36 Didakta december-januar 2014-2015 Šolska praksa Didakta december-januar 2014-2015 37 Šolska praksa PRIPRAVLJALNICA – PREVERJENA PRAKSA IZ TUJINE IN NEFORMALNA OBLIKA PODPORE PRISELJENIM UČENCEM /Ivana Čančar, doktorska študentka na Pedagoški fakulteti, univ. dipl. prof. razrednega pouka, sodelavka pri projektu »Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja« UVOD Število otrok priseljencev se v zadnjih letih v slovenskem šolskem prostoru povečuje. V šolskem letu 2014/2015 se je za zdaj v slovenske šole vključilo 936 na novo priseljenih osnovnošolcev in 532 dijakov (MIZŠ, 2014). Podpora učencem priseljencem v slovenskem šolskem prostoru še ni sistematizira- na niti ni natančno definirana. Zara- di pomanjkanja sistemske podpore so nekatere šole, ki so se pogosteje srečevale s tovrstno problematiko vključevanja priseljenih učencev, za- čele uvajati lastne, neformalizirane rešitve ali preverjene prakse iz tuji- ne. »Pripravljalnica«, ki je sestavljena iz uvajalnice in nadaljevalnice, se je pričela izvajati na nekaterih šolah, kjer so začutili potrebo po dodatni podpori učencem priseljencem – tako jezikovno kot podporo pri socialnem vključevanju. Izvajanje in širjenje ide- je pripravljalnice je bilo omogočeno tudi v projektu Razvijamo medkultur- nost kot novo obliko sobivanja, ki ga sofinancirata evropski socialni sklad in Ministrstvo za izobraževanje zna- nost in šport. Projekt vodi ISA Inštitut, strokovno vodstvo prevzema OŠ Ko- per, sicer pa je v projekt vključenih 65 slovenskih šol iz različnih slovenskih regij in nekaj vrtcev. Pripravljalnico, ki je ena od idej projekta, je v šolskem letu 2014/ 15 izvajalo 13 osnovnih in srednjih šol – nekatere prvič, za druge je to že preizkušena praksa. V nada- ljevanju sta predstavljena projekt in pripravljalnica, ki se je v letošnjem letu sicer izvajala v večini regij, kljub temu pa »ideja« ostaja neznanka še mnogim slovenskim šolam. MEDKULTURNOST KOT NOVA OBLIKA SOBIVANJA Projekt Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja – izboljšanje usposobljenosti strokovnih delavcev za uspešnejše vključevanje učencev in dijakov priseljencev v vzgojo in izobraževanje, 1 naslavlja problema- tiko, s katero se na slovenskih tleh srečujemo na različnih ravneh – ne le v šolskem sistemu. Naslavlja med- kulturnost kot obliko sobivanja, prav takšnega, ki ga prinašata globalizacija in ekonomske, politične in druge se- litve. Da pa bi se sobivanja v medkul- turnem okolju naučili, je v prvi vrsti potreben usposobljen pedagoški ka- der, ki medkulturnost vključuje v pouk in za medkulturno sporazumevanje izobražuje vse učence, ne samo tistih s priseljenskim ozadjem. Poleg sobivanja v medkulturnosti pro- jekt naslavlja usposabljanje strokovnih delavcev za uspešnejše vključevanje učencev priseljencev oziroma uspe- šnejše izvajanje vzgojno-izobraževalne- ga dela z učenci priseljenci. V okviru omenjenega projekta se je zaposlilo 14 učiteljic in svetovalnih delavk (v nadaljevanju multiplikatorke), 2 katerih 1 Več o projektu na: www.medkulturnost.si. 2 Učiteljice, ki so zaposlene v okviru projekta ter izvajajo aktivnosti in multiplicirajo pri- naloga je neposredno delo z učenci priseljenci ter širjenje ideje medkul- turnosti v vzgoji in izobraževanju ozi- roma tako imenovane medkulturne pedagogike. Multiplikatorke, ki se udeležujejo intenzivnih izobraževal- nih modulov na temo medkulturnosti, na partnerskih in sodelujočih šolah izvajajo aktivnosti z učenci priseljenci, ki so namenjene predvsem podpori učencem in učiteljem; pripravljajo di- daktični material za učenje slovenščine kot drugega oziroma tujega jezika; sodelujejo kot izvajalke šole za mame ali poučevanja slovenščine za starše otrok priseljencev ter delujejo tudi kot »multiplikatorke znanja« in strokovna podpora drugim učiteljem na šoli, ki imajo pri delu s priseljenimi učenci nemalokrat težave. Dejavnosti učiteljic so zasnovane tako, da se z udeležbo na strokovnih srečanjih, ki jih organizira- dobljeno znanje, so poimenovane z izrazom multiplikatorke. jo v svojih regijah, 3 izboljšata znanje in usposobljenost čim večjega števila strokovnih delavcev na področju vklju- čevanja učencev in dijakov priseljencev v vzgojo in izobraževanje ter da do- datno pomoč pri vključevanju prejme čim več priseljenih učencev. Multiplikatorke pripravijo dogodek, ki ga prilagodijo potrebam regije in potrebam strokovnih sodelavcev glede na stanje. Na dogodkih predstavljajo dobre prakse, lastne izkušnje, strokov- ne smernice in povzamejo aktualno zakonodajo ter priporočila. V številnih raziskavah (na primer Peček, Čuk in Lesar 2006; Skubic Ermenc 2007; Stra- tegija ... 2007; Krek in Metljak 2011 ...) je bilo ugotovljeno, da slovenski učitelji s svojimi stališči sicer izražajo slabše poznavanje načel medkulturne pedagogike, da večinoma zahtevajo le asimilacijo, kulturno heterogenost v 3 Več o regijskih srečanjih na www.medkul- turnost.si. razredih pa zavračajo. Medtem Ftičar (2006, 286) meni, da morajo učitelji »vedeti, kaj je večkulturnost, večkultur- na družba, večkulturna pedagogika [...] omenjeno splošno znanje bi morali pridobiti že med študijem«. Tako učite- lje postavi kot odgovorne za ustvarja- nje enakih možnosti vključevanja pri vseh učencih. Ftičar malenkost pozabi na vlogo sistema, ki učiteljem ne po- nudi ne izobraževanja v sklopu študija ne podpore pri vključevanju učenca, pa čeprav sistem poziva k inkluziji. Prvi korak k reševanju problematike je torej projektno delo. PRIPRAVLJALNICA Pripravljalnica se je kot novost v Slo- veniji pojavila leta 2009 na OŠ Ko- per. 4 Uvajalnica, ki je začetna faza pripravljalnice, se prične teden pred začetkom pouka praviloma na šoli, na katero je učenec vpisan. Prav zaradi sa- mega sprejema učencev ter uvajalnih 4 Več v Baloh 2010. 36 Didakta december-januar 2014-2015 Šolska praksa Didakta december-januar 2014-2015 37 Šolska praksa PRIPRAVLJALNICA – PREVERJENA PRAKSA IZ TUJINE IN NEFORMALNA OBLIKA PODPORE PRISELJENIM UČENCEM /Ivana Čančar, doktorska študentka na Pedagoški fakulteti, univ. dipl. prof. razrednega pouka, sodelavka pri projektu »Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja« UVOD Število otrok priseljencev se v zadnjih letih v slovenskem šolskem prostoru povečuje. V šolskem letu 2014/2015 se je za zdaj v slovenske šole vključilo 936 na novo priseljenih osnovnošolcev in 532 dijakov (MIZŠ, 2014). Podpora učencem priseljencem v slovenskem šolskem prostoru še ni sistematizira- na niti ni natančno definirana. Zara- di pomanjkanja sistemske podpore so nekatere šole, ki so se pogosteje srečevale s tovrstno problematiko vključevanja priseljenih učencev, za- čele uvajati lastne, neformalizirane rešitve ali preverjene prakse iz tuji- ne. »Pripravljalnica«, ki je sestavljena iz uvajalnice in nadaljevalnice, se je pričela izvajati na nekaterih šolah, kjer so začutili potrebo po dodatni podpori učencem priseljencem – tako jezikovno kot podporo pri socialnem vključevanju. Izvajanje in širjenje ide- je pripravljalnice je bilo omogočeno tudi v projektu Razvijamo medkultur- nost kot novo obliko sobivanja, ki ga sofinancirata evropski socialni sklad in Ministrstvo za izobraževanje zna- nost in šport. Projekt vodi ISA Inštitut, strokovno vodstvo prevzema OŠ Ko- per, sicer pa je v projekt vključenih 65 slovenskih šol iz različnih slovenskih regij in nekaj vrtcev. Pripravljalnico, ki je ena od idej projekta, je v šolskem letu 2014/ 15 izvajalo 13 osnovnih in srednjih šol – nekatere prvič, za druge je to že preizkušena praksa. V nada- ljevanju sta predstavljena projekt in pripravljalnica, ki se je v letošnjem letu sicer izvajala v večini regij, kljub temu pa »ideja« ostaja neznanka še mnogim slovenskim šolam. MEDKULTURNOST KOT NOVA OBLIKA SOBIVANJA Projekt Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja – izboljšanje usposobljenosti strokovnih delavcev za uspešnejše vključevanje učencev in dijakov priseljencev v vzgojo in izobraževanje, 1 naslavlja problema- tiko, s katero se na slovenskih tleh srečujemo na različnih ravneh – ne le v šolskem sistemu. Naslavlja med- kulturnost kot obliko sobivanja, prav takšnega, ki ga prinašata globalizacija in ekonomske, politične in druge se- litve. Da pa bi se sobivanja v medkul- turnem okolju naučili, je v prvi vrsti potreben usposobljen pedagoški ka- der, ki medkulturnost vključuje v pouk in za medkulturno sporazumevanje izobražuje vse učence, ne samo tistih s priseljenskim ozadjem. Poleg sobivanja v medkulturnosti pro- jekt naslavlja usposabljanje strokovnih delavcev za uspešnejše vključevanje učencev priseljencev oziroma uspe- šnejše izvajanje vzgojno-izobraževalne- ga dela z učenci priseljenci. V okviru omenjenega projekta se je zaposlilo 14 učiteljic in svetovalnih delavk (v nadaljevanju multiplikatorke), 2 katerih 1 Več o projektu na: www.medkulturnost.si. 2 Učiteljice, ki so zaposlene v okviru projekta ter izvajajo aktivnosti in multiplicirajo pri- naloga je neposredno delo z učenci priseljenci ter širjenje ideje medkul- turnosti v vzgoji in izobraževanju ozi- roma tako imenovane medkulturne pedagogike. Multiplikatorke, ki se udeležujejo intenzivnih izobraževal- nih modulov na temo medkulturnosti, na partnerskih in sodelujočih šolah izvajajo aktivnosti z učenci priseljenci, ki so namenjene predvsem podpori učencem in učiteljem; pripravljajo di- daktični material za učenje slovenščine kot drugega oziroma tujega jezika; sodelujejo kot izvajalke šole za mame ali poučevanja slovenščine za starše otrok priseljencev ter delujejo tudi kot »multiplikatorke znanja« in strokovna podpora drugim učiteljem na šoli, ki imajo pri delu s priseljenimi učenci nemalokrat težave. Dejavnosti učiteljic so zasnovane tako, da se z udeležbo na strokovnih srečanjih, ki jih organizira- dobljeno znanje, so poimenovane z izrazom multiplikatorke. jo v svojih regijah, 3 izboljšata znanje in usposobljenost čim večjega števila strokovnih delavcev na področju vklju- čevanja učencev in dijakov priseljencev v vzgojo in izobraževanje ter da do- datno pomoč pri vključevanju prejme čim več priseljenih učencev. Multiplikatorke pripravijo dogodek, ki ga prilagodijo potrebam regije in potrebam strokovnih sodelavcev glede na stanje. Na dogodkih predstavljajo dobre prakse, lastne izkušnje, strokov- ne smernice in povzamejo aktualno zakonodajo ter priporočila. V številnih raziskavah (na primer Peček, Čuk in Lesar 2006; Skubic Ermenc 2007; Stra- tegija ... 2007; Krek in Metljak 2011 ...) je bilo ugotovljeno, da slovenski učitelji s svojimi stališči sicer izražajo slabše poznavanje načel medkulturne pedagogike, da večinoma zahtevajo le asimilacijo, kulturno heterogenost v 3 Več o regijskih srečanjih na www.medkul- turnost.si. razredih pa zavračajo. Medtem Ftičar (2006, 286) meni, da morajo učitelji »vedeti, kaj je večkulturnost, večkultur- na družba, večkulturna pedagogika [...] omenjeno splošno znanje bi morali pridobiti že med študijem«. Tako učite- lje postavi kot odgovorne za ustvarja- nje enakih možnosti vključevanja pri vseh učencih. Ftičar malenkost pozabi na vlogo sistema, ki učiteljem ne po- nudi ne izobraževanja v sklopu študija ne podpore pri vključevanju učenca, pa čeprav sistem poziva k inkluziji. Prvi korak k reševanju problematike je torej projektno delo. PRIPRAVLJALNICA Pripravljalnica se je kot novost v Slo- veniji pojavila leta 2009 na OŠ Ko- per. 4 Uvajalnica, ki je začetna faza pripravljalnice, se prične teden pred začetkom pouka praviloma na šoli, na katero je učenec vpisan. Prav zaradi sa- mega sprejema učencev ter uvajalnih 4 Več v Baloh 2010. 38 Didakta december-januar 2014-2015 Šolska praksa Didakta december-januar 2014-2015 39 Šolska praksa aktivnosti je dobila takšno ime – uva- jalnica. V zadnjem tednu avgusta uči- telji pripravijo vsebine in dejavnosti, ki pripomorejo k začetnemu vključevanju na socialnem in jezikovnem področju, saj izkušnje snovalcev kažejo, da je so- cialna komponenta vključevanja prav tako pomembna kot jezikovna (Jelen Madruša 2010). V okviru pripravljalni- ce imajo učenci možnost izraziti svojo kulturno identiteto in se na podlagi načrtovanih aktivnosti, individualne- ga in skupinskega pristopa ter pod okriljem učiteljev, ki imajo sposobnost medkulturnega dialoga, postopoma vključevati v novo okolje. Prav tako Jelen Madruša (2010) poudarja, da vključevanje priseljenih učencev ni pomembno samo za le-te, pač pa tudi za njihove starše, zaposlene na šoli in preostale učence, saj imajo pri vklju- čevanju priseljenih učencev vsi našteti deležniki zelo pomembno vlogo. Drugi del pripravljalnice, ki se nada- ljuje tudi med šolskim letom, se ime- nuje nadaljevalnica. Nadaljevalnica je namenjena predvsem intenzivnemu učenju novega jezika – slovenščine ter spremljanju učenčevega napred- ka. V okviru nadaljevalnice je nastal e-individualni načrt za posameznega vključenega učenca; načrt deluje kot orodje za spremljanje znanja pri raz- ličnih predmetih. 5 V okviru projekta Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja in pod vodstvom mul- tiplikatork je bilo septembra 2014 v 5 Več v Baloh 2010. uvajalnice vključenih 141 novopriselje- nih osnovnošolcev in 12 novopriselje- nih srednješolcev. Multiplikatorke so pri načrtovanju in izvajanju sodelovale z drugimi učitelji ali svetovalno službo, redko so se jim pridružili prostovoljci oziroma lokalna skupnost. Starše so k pridružitvi v uvajalnico povabile preko šolske spletne strani oziroma preko na- mensko oblikovanih brošur in letakov, ki so jih starši prejeli ob vpisu – včasih so bile te brošure tudi v drugih jezikih. V okviru uvajalnice so učenci spoznali šolsko okolje, prostore, potrebščine, nekatere učitelje, šolski sistem, urnik, čas za odmore in podobno. Učenci se naučijo toliko jezika, da lahko odgovo- rijo na osnovna vprašanja, ki jim jih običajno ob prvem stiku zastavijo so- šolci in učitelji: Kako ti je ime? Koliko si star? Od kod prihajaš? Kako to, da si se priselil v Slovenijo? in podobno. Te besede pa ob prvem stiku z učitelji in vrstniki pomenijo veliko več, kot si lahko sploh predstavljamo. Kot pravi ena od učiteljic izvajalk: »Uvajalnica je odlična zadeva, ker se naučijo res osnov preživetja prvega dne in tedna v šoli med preostalimi učenci. Na koncu moje uvajalnice so bili učenci hvaležni za vse nove bese- de, ki so se jih naučili.« Nekatera pričakovanja do učencev in staršev so tako globoko v nas, zato pravzaprav ne pomislimo, da bi ob neizpolnitvi teh lahko prišlo do zmede, nesporazumov, nerazumevanja, saj se naši svetovi razlikujejo. Nemalokrat obtožujemo starše, češ da ne skrbi- jo za potrebščine svojih otrok, da ne želijo govoriti slovensko in podobno. Na drugi strani je zgodba večinoma drugačna. Ajrija Hajazaj izrazi stisko in potrebo po osnovnih informacijah, ki bi tako njej kot njeni hčeri olajšale prve dni šolanja: »Hči je v prvih dneh prišla iz šole in rekla, da potrebuje šilček. Sanjalo se mi ni, kaj je to. Zelo je nerodno, če ne veš, kaj je posamezni dan na urniku in katere učbenike in pripomočke mora nesti v šolo. Bila sem izgubljena in hči tudi… Zelo bi mi pomagalo, če bi se učitelji malo bolj sporazumevali z mano in mi kaj pokazali z rokami.« (Zupan v Hanuš 2010, 12) PRIHODNOST PRIPRAVLJALNICE V raziskavi iz leta 2011 je večina učiteljev izrazila zanimanje za vzpo- stavitev pripravljalnega razreda za učence priseljence, češ da bi se tam seznanili z novo kulturo in jezikom, lažje sledili pouku in na začetek pouka prišli pripravljeni in manj zmedeni (Čančar 2014). Ob tem se ugotavlja, da bi pripravljalni razred lahko po- stal del formalne oblike vključevanja priseljenih učencev, pozitivna stališča do omenjene rešitve pa izražajo tudi slovenski učitelji, saj raziskava jasno prikazuje, da je večina anketiranih tovrstni rešitvi naklonjena. Nekateri avtorji opozarjajo na slabosti pripra- vljalnega razreda – predvsem če traja predlogo. Na Švedskem se na primer s takim načinom uvajanja priseljencev v šolstvo ne strinja nekdanja švedska ministrica za integracijo in zdajšnja ministrica za enakost spolov Nyamnko Sabuni, kritizira ga tudi švedski inšpek- torat za šolstvo, ki še posebej izposta- vlja problem heterogenosti učencev v njihovi ravni znanja in trajanja pripravljalne faze. Meni, da je treba priseljenim učencem ponuditi boljše možnosti in se izogibati pripravljalnim razredom, saj tako učence izoliramo od drugih, tj. švedsko govorečih učen- cev (vir 1). Ta problem so nekatere šole delno rešile tako, da so pripravljalni razred (ki na Švedskem sicer traja tudi do enega leta) locirale neposredno ob osnovni šoli. Tako se učenci, ki obi- skujejo pripravljalni razred, že prej srečajo z učenci, ki obiskujejo redni pouk, in skupaj obiskujejo tudi inte- resne dejavnosti. Prav s tega vidika je pomembno eno izmed načel medkul- turne pedagogike, da naj medkulturna pedagogika usmerja svojo pozornost in ideje na celotno populacijo (ne le na manjšine). To je skladno z vrednotami demokratičnega sveta, ki pri svojem delovanju izhaja iz človekovih pravic. Ideje in pozornosti medkulturne pe- dagogike moramo prenesti na celotno populacijo, še vedno pa moramo tudi priseljencem pomagati pri realizaciji specifičnih potreb, drugače ne bodo mogli dosegati uspehov (Zidarić 1994 v Skubic Ermenc 2003a). Ne moremo torej trditi, da je pripravljalnica ide- alen način, ki ga šolski sistem lahko ponudi priseljenim učencem, vsekakor pa po prvih odzivih nanjo v našem šolskem prostoru predstavlja ugoden podporni mehanizem tako za učitelje kot učence. ZAKLJUČEK Pripravljalnica torej ni slovenska inova- cija, pač pa je del pedagoškega sistema nekaterih drugih evropskih držav, kot sta na primer Norveška in Švedska. Lah- ko se pohvalimo, da je tokrat pripravljal - nica že drugič del slovenskega projekta, da je odziv sodelujočih pozitiven in da so jo nekatere šole izvajale tudi samo- stojno. Morda postane v prihodnosti tudi del slovenskega šolskega sistema. Slovenske šole uživajo tolikšno avtono- mijo, da lahko tudi same prevzamejo iniciativo in pripravljalnice oblikujejo po potrebi – glede na vpis učencev pri- seljencev. Žal se realizacija le-te če že ne zaradi osebnih stališč ali kulture šole ali pa zaradi finančnega in organizacijske- ga vidika hitro zaustavi, kar je povsem razumljivo, saj se učiteljem težko zago- tovi plačilo, vodstvo pa mora nekomu iz kolektiva »naložiti dodatno delo«. Vedno sicer obstaja možnost vključevanja pro- stovoljcev, lokalne skupnosti, nevladnih organizacij društev in podobno, vendar pa ne bi bilo odgovorno te problema- tike prepustiti njim, saj je strokovnost pedagoškega kadra ključna in se je pri tovrstnih dejavnostih ne sme izpustiti. Tudi če bi se pripravljalnica formalizi- rala, obstaja nevarnost, da bi jo izvajali učitelji, ki nimajo dovolj delovnih ur in so daleč od strokovne usposobljenosti za delo v večkulturnem razredu. Podob- no se je namreč zgodilo pri izvajanju dodatnih ur slovenščine za učence pri- seljence. V Beli knjigi o vzgoji in izo- braževanju v RS avtorji izpostavijo slabo sistemsko ureditev dodatnega pouka slovenščine kot tudi druga dejstva pri oblikovanju dodatnega pouka učencev priseljencev: »[Z]akonodajna določila se v praksi uresničujejo na zelo različne načine [...] Zato je v zvezi s tem nujno ponuditi ustrezno sistemsko rešitev in v njej natančno opredeliti: obseg doda- tnega pouka, njegove obliko in vsebine ter kdo so lahko izvajalci dodatnega pouka in kakšna bo njihova strokovna usposobljenost.« (Krek in Metljak 2011, str. 138). Recimo, da imajo oblikoval- ci politik zaradi te izkušnje možnost nove potencialne smernice natančneje definirati. Kaj torej čaka novopriseljene učence v slovenskem šolskem sistemu? Kako se bodo v prihodnje lotevali raziskova- nja novega kulturnega in jezikovnega okolja in vključevanja vanj? Za zdaj lahko rečemo, da so tovrstni projekti dobrodošli, pa vendar se sprašujem, kaj se bo zgodilo po izteku projekta. Nov projekt? Učitelji in strokovni sode- lavci ga bomo veseli – vsekakor pa si želimo, da se določene smernice tudi na tem področju formalizirajo. 38 Didakta december-januar 2014-2015 Šolska praksa Didakta december-januar 2014-2015 39 Šolska praksa aktivnosti je dobila takšno ime – uva- jalnica. V zadnjem tednu avgusta uči- telji pripravijo vsebine in dejavnosti, ki pripomorejo k začetnemu vključevanju na socialnem in jezikovnem področju, saj izkušnje snovalcev kažejo, da je so- cialna komponenta vključevanja prav tako pomembna kot jezikovna (Jelen Madruša 2010). V okviru pripravljalni- ce imajo učenci možnost izraziti svojo kulturno identiteto in se na podlagi načrtovanih aktivnosti, individualne- ga in skupinskega pristopa ter pod okriljem učiteljev, ki imajo sposobnost medkulturnega dialoga, postopoma vključevati v novo okolje. Prav tako Jelen Madruša (2010) poudarja, da vključevanje priseljenih učencev ni pomembno samo za le-te, pač pa tudi za njihove starše, zaposlene na šoli in preostale učence, saj imajo pri vklju- čevanju priseljenih učencev vsi našteti deležniki zelo pomembno vlogo. Drugi del pripravljalnice, ki se nada- ljuje tudi med šolskim letom, se ime- nuje nadaljevalnica. Nadaljevalnica je namenjena predvsem intenzivnemu učenju novega jezika – slovenščine ter spremljanju učenčevega napred- ka. V okviru nadaljevalnice je nastal e-individualni načrt za posameznega vključenega učenca; načrt deluje kot orodje za spremljanje znanja pri raz- ličnih predmetih. 5 V okviru projekta Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja in pod vodstvom mul- tiplikatork je bilo septembra 2014 v 5 Več v Baloh 2010. uvajalnice vključenih 141 novopriselje- nih osnovnošolcev in 12 novopriselje- nih srednješolcev. Multiplikatorke so pri načrtovanju in izvajanju sodelovale z drugimi učitelji ali svetovalno službo, redko so se jim pridružili prostovoljci oziroma lokalna skupnost. Starše so k pridružitvi v uvajalnico povabile preko šolske spletne strani oziroma preko na- mensko oblikovanih brošur in letakov, ki so jih starši prejeli ob vpisu – včasih so bile te brošure tudi v drugih jezikih. V okviru uvajalnice so učenci spoznali šolsko okolje, prostore, potrebščine, nekatere učitelje, šolski sistem, urnik, čas za odmore in podobno. Učenci se naučijo toliko jezika, da lahko odgovo- rijo na osnovna vprašanja, ki jim jih običajno ob prvem stiku zastavijo so- šolci in učitelji: Kako ti je ime? Koliko si star? Od kod prihajaš? Kako to, da si se priselil v Slovenijo? in podobno. Te besede pa ob prvem stiku z učitelji in vrstniki pomenijo veliko več, kot si lahko sploh predstavljamo. Kot pravi ena od učiteljic izvajalk: »Uvajalnica je odlična zadeva, ker se naučijo res osnov preživetja prvega dne in tedna v šoli med preostalimi učenci. Na koncu moje uvajalnice so bili učenci hvaležni za vse nove bese- de, ki so se jih naučili.« Nekatera pričakovanja do učencev in staršev so tako globoko v nas, zato pravzaprav ne pomislimo, da bi ob neizpolnitvi teh lahko prišlo do zmede, nesporazumov, nerazumevanja, saj se naši svetovi razlikujejo. Nemalokrat obtožujemo starše, češ da ne skrbi- jo za potrebščine svojih otrok, da ne želijo govoriti slovensko in podobno. Na drugi strani je zgodba večinoma drugačna. Ajrija Hajazaj izrazi stisko in potrebo po osnovnih informacijah, ki bi tako njej kot njeni hčeri olajšale prve dni šolanja: »Hči je v prvih dneh prišla iz šole in rekla, da potrebuje šilček. Sanjalo se mi ni, kaj je to. Zelo je nerodno, če ne veš, kaj je posamezni dan na urniku in katere učbenike in pripomočke mora nesti v šolo. Bila sem izgubljena in hči tudi… Zelo bi mi pomagalo, če bi se učitelji malo bolj sporazumevali z mano in mi kaj pokazali z rokami.« (Zupan v Hanuš 2010, 12) PRIHODNOST PRIPRAVLJALNICE V raziskavi iz leta 2011 je večina učiteljev izrazila zanimanje za vzpo- stavitev pripravljalnega razreda za učence priseljence, češ da bi se tam seznanili z novo kulturo in jezikom, lažje sledili pouku in na začetek pouka prišli pripravljeni in manj zmedeni (Čančar 2014). Ob tem se ugotavlja, da bi pripravljalni razred lahko po- stal del formalne oblike vključevanja priseljenih učencev, pozitivna stališča do omenjene rešitve pa izražajo tudi slovenski učitelji, saj raziskava jasno prikazuje, da je večina anketiranih tovrstni rešitvi naklonjena. Nekateri avtorji opozarjajo na slabosti pripra- vljalnega razreda – predvsem če traja predlogo. Na Švedskem se na primer s takim načinom uvajanja priseljencev v šolstvo ne strinja nekdanja švedska ministrica za integracijo in zdajšnja ministrica za enakost spolov Nyamnko Sabuni, kritizira ga tudi švedski inšpek- torat za šolstvo, ki še posebej izposta- vlja problem heterogenosti učencev v njihovi ravni znanja in trajanja pripravljalne faze. Meni, da je treba priseljenim učencem ponuditi boljše možnosti in se izogibati pripravljalnim razredom, saj tako učence izoliramo od drugih, tj. švedsko govorečih učen- cev (vir 1). Ta problem so nekatere šole delno rešile tako, da so pripravljalni razred (ki na Švedskem sicer traja tudi do enega leta) locirale neposredno ob osnovni šoli. Tako se učenci, ki obi- skujejo pripravljalni razred, že prej srečajo z učenci, ki obiskujejo redni pouk, in skupaj obiskujejo tudi inte- resne dejavnosti. Prav s tega vidika je pomembno eno izmed načel medkul- turne pedagogike, da naj medkulturna pedagogika usmerja svojo pozornost in ideje na celotno populacijo (ne le na manjšine). To je skladno z vrednotami demokratičnega sveta, ki pri svojem delovanju izhaja iz človekovih pravic. Ideje in pozornosti medkulturne pe- dagogike moramo prenesti na celotno populacijo, še vedno pa moramo tudi priseljencem pomagati pri realizaciji specifičnih potreb, drugače ne bodo mogli dosegati uspehov (Zidarić 1994 v Skubic Ermenc 2003a). Ne moremo torej trditi, da je pripravljalnica ide- alen način, ki ga šolski sistem lahko ponudi priseljenim učencem, vsekakor pa po prvih odzivih nanjo v našem šolskem prostoru predstavlja ugoden podporni mehanizem tako za učitelje kot učence. ZAKLJUČEK Pripravljalnica torej ni slovenska inova- cija, pač pa je del pedagoškega sistema nekaterih drugih evropskih držav, kot sta na primer Norveška in Švedska. Lah- ko se pohvalimo, da je tokrat pripravljal - nica že drugič del slovenskega projekta, da je odziv sodelujočih pozitiven in da so jo nekatere šole izvajale tudi samo- stojno. Morda postane v prihodnosti tudi del slovenskega šolskega sistema. Slovenske šole uživajo tolikšno avtono- mijo, da lahko tudi same prevzamejo iniciativo in pripravljalnice oblikujejo po potrebi – glede na vpis učencev pri- seljencev. Žal se realizacija le-te če že ne zaradi osebnih stališč ali kulture šole ali pa zaradi finančnega in organizacijske- ga vidika hitro zaustavi, kar je povsem razumljivo, saj se učiteljem težko zago- tovi plačilo, vodstvo pa mora nekomu iz kolektiva »naložiti dodatno delo«. Vedno sicer obstaja možnost vključevanja pro- stovoljcev, lokalne skupnosti, nevladnih organizacij društev in podobno, vendar pa ne bi bilo odgovorno te problema- tike prepustiti njim, saj je strokovnost pedagoškega kadra ključna in se je pri tovrstnih dejavnostih ne sme izpustiti. Tudi če bi se pripravljalnica formalizi- rala, obstaja nevarnost, da bi jo izvajali učitelji, ki nimajo dovolj delovnih ur in so daleč od strokovne usposobljenosti za delo v večkulturnem razredu. Podob- no se je namreč zgodilo pri izvajanju dodatnih ur slovenščine za učence pri- seljence. V Beli knjigi o vzgoji in izo- braževanju v RS avtorji izpostavijo slabo sistemsko ureditev dodatnega pouka slovenščine kot tudi druga dejstva pri oblikovanju dodatnega pouka učencev priseljencev: »[Z]akonodajna določila se v praksi uresničujejo na zelo različne načine [...] Zato je v zvezi s tem nujno ponuditi ustrezno sistemsko rešitev in v njej natančno opredeliti: obseg doda- tnega pouka, njegove obliko in vsebine ter kdo so lahko izvajalci dodatnega pouka in kakšna bo njihova strokovna usposobljenost.« (Krek in Metljak 2011, str. 138). Recimo, da imajo oblikoval- ci politik zaradi te izkušnje možnost nove potencialne smernice natančneje definirati. Kaj torej čaka novopriseljene učence v slovenskem šolskem sistemu? Kako se bodo v prihodnje lotevali raziskova- nja novega kulturnega in jezikovnega okolja in vključevanja vanj? Za zdaj lahko rečemo, da so tovrstni projekti dobrodošli, pa vendar se sprašujem, kaj se bo zgodilo po izteku projekta. Nov projekt? Učitelji in strokovni sode- lavci ga bomo veseli – vsekakor pa si želimo, da se določene smernice tudi na tem področju formalizirajo. 40 Didakta december-januar 2014-2015 Šolska praksa Didakta december-januar 2014-2015 41 Šolska praksa Literatura Baloh Anton (2010) Uvajanje rešitev s področja vključevanja migrantov v izvedbene kurikule. Koper: Osnov- na šola Koper – Scuola elementare Capodistria. Čančar Ivana (2014) Pripravljalni ra- zred kot podporni mehanizem pri- seljenim učencem: stališča sloven- skih učiteljev do uvedbe in pomena pripravljalnega razreda. V: Vogrinc Janez (ur.), Devetak Iztok (ur.) So- dobne teme na področju edukacije II, str. 75–86. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Čančar Ivana (2013) Interkulturnost? Da! Priročnik za interkulturno peda- gogiko – opis področij in dobrih praks. Ljubljana: Bošnjaška kulturna zveza Slovenije. Ftičar Štefan (2006) Načrtovanje de- javnosti v večkulturni vzgoji šole in vrtca. Sodobna pedagogika, let. 57 (posebna izdaja): str. 282–288. Jelen Madruša Mojca (2010) Novost pri vključevanju učencev migrantov. V: Baloh Anton (ur.) Uvajanje rešitev s področja vključevanja migrantov v izvedbene kurikule, str. 69–74. Ko- per: Osnovna šola Koper. Janez Krek in Mira Metljak (ur.) (2011) Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Za- vod RS za šolstvo. Lesar Irena (2009a) Ali formalne reši- tve na področju šolanja margina- liziranih omogočajo uresničevanje ideje inkluzije? Sodobna pedagogika, let. 60 (št. 1): str. 334–348. Lesar Irena (2009b) Šola za vse? Ideja inkluzije v šolskih sistemih. Ljublja- na: Pedagoška fakulteta. Lesar Irena, Jug Drošler Anita in Čan- čar Ivana (2012) Učitelji iz Slovenije in Švedske o poučevanju (novo) pri- seljenih učencev. Dve domovini, let. 13 (št. 36): str. 59–72. Mojca Peček in Irena Lesar (2006) Pravičnost slovenske šole: mit ali re- alnost. Ljubljana: Sophia. Klara Skubic Ermenc (2003) Enakost izobraževalnih možnosti v sloven- ski osnovni šoli s perspektive inter- kulturnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Strategija vključevanja otrok, učencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (2007). Ljubljana: Ministrstvo za šol- stvo in šport Republike Slovenije. Vir Vir 1: The Local (2011). Dosto- pno na http://www.thelocal. se/33968/20110524/, 1. 6. 2012. LJUDSKO IZROČILO ŽIVI TUDI V ŠOLI / Marija Marjetka Benedik, vzgojiteljica, OŠ Škofja Loka-Mesto Ljudsko izročilo – domača ljudska obrt, gledališka igra, otroške igre, folklora, petje pesmi – je odraz človekove ne- nehne ustvarjalnosti in odsev podo- be ljudi na Slovenskem. Te dejavnosti vplivajo na našo prepoznavnost, so del naše tradicije, ki se v različnih delih Slovenije kaže drugače, med seboj pa prepleta in dopolnjuje kot mavrični most, nas pa bogati. Je tradicija, ki je prehajala in še prehaja iz roda v rod. Zahteva veliko ročnih spretnosti; vsak izdelek je unikat, vsaka igra pa druže- nje, ki omogoča socialne veščine. Prav je, da mu vrata »odpremo« tudi v šoli. Prihaja do medgeneracijskega sodelovanja in povezovanja, kjer sta- rejši predstavijo še žive rokodelske de- javnosti iz naših krajev. Tudi igra se spreminja. Otroci se vse manj družijo in igrajo, zato je prav, da spoznajo otroške igre svojih staršev, dedkov, babic ter ob tem začutijo razlike. Dediščina je tako še živa. Kulturna dediščina je vsa tista človeška ustvarjalnost, ki je nastala mimo lastnega delovanja narave ali iz nje. Pri tem ne gre le za zavestno in namensko oblikovano naravno okolje (park, drevesnica ipd.), ampak, preprosto povedano, tudi za kul- turo krajine, naravnega okolja, kar je vse nastalo z delovanjem človeka v tem okolju ali iz njega. Torej imamo pri kulturni dediščini opraviti z najrazličnejšimi obli- kami razmerij med človekom ter njegovim kulturnim okoljem ter vsemi njegovimi stvaritvami v njem (Bogataj 2005, 11). KAJ MI POMENI OHRANJANJE LJUDSKEGA IZROČILA? Delo, igra, poznavanje spretnosti in vsebin tolikih rodov z ohranjanjem kulturne dediščine nas še bolj vrašča v naše korenine. Spodbuja spoštova- nje do generacij pred nami, hkrati pa odkriva pomen sobivanja z naravo in vpliv naravnega ritma na človeka. Človek je bitje nenehnega razvoja, ki išče, raziskuje, poizveduje, uporablja nove tehnologije, vendar je tudi soci- alno bitje, ki potrebuje vpetost duha v družbi. Z ohranjanjem ljudskih iger, druženjem na igriščih, ob folklornih srečanjih in podobno tako skrbimo za medsebojne stike med otroki, izboljše- vanje medsebojnih odnosov, nabiranje izkušenj, intuicijo in tako privzgajamo čut do človeka. Druženje med vrstniki bi lažje zaživelo tudi v domačih krajih in doprineslo k temu, da otrok ne bi preživljal časa le med štirimi domačimi stenami, po možnosti še nenehnim »gle- danjem« v takšen ali drugačen ekran (televizija, monitor, prenosni telefon). DNEVI EVROPSKE KULTURNE DEDIŠČINE Dnevi evropske kulturne dediščine, ki so v tem letu z naslovom Dediščina gre v šole bogatili naše kraje po Sloveniji, so tudi na naši šoli stkali pisan mozaik dejavnosti. PRIDIH KULTURNE DEDIŠČINE PRI NAŠIH NAJMLAJŠIH Tudi učenci prvih razredov so doživeli skok v preteklost: vsebine dejavnosti smo prepletali v – okviru pouka, plesnih in tanc iger ter narečnih zgodbic;