GEOGRAFSKI OBZORNIK VREDNOTENJE RAZGIBANOSTI RELIEFA NA OSNOVI IZOHIPS Anton Sore UDK 911.2:551.547.5 (497.12 Celje) VREDNOTENJE RAZGIBANOSTI RELIEFA NA OSNOVI IZOHIPS Anton Sore, dr., Kajuhova 7, 63000 Celje, Slovenija Avtor je na osnovi dolžine in debeline izohips izračunal z odstotki izraženo razgibanost površje v ravninskem, gri- čevnatem, hribovitem in visokogorskem delu Celjske pokrajine. Razgibanost reliefa lahko s pomočjo plastnic prikažemo na več načinov. Predstavljeni so trije: razmerje med dol- žino izohips na karti in največjo možno dolžino kombi- niranih izohips s presledki na istem prostoru, razmerje med ploščino izohips in ploščino obravnavanega sveta ter gostota izohips. UDC 911.2:551.547.5 (497.12 Celje) VALUATION OF RELIEF BASED ON LINES OF EQUAL ALTITUDE Anton Sore, dr., Kajuhova 7, 63000 Celje, Slovenia The article deals with ascertaining of relief differences among orographic units based on length and breadth of lines of equal altitude. V Ljudski geografiji (1) razlikuje R. Badjura raven, vzvišen in vdrt svet, ali z drugimi besedami raven, vzbočen, izbočen in kombiniran, valovit svet. I. Gams (2) opozarja, da pri klasifikaciji reliefa nimamo jasnih, enotnih meril glede gričevja, hribovja in gorovja. Nadmorska višina je zelo pomembno, a ne edino vodilo pri razvrščanju površja. Pomagamo si lahko še z relativnimi višinami, podrobnimi obli- kami reliefa, njegovo razčlenjenostjo, z gospodarsko rabo zemljišča in s klimatsko gozdno mejo. Popol- noma ravnih, vodoravnih tal je v naravi malo. Rav- ninska oblikovitost se kaže v vertikalnem in hori- zontalnem pogledu. Vodoravna razgibanost sveta je bolj bogata kot vertikalna, opazimo jo zlasto v večjih ravninah, ki jih razčlenjujejo doline, gorice, hribi in gorstva (1). A. Melik (3) pojmuje brdo, grič in gorico za "v glavnem enakovredne najnižje vzpetine, dviga- joče se nekako do 100 m, največ pa do 150-200 m relativne višine". Hribovje je po Meliku (3) prehodna orografska stopnja med gričevjem in sredogorjem, ki jo v Sloveniji v veliki meri predstavljajo vzpetine do 800-900 m, v posameznih primerih tudi do 1100 m in celo nekaj metrov več. Razliko med hribovjem in gorovjem je čutiti zlasti v fluvialni razčlenjenosti (2). Manj zadrege je pri opredelitvi visokogorja, ki sega nad klimatsko gozdno mejo. V Celjski pokrajini je sveta nad 1600 m komaj 0.9 %. Različni načini prikazovanja reliefa so se razvi- jali in izpopolnjevali vzporedno z razvojem merilnih instrmentov, metod in tehnik merjenja. D o konca 15. stoletja so gorovja upodabljali v obliki kupa kame- nja, nato z nizom kopastih, z južne ali vzhodne strani osenčenih gričev in v obliki perspektivnih panoram- skih slik, vse pa brez matematične osnove. Šele v 18. in 19. stoletju so predvsem zaradi vojaških potreb sistematično merili državno ozemlje in pri upodab- ljanju reliefa na zemljevidih uporabljali črtice in šrafe (4). Nemški major J. G. Lehmann je znan- stveno utemeljil in izpopolnil dotedanjo lestvico čr- tic. Črtice so risane vedno v smeri največje strmine, s svojo debelino in dolžino izražajo večjo ali manjšo vertikalno osvetljenost in naklon terena, z lego in razporeditvijo pa njegovo obliko. Lehmann je nag- njenost tal od 0 do 4 5 ° razdelil na devet skupin po 5 ° (5). Črtice ustvarjajo plastično podobo, tako da hitro ločimo večje strmine od položnih tal. Še vrsto let po drugi svetovni vojni smo, vsaj za nekatere pokrajine, uporabljali po tej metodi izdelane karte v merilu 1 : 25 000 (topografska karta avstroogrske monarhije izdana 1873-1888). Plastičnost površja dosežemo tudi s senčenjem in z barvnimi odtenki. Navadno uporabljamo bočno osvetlitev s severozahodne strani, tako da nam svet- loba prihaja poševno z leve strani. Če svetloba ne pada direktno na neko površino, ostane le ta v senci. Pri poševni osvetlitvi učinkuje površje bolj plastično, 24 GEOGRAFSKI OBZORNIK temnih površin je zlasti v goratih predelih manj, zato karta ni videti prenatrpana (5). Že konec 17. stoletja so Nizozemci uporabljali izohipse za kartografski prikaz podvodnega površja. Dobrih 100 let kasneje so Francozi izdelali državno karto, na kateri so predstavili relief s pomočjo izo- hips. Metodo plastnic so začeli množično uporabljati v kartografiji šele v drugi polovici 19. stoletja, potem ko so izmerili višinske točke mnogih krajev in ko so spoznali prednosti te metode. Višinske črte ustvar- jajo geometrijsko in geomorfološko sliko površja, omogočajo ugotavljanje višine, površine, vidljivosti, stopnje in smeri naklona, prifilov itd. (5). Naše vrednotenje razgibanosti reliefa temelji na predpostavki: čim bolj je površje razgibano, tem večja je skupna dolžina višinskih črt na karti. Od merila zemljevida je odvisna podrobnost površinskih oblik in njihova predstavitev s plastnicami. Za naš namen smo izbrali podrobne topografske karte v merilu 1 : 25 000, na katerih so deset- in petme- trske plastnice natisnjene v debelini 0.1 mm, pet- desetmetrske pa v debelini 0.23 mm. Če predpostav- ljamo, da je najmanjši možni presledek med plast- nicami 0.2 mm in če določimo povprečno debelino kombiniranih plastnic, lahko izračunamo največjo možno dolžino na omejenem prostoru. Sodijo, da reliefa, ki ima naklon večji od 45°, ne moremo upodobiti z izohipsami, ker operativno ni prehoden (5). Na novejših kartah (1975, 1980, 1989) omenje- nega merila so plastnice razvidne tudi še pri naklonu okrog 50°. Naj navedemo nekaj značilnih primerov raz- gibanosti površja na celjskem območju. Ravninski tip površja predstavlja nižina med Šempetrom v Savinjski dolini, Žalcem, Podlogom v Savinjski dolini in Škafarjem, to je šest kvadratov na listu Dobrna 014-1-4 (46°51'23-25" in 15°55'10-13"). Pretežni del ravnine je visok 260-275 m, največja relativna viši- na je 34 m. Razgibanost površja je glede na kot tg 45° in na največjo možno dolžino izohips 1.92 %. gričevje smo izbrali svet na karti Celje 014-4-1 (46°51'20-22" in 15°55'22-28") severno od potoka Voglajne in vzhodno od naselij Teharje, Bukovžlak, približno do Zlateč in Goričice. Največja nadmorska višina je 401 m, najmanjša pa 245 m. Dokaj enakomerna razgibanost reliefa znaša 18,91 %. Hribovit svet na karti Celje 014-4-1 (46°51'16-18" in 15°55'21-24") predstavljajo vzpe- tine Grmada (718 m), Bauč (692 m), Srebotnik (700 m), Veliki Bojanski vrh (622 m), Tolsti vrh (834 m) idr. Hribe ločijo globoko vrezani grabni Suhega, Hudičevega in Bojanskega potoka, ki ustvar- jajo zelo strma pobočja. Na splošno so severne strani bolj nagnjene kot južne, le na Svetini je nekoliko več položnih tal. Povprečna razgibanost površja znaša 64.03 %. Visokogorski svet obsega del Savinjskih Alp v mozirski občini, sektor Podvolovljek 013-1-4 (46°51'34-36" in 14°54'72-75"), kjer so snežniki Ojstrica (2350 m), Mala Ojstrica (2013 m), Žvižgo- vec (1865 m), del Moličke peči (2028 m), Lučki Dedec (2024 m), Beli vrh (1959 m) in Veliki vrh (2110 m). Najnižja nadmorska višina je 1820 m. Teren je zelo strm, marsikje prepaden, tako da na petini površine ne moremo razbrati višinskih črt. Na takih zabrisanih krajih si pomagamo z interpolacijo: nerazdeljeno ploščino delimo z debelino poudarjenih plastnic. Tako dobimo domnevno dolžino izohips, ki jih prištejemo k skupni dolžini izohips. Povprečna razgibanost površja znaša 81.27 %. Pomanjkljivosti omenjene metode so v sami kartografski upodobitvi reliefa s pomočjo izohips, kar se kaže tako pri mikroreliefnih oblikah (odvisno od merila), kakor pri tehniških omejitvah risanja višinskih črt na zelo strmem terenu. Večjih sklenje- nih površin z naklonom nad 45 ali 50° je v Sloveniji razmeroma malo. Ponekod pa srečamo strmine zlasti na karbonatnih tleh. Pri drugi varianti izmerimo ločeno dolžino tankih in debelih izohips in jih pomnožimo z odgo- varjajočo debelino (0.1 mm in 0.23 mm). Tako dobimo skupno ploščino izohips, h kateri prištejemo še ploščino na zabrisanem terenu. Nato ugotovimo razmerje med ploščino izohips in celotno površino obravnavanega območja. Višina odstotka je pri tej varianti na splošno nižja kot pri zgornji in v našem primeru znaša za ravninski svet 0.49, za gričevje 5.60, za hribovje 14.37 in za visokogorje 35.03. Pri tej metodi odpade interpolacija. Tretjo možnost nam daje povprečna dolžina plastnic na 1 km 2 obravnavanega sveta. Takšno razmerje poznamo in ga često uporabljamo za pri- merjavo gostote prometnic. Predstava o gostoti cest 25 GEOGRAFSKI OBZORNIK ali železniških prog je vsekakor bolj konkretna kot gostota abstraktnih krivulj. Na omenjenem hribovi- tem terenu pride na 1 km 2 460 m izohips, na rav- nini pa 20 m. Največja težava pri uporabi plastnic je mer- jenje njihove dolžine. Krivinomer za močno raz- giban svet ni primeren. Tudi za iskušeno oko je presoja dolžine izohips po centimetrih na kartah 1 : 25 000 precej tvegana. Zato karto ob fotoko- piranju dvakrat ali trikrat povečamo, tako da posta- nejo plastnice bolj razvidne. Delo zahteva veliko volje in potrpežljivosti. Pri večji površini si lahko delo olajšamo, če na karti izberemo več malih, enako velikih kvadratov, ki so tipični za določano konfi- guracijo terena. Na njihovi osnovi lahko izračunamo povprečno reliefno razgibanost celotne pokrajine. Bolj natančno, a drago, bi bilo računalniško merjenje dolžin s posrednim zajemanjem podatkov iz podrobnih topografskih kart (6). Za naš namen slovenski digitalni model reliefa ne pride v poštev, ker je najmanjša enota pravilnega kvadratnega grida velika 100 krat 100 m. S številkami izražena razgibanost površja ima predvsem primerjalno vrednost, ki jo lahko dopol- nimo s podrobno višinsko in naklonsko analizo re- liefa. Podatke o razgibanosti reliefa lahko primer- jamo samo, če pri tem uporabljamo enake karte (merilo, ekvidistanca izohips, debelina natisnjenih plastnic). Uporaba rezultatov je lahko večstranska, npr. pri kmetijski rabi tal, prometni problematiki, pri naravnih možnostih za poselitev itd. 1. Badjura, R. 1953: Ljudska geografija. Terensko izrazoslovje. Ljubljana. 2. Gams, L. 1986: Za kvantitativno razmejitev med pojmi gričevje, hribovje in gorovje. Geografski vestnik. Ljubljana, str. 77-81. 3. Melik, A. 1963: Slovenija I. Ljubljana. 4. Podpečan, A. 1960: Kartografija, II. del. Geodet- sko komunalni oddelek, Univerza. L jubljana. 5. Radoševič, N. in drugi 1974: Kartografija. Beo- grad. 6. Šumrada, R. 1989: Programska oprema za avto- matsko kartiranje in izvrednotenje modela s plas- tnieami ob podpori mikroračunalnika. Geodetski vestnik, št. 3-4. Ljubljana. 26