SLOVO
Tone Pavček
Vedno nekdo odhaja, a zdaj sva oba odšla; nič več ni videti kraja, kjer sva še včeraj bila:
večer docela vsakdanji
in nevsakdanje slovo
kakor nad nama, tam nad kostanji
sonce oblito s krvjo.
Vedno smo blizu slovesa, po vsakem nam teže gre; a človek se marsičesa šele čez leta zave.
Šele čez leta, ko sred poljane ospe se krvavi brin in po vsem lepem komaj ostane le brezizrazen otožen spomin
na deklico in na kostanje pa tiste otroške oči, v katerih prezgodnje spoznanje in strah govori,
da pride večer, docela vsakdanji, ko v njej bo vse pusto, mrtvo in jaz bom obležal nekje pod kostanji oblit kakor sonce s krvjo.
36*
883