prebere še to, kar piše Hrabr mahom dalje, razlagajo sam svoje besede,*) in ako premisli verh tega še enkrat vse to, kar nam je povedal g. Miklošič. Večerni blagoslov. (Isterska narodna; zapisal J. Volčič.) Ja ležen na postelju svoju, Kako va pravi grob svoj. Gospodine bože moj ! Ako se ja zdrav stanem, Ako se ne stanem, Va presvete vaše ruke dušu daj cu. Križen ležem, križen stanem, Križ me čuva do polnoči, Za polnoćom angel božji. Angelu moj ! ;:!; Ki me čuvaj dan i noe, Da mi duša neizgine. Da mi telo počine. Ja van, Bože, Va presvete ruke vaše Dušu đajen. Zdravo devo , Morska zvezdo i danice! Ki se guspi priporuči, Od njega se Bog nigdar ne razluči. i: Mythologiciie drobtiiie. (Po narodnih pripr>vedkah razglaša Dav. Terstenjak.) 1. Raj slovenski otroci o ptičih pojó. Kedar zapoje vuga (Goldamsel), posmehujejo se jej otroci in žlabraio : Stric motovilo. Si vidil mojo kobilo? Tam na gomili So io ponili. Kranjci imenujejo vugo k ob ila rja. Pri Sorbih je vuga die Beutelmeise. Kedar sraka regeče, zapojo otroci: Sraka regolala, Z repecom mahala, Sraka repatica - Jurkova tetica. Pri slednji verslici se imenuje fant, kterega hočejo dražiti. Kedar sonica poje, otroci zapojejo: Fuj, fuj, cicifuj Klun si muj**), Ter dobiš, Več ko miš. Ko prepelica zapoje, ktera se tudi veli podperda, p um­ nem ca na Slirskem, žlabraio otroci: Podperda! Kam boš šla ? Prek morja. Kaj boš tam Žela bom — Žela bom. Kaj boš jela? Kruh 'no sir Kruh no sir. Kaj pa jaz? Govneca Govneca. — *) Na str. 3. „Mnicha Chrabra o pism. slov. vjd. P. J. Öafarik v Praze 1851. **) Muj dialektični za umij. Kedar se škerjanček visoko v zrak povzdiguje in prepeva, kriče otročniaki: Sej, sej, sejaj, sejaj f Sej, sej, sejaj, sejaj f Kdo pa bode žel? Kdor je lepo plel. Kdo pa bode miei? Kdor je srage 'mei.*) Kedar smo slišali vrano ali kavko, peli smo': Krali — krah — krah Mene nič ni strah. Nisem nikdar plah, Nisem v sercu rah. Krah — krah — krah. Kedar čuk poje, se mu odgovarja: čuk, čuk, čuk. Dam ti star klobuk Da še ne pride zdaj Po me Smerčnjakov paj,**) Da me ne pelja v kraj. Iz teh otročjih pesmic vidimo, da se posnema v nekterih petje ptic, kakor v pesmici o vugi, o sraki, o sonici, v drugih pa se nam pokazujejo druge razmere, kakor v pesmici o prepelici njeno preselovanje v zimskem času, v pesmici o škerjančku nje­ govo odnošenje k poljedelstvu; ptiča vrana in čuk pa sta smertna tiča v veri starih narodov, in to nam kažejo tudi dotične verstice. Iz vsega tega pa se vidi živa domišlija slovenskega naroda. II. O imenih vetrov. Na Štirskem se imenuje jug tudi top lek. Ko bi že ob Jur- jevem radi bili na pašo gnali, zapeli smo : Toplek, toplek nam zakuri, Že prijaha sveti Juri. Krivec ali sever pa se veli Garbus. V jesen, kedar nas je na paši zeblo, smo prepevali : Garbus, garbus merzel ptič, Beži, beži, beži doc***) Zakaj 'maš leden klunič? Tam, gder škriplje cerna noč. Iztočni veter se veli v otročjih pesmicah Mokroš, brez dvombe zato, ker rad dež, mokroto napravlja. „Svet Mikloš! da bi pihal skor Mokroš*. — Dve reči ste za slovenskega jezike- in basnoslovca zanimivi v imenih vetrov, in sicer pervie, da se sever veh garbus v otročjih pesmicah. Že v Murkovem ^Besednjaku" stoji: gar bin, Nordwestwind, in v rajhenberžki fari kraj Save je več kmetov, ki se jim po domače veli Garbus,***'') pišejo pa se — O m er zu! Pa to besedo poznajo tudi Židovi in Kaldejci. Garbja, boreas (glej Stockii *) o škerjančku tudi pravijo, da poje, kedar visoko pod nebo ferči: Boga bom ubil, Boga bom ubil," — ko pa spet nazaj dol leti poje: Kij sem po­ zabil , Kij sem pozabil. **) Paj, na Štirskem to kar gerško Troc'-c, puer. ***) Doč-daleč. Ime Garbus pričuje, da so Slovenci nekdaj tudi poznali suffix us. Lit- vani še ga imajo na primer : Bandišus, Hirtenjunge, Vambrišus, Dickleib, gospodarus Hausherr, primeri slovensko tele bus, ein UUT beholfener. Clav, liner, hebr. Diet. chald. 1735 pag. 38). Jeli so bili Slovenci ke­ daj sosedje Kaldejcom? — Druga zanimiva reč je, da so si stari Slovenci tudi mislili veter v podobi ptiča ; primeri aquila in aquile. Tudi v Dobrov- niku je znana beseda Garbin v pomenu vetra, ,/garbin ljuti, koji do dna more muti." (glej Vuk Rječnik str. 83). Pomenki o domačih recéli. Ob novem letu. Z včerajšnim dnevom je potekla desetletna doba našega narod- skega življenja. Veselo se širi domorodcu serce, ako pomisli, kolik napredek je storila slovenščina v poslednjih desetih letih. Prelepo se je očistila in ugladila beseda, marsiktera cvetica je pricvetela na ledini domačega slovstva in marsikaka blagonosna naprava se je pokhcala v življenje. Vsak domoljub mora z veseljem spoznati obilni napredek skorej v vseh narodskih rečeh. Slava in čast torej vsem možem , ki so bili vedno zvesti delavci v vinogradu narodovem! Zastavili so narodskomu slovstvu podlago ah temelj, na kterem se bo dalo srečno naprej zidati, ako nam obudi Gospod čedalje več delavcev. Naj vece zasluge za omiko in povzdigo našega jezika in slovstva so si gotovo pridobili naši časniki,in med njimi posebno „Novice", ki že osemnajsto leto bude serca Slovencev za domače reči in raz­ širjajo koristne nauke med slovenskim narodom. Vsakemu je znano, koliko mlačnih sere so že ogrele za rod in domovino, s koliko lepimi spisi so že obogatile naše slovstvo, in koliko so s svojimi podučnimi sestavki že pripomogle k zboljšanju narodskoga gospodar­ stva. Zato so se prikupile našemu narodu tako, da se zdaj že raz­ širjajo po vseh slovenskih krajih v več kakor 2000 iztisih. — Pa tudi drugi slovenski časopisi so mnogo pripomagah, da se je slovenščina lepše in lepše razvijala. Omenjamo le še „slovenskoga Prijatla", ki si je že obilno zaslug pridobil, najpred kot šolsk hst za zboljšanje domačega šolstva, zdaj pa kot cerkven list za zboljšanje cerkvenega govorništva in po govornikih za zbolšanje ljudskega govora. Nočemo spominjati, kako se je posebno pri nas na Koroškem svoje dni sv. beseda na leci robila in štulila; vesehmo se, da naši cerkveni govorniki čedalje bolj spoznavajo, da se sveti besedi spodobi čedna posoda. — Tudi z našimi šolami se je že marsikaj obernilo na bolje. Oskerbeli so jim rodoljubni možje že blizo vse potrebne bukve, pa tudi mnoge druge koristne spise, ki služijo mla­ dini za poduk ali za pošteno razveselovanje, — Osnovalo se je družtvo sv. Mohor a, ki je že lepo število koristnih knjig raz­ širilo med slovenskim ljudstvom; gotovo bo, na cerkvene tla pre­ stavljeno in na novo prerojeno, še obilnišega sadu donašalo v omiko našega jezika in v požlahtnovanje našega naroda. — Dogotavljajo