of individuals and whole communities for one generation or more, if not timely recognized and adequately dealt with. International and national emergency preparedness and relief organizations presently are insufficient aware and inadequately equipped to deal with the psychosocial and mental health aftermath of emergency and disaster situations. The same holds true for health care services of countries of temporary stay, resettlement or repatriation of refugees. The course of action therefore will be to: * Assemble, review and disseminate information on psychosocial and mental health aspects of emergency and disaster situation. * Produce guidelines for identification, management and prevention of psychosocial and mental health problems in refugees and victims of disaster. * Develop and evaluate training material for health care workers and community workers on psychosocial and mental health aspects of emergency and disaster situations. * Establish recommendations for government polices in order to promote coordination of general health, mental health and social services in the event of emergency and disaster ituations. * Encourage a network of centres and organizations for coordination of research and standardization of training of relief workers wih regard to psychosocial and mental health aspects. 5. THE PROBLEM: The Health of Health Care Workers Job-related stress can have serious consequences for both individuals, the organizations in which they work as well as the people they serve. Chronic stress and bum-out plays a major role in the poor delivery of health services to people in need of them. They wait longer to receive less Attention and less care. Besides contributing to absenteeism and high job turnover, bum-out also correlates with other damaging indexes of human stress, such as substance abuse, marital conflict, mental disorder and suicide. t>RUZBENO ORGAN123RANA ZDRAVSIVBI* PSIHOLOGUA î Assessment and management of job stress in tlie healt care system should be aimed at the prevention of debilitating stress conditions and should not only be targeted at the individual health care worker. It should also involve training of health administrators and team leaders in human skills and awareness of factors contributing to job satisfaction, individual initiative and the prevention of emotional, interpersonal and mental health problems in health care workers. The course of action specifically will be to: * Develop and evaluate methods for the assessment and management of job stress in the various categories of health care workersin all the regions. * Disseminate up to date information on successful training programmes on the management or prevention of health profession related job stress. * Establish national recommendations for policy in health and social services in order to promote the use of adequate stress management training. * Establish a network of research and service projects in stress management comprising all categories of health care professions. DISCUSSION Although the programme outline provided for a Public Health Psychology is simply a tentative one and might well take on a different format and context depending on national and regional characteristics and needs, it heavily draw upon the programme for Health for All by the year 2000 of the World Health Organization as endorsed by its 166 member states. Therefore, it presumably reflect, though in varying degree, priority areas as they exist in the public health field in many countries. Colleagues are welcome to translate and adapt the text of the programme to their national situation. The author would highly appreciate to receive copies of such adaptations in order to be able in due time to publish a review of existing national programmes that might further international exchange and cooperation. REFERENCES Boyden, S. Western Civilation in Biological Perspective. Oxford: Clarendon Press, 1987. Diekstra, R. F. W. Suicide and attempted suicide: an international perspective. Acta Psychiat. Scand., 1989. Elias, N. Das Prozess der Civilization. (Ned. vertahng) Spectrum, Utrecht, 1978. Rank, N. Beyond Psychology. New York: Dover Publications, 1958. Sartorius, N. Mental Health Policies and Programs for the Twenty-first Century: a personal view. Integr. Psychiatry, 1987, 5, 151-158. Toffler, A. Future Shock, Bantam Books, 1970. 81 LIBIDO, AGGRESSION AND AGGRESSIVENESS Peter Proper POVZETEK Referat, predstavljen na prvem Vzhodnoevropskem psihoanalitičnem seminarju, na Dunaju, (april 1993) predstavlja pregled zadnjih sprememb v psihoanalitičnem konceptu agresije. Zavzema se za doslednejšo rabo pojmov agresije in agresivnosti -prvega za destruktivne pojavne oblike, drugega za označevanje gonskih silnic, agresivnih teženj, ki se kažejo kot potreba po obvladovanju, samorazvoju, storilnosti, veljavi... Med obema, agresijo in agresivnostjo, obstaja prikrita povezava. Osrednji del referata predstavlja predlagani koncept razumevanja libida in agresivnosti v njuni adaptacijski in razvojni funkciji. Na osnovi kliničnih psihoterapevt-skih izkušenj ter epidemioloških študij otrok je postavljena trditev, da je pravi pomen libidnih in agresivnih teženj mogoče prepoznati šele potem, ko oba opazujemo v njuni medsebojni povezanosti. Libidna motivacijska energija, investirana v senzorične sisteme (in tako po prehodu iz cenestetičnega v diakritično zaznavanje povezana z ego-funkcijami), omogoča receptivne funkcije (input), medtem ko agresivna motivacijska energija, investirana v mišične sisteme (in povezana z motoriko, torej prav tako z ego-funkcijami), omogoča akcijo (output). Tako ustvarjene krožne reakcije predstavljajo otrokovo kapaciteto za interakcijo z okoljem in omogočajo vstop v objektni odnos. Ta je karakterističen, od drugih odnosov drugačen, po intenziteti libidne in agresivne izmenjave. ABSTRACT The paper was presented on the First East-European Psychoanalytic Seminar, (Vienna, April, 1993). It represents an overview of recent changes in psychoanalytic understanding of aggression. A clear differentiation in the meaning of the terms ( Aggression and Aggressiveness) has been supported - the Aggression as a destructive PSIHOLOSkA OBZORJA - HORIZONS Of PSYOOOGY 93/1 and even hostile tendency, and the Aggressiveness as a constructive motivational force, leading to assertiveness, mastery, individuation and separation. The article offers an original proposition of understanding libido and aggressiveness in their common adaptive and developmental functions. Libido, invested into sensory systems, is supporting receptive functions (input), while aggressiveness, invested into muscular systems, is .supporting action and extemalization processes (output). Both drives, linked to the ego, represent someone's capacity for related-ness. Drives, supporting circular reactions, become representatives of ongoing object relations. DRIVES AND TABOOS The Drive Theory has always been in the centre of psychoanalytic research. Aroused severe reactions show how much Freud's libido theory and theory of psy-chosexual development violated strong taboos. The idea of the Oedipal situation raised both the taboo on incest as well as the taboo on parricide; not only the question of sexuality but also the question of aggression had been raised. It seems that the fear and threat of aggression was much stronger than the fear of sexuality, even for Freud. He needed more than fifteen years to reformulate libido theory into dual drive theory. On the other hand Adler, with his idea of a positive aggressiveness, and Jung with the concept of selfactualization, were close to reformulating the drive theory. But they were too impatient with their father Freud to avoid the castrative situations. Freud, reconsidering the possibility of the second drive, was able to see only the destructive part of it - the death instinct. CHANGING THE CONCEPTS The psychoanalytic theory of aggression has been substantially reexamined of late. The psychoanalytic world practically neglected Harold Schultz-Hencke's Gottin-gen neoanalytical school, which was able to bridge the differences between Freud, Adler and Jung (Bregant, 1986), bringing the nondestructive aggressive needs into focus, together with libidinal ones, but failed to see the developmental process of both of them. Later, a number of authors, beginning with Bowlby (1969), Klein G.(1976) and others, have criticised instinctual drive theory, mostly by four components: 1. the definition of a drive's force as psychic energy, 2. drive discharge assumptions and the idea of drive reduction as motivation, 3. the idea, that drives ultimately motivate all behaviours, 4. the idea that drives are phenomena arising from the borderland between soma and psyche, body and mind. It was more than obvious that each author tried to discuss Freud's concept of the aggressive drive from the standpoint of his own clinical approach and/or theoretical concept, but it was quite clear that Freud's concept of aggression was much more problematic than the concept of libido as sexual drive. Freud's dual - drive theory has brought an important contribution to clinical practice and theory in understanding narcissism and sadism and even the self préserva- UBDO, AGGRESSION AND AGGRESSIV^ES^||||||||||||^^ live forces of the ego, but unfortunately not adding much to understanding healthy development. A further important step was taken in 1923 with Freud's assumption that libido and aggression can be neutralised. This idea has been one of the central topics of long lasting research by Hartmann and his co-workers. They doubted that destruc-tiveness was the only aim of aggression. Further they maintained that the ego develops the specific capacity to neutralise the destructive drive and make its energies available to the ego (Hartmann, Kris and Loewenstein, 1949). The progress from primary to secondary process (from the pleasure principle to the reality principle) changes aggression into mastery, learning and self-esteem. Tough gives some answers about the relations between the drives and the ego Hartmann's work, on the other hand comphcates some questions about the nature of the drives. Is the aggressiveness primarily destructive and later socialised through the process of neutralisation into nondestructive forms? There are several authors who support that idea. Fairbairn (1952-78), opposing Freud, asserts that there is no such thing as the aggressive drive and holds that aggression is only a response to frustrations. Rochlin (1973-82) asserts the intimate link between narcissism and aggression. He holds that "when narcissism, this love of self through which preserving the self is assured, is threatened, we are humiliated, our self-esteem is injured and aggression appears". (Parens 1989). From this point of view aggression appears as a result of a block of the libidinal investment into self-object. Kohut (1972) is not far from that point of view, though he asserts that "man's de-structiveness as a psychological phenomenon is secondary; it arises originally as the result of the failure of the self-object environment to meet the child's need for optimal mempathic responses". Like Rochlin, Kohut holds that destructive rage is always motivated by an injury to the self. The question is, whether the ways of seeing aggression only as a lack or block of libidinal investments, and recognizing it only in the form of destructiveness, and later as a disintegration product, is not too narrow. NONDESTRUCTIVE AGGRESSIVENESS There are many authors who assert that aggression in the primary form is nondestructive (though opposing Freud's concept of thanatos they are not using the word "constructive"). As response to Hartmann's work, Rank B. (1949) suggested at least two differing aspects of aggression - the adaptive one and aggression as a reaction to frustration. Solnit later (1966) emphasised the second as the destructive one. To the adaptive aspect we can add a developmental one, both linked to the ego and mastery and to self and assertiveness. Such a point of view should turn our thinking back to postulate aggression as primarily nondestructive. Lantos (1958), Solnit (1966, 1970) and Greenacre (1971) found many arguments of that kind, not seeing aggression only in the adaptive function, but also "in the force of growth" (Greenacre, 1971). Not only cUnical experience, but also the method of direct observation of children, have given enough evidence of that kind (to mention only Spitz 1965-69, Winnicott 1950, Bell 1957 and Mahler 1965-75). Gunther (1980) has introduced the concept of "healthy aggressiveness" -as a signal of a need or the force developing assertiveness. Regarding the g4fllllH ps»<>u)?KA06Zom-HOi»zo^eOP$YC>k^ux;Y93/] developmental lines, I should promptly add, that there would be no process of separation and individuation, leading to triangulation, without "healthy aggressiveness". Parens (1979-84) has proposed an explanation for the transformation of healthy aggressiveness (nondestructive aggression) into hostile destructiveness. The experience of excessive unpleasure plays a key part in transforming benign aggression into hostile destructiveness. Lately, Parens returns to understanding aggression as an instinctual drive, connected to activity. This idea was also advanced by Spitz (1965), who equates aggressiveness with activity, viewing a child's most innocuous aggressiveness in his need for sheer activity. RECENT FINDINGS Currently proposed assumptions are gathering around some basic questions viewing aggressiveness as a drive, the aims and major trends of aggression and the development of aggression. Aggressiveness as a drive: Brenner (1982) holds that the concept of instinctual drives, though a theoretical construct, is heuristically valuable because manifestations of drive derivatives and their influence in the analytic situation are convincing and pervasive. He agrees that we are justified in regarding all psychic events as somatopsychic phenomena - as an aspect of the functioning of the central nervous system. Further on, we can join Parens, who is adding hormonal and biogenetic activity and even physiological states. That, of course, does not mean that we can accept Freud's formulations without certain changes. First of all the hypothesis, about the source of the aggression and libido, requires redefinition. It is more than obvious that Freud's idea about sensory systems or erogenous zones as the source of libido has to be rejected, though a strong connection between these body parts and the libido in the sense that libido is being invested into sensory systems, is indisputable. Then again the question arises, what should be the source of aggression and where should it lie? There were many problems with understanding the drives as psychic energy. Brenner asserts that the two driving forces can be understood as "psychic energy", the very wellsprings of human motivation, important in psychic life. The term "energy" however, an analogy borrowed from physics, does not imply (yet) an object to measure, though psychic energy has its magnitude and quantity. Holder, 1970, (ac. to Kernberg, 1990) called our attention to Freud's differentiating psychological drives from biological instincts, which was lost during inconsistent translating into English language. Although he recognized ultimate biological sources of instincts, there was a lack of information available regarding transforming these biological predispositions into drives as purely psychic motivation. Nowadays, knowing more about neurophysiological, hormonal and biogenetic background of instincts, it remains somehow more acceptable to understand instincts as a source of energy, while drives,linked to experience of pleasure and pain, tension and discharge, affects and emotions and the process of maturation and development, show their face only through their psychic representatives. Kemberg (1990) considers the concept of drives as hierarchically supraordinate psychic motivational systems as valid. The drives, supporting our basic needs, represent the link between instinctual (biological) background and the nature of environmental stimulation and as such play an important role in human's relatedness. UBiDO/AGGRESSONAhD AGGRESSIVENESS 'flBHBHHHHHHB^ THE AIMS OF AGGRESSION Freud's proposition about the gratification of a need and the discharge of a tension as the aim of a drive, was widely broadened recently, mostly by including the aspect of object relations. Parens (1989) stipulates at least two aims: 1. the assertion of self, upon self and environment and 2. the destruction of the object (including self). The first aim is sought by nondestructive aggressiveness while the destruction of the object subsumes two distinct trends in aggression - hostile destruction of the object and the nonhostile or nonaffective destruction of the object. Nondestructive aggressiveness is a primary, innate motivational force, the aim of which is to assert oneself, to remove the obstacles to the gratification of one's needs, to master self and environment (Parens, Storr, Rochlin, Kohut, Gunther), but also the wish to be dominant, potent, productive as well as to have power. (Schultz-Hencke, in Bregant, 1976). the nonaffective form of destructive aggression is probably derived phyloge-neticaly from prey aggression and is of little clinical consequence, while hostile destructiveness, extending from rage, anger through hostility and hate, is not an inborn factor. It is rather provoked in the self by experiential events and that is why it can be the subject of treatment and prevention. Differentiating these aims of aggression. Parens raises the question of linking the drives and the affects, a problem that was not resolved even for questions of the libido. THE DEVELOPMENT OF AGGRESSION Though it seems that libido and aggressiveness are inborn and differentiated very early in childhood, development flows down from the experience. On the one hand, development modifies the aggressiveness itself and on the other, the nondestructive aggressiveness enables the development of some very important processes, for example the separation - individuation process (Mahler, 1975), creativity, assertiveness, learning, practising skills and mastery. Destructive aggression, rather provoked than inborn, leads to deficits in self cohesion, ego structuring and object relatedness, to ambivalence, maladaptation, intrapsychic conflicts and so on. There is an intimate link between nondestructive and destructive aggression. Nondestructive aggressive needs and derived develomental processes can very often be distorted by severe and frequent obstacles and frustrations. Under these circumstances aggressive needs gradually link to unpleasure, hatred and destuctiveness. ADDING SOME ASSUMPTIONS AND THOUGHTS It may seem a bit overambitious, but I wish to discuss some propositions and assumptions which have crystallised from more than twenty five years of clinical work with children, their families and adults, from long lasting preventive work, including epidemiological research and from the integrative clinical and developmental psychology that I have been teaching. Relations between libido and aggressiveness:It seems that the questions of aggressiveness could not be raised for a long period of time because the threat of taboo 86 flBBHHHHBK l>SIHOlO§KAOBZC>RM-HOfUZa«OFPSY(>C>L^ was even stronger than was the case with sexuality. But when they were finally raised, psychoanalysis started to be preoccupied with the theory of aggression, sometimes neglecting the possibility that aggressiveness may show its proper face only in relation to libido. There is enough evidence that libido and aggressiveness differentiate in the first months of life and more than that - we can trace some rudiments of both in fetal life and behaviour. On the other side, they operate and develop hand in hand. When Freud, and later Hartmann with his co-workers, speak about neutralisation of aggressiveness, they neglected the fact that there is a case of mutual neutralisation between Ubido and aggression. In clinical situations we can often trace a form of nonneutralised libido involved in narcissistic fantasies as we can find nonneu-tralised aggression in the paranoid position or in omnipotent fantasies. The process of mutual neutralisation, in my opinion, means more than the socialisation of the drives. It represents the bridge between one drive and the other and enables us to overcome the dualistic state of the psyche, to overgrow the splitting between good and bad self and object representations. In other words, neutralisation facilitates the process of fusion, not in the sense of merging but in the sense of gathering good and bad representations into a gestalt. I agree with Brenner's and Parens' opinion that the two driving forces can be understood as "psychic energy" which becomes defined by emerging as a need and - in interaction with outside world- transformed into motivation. Speaking of the original aims, libido seems to be connected to receptive functions (internalisation processes) as aggressiveness is connected to activeness (and extemalization processes). Those characteristics are leading me back to the phenomenon of cathexis (Beset-zung or in other words "investment of psychic energy") as conceptualised by Freud. If we hypothesised that early investments of libidinal energy are directed into the sensory system, first into the oral erogenous zone which establishes the prototype experience of the receptive functions or internalisation, I may propose that aggressive energy is being invested into the muscular systems and motor activity. Not only such functions as consuming food and air, but also reception of stimuli, constitute the complex pattern of internalisation; at least in the so called coenesthet-ic phase (Spitz), while diacritic perception becomes linked to the ego. On the other hand all those functions would hardly be possible without muscular activity, by which external contents can be intemalized (swallowing), but also rejected (spitting) or, once they are intemalized, they can be extemalized (vomiting, excreting). If we shifted this concept towards psychic life, we can see libido supporting internalization processes such as: introjection, symbiotic imitation, identification, remembering, learning...as we can see aggressiveness supporting repression (forgetting), projection and, among others, individuation and separation. If we observe both sides, the receptive functions, supported by libido, and motor activity, supported by aggressiveness, we can discover specific "circular reactions" which, in fact, represent the basic capacity of our relatedness and development, where both drives play the role in an interdependent position. Libido supporting input, and aggression enabling output, provide the source of experience about the outside world and the self Perhaps it should not be overlooked that the described concept of understanding is leading us close to Piaget's concept of circular reactions as an important factor of development. Now, if we accepted the fact that we have observed libido and aggressiveness fragmented, we are facing the task of reconsidering the whole concept of psychosex-ual development through the prism of libido and aggressiveness intermingling UBIOO, AGGRESSIOt AhD AGGRESSTk'ENESSSHIHIHIHHIIH throughout development. Though we can trace the aggressive needs mainly in the anal phase, when the growth of muscles and the separation and individuation process are being put forward, we can speak about oral aggression, anal, phallic aggression and so on. The relations between the drives and affection: This is another problem we have to reconsider. My point of view is that during the process of transforming biological predisposition (instincts) into drives, under certain conditions of object relations, affection is being linked to libido or aggressiveness or to both in a certain connection. The link depends on experience and relatedness. Very often we overamplify as if h-bido meant pleasure and love, and aggressiveness meant unpleasure, pain and hostility. A careful observer can notice evidence of affection of all modalities linked to both - libido and aggressiveness. This way love can become suffocating and even destructiveness can become pleasant, not even speaking about joyful muscular activities and other complex experiences. Affects, in short, become the signals or representatives of both, drives and object relations. The terms: Greek and Roman origins of the term aggressiveness or aggression obviously included both - the constructive and the destructive meaning. Agredior or agressus sum included meanings such as: to step forward, come closer; to make a request, to undertake, start, try and to attack. Aggressio included: to take a run, to start (oration). (Bradač, 1980, p. 29) Agreuo or agreo: meant to hunt, to catch and imperative - agrei, agreite: Go on! On your feet! (Dokler, 1915, p. 7). During the era of the middle ages, the constructive meaning was lost and aggressiveness was understood as destructiveness. Within psychoanalysis the constructive meaning was refound by Adler and carefully worked out by Schultz-Hencke. Comprehensive Psychological and Psychoanalytical Dictionaries include two terms: aggressiveness and aggression. Aggressiveness has lost all suggestion of hostility. It expresses tendency to be enterprising, energetic, active. The destructive meaning was somehow preserved in the term aggression, to refer to acts of aggression and destructiveness as a state of mind (Laplanche and Pontalis, 1967-73). It is time to accept a clear agreement about the application of those terms in psychoanalysis. REFERENCES 1. BOWLBY J.A. (1969) - Attachment and Loss Vol. 1, Attachment. New York: Basic Books 2. BOWLBY J.A. (1973) - Attachment and Loss Vol. 2. Separation: Anxiety and Anger. New York: Basic Books 3. BRADAČ (1972 - 90) - Latinsko-slovenski slovar, Ljubljana: Državna založba Slovenije 4. BREGANT L. (1986) - Psihoterapija 14, Ljubljana: Univ.Psihiatrična klinika Medicinske fakultete. 5. BRENNER C. (1982) - The Mind in Conflict, New York: lUP 6. DOKLER (1915) - Grško-slovenski slovar, Ljubljana Knez Škof. zav. Sv. Stanislava, Šentvid nad Ljubljano. 7. FAIRBAIRN W.R. (1982) - Psihoanalitičke študije ličnosti, Zagreb: Biblioteka Psiha. Naprijed 88 PSIHOOSkA OBZORJA-h<>rizons of PSYCHOLOGY 93/1 8. FREUD S. (1905) - Three Essays on the Theory of Sexuality. Stand, ed. 7:123-243, London: Hogarth Press, 1953 9. FREUD S. (1920) - Beyond the Pleasure Principle. Stand, ed. 18:1-64, London: Hogarth Press, 1955 10. GREENSPAN S.I., POLLACK G.H. (1989) - The Course of Life, Vol. II., Madison: IUP 11. GUNTHER, M. (1980) - Agression, Self Psychology and the Concept of Health. Advances in Self Psychology, ed. A. Goldberg, New York, IUP pp. 167-192 12. HARTM/lNN H. (1939) - Ego Psychology and the Problem of Adaptation, New York, IUP, 1958 13. HARTMANN H., KRIS E., LOEWENSTEIN, R.M. Notes on the Theory of Aggression. The Psychoanalytic Study of the Child 3/4: 9 - 36, New York: IUP 14. KLEIN G. (1976) - Psychoanalytic Theory. New York: IUP 15. KOHUT H. (1972) - Thoughts on Narcissism and Narcissistic Rage. The Psychoanalytic Study of a Child, 27:360-400, New York, IUP 16. LAPL/VNCHE J., PONTALIS J.B. ( 1973) - The Language of Psychoanalysis, New York - London: W.W. Norton and Company 17. MAHLER M.S., PINE F., BERGM/W A. (1975) The Psychological Birth of the Human Infant - Symbiosis and Individuation, London: Hutchinson and Comp. 18. PARENS H. (1989) - Toward a Reformulation of the Psychoanalytic Theory of Aggression. The Course of Life, Greenspan, Pollack, Madison: IUP 19. PARENS H. (1989) - Toward an Epigénesis of Aggression in Early Childhood, The Course of Life, Modison ed: Greenspan, Pollack, IUP 20. RANK B.(1949) - Aggression. The Psychoanalytic Study of a Child 3/4 43-48, New York: IUP 21. ROCHLIN G. (1973) - Man's Aggression. The Defence of the Self. Boston: Gambit 22. ROCHLIN G. (1982) - Aggression Reconsidered: A Critique of Psychoanalysis, P.schoanalytical Inquiry, 2:121-132 SPRETNOST (TEHNE) POSLUŠANJA IN GOVORJENJA KOT POSREDOVANJE ČLOVEKOVEGA BISTVA Janez Juhant ABSTRACT; The human language gives us some information and reflects our fellings. The communication is an expression of emotions, thoughts and ideological states. It is the selfrealisation of the man. It is very important that man can develope his ability to expres his whole lifes, so he could be understood properly; as whole person. His capacity to hear and to speek is the eminent human disposition. It allows us to see him as a psychical and spiritual being. So the fact is that man is an indifinit creature. Its important duty seems to be the developement of his inner capabilities by which he can expreses his fundamental kernel of being. NAMESTO UVODA Pravijo, da ima človek dve ušesi in en jezik zato, da bi bolj poslušal, manj pa govoril. V tem smislu je nemški filozof in teolog Kari Rahner človeka opredelil v delu z istim naslovom kot poslušalca besede. Novejši jezikovni filozofi in psihologi pa ugotavljajo, da je vprašanje jezika ključno vprašanje človekovega razumevanja sveta. V okvir govorice je človek postavljen kot govoreče bitje, kot so ga imenovali že Grki, da bi tako mogel razvozlati uganko sveta, v katerem živi. To se dogaja na polju človeške govorice v dialogu. Že otrok sprašuje svojo mater ali učenec učitelja in v pogovoru vstopata v svet. Pogovor tako odstira zaveso sveta in odpira pota do njegove resničnosti. Ob koncu Platonovega dialoga "Kratilos" protagonist Sokrat popelje istoimenskega sogovornika v razpravi o jeziku do mesta, kjer Kratil utihne pred Sokratovimi ugovori in potem Sokrat zaključi: "Ker pa to dopuščaš. Kratil - tvoj * Teološka fakulteta, Ljubljana 90 PSIHaOŠKA OBZORJA-HORIZONS OFPSYCHaOGY 93/1 molk bom vzel za privolitev - je nujno, da tako dogovor kakor navada nekako prispevata k sporočitvi tega, kar sva imela pri govorjenju v mislih." (1) Z dogovorom izražamo drug drugemu svoja sporočila in pokažemo medsebojno razumevanje. Odpira se nam svet človekove zavesti t.i. tretji svet, kot pravi slovenski filozof France Veber. Ta svet zavesti oblikuje človek kot govoreče bitje oz. človeka kot poslušalca besede po drugi strani oblikuje govorna izkušnja. In ko po pogovoru beseda umolkne, se šele v molku prav odpre resničnost sveta. Kdo ni ot)čutil govorice tišine, ki nastane, ko umolknejo besede, zato je poslušanje bistvena sestavina pogovora. Po besedah Jana T. Ramsaya ta "finite disclousure" ta mejna situacije razkriva, da je človek bolj poslušalec kot govornik. Drža poslušanja je doživetje, ko se odpirajo temelji sveta in človeku izzove aha - tako je. Vendar le kdor zna poslušati, bo to tudi razumel. (2) Govorjenje in poslušanje pa imata še drugo važno razsežnost, ki jo španski filozof človeške duše Miguel de Unamuno v svojem Tragičnem občutju življenja opisuje takole: "Ta druga oblika ljubezni, ta duhovna ljubezen, se rodi iz bolečine, se rodi iz smrti mesene ljubezni; rodi se tudi iz sočutnega pokroviteljskega čustva...Ljubiti se je sočutiti, in če telesa združuje naslada, druži duše muka... Ljubiti v duhu je sočutiti, in kdor bolj sočuti, bolj ljubi... Človek hlepi po tem, da bi ga ljubili, ali, kar je isto, hlepi po tem, da bi z njim sočutili. Človek hoče, da tudi drugi čutijo njegove tegobe in ijridkosti in jih delijo z njim... Hoče, da ga imajo radi." (3) V celoti gledano je torej pogovor posredovanje samega sebe drugemu in pripravljenost sprejeti drugega kot svojega partnerja, mu odpreti pot v svoj svet. Vsebuje pripravljenost za sočutje in pripravljenost, da se človek daje drugemu. Kdor ne mara sebe dati na razpolago, tudi ne more priti do drugega. Ovire na poti do odprte komunikacije so posebno številne v današnjem svetu. Da bi mogli bolje poslušati in govoriti, si moramo ogledati osnove tega procesa. Zato bo večina razprave namenjena tem osnovam, praktične zaključke pa lahko izpelje vsakdo izmed nas sam. 1 TRI RAVNI ZA KOMUNICIRANJE 1.1 Komunikacija kot odraz predvsem čustvene ravni osebe Wilhelm Kamlah, ki je napravil rekonstrukcijo, tj. logično obdelavo poteka človekove govorice, poudarja, da je govorjenje dejavnost, ki človeka ločuje od živali. To so vedeli že Grki, ko so človeku dali ime govoreča žival. Človekova govorna dejavnost pa ni samo logična, kot poudarja predvsem filozofija, pač pa je po psihologiji jezika in psihoanalizi predvsem čustveno obarvana, se pravi vsebuje nelogične elemente, ki v govorici ponavadi prevladujejo. Zato smo ljudje v pogovorih bolj naravnani na konotativne, spremljevalne vsebine, razmeroma majhen del pozornosti /kakih 15 %) pa je namenjen denotativnemu, tj. zgolj formalno določenemu sporočilnemu sklopu. Tako se v naših pogovorih cesto ne zavedamo, ko npr. ognjevito logično dokazujemo, da dokazovanje izpostavlja predvsem čustvene prvine: moč, užaljenost, veselje, žalost, skrite želje aU hotenja in podobno. Ta preprosta, a glede na ustaljeno mišljenje presentljiva ugotovitev, ima svojo podlago že v človekovem razvoju. Otrok prejema in oddaja znamenja svoji okolici, materi in očetu in svojim najbližjim izrazito na čustveni ravni. Ta znamenja se vraščajo v njegovo življenje in postajajo prostor otrokovega osnovnega zaupanja, ki ga spremlja vse življenje. Kdor ni imel možnosti vzpostavljanja tega prvotnega zau- SPRETNOST (TEHhC) POSOIŽANJA N GO\flDRJENJAÍ panja zaradi številnih razlogov, ostaja vse življenje komunikacijski invalid, česar tudi s spretno vajo ne more premagati. "Šibke duše se bojijo vsakega duhovnega prepiha, bojijo se, da bi se jim podrlo vse, kar imajo za pravo in dobro, če bi se tudi v kaki nadrobnosti pokazalo, da je potrebno poprave," pravi Vinko Brumen in nadaljuje z Otonom Župančičem: "jaz sem globokih korenin, vem, da sem svoje zemlje sin, zato se ne bojim daljin." (4) Zaupanje oz. nasprotje - nezaupanje spodbuja oz. otežkoča medsebojno komuniciranje med ljudmi. Čustva nezaupanja, strahu, nasilnosti, ki jih poraja želja po oblasti, po popolni poslastitvi drugega; uravnovešenost in neuravnovešenost, pa seveda tudi naravne čustvene dispozicije, kot so spol, rasa, kulturno okolje, skratka mnogo zavestnih, še več pa podzavestnih usedlin, določajo naše pogovorne odnose. Andrew Greely v svojem delu Sexual Intimacy pravi, da "so vsi človeški odnosi spolno obarvani. Kolikor bolj intenzivni so, toliko bolj so spolno določeni." Močan naboj spolne energije je tako vsako prijateljstvo, ki ga Greely opredeljuje kot "intimni odnos med dvema človekoma". (5) Ta intimni odnos ne velja samo za zakon, ampak za vsako človeško razmerje. To je osnova za uspešno komuniciranje oz. obratno, če te podlage ni, se pojavljajo ovire, ki uspešno komunikacijo - govorjenje in poslušanje - onemogočajo. Tudi razvoj človeštva, kolikor so ga znanstveniki mogli raziskati, potrjuje, kot se zdi, da je bila prvotna govorica govorica odzivanja na doživljanje sveta. Po K. Buehlerju pozna sodobna psiholingvistična teorija ek-spresivno funkcijo govorice, ki izraža osebnost in poleg reprezentativne in komunikativne funkcije tvori celoto človekovega jezikovnega procesa. 1.2 Komunikacija kot idejni in ideološki vzorci Čustveni temelji komunikacije ukladiščijo v zavest idejne in ideološke vzorce, ki tako postajajo platforma človekovega vstopa v svet. Tako človekov svet sestavljajo prepričanja in vrednotenja, ki so kanali, po katerih se zavest odpira zunanjemu (svetu). Vsakdo izmed nas govori iz svojega sistema vrednot (ki je lahko skupen več posameznikom) in te vrednote preko komunikacijske sposobnosti spušča v dialoški prostor. Svetovno znan filozof avstrijskega rodu Kari Popper pravi, da je človekovo oblikovanje in vrednotenje sveta plod evolutivnega razvoja zavesti, ki nastaja pod vplivom človekovih potreb, želja in življenjskih zahtev. (6) Idejni okviri kot vera, svetovni nazor, bolj ali manj avtoritativna oz. demokratična drža, javno mnenje, propaganda itd. tvorijo usedline, ki usmerjajo človekovo zavest v njenem odnosu do sebe in sveta. Potencira jih človekovo nagnjenje k skupini, njegova potreba, da izraža pripadnost večji enoti, ki daje posamezniku trdnejšo podlago. Že sam (nacionalni) jezik je taka osnova, razčlenjen pa je še dalje v dialekte in žargone. Jose Ortega y Gasset v Uporu množic pravi, da je javno mnenje imelo "v vsakem času določeno težo v človeških družbah", čeprav ni neka utopična sila. "kajti celo, kdor hoče vladati z janičar-ji, je odvisen od njihovega mnenja in mnenja, ki ga imajo o teh drugi prebivalci." (7) Idejni oz. ideološki dejavniki se torej oblikujejo na omenjeni ravni čustvenega sveta osebe, ki daje prednost naravnavam, dispozicijam in postavkam, in z njo človek nastopa v dialogu z drugimi. Te postavke tako določajo oz. bremenijo človekovo govorico in vplivajo na poslušanje in govorjenje. Zanimiva in preprosta je lahko globinsko-psihološka vaja, pri kateri morajo sogovorniki najprej ponoviti nasprotnikova stališča in nato odgovoriti. Čeprav so argumenti nasprotnika lahko še tako ostri in tehtni, ponovitev slabi nasprotnikovo ost in po nekaj poskusih pride redno do bolj uravnoteženega pogovora, ko se sogovornika lahko bolje razumeta. Tak način komuniciranja zahteva namreč od partnerjev, da preko svojih postavk v pogovoru obrneta pozornost drug na drugega. PStKMOŠKAOezaUA-HORIZa« Of PSYCHOIDGY 93/1 ; Idejne postavke torej bistveno opredeljujejo človekovo vrednotenje sveta. Iz njih , izvirajo človekovi interesi, ki vphvajo na njegov odnos do okolice, in torej opredeljujejo tudi človeške pogovore. Vrednostni svet človeku določajo verske, narod- \ nostne, skupinske ter druge usedline, ki jih ponavadi povezujemo v pojem \ človekove kulture. Kulturni okvir je izhodišče, iz katerega človek govori, še natančneje, kulturni okvirje temelj, v katerega se človek kot poslušalec vrašča in iz katerega potem govori kot govornik. Znotraj kulturnih okvirov potekajo pomembni psihološki procesi, ki postajajo j stalnice, arhetipi, ki so človekovo okno v svet. Po besedah enega največjih indijskih ! filozofov, modreca Sri Aurobinda (1872-1950), je človeštvo v preteklosti, posebno i v zadnjih stoletjih preveč zanemarjalo gojitev teh živih usedlin človeške duše, zato ; so preveč okostenele. Sri Aurobindo razvršča razvoj teh psiholoških stopnenj po nemškem zgodovinarju Karlu Lamprechtu (1856-1918) v simbolično, tipsko, kon-vencionalno, individualistično in subjektivno. Simbolična stopnja, ki jo odražata odprtost in domišljija, spodbuja dialoško držo in tiste prvine v človeku, ki odražajo resnične temelje človeka kot osebe. Njena značilnost je zato tudi odprtost za nedokončno, za drugačnost, za presežno. Druga, tipska stopnja zavesti je združitev vsega dogajanja v idealnem človeku in ta oblika zavesti zožuje človeka v idealne tipe: v duhovnika, bojevnika, trgovca in delavca v i hindujskem kastnem redu in v srednjeveški fevdalni družbi Zahoda, tak primer je tu- i di politik v Platonovi državi. Konvencionalna doba te človeške ideale institucionalizira in tako postanejo zu- ; nanje oblike prevladujoči vzorci komuniciranja, izgublja pa se živost človeka kot | osebe. Individualna stopnja oz. doba te vzorce še bolj prepušča samovolji \ posameznikov. Najbolj izrazito uveljavitev te stopnje vidi Aurobindo v individualis- ! tični liberalni miselnosti zahodne družbe ali tudi v njeni refleksni obliki, v kolek- ] tivnem individuumu. Tudi tukaj se mora človek podrediti nasilnemu poenostavljan- ; ju svojega bistva enemu vzorcu. Zadnja stopnja zavesti ali subjektivistična doba oz. subjektivni ideal človekove ; zavesti pa naj bi omogočila ponovno utemeljitev vsega družbenega in osebnega do- \ gajanja na celovitih in vsestranskih temeljih človeškove osebnosti, kjer naj bi prevladovali notranji, duhovni, odprti in ne zunanji, zaprti, ideološki in omejevalni vzorci komuniciranja. (8) Do izraza naj bi prišli vsi vzgibi človeka, skozi človekove odnose naj bi sevala njegova osebnost, njegov subjekt. Hrvaški sociolog Djuro Šušnjič zahteva zato "reformo zavesti, ki je v tem, da svetu dopustimo, da spozna | svojo zavest, da^a prebudimo iz sna o samem sebi, da mu pojasnimo njegovo lastno • delovanje" (9) Človek se mora vsestransko zavesti samega sebe, potem bo lahko stopil tudi do človeka. Govorjenje se sicer odvija na logični ravni v gramatičnih in semantičnih okvirih. \ S stališča komunikologije pa ta raven najmanj vpliva na pogovore. Človek govori po določenih pravilih, za poslušanje in govorjenje pa so odločilne vsebine, ki se j navezujejo na ta okvir in imajo svoje ozadje v čustveni in idejnovrednostnih podlagah, pri čemer je idejnovrednostno odeto v čustveno raven, ki daje ton vsemu človekovemu odzivanju v svet. Psiholgija zadnjega stoletja je prepričljivo pokazala, da so čustva tudi v primerjavi z umom in voljo daleč najpomembnejši dejavnik ^ človeka. Njihova urejenost ali neurejenost povzroča zaplete v človekovem odnosu \ do samega sebe in do sveta. SPRETNOST {TE1*«) POSLUŠANJA GOVORJENJA,J| 1.3 Komunikacija kot uresničitev človeka Govor kot ponuditev samega sebe drugemu, kot izraz prošnje in zahteve, pa tudi volje do moči je znamenje človeka, ki hoče biti sprejet pri drugem. Martin Buber v svojem delu Princip dialoga poudarja, da so imeli prvotni prebivalci zemlje in da imajo nekateri še vedno govorni način, ki jasno pove, da je človek postavljen v razmerje, v dialog, ki tvori izhodišče njegove organizacije sveta. Buber pravi: "Prebivalec Ognjene zemlje pa prekosi našo analitično modrost s sedemčlenskim stavčn-im rekom, katerega dobesedni pomen je: 'drug drugega gledata (se pravi sogovornika, op. J.J.) in vsak pričakuje, da se bo drugi ponudil, da bo napravil to, kar oba želita, pa ne marata storiti.' V tej celovitosti so osebe, ...zarisane še obrisno, brez določene samostojnosti. Bistveno pri tem je, da niso sadovi razčlenjanja in pretehta-vanja, marveč gre za pravo prvobitno enovitost, za živo razmerje." (10) Z razčlenjevanjem današnje družbe, kot smo ji priča na Zahodu, pa tudi po celem svetu, človek vedno težje ohranja to enotnost. Razmerje oz. odnosi med ljudmi so tako verjetno ključni problem današnjega sveta. Raznolikost sistemov, filozofij, ki jo pozna vsa zgodovina človeštva, je postala danes v mnogih primerih samogovor oz. govor drug mimo drugega. Tako je človek, kot pravi Anton Trstenjak, res "s svojo ustvarjalno besedo nehote ogrožajoče bitje; ogroža stvaritve preteklosti in s tem tudi prihodnost, ki naj bi slonela na njej." (11) Silovitost te ogroženosti povzroča izpad človeka iz razmerja, kar je kljub komunikacijskemu stoletju Damoklejev meč nad človekom. To nemoč ne potrjuje samo vojna na Balkanu in zapleti ob preoblikovanju postkomunističnih družb, pač pa v veliki meri tudi osamljenost in izoliranost ljudi zahodne civilizacije, ki se zapirajo v svoj svet, ki ga določa ritem potrošniške družbe, tržnega teka, ki človeka stalno postavlja v stresni položaj in onemogoča, da bi ljudje sodobnega časa našli skupni jezik. Človek postaja torej danes zaprt sistem, ki ostaja pri sebi in ne more vzpostaviti razmerja do drugega. Vzgoja, civilizacijski in ideološki sistemi ga vedno bolj zapirajo v svoj svet, ki ga onemogoča v njegovi bistveni razsežnosti, v njegovem razmerju do drugega. Poplava informacij preko medijske tehnike ga dodatno zasipava in mu zapira možnost, da bi prišel do drugega. "Z besedo človek stopi v stik s sočlovekom. Dokler ne spregovori, je njegov stik s sočlovekom še zmeraj na podčloveški ravni, lahko je celo ljubek in prijeten kakor mucka, vendar še ni odprt za sočlovek,." pravi Trstenjak.(12) 2 POSLUH IN GOVOR KOT ZNAMENJE ČLOVEČNOSTI 2.1 Človek kot poslušalec in govorec Zdravo razmerje med poslušanjem in govorjenjem je zagotovilo uspešnega razvoja človeka. Poslušati pomeni sprejemati človeka kot osebnost, z vsemi njegovimi prednostmi in pomanjkljivostmi. V tem smislu pravi H. Schlier, da se je znal Jezus skloniti k človeku, tudi takemu, ki je ležal v blatu, mu prisluhniti in tako odkriti v njem biser in nanj pokazati. Ko je človek zagledal ta biser, se je ozrl na svoje bogastvo, se dvignil in hodil pokončno naprej. Kdo izmed nas še ni doživel osrečujoče in ohrabrujoče besede, ko nas je drugi razumel, še posebej v težavah, stiskah ali nesreči, in potrdil v našem dostojanstvu ter nam dal novega upanja na življenjski poti. Človek, ki ga nagovarjamo, pričakuje celotno pozornost, hoče da bi ga spoštovali, se mu posvetih. Spoštovanje je priznanje, daje sogovornik nekdo, daje to ti, skratka naš enakovredni partner. Enako velja seveda za skupino, ki jo nagovarjmo. Vsaka skupina ali vsak samostojen družbeni subjekt želi biti priznan v svojem svojstvu. 94 FSIHOOŠKA OBZORJA-HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/1 ! j Vsaka enota je tako popolno izhodiššče, iz katerega lahko poteka proces govora. Da bi se to lahko zgodilo, mora biti naš govor sobivanje ali, kot pravi Unamuno, sočustvovanje. 2.2 Človek kot odprto duševno in duhovno bitje Poslušanje in govorjenje se porajata iz miselnih globin, njun izvor je človek kot bitje duha, kot spet pravi Trstenjak. (13) In kot tak je človek odprt za drugega, ker je odprt za drugačnost in s tem za sodelovanje. Govorica je odprt sistem, ki pomaga človeku, da gre iz sebe. Zaradi ideoloških, kulturnih, nacionalističnih ali verskih vzorcev, ki skupine zapirajo, pa nastajajo komunikacijske blokade. Medijska sredstva danes dodatno stimulirajo zapiranje oz. zapolnjujejo človeka z enostranskimi informacijskimi vzorci in ga blokirajo za drugačnost sveta, s tem pa tudi za drugega i človeka, ki je drugačen. Ker je bistvo človeške skupnosti v razmerju, v komunicirariju, je vsaka zaprtost za i človeka pretres, ki ga ne more dolgo zdržati. In končno: enkrat se mora človek odpreti, kajti vsak zaprt sistem slej ko prej tudi propade ali se znova odpre. Tako se i mora vsaka vojna končati s pregovori, vsak spor s spravo ali rešitvijo na sodišču, j vsak prepir z novim dialogom. Ko npr. širimo skupni evropski prostor, želimo, da bi se v različnosti med seboj povezali. Gospodarske, socialne, kulturne in politične povezave imajo svoj temelj v dialoški naravnanosti človeka in večjih družbenih subjektov, narodov in držav, da bi skupaj odgovarjali na (danes) vedno bolj pereče probleme človeka. 2.3 Človek se kot govoreče bitja spreminja Vsako komuniciranje , vsako človeško občevanje rodi spremembo, povzroči transformacijo navad, ideoloških vzorcev, osebnih zaprtosti ter omejenosti in nas odpre v svet drugega. V srečanju je sreča, je zapisal psiholog. Ljudje, ki se v dialogu res srečajo, se razumejo in postanejo drugačni. Komunikacija, poslušanje in govorjenje, sta tako pot iz samozadostnosti človeka, iz njegove samozagledanosti v svet drugega, v svet drugačnosti. Že grška filozofa, Platon in Aristotel, sta zapisala, da je človek bitje, ki se čudi, ki j ni zadovoljen z ustaljenim, ampak ga vleče iz ustaljenega v nov svet. Trstenjak \ pravi, da je človek kot bitje prihodnosti bitje, ki gleda v prihodnost. i Človek ni samozadostni zagledanec vase, ampak bitje, ki išče partnerja in tako išče svojo drugačnost. Vsako iskanje kot napor premaguje lenobnost samozadostnosti. Kantov stavek o razsvetljenstvu, ki je pot iz človekove nezrelosti, ki jo je zakrivil sam, bi lahko obrnili tudi na govor in poslušanje, na človeško govorico. Človek kot dialoško bitje hoče sebe razsvetliti v ogledalu drugačnosti, da bi dozorel, zato tvega - kljub temu, da mu je po Sartrovih besedah drugih past - ter gre iz sebe in j prisluhne drugemu. Ušesi sta anteni, naravnani v svet drugačnosti, da človek ne bi; ostal pri sebi, se zapredel v svoj lastni ego in njegove usedline, ampak šel iz njega \ drugam in tako postal nov človek. Iz usedlin preteklosti, ki nas določajo, se ljudje \ preko drugega obračamo prihodnosti, da bi postali novi ljudje in v srečanju z drugimi našli tudi svojo srečo. Toda človeka je strah. Vsaka tujost in drugačnost ustvarja v človeku nelagodje. Človek je najrajši doma, "čepi v gnezdu", kot pravijo psihoanalitiki. To čepenje v gnezdu, dediščina materinega telesa, iz katerega izhaja, je njegova popotnica življenja. Človek ne gre rad na tuje, ne mara v drugi svet, vztrajati hoče doma . Ker pa je i obrnjen tudi k drugemu, ga drugačnost izziva, da se poda na tvegano pot. Zato stari i modreci pravijo, da je treba iti na pot. Pot je za človeka znamenje mladosti in živi- i SPRB>K)ST (TEHhE) (OSlUi/>m N GOVORJENiA 11^^ jenjskega elana, je znamenje, da se še vedno preraja. Življenjska izkušnja ga uči, da poti ni nikoli konec in da se mora vedno znova pripravljati na presenečenja. Zato prisluhne novemu in iz keliha neskončnega "duhovnega kraljestva se peni njegova neskončnost", kot pravi s Schillerjem Hegel na koncu svoje Fenomenologije duha. Življenjskih presenečenj ni nikoli konec. 3 KAKO TOREJ ZNATI PRISLUHNITI IN ZNATI GOVORITI? Že stari Latinci so zapisali: Bojim se bralca ene knjige, in sicer v dvojnem smislu. Najprej se ga moram bati, ker se ima zaradi knjige za izvedenca na področju, o katerem knjiga govori, in ne potrebuje nobenega znanja več. Zato je tak človek sam sebi dovolj in misli, da ničesar več ne potrebuje. Tudi drugi mu ni več potreben, ker mu nima več kaj povedati. Bralca ene knjige pa se moram bati še v drugem smislu. Lahko je namreč ob branju knjige postal še bolj odprt za znanje, za novo. Ob njej so se mu sprožila nova vprašanja, postal je željan znanja. Želja po znanju ga bo gnala naprej, da bo iskal, da bo še bolj prisluhnil. Hindujsko filozofsko izročilo Upanišade - izraz dobesedno pomeni blizu doli sedi, v prenesenem pomenu pa skrivnostni nauk - natačno ponazarjajo takšno stanje človeka: Človek naj sede (doh) in prisluhne, da bo slišal temeljno znanje. Upanišade dobro nakazujejo obojno razsežnost poslušanja in govorjenja. Človeka žene želja po znanju, da bi slišal dokončno. Človek pa bi se rad z besedo tudi približal drugemu. Rad bi stopil v njegovo bližino, rad bi mu z besedo postal domač. Že Platon pozna znanje iz domače hiše, to je znanje, ki ga ima človek na tem (pojavnem) svetu, na zemlji že iz prejšnjega (idejnega) sveta, v katerem je prej bivala človeška duša. Največje znanje je, če človek na življenjski poti lahko prisluhne in zasUši domači glas. Zato celo najbolj teoretično znanje postane domače ob ljubljeni , osebi, ki znanje posreduje. Verski in drugi učitelji so okrog sebe zbirali učence, da bi jim bili blizu, da bi se navadili njihovega glasu, da bi jim postal domač, ljubek, skratka glas njihovega voditelja. Človek bi rad z besedami poustvaril dom, domače stanje, rad bi se vgnezdil in utrdil. Toda v tem je past. Če se človek preveč udomači v besedi, se začne vrteti v svojem krogu in zamre za drugačnost. Njegov svet se zapre, začne se breplodno ponavljanje.. Dananšnji hrup in ropot sveta in medijev, naglica življenja, usmerjenost v zunanje, v neposredno in brezosebno mehanično poslušanje zapirajo človekovo slušnost. Človek kroži okrog samega sebe. Preobilne zaposlitve, preveč materialov omejujejo čas in ustvarjajo vedno nove meje in omejitve. Da človek ne zna prisluhniti, je postalo že slogan psihologov in psihiatrov. Ker pa ne zna prisluhniti, tudi ne more govoriti. Zato namesto ustvarjalnega govorjenja ostaja le ponavljanje in vrtenje v lastnem krogu. Oslabljena osebna čustvena raven /od otroštva dalje/ zapira pot do drugega, do osebe, tako da ta naš drugi postane namesto ljubljenega bitja čestokrat res naš zanikovalec, kot pravi Sartre. Moč ideoloških vzorcev in razredno sovraštvo pa sta naša dodatna dediščina polpreteklosti. Pridobitve znanosti in tehnike so na drugi strani potencirano razširile človekovo znanje. Komunikacijska sredstva nas povezujejo z vsemi deli sveta in preko njega. Nič več nam ni treba v tako težkem potu svojega obraza služiti vsakdanji kruh, saj je celo kmem na polju lažje kot nekoč. Zunanji okviri naše civiliziacije naj bi nam torej olajšali komunikacijo, nam zmanjšali pot do drugega, omogočili boljše poslušanje in lažje govorjenje, vendar se zdi, da ni tako. 96 ^flHHBHHHBB PSlHCHL>šlc^ obzorja-horizons of psychology 93/1 Za človeka kot govoreče bitje je svet kljub vsemu temu ostal neznanka, kakršna je bil našim prednikom. Zdi se celo, da se bo ta svet človeku zaradi prevelikega izrabljanja v bodočnosti lahko celo sesul. Ob vsem tem pa izgleda, da se nam bo kot Hamanii ali bolnemu učitelju Ferdinandu Ebnerju, ki ga opisuje Martin Buber, sesul tudi ti. Človek pa, ki se ne more srečati s ti-jem, ostaja v osamljenosti svojega jaza in polagoma tudi dokončno zamre njegova beseda. Menim, da je to najpomembnejše sporočilo. Skupinsko dinamične in druge psihološke tehnike, posvetovanja in predavanja ter vsa številna raznovrstna znanja, ki jih poznamo in obvladujemo danes, nas bodo pustili prazne, če se nam ne bo odprla pot do drugega, do Ti-ja, h kateremu bomo lahko (doli) sedli in se pri njem počutili doma. In takrat bomo slišali besedo, četudi bomo morda umolknili in bodo spregovorila le srca. Zaključujem z besedami pokojnega prijatelja Janeza Svetine, ki takole opisuje lik dobrega pedagoškega delavca človeka, ki zna poslušati in zato tudi govoriti. "Predvsem si (pedagoški delavec), kot je rekel Konfucij, sam prizadeva za svojo lastno človečnost, sam poskuša živeti v skladu s temeljnimi človeškimi vrednotami in ideali, in - če je pravi učitelj - tudi zares tako živi." (14) Odose med učiteljem in učencem, kar lahko posplošimo na vsak drug odnos, pa opredeljuje takole: "Zato vprašanje medosebnih odnosov... sploh ni kakšno akademsko vprašanje , temveč je od tega odvisno vse drugo dogajanje... Če so ti odnosi človeški, prijazni, prijateljski, je postavljen temelj za dobro vzgojo, brez tega pa je vse dogajanje na trhlih nogah." (15) Opombe: 1 PLATON. Kratil, 435B. 2 RAMSEY. Religous Language. London 1957, Uvod, op. 17. 3 UNAMUNO, M. de. Tragično občutje življenja. Ljubljana 1983, SM, 156. 4 BRUMEN, V. Argentinski spisi. Ljubljana 1992, 78. 5 GREELY, A. Erotische Kultur. Graz 1978, 14. 6 POPPER, K.& ECCLES, J., The Self and Its Braini. London ect. 1977; nemško: Das Ich und sein Gehirn. Muenchen 1982, 162. 7 Y GASSET, J.O. Upor množici. Ljubljana 1985, 133. 8 AUROBINDO, SR., Človeški ciklus. Ljubljana 1980, 13 si. 9 ŠUŠNJIČ, D. Ribari ljudskih duša. Beograd 1984, 80. 10 BUBER, M. Princip dialoga\ Ljubljana 1982 (2000), 14/15. 11 TRSTENJAK, A. Skozi prizmo besede. Ljubljana 1989,75. 12 prav tam 15. 13 prav tam 25. 14 SVETINA, J. Znamenja časov in šola. Radovljica 1992, 187. 15 prav tam 147. PSIHOLOGIJA SREČE Mirjana Ule* SUMMARY: We present some results of the theoretical and empirical knowledge of social psychology on the psychology of happiness and satisfaction in the modem social psychology. The researches show, intime relationships are the most important sources of happiness and of satisfaction. Happy interpersonal relationships in families, friendships, good interpersonal relationships at work, health, high incomes, an atracting and distinguished job and leisure are the other important sources of happiness and satisfaction. However, happiness is the source of mental and of physical healt too. The social support of the friends or the fellows is the great adventage in the combating stresses in the everday life. The lack of happiness and satisfaction bring about envy and a burst of agressivity. Socialna psihologija je tista psihološka disciplina, ki se najbolj neposredno posveča raziskovanju vsakodnevnih odnosov, kvalitete življenja, odzivom posameznika na različne socialne situacije. Raziskovanje vsakdanjega življenja postopoma uvaja različne nove psihološke teme in problematiko, ki so jih psihologi in drugi družboslovci dosedaj zanemarjali ali le obrobno raziskovali (Ule, 1993). Med takšne teme, ki se iz obrobja selijo v središče psihološkega zanimanja, pravzaprav postajajo pravi hit sodobne psihologije, je tudi človeško zadovoljstvo in sreča. Vprašanje je, kaj lahko psiholog pove o sreči? Nekateri definirajo srečo kot evforično in pozitivno čustveno stanje, drugi pa kot kognitivno posredovano zadovoljstvo z življenjem, delom, odnosi itd. Dejansko zajema sreča obe komponenti. * Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva ploščad 5, 61000 Ljubljana 98 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 93/1 1. IZVORI SREČE PRI UUDEH ¦^¦^mmm^m.m Raziskave v ZDA (Argyle, 1992, str.282) kažejo, daje približno 22% testiranih oseb izrazilo popolno zadovoljstvo s svojim trenutnim življenjem, največji odstotek (40%) pa je bilo skoraj povsem zadovoljnih s svojim življenjem. Povsem nezadovoljnih je bilo le slab odstotek vprašanih oseb (Argyle, 1992). To pomeni, da so ljudje kljub vsem življenjskim problemom vendarle zadovoljni s svojim življenjem. Podobne rezultate so dobili tudi v Veliki Britaniji. V raziskavi na standardiziranem vzorcu mladine v Sloveniji (14-271et) smo mlade tudi vprašali katera področja življenja jim nudijo največ zadovoljstva (Ule, 1988). Odgovori so prikazani v spodnji tabeli: Tabela 1: Zadovoljstvo z spodaj navedenimi področji življenja(v %) veliko srednje nikakršno prijateljstva in znanstva 69,3 28,3 2,0 zabava in sprostitev 51,1 43,3 5,0 seks in ljubezen 4o,3 53,0 6,1 delo in zaposlitev 39,8 51,7 8,4 šport in športno dogajanj 35,5 52,0 2,1 šola in izobraževanje 32,5 51,7 15,4 umetnost in kultura 29,7 48,1 21,7 politika in politična dogajanja 12,3 54,6 32,7 vera in versko življenje 10,4 4o,7 48,3 N = 538 Vir: Ule, 1988,str.llO Vendar pa občutek zadovoljstva z življenjem vsakodnevno močno variira, če upoštevamo druge slučajne dejavnike (npr. lepo ali grdo vreme, prijetna ali neprijetna srečanja, nedavna zmaga ali poraz priljubljenega moštva itd.). Nekatere velike razlike v odgovorih kažejo tudi na to, da vprašane osebe niso bile ravno posebno odkrite v odgovorih (npr. večina testiranih oseb v ameriški raziskavi je izrazila zadovoljstvo s svojim zakonom, toda kaneje se jih je več kot 35% ločilo). Glavni izvori sreče so po raziskavah angleškega psihologa M.Argyla (1992) dobri medosebni in družinski odnosi, zdravje, zadostni dohodki, zanimivo in ugledno delo, zabava. Kaj pa ljudje, ki se jim življenjski pogoji nenadoma izboljšajo? Kako vpliva na srečo npr. glavni dobitek na loteriji ali športni stavi? Kammann in Campbell (1982), ki sta proučevala učinek takih nenadnih dobitkov na srečo, pravita, da je to prav zanimiva zgodba. Presenečena sta prišla do zaključka, da ima bogastvo presenetljivo majhen učinek na srečo, čeprav je zelo razširjeno mnenje, da je to glavni pogoj sreče. Ugotovila sta, da so nekateri dobitniki takih nenadnih dobitkov le malo srečnejši kot poprej, da pa je njihovo vsakdanje življenje največkrat do dna pretreseno. Mnogi od njih so npr. pustili službo, se preselili v uglednejše stanovanjske predele, kjer pa niso bili dobro sprejeti. V glavnem se njihovi objektivni življenjski pogoji niso mnogo izboljšah. Raziskovalce je nadalje zanimalo, ali je sreča nasprotje nesreče, veselje nasprotje depresije. Kajti če je npr. veselje psihološko nasprotje depresije, potem bi bilo za srečo dovolj, da uporabimo sredstva za premagovanje depresije. Če je sreča psi- r>SHCH.OGUA SREČE hološko nasprotje nesreče, potem bi bilo za doseganje sreče dovolj izogibanje nesrečam. Vendar se v obeh primerih pokaže, da temu ni tako, torej ne gre za nasprotne psihološke pojme. Tako je Argyle prišel do sklepa, da ima sreča tri komponente, ki rahlo korelirajo med seboj: - pogostnost in intenzivnost izkustva veselja/radosti (joy); - raven zadovoljstva z življenjem kot celoto; - odsotnost depresije, strahu in drugih negativnih stanj (Argyle, 1992, str. 284). Podrobnejše raziskave o tem, kdo občuti več sreče, so dale Argyleju in sodelavcem mestoma presenetljive odgovore: npr. ugotovitev, da so ženske v splošnem srečnejše od moških, da pa so dvakrat bolj depresivne od moških; da so starejši bolj zadovoljni s svojim življenjem kot mlajši ljudje, toda starejši imajo manj veselja in radosti kot mlajši; da obstaja povezava med dohodkom in srečo (zlasti osebe z najnižjimi dohodki izražajo najmanjšo stopnjo sreče), vendar pa sreča ne raste sorazmerno z velikostjo bančnega računa in bogati niso zato tudi toliko srečnejši; da obstajajo velike kulturne razlike v občutenju sreče itd.(Argyle ibid.) 2. PRIJATEUSTVO IN INTIMNI ODNOSI KOT IZVOR SREČE Zanimiva je ugotovitev raziskovalcev, da je zadovoljstvo s socialnimi odnosi glavni izvor zadovoljstva ljudi s svojim življenjem. Tako je bilo ugotovljeno, da so prijatelji najbolj pomemben in razširjen izvor veselja in radosti. V raziskavi Campbella in sodelavcev (v Argyle, 1992) so bili prijatelji najpomembnejši izvor sreče in zadovoljstva za 36% vprašanih oseb. Drugi izvori so se precej slabše odrezah; bazična zadovoljstva kot so hrana, pijača, seks, je najpomembnejši izvor zadovoljstva za 9 %vprašanih, uspeh za 16% vprašanih. Največ veselja povzroča ljudem ponovno srečanje s prijatelji po daljšem času in sproščeno druženje z njimi. Za najmočnejši izvor veselja pa je bila v raziskavah (Argyle, 1992) ocenjena ljubezen, sledijo "biti skupaj s prijatelji", "biti z družino", "s prijatelji narediti kaj, kar spravlja v dobro voljo". Tu velja tudi obraten odnos, če se nekdo počuti srečen, poišče najprej svoje prijatelje, da veselje deli z njimi. Tudi zakonci so drug drugemu izvor veselja, vendar v manjši meri kot izvor zadovoljstva. Mali otroci so tudi izvor veselja, a so tudi izvor stresov in konfliktov. Prav tako je izvor veselja uspeh pri delu. V že omenjeni raziskavi med mladimi v Sloveniji (Ule, 1988) je bilo tudi vprašanje, česa si mladi najbolj želijo. Tabela 2 kaže odgovore (v %) Prijatelji so velik izvor veselja in zadovoljstva predvsem zato, ker so angažirani v večjem številu kooperativnih dejavnosti, ki prinašajo veselje (pri jedi, pitju, igrah, obiskih). Prijatelji dajejo drug drugemu razne pozitivne neverbalne signale - nasmeh, prijazen pogled, bližino, včasih dotik. Vse te signale si prijatelji pošiljajo obojestransko, kar še okrepi občutek veselja. Prijatelji omogočajo močno sinhronizirano in koordinirano interakcijo, kar daje večji občutek zadovoljstva in krepi medsebojno privlačnost partnerjev v prijateljskem odnosu. Pri raziskavah o izvoru zadovoljstva se je pokazalo, da je partnerski odnos največji izvor zadovoljstva od vseh podanih odnosov. Tudi zadovoljstvo z vsakdanjim življenjem v družini je močan prediktor sreče. Številne raziskave dokazujejo, da so ljudje, ki imajo dober partnerski odnos, srečnejši od drugih. Prav tako raziskave potrjujejo domnevo, da je pridobitev nekega intimnega odnosa prijetna, izguba oz. razpad intimnega odnosa pa izjemno neprijetna stvar, ki povzroča močan stres. Ločenost od zakonca, bodisi zaradi smrti ali ločitve je zelo ne-srečna. Ljudje doživljajo močan občutek izgube in nenadne osamljenosti. V nekoliko manjši meri kot zakonski in erotski partnerji so izvor zadovoljstva prijatelji, sledijo sorodniki (zlasti otroci), sodelavci. Tabela 2: koliko se tebi osebno zdijo zaželene navedene stvari ali dogodki? zaželeno nezaželeno urejen materialni položaj 95,5 4,5 živeti mirno v krogu družine in prijateljev 87,9 12,1 biti sam svoj gospodar in ukvarjati se s tem, kar želiš 79,9 20,1 postati znan v poklicu ali stroki 78,2 21.5 zabavati se po mili volji 69,0 30,9 zvestoba nacionalni tradiciji 59,3 40,7 uveljaviti se v politiki 44,2 55,7 postati slaven v športu, glasbi. 42,9 57,2 biti na vodilnem položaju 36,5 63,5 N-538 Vir: Ule, 1988,str.lll Tabela 3: Procent "zelo srečnih" anketirancev glede na zakonski stan % zelo srečnih moški ženske poročeni 35,0 41,5 samski 18,5 25,5 ločeni 18,5 15,5 Vir: Veroff, 1981 po Argyle, 1992, str.293 Toda socialni odnosi so tudi izvor konfliktov. Tako so zakonski in partnerski odnosi največji izvor konfliktov in nezadovoljstva. Močan izvor konfliktov so še otroci, zlasti adolescentje. V vsakem primeru je pomembna kvaliteta odnosa, čeprav še ne poznamo vseh psiholoških procesov, ki vzdržujejo kvaliteten odnos. Ne ve se dobro npr., kolikšen je tu delež pozitivnih vedenjskih (verbalnih in neverbalnih) komponent npr. izmenjav znakov naklonjenosti, medsebojnega potrjevanja samospoštovanja partnerjev, potrebe po tem, da smo ljubljeni ali potrebni drugemu, poU^ebe po tovarištvu itd. Pomembni izvori zadovoljstva v odnosih so npr.medsebojna materialna pomoč, informacije in nasveti, ki nam jih dajejo partnerji, sorodniki, prijatelji, poklicni kolegi idr. Nadaljni pomemben izvor zadovoljstva z odnosi so skupne dejavnosti- skupne igre, skupno delo, skupno gospodinjstvo. Tudi rednost in napovedljivost kontaktov z osebami, ki so nam drage, je zelo pomemben izvor zadovoljstva v odnosu, kajti to pomeni, da se lahko na daljši rok zanesemo na pozitivna poplačila naših partnerjev (Argyle, 1990, str. 242). Raziskave o vplivu pozitivnih socialnih odnosov na duševno in fizično zdravje so potrdile domevo, da so srečni medosebni odnosi pomemben izvor duševnega in PSHOLOGUA SREČE iflHBHHHHHH^^ 101 telesnega zdravja. Tako npr. pomeni socialna podpora partnerjev ali nam bližnjih oseb veliko prednost v boju s stresi, ki jih doživljamo v vsakodnevnem življenju. Podpora prijateljev ima "učinek odbijača". Podpora prijateljev v socialnih odnosih namreč zmanjša depresijo, ki jo lahko povzroči stresni dogodek. Prijatelji in partnerji nam omogočajo večje samozaupanje in samospoštovanje, nam vzbujajo več pozitivnih emocij (tudi do nas samih) Že sama zavest o možni podpori zmanjša duševno obremenitev zaradi problemov in poveča občutek, da bomo probleme lahko obvladali. Argyle (1992, str.254) navaja tudi številne raziskave, ki pričajo o tem, kako podpora socialnih odnosov pripomore k fizičnemu zdravju in k hitrejšemu okrevanju po raznih boleznih. Zdi se, da veliko podpore v socialnih odnosih pomeni tudi manjšo občutljivost za viruse in druge nosilce nalezljivih bolezni (močnejši imunski sistem). Pozitivni socialni odnosi vplivajo na zdravje tudi s tem, da nas navajajo na bolj zdravo življenje. Tako npr. osamljeni ljudje več pijejo in kadijo in so bolj nagnjeni k nekaterim boleznim, (tuberkulozi, pljučnici, cirozi jeter). Prav zato je izguba nekega pomembnega intimnega odnosa zelo močan izvor stresa, bolezni in depresij. Odstotki nesrečnih, depresivnih in drugače fizično in du.ševno motenih ljudi so zelo visoki pri ločencih, ločeno živečih zakoncih, vdovah in vdovcih. Pri tem pa raziskave kažejo, da moški bolj stresno reagirajo na izgubo kot ženske. Ljudje brez ustrezne socialne podpore se počutijo osamljeni. Občutek osamljenosti sloni na kombinaciji več dejavnikov: socialne izolacije, želje po več socialnih kontaktih, neustreznem obsegu samorazodevanja v odnosih. Toda tu igrajo veliko vlogo mreže medosebnih odnosov, ne zgolj posamezni odnosi (npr. sorodniška mreža, mreža prijateljev). Ker je duševno in telesno zdravje samo važna sestavina sreče, lahko sklepamo, da na ta način osrečujoči intimni odnosi re-producirajo sami sebe in s tem srečo kot izraz kvalitete odnosa. Argyle je na osnovi svojih in drugih raziskav izpeljal nekaj pomembnih zaključkov o srečnem življenjskem stilu: Socialni odnosi Zato da bi povečali srečo, ustvarjajmo in ohranjajmo dobre partnerske odnose, imejmo otroke, držimo skupaj s sorodniki, imejmo veliko prijateljev in se srečujmo v prijetnih druženjih s sosedi. Zato potrebujemo tudi določene socialne spretnosti, ki se jih da doseči z vajo. Delo Bodimo zaposleni in najdimo delo, ki nam daje zadovoljstvo- tako intrinzično kot ekstrinzično (pohvale od sodelavcev). Oboje je bolj pomembno kot delovni položaj in plača. Sprostitev in zabava Težko je najti pravo delo, toda relativno lahko je najti primemo obliko sprostitve in zabave. Toda bolj zadovoljuje resna zabava, ki ima nekatere značilnosti dela kot pa gledanje TV. Vsakodnevni šport in urjenje nas spravijo v dobro voljo. Prav tako sta potrebni dobra dmžba in sprostitev. 3. VPLIV OSEBNOSTNIH LASTNOSTI NA SREČO Do sedaj smo si ogledali veliko okoliščin ts in dejavnosti, ki vplivajo na srečo, toda ali obstajajo posamezniki, ki so konstantno srečni, ali obstajajo torej osebnostne lastnosti, ki vplivajo na občutek sreče. Po Argylu raziskave kažejo zelo jasno, da obstajajo srečni ljudje in "sedaj že veliko vemo, kdo so to in zakaj so srečni" (Argyle, 1992, str.296). 102 PSmiOŠKAOBZCMlJA-HORIZONSOf PSYCHaOGr93/1 študije dvojčkov kažejo veliko podobnost doživljanja sreče pri dvojčkih, raziskave tudi kažejo, da je doživljanje sreče med otroki in biološkimi starši zelo podobno, manj pa je podobnosti z adoptivnimi starši. Raziskave kažejo, da je doživljanje sreče povezano predvsem z ekstravertnostjo; kažejo dokaj visoko korelacijo med obema variablama (0,48). Če delimo ekstravert-nost na sociabilnost in impulsivnost, potem predvsem sociabilnost visoko korelira z doživljanjem sreče (Argyle, 1992, str.297). Argyle je v raziskavi o participaciji poskusnih oseb v raznih aktivnostih ugotovil, da so ekstravertne osebe pomembno bolj angažirane v socialnih aktivnostih, ki so povezane z užitkom in socialnim zadovoljstvom (sodelovanje v klubih, zabavah, ples), in da se s tem delno pojasnjuje visoka korelacija med doživljanjem sreče in ekstravertnostjo. Nadaljnje Argylove raziskave so pokazale, da ekstravertne osebe razvijejo poseben socialni stil: pozitivno neverbalno komunikacijo (smeh, mimiko), pozitivno verbalno komunikacijo (strinjanje, naklonjenost), visoke socialne spretnosti in pozitivno mišljenje (Argyle, 1992). Še nekaj drugih osebnostnih značilnosti korelira z doživljanjem sreče: - stil pripisovanja: depresivni ljudje neprestano razvijajo občutke krivde za slabe dogodke, srečni ljudje pa si v večji meri pripisujejo zasluge za dobre dogodke, - pozitivno mišljenje: depresivni ljudje neprestano pričakujejo nesrečne dogodke in so začudeni, če stvari gredo pozitivno pot. Za srečne ljudi pa je značilno, da razvijajo; optimistični pogled na življenje, spominjajo se ugodnih dogodkov iz preteklosti in pričakujejo vse dobro v prihodnosti. To je lahko vzrok za srečo in zadovoljstvo - nevrotičnost je močan prediktor nezadovoljstva in ne-sreče. Otežuje doživljanje zadovoljstva. Ljudje z visoko stopnjo nevrotičnosti so preokupirani z delom in denarjem. Množično pomanjkanje sreče in zadovoljstva pri ljudeh ima lahko težke, usodne družbene posledice (Ule, 1992). Dva pomembna nemška družbena teoretika M.Horkheimer in A.Mitscherlich, pravita, da je vzrok za izbruhe množičnega sovraštva in agresivnosti treba iskati v množični produkciji zavisti in sovraštva. Zavist in sovraštvo pa nastaneta zaradi pomanjkanja življenjske radosti in sreče ter širine življenjskega izkustva (Horkheimer, 1974, Mitscherlich, 1974). Zavist je za Horkheimerja negativna reakcija posameznika na odsotno ali premajhno širino izkustva in življenjske sreče. Oboje je potrebno zato, da bi človek doživljal sebe kot svobodno in ustvarjalno bitje. Le ljudje, ki se doživljajo kot svobodni in produktivni, so lahko srečni in zadovoljni. Kot pravi Horkheimer: svoboda pomeni predvsem možnost, da v mnogih stvareh najdemo resnični užitek, da smo srečni na različne načine (Horkheimer, 1974, str. 20). Ljudje, ki so sposobni tako uživati življenje in imajo seveda tudi možnosti za to, niso zli, ne zavistni, ne sovražijo drugih ljudi. To Horkheimerjevo tezo lahko dopolnimo z ugotovitvami A. Mitscherlicha, da represivne in totalitarne države slonijo prav na državno in ideološko konstruiranih nadomestkih za srečo in življenjsko zadovoljstvo. Te države vzbujajo in podpirajo epidemije sovraštva ter usmerjajo nakopičeno nezadovoljstvo, zavist in sovraštvo v socialno in politično definirane objekte (manjšine, odklonske posameznike ali skupine, zunanje in notranje "sovražnike" itd.) (Mitscherlich, 1974, str. 15). Sklenemo torej lahko, da sodita življenjska sreča in zadovoljstvo k ljudem, ki se čutijo svobodni in izkustveno bogati. Omejevanje svobode, širine in kvalitete izkustev pa proizvede nesrečne ljudi, ki so pripravljeni sprejeti različne nevarne nadomestke sreče, samo da bi zapolnili izkustva različnega pomanjkanja in nesvobode. PSIHOLOGUA SREČE ||||||||||||||^^ LITERATURA: 1. Argyle, M. (1992): The Social Psychology of Everyday Life, Routledge, London. 2. Horkheimer, M.(1975): Socialpsychologische Forschung zum Problem des Av-toritarismus, Nationalismus und Antisemitismus, v: Hartmann (ur.): Vorurteile, Ängste, Aggressionen, Europaische Verlagsanstalt, Frankfurt. 3. Mit-scherlich, A. (1975): Zur Psychologie des Vorurteils, V: Hartmann (ur.): Vorurteile, Ängste, Aggressionen, Europaische Verlagsanstalt, Frankfurt. 4. Ule, M. (1988): Mladina in ideologija, DE, Ljubljana. 5. Ule, N.M.(1992): Socialna psihologija, ZiPS, Ljubljana. 6. Ule, N.M. (1993): Psihologija vsakdanjega življenja, ZiPS, Ljubljana. PSHOIOŠKA OeZOtóA - HOREONS O PSYOOÍOGY 93/J ¦¦^¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦K; 105 TEST VERBALNE SPOSOBNOSTI 'TUJKE* Vid Pogačnik' ABSTRACT A test of verbal ability and of crystallized intelligence Tujke' (Foreign Words) is presented. Its principles of construction and application, its metric characteristics (reliability: 0.94), correlations with other mental tests and the influence of sex, age and education of test results. V bateriji testov primarnih mentalnih sposobnosti, ki postopno izhaja pri Produktivnosti Ljubljana vam najprej predstavljam test 'Tujke'. Verbalna sposobnost je ena najbolj pomembnih primarnih mentalniii sposobnosti, zato povsem upravičeno k že obstoječim testom dodajamo še enega. Odlikujejo ga predvsem: praktičnost, razširitev predmeta merjenja (tujke), dobre merske karakteristike in dokaj dobra standardiziranost. V tabeli 1 prikazujem nekaj podatkov iz 'osebne izkaznice' testa. VERBALNA SPOSOBNOST. Inteligentnost opredeljujem kot od izkušenj neodvisno sposobnost živega bitja, da obdeluje informacije. Na to temeljno nevrofiziološko osnovo se pri človeku nadgrajujejo specifične sposobnosti, ki so posledica specializacije funkcij in zadevajo posamezne vidike obdelovanja informacij. Človekov intelekt poleg tega, da deluje globalno, deluje tudi modularno. Primarne mentalne sposobnosti so nadalje organizirane v nekatere širše funkcionalne celote, na najvišjem nivoju strukture pa grupiranje sposobnosti odraža dva temeljna vpliva na učinkovitost obdelovanja informacij: biološko (fluidno) inteligentnost in z izkustvom pridobljene programe in algoritme (kristalizirano inteligentnost). Verbalna sposobnost je najpomembnejša sestavina izkustvene inteligentnosti. Opredeljena je kot sposobnost hitrega in točnega razumevanja pomena besed. Verbalna sposobnost je najpomembnejši rezultat in- * Sava, Kranj (Podatki so z dovoljenjem Produktivnosti - Centra za psihodiagnostična sredstva vzeti iz priročnika k testu) PSSOlOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHaOGY 93/1 vesticije biološke inteligentnosti v izkustveno. V otroštvu se zelo hitro razvija, v odrasH dobi pa, tako kot druge sposobnosti kristalizirane inteligentnosti, ne upada. Tabela 1: Osnovni podatki o testu. ^ ^ ^ ^ ^ Predmet merjenja: verbalna sposobnost_ Uporabnost: Za merjenje verbalnega faktorja, oz. širokegafaktorja izkustvene inteligentnosti. Tip testa: Test hitrosti tipa papir-svinčnik. Aplikacija: Skupinska (ali individualna) Območje: Celotni nivo sposobnosti. Število nalog: 54 Čas.omejitev: 5' Zanesljivost: 0.94 (po KR-20) Korelacije: S testi rezoniranja na neverbalnem materialu: 0.26 do 0.37; z numeričnim testom 'Računi': 0.61. Norme: Srednješolci: N=191, gimnazijke: N=175, kandidati za zaposlitev: N=328, študenti: N=54. KONSTRUKCIJA TESTA. Iz slovarja tujk sem najprej izpisal 640 besed, ki niso zelo specifične in ki imajo v glavnem le en, jasen prevod, ki tujko lahko v celoti nadomesti. Med temi tujkami so bile izbrane take, ki predstavljajo celoten spekter težavnosti in za katere je bilo moč poleg sinonima napisati še tri alternative, ki niso povsem nesmiselne. Nato so bih na testu uporabljeni vsi standardni psihometrični postopki. APLIKACIJA TESTA. Postopek testiranja je standarden: vpisovanje osebnih podatkov - navodila - vaje -reševanje testa. Subjekti rešujejo test 5 minut. Vrednotenje (šablona) je hitro in objektivno. Zaradi ugibanja se od pravilnih rešitev odšteje 1/3 napak. Norme so izdelane po izobrazbenih kategorijah, možna je tudi korekcija rezultatov glede na starost. MERSKE KARAKTERISTIKE. v vzorcu kandidatov za zaposlitev, ki je še najbližji splošnemu vzorcu, se indeksi težavnosti nalog gibljejo od 0.93 do 0.05. Povprečni indeks težavnosti je 0.48. Konsistentnost testa po Kuder-Richardsonovi formuh je 0.94. Korelacije postavk s celotnim rezultatom se gibljejo od +0.04 do +0.63, povprečna korelacija znaša +0.44. Kvalitetnih podatkov o veljavnosti (s tem mislim reprezentativnih faktorskih analiz) še nimamo. Vsi do sedaj zbrani rezultati, ki si jih bomo na kratko ogledali v nadaljevanju, pa govorijo v prid dobre veljavnosti testa. Tabela 2 prikazuje ko- TEST VOBAINE SPOSOBNOSH lUiKE ^ relacije testa Tujke' z nekaterimi testi primarnih mentalnih sposobnosti in fluidne inteligentnosti. V prvem delu tabele so korelacije, ki so bile dobljene na dokaj nese- lekcioniranih vzorcih kandidatov za zaposlitev. V drugem delu tabele pa so korelacije, ki so bile dobljene na sposobnostno zelo homogenem vzorcu kandidatov za štipendijo in so zato nižje. Tabela 2: Korelacije z drugimi mentalnimi testi. 1. ZAPOSLITEV I TEST_PREDMET MERJENJA_rtt N r Test nizov TN-20 I-rezoniranje (induktivno) 0.88 295 0.33 D-48 I-rezoniranje (induktivno) 0.89 117 0.26 Purdue I-rezoniranje (induktivno) ? 118 0.37 Kode I-rezoniranje (induktivno) 0.72 35 0.32 Vzorci P-hitrost percepcije 0.86 168 0.34 Rotacije S-specialna sposobnost 0.94 67 0.32 Prtički Vz-vizualizacija 0.89 65 0.30 Računi N-numerična sposobnost 0.89 205 0.61 16PF-skalaB_rezoniranje (verbalno)_0.63 130 0.26 2. ŠTIPENDISTI TEST_PREDMET MERJENJA_rtt N r Test nizov TN-20 I-rezoniranje (induktivno) 0.88 190 0.31 Vzorci P-hih-ost percepcije 0.86 121 0.13 Rotacije S-specialna sposobnost 0.94 56 0.23 Prtički Vz-vizualizacija 0.89 66 0.30 Računi N-numerična sposobnost 0.89 189 0.22 HSPQ-skalaB rezoniranje (verbalno) ? 190 0.43 Številke naprej Ms-obseg pomnjenja 0.67 125 0.33 Besede v parih Ma-asociativni spomin 0.83 125 0.29 Pomnjenje zgodbe Mm-spomin za smiselno gradivo 0.88 125 0.38 Preurejanje začetnic Mw delovni spomin 0.71 125 0.36 Nekatere korelacije v tabeli so nekoliko drugačne, kot v priročniku, saj so dobljene že na večjih numerusih. Korelacije s testi rezoniranja na neverbalnem materialu ter s testi perceptivnega in spacialnega faktorja so nizke in ne presegajo vrednosti -t-0.40. Korelacija s testom numeričnega faktorja (ki ga tudi umeščamo v izkustveno inteligentnost, saj je pod močnim vplivom izkušenj, pridobljenih v šoli in pri delu) znaša -1-0.61. Precej nižja korelacija z numeričnim testom pri štipendistih je posledica zelo izenačenih šolskih izkušenj dijakov. Za primerjavo: v naših vzorcih kandidatov za zaposlitev dosegajo korelacije med istovrstnimi testi (na primer TN-20 in D-48) vrednosti okrog 0.75, med testi znotraj ene široke sposobnosti (na primer med spacialnim in perceptivnim testom) okrog 0.60, korelacije med popolnoma različnimi primarnimi mentalnimi sposobnostmi pa so nižje. V faktorskih analizah manjših testnih baterij naš test 'Tujke' vedno tvori svoj (verbalni) faktor, navadno skupaj s kratko (in nezanesljivo) skalo verbalnega rezoniranja iz Cattellovega osebnostnega vprašalnika in v manjši meri z numeričnim testom. Kot mera verbalne sposobnosti je testni rezultat na 'Tujkah' soudeležen tudi pri faktorju asociativnega pomnjenja, oziroma pomnjenja smiselno povezanega gradiva (ki PSIHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOlOGY 93/1 je verbalne narave). Z izdelavo novih testov priklica leksikosemantičnega gradiva, ki je shranjeno v dolgoročnem spominu (fluentnost besed, idej, originalnost) bomo podrobneje proučili tudi zvezo teh sposobnosti z našim verbalnim testom. Vpliv spola, starosti in izobrazbe. Slika 1 ilustrira povprečne dosežke in razpršenost rezultatov posameznih skupin ! na testu Tujke. V splošnem so distribucije frekvenc normalne. Test odlično diskrim- ! inira na vseh sposobnostnih nivojih. Vpliv starosti na testne dosežke je velik in tudi praktično (ne le statistično) ; pomemben. Sposobnosti izkustvene inteligentnosti so edine, pri katerih v dobi i odraslosti ne pride do starostnega upada, ampak rezultati sprva še naraščajo, oziro- ¦ ma kasneje v pozno starost ohranjajo doseženi nivo. Tako se obnaša tudi naš test Tujke'. Pri dijakih (med 14. in 18. letom) smo opazili velik porast rezultatov - z vsakim letom v povprečju za cca 2.5 točke. Kasneje, pri odraslih je ta porast mnogo manjši, v povprečju cca 0.2 točke na leto. Razlike med spoloma niso mogle biti proučevane na reprezentativnih vzorcih, vendar vsi dosedanji rezultati kažejo, da na testu 'Tujke' med spoloma ni razlik. i Tudi povezanost z izobrazbo je mnogo večja, kot pa bi lahko pričakovali zgolj na i osnovi selekcioniranosti izobrazbenih kategorij po splošni inteligentnosti. Pri testih | neverbalnega rezoniranja so na primer korelacije z izobrazbo nekaj nad +0.30 in odražajo zgolj vpliv selekcioniranosti izobrazbenih kategorij. Pri testu 'Tujke' znaša korelacija z izobrazbo kar +0.68 in odraža izvoren vpliv izobrazbe na razvoj verbalne sposobnosti. Za ilustracijo si oglejmo le en dokaj ozek segment rezultatov. Prikazuje jih tabela 3. Prva dva podvzorca so štipendisti. Vidimo, da kljub približno isti starosti, med njima obstaja precejšnja razlika v sposobnostih, tako verbalnih kot neverbalnih. Pri približno dve leti in pol starejših dijakih (samo dekleta) na Gimnaziji na testu splošne inteligentnosti ne najdemo bistveno višjih rezultatov. Na testu 'Tujke' pa je ! rezultat višji skoraj za 6 točk, kar lahko nedvomno pripišemo razliki v letih in s tem ! večjim verbalnim izkušnjam. Odrasli z dokončano srednjo šolo imajo bistveno nižjo ; splošno inteligentnost kot gimnazijke, a jih z rezultatom na testu 'Tujke' celo za | malenkost prekašajo. Spet pride do izraza 5-letna razlika v starosti in izkušnjah (seveda so gimnazijke čez pet let že pri rezultatu približno 35 točk). j Tabela 3: Del primerjalnih podatkov po starosti in izobrazbi. PODVZOREC N STAROST TUJKE TN-20 Elektronik 42 15.21 18.07 29.66 ! Dijak gimnazije 45 15.58 22.89 32.69 { Gimnazijke, Ill.letnik 175 cca 18 28.55 33.34* > Zaposlitev-srednja šola 65 22.90 29.35 29.50 * Rezultat je dobljen na testu D-48, ne na TN-20. Rezultat na TN-20 bi bil za dobre pol točke nižji. Ta situacija je narekovala izdelavo ločenih norm glede na izobrazbo ter pri dijakih tudi glede na starost. Pri odraslih starostno korekcijo zaenkrat grobo izvršimo z dodajanjem ali odvzemanjem 0.2 točke surovega rezultata za vsako leto odklona od povprečne starosti normativnega vzorca. TEST VEIffiAlNE SPOSOBNOSTI TUJKE' 109 slika 1. skupine na testu 'tujke'' NEDOKONČANA OS (10) PS OZEK PROFIL (17) ŠTIP. 14 LET (16) ŠTIP. 15 LET (119) OSNOVNA ŠOLA (70) PŠ ŠIROK PROFIL (76) ŠTIP. 16 LET (36) ŠTIP. 17 LET (20) GIMNAZIJKE 17 (175) SREDNJA ŠOLA (65) ŠTUDENTI 20 LET (54) VIŠJA ŠOLA (34) VISOKA ŠOLA (56) Črti pomenita meje +- 1 stand, deviacije 10 15 20 25 30 35 40 TOČK NA TESTU 'TUJKE' 45 50 110 flHHHHHBHHBHB PSH010ŠKAOeZOfUA-HO»ZONSOFPSYCHaOGY93/1 LITERATURA. HAKSTIAN, A.R. & CATTELL, R.B. (1974): The checking of Primary Ability Structure on a Broader Basis of Performances. British Journal of Educational Psy-i chology, (44), 140-154. ' HAKSTIAN, A.R. & CATTELL, R.B. (1978): Higher-stratum Ability Structures on a Basis of Twenty Primary Abihties. Journal of Educational Psychology, 70 (5), 657-669. HORN, J.L. & CATTELL, R.B. (1966): Refinement and Test of the Theory of Fluid and Crystallized Intelligence. Journal of Educational Psychology, 57 (5), 253-270. KLINE, P. & COOPER, C. (1984): The Factor Structure of the Comprehensive Ability Battery. British Journal of Educational Psychology, 54, 106-110. KLINE, P. (1979): Psychometrics and Psychology. London, New York, San Francisco,. Academic Press. MOMIROVIČ, K., BOSNAR, K. & HORGA, D. (1982): Kibemetički model kognitivnog funkcionisanja. Kineziologija 14 (5), 63-82. POGAČNIK, V. (1988): Inteligentnost kot sposobnost obdelovanja informacij. Ljubljana,. Zavod SR Slovenije za produktivnost dela. Center za psihodiagnostična sredstva. POGAČNIK, V. (1992): Novejši pristopi v teorijah inteligentnosti. Posvetovanje psihologov Slovenije. Uvodno predavanje. Radenci, 1990. Psihološka obzorja, 1992. 1 (1), 52-60. POGAČNIK, V. (1991): Test verbalne sposobnosti 'Tujke'. Priročnik. Ljubljana, Produktivnost. Center za psihodiagnostična sredstva. STANKOV, L. & HORN, J.L. (1980): Human Abilities Revealed Through Auditory Tests. Journal of Educational Psychology, 72 (1), 21-44. in THE RISE OF THE CROWD -AN EPILEPTIC FIT OR A RITE? Nina A. Kovačev ABSTRACT Tlie crowd is a complex social structure, that absorbs individuals and denies their existance. During its revolt it is transformed into an uncontrollable force, which is comparable (at least on the metaphorical level) to the epileptic brain structure. The excitation that is spreading from the epileptic neuron, seizes the brain just the way the aggressiveness of the revolt inducers seizes the mass. Still the real function of the mass movements in very similar to the rite, for it implies no distant, disinterested observer, but only active, engaged participants. THE TERMINOLOGICAL CLARIFICATION OF DIFFERENT MASS CATEGORIES Throughout history the terms like "mass", "crowd", and "mob" have (contrary to the term "public") achieved many negative connotations (1). The mass has been defined by P. L. Harriman (1947) as a group of individuals, which is under the influence of common emotional excitement, primitive impulses, and unitary purpuse, whereas H. C. Warren (1934) defined it as a group of individuals observed outside their social organization. The same author defined the crowd as a temporary physical aggregation of individuals being present at the same place and reacting to certain objects of common interest in a similar way. Their reactions were supposed to be simple, exaggerated, and predominatly emotional. Similar to this was H. Cantrill's (1941) definition of the crowd, for he denoted it as a gathered group of individuals who had temporarily identified themselves with certain common values and shared the same emotions. The mob was defined by H. C. Warren (1934) as an aggregation, whose members acted violently and under extraordinary emotional cirumstances. Usually they were striving for the control over the actions of those, who were opposed to them. ¦ E)epartment of psychology. Faculty of Phylosophy, University of Ljubljana PSHCXOáKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOIOGY 93/1 The term "pubhc" has not achieved any negative connotations. According to H. C. Warren (1934) the public is an aggregation of persons that share their interests and habits and are under the influence of the behaviour of one or more distinguished individuals or leaders. The face-to-face communication that is typical for the members of the crowd is replaced by the interaction without any physical contact. In spite of the differences, that exist between the four social structures mentioned above, there are some logical and psychological connections among them and because of that one of the four mass-types can easily be transormed into the other one. THE ELITISTIC COMPREHENSION OF MASSES - THE SUBJECT'S PREJUDICE OF HIS COGNITIVE SUPERIORITY? "Even if eveiy citizen of Athens was a Socrates, the athenian parliament would nevertheless be a mob." Platan: The State G. Le Bon (1895) (2) explains the rise of the crowd as a complex process consisting of three phases. The first is characterized by the directing of the individuals' feelings and ideas into the same direction, the second by the loss of their individual consciousness, and the third by the beginning of the mass's collective spirit. The latter forces them to feel, think, and act in a particular way, which differs from their usual psychophysical functioning completely. No matter who the individuals that constitute the crowd are and what are their psychophysical and behavioural characteristics, their collective spirit makes them lose their individuality and transforms them into faceless members of the crowd. By this the subjects' intelectual capacities are reduced, their heterogeneity is replaced by their homogeneity, and their unconscious forces prevail over the conscious ones. In such situations, which often lead to erroneous and insufficient judgements and decisions, people are usually overwhelmed by certain fixed ideas and by convictions about their own centrality and indispensability. Because of that the decisions of the members of the crowd, even when these are distinguished thinkers or scientists, often do not differ significantly from the decisions that would be made by a group of imbeciles (3). According to M. Zvonarevic (1985) (4) there are five main factors that condition the transition of ordinary groups at masses: 1. the number of the present persons 2. the density of the mass 3. the emotional excitement 4. the directedness of the attention to a certain focus 5. common action. The first two factors are connected very closely, for the mass density increases simultaneously with the rise of the participants' number. Both factors contribute to the gradual rising of the subject's feeling of anonymity, which coincides with his physical welding with other members of the group, the decline of his responsibility, and the prevalence of the unconscious impulses over the conscious control. In the first phases of the mass formation the emotional excitement is caused by other social mechanisms, whereas later it starts to act independantly as a centripatal factor in the further development of the mass (5). THERISEOFTHECIOM^IIIIIIIIIIIII^^ ] 1 3 The directedness of the subject's attention into a certain critical point - an event, a person, a slogan, etc. - is caused by the subject's primordial tendency towards the centre, which often symbolizes the sacred place, the source of the immortality, and the only veritable reality (6). The subject's concentration on a certain point coincides with his incapability to percieve the reality around it and this prevents him from understanding it objectively. The chosen perspective enables him to see only one of its facets, whereas the so called periphery (which can nevertheless be transformed into the centre of some other reality very quickly) remains unnoticed by him. Because of the subject's selective perception of the objective reality and his inability to understand it thoroughly a single condensed sentence can cause large masses of people to move. Their concentration on a certain focus, which prevents them from seeing anything else, is namely similar to the hypnotic state. All the previously mentioned characteristics of the implicit mass movements could also be regarded as the necessary condition for the activation of the mass's internal dynamics, which forces it to act as a whole. Besides, the common action of its members is considered to be necessary for the formation and consolidation of the "mass spirit". The activated mass is namely a dynamic force, which is contrary to the static one, whose members' positions are more or less fixed, exciting and fearful. The evocation of mass movements is usually provided by some critical event or by a series of such events. The specific type of the mass behaviour that is evoked by the social crises, i.e. revolts, revolutions, and wars is usually very important for the theoretical thinking, as well. The critical situation, which means a serious threat to human existance, causes the break-through of many social forces, that cannot be percieved in ordinary life situations. The latter are usually kept under the surface of a certain social structure and covered by a network of coordinated interpersonal relations. According to D. E. Wenger (1978) (7) the appearance of a crisis in a certain social system coincides with the neutralization, or even distortion of its instiutional, traditional structure, which is no longer defined as a suitable guidance of its members' behaviour. Before the appearance of a crisis in a certain society there appears the state of emergency, which is usually caused by a collective stress - the perception of a direct or a relatively near threat to one's own existance. The state of emergency causes the activation of the redressing machinery forces. The rupture in the system namely has to be patched up very quickly, otherwise the emergency is turned into a crisis. THE CRISIS OF A SOCIAL SYSTEM AND THE BEHAVIOUR OF PEOPLE INVOLVED IN IT There is no sharp distinction between the emergency and the crisis in a certain social system for every crisis implies emergency, as well. No matter what the reasons for tlie appearance of a crisis in a certain society are, and how the community is organized, the phase of the colective stress results in the spontaneous formation of certain social defence mechanisms, which are usually denoted as "social reflexes" (8). Social reflexes are (as well as the individual ones) characterized by the velocity and automatism of reactions. The affected community namely creates certain forms of social organization immediately upon the outbreak of the crisis. These are supposed to assure the continuity of the society's elementary physical existance. Its in- PSIHOLOSKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHaOGY 93/1 capability of reflexive organization during the crisis or the insuitability of the reflexive social mechanisms (which coincide with the redressing machinery forces in form and meaning) results in the degeneration of the community. The collective spirit of the affected society causes a series of spontaneous reactions and organizations for the elimination of the critical influences, which are supposed to assure its social existance not taking into consideration the individual and material damages. For according to the collectivistic point of view individuals may perish but the community has to survive. THE REVOLT OF THE CROWD The rise of the collective spirit in the crowd provides the possibility for the theoretical consideration of the society as a whole in which the individual is nothing but one of its constituitive elements. The knowledge of his individual qualities namely does not significantly contribute to the understanding of the mass movements. Therefore the crowd is regarded as a representational system (9) and its analysis is based on the analogy between it and the brain. The brain is namely understood as a complex representational system consisting of many neuronal networks that extend in its internal space. This morphology could be applied to different social structures, as well. It namely implies the organic process of the nucleus's growth, the expansion of the cellular tissue, and its gradual conquering of space, which is comparable to the growth of social structures (10). Because of the dynamic that is observable in nature and in the individual and social life of human beings, the representational systems have to be regarded as active, flexible, and dynamic structures, that imply the possibility for further development. Still, the latter is often the result of tensions caused by antagonistic processes going on inside the system and proividing the possibility for its transformation into a new quality on a certain critical point. The frictions among different substructures of a certain social system and the steady condensation of its formations coincide with the transition of common social groups to the crowds. The process is followed by the rise of the emotional excitement and can bring about some structural changes, i.e. pathological deformations in social groups. Under the influence of certain critical factors, which evoke the crisis of the representational system, the latter is pushed into the state characterized by disorganized activity, which coincides with the revolt of the crowd. The pathological reaction to some specific external stimuli, which is caused by the subject's concentration on a certain focus of tension and prevents him from per-cieving other aspects of the objective reality, is comparable to the epileptic fit that can be evoked artificially, as well. The main reasons for such a reaction can be found in the pathophysiology of the neuron (11). The epileptic neuron's excitatory potential is namely extremely high and so is the frequency of the potentials that arrive into its axon. Because of the exceeding of the stimulus's physilolgical limits the inhibitory regulative mechanism falls off and the excitaiton is spread to other healthy brain neurons without hindrance (12). The propagation of the epileptogenic neuron may be restricted to a certain brain system, which results in the focal epileptic fit, whereas in other cases the latter is generalized. The epileptic clearing takes over the grey substance of both hemispheres and is usually followed by the loss of consciousness. The convulsions are generalized or at least bilaterally more or less symetrical. THE RISE OF THE CROWD ] ] 5 The involuntary movements that characterize the epileptic fit, are typical for mass movements, as well. For in spite of its being spread from a certain focus (or more foci) the excitement is easily expanded in the crowd. The subject's concentration on a certain - magic and mystic point - prevents him from interpreting the situation appropriately, paralyses his conscious will and blocks his inhibitory mechanisms. The participation in the revolt is unavoidable and the individual is carried away by the crowd. NOTES 1. The difinitions of the four main forms of masses, i.e. of the crowd, mob and public, have been taken from the books cited below: Cantrill, H. (1961). The psychology of social movements. New York. Harriman, P. L. (1947). Psychological encyclopedia. New York. Tarde, G. (1963). The laws of imitations. Glouchester, Mass, Peter Smith. Warren, H. C. (1934). Psychological dictionnary. New York. Zvonarevic, M. (1985). Socialna psihologija. (Social psychology). Zagreb, Školska knjiga. 2. The paragraph is the condensed version of Le Bon's comprehension of masses (G. Le Bon (1952). The Crowd. London, New York.). 3. Such opinions were particularly often expressed by G. Le Bon (The Crowd.), who is considered to be one of the most important representatives of the so called elitistic, i.e. aristocratic approach to the analysis of masses. The same opinion was expressed by some other important theorists, such as W. McDougall ((1920). The group mind. Cambridge, Cambridge University Press.) or E. D. Martin ((1935). Farewell to revolution.). 4. M. Zvonarevic (1985). Socialna psihologija. (Social psychology). Zagreb, Školska knjiga, 399-400. 5. The emotional excitement could metaphorically be denoted as a means of contraction, for it serves as a magnet that attracts people to the centre, in which the magnetic forces may be detected. Because of the magnetic capacity of a certain focus or the centre of the crowd the latter is getting denser and denser and people are carried by its emotional force that evokes a special psychophysical state, similar to trance, in them. 6. This tendency is the result of the subject's egocentrism, which is particularly strongly expressed in primitive societies. Is is namely caused by the subject's lower stage of his cognitive differentiation or his regression to a lower level of cognition. The latter coincides with the increase of affective (or even instinctive) influences on cognition and their interwinement in human psychic activity. 7. D. E. Wenger (1978). Community response to disaster. Disaster. London. 8. This formulation is based on the analogy between the social reflex and the individual psychophysical one. The most often cited example is the pupilar reflex, which protects the eye from the harmful influences of the outer world better than any other learned reaction. 9. Hofstadter and Dennett (D. R. Hofstadter, D. C. Dennett (1981). The mind's I. Fantasies and reflections of self and soul. New York, Basic Books, Inc., 199.) define the representational system as an active self-involved and self-fulfilling complex of structures, which reflects the world during its own development. The proces of representation consists of two types of reactions: the reactions to external stimuli and the reactions to the internal state of the representational system. jjjlljjjl PSTOIOŠKA OBZORJA-H0R1Z(>6 Of PSYCHaOGY 93/1 The intertwinement of both of them, the quahty of which is detemiined by the structure-specific rules of the system's activity, enables the latter to reflect the reality, i.e. to transform it in a manner that depends upon its own structural characteristics. 10. The role of the individual in a certain social formation is comparable to the role of a single neuron in the brain structure. The latter is one of the constituitive parts of the whole, but in spite of that its function can be taken over by other neurons. This characteristic is observable in the structure of social formations, as well. The subject is namely not indespensable, his individual particularities are not particularly important for the functioning of the group and his functions can be taken over by the others. 11. The central nervous system consists of two basic types of neurons, i.e. the excitatory and the inhibitory ones. The influence of the inhibitory neurons grows simultaneously with the rise of the excitation. This characteristic of the brain is necessary for the restriction of the formation of the excitatory circle, which would cause the excitation to spread over the whole brain or only ower one of its parts. Both phenomena are observable in the case of epilepsy, as well. 12. Such spreading of the excitation is usually denoted as propagation. REFERENCES BOULTON, M. (1971). The anatomy of drama. London, Routhledge and Kegan Paul. BROOK, P. (1968). The empty space. London, MeGibbon & Kee. CASSIRER, E. (1961). The myth of the state. New Haven, Yale University Press. CHEVALIER, J., GHEERBRANT, A. (1982). Dictionnaire des symboles. Mythes, rves, coutumes, gestes, formes, couleurs, nombres. Paris, Robert Laffont S. A. et Jupiter. COOPER, J. C. (1978). An illustrated encyclopedia of traditional symbols. London, Thames and Hudson, Ltd. CVETKO, B. (1986). Epilepsija. (Epilepsy.). In: S. BRAS et al. (1986). Psihijatri-ja. (Psychiatry.). Ljubljana, Državna založba Slovenije. DE FELICE, P. (1947). Foules en dlire, extases collectives. Paris, Albin Michel. DOUVIGNAUD, J. (1970). Spectacle et socit. Paris, Denoel/Gouthier. GEERTZ, C. (1980). Blurred genres: the refiguration of social thought. American Scholar, 165-179. GOUHIER, H. (1980). Le thtre et I'existance. Paris, Libraire Philosophique J. Vrin. HOFSTADTER, D. R., DENNETT, D. C. (1981). The mind's I. Fantasies and reflections on mind and soul. New York, Basic Books, Inc., Publishers. KOBAL, M. (1986). Nepsihotične osebnostne motnje. Deviirane osebnosti. (Non-psychotic personality distortions. Deviant personahty.). In: S. BRAS et al. (1986). Psihijatrija. (Psychiatry). Ljubljana, Državna založba Slovenije. KOVAČEV, N. A. (1991). Slepilo znanosti in utvare marionet. (The delusions of science and the illusions of the marionettes). Anthropos, 4-5. KOVAČEV, N. A. (1992). Cutting into the surface structure - a new perspective in the theory of art. Formalism. International Colloquium. The Slovenian Society for Aesthetic. Ljubljana. KOVAČEV, N. A. (1992). The spectacle of life. Xlth International Congress AR-IC/IACCP. Lige, Belgium. THE RISE OF THE CROVVD:1|[||||||||||^^ ] 1 7 LE BON, G. (1952). The Crowd. London, Ernest Benn. LEX, B. (1979). Neurobiology of the ritual trance. In: E. D'AQUILI, C. LAUGH-LIN, Jr. and J. McMANUS (Ed.). The spectrum of ritual. New York, Columbia University Press, 117-151. McDOUGALL, W. (1936). Psychoanalysis and social psychology. London, Methuen. MOSCOVICI, S. (1985). The age of the crowd. A historical treatise on mass psychology. Cambridge, London, New York, New Rochelle, Melbourne, Sydney. SCHECHNER, R. (1977). Ritual, play and performance. New York, The Seabur-ry Press. TURNER, V. (1982). From ritual to theatre. The human seriousness of play. New York, Performing Arts Joumal Publications. UBERSFELD, A. (1978). Lire le thtre. Paris, Editions sociales. ^ ZVONAREVIC, M. (1985). Socialna psihologija. (Social psychology). Zagreb, SkoLska knjiga. 11 8 PSnaO§KA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOIOGY 93/1 ¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦B 119 KOMENTAR K PREVODU ČLANKA A.R. JENSENA: IQ IN ZNANOST -SKRIVNOSTNA AFERA BURT Valentin Bucik Predlani je minilo dvajset let od njegove smrti, letos pa je preteklo stodeset let, kar se je rodil Cyril Burt, britanski psiholog, čigar ime je eno zloglasnejših v zgodovini svetovne psihologije. V zelo dolgi in ustvarjalni znanstveni karieri sije ustvaril izreden strokovni ugled, ki so mu ga kritiki izničili v vsega nekaj letih. V drugi polovici sedemdesetih let tega stoletja je strokovno in tudi laično javnost "pretresel" val obtožb na Burtov račun, češ da je ponaredil podatke (zbrane na enojajčnih dvojčkih, ki so odraščali ločeno, v različnih okoljih), ki so podpirali njegovo teorijo o pretežnem vplivu dednosti na inteligentnost in nekatere druge osebnostne lastnosti. Leta 1980, ko sem sam začel študirati psihologijo, je bila afera Burt še sveža. Vendar so bili v tem času v naših predavalnicah (in tudi v domačih dehh, izdanih po letu 1979) Burt, njegove študije inteligentnosti pri dvojčkih v primerjavi z drugimi sorodniki ter njegove teorije o vplivu dednosti na človekovo vedenje le še snov, ki je služila za prikaz primera raziskovalca v psihologiji, ki so ga zalotili pri nepoštenem znantvenem delu. Iz kritik njegovega dela je bilo v tistem času med drugim razbrati: v psihološkem raziskovanju se varuj rezultatov, ki bi se preveč približali idealnim -v smeri potrditve postavljene hipoteze - kajti to bo pomenilo, da si jih najbrž malo "popravil"! Tudi v psiholoških učbenikih in priročnikih, napisanih v svetu po letu 1979, ko je izšla njegova biografija izpod peresa britanskega zgodovinarja psihologije Lesleya Heamshawa, se je Burt takoj preselil iz poglavij o razlagah različnih psiholoških teorij v poglavja o etiki psihološkega raziskovanja. Popolnoma normalno je, da se v znanosti okrog ključnih, nikoli do konca dokazljivih teorij, vzporedno z natančnim raziskovalnim delom, ki "hrani" teorije z empiričnimi podatki, neprestano razraščajo polemike o tem, kdo ima bolj prav, kdo je kje v teoriji ali v raziskavi napravil napako itd. Takratni napad na Burta pa je bil tako silovit in tako lojalno podprt v medijih, daje zaprl usta tudi najbolj vnetim pris- * Oddelek za psihologijo. Filozofska fakulteta v Ljubljani tašem in zagovornikom njegovih idej. Hans J. Eysenck, sicer psiholog, ki so mu bile Burtove hereditarne ideje o naravi inteligenmosti zelo blizu, je še leta 1973 izdal komentirano zbirko člankov s področja merjenja inteligentnosti, v kateri so Bur-tovi podatki zelo pogosto citirani. V uvodu k svoji knjigi o strukturi in merjenju inteligentnosti leta 1979 - še predno je bila objavljena omenjena Burtova biografija -pa je že moral zapisati: "To je pi-va knjiga o inteligentnosti, ki se pojavlja po tem, ko je tako imenovani "škandal" o Burtovi domnevni prevari izbruhnil na piano. Poskušal sem na novo napisati in urediti relevantna poglavja v zgodovini raziskovanja inteligentnosti brez domevno dvomljivih podatkov, kijih je zbral Burt. Sam sicer na podlagi doslej predloženih dokazov ne verjamem, da je Burt ponaredil svoje rezultate. Ni pa nobenega dvoma o tem, da je bil pri svojem delu večkrat nepreviden ter malomaren in to je zadosten razlog za umik njegovih rezultatov iz resne nadaljnje analize." (str. 1) In nato na drugem mestu: "Dokler se ne pojavi Hearnshawova knjiga o Burtu, ki naj bi odgovorila na vprašanja o njegovi krivdi, se raje izognimo nadaljnjim špekulacijam na to temo. Morda bi se bilo najbolje spomniti na prvo načelo angleškega prava, češ da je obtoženi nedolžen, dokler se mu ne dokaže, da je kriv." (str. 230) No, z objavo težko pričakovane biografije se je Burtova krivda zdela dokončno potrjena. Seveda pa glavni razlog za obujanje spominov na Burta in na polemike o njegovem (pozitivnem in negativnem) prispevku k razvoju psihologije nista zgoraj omenjeni obletnici, pač pa razmišljanje znanega ameriškega psihologa Arthurja R. Jensena, ki je predlani (ob obletnici Burtove smrti) v odmevni ameriški poljudni reviji "The Public Interest" objavil članek, v katerem na novo razkriva nekatere pomisleke o upravičenosti diskreditiranja celotnega Burtovega znanstvenega ugleda. Zanimivo je, daje sam Jensen na svoji koži večkrat občutil poskuse svojih kolegov, da bi njegovo delo spravili na slab glas. Morda je ravno zato (poleg tega, da je bil eden od Burtovih, kot sam pravi, "občudovalcev") tako občutljiv za "pravičnost" oziroma "nepravičnost" kritik raziskovalčevega dela - v tem primeru Burtovega. Svoj čas je bil namreč sam gladko označen za rasista zaradi precej smelih tez o razmerju vplivov dednosti in okolja na razlike v inteligentnosti med posamezniki, še zlasti pa med rasami . Tudi njegov obsežni opus na področju teorije inteligentnosti kot sposobnosti procesiranja informacij še danes neprestano povzroča kresanja mnenj psihologov z različnimi nazori. Kljub temu, da neposredno prevajanje strokovnih člankov s področja psihologije v slovenski jezik ni ravno vsakdanja praksa, se mi je zdelo koristno opozoriti na ta zapis iz več razlogov. Prvič, ker ga v originalu kljub zanimivosti najbrž ne bi prebralo veliko slovenskih psihologov, saj je bil objavljen v reviji, ki sicer ne sodi v običajno strokovno psihološko branje. Drugič, ker Jensen v njem nekatere svoje stare dvome o (ne)dokazanosti oziroma (ne)dokazljivosti argumentov, na katerih slonijo osnove Burtove krivde, združuje z dognanji najnovejših natančnih analiz in alternativnih interpretacij dejstev izpred dvajsetih in več let. Tu mislim predvsem na dela avtorjev Joynsona in Fletcherja iz 1989. in 1991. leta. Tretjič, ker nam članek preko primera Burtovega posthumnega "padca" razkriva posledice situacije, ko družbena občutljivost problematike povzroči, da polemike in prepiri pljusknejo čez rob strokovno racionalne argumentacije in zdrsnejo v težje ulovljive čustveno in ideološko obarvane sfere. Četrtič, ker nam tudi taki "retrogradni" prispevki pomagajo zamašiti luknje v "zgodovini psihološke znanosti". In končno, ker se s "prežvekovanjem Burtove zapuščine" lahko marsikaj naučimo tudi pri dandanašnjem soočanju s sodobnimi znanstvenimi dilemami v psihologiji. KOMENTAR K PREVODU ČIANKA A.R. JENSENA BBM^^ ] 21 Članka, ki je predstavljen v nadaljevanju, avtor ni bil napisal za objavo v znanstveni publikaciji, zato tudi nima take oblike, ki bi zadovoljila ostre kriterije objavljanja v taki reviji. Predvsem je čutiti premajhno podprtost določenih trditev z viri, ki bi jih zainteresirani bralec ob preverjanju lahko vzel v roke. Vendar tega ne smemo jemati kot Jensenovo strokovno nedoslednost ali nevednost. Jensenov pristop k pisanju prispevka je izrazito oseben ter močno čustveno obarvan in zato nujno premalo objektiven. Kot tak predstavlja izključno njegov lastni pogled na celotno afero. Menim, da moramo zato sestavek brati in razumeti toliko bolj kritično in s potrebno strokovno distanco. Za celovitejši vpogled v dogodke okrog Burtove znanstvene dejavnosti in tudi v Jensenove komentarje bi bilo koristno natančnejše branje tako Heamshawove, kot tudi Joynsonove in Fletcherjeve biogragije Cyrila Burta, saj lahko na podlagi posameznih iztrganih misli in citatov iz teh del kaj hitro dobimo popačeno podobo tistega, kar je posamezen avtor v resnici hotel povedati. Poduk Burtove afere je po mojem zlasti v tem, da bi moral biti vsak raziskovalec v vsakem trenutku pripravljen ne le na konstruktivno kritiko strokovnjakov, ki se z istim ali podobnimi problemi ukvarjajo z drugih filozofskih ali svetovnonazorskih stojišč, marveč tudi na objektivno preverjanje teoretične ustreznosti, praktične pravilnosti in natančnosti svojega dela ter ne nazadnje skladnosti z etičnimi načeli svoje stroke. Ta nesrečni "škandal" je eklatanten primer kritiziranja, ki po nepotrebnem presega polje znanstvenega dvoma. Poleg tega pa je iz njega moč razbrati, kako hitro na področje znanstvene misli vdrejo emocionalno ter družbeno obremenjene obtožbe in klevete, ki so precej daleč od racionalnega dokazovanja in utemeljevanja - sodeč po predloženih argumentih in doslej manj znanih dejstvih ter informacijah, podanih v Jen.senovem članku. Za celotno zadevo "Burt" je končno pomenljiv tudi sklep izpod peresa Eysencka leta 1979, v katerem pravi, da se zaključki o genetskem prispevku k fenotipskim razlikam v inteligentnosti, ki jih lahko zaokrožimo na podlagi rezultatov preostalih klasičnih študij, ne spremenijo, tudi če Burtove dvomljive podatke izločimo. Temu mnenju se pridružuje na koncu svojega članka tudi Jensen, podprt z vedno večjim obsegom nove eksperimentalne evidence s področja fiziološkega in nevropsi-hološkega raziskovanja vloge dednosti v razlikah med posamezniki v inteligentnosti. V študijah, ki raziskujejo genetsko arhitekturo človekove inteligentnosti, EEG detekcijo možganskih valov, cerebralno presnovo glukoze v možganih ter nekatere druge biokemične, neuralne in hormonalne korelate inteligentnosti, hitrost prevajanja impulzov po živcih, razvoj metod za meritve velikosti oziroma volumna človekovih možganov "in vivo" se kaže pomembna vloga genetskih faktorjev v kognitivnem delovanju človeka. Kdo ve, morda pa se bo našel kdo, ki bo ponudil tezo, da so rezultati o vplivu dednosti na inteligentnost na splošno, v večini ter ne glede na avtorja, dvomljivega izvora in s tem vprašljive znanstvene vrednosti. A.R. JENSEN: IQ IN ZNANOST -SKRIVNOSTNA AFERA BURT Primer Sira Cyrila Burta je ena od najbolj čudnih epizod v celotni zgodovini akademske psihologije. Nenavadnost tega primera je posledica kombinacije nekaj elementov - polemičnosti glavnega predmeta Burtovega raziskovanja, njegove nenavadne osebnosti, njegovih znanj in priznane nadarjenosti ter uničujočih obtožb, uperjenih proti njemu po njegovi smrti. Zares, Burtova posmrtna razvpitost celo presega velik sloves, ki si gaje pridobil v dolgi znanstveni karieri. mjl reiRIZO^«a= PSYCHOLOGY 93/1 I mente za močnejši vpliv okolja v razlikah med posamezniki v inteligentnosti. Težko ; bi verjeli, da se je Burt ukvarjal s premišljeno goljufijo zato, da bi podprl zaključke, i ki so povsem v nasprotju z njegovimi teoretičnimi izhodišči. i ZAKUUČEK Kakšna bi bila morala te nenavadne zgodbe? Nadarjen znanstvenik, ki dela v glavnem sam, si s svojim delom ustvari veliko osebnih sovražnikov. Včasih je površen, nepazljiv in ekscentričen pri predstavitvi in objavljanju rezultatov svojega j raziskovalnega dela. Postane pomembna javna oseba. In najpomembnejše, razvije politično napačno teorijo o socialno občutljivi problematiki. Kombinacija teh faktorjev ponudi njegovim nasprotnikom podprtim s strani solidarnih novinarjev - ; močan naboj za napad na njegov znanstveni sloves. Takšno je bistvo afere Burt. Joynson in Fletcher sta ovrgla nekatere obtožbe in sume, ki so leteli na Burta, vendar ne vseh in ne v celoti. Za dvom ostaja še dovolj ; prostora. Prepričljiva obramba Burta je otežkočena zaradi njegove nesporne ekscen- : tričnosti, drobnih šibkosti in tudi zaradi njegovih napak, ki jih je storil kot empirični znanstvenik. Dokler je skoraj nemogoče dokazati nasprotno, ne bo mogel nihče prepričljivo razglasiti Burtove popolne nedolžnosti glede vseh obtožb. Kriv je lahko j že samo zaradi preproste nenatančnosti ali malomarnosti. Toda breme dokazovanja ; krivde leži izključno na onih, ki so Burta razglasili za goljufa. Njihovi dokazi so se izkazali za tako neutemeljene, da verjamem, da bi nepristranska porota na sodišču zavrnila obsodbo goljufije; ne samo kot "ni dokazano", ampak preprosto kot prema- ] lo verodostojno. Končna sodba o Burtu bi zgodovinarjev psihologije najbrž ne zanimala v tolikšni meri, če bi se izkazalo, da njegovi zaključki o vlogi dednosti v inteligentnosti ne držijo. Vendar so v dvajsetih letih od Burtove smrti številne znanstveno rigorozne študije - vključujoč nedavno izvedbo raziskave z MZL dvojčki, ki je dejansko skoraj enaka Burtovi - le podkrepile teorijo, po kateri so razlike med posamezniki v inteligentnosti močno pogojene z genetskimi faktorji. Izvedenci v vedenjski genetiki se na splošno strinjajo v tej središčni točki. To bi moral biti vzrok za optimizem, ko se bo razpršila megla, v katero je sedaj še zavita afera Burt; zdi se, da področje vedenjske genetike postaja vedno bolj nared, da se začne vesti kot modema znanost. ¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦i 131 OCENA KNJIGE: ALICE MILLER: DRAMA JE BITI OTROK (IN ISKANJE RESNICE O SEBI)* Zoran Pavlovič** Prvo izdajo drobne Icnjižice Drama nadarjenega otrolca (Das Drama des begibten Kindes), Ici je ponesla glas o leta 1923 rojeni švicarski psihoanalitičarki Alice Miller po svem, je založba Suhrkamp objavila že leta 1979. Ce torej ne gre za noviteto, je morala odločitev za slovensko izdajo temeljiti na oceni, da gre za (zdaj že) klasično delo, ki mu v poldrugem desetletju aktualnost ni pošla, ki pa so ga drugi doslej spregledovali. Delo dejansko dobro prestaja test časa. Število prevodov, izdaj in ponatisov narašča. V čem je skrivnost uspeha Alice Miller? Nedvomno v številu pismenih in beročih ljudi (nekdanjih "nadarjenih otrok"), ki v Drami prepoznajo svojo zgodbo, namreč zgodbo otroka sicer skrbne matere, katere ljubezen pa so morali "zaslužiti" z zadovoljevanjem njenih čustvenih potreb. Zato ostajajo trajno oropani za stik s svojimi lastnimi potrebami, razcepljeni na "dobri" (sprejeti) in "slabi" (potisnjeni) del. Prepoznajo se pogosto na dramatičen način: knjiga se dotakne marsikaterega mehanizma, ki se ga poslužujemo v obrambo pred bolečim razkritjem, načenja idealizirano podobo staršev, podira koncept, da morajo otroci marsikaj potrpeti "v njihovo lastno dobro", brez predsodkov se loteva samoumevnih predpostavk, "občih mest" ravnanja z otrokom. Samo za primer, "za pokušino": bolj ali manj smo prepričani, da morata roditelja nasproti otroku nastopati enotno in ne smeta izražati nesoglasij; kakor že temu rečemo, ne smeta si vzajemno "rušiti avtoritete", otroka ne smeta "begati" s protislovnimi sporočili. Avtorica pa se prav nasprotno sprašuje, zakaj mora biti ravno otrok, ki je najmanjši in najšibkejši, vedno sam nasproti neomajnemu zidu dveh mogočnežev. * (Na.slov izvirnika: Das Drama des begabten Kindes und die Suctie dem waiiren Selbst, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main 1991). Založba Tangram, Ljubljana 1993. 154 strani. Spremni esej: dr. Miran Možina, dr. Bemard Stritih: Narcizem kot metafora o drami individuacije nadarjenih, pridnih in ubogljivih ljudi v zahodni kulturi. 62 strani. ** Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani 132 PSIHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHaOGY 93/1 Drama in druga dela Alice Miller, Ici so sledila, pa niso vznemirljiva le zaradi sporočil, ki jih prinašajo; pravzaprav lahko podobna najdemo še marsikje. Učinkovit je predvsem njen način pisanja. Alice Miller je dobra pisateljica. Bralca ne poskuša poniževati z uporabo tehničnega žargona, pri tem pa zavoljo poljudnosti ne žrtvuje strokovnosti. Predvsem pa: vsa dela so izrazito osebno obarvana, vendar pa čustvena angažiranost pri Ahce Miller ne izzveni kot "spodrsljaj", temveč ravno kot ključno sporočilo, ki omogoča (in terja) podobno angažirano branje: Millerjeva se v (nepotrebnem?) spopadu med otrokom in kulturo dosledno, zavzeto in dokončno postavlja na stran otroka. Pri tem pa na le njej lasten način odkriva tragično v vsakodnevnem, in dokazuje bralcu, kako pomanjkljivo je naše razumevanje lastnega otroštva, otrokovih potreb in otrokovega dejanskega položaja v odrasli družbi. Njena zgodba o drami otroštva, dolga doslej že sedem naslovov, se z Dramo nadarjenega otroka (le zakaj je slovenski naslov drugačen?), ki je študija o narcis-tični motnji, začenja. Poskusimo kratko povzeti temeljno sporočilo. V sodobnem svetu, meni Millerjeva, človeka ne more reševati pred negotovostjo skupinska pripadnost; trdnost mora najti v sebi. Prav zato se terapevt/psihoanalitik pogosto srečuje z osebami s poškodovanim samovrednotenjem in samosprejeman-jem, kar se navzven kaže v mnogih oblikah, ekstremno pa kot depresija ali pa grandioznost - ki sta, paradoksalno, dve manifestaciji iste motnje. Kajti žrtve grandioznosti so ljudje, ki so navzven uspešni, pogosto celo briljantni, vendar pa jim uspehi ne morejo napolniti notranje praznine, občutka nepotešenosti. "Za menifest-no grandioznostjo stalno preži depresija in za depresivnim razpoloženjem se večkrat skrivajo nezavedne ali zavestne, vendar odcepljene grandiozne fantazije. Pravzaprav je grandioznost obramba pred depresijo, depresija pa obramba pred globoko bolečino zaradi izgube samega sebe." (str. 63) Razlaga gre nekako takole: negotova mati, ki sama trpi za narcistično motnjo, zavestno, še bolj pa nezavedno, naslavlja na otroka mnoga pričakovanja. Med njimi ima posebno težo pričakovanje, da bo od otroka dobila tisto brezpogojno ljubezen, za katero je bila prikrajšana s strani lastne matere. Otrok, življenjsko odvisen od materine ljubezni, se kmalu nauči, da ta ljubezen ni brezpogojno prisotna. Da jo obdrži, se je pripravljen tudi odpovedati tistim delom sebstva, ki mater ogrožajo. Bolj ko je nadarjen, bolj ko ima razvite "antene" za materine potrebe, bolje mu gre od rok. V končni posledici se nadarjeni otrok brez težav nauči prosocialnega vedenja, a za ceno masivne poškodbe sebstva, in v škodo naravnega oblikovanja taistega vedenja. Kajti, meni Alice Miller, "otrok, ki je smel biti dovolj dolgo "egoističen", "pohlepen", "asocialen", sam nekoč začuti spontano veselje do tega, da deli in daje. Otrok, ki je bil "vzgojen" za potrebe staršev, tega veselja mogoče nikoli ne doživi, čeprav zavedajoč se dolžnosti deli in daje, pri tem pa trpi, ker drugi niso tako "dobri", kakor je sam. Tako vzgojeni odrasli bodo skušali ta "altruizem" čim hitreje "vbiti v glavo" tudi svojim otrokom in pri nadarjenih otrocih je to zelo lahko. Ampak za kakšno ceno!" (str. 15) V naslednji generaciji se kajpak zgodba ponovi. Ključ do narcizma, "zaljubljenosti vase", "egocentričnosti" je torej pomanjkanje brezpogojne ljubezni zanesljivega roditelja v tistem obdobju zgodnjega otroštva, ki ga označuje "zdravi narcizem", in v katerem otrok potrebuje občutiti, daje ves sprejet, tak kot je, povsem običajen otrok, z vsemi svojimi naravnimi vzgibi. (Spomnimo se, tudi znameniti R. Laing je nekoč dejal, da je biti sprejet ali zavrnjen vsa razlika na tem svetu.) Sprejet mora biti kot posebna, ločena oseba, ne pa kot organ oz. podaljšek roditelja. V izogib zamenjevanju avtentičnega sprejemanja otroka z "ob-sesivno ljubeznijo", kot je sodobno starševstvo označil zgodovinar družine Philip Ari_s, Alice Miller dodaja pomembno misel: "Takšen razvoj pa lahko omogoči tudi OCBMA mflGE:AUCEMlULR: DRAMA JE BmOTRCX JBHHBHBHBBHHH^^ 133 ne posebno prisrčna mati, da le otroka ne ovira. V tem primeru namreč otrok lahko pri drugih osebah vzame, česar ne najde pri svoji materi. Različne raziskave potrjujejo neverjetno sposobnost zdravega otroka, da izrabi vsako, še tako skromno čustveno "hrano" (spodbudo) v okolju." (str. 57) Žal je posebna težava otrok v sodobni družbi prav ta, da je socialni svet majhnega otroka omejen na zelo skrčeno število odraslih, ki jih lahko uporabi v ta namen. Okrevanje, med katerim prizadeta oseba šele razvije avtentično sebstvo in integrira predhodno odtujene dele, svoj "slabi" in zaničevani del, je mogoče šele, ko oseba prikliče potisnjena čustva iz otroštva. To pa je zelo boleč proces, ki ga je mogoče uspešno izpeljati le v varnem in empatičnem okolju, torej v terapevtskem kontekstu. Dokončan proces žalovanja za otroštvom, za katerega je bila oseba ogoljufana, ima za uspe.šno reintegracijo temeljni pomen. Ljudje, ki so v otroštvu izostrili občutljivost za potrebe drugega, jo ohranijo tudi kasneje. Med njimi se na primer redno rekrutirajo terapevti in psihoanalitiki. Toda če terapevt ni predelal lastne narcistične motnje, se znajde s klientom v začaranem krogu. Dobro bosta shajala v prvi fazi terapije, ko bo klient postregel terapevtu s tistim, kar si ta želi - narcistično motena oseba je kajpak izmojstrila prepoznavanje potreb matere že v primarni situaciji. Terapevt pa utegne izgubiti tla pod nogami, ko bo v drugi fazi, ko se razvije transfema nevroza (če do druge faze sploh pride, saj je lahko že prva faza ocenjena kot terapevtski uspeh, ne da bi se karkoli bistvenega zgodilo), klient pričel preizkušati brezpogojno ljubezen "matere", ko bo torej postal nejevoljen, siten, čudaški, agresiven. Če v tej fazi terapevt "izgine", ker njegov narcizem takega razvoja ne prenese, je oseba prisiljena na ponoven poskus, z drugim terapevtom (kar se lahko sprevrže v neskončno iskanje), ali pa se pogrezne v še globljo depresijo. Ostanimo pri tem okleščenem okvirju, ki skuša predstaviti temeljno sporočilo. Pri primerih, posameznostih in mnogih pronicljivih prebliskih se žal ne utegnemo ustavljati. Pa tudi sicer bi to bilo nehvaležno opravilo, saj je, kot že rečeno, pri Alice Miller vsaj tako pomemben kot to, kar pove, tudi način, kako to pove. Povzetki so zato nujno osiromašeni do nerazpoznavnosti in krivični. Alice Miller je preprosto treba brati. Vendar pa je danes brati Dramo za razumevanje Millerjeve premalo; kot sodobniki imamo priložnost spremljati zanimiv razvoj njenega raziskovanja otroštva "še topel". Hkrati pa je dobro Dramo prebrati pred branjem kasnejših del. V njej je namreč razvila temeljni konceptualni aparat, poglavitne misli, ki jih kot vodilni motiv najdemo v kasnejših variacijah. Ta rdeča nit pa ni teorija narcizma, temveč ravno drama (ne le nadarjenega) otroka. V Drami je sicer narcistična motnja še v ospredju, drama otroštva pa se pojavi kot njeno pojasnilo, kasneje pa drama otroštva pride v ospredje, spreminja pa se zorni kot, s katerega jo Millerjeva osvetljuje. Rdečo nit tvori (če tvegam resno redukcijo) nekaj točk: 1. Otrok je vedno nedolžen. 2. Otrok potrebuje konsistentno sprejetost in spoštovanje, kot enkratna in ločena oseba. 3. Zloraba otroka je vir vse kasnejše patologije, na osebni in družbeni ravni. 4. Odrasli neizogibno težijo k temu, da svoje primanjkljaje, svoja ne-doživeta čustva, iz-živijo na lastnih otrocih kot najpriročnejših projekcijskih platnih v povpri-zoritvi (re-enactment). Zato se vzorec prenaša iz roda v rod. 5. Družba, podobno kot posamezni starši, teži k temu, da svoje potrebe prikaže kot potrebe otroka, in na tem utemeljuje svojo nasilno pedagoško prakso. 6. Ozdravitev poteka preko rušenja "zidu molka", s stikom osebe z zanikanimi čustvi lastnega otroštva, in procesom žalovanja, ko usahne idealizacija staršev (ki ji 1 34 IBBJli PSIHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHaOGY 93/1 je bila kot otroku nujna za preživetje, saj si ni mogla privoščiti izgube starševske ljubezni), ko preneha kriviti sebe za lasten neuspeh in se sooči z resnico. Že tri poglavja, ki tvorijo Dramo, so variacije na temo: v poglavjih Drama nadarjenega otroka (v slovenskem prevodu spet Drama je biti otrok) in psihoanalitikova narcistična motnja ter Depresija in grandioznost kot sorodni obliki narcistične motnje orisuje zgoraj povzeto dinamiko narcistične motnje. Poglavje O zaničevanju (osebno bi se mi zdel bolj primeren prevod O preziru; v angleščini contempt) gre korak dalje v nakazovanju kasnejšega razvoja avtorice. Beseda teče o preziru odraslega do šibkejšega in odvisnega bitja in njegovih potreb, o identifikaciji žrtve z agresorjem, poleg narcistične motnje pa obravnava tudi spolne perverzije in obsesivne motnje. Že v naslednji knjigi. Na začetku je bila vzgoja (Am Anfang war Erziehung, ^ 1980; angleški prevod For your own good - The roots of violence in child-rearing), \ poseže V povsem drug kontekst, pedagogijo. Ob izdatnem sklicevanju na Črno ped- \ agogijo (Schwartz, poisonous) Katarine Rutschky ugotavlja, da se v "načrtni" vzgo- ! ji otrok skriva lastno potlačeno otroštvo odrasle družbe, in med drugim zatrdi, da | otroci ne potrebujejo "vzgoje", pač pa "veliko mero čustvene in telesne podpore s \ strani odraslega (izdaja Virago Press 1987, str. 100)... vsa pedagogija je odveč, če je . otrok preskrbljen z zanesljivo osebo v zgodnjem otroštvu (prav tam, str. 277)... avtentičnost na strani staršev, njihova lastna svoboda - in ne vzgojna načela - postavljajo naravne omejitve otroku (prav tam, str. 98)". Knjiga je pravzaprav dvodelna, j kajti po razpravi o pedagogiji nadaljuje z analizo otroštev Adolfa Hitlerja in množičnega morilca Juergena Bartscha. Analizi dokazujeta, da je za vsakim zloči- i nom, velikim in majhnim, moč najti zgodovino zlorabe. V Drami se Alice Miller (še) predstavlja kot psihoanalitičarka, vendar pa se v : predgovoru k nemški izdaji iz leta 1991, po kateri je bil narejen slovenski prevod, od psihoanalize povsem razločno ograjuje. "Učni sistem psihoanalize se tudi zadnjih i deset let ni spremenil," meni avtorica, "in osebno ne poznam niti enega človeka, ki i bi se potem, ko je preučil spoznanja mojih knjig, še hotel imenovati psihoanalitik. Menim, da bi bilo to tudi nemogoče, kajti terapevt, ki je čustveno vstopil v svoje : otroštvo to pa se mi zdi nujno - ne more spregledati, da psihoanaliza prav to i preprečuje za vsako ceno." (str. 9) Alice Miller ima za sabo, kot analizand, zgodovi- j no neuspešnih analiz, do vseh bistvenih spoznanj o lastnem otroštvu pa je prišla mi- \ mo njih. "Sama sem za proces osvobajanja potrebovala 15 let - od leta 1973, ko sem \ pri spontanem slikanju bežno zaslutila resnico, do leta 1988, ko sem jo končno! lahko izrazila." (str. 10) Čeprav se je od psihoanalize dokončno odvrnila šele leta \ 1988, pa ključ do razumevanja tega preobrata ponuja že v knjigi Ne boš se zavedal! oz. Ne smeš se zavedati (svetopisemska oblika zapovedi; original Du solist nicht \ merken, 1981; angleški prevod Thou shalt not be aware - Society's betrial of the child), ki gaje avtorica - življenje je polno protislovij - po,svetila 125. letnici rojstva S. Freuda. Delo s tem srhljivim naslovom je posvečeno spolni zlorabi otrok (avtorica v angleški izdaji izreka priznanje feministkam v ZDA, zlasti Florence Rush, za razkrivanje resnice o teh zločinih) in sistematičnemu prikrivanju resnice o tem s strani odraslih, pri katerem je psihoanaliza izdatno sodelovala s svojim intelektualnim aparatom, zlasti s koncepti otroške spolnosti in fantazije. Freud je prvi na vrsti, j saj je bil tudi prvi, kije v osebni zgodovini svojih nevrotičnih pacientov našel spol- i no zlorabo, potem pa je (pod pritiskom kulturnega okolja) teorijo revidiral, in zlorabe pripisal pacientovim fantazijam Ojdipalnega obdobja. Izdaji sledijo strnjene vrste učencev. Millerjeva npr. zavrne Melanie Klein in njenega oralno, uretralno in \ analno sadističnega otroka (navajam odstavek, ki je zanimiv tudi zato, ker v njem zgoščeno povzema sporočila prejšnjih del): "Način, kako opisuje dojenčkov ¦ OCBMA KNJIGE: AUCEMIUER: DRAMA JE BmOTRCX ] 35 Čustveni svet v svojiii delili, je posredni izraz, Icako odrasli zavrača lastni čustveni svet, ki ga zdaj sreča v dojenčku. Zdi se mi, da tako Kleinova, s svojim "okrutnim" dojenčkom, kot Kernberg, s svojo teorijo "prirojenega patološkega narcizma", spre-gledata zgodnji reaktivni karakter otrokovega čustvenega razvoja. ... Na drugih mestih sem poskusila pokazati, kako perverzije in obsesivne nevroze s svojimi čudnimi simptomi odražajo nerazumevanje in zgražanje prve osebe, na katero je bil otrok navezan, ko se je ta soočila z otrokovimi naravnimi impulzi (glej "Drama nadarjenega otroka"). Destruktivne povprizoritve v kasnejšem življenju je prav tako mogoče razumeti kot odgovor na dejstvo, da odrasli, zaradi svojih projekcij, vidi otrokovo zdravo agresivnost kot obsojanja vredno in jo poskuša zadušiti (glej "Na začetku je bila vzgoja")." (Thou shalt not be aware, izdaja Pluto Press 1985, str. 42) V nadaljevanju kratko ori.še primer moškega, ki je vsakega od svojih šestih otrok pri štirih letih prisiUl k analnemu občevanju, in komentira: "Najbrž je bilo pri isti starosti to storjeno tudi njemu. Lahko samo upamo, da njegovemu sinu, če bo nekega dne hotel biti analiziran, njegov analitik ne bo dejal, da prizori, ki jih opisuje, predstavljajo njegove homoseksualne "fantazije"." (prav tam, str. 43) Mnogim drugim terapevtskim šolam očita milejšo obliko zatajitve otroka, namreč splošno prisotno anksiozno težnjo terapevta po spravi klienta (oz. njegovega notranjega otroka) in njegovega roditelja. Alice Miller je, kot terapevt in kot pisec, brezpogojno in povsem na strani otroka. Kakor zaupa avtentičnosti in umestnosti otrokovih čustev, tako zaupa tudi avtentičnosti priklicane travme klienta, in je ne poskuša razvrednotiti s "fantazijsko" interpretacijo. Če terapevt poskuša spraviti notranjega otroka z njegovimi starši, še preden je ta uspel izraziti čustva jeze in ogorčenja, ki jih je potisnil v izvirni situaciji, je terapevtski proces ustavljen, klientu pa naloženi še hujši občutki krivde - idealizacijo staršev trpinčeni otrok namreč že tako ali tako uporablja kot svoj obrambni mehanizem. V naslednjem delu. Podobe nekega otroštva (original Bilder einer Kindheit, 1985) je Alice Miller objavila nekaj svojih slik, spontano nastalih v procesu samoterapije, in |ih pospremila s krajšim esejem o travmi in kreativnosti. Šele za peto knjigo. Pregnana vednost (original Das erbannte Wissen, 1988; angleška izdaja Banished knowledge - Facing childhood injuries) se mi je zdelo, da ne prinaša ničesar bistveno novega. (Nekateri poznavalci njenega dela menijo, da ji je pravzaprav pošla inspiracija, ko je prenehala prakticirati analizo in se je povsem posvetila pisanju.) Morda mi je zato "popustila pozornost", in nisem niti opazil, kdaj sta izšli zadnji dve knjigi. Skriti ključ (Das gemiedene Schluessel, 1988) in Porušiti zid molka (Abbruch der Schweigermauer, 1990), tako da ju še ne poznam. Nekaj novega pa je vendarle prinesla tudi Pregnana vednost: izraženo radikalnost v odnosu do staršev. Alice Miller je ena jezna gospa. Jezna zaradi nespoštovanja in nerazumevanja otrok, pretepanja, spolnih zlorab, in zatajevanja vsega tega s strani odraslega sveta. Videti je, da je iz knjige v knjigo postajala bolj jezna. V Drami je še zelo prizanesljiva do staršev - kajti v tej knjigi je vendarle še največji greh staršev, da si želijo imeti nekoga, kijih bo tako ljubil, kot jih niso lastni starši nikoli; njihove slepe pege so nezavedne: "Zavestno skušajo pošteno in po svojih najboljših možnostih napraviti vse, kar se da. Nezavedno pa se v odnosu da lastnih otrok nadaljuje tragika otroštva staršev." (Drama, str. 45) Toda potem, ko se je izdatneje ukvarjala z bolj grobimi oblikami telesnega in zlasti spolnega nasilja nad otroci, jo strpnost mineva. V Pregnani vednosti se izrecno zoperstavlja stališčem, da je treba staršem, ki trpinčijo in zlorabljajo otroke, "pomagati". Nasprotno, treba jih je spraviti pred obličje pravice. To je edini način, da se veriga nasilja, ki .se prenaša iz roda v rod, prekine. ] 36 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS Of PSYCHOLOGY 93/1 Alice Miller je v svojih delih razvila visok standard ravnanja z otroci. Pravzaprav nič višjega kakor si ga želimo za ravnanje z nami samimi, le da je opozorila, da pri otroku na to radi pozabimo, da je narcizem majhnega otroka zdrav, da nam otrok ne sme poslužiti za zadovoljevanje tistih čustvenih potreb, ki bi jih morala zadovoljiti lastna mati, itd. V Pregnani vednosti pa je konsekvence svojega izvajanja prignala do skrajnega roba, saj meni, naj ljudje, ki niso tega čustvenega standarda otroku pripravljeni nuditi, nimajo otrok. Skrajna točka absurda? Morda. Kajti ne gre le za to, da odrasli pogosto uvidijo (ali pa sploh ne uvidijo), kaj in kohko otrok potrebuje ter kaj in koliko so mu zmožni nuditi šele takrat, ko otrok že na ves glas joka. Gre tudi za to, da je analogna zahteva morda uporabna za vsako drugo "pogodbeno" razmerje, le za razmerje med staršem in otrokom ne. Ljudje pač imajo otroke, naj so njihovi motivi za to taki ali drugačni (poleg naravnega programa). Čeprav po sodobnih merihh otrok staršem ne pripada več kot njihova lastnina, pa jim pripada, ali bolje, oni pripadajo otroku kot njegova usoda. Nobene avtoritete ni, ki naj bi določila, kdo naj bi smel imeti otroke, in kdo ne. Bi si želeli živeti v svetu, v katerem bi tak organ obstajal? Toda saj so tudi za domače živali določeni neki standardi ravnanja, in družba sme ukrepati v primeru njihovega trpinčenja. Za otroke pa smemo menda pričakovati kaj več kot za domače živali? Kajpak. Država ima po črki zakona in po standardih vsebovanih v mednarodnih pravnih aktih možnost in obveznost posredovanja v družini, v kateri je otrok ogrožen. Otroka je mogoče odvzeti, roditeljsko pravico tudi. (Res pa je tudi, da so zakoni za zaščito živali obstajali prej kakor pa tisti za zaščito trpinčenega otroka.) Le da so kriteriji za tako posredovanje postavljeni veliko višje na piramidi nasilja, kakor pa kriteriji Millerjeve (ki pravzaprav predlaga predvsem naj se ljudje sami bolj odgovorno odločajo, ali in koliko otrok bodo imeli, ne da bi jih čustveno prikrajševali). Pod pragom intervencije ostaja veliko nevidnega nasilja, čustvena zloraba pa v celoti. (Seveda, če si ne želimo živeti v družbi, v kateri bi družinsko življenje bilo gosto prepreženo z nadzorovanjem, mora tako tudi ostati.) Alice Miller se s svojim pisanjem vključuje in obenem spodbuja širše civilizacijsko dogajanje, ki ga označuje dvig občutljivosti za otfokov^položaj v družbi, ki jo pač obvladujejo odrasli, ter za otrokove potrebe in pravice, vključno z njihovo pravno formulacijo. Pomembno znamenje, lahko bi rekli kar mejni kamen tega procesa je sprejem Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (1989) kot prvega celovitega mednarodnega kodeksa pravic otroka. Konvencija je akt mednarodnega prava, delo Alice Miller pa je najmočnejše na kočljivem področju, kamor neposredno pravno varstvo težko poseže, na področju odnosov staršev in otrok, ter subtilnih psiholoških zlorab oz. psiholoških pravic otroka. Po svetu (zlasti v ZDA) sicer potekajo prizadevanja, usmerjena k objektiviranju psihološkega trpinčenja oz. k razvijanju kriterijev za njegovo opredeljevanje, ki bi med drugim poslužili tudi kot osnova za družbeno posredovanje za zaščito ogroženega otroka. Tem, pretežno em-pirično-pozitivističnim prizadevanjem, dodajajo dela klinično usmerjenih piscev, kakršna je Millerjeva, ključno razsežnost: odpirajo oči in razvijajo empatijo bralstva do bistva problema. Skozi vrsto primerov in z zvestobo otrokovi plati resnice Alice Miller spreminja optiko, skozi katero smo navajeni zreti na naše otroke in na naš odnos do njih. To je verjetno največja vrednost njenega dela, odziv bralcev pa zagotavlja, da Alice Miller s pisanjem, podobno kot je to delala z risanjem, ne razrešuje zgolj svoje lastne travme. Bralec je gotovo ugotovil, da pričujoča recenzija ni posebno kritično naravnana. Mimo tega, da želim spodbuditi k branju Drame, ne pa od njega odvrniti, imam za to vsaj dva razloga. Prvič, prepričan sem, daje treba to knjižico najprej odprto sprejeti. OCmA KNJIGE: AUCEMJUfR: DRAMA JE BmOTROC 137 njena sporočila pa dobro premisliti, preden se nanjo morebiti ozremo tudi s kritičnim očesom. V nasprotnem primeru lahko prenagljena kritika kaže le na to, da je bila napisana na osnovi prvega čustvenega odziva oz. na osnovi odpora (v psihoanal-itskem smislu). Drugič, prav tako sem prepričan, da kritičnih odzivov in zavračanja ne bo manjkalo. Drama, kljub tekočemu in živemu stilu pisanja, namreč nikakor ni "lahkotno" branje. Skritemu "otroku v odraslem" njena opredeljenost ugaja, toda starši, ki se vsakodnevno soočajo s težavnostjo lastnega "poklica", utegnejo občutiti, da jih Millerjeva neusmiljeno kara. Knjiga navdušuje s svežimi vpogledi, toda slišal sem tudi ocene (prav od navdušenih bralcev), da hkrati "deprimirá", izziva občutja krivde. Zakaj pravzaprav? Ker se jasneje zavemo potreb svojih otrok in hkrati svojih nezmožnosti, da bi jih zadovoljili? Ali morda zato, ker nismo uspeli zadostiti pričakovanjem "matere"? Pri kom bo Drama izzvala največjo notranjo resonanco? Kajpak, pri narcistično motenem izobraženem bralcu, z razvito občutljivostjo za potrebe drugega, ker je moral skrbeti za čustvene potrebe svoje matere. Deluje Drama nanj "terapevtsko", ga uspe, kot odraslega človeka, odgovomega za nedoraslo bitje, obrniti k potrebam otroka? Ne nujno. V spremnem eseju h knjigi izvemo, da "narcis" v resnici ni učljiv. "Temeljno življenjsko protislovje med zaščitniško in skrbno mamo, ki pa po drugi strani od svojega otroka zahteva "nemogoče", je, da ta otrok sam pri sebi razvije imaginarno dopolnilo lastnemu jazu (grandioznost), ki se zlije z idealiziranim materinskim zaščitnikom. Vsa mreža odnosov in komunikacij se ureja okrog tega glavnega vzorca na tak način, da tudi najboljša terapevtska pomoč praviloma ne seže k tistemu majhnemu jazu, ki si ne zna pomagati, ampak jo porabi drugi del, ki služi vzdrževanju grandioznosti." (str. 182) Alice Miller zatrjuje, daje narcistično moteni pacient še kako dostopen terapevtski pomoči, če je le terapevt resnični advokat potlačenega otroka v odraslem (ne pa agent varovanja idealiziranih staršev), tako da osebi omogoči stik z avtentičnimi, vendar davno odcepljenimi čustvi; toda branje knjige še ni terapija. Zato lahko učinek resnično ustreza opisu v spremnem eseju. Bleščeči vpogledi delujejo kot odrešujoča, očiščujoča katarza, a že v naslednjem trenutku je narcistični bralec očaran nad lastno notranjo lepoto in senzibiliteto (saj tako dobro razume, kaj je Millerjeva hotela povedati; "deprimiranost" zaradi lastne nepopolnosti se tudi zlahka uvrsti sem), nadaljnje ravnanje z lastnimi otroci pa tako in tako vodi še nadalje nezavedna prisila ponavljanja vzorca in nuja po zapolnjevanju čustvenega primanjkljaja, nekaj malega pa prispevajo tudi težave tega nepopolnega vsakodnevnega življenja. "Groza in tragika tega očaranja je tam, kjer naj bi človek občutil dobroto svojega življenja," najdemo dalje v eseju, "pa se zgodi, da tudi sam sebe očara in v trenutku, ki bi lahko pomenil začetek treznenja, že ustvarja pesniško podobo, kije le še nova čaša ti.ste nevarne (morda sploh najbolj nevarne) odvisnosti, ki se kaže tako, da ta človek čuti, da je vredno živeti le, ko je pijan samega sebe." (str. 183) Če vas ob branju knjige popade, poleg deprimiranosti in navdušenja, da bi svojo družino izpostavili strokovni superviziji, bo to zanesljiv znak, da bi brezupno radi ustregli starševskemu glasu, ne pa potrebam lastnih otrok. V najslabšem primeru lahko torej knjiga v narcistični kulturi še celo utrjuje vzorec ukvarjanja s samim seboj, saj ne zadošča za resničen preboj. Lahko ostane brez vsakršnega resnega učinka, kot se je to že prej zgodilo vsej, sicer zelo priljubljeni humanistični psihologiji. Toda z določeno mero optimizma se mi vendarle zdi, da vsaj na ravni "kognitivne terapije" družbe mora zapustiti kako sled. Sporočilo, daje za otroka še najbolje, če mu dovolimo biti povsem navaden otrok. 138 PSHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYOHOOGY 93/1 ljubek in siten, velikodušen in egoističen, dišeč in umazan, odvisen in samostojen, majhen in hkrati velik, je dovolj razločno. Morda bo tudi nas same razbremenilo pritiska, da smo dovolj dobri samo, če smo popolni. Če sprejmemo, da moramo življenje pač preživeti nepopolni, vendar toliko pošteno, kohkor zmoremo, bomo lažje sprejeli tudi dejstvo, da smo našim otrokom usoda. Potem bodo morda tudi otroci deležni manj neusmiljenih projekcij. — ^; — Spremni esej Mirana Možine in Bemarda Stritiha je nenavadno obsežen (več kot 60 strani drobnega tiska), poglobljen in informativen. Nedvomno zasluži, da ga avtorja na nekaterih manj jasnih mestih dodatno razvijeta in objavita v samostojni izdaji. V zvezi z Dramo Millerjeve so za nestrokovnjaka (kamor, da ne bo pomote, štejem tudi sam) bogate informacije o teoriji narcizma močno koristno dopolnilo Drami; zgornji citati so iz dela, ki se mi osebno zdi najboljši, o mehanizmih, s katerimi se narcistična osebnost upira zorenju in ovira proces terapevtske intervencije. Vendar pa skorajda obžalujem, da je prav to besedilo pospremilo prvi prevod, s katerim se delo Alice Miller predstavlja slovenskemu občinstvu. Ne gre le za to, da je esej precej bolj zahtevno branje od same Drame, in zato ne more olajšati razumevanja besedila, ki ga spremlja. Tudi ne za sam občutek, da gre v eseju za nekaj pravzaprav povsem drugega kot v delu Millerjeve, da ga preveva nek drug duh. Kar mi zbuja tak občutek, je najbrž dejstvo, da sta se avtorja eseja osredotočila na problematiko narcizma, medtem ko imam sam vtis, utemeljen na njenih kasnejših delih, da je študija o narcizmu za Millerjevo bila iztočnica, vendar pa ni ostala pri tem, da bi kulturo narcizma hranila z razpravljanjem o njem (narcizem = ukvarjanje s samim seboj), temveč se je posvetila položaju otrok, ki ga (položaj) odrasli dokaj slabo razumemo, pri varovanju katerega (otroka) ima moč zakona precej težav, in ki je nedolžna žrtev "kulture" odraslih. Žal avtorja eseja Drame nista povezala s kasnejšim delom Millerjeve, razen čisto zadnje knjige. Porušiti zid molka. (Da je Drama vreden prispevek tudi k teoriji narcizma, in da knjigo v osnovi sploh visoko cenita, pa sta Možina in Stritih veliko bolj razločno povedala ob javni predstavitvi ob izidu knjige kakor pa v eseju, ki je natisnjen.) Bolj od vsega tega obžalujem, da sta Dramo pospremila z zvrhanim košem svaril. Očitek, da je to in ono v delu Alice Miller "nevarno", se v eseju pojavlja kaj pogosto. Sam se nimam za poklicnega zagovomika Alice Miller, ki bi želel braniti njeno delo pred kritikami do zadnje pike, a kratko malo moram reči, da se mi zdi tolikšna bojazen pred učinkom te knjižice na občinstvo preprosto odveč. Zdi se mi pravzaprav, da pisca z esejem naredita vtis, ki ga v resnici nista želela narediti. Kritika je namreč namenjena "brušenju" ekstremne radikalnosti, enostranskosti in poenostavitvam v delu Alice Miller, naredi pa vtis, kakor da zadeva samo jedro. Omenil sem že, daje Millerjeva v knjigah po Drami postajala vedno bolj jezna. Z avtorjema se strinjam, da je ob tem podlegla nekaterim skušnjavam poenostavljanja (morda zato, da bi njeno sporočilo v čim bolj jasni obliki prišlo do bralca, neobremenjeno s kompleksnostjo empiričnega sveta - breme relativiziranja je prepustila kritikom). Tako je nenadoma, če se ustavim pri posamičnem primeru v ponazoritev, etiologija individualne patologije (zloraba v otroštvu) postala monokavzalna razlaga za vse tegobe tega sveta; take redukcije po analogiji pa se ne obnesejo najbolje. Osebno so se mi podobni spodrsljaji zdeli povsem nepomembni in se mi ni zdelo, da kaj zmanjšujejo vrednost vpogleda v zlorabo otroštva kot vir osebne tragedije, ki pa OCENA KNJK3E:AUCE MILLER: DRAMA JE BITI OTROK ] 3 9 jo Žrtve nedvomno širijo v svoj socialni prostor. V eseju se zdi, kakor da gre za resno pomanjkljivost v mišljenju Alice Miller. To in nekatere sorodne kritike avtorja naslavljata na zadnjo knjigo Millerjeve, vendar tako, da pade senca tudi na Dramo, ki je s tem ne bi bilo treba obremenjevati. Ker pa v oceno ne vključujeta vmesnih del, nastane vtis, kakor da avtorica po Drami ni več ustvarila ničesar omembe vrednega. Ker tej recenziji primanjkuje prostora, meni pa kompetentnosti za razpravo o vseh zanimivih temah, ki jih odpira esej, bi se rad ob koncu bežno dotaknil le še vprašanja nujnosti priklica avtentične vsebine otroštva (na osebni ravni) in nujnosti podiranja zidu molka o zlorabi otrok (na družbeni ravni). Alice Miller zagovarja oboje, avtorja eseja sta do obojega skeptična. "Ukvarjanje s preteklostjo se pogosto pokaže kot hoja po močvirju, kjer se tako pacient kot terapevt pogrezneta v neskončno in neplodno spominjanje." (str. 161) Esej pušča vtis, da Millerjeva pacientu vsiljuje resnico njegovega otroštva. Nič ne bi moglo biti bolj tuje vtisu, ki ga je name naredilo branje njenih del. Težko presodim, kako je pravzaprav s tem, toda Millerjeva pravi, da resnica privre na dan, če ji je le kdo pripravljen resnično prisluhniti, če zmore prenesti testiranje brezpogojne ljubezni in če ne zahteva, da mora otrok v pacientu razumeti tudi razloge onega drugega, nekdaj mogočnega roditelja. Morda se je Millerjeva prav zaradi "neplodnega spominjanja" odvrnila od psihoanalize in v predgovoru predlaga terapijo po Konradu Sttbacherju, o kateri žal ne vem ničesar, avtorja eseja pa je tudi ne komentirata. Ni pa se odvrnila od stališča, da je resnica, če se le uspemo dokopati do nje, najbolj terapevtska. Možina in Stritih sta bolj naklonjena "tukaj in zdaj" pristopom, v posebnem poglavju pa razpravljata o "trenutkih preseganja narcistične problematike" (str. 192 in dalje). Pišeta tudi o nadarjenih posameznikih, ki so uspeli lastno ranjenost tako dobro integrirati, da je njihovo življenje postalo umetniško delo. Skorajda se zdi, kot da je ranjenost posebne vrste blagoslov. Problem vidim v tem, da večini drugih to ne uspeva tako dobro. Ljudje se na travmo različno odzivajo, tako tudi otroci. Raziskovalci na zahodu ugotavljajo, da je za otroke, "odporne na stres" ("stress-resistant") značilno to, da imajo v svoji zgodovini izkušnjo pozitivnega odnosa z vsaj eno zanesljivo osebo, na kateri gradijo svojo pozitivno samopodobo. Ta otroku daje moč, ki jo potrebuje, da se lahko na življenjske težave odziva konstruktivno. Ključ odpornosti na zlorabo je odsotnost zlorabe oz. dejavna ljubezen v odločilnem formativnem obdobju. Ko gre za zlorabo otroka, Alice Miller terja rušenje zidu molka. "Molk je lahko tudi zlato," pravita avtorja eseja (str. 159), ki se bojita, da bi spodbujeni s prav-ičniškim pisanjem Millerjeve prenagljeno "planili čez mejo še neznanega" (str. 158), in opozarjata na mnoge katastrofalne posledice družbenih intervencij v moteno družino. Molk lahko tudi ni zlato, bi rad odvrnil; prepričan sem, da mi Možina in Stritih ne bi oporekala. Država nikoli ne intervenira "ravno prav". Če ne intervenira dovolj odločno, bo poslušala očitke, ko bo zlorabljeni otrok v zasebnosti doma podlegel poškodbam. Če bo intervenirala prepogosto, bo poslušala očitke, da izvaja vojno nasproti družini. Toda samo, če bo posredovala nespametno, prenagljeno in neodgovorno, ne da bi za to imela potrebno znanje, občutljivost in materialno opremo, bo morala poslušati tudi očitke, da so posledice katastrofalne. Molk ne more biti odgovor; treba je iskati pametne načine za zavarovanje ogroženega otroka in odpravljanje njegove prezpravnosti v "idili" uničenega doma. Pa tudi če bi bil (saj smo tudi doslej nekako preživeli, kljub stoletnemu molku, kajne?), zdaj je že prepozno. Skrinjica je že odprta. PSIHOjOŠKA obzorja - HORIZONS 0= PSYOHOUXyiT 93/1 141 ODŠEL JE POSLEDNJI GESTALTIST Vid Pečjak, Tatjana Lamovec Marca tega leta je umrl znani tržaški psiholog in profesor na univerzah v Trstu in Milanu Gaetano Kanizsa. Zgodovina se ga bo spominjala kot "poslednjega (velikega) gestaltista", pripadnika psihološke šole, kije v temeljih zamajala mnoga psihološka pojmovanja, čeprav je po nekaj desetletjih kot šola postopoma odmrla. Vendar je pustila močne sledove: vplivala je na kognitivno, humanistično in fenomenološko psihogijo, na Piagetovo razvojno psihologijo, na nekatere sodobne smeri behaviorizma, na gestalt terapijo in še mnoge druge psihološke smeri in šole. Čeprav se je gestalt psihologija rodila in razvijala v Avstriji (Gradcu) in Nemčiji (Berlinu in Frankfurtu), je zgodaj prodrla tudi v Italijo (italijanska veja gestaltizma). Njen spodbudnik je bil Vittorio Benussi, kije bil na zečetku stoletja profesor na univerzi v Gradcu, kjer je bil sodelavec predhodnika gestaltistov Ehrenfelsa. Benussi, ki sicer še ni bil pravi gestaltist, je prenesel gestaltistične ideje v Padovo, kjer se je zanje navdušil Cesare Musatti, začetnik italijanske šole gestaltizma. Njegova študenta sta bila dva znana italijanska psihologa, Tržačana Fabio Metelli in Gaetano Kanizsa. Slednji je prenesel gestalt psihologijo v Trst. Po zaslugi Kanizse je gestal-tizem v Trstu cvetel še dolgo potem, ko ga na svetu kot posebne šole ni bilo več. Gaetano Kanizsa je bil tudi po krvi kozmopolit. Rodil seje v Trstu leta 1913, njegov oče je bil madžarski Žid iz Zrenjanina, njegova mati pa Slovenka iz Bovca. Filozofijo in psihologijo je študiral v Padovi, v doktoratu leta 1939 je proučeval ei-detsko predstavljivost (ena od značilnih gestaltističnih tem). Zaradi židovskega porekla ni mogel poučevati v Trstu, zato seje umaknil v Rim in delal v psihološkem inštitutu pri psihologu Meschieriju. V tem času je proučeval zaznavanje s pomočjo takrat nove, tahistoskopke tehnike (ki je bila zelo priljubljena pri nemških gestaltistih). Po koncu vojne je odšel v Musattijev inštitut v Ivreji, nato pa na univerzo v Firencah. Tam je proučeval gama gibanje, ki je kasneje postalo psihološka "klasika". 142 PSBHaOŠKA OBZORJA - HORIZONS Of PSYCHaOGY 93/1 Leta 1953 je prišel na univerzo v Trstu, kjer do tedaj niso imeli posebne psihologije. V novoustanovljenem psihološkem inštitutu je proučeval spreminjanje fenomenoloških kvalitet barv zaradi različnih figuralnih dejavnikov, kromatične kontraste, fenomensko transparentnost, geometrične iluzije idr. probreme zaznavanja. V zadnjih desetletjih je poučeval psihologijo tudi na univerzi v Milanu, toda tržaški inštitut je ostal njegova matična institucija. Leta 1988 seje upokojil. Pokojni Kanizsa je imel mnoge stike s slovenskimi psihologi in oddelkom za psihologijo v Ljubljani. Leta 1971 je na 4. kongresu jugoslovanskih psihologov na Bledu predstavil poslušalcem italijansko in še posebej tržaško psihologijo. Na njegovo povabilo so nekajkrat prišli na tržaško univerzo slovenski psihologi, leta 1978 pa je v sklopu simpozija, ki sta ga priredili ljubljanska in tržaška univerza v Ljubljani, govoril o svojih odkritjih na področju zaznavanja. Gaetano Kanizsa ni bil zgolj nadaljevalec gestaltistične tradicije, ampak je vnesel v gestalt teorijo nekaj izvirnih idej. Po klasični gestalt psihologiji so psihični fenomeni imanentni organizmu, zato ni čudno, da so mu očitali subjektivizem in na-tivizem. Kanizsa je priznaval tudi vpUv izkušenj, predvsem pa strukturne dejavnike samega gradiva; s tem se je delno približal objektivizmu (čeprav nikakor ne v smislu teorije odražanja). Paolo Regrenzi in Paolo Bozzi (1979) sta njegov vidik ilustrirala z naslednjim primerom: "Medtem ko se večina psihologov strinja, daje določen predmet rdeč, ker ga 27 od 30 ljudi imenuje rdeč, pa je na podlagi pojavov, ki jih proučuje Kanizsa, mogoče reči, da 27 od 30 ljudi imenuje predmet rdeč, ker je rdeč." Posebno zanimivi so njegovi eksperimenti, s katerimi je v šestdesetih letih proučeval "amodalno dopolnitev" oziroma zaznavanje likov z manjkajočim delom, do česar pa pride šele po določeni stopnji dopolnjevanja. Kanizsova razlaga nas spominja na "princip minimuma", kot ga je formuliral eden od očetov gestaltizma, Kurt Koffka. V sedemdesetih letih se je Kanizsa lotil eksperimentov "modalne dopolnitve", na primer zaznavanje trikotnika ali kvadrata z manjkajočimi stranicami. Pojav je razložil z mnogimi elementi zaznavnega polja (na primer stabilnostjo in ravnotežjem). Njegova razprava "Triangle", ki je izšla v Scicentific American, je bila ena od najbolj citiranih del ob koncu sedemdesetih let. ODŠa JE POSLEDNJI GESTALTIST V zadnjem desetletju se je Kanizsa ukvarjal tudi z mišljenjem. Po njegovem mnenju klasična gestalt psihologija ne razlikuje dovolj med obojimi procesi. To je dokajšnje odstopanje od rigidnega gestaltizma in do tega je prišel na podlagi eksperimentov nekaterih svojih mlajših sodelavcev, kar dokazuje njegovo miselno širino in odprtost. V zadnjih letih je razlikoval dve vrsti kognitivnih procesov: primarne (percepcija) in sekundarne (višji spoznavni procesi), kot so na primer prepoznavanje, kategorizacija in pripisovanje pomena. S tem je Kanizsa zbližal klasično gestalt teorijo s sodobnim kognitivizmom in obenem poudaril nekatere razlike. Kanizsovi prispevki so zbrani v več knjigah, med najpomembnejše in najpopolnejše sodi knjiga "Organization in vision" s podnaslovom "Essays on gestalt perception" (Praeger 1979). Knjiga je prevedena celo v japonščino. Kanizsa je bil in ostal eden od najpomembnejših raziskovalcev vizualne percepcije. Kanizsa je bil eden od pionirjev italijanske psihologije (morda primerljiv z vlogo Rostoharja pri nas). Leta 1973 je z nekaterimi sodelavci ustanovil prvo italijansko revijo za psihologijo (Giornale italiano di psicologia). Organiziral je številna srečanja italijanskih psihologov in mednarodna srečanja. Zadnjikrat je nastopil pred tremi leti v Trstu na srečanju psihologov regije Alpe-Adrija, kjer je predstavil svoje nove poglede na človekovo spoznavanje. Pri nas je manj znano, da je bil Kanizsa tudi slikar. Slikati naj bi začel slučajno pred 15 leti, sprva različne strukture v obliki različno grupiranih točk. Pravijo, da imajo mnogi veliki znanstveniki umetniške konjičke. Gestalt psihologu, ki se ukvarja s percepcijo, pač najbolj ustreza likovna umetnost. Vendar Kanizsa ni bil slab slikar; dobil je številna priznanja in imel številne razstave, poleg drugega je razstavljal na beneškem bienalu. Smrt je prišla takorekoč sredi njegovega znanstvenega in umetniškega dela. 144 _____ PSHOtDŠlCA OBZORJA-HORIZO^^ OF PSYCHOIOGY ¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦^¦¦¦HHBHi 145 NAVODILO ZA OBJAVUANJE PRISPEVKOV KAJ SE OBJAVUA? Psihološka obzorja objavljajo izvirne znanstveno raziskovalne in teoretične prispevke (empirične raziskave, teoretične razprave, teoretske preglede), strokovne prispevke, prevode pomembnih člankov in tekstov, ocene in prikaze domačih in tujih del, strokovne novice in aktualnosti. Vsebina prispevkov mora biti s področja psihologije in njenih mejnih interdisciplinarnih področij. Znanstveni in strokovni prispevki morajo biti pisani v jedrnatem, razumljivem, logično jasnem in jezikovno ustreznem slogu. Empirične raziskave naj bodo razčlenjene na običajni način (teoretični uvod, opis metode, prikaz rezultatov in diskusija z zaključki). Prispevki po pravilu ne smejo biti daljši kot 16 strani (ena avtorska pola). Prispevki so lahko napisani v slovenskem ali angleškem jeziku (izjemoma še v kakem drugem svetovnih jezikov). KAKŠEN NAJ BO ROKOPIS? Rokopis mora biti oddan v dvojniku. Natipkan ali natiskan mora biti s tiskalnikom z razločnimi naslovi, robovi in označenimi (numeriranimi) stranmi.