286
Anton Medved: Kesanje.
pretekli boji tvoje duše? In sedanjost tvoja
—  ali ni ona kot ta nočni, nekaljeni mir te ravnine, na kateri ni več vijugastih stezic in stranpotov, po kateri se blešče le bele, ravne ceste — ceste do varnih ciljev ?" In tedaj se je šiloma razgrnila pred mano moja duša —
Videl sem na ravnini svoje duše grozne prizore! Pojavila seje slika, krasna in lepa, kot boginja. Vsa je bila posuta s cvetjem, ovita z zelenjem, pevala je glasno in hrupno. A vstale so njene sovražnice, podobe, grde in divje, strastne in orjaške. Boginja — roža mladosti — je zatrepetala, mahnila je za boj, a pri drugem udarcu pala zmagana, oneče-češčena na blatno zemljo. In odtlej nič več mini, nič več pokoja. Na cvetni trati moje mladosti so se poznale samo stopinje težkih nog, kremplji pošasti, in le malo je bilo nežnih stopinj dobrih genijev, ki so stopali ob meni zavestno, a tako rahlo, da se skoraj ni pripognila cvetka pod njimi. A kamor je stopala strast, ki me je mučila na smrt, tam se je osipalo cvetje, ginila zelena griva —. In jaz sem gledal ta boj. — Kadar je bil odgnan angel, zazeblo me je po celem telesu. Solze, grenke kot pelin, so padale na ravnino in glej, poteptana trata je iznova kalila — iznova so brstele cvetice. Jokal sem na novo, prilival pogosto — in ko bi že moralo novo cvetje pokriti ravnino čez in čez — tedaj je prihrul vihar velik in nenaden, piš kot vojska Atile. Na viharju se je pa vozil demon ... Vse je padlo, vse nepričakovano, nenadno. In, groza! Izginil je za trenutek  les tistega drevesa s Kalvarije
—  izginil kot bi ga ubila vojska in tedaj sem prestal najgorje na svetu . . . Grob je zazeval tako širok in globok, da se mi je zvrtelo v glavi, in že sem čutil, da se vspe
Kes
O, v nepozabnih dneh mladosti, ko mi je celi svet procvital — zakaj se ni tedaj  modrosti, modrosti prave žar mi svital? . . .
skoraj gruda name in me zasuje na veke... Tedaj  se mi posveti, križ zagledam v luči
—  koščena roka mi ga postavlja v jamo — ob roki ovit molek — primem se lestve, dvignem se in bil sem zvunaj in klečal pod križem, oko je zopet lilo solze, in te je lovila in otirala koščena roka, ovita z molkom — roka moje matere — —
Grob je zasul sovražnike moje sreče, ravan so oplodile solze, znižali so se griči
—  in poslej je zavladal mir v duši. Bili so naskoki, spopadki — a to ni več vojska! Bili so lisjaki ob meni, — a poslej ni za-temnelo drevo s Kalvarije — poslej sem zmagoval nad grobovi preteklih dni. — In sedaj je moja duša urejena, mirna ravan, belih, ravnih cest, ki vse vodijo k znamenju zmage-------—
A smehljaš se mi ti, ravan beneška in lombardska, in zvezde ti smehljaje pritrjujejo, da te vendar ne dosega moja duša. „Bil si boje", praviš mi, „bil si zmagan, pohojen kot črv, zmagoval si tudi — a zgodovine ti nimaš — tvojih bojev ne ve povest, nikjer niso ovekovečeni, kot so moji!"
O pač, ve zvezde jasne, o pač, ti nočna ravan; ve jih povest, ne svetovna — ve jih povest človeškega srca. Toda ta ve samo za poraze, katere vkleše jezik v živo povest, globlje kot dleto v mramorno ploščo! Zmag, velikih, težkih dušnih zmag ne vidi in ne pojmi svet, svet pojmi le poraze človeškega srca — -------
Vlak je drdral po laguni proti Benetkam
—  valovi so pa šepetali in pritrjevali: „En sam poraz — svetu neizbrisljiv do groba — tisoč trdih zmag — nič — nič — —"
(Dalje.)
nje.
Opojnih slajev ne bi srkal z vso silo, kar je volja zmore, na mojo vest zdaj ne bi trkal pregrehe Čut in jok pokore! . ..
Anton Medved.