udk 930.25 (497.4) (05) udc 930.25 (497.4) (05)
issn 0351-2835
Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije
Zeitschrift des Archivvereins und der Archive Sloweniens Gazzetta dell'Associazione archivistica e degli archivi in Slovenia The Gazette of the Archival Association and Archives ofSlovenia
Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © 2012 Arhivsko društvo Slovenije
Izdalo in založilo Arhivsko društvo Slovenije
Uredništvo: Zvezdarska 1, p. p. 21, SI-1127 Ljubljana telefon: (01) 241 42 47 telefaks: (01) 241 42 69 e-pošta: jure.volcjak@gov.si http://www. arhivsko-drustvo. si/arhivi
Odgovorni urednik: dure Volčjak (Ljubljana)
Tehnična urednica: Barbara Žabota (Ljubljana)
Uredniški odbor: dr.
(Ljubljana), Aleksander Lavrenčič (Ljubljana), Ivan Lovrenčič (Ptuj), mag. Elvis Orbanič (Pazin), Leopold Mikec Avberšek (Maribor), Ivanka UrSič (Nova Gorica), dr. Peter Wiesflecker (Gradec), dr. Ivanka Zajc-Cizelj (Celje)
Redakcija te številke je bila zaključena: 20. novembra 2012 Revija izhaja dvakrat letno. Cena posamezne številke je 12,50 EUR. Lektorica: Eva Blumauer
Prevodi: Alenka Hren (angleščina), Wolfgang Zitta (nemščina) Fotografska dela: Tina Arh UDK: Alenka Hren
Izdajo so omogočili: Ministrstvo za kulturo, Javna agencija za knjigo RS in Arhivsko društvo Slovenije Poslovni račun: NLB d. d. Ljubljana, 02083 0019446150
Računalniški prelom in oblikovanje: Franc Čuden, MEDIT d.o.o., Notranje Gorice Tisk: Nagode & co d.n.o. Naklada: 400 izvodov
Revija Arhivi je vključena v naslednje podatkovne baze: COBISS (Slovenija); Historical Abstracts, America: History and Life, ABC-CLIO (Združene države Amerike); Centro de Información Documental de Archivos (Španija); Institut für Archivwissenschaft der Archivschule Marburg (Nemčija); EBSCO Publishing (Združene države Amerike)
Na naslovnici:
Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Letnik 35, št. 2	Ljubljana 2012
Na predhodni strani: Zgornji delpotrdila o cepljenju proti črnim kotlarn ¿j leta 1855, kjer je dobro vidna doprsna podoba angleškega zdravnika Edvarda Jennerja, odkritelja cepiva proti črnim ko^am (SI_ZAL_LJU/0295 Protestantska cerkvena občina, t.e. 2).
ARHIVI 35 (2012), št. 2
KAZALO
Stanislav Južnič, Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju.........................................................................301
Boris Goleč, Dve Valvasorjevi hiši v Krškem — zmotna in prava (2. del) ...............................................323
Jelka Melik, Aida Skoro Babic, Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem ..........353
Renato Podbersič, Prispevek k problematiki raziskovanja revolucionarnega nasilja
na Primorskem...........................................................................................................................365
Marija Grabnar, Breda Zalašček, France Kresal, Bojana Aristovnik,
Delovna knjižica — dokument preteklosti..............................................................................373
Jože Zontar, Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji .................................................................................385
Dragan Matic, Pogled na izvajanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje SFRJ
- priloge D..................................................................................................................................397
IZ PRAKSE ZA PRAKSO
Natalija Glažar, Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine.........................411
Katja Sturm, Evropski projekt EUSCREEN. Kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj ...................................................425
IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRK
Hanca Blažko, Polona Budihna, Igor Ivaškovič, Vlasta Križman, Hedeja Mikuž,
Jana Rijavec, Vanja Sossou, Sara Terčič in Matjaž Bizjak,
Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010—2011.
Listine druge polovice 14. stoletja...........................................................................................433
Zdenka Bonin, Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter Dobrodelne ustanove
Grisoni do konca prve svetovne vojne ..................................................................................449
Gašper Cerkovnik, Rokopis avto biografije Josipa Mantuanija iz leta 1927
v Glasbeni zbirki Narodno univerzitetne knjižnice v Ljubljani .........................................463
Ivanka Uršič, Zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka........................................................................481
O DELU ARHIVSKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE
Poročilo o delu Komisije za podeljevanje Aškerčevih nagrad
in Aškerčevih priznanj za leto 2012 (Zdenka Bonin)......................................................................................491
Varuhi pisanih spominov (Gordana Sovegeš Lipovšek)...............................................................................492
Nagovor državne sekretarke (Mojca Skrinjar) .................................................................................................493
Zahvala Franceta Stukla (France Stukl).............................................................................................................494
Zahvala Bojana Cvelfarja (Bojan Cvelfar) .........................................................................................................495
Konferenca društva madžarskih arhivistov,
Szeged, 18.-20. junij 2012 (Gordana Sovegeš Lipovšek) .............................................................................495
25. mednarodno posvetovanje »Arhivska praksa 2012«,
Tuzla, 27.-28. september 2012 (Sonja Jazbec).................................................................................................496
ARHIVI 35 (2012), št. 2
O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIH
22. mednarodni arhivski raziskovalni tabor — nemzetkozi leveltari ku ta to tabor, Dolina/V6Igyifalu v Sloveniji in Szentkozmadombja na Madžarskem,
25.-30. junij 2012 (Gordana Sovegeš Lipovšek) ............................................................................................499
Aus steitischen Archiven (Peter Wiesflecker)..................................................................................................499
OCENE IN POROČILA O PUBLIKACIJAH IN RAZSTAVAH PUBLIKACIJE
Cesarsko-kraljevo mo\ko učiteljišče v Kopru 1875—1909 / slovenski oddelek (Salvator Zitko) ..............503
Gli ultimi giorni della serenissima in Is tria. L'insurrezione popolare
dt Isola del 1797 (Salvator Žitko) .......................................................................................................................505
Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji:
Zapisniki sej najvišjih organov in organizacij 1942—1945. Knjiga 11 (Vida Deželak Barič) ....................506
Edicija virov NOB (Marija Oblak Carni) ........................................................................................................509
Celjski otimpijci: 1936-1988 (Sonja Jazbec) .....................................................................................................511
OSEBNE VESTI
Darinka Drnovšek - šestdesedetnica (Martin Ivanič) .....................................................................................515
Dr. Jožetu Žontarju ob osemdesedetnici (Janez Kopač, Matevž Košir) ....................................................519
In memoriam. Milan Bizjak, začetnik in utemeljitelj računalniške obdelave
arhivskega gradiva v Sloveniji (Vladimir Zumer) ............................................................................................522
PRIDOBITVE ARHIVOV V LETU 2011 .................................................................................................... 527
BIBLIOGRAFIJA ARHIVSKIH DELAVCEV V LETU 2011 ............................................................... 535
ARHIVI 35 (2012), št. 2
INDEX
ARTICLES AND PAPERS
Stanislav Južnič, Gottschee (Kočevje) Slovenes and Germans in the 15th Century...................................................... 301
Boris Golec, Valvasor's Two Houses in Krško - the Wrong and the Right One (Part 2) ................................... 323
Jelka Melik, Aida Skoro Babic, Establishment of Permanent Partisan Milium Courts in Slovenia ....................... 353
Renato Podbersič, Contributions to Research on Revolutionary Violence in Primorska........................................... 365
Marija Grabnar, Breda Zalašček, France Kresal, Bojana Aristovnik,
Employment Record Book - a Document of the Past ....................................................................... 373
Jože Zontar, The Formation of Archival Law in Slovenia......................................................................................... 385
Dragan Matic, A Look at the Implementation of the Agreement on Succession Issues
of the Former Socialist Federal Republic of Yugoslavia - Annex D................................................ 397
FROM PRACTICE FOR PRACTICE
Natalija Glažar, Protection of the Diversity of Cultural Expressions and Intangible Cultural Heritage................. 411
Katja Sturm, European Project EU screen. Who, What, Where, When and Why.................................................. 425
FROM THE ARCHIVAL FILES AND COLLECTIONS
Hanca Blažko, Polona Budihna, Igor Ivaškovič, Vlasta Križman, Hedeja Mikuž, Jana Rijavec, Vanja Sossou, Sara Terčič in Matjaž Bizjak, Seminar on Basic Historical Sciences, University of Nova Gorica 2010-2011. Deeds of the Second Half of the 14th Century............... 433
Zdenka Bonin, Establishment of the Charity Kindergarten and the Grisoni Charity in Koper
and Their Operation until the End of the First World War............................................................... 449
Gasper Cerkovnik, Josip Mantuani's Handwritten Autobiography of 1927 in the Music Collection
of the National and University Library in Ljubljana ............................................................................ 463
Ivanka Uršič, Legacy of the Painter and Graphic Artist Riko Debenjak........................................................................ 481
ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVAL ASSOCIATION OF SLOVENIA
Report on the Work of the Commission for the Granting of the Aškerc Prize
and Aškerc Award for the year 2012 (Zdenka Bonin) ....................................................................................................... 491
Custodians of Written Memories (Gordana Sovegeš Lipovšek) .................................................................................... 492
Opening Address by the State Secretary (Mojca Skrinjar) ................................................................................................ 493
Acceptance Speech by France Stukl (France Stukl)............................................................................................................ 494
Acceptance Speech by Bojan Cvelfar (Bojan Cvelfar).........................................................................................................495
Conference of the Association of Hungarian Archivists, Szeged,
June 18-20, 2012 (Gordana Sovegeš Lipovšek) ................................................................................................................ 495
25th International Archival Conference »Arhivska praksa 2012«,
Tuzla, September 27-28 2012 (Sonja Jazbec) ...................................................................................................................... 496
ARHIVI 35 (2012), št. 2
ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND THE CONFERENCES
22nd International Archival Research Camp - nemzetkozi leveltari kutatotabor, Dolina/Volgyifalu in Slovenia and Szentkozmadombja in Hungary,
June 25-30 2012 (Gordana Sovegeš Lipovšek) ................................................................................................................. 499
From Styrian Archives (Peter Wiesflecker).......................................................................................................................... 499
REVIEWS AND REPORTS OF THE PUBLICATIONS AND EXHIBITIONS
PUBLICATIONS
Cesarsko-kraljevo mojko učiteljišče v Kopru 1875-1909 / slovenski oddelek (Salvator Zitko) ................................. 503
Gli ultimi giorni della Serenissima in Istria. L'insurrezione popolare di Isola del 1797 (Salvator Zitko) .................. 505
Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja
v Sloveniji: Zapisniki sej najvišjih organov in organizacij 1942-1945. Knjiga 11 (Vida Deželak Barič) ................. 506
Edicija virov NOB (Marija Oblak Carni) ............................................................................................................................ 509
Celjski olimpijci: 1936-1988 (Sonja Jazbec) ......................................................................................................................... 511
PERSONAL NEWS
Darinka Drnovšek - Sexagenarian (Martin Ivanič) ............................................................................................................. 515
To Dr Jože Zontar on the Occasion of His 80th Birthday (Janez Kopač, Matevž Košir) .......................................... 519
In Memoriam. Milan Bizjak, the Pioneer of Computer Processiong
of Archival Records in Slovenia (Vladimir Zumet)............................................................................................................ 522
ACQUISITIONS OF ARCHIVES IN 2011..................................................................................................................... 527
BIBLIOGRAPHY OF ARCHIVISTS FOR 2011........................................................................................................... 535
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Navodila avtorjem prispevkov za ARHIVE
1.	ARHIVI, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije so osrednja slovenska arhivska revija, ki spremlja širok spekter arhivskih vprašanj. V njej objavljamo prispevke s področja arhivistike, (upravne) zgodovine, zgodovinskih pomožnih ved, vede o virih, arhivske teorije in prakse ter vsakdana slovenskih arhivov.
2.	Prispevke sprejema uredništvo na naslov: Uredništvo Arhivov, Arhivsko društvo Slovenije, Zvezdarska 1, 1000 Ljubljana; tel. (01) 24 14 247, e-pošta: jure.volciak@.gov.si.
Pri tem prosimo, da se držite sledečih navodil:
& Prispevki morajo biti oddani v elektronski obliki (razmik 1,5 vrstice).
^ Vsi članki gredo pred objavo v recenzijo. Pozitivna recenzija je pogoj za objavo članka.
& Prispevki za rubrike Članki in razprave, ipprakse zp prakso in ip arhivskih fondov in %birk naj obsegajo do 1,5 avtorske pole (24 standardnih strani), za ostale rubrike pa pol avtorske pole (8 strani).
& Prispevki za rubrike Članki in razprave, ipprakse zp prakso in Iz arhivskih fondov in zpirk morajo obvezno vsebovati izvleček v obsegu do maksimalno 10 vrstic, ključne besede, primerne za indeksiranje, in povzetek v obsegu do maksimalno 30 vrstic. Pred povzetkom mora biti naveden spisek virov in literature.
^ Avtor naj navede svoj polni naslov, naziv oz. poklic, delovno mesto in naslov ustanove, kjer je zaposlen, tel. številko in e-pošto.
^ Opombe morajo biti pisano enotno pod črto. V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viti in literature. Primer: Merku: Slovenska plemiška pisava, str. 110.
^ V poglavju Viri in literature morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literature, navedena v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, časopise, itd. Gradivo se navaja v abecednem vrstnem redu.
^ Citiranje arhivskih virov: navedemo arhiv, oznako fonda ali zbirke, ime fonda ali zbirke, po potrebi št. fasciklov ali škatel. Primer: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 1.
& Citiranje literature (monografij): navedemo priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v letečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980.
& Citiranje literature (člankov): navedemo priimek in ime avtorja: naslov članka. Naslov periodike ali ipornika (v letečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in stran; za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. Arhivi 26 (2003), št. 1, str. 221—226. Primer za zbornik: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiške Bistrice. Ad fontes. Otorepčev zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2005, str. 225-269.
^ Slikovno gradivo (fotografije, mikrofilmski posnetki, skenirano gradivo, izjemoma tudi dobre fotokopije) mora biti obvezno priloženo posebej. Slikovno gradivo naj bo označeno s številko podnapisa. Prispevkom o ocenah publikacij je treba obvezno priložiti fotografijo naslovnice.
^ Uredništvo ima pravico prispevke jezikovno lektorirati; lektorske popravke navadno vnesejo avtorji sami. Korekture načeloma opravi uredništvo.
^ Avtorje prosimo, da upoštevajo zgornja navodila. Ob morebitnih nejasnostih je uredništvo na voljo za pojasnila.
^ Članki in prispevki, objavljeni v tiskani reviji, so objavljeni tudi na spletni strani Arhivsega društva Slovenije. Avtorji tako z objavo tiskane verzije soglašajo tudi z objavo spletne verzije.
& Rok za oddajo prispevkov za rubrike Članki in razprave, ¡z prakse za prakso in Iz arhivskih fondov in Zbirk za prvo številko je 1. maj, za drugo številko pa 1. oktober! Rok za oddajo prispevkov za ostale rubrike pa je za prvo številko 20. maj, za drugo številko pa 20. oktober!
Ljubljana, 20. 5. 2012
Uredništvo Arhivov
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Notes for contributors for ARHIVI
1.	ARHIVI, the Gazette of the Archival Association and Archives of Slovenia, is the central Slovenian archival journal. It deals with a wide range of archival issues and includes articles in the fields of archival science, (administrative) history, auxiliary sciences of history, study of primary sources, archival theory and practice, and daily activities of the Slovenian archives.
2.	Papers should be sent to the editorial board: Uredništvo Arhivov, Arhivsko društvo Slovenije, Zvezdarska 1, 1000 Ljubljana Tel.: +386 1 24 14 247, e-mail: jure.volcjak@gov.si.
Authors are required to follow the following instructions:
^ Papers should be submitted in electronic form (1.5 line spacing)
^ Before being published all papers are peer-reviewed. Papers are published only if they receive a positive peer-review.
& Papers for the sections Articles and Papers, From Practice to Practice and From Archival Files and Collections should not exceed 24 standard pages papers for other sections should not exceed 8 pages.
& Papers for the sections Articles and Papers, From Practice to Practice and From Archival Files and Collections must include a maximum 10-line abstract, key words appropriate for indexing and a maximum 30-line summary. List of sources and literature stands before the summary.
^ Authors should state their full address, title and/or profession, work place and address of the institution where they work, phone number and e-mail.
^ Footnotes are written uniformly under the line. Footnotes include short references that are fully explained together with abbreviations in the chapter Sources and Literature. Example: Merkir Slovenska plemiška pisma, p. 110.
^ Chapter Sources and Literature includes a systematic recording of all sources and literature cited in footnotes. Archival sources, literature, journals etc. are stated separately in alphabetical order.
^ Citation of archival sources: name of archival institution, reference code of archival fond or collection, title of archival fond or collection, when necessary also the number of the archival fascicle or box. Example: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, box 1.
& Citation of literature (monographs): surname and name of the author: title (and subtitle) of the book (italics). Publishing place: publisher and publishing year. Example: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980.
& Citation of literature (articles): surname and name of the author: title of the article. Title of periodical or miscellany (italics) in case of periodicals the title should be followed by volume, year, number and page; in case of miscellany the title should be followed by (name of the editor), publishing place, publishing year and page. Example for articles in periodicals: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. Arhivi 26 (2003), no. 1, pp. 221—226. Example for articles in miscellanies: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiške Bistrice. Ad fonts. Otorepčev zbornik (ed. Darja Mhelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2005, pp. 225-269.
^ Graphic materials (photographs, microfilm shots, scans, (exceptionally) also high-quality photocopies) must be submitted separately and marked with the number of the caption. Book reviews must include the photo of the book cover.
^ Editorial board reserves the right to send the submitted papers for language proofreading. Proofreading corrections are usually inserted in the papers by the authors themselves. Other corrections of a technical nature are usually done by editorial board.
^ Authors are kindly asked to follow these instructions. Should there be any uncertainties about the instructions, please contact the editorial board for assistance.
^ Articles and papers that are published in the printed version of Arhivi are also published on-line on the homepage of the Archival Association of Slovenia. By giving their consent to the publishing of the printed version, authors also agree to their papers being pubhshed on-line.
& Deadline for the submission of papers: papers for the section Articles and Papers, From Practice to Practice and From Archival Files and Collections are to be submitted by May 1 for the first number and by October 1 for the second number! Papers for other sections are to be submitted by May 20 for the first number and by October 20 for the second number!
Ljubljana, 20. 5. 2012
Arhivi Editorial board
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 301-322
Članki in razprave
301
V
Članki in razprave
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 94(497.4Kočevje): 347.236.2"1494"
Prejeto: 31.8. 2011
Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju
STANISLAVJUŽNIČ
dr. zgodovine Univerza v Oklahomi, Fara 2, SI—1336 Kostel e-pošta: juznic@hotmail.com
izvleček
Povzemamo vsebino deželnoknežjega urbarja Kočevskem zsomjega urada iz leta 1494. Dolgo je veljal m izgubljenem
\>	\>	a o	j	o vo J o	\>	o J J \> vo J o
paradi napake tedanjih uradnikov — pomotoma so ga napačno vezali. Primerjamo ga z urbarjem zfl sosednji območji Hinterland urada (Kočevska j Reka (1498) in gospostva Kostel (1494), ki sta bila podrobneje raziskana.
Ugotavljamo gospodarske značilnosti Kočevske poznega petnajstega stoletja. Priimke tedanjih Kočevarjev povezuje7no j
o j	o J	\>	J \> o J	J o	J	J	J J	\> J
poznejšimi družinami iz tega in sosednjih okolišev in skušamo dognati, v kolikšni meri je bila prvotna naselitev Kočevarjev dobro stoletje pred pričujočim urbarjem nemška (germanska) in v kolikšni meri slove(a)nska. Se vedno ni najden urbar za tretji del tedanje Kočevske, imenovan Kočevski spodnji urad. Tako predstavitev zgodnjih Kočevarjev tudi to pot ni popolna, postaja pa j to raziskavo veliko jasnejša od dosedanjih dognanj, ki so izhajala predvsem iž reformiranega kočevskega urbarja zfl leto 1574.
Podatki o Kočevarjih leta 1494 in Še posebej popis davkov prebivalstva v mesto povzdignjene naselbine Kočevje ponujajo vpogled v nastajanje vojaških mest ob tedanji turški meji tik pred reformacijo.
KLJUČNE BESEDE: Kočevje, Kočevska, konec 15. stoletja, reformacija, Ziegelfesl, Praunsperger
abstract
GOTTSCHEE (KOČE VJE) SLO VENES AND GERMANS IN THE 15n < CENTURY
The article focuses on the provincial princely urbarium for the Gottschee Upper Office from the year 1494. Since it had been mistakenly bound with the urbarium for the Prem seimeurv, it was considered lost for a long time. The urbarium is
-v7	J	o -v7	J	o
compared to the urbaria for the neighbouring Gottschee Rieg Hinterland Office (1498) and to that for the Kostel seigneury (1494), bo th of winch have already been thoroughly researched by historians.
The article also provides an insight into the economic conditions of late 15lb century Gottschee. It lists the most common surnames of the then Gottscheers and links them to families that lived in Gottschee or the nearby areas later on, in an attempt to establish whether the early settlement of the Gottscheers was predominantly German (Germanic) or Slovene (Slavic). The urbarium for the Gottschee Lower Office, the third part of the then Gottschee seigneury, has not been found yet. Thus, the picture of the early Gottscheerland is still not complete. However, this research makes it a bit clearer, being a big
J	J	-v7	J	o	o
step forwardfrom earlier research that was based mostly on the 1574 »reformiert« (revised) Gottschee urbarium.
Data on Gottscheers in 1494, especially a list of taxes that they were to pay to the city of Gottschee, also enable us to examine the establishmen t of the military settlemen ts along the Turkish border before the Reformation.
KEY WORDS: Gottschee (Kočevje), Gottscheeland (Kočevska), late 15lb century, Reformation, Ziegelfesl, Praunsperge
302
Članki iti razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Uvod
Leta 1493 je Friderik III. po enainštiridesetih letih vladanja umrl; njegov sin in dedič, novi vladar Maksimilijan I. (* 1459; f 1519), je zapovedal izdelavo urbarjev za svoje kranjske posesd. Uradniško popisovanje osebnih imen, priimkov, kmetij in dajatev tedanjih podložnikov iz vojvodine Kranjske je trajalo domala desedetje. Tako so biti prvi urbarji z dajatvami, imeni in deloma obstoječimi priimki podložnikov deželnoknežjih posesti na Kranjskem sestavljeni prav ob začetku samostojne vladavine Maksimilijana I. Med letoma 1494 in 1498 so de-želnoknežji uradniki popisati južni del osrednje Kranjske s Kočevsko in Kostelom vred. Kočevske niso popisak naenkrat, temveč so Kočevski zgornji urad popisak sočasno s Kostelom leta 1494, (Kočevsko) Reko pa štiri leta pozneje, leta 1498, po smrti zastavnega imetnika Gašperja pl. Ravbarja. Čas popisovanja kočevskega spodnjega urada od Cvišlerjev do Crmošnjic ni znan, saj urbar še ni najden.
Po končanem popisovanju so uradniki notranje-avstrijske komore oziroma vicedomskega urada v Ljubljani poskrbeti za prepise.1 Prepisovanje se je vleklo in so ga potegniti celo v začetek 16. stoletja. Gradivo je bilo seveda obilno in kopiranje ni šlo zlahka od rok; zato so nastajale tudi neljube pomote. Le stežka pa se je kje primerila tolikšna kot prav na Kočevskem.
Urbar za urad (Kočevska) Reka so vezak skupaj z urbarjem za Zumberk, ki je bil tedaj še del Kranjske. Tako (Kočevske) Reke niso povezali s preostalima dvema deloma Kočevske; že to je bila precejšnja nerodnost, saj drugih kranjskih gospostev običajno niso razdelih na tak način, temveč so urbarje celotnih gospostev po navadi vezali v skupno knjigo. Vendar se je prepisovalec pri uradu (Kočevska) Reka zavedal svojega početja in je zato podatke za (Kočevsko) Reko s posebnimi naslovi ločil od tistih za Zumberk. S tem je jasno napotil bralce prihodnjih stoletij, kako naj ravnajo ob branju urbarja.
Pri preostalih dveh tretjinah urbarja za Kočevsko so se nerodnosti še stopnjevale; po rokopisu sodeč prepisovalec urbarja za Kočevski zgornji urad ni bil isti kot prepisovalec štiri leta mlajšega urbarja za (Kočevsko) Reko, prav tako pa ne isti kot prepisovalec urbarja za sosednji Kostel iz leta 1494. Prepisovalec je urbarialne podatke za Kočevski zgornji urad iz leta 1494 nadaljeval z urbar-
Dr. Boris Goleč, sporočilo marca 2011.
jem notranjskega gospostva Prem na tak način, da nobenemu od gospostev ni privoščil posebnega naslova in z njim napotkov za usmeritev poznejših rodov uporabnikov. Čeravno je bil Kočevski zgornji urad prvi prepisan v knjigo in Prem komaj za njim, se je nadobudnemu prepisovalcu ali kateremu od njegovih sodelavcev zdelo, da je treba celotno knjigo voditi pod oznako Prema. Tako je tudi bilo pol tisočletja, dokler ni dr. Boris Goleč v svoji disertaciji ob koncu drugega tisočletja opazil napake.2 S Kočevsko je Prem družil le skupni habsburški lastnik, tako da je težko razumeti, zakaj združitev obeh urbarjev brez vsakršne ločitvene črte. Po mnenju dr. Borisa Golca z dne 3. 3. 2011 so ob skupni vezavi urbarjev za Prem in Kočevsko v no-tranjeavstrijski komori verjetno narediti napako; zmotil se je nam neznani prepisovalec pri vicedom-skem uradu v Ljubljani.
Napake nastajajo in so kot svojevrstni tiskarski škrati del uradniškega poslovanja. Seveda pa je čas, da napako, storjeno v škodo nič hudega slutečih vnukov prvotnih kočevarskih naseljencev, popravimo in njihova dejanja in nehanja postavimo pod drobnogled zgodovine.
Mešanje Kočevskega s Premom
Poleg urbarja, pomešanega s kočevskim, sta v isti škatli Arhiva Repubkke Slovenije (ARS)3 še dva urbarja za Prem; oba sta bila izdelana pred letom 1501. Sledi še urbar Prema za leto 1548 in za njim reformirani urbar Prema za leto 1574. Vmes med urbarji je shranjenih nekaj vicedomskih pisem o Premu. Žal nobeden med urbarji nima pripisanih kočevarskih vasi iz Kočevskega spodnjega urada. Te še iščemo.
Urbar za Kočevski zgornji urad se konča na straneh 8V—91, torej ravno ob eni od treh vezav dokumentov v skupno knjigo, vsakokrat opravljeni s štirimi usnjenimi trakovi tik pred sredinsko vezavo med stranema 10r in ll1 in podobno vezavo med stranema 14vin 151. Tako se kst z urbarialnimi podatki za Kočevje na strani 8V pod spetimi tisti nadaljuje v list s stranjo 131 popisan z zadnjimi dajatvami podložnikov Prema iz vasi Pelellinach (Petelinje). Vas Petelinje je leta 1494 in 1498 obsegala trinajst hub severno od tisti čas precej manjše Pivke (Šempetra na Krasu).4 Popis podložnikov gospost-
2	Goleč: Družba v mestih in trgih. Goleč: Senožeče in Prem, str. 380; Žnidaršič Goleč - Cargo Juričič: Vodnik po urbarjih, str. 123, 124, 224.
3	ARS, AS l,šk. 102.
4	Kos, M.: Srednjeveški urbarji Slovenijo 3, str. 92, 204, 242; www2.ames.si/ —ospivka/Krpan/Petel.htm
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Članki ki razprave
Stanislav južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
303
va Prem je pisar nadaljeval proti jugu. Pisava na strani 91 se zelo prilega nadaljevanju pisanja na strani 8V po črnilu, rokopisu iti vsebini; našteti so namreč zgolj najemniki vrtov iti njiv, to pa je značilno za mesta, podobna Kočevju. Stran 131 se sicer nadaljuje z zamaknjenim zapisom podložnikov Prema in je kot nadaljevanje dovolj različno od predhodnega opisa kmetov v Petellinachu (Petelinje) s kupčki naštetih dajatev, ki obsegajo po 5—7 vrstic; dajatve se vsakokrat v nadaljevanju končajo s popisi dajatev v denarju, ki obsegajo tri krajše zapise v treh oziroma dveh vrsticah.
Popis zadnjih sedmih prebivalcev mesta Kočevje in njih najemnin za njive ah vrtove je pisar nadaljeval v osmih vrsticah na strani 91. Sledil je popis štirih mlinov auff G ros ser Wasserv petih vrsticah. Nato se urbar brez kakršnega koli opozorila nadaljuje z dvanajstimi liubami vasi Palitschach, danes Palčja vzhodno od Pivke (Šempetra na Krasu). Palčje je bilo drugo največje naselje, popisano v tej knjigi, sledilo pa je nekako po naključju prav za največjim naseljem, mestom Kočevje; za Palčje je v štiri leta poznejšem urbarju izpričane še pol liube več. V tej in naslednjih vaseh ljudje zvečine niso še imeli zapisanih priimkov vse do edine premske liube v vasi Korittnik (Koritnice).5 Popisani kraji so istovetni vasem gospostva Prem; le-ta je
s ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, l.ittera P - VI, la, Urbar Prem 1494, fol. 14l; Kos, M.: Srednjeveški itrbctiji Slovenijo
i, str. 241,247.
deloma pokrivala naselja na območju več kvadratnih kilometrov v okolici današnje Ilirske Bistrice,6 prvič omenjene leta 1300, že v prvi polovici 15. stoletja pa je imela številne žage iti mline. Prem je bil od leta 1472 habsburška posest zastavnih gospodov, pl. Raunachov.
Vodni pečat urbarja je dobro viden na nepagi-niranem dvajsetem listu s številko dvajset, navedeno le na spodnjem delu pole, ki se je začenjala z zapisom o Mitterdorffu (Stara Cerkev) na začetku urbarja. Stran 20 je bila po dolgem razdeljena z vodnimi črtami na sedem delov; skrajno levi del je nekoliko ožji, četrti iti peti pa sta širša z vodnim znakom obkroženega sidra pod zvezdo s šestimi kraki. Sidro je bilo nasploh značilno za papir beneške izdelave, ki je bil v rabi še v naslednjih desetletjih; tisti čas je italijanski papir pokrival večino potreb na jugu nemško pišočih dežel.7 Pod obkroženim sidrom je šesterokraka zvezda s štirikrat manjšim premerom. Videti je, da imajo tudi vsi drugi Usti enake vodne znake, čeprav pod rokopisi sidra in zvezde težje razločimo, razen na listu 19, ki je popisan le z ene strani, iti še to le do dveh tretjin, pod katerimi je sidro dobro vidno. Očitno ne gre za napačno vezavo urbarjev, temveč za napako pisarja oziroma prepisovalca iz let 1494—1501, ki je popis enega urbarja zvezno nadaljeval v drugega, Kočevski spodnji urad pa je pomotoma postavil povsem drugam, za zdaj neznano kam.
Priimki v urbarju iz leta 1494 za Kočevski zgornji urad
Večina priimkov, skupnih Kočevskemu zgornjemu uradu (1494) iti (Kočevski) Reki (1498), se nanaša na poklice: Suppan, Scliuester, Sclineider,8 Schmidt,9 Kramer1" ah Ilueter (Iluetter, Klobučar). Ti obrtniki, trgovci in uradniki seveda niso bih
6	Ilirska Bistrica (Feivstricj) z 10,5 hube je leta 1498 spadala pod gospostvo Postojna, prav tako kot preostalih 8 hub vasi Koritnice {Koriitnigk/j) in vasi Bača, Zarečice, Zemona in Vrbovo iz ž upe Knežak ob Zgornji Pivki (Grcmen Pr/c/cn snpp), ki je imela 22,5 hube (Kos, M.: Srednjeveški itrhmji Slovenijo 3, str. 235-236).
7	Bizjak: Ratio facta est, str. 281; http://www.rcpe.ac.uk/ journal/issue/journal_41_3/ex-libiis.pdf, str. 279 (ogled 13.3.2012).
s ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 13>; ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8r.
" ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la. Kočevski Zgornji urad 1494, fol. 7\ 8'"; ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 8'\ 10\ 11'\
'<> ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 2'", 8>, 18r, 2 K
I- odni ž}g obkroženega sidra -y \!)(-'\do v urbarju Kočevja — Prema -~a leto 1494 / IRA, .TA /', Šk. 102, fasc. 1/58, Ullera P- I Ï, I a, 1494, str. 20).
304
Članki in razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
ARHIVI 35 (2012), št. 2
nujno v sorodu, tako da se notranje migracije pred poldrugim stoletjem priseljenih Kočevarjev zvečine še niso začele v zgodnji dobi samostojne vladavine Maksimilijana I. Šele graščak Jurij Turn in predvsem njegov zet Ivan Ungnad sta začela naseljevati manj prijetne kraje Kočevske z notranjimi migracijami; tako sta si močno povišala prihodke. Izjemni primeri zgodnjih preselitev so predvsem Oster-mani. Eden izmed teh je kmetoval pri Uradu Reka, dva druga pa v Kočevskemu zgornjemu uradu.11 Veje družine Smiger, ki je pozneje obogatela in si pridobila modro kri, so bile leta 1498 še vedno omejene na Urad (Kočevska) Reka,12 prav tako pa v Kočevskem zgornjem uradu ni bilo v (Kočevski) Reki dovolj pogostih Žagarjev {Sogar, Saget) nad obema bregovoma danes mejne reke Cabranke,13 najbrž zaradi pomanjkanja dovolj močnih vodnih tokov, primernih za pogon žag na območju Kočevskega zgornjega urada.
V prav takrat razglašenem mestu Kočevje se je pred letom 1494 naselil tudi domnevni Italijan s priimkom Talian; njegov priimek so leta 1574 zapisali kot Thalian, njegov morebitni sorodnik z enakim priimkom Thalhan oziroma Thälian iz Mahov-nika, pravzaprav njegova vdova, pa je morala med drugim prenašati tudi pisma v Ribnico in Žužemberk.14 Med kočevskimi meščani tisti čas ni bilo s priimkom poudarjenega Windischa, Vlaha, Srba ah Hrvata ('Ilrovai'), zato pa je bil Wendisch podložnih v bližnji vasi Mlaka (Kherndorf, Raiti)}5 Krabal pa v Borovcu. V Borovcu so njegovi potomci kmetovali še leta 1574.16 Viteško-koseških kmetij ni bilo na Kočevskem, zapisane pa so bile v premskem urbarju leta 1498: v Petelinju severno od Šempetra, Šempetru (današnji Pivki) in drugih naseljih gospostva Prem. To je mogoče pričakovati glede na poreklo priseljenih Kočevarjev; v njih prvotnih domovinah kosezov ni bilo. V uradih (Kočevska) Reka in Kočevski zgornji urad je leta 1494 in 1498 kmetovala ena sama družina s priimkom Türk. Leta 1498 so
» ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 3*; ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. W.
12 ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 4r, 10r, 1L.
« ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 21 v, 23v.
m ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8l; Wolsegger: Das Urbanom, fol. 150-151.
15 ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 3V.
« ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 12*; Wolsegger: Das Urbanom, str. 18.
ga v Gotenici zapisali kot Turgko, nato so ga ob pisanju urbarja leta 1574 preimenovali v Turgg.17 Po drugi strani pa v uradih (Kočevska) Reka ah Kočevski zgornji urad leta 1494 ne najdemo priimkov Skok, Hrovatin ah Bezjak (Besiagk, Bosiagkh) v skupinah prebegov po padcu Bosne leta 1465. V Uradu (Kočevska) Reka so leta 1498 popisali Kos-telce, ko so jih Kočevarji imenovali Kosder (Kos-ler);18 ta družina je tri stoletja in pol pozneje zaslovela ob zemljevidu Kranjske Petra Kozlerja. V (Kočevski) Reki najdemo leta 1498 celo dva Kocherlina, leta 1574 pa so zapis njunega priimka spremenili v Khocherli.19 Bolj pričakovani so Kot-schmerji ah Gollschemrji, popisani v Zagorju ob Pivki ah v Rakeku.20
V obeh uradih, (Kočevski) Reki in Kočevskem zgornjem uradu, so prevladovale polovične hube; le izjemoma jo je obdelovala več kot ena družina. Poleg deleža hube so v (Kočevski) Reki navedene dajatve, podobno kot v urbarju Kočevskega zgornjega urada; zato lahko podatke za oba urada med seboj primerjamo. Prav tako utegne biti zanimiva primerjava kočevskega gospodarstva s sosednjimi gospostvi.
Triinpetdeset oseb, bržkone s številnimi družinami, je leta 1494 plačevalo zemljiškemu gospodu najemnino za njive in/ah vrtove v mestu Kočevje. Med njimi je bilo nekaj plemičev, kot je bil kostelski graščak Michl Preinperger (Pramperger, Praunperger),21 sorodnik ljubljanskega župana. V mestu Kočevje sta imela najeto zemljo tudi Hanss Gruber (Gmeber)22 in prednik poznejših protestantskih pridigarjev Ziegelfest;23 Marolti so tisti čas živeli v Klečah in Starem Logu, nekaj kilometrov severno od mesta Kočevje.24 Drugi nosilci pozneje
17	Prav tam, fol. 9r; Wolsegger: Das Urbarium, str. 14.
18	Prav tam, fol. 4V, i2\
19	Prav tam, fol. 2V, 3r; Wolsegger: Das Urbarium, str. 13.
20	Kos, M.: Srednjeveški urbarji %a Slovenijo 3, str. 92-93, 96-97, 248.
21	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8l; Valvasor: Die Ehre 9, str. 217; Wolsegger: Das Urbarium, str. 156,157, 158.
22	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8V. Ilanssovi potomci z enakim priimkom Grueber so imeli v najemu veliko njivo in vrt v Kočevju še leta 1574 (Wolsegger: Das Urbarium, str. 158).
23	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8V.
24	V urbarju gospostva Vipava (1499) najdemo Benedikha, |acoba in Venedikha Maroka v vasi Zemona pri Vipavi kot najemnike košenic v trgu Vipava; medtem je Vurban Ma-rolt leta 1523 plačeval 54 šilinge lovščine gospostvu Gotica za Gojače v župi Batuje v Vipavski dolini. Pawl Marol-titsch je kmetoval na hubi v Matenji vasi južno od Postojne po postojnskem urbarju za čas okoli leta 1400. 1-eta 1498 je |acob Marallt kmetova! na (prej županovi) celi hubi
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Članki in razprave
Stanislav ]užnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
305
Začetek popisa najemnikov %emljiŠč v mestu Kočevje leta 1494 (MRJ, .Ti 1, I icedomski urad zd Kranjsko, Škatla 102, fasc. I/ 58, Utera P — l 1, 1 a. Kočevski zgornji urad 1494, Fol. 8 j
znamenitih priimkov so tisti čas še kmetovali na kočevskem podeželju, med njimi poznejši začetniki ljubljanske pivovarne Koslerji (Kostler, Kozler) na (Kočevski) Reki in v Borovcu.25 Predniki poznejših baronov Erbergov, Verderberji, so konec 15. stoletja živeli predvsem v Knežji Lipi znotraj Kočevskega spodnjega urada, katerega urbar s konca 15. stoletja ni v evidenci; leta 1574 so Verderberje popisali v Mahovniku (Aiasclmild), v Knežji Lipi (Grajlindten), na Bregu (Kberttdorj und Rai/i) iti ob bližnji Mlaki (Moss bei Kberndor)).26
v Knežaku, ki je pripadala gospostvu Postojna (Kos, M.: Srednjeveški itrbaiji r-a Slovenijo i, str. 191, 199, 235, 259, 264-265).
ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, str. 8, 24. Wolscggcr: D as Urbanom, str. 149, 150, 168; III IStA, 1*AA Vili. Gottschee A 15/nr. 28-48 1'aeh 2: 21, No. 29/1574.
Preglednica 1: Rodovno drevo Prcmnspetverjev (Pranbemr,
<_>	J. <_> J	\	<_>
Bnmnsberger)27
Lenart Praunsperger (f pred 1512), veletrgovec z južnim sadjem, ribami, suknom iz furlanske plemiške rodovine, imenovane po gradu Prampero (Pramberg);28 ljubljanski mestni sodnik leta 1497/98 in po srebrnem pečatu shranjenem v Mestnem muzeju Ljubljana iz leta 1500; župan 1506/07
& Ana (t po 24. 12. 1519)
4
1.	l''ranc (f 1519) trgovec
2.	Mihael Pranberger (Michl Preitiperger, * okoli 1470; f pred 1528) & Helena (* okoli 1470; f 1500), hči Martina Schnitzenbauma, gospodarja Iga, in vdova Janeza Matsclirolla (Macarola), graščaka v Mačerolali pri Muljavi iti Ivančni gorici —► Wal-purga & Jois pl. Matschrolla z gospostva Mačerole && (okoh 1514) Mang Langenmantl (* okoh 1490; f 1538)
3.	Jurij (f 1553), kanonik v Ljubljani 1505-1534
4.	Žiga?
5.	Katarina & (januar/februar 1508) Frančišek de Lanthieri
6.	Viljem Praunsperger (* pred 1499; f konec marca/začetek aprila 1589), ljubljanski župan leta 1531/32,29 je med letoma 1581-1587 branil protestante v deželnem zboru; ljubljanski župan od sv. Marjete 1588. do sv. Marjete 1589, deželni vice-dom, graščak v Mah vasi, Novem gradu na Pešče-niku (Turn pri Višnji Gori) iti Ponovičah. V knjižnici je med drugim hranil Plutarlia, Homerja, Iloraca, Lutrovo postilo in slovenski evangelij z razlago Sebastijana Krelja
&& (1587) baronica Estera Egkh —► (1) Krištof, graščak Male vasi (1562); (2) Barbara & Feliks Ni-količ s Kozljaka (Kožljak, Waxenstein) v Istri, sin Jožefa ah l^ilipa in plemkinje Wemegkli
Na štirih kmetijah Urada (Kočevska) Reka so leta 1498 gospodarile vdove brez zapisanega priimka; to so bile edine z osebnimi imeni znane Ko-čevarke iz Urada (Kočevska) Reka, omenjene pred 16. stoletjem. Ce prištejemo še Kočevski zgornji urad, so skupno šest kočevarskili kmetij upravljale vdove (Mala Gora, Gotenica, Gorenje (Obrei*), Inlauf (f linlaufj), dve v Kočah) oziroma sinovi vdov (dveh v (Kočevski) Reki); to je domala vse, kar
27	Steska: Praunsperger; Smole: Graščine, str. 237, 283, 328, 663.
28	Bizjak — Preinfalk: Turjaška knjiga listin II., str. 620.
29	1'abjančič: Zupani II, str. 96.
306
Članki iti razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
ARHIVI 35 (2012), št. 2
vemo o Kočevarkah s konca 15. stoletja. Bile so to Nesa, torej Neža oziroma Agnes iz Gorenja,30 Nesa iz Gotenice,31 Nesa in Gratha (Greta, Margareta) v »vasi vdov«, imenovani Koče,32 Steffannova vdova Marina v Inlaufu33 ter Petrova vdova Katra (Wif-fib),34 ki je svoj stan uživala na Mali gori. Glede na kostelske krste v 18. stoletju z izrazito prevlado imena Marija, so kostelske severne sosede Koče-varke očitno uporabljale veliko širšo paleto osebnih imen, najraje pa so bile Neže.35
Nabor priimkov dveh uradov gospostva Kočevje konec 15. stoletja kaže številne še danes prepoznavne družine, ki so se že tedaj kot najpogostejše pojavljale na dveh tretjinah Kočevske. Najpogostejši »priimki« so bili štirje nazivi dejavnosti družinskih očetov: Suppan (Supan, 11 družin), Schu-ester (Schuster, 9 družin, štiri izmed njih v naselju (Kočevska) Reka, ki je bila tako »pravo« čevljarsko naselje),36 Schmidt (Schmid)37 in Kramer (4).38 V Kočevskem zgornjem uradu je pisar popisal le enega Suppana v Stari Cerkvi, v Uradu (Kočevska) Reka pa so našteli kar deset županov;39 pri nekaterih je lahko postala ta zadolžitev obenem tudi priimek. V Starem Logu je pisar navedel starega župana,*' bržkone nekdanjega nosilca te prestižne funkcije; ta bi bil potem že kar dvanajsti med Sup-pani. Le eden med župani je imel naveden še poseben priimek (Gsell), in to v Gerovem leta 1498;41 drugi Gselli so živeli na območju Koprivnika (Neslthaal) in Hriba (Puchl) na Crmošnjiškem leta 1574.42 Nekatere pomembne vasi Urada Reka, med njimi celo (Kočevska) Reka, so ostale brez posebej navedenega župana, čeprav je eden izmed vaščanov gotovo moral opravljati to donosno dolžnost.
» ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 2V.
ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 9*.
32	Prav tam, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 10r.
33	Prav tam, fol. 17v.
34	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 4r.
35	Južnič: Zgodovina Kostela, str. 64.
36	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. lr; ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 3*-^, 17r.
37	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 1\ ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 8r, 10v, llr.
38	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 2', 8*, 18r, 21r.
39	Prav tam, fol. 17r.
40	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 7V.
« ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 23r.
42 Prav tam, fol. 23r; Wolsegger: Das Urbanom, str. 169,171.
Med priimki, ki se niso nanašali na poklic in so se zagotovo obdržali v poznejših stoletjih, so leta 1494/1498 prevladovali Pleše (sedemkrat; Plesse, Riesche, Blessche, Plesche),43 Stamfelj (štirikrat; Stamp-hel, Stempfl, Stampfl, Stempfei),44 Kump45 (štirikrat, tudi Kxml), Kren (štirikrat; tudi Khren),¥> ob njih pa še Veber (štirikrat; Weber, Weberer).41 Družini Pleše in Stamfelj sta tudi danes močno navzoči v tem okolišu, tudi v hrvaškem Gorskem Kotarju onstran Kolpe. Pogostost priimka Pleše leta 1498 na območju (Kočevske) Reke nikakor ne preseneča glede na to, kako pomemben je ta priimek postal v Delnicah in drugod po Gorskem Kotarju v naslednjih generacijah.48
Po tri kočevarske družine so imele priimke: Heferle (sodobno Höfferle), Hueter (Huetter),49 Svaj-ger (Smigei),m Speckl (Speck, Speckh),51 Lobe (habe),52 Zurga (Surga,Si ZungcP4), Osterman55 in Zappa (Zappe). Tri družine Zappa (Zappe) so leta 1494 kmetovale v Klinji vasi. Leta 1564 je bil Mathe Zappe na (Kočevski) Reki, leta 1574 pa mu je sledil Amtman(n) Zape, ki je imel sina v Gotenici; leta 1574 najdemo Petra Zappo v Kočevju, Zäpe pa je medtem kmetoval v Stari Cerkvi.56 Pozneje se je oblika priimka »Zappa« izgubila iz Kočevske, tako da je sodobni Kočevarji niti ne navajajo med svojimi rodovi. Družine »Zappa« ni mogoče odkriti v sosednjih pokrajinah Poljanske doline, Bele krajine, Kostela ali Hrvaške.
43	Prav tam, fol. 2\ 15r, 16r, 20r.
44	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 1U, 16v, 17v.
45	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 1\ 8\ 9r.
46	Prav tam, fol. 2\ 8V.
47	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 18r.
48	http://imehrvatsko.net/namepages/view/fami]y_name/ prezime-plese-2 (ogled 15. 4. 2012)
49	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8r. Priimek llueter so v gospostvu Kostel pogosto slovenili v obliko Klobučar; možje tega rodu so v letih 1586, 1587 in 1594 tovorili klobuke skozi mitnico na Reki (Gestrin: Mitninske knjige, str. 254, 255, 269,293, 312 m 331).
s» ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 101", llv.
31 Prav tam, fol. 3r, 5r, 7r.
52	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 7V.
53	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 22*.
54	prav tam, fol. 24v.
55	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 3*; ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 16r.
5f> ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 6r, 6l; Wolsegger: Das Urbanom, str. 148.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
307
Po dve družini sta imeli te dandanes prepoznavne priimke: Kosder (enkrat Koskr, 1-krat Kostner),57 Durr(der), Plasman (Blassman), Marolt, Korcherlin (Kercherlin), Herman, Sager-Sagar,58 Schneider,59 Tomac (Thome, Thomas60) in Cinkole (Zingkale, Ziing-kalé1). Ob njih najdemo ponekod tudi po dva domnevna sorodnika, zapisana pri isd kmetiji z enakima priimkoma, med drugim Rabe62 oziroma Wetsch.63 Med 228 podložniki Urada (Kočevska) Reka iz leta 1498 jih je pisar devet napisal ob sostanovalcih. Le v enem primeru sta imela sostanovalca različen priimek v danes hrvaškem Gero-vem;64 bržkone sta si bila v svaštvu.
Plasmani so leta 1494 imeli v najemu njivo v mestu Kočevje in mlin na Bregu (Rain),65 enega od skupno štirih mlinov ob Rinži, imenovani Grosser Wasser. Zgornji tok Rinže severno od mesta je ponujal dovolj padca za dober mlinarski dobiček. Leta 1526 sta kočevski vikar Nikolaj Plasman in mestni sodnik Léonard Graff poslala v Ljubljano zaklade, zbrane za obrambo proti Turkom;66 priimek Graff ni bil ne tedaj ne pozneje posebno pogost na Kočevskem, Graff pa je imel leta 1494 v najemu njivo v mestu Kočevje.67 Ob smrti Matevža Plasmana so leta 1650 popisali njegovo zapuščino; poleg graščine Pusti Gradec je imel tudi hišo v domačem mestu Kočevje. Pred poplemenitvijo v pl. Ostwindberga leta 1630 ni bil izpričan v virih, nato pa je zakupil kočevsko vicedomsko mitnico (1641— 1643); v njegovi zapuščini najdemo zapisane številne dolžnike.68
Med družinami z enim samim predstavnikom v Kočevskem zgornjem uradu leta 1494 in v Uradu Reka leta 1498 so danes prepoznavni priimki: Gruber (Grueber),69 Gsellf Knaws (Knaus),71 Kneif-
57	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 12v.
58	Prav tam, fol. 21 23v.
5" Prav tam, fol. 13*; ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8r.
« ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 12/, 26r.
61	Prav tam, fol. 5r, 14v.
62	Prav tam, fol. 20r.
63	Prav tam, fol. 23r.
64	Prav tam, fol. 23r.
63 ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8r, 9r.
«• IMDK1895, str. 246-248.
« ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8V.
68	Goleč: Trgi, ki jih ni bilo?, str. 615.
69	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8V.
™ ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 23r.
71 Prav tam, fol. 6r.
fell72 (Knafelj), Kostner (sodobno Kostner), Kra-bat,73 Kral,74 Lesthner75 (Lesser), Osterlin,76 Pater-noster,77 Puchsenmeister,78 Tschine, Thunck,79 Lo-sar,80 Tomac (-dvakrat Thomas,81 Thome, Thomel), Pogorelič (Pogarilifsch),82 Preinperger,83 Kvaternik (Quaternick),M Subic (Schubitp),85 S tangi (Stangel),86 Staretz (Starec),87 Valler,88 Ziegelfest89 in Zimerman (Zimmermann) ,90
Pisar je 42 podložnikov zapisal le z imeni brez priimkov, to pa je veliko manj od precej številnejših zapisov oseb brez priimkov v kostelskem urbarju za leto 1494, ko domala tri četrtine Kostelcev še ni dobilo zapisanih priimkov. Nadaljnjih devet podložnikov Urada (Kočevska) Reka je pisar leta 1498 zaznamoval kot sinove osebe, navedene le z osebnim imenom brez priimka. Po ena kmetija je bila zapuščena tako v Uradu (Kočevska) Reka leta 1498 kot v Kočevskem zgornjem uradu leta 1494. Pisar je priimek Pleše (Blesshe, Plesche) zapisal šestkrat in enkrat pri dvojici na isti kmetiji;91 priimek Šuštar (Schuestef) v Dolenji Brigi in predvsem na Reki najdemo petkrat,92 Kramerje93 in Štamflje (Slampfl) pa
72	Prav tam, fol. 24r.
73	Prav tam, fol. 12v.
74	Prav tam, fol. 10r.
73 Prav tam, fol. 19r.
76	Prav tam, fol. 19v.
77	Leta 1494 je Patemoster kmetova] na Mali Gori (ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 4V), leta 1574 pa je njegov potomec z enakim priimkom obdeloval veliko njivo ob cerkvi Presvetega rešnjega telesa (Gotts 1-eichnambs Kirchen) v bližnjem mestu Kočevje na Trati (Wolsegger: Das Urbanom, str. 154), ki se prvič omenja že leta 1471 (http://www. kocevje.si/turizem-cerkve-sv-resnjega-telesa, ogled 13. 3. 2012).
78	Naveden dvakrat, pozneje kot Pibcenmaister v mestu Kočevje leta 1574, torej Biixenmaister oziroma puškar (Wolsegger: Das Urbanim, str. 157,177-178).
79	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 12'.
so prav tam, fol. 5r.
81	Prav tam, fol. 12r, 26r.
82	Prav tam, fol. 21r.
83	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8V.
84	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 24r.
83 Prav tam, fol. 22r.
86	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8V.
87	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 2K
88	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8V.
89	Prav tam, fol. 2r, 8V'.
90	Prav tam, fol. 4.
91	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 2\ llv, 15r, 2».
92	Prav tam, fol. 3V—41", 17r.
93	Prav tam, fol. 2r, 8V, 18r, 2L.
308
Članki iti razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
ARHIVI 35 (2012), št. 2
štirikrat. Trije priimki se pojavijo po trikrat (Schmidt,94 Zurga (Surgd)?5 Svajger (S(ch)iveiger)?6 šest pa se jih pojavi po dvakrat (Huet(er), Kosler,97 Losar oziroma Lesar,98 Thome,99 Thomel100 in Weber101). Danes znani priimek Marin(č) opazimo trikrat v Gotenici znotraj Urada (Kočevska) Reka.102 Tako je bilo leta 1498 kar 137 različnih priimkov na Uradu (Kočevska) Reka. Od teh se jih je skoraj polovica ohranila še pozneje, leta 1564 in 1574, številni pa celo do danes; med njimi so prepoznavni priimki Bezgar (Besgar),103 Blaževič ('BIasemtsch),1(H Gerrdina,105 Jurman 0urmann),106 Knaus (Knaws),107 Hrovat (Krabat),lm Mandl109 v vasi, ki se danes na hrvaški strani Cabranke imenuje po njegovem priimku, Werrle,iW Muhič (Muchitj),111 Nojman (Noy-man),112 Ogrizek (Pgrisac/£),ni Ožanič (Osan),lu Os-mak ('Ossmackj,ns Osterlin,116 Osterman,117 Pogore-lič (PogariMitsch),nB Preklar (Precklar),119 Kvaternik (Quaternick)}2{} Žagar (Sager-Sagat),121 Zbašnik (Swasthniekh), Subic (S ha bij),122 Žnidar (Schneidet),123 Türk (j'utgk), Cinkelj (Thuncki), Butina (IVittanif24 in Vukovič ('WuckowetscIi).l2S
94	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 7*, 8r; ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 8r, 10*, 1K
"5	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 22*.
96	Prav tam, fol. 4r, 10r, llv.
97	Prav tam, fol. 4V, 12v.
98	ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 3*; ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 2', 5r.
99	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 12'.
100	prav tam, f0]. 4r
101	Prav tam, fol. 4V, 18r.
1«	Prav tam, fol. 6r, 1\ 8r.
103	p^ tam, fol. 21r.
104	prav tam, fol. 23v.
105	Prav tam, fol. 23r.
106	prav tam, fol. 3r.
107	Prav tam, fol. 6r.
108	Prav tam, fol. 12*.
K-19	Prav tam, fol. 24*.
110	Prav tam, fol. 17r.
111	Prav tam, fol. 22r.
112	Prav tam, fol. 19*.
n3	Prav tam, fol. 23r.
n4	Prav tam, fol. 23*.
115	Prav tam, fol. 21r.
116	Prav tam, fol. 19*.
H"	Prav tam, fol. 16r.
ris	Prav tam, fol. 21r
119	Prav tam, fol. 11r.
'20	Prav tam, fol. 24*.
121	Prav tam, fol. 21*, 23*.
122	Prav tam, fol. 22r.
123	Prav tam, fol. 13*; ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski zgornji urad 1494, fol. 8r.
124	ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 19*.
'25	Prav tam, fol. 23*.
Pogovorni jezik
Kaj nam urbarja s konca 15. stoletja povesta o jezikovni rabi na tedanjem Kočevskem? Najstarejši pisni dokumenti o Kočevarjih so nastali v času, ko je bila Kočevska v lasti Ortenburžanov iz Orten-burga pri Spittalu na Koroškem. Vzpon Ortenburžanov je postal očiten že v 12. stoletju; območje med Ribnico in Kolpo, kjer je dodej gospodaril Konrad Turjaški, je oglejski patriarh Bertold Andeški leta 1247 dal v dedni fevd tasta prav takrat umrlega Konrada, samostojnemu deželnemu gospodu, grofu Hermanu II. Ortenburškemu (* 1192; f 1256). Ortenburžani so v 13. in 14. stoletju že imeli velike fevde na Koroškem in Kranjskem, svojo oblast pa so širili iz kočevske smeri proti Kolpi.126 Leta 1263 sta si posesti delila mlada Her-manova sinova Henrik IV. (* 1254; f 1271) in Friderik I. (* 1254; f 1304); gozdnata in redko naseljena Kočevska je pripadla Frideriku.127 Ni bila ravno povsem prazna, a delovnih rok je tako zelo primanjkovalo, da sta Friderikova sinova Majnhard I. in Oton V. Ortenburžan (* 1292; f 1343) začela na Kočevsko naseljevati živelj s svojih severnejših posesti; za njima se je podobnih podvigov lotil še Majnhardov sin Herman IV.128 Med letoma 1339 in 1363 in še pozneje v 15. stoletju sta Oton V. in njegov nečak Oton VI. naselila nemško in slovansko govoreče podložnike; najprej sta jih navdušeno novačila s svojih posesti na Koroškem in vzhodnem Tirolskem, nato pa iz Bavarske in deloma Frankovske, Svabske129 ali celo Češke;130 številni Cehi so naseljevali gospodarsko obetavne soseščine Kočevarjev vse do karolinške ceste v Gorskem Ko-tarju.131 V letih 1349—1400 so Ortenburžani dova-žali na Kočevsko uporne tatinske kmete, poražene v vojni proti cesarju; tako je naselitev dejansko končal komaj zadnji Ortenburžan, Friderik III. Številne bolj izobražene tujce so privabili kočevski grofje Khisli med tridesedetno vojno, ko je Kranjska predstavljala svojevrstno zatišje pred morijo v nemških deželah. Dr. Zmaga Kumer je prepoznala v slovenskih različicah pesmi o Margetici, pridru-
126	Widmer: Gottschee 1406-1627, str. 3.
127	Simonič: Zgodovina mesta Kočevje, str. 7; Lucijan: Donesek, str. 8; Dolinar - Ferenc - Resman - Seražin - Zupan: Sakralna dediščina, str. 28; Hrker: Geschichtiche Daten, str. 98.
128	Makarovič: CZrmošnjiško-poljanska dolina, str. 23.
129	Ambrožič: Pozabljena preteklost župnije Kočevska Reka, str. 11; Kren: lleimat Gottschee, str. 152.
130	Iz Češke izvira kamniški, pozneje črmošnjiško-poljanski priimek Dralka (Makarovič: CZrmošnjiško-poljanska dolina, str. 308, 358).
131	Burič: Povijesna antroponimija Gorskog kotara, str. 28.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
309
ženi kralju Matjažu, odmev nemške balade Geburt in Walde, ki so jo med Slovence prinesli kočevarski kolonisti Otona V. in Otona VI. v 14. stoletju.132
Ortenburžani so h Kolpi raje vabili kmete s hrvaškega in slovenskega naselitvenega območja. Germanske koloniste so s pridom naseljevali na ozemlje nemškega viteškega reda, pa tudi v Kostel in Poljane. Mlini ob Kolpi v Žlebih, Grglju in Bilpi so bili del nemške poselitve pod območjem župnije Mozelj oziroma njene poznejše ekspoziture na Zdihovem. Ker je župnija z enakim imenom »Mozelj« tudi na Koroškem, je bil del tamkajšnjih nemških naseljencev morda Korošcev in so si naziv kraja izposodili iz svoje prvotne domovine, podobno so novi naseljenci tedaj počeli v Ameriki, pozneje pa v Avstraliji. Del fare Mozelj ob Kolpi so naselili Žagarji; Wittine so se ustalili v Skrilju, Sne-bergerji v Rebri, tirolski Verderberji pa v Ver-drengu (Podlesje) in Grglju.133 Po turških napadih naj bi številni Nemci zapustili Obkolpje,134 ki je ostalo del gospostev Kostel in Poljane. Slovani so prodrli v okoliške višje ležeče vasi Zapuže, Gorenji, Srednji in Dolenji Potok ter Podstene, prav tako pa v sosednji kočevarski Hinterland s središčem v (Kočevski) Reki. Nova sela, Banja Loka, Ajbelj aH Kuželj so slovenske naselbine s pogostimi priimki kočevarskega izvora, kot so Curl (Zurl), Stajdohar {Staudachef), Ulle v Lazah in Kužlju po letu 1852, Žagar (Sagar)135 aH Stamfel. Število in izvor nemških prišlekov sta 600 let po naselitvi Kočevarjev postala in ostala jabolko spora med nemškimi in slovenskimi zgodovinarji, predvsem pa med poHtiki. OkoH razmerij med številom slovansko govorečih staroselcev in množico pretežno nemško govorečih doseljencev na Kočevskem se je dobrih pol tisočletja po ortenburški naselitvi vnel hud poH-tično obarvan spor, ki še tli. Kot vedno pri prepirih te vrste pogosto ni bilo resnega znanstvenega ločevanja med pravilnim in nepravilnim, saj je prevladovala predvsem poHtična delitev na naše in »nenaše«.
Ivan Simonič (* 7. 7. 1905 Vinji Vrh pri Semiču; f 8. 1. 1979 Ljubljana) na eni strani in Josef Oberg-föU (* 1853; f 1922)136 na nasprotni strani sta rada preštevala kočevarske priimke, seveda predvsem na osnovi urbarja iz leta 1574; skušala sta dognati,
132	Kumer: Slovenska ljudska pesem, str. 148.
133	Hrker: Geschichtiche Daten, str. 52, 60; Hrker: Das Jubiläum des Gottscheerlandes, str. 120.
134	Tschinkel: Die Geschichte der Sprachinsel Gottschee, str. 25.
135	Grothe: Die deutsche Sprachinsel, str. 206.
136	Obergföll: Die Gettscheer Familiennamen', Simonie: Migracije
na Kočevskem.
koHkšen odstotek prebivalstva bi lahko bil slo-ve(a)nskega, koHkšen pa nemškega (germanskega) rodu. Njuna nasprotovanja seveda niso bila brez poHtične osti. Z anaKzo urbarjev iz obdobja 1494— 1498 se seveda veliko bolj približamo prvotni nase-Htvi Kočevarjev na ortenburško posest, saj imamo v tedanjih popisih morebiti celo opravka s kakšnim ostarelim podložnikom, ki je kot dojenček sam doživel selitev; vsekakor pa so v urbarjih iz let 1494/98 popisani pravnuki in vnuki ljudi, ki so v zadnjih dveh tretjinah 14. stoletja po ortenburških navodilih prišH s severa in naseliH Kočevsko. Duh priseljenih tako še vedno veje iz obeh urbarjev za leti 1494 in 1498, prav tako pa iz kostelskega urbarja za leto 1494; bržkone ga bomo odkrili tudi v tedanjem poljanskem urbarju aH v urbarju za Kočevski spodnji urad, če ju bomo kdaj našH. Kako je potemtakem z novimi dognanji mogoče razrešiti stoletno uganko o jezikovni pripadnosti med zgodnjim ortenburškim mešanjem prebivalstva na Kočevskem?
Petinpetdeset družin samega mesta Kočevje leta 1494 gotovo ne kaže izključno nemške narave, čeravno je tudi tam nemško zveneča kočevarščina počasi morala postajati linjjua franca. Še manj germanskih oziroma nemških prvin je mogoče najti v jugozahodnem delu Urada (Kočevska) Reka, predvsem v župah Gerovo aH Osilnica. Tam so še danes pogosti nemško zveneči priimki, kot sta Pleše aH Štamfelj, vendar pa ob bregovih Kolpe in Čabranke nemški govorci nikoH niso prevladovaH. To bi lahko pomenilo, da se Kočevarji niso priselili s porečij večjih rek na severu; tako jih naseljevanje ob Kolpi ni posebno privlačilo, vse dokler jih h kolpskim mlinom in žagam v Kostelu ni privabila gospodarska nuja.
Oskrbniki Fridrihštajna Piersi in prvi napadi »dednih sovragov« Turkov
Habsburžani so obdržaH Poljane ob Kolpi s Kočevsko vred poldrugo stoletje kot deželnoknežji gospostvi in ju dajaH v zakup. Leta 1457 je cesar Friderik III. imenoval Nikolaja Piersa (Niklas Pyrscli) za dosmrtnega oskrbnika Fridrihštajna, da bi skrbel za utrdbo. Nikolaj je bil celjski fevdnik137 Katarine, vdove pokneženega grofa UHika Celjskega. Dne 18. 2. 1458 je cesar Kočevje z mitnico vred predal župniku štajerskega mesta Laško (Tiiffer) in celjskemu vicedomu Georgu Denstri; poldrugo leto pozneje (24. 11. 1459) je galantno plačal vdovi Katarini 100 funtov denaričev za prevzem gospostva
137 Jakič: Sto gradov na Slovenskem, str. 46.
310
Članki iti razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Kočevje. Župnik Laškega (Tuffer) je bil verjetno že tedaj Friedrich Apprecher ('Aprech), ki mu je cesar Friderik III. v sredo 22. 10. 1466 kot celjskemu deželnemu glavarju potrdil prejem zakupljenih treh uradov kočevskega gospostva. Poldrugo leto pozneje, 16. 2. 1468, je cesar pisal metliškemu deželnemu glavarju Andreju Hohemvartu o oskrbnikih Kočevja Hansu in Niklasu Apprecherju (Aprech), obenem pa o Froschnu kot oskrbniku (Kočevske) Reke.138
Dne 20. 10. 1468 je cesar Friderik III. iz Gradca zapovedal svojemu kočevskemu oskrbniku Petrit-zu, naj pošlje 200 fl za plačilo habsburškega gradu Mehovo, ki ga je leta 1472 oskrboval Ludvik pl. Kozjak. Dne 28. 6. 1476 je cesar v Novem mestu prepustil Casparju, Jorgu in Malchiorju Petritzu rudarjenje in železarstvo v Kostelu, Osilnici, osil-niških vodah in drugih krajih. Dovolil jim je utrjevanje za varovanje kovačnic in plavžev, prav tako pa uporabo gozdov, lesa, kamna, voda in mostov s prodajo železa vred. Seveda si je pridržal pravico do tega, da jih bo pozneje pritisnil z davki. Caspar Petritz očitno ni ravno obogatel z železarstvom, saj je že 2. 4. 1479 cesarju prodal svojo kočevsko hišo;139 tako njegova družina pozneje ni bilo več pomembna na Kočevskem. Leta 1494 je pisar navedel der Petrine Hoffstat, obremenjeno z dajatvami 26 C, v mestu Kočevje;140 iz zapisa ni povsem gotovo, ali je zemljišče, imenovano po Petritzih, še imel v zakupu kateri od Petritzev, je pa to močno verjetno. Nedvomno pomeni delovanje Petričev (Pelril^j začetek organiziranega železarstva na Kočevskem, ob Kolpi in Čabranki; posel je nato nadaljeval Ungnad, vrh tamkajšnjega železarstva pa je dosegla čabran-ska železarna Zrinjskih. Dne 14. 1. 1614 so Mo-zeljčani v prošnji Zieglfestovi komisiji oziroma cesarju navedli tudi »Peterleinov rudnik« ob hribu, imenovanem Alble (Aibel).141 Vas Ajbelj v Kostelu na meji z Uradom (Kočevska) Reka je bržkone druga lokacija, saj je Mozelj spadal h Kočevskemu spodnjemu uradu.
Leta 1469 so Turki ob bojnih klicih osemde-sedetnega »volka kristjanov«, bosanskega paše bega Weiha, prvič napadli Kočevje; izropali so trg in opustošili okolico.142 Zato so Kočevje ponovno pozidali in utrdili na varnejšem, desnem bregu
'38 Widmer: Gottschee 1406-1627, str. 5, 33-35.
'S" Widmer: Gottschee 1406-1627, str. 5, 34-36; Malnar: Povijest
čabarskog kraja, str. 44. 140 ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, Littera P - VI, la, Kočevski
zgornji urad 1494, fol. 8V. M' Widmer: Gottschee 1406-1627, str. 159. 142 Kos, M: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, str. 42; Valvasor: Die Ehre 4, str. 369.
Rinže in v meandru dodali prekop;143 cesar Friderik III. je že v petek po veliki noči leta 1471 povzdignil območno sodišče Fridrihštajna v prvo kranjsko mesto novega (vojaškega) tipa144 za dve leti za plačilo 32 dukatov na leto. Odločitev je radodarno potrdil še leta 1493.145 Ni prav veliko pomagalo, saj so Turki leta 1471 kar trikrat napadli Kočevje. Dne 15. 1. 1479 je dobrohotni cesar Friderik III. mesto Kočevje s šestimi miljami okolice oprostil plačevanja cestnine in carine.146 Vojaška mesta so po Kočevju v 70-ih letih postala še Krško, Lož (8. 3. 1477), Višnja Gora in Radovljica. Ob njih so se na Kranjskem in Primorskem z mestnimi pravicami postavljali še Novo mesto od leta 1365, Kranj (1050/1065), Ljubljana (1112/1125), Stara Loka (973) in Gorica (1001); naselitev istrskih mest je seveda starejša.147
Martolozi so predstavljali stalno grožnjo ljudem ob Kolpi in na Kočevskem; tako so kraju na Kočevskem celo dali ime Martolozi.148 Leta 1501 je imelo Kočevje zaradi revščine še zmeraj le napol zgrajeno mestno obzidje, zato mu je vladar Maksimilijan spregledal plačevanje obveznosti za eno leto.149 Leta 1532 je bilo ukazano, naj opozorilne kresove prižigajo na krajih streljanja z možnarji; oba načina obveščanja o turški nevarnosti oddej nista bila več prostorsko ločena na Fridrihštajnu.
Zaradi težavnih razmer je cesar Friderik III. Habsburški 23. 10. 1492 v Linzu dovolil vsem pod-ložnikom kočevskega zemljiškega urada trgovati na Hrvaškem in drugje. Do preklica so smeli prodajati svojo živino, platno in drugo, kar so sami vzgojili in pridelali. S potrditvami leta 1571, 1596, 1774 in 1780 je ta blagodejni ukrep postal osnova za krošnjarstvo tudi v Ribnici ali Kostelu, tam pa so se iznajdljivi trgovci zvito postavili Kočevarjem ob bok in tako postali dodatni tekmeci meščanom Kočevja.150
143	Hrker: Geschichtiche Daten, str. 98.
144	Nared: Dežela— kne7^— stanovi, str. 171.
'45 Simonič: Kočevsko ozemlje, str. 70; Widmer: Gottschee 1406-1627, str. 6.
146	Ambrožič: Pozabljena preteklost župnije Kočevska Reka, str. 17.
147	Nared: Recenzija dela: Miha Kosi: Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, str. 564; Kosi: Zgodnja zgodovina srednjeveških mest, str. 64.
148	Prelesnik: Vodni viri na Kočevskem.
149	Nared: Debela - kne^ - stanovi, str. 176; Goleč: Družba v mestih in trgih, str. 144.
150	Dne 27. 4. 1785 sta guverner Anton grof Khevenhüller in
Ludvik baron Rechbach pod št. 123 notranjeavstrijskega
gubernija v Gradcu izdala dovoljenje Kočevarjem za pro-
dajo banan, pomaranč, limon, citron, granatnih jabolk, ma-
relic, datljev, fig, mandljev, grozdičev oziroma debelih rozin (Weinherlen), kostanja, rožičevcev, orehov, kapre, riža,
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
311
Pod cesarjem Friderikom III. je bil oskrbnik Urada (Kočevske) Reke, Poljan in Planine Balthasar Wagen. Med Wagnovim oskrbovanjem Urada (Kočevska) Reka je cesar 30. 4. 1478 oprostil Urad (Kočevska) Reka vseh davščin zaradi slabih časov,151 danes bi rekli »recesije«; žal novodobni oblastniki nikakor nočejo posnemati dobrohotnega cesarja. Istega leta je cesar ostro pisal kočevskemu sodniku in njegovim svetovalcem, naj plačajo letne davke v znesku 1700 gld. Kočevarji naj bi zasra-movali njegovega tržaškega stotnika Nikolaja Rav-barja, ki je prišel terjat davek. Ker kočevski sodnik kljub temu ni izplačal dolga, so ga odstavili in nastavili Piersa; ta je za pomembni položaj rade volje odštel 32 ogrskih zlatnikov. Problemov z davki oddej ni bilo; tako je cesar leta 1478 ukazal kranjskemu vicedomu, naj pošlje Kočevarjem streliva, da se bodo lahko branih pred nevarnim Janezom Frankopanom.152 Dne 30. 5. 1478 je oskrbnik Fridrihštajna postal Nikolajev nečak Sigmund Piers, ki je prevzel tudi službo kočevskega deželnega sodnika. Istega leta je dobil v zastavo še deželno sodišče z Uradom (Kočevska) Reka za 60 funtov de-naričev, obenem pa je postal metliški glavar in lastnik Ribnice skupaj s sinom Janezom; Ribnico je med letoma 1478 inl493 dal v zakup celjskemu deželnemu glavarju Andreju pl. Hohenwartu.153 Dne 25. 8. 1503 je z dovoljenjem kralja Maksimilijana oskrbnik Fridrihštajna postal najstarejši Sigmundov sin Michael Piers; oblast si je delil z ostarelim očetom, ki je potem živel vsaj še tri leta.154
V nasprotju s sosednjim gospostvom Kostel in siceršnjimi navadami na Kranjskem so Habsbur-
lovorovih listov, želv, sardelic, ostrig, školjk, lignjev in tako imenovanega vina iz Drage (Dragatvein) po vaseh; niso pa smeli kupčevati po mestih in trgih ob semnjih in praznikih, saj bi njihovo hav^iranje obravnavali kot tihotapstvo z grožnjo z zaplembo blaga. Omenjena Draga seveda ni bila neposeljena planota na zahodu Kočevske, ki je ležala previsoko za dober pridelek trte. Dne 4. 7. 1787 so dunajske oblasti Kočevarjem in Ribničanom znova dovolile kroš-njarstvo, med drugim z nekaterimi tujimi sadeži in ribami (Ilauffen: Die deutsche Sprachinsel Gottschee, str. 28; Som: Začetki industrije, str. 41; Otorepec: Doneski k zgodovini Ribnice, str. 83; Skubic: Zgodovina Ribnice-, Simonie: Kočevsko ozemlje, str. 70 z napakami).
151	Simonie: Kočevsko ozemlje, str. 68, 69; Widmer: Gottschee 1406-1627, str. 5,36.
152	Wolsegger: Zur Geschichte der Stadt Gottschee, str. 36; Steska: Kočevje, str. 183.
153	Smole: Graščine, str. 421.
« Widmer: Gottschee 1406-1627, str. 5, 39, 161-162; Widmer: Bausteine, str. 45; Skubic: Zgodovina Ribnice, str. 343; Simonie: Kočevsko ozemlje, str. 75.
žani včasih zastavljali grad Fridrihštajn posebej, ločeno od preostalih delov gospostva Kočevje. V času izdelave urbarjev, leta 1494 in 1498, je bil zastavni imetnik Fridrihštajna Michael pl. Piers (f po 1506) po letu 1475/78. Zastavni imetnik Kočevske je bil tisti čas tržaški, postojnski, devinski in reški glavar Gašper pl. Ravbar (Rauber, Raubar, f 1497) med letoma 1491 in 1497; obenem je bil graščak v Postojni od leta 1490 in zastavni imetnik Kostela od leta 1493. Po Gašperjevi smrti so zastavno imetje podedovali njegovi sinovi Janez, Erazem in tržaški stotnik Nikolaj.155 Erazem pl. Ravbar je bil uskoški glavar leta 1531, pa tudi zastavni gospod Planine pri Rakeku leta 1556;156 njegov sorodnik Gašper Ravbar je bil med letoma 1530 in 1576 posestnik gospostva Kravjek. Rav-barji so zakup Kočevske leta 1466 oziroma 1491 prepustili Frederiku pl. Apprecherju,157 leta 1497 pa Viljemu pl. Turjaškemu (»bogati« Auersperg, f 10.
10.	1506), cesarskemu svetniku, kranjskemu deželnemu glavarju (14. 1. 1483—1501) in deželnemu vicedomu (1489—1497) kot upravitelju deželno-knežje posesti.158 Tako so Turjaški gospodarili na Kočevskem v treh presledkih: pred Ortenburžani in pred Thurnom kot zakupniki, v treh stoletjih pred 2. svetovno voljno pa kot lastniki.
V poznem obdobju samostojne vladavine Maksimilijana I. je kočevsko gospostvo oskrboval Jurij Stržen; vsekakor je zanj skrbel bolj slabo glede na to, da sta leta 1515 postala z graščakom žrtvi ne ravno podložnih kočevarskih podložnikov.159
Cerkvena ureditev pod Habsburžani
Prve kočevske župnije so spadale pod naddia-konat Slovenske marke ah krajine (Kranjske). Najstarejša župnija na ortenburški posesti južno od Ljubljane je bila v Ribnici; od tam so še dolgo vodih posvetno in cerkveno oskrbo celotne pokrajine. Dne 1. 9. 1339 je oglejski patriarh Bernard dovolil Otonu V. Ortenburškemu (* 1292; f 1343), sinu Friderika I., postavitev duhovnika v moosmald-ski kapeli sv. Jerneja na območju današnjega Kočevja. Dne 1. 5. 1363 je oglejski patriarh Ludvik
11.	della Torre (* 1338; f 1365) v Vidmu dovolil Otonovemu nečaku Otonu VI. Ortenburškemu
155	Nared: Dežela— k,ne7— stanovi, str. 162.
156	Simonie: Kočevsko ozemlje, str. 69.
157	Jakič: Sto gradov na Slovenskem, str. 46; Widmer: Gottschee '1406-1627, str. 5.
158	Preinfalk: Auerspergi, str. 74, 509; Simonie: Kočevsko ozemlje, str. 75.
159	http:/ / sl.wikipedia.org/wiki/ Kočevje
312
Članki iti razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
ARHIVI 35 (2012), št. 2
(* 1338; f 29. 1. 1374), možu grofice Ane Celjske, predlagati duhovnike v potrditev nadrejenemu ribniškemu župniku pri cerkvah v kočevskem Moos-tvaldu, Poljanah, Kostelu, Osilnici in (Kočevski) Reki, v dokumentu imenovani kar Gotenica.160 Pisanja ni mogoče imeti za pričevanje o ustanovitvi naštetih župnij aH celo o pozidavi tamkajšnjih cerkva. V Starem trgu pri Poljanah je stala cerkev že vsaj stoletje prej: Koprivnik je dobil župnijo leta 1400, Osilnica pa šele leta 1509. Župnija Gotenica je bila ustanovljena komaj leta 1845, pred letom 1786 pa tam sploh ni bilo duhovnika, tako da je Ludvik II. gotovo imel v mislih sosednjo (Kočevsko) Reko, kjer je župnik J ohannes Zink (Zengg, * Memmingen; f 1415), prvotno pisar Margarete Teške, pasel duše že pred letom 1377 kot naslednik župnika Mel-hiorja, ki je izpričan za leto 1375.161 Nabriti Zink je pridelal kar nekaj otrok.162 Clement Zingkale, morebiti Zinkov pravnuk, je bil vpisan med zadnjimi podložniki v (Kočevski) Reki, kjer je leta 1498 obdeloval polovico hube.163 Peter Zingkh, torej oseba s podobnim priimkom, je leta 1494 kmetova! v vasi Rajhenau, ki je spadala pod Kočevski zgornji urad. Johannes Zink je edini iz skupine švabskih koče-varskih naseljencev, čigar usoda se nam kaže v vsej svoji prvobitnosti. Zinkova dejanja in nehanja je opisal njegov nečak Burkard Zink (* 1396 Memmingen; f 1474/75 Augsburg), ki je leta 1407 pred mačehino kuhalnico nič hudega sluteč pribežal k vrlemu stricu, potem pa je sedem dolgih let žulil znamenite ribniške šolske klopi.164
V drugi polovici 15. stoletja so kočevske fare tudi formalno prišle pod ribniški naddiakonat.165 Leta 1751 so ukinili oglejski patriarhat, njegovo ozemlje habsburških dednih dežel pa je prevzela goriška nadškofija s kočevskimi župnijami znotraj ribniškega naddiakonata166 — obdržal se je vse do leta 1787.
160	Schumi: Die Ansiedlung in Gottschee, str. 31; Steska: Kočevje, str. 117-118; Žagar - Jagrov: Kastel\ str. 140; Ožura: Osilnica, str, 9; Widmer: Gottschee 1406-1627, str. 15; Ambrožič: Pozabljena preteklost župnije Kočevska Reka, str. 12-13, 15-16. Lucijan: Donesek, str. 12 (navaja Otona VI. Ortenburškega kot Otona VIL).
161	Troha: Kočevski Nema, str. 17; Schröer: Wörterbuch, str. 16— 17; 1 Uze: Gotschee, str. 8.
162	Ambrožič: Pozabljena preteklost župnije Kočevska Reka, str. 26; Steska: Kočevje, str. 118-119; Skubic: Zgodovina Ribnice, str. 52, 632-633.
if>3 ARS, AS 11, šk. 23, Urbar Kočevska Reka 1498, fol. 5r.
164	Ambrožič: Pozabljena preteklost župnije Kočevska Reka, str. 26; Schröer: Wörterbuch, str. 18.
165	Skubic: Zgodovina Ribnice, str. 97, 92; Ambrožič: Pozabljena preteklost župnije Kočevska Reka, str. 18.
166	Dolinar - Ferenc - Resman - Seražin - Zupan: Sakralna
dediščina, str. 11.
Urbar deželnoknežjega gospostva. Kočevski zgornji urad (1494)
Urad (Kočevska) Reka je leta 1498 obsegal tudi Osilnico in Gerovo; Gerovo je dobro desedetje pozneje pripadlo hrvaškim sorodnikom Helene Fran-kopan (f 1520), soproge kočevskega graščaka Thur-na. Ob urbarju za Urad (Kočevska) Reka iz leta 1498 je bil pozneje vezan še sočasno nastali urbar za Žumberk, ki je tedaj še pripadal Kranjski. Urbarja je morda pisala ista roka pred letom 1501, nista pa nujno nastala hkrati. Urbarja za druga dva urada Kočevskega gospostva sta dolgo veljala za izgubljena, čeprav sta bila konec 15. stoletja zapisana v dveh izvodih.167 Ob doktoratu dr. Borisa Golca (1999) in znova pred letom 2009 ob restavraciji urbarja se je izkazalo, da je bil urbar za Kočevski zgornji urad sestavljen leta 1494; obenem so datirali tudi urbar za sosednje gospostvo Kostel. Urbar za Kočevski zgornji urad je bil pomotoma vstavljen v fascikel gospostva Prem, tako da se prvih osem listov in začetek devetega nanaša na Kočevje, nadaljevanje do zaključne strani 37 pa na vasi gospostva Prem; tako je večina knjige vendarle posvečena Pre-mu.
Na prvih osmih delno poškodovanih vezanih listih je pisar popisal Kočevsko začenši s šestimi hubami Stare Cerkve (jvlillerdorj), prek Klinje vasi do mesta Kočevje.168 Leta 1494 med vasmi pogrešamo predvsem Slovensko vas (IVindishdotj), ki je omenjena le v zvezi z mlinom na Rinži, in Ma-hovnik (,Moostvald), ki je imel osem desedetij pozneje, leta 1574, kar deset hub in je bil tako največja vas Kočevskega zgornjega urada.169 Ni verjetno, da vas Mahovnik leta 1494 ne bi bila poseljena; možno pa je, da so davki tamkajšnjih pod-ložnikov leta 1494 pripadli župniji in ne graščini, kot se je vse do poznega 17. stoletja dogajalo v kostelskih vaseh Fara, Lipovac ah Sela. Prav tako ne gre zanemariti možnosti, da bi bil Moostvald kot prvotni naziv lokacije cerkve mesta Kočevje leta 1494 popisan znotraj samega mesta.
167	Umek: Reformirani urbarji, str. 312, 313; Kos, D.: Urbarji ^a Belo krajino, str. 20, 87.
168	Žnidaršič Goleč - Cargo Juriac Vodnik po urbarjih, str. 123, 124, 224; Goleč: Družba v mestih in trgih, Goleč: elektronsko sporočilo dne 7. 3. 2011; Goleč: Senožeče in Prem, str. 280; Goleč: Družba v mestih in trgih, Kos, M.: Srednjeveški urbarji za Slovenijo 3, str. 240-250 (Prem).
169	Wolsegger: Das Urbarium der llerrschaft Gottschee.
ARI II VI 35 (2012), št 2
Članki in razprave
Stanislav Ju/nič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
313
L__^jpB ^
Močno poškodovani zcičetek popisa Stare Cerkve (A t Hier dorß v Kočevskem z$Pmjem uradu leta 1494 j 1RS, . IS 1, Šk. 102, jase. 1/58, Ullera P - T 1, ta. Urbar Kočevski zgornji urad 1494, jol. P).
Trije mlini gosposka Prem so našteti pozneje,17" kjer je tik pred tem v odstavku o vinskih pravicah (\Veinrechl) pisar izrecno izpostavil, da popisuje gospostvo Prem.171 Domnevno kočevski štirje mlini so navedeni pod razmeroma kočevarsko zvenečimi imeni najemnikov njiv iti vrtov; zato in zaradi zveznega prehoda iz popisa »žiteljev« mesta Kočevje je mogoče sklepati, da gre za mline ob reki Rtiiži in je prav ta sicer ne prav mogočna reka tam imenovana Grosser Wasser. Tedanji urbar za Kočevski spodnji urad z Dolgo vasjo, Livoldom, Cvišlerji, Salko vasjo, Mozljem iti vasmi okoli Črmošnjic in Poljan onstran Roga za zdaj še ni v evidenci.
1,0 Kos, M.: Srednjeveški urbarji :~a Slovenijo i, str. 249; ARS, AS
1, šk. 102, fasc. 1/58, l.ittera P - VI, la. Urbar Prem 1494, fol. 18'.
m ARS, AS 1, šk. 102, fasc. 1/58, l.ittera P - VI, la. Urbar Prem 1494, 17l spodaj.
Urbar deželnoknežjega gospostva Kočevje (1498) za Urad (Kočevska) Reka172
Ohranjeni urbar za Kočevsko leto iz leta 1498 je napisan v nemški gotski kurzivi. Številke so rimske s posebno oznako za V2, ki je bila v kočevskih urbarjih za leti 1498 in 1568 zapisana podobno znaku za seštevanje.
Besedilo je zapisano na papirju italijanske izdelave, ki ima voditi znak s tehtnico v krogu premera 4 cm, podobnega vodnim znakom papirja, uporabljenega za urbar Kočevskega zgornjega urada. Urbar (Kočevske) Reke se začne s folijem 2 in teče do folija 25 oziroma do končne strani 49; tako je domala trikrat daljši od urbarja za Kočevski zgornji urad.
Folije so sešite skupaj, pozneje pa jim je bil priključen urbar gospostva Zumberk na štirinajstih folijah oziroma sedmih polali z drugačnim vodnim znakom, sidrom z dvema rogljema v krogu s premerom 4 cm. Ohranjene so platnice zvezka enake velikosti kot foliji, vendar je vezava v vihri stoletij že popustila.
Na nasloviti platnici je s črnim črnilom zapisano: »Rieck vnd Sichelberg, A'o 2«. Pred prvim foti-jem sta dva ozka lističa, na katerih so bih okoli leta 1501 z drugačno pisavo iti svedejšim črnilom posebej sešteti dohodki za (Kočevsko) Reko in posebej za Zumberk. Nato je vstavljen še list z razmerji med žitnimi merami in denarjem:
1 veliko mero (pšenice?) dobimo v Metliki za 20 B
(soldov)
1 B (sold) je vreden 2 črna šilinga (denariča) 120 B je 1 lb (tibernik, beneški) Rž računamo po 3 den(ariče)
Oves obračunavamo za polovico zgornjega (tj. 1,5
denariča).
Škaf prosa je veljal 4 denariče v Uradu (Kočevska) Reka. V Kočevskem zgornjem uradu je bil povesem prediva vreden 7/20 soldov, saj so 20 povesmov prediva ceniti na 7 B v Stari Cerkvi ali Gotenici; tri kokoši so v (Kočevski) Reki veljale dva B, enako kot 16 jajc. Očitno je bil B (sold) vreden 2/3 krajcarja, saj je krajcar veljal 3 črne denariče. Dajatve so sčasoma raje spremeniti v gotovino, saj so podložniki na osnovi dovoljenja cesarja Friderika III. (23. 10. 1492), izdanega tik pred urbarjem (1494), vedno bolj trgovati in manj sejati. Dodajmo še, da je prvotna tiuba v Kočevskih Poljanah znotraj Kočevskega spodnjega urada me-
ra ARS, AS 11, šk. 23.
314
Članki iti razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
ARHIVI 35 (2012), št. 2
rila okoli 50 ha,173 v Kočah znotraj Urada (Kočevska) Reka pa 61,4 ha.174 Po drugih virih je cela huba obsegala 17 ha, od tega polovico ah pa le 3,5 ha njiv.175 V tem gotovo prenizkem računu so bile morda izpuščene gozdne površine. Kočevske hube niso mogle merid zgolj 1 do 6 oralov; za oral so uporabljali avstrijske ("Tagbau, 0,57554 ha) ah bavarske enote (0,34 ha), ob njih celo angleško jutro (0,40477 ha) in druge mere. Tako skopo odmerjene površine bi bile gotovo premajhne za kmetovanje na kočevski hubi, saj je leta 1574 preživljala povprečno po osemnajst ljudi.
Maloštevilne okrajšave so značilne za urbar Urada (Kočevska) Reka. Urbar za Kočevsko Reko iz leta 1498 je bil leta 2009. prvič objavljen v celod. Objava je izpod peresa pisca teh vrstic. Posamezne leta 1498 zapisane priimke so obravnavah Mal-nar,176 Simonič,177 Kos178 in Makarovičeva.179
Dajatve v (Kočevski) Reki (Hinterland) in Kočevskem (ober) zgornjem uradu
Gospodarstvo kočevskega gospostva iz let 1494/1499 lahko primerjamo s sočasnimi gmotnimi okoliščinami podobnih nemških naseljencev v Bitnjah znotraj freisinškega gospostva Skofja Loka, poslovanjem drugih kranjskih gospostev, z gospodarstvom celotne habsburške monarhije oziroma Evrope.180
Preglednica 2: Vrednosti kmetijskih pridelkov v gramih
o	j	J	o
srebra po Kosu181
Artikel	gramov srebra
1001 pšenice	49
100 1 ovsa	24
1001 prosa	36
Ovca	15,5 Kokoš/Piščanec 3,4 100 jajc 3 Kilogramov prediva 4,4
Preglednica 3: Dajatve Kostelcev in Kočevarjev leta 1494 in 1498
DAJATVE:	Kostel 1494	Kostel 1570	Kočevska 1494/98	Kočevski zgornji urad 1494	Urad Koč. Reka 1498
Črnih denaričev	15076	17782			
gld:kr:den		92:54:0	48:20669:160	47:19320:128	1:1349:32
Kontribucija	0	0	0	0	0
Prašičev	62	66	12	0	12
Ovac	62	66	0	0	0
Veder vina182	66	67	0	0	0
Škafov prosa183	198	246	118,6+16915	169 B	118,6
Škafov žita (pšenica)	0	0	229,6	156	73,6
Škafov ovsa	0	0	500,6	414	86,6
Tajc	610	726	825	106	719
Kokoši184	0	0	619	353	266
173 Makarovič: Crmošnjiško-poljanska dolina, str. 25, 413.
"4 Kordiš - Škufca - Melik: Peter Ko jer, 1996, str. 13.
175	Widmer: Bausteine, str. 48, 49, 54.
176	Južnič: Dvig i^prago^da; Malnar: Povijest (aharskog kraja, str. 25.
177	Simonič: Kočevsko ozemlje, str. 71.
178	Kos, D.: Urbarji Belo krajino, str. 20—21.
179	Kos, D.: Urbarji Belo krajino, str. 20—21.
«o Bizjak: Ratiofacta est, str. 179, 259, 261, 263.
181	Kos, D.: Urbarji %a Belo krajino, str. 21. Vrednosti florinta in kmetijskih pridelkov v gramih srebra so po sodobnih raziskavah nekoliko nižje od Kosovih (Bizjak: Ratio facta est, str. 89, 267—269).
182	Vedro je imelo prostornino 56,6 1.
183	Skaf s prostornino 60,56 1.
184	Za primerjavo: piščanec je leta 1467 na posesti krških škofov veljal 3 dw (dunajske veljave, Bizjak: Patio facta est, str. 89, 104) oziroma 0,375 g srebra; na Bledu je bila leta 1464 kokoš vredna dva ali tri oglejska solda, 10 jajc pa je veljalo en oglejski sold. Ovca je bila po 14 B leta 1476 v loškem gospostvu (Bizjak: Ratio facta est, str. 104), oziroma 28 oglejskih B leta 1464 (Bizjak: Urbarji briksenske škofije, str. 74). Povesem prediva je veljal 26 g srebra. 4,4 g srebra je bilo tako treba odšteti za 1 kg prediva, saj je povesem meril 28 g in čehulja 280 g kot ustaljena načina povezovanja, medtem ko je imel funt maso 560 g (Kos, D.: Urbarji %a Belo krajino, str. 175; Bizjak: Urbarji briksenske škofije, str. 70). 0,5 gld je bilo treba plačati za 100 1 pšenice (Bizjak, Matjaž: Ratio facta est, str. 103), torej 0,14 g srebra za 1 1 pšenice. Skaf je meri] 60,56 1, v Žumberku in v Mediki pa so leta 1498 točili
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
315
Voz drv	0	880	0	0	0
Predivo185	0	0	2701	2120	581
Panjev čebel	0	0	0	0	0
Voz sena	19	0	0	0	0
Preglednica 4: Vsota dajatev m celotno gospostvo Kostel leta 1494 po cenitvah D. Kosa186
o	j	\>	o J	J
Dajatev	Količina	g srebra po enoti	skupaj g srebra
			
SKUPAJ 7538 6-7740 B187	(8841)	0,309	2410-2329
Prašičev 62-67	(66)	15,5	961-1038
Lagnjet 62-67188	(66)	15,5	961-1038
Proso 198 škafov189	(246)	0,36 g/l	5494-4317
610 jajc190	(634)	0,03	18,3
Suma 94 (tlaka Jakšiči)191		0,7	65,8
27 FanfHand		0,7	18,9
Ribolov (Stelnik)	400192	0,7	140
SKUPAJ »TLAKA«	311		224,7
Vozovi sena	I9193	8	152
SKUPAJ			10121-10294
kobale oziroma kvartale (Kos, D.: Urbarji ^a Belo krajino, str. 171). 0,36 g srebra je kazalo plačali za 1 liter prosa, po drugi strani pa so 0,2 gld odšteli za 100 1 ovsa prosa med letoma 1493 in 1500 v Skofji Loki (Bizjak: Ratio facta est, str. 103). 13 B je bilo leta 1494 vredno okoli 4 g srebra, leta 1578 pa za skoraj 50% manj (Kos, D.: Urbarji Beto krajino, str. 167). l.eta 1484 so začeli kovati goldinarje, a so bili že 1517. zelo redki, in sicer za ceno 1 gld = 60 kr = 240 belih denaričev oziroma 1 gld = 90 B = 180 črnih denaričev; 1 lb = 120 B = 240 črnih denaričev. Dunajski beli denarič je bil leta 1494 vreden 0,00313 fl, leta 1498 pa le še 0,00303 fl (Bizjak: Ratio facta est, str. 84, 267-269). Kranjska veljava se je uveljavila po letu 1460 za: 1 B severnoitalijanski = 2 črna denariča = 2,36 dunajskega belega denariča, konec 15. stoletja pa je 1 B veljal več kot 2,6 belega dunajskega denariča (Bizjak: Ratio facta est, str. 84, 267).
185	V povesmih konoplje.
186	Vrednosti dajatev kostelskih podložnikov iz leta 1494 so v tabeli zapisane v gramih srebra. Kjer je bilo mogoče, smo cene posameznih dobrin povzeli po urbarju sosednjega gospostva Poljane iz leta 1576. Večina denarnih enot za desetino, to-vornino, mitnino in prevoznino vina (Weinfari) urbarja gospostva Kostel za leto 1494 je bila navedena v soldih (B), vendar so uporabljali tudi druge enote: 1 mark B (soldov) = 160 B (dvakrat Banja Loka in Vrh, enkrat Zapuže); 1 lb B (funt soldov) = 120 B (Potok, Vrh); gld (goldinar) in mark schilling (mark denaričev) pri navedbi mitnine (Urbar Kostel 1494, str. 13, 18, 24). Po reformah cesarja Maksimilijana so uporabljali ta sistem: 1 goldinar (Slb gld (silver fl) = 60 kreu^ers (kr) =180 črnih deti (pfennig, dinar, denarius) — 240 belih den. Uporabljali so tudi druge denarne enote: 1 libra (Beneški libernik, pfund) = 13,33 kr kranjske veljave (crainische wehrung); 1 sold (ji, solidus, schilling) = 2 črna denariča (pfennig); 1 libra (libernik) = 19,995 ji; 1 thaler (ti) = funtov sold = 240 ji= 480 črnih den (pfennig); rheinisch gulden (rh^/italijanska Ura; krona (=2 fl);groš (=12 kr) in golden ducat (= 2gld 40 kr). 1 B = 2/3 kr; 90 B = 1 gld (Bizjak: Urbarji briksenske škofije, str. 72, 91; Kos, D.: Urbarji Belo krajino, str. 165, nekoliko drugače: 1 goldinar (gulden)= 96 soldov). Skaf prosa je bil lahko merjen v ljubljanski enoti z začetka 16. stoletja (40 1) ali po metliški enoti iz leta 1594 (60,56 1, Kos, D.: Urbarji ^a Belo krajino, str. 142-143,167-168, 170). Za urbar gospostva Kostel (1494) in Kočevske (1494, 1498) smo privzeli poznejšo metliško enoto na osnovi pripombe iz urbarja Kočevska reka in Zumberk za leto 1498: »1 veliko mero dobimo v Metliki za 20 B«.
187	Zins (denarna pravda, desetina; poleg dajatev za kmetije in mline je prišteta tudi vsa tovomina) je znašala 62 lb den (libernikov denaričev, glej Kos, D.: Urbarji ^a Belo krajino, str. 165) in 98 B (Urbar Kostel 1494, str. 25). Skupno je to 7538 soldov. Pravilna vsota je za 3% višja: 6570 soldov desetine + 1170 soldov tovornine = 7740 soldov = 64 lb den in 60 B. K desetini je štetih tudi 128 B dajatev od enajstih mlinov, štirje od teh v urbarju niso imeli zapisanih dajatev. »Vinarino« v skupnem znesku 60 B so plačevali le v kostelskih vaseh Kaptol, Briga in Puc.
188	pravi]ni seštevek je 67.
189	Natančen seštevek je 252 škafov prostornine po 60,56 1 (Kos, D.: Urbarji Belo krajino, str. 168).
190	600 jajc in 10, torej skupno 610. liden redkih pravilnih seštevkov v urbarju Kostela za leto 1494.
191	Suma 94 »furl« (Urbar Kostel 1494, str. 25), tlaka, z enakim znakom označena pri vseh devetnajstih straneh popisa. Le v vasi Am Pergt (|akšiči) s tremi mlini znese 94 enot, to pa je tudi končna vsota. Dajatev je vpisana pri strani glavnega besedila urbarja ob navedbi mlinov (Urbar Kostel 1494, str. 7). Brez enote je bila zapisana »Fanflland« pri zadnji kmetiji v Banji Loki (Urbar Kostel 1494, str. 13). Pri preračunavanju vrednosti v grame srebra smo »Suma 94 Furl« in »27 Fanfl land« šteli k tlaki.
192	y urbarju so navedli le 200 rib, vendar jih pri mlinarjih na Stelniku lahko naštejemo skupno 400 (Urbar Kostel 1494, str. 17, 18).
193	9 vozov so pripeljali iz vasi Nacerch)', ki je bržkone današnji Gotenc. Preostalo seno so zbrali v vaseh Hrib, Jakšiči, Potok, Tišenpolj, Padovo in Dren (2 voza). Hnovprežni voz je meril 220 kg, dvovprežni pa do dvakrat več (Urbar Kostel 1494; Kos, D.: Urbarji Belo krajino, str. 175).
316_Članki iti razprave_ARHIVI 35 (2012), št. 2
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
Preglednica 5: Dajatve Kočevaijev na dveh od skupno treh uradov leta 1494 in 1498
Dajatev	Število enot	g srebra po enoti	skupaj g srebra
SKUPAJ gotovina (gld:B:den)	48:20669:160	0,309194	8191,281 (lb je 120 B)
Jagnjet	12	15,5	186
Oves	30316,336	0,24	7275,92
Pšenica v litrih	13904,576	0,49	6813,24
Proso v litrih in B	7182,416+16915	0,36	2637,891
Jajc	825	0,03	24,75
Predivo v kg (povesem po 26 g; 4,4 g Srebra za kg prediva)	70,226	4,4	309
Kokoši	619	3,4	2104,6
VSE SKUPAJ			27542,682
Skupaj denarne dajatve mesta Kočevje (gld:6:den)	47: 1762:15(lb je 120 B)		2289,5355
Skupaj denarne dajatve obeh uradov brez mesta Kočevje	1:18907:145		5901,7455
Skupaj denarne dajatve Urada (Kočevska) Reka	1: 1349: 32		458,865
Preglednica 6: Dajatve podlo^nikov Urada (Kočevska) Reka leta 1498
Dajatev	Število	g srebra	Skupaj
	enot	po enoti	g srebra
SKUPAJ gotovina	1:1349:32	0,309	458,865
Prašičev	0	0	0
Jagnjet	12	15,5	186
Oves	5244,496	0,24	1258,68
Pšenica v litrih	4457,216	0,49	2184,036
Proso v litrih in B	7182,416	0,36	2585,67
Jajc	190	0,03	5,7
Predivo v kg (povesem po 26 g)	15,106266	4,4	66,47
Kokoši	266	3,4	904,4
VSE SKUPAJ			7649,821
Preglednica 7: Primerjava j sosednimi gospostvi iste dobeV)S
o	j	J	o J
Gospostvo:	Kostel	Žumberk	Reka in Kočevski zgornji urad	Kočevski zgornji urad	Urad (Kočevska) Reka	Kostel	Kostel	Poljane
	1494	1498	1494/98	1494	1498	1528/38	1570	1576
								
Vsi denarni prihodki (g srebra)	2329	303	8191,281		458,865		2732	2859
Pšenica (1)	0	2543	229,6*60,56= 13904,576		73,6*60,56 =4457,216		848	3226
194	Vrednost enote v g srebra: 0,309 g srebra za B; 1 gld = 90 B = 180 črnili denaričev; 1 lb = 120 B = 240 črnili denaričev. Med letoma 1472 in 1518 je 1 B veljal 2 črna denariča (Kos, D.: Urbarji Belo krajino, str. 167). Za gospostva Žumberk (1498), Kamnik (1477-1494), Turjak (1485-1510) ali NVR (1490) je veljalo: 1 d ali lb den = 120 soldov (Kos, D.: Urbarji ^a Belo krajino, str. 165).
195	Kos, D.: Urbarji ^a Belo krajino, str. 158-159. Blejsko gospostvo je imelo leta 1464 celotni prihodek 10,9 kg srebra, proštijsko gospostvo pa leta 1458 le 2,3 kg srebra (Bizjak: Urbarji briksenske škofije, str. 89, 176). Realizirani letni urbarialni dohodki turjaškega gospostva leta 1503/1504 so bili 960 funtov oziroma 700 dukatov, letni dohodki freisinškega loškega gospostva z blizu 1200 hubami pa so bili konec 15. stoletja 2115 dukatov (83,5 kg srebra), od okoli 1000 hub gomjegrajskega gospostva pa je ljubljanska škofija letno iztržila po 1750 dukatov (69,1 kg srebra). Dukat je od srede 14. stoletja do konca 15. stoletja vseboval 3,52 g zlata, to pa je veljalo 39,49 g srebra, saj je bilo zlato 11,22-krat dražje od srebra (Bizjak: Trije urbarji «j turjaškega arhiva, str. 145; Bizjak: Ratio facta est, str. 93).
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
317
Proso (1)	11991	2543	16915+118,6*60,56 =7182,4+16915		118,6*60,5 6=7182,41 6		14898	3531
Oves (T)	0	2786	500,6*60,56= 30316,336		86,6*60,56 =5244,496		295	11416
Jagnjet	1038	0	12		12		934	0
Prašičev	1038	15					66	14
Druge živine	0	0					581	2
Vino ®	0	197-262					1340	23847
Jajc	610	108	825		190		634	190
Tlaka (dni na hubo)	321	0					0	746
Tovornim	1170 G	0					0	746
Voz sena	19	0					0	112
Voz drv	0	0					880	0
Predivo(kg)	p	0	2701*0,026 g= 70.226		581*0,026 g=15.106		2,5	22
Kokoši	0	80	619		266		15	365,5
Drugo		242 rž, 40 pogač						162 pogač
Skupaj kg srebra	10,1		27,5	19,9	7,6	10,7	10,6	
Preglednica 8: Primerjava med prihodki gospostev Skopja Loka, Koslel in Kočevje leta 1494j I498i9('
	Skupaj	hub	g srebra po hubi
Skofja Loka 1494	1687 m 15 = 269920 15 = 539840 črnih denaričev = 83 kg srebra	blizu 1200	70
Kostel 1494	10,1 kg srebra	4	136
Kočevski zgornji urad 1494	7,6 kg srebra	61+mesto	
Mesto Kočevje 1494	2,3 kg srebra		
Kočevski zgornji urad brez mesta 1494	5,3 kg srebra	61	87
Urad (Kočevska) Reka 1498	19,9 kg srebra	154,5	129
Celotna Kočevska leta 1786		542,4197	
Gospostvo Škofja Loka198 je prinašalo svojim fevdnim gospodom precej manj dohodka na hubo od Kočevske ak celo Kostela. To nikakor ne pomeni, da bi bik Ločani siromašnejši; prej si lahko mislimo, da so loški gospodarji pač precej manj izkoriščali svoje podložnike. Prihodek loškega gospostva na hubo je bil skorajda dvakrat nižji, to pa pomeni, da so Kočevarji in Kostelci potegnili kratko, čeravno kaže upoštevati tudi morebitne razlike v vekkosti hub. Izžemanje kostelskih in kočevarskih podložnikov se ni zmanjšalo niti v naslednjih stoletjih, to pa je seveda pritilo olja na ogenj tamkajšnjih uporov.
Preglednica 9; Skupni obseg Urada (Kočevska) Reka leta 1498
Župa	Naselij	Hub	Dvojnih hub	Enojnih	Polovičnih
Reka	20	98,5	0	19	159
Osilnica	11	32	1	27	6
Gerovo	7	24	0	20	8
SKUPAJ	38	154,5	1	66	173
1M Bizjak 197 Smole '"8 Bizjak
Ratio facta est, str. 84, 276. Graščine, str. 221. Ratio facta est, str. 84.
318
Članki in razprave
Stanislav )užnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Konec popisa podlošgiikov v vasi (Kočevskaj Reka in -yace le k popisa podb^nikov v Gotenici pri reškem uradu Kočevske leta 1498 (1RS,. IS 11, Šk. 23, Urbar urada (Kočevska) Reka 1498, Vol. 9-6').
v
Zrr— — -KSS
tfi* a- —

i-
l' 1F J
\

■f 11
«n
'Ti
fV-i-HH
(Jnsiint jtf
— ■■ ■ f '=
ii 7 el
^—j.""1"- * ' ^—1 Tl
v-rt '■VcvJStE i
iF-
WÎ
V-fi------
ev*-^ -----

Zaradi preglednosti in predstave sodobnega bralca smo dajatve pretvorili v grame srebra.199 Zupa (Kočevska) Reka je imela leta 1498 že veliko bolj razdrobljeno posest kot za pol manjših kraji ob Kolpi znotraj istega reškega urada v župali Gerovo in Osilnica. To bržkone pomeni, da se je fevdalna delitev (Kočevske) Reke začela nekaj generacij prej. Leta 1574 so se razmere spremenile tudi na Osil-niškem, kjer so se cele liube obdržale le v manjših vaseh, kot sta bih Bezgovica aH Grkitovec. Čeprav je knel Urad (Kočevska) Reka dvakrat več liub kot Kočevski zgornji urad, je Kočevski zgornji urad v graščakovo blagajno prispeval štirikrat več gotovine Hi prediva. Se večje razHke so biïe pri ovsu, pri preostalih vrstah žita pa so s Kočevskega zgornjega urada prispevali »samo« dvakrat več žita od sosedov iz Urada (Kočevska) Reka. Edini dajatvi, ki sta bolj bremenili Urad (Kočevska) Reka kot Kočevski zgornji urad, sta biH jajca Hi mladice ovac.
Bistveni del gotovinskih dajatev so prispevali najemniki njiv in vrtov v mestu Kočevje. Zanje so plačevali precej več kot drugi Kočevarji za cele liu-
1 Slb gld (srebrni goldinar) = 60 kr = 19,4 g srebra (Kos, D.: Urbarji r-a Belo krajino, str. 167). Ni povsem gotova velikost enote ineinpart. Ta je v urbarju za leto 1494 zapisana kar v soldih (po 20 15), leta 1570 pa brez enote. Morda gre za vedro vina prostornine nekoliko nad 10 1.
be. Zemljišče v mestu je bilo očitno že pred stoletji veHko dražje od podeželskega, pri tem pa nekatere najete obdelovalne površine v mestu Kočevje nikakor niso bHe majhne.
Zaključek
Urbarja iz let 1494 Hi 1498 sta najstarejša zapisa o KočevarjHi, saj pisnih dokumentov o poldrugo stoletje starejšHi priselitvah ni na voljo. Tako sta prav zapisa iz let 1494 in 1498 ključnega pomena pri razumevanju nastajanja nemške manjšine, ki se je na Kočevskem obdržala več kot šest stoletij, njeni sledovi pa so temeljnega pomena za sodobne potomce Nemcev v današnji Sloveniji.
Oba dokumenta pričata o naselitvah, ki so začele povzročati zagate po stopnjevanju narodnostnih čustev na nemški Hi slovenski strani v drugi polovici 19. stoletja Hi so pod Hitlerjevo oblastjo botrovala domala uničenju nemške manjšine na Kočevskem. Podobno kot nekoč za poknežene celjske grofe je tudi za Kočevarje v veliki meri obveljala tista žalostna: Včeraj, danes in nikoH več.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
319
Viri in literatura Viri
Arhiv Republike Slovenije (ARS)
Stan. = Deželni stanovi za Kranjsko, 1. registra-tura (AS 2, Stan. AI).
-	Urbar Kostel, 1494 = Vermercht das Urbar Register zum Costel, num.2, 1494 (ARS, ASI , Vic. fasc.I/48, lit.G. XVI/4)./ Vermercht das Vrbar register \wn Costel, num. 2. 1494. AS, Vic. fasc.I/48, lit. G. XVI/4.
-	Kočevski zgornji urad 1494 = brez posebnega naslova (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, škatia 102, fasc. 1/58, Litera P — VI, la).
-	Urbar Prem 1494 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, škatia 102, fasc. 1/58, Litera P-VI, la.
-	Urbar Prem 1498 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, škatia 102, fasc. 1/58, Litera P - VI, 2. Papir, 95 listov, 29,5 x 22 cm.
-	Urbar Kočevska Reka 1498 = Urbar Register des ambts Riegkh vnd Sichelberg (zadnji dve besedi zapisani z drugačno pisavo!) gehorund, so von ro.ko.mt.reformieren vnd raten beritten vnd verschöben worden ist, anno etc.collatio-niert LXXXXVIII (ARS, AS 11, Komisija za fevdne zadeve, škatia 23 (Urbar za (Kočevsko) Reko in Zumberk za leto 1498))./ Urbar Register des ambts Rieokh vnd Sichelberv sehomnd, so von
o	o o
ro. ko. mt. reformieren vnd raten beritten vnd verschriben worden ist, anno etc.collationiertLXXXX VIII).
-	Urbar Kostel 1528/1538 = Urbar za Kostel iz let prve polovice 16. stoletja, pozneje napačno datiran 1603 (ARS, AS, Vic. šk.75, fasc. 1/43, Lit.C)./ Urbar %ur Costel Geraut Graffen-wardt an der Kullp Mang Langemantl (AS, Vic. šk. 75, fasc.I/43, Lit. C).
-	Urbar Kočevska 1564 = Urbar gospostva Kočevje za leto 1564 (ARS, AS, Vic. fasc. I/46, lit G, V/5, šk. 80) (AS, Vic. fasc. 1/46, lit G, V/5, šk. 80).
-	Urbar Kočevska 1568 = Urbar gospostva Kočevje za leto 1568 (ARS, AS, Vic. fasc. I/46, lit G, V, šk. 80), citiran v Umek (1982, 313314, 316) in Makarovič (2005, 27-31) (AS, Vic. fasc. 1/46, lit G, V, 1/46, šk. 80).
-	Urbar Kostel 1570 = Graffenweriher vel Costier Urbarialia, Rubrica Cammerale et Ur bariale, 1570 (ARS, AS, Vic. fasc. 1/48, lit.G. XVI/3, šk.83). 77 strani nepaginiranega urbarja in popis zbirke dokumentov na 13 straneh./ ARS, AS, Vic. fasc. 1/48, lit G. XVI/3, šk. 83.
Österreichisches Staatsarchiv. Haus-, Hof- und Staats-archiv. Dep. Fürstlich Auerspergsches Archiv. (HHStA. I AA;
HHStA, I AA VIII. Gottschee A 15/nr. 28-48 fach 2: 21 — Kočevski Urbarji in registri 1550— 1757: No. 29/1574 (Urbar Kočevska 1574 = Transkripciji Wolsegger, 1890; Wolsegger, 1891).
Landesregierungsarchiv Innsbruck
Urbar Prem malo pred letom 1500, leta 1500 in 1501. 275/2 (napačno datirano 1539), 95 listov folio.
Internet
www2.arnes.si/~ospivka/Krpan/Petel.htm http://www.rcpe.ac.uk/journal/issue/journal_ 41_3/ex-libris.pdf
http://imehrvatsko.net/namepages/view/ famil y_name/prezime-plese-2
http://www.kocevje.si/ turizem-cerkve-sv-resnjega-telesa
http://sl.wikipedia.org/ wiki/Kočevje
Literatura
Ambrožič, Matjaž: Pozabljena preteklost župnije Kočevska Reka v očeh njenih duhovnih pastirjev. V: V objemu stoletij (ur. Matjaž Ambrožič, Ah tj a Ferenc, Gojko Zupan). Ljubljana: Družina, 2007, str. 9-177.
Bizjak, Matjaž: Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje po^nosrednjeveŠkih gospostev na Slovenskem. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC S AZU, 2003.
Bizjak, Matjaž: Urbarji briksenske Škofije. Srednjeveški urbarji Slovenijo 5. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2006.
Bizjak, Matjaž — Preinfalk, Miha: Turjaška knjiga listin II. Dokumenti 15. stoletja. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2009.
Burič, Anton: Povijesna antroponimija Gorskog kotam u Hrvatsko/. Goranska prevjmena kro\ povijest. Ri-jeka: Društvo za zaštitu prirodnekulturne in po-vijesne baštine Gorskog Kotara, 1979.
Dolinar, France Martin — Ferenc, Mitja — Res-man, Blaž — Seražin, Helena — Zupan, Gojko: Sakralna dediščina na Kočevskem. Kočevje: Pokrajinski muzej, 2006.
Fabjančič, Vladislav: Zupani in sodniki 1504— 1605. Zgodovina ljubljanskih sodnikov in fytpanov: 1269—1820. 2. zvezek, (ur. Ema Umek, Janez Kos, Barbara Zabota in Damjan Hančič). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2003.
314
Članki iti razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Ferenc, Mitja: Kočevska pusta in pralna. Ljubljana: Modrijan, 2005.
Gestrin, Ferdo: Milninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: SAZU, 1972.
Goleč, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznem srednjem veka do srede 18. stoletja.
j	j \> o	J o	J
Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1999.
Grothe, Hugo: Die deutsche Sprachinsel Gottschee in Slowenien. Munster in Westfalen: Aschendorffsche Verlagsbuchhandlung, 1931.
Hauffen, Adolf: Die deutsche Sprachinsel Gottschee. Graz: k. k. Universitäts-Buchdruckerei und Verlags-Buchhandlung »Styria«, 1895.
Jakič, Ivan: Sto gradov na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 2001.
Južnič, Stanislav: Zgodovina Kosteh 1500—1900. Fara: Občina Kostel, 2008.
Južnič, Stanislav: Dvig iz pragozda in zflton vanj: Razvoj Kočevske in sosednjih dolin (OsilniŠka, Dragarska, Poljanska) (1498-2009). Fara: samozaložba, 2009.
Kordiš, Ivan — Skufca, Irena — Melik, Vasilij: Peter Kozferin prvi zemljevid slovenskega ozemlja: »Po hribih, po dolih razßijen njih rod«. Kočevje: Muzej, 1996.
Kos, Dušan: Urbarji zfl Belo krajino in Zumberk. Ljubljana: SAZU, 1991.
Kos, Milko: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana: Umetnostnozgodovinsko društvo, 1931.
Kos, Milko: Srednjeveški urbarji zfl Slovenijo. Urbarji slovenskega primorja. 2. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1954.
Kosi, Miha: Zgjdnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem. Primerjalna Študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 13. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2009.
Kren, Ludwig: Heimat Gottschee. V: Gottschee 1330-1941. Die ehemalige deutsche Sprachinsel. Weilheim: Oberbayern, 1990, str. 143—166.
Kumer, Zmaga: Slovenska ljudska pesem. Ljubljana: Slovenska matica, 2002.
Makarovič, Marija: CnnoŠnjiŠko-poljanska dolina in njeni ljudje Kočevarji staroselri in Slovenci iz preteklosti v sedanjost. Ljubljana: ZRC SAZU, 2005.
Malnar, Slavko: Povijest čabarskog kraja. Cabar: Matica Hrvatska ogranak Cabar, 2007.
Nared, Andrej: Dežela — kne\ — stanovi: oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana: ARS & ZRC SAZU, 2009.
Nared, Andrej: Recenzija: Miha Kosi: Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem. Primerjalna študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 13. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2009, 176 strani. V: Kronika 57 (2009), št. 3, str. 563-566.
Obergföll, Josef: Die Gottscheer Familiennamen, Festgabe zur Feier des 10jähr. Bestandes des k. k. Staatsgymnasiums zu Gottschee am 28. Oktober 1882. Gottschee, 1882.
Preinfalk, Miha: Auerspem po sledeh mogočnem tura.
1	j o J	o o
Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005.
Prelesnik, Anton: Vodni viri na Kočevskem. Ljubljana: Društvo Kočevarjev staroselcev, 2007.
Schröer, Karl Julius: Wörterbuch der Mundart von Gottschee. Wien: k. k. Hof- und Staatsdruckerei, 1870.
Simonie, Ivan: Kočevsko ozemlje (zemljepis in zgodovina). Zgodovina kočevskega ozemlja. V: Kočevski zbornik: razprave o Kočevski in njenih ljudeh. Ljubljana: Vodstvo Družbe sv. Cirila in Metoda, 1939, str. 45-130.
Simonič, Ivan: Zgodovina mesta Kočevje in Kočevske. V: 500 let mesta Kočevje. Kočevje: Skupščina občine, 1971, str. 5—51.
Skubic, Anton: Zgodovina Ribnice in Ribniške pokrajine. Buenos Aires: Editorial Baraga, 1976.
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS, 1982.
Sorn, Jože: Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Obzorja, 1984.
Troha, Zdravko: Kočevski Nemci — partizani. Ljubljana: Slovensko Kočevarsko društvo Peter Kozler, 2003.
Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzpg-thums Crain. Laibach-Nürnberg: Moritz Endter, 1689.
Weiss, Boris Anton (ur.) — Kraškovič Kunaver, Jelka — Madronič, Petra: Poljanska dolina ob Kolpi, Kočevje: Občina, 2010.
Widmer, Georg: Gottschee 1406—1627 Feudal Domain on the Frontier of Empire. Denver: Gottscheer Heritage and Genealogy Association, 2001.
Zadnikar, Marijan: Gradivo zfl umetnostno topografijo Kočevske. Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo SRS, 1968.
Zadnikar, Marijan: Slovenska znamenja, Ljubljana: Družina, 1991.
Žagar - Jagrov, Jože: Kostel, Ljudje in zemlja ob Kolpi, Kočevje: Kulturna skupnost občine, 1983.
Znidaršič Goleč, Lilijana — Cargo Juričič, Danijela: Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2009.
Časopisi
Elze, Theodor: Gotschee und die Gotschewer.
V: Jahresheft für Krainischen Landesmuseums 3 (1862), str. 1—66.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
321
Erker, Josef: Das Jubiläum des Gottscheer-landes. V: G.Kai (1930), str. 119-121.
Erker Josef: Geschichdche Daten über die Stadt Gottschee. V: Jubilaums-Festbuch der Gottscheer 600-Jahrfester. Gottschee (1930) 248-254; G.Kai (1931), str. 98-101.
G.Kai. = Gottscheer Kalender, Gottschee 1921— 1941 (tisk: J. Pavliček 1921-1925, Celje 1926-1936, Novi Sad 1937-1941).
Goleč, Boris: Senožeče in Prem — nenavadni trški naselbini na ti. Kraških gospostvih. V: Kronika 54 (2006), str. 365-384.
Goleč, Boris: Trgi, ki jih ni bilo? Prezrta trška naselja Bele krajine in njen nikoli obstoječi trg. V: Kronika 58 (2010), št. 3, str. 593-630.
IM K = Izvestja muzejskega društva za Kranjsko.
Lucijan, Adam: Donesek k zgodovini Orten-buržanov na Dolenjskem. V: Kronika 43 (1995), št. 3, str. 7-13.
Otorepec, Božo: Doneski k zgodovini Ribnice in okolice v srednjem veku. Kronika 30 (1982), str. 79-86.
Ožura, Jože: Osilnica in dolina v preteklosti. V: Osilnuka dolina (1995), št. 4, str. 9-11; (1995), št. 5, str. 11-12; (1996), št. 6, str. 10-11.
Schumi, Franc: Die Ansiedlung in Gottschee. V: Archiv für Heimals künde (1882), str. 30—31.
Simonie, Ivan: Migracije na Kočevskem v luči priimkov. V: Srpski etnografski zbornik Ljubljana, (1934), str. 106-135.
Steska, Viktor: Kočevje. V: Dom in S vel 9 (1896), str. 116-119, 182-184, 210-213, 243-245, 278282.
Steska, Viktor: Praunsperger (geslo). V: SBL 2, (1952), str. 275-277.
Tschinkel, Hans: Die Geschichte der Sprachinsel Gottschee und seine Bewohner. V: G. Kai. (1922), str. 21-28.
Umek, Erna: Reformirani urbarji deželnoknežjih gospostev na Kranjskem. V: ZC 36 (1982), str. 311-320.
Widmer, Georg: Bausteine zur Geschichte des Gottscheerländchens. V: G.Kai. (1934), str. 43—54.
Widmer, Georg: Der Wert der Herrschaft Gottschee in der zweiten Hälfte des 16. Jahrhundert. V: G.Kai. (1935), str. 43-55; (1936), str. 45-54.
Wolsegger, Peter: Das Urbarium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574. V: NUvlK 3 (1890), str. 140-183.
Wolsegger, Peter: Das Urbarium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574. V: MMK 4 (1891), str. 13-45.
Wolsegger, Peter: Zur Geschichte der Stadt Gottschee bis zum Jahre 1493. V: G.Kai. (1923), str. 29-39.
Zusammenfassung
GOTTSCHEER SLOWENEN UND DEUTSCHE IM 15. JAHRHUNDERT
Behandelt wird das landesfürstliche Urbar für das Gottscheer Oberamt aus dem Jahr 1494, das lange als verloren galt aufgrund eines Fehlers der damaligen Beamten, die es irrtümlich falsch gebunden hatten. Es wird mit dem Urbar für die benachbarten Gebiete (Etinterland) des Amtes Rieg (Kocevska Reka, 1498) und der Herrschaft Grafenwarth (Kostel, 1494) verglichen, die in der Historiographie bereits näher erforscht worden sind. Hervorgehoben werden die Familiennamen der Untertanen und auch deren Abgaben. Die jährlichen Einnahmen in der Gottschee und in Grafenwarth Ende des 15. Jahrhunderts sind mit den Einnahmen anderer Herrschaften im Herzogtum Krain vergleichbar. Auf diese Weise wurden die wirtschaftlichen Merkmale des Gottscheer Landes im späten 15. Jahrhundert herausgearbeitet.
Die Familiennamen der damaligen Gottscheer können mit den späteren Familien dieses und der benachbarten Bezirke in Verbindung gebracht werden. So kann festgestellt werden, inwieweit die ursprüngliche Ansiedelung der Gottscheer rund ein Jahrhundert vor dem behandelten Urbar deutsch (germanisch) und inwieweit slowenisch (slawisch) war. Dieses Thema wird für den slowenischen Alltag immer mehr zur Kernfrage, obwohl es von zwei gegensätzlichen Forschergruppen bereits vor Hunderten Jahren bis zum Uberdruss diskutiert worden war.
Noch immer fehlt das Urbar vom Ende des 15. Jahrhunderts für den dritten Teil der damaligen Gottschee, das Gottscheer Unteramt. So ist die Darstellung der frühen Gottscheer auch dieses Mal unvollständig, bietet jedoch mit der vorliegenden Abhandlung viel klarere Erkenntnisse als die bisherigen, die vornehmlich aus dem reformierten Gottscheer Urbar für das Jahr 1574 ausgegangen waren. Endlich kann etwas Greifbareres über die ursprünglichen Gottscheer ausgesagt werden, die aus dem Norden von den Ortenburgern angesiedelt wurden.
Die Angaben über die Gottscheer aus dem Jahr 1494 und insbesondere das Verzeichnis der besteuerten Bevölkerung der zur Stadt erhobenen Siedlung Gottschee (Kocevje) bieten einen Ein-
322
Članki iti razprave
Stanislav Južnič: Kočevski Slovenci in Nemci v 15. stoletju, str. 301-322
ARHIVI 35 (2012), št. 2
blick in den Mechanismus des Entstehens militärischer Städte an der damahgen türkischen Grenze knapp vor der Reformation. Zugleich lassen sich die Anfänge der Reformation erahnen, stand doch gerade im Gottscheer Land eines ihrer Zentren unter der Führung des Barons Hans Ungnad, was aber von der bisherigen slowenischen Historiographie aufgrund der vermuteten nationalslowenischen Orientierung des Krainer Protestantismus häufig nicht anerkannt wurde. Gleich-
zeitig bietet das Urbar von 1494 einen Einbkck in die materielle Lage in der Gottschee knapp vor dem großen Bauernaufstand im Jahr 1515, in dem Ungnads Schwiegersohn, der Gottscheer Burgherr Thum, erschossen wurde. Dass die Burgherrn die Gottscheer Untertanen im Vergleich zu den Freisinger Herren von Bischofslack (Skofja Loka) mehr ausgesaugt haben, wird mit der Höhe der durchschnittlichen Abgaben je Hube, umgerechnet in Gramm Silber, nachgewiesen.
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 323-352
Članki in razprave
323
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 347.235:929Valvasor J. V.
Prejeto: 10. 4. 2012
Dve Valvasorjevi hiši v Krškem — napačna in prava
(2. del)
BORIS GOLEČ
izr. prof. dr., znanstveni svetnik Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana e-pošta: bgolec@zrc-sazu.si
izvleček
Ko je avtor pred nekaj leti zavrnil motnost, da bi kranjski' po lihistor Janez Vaj kar d Valvasor (1641—1693) lahko umrl v t. i. Valvasorjevi hiši v Krškem, na katere pročelju je od leta 1894 vzidano spominsko znamenje, je z veliko mero gotovosti zapisal, da je bila polihistorjev zadnji dom druga hiša, oddaljena nekaj deset metrov od napačne hiše. Namen prispevka je osvetliti obe hiši v luči vseh dosegljivih podatkov in razjasniti morebitne dileme o tem, katera je prava, V raziskavi so bili upoštevani novi viri o pomembnih krških družinah, sistematično pregledane žppnijske matične knjige in uporabljeni drugi viri, ki lahko kakor koli pripomorejo k videnju o posameznih hišah in njihovih lastnikih. V ospredju raziskave sla vprašanje, komu je v polihislorjevem času pripadala t. i. Valvasorjeva hiša, in historial hiše, kije bila v resnici v lasti kranjskega polihislotja, tj. južne polovice današnje Mencingerjeve hiše.
KLJUČNE BESEDE: Valvasor, Krško, lokacija hiše, arhivski viri, Kamnikar, baroni Zetschker
abstract
VALVASOR'S TWO HOUSES IN KRSKO - THE WRONG AND THE RIGHT ONE (PART 2)
A couple of years ago the author of the present article ruled out the possibility that the Carniolan polymath Janez Vajkard Valvasor (1641—1693) died in the so-called Valvasor's house in Krsko, on the front of which was attached in 1894 a built-in commemorative plaque. The author has since then managed to establish with a great deal of certainty that the
j i	o	o	J	-v7
polymath's last home was actually the house located some tens of metres away from the wrongly identified house. The purpose of the article is to shed light on the history of both houses based on the available data and to clarify any possible dilemmas regarding which of the two houses is the right one. The study draws on sources about prominent Krsko families, the existing
o	o	J	o	-v7	J	J	o
birth, marriage and death registers as well as other sources that might in any way help us understand more about the two
O	O	O	-v7	-v7	J
houses and their owners. The study focuses mainly on the issue of who owned the so-called Valvasor's house during the polymath's lifetime and on the history of the house that was actually owned by Valvasor, i.e. the southern half of today's Mencinger's house.
KE Y WORDS: Valvasor, Krsko, location of the house, archival sources, Kamnikar, Barons Zetschker
324
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
V kateri hiši je kranjski polihistor dejansko živel in umrl?
Tako kot smo napačno Valvasorjevo hišo osvetlili po dveh poteh — najprej (ne)ustreznost lokacije in nato njen historiat — se bomo na podoben način lotih iskanja polihistorjeve prave hiše, le da so izhodišča pri tem drugačna. Brez vnaprejšnjih preferenc za Zetschkerjevo hišo (južni del današnje Mencingerjeve na Cesti krških žrtev 2) bomo v prvem delu preverili historiate vseh krških hiš, ki bi glede na lego in velikost lahko ustrezale opisoma Valvasorjeve hiše iz let 1693 (po listini o kupoprodaji) in 1694 (po inventarju polihistorjeve zapuščine). Iskali bomo možne sorodstvene in druge povezave med novim lastnikom Valvasorjeve hiše Janezom Krstnikom Kamnikarjem (kupil 1706) in obema polihistorjevima sosedoma Janezom Andrejem Tunkelsteinerjem in Janezom Petrom Sveršni-kom (1693) na eni strani ter gospodarji potencialnih iskanih hiš, ki jih sredi 18. stoletja ponuja terezijanski kataster. Tudi po tej, veliko bolj zanesljivi poti bomo prišli do rezultata, da vsem znanim dejstvom ustreza samo ena hiša — Zet-schkerjeva. Čeprav je bila njena leva soseda sredi 18. stoletja v lasti Kamnikarjevega zeta in bi jo torej ta lahko dobil od tasta, bo natančna primerjava podatkov pokazala, da v tem primeru ni šlo za nekdanjo Valvasorjevo hišo, ampak za Tunkelsteiner-jevo.
Za izhodišče si v tabelaričnem prikazu oglejmo dejstva o treh hišah, kot jih navaja listina o kupoprodaji iz leta 1693. Iz listine ni vidno, katera od obeh sosed je bila na levi in katera na desni strani, kakor tudi ne višina kupnine za Valvasorjevo hišo.1
1	ARS, AS 1063, Zbirka listin, a. e. 2742, feb. 1693, Krško. Plim. objavo: Jellouschek: Valvasor und Vodnik, str. 4041.
2	ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega
Za vsoto lahko izvemo iz polihistorjevega leto dni mlajšega zapuščinskega inventarja, v katerem je še pomemben podatek, da stoji ob njegovi hiši nova zgradba.2 Regest kupoprodajne pogodbe ob vdo-vini prodaji hiše leta 1706 pa ne postreže z nobenim novim podatkom o sami zgradbi niti ne govori o sosedih.3
Iskanja hiše se bomo lotih na podlagi vseh ugotovljivih dejstev o lastnikih treh sosednjih hiš, ki lahko edina privedejo do ugotovitev, kakšne so bile hiše in kje jih gre iskati. Temeljno vprašanje je, ah so vse tri hiše podobno velike in vredne ah zaznamo razlike glede na vedenje o njihovih posestnikih.
Kaj torej vemo o lastnikih treh hiš, ki jih poznamo iz listine o kupoprodaji Valvasorjeve hiše (1693) in iz regesta kupoprodajne pogodbe med vdovo in novim lastnikom trinajst let pozneje (1706)? Kot bomo videli v nadaljevanju, je skupna značilnost vseh štirih hišnih posestnikov ta, da so pripadali krški mestni eliti. Prodajalec hiše Jakob Vodnik je bil notranji mestni svetnik, sosed Janez Andrej Tunkelsteiner večkratni mestni sodnik, poznejši kupec Valvasorjeve hiše Janez Krstnih Kam-nikar pa upravitelj gospostva Srajbarski turn. Tunkelsteiner in drugi sosed Janez Peter Sveršnik sta svojo družbeno veljavo kazala z dvojnim osebnim imenom; tako ime so imele vse tri Tunkelstei-nerjeve žene, uporabljali pa sta ga tudi Vodnikova in Kamnikarjeva soproga. Ni rečeno, da so ga vsi našteti dobili že ob krstu (potrjeno le Kamnikarjeva žena, ki je bila sicer Tunkelsteinerjeva hči), zato pa raba dveh imen jasno priča, kam so se nosilci prištevali kot odrasli. Poleg tega je bila z dvema imenoma krščena večina njihovih otrok in ti so imeli skoraj same imenitne krstne botre, med katerimi pri
sodišča v Ljubljani, šk. 131, fasc. L1V, Z-7/1, 16. 1. 1694, pag. 2). Prim. objavi: Radics: Johatrn Weikhard, str. 310; Černelič Krošelj (ur.): Zapuščina, str. 19, 33. ' ARS, AS 309, šk. 123, fasc. L, W-81, zapuščinski inventar llerbertapl. Buseta, 11. 7. 1724, pag. 31-32.
Hiša na levi ali desni	Hiša na sredini	Hiša na levi ali desni
Lastnik 1693: gospod Janez Andrej Tunkelsteiner, mestni sodnik	Lastnika do 1693: (gospod) Jakob Vodnik, mestni svetnik, in žena Marija Šaloma; 1693 kupil Janez Vajkard Valvasor za 800 goldinarjev kranjske veljave	Lastnik 1693: gospod Janez Peter Sveršnik
Tunkelsteiner umrl med letoma 1701 in 1705; družina izpričana v Krškem do leta 1735	1694: zraven stoji nova zgradba; 1706 Valvasorjeva vdova Ana Maksimila, poročena pl. Buset, prodala Janezu Krstniku Kamnikarju, upravitelju gospostva Srajbarski turn	Zadnja omemba zakoncev Sveršnik v Krškem leta 1694
Članki in razprave
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
325
nobeni družini niso manjkali plemiči. Končno je bila Tunkelsteinerjeva prva žena tudi sama plem-kinja oziroma iz poplemenitene družine. Tako je naziv »gospod«, ki ga listina zakoncev Vodnik (1693) namenja obema sosedoma, Tunkelsteinerju in Sveršniku, vsekakor upravičen.
Ob vsem povedanem ni nobenega dvoma, da so obravnavane tri liiše z vrtovi, stoječe druga poleg druge, morale biti podobne velikosti in vrednosti. Drugače torej kot pri Coklovi hiši (spodnjem delu napačne Valvasorjeve), ki ji je sredi 18. stoletja na zgornji strani delala družbo lesena stara hišica. Hiše mestne elite, to pa so bih tako Vodniki, Tunkelsteinerji in Sveršniki kakor pozneje Kamni-karji, se v majhnih mestih koncentrirajo ob glavni mestni ulici oziroma trgu,4 zato jih tudi v Krškem ne gre iskati kje drugje. A vendar se ne bomo zanašali na takšno pravilo, ampak, bomo poiskali vse možne lokacije v mestu, kjer je ah bi lahko stala skupina treh takih hiš, in preverili, ah bi lahko šlo za iskano trojico.
Brez dvoma niti Valvasorjeva niti obe sosednji hiši niso mogle biti lesene. Velike zidane hiše tudi neprimerno teže propadejo in izginejo brez sledu ah jih nadomestijo znatno manjše lesene. Za tako
radikalne spremembe je potreben uničujoč požar, a ga Krško med Valvasorjevim časom in terezijan-skim katastrom sredi 18. stoletja ni doživelo, kakor tudi ne pozneje, pred prvo natančno tlorisno upodobitvijo v franciscejskem katastru. A dopustimo možnost, da bi katera od treh iskanih sosednjih hiš od konca 17. stoletja dalje vendarle lahko močno spremenila zunanjo podobo ah celo izginila.
Ce vzamemo za izhodišče franciscejsko katastrsko mapo (1825),3 najdemo le na enem mestu drugo ob drugi tri velike zidane hiše. Stavbe, ki tako že na prvi pogled pritegnejo pozornost, sodijo med največje v mestu in stojijo na zahodni strani glavne ulice, nedaleč od trga z mestno cerkvijo sv. Janeza Evangelista (stavbne parcele št. 57—59). Danes sta to dve hiši na Cesti krških žrtev: prva, na južni strani, je sedanja Staničeva hiša (hišna št. 4), drugo, Mencingerjevo (hišna št. 2), pa sestavljata dve združeni hiši. Vse tri imajo po franciscejski katastrski mapi na zadnji strani podaljšek, ki obdaja manjše notranje dvorišče. Za vsako hišo se razteza tudi dolga vrtna parcela vse do poti pod Z viko, skoraj vzporedne z glavno ulico. Levo in desno od sklopa teh treh hiš so ob mestni ulici sicer prav tako nanizane zidane hiše, a so vse občutno manjše in s
I%sek katastrske mape i-y leta 1825 -y dodanimi rekJifikaeijskimi Številkami; Zgornja puščica kaže napačno I- 'alvasotjevo hišo v uličnem otoku, spodnja pa pravo hišo ob glavni krški ulici.
4 Prim. Goleč: lilite v majhnih mestih, str. 228—229.
A RS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, \ 84, k. o. Krško, mapni list V.
326
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
krajšimi vrtovi, drugje v mestu pa najdemo velike zidane hiše samo posamezne ah kvečjemu po dve skupaj.
Franciscejski kataster sicer ni najustreznejše izhodišče za naše vprašanje. Gradbeno stanje mesta, leta 1825 pretežno zidanega, je bilo zdaj občutno spremenjeno glede na stanje, ki ga ponujata dva popisa hiš v terezijanskem katastru tričetrt stoletja prej. Kot je vidno iz prvega popisa, nastalega v začetku leta 1749, je bila tedaj v Krškem zidana le vsaka peta hiša,6 ne upoštevaje deseterico t. i. svobodnih hiš, ki jih v tem popisu ni, so pa zajete v naslednjem iz leta 1752, v katerem je za vsako stanovanjsko hišo ocenjen letni donos.7 Iz kombinacije podatkov o gradbenem stanju in donosu posamezne hiše dobimo podobo, ki jo lahko s pomočjo rektifikacijskih številk (po šdftnem registru iz leta 1756)8 brez težav preshkamo na katastrsko mapo iz leta 1825. Izkaže se, da so bile hiše, označene kot zidane sredi 18. stoletja, takšne tudi v času franciscejskega katastra. V obeh časovnih izsekih pa se le enkrat skupaj pojavijo tri velike zidane hiše, in to obakrat na istem mestu ob glavni ulici: že omenjene hiše na stavbnih parcelah 57—59. Leta 1752 so z letnim donosom od 14 do 17 goldinarjev vse spadale med deseterico najdonosnejših v mestu (14 do 20 goldinarjev donosa) in znatno presegale mestno povprečje (5,60 goldinarja). Nekdanja Valvasorjeva hiša bi bila glede na sredinsko lego hiša v lasti baronice Zetschker z donosom 14 goldinarjev, to je nekaj manj od donosa njenih dveh sosed (16 in 17 goldinarjev). Po donosnosti se je znašla na desetem mestu, če pa odštejemo javno-upravne zgradbe, ki so zasedle prva tri mesta (gospoščinska in mitninska hiša ter župnišče), je bila na sedmem (najviše ocenjeni zasebni hiši sta imeti po 17 goldinarjev donosa).
Preden se bomo posvetili historiatu teh treh sosednjih hiš, bomo za vsak primer preveriti, ali bi trojico hiš iz Valvasorjevega časa — Valvasorjevo, Tunkelsteinerjevo in Sveršnikovo — vendarle lahko iskati še kje drugje. Takšna možnost obstaja, če bi denimo ena od treh iskanih hiš s konca 17. stoletja v desetietjih do nastanka terezijanskega katastra izginila ah če bi jo zamenjala znatno manjša stanovanjska zgradba, ne nazadnje zlahka tudi, ko bi se dve hiši združili v eno. Sredi 18. stoletja na dveh mestih res srečamo po dve veliki zidani hiši z visokim letnim donosom. Vse štiri stojijo v nepo-
6	ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA,N 239, No. 3, 3. 1. 1749.
7	Prav tam, No. 7,13. 6. 1752.
8	Prav tam, No. 8, štiftni register 1756.
sredni bližini današnjega Hočevarjevega trga in so s pročelji obrnjene proti Savi.
Pozornost zbudita zlasti sosedi, ki sta biti leta 1749 zidani in sta imeti tri leta pozneje najvišji letni donos od vseh hiš v mestu, 20 goldinarjev, obe pa sta premogli tudi vrt. Danes sta to enonadstropnici na Valvasorjevem nabrežju (h. št. 5b in 5). Prva (rekt. št. 68, stavbna parcela št. 31) je bila sredi 18. stoletja mitninska hiša dvorne komore (Hoff Ca-merall Haas, jet^o das Königl: Ambt Haas), njena severna soseda (rekt. št. 69, stavbna parcela št. 30) pa hiša gospostva Krško (Herrschaft Gursfeldt) s stanovanjem gospoščinskega upravitelja (darin der Verwalter ein Quartir hat)? Ugotovitve o tej stavbi ovr-žejo možnost, da bi šlo lahko za polihistorjevo hišo ah za katero od njenih dveh znanih sosed, saj je lastnikom mogoče kontinuirano slediti v Valvasorjev čas. Kako je hiša postala gospoščinska v lasti grofov Auersperg, so razkrili zapuščinski inventarji treh članov Auerspergove rodbine. Leta 1698 jo je grofica Katarina Elizabeta, tedanja lastnica krškega gospostva, kupila od Franca Jožefa grofa Lamber-ga. Čeprav je v regestih kupoprodajne pogodbe enkrat govor o De Urbanijevi in drugič o Blažutovi hiši, datum sklenitve pogodbe razkriva, da gre za isto hišo z dvema imenoma.10 Njeno prvo ime izvira
9	A RS, AS 174, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749; No. 7, 13. 6. 1752. - Rektifikacijske številke razkriva štiftni register iz leta 1756 (prav tam, No. 8), parcelne pa so nastale s franciscejskim katastrom leta 1825 (ARS, AS 176, N 84, k. o. Krško, zapisnik zemljiških parcel, 20. 4. 1825; mapni list V). - V začetku leta 1749, ko je po navedbi terezijanskega katastra imel v hiši krškega gospostva stanovanje gospoščinski upravitelj, je funkcijo upravitelja gospostev Krško in Srajbarski turn opravljal janež Matija Sivic (* ok. 1699, neznano kje - f 1776, Krško), sedemkrat- praded pisca teh vrstic. Sivic je zanesljivo poznal Valvasorjevo najmlajšo hčerko Regino Konstancijo, por. pl. Dienersperg (* ok. 1690, neznano kje - f 1755, Novo mesto), saj je bil sredi 18. stoletja kot lastnik hiše v Novem mestu njen prvi sosed (Goleč: Valvasorjevo neznano potomstvo (1. del), str. 377).
10	Ob smrti grofa Aleksandra leta 1759 so med njegovimi nepremičninami poleg obeh gospostev - Krško in Srajbarski turn - ter tumskega gradu popisali hišo v Krškem, ki je plačevala letni činž mestu in je torej stala na pravno mestnih deh (ARS, AS 309, šk. 5, fasc. 111 A-67, 16. 7. 1759, pag. 5). Na isto hišo z vrtom se nanaša kupna pogodba (Kauffbrief des Haas Gurgfeld und Garten) v zapuščini umrlega grofa, ki sta jo 61 let prej, 1. novembra 1698, sklenila Franc Jožef grof Lamberg in Katarina lilizabeta grofica Auersperg (prav tam, pag. 24). Kupno pogodbo zanjo najdemo tudi v zapuščinskih inventarjih Aleksandrovega očeta Ditriha grofa Auersperga, umrlega leta 1706, in njegove štiri leta prej (1702) preminule svakinje Katarine lilizabete grofice Auersperg, ki je hišo kupila. Pri tem je zanimivo, da se hiša v navedenih dveh inventarjih imenuje različno ob sicer enakem datumu in kraju sklenitve pogodbe - Krško, 1. novembra 1698. Ditrihov inventar
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
327
iz priimka, drugo pa iz osebnega imena Blaža De Urbanija, itakjanskega priseljenca, ki je postal viden krški meščan in mestni sodnik.11 Tudi sosednja hiša
(1706) pravi, da je bila pogodba sklenjena za Blažutovo hišo (daß erkhaufte Blaschutische Hauß in der Statt Gurgfeld sambt den großen Garten) (prav tam, šk. 3, 20. 5. 1706, pag. 108); tako je hiša imenovana tudi v popisu Ditrihovih nepremičnin: nekdanja Blažutova hiša (die hieuor IVlascbutisch gemeste Behausung in der Stadt Gurkhfeldt gelegen) (prav tam, pag. 105). Tudi nekaj grofovih premičnin je bilo popisanih v tej t. i. Blažutovi hiši (prav tam, pag. 114, 115, 117). Večinoma iste predmete najdemo štiri leta prej (1702) v zapuščinskem inventarju Katarine Hlizabete grofice Auer-sperg označene kot »v hiši v Krškem« {im Hauß -p Gurgk-bfelclij (prav tam, šk. 2, fasc. 11 A-28, 29. 5. 1702, pag. 203, 210, 211, 217-218, 253, 254, 263). Med grofičimmi nepremičninami je hiša prav tako imenovana »nekdanja Blažutova« (daß in Gurgkbfeldt stehende Wlaschuttisch gemeste Hauß (prav tam, pag. 5-6), toda regest kupne pogodbe v istem inventarju pravi, da je grofica Auerspergova 1. novembra 1698 kupila od grofa Lamberga nekdanjo De Urbanijevo (!) hišo (die erkaufte de Vrbanische vorhin geweßte Behausung sambt den Gartten) (prav tam, pag. 105-106). Povezava obeh hišnih imen - Blažutova in De Urbanijeva hiša - je privedla do prejšnjega lastnika Blaža De Urbanija. Poleg rektifikacijske in pozneje hišne številke gospoščinske hiše imamo za njeno lego še eno potrditev. V inventarju krške župnije iz leta 1716 je naveden župnijski vrt, ki meji na eni strani na De Urbanijevo hišo, na drugi pa na ulico proti Gori (in der Statt ein anderer gartten so mit einen Seiten an das Vrbanische Hauß, mit der anderen Seiten aber auff die gassen gegen demPerkh anrainendi) (ARS, AS 1, Vicedomski urad šk. 12, 1/7, lit. G IV-6, inventar in urbar župnije Leskovec 1716, fol. 90'). Gre za vrtno parcelo v lasti župnišča (pare. št. 131), ki leži po franciscejskem katastru (1825) na dvoriščni strani gospoščinske hiše in se raztreza do ulice Pod goro (ARS, AS 176, N 84, k. o. Krško, zapisnik zemljiških parcel, 20. 4. 1825; mapni list V).
Blaž De Urbani se v virih pojavi leta 1654, ko je bil sprejet med krške meščane (ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civita-tensia, Krško, mestna knjiga 1539-1679, s. p.). Za mestnega sodnika so ga izvolili trinajst let pozneje, leta 1667 (ARS, AS 1, šk. 171, fasc. 179a, lit. G VIII-1, 25. 6. 1667), po krški kapucinski kroniki, ki za to leto ne pozna imena sodnika, pa naj bi sodniško funkcijo opravljal v mandatu 1668/69 (Kralj, Archivum loci, str. 471). Številne pritožbe zoper njega pričajo, da je moral biti precej prepirljive narave; leta 1675 je občina meščanov prosila deželnega vice-doma, naj ukaže »nemirnega Italijana« izključiti iz mestnega sveta (ARS, AS 1, šk. 171, I/97a, lit. G VIII-3, 25. 8. 1661, 30. 1. 1673, 13. 7. 1673, 12. 2. 1674, 23. 7. 1673, 21. 7. 1675, 12. 6. 1676). Poročen je bil vsaj dvakrat, najstarejša krška krstna matica z začetkom leta 1670 pa navaja le krst njegovega najmlajšega otroka, krščenega 14. februarja 1671 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729). Blaž De Urbani je kot krstni boter zadnjič izpričan 27. februarja 1679, člani njegove družine so botrovali še do leta 1684 (prav tam, 15. 3. 1670, 2. 5. 1671, 18. 7. 1671, 15. 9. 1671, 5. 12. 1672,13, 2. 1673, 31. 7. 1673,16. 9. 1674, 6. 12. 1674, 27. 5. 1675, 13. 7. 1675, 12. 3. 1676, 20. 3. 1676, 26. 5. 1676, 18. 2. 1677, 23. 7. 1677, 25. 4. 1678, 22. 8. 1678, 3. 9. 1678, 6. 9. 1678, 23. 9. 1678, 27. 2. 1679, 7. 3.
na levi strani gospoščinske tako ne more biti v nikakršni zvezi ne z Valvasorjem ne z njegovima sosedoma Tunkelsteinerjem in Sveršnikom. Kot vse kaže, je bila mitnica tu že vse od srede 16. stoletja, hiša pa prvotno prav tako meščanska.12
Z opisom Valvasorjeve hiše in obeh njenih sosed s konca 17. stoletja se že na pogled precej manj ujemajo tri hiše ob savskem nabrežju, obrnjene s pročelji proti reki, ki sestavljajo vzhodno stranico ukčnega otoka, znanega iz obravnave napačne Valvasorjeve hiše. Na franciscejski katastrski mapi iz leta 1825 so prikazane kot zidane hiše na stavbnih parcelah 51, 53 in 54, danes pa sestavljajo stavbni kompleks Mestnega muzeja Krško. Desna je napačna Valvasorjeva hiša, srednja Jarnovičeva ak stara šola in leva Kaplanova, če jih imenujemo po zdaj običajnih oznakah. Opisu iz listine o kupoprodaji (1693), po kateri je hiša Janeza Vajkarda Valvasorja stala med dvema hišama z vrtovoma, bi pogojno lahko ustrezala srednja, Jarnovičeva, a si dejstva hitro pridejo navzkriž. Jarnovičeva hiša je nekdanja
1679, 8. 12. 1679,9. 4. 1680, 25. 7. 1680, 27. 12. 1680, 4. 1. 1681, 18. 1. 1681, 21. 9. 1681, 30. 1. 1682, 2. 12. 1682, 19. 12. 1682, 5. 1. 1684). V osemdesetih letih so De Urbanijevi Krško zapustili ali pomrli. Zadnje poročilo o Blažu De Urbaniju se nanaša prav na njegovo hišo. Ta je leta 1688 navedena na seznamu devetih krških meščanskih hiš, ki so v svoje kleti in kašče sprejele cesarski proviant (StLA, I. O. IIK-Akten, 1689-IV-92, s. d., pred 29. 12. 1688, Ver-zaichnuB der in der Statt Gurgfeldt etc.).
12 Leta 1556 sta meščan Blaž Schartner in njegova žena Magdalena s privolitvijo mestnega sodnika in sveta prodala kralju Ferdinandu svoj oštat, hišo, hlev in vrt v mestu pod grajskim vrtom (!); bodočo namembnost stavbe razkriva naslov kupnega pisma »Ambthaus G urckhfeldn« (StLA, I.O. Urkundenreihe, 1556 X. 30., Krško (388)). Omemba grajskega vrta postavlja hišo v zgornji del mesta, nekoliko nenavadno pa je, da v listini ni navedena njena lokacija poleg špitalske cerkve, temveč ob oštatu Martina lisiha. Da je mitninska hiša v 16. stoletju vsekakor stala v zgornjem, severnem delu mesta, pričata urbarja gospostva Krško iz let 1570 in 1575. Navedena je namreč skoraj pri koncu popisa plačnikov dvornega činža, za omembami koče pod gradom, mestnih vrat in župnikovega zemljišča, in sicer kot »uradna hiša« (Ambthaufi), od katere plačuje dajatev mitninski uradnik — nakladnik (/iufschlager) (ARS, AS 1, šk. 81, 1/46, lit. G VIII-4, urbar gospostva Krško 1570, pag. 518; AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, RDA, N 141, No. 29, urbar gospostva Krško 1575, s. p., llernach volgen die llofzinss etc.). Do srede 18. stoletja, ko je po terezijanskem katastru in s pritegnitvijo mlajših virov natančno ugotovljiva njena lokacija, vemo o stavbi malo. Mitninska hiša ali t. i. hiša cesarskega nakladnika se je leta 1677 znašla na seznamu krških pustot; bila naj bi pusta in v takšnem stanju že od leta 1645 (ARS, AS 1, šk. 171, I/97a, lit. G VIII—8, s. d. (1677, Specification B). Tri leta prej je mestno predstojništvo od nakladnika zahtevalo, naj plača davčne zaostanke za nazaj do leta 1645, sicer mu bodo pusti oštat in vrt zarubili (StLA, I. O. IIK-Akten, 1675-111-70,10. 9. 1674).
328
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
šola, katere lokacija je prvič dokumentirana šele leta 1792 v knjigi status animarum krškega vikariata: šola (Schola) s hišno številko 79.13 Iz terezijanskega katastra ni vidno, kje je stala mestna šola sredi 18. stoletja, saj je v popisu hiš iz leta 1749 ni, v tri leta mlajšem popisu pa je navedena na koncu, med t. i. svobodnimi hišami.14 Vendar ob vsem, kar o krški šoli vemo iz druge polovice 18. stoletja, ni nobenega namiga, ki bi jo umeščal kam drugam kot tja, kjer je bila leta 1792.15 Stavba, ki je sredi stoletja potrjeno že stala na tem mestu, poznogotski elementi v obeh etažah pa pričajo o njeni znatno zgodnejši stavbni zgodovini,16 namreč ni popisana niti v štiftnem registru leta 1756, ker kot svobodna hiša ni imela rektifikacijske številke.17 Obe njeni sosedi sta bih tedaj veliki zidani stavbi, na desni hiša v lasti gospoščinskega upravitelja Urbana Cokla (rekt. št. 66) z letnim donosom 17 goldinarjev (spodnji del napačne Valvasorjeve hiše) in na levi hiša Jožefa Senerja ml. z donosom 12 goldinarjev (rekt. št. 60). Coklova je edina premogla majhen vrt (s posevkom 1/32 mernika), drugi dve, Senerjeva hiša in šola, sta bih brez njega. Poleg tega je šola po franciscejski katastrski mapi (1825) precej manjša od svojih sosed in tudi leta 1752 je izkazovala samo 6 goldinarjev letnega donosa.18 Tukaj tudi ni prostora za stavbo, omenjeno v Valvasorjevem zapuščinskem inventarju kot novozgrajeno poslopje ob njegovi hiši, razen če bi ga postavili na drugi strani ceste ob Savi, tako kot je tam leta 1825 stalo gospodarsko poslopje sosednje hiše (stavbna parcela št. 52). Težko si ga je namreč predstavljati na lijakasto zoženem dvorišču za hišo, kjer bi po opisu iz leta 1693 moral biti vrt, in izginiti bi moralo še pred nastan-
13	NŠAL, ZA Krško, fasc. 1, Statusi animarum, status animarum 1792-1804, s. p.
14	ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA,N 239, No. 3, 3. 1. 1749; No. 7,13. 6. 1752.
15	Po poročilu krškega župnika novomeškemu okrožnemu uradu o stanju šole leta 1761 je bilo v Krškem še dokaj dobro zgrajeno šolsko poslopje, ki je pripadalo mestu (ein noch vjmlich gutt erhaute, ihn Stadt zugehöriges Schul—Hauß) (ARS, AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 75, lit. T, No. 4, Vol. 1-2, 13. 6. 1761). Podobno je leta 1774 poročalo okrožnemu uradu krško mestno predstojništvo: v Krškem je mestu pripadajoča šolska stavba (ein der gemeinen Stadt gehöriges mittelmäsßiges Schull-Hauß s sobo in kamro ter majhno dvorano za pouk (prav tam, šk. 23, lit. 1'", No. 12, Vol. 1, 8. 4. 1774).
16	Prim. Železnik — Kramberger: Konservatorske smernice, s. p.; Železnik — Kramberger — Oman, Konservatorski program, str. 15; Černelič Krošelj - Rep Bunetič: Celovito obnovljen, s. p.
17	ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 8, štiftm register 1756.
18	ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 84, k.
o. Krško, tnapni list V; AS 174, Terezijanski kataster za
Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 7, 13. 6. 1752.
kom franciscejske katastrske mape. Zgradba mestne šole je bila torej v neskladju z opisoma Valvasorjeve hiše s konca 17. stoletja in absolutno premajhna za polihistorjev zadnji dom. Poleg tega je stavba zelo verjetno služila za šolo že v času, ko se je Valvasorju v Krškem iztekala življenjska pot.19 Opisu lege njegove hiše iz leta 1693 bi sredi 18. stoletja ustrezala samo velikost in to, da sta bih njeni sosedi, Senerjeva in Coklova hiša, ki bi torej morah biti nekdanja Tunkelsteinerjeva in Sveršnikova, zidani, a se je zataknilo že pri vrtovih.
19 Šolska stavba je v drugi polovici 17. stoletja izpričana enkrat samkrat, in sicer bežno v urbarju krške oziroma les-kovške župnije iz leta 1677: Andrej Cedin je imel v Krškem poleg šole (neben der Schuel) oštat, na katerem je nameraval postavili hišico (ARS, AS 1, Vicedomski urad, šk. 20, 1/12, lit. G XXV11 14-1, pag. 464); v istem urbarju je pri mestu omenjen tudi učitelj oziroma »šolmošter« (der Schuelmaister), ki je plačeval dajatev za vrt (pag. 463). Ni nenavadno, da med župniji podložno posestjo ni najti šolske stavbe, saj bi ta lahko stala na župnijski dominikalni zemlji in torej ne bi imela urbarskih obveznosti. Toda vprašanje je, ali je šok kot taka sploh bila na župnijskih deh in ne že tedaj na zemljišču, podsodnem mestu, torej na pravno mestnih deh. Posredno govorijo v prid temu poročila mestnega pred stoj ništva iz druge polovice 17. stoletja in celo iz istega leta (1655, 1677, 1686), po katerih plačujejo učitelja in organista (v eni osebi) iz mestne blagajne (ARS, AS 1, Vicedomski urad, šk. 171, l/97a, lit. G VI11-8, 25. 8. 1655, s. d. (Benchts Copie, 1677), 13. 4. 1686), leta 1679 pa je v krstni matici naveden »mestni učitelj« (pro tune ludimagistro ávitatis) (NŠAL, ZA Krško, Matične knjige, R 1670-1729). Dva mlajša župnijska urbarja iz let 1716 in 1732 samo potrjujeta takšno domnevo. Ob nastopu novega župnika F". L. Rometa (1716) v sicer zelo natančnem popisu župnij skih zgradb pogrešamo šolo, čeprav navaja inventar zidano župnišče s posameznimi prostori, žitno kaščo, kleti in lesen hlev, v 1 .eskovcu pa hišico za tamkajšnjega »šolmoštra« (ein Schuellmaisters HeiijSlj, dejansko samo organista (ARS, AS 1, Vicedomski urad, šk. 12, 1/7, lit. G IV-6, fol. 90-91'). Hnako stanje dobesedno povzema župnij ski inventar in urbar 16 let pozneje, leta 1732, ko je prišel v Krško novi župnik J. I. pl. Zergollern (prav tam, šk. 14, 1/8, lit. G-ll, fol. 303-304'). Šole torej ni med župnijskimi objekti niti ji ni namenjen noben prostor v župnišču. Tudi med župniji podložno posestjo v mestu je v obeh urbarjih naveden samo šolski vrt (yon Schuell Gartten) (prav tam, šk. 12, 1/7, lit. G IV—6, fol. 118'; šk. 14, 1/8, lit. G-ll, fol. 331'), skoraj brez dvoma identičen z učiteljevim vrtom v urbarju iz leta 1677. Odsotnost šole v urbarskih in drugih župnijskih virih, zlasti ob požaru, v katerem je leta 1738 zgorelo župnišče in ducat bližnjih hiš (prav tam, šk. 14, 1/8, lit. G-3, 3/27, 26. 4. 1739, 3/28, 3. 8. 1739, G-4, 4/1, 24. 12. 1745, 4/2, 24. 12. 1745), samo še dodatno priča, da je bil na župnijskem zemljišču le šolski vrt, ne pa tudi šolska stavba. Ta se po letu 1677 prvič izrecno omenja leta 1752 v terezijanskem katastru, v popisu donosa od hiš, in sicer kot »mestna hiša, v kateri sta šok in brezplačno stanovanje za učitelja« (Der gemeinen stadt Haufi morinnen die Schull undt des Schulmeisters freje Wohnung) (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 7,13. 6. 1752).
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
329
Drugje v mestu najdemo zidane hiše sredi 18. stoletja le posamezno, posejane med lesenimi in vse razen dveh z letnim donosom manj kot 10 goldinarjev. Od omenjenih dveh donosnejših je hiša mestnega kaplana s 16 goldinarji donosa stala sploh že zunaj sklenjene pozidave, v severnem delu mesta nedaleč od župnišča.20 V sklenjeni pozidavi tako kot edina večja zidana hiša ostane hiša Jakoba Si-mandla z vrtom (rekt. št. 41), ki je stala na vzhodni strani glavne mestne ulice blizu kapucinskega samostana in so ji odmerili letni donos 16 goldinarjev in pol.21 Visok donos 15 goldinarjev je imela še napol zidana hiša vdove Lucije Knoper (rekt. št. 58), vogalna stavba brez vrta med glavno ulico in prečno ulico, ki z glavne vodi prod Savi in ločuje Knoperjevo hišo od uličnega otoka z napačno Valvasorjevo hišo.22 Preostale napol zidane hiše so leta 1752 vse izkazovale precej manjši letni donos, od 4 do 10 goldinarjev.23
Po izločitvi drugih zidanih in napol zidanih hiš, ki nekatere že po legi, druge pa (tudi) glede na historiat ne morejo biti iskane tri — Valvasorjeva in njeni dve sosedi — se bomo vrnili k trem sosedam
Za župnišče sicer ni podatka, iz kakšnega materiala je bilo zgrajeno, a je glede na letni donos 18 goldinarjev in obnovo po nedavnem požaru jasno, da je šlo za (pretežno) zidano stavbo.
|akob Simandl, ki je v popisu hiš leta 1749 izrecno naveden kot hišni posestnik brez poklica (ARS, AS 174, Tere-zijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749), je že pred tem postal mestni svetnik (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1730-1771, 1. 1. 1746), pozneje pa je izpričan kot mestni pisar ali sindik; službo je nastopil med letoma 1752 in 1754 in jo je najverjetneje obdržal brez prekinitve vse do smrti leta 1772 (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 109, N 115, No.
na zahodni strani glavne mestne ulice. Velike zidane hiše z dvoriščnimi prizidki in dolgimi vrtovi (stavbne parcele št. 57—59) so pritegnile pozornost tako na franciscejski katastrski mapi (1825) kot v ttičetrt stoletja starejšem terezijanskem katastru (rekt. št. 50—52), ki jih pozna kot zidane z visokim letnim donosom 17, 14 in 16 goldinarjev. Srednja (rekt. št. 51, stavbna parcela 58), sredi 18. stoletja v lasti baronice Zetschker, je po zunanjih značilnostih najbliže opisu Valvasorjeve hiše iz leta 1693, čaka pa nas še drugi, zahtevnejši del raziskave, v katerem bo hipotezo o njuni istovetnosti treba dokazati. Preverili bomo vse znane podatke o lastnikih treh hiš v času terezijanskega katastra in vključili v obravnavo tudi sosednji dve leseni hiši. Prva od njiju (rekt. št. 49) stoji v sklenjeni pozidavi in se dotika prve hiše iz sklopa obravnavane trojice, drugo (rekt. št. 62) pa ločujeta od tega sklopa ozka prečna ulica in dve vrtni progi. Cilj raziskave je ugotoviti, ali lahko hiše in njihove lastnike kakor koli povežemo z Valvasorjem, njegovim naslednikom Kamnikarjem in obema sosedama — Tunkel-steinerjem in Sveršnikom.
6, 23. 8. 1754; NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, P 17131770, 24. 9. 1765; prav tam, M 1771-1784, 9. 10. 1772).
22	Knoperjeva hiša je sicer imela vrt, a ne pri hiši, temveč za mestnim obzidjem (hinter der Mauet). Takšno jo kaže tudi franciscejska katastrska mapa leta 1825 (stavbna parcela št. 63).
23	Te hiše so imele leta 1756 rektifikacijske številke 4, 6, 8, 13, 56 m 61.
Sklop treh velikih zidanih hiš in njihovih dveh sosed po terezijanskem in franciscejskem katastru
Lastnik leta 1749	Opis hiše leta 1749	Letni donos od hiše v goldinarjih in opis vrta leta 1752	Rektifik. številka leta 1756	Številka stavbne parcele leta 1825
Anton Osterman, kramar	lesena hiša, 2 vrtova s posevkom 1/8 mernika	6 goldinarjev, zraven sadovnjak in zeljnik s posevkom 1/8 mernika	49	60
Jurij Pečar	zidana hiša, pusta, zraven 2 vrtova s posevkom 1/4 mernika	17 goldinarjev, vrt s posevkom 2/8 mernika	50	59
baronica Zetschker	zidana hiša, vrt s posevkom 3/16 mernika	14 goldinarjev, vrt s posevkom 1/4 mernika	51	58
Ignac Gosar, upravitelj v Goričanah	zidana hiša, zraven vrt s posevkom 3/16 mernika, vrt pod Goro s posevkom 1/16 mernika	16 goldinarjev, vrt s posevkom 1/4 mernika	52	57
Anton Pregl, mesar	lesena hiša, 2 vrtova s posevkom 3/32 mernika	6 goldinarjev, vrt s posevkom 5/16 mernika	62	56
330
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
Na vprašanje, ali je hiša baronice Zetschker res tista, ki jo je Valvasorjeva vdova leta 1706 prodala Janezu Krstniku Kamnikarju, bomo poskušali najprej odgovoriti s pomočjo znanih dejstev o Zet-schkerjevi družini. Baronica Zetschker (Freyin von Zetschkerirč), lastnica hiše po vseh treh katastrskih popisih (1749, 1752 in 1756),24 je bila Klara Kon-stancija, rojena Graffemveger pl. Graffenau, vdova po Janezu Sigfridu baronu Zetschkerju.25 Sredi 18. stoletja je v bližini Krškega posedovala t. i. Zet-schkerjevo imenje, ki je poleg pristave obsegalo vsega nekaj oštatov in rustikalnih vinogradov.26 V petdesetih letih je Klaro Konstancijo nasledil sin Franc Ferdinand,27 čigar zapuščinski inventar iz leta 1788 razkriva temeljne podatke o historiatu Zetsch-kerjeve hiše v Krškem v 18. stoletju.28 Baron (Franc) Ferdinand je ob smrti poleg Zetschker-jevega imenja Krško imel hišo v mestu s hišno številko 36 (Das Haas in der Stadt Nro. 36).29 Lokacija, ki jo je mogoče izslediti brez težav, potrjuje, da gre za hišo, katere lastnica je bila sredi stoletja njegova ovdovela mati (rekt. št. 51). Med pokojnikovimi listinami so inventurni komisarji na zadnjem mestu popisali ključno — dokument, ki govori o nakupu njegove hiše dobrih 70 let prej: kupno pismo, datirano v mestu Krško 7. oktobra 1717, za mestu podsodno hišo in vrt v Krškem (Ein Kaafbrief ddl. Stadt Gursfeld 7ten 8ber 1717 iiber das in Gursfeld ligende der Stadt dienstbahre Elaus, und Garleti).x Že iz dikcije izhaja, da se kupoprodaja nanaša na hišo, ki je bila ob smrti barona Franca Ferdinanda edina v njegovi lasti in ne nazadnje je pokojnik premogel
24	ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749; No. 7, 13. 6. 1752; No. 8, štiftni register 1756.
25	O sorodstvenih razmerjih Zetschkerjev gl. Witting: Beiträge zur Genealogie, str. 263.
26	ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 115, N 143, No. 1,2,4, 6, ad 7,12,13.
27	Vdova Marija Konstancija je še lastnoročno podpisana pod dokument, datiran v Krškem 12. aprila 1752 (prav tam, ad No. 7), Franc Ferdinand pa se je neznanega dne podpisal pod individualno subreparticijo za gornino njenega imenja (No. 4) in 20. decembra 1754 pod napoved za gornino (No. 6).
28	ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 116, fase. XXXXVII, T-87, 18. 1. 1788.
29	Prav tam, pag. 1. - Zetschkerjevo imenje so inventurni komisarji po rektifikaciji terezijanskega katastra ovrednotili na 1.141 goldinarjev, neimenovano posest po mesec dni stari cenitvi (Schät.Notti) gospostva Srajbarski tum na 180 goldinarjev, star neuporaben skedenj na špitalski gmajni Zlapovec so ocenili na pičlih 5 goldinarjev, hišo skupaj z zraven ležečim žitom {samt den dabei ¡igenden Getreid) pa na 180 goldinarjev.
30	Prav tam, pag. 2.
samo ta dokument o lastništvu hiše, katerega vsebina govori o dodej zadnji zamenjavi lastništva s prodajo. V nasprotnem bi Zetschker o lastništvu hiše hranil mlajša dokazila, tako pa je hiša od leta 1717 menjavala lastnike le znotraj Zetschkerjeve družine. Žal v regestu kupnega pisma ni navedeno, kdo je hišo kupil in od koga. Inventurni komisarji so namreč šteh, da povsem zadošča podatek o datumu kupoprodaje brez imen pogodbenikov: hiša je tedaj prišla v last Zetschkerjev, pri tem pa ni bilo pomembno, od koga so jo kupili. A prav ta podatek bi bil za našo raziskavo ključen. V zbirki zapuščinskih inventarjev v Arhivu Republike Slovenije se žal nista ohranila inventarja zapuščine barona Janeza Sigfrida in Klare Konstancije Zetschker, v katerih bi lahko bil popolnejši regest kupoprodajne pogodbe,31 in tudi v inventarjih drugih Zetschkerjev kupno pismo z dne 7. oktobra 1717 ni omenjeno.32 To pa ne pomeni, da se zapis o kupoprodaji in obeh pogodbenih strankah ni ohranil kje drugje, denimo v zapuščinskem inventarju koga tretjega. Mogoče je tudi, da v kakšnem gospo-ščinskem arhivu doma ali v tujini čakata na odkritje inventarja zakoncev Zetschker. Ker podatka o prodajalcu hiše za zdaj ni bilo mogoče najti v drugih razpoložljivih virih o Krškem in Zetschkerjih, smo morati povezavo med baroni Zetschkerji in potencialnim prodajalcem hiše Janezom Krstnikom Kamnikarjem utemeljiti s posrednimi dokazi.
Ni dvoma, da je hišo leta 1717 kupil oče ali oba starša barona Franca Ferdinanda, ki je neporočen in razmeroma reven preminil v isti hiši 5. decembra 1787.33 Po mrliški matici je bil star 84 let in torej rojen okoli leta 1703, ne on in ne njegovi sorojenci pa niso prišli na svet v Krškem.34 Skoraj gotovo so se rodili na katerem od dveh obsavskih gradov — na Gomili ali Novem gradu v Jablanici —, ki sta pripadala njihovemu očetu Janezu Sigfridu in prej dedu baronu Francu Engelbrehtu, preminulemu leta 1703.35 Ded Franc Engelbreht je bil sicer bra-
31	Prim. ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, popis.
32	Prim. zapuščinske inventarje Maksimilijane Katarine baronice Zetschker (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 129, fasc. Lil, Z-25, 28. 6. 1733, Franca Sigmunda (prav tam, šk. 129, lit. Lil, Z-29, 10. 5. 1743), Marije Doroteje, poročene pl. Graffenweger (prav tam, šk. 37, fase. XVIII, G—94, 28. 11. 1747), Izabele Sidonije (prav tam, šk. 115, fase. XI ATI, T-47, 5. 1. 1754), Felicite (prav tam, šk. 116, fase. XIVII, T-66, 28. 3. 1765), Marije Ane (prav tam, šk. 116, fasc. XIVI I, T-69, 30. 1. 1768) m Amalije (prav tam, šk. 116, fase. XIVII, T-85,14. 4. 1787).
33	NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, M 1784-1818, fol. 5.
34	Prim. prav tam, R 1670-1729.
35	O gradovih: ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
331
tranec Valvasorjeve druge žene Ane Maksimile, rojene Zetschker, njegova žena Marija Barbara pa krstna botra polihistorjevemu zadnjemu otroku, krščenemu 15. aprila 1693 v Krškem.36 Na mesto ob Savi so Franca Engelbrehta vezali tudi poslovni stiki, saj je imel ob smrti v bližini manjšo posest in v samem Krškem nekdanjo hišo Franca Kajdaša.37 Dedič njegovega imetja je skupaj s svojimi soro-jenci postal sin Janez Sigfrid, poročen s Klaro Konstancijo Graffemveger pl. Graffenau, nečakinjo Valvasorjeve prve žene Ane Rozine.38 Kranjski po-lihistor je bil tako prek svojih dveh žena sorodstveno povezan z obema zakoncema Zetschker, katerih dom je postala njegova krška hiša. Tudi razlogi, ki so baronski par pripeljali v Krško, so bili precej podobni tistim, zaradi katerih se je tu malo pred smrtjo naselil Valvasor. Po izgubi glavnine premoženja jima je namreč ostala le še posest blizu mesta. Obe gospostvi, Gomila in Novi grad, sta prišli zaradi terjatev upnikov v tuje roke že leta 1709 in enaka usoda je doletela tudi večino drugih nepremičnin.39
Povsem razumljivo je, da se je obubožani Janez Sigfrid z družino preselil v bližino svoje skromne
Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 128, fasc. Lil, Z-17, 29. 5. 1703, pag. 1-9; prim. Smole: Graščine, str. 693. - Krstov otrok janeža Sigfrida barona Zetschkerja ne poznamo, ker so krstne matične knjige župnije Boštanj za ta čas izgubljene (prim. Krampač: Vodnik, str. 13). - Svoj tretji grad Ilotemež pri Radečah je Franc Hngelbreht leto pred smrtjo, leta 1702, izročil sinu Hmestu Jožefu (Smole: Graščine, str. 185).
* NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729. - O sorodstvu Franca lingelbrehta in Ane Maksimile Zetschker gl. Witting: Beiträge zur Genealogie, str. 263.
37	Zetschker je imel pri Krškem gornino, desetino in oštate, na Trški gori vinograd, pod Krškim pristavo, v samem mestu pa nekdanjo Kajdaševo hišo ter kaščo in klet. Regesti listin v zapuščinskem inventarju razkrivajo le pozni letnici nakupa imenj krškega gospostva (1698) in pristave (1697), ne pa tudi datumov kupnih pisem za hišo in zemljišča v mestu (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 128, fasc. Lil, Z-17, 29. 5. 1703, pag. 1-9).
38	Klara Konstancija je bila hči Jurija Andreja Graffenwegerja pl. Graffenaua (Witting: Beiträge zur Genealogie, str. 263), brata Valvasorjeve žene in skrbnika njegovih otrok iz prvega zakona (Goleč: Neznano in presenetljivo, str. 330).
39	O izgubi gospostev Smole: Graščine, str. 158, 324. - Iz kranjske imenjske knjige prenosi lastništva niso natančno razvidni (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (1662-1756), fol. 119-121). - Stanje zapuščine Franca lingelbrehta barona Zetshkerja in terjatev do njegovih dedičev razkriva zaščitno pismo, ki ga je kranjski deželni glavar Janez Gašper grof Kobenzl leta 1718 izdal trem cesio-narjem (ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 2, fasc. 3, Listine, 1718 VI. 13., Ljubljana).
preostale posesti. Kaj se je zgodilo s Kajdaševo hišo v Krškem, ki jo je kupil njegov oče, iz uporabljenih virov ne izvemo, kakor tudi ni znano, kje v mestu je stala.*' A po vsem sodeč hiša ni mogla zadovoljiti bivalnih potreb družine obubožanega barona, vsaj ne za dolgo. Baron Zetschker je potreboval primerno veliko hišo in takšno je leta 1717 tudi kupil, zidano stavbo ob glavni ulici. Njegova in ženina navzočnost v Krškem sta sicer slabo dokumentirani, v krstnih maticah denimo le z dvema ženinima botrstvoma v letih 1724 in 1741.41 Da sta se tu res zadrževala vsaj od leta 1724, priča naloga posrednika, ki jo je Janez Sigfrid opravil za krško mestno predstojništvo pri vicedomskem uradu v Ljubljani.42 Kot živ je bil zadnjič izpričan leta 1748, ko se je v Krškem omožila njegova hči Ana Jožefa,43 že v začetku leta 1749 pa je bila kot po-sestnica hiše v mestu navedena »baronica Zetschker«,44 tj. njegova vdova Klara Konstancija. Podobno kot zakonca Zetschker in njuna hči se pozneje v virih zelo redko pojavlja sin Franc Ferdinand, ki se je verjetno veliko zadrževal zunaj Krškega.45 Glede
40 »Gospoda« Franca Kajdaša srečamo v Krškem le prehodno, ko so leta 1690 nesli h krstu njegovo hčerko (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729,12. 10. 1690).
« NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 20. 3. 1724,6.4.1741.
42	V dopisu sodnika in sveta deželnemu vicedomu, v katerem tožita nad mestnimi davčnimi bremeni, je navedeno, da bo na njuno prošnjo v vicedomovi pisarni vložil »specifikacijo« Janez Sigfrid baron Zetschker (ARS, AS 1, Vice-dornski urad za Kranjsko, šk. 277, Lit. S XXI-11, 5. 2. 1724). O njegovi bolj ali manj stalni navzočnosti v Krškem priča tudi poročilo prokuratorja dvome komore M. L. Wildonerja iz leta 1737, po katerem je krški mestni sodnik ob vkvartiranju velikega števila vojakov prosil za nasvet nekega grofa Gaisrucka, Aleksandra grofa Auersperga in Sigfrida barona Zetschlderja (StLA, StLA, I. ("). IIK-Akten, 1737-VII-34, s. d. po 9. 7. 1737).
43	Ana Jožefa se je 12. avgusta 1748 v Krškem poročila s podglavarjem karlovškega generalata 1-eopoldom Karlom pl. Seethalom (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, P 17131770), potem ko je dobro leto prej, 13. aprila 1747, izpričana kot krstna botra s tremi imeni Ana Terezija Jožefa in izrecno kot Krčanka: »ex Gurgfeld« (prav tam, R 17301771). Pl. Seethala pozneje posredno omenja zapuščinski inventar njenega brata Ferdinanda Zetschkerja iz leta 1788, ko med listinami navaja Seethalove procesne spise (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 116, fase. XXXXVII, T-87, 18. L 1788, pag. 2). O sorodstvenih razmerjih Zetschkerjev gl. Witting: Beiträge zur Genealogie, str. 263.
44	ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3,3.1.1749.
45	Franca Ferdinanda v Krškem nikoli ne srečamo kot krstnega botra, ampak le kot poročno pričo vdovcu Francu Gorniku 4. februarja 1765. Da je bil v mestu tudi pet let
prej, potrjuje poroka njegove služkinje 23. januarja 1760: »nunc in Servitio apud Illmum Dnum Baronem Zezkar« (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, P 1713-1770).
332
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
na precejšnjo zbirko orožja, popisano po njegovi smrti, bi v svojih aktivnih letih utegnil biti v vojaški službi.46
Kakor koli, Zetschkerjeva hiša, iz katere je družina upravljala svojo edino preostalo posest, bližnje Zetschkerjevo imenje, je torej ostala v rokah družine dve generaciji, skupaj sedemdeset let — od nakupa leta 1717 do smrti barona Franca Ferdinanda leta 1787. Kot bomo videti v nadaljevanju, nimamo toliko podatkov o lastništvu njenih dveh sosed. Oba lastnika iz leta 1749, Pečar in Gosar, sta hiši posedovala krajši čas kot Zetschkerji, pri čemer ni za nobenega dokumentirano, kdaj natanko je hiša postala njegova last. Ko bi vsaj za enega od njiju lahko dokazali, da je imel katero od hiš obeh Valvasorjevih sosedov, Tunkelsteinerjevo ali Šveršniko-vo, bi bila naša naloga že opravljena.
Iskanja povezav med lastniki sredi 18. stoletja in tistimi iz Valvasorjevega časa se bomo lotili »od spodaj«, pri treh gospodarjih, o katerih govorita listina o kupoprodaji Valvasorjeve hiše iz leta 1693 in regest kupoprodajne pogodbe za isto hišo iz leta 1706. Neodvisno od zgornjih ugotovitev, ki kažejo na to, da je bila Valvasor-Kamnikarjeva hiša poznejša hiša baronov Zetschkerjev, poglejmo, kaj lahko o lokacijah treh hiš ob glavni krški ulici (posredno) povedo ugotovljena dejstva o družinah njihovih lastnikov. Za razrešitev vprašanja lokacije polihistorjeve hiše so najmanj uporabni podatki o prejšnjem lastniku, največjo vrednost pa ima vedenje o njenem naslednjem imetniku, saj nam je ta časovno najbliže in je tako večja tudi možnost, da ga povežemo s katerim od krških hišnih posestnikov, znanih iz popisov hiš sredi 18. stoletja. Kot pomembna referenca so se pokazala dejstva o družini enega od Valvasorjevih dveh sosedov, za katerega je podrobna analiza virov prinesla ugotovitev, da je bil tast novega lastnika polihistorjeve hiše.
Čeprav bi se zdelo, da vedenje o zakoncih Jakobu in Mariji Salomi Vodnik, ki sta Valvasorju prodala svojo hišo, ne more pripomoči k rešitvi vprašanja njene lokacije in tako sploh ni pomembno, lahko vendarle pripomore k ugotovitvam o nastanku hiše in njenih prejšnjih stanovalcih ter pomaga osvetliti širši kontekst. Kdo, kaj in od kod sta bila zakonca Vodnik, namreč posredno priča tudi o Valvasorjevem zadnjem domu, o katerem pred kupoprodajo leta 1693 nimamo neposrednih zapisov. Iz leta 1688 je sicer na voljo podatek o hiši
46 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 116, fase. XXXXVII, T-87, 18. 1. 1788, pag. 3.
Jakoba Vodnika, a ne moremo z gotovostjo vedeti, ali je omenjena resnično ta hiša in ne katera druga v mestu. Navedena je med devetimi meščanskimi hišami, ki so prejšnja leta, med dunajsko vojno, začasno sprejele v hrambo cesarski proviant, njihovi lastniki pa so nato dobiti odškodnino, Vodnik konkretno osem goldinarjev za oddajanje dveh kleti.47 V starejših virih, iz časa pred prvo ohranjeno krško krstno matično knjigo, vodeno od leta 1670 dalje, priimka Vodnik v Krškem ne najdemo.48 Njegov prvi znani nosilec je omenjeni Jakob, izpričan kot krstni boter od leta 1672 dalje.49 Šele veliko pozneje, v letih od 1691 do 1700, so se istemu Jakobu ali njegovemu soimenjaku, morda sinu, rodili štirje otroci, in sicer v zakonu z Marijo Salomo, ki jo poznamo iz kupoprodajne listine in je v krstni matici pogosto imenovana le s prvim imenom Marija.50 Vodnika sta se najverjetneje poročila leta 1690, žena je glede na dvoje osebnih imen in zlasti glede na drugo ime Šaloma več kot očitno izvirala iz meščanskega okolja, tega pa ni mogoče z gotovostjo trditi za Jakoba. Marija Šaloma Vodnik bi bila prav lahko Krčanka51 in je Jakobu morda pri-
47	S ti .A, S ti A, 1. O. IIK-Akten, 1689-1V-92, s. d, pred 29. 12. 1688, VerzaichnuB der in der Statt Gurgfeldt etc.
48	Največ imen iz tega časa ponuja mestna knjiga 1535-1679, pa tudi arhiv kranjskega vicedoma (ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in 1 listoričnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga 1539-1679; AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171).
49	Ime Jakoba Vodnika kot krstnega botra srečujemo od leta 1672 do 1703, v sedemdesetih letih, od 1673 do 1678, pa kot botro trikrat neko Fvo Vodnik; oba sta označena z gosposkim pridatkom, potem ko so tega začeli leta 1675 pisati velikodušneje kot dotlej. NSAL, Matične knjige, ZA Krško, R 1670-1729, 20. 6. 1672, 8. 2. 1673, 8. 11. 1677, 25. 1. 1678, 21. 3. 1680, 15. 6. 1680, 20. 6. 1680, 19. 10. 1686, 2. 7. 1688, 22. 7. 1689, 3. 5. 1694, 15. 7. 1696, 24. 4. 1697,13. 6. 1699,30. 9. 1699,29. 1. 1703.
50	Krsti Vodnikovih otrok so si sledili takole: Jožef 31. 1. 1691, Janez Krstmk 18. 4. 1693, Franc Anton 25. 2. 1695 in Janez l.eopold 14. 11. 1700. Mati je pri prvih dveh otrocih navedena samo kot Marija in pri drugih dveh z obema imenoma. Tudi kot krstna botra je večinoma vpisana le z imenom Marija in samo zadnjič kot Marija Šaloma (12. 4. 1690, 4. 8. 1693, 5. 4. 1694, 28. 9. 1695, 13. 9. 1698). NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729.
51	Morda je Marija Šaloma, poročena Vodnik, identična z Marijo Salomo, nezakonsko hčerko barona Jurija Moscona, krščeno 3. marca 1671 v Krškem in vpisano v krstno matico brez navedbe materinega imena. Druga Marija Šaloma, ki bi glede na čas rojstva še lahko postala Vodnikova žena, je bila hči Janeza Jožefa Smida in Katarine, krščena 15. januarja 1673, potem pa v krstni matici dolgo ni vpisana nobena krščenka s takšnim dvojnim krstnim imenom (do 9. 2. 1679), ampak le z enojnim Šaloma (6. 3. 1671, 13. 3. 1671, 13. 9. 1677). Če je bila Vodnikova žena Marija Šaloma res Krčanka in rojena pred letom 1670
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
333
nesla v zakon tudi hišo, ki sta jo konec leta 1692 najprej skupaj prodala, februarja naslednje leto pa izročila Janezu Vajkardu Valvasorju.52 Lastništvo dveh hiš bi bilo namreč logična razlaga za prodajo ene od njiju, bodisi prvotne moževe bodisi ženine, vendar pravih razlogov za ta korak ne poznamo. Prodaja hiše na ugledni lokaciji utegne bid povezana tudi z gmotno sdsko zakoncev ali z ugodno kupnino 800 goldinarjev kranjske veljave, ki jo je bil pripravljen odšted Valvasor. Kakor koli, Jakob in Marija Šaloma Vodnik sta še naprej ostala v Krškem in nista obubožala, saj jima daje krstna madca vseskozi gosposki predikat, Jakob pa je pri krstu zadnjega otroka leta 1700 naveden kot mestni svetnik ('senatom). To je bil sicer tudi sedem let prej ob prodaji hiše Valvasorju. Umrl je med letoma 1703, ko je zadnjič nastopil v vlogi krstnega botra, in 1714, ko je Marija Šaloma omenjena kot vdova.53 Kot zadnji s priimkom Vodnik je leto pozneje izpričan »gospod« Jožef Vodnik, skoraj gotovo njun najstarejši sin, tedaj 24-letnik.54
Od obeh sosedov Vodnik-Valvasorjeve hiše, navedenih leta 1693 v listini o kupoprodaji, je manj znanega o »gospodu« Janezu Petru Sveršniku, čeprav je njegovo bivanje v Krškem dokumentirano skoraj četrt stoletja. Z ženo Ano sta kot starša izpričana že prvo leto vodenja krstne madce, leta 1670, in nato vse do 1694., ko se jima je rodil najmanj deveti otrok.55 Glede na veliko starostno raz-
(pred začetkom vodenja prve ohranjene krstne matice), bi bila lahko hči »gospoda« Andreja Kovačiča, ki je kot mlado dekle (virgo) izpričana v krstni matici v vlogi krstne botre 5. maja 1684. Ni tudi izključeno, da je bila iskana oseba pred poroko z Vodnikom že poročena, in sicer z »gospodom« |anezom Travnikarjem, ki so se mu v letih 1684 do 1688 v zakonu z neko Marijo Salomo rodili trije otroci, potem ko jih je imel pet, rojenih med 1673 in 1682, v prejšnjem zakonu z ženo po imenu Ana (15. 2. 1673, 24. 9. 1674, 18. 9. 1677, 21. 9. 1678, 18. 2. 1682, 3. 10. 1684, 15.9. 1686, 12. 3. 1688). NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 16701729.
52	Goleč: Dve Valvasorjevi hiši, str. 35-36.
53	Ime »gospoda« Jakoba Vodnika srečamo zadnjič ob botr-stvu 29. januarja 1703 (NŠAL, Ž A Krško, Matične knjige, R 1670-1729). V zapuščinskem inventarju krškega župnika |aneza |urija Tratnika je navedena zadolžnica »vdove gospe Marije Salome Vodnik« župniku Tratniku za 100 goldinarjev nemške veljave, datirana v Krškem 30. maja 1711 (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 12, 1/7, Lit. G IV-7, zapuščinski inventar župnika Janeza Jurija Tratnika, 16. 9. 1715, pag. 147).
54	NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 15. 8. 1715. - V začetku 18. stoletja je sicer v Krškem izpričana še ena družina Vodnik, zakonca Matija in 1 lelena, ki pa sta bila le navadna gostača (prav tam, 26. 9. 1701, 18. 9. 1703, 11.11.1707).
55	Krsti Šveršnikovih otrok so se zvrstili v takem zaporedju:
Katarina 20. 10. 1670, Suzana 14. 2. 1675, Andrej 10. 5.
liko med znanima prvim in zadnjim otrokom, 24 let, bi Sveršnikoma pred letom 1670 težko prišel na svet še kateri in vsaj Ana je morala biti tedaj še zelo mlada.56 Vse kaže, da je bil Janez Peter priseljenec, saj v mestu z bližnjo okolico ne najdemo drugih Sveršnikov. Kot še številni drugi meščani sta zakonca v očeh krstne matice veljala za »gospoda« in »gospo« in, kot je bilo že omenjeno, nista mogla biti zgolj povprečna meščana. Trije njuni otroci, začenši s prvim, so namreč imeli za krstne botre dve plemiški osebi.57 Kot vse kaže, se je družina odselila iz Krškega nedolgo po krstu zadnjega tam rojenega otroka (1694),58 torej tudi prav kmalu po Valvasorjevi smrti. Skoraj gotovo, še posebej ob redkem in nenavadnem priimku, je bila ista »gospa« Ana Sveršnik leta 1699 krstna botra v Brežicah, prvič otroku iz okolice in dvakrat krščencema iz mesta, nato pa se za Sveršniki tudi tam izgubi vsaka sled.59 Prav tako ostaja neodgovorjeno vprašanje, kaj se je zgodilo z njihovo hišo v Krškem. Lahko bi jo podedovala katera od hčerk, a je kot take po poroki zaradi spremembe priimka ni mogoče identificirati.
Pri končnem odgovoru, katera hiša je bila Valvasorjeva last in katera Sveršnikova, se bomo nazadnje s pridom oprli na dosegljive podatke o drugem Valvasorjevem sosedu Janezu Andreju Tunkelsteinerju in njegovi družini. Iz listine o kupoprodaji polihistorjeve hiše (1693) izvemo, da je bil sosed »gospod« Janez Andrej prav tedaj mestni sodnik.60 Tunkelsteinerji so bržkone tudi »zaslužni«, da je Valvasor sploh postal lastnik sosednje Vodnikove hiše. Sorodnik, če že ne brat Janeza
1679, drugi Andrej 17. 11. 1679, Doroteja 6. 2. 1684, Karel Jožef 24. 3. 1686, Mihael Ludvik 22. 8. 1687, Magdalena 5. 3. 1690 m Matevž 18. 9. 1694. Malo je verjetno, da bi bila njuna hči tudi Uršula, krščena 9. oktobra 1697 kot hči Janeza in Ane s priimkom Sauershou, saj pri tem vpisu pogrešamo gosposki predikat staršev, pa tudi ime očeta je bilo dotlej vedno dvojno: Janez Peter. NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729.
56	Ni sicer izldjučeno, da je imel Janez Peter dve ženi z enakim imenom Ana. Pri tretjem otroku (1679) je materino ime (pomotoma) zapisano kot Suzana.
57	Boter Katarini (20. 10. 1670) je bil neki plemeniti gospod Wintershofer z izpuščenim osebnim imenom (111. Dnus
_Bintershofer), Karlu Jožefu (24. 3. 1686) in Mihaelu
Ludviku (22. 8. 1687) pa je šla za botro Rozalija baronica 1 .ihtenberg, rojena pl. Reising.
58	Janez Peter je zadnjič izpričan kot krstni boter 2. junija 1687, Ana pa 3. aprila 1692.
5" NŠAM, Matične knjige, Brežice, R 1694-1709, 7. 3. 1699, 27. 8. 1699, 19. 11. 1699. - Pri tretjem krstu je botrino ime Ana Marija Sveršnik.
«» ARS, AS 1063, Zbirka listin, a. e. 2742, feb. 1693, Krško. Prim. |ellouschek: Valvasor und Vodnik, str. 41.
334
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
Andreja, je bil namreč takratni krški župnik dr. Gašper Tunkelsteiner, Valvasorjev znanec in kot ljubitelj starin vsaj od druge polovice osemdesetih let njegov sodelavec.61 Glede na redek priimek sta bila Gašper in Janez Andrej skoraj gotovo brata, o Gašperjevem očetu Janezu pa je znano, da je leta 1628 kot ranocelnik postal krški meščan.62 Hiša mestnega sodnika Janeza Andreja Tunkelsteinerja, soseda Vodnik-Valvasorjeve hiše, je bila zelo verjetno podedovana družinska posest, lahko pa bi pripadala še imenitnejši družini Tunkelsteinerjeve prve žene Ane Renate, rojene pl. Grienthal, s katero se je oženil najpozneje leta 1675 in mu je dve led pozneje rodila sina.63 Janez Andrej oziroma samo
61	Dr. Gašper Tunkelsteiner je bil krški oziroma leskovški župnik vsaj od leta 1670, ko se je ovekovečil na naslovni strani najstarejše ohranjene krstne matične knjige, vodene za mesto (NSA1, ŽA Krško, Matične knjige, R 16701729). V 5. knjigi Slave vojvodine Kranjske je Valvasor nekaj napisov antičnih spomenikov iz okolice Krškega povzel po njegovem rokopisu (Valvasor: Die Ehre K, str. 259, 260, 267, 268; prim. Reisp: Kranjskipolihistor, str. 221), pri opisu krške župnije pa ga omenja kot ljubitelja starin in zbiralca starih novcev (Valvasor: Die Ehre VIII, str. 742, 745). V Valvasorjevi knjižnici je bila tudi Tunkelsteinerjeva doktorska disertacija, obranjena leta 1662 na dunajski univerzi (Kukolja (ur.): Bihliotheca Vahasoriana, str. 225; prim. Černelič Krošelj: Valvasor in Krško, str. 9). Končno se Tunkelsteiner v začetku leta 1694 pojavi kot eden od treh inventurnih komisarjev Valvasorjeve zapuščine v Krškem (ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 131, fasc. L1V, Z-7/1, 16. 1. 1694, pag. 61), naslednje leto pa je bil krški župnik že Janez Jurij Tratnik (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 12.8.1695).
62	O sprejetju ranocelnika Janeza Tunkelsteinerja med krške meščane: ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Krško, mestna knjiga 1539-1679, s. p. - Župnik Gašper Tunkelsteiner je neznanega leta postavil nagrobnik svoji družini. Sprva je stal bodisi v cerkvi sv. Janeza Hvangelista bodisi na pokopališču okoli nje; latinski napis razkriva, da sta bila Gašperjeva starša Janez in Marjeta lilizabeta, ob njunih imenih pa so vklesana še imena sester Marije in Ane ter brata Franca (Lapajne: Krška in Kriani, str. 78). Najverjetneje so vsi našteti umrli še pred letom 1670, saj odtlej, ko je prav Gašper Tunkelsteiner kot leskovški župnik začel voditi posebno matico za Krško (NŠAL, ZA Krško, Matične knjige, R 1670-1729), nobenega od naštetih ne srečamo med krstnimi botri; poleg imen dveh duhovnikov Tunkelsteinerjev, župnika Gašperja in (kaplana) Jakoba, najdemo v njej v sedemdesetih letih kot botro Magdaleno (27. 3. 1674, 30. 1. 1677, 6. 7. 1674, 27. 3. 1677) m pozneje »gospoda« Vida Modesta (9. 19. 1694). O tesni povezanosti med župnikom Gašperjem in Janezom Andrejem priča dejstvo, da je bil Gašper krstni boter štirim (bratovim) otrokom (16. 6. 1681, 7. 10. 1683, 16. 11. 1684, 26. 10. 1687). 29. avgusta 1689 je bil eni od dvojčic Janeza Andreja krstni boter duhovnik Jakob Tunkelsteiner.
63	»Gospa« Ana Renata Tunkelsteiner je kot krstna botra
Andrej, kot ga praviloma imenuje krška krstna matica, se je po njeni smrti poročil še dvakrat, in imel skupaj trinajst otrok. Zadnjemu, rojenemu leta 1698, je šla za krstno botro tedaj komaj desedetna Valvasorjeva hči, soseda Katarina Frančiška.64 Med tremi sosedi, Vodniki, Sveršniki in Tunkelsteinerji, so bili zadnji glede na številna botrstva krščencem in glede na izbiro botrov za svoje otroke brez dvoma najuglednejši. Pri vseh otrocih Janeza Andreja Tunkelsteinerja razen pri štirih je bil namreč eden od obeh botrov modre krvi, največkrat iz rodbine grofov Strassoldov, lastnikov krškega gospostva.65 Tunkelsteiner j evega poklica ne poznamo, morda je bil tudi on ranocelnik, vsekakor pa zelo dejaven v javnem življenju, saj so ga vsaj petkrat izvolili za enoletni mandat mestnega sodnika in je nazadnje izpričan kot član notranjega mestnega sveta. Umrl je med letoma 1701 in 1705, tj. med svojim zadnjim botrstvom in prvo omembo žene Marije Klare kot vdove.66 Ta je, kot vse kaže, zapustila Krško in
prvič izpričana 4. decembra 1675, kot mati pa prvič in zadnjič 4. junija 1677 ob krstu edinega sina Antona. Če-
prav krstna matična knjiga nikoli ne navaja dekliškega pri-
imka matere, je krstitelj tu zaradi njene imenitnosti naredil izjemo (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729).
64	V drugem zakonu z Marijo oziroma Marijo Ano, ki jo prvič srečamo 29. decembra 1680 kot krstno botro, se je Tunkelsteinerju rodilo devet otrok, katerih krsti si sledijo takole: Modest Baltazar 16. junija 1681, Ignac Dominik 3. avgusta 1682, Justina Lucija 7. oktobra 1683, Marija Elizabeta 16. novembra 1684, Ana Terezija 25. maja 1686, liv-harist Volfgang 26. oktobra 1687, Ana Marija 29. avgusta 1689, njena dvojčica Sabina Rozina dan pozneje in Franc Dominik 31. marca 1691. Tretjič se je Janez Andrej Tunkelsteiner poročil med letoma 1691 in 1696, o ženi pa vemo le, da ji je bilo ime Marija Klara in da je rodila tri otroke. 2. januarja 1696 so nesli h krstu Jožefa Gašperja, 7. januarja 1697 Marijo Julijano in 16. julija 1698 Janeza Bernarda. NŠAL, Ž A Krško, Matične knjige, R 1670-1729.
65	Prvim trem otrokom (1677, 1681, 1682) je bila botra Magdalena grofica Strassoldo, četrtemu, šestemu in devetemu (1683, 1686,1689) Lucija grofica Strassoldo, rojena pl. Od-di, sedmemu (1687) Rozalija baronica 1 ichtenberg, devetemu (1689) Orfej grof Strassoldo, desetemu (1691) Franc Ksaverij Kunst pl. libensfeld, trinajstemu (1698) pa, kot rečeno, Valvasorjeva hči Katarina Frančiška. Dvema (1689, 1691) je šla za botro Marija Sidonija Museger, v Krškem živeča soproga upravitelja gospostva Podsreda, pozneje obtožena čarovništva (Lapajne: Krško in Kriani, str. 38).
66	Tunkelsteiner je kot mestni sodnik naveden februarja 1693
v listini o kupoprodaji Valvasorjeve hiše, kar je za tisto leto edini vir o njegovi funkciji (ARS, AS 1063, Zbirka listin, a. e. 2742, feb. 1693, Krško; prim. Jellouschek: Valvasor und Vodnik, str. 41). Po vicedomskem arhivu je bil kot Janez Andrej Tunkelsteiner izvoljen za sodnika v letih 1682,
1683,	1684 m 1687 (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, fasc. 179a, lit. C] VIII-1, 1. 8. 1682, 5. 1.
1684,	17. 8. 1684, 31. 12. 1684, 30. 7. 1687), ko ga je v tej funkciji nekajkrat omenjala tudi krstna matična knjiga; ta
ga nato v letih 1698, 1700 in 1701 označuje kot mestnega
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
335
se preselila na Gorenjsko, je pa mestu vsaj še leta 1714 plačevala davčne obveznosti za neko hišo.67 Glede na formulacijo »neka hiša« ni rečeno, da je šlo za Tunkelsteinerjevo hišo poleg nekdanje Valvasorjeve (prodane leta 1706 Kamnikarju), saj si je morala vdova, mati treh majhnih otrok, deliti moževo zapuščino z njegovimi otroki iz prejšnjega ali iz obeh prejšnjih zakonov. S tremi majhnimi otroki — leta 1705, ko je prvič izpričana kot vdova, so bili, če so še vsi živeli, stari od sedem do devet let — bi se Marija Klara lahko najprej umaknila v drugo hišo, preden se je iz Krškega odselila.
Poleg njene hčerke Marije Julijane, omenjene kot krstne botre leta 1710,68 in sina Jožefa, pozneje ljubljanskega študenta (1714—1718)69 in v Vidmu (Udinah) posvečenega klerika (1721),70 sta odrasda vsaj dva moževa otroka iz prejšnjega zakona, oba izpričana v Krškem. Prva je bila zgodaj umrla Marija Elizabeta (roj. 1684), ki se je, kot bomo videli, omožila s Kamnikarjem, kupcem Valvasorjeve hiše, torej hiše tik ob svojem domu. Njen tri leta starejši brat Modest Baltazar (roj. 1681) se je po letih
svetnika (senator) (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 16. 9. 1682, 7. 10. 1683, 28. 2. 1684, 26. 10. 1687, 16. 7. 1698, 26. 11. 1700, 17. 1. 1701). Kot živ je zadnjič izpričan tnalo zatem, 29. maja 1701 v pobotnici župniku janežu Juriju Tratniku (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 12, 1/7, lit. G IV—7, zapuščinski inventar župnika Janeza Jurija Tratnika, 16. 9. 1715, pag. 147). Umrl je pred 7. decembrom 1705, ko je bila njegova žena Marija Klara kot krstna botra navedena kot vdova (vidna) in je hkrati tudi sama zadnjič izpričana v krstni matici (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729).
67	Po letu 1705 Marija Klara ni bila več botra, svoje poslovne zadeve v Krškem pa je urejala prek tamkajšnjega župnika. Dne 26. marca 1714 je krški mestni sodnik Matevž Jeriša izdal potrdilo, da je od župnika Janeza Jurija Tratnika prejel 32 goldinarjev nemške veljave za poravnavo »starih (davčnih) zaostankov hiše gospe Klare Tunkelsteiner« (an der Frauen Clara Tunkhelsteinerin alten Behausung ausstand!) (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 12, 1/7, Lit. G IV-7, zapuščinski inventar župnika Janeza Jurija Tratnika, 16. 9. 1715, pag. 145-146). Isto leto se je vdova Marija Klara zadrževala na Homcu pri Mengšu in tam 16. novembra 1714 izdala naročilo, naj se iz vsote 300 goldinarjev nemške veljave, ld jo ima naloženo pri župniku Tratniku, plača mestu Krško dobrih 56 goldinarjev zaostalih davčnih obveznosti »od neke hiše« (von einem Hauß ausständigen H. Anforderungenguetmachen solle) (prav tam, pag. 149).
68	Marija Julijana Tunkelsteiner (virgine) je prvič in zadnjič izpričana kot krstna botra 4. junija 1710, tedaj v 14. letu (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729).
69	Jožef, krščen na imeni Jožef Gašper (1696), je bil kot Krčan meščanskega izvora (civis) pet let zapored, od leta 1714 do 1718, naveden med študenti višjih razredov jezuitske gimnazije v Ljubljani (Črnivec: ljubljanski klasiki, str. 162,164,166,168,171).
70	Kot »Joseph Tinklstainer (sie!), Camiolus C J urgfeldensis« je 28. marca 1721 prejel subdiakonsko posvečenje (AAU, ACAU, busta 637, Ordmaziom sacre 1721-1734).
odsotnosti vrnil v rodno mesto in je tu skoraj gotovo podedoval očetovo hišo. Leta 1696, ko mu je bilo torej 15 let, ga najdemo med študenti pri ljubljanskih jezuitih,71 dve leti pozneje, leta 1698, je bil študent jezuitske gimnazije v Gradcu z oznako »nobilis«,72 isto leto med počitnicami pa ga v domačem Krškem najdemo v vlogi krstnega botra, prav tako označenega kot študenta.73 Ker je pred letom 1714 kot boter vpisan v krstno matico le še dvakrat74 in potem zelo pogosto, se je moral dodej zadrževati drugje, kjer se je najverjetneje tudi oženil.75 Leta 1714 se mu je v Krškem rodil edini tu krščeni otrok in najbrž sploh edinec Simon Jožef, zadnji krški Tunkelsteiner.76 Kot vse kaže, mu je žena Eva umrla kmalu po sinovem rojstvu, saj je nikoli ne srečamo kot krstne botre, to pa je več kot pomenljivo. Nasprotno je šel Modest Baltazar v naslednjem desedetju in pol do leta 1729 za botra v povprečju po več kot enkrat na leto.77 Spadal je med najuglednejše Krčane, kajti kot boter ima večinoma oznako »častiti gospod« (generosus dominuš), vendar v nasprotju s svojim očetom ni nikoli opravljal funkcije mestnega sodnika.78 Nenadno
71	Naveden je med konviktniki kot študent sintaktičnega razreda, sicer samo s prvim imenom Modest in brez krajevnega izvora (Črnivec: ljubljanski klasiki, str. 131).
72	Modest Baltazar je v graški univerzitetni matriki naveden med retorji ((Rhetores), kot Krčan in pomotoma kot Štajerec, tokrat samo z drugim osebnim imenom: »Balthasar Tunklstainer, nobilis, Gurgfeldensis, Styrus« (Andritsch: Die Matrikeln 3, str. 150).
73	Krška krstna matica ga pozna z drugim osebnim imenom, kot Modesta: »D(omi)no Modesto Tunkhelsteiner Rhetori-ces Studioso« (NSAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 16701729,25.10.1698).
74	»D(omi)nus Modestus Tunkelstainer« je bil pred letom 1714 boter samo 5. novembra 1703 in 5. aprila 1704.
75	Njegove poroke ni v najstarejši ohranjeni krški poročni matici, ki se sicer začenja 29. aprila 1713 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, P 1713-1770).
7<> Prav tam, R 1670-1729, 28. 10. 1714. - Njegov krstni boter je bil tetin mož Janez Krstnik Kamnikar, to pa priča o dobrih odnosih med družinama.
77 Modest Baltazar Tunkelsteiner je šel za botra 25. 10. 1715, 26. 11. 1716, 1. 1. 1718, 29. 10. 1719 (pomotoma označen kot Modest Vid), 21. 9. 1720 (enako kot botra brez navedbe priimka), 6. 5. 1721, 5. 1. 1722, 16. 12. 1722, 4. 2. 1723, 20. 3. 1724,21. 11. 1724, 21. 4. 1725, 7. 8. 1725, 3. 6. 1726, 4. 2. 1727, 6. 3. 1727, 3. 4. 1727, m 10. 8. 1729 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729).
™ Razen za mandatni leti 1700/1 in 1708/9, ko je bil Modest Baltazar še zelo mlad, so za prvo polovico 18. stoletja znana imena vseh krških mestnih sodnikov, izpričana v gradivu o volitvah v arhivu kranjskega deželnega vicedo-ma, v matičnih knjigah in kroniki krškega kapucinskega samostana (pntn. NŠAL, Ž A Krško, R 1670-1729, R 1730-1771, P 1713-1770; ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, fase. 179a, lit. G VIII—1; Kralj: Archt-vum loci, str. 487).
336
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
prenehanje njegovih botrstev lahko priča le o dvojem: da se je odselil ali umrl, star 48 let. Kot zadnji iz Tunkelsteinerjeve rodbine je bil šest let pozneje v vlogi krstnega botra omenjen samski (liber) Jožef Tunkelsteiner. V njem prepoznamo njegovega tedaj 21-letnega sina,79 čigar nadaljnja usoda je prav tako neznana. Kakor koli, v prvem popisu krških hiš iz leta 1749 med hišnimi gospodarji ni več nobenega Tunkelsteinerja.80
Kot smo že omenili, so bili Tunkelsteinerji s poroko sorodstveno povezani z Janezom Krstni-kom Kamnikarjem, kupcem Valvasorjeve hiše, neposredne sosede njihovega doma. To dejstvo bo pomagalo pri potrditvi njene lokacije, ki smo jo najprej kot zelo verjetno določili na podlagi mlajših katastrov (terezijanskega in franciscejskega), histo-riat hiše pa poznamo od leta 1717 dalje, ko je s kupoprodajo prešla v last baronov Zetschkerjev. Potrebno bo torej dognati, ali je bila Zetschkerjeva hiša res v rokah Kamnikarja, ki je enajst let prej, leta 1706, kupil Valvasorjevo hišo. Pri tem so ključni podatki o njenem kupcu Kamnikarju, natančneje rečeno, o njem in njegovi družini v »manjkajočih« enajstih letih 1706—1717. Regest kupoprodajne pogodbe v zapuščinskem inventarju Janeza Herbarda pl. Buseta (1724) je po vsebini skromen. Poleg izrecnega zapisa, da je Kamnikar od Valvasorjeve vdove resnično kupil nekdanjo polihistorjevo hišo z vrtom, razkrije le še datum prodaje, 22. november 1706.81 Vse drugo je neznanka, tako tudi, kdo in kaj je bil kupec Kamnikar. Iz najzgodnejše krške krstne matične knjige 1670—1729 je bilo mogoče ugotoviti, da je priimek Kamnikar prinesel v mesto šele Janez Krstnik, sprva pisar in nato upravitelj gospostva Srajbarski turn.82 Priseljenec Kamnikar se v matici prvič pojavi 16. julija 1701, ko je bil krstni boter zadnjemu tu rojenemu otroku meščana Jakoba Erkarja in je označen kot gospoščinski pisar (Seribei Dny Turnamhorlensiš). Vse kaže, da je bil tedaj že zaročen ali vsaj prijateljsko povezan z botro istega krščenca, mladenko (Virgine) Marijo Elizabeto Tunkelsteiner, hčerko nekdanjega Valvasorjevega
7" NŠAL, ŽA Krško, R 1730-1771, 10. 7. 1735. - Izključeno je, da bi šlo za njegovega strica Jožefa, rojenega leta 1696, saj je ta postal klerik in bi bil v krstni matici brez dvoma označen kot gospod. - Gl. op. 69 in 70.
80	ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA,N 239, No. 3, 3. 1. 1749.
81	ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 123, fasc. L, W—81, zapuščinski inventar llerberta pl. Buseta, 11. 7. 1724, pag. 31-32. - Več o tem: Goleč: Dve Valvasorjevi hiši, str. 37.
82	Samo 6. januarja 1676 je v Krškem izpričan krst nekega
Gašperja Kamnikarja, sina Tomaža in Marjete (NŠAL, ZA
Krško, Matične knjige, R 1670-1729).
soseda in mestnega sodnika Janeza Andreja Tunkelsteinerja, krščeno 16. novembra 1684 in torej v 17. letu mladosti. Poročila sta se najverjetneje v predpustu naslednje leto, kajti 2. in 13. maja 1702 je bila dvema krščencema, meščanskemu in gostaš-kemu otroku, botra že »gospa« Marija Elizabeta Kamnikar, 6. januarja 1703 pa so nesli h krstu Kamnikarjevo prvorojenko. Kaj potrjuje, da se je Kamnikar res oženil s Tunkelsteinerjevo hčerko in ne s kakšno njeno soimenjakinjo, najsi bo v Krškem najsi bo prej kje drugje? Najprej dejstvo, da srečamo Tunkelsteinerjevega sina Modesta Baltazarja in njegovega sina Jožefa še veliko pozneje v specifični povezavi z dvema Kamnikarjevima hčerkama, njunima sorodnicama. Modest Baltazar je bil poročna priča prvi, svoji nečakinji (1725), Jožef pa krstni boter prvorojenki druge, svoje sestrične (1735), in tedaj sploh edinkrat v vlogi botra, o čemer bo še tekla beseda. Poleg tega je imela v Krškem dvojno ime Marija Elizabeta samo še žena Franca Karla Pihlerja, kratek čas upravitelja krškega gospostva.83 Ne nazadnje pa je Marija Elizabeta Kamnikar od leta 1702 do 1713 (tisto ali naslednje leto je umrla) izpričana kot krstna botra pogosteje kot kdor koli drug — kar 41-krat, to pa ne priča samo o njeni osebni priljubljenosti, ampak posredno tudi o tem, da je šlo za domačinko iz stare in ugledne družine.84 Njen mož, ki je medtem postal gospoščinski upravitelj in zaradi fizične združitve uprave dveh gospostev Srajbarski turn in Krško domala »vsemogočen«,85 je nasprotno botroval vse-
83	Pihler je kot upravitelj nasledil Franca Rozmana, v krstni matici zadnjič izpričanega 4. oktobra 1699. Marija liliza-beta Pihler, upraviteljeva žena (praejectissa arris Gurgfeldens), je prvič botrovala 28. 10 1703, njun edini v Krškem krščeni otrok je vpisan v krstno matico 20. februarja 1704, nato pa zakonca po še nekaj botrstvih izgineta (NŠAL, ZA Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 20. 2. 1704, 23. 7. 1704, 5. 11.1704, 9. 11. 1704, 5. 6. 1705).
84	Botrstva Marije lilizabete Kamnikar so si sledila takole: 2. 5. 1702, 13. 5. 1702, 9. 11. 1704, 16. 11. 1704, 24. 9. 1705, 15. 10. 1705, 9. 11. 1705, 22. 1. 1706, 11. 3. 1706, 22. 3. 1706, 26. 11. 1706, 14. 2. 1707, 1. 5. 1707, 2. 10. 1707, 21. 1. 1708, 30. 1. 1708, 24. 2. 1708, 21. 9. 1708, 19. 10. 1708, 10. 12. 1708, 15. 11. 1708. 11. 1. 1709, 22. 2. 1709, 11. 11. 1709, 22. 11. 1709, 26. 2. 1710, 30. 3. 1710,18. 8. 1710,11. 9. 1710, 22. 9. 1710, 21. 10. 1710,11. 6. 1711,15. 12. 1711, 30. 12. 1711, 15. 3. 1712, 6. 4. 1712, 18. 11. 1712, 29. 1. 1713, 19. 2. 1713, 19. 4. 1713, 21. 6. 1713 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729). - Za primerjavo povejmo, da je Kamnikarjeva druga žena, Ljubljančanka, v sedmih letih in pol bivanja v Žužemberku (1715-1723) botrovala enkrat samkrat, 24. marca 1721 otroku gospo-ščinskega kaščarja, njen soprog pa sploh nikoli, čeprav je bil upravitelj gospostva (NŠAL, Ž A Žužemberk, Matične knjige, R 1703-1731).
85	Do leta 1705 se v krstni matični knjigi duhovnije Krško kontinuirano omenjata tako upravitelj gospostva Krško
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
337
ga trikrat, enkrat pred poroko, tedaj skupaj z Marijo Elizabeto, in dvakrat po njej, zadnjič prav sinu svojega svaka Modesta Baltazarja Tunkelsteinerja.86
Med letoma 1703 in 1712 se je zakoncema Kamnikar rodilo osem otrok, od katerih srečujemo tri tudi kot odrasle.87 Pri krstih prvih dveh je oče označen še kot gospoščinski pisar na Srajbarskem turnu, pri tretjem, krščenem 13. julija 1705, pa prvič kot gospoščinski upravitelj. Tudi izbor krstnih botrov, že dodej sicer imenitnih, se je temu primerno dvignil po družbeni lestvici vse do grofice Auersperg in grofovskega para Ratkay.88 V času po napredovanju na položaj gospoščinskega upravitelja je Kamnikar kupil Valvasorjevo hišo (jeseni 1706). Morda jo je imel v zakupu že dodej, denimo od poroke dalje, saj je bila hiša zadnjih sedem let prazna. Valvasorjeva vdova Ana Maksimila se je namreč leta 1699 ponovno omožila in se z otroki — s hčerkama in sinom, če je tedaj še živel — preselila na Gracarjev turn pod Gorjanci, dom svojega drugega moža Janeza Herbarda pl. Buseta.89 Za Kamnikarja, ki je imel zdaj precej lepše dohodke, je
kot upravitelj gospostva Šrajbarski turn, odtlej pa samo še turnski janež Krstnik Kamnikar. Zadnji upravitelj gospostva Krško je bil Karel Pihler; 20. 3. 1704 je v krstni matici naveden kot oče krščenca (firaefecti dominy Gurgfeldens.), njegova žena je bila krstna botra 28. 10. 1703 in 5. 11. 1704 (Praefectissa arcis Gurgfeldens., Prafectissa Dominy Gurgf), Pihler p^ boter še 23. 7. 1704, 9. 11. 1704 m 5. 6. 1705 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729). Skupno upravljanje dveh formalno ločenih gospostev pod istim upraviteljem na Srajbarskem turnu je nazorno izpričano sredi stoletja v terezijanskem katastru, janež Matija Sivic je istega dne, 12. aprila 1749, kot upravitelj napisal in podpisal ločeni katastrski napovedi za gospostvi, obe datirani na Srajbarskem turnu (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 131, N 195, No. 1, 12. 4. 1749; prav tam, šk. 114, N 141, No. 1, 12. 4. 1749).
<* NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 16. 7. 1701,19. 1. 1708 m 28. 10. 1714.
87	Krsti Kamnikarjevih otrok so si sledili takole: 6. januarja 1703 Ana Marija, 14. januarja 1704 Marija julijana, 13. julija 1705 Ana Marjeta, 30. avgusta 1706 Jurij Adam, 25. oktobra 1707 Katarina Rozalija, 12. avgusta 1709 Franc Bernard, 19. decembra 1710 janež Krstnik in 5. septembra 1712 Marija Regina (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729). - Kot odrasle poznamo (Jurija) Adama, Katarino Rozalijo in Marijo Regino.
88	Prvemu in drugemu otroku sta botrovala domači župnik janež Jurij Tratnik in »gospa« Marija Sidonija Museger (žena gospoščinskega upravitelja v Podsredi), pozneje obtožena čarovništva (Lapajne: Krško in Krčani, str. 38). Tretjemu, petemu, šestemu in sedmemu je šla poleg omenjenega župnika za botro (meščanka) »gospa« Marija Barbara Diva!, četrtemu skupaj z župnikom Jožefa leopoldina grofica Auersperg, vdova grofica Barbo pl. Waxenstein, zadnjemu pa Ladislav grof Ratkay in njegova žena Jožefa Leopoldina.
89	Golee: Neznano in presenedjivo, str. 356.
bila prestižna hiša, soseda hiše njegovega tasta Tunkelsteinerja, kot ustvarjena. Po poroki z domačinko iz ugledne družine ter poklicnem in družbenem vzponu se je v Krškem brez dvoma nameraval ustaliti. Kot izhaja iz njegove zadnje omembe v Krškem, v začetku leta 1715, je medtem dobil tudi meščanske pravice in se povzpel celo v ožje vodstvo mesta, med člane notranjega mestnega sveta. Toda okoliščine so se po nekaj letih spremenile. Žena Marija Elizabeta, zadnjič izpričana 21. junija 1713 kot krstna botra, mu je tisto ah naslednje leto umrla. Potem ko je bil 28. oktobra 1714 zadnjikrat boter tudi Kamnikar, ga v krški krstni matici ne srečamo več,90 v poročni matici pa najdemo zapis, da se je 28. januarja 1715 vnovič oženil v Ljubljani. K sreči je dal to spremembo svojega osebnega stanja vpisati tudi v krško poročno matico, v kateri je bil tedaj naveden kot gospoščinski upravitelj in edinkrat kot notranji mestni svetnik. Gotovo je dejanje ovekovečil s ponosom, saj je vzel za ženo veliko mlajšo »žlahtno gospodično« Ano Marijo, hčerko pokojnega Janeza Jakoba Učana pl. Bremsfelda (de Bremsfeldt).91 Glede na vpis v krški poročni matici ni dvoma, da je mlado nevesto pripeljal v Krško. Ker pa ni prišel tu na svet noben njun otrok in ker oddej nobeden od zakoncev
"(-» NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729.
91 Prav tam, P 1713-1770. - Poročna matica ljubljanske predmestne župnije sv. Petra ima sicer za en dan poznejši datum, 29. januar 1715 (NŠAL, Ž A Ljubljana-Sv. Peter, Matične knjige, P 1677-1715, pag. 364). Kamnikar v njej ni naveden kot upravitelj in meščan, ampak kot »nobilis dominus« in vdovec, ki živi v mestu Krško (comorans in dvitate Gurfeldemi), nevesta pa je Marija Ana (ne Ana Marija), hči pokojnega »nobilis« Janeza Jakoba »de Vzan«, brez navedbe plemiškega predikata Bremsfeld. Priče so bile tri: dva Učana, »nobilis« Franc in Ignac ter Adam Valli; v zadnjem prepoznamo krškega meščana, ki se mu je prejšnja leta rodilo več otrok, od katerih je bila enemu krstna botra Marija lilizabeta Kamnikar (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 22. 9. 1710). Nova gospa Kamnikar, Marija Ana roj. Učan, je izvirala iz po-plemenitene družine, živeče v Šiški pri Ljubljani. Njen oče je v krstni matični knjigi šentpetrske župnije vedno naveden le kot Jakob, materi je bilo ime Marija, znanih pa je osem njunih otrok, rojenih med letoma 1686 in 1702 (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Peter, Matične knjige, R 16831692, s. p., 19. 2. 1686, 11. 5. 1687, 27. 1. 1689; R 16921708, s. p., 21. 10. 1694, 18. 1. 1696, 29. 10. 1696, 1. 3. 1701, 22. 9. 1702). Marija Ana je glede na starost okoli 26 let ob smrti leta 1723 (NŠAL, ŽA Žužemberk, Matične knjige, MP 1710-1724) identična z Marijo, krščeno 19. januarja 1696. Posebno vprašanje je plemiški naziv njenega očeta »pl. Bremsfeld«, ki je izpričan samo v krški poročni matici. Dejansko je (neki) častnik Janez Jakob Učan (IJt-schan) skupaj z bratoma Francem Sigmundom in Danijelom 16. decembra 1695 prejel izboljšan grb in predikat »auf Khutschoff« (Frank: Standeserhebungen, str. 145).
338
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
Kamnikar v Krškem ni bil boter,92 se je naša razlaga teh ugotovitev pred nekaj led končala s sklepom, da je Janez Krstnik pustil službo gospo-ščinskega upravitelja, saj se 2. julija 1717 v krški krstni madci v tej vlogi pojavi novo ime — Janez Bernard Erkar.93 Omenjeni datum se časovno lepo ujema s 7. oktobrom 1717, ko so baroni Zet-schkerji kupih v Krškem prav dsto hišo, ki smo jo glede na lego in velikost označili kot Valvasorjevo (2007).94
Kaj natanko se je zgodilo s Kamnikarjem in njegovo družino, se je zdelo nerešljiva uganka, a so mlajši viri ob spletu srečnih okohščin omogočili nadaljevanje zgodbe. Kot pravilno se je potrdilo sklepanje, da je le težko računati z daljšo navzočnostjo Kamnikarja in njegove druge žene v mestu, glede na to, da po poroki ni v maticah o njiju nobenega sledu. Toda pozneje, v dvajsetih in tridesetih letih 18. stoletja, so v krških krstnih in poročni matici omenjeni trije Kamnikarjevi odraščajoči oziroma že odrasli otroci: Katarina Rozalija, 0urij) Adam in Marija Regina. Njihova navzočnost v Krškem bi lahko zamajala sklepanje, da je Kamnikar hišo prodal in se odselil, s tem pa postavila pod vprašaj tudi sklepanje, da je Valvasorjeva hiša pristala v rokah baronov Zetschkerjev. Ker Janez Krstnik Kamnikar in njegova druga žena v Krškem po poroki nista več dokumentirana, je bilo mogoče dvoje. Prvič, da sta umrla med veliko epidemijo leta 1715, ki je morala tudi v Krškem terjati nemajhen davek, a imen in števila umrlih zaradi izgubljene mrliške matice ne poznamo.95 In drugič, da sta se odselila neznano kam brez (nekaterih) otrok iz Kamnikarjevega prvega zakona, ki bi torej še naprej živeli v rodnem mestu, kjer so imeli materine sorodnike Tunkelsteinerje in kjer bi jim lahko ostala tudi očetova hiša.
Da je tu še pred poroko živela hči Katarina Rozalija (roj. 1707), pričata njeni botrstvi 15. decembra 1724 in 18. marca 1725, ko je bila v 18. letu (Virgo Rjjsalia Kamnikarin).96 Slab mesec po drugem
"2 Plim. NŠAJŽ A Krško, Matične knjige, R 1670-1729.
"3 NŠAJŽ A Krško, Matične knjige, R 1670-1729.
94	Goleč: Neznano in presenetljivo, str. 333-337.
95	Močno zmanjšanje števila krstov priča, da v Krškem ni bilo bistveno drugače kot drugod po Dolenjskem. Od 10. decembra 1714 do 11. aprila 1715 niso tu krstili sploh nobenega otroka (v krstni matici je za mesece januar, februar in marec izrecno navedeno: nibil) do konca leta pa je zabeleženih le osem krstov. Za primerjavo: v letih 1711— 1714 in 1716-1720 je število krščencev znašalo od 29 do 54 na leto (NŠAL, Ž A Krško, Matične knjige, R 16701729). O dogajanju na Dolenjskem in drugod na Kranjskem v tem času gl. Goleč: Kužne epidemije, str. 56-59.
<* NŠAJŽ A Krško, Matične knjige, R 1670-1729.
krstu se je 16. aprila 1725 omožila, in sicer z Jurijem Pečarjem, upraviteljem Auerspergovega gospostva Samobor. Ime njenega očeta v poročni matici sicer ni zapisano, ker so ravno v tem času vanjo neredko vpisali le nevestino osebno ime, celo brez priimka, a Katarini Rozaliji so privoščili vsaj dekliški priimek: »nata Kamnikarin«. Pomenljivo je tudi, kdo je bil njena poročna priča — Modest Baltazar Tunkelsteiner, stric po materini strani.97 Zakonca Pečar sta po poroki ostala v Krškem, kjer so se jima med letoma 1726 in 1737 rodili štirje otroci98 in kjer je Jurij še v terezijanskem katastru leta 1749 izpričan kot lastnik opustele zidane hiše poleg hiše baronice Zetschker." Malo po sestrini poroki je leta 1725 v Krškem prehodno izpričan Adam Kamnikar (roj. 1706), in sicer kot »gospod«, ki je šel za botra dvema krščenkama.100 Glede
97	Prav tam, P 1713-1770.
98	Krsti Pečarjevih otrok so si sledili takole: Ludvik Aleksander Rajmund (15. 8. 1726), Ana Marija Jožefa (31. 5. 1728), Marija Viktorija (8. 11. 1732) m Janez Krstnik (krščen v sili 8. 5. 1737). Pri krstu prvega otroka je oče še naveden kot upravitelj gradu Samobor, pri drugih treh ni podatkov o poldicu, sicer pa ima razen pri krstu drugega otroka vedno dve imeni - Janez Jurij Pečar, in ne le Jurij kakor ob poroki. Zakonca sta bila do leta 1739 dokaj pogosto krstna botra - Katarina Rozalija 3. 4. 1726, 22. 10. 1726, 3. 1. 1728, 13. 1. 1728, 9. 4. 1731, 30. 6. 1731, 26. 2. 1733,11.4. 1734,24. 2. 1735, 6. 9. 1735, 23. 3. 1736, 22. 2. 1738 m |anez Jurij 13. 11. 1732, 26. 2. 1733, 18. 7. 1734, 8. 5. 1735", 9. i 1739, 8. 11. 1739 - zato se zdi več kot verjetno, da pozneje nista več (stalno) prebivala v Krškem. Njun najstarejši sin Ludvik je sicer leta 1741 v graški univerzitetni matriki vpisan kot meščanski otrok iz Krškega, tedaj kot učenec gramatikalnega razreda: »Petschar Ludovicus, civis, Camiolius, Gatgfeldetms« (Andritsch: Die Matrikeln 4, str. 179), vendar to samo po sebi ne pove, kje je družina omenjenega leta živela. Taisti sin, krščen kot J .udvik Aleksander Rajmund, je morda istoveten z Aleksandrom Pečarjem, ki je v 70-ih letih prehodno živel v Krškem v hiši št. 25, tik ob kapucinskem samostanu. Ko so 6. januarja 1773 krstili njegovega otroka, je bil označen kot nekdanji upravitelj Šrajbarskega turna, ženi pa je bilo ime Antonija Karolina Suzana, rojena Marcin(a) (Mar^inhi) (NŠAJ., ZA Krško, Matične knjige, R 1771-1784). Umrla je naslednje leto, 20. februarja 1774, stara 36 let (prav tam, M 17711784).
99	V terezijanskem katastru je Pečar leta 1749 naveden le z osebnim imenom Jurij in izjemoma brez poklica. Vsekakor je bil tedaj še živ, sicer bi namesto njega sumarno navedli dediče (Erbeti). Tri leta pozneje je ob njegovem imenu vpisan že novi lastnik hiše: »Georg Petschar, anjezo Franz Obratschar llauB«. ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749; No. 7, 13. 6. 1752.
100	Ob prvem krstu, 22. maja 1725, je naveden kot »gospod«
Franc Adam Kamnikar, 6. novembra isto leto pa samo kot
»gospod« Adam Kamnikar (NŠAJ., ZA Krško, Matične
knjige, R 1670—1729). Prvo ime Franc, ki ni bilo krstno, je
Kamnikar uporabljal tudi pozneje. Kot Franc Adam se je
28. maja 1733 v J.jubljani že kot vdovec oženil z Marijo
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
339
na to, da njegovo ime v krstnih maticah oddej pogrešamo in se v Krškem tudi ni poročil, je vse kazalo, da tu ni stalno živel, in to se je pozneje potrdilo. Končno se v krških matičnih knjigah pojavi še ime tretjega Kamnikarjevega otroka, najmlajše hčerke Marije Regine (roj. 1712), ki se je 31. maja 1734, v 22. letu, omožila z Janezom Vence-slavom Miihlhofom, priseljencem s Češkega. Vpis poroke še pove, da je bil nevestin oče Janez Krst-nik Kamnikar tedaj že pokojni.101 Miihlhof je tu verjetno služboval kot gospoščinski uradnik in si je v takem socialnem okolju našel nevesto. Zakoncema so se v letih 1735 do 1740 v Krškem rodili trije otroci in prvi je imel za botra zadnjega krškega Tunkelsteinerja, materinega bratranca Jožefa.102 Po rojstvu tretjega otroka pogrešamo o tej družini vsakršno sled. Če sta zakonca v Krškem sploh kdaj premogla lastno hišo, ta leta 1749, ob nastanku prvega popisa hiš v terezijanskem katastru, ni bila več njuna last.103 Znana dejstva o treh Kamnikarjevih otrocih — Juriju Adamu, Katarini Rozaliji in Mariji Regini — ne povedo, ali so otroci po očetovi vnovični poroki (1715), tedaj stari tri do devet let, nepretrgano živeli v Krškem. Glede na njihovo mladost je pač razumljivo, da se kot krstni botri pojavijo s tolikšno časovno distanco.
Premik pri iskanju nadaljnjih opornih točk za izsleditev usode njihovega očeta Janeza Krstnika sta prinesla dva podatka, ki sta oba vodila v Žužemberk in vzbujala upanje, da se nanašata na Kamnikarjevo drugo ženo in sina Adama. V Schi-vizhoffnovi zbirki genealoških podatkov o kranjskem plemstvu je pritegnil pozornost podatek, da je bila neka Marija Ana Kamnikar 24. marca 1721 v Žužemberku botra krščenki zakoncev pl. Karn-burg.104 Tri leta pozneje pa je na graški jezuitski gimnaziji v višjem razredu (Ex l-ogicd) izpričan neki Adam Kamnikar, »nobilis« iz Žužemberka.105 Sled
Jožefo Forstlehner, 2. junija 1735 pa se mu je tam rodila hči Marija Konstancija; pri krstu je označen kot »nobilis« (NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, P 1718-1745, pag. 313, R 1731-1740, pag. 154-155; pnm. Schiviz von Schivizhoffen: DerAdei[ str. 75, 135).
«n NŠAL, Ž A Krško, Matične knjige, P 1713-1770.
102	Prvorojenko Marjeto so nesli h krstu 10. julija 1735, Avgusta Rajmunda 17. avgusta 1737 in Marijo Rozino 2. septembra 1740. Zakonca Miihlhof sta bila sicer manj vpeta v lokalno socialno okolje kot Pečarja, saj ju nikoli ne srečamo v vlogi krstnih botrov. NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1730-1771.
103	ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA,N 239, No. 3, 3. 1. 1749.
104	Schiviz von Schivizhoffen: DerAdei, str. 394.
105	V Andritschevi objavi univerzitetne matrike je krajevno ime Seisenberg napačno transkribirano kot Geisenburg: »D. Kaminker (sic!) Adamus, nobilis, Carniolus, Geisen-
se je izkazala kot vroča. V žužemberški mrliški matični knjigi smo namreč našli težko iskano potrditev, da gre res za naša zakonca Kamnikar. Dne 15. marca 1723 so v kripti tamkajšnje župnijske cerkve pokopali Marijo Ano, soprogo »gospoda« Janeza Krstnika Kamnikarja, upravitelja gospostva Žužemberk, staro okoli 26 let in umrlo v žužem-berškem gradu.106 Kamnikar, o katerem smo doslej vedeli le to, da se je leta 1715 drugič poročil in bil leta 1734 ob hčerkini poroki mrtev, se je osem let po svojem »izginotju« zdaj spet znašel pred nami. V dobro ohranjenih žužemberških maticah je poleg smrti Marije Ane najti sicer le še en podatek o Kamnikarjih, o že znanem in sploh edinem botr-stvu leta 1721. Zakoncema se tu ni rodil noben otrok, noben Kamnikarjev otrok iz prvega zakona pa tudi ni umrl, kar bi potrdilo, da je šla v Žužemberk (vsa) družina, in ne le mladoporočenca.107 Upraviteljski službi Janeza Krstnika Kamnikarja smo nato sledili v Auerspergov rodbinski arhiv v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju, ki je razkril še dodatne podrobnosti. Kamnikar je nastopil službo žužemberškega upravitelja že 1. oktobra 1715, pol leta po drugi poroki, in jo opravljal natanko osem let in pol, do 31. marca 1724.108 Se isto leto je umrl, kajti njegov naslednik Janez Anton Kralnik v svojem izvlečku prejemkov in izdatkov pravi, da mu je komisija za pregled Kamnikarjevih računov 23. septembra potrdila pobrane prejemke pokojnega Kamnikarja.109 Tiho upanje, da je v Auerspergovem arhivu shranjen tudi Kamnikarjev zapuščinski inventar in da je v tem morda celo naveden neposredni dokaz o prodaji Valvasorjeve hiše v Krškem — kupoprodajna pogodba iz leta 1717 — se je sicer razblinilo.110 A dodej neznani podatki so v povezavi z drugimi zadovoljivo osvet-
burgensis« (Andritsch: Die Matrik,el 4, str. 74), zato je v krajevnem kazalu ostalo nerazrešeno (prav tam, str. 616).
«* NŠAL, ŽA Žužemberk, Matične knjige, MP 1710-1724.
107	Prav tam, R 1703-1731.
108	ÖStA, iriiStA, FAA, A-Vlll-3, Konv. 2, Seisenberg 1715-1799, 1. Hxtrakte der Hinnahmen und Ausgaben unter J oh. B. Kamniker 1715-1724, s. d.
109	prav tarn, Konv. 1, Seisenberg Extrakte über Hinnahmen und Ausgaben, 30. 9. 1724.
110	Tudi zapuščinskih inventarjev drugih žužemberških upraviteljev med žužemberškimi gospoščinskimi spisi ni, čeprav so bili ob smrti še v službenem razmerju, žato pa je iz leta 1711 ohranjen zapuščinski inventar Adama Fischer-ja, upravitelja Šumperka, Kozjaka in Male vasi, ki ga je podpisal Kamnikarjev predhodnik upravitelj Karel Anton Ditrih (OStA, iriiStA, FAA, A-VIII-3, Konv. 1, Seisenberg 1703-1719, Rechnungen des Verwalters Adam Fischer und des Kastners 1-eopold Fischer, deren Bemänglungen und Justifmerung, 5. 1. 1711).
340
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
lili obdobje, v katerem se je zgodilo ključno dejanje naše raziskave.
Kamnikar je torej umrl med aprilom in septembrom 1724, vendar vpisa njegovega pokopa v zgledno vodeni žužemberški mrliški matici ni.111 Razlogi za to so lahko različni, od tega, da se je iz Žužemberka pred smrtjo odselil, in to bi bilo povsem logično, do tega, da je vendarle preminil tam, a pokop ni vpisan v matično knjigo, ker so nekdanjega gospoščinskega upravitelja pokopali drugje, denimo pri prvi ženi v Krškem. Ker mrliška matica za Krško iz tega časa ne obstaja, ne bomo najbrž nikoli izvedeti, ah se je vrnil v rodno mesto svoje prve žene. V Krškem bi lahko umrl v svoji, tj. v nekdanji Valvasorjevi hiši, če je morda nikoli ni prodal, ah pa pri družini svoje prve žene Tunkel-steinerjeve, v najetem stanovanju ah v kakšni hiši, ki jo je medtem kupil. Kakor koti, vsakršno ugibanje je odveč. Gotovo je le, da odsluženega upravitelja Kamnikarja ni veliko stvari vezalo na Žužemberk, potem ko mu je drugo ženo vzela smrt. Ne v trgu ne drugje v gospostvu namreč ni premogel nepremičnin,112 ampak je, dokler je bil upravitelj, potrjeno živel v gradu (o tem navedba kraja ženine smrti: ex Arci). Glede na to, da je bila njegova 17-letna hči Katarina Rozahja prvič botra v Krškem že 15. decembra 1724 in se tam naslednje leto tudi omožila, bi se zdelo verjetno, da se je iz Žužemberka preselila vsa Kamnikarjeva družina. Kakor tudi nič manj, da je hči sama ah z drugimi otroki prišla nazaj šele po očetovi smrti, kot sirota brez obeh staršev. In ne nazadnje, da Krškega sploh ni zapustila, ampak je leta 1715, po očetovi odselitvi v Žužemberk kot osemletna deklica ostala pri družini Tunkelsteiner.
Nič od tega niti ne potrjuje niti ne ovrže možnosti, da Kamnikar svoje hiše ni prodal. Kakor tudi ne vemo, v kateri hiši je Katarina Rozahja živela po poroki leta 1725 in kako je njen soprog Janez Jurij Pečar prišel do hiše ob glavni mestni ulici (rekt. št. 50), katere lastnik je bil leta 1749, ko so stavba označili že kot prazno (odi). Tri leta pozneje je imela novega gospodarja, kramarja in večkratnega mestnega sodnika Franca Obračarja.113 Slo je za zini NŠAL, ŽA Žužemberk, Matične knjige, MP 1710-1724. "2 Prim. urbarje gospostva Žužemberk: OStA, llllStA, FAA, A-15-90 (Urbar 1715-16), A-15-91 (Urbar 1717-18), A-15-92 (Urbar 1719-20), A-15-93 (Urbar 1721-22), A-15-94 (Urbar 1723-24), A-15-95 (Urbar 1725-26). "3 Preden je Franc Obračar postal lastnik Pečarjeve hiše, je po popisu hiš v terezijanskem katastru iz leta 1749, v katerem je naveden brez poklica, imel na isti strani ceste proti jugu leseno hišo, ki je tri leta pozneje (1752) pripadala že novemu lastniku in izkazovala letni donos 6 goldinarjev (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140,
dano hišo z visokim letnim donosom 17 goldinarjev (1752), pri tem pa je pomenljivo, da je na njeni desni stala Zetschkerjeva hiša (rekt. št. 51),114 vodilna »kandidatka« za nekdanjo Valvasorjevo hišo.
Tako smo dobili še drugo morebitno Valvasorjeve hišo, kajti ena od možnosti, kako je Pečar postal gospodar hiše, je tudi ta, da bi mu jo v zakon prinesla žena, ki bi jo podedovala po svojem očetu Janezu Krstniku Kamnikarju. V tem primeru Kamnikar svoje hiše, kupljene leta 1706 od Valvasorjeve vdove, ne bi smel prodati, ampak bi jo moral obdržati vse do smrti leta 1724, torej tudi potem ko se je leta 1715 preselil v Žužemberk.
Kako bomo razvozlali uganko? Lokacija med dvema velikima zidanima hišama z vrtom in ugotovljeni historiat hiše od leta 1717 dalje dajeta prednost Zetschkerjevi hiši (rekt. št. 51), metoda sledenja Kamnikarjevim sorodnikom pa odpira možnost, da je Valvasor posedoval njeno levo sosedo, sredi 18. stoletja Pečarjevo (rekt. št. 50). Problem se zdi na prvi pogled težji, ker stojita hiši druga ob drugi in sta si na zunaj tako podobni: leta 1749 obe zidani in z velikim vrtom, leta 1752 njuna letna donosa primerljivo visoka (17 oziroma 14 goldinarjev), povrhu tega imata po franciscejski katastrski mapi (1825) obe na dvoriščni strani prizidek, ki bi bil lahko Valvasorjeva »postavljena nova zgradba«, izpričana v njegovem zapuščinskem inventarju. Re-
RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749; No. 7, 13. 6. 1752). Poklic kramarja razkriva šele štiftni register iz leta 1756, ko je Obračar že bil gospodar Pečarjeve hiše (prav tam, No. 8, štiftni register 1756). Funkcijo mestnega sodnika je opravljal štiri zaporedne mandate v letih od 1735 do 1739, ponovno štiri mandate v letih od 1743 do 1747 in nato še med 1752/53 m 1759 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1730-1771, 9. 7. 1735, 29. 1. 1736, 23. 3. 1736, 25. 3. 1736, 26. 4. 1736,16. 11. 1736,13. 9. 1737, 23. 4. 1738,17. 6. 1738,15. 2. 1739, 8. 6. 1744,17. 2. 1745, 25. 7. 1745, 27. 10. 1745, 2. 3. 1746,14. 3. 1753; P 1713-1770, 23. 1. 1736, 18. 2. 1737, 27. 2. 1737, 16. 10. 1737, 23. 11. 1745; ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, l/97a, lit. G VIII—5, 13. 5. 1744; ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 109, N 115, No. 6, štiftni register meščanskega špitala 1756, s. d.; prim. Kralj: Archivum loci, str. 487). Franc Obračar ni bil v nikakršnem sorodu s Pečarji. Njegova žena, ki mu je po dvanajstih letih zakona rodila enega samega otroka (krščen 26. aprila 1736), je bila Barbara Perne, s katero se je oženil 21. februarja 1724, ko je že bil meščan (NŠAL, Ž A Krško, Matične knjige, R 16701729, P 1713-1770). Barbara je preminila v kupljeni, prej Pečarjevi hiši, 17. aprila 1786, stara 85 let, Franc pa očitno še pred letom 1771, ko se začenja najstarejša mrliška matica (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, M 1771-1784, M 1784-1818, fol. 3).
114 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749; No. 7, 13. 6. 1752; No. 8, štiftni register 1756.
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
341
šitev je treba poiskati s primerjanjem vseh ugotovljenih dejstev o družinah Kamnikar in Pečar, te pa soočiti z vedenjem o družinah obeh Valvasorjevih sosedov — Tunkelsteinerja in Sveršnika — ter z vedenjem o najzgodnejših dokumentiranih lastnikih hiš iz srede 18. stoletja, tako treh velikih zidanih ob Cesti krških žrtev kot tudi njihovih prvih dveh sosed. Po metodi izločanja in iskanja hiše, ki bi ustrezala vsem znanim dejstvom, se bo nazadnje pokazalo, da je bila Valvasorjeva hiša resnično poznejša Zetschkerjeva, njena leva soseda, katere gospodar je bil sredi 18. stoletja Kamnikarjev zet Jurij Pečar, pa je najverjetneje in najlaže prišla v Pečar-jeve roke tako, da jo je njegova žena Katarina Ro-zalija, sicer Kamnikarjeva hči, podedovala po svojem stricu Baltazarju Modestu Tunkelsteinerju. Razrešitev uganke bo prineslo ugotovljeno sorodstvo med Kamnikarji in Tunkelsteinerji, brez dvoma sosedi, saj je Valvasor leta 1693 kupil hišo, ki je stala poleg hiše Janeza Andreja Tunkelsteinerja. Tunkelsteinerjeva hiša je torej poznejša Pečarjeva (rekt. št. 50, stavbna pare. 59), Valvasor-Kamnikar-jeva pa poznejša hiša baronov Zetschkerjev (rekt. št. 51, stavbna pare. 58).
Več razlogov govori v prid tezi, da je prav Kamnikar leta 1717 prodal svojo hišo baronom Zetschkerjem. Pri tem so odločilni motivi, ki bi ga vodili v prodajo, in spremljanje usod njegovih otrok iz prvega zakona s Tunkelsteinerjevo. Prvič, bilo bi zelo nenavadno, ko bi Kamnikar svoje otroke po ženini smrti pustil v Krškem, pri njenem bratu Modestu Baltazarju. Potrditev, da so šh z njim ah vsaj za njim v Žužemberk, potem ko je tam jeseni 1715 prevzel službo upravitelja gospostva, je navedba krajevnega izvora sina Adama leta 1724, v letu očetove smrti. Graški študent Adam Kamnikar, tedaj star 18 let, je označen kot Zužemberčan (!),115 čeprav je vsaj polovico dotedanjega življenja preživel v Krškem, kjer se je leta 1706 tudi rodil. Od treh Kamnikarjevih otrok, ki jih pozneje kot odrasle spet srečamo v Krškem, je bil povrhu tega najstarejši, to pa prejkone priča o tem, da sta se z očetom preselili v Zužemberek tudi hčerki, mlajša stara leta 1715 šele tri leta.
Zakaj se je oče Janez Krstnik Kamnikar sploh odločil, da zapusti Krško in sprejme mesto žužem-berškega upravitelja? Mesto se je spraznilo, ko je tamkajšnji upravitelj Karel Anton Ditrich maja
115 Andritsch: Die Matrike!4, str. 74. Gl. tudi op. 105. - Glede na ta podatek ni dvoma, da je identičen z Adamom Kam-nikarjem, ki je brez krajevnega izvora naveden med kon-viktniki ljubljanskih jezuitov od maja do konca avgusta 1722, ko je ustanovo zapustil (Črnivec: ljubljanski klasiki, str. 177).
1715 umrl, in sicer prav na vrhuncu epidemije, ki je v Žužemberku zahtevala številne žrtve, morda tudi njegovo življenje.116 Kamnikarju se je tako verjetno ponudila boljša poklicna priložnost. Zužemberško gospostvo v rokah druge, knežje veje Auerspergov, je bilo po obsegu sredi 18. stoletja sicer nekoliko manjše kot gospostvi Krško in Srajbarski turn skupaj, po obdavčenosti pa v rahli prednosti.117 Pri Kamnikarjevi odločitvi za novo službeno mesto so poleg tega lahko pretehtali tudi osebni razlogi. Žena Tunkelsteinerjeva, Krčanka, mu je malo pred tem umrla in drugič se je oženil z nedomačinko. S svakom Modestom Baltazarjem Tunkelsteinerjem se je sicer dobro razumel, saj je šel natanko tri mesece pred svojo vnovično poroko za krstnega botra svakovemu sinu.118 Toda splošno razpoloženje v Krškem tisti čas nikakor ni bilo zdravo. V mestu so od leta 1701 in vsaj do leta 1714 v presledkih potekali čarovniški procesi, ki so Krško spravili na precej slab glas. Obsodili in sežgali naj bi od 20 do 30 oseb, po drugih poročilih celo 40, med temi tudi hčerke in soproge meščanov in mestnih svetnikov. Se več, številne so kot svojo zapeljevalko obtoževale premožno Sidonijo Museger, ženo gospoščin-skega upravitelja v Podsredi, sicer zelo priljubljeno krško krstno botro in dobrotnico Cerkve. Ko je Kamnikar leta 1715 zapuščal Krško, se preganjanje čarovnic še ni poleglo, saj so le malo pred tem usmrtili hčerko mestnega sodnika Marijo Colnarčič. Čeprav se je mesto sodnim procesom upiralo, Kamnikar v takih okoliščinah ni imel nobenega jamstva, da ne bo prišla v primež preiskav in sodnih mlinov tudi njegova mlada druga žena. Obtožbe zoper njo, ki je prišla od drugod in bila žena upravitelja in mestnega svetnika, niso izključene.119
116	Šestinštiridesetletnega Ditriha so pokopali 14. maja 1715 (NŠAL, ŽA Žužemberk, Matične knjige, MP 1710-1724, s. p.). V župniji Žužemberk je smrt množično kosila od februarja do avgusta in dosegla vrhunec maja, ko je umrlo 64 ljudi ali skoraj četrtina od skupno 279 preminulih v letu 1715 (Goleč: Kužne epidemije, str. 58).
117	Prim. Smole: Graščine, str. 244, 490, 576.
»s NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 28. 10. 1714.
119 Poleg najizčrpnejšega vira, sicer pol stoletja mlajšega
poročila v kroniki krškega kapucinskega samostana (KSK, Archivum loci PP. l'K Capucinorum Gurgfeldi, s. p., Re-latio de Sagis etc.; slovenski prevod v: Lapajne: Krško in Krčani, str. 38-40), pričajo o čarovniških procesih in preganjanjih viri prve roke, nastali med letoma 1701 in 1716 (Košir: Čarovniški procesi, str. 229-230). - Marija Sidonija Museger je v krški krstni matici kontinuirano navedena kot botra od 31. januarja 1691 do 20. junija 1704 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729). - V kolektivni spomin se je od usmrčenih čarovnic najgloblje zasidrala soproga Matevža Jcnšc (Lapajne, str. 38, ga je prekrstil v Matijo Jurišo), usmrčena leta 1709. Krška krstna knjiga raz-
342
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
Ko je Kamnikar jeseni 1715 postal gospoščinski upravitelj v Žužemberku, bi hišo v Krškem lahko obdržal za vsak primer, če bi se v rodno mesto svoje prve žene še kdaj vrnil. Toda prazna hiša je postajala velik strošek že zato, ker v obubožanem in z davki preobremenjenem mestu zanjo gotovo ni bilo lahko najti primernega najemnika. Potem ko je tudi Krško leta 1715 obiskala epidemija in terjala krvni davek, so nanj pritisniti še kranjski deželni stanovi in tako naj bi za izterjavo zaostalih davčnih obveznosti v enem letu poslali nadenj kar pet vojaških eksekucij. Namesto plačila davka so morati Krčani določen čas vzdrževati vojake, nastanjene na svojih domovih. Se več, samo nekaj mesecev po Kamnikarjevem odhodu je Krško zgodaj spomladi 1716 v znamenje odpora do takšne prakse doživelo pravo malo evakuacijo. Mestni sodnik je zaupal svoje premoženje kapucinom in se umaknil v Kamnik, meščani pa so se zatekli v svoje vinograde po okolici.120 V napol izpraznjenem in zadolženem mestu se je vojska tem raje nastanila v veliki prazni hiši, kakršna je bila Kamnikarjeva. Njen lastnik je imel tako še en tehten razlog več, da bi se hiše in z njo povezanih bremen otresel, brž ko bi se za to pokazala primerna priložnost. Njegov interes se je
kriva, da ji je bilo ime Uršula in jo kot botro zadnjič navaja 3. oktobra 1705 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729), njen soprog pa se je drugič oženil 19. januarja 1710 (regest poročne pogodbe v zapuščinskem inventarju župnika janeža Jurija Tratnika, 16. 9. 1715, pag. 129, v: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 12, 1/7, Lit. G IV—7). - Jeriševa hči je bila Marija Colnarčič, ki so jo po besedah kapucinske kronike procesirali okoli leta 1714. Glede na to, da je bil 15. junija 1714 krščen njen drugi otrok, pozneje pa Marijino ime v krstni matici ni več izpričano (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 16701729), lahko proces postavimo najbolj zgodaj v drugo polovico leta 1714. Priimek usmrčene Marije (Maria Zolner-Zjtshhi) je I. Lapajne pomotoma zapisal kot Colnarič (str. 38), njenega očeta Matevža Jerišo pa je iz mestnega sodnika (Judexfuit Civitatis) prekrstil v mestnega svetnika; to je po Lapajnetu (brez navedbe citata) povzel tudi M. Košir (str. 229, 230). Jeriša je bil potrjeno mestni sodnik v letih od 1711 do 1714 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 6. 6. 1711,23. 7. 1711,14. 9. 1712, 30. 1. 1713, 11. 6. 1713, 20. 3. 1714; ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 12, 1/7, Lit. G IV—7, zapuščinski inventar župnika Janeza Jurija Tratnika, pag. 145-146, regest potrdila z 20. 3. 1714, pag. 149, regest pobotnice z dne 12. 5. 1714). Po volitvah na binkoštni torek, 22. maja 1714, ga je zamenjal Janez Mihael I-edl, omenjen kot sodnik v krstni matici 5/7. m 1. 10. 1714 (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729). Jeriševo sodnikovanje v letih 17111714 in Ledlovo eno leto do 1715 navaja tudi kapucinska kronika (KSK, Archivumloci PP. FF. Capucinorum Gurg-feldi, s. p, pag. 78; objava: Kralj: Archivum loci, str. 487).
120 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, fasc. 179a, lit. G VT11-1, 2. 4. 1716. - Prim. Golee: »Butale so vas«, str. 30.
povsem ujemal z željo Janeza Sigfrida barona Zet-sehkerja, da bi si v Krškem našel primerno novo domovanje, iz katerega bo upravljal svojo skromno zemljiško posest v bližnji okolici. Tako si je komaj mogoče predstavljati, da bi bil pod kupoprodajno pogodbo za Zetschkerjevo hišo, datirano 7. oktobra 1717, podpisan kak drug prodajalec kot Janez Krstnik Kamnikar. Z baronom Zetschkerjem se je očitno pogodil za kupnino, s katero sta bila zadovoljna oba, prodaje hiše pa niso ovirati nikakršni pravni zadržki. Nekdanja Valvasorjeva hiša je bila namreč (po vsebini regesta iz leta 1724) izključno Kamnikarjeva last in temu leta 1717 še ni bilo treba izplačati morebitne dediščine po prvi ženi, ki je pripadala mladoletnim otrokom iz prejšnjega zakona.
Po legi in ugotovljenih novih okoliščinah sodeč je torej Zetschkerjeva hiša vse verjetneje nekdanja Vodnik-Valvasor-Kamnikarjeva, toda za končno potrditev je treba z gotovostjo izločiti njeno »proti-kandidatko«, sosednjo hišo na levi, ki je bila sredi 18. stoletja v rokah Kamnikarjevega zeta Jurija Pečarja. Se prej si oglejmo, kaj se je do nastanka terezijanskega katastra dogajalo z desno sosedo in zakaj ta kot možna nekdanja Valvasorjeva hiša ne pride v poštev.
Desna soseda (rekt. št. 52, stavbna pare. 57) je bila po terezijanskem katastru sredi 18. stoletja (1749, 1752) zidana hiša z letnim donosom 16 goldinarjev in v rokah že znanega gospoščinskega upravitelja Ignaca Gosarja, ki smo ga obravnavali kot zeta Urbana Cokla, gospodarja napačne Valvasorjeve hiše. O Gosarjevi hiši smo ugotoviti, da jo je Gosarju prinesla v zakon žena Marija Ana, rojena Donati, ta pa jo je gotovo podedovala po svojem prvem možu Francu Pettiču, prav tako gospoš-činskem upravitelju.121 Petričev izvor ni znan in
121 Goleč: Dve Valvasorjevi hiši, str. 50-57. Po zadnjih ugotovitvah, ki v prvem delu razprave še niso mogle biti upoštevane (prav tam, str. 55), je Ignac Ferdinand Gosar v štiridesetih letih 18. stoletja, ko je že bil poročen z vdovo Petričevo, upravljal dve gospostvi ljubljanske škofije, naj-
prej Gornji Grad in nato Goričane. Kot upravitelj Goričan
je označen v popisu hiš mesta Krško z začetka leta 1749 (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 140, RDA, N 239, No. 3, 3. 1. 1749). Ta podatek je bil kažipot k virom o obeh škofijskih gospostvih. Iz Cesarjevega gor-njegrajskega obdobja poznamo njegov nedatirani letni obračun upravitelja za obdobje od 1. maja 1745 do 1. maja 1746 (NŠAL, NŠAL 26, Goričane, fasc. 14, št. 44) ter obračuna za obdobji 1. 5. 1746 - 1. 5. 1747 in 1. 5. 1747 -1. 5. 1748, podpisana sredi leta 1749 v Ljubljani (NŠAL, NŠAL 20, Gornji Grad A, fasc. 49, 19. 6. 1749, 23. 6. 1749), Gosarjeva žena pa je bila v Gornjem Gradu kot »prefectissa« enkrat izpričana v vlogi krstne botre (Župnijski urad Gornji Grad, krstna matična knjiga 1745-1771,
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
343
glede na razširjenost priimka bi ga bilo preveč drzno enačiti s Francem Pettičem, sinom Andreja in Marjete, krščenim v Krškem 27. julija 1686. Kakor koli, v začetku 18. stoletja sta v Krškem živela z družinama dva meščana Pettiča, Andrej in Janez, ki bi oba lahko bila sinova omenjenega Andreja,122 Franc, poročen z Donatijevo, pa je bil zadnji s tem priimkom. Povsem mogoče je, da so krški Petriči konec 17. stoletja kupih hišo Valvasorjevega soseda Janeza Petra Sveršnika ah pa so poštah njeni lastniki pozneje. Če je bil upravitelj Franc Petrič iz njihovega rodu, je hišo podedoval, to pa se ujema s sklepanjem, zakaj v zapuščinskem inventarju drugega moža njegove žene Ignaca Ferdinanda Gosarja (1763) ni navedena nobena kupoprodajna pogodba za hišo. Prav tako pa je mogoče, da Franc Petrič, izpričan v Krškem od leta 1725, ni bil v nikakršni zvezi s krškimi Petriči in je hišo kupil šele nekako v tem času, vsekakor pred letom 1734, ko je bila omenjena v zapuščinskem inventarju njegovega tasta Antona Sigmunda Donatija. Da hiša ne more biti nekdanja Valvasorjeva, govori že njena lega. Na desni, severni strani, meji namreč na prečno ulico, ne na hišo. V listini o kupoprodaji iz leta 1693 bi bila pri opisu lege Valvasorjeve hiše gotovo navedena ulica in ne, da stoji hiša med dvema hišama z vrtovoma. V zemljiški knjigi iz okoli leta 1822 je namreč pri opisu meja zemljišča, na katerem je ta hiša (rekt. št. 52, urb. št. 53), jasno povedano: na desni meji na mestno ulico (Rechls dk Sladlgassen), na levi pa je hiša Jožefa Potočnika (prejšnja Zetschker-jeva).123 In če bi sestavljalci listine leta 1693 vendarle odmislili prečno ulico in navedli kot sosednjo hišo (Tunkelsteinerjevo aH Sveršnikovo) stavbo na drugi strani te ozke uHce, moramo ugotoviti, da
pag. 29, 21. 11. 1747). V Goričanah sta se zakonca mudila le eno leto, o čemer pričata Gosarjev nedatirani obračun upravitelja za čas od 1. maja 1748 do 1. maja 1749 in pojasnila k obračunu, podpisana že v Krškem 3. maja 1750 (NŠAL, NŠAL 26, Gorieane, fese. 14, št. 44).
122 Meščanu Andreju Petriču se je v Krškem med letoma 1672 in 1697 rodilo v dveh zakonih osem otrok, od tega sin Andrej (1677) v prvem in brane (1686) v drugem (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 20. 1. 1672, 21. 1. 1674,8. 8. 1677,27. 9. 1679,10. 7. 1682,27. 7. 1686,21. 12. 1690, 12. 4. 1697). Meščan Andrej Petrič je bil prav tako poročen dvakrat in je imel šest otrok, rojenih od 1703 do 1719 (prav tam, 26. 3. 1703, 13. 4. 1704, 4. 2. 1706, 1. 7. 1709, 17. 3. 1713, 13. 5. 1719). Meščan Janez Petrič, čigar otroci so prihajali na svet v letih od 1703 do 1709 (prav tam, 3. 5. 1703, 26. 3. 1707, 1. 5. 1708), bi utegnil biti Andrejev starejši brat, rojen leta 1672. Ne Andrejeva prva žena Rozalija in ne Janezova žena Marija ne moreta biti Sveršnikovi hčerki (o Sveršnikovih otrocih gl. op. 55).
12' ZAC, ZAC/1031, Zbirka zemljiških knjig, knj. 1994 m 1995, Grundbuch der Stadt Gurkfeld, fol. 234.
tam leta 1749 ni bilo hiše, ampak praznina. Nekoč je tu skoraj gotovo stala zgradba, a je opustela, komajda pa je mogoče verjeti, da bi po letu 1693 s tega mesta izginila velika zidana hiša. Desna soseda Gosarjeve hiše — upoštevali smo jo tudi v preglednici (rekt. št. 62) — je tako sredi 18. stoletja stala bolj proti severu. Slo je za leseno hišo mesarja Antona Pregla, uvrščeno s 6 goldinarji letnega donosa komaj malo nad mestno povprečje (5,60 goldinarja). Prostor med prečno uHco in to hišo je tudi na Zerovčevi karti Save iz leta 1807 prikazan kot praznina oziroma vrtna površina,124 na franciscejski katastrski mapi pa sta tu dela kar dveh vrtnih parcel (zemljiški parceli št. 30 in 31); medtem je na mestu nekdanje Preglove lesene hiše zrasla manjša zidana (stavbna parcela št. 56).125
Edina hiša, katere lastnike lahko povežemo z lastniki iz Valvasorjevega časa, je leva soseda Zet-sehkerjeve hiše, ki je bila leta 1749 prazna (odi) in v rokah Janeza Pečarja (rekt. št. 50, stavbna pare. 59). Kot rečeno, prepoznamo v Pečarju soproga Kam-nikarjeve hčerke Katarine RozaHje (roj. 1707), s katero je v mestu izpričan od poroke leta 1725, ko je bil gospoščinski upravitelj v Samoboru, do leta 1739.126 Tudi Pečarjeva hiša je torej potencialno nekdanja Kamnikarjeva. Kako in kdaj je prišla v Pečarjeve roke, iz skromnih razpoložljivih virov ni vidno, toda glede na to, da je bila leta 1749 prazna in da Pečarjev dotlej že dobrih devet let ni srečati ne med starši krščencev ne med krstnimi botri, lahko sklepamo, da Jurij Pečar ni postal lastnik šele nedavno in da je družina v njej, dokler je izpričana v Krškem, tudi živela. Ob upoštevanju znanih ugotovitev o vpisovanju lastnikov v kataster127 poleg tega ni rečeno, da je bil pravnoformalno lastnik Jurij, ampak zlahka njegova žena Katarina Rozalija aH njeni otroci, če je pred tem preminila. Zelo verjetno je šlo za Tunkelsteinerjevo hišo, ki jo poznamo iz leta 1693 kot hišo Valvasorjevega soseda, takratnega mestnega sodnika Janeza Andreja Tun-kelsteinerja, deda Katarine RozaHje Kamnikar, poročene Pečar. Po najverjetnejšem »scenariju« je bila
i« A RS, AS 1068, Zbirka načrtov, 2/186.
125 A RS, AS 176, franciscejski kataster za Kranjsko, N 84, k. o. Krško, zapisnik stavbnih parcel, 20. 4. 1825; zapisnik zemljiških parcel, 20. 4. 1825; mapni list V. - Dolga vrtna parcela št 31 je bila last Jožefa Kovačiča, ki je imel dve hiši št. 84 in 85 (stavbni parceli št. 54 in 55) na drugi strani glavne krške ulice, v uličnem otoku z napačno Valvasorjevo hišo. Vrtna parcela št. 30 je sodila k (nekdanji Preglo-vi) hiši s hišno št. 37 (stavbna parcela 56), na katero je tudi mejila.
i2f> Gl. op. 97-98.
i27 Goleč: Dve Valvasorjevi hiši, str. 54.
344
Članki in razprave
ARI HM 35 (2012), št 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
Zerovčeva karta Save leta 1807 — prva tlorisna upodobitev Krškega (.IRS, . IS 1068, Zbirka načrtov, 2/186). Nekdanji Zetschkerjeva in Peca/jeva hiša sta prikazani v temnordeči bani kot en objekt notranjim dvoriščem, malce više je na dnm strani vlavne ceste ulični otok j- napačno I- 'alvasorjevo hišo, ki sem do trm -y mestno cerkvijo sv. lane-m
•s	<_>	<_>	\> J.	<_>	<_> v	J	J	v
Pivanvelista.
zgodba hiše takšna. Modest Baltazar Tunkelsteiner, stric Katarine Rozalije in njena poročna priča (1725), je umrl kmalu po svojem zadnjem botrstvu leta 1729 in zapustil edinega sina Jožefa (roj. 1714), ki je edinkrat omenjen leta 1735, in sicer kot krstni boter prvorojenki svoje sestrične, Kamnikarjeve hčerke Marije Regine, poročene Miihlhof. Jožef Kamnikar, o katerem ni poročil, da bi študiral,128 tako kot nekdaj njegov oče, v Krškem pa se potrjeno ni poročil in si ustvaril družine, je bodisi mlad umrl bodisi od tod odšel. Pomenljivo je, da ni več botroval naslednjima dvema Muhlhofovima otrokoma (1737 in 1740). Logično bi bilo, da je Jožef (kot edinec) podedoval hišo svojega očeta Modesta Baltazarja Tunkelsteinerja, ta pa jo je nasledil po svojem očetu Janezu Andreju, Valvasorjevem sosedu, umrlem med letoma 1701 in 1705. Nič namreč ne kaže, da bi hiša že prej prešla v tuje roke. Kako se je znašla v lasti Pečarjev, lahko samo sklepamo. Juriju Pečarju, možu svoje sestrične, bi
128 Prim. Andritsch: Die Matrikein 4; Črnivec: Ljubljanski kla-
siki.
jo lahko zaradi odselitve iz mesta prodal mladi Jožef Tunkelsteiner. Ce je ta umrl brez potomcev, bi jo Katarina Rozalija kot bližnja sorodnica lahko po njem podedovala ali pa jo je nanjo prenesel že stric Modest Baltazar bodisi s prodajo bodisi z izročilno pogodbo. Morda njegov sin Jožef ni bil sposoben povsem samostojnega življenja in je šlo za družinski dogovor, da ga bo imetnik hiše vzdrževal do smrti. Prav mogoče je, da sta v Tunkel-steinerjevi hiši, rojstni hiši svoje matere, prebivali z mladima družinama obe Kamnikarjevi hčerki, dokler sta živeli v Krškem, Pečarjeva in Muhlhofova, začasno pa leta 1725 tudi njun brat Adam, ki ga pozneje najdemo v Ljubljani.129
12<) Gl. op. 100. — Priimek Kamnikar srečamo v Krškem zadnjič v terezijanskem katastru, v urbarskem izvlečku gospostva Krško iz leta 1756: Mihael Sečan ¡lastnik napačne Valvasorjeve hiše!) je plačeval činž za košček kupnopravne njive, ki je bila nekoč Kamnikarjeva (Micbae! Setscban voit Ka/miikber), nesporno last ]aneza Krstnika Kamnikarja (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 114, N 141, gospostvo Krško, No. 12, s. p., Burgerliche Zin-Backer).
Članki in razprave
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
345
Prava I- alvasotjeva hiša, polnejša Zelschketjeva, je današnjijH-jni del Mencingerjeve hiše, Zdni^ene ¿z dveh stavb. Pred prenovo (joto: Boris Goleč, december2006).
In neposredno po končani prenovi (joto: Nina SolelŠek, november 2012).
346
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
Zadnjo potrditev, da Kamnikarjev zet Jurij Pečar leta 1749 ni mogel bid lastnik nekdanje Kamni-karjeve hiše, ampak mu je skoraj gotovo pripadala Tunkelsteinerjeva, najdemo v terezijanskem katastru. Če bi bila namreč Pečarjeva hiša prejšnja Vodnik-Valvasor-Kamnikarjeva, bi jo morah na obeh straneh obdajati primerljivo veliki in vredni hiši, tisti dve, ki ju listina o kupoprodaji iz leta 1693 navaja kot Tunkelsteinerjevo in Sveršnikovo. Toda stanje sredi 18. stoletja ni bilo takšno. Desno od zidane Pečarjeve hiše (1749), ki je imela tri leta pozneje (1752) pod novim lastnikom letni donos 17 goldinarjev, je res stala ustrezno velika hiša — zidana hiša baronice Zetschker z donosom 14 goldinarjev. Nasprotno pa je bila na levi strani neprimerno manjša in slabša lesena hiša kramarja Antona Ostermana (rekt. št. 49, stavbna pare. 60), ki je prinašala le 6 goldinarjev na leto, malo več, kot je znašalo mestno povprečje (5,60). Takšne hiše ni mogoče pripisati ne Tunkelsteinerju ne Sveršniku, četudi je bilo vmes dobrega pol stoletja. O Os-termanovi hiši ni do leta 1749 znanega ničesar, tedaj pa zagotovo ni šlo za hišo, v kateri bi kramar Osterman, pred tem nekaj časa tudi mestni sodnik, sam prebival, ampak za njegovo drugo hišo, ki je bila v rokah Antona Ostermana bržčas le prehodno.130 Na južnem koncu mesta je imel namreč precej večjo napol zidano hišo z donosom 10 goldinarjev, lesenjača poleg Pečarjeve hiše pa je kmalu, najpozneje leta 1752, postala last zidarja Franca Gornika, doma s sosednjega Vidma.131 Če bi bila Pečarjeva hiša nekdanja Valvasorjeva, bi torej morali baroni Zetschkerji od leta 1717 posedovati eno od hiš potihistorjevih dveh sosedov, Tunkelstei-
130	Antona Ostermana navaja krška kapucinska kronika kot mestnega sodnika v letih 1732/33, 1739/40 m 1740/41 (Kralj: Archivum loci, str. 487). Ob ponovni izvolitvi 7. junija 1740 (sprva) ni želel ostati na položaju (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, fasc. 179a, lit. G VIII—1, 8. 6. 1740). V mestu se prvič pojavi leta 1707, ko se mu je v zakonu z (Marijo) 1 leleno rodil prvi od sedmih v Krškem krščenih otrok (NŠAL, Ž A Krško, Matične knjige, R 1670-1729, 15. 1. 1707, 13. 11. 1708, 11. 11. 1709, 16. 11. 1711, 4. 6. 1716, 11. 5. 1718, 14. 3. 1720). Žena Marija 1 lelena glede na osebno ime ni izvirala ne iz družine Sveršnik ne iz družine Tunkelsteiner. Drugič se je oženil 5. februarja 1721 z Marijo Nežo Apih, tržansko hčerko iz Radeč; njegova poročna priča je bil (prvi sosed) Modest Baltazar Tunkelsteiner (prav tam, P 1713-1770). V drugem zakonu je imel še sedem otrok (prav tam, R 16701729, 19. 1. 1722, 20. 3. 1723, 9. 8. 1724, 9. 1. 1727; R 1730-1771, 8. 7. 1730,3. 12. 1728,24. 12. 1732).
131	Franc Gornik oziroma Gurnik z Vidma se je 10. septembra 1749 oženil s Frančiško llusar, ki je bila v službi pri Neži Osterman (NŠAL, ŽA Krško, Matične knjige, P 1713-1770), torej pri Antonovi ženi.
nerja ali Šveršnika. Tu pa spet naletimo na neskladje dejstev. Če bi jo imel eden od njiju, kar bi bilo glede na velikost povsem mogoče, bi morala biti Ostermanova hiša na levi strani Pečarjeve v rokah drugega. Toda lesenjača s povprečnim donosom nikakor ne pritiče nobeni od tako uglednih meščanskih družin.
Od treh sosednjih velikih zidanih hiš skratka samo ena, Zetschkerjeva, ustreza vsem kriterijem, da bi bila lahko nekdaj Valvasorjeva: lega, velikost, čas nakupa, stan poznejših lastnikov. Ugotovitve o njej bomo še enkrat podali v strnjeni obliki:
1)	Hišo (rekt. št. 51, stavbna pare. 58) je obubožana baronska družina Zetschker potrjeno kupila za svoje stalno bivališče leta 1717, tj. dve leti potem, ko je Krško zapustil gospoščinski upravitelj Janez Krstnik Kamnikar, za katerega vemo, da je leta 1706 od Valvasorjeve vdove kupil nekdanjo potihistorjevo hišo. Zanjo je znano, kakšno lego je imela in med čigavima hišama je stala ob poli-historjevem nakupu leta 1693.
2)	Zelo pomembno je, da je sosednjo hišo na njeni levi strani (rekt. št. 50, stavbna pare. 59) pozneje posedovala družina vnukinje enega od obeh Valvasorjevih sosedov, Janeza Andreja Tunkelstei-nerja; najverjetneje je hišo podedovala po svojem stricu ali po njegovem zgodaj umrlem sinu, svojem bratrancu.
3)	Obe navedeni hiši kakor tudi tretja, desna soseda Zetschkerjeve (rekt. št. 52, stavbna pare. 57), sredi 18. stoletja kot edine v Krškem ustrezajo opisu iz Valvasorjevega časa konec 17. stoletja: stojijo druga poleg druge, imajo vrt, poleg tega so vse tri zidane (takšna je bila tedaj le vsaka peta krška hiša) in spadajo med hiše z najvišjim letnim donosom. Katastrska mapa iz leta 1825 razkrije še dodatno podrobnost: vse imajo na zadnji strani prizidek, to pa se ujema z opisom Valvasorjeve hiše leta 1694, da je bilo zraven zgrajeno novo poslopje.
Dilemo, ali je Valvasorju pripadala poznejša Zetschkerjeva hiša ali njena leva soseda (kajti to hišo je imela sredi 18. stoletja družina Kamnikar-jeve hčerke), smo rešili po dveh poteh. Dokazali smo, da ustreza vsem znanim dejstvom samo Zetschkerjeva hiša. Nasprotno so se pri levi (Tunkel-steinerjevi) pokazale pomanjkljivosti, ki nasprotujejo možnosti, da bi šlo za Valvasorjevo hišo. Ovira za takšno razlago so predvsem dejstva o njenih dveh sosedah, ker se ne skladajo z znanimi podatki o družinah obeh Valvasorjevih sosedov, Janeza Andreja Tunkelsteiner j a in Petra Šveršnika.
ARHIVI 35 (2012), št. 2_Članki in razprave_347
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
Historiat treh sosednjih hiš od leta 1693 do 1749
Hiša na levi (rekt. št. 50, stavb. pare. 59)	Hiša na sredini (rekt. št. 51, stavb. pare. 58)	Hiša na desni (rekt. št. 52, stavb. pare. 57)
Lastnik 1693: Janez Andrej Tunkelsteiner, mestni sodnik (f 1701-1705)	Lastnik 1693: Janez Vajkard baron Valvasor (f 1693)	Lastnik 1693: Janez Peter Sveršnik, kmalu zatem umrl ali zapustil Krško, žena Ana 1699 v Brežicah
Nasledil sin Modest Baltazar Tunkelsteiner (f po 1729)	1706 njegova vdova Ana Maksimila, poročena pl. Buset, prodala Janezu Krstniku Kamnikarju, upravitelju gospostva Srajbarski turn, poročenemu z Marijo Elizabeto (f 1713/14), hčerko Janeza Andreja Tunkelsteinerja iz sosednje hiše	Nasledila katera od Šveršnikovih poročenih hčerk ali prodano
Nasledila njegova nečakinja Katarina Rozalija Kamnikar, por. Pečar, ali od Tunkelsteinerja kupil njen mož Janez Jurij Pečar	1717 kupil Janez Sigfrid baron Zetschker (t 1748)	Pred 1734 postal lastnik Franc Petrič (f 1738/39), nasledila žena Marija Ana, ponovno poročena Gosar
Lastnik 1749: Janez Jurij Pečar, hiša prazna	Lastnica 1749: njegova žena Klara Konstancija baronica Zetschker	Lastnik 1749: njen drugi mož Ignac Ferdinand Gosar, upravitelj gospostva Goričane
Nekdanja Valvasorjeva hiša je torej danes ena redkih krških hiš, katerih lastnike poznamo za več kot tristo let nazaj.132 Kot se je pokazalo ob temeljiti prenovi stavbe v letih 2011 in 2012, je nastala na poznosrednjeveški podlagi in ostala nebistveno spremenjena nekako od srede 17. stoletja.133 Zidovi, s katerimi so se nedavno ukvarjali konser-vatorji, so torej natanko tisti, ki so leta 1693 zrli Valvasorjeve zadnje mesece in njegovo smrt. Se več, v 19. stoletju sta bila lastnika hiše dva pomembna moža, četudi ne dosegata pomena kranjskega polihistorja. Leta 1871 je prišla hiša v last Antona Aleksandra grofa Auersperga, nemško pišočega pesnika Anastasiusa Grüna (1806—1876), sicer politika in gospoda na Srajbarskem turnu.134 Že prej sta se v Grünovih rokah znašli tudi obe sosednji hiši, severna (stavbna pare. 57, rekt. št. 52) leta 1850135 in južna (stavbna parcela 59, rekt. št. 50) leta 1873.136 Zadnja, hiša na levi (pare. 59), je ostala v rokah rodbine Auersperg najdlje, do leta 1898,137 srednja in desna pa sta vseskozi do danes
imeli iste lastnike. Leta 1887 ju je od Ervina grofa Auersperga, ki ju jo podedoval leta 1879, kupil odvetnik in pisatelj Janez Mencinger (1838—1912), po katerem nosita stavbi današnje skupno ime Mencingerjeva hiša, čeravno gre za dve ločeni hiši, vendar od okoli leta 1930 z isto hišno številko.138
Kot v posmeh usodi je bil prav Mencinger tisti, ki je oporekal postavitvi Valvasorjeve spominske plošče na pročelje tedanje mestne hiralnice, saj zanjo ni bilo mogoče z ničimer dokazati, da bi imela kar koli skupnega s kranjskim polihistorjem. Vedoč, kako težko je pozneje odpravljati napake, je pisatelj s kančkom ironije sklenil svoje nestrinjanje s temi pomenljivimi besedami: »Kdor bi če% leta na drugi hiši izklesati dal, da je Valvasor v njej umrl, se izpostavi najhujšemu prekletstvu, karje po vsej pravici: obče Zpsm ehovanje. <č39
132	1 listoriat lastnikov od Valvasorjevega časa do danes je mogoče sestavili le še za župnišče ter za nekdanji gospoščin-sko in mitninsko hišo.
133	Informacija konservatorke Alenke Zeleznik 22. 2. 2012.
i« ZAC, ZAC/1031, lmj. 1994, Grundbuch der Stadt Gurkfeld, pag. 228.
135	prav tam, pag. 234.
136	ZAC, ZAC/1031, lmj. 1995, Grundbuch der Stadt Gurkfeld, pag. 601.
137	Okrajno sodišče v Krškem, Zemljiška knjiga, k. o. Krško,
gl. lmj. 1-59, vi. št. 56.
138	prav tam, vi. št. 48 in 49. - Od hišnega preštevilčenja okoli leta 1930 imata hiši skupno hišno številko. Dotedanji številki 37 in 38 je zamenjala številka 71 (Župnijski urad Krško, status animarum [zabrisan naslov] po 1893), z uvedbo uličnega sistema leta 1953 pa je hiša dobila številko Cesta krških žrtev 2. Od leta 1959 sta bili hiši v istem zemljiškoknjižnem vložku št 49 (od 1. maja 2011 zemljiškoknjižnih vložkov ni več), od leta 1975 sta z ukinitvijo stavbne parcele št. 58 obe tudi na isti stavbni parceli št. 57.
139	Mencinger: Metliški spomini, str. 207.
348
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
Viri in literatura Arhivski viri
Archivio Arcivescovile Udine (= AAU):
Archivio della Curia Arcivescovile Udine (= ACAU): busta 637.
Arhiv Republike Slovenije (= ARS):
AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko: šk. 12, 14, 16,18, 20, 81,171,277.
AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek: šk. 23, 75. AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: št. 6. AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: šk. 103,109,114,115, 131, 140,214. AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko: N 84.
AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani: III. serija, fasc. D 1—193, G 1—156. AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani: šk. 2, 3, 5, 18, 34, 37, 39,115, 116, 123,128,129, 131. AS 768, Gospostvo Podčetrtek, Hartenštajn, Olimje: knj. 103.
AS 785, Gospostvo Srajbarski turn: knj. 24, fasc. 61.
AS 893, Jellouschek Anton: knj. 1. AS 984, Radies pl. Peter Pavel: šk. 1-14. AS 1063, Zbirka listin: a. e. 2742, feb. 1693, Krško.
AS 1068, Zbirka načrtov: 2/186. AS 1074, Zbirka urbarjev: II/29u. AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko: šk. 2, 8.
Kapucinski samostan Krško (= KSK):
\ 1	1	"T^T"^ 1——1 /*"**	*	y—>	i-* 1 1 "
Archivum loci PP. rr. Capucmorum Gurgreldi.
Nadškofijski arhiv Ljubljana (= NSAL):
Kapiteljski arhiv Ljubljana (= KAL): fasc. 119/ 10.
NŠAL 20, Gornji Grad A: fasc. 49. NSAL 26, Goričane: fasc. 14. ŽA Krško: Matične knjige: R 1670-1729, R 1730 -1771, R 1771-1784, R 1784-1812, R 1812-1837,P 1713-1770,P 1771-1783,P 1784-1816, P 1816-1867, M 1771-1784, M 1784-1818, M 1818—1841; Statusi animarum: fasc. 1. ZA Ljubljana-Sentvid: Matične knjige: R 1700— 1704, R 1710-1728, R 1728-1741, P 17101768, M 1772-1812.
Ž A Ljubljana—Sv. Nikolaj: Matične knjige: R 1731-1740, P 1718-1745.
ZA Ljubljana—Sv. Peter: Matične knjige: P
1677-1715, R 1683-1692, R1692-1708.
ŽA Mengeš: Matične knjige: R 1682-1695, R
1695-1707,P 1710-1768.
ŽA Sora: Matične knjige: R 1731-1748, R
1749-1770.
ŽA Žužemberk: Matične knjige: R 1703—1731, MP 1710-1724.
Nadškofijski arhiv Maribor (= NŠAM): Matične knjige:
Brežice: R 1694-1709, R 1709-1725, R 17251738, R 1738-1760, M 1723-1753, M 17541770.
Zibika: R 1694-1751.
Okrajno sodišče v Krškem. Zemljiška knjiga: k. o. Krško: gl. knj. 1-59.
Österreichisches Staatsarchiv (= OstA). Haus-, Hof- und Staatsarchiv (= HHStA):
Fürstlich Auerspergsches Archiv (= FAA): A— VIII-3, A-15-90, A-15-91, A-15-92, A-15-93, A-15-94, A-15-95.
Pokrajinski arhiv Maribor (= P AM): PAM/1537, Slekovec Matej: šk. 16.
Steiermärkisches Landesarchiv. Graz (= StLA): Innerösterreichische Hofkammer-Akten (= I. Ö. HK-Akten): 1675-111-70, 1689-IV-92, 1737-VII-34.
Innerösterreichische Urkundenreihe (= I.Ö. Urkundenreihe): 1556 X. 30. Landrecht: K 1355, 1356.
Zgodovinski arhiv Celie (= ZAC):
ZAC/1031, Zbirka zemljiških knjig: knj. 19941996.
Župnijski urad Gornji Grad:
krstna matična knjiga 1745—1771.
Župnijski urad Krško:
status animarum [zabrisan naslov] po 1893.
Literatura
[Anonimus]: XVI. Monats-Versammlung. V: Mittheilungen des Historischen Vereins für Kretin II (1857), str. 113-115.
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
349
Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Gra^. Büftd 3. 1663—1710. Graz : Akademische Druck- u. Verlags ans talt, Universitätsbuchdruckerei und Universitätsverlag, 1987.
Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz Büftd 4. 1711—1765. Graz : Akademische Druck- u. Verlags ans talt, Universitätsbuchdruckerei und Universitätsverlag, 2002.
Cevc, Emilij an: Kulturni spomeniki v Krškem in bližnji okolici. V: Smrekar, Lado (ur.): Krško skozi čas 1477—1977. Zbornik ob 500-lelnici mesta. Krško : Skupščina občine, Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, 1977, str. 165-193.
Costa, Heinrich: Reiseerinnerungen aus Kretin. Laibach : Eger'sche Gubernial-Buchdruckerei, 1848.
Černelič Krošelj, Alenka: Sledi Janeza Vajkarda Valvasorja v Krškem — kaj pa jutri? V: Černekč Krošelj, Alenka (ur.): Janez Vajkard Valvasor in Krško (Zbirka K mestu K., št. 6). Krško : Valvasorjev raziskovalni center Krško, 2008, str. 43— 73.
Černekč Krošelj, Alenka: Valvasor in Krško. V: Černekč Krošelj, Alenka (ur.): Zapuščina Janeza Vajkarda barona Valvasorja v Krškem (Zbirka K mestu K., št. 1). Krško : Valvasorjev raziskovalni center 2004, str. 7-12.
Černekč Krošelj, Alenka (ur.): Zapuščina Janeza Vajkarda barona Valvasorja v Krškem, (Zbirka K mestu K., št. 1). Krško : Valvasorjev raziskovalni center, 2004.
Černekč Krošelj, Alenka — Rep Bunetič, Petra: Celovito obnovljen Valvasorjev kompleks. Krško : Občina, marec 2010.
Črnivec, Zivka (ur.): ljubljanski klasiki 1563— 1965. Ljubljana : Maturanti Klasične gimnazije (1941-1958), 1999.
Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentmckluno. Vierter T heil: Vom Renerums antritt
•o	o o
Leopolds I. (1657) bis auf das Ende der französischen Herrschaft in Illyrien (1813). Laibach: Kleinmayr & Bamberg, 1876.
Dimitz, A.(ugust): Vereins-Nachrichten. V: Mittheilungen des historischen Vereins für Krain "SN' (1860), str. 20-22.
Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen »Alto	o \>
Österreichischen Adels-Lexikon« 1823—1918. 5. Band. Si—Z. Schloss Senftenegg : Selbstverlag, 1974.
Glaser, Janko: Jellouschek Anton. V: Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga Abraham — Lu^ar.
Ljubljana : Zadružna gospodarska banka, 1925— 1932, str. 396.
Goleč, Boris: »Butale so vas, pa ji pravijo mesto«. Butalstvo spodnjekranjske purgarije v pred-razsvedjenski dobi. V: Zgodovina zp vse IV (1997), št. 2, str. 14-42.
Goleč, Boris: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem — napačna in prava (1. del). V: Arhivi 35 (2012), št. 1, str. 33-63.
Goleč, Boris: Elite v majhnih mestih — Višnja Gora »ab urbe condita« (1478) do terezijanskih reform sredi 18. stoletja. V: Mlinar, Janez — Balkovec, Bojan (ur.): Mestne elite v srednjem in novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Urban Elites in the Middle Ages and the Early Modern Times between the Alps, the Adriatic and the Pannonian Plain (Zbirka Zgodovinskega časopisa 42). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011, str. 208—249.
Goleč, Boris: Kužne epidemije na Dolenjskem med izročilom in stvarnostjo. V: Kronika 49 (2001), str. 23-64.
Goleč, Boris: Neprava Valvasorjeva hiša v Krškem sredi 19. stoletja v rokah njegovega daljnega sorodnika in neposrednih potomcev — vzrok za »usodno« pomoto? Pozabljeni ljubiteljski muzealec Anton pl. Hohenwart (1768—1846). V: Zgodovina zp vse XVIII (2011), št. 2, str. 80-91.
Goleč, Boris: Neznano in presenedjivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja. V: Zgodovinski časopis 61 (2007), št. 3-4, str. 303-364.
Goleč, Boris: Valvasorjevi v Krškem — kdaj, kje, s kom in kako. V: Černekč Krošelj, Alenka (ur.): Janez Vajkard Valvasor in Krško (K mestu K., št. 6). Krško : Valvasorjev raziskovalni center, 2008, str. 13-42.
Goleč, Boris: Valvasorjevo neznano potomstvo do današnjih dni (1. del). V: Zgodovinski časopis 62
(2008),	št. 3-4, str. 351-383; (2. del). V: Zgodovinski Časopis 65 (2011), št. 3-4, str. 292-373; (3. del). V: Zgodovinski časopis 66 (2012), št. 1—2, str. 46—114.
Goleč, Boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanistično zgodovino slovenskega ozemlja. 1. del. V: Arhivi ?>2
(2009),	št. 2, str. 283-338.
Jellouschek, Anton: Valvasor und Vodnik. V: Costa, Etbin Henrik (ur.): Vodnikov spomenik. Vodnik — Album. Ljubljana—Laibach : I. v. Kleinmayr in F. Bamberg, 1859, str. 40-41.
Kološa, Vladimir (gl. ur.): Vodnik po fondih in Zbirkah Arhiva Republike Slovenije. L, IL, ILL knjiga. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1999.
350
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
Kos, Janko — Toporišič, Jože: Vodnik Valentin. V: Slovenski biografski leksikon. Slovenski biografski leksikon. Četrta knjiga Taborska — Zvanut. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980— 1991, str. 509-528.
Košir, Matevž: Čarovniški procesi na Slovenskem. V: Tratnik Volasko, Marjeta — Košir, Matevž: Čarovnice. Predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah. Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 1995, str. 153—260.
t/- 1 4 \	1\1"	1	" "TVT"^ 1——1
Kral], Angel: Archivum loci Fi. rr. capucmo-rum Gurgfeldi Erectum Anno Domini MDCCLVII. V: Benedik, Metod — Kralj, Angel: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca (Acta Ecclesiastica Sloveniae 16). Ljubljana : Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze, 1994, str. 427-591.
Krampač, Tone: Vodnik po matičnih knjigah Nadškofijskega arhiva Ljubljana (Priročniki 2). Ljubljana : Nadškofija, 2008.
Kranjec, Silvo: Radics Peter (Pavel). V: Slovenski biografski leksikon. Tretja knjiga, Raab-SvikarŠič. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960-1971, str. 4-7.
Kukolja, Božena (ur.): Bibliotheca Valvasoriana. katalog knjižnice Janeza Vaj kar da Valvasorja, Ljubljana : Valvasorjev odbor pri SAZU, Zagreb : Nacionalna i sveučilišna knjižnica. 1995.
Lapajne, Ivan: Krško in Krčani, Zgodovinske in spominske črtice. Krško : Odbor za olepšanje mesta, 1894.
Logar, Janez: Opombe. V: Logar, Janez (ur.): Mencinger, Janez: Zbrano delo. 3. zp^zek. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1963, str. 327—360.
Mencinger, Janez: Meniški spomini. V: Logar, Janez (ur.): Mencinger, Janez: Zbrano delo. 3. zp^zek. Ljubljana : Državna založba slovenije, 1963, str. 189-259.
Radics, pl.femeniti] P.[eter]: Graščine in hiše rodovine Valvasorjeve na Kranjskem. V: ljubljanski Zfon 14 (1894), str. 433-437, 566-570.
Radics, P.[eter] v.[on]: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor. V: Die Ehre des Herzpgthums Krain von Johann Weichard Freiherrn von Valvasor. LaibachNürnberg 1689. I. Band (Buch I bis IV). 2te un-verändertre Auflage. Rudolfswerth : J. Krajec, 1877, str. 2-7.
Radics, P. [eter] von: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15 anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor. Laibach : Krainische Sparkasse, 1910.
Radics, v.[on] P.feter]: Valvasor. Biographische
Sk¿zze fl'Ft dem Portrait und Faksimile Valvasors). Graz : Leuschner & Lubensky, 1866.
Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zpm~ Ijevidu 1763—1787. Opisi, 5. zvezek. Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1999.
Reisp, Branko: Dosedanje raziskave o Valvasorju in nekatera odprta vprašanja. V: Vovko, Andrej (ur.): Valvasorjev zbornik ob 300 letnici izjda Slave vojvodine Kranjske. Referati j simpozija v Ljubljani 1989. Ljubljana : SAZU in Odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave, 1990, str. 17—31.
Reisp, Branko: Gradovi dežele Kranjske. Ljubljana : Slovenska matica, 1998.
Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vaj kar d Valvasor. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1983.
Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgodovino. V: Zgodovinski" časopis 36 (1982), št. 4, str. 321-337.
Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz : Selbstverlag, 1905.
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1982.
Smole, Majda: Vicedomski urad zp Kranjsko 13. stol, — 1747. 2. del: Cerkvene zadeve Lit. G (Publikacije Arhiva SR Slovenije. Inventarji. Serija Arhivi državnih in samoupravnih organov in oblastev. Zvezek 4). Ljubljana : Arhiv SR Slovenije, 1988.
Sebek, Zivko: Nekaj razmišljanj o Valvasorjevi upodobitvi Krškega v Slavi vojvodine Kranjske. V: Černelič Krošelj, Alenka (ur.): Janez Vajkard Valvasor in Krško (K mestu K., št. 6). Krško : Valvasorjev raziskovalni center, 2008, str. 105—116.
Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 1678—1679. Skiern knjiga (Faksimiliran natis originala iz Metropolitanske knjižnice v Zagrebu). Ljubljana : Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 2001.
Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzpglhums Crain, I—XV. Laybach, 1689.
Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679. Faksimilirana izdaja. Ljubljana : Cankarjeva založba, München : Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970.
Vodnik, Valentin: Rokopisna avtobiografija. V: Kos, Janko (ur.): Vodnik, Valentin: Zbrano delo (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev). Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1988, str. 253-254.
Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola goriške nad-Škopije 1750-1824. I. del, 1750-1764 (Viri 31). Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2010.
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
351
Witting, Joh. Bapt.: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. V: Jahrbuch der K k. Heraldischen Gesellschaft »Adler«. NF V-VI (1895), str. 162-264.
Zigon, Tanja: Zgodovinski spomin Kranjske. Življenje in delo Petra Pavla pl. Radicsa (1836—1912) (Knjižnica »Kronike« 12). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2009.
Zontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 1998.
Časopisi
[Anonimus]: Slavnost v Krškem. V: Dolenjske novice X (1894), št. 20,15. 10. 1894, str. 158.
Lapajne, Iv.[an]: Valvazor (Znamenita 2001et-nica). V: Dolenjske novice V (1889), št. 18, 15. 9. 1889, str. 139-141; št. 19,1. 10. 1889, str. 147-149.
Radics, P.[eter] v.[on]: Eine Reise nach London. V: Laibacher Zeitung 112 (1893), št. 274, 29. 11. 1893, str. 2345-2346; št. 275, 30. 11. 1893, str. 2353-2354; št. 276,1. 12. 1893, str. 2361-2363.
V.: Das Sterbehaus Valvasors in Gurgfeld. V: LaibacherZeitungWi (1894), št. 162, 18. 7. 1894, str. 1387-1388.
Elaborati
Zeleznik, Alenka — Kramberger, Dušan: Konservators ke smernice prenovo Valvasorjevega kompleksa v Krškem. Ljubljana : Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, marec 1992.
Zeleznik, Alenka — Kramberger, Dušan — Oman, Jožef: Konservatorski program prenovo Valvasorjevega kompleksa v Krškem. Ljubljana : Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, januar 1993.
Zusammenfassung
ZWEI VALVASOR-HÄUSER IN KRŠKO - EIN FALSCHES UND EIN RICHTIGES (TEIL 2)
Als der Verfasser des Beitrags vor einigen Jahren die Möglichkeit verwarf, dass der Krainer Polyhistor Johann Weichard Valvasor (1641—1693) im sog. Valvasor-Haus in Krško (Gurkfeld) gestorben sei, an dessen Fassade seit 1894 eine Gedenktafel eingemauert ist, erklärte er mit einem hohen Maß an Gewissheit, dass Valvasors letztes Zuhause ein anderes Haus sei, das einige zehn Meter von diesem entfernt war. Der Zweck des Beitrags ist, beide Häuser im Lichte aller zugänglichen Angaben zu
untersuchen und eventuelle Dilemmas darüber, welches Haus das richtige ist, zu klären. In der Untersuchung wurden neue Quellen über bedeutende Familien aus Krško berücksichtigt, die Taufregister der Pfarreien systematisch eingesehen und sonstige Quellen verwendet, die zum Wissen über die einzelnen Häuser und deren Besitzer irgendwie beitragen konnten. Im Mittelpunkt der Untersuchung standen die Frage, wer der Besitzer des sog. Val-vasor-Hauses zu dessen Lebzeiten war, sowie die Entstehungsgeschichte des tatsächlichen Hauses, das im Besitz des Krainer Polyhistors war, d. h. der südlichen Hälfte des heutigen Mencinger-Hauses.
Dessen späterer Besitzer, der Schriftsteller Janez Mencinger (1838—1912), nach dem das Haus heute benannt ist, war jener, der darauf aufmerksam gemacht hatte, dass Valvasors Gedenktafel wahrscheinlich nicht das richtige Haus schmücke. Als die Gedenktafel Ende des 19. Jahrhunderts enthüllt wurde, stützte man sich auf die völlig unbewiesene Behauptung des Hobbyhistorikers Anton Jellou-schek, dass Valvasor im Haus Nr. 85 gestorben sei. Es ist zwar Jellouscheks Verdienst, eine Urkunde über den Verkauf des Valvasor-Hauses aus dem Jahr 1693 der Öffentlichkeit präsentiert (1857) und veröffentlicht zu haben (1859), doch hatte er dabei völlig übersehen, dass die Lagebeschreibung des Hauses in der Urkunde nicht dem Haus entsprach, das er als Valvasor-Haus bezeichnete. Das tatsächliche Valvasor-Haus hatte nämlich einen Garten und einen Anbau und stand zwischen zwei Häusern mit Gärten, die im Besitz zweier angesehener Bürger waren. Die falsche Uberzeugung, dass Valvasor das Haus Nr. 85 besessen hätte, war höchstwahrscheinlich im zweiten Viertel des 19. Jahrhunderts entstanden, als der Hobbykustos Anton Edler von Hohenwart (1768—1846), Valvasors Ur-urneffe, der Besitzer dieses Hauses war, das die Barone Dienersperg, Valvasors direkte Nachkommen, von Hohenwart geerbt und für kurze Zeit in Besitz hatten.
Nachdem die Möglichkeit, dass es sich bei diesem Haus um das ehemalige Valvasor-Haus handle, vor einigen Jahren auf Grundlage der festgestellten Nichtentsprechung der Lage verworfen wurde, bestätigte sich der Irrtum nun auch auf anderem Wege. Die Verfolgung der Angaben aus der Mitte des 18. Jahrhunderts über den Besitzer Urban Čoki, den Verwalter der Grundherrschaft Brežice (Rann), führte zur Feststellung, dass das Haus im Jahr 1701 verkauft wurde, somit fünf Jahre früher, bevor Valvasors Witwe Ana Maksimilia, wiederverheiratete Buset, ihr Haus an Janez Krstnik Kam-
352
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Boris Goleč: Dve Valvasorjevi hiši v Krškem - napačna in prava (2. del), str. 323-352
nikar verkaufte. An der Stelle des Nachbarhauses, mit dem das Haus am Beginn des 19. Jahrhunderts zu einem Haus vereint war, stand zu Valvasors Zeiten bestenfalls ein kleines Holzhaus, das erstmals Mitte des 18. Jahrhunderts bezeugt ist.
Die Suche nach dem richtigen Valvasor-Haus stützte sich bei den sehr spärlichen Quellen auf eine Analyse der bekannten Fakten über Kamnikar und die Besitzer der beiden Nachbarhäuser. Jakob Vodnik, vom dem Valvasor das Haus gekauft hatte, war Mitglied des inneren Stadtrats, der Nachbar Janez Andrej Tunkelsteiner mehrmals Stadtrichter, der andere Nachbar Janez Peter Sveršnik ein angesehener Bürger, und der spätere Käufer von Valvasors Haus, Janez Krstnik Kamnikar, Verwalter der Herrschaft Srajbarski turn (Thum am Hart). Im Hinblick auf ihre gesellschaftliche Rolle — alle gehörten der städtischen Elite an — mussten alle drei Häuser annähernd gleich groß sein und in einem noblen Stadtteil liegen. Die Feststellung ihrer Lage ist dadurch erschwert, dass die ersten Häuserverzeichnisse von Krško mehr als ein halbes Jahrhundert jünger sind, währenddessen sich die Familiennamen der Besitzer aller drei Häuser änderten. Auf Grundlage des Theresianischen Katasters aus der Mitte des 18. Jahrhunderts, der für alle Häuser in Krško den Jahresertrag und für die große Mehrheit auch den Bauzustand anführt, haben sich als wahrscheinlichste Lage der gesuchten Objekte drei Häuser herausgestellt, die noch heute in einer geraden Linie an der Hauptstraße der Stadt stehen. Alle waren nämlich gemauert (damals nur jedes fünfte Haus in Krško) und wiesen einen hohen Jahresertrag aus. Anderswo in der Stadt gab es nur
noch zwei vergleichbare zusammenliegende Häuser, für die auf Grundlage der Quellen unumstößlich bewiesen werden konnte, dass sie nicht die richtigen sein können.
Von den genannten drei großen gemauerten Häusern entspricht nur eines allen Kriterien, einst Valvasors Haus gewesen sein zu können: Lage, Größe, Kaufdatum, Status der späteren Besitzer. Das Haus erwarb die verarmte Adelsfamilie Zetsch-ker als ständigen Wohnsitz, und zwar im Jahr 1717, d. h. zwei Jahre nachdem Janez Krstnik Kamnikar, der Verwalter der Herrschaft Skrajbarski turn, Krs-ko verlassen hatte, der bekanntlich 1706 von Valvasors Witwe das ehemalige Haus des Polyhistors kaufte. Ins Gewicht fällt, dass das Nachbarhaus auf der linken Seite später die Familie der Enkelin von Janez Andrej Tunkelsteiner, einem der beiden Nachbarn Valvasors, in Besitz hatte; höchstwahrscheinlich hatte sie das Haus von ihrem Onkel oder dessen früh verstorbenen Sohn, ihrem Cousin, geerbt. Beide genannten Häuser als auch das dritte, das rechte Nachbarhaus der Zetschkers, entsprechen außerdem als einzige in Krsko der Beschreibung aus Valvasors Zeit Ende des 17. Jahrhunderts: sie liegen nebeneinander an der Hauptstraße, jedes hat einen Garten, alle drei sind gemauert und zählen zu den Häusern mit dem höchsten Jahresertrag. Die Katastermappe aus dem Jahr 1825 bringt noch ein zusätzliches Detail ans Licht: Alle Häuser haben auf der Rückseite einen Anbau, und das stimmt mit der Beschreibung von Valvasors Haus im Jahr 1694 überein, dass daneben ein neues Haus gebaut wurde.
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 353-364
Članki in razprave
353
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 344.32(497.4)"1941/1945"
Prejeto: 1. 10. 2012
Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem
JELKA MELIK
dipl. pravnica, mag. arhivistike, dr. zgodovinskih znanosti, višja svetovalka — arhivistka Arhiv Republike Slovenije, Kongresni trg 1, SI—1000 Ljubljana e-pošta: jelka.melik@gov.si
AIDA ŠKORO BABIC
mag. zgodovinskih znanosti, svetovalka — arhivistka Arhiv Republike Slovenije, Kongresni trg 1, SI—1000 Ljubljana e-pošta: aida.skoro@gov.si
izvleček
Izvršni odbor Osvobodilne Fronte (IOOF) je 13. julija 1943 sklenil, da je treba pravno urediti sodstvo v vojaških enotah. 'Partizanska vojaška sodišča so v Sloveniji sicer obstajala žf dve leti prej. Njihovo delovanje je temeljilo na Partizanskem zakonu in Odloku o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, kije določal kazniva dejanja, kaznovana j smrtjo. Prvi predlog organizacije in poslovanja odrednih in brigadnih vojaških sodišč je sestavil pravnik Zoran Polič julija leta 1943. Pri delu mu je pomagal pravnik Jože Ravnikar (Gregor). Bilje to nekakšen kazenski materialni in procesni zakon hkrati. Pripombe k osnutku sta oblikovala pravnik Marjan Brecelj in Boris Kidrič. Objavljeni odlok in pravilnik predstavljata ne le začetek pravnega urejanja partizanskega vojaškega sodstva temveč začetke novem komunističnem kazenskem prava, ki se je oblikovalo po prevzemu oblasti v letih 1944—1946.
O	O	\>	O J	J	J J	\>
KLJUČNE BESEDE: partizanska sodišča, partizansko sodstvo, kazensko pravo, Marijan Brecelj, Boris Kidrič, Zoran Polič
abstract
ESTABLISHMENT OF PERMANENT PARTISAN' MILITARY COURTS IN SLOVENIA
On July 13, 1943, the Executive Committee of the Liberation Front of the Slovenian Nation decided to provide a legal basis for military justice. Partisan military courts had already been operating in Slovenia since 1941 based on the Partisan Act and the Decree on the Protection of the Slovenian Nation and its Liberation and Unification Movement, the latter of which had also stated crimes punishable by death. The first proposalfor the organizational structure and operation of military courts was drafted in July 1943 by the lawyer Zoran Polič in collaboration with another lawyer Jože Ravnikar (Gregor). The proposal was a combination of criminal, substantive and procedural law, and it received some comments from the lawyer Marijan Brecelj and Boris Kidrič. Based on the proposal, the decree and the regulation were subsequently adopted. Thy represent not only the start of lernl regulation of the partisan militan courts but also the bennnini of the new communist
J	-v7	J O	O	J	J	-v7	O	O J
criminal law that took shape after the communist takeover between 1944 and 1946.
KEY WORDS: partisan courts, partisan justice, criminal law, Marijan Brecelj, Boris Kidrič, Zoran Polič
354
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Jelka Melik, Aida »koto Babic: Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
Izvršni odbor Osvobodilne Fronte (IOOF) je 13. juhja 1943 sklenil, da je treba pravno urediti sodstvo v vojaških enotah. Zato je bil član IOOF, pravnik Zoran Polič (Marko),1 dodeljen glavnemu štabu. V članku Začetki organiziranega sodstva v NOV in PO
o \> o
Slovenije,2 ki je izšel v posebni številki revije Pravnik, posvečeni dvajseti obletnici ustanovitve pravosodnih ustanov, je zapisal: »Četudi je Vrhovni Štab že 29. 12. 1942 izdal naredbo o formiranju in organizaciji vojnih sodišč, lesa dokumenta nisem poznal, ker ga verjetno zaradi
o	J \>	o J	\>
vojaških dogodkov in tenkih kurirskih zpez nismo prejeli. Sicer pa bi bilo potrebno tudi, če smo ga prejeli, pripraviti dodatne predpise, ki bi prilagodili obči predpis našim razmeram«.3 Do tedaj je bilo izdanih le nekaj krajših predpisov in opozoril, ki sta jih izdala tako IOOF kot Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (NOV in POS) glede posameznih kaznivih dejanj in postopka s storilci. Partizanska vojaška sodišča so v Sloveniji sicer obstajala že dve leti prej, njihovo poslovanje oziroma delovanje pa je temeljilo na Partizanskem zakonu ter Odloku o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, ki je določal kazniva dejanja, ki se kaznujejo s smrtjo.4 Osnutek Partizanskega zakona (pravila Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet o ustroju, delu in nalogah partizanskih čet) je bil sestavljen sredi juhja 1941. V 15. in 16. členu je vseboval določbe o sodstvu.5 15. člen je določal, da partizansko sodišče sestavljajo predsednik, ki ga imenuje komandant bataljona, štirje porotniki, ki jih izvolijo partizani tiste enote, ki ji je pripadal obtoženi, ter partizanski tožilec, ki ga imenuje Vrhovno poveljstvo. Predsednika sodišča in porotnike so imenovali za vsak primer posebej. Manjše disciplinske »pregreške« so obravnavah poveljniki sami, le večji naj bi prišh pred partizansko sodišče. Za izdajstva in kadar se sodišče ni moglo sestati je smel smrtno obsodbo izreči »kolektiv pod predsedstvom političnega komisarja«. 16. člen je
1	Zoran Polič, slovenski pravnik, partizan, častnik in prvo-borec, 20. december 1912, l.enart v Slovenskih Goricah— 13. junij 1997, Ljubljana. Diplomiral je leta 1937 na Pravni fakulteti v Ljubljani, nato je bil do leta 1941 sodni pripravnik na sodiščih in pri Državnem pravobranilstvu. Od leta 1941 je sodeloval v NOB, bil je član vodstva sokolske skupine v OK
2	Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije (op. avt.).
3	Polič: Začetki, str. 313.
4	Bizjak: Sodstvo, str. 233; Mikola: Partizanska vojaška sodišča, str. 11; Guštin: Razvoj, str. 52; Polič: Vojaško sodstvo, str. 37.
5	SI AS 1851, p. e. 56; Osnutek tipkopisa je objavljen na spletni strani Arhiva Republike Slovenije v rubriki Arhiva-lija meseca (februar 2012). Avtorica teksta je Polona Mlakar.
odrejal kazni: opomin, ukor, izvrševanje težavnih in neprijetnih del ter ustrelitev.
Prvi predlog organizacije in poslovanja odred-nih in brigadnih vojaških sodišč je Zoran Polič izdelal juhja leta 1943. Pri delu mu je pomagal pravnik Jože Ravnikar (Gregor). To je bil nekakšen kazenski materialni in procesni zakon obenem.
»PREDLOG ZA POSTAVITEV, ORGANIZACIJO IN POSLOVANJE IZREDNIH BRIGADNIH VOJAŠKIH SODIŠČ
Moč naše NOV in PO ter možnost kontrole pretežnega dela slovenske zemlje nam omogoča, da izvedemo začasno ureditev kazenskega sodstva tako zp civilno prebivalstvo , kakor tudi zp slovensko narodno vojsko. Poslovanje izbranih sodišč mora preprečiti vsako samovoljo v izvrševanju kazenskega sodstva in s tem mnoge nezdrave pojave, ki bi lahko Škodovale celotnemu pokretu. Predlagana ureditev nima dokončnega značaja, ker mora Šele praksa pokazati vse pomanjkljivosti in potrebe, katerim bo treba zadostiti, da bo sodstvo res tudi doseglo svoj namen. Spremenljivost in nepopolnost predlaganega poslovanja tudi Zahteva da tako postopku, kakor obsegu kazpjivih dejanj ne dajemo oblike zpkona, ampak, da ostane vse v obliki sicer obveznih toda po po trebi spremenljivih navodil. Sodišča postavlja glavno poveljstvo NOV in PO, njihovo poslovanje v poedinih kazenskih primerih določajo navodila (ki odgovarjajo dosedanjemu kazenskemu postopniku), kazniva dejanja pa vsebujejo predpisi (ki odgovarjajo kazenskemu zakonikuj
ORGANIZACIJA SODIŠČ Po sedanji organizaciji naše vojske, je najprimerneje, da se osnujejo sodišč po brigadah. Pri tem pa je nujno, da je formacija brigade stalna, V poŠtev bi prišla eventuelno tudi odredita sodišča vendar je zaenkrat vsled nepoznavanja sposobnega kadra v odredih primerneje, da se tudi teritorij odredov kakor tudi odredi sami podrede najbljižjim brigadnim sodiščem. Isto velja za vse terenske čete, kjer o snovanju posebnem sodišča sploh ne more biti govora.
•o	J	o
Brigadno sodišče je sestavljeno i\: /./ Treh članov in njihovih namestnikov, 2.j tožilca in njegovega namestnika. Vsi člani sodišča morajo biti izbrani tako, da pripadajo različnim edinkam brigade. Člani sodišča morajo biti izbrani: aj En član in njegov namestnik iz komandnega sestava, bj en član in njegov namestnik iz polit komisarjevega sestava,
c/ en član in njegov namestnik izmed partizanov, dj Tožilec in njegov namestnik izpolitkomisarskega kadra. Člane in namestnike pod a, b in d predlaga Štab brigade,
j	J	o	o
člana pod c, izberejo delegati bataljonov.
Članki in razprave
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Jelka Mclik, Aida Skoro Babic: Postavitev stilnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
355
CltlOk Cl. 11.
oii.L: ' Hnf-f-n.- pHdjiW ■it l a rt 11 a ■ D h 3 lvg _
fcr« Irt ** LtA ■ lr-: ■ "t s ti i t1".'
1.1 rit.
T" ti« ittt.1i- b* ifrli : tt¥ ti J ;i S \ i nfe^iiL^itiljOM» lit Cl.li'. T	fwrtljtii nt n J: v ■ .r ■'B r-..!. -m Hli vi; vn T-inLrtn'
aLi :rmt.i lil 1 Ltl^al tmliir. ■ phalL . jnaljtlH^ t ig/n-Jnl« 1 -:ink*ij*ii713iiyiv» rinavpf hala» ■ n3.Th ir. puilT LJbd Ln dl T^nl[n-»iirj TTanJ-r- p» li«jinvhi **nj* tcrTnnnt ■ nD>i*kitaw» ¿»ibflbfcijpp-lltiifr iTAtuiti	ta ' l ic L11 Lu H tntmo,
1 ±ri4t t#V*lJ L I tiiv- r 'Pnlfti LijvkflJ» . «uCi pi r(.L■ u,pJ^htt MJmltt.lJliMrt T pHf .« «vn.EDkLE.lt- p*1!
ftft v>imr 4	■ -,oitt
vi J-	krt J - ■ u DiUIJAiaU MlAttf.pttil
tlfi» Mil-Jirj» Dittlih trliJU «bttL : fAtrn:-.- , OtbIJbUG AL -dtA
V>lltL4nl mitu J» »Sf	* JHIT+1J ■ ■	T*
jml JnJivuil» Tdji^fclb T.4lo(w.b? ¿nr	JV Lffl*l*M i
rl p. »rit taji« f i t *	rt^ltaja * »1
H '	H	t »iti i, .riiM im
P irll	Tatu1, l'
dkl (j ;l1 J), 'r.ijtn:!
fhllHkttt
Cl- IZ_ Po" 11 LlciL t
prtfl#»ti hojBi špirit *	pfliluj
B«pa^FidB.l tMJBl <^Blj| :i !■! MP+I j+ |
penljhlk
T*U lirSiLJ«- i y*ii.:.- du ti k:i u;ofi-]:( Lit - j J i>a vir L	¡m
KI -■ -L-:- tu31 rozLavl.
h h«tlJ«Llt	In^nuj«	M
Mislil
,"41 ■
-IIBBE
Cl. 1 r^
hBHBi*
kun
il, 17,
■ S- IittAbt iijn liiivnli in MprlJ»talD
i u+ri in i Ji r,'iil*lKuV lut, Bl*riJJ*1 ,.-, 1-H • iapriljD cfllDFftld* 11	Cfl+rtJilfcc-P I. Mili " ..¿i..

f jr*ii J-jiut 1J41.
ViJta.™) jriial J i iv^p
Partizanski zakon, sir. 2 (hllp:/ /www.arhiv.gov.si/fikadmin/ arhiv.gov.si/pageuploads/ FOTOG. iLBRJf 1/ Arhivalijal2012lFebmir_2012lamF_3.jpg; 5.10.2012).
356
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Jelka Melik, Aida »koto Babic: Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
Pravilno bi bilo, da bi bilo celotno sodišče voljeno. Vendar je	Konkretne člane poedinih brigadnih sodišč postavlja davno
j j	j o J J o
gotovo, da bi pri taki izberi, saj v prvem razdobju, sodišče	poveljstvo j posebnim dekretom.
ne odgovarjalo, sodišče ne odgovarjalo svojemu n namenu,	Sodišče se mora takoj po imenovanju sestati ter si izbrati
ker bi partizani verjetno izbirali tiste ljudi, ki jih spoštujejo	izmed sebe predsednika in njegovega namestnika (izmed na-
k kot borce, ne morejo pa presojati njihove sposobnosti zp	mestnikov) ter tajnika in njegovega namestnika (izmed na-
tako delo, kot ga zahteva poslovanje sodišča.	mestnikov).
Demokratičnost pri postavljanju sodišč bi bila ohranjena v	Vsi člani sodišča in njihovi namestniki odgivarjajo zp svoje
postavljanju tretjega člana sodišča, ki naj ga izvolijo dele-	poslovanje neposredno Glavnemu poveljstvu, kontrolo nad
sati. Število delegatov poedinih bataljonov lahko Močjo po-	njihovim poslovanjem vrši sodni oddelek pri davnem po-
•o o J J J J	J J J J o J
edine brigade same.	veljstvu.
Člani pod a, b, in d naj bodo po položaju najmanj namestniki komandanta bataljona oziroma politkomisarja bataljona. Vsaj en član sodišča naj bo jurist. V vsakem primeru pa mora biti pogoj zp izfero posamez-nih članov sodišča
1.j	Moralna kvalifikacija
2.	j Politična zrelost
3.	j Sposobnost presoje in ocenjevanja.
Lahko bi vključili v sestav sodišča tudi funkcijo branilca. Nujno pa to ni, ker je po eni strani naložena sodišči silna objektivnost v presojanju in ker je po drugi strani dana obtožencu polna možjnost, da na razpolago sam vsa dokazila in jih tudi preko svojih pričpribavi. Pritegnitev branilca bi poslovanje samo obremenjevala in bi vzela sodišču znašaj izpednosli oziroma naglosti j katero mora v vsakem primeru poslovati. Na vsak način pa moramo gledati, da z eventu-elno postavitvijo branilca ne dopustimo tako poslovanje sodišč, kakor je to bilo v preteklosti pri rednih sodiščih.
Brigadno sodišče postavi po predlogu Štaba brigade 'damo
O	J	J J	o	o	o
poveljstvo NOV in PO. s posebnim odlokom, ki to ureja se glasi:
ODLOK
o postavitvi brigadnih in odrednih vojaških sodišč. Glavno poveljstvo NOV in PO Slovenije postavlja na ozemlju, ki ga obvladajo ali kontrolirajo slovenske brigade in odredi, posebna brigadna vojaška sodišča, ki sodjo zp dobo osvobodilne borbe vsem civilnim in vojaškim osebam zp vsa b posebmhem predpisih pravilniku navedena kazniva
Brigadna in odredna sodišča so sestavljena ip treh članov in njihovih namestnikov ter tožilca in njegovega namestnika. Njih poslovanje organizacija, poslovanje in postopek so predpisani v posebmhem navodilih pravilniku.
Ta odlok naj bo objavljen ker načelno določa sestav, obseg in poslovanje sodišča.
V	posebno vampih političnih in vojaških primerih pa bi bilo dobro obseg sodišča povečati in sicer tako, da bi izbral vsak bataljon najmanj po Štiri zastopnike, ki bi imeli vsi polno pravico sodelovati pri razpravljanju in bi tudi pri iprekarju določanju kazni glasovali. Poslovanje tega sodišča bi bilo javno. Ta sestava sodišča in tako poslovanje bi bilo potrebno vedno tedaj, če naj se doseže izključno politični efekt in če naj bo čim večja publiciteta,
NAVODILA ZA IZVAJANJE KAZENSKEGA SODSTVA
Brigadno vojaško sodišče je pristojno zp vse vojaške in civilne osebe, ki prebivajo na terenu, kjer se brigada nahaja ali katerega kontrolira po svojih patruljah.
V	pristojnost brigadnih sodišč spadajo kazniva dejanja:
I.	Po odloku IOOF o zaščiti slovenskega naroda:
1.	Vsako sodelovanje z okupatorjem
2.	Aktiven poseg v borbo na strani okupatorja /BEGA, MOGA7/
3.	Podpora okupatorjev z navajanjem raznih dejstev.
4.	Denunciranje.
5.	OgleduŠtvo
6.	Propaganda in agitacija xxxxxxxx v korist
j o	o J
okupatorja /BEGA in MOGA/
7.	Dajanje živil in drugega materjala okupatorju ali njegovim pomočnikom /prostovoljno/.
II.	Po odloku IOOF o edini slovenski narodni vojski. Kaznivo je vsako organiziranje bele garde, modre gar-
\>	J	O \> J	o	o
de in drugih vojaških jormacij izven OF in v nasprotju z NO V in PO.
III.	Zoper narod in poedinca, ki presegajo navadne prestopke in ne spadajo pod i
Vse manjše prestopke, ki ne spadajo pod brigadna sodišča razpravlja in rasoja civilna oblast, to so poedini terenski odbori, ki vršijo tudi vso civilno sodstvo.
1.	Skrivanje in odlegovanje živil NOV in PO, ne da bi bilo to v namenu koristiti okupatorju.
2.	Povzročanje preplaha in paničnega razpoloženja, ne v namenu koristiti okupatorju.
V originalu »Denokratičnost« (op. avt).
Bela garda, modra garda (op.avt.).
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Jelka Melik, Aida »koto Babic: Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
357
3.	Vsako 'siljenje lahnih in alarmantnih vesti.
4.	Snovanje roparskih tolp ali ropanje posamezno.
5.	Tihotapstvo predmetov, ki so vašpi Zp NO V in PO. s terena, ki ga obvlada NOV
6.	Zločinski poseg v svobodo poedinca:
a j Telesna poškodba težjega značaja b/ Uboj ali umor c/ Omejevanje osebne svobode dj Tatvina, ki presega vrednost 10.000 lir.
IV. Vojaška kazpjiva dejanja, ki presegajo običajne disciplinske prestopke.
1.	Vojaški disciplinski prestopki spadajo v pristojnost komandnega sestava.
2.	Samovoljna odstranitev i\ vojske / dezertacijaj
3.	Širjenje lažje propagande nasprotnika v vojski.
4.	Razkrajanje notranje povezanosti in borbenega razpoloženja med partizani.
5.	Nemarno vršenje službe, iz katere izpira večja nevarnost zp skupnost / nepravilno vršenje straže!
6.	Neizpolnjevanje važnih vojaških povelj Pasivni odpor, ki gre zp tem, da slabi skupno vojaško silo.
7.	Izdajstvo
8.	Namerno uničenje borbene sposobnosti sebe ali tovarišev / namerno poškodovanje I
9.	Tatvina
10.	Uboj ali umor
Kazni, ki jih izrekajo brigadna sodišča:
I.	Ukor
Ukor priobči sodišče tudi j posebnim pismom in ga po potrebi razglasi pred vojaškimi edinkami oziroma v kraju, iz katerega je obtoženec.
II.	Zaplemba imovine
III.	Sklep o zaplembi izda sodišče v posebnem odloku, ki ga mora vročiti tudi obtožencu. S to kaznijo se ne srne Zamenjavati prisilni odkup, ki se izvrši vedno, kadar vojska ne dobi dovolj hrane in ni kazenskega značaja. Prisilni odkup izvede v celoti vojaška komanda.
III.	Izgon iz bivališča, in
IV.	Prisilna preselitev v določen kraj.
Tudi zp kazni pod III in IV mora izdati sodišče poseben odlok, ki ga vroči obtožencu in v primeri pod IV tudi terenskemu odboru v kraju, kjer je bilo obtožencu določeno mesto prebivanja.
V.	Izgon izreče sodišče v primeru, da oseba v kraju nima stalnega bivališča. Preslitev izreče sodišče v primeru, da bivanje obtoženca z osprom na celotno razpoloženje ni priporočljivo, niso pa podani razlogi zp L. Kraj naselitve izbere sodišče tako, da je v oblasti ali pod kontrolo OF.
VI.	Ustrelitev
PREDPISI ZA POSLO VANJE SODIŠČ Tožilec vodi preiskavo in izbere celoten materjal zp razpravo pio:
1.	prijavi varnostne in obveščevalne službe
2.	prijavi lokalne obveščevalne
3.	po nalom Glavnem poveljstva oziroma sodnem oddelka.
J	O	O J	J	\>	o
Vsak primer, o katerem naj se razpravlja morajo obveščevalni organi z izbranim materjalom takoj predati tožilcu.
Vsem terenskim odborom je treba sporočiti, da so prevzela kazensko sodstvo brigadna sodišča in tudi delikle, kijih ta sodišča sodijo, j pozivom, da prijavljajo vse kaznive primere preko obveščevalne službe ali pa v izrednih primerih tudi neposredno sodišču samemu ozjrotna Štabu brigade.
Tožjlec lahko preiskavo ustavi ali pa uvede samo predhodne poizvedbe. Ce smatra tožjlec, da je v stvari potrebmirebna razprava predloži kazenski primer predsedniku.
Ce tožjlec ugotovi, da v stvari ni potrebna razprava oziroma, da na podlagi zbranega materjala razprava ni mogoča sporoči to organu, od katerega je prijavo sprejel in istočasno tudi spornim sodnemu oddelku.
Razprava mora pričeti najkasneje 24 ur po aretaciji osumljenca.
Sodišče se zbere k razpravi takoj, ko mu tožjlec predloži predmet.
Za ugotovitev obtoženčeve krivde zadostuje lastno priznanje. Po potrebi zasliši sodišče priče in sicer jih povabi preko terenskih odborov ali zaupnikov.
Sodišče mora vedno gledati, da je postopek, čim krajši toda temeljit.
Sodišče mora o vsakem razpravljanju in zasliševanju voditi Zapisnik, ki ga ob zaključku razprave podpišejo obtoženec in vsi člani sodišča.
V izrednih primerih, če je to iz političnih ali vojaških raz~ logov potrebno, bi lahko sodila sodišča tudi v odsotnosti osumljenca in bi se nato kazen javno objavila. Na noben način pa ne bi smelo sodišče poslovati v osumljenčevi odsotnosti, če naj bo za kazpjivo dejanje izrečena smrtna kazen.
Ko je zasliševanje zaključeno predlaga tožjlec kazen. Izbira kazni v okviru I do V je v celoti prepuščena sodišču.
Pri izrekanju kazni mora imeti sodišče popolnoma proste roke tudi v tem smislu da na poedine delikle niso vezane v naprej določene kazni. Samo tako bo lahko sodišče izpolnjevalo tudi svojo politično vlogo. Zahteva pa taka svoboda v izbiri kazni silno treznost in pa zgrajenost poedimh članov sodišča.
358
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Jelka Melik, Aida »koto Babic: Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
Nobena ka^en ne sme biti izrečena bre\ predhodnega zaslišanja.
Izrek o smrtni kazni močjo soglasno sprejeli vsi sodniki / oziroma vsi sodelujoči /
Sodbo izreka sodišče v imenu »Slovenske narodne oblasti«. Zoper izrečeno kazen ni nobene pritožbe. Po izrečeni sodbi predloži sodišče predmet Štabu brigade radi izvršitve kazni.
Kazen mora biti izvršena najmanj 24 ur po izrečeni sodbi.
1'zprsilce kazni, posebno v primeru V. določi Štab brigade in sodišče j tem nima nobenega posla.
Sodišče objavi sodbo pred brigado oziroma če sodi civilno osebo v kraju njenega bivališča in sicer j kratko obrazložitvijo.
Obrazložitev sodbe mora biti vedno taksna, da ima vzgojni Značaj in da doseže tudi politični efekt.
Takoj po izvršeni kazni, kar mora sodišče označiti v zapisniku, mora dostaviti brigadno sodišče spis sodnemu oddelku pri Glavnem poveljstvu v pregled. Vsako brigadno sodišče mora vodili spisek obsojencev z navedbo kazni.
Z gornjim predlogom sodstvo seveda ne bo v celoti urejeno,
O J	J	O	J
pač pa bodo podani pogoji, da se preneha j samolastnim postopanjem poedinih članov vojske in na tej osnovni ureditvi bo tudi mogoče pripravljati temelje zfl kasnejše redno sodstvo.
Smisel tega, da ostane zpenkrat vse vključeno samo v navodila in predpise je ta, da se na ta način omogoči izboljševanje in dopolnjevanje po praktičnih primerih, kar bi bilo nemogoče, če bi imeli ti predpisi obliko odloka, naredbe ali Zakona,
Predlog temelji tudi na tem, da je dejanski uspešnost vsakega sodstva odvisna od kakovosti ljudi, ki to sodstvo izvajajo. Zato bo tudi v snovanju brigadnih sodišč vse težišče na članih tega sodišča in tudi samo na njih odvisno ali bodo sodišča uživala potreben ugled ali ne. Tega ugleda jim ne
\>	J	O	O O	J
moremo dati s Še tako temeljitimi predpisi, ki ostanejo ob nepravilnem izvrševanju samo mrtva črka. Nujno potrebno je, da se pristopi takoj k formiranju prvih sodišč in se nato po praktičnih primerih kazensko sodstvo dopolnjuje.
Na položaju dne, 27. Julija 1943«P
Original predloga pravilnika hrani Arhiv Republike Slovenije v dislocirani enoti v Sektorju za arhivsko gradivo druge svetovne vojne v osebnem fondu Zorana Poliča (SI AS 1743, š. 1, m. 4, s. 6).
Pripombe k predlogu sta dala Boris Kidrič (Peter)9 in Marjan Brecelj (Miha B.).10 Tipkopisu predloga so ročno dodani tudi pripombe in pojasnila ter nekateri dodatki, ki so verjetno Poličevi. Tako je bilo dodatno določeno: »Sodno oblast zfl vse zjocine vojaškega ali nevojaškega značaja, kijih izvrši civilna oseba ali pripadnik slovenske narodne vojske, izvršujejo vojna sodišča, V vsaki brigadi NOV in PO S se imenuje eno vojno sodišče.« Marjan Brecelj je predlagal, da bi namesto termina ^«^¿/«vi-uporabljali izraz »preiskovalec« in da naj bo vsaj ta jurist in ne le eden izmed članov sodišča. V zvezi s člani sodišča, in sicer v zvezi s predlogom članov iz komandnega sestava in polit-komisarskega sestava, je Jože Ravnikar želel, da bi jih volili štabi bataljonov in štab brigade, Boris Kidrič pa je zapisal pripombo, da jih ni treba določati, ampak naj bodo odprte razne možnosti. Prav tako je predlagal, naj vse člane sodišča postavlja Glavni štab na predlog štabov brigad. Pripomnil je tudi, da niso potrebne določbe za člane sodišča, kjer je zapisano, naj bodo namestniki komandanta bataljona oziroma politkomisarja bataljona, ker Glavni štab lahko pošlje celoten sestav sodišča.
O določitvi branilca je Brecelj pripomnil, naj ima obtoženec pravico do branilca, če ga želi, Kidrič pa je kratko in jedrnato zapisal: »Ne branilcah
Odlok o postavitvi brigadnih in odrednih vojaških sodišč bi po mnenju Breclja izdal IOOF, medtem, ko se Kidrič s tem ni strinjal in pripomnil, naj odlok izda Glavni štab, ker gre za vojaška sodišča.
9	Kidrič, Boris - Peter (10. 4. 1912, Dunaj-11. 4. 1953, Beograd) je junija 1940 postal član Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije (CK KPS), septembra 1940 pa je bil izvoljen za člana Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ). Sodeloval je pri ustanovitvi Osvobodilne fronte (Ol1) in bil ves čas vojne sekretar Izvršnega odbora Oh". Bil je prvi politični komisar Glavnega štaba NOV in POS (junij—julij, avgust—oktober 1941, december 1941—marec 1942, oktober 1942—maj 1943, oktober 1944-marec 1945).
10	Marijan Brecelj (partizansko ime: Miha Borštnik), slovenski pravnik, krščanski socialist, politik, prvoborec, partizan, častnik in narodni heroj (23. 4. 1910, Gorica-8. 1. 1989, Ljubljana). Leta 1933 je diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti in prav tam leta 1934 tudi doktoriral. Kot študent je deloval v katoliškem društvu slovenskih študentov Zarja in bil tudi kasneje somišljenik krščanskosocialističnega gibanja, ki je bilo povezano s komunisti. 1-eta 1931 je bil izvoljen za predsednika Zveze slušateljev ljubljanske univerze. Delal je kot odvetnik. Leta 1941 se je vključil v Osvobodilno fronto in do junija 1942 ilegalno živel v Ljubljani. Ob ustanovitvi glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet junija 1941 je postal njegov član. Sodeloval je pri opravljanju njegovih splošnih nalog in narodne zaščite ter kot aktivist Oh" med krščanskimi socialisti. V začetku junija 1942 je odšel v partizane. Januarja 1943 je postal član Izvršnega odbora Oh".
ARHIVI 35 (2012), št 2_Članki in razprave_359
]elka Mclik, Aida Skoro Babic: Postavitev stilnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
Olttrei	Hr^V i JI AlOVflTlilK:
NA jnilaS&JUjdrto i^iivpTLBta M
ODLOK
t	g fltttEMTDf >PfaBitIg 50D1
Objava odloka v Slovenskem poročevalcu (SI . iS 1887, Zbirka narodnoosvobodilnega tiska, s. 71).
360_Članki in razprave_ARHIVI 35 (2012), št 2
Jelka Melik, Aida Skoro Babic: Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
FftEILDG ZK PCSTVYiriV, OWAffTJACIJO Pf P03LQ7iUrJE IJttKlFlH BHlHAflllH
vui&fa aina&G .
,	.'¿li nait TOT lit ¡'C t.rr	kontrol* prt".iIni^a d»la llflVIndll Ef
al j* sio OMOBOi*,. 4a InftdtDO	urt-Jl'.cv tfltirakiga Ji^dntva t*k0 H \
elvlLrtd piatlTalatTq,, k*kor tudi aloTi-n-iio narodno vojaki.
Fn6lavanj4 istoranih HGllIf eni* p re p rti 11. i 7 3,ni d	t lf.vrit-
»anjii kizrr.sksodstvi In • te.- :woe-« r.«tfrtTi pQjav« t ki ti lahkg tkv i. Ti) t CilOtintBU. pukreLu.
PJtidlpgana hi edit »t ni h* doioninte* tn»c*j*,	»ta S-ele
kidati Tf« poflUJjJtli ilOStl in potrrbt , k it, r r Iz. bo tffcb* zadQiitnlt 4a h« dodatto rr* tudi donffglo «TtJ uudi
Lipi-iatnJlJlTDit in	jrflifli.janifia peile**nj* tudi z*iit*va
d* tifco poatojiu , kakor tudi obsegu kazr.JiTlb dejanj nt da]*» o M ti<? uka ill , taptk4 d« Dalist m! t «b^tkl flctr	lb"Ja p" patretl Bprft^a
IJiTilt nuDiIlli
isdifi» ffifltilfl, «■ gUYno pnTflJ.J»t»q liGV In po , BjUJSTO	v
p^edir.ih iJiiPr-eHir. jrllMlil dOl0ii*Jit> navodila {ki ofaovprjajo dGntdenj B-
IKU. kafcamkeEiu jr*tcpziilru) , XtETllTB. ilfljittjt pa «ibujijp prepisi fltl td-fc4t«nakisu H kanit*),
QB}jnSJOEJA MHSC,
f	* j ¿t	,	P* iedRnJi gp^PTlltlciJi JiPfii Vijrkr ¿r
J^fcp,	y&ctn, ^jprifiirrrfjr H d* « Vro^o soiii?
j'fjih^w	-yo ;ragpAafa* rri ip> ' ™"n , i«
/i/ A-^fUt^	Ji iaramoija farted, »t*la* . v p,lteT
/T' ¿T/ S _J	44 U1 prlfil* t y luel r.D tu4i oirflirti it.ii
j+^jmum. si^+^ft	^ Jfl „trticPfct nejgtn*
i^ttf	*4j}Jb ffpdtpfanega kadri i odrti h pri
f	rtsr ^ f J	taii oiridi HMEI pidrid« n»J>l
**f+	1J lij 1B HrLg*dill» »ndllic«..	^iljt
'	tcidi u vif tflrsnalit )ft«, ber gJinoTan
Jll pOBibn^g» ogdiffB apLiH fti Doi* bi ti aoTor«,
^rlgtdro apdll^a it-atavlJ-tite 1l:
V-/ Tr»h filinpT in nj iJiflTlii	_.
nlior,	J. «taii^fi*	&& \
i,/ Volile* in	v
Vil ilar.l auJiiii ograjo biti isbra-	-	. JV
ni: taka h d> urlptdajd	r \
1 in 1 z be "trlaftl^-.	. i'*- , .J
OUbI acdllS« aorAjo Mtl Itbr-nl:	-1 \ L
*/ lSit	in nj-ttiv naiiat^ih iz "s. _	_. ^CdO'^
ka i,andnEe. MttH,	J If ^ U« ^^
t/ iLJn in ziJrgsT nmutr.ill iS ■■
i/ tn 5In In r^iflOT	it-
pi i t i.(t»ni>T p
i/ ToiiLii: In n.j4gg*	le /4*>: ^-j/tf.i -i 4	A-£f\
paHtk94l4»ralt«£ii kadri.	WHri
jClin-t ia l«ustrjlit pod n,tn In d	/	I-
pirdlifi» itib briga.de H 41 i na pnd d i i fo	iftJo^t^ i i	t**
litteifjo lil M All i»t*lJODOTT	1 ' i.	i^t^-^r	^ ^
1 U-raflitio M tile t da ti bilo celatiie I'aC-Jiii-t Tijljtj.ij-. Vindar Je ^otijTg, d* ibl pri talci 1 rt-er i r naj V f risa rut da Itflli BD^iaSe nc adeovprJlLo vnjtb a
DfMtn, Kir bi □aftlzADl Verjetno It^i
rail 11*ti Ij-Jrti, (i 1 JIH BfDi'.njrjD k Irat Utra», n* nertja pa pripojiti uj 1 [ Piot« apoio'briofltl th taka -1 ri□ F kot ¿a jahta¥ii poalovin^t «OdK^a, 4	' ! Eenu>.raiiinS-cl pri pqft*TLj#nJU BillSJ
ti bil* olartnjtn* v p^atavlj» J? tmt,— Jd£b či-ani nf'diHij h ti naj ga iz^alijfl miditi. Etflllfi d«l?£atov pot^lniii WtpIjOMT lahte dola-clj« pftedlrf trl^ r+^ft t.
Predlog pravilnika (SI . iS 1743, Zoran Polič, /. 1, m. 4, s. 6).
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Jelka Melik, Aida »koto Babic: Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
361
Glede imenovanja posameznih članov brigadnih sodišč s strani Glavnega poveljstva je Brecelj dodal, naj tudi predsednika imenuje Glavno poveljstvo. Medtem ko je bil Brecelj mnenja, da naj se sodni oddelek ne omenja pri nadzoru delovanja sodišč s strani Glavnega poveljstva, je Kidrič pripomnil, naj nadzor »vrši« Glavni štab prek sodnega oddelka. Kidriču se je tudi dobro zdel predlog o razširitvi sodišča v pomembnejših primerih. O pristojnostih vojaških sodišč je Brecelj dodal, da je pristojno za vse vojaške osebe svojega območja in civilne osebe celotnega slovenskega ozemlja.
Pri kaznih, ki naj bi jih izreklo vojaško sodišče, je Kidrič predlagal izgon namesto prisilne preselitve v določen kraj. Brecelj je predlagal tudi zapor. Kidrič je dodal še prisilno delo in »pogojno kazen na smrt (ob ponovitvi zločina)«, to pa bi bila v tistem času, kot je napisal Polič, svojevrstna novost v sodstvu.11 Seveda Kidrič ni bil pravnik in je razmišljal drugače. Želel je, da bi bila smrtna kazen ob prvem kaznivem dejanju le zagrožena in bi kot taka vplivala na nadaljnje ravnanje.
Pri predpisih za poslovanje sodišča je Ravnikar dodal, da naj tožilec vodi preiskavo in izbere celoten material za razpravo po prijavi terenskih odborov Varnostno-obveščevalne službe (VOS), bri-gadne obveščevalne službe, štaba brigade, posameznih partizanov ali civilistov. Kidrič se je strinjal, da bi odstavek izpopolnili v tem smislu. Prav tako je Brecelj ugotavljal, da tožilec ne more sam ustaviti preiskave, temveč jo lahko ustavi samo celotno sodišče. Tudi s tem se je Kidrič strinjal. Ravnikar pa je še dodal, da tožilec lahko da aretirati osebo. Tudi pri tem mu je Kidrič pritrdil. O roku za začetek razprave po aretaciji je Kidrič dodal, da je določeni rok (24 ur) tako rekoč nemogoč in da je bolje roka ne določati. Pri predlogu navedbe, da za ugotovitev obtoženčeve krivde zadostuje njegovo lastno priznanje, je Brecelj dodal, da mora biti priznanje izrečeno pred sodiščem.
Izrek o smrtni kazni naj po Kidričevem mnenju sprejme večina sodnikov oziroma večina sodelujočih na procesu.
5. avgusta 2012 je Glavni štab izdal Odlok o postavitvi brigadnih in odrednih vojaških sodišč12, ki je stopil v veljavo takoj, ko je bil objavljen v Slovenskem poročevalcu. Sodišča naj bi izvajala kazensko sodstvo tako za civilno prebivalstvo kot za partizansko vojsko (vojake, partizane oz. borce).
» Polič: Začetki, str. 314.
12 Odlok sta podpisala komandant Franc Rozman (Stane) in komisar Boris Kraigher (Janez) (op. avt.).
»ODLOK O POSTAVITVI BRIGADNIH IN ODREDNIH VOJAŠKIH SODIŠČ
Glavni Štab NOV in PO Slovenije postavlja na ozemlju, ki m obvladajo ali kontrolirajo brigade in odredi, posebna
o	j	J	o	J
brigadna in odredna sodišča, ki sodijo dobo osvobodilne borbe vsem civilnim in vojaškim osebam vsa v posebnem pravilniku navedena kazniva dejanja, Brigadna in odredna vojaška sodišča so sestavljena treh članov in njihovih namestnikov ter tožilca in njegovega namestnika, Njih podrobno organizacijo, poslovanje in postopek urejuje poseben pravilnik.
Ta odlok stopi v veljavo % dnem objave v »SLO VENSKEM POROČE VALCU«.
SMRT FAŠIZMU - SVOBODO NARODU!
Za Glavni Štab NOV in PO Slovenije: POUTKOMISAR- ŽIG: KOMANDANT Kraigher Boris, l,r.	Ro^nan Franc, l,r.«
Z odlokom je bilo določeno, da postavlja Glavni štab NOV in PO Slovenije za ozemlje, ki ga obvladujejo ali kontrolirajo »slovenske brigade in odredi«, posebna vojaška sodišča. Ta bodo sodila »v Času osvobodilne borbe« vsem civilnim in »vojaškim« osebam za vsa v posebnem pravilniku navedena kazniva dejanja. Ta vojaška sodišča »so sestavljena treh članov in njihovih namestnikov ter tožilca in njegovega namestnika«.
V Slovenskem poročevalcu je Zoran Polič kot član IOOF in načelnik oddelka za sodstvo pri Glavnem štabu NOV in POS zapisal spremni članek k odloku z naslovom Reorganizacija sodstva. V njem je poudaril, da je skupaj s prehodom v novo fazo »osvobodilne borbe«, ko »slovenska narodna vojska«, na kateri je pretežno težišče »osvobodilnega dela«, nadzoruje celotno slovensko ozemlje, nujen tudi prehod z obstoječega sodstva v strogo vojaško in organizirano sodstvo. Reorganizacija vojske (z oblikovanjem brigad in divizij je dobila svojo »dokončno« obliko) je omogočila, da so tudi sodišča v tem okviru dobila stalnejšo obliko in da se je sodstvo prilagodilo vojnim razmeram. Po Poličevih besedah bodo bi ta sodišča, določena z odlokom, po svojem poslovanju v celoti »odgovarjala podobnim sodiščem« drugih vojskujočih se narodov. Poudaril je, da poslovanje sodišč določa poseben pravilnik, ki predvideva tudi posamezne delikte, za katere so ta sodišča pristojna. Tudi za civilno prebivalstvo oziroma terenske odbore, ki morajo prebivalstvu znati tolmačiti vse organizacijske zadeve OF, naj bi bilo pomembno, da po-
362
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Jelka Melik, Aida »koto Babic: Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
znajo v osnovnih potezah kazniva dejanja, ki so v pristojnosti vojaških sodišč. Sodišča naj bi po Poličevih besedah predvsem sodila za vsa kazniva dejanja po odloku IOOF o zaščiti slovenskega naroda (sodelovanje z okupatorjem in belo gardo, ovajanje, vohunjenje, propaganda in agitacija v korist okupatorja, prostovoljno dajanje živil okupatorju in njegovim pomočnikom) in po odloku IOOF, po katerem je bilo prepovedano vsako organiziranje vojske zunaj NOV in POS, ter za vse zločine, ki jih zagreši posameznik proti drugi osebi ah skupnosti (uboj, umor, večje tatvine, organiziranje roparskih tolp, širjenje lažnih in alarmantnih novic ...). V članku je tudi napovedano, da bodo terenski odbori v svojih okrožjih dobili podrobnejša navodila. Pomemben je stavek, ki navaja, da bodo terenski odbori preko redne obveščevalne službe dostavljali vse potrebne podatke, potrebne za to, da bo sodišče sprožilo postopek ter ga izvedlo na način, da bodo vse krivice izključene. Polič je svoj članek sklenil z besedami, da resnost boja, ki ga slovenski narod za svojo osvoboditev vodi že dve leti, zahteva, da vsak spremlja ureditev sodišč, ki tako kot »narodna« vojska sama rastejo ter se spreminjajo v skladu z »narodnimi potrebami« in da »koreninijo v globokem občutku slovenskega naroda zapravičnost«.13
Podrobnejšo organizacijo, poslovanje in postopek je odlok prepuščal posebnim pravilnikom.
»PRAVILNIK
Zp organizacijo, poslovanje in postopek, brigadnih in odred-nih vojaških sodišč.
Sodno oblast za vse zločine vojaškega in nevojaškega značaja, ki jih izprŠe civilne osebe ali pripadniki slovenske narodne vojske, izvršujejo vojna sodišča. V vsaki brigadi in odredu NOV in POS se osnuje eno vojno sodišče. Organizacija sodišč
Brigadno ali odredno sodišče je sestavljeno i\'■
1.	treh članov in njihovih namestnikov,
2.	tožilca in njegovega namestnika.
Vsi člani sodišča morajo biti izbrani tako, da pripadajo
različnim edinicam brigade ali odreda.
Člani sodišča morajo biti izbrani:
a/ 1 član in njegov namestnik iz komandnega sestava
bj 1 član in njegov namestnik izpolitkomisarskega sestava
cj 1 član in njegov namestnik izpnedpartizanov
dj tožilec in njegov namestnik izpolitkomisarskega kadra.
Člane in namestnike sodišča kakor tudi tožilca in njegovega namestnika predlaga Štab brigade oziroma odreda.
j	o	o	\>
Pri izbiri poedinih članov sodišča mora vodili Štab računa o njihovi moralni kvalifikaciji, izbirati mora politično zrele ter za stvarno presojo sposobne ljudi, ki imajo zdrav čut za spoznavanje ljudi, po možnosti naj bo vsaj po en član sodišča jttrist.
V	slučaju, da obtoženec ni sposoben samostojne obrambe, mu sodišče lahko dovoli, da si postavi posebnega branilca, Brimdna in o dre dna vojaška sodišča postavlja po predlogu
o	J	J	J J J	o
Štaba brigade oziroma odreda Glavno poveljstvo NOV in PO Slovenije j posebnim dekretom. Poslovanje sodišč:
Sodišče se mora sestati takoj po imenovanju in si določiti izmed sebe predsednika. Vsi člani sodišča in njihovi namestniki odgovarjajo zp svoje poslovanje neposredno Glavnemu Štabu poveljstvu, ki vrši kontrolo nad njihovim poslovanjem preko sodnega oddelka,
V	posebno važnih političnih in vojaških primerih se Število članov sodišča poveča tako, da izbere vsak bataljon oz v odredu vsaka četa po 4 zastopnike, ki imajo vsi polno pravico sodelovanja pri razpravljanju kakor tudi glasovanja pri določanju kazni Poslovanje'4 tako pomnoženega sodišča je javno.
Brigadno in odredno vojaško sodišče je pristojno zp vse vojaške in civilne osebe, ki prebivajo na terenu, kjer se brigada OZ: odred nahaja ali ga -ko kontrolira po svojih patruljah.
V	pristojnost brigadnih oz odrednih sodišč spadajo kazniva
I.	po odloku IOOF o zaščiti slovenskega naroda j vsako sodelovanje z okupatorjem, aktiven poseg v borbo na strani okupatorja (bela garda, modra garda) podpora okupatorju z navajanjem raznih dejstev, denunciranje, ogleduštvo, propaganda in aritacija v korist okupatorja, besa in mom, pro-
o	o J	J	J	o	o J
stovoljno dajanje žjvil in drugega materiala okupatorju ali njegovim pomočnikom.!
II.	po odloku IOOF o edini narodni vojski j kaznivo je vsako organiziranje s NOV in PO/.
III.	Zoper narod in poedinca, ki presegajo navadne prestopke in ne spadajo pod L/ skrivanje in odtegovanje presežkov žjvil NOV in PO, ne da bi bilo to v namenu koristiti okupatorju, povzročanj e preplaha in paničnega razpoloženja, vsakršno Širjenje lažnih in alarmantnih vesti, snovanje roparskih tolp, in ropanje posamezno, tihotapstvo predmetov, ki so važni zp NOV in PO s terena, ki ga obvlada NOV, zločinski poseg v svobodo poedinca, telesna poškodba težjega značaja, uboj ali umor, omejevanje osebne svobode, tatvina, ki presega vrednost 10.000 Ur;/
IV.	Vojaška kazniva dejanja, ki presegajo običajne in disciplinske prestopke/ samovoljna odstranitev iz vojske-de-Zertacija, Širjenje lažne propagande nasprotnika v vojski, razkrajanje notranje povezanosti in borbenega razpoloženja
13 SI AS 1887, š. 71, Slovenski poročevalec.
V originalu »Polsovanje«.
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Jelka Melik, Aida Škoro Babic: Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
363
med partizani, nemarno vrhnje službe, ¿z katerega izvira večja nevarnost zp skupnost - nepravilno vršenje straže, neizpolnjevanje vojaških povelj, pasivni odpor, ki gre zp tem, da slabi skupno vojaško silo, izdajstvo, namerno uničenje borbene sposobnosti sebe ali tovariša, tatvina, uboj ali umor!.
Brigadna ali odredna sodišča izrekajo sledeče kazni:
1	j Ukor
2	j zaplemba imovine
3	j i^gon iz bivališča
4	j prisilno delo na določenem kraju
5	j usmrtitev. Postopek sodišč
Tožilec vodi preiskavo in izbere celotne materijal zp mZ~ pravo po:
1jprijavi varnostne in obveščevalne službe
2jprijavi lokalne obveščevalne službe oz: terenskih odborov
3jprijavi brigadne obveščevalne službe ali posameznih
partizanov ter civilov
4jpo nalogu Gl, poveljstva.
Vsak primer, o katerem naj se razpravlja, morajo obveščevalni organi z izbranim materialom takoj predati tožilcu. Tožilec lahko uvede predhodne poizvedbe ali pa predlaga sodišču ustavitev preizkave.
Tožilec lahko zahteva aretacijo osumljene osebe. Ko smatra, da je stvar ž? Zfe^a \a pri'i\kavo razpravo, predloži stvar sodišču in sicer v roke predsednika. Razprave proti osumljencu mora pričeti najkasneje 24 ur po njegovi aretaciji.
Za ugotovitev obtoženčeve krivde zadostuje lastno priznanje pred sodiščem. Po potrebi zasliši sodišče priče, ki jih povabi preko terenskih'5 odborov ali zaupnikov. Sodišče mora o vsaki razpravi in zasliševanju vodili zaP^s~ ni k, ki ga ob zaključku razprave podpišejo obtoženec in vsi člani sodišča.
Sodišče lahko sodi tudi v odsotnosti obtoženca, toda samo v
primerih, da ni izrečena smrtna kazen.
Po zpključenem zasliševanju predlaga tožilec kazen. Izpira
kazni od 1. do 5. Je v celoti prepuščena sodišču.
Izrek o smrtni kazni morajo sprejeti soglasno vsi sodniki /
OZ: vsi sodelujoči. /
Sodbo izreka sodišče v imenu »Slovenske narodne oblasti« in jo mora dostaviti obtožencu tudi pismeno. Zoper izrečeno kazen ni nobene pritožbe. Po izrečeni sodbi predloži sodišče predmet Štabu brigade oz: odreda radi izvršitve kazni. Kaspie mora biti izvršena najmanj 24 ur po izrečeni sodbi. Sodišče objavi sodbo pred brigado ali odredom oz: če sodi civilni osebi v kraju njenega bivališča in sicer s kratko obrazložitvijo. Takoj po izvršeni kazni, kar mora sodišče označiti v zapisniku, mora dostaviti brigadno oz: odredno sodišče spis sodnemu oddelku pri Glavnem poveljstvu v pregled.
V originalu »teresnkih«.
Vsako brigadno oz- odredno sodišče mora voditi spisek obsojencev z navedbo kazni.«16
Kot je vidno iz končne vsebine pravilnika, so bile nekatere dodatne pripombe k predlogu upoštevane. Zanimivo je, da je obveljalo, da je branilec v postopku dovoljen in da je obveljalo mnenje stroke. Prav tako je mnenje stroke obveljalo pri izreku smrtne kazni, saj so jo po pravilniku morah sprejeti vsi sodniki oziroma vsi sodelujoči in ne, kot je predlagal Kidrič, večina sodnikov oziroma večina sodelujočih v procesu. Tudi predlogi v zvezi s kazenskimi sankcijami so bili v veliki meri sprejeti, med njimi uzgom namesto »preselitve v določen kraja, zapor ter prisilno delo. Zaradi učinkovitosti postopka je kljub Kidričevemu nasprotovanju obveljala odredba, da se mora razprava začeti 24 ur po aretaciji osumljenca. Upoštevana je bila dopolnitev, da tožilec lahko zahteva aretacijo osumljenca ter za ugotovitev obtoženčeve krivde zadostuje njegovo priznanje pred sodiščem.
Avtor pravilnika Zoran Polič je posebej podčrtal sklepno pripombo v svojem predlogu pravilnika: »Z zgornjim predlogom sodstvo seveda ne bo v celoti urejeno. Pač pa bodo podani pogoji, da se preneha sam o lastno postopanje poedinih članov vojske in na tej osnovni ureditvi bo tudi mogoče pripravljati temelje zp kasnejše redno sodstvo«17. Zdelo se mu je predvsem nujno preprečiti samovoljo in zato takoj začeti oblikovanje sodišč ter ob obravnavanju posameznih primerov kazensko sodstvo dopolnjevati. Z Gregorjem sta si razdelila enote in odšla na teren. Glavni štab je izdal posebno izkaznico, na kateri je bilo zapisano: »Glavni Štab NOV in PO Slovenije potrjuje, da je tov. Polič Zoran — Marko Skalar načelnik sodnega oddelka tega Štaba, Vse komande in vojaške enote mu morajo nuditi vso potrebno pomoč pri delu in na potovanju,«18 Podobno izkaznico je verjetno prejel tudi Jože Ravnikar (Gregor).
Sodni oddelek pri Glavnem štabu je postajal vse večji. Sestavljali so ga: dr. Anton Kržišnik, dr. Teodor Tominšek, Jernej Stante, Marjan Simčič, Jože Šegedin in dr. Jože Globevnik.19 20. decembra, po vrnitvi Zorana Poliča z drugega zasedanja AVNOJ-a v Jajcu, je sodni oddelek prevzel Teodor
if> Pravilnik je bil v več izvodih razposlan brigadam in odredom, zato je v Arhivu Republike Slovenije v Sektorju za varstvo arhivskega gradiva v različnih fondih. Tekst pravilnika je povzet iz fonda Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (S AS 1851, š. 15, p. e. 467). " SI AS 1743, š. 1, m. 4, s. 6. is Polič: Začetki, str. 318. 19 Prav tam, str. 319.
364
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Jelka Melik, Aida »koto Babic: Postavitev stalnih partizanskih vojaških sodišč na Slovenskem, str. 353-364
Tominšek, ki je postal njegov načelnik. Njegovi člani so oblikovali nove predpise, število teh pa se je hitro povečevalo. Že 15. septembra 1943 so bila postavljena področna vojaška sodišča in višje vojaško sodišče.20 Določeno je bilo tudi, da morajo brigadna, odredna in področna sodišča pošiljati svoje sodbe v predhodno potrditev višjemu sodišču. Ta ukrep oziroma določba je bila namenjena enotni sodni praksi.
Objavljeni odlok in pravilnik predstavljata ne le začetek pravnega urejanja partizanskega vojaškega sodstva, temveč začetke novega pravosodja sploh. Z drugimi besedami, ne gre le za vojaško sodstvo, temveč za prve osnutke komunističnega kazenskega prava, ki se je oblikovalo po prevzemu oblasti v letih 1944—1946. Pripombe B. Kidriča so pomembne predvsem zato, ker osvetijujejo način razmišljanja takratnega političnega vodstva. Prav tako je razvidno, da je v dokončnem oblikovanju pravilnika bolj prevladala stroka.
Viri in literatura
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije
SI AS 1851, Glavni štab Slovenske narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, š. 1, 15,155 SI AS 1743, Polič Zoran, š. 1 SI AS 1887, Zbirka narodnoosvobodilnega tiska, š, 71
Literatura
Bizjak, Žarko: Sodstvo narodnoosvobodilnega gibanja 1941—1945. V: Pravo-zgodovina-arhivi. I. Prispevki zp Zgodovino pravosodja, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2000, str. 233-240.
Drnovšek, Darinka: Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954. V: Viri 15 (2000).
Enciklopedija Slovenije, 14. Zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, geslo: vojaško sodstvo.
Guštin, Damijan: Razvoj vojaškega sodstva slovenskega odporniškega gibanja 1941—1945. V: Prispevki zp novejšo zgodovino 44 (2004), št. 1, str. 49—62.
Mikola, Milko: Partizanska vojaška sodišča 1941-1945. V: Arhivi 16 (1993), št. 1-2, str. 11-14.
Polič, Zoran: Vojaško sodstvo v narodnoosvobodilni borbi. V: Slovenski pravniki v narodnoosvobodilni borbi, Ljubljana: ZC Uradni list SRS, str. 35— 59.
Polič, Zoran: Začetki organiziranega sodstva v NOV in PO Slovenije. V: Pravnik (1964), št. 9, str. 312-322.
Zusammenfassung
EINRICHTUNG STÄNDIGER PARTISANENMILITÄRGERICHTE IN SLOWENIEN
Am 13. Juli 1943 beschloss der Exekutivaus-schuss der Befreiungsfront (IOOF), dass die Gerichtsbarkeit in den militärischen Einheiten rechtlich geregelt werden müsste. Partisanen-Militärgerichte existierten zwar schon zwei Jahre früher. Ihre Tätigkeit basierte auf dem Partisanengesetz und der Verordnung über den Schutz des slowenischen Volkes und seiner Befreiungs- und Vereinigungsbewegung, die mit der Todesstrafe geahndete Delikte bestimmte. Der erste Vorschlag der Organisation und Tätigkeit von Kommando- und Brigade-Militärgerichten wurde im Juli 1943 vom Juristen Zoran Polič ausgearbeitet, dem der Jurist Jože Ravnikar (Gregor) behilflich war. Es handelte sich um eine Art Strafgesetz und Strafprozessordnung in einem. Mit diesem Reglement sollten nach den Ausführungen von Polič die Bedingungen dafür gegeben sein, dass die eigenmächtige Vorgehensweise einzelner Armeemitglieder aufhören würde und auf dieser Basis die Voraussetzungen einer späteren ordentlichen Strafgerichtsbarkeit geschaffen werden könnten. Anmerkungen zu dem Entwurf machten der Jurist Marjan Brecelj und Boris Kidrič. Diese Anmerkungen sind sehr interessant und wertvoll, geben sie doch Aufschlüsse über die Überlegungen der damaligen politischen Führung. Besonders interessant sind die Anmerkungen zu den Sanktionen sowie zum Recht auf einen Verteidiger. Die veröffentliche Verordnung und das Reglement stellen nicht nur den Beginn einer rechtlichen Regelung der Partisanen-Militärgerichtsbarkeit, sondern auch die Anfänge eines neuen kommunistischen Strafrechts dar, das sich nach der Machtübernahme in den Jahren 1944 bis 1946 herausbildete.
» SI AS 1851, š. 155.
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 365-372
Članki in razprave
365
1.02 Pregledni znanstveni članek
UDK 930:94(497.473)" 1941 /1945 " Prejeto: 31. 1. 2012
f!
Prispevek k problematiki raziskovanja revolucionarnega
nasilja na Primorskem
Prispevek pregledno obravnava zgodovinopisje, namenjeno revolucionarnemu nasilju na (Severnem) Primorskem med drugo svetovno vojno. V kronološkem vrstnem redu nas vodi skozi poskus zgodovine raziskovanja te tematike, kije resnično Zaživela Šele po demokratičnih spremembah v Slovenji, prvi prispevki j to tematiko pa so izjli v zamejstvu in med slovensko politično ernigracijo. Vsekakor gre zp del primorske zgodovine, ki Še ni dovolj raziskan, značilno pa je, da so se s tem v preteklosti ukvarjali predvsem »nezgodovinarji«.
KLJUČNE BESEDE: komunistično nasilje, revolucija na Primorskem, žrtve druge svetovne vojne, zgodovinopisje,
abstract
CONTRIBUTIONS TO RESEARCH ON RE VOLUTIONARY VIOLENCE IN PRIMORSKA
The article focuses on the historiography of revolutionary violence in (Northern) Primorska during the Second World War and includes a chronological review of the history of research on this topic. Papers on the subject had initially been published by Slovenian political emigrants abroad, but in Slovenia it was later democratic changes that literally revived the interest in such research. In any case, revolutionary violence in Primorska is a topic that has yet to be thoroughly researched and one that in the past was mostly approached by non-historians.
KE Y IVORDS: communist violence, revolution in Primorska, victims of the Second World War, historiography, totalitarianism
RENATO PODBERSIČ
mag., zgodovinar Studijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI—1000 Ljubljana e-pošta: renato.podbersic@guest.arnes.si
izvleček
totalitarizmi
366
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Renato Podbersič: Prispevek k problematiki raziskovanja revolucionarnega nasilja na Primorskem, str. 365-372
V	zvezi s preučevanjem revolucionarnega nasilja na Slovenskem in tudi na Primorskem je potrebno izpostaviti, da so med drugo svetovno vojno na Slovenskem potekali hkrati okupacija, upor proti okupatorju, kolaboracija, revolucija in protire-volucija. V posameznih konkretnih oblikah nasilja se je lahko prepletalo hkrati več prej omenjenih dogajanj, zato je marsikdaj zelo težko razčleniti in ugotoviti natančno zvrst nasilja. Ko je šlo za revolucionarno nasilje, na primer preganjanje, aretacije in umore ideoloških nasprotnikov, najdemo med storilci široko in pisano združbo: posamezne partizanske enote, terence, vosovce oz. oznovce, pripadnike VDV in k NOJ ali posameznike, ki so si kar sami vzeli pravico do nastopanja v imenu partizanskega gibanja. Potrebno je tudi razlikovati med usmrtitvami brez sodbe partizanskih vojaških sodišč, saj je največkrat šlo za umore, in t. i. justi-fikacijami oz. usmrtitvami na podlagi sodb partizanskih vojaških sodišč, ki so sicer začela delovati sredi leta 1943.
Ze na začetku moram posebej poudariti, da so bile razmere na Primorskem drugačne kot v preostali Sloveniji oz. predvojni Dravski banovini, tudi v pogledu na t. i. Ljubljansko pokrajino (Provincia di Lubiana), ki so jo zasedli in pozneje priključil Italijani ob začetku druge svetovne vojne. Primorska je bila namreč mednarodno priznano ozemlje Kraljevine Italije in oblasti nikoli niso dovolile, da bi tukaj delovale posebne neitalijanske vojaške formacije.
O začetkih komunistične revolucije na Primorskem lahko rečemo, da so bili primeri neposrednega revolucionarnega nasilja do pomladi 1943 redki. Primorci so partizansko delovanje do tedaj čutili bolj posredno, predvsem v obliki italijanskega maščevanja za izvedene partizanske akcije. Neposredno partijsko nasilje se je okrepilo sredi leta 1943, še zlasti po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Zaostrila se je komunistična komponenta t. i. narodnoosvobodilnega gibanja, to pa je vodilo v vse večje revolucionarno nasilje tudi na (Severnem) Primorskem. Vrhunec je doseglo v jeseni leta 1943 in sredi leta 1944.
V	geografskem smislu je prispevek usmerjen predvsem na širše goriško območje, ki ga danes velikokrat poimenujemo tudi Severna Primorska. Ta del slovenskega etničnega ozemlja, ki je bil po prvi svetovni vojni priključen Italiji, je pri tem zanimiv tako zaradi državnopravnega okvira, drugačnega kot v preostali Sloveniji, kot tudi zaradi posebnega zgodovinskega razvoja, na katerega sta vplivali fašistično preganjanje in raznarodovanje.
Politične in vojaške razmere na Primorskem so
bile za revolucijo specifične v primerjavi z razmerami v preostali Sloveniji, ker je zaradi dolgoletnega italijanskega fašističnega pritiska večina primorskega ljudstva partizansko gibanje sprejela kot izraz narodnih sanj o osvoboditvi. Skoraj edino moralno avtoriteto, zlasti na podeželju, so predstavljali primorska duhovščina in maloštevilni preostali izobraženci, saj se je večina znašla v emigraciji ali po fašističnih zaporih. Zato je bilo drugačno tudi delovanje partizanskega gibanja pod vodstvom komunistične partije na Primorskem. Predvsem pa se do kapitulacije Italije septembra 1943 tukaj niso pojavile oborožene protikomunistične enote, ki bi dejavno posegle v morebitno državljansko vojno.
Kar zadeva število žrtev komunistične revolucije na Primorskem med drugo svetovno vojno, je še prezgodaj govoriti o natančnih oziroma dokončnih številkah, vendar raziskave za zdaj kažejo, da jih je bilo na stotine. Grobišča so raztresena po celotni Primorski, na Goriškem pa je veliko žrtev pokopanih v (neoznačenih) grobovih v okolici Gorenje Trebuše, kjer je imela sedež OZNA za oblast IX. korpusa, in v okolici Renč pri Gorici, kjer so delovali organi VOS in OZNE za Goriško. Veliko žrtev pa leži tudi v Goriških brdih in v Vipavski dolini, zlasti med Velikimi Zabljami in Brjami ter v okolici vasi Stomaž.
O tem obdobju obstaja nekaj pričevanj, izmed storilcev pa je daleč največ zapisal in odkrito spregovoril pokojni Zdenko Zavadlav.1 V ta kontekst lahko pogojno uvrstimo še spomine Ivana Zigona, ki je pisal o vpletenosti svojega sorodnika v umore pri Renčah septembra 1943.2
Se danes lahko slutimo, da sta bila molk in prikrivanje sorodnikom in prijateljem posameznikov, ki jih je partizanska stran pobila med drugo svetovno vojno na Slovenskem, tudi na Primorskem, zaukazan. Se vedno se jih drži obsodba na »partijski pekel«, to je odstranitev oziroma likvidacijo, ki ji je sledil še izbris iz javnega spomina. Tako rekoč ni kraja na Primorskem, kjer revolucije med drugo svetovno vojno sploh ni bilo in ki ne pozna takšnega ali drugačnega seznama žrtev komunistične revolucije.
1	Zdenko Zavadlav (1924—2006), sin primorskih emigrantov na Štajerskem; leta 1942 se je pridružil VOS-u, od decembra 1943 do februarja 1944 je bil rajonski poverjenik okrajnega VOS-a Gorica, od februarja do maja 1944 referent OK VOS-a Gorica, od maja do julija 1944 član okrajnega obveščevalnega oddelka Gorica, od avgusta 1944 pri OZN1 na Štajerskem. Glej predvsem njegovo delo: Zavadlav: Partizani, obveščevalci, jetniki.
2	Zigon: Življenjski h^ivi, str. 74.
Članki in razprave
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Renato Podbersič: Prispevek k problematiki raziskovanja revolucionarnega nasilja na Primorskem, str. 365-372
367
Zdenko Zavadlciv (1924—2006), pomemben član l OS na Goriškem in eden redkih, ki je po vojni spregovoril o revolucionarnem nasilju med drugo svetovno vojno na Slovenskem.
Uradne podatke o žrtvah druge svetovne vojne na Slovenskem sicer še vedno zbira Inštitut za novejšo zgodovino. 20. oktobra 2011 mi je poslal ta dopis:
Glede na podatkovno bazo %rlev 2. svetovne vojne (z dne 04.10.201 /), je na Primorskem in v Reški pokrajini Zet obdobje junij 1940 — januar 1946 mogoče ugotoviti 1077 katerih smrt so pov-?/vole partizanske formacije v času vojne ali pa povojni vojasko-policijski organi novih komunističnih oblasti. Med njimi je 538 žrtev, ki po vojnem statusu pripadejo civilistom (vendar gre v 15 primerih za civilne žrtve, katerih smrt je povezana z vojno povezanimi nesrečami in ne z revolucionarnim nasiljem), pri 102 žrtvah pa ni mogoče ugotoviti vojnega statusa oziroma
v	J.	<_>	<_>	<_>	v
njihove udeležbe v vojni. I- se druge žrtve (437) so vojaške osebe, delujoče na omenjenem območjuP
\7eliko delo na področju pozabljene viktimolo-gije druge svetovne vojne na Primorskem so sicer opravile različne občinske komisije, ki so bile ustanovljene po demokratičnih spremembah leta 1990. Vprašanja morišč iti grobišč so sicer od leta 1990 obravnavale vladne komisije RS z različnimi imeni. Vlada DEMOS-a je izdala odlok o grobiščih in v večini slovenskih občin so ustanovili občinske komisije, te pa so se dela različno lotile. Raziskale naj bi medvojne in povojne poboje ter dvomljive procese iti poskrbele, da bi morišča oziroma grobišča
zaznamovali iti zavarovali.4
Na Severnem Primorskem so bile te komisije ustanovljene v treh tedanjih občinah: Ajdovščina, Idrija, in Tolmin. Ni pa bila ustanovljena podobna komisija v tedanji občini Nova Gorica. Njihovo delo j a bilo različno uspešno, to pa lahko rečemo tudi za zagnanost njenih članov pri tem. Najdejavnejše so bile komisije sredi 90-ili let, žal pa povsod niso pisali zapisnikov ah pa so se ti izgubili oziroma je gradivo ostalo pri ustvarjalcih, torej na posameznih občinah oz. upravnih enotah iti (še) ni bilo predano arhivu. Šveda izjema je komisija za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Vipava, ki je bila ustanovljena novembra 1995.3 Njen prvi predsednik je bil Jurij Rosa, sicer zgodovinar iti arhivist v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici. Prav on je poskrbel, da je bilo bogato arhivsko gradivo, ki je nastalo pri delu komisije, urejeno iti pred kratkim predano Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici.6 Kolikor mi je uspelo ugotoviti, je to edini primer te vrste na Severnem Primorskem. Predano vipavsko gradivo je popisano, ustrezno označeno iti daje odlične možnosti za raziskovanje, predvsem primerov revolucionarnega nasilja v zgornji Vipavski dolini. Večina zbranih dokumentov in pričevanj obravnava dogajanje med drugo svetovno vojno oziroma neposredno po njej, geografsko pa je omejeno na ozemlje današnje občine Vipava, posamezni dokumenti in pričevanja pa zadevajo tudi sosednje občine (Ajdovščina, Postojna, Idrija).7
Povojna slovenska politična emigracija je vključevala manj Primorcev v primerjavi z osrednjo Slovenijo. Zato najdemo v revijah in publikacijah, ki jih je izdajala, razmeroma malo t. i. primorskih tem.
Inštitut za novejšo zgodovino: Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med 2. svetovno vojno in neposredno po njej, 1940-1946, Ljubljana 1997-2011, zbirka podatkov, stanje na dan 4. oktober 2011.
4	Več o tem glej: Poročilo o pobojih: vmesno poročilo-. 1'erenc, Alič, jamnik: Hudajama, str. 13-17.
5	Podobna komisija je bila po demokratičnih volitvah leta 1990 ustanovljena tudi v nekdanji skupni občini Ajdovščina, tja pa je do leta 1994 sodilo tudi ozemlje današnje občine Vipava. Vendar zbrano gradivo ni bilo predano ustreznemu arhivu. Prav tako ni bilo predano gradivo ajdovske občinske komisije, ki je po letu 1994 nadaljevala svoje delo.
6	PANCj 1053, Komisija za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Vipava. Delo komisije je bilo vezano na mandat občinskega sveta Občine Ajdovščina, torej so njeno delovanje potrjevali po vsakokratnih občinskih volitvah. Zadnjič je delovala v obdobju 2002-2006, kajti po konstituiranju novega občinskega sveta jeseni 2006 ni bila več potrjena in delo te komisije je počasi zamrlo.
7	Današnja občina Vipava je bila ponovno ustanovljena leta 1994 po reformi lokalne samouprave. Izločila se je iz skupne občine Ajdovščina.
368
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Renato Podbersič: Prispevek k problematiki raziskovanja revolucionarnega nasilja na Primorskem, str. 365-372
Vendar je vse povojno obdobje ostajala zelo živa povezanost med demokratičnimi krogi v zamejstvu tako na Goriškem in Tržaškem kot tudi na avstrijskem Koroškem s slovenskimi poktičnimi emigranti v Argentini, Avstraliji, Kanadi, Nemčiji in ZDA. Prav v Argentini, jedru politične emigracije, je bila objavljena prva resnejša analiza revolucionarnega nasilja na Primorskem. Napisal jo je Matija Tratnik, najverjetneje pa se pod tem psevdonimom skriva prof. Anton Kacin iz Gorice.8 Objavljena je bila leta 1951 z naslovom »Temna %arja na Primorskem (1940—1945)« v Koledarju Svobodne Slovenije.
Poleg tega se je poznala lega Primorske ob državni meji z Italijo in s tem odprtost proti Zahodu. Nekdaj stoletja enotno pokrajino je sicer nova državna meja septembra 1947 razdelila na večji jugoslovanski in manjši italijanski del. Obe vekki središči, Trst in Gorica, sta ostali v Italiji. Ohranila pa so se sorodstvene, prijateljske in kulturne vezi ljudi z obeh strani meje. Čeprav je bila meja do srede 50-ih let težko prehodna, je bilo vendarle čutiti medsebojno vplivanje in občutek pripadnosti istemu zgodovinskemu prostoru. Svoje je naredila tudi dveletna zavezniška navzočnost v coni A Ju-kjske krajine (1945—1947), ki je demokratične ideje na Primorskem, predvsem na Goriškem in v Posočju, podaljšala za dve leti — v nasprotju s preostalim delom Slovenije. V Gorici je bila dejavna slovenska demokratična organiziranost, tako je na primer izdajala tudi tednik Slovenski Primorec. Prav tam je tudi prvi zapis o žrtvah revolucije na Primorskem, zapis z naslovom »Primorskim mučen-cem«. Mišljenih je nekaj deset oseb iz celotne Primorske. V njem so sicer pomešane žrtve partizanov, večinoma pobite med vojno, nekaj pa tudi po končani vojni, in nekaj žrtev nemškega okupatorja in četnikov.9 Že med vojno je sicer o žrtvah revolucije pisalo časopisje, ki so ga večinoma urejak t. i. primorski domobranci oz. pripadniki Slovenskega narodnega varnostnega zbora.10
Župnijski kroniki, pravzaprav gre za dnevnika, ki podrobno opisujeta krvavo medvojno dogajanje v Vipavski dokni, sta pisala vsaj dva duhovnika,
8	Anton Kacin (1901-1984), šolnik in kulturni delavec, ožji sodelavec dr. Janka Kralja v krščansko-socialnem gibanju na Goriškem; v letih 1944/45 je poučeval na slovenski gimnaziji v Gorici.
9	Slovenski Primorec, št. 44, 3. november 1948, naslovnica.
10	Goriški list (maj 1944—april 1945), Tolminski glas (julij
1944-april 1945), Mi gremo naprej (junij 1944-april 1945),
Idrijčan (februar 1944-april 1945), Vipavec (februar—april 1945), Glas izpod Krna (avgust 1944—februar 1945), Goriški
stražar (november 1944— februar 1945), Strada oh Jadranu (marec 1944—marec 1945).
Alojzij Novak v Črničah11 in dr. Rudolf Klinec v Velikih Žabljah.12 Oba sta konec aprila 1945 zapustila Vipavsko dolino in do smrti živela v Gorici. Kroniki sta biti objavljeni po njuni smrti.
Izmed zapisov o medvojnih krvavih dogodkih na Primorskem je morda še najzanimivejši Statistični pregled, ki ga je pripravil Občinski ljudski odbor Tolmin. Ta seznam vključuje vse žrtve, ne glede na vzrok smrti in povzročitelja. V zvezi s poimenovanjem občinskega organa smemo sklepati, da je seznam nastal najverjetneje sredi 50-ih let preteklega stoletja. Gre za zvezek št. II, pravzaprav broširano knjigo, naključno najdeno pred nekaj leti pri obnovi hiše v Tolminu. Original danes hrani g. Ivan Božič iz Tolmina, nekdanji poslanec državnega zbora Repubkke Slovenije. Ker se nanaša le na del tedanje občine Tolmin, ki je do reforme lokalne samouprave leta 1994 vključevala tudi danes samostojni občini Bovec in Kobarid, smemo upravičeno domnevati, da sta obstajala podobna statistična pregleda v dveh ločenih zvezkih tudi za Bovško in Kobariško občino. Žal njuno nahajališče danes ni znano. Kaže, da to ni bil prvi tak seznam, saj najdemo na četrti strani, na koncu skupnega popisa žrtev, pomenljiv zapis: »Opomba: Gornji pregled je številčno precej višji od onem objavljenem v lanskem stati-
j j j	o J J o
stičnem pregledu, ker takrat niso bili zajeti umrli pripadniki raznih sovražnih formacij in italijanske vojske ter justificirano od NOV.« Ampak to še ni vse. Poleg tiskanih črk na seznamu so tudi na roko s svinčnikom pripisane dodatne številke. Gre za število v rubriki »Umrli in padli« in podrubriki »justificirani od NOB«. Tudi tokrat so številke precej višje glede na natipkani seznam. Po uradnih popravljenih in dopolnjenih podatkih občinskih organov občine Tolmin pred letom 1958 so med drugo svetovno vojno v tej občini skupaj umrk 903 ljudje, od teh jih je bilo 209 »justificirani od NOB«.13
Dodatna vrednost je opisana v nadaljevanju, kjer je po abecednem redu navedenih vseh sedemdeset naselij, ki so danes večinoma v mejah današnje občine Tolmin. Tu najdemo štiri rubrike: ime in priimek umrlega, hišno številko njegovega prebivakšča, letnico in kraj smrti ter vzrok smrti. Sicer so seznami žrtev le del statistike.
Danes lahko žal le ugibamo, ak so podobni seznami obstajali tudi za preostale občine v Sloveniji, kdo je sodeloval pri nastajanju in čemu so biti namenjeni.
" Novak: Cmiška krvnika.
12	Klinec: Dnevniški zapisi (1943—1945).
13	Statistični pregled, ki ga je pripravil Občinski ljudski odbor Tolmin, zvezek 11.
Članki in razprave
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Renato Podbersič: Prispevek k problematiki raziskovanja revolucionarnega nasilja na Primorskem, str. 365-372
369
'liniji Tratnik
TEMNA ZAliJA NA PitlMORSKEM
I3HLD -
|}uc L'j. Junj^ imJii. j* riutoHil t tolkonn pnfnif Vertrttfl «urinnil [ I liliji i h Miti it, 'Ji i« priiri	ho tu Ji Julija slutita v nln
J^IHLiii ji1 fliLn.inji ininisEir tiaro krilit j u]tevri lMUWill(nil i il	paslu-
rJfcn. Vttilfanalia H-ttiiH	nanula
je nudihH	Iti kijrjk, saj Ji ipi-
Iri, da 1m hiijtl-L JJTjdi lirhilliih tpij UrllU,
|ili-n pa H'bi lrn_ V Slntltl^	In krni Hlt>-
k*lt pnd butirr. in tfkiro, |>1 fr jn.. k^lb vmC-IrtiJ. nnsfirutiii iTin ■lidriu i /Ijuiiil "ii|i — H:l je ki-ikl'" rvnirdb. irciiitiirfi nakupil	priiii-
kt»r-«Tii 1tth1ltffc iiLTfldnrpa tBvcbu-icn.b, V
jiLTičkit in itolliATuto iitiD.ua ni ■'rijil Itrtlte-HalijanskL- Vtfjučkr »poHifciioM i ic nam.L*i ikortj V&ak OMiml iz [nstiKgj nfiftzOvinija.,
■. itief i>.l r:nu Vidrli. da ¿¡h 1»,ta iltmlkl p t l'j, u.Li ile-j icutotfo itd rabili.
D;i js	Sl&v^nci v	vhtfili
tdillo Cifiti^	noznufriPfta jiTnsn, m ta
ju bilo jsslofcatf v«£ M il □ vo!j«	btnf
la^lV-nJ«1 i»(l irdu	fafiisdčiiLti liiienurj«
ji flbjfktivni iliatiS aplaina znBint-. Nii krnfko rc nb IziilziEi V itldlcfih pfcottrirrtv-ih: ^loirnri mhin liili	ntiim nani f-l
dajal ikulii.- ii ili. niit njijlnidj o^ninrtih |f4()(i tvlt» piLB"i	nn lfkri.TlU'>| u nii ili tu nntrt
r i,-pl-ni-p miNiiiiii in. srcJnjr b^UVij it lloTfT» '.Lili r^iSc Uj I h i p I l- 13 napraiilt jnnil^^lv Ali ju
imilhhtii; Iitfi^li w islHI: )HP4»dl1
H tbk Tuh knjijr, ludi Httnilk«!1) iii i i ,nii; i-li-iii I 'r pruKi-ttB* tniiniii^jl pnihV drRnr: "'ViJi-diii dnu' v Tnli ihui^un M jn-lii.i Izlili. Ecirr-j ic |rrcd nn->.| uiNitn faširinft!
lJ UIgvtiE dLiaviti toitlflC v Trstu fk*c. h^idrazrnte jc -rine li1.	iidiii ftlt
tVcriEvi ju.frtii nrKJ Jrln iirtinfl i^Jji^pi, h" tilinne- '^lUnlIivH irniliKJli"' (|il4lrHtt I^ORO	fitrniiva"' — ]V|kj[l 41 Tifk-
)t« sd. jmi uslju itil),
') "ftlJcuTttt* ErLrtmova iivljcnj> pnJa-Ho i c^-uHttljiliiiili burili i: C i- <1*1 laptci»-jen. i3P tttifiiibn 13
= l LJA^(#li+k,|. nnolitvn ni.k H otTCikL, r.j^n li. i?jjti!(nblA 1»4.
1 a :i k ih	'llirtdni ili-ir.ni i" (SvL
¿■■ulj, piiirt |Ih3,J[ ItkiiMkr k i!r>iiii iit Tnriu iL-ikriiL dem^jILrnnr: Lin»i»ndarLki
in rjih l ■ r ■.■ i n ■ ■ i f 11 j i - n i :■ r. ■ ■- I i ■.■ 11 ■ i ali |in i/3iičl-njh ilntij« n-ih i m y;i d i luti ni ali han k In ^ ifj^U ScirMfnii-rhii hjnjt U iti V |-ih|i.ixiI-ii i Ji r^miiiijh inttur llalij-r; dri^eiiti v v^ahv. iu^p j ■. k i ii i E ki il ri-a h nif hIu^Ih 4itirmr7i;cfrn kriint ^nai~Ljpwntu ijluwnrur ki ni hul nll,-■ i I s >1 ii j i ii j r-'H m ; iinili l^ SNiVi'rvr-rv |ki -r::li |n i' k'<nlinu na r.lii|.i[i: |i> ■--■ -h-npji Mtdlffr t .i hsriiiiin aitlt ji ian-ta- ^ifiilr uijmuivdiifj-|^rih#f ha i n	1 if]ilt!iiibiT 1930 in dr.
t^mki ■ !>k■ >r	jf in Hali- lm|!|| «ll
-•nTlitlh. i |vi<jh in bn :> 11 :■ f- ■ i h ■ le li-mj Il:i jr1 fr *-am'i med St«n.»,iK'l. V;op :r krivit* tci trpeli Sj.idjt- t. nenavadno v-kit iniviLo nAb^iEnD bi vi in ■ vtlihint vi-';1! ¡L1 in dn	ni
Tul| [in ■nl»JcLVtivi)L plnitl ji hilo vulike na-fcoprinnefn ijnrvB.. St^i.ij VMik irtVhilPnnilf jp Lil	:i ii*to flsthnili notTsOljili Taata.
KO*. VMllufo jf |H«1 P-li- ilij p T i h?] V ntz-jNtl jrtuat illk E I3.j(fi]irili: (jlilatii in itF.ima. Tui?i naj. ■lifjl drinvn| UitvIbHItf, v .njti- ali pMrttau tc jo (ledni i^Vdi v ^n^jKli ¿vujt- iifH^^t-ftljivt kuirunic- .--^i-j i rtoi-t i; in r-rni n i hi Hil htnh-Ijiv in ii» Mnlnn	i i Entict; c nn-
-ifa jiji ¡t "i>liin ¥=i^l;ti-:|n naln^tk, hI.i tilut^i j](iiiitfipl;j	vtili Hifln	i uliti*. Ja nim^
roh^nn jiivivier. TjkJ-rn Jn hjl ¡i^bi^aj! ptr-l vi^jno. .M«! iTijn^ ro- ic *innn
" kaktm javni m j i ■■ ■ i 11 i -7 j n m idr In hi ImI<< -hi-
Tktj ff bA r. IftiS. ku n» Tjtl Ji^iii 4 itnej Er^
jicdiliint li^lr "■flmiiVo ^Irjtii/' ¡n ^Bdlml» Ih4ill1iin(-	(fjt pa hi j Mlr i I »k ir i>rij
PTtpolf^nt, SILI IIIH ]iMirrri li-.n ;|r 1.i ■ HL m.-.^.-Hi -1'lLl' .:ijl'llJ hH^ftdnO Illl'^ III Vullio Vil If H 11 I,-L"l -"C -nje- i-a ki-ml r:ii odrti-ilrv. Ih^dla]n<- HirtinlrtcijF
lnn-1» Ta* tri Emirji n? | -■ 1.11 □ (i č n r- ^ I m i l-ii>liVjini. librr^lct in Lhiniurn--jI>,
L 11Mi f» JO rm Prlmorpfcfin pojttj] nryv pa.
li Liri i j čiciil-i-lj: O^i^idroJilna fionl^, Ti Kini jc-
E.. i r tli nO Hpdflt, i"f Llijv^k nt clt-dal nn vfH-Lahshc flATtilu J» fdip«hj*lt* irtvr, uodl tiii^L-ili Iii itaraJ labV«	O. P. jc m-
— N2
Uvodni del članka o revoluciji na Primorskem, kije leta 1951 i%Šel v Koledarju Svobodne Slovenije v Bmtos . iiresu.
370
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Renato Podbersič: Prispevek k problematiki raziskovanja revolucionarnega nasilja na Primorskem, str. 365-372
Pravi preporod oziroma pravico javnosti so tovrstna raziskovanja dobila ob demokratičnih reformah v Sloveniji leta 1990. Sicer so se že ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja pojavljali posamezni zapisi tudi o primorskih žrtvah revolucije v revijah Mladina, Demokracija, Tribuna, potem tudi v Družini in še kje. Počasi, a zelo sramežljivo, so začeli objavljati posamezne zapise tudi lokalni zborniki. Se starejše so bile tovrstne objave v italijanskem tisku, a so imele večkrat tudi političen in ideološki vzgib. Pri tem je bil v ospredju tržaški II Piccolo, med publicisti pa bi izpostavil Marca Pirino (1943— 2011). Večkrat so objavili takšne in drugačne sezname umorjenih na Primorskem oz. v tedanji Julijski krajini. Na strokovnem področju pomeni veliko opravljeno delo izdaja petih knjig s skupnim naslovom »Padli, pogrešani in civilne žrtve ip občin debele Furlanije Julijske krajine med drugo svetovno vojno«, ki jih je pripravil Furlanski inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja (Istituto Friulano per la Storia del Movimento di Liberazione) iz Vidma.14
Po zamenjavi političnega sistema pa so to problematiko začeli raziskovati in o njej pisati tudi na Primorskem. Zdelo se je, da so dolgoletno zanikanje, pozabljenost in ignoranca uradne stroke končno pozabljeni. Revolucionarno nasilje in žalostne zgodbe posameznih žrtev so za krajši čas stopili v sprednje vrste, govor je bil o spravi, začeli so nastajati takšni in drugačni seznami pobitih med drugo svetovno vojno. Svoje so prispevali predvsem posamezniki, največkrat »nezgodovinarji«, ki so bili sorodstveno povezani s pobitimi med vojno.15
Veliko delo pri odstiranju preteklosti je opravila revija Zaveza, ki jo izdaja društvo Nova slovenska zaveza iz Ljubljane. Žal ji še danes pogosto očitajo, da je to »domobranski« izdelek, uvožen iz Kranjske. Tudi farnih spominskih plošč oz. spomenikov žrtvam komunistične revolucije, ki jih je spodbujala Nova slovenska zaveza, je na Primorskem bolj malo.16
14	Caduti, dispersi e vittime civili. Za današnje slovensko ozemlje prideta najbolj v poštev 111. in IV. zvezek.
15	Nekaj naslovov: Kosovel, Alojz: Zločin bre^ ka%m. Ljubljana: Slovenska matica, 2003; dr. Srebot Rejec, Tatjana: Partija in tigrovci: medvojna in povojna usoda nekaterih vodilnih tigrovcev. Ljubljana: Slovenska matica, 2006; Vidrih, Silvan: Mladenič, pozabi, to je bila revolucija! V: Zaveda (2004), št. 54.
16	Spomeniki, ki negujejo spomin na žrtve revolucije na Primorskem: Log pri Vipavi, Cmi Vrh nad Idrijo, Lajše nad Cerknim, Kanalski Lom, Gol, Podkraj. Za Primorsko izjemen je napis šestnajstim žrtvam na pokopališču v Pod-kraju: »Po koncu vojne izdanim in pomojenim slovenskim domobrancem in drugim medvojnim in povojnim žrtvam državljanske vojne naprotikomunistični strani.«
Toda že v prvih številkah revije Zaveza, ki sicer redno izhaja od poletja 1991, tako da jih je do danes izšlo že več kot osemdeset, se je pokazala tudi t. i. primorska navzočnost. Za to sta v glavnem skrbela danes žal že pokojna dr. Tine Velikonja (1929-2010) in duhovnik Jožko Kragelj (19192010) s publicističnimi zapisi o posameznih tragičnih življenjskih usodah. V ospredju je bil dr. Velikonja, sin Narteta Velikonja, primorskega emigranta v Ljubljani, kulturnega delavca in povojne žrtve komunističnega sodnega umora. Zdi se, da so prav to ter tudi vključenost v domobranske enote in osebno doživeta kalvarija na Teharjah vplivali na njegovo nizanje primorskih medvojnih zgodb.17 Duhovnik Kragelj, po rodu iz župnije Sv. Lucija (Most na Soči), sicer tudi publicist in kulturni delavec, je bil po vojni obsojen na smrt z ustrelitvijo, kasneje pa pomiloščen in je več kot sedem let preživel v zaporih Titove Jugoslavije. Svoje zgodbe o medvojni revoluciji na Primorskem je v glavnem objavljal v reviji Zaveza.18 Poleg tega je leta 2003 v samozaložbi izdal tudi knjižico »Pobitim v spomin«, ki govori o primorskih žrtvah komunističnega nasilja. Pri odstiranju primorske preteklosti izpostavljam še enega duhovnika, Antona Pusta, lazarista, ki je del svojega službeneg 3, časa preživel na Mirenskem Gradu in predvsem v samozaložbi objavlja tudi primorske žalostne zgodbe.19
S Primorsko se ukvarja tudi novinar, zgodovinar in publicist Ivo Žajdela. Svoje članke objavlja predvsem v časopisu Družina in reviji Demokracija. Prav on je zaslužen za pripravo in dopolnjevanje spletnih strani, na katerih je veliko prispevkov in člankov, ki govorijo tudi o revolucionarnem
17	Nekaj naslovov: Človek vse čase (Zaveza, št. 8, 1993); Anatomija nekega vjoana (Zaveza, št. 16, 1995); Grob v Črnem Vrhu (Zaveza, št. 28, 1998); Smrt kraljevega adjutanta (Zaveza, št. 29, 1998); Moja pot je Mijo v Čedad (Zaveza, št. 30, 1998); Fojbe v Trnovskem go^du (Zaveza, št. 33, 1999); Polja smrti v Gorenji Trebuši (Zaveza, št. 39, 2000); Pade Črni Vrh nad Idrijo (Zaveza, št. 40, 2001); Primorska in revolucija (Zaveza, št. 54, št. 3, 2004).
18	Nekaj naslovov: Umori na Vipavskem (Zaveza, št. 8, 1993); Ciril Usjak ¿z Saksida pri Dornberku (Zaveza, št. 24, 1997); Umor na Kobariškem (Zaveza, št. 14, 1994); Enotnost slovenskega prostora v luči revolucije — Goriška in Tolminska (Zaveza, št. 40, 2001).
19	Pust: Eajše, kraj trpljenja in molitve. Koper: Škofijski Ordinariat, 2004; Pust: Vera Lestan: njene pesmi, njena doba, njena smrt. Miren pri Gorici: Župnija Miren, 1996; Pust: S Kristusom na Tabor in na Kalvarijo: Emil Kete. Ljubljana: Samozaložba, 2011. Poleg tega je sodeloval (kot pisec in urednik) tudi pri zborniku Palme mučeništva: ubiti in pomoijeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki (zbrali in uredili Anton Pust, Zdravko Reven in Božidar Slapšak). Celje: Mohorjeva družba, 1995.
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Renato Podbersič: Prispevek k problematiki raziskovanja revolucionarnega nasilja na Primorskem, str. 365-372
371
nasilju na Primorskem. Spletno stran sicer vzdržuje Studijski center za narodno spravo iz Ljubljane.20
Izmed poklicnih zgodovinarjev bi izpostavil mag. Tadej o Tominšek Čehulič, zaposleno na Inštitutu za novejšo zgodovino (INZ) v Ljubljani, kjer se posveča predvsem raziskovanju žrtev druge svetovne vojne na Slovenskem. Svoje posebno zanimanje za Primorsko je pokazala v magistrski nalogi z naslovom »Struktura žrtev na Primorskem med drugo svetovno vojno«. Obdelala je tudi tukaj obravnavano temo, in sicer z naslovom »Primorci in revolucija ter kolaboracija«. Tudi dr. Boris Mlakar z INZ, doma iz Cerknega, je tako rekoč ves svoj raziskovalni opus posvetil protipartizanski strani. Raziskavo komunistične revolucije na Primorskem je posebej zaznamoval z obravnavo poboja nedolžne petnajsterice zaradi dogodkov v Cerknem pozimi 1944, ki je dokončno zaostril partizansko nasilje tudi na zahodu Slovenije.21
Tudi na Studijskem centru za narodno spravo v Ljubljani se ukvarjamo s preučevanjem žrtev revolucije med drugo svetovno vojno. Avtor tega prispevka še posebej raziskuje dogajanje na Primorskem, pred kratkim je izšlo delo »Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941—1945« s poudarkom na žrtvah iz Goriške in Vipavske.
Izpostavimo še dve slovenski zgodovinarki, ki sta se ukvarjali s poboji ob koncu druge svetovne vojne na Primorskem in takoj po njej oziroma s t. i. fojbami. To sta dr. Nevenka Troha z INZ, ki je raziskovala predvsem razmere na Tržaškem, in Nataša Nemec iz Goriškega muzeja, ki je obdelovala predvsem Goriško.22
V zamejstvu je revolucionarno nasilje na Primorskem raziskoval tržaški časnikar in publicist Ivo Jevnikar. Posebej je dragocen njegov prispevek k poznavanju usode t. i. primorskih padalcev, slovenskih vojakov v zavezniških uniformah. To so bili primorski rodoljubi, ki so se v Afriki kot italijanski vojni ujetniki pridružili zavezniškim enotam. Za dvanajstimi izmed njih so se proti koncu, večinoma pa po končani vojni, izgubile sledi v nepojasnjenih okoliščinah. Najverjetneje jih je umo-
20	Več na spletni strani: http://www2.scnr.si/
21	Mlakar: Tragedija v Cerknem pozimi 1944, str. 113-155.
22	I.eta 2006 je zgodovinarka Nataša Nemec del zbranega gradiva o žrtvah nasilja ob koncu druge svetovne vojne na Goriškem predala Ministrstvu za zunanje zadeve RS, slednje je z izsledki seznanilo tudi italijansko stran. V letih raziskovanja je Nemčeva uspela zbrati zavidanja vredno zbirko podatkov o usodi izginulih. Prav predaja tega gradiva in odmevi v javnosti so pripeljali do čudnih in nikoli pojasnjenih odločitev, ko je avtorica izgubila službo v Goriškem muzeju. Po uspešni tožbi proti delodajalcu jo je dobila nazaj.
rila OZNA, postali so žrtve revolucionarnega nasilja. Ubiti so bili brez jasnih dokazov, vloženih obtožnic in brez sojenja in še danes ni znano, kje ležijo njihovi posmrtni ostanki. Svoje članke s to tematiko je Jevnikar objavljal predvsem v tržaški reviji Mladika.
Seveda ta kratki pregled še zdaleč ni popoln. Čaka na dopolnitev, kot nanjo čakajo tudi zgodbe posameznikov, žrtev revolucije na Primorskem. Priložnosti vidim tudi v pristopu mlajše generacije, predvsem študentov, kajti možnosti za študij zgodovine, tudi na Primorskem, je več, kot jih je bilo včasih.
Viri in literatura Viri
Statistični pregled, Občinski ljudski odbor Tolmin, zvezek II.
PANG 1053, Komisij za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Vipava.
Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med 2. svetovno vojno in neposredno po njej, 1940—1946. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1997—2011, zbirka podatkov.
Časopisi
Slovenski Primorec Goriški list Tolminski glas Mi gremo naprej Idrijčan Vipavec
Glas iipod Krna Goriški stražar Straža ob Jadranu Zaveda
Splet
http://www2.scnr.si/ Literatura
Caduti, dispersi e vittime civili dei comuni della regione Friuli- Vene^ia Giulia nella seconda guerra mondiale. III. zvezek. Videm/Udine: Istituto Friulano per la sto-ria del movimento di liberazione, 1990.
372
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Renato Podbersič: Prispevek k problematiki raziskovanja revolucionarnega nasilja na Primorskem, str. 365-372
Caduti, dispersi e vittime civili dei comuni della regione Friuli-Venezia Giulia nella secondaguerra mondiale. IV. zvezek. Videm/Udine: Isdtuto Friulano per la sto-ria del movimento di liberazione, 1991.
Ferenc, Mitja; Alič, Mehmedalija; Jamnik, Pavel: Huda jama. Skrito zp enajstimi pregradami. Ljubljana: Založba Družina, 2011.
Klinec, Rudolf: Dnevniški zapisi 1943—1945 (ur. Peter Cernic in Renato Podbersič). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2010.
Mlakar, Boris: Tragedija v Cerknem pozimi 1944. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2000.
Novak, Alojzij: CrniŠka kronika. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1992.
Poročilo o pobojih: vmesno poročilo o raziskovanju povojnih množičnih pobojev Preiskovalne komisije Državnega Zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, ki jo je vodil dr. Jo^e Pučnik (ur. Mateja Jančar in Jernej Letnar Cernič). Ljubljana: Inštitut dr. Jožeta Pučnika, 2010.
Tratnik, Matija: Temna zarja na Primorskem (1940—1945). V: Koledar Svobodne Slovenije. Buenos Aires: Svobodna Slovenija, 1951.
Zavadlav, Zdenko: Partizani, obveščevalci, jetniki — ¿Z dosjeja Zavadlav 1944—1994. Ljubljana: Horvat M&M, 1996.
Zavadlav, Zdenko: Pisma izpa odra. Ljubljana: Samozaložba, 2002.
Zigon, Ivan: Življenjski izpjvi. Ljubljana: Samozaložba, 1994.
Zusammenfassung
BEITRAG ZUR PROBLEMATIK DER ERFORSCHUNG REVOLUTIONÄRER GEWALT IN PRIMORSKA
Die politischen und militärischen Verhältnisse waren für eine Revolution während des Zweiten Weltkriegs im slowenischen Küstenland Primorska im Vergleich mit den übrigen Regionen Sloweniens spezifisch, da der lange dauernde italienische faschistische Druck bewirkte, dass die Mehrheit der Bevölkerung von Primorska die Partisanenbewegung als Ausdruck des großen nationalen Wunsches nach Befreiung aufnahm.
Der Beitrag orientiert sich im geografischen Sinn vor allem auf den breiteren Raum von Görz, der heute meist als nördliches Primorska bezeichnet wird. Dieser Teil des slowenischen ethnischen Gebiets, der nach dem Ersten Weltkrieg an Italien angegliedert wurde, ist dabei interessant sowohl aufgrund des staatlich-rechtlichen Rahmens, der an-
ders als im übrigen Slowenien war, als auch aufgrund der durch die faschistische Vertreibung und systematische Assimilierung bedingten besonderen historischen Entwicklung. Da dieses Gebiet auch völkerrechtlich Teil des italienischen Staates war, unterblieb in Primorska bis zur Kapitulation Italiens die Bildung bewaffneter Einheiten einer gegen die Partisanen gerichteten Bewegung.
In Bezug auf die Opfer der kommunistischen Revolution in Primorska während des Zweiten Weltkriegs ist es noch verfrüht, über genaue bzw. endgültige Zahlen zu sprechen, der momentane Forschungsstand zeigt jedoch, dass ihre Zahl in die Hunderte geht. Die Gräber sind in ganz Primorska verstreut, im Raum Görz gibt es viele Opfer, die in (nicht gekennzeichneten) Gräbern in der Umgebung von Gorenja Trebuša liegen, wo die OZN A für die Machtbefugnisse des IX. Korps ihren Sitz hatte, und in der Umgebung von Renče, wo die Organe der Geheimdienste VOS und OZNA für den Raum Görz tätig waren. Viele Opfer liegen auch in den Goriška Brda und in der Vipavska dolina, insbesondere zwischen Velike Zabije und Brje sowie in der Umgebung des Dorfes Stomaž.
Uber diese Zeit existieren einige Aussagen, von den Tätern hat der verstorbene Zdenko Zavadlav, bis August 1944 einer der leitenden Männer des VOS im Raum Görz, bei weitem am meisten geschrieben und offen das Wort ergriffen. Große Arbeit auf dem Gebiet der vergessenen Viktimologie des Zweiten Weltkriegs haben in Primorska sonst verschiedene Gemeindekommissionen geleistet, die nach den demokratischen Veränderungen im Jahr 1990 gegründet worden sind.
Die slowenische politische Emigration der Nachkriegszeit schloss im Vergleich zu ZentralSlowenien weniger Einwohner von Primorska ein. Deshalb sind in den in der Emigration herausgegebenen Zeitschriften und Publikationen verhältnismäßig wenige Themen zu Primorska zu finden. Jedoch blieb die Verbundenheit zwischen den demokratischen Kreisen im Grenzland, sowohl im Raum Görz und Ttiest als auch in Kärnten, mit den slowenischen politischen Emigranten in Argentinien, Australien, Kanada, Deutschland und den USA über die gesamte Nachkriegszeit sehr lebendig. In Argentinien, dem Kern der politischen Emigration, wurde die erste seriösere Analyse revolutionärer Gewalt in Primorska veröffentlicht. Sie stammt von Matija Tratnik; unter diesem Pseudonym verbirgt sich höchstwahrscheinlich Prof. Anton Kacin aus Görz. Sie wurde 1951 unter dem Titel »Dunkle Röte in Primorska (1940-1945)« im Kalender des Freien Slowenien veröffentlicht.
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 365-372
Članki in razprave
373
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 349.2(497.4)"1859/2009"
Prejeto: 1. 10. 2012
Delovna knjižica — dokument preteklosti
MARIJA GRABNAR
višja svetovalka I Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI—1127 Ljubljana e-pošta: marija.grabnar@gov.si
BREDA ZALAŠČEK
mag., samostojna svetovalka I, glavna arhivarka ZPIZ, Kolodvorska ulica 15, SI—1000 Ljubljana e-pošta: breda.zalascek@zpiz.si
FRANCE IKRESAL
dr., upokojeni znanstveni svetnik Inštituta za novejšo zgodovino Jamova cesta 64, SI—1000 Ljubljana
BOJANA ARISTOVNIIK
arhivska svetovalka Zgodovinski arhiv Celje,Teharska 1, SI—3000 Celje e-pošta: bojana.aristovnik@guest.ames.si
izvleček
Delovne knjižice so v svoji 124-letni zgodovini večkrat spremenile obliko in vsebino. Imenovale so se legitimacije, pa poslovne knjižice. Hkrati so obstajale se poselske knjižice zp Poslg in viniČarske knjižice zp viniČarje. V socialističnem obdobju so se poenotile zp vse zaposlene. Kot javna listina, katere so bili vidni podatki, pomembni za uveljavljanje pravic iZ dela, je bila zaradi uporabe novih elektronskih evidenc j l. januarjem 2009 ukinjena, j tem pa je po dolgih letih tudi Državna založba Slovenije1 prenehala izdajati obrazce z oznako 0,34, kakršna je bila knjižica v materialni obliki.
jvT j J h-j BESEDE : delovna knjižica, delovno pravo, oblika delovne knjižice, vsebina delovne knjižice, Državna Založba Slovenije, kolofon
abstract
EMPLOYMENT RECORD BOOK-A DOCUMENT OF THE PAST
Before their termination in 2009, employment record books (also known as employment booklets) had been used in Slovenia for 124 years. During that time their form, content and name changed several times. Initially and until socialism
J	-v7	O	J	O	-V7
eventually introduced a uniform employment record book for all employees, each field of activity had its own book. However, on January I, 2009, due to the increased use of electronic employment registers, the employment record book, a document, on which employees could base the exercise their work-related rights, ceased to exist as a public document. This also meant the end ofform >A,34«, which for a number of years had been published by Državna založba Slovenije (the State Publishing House of Slovenia).
KE Y WORDS: employment record book, labour law, form of employment record book, content of employment record book, Državna založba Slovenije (the State Publishing House of Slovenia), colophon
Državna založba Slovenije se je leta 1990 preoblikovala v delniško družbo in se leta 1993 preimenovala v DZS d.d. (povzeto s spletne strani www.dzs.si).
374
Članki iti razprave
Marija Grabnar et al.: Delovna knjižica - dokument preteklosti, str. 373-383
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Uvod
Študija je nastala na pobudo Bojane Aristovnik in Brede Zalašček, ki sta na sestanku Medarhivske strokovne skupine za preučevanje vprašanj s področja zdravstva in socialnega varstva oktobra 2010 opozorili na neizdelan kriterij pri odbiranju delovnih knjižic, ki jih slovenski arhivi prevzemajo od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije že od leta 2003. Tudi tiste, ki so med gradivom razhčnih arhivskih fondov in so bile prevzete že prej,2 so bodisi iz krajšega časovnega obdobja bodisi pripadajo največ dvema opisanima tipoma.
Potreba po podrobnejši preučitvi njene zgodovine se kaže še zlasti zaradi ukinitve knjižic leta 2009, ko so kot javne listine, v kateri so bih vidni podatki, pomembni za uveljavljanje pravic pri delu ah iz dela, nepreklicno odšle v zgodovino.
Ne glede na različne plati obravnave skušamo v prispevku zaobjeti njene pojavne oblike v več kot stoletni zgodovini in jo umestiti v prostor in čas. Zgodovinskemu in pravnemu okviru sledi predstavitev vsebine in oblike osnovnih tipov delovnih knjižic. Posebej pa je predstavljena še vloga Državne založbe Slovenija pri izdaji. Skušah smo odgovoriti na nekatera vprašanja, še več nas jih čaka. Izkazalo se je namreč, da je delovna knjižica kljub (navidezni) marginakiosti lahko predmet najrazličnejših raziskav.
Zgodovinski in pravni okvir3
Delovne knjižice so bile pri nas uvedene z drugo novelo avstrijskega zakona o obrtnem redu iz leta 1859, ki je uvedel skoraj popolno obrtno (podjetniško) svobodo, odpravil cehovski način proizvodnje in omogočil razvoj industrije. V prvi Jugoslaviji so bile določbe o delovnih knjižicah v zakonu o zaščiti delavcev iz leta 1922; knjižice so se imenovale delavske legitimacije. Zakon o obrteh iz leta 1931 jih je preimenoval v poslovne knjižice. S samostojnim zakonom so bile delovne knjižice utemeljene leta 1938, ko je izšla uredba z zakonsko močjo o legitimacijah (poslovnih knjižicah) delavcev in nameščencev. Poslovne knjižice so bile javna listina, ki je potrjevala istovetnost delavca z osebni-
2	V Arhivu Republike Slovenije so delovne knjižice shranjene v več arhivskih škatlah fonda Republiškega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani (SI AS 400), ki smo ga prevzeli leta 1972 in 1976 in v fondu Ministrstva za delo LRS (SI AS 236, šk. 90), ki smo ga prevzeli 1967.
3	Dr. France Kresal, upokojeni znanstveni svetnik Inštituta
za novejšo zgodovino, nam je velikodušno posredoval ta
vsebinski sklop.
mi podatki, šolsko izobrazbo, strokovno kvalifikacijo in vidiranim spričevalom, ki je dokazovalo usposobljenost za določena opravila; trajanje zaposlitev pri delodajalcih je bilo namenjeno za uveljavljanje pravic na javni borzi dela in pri bolniški blagajn
Med drugo svetovno vojno je bil pod nemško okupacijo na Gorenjskem in Štajerskem uveden nemški sistem delovnih knjižic, v Ljubljanski pokrajini pod italijansko okupacijo pa je obstoječi sistem delovnih knjižic ostal v veljavi še naprej.
Do socialističnega obdobja Jugoslavije so obstajale še poselske knjižice za posle (hlapce, dekle) v kmetijstvu, utemeljene z uredbo o službenem razmerju hišnih poslov z dne 18. junija 1921, in vini-čarske knjižice za viničarje na Štajerskem, ki so bile utemeljene z uredbo o viničarskem redu z dne 30. julija 1928.
V	socialističnem obdobju Jugoslavije je bilo izvedeno poenotenje vseh zaposlenih in uvedene so bile enotne delovne knjižice za vse zaposlene. Leta 1952 je izšla Uredba o delovnih knjižicah (SI. 1. FNRJ, št. 30/52). Po izidu Zakona o delovnih razmerjih leta 1957 so določbe o delovnih knjižicah prišle v ta zakon.
Tudi po tranziciji in ustanovitvi samostojne države je ta del delovnega prava določal Zakon o delovnih razmerjih. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerij iz leta 2007 (Ur. 1. RS, št. 103/2007) je v členu 91 določal, da s 1. januarjem 2009 prenehajo veljati določbe o delovnih knjižicah.
Delovne knjižice so na slovenskem ozemlju obstajale 124 let. Bile so javne listine, ki so delavcem služile kot legitimacija in potrdilo o šolski in strokovni izobrazbi, o kvalifikaciji in o trajanju zaposlitve.
V	posameznih obdobjih so imele delovne knjižice poseben, specifičen pomen.
V	prvem obdobju po uvedbi obrtne (podjetniške) svobode v osemdesetih letih 19. stoletja so delovne knjižice pomenile predvsem urejanje delovnih razmerij. V gospodarskem liberalizmu so se razvila mezdna razmerja brez delavske zaščite in varstva pravic. Obrtni red iz leta 1859 ni vseboval nobenih določb o varstvu in zaščiti pomožnih delavcev. Šele novele iz let 1883, 1885, 1895 in 1902 so vsebovale določbe o varstvu in zaščiti delavca.4
Odnos države in družbe do mezdnih odnosov se je spreminjal. Urejanje delovnih razmerij lahko razdelimo v tri faze. V prvem obdobju država z delavsko zakonodajo ni posegala v urejanje mezdnih
Kralj: Obrtni red, str. 8-9.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Marija Grabnar et al.: Delovna knjižica - dokument preteklosti, str. 373-383
375
odnosov. Družba je posledice prevelikega izkoriščanja skušala omiliti z dobrodelnostjo in kolektivno samopomoč)o, ustanavljali so delavska bolniška in podporna društva. To obdobje je trajalo do osemdesetih let 19. stoletja.5
V	obdobju liberalnega kapitalizma so se z razvojem industrije in zaposlovanjem velikega števila delavcev razvili povsem novi odnosi med delodajalci in delojemalci. Prejšnje cehovske stanovske solidarnosti ni bilo več, država pa še ni oblikovala novih norm medsebojnih odnosov in zakonodaje, ki bi vključevala zaščitno delavcev. Zgolj osebna svoboda delojemalcev je bila preslabotna osnova za sklepanje enakopravnih pogodb o delovnem razmerju.
Industrijsko delavstvo oziroma tovarniški delavci so postajali najštevilnejši delojemalci. Tovarniška proizvodnja se je večala, delavstvo se je širilo in vedno očitneje se je kazalo neomejeno izkoriščanje delavcev. Za delavce v tovarnah in rudnikih ni bilo omejitve delovnega časa, delali so tudi otroci in ženske, delali so v težavnih delovnih razmerah, tudi ponoči in ob nedeljah. Izplačevanje mezd je bilo samovoljno, razvit je bil sistem truck, tako da so delavci namesto denarja dobivali posebne markice, ki so jih lahko unovčevali samo v določenih prodajalnah (delodajalčevih), s tem pa so bili podrejeni mezdni odnosi še bolj poudarjeni.
V	takih razmerah je država prvič posegla v mezde. Z zakonom z dne 17. junija 1883 so bili ustanovljeni obrtni inšpektorati, ki so skrbeli za osnovno delavsko zaščito in varstvo pri delu. Novela obrtnega reda z dne 8. marca 1885 vsebuje določbe o pomožnih delavcih in njihovi zaščiti. Med pomožne delavce so sodili tovarniški delavci, pomočniki, vajenci in drugi delavci ter nižji uslužbenci, ki so opravljali »pomožne službe nižje vrste«; za te delavce so bile uvedene delavske knjižice. Vsi pomožni delavci so morali imeti delavske knjižice, trgovski uslužbenci pa uradno vidirana spričevala prejšnjih delodajalcev. Brez njih jih delodajalci niso smeli sprejemati na delo (čl. 79). Delavske knjižice so izdajale občine delavčevega prebivališča. Vanje so vpisovali delovna razmerja in spričevala o sposobnosti in vedenju. Prepovedano pa je bilo vpisovati vsakršne opombe ali oznake, ki bi bile za delavce neugodne in bi mu škodile. V dobi delovnega razmerja je delavsko knjižico hranil delodajalec. Delavske knjižice so veljale tudi kot legitimacije in potni listi za potovanje po državi zaradi iskanja zaposlitve. Delavec ni smel samovoljno in brez
Bajič: Delovno pravo, str. 134.
upravičenega razloga prekiniti delovnega razmerja, predčasna zapustitev dela pa je bila kazniv prekršek. Delodajalec je imel pravico pomožnega delavca s pomočjo oblasti prisiliti k vrnitvi na delo za še preostali čas in zahtevati povračilo škode, ki bi jo delavec s tem povzročil (čl. 85). Takega delavca ni smel sprejeti na delo noben drug delodajalec; če bi to kljub temu storil vede, bi prav tako prekršil obrtni redi in bi prejšnjemu delodajalcu z delavcem vred odgovarjal za škodo (čl. 86). Delavske knjižice so bile v tem obdobju predvsem sredstvo za preprečevanje nelegalnega zaposlovanja (zaposlovanje na črno). Tisti zaposleni, ki so imeli »višje službe« z mesečno ali letno plačo (delovodje, mehaniki, faktorji, odpravniki, knjigovodje, blagajniki, risarji, kemiki, inženirji, ipd.), niso sodili med pomožne delavce, bili so nameščenci in so imeli drugačen status kot mezdni delavci. Zanje niso veljale določbe o delavskih knjižicah.6
Ta zakon je določal tudi način izplačevanja mezd za tovarniške delavce, prepovedal sistem truck in zahteval plačevanje mezd v gotovini. Mezde so bile tedenske, odpovedni rok pa 14 dni. Prepovedano je bilo zaposlovanje otrok do 14. leta starosti; mladoletnih delavcev od 14. do 16. leta starosti in žensk pa niso smeli zaposlovati za opravljanje težaških in za zdravje škodljivih del in za nočno delo. Delovni čas je bil določen na 11 ur na dan. Podjetja so morala delovne razmere opisati in objavljati v svojih delovnih redih, ti pa so morali biti dostopni na vpogled vsakomur in podvrženi kontroli državne oblasti. S tem so bili ustvarjeni temelji delavske zaščite. Uresničevanje je postalo učinkovito z uvedbo obrtnih nadzorništev in inšpektorjev dela leta 1883.
Vsi delavci niso imeli enakih pravic, ugodnosti in zaščite. Delavci v rudarstvu in metalurgiji, pri državnih železnicah in nekaterih drugih državnih ustanovah so imeli pokojninsko zavarovanje, delavci v industriji in obrti pa ne. Rudarji so imeli svojega predstavnika v rudniški upravi prek svojega zastopstva v drugi skupini rudarskih zadrug, ki jih je določal rudarski zakon iz leta 1896, v industriji pa so dobili delavske zaupnike šele po prvi svetovni vojni. Tudi delovni čas ni bil povsod enak, čeprav je bil sicer omejen na 11 ur na dan; bilo je veliko izjem in drugačnih določb za posamezne kategorije delavcev.
V tem obdobju je družba aktivno posegala v razvoj in izboljševanje mezdnih razmerij z idejami in socialnimi programi socialne demokracije in kr-
6 Kresal: Nastanek in razvoj socialne politike na Slovenskem, str. 101-116.
376
Članki iti razprave
Marija Grabnar et al.: Delovna knjižica - dokument preteklosti, str. 373-383
ARHIVI 35 (2012), št. 2
ščanskega socializma (po papeški socialni okrožnici Rerum novarum 1891). Nastale so delavske stranke in delavske strokovne organizacije( sindikati). Z razvojem industrije in širjenjem delavskega razreda se je širilo tudi delavsko gibanje. Delavci so se organizirano bojevali za izboljšanje delovnih razmer v številnih mezdnih gibanjih in stavkah. Sindikati so se ob uspešnem sklepu takih akcij sporazumevali s podjetniki s sklepanjem kolektivnih pogodb. Z njimi niso urejali samo odnosa do sindikatov, marveč so določali tudi pravila, ki naj bi veljala za delovna razmerja. Tako so minimalne delovne razmere, ki jih je določala država, dopolnjevali s sporazumi med delavskimi sindikati in podjetniki, zlasti o mezdah in delovnem času. Kasneje je delovno pravo okrepilo učinek norm kolektivne pogodbe s tem, da jim je dalo moč zakona (leta 1907).7
Nastanek Jugoslavije je zavrl razvoj mezdnih odnosov v modernejše oblike delovnih razmerij. Nova okvirna delavska zakonodaja, ki je bila sprejeta 1922., je predvsem poenotila delavsko zaščito v vsej državi. Večjih in enotnih pravic delavcev iz delovnega razmerja pa ni prinesla. Tudi neenakost v doseženih pravicah iz delavske zaščite in socialnem zavarovanju posameznih kategorij delavcev in nameščencev je še ostala. Glavne pridobitve razvoja delovnih razmerij med obema vojnama so bile: uvedba 8-urnega delavnika, uvedba delavskih zaupnikov, podpiranje brezposelnih, uvedba delavske zbornice, stanovanjska zaščita, nato pa leta 1937 še začetek izvajanja8 pokojninskega zavarovanje vseh delavcev, ureditev določanja minimalnih mezd, poravnavanja in razsodništvo v delovnih sporih.9 Zakon o zaščiti delavcev iz leta 1922 je zaposlene še naprej delil na pomožno osebje — delavce, ki so morah imeti delovne knjižice, in »osebe, katerim se poverjajo posli višje vrste (poslovodje, knjigovodje, blagajniki, inženirji, ipd.)«, za katere določbe o delavskih knjižicah niso veljale.10 Delavci so prejemali tedenske mezde, določene pa so bile z urno ah akordno mezdo; dnevničarji so prejemali dnevno mezdo. Nameščenci so prejemali mesečne plače. K mezdam in plačam so šteli različne dodatke:
7	Kresal: Zgodovina kolektivnih pogodb na Slovenskem, str. 1455—1468.
8	Zakon o zavarovanju delavcev iz letal922 je sicer obsegal pokojninsko zavarovanje, ki pa se je odlagalo vse do uredbe leta 1937. Ta je določala pobiranje prispevkov s 1. januarjem 1938, izplačevanje pokojnin pa odložila za 10 let.
9	Kresal: Kolektivna pogodba kot vir delovnega prava, str. 69-86.
w SI. n., št. 128, 14. junija 1922; Ur. 1. 74, 13. julija 1922, str.
485.
družinske, draginjske, premijske, dodatek za delo ob nedeljah in praznikih, za podaljšano delo.11
Delovne knjižice so bile nespremenjene do leta 1922. Zakon o zaščiti delavcev z dne 12. februarja 1922 je v členih 120 in 121 urejal probleme delovnih knjižic; imenoval jih je delavske legitimacije. Imeti jih je moralo vse zaposleno pomožno osebje. Ta zakon je zadeval vsa obrtna (rokodelska), industrijska, trgovinska, prometna, rudarska in njim podobna podjetja. Za osebje, ki je v podjetju opravljalo posle višje vrste, delavske legitimacije niso bile obvezne. Delavske legitimacije so izdajale občine stalnega bivališča delavcev. Zunanjo obliko teh legitimacij je predpisal minister za socialno politiko sporazumno z ministrom za notranje zadeve. Pomožnemu osebju, staremu manj kot 16 let, so delavske legitimacije lahko izdajah samo s privoljenjem očeta ah varuha. Brez delavske legitimacije zaposlitev ni bila možna. Občine so morale imeti register izdanih delavski legitimacij. V delavske legitimacije so vpisovali trajanje delovnega razmerja in brezposelne podpore. Vpisovati ni bilo dovoljeno ničesar, kar bi delavcu škodilo. Zakon o obrteh iz leta 1931 vsebine delovnih knjižic ni spremenil; spremenilo se je samo njeno ime. Dobile so ime poslovna knjižica. Uredba iz leta 1938 jo je zopet preimenovala v legitimacijo.
V	tem obdobju je bila najpomembnejša vloga delavskih legitimacij pri iskanju zaposlitev. Razmeroma dobro je bil urejen sistem posredovanja dela in podpor za brezposelnost. Delavske legitimacije so bile namenjene uveljavljanju popustov za prevozne stroške pri iskanju zaposlitve, oskrbi v delavskih domovih in uveljavljanju drugih ugodnosti in pravic pri ustanovah javnih borz dela po vsej Jugoslaviji. Po državi je bilo 24 večjih delavskih zavetišč v okviru javnih borz dela. V Sloveniji so bih zgrajeni domovi javnih borz dela v Ljubljani, Kranju, Celju, Mariboru in Murski Soboti. V Ljubljani je bil delavski dom na Gosposvetski cesti monumentalna zgradba, bil pa je kombinacija zatočišča in hotela za delavce z delavsko restavracijo. V zgradbah delavskih domov so bile tudi poslovalnice javnih borz dela.
V	socialističnem obdobju so bile delovne knjižice predvsem potrdilo in dokaz za delovno dobo. Enako vlogo so imele tudi po prehodu v tržno gospodarstvo v samostojni državi. Zaradi uvedbe različnih evidenc v računalniškem sistemu so postale nepotrebne, novih bogatejših vsebin pa jim niso namenih in tako so bile po 124 letih ukinjene.
Kresal: Začetki in razvoj delavskega zavarovanja, str. 209245.
ARHIVI 35 (2012), št 2
Članki iii razprave
Marija Grabnar et al.: Delovna knjižica - dokument preteklosti, str. 373-383
377
Oblika in vsebina
Ker sta bila prikazana zgodovinski in pravni okvir delovnih knjižic (v nadaljevanju DK), je smiselno, da ob izbranih primerili predstavimo vsebino in obliko. Pri tem smo si pomagali z DK, ki končajo svojo pot na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ). V njihovi stalni zbirki smo odbrali tiste DK, za katere menimo, da predstavljajo določeno obdobje in smiselno nadaljujejo zgodovinsko pot razvoja. Vendar v članku ne bomo obravnavali DK, ki so bile značilne za Svobodno tržaško ozemlje; te prepuščamo naslednjim raziskavam. V nadaljevanju bodo predstavljene in podrobneje opisane te DK:
-	poselska in delavska knjižica, ki zaznamujeta čas pred drugo svetovno vojno;
-	poslovna knjižica (Libretto di lavoro in Arbeitsbuch), ki je bila v uporabi med vojnama;
čas po drugi svetovni vojni so zaznamovale najprej DK, ki so imele mehke platnice, med njimi je še posebej zanimiva DK, ki je imela na zadnji strani v rdeči barvi sliko udarniškega dela;
-	kasneje, v 50-ili letih prejšnjega stoletja, so bile v uporabi sive DK, ki so imele trde platnice in na sredini vtisnjen grb Socialistične federativne republike J ugoslavij e;
sredi 80-ih let se je ponovno pojavila DK, ki je imela mehke, zelene platnice in na sredini vtisnjen grb Socialistične republike Slovenije in na koncu
delovna knjižica Republike Slovenije.
Pred drugo svetovno vojno sta bih, vsaj kolikor nam je uspelo raziskati, v uporabi dve knjižici, poselska in delavska. Obe je tiskala in izdajala tiskarna br. Rumpret v Krškem. Obe imata trde platnice, sta modro-vijolčni in imata na platnici nalepko z besedilom »Poselska knjižica«, oz. »Delavska knjižica«, pod njo pa navedbo lastnika. A vendar so med njima razlike. Poselska knjižica je široka 10 cm, dolga 16 cm in ima 48 strani, delavska pa ima 64 strani (obsega 32 parafiranih listov v osmerki) in je široka 10 cm ter dolga 16,5 cm. Prva stran po-selske knjižice vsebuje pojasnilo na podlagi česa je bila izdana, kdaj in pod katero številko je vpisana v zaznamni register. Na drugi strani te knjižice so rubrike, ki določajo, za koga je bila izdana, kdaj je bila oseba rojena, v kateri občini, katerem srezu in pod katero oblast spada oz. kdo je zanjo pristojen. Tretja stran knjižice je namenjena osebnemu popisu lastnika. Poleg letnice rojstva in vere je zapisan tudi opis lastnika (velikosti, obraza, oči, obrvi, nosu, usta, lasje, zobje, brada posebna znamenja,
rokopis poslov). Na straneh četrte do trinajste je naveden izpisek iz »Poselskega reda Kranjsko z dne 19. marca 1858«. Strani, od 14. do 48. so namenjene »delodajalcu« oz. gospodarju. Na te strani je gospodar zapisal svoje ime, stan in bivališče, prav tako pa tudi podatke, kdaj je posel začel delati (»dan službenega nastopa«), o opravilu, dan prenehanja službe. Prav tako so bile te strani namenjene gospodarjevemu mnenju o odnosu posla do dela, saj so vsebovale tudi rubriko z naslovom »izpričevalo o poslovnem vedenju glede zvestobe; spretnosti; marljivosti in nravnostih.
Poselska knjižica, izdana v Ljubljani. Knjižica ima trde platnice modm-vijolične barve. (ZPIZ, Ljubljana; Joto: Lucija Planine).
Delavska knjižica ima v nasprotju s poselsko že na prvi strani napisano, kaj določene strani obsegajo:
druga in tretja stran obsegata pojasnila o osebnih razmerah pomožnega delavca (rubrike: ime in priimek, rojstni kraj, leto rojstva, domovinska občina, srez, oblast, stan — samski, oženj en, vdovec — veroizpoved, opravilo, postava, obraz, lasje, oči, usta, nos, posebna znamenja, podpis pomožnega delavca in potrdilo izdajajočega občinskega urada ter uradni pečat; na tretji strani je kategorija »Dostavki zd mladoletne pomožne delavce oziroma ipjence«. Tja so vpisovali »napoved o Šolskem razmejit in o pridobljeni Šolski izobrazbi; ime in priimek očeta ali varuha ter kdo dovoljuje vstop v delavsko ali učno razmeije«. Potrebno je bilo navesti, ali je delavska knjižica izdana s privoljenjem očeta ali varuha oz. kolikor ni bilo mogoče pridobiti njunega dovoljenja, jo je bilo mogoče izdati s privoljenjem občinskega urada prosilčeve-ga bivališča po § 80, odstavek 2 obrtnega reda); strani od 4. do 7. so bile določene za vpis mo-
378
Članki iti razprave
Marija Grabnar et al.: Delovna knjižica - dokument preteklosti, str. 373-383
ARHIVI 35 (2012), št. 2
rebitnih prispevkov o potni izkaznici; strani od 8. do 59. so bile določene za vpis delovnega oziroma učnega razmerja (štiri rubrike v katere je bilo treba vnesti »ime in priimek, obrt in stajaliŠče delodajalca ali učnega gospodarja, pri vajencih tudi pogoje učne pogodbe; sledijo rubrika datum vstopa, rubrika dan, mesec in leto izstopa in %ctdnja rubrika, ki se je imenovala »spričevalo«, namenjena je bila opisu kakšen odnos je imel delavec do dela); - zadnje strani, od 61. do 64., so obsegale predpise o delavskih knjižicah.
Čas med vojnama je bil čas t. i. poslovne knjižice. Ta je imela trde, črne platnice in je bila široka 10, 5 cm, dolga pa 15, 5 cm in je imela 48 strani. Na platnici je bilo v italijanskem iti slovenskem jeziku napisano »Regno d'Italia Provincia Lubiana Kraljevina Italija, Ljubljanska pokrajina«. Na sredini je bil grb kraljevine, pod grbom pa napis »Ubretlo d i lavo trn oz. »Poslovna knjižica«. Tudi vsebina knjižice je bila v italijanskem iti v slovenskem jeziku. Na notranji strani platnice sta bila stika lastnika iti njegov podpis, na prvi strani zgoraj pa najprej grb kraljevine in, spodaj rubrike: »osn. številka, številka imenika; sledila je navedba priimka, imena, očetovega imena, »lavnem poklica, postranskem poklica in kje in kdaj je
<_>	<_> j.	i	o j.	j	j j
bila knjižjca izdana«. Na drugi iti tretji strani so bile rubrike za »osebni opis: stas, obraz, lasje, usta, nos, oči, brki, brada in posebna -znamenja ter datum in kraj rojstva, domovina občina, priimek in ime očeta, materino ime in njen rojstni priimek ali je bemnec ali emimint in številka
•s	J.	J	<_>	<_>
dovoljenja zd delo«. Na četrti strani lahko najdemo kategorijo »Podatki o strokovni izobrazbi«., sledijo pa rubrike: »učenje; je položjl izpit Za rokodelskega pomočnika ali rokodelskega mojstra; v katerem podjetju je končal učenje; Šolska izobrazba; strokovna izobrazba; posebne sposobnosti (Šoferski, pilotski izpit in podobno)«. Te strani je izpolnjevala oblastvo ali ustanova, ki je izdajala knjižico. Peta stran je bila namenjena vpisu »rodbinskih članov« (žena iti otroci do vključno 18. leta starosti ter preostali družinski člani). Na šesti strani sta bili rubrika, ali »je poljedelski delavec in kake vrsten, ter rubrika »poseduje« (hišo v vrednosti tir, ha zemljišča ali obrti). Pod to rubriko je pristojna ustanova, ki je izdala knjižico, potrdila pravilnost navedb s pečatom, podpisom iti krajem ter datumom. Naslednji strani (7 in 8) sta biti namenjeni poznejšim vpisom oz. spremembam prejšnjih podatkov, od 9. pa do 37. strani so bile rubrike, ki jih je izpolnjeval delodajalec (»vpiše se naziv in sedež delo-dcijalca; vrsta zaposlitve; datum začetka zaposlitve; datum prenehanja; podpis delodajalca in potrdilo prisilnega zf/m-Žf/fja«). Strani 38 iti 39 sta biti namenjeni vpisu začetka zavarovanja (za primer onemoglosti in sta-
rosti). Na zadnjih straneh knjižice so bile najprej v italijanskem in nato v slovenskem jeziku »Naredbe visokega komisarja zd Ljubljansko pokrajino Št. 52 — Ureditev povpraševanja in ponudbe dela«. Na zadnji strani knjižice je bilo zapisano »Poslovna knjižjca vanje interese delavcev in nameščencev in njihovih rodbin. Brez poslovne knjižjce se ne sme nihče zaposliti«.
Ne gre spregledati tudi DK iz tega obdobja, ki se je pojavila v slovenskem prostoru (predvsem na Gorenjskem in na Štajerskem), gre za t. i. »Arbeitsbuch«. Imela je mehke platnice rjave barve. Na sprednji platnici je bilo napisano Deutsches Reicli, spodaj sta weimarski orel in svastika (nacistični kljukasti križ), pod tem pa je bilo napisano Ar-beitsbucli. Knjižica je bila široka 10, 5 cm, dolga 14, 5 cm in je imela 38 strani. Na vsaki strani v knjižici sta bila weimarski orel in svastika, ta pa je bila tudi na vseh štirih vogalih hsta. Na prvi strani je zapisano ime lastnika knjižice in njegov podpis. Na drugi strani so bili navedeni lastnikovi osebni podatki (datum rojstva, kraj in okraj rojstva, prebivališče), na tretji strani pa podatki o izobraževanju, strani od 6. do 29. so bile namenjene delodajalcu, saj je bilo napisano ime delodajalca, pa tudi, kakšno delo je uslužbenec opravljal, datum nastopa zaposlitve iti prenehanje. Na zadnjih straneh knjižice, od 32. do 38., so bila določila, na kaj je potrebno biti pozoren pri izpolnjevanju knjižice.
. trbeilsbuch, izdana v Celju leta 1941. Knjižica ima mehke, rjave platnice. (ZPIZ, Ljubljana; Joto: Lucija Planine).
Čas po drugi svetovni vojni so zaznamovale različne DK. Že leta 1946 se je pojavila »usluž-benska knjižica«. Ta knjižica je imela mehke platnice, široka je bila 8, 5 cm, dolga 12, 5 cm in je imela 6 strani. Na sprednji platnici knjižice je bil na sredini vtisnjen grb Federativne ljudske republike Jugoslavije (v nadaljevanju FLRJ), pod njim pa
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Članki ki razprave
Marija Grabnar et al.: Delovna knjižica - dokument preteklosti, str. 373-383
379
besedilo 1'LRJ. Na dnu platnice je bila na levi strani oznaka Obr. 0,10, na desni Državna založba Slovenije. Na drugi strani so bile rubrike: — »rodbinsko ime (očetovo ime) in rojstno ime; položaj — razvrstitev; ustanova; rojstni datum; kraj; okraj; ljudska republika; državljanstvo, in sicer z!)(-'Z!m "in republiško; narodnost ter kdaj in kje in kdo je knjižico izpitih. Te knjižice so imele na drugi strani tudi skko lastnika iti pod njo lastnikov podpis. Na naslednjih straneh je bila rubrika »veljavnost knjižice podaljšana zp leto« iti nato spremembe v uslužbenskem razmerju: Rubrike so bile: številka iti datum odloka,; vsebina iti kdo potrjuje.
V letu 1947 oz. 1948, se je pojavila delovna knjižica, ki je imela na zadnji platnici sliko. Slika je predstavljala zmage iti udarniško akcijo. Ta knjižica je imela mehke iti sivozelene platnice; široka je bila 13, 5 cm, dolga 9, 5 cm iti je imela 32 strani. Na sprednji platnici DK je bil vtisnjen v grb 1'LRJ, pod njim napis »Federativna ljudska republika Jugoslavija«, pod tem »Ministrstvo zpt delo FLR/« iti pod tem naslov »Delovna knjižica«• Omeniti je treba, da so bile te DK edine, ki so imele besedilo iti sliko na platnici v rdeči barvi. Prva stran DK je imela na vrhu ponovno napis »Delovna knjižica«, napisano z velikimi črkami, in številko. Pod besedilom so bile rubrike: »priimek; ime in očetovo ime; dekliški priimek pri poročenih; dan, mesec in leto rojstva; rojstni kraj in okraj; najvišja stopnja Šolske izobrazite; poklic; specializacija; Št. osebne legitimacije; podpis ali prstni odtis delavca; zap■ Št. registra; kraj in datum izdaje; podpis in pečat organa, ki je knjižico izpitih. Na straneh, od 2. do 6. so bik navedeni podatki o strokovni izobrazbi z rubrikami: »zap- Št.; trajanje (datum) in naziv strokovnih Šol in tečajev, ki jih je delavec dovršil, datum in Številka listine, s katero se to polji je; potrdilo (z datumom) pooblaščenega organa, ki je opravil vpis«. Strani, od 6. do 20., so bile namenjene podatkom o delu, saj so imele rubrike: »Zpp. Št,; dan. mesec in leto. ko se je delovno razmerje zp-čelo. spremenilo ali prenehalo; naziv in sedež podjetja; natančna označba vrste zpposlitve (dela) v stroki; spremembe v vrstah zaposlitve (dela) v stroki, premestitve in prenehanja zpposlitve s kratko obrazložitvijo; žjg podjetja (ustanove, urada) oz- delodajalca ter podpis voditelja podjetja oz- delodajalca«. Na 20. iti 21. strani je bil na vrhu naslov: Podatki o napredku in uspehu pri delu z rubrikami: v>zpp. Št,; datum vpisa; iznajdbe, novalorslvo, racionalizcitorstvo, udarniŠlvo, odlikovanja, nagrade in pohvale pri delu, datum in Številka listine, s katero se to ugotavlja; potrdilo (z datumom) pooblaščenega organa, ki je opravil vpis«. V tej knjižici je bila tudi kategorija »Podatki organa zp posredovanje dela« z rubrikami: »poklic in specializacija ter Št, kartona; datum in kraj prijave; podpore — čas, zp katerega je bila podpora izdana, in zftesek din; potrdilo organa«. Na zadnjih straneh DK je bilo
zapisano »Navodilo, kako se izpolnijo DK« in na koncu 32. strani na levi strani navedeno, za kateri obrazec gre (Obr. 0,31) na desni strani pa »Cena 5.-din, DZS«.
Delovna knjižica FLR J. Knjižica ima mehke platnice, svetlo modro barve. Na teh knjižicah je na zptdnji strani slika udarniškega dela v rdeči bani. (ZPIZ, Ljubljana; joto: Linija Planinej.
Že naslednje leto, tj. leta 1948, se je pojavil drugačen tip DK (v veljavi do leta 1952). Knjižice so imele mehke platnice, široke so bile 10 cm in dolga 14, 5 cm ter imela je 32 strani. Na sprednjih rumeno-rjavih je bil napis 1'LRJ, pod tem »Ministrstvo zp delo FLR/« iti na sredini grb 1'LRJ, pod njim pa napis »Delovna knjižica«. Tako kot prej omenjena DK je tudi ta na prvi strani imela rubrike: »rodbinsko; očetovo in; rojstno ime; dekliški priimek pri poročenih; datum rojstva, rojstni kraj in okraj; Šolska izobrazita; poklic; specializacija; Št, osebne legitimacije; podpis ali prstni odtis delavca; tekoča Številka, delovnega zdpdftika; kraj in datum izdaje; podpis in pečat organa, ki je knjižico izpitih. Tudi pri tej DK so bik na naslednjih straneh vpisani podatki o strokovni izobrazbi, torej rubrike: »ZPp- Št,; naziv in trajanje — datum zpčetfza in zaključka; končane strokovne Šole, tečaja, položeni strokovni izpit oz- priznana strokovna izobrazbe ali izpit; potrdilo - z datumom pooblaščenega organa, ki je opravil vpis«. Strani od 6. do 19. strani je obsegala kategorija podatki o delu: v>zpp. Št,; datum sklenitve ali prenehanja delovnega razpnetja ali spremembe v delovnem razmerju — premestitve, spremembe vrste zpposlitve in podobno; naziv in sedež delodajalca; vrsta zaposlitve (dela) v stroki; vpisati, če je delovno razmerje sklenjeno alije prestalo ali je spremenjeno in na kakšen način; pečat in podpis delodajalca«. Od dvajsete do petindvajsete strani je kategorija podatki o napredku in uspehu pri delu, ki ima enake kategorije, kot zgoraj omenjena DK iz leta 1947/48. Na naslednjih straneh je imela knji-
380
Članki iti razprave
Marija Grabnar et al.: Delovna knjižica - dokument preteklosti, str. 373-383
ARHIVI 35 (2012), št. 2
žica kategorijo »Podatki organa zp vključevanje delovne sile v gospodarstvo« z rubrikami: »poklic in specializacija ter s t. kartona; datum in kraj prijave; podpore — čas, za katerega je bila podpora izdana, in zpesek din; potrdilo organa«. Na zadnjih straneh knjižice pa je pisalo »Izpisek iz uredbe o delovnih knjižicah in navodila za njeno izvršitev (Ur. 1. FLRJ, št. 84 od 2-X-1948)«.
V 50-ih letih se je pojavila DK s trdimi platnicami. Bila je sive barve, široka 10, 5 cm in dolga 14, 5 cm ter je imela 44 strani. Na sprednji platnici je bil napis »Federativna ljudska republika Jugoslavija•«, pod tem na sredini grb FLRJ in pod njim napis »Delovna knjižica«. Strani v DK so bile svedo-zelene barve, na vseh pa je viden grb FLRJ. Na prvi strani DK je bilo zgoraj napisano »ljudska republika Slovenija«, spodaj pa »ljudski odbom, na sredini je bil napis »Delovna knjižica« in pod tem »Serija C številka% »Registrska številka« in »Osebna izkaznicam. Pod tem je bila tabela z rubrikami: »serijska številka; registrska številka; kraj in datum izdaje«. Na drugi strani so bile rubrike: »rodbinsko ime (priimek); očetovo ime; rojstno ime; dekliški priimek; dan, mesec in leto rojstva; kraj, okraj in ljudska republika rojstva; državljanstvo; narodnost; strokovnost: poklic (stroka), kvalifikacija (nazjvjs ter kje in kdaj je bila knjižica izdana. Spodaj je bil podpis predsednika sveta in pod tem podpisom podpis lastnika delovne knjižice. Na tretji strani je bila kategorija »Podatki o Šolski in strokovni izobrazbi« z rubriko o zaključeni šoli, tečaju ali opravljenemu strokovnemu izpitu. Pod tem je bila na isti strani kategorija »napredovanja med zaposlitvijo^ vpisati je bilo treba kvalifikacijo. Na četrti in peti strani je bila kategorija »Podatki o zaposlitvi pred izdajo delovne knjižice«, in sicer na četrti strani »Do 31. decembra 1946«, na peti pa »od 1. januarja 1947«. Na teh straneh so bili vpisani datum začetka prve zaposlitve in datum prenehanja zadnje zaposlitve, skupno trajanje zaposlitve v tem razdobju in ah je delovna doba priznana na temelju odločbe komisije LO ... št. ... z dne ... 195... ter podpis in pečat. Na peti strani pa so bili ime in kraj podjetja (urada, ustanove) in čas trajanja zaposlitve ter ponovno ali je delovna doba priznana na temelju odločbe komisije LO ... št. z dne... 195... ter podpis in pečat.
Od 6. do 25. strani je obsegala kategorija »Podatki o zpposlitvh z rubrikami: »Številka matične knjige; ime in kraj podjetja (urada, ustanove); datum nastopa Zaposlitve; datum prenehanja zaposlitve; trajanje zaposlitve v podjetju (let, mesecev, dni); skupno trajanje vseh zaposlitev (Z besedami) in podpis ter pečal«. Ta knjižica je imela tudi kategorijo »Naknadna priznana delovna doba« in kategorijo »Vrsta zaposlitve in plača«, vanjo so poleg vrste zaposlitve vpisovali tudi znesek. Strani od 32.
naprej so obsegale kategorije: »Podatki o času, prebitem izven delovnega razpierja, ki se Štejejo zp pokojnino« (treba je bilo navesti, zakaj in na temelju katerih dokumentov je bil vpis narejen ter kateri čas je priznan), »Podatki o odsotnostih, daljših od treh mesecev« (namen odsotnosti), »Podatki o času, prebitem na prostovoljnem delu« (kdo je organiziral prostovoljno delo, kdaj, kje), »Podatki o materialni preskrbi ob zpČasnem prenehanju delovnega razpnerja«, »Podatki o voznih ugodnostih med začasnim prenehanjem delovnega razpnerja«, »Podatki o pokojnini« (vrsta pokojnine in od kdaj se izplačuje) ter »Podatki o invalidnini« (odstotek invalidnine in kdo je izdal odločbo o priznanju invalidnine). Na zadnji strani je bilo »Opozorilo«, da nihče ne sme začeti delovnega razmerja brez DK. Spodaj sta bila kolofon in zapisana št. Obrazca (Obr. 0,34).
Take, t. i. »sive DK«, so izdajah vse do leta 1984, ko je bila izdana nova DK. Vendar je že pred letom 1984 nastala majhna vsebinska sprememba. Leta 1963 je na prvi strani napisa »Ljudska republika Slovenija« in spodaj »Ljudski odbor« zamenjalo besedilo »Socialistična republika Slovenija«, pod tem ime občine oz. skupščine občine. Besedo plača je nadomestil osebni dohodek. Leta 1966 je bil kolofon z zadnje platnice prenesen na notranjo stran sprednje.
Leta 1984 se je pojavila nova DK. Imela je mehke platnice zelene barve in je bila široka 10 cm in dolga 14 cm ter je imela 36 strani. Na sprednji platnici je bilo na vrhu besedilo »Socialistična republika Slovenija«, pod besedilom grb SRS in pod grbom naslov »Delovna knjižicam. Na prvi strani zgoraj je bilo ponovno napisano »Socialistična republika Slovenija«, pod tem »Občinam. Sledili so naslov »Delovna knjižica«, serija A, reg. številka in nato tabela za osebne podatke z rubrikami: »dokument; ser. Št.; registrska Številka; kraj in datum izdaje«. Pod to tabelo so bili navedeni: matična številka občana, kdaj in kje je bila izdana in njegov podpis. Na drugi strani so bile rubrike: »ime; priimek; očetovo oz materino ime; datum rojstva; kraj, občina, AR ali SAP; državljanstvo in podpis lastnika«.. Na naslednjih straneh je bila kategorija »Podatki o izobraževanju, strokovnem izpopolnjevanju in usposabljanju«, sledila je kategorija »Podatki o delovnem razvnetju« z rubrikami: »evid. Številka; ime in sedež OZD; datum sklenitve in prenehanja delovnega raz merja; trajanje zaposlitve; opombe; podpis in pečat«. Na strani 22 so bile kategorije »Podatki o opravljanju samostojne poklicne dejavnosti in dejavnosti z osebnim delom in delovnimi sredstvi, ki so lastnina občanov«, »Podatki o času nezaposlenosti, ki se všteva v zavarovalno dobo« in kategorija, ki upošteva zavarovalno dobo s povečanjem, ki se upošteva do izdaje DK.
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Članki ki razprave
Marija Grabnar et al.: Delovna knjižica - dokument preteklosti, str. 373-383
381
Zadnje strani so bile namenjene kategorijam »Podatki o priznam posebni dobk, »Naknadno prignana •zavarovalna doba« ter »Pravice, pridobljene i-y pokojninskega in invalidskega ■zavarovanja«. Zadnje tri strani pa so bile namenjene vpisovanju opomb. Taka zvrst DK je bila v veljavi do leta 1990.
Delovna knjižica »Socialistične republike Slovenije« i-y leta 1984. Knjižica ima mehke platnice, jelene barve. (ZPIZ, Ljubljana; joto: Lucija Planine).
Delovna knjižica »Republike Slovenije«. Knjižica ima mehke, sive platnice. I ' uporabi je bila do leta 2009. (ZPIZ, Ljubljana; joto: Lucija Planinej.
Leta 1990 se je pojavila nova DK. Imela je melike platnice, bila je sive barve, široka 10, 5 cm in dolga 14, 5 cm ter je imela 36 strani. Na sprednji strani platnice je bilo vtisnjeno »Republika Slovenija«., pod tem je bil na sredini vtisnjen grb Republike Slovenije, pod njim pa napis »Delovna knjižica«. Strani v DK so bile svetlo zelene in na vsaki je bil grb R Slovenije. Ta DK se od prej opisane razlikuje samo v tem, da sta besedilo »Socialistična republika
Slovenija« in grb SRS nadomestila besedilo »Republika Slovenija« in njen grb ter da je bila siva in ne zelena. Kategorije so bile enake kot prej, vsebinska razlika je bila samo na prvi strani, kjer je bilo potrebno napisati upravno enoto in enotno matično številko občana. Ta DK je bila v veljavi do leta 2009. Potem je bila DK ukinjena.
Vloga Državne založbe Slovenije pri izdajanju knjižic
Drobne, običajnemu bralcu največkrat nezanimive (pogosto pa tudi nerazumljive) podatke na zadnji oštevilčeni strani, ali pa notranji oz. zunanji strani platnic delavci v založništvu imenujejo kolofon, govorijo pa o avtorju, založništvu in tisku knjige. Ti podatki v delovnih knjižicah niso zavedeni vedno v tem vrstnem redu, pa tudi ne vsi, a iz njih je moč razbrati marsikaj, predvsem pa, da jih je večinoma izdajala Državna založba Slovenije, prve že takoj po letu 1945 (do 1947) in kasneje vse od leta 1954 do ukinitve 2009.
Navedimo primer kolofona delovne knjižice iz leta 1947, ki smo ga razbrali takole12: gre za prvi natis (označen z rimsko I), količine 260 tisoč izvodov ( 260 T), ki jih je leta 1947 tiskala tiskarna Ljudske pravice. Ta knjižica po videzu prekaša vse druge. Zadnjo platnico krasi rdeča grafika, ki v revolucionarni povojni maniri povzdiguje delo in delavca. Avtor, po mnenju likovnih zgodovinarjev akademsko izobražen slikar, nam ni znan, njegovo risbo pa najdemo tudi na zadnji strani manjše knjižice z naslovom Navodila za uporabo obrazcev 1—10 v avtomobilskem prometu, ki jo je prav tako izdala Državna založba Slovenije istega leta. Tudi podtisk,13 droben svetel modrosivi preplet, je v tej knjižici najlepši, poznejši v obliki satovja so bolj enostavni.
Vsebina delovne knjižice je bila predpisana, ustaljena ter napisana v rubrikah. S temi lastnostmi bi lahko opisali obrazce na splošno in prav zanje je bila zadolžena Državna založba Slovenije že od samega začetka leta 1945 H Narodna vlada Slovenije jo je ustanovila za območje Slovenije, njeno
12	Brez pomoči urednice DZS Tanje Bukovec nam to ne bi uspelo.
13	Simetrični drobno prepleteni figuralni ornamenti so kot zaščitni tiskarski element (fr. guilloche) uporabljeni zlasti na bankovcih in drugih vrednostnih papirjih.
14	Uredba Narodne vlade Slovenije o ustanovitvi Državne založbe Slovenije, Uradni list slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in narodne vlade Slovenije 1945, št. 28, z dne 22. avgusta 1945.
382
Članki in razprave
Marija Grabnar et al.: Delovna knjižica - dokument preteklosti, str. 373-383
ARHIVI 35 (2012), št 2
osnovno delovno področje pa opisala kot izdajanje državnih tiskovin, šolskih knjig in učil.15 Ni bila edina založba, ki jih je izdajala, iz ohranjenih katalogov tiskovin in seznamov obrazcev pa zvemo, s kakšnimi in katerimi vrstami tiskovin in obrazcev je zalagala Slovenijo.16
Tiskovine so bile signirane razdeljene po področjih, ki so jih pokrivale.17 Delovna knjižica je bila sprva signirana kot obrazec št. 0,31, od leta 1954 do konca njenega obstoja pa je bila označena z številko 0,34.
V Poročilu o delu DZS za leto 1945-195018 izvemo, da je bilo v oddelku za tiskovine zaposlenih 7 ljudi, poleg vodje in njegovega pomočnika še kalkulant, arhivar, uslužbenec ekonom, sluga in risar. Arhivar naj bi med drugim vodil arhiv vzorcev tiskovin in arhiv osnutkov za nas neprecenljive vrednosti, a žal nista ohranjena.
Največ podatkov o delovni knjižici dobimo iz t. i. kartice produkta,19 a žal niso ohranjeni za starejše obdobje, ampak le za obdobje od 1970. dalje.
Navedimo šifro knjižice 107, saj je bila odtlej vpisana tudi v kolofonu. Njena zunanjost je bila z zakonom predpisana.2" Na kartici za obdobje od 1970. do 1984. pa je opisana takole: format velikosti A 6, vsebuje 11 pol — 44 strani, vezava v platno, šivana s sukancem.
Leta 1984 je bila prvič natisnjena »slovenska knjižica«. Iz pripombe na robu kartice lahko zvemo, da je bil njen osnutek izdelan že decembra 1983. Opis knjižice je nekoliko daljši: je mehko vezana v zeleno umetno platno, šivana s sukancem (po 9 pol aH 36 strani), ki so oštevilčene. Na vseh
15	Točka a 2. člena omenjene uredbe.
16	DZS hrani peščico katalogov tiskovin in zdi se, da niso izhajali mesečno, kljub zahtevi, izraženi v 7. členu citirane uredbe. V osmih arhivskih škatlah gradiva Državne založbe Slovenije (SI ZA1. 711) pa so le najrazličnejši obrazci tiskovin, med njimi (v škatli 2) ena sama delovna knjižica iz leta 1999.
17	Tiskovine so bile že v prvem katalogu iz leta 1948 razvrščene v 16 področij. Ta so bila številčno označena od 0 do 15 in tudi opisana. Navedimo nekaj opisov, saj se kasneje niso kaj dosti spreminjali. 0: Splošno (med te tiskovine je spadala tudi delovna knjižica), 1: Pros veta, 2: Kmetijstvo in gozdarstvo, 3: Industrija, rudarstvo, tehnika in obrt, 4: Promet in pošta, 5: Gozdarsvo, gospodarska uprava in trgovina.
ls Fond SI AS 1456, Glavna direkcija grafične industrije l.RS, šk. 8.
19	Kartični zapis o prodanem izdelku je v trgovini osnovna evidenca. Vpogled v dokument, shranjen v stalni zbirki DZS, nam je omogočila Tanja Bukovec, urednica DZS.
20	Zunanjo podobo, (velikost, število strani, naslovnica) je okvirno določal 3. člen Pravilnika o delovni knjižici (npr: Uradni list RS, št. 28/90, 32/91,47/92, 14/95, 57/98).'
straneh je zelen podtisk z grbom SRS. Na platnicah sta grb RS in napis Delovna knjižica.
Knjižico so ves čas tiskali na 80-gramski brez-lesni papir, po letu 1984 na lažjega, 70-gramskega.
Vse od 1970. do 1984. so jih tiskali zunaj Slovenije, v tiskarni Vjesnik Zagreb, po pripovedovanju starejših delavcev pa tudi predtem. Z uvedbo slovenske knjižice pa so jih spet začeli tiskati v Sloveniji, v Tiskarni Ljubljana v letih 1984— 1999 in Ptujski tiskarni v letih 1999-2009.
Številka naklade, ki je v kolofonu označena z rimsko številko, ne kaže dejanskega stanja, saj so bila zaporedja večkrat prekinjena iti ponovno začeta kot na primer leta 1947, pa 1954 in 1984.
Od 28. maja 1954 do konca leta 1983 naj bi po internih evidencah oddelka za tisk DZS natisnili 53 naklad, potem pa vključno z zadnjo (8. septembra 2008) še 41.
Vsako leto so izpeljali dve do tri naklade s 15 do 20 tisoč izdanimi knjižicami, proti koncu, po letu 2006 tudi manj, po 5000 knjižic v eni nakladi.
Ob zaključku navedimo še njihov seštevek, vseh knjižic, ki so jih založili, bilo naj bi jih okoli 1679.000.
KoloJon knjižice i-y. leta 1980, desno Šl. obrazca, v sredini logotip Državne %ttložbe Slovenije.
Viri in literatura
Arhivski viri
Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL) ZAL 711, Državna založba Slovenije.
Arhiv Republike Slovenije (ARS) AS 236, Ministrstvo za delo LRS AS 400, Republiški zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani.
AS 1456, Glavna direkcija grafične industrije LRS, šk. 8.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Marija Grabnar et al.: Delovna knjižica - dokument preteklosti, str. 373-383
383
Tiskani viri
SI. n., št. 128,14. junij 1922.
Ur. 1. 74,13. julij 1922.
Uredba Narodne vlade Slovenije o ustanovitvi Državne založbe Slovenije, Uradni list slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in narodne vlade Slovenije 1945, št. 28 z dne 22. avgusta 1945.
Uradni Ust RS, št. 28/90, 32/91, 47/92, 14/95, 57/98.
Internet
www.dzs.si Literatura
Bajič Stoj an: Delovno pravo: splošni red. Ljubljana: samozaložba, 1936.
Kralj Anton: Obrtni red. Zbirka in razlaga najvasy nejŠih obrtnih zakonov in razsodb upravnega sodišča, Ljubljana: Slovenska krščansko-socialna zveza, 1903.
Kresal France: Nastanek in razvoj socialne politike na Slovenskem do leta 1941. V: Prispevki zp Zgodovino delavskega gibanja 22 (1982), št. 1—2, str. 101-116.
Kresal France: Zgodovina kolektivnih pogodb na Slovenskem. V: Teorija in praksa 28 (1991), št. 12, str. 1455-1468.
Kresal France: Kolektivna pogodba kot vir delovnega prava. V: Delavske zbornice, kolektivne pogodbe in soupravljanje (1991), str. 69—86.
Kresal France: Začetki in razvoj delavskega zavarovanja v Sloveniji med obema vojnama. V: Zgodovinski časopis 24 (1970), zv. 3-4, str. 209—245.
Zusammenfassung
ARBEITSBUCH - DOKUMENT DER VERGANGENHEIT
Arbeitsbücher existierten im slowenischen Gebiet 124 Jahre. Sie waren öffentliche Urkunden, die den Arbeitnehmern als Legitimation und Be-
stätigung von Schulbildung und Fachausbildung, Qualifizierung und Dauer der Beschäftigung dienten.
Die Arbeitsbücher wurden mit der zweiten Novelle des österreichischen Gesetzes über die Gewerbeordnung von 1859 eingeführt, das die zunftmäßige Produktionsweise abschaffte und die Entwicklung der Industrie ermöglichte. Im Königreich Jugoslawien wurden sie aufgrund der Bestimmungen über die Arbeitsbücher im Gesetz über den Arbeiterschutz von 1922 in Arbeitslegitimationen und mit dem Gewerbegesetz von 1931 in Geschäftsbücher umbenannt. Die Arbeitsbücher wurden 1938 mit einem eigenständigen Gesetz, der Verordnung mit Gesetzeskraft über die Legitimationen der Arbeiter und Angestellten, eingeführt.
Im Zweiten Weltkrieg wurde unter der deutschen Besatzung in Gorenjska und Štajerska das deutsche System der Arbeitsbücher eingeführt, in der Provinz Ljubljana blieb unter der italienischen Besatzung das bestehende System der Arbeitsbücher weiterhin gültig.
Die ganze Zeit über existierten noch Gesindebücher für das Gesinde (Knechte und Mägde) in der Landwirtschaft und Winzerbücher für die Winzer in Štajerska.
In Titos Jugoslawien wurden die Arbeitsbücher vereinheitlicht. Im unabhängigen Staat Slowenien haben sie sich bis 2009, als sie aufgrund der computergestützten Evidenzführung abgeschafft wurden, nicht wesentlich verändert.
Verständlicherweise haben die Arbeitsbücher in ihrer mehr als 100-jährigen Geschichte auch ihren Inhalt und ihr Aussehen verändert. Sie hatten weiche und harte Einbanddeckel, meist in Grau und Grün, mit eingeprägtem nationalem Wappen auf der Vorderseite. Es gab 6 verschiedene Typen des Arbeitsbuches. Nach 1945 spielte bis zur Abschaffung der Arbeitsbücher die Državna Založba Slovenije, viele Jahre der wichtigste slowenische Staatsverlag für die unterschiedlichsten Drucksachen und Formulare, bei Ihrer Gestaltung und Versorgung des slowenischen Marktes eine wichtige Rohe.
384
Članki in razprave
ARI HM 35 (2012), št 2
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 385-396
Članki in razprave
385
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 34:930.25(497.4)"1945/1991"
Prejeto: 1. 10. 2012
Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji
JOŽE ŽONTAR
dr. zgodovinskih znanosti, arhivski svetnik, redni prof. v pokoju Zoisova ulica 30, SI-4000 Kranj
izvleček
Prispevek obravnava pravno urejanje varstva arhivskem gradiva ter dejavnosti arhivov v Sloveniji v letih od 1945. do
j	J	J J	o o	J	J
osamosvojitve. Pravno urejanje varstva se je začelo neposredno po končam drugi svetovni vojni, sistematično urejanje dejavnosti arhivov pa Šele z letom 1966, ko je bil sprejet prvi republiški zakon o arhivskem gradivu in arhivih. Nov Zfl'ion pa je dobilo pravno urejanje dejavnosti arhivov po sprejetju zakona o naravni in kulturni dediščini leta 1980; ta je zaobjel tudi arhivsko gradivo.
KLJUČNE BESEDE: varstvo arhivskega gradiva, materialno varstvo arhivskega gradiva, odbiranje arhivskega
J	O O	O O	J	o
gradiva iz dokumentarnega, načelo provenience in načelo prvotne ureditve, popisovanje arhivskega gradiva, evidence arhiv-
O	\>	O	J	J	J J	J	o o
skega gradiva, dostopnost arhivskega gradiva, zvezna in republiška arhivska zakonodaja, podzakonski akti, kazenske
O O	J	O O	\>\>	J	\>	J J	\>	\>
sankcije, dr. Sergij Vilfan
abstract
THE FORMATION OF ARCHIVAL LAW IN SLOVENIA The aim of the article is to describe the legal regulation of the protection of archival records and of the archival service in
j	o	o	J	J	J	J
Slovenia between 1945 and 1991, the year Slovenia gained its independence. While the legal basis for the protection of
o	j	<~>	j	j	j
records was provided soon after the Second World War, the systematic regulation of the archival service did not really start until 1966, when the first Slovenian act on archival records and archives was adopted. However, it was the passing of the 1980 Act on Natural and Cultural Heritage which also included provisions on archival records that truly gave new impetus
o	J	-v7 o	J
to the regulation of the Slovenian archival service and activities.
KEY WORDS: protection of archival records, preservation of archival records, selection of archival records from documents, principle of provenance, principle of orignal order, description of archival records, registers of archival records, accessibility of archival records, federal and republic archival legislation, penalties, Dr. Servi; Vil fan
^y J	J	J	o	J	<oj	J
386
Članki iti razprave
Jože Žontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Kot na drugih področjih se je sčasoma pojavila potreba po oblikovanju pravnih pravil tudi glede arhivov. Ta pa so imela vpliv tudi na arhivsko terminologijo. Tako so bih v zakonodaji v prvih letih po drugi svetovni vojni v uporabi še izrazi izpred leta 1941: arhiv — v pomenu ustanove in funkcionalne celote arhivskega gradiva — arhivahje, regi-stratura. Splošni zakon o državnih arhivih z dne 23. januarja 1950 ter odločba o hrambi arhivskega materiala z dne 31. januarja 1952 pa sta vpeljala osnovna pojma arhivistike, arhivsko in dokumentarno gradivo. Prvo sta poimenovala zgodovinski arhivski material, drugo pa arhivski material, s tem pa sta nakazala tako medsebojno odvisnost kot tudi razhko med njima.1
Načelo varovanja arhivskega gradiva je bilo določeno že z odlokoma predsedstva SNOS in NKOJ v začetku leta 1945. Zvezna odredba o začasnem zavarovanju arhivov z dne 12. marca 1948 je nalagala evidentiranje arhivov nekdanjih državnih in samoupravnih ustanov, društev, združenj in drugih pravnih oseb kakor tudi posameznikov, zavarovanje in hrambo, ni pa določala, kako. Po dejavnosti Federalnega zbirnega centra so se začele tako kmalu posamezne sistematične akcije za ugotavljanje arhivskega gradiva, ki je bilo tedaj zunaj arhivov na terenu. Predpis se je nanašal torej le na predvojno gradivo, ki je bilo posebno ogroženo. Splošni zakon o državnih arhivih z dne 23. januarja 1950 pa je že na splošno določal pravna pravila za varstvo vsega zgodovinskega arhivskega materiala zaradi njegove ohranitve in znanstvenega raziskovanja. Predpisoval je, da morajo državni uradi, ustanove, družbene in zadružne organizacije in posamezniki, ki imajo tak material, le-tega praviloma sami vestno hraniti in zavarovati pred okvaro ah uničenjem. Dopuščal pa je možnost, da minister, pristojen za vprašanja znanosti in kulture (zvezni oziroma republiški), v sporazumu s pristojnim ministrom odredi, da državni uradi in ustanove ter družbene in zadružne organizacije, verske ustanove in posamezniki določen zgodovinski arhivski material izročijo arhivu in ob kakšnih pogojih. Zakon torej še ni poznal obveznosti izročanja arhivskega gradiva arhivu, pri tem pa tudi ni delal razhke med državnim in zasebnim gradivom. Pač pa je pravni promet z zasebnim arhivskim gradivom omejevala še prepoved, da ga družbene in zadružne organizacije, verske ustanove in posamezniki ne smejo odtujiti, preden ga ponudijo v odkup pristojnemu arhivu. Uničenje, poškodbo ah izvoz zgodo-
1 Uradni list FLRJ 12-115/1950, 8-70/1952; Melik: Osnove prava in pravne države; Rječnik arhivske terminologije.
vinskega arhivskega materiala v tujino brez dovoljenja so šteli za kaznivo dejanje, za preostale kršitve zakonskih določil pa so bile predvidene upravne kazni.2
Glede na to, kako zgodovinski arhivski material nastaja, pa samo predpisovanje hrambe ni moglo imeti nobenega pravega učinka; tudi je zakon poznal le še ta termin. Vse to je imelo za posledico najprej objavo odločbe o hrambi, in to arhivskega materiala, z dne 11. januarja 1952, ki je načelno določala, da morajo državni uradi, zavodi in podjetja, zadružne in družbene organizacije ter njihovi zavodi in podjetja storiti vse, da bo ta material ohranjen in uničenje preprečeno. Logično nadaljevanje odločbe pa je predstavljalo navodilo o zbiranju, hrambi in periodičnem izločanju arhivskega materiala z dne 4. februarja istega leta, ki je že določalo poleg vestne hrambe in zavarovanja pred poškodbami ah uničenjem tudi obvezno izročanje pristojnemu arhivu v hrambo. Ni pa bil določen za to še kak rok. Izločanje nepotrebnega arhivskega materiala uradov, zavodov in podjetij naj bi sicer praviloma opravljali v arhivu, le izjemoma po potrebi (periodično) pa že v registraturah uradov, zavodov in podjetij, seveda ob sodelovanju arhiva. Navodilo je predvidevalo nekatere vrste »nepotrebnega arhivskega materiala«, vendar brez navedbe rokov hrambe, in precej strog komisijski postopek. Tako odločba kot navodilo sta ne le razširila pravno varstvo tudi na arhivski material, ampak sta tudi arhive pooblastila za izvajanje nadzora nad hrambo pri ustvarjalcih ter za potrjevanje predlogov za izločanje nepotrebnega materiala. Ob tem pa so se tudi arhivi zavedeli, da se mora aktivna skrb za zgodovinski arhivski material začeti že pri samih ustvarjalcih arhivskega materiala.3
Koliko pa so bih predpisi učinkoviti ob tedanji skromni arhivski službi v Sloveniji, zaupno ukazanih in politično vodenih akcijah zbiranja arhivskega materiala kot surovine za nujne potrebe industrije ter dolgo časa tudi ob slabem pisarniškem poslovanju, ki so mu sploh pripisovati negativen pomen, pa je posebno vprašanje.
Kar zadeva izločanje nepotrebnega arhivskega materiala — tedaj smo temu rekli škartiranje — pa je bilo samo navodilo tako nepopolno, da po njem redno izločanje ni bilo mogoče. Pogosto so morah delavci arhivov izločati gradivo v nevzdržnih razmerah kar sami zunaj arhiva. Tako je ostala os-
2 Slovenski poročevalec 27. 1. 1945; Uradni list. D1'"J 10124/1945; Uradni list FLRJ 25-179/1948,12-115/1950.
' Uradni list FLRJ 8-70/1952, 8-73/1952; navodilo je bilo objavljeno tudi v Uradnem listu LRS 12-50/1952.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Jože Žontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
387
rednja naloga arhivske zakonodaje rešitev vprašanj, povezanih z izločanjem. Vendar osnutek novega splošnega arhivskega zakona iz leta 1958, kakor tudi novega navodila o izločanju in uničevanju pisanega gradiva s splošnimi listami pisanega gradiva za izločanje in uničevanje, ki je bil pripravljen naslednje leto, niso bili sprejeti. Po besedah Sergija Vilfana, ki je sodeloval pri pripravi obeh, naj bi novo navodilo omogočalo v večji meri izločanje nepotrebnega arhivskega materiala, sicer bi bilo na eni strani dragoceno gradivo, ki ga ne bi mogli prevzeti, v nevarnosti, da bo uničeno, po drugi strani pa bi se lahko začele kopičite gmote brez vrednosti, ki bi jih bilo vedno teže pravilno prečistiti in urediti. Počakati je bilo treba na novo zvezno ustavo, ki je omogočila sprejetje novega arhivskega zakona.4
Po sprejetju zvezne ustave aprila 1963, ki je razglasila socialistično demokracijo na temelju samoupravljanja in družbene lastnine, je izšel splošni zakon o arhivskem gradivu, in sicer 27. novembra 1964. Tudi arhivsko gradivo v arhivih je postalo družbena lastnina, seveda s pravico razpolaganja arhivov le v okviru zakona. Ta je predpisal splošno varstvo arhivskega, pa tudi vsega registraturnega gradiva kot vira za arhivsko gradivo. Naslednje leto je kazenski zakonik SFRJ (člen 264 a) za uničenje arhivskega gradiva zagrozil s kaznijo zapora ali strogega zapora (do pet let).5
Na osnovi splošnega zakona je bil prvič v Sloveniji sprejet republiški zakon o arhivskem gradivu in arhivih, in sicer 16. februarja 1966. Skladno s splošnim zakonom je prevzel izraz arhivsko gradivo za zgodovinski arhivski material, za arhivski material pa registraturno gradivo (v splošnem zakonu imenovano registraturni material). Sicer pa so novo terminologijo uporabili že republiški arhivski zakoni, sprejeti v Bosni in Hercegovini, Hrvaški in Črni gori v letih 1962 in 1963. V Sloveniji sprejeti zakon je razširil pojem arhivsko gradivo na vse načine zapisov dokumentarnega gradiva, torej tudi na fotografirano, posneto na film in fonogra-firano. Arhivsko in registraturno gradivo je bilo zavarovano na podlagi zakona — s tem, da je bilo treba opravljati varstvo registraturnega gradiva v obsegu, ki je omogočalo zavarovanje v njem vsebovanega arhivskega gradiva. Če pa v registra-turnem gradivu ni bilo pričakovati arhivskega gradiva, naj bi arhiv odločil, da se varstva arhivskega
4	AS O, š. 2, 1969, neevidentirani spisi; Biljan: Rad na no-vom zakonu, str. 73; isti: Komisija za izradu uputstva, str. 68-73; Vilfan: Skartiranje, str. 31-46.
5	Uradni list SFRJ 48-665/1964,15-300/1965.
gradiva pri organu oziroma organizaciji ne bo izvajalo. Zakonodaja je tako upravičeno upoštevala, da niso vsi ustvarjalci gradiva enako pomembni, obenem pa ni razveljavila tistih obvez, ki so jih imeli organi in organizacije glede registraturnega gradiva na podlagi posebnih predpisov ali glede na druge pričakovane trajne interese (npr. glede personalnih spisov, gradbenih načrtov z ustrezno dokumentacijo, itd.). To pa je že napeljevalo na sicer sporno valorizacijo ustvarjalcev registraturnega gradiva, ki pa se ji ni bilo mogoče povsem izogniti. Pri varstvu arhivskega gradiva je zakon poudaril tudi materialno plat. Določil je nadalje rok za izročanje arhivskega gradiva arhivu (na podlagi sporazuma med organom oziroma organizacijo, ki je imela arhivsko in registraturno gradivo, ter arhivom, s tem da ta ni smel biti krajši od pet in ne daljši od trideset let). Glede dostopnosti arhivskega gradiva v arhivih pa je bil zakon na videz zelo liberalen, za to pa si je v tem času močno prizadeval tudi mednarodni arhivski svet. Arhivsko gradivo v arhivih je v načelu razglasil za dostopno javnosti, razen če s posebnimi predpisi za posamezno gradivo ni bilo določeno drugače. To pa je omogočalo poljubno podaljšanje dobe zapore za določeno gradivo ali pa dostop do določenega gradiva samo določenim osebam. Soglasje za tako formulacijo zakonskega besedila glede uporabe arhivskega gradiva je moral dati celo predsednik CK ZKS Mitja Ribičič, ki pa se je dobro zavedal, da politično občutljivo gradivo sploh ne more priti v splošne arhive, ker so bili za to pristojni t. i. specialni arhivi, tam pa so veljala posebna pravila glede uporabe. Vse kazenske sankcije za morebitno neizvajanje varstva arhivskega gradiva je zakon okvalificiral za prekrške.6
Skoraj hkrati je Zveza društev arhivskih delavcev Jugoslavije dala pobudo za določitev enotnih kriterijev za predpisovanje dostopnosti arhivskega gradiva v republiških arhivskih zakonih, za to pa naj bi arhivski svet Jugoslavije sprejel posebno priporočilo. Na ta način naj bi zavarovali upravičene interese družbe in posameznikov, ki bi bili lahko ogroženi, če bi prehitro uporabili javne podatke iz arhivskega gradiva, vendar pa bi bilo treba omejitve normirati na tak način, da bi zares samo v nujnih primerih na uporabo lahko vplivala diskrecijska ocena organa arhivske službe ali imetnika arhivskega gradiva. Vendar pa je bil Zvezni sekretariat za prosveto in kulturo mnenja, da arhivski svet
6 Uradni list SRS 4-24/1966; Narodne novme SRH 41/ 1962; Službeni list SRCG 13/1963; AS 0, š. 1, 1968, št. 170; llasanagič: Novi pravni propisi, str. 109-114; Resolutions, recommendations and wishes, str. 213-214.
388
Članki iti razprave
Jože Žontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Jugoslavije ni pristojen za sprejetje takega priporočila. Preučevanje zgodovine pa se ni ustavilo pri letu 1945, zato so se kmalu pojavili pozivi, naj bo zakonsko urejena dostopnost gradiva tudi po tem letu.7
S sprejetjem zveznega ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XX—XLI 30. junija 1971 so prešle pristojnosti v zvezi s kulturo na republike; tako je prenehal veljati tudi splošni zakon o arhivskem gradivu (14. člen). To sicer ni povzročilo bistvenih sprememb republiškega zakona, pač pa je novelirani zakon o arhivskem gradivu in arhivih z dne 3. oktobra 1973 prinesel nekoliko spremenjeno besedilo o uporabi arhivskega gradiva v arhivih. Arhivsko gradivo naj bi bilo dostopno trideset let po nastanku, če posebni predpisi za posamezno gradivo niso določali drugače. Od te omejitve pa je bila razumljivo izvzeta uporaba za potrebe državnih organov, organizacij združenega dela, drugih organizacij ter posameznikov, če so izkazali, da imajo od tega pravno korist.8
Na osnovi zakona o arhivskem gradivu in arhivih iz leta 1966 je republiški sekretar za prosveto in kulturo kot prvo izdal navodilo o načinu izvajanja materialnega varstva arhivskega in registra turnega gradiva (20. februarja 1969). Navodilo je navajalo ukrepe za varstvo gradiva pred tatvino in vlomom, ognjem in vodo, škodljivo temperaturo in zračno vlago, ultravijohčnimi žarki, prahom ter pred škodljivimi biološkimi, mehanskimi, kemičnimi im drugimi škodljivimi vplivi. Razlog, da je imelo to navodilo prednost pred težko pričakovanim novim navodilom za odbiranje arhivskega gradiva iz regi-straturnega, je bil v tem, da je bila določba zakona o izročanju arhivskega gradiva arhivu uresničljiva, le če bodo dobili arhivi ob hitrem povečevanju količin arhivskega gradiva dodatne prostorske zmogljivosti, in to ne kakršnih koh. Poleg tega je bil predpis o materialnem varstvu v najtesnejši zvezi z določitvijo pogojev za ustanovitev arhivov, to pa je bilo tedaj ob urejanju arhivske mreže v Sloveniji še posebno pomembno. Pričakovanja so bila velika, ker so se vsi arhivi ubadati s prostorskimi problemi, vendar so na republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo dali vedeti, da morajo biti, če hočemo, da bodo navodila sprejeta, zelo neobvezujoča in splošna, upoštevajoč predvsem možnosti. Republiški sekretariat je zahteval celo pojasnilo, ah ne pomeni
7	AS 0, š. 1., 1966, št. 25; Stulli: O pravnom režimu koristenja, str. 137-237; Biljan: Usklactivanje pravnog režima korištenja, str. 17—26; Stiplovšek: Arhivsko gradivo in raziskovanje, str. 44.
8	Uradni list SFRJ 29-345/1971; Uradni list SRS 34-295/ 1973.
navodilo nova finančna bremena za družbeno-po-litične skupnosti in imetnike arhivskega gradiva. Na podlagi domačih in tujih izkušenj je nato Arhivsko društvo Slovenije leta 1967 organiziralo posvetovanje o arhivskih tehničnih vprašanjih ter na tej osnovi izdalo priročnik Arhivska tehnika.9
Kot drugo je republiški sekretar za prosveto in kulturo na osnovi prvega zakona o arhivskem gradivu in arhivih, toda tedaj še ob upoštevanju zveznih načel o odbiranju arhivskega gradiva iz registra-turnega materiala, ki jih je določil arhivski svet Jugoslavije 15. marca 1968, izdal navodilo o odbiranju arhivskega gradiva iz registraturnega (24. februarja 1970); načela se namreč niso neposredno uporabljala. Sicer je imelo navodilo v naslovu odbiranje arhivskega gradiva iz registraturnega, kar zadeva sam postopek, pa je bil še vedno govor o izločanju iz registraturnega gradiva posameznih delov, ki nimajo 1) več pomena za tekoče delo (to je praktične vrednosti) in nimajo 2) lastnosti arhivskega gradiva (to je trajne vrednosti). Prvi primer naj bi nastopil, če posameznih delov ni bilo mogoče uporabiti za dokazovanje pravic ah dolžnosti, ugotavljanje osebnega statusa ah osebnih pravic občanov in za dokumentacijo drugih pravno ah gospodarsko pomembnih okoliščin in če tudi ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da bi potrebe po taki uporabi utegnile nastati. Tako je bilo treba upoštevati raznovrstne potrebe po preverjanju in dokazovanju, ki bi se lahko pokazale po veliko letih, ponovno uporabo katerikoli tehnične dokumentacije itd. Glede trajne vrednosti pa je bilo treba upoštevati interese znanosti, in to ne samo že obstoječe, marveč tudi tiste, ki jih je mogoče predvidevati za prihodnost.10
Na osnovi predpostavke, da posamezni deh registraturnega gradiva niso več pomembni za tekoče delo, če se je iztekel rok, po katerem navadno ustrezni kategoriji registraturnega gradiva preneha ta pomen, je navodilo kot enoto za ugotavljanje pomena gradiva določilo kategorijo gradiva. Zato so morah organi ah organizacije najprej sestaviti enoten predlog vnaprejšnjega seznama vseh kategorij registraturnega gradiva, ki pri njih nastajajo. Nato pa se je začela naloga arhiva, da določi kategorije gradiva, ki imajo lastnost arhivskega gradiva, to je gradiva, ki ima pomen za zgodovino in druga znan-stveno-raziskovalna področja, za kulturo na splošno in druge družbene potrebe (1. člen zakona o arhivskem gradivu in arhivih). Kaj je bilo mišljeno kot druge družbene potrebe v zakonski definiciji,
9	AS 0, š.l, 1966; št. 21, 1968, št. 45, 124, 152; Uradni list SRS 10-79/1969; Arhivska tehnika.
10	Uradni list SFRJ 12-157/1968; Uradni list SRS 9-50/1970.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Jože Žontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
389
so si zelo različno razlagali, Sergij Vilfan pa navaja kot primera družbenih potreb načrtovanje v daljših perspektivah ter podatke o geoloških in drugih razmerah terena. Navodilo je uvedlo tudi metodo mejnega datuma, ki so jo poznali že avstro-ogrski predpisi. Tako je sedaj gradivo, nastalo pred letom 1848, ter gradivo, nastalo pri organih in organizacijah narodnoosvobodilnega gibanja v letih 1941 do 9. maja 1945, štelo v celoti za arhivsko.
Za kategorije registraturnega gradiva, za katere arhiv ni določil, da imajo lastnosti arhivskega gradiva, je moral organ oziroma organizacija ob upoštevanju morebitnih tovrstnih predpisov določiti roke hranjenja. Na vsak način ta rok ni mogel biti krajši, kot rok, ki ga je določal morebitni posebni predpis, je pa lahko predpisane roke podaljšal. Posebej pa je navodilo določilo rok za kategorije registraturnega gradiva, ki so bile lahko dokaz osebnega statusa ali osebnih pravic občanov, to pa kaže, da so se sestavljavci navodila dobro zavedali njihovega pomena za potrebe posameznikov. Če ni bilo kako drugače določeno, je bil rok hrambe za tovrstno gradivo 50 let od nastanka gradiva in 85 let od rojstva prizadete osebe.
Enkrat ali pa v več zaporednih postopkih, kakor je zaradi preteka časa nekaterim kategorijam registraturnega gradiva prenehal pomen za tekoče delo, pa naj bi organ ali organizacija izvedla izločanje ter tako gradivo uničila oziroma oddala v industrijsko predelavo. Seznam kategorij nepotrebnega registraturnega gradiva, pripravljen pred vsakim izločanjem, je predstavljal izvršilni izločitveni seznam. Ko bi bilo opravljeno zadnje izločanje tudi po preteku najdaljših rokov, je bilo s tem že odbrano gradivo, ki ima trajen pomen.11
Oktobra 1968 so na svetu Skupnosti arhivov Slovenije razpravljali o osnutku republiškega navodila o odbiranju arhivskega gradiva iz registraturnega. Navzoči, razen Sergija Vilfana, so se zavzeli za to, da bi čim prej začeli izdelavo enotnih orientacijskih seznamov kategorij registraturnega gradiva z roki hranjenja za posamezne panoge dejavnosti (tipskih izločitvenih seznamov), in sicer v sodelovanju vseh arhivov v Sloveniji. Vilfan pa je menil, da sestavljanje enotnih Ust za izločanje iz nekega centra po tujih izkušnjah ni mogoče; sestavljati jih je mogoče le za določeno gradivo določenih vrst ustvarjalcev (npr. šolstva, zdravstva, sodstva itd.), ki imajo enotno poslovanje. Za preostale ustvarjalce gradiva bi bilo treba sprejeti le določena skupna osnovna izhodišča za izločanje. Edino
Vilfan: Odbiranje arhivskega gradiva; Žumer: Vilfanovi pogledi na valorizacijo, str. 51-68.
možno koordinacijo je videl v enotnem šolanju delavcev, ki bodo izločanje opravljali. Ze v prvi polovici leta 1969, torej še preden je bilo objavljeno navodilo, je bil na seji sveta Skupnosti sprejet slovenski načrt izdelave tipskih izločitvenih seznamov, kmalu pa še na posvetovanju Zveze društev arhivskih delavcev Jugoslavije v Jajcu podoben zvezni načrt, pri tem pa so sodelovali tudi slovenski arhivi. Tako so se arhivi intenzivno lotili izdelovanja omenjenih seznamov, a Sergij Vilfan pri tem ni več sodeloval. Najprej je bilo delo usmerjeno na področje pravosodja, nato pa gospodarstva.12
Z leti pa je vse bolj postajalo jasno, da tipski izločitveni seznami ne bodo rešili problemov. Kot drugje po svetu se je tudi pri nas uveljavilo spoznanje, da je potrebna pri tako množičnem nastajanju registraturnega gradiva stroga, vendar premišljena selekcija gradiva, sicer bo gradivo vedno težje obvladljivo in bo uničeno tudi tisto, kar je treba hraniti trajno. Na to pa predpisani način odbiranja arhivskega gradiva ni navajal. Sestavljanje omenjenih seznamov je tudi zahtevalo izredno obsežna dela, ki niso bila v sorazmerju s svojim namenom niti zmožnostmi arhivov. Sicer pa so razmišljali tudi o seznamih gradiva s trajnim pomenom.
Skupnost arhivov Slovenije kot drugi dejavniki so ves čas opozarjali, da je potrebno izboljšanje kadrovskih ter materialnih možnosti arhivov v Sloveniji. Odgovor na to je bila Informacija o arhivski službi v SR Sloveniji, ki jo je pripravil republiški komite za kulturo. V njej je poudaril, da mora akcija za pridobitev novih arhivskih skladišč temeljiti na verificiranih merilih za odbiranje arhivskega gradiva. Le 5—10% ustvarjalcev naj bi odbi-ralo arhivsko gradivo v skladu z navodilom iz leta 1970, zato bi ga bilo treba čim prej spremeniti oziroma dopolniti. Na podlagi razprave o Informaciji v Skupščini SR Slovenije decembra 1977 je bilo Arhivu SR Slovenije naloženo, da pripravi informacijo o stanju in problemih valorizacije arhivskega gradiva v SR Sloveniji. Ta informacija pa je že govorila o načelih oziroma kriterijih — splošnih ali pa tudi posebnih — ki jih je treba upoštevati pri določanju trajne vrednosti posameznega dokumenta aH skupine dokumentov ozHoma delov fonda. Vse to pa je zahtevalo od arhivskih delavcev, ki opravljajo odgovorno nalogo odbkanja arhivskega gradiva, visoko stopnjo strokovne usposobljenosti, ker ocenjevanje gradiva ne sme in ne more biti rutinsko aH šablonsko. Od delavcev, ki so delaH z registra turnim gradivom, pa ni bilo možno priča-
12 AS 0, š. 1, 1968, št. 137; š. 2, 1969, št. 35. 81, 145; Giler: Liste kategorija registraturskog materiala, str. 74—116.
390
Članki iti razprave
Jože Žontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
ARHIVI 35 (2012), št. 2
kovati, da bodo sposobni izdelovati vnaprejšnje izločitvene sezname.13
Ustava SFR Jugoslavije iz februarja 1974 je temeljila na načelih o združenem delu in delegatskem sistemu, sočasna republiška ustava pa je varstvo dobrin splošnega pomena, ki so bile pod posebnim družbenim varstvom, razširila tudi na stvari posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena. Skupno tem dobrinam je bilo, da so bila sredstvo posebnega namena, da so bila pod posebnim zakonskim varstvom in da so jih uporabljali pod pogoji in na način, ki jih je določal zakon. Nato je tudi kazenski zakon SR Slovenije z dne 26. 5. 1977 (členi 166, 169, 178, 179) kot kazniva dejanja zoper družbeno in zasebno premoženje opredelil tatvino, protipravno prilastitev (zatajitev), poškodovanje ah uničenje ter nedovoljen izvoz stvari, ki imajo poseben kulturni ah zgodovinski pomen, torej tudi arhivskega gradiva. V državni politiki pa so začeli ponovno poudarjati t. i. demokratični centralizem. To se je kazalo med drugim pri prizadevanjih za ohranitev vsaj nekaj enotnosti v državi za stvari, za katere federacija ni bila več pristojna. Tako je bilo tudi s področjem, za katero so začeli uporabljati izraz varstvo kulturne dediščine (v Srbiji kulturnih dobrin), h tem področjem pa so šteli tudi arhivsko gradivo. V tem duhu je bila tudi na kongresu arhivskih delavcev Jugoslavije oktobra 1976 v Prištini glavna tema Enotne zasnove sistema varstva in uporabe arhivskega gradiva v SFRJ. Toda ko je v zgodnjih jutranjih urah vlak, v katerem so bih tudi udeleženci kongresa, drvel po Kosovu, potnikov ni bilo treba buditi, ker je za to učinkovito poskrbelo obmetavanje vlaka s kamenjem. Na cilju so nam pojasnili, da se to dogaja kar pogosto.14
Posledica je bila sprejetje zakona o naravni in kulturni dediščini v Skupščini SR Slovenije (29. decembra 1980), ki je zaobjel tudi arhivsko gradivo. Pojem naravna in kulturna dediščina je vključeval dediščino v širšem pomenu besede ter kulturne in zgodovinske spomenike in naravne znamenitosti, ki so predstavljali izbrani del naravne in kulturne dediščine s posebno kulturno, znanstveno, zgodovin-
13	Arhivsko gradivo v Sloveniji po osvoboditvi; Valorizacija ustvarjalcev gradiva; Pismo o stanju arhivske službe, str. 45-46; Sejni zapisniki Skupščine SR Slovenije 1977, str. 229-233 (55. seja, 14. decembra 1977 o nalogah in delu arhivov); Oblak-Cami: Razprava o arhivih v Skupščini, str. 47-48; Informacija o stanju in problemih valorizacije, str. 76-80.
14	Uradni list SRS 12-618/1977; Službeni glasnik SRS 28/
1977; Jemuovič: Osmi kongres arhivskih radnika, str. 7—18;
Giller: Povodom zakona o zaštiti kulturnih dobara, str.
181-232.
sko aH estetsko vrednostjo, zato pa je veljal zanje strožji varstveni režim. Pogoj za pridobitev statusa spomenika je bila razglasitev stvari za kulturni in zgodovinski spomenik. V primeru arhivskega gradiva v družbeni lasti je bilo to videti tako, da je upravni organ družbenopoHtične skupnosti, pristojen za kulturo, določil družbene pravne osebe in društva, od katerih bo arhiv prevzemal arhivsko gradivo, to arhivsko gradivo pa je bilo po dikciji zakona okvalificirano za zgodovinski, torej kulturni spomenik. Za dokumentarno gradivo, ki ni bilo v družbeni lasti (gradivo tedaj imenovanih civilnih pravnih oseb, torej verskih skupnosti in občanov), pa je bila potrebna ugotovitev arhiva, da ima lastnosti arhivskega gradiva, potem pa je gradivo dobilo z razglasitvijo status spomenika. Čeprav je bil zakon nedorečen, saj ni poznal arhivskega gradiva kot dediščine v širšem pomenu besede, ter je skrčil njegov pomen samo na znanost ah kulturo in da je makrovalorizacija dokumentarnega gradiva strokovno sporna, pa je vendarle dal v praksi pozitivne rezultate v obliki učinkovitejšega obvladovanja nastajajočega gradiva in boljšega pregleda nad njim. Ker je bilo treba pripraviti sezname ustvarjalcev arhivskega gradiva, katerih gradivo naj bi štelo za kulturni spomenik, so arhivi o kriterijih za valorizacijo ustvarjalcev arhivskega gradiva razpravljali že na seminarju arhivskih delavcev na Ptuju maja 1980. Prizadevanja, da bi se pomen arhivskega gradiva razširil tudi na dokazovanje pravno ah gospodarsko pomembnih okoliščin, zakonodajnopravna komisija ni sprejela z utemeljitvijo, da gre za zakon o naravni in kulturni dediščini in da zato ta materija vanj ne sodi, je pa dopustila navesti kot dejavnost arhivov izdajanje prepisov dokumentov pod pogoji, kakršni so veljali za upravne organe.15
V terminološkem smislu je bil na pobudo Boža Otorepca v zakonu zamenjan izraz registraturno gradivo, ki se v praktični rabi ni uveljavil, z izrazom dokumentarno gradivo. Varstvo arhivskega gradiva je bilo pojmovano tudi v materialnem smislu, vendar tozadevni pravilnik repubHškega upravnega organa ni izšel, čeprav je bil leta 1987 pripravljen tozadevni osnutek ki pa ni prinesel nič bistveno novega. Prevladalo je namreč mnenje, da je treba upoštevati tovrstne standarde. Za izročanje arhivskega gradiva arhivu je bilo določenih — če se imetnik in arhiv nista dogovorila drugače — več rokov glede na ustvarjalce gradiva: pet let po nastanku za gradivo družbenopolitičnih organizacij, deset let po
'5 Uradni list SRS, 1-3/1981; Žontar: Predpisi, str. 6-23; Zupančič: Zaključki sekcije za valorizacijo, str. 20.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Jože Žontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
391
nastanku za gradivo delovnih in drugih organizacij s področja gospodarstva in družbenih dejavnosti, petnajst let po nastanku za gradivo organov in organizacij družbenopolitičnih, samoupravnih interesnih in drugih skupnosti ter trideset let po nastanku za gradivo sodišč, javnih tožilstev in javnih pravobranilstev. Tudi društva naj bi izročala arhivsko gradivo po 30 letih po nastanku gradiva, če se z arhivom niso dogovorila drugače (Pravilnik o odbiranju in izročanju arhivskega gradiva arhivu z dne 19. oktobra 1981). Prevladalo pa je mnenje, da s prevzemanjem arhivskega gradiva ne kaže hiteti, ne glede na to, koliko bi to utegnilo vplivati na financiranje arhiva, sicer bo imel arhiv preveč dela z izdajanjem potrdil.16
Dostopnost arhivskega gradiva v arhivih ni bila več vezana na čas trideset let po nastanku, določanje dostopnosti je bilo prepuščeno izročitelju arhivskega gradiva. Ta je moral ob izročitvi označiti zaupno gradivo, sicer je veljalo za splošno dostopno. Zaupnost gradiva je prenehala najkasneje trideset let po nastanku, razen ko je izročitelj določil daljši rok, vendar pa ta ni smel biti daljši kot 50 let od nastanka gradiva. Novost pa je bila ta, da je bilo zaupno gradivo izjemoma dostopno za uporabo pred potekom tega roka, če je bilo potrebno za znanstvene raziskave, in sicer na podlagi dovoljenja sveta arhiva oziroma direktorja, kadar je šlo za Arhiv SR Slovenije. Ce pa je šlo za arhivsko gradivo organov za notranje zadeve ali pa je zadevalo mednarodne odnose, ljudsko obrambo in družbeno samozaščito ter organe Zveze komunistov pa je bilo dovoljenje vezano na soglasje omenjenih organov. Kot v drugih državah so tudi slovenski arhivi postajali pozorni pri dostopnosti gradiva s podatki o osebnem in družinskem življenju. Prvič so bili taji državljani glede dostopnosti arhivskega gradiva izenačeni z jugoslovanskimi, nato pa so uveljavili recipročnost tudi avstrijski arhivi. (Pravilnik o pogojih za uporabo arhivskega gradiva z dne 19. oktobra 1981).17
Po izidu zakona pa je bilo ključno vprašanje rešitev načina odbiranja arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva. Kot smo videli, se je rešitev že nekaj časa nakazovala. Republiški komite za kulturo in znanost je zato najprej 19. oktobra 1981 izdal pravilnik o odbiranju in izročanju arhivskega gradiva arhivu. Pravilnik je izhajal iz načela,
16 Uradni list SRS 34-1590/1981, popravek 2/1982, str. 174; Vodopivec: Slovenski in tuji predpisi in standardi, str. 81— 83.
" Uradni list SRS, 34-1589/1981; popravek 2/1982, str. 194; Žontar: Predpisi, str. 31-36; Žontar: Slovenski državljani so pri uporabi arhivskega gradiva izenačeni, str. 140.
da sta odbiranje in izročanje arhivskega gradiva arhivu isti proces. Izročitelj je bil odgovoren za to, da je bilo opravljeno odbiranje v skladu s pisnim navodilom arhiva, arhiv pa je moral dati izčrpna pojasnila in napotke za delo ter ga je moral nadzirati. Kako sestaviti navodilo in kaj mora obsegati, pa je štel za strokovno vprašanje. Zanj je postalo osnova posebno področje arhivistike. Mejni datum je bil prestavljen na konec leta 1945.18
Ne le k varstvu dokumentarnega gradiva, tudi k odbiranja naj bi pripomogel pravilnik o strokovni usposobljenosti delavcev družbenopravnih oseb ter članov društev, ki so delala z dokumentarnim gradivom z dne 13. aprila 1983.19
Pomemben dosežek arhivske dejavnosti v povojni Sloveniji je pomenil popis vsega arhivskega gradiva v arhivih in drugih ustanovah v republiki. Kot prvi je Mestni arhiv ljubljanski ob svoji šest-desedetnici objavil Splošni pregled fondov in zbirk po stanju 31. 1. 1959. Sergij Vilfan je v uvodu k splošnemu pregledu pojasnil, da so taki pregledi včasih označeni kot splošni, skupni ali generalni inventarji arhiva, vendar zanje naziv inventar ne ustreza, ker ne vnaša nikakršnega številčnega fiksiranja notranje ureditve in količine arhivskega gradiva v posameznih fondih ali zbirkah. Namen pregleda je navedba najosnovnejših podatkov o posameznih fondih ali zbirkah na osnovi njihove strukture, obenem s podatki o tem, od koga fond izvira, kako se je razvijal, koliko so ga dotiej v arhivu obdelovali in v kakšnem stanju je. S tem naj bi bilo bralcu omogočena seznanitev s celotnim arhivom in njegovo naravo ter olajšana splošna orientacija po gradivu predvsem po osnovnem izvoru gradiva. Namenjen naj ne bi bil le tistim, ki se zanimajo za arhivsko gradivo, marveč v prav taki meri kot delovno sredstvo za nadaljnje delo z gradivom in kot orientacija za izdelavo nadaljnjih delovnih načrtov.
Glavna pozornost ob izidu Splošnega pregleda pa je bila namenjena temu, kako so bili v njem oblikovani arhivski fondi. Ob obravnavi elaborata o inventarizaciji na občnem zboru Arhivskega društva Slovenije aprila 1956 je Sergij Vilfan menil, da je pri oblikovanju fondov mnogo subjektivnega,saj je lahko v kakem arhivu kaka provenienčna skupina arhivalij fond, v drugem pa samo oddelek fonda.20
18	Uradni list SRS 34-1590/1981, popravek 2/1982, str. 194; Žumer: Valorizacija dokumentarnega gradiva, 241 str. Žontar: Predpisi, str. 23-27.
19	Ur. 1. SRS 15-715/1983.
20	AS 607, š. 3, mapa sejni zapisniki 1956-1957.
392
Članki iti razprave
Jože Žontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Splošni pregled fondov Mestnega arhiva ljubljanskega je dal pobudo tudi za Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS (1960) ter za Vodnik po arhivih Slovenije (1965). Ta je zajel gradivo vseh arhivov in drugih ustanov v Sloveniji, ki so hranili arhivsko gradivo (za Državni arhiv LRS in Mestni arhiv ljubljanski le dopolnitve k prejšnjima dvema publikacijama, kazalo pa je bilo skupno za vse tri publikacije) , ter že prevzel naziv vodnik, ki se je sicer že uveljavljal v tujini. Danes bi tako popisovanje označili kot popisovanje na nivoju arhivskih fondov. Seveda zahteva tovrstno popisovanje dobro poznavanje strukture ustvarjalcev arhivskega gradiva in njihovega gradiva, to pa je spodbudilo preučevanje teh vprašanj ter dalo osnovo za posebno področje arhivistike.21
V državi je na poenotenje popisovanja na nivoju fondov vsekakor vplivala priprava jugoslovanskega vodnika Arhivski fondovi i zbirke u arhivima i arhivskim oddeljenjima u SFRJ. Za to ima največ zaslug Sredoje Lahe, ki se je šolal na Moskovskem državnem arhivsko-zgodovinskem inštitutu (MGIAI) in je s seboj prinesel poznavanje sovjetske prakse in veliko znanja. Predvsem pa je pripomogel k temu, da se je končala neplodna razprava o jugoslovanskem vodniku v izvršilnem odboru Zveze društev arhivskih delavcev Jugoslavije.22
Zaradi množičnega prevzemanja arhivskega gradiva v arhive in boljšega pregleda nad arhivskimi fondi se je po nekaj desetih letih pokazala potreba po objavi izpopolnjenih vodnikov, tokrat za vsak arhiv posebej. Kot prvi je izšel leta 1980 Vodnik Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Objave vodnikov nadaljnjih arhivov so prinesle tudi marsikatero izboljšavo. V letih 1972—1975 smo dobili vodnik za posamezno zvrst arhivskega gradiva (Vodnik po matičnih knjigah) ter vodnik za določen tip arhivskih fondov (Vodnik po župnijskih arhivih). Tematskih vodnikov v Sloveniji zaenkrat še nimamo, so pa tudi slovenski arhivi sodelovali s svojim gradivom pri mednarodnih vodnikih po virih za zgodovino Latinske Amerike, podsaharske Afrike, severne Afrike, Azije in Oceanije.23
21	Šestdeset let Mestnega arhiva ljubljanskega, str. 73-74; Splošni pregled fondov Državnega arhiva I .RS; Vodnik po arhivih Slovenije.
22	(Lalič): Osnovna pravila za pripremu publikacije, str. 182197; Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih SFRJ: SR Slovenija.
23	Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana; Vod-
nik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije (zv. 1, 2
in 3); Vodnik po župnijskih arhivih na območju SR Slo-
venije (zv. 1 in 2); Drnovšek: Vodnik po arhivu, str. 27—28.
Podrobnejše popisovanje pa je pravzaprav še starejše kot popisovanje na nivoju fondov. Ze v letih 1903—1908 je Francesco Majer, koprski mestni knjižničar in arhivar, objavil inventar starega koprskega občinskega arhiva. Franc Komatar, arhivar kranjskega deželnega arhiva v Ljubljani, pa je v letih 1904 in 1905 inventarje graščinskih, župnijskih, mestnih in občinskih arhivov na Notranjskem, arhiva rudniške direkcije v Idriji ter graščinskega arhiva Turjak.24
Po drugi svetovni vojni je že občni zbor Zgodovinskega društva za Slovenijo novembra 1946 poudaril nujnost izdelave evidence in inventarja arhivov na ozemlju LR Slovenije. Nakar je v letih 1955/56 novo osnovano Arhivsko društvo Slovenije pripravilo razpravo o vprašanjih inventari-zacije v slovenskih arhivih. Sergij Vilfan je v svojih predlogih za inventarizacijo, ki jih je pripravil za ta namen, izhajal, kot bi danes rekli, iz produktov popisovanja, in sicer v sklopu delovnih faz obravnave arhivskih fondov v arhivih. Pri tem je štel arhivske inventarje kot eno izmed obveznih poslovnih knjig arhiva, enako kot razne akcesijske knjige ah evidence uporabnikov gradiva, arhivske vodnike pa med funkcionalne poslovne pripomočke. V nasprotju z vodniki je pri inventarjih posameznih fondov kot enoto popisa predvidel listino, knjigo ah fascikel, pri posamezni enoti pa podatek o skupnem številu listov ah strani. V razpravi o inven-tarizaciji na občnem zboru Arhivskega društva Slovenije aprila 1956 pa je Sergij Vilfan na splošno poudarjal, »da arhivska terminologija še ni razčiščena. Doslej smo se v splošnem oklepali avstrijske terminologije, ki da je precej nedosledna in v bistvu tudi ne razlikuje dovolj različnih pojmov. Nastala je namreč v dokaj primitivnih razmerah. Bila je usmerjena v medievalistiko in prepuščena precej slučaju, ter omejena na potrebe arhivov, ki so bih temeljito historični, zelo malo zveze pa so imeli s praktičnimi arhivi. Danes sprejemajo arhivi zelo sveže fonde ter se arhivski material zelo kopiči. Osnutek, ki je predložen je le splošen koncept. Na eni strani podaja strukturo, pojme in gradacije, na drugi pa terminologijo.« Z diplomatskim predlogom Pavleta Blaznika, naj komisija za inventarizacijo (Sergij Vilfan, Maks Miklavčič, Marija Ver-bič, Ivo Juvančič ter Božo Otorepec) nadaljuje delo, so se vsi strinjali.25
24	Kmel Umek: Delo Francesca Majerja, str. 19-21; Komatar: Archiv-lnventare, zv. 17, str. 34-50; zv. 18, str. 70-75; 108-123.
25	Golia: Tretje zborovanje, str. 185; AS 607, š. 3, mapi Sejni zapisniki 1956-1957, Razno 1956-1957.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Jože Žontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
393
Praksa pa je šla svojo pot. Ob majhnem številu arhivskih delavcev se je tedaj popisovanje na nivoju arhivskih enot (zadev in podobnega) moralo sprva omejevati le na starejše fonde. V šestdesetih letih, ko so arhivi prevzemali že gradivo iz obdobja do leta 1955 in je bilo zaradi slabega pisarniškega poslovanja pogosto slabo vodeno, pa so postali taki popisi še pomembnejše sredstvo za uporabo arhivskega gradiva. To je bilo ugotovljeno tudi na simpoziju ob desetletnici delovanja Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani novembra 1969. Za objavljanje produktov popisovanja, ki obsegajo poleg popisa arhivskih enot tudi historiat ustvarjalca arhivskega gradiva, historiat fonda, seznam objavljenega gradiva, kazala in podobno pa se je ohranil stari naziv inventar. Tako so do izida pravilnika leta 1987 Majda Smole, Ema Umek, Vladimir Kološa, Ivan Nemanič in Jože Prinčič) (Arhiv SR Slovenije) objavili deset inventarjev graščinskih in upravnih fondov, Milko Mikola (Zgodovinski arhiv Celje) inventar Mestnega ljudskega odbora Celje, Vanda Bezek (Pokrajinski arhiv Koper) inventar občine Izola v štirih delih, Anton Ožinger, Jože Mlinaric in Slavica Tovšak (Pokrajinski arhiv Maribor) inventarja župnije in dekanije Hoče ter Okrajnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Murska Sobota, Nada Jurkovič ter Brane Oblak (Zgodovinski arhiv na Ptuju) inventarje Mestnega odbora Osvobodilne fronte Ptuj, Okrajnih premogovnikov Ptuj, Kreditnih zadrug ormoškega območja ter inventar zbirke Varia.26
Po objavi splošnega zakona o arhivskem gradivu je Arhivski svet Jugoslavije 16. aprila 1970 določil načela o enotnem evidentiranju arhivskega in registraturnega materiala, pri tem pa je evidentiranje razumel kot popisovanje in to le na nivoju arhivskih fondov. V nasprotju z načeli o odbiranju arhivskega gradiva se Sergij Vilfan ni več vključil v pripravo teh načel in se tudi ni udeleževal sej v Beogradu; zato je razumljivo, da se ni lotil priprave slovenskega pravilnika, saj se tudi z načeli v marsičem ni strinjal. Večina sodelavcev pri izdelavi načel trenutno ni videla možnosti za kaj boljšega in zato ni čudno, da so se kmalu pojavile zahteve po izdelavi novih načel, a do teh ni več prišlo.27
Republiški zakon o arhivskem gradivu in arhivih iz leta 1966 je predvidel navodilo o evidentiranju arhivskega in registraturnega gradiva: novela zakona iz leta 1973 ga je preimenovala v navodilo o po-
26	Vodnik Arhiva Republike Slovenije (zv. 1), str. 26-27; Vodnik Zgodovinskega arhiva Celje,str. 351; bibliografija v Arhivih št. 1-10.
27	Uradni list SFRJ 38-480/1970.
pisovanju, evidentiranju, inventarizaciji in izdelavi pripomočkov za uporabo. Vendar noben od navedenih podzakonskih aktov ni izšel. Sergij Vilfan je v tem času v svojem predavanju na mednarodnem kongresu arhivov avgusta 1972 v Moskvi enako kot v priročniku Arhivistika (1973) glavno pozornost namenil produktom popisovanja, ne pa samemu popisovanju. Tudi ni govoril še o nivojih popisovanja, marveč le o bolj ali manj podrobnem popisovanju. Kot značilno za inventar pa je štel še vedno navajanje podatkov o količini arhivskega gradiva v enoti popisovanja. Nasprotno pa je Janez Kos bolj upošteval prakso in v Arhivistu prikazal inventar kot informativno sredstvo.28
Na osnovi zakona o naravni in kulturni dediščini izdani pravilnik o strokovni obdelavi in izdelavi pripomočkov za raziskave arhivskega gradiva z dne 26. decembra 1988 pa se je nanašal na dvoje, na urejanje ter popisovanje arhivskega gradiva. Kot temelj urejanja je določal tedaj že splošno uveljavljeno provenienčno načelo in ga dopolnil še z načelom prvotne ureditve, na kar je opozoril Sergij Vilfan v učbeniku Arhivistika. V nasprotju s popisovanjem, na katero so se nanašala načela (popisovanja na nivoju arhivskega fonda) se je ta pravilnik osredotočil na popisovanje na nivoju osnovnih arhivskih enot, ki sestavljajo arhivski fond, to je zadev in podobnega, odvisno od sistema ureditve gradiva. Produkte popisovanja pa obravnava na obeh nivojih, to je vodnike in inventarje, in sicer z imeni, kot so se uveljavili v praksi. Vendar z njimi enači tudi sredstva za uporabo arhivskega gradiva, ki vodijo neposredno do podatkov (npr indekse). Pokazalo pa se je, da je smiselno uporabljati izraz pripomoček le za te, ker nimajo za osnovo strukture arhivskega gradiva. V zvezi z oblikovanjem inventarjev pravilnik ni bil dosleden, govoril je o prirejenem, sistematično oblikovanem popisu. Seveda popisovanje ni opisano z izrazi, ki smo jih tu navedli, saj jih je npr. arhivski učbenik Direkcije arhivov Francije prvič uporabil v izdaji iz leta 1993. V vsem pa se pozna, da je pravilnik nastal v nekem prehodnem času.29
28	Biljan-Vilfan-Miloševic: Obaveštajna sredstva arhiva, str. 21-56; Vilfan-Žontar: Arhivistika, str. 109-114; Kos: Objava analitičnega inventarja, str. 29-32.
29	Uradni list SRS 11-582/1988; Žontar: Pravilnik o strokovni obdelavi in izdelavi pripomočkov, str. 124—126: Vilfan-Žontar, Arhivistika: str. 62; Smole, Zgodovina arhivistike, str. 16—30; La pratique archivistique française, str. 142; s preučevajem prvotnih ureditev in struktur fondov se ukvarja posebno področje arhivistike.
394
Članki iti razprave
Jože Žontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Veliko poenotenje pri popisovanju ter pomoč pri delu pa sta prinesli uvedba splošnih mednarodnih standardov za arhivsko popisovanje v naslednjih letih ter uporaba računalnikov za ta namen. Računalniki so zlasd omogočili pravi razmah popisovanja.30
Moramo pa omeniti še en pravilnik, ki je bil objavljen na osnovi zakona o naravni in kulturni dediščini, in sicer pravilnik o sestavi in vodenju evidence arhivskega gradiva (19. oktobra 1981). Ta pravilnik se je nanašal na funkcionalne poslovne evidence o vseh ravnanjih z arhivskimi fondi, dotaknil pa se je tudi nekaterih pojmov, povezanih s strukturo arhivskega gradiva, npr. pojma fond. V bistvu pa je šlo za ločitev od popisovanja. Se preden je bil sprejet pravilnik, so bih objavljeni prispevki s predlogi evidenc, da bi lažje razumeli razlikovanje od popisovanja.31
Ob vseh pomanjkljivostih in težavah, ki so pestili obravnavano obdobje, pa lahko sklenemo, da so bih v tem času pri nas narejeni veliki koraki v zvezi z arhivskim pravom. Velikokrat je bilo treba poiskati pomoč tudi v tujini, zato je bil prehod na nove razmere po letu 1991 zelo olajšan.
Viri in literatura
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije (ARS) AS O Skupnost arhivov Slovenije. AS 607 Arhivsko društvo Slovenije.
Viri
Uradni hst DFJ, Beograd. Uradni hst FLRJ, Beograd. Uradni hst SFRJ, Beograd. Uradni hst SRS, Ljubljana. Narodne novine. Službeni hst SRH, Zagreb. Službeni glasnik SR Srbije, Beograd. Službeni hst črne Gore, Titograd. Sejni zapisniki Skupščine SR Slovenije 1977, Ljubljana 1978 Slovenski poročevalec 1945
30	Žumer: Osnutek splošnih mednarodnih standardov, str. 162-171; isti, Hlementi popisovanja, str. 137-159.
31	Uradni list SRS 34-1591/1981, popravki 2/1982, str. 194; Žontar: Predpisi, str. 27-31; Isti: Pojasnila k nekaterim vprašanjem, str. 102-104; Žumer: Hvidence službe varstva, str. 21-23; Samperl: Akcesijska knjiga, str. 24-25; Dmov-šek-Umek: Hvidenca po prevzemu gradiva, str. 26-27; Gavrilovič: »Arhivski fond« u arhivističkoj teoriji i praksi, str. 105-121.
Literatura
Arhivska tehnika, Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1972 (Priročniki 1).
Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih SFRJ: SR Slovenija, Beograd: Zveza arhivskih delavcev Jugoslavije, 1984.
Arhivsko gradivo v Sloveniji po osvoboditvi. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije 1978.
Biljan, Franjo: Rad na novom zakonu o arhi-vima. V: Arhivist 8 recte 9 (1959), zv. 1-2, str. 73.
Biljan, Franjo: Komisija Sekretariata za prosvetu i kulturu Saveznog izvršnog veča za izradu uput-stva o izdvajanju i uništavanju pisane grade izvršila rad. V: Arhivist 8 recte 9 (1959), zv. 1-2, str. 68-73.
Biljan, Franjo: Uskladivanja pravnog režima koristenja arhivske grade sa potrebama naučnoistra-živačkog rada. V: Arhivist 18 (1968), zv. 1—2, str. 17-26.
Biljan, Franjo - Vilfan, Sergij - Miloševič, Miloš: Obaveštajna sredstva arhiva u službi nauke. V: Arhivist 23 (1973), zv. 1-2, str. 21-56.
Drnovšek, Marjan: Vodnik po arhivu. V: Arhivi 3 (1980), št. 1-2, str. 27-28.
Drnovšek, Marjan - Umek, Ema: Evidenca po prevzemu gradiva v arhiv. V: Arhivi 3 (1980), št. 1— 2, str. 26-27.
Gavrilovič, Danica: »Arhivski fond« u arhivističkoj teoriji i praksi u SFRJ sa posebnim osvrtom na formiranje fondova u socialističkom periodu, Savez društava arhivskih radnika Jugoslavije. V: Deveti kongres arhivskih radnika Jugoslavije, Referati i sa-opstenja, Struga 27.-29. IX. 1980, str. 105-121.
Giler, Olga: Liste kategorija registraturskog materiala sa rokovima čuvanja. V: Arhivist 28 (1978), zv. 1—2, str. 73—116.
Giller, Olga: Povodom zakona o zaštiti kulturnih dobara. V: Arhivski pregled 1978, zv. 1—2, str. 181-232.
Golia, Modest: Tretje zborovanje slovenskih zgodovinarjev. V: Zgodovinski časopis 1947, str. 184— 185.
Hasanagič, Edib: Novi pravni propisi o arhi-vima. V: Arhivist 12 (1962), zv. 2, str. 109-114.
Informacija o stanju in problemih valorizacije arhivskega gradiva v SR Sloveniji. V: Arhivi 2 (1979), zv. 1-2, str. 76-80.
Jemuovič, Radomir: Osmi kongres arhivskih radnika Jugoslavije. V: Arhivist 27 (1977), zv. 1, str. 7-18.
Komatar, Franc: Archiv-Inventare; Das SchloC-archiv in Auersperg. V: Mitteilugen des Musealvereines fiir Krain 17 (1904), str. 34-50; 18 (1905), str. 7075; 108-123.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članki in razprave
Jože Žontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
395
Kos, Janez: Objava analitičnega inventarja kot arhivskega informativnega sredstva. V: Arhivist 24 (1974), zv. 1, str. 29-32.
Krnel Umek, Duša: Delo Francesca Majerja v mestni knjižnici in arhivu v Kopru. V: Arhivi 12 (1989), št. 1-2, str. 19-21.
(Lalič, Sredoje): Osnovna pravila za pripremu publikacije »Arhivski fondovi i zbirke u arhivima i arhivskim oddeljenjima u SFRJ«. V: Arhivist 24 (1974), zv. 2, str. 182-197.
La pratique archivislique française: Direction des archives de France. Paris: Archives nationales, 1993.
Melik, Jelka: Osnove prava in pravne države \a arhiviste. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2011.
Oblak-Carni, Marija: Razprava o arhivih v Skupščini Socialistične Republike Slovenije. V: Arhivi 1 (1978), št. 1, str. 47-48.
Pismo o stanju arhivske službe v SR Sloveniji ter o predlogih Komisije za zgodovino revolucionarnega gibanja pri UK ZKS in Arhivskega društva Slovenije za izboljšanje obstoječega stanja. V: Arhivi 1 (1978), št. 1, str. 45-46.
Resolutions, recommendations and wishes of the sixth International congress on archives. V: Archivum 18 (1968). Paris 1970, str. 213-214.
Bječnik arhivske terminologije Jugoslavije. Zagreb: Savez društava arhivskih radnika Jugoslavije, 1972.
Smole, Majda: Zgodovina arhivistike in arhivske službe. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1976 (Priročniki 4).
Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS. Ljubljana: Državni arhiv, 1960.
Stiplovšek, Mirko: Arhivsko gradivo in raziskovanje obdobja socialistične graditve. V: Arhivsko gradivo v Sloveniji po osvoboditvi. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1978, str. 39-47.
Stulli, Bernard: O pravnom režimu koristenja arhivske grade. V: Arhivski vjesnik 9 (1966), str. 137-237.
Samperl, Kristina: Akcesijska knjiga. V: Arhivi 3 (1980), št. 1-2, str. 24-25.
Šestdeset let Mestnega arhiva ljubljanskega (ur. Sergij Vilfan et alii). Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1959 (Poročila in pregledi gradiva, 1).
Valorizacija ustvarjalcev gradiva. V: Okrogla tniza o problemih varstva arhivskem gradiva pred prevzemom v
j	o o	J	J \>
arhiv. Maribor: Arhivsko društvo Slovenije in komisija za gradivo pred prevzemom v arhiv Skupnosti arhivov Slovenije, 1978.
Vilfan, Sergije: Skartiranje. V: Arhivist 7 (1957), zv. 1—2, str. 31-46.
Vilfan, Sergij: Odbiranje arhivskega gradiva iz regi-straturnega gradiva (Škarliranje) v gospodarskih organizacijah v Sloveniji. Ljubljana: Mestni arhiv, Zgodo-
vinski arhiv mesta Ljubljane, 1970 (razmnoženo kot rokopis; knjižnica Zgodovinskega arhiva Ljubljana, B 702).
Vilfan, Sergij - Žontar, Jože: Arhivistika, Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1973 (Priročniki 2).
Vodnik po arhivih Slovenije. Ljubljana: Društvo arhivarjev Slovenije, 1965.
Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999 (knjiga 1).
Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva v
j j	\>	o	o
Celju. Celje: Zgodovinski arhiv 19972.
Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana,
j J	o	o	J J
Ljubljana: Zgodovinski arhiv 1980.
Vodnik po matičnih knjigah za območje JU Slovenije. Ljubljana: Skupnost arhivov Slovenije 1972 (zv. 1 in 2), 1974 (zv. 3).
Vodnik po župnijskih arhivih na območju JR Slovenije. Ljubljana: Skupnost arhivov Slovenije, 1975 (zv. 1 in 2).
Vodopivec, Jedert: Slovenski in tuji predpisi in standardi na področju materialnega varstva arhivskega gradiva. V: Arhivi 14 (1991), št. 1-2, str. 8183.
Zupančič, Marjan: Zaključki sekcije za valorizacijo ustvarjalcev v Ptuju. Arhivi 3 (1980), št. 1— 2, str. 20.
Žontar, Jože: Predpisi, ki urejajo arhivsko dejavnost. V: Arhivi 4 (1981), št. 1-2, str. 6-36.
Žontar, Jože: Pravilnik o strokovni obdelavi in izdelavi pripomočkov za raziskave arhivskega gradiva (Uradni Ust SRS št. 11/88). V: Arhivi 11 (1988), št. 1-2, str 124-126.
Žontar, Jože: Pojasnila k nekaterim vprašanjem v zvezi s pravilnikom o sestavi in vodenju evidence arhivskega gradiva. V: Arhivi 12 (1989), št. 1—2, str. 102-104.
Žontar, Jože: Slovenski državljani so pri uporabi arhivskega gradiva v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju izenačeni z avstrijskimi. V: Arhivi 16 (1993), št. 1-2, str. 140.
Žumer, Vladimir: Evidence službe varstva arhivskega gradiva pred prevzemom v arhiv. V: Arhivi 3 (1980), št. 1-2, str. 21-23.
Žumer, Vladimir: Osnutek splošnih mednarodnih standardov za arhivsko popisovanje. V: Arhivi 15 (1992), št. 1-2, str. 162-171.
Žumer, Vladimir: Valorizacija dokumentarnega gradiva za zgodovin>, zncmost in kulturo. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1995.
Žumer, Vladimir: Elementi popisovanja arhivskega gradiva. V: Arhivi 20 (1997), št. 1-2, str. 137159.
396
Članki iti razprave
Jože Zontar: Nastajanje arhivskega prava v Sloveniji, str. 385-396
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Žumer, Vladimir: Vilfanovi pogledi na valorizacijo sodobnega arhivskega gradiva. V: Arhivistika-Zgodovina-Pravo. Vilfanov spominski zbornik. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2007 (Gradivo in razprave; 30), str. 51-68.
Zusammenfassung
ENTSTEHUNG DES ARCHIVRECHTS IN SLOWENIEN
In den ersten Jahren nach dem Zweiten Weltkrieg bezogen sich die das Archivrecht betreffenden Vorschriften einschließlich des allgemeinen Gesetzes über die Staatsarchive aus dem Jahr 1952 nur auf allgemeine Rechtsnormen über den Schutz des historischen Archivmaterials. Die Anweisung über die Erfassung, Aufbewahrung und periodische Ausscheidung des Archivmaterials (1952) behandelte schon die Ausscheidung belanglosen Archivmaterials und die Ubergabe des historischen Archivmaterials an das zuständige Archiv.
Nach der Annahme der Bundesverfassung im Jahr 1963 bot das allgemeine Gesetz über das Archivgut die Grundlage für die Verabschiedung des ersten Gesetzes der slowenischen Teilrepublik über das Archivgut und die Archive (1966). Dieses umfasste zahlreiche Bereiche in Bezug auf den Schutz des Archivguts und die Tätigkeit der Archive sowie in Form von Durchführungsverordnungen den materiellen Schutz und die Auswahl des Archivguts. Mit der Annahme des Bundesverfassungsgesetzes im Jahr 1971 gingen die Zuständigkeiten auf dem Gebiet der Kultur auf die Teilrepubliken über; so trat auch das allgemeine
Gesetz über das Archivgut außer Kraft. Dies hatte zwar keine wesentlichen Änderungen im novellierten Gesetz der slowenischen Teilrepublik über das Archivgut und die Archive aus dem Jahr 1973 zur Folge, ergänzt wurde unter anderem der Text in Bezug auf die Benutzung des Archivguts in den Archiven.
Neuen Schwung erhielt die Regelung der Tätigkeit der Archive nach der Verabschiedung des Gesetzes über das Natur- und Kulturerbe (1980), das auch das Archivgut umfasste. Auf dessen Grundlage wurden fünf Durchführungsverordnungen erlassen über: Auswahl und Ubergabe des Archivguts an das Archiv (1981), Struktur und Evidenzhaltung des Archivguts (1981), Benutzungsbedingungen des rchivguts (1981), fachliche Befähigung der Arbeitskräfte von juristischen Personen und Vereinsmitgliedern, die mit Schriftgut arbeiten (1983), fachliche Aufbereitung und Erstellung von Hilfsmitteln zur Erforschung des Archivguts (1988). Bei den einzelnen Reglements werden auch die aufgetretenen Dilemmas und die vorangegangene Praxis in den Archiven aufgezeigt.
Bei allen Mängeln und Problemen, die auch aus der unterschiedlichen Praxis der Archive in den einzelnen jugoslawischen Teilrepubliken resultierten, wurden in dem behandelten Zeitraum große Fortschritte auf dem Gebiet des Archivrechts erzielt. Oft musste Unterstützung auch im Ausland gesucht werden (an erster Stelle ist die Generaldirektion der bayerischen Staatsarchive in München zu erwähnen), weshalb die Umstellung auf die neuen Verhältnisse nach 1991 sehr erleichtert wurde.
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 397-410
Članki in razprave
397
1.02 Pregledni znanstveni članek
UDK 341.218.3(497.1):930.25 Prejeto: 1. 10. 2012
Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje SFRJ — priloge D
DRAGAN MATIC
dr., sekretar
Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI—1127 Ljubljana e-pošta: dragan.matic@gov.si
izvleček
Prispevek prikazuje kako so se od podpisa Sporazuma o vprašanju nasledstva nekdanje SFRJ vrstila prizadevanja %a njegovo izvedbo na področju priloge D, ki precizira izvedbo sukcesije na področju arhivskega gradiva. Povzeta je vsebina
j o	\>	J	J J o	J	\>	\>	J	J	J	o o	\> J
stališč terpogovorov med pooblaščenimi predstavniki držav naslednic SFRJ zp izpedbo priloge D. Zlasti so prikazane težave pri dostopanju do gradiva, ki se nahaja v beograjskih arhivih, posebej v luči prizadevanj Arhiva RJ oz: slovenskih ekspertov, da bi gradivo v čim večji meri pregledali in ustvarili strokoven temelj za dokončne rešitve glede določitve arhivskega
J	O	J	J O	J \>	o	o
gradiva, ki bo prišlo v Slovenijo oz: konkretnega definiranja skupne arhivske dediščine.
KLJUČNE BESEDE: sukcesija, SFRJ, beograjski arhivi, Sporazum o vprašanju nasledstva nekdanje SFRJ
abstract
A LOOK AT THE IMPLEMENTATION OF THE AGREEMENT ON S UCCESSION ISS UES O F THE FORMER SOCIALIST FEDERAL REPUBLIC OF JUGOSLAVIA - ANNEX D
The article describes the effort put in to the implemen tation of the Agreement on Succession Issues of the Fonner Socialist Federal Republic of Yugoslavia, more precisely its Annex D, which contains provisions on the succession of archival records. It summarizes the views expressed and talks conducted by the authorized representatives of the successor States to the fonner Yugoslavia in regard to the implementation of Annex D. Special emphasis is placed on the issue of accessing documents kept
O	O	J	J	J	J	J	J	O	J
at the archives in Belgrade. A great deal of effort has been made by the Archives of the Republic of Slovenia and Slovenian
o	o	J JJ	-v7	J	J	J
experts to review as many of these documents as possible and provide a professional basis on which to determine the documents to be returned to Slovenia and how to deal with the common archival heritage.
KE Y WORDS: succession, Socialist Federal Republic of Yugoslavia, archives in Belgrade, Agreement on Succession
J	J	o	o	o
Issues of the Fonner Socialist Federal Republic of Yugoslavia
398
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje S1'R| - priloge D, str. 397-410
Že več kot desetletje je, kar je bil podpisan Sporazum o vprašanju nasledstva nekdanje SFRJ (v nadaljevanju: Sporazum), minilo pa je tudi osem let, kar je bil ratificiran v vseh državah naslednicah. Danes bi ga morah že v celoti uresničevati, a žal ni tako.
Sporazum je bil sklenjen 29. 6. 2001 na Dunaju med petimi državami naslednicami SFRJ (BiH, Hrvaška, Makedonija, Slovenija ter Zvezna republika Jugoslavija) po desetih letih pogajanj.1 Vsekakor gre za mednarodni pravni akt, ki je za prostor nekdanje skupne države izjemnega pomena, saj je edini mednarodni dogovor, ki ureja odnose med državami naslednicami SFRJ. Zlasti je pomembno dejstvo, da je nadrejen nacionalnim zakonodajam in ga je treba uresničevati neposredno kljub morebitnim drugačnim določbam v posameznih področnih nacionalnih predpisih.
Priloga D navedenega sporazuma opredeljuje sukcesijo glede arhivskega gradiva, nastalega v obdobju SFRJ in njenih predhodnic. Vsebinsko priloga D razčlenjuje in utemeljuje načine za razreševanje odprtih vprašanj. Na podlagi mednarodnih sporazumov so v prilogo D v zvezi z arhivskim gradivom nekdanje SFRJ vključena naslednja načela in definicije:
-	predmet sukcesije: so »državni arhivi SFRJ«, to pa pomeni vse arhivsko gradivo oz. vse dokumente ne glede na datum ali vrsto in ne glede na to, kje so, ki jih je izdelala ali prejela SFRJ (ali njena predhodna ustavna oblika) v obdobju od 1. decembra 1918 do 30. junija 1991 (1. člen priloge D)
-	načelo restitucije na podlagi provenience:
»Ce so bili republiški ali drugi arhivi premeščeni republike, ki so ji pripadali, ali če so bili dršpvni arhivi SFRJ premeščeni z njihove prvotne lokacije, jih dršpva, ki ima trenutno nadzor nad njimi, čim prej vrne republiki, ki so ji pripadali, ali na kraj, kjer so bili, ob upoštevanju določb te priloge in v skladu % mednarodnimi načeli provenience.« (2. člen priloge D)
-	načelo transferja na podlagi funkcionalne pertinence: »Del državnih arhivov SFRJ (upravni spisi, tekoče dokumentarno gradivo in arhivski spisi), potreben zp normalno upravljanje ozemlja ene ali več držpv, preide v skladu % načelom funkcionalne pertinence na te dršpve, ne glede na to, kje so dejansko ti arhivi,« (3. člen priloge D)
1 Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 20/2002; dostopen tudi na:
http: / / www.arhiv.gov.si/ fileadmin/arhiv.gov.si/ pageuplo ads/razno/ sukl.pdf
-	načelo transferja na podlagi »zgodovinske« pertinence: »Del dršpvnih arhivov SFRJ, ki sestavljajo skupino, ki:
-	se nanaša neposredno na ozemlje ene ali več dršpv ali
-	je bila izdelana ali sprejeta na ozemlju ene ali več drtpv ali
-	sestoji i^ pogodb, katerih depozjlarje bila SFRJ, in se nanaša samo na zadeve v zpe%j % ozemljem ene ali več držpv ali na ustanove, ki imajo sedež na °%pmlju ene aH več držpv, preide na te države, ne glede na to, kje so dejansko ti arhivi,« (4. člen priloge D)
-	rok za morebiten dogovor o delitvi arhivskega gradiva: v zvezi z arhivi, ki niso predmet transferja na podlagi restitucije aH pertinence, se v šestih mesecih po začetku veljavnosti tega sporazuma države naslednice odločijo za pravično razdelitev aH pa te arhive obdržijo kot skupno dediščino držav, te pa imajo prost in neoviran dostop do njih. Če tak dogovor ni dosežen, postanejo arhivi skupna dediščina. Rok za dogovor je 27 mesecev po začetku veljavnosti sporazuma — od tega v 24 mesecih vsaka država naslednica sestavi seznam arhivskih fondov, ki po njenem mnenju sestavljajo skupno dediščino, potem se seznami izmenjajo, v treh mesecih pa se je potrebno dogovoriti o enotnem seznamu. (6. člen priloge D)
do začetka uresničevanja sporazuma imajo države naslednice takojšen, prost in neoviran dostop do državnih arhivov SFRJ, to je do dokumentov nastaHh do vključno 30. 6. 1991. (7. člen priloge D)
-	za zasebne arhive druge določbe te priloge niso v uporabi. Tisti, ki so bih odvzeti lastnikom po 1. decembru 1918, morajo biti vrnjeni tja, kjer so nastaH, aH njihovim lastnikom v skladu z mednarodnimi načeH provenience brez kakršnega koH nadomestila aH drugih pogojev. (9. člen priloge D)
Udeleženci mednarodne konference o nekdanji
Jugoslaviji so se strinjaH, da pogajanja potekajo na
osnovi »Konvencije o sukcesiji držav dede državnem prej	j	\> o	\>	o J
možpnja, arhivov in dolgov« iz leta 1983 (Dunajska konvencija) ob upoštevanju mednarodnih arhivskih standardov. Pri pogajanjih je bilo ob reševanju odprtih vprašanj zlasti pomembno 3. poglavje »strokovnih navodil«, definkanih leta 1983, na omenjeni konferenci.2 Strokovni temelji za to konvencijo (oz.
2 Professional advice formulated in 1983 on the Vienna Convention on succession of States in respect of State property, archives and debts, Part 111, State archives (art. 19 to 31), v publikaciji CITRA 1993-1995, Interdependence of Archives, Proceedings of the twenty-nineth,
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje Sl'RJ - priloge D, str. 397-410
399
za strokovna navodila) so bili dokumenti UNESCA in Mednarodnega arhivskega sveta (MAS) tj.: resolucija mednarodne konference MAS iz leta 1977 (okrogla miza arhivov v Cagliariju) in resolucija, ki jo je sprejela XX. generalna konferenca UNESCA leta 1978 (dokument 20c/102 skupaj z aneksom — »Napotila in načela glede arhivom). Oba dokumenta sta bila takrat sprejeta za definiranje načina reševanja arhivskih mednarodnih sporov in s tem povezanim sklepanjem dvo- ali večstranskih sporazumov.
Podrobneje je o nastanku in vsebini naštetih mednarodnih dokumentov, kot tudi o poteku pogajanj o sukcesiji arhivov nekdanje SFRJ (do leta 1999) pisala Marija Oblak Carni, ki se je pogajanj kot arhivska ekspertinja tudi udeležila.3 Gotovo lahko od nje pričakujemo še nadaljnje razprave ah publikacije s to temo, ki bodo to problematiko še dodatno osvetlile.
V nadaljevanju bom prikazal dogajanja, ki so sledila po podpisu Sporazuma in so povezana z implementacijo oz. poskusi implementacije Sporazuma.
Uporaba arhivskega gradiva nekdanje skupne države, pa naj si bo za raziskovalne ah upravno-pravne namene posameznikov ah pa potrebe držav oz. državnih uprav naslednic SFRJ, ter dostop do njega in definiranje lastništva tega gradiva so bih osnovni problemi, ki celo desedetje po razpadu skupne države niso bih regulirani. Podpis Sporazuma je pomenil temelj in spodbudo za praktično reševanje vprašanj sukcesije. Tako je slovenska vlada novembra 2001 imenovala odbor za arhive, ki je usklajeval državne dejavnosti, hkrati pa so se začeh strokovni pogovori direktorjev in posameznih ekspertov nacionalnih arhivov držav naslednic SFRJ. Direktorji državnih arhivov Bosne in Hercegovine (BiH), Hrvaške, in Slovenije (direktor državnega arhiva Makedonije je bil upravičeno odsoten) so prvič obravnavah strokovna načela za izvedbo sporazuma na sestanku v Sarajevu decembra 2001. Ker so ugotovili, da je tekst spora-
thirtieth and thirty first international Conference of the Round Table on Archives, str. 250-266.
3 Marija Oblak Carni: Mednarodni dokumenti o prenosu
arhivov in nasledstvo arhivov Sl'RJ, Arhivi XVII, 1994, str. 6-11 in prispevek iste avtorice v soavtorstvu z Borutom Bohtetom: Succesion to the Archives of the former Sl'R Yugoslavia, kot 10. poglavje v publikaciji: Succesion of States, edited by Mojmir Mrak, Martinus Kluwer Law International, Nijhoff Publishers, The Hague - London -Boston, 1999.
zuma »razmeroma nekonsistenten in dopušča različne razlage«, so se sporazumeli o teh skupnih stališčih do uresničevanja sporazuma:
skupnemu odboru za uresničevanje Sporazuma je treba predlagati odbor za arhive oz. izvajanje priloge D;
-	potrebno je uvesti sistemsko delo arhivistov pri izdelavi evidenc zaradi izvedbe priloge D;
-	na podlagi 7. točke priloge D je treba vsem državam naslednicam omogočiti neposreden in neoviran dostop do arhivskega gradiva nekdanje SFRJ kjerkoli je;
direktorji državnih arhivov BiH, Hrvaške, Makedonije in Slovenije se strinjajo, da se na podlagi 6. člena priloge D gradivo, ki ne spada pod člena 3. in 4. (tj. ni predmet transferja v posamezno državo na podlagi načela pertinence), zadrži na območju države, v kateri je nastalo; to gradivo ostane skupna dediščina (joint heritage), zanjo pa mora skrbeti država, v kateri je (šteje se kot nacionalna arhivska dediščina te države), vse države naslednice pa imajo enake pravice pri uporabi tega gradiva. V tem smislu je potrebno v šestih mesecih po začetku veljavnosti Sporazuma skleniti poseben Sporazum o skupni dediščini, kot predvideva 6. člen priloge D, ki bo preciziral zlasti dostopnost, kopiranje, prepoved izločanja brez soglasja vseh držav naslednic ter zagotavljanje delovnega prostora za eksperte držav naslednic. Za preciziranje skupne arhivske dediščine bo od zveznih arhivov zahtevan popis fondov in zbirk ter registraturnega gradiva institucij zvezne narave;
-	začeti je treba uresničevati člena 3 in 4b priloge D — transfer gradiva na podlagi funkcionalne pertinence v države, na katere se gradivo nanaša (dokumenti, ki so pomembni za normalno upravljanje ene ali več držav);
-	člen 4b priloge D, namenjen t. i. »skupinam arhivskega gradiva« je treba interpretirati v smislu administrativnih celot oz. skupin gradiva, ki se nanaša samo na eno državo naslednico, tako da je poseganje v celovitost arhivskih fondov minimalno;
dosledno je treba uresničevati člen 2 priloge D — vrniti vse gradivo, ki je nastalo na območju ene države naslednice in je bilo odneseno v drugo državo; člen 2 se uresničuje bilateralno, informacije o zahtevkih in dinamiki procesov pa se izmenjujejo med državami naslednicami;
-	Arhivu Jugoslavije je predlagano, da omogoči uporabo prostorov za delo ekspertov iz držav naslednic; v njih bi z lastnimi tehničnimi sredstvi kopirali gradivo;
400
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje S1'R| - priloge D, str. 397-410
-	glede arhivskega gradiva JLA je skupno stališče, da je mogoče v smislu člena 2 zahtevati gradivo vojaških poveljstev, posameznih enot in vojnih sodišč, vendar je treba preveriti, ah se v danem primeru gradivo hrani po enotnem načelu na enem mestu; v tem primeru to načelo ne bi moglo biti uporabljeno;
-	za gradivo Službe državne varnosti naj bodo izdelane kopije dosjejev, ki se nanašajo na državljane posamezne države naslednice.4 Naslednje pomembno srečanje, namenjeno uresničevanju sukcesije arhivskega gradiva, je potekalo 26. 3. 2002, ko so se na pobudo direktorjev državnih arhivov Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Makedonije in Slovenije v Beogradu v Arhivu Jugoslavije sestali predstavniki državnih arhivov vseh držav naslednic SFRJ v zvezi s pripravami na uresničevanje Sporazuma, in sicer njegove priloge D. V uvodu sestanka je Vladimir Zumer v imenu Slovenije predlagal, da bi stalnemu skupnemu odboru visokih predstavnikov držav naslednic predlagali ustanovitev arhivskega odbora za uresničevanje priloge D. V nadaljevanju je Josip Kolanovič, direktor Hrvaškega državnega arhiva, v imenu direktorjev državnih arhivov Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Makedonije in Slovenije predstavnikom Zvezne republike Jugoslavije predstavil stališča, ki so jih sprejeli decembra 2001 na sestanku v Sarajevu. Direktor Arhiva Jugoslavije Mom čilo Mičovič je na te predloge, ki so bih tudi predlagani kot točke dnevnega reda, odločno odgovoril:
odklonil je možnost ustanovitve odbora za arhive, ker naj bi tega po njegovem mnenju Sporazum ne predvideval, ko pa bi ustanovitev odbora za arhive predlagal stalni odbor za uresničevanje sporazuma, bi bila ustanovitev odbora za arhive možna šele po ratifikaciji Sporazuma; odklonil je vsakršno možnost kakršnegakoli uresničevanja določb priloge D pred ratifikacijo sporazuma oz. vsakršno predhodno dejavnost;
-	restriktivno je tolmačil člen 7. priloge D, ki zagotavlja neoviran in takojšen dostop do arhivskega gradiva zveznih institucij ter menil, da je interpretacija predstavnikov drugih držav naslednic napačna. Prav tako je nasprotoval zahtevi po takojšnji prepustitvi Osimskega sporazuma in pogodbe Hrvaški in Sloveniji;
-	privolil je v vračanje gradiva po načelu provenience iz 2. člena priloge D ter predlagane kriterije za delitev gradiva po načelu pertinence
* AS 0, t. e. 27, 603-57/01, sveženj »Sukcesija 2001 dalje« -»Zapisnik voditelja radnih grupa sljednica bivše Jugoslavije za provodenje Aneksa D ...«, z dne 11. 12. 2001 v Sarajevu.
iz 3. in 4. člena, vendar šele po ratifikaciji sporazuma. Pozdravil je stališče drugih držav naslednic glede formiranja skupne arhivske dediščine, poudaril pa je, da bo Arhiv Jugoslavije izdelal seznam fondov in zbirk, ki sestavljajo skupno dediščino šele po ratifikaciji Sporazuma;
-	izpostavil je, da za usklajevanje uresničevanja Sporazuma oz priloge D v Zvezni republiki Jugoslaviji ni predviden noben organ, pa tudi Arhiv Jugoslavije ni za to pristojen;
-	izjavil je, da bo glede prostorov za delo ekspertnih skupin razmislil o možnostih. Preostali predstavniki ZRJ so se omejili na
posamezne informacije, npr. o tem, da je del vojnega gradiva nedostopen, saj je uničen oz. neurejen zaradi bombardiranja NATA, ter da je arhivsko gradivo dostopno vsem raziskovalcem in uporabnikom, vendar le v skladu z jugoslovansko zakonodajo: gradivo v Vojnem arhivu 50 let po nastanku, gradivo v drugih zveznih arhivih pa 30 let po nastanku. Po teh izjavah so predstavniki BiH, Hrvaške, Makedonije in Slovenije napovedali, da bodo poslali ekspertne skupine, ki bodo začele evidentirati in kopirati arhivsko gradivo nekdanje SFRJ.5 Tako se je očitno izkazalo, da jugoslovanska stran razume besedo »takoj« v določbah priloge D sporazuma kot »takoj po ratifikaciji«, zlasti glede dostopa do gradiva in izročanja gradiva Osimskih sporazumov Sloveniji in Hrvaški.
Arhiv Republike Slovenije je aprila 2002, neposredno po sestanku, Arhivu Jugoslavije poslal vlogo za dostop arhivskih ekspertov do posameznih kategorij arhivskega gradiva. V vlogi se je skliceval na izjavo direktorja Arhiva Jugoslavije o možnem dostopu do arhivskega gradiva nekdanjih zveznih institucij s pogoji, ki jih določa jugoslovanska zakonodaja. Predmet evidentiranja naj bi bilo gradivo v Arhivu Jugoslavije, Vojnem arhivu (Vojnoistorijskem institutu), Diplomatskem arhivu in Arhivu zveznega ministrstva za notranje zadeve (predvsem gradivo OZNE in KNOJ-a, JLA, KPJ, Službe državne varnosti in Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev). To vlogo je direktor Arhiva Jugoslavije v odgovoru z dne 9. maja 2002 zavrnil, saj se mu je zdelo, da je oblikovana tako, kot da bi Sporazum s prilogo D že veljal. Predlagal je, naj Arhiv Republike Slovenije vlogo oblikuje tako, da bo v njej navedel znanstvene teme, ki bi »raziskovalce« zanimale. Septembra istega leta je Arhiv Republike Slovenije poslal preoblikovano vlogo, ki
5 AS 0, t.e. 27, 603-57/01, Poročilo o uresničevanju sporazuma o vprašanjih nasledstva arhivov SFRJ - priloga D z dne 28. 3. 2002.
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje SFRJ - priloge D, str. 397-410
401
je vsebinsko potrebo po dostopu do gradiva opredeljevala kot potrebo po preučevanju znanstvenih vprašanj. S tem se je ustreglo jugoslovanski zahtevi, da se je treba izogniti videzu, da se do gradiva dostopa na podlagi Sporazuma, priloge D. Odgovor na to vlogo je vseboval pojasnilo, da bo dostop do Arhiva Jugoslavije možen po koncu adaptacije zgradbe, da za dostopanje do gradiva v ministrstvu za zunanje zadeve ni ovir, da pa se je potrebno za dostop do gradiva Vojnega arhiva in Arhiva zveznega ministrstva za notranje zadeve neposredno obrniti na ti dve instituciji.
O težavah pri dostopu do arhivskega gradiva nekdanje SFRJ in restriktivni razlagi predstavnikov zveznih arhivov ZRJ priloge D (npr. stališču, da izvirniki Osimske pogodbe in Osimskega sporazuma ter z njimi povezanega arhivskega gradiva Sloveniji in FLrvaški ne bodo takoj na voljo za uporabo) je Arhiv RS pristojne organe v Sloveniji obvestil junija 2002. Dobil je odgovor, da — glede na dejstvo, da sporazum še ni ratificiran — prek odbora visokih predstavnikov držav naslednic še ni mogoče vplivati na uresničevanje sporazuma.
Zaradi negativnih izkušenj pri pripravah na uresničevanje Sporazuma so direktorji državnih arhivov BiH, Hrvaške, Makedonije in Slovenije na sestanku decembra 2002 v Sarajevu sprejeli »pro-memorijo« in jo poslali stalnemu skupnemu odboru visokih predstavnikov za nasledstvo SFRJ. V njej so visoke predstavnike prosili:
da zahtevajo od vlade Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ), da imenuje pooblaščenega koordinatorja za vse zvezne arhive ZRJ, ki bo sogovornik pri pripravah in realizaciji priloge D Sporazuma
da zahtevajo, da je predstavnikom vseh držav naslednic SFRJ omogočen prost dostop do arhivov SFRJ že pred ratifikacijo, cilj pa naj bi bila pripravljalna dela za uresničevanje Sporazuma.6
V marcu 2003 se je po daljši korespondenci med Arhivom RS ter Arhivom Jugoslavije, Diplomatskim in Vojnim arhivom začelo prvo evidentiranje slovenskih arhivistov v Beogradu po razpadu skupne države. Evidentiranje je potekalo s pogoji, ki jih je določala jugoslovanska zakonodaja in ne po določilih Sporazuma, priloge D, rezultati pa so bili v okviru možnega zadovoljivi. Že po končanem obisku je prispela tudi informacija, da
naj bi bilo slovenskim ekspertom prihodnjič omogočeno obiskati arhiv Ministrstva za notranje zadeve Srbije, ki hrani gradivo zvezne SDV. To se potem ni zgodilo.
Slovenski eksperti so v poročilu o evidentiranju kot ukrepe, potrebne za učinkovito uresničevanje sporazuma, predlagali:
da vlada takoj zahteva izvirno gradivo, ki se nanaša na Osimski sporazum,
-	naj bo v pogodbo o skupni dediščini vnesena določba, da imajo pooblaščeni eksperti dostop tudi do neurejenega gradiva in gradiva, ki ga zvezni arhivi še niso prevzeli,
da je potrebno imenovati pooblaščenca, ki bo imel enake pravice pri dostopu do gradiva kot uslužbenci zveznih arhivov, kjer je gradivo shranjeno,
da morajo biti uslužbenci vseh držav naslednic pri plačevanju stroškov za kopiranje arhivskih dokumentov obravnavani enako.7 3. 6. 2004 se je zgodila za uresničevanje Sporazuma pomembna prelomnica, saj je začel veljati s tem datumom, ko ga je kot zadnja od držav naslednic ratificirala ELrvaška. Državni arhivi so se na to takoj odzvali, saj so z dnevom začetka veljave v skladu s 6. točko priloge D začeli teči tudi pomembni roki, in sicer:
6-mesečni rok za dosego sporazuma o delitvi arhivov nekdanje SFRJ ali dogovor o arhivih nekdanje SFRJ kot skupni dediščini;
-	24-mesečni rok za formiranje seznamov arhivskega gradiva, ki naj bi predstavljalo skupno arhivsko dediščino (sezname naj bi si države naslednice nato izmenjale in se v treh mesecih dogovorile o enem skupnem seznamu);
-	24-mesečni rok za pošiljanje seznamov arhivskega gradiva, za katero posamezna država naslednica zahteva, da ji ga izročijo na podlagi 3. in 4. člena priloge D (pertinenca). Predstavniki Bosne in Hercegovine, ELrvaške,
Makedonije in Slovenije so se sestali že 10. 5. 2004 v Zagrebu. Povod za to je bilo sprejetje zakona o potrditvi Sporazuma v hrvaškem saboru, s tem pa je postalo jasno, da bo Sporazum v kratkem začel veljati. Na sestanku so se dogovorili, da bodo v vsaki državi državni arhivi dali pobudo pristojnim državnim organom za pričetek dejavnosti v zvezi s prilogo D in da bodo do konca maja arhivi pripravili in izmenjali sezname ter poslali predstavnike
6
AS 0, t.e. 27, navedena korespondenca uvrščena pod šifro -
603-57/2001 kot priloga poročilu Arhiva RS Ministrstvu 7 Prav tam, Poročilo o obisku nekdanjih zveznih arhivov v za zunanje zadeve z dne 26. 2. 2003.	Beogradu med 2. in 7. 3. 2003, z dne 1. 4. 2003.
402
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje S1'R| - priloge D, str. 397-410
na naslednji sestanek, ta pa naj bi bil v prvi polovici junija 2004.8 Sestanek predstavnikov državnih arhivov Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Makedonije in Slovenije je bil 17. in 18. 6. 2004 v Sarajevu. Sklepi sestanka so bih:
osnova za tolmačenje priloge D Sporazuma je zapisnik sestanka direktorjev državnih arhivov (11. 12. 2001 v Sarajevu);
-	v skladu s prilogo D bodo sestavljeni seznami zahtev za arhivsko gradivo v izvirniku, te pa si bodo izmenjali in uskladili direktorji — kot skrajni rok za realizacijo je bil določen 30 dni; seznami zahtev bodo ostajali odprd — vse kasneje najdeno gradivo naj bi bilo obravnavano po določenih kriterijih;
-	vsega, kar po določilih priloge D ne spada v okvir provenience oz. pertinence, ne zadeva obveznost vračanja in ostaja skupna dediščina;
-	imetniki skupne dediščine morajo omogočiti pooblaščenim ekspertom držav naslednic uporabo informacijskih pomagal (popisov, inventarjev, dosjejev ipd.) in dostop do njih, vpogled in ekspertizo, kot tudi pravico do kopiranja arhivskega in dokumentarnega gradiva, ki je predmet sukcesije;
-	v skladu s členom 6a priloge D bodo države naslednice sprejele »Dogovor — Sporazum o skupni dediščini"«, ki mora nujno vsebovati: definicijo skupne dediščine, njen status, način rabe oz. dostopnost arhivskega gradiva, prostor za rabo, opremo in določanje stroškov kopiranja. Osnutek teksta dogovora bo dostavljen direktorjem državnih arhivov v usklajevanje v 30 dneh; stalni skupni komisiji za uresničevanje Sporazuma je treba predlagati, da nujno postavi na dnevni red vprašanje priloge D in ustanovitve delovnega telesa (te komisije), ki bo zadolženo za uresničevanje priloge D;
sprejeto je stališče, da bi realizacija priloge D Sporazuma potekala bolj učinkovito, ko bi posamezne države naslednice izbrale komisarje — arhivske strokovnjake, ki bi svojo državo predstavljali in imeli pri dostopu do gradiva in uporabi enake pravice kot zaposleni v ustanovah, ki hranijo arhivsko in registraturno gradivo. Sprejeto je bilo tudi priporočilo stalni skupni komisiji, naj od državne skupnosti Srbije in Črne gore zahteva, da določi enega koordinatorja za vse postopke v zvezi s sukcesijo, ki bo zastopal
Prav tam, »Službena bilježka o sastanku predstavnika državnih arhiva Bosne i 1 Iercegovine, 1 Irvatske, Makedonije i Slovenije u vezi sukcesije Arhiva bivše SFRJ«, 19. 5. 2004; dokument 603-57/01/12.
stališča vseh »subjektov« (arhivi in filmske ustanove), kot so naredile tudi vse preostale države naslednice;
določbe sporazuma oz. priloge D (transfer na podlagi provenience oz. funkcionalne pertinence) se bodo uresničevale v zvezi z vsem arhivskim gradivom, tudi vojnim gradivom.9 Po sestanku je Arhiv RS organe javne uprave in preostale ustvarjalce arhivskega gradiva (ponovno) obvestil, da dopolnjuje že obstoječe sezname arhivskega gradiva, in jih pozval, da navedejo gradivo, ki ga je potrebno vrniti v Slovenijo ali pa ga pri svojem delu potrebujejo v izvirniku.10
V zvezi s sklepi je bil za konec oktobra 2004 sklican sestanek direktorjev državnih arhivov naslednic SFRJ v Sarajevu, tokrat v polni sestavi. V mesecih med sestankoma je med državnimi arhivi Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Makedonije in Slovenije potekalo usklajevanje predloga pogodbe oz. sporazuma o skupni arhivski dediščini. Osnovo za pogodbo (sporazum), ki je imela namen definirati »status in vsebino skupne arhivske dediščine, njeno ZpŠčito, varovanje in uporabo« so pripravili v državnem arhivu Makedonije. K osnutku sta dodala pripombe oz. dopolnitve državna arhiva BiH in Slovenije. Temeljne rešitve v tem predlogu sporazuma so bile: definicija skupne arhivske dediščine je povzela določbe priloge D: vse arhivsko in dokumentarno gradivo, nastalo v času delovanja skupnih jugoslovanskih organov, ne glede na to, ali je v arhivih, registraturah ali pri drugih imetnikih v Državni skupnosti Srbije in Črne gore ali v drugih državah naslednicah; arhivsko gradivo, ki predstavlja skupno arhivsko dediščino ostane v državi, v kateri je nastalo, in je po priporočilih UNESCA del nacionalne arhivske dediščine te države, s tem da imajo vse države naslednice enake pravice do dostopanja do njega in uporabe;
dolžnost države, v kateri je skupna arhivska dediščina, je, da jo varuje, strokovno in tehnično obdeluje, ustvari arhivski informacijski sistem in
9	Prav tam, Zaključci i preporuke sa sastanka eksperata iz zemalja ex-Jugoslavije o pitanjima primjene Aneksa D Sporazuma o sukcesiji, koji je održan u Sarajevu 17. i 18. 6. 2004.
10	prav tam, Vesna Gotovina: »Poročilo o sestanku ekspertov iz bivše Jugoslavije glede vprašanj sporazumov o sukcesiji in aneksa D, Sarajevo 17. in 18. 6. 2004« ter sporočilo za javnost o pozivu Arhiva RS vsem državnim in drugim organom, da posredujejo podatke o arhivskem gradivu, ki bi ga lahko R Slovenija zahtevala, v primeru, da je nastalo v Sloveniji in bilo odneseno, ali pa se neposredno nanaša na R Slovenijo oz. je potrebno za delovanje državnih in drugih organov, poslano STA 16. 7. 2004.
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje SPRJ - priloge D, str. 397-410
403
omogoča uporabo skupne arhivske dediščine in dostop do nje v skladu s predpisi in mednarodnimi arhivskimi standardi; arhivsko in dokumentarno gradivo nekdanje SFRJ, ki je še v Državni skupnosti Srbije in Črne gore v registraturah oz. pri drugih imetnikih, je potrebno prevzeti v državne arhive Državne skupnosti Srbije in Črne gore najkasneje do leta 2011; v istem roku je potrebno to gradivo prevzeti tudi v preostalih državah naslednicah;
država, ki bo varovala skupno arhivsko gradivo, mora omogočiti neoviran pristop, enakopravnost vseh predstavnikov naslednic pri dosto-panju do arhivskega gradiva in evidenc o njem;
-	za potrebe evidentiranja, izdelave seznamov, kopiranja, valorizacije, strokovne obdelave in raziskovanja arhivskega gradiva lahko države naslednice v Državni skupnosti Srbije in Črne gore imenujejo arhivske atašeje in arhivske eksperte. Arhivske atašeje imenuje ministrstvo, pristojno za arhive, arhivske eksperte pa državni arhiv države naslednice;
-	prostore za delo arhivskih ekspertov in atašejev v Državni skupnosti Srbije in Črne gore zagotavlja Arhiv Srbije in Črne gore (Arhiv Jugoslavije), le-ti pa imajo neoviran in prost dostop do gradiva z enakimi pogoji, kot veljajo za arhivske delavce državnih arhivov Državne skupnosti Srbije in Črne gore;
arhivskega in dokumentarnega gradiva, kot tudi zapisov ali evidenc o njem, ni dovoljeno uničevati brez soglasja vseh držav naslednic;
-	za izvrševanje obveznosti te pogodbe (dostop in uporaba) je v vsaki državi pristojen po en koordinator, tj. državni arhiv;
omejevanje uporabe gradiva, ki vsebuje tajne in občudjive osebne podatke, ne velja za arhivske atašeje in arhivske eksperte;
-	za strokovni nadzor nad uresničevanjem priloge D sporazuma je odgovorna arhivska komisija za vprašanja sukcesije in skupne arhivske dediščine SFRJ, v kateri je pet članov — predstavnikov državnih arhivov, ki jih določijo posamezne države.
Med 26. in 27. oktobrom 2004 je potekal sestanek predstavnikov vseh državnih arhivov v Sarajevu. Na njem so obravnavali prej predstavljeni predlog pogodbe o skupni dediščini in drugih vprašanjih v zvezi z implementacijo Sporazuma. Vsi navzoči so se strinjali, da je predlog pogodbe ustrezen, razen direktorja Arhiva Srbije in Črne gore, ki je izjavil, da o ustreznosti pogodbe ne odloča on, pač pa njegova vlada. Povedal je tudi, da
večina arhivskih ekspertov v Srbiji meni, da ta pogodba ni potrebna, saj naj bi bila vsa vprašanja sukcesije rešena v prilogi D. Prav tako je poudaril, da Arhiv Srbije in Črne gore (Arhiv Jugoslavije) nima pooblastil, da bi sprejemal oz. določal režim dostopa do gradiva posameznih ministrstev in da ne more prevzemati koordinatorskih nalog. Obljubil je, da bo s predlogom pogodbe o skupni dediščini seznanil vlado Srbije in Črne gore ter odgovoril na pobudo. To se seveda ni zgodilo, skrajni rok za dosego sporazuma o skupni dediščini je potekel 2. 12. 2004, napovedani sestanek predstavnikov državnih arhivov na Ohridu pa tako ni bil potreben.11
V takih razmerah je bilo jasno, da bo treba (ko je poskus sklenitve podrobnejšega dogovora o uresničevanju priloge D propadel) prilogo D začeti uresničevati v praksi. Da bi izboljšali stike in omogočili zadovoljive razmere za delo arhivskih strokovnjakov, je decembra 2004 delegacija Arhiva RS odšla na obisk v Beograd. Ob tej priložnosti sta bila podpisana dva sporazuma o sodelovanju med Arhivom Republike Slovenije in Arhivom Srbije in Črne gore ter Arhivom Republike Slovenije in Arhivom Srbije (temu je februarja 2005 sledil še podpis sporazuma o sodelovanju z Vojnim arhivom). V pogovorih z vodstvom Arhiva Srbije in Črne gore je delegacija Arhiva Republike Slovenije poudarila potrebo po čim boljših možnostih za delo in neoviranem dostopu do gradiva za slovenske eksperte, ki bodo prihajali v okviru sukcesije gradivo evidentirat. Obenem so nasprotno stran obvestili, da se bo Arhiv Republike Slovenije zavzemal za to, da bi pri slovenskem veleposlaništvu v Beogradu imenovali arhivskega atašeja, čigar naloga bo zbirati podatke o gradivu, ki je v beograjskih institucijah, hkrati pa bo pomagal pri dostopanju do posameznih gradiv ter izvrševanju sukcesije sploh ter sodeloval s koordinatorjem, ki bi ga določil Arhiv Srbije in Črne gore. Predstavniki Arhiva Srbije in Črne gore so se z vsemi predlogi slovenskih kolegov strinjali, pa tudi s predlogom, naj omogočijo dostop do gradiva pravnim in fizičnim osebam, ki bodo izkazale pravni interes. Za raziskovalce naj bi bilo gradivo dostopno po srbski zakonodaji 30 let po nastanku oz. 50 let, če gre za občudjive osebne podatke. Hkrati so obljubili podporo v zvezi s prostori, potrebnimi za delo slovenskih arhivskih ekspertov, ter povedali, da bi
11 Prav tam, Poročilo ministrstvu za zunanje zadeve o sestanku direktorjev državnih arhivov naslednic nekdanje Jugoslavije 27. 10. 2004 v Sarajevu z dne 3. 11. 2004, št. 603-57/2001 s priloženimi osnutki sporazuma o skupni arhivski dediščini.
404
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje S1'R| - priloge D, str. 397-410
bil slovenski arhivski ataše dobrodošel tako pri konkretnem reševanju vlog iz Slovenije kot pri delu pri sukcesijskih zadevah. Arhiv Republike Slovenije je dejansko konec leta 2004 poslal dopis ministru za kulturo, v katerem je podrobno razložil potrebe po imenovanju arhivskega koordinatorja (atašeja) v Beogradu. Pri tem je poudaril, da je to zlasti pomembno, ker ni bila sklenjena pogodba oz. sporazum o skupni arhivski dediščini, ki je sicer pri različnih pravih osebah (tako v nekdanjih zveznih arhivih kot institucijah, ki so prevzele registrature nekdanjih zveznih organov), pri tem pa tudi ni popolnega pregleda nad tem, kje je, v kakšnem stanju je in kateri del bi slovenska stran morala zahtevati v izvirniku na podlagi 2. 3. in 4. člena priloge D. Arhivski koordinator bi torej zlasti bil potreben zaradi ustvarjanja pregleda nad lokacijami, kjer je gradivo, ki predstavlja predmet suk-cesije, omogočanja dostopa do tega gradiva in uporabe ter zlasti za realizacijo zahtev po vračilu gradiva v Slovenijo.12 Zal pobuda za imenovanje arhivskega koordinatorja ni naletela na odprta ušesa, to pa se je poznalo in se žal še pozna pri dinamiki izvrševanja priloge D Sporazuma.
Da bodo pri izvrševanju priloge D težave, se je izkazalo že nekaj dni po koncu obiska delegacije Arhiva Republike Slovenije. V Beograd je namreč decembra 2004 prispela skupina slovenskih arhivskih ekspertov. Pri evidentiranju arhivskih pomagal in arhivskega gradiva so se srečah z ovirami, te pa še danes niso povsem odstranjene. Slovenski eksperti so v Arhivu Srbije in Črne gore morah prej utemeljiti svoje evidentiranje v obliki »ciljev namenov raziskovanja«, dostop do gradiva, nastalega po letu 1973, pa jim je bil onemogočen. Prav tako so imeli težave z dovoljenji za digitalno fotografiranje oz. pridobivanje posameznih popisov in pomagal. In to čeprav je Sporazum skupaj s prilogo D veljal že od junija in bi kot predstavniki države naslednice morah imeti prost in neoviran dostop do vsega gradiva.13 Tudi ob obisku slovenskih arhivskih ekspertov v Vojnem in Diplomatskem arhivu marca 2005 se je v beograjskih arhivih spet pokazalo nespoštovanje priloge D v zvezi z dostopom do skupnega arhivskega gradiva. Takrat so se slovenski eksperti poročali tudi, da ni jasno, kje
12	Prav tam, Poročilo o obisku delegacije Arhiva Republike Slovenije v Beogradu in pobuda za arhivskega koordinatorja RS v Državni skupnosti Srbije in Cme gore z dne 28. 12. 2004, št. 603-57/2001, naslovljeni na ministra za kulturo.
13	Prav tam, Poročilo o študijskem obisku v Arhivu Srbije in
Cme gore in Diplomatskem arhivu na zunanjem mini-
strstvu Srbije in Cme gore, Beograd 12.-17. 12. 2004.
je določeno gradivo, v katerem arhivu ah registra-turi. Zvedeli so namreč, da določeno gradivo zveznih organov prevzemata tudi Arhiv Srbije in Arhiv Beograda, prav tako pa tudi za nekatere fonde vojnega gradiva ni bilo jasno, kje so. Ob tem je Arhiv RS v poročilu Ministrstvu RS za kulturo predlagal, naj slovenska vlada pri srbskih oblasteh zagotovi:
da bo Republika Slovenija v Beogradu imenovala arhivskega koordinatorja, ki bo imel neoviran in neposreden dostop do nekdanjih zveznih arhivov ter drugih institucij in registratur, ki hranijo skupno dediščino;
da bo omogočena izdelava popisov vseh fondov, ki so v različnih institucijah; da bo omogočen dostop ekspertom do vseh institucije, v katerih hranijo skupno arhivsko dediščino;
da bo postopek prijave obiska ekspertov skrajšan na razumno mero;
da bodo sprotno reševali vloge pravnih in fizičnih oseb iz Republike Slovenije, ki želijo za uveljavitev svojih pravic ustrezno gradivo; da bo omogočen dostop ekspertov do arhivske skupne dediščine v skladu s prilogo D in mimo obstoječih pravil, ki veljajo v arhivih (časovne zapore, omejeno število tehničnih enot na dan); da bosta za potrebe ekspertov urejena posebna čitalnica in poseben prostor za reprodukcijo gradiva;14
Naslednje evidentiranje slovenskih ekspertov arhivskega gradiva v Beogradu (zlasti pregledi popisov in evidenc v zvezi z arhivskim gradivom) je potekalo leta 2006. Motivirano je bilo s približevanjem datuma (3. 6. 2006), ki ga je priloga D predvidevala za sestavo seznamov. Iztekal se je 24-mesečni rok za oblikovanje seznamov arhivskega gradiva, ki naj bi predstavljalo skupno arhivsko dediščino, oz. arhivskega gradiva, ki ga katera od držav naslednic zahteva na podlagi 3. in 4. člena priloge D (pertinenca). Poleg izpolnjevanja te naloge so se eksperti pri evidentiranju gradiva osre-dotočali tudi na tiste prioritete oz. tisto gradivo, ki so ga pristojna ministrstva oz. državni organi Republike Slovenije potrebovali pri delu. Eksperti so od januarja do marca opravili evidentiranja v Diplomatskem arhivu, Vojnem arhivu, Arhivu Srbije in Črne gore, Vojno-geografskem inštitutu in drugih ustanovah. Posebej se je Arhiv RS angažiral
14 Prav tam, Dopis Arhiva RS Ministrstvu RS za kulturo: Ugotovitve glede dostopa in uporabe ter predlogi za ureditev dostopa do arhivov nekdanje S1'R| z dne 14. 3. 2005, št. 603-15/05.
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje S1'R| - priloge D, str. 397-410
405
pri pridobivanju podatkov o arhivskem gradivu nekdanjega Zveznega sekretariata za notranje zadeve SFRJ, zlasti pa informacije o tem, kje je gradivo, koliko ga je, kako je urejeno in popisano ter kdaj bo predano v arhive. Prav tako je Arhiv RS izrazil željo po vpogledu v to gradivo, saj so organi Republike Slovenije zeleh pridobiti podatke iz tega gradiva. Posebej je bila izpostavljena potreba po vedenju o tem, v kateri arhiv se arhivsko gradivo Zveznega sekretariata za notranje zadeve izroča, saj so bile dotedanje razlage o tem nasprotujoče. V dopisu Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije je Arhiv Republike Slovenije predlagal, da bi v zvezi s pridobivanjem omenjenih podatkov na Ministrstvo za zunanje zadeve Srbije in Črne gore naslovih posebno noto. Pri tem je bilo navedeno, da še čaka na odgovor Arhiva Srbije in Črne gore, ki bi to gradivo moral prevzemati.15 Odgovor iz Beograda z enako vsebino je prišel po dveh poteh
-	v obliki odgovora namestnika direktorja Arhiva Srbije in Črne gore ter diplomatske note Ministrstva za zunanje zadeve Srbije in Črne gore. Navedeno je bilo, da je na podlagi pojasnil Arhiva Srbije in varnostno-obveščevalne službe Srbije in Črne gore (BIA) mogoče podati enako pojasnilo, kot so ga predstavniki Arhiva Republike Slovenije dobili že večkrat v letu 2005 od predstavnikov BIA, in sicer:
-	velik del arhivskega gradiva nekdanjega Zveznega sekretariata za notranje zadeve je zgorel v bombnih napadih NATA leta 1999;
še vedno ni jasno, kaj je od tega gradiva dejansko ostalo, saj so zgoreh tudi popisi gradiva;
-	ugotavlja se dejansko stanje v zvezi s preostalim gradivom - takoj ko bodo podatki znani, bodo sporočeni Arhivu Srbije in Črne gore;
-	Arhiv Srbije in Črne gore bo v okviru svojih obveznosti in pooblastil te podatke posredoval vsem naslednicam SFRJ.16
Tik pred iztekom roka je (2. 6. 2006) Arhiv RS poslal vsem državnim arhivom oz. državam naslednicam seznam gradiva, ki naj bi predstavljalo skupno arhivsko dediščino, kot tudi seznam gradiva, ki ga je Slovenija zahtevala v izvirniku na podlagi 2.,
Prav tam, Prošnja Arhiva RS, naslovljena na namestnika direktorja Arhiva Srbije in Črne gore, za podatke o arhivskem gradivu nekdanjega ministrstva za notranje zadeve in nekdanjih obveščevalnih služb z dne 23. 2. 2006, št. 6255-1/2006/19; dopis Arhiva RS, naslovljen na MZZ R Slovenije, z dne 23. 3. 2006, št. 6255/1/2006/35. Prav tam, odgovor Arhiva Srbije in Črne gore z dne 7. 4. 2006, št. 6255-1/06/41 in dopis Ministrstva RS za zunanje zadeve z dne 23. 5. 2006, št. 6255-1/06/49 o diplomatski noti Ministrstva za zunanje zadeve Srbije in Cme gore glede arhivov nekdanje Službe državne varnosti.
3. in 4. člena priloge D.17 V poročilu Ministrstvu za kulturo RS o poslanem seznamu je Arhiv RS opozoril, da je seznam nastal na podlagi evidentiranja gradiva in popisov gradiva v Beogradu, na podlagi pregledovanja literature in ankete, ki je bila izvedena med slovenskimi organi državne uprave. Ker velik del fondov še ni bil prevzet v beograjske državne arhive in je bilo precej gradiva še nepopisanega in neurejenega, nekatero pa nedostopno, je Arhiv RS poudaril, da seznami niso dokončni, zahteve pa še ne končno opredeljene. Napovedano je bilo tudi, da bo Arhiv RS še zbiral podatke o arhivskem gradivu za potrebe državnih organov oz. gradivu, ki je pomembno za Slovenijo sploh.18
Omeniti je treba, da je Arhiv RS pokazal zanimanje zlasti za posamezne vrste arhivskega gradiva nekdanje SFRJ. Tako se je Arhiv RS (domnevati je, da po navodilih takratne vlade RS) pri Vojnem arhivu posebej zanimal za gradivo o povojnih pobojih domobrancev in gradivo sodnega procesa Janša — Zavrl — Tasič — Borštner.19 Zlasti pa je takratnega ministra za pravosodje skrbelo, zakaj Arhiv RS še ni dosegel dostopa do arhivskega gradiva nekdanjega Zveznega sekretariata za notranje zadeve. Arhiv RS je poročal, da je bil pri teh poskusih neuspešen in predlagal, naj vlada Republike Slovenije pri vladi Republike Srbije dobi možnost dostopa do tega gradiva. V tem poročilu je Arhiv RS posebej izpostavil, da se je v drugi polovici 2005., zlasti pa prvi polovici 2006., intenzivno trudil dobiti dostop do omenjenega gradiva — uslužbenci Arhiva RS so imeli več pogovorov v Arhivu Srbije in Črne gore, Arhivu Srbije itd., prav tako je na pobudo Arhiva RS marca 2006 Zunanje ministrstvo Republike Slovenije Zunanjemu ministrstvu Republike Srbije poslalo posebno noto, a tudi to ni obrodilo uspeha. Do gradiva nekdanje SDV se Arhivu RS tudi kasneje ni uspelo »prebiti« niti z neposredno zahtevo »Bezbednostni informativni agenciji« (BIA) niti s posredovanjem Arhiva Srbije in Črne gore. Pomagala niso niti tridnevna posvetovanja oz. pogovori, ki so jih predstavniki Arhiva RS prav zato imeli s slovenskim veleposlanikom v Beogradu. Vsi odgovori, ki so prispeli, so navajali, da je gradivo nedostopno, saj naj bi bilo delno uničeno delno pa neurejeno zaradi bombnih napadov. Arhiv RS je označil srbske razlage v po-
17 Prav tam, dopis Arhiva RS državnim arhivom Hrvaške, Bosne in 1 Iercegovine, Makedonije ter Srbije in Črne gore, z dne 2. 6. 2006, št. 6255-1/2006. is Prav tam, dopis Arhiva RS Ministrstvu RS za kulturo z dne
1.6. 2006, št. 6255-1/2006/56.
19 Prav tam, dopis Arhiva RS Vojnemu arhivu z dne 2. 8. 2006, št. 6255-1/2006.
406
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje S1'R| - priloge D, str. 397-410
ročilu ministru za pravosodje za neresnične (da bi bilo gradivo uničeno) oz. zelo malo verjetne (da bi bilo neurejeno). Da navedbe srbske strani ne držijo, naj bi dokazovala »dejstva, da je Arhiv Srbije od BIE v letu 2005 zpčel- prevzemati arhivsko gradivo, okoli 600.000 strani dokumentov in okoli 8500 dosjejev. Okoli 90 odstotkov tem gradiva naj bi se nanašalo na dogodke,
O O	J	o
povezane z injormbirojem. Ko smo se v zpezj J" tem večkrat obrnili na Arhiv Srbije, so nam odgovorili, da prevzemajo le dokumente, ki se nanašajo na ozemlje Srbije. Okoli 1500 dokumentov pa v letu 2003 BIE predala Arhivu Beograda. To naj bi bilo gradivo nekdanje beograjske UDBE«.
O	J	O	J	O J
Arhiv RS je tako vnovič predlagal, naj slovenska vlada pri srbski vladi »za slovenske arhivske eksperte iZposlujeprost dostop«.20 Zanimivo bi bilo vedeti, kako in koliko se je takratna vlada RS še trudila sporazumeti s srbskimi oblastmi v zvezi s to zadevo, saj teh informacij Arhiv RS v pisni obliki ni prejel.
Nadaljnje aktivnosti v zvezi s sukcesijo so po letu 2006 zamrle v pričakovanju konkretnih pogajanj oz. uresničevanj priloge D.21 Ker je bilo tudi iz informacij visokega predstavnika za sukcesijo videti, da se bodo znova začeli pogovori oz. uresničevati Sporazum, je vodstvo Arhiva RS oživilo pogovore o sukcesiji in junija 2006 obiskalo Beograd. Toni v Arhivu Jugoslavije in Diplomatskem arhivu so bih optimistični in pokazala se je pripravljenost na sodelovanje.22 Vojni arhiv pa je ostal bolj zadržan in ob slovenski prošnji za pogovore zahteval, da predstavniki Arhiva RS najprej povedo, o čem se želijo pogovarjati. Vodstvo Arhiva RS je kot namen pogovorov navedlo način izvedbe priloge D Sporazuma oz. napovedalo prihod ekspertov in omogočanje dostopa do arhivskega gradiva v Vojnem arhivu, kot tudi možnosti za sodelovanje med ustanovama, zlasti upoštevaje podpisan sporazum o sodelovanju.23 Obisk predstavnikov Arhiva RS v beograjskih arhivih v septembru 2009 je nakazoval, kakšen bo nadaljnji potek dogodkov oz. odnos posameznih arhivskih institucij v Srbiji do vprašanja uresničevanja priloge D. V Diplomatskem arhivu in Arhivu Jugoslavije so pogovorili spet potekali v korektno in pro-
20	Prav tam, Dopis Arhiva RS ministru za pravosodje glede dostopa do arhiva nekdanjega Zveznega sekretariata za notranje zadeve, št. 6255-1/2006/66, z dne 5. 7. 2007 s petimi prilogami — kopijami dopisov s to temo.
21	Zbirka dokumentarnega gradiva Arhiva RS, poročilo Arhiva RS: »Stanje nasledstva bivše SFRJ na področju arhivov«, z dne 24. 4. 2009, št. 510-10/2009/1.
22	Zbirka dokumentarnega gradiva Arhiva RS, Poročilo o obisku v Arhivu Jugoslavije in Diplomatskem arhivu z dne 23. 6. 2009, št. 510-10/2009/22.
23	Zbirka dokumentarnega gradiva Arhiva RS, dopisa št. 510-
10/2009/23 m 27.
fesionalno, v Vojnem pa je bilo očitno, da tisti, ki odločajo o dostopanju do gradiva, ne razumejo ali ne želijo razumeti določil mednarodnega sporazuma.24 Določeno spodbudo pri nadaljevanju uresničevanja priloge D je predstavljal sestanek visokih predstavnikov za nasledstvo SFRJ 16. in 17. 9. 2009 v Beogradu, na katerem so razpravljali med drugim tudi o težavah pri uresničevanju priloge D oz. arhivov. Posebej je na težave pri sukcesiji na območju arhivov opozoril slovenski visoki predstavnik za nasledstvo Rudi Gabrovec ter dosegel soglasje vseh držav naslednic o tem, da je treba formulirati posebno priporočilo vladam držav naslednic, da bi delo na tem področju pospešili, in sicer tako, da bi lahko bil čim prej sestanek ekspertov vseh držav naslednic, sklicati pa bi ga morala srbska stran.25 Sestanek direktorjev nacionalnih arhivov držav naslednic SFRJ je bil šele 15. 4. 2011. V tem času je Arhiv RS v letu 2010 (po nekajletnem premoru) zopet začel obsežno evidentiranje arhivskega gradiva v beograjskih arhivih. Evidentiranje v Diplomatskem arhivu in Arhivu Jugoslavije lahko označimo kot uspešno, saj sta ta dva arhiva začela spoštovati določbe priloge D in omogočala vpogled v vse gradivo in evidence brez časovne omejitve. V Diplomatskem arhivu so slovenskim ekspertom gradivo posredovali po pričakovanjih oz. po določilih priloge D, omejitve količin arhivskega gradiva v Arhivu Jugoslavije (ki naj bi jih narekovale tehnične, kadrovske in logistične težave) pa so ostale preveč restriktivne. Na drugi strani so evidentiranja v Vojnem arhivu potekala s težavo ob nenehnih zapletih v postopku, ki so občasno prestopili meje incidenta oziroma prešli meje absurda. Tako je npr. direktor Vojnega arhiva maja 2010 odklonil napovedani obisk slovenskih arhivskih ekspertov, čeprav je Arhiv RS prejel noto Ministrstva za zunanje zadeve Republike Srbije, ki je sporočala, da lahko slovenski eksperti pridejo v Vojni arhiv v dogovorjenem terminu. Vsako neposredno komuniciranje s predstavniki Arhiva RS je direktor Vojnega arhiva odklonil, saj naj bi to bilo v nasprotju z njihovimi predpisi. Zahteval je komunikacijo le po diplomatski poti.26 Prav tako se je v Vojnem arhivu nadaljevalo kršenje določb priloge D — preprečevanje dostopa do gra-
24	Zbirka dokumentarnega gradiva Arhiva RS, št. 510-10/ 2009/46: Poročilo o razgovorih o arhivski sukcesiji in sodelovanju med Arhivom RS in Jugoslovanskimi arhivi, Beograd 15.-16. 9. 2009.
25	Zbirka dokumentarnega gradiva Arhiva RS, dokument št. 510-10/2009/54.
26	Zbirka dokumentarnega gradiva Arhiva RS, dokumenta št. 510-10/2009/97 m 510-10/2009/105.
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje SFRJ - priloge D, str. 397-410
407
diva, mlajšega od 50 let, omejevanje količine gradiva, ki so ga slovenskim ekspertom posredovali v čitalnico (občasno tudi posredovanje samo posameznih dokumentov), neposredovanje popisov, evidenc in drugih pomagal, omejevanje števila kopij, prepoved uporabe digitalnega fotoaparata itd.27 Čeprav razmere niso bile vedno v okviru podpisanega sporazuma, je Arhiv RS v skladu z navodili in usmeritvami visokega predstavnika za nasledstvo in Ministrstva za zunanje zadeve v letu 2011 nadaljeval evidentiranje v Beogradu. Za evidentiranja v letih 2010 in 2011 lahko rečemo, da so prinesla pomembne premike za konkretne razjasnitve stališč do tega, kaj bo Slovenija dejansko zahtevala kot vračilo v okviru 2. 3. in 4. točke priloge D, za katero gradivo pa bo privolila, da ostane v Beogradu kot skupna arhivska dediščina. Seznam zahtev, ki je nastal maja 2006, je namreč v večini temeljil na popisih, evidencah in pomagalih ter podatkih iz literature, uradnih listov itd. Za konkreten vpogled v obsežne količine gradiva je bilo do predvidenega roka (3. 6. 2006) seveda veliko premalo časa, veliko gradiva pa do takrat sploh še ni bilo urejenega oz. dostopnega, nekaj pa sploh še ne prevzetega (nekaj ga še danes ni) v arhive v Srbiji. Neposredno pregledovanje in evidentiranje arhivskega gradiva sta namreč ob (pogosto nepopolnih in vsebinsko skromnih popisih oz. seznamih) nujna pogoja za strokovno in dokončno stališče, ki ga bo mogoče argumentirano zastopati na pogajanjih/pogovorih o konkretnem uresničevanju priloge D, ki se bodo morala prej ali slej začeti.
O vseh opisanih neljubih zapletih in kršenju določil priloge D sem govoril na sestanku direktorjev nacionalnih arhivov držav naslednic SFRJ, ki je bil končno (15. 4. 2011) v Beogradu. Srbsko stran so — v nasprotju s preostalimi državami naslednicami — zastopali kar trije direktorji, in sicer direktor Arhiva Jugoslavije, direktor Vojnega arhiva in načelnik oddelka za administrativne in arhivske zadeve srbskega ministrstva za zunanje zadeve. Na očitke o kršenju Sporazuma oz. priloge D direktor Vojnega arhiva ni imel nobenih jasnih odgovorov, razen omenjanja, da mora spoštovati predpise in ukaze nadrejenih. Ni pa srbska stran zanikala oz. tajila, da so kršitve v neskladju s prilogo D. Sklepi tega sestanka so bili sprejeti soglasno. To so bili: da se je s sestankom (predstavnikov držav naslednic v zvezi s prilogo D) začel postopek izvrševanja priloge D;
Poročila o evidentiranju v navedenem obdobju so uvrščena v zbirki dokumentarnega gradiva Arhiva RS pod šifro 510-10/2009.
da je potrebno izdelati popis fondov in zbirk, ki sestavljajo državni arhiv SFRJ, in ga dopolnjevati;
da imajo države naslednice prost in neoviran dostop do arhivskega gradiva v skladu s prilogo D;
da bodo države naslednice izmenjevale sezname fondov in zbirk, ti pa bodo zahtevani v izvirnikih ali reprodukcijah;
da se bodo predstavniki arhivov med seboj obveščali o dosedanjih raziskavah arhivskega gradiva SFRJ;
da obstajajo ovire pri implementaciji člena 7 (neoviran in prost dostop do arhivskega gradiva nekdanje SFRJ za vse države naslednice), ki so pravne, tehnične in proceduralne narave in da se bodo predstavniki Vojnega arhiva, Diplomatskega arhiva in Arhiva Jugoslavije potrudili sprejeti ukrepe, da bo ta problem rešen; da bo pripravljen projekt digitalizacije arhivskega gradiva, ki je skupnega interesa za vse strani, sredstva zanj pa bi pridobivali iz evropskih skladov;
- naslednji sestanek v isti sestavi naj bo oktobra 2011, v vmesnem obdobju pa bodo po potrebi strokovne konzultacije.28
Napovedanega sestanka oktobra 2011 ni bilo, pa tudi ne do časa, ko končujem članek. Izmed naštetih sklepov sta bila uresničena le zapisana v drugi in delno četrti alineji. Tako so se v Vojnem arhivu tudi ob evidentiranju slovenskih ekspertov junija in oktobra 2011 nadaljevale kršitve točke 7 priloge D.
V novembru 2011 so nacionalni arhivi Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Makedonije in Slovenije poizvedovali, kdaj bo naslednji sestanek direktorjev nacionalnih arhivov držav naslednic nekdanje SFRJ, napovedan za oktober 2011. Obenem so ti arhivi predlagali začetek ekspertnega dela po skupinah za posamezne vrste arhivskega gradiva — konkretno so kot prvo področje ekspertnega dela predlagali obravnavo gradiva Vojnega arhiva in vsak arhiv je predlagal tudi imena svojih članov za to ekspertno skupino.29 Odgovor Arhiva Jugoslavije je bil, da bo sestanek verjetno v prvi polovici leta 2012, in to potem ko bodo od ministrstev za
Zbirka dokumentarnega gradiva Arhiva RS, »Zaključci sa sastanka predstavnika država sukcesora povodom primene aneksa D koji je održan u Arhivu Jugoslavije 15. 4. 2011«; št. dokumenta 510-10/2009/208. "
Prav tam, »To the authorized representatives for implementation of annex D of the Agreement on Succession Issues of SFRJ« z dne 23. 11. 2011; št. dokumenta 51010/2009/193.
408
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje S1'R| - priloge D, str. 397-410
obrambo in ministrstev za notranje zadeve pridobili stališča do vprašanj, ki so bila izpostavljena 15. 4. 2011 na sestanku predstavnikov, pooblaščenih za uresničevanje priloge D. Direktor Arhiva Jugoslavije je tudi zapisal, da za delo ekspertnih skupin, kot ga predlagajo nacionalni arhivi štirih držav naslednic, v prilogi D ni nobene osnove. Ta po njegovem predvideva, da se priloga D »uresničuje % neposrednim vpogledom v Državni arhiv SFRJ«.X
Ce nekoliko komentiramo, lahko ugotovimo, da je bil odgovor Arhiva Jugoslavije blago rečeno nenavaden. Čudno zveni, da januarja 2012, devet mesecev po sestanku v zvezi s prilogo D, ni bilo mogoče pridobiti stališč svojih dveh pristojnih ministrstev do tega, ah nameravata ugoditi pritožbam, ker načelo prostega dostopa do vsega arhivskega gradiva nekdanje SFRJ ni upoštevano, ah ne. Očitno teh stahšč arhivu Jugoslavije ni uspelo pridobiti do današnjega dne, saj omenjeni sestanek, ki je bil prestavljen na prvo polovico 2012, še ne bil sklican. Ugotovimo lahko tudi, da se srbska stran ne žeh držati niti dogovorov, sklenjenih na sestanku 15. 4. 2011, saj zavrača sodelovanje pri delu ekspertnih skupin. To pa je v nasprotju z zadnjim sklepom omenjenega sestanka, ta pa pravi: »naslednji sestanek v isti sestavi bo oktobra 2011 s tem, da bodo v vmesnem obdobju po potrebi potekale strokovne konzultacije«.
Maja 2012 je bila mednarodna konferenca arhivskih društev Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slovenije v Bihaču, kjer je bila ena od osrednjih tem sukcesija arhivskega gradiva nekdanje Jugoslavije. Navzoča arhivska društva so (osem let po tem, ko je Sporazum začel v celoti veljati) kot predstavniki arhivske stroke med drugim sprejela te sklepe:
- potrebno je pospešiti proces sukcesije arhivskega gradiva nekdanje SFRJ v skladu z določbami priloge D Sporazuma o vprašanju nasledstva nekdanje SFRJ;
treba je omogočiti uresničevanje načela prostega dostopa do gradiva (člen 7. priloge D), ki je predmet sukcesije, da bi bile aktivnosti za izvedbo sukcesije v zvezi z arhivskim gradivom uspešne. Zato se predlaga skupni sestanek visokih predstavnikov za nasledstvo, predstavnikov ministrstev za zunanje zadeve, ministrstev, pristojnih za arhive, in nacionalnih arhivov držav naslednic nekdanje SFRJ.31
30	Prav tam, Odgovor Arhiva Jugoslavije, 19. 1. 2012, 51010/2009/207.
31	Objavljeno na spletnih straneh Arhivskega društva Slovenije:
http: / / www.arhivsko-drustvo.si/clanki-in-objave/-asset_
Evidentiranja gradiva v Beogradu letu 2012, ki jih je načrtoval Arhiv Republike Slovenije, niso bila izpeljana.
Sklep
Opisani potek dogodkov v zvezi s sukcesijo arhivskega gradiva nekdanje SFRJ od podpisa Sporazuma v letu 2001 do danes kažejo, da gre (ko govorimo o sukcesiji arhivskega gradiva) za dolgotrajen proces, pri katerem bo treba spoštovanje oz. izvrševanje določb sporazuma šele doseči, saj še niso bile uveljavljene v celoti in popolnoma. Videti je, da so državni arhivi Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Makedonije in Slovenije imeli (vsaj v začetku) veliko večja pričakovanja v zvezi z živahnostjo dinamike pri uresničevanju priloge D, kot jih je bila srbska stran pripravljena realizirati. V pogovorih in izmenjavi izkušenj s predstavniki preostalih državnih arhivov naslednic SFRJ je bilo videti, da je v minulih letih pokazala največji interes za skupno arhivsko dediščino oziroma za evidentiranje gradiva in vpogled vanj slovenska stran. Druge države so bile precej manj aktivne in so v veliko večji meri čakale na začetek pogovorov oz. pogajanj.
Glede na to, da je bilo mogoče na začetku procesa (oz. ob ratifikaciji) zaznati precejšen odpor oz. nerazumevanje srbskih arhivov za uresničevanje priloge D, je vsekakor viden določen napredek. Odnos in pripravljenost za izpolnjevanje določb priloge D sta se (kot smo že omenili) vsaj v dveh beograjskih arhivih z leti bistveno izboljšala. Vendar s stanjem nikakor ne moremo biti zadovoljni, saj v zvezi z Vojnim arhivom še vedno ni upoštevana priloga D.
Ker za kršenje določb Sporazuma niso predvidene sankcije (razen morda tožbe na mednarodnem sodišču), je rešitve potrebno iskati v nenehnih zahtevah po začetku neposrednih pogovorov/pogajanj, izvrševanj posameznih določb priloge D ter vsekakor v diplomatskih aktivnostih, angažmaju pri dvostranskih stikih na najvišji ravni in poudarjanju pomena upoštevanja mednarodnih zavez pri postopkih sprejemanja Republike Srbije v evropske integracije. Ne bi pa bilo dobro, ko bi zastalo strokovno delo — evidentiranje arhivskega gradiva v Beogradu, saj brez tega ne bo mogoče argumentirano in korektno izpeljati pogajanj, ki bodo sledila.
publisher/ t5JS/content/mednarodna-arhivska-konferenca
-v-bihacu?redirect=http%3A%2F"%2F"www.arhivsko-
drustvo.si%21 ;clanki-in-objave%31 <"p_p_id%3D 101 _
lNSTANCF:_t5JS%26p_p_lifecycle%3D0%26p_p_state%
3Dnotmal%26p_p_mode%3Dview%26p_p_col_id%3Dc
olumn-2%26p_p_col_count%3Dl
Članki in razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje SFRJ - priloge D, str. 397-410
409
Po eni strani je mogoče reči, da je odgovornost za to, da so rezultati skromnejši, kot bi si želeli, iskati v tudi v premajhnem razumevanju in interesu vseh slovenskih vlad v zadnjih desetih letih. Le-te so premalo in samo kampanjsko podpirale arhi-viste. Videti je, da se vladajoči politiki pomena arhivskega gradiva, ki je v Beogradu, zavedo le občasno, takrat ko konkretno gradivo potrebujejo za delo državne uprave ali diplomacije. Tako npr. ni bilo pozitivnega odziva na pobudo, da bi se s problematiko arhivskega gradiva v Beogradu sistematično in stalno ukvarjal arhivist koordinator (arhivski ataše). Ko bi ga leta 2005 vključili v sestavo slovenskega veleposlaništva, bi danes imeli veliko konkretnejšo sliko o stanju arhivskega gradiva nekdanje SFRJ, kot jo imamo. Odgovori na vprašanja, kje določeno gradivo je, koliko ga je, v kakšnem stanju je, kakšna je njegova dejanska vsebina in s tem povezano - kaj želimo v zvezi z njim doseči, bi bili zdaj veliko bolj dokončni. Tudi verjetno ni prav, da je vse breme aktivnosti v zvezi s sukcesijo skoraj izključno na Arhivu RS. Zlasti v zadnjih letih, ko se proračun nacionalnega arhiva krči, bi bilo treba razmisliti o dodatni finančni podpori za stroške za bivanje arhivskih ekspertov, kot tudi za materialne stroške in stroške za kopiranje oz. drugo tehnično podporo.
Lahko sklenemo, da je postopek sukcesije SFRJ v zvezi z arhivskim gradivom le delno odvisen od Arhiva RS oz. arhivskih ekspertov. Državni oz. nacionalni interes bi se moral tudi tu uveljavljati kontinuirano. Sodelovanje med diplomacijo, stroko in vladnimi predstavniki ne bi smelo biti zgolj projektne narave za doseganje časovno omejenih konkretnih nalog oz. ciljev. Pri posameznih rešitvah pa bi se bilo treba (zlasti pri stalnem uveljavljanju interesov v zvezi s transferjem arhivskega gradiva, ki sodi v Slovenijo po točkah 2., 3. in 4. priloge D in poslov v zvezi s skupno arhivsko dediščino) zgledovati tudi pri že uveljavljenih modelih. Pri tem mislim zlasti na stalnega pooblaščenega arhivskega predstavnika, kot ga npr. imata Madžarska in Hrvaška na Dunaju (arhivski ataše oz. arhivski koordinator), ki ima pri dostopanju do skupne arhivske dediščine povsem enake pravice in pooblastila kot zaposleni v institucijah, v katerih je gradivo. Morda bi veljalo tudi še poskusiti doseči pogodbo (sporazum) o upravljanju oz. rabi skupne arhivske dediščine ali pa začeti skupne projekte (predvsem v zvezi z digitalizacijo gradiva, raziskavami, razstava-
mi), v katere bi bile vključene vse države naslednice. Prvi pogoj za vse to je seveda popolno izvrševanje priloge D, vsekakor pa, in to bi moralo biti doseženo že junija 2004, a žal še danes ni v celoti, prost in neoviran dostop do vsega arhivskega gradiva nekdanje SFRJ za vse njene naslednice.
Stroka je do sedaj za izvrševanje sukcesije v zvezi z arhivskim gradivom (tudi v luči zadnjega poziva arhivskih društev s konference v Bihaču) storila precej. Na vrsti sta diplomacija in politika.
Viri in literatura
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije (ARS) AS 0, Arhiv Arhiva RS Zbirka dokumentarnega gradiva
Tiskani viri
Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 20/ 2002; dostopen tudi na: http://www.arhiv.gov.si/ fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/razno/sukl.p df
Internet
spletne strani Arhivskega Društva Slovenije (http://www.arhivsko-drustvo.si/)
Literatura
Professional advice formulated in 1983 on the Vienna Convention on succession of States in respect of State property, archives and debts, Part III, State archives (art. 19 to 31). V: CITRA 19931995, Interdependence of Archives, Proceedings of the twenty-nineth, thirtieth and thirty first international Conference of the Round Table on Ar-hives, str. 250-266.
Oblak Čarni, Marija: Mednarodni dokumenti o prenosu arhivov in nasledstvo arhivov SFRJ. V: Arhivi XVII (1994), str. 6-11.
Oblak Čarni, Marija — Bohte, Borut: Succesion to the Archives of the former SFR Yugoslavia, 10. poglavje publikacije: Succesion of States (ed. Mojmir Mrak, Martinus Kluwer). The Hague — London — Boston: Law International, Nijhoff Publishers, 1999.
410
Članki iti razprave
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Dragan Matic: Pogled na uresničevanje sporazuma o vprašanjih nasledstva nekdanje S1'R| - priloge D, str. 397-410
Zusammenfassung
ZUR DURCHFÜHRUNG DES ÜBEREINKOMMENS ÜBER DIE FRAGE DER NACHFOLGE DER SFRJ - ANLAGE D
Nach der Unterzeichnung des Übereinkommens über die Frage der Nachfolge der ehemaligen SFRJ im Jahr 2001 wurden schon vor seiner Ratifizierung Gespräche begonnen und Anregungen zur Abstimmung der Bemühungen um seine Durchführung auf dem Gebiet des Archivmaterials gegeben. Dabei bildeten sich zwei Interessensgruppen heraus. Die Vertreter des bosnisch-herzegowinischen, des kroatischen, des mazedonischen und des slowenischen Staatsarchivs trachteten nach:
-	möglicht raschen und möglichst pragmatischen Maßnahmen mit dem Ziel der Realisierung des freien Zugangs zum gesamten Korpus der Staatsarchive der SFRJ, das hinsichtlich Datum und Art alle Dokumente umfasst, die die SFRJ oder deren Vorgängerstaat ausgestellt oder erhalten hat;
-	möglichst baldiger Feststellung, welches Archivmaterial auf den einzelnen Nachfolgestaat gemäß dem Provenienz- oder Pertinenzsystem übertragen und welches in dem Staat verbleiben wird, in dem es sich schon als gemeinsames Erbe befindet (in den weitaus meisten Fällen Serbien);
-	Abschluss eines Übereinkommens über die Verwaltung des gemeinsamen Archiverbes, vor allem hinsichtlich der Zugangs- und Benutzungsrechte;
-	Ermöglichung einer prompten Benutzung des Archivmaterials, den der einzelne Nachfolgestaat für seine Aufgaben bzw. der einzelne Staatsbürger zur Durchsetzung seines rechtlichen Interesses benötigt.
Die Vertreter der jugoslawischen, später serbisch-montenegrinischen und zum Schluss serbischen Seite interpretierten (offensichtlich als Seite mit anderen Interessen) das Übereinkommen über die Frage der Nachfolge der ehemaligen SFRJ die ganze Zeit über restriktiv (bzw. tun dies noch heute). So wird von ihnen in einzelnen Fällen in der Praxis noch immer nicht anerkannt, dass es sich bei der Anlage D des Übereinkommens um einen internationalen Akt handelt, der über dem nationalen Recht steht und unmittelbar durchgeführt wird. Dies ist insbesondere problematisch bei der (teilweisen) Obstruktion des Rechts auf direkten und freien Zugang zum Archivmaterial entweder total (Verweigerung des Zugangs zum Archivmaterial einzelnen Ministem bzw. Ämtern insgesamt) oder restriktiv (zeitlicher Sperre, Verweigerung von Unterschriften und Hilfsmittel des Archivmaterials, Beschränkung der Zahl der Kopien usw.).
Nachdem die Nachfolgestaaten im Mai 2006 die Forderungslisten hinsichtlich des Archivmaterials bzw. dessen, was voraussichtlich das gemeinsame Erbe bilden wird, ausgetauscht hatten, kam es zu keinen Gesprächen bzw. Verhandlungen über die Durchführung. Der Grund dafür Hegt einerseits darin, dass der direkte Zugang zum Archivmaterial noch nicht zur Gänze ermögHcht und das gesamte Material noch nicht evident gehalten wurde, andererseits im zu geringen Interesse der einzelnen Nachfolgestaaten, die Nachfolge bei geeignetem diplomatischem und poHtischem Engagement in einem absehbaren Zeitrahmen durchzuführen. In dem Beitrag wird betont, dass es auf dem Gebiet der Nachfolge beträchtliche Anstrengungen auf Seiten der slowenischen Archivistik gab, dass aber ein kontinuierlicheres und stärkeres Engagement auf Seiten der Diplomatie und Politik zu vermissen ist.
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 411-424
Izprakse za prakso
411
Izprakse za prakso
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 341.241.7:719(4)
Prejeto: 1. 10. 2012
Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine
NATALIJA GLAŽAR
mag. komunikologije, višja svetovalka I, članica slovenske nacionalne komisije za UNESCO Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI—1127 Ljubljana e-pošta: natahja.glazar@gov.si
izvleček
Prispevek prinaša predstavitev dveh Unescovih konvencij, in sicer Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine leta 2003) ter Konvencije o varstvu in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov (¿z leta 2005). Sledi vsebinski opis Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine zfl družbo (iz leta 2005) ter predstavitev dveh nacionalnih pravilnikov, Pravilnik o registru kulturne dediščine (¿z leta 2009) ter Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (¿z leta 2010), j katerima je Slovenija prilagodila svojo zakonodajo predvsem Konvenciji o varovanju nesnovne kulturne dediščine.
KLJUČNE BESEDE: kulturna dediščina, nesnovna kulturna dediščina, UNESCO, raznolikost kulturnih izrazov, Svet Evrope, varovanje kulturne dediščine
abstract
PROTECTION OF THE DIVERSITY OF CULTURAL EXPRESSIONS AND INTANGIBLE
CULTURAL HERITAGE
The article presents two UNESCO conventions: the Convention for the Safeguarding of Intangible Cultural Heritage
J	J	J O	O J	o	o
(2003) and the Convention on the Protection and Promotion of the Diversity of Cultural Expressions (2005). Also included is a presen tation of the Counril of Europe Framework Convention on the Value of Cultural Heritage for Society (2005) and two Slovenian regulations adopted subsequently: the Rules on the Cultural Heritage Register (2009) and the Rules on the Registry of Types of Heritage and Protection Guidelines (2010). By means of the latter two, Slovenia aligned its legislation mostly with the Convention for the Safeguarding of Intangible Cultural Heritage.
o	-v7	j	J o	o J	o	o
KEY WORDS: cultural heritage, intangible cultural heritage, UNESCO, diversity of cultural expressions, Counril of
o	o	o	J	J	J
Europe, protection of cultural heritage
412
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
U H j_i : nacionalna komisija
f »'lOl.' r J ■ Tj^JjLh.i"!* ■
Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine je bila sprejeta 17. oktobra 2003 (Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Héritage)1 in bo v letu 2013 imela 10-letnico obstoja. V Sloveniji je bila sprejeta z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine (MKVNKD), 19. decembra 2007 (Uradni Ust RS, št. 2/2008, z dne 8. 1. 2008). Zaradi sprejetja Konvencije je tudi Slovenija prilagodila svojo zakonodajo, in to predvsem zaradi potrebe po uvedbi t. i. 'žive dediščine1, tako sta bila sprejeta Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine hi varstvenih usmeritvah (Ur. 1. RS št. 102/2010) hi Pravilnik o registru kulturne dediščine (Ur. 1. št. 66/2009).2 Pomemben je tudi podatek, da je Slovenija leta 2007 ratificirala vse do tedaj veljavne Unescove konvencije (ter kot naslednica prevzela tudi obveznosti iz konvencij, ki jih je ratificirala nekdanja SFRJ).
Konvencija opredeljuje predvsem, kaj je nesnovna kulturna dediščina - »pomeni prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezane orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, kijih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, ki se prenaša iz roda v rod, nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino ter zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti« (člen 2). V nadaljevanju je pojasnjeno, da nesnovno dediščino glede na definicijo predstavljajo tudi:
(a)	ustna izročila in izrazi, vključno z jezikom kot nosilcem nesnovne kulturne dediščine;
(b)	uprizoritvene umetnosti;
(c)	družbene prakse, rituali in praznovanja;
(d)	znanje in prakse o naravi in svetu;
1	http://portai, unesco.org/en/ev .php-U R1 ._1D= 17716& URI ,_D( )=D( >_T( >P1C&UR] ._S1 VIK >N =201 .html
2	http: / / www.mizks.gov.si/ si/ zakonodaja_in_dokumenti/ veljavni_predpisi_s_podrocja_kulture/varstvo_kulturne_ dediščine/
(e) tradicionalne obrtne veščine.
Namen Konvencije je torej varovati nesnovno kulturno dediščino ter zagotoviti spoštovanje različnih skupnosti, skupin in posameznikov. Prav tako pa tudi širiti zavest o pomembnosti te dediščine na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni, zagotoviti medsebojno spoštovanje, pa tudi mednarodno sodelovanje in pomoč (1. člen).
V uvodu UNESCO poudarja tudi zakoreninjeno soodvisnost med nesnovno in snovno kulturno dediščino ter naravno dediščino, zato tudi ustrezno tolmačenje in usklajenost s Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1972, s katero je nesnovna kulturna dediščina neposredno povezana.
Poleg tega mora Konvencija temeljiti na Splošni deklaraciji o človekovih pravicah iz leta 1948, Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966 ter Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966. Med drugim naj bi bila nesnovna kulturna dediščina tudi gibalo kulturne raznolikosti in jamstvo za traj-nostni razvoj, ki ga poudarjajo Priporočilo UNESCA o varovanju tradicionalne kulture in folklore iz leta 1989, Splošna deklaracija UNESCA o kulturni raznolikosti iz leta 2001 in Istanbulska deklaracija iz leta 2002. Obstoječi mednarodni sporazumi, priporočila in resolucije o kulturni in naravni dediščini pa bi morah biti ustrezno nadgrajeni z novimi določili o nesnovni kulturni dediščini — kajti do sprejetja Konvencije ni bilo nobenega zavezujočega instrumenta za varstvo tovrstne dediščine.
UNESCO v uvodu tudi poudarja, da imajo skupnosti, Še zlasti domorodne, skupine in v nekaterih primerih posamezniki pomembno vlogo pri ustvarjanju, varovanju, vzdrževanju in poustvarjanju nesnovne kulturne dediščine ter tako pripomorejo k plemenitenju kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti.
Izpostavljena je tudi potreba po večjem zavedanju, še posebej med mlajšimi generacijami, pomembnosti in varovanja te vrste dediščine — prav tako pa tudi neprecenljive vloge nesnovne dediščine kot dejavnika zbliževanja ljudi in zagotavljanja medsebojne izmenjave in razumevanja.
Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da procesi glo-balizacije in socialnih sprememb lahko z nestrpnostjo prinašajo tudi resne možnosti za poslabšanje, lahko pa na drugi strani omogočajo obnovo dialoga med skupnostmi. Zato so programi UNESCA o nesnovni kulturni dediščini pomembni (kot npr. razglasitev mojstrovin ustne in nesnovne dediščine
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
413
človeštva). Ne nazadnje je lahko nesnovna kulturna dediščina izpostavljena izginotju in uničenju, še posebej ob pomanjkanju sredstev za varovanje.
Za varstvo tovrstne dediščine ima na nacionalni ravni tudi vsaka pogodbenica svoje obveznosti -predvsem izvaja ukrepe za zavarovanje te dediščine na svojem ozemlju; med njimi prepoznava in določa razne dele nesnovne dediščine ob sodelovanju skupnosti, skupin in nevladnih organizacij (člen 11). Konvencija prinaša tudi definicijo — »Varovanje« pomeni ukrepe za zagotovitev ohranjanja nesnovne kulturne dediščine, vključno s prepoznavanjem, dokumentiranjem, raziskovanjem, ohranjanjem, zaščito, spodbujanjem, izboljševanjem, prenosom, še posebej s formalno in neformalno izobrazbo, kakor tudi z oživitvijo različnih vidikov te dediščine.«
Ključni pri varovanju so popisi dediščine — tako mora vsaka država glede na svoje stanje pripraviti enega ali več popisov nesnovne kulturne dediščine na svojem ozemlju, popise pa je treba redno osveževati. Vsaka država pa v svojih poročilih obvešča Medvladni odbor za nesnovno kulturno dediščino, ustanovljen znotraj UNESCA (člena 11 in 12). Države predložijo odboru tudi poročila o zakonih, predpisih in drugih ukrepih za uresničevanje te Konvencije (člen 29). Poleg tega si vsaka država pogodbenica prizadeva za:
(a)	sprejemanje splošne politike za predstavitev nesnovne kulturne dediščine v družbi in za vključevanje varovanja te dediščine v načrtovanje programov;
(b)	določitev ali ustanovitev enega ali več ustreznih teles za varovanje nesnovne kulturne dediščine na svojem ozemlju;
(c)	spodbujanje znanstvenih, tehničnih in umetnostnih raziskav ter raziskovalnih metodologij za učinkovito varovanje nesnovne kulturne dediščine, še zlasti tiste, ki je ogrožena;
(d)	sprejemanje ustreznih zakonskih, tehničnih, administrativnih in finančnih ukrepov za: spodbujanje ustanavljanja ali krepitve izobraževalnih institucij na področju upravljanja nesnovne kulturne dediščine in prenos te dediščine prek forumov in okolij za predstavljanje ali izražanje te dediščine;
-	zagotavljanje dostopa do nesnovne kulturne dediščine ob spoštovanju uveljavljenih praks pri dostopu do posameznih vidikov te dediščine;
-	ustanavljanje institucij za dokumentiranje nesnovne kulturne dediščine in olajšanje dostopa do njih (člen 13).
Vsaka država naj bi pri tem uporabljala ustrezna sredstva za:
(a)	zagotavljanje prepoznavanja, spoštovanje in izboljševanje nesnovne kulturne dediščine v družbi, še zlasti s/z:
- programi izobraževanja, ozaveščanja in informiranja za splošno javnost in še zlasti mlade ter s posebnimi programi izobraževanja in usposabljanja znotraj ustreznih skupnosti in skupin; dejavnostmi za izboljšanje zmogljivosti varovanja nesnovne kulturne dediščine, predvsem upravljanja in znanstvenih raziskav ter neformalnih načinov prenašanja znanja;
(b)	obveščanje javnosti o nevarnostih, ki pretijo tej dediščini, in dejavnostih za izvajanje te Konvencije;
(c)	spodbujanje izobraževanja za zaščito naravnih okolij in spominskih krajev, potrebnih za izražanje nesnovne kulturne dediščine (člen 14).
Vsaka država pogodbenica naj bi si pri tem prizadevala tudi za najširše možno sodelovanje skupnosti, skupin in pa tudi posameznikov, ki ustvarjajo, vzdržujejo in prenašajo to dediščino, s tem pa tudi aktivno vključitev teh v upravljanje dediščine (člen
15).
Izvajanje varstva na mednarodni ravni prav tako začenja pripravo reprezentativnega seznama nesnovne kulturne dediščine. Tega na predlog vpletenih držav pogodbenic pripravi, osveži in objavi Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine, ustanovljen znotraj UNESCA. Odbor hkrati predloži generalni skupščini merila za pripravo in objavo seznama (člen 16). Med najpomembnejšimi pa je seznam ogrožene dediščine oz. seznam nesnovne kulturne dediščine, ki jo je treba nemudoma zavarovati — pripravi, osveži in objavi ga Medvladni odbor ter predloži v odobritev generalni skupščini skupaj z merili. Na prošnjo vpletene države pa je treba določeno dediščino vključiti v ta seznam (člen 17).
Znotraj UNESCA se ustanovi Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine, ki ga sestavljajo predstavniki 18 držav pogodbenic (oz. 24, ko se poveča število pogodbenic na 50) — pri tem se upoštevajo načela enakopravne geografske zastopanosti in rotacije — izvoljeni pa so za 4 leta (člena 5 in 6). Odbor je za svoje delo odgovoren generalni skupščini UNESCA in ji tudi poroča (člen 30), za svoje delo pa lahko ustanovi kakršno koli posvetovalno telo ter na svoja zasedanja povabi katero koli javno ali zasebno organizacijo ali katerega koli posameznika z različnih področij nesnovne kulturne dediščine (člen 8). Odbor lahko generalni skupščini celo predlaga akreditacijo priznanih nevladnih orga-
414
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
nizacij, ki se ukvarjajo z nesnovno kulturno dediščino za svetovanje odboru (člen 9). Naloge odbora so (člen 7):
(a)	pospeševanje ciljev Konvencije, spodbujanje in spremljanje njenega izvajanja;
(b)	zagotavljanje najboljših praks in priporočil, ki zadevajo ukrepe za varovanje nesnovne kulturne dediščine;
(c)	priprava in predložitev osnutka načrta v odobritev generalni skupščini za uporabo virov sklada;
(d)	iskanje načinov za povečevanje lastnih virov in izvedba ukrepov za ta namen;
(e)	predložitev smernic za izvajanje te Konvencije v odobritev generalni skupščini;
(f)	pregled poročil držav pogodbenic ter povzetek za generalno skupščino;
(g)	pregled prošenj držav pogodbenic ter odločanje o njih v skladu z nepristranskimi izbirnimi merili:
- vpis v reprezentativne sezname nesnovne kulturne dediščine na mednarodni ravni; odobritev mednarodne pomoči v skladu z 22. členom.
Poleg že naštetih dejavnosti odbor tudi izbira in spodbuja nacionalne, lokalne in regionalne programe, projekte in dejavnosti — odbor pa za te predloge držav pogodbenic tudi odobri prošnje za dodelitev mednarodne pomoči. Prav tako tudi sodeluje pri izvajanju takih projektov, programov in dejavnosti s širjenjem najboljših praks s sredstvi, ki jih sam določi (člen 18).
Mednarodno sodelovanje in pomoč zajemata izmenjavo informacij in izkušenj, skupne iniciative in vzpostavitev mehanizma pomoči državam pogodbenicam pri varstvu dediščine. Ker je varovanje te dediščine v splošnem interesu človeštva, se članice zavezujejo za sodelovanje na dvostranski, lokalni, regionalni in mednarodni ravni — ne da bi s tem posegali v nacionalne zakonodaje (člen 19). Obstaja tudi določilo, ki govori o tem, za kakšne namene je mogoče dodeliti mednarodno pomoč. Dodeliti jo je mogoče za: varovanje dediščine s seznamom nesnovne kulturne dediščine, ki jo je nujno nemudoma zavarovati, pripravo popisov na nacionalni ravni, podporo programom, projektom in dejavnostim na nacionalni, lokalni in regionalni ravni, namenjenim varovanju nesnovne kulturne dediščine, ter za druge, po mnenju odbora, nujne namene (člen 20). Mednarodni odbor odloča o dodelitvah pomoči na podlagi potrebnih raziskav in morebitnih posvetovanj in v nujnih primerih prošnje obravnava prednostno. Ob prošnji opredeli
tudi predvidene ukrepe in potrebne posege ter oceno stroškov (člen 22) — s prejemnico sklene sporazum o tem (člen 24). Mednarodna pomoč je lahko dodeljena za: raziskave o različnih vidikih varovanja, zagotavljanje strokovnjakov in izvajalcev ter usposabljanje vsega ustreznega osebja, določanje standardov in drugih ukrepov, vzpostavljanje in delovanje infrastrukture, dobavo opreme in strokovnega znanja ter za druge oblike finančne in tehnične pomoči (vključno z donacijami in posojili z nižjo obrestno mero) (člen 21). V okviru UNESCA je ustanovljen tudi poseben sklad za varovanje nesnovne kulturne dediščine, sredstva pa upravljajo skladno s finančnimi predpisi UNESCA. Sredstva sklada se pridobivajo s prispevki držav pogodbenic, sredstva, ki jih je rezervirala generalna konferenca UNESCA, sredstva, namensko zbrana za organizirane dogodke, prispevki, darila in volila (drugih držav, organizacij in razvojnih programov OZN ter drugih mednarodnih organizacij, pa tudi javnih ali zasebnih organizacij in posameznikov). Med najpomembnejšimi določili pa sta neodvisnost in nevtralnost pri donacijah in odločanju o porabi sredstev - določilo pravi: »Prispevke skladu ne sme spremljati noben politični, ekonomski ali drug pogoj, ki ni v skladu s cilji te konvencije« (člen 25). Obstaja pa tudi obvezni prispevek pogodbenic v sklad — in sicer vsaki dve leti. Odstotek določi generalna skupščina (člen 26).
Sicer pa glede na sprejete spremembe konvencije obstajata dve vrsti držav pogodbenic, in sicer pogodbenice Konvencije, ki je bila spremenjena, in pogodbenice nespremenjene Konvencije (ki je spremembe ne zavezujejo) (člen 38). Predlog za spremembo Konvencije lahko pisno poda vsaka država pogodbenica — odloča pa o tem generalna skupščina na osnovi strinjanja polovice pogodbenic. Konvencija je sicer sestavljena v več jezikih (angleškem, arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem).
Konvencija o varstvu in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, sprejeta 20. oktobra 2005 (Convention on the Protection and Promotion of the D i ve rs i ty of Cultural Expressions), je začela veljati 18. 3. 2007.3 V Sloveniji ve-
3 http://portal, unesco.org/en/ev.php-URL_ID=31038& URJ ._DO=DO_TOPIC&URJ ,_S1 iCTION=201.html http: / / www.diversite-culturelle.qc.ca/index.php?id= 1 &no_cache= l&l .= 1 #article7812 http://unesdoc.unesco.org/images/0014/001429/142919 e.pdf
http://www.unesco.org/new/en / culture/themes/cultural
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
415
lja od leta 2006 s sprejetjem Zakona o ratifikaciji Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov (Ur. 1. RS 129/2006).
Pred konvencijo je obstajala Unescova Splošna deklaracija o kulturni raznolikosti iz leta 2001. V uvodu je poudarjeno, da je kulturna raznolikost tista, ki opredeljuje človeštvo ter tvori skupno dediščino človeštva, zato jo je treba gojiti in ohranjati v dobro vseh. Ob tem je pomembna usklajenost s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah — to je kulturna raznolikost za polno uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin
—	pa tudi z Deklaracijo tisočletja OZN iz leta 2000, ki posebno pozornost namenja izkoreninjenju revščine — predvsem zato, da se kultura kot strateški element vključi v nacionalne in mednarodne razvojne politike (ter mednarodno sodelovanje).
Kultura ima v času in prostoru različne oblike, in to se kaže z izvirnostjo in številnostjo identitet in s kulturnimi izrazi ljudstev in družb, ki sestavljajo človeštvo — kulturna raznolikost pa je v okviru demokratičnosti, strpnosti, socialne pravičnosti in medsebojnega spoštovanja med ljudstvi in kulturami nepogrešljiva za mir in varnost na več ravneh. Poudarjen pa je tudi pomen kulture za socialno kohezijo, pa tudi prispevek k izboljšanju statusa in vloge žensk v družbi — ob pomenu tradicionalnega znanja, še posebej sistemov znanja domorodnih ljudstev in njegovega prispevka k trajnostnemu razvoju ter potrebe za njegovo varovanje. Kulturna raznolikost utrjuje prost pretok idej, krepi pa se z izmenjavami in medsebojnimi vplivi — nedvomno pa je, da razcvet kulturnih izrazov v družbi omogočata svoboda misli, izražanja in informiranja ter raznolikost medijev.
Raznolikost kulturnih izrazov je dejavnik, ki ljudstvom omogoča izraziti njihove ideje in vrednote ter jih deliti z drugimi — temeljni element kulturne raznolikosti pa je jezikovna raznolikost. Poudarjena je tudi vloga kulturne interakcije in ustvarjalnosti, saj krepita in obnavljata kulturno izražanje
—	priznan pa je tudi pomen intelektualne lastnine pri kulturnem ustvarjanju.
V procesih globalizacije z razvojem ITK nastajajo nove razmere in izziv za večjo interakcijo med kulturami, možno pa je tudi neravnotežje med bogatimi in revnimi državami.
Kulturne dejavnosti, dobrine in storitve imajo gospodarsko in kulturno naravo, ker so nosilke identitet, vrednot in pomenov, zato jih ne smemo
-diversity / divcrsity-of-cultural-cxprcssions / contributions-received /
obravnavati kot izključno tržno vrednost.
UNESCO pa ima že s svojim poslanstvom posebne pristojnosti pri zagotavljanju spoštovanja raznolikosti kultur, kot tudi za to, da priporoči sklepanje mednarodnih sporazumov, potrebnih za spodbujanje prostega pretoka idej v besedah in slikah.
Prvi člen navaja cilje Konvencije. Ti so: a) varovati in spodbujati raznolikost kulturnih izrazov, b) ustvariti take razmere, da se bodo kulture lahko razvijale ter prosto vplivale druga na drugo, da bi se bogatile, c) spodbujati dialog med kulturami za bolj uravnotežene kulturne izmenjave v svetu v korist spoštovanja med kulturami in kulture miru, d) spodbujati medkulturnost, da je mogoča kulturna interakcija v duhu graditve mostov med narodi, e) spodbujati spoštovanje raznolikosti kulturnih izrazov ter ozaveščanje o njegovi vrednosti na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni; f) izpostaviti pomen povezave med kulturo in razvojem za vse države, posebno za države v razvoju, ter spodbujati ukrepe na nacionalni in mednarodni ravni za priznanje dejanskega pomena te povezave, g) priznati posebno naravo kulturnih dejavnosti, dobrin in storitev kot nosilcev identitete, vrednot in pomena, h) potrditi suvereno pravico držav, da ohranjajo, sprejemajo in izvajajo politike in ukrepe, za katere menijo, da so ustrezni za varovanje in spodbujanje raznolikosti kulturnih izrazov na njihovem ozemlju, i) okrepiti mednarodno sodelovanje in solidarnost v duhu partnerstva za povečanje zmogljivosti držav v razvoju pri varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov.
Opredeljena so glavna načela Konvencije.
1.	Načelo spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin: kulturno raznolikost je mogoče varovati in spodbujati, le če so lahko zajamčene tovrstne pravice, kot so zapisane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah (tj. svoboda izražanja, informiranja in komuniciranja ter možnost, da posamezniki izberejo kulturne izraze).
2.	Načelo suverenosti: skladno z listino Združenih narodov in načeli mednarodnega prava imajo države suvereno pravico, da na svojem ozemlju sprejemajo ukrepe in politike za varovanje in spodbujanje raznolikosti kulturnih izrazov.
3.	Načelo enakega dostojanstva in spoštovanja vseh kultur: je pogoj za varovanje in spodbujanje raznolikosti kulturni izrazov, to pa vključuje tudi kulture manjšin in domorodnih ljudstev.
4.	Načelo mednarodne solidarnosti in sodelovanja-, s solidarnostjo in sodelovanjem bi morah omogočati vsem državam, predvsem pa tistim v razvoju,
416
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
oblikovanje in okrepitev sredstev, potrebnih za kulturno izražanje, vključno s kulturno industrijo na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni.
5.	Načelo dopolnjevanja gospodarskih in kulturnih plati razvoja: ker je kultura eno temeljih gibal razvoja, so razsežnosti njenega razvoja enako pomembne kot gospodarske.
6.	Načelo trajnostnega razvoja-, ker je kulturna raznolikost veliko bogastvo za posameznike in družbe, so varovanje, spodbujanje in ohranjanje kulturne raznolikosti bistveni pogoji za trajnostni razvoj sedanjih in prihodnjih generacij.
7.	Načelo enakega dostopa, do bogate in raznolike vrste kulturnih izrazov z vsega sveta ter hkrati tudi dostop do sredstev izražanja in širjenja kulturne raznolikosti.
8.	Načelo odprtosti in ravnotežja-, ob sprejemanju ukrepov za spodbujanje raznolikosti kulturnih izrazov bi si države morale prizadevati za spodbujanje odprtosti do drugih svetovnih kultur ter da bi bili ukrepi skladni s cilji te Konvencije.
Konvencija v nadaljevanju opredeljuje pojme:
(člen 4).
1.	kulturna raznolikost — so številne oblike, v katerih kulture skupin in družb najdejo svoj izraz, ti izrazi pa se nato prenašajo znotraj skupin in družb ter med njimi;
2.	kulturna vsebina — se nanaša na simbolični pomen, umetniško razsežnost in kulturne vrednote, ki izvirajo iz kulturnih identitet oziroma jih izražajo;
3.	kulturni izrazi — so posledica ustvarjalnosti posameznikov, skupin in družb ter imajo kulturno vsebino;
4.	kulturne dejavnosti, dobrine in storitve — so tiste, ki vsebujejo ali prenašajo kulturne izraze ne glede na tržno vrednost, ki jo morda imajo. Kulturne dejavnosti so lahko končni izdelek ali pa so tiste, ki pripomorejo k ustvarjanju kulturnih dobrin in storitev;
5.	kulturna industrija — je tista, ki proizvaja in širi kulturne dobrine ali storitve, kot so prej opredeljene;
6.	kulturne politike in ukrepi — so tisti, ki so povezani s kulturo na lokalni, nacionalni, regionalni ali mednarodni ravni in osrednjo pozornost namenjajo kulturi kot taki oz. so tako zasnovani, da neposredno vplivajo na kulturne izraze posameznikov, skupin ali družb ter hkrati na ustvarjanje, proizvodnjo, širjenje in distribucijo kulturnih dejavnosti, dobrin in storitev, pa tudi na dostop do njih;
7.	varovanje — pomeni sprejeti ukrepe za ohranitev, zaščito in večanje raznolikosti kulturnih izrazov;
8.	medkulturnost — je enakopravna interakcija različnih kultur ter možnost za ustvarjanje skupnih kulturnih izrazov z dialogom in medsebojnim spoštovanjem.
Pogodbenice v okviru izobraževanja in ozave-ščanja javnosti širijo razumevanje pomena varovanja in spodbujanja raznolikosti kulturnih izrazov (z izobraževalnimi programi in programi za ozave-ščanje širše javnosti). Zato sodelujejo tudi z drugimi pogodbenicami, mednarodnimi ter regionalnimi organizacijami. Pogodbenice si prizadevajo tudi za spodbujanje ustvarjalnosti ter s programi izobraževanja, usposabljanja in izmenjav v kulturni industriji tudi za krepitev proizvodnih zmogljivosti (člen 10). Pri tem je zelo pomembno tudi sodelovanje civilne družbe, kajti pogodbenice naj bi jim priznale temeljno vlogo pri varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov (člen 11). Ključno je tudi vključevanje kulture v trajnostni razvoj — gre za vključevanje v razvojne politike na vseh ravneh za omogočanje razmer, ugodnih za trajnostni razvoj (člen 13).
Vsaka pogodbenica v okviru svoje kulturne politike sprejema ukrepe za varovanje in spodbujanje kulturnih izrazov na svojem ozemlju — to so pravice pogodbenic na nacionalni ravni. Sicer pa pogodbenice skladno z Listino Združenih narodov, načeli mednarodnega prava in priznanimi instrumenti na področju človekovih pravic oblikujejo in izvajajo svoje kulturne politike, vključno z ukrepi za varovanje in spodbujanje raznolikosti kulturnih izrazov (člen 5). Ukrepi so: a) zakonodajni za varovanje in spodbujanje raznolikosti kulturnih izrazov, b) taki, ki domačim kulturnim dejavnostim, dobrinam in storitvam zagotavljajo možnosti za ustvarjanje, proizvodnjo, distribucijo in uživanje (vključno z jezikom teh dejavnosti, storitev, dobrin), c) taki, ki nacionalnim neodvisnim kulturnim panogam in dejavnostim zagotavljajo dostop do sredstev za proizvodnjo, širjenje in distribucijo kulturnih dejavnosti, dobrin in storitev, d) za dodelitev javne finančne pomoči, e) za spodbujanje neprofitnih organizacij ter javnih in zasebnih ustanov, umetnikov in kulturnih delavcev, da razvijajo in podpirajo prosto izmenjavo idej ter kulturnih izrazov, 1) za ustanavljanje in podporo javnih ustanov, g) za spodbudo in podporo umetnikov in drugih, vključenih v ustvarjanje kulturnih izrazov, pa tudi h) za povečevanje raznolikosti medijev (člen 6).
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
417
Na svojem ozemlju si prizadevajo ustvariti okolje, ki posameznike in družbene skupine spodbuja, da:
(a)	ustvarjajo, proizvajajo in širijo svoje kulturne izraze ter imajo dostop do njih ob skrbnem upoštevanju posebnih razmer in potreb žensk ter različnih družbenih skupin, tudi tistih, ki pripadajo manjšinam in domorodnim ljudstvom;
(b)	imajo dostop do različnih kulturnih izrazov svojega ozemlja ter drugih držav sveta.
Priznati pa morajo tudi pomemben prispevek umetnikov in vseh, ki so vključeni v ustvarjalni proces, kulturnih skupnosti in organizacij, ki jih podpirajo pri njihovem delu, kakor tudi njihovo osrednjo vlogo pri bogatitvi raznolikosti kulturnih izrazov (člen 6).
Pogodbenice so dolžne tudi izmenjevati informacije med seboj zaradi preglednosti svojega dela. Tako vsaka štiri leta v poročilu UNESCU navedejo informacije o ukrepih za varovanje in spodbujanje raznolikosti kulturnih izrazov na svojem ozemlju, pa tudi na mednarodni ravni (člen 9). Določijo pa tudi stično točko za izmenjavo informacij o tej Konvenciji ter si izmenjujejo informacije o varstvu in spodbujanju kulturnih izrazov.
Pogodbenice si prizadevajo za mednarodno sodelovanje, in sicer z okrepitvijo dvostranskega, regionalnega in mednarodnega sodelovanja z ustvarjanjem razmer, ugodnih za spodbujanje raznolikosti kulturnih izrazov (člen 12), tako da lajšajo dialog med pogodbenicami o kulturni politiki, v javnem sektorju krepijo strateške in upravljavske zmogljivosti javnih kulturnih ustanov s poklicnimi in mednarodnimi izmenjavami ter izmenjavo najboljših praks, krepijo partnerstva s civilno družbo, nevladnimi organizacijami in zasebnim sektorjem ter med njimi, podpirajo uporabo novih tehnologij in spodbujajo partnerstva za krepitev in izmenjavo informacij in kulturno razumevanje ter s spodbujanjem raznolikosti kulturnih izrazov omogočajo sklepanja koprodukcijskih in kodistribucijskih sporazumov.
Potrebno je tudi sodelovanje pogodbenic za podporo trajnostnemu razvoju in zmanjševanju revščine v povezavi s potrebami držav v razvoju, določena pa je tudi prednostna obravnava za države v razvoju (v okviru institucij za podporo umetnikom in drugim strokovnjakom ter kulturnim delavcem za njihove kulturne dobrine in storitve) (člena 14 in 16). Podpora temu razvoju je potrebna, da bi pospešili nastanek dinamičnega kulturnega sektorja, in sicer:
1)	s krepitvijo kulturne industrije v državah v razvoju:
-	z oblikovanjem in izboljševanjem produkcijskih in distribucijskih kulturnih zmogljivosti v državah v razvoju;
s pospeševanjem širšega dostopa kulturnih dejavnosti, dobrin in storitev do svetovnega trga in mednarodnih distribucijskih mrež;
-	z omogočanjem nastanka trajnih lokalnih in regionalnih trgov;
s sprejetjem ustreznih ukrepov v razvitih državah, da bi bil mogoč lažji dostop kulturnih dejavnosti, dobrin in storitev držav v razvoju do njihovega ozemlja, če je to mogoče; s podpiranjem ustvarjalnega dela in omogočanjem mobilnosti umetnikov iz držav v razvoju, kolikor je to mogoče;
s spodbujanjem ustreznega sodelovanja med razvitimi državami in državami v razvoju, med drugim na področjih glasbe in filma;
2)	s krepitvijo usposobljenosti z izmenjavo informacij, izkušenj in strokovnega znanja, kakor tudi z usposabljanjem človeških virov v državah v razvoju v javnem in zasebnem sektorju, med drugim v zvezi s strateškimi in upravljavskimi zmogljivostmi, razvojem in izvajanjem politik, s spodbujanjem in distribucijo kulturnih izrazov, razvojem srednje velikih, malih in mikropodjetij, z uporabo tehnologij ter razvojem in prenosom veščin;
3)	s prenosom tehnologij z uvedbo ustreznih ukrepov za prenos tehnologije in strokovnega znanja, zlasti na področjih kulturnih dejavnosti in podjetij;
4)	s finančno podporo z:
-	ustanovitvijo mednarodnega sklada za kulturno raznolikost;
dodelitvijo javne razvojne pomoči, če je to primerno, vključno s tehnično pomočjo, namenjeno spodbujanju in podpiranju ustvarjalnosti; drugimi oblikami finančne pomoči, kot so posojila z nizkimi obrestmi, subvencije in drugi mehanizmi financiranja.
Pri oblikah sodelovanja je pomemben tudi razvoj partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem ter nepridobitnimi organizacijami — inovativna partnerstva pa posebno pozornost posvečajo razvoju infrastruktur, človeških virov in politik pri izmenjavi kulturnih dejavnosti, dobrin in storitev (člen 15).
Kulturni izrazi lahko obstajajo tudi v težjih razmerah hudega ogrožanja le-teh — zato naj bi si pogodbenice v teh razmerah pomagale (po-
418
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
sebna skrb pa tudi za države v razvoju). Tako na primer lahko pogodbenica sama ugotovi, da so kulturni izrazi na njenem ozemlju v nevarnosti, da bodo izumrli, ak da so resno ogroženi in potrebni zaščite. Zato lahko same države sprejmejo ukrepe, potrebne za varovanje in ohranitev v teh razmerah, potem pa lahko tudi poročajo medvladnemu odboru o razmerah in sprejetih ukrepih (člena 8 in 17).
Med pogodbenicami so ključni izmenjava, analiza in širjenje informacij — s tem se strinjajo tudi v Konvenciji — kot so dektev strokovnega znanja, statistike in najboljših praks za varstvo kulturni izrazov. To omogoča tudi UNESCO z uporabo mehanizmov v Sekretariatu, ki tudi posodablja zbirko podatkov. Posebna pozornost pa je posvečena tudi krepitvi zmogljivosti in strokovnega znanja v državah pogodbenicah — zato, da je omogočeno zbiranje teh podatkov (člen 19). Pogodbenice pa si morajo tudi na drugih mednarodnih forumih prizadevati za spodbujanje ciljev in načel te Konvencije (člen 21).
Za podporo kulturne raznolikosti se tudi ustanovi mednarodni sklad. O porabi sredstev odloča Medvladni odbor na podlagi smernic Konference. Upravljanje poteka v skladu s finančnim pravilnikom UNESCA. Njegova sredstva zajemajo:
-	prostovoljne prispevke pogodbenic (pogodbenice si prizadevajo za reden dotok);
sredstva, ki jih za ta namen dodeli Generalna konferenca UNESCA;
-	prispevke, darila ali zapuščine drugih držav, organizacij in programov sistema Združenih narodov, drugih regionalnih ak mednarodnih organizacij, javnih ak zasebnih ustanov ali posameznikov;
-	vse pripadajoče obresti na sredstva Sklada; sredstva zbiralnih akcij in izkupičke dogodkov, organiziranih v korist Sklada;
-	vsa druga sredstva, ki jih dovoljujejo pravila Sklada.
Vendar pa je poglavitno to, da prispevki sklada ne smejo biti vezani na noben politični ali gospodarski pogoj, ki ni skladen s Konvencijo (člen 18).
Organa Konvencije sta Konferenca pogodbenic in Medvladni odbor. Konferenca je najvišji organ, sestane pa se vsaki dve leti v okviru Generalne konference UNESCA. Njene naloge so: (a) izvolitev članov Medvladnega odbora, (b) prejemanje in preučitev poročil pogodbenic te Konvencije, ki jih pošlje Medvladni odbor, (c) odobritev
operativnih smernic, ki jih na njeno zahtevo pripravi Medvladni odbor, (d) sprejetje vseh drugih ukrepov, za katere meni, da so potrebni za doseganje ciljev te Konvencije (člen 22).
Medvladni odbor za varovanje in spodbujanje raznolikosti kulturnih izrazov sestoji iz predstavnikov 18 držav pogodbenic (na osnovi pravične geografske zastopanosti), sestane se enkrat na leto, odgovoren pa je konferenci. Za svoje delo lahko na posvet povabi tudi javne ali zasebne organizacije in posameznike. Naloge odbora so:
(a)	spodbujati cilje te Konvencije ter podpirati in zagotoviti spremljanje uresničevanja teh ciljev;
(b)	na zahtevo Konference pripraviti operativne smernice za uresničevanje Konvencije;
(c)	Konferenci pošiljati poročila pogodbenic Konvencije skupaj s pripombami odbora in povzetkom njihovih vsebin;
(d)	sprejeti ustrezna priporočila glede razmer, na katere opozorijo pogodbenice skladno z določbami Konvencije — še posebej za kulturne izraze, ki so ogroženi;
(e)	v drugih mednarodnih forumih določiti postopke in druge posvetovalne mehanizme za spodbujanje doseganja ciljev in načel te Konvencije;
(f)	izvajati vse druge naloge na zahtevo Konference pogodbenic (člen 23).
Pogodbenice morajo v dobri veri izpolnjevati obveznosti, določene v Konvenciji, ne da bi ob tem podredile to Konvencijo drugim pogodbam — in obratno ničesar ni dovoljeno razlagati kot spreminjanje pravic in obveznosti pogodbenic po drugih pogodbah. Zatorej naj bi spodbujale medsebojno podporo med Konvencijo in drugimi pogodbami ter ob razlagi drugih pogodb upoštevale določbe te Konvencije (člen 20).
Če nastane spor med pogodbenicami Konvencije pri razlagi, je mogoče poiskati rešitev s pogajanji ak celo s pomočjo tretje stranke za posredovanje.
Konvencijo morajo ratificirati, sprejeti, odobriti države članice UNESCA skladno s svojimi ustavnimi postopki, hkrati pa tudi nečlanice UNESCA, ki so članice OZN ak ozemlja, ki uživajo popolno notranjo samoupravo, ki jo kot tako priznava OZN. Pristopijo pa lahko tudi organizacije za regionalno gospodarsko povezovanje (pri glasovanju pa imajo enako št. glasov, kot je število njihovih držav članic, ki so pogodbenice Konvencije. Obenem vsaka pristopnica lahko odpove to Konvencijo (členi 25, 26, 27, 31). Spremembe Konvencije je treba sprejemati z dvotretjinsko večino glasujo-
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
419
čih članic — spremembe pa je treba ratificirati, odobriti, pristopiti. Po spremembah obstajata dve vrsti pogodbenic Konvencije, pogodbenice spremenjene in pogodbenice nespremenjene Konvencije, ki jih spremembe ne zavezujejo (člen 33). Za izvajanje te Konvencije v Sloveniji skrbi Ministrstvo za kulturo (v času sprejetja Konvencije oz. naslednik, Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport).
Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (Council Europe Framework Concention on the Value of Cultural Haritage for Society, 2005) (Zakon o ratifikaciji Ur. 1. RS-MP 5/2008).
To je dokument, ki zadeva dediščino v Evropi ne samo z nacionalnega vidika, ampak tudi z vidika celovitosti skupne evropske dediščine — in s tem ta pojem tudi uvaja.
V prvem delu Konvencije so opredeljeni pojmi, uporabljeni v konvenciji:
-	kulturna dediščina: je skupina virov, podedovanih iz preteklosti, ki jih ljudje opredelijo kot odsev in izraz svojih (nenehno razvijajočih se) vrednot, prepričanj, znanja in tradicij — poudarek je tudi na vidikih okolja, ki izhajajo iz medsebojnega delovanja ljudi in krajev skozi čas,
dediščinska skupnost: sestavljajo jo ljudje, ki cenijo posamezne razsežnosti kulturne dediščine ter jih želijo z javnim delovanjem ohranjati in prenašati prihodnjim rodovom (člen 2).
Osrednji cilji Konvencije so:
-	pravica do kulturne dediščine so sestavni del pravice do udeležbe v kulturnem življenju (kot je opredeljena v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah),
odgovornost posameznikov in skupnosti za kulturno dediščino,
človekov razvoj in kakovost življenja sta cilj ohranjanja in trajnostne uporabe kulturne dediščine,
sprejeti potrebne ukrepe za izvajanje te Konvencije [a.) vloge dediščine pri oblikovanju mirne in demokratične družbe ter trajnostnem razvoju, b) delovanje, usklajeno med vsemi javnimi, institucionalnimi in zasebnimi dejavniki] (člen 1).
Konvencija posebej poudarja 'skupno evropsko dediščino'. Sestavljajo jo vse oblike kulturne dediščine v Evropi — te pa so skupni temelj spomina,
razumevanja, prepoznavanja, povezanosti in ustvarjalnosti (člen 3). Ob tem je pomembno, da se Konvencija sklicuje na druge dokumente oz. konvencije: Evropsko kulturno konvencijo (1954), Konvencijo o varstvu evropske stavbne dediščine (1985), Evropsko konvencijo o varstvu arheološke dediščine (1992, dopolnjena) ter Evropsko konvencijo o krajini (2000), pa tudi na Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1948) ter Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi na Mednarodni pakt o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966) (Uvod konvencije). Zatorej nobenega člena Konvencije ni dovoljeno razumeti tako, da lahko kakor koli krati človekove pravice in temeljne svoboščine na osnovi naštetih dokumentov (člen 6). S kulturno dediščino so povezane tudi pravice in odgovornosti — tako ima vsak posameznik aH skupnost pravico uživati to dediščino in prispevati k njeni bogatitvi Gre za vključevanje posameznikov v družbi pri določanju in upravljanju kulturne dediščine (uvod). Obenem pa je tudi vsak posameznik ah skupnost odgovoren za spoštovanje kulturne dediščine tako drugih kot svoje lastne, pa tudi skupne evropske dediščine (člen 4). Pogodbenice Konvencije tako: a) priznavajo javno korist, povezano s sestavinami kulturne dediščine, b) povečujejo vrednost dediščine z identificiranjem, preučevanjem, interpretiranjem, varstvom, ohranjanjem in predstavljanjem javnosti le-te, c) zagotavljajo zakonsko podlago za uresničevanje pravice do kulturne dediščine (obenem pa to ugodno vpliva na določbe o dediščini in okolju, ki jih določajo druga zakonodaja in mednarodni dokumenti, člen 6), d) spodbujajo gospodarske in socialne razmere, ki podpirajo dejavnosti za kulturno dediščino, e) spodbujajo varstvo kulturne dediščine kot osrednji dejavnik pri ciljih trajnostnega razvoja, kulturne raznovrstnosti in sodobne ustvarjalnosti, f) priznavajo vrednost dediščine na svojih ozemljih ter g) obHkujejo strategije za lažje izvajanje Konvencije (člen 5).
Pomembno je tudi uporabljati vse vidike dediščine kulturnega okolja, zato da: a) obogatijo gospodarski, poHtični, socialni in kulturni razvoj ter načrtovanje rabe prostora (strategije za ublažitev škode), b) spodbujajo skupen pristop v politikah, ki zadevajo kulturno, biotsko, geološko in krajinsko raznovrstnost, c) okrepijo povezanost družbe ter občutek za soodgovornost za kraje, kjer živijo ljudje, ter d) doseganje kakovosti pri posodobljanju okolja brez ogrožanja njegovih kulturnih vrednot (člen 8). Za čim večjo korist dediščine kot dejavnika trajnostnega gospodarskega razvoja naj bi po-
420
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
godbenice krepile zavest o gospodarskih zmožnostih kulturne dediščine, priznavale posebnosti in koristi dediščine pri oblikovanju gospodarskih politik — te politike pa naj bi obenem spoštovale celovitost dediščine ter naj ne bi ogrožale njenih vrednot (člen 10).
V	svojem sklopu 'kulturna dediščina in dialog' konvencija ne samo spodbuja razmislek o etiki in metodah predstavljanja dediščine, pač pa tudi uvaja spravne postopke za pravično obravnavo primerov, kadar različne skupnosti isti dediščini pripisujejo nasprotne vrednote. Obenem naj bi pogodbenice prek pristojnih teles tudi razvijale znanje o dediščini kot viru, ki omogoča mirno sožitje in spodbuja zaupanje, ta ravnanja pa naj bi bila vključena v vse vidike vseživljenjskega izobraževanja (člen 7).
V	vsebinskem sklopu 'dediščina in javnost1 ne gre zgolj za poudarek na široki dostopnosti dediščine, ampak tudi za skupno in javno odgovornost do dediščine kot tudi udeležbo javnosti pri spodbujanju te. Javna odgovornost za dediščino se začne pri organizaciji javne službe: tako konvencija pogodbenice obvezuje k: a) celostnemu ravnanju javnih organov na vseh področjih in ravneh, b) razvijanju pravnega, finančnega in strokovnega okolja, ki bo omogočalo skupno ukrepanje javnih organov, strokovnjakov, lastnikov, investitorjev, podjetij, nevladnih organizacij in civilne družbe, c) razvoju inovativnih načinov pri sodelovanju javnih organov z drugimi dejavniki, d) spoštovanju pobud prostovoljcev ter e) spodbujanju nevladnih organizacij, ki z ohranjanjem dediščine ravnajo v javno korist (člen 11).
Javni dostop do dediščine pomeni tudi demokratično udeležbo, zato naj bi pogodbenice konvencije spodbujale udeležbo vsakogar pri identificiranju, preučevanju, interpretiranju, varstvu, ohranjanju in predstavljanju dediščine javnosti, kot tudi pri razpravah o priložnostih in izzivih dediščine. Obenem morajo pogodbenice konvencije upoštevati vrednote, ki jih vsaka dediščinska skupnost pripisuje dediščini, s katero se identificira, prav tako morajo tudi priznati vlogo prostovoljnih organizacij kot partnerjev pri dejavnostih. Hkrati pa morajo tudi sprejemati ukrepe za izboljšavo dostopa do dediščine, še posebej med mladimi in ljudmi z manjšimi možnostmi (člen 12).
V	poglavju o informacijski družbi je uporaba digitalne tehnologije osrednja dolžnost pogodbenic za izboljšavo dostopa do kulturne dediščine, pri tem pa ustvarjanje digitalnih »dediščinskih« vsebin ne sme ogrožati ohranjanja obstoječe dedi-
ščine. Hkrati je v informacijski družbi pomembno tudi zaščititi raznovrstnost jezikov in kultur ter podpirati pobude za kakovost vsebine. Pri informatiki je ključno tudi podpirati mednarodno združljive standarde za preučevanje, ohranjanje, vrednotenje in varnost dediščine, pa tudi boj proti nedovoljeni trgovini s kulturnimi dobrinami. Osrednje je tudi vprašanje varstva pravic intelektualne lastnine ter odprave ovir pri dostopu do informacij o dediščini za izobraževalne namene (člen 14).
Kar zadeva kulturno dediščino in znanje v zvezi z izobraževanjem, ima konvencija obsežna priporočila. Vsekakor morajo pogodbenice vključevati kulturno dediščino v vse ravni izobraževanja (ne nujno kot samostojni predmet, pač pa kot vir pri drugih predmetih), zaželena je tudi povezava med izobraževanjem o dediščini in poklicnim usposabljanjem. Vključevati morajo tudi spodbujanje interdisciplinarnega raziskovanja kulturne dediščine, njenih skupnosti in njihovega okolja, potrebni pa sta tudi stalno poklicno usposabljanje in izmenjava znanja in veščin v izobraževalnem sistemu (člen 13).
Pogodbenice konvencije imajo določene obveznosti. Tako se zavezujejo, da bodo prek Sveta Evrope spremljale zakonodajo, politiko in prakso v zvezi z dediščino v skladu s to konvencijo — prav tako pa tudi vzdrževale, razvijale in prispevale podatke za skupni informacijski sistem, ki je tudi dostopen javnosti in daje vpogled v delo vsake pogodbenice (15. člen).
Sicer pa se pri trajnostih rabi dediščine vsaka članica za svoje ozemlje zavezuje: a) k spoštovanju celovitosti kulturne dediščine (ter k temu, da je razumevanje teh vrednot vključeno v odločanje o spremembah), b) da bo podpirala načela trajnost-nega upravljanja in spodbujala njeno ohranjanje, c) da bodo vsi splošni tehnični predpisi upoštevali posebne zahteve po ohranjanju, d) k spodbujanju uporabe materiala, tehnologij in veščin, ki temeljijo na tradiciji (s preučevanjem možnosti za sodobno uporabo), e) h kakovostnemu delu v sistemih poklicnega usposabljanja in dovoljenj za delo posameznikov, podjetij in ustanov (člen 9).
Odbor ministrov Sveta Evrope imenuje tudi ustrezen Odbor za spremljanje te konvencije, ta pa: upravlja skupni informacijski sistem (s pregledom izpolnjevanja obveznosti) ter vrednoti vsak vidik izvajanja te konvencije, daje svetovalno mnenje o vsakem vprašanju (z upoštevanjem pravnih dokumentov Sveta Evrope), spodbuja medresorsko uporabo (z drugimi odbori Sveta Evrope) ter poroča Odboru ministrov o svojih dejavnostih (člen 16).
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
421
Za varovanje skupne evropske dediščine ter spodbujanje priznavanja skupne dediščine se pogodbenice zavezujejo tudi k sodelovanju (z dogovorom pa sklenejo finančne sporazume) — in sicer tako, da uvajajo skupne strategije (pri prednostnih nalogah), spodbujajo večstranske in čezmejne dejavnosti ter mreže za regionalno sodelovanje ter z izmenjavo, razvojem, določanjem pravil in zagotavljanjem širitve dobre prakse ter obveščanjem javnosti o ciljih in uresničevanju konvencije (člen 17).
Konvencija je na voljo državam članicam Sveta Evrope, odbor Ministrov Sveta Evropa pa lahko povabi tudi kako državo nečlanico in Evropsko skupnost k pristopu — vsaka pogodbenica lahko tudi predlaga spremembe (členi 19—22).
Pravilnik o registru kulturne dediščine (Ur. 1. št. 66/2009)4
Določa način vodenja registra ter način dokumentiranja dediščine, pa tudi skupna merila in zahteve za prikaz enotnega javnega digitalnega gradiva o dediščini, vključno z knjižničnim in arhivskim gradivom (1. člen). Pravilnik je nastal tudi zaradi potrebe po implementaciji in uskladitvi slovenskih predpisov z Unescovo konvencijo o nesnovni kulturni dediščini, za katero je tudi predpisan register, zato se tu povsem na novo pojavlja register za živo dediščino.5
Zanimiva je tudi opredelitev, ki jo navaja Zakon o varstvu kulturne dediščine,6 da je: »registrirana dediščina« tista, ki je vpisana v register in ki ni spomenik (člen 3/34).
Pravilnik določa, da register sestavljajo trije med seboj povezani deli:
1.)	register nepremične dediščine: enota dediščine je območje dediščine, posamezna nepremičnina ali njen del;
2.)	register premične dediščine: enota je zbirka ali posamezna premičnina (predmet);
3.)	register žive dediščine: enota je živa dediščina s kulturnim prostorom, ki ji pripada (3. člen). Vsak od treh registrov pa vsebuje po tri vrste
podatkov: osnovne, varstvene in predstavitvene (5., 6. in 7. člen). Osnovni podatki so za vsak register
4	http: / / www.mizks.gov.si/ si/ zakonodaja_ifi_dokumenti/ veljavni_predpisi_s_podrocja_kulture/varstvo_kultume_ dediščine/
5	Register za nepremično dediščino je že obstajal, prav tako register za premično dediščino (v okviru muzejev).
6	Zakon o varstvu kulturne dediščine (Ur. 1. RS, št. 16/2008, popravek št. 123/2008).
posebej predpisani (členi 5., 6. in 7.), ker pa gre za veliko število elementov, jih ta ne navajam.
V kategoriji žive dediščine pa so za »žive mojstrovine« posebej predpisani varstveni podatki (enotna identifikacija dediščine, akt o razglasitvi, tip razglasitve, pomen žive mojstrovine, vrednote, ki utemeljujejo razglasitev, varstveni režim in opombe varstva, podatki o začetku, spremembah in prenehanju varstva, zaznamki in listine varstva (člen 7). Kategorijo »živa mojstrovina« opredeljuje predvsem Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD člen 3/48), ki pravi, da je to živa dediščina, ki je razglašena za spomenik, ter natančno predpisuje tudi postopek in pogoje za razglasitev žive dediščine (ZVKD, člen 20).
Upravljavec registra je Ministrstvo za kulturo (oz. naslednik Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport) s sodelovanjem državnih organov, samoupravnih lokalnih skupnosti ter drugih pristojnih organizacij (člen 10). Pobudo za vpis v register žive dediščine lahko poda vsak — predlog pripravi pristojna organizacija, vpis v register izvede ministrstvo. Na podlagi predloga pristojne organizacije je mogoče tudi razglasiti živo mojstrovino (člen 7).
Upravljavec registra (ministrstvo) opravlja te naloge: vodi, razvija in vzdržuje register, spremlja uporabo registra, pripravlja strokovne in tehnične rešitve za tehnična pravila ter klasifikacijske sheme za register, pa tudi pripravlja priporočila za področje registra, posreduje podatke iz registra uporabnikom, vodi portal registra, strokovno in tehnično podpira organizacije, ki sodelujejo pri vzdrževanju in uporabi registra (člen 10).
Portal registra je osrednji portal kulturne dediščine v Sloveniji in je povezan s širšim prostorom (člen 11), tudi tu so elementi predstavitve določeni, naj omenim poleg pregledovalnika podatkov na ravni enote dediščine povezavo z drugimi portali digitalnih kulturnih vsebin v Sloveniji, Evropi in svetu ter objavo enotnega prikaza javnega digitalnega gradiva o dediščini za knjižnično in arhivsko gradivo. Podatki registra so javni, razen osebnih in drugih varovanih podatkov, brez soglasja upravljavca pa teh podatkov ni dovoljeno reproducirati, dajati na voljo javnosti in predelovati (člen 11). Predstavitveni podatki se v register povzemajo iz vsebin, ki nastajajo na podlagi financiranja iz javnih sredstev — subjekti, pri katerih nastajajo te vsebine, pa le-te posredujejo upravljavcu registra (člen 9). Eden od elementov prikaza je tudi prikaz vrednotenja nepremične dediščine v prostoru; vsebuje te podatke: kartografske podatke (kataster ipd.), simulacije negativnih okoljskih vplivov na kulturno
422
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
dediščino, pozitivne ekonomske vplive dediščine v prostoru (kulturni turizem) (člen 11).
Tudi dokumentiranje dediščine je predpisano z dokumentacijskim obrazcem in dokumentacijo (s predpisi o dediščini, pa tudi z domačimi in mednarodnimi standardi). Predpisan je tudi format digitalnih podatkov, predvsem z odprtimi standardi (besedilo, fotografija, zvok, video, multimedija), ter metapodatkovni opis na osnovi standarda Dubhn Core. Format mora biti primeren za predstavitev na svetovnem spletu. Dokumentacija mora obsegati več fotografij ah tridimenzionalni model (za premično in nepremično dediščino) ter videoposnetek žive dediščine (člena 9 in 12). Karakteristična fotografija ne sme biti obremenjena z materialnimi avtorskimi pravicami in mora biti brez časovnih in prostorskih omejitev (člen 8). Predstavitvene podatke je mogoče vzdrževati, ročno, avtomatizirano ah polavtomatizirano.
Tudi za arhivsko področje so posebne določbe, in sicer je predpisan enoten prikaz javnega digitalnega gradiva o dediščini, ki vsebuje predstavitvene podatke registra, knjižnično in arhivsko gradivo, avdiovizualno gradivo in podatke drugih kulturnih organizacij — pri tem pa je potrebno upoštevati minimalne zahteve, predpisane v členu 9 (o formatu, metapodatkovnem standardu, ipd.). Enotni prikaz javnega digitalnega gradiva o dediščini7 je treba objaviti na portalu registra, na podlagi medopravilnega okvirja — ta okvir je tudi nacionalni agregator za Evropsko digitalno knjižnico Evropeano in druge mednarodne portale digitalnih kulturnih vsebin. Upravljavec (ministrstvo) registra skupaj % NUK-om in Arhivom RA pripravi tehnična pravila o enotnem prikazu javnem digitalnem
J	J	\> J	o	o	o
gradiva o dediščini, ta pravila pa tudi objavi na portalu registra (člen 13). Podobno kot pravilnik navaja tudi Zakon o varstvu kulturne dediščine: da so 'izvajalci dolžni voditi register in dokumentiranje dediščine, vključujoč knjižnično in arhivsko gradivo, v obliki in na način, ki omogoča enoten prikaz javnega digitalnega gradiva o dediščini1 (ZVKD, člen 70/2).
Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (Ur. 1. RS, št. 102/2010)8
Določa seznam zvrsti kulturne dediščine. S tem je prenehal veljati star pravilnik o določitvi zvrsti
7	Mišljeno je kot neke vrste prikaz in skupna vstopna točka za nastalo digitalno in digitalizirano gradivo (op. avtorice).
8	http: / / www.mizks.gov.si/ si/ zakonodaja_in_dokumenti/ veljavni_predpisi_s_podrocja_kulture/varstvo_kulturne_ dediščine/
predmetov kulturne dediščine iz leta 2000 (Ur. 1. RS, št. 73/00).
Arhivsko in knjižnično gradivo (ki se šteje za pisno dediščino) je izvzeto iz delokroga pravilnika, in sicer zaradi lastne področne zakonodaje (1. člen).
Določa pa zvrsti dediščine in varstvene usmeritve za potrebe klasifikacije vseh treh vrst dediščine: nepremične, premične in žive dediščine — pri identificiranju, dokumentiranju, registraciji, inven-tarizaciji, razglasitvi za spomenik in drugih postopkih (člen 1). Prav tako določa seznam zvrsti za tisto premično dediščino, ki potrebuje nadzor nad trgovanjem, iznosom, izvozom ter drugimi posli (člen 2>
Posebej so opredeljene zvrsti žive dediščine:
-	ustno izročilo in ljudsko slovstvo: človekove aktivnosti, povezane z jezikovnim izražanjem (tradicionalno orodje za širjenje ljudskega izročila), to so narečja, pesništvo, pripovedništvo, mitologija, pregovori, reki, bajeslovje ipd.
-	uprizoritve in predstavitve: so glasbeno, pevsko, plesno in gledahško predstavljanje in likovno izražanje z javnim nastopanjem, to so folklorno turistične prireditve, ki so del lokalne in nacionalne tradicije,
šege in navade: področja družbene kulture, ki so praznično in vsakdanje človekovo delovanje, verovanje in vedenje (letne šege, delovne in pravne šege, družinska praznovanja in v skupnosti),
-	znanja o naravi in okolju: o rastlinskem in živalskem svetu, vremenu, vodi, prostoru, vesolju — v izdelkih ah ustnem izročilu (tu je vključeno tudi zdravilstvo),
-	gospodarska znanja in veščine: rokodelstva in obrtništva, trgovine in transporta, nabiralništva in lovstva, kmetijstva in gozdarstva, pa tudi vsakršno znanje o hrani — tu se povezujeta materialna in živa dediščina,
ostalo (7. člen).
Zaradi uvedbe nove kategorije žive dediščine velja za ta pravilnik podobno kot za prej opisani Pravilnik o registru, da gre v slovenskem prostoru za izvajanje Unescove Konvencije o nesnovni kulturni dediščini — zato so tudi v pravilniku navedene zvrsti žive dediščine zelo podobne navedenim kategorijam v Konvenciji (člen 2). Kategorijo »živo dediščino« je uvedel tudi zadnji Zakon o varstvu kulturne dediščine (Ur. 1. RS, št. 16/2008, popravek št. 123/2008) z navedbo, da se dediščina deli na materialno in živo dediščino, materialno pa sestavljata premična in nepremična dediščina (člen 1). V tem pravilniku so posebej izpostavljene varstvene usmeritve za živo dediščino — še posebej
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
423
zato, ker se uvaja kot nova kategorija. Glede na stanje ohranjenosti žive dediščine, se ta deli na nepretrgano, rekonstruirano in izginulo dediščino.
Ukrepi za ohranjanje žive dediščine so na splošno: prepoznavanje, dokumentiranje, raziskovanje, zaščita, spodbujanje, izboljševanje in oživitev raznih razsežnosti te dediščine — konkretnejše varstvene usmeritve pa so določene na podlagi stanja oz. ohranjenosti pojava dediščine (člen 8).
Živa dediščina je tudi nedeljivo povezana z:
a)	nosilci pojava (tj. posamezniki, skupinami, skupnostmi),
b)	materialnimi prvinami (predmeti, orodji, izdelki).
c)	prostorom, kjer jo ustvarjajo, izražajo.
Zato je pri varstvenih usmeritvah nujno potrebno upoštevati materialni okvir žive dediščine pa tudi uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic (člen 8/2).
Sklep
Slovenija je do leta 2007 ratificirala vse do tedaj veljavne Unescove konvencije (ter kot naslednica prevzela tudi obveznosti iz konvencij, ki jih je ratificirala nekdanja SFRJ). Obe predstavljeni konvenciji UNESCA zajemata nekoliko sodobnejše tematike, kot sta živa oz. nesnovna kulturna dediščina ter raznolikost kulturnih izrazov. Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine bo v letu 2013 slavila 10-letnico — to pa za države podpisnice pogodbe pomeni tudi širše obdobje pregleda oz. dejavnosti in organizacijskih oblik, posvečenih Konvenciji. Za UNESCO v celoti je vsekakor pomembna soodvisnost med nesnovno in snovno kulturno dediščino ter naravno dediščino — to pa pomeni tudi prilagajanje obstoječih mednarodnih sporazumov, priporočil in resolucij z novimi določili o nesnovni kulturni dediščini. Tovrstna dediščina je lahko v nevarnosti zaradi izginjanja ali uničenja — poslabšanje pa prinašajo tudi procesi globalizacije in socialnih sprememb z nestrpnostmi. Za Slovenijo je ključno, da je izvajanje ravno te konvencije izvedeno z dvema pravilnikoma, in sicer Pravilnikom o registru kulturne dediščine (iz leta 2009) ter Pravilnikom o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (iz leta 2010). S tem sta uvedena pojma živa dediščina in skrb zanjo.
Bistveno izhodišče za Konvencijo o varstvu in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov je, da kulturna raznolikost opredeljuje človeštvo ter sestavlja skupno dediščino človeštva. Poudarjeni sta medkulturnost in kulturna interakcija v duhu gra-
ditve mostov med narodi — za izvajanje pa skrbi vsaka država pogodbenica.
Okvirna Konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo pa se osredotoča na dediščino v Evropi ne samo z nacionalnega stališča, pač pa tudi s stališča celovitosti skupne evropske dediščine — gre za 'skupno evropsko dediščino', ki jo sestavljajo vse oblike kulturne dediščine v Evropi — te pa so skupni temelj spomina, razumevanja, prepoznavanja, povezanosti in ustvarjalnosti.
S predstavitvijo teh treh mednarodnih dokumentov in dvema nacionalnima pravilnikoma se tudi v arhivski stroki širi poznavanje splošnega varstva kulturne dediščine, tako da lahko tudi arhivi pripomorejo k ohranjanju tako žive dediščine (posredno z ohranjenimi zapisi, zvočni ipd.) kot tudi h graditvi kulturne raznolikosti v nacionalnem ali evropskem kontekstu.
Viri in literatura
Viri
Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage, http://portal.unesco.org / en/ev.php-URL_ID=17716&URL_DO=DO_ TOPIC&URL_SECTION =201.html
Convention on the Protection and Promotion of the Diversity of Cultural Expressions, http: / / portal.unesco.org/ en/ev.php-URL_ID=31038& URL_DO=DO_TOPIC&URL_SECTION=201. html
Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (Council Europe Framework Concention on the Value of Cultural Haritage for Society, 2005) (Zakon o ratifikaciji (Ur. 1. RS-MP 5/2008))
Pravilnik o registru kulturne dediščine (Ur. 1. RS, št. 66/2009)
Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (Ur. 1. RS, št. 102/2010)
Zakon o varstvu kulturne dediščine (Ur. 1. RS, št. 16/2008, popravek št. 123/2008)
Zusammenfassung
SCHUTZ DER KULTURELLEN VIELFALT UND DES IMMATERIELLEN KULTURERBES
Der Beitrag behandelt zwei UNESCO-Konventionen, und zwar die Konvention zur Erhaltung des immateriellen Kulturerbes (2003) und die Kon-
424
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Izprakse za prakso
Natalija Glažar: Varstvo raznolikosti kulturnih izrazov in nesnovne kulturne dediščine, str. 411-424
vention zum Schutz und zur Förderung der Vielfalt kultureller Ausdrucksformen (2005). Anschließend werden die Rahmenkonvention des Europarates über den Wert des Kulturerbes für die Gesellschaft (2005) sowie zweie nationale Reglements beschrieben, das Reglements über das Verzeichnis des Kulturerbes (2009) und das Reglements über die Verzeichnisse der Arten des Kulturerbes und der Schutz Orientierungen (2010), mit denen Slowenien seine Gesetzgebung vor allem der Konvention zur Erhaltung des immateriellen Kulturerbes angepasst hat.
Slowenien hat bis 2007 alle bis dahin geltenden UNESCO-Konventionen ratifiziert (und als Nachfolgestaat auch die Verpflichtungen aus den von der ehemaligen SFRJ ratifizierten Konventionen übernommen). Die zwei präsentierten UNESCOKonventionen umfassen eine etwas aktuellere Thematik, wie sie das immaterielle Kulturerbe und die kulturelle Vielfalt darstellen. 2013 feiert die Konvention zur Erhaltung des immateriellen Kulturerbes das 10-jährige Jubiläum ihres Bestehens — was für die Vertragsstaaten auch einen etwas größeren Zeitraum der Uberprüfung des Geleisteten bzw. der den Aktivitäten und Organisationsformen gewidmeten Konventionen bedeutet.
1—i *	1 1	~i—i 1	1	{*	Ii	T 7 1
-hin solches hrbe kann aufgrund des Verlustes oder der Vernichtung in Gefahr sein — drohende Verschlechterungen bringen auch die Prozesse der Globalisierung und der sozialen Veränderungen durch Intoleranz mit sich. Jeder Vertragsstaat hat auf nationaler Ebene eigene Aufgaben, d. h., er muss Maßnahmen zum Schutz dieses Erbes in seinem Hoheitsgebiet ergreifen. Schutz bedeutet Maßnahmen zur Sicherstellung des Fortbestandes des immateriellen Kulturerbes einschließlich Er-mitdung, Dokumentation, Forschung, Sicherung, Schutz, Förderung, Aufwertung und Weitergabe, insbesondere durch schulische und außerschulische Bildung sowie durch Neubelebung der verschiedenen Aspekte dieses Kulturerbes. Von zentraler Bedeutung für den Schutz sind die Verzeichnisse des Kulturerbes — jeder Staat muss so im Hinblick auf seinen Zustand ein oder mehrere Verzeichnisse des immateriellen Kulturerbes in seinem Hoheitsgebiet vorbereiten und regelmäßig aktualisieren. Auf internationaler Ebene geht es um die Vorbereitung einer repräsentativen Liste des immateriellen Kulturerbes, die auf Vorschlag der
Vertragsstaaten von einem von der UNESCO gegründeten Zwischenstaatlichen Ausschuss zur Erhaltung des immateriellen Kulturerbes vorbereitet, aktualisiert und veröffentlicht wird.
Der wichtigste Ausgangspunkt für die Konvention zum Schutz und zur Förderung der Vielfalt kultureller Ausdrucksformen ist, dass die kulturelle Vielfalt die Menschheit determiniert und das gemeinsame Erbe der Menschheit bildet. Herausgestellt werden die interkulturellen Beziehungen und die kulturelle Interaktion im Geiste des Brückenbaus zwischen den Völkern — jeder Vertragsstaat sorgt für ihre Durchführung. Da die kulturellen Ausdrucksformen auch stärker gefährdet sein können, sollen die Vertragsstaaten selbst aktiv werden. Die Vertragsstaaten sollen so in ihrem Hoheitsgebiet die Gefährdung und den Schutzbedarf der kulturellen Ausdrucksformen ermitteln und notwendige Maßnahmen zum Schutz und zur Erhaltung ergreifen und darüber dem Zwischenstaatlichen Ausschuss berichten.
Beide Konventionen richten einen speziellen, vom Zwischenstaatlichen Ausschuss verwalteten Fonds ein unter dem Gesichtspunkt der Unabhängigkeit und Neutralität bei den Zuwendungen und Entscheidungen über die Verwendung der Mittel, d. h. die Beiträge dürfen an keine politischen oder wirtschaftlichen, mit den Zielen der Konvention unvereinbaren Bedingungen geknüpft sein.
Die Rahmenkonvention des Europarats über den Wert des Kulturerbes für die Gesellschaft konzentriert sich auf das Kulturerbe in Europa, nicht nur unter dem nationalen Aspekt, sondern auch unter dem Aspekt der Ganzheit des gemeinsamen europäischen Erbes. Es geht um das 'gemeinsame europäische Erbe1, das sich aus allen Formen des Kulturerbes in Europa zusammensetzt — nur diese bilden das gemeinsame Fundament von Erinnerung, Verständnis, Erkennbarkeit, Verbundenheit und Kreativität.
Mit der Beschreibung dieser drei internationalen Übereinkünfte und zweier nationaler Reglements vergrößert sich auch im Archivdienst die Sachkenntnis über den allgemeinen Schutz des Kulturerbes. So können auch die Archive zur Erhaltung sowohl des immateriellen Kulturerbes als auch zur Förderung der kulturellen Vielfalt im nationalen und europäischen Kontext beitragen.
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 425-432
Izprakse za prakso
425
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 004.738.5:654.197(4)
Prejeto: 30. 4. 2012
Evropski projekt EUscreen Kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj
KATJA ŠTURM
absolventka Filozofske fakultete v Ljubljani, honorarna sodelavka pri projektu EUscreen na Oddelku za arhiviranje in dokumentacijo TV Slovenija Kovača vas 138, SI—2310 Slovenska Bistrica e-pošta: katja.tormenta@gmail.com
izvleček
Gradivo programa evropskih televizijskih hiš, ki je bilo do sedaj dostopno večinoma le izbranim strokovnjakom in osjemu arhivskemu krogu znotraj institucije, je sedaj na voljo in dostopno ŠirŠi javnosti. Cilj evropskega projekta EUscreen je doseči visoko povezljivo digitalizirano zbirko gradiva televizij, ki bi spodbujala odkrivanje in raziskovanje evropske televizijske dediščine v spreminjajočem se okolju.
KLJUČNE BESEDE: avdio-vizualni arhivi, digitalizacija, EUscreen, kontekstualizacija, Europeana, televizijska dediščina, kulturni dediščina, zgodovina televizije, virtualna razstava projekta E Uscreen
abstract
EUROPEAN'PROJECT EUSCREEN WHO, WHAT, WHERE, WHEN AND WHY
The programme con ten t material of European broadcasters, previously only accessible to certain experts and a few select archivists within certain institutions, has now been made available to the general public. The aim of the European project EUscreen is to build a highly connected digitized collection of television material so as to encourage exploration of and
O -v7	O \>	J	O	J	J
research on the heritage of European television in an ever-changing environment.
O J	J	o o
KEY WORDS: audiovisual archives, digitization, EUscreen, contextualization, Europeana, television heritage,
o \>	\>	J	o
cultural heritage, history of television, Virtual Exhibition of EUscreen project
426
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz prakse za prakso
Katja Šturm: Hvropski projekt HUscreen Kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj, str. 425-432
Uvod »Iz prakse za prakso«
So vprašanja, ki jih vsak dan postavljamo drug drugemu, vprašanja, ki jih učitelj zastavlja generacijam otrok, in ne nazadnje vprašanja, ki se jim ne more izogniti niti najbolj izkušen znanstvenik. Pet ključnih vprašanj je: kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj.
V zapisanem skušam odgovoriti na znamenito peterico vprašanj ter celostno predstaviti projekt, v katerem Radio televizij a Slovenija sodeluje že od leta 2009. Odgovori na prva vprašanja so sila preprosti, bolj ali manj enostavčni. Članek pa je v večji meri odgovor na tisti otroško radovedni in znanstveno izzivalni zakaj. Odgovor, ki je nekoliko daljši, nekoliko bolj večplasten. Zakaj projekt EUscreen?
EUscreen — »Raziskovanje evropske televizijske dediščine v spreminjajočih se kontekstih«
EUscreen je triletni nadaljevalni raziskovalni projekt programa «Content-plus evropske komisije, katerega namen je digitalizacija kulturne dediščine, ki jo hranijo izvajalci javne službe v okviru varstva arhivskega gradiva. Digitalizacija je ključna za zagotavljanje dostopnosti do teh vsebin na svetovnem spletu, to pa je primarni cilj tako projekta «Contentplus kot projekta EUscreen. Večina avdio-vizu-alnih arhivov v Evropi je konec leta 2009 združila moči v prizadevanju, da bi ponudili Evropi in svetu enoten in celosten dostop do evropske televizijske dediščine. Projekt EUscreen je s strokovno izbiro avdio-vizualne vsebine in z jasno vzpostavljenim okvirom potrebnih metapodatkov uskladil heterogene zbirke avdio-vizualnih arhivov po vsej Evropi ter oblikoval spletni portal z mogočno zbirko digitalizirane televizijske vsebine. Na tisoče videopo-snetkov, slik in drugega arhivskega gradiva televizijskih institucij je na voljo za brezplačen ogled in spletno posvetovanje; dodatne vsebine se dodajajo vsak dan.1
Televizija Slovenija je ob koncu projekta, ki se je končal s septembrom 2012, zagotovila prost dostop do koščka slovenske kulturne dediščine s tisoč digitalnimi, strokovno izbranimi avdio-vizualnimi vsebinami v dolžini do petih minut. Kratki dokumentarni prispevki, ki so bih do sedaj razmeroma nedostopni širši javnosti, so razdeljeni na štirinajst zgodovinskih tematskih sklopov, tematske primerjalne virtualne razstave in specialno zbirko reprezentativne slovenske zgodovinske in televizijske tematike.
About HUscreen.
Dostopnost avdio-vizualnih vsebin na spletu
Dandanes je dostopnost programske vsebine avdio-vizualnih arhivov na spletu dejstvo. Velik del avdio-vizualne vsebine je sicer že digitaliziran, marsikatera vsebina je dostopna na spletu, vendar proces digitalizacije poteka predvsem na nacionalni in institucionalni ravni. Digitalizacija ostaja omejena, digitalizirana vsebina pa prikazana na institucionalnih spletnih straneh televizijskih hiš. Številne televizijske hiše so namreč oblikovale lastne spletne strani z nekaj sto dostopnimi avdio-vizualnimi predmeti. Kljub temu se danes še vedno spopadajo z vprašanji dostopa in uporabe, kaj šele da bi se jim uspelo ukvarjati z vsebinsko vrednostjo in kontek-stualizacijo svojega gradiva s pomočjo izoblikovanih kuratorskih praks. Avdio-vizualna vsebina je na ogled zato, ker je, ker obstaja.2
Naj opozorim, da je ogled avdio-vizualne vsebine nekaj povsem drugega kot dostop do vsebinsko umeščenega in arhivsko dokumentiranega avdio-vizualnega gradiva. Avdio-vizualne institucije in digitalne knjižnice so bile na ta način izzvane, da zadovoljijo potrebe uporabnika in ustvarijo nov podatkovni dostop do vsebinsko dopolnjenega avdio-vizualnega gradiva. Takšen dostop zahteva od ustvarjalca nov koncept razmišljanja o tematskih povezavah vsebine, kuratorski pristop pri obdelavi te vsebine in nenehno zazrtost v bodočega uporabnika in njegovo povpraševanje.3
Spletna dostopnost vsebinsko podprtega televizijskega gradiva predstavlja velikansko spremembo v arhivski stroki in popolno prestrukturiranje dosedanjega načina arhivske hrambe. Odprtost televizijskih arhivov in spletna dostopnost arhivskega gradiva širši javnosti predstavljata novo spremembo v delovanju avdio-vizualnih arhivskih ustanov v Sloveniji, Evropi in svetu.
Gradivo televizijskega programa televizijskih hiš, ki je bilo do sedaj dostopno večinoma le izbranim strokovnjakom in ožjemu arhivskemu krogu predvsem znotraj institucije, je sedaj na voljo in dostopno širši javnosti. Izbrano gradivo predstavlja izjemno bazo podatkov in vsebin, njegova raznovrstnost pa veliko število morebitnih uporabnikov. Za zadovoljitev raznovrstnih povpraševanj in zahtev uporabnika je potrebno zagotoviti različne načine dostopa do teh vsebin, uvesti raznolikost spletnega iskanja in ponuditi orodja, ki so po meri različnim skupinam in pomagajo uvideti smisel podatkov, ki so na voljo. Najti pot do novega mo-
2	De I .eeuw: I iuropean Television 1 Iistory Online, str. 5.
3	De I .eeuw: 1 iuropean Television 1 Iistory Online, str. 5.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz prakse za prakso
Katja Šturm: Hvropski projekt HUscreen Kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj, str. 425-432
427
rebitnega uporabnika in ustreči njegovemu povpraševanju je postala nova mantra evropskih avdio-vizualnih arhivov.4
Drzen, a nujen dostop do vsebinsko podprtih avdio-vizualnih vsebin na svetovnem spletu je podprla tudi evropska komisija v okviru programa «Contenplus. Evropska komisija je podprla raziskovalni projekt »EUscreen — raziskovanje evropske televizijske dediščine v spreminjajočih se kontekstih« in podelila subvencijo v višini več kot štiri milijone evrov.
Sprememba v arhivski stroki
Opaziti je, da je v resnici razvoj iz zaprtega, nedostopnega arhiva v reprezentativno spletno predstavitev le-tega postal nujen. Vrednost gradiva je namreč enaka uporabi in dostopnosti gradiva. Gre za preprosto enačbo sodobne globalne družbe »uporaba=vrednost« in zavedati se je začenja vse več arhivskih institucij. Tudi televizijski arhivi niso izjema. Digitalizacija avdio-vizualnega gradiva omogoča nadaljnjo rabo in je edini način, ki zagotavlja, da bo obstalo in daje arhivski vsebini vrednost in z njo novo življenje. V nasprotnem primeru ostaja na policah, na njej pa se nabira prah, ostane nevidna, neizkoriščena in ne nazadnje popolnoma nič vredna.5
Avdio-vizualne institucije imajo različne pristope, kar zadeva vprašanje dostopa do arhivske vsebine. V oči bodeta predvsem dva zelo razhčna pristopa televizijskega in filmskega arhiva. Tako televizijski kot filmski arhiv se ukvarjata z gibljivimi slikami, vendar je pri vprašanju dostopa do institucionalnega gradiva veliko bolj odprt televizijski arhiv.6
Televizijski arhivi so mnogo bolj odprti za spremembe, hitreje sprejemajo tehnološki napredek in kažejo nekohko širšo vizijo avdio-vizualne vsebine in njene vrednosti, to pa jim omogoča, da gibljive slike izkoristijo na najbolj optimalen način doslej. Medtem pa filmski arhivi svoje arhivsko gradivo obravnavajo bolj ah manj kot nedotakljiv, svet material. Ta odnos ni povsem neupravičen. Digitalizacija je ključni element, ko govorimo o dostopu do avdio-vizualnih vsebin na spletu in ta danes še ni dosegla standarda kakovosti filma. Spletna predstavitev bi potemtakem filmskemu gradivu več odvzela kot dodala. Vsekakor pa se
4	Ibid, str. 1.
5	Dabrowska: A conversation about HUscreen.
6	Ibid.
prehodu na digitalno tehnologijo ne bo več mogoče izogibati ne po tehnološki ne po ekonomski plati.7
Projekti prenovljene arhivske miselnosti Program eContentplus
Premik iz zaprtega v odprto, od kuratorjev do uporabnika se kaže tudi v finančni podpori programov evropske komisije za ohranjanje dediščine, kot je program «Content-plus, ki je bil ustanovljen po sklepu evropskega parlamenta in sveta Evrope (9. marca 2005). Sklep je določal uvedbo večletnega program, s katerim bodo digitalne vsebine v Evropi dostopnejše, bolj uporabne in bolje izkoriščene hkrati in s katerim bosta olajšani ustvarjanje in širjenje informacij na področjih javnega interesa.8
Programu eConteniplus je evropska komisija odobrila 149 milijonov evrov. Spopasti se je moral z reševanjem večjih organizacijskih ovir in najti vrhunske tehnične rešitve za izboljšanje dostopnosti in uporabnosti digitalnega gradiva v večjezičnem okolju. Cilj programa eContentplus in njegovih nadaljevalnih projektov je ustvariti boljše možnosti za dostop do kakovostnih digitalnih vsebin kulturnih in znanstvenih virov in upravljanja le-teh ter visoko zmogljivo storitev v večjezikovnem in mul-tikulturnem okolju.9
Vicleo Active
V okviru programa eContentplus je Video Active v letih 2006—2009 vzpostavil arhivsko bazo televizijske vsebine in drugih digitaliziranih sredstev programa, ki predstavljajo specifične nacionalne in kulturne teme in se nanašajo na drugo polovico 20. stoletja različnih evropskih držav. Projekt lahko razumemo kot prvi poskus odstranitve tehničnih ovir pri izmenjavi, poskus ureditve avtorskih pravic in vzpostavitev prakse, ki ustvarja večjezični dostop do televizijske dediščine Evrope na spletu. Zato je bila s sodelovanjem enajstih partnerskih arhivov vzpostavljena notranje interoperabilna10 platforma.
7	Ibid.
8	De I ,eeuw: I iuropean Television I Iistory Online, str. 6.
9	Ibid.
10	Interoperabilnost je sposobnost nesorazmernih in različnih organizacij ter sistemov za skupinsko delo, zato pa se je zaradi izredne raznolikosti institucij potrebno dogovoriti o obliki, protokolih, avtomatizaciji in doseganju rezultatov tako na ravni HU kot na ravni držav članic. Vir: Košti: Interoperabilna prihodnost.
428
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz prakse za prakso
Katja Šturm: Hvropski projekt HUscreen Kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj, str. 425-432
Interoperabilnost je bila vzpostavljena tako na ravni katalogizacije kot na ravni videodostopa.11
Kljub učinkovitosti portala Video Active pri zagotavljanju inovativnega dostopa do primerjalnih vsebin so rezultate projekta pokončali predvsem čas in družbene spremembe. Razvoj Evropske unije z novimi kulturnimi strategijami, novimi projekti in priključitvijo novih držav članic, hitre tehnološke spremembe, pravice do rabe avdio-vizualnih vsebin in nova pričakovanja ter zahteve uporabnikov so bili začetek konca projekta Video Active. V teh okoliščinah projekt ni bil v celoti vključen v Eu-ropeano, ki izvaja projekt Evropske digitalne knjižnice in omogoča raziskovanje in vpogled v velikansko zbirko digitalnih virov evropske kulturne dediščine muzejev, knjižnic, arhivov in avdio-vizu-alnih zbirk.12
EUscreen
Pozitivni dosežki projekta Video Active so obnovljeni v projektu EUscreen (2009—2012), ki zagotavlja večjezični in multikulturni dostop do dediščine televizije, a se sooča tudi s preostankom nekaterih še nerazrešenih izzivov. Projekt si prizadeva za standardizacijo in zagotavlja tehnične rešitve, potrebne za doseganje interoperabilnosti med avdio-vizualnimi zbirkami v Evropi, kot tudi in predvsem za interoperabilnost z Europeano samo. Zanjo EUscreen prinaša nepogrešljivo količino avdio-vizualnih vsebin. EUscreen znotraj Europeane deluje kot omrežje, ki povezuje znanja iz vse Evrope na področju tehnologij, arhiviranja in digitalizacije, vprašanja človekovih pravic, uporabe arhivskega gradiva in razvijanja poslovnih modelov za trajni dostop do avdio-vizualnih vsebin.13
Oblikovanje interoperabilne povezljivosti na različnih ravneh je nedvomno predstavljalo velik izziv projekta EUscreen. Sposobnost za skupinsko delo različnih organizacij zahteva dogovarjanja o skupnem sistemu beleženja podatkov, skupnih protokolih, avtomatizaciji in doseganju skupnih, celovitih rezultatov.
V obdobju projekta Video Active so bili meta-podatki še vedno razpršeni, tehnična povezljivost je bila skoraj nična, vsebine so bile močno omejene zaradi pravic do uporabe, potencialna izobraževalna vrednost je bila nejasna in zato ni bila uporabljena.14
"	De I ,eeuw: I iuropean Television I Iistorv Online, str. 6, 7.
12	Ibid, str. 7.
«	Ibid.
14	De I ,eeuw: 1 iuropean Television 1 Iistory Online, str. 7.
Cilj projekta EUscreen je doseči povezljivo digitalizirano zbirko gradiva televizij, ki bi spodbujala odkrivanje in raziskovanje evropske televizijske dediščine. Tehnična povezljivost in standardizirano katalogizirano vnašanje podatkov sta ključna za povezljivost različnih zbirk evropskih televizijskih hiš. Arhivsko popisovanje je v posameznih državah in institucijah različno, vzrok pa so tako gospodarski, tehnološki, kulturni kot tudi zgodovinski razlogi. Gre za raznovrstne popise programske vsebine, različne sheme klasificiranja podatkov (tukaj bi izpostavila predvsem definiranje žanra) in kulturno določene variabilne ocene in opise vrednosti arhivskega gradiva, ki je dodan popisu za potrebe nadaljnje uporabe.15
Izkušnje projekta Video Active so pokazale, da je uporabnost avdio-vizualnih vsebin odvisna predvsem od dodatnih informacij prostora in časa. Uporabnik si je sicer lahko ogledal gradivo na portalu, vendar je ogled takšne vsebine brez kulturnega in stvarnega konteksta ostal nerazumljen. Uporabnik je bil postavljen pred oviro, ki onemogoča dojeti celosten potencial predstavljenega gradiva.16
Izzivi projekta EUscreen
Kontckstualizacija — dodatne informacije prostora in časa
Za interpretacijo vsebine televizijskega gradiva je potrebno kaj več kot zgolj in samo dostop do vsebinskega gradiva. Kljub času in trudu projekta Video Active je bilo še vedno premalo spletnega televizijskega gradiva s širšim kontekstom ali vsaj vsebinskim okvirom, potrebnim za razumevanje vsebine.17
Projekt EUscreen je za rešitev te težave razvil različne scenarije za uporabo evropske televizijske dediščine v različnih kontekstih (raziskave, učenje, prosti čas in ponovna ustvarjalna raba) na podlagi povpraševanja bodočih uporabnikov. Med uporabniki je bila izvedena raziskava, ki je morebitne uporabnike povprašala, katere vsebine zahtevajo, kako naj bi bile dostopne in kakšen je njihov način iskanja. To je bilo potrebno, saj so raziskave dodej osrednjo pozornost namenjale predvsem številu uporabnikov in ne toliko njihovemu profilu, strokovnemu zaledju ali željam uporabnika.18
15 Ibid. Ibid.
17 De 1 .eeuw: 1 iuropean Television 1 Iistory Online, str. 7. i« Ibid.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz prakse za prakso
Katja Šturm: Hvropski projekt HUscreen Kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj, str. 425-432
429
Eden od pomembnih rezultatov posvetovanja z uporabniki je pokazal uporabnikovo potrebo po vsebinski kontekstualizaciji gradiva in po smiselnem ustvarjanju povezav z gradivi.19
Zaščita pravic intelektualne lastnine
Tehnološka zmogljivost spleta in nova socialna omrežja uporabniku omogočajo, da vsebine izkoristi in ponovno kreativno uporabi v drugih spletnih okoljih. Zato se bistveno bolj zapletejo tako pravice do rabe kot avtorske pravice. Avdio-vizu-atiti arhivi in institucije s sedanjimi pogoji v zvezi s pravicami do uporabe avdio-vizualnih vsebin ne dovoljujejo proste kulturne produkcije in distribucije, ki bi potekala zunaj skrbno nadzorovanih okoliščin.20
Obstaja več rešitev te pravne omejitve. Prva je nedvomno ustvarjanje posebnih virtualnih prostorov za ponovno uporabo avdio-vizualnih vsebin iz vse Evrope, kjer potekata izposoja in nadaljnja raba v skrbno nadzorovanem virtualnem prostoru. Drugi način (in tega uporablja tudi projekt EUscreen) pa omogoča, da se izognemo nenadzorovani reprodukciji videovsebin. To je uporaba različnih scenarijev za ponovno ustvarjalno rabo televizijskega materiala. Ti scenariji so oblikovani izključno za uporabo vsebin za izobraževalne namene, strokovne študije in znanstvene refleksije.21
Televizijska dediščina in kulturna zgodovina
Upoštevaje arhivske spremembe, je čas, da spoznamo: razširitev na spletu dostopne evropske televizijske dediščine pomeni naslednjo, novo stopnjo kulturne zgodovine. Na nov način se prepletajo ekonomske, politične, kulturne in tehnološke plati razvoja. Novi pristop poraja nova vprašanja in nove raziskovalne izzive. Primeri takšnih nedogna-nosti so nedvomno zgodovinski status predstavljenega digitaliziranega gradiva, predhodne zahteve za izvedeno digitalizacijo in novi pogled na televizijski arhiv kot razstavni in reprezentativni prostor sodelujoče institucije na spletu; z digitalno predstavitvijo izbranega gradiva sta nastala nov in preoblikovan dosedanji teoretični koncept televizije in njen zgodovinski pomen.22
Televizija zaznavno sodeluje pri oblikovanju identitete, tako nacionalne, evropske, kot tudi seve-
19	Ibid.
»	Ibid.
21	De I ,eeuw: I iuropean Television I Iistory Online, str. 7.
22	Ibid, str. 2.
da globalne. Identiteto, sicer sporni koncept, lahko v najboljšem primeru označimo kot nekakšen skupek, ki vključuje skupinsko in individualno identiteto hkrati ter tisto, ki jo ustvari televizija. K soobtikovanju identitete televizija in njen program pripomoreta s številnimi televizijskimi vsebinami: s prenosi, regionalnimi programi, distribucijo vsebin svetovnih formatov, s televizijskim orisom nacionalne zgodovine, športnimi prenosi... Te televizijske vsebine so bile v preteklosti širši javnosti na voljo samo kot neposredni prenosi. S prihodom tehnologije VHS in kasneje programov UVD so bile vsebine posnete in na voljo za ogled pozneje. Občasno so si te vsebine ogledati televizijski zgodovinarji in strokovni sodelavci, ki jim je bil dodeljen dostop. Nekatere televizijske hiše so, preden se je pojavil multimedijski spletni portal z dostopnimi vsebinami, kolektivni spomin na pretekle dogodke spodbujale z uporabo lastnega televizijskega materiala.23
Kar je televizijsko dediščino do digitalizacije ohranjalo »živo«, je bil spomin tistih, ki so si televizijske vsebine ogledati v prenosu. Televizijska vsebina pa je z digitalizacijo in projekti, kot je EUscreen, ob vsakem trenutku na voljo širši javnosti. Uporabnik portala, nekdaj gledalec te vsebine, sedaj sprejema programsko vsebino kot zgodovinski predmet, kulturno dediščino, oprijemljivo materialno gradivo. Pred digitalizacijo tega ni mogel storiti, saj mu gradivo ni bilo dostopno ali vidno kot tako. Televizijska dediščina je šele pred kratkim postala dostopna javnosti in je v zavesti gledalca ter uporabnika pričela pridobivati status kulturne zgodovinske dediščine.24
Zdaj, ko smo se začeli zavedati pomena evropske televizijske dediščine na spletu, kaj bomo naredili z njo? Zavedati se moramo, da se je z dostopom programskih vsebin televizije na spletu, teoretična definicija televizije precej spremenila. Postala je aktiven element pri ustvarjanju zgodovinskega spomina. Predstavitev evropske televizijske dediščine na spletu poraja vprašanja o primarnem bistvu televizije. Spletna predstavitev televizijskih vsebin, bodisi polnih programskih bodisi posameznih posnetkov se na več načinov razlikuje od analognega televizijskega programskega sporeda. Spletna predstavitev televizijske vsebine je izvzeta iz okvira neposrednega prenosa, programske vsebine in terminskega načrta tistega dne ter splošnega komunikacijskega vzorca tistega časa in prostora. Pravzaprav lahko govorimo o novem konceptu
23	De I .eeuw: I iuropean Television 1 Iistory Online, str. 3.
24	Ibid, str. 4.
430
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz prakse za prakso
Katja Šturm: Hvropski projekt HUscreen Kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj, str. 425-432
televizije, o spletni televiziji. Morda pa smo končno le izrabili vse zmožnosti prvotnega obsega televizije, pogledali čez meje. To je bilo včasih odvisno od tehnološke zmogljivosti posameznih televizijskih postaj. V digitalni dobi je ta ideal postal toliko bližji s pojmom povezovanja, ki ga vzpostavljajo spletne televizijske platforme in drugi portali.25
Evropski avdio-vizualni arhivi
Z nastankom novih tehnologij in z digitalizacijo so izbrane vsebine arhivskega gradiva avdio-vizu-alnih institucij postale dostopne veliko širšemu občinstvu na spletnih platformah, kot je EUscreen, aH v t. i. digitalnih knjižnicah. Gre za omejen dostop v zasebno zbkko avdio-vizualnih institucij.
Zakaj omejen? Zavedati se moramo, da je izbor predstavljenega gradiva v prvi vrsti selekcionkan. Da je vsebina prikazana na spletu, je potrebno pre-obHkovati lastno, »zaprto« arhivsko zbkko televizijskega gradiva v »odprto«, reprezentativno predstavitev na spletu. To je naloga števHnih ustvarjalcev in marsikaterega posrednika. V dogajanje posegajo knjižnice, televizijske postaje, uporabniki, imetniki pravic, tehnološki razvoj, kulturne potrebe, diskurz kulturne dediščine, zgodovinarji, dokumentaHsti in drugi strokovnjaki. Gre za dinamično razmerje in neverjeten preplet vseh sodelujočih. Predstavljena televizijska dediščina projekta EUscreen je predmet selekcije, ki je bHa začrtana na začetku projekta, torej konec leta 2009.26
In kakšen je položaj v arhivih? Kako se lotiti selekcije gradiva? Kakšen je dostop do arhivskega gradiva in v kakšnem stanju je to? To so le nekatera vprašanja, ki si jih lahko zastavimo, preden se podamo v avdio-vizualni arhiv. In zdi se, da se kljub avdio-vizualni instituciji ne moremo izogniti delu s papknim arhivskim gradivom. To je v vsakem — tudi televizijskem — arhivu urejeno drugače. Zgodovina zapisana na avdio-vizualnih nosHcih je razdrobljena, televizijsko gradivo si je namreč mogoče ogledati na neobstojnih kasetah U-matic aH VHS, peščica stvari je digitalizkana, veliko programskih vsebin je že izginilo. Gre za izjemno težaven postopek pri pridobivanju dostopa do razdrobljenih programskih vsebin, želja po celostnem vpogledu v zbkko arhiva pa se zdi neuresničljiva.27
25 De I ,eeuw: I iuropean Television 1 listorv Online, str. 8.
Ibid, str. 2.
27 De I ,eeuw: I iuropean Television I listory Online, str. 3.
EUscreen in nadzorovano okolje nadaljnje rabe avdio-vizualni vsebin — Virtualna razstava
Konec marca 2012 smo prišH v sklepno obdobje projekta EUscreen, ko smo projektu dodaH novo, a dolgo načrtovano funkcionalnost, ki omogoča reorganizacijo dane vsebine portala v nove kontekste in s tem nov način odkrivanja bogate evropske kulture dediščine.
22. in 23. marca 2012 je bHa v Pragi za sodelujoče v projektu organizkana strokovna delavnica, na njej pa je bHa predstavljena delovna verzija Vktualne razstave. Sodelujoči smo se preizkusih v obHkovanju razstave in odkrivaH funkcijske zmožnosti programa.
Kot izjemna storitev portala EUscreen je Vir tualna razstava namenjena predvsem raziskovalcem medijev, partnerjem, sodelujočim v projektu in vzgojno-izobraževalnim delavcem. Vktualna razstava ponuja izjemne možnosti za predstavitev vsebin v novem sobesedku, opremljeno z lastnimi staHšči in utrjeno z izbranimi poudarki. Na prvi pogled deluje kot ena izmed medijskih knjižnic znotraj portala, kjer lahko uporabnik v nasprotju z izobHkovanimi tematskimi sklopi shranjuje poljubno izbrane vsebine na enem mestu. Vendar je izbrana vsebina na tej točki pripravljena za nadaljnjo obdelavo. Z urejevalcem izbrane vsebine televizijsko arhivsko gradivo predstavimo iz novega zornega kota in osvetlimo plati, ki so morda manj vidne med množico gradiva glavnega portala. Se posebej simpatični pa sta možnost za sodelovanje več avtorjev in ustvarjenje skupne vktualne razstave.28
Urejevalec izbrane vsebine omogoča nastavitev razHčnih umemiških podlag razstave in razHčno postavitev vsebine. Tako se lahko sprehajamo po straneh in beremo o gradivu stran za stranjo, avtor nam lahko vsebino predstavi primerjalno aH pa se odloči za niz vsebin, eno za drugo. Vktualna razstava je zasnovana kot knjiga s kratko izbrano pripovedjo. Vsebuje manjše števko strani, tako da je vktualni sprehod med izbrano vsebino obvladljiv, reprezentativen in poučen. Na straneh se odkriva izbrana avdio-vizualna vsebina z opisnim besedilom, z morebimimi zunanjimi povezavami za izčrpnejšo poglobitev tematike in oznakami, ki nas povedejo nazaj na glavne vsebine portala, kot so videoposnetki, sHke, zvočni posnetki aH dokumenti v obHki PDF. Videovsebine, ki so dodane vktualni razstavi, lahko preuredimo in opremimo z oznakami na časovni premici, ki so povezane z besedilom (t. i. »tagging«), videovsebino je mogoče izre-
28 Vanbuel: Building Virtual 1 ixhibitions.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz prakse za prakso
Katja Šturm: Hvropski projekt HUscreen Kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj, str. 425-432
431
zati, naslovno sličico videa na novo izbrati, videu lahko spremenimo naslov itd. Pripomoček oblikovanja nam omogoča neizmerne možnosti za obdelavo podatkov.29
Zadnji dve strani razstave sta tako imenovana »credit page«, torej stran, ki vsebuje seznam izvirnega gradiva s portala EUscreen in usmerja obiskovalca do izvirnikov na glavnem portalu, in »cura-tors corner«, torej kotiček ustvarjalca, kjer so zabeležena morebitna opažanja in kratka predstavitev ustvarjalca.30
Urejanje in ustvarjanje virtualne razstave je mogoče v paru ak skupini, tudi na daljavo, v kolikor so obkkovalci med seboj dodani kot skupni ustvarjalci razstave. Mogoče je tudi urediti posebne pravice do dostopa za posamezne soustvarjalce. Ti lahko pripomorejo k ureditvi razstave ak pa izključno le opazujejo potek izdelave ter podajo svoje mnenje. Seznam dejavnosti nam ponuja vpogled v dogajanje urejanja razstave, kjer je zabeleženo, kateri izmed soustvarjalcev je dodajal ak spreminjal vsebino razstave. Funkcija predogled omogoča pogled v končno izoblikovano razstavo pred objavo. Ob ustvarjanju razstave je ta po prednastavitvah privzeta kot zasebna, to pa pomeni, da jo vidijo samo avtor in soustvarjalci, ki so del ekipe obkkovalcev. Takoj ko je status virtualne razstave spremenjen v javnega, je virtualna razstava vidna na spletnem portalu EUscreen in dostopna širši javnosti.31
Virtualna razstava je preprosta za uporabo in priročno orodje za obkkovanje učne ure ob uporabi razkčnih metodoloških pristopov poučevanja, ki vključuje ponovno uporabo arhivskega gradiva. Storitev je za zdaj na voljo zgolj za sodelujoče partnerje pri projektu EUscreen, kmalu pa bo popolnoma integrirana v portal EUscreen in v uporabo širši javnosti.
Sklep
Konec septembra 2012 se je iztekel triletni projekt EUscreen. Idejni vodje in ustvarjalci projekta kljub temu ne počivajo. V ostri konkurenci za pridobitev evropskih sredstev so evropski komisiji predložiti novi up, projekt EUscreenXL. Glavni poudarek projekta EUscreenXL, ki bo delo nadaljeval na podlagi dosežkov EUscreena, ostaja enak. Gre za združevanje vsebin za Europeano; del vsebin bo kontekstualno opremljen s podatki in informacijami, druge bodo namenjene za potrebe
29 Ibid.
m Ibid.
31 Vanbuel: Building Virtual Inhibitions.
različnih skupin uporabnikov. Ponudniki vsebin bodo uporabljali mešan pristop pri obdelavi vsebine: izmenjavo že obstoječih metapodatkov in vi-deovsebin na institucionalnih spletnih straneh v evidenco Europeane in izbiro vsebin za tako imenovane osnovne zbirke v 1 T"screenXI., ki bodo kontekstualno podprte s kulturnim in materialnim ozadjem in na voljo uporabniku za nadaljnje ino-vativne storitve.
Projekt EUscreen se torej srečuje s številnimi izzivi. Prvič na tehnološki ravni povezovanja metapodatkov in vsebine, drugič na pravni ravni, rabi pravic, ki omogočajo uporabnikom raziskovanje in ponovno uporabo spletnih vsebin v nadzorovanem okolju in tretjič, na ravni razumevanja spletne vsebine evropske dediščine televizije. Za soočanje z izzivi na vseh treh ravneh je potrebno tesno sodelovanje med televizijskimi institucijami, njihovimi arhivisti in strokovnimi sodelavci.
Danes, v tretjem letu projekta, lahko z malce več distance opazujemo prehod avdio-vizualne dediščine iz okvira institucionalnega arhiva v reprezentativno digitalno kulturo dediščino. Avdio-vizu-alni arhivi so sicer vseskozi delovali kot notranji institucionalni arhivi. Gradivo so zaščititi, ohranili njegovo analogno obliko in vnesli v podatkovno bazo. Vendar so podatkovne zbirke v posameznih arhivih različne, dostop do njih je omejen. Glede na njihov zaklenjeni status te vsebine niso bile dostopne širši javnosti.
Program ¿Content'plus Evropske unije, v okviru katerega deluje EUscreen, sicer ne podpira digitalizacije, ampak selekcijo izbire, obogatitev metapodatkov, reprezentativnost in namen, kar izboljšuje prepoznavnost in širjenje avdio-vizualnih vsebin. Dostop do vsebin je zgolj prva stopnja. Vsebina je namreč celostna šele takrat, ko jo umestimo v prostor in čas in imamo na voljo dovolj podatkov, da odgovorimo na vseh pet znamenitih vprašanj: kdo, kaj, kdaj, kje in zakaj.
Viri in literatura
Viri
About EUscreen: http://www.euscreen.eu/ abouthtml (Pridobljeno: 15. 3. 2012).
Dabrowska, Anna: A conversation about EUscreen: 8 Questions to Marco Rendina. (2011). h ttp: / / blog. euscreen.eu/ ?page_id=2091 (Pridobljeno: 9. 3. 2012).
De Leeuw, Sonja: European Television History Online: History And Challenges. V: Journal of European television history and culture. Making Sense of
432
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz prakse za prakso
Katja Šturm: Hvropski projekt HUscreen Kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj, str. 425-432
Digital Sources Vol 1, (2012), št. 1, str. 3-11. http://journal.euscreen.eu/index.php/jethc/article / view/876/900 (Pridobljeno 4. 4. 2012).
Kosti, Stoja: Interoperabilna prihodnost (2010). http://www.monitorpro.si/ si/_detajl/?id=41186 (Pridobljeno: 5. 1. 2011)
Vanbuel, Mathy: Building Virtual Exhibitions with Video from European Archives (2012). http://news.media-and-learning.eu/ files/Media-and-Learning_N ews_2012-
04_EN .pdf#nameddes t=euscreen (Pridoblj eno: 13. 4. 2012).
Zusammenfassung
EUROPAPROJEKT EUSCREEN WER, WAS, WO, WANN UND WARUM
Das größte Problem der europäischen Fernseharchive ist der verbindungslose und unvereinbare Zugang zu audiovisuellen Inhalten. Wenn wir einmal die nationalen und europäischen Dimensionen
des europäischen Fernseherbes ganz verstehen wollen, ist die Beseitigung dieser Schwierigkeiten und der Zugang zu den Fernsehinhalten von zentraler Bedeutung. Die Digitalisierung ist ein Schritt in die richtige Richtung. Sie brachte eine größere Offenheit der Radio- und Fernseh- und Filmarchive. Jedoch ist der Zugang in Europa noch immer beschränkt vor allem aufgrund der Fragen der Technologie, der Autorenrechte und der Undefiniertheit der Daten. Aufgrund der ungleichen technischen Standards und der unterschiedlichen Metadaten scheint ein Austausch über die Grenzen noch immer unmöglich. Der Schutz des geistigen Eigentums und die weitere Verwendung der Inhalte verkomplizieren die ohnehin schon schwierigen Verhältnisse der Anpassung der audiovisuellen Archive noch zusätzlich und auf besondere Weise. Trotzdem steht das Europaprojekt EUscreen den Herausforderungen, die eine erneuerte archivarische Denkweise, die Archive einem breiteren Publikum zu öffnen und das Archivmaterial aufzuwerten, darstellen, erfolgreich gegenüber.
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 433-448_Iz arhivskih fondov in zbirk
433
Iz arhivskih fondov in zbirk
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 930.2:003.074"13"
Prejeto: 3. 5. 2012
Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011 Listine druge polovice 14. stoletja
HANCA BLAŽKO
študent 3. letnika Kulturne zgodovine na UNG Lokavec 151, SI—5270 Ajdovščina e-pošta: hanckaaa@yahoo.com
POLONA BUDIHNA
študentka 3. letnika Kulturne zgodovine na UNG Čuklja 1, SI-5294 Dornberk e-pošta: polona.budihna@gmail.com
IGOR IVAŠKOVIC
študent 3. letnika Kulturne zgodovine na UNG Volčičeva 27, SI—8000 Novo mesto e-pošta: igor.ivaskovic@gmail.com
VLASTA KRIŽMAN
študentka 3. letnika Kulturne zgodovine na UNG Laze 29/A, SI—5290 Šempeter pri Novi Gorici e-pošta: vk0412@gmail.com
HEDEJA MIKUŽ
študentka 3. letnika Kulturne zgodovine na UNG Kovk 5, SI-5273 Col
e-pošta: hedejamikuz@hotmail.com
JANA RIJAVEC
študentka 3. letnika Kulturne zgodovine na UNG Slomškova l/a, SI—5270 Ajdovščina e-pošta: rijavecj@gmail.com
VANJA SOSSOU
študent 3. letnika Kulturne zgodovine na UNG Via Monte Sabotino 10,1-34170 Gorizia, Italija e-pošta: vanjasos@hbero.it
SARA TERČIČ
študentka 3. letnika Kulturne zgodovine na UNG Podgozd 5, SI—5252 Trnovo pri Novi Gorici e-pošta: sara.tercic@gmail.com
uredil MATJAŽ BIZJAK
dr. zgodovinskih znanosti, višji znanstveni sodelavec, /J M K ZRC SAZU Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana e-pošta: mathaz@zrc-sazu.si
434
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNCI 2010-2011, str. 433-448
izvleček
Prispevek prinaša edicije osmih srednjeveških listin, ki so jih izdelali Študentje tretjega letnika kulturne zgodovine na UN G v okviru seminarja temeljnih zgodovinskih znanosti. Listine so objavljene v skladu s sodobnimi ekdoticnimi načeli in opremljene j krajšimi vsebinskimi komentarji, povzetimi po nalogah, ki so bile izdelane v okviru seminarja,
KLJUČNE BESEDE: listine, srednji vek, ekdotika, temeljne zgodovinske znanosti
abstract
SEMINAR ON BASIC HISTORICAL SCIENCES, UNIVERSITY OF NOVA GORICA 2010-2011 DEEDS OF THE SECOND HALF OF THE 141" CENTURY
In the article, eight medieval deeds are published. The work was carried out by third-year students of cultural history at the University of Nova Gorica as part of their course on basic historical sciences. The deeds are published in accordance with contemporary ecdotic rules and accompanied by short commentaries from papers presented at the mentioned seminar.
KEY-WORDS: deeds, Middle Ages, ecdotics, basic historical sciences
Uvod
Ob sklepu drugega cikla predavanj iz temeljnih zgodovinskih znanosti na Oddelku za kulturno zgodovino Univerze v Novi Gorici objavljamo rezultate seminarskega dela študentov tretjega letnika. Tovrstna praksa je imela pri študentih pozitiven odziv in kaže tako tudi nadaljevati. Izbira ekdotike kot povezovalnega elementa in posledično praktičnega preizkusa znanj, pridobljenih v okviru predavanj iz paleografije, diplomatike, kronologije, heraldike, sfragistike in historične topografije, se je izkazala za posrečeno formulo. Vsestranskost, ki pride do izraza že pri manj obsežni in zelo jasno usmerjeni nalogi — pripravi originalne listine za objavo — na razmeroma neprisiljen način aktivira potrebo po samostojnem inventivnem delu, ki v obstoječem študijskem procesu nima dovolj velikega poudarka.
Naloga, ki so jo študentje pripravljali indiv-dualno ob podpori skupnih konzultacij v predavalnici, je vključevala standardno transkripcijo vira z regestom in znanstvenim aparatom (zunanje značilnosti originala, morebitne predhodne obravnave, opis pečata in potreben komentar v opombah), datiranje, osnovno diplomatično analizo in krajši vsebinski komentar. Vse obravnavane listine so v hrambi Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani, kjer so jih študentje po že utečeni praksi v okviru informativnega obiska v sklopu predavanj imeli priložnost videti v originalu in tudi opraviti del
raziskave (opis pečata, branje na kopiji teže razpoznavnih mest).1
Tema tokratnega seminarja, Listine druge polovice 14. stoletja, je logično nadaljevanje začrtanih smernic (prim. prispevek v Arhivih 34/1 (2011), str. 105 ss), v skladu s katerimi je v sklopu seminarja predvidena obravnava raznovrstnega poznosred-njeveškega listinskega gradiva, in sicer postopno, v intervalih, ki obsegajo petdesetletna obdobja. Pri izbiri konkretnih listin so bih kolikor je bilo mogoče upoštevani znanju študentov primerna zahtevnost pisave, jezik in okvirna dolžina. Med originalnimi dokumenti je tako rekoč nemogoče nabrati t. i. »šolske primere«, njihova zahtevnost je lahko le okvirno primerljiva. Prav tako je potrebno vzeti v zakup dejstvo, da naloga v posameznih aH celo v večini primerov presega zmožnosti študentov začetnikov, saj šele spoznavajo delo z arhivskimi viri. Cilj seminarske naloge torej ni bolj ah manj popoln izdelek, temveč uvajanje v samostojno delo pri ediranju srednjeveških virov. Objava četudi korigiranih rezultatov seminarskega dela osmišlja bistvo ekdotike, to pa je pripraviti in dati na voljo vir širši strokovni javnosti. Pri tem ne dvomimo, da tudi tovrstna objava z vsemi omejitvami ne bo ostala povsem brez koristi za stroko. Tu objavljeni teksti so korigirane različice (mentor)
Iskrena zahvala gre Juretu Volčjaku in dr. Andreju Naredu, ki sta priskrbela kopije dokumentov in omogočila seminarsko delo v prostorih Arhiva Republike Slovenije.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
435
z dodanimi dorzalnimi noticami, ki zaradi specifičnosti novoveških pisav, le v manjši meri obravnavanih v sklopu predavanj, niso bile predmet seminarskih nalog. Prav tako so kratki vsebinski komentarji v sklopu listinskega aparata, ki temeljijo na besedilu seminarskih nalog, ustrezno (nekje bolj, nekje manj) prirejeni in dopolnjeni.
Objava zajema osem originalnih listin, izstavljenih med letoma 1353 in 1393. V izboru so zastopani zapisi različnih pravnih dejanj: dedna pogodba (št. 3), odpoved dediščini (št. 1 in 4), podelitev posesti v fevd (št. 2) oziroma reverz zanjo (št. 6), podelitev odvetništva (št. 6), obljuba o prezentaciji na župnijo (št. 8) in obljuba o zagotovilu dote hčeri s priznanjem pravice določanja zakonskega partnerja gospodu (št. 7). V vseh primerih gre za pečatne listine, absolutno prevladujoče v poznem srednjem veku v obravnavanem prostoru, tipa ego/ich oz. nos j wir.2 Med izstavitelji prevladuje nižje plemstvo, le v treh primerih gre za izstavitelje višjega ranga, in sicer vladarja (št. 5), cerkvenega kneza (št. 2) in svetno kneginjo (št. 1). Vse te listine sledijo za ta tip običajnemu zgoščenemu formularju s publikacijo, ki se
navezuje na intitulacijo in prek naracije prehaja na dispozicijo, najpomembnejši in daleč najobsežnejši listinski del; sledi koroboracija in povsem na koncu datacija. V okviru dispozicij skih formul obravnavanih listin je mogoče poleg pertinenčne formule (ah klavzule), ki je obvezni element vseh nepremičninskih transakcij, najti tudi dodatne, glede na tip dokumenta različne garancijske klavzule, na primer o zapadlosti voljenih posesti, če dedič umre brez potomcev (št. 1), zavarovanju preostalih posesti traditorja, ki niso izrecno navedene v listini (št. 3), o denarni ah pa realni odškodnini (št. 4 in 7) ob morebitnih zapletih ter skupek dodatnih natančnejših določil, ki regulirajo dano obljubo (št. 8).
Tu objavljamo še popravek k že omenjenemu prvemu prispevku v Arhivih 34/1 (2011), str. 105— 117, kjer so zaradi težav s tipografijo nastale sistemske napake pri tisku nekaterih črk. To se nanaša izključno na objavljene tekste listin, kjer bi moralo namesto A stati V, namesto I w, namesto o o, namesto u u, namesto i f, namesto a a in namesto £ v. Po nerodnosti je izpadlo tudi ime avtorice listine št. 5 Mateje Kregar Gliha (na str. 115).
Listine 1.
Grofica Katarina GoriŠko-tirolska, rojena Celjska, se zase in za svoje potomce odpoveduje vsem zahtevam do celjske dediuine v zameno zp doto v vrednosti 1600 mark oglejskih pfenigov, izplačano njenemu mo^u Albertu III. Goriškemu.
1353 marec 29., Pazin.
Oris. peri. v ARS, AS 1063, Zbirka ästin, Št. 4585.
o J o
Reg.: Thomas; Cillier Urkunden, Št. 155, str. 368.
Dorz: not. (15. stol.): Wie sich grefin Kathrein von Gorcz vnd Tirol alles irs vetterlichen vnd mueterlichen erbs verzeicht. Tirol. 1343. Cilli. Arh. sig.: .V 22, Ladi 43.
Ustina je primer odpovedi plemkinje vsem zphtevam do rodbinske dediščine po izplačilu dote njenemu soprogu. Ta dokument je izstavila Katarina, hči grofa Friderika I. Celjskega, ki je bila poročena z Albertom III., zpdnjlm predstavnikom istrske vem soriških mvfovJ Zakonca sta se po prejemu dote v višini 1600 mark oglejskih pfenigov
J	J O	O J	J J J	O J	J J o
odpovedala vsem zahtevam do celjske dediščine, razen če bi v listini omenjeni Katarinin oče Friderik I. ter njena brata Ulrik I. in Herman I. umrli brez potomcev. $amo v tem primeru izumrtja Celjskih v moški liniji bi Katarina in njeni potoma ohranili pravico do dediščine. Zgodilo pa se je prav nasprotno; Katarina je v zakonu z Albertom III. Goriškim ostala brez otrok.4 Po njegovi smrti se je leta 1377ponovno poročila z Ivanom IL, strežpjem ip Waldburga, IzpozpjŠih dokumentovje vidno, da celjske obveznosti do Katarine, ki jih dokumentira ta listina, Še v času Albertove smrti (l374) niso bile v celoti izpolnjene. Pole» tem je imel Herman I. določene neporavnane dolgove do umrlem soriškem mfa. Zato mu je razsodba, ki
\i J	O O J	J	O	O O	O O J	J	\>
jo je v sporu med njim in Katarino podal avstrijski vojvoda Albreht TLI., nalagala izplačilo 1200 funtov dunajskih ali mŠkih pfenigov, ki jih je Katarini v oporoki volil Albert ITI. Goriški. Spor se je dolgo vlekel, končal pa se je tako, da je
O	J J O	J J	J	J	J	O	J	J	J
Herman I. izplačal svoji sestri Katarini 3200 dunajskih funtov.5
2	Redlich: Die Privaturkunden des Mittelalters, str. 122—123.
3	Štih: Dežela Grofija v Marki in Metliki, str. 133.
4	Prav tam, str. 133.
5	Orožen: Zgodovina Celja in okolice, str. 137, 138.
436
ARI II VI 35 (2012), št 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
Wir gretimi lvatlierey von Görcz vnd Tyrol vnd vnser Erben veriehen mit disem brif vnd tihi cliunt, daz wir mit vnser heben wirts graf Albreclits von Görcz willen vnd gunst vnd mit vnser vreunt vnd dyenner rat vns verczeilien vnd verczigen haben an der stat vnd zu den czeiten, da wir es wol getün mochten vnd pilleicli teten aller der ansprach vnd vordrung, dy wir gehabt haben oder haben solten liiticz allem vnserm erb vnd herschaft, vest, leut vnd gut, swy daz genant ist, duz vnser heber lierre vnd vatter graf l'ridricli von Cih vnd vnser heb prüder graf Vlreich vnd graf Herman ume liabent oder noch gewinnent vnd liabent vns darumb cze haimstewer czu vnserm wirt dem vorgenanten graf Albrechten geben seclitzehen hundert march Agleyer phenning, der wir gancz vnd gar gericht vnd gewert sehi vnd süllen wir vnd vnser erben fürbaz dar vber dehainer rechten noch vordrung liincz in noch cze Iren chinden nach cze allen Iren nachchomen iehen noch haben an allein, des got emvell ob daz geschähe, daz si an chind verfüren so süll wir vorgenant grefinn lvatlierey vnd vnser chind alle dy recht haben czü dem egenauten erb vnd gut, dy wir czereclit vnd pilleicli haben süllen. So veriehen wir vorgenanter graf Albreclit von Görcz alles des sich vnser wirdnne vorgenant grefinn lvatlirey verczigen hat. Des verczeilien wir vns auch mit disem brif in allerer der weis als si sich verczigen hat, wand es mit vnserm willen vnd gunst vnd mit vnser vreunt vnd dyenner rat geschehen ist. Daz in daz staet vnd vnuerbrochen peleib vnd cze vrchünd der warliait geben wir in disen offen brif mit vnser paider vorgenanter graf Albreclit vnd grefinn lvatlierey anhangenden itisigehi versigelten. Des sitit geczeugen: her Herrant von Göriacli, her Maynhart von Razzek, Cliarell der Clirotendorfer, Lorencz von Ilophenbach, Nikel von Stain, Raynprecht vom Perg, Herman von der Aynod, Dyeczel von Mospurch, vnd ander erber leut gnuck, di da pei gewesen shit. Der brif ist geben cze Mitterbuvch in vnsern vest in I lysterreich, da wir cze disen czeiten mit dem haus gesezzen sein. Daz ist geschehen nach Christes gebürd drewczelien hundert jar, darnach iti dem drey vnd fünfczigestem jar, des vreytags hi den oster veyertagen.
Dva viseča pečala na perg. Iraku: l. okrogel konjeniški pečal v naravnem vosku, napis: * S ALBERTI COM. GOR. ET TIROL. AQU IL. TR1DENTLN. BR1X1N. ADVOC. — 2. okrogel genski grborni pečal v rdečem vosku, v skodelici naravnega voska: v polju Ščita % grboma, desno celjski, levo goriški, napis: S. KATIIERINE COM1T1SSE GOR1C1E ET TYROL(IS).
i S ara 'Verne j
Pečal Katarine Goriške na listini 1353 marec 29, P a-yin (. 1RS, Zbirka lis lin. Št. 4585).
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
437
2.
Oglejski patriarh Ludvik I. podeli v fevd bratoma IJlriku I. in Hermanu I. Celjskima polovico gradu Vrhovec, ki sta ga kupila od bratov Eberharda in Burkharda VrbovŠkih.
1360 marec 15., St. Vid na Glini.
Oris. peri. v ARS, AS 1063, Zbirka listin, Št. 4180.
o J o
Reg.: Thomas, Cillier Urkunden, Št. 214, str. 303.
Don>: not. (15. stol.): Wie Ludwig patriarcha zu Aglei den kauff von Altemburg als ein lehen von den grauen von Cili verwilligt hat. Cilh. — (16. stol.): Lehnbrief pro Österreich § Agley pro Cili — (18. stol.): 1360, 15. märz.
Arh. sig.: .Y" 24, Lädl 4.
Listina dokumentira podelitev nepremičnine v fevd. V polnem srednjem veku je bilo trgovanje j fevdnimi posestmi povsem običajna praksa. Predmet prodaje so predstavljale v fevd podeljene pravice do zadevne posesti, kar je nakup pogojevalo j fevdno podelitvijo seniorja. Predmet podelitve je bila v tem primeru polovica gradu Vrbovec, ki sta ga brata Eberhard in Burkhard VrbovŠka prodala IJlriku I. in Hermanu I. Celjskima, Ker je bil grad oglejski fevd, sta ob prodaji zaprosila patriarha Ludvika L, naj prodano posest podeli v fevd novima posestnikoma, to paje patriarh storil s to listino.
Grad Vrbovec (Altenburg) stoji v občini Nazarje v Zgornji Savinjski dolini, pri sotočju rek Drete in Savinje. Ozemlje gospostva je do L 1140 pripadalo Diepoldu iz Chagra, kasneje pa je spadalo pod oglejsko posesti' Domnevamo, da je grad
O J	J	J J	J	\>	O	J J J J	J	O J	J	J o
stal že v 12. stoletju, vendar natančnih podatkov, ki bi to potrjevali ni Prva omemba gradu v listinah je iz leta 1248, ob koncu 13. stoletja pa je na gradu začel šjveti Eberhard I, zpčetnik plemiške rodbine VrbovŠkih. Težišče njihovega delovanja je bilo ŠirŠe gomjegrajsko območje, kjer so se poleg oglejskega vazalstva udinjali vsakokratnim lokalnim dinas lom;
J J	O J O J	J	J	J O O J O	\>	J	'
VovbrŠkim, Aufensteinom in nazadnje Zovneškim oz Celjskim. Petdeseta in Šestdeseta leta 14. stoletja so zp VrbovŠke pomenila vrh politične (zaradi zf^Z? 1 Celjskimi in Habs burkam") in finančne moči Delovali so kot poroki, posojali so denar, a jih je to kmalu pripeljalo do finančne zagate; med drugim so se zadolževali pri celjskih j udih. Posest različnih vej rodbine so kupovali predvsem celjski große, ki so jih j tem postopno izrinili z gornjegrajskega območja. Zadolževanje
J	J	J	O JJ	J	J	J	\>	\> O J O J O	J	\>	J
VrbovŠkih se ni ustavilo, njihov položaj je strmo padal in naposled so jih razmere prisilile v postopno odprodajo rodbinskega gradu. To dokazuje objavljena listina. Tudi druga polovica gradu je v končni fazi pristala v celjskih rokah.7
O	\> J	J J	O J	O	J	J \> J	J
Nos Ludovicus dei grada sánete sedis Aquilegensis patriarcha tenore presentium notum fore volumus universis quod ad nostram accedentes presentiam nobiles viri Heberardus et Purchardus fratres de Altenburch nobis cum omni suppheaverunt instantia ut cum ipsi medietatem castri de Altenburch quod ipsi et eius progenitores a saneta ecclesia Aquilegensis et eius rectoribus patriarchis tenuerunt in rectum et legale feudum vendiderint magnificis Vírico et Hermano fratribus spectabilibus comitibus Cilie cum omni d(o)m(ini)o honore, iure et iurisdictione ad eosdem Heberardum et Purchardum fratres venditores spectantibus et in nostris manibus resignare predictis medietati castri et iuribus parati sint resignare prout ibidem resignaverunt pure, libere et expresse ac de certa scientia eandem resignacionem dignaremur admitiere et predictum Vlricum comitem Cilie ibidem presentem suo et fratris sui comitis Hermani reeipientem de predictis medietate castri et iuribus in rectum et legale feudum prout dicti venditores et renunciantes eorumque progenitores ab antiquo habuerant a dicta ecclesia investiré. Quorum notis et petitionibus inclinad resignacionem aeeeptavimus huismodi et advertentes grandem devocionis zelum quem iidem comités eorumque clare memorie genitor Fedricus comes Cilie habuerunt et habent ad dietam ecclesiam animo indefesso dictum comitem Vlricum in nostra constitutum presentia et humihter aeeptantem de medietate castri predicti et iuribus sie venditis iure recti et legahs feudi, quo predicti venditores et eius progenitores ut prefertur habuerant per proprium annulum investivimur gradóse. Salvo iure nostro et dicte ecclesie ac alterius cuiuscumque. Quibus peractis idem comes Vlricus suo et fratris sui predicti nomine fidehtatis debite pro predictis iuramentum prestitit, quod fideles vasalh prestare tenentur et debent et fieri in talibus consuevit In quorum testimonium presentes fieri iussimus et nostri sigilh appensione muniri. Datum et actum in oppido Sancti Viti in Karinthia die quintodeeimo mensis mardi, anno domini millesimo trecentesimo sexagésimo, indictione terciadecima.
Obešeni pečal ni ohranjen.
[Polona Budihna]
6	Kos: Vite^ingrad, str. 396.
7	Prav tam, str. 397-399.
438
Iz arhivskih fondov in zbirk
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
iL
t
I-V------- irf.	P"-Sn iti' ■Lr-nTi^iii WamaiiSx IM PJ-T y-i I -.--lu I. I-_U-U.-I - Fjj --.- u fti. i 'l-m-^ Jp
i	^itjkiHBfMiiL^ Trn-« MUUmf jMfr K* i ikbTVV^I ^nwrrf	rwi ¡"huhu
li^niK-, wmw Tin m^Stn^«, ifyWi ^ ü^idp-i«. .i.	■ .--i rt-ciM* j 11 rr» u 111:- ^ O-unfcii . .■ jU-fiii. -M
■ cv* Vi-. < Ir^iiUi-iü 11 ntMM J .■-- « I ■■ ncfii^cinr ■ ■ PA^ "TIH. -I ^IP-I-M TMIH-JT«^"
**■	if ^¡irn fcfmrfMj V-j*- inlhf fir It
'v-«iiihtl ."I .M p-,,.- «n^M i'^iui m	; t UnV	«Ti', P^j- „>|1_™.:
j.-^i	I----EXii ^«mA i- !-	J™ ^^ _____
*	"-J—V--. AL,	FWfr^fc*	^^Zr^ H r&t
" f™ i™ ■ ^ ^ ,w - Jft^ «i»fri a-v™.^---
*	^■ to***^} n	¿UV	^ n, I^J ^	it
^J™,r	w -	• ... V.	sS^^Zji .	^
^H „ .J-j™-^- r. ■ 4W. iV^r ii^ lU^ILi „^ ^ t-lT. -	" V"*— «iiti^yli, tfi^ tr^rr .1 fcJL-^^-^.^i,
n ^ ^.Mrfv iL	.....j?
Ustirni oglejskega patriarha Ludvika I. 1360 marec 15, S t, I id na Glini (1RS, Zbirka listin. Št. 4180).
3.
Eberhard W'alseejski pušča navedeno posest sorodnikoma grofoma Ulriku I. in J \ermann I. Celjskima, če bi umrl brez moških potomcev.
1363 april 6., Slovenska Bistrica.
Ori«. per«. v.-iRS, - ti 1063, Zbirka listin. Št. 4603.
<_> J. <_>
Reg.: Dome nig. Die Grajen von CUM, Št. 41, str. 141.
Dory. not. (15. stol.): Walds tain Weysenek. Wie her Eberliart von Walssee den grauen von Cili Waldstein vnd Weissenek vermacht hat. Walssee Cili gemachdb. Cili — (18. stol.): 6. april 1363. Ark si«.: CC, X° 85, Ladl 42.
Dokument je primer dedne obljube. Z njo je Eberhard W'alseejski svojima sorodnikoma Ulriku I. in Hemianu I. Celjskima zapustil gradove Walds (ein pri Gradcu, JIartneidstein v Eabotski dolini in W eissenegg (T ivŠnik) pri l elikovcu ter habsburško stavljeno posest v l ojniku, Žalcu in Ubelbachu pri Gradcu,H
Izvorno Švabska rodbina Walsee (v virih jo neg demo tudi kot Wallsee, Walchsee, Walser, Walss, Wallssee, Wald-ye) se je v času Eberharda III.,v dmn polovici 13. stoletja, usidrala na jugovzhodu rimsko-nemŠkem cesarstva. Njegovi potomci so
•s	O J.	J	<_> v	<3	J <~> 1
Zasnovali Štiri linije na ozemlju Spodnje in Zgornje - Avstrije ter Štajerske. Eni od njih s sedežem v Gradcu (ki pa je imela posesti tudi na Koroškem, Kranjskem in v Istri) je pripadal Eberhard l III, v začetku 60-ih let 14. stoletja Štpjerski deželni glavar, ki je bil glede na letnico nastanka, intituleicijo in navajanja samih posesti identičen z Edierhardom, ki je Celjskim zapustil posest, omenjeno v tej listini. Bil je zpdnji moški pripadnik graŠke linije Walseejcev in je dejansko Še istega leta umrl. S Celjskimi je bil rodbinsko povezan preko svoje tete Diemute, kije bila poročena z Friderikom L, očetom omenjenih Ulrika I. in J Termana I.9
8	Prim. Domenig: Die Grafen von Cilli in ihren Urkunden, str. 90; ( )rožen: Zgodovina Cetja in okolice, str. 200.
9	Krones: Walsee, str. 5-16.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
439
Ich Eberhart von Waise ab der Steyermark vergich mit disem brief vnd tun chunt allen den, die in sehent, horent oder lesent, daz ich angesehen han heb vnd vreuntschaft, die ich zu den edeln meinn üben öheim graf Virich vnd graf Herman prudern von Cyli ye vnd ye gehabt han vnd sew zu mir herwider vnd auch bedacht han erbleihe recht, die sew gehabt habent zu etdeiher meiner herschaft vnd güeteren, die mich von meinm vodern angeuallen oder anerstarben sind, han ich in vnd iren erben vnd allen iren nachomen mit wolbedachtem mut vnd mit rat vnd gunst meiner pesten freunt vnd diener pey menien leben vnd do ich ez wol getun mocht, recht vnd redleich aufgaben, geschaft vnd gemachet also ob ich an sun stirbe, mein aygen vesten Waltstayn, daz gericht daselbs vnd allez, daz darzu gehöret vnd die verlehent vest Weizznek vnd Hertneydstain mitsamt den landgerichten vnd allez, daz darzu gehöret vnd die vesten vnd merkht, die sacz sind von meinen herren dem herczogen von Österrereich: Hohenek in dem Seuntal vnd Sachsenwartt, Sachsenueld vnd Vbelpach vnd auf dem gesnaitt vnd auf der Seccawer gt vnder Waltstayn vnd waz zu im allem gehört, wie daz genant vnd gehaizzen ist oder wo ez gelegen ist; lewt vnd gut, edel lewt oder vnedel, lehen vnd aygen, mit allen wirden, rechten, eren vnd nutzn als ez mein vodern an mich pracht habent vnd ich ez in nucz vnd in gewer vncz auf heutigen tag gehabt han vnd als mein brief sagent, die mein voderen vnd ich darüber gehabt haben vnd die ich in geantwurtt han vnd han in daz allez ingeantwurtt vnd sew gerüchleich gesaczt in nucz vnd gewer. Also daz si vnd ir erben vnd nachomen zu andern meinn guetern, di ich lazz, si sein aygen, lehen, secz oder swie si genant sind, furbaz chain Wartung, nachuolgung noch vordrung haben schullen in dhainen wegen, wand si sich der genczlich verzigen habent an allz geuerde. Wer aber daz mir von vanchnuss oder von ander sach wegen der obgenanten vesten, saetz vnd gueter dürft geschech, so mag ich sew verchauffen vnd verseczn wem ich wil an alle ir vnd irrer erben irrung. Mit vrchund diczs briefs der versigelt ist mit meine vnd mit meins oheims des eitern Hertneyds von Pettaw anhangenden insigeln. Geben ze Fewstriz an pfincztag in den osterueyertagen, nach Christs gepurde dreuczehenhundert jar, darnach in dem drew vnd sechczgisten jare.
Dva okrogla grboma viseča pečata na pen. traku: 1. pečat v zelenem vosku v skodelici iz naravnem voska; v polju
O O	J	J O	J	\>	\>	O	' J J
'grbovni Ščit— bruno — j čelado in petjanico, napis: * S EBERH[ARD]1 DE WALSSE. — 2. pečat v naravnem vosku; v polju grbovni Ščit j podobo lintverna, napis: * S HERTNED[T] DE PETOV1A.
[Igor IvaŠkovic]
4.
Elizabeta, vdova Henrika Planinskem, prepušča po svoji smrti grofoma IJlriku I. in Hermanu I. Celjskima grad
\>	O J J	J	J	O J	J	o
Planino z vsemi pritiklinami, na katerem ji pripada dožjvljenska pravica bivanja, pri čemer mora grofoma na gradu po po trebi nuditi prenočišče.
1363 april 27., Planina pri Sevnici.
Ono. pers, v ARS, AS 1063, Zbirka listin, Št. 4199.
o J o
Rjo.; Domenig, Die Grafen von Cilli, Št. 42, str. 142.
Dorz- not. (16. stol.): Montpreis witib vmb Montpreis. Čili § kauf pro Cili. 1363 — (18. stol.): 27 april.
Arh. sig.: .V 88, Ladi 42.
Grad Planina je bil eden od petih glavnih fevdov krške Škofije. "Zgrajen je bil sredi 12. stoletja, Svibenski pa so postali njeoovi lastniki ob koncu 13. stoletja. Čast tem gradu je Svibensko-Planinskim prinesla težave z ambicioznimi gospodi
j o	J	o o	J	v	v»	v»	v»	o J
ZovneŠkimi, saj je ležal na strateško zelo ugodni poziciji.
Okoli leta 1321 sta kot posestnika gradu nastopila brata Ulrik III. in Henrik IL, ki sta posest upravljala skupno. Brata pa se kljub temu nista dobro znaČla, kar zadeva gospodarjenje.10 Ambiciozna ženitna politika — Henrik II. je bil poročen z ¿rofico Elizabeto PfannberŠko, Ulrik III. pa j Katarino Devins ko — ju je pahnila v krog zpdolžpvanja, Elizpbetino sorodstvo z ZovneŠkimi pa je bil tudi glavni razlog, da sta oba brata po letu 1329 hitro postala odvisna od te vplivne spodnjeŠtajerske rodbine."
Okoli leta 1334 sta si Henrik in Ulrik razdelila družinsko posest, med drugim tudi grad Planino. Tedaj je zadolženi
10 Kos: Blesk vjate krone, str. 288.
" Prav tam, str. 289.
440
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
Ulrik svojo polovico gradu prepustil v zastavo %eni Katarini kot protivrednost njeno dotoj2 pet let pozneje pa jo je bil spričo dolgov primoran zastaviti Frideriku Zovnefkemu, ki se je je po preteku zastavnega roka, 1343, zaradi nezmožnosti vračila dolga polastil.13 Tudi Henriku ni kazalo dosti bolje. Septembra 1345 sta morala z Ženo Elizabeto svojo polovico gradu predati Frideriku, takrat žj Celjskemu,14 v zameno pa sta prejela celjsko (nekoč Ulrikovo) polovico v doživljenjski fevd. Realno gospoda jenje j posestvom Planina jima je bilo omejeno na bivališče, pa se to bi izgubila, če bi dobila potomca. Ker potomcev nista imela, je Friderik obljubil, da bo smela Elizabeta do smrti živeti na podeljeni polovici. Friderik je v drugo polovico gradu naselil svoje gradiš čane in uradnike.'5
O J	O	J o
Henrik je umrl nekje v prvih mesecih leta 1363 in takratje morala vdova Elizabeta priznati moževo pogodbo Zčirofom Friderikom, ki pa je medlem umrl (1360). Tako je 27. aprila 1363 izstavila in pečatila pričujočo listino, v kateri je grofoma FJlriku I. in Hermanu I. Celjskima priznala, da sta ji dovolila do smrti ostati na Planini. Gradisčanu celjskih grofov je zagotovila primerno bivališče na gradu. Kol je bilo dogovorjeno Ä pred nekaj leti, je morala zagotoviti tudi, da
O J J \> O	J	O	J	O J	\> J	J	J	\> o
noben njen sorodnik ne bo posegel po tem premoženju. Potomcev pa tako ni imelaJ6 Dogodki pa so se odvili v drugačno
J	J	O J	J	\> J	J	O	J	o
smer. Grofica Elizabeta je namreč, zpradi pritiska Celjskih in občutka ponižanosti, grad leto dni kasneje zppttstila. Svibenskih tako po dobrem stoletju ni bilo več na Planini. Krški škofe so od takrat dalje grad redno podeljevali Celjskim grofom v fevd.'7
Ich Elspett heren Heinrich von Mumpareys selig widb vergich mit disem prif vnd tun chunt allen den, dy in sehent, horent oder lesent, vmb dy vrewntschaft vnd üb, dy dy edeln mein Hb öheim graf Virich vnd graf Hermann prüder von CiH vnd all ir erben gen mir getan habent, also daz ich dy vest Mumpareis vnd waz darczu gehört, lewt vnd güt, gericht vnd vogtey oder wy es genant ist, als es mein egenanter wirt her Heinrich inn gehabt hat, inne haben sol vnczen an mein tod sam ander mein aigen güt, aber vnuerchummert Han ich in gelobt vnd lob in auch mit disem prif vnd pinde mich sein auch pei mein treuen an aides satt. Wenn daz ist daz got vber mein leben gepeut vnd von diser weit sehaide, daz dann dy egenanten mein öheim graf Virich vnd graf Hermann vnd iren erben dy vest Mumpareis mit aUe dew vnd darczw gehört, lewt vnd gut, stoch vnd stayn gericht vnd vogtey oder wy es genant say, gesucht vnd vngesucht, alles ingeslozzen, nichts auzgenomen, ledichleich vnd an aUen chrig vnd irrung sol sein vnd an geuaUen, sam ir rechts vnd an erstorbenes erb, wand sew recht darczw habent vnd auch darauf erbent vnd nymand ander als dy prif wol sagent, dy sew von meim egenanten wirt hern Heinrich darumb habent. Vnd sullen auch noch mügen zw der vorgenanten Vest Mumpareis vnd waz darczw gehört, wy daz genant ist meins egenante wirtes hern Heinrich noch mein vrewnt noch erben dhanin recht voderung noch ansprach nimermer haben noch gewninen in dhainen weg. Es mugen auch vnd schullen dy egenant mein Hb öheim graf Virich vnd graf Hermann vnd ir erben in dy vorgenanten vest Mumpareis pehawsen vnd enthawsen wen si wellent vnd der selb purgraf wer der ist, der sol mir vnd in sweren mit der vest vnd mich in dy vest vnd auch darauz lazzen, wenn ich sein pedarff zw meiner notdürft den egenanten mein oheim an schaden vnd sol ich dem purgrafen, wer der ist, zw den vest gewonlich purchüt geben von meim gut als mans von alter dar geben hat. Es sol auch der purgraf mit aUen meim gut nichts zeschaffen haben an mein willen. Vnd wer daz ich mich an den gelubden indert vergezze, weihen schaden das dy vorgenanten mein Hb oheim oder ir erben nement, den sew pei iren trewen gesagen muge an all ander pewerung, den sol ich in gancz vnd gar ablegen an aH chlag vnd widerred vnd an alles verzihen vnd sullen sew daz haben auf mir vnd auf mein trewen vnd auf alle dew vnd ich han. Mit vrchund dies prifs der da versigelt ist mit meim insigel vnd mit der erbern mann hern Perchtolds des Hebenstreits vnd mit Nikleins des Gallen von Sazz insigelen dy sew durch meiner pett willen an disen prif gehangen habent in an schaden zw ainer gezewgnuss der warhait. Geben ze Mumpareis am nasten phincztag nach sand Gorgen tag nach Christs gepurd drewzehenhundert jar, darnach in dem drew vnd sechczigisten jar.
Trije viseči okrogli pečati v naravnem vosku: 1. žpnski grbovni pečat z dvema satoma v polju, napis: * S [E]LI[SA]BETHE [M]OMPRAYS. — 2. grbovni pečat, v polju ščit z rastočo Škarnico, napis neberljiv. — 3. do nerazpozpavnosti obrabljen pečal, napis: [...JERTOLDI [...].
[Hedeja Mikužj]
12	Prav tam, str. 294.
13	Prav tam, str. 296.
14	Friderik I. je leta 1341 postal celjski grof.
15	Kos: Blesk jate krone, str. 299.
16	Prav tam, str. 302.
17	Kos: Vitev^ingrad, str. 343.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
441
5.
Cesar Karl IV. podeljuje Hermanu I. in Viljemu Celjskima odvetništvo nad benediktinskim samostanom v Gornjem Gradu.
1372 september 30., Brno.
Oris. pers. p ARS, AS 1063, Zbirka ästin, Št. 4270.
o J o
Reg.: Böhmer-Huber, Die Regesten Kaiser Karl IY., Št. 5139, str. 426; Oroden, Das Benediktiner Stift Oberburg, str. 144.
Don>. not. (registrata) R Johannes Lust. — (15. stol,): Vmb die vogtey ze Obrnburg. — (16. stol,): Wie kayser Fridrich dem gotzhaus ze Obernburg ir vogtey auf ewig zuestelt. Kaiser Karl verleicht den grauen von Cili dy vogthey des closters Obernburg. 1372. Lehenbrief pro Osterdell § Cili. Cili XXXII»; (18. stol,): 1360, 15. märz.
Arh. sig: Lädl 4, .V 118.
Institut srednjeveškem cerkvenem odvetništva je posledica bibličnem načela ločevanja duhovne in svetne sfere, ki je
J	O	O	J J	O	J	J	J
duhovnikom preprečevalo pečanje j svetnim sodstvom. Posledično je vsaka cerkvena zemljiška posest potrebovala odvetnika i\ vrst svetnega plemstva, kije cerkvenega posestnika opravljal pravne posle, seveda ne bre\ materialnih koristi.'8
Odvetništvo nad gospostvom gprnjegrajskega samostana je do sredine 14. stoletja pogosto prehajalo rok v roke. Do leta
O J	O J O J O	J	J J O	J	J	\>
1286 so ga izvajali Konjiški, nato do izumrtja 1322 grof e VovbrŠki, njimi so ga podedovali grof e PfannberŠki, leta 1337 pa ga je odkupil Friderik ZovneŠkiJ9 ZovneŠki-Celjski so odvetništvo nad samostanom obdržali do izumrtja, čeprav je občasno med njimi in samostanom prihajalo do nesoglasij; opat Ulrik je leta 1361 odvetništvo prepusti Habsbun>anom. Sprememba vsekakor ni bila dolgotrajna, dobro desetletje pozneje je opat Nikolaj predenimi Hermana I. in Viljema Celjska ??a samostanska odvetnika. Cesar je ugodil patriarhom prošnji in j pričujočo listino 30 septembra 1372 potrdil Celjskima dedno odvetništvo nad Gornjegrajskim samostanom
Wir Karl von gots genaden Römischer keiser zu allen czeiten merer das reichs vnd kunig zu Beheim, bekennen vnd tun kunt offenlich mit disem briue allen, den die yn sehent oder horent lesen, wann die edeln Herman vnd Wilhelm gefettern grauen von Cily vnsere vnd des reichs üben getrewen vnd ir vorfarn von alter her vncz bis in disen heutigen tage von den geistlichen den apten vnd conuenten des closters zu Obernburg sant Benedicten ordenes vnsern lieben andechtigen zu vogte desselben closters seiner lewte vnd gute erwelet sein, vnd sie auch die selbe vogtey in nuez vnd geweer herbracht haben vnd yn allweg lieb vnd gut von yn geschehen ist mitnamen, daz sie daz egenaunt closter aus grozzer vnd vordeblicher schulde vnd schaden bracht haben, als wir des mit der geistlichen Niclas aptes vnd des conuentes doselibst offenen briuen mit iren anhangenden insigeln eigentlicher vnterweiset sein. Des haben wir durch flessige bete der egenanten des aptes vnd conuents zu Obernburg vud getrewe dinste, die vns vnd dem reich die egenanten grauen von Cili vormals getan haben vnd teglich tun vnd sunderlich vff den wege, daz das egenant closter seine lewte vnd gute desterbas beschirmet werden vnd got für vns dester flaissichlicher beten mugen mit wolbedachtem mute mit rate vnser forsten vnd getrewen den egenanten Herman vnd Wilhelmen, iren erben vnd nachkomen grauen von Cili ewiclich, die vogtei deselben closters, seiner lewte, gute vnd zugehorungen ewiclich beuolhen vnd verlihen beuelhen vnd verleihen ouch mit krafft diez briues vnd meynen vnd wellen von keiserlicher macht, daz die egenanten Herman vnd Wilhelm ir erben vnd nachkomen grauen von Cily dessleben closters seiner lewte, guter vnd zugehorunge vogte sein vnd bleiben sullen vnd sie wider allermeniclich beschirmen verteidigen vnd vorwesen sullen vnd mugen in aller weise vnd masse, als sie das von alter vncz her in gewere herbracht haben. Mit vrkunt diez briues versigelt mit vnserer keserlichen maiestat insigel. Der geben ist zu Brunne nach Crists geburte drewezehenhundert jare, darnach in dem czweyvndsibenczigsten jare an sante Jeronimi tage, vnser rliche in dem siben-vndezwenezigsten vnd des keisertums in dem achczehendem jare.
18	Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, str. 116.
19	Pirchegger: Untersteiermark, str. 195-196; Kos: lmago lustitiae, str. 33.
20	Prim. Orožen: Das Benediktiner Stift Oberburg, str. 144.
442
ARI II VI 35 (2012), št 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
Okrogel viseči pečal izslavilelja iz naravnem voska na pleteni vrvici, podoba: sedeči cesar, ki v rokah drži dva vrhovna
<3	1.	v	»/v	<3	1.1	v	<3
ščita; v desnem cesarski orel, v levem čepki lev; napis: KAROLUS QUARTUS DIVINA PAVENTE CLEMENC1A ROMANORUM IMPERATOR SEMPER AUGUSTUS ET BOEM1E REX Na zadnji strani protipečat v rdečem vosku;podoba cesarski orel. napis:) USTE J UDICATE 1-1LL1 DOMIN UM/7
/I- anja S ossou]
Protipečat cesarja Karla TI na listini 1372 september 30, Brno ' (1RS, Zbirka listin. Št. 4270).
6.
J Jans X ipavski se v korist grofov Hermana II. in X Ujema Celjskih odpoveduje posestim, ki jih ima v fevdu od oglejskega patriarha v zameno za izkazano milost in fevdno podelitev stolpa ob vodi v Spodnji I- ipavi, ki ga je kupil od l Ujema in 11 ansa SleberŠkih.
1387 oktober 10.
O rig. perg. /-'.IRA,. 1A 1063, Zbirka listin. Št. 4359.
<3 i. <3
Dor-y. not. (16. stol,): Lelien revers vom Hansl von Wippacli vmb den turn zu Nider Wippacli. Cih lehenrevers. 1387. — (18. stol,): 10* October. Arh. sig.:X° 33, Ladi 40.
Listina dokumentira odpoved I ¡ansa I- ipavskem od vseh posesti, ki jih je imel v fevdu od oglejskem patriarha v korist
1.	1.	<3	1.	J	<3 J <3 1.
I Jemiana TI. in I- Ujema Celjskih. I-' zameno za to odpoved sta mu Celjska podelila v fevd stolp v Spodnji l ipavi, ki ga je odkupil od l Ujema in I Janša TI. SleberŠkih. Stolp je bil v posesti SleberŠkih ž? od tridesetih let 14. stoletjaF razlog za prodajo pa je neg verjetneje tičal v zadolženosti, v katero je na stara leta zabredel sicer poslovno uspešni I Jans T. Sanacija dolgov je doletela njegova sinova l Ujema in I Janša TI., ki sta v ta namen med dnigim prodala tudi v listini omenjeni
<3	<3	»/	<3 1	J
vipavski stolp.23
Glede fevdnega gospostva nad vipavsko posestjo ostaja nekaj negotovosti. SteberŠki so pred tem namreč imeli
J	<3 <3 1.	1.	1.	<3	1
spodnje vipavski grad v fevdu od oglejskega patriarha, zaradi česar ni povsem jasno, na kakšen način so ga I Janšu
1.	1.	<3	J	<3 »/ <3 1.	v	1.	J	<3
I- ipavskemu podelili Celjski grofje. Spričo intenzivne posestne dinamike v tem pros toni v dmgi polovici 14. stoletja (v vlogi lastnikov obeh vipavskih gradov so se v tem času pogosto menjali oglejski patriarhi. Goriški, Celjski in I Jabsburžanif bi
1.	<3	1 <3	<3	1.	J	v /
bilo povsem možno, da je I Janš ob nakupu stolp najprej prejel v fevd od patriarha, potem pa, ko se je na zahtevo Celjskih odpovedal palriarhovim fevdom v njihovo korist, so mu ga ti podelili nazaj kot sekundarni fevd.
21	Prim. Posse: D/e Siege/der denlscben Kaiser tindKottige, str. 39, tab. 3/4.
22	Sumrada: SteberŠki in njihova posest v srednjem veku, str. 49.
23	Prav tam, str. 52.
24	Kos: I ite^in grad, str. 243.
ARHIVI 35 (2012), št 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
443
Ich I lennsel von Wippacli vergicli öffentlich mit dem brif für mich vnd all mein erben, das ich den edeln wolgeboren meinen gnedigen herren graf I lerman vnd graf Wilhalm von Cili vnd iren erben durch der gnaden willen, die si an vns manigueltighcli getan haben. Vnd darumb das sie mir vnd mein erben den Turn bei dem wasser ze Nydern Wippacli, den ich von herren Wilhalm vnd hern Hans von Stegwerch chauft lian, gelihen haben ze rechtem lelien aufgeben han vnd gib auch wissentlich auf mit dem brif alle die guter, die ich von dem patriarchtum ze Aglay zelehen lian. Also wenn ain richtiger patriarch wirdet, das dann dieselben mein herren von Cili gen demselben patriarch aufrichten, das er in dann dieselben guter leih oder ir erben vnd ich vnd mein erben si dann furbasser von in vnd iren erben zelehen haben. Auch lian ich in versprochen, das ich mit trewem dinst mein lebtag bei in bleiben sol vnd bei iren erben vnd sullen si gen mir tun vnd mich scherem als si andern iren diennern tun. Vnd sol auch der vorgenant Tum in vnd iren erben von mir vnd mein erben offen sein zu allen iren notdurften an mein vnd meinen erben merchenlich Scheden vnd des ze vrchud gib ich in den offen brif versigelten mit der erbem Otleins vom Turn zu den Zeiten burkgraf ze Arlsperk vnd mit Niclenis vom Turen zü den Zeiten der egenanten meinen herren von Cili keiner bayder aigen anhanguden insigeln, wann ich zu den Zeiten aigens insigel nicht gehabt lian, die si durch meiner fleissiger pet willen daran gehangen haben, in vnd iren erben an schaden, darunder ich mich verpind alles das stet ze haben vnd volfuren, das oben an dem brif geschriben stet. Der geben ist nach Kristi gepurt drewczehen hundert iar vnd darnach in dem siben vnd achczigisten iare am pfincztag vor sand Gallen tag.
Dva okrogla viseča grboma pečala v naravnem vosku: 1. v polju vrhovni Ščit, kol s tremi Šesterokrakimi zvezdami,
<_>	<_>	j.	j.	<_>	v v
napis: * S OTT ON IS . DE . TVRL — 2. grboimi pečal, v polju Ščit, na katerem so upodobljene tri dlani, napis: * S NICOLAI. DE . T VRNI.
Jana Rijavecj




-cVrri.,?

i it...- ^rci^
ir^
Uslina i lami l ipavskegci 1387 oktober 10 flRS, Zbirka lis lin, Šl. 4359).
444
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
7.
Hemel in Wilburm iz Weissenegga obljubljata grofu Hermanu II. in grofu Viljemu Celjskima, da bosta WfIburgini
O	\>	OO	J J	O J	O J	J	J	o
hčerki prejšnjega zakona, ko bo dopolnila 12 let, preskrbela doto v višini 100 funtov dunajskih ali graŠkih pfenigov, j katero jo bosta grofa lahko ornožjla po svoji volji.
1390 julij 27., Celje.
Orig. perg. v ABS, AS 1063, Zbirka listin, Št. 4376.
o J o
Dorz: not. (16. stol.): Weisenekers vnd seiner hausfrau verschreibung von wegen ir tochter. Čili. 1390. — (18. stol.): 27th July.
Arh. sig.: X» 53, Ladi 45.
Listina predstavlja zanimiv dokument ministerialnega prava. Eden bistvenih elementov ministerialnega statusa je bila
j	J \>	o J	o	J
osebna nesvoboda. Nišje plemstvo v vzhodnoalpskih deželah se je takšnega statusa večinoma otreslo z različnimi deželnimi privilegiji v teku 13. in 14. stoletja A Pri tem je bilo v nekoliko izjemnem položaju celjsko plemstvo, ki od svojih gospodov ni bilo deležno podelitve svoboščin in je kazalo določene znake nesvobode Še ob koncu 14. stoletja. Eno od področji, na katerih se je kazala osebna nesvoboda, je bilo sklepanje zakonske zpezp. Pravica odločanja je bila v tej zadevi pridržana gospodu. Kot kaže obravnavani primer, so bili celjski grofe Še ob koncu 14. stoletja zmožni izkoristiti pravico nadzpra nad poročnimi zvezami svojega nižjega plemstva. Ker gre za mladoletno hči vnovič poročene matere, morda lahko vlogo gospoda
J	V> V>	«/ O	Si O J	O \>	J	O O J
(celjskih) v dokumentu razumemo tudi kot vlogo varuha interesov delno osirotelega otroka. Očim se je (skupaj j soprogo) moral zavezati, da bo vzgajal in vzdrževal deklico dokler ne dopolni 12 let in ji potem zagotovil doto, j katero jo bosta lahko celjska grofa omožjla (in j tem preskrbela) po svoji volji.
V oči bode nizka starostna omejitev zp sklepanje zakonske zpezp. V srednjeveški plemiški družbi je prevladovalo materialistično gledanje na zakon, zaradi česar so se za poroko odločali zelo zgodaj. Do takih porok je prišlo predvsem, čeje oče zgodaj umrl. Skrbnik oziroma varuh je v takem primeru hotel hitro poskrbeti za otroka. Na tak način se je otresel težav z iskanjem ustreznega ženina ozjrorna neveste. Vendar je pri takem dejanju po treboval formalno potrditev mladoletnih otrok. Kanonsko pravo je žf v 12. stoletju obravnavalo dvanajstletne deklice in Štirinajstletne fante kot sposobne za sklenitev Zakonske zpezei26
Ich Hensel von Weizzennek vnd ich Wilburg sein ehche wirtinn vegehen offenhch mit dem brif für vns vnd vnser erben, daz wir den edeln wolgeborn vnseren gnedigen herren graf Hermann vnd graf Wilhalm vetteren von Cili vnd iren erben gelobt vnd versprochen haben, loben vnd versprechen auch bei vnsern trewn vnd verpinden vns, sein auch mit dem brif, wenn daz geschieht, daz N. mein egenanten Wilburgen tochter, die ich mit meinen vorderen mann Hainczlein seiger han, zwelf iar alt wirdt, daz wir ir dann geben vnd aussrichten sülln hundert pfunt guter Wienner vnd Greczer pfening oder ander münz, da für die in dem land gib vnd gab ist, die als uil brniget, damit sei die obgenanten vnseren hern von Cili bestaten vnd verheiraten mügen nach iren gnaden. Wir sullen auch die egenante N. Hainczleins tochter die weil inne haben vnd getrewhchen ziehen vnd sei nicht bestaten vnd verheiraten an der obgenanten vnseren herren von Cili vnd ir erben wissen vnd willen. Tet wir des nicht, weihen schaden des die obgenanten vnseren herren von Cili nemen, den sullen wir in gelten vnd ablegen. Vnd daz sullen si haben auf vns ze vnsern trewn vnd auf alle dew vnd wir haben vnd sullen vnd mugen si sich selb dauon aussrichten wenn si wehen an all klag. Vnd des ze vrehund geben wir in diser brif beisigelten mit der erbern mann Hannß des Haller, darvnder ich obgenante Hensel von Weissennek vergihe, so vergih ich obgenente Wilburg vnder Perters von Marenberch Insigel vnd zu merer geczewgnusse mit Hannß des Steyrer vnser obgenanten hern von Cili kuchenmaister auch anhangunden insigel, die all drei ire insigel durch vnser fleissiger pet willen daran gehencht habent, in vnd iren erben an schaden. Vnd darunder wir uns verpinden alles daz stet ze haben vnd volfurnen, das an dem brif geschoben stet, wannd ich obgenate Hensel vnd ich Wilburg zu den Zeiten aigen insigel nicht hetten. Geben ze Cili nach Christi geburd drewezehen hundert iar vnd in dem newnezigisten iar an mittichen nach sand Jacobs tag.
25	Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, str. 122-124.
26	Kos: Blesk jate krone, str. 275.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
445
Trije okrogli viseči pečati: 1. v naravnem vosku, podoba: čelada j perjanico, napis: * S [I]0[H]ANNIS . KALLER. — 2. grbovni pečat v naravnem vosku, v polju ščit z navzdol obrnjenim drevesnim listom, napis: * s . petri . de . windischgrecz. — 3. grbovni pečat v zelenem vosku v skodelici iz naravnem voska, v polju ščit z drugim kvadratom,
O	O	J	\>	\>	O	J J	\>	o
napis: * S . IOHANNIS . STEIRARII.
[Hanca Blažko]
8.
Friderik CuŠperŠki potrjuje, da mu je Herman II. Celjski zpmdi Rieste službe obljubil podeliti župnijsko cerkev v Sentrupertu pri Mokronogu, takoj ko bo prosta,
1393 marec 13., Celje.
Ono. pen. v ARS, AS 1063, Zbirka ästin, Št. 4380.
o J o
Don>: not. (16. stol.): Zoblsperger revers vmb S. Rueprechts pfarr bey Nassenfueß. Cili. 1393. — (18. stol.): 19th März.
Arh. sig.: .V 18, Ladi 39.
Listina dokumentira primer izvajanja patronatskih pravic zfl fypnijo Sentrupert na Dolenjskem. Institut patronata izhaja predhodnih lastninskih pravic do določene cerkve in se je odražal predvsem v pravid do prezpntadje župnika, katerega potrditevje bila pridržana Škofu.27 SentruperŠki patronatje pripadal oglejskim patriarhom, kipa so ga podeljevali naprej svojim vazalom. Med njimi so izkopali grofje Celjski. Njim, točneje Hermanu II. je patriarh Janez ^• \a njihove Zasluge po predhodnem privoljenju papeža Bonifacija IX. podelil cerkveni patronat nad petimi župnijami, med njimi tudi nad ŠentruperŠko. Dobil je dovoljenje, da on in njegovi nasledniki v teh cerkvah, ki so pripadale oglejskemu patriarhatu, izbira sposobne in poštene duhovnike zfl dušno delo in upravljanje župnije. Patriarhov privilegij je grofu Hermanu Celjskemu potrdil leta 1415 papež jane^ XXII.2S
V obravnavani listini je Friderik CuŠperŠki naznanil Hemanovo obljubo, da bo njemu oziroma njenima sinovoma Frideriku in Juriju podelil župnijsko cerkev v Sentrupertu ko bo ta prosta, pod pogojem, da ga bodo zfl to prosili. Iz Hennanove obveze, da bo v tem primeru tudi zaprosil patriarha zfl potrditev, je sklepati, da govori listina o prezentariji katerega od CuŠperŠkih za šentruperškega župnika. Iz skopih poznanih virov za enkrat ni mogoče ugotoviti, če je do takšne
O	J	\>	J	O \> J	\>	J J \>	\>	O	O	J
preže nt arije res kdaj prišlo; vsekakor ne pred letom 1411, ko se v Sentrupertu Še omenja stari župnik Wülfing.29
Ich Fridreich von Zobelsperg vergich offennlich mit dem brif für mich vnd all mein erben, das mir der edel wolgeborn mein gnediger her graf Herman von Cili haubtman in Krain von besundner gnaden vnd auch duurch der getrewen dinst willen, die ich im getan han vnd noch hinfur mitsambt meinen kinden chunftiglich tun sol, die genad getan hat vmb die pfarkirchen zu Sand Ruprecht bey Nassenfuezz gelegen, die von im vnd seinen erben zelehen ist. Nach den gnaden, die im vnd seinen erben mein herr der patriarch von Agley getan hat mit lehenschaft derselben vnd auch andrer kirchen vnd die vnsrer hailiger vater der pabst von Rom bestetigt hat, als die brif lautend, die mein genanter herr von Cili vnd sein erben darumb haben, also wenn dieselb kirch zu Sand Ruprecht ledig wirdet, vmb wln ich oder mein zwen sun Fridrich vnd Jorg, die yeztund leben, denn bitten demselben sol der egenant mein herr von Cili oder sein erben die vorgnant kirchen verleihen sunderlich an verzihen vnd an widered durch meiner oder meiner sun Petter willen in der mazz, als si sein gewalt haben vnd als ez in iren briefen begriffen ist, die si von vnserm hailigen vater dem pabst von Rom vnd von meinem heren dem patriarch darumb haben. Vnd sullen auch si dem egenanten vnserm herren dem patriarch alczeit darumb schreiben vnd in bitten, das er denselben darumb ich oder mein genant sun gepeten haben zu der vorgenanten kirchen confirmir vnd bestetig. Vnd sullen si daz tun als oft ez ze schulden chumbt vnd als oft die vorgenanter kirch ledig wirdet, die weil ich vnd mein sun Fridreich vnd Görg, die ich yeczund han leben. Vnd sol auch ie alczeit der eltist vnder vnser bitten, wenn ez zu schulden chumbt von ainem aus den andern angeuerd. Vnd wenn auch ich vorgenanter Fridreich von Zobelsperg vnd mein zwen sun Fridreich vnd Jörg, die yecz lebendig sein, mit dem tod abgen, so sol der vorgenant mein herr von Cili vnd sein erben von der vorgenant gnad vnd kirchen wegen genczlich vnd gar ledig vnd lozz von andern vnsern erben furbasser sein. Vnd sol auch der brif, den er mir vnd meinen zwayen sun darumb geben hat tod vnd ab sein vnd dhein kraft mer haben
27	Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, str. 114.
28	Steklasa: Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem, str. 44—46.
29	Prav tam, str. 47; Koblar: Drobtinice iz furlanskih arhivov, IMK 3, str. 198.
446
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
als ez auch in demselben hrif aigentlich begriffen ist. Mit vrchund dicz brifs versigelt mit meinen aigen anchangunden insigel. Geben nach Christi gepurd drewczehen hundert iar vnd darnach in dem drew vnd newnczigisten jare, an mitichen vor Judica in der vasten.
Okrogel viseči pečat v zelenem vosku v skocklhi naravnega voska na perg. traku, podoba: Ščit j poševno prečko; napis: * S. FRIDRICI DE CZOBELSPERCH
[Vlasta Krifynan]
Viri in Literatura Viri
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije Zbirka listin (ZL).
Objavljeni viri
Böhmer, Johann Friedrich — Alfons Huber: Die Regesien des Kaisemichs unter Kaiser Karl IV 1346— 1378. Regesta imperii VIII. Innsbruck 1877.
Domenig, Christan: »tuon kunt«. Die Grafen von Cilli in ihren Urkunden (l341—1456), tipkopisna disertacija. Klagenfurt 2004.
Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. V: Iipeslfa muzejskega društva zp Kranjsko 1 (1891), str. 1-38; 2 (1892), str. 30-92; 3 (1893), str. 16-27, 60-66, 101-109, 184-201, 244-252; 4 (1894), str. 13-30, 73-78.
Thomas, Christiane: Cillier Urkunden. Archivbehelf zu den durch das österreichisch-jugoslawische Archivabkommen betroffenen Beständen der Allgemeinen Urkundenreihe 1—4. V: Mitteilungen des Österreichischen Staatsarchivs 35 (1982), str. 348— 364; 37 (1984), str. 362-375; 38 (1985), str. 356369; 39 (1986), str. 290-305.
Literartura
Domenig, Christan: »tuon kunt«. Die Grafen von Cilli in ihren Urkunden (l341—1456), tipkopisna disertacija. Klagenfurt 2004.
Kos, Dušan: Blesk zjak krone. Gospodje Svibenski — kratka zgodovina plemenitih nasilnikov, Thesaurus memoriae. Dissertationes 1. Ljubljana: Založba ZRC, 2003.
Kos, Dušan: Imago lustitiae. Historični sprehod skozi preiskovanje, sojenje in pravo pri plemstvu v poznem srednjem veku. Zbirka ZRC 3. Ljubljana: Založba ZRC, 1994.
Kos, Dušan: Vitez i'n &rad- Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2005.
Krones, Franz: Walsee. V: Allgemeine Deutsche Biographie. Band 41 (1896), str. 5—16 (spletna objava http://de.wikisource.org/wiki/ADB:Walsee, stanje junij 2011).
Orožen, Ignaz: Das Benediktiner-Stift Oberburg. Das Bistum und die Diözese Lavant II/1. Marburg : samozaložba, 1876.
Orožen, Ignaz: Zgodovina Celja in okolice I. Od Začetka do leta 1848. (= Celjski zbornik 1971, posebna izdaja). Celje 1971.
Posse, Otto: Die Siegel der Deutschen Kaiser und Könige von 751 bis 1806. Band 1. 751—1347. Dresden 1913.
Pirchegger, Hans: Die Unters leiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. Buchreihe der Südostdeutschen historischen Kommission 10. München 1962.
Redlich, Oswald: Die Privaturkunden des Mittelalters. V: W Erben, L. Schmitz-Kallenberg in O. Redlich. Urkundenlehre III. Handbuch der mittelalterlichen und neueren Geschichte IV. München — Berlin: Oldenburg, 1911.
Schwanke, Robert: Beiträge zum Urkundenwesen der Grafen von Cilli (1341—1456). V: Mitteilungen des Österreichischen Instituts für Geschichtsforschung, Erg.-Band 14 (1939), str. 411-422.
Steklasa, Ivan: Zgodovina župnije Sent Rupert na Dolenjskem. Ljubljana: samozaložba, 1913.
Stih, Peter: Dežela Grofija v Marki in Metliki. V: Vilfanov zbornik: Pravo — zgodovina — narod, str. 123-145. Ljubljana: Založba ZRC, 1999.
Sumrada, Janez: Steberški in njihova posest v srednjem veku. V: Notranjski listi III, str. 47—60. Cerknica 1986.
Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zjoma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961.
ARHIVI 35 (2012), št. 2_Iz arhivskih fondov iti zbirk_447
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
Zusammenfassung
SEMINAR ÜBER HISTORISCHE GRUNDWISSENSCHAFTEN, UNIVERSITÄT NOVA GORICA 2010-2011
URKUNDEN AUS DER ZWEITEN HÄLFTE DES 14. JAHRHUNDERTS
In dem Beitrag wird mit der Veröffentlichung der im Rahmen der Vorlesungen über historische Grundwissenschaften an der Abteilung für Kulturgeschichte der Universität Nova Gorica entstandenen Seminararbeiten fortgefahren. Die Praxis der Veröffentlichung stieß bei den Studenten auf eine positive Reaktion und sollte auch in Zukunft fortgeführt werden. Die Wahl der textkritischen Methode als Verbindungselement und in der Folge als praktische Uberprüfung der erworbenen Kenntnisse im Rahmen der Vorlesungen aus Paläografie, Diplomatik, Chronologie, Heraldik, Sphragistik und historischer Topographie hat sich als gelungene Formel erwiesen.
Die von den Studenten individuell mithilfe gemeinsamer Konsultationen im Hörsaal vorbereitete Aufgabe schloss Standardtranskription der Quelle mit Regest und wissenschaftlichem Apparat (äußere Merkmale des Originals, eventuelle vorherige Behandlungen, Beschreibung des Siegels und erforderlicher Kommentar in Anmerkungen), Datierung, grundlegende diplomatische Analyse und kürzeren inhaltlichen Kommentar ein. Sämtliche behandelten Urkunden werden im Archiv der Republik Slowenien, Ljubljana, aufbewahrt, wo die Studenten nach schon gängiger Praxis bei einem informativen Besuch im Rahmen der Vorlesungen Gelegenheit hatten, die Urkunden im Original einzusehen und auch einen Teil der Forschungsarbeit (Beschreibung des Siegels, Lektüre schwerer erkennbarer Stellen auf Kopie) auszuführen.
Das Thema des diesmaligen Seminars, Urkunden aus der zweiten Hälfte des 14. Jahrhunderts, stellt die logische Fortführung der vorgezeichneten Leitlinien dar (vgl. vorherigen Beitrag in Arhivi 34/1, 2011, S. 105 ff.), gemäß derer im Rahmen des Seminars die Behandlung verschiedener spätmittelalterlicher Urkunden vorgesehen ist, und zwar schrittweise, in 50-jährige Zeiträume umfassenden Intervallen. Bei der Auswahl der konkreten Urkunden wurden der dem Wissen der Studenten angemessene Schwierigkeitsgrad der Schrift, die Sprache und die Texdänge weitgehend berücksichtigt. Unter den Originalurkunden ist es praktisch unmöglich, sogenannte »Schulbeispiele« zusammenzusuchen, ihr Schwierigkeitsgrad ist nur
aufs Ganze gesehen vergleichbar.
Genauso muss die Tatsache in Kauf genommen werden, dass die gestellte Aufgabe in einzelnen oder sogar in den meisten Fällen die Fähigkeiten der Studenten, die sich über die Arbeit mit Archivquellen erst ein Bild zu machen beginnen, übersteigt. Das Ziel der Seminararbeit ist somit nicht ein mehr oder weniger perfektes Ergebnis, sondern eine Einführung in die selbstständige Arbeit der Edierung mittelalterlicher Quellen. Die Veröffentlichung der zwar korrigierten Seminararbeiten entspricht dem Wesen der Textkritik, eine Quelle vorzubereiten und einem breiteren Fachpublikum zur Verfügung zu stellen, wobei nicht bezweifelt wird, dass auch eine derartige Veröffentlichung mit all ihren Einschränkungen nicht ganz ohne Nutzen für die Fachwelt bleibt. Die hier veröffentlichten Texte stellen von Seiten des Mentors korrigierte Varianten mit angefügten dorsalen Notizen dar, die aufgrund der Spezifik der neuzeitlichen, im Rahmen der Vorlesungen nur in geringerem Umfang behandelten Schriften nicht Gegenstand der Seminararbeiten waren. Die kurzen inhaltlichen, auf dem Text der Seminaraufgaben basierenden Kommentare im Rahmen des Urkundenapparates wurden ebenso (mehr oder weniger) entsprechend bearbeitet und ergänzt.
Die vorliegende Veröffentlichung umfasst 8 zwischen 1353 und 1393 ausgestellte Originalurkunden. In der Auswahl sind Aufzeichnungen verschiedener Rechtshandlungen vertreten: Erbvertrag (Nr. 3), Erbverzicht (Nr. 1 und 4), Verleihung eines Besitztums zu Lehen (Nr. 2) bzw. dessen Revers (Nr. 6), Verleihung der Vogtei (Nr. 5), Versprechen der Besetzung einer Pfarrstelle (Nr. 8) und Versprechen einer der Tochter zugesicherten Mitgift mit Zubilligung des Rechts eines Herrn auf Bestimmung des Ehepartners (Nr. 7). In allen Fällen handelt es sich um Siegelurkunden vom Typ ego/ich bzw. nosj wir, die im Spätmittelalter in dem behandelten Raum absolut vorherrschen. Unter den Ausstellern überwiegen Angehörige des niederen Adels, nur in drei Fällen handelt es sich um Aussteller eines höheren Rangs, und zwar eines Herrschers (Nr. 5), eines Kirchenfürsten (Nr. 2) und einer Fürstin (Nr. 1). Alle Urkunden halten sich an eine für diesen Typ übliche knappe Form mit der Publicatio, die an die Intitulatio anschließt und über die Narratio in die Dispositio übergeht, den wichtigsten und dementsprechend umfangreichsten Urkundenteil; daran schließen die Corroboratio und ganz am Ende die Datierung an. Im Rahmen der Dispositionsformeln der behandelten Urkunden sind außer der betreffenden Formel (oder Klausel), einem uner-
448
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Matjaž Bizjak et al.: Seminar iz temeljnih zgodovinskih ved UNG 2010-2011, str. 433-448
lässlichen Bestandteil aller Immobilientransaktionen, auch zusätzliche, hinsichtlich des Urkundentyps unterschiedliche Garantieklauseln zu finden: betreffend den Verfall vermachter Besitztümer, wenn der Erbe ohne Nachkommen stirbt (Nr. 1), betreffend die Sicherung sonstiger, in der Urkunde
nicht ausdrücklich angeführter Besitztümer des Übergebers (Nr. 3), betreffend eine Geld- oder Realentschädigung im Fall von Komplikationen (Nr. 4 und 7) sowie eine Reihe zusätzlicher genauerer Bestimmungen, die ein gegebenes Versprechen regeln (Nr. 8).
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 449—462_Iz arhivskih fondov in zbirk
449
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 94(497.4Koper"1839/1918":37-053.5
Prejeto: 1. 10. 2012
Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove Grisoni do konca prve svetovne vojne
ZDENKA BONIN
doc. dr., arhivska svetovalka Pokrajinski arhiv Koper, Kapodistriasov trg 1, SI—6000 Koper e-pošta: zdenka.bonin@gmail.com
izvleček
V Kopru je bil po prizadevanjih odvetnika Antonia de Madonizpp, grofa Francesca del Tacca in zakoncev (grofov) Francesca lerMarianne Grisoni leta 1839 ustanovljen dobrodelni vrtec (Asilo di charitd per Pinfanzja) zp revne otroke od 3 do 6 leti starosti, leta 1859 pa Še Dobrodelna ustanova Grisoni (Pio istituto Grisoni), ki je skrbela za vzgojo in izobraževanje otrok med 6 in 20 letom starosti.
KLJUČNE BESEDE: Koper, sinite, dobrodelni vrtec, Dobrodelna ustanova Grisoni
abstract
ESTABLISHMENT OF THE CHARITY KINDERGARTEN AND THE GRISONI CHARITY IN ROPE R AND THEIR OPERATION UNTIL THE END OF THE FIRST WORLD WAR
In 1839, a charity kindergarten (Asilo di charitä per I'infanzja) for poor children aged three to six was established in Roper due to the efforts of the lawyer Antonio de Mado-nippa, count Cduseppe del Tacco, count Francesco Grisoni and his wife Marianna Grisoni. In 1859, the Grisoni Charity (Pio istituto Grisoni) was also established with the aim to educate children aged between six and twenty.
REY WORDS: Roper, orphans, charity kindergarten, the Grisoni Charity
450
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove G risom ..., str. 449-462
Ustanovitev in delovanje dobrodelnega vrtca
Koprski dobrodelni vrtec je bil odprt 25. 11. 1839. Zasluge za njegovo ustanovitev so imeli odvetnik Antonio de Madonizza, grof Giuseppe del Tacco ter grofa Francesco1 in Marianna2 Grisoni. Francesco Grisoni mu je ob ustanovitvi dodelil 5000 goldinarjev, njegova žena pa leta 1841 še poslopje s pripadajočim vrtom. Ustanovo so z do-nacijami podprli tudi številni meščani.3 O vrtcu in drugih dobrodelnih ustanovah, ki so skrbele za koprskih revne otroke, je v svojih pismih poročal kapitularni vikar Jacopo Bernardi iz Pinerola (vicario capitolare della diócesi di Pinero Id), ki je leta 1847 v času štiridesetdnevnega posta obiskal mesto. V spremstvu Giuseppeja del Tacca je 18. marca obiskal vrtec, v katerega je bilo vključenih 42 deklic in 48 dečkov. Vsi so bih oblečeni v enako vrhnjo oblačilo. V obednici so jim postregli z mineštro, ki so jo otroci pojedli stoje.4
Ustanavljanje in delovanje vrtcev (conservatorij infantih) je s posebnimi navodili (npr. leta 1848) urejala tudi država. Vanje so sprejeli predšolske otroke, za katere iz kakršnihkoli vzrokov v času delovnega dne niso mogh skrbeti starši. Upravniki vrtca so morah imeti najmanj 24 let, izkušnje z
1	Grof 1'rancesco Grisoni, sin pok. Santa (13. 11. 1772-11. 12. 1841) je z večno ustanovo bodočemu vrtcu daroval 250 goldinarjev. V pogodbi, sklenjeni 25. 4. 1839 med njim in grofom Giuseppejem del Taccom, sinom pok. Antonia, je bilo določeno, da bo omenjeni denar vrtcu vsako leto v dveh obrokih izplačeval Tacco oz. njegovi dediči od vsote 5000 goldinarjev. Prvi obrok bo plačal 1. 11. 1839, naslednjega pa 1. 5. 1840 in nato tako dalje. Ce vrtec ne bi bil ustanovljen, naj bi to vsoto namenili izplačilu dot trem revnim dekletom (vsaki po 80 goldinarjev), ostanek pa župniku za stroške ob izboru deklet. Izbori naj bi bili v novembru, v maju pa naj bi dekletom izplačali dote. Za omenjeno vsoto 5000 goldinarjev je Giuseppe del Tacco zastavil svojo posest, hišo in kolonsko hišo v Ankaranu (SI PAK KP 83, a. e. 113, str. 106v-107v).
2	Tudi Maria Anna, hčerka grofa Antonia Pok iz Trevisa, se je 29. 4. 1805 v Trevisu poročila s Koprčanom 1'rances-com Grisonijem. 20. 3. 1809 se jima je rodil sin Santo 1'rancesco Raimondo Pompeo, njuna hči Giuseppina pa se je poročila z grofom Antoniem 1'edericom i\littrovskym. S poročno pogodbo iz leta 1829 sta ji starša zapisala doto in izplačala njen del pripadajočega družinskega premoženja, s čimer se je strinjal tudi njen brat Pompeo (SI PAK KP 300, t. e. 12, a. e. 16).
3	SI PAK KP 7, t. e. 187, spis 331/1882 m SI PAK KP 498, t. e. 1, a. e. 3.
4	Vikar je zapisal, da so nad ustanovo bedeli dr. Antonio Madonizza, Giuseppe del Tacco in Pietro Venier, pobud-
nik za njeno ustanovitev pa je bil grof 1'rancesco Grisoni,
ki je s testamentom mestu zapustil 500.000 frankov za šo-
lanje revnejših otrok, da bi se lahko izučili poklica (Ber-
nardi: Lettere sulFIstria, str. 45—46).
varstvom in vzgojo otrok, znati brati, pisati, računati, biti moralno neoporečni in poznati vero, biti zdravi ter prijetnega videza. Prednost so imeli tisti, ki so lahko predložili potrdilo o delu v javnih vrtcih. Sobe, ki so bile namenjene varstvu otrok, so morale imeti lahek dostop, možnost ogrevanja (peč) in biti prostorne, svede in suhe. Meriti so morale od 80 do 100 kvadratnih čevljev, v višino pa najmanj 8 čevljev. Sprejele naj bi vsaj 20 otrok v starosti 3 do 5 let (na vsakega otroka naj bi prišlo 4 kvadratne čevlje prostora). Poleg gibalnih spretnosti niso smeli zanemariti tudi njihove vzgoje in intelektualnega razvoja. Učiti so jih morati pravilnega govorjenja (jasne in pravilne izgovorjave ter izražanja) in z igro ter igračami vzpodbujati njihov razvoj (dečki naj bi se igrati s figuricami vojakov in konjev, deklice pa s punčkami). S petjem, kratkimi molitvami in nauki katekizma so jih vzgajati v ljubezni do boga, staršev in soljudi. Odlok za odprtje vrtca je moral izdati škof, dovoljenje zanj pa c.-k. Namestništvo. Veljalo je tri leta, na osnovi prošnje pa so veljavnost dovoljenja za delovanje lahko podaljšati za enako obdobje. Nadzor nad ustanovo je imel škof, ki je za njen pregled lahko poslal svojega odposlanca, pregled pa so lahko opravljali tudi okrajni šolski inšpektorji in lokalni duhovniki. Od državnih oblasti sta v Trstu nadzor opravljala bodisi Civico Magis trato bodisi c.-k. policijska direkcija ii.r. dire^ione di Po lisici), v drugih delih države pa sodišča in občine. Uprava je morala od staršev dobiti in hraniti krstni list otroka in potrdila o cepljenju.5
Žal je zaradi pomanjkljivo ohranjenega arhivskega gradiva malo podatkov iz prvih desedetij delovanja koprskega vrtca. Leta 1856 je bilo vanj sprejetih 80 otrok, prihodkov in odhodkov pa je imel za okoli 800 goldinarjev. Dobrodelna ustanova je dobro delovala do leta 1866, ko je bila zaradi vojne in epidemije kolere zaprta. Ponovno so jo odprli leta 1868, in čeprav se ji je zmanjšala javna finančna pomoč, je delovala do konca septembra 1870, ko je umri njen dolgoletni direktor dr. Antonio Madonizza.6 Dokumenti o vrtcu in njegovem lastništvu so biti sestavni del sodne razprave ob Madonizzovi smrti,7 vendar je ohranjen le seznam
5	SI PAK KP 7, t. e. 15, spis 77/1848. Primerjaj tudi SI PAK KP 288, t. e. 8, a. e. 21.
6	Od ustanovitve leta 1839 dalje je bil edini direktor. Vrtec je po njegovi smrti ostal zaprt naslednja tri leta.
7	Odvetnik Antonio Madonizza je umrl v Poreču 1. 9. 1870 star 65 let. Med spisi ob zapuščinski razpravi po njegovi smrti je prijavljen tudi dolg 525 goldinarjev, ki ga je slednji imel do koprskega vrtca (SI PAK KP 77, t. e. 713).
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove G ikoni ..., str. 449-462
451
dMf
Portret ustanoviteljev koprskega vrtca in dobrodelne ustanove ■ya revne otroke zakoncev Marianne in Francesca Grisonija (PMK).
spisov, sami spisi pa manjkajo. Kmalu po njegovi smrti so na zasedanju občinskega predstavništva 21. 9. 1870 predlagali novo ureditev vrtca. Dobrodelni vrtec, ki je bil dotlej privatna ustanova, naj bi spremenili v občinskega. S spremembo se je strinjal tudi občinski predstavnik dr. Gallo, izbrana pa je bila tričlanska komisija v sestavi dr. Augusto Gallo, dr. Zaccaria Lion iti Giovanni de Manzitii,8 ki je leta 1872 dala finančno poročilo, pripravljeno na dan zaprtja vrtca (17. 9. 1870). Vrednost njegovega celotnega premoženja je bila ocenjena na 19.532,59 goldinarjev,9 nepobrani prihodki so znašali 773,72 goldinarjev, vrednost premičnin v vrtcu iti torklji pa je bila ocenjena na 654,25 goldinarjev. Stroškov so imeli za 1077,72 goldinarjev, iti sicer so za hrano Giovanniju del Taccu, Domenicu Maritiazu, Pietru Rozzu in brancescu Rozmanu dolgovali 629,13 goldinarjev, delo pa so morah plačati tudi vzgojiteljicama Giovanni Stradi iti Antonii Utel,1" upravnici Antonii Garelli in služkinji Domenici Pesari. Do zaprtja je bilo v vrtcu okoli 30 otrok.11 Komisija je pripravila tudi načrt za njegovo ponovno delovanje12 in predvidene stroške poslovanja. LTči-
s SI PAR RP 7, knjige, t. e. 82, a. e. 162, str. 222-223 m SI PAR RP 7, t. e. 97, spis 1622/1870. Npr. hiša pri Izolskih vratih je bila ocenjena 6903,77 goldinarjev, hiša v predelu Vseh svetih 3315,11 goldinarjev, sosednja torklja 1325,31 goldinarjev, ustanovitveni kapital pa 5250 goldinarjev.
10 Rer sta obe pol leta prejemali plačo, čeprav nista delali, je komisija 2. 3. 1871 sprejela sklep o ukinitvi izplačevanja (SI PAR RP 7, t. e. 99, spis 417).
n SI PAR RP 7, t. e. 111, spis 2510/1872.
12 O projektu ureditve vrtca je v imenu komisije na zasedanju
mestnega predstavništva 2. 11. 1872 poročili dr. Giovanni
teljica naj bi letno prejela 150 goldinarjev plače (po 12,50 goldinarjev na mesec), oskrbnica 75,60 goldinarjev (mesečno 6,30 goldinarjev), služkinja pa 36 goldinarjev (3 goldinarje na mesec). Za zaposlene naj bi tako porabili 261,60 goldinarjev, ostanek v višini 309,75 goldinarjev pa za oskrbo 14 otrok. Dnevno naj bi za prehrano posameznega otroka porabili 7 soldov. Če naj bi od 309,75 goldinarjev letne rente v prvem letu za prilagoditev poslopja porabili 130 goldinarjev, bi lahko v vrtcu nastanili le 8 otrok. Prav tako so predlagali, da zaradi pomanjkanja učiteljskega kadra (imeli so le eno učiteljico) ne bi ločili dečkov iti deklic, vrtec pa naj bi uredili po metodi priznanega nemškega pedagoga Friedericha brobla (1782—1852); otroke naj bi motivirali z igro in gibanjem na prostem. Opozorili so, da delovanje vrtca lahko omogoči delo številnim materam, hkrati pa pozitivno vpliva na fizični iti umski razvoj otrok iti celotne družbe. Član občinskega predstavništva Giovanni Genzo je poudaril, da je 14 otrok, kolikor naj bi jih sprejeli v vrtec, premalo za revnejše prebivalstvo mesta, iti predlagal, da vsoto predvidenih 130 goldinarjev, ki naj bi jih komuna prispevala za prenovo poslopja v tem letu povečajo na 300 goldinarjev.13 Sklenili so, naj bo javni vrtec pod upravo občine in naj ga čim hitreje odprejo.14
Podestat Cristoforo de Belli je 18. 4. 1873 izdal razglas o vpisu otrok v novoustanovljeni vrtec. Sprejeli naj bi 30 otrok, rok za prijavo pa je bil 26. april. Med pogoji za sprejem so bih navedeni: starost otrok med 3 iti 6 leti, da so zdravi iti doma iz koprske komune ter da so dejansko potrebni pomoči.15 Vrtec je bil slavnostno odprt 1. 5. 1873 ob 11.30. Podestat je ob tem poudaril, da je bil »koprski vrtec za vzgojo revnih otrok med prvimi v Italiji« ter da so ob že omenjenih dobrotnikih vrtcu denar podarili tudi posamezni Koprčani.16 Njegov pomen so poudarjali tudi tedanji izobraženci. Prof. Vincenzo da Castro, ki je imel 15. 10. 1873 predavanje o reformi vzgoje v dvorani javne šole z naslovom »II nuovo indhizpp delle Smole popoktri in relacione al Giardim d'Infancia«., je poudaril, da je
de Manzim (SI PAR RP 7, knjige, t. e. 83, a. e. 163, str. 41, 44-46).
« SI PAR RP 7, knjige, t. e. 83, a. e. 163, str. 41, 44-46 m SI
PAR RP 7, t. e. 111, spis 2510/1872. m SI PAR RP 7, knjige, t. e. 83, a. e. 163, str. 68. is SI PAR RP 7, t. e. 113, spis 879/V. 16 Marša de Bartolomei je npr. prispevala 300 goldinarjev, Giuseppe del Tacco 400, grofica Marianna Pola-Gršsonš je dala tedanje poslopje. Marša Volpi pa hššo in torldjo.
452
ARI II VI 35 (2012), št 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove Grisoni ..., str. 449-462
Register gojencev dobrodelne ustanove Grisoni (SI P• ÎK KI5 498, t. e. 5).
koprski vrtec prvi v istrskih mestih.17 Poleg moralne podpore je ponudil tudi materialno pomoč t. i. društva za razširjanje vrtcev (Societci promotrice dei Giii rdi ni dlnjanppi), ki ga je predstavljal, in sicer učne pripomočke in izučitev domače vzgojiteljice (,maestra) v posebnih šolah (smole speciali) v Milanu in Bergamu, ki jih je prav tako vodil.18
Med arhivskim gradivom je ohranjen tudi statut dobrodelnega vrtca ( îsilo di caritci) iz leta 1881. Vanj so brezplačno sprejemali dečke iti deklice iz revnih družin v starosti od treh do dopolnjenih šestih let. Otroci so bih v vrtcu vse dneve v tednu, z izjemo praznikov. Dnevno so prejeli porcijo mineštre in kruh. Vzgajali so jih v verskem duhu, v ljubezni do družine iti domovine, privzgojili so jim odnos do dela, reda in osebne higiene. Vrtec so vzdrževali z denarjem dobrotnikov iti prihodki od posesti, ki so jih že posedovali. Upravo vrtca je sestavljala tričlanska direkcija (vsak član z nazivom
direktor), ki so jo izvolili na zasedanju občinskega zastopstva (Rappresentanpa comunale) s 6-letnim mandatom. Po dveh letih je moralo zastopstvo izvoliti enega novega člana direkcije, ker je bil eden imenovan za 2 leti, drugi za 4 leta, tretji pa za šest let. Direkcija je morala pripraviti finančni načrt in zaključno poročilo, pripraviti najemne pogodbe, odobriti popravila in naročila, lahko je razrešila zaposlene (tudi vzgojiteljico, vendar je pravico dokončne razrešitve imelo občinsko zastopstvo) in jim odobrila prosti dan, določala urnik, sprejemala volila in darila. V primeru smrti dobrotnikov je morala poskrbeti za udeležbo otrok na pogrebu. Direkcija je bila podrejena občinskemu zastopstvu, ki je imenovalo ali razrešilo vzgojiteljice, potrdilo zaključni račun (finančni načrt in poročilo) in potrdilo morebitne spremembe statuta. Direkcija je morala voditi seznam sprejetih otrok, sprejemati pošto, varovati dokumente, sestaviti zaključne račune. Vrtec je moral na komunske stroške najmanj
17 V sosednjem Trstu je bil vrtec ustanovljen leta 1841. Nje-
gov prvi direktor je postal Pietro Kandier (1'abi: Lm črnita dei ricci, str. 101).
» SI PAK KP 7, knjige, t. e. 83, a. e. 163, str. 237.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove Grisoni ..., str. 449-462
453
enkrat tedensko obiskati zdravnik.19 Direkcija je glede na letne prihodke odločala o številu sprejetih otrok, vodila register prijavljenih otrok s podatki o premoženjskem stanju staršev in na osnovi točkovanja izbirala najbolj potrebne pomoči. Sprejeti otroci niso smeh biti mlajši od 3 in starejši od 5 let. Ob dosegu starosti za vključitev v javno šolo so bih izpisani iz vrtca. V vrtec so bih sprejeti le otroci, katerih domači so stanovali v mestu. Otroke so sprejemali enkrat letno, in sicer v novembru. Na družino je bil lahko sprejet samo eden od otrok, v posebnih primerih pa je direkcija odločala o vključitvi drugega otroka in tudi o času sprejema v vrtec. Za prijavo otroka v vrtec so morah starši dobiti rojstni list ter potrdilo o cepljenju in fizičnem zdravju otroka. Vrtec je bil v obdobju med 1. aprilom in 1. oktobrom odprt med 8. in 18. uro, drugače pa med 9. in 16. uro. Starši so morah otroke pripeljati točno ob uri, čiste in z robčkom za nos, prav tako pa jih niso smeh predčasno odpeljati iz vrtca. V primeru zanemarjenosti (npr. če so bih otroci umazani, nepočesani) in večkratnega učite-ljičinega opozorila so bih otroci najprej začasno odstranjeni iz vrtca, lahko pa celo izključeni. Bolne otroke so iz vrtca odstranili za čas do popolne ozdravitve in jih ponovno sprejeli šele z zdravniškim potrdilom. Sprejeti otroci so morah biti vedno pod nadzorom.
Vzgojiteljica je morala v vrtec prihajati pol ure pred predvidenim prihodom otrok, ni pa bila dolžna otroke sprejeti, če so prišh z več kot enourno zamudo. Vsak dan jih je morala poimensko vpisati v posebno knjigo, zapisati število manjkajočih in v kuhinjo sporočiti število prisotnih za obrok mi-neštre. Prisotnost je morala ob koncu meseca sporočati tudi direkciji. V primeru kaznovanja je glede na težo prestopka lahko le začasno ločila posameznika od skupine in mu prepovedala sodelovanje pri telovadbi (rekreaciji). Pri težkih prestopkih je morala obvestiti direkcijo, strogo pa je bilo prepovedano telesno kaznovanje. V primeru 3-dnevne neopravičene odsotnosti otroka je morala o tem obvestiti direkcijo, ki je lahko začela postopek za izključitev. Brez dovoljenja ni smela manjkati dan ah več, od otrok ah njihovih sorodnikov pa ni smela sprejemati daril. Morala je biti prijazna do otrok in od svojih podrejenih (služinčadi) zahtevati spoštovanje določil statuta.
PAK hrani nekaj zvezkov o pregledih in zdravstvenem stanju prebivalstva (podatke je mogoče najti za nekatere učitelje, študente) koprskega okrajnega zdravnika Andrea de Manzonija, vendar med njegovimi vpisi ni zaslediti podatkov o obiskih v vrtcu.
Vrtec je imel še oskrbnico (custock-cuoca), ki je živela v vrtcu in hkrati opravljala delo kuharice, ter služkinjo. Za svoje delo sta prejemali mesečno plačo, obe pa sta morah v primeru potreb pomagati vzgojiteljici, skrbeti za čistočo vseh prostorov in pohištva, ki so ga prejeli v dar, in zlasti kuhinje. Pomagati sta morah tudi izven vrtca, če ju je direkcija prosila za to. Nista smeh kregati otrok ah jih drugače kaznovati. Od otrok ah sorodnikov nista smeh sprejemati daril, sicer sta bih lahko odpuščeni. Statut je občinsko predstavništvo potrdilo 9. 2. 1882.2«
V letih 1880 in 1881 sta bila v upravi vrtca Luigi Sossich in podestat Pier'Antonio Gambini, sicer odvetnik.21 Andrea Bullo je 17. 2. 1882 občinsko zastopstvo obvestil o poslovanju vrtca. Ta je leta 1881 deloval vse delovne dni, z izjemo nedelj in praznikov. V povprečju ga je mesečno obiskovalo 47 otrok,22 in sicer 24 fantkov in 23 deklic. Skupno so bih do konca leta v vrtcu 567-krat (284-krat fantki in 283-krat deklice). Dnevna oskrba je za posameznega otroka znašala 3,52 solda oz. letno 456,04 goldinarja. Za plačilo zaposlenih, varstvo in obutev so letno porabili 895,63 goldinarjev, skupni stroški pa so znašali 1091,27 goldinarjev; prihodkov so imeli 1513,235 goldinarjev. V naslednje leto so prenesli 422,055 goldinarjev.23
Med gradivom koprske komune so ohranjeni tudi finančni načrti in poročila vrtca. Prihodke in stroške so vodih po posameznih postavkah. Iz poročil je razvidno, da so vseskozi poslovali pozitivno. Leta 1885 je vrtec od obresti in državnih obveznic, najemnin ter različnih drugih prihodkov prejel 972,21 goldinarjev, skupaj s presežkom iz prejšnjega leta pa je bilo v blagajni 1480,19 goldinarjev. Skupno so za plače, popravilo poslopja, kurjavo, hrano in obutev ter nepredvidene stroške porabili 1154,83 goldinarjev, tako da so v naslednje leto prenesh 325,36 goldinarjev.24
2t» SI PAK KP 7, t. e. 187, spis 331/1882 m SI PAK KP 498, t. e. 1, a. e. 3.
21	SI PAK KP 7, t. e. 187, spis 331/1882 m SI PAK KP 498, t. e. 1, a. e. 3.
22	20. 9. 1881 je bilo v vrtcu 50 otrok (SI PAK KP 7, t. e. 187, spis 331/1882 m SI PAK KP 498, t. e. 1, a. e. 3).
23	SI PAK KP 7, t. e. 188, spis 553/1882.
2-» SI PAK KP 7, t. e. 213, spis 222/V.
454_Iz arhivskih fondov iti zbirk_ARHIVI 35 (2012), št. 2
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove G risom ..., str. 449-462
Tabela 1: Prihodki in stroški koprskem dobrodelnem vrtca leta 1886.25
j	o	o
prihodki	goldinarji	odstotek	stroški	goldinarji	odstotek
presežek iz 1. 1886	325,36	21,39	davki	25,36	1,95
obresd in državne obveznice	620,29	40,77	plače in mezde	378,00	29,00
najemnine	30,00	1,97	živež	253,20	19,43
stalni mesečni prihodki	165,60	10,88	drva	100,80	7,73
prihodki od volil	100,00	6,57	popravilo stavbe	137,69	10,56
drugi prihodki	237,00	15,58	zavarovanje nepremičnin prod požaru	7,45	0,57
prihodki od živeža	43,12	2,83	ponovna investicija - vložek	316,62	24,29
			obutev	22,60	1,73
			različni in nepredvideni stroški	18,49	1,42
			porabljena hrana med letom	43,12	3,31
skupaj	1521,37	100,00		1303,33	100,00
Tabela 2: Prihodki in stroški koprskem dobrodelnem vrtca leta 1887P6 J o o					
prihodki	goldinarji	odstotek	stroški	goldinarji	odstotek
presežek iz 1. 1886	218,05	18,97	davki	40,25	4,36
obresd in državne obveznice	429,34	37,36	plače in mezde	378,00	40,91
najemnine	30,00	2,61	živež	221,08	23,93
stalni mesečni prihodki	157,20	13,68	drva	83,75	9,06
drugi prihodki	278,11	24,20	popravilo stavbe	79,93	8,65
prihodki od živeža	36,55	3,18	obutev	26,40	2,86
			različni in nepredvideni stroški	58,05	6,28
			porabljena hrana med letom	36,55	3,96
skupaj	1149,25	100,00		924,01	100,00
Leta 1888 je vrtec obiskovalo 58 otrok, in sicer jih je 38 ostalo iz preteklega leta, 20 pa je bilo na novo vpisanih. Ob koncu leta jih je bilo v vrtcu le še 44, saj se jih je 13 vključilo v šolo, ena deklica pa je umrla. V koledarskem letu se je nabralo 11.161 vzdrževalnih dni, in zanje so skupaj z obutvijo in prehrano porabili 823 goldinarjev in 14 soldov oz. po 7,37 soldov na dan.27
Tabela 3: Število otrok v vrtcu leta 1888.
	dečki	dekkce	skupaj
Vpisani iz leta 1887	16	22	38
Sprejeti leta 1888	10	10	20
Skupaj	26	32	58
Izpisani zaradi odhoda v šolo	7	6	13
Umrli		1	1
Skupaj (ob koncu leta 1888)	19	25	44
25 si PAK KP 7, t. e. 218, spis 952/V.
2f> SI PAK KP 7, t. c. 231, spis 1072/V.
27 SI PAK KP 7, t. e. 226, spis 202/V.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove Grisoni ..., str. 449-462
455
Med prihodki je velikokrat mogoče opaziti prostovoljne prispevke dobrotnikov (društev in posameznikov) in volila, kar nakazuje, da sta bila dobrodelnost ter čut za bolne in revne močno prisotna med ljudmi. Leta 1888 je npr. vrtec prejel 15 goldinarjev pomoči od tržaških filantropov (a nome deifilantropi Triesfini),28 tržaško društvo TaJia pa je 6. oktobra 1895 v koprskem gledališču (Teatra sociale di Capodistrid) v dobrodelne namene uprizorilo komedijo Ulngegno e la dote avtorja Davida Chiossoneja. Od izkupička predstave (110,79 goldinarjev), ki si jo je pogledal 401 obiskovalec, so poleg stroškov za razsvetljavo, delavce, tisk (32,74 goldinarjev) 78,05 goldinarjev namenih koprski bolnišnici in vrtcu oz. vsakemu po 39,05 goldinarjev.29
Dobrodelne ustanove pa so tudi same skušale pridobiti čim več sredstev za svoje delovanje. Tako sta direkciji mestne bolnišnice in vrtca leta 1888 koprsko občino zaprosili za dovoljenje za organiziranje tombole v korist obeh ustanov.30 Podobno tombolo so organizirali tudi naslednjega 26. maja31 in leta 1890. Ustanovi sta morali plačati davek na dobiček in polovično vsoto od 10 % takse, ki jo je pobirala davkarija.32 Leta 1891 je bila tombola razpisana 20. 9. ob 17. uri.33 Tega leta je prof. Domenico Steffe, Giovannijev sin, obema upravičencema kot zmagovalec prve tombole od nagrade 100 goldinarjev daroval 45 goldinarjev.34 Darovanje premij v korist obeh ustanov je mogoče zaslediti tudi kasneje. Leta 1894 je Paolo Pizzarello v imenu svojega sina vrtcu predal 37 metrov blaga (regatino), bolnišnici pa 50 m bombažnega blaga.35 Tombole so bile organizirane tudi v letih 1895,36 1896,37 1897,38 26. 6. 1889,39 1899,40 24. 6. 1900,41 29. 6. 1901,42 22. 6. 190243 in kasneje.
28 SI PAK KP 7, t. e. 222, spis 264/V. 2" SI PAK KP 7, t. e. 251, spis 2648/V, 2669/V, 2730/V m 1755/V.
» SI PAK KP 7, t. e. 222, spis 951 /V. Po dopisu sodeč, je
bila to verjetno utečena praksa. 31 Ce bi bilo slabo vreme, bi tombolo prenesli da drug dan
(SI PAK KP 7, t. e. 226, spis 1029/V). m SI PAK KP 7, t. e. 235, spis 1072/V. 33 SI PAK KP 7, t. e. 235, spis 1665/V m 2412/V. « SI PAK KP 7, t. e. 231, spis 1072/V. 35 SI PAK KP 7, t. e. 247, spis 1769/V. m SI PAK KP 7, t. e. 251, spis 953/V, 1443/V m 1488/V.
37	SI PAK KP 7, t. e. 255, spis 935/V m 1345/V.
38	SI PAK KP 7, t. e. 260, spis 1263/V m 1637/V.
39	SI PAK KP 7, t. e. 226, spis št. 1029/V. *» SI PAK KP 7, t. e. 271, spis 1547/V.
SI PAK KP 7, t. e. 226, spis 3312/V. « SI PAK KP 7, t. e. 276, spis 1328/V m 1795/V. « SI PAK KP 7, t. e. 280, spis 1262/V, 1720/V m 1743/V.
Na vrtec za revne otroke so se posamezniki spomnili tudi v svojih oporokah, drugi pa so mu v spomin na pokojne sorodnike, znance, sodelavce ali prijatelje darovali različne, običajno manjše vsote denarja. 18. 12. 1889 je na željo pok. grofa Girolama Francesca Rota njegova žena Teresa Rota, rojena Demori, iz Benetk, dobrodelnemu vrtcu poslala 100 goldinarjev,44 za kar se ji je direktor Sossich zahvalil že 24. decembra.45 Volilo v višini 100 goldinarjev, ki ga je vrtec prejemal od 1. 11. 1889 dalje, je vrtcu dodelila tudi pok. Nicolina, vdova Antea de Gravisija, rojena Madonizza.46 Istega leta je vrtec prejel tudi volilo v višini 200 goldinarjev po pok. Antonii Folegato,47 dr. Pio Gra-visi, ki je 12 let opravljal službo občinskega zdravnika, pa je za vrtec prispeval 50 goldinarjev, drugih 50 pa za koprske reveže.48 Antonietta Pellegrini je v spomin pokojne sestre leta 1891 vrtcu darovala 100 goldinarjev,49 enako vsoto pa tudi Nicolo in Polis-sena Lazzarini.50 Več volil je vrtec prejel tudi leta 1894: v spomin pokojnega Francesca Schaffen-hauerja je prejel 20 goldinarjev,51 volili v višini po 200 goldinarjev sta mu zapustila tudi Nicolo de Madonizza52 in Antonia Vissich,53 naslednje leto pa so mu sodelavci pokojnega Luigija Luchesa namesto venca za njegov grob darovali 20 goldinarjev.54 Leta 1896 je vdova Alba Bratti v spomin pokojnega moža bolnišnici in vrtcu darovala 100 goldinarjev,55 sodelavci pokojnega Giulia Brussicha pa leta 1899 85 kron.56 Giovanna Vescovo, roj, Zetto je leta 1901 na osnovi testamenta v imenu pok. brata dr. Antonia Zetta vrtcu in bolnišnici izplačala po 500 kron.57 Namesto božičnih in novoletnih voščil in obiskov je 44 posameznikov vrtcu darovalo 204 krone.58 Volila je mogoče zaslediti tudi kasneje. Tako je dr. Pietro Madonizza že s testamentom, sestavljenim 15. 11. 1906, po svoji smrti 1. 1. 1910 vrtcu zapustil 200 kron.59
«	SI PAK KP 7, t e. 226, spis 3312/V.
«	SI PAK KP 7, t. e. 226, spis 3365/V.
«	SI PAK KP 7, t. e. 231, spis 512/V, 621/V. Tega leta so
uvedli krone v razmerju 1 goldinar je 2 kroni.
«	SI PAK KP 7, t. e. 226, spis št. 1067/V.
«	SI PAK KP 7, t. e. 226, spis št. 3146/V.
SI PAK KP 7, t. e. 235, spis 1558/V.
s»	SI PAK KP 7, t. e. 235, spis 647/V m 673/V.
si	SI PAK KP 7, t. e. 274, spis 52/V m 136/V.
52	SI PAK KP 7, t. e. 247, spis 692/V.
53	SI PAK KP 7, t. e. 247, spis 629/V.
54	SI PAK KP 7, t. e. 251, spis 451 /V m 644/V.
55	SI PAK KP 7, t. e. 255, spis 156/V m 255/V.
5f>	SI PAK KP 7, t. e. 268, spis 1686/V m 1732/V.
57	SI PAK KP 7, t. e. 276, spis 3773/V.
58	SI PAK KP 7, t. e. 280, spis l/V.
5"	SI PAK KP 498, t. e. 1, a. e. 4, 24. 6. 1910.
456
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove G risom ..., str. 449-462
Vrtec je imel malo zaposlenega osebja. Poleg treh direktorjev oz. upravnikov so v njem delovale tudi vzgojiteljice. Antonia Utel, ki je bila vzgojiteljica v vrtcu od leta 1841 dalje, je leta 1893 zaradi starosti in bolezni zaprosila za upokojitev in dosmrtno vzdrževanje v višini 240 goldinarjev.60 Na njeno mesto so se javile Giovanna Vicentini, hči pok. Luigija, ki je istočasno zaprosila tudi za mesto kuharice za svojo mamo Caterino Visintini, rojeno Miani, Cristina Lupetina, Madalena Perini in Filomena DAndri.61 Izbrana je bila Giovanna Vicentini, ki je kot vzgojiteljica in ekonomka delo nastopila 1. 9. 1893.62 Direktor Sossich jo je leta 1895 poslal na izpopolnjevanje v Gorico, v enega izmed tamkajšnjih vrtcev (giardino jrobeliand), kjer naj bi opravila tudi izpit za vzgojiteljico (maestra giar-diniale) na t. i. ženskem učiteljišču (I. K Istituto Magistrate jeminili). Potne stroške ji je kril vrtec, stroške nastanitve v višini 20 goldinarjev na mesec pa občina. Izpit iz 8 predmetov (verouk, pedagogika, praksa, jezik, prosto risanje, petje, telovadba) je pred petčlansko komisijo opravila 28. 6. 1895, mestna blagajna pa je za njeno izobraževanje porabila 90,46 goldinarje.63 Kot vzgojiteljica je bila v vrtcu zaposlena vsaj še do leta 1922. Čeprav so se v času prve svetovne vojne in v prvih dveh letih po njej zaradi pomanjkanja in visokih cen živil srečevali s težavami, je vrtec leta 1920 obiskovalo okoli 70 otrok. Za delovanje vrtca se je v imenu državnega združenja za pomoč krajem, ki so bih priključeni Italiji (Opera Nasjonale di Assistenzp, airitalia Redentd) zanimala tudi Clara Valli, pokrajinska inšpektorica za Julijsko krajino, ki mu je dodelila 300 lir pomoči na mesec.64
Leta 1922 je vrtec imel 30.166,17 lir prihodkov, in sicer 1892 lir od obresti na aktivni kapital, okoli 288 lir od prostovoljnih prispevkov, 780 lir od najemnin, 9926,10 lir od dobrodelnih prispevkov občanov in društev, 3545 lir od donacij v spomin pokojnih, 142,50 lir od taks ter 13.591,77 lir iz različnih drugih prihodkov in prispevkov.65 Za celotno delovanje vrtca so porabili 30.166,17 lir. Tega leta so bile v vrtcu zaposlene učiteljica Giovanna Vicentini z mesečno plačo 230 lir oz. od oktobra dalje 280 lir, pomočnica Lucia Paialich s 130 oz.
« SI PAK KP 7, t. e. 243, spis 888/V. Omenjeno vsoto je
prejemala še vsaj do leta 1902. « SI PAK KP 7, t. e. 243, spis 1136/V. « SI PAK KP 7, t. e. 243, spis 2153/V m 2408/V. « SI PAK KP 7, t. e. 251, spis 109/V, 653/V m 1841 / V. « SI PAK KP 7, t. e. 376, spis 2349 m t. e. 377, spis 2349 m 2846.
65 Od tombole so npr. prejeli 1727 kron in 20 vinarjev, od prodaje vina pa 200 kron.
160 lirami plače ter služkinji Palmira Braulin ter Maria Zetto s po 65 oz. 80 lirami plače. Skupno so letno prejele 5680 lir. Za kurjavo in živila so porabili 3401 lir, za vzdrževanje poslopja 323,03 lir, v banko so vložili 11.726,20 lir, za vzdrževanje vrta (Benedetto Vattovaz in Andrea Norbedo) 136 lir, za vodo 40,40 lir, za acejuisto i titoli 6896,10 lir, za druge stroške pa 1938,44 lir.66
Delovanje dobrodelne ustanove Grisoni
Grof Francesco de Grisoni in njegova žena sta bila gotovo največja podpornika koprskih dobrodelnih ustanov, saj sta jim zapustila večino svojega premoženja.67 Francesco je koprski mestni bolnišnici s testamentom zapustil v upravljanje hišo in 800 goldinarjev, za 12 deklet, ki jih je vzgajala njegova žena, pa je določil izplačilo dot v višini po 300 goldinarjev. Po smrti žene in njegovih dveh sester, ki jih je dosmrtno določil za dedinje dela premoženja, naj bi v njegovi hiši ustanovili zavetišče (pasa di ricoverd), v katero naj bi sprejeli toliko revnih otrok (polovico deklic in polovico dečkov), kot bi jih iz prihodkov premoženja lahko vzdrževali. Štirje naj bi bih doma iz Pirana, dva iz Novigrada, drugi pa iz Kopra (ti naj bi bih iz dobrodelnega vrtca). Otroke naj bi izbrali na osnovi župnikovega potrdila. Prednost naj bi imele sirote (pijani) med 6. in 10. letom starosti, gojenci pa naj bi v ustanovi ostali do 20. leta starosti. Dobrotaik je zahteval, naj jih vzgajajo v katoliškem duhu, jih naučijo brati, pisati in računati ter poskrbijo, da se izučijo za poklic, ki jim je najljubši. Zanje naj skrbi duhovnik, ki ga naj izbere škof. Dečke naj vzgajata dva učitelja, deklice pa učiteljici. Deklicam naj ob odhodu iz ustanove podarijo 100 goldinarjev. Škof naj izbere tudi upravnika premoženja in vodstvo, ki naj ga sestavljajo direktor (lokalni župnik) in dva predstavnika koprskih nobilov. Ustanovi je grof zapustil celotno premoženje z izjemo hiš, v katerih naj bi živele revne družine. Od omenjenega premoženja naj za njegovo dušo plačujejo vsakodnevno mašo, ki se je morajo udeleževati vsi oskrbovanci.68
Njegova žena Marianna Poli Grisoni je 1. 7. 1842 določila večno ustanovo z ustanovitvenim kapitalom v vrednosti 29.000 goldinarjev (v kasnejšem dokumentu je navedeno 30.000 goldinarjev) za izplačilo 6 dot na leto za revna koprska dekleta in
SI PAK KP 498, t e. l,a. e. 4.
67 Verjetno je temu dejanju botrovala tragična smrt sina
Pompea, ki je 15. 3. 1833 umrl v dvoboju v Milanu.
« SI PAK KP 300, t e. 45, a. e. 10/3.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove Grisoni ..., str. 449-462
457
vdove v starosti med 20. in 24. letom.69 Denar izbranih deklet so vložili v t. i. Monte Marianna de Grisoni Pola, dokler niso dopolnile 24 let starosti. Po preteku te dobe in po sklenitvi zakonske zveze so jim 100 goldinarjev izplačali takoj, 100 pa sedem mesecev kasneje. Ustanoviteljica je za upravnika imenovala Nazaria Bencicha, v primeru njegove smrti pa njegovega sina Pietra, v komisijo za nadzor (njen predsednik naj bi bil vsakokratni župnik stolne cerkve) pa dr. Giovannija Andréa de Man-zonija, Giuseppeja del Tacca, Pietra de Venierja in dr. Antonia de Madonizzo.70 V statutu je bilo določeno, naj vsakih pet let naredijo natančen obračun poslovanja in celoten neto višek kapitala nad ustanovitveno vrednostjo namenijo vrtcu, če ta preneha delovati, pa mestni bolnišnici. Do leta 1892 niso vrtcu izplačali ničesar. Čeprav je t. i. ustanovitveni kapital tedaj znašal ok. 39.460 goldinarjev, je komisija predlagala, da bi viške vrtcu izplačevali šele tedaj, ko bi kapital narasel nad vrednost 42.000 goldinarjev.71
Nastanek t. i. Dobrodelne ustanove Grisoni (Pio Istituto Grisoni) — nekakšne sirotišnice — sta torej finančno omogočila grof Francesco de Grisoni in njegova žena Marianna. Dobrodelna ustanova je bila ustanovljena z ukazom tržaško-koprskega škofa z dne 15. 11. 1858 št. 2447. Sprejemala je otroke revežev (deklice in dečke) v starosti od 6 do 20 let. S prihodki, ki jih je ustanova dobila od najemnin nepremičnin, vlaganja in posojanja denarja, solin ter drugih virov, so imeli gojenci preskrbljeno nastanitev, hrano in oblačila. Vzgajali so jih v verskem duhu, jih učili pisanja, branja in računanja ter izučili za poklic, ki so si ga izbrali. V ustanovi so lahko ostali do dopolnjenega 20. leta starosti. Ob odpustu so dekletom podarili 105 goldinarjev. Predsednik dobrodelne ustanove je bil (vsakokratni) škof, ki je imel pravico imenovati upravni odbor (consiglio d'amministra^ione).72 Leta 1871 so bili v upravni odbor imenovani koprski župnik mons. Elio Nazario Stradi, Giorgio de Baseggio in dr. Pietro del Bello, upravnik pa je bil Andréa Bratti. Direktor in učitelj gojencev je bil dr. Pietro Sincich, katehist dr. Pietro Grassi, direktorica in upravnica Edvige Lucrenti, učiteljica gojenk pa Cristina D'an dri. V ustanovi je bilo po 20 dečkov in deklic. Ocenjena vrednost vseh nepremičnin in ustanovidenega kapitala je znašala 200.000 goldinarjev, letni prihodki, ki so bili odvisni od prihodkov od zemlje in soli, pa okoli
69 1-eta 1852 je ustanoviteljica spremenila določila in starost
omejila na 20 let. to SI PAK KP 7, t. e. 145, spis 485/V.
SI PAK KP 7, t. e. 243, spis 885/V. k SI PAK KP 7, t. e. 126, spis 4.
11.000. Stroški za vzdrževanje gojencev, živež in obleke, plače direktorja, učiteljice in služkinj so znašali 11.200 goldinarjev.73 Upravni odbor je bil enak tudi leta 1875, za notranji red pa je skrbel don Pietro Sincich.74
Iz zapisnika upravnega odbora ubožne ustanove Grisoni iz leta 1882 je razvidno, da so o sprejemu otrok v ustanovo odločali njegovi člani. To leto naj bi bilo prostora še za 5 dečkov in 4 deklice, vendar so izmed 29 prosilcev izbrali po 4 dečke in deklice,75 eno nezasedeno mesto pa pustili za primer nujnega sprejema. Na odboru so odločali tudi o delovanju ustanove in prehrani otrok. Upravnika so zadolžili, naj namesto kisa, ki so ga dotedaj mešali z vodo, za gojence priskrbi zadostno količino vina in iz njega pripravi pijačo (bevanda di vino).76 Direktorico so pooblastili, da lahko otrokom nekajkrat na teden namesto močnika pripravi drugačno večerjo, v dneh, ko ne jejo mesa, pa jim poleg mineštre pripravi še kakšno drugo jed. Ker se je po »preveč pogostih« obiskih staršev povečal nered med gojenci, so omejili obiske. Po 1. novembru 1882 so bili stiki otrok s starši mogoči le z direktorjevo odobritvijo, izjemoma pa v primeru bolezni. Ko je leta 1887 učiteljica Cristina Lupetina dala odpoved (delo bi podaljšala le v primeru, da bi v ustanovo kot gojenko sprejeli njeno hčerko), so kot začasno učiteljico na njeno mesto s 15. 7. izbrali 24-letno Luigio Cernivani, z letno plačo 250 goldinarjev, nastanitvijo in hrano. Prejšnji učiteljici pa je bila na njeno prošnjo odobrena enkratna pomoč v višini
" SI PAK KP 7, t. e. 99,1871, spis 154.
7-» SI PAK KP 7, t. e. 126, spis 4.
75	Izbrani so bili Giovanni Depangher (ta očitno ni vstopil v ustanovo, saj ni vpisan v register gojencev), Giuseppe Delconte, Natale Deponte, Luigi Parovel, Maria Berletich, Maria Dezorzi in Giovanna Gallo iz Kopra ter limilia Do-natti iz Pirana.
76	Iz poročila ob nesreči z dne 25. 9. 1913, v kateri sta v kleti, v sodu, visokem 1,6 m, z volumnom 15—16 hI, kjer sta bosa tlačila grozdje, zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom umrla 50-letni Nicolo Depanger, ki je zadnjih 30 let v ustanovi skrbel za predelavo grozdja, in 49-letni Domenico Busan, je razvidno, da so v ustanovi od ustanovitve dalje pridelovali tudi vino. V ta namen so v času trgatve najeli vodjo del v kleti (kletarja), po potrebi pa sta mu pomagala še eden ali dva delavca. V zadnjih letih naj zaradi toče ne bi pridelali več kot 60-70 hektolitrov vina; takšno količino so običajno porabili za domače potrebe, kakšen sod pa so prodali starim strankam. Klet je bila med največjimi v mestu. V višino je merila 3,25 m, razdeljena pa je bila na tri velike dele. V prvem delu s tremi velikimi okni so predelovali grozdje, v drugem prostoru z dvema oknoma so hranili vino, v tretjem delu pa sode (SI PAK KP 498, t. e. 1, a. e. 7). O nesreči so poročali tudi istrski časopisi (L'Unione, 5. 10. 1913, št. 40, str. 3; Llstria socialista, 4. 10. 1913, št. 141, str. 3 m 11 Piccolo, 28. 9. 1913, št. 11579, str. 3).
458
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove G risom ..., str. 449-462
30 goldinarjev.77 Luigia Cernivani je delo učiteljice opravljala do 27. 11. 1896, ko je bila imenovana na mesto upravnice in ekonomke idirettrice economá) z letno plačo 300 goldinarjev. Delo je opravljala do leta 1904,78 ko jo je upravni odbor razrešil z namenom, da vse laično osebje nadomestijo redovnice, in ji dodelil letno »pokojnino« 400 kron. Ker se s plačilom ni strinjala, je sprožila sodni spor. Sodišče je leta 1908 odločilo, da ji mora ustanova za obdobje do leta 1919, ko bi po 30 letih dela izpolnila pogoje za upokojitev, izplačati vsak mesec po 110 kron, od tedaj dalje do njene smrti pa vsak mesec po 50 kron. Od 15. 7. 1905 do 14. 7. 1908 ji je ustanova morala izplačati 2890,04 kron.79
V posebnih primerih je dobrodelna ustanova tudi sama ponudila pomoč revnim družinam. Ko je v brodolomu pri Savudriji 16. 4. 1889 utonilo 6 koprskih ribičev, in sicer Filippo Perini, brata Vascon in trije bratje Zetto, je upravni odbor ustanove ponudil, da v ustanovo sprejme katerega izmed njihovih osirotelih otrok. Občina mu je odgovorila, da je mlajši le otrok Antonia Zetta; vendar slednjega ni v registru gojencev.80 Verjetno ni bil sprejet zaradi paralizirane roke. Prav tako ni med gojenkami vpisana tedaj 7 letna Francesca Vascon, Luigijeva hčerka, ki jo je upravni odbor ustanove predlagal za sprejem.81
Otroka so v ustanovo lahko sprejeli tudi po posredovanju lokalnih oblasti, saj so bile občine na osnovi zakona o domovinski pravici z dne 3. 12. 1863 dolžne skrbeti tudi za sirote oz. zapuščene otroke s svojega področja, bodisi v primeru bolezni, smrti ah njihovega šolanja.82 Zanimiv je primer sirote Rose Giraldi, rojene 6. 7. 1884, sicer nezakonske hčere Giuseppine, ki je bila iz sirotišnice na Dunaju (Stabilimento Malernild ed Orfanotrofio deli'Austria Inferiore), kjer je bila tudi rojena. Ker je deklica leta 1890 dopolnila 6 let, je na osnovi odredbe z dne 15. 11. 1874 zakonska dolžnost njene oskrbe z dežele prešla na matično občino. Ta si je prizadevala, da jo kot gojenko sprejmejo v domačo dobrodelno ustanovo Grisoni in pripeljejo z Dunaja. V ta namen je poskrbela za spremljevalca in kritje potnih stroškov v višini 20,33 goldinarjev.
77	SI PAK KP 498, t. e. l,a. e. 1.
78	Tedaj je imela letno plačo v višini 600 kron ter nastanitev in brano v skupni vrednosti 720 kron, torej letno 1320 kron oz. mesečno 110 kron.
7" SI PAK KP 498, t. e. 1, a. e. 5.
m SI PAK KP 7, t. e. 226, spis 1147/V. V dobrodelni akciji so posamezniki in društva za družine brodolomcev zbrali okoli 1649 goldinarjev (SI PAK KP 7, t. e. 226, spis 949/V).
si SI PAK KP 498, t. e. 1, a. e. 1.
82 1 istratti dal Bolletino, 1863, str. 330-339.
Z Dunaja jo je 6. 7. 1890 pripeljal študent medicine Angelo Marinaz,83 v ustanovo pa je bila vpisana 14. 7. 1890. V njej je ostala 14 let (do 6. 7. 1904), ob odhodu pa so ji podarili 105 goldinarjev.
V obdobju med letoma 1860 in 1914, za katero je ohranjen register z imeni gojencev in gojenk, je bilo v omenjeno dobrodelno ustanovo vpisanih 243 dečkov in 175 deklic. Prvi gojenci so bih vpisani 1. junija 1860, in sicer 8 deklic in 12 dečkov. Najstarejši deček je ob vstopu imel 13 let, šest jih je bilo starih približno 10 let, štirje 7,5, najmlajši pa 6 let. Eden izmed njih je umrl v ustanovi že naslednjo pomlad, drugi pa v piranski bolnišnici leta 1862. Dva so poslali v goriški seminar (Giovanni Minca je bil v Kopru skoraj 10 let, Urbanaz Antonio pa 12,5 let), dva sta bila v ustanovi 7 let, ostali pa 9—12 let. Tri deklice so imele ob vstopu v ustanovo 7 let, štiri 9, ena pa 10 let. Slednja je po 5 letih umrla, druge pa so ostale v njej več kot 10 let (večinoma do 20. leta starosti). Ob odhodu so razen ene, ki podpore ni prejela, dobile med 20 in 105 goldinarji podpore.
Žal ohranjeni seznam gojencev dobrodelne ustanove ni povsem natančno voden (podatkov o izpisu ni za 25 fantov in 24 deklet), vendar je iz njega mogoče razbrati nekatere ugotovitve. Štiri petine vseh gojencev je bilo doma iz Kopra, pa tudi iz ostalih krajev, med katerimi pa velja izpostaviti Piran, Novigrad, Trst in Milje.
Zaradi manjkajočih podatkov o letu odhoda iz ustanove za 25 dečkov in 24 deklic (večinoma manjkajo podatki za otroke, ki so prišli v ustanovo po letu 1901 — ti so bih verjetno tudi leta 1914 še vedno v njej, vendar so tedaj, morda z začetkom 1. svetovne vojne, prenehali voditi seznam), ni mogoče sestaviti natančnejšo analizo časa njihovega bivanja v njej. Na splošno velja, da je precej otrok iz ustanove odšlo (bodisi zaradi bolezni, nekateri -zlasti fantje - so bih izključeni ah so zbežali) že v prvem letu, v prvih dveh letih pa kar 26,6% dečkov in 15,6% deklic. Fantje so v povprečju prej odhajali (kar 73,4% jih je bilo v ustanovi manj kot 7 let) kot dekleta (prej jih je ustanovo zapustilo 43%). Dekleta so praviloma tudi dlje ostala, manj je bilo izključenih (izključitev je izrecno navedena le pri 5), ob odhodu pa so večinoma prejela podporo (do leta 1905 praviloma 105 goldinarjev — nekatere tudi manj, po tem letu pa 210 goldinarjev). Kar nekaj gojencev je izstopilo zaradi bolezni, po 5 dečkov in deklic pa je umrlo v času bivanja v ustanovi (bodisi v ustanovi bodisi v bolnišnici).
s? SI PAK KP 7, t. e. 231, spis 1534/V, 1673/V, 1699/V, 1747/V, 1790/V, 1882/V.
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
459
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove Grisoni .... str. 449-462
Tabela 4: Število in odstotki gojencev koprske dobrodelne ustanove po posameznih knijih v letih 1860—1914.
kraj	št. gojencev	odstotek
Izola	1	0,41
Koper	194	79,84
Milje	4	1,65
Novigrad	9	3,70
Piran	27	11,11
Pulj	1	0,41
Strasniz	1	0,41
Trst	6	2,47
skupaj	243	100,00
'Tabela 5: Število in odstotkigojenk koprske dobrodelne ustanove po posameznih krajih v letih 1860—1914.
kraj	št. gojencev	odstotek
Koper	150	85,71
Novigrad	7	4,00
Piran	14	8,00
Trento	1	0,57
Trst	3	1,71
skupaj	175	100,00
'Tabela 6: Povprečno število let, ki so jih gojenci preživeli v Dobrodelni ustanovi Grisoni v letih 1860—1914.
št. let	dečki	odstotek	deklice	odstotek
0-1	34	15,60	11	7,28
1-2	24	11,01	13	8,61
2-3	20	9,17	6	3,97
3-4	16	7,34	12	7,95
4-5	22	10,09	7	4,64
5-6	30	13,76	'17	11,26
6-7	14	6,42	8	5,30
7-8	16	7,34	14	9,27
8-9	8	3,67	4	2,65
9-10	15	6,88	11	7,28
10-11	10	4,59	19	12,58
11-12	3	1,38	11	7,28
12-13	5	2,29	7	4,64
13-14	1	0,46	8	5,30
14-15			3	1,99
skupaj	218	100,00	151	100,00
ni podatka	25		24	
skupaj	243		175	
Žal na osnovi ohranjenega gradiva ni mogoče ugotoviti vzrokov za izključitev gojencev in gojenk; dokumentirana je le izključitev Antonia Grego-riclia,84 ki je bil v ustanovo sprejet 18. 11. 1869. O njegovem prestopku so razpravljati 28. 11. 1879 na izrednem sestanku upravnega odbora. Gojencu, ki je tedaj obiskoval šesti razred gimnazije,83 je zaradi ponavljajočega se neprimernega obnašanja že večkrat pretila izključitev, iti o tem je bila obveščena tudi njegova mati. Ko pa je gojenec direktorju na ponovna opozorila o njegovem obnašanju nesramno odgovoril, »naj gre v svojo sobo iti tam crkne«, je direktor o tem obvestil upravni odbor. Na sestanku so skleniti, da ga izključijo, ker »slabo vpliva na ostale gojence iti disciplino celotne ustanove«. Sklep o izključim je naslednji dan potrdil tržaško-
Sin Antonia in Marije je bil rojen 20. 1. 1862. Gregorich je na začetku šolskega leta 1874/75 opravil sprejemni izpit za sprejem v prvi razred gimnazije. Izmed 24 kandidatov, ki so opravljali izpit iz verouka, italijanščine in aritmetike, je bil edini iz Dobrodelne ustanove Grisoni (SI PAK KP 98, t. c. 9). Ker gradivo o učencih šole za leto 1879 ni ohranjeno, ni mogoče ugotoviti, kaj se je z njim dogajalo po izključitvi iz ustanove Grisoni.
VTJ-rOL"
¡/<■11
[I*
460
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove G risom ..., str. 449-462
koprski škof Giorgio (Juraj) Dohrila,86 gojenec pa je bil po desetletnem bivanju v ustanovi iz nje izključen 4. 12. 1879.87
Med gojenci so prevladovati otroci, ki jim je umrl eden izmed staršev, 16 deklet in 19 fantov pa je bilo sirot (brez obeh staršev). Nekajkrat so bih v ustanovo poslani tudi bratje in sestre. Med dekleti
sta bih po dve sestri iz družiti Budica, Delconte, Demori, Grio, Periiti, Steffe, Zarotti in Zucca, med fanti pa po dva brata iz 14 družin, iz ene pa trije (Vascon). Poleg obeh omenjenih fantov, ki so ju v nadaljnje šolanje poslati v goriški seminar, je bil Koprčan Giuseppe Paulatto leta 1909 poslan v gimnazijo v Cremono.88
Graf i: Povprečno Število let, ki so jih gojenci preživeli v Dobrodelni ustanovi Grisoni v letih 1860—1914.
SI PAK KP 498, t. e. l,a. e. 1.
w SI PAK KP 498, t. e. 5, a. e. 17.
ss SI PAK KP 498, t. e. 5, a. e. 17.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove Grisoni ..., str. 449-462
461
Sklep
Čeprav se je državna oblast s sprejemanjem splošnih navodil, odredb in zakonov o odpiranju vrtcev in vključevanjem otrok v šole vsaj od začetkov 19. stoletja dalje opazneje vključevala v organizirano skrb za revnejše otroke in mladostnike, je pri skrbi zanje najprej prišla do izraza dobrodelnost premožnih posameznikov in različnih laičnih ustanov. Delovanje koprskega dobrodelnega vrtca in ustanove Grisoni, katerih ustanovitev so omogočili posamezni koprski dobrotniki, so z volih in drugimi prostovoljnimi prispevki vseskozi podpirali tudi drugi meščani. Obe ustanovi sta delovali tudi med obema vojnama.
Viri in literatura
Arhivski viri
PAK KP - Pokrajinski arhiv Koper
SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 15, 99, 111, 113, 126, 145, 187, 188, 213, 218, 222, 226, 231, 235, 243, 247, 251, 255, 260, 268, 271, 274, 276, 280, 376, 377.
SI PAK KP 7, Občina Koper, knjige, t. e. 82, 83.
SI PAK KP 83, Zemljiška knjiga za sodni okraj Koper, a. e. 113.
SI PAK KP 98, C.k. gimnazija Koper, t. e. 9. SI PAK KP 288, Rodbina De Belli, t. e. 8. SI PAK KP 300, Rodbina Grisoni, t. e. 12, 45. SI PAK KP 498, Dobrodelna ustanova Grisoni, t. e. 1, 5.
Časopisni viri
Estratti dal Bolletino delle leggi delTImpero per il Litorale Austro-illitico. Trieste: Tipografía del Lloyd Austríaco, 1863.
II Piccolo. Trieste, 28. 9. 1913, št. 11579. L'Unione. Trieste, 5. 10. 1913, št. 40. L'Istria socialista. Pola, 4. 10. 1913, št. 141.
Literatura
Bernardi, Jacopo: hellere sull'Istria. Capodistria: Tipografía di Giuseppe Tondelli, 1866.
Fabi, Lucio: La carita det ricchi, Povertä e assistens>a nella Trieste laica e asburgica del XIX secóla. Milano: Franco Angeli Editore, 1984.
Zusammenfassung
GRÜNDUNG UND TÄTIGKEIT DES KARITATIVEN KINDERGARTENS UND DER KARITATIVEN ANSTALT GRISONI IN KÖPER (CAPODISTRIA) BIS ZUM ENDE DES ERSTEN WELTKRIEGS
Die Gründung des karitativen Kindergartens (Asilodicharitäper l'infanzia) und der karitativen Anstalt Grisoni (Pio Istituto Grisoni) in Köper (Capodistria) wurde von einzelnen Wohltätern aus Köper ermöglicht, deren Tätigkeit unterstützten zu aller Zeit aber auch andere Bürger durch Vermächtnisse und sonstige Spenden, was darauf hinweist, dass Wohltätigkeit und Mitgefühl für Kranke und Arme unter den Menschen stark vorhanden war.
Der im Herbst 1839 eröffnete Kindergarten in Köper ist der älteste Kindergarten in ganz Istrien. Die karitative Anstalt war bis 1866 tätig, als sie wegen des Kriegs und einer Choleraepidemie geschlossen wurde. Sie wurde 1868 neuerlich eröffnet und war trotz Verminderung der finanziellen Unterstützung bis Ende September 1870 tätig, als ihr langjähriger Direktor, Dr. Antonio Madonizza, starb. Bald nach dessen Tod wurde auf der Sitzung der Gemeindevertretung vorgeschlagen, den karitativen Kindergarten, der bis dahin eine private Einrichtung war, in eine kommunale Einrichtung umzugestalten, aufgrund des Erziehermangels (es stand nur eine Erzieherin zur Verfügung) Knaben und Mädchen nicht zu trennen und den Kindergarten nach der Methode des anerkannten deutschen Pädagogen Friedrich Fröbel (1782—1852) einzurichten; die Kinder sollten durch Spiel und Bewegung im Freien motiviert werden.
In den Kindergarten wurden kostenlos Knaben und Mädchen aus armen Familien im Alter von 3 bis 6 Jahren aufgenommen (beispielsweise 1847: 42 Mädchen und 48 Knaben). Die Kinder gingen an allen Tagen der Woche außer an Feiertagen in den Kindergarten. Sie erhielten täglich eine Portion Minestra und Brot. Sie wurden religiös erzogen, in der Liebe zu Familie und Vaterland, und man gewöhnte ihnen die Beziehung zu Arbeit, Ordnung und persönliche Hygiene an. Die Erzieherin musste eine halbe Stunde vor dem voraussichtlichen Eintreffen der Kinder im Kindergarten sein und dafür sorgen, dass sie die Kinder immer unter Kontrolle hatte. Im Kindergarten war noch eine Wirtschafterin beschäftigt, die dort wohnte und zugleich Köchin und Dienstmädchen war.
462
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Zdenka Bonin: Ustanovitev in delovanje koprskega vrtca ter dobrodelne ustanove G risom ..., str. 449-462
Für ärmere Kinder (Mädchen und Knaben) im Alter von 6 bis 20 Jahren wurde am 15. 11. 1858 die karitative Anstalt Grisoni gegründet. Die Zöglinge, für deren Unterbringung, Verpflegung und Bekleidung gesorgt war, wurden religiös erzogen, in Schreiben, Lesen und Rechnen unterwiesen und für den Beruf ausgebildet, den sie sich ausgewählt haben.
Bis 1914 waren in der Anstalt 243 Knaben und 175 Mädchen eingeschrieben. Vier Fünftel der Zöglinge kamen aus Köper, unter den anderen Orten sind Piran, Novigrad, Triest und Muggia zu nennen. Viele Kinder verließen die Anstalt schon im ersten Jahr (entweder krankheitshalber oder weil
sie von der Anstalt verwiesen wurden oder davonliefen), in den ersten zwei Jahren waren es 26,6% Knaben und 15,6% Mädchen. Knaben verließen die Anstalt im Durchschnitt früher (73,4% blieben weniger als 7 Jahre in der Anstalt) als Mädchen (43%). Die Mädchen erhielten beim Verlassen der Anstalt meist eine finanzielle Unterstützung (bis 1905 in der Regel 105 Gulden, danach 210 Gulden). Unter den Zöglingen überwogen Kinder, denen ein Eltern teil gestorben war, 16 Mädchen und 19 Knaben waren Waisen.
Bei Einrichtungen waren auch in der Zwischenkriegszeit tätig.
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 463—462_Iz arhivskih fondov in zbirk
449
1.03 Kratki znanstveni prispevek	UDK 929Mantuani J.(0.032)
Prejeto: 1. 5. 2012
Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice
v Ljubljani
GAŠPER CERKOVNIK
asist., dr. umetnostne zgodovine Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta UL, Aškerčeva 2, SI—1000 Ljubljana
e-pošta: gasper.cerkovnik@ff.uni-lj.si
izvleček
Rokopisna avtobiografija Josipa Mantuanija ip leta 1927 v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani je eden od najpomembnejših virov za raziskovanje življenja in dela tem pomembnem slovenskem muzikologa,
J J	J	J J	J	\>	\>	J \> J J	O J	o	o	\>	o
umetnostnega zgodovinarja in muzealca. Prepis avtobiografije je bil do sedaj objavljen samo v nemškem prevodu, besedilo pa je enako pomembno zp muzfkologijo, umetnostno zgodovino, zgodovino muzeologije pri nas (posebno Narodnega muzeja Slovenije), kot tudi zp kulturno zgodovino, saj je bilMantuani v svojem času med najvidnejšimi intelektualci pri nas. Kljub nedvoumni dragocenosti tem besedila, ki je najverjetneje nastalo kot podlaga za članek Janka Bark t a iz leta 1928 o
O	O	J	J J	J	J	O \>	J	\>
Mantuaniju, paje kar nekaj podatkov in predstavitev potrebno obravnavati z nekaj previdnosti.
KLJUČNE BESEDE: Josip Mantuani, avtobiografija, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani: Glasbena Zbirka, Narodni muzej Slovenije, Janko Bark, kulturna zgodovina
abstract
JOSIP MANTUANI'S HANDWRITTEN AUT0BI0GRAIymr OF 1927 IN THE MUSIC COLLECTION OF THE X ¡HOX ¡L f\P UNIVERSITY LIBRARY IN LJUBLJANA
The 1927 handwritten autobiography of Josip Mantuani, currently preserved in the Music Collection of the National and University Library in Ljubljana, can most certainly be regarded as one of the most importan t sources for research on the life and work of this prominent Slovenian musicologist, art historian and museologist. Until now only a German translation
J	J	J	o	O	-v7
of the autobiography had been published. However, the importance of the text for Slovenian musicology, art history, cultural history, and history of muscology (especially the history of the National Museum of Slovenia) is equal to that of German-speaking scholarly institutions, since Mantuani was considered one of the most established Slovenian intellectuals of his time. Despite the undeniable value of the text, which was most probably written for Janko Bark's 1928 article on Mantuani, a certain amoun t of caution is suggested when interpreting .mne of its data,
KEY IVORDS: Josip Mantuani, autobiographies, National and University Library in Ljubljana: Music Collection, National Museum of Slovenia, Janko Bark, cultural history
464
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
Uvod
Med najpomembnejše posamezne dokumente o življenju in delu Josipa Mantuanija (1860—1933) — še danes cenjenega muzikologa, doktorja umetnostne zgodovine, dolgoletnega ravnatelja Deželnega, kasneje Narodnega muzeja v Ljubljani in arheologa, ki je pomembne sledi pustil tudi v etnologiji, zgodovini in arhivistiki — vsekakor sodi devetnajst strani dolg rokopis z njegovo avto biografij o iz leta 1927, ki ga hrani Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.1 Kot pomemben vir za raziskovanje življenja in dela Josipa Mantuanija je znan in upoštevan vsaj od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja,2 ne glede na to pa je bil do sedaj v celoti objavljen samo v avstrijski strokovni muziko-loški publikaciji v nemškem prevodu muzikologa Primoža Kure ta in s komentarji njegove avstrijske kolegice Elisabethe Theresie Hilscher.3 Zaradi pomena besedila za raziskovanje življenja in dela tega pomembnega in vsestranskega slovenskega intelektualca, kulturno in delno političnega utripa njegovega časa ter okoliščin delovanja Deželnega oz. Narodnega muzeja, ki je bil vse do dvajsetih let 20. stoletja vodilna slovenska kulturna in raziskovalna ustanova, je v nadaljevanju tega članka objavljen kolikor se le da zvest prepis. Ker naj bi bil ta prepis predvsem kot izhodišče za podrobnejše raziskave o Mantuaniju in njegovem času (popolno sliko o tem lahko oblikuje šele sodelovanje strokovnjakov različnih strok) sem se odrekel komentarjem in popravkom, saj bi ti po obsegu prehitro presegli omejitve članka v strokovni periodiki.4 Popravljene so samo manjše napake, ki bi po nepotrebnem ote-ževale branje že tako dokaj kompleksnega besedila. V kratkem uvodu bom tako predstavil samo okoliščine nastanka besedila ter opozoril na nekaj posebnosti in problematičnih mest v avtobiografiji, ki
1	NUK, Glasbena zbirka, Zapuščina: Mantuani J., fascikel: »lastni življenjepis, »Odposlana pisma«, Beležni koledarji«, Avtobiografija 1927 (stara postavitev: Mantuani, 6/58): v nadaljevanju: Mantuani: Avtobiografija.
2	1-eta 1993 so ob šestdesedetnici njegove smrti v Ljubljani pripravili simpozij in leto kasneje izdali še danes temeljno publikacijo. Pri svojih študijah so ta vir uporabili vsaj Primož Kuret, Ana Lavrič in Blaž Resman: Kuret: Mantu-anijeva življenska pot, str. 7-13; Lavrič, Resman: Josip Mantuani - starosta slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, str. 87-100.
3	Kuret, Hilscher: Autobiographie, str. 125-143.
4	Komentarji Hlisabethe Hilscher so omejeni predvsem na navajanje osnovnih podatkov o v rokopisu omenjenih osebah in del ter dopolnitve, ki se tičejo muzikološke stroke, vseeno pa sta bila Kuretov prevod in njeni komentarji pogosto nepogrešljiva pri transkripciji celotnega besedila: gl. op. 3.
naj bodo raziskovalcem kot vodilo pri nadaljnjih raziskavah.
Avtor devetnajst strani dolgega nepodpisanega rokopisa, ki je glede na letnico na vrhu prve strani in vsebino nastal leta 1927, je že ob pogledu na pisavo brez dvoma Josip Mantuani. Njegova nekoliko raz-potegnjena, v desno nagnjena, praviloma lahko berljiva pisava zapolnjuje celóme strani 213 milimetrov visokih in 165 milimetrov širokih pol pisemskega papirja. Razen prve strani so vsi listi oštevilčeni zgoraj desno. Njegovo življenje in delo sta predstavljeni kronološko in po posameznih sklopih oz. področjih njegovega delovanja, razumljivo pa je največ pozornosti namenil ravnateljevanju v ljubljanskem muzeju. Mantuani je besedilo verjetno spisal v dokaj kratkem času: glede na vedno težje berljivo pisavo zadnjih strani s številnimi okrajšavami in pogostim golim naštevanjem, pa je besedilo mogoče nastalo celo v enem zamahu. Številni popravki in dopolnitve kažejo, da je besedilo prebral vsaj še enkrat. Samo poimenovanje tega dokumenta kot avtobiografija je lahko nekoliko zavajajoče, saj ne gre za besedilo, ki bi ga Mantuani v jeseni svojega življenja (star je bil 67 let) napisal kot svoje spomine. Dejstvo, da ni podpisa, ter vsebina in sama oblika kažejo prej, da je bil cilj predvsem objektivna predstavitev njegovega strokovnega in znanstvenega dela v tretji osebi, torej niti ne kot curriculum vitae. Mantuani je tekst zagotovo pripravil za določeno priložnost, glede na njegovo starost in položaj pa to zagotovo ni bila priloga k prošnji za službo, napredovanje ah pritožbo, kakršnih je v svojem življenju spisal vsaj ducat.5 Okoliščine nastanka se razjasnijo ob primerjavi rokopisa s predstavitvijo Man-tuanijevega življenja in dela v zagrebški reviji Sveta Cecilija, ki jo je v hrvaščini napisal in objavil Janko Barle leta 1928.6 Posebno opis njegovega šolanja in začetkov službovanja na Dunaju je tako rekoč samo prevod ustreznih odstavkov iz avtobiografije,7 ki je bila sicer Barletu samo kot osnova. Janko Barle (1869-1941), slovenski duhovnik, ki je bil takrat zagrebški stolni kanonik in predsednik tamkajšnjega Cecihjinega društva za cerkveno glasbo, je — kot razlaga v uvodu svojega članka — imel z Mantu-anijem tesne strokovne stike, ki so očitno prerash v prijateljstvo.8 Poleg razmeroma podobne starosti ju je družila tudi širina njunih interesov, saj se je tudi
5	Večina jih je razpršenih po različnih delih obsežne zapuščine v Arhivu Republike Slovenije: ARS 934, Mantuani, Josip.
6	Barle: Dr. Josip Mantuani, str. 81-84.
7	Mantuani: Avtobiografija, str. 1-2; Barle: Dr. Josip Mantuani, str. 82.
8	Barle: Dr. Josip Mantuani, str. 81.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
465
Barle intenzivno ukvarjal z zgodovino, zgodovino glasbe, narodopisjem in celo etnobotaniko.9 Predstavitev je bila tako mišljena kot poklon dragocenemu sodelavcu Cecilijinega društva in njeni publikaciji Sveta Cecilija: Smotra crkvenu glasku sa glasbenim prilogom. Okoliščinam primerno so tako izpostavljeni predvsem njegove pozitivne lastnosti in uspehi. S tega stališča sta Mantuanijev rokopis in Barletov članek nekoliko pristranska in ne vključujeta nekaterih manj prijetnih dogodkov in epizod iz njegove bogate kariere. Oba teksta pa moramo obravnavati z nekaj previdnosti tudi ker slonita predvsem na Mantuanijevem spominu, ki pa v zvezi s časovno bolj oddaljenimi dogodki očitno ni bil več povsem natančen. Določene pomanjkljivosti in nejasnosti je verjetno opazil tudi Barle in je v svojem članku ter nekrologu ob Mantuanijevi smrti leta 193310 poskušal posamezne nejasne dele dopolniti.11 Nekaj nejasnosti je na primer še vedno okoli njegovega dunajskega obdobja. Mantuani je od začetka študija pa vse do leta 1909, ko se je v Ljubljana preselil zaradi imenovanja za ravnatelja takratnega Deželnega muzeja za Kranjsko, živel in deloval na Dunaju. Poleg nejasnosti o začetkih službovanja v Dvorni knjižnici, ki jih bo razrešil šele pregled arhiva te pomembne inštitucije, je še vedno nejasen tudi konec njegovega študija. Mantuani namreč v avtobiografiji navaja, da je doktoriral z disertacijo s temo »o slikarstvu otonske dobe (911—1024X12 tega pa protokoli dunajske Univerze ne potrjujejo, saj je tam naveden kot naslov »Ober die Kleinkunst und Kunstgemrbe des X. und Beginns des XI. Jahrhunderts« (O miniaturni umetnosti in umetnostni obrti 10. in začetka 11. stoletja).13 Slikarstvo otonske dobe si je Mantuani izbral kot domače delo med usposabljanjem na Inštitutu za avstrijsko zgodovinopisje,14 Barle pa (sicer narobe) razlaga, da je bila to tema njegove univerzitetne disertacije, na inštitutu pa naj
9	Glonar: Barle Janko, str. 25; Cvetko, Gestrin: Barle, Janko, str. 187.
10	Barle: f Dr. Josip Mantuani, str. 44-46.
11	Opozorila Hlisabethe llilscher o napačnih zapisih imen profesorjev so žal posledica Kuretove nepazljivosti pri prepisovanju, zelo verjetno pa je, da je ljubljanski rokopis samo osnutek za dokončni čistopis, ki ga je Mantuani poslal Barletu v Zagreb: Kuret, llilscher: Autobiographie, posebno str. 127, op. 4. V ohranjenih Mantuanijevi korespondenci z Barletom se sicer ni ohranilo nobeno pismo s to vsebino; AS 934, fascikel 1, Korespondenca II, Privatniki A-B, Barle Janko.
12	Mantuani: Avtobiografija, str. 2.
w Archiv der Universität Wien, Protokoll 857 (9. juni 1894) (mikrofilm); Verzeichnis, str. 168.
14 Mittheilungen, str. 192.
bi v okviru končnih izpitov pripravil novo disertacijo s temo otonske umetnostne obrti.15
Barle je dopolnil tudi nekaj podatkov, ki jih je Mantuani v besedilu verjetno hote izpustil. Med bolj boleče dogodke v njegovem življenju je namreč brez dvoma sodila prisilna upokojitev leta 1924. Okoliščine ob upokojitvi še niso povsem razjasnjene, na podlagi novic iz takratnega dnevnega časopisja pa je vidno, da je bil Mantuani upokojen še pred izpolnjenimi pogoji na predlog takratnega ministra za prosveto dr. Antona Korošca.16 Ponižanje je moralo biti za Mantuanija še toliko večje, ker je Slovenski ljudski stranki, ki jo je vodil Korošec, pripadal tudi sam. Barle je bil eden redkih Mantuanijevih biografov,17 ki se omembi tega dogodka ni ognil, njegova interpretacija pa je seveda izrazito naklonjena kolegu muzikologu. V obeh tekstih se sicer ne loteva podrobnosti, omenja pa, kako je Mantuanija pretreslo, da je bil tako nepričakovano odrezan od inštitucije, ki jo je po svojem pisanju tako rekoč postavil na novo.18
Izpostavljena primera pa predstavljata samo vrh ledene gore, saj se z podobnimi problemi srečujemo skoraj v vsakem odstavku — zato pa je to besedilo samo še toliko bolj zanimivo in dragoceno.
Josip Mantuani, Avtobiografija, 1927
Prepis ohranja razporeditev, kakršna je na posameznih straneh, črkovanje, krajšave, podčrtavanja in oblikovanje odstavkov. Mantuanijeve kasnejše dopolnitve, ki jih je pripisal ob strani in med vrstice, so zaradi lažjega branja vstavljene v besedilo v zavitih oklepajih. Zaradi berljivosti so brez posebne oznake vstavljeni tudi Mantuanijevi popravki vrstnega reda besed. Kolikor se le da natančno so posneti tudi izbrisani deli teksta: Mantuani jih je v večini primerov prekril z gosto cikcakasto črto, ki praviloma povsem prekriva besedilo: če so posamezne besede kljub temu ostale prepoznavne, so v prepisu samo dvojno prečrtane in odebeljene. Z oglatimi oklepaji in v pokončnem tisku so komentarji in popravki, ki niso del izvirnega besedila.
15	Barle: Dr. Josip Mantuani, str. 82.
16	Podrobneje je (sicer z zmotnimi inerpretacijami) o tem pisal Božidar Jezernik: Ljubljanski »tempelj znanosti«, str. 26-42, posebno 36-38.
17	Predvsem: Štele: Mantuani Josip, str.. 43-45; Kuret: Man-tuanijeva življenjska pot, str. 7-13; Kastelic: Josip Mantuani - ravnatelj Deželnega Muzeja, str. 75-86.
18	Barle: Dr. Josip Mantuani, str. 84; Barle: f Dr. Josip Mantuani, str. 45; Mantuani: Avtobiografija, str. 7-15.
466
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
[1]
1927
Dr. jos. Mantuamje bil rojen v LJubljani, v bivši Blei = Weisovi hiši (Pred Škofijo, 15) dne 28. marca L 1860. Oče mu je bil Hrvat, doma Draganiča, mati Slovenka. Šolal se je v Ljubljani terposeČal ljubsko Šolo, potem pa gimnazijo. Ze kot srednješolec se je bavil\glas — bo pod Ani. Foersteriem, z risanjem in slikanjem pod prof. Antonom Globočmkom. Ko je poselil L 1883. cesar Fran Josip ob priliki 600letnice, odkar je pripadala bivša vojvodina Kranjska ozemlju habsburžpnov, Lju = bljano in si ogledal tudi staro gimnazijo, je imel Mantuani nalog, da de kotira ves ustav \ emblemi, napisi in grbi, kar je tudi izvršil ter naslikal veli — kansk državni grb (dvoglavega črnem orla v merilu
\> o \ o o	o
3 x 2Jin), dalje Kranjski deželni grb, mestni grb ljub — Lfanskiin 12 dekorativnih napisov. —
Po maturi je Šel nadaljevat svoje Študije v Beč. Ker je bil bolehen in so mu svetovali zdravniki, da naj skuša posvetiti se takemu poklicu, ki mu bo omogočal biti na prostem zraku, je namera — val posvetiti se Šumarstvu v zpezj zPrapo\nan ~ stvom. To je bilo pa neizvedljivo, ker je bila tedaj Šumarska Šola v Mariabrunnu in so predavanja kolidirala. Zato je ostal najuridiČni fakulteti in Študiralpravozpanstvo. V četrtem letu se je vpisal tudi pri nekaterih profesorjih filozofske fakultete (zgo — do vino mi umetnosti in splošno zgodovino). Leto pozne — je {je} popolnoma presedlal in se posvetil arheologiji, umetnostni zgodovini in glasbi. Učitelji v arheo =
logiji so mu bili {M. Hoernes zpprazgodovino, (privatno<)} O. Benndorf {pa klasično starinoslovje,} zp epigrafiko Bar = mann; zp zgodovino umetnosti F. IVickhojf in A. Riegl,
[2]
2
Za splošno zgodovino M. Budinger, A. Huber in H. p I,
Zeijšbergj {klasično-} arheološke Študijeje izpopolnil {kot hospilanl} v Miinchenu,
kjer mu je bil mentor H. Brunn. Da se osamosvoji na
Zgodovinskem popriŠču, je vstopil kot redni Član Še v
Zavod za avstr. zgodovino (Institut fiir oesterreichische
Geschichtsforschung) na dunajski univerzi ter Študiral
pomožne vede: paleografijo (E. Muhlbacher), diploma —
ti ko (Fh.pl Sickelin 15. Mulenbacher zp cesarsko, O. Re =
dlich zppapeŠko), kronologijo (K Uhlir), heraldiko
(O. Redlich) sfragistiko (O. Re dlich) arhivsko (G. IVinder)
in biblioleŠko vedo (H. Grassauer). Za slovansko etno —
grafijo muje bil učiteljU.pl. jagič, za filozofijo K Zim —
mermann in T h. Vosf. Poleg lega je posvečal veliko
o	o o J J
pozornost tudi globljim glasbenim Študijam pod
j \>	o J o	J	J
vodstvom jos. Bohma, Ani. Brucknerja in M. Dietja {, po = Zpeje z G. Adlerjem (privatno).}
V spoznanju, da je umetnost — katerekoli vrste — del sploŠ — ne kulture, sledeča posebnim načelom in da ima svoj
ARHIVI 35 (2012), št. 2	Iz arhivskih fondov in zbirk	467
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 str. 463-479
lastni razvoj, je posvečal svojo neckljeno pokornost i likovni i glasbeni umetnosti ter žfvoval največ časa
Dovrsivsi svoje študije z dok toratom filozofije (na podstavu disertacije o slikarstvu otonske dobe 911 — 1024) in z izpiti na zavodu za avst. zgodovino je prejel prvo ponudbo od p L Sickelna, naj pride v Rim v današnji Institut o austriaca de' studi storici. A ta na — mera se ni izvršila, ker muje takoj potem ponudil di = rektor bivše dvorne (sedaj narodne) knjižnice, pl. Härtel, stalno službo v zavodu, ki muje naČeloval: pozval ga je xxxxxxxxx v zbirko bakrorezov. A seznaniti se je moral istodobno z vsem ustrojem knjižnice ter urejevati in katalorizirati tiskane knjige. Po preteku treh let
o \>	J o	J
mu je dal ravnatelj, kije vedel, da je M. usposobljen
[3]
i
tudi posebe Še glasbeno vedo — vsaj ga je spoznal baŠpri delu na mednarodno glasbeni in gledaliŠčni razstavi —
o	o	\>
novo nalogo: popis glasbenih rokopisov. Akademija
o J J o	^J
Znanosti na Dunaju je namrečpriobČevala seznam rokopisov {dvorne knjižnice} razen grških in orientalskih. Osem zvezkov je bilo že natisnjenih; z IX. naj bi bili prišli na vrsto glasbeni rokopisi. Tu so se pojavile težave, ker so velja — la načela za popisavanje samo za xxxxxxxxxxxx roko — piše z, besedili, ne pa za muzjkalije. Treba je bilo ustvariti popolnoma nov regulativ zp seznam glasbenih rokop — sov, a tako, da se vrsta te publikacije ni trgala. Ta re = gulativ je M. izdelal, ravnateljstvo in akademija sta ga o — dobrih in l, 1897. je bil IX. zvezek rokopisov dotiskan. Ka = kor vsi ostali zvezki je pisan i ta v latinščini{ *} obsega X in 420 strani. Sledil mu je v dveh letih (1899.) X. zvezek j VI in 58 7 stranmi.
To je bil povod, daje začela dobivati ideja samostojne glasbene zbirke v dvorni knjižnici določnejše oblike. Direk = torpl Hartelje zapustil medtem dvorno knjižnico ter od — Šel v nauČno ministerstvo kot sekcijski načelnik. Njegov naslednik, pl, Zeifšberg je izročil M, ves referat o glas —
j	J <OJ \>	J	o
bi, a tretji direktor, pl, KarabaČek je izvedel osamo = svojitev glasbene zbirke tudi lokalno in dal po Mjevih idejah prirediti no vo čitalnico in ž njo zvezano skla = diŠča, 5 tem je postala glasb ena zbirka bivše dvorne (sedanje narodne) knjižnice popolnoma samostojna in M. njen prvi Šef, kar je ostal do svojega odhoda z T>u — noja (1909).
*(Tabulae codicum manu scriptorum praetergraecum et orientales, itd),
468_Iz arhivskih fondov iti zbirk_ARHIVI 35 (2012), št. 2
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
[4]
4
A uradno delo ni bilo edino, kije je vršil na Dunaju. Ze L 1892je izrabil strokovni odbor mednarodne glasbe = ne in gledaliŠČne razstave na Dunaju pod načelstvom prof. dr. G. Adle ja M.j evo xxxxx orientiranost v glasbeni Zgodovini, poverivŠi mu impero in instalacijo IV., V. in VI. oddelka (gregor. petje, srednjeveške teoretike, Ni^p^em = ce, večglasje 16. stoletja, svetno pesem in ples v srednjem veku , katoliško in protestantsko cerkveno pesem ter leo = retike 15. do 17. stoletja). Takratje prišlo Mjevo ime v Šir = Še glasbene kroge bivše Avstrije pa tudi v inozemstvu.
o	o	J J	\>
Kot arheolog je opozoril na-se že l- 1889. s podlistkom v „Vaterlandu" (Št. 239), kjer je pisalo etnografskih zbirkah prirodoslovnega muzeja na Dunaju ter o prazgodovin — ski kulturi in umetnosti. Tudi Številne kritike v „Oest. Utreraturblatf'-u (odi. 1893. dalje) so zadovoljevale stro — kovne kroge osobito zaradi svoje pozitivne vsebine. O — cenjeval je arheološko, umetnostno zgodovinsko in glasbeno literaturo.
Posegal je tudi vjavno življenje, v kolikor je bilo v zpezj Z umetnostjo. Med najvažnejše čine te vrste sodi pač odločni nastop zpper namero, da se preoblikuje lepi romanski portal dunajske stolnice pri sv. Štefanu v — takrat— modernem slogu. 5 svojo knjigo: „Das Rie = sentor zp St. Stephan"itd. (Wien, 1903) je nastopil zpper pristaše omenjene namere (tudi ministerstvu za uk in bogočastje je bilo med njimi) in dosegel, da stoji spomenik romanske umetnosti, o katerem so trdili te — danji interesenti, da se mora sesesti v par letih, Še danes xxxxxxxxx trdno na svojem mestu. To prizna = vapoznejša literatura tudi brezpridržka, pa tudi to, da je M. ugotovil Številne tehnične in zgodovinske točke v tem vprašanju.
[5]
5
Drugi večji ali važnejši spisi, j katerimi je zadelal nekatere vrzeli in otvoril v raziskovanju nova pota, so n. pr. „Trn = lilo u. die Elfenbeinschnitzerei am Evangelium longum in St. Gallen" (1900); „Kunst, Künstleru. Gesellschaft" (1900); ,Alt = ägiptische Textilien " (1901); „Die Kunst für das Volk " (1902); -(Beethoven u. Max Klingers Beethovenstatue" (l902); — „Die Miniaturen des Cod. Med. Graecus l." (= Dioscurides; Eeyden, 1906); — „Zu 'Kunstpädagogik" (v: Jahrb. d. Vereins für christl. Erzjehungs — Wissenschaft, 1908). V zpezj's svojim pedagoškim de {lokvanjem (gl. nižje!) je orisal za podobe (Bilderbogen für Schule und Haus, ki jih je dajalo na svetlo dun. naučno ministerstvo) nastopne umetniŠko-zgodovinske točke: Die romanische Burganlage, die roman. Klosteranlage; das romanische Wohnhaus;die romanische Stadl; diegotische Burgan — läge, das gol. Wohnhaus. —
Poleg literarnega dela je poučeval od L 1894. dalje zgo =
O	O	J J	J
dovino umetnosti na Štirih dunajskih licejih, na
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
469
eni višji dekliški Šoli in na udteljski akademiji; glas — beno zgodovino, {glasb.} slovstvo in estetiko na glasbeni Šoli Ambroževega društva {in} na udt, akademiji, aposame = Zpe predmete (Katol. liturgijo, bibliografijo, notni tisk) na univerzi, —
Vafnej"a dela na popriŠču glasbe so — razen ž? omenjenih dveh zvezkov kataloga (Tabulae aodicum) — nastopna; Gallus o = va dela v »Denkmäler der Tonkunst in Oesterreich«, dosedaj 6 zvezkov z biografijo {komponista} in bibliografijo njegovih skladb, 1899 —
xxxxxxxxxxxxxxxx v zvezi s prof. E. Bergacnjjem, kije spar = tiral iz tiskane izvirne izdaje xxxxxxxxx motele —(Opus mu — sicum) do čim je bila vsa znanstvena revizija skupno delo, a biografija, bibliografija, m kritika besedila in ugotovitev muztkaličmh tem izključno Mjeva domena,
[6]
6
Dalje »Katalog der Ausstellung anlässlich der Cenlenarfeier Domenico Cimararas.« (1901);mala brošura »Über den Be = ginn des Notendruckes« (1901), obsegajoča samo 29 sira = ni, je usmerila vsa dotedanja raziskovanja na tem popriŠču na drugo pol, Istotako drobni spis »Ein unbekannter Druckverk« (1902). Iz tega leta (1902) so sledila tudi »Schubertiana«,popisujoča 16 novo naj = denih autografov Fr. Schuberta in novo izdajo do te — daj nepoznane oblike njegove romance: »Ein Fräulein Klart« za 1 das j spremljevanjem klavirja. Teta 1904.
o \>	o	J	J	J	J
je prineslo Mjevo največje samostojno delo {na popriŠču glasbene zgodovine:} »Geschichte der Mu = sik in Wien (I. del) von der Römerzeiten bis zpm Tode Max I. fol, 304 strani — Tudi pri razstavi xxxxxxxxxxxxxxx ob sto let = nid Schi liefeve smrti je bil M. udeležen in je muzi kalni del sam uredil in {popisal} zp katalog (Katalog der Schiller-Ausstellung, 1905).xxxxxxxx
M, je bilxxxx z, {ožjo} domovino v trajnih stikih ter je delal tudi literarno zp\njo■ }xxxxxxxxxxxxxxxxxxx Tako n. pr. sloni vse, kar zadeva velikega rojaka Jak. Gallusa, na njegovih razjs — kavanjih in ugotovitvah. Posebno {v} letih 1891. in 1892. so pri = naŠale domače in inozemske revije in xxxxxx častniki vr = sto člankov o Gallusu, v slovenskem in nemškem jeziku; n. pr. Slov. Narod, Slovenec, Cerkv. glasbenik, Eeibacher Zeitung,
Harmonia sacra, {Der Kirchenchor,} St. Leopoldi-Blatt in dr. — Dalje {je pisal v} Dom in Svet; l, 1894 (»Listina grofa Bernabova« in Slovenski cerkv. govor iz l. 1706.«) L 1907je {podal} xxxxx is tot am {živo topiš} rojaka Jurija S lat konje, Škofa dunajskem, organizatorja in prvem dvornem kapelnika na
J	O	O	\> J	J	O	O	J
Dunaju. L 1906je opisal stare freske v {župnij cerkvi na Bledu in s tem ohranil trajni spomin na xxxx {prejšnjo} cerkev in nje slike.
470_Iz arhivskih fondov iti zbirk_ARHIVI 35 (2012), št. 2
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
m
7
Tako je delal na Dunaju. Ra%en tegaje bila v stalnem sti — ku z vsemi muzeji in mestnimi zbirkami, z arhivi in knjiž ~ nicami, kijih je uporabljal zp svoje Študije. Tudi j privat — nimi nabirate ¡¡ije imel tesneje zpezp. Od todije pač ¿z = Šla misel, da se postavi na kako vodilno mesto. L. 1895. sa je povabil— srn stonte — baron Schwege!- na pogovor v
O J J	1	O	J o
svoje dunajsko stanovanje. Temu povabilu se je odzval in izvedel, da namerava deželni odbor Kranjski izvesti zp cesarjevo SOlelnico obsežnem reorganizacijo svojih ustanov in da bi rad muzeju na čelo svežo moč; on (Scwegel) da čuje pogosto imenovati ime Mantuani in mm zato pra — Ša, da-H {bi} bil pripravljen prežeti to mesto. M.	tako
vprašanje ni bil niti najmanje pripravljen; rekelpa je, da načelno ne bi odklanjal, da {pa} je treba prej zmeniti se o po = gojih na obeh straneh. A dež odbor svoje namere { tedaj} ni izvedel.
Kfnalu potem je bil vprašan v privatni družbi, da-H bi ga veselilo rnesto muzejskega ravnatelja, kije prazno v Opavi, Tudi tu je dal M. isti odgovor, kakor pri b. Schwe«lu. Kar
j	o	J	o
ga preseneti nekega dné beležka v »Neue Freie Presse«, da poro =
o J	o	\>	J
čajo iz Opave, da je kuratorij Franc-josipovega muzeja desi = gniralXX {na} rnesto ravnatelja dr. Jos. Mantuanija, Se isti dan gaje poklical direktorp L Hertel in mu povedal, daje dobil od svojega tasta, kije v kuratoriju opavskega muzeja, pismo, v katerem mu poroča o tem ukrepu. A xxxxx izjavil je ta — ko/, da bi ne mogel svetovati M. ju da sprejme to mesto, slikal mu je razmere kot skrajno malenkostne: »predpolndne bockte morali krati vlogo direktoja, popolndne pa pometati.«
o	o	J J J	J J
Ker mmje bila M ju Slezjja povsem tuja, mu ni bilo težko, izjaviti se negativno, kar je p L Härtel sam sporočil kura = toriju po svojem tastu. Kakor da mu je bilo usojeno muzejsko ravnateljstvo, se je pojavilo to vprašanje po 9 letih znova, L. 1904je doŠlo xxxxxxx zopet iz Ijubijam.
[8]
8
Mjev odgovor je bil isti, kakor l, 1895. pri Schweglu. Najbrže
j	o J	J	o	J \>
je hotel dež odbor dobiti ravnatelja za čim manjšo plačo. Ker je M. imel na Dunaju svojo službo, je bilo ž njim težje razprav = Ijati, nego z možem, ki išče službe. Stvar {jî} je razbila v prvem sta — diju.
Ko je prišel L 1908 nov deželni zbor in nov odbor, je stopilo to vprašanje zppet na plan. M, je dobil vabilo, da naj pošlje predsedstvu dež odbora pismeni načrt, kako { bi} si mislil reor = ganizpcijo muzeja in nekaj svojih zpansvenih del. To je storil. Tedaj so se pričela pogajanja, ki so se krelala {tu} pa tam po čudnih potih; včasih so tudi zastala zp daljši čas. Končno paje nastopil slučaj po bolezni M.jeve so = proge, kije zahteval jinalizpcijo te zadeve. Zdravniki so izjavili, da mora žena iz dotedanjega stanovanja {ven} in, ako le mogoče, bolj v prosto naravo. Poiskal sije primerno sta — novanje, a predno se je definitivno pogodil, je zahteval od =
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
471
lok deželnega odbora — bodisi v pozitivnem, bodisi v negativ —
\> o	J \>	o
nem smislu, da si prihrani eventuelno dvojno selitev. Tedaj je prišel odbornik, v ligar referatu je bil muzej, na Dunaj in spo — razum je bil gotov. Meseca maja {1909} je bil imenovan {definitivnim} direktorjem dež muzeja na podlagi svojih zahtev. Meseca septembra je prevzel mu^ej.
V domovini, xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx xxxxxxxxxxx ki se mu je videla na Dunaju obsijana j šaro — vitim žarom, so se mu {paš} odprla nova popriŠča. Ne le, da je bilo treba mnogo unes ti naknadno, kar so zamudile prejšnje de — Želne uprave, ampak tudi modernizirati ves zpvod. Posto = pal je po svojem načrtu z l- 1908. Najprej red na zpnaj, po = tem — korak zp korakom — red na znotraj, v zbirkah. Sprva osobito pod dež; glavarjem Sukljejem in referentom prof. Jarcem je izvršil muzej ne korake, ampak velik skok naprej.
P]
9
Pozneje so nastopile pač za zpvod usodne in obžalovanja vredne razmere, ki so ovirale tak razvoj zavoda, kakršnega je bil Zpmislil novi ravnatelj. To vse radi neumevanja kulturnih Zphtev in nestrokovnjaŠkih ukrepov, j katerimi so se vme = Šavali v vodstvo muzeja nepoklicani Činitelji. Za ravna — telja so prišle bridke ure, v katerih je moral okusiti vse, od najožje omejenosti do najbolj cinične z^hrbtnosti, odprostaŠkih Šikan do verolomnega nasilja. A — odne — hal ni in stal je na braniku, zapostavljajoč vsako osebno upravičenost dobrobiti podrejenega mu zp — voda.
Uvedel je red v upravi, v denarnem prometu, v regi = straturi. Vse je Šlo po enotnem vodstvu; pridobil je pisarniško pomoč s trgovsko naobrazbo, kije pozneje prevzela tudi knjigovodstvo. Uvedel je blagajniško
j	\>	J o	J	o J
knjigo, red v računih in dokazilih zp izdatke, toč — nosi pri polaganju računov in pri obračunih; vse = ga tega pred njim ni bilo v muzeju. Nabavil je knji — gi zp nakupljene in podarjene predmete in j tema o = omoepčil takojšen pregled prirastkov. Človek bi mi —
o	J J o J
slil, da je to samo ob sebi umljivo in bi moralo biti že
Zjavna uvedeno ter zpaŠčeno z upravo ustava, temu pa
Žpl ni bilo tako, ker so vodili muzej strokovno neuspo —
bljeni, torej nepoklicani posamezniki {izven muzeja}. Zalo sije {bil} M. zp —
siguralsvoje stališče v muzeju s posebno pogodbeno
O	J	\>J	J	J o
klavzplo, s katero m muje {bilo} izročeno vodstvo {celokupnega} muzeja.
Na srečo je imel tedaj tudi xxxxxxxxxxxxx {tehničnega} upravitelja
Zp poslopje, kateremuje bilo dopovedati, kaj je treba
in zpkaj. Na ta način je bilo mogoče priredili ura —
dne prostore v pritličju, da so bili lahko dostopni
vsakomur, ne da bi bilo treba iskati pisarne med
xxxxxxxxxxxxxxxxxxx razstavnimi dvoranami.
472_Iz arhivskih fondov iti zbirk_ARHIVI 35 (2012), št. 2
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
[10]
10
Hišnik % družino je dobilpreurejeno stanovanje % dve =
ma sobama, {predsobo} in kuhinjo. Ena i%med dvoran, med knji\ —
nico in arhivom je postala predavalnica, opremljena
s skioptikom, mi rheostatom in stotino stolov, tu —
di črno ploščo pismena in risarska pojasnila pri
predavanjih je nabavil. Predavanja so bila \amiŠlje —
na kot mu^ejsko-poučna, pa bodi, da jih je priredil
mu%ej ali pa muzejsko društvo. Mogoče pa je bilo xxxx
pradavali {i} tujim učenjakom, ako niso refleklirali na
preveliko Število poslušalcev. — M., je uvedel tudiperie —
ge^e ob Šolskih in sploh korporativnih posetih, tako,
da so posetniki, \apustivŠi mu^ej, vedeli, kaj so videli,
in kakšne %cidaČe rešuje mu^ej, v čem da je njegov kul —
turni pomen. Vodil je ravnatelj v pretesni večini slu —
čajev osebno, v^lic svojim drugim poslom. P os ledi —
ca tem vodstva je bil velikanski podvig pose tov.
O	J	J	O J
Sole mesta in % debele so prihajale v mu^ej, kije bil pri izletih stalna točka. Da se omogoči posel— oso — bito Šolski mladini — {tudi po ^tmt) je predložil, kmalu potem, ko je bilprevzel vodstvo tnu^eja, deželnemu odboru načrt uvedbo centralne kurjave. To je bilo težavno, kerje medlem p I, Suklje zapustil svoje mesto kot de%. glavar, a prof. j are odlomil xxxxxxxxxxxxxxx de%. odborniŠlvo in j tem xxxx muzejski referat. Deželnemu %boru, kije {imel} povse druge smotre, nego duševno-kulturne, je bilo te\ — ko dopovedati, čemu naenkrat centralno kurjavo, ki bi stala 30. 000 Kr. Edinemu dr. Kreku se je posrečilo, prepri = čati \-borovnice o koristi in upravičenosti te zahteve; — to je prevzel osebno govor o tej \adevi. —
L. 1913. je dobil mu^ej centralno kurjavo, kijefunkcio —
nirala tako, kakor je bila namišljena, samo 4 leta, med {vojno} [H]
11
seje moralo ukiniti kurjenje radi pomanjkanja koksa,
kateregaje bila peč konstruirana, dasije ravnatelj {temu} vedno ugovarjal, dočim so tehniki drugače odločili. Poizkusi % {navadnim } pre = mogom se niso obnesli in zahtevali tolike množine kuri — va, da se je dosegelprimerni pritisk, da se je moralo opusti — ti ogrevanje sfirčnih dvoran; samo knjižnica, in arhiv sta se silo kurila na mali kotel, —
Istodobno so se zaprli pritlični hodniki tudi = radi tega, da gor kota, ki so jo dajali na hodnikih ra^meŠ = ceni kurilci, ni preveč uhajala. Pa tudi paradi večje var = nosti.
Ker ima mu^ej lepo Število slik, ftk je hotel ravnatelj, M. xxxxxx {da so} dostopnejavnosti. V to svrho je dal priredili dve dvorani v pritličju, v večjo je dal vstaviti klinasto steno, da je bilo mogoče namestiti več slik. To se je shodilo v najtežavnejših časih, ko je bila narodnostna borba na višku napetosti in so {osobit o} Nemci zahtevali %a-se vse
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
473
predpravice ter poročali na Dunaj in hujskali %oper vse in vsakogar, kdor se ni uklanjal njihovim zahtevam. Res je pa, da je dobil muzej svojčas prav ip nemških krogov na Kranjskem največ in najdragocenejših prispevko v kot darila. Da se izogne vsakemu nepo trebnemu prerekanju, je ravnatelj določil pa napise pod slikami — ki itak ne vsebujejo ničesar drugem, nem ime umetnikovo, let —
J J	o o	o
niče {njihovega} rojstva in smrti in k večemu označbe so le pri a = nonimnih slikah — latinščino. V kolikorje mogel rav = natelj izvedeti, se nad tem nihče ni izpodtikal— razen ene osebe ip vrst uradniŠtva in dež odbora, bolje dež gla = vaja, kije v svoji prebrisanosti zahteval napise v ti — s tem jeziku, v katerem je signiral umetnik. Ker pa u — metniki navadno niso izpisovali krstnih imen in jih
mnogo {niti ni označilo } svojih proizvodov, je bila ta namisel žf materielno brez = [12]
12
predmetna in napisi so ostali in so danes taki, kakršni so bili po Mjevih določilih. Zbirka slik seje otvorila mese — ca maja 1914. leta. Ravnatelj je vse to delo izvršil sam; na razpolago je imel samo dva manualna delavca: prepa = ratorja — tu pa tam — in hišnika, — Ko je bila ta zbirka o = tvorjena — kot jedro bodoče in obsežnejše — so porabili to pobudo tudi drugi in začeli akcijo za "Narodno galerijo",
j	o	\>	J \>	o J
češ, da muzej nima naloge, nabirati slik. Kakor da ni velikih muzejev, ki imajo v programu i nabiranje slik ter izpopolnjevanje muzejskih galeriji
Za pomnoževanje slik in umotvorov je M. skrbel nemo — teno slej ko prej. Na ta način je otelmarsikak praivod domačih umetnikov zp javnost v domovini, n. pr. Gangl-novega Prešerna in Marijo in ste Iiis. Nabavilje zp muzej Janševe ročne risbe, hPcmrane razglede in druge u — jedkovine, pokrajine in razglede Fr. Kurza-Goldensteina v akvarelih in oljnih slikah, posebno zpradi njihove predmetne vrednosti; istotako Beneschevo zbirko risb, slik in akvarelov kranjskih krajev, dalje skice in Študije bratov Jurija in Janeza Subica ter ostalim risb iz delavnice Štefana Subica v Poljanah nad ho = ko. —
Ko je L 1910. kupila zagrebška parcelacijska banka sraŠ =
j	j	\> o	J	J	o
čino Thum am Hart, se je takoj oglasil muzejski ravna — telj, kije več let pred tem dogodkom izvedel privatnim potom, da je soba grofa Afeks. Auersperga (Anastazija Grüna) {v kateri je delal,} izpzeta od prodaje in namenjena muzeju, Šel osebno na lice mesta ter vodil nalaganje pohištva in knjižni — ce. —
Istotako je spravil z napeto ČujeČnostjo prazgo — dovinske točke in rimska najdišča pod strogo e = videnco in nastopal zoper roparska prekopavanja.
474
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
[13]
13
Osrednja komisija na Dunaju in dež vlada v Ljubljani sta ga v tem kočljivem poslu podpirala, S tem je pa tozadevno osamosvojil bivšo kronovino Kranjsko, da niso hodili semkaj izkopaval odposlanci tujih dručj> in drugih kronovin. Osnoval je v to svrho načrt Zpkona, veljavnega pač samo \a Kranjsko; ta osnutek je predložil deželni odbor osrednji vladi na Dunaju, da ga predloži državnemu zboru in ž njim morebiti splošni zakon za vso Cislitvanijo. xxxxxxxxxxxxxx
xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx. Ta pred = log in zakon san so proučevali v zakonodajnih korporacijah državne in gosposke zbornice, a do pra — vilnega vladinega predloga ni prišlo, ker so se po =
O	O J	O	J	J
javile težave dede na druge pokrajine in kronovine.
j	\> o	o J	J
Ampak: in magnis voluisse sat est. —
Medtem je pa zasledoval vse arheološke pojave in dosegel, da je dobil večinoma poročila, ako so kje za — deli na stare spomenike, grobove itd pod zemljo. V ta — kih slučajih je pregledal grobišče na licu mesta,
j j j o	o
Zjdovje in situ in prekopal zadevni teren. Take točke so bile nastopnje.
Prazgodovinske: Bled, Bitnje pri Boh. Bistrici,
BoŠtanj, Dole pri Ulji, Graben pri Smihelu blizu
Novega Mesta, {Kranj,} Laikov k pri Trebnjem, Magdalenska
gora pri S maju, Podzemelj, Stara Cerkev p. Kočevju,
Si. Vid na Dol,, Vipava, Zagorje.
Rimske: Anžlovopri Si. Vidu na Dol,, CemŠenik,
Ihan, jezero pri Trebnjem, Sv. Jurij podKumom,
Lesce, Sv. Lovrenc o. T, Ljubljana (Aleksandrova cesta,
Dunajska cesta, Mitje, Nunska ulica, Tržaška cesta),
[14]
14
Malo Črnelo p. Stični, Mrzjova vas p. Brežicah, Novo mesto in okolica, Orehe k p. S topičah, Polhov gradeč, Radeče p. Zidanem Mostu, Rožpnecp. Črnomlju, Skamčina pod Šmarno goro, Smolinja Vas pri Nov. Mestu, Smihel pri Žužemberku, Trojane, Vinica, Premotril in ugo — lovil stanje v nastopnih točkalr.Golo, Gradec, Llaj = dina — ptuj, {Komenda}, Radeče, Strahomer, Trebnje, Vrhnika, _ Srednjeveške izkopine {vpredjamskem} graduxxxxxx (notr.), Šoštanju in Žirovnici
PaleontoloŠke inpriro dopisne predmete: Bela cerkev pri Sv. Jerneju (Vini vrh), Križna Gora (podzemska jama z ležišči kosti odjamskega medveda), Postojna {in Škocjanske jame} (kapnike), Slefanja Vas (ž f DobovŠkom, žjlvine oklope), Zagorje (z f dr. Lajovuem) zpbe morskih volkov v teraalnih plasteh). Narodopisne predmete je nabiral v Beli Krajini (Adle = Šiči, Bojanci, Črnomelj, Dobim, DragatuŠ, Lokvica, Metlika, Radovica, {Semič}, Suhar, Vinica);po Gorenjskem (Duplje,
ARHIVI 35 (2012), št. 2	Iz arhivskih fondov in zbirk	475
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 str. 463-479
Kranj in njegova okolica, Bled z okolico, Rovte nad Jesenicami).
Posebne varnosti je bilo potovanje, kijeje izvršil l. 1911. in 1912. po Beli Krajini, da je ohranil vsaj vpo — dobi hiše in druga poslopja, ki so {j?} morala umakniti Železniški progi. Potoval je z f preparatorjem Dobov = iŠkom in označeval predmete in poslopja, ki so tvori = la svoj čas tipične in idilične točke, pajih danes ni več; pač pa so fotografije v muzeju.
Kot uradno postavljeni zastopnik centralne ko — misije zp negovanje spomenikov je bil navzočpri trasi = ranju in komisijskem obhodu {belokranjske proge} od prve do zpdnje toč — ke ter je poznal zato natančno vse kraje in točke.
Razen drugih, vsakdanjih poslov je obračal svojo pozornost na to, da naredi iz sicer zanimive, osobi =
[15]
15
to lokalno pomembne, a nesmotreno ustrojene xxxxxxxxx Zpirke slovstva, strokovno muzejsko knjižnico. Nabavljal je načeloma nove knjige in antikvarno literaturo, ki se rabi v muzeju in mora tu vedno biti pri roki — v kolikor je to bilo mogoče v mejah skromnega budgeta. Stopil je tu —
J	O	J	O	O	J J
di v stih z licealno knjižnico, da se dela, ki zadoščajo našim potrebam v enem izvodu, ne nabavljajo po dvakrat,
Imel je pa v evidenci tudi druge (privatne j zbirke, kakor n. pr. ž? omenjeno dragoceno knjižnico Anastazija Griina in tehnično knjižnico izposesti vojnega maršala Sdmaba, ki jo je podedoval od stavbenika Stedrpja in {del} zppuŠčine prof. S tre kij a.
Isto tako je bilo z arhivi; pregledal in odbralje sodne arhive v Idriji, Logatcu in Ljubljani; arhiv finančne prokurature istotam, privatna arhiva v BoŠtanju in Krupi ter beležke, osnove in prepise po f P. Radicsu. Kar je bilo porab nega, je prišlo v muzej.
Umevno je, daje posvečal svojo pozornost tudi numi — Zrnatimi zbirki. Izpopolnjeval je vse dele: rimsko, sred = njeveŠko in novodobno zbirko. Pridobil je zp muzej zpokro — Ženo Ulepičevo zbirko rimskih novcev, kupovalposamez — no najdene novce in prebiral najdene skupine. Tem po tom se mu je posrečilo, da je izpopolnil zbirko republi — kanskih srebrnih novcev, dalje cesarsko-rimske novce Za več redkosti (Vetranio i, dr.), xxxxxxxx srednjeveški del Zp več brežiških, oglejskih in dr. novcev (brakteatov), novo — dobni oddelek osobito zp dragocena carniolica, da ne omenjam drugih, kijih je kupil kot zplago zp Zpmen — javanje, posebno a ko so bili srebrnega kova. Popolno = ma novo zbirko je kreiral z nabavo prve izbere grških novcev, ki se more na tej podlagi dalje razvijati. Isto = tako je položil- temelj zp zbirko jugoslovanskih novcev, ki jo bo moč v kratkih rokih xxxxx razviti dalje.
476
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
[16]
16
Med tem mnogos trans kam delom je več let zastopnik centr. komisije za negovanje spomenikov; os abito med vojno je imel va jno funkcijo kot izvedenec in komisar v akciji za oddajo kovinaste posode, zvonov in orgeljskih piščal, Koli — ko je otel tu domačem, privatnega premoženja, koliko
j	o J	o J	\> J
Zvonov — to je na bivšem Kranjskem dokaj znano. Gle = de orgelj je on stavil primerne podlage, os obilo, da se pri =
o J J	J	J	o	J
tegneta c. kr. centr. komisija in c. kr. akademija za glasbeno umetnost na Dunaju v to akcijo in je tudi sestavil za — devno spomenico, ter jo jé predložil ljubljanski cerkveno — glasbeni komisiji, ki jo je seveda sprejela (to je bilo L 1917.) —dejstvo je, da ni bilo v nobeni Škofiji očuvanih toliko orgelj, kolikor baŠ v ljubljanski.
V	javnih korporacijah je bil kot zastopnik bivše Kranj —
ske na važnih mestih: {predstavnik Kranjske} v zpezj avstrijskih muzejev, član spomeniškega sveta centr. komisije zp varstvo spomenikov, f 1911), član stalnega umetniškega sveta pri ministrstvu zp uk in bogočastje na Dunaju in korespondenl arhivskega sveta,
o J	J	J	o
V Ljubljani je bil poklican v cerkvenoglasbeno komisijo kot član in imenovan nadzornikov organistov zp dekamjo Ljubljana mesto in okolica, — V znanstvenih in kulturnih društvih je vedno sodeloval in sodeluje ponekod Še dan — danes. Bilje mnogo let predsednik "Muzejskega društva",
j	o J	\>J o
Zp- Kranjsko je predsednik društva zp krŠč. umetnost, { bil} pod — predsednik "Jamskega društva", podpredsednik "Leonove družbe"', ki jo je vodil v najhujših vojnih stiskah, kije f dr. Gruden bolehal;xxxx danes Še {je} podpredsednik "Cecilijanskega društva" Za ljubljansko Škofijo. — Tudi je bil—pač samo par let—pred — sednik društva "Iv. Ev. Krek" in eno leto predsednik "Glas —
bene matice", { / Vz leta predsednik društva deželnih uradnikov. Danes je redni član "Znanstvenega društva".
[17]
17
Tudi kot predavatelj je nastopalpogosto, tako na Dunaju, kakor med Slovenci. Ze kot vseučiliŠčnik je predaval po = gosto na sestankih in posebno v književnem odseku akad. društva "Slovenija". Lstotako v dun. "Slovenskem klubu". A. {naj nastopal je tudi v {nemških} znanstvenih društvih na Du — naju; n. pr. v Mednarodnem glasbenem društvu (Inter — nationale Musikgesellschafl) ob priliki Haydnove obletnice, v starinskem društvu (Aliertums-Verein), {v} društvu za po = Zpavanje Ni^je Avstrijske (Verán f Lindeskunde v. Niederae = sterreich•), v Leonovi družbi (DerLeogesellschajl), v Ceci — lijinem društvu na Dun., v Ambrozijevem društvu, v Katoliškem mladeniŠkem društvu zp VI. okraj in v Društvu učiteljev na Dunaju. —
V	Gorili je sodeloval pri treh znanstvenih tečajih.
Prvi tečaj (l, 1907.) za podvig cerkvene glasbe je čulvečurno predavanje o "potridentinski cerkvenoglasbeni literaturi;
ARHIVI 35 (2012), št. 2_Iz arhivskih fondov iti zbirk_£77
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
drugi tečaj: o cerkveni umetnosti (1908.) je vodil sam in imel sam vsa predavanja; na tretjem {(1912.)} je predaval o načelih za restavriranje starih spomenikov. —
V domovini je imel več pozivov, nem jim je mogel u =
j	j \>	o J J o
streči; vzjic vsemu pa je ponovno nastopal v Muzej =
skem društvu Kranjsko, Muzejskem društvu v Ptuju,
v Leonovi družbi, v Cecilijinem društvu na tečajih za
organiste, v rajnih "prosvelah" (stolnimi, sv. Jakoba,
sv. Petra, v SiŠki), v v društvu sv. Bonaventure, v pro —
svetni zpezj, v zpezj kulturnih društev, v splošnem
Ženskem društvu, na učiteljskih konferencah, pri mla —
dinskih koncertih, na 1. drž- gimnaziji, v društvu
filozofov ljublj. univerze, na konservatoriju ne le {redno,}
kot glasbeni zgodovinar, ampak osobito pri izyanre =
dnih slučajih, kakor n. pr. ob Smetanovi {in Beethovnovi} stoletni ob =
smrtma, ob petdesetletnici Glasbene Matice in na koto =
[18]
18
lükern shodu (1913).— Javno je predaval tudi več let na univerzi ko t honorarni profesor arheologije in stanj — Šo umetnostno zgodovino in predava Še na konser — vatoriju glasbeno zgodovino ter fungira že več let
J O	»O	J o	\>
kot xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx član { drž- } izpraŠevalne komisije.
Uterarno je vedno Še delaven. Tacil njegovega do = sedanjega znanstveno-literarnega dela le 357 tis — kanih spisov: samostojnih knjig in razprav po rajnih domačih in inozemskih revijah, časnikih in dnevnikih ter 117 rokopisov (med temi so ne — kateri zelo obsežni), vkup torej 474 del, —
Literatura {o M.} (v kronološkem redu) iz inozemstva.
1892.	Fachkatalog der internal, Musik-u. Theaterausstellung in Wien. 1892. str. IX., 11-38, 434-482. -
1893.	Kürschner, Jos. Alls, deutscer Uteraturkalender, od l, 1893. dalje. (s. v.)
1893. Die Presse (Wien). Sept. 29.: podlistek: Musikal, Tagesfragen.
1897. Neue musikal. Presse. 8. VIII,, 1897. -
1897. Musica sacra, 1897, n. 16. —
1897. Monatshefte f. Musikgeschichte, 1897, str. 135. —
1897. Wiener Zeitung. 1897, 13. XL -
1897.	Alk. Musikzeitung (Lessmann).
1898.	Kirchenmusikal, Jahrbuch, 1898, str. 134. - 1095, str.
174. nsl, - 1909, str. 132. nsl,
1899.	Jahrbuch d. Musikbibliothek Peters für 1899., str. 58.
1901.	Baemann, Musiklexikon (od 6. izdaje dalje, s. v.)
1902.	Gayyetta musicale di Milano, n°. 28. —
1902. Kasel, Deutsch-oesterreichisches Kiinstler-u. Schriftelel —
lerlexikon. j. v. 1902. Börsenblatt f. d. deutschen Buchhandel, 1902, str. 9020-9022.
478
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
[19]
19
1902. Deutche Arbeit. Zeitschrift f. d. geistige heben d. Deu = tsehen in Böhmen. 1902, str. 718.
1902. Musikhandel u. Musikpflege. Mitteilungen d. { Vereins d.} deutschen
Vereins Musikalienhändler zp Leipzig. 1902. str. 25 nsl. 1905. Die Zeit. (Dnevnik na Dunaju). 1905, xxxxx {7. II.} (podlistek). 1905. Neue Freie Presse: (dnevnik na Dunaju). 1905, Št. 14557 (podli — stek). —
1905. Neue Zettschrift für Musik. 1905, st. 12.
1905.	Wiener Abendmsi, 1905, 15 VII.
1906.	Neues Wiener Tatblatt. 1906, 3. IV.
1906. Wiener Briefe. (Oesterr. Korrespondenz) 1906, 12. IV.
1906.	Die Musik. 1906, Heft 7, str. 50 nsl,
1907.	The Athenaeum. Vondon, 1907, 5.1.
{1907. Revue critique d'histoire et de literature. 1907. str. 63 nsl,}
1907. Deutsche Zeitung. (Dnevnik). 1907, 14. XI.
1909. Meyers. Konversationslexikon. Velika izdaja Jahres =
Supplement 1909/10, str. 588. -1908/9 Meyers. Konversationslexikon, mala izdaja v 6 zvezkih,
1908/09, IV. ZV-, str. 605. 1909. Mann — Volger— Voss — Gerloff, Deutschlands, OesterreichUngarns und der Schweiz Musiker in Wort- und Bild. Vipzig, 1909, str. 281. -1912. Keilers Kathol, Vtteraturkalenckr (herausgeg. von K Menne), 1912, str. s. v.
1925.	Kürschner, Deutscher Gelehrten-Kalender, 1925. s. v.
1926.	Einstein. A. Neues Musiklexikon, 1926. s. v.
1927.	Aberl, Herrn. Illustriertes Musiklexikon, 1927, s. v.
Domačega slovstva (kakor {jo} n.pr. Narodna enciklopedija, II 770[?].
ne navajam, ker mora ta biti znana itak vsakomur,
ki se sploh hoče %pieniti %a moje delo. —_
Viri in literatura Viri
Archiv der Universität Wien
Fakultätsarchive und Archive der Doktorenkollegien. Philosophische Fakultät. Protokoll 857 (9. juni 1894) (mikrofilm)
Arhiv Republike Slovenije
AS 934, Mantuani Josip, fascikel 1, Korespondenca II, Privatniki A—B, Barle Janko.
NÜK. Glasbena zbirka
Zapuščina: Mantuani J., fascikel: »lasmi življenjepis, »Odposlana pisma«, Beležni koledarji«, Avtobiografija 1927 (stara postavitev: Mantuani, 6/58).
Literatura
Barle, Janko: Dr. Josip Mantuani. V: Sv. Cecilija: Smotra za crkvenu gkttrbu j glasbenim prilogom 22
\>	O \>	O \>	J	o
(1928), št. 2, str. 81-84.
Barle, Janko: f Dr. Josip Mantuani. V: Sv. Cecilija: Smotra za crkvenu glazbu s glasbenim prilogom 27
J	\>	O \>	O \>	J	o
(1933), št. 2, str. 44-46.
Cvetko, Dragotin; Gestrin, Ferdo: Barle, Janko. V: Enciklopedija Slovenije, I. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 187.
Glonar, Joža: Barle Janko. V: Slovenski biografski leksikon, I. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925-1932, str. 25.
Jezernik, Božidar: Ljubljanski »tempelj znanosti« v vrtincu kulturnega boja. V: Argj 54 (2011), št. 1, str. 26-42.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Gašper Cerkovnik: Rokopis avtobiografije Josipa Mantuanija iz leta 1927 ..., str. 463-479
479
Kastelic, Jože: Josip Mantuani — ravnatelj Deželnega Muzeja. V: Mantuani) zbornik. Simpozij ob 60. obletnici smrti (ur. Edo Skulj). Ljubljana: Družina, 1994, str. 75-86.
Kure t, Primož: Mantuanijeva življenjska pot. V: Mantuanij zbornik. Simpozij ob 60. obletnici smrti (ur. Edo Skulj). Ljubljana: Družina, 1994, str. 7—13.
Kuret, Primož; Hilscher, E. Th.: Autobiographie. V: 200 Jahre Musikleben in Erinnerungen. Ignaz von Mosel (1772—1844). Johann Nepomuk Freiherr von Hajilinger (1822—1898). Joseph Mantuani (1860-1933). Jan Albrecht (1919-1996) (ur. Elisabeth Theresia Hilscher). Tutzing: Schneider, 1998, str. 125-143.
La vtič, Ana; Resman, Blaž: Josip Mantuani — starosta slovenskih umetnostnih zgodovinarjev. V: Mantuanij zbornik. Simpozij ob 60. obletnici smrti (ur. Edo Skulj). Ljubljana: Družina, 1994, str. 87-100.
Mittheilungen des Instituts für Oesterreichische Geschichtsforschung 15 (1894).
Stele, France: Mantuani Josip. V: Slovenski biografski leksikon, V. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1933, str. 43-45.
Verzeichnis über die seit dem Jahre 1872 an der philosophischen Fakultät der Universität Wien eingereichten und approbierten Dissertationen. Band I. Wien: Universität Wien, 1935.
Zusammenfassung
HANDSCHRIFT DER AUTOBIOGRAFIE VON JOS II' MANTUANI AUS DEM JAHR 1927 IN DER MUSIKSAMMLUNG DER NATIONAL- UND UNIVERSITÄTSBIBLIOTHEK LJUBLJANA
Die handschriftliche Autobiografie von Josip Mantuani aus dem Jahr 1927 in der Musiksammlung der National- und Universitätsbibliothek Ljubljana stellt eine der wichtigsten Quellen zur Erforschung von Leben und Werk dieses bedeutenden slowenischen Musikwissenschaftiers, Kunsthistorikers und Museumskustoden dar. Die Abschrift der Autobiografie war bislang in einer musikologischen Fachpublikation nur in deutscher Ubersetzung zugänglich. Der Text ist gleichermaßen auch für die hiesige Kunstgeschichte und Geschichte der Konservierung und Muselogie (besonders des Nationalmuseums Sloweniens) als auch für die Kulturgeschichte von Bedeutung, zählte doch Mantuani in seiner Zeit zu den namhaftesten slowenischen Intellektuellen. Obwohl diese wertvolle Quelle unter den Forschern schon mindestens seit Begin der 1990er Jahre bekannt ist, wurde sie bislang noch nicht kritisch bewertet und entsprechend erforscht. Der Text ist höchstwahrscheinlich als Grundlage für einen Artikel über Mantuani von Janko Barlet aus dem Jahr 1928 entstanden, zumindest die beginnenden genaueren Forschungen haben jedoch gezeigt, dass einzelne Angaben relativ unzuverlässig sind. Die möglichst getreue Abschrift der Handschrift ohne einseitige Kommentare dient komplexeren interdisziplinären Forschungen, die einen eher ganzheitlichen Blick auf Leben und Werk des Autors einerseits und auf das kulturelle und politische Klima seiner Zeit andererseits ermöglichen würden.
480_Iz arhivskih fondov in zbirk_ARHIVI 35 (2012), št 2
Utrinki ip podelitve Aškerčeve nagrade in pripmnja, Foto: 'Fina Arh, Z 1L.
Arhivi 35 (2012) št. 2, str. 481—462_Iz arhivskih fondov in zbirk
449
1.04 Strokovni članek	930.25:75Debenjak R.
Prejeto: 9. 5. 2012
Zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka
IVANKA URŠIČ
arhivska svetovalka
Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Trg Edvarda Kardelja 3, SI—5000 Nova Gorica e-pošta: ivanka.ursic@pa-ng.si
izvleček
V prispevku je predstavljena zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka, Ohranjeni dokumenti pričajo o bogati Življenjski in ustvarjalni poti. Zaradi preglednosti je zapuščina razdeljena na več tematskih sklopov; ti so: osebni dokumenti, dokumentacija o službeni, umetniški in društveni dejavnosti, vabila in katalogi za samostojne in skupinske razstave, publikacije in revije, plakati, umetniška dela, korespondenca, voščilnice, fotografije, reprodukcije, časopisni članki in preostalo gradivo. Zapuščina pomembno dopolnjuje Debenjakovo stalno zbirko umetniškega dela v njegovi galeriji v Kanalu.
J	O	J	J	J J J	J	\>	O	J O O	J
KLJUČNE BESEDE: umetnik, slikar, grafik, grafične tehnike, Akademija upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost v Ljubljani, samostojne razstave, skupinske razstave, katalogi, plakati, korespondenca, voščilnice, Kanal, Galerija Rika Debenjaka v Kanalu
abstract
LEGACY OF THE PAINTER AND GRAPHIC ARTIST RIKO DEBENJAK
The article presents the legacy of the painter and graphic artist Riko Debenjak. The preserved documents bear witness to
J	O -v7 J	J	o J	J	J
his full life and creative journey. To facilitate review, his extensive legacy has been divided into several theme areas: personal documents, documents concerning his work, artistic and social activities, invitations and catalogues of solo and group
o	o	J	o J
exhibitions, publications and magazines, posters, artwork, letters, greeting cards, photographs, reproductions, newspaper
J	O \>	J	O	O	J	O J	J	J J
articles and other materials. The legacy is an important addition to the permanent collection of Debenjak 's work at his gallery
o	J	J	J	J	o -v7
in Kanal
KE Y WORDS: artist, painter, graphie artist, graphic techniques, Academy of Plastic Arts in Ljubljana, solo exhibitions, group exhibitions, catalogues, posters, letters, greeting cards, Kanal, Riko Debenjak Gallery
o J	o J	o	o	J	-v7
482
Iz arhivskih fondov in zbirk
Ivanka Uršič: Zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka, str. 481-489
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Zapuščino, ki zadeva življenje in delo Rika De-benjaka, je rodnemu Kanalu februarja 2011 velikodušno daroval umetnikov sin dr. Božidar Debe-njak.
Občina Kanal je to dragoceno gradivo prepustila Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici, najbližji usposobljeni službi za varstvo arhivskega gradiva, ta pa je v sodelovanju s Prosvetnim društvom »Soča« iz Kanala pripravil izbor dokumentov, ki so na ogled v spominski sobi v prenovljeni »Fiščevi hiši« na kanalski Kontradi. Poleg izbranih dokumentov iz zapuščine so razstavljeni tudi slikarjevi osebni predmeti in umetniška dela: stika Rdečelaske iti portret nečakinje, nekaj manj šili akvarelov ter sti-karjeva portreta Gabrijela Stupice in Božidarja Jak-ca. Spominska soba je povezana z Galerijo Rika Debenjaka v Gotski hiši, tako da skupaj ustvarjata celoto.
Življenje in delo Rika Debenjaka1
Riko Debenjak se je rodil 8. februarja 1908 kot sedmi izmed devetih otrok zidarskemu mojstru Jožefu Debenjaku in Jožefi, rojeni Košir. Očetov rod je izhajal iz vasi Debenje ob Idrijci ob vznožju Kolovrata. Debenjakova domačija, po domače se je pri njih reklo Pri Bajerjevili, je stala na desni strani Soče.
Riko je bil slaboten otrok, zato so ga takoj po rojstvu krstiti za Andreja, kasneje pa za Riliarda, klicah so ga Riko. Že kot otrok je moral med prvo svetovno vojno zaradi soške fronte v begunstvo v Sv. Jurij pri Celju, tam pa je obiskoval tudi osnovno šolo.
V šolo je začel hoditi že v Kanalu. Mirjam Polj anšek je v diplomski nalogi2 predstavila Rika Debenjaka in opisala srečanje z njegovo učiteljico, 93-letno lvarokno Leban. Riko Debenjak in Marij Kogoj sta bila njena najljubša učenca. Riko je rad risal in včasih ga je zalotila, kako riše po zvezkih. Ker je bil priden in marljiv učenec, ga je k risanju tudi spodbujala. V letih 1919—1923 je obiskoval realko v Ljubljani, naslednje leto pa učiteljišče v Tolminu. Ob začetku fašizma se je preselil k bratu Tonetu v Jugoslavijo in tam dobil službo pri železnici. Tudi brata Jože in Mirko ter sestra Marija so emigrirati v Jugoslavijo in leta 1928, ko so izgubik gospodarsko poslopje (Bajer), sta odšla k sinu Mirku v Banat tudi oče in mati.
1	Podatki o življenju in delu so povzeti po: PSBL 1, str. 259—261: Enciklopedija Slovenije 2, str. 180—181: Riko Debenjak.
2	Poljanšek: Riko Debenjak — diplomska naloga.
Fotografija Rika Debenjaka pred odhodom v I'arip leta 1957. Folo Zdenko Kalin. Zasebna lasi Božidar Debenjak. Ljubljana.
Riko se je leta 1930 po uspešno opravljenih izpitih vpisal najprej na umetniško šolo v Beogradu, nato je študij nadaljeval v višjem akademskem tečaju in ves čas z odkko opravljal študijske obveznosti. Ob koncu študija je kot edini izmed učencev skupaj s profesorji razstavljal na Jubilejni jesenski razstavi.3 Med študijem se je seznanil s številnimi Primorci: lekarnarjem Mirkom Rozmanom, branj o Bidovec, Francetom Adamičem iti drugimi. V Beogradu je decembra leta 1937 pripravil prvo samostojno razstavo. Časopis Beograjski Slovenec je mladega umetnika takole predstavil:
"Zaskrbljen je Riko. Dolgi, tipični, poduhovljeni prsti mu neprestano brapdajo po črnih kodrih ali pa popravljajo naočnike, ki tvorijo skladen okvir njegovemu zanimivemu obličju. Ne spiveda se svojih gibov, le svoje skrbi sije s ves t: kakšen bo pni korak, j ...j Pravzaprav sem otrok brez doma. Nekako pred dvaindvajsetimi leti so me odtrgali od ■jemlje, ki je ječah in krvavela — bila je vojna tam doli ob Soči. Da je to danes bi ostal. Od tedaj sem zd domom hrepenel in zemljo ljubil. Cas zbrise marsikaj, le spomin in
3 jubilarna jesenja izložba Beograd, Umetnički paviljon »Cvijete Zuzorič«, november 1937.
ARHIVI 35 (2012), št 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Ivanka Uršič: Zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka, str. 481-489
483
Plakat Izložba grafike, Savlikovnih umetnika Jugoslavije, 1954.
ljubezen ostaneta. I- 7 veste kaj je dom, četudi se podrobnosti ne spominjate. Ob misli nanj vas nekaj grenkem stisne v grlu ...«.4
Na razstavi, ki so jo obiskali tudi takratni slovenski predstavniki v beograjski vladi, je prodal skoraj vse slike in dr. Korošec mu je pomagal, da je dobil jugoslovansko državljanstvo.
Po zaključku razstave je odpotoval v Pariz in tam študiral dela velikih mojstrov. Nekaj časa je obiskoval tudi tečaj risanja na Academie de la Grande Cliaumiere. Navezal je stike z Venom Pi-lonom in drugimi umetniki. Na začetku leta 1939 je v družbi jugoslovanskih umetnikov razstavljal v Galeriji Bernheim Jeune, ta pa je odkupila njegovo sliko Bulvar San Michele.5 Zaradi začetka druge svetovne vojne je študij prekinil in se vrnil v Ljubljano. Družil se je s primorskimi emigranti, posebno v društvu Sedejeva družina in s skupino litera-tov, v kateri so bih dr. Bogomir Magajna, Ivan Campa, Jože Dular, Jože Kastelic ... Naslednje leto je hudo zbolel. Prijatelji so v Jakopičevem paviljonu organizirali razstavo njegovih del in mu z izkupičkom od prodanih del omogočili zdravljenje v Zavodu sv. Jožefa ter tako materialno in moralno pomagali.6 Po nasvetu zdravnika je odpotoval s
Coš: Pred slikarsko razstavo g. Riharda Debenjaka. V: Beograjski Slovenec, 1. 12. 1937.
Katalog razstave skupine jugoslovanskih umetnikov v Pa-
rizu v Galeriji Bernheim Jeune, 13.-24. marec 1937.
Potrdilo vodstva Zavetišča sv. Jožefa v Ljubljani o preje-
tem denarju na račun stroškov za zdravljenje Rika Debenjaka, 1. 4. 1941.
prijateljem, pisateljem Ivanom Čampo, na njegov dom v Novo vas pri Blokah. Po večjih zapletih z italijanskimi oblastmi in po tragični smrti prijatelja se je vrnil v Ljubljano.7
Med zdravljenjem se je srečeval z Božidarjem Jakcem in se začel zanimati za grafiko. Naselil se je v ateljeju Riharda Jakopiča v Trnovem. Zaradi posledic bolezni in tudi zaradi okupacije je v glavnem ustvarjal v ateljeju in bližnji okolici.
Konec leta 1943 je po 18 letih obiskal rodni Kanal, Gorico in Trst po nalogu Varnostno-ob-veščevalne službe. Potni list mu je priskrbel dr. Vladimir Kante8.
Poleti 1944 se je v navzočnosti številnih prijateljev — umetnikov poročil z Berto Jakulin, profesorico klasičnih jezikov na Poljanski gimnaziji. Poročni priči sta bila Maksim Gaspari in dr. Dimitrij Krejči.
Vse od leta 1937, ko je aktivno vstopil v umetniško življenje, pa do leta 1950 se je v glavnem posvečal slikarstvu. Iz teh let so npr. dela Moja mati (1939), Goriška Madona, Nunska cerkev, Beli križ — Piran (1950) in portret dr. Alojza Gradnika (1952). Ukvarjal se je tudi z ilustracijo literarnih del. Med drugim je ilustriral Cevčeve Preproste stvari,
Potrdilo karabinjerske postaje Nova vas, 4. 9. 1941. Dr. Vladimir Kante (1905-1945), pravnik, služboval na policijski direkciji v Beogradu in nato v Ljubljani pomočnik upravnika policije, kjer je bil med najpomembnejšimi aktivisti Oh ter sodelavec VOS-a. Njegove zveze je odkrila gestapovska in domobranska obveščevalna služba. V: PSBL 2, str. 18.
484
Iz arhivskih fondov in zbirk
Ivanka Uršič: Zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka, str. 481-489
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Članska izkaznica Društva slovenskih likovnih umetnikov, 1. 11. 1940.
Gregorčičeve Jeremijeve žalostitike, Terčeljeve Voznike, Campov Mlin v grapi in Šotor v zatišju, Magajnove Oživele obraze idr.9 Karikature je objavljal v Pavlilii in se podpisoval s psevdonimom RIDE oz. DERI. DERI je bil nato vzdevek, s katerim so ga nagovarjali kolegi.
Izdelal je tudi vrsto fresk (Muza dela v Vili Torkar na Bledu, Primorje v restavraciji Rio v Ljubljani) in oblikoval osnutke za poštne znamke.
Avgusta 1945 je sodeloval na razstavi slovenskih primorskih umetnikov v Trstu in Gorici.1"
Poleti 1948 je kopiral srednjeveške freske v podružnični cerkvi v Prilesju pri Plavali, naslednje poletje pa fresko Mrtvaški ples v cerkvi sv. Marije na Škrilju pri Bermu.
Leta 1948 je postal profesor za grafiko na Šoli za umetno obrt v Ljubljani11 in se pričel intenzivno ukvarjati z novimi grafičnimi tehnikami: barvno akvatinto, litografijo, jedkanico, kar je zahteval tudi učni program.
28. 2. 1950 je bil izvoljen za docenta na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. O tem obdobju je zapisal:
Vuk: BJko Dehenjak.
Razstava slovenskih primorskih umetnikov. Trst - Gorica, avgust 1945.
Pogodba med Ministrstvom za prosveto l.RS in Rikom Debenjakom, sklenjena 18. 11. 1948.
»Dolgo sem kolebal med oljnim slikarstvom in grafiko. Ko pa sem bil leta 1950 imenovan zçi docenta zçi grafiko na ljubljanski likovni akademiji, sem se kot predavatelj moral posvetiti nujnemu grafičnemu eksperimentiranju. Obenem sem v marsičem dopolnil svoje znanje in odkril tudi marsikaj novega, kar zadeva grafične tehnike. Ob tem tehničnem eksperimentiranju sem končno izoblikoval svoj likovni ¿ZrilZ«
Leta 1957 je na povabilo grafika J. Eried-laenderja odšel v Pariz, kjer je dva meseca delal v njegovem ateljeju in se podrobno seznanil s tehniko barvne akvatinte. V Parizu je dozorela vrsta grafik s kraškimi motivi. V tem času je nastal tudi Ust »Človek in prostor« kot odmev na prvi človekov polet v vesolje.
Leta 1960 je prevzel vodstvo katedre za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, 1962 je bil izvoljen za izrednega profesorja, 1965. je bil imenovan za rednega profesorja ter leta 1972/73 za prorektorja.
Bil je član umetniškega sveta Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije in v obdobju 1963—1964 predsednik tega umetniškega sveta. Leta 1961 je bil izvoljen za predsednika umetniškega sveta Društva slovenskih likovnih umetnikov. Bil je tudi član jugoslovanske žirije za izbiro del na ljubljanski mednarodni grafični razstavi, član komisije za kulturne zveze s tujino v Beogradu, član mednarod-
ARIIIVI 35 (2012), št 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Ivanka Uršič: Zapuščina slikarja in grafika Rika Dcbcnjaka, str. 481-489
485
HI It O DEBENJAK
i.jrni.j.hv^ siim MBfiA iwi J a k l) p I C i V r \ v i L J O N
Katalog razstave Rika Debenjaka, ki jo je organiziralo Društvo slovenskih likovnih umetnikov septembra 1940 v Jakopičevem paviljona.
nega društva XYLON. Od leta 1969 do leta 1973 je bil član Grupe 69.12
Kot profesor za grafiko je na ljubljanski Akademiji vzgojil vrsto odličnih grafikov: Vladimirja Makuca, Andreja Jemca, Meška Kiarja, Janeza Bernika, Bogdana Borčiča, Janeza Boljko, Adrijano Maraževo, Danila Jejčiča, Borisa Jesilia, Lojzeta Logarja, Gorazda Sefrana, Dževada iiozo in Mer-
12 Grupa 69 želi postati pojem delovne solidarnosti, vzajemne umetniške pomoči in skupnega stremljenja k visokim, pa dosegljivim ciljem: večji storilnosti in višji kvaliteti slovenske likovne umetnosti, občutnejši prisotnosti doma in na tujem. Gojiti želimo odprto, osveščeno, avtentično umetnost. V: Grupa 69, Ljubljana, junij 1969.
sada Berberja.13
Leta 1973 se je upokojil, prenehal je tiskati grafike in končal svoj najobsežnejši ciklus, ciklus Magične dimenzije, ki je ponesel njegovo ime in ime »ljubljanske grafične šole« v svet.
Prva leta po upokojim je še vedno organiziral samostojne razstave, sodeloval je tudi na skupinskih razstavah doma in v tujini, kasneje pa so bih njegovi grafični listi vključeni v grafične razstave, ki so gostovale v različnih krajih po Sloveniji14 in v tujini.15
Ko se je upokojil, je zopet stopil pred slikarsko platno in ustvaril vrsto oljnih del z različno tematiko. Prevladovali so krajinski motivi in tihožitja.16
Septembra 1977 so v rodnem Kanalu v obrambnem stolpu nekdanjega obzidja, v »Turnu«, odprli Galerijo Rika Debenjaka in stalno zbirko grafičnih listov, ki jih je umetnik podaril rodnemu kraju.
Umrl je po dolgi in hudi bolezni 26. 12. 1987 v Ljubljani in tam je tudi pokopan.
Predstavitev zapuščine
Zapuščina, ki zadeva življenje in delo Rika Debenjaka, pomembno dopolnjuje stalno zbirko umetniškega dela Rika Debenjaka v njegovi galeriji v Kanalu. Ohranjeni dokumenti pričajo o bogati življenjski in ustvarjalni poti. Zapuščina je zaradi preglednosti razdeljena na več tematskih sklopov; ti so: osebni dokumenti; dokumentacija o službeni, umetniški in društveni dejavnosti; vabila in katalogi za samostojne in skupinske razstave; publikacije in revije; plakati; umetniška dela Rika Debenjaka; korespondenca; voščilnice; fotografije; reprodukcije; časopisni članki in preostalo gradivo.
Gradivo je shranjeno v 27 arhivskih škatlah, večji formati fotografij in priznanj pa so zloženi v posebni mapi.
Iz zgodnega obdobja je ohranjenega malo gradiva. Vzrok so prva svetovna vojna, odhod v begunstvo in nato številne selitve zaradi šolanja in službovanja. Večina dokumentov je iz obdobja, ko
13	Ljubljanska grafična šola na razstavi v Berlinu, 11. 3.—13. 5. 1977, katalog.'
14	Grafični listi Rika Debenjaka v umetniški zbirki Move ljubljanske banke - 1, Galerija Avla Ml.B, Ljubljana, 11. 4.-24. 5. 2002.
15	Delo Rika Debenjaka v katalogu The Prints of the World. Mational Culture Festival in Kagawa '97.
16	Riko Debenjak, oljno slikarstvo. Galerija Rika Debenjaka Kanal, 12. 9.-10. 10. 1979, katalog.
486
Iz arhivskih fondov in zbirk
Ivanka Uršič: Zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka, str. 481-489
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Obvestilo o poroki Rika Debenjaka in Berte Jakulin, 15. 7. 1944.
Obvestilo o poroki.
se je za stalno naselil v Ljubljani. Najstarejši dokument je izdala občina Kanal (25. avgusta 1923), prikazuje pa stanje družine Debenjak. Občina Kanal hrani domovnico, ki jo je Riku kot dva-najsdetnemu fantu izdalo županstvo v Kanalu 27. avgusta 1920. Slikar je bil zelo navezan na svoj rojstni kraj iti je ta dokument vse življenje nosil s seboj. Nekaj več dokumentov je iz obdobja študija na umetniški šoh v Beogradu, med njimi so tudi spričevala.
Leta 1940 ga je prizadela huda bolezen. O tem priča zdravniško potrdilo dr. Bogdana Breclja iz obče državne bolnišnice v Ljubljani, odseka za ortopedijo (23. 1. 1942):
»Imenovani je bil dne 27. I- II. 1940 operiran pri čemer se je skakalo, da iz!->aja tumor iz os samima. /.../ Imenovani se nahaja pod stalno zdravniško kontrolo, mora večinoma ležati. ker mu rana Še vedno fislulira in je zd vsako telesno delo nesposoben ter potreben strežbe.«
Ohranile so se številne izkaznice, najstarejša so izkaznica Državne umetniške šole v Beogradu iz leta 1934, osebna izkaznica Repubhke Francije iz obdobja prvega študijskega obiska Pariza, izdana leta 1938, izkaznica Društva slovenskih likovnih umetnikov iz leta 1940, članska izkaznica društva XYLON 1960, izkaznica Kluba kulturnih delavcev v Ljubljani 1961-1966 ...
Iz obdobja druge svetovne vojne so se ohranili zapisi, ki so nastali ob smrti matere Jožefe 15. julija 1943: »Danes sem dobil telegram, da je umrla mati 6 t.m. v bolnici. Ne vem v katerem mestu. Nekje v Banatu...«
Konec leta 1943 je po 18 letih ponovno obiskal rojstni Kanal in ob tej priložnosti začel pisati dnevnik iti ga nato nadaljeval še vse naslednje leto.
Dragoceni zapisi so nastali ob drugem obisku Pariza, leta 1957. Dnevnik vsebuje skice, misli in ideje za delo v prihodnosti.
»I- stal sem zgodaj in takoj Šel na delo. I ' ateljeju sem delal do 16.45. 'Tiskal sem zadnjo grafiko »KraŠevke« (ki jo pa Še ne vem kako poimenovati) Tiskal sem jo pet barvno v petih izvodih. Natisnil sem tudi dve grafiki apsfrakcije (oblaki) na oker zelenem ozadju. Domov sem prišel ob pol 18 uri...«
» Danes zvečer sem se Šel poslavljat tudi v ha Dome na Montparnasse. I- idel sem Kralja, Stiglica, Momia z ŽPM< Pilona in Zorana MuŠica, Od vseh sem vzel slovo. Z Mu-Šicem sem se do ko povovarial. Čestital mi je, češ, da je slišal, da sem mnogo in zelo kvalitetno delal. Zmenila sva se zd nedeljo ob 12 uri da greva skupaj na kosilo in da mu pokažem moje grafične lisie...«
Na skromnih listkih so se ohranile dragocene misli, ki nam odkrivajo umetnikov čustveni svet.
Med podatke za biografijo sodijo fragmenti za »Bajer«, napisani 3. aprila 1942, ter številni življe-
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Ivanka Uršič: Zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka, str. 481-489
487
njepisi, ki jih je za razne priložnosti pripravil Riko sam oziroma so jih prispevali Božidar Jakac, Mili-voj Nikolaj evič, Andrej Jemec Relija Atanasijevič, Aleksander Bassin in drugi.
Sledi bogata dokumentacija o službovanju na Akademiji, ki jo dopolnjujejo zapisi o grafiki, učne priprave, opisi postopkov tiskanja posameznih grafičnih listov, razmišljanja o umetnosti. Leta 1967 je izdal priročnik o zvrsteh sodobne umetniške grafike.17 Ohranjeno gradivo nam omogoča spremljanje razvoja njegove grafike v motivnih ciklih od Panjskih končnic v tehniki barvne litografije, do cikla kraških in istrskih motivov, ko se je usmeril v tehniko akvatinte, potem so na vrsti »Sledi na ometu«, »Grebelca«, »Drevo — skorja — smola«, »Useki in urezi« ter v zadnjih letih »Magične dimenzije«.
»Težko bi z besedami izrazji, kaj občutim ob naši ljudski umetnosti. Nekako pretrese me. Čeprav je tako preprosta, pa tako pretresljivo izraža povezanost z domačo Zemljo, obenem pa je likovno tako bogata. Tu so panjske končnice j svojo pretežno satirično motiviko; tu so nečke, pa rezbarje, vezenine in drugo — vse to dokazuje čudovito likovno kulturo naših dedov. 5 svojim delom skušam dati vsemu temu sodoben likovni izraz in obenem izraziti vso tisto toplino, ki jo čutim ob domačem motivu.« »Panjske končnice, škofjeloški kruhki, kraški jerbasi... V tej motiviki (Čujemo) slišimo daljni odmev vsega onega, kar je v nas lepem in našem,«
j o	o
Poseben vir navdiha pa je bila Debenjaku kraška žena-trpinka, ki s košem (paconom) na glavi dan za dnem vdano koraka po suhi, od sonca in vetra ožgani zemlji. Nastala je vrsta občutenih lesorezov in akvatint s to tematiko, ki so se zlile v sintezo in enkratno upodobitev v »Kraški kariatidi« iz leta 1957.18
Človekovo prodiranje v vesolje je spodbudilo ciklus Magaične dimenzije oz. Skrivnostne daljave, kakor jih je Riko na začetku poimenoval. V pismu Heinzu Neidlu (Institut fiir Moderne Kunst v Nurnbergu) je svoje delo takole predstavil:
»To je doba mojega analitičnega poglabljanja v izpovedni motiv, doba eksperimentiranja in tveganja. Slediti hočem človeku, m spremljati v kozmičnem prostoru. Druga polo-
O J	J	\>	J	O J
vica 20. stoletja je čas največjih podvigov netiše civilizacije in človeškega duha. Stati ob rojstvu obdobja in spoznanj, tistega kar mora človek Šele prav zagnati: prostor, čas, materija, svetloba, v neizmernem kozmičnem prostoru.
Ti fenomeni barvnega spreminjanja, gibanja, kakšni
j	o J	J J	o	J
kinetični pejsažj. Kakšen luminokinetizem ...l In prostor,
17	Grafika — zvrsti sodobne umetniške grafike. Sekretariat za organizacijo mednarodne grafične razstave v Ljubljani, 1967.
18	Kržišnik: Tiiko Debenjak, str. 34.
ki je ena mojih osnovnih zavzetosti. Danes o tem prostoru, prostranstvu vemo, da se giblje, Širi.
in kako upodabljati vrednost časa? Ko gledam neko materijo in razmišljamo njenem spreminjanju skozi čas, o ZgoŠčanju in razpadanju, spoznam evolucijo oziroma fazp spreminjajoče materije, poizkušam doumeti izkušnje, ki jih krije in nosi pramaterija v sebi. V sebi nosi čas. In mislim, da je prav tako v človeku sublimiran spomin, prostor, čas nekega imaginarnega sveta, ki je Ä davno poslal naša
O	O	O	J	\>	J
stvarnost. Saj ljudje prav tako nosimo v sebi pramaterijo. V sebi nosimo čas, ta prostor, ta neulovljivi prostor, vedno izmikajoči, potujoči, brezmejni ...
In nazadnje Še likovni problem barve kot svetlobe. Svetloba, ta popotnica materije, obveščevalec stanja, sekundarni merilec kozmiČnih razdalj. Ona ima svoj vidni in nevidni barvni spekter, pa tudi vsaka barva ima svoje razsežnosti
Tako se srečujem v svojih razmišljanjih in pri delu z vprašanji in zagonetkami, pri eksperimentiranju z gnanim in slutenim, družitvijo resničnosti in imaginarije. Ti listi »Dimensions magjques« mi prikažejo lepoto tudi grozljivo neznano vsebino materije...«
Razstavljal je na številnih domačih in tudi mednarodnih razstavah in skrbno shranil vabila in kataloge ter tudi nekaj plakatov. Najstarejše ohranjeno vabilo je iz leta 1937, na prvo slikarsko razstavo Rika Debenjaka v Združenju Istra — Trst — Gorica v Beogradu.
Velika pregledna razstava del Rika Debenjaka je bila na ogled na gradu Kromberku 9. septembra 1988. Ob tej priložnosti je izšel bogat katalog s študijami Načeta Sumija, Zorana Kržišnika in Ne-lide Silič Nemec.
Za svoje umetniško ustvarjenje je prejel vrsto pomembnih domačih in mednarodnih priznanj: Prešernovo (1960), Jakopičevo (1974), Herderjevo nagrado (1977). Bil je že zelo bolan, ko so ga na slavnostni seji skupščine občine Nova Gorica, 12. septembra 1987, poimenovali za častnega občana novogoriške občine.19 Njegove grafike so bile vključene v pomembne mednarodne edicije: ARTA v Zürichu, IGAS v New Yorku, L'Oeuvre Gravee Paris — Zürich in tudi v domače, kot sta na primer edicija Grafični list 68 in grafična mapa »15 sodobnih slovenskih grafikov«.
Zelo pomemben del zapuščine predstavlja korespondenca. Govori o poklicnem, predvsem pa umetniškem ustvarjanju, o pripravah na razstave doma in v tujini in sodelovanju na njih ter tudi o drugem dogajanju v takratnih kulturnih krogih.
Riko Debenjak častni občan novogoriške občine. V: Primorske novice, 15. 9. 1987, št. 72.
488
Iz arhivskih fondov in zbirk
Ivanka Uršič: Zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka, str. 481-489
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Med korespondenti srečamo številna domača in tuja imena iz sveta umetnosti in družbenega življenja, med katerimi so tudi: France Adamič, Jože Dular, Božidar Jakac, Bogomir Magajna, Ksaver Meško, Vojeslav Mole, Miodrag Nagorni, Milivoj Nikolajevič — Mičo, Branko Rudolf, Mitja Sarabon, Jožica Valentinčič, Ludvik Zorzut, Bihajli Merin Oto, Relja Dimitrijevič, Eva Landori, Galerija Obersnel (1944), The Cincinati art museum (1952), Muzej Victorije in Alberta v Londonu, Krajevna skupnost Kanal.
Dr. Bogomir Magajna mu je 13. junija 1942 poslal dopisnico iz kraja Este v Italiji, kjer je prestajal kazen v specialnem delovnem bataljonu:
»Dragi Riko! Tvoje družbe in tvoje duhovite besede zelo pogrešam in tvojih podob tudi. Ce bi bil ti tukaj, bi bilo pač vse drugače. Kraj sam je lep in poln motivov ne samo za olje, ampak tudi za bakroreze.«
Poseben sklop obsegajo kopije oz. koncepti Debenjakovih pisem. Nekateri so priloženi prejetim pismom.
Riko Debenjak je 4. marca 1968 H. D. Vossu (Kleine Grafik Galerie v Bremnu) pisal to pismo:
»Vaše pismo od 19. 1. 1968 sem z veseljem sprejel. Naj na kratko sporočim, da sta tudi obe roli (Köllen) j poslanimi grafikami v redu prispeli Včeraj sem pa dobil tudi denar od prodanih grafik, ki ste mi m poslali,
j	o J	o J
Jutri potujem v Sarajevo, kjer imam 8. febma ja osebno razstavo. Cim se vrnem v Ljubljano, se bom moral pripraviti Zfi odhod v Pariz, h)er Imam v Galeriji La Time razstavo. Te dni sem odposlal dela na Bienale v Krakovu in v Toronto (Canada). Vmes sem Še angažiran na kolektivnih razstavah v Beogradu, Trstu, Udinah — v perspektivi pa me Še čaka Zagreb, New York in retrospektivna razstava to jesen v Ljubljani Kol vidite, spoštovani g. Voss sem tako angažiran, da nimam miru in počitka...«
Razglednice in pisma ženi v glavnem poročajo o potovanjih, o delu, razstavah. Dr. Božidar Debenjak je povedal, da si starša v pismih, zlasti pa na razglednicah, nista izmenjevala osebnih intimnosti. Ce je bilo v gradivu kaj takega, je to izločil že Riko, ker je redno urejal svojo korespondenco.20 »Draga Žena, cel dan je bil kot v sanjah. Telefon žj v postelji, nato novinarji, ob 13. 15—16 ure kosilo v ambasadi, potem ob 18—20 otvoritev razstave. RiJ elitna publika in Še kar je najpomembnejše odlični umetnostni kritiki. Od 20—23.30 svečana večeja prirejena j strani društva Franco-Jugoslave.
Sedaj je 23.50 grem spat. Jutri Še radio televizija. Lepo te pozdravljam in vse naše Tvoj Riko. Pariz, 12. 3. 1968.«
V zapuščini je ohranjena tudi obsežna družinska in korespondenca iz obdobja po umetnikovi smrti,
Informacije dr. Božidarja Debenjaka, Ljubljana, 2. 8. 2011.
naslovljena na ženo Berto. Iz pisma Kristine in Franca Brenka januarja 1988:
»Kolikokrat se spominjam let na Mi ju, ki smo jih med vojno preživljali in sem uživala vajino naklonjenost. Prisrčna hvala. Umetniku, ki bo živelo njegovo ime z njegovimi tenkočutnimi mojstrovinami, pa bova oba j Francem ohranila spoštljiv in zvest spomin.«
V zapuščini so originalne ilustracije Magajno-vega dela Oživeli obrazi iz leta 1943 in Ivana Campe Mlin v grapi — prave drobne grafike.
Poseben sklop gradiva predstavljajo novoletne voščilnic, ki jih je Riko prejel od svojih stanovskih kolegov. To so drobne grafike ah risbe — prave male umetnine priznanih slovenskih in tujih likovnih umetnikov, kot so: Božidar Jakac, Vladimir Ma-kuc, Janez Bernik, Lojze Spacal, Milivoj Nikolaj evič — Miča, Miodrag Nagorni, Mersad Berber, Devad Hozo, Tadeusz Lapinski, Eva Landori, Marangoni Tranquillo ...21 Ohranilo se je tudi veliko fotografij: osebne fotografije, fotografije umetniških del Rika Debenjaka iz let 1936—1974, fotografije z otvoritev razstav ter študijske fotografije, največ pa je portretov.
Zapuščina vsebuje tudi nekaj izvodov tujih umetniških revij in bogato zbirko člankov iz
domačih in tujih časopisov in revij z odmevi na razstave vse od leta 193322 do leta 1995.
Ob razstavi Staneta Kregarja in Rika Debenjaka leta 1953 v Moderni galeriji v Ljubljani se je vnela javna razprava o abstraktni umetnosti. Naši razgledi so v članku z naslovom Poti likovne umetnosti soočili mnenja zagovornikov in nasprotnikov.
Leta 1955 je Ljudska pravica v rubriki Iz likovnega sveta poročala o Uspehih grafike Rika Debenjaka in o odmevih v umetnostnih revijah »Art news«, »The studio« in »Spectatore«.
Januarska številka znane ameriške, leta 1902 ustanovljene umetnostne revije »Art news« prinaša za zbiralce in ljubitelje grafike na najvidnejšem mestu v dveh kolonah reprodukcije akvatinte našega grafika Rika Debenjaka »Istranke« s podpisom »Basket Bearers« (Nosilke košar).23
Riko Debenjak se z zapuščino simbolično vrača v rodni Kanal. To je bila tudi njegova želja. Predstavitev zapuščine naj zaokrožijo njegove besede zapisane ob otvoritvi Galerije Rika Debenjaka v Kanalu, 16. 8. 1977:
21	Voščilnice iz zbirke Rika Debenjaka, Goriške galerije, Galerija Osnovne šole Solkan, 23. 12. 1985—11. 1. 1986.
22	Kopija fresk in risbe Rika Debenjaka na razstavi ob zaključku tečaja na umetniški šoli v Beogradu leta 1933. Izložba daka umetničke škole, Pravda (Beograd), 12. 6. 1933.
23	Ljudska pravica, 2. 3. 1955.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Iz arhivskih fondov in zbirk
Ivanka Uršič: Zapuščina slikarja in grafika Rika Debenjaka, str. 481-489
489
»Dragi rojaki'. Prisrčna vam hvala, da ste me počastili in vašo galerijo poimenovali % mojim imenom.
Želel bi, da bi delo te ustanove vršilo in izvršilo svojo nalogo umetnostne mleriie v prid kulturnih in družbenih
•o	o J J	\>
potreb našega človeka. S to željo — da bi se uresničila, se vam Še enkrat zahvaljujem ta čudoviti dan v mojem Življenju.«
Viri in literatura
Viri
Pokrajinski arhiv v Novi Gorici P AN G 1113, Debenjak Riko, 1923-2010, 2,7
tm
Literatura
Enciklopedija Slovenije 2. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988.
Kržišnik, Zoran: Riko Debenjak. Razstava grafike 1955-1968. Ljubljana: Moderna galerija, 1968.
Poljanšek, Mirjam: Riko Debenjak — diplomska naloga. Ljubljana 1962.
Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL,), 1. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1974—1981, str. 259-261.
Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL), 2. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982—1985, str. 18.
Riko Debenjak: katalog ob veliki pregledni razstavi 1934-1985. Nova Gorica: Goriški muzej, 1988.
Vuk, Marko: Riko Debenjak, jubilejna razstava ob 75-ktnici. Kanal: Galerija Rika Debenjaka, 8. 2.-3. 3. 1983.
Zusammenfassung
NACHLASS DES MALERS UND GRAFIKERS RIKO DEBENJAK
In dem Beitrag wird der Nachlass des Malers und Grafikers Riko Debenjak präsentiert, den 2011 dessen Sohn Dr. Bozidar Debenjak der Gemeinde
Kanal, dem Geburtsort des Künstlers, schenkte. Die Gemeinde Kanal überreichte das Material dem Regionalarchiv in Nova Gorica.
Riko Debenjak wurde am 8. Februar 1908 in Kanal an der Soca geboren. Während des Ersten Weltkriegs übersiedelte er mit seiner Familie nach Sentjur bei Celje, wo er die Volksschule besuchte. Nach dem Realgymnasium in Ljubljana setzte er seine Ausbildung an der Lehrerbildungsanstalt in Tolmin fort. Im zweiten Studienjahr übersiedelte er zu seinem Bruder nach Subotica und setzte sein Studium an der Kunstschule und anschließend am Höheren akademischen Kursus in Belgrad fort. In den Jahren 1937/39 bildete er sich in Paris weiter. Nach seiner Rückkehr lebte er ständig in Ljubljana. Von 1950 bis zu seiner Pensionierung war er Professor an der Akademie für bildende Kunst Ljubljana. Ab 1960 hatte er den dortigen Lehrstuhl für Grafik inne.
Debenjak beschäftigte sich bis 1950 vor allem mit Malerei, daraufhin mit Grafik. Er malte auch Fresken, war als Illustrator tätig und entwarf Briefmarken. Bedeutend ist auch seine pädagogische Arbeit. Er beherrschte alle grafischen Techniken. Seine Arbeiten waren in zahlreichen Einzelausstellungen und Ausstellungsbeteiligungen zu sehen, für sein Schaffen erhielt er zahlreiche Auszeichnungen im In- und Ausland. Er starb am 26. Dezember 1987 in Ljubljana.
Der Nachlass von Riko Debenjak stellt eine wertvolle Ergänzung der ständigen Sammlung der Riko-Debenjak-Galerie in Kanal dar. Er gliedert sich in mehrere inhaltliche Gruppen: persönliche Dokumente, Dokumentation seiner beruflichen, künstierischen und vereinsmäßigen Tätigkeit, Einladungen und Kataloge zu Einzelausstellungen und Ausstellungsbeteiligungen, Publikationen und Zeitschriften, Plakate, Kunstwerke von Riko Debenjak, Briefwechsel, Glückwunschkarten, Fotos, Reproduktionen, Zeitungsartikel und sonstiges Material.
Das Material ist in 27 Archivschachteln aufbewahrt, größere Formate von Fotos und Auszeichnungen befinden sich in einer eigenen Mappe.
490
Iz arhivskih fondov in zbirk
ARHIVI 35 (2012), št 2
ARHIVI 35 (2012), št. 2
O delu Arhivskega društva Slovenije
491
O delu Arhivskega društva Slovenije
Poročilo o delu Komisije za podeljevanje Aškerčevih nagrad in Aškerčevih priznanj za leto 2012
Komisija v sestavi Andreja Klasinc Skofljanec (ARS), Judita Sega (ZAL), dr. Julijana Visočnik (NŠAL), dr. Borut Batagelj (ZAC) in dr. Zdenka Bonin (PAK), je na konstitutivnem sestanku 8. junija 2012 za predsednico izvolila Zdenko Bonin in sprejela sklep, da se poleg Aškerčeve nagrade za življenjsko delo zaradi okrnjenih sredstev ADS podeli le eno Aškerčevo priznanje. Komisija je v začetku julija na dopisni seji sprejela besedilo javnega razpisa in določila datum za zbiranje predlogov za podelitev Aškerčeve nagrade in Aškerčevega priznanja za leto 2012. Razpis se je začel 10. avgusta in se zaključil 9. septembra. Komisija je na svoji seji 24. septembra pregledala osem pravočasno prispelih predlogov za nagrado in priznanje ter opravila izbor.
Aškerčevo priznanje
Na naslov Komisije so za Aškerčevo priznanje prispeli štirje predlogi za pet kandidatk in kandidatov (Bojana Aristovnik, Nataša Budna Kodrič in Barbara Pešak Mikec, mag. Bojan Cvelfar, dr. Jelka Melik). Komisija je sklenila, izvršni odbor ADS pa je 2. oktobra soglasno potrdil, da se Aškerčevo priznanje za leto 2012 podeli mag. Bojanu Cvelfarju za odmeven prispevek k razvoju slovenske arhivistike na področju uveljavljanja svetovnih arhivističnih smernic v slovensko arhivsko prakso.
Mag. Bojan Cvelfar je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1995 zaključil študij zgodovine in sociologije, leta 2005 pa si je s podiplomskim študijem pridobil naziv magister zgodovine. Leta 1996 se je kot arhivist zaposlil v Zgodovinskem arhivu Celje, kjer je od leta 2001 do 2011 opravljal dela in naloge direktorja javnega zavoda, od tedaj dalje pa je direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana.
V letih 2008 do 2012 je bil izredno dejaven na področju zasnove, organizacije in izvedbe Vzajemnega arhivskega informacijskega sistema slovenskih regionalnih arhivov SIRAnet. Kot vodja in koordinator arhivske strokovne skupine za določitev standardiziranih zapisov in VISRAS se je zavzel in poskrbel za oblikovanje in formalizacijo osnovnih pravil popisovanja v skladu z mednarodnimi arhivskimi strokovnimi standardi v okviru sistema SIRAnet ter si prizadeval za implementacijo pravno-formalnih ter tehnološko-informacijskih pogojev za izvajanje teh aktivnosti zlasti v regionalnih arhivih. Rezultati nje-
govih prizadevanj in dela so vidni zlasti v zadnjem dveletnem obdobju v poenotenju različnih praks popisovanja arhivskega gradiva v slovenskih arhivih ter v izgradnji in uporabi Vzajemnega arhivskega informacijskega sistema SIRAnet, v katerem je zajetih več kot pol milijona podatkovnih struktur, od katerih je skoraj tretjina dostopna preko spleta.
Aškerčeva nagrada
Za Aškerčevo nagrado so prispeli štirje predlogi za prav toliko kandidatk in kandidatov (dr. Milko Mikola, Marija Oblak Carni, dr. France Stukl, dr. Peter Pavel Klasinc). Po pregledu vlog je komisija 24. septembra na svoji seji predlagala, izvršni odbor ADS pa soglasno potrdil, da Aškerčevo nagrado za leto 2012 prejme dr. France Stukl za življenjsko delo pri zbiranju, varovanju in ohranjanju arhivske dediščine, posredovanju te javnosti, pri strokovnem izobraževanju ter za večletno zaslužno delo v Arhivskem društvu Slovenije.
Dr. France Stukl se je rodil leta 1942 v Celovcu, živel in deloval pa je ves čas v Škofiji Loki, kamor se je priselila njegova družina. Leta 1966 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končal dvopredmetni študij umetnostne zgodovine in zgodovine in se že naslednje leto zaposlil v Zgodovinskem (tedaj Mestnem) arhivu Ljubljana. Leta 1982 je na Filozofski fakulteti končal magistrski študij arhivistike, leta 1996 pa promoviral za doktorja znanosti.
Dr. France Stukl je svoje celotno poklicno delo do upokojitve leta 2002 zavzeto opravljal, posvetil pa ga je zbiranju, urejanju in objavljanju arhivskega gradiva. Med službovanjem v Zgodovinskem arhivu Ljubljana je bil 20 let edini arhivist, ki je skrbel za varovanje, ohranjanje in popularizacijo bogate arhivske dediščine na škofjeloškem območju. Od leta 1973 je bil vodja oddelka, pozneje pa samostojne enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Skofji Loki. V tem času je prevzel več kot 500 tekočih metrov arhivskega gradiva, ga strokovno uredil in oblikoval več kot 300 arhivskih fondov. Za večino teh fondov je izdelal arhivske popise in inventarje (nekateri od teh so še vedno v uporabi) in začel organizirati arhivsko službo med ustvarjalci na terenu. Svoje strokovno znanje je prenašal na mlajše kolege in postavil temelje za kasnejše evidentiranje arhivskega gradiva freisinških gospostev na slovenskih deh. Vrsto let je bil član komisije za strokovne izpite ter tajnik Arhivskega društva Slovenije. Njegova bibliografija obsega sedem samostojnih knjižnih monografij ter več kot 170 drugih bibliografskih enot.
492
O delu Arhivskega društva Slovenije
ARIIIVI 35 (2012), št. 2
Od leve proti desni: Gordana Sovegeš Upovšek,predsednica ADS, dr. Zdenka Bonin, predsednica komisije podeljevanje Aškerčevih nagrad in priznanj, dr. France Slukl, mag. Bojan Cveljar, Mojca Skrinjar, držama sekretarka MIZKS, Aleš Cerin, pocli^epan MOL.
Osrednje mesto med njegovimi objavljenimi raziskavami zavzemajo monografije o hišah v Skofji Loki, njenih predmestjih hi v Stari Loki, ki so izšle v letih 1981, 1984 hi 1996 ter lani izdana monografija Po poti kulturne dediščine: sprehod skozi S ko/jo Loko in vasi v spodnjem porečju Poljanske Sore. Vse so plod temeljitega preučevanja zemljiške knjige hi drugih arhivskih virov s področja sodstva hi uprave, ki jih je dr. France Stukl zavzeto raziskoval v škofjeloški enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana.
Obe utemeljim in predstavim dobitnikov Aškerčevega priznanja in Aškerčeve nagrade sta bih prebrani 17. oktobra na slovesni podelitvi v Veliki sejni dvorani Mestne hiše v Ljubljani. Zbrane je nagovorila predsednica ADS Gordana Sovegeš Lipovšek, v imenu gostiteljice, Mestne občine Ljubljana, pa je navzoče pozdravil podžupan g. Aleš Cerin. Slavnostna govornica g. Mojca Skrinjar, državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo hi šport, je poudarila, da je »arhivsko gradivo pomemben del nacionalnega spomina« hi da so »pričakovanja družbe do arhivov vse večja«. Opozorila je, da se pristojni na ministrstvu sicer zavedajo težav hi izzivov, s katerimi se srečujejo arhivi in arhivistika, da pa bo treba problematiko slovenskih arhivov reševati v okviru proračunskih možnosti. Slovesnost je nadvse prijetno povezovala Mojca Kranjc, za glasbeno popestritev dogodka pa sta poskrbela Matjaž Dajčar hi Matjaž Vertuš iz Maribora.
Zdenka Bonin
Varuhi pisanih spominov
Ljubljanski župan Ivan Hribarje ob koncu 19. stoletja, ko se je duhovnik Anton Aškerc ^caradi prevelikih liberalnih načel začel ratjjajati s Katoliško cerkvijo, prav v Aškercu prepoznal osebo, ki bi se posvečala urejanju starejših listin in dokumentov ljubljanskega magistrata. Tako je julija 1898 Aškerc poslal prvi uradni mestni arhivar. Res da mu sprva ni bilo najbolj kristalno jasno, kaj naj bi bilo njegovo delo, saj je v svojem pismu Hribarja spraševal: »... bi mi izvolili povedali vsaj v obrisih, kako delo ima arhivar, kake dolžnosti?« Kljub Začetnim težavam se je dela lotil zelo resno in temeljilo. To službo je nato opravljal vse do svoje smrti, do lela 1912. Danes ga imamo %cičelnika sis le matičnega urejanja magistralnega arhivskega gradiva, Arhivsko društvo Slovenije pa njemu v časi vsaki dve leti v dnevih okrog 20. oktobra podeli Aškerčevo nagrado in priznanje ~a posebne dosevke v arhivistiki Lelos se bo to ugodilo ~e šestič.
Od Aškerčevih časov je minilo ¿e več kol slo le l in danes je v slovenskih arhivih zaposlenih veliko »Aškerčev«, katerih delo prevečkrat ostane neopazno. Bolj ali manj nas poznajo zgodovinarji, jezikoslovci, arhitekti, pravniki, geografi, umetnostni Zgodovinarji, lucli učitelji in profesorji zgodovine ter politiki, I 'elikokral k nam padejo posamezniki, ki so Zidožjli ali izgubili dokumente, s katerimi si želijo ponovno zag°^J!-'iti pravno varnost. Za vse druge pa smo samo »neki« zdolgočaseni uradniki med z¡fprašenimi papirji, javni sektor, ki preveč Zapravlja davkoplačevalki denar in tako ali tako nima drugega dela kol zagati in prelagati dokumente. Po lanskem referendumu smo v arhivih za koga tudi ljudje, ki skrivamo dokumente in jih ne želimo pokazati javnosti, I Časih nas tako
ARHIVI 35 (2012), št. 2
O delu Arhivskega društva Slovenije
493
obravnavajo tudi tisti, ki bi morali biti naši največji zagovorniki. Za druge veljamo po znani lanski aferi v zyezj s sestavljanjem dokumentov za varuhe avtentičnosti gradiva, ki ne k prevzemamo, hranimo in posredujemo arhivsko gradivo, pač pa varujemo tudi njegov pomen — opozarjamo na poskuse manipulacije in falsiftciranja.
Živimo v času, ko se vse dogaja z astronomsko hitrostjo. Povsod se hiti, hlasta za denarjem in uspehom, žal čedalje večkrat tudi za golo preživetje, in ko je leto naokrog, ljudje na vse pozabimo. Cas mineva, spomini zbledijo. Ostane k to, kar je na tak ali drugačen način zabeleženo o njem. in čez trideset, sto, šeststo let bo prišel nekdo v arhiv in te spomine ponovno našel in jih podoživet. Pa ne samo teh, slabih. Tudi dobre. Zato ker se bodo v arhivih ohranili. Ker smo samo arhivi in zaposleni v njih usposobljeni za to, da se bodo pri nas zagotovo ohranili. To pomeni, da je vsak košček zgodovine (dokument na papiju, digitalni zapis, filmski zapis, fotografija, načrt itd.), ki pride v arhiv, skrbno popisan, zaprt v škatlo ali shranjen na nosilce v formatu, primernem za dolgoročno hrambo, ter odložen v skladišče. Da so se ž? naši predniki zavedali pomembnosti ohranjanja pisne kulturne dediščine, priča veliko število ohranjenih pergamentnih listin ter dokumentov pomembnih slovenskih srednjeveških trgov. Tako lahko iz ene takih listin, stare skoraj 800 let, izvemo, da bo oglejski patriarh Bertold podelil odpustke vsem tistim, ki bodo gmotno podprli takrat ustanovljeni samostan v Studenicah. V arhivih lahko spremljamo življenje velikih Slovencev, npr. Antona Aškerca, Jožefa Klekla, Louisa Adamiča in še številnih drugih. V bistvu lahko v arhivu dobimo podatke o malodane vsakem Zgodovinskem dogodku oz o življenju Slovencev nasploh. Mordaje slišati tudi malce srhljivo, ampak v arhivu lahko najdemo o skoraj vsakem prebivalcu Slovenije kak zapis. Pravzaprav smo velika hiša spominov, kije ob koncu leta 2010 hranila za 66.417 tekočih metrov arhivskega gradiva. Vse te dokumente bi lahko zložjU na cesto med Ljubljano in Jesenicami. In zavedati se moramo, da je tega gradiva vedno več in da bomo kmalu lahko tako »tlakovali« pol do Dunaja. Čeprav v zadnjih letih veliko dokumentov nastane v digitalni obliki, je na terenu še vedno veliko gradiva, ki čaka na predajo v arhive. Malokdo ve, da imamo en Arhiv Republike Slovenije in šest pokrajinskih arhivov: Koper, Ljubljana, Maribor, Ptuj, Nova Gorica in Celje. Vprašanje, ki se poraja že nekaj let, pa je, kam bomo arhivi vse to spravili. Prostorska stiska je povsod že velika, z iZ!emo v Celju in Ptuju, saj sta oba v novih in prenov jenih prostorih. Pohvalno je tudi, da smo regionalni arhivi pred leti dobili novo programsko opremo scopeArchiv.
Veliko si sedaj obetamo od uvedbe elektronskega arhiva, ki naj bi zagotovil varno hrambo gradiva v digitalni obliki.
Skrb pa zjuja dejstvo, da prihajajo meseci, ko se bodo razmere v slovenskih arhivih poslabšale. Iz vladnih varčevalnih ukrepov ne bodo izvzeti niti arhivi. Koliko manj sredstev bomo dobili, še ni čisto jasno. Naj ob tem poudarimo, da se število Zaposlenih v arhivih že nekaj let zmanjšuje. Ob koncu leta 2007 nas je bilo 193, leta 2010 pa za 11 ljudi manj, to pa pomeni zmanjšanje za dobrih 3%. Torej smo arhivi že Zmanjševali število zaposlenih, še preden se je kriza sploh začela.
Tega pa verjetno ne moremo trditi za vse preostale proračunske uporabnike. Bojimo se prognoze: manj denarja = manj arhi-vistov = manj razstav = manj publikacij = manj prevzemov gradiva s terena = zmanjšana skrb za pisno kulturno dediščino = slabši odnos ljudi do njihove lastne države in kulture.
Obeta se nam tudi sprememba našega arhivskega zakona, Zato nestrpno pričakujemo okroglo mizp j" to temo. Upamo, da bodo boj upoštevane pripombe strokovne, tj. arhivske javnosti, saj lahko zakon, ki ni strokoven oz s stroko usklajen, prinese težave in dolgoročno škodo.
Kljub sedanjim turobnim časom pa lahko zagotovimo, da bomo arhivisti še naprej ostali tisti, ki bomo po najboljših močeh v okviru možnega čuvali dobro in slabo iz naše preteklosti.
Verba volani, scripta manent. (Besede odletijo, napisano ostane.)
Gordana Sovegeš Lipovšek
Nagovor državne sekretarke
Spoštovani nagrajenci, spoštovane gospe in gospodje,
veseli me, da sem lahko danes del te prireditve, s katero počastite tiste, ki so s svojim delom izjemni na arhivskem strokovnem področju. Izjemnost je tista, ki odlikuje odlične posameznike, odličnost pa lahko Slovenijo postavi ob bok najuspešnejšim državam. Zato sije zanjo potrebno prizadevati na prav vseh področjih.
Arhivsko gradivo predstavlja zelo pomemben del nacionalnega spomina. Ugled arhivov je v očeh ustvarjalcev zapisov kol tudi javnosti in uporabnikov pogosto povezan s pravno in dokazno vrednostjo zapisov ter z načeli odgovornosti vseh nosilcev funkcij. Pričakovanja družbe do arhivov pa so vse večja.
V zadnjih dveh desetletjih so se na področju varstva arhivskega gradiva zgodili pomembni premiki, ki so bili predvsem posledica družbenih sprememb in osamosvojitve Slovenije. V obdobju slovenske tranrjcije se je aktualizirala vloga arhivov, in sicer predvsem zaradi hrambe gradiva prejšnjega sistema ter v povezavi s poravnavo različnih krivic, ki so se zgodile v preteklem obdobju. Prav tako so nove okoliščine in različni razlogi, kol so bili povečana uporaba arhivskega gradiva zaradi raznih postopkov uveljavljanja pravic, povečam število prevzemov gradiva zaradi spremembe sistema, ukinitev ali stečajev, novih nosilcev zapisov in informacijske tehnologije, potisnili arhivsko stroko k hitri prilagoditvi novim razmeram. Razvoj informacijske tehnologije je prinesel številne novosti v delovanje državne uprave in širše javne uprave ter poslovni oziroma Zasebni sektor, spremembe so segle tudi v vsakdanjik vseh nas kot posameznikov. Z razvojem sodobnih tehnologij se spreminjajo načini dela in komunikacij. Zasebni in javni sektor kot tudi posamezniki se srečujejo s številnimi vprašanji, kijih prinaša delo z dokumenti v digitalni obliki. Uvajajo se novi načini poslovanja z gradivom, ki zahtevajo tudi nove procese oblikovanja in organiziranja arhivskega dela. Kot posledica vedno
494_O delu Arhivskega društva Slovenije_ARIIIVI 35 (2012), št. 2
bolj intenzivnega elektronskega poslovanja naslaja vedno večja količina arhivskega gradiva v elektronski obliki, ki ga je oziroma ga bo treba tudi ustrezno varno dolgoročno hranili in arhivirati.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport arhivom Ziigolavlja sredstva predvsem za financiranje stroškov dela, splošnih stroškov delovanja in programskih materialnih stroškov ter del sredstev za digitalizacijo. MIZKS sofinancira tudi dejavnost cerkvenih arhivov in dejavnost Arhivskega društva. Hkrati se %ivedamo, da je marsikaj še nerešeno. Pereča je prostorska problematika s katero se srečujete nekateri arhivi, pa problematike elektronske hrambe, procesa sukcesije naše bivše skupne države, prav tako pa še ni rešeno iprašanje vračanja kulturnih dobrin, umetniških del,arhivov ter katastrskih in zemljiških knjig iz Italije v Slovenijo. K tej problematiki načrtujemo v prihodnje skrbno pristopili in jo reševali v okviru proračunskih možnosti. Zavedamo se namreč, da arhivsko gradim predstavlja zelo pomemben del nacionalnega spomina. Da so pričakovanja družbe do arhivov vse veja. In da se pojavljajo zahteve uporabnikov po izboljšanih in učinkovitejših storitvah.
Priznani slovenski pesnik Anton Aškerc, za katerega širša javnost nemalokrat spregleda, da je del svojega življenja Zapisal tudi službovanju kol ljubljanski mestni arhivar, si je kljub majhnosti takratnega arhiva zadal za nalogo uredili ga in ga »napravili uporabnim«. Zavedal se je pomembnosti arhiviranja.
Tudi Splošna deklaracija o arhivih, ki jo je novembra 2009 oblikoval Mednarodni arhivski svet med drug}m pravi, da arhivi igrajo poglavitno vlogo pri razvoju družb saj vari jejo in prispevajo k individualnemu in skupinskemu spominu. Prost dostop do arhivskega gradiva pa bogati naše zpanje o človeški družbi, spodbuja demokracijo, ščiti pravice državljanov in izboljšuje kakovost življenja. Tega se r^medamo lucli na ministrstvu.
I sem današnjim dobitnikom nagrad iskreno čestitam.
Mojca Skrinjar
Zahvala Franceta Štukla
Ko danes gledam lak zbor in izbor arhivislov in mojih prijateljev, mi spomin nehote uhaja nazpj za v(č kol štirideset ki. I ' Sloveniji je bilo takrat manj kol slo arhivskih delavcev, nekaj nas je bilo mladih, še več pa starejših, ki so za razpi-jajočo vedo nosili težo dnem in vročine. Arhivistika je takrat komaj samostojno zaživela. Pol sla ji utirala pokojni dr. Sergij I ilfan in za njim dr. Jože Zonlar. Pokojna gospa Majda Smole je včasih malce v strahu napovedala: »Zonlar dela vedo«.
Sam sem se v arhivu zi'poslil leta 1967. Nekateri Začetniki arhivske široke so takrat žf odhajali. Človek se ne Zaveda, kako hitro prestopa tjvljenjska in delovna obdobja. Sprva sem se kot zgodovinar in umetnostni zgodovinar (kar sem po izobrazbi) v arhivski službi malce čudno počutil. Z interdisciplinarnim in poznejšim magistrskim študijem in doktoratom sem se v široki izpopolnil in popolnoma udomačil. Opazil sem, da me služba lucli življenjsko dopolnjuje. Rad sem bil arhivisl. Prehodil sem vse faze »tlake« od tajnika sindikata in arhivskega društva, do namestnika spraševalca pri strokovnih izpitih. I ' arhivu sem okusil vse faze ročnega dela, pisanja s tušem, tipkanja, do računalnika. Denarno smo bili odvisni od lolalilarislične države. Potem smo razvili obetavni in humani samoupravni socializem in pristali v kapitalistični stvarnosti. I eselili smo se vsakega dosežka široke in njenih de lami:. Praznovali smo, ko smo kupili pno garsonjero, pri službeni avlo.
Pri svojem delu sem vedno iskal skupne točke med teorijo in prakso. Kol uslužbenec arhivske enote v SkoJji Loki sem rezjdlale dela strnil v prispevkih za lokalno, loško zgodovino. I sak čas prinese nekaj svojega. I esel sem, da sem zapustil nekaj strokovnih sledi in me je opazila lucli današnja generacija in stroka. I sem, ki sle mi omogočili to visoko oclličje in mi pripravili tako lep sprejem, se najlepše zcdmdjujem.
France Slukl
ARHIVI 35 (2012), št. 2
O delu Arhivskega društva Slovenije
495
Zahvala Bojana Cvelfarja
Cenjene kolegice in kolegi, spoštovana gospa držcivrui sekretarka na MIZKS, spoštovani g. podžupan, spoštovani na-grajenec, spoštovani predsednici ADS in komisije %ct podelitev Aškerčevih nagrad.
Najprej bi rad povedal, da sem bil v pivih trenutkih, ko sem izvedel, da sem prejemnik letošnjega Aškerčevega priznanja isjemno presenečen, hkrati pa sem se lega zelo razveselil, danes lakaj na le m mestu pa se počutim izjemno počaščen. Počaščen predvsem ^ilo, ker ko pač delaš svoj posel s srcem se ti nikakor ne dozdeva, da počneš kaj posebnega, kaj takega, kar naj bi izstopalo izpovprečja. Kopa lo zaZ,ub° !iu<tie tebe in prepozna široka, v kalni deluješ, si pa postavljen v čisto drugačen polomij, takšen, v katerem se nahajam danes sam. I ' takšnih trenutkih le prevevajo predvsem občutki zadovoljstva, ponosa, predvsem pa hvaležnosti - najprej seveda do svoji staršev, ki sla lipo svojih najboljših močeh sploh Irasirala žjvljenjsko pol, do soproge in otrok, kalnim si ^tradi svoje privrženosti poklicu ukradel premnogokalero uro ali pa kar cele dneve ali ledne, do svojih nekdanjih in sedanjih sodelavcev, ki so ti nesebično pomagali pti tvojih prizadevanjih za i^j>(>j šanje razmer v arhivski široki. Da, vsem naštetim sem izjemno hvaležen in predvsem njihova zasluga je, da danes stojim lu in prejemam lo prestižno priznanje, ki mi lahko pomeni k močno vzpodbudo za moje nadaljnje delo.
J
m
S ker paje le los Zgodovinskemu arhivu Ljubljana pripadla časi, da sla tako prejemnik priznanja kot nagrade (nagrajencu g. V ranče lu Sluklju že seclaj iskreno čestitam) i-Z njegovih vrst. Kakšen nepoznavalec bi verjetno iz tega kajhilro lahko preprosto sklepal, daje Zgodovinski arhiv Ljubljana najuspešnejši arhiv v državi. Mogoče nima prav, zcrgolavljam pa vam, da intenzivno delamo na le m.
Se enkrat vsem skupaj iskrena HI AL-1.
Bojan Cveljdr
Konferenca društva madžarskih arhivistov, Szeged, 18.-20. junij 2012
Konferenco Društva madžarskih arhivistov je v letu 2012 gostil Arhiv županije Csongrad v mestu Szeged. lldeči niti konference sta bili elektronska uprava in elektronski arhivi.
Do zgodnjega popoldneva prvega dne smo se udeleženci seznaniti z madžarskim arhivskim projektom E-arhiv ter z veliko reorganizacijo madžarske arhivske mreže. V jeseni bodo namreč madžarski žu-panijski arhivi izgubili status samostojnih zavodov. Postati bodo enote Madžarskega državnega arhiva (Magyar Orszagos Leveltar), ta pa se bo zato preimenoval v Madžarski nacionalni arhiv (Magyar Nemzeti Leveltar). Županijski arhivi v bistvu že kakšno leto dni spremljajo priprave na te spremembe, a ne vedo natančno, kakšne prednosti in slabosti bo prinesla reorganizacija. Arhivi, ki so bili v preteklosti sicer uspešni v izdajateljski dejavnosti, organiziranju konferenc in razstav, se bojijo, da jim bo Budimpešta skrčila sredstva za te namene. Na drugi strani so arhivi, ki jim je denarna sredstva krčila županija, njihova ustanoviteljica. V poletnih mesecih so bili ponekod tudi arhivi zaprti, ker niso dobili sredstev za plače zaposlenih. Za konec so podelili nagrado in priznanja za posebne dosežke v arhivistiki.
Kar nekaj vročili debat o tem je bilo tudi popoldne, ko so potekale volitve za novega predsednika oz. predsednico društva ter člane izvršnega odbora. Volitve je dobil »stari« predsednik Arpad Tyekvicska, direktor Arhiva županije Nograd. Tik za petami mu je bila nova direktorica Madžarskega državnega arhiva Zsuz-sanna Miko. Gostje iz tujine smo ta čas izkoristili za potepanje po Szegedu. Slovencem je najbolj znan po »segedinarju« in po klobasi pick. Toda Szeged ponuja še kaj več kot salamo ali kislo zelje z rdečo papriko. Lepo urejene sprehajalne poti ob reki Tisi se vsake toliko časa razcepijo in nam nakažejo smer proti središču mesta. Prav Tisa je tista, ki je mesto zaznamovala in pri njegovih prebivalcih še danes vzbuja »straho-spoštovanje«. 12. marca 1879 v zgodnjih jutranjih urah je namreč prestopila svoje bregove in mesto v celoti uničila. K obnovi mesta je nato prispevala celotna Evropa; deti »ringa« okoli Szegeda so poimenovani po evropskih mestih Rim, Bruselj, Berlin, Pariz, London, Moskva in Dunaj, na mestni hiši pa je tudi velik napis »Szeged bo lepši, kot je bil!« (Szeged szebb lesz, mint volt!). Lahko trdimo, da se je Szeged po tej tragediji ponovno rodil; izoblikovalo se je mesto s širokimi avenijami, krožišči, trgi ter stavbami v eklektičnem in secesijskem slogu, ki privabljajo turiste.
Drugi dan konference je minil v znamenju dveh predavanj o izkušnjah v elektronskem arhivu oz. arhiviranju na Dunaju (dr. Berthold Konradi iz Avstrijskega državnega arhiva) in v Estoniji (g. Kuldar
496
O delu Arhivskega društva Slovenije
ARIIIVI 35 (2012), št. 2
Aas iz Estonskega nacionalnega digitalnega arhiva). Sledila so še štiri predavanja o uvajanju elektronskega arhiva na Madžarskem. Potem je bil na vrsti izlet v zgodovinski nacionalni park Opusztaszer, kjer so madžarski »skansen« z razhčnimi tipi madžarskih hiš, spomeniki v spomin na 1000. obletnico prihoda Madžarov v Panonsko kotlino ter izkopanine samostana. Posebno pozornost si zasluži monumentalna slika Arpada Fesztya z naslovom Prihod Madžarov (A magyarok bejovetele).
Zadnji dan posvetovanja so bila na dnevnem redu predavanja v okviru petih sekcij. Ena od teh je bila tudi mednarodna sekcija. V tej smo udeleženci različnih držav predstavili arhivsko mrežo države, probleme, s katerimi se srečujemo, novosti, sodelovanje z arhivi v drugih državah ipd. Ker se je kar nekaj arhivistov iz tujine odpravilo že domov, smo bih na tej sekciji navzoči le predstavniki Slovenije, Slovaške, Romunije in Avstrije. Predlagali smo, nas se ta sekcija na prihodnjem zborovanju sestane že prvi ah drugi dan.
Madžarski arhivisti pa so lahko izbirah med štirimi sekcijami:
-	gospodarska (teme: vprašanja v računovodstvu in knjigovodstvu, priključitev arhivov k Madžarskemu državnemu arhivu, okrogla miza, namenjena e-arhi-vov in e-upravi);
-	sekcija za materialno varstvo (teme: digitalizacija gradiva v luči materialnega varstva, snemanje na mikrofilme in digitalizacija v vojvodinskih arhivih, podatkovna baza materialnega varstva v Madžarskem državnem arhivu, restavriranje in hramba načrtov na papirju paus);
-	sekcija za informatiko (teme: oblikovanje imenskega kazala v Literarnem muzeju Sandorja Petofija, e-arhiv).
Leta 2013 se bomo torej srečah v Esztergomu, v Arhivu županije Komarom-Esztergom, na slovaško-madžarski meji. Predvsem bo zanimivo izvedeti, kaj dobrega ah slabega je prinesla reorganizacija madžarske arhivske mreže.
Gordana Sovegeš Upovšek
25. mednarodno posvetovanje »Arhivska praksa 2012«, Tuzla, 27.-28. september 2012
Kot predstavnica Arhivskega društva Slovenije sem se udeležila 25. mednarodnega posvetovanja v Tuzh. Tako kot vsakokrat je tudi letos potekalo v Ho-
telu Tuzla. Posvetovanje je mednarodno, saj se ga udeležijo predstavniki iz različnih držav (Srbije, Hrvaške, Slovenije, Italije, Makedonije, Slovaške in Madžarske).
Iz Slovenije so bih poleg mene na posvetovanju še dr. Borut Batagelj in Bojana Aristovnik (ZAC), Ivan Fras, Nina Gostenčnik, Mojca Horvat, dr. Miroslav Novak in mag. Zdenka Semlič Rajh (PAM), mag. Bojan Cvelfar in dr. Gorazd Stariha (ZAL), mag. Nada Cibej in Vladimir Drobnjak (PAK), mag. Gašper Smid in Žarko Štrumbl (ARS), dr. Peter Pavel Klasinc (MIAZ) ter dr. Alenka Sauperl (FF Ljubljana).
Odprtje posvetovanja je bilo v Kristalni dvorani. Po uvodnem nagovoru in pozdravu predsednika organizacijskega odbora in direktorja Arhiva Tuzelskega kantona dr. Izeta Sabotiča so bih na vrsti pozdravi preostalih udeležencev. V imenu arhivskega društva in direktorjev arhivov iz Slovenije je navzoče pozdra-
* 1 T	T-"1
vil Ivan kras.
Nato sta sledili predstavitvi zbornika Arhivska praksa št. 15, predstavil ga je dr. Miroslav Novak, ter zbornika Arhivska praksa (1998—2012), ki je izšel v počastitev 15-letnice razvoja arhivske dejavnosti. Predstavil ga je dr. Darko Rubčič iz Državnega arhiva v Zagrebu.
Vsi smo si lahko pogledali tudi razstavo z naslovom 25 let Arhivske prakse v Tuzh, obogateno s fotografijami, ki so jo pripravili kolegi iz arhiva Tuzelskega kantona.
Posvetovanje je potekalo v treh vsebinskih sklopih in prvi dan tudi v dveh vzporednih sekcijah. Tema prvega vsebinskega sklopa v sekciji v Kristalni dvorani je bila Izobraževanje in usposabljanje arhivskih kadrov - stanje in perspektiva, prva, ki je predstavila referat, pa je bila Stanislava Blaževič iz Arhiva Vojvodine Novi Sad. V svojem prispevku se je spraševala o aktualnosti poklica arhivist. Naslednja referentka, Almira Alibašič iz Zgodovinskega arhiva v Sarajevu, je predstavila prispevek o tem, da so ustrezno usposobljeni arhivski delavci prvi pogoj za uspeh stroke, trditev pa je podprla s primerom iz Bosne in Hercegovine. Sledila sta referata Selme Isič in Omerja Zuhča iz Arhiva Tuzelskega kantona. Tema prvega se je nanašala na izobraževanje arhivistov z multidisciplinamimi znanji, v drugem pa nam je avtor ob primeru organa lokalne samouprave na območju Tuzelskega kantona predstavil vpliv strokovne usposobljenosti arhivarja na urejenost arhivskega poslovanja. Kristijan Karajič iz Hrvaškega državnega arhiva v Zagrebu je poudaril pomen strokovne usposobljenosti delavcev, ki imajo opraviti z gradivom kategoriziranih ustvarjalcev, Svet-lana Perovič - Ivovič iz arhiva Jugoslavije v Beogradu
ARHIVI 35 (2012), št. 2
O delu Arhivskega društva Slovenije
497
Odprtje 25. posvetovanja Arhivska praksa v Tusji.
pa na potrebno usposobljenost konservatorsko-re-stavratorske stroke. Tema referata dr. Petra Pavla Klasinca iz Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti v Trstu je bila podiplomski študij arhivistike in do-kumentahstike. Opozoril je predvsem na nova in dopolnilna znanja, ki so potrebna pri ustvarjalcih arhivskega in dokumentarnega gradiva. O izobraževanju arliivistov v visokošolskih programih v Bosni in Hercegovini je govoril dr. Azem Kožar s Filozofske fakultete v Tuzli, Darko llubčič iz Državnega arhiva v Zagrebu pa o tem, kakšne so izkušnje hrvaških arliivistov pri izobraževanju zaposlenih v arhivih. O projektu Arhivska praksa kot pripomoček za izobraževanje arhivskih kadrov je govoril dr. Izet Sabotič iz Arhiva Tuzelskega kantona. Sledila pa sta še dva referata strokovnjakov iz istega arhiva. Tema prvega, referata Ha-tidže Fetaliagič, so bile dejavnosti Društva arhivskih delavcev v Tuzelskem kantonu, drugega, referat o vsebini in rezultatih postdaytonskih arhivskih posvetovanj, ki jih je organiziralo Združenje arhivskih delavcev Bosne in Hercegovine, pa je predstavila Saneta Androvič. Bojana Aristovnik iz Zgodovinskega arhiva Celje in Mojca Horvat iz Pokrajinskega arhiva Maribor sta predstavili pedagoško dejavnost v obeh arhivih in kot zadnja v prvem sklopu je prispevek o reformah izobraževanja v Habsburški monarhiji za vladavine Marije Terezije predstavila še Ljiljana lladovac iz Arhiva Vojvodine.
Hkrati je v Kongresni dvorani potekala druga sekcija s temo Stanje in zvišata arhivskega gpadiva imetnikov, ki so v Jasj sprememb statusa. Uvodni referat je imela Marija Todorovič iz Zgodovinskega arhiva v Kragu-
jevcu. Prikazala je pomen varstva javnega arhivskega gradiva v Republiki Srbiji, katerega osnova je predlog zakona o arhivskem gradivu in arhivski službi. O tem, kako zaščititi dokumentarno gradivo ustvarjalcev, ki so v fazi sprememb statusa (ukinitev, stečaj, privatizacija, reorganizacija), je govoril dr. Aco Angelov-ski iz Državnega arhiva Makedonije, Ivana Posedi iz Državnega arhiva v Varaždinu pa o problemih vrednotenja arhivskega in dokumentarnega gradiva pri ustvarjalcih zunaj arhiva. O arhivskem gradivu gospodarskih podjetij v stečaju je govoril dr. Gorazd Starilia iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, podobno temo v zvezi s prevzemanjem arhivskega gradiva ustvarjalcev v stečaju je ob primeru Zgodovinskega arhiva Novi Sad predstavil Jugoslav Veljkovski iz tega arhiva. Tudi referentka Jasmina Latinovič iz Zgodovinskega arhiva Kikinda je ob primeru Tovarne kmetijskih strojev in rezervnih delov 25. maj iz Kikinde predstavila stečaj ah ukinitev tovarne. O problemih prevzemanja dokumentov gospodarskih organizacij na Madžarskem, ki so prenehale delovati, je govoril dr. Viktor Harasti iz Mestnega arhiva Budimpešte. S tem, s kakšnimi problemi se srečujejo pri prevzemanju arhivskega gradiva nekdanjih družbeno-političnih organizacij, nas je seznanil Željko Markovič iz Zgodovinskega arhiva Uži-ce, Joka Filipovič iz JZU Univerzitetnega kliničnega centra Tuzla pa nam je predstavila standarde in postopke pri upravljanju medicinske dokumentacije. Kot zadnja sta v tej sekciji sodelovala mag. Gašper Smid in Žarko Strumbl iz Arhiva Republike Slovenije z referatom o evidentiranju arhivskega gradiva v tujini.
498
O delu Arhivskega društva Slovenije
ARIIIVI 35 (2012), št. 2
Udeležna posvetovanja ob vstopu v »Djevojačko pečino«.
Potem je bilo na vrsti skupno kosilo, po njem pa smo se z avtobusom in avtomobili odpeljali proti Kladnju, ki je znan po kulturnozgodovinski in naravni dediščini, predvsem pa po izviru vode, ki naj bi povečeval »moško vzdržljivost«. V oklici je precej jam, najbolj znani pa sta Djemjačka pečina in pa Babrava. V prvi so nam pripravili ogled jame in krajši kulturni program s petjem in plesom, v mestu Kla-danj pa so nam v kulturnem domu predstavili izdelke domače obrti.
Tema zadnjega dne je bila Aktualna vprašanja arhivske teorije in prakse. Kot prvi je dr. Miroslav Novak iz Pokrajinskega arhiva Maribor predstavil referat z aktu-akio temo o metodah oblikovanja nivoja popisa v skladu s standardom ISAD (g), Siniša Domazet je predstavil izzive digitakiega arhiviranja, Nikola Mokrovič iz Centra za soočanje s preteklostjo iz Zagreba aplikacijo Document in njene module, mag. Lejla Smailovič iz Javnega registra okraja Brčko pa je govorila o pomenu informacijskega sistema za razvoj arhivistike. Dr. Alenka Sauperl s Filozofske fakultete v Ljubljani je poudarila pomen identifikacije popisnih enot in vsebin, ki so v skladu s standardom ISAD (g) v slovenski bazi podatkov SI11AJMET, o uporabi standarda ISO/ Tli 13028:2010 pri določanju smernic za vzpostavljanje in vzdrževanje digitaliziranih dokumentov pa je govorila mag. Nada Cibej iz Pokrajinskega arhiva Koper. Kot zadnja v tem sklopu je svoj referat o uporabi mreže 2.0. v arhivih in predvsem ob primeru Pokrajinskega arhiva Maribor predstavila Nina Gostenčnik.
Po kratkem odmoru je sledil še zadnji sklop referentov. Kot prvi je svoj referat predstavil dr. Dražen Kušen iz Državnega arhiva v Osijeku in poudaril pomen varovanja integritete arhivskih fondov pri ustvarjalcih, ki so v fazi sprememb statusa. Nenad
Seguljev iz JVP »Vode Vojvodine« iz Novega Sada je predstavil izkušnje Dokumentacijskega centra Nikole Mirkova Javni Vodovod pri oblikovanju, hranjenju, obdelavi in digitalizaciji fotodokumentacije. Jovan P. Popovič iz Beograda je v svojem prispevku poudaril pomen spoštovanja moralnih načel, zakonskih predpisov in pravnih norm predvsem pri uporabi arhivskega gradiva, o vlogi arhivov pri vračanju odvzete lastnine in izplačilu odškodnin pa je govoril Zoran Vukelič iz Zgodovinskega arhiva v Subotici. Amela Bedekovič iz Zgodovinskega arhiva Sarajevo je govorila o najpomembnejši sekundami dejavnosti arhivov, to je delu s strankami, Danijela Brankovič iz arhiva Vojvodine pa o problemih pri prevodih arhivskih spisov, napisanih v nemškem jeziku, ki so sicer večji del gradiva arhivskih fondov v Vojvodini. Nenad Predojevič (prav tako iz arhiva Vojvodine) je predstavil svoj referat, v katerem je skušal prikazati, kako se arhivske ustanove v Vojvodini z razstavami in založništvom predstavljajo javnosti. Iz arhiva Unsko-sanskega kantona je prišk lleska Melidin; predstavila je specifičnost zemljiških knjig.
Na koncu so sledili še razprava in sklepi posvetovanja. Vsi referati zaradi odsotnosti nekaterih referentov niso bili predstavljeni, so pa na voljo v obsežni publikaciji Arhivska praksa št. 15.
Veliko število prispevkov, več kot 50, priča o tem, da je zanimanje za sodelovanje na posvetovanju Arhivska praksa v Tuzli vsako leto večje. Prav gotovo k temu pripomorejo tudi dobra organizacija samega posvetovanja, zanimive teme in neverjetna gostoljubnost, s katero nas gostitelji vsako leto znova razveselijo.
Sonja Jazbec
ARHIVI 35 (2012), št. 2
O delu arhivov in zborovanjih
499
O delu arhivov in zborovanjih
22. mednarodni arhivski raziskovalni tabor — nernzetkozi leveltari kutatotabor, Dolina/Vol-gyifalu v Sloveniji in S z en t ko zrn a d o m b j a na Madžarskem, 25.-30. junij 2012
Tabor se še niti pošteno ni končal, pa so me udeleženci že spraševali, ah lahko naslednje leto spet pridejo in da bo najbolje, da jih že napišem na seznam. Po šestih dneh, preživetih z dvanajstimi dijaki in študenti ob preučevanju zgodovine dveh vasi, si človek kaj boljšega sploh ne bi mogel želeti. Pri dijakih je namreč zelo pomembno, kako tabor doživijo. Sam tabor je namreč skupek najrazličnejših veščin: kot raziskovalci so se morah prilagajati različnim, tudi nepredvidenim okoliščinam. Če so želeli, da jim bodo vaščani pokazali, posodili svoje dokumente, so morah biti prijazni, potrpežljivi, vztrajni, iznajdljivi. Sest dni so preživeli s popolnimi tujci, v novi skupini, v kateri so se morah prilagoditi drugim posameznikom, naučili so se prepoznavati različne vrste arhivskih dokumentov in jih na ustrezen način predstaviti javnosti na priložnostni razstavi ob koncu tabora.
Raziskovanje se je začelo v naselju Szentkoz-madombja na Madžarskem, majhnem kraju županije Zala. Kraj je bil prvič omenjen že leta 1199. V njem je stala cerkev, posvečena dvojčkoma sv. Kozmu in Damijanu in po njiju je kraj dobil tudi svoje ime. Leta 1334 je bil omenjen kot Cosme et Damiani, leta 1408 pa že kot Zentkcozmadamyan. V dobi turških vpadov je bil kraj opustošen in šele po letu 1693 so se začeli ljudje ponovno naseljevati. Sicer pa je kraj zelo majhen, odročen, veliko hiš propada. Ob vstopu v vas nas pozdravi megalomanska zgradba, dvorec družine Der-varics, zgrajen leta 1888. Dandanes propada, saj je lastnik v velikih finančnih težavah. V zlatih časih je družila Dervarics redila konje. Zadnji lastnik družine pa je celotno imetje zakockal. V dvorcu sta bih kasneje tiskarna ter osnovna šola. Naša »bera« v dveh dneh in pol niti ni bila tako slaba, če upoštevamo, da je v naselju zelo malo avtohtonih prebivalcev. Večina je priseljencev iz večjih madžarskih krajev ter tudi iz tujine.
Delo smo nadaljevali v Sloveniji, v dvojezični vasi Dolina oz. Volgyifalu. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1389 kot Welgyfalu, leta 1410 pa kot Velgyfalu. Večinsko prebivalstvo Doline je madžarske narodnosti. Z velikim veseljem nas je sprejel tudi predsednik tamkajšnje krajevne skupnosti, gospod Jozsef Balasko. Trije dnevi raziskovanja so minili v nepopisni vročini. Ob večerih, ko smo končali delo, smo se hladili v senci
velikih dreves rakičanskega dvorca, kjer smo bivali. Enkrat smo se odpeljali tudi v Maribor, ki je letos Evropska prestolnica kulture, obiskali smo tudi lendavski grad ter lendavsko sinagogo in judovsko pokopališče v Dolgi vasi. Na terenu smo dobili odlične fotografije in razglednice. Posebej je treba omeniti fotografijo, nastalo aprila 1941, ki prikazuje središče Lendave ob velikem praznovanju, ko so v Lendavo vkorakali madžarski vojaki ter Prekmurje ponovno priključili veliki Madžarski.
Razstava, ki smo jo pripravili zadnji dan v vaškem domu v Dolini, je privabila veliko domačinov. S kratkim kulturnim programom so se nam predstavili domači pevci, citrarji in plesalci, nato pa je ob panojih in vitrinah stekla zanimiva debata o tem, kakšno je bilo življenje v vasi nekoč. Vaščani so se iskali na fotografijah ter pripovedovali, kdaj in kje so bile določene fotografije posnete.
Celoten tabor lahko dobi samo najvišjo oceno. Tudi letos, dvaindvajsetič zapovrstjo, je bil odličen.
Gordana SovegešUpovkk
Aus steirischen Archiven
Das Steiermärkische Landesarchiv setzte auch in den Jahren 2011 und 2012 seine umfangreichen Di-gitalisierungsprojekte fort. Bedeutende und stark gefragte Bestände sind nunmehr online im Lesesaal einsehbar und daher auf kurzem Wege benützbar. Dazu zählen die zur Gänze digitalisierten Bestände der Originalduplikate des Franziszeischen Katasters, der Ansichtskartesammlung Steiermark, darin eingeschlossen die Orte der ehemaligen Untersteiermark, sowie die Originalurkunden der Allgemeinen Urkundenreihe bis zum Jahr 1500 und große Teile der Ortsbildersammlung, deren vollständige Digitalisierung jedoch noch einige Zeit in Anspruch nehmen wird.
Zum Teil in Kooperation mit der in der Styria-Media-Group erscheinenden Kleinen Zeitung konnte ein weiteres Digitalisierungsprojekt abgeschlossen werden, das Digitale steirische Zeitungsarchiv, das es Besucherinnen und Besuchern des Landesarchivs ermöglicht, in die Ausgaben mehrerer steirischer Tageszeitungen seit dem Beginn des 20. Jahrhunderts einzusehen. Jahrgänge einzelner Tageszeitungen hegen
500
O delu arhivov in zborovanjih
ARHIVI 35 (2012), št. 2
als durchsuchbare PDF-Dokumente in Farbe vor. Es sind dies die Jahrgänge 1951 bis 1990 der Kleinen Zeitung, 1946 bis 1951 der Siid-Ost-Tagespost, 1945 bis 1960 der Neue(n) Zeit. Zudem sind weitere Ausgaben verfügbar, jedoch noch nicht im Volltext recherchierbar — Kleine Zeitung (1905—2000, mit Lücken in den 193Oer-Jahren), Süd-Ost-Tagespost (1946-1987) und Neue Zeit (1945-2001).
Im Jahr 2009 wurde der Steirische Archivtag, der vom Steiermärkischen Landesarchiv organisiert wird und jährlich im Frühjahr als eintägige Veranstaltung stattfindet, als Forum der Diskussion und der interinstitutionellen Begegnung eingerichtet. Die 2011 und 2012 veranstalteten Archivtage standen im Zeichen der Thematik Archiv und Photographie, die bereits im Herbst 2009 als ein neuer Schwerpunkt und Archivprojekt formuliert wurde und in der durch Dr. Barbara Schaukai und Heinz Kranzelbinder kuratier-ten und am 7. Juni 2011 durch Landeshauptmann Mag. Franz Voves eröffneten Ausstellung Ein.Blick. Die fotografischen Bestände des Steiermärkischen Landes-archivs mündete, die noch bis Jahresende 2012 gezeigt wird. Der Ausstellung waren umfangreiche Recherchen in den fotografischen Beständen des Hauses vorausgegangen. Begleitet wird die Ausstellung durch die Reihe Fotografie des Monats, in der »signifikante Bildbeispiele herausgegriffen« werden, die »Schwerpunkte und Besonderheiten der Fotobestände widerspiegeln und wichtige Fixpunkte in der Entwicklung der Fotografie markieren«.
Der Steirische Archivtag 2011 fand am 7. Juni 2011 unter dem Titel Archiv und Fotografie statt. Heinz Kranzelbinder (Steiermärkisches Landesarchiv) gab dabei einen Rückblick über 170 Jahre Fotografie(n) im Archiv, der Wiener Fotorestaurator Andreas Gruber befasste sich mit Fragen der Langgeitarchivierung analoger Negative und Fotografien im Archiv. Zwei weitere Vorträge, darunter jener der Bad Radkersburger Stadt-archivarin Beatrix Vreca, waren konkreten fotografischen Sammlungen und ihrem Einsatz in der Regionalgeschichtsforschung und Kulturvermitdung gewidmet.
Am Steirischen Archivtag 2012 (23. Mai 2012) standen unter dem Generalthema Archiv.Bild. Digital. Herausforderungen.Lösungen.Projekte
digitale (Bild)Daten im Fokus der Vorträge von Heinz Kranzelbinder und Elisabeth Schöggl-Ernst (beide Steiermärkisches Landesarchiv). Letztere referierte über Internationale Standards für Metadaten. Groß angelegten Digitalisierungsprojekten war der zweite Teil der Veranstaltung gewidmet. Irene Hyna (Bundesministerium für Unterricht, Kunst und Kultur) berichtete über internationale Aktivitäten im Bereich der Digitalisierung des kulturellen Erbes Europas, Josef Riegler (Landesarchiv Graz) über die Digitalisierung des Franziszeischen Katasters, Alois Ruhri und Reinhard
Peier (beide Diözesanarchiv Graz) über das Projekt Matriken digital, ein Kooperation der Diözesen Graz-Seckau und Maribor/Marburg, das die Digitalisierung der kirchlichen Matriken zum Inhalt hatte.
Im Spätherbst 2011 und im Frühjahr 2012 folgten als weitere Vertiefung des Projekts Archiv und Fotografie noch mehrere Workshops, die vom Steiermärkischen Landesarchiv in Kooperation mit dem Verband österreichischer Archivarinnen und Archivare veranstaltet wurden. Die dort behandelten Themen umfasste Fragen der Bildbestimmung in zwei Richtungen — Identifizierung historischer Materialien und Verfahren sowie anhand ihrer Bildsprache —, Anforderungen und Lösungen zur Langzeitarchivierung analoger Negative und Fotografien sowie Identifizierung und Konservierung von Digitaldrucken. Für das Frühjahr 2013 sind weitere Veranstaltungen geplant.
Auf das bereits genannte Projekt des Diö-zesanarchivs Graz zur Digitalisierung der historischen Matriken — Matriken digital — sei nochmals kurz hingewiesen. Bereits im Jänner 2012 konnte der Grazer Projektleiter, Diözesanarchivar Alois Ruhri, auf rund 400.000 Einzelseiten aus über 100 Pfarren verweisen, die bis dahin in Graz bereits digitalisiert worden waren. Die ältesten Matriken der steirischen Diözese stammen aus dem Jahr 1585. Insgesamt standen bzw. stehen rund 8.800 Heirats-, Sterbe- und Taufbücher aus der Diözese Graz-Seckau und rund 5.500 Bände aus der Erzdiözese Maribor für den Zeitraum 1585—1938 zur Digitalisierung an. Bis 2013 sollen in beiden Diözesen rund 1,3 Millionen Seiten erfasst sein. Die bereits vorhandenen Dateien können in den Lesesälen der beiden Archive in Graz und Maribor — kostenlos, wie Ruhri in einem Interview mit der auflagenstärksten steirischen Tageszeitung betonte — eingesehen werden. Femziel des Projekts ist eine Nutzung der Daten über das Internet. Das Gesamtbudget beträgt 780.000.- €, die mit EU-Mitteln (Fonds für regionale Entwicklung), der Republik Slowenien, des Landes Steiermark und der beiden Diözesen aufgebracht wurden.
Entsprechend seinem Archivprofil war das Steier-märkische Landesarchiv nicht nur bemüht, steirischen Archiven und archivnahen Institutionen ein Plattform für den fachlichen Austausch und die Weiterbildung zu geben, sondern war auch in verschiedenen Segmenten der universitären Aus- und sonstigen Weiterbildung tätig. Mehreren hundert Personen konnten in sog. Archivseminaren und Archivführungen die Grundlagen der Tätigkeit des Landesarchivs bei der Bewahrung, Erschließung und Sicherung historischer Quellen vermittelt und Einblicke in die unterschiedlichen Tätigkeitsbereiche gewährt werden.
Der Verband österreichischer Archivarinnen und Archivare bietet seit 2007 einen einwöchigen, sog.
ARI II VI 35 (2012), št 2
O delu arhivov in zborovanjih
501
Grundkurs für Archivarinnen und Archivare an,
der sich vorwiegend an Archivmitarbeiterinnen und -mitarbeiter wendet, die keine archivspezifische Ausbildung besitzen. Seit Herbst 2007 wurde der Kurs bereits sechs Mal veranstaltet und von insgesamt rund 130 Personen besucht. 2012 erfolgte eine Erweiterung des Fortbildungsprogramms in Form eines ersten Aufbaukurses, der vom 27. bis 29. September 2012 in Stift Vorau stattfand und sich an Archivarinnen und Archivare von Kirchen und Religionsgemeinschaften richtete. Den Kurs leiteten Helga Penz (Referat für Kulturgüter der Orden in der Superiorenkonferenz) und Peter Wiesflecker (Steier-märkisches Landesarchiv), die bei einzekien Modulen von externen Expertinnen unterstützt wurden. Behandelt wurden u. a. Fragen der Bewertung, Archivtektonik, Archivmanagement, Handschriftenkunde, Digitaksierungsprojekten und Bildersclikeßung.
Gemeinsam mit dem Historischen Verein lud das Landesarchiv sowohl 2011 wie 2012 mehrmals zu wissenscliaftkchen Vorträgen namhafter Vertreter der steirisclien Kulturwissenschaften. Nahezu alle wissen-scliaftkche Archivarinnen und Archivare des Hauses beteikgten sich an den ebenfalls vom Historischen Verein in Kooperation mit dem Landesarchiv, aber auch andere Bildungsinstitutionen in der Steiemiark veranstalteten Kursen für Landeskunde, in denen in Form eines mehrwöchigen Kursprogramms die Grundzüge der steirisclien Landesgeschichte vermittelt werden.
Wie bereits in den Jahren zuvor waren die wissenscliaftkchen Archivarinnen und Archivare auch kn Rahmen der universitären Ausbildung tätig, insbesondere am Institut für Österreichische Geschichtsforschung (IÖG) in Wien, wo Josef lliegler und Eksabedi Scliöggl-Ernst Lehrbeauftragte für einzekie archivwissenschaftkche Fächer sind. Außerdem wurden von vier Archivarinnen und Archivaren des Hauses (Elke Hammer-Luza, Eksabeth Scliöggl-Emst, Gernot Obersteiner und Peter Wiesflecker) im Wintersemester 2011/12 und kn Sommersemester 2012 Vorlesungen aus Aktenkunde am IÖG gehalten. Wiesflecker war bzw. ist Lehrbeauftragter für österreichische und mittelalterkclie Geschichte an der Universität Graz.
Zudem waren das Steiermärkische Landesarchiv bzw. dessen Mitarbeiterinnen und -mitarbeiter an der Organisation von zwei wissenscliaftkchen Tagungen des Jahres 2011 beteikgt. Als Begleitprogramm für den vom 25. bis 29. Juk 2011 in Graz stattfindenden
Kongress zur Erforschung des 18. Jahrhunderts
wurde kn Landesarchiv eine von Studierenden der Grazer Universität gestaltete Kleinausstellung zum Thema Norm und Wirklichkeit gezeigt, kn Rahmen derer der »Kontrast zwischen obrigkeitlicher Normierung und gelebter Wirkkclikeit in der Steiermark sichtbar« gemacht werden sollte. Diese Ausstellung war von Juk bis Oktober 2011 zu sehen. Für die Dauer des Kongresses ergänzte diese Ausstellung eine Präsentation ausgewählter Originale aus den Beständen des Landesarchivs, die einen Einbkck in die steirisclie Gesellschaft des 18. Jahrhunderts erlaubten.
Das Internationale Kulturhistorische Symposion Mogersdorf 2011 fand vom 5. bis 8. Juk 2011 in Fürstenfeld statt und stand unter dem Generalthema Dienstboten impannonischen Raum. Insgesamt nahmen an der Tagung, die von Gerhard Pferscliy, Rüdiger Malk und Peter Wiesflecker organisiert wurde und auf der 13 Referentinnen und Referenten Vorträge hielten, rund 84 Wissenscliafderinnen und Wissenscliafder aus der Steiermark, dem Burgenland, Slowenien, Kroatien und den ungarischen Komitaten Vas und Somogy teil. Der Tagungsband dazu wird 2013 erscheinen.
Porträt einer unbekannten Dame, anonymer Fotograph, um 1855, koloriertes Salzpapier (Sleiermärkisches Landesarchh', Historische Folosammlung)
Peter Wiesflecker
502	C) delu arhivov iii zborovanjih	ARIIIVI35 (2012), št. 2
Utrinki druženja po podelitvi Aškerčeve nagrade in priznanja. V o to: Tina Arh, ZAL.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah
503
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
C ES A K S KO-K K AIJ £ VO MO/KO UČITELJIŠČE V Kt>rKU
SLOVENSKI ODDELEK
Publikacije
Cesarsko-kraljevo možko učiteljišče v Kopru 1875-1909 / slovenski oddelek. Koper: Pokrajinski arhiv, 2010, 247 str.
Decembra 2010 je Pokrajinski arhiv Koper v sodelovanju s Slavističnim društvom Koper izdal zbornik z naslovom CESARSKO-KRALJEVO MOŽKO UČITELJIŠČE V KOPRU 1875-1909 / slovenski oddelek. Zbornik s sestavki 15 avtorjev sta uredili Mirjana Kontestabile llovis in Jasna Čebron, oblikovanje in prelom je prispeval Aleš Sedmak.
Delo sestavljajo štirje vsebinski sklopi. Prvi zajema predgovore Vesne Mikolič, Milana llakovca, Boštjana Debelaka, Senije Smailagič in Jasne Čebron, obsežnejše uvodnike pa so pripravile Mirjana Kontestabile llovis, Denis Kocjančič, Maja Tripar, Liljana Bojanič, Melanija Kerševan, Luisa Antoni, Marija Gombač in Jasna Čebron. Tretji je tematski sklop je namenjen profesorjem učiteljišča (prispevki Ines Cergol, lložane Koštial, Martine llodela ter treh hrvaških avtoric), četrti pa govori o dijakih s prispevki Valentine Pa-rovel, Maje Smodak, Franca Čemigoja, Vesne Stibilj in Alferije Bržan.
Tekst dopolnjujejo številni arhivski dokumenti, zlasti spričevala, predmetniki, redovahiice, naslovnice knjižnih del, odlikovanja, pisma, pa tudi fotografije učiteljev in dijakov ter grafikoni.
Po monografiji Srečka Villiarja SLOVENSKO UČITELJIŠČE V KOPRU 1875-1909, ki ga je leta 1976 izdala Založba Lipa Koper in prispevku Boža Jakovljeviča UČITELJSKA ŠKOLA U KOPRU I ŠKOLOVANJE HRVATSKIH UČITELJA v reviji Annales (1996) je to prvi obširnejši in telitnejši prispevek o tej nadvse pomembni šolski ustanovi Avstrijskega primorja, ki je v 34 letih svojega delovanja dala prek 400 slovenskih in hrvaških izobražencev ter narodnih buditeljev, hkrati pa je vzpostavljala za tedanje čase enakovredna razmerja med uradnim nemškim jezikom in jeziki okolja, se pravi italijanščino, slovenščino in hrvaščino. S tem je nedvomno dokazovala, da je bilo že tedaj možno sobivanje različnih etničnih skupnosti in različnih jezikov ter kultur pod isto streho, kot v svojem uvodnem sestavku ugotavlja Vesna Mikolič, dekanka Fakultete za humanistične študije UP v Kopru.
Prav gotovo je ena od odlik dela ta, da je zasnovano v obliki zbornika. To je omogočilo interdisciplinarni pristop in zato tudi pestrost in raznolikost tem, ne da bi zbornik pri tem izgubil zaokroženost in vsebinsko povezanost. V veliki meri je plod raziskovalnega dela številnih že uveljavljenih avtorjev (pretežno avtoric) s področja humanističnih strok, pa tudi nekaterih mlajših iz dijaških vrst, nastalih v šolskem letu 2007/08 na Gimnaziji Koper.
Med uvodniki tako najprej spremljamo zgodovinski oris Mirjane Kontestabile llovis šolstva v Istri, posebej pa nastanek c.-k. moškega učiteljišča v Kopru ter številčno stanje in socialni status dijakov v slovenskih, hrvaških in italijanskih oddelkih. Slovenski oddelek učiteljišča sta v svoji raziskavi posebej osvetlila
504
Ocene iti poročila o publikacijah iti razstavah
Arhivi 35 (2012) št. 2
Denis Kocjančič in Maja Tripar, Liljana Bojanič in Melanija Kerševan pa sta obdelali likovno dejavnost koprskih učiteljiščnikov oziroma profesorja Saša Santla, uglednega slikarja in skladatelja, suplenta na koprskem učiteljišču v šolskem letu 1906/07. Luisa Antoni in Marija Gombač sta razgrnili glasbeno dejavnost učiteljiščnikov, še posebej pa Srečka Kumarja, enega glavnih organizatorjev, glasbenih učiteljev in primorskih zborovodij. Tematski sklop zaokroža Jasna Cebron s pregledom literarnega delovanja maturantov koprskega učiteljišča, tako pripovednikov kot pesnikov, med katerimi odkrijemo tako ugledna imena, kot so Jože Pahor, Josip Ribičič in Karel Širok.
Med profesorji učiteljišča je Ines Cergol izpostavila hrvaškega književnika Vladimirja Nazorja oziroma njegovo dveletno službovanje na koprskem učiteljišču, ki je pomembno zaznamovalo njegovo literarno delovanje. Čeprav se koprsko obdobje, kot navaja avtorica, ne uvršča med plodnejša ustvarjalna obdobja Nazorjevega življenja, vsaj glede na kvantiteto ne, pa bo ostalo zaradi dejstva, da je bil Veli Jo^e zasnovan in napisan v Kopru, eno ključnih mest v celotnem umetnikovem ustvarjalnem snovanju.
Nič manj pomemben ni prispevek o življenju in delu jezikoslovca Ivana Koštiala, ki sta ga pripravili Rožana Koštial in Martina Rodela. Ravno njegovo sedemletno koprsko obdobje (1902-1909) je bilo namreč zelo ustvarjalno in plodno, saj se je med drugim posvečal raziskavam glagoljaštva. Iz doslej skromnih in razpršenih podatkov v njegovi zapuščini je po zaslugi obeh avtoric nastal dragocen in pregleden oris njegove vsestranske ustvarjalnosti in raziskovalne vneme na širokem področju, ki je obsegalo od slovanskega jezikoslovja do literamo-zgodovinskih tem. Prvikrat je zbrana in objavljena tudi njegova doslej dostopna in obdelana bibliografija, ki je prav gotovo izziv za nadaljnje raziskave njegovega vsestranskega in izjemno plodnega dela.
V zadnjem sestavku treh hrvaških avtorjev je v ospredju profesor fizike in matematike Josip Belušič, eden velikih izumiteljskih umov, ki je med drugim izumil velocimeter in se s tem častno zapisal na strani svetovne tehnične dediščine.
O nekaterih vidnejših dijakih učiteljišča piše pet avtorjev oziroma avtoric: Valentina Parovel o primorskem obdobju Josipa Ribičiča, mladinskega pisatelja, učitelja in kulturnega delavca, ki je učiteljišče obiskoval v letih 1905-1909, Maja Smotlak pa o Ferdu Kleinmayrju, primorskem pedagogu in kulturnem delavcu, ki se je udejstvoval na literarnem, publicističnem, didaktičnem in jezikoslovnem področju. Franc Čemigoj je predstavil učitelja Edmunda Čibeja, Vesna Stibilj učitelja Antona Možino in Alferija Bržan pa učitelja in narodnega buditelja Josipa Valentiča.
S petnajstimi članki je torej v zborniku, kot poudarjata urednici, predstavljena zgodovinska umešče-nost koprskega učiteljišča in monografsko razčlenjeno delo nekaterih profesorjev in dijakov, predvsem s slovenskega oddelka. Pri opredelitvi namena te publikacije poudarjata, da bi morala biti v ponos Kopru in slovenskemu šolstvu, vendar ostajata neznana obema okoljema, to pa še dodatno spodbuja k nadaljnjim raziskavam te problematike v okviru univerz v Gorici, Trstu, Kopru in na Reki, da bi s komparativnimi študijami razkrili kulturnozgodovinski pomen te šole, ki je pred več kot sto leti že uresničevala spoštljivo strpnost in odprtost med različnimi kulturami in jeziki tedanjega Avstrijskega primorja. Ravno to pa postavlja pod vprašaj stališča oziroma prizadevanja tedanjega Političnega društva Edinost v Trstu, pa tudi širšega slovensko-hrvaškega tabora, da bi morali slovenski in hrvaški oddelek učiteljišča preseliti v Gorico oziroma v Kastav, to pa se je tudi leta 1906 oziroma 1909 tudi v resnici zgodilo. Trijezično učiteljišče je sorazmerno kmalu postalo tarča istrskega deželnega zbora, ki je hotel doseči, da bi vsi Italijani v Avstrijskem primorju nastopili enotno in si izborili takšno učiteljišče, na katerem bi potekal pouk le v deželnem jeziku — po mnenju deželnozborske večine je bil to seveda italijanski jezik — nemščina pa bi bila zgolj obvezni predmet, zato je težje razumljivo stališče slovensko-hrvaškega tabora, da v težnjah in vztrajnih prizadevanjih avstrijske vlade in c.-k. namestništva v Trstu, da učiteljišče ostane v Kopru, ni zaznal vsestranske koristi ustanove te vrste za svoj narodnostni razvoj. Kakor je bilo voditeljem slovensko-hrvaškega političnega tabora ter poslanski manjšini v deželnem zboru jasno, da je vprašanje učnega jezika v šolah eno temeljnih, saj je bila od tega v veliki meri odvisna narodova prihodnost, je po drugi strani kontradik-torno tako vneto prizadevanje za premestitev učiteljišča iz Kopra, saj je bila s preselitvijo slovenskega oddelka v Gorico in hrvaškega v Kastav v Istri tja do I. svetovne vojne precejšnja praznina na šolskem področju.
Zbornik torej zlasti s pregledi vsestranske dejavnosti primorskih učiteljev, njihove usposobljenosti in strokovnosti, pa tudi s poudarkom na kulturnozgodovinskem pomenu te ustanove v tedanjem specifičnem prostoru Avstrijskega primorja oziroma samega Kopra, temeljno vprašanje in dilemo, ki dosedanje videnje in ocenjevanje našega nacionalnega boja oziroma nacionalnih antagonizmov na prelomu 19. in 20. stoletja v marsičem izpostavlja kritičnejši oceni. Hkrati s tem pa odpira nove možnosti za raziskave, ocene in spoznanja o tej prelomni dobi naše polpretekle zgodovine.
Salvator Zitko
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah
505
Gli ultimi giorni della Serenissima in Istria. L'insurrezione popolare di Isola del 1797. Isola: Edizioni »II Madraccliio«, 2010, 555 str.
Leta 2010 je Skupnost Italijanov »Pasquale Be-senglii degli Uglii« iz Izole izdala obsežen zbornik več avtorjev z naslovom »Gli ultimi giorni della Serenissima in Istria. Linsurrezione popolare di Isola del 1797«.
Kot že naslov pove, delo osvedjuje zadnje obdobje Beneške republike v Istri oziroma upor izolskega meščanstva ob njenem padcu, ki je ob neredih in ropanju privedel tudi do uboja zadnjega beneškega podestata Nicoloja Pizzamana.
Obsežno delo z daljšim uvodom Silvana Saua, ki skuša tragične dogodke v prvih dneh junija 1797 umestiti v širši kontekst tedanjega dogajanja, hkrati pa dati iztočnico preostalim poglavjem, kljub njihovi raznolikosti sestavlja zaokroženo celoto, tako da lahko spremljamo dogajanje v Istri in širšem jadranskem prostoru ob izteku 500-letne vladavine Serenissime oziroma v času napoleonske kampanje v severni Italiji, ki se je oktobra 1797 končala s campoformijskim mirom.
V prvem poglavju tako Corinne Brenko in Alessandra lligotti obravnavata Napoleonovo kampanjo v
severni Italiji v letu 1796/97 in propad Beneške republike, v nekoliko obširnejšem drugem poglavju pa Kristjan Knez osvedjuje kratko, a zelo pomembno in razgibano dogajanje na deli propadle republike od srede maja pa do sklenitve campoformijskega miru 17. oktobra 1797. Gre za doslej malo znano in raziskano epizodo iz beneško-istrske zgodovine na prehodu iz ancien reginia do campoformijskega miru, ko so se pod vplivom francoskih postrevolucionamili družbenih sprememb začeli poskusi demokratizacije nekdanjih oblastnih struktur tako v samih Benetkah kot na ozemlju terraferme in nekdanjih provinc Istre in Dalmacije.
V tretjem poglavju Franco Degrassi podrobneje obravnava ljudsko vstajo v Izoli in njene posledice. Postavlja jo v širši kontekst in časovni okvir 18. stoletja s podrobnejšim orisom izolske komune, njenega ozemlja, prebivalstva, gospodarstva, cerkvenih in socialnih ustanov, zdravstva in šolstva.
Četrto poglavje je Paola Pizzamano posebej posvetila tako plemiški družini Pizzamano kot tudi zadnjemu izolskemu podestatu Nicoloju Pizzamanu, v petem poglavju, ki ga je uredil Silvano Sau, pa so nanizani dokumenti in pričevanja o Izoli od leta 1253 pa do leta 1794 oziroma izumrtja ugledne družine Be-senglii degli Ughi sredi 19.stoletja.
Tekstuakii del dopolnjuje in popestri bogato ilustrirano gradivo, reprodukcije, fotografije, zemljevidi, tiski, naslovnice statutov, brošur in časopisov. Vsakemu poglavju sledi dodatek z bogatini izborom virov in literature, zlasti pomembna pa je objava števikiih še neobjavljenih virov in literature.
Izid tega obsežnega in vsebinsko zanimivega dela so finančno podprli dežela Veneto, Italijanska samoupravna narodna skupnost, Občina Izola ter Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Iz vsebine posameznih poglavij nedvomno vejejo spoznanja, da se je leta 1797 začenjalo novo obdobje ne le v zgodovini Istre, temveč celotnega območja nekdanje Beneške republike. S propadom Serenissime so bile vse te dežele na tak ali drugačen način vpletene v vrtinec evropskskega dogajanja, ki ga je sprožila že sama francoska revolucija 1789, kasneje pa zlasti Napoleonove vojne. Glede na razmere, na katere so po eni strani v času od junija do oktobra 1797 vplivala prizadevanja demokratične beneške vlade, da bi pri Napoleonu Bonapartu kot poveljniku francoske armade v Italiji in francoskem direktoriju ter drugih evropskih državah vendarle dosegla povrnitev Istre in Dalmacije v nekdanji državni okvir, po drugi strani pa upori v mestih in na podeželju, težnje mestnega plemstva po vključim nekdanje beneške Istre v okvir ogrskega kraljestva ter ne nazadnje nasilna prekinitev demokratizacije mestnih struktur v obeh provincah po avstrijski zasedbi 10. junija 1797 — to je bilo seveda posledica tajnih določil leobenskega premirja — se
h lil/nun -[i mipdrmrchle i\ni:i - : i:m
( mrriitiil' liiliil.0' ■".ir.-hjiiilr.i iii jihiii. hrisljun Kri SI FiviBS Drn^i, rjjfci Jri/y;ii;i.iiiii \ih jnip Vin
(j I i ultimi giorni tki ki Sitimi issiinii in ] str in
f.'tu\nrri'ziimi,fit\fiiit»r\mtfi t\itiit (ffi {'V
506
Ocene iti poročila o publikacijah iti razstavah
Arhivi 35 (2012) št. 2
kaže vsa kompleksnost tedanje problematike, s tem pa se postavlja tudi temeljno vprašanje, kako iz današnjega zornega kota leto 1797 kot enega najpomembnejših mejnikov v novejši zgodovini Istre in Dalmacije zaznavata italijansko oziroma slovensko-hrvaško zgodovinopisje. Po eni strani je namreč Istra s propadom Beneške republike leta 1797 prišla iz okvira dokaj analironističnega državnega sistema, ki je na začetku industrijske dobe in velikih reformnih gibanj 18. stoletja kazal le malo sposobnosti, prilagodljivih za nove produkcijske odnose in hitrejši družbenopolitični razvoj, po drugi strani pa je šele njen prehod v večje državne tvorbe omogočil njeno teritorialno povezovanje bodisi s Trstom bodisi z nekdanjo Pa-zinsko grofijo. Gre torej za sklop vprašanj, ki so povezana z njeno etnično oziroma demografsko podobo, geostrateško umeščenostjo v širši sevemojadran-ski prostor in prvimi procesi nacionalnega prebujanja njenega etnično mešanega prebivalstva.
Čeprav se pričujoče delo omejuje predvsem na prelomno obdobje 1797/98, ki zlasti v kontekstu dogajanja v širšem evropskem prostoru predstavlja izhodišče kasnejših političnih, upravnih in družbenih sprememb na območju vzhodnega Jadrana, predstavlja pomemben prispevek v obravnavi istrske problematike na prehodu med 18. in 19. stoletjem, ki je bila v teh letih tudi sicer deležna posebne pozornosti ob 200. obletnici vključitve Istre in Dalmacije v okvir Italijanskega kraljestva (1806—1809) oziroma Ilirskih provinc (1809—1813).
Salvalor Žil ko
Pristop pri izbiranju objavljenih dokumentov za enajsto knjigo se razlikuje od prejšnjih. Vr prejšnjih knjigah so bih dokumenti objavljeni po kronološkem principu različnih ustvarjalcev, ne glede na njihovo mesto v hierarhiji (od osrednjih organov prek pokrajinskih do okrožnih organov in še nižje), ta knjiga pa prinaša samo dokumente, ki so nastajali v okviru osrednjih oziroma najvišjih organov v obdobju od leta 1942 (večinoma pa od leta 1943) do konca vojne. Ni potrebno posebej poudarjati, da daje to dejstvo najnovejši knjigi še poseben pomen oziroma vrednost. Ker gre v glavnem za dokumente osrednjih organov, le-ti kažejo temeljne usmeritve odporniško revolucionarne dejavnosti v celotnem slovenskem okviru.
Kakor je vidno že iz podnaslova knjige, pa je tu objavljen le del dokumentov, ki so nastajali v okviru najvišjih organov. Objavljeni so namreč le zapisniki oziroma zapiski, ni pa npr. objavljena korespondenca teh organov ah njihovih članov, niso objavljene okrožnice kot zelo značilen dokument tistega časa, ki so konkretno določale naloge in usmeritve višjih organov nižjim, ni npr. temeljnih usmeritvenili člankov iz časopisja itd.; obseg tovrstnega gradiva je seveda preobsežen, zato se je uredništvo odločilo za objave samo ene kategorije dokumentov, tj. zapisnikov sej.
Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji : Zapisniki sej najvišjih organov in organizacij 1942-1945. Knjiga
11. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2012, 592 str.
Kot je znano, so v zbirki z naslovom Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji objavljeni dokumenti iz partizanskega politikuma oziroma s področja dejavnosti in idejno-političnih usmeritev odpomiško-revolucionarnega tabora. Omenimo naj, da se je zbirka z objavljenimi dokumenti te vrste najprej imenovala Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Prva knjiga je izšla že davnega leta 1962, tako da lahko govorimo o svojevrstnem fenomenu, saj po toliko desedetjili kljub daljšim obdobjem zatišja še vedno obstaja pripravljenost oziroma volja za delo pri tem projektu in serija ni že zdavnaj med odpisanimi in pozabljenimi.
DOKUMENTI
OROAAiJV in OROflJNiACU HAAAnimtjeVOBODIlJlId* «i flfa-l.h, v oodvuuf
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah
507
Knjigo je pripravil uredniški odbor v sestavi; Marjeta Adamič, Darinka Drnovšek, mag. Metka Gombač, Marija Oblak Carni in dr. Matevž Košir.
V knjigi je objavljenih 160 dokumentov oziroma zapisnikov. Razvrščeni so (glede na ustvarjalce) v sedem sklopov, to so: zapisniki sej Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije; zapisniki sej Pokrajinskega komiteja Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) za Slovenijo; zapisniki sej Vrhovnega plenuma in Izvršnega odbora Osvobodilne fronte slovenskega naroda; zapisniki sej Upravne komisije za osvobojeno slovensko ozemlje; zapisniki sej Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo; zapisniki sej Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje; zapisniki sej Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Pričakovano sta najobsežnejša sklopa zapisnikov, ki so nastajati v okviru Centralnega komiteja KPS in Vrhovnega plenuma ter Izvršnega odbora OF. Pred vsakim sklopom dokumentov je strnjena in za uporabnika zelo koristna informacija o ustvarjalcu gradiva s stališča njegove kadrovske sestave, s podatki o sedežih teh organov, objavljeni pa so tudi krajši historiati organizacij oziroma organov.
Knjigo uvajajo zapisniki sej Centralnega komiteja KPS. Glede na ključno vlogo partije v odporništvu je takšna odločitev več kot utemeljena. Objavljenih je 50 zapisnikov, ti pa so razen ene izjeme razvrščeni sklenjeno od februarja 1944 do konca vojne. Omenjeno izjemo predstavlja zapisnik seje Centralnega komiteja KPS z dne 10. avgusta 1942, ki je zanimiv in pomemben zaradi več razlogov — je edini znan oziroma dostopen zapisnik iz obdobja okupacije, in to od začetka vojne pa vse tja do začetka leta 1944; izvirnik ni znan, ker je dokument med veliko italijansko ofenzivo (julij—november 1942) odkrila in zaplenila italijanska divizija Cacciatori delle Alpi, je pa ohranjen v italijanskem prevodu, tako da je sedaj objavljeni dokumenti že drugi prevod; vsebina dokumenta je zelo pomembna, saj govori o delovanju partije proti lastnemu sektaštvu skladno s takratnimi opozorili Ko-minteme; dodati je še treba, da je dokument že bil objavljen v Dokumentih ljudske revolucije, vendar je bil tam del dokumenta izpuščen, in sicer tisti del, ki zadeva kritiko samega sekretarja Centralnega komiteja KPS Franca Leskoška - Luko. Preostali člani partijskega vodstva so mu očitali birokratizem, dlakocepsko in slab odnos do tovarišev.
Partijski zapisniki so vsebinsko izjemno dragoceni dokumenti, poseben pomen jim seveda daje dejstvo, da so nastajali v okviru najodločilnejšega organa v partizanskem taboru. Ohranjeni so v rokopisni obliki (največ jih je napisala Vida Tomšič), to pa je pri prepisu v tiskano obliko včasih predstavljalo določen problem. Izpovedna moč je različna, odvisna je od izčrpnosti zapisnika in artikulacije misli. Nekatere za-
pisnike sestavlja le nekaj vrstic, drugi so sorazmerno obsežni; včasih so besede samo navržene in širši kontekst lahko le domnevamo, drugič je tematika, o kateri so na seji razpravljali, zabeležena precizneje. V nobenem primeru pa ne gre za zapisnike v dobesednem pomenu, to pa velja tudi za zapisnike preostalih ustvarjalcev, ki so objavljeni v zborniku. V bistvu gre za zapiske/beležke ah včasih le za notacijo, ki tudi niso bili overovljeni (razen omenjenega zapisnika z 10. avgusta 1942). Zapisniki niso oštevilčeni, zato ne vemo, ali so ohranjeni vsi in zagotovo tudi ne izražajo števila sej osrednjega vodstva KPS v celotnem vojnem obdobju.
Problematika, ki je bila na dnevnih redih sej partijskega vodstva, je precej raznolika. Zelo pogosto ali skoraj na vsaki seji so obravnavali kadrovska vprašanja, tj. razmeščanje kadrov v partijskih organih na terenu, v vojski in na drugih področjih (OF, množične organizacije itd.). Iz zapisnikov so vidne tudi konkretne zadolžitve, ki so jih dobili posamezni člani osrednjega vodstva ter tudi drugi komunisti. Pogosto so razpravljali o nalogah agitacije in propagande v vsakokratni konkretni situaciji ter razmerah in temeljnih organizacijsko- političnih vprašanjih v posameznih pokrajinah ali na ožjih območjih. Predvsem pa so na sejah mnogo razpravljali o pritegnitvi čim večjega števila prebivalcev v odpor, o vodenju oboroženega odpora in strateških političnih opredelitvah — pogosto za zagotovitev revolucionarnega prevzema oblasti po končani vojni.
Pri tem je treba poudariti, da je partija zaradi različnih vzrokov svoj radikalizem brzdala, saj se je odločila za zadrževanje odkritega prehoda v revolucijo in preložitev tega v povojni čas. Tako naj bi v obdobju okupacije vztrajala pri t. i. narodnoosvobodilnih stališčih, v okviru teh pa je uveljavljala dejansko vodilno vlogo v odporniškem gibanju in si s tem ustvarila trdno izhodišče za dokončno izvedbo revolucije po končani vojni. To pa je pomenilo instru-mentalizirati osvobodilni boj za revolucionarne namene. Ob tem je bilo za komuniste izjemno pomembno, da bi svoj boj proti domačim nasprotnikom (cilj je bil razbiti te nasprotnike) tudi v prihodnje utemeljevali na narodnoosvobodilni in ne razredni podlagi. Na zunaj so vztrajali pri narodnoosvobodilnih pozicijah in skladno s tem krepili odporniško v njegovi vojaški in politični komponenti. Koncept zadrževanja odkritega prehoda v revolucijo je ohranjal enotnost in moč odporniška, obrestoval pa se je tudi na mednarodnem področju v zvezi z mednarodnim uveljavljanjem jugoslovanskega odporniška kot celote. Hkrati je KPS načrtno krepila lastne vrste po organizacijski (ob koncu vojne je štela okoli 12.000 članov) in ideološki plati, torej je delovala izrazito v lastno korist in se tudi tako pripravljala na prevzem oblasti. Monopolni položaj je komunistom omogočil uveljavljati revolucio-
508
Ocene iti poročila o publikacijah iti razstavah
Arhivi 35 (2012) št. 2
narno usmeritev v naravi oblasti, kakršna se je udejanjala v okviru OF po prvem zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) kot vrhovnega predstavniškega in zakonodajnega organa odporniškega gibanja februarja 1944, ko je pospešeno stekel proces oblikovanja t. i. ljudske oblasti. Usmerjen je bil v daljšo prihodnost, cilj pa zavarovati pozicije partizanskega gibanja in prevzem oblasti ob koncu vojne pod komunističnim vodstvom. V tem okviru so bih pomembni še zlasti priprava upravnega aparata in načrtov za sprejetje konkretnih ukrepov ob prevzemu oblasti, uvajanje novega revolucionarnega pravnega reda in sodne veje oblasti ter ustanovitev politične policije oziroma Ozne (Oddelek za zaščito naroda/ ljudstva).
V	partijskih zapisnikih poleg tega izstopa problematika Primorske in Trsta, ki je bila najtesneje povezana z vprašanjem zahodne meje in vprašanjem sodelovanja z italijanskim odporniškim gibanjem. Precej izčrpno in večkrat so razpravljati o t. i. »pohorski aferi«, tj. o pretirani oceni razširjenosti plavogardistične in gestapovske mreže na Štajerskem in Koroškem, katere posledica so bile tragične likvidacije nedolžnih ljudi. Zapisniki so dragoceni, ker razkrivajo notranje življenje v partiji in samem partijskem vodstvu, ki so ga med drugim regulirali s kritiko in izrekanji partijskih kazni. Te so segale tudi v sam partijski vrh. Tako so bile v tem času (v začetku leta 1944) v ospredju kazni za člane Pokrajinskega komiteja KPS za Štajersko zaradi »pohorske afere«, sredi leta pa Kidričev suspenz z vseh funkcij zaradi najema posojila pri zahodnih zaveznikih. O tem so razpravljali na seji Centralnega komiteja KPS 25. maja 1944, kot je vidno iz sicer zelo skopega zapiska s te seje. Kidrič na tej seji ni bil, pa tudi ne na sejah 5., 9. in 12. junija, tako da lahko sklepamo, koliko časa je bil izoliran oziroma zaprt v Kočevskem rogu. V teh zapisnikih so pogoste ocene o posameznikih oziroma ocene njihovega dosega pri opravljanju funkcije.
V	drugem sklopu so objavljeni dokumenti Zveze komunistične mladine Jugoslavije — Pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo, tj. je organa, ki je organizacijsko povezoval vse organizacije SKOJ na terenu in v vojski in usmerjal njihovo delo. Organizacija je konec leta 1944 štela okoli 8.000 članov. Arhiv pokrajinskega komiteja je pomanjkljivo ohranjen. Ohranjena sta tudi samo dva zapisnika, pri tem pa niti ni znano, ah so redno beležili sestanke in na njih pisali zapisnike. Prvi zapisnik, ki ga je uredništvo našlo, je s seje 21. februarja 1944, tj. neposredno po prvem zasedanju SNOS v Črnomlju. Kot kaže, so se na tej seji ukvarjali večinoma z vprašanjem idejno-politične vzgoje ah »vaspitnim ratom«, kakor je v zapisnik pod vplivom srbohrvatizma nerodno zabeležil Stane Kavčič. V tem zapisniku najdemo npr. definicijo demokracije, ki naj bi pomenila — da so »ljudske množice
same vključene v oblast«. Drugi zapisnik je iz oktobra 1944; na tej seji so tudi ugotavljali, da je delo preveč usmerjeno v manifestativna dejanja oziroma omejeno nanje in premalo v konkretne akcije (zlasti v izvedbo mobilizacije v partizanske enote kot osrednje naloge tistega časa). Zanimiva je tudi ugotovitev, da mladina še ni povsod »prekvašena v duhu narodne enotnosti in se na Štajerskem le vedno kanejo vplivi političnih strank pred-aprilske Jugoslavije, ki zaviralno vplivajo na aktivnost mladine v narodnoosvobodilni borbi«, in pa še da se je z množičnim dotokom mladine v SKOJ zelo znižala raven politične zavesti in ideološke graditve.
V tretjem sklopu so objavljeni zapisniki sej Vrhovnega plenuma in Izvršnega odbora OF. Objavljenih je 69 zapisnikov iz obdobja od aprila 1943 do konca vojne. Vključena sta tudi zapis sestanka slovenske delegacije na drugem zasedanju AVNOJ-a novembra 1943 v Jajcu in zapis srečanja slovenske delegacije s Titom v Jajcu, kjer je izrekel znamenite besede v zvezi z zagotavljanjem slovenske suverenosti — Tito je namreč izjavil, »da ne sme in ne more imeti slovensko ljudstvo nobene bojazni glede ramopravnosti in samostojnosti slovenskega naroda« v prihodnji državi in med drugim zagotovil uporabo slovenskega jezika v vojski, pa tudi to, da je centralizacija države samo prehodna. Ne eno ne drugo se seveda ni uresničilo. Drugače pa so na sejah pogosto razpravljali o vprašanjih t. i. politične širine OF in hkrati zagotavljanja njene enotnosti, ta vprašanja pa so zadevala tudi problem politične sredine. Tako rekoč redno so bila na dnevnem redu kadrovska vprašanja oziroma nameščanja kadrov v odbore OF, v odbore množičnih organizacij in v različne ustanove. Občasno so obravnavah tudi kadrovska vprašanja v vojski. Pri tem zagotovo izstopa vprašanje, kdo naj imenuje člane sloenskega glavnega štaba — vrhovni štab ah Izvršni odbor OF. To so obravnavah na seji 20. maja 1943. V zapisnikih je zelo vidna angažiranost vodstva OF ob sklicu zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943, prvem zasedanju SNOS v Črnomlju februarja 1944, jeseni 1944 ob sprejemanju t. i. politike zaprtih vrat v OF predvsem za predstavnike tistih političnih frakcij, »ki so špekulativno stale ob strani«, in posameznike, ki so »oportunistično lavirali med okupatojem in OF«. Tudi v vodstvu OF so pogosto razpravljali o utrjevanju političnih in oblastnih pozicij na Primorskem in zagotovitvi vključitve Primorske v Slovenijo. Tako so na seji Izvršnega odbora OF 9. marca 1945 ugotavljali, da mednarodni položaj Primorske za Jugoslavijo ni utrjen in da bodo prizadevanja zahodnih zaveznikov usmerjena v dodelitev Trsta in delov Primorske Italiji ah pa v mednarodno upravo oziroma nadzor. Ker so Sovjetsko zvezo kot edinega jugoslovanskega zaveznika zavezovale obveznosti do zavezniškega bloka tudi na njeno podporo ni bilo mogoče računati, zato so menili, da je rešitev Primorske in Trsta odvisna
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah
509
izključno od slovenske politike ter politične in vojaške aktivnosti Slovenije.
V četrtem sklopu so zapisniki Upravne komisije za osvobojeno slovensko ozemlje, ki je delovala od kapitulacije Italije do marca 1944. Podrejena je bila Izvršnemu odboru OF in Vrhovnemu plenumu, njena naloga pa je bila vodenje uprave na partizanskem ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem. Objavljenih je 9 zapisnikov sej načelnikov odsekov upravne komisije in sestankov nekaterih odsekov s člani Izvršnega odbora OF oziroma Vrhovnega plenuma.
Peti in šesti sklop dokumentov zadevata izključno Primorsko. Tu so objavljeni zapisniki sej Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo in zapisniki sej Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje. Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo je bil ustanovljen neposredno po kapitulaciji Italije septembra 1943 in je bil mišljen kot organ, ki bo vodil upravo na partizanskem ozemlju Primorske. Bil je posebnost na Slovenskem in so ga ustanovili zaradi takratnega državnopravnega položaja Primorske, ki je še vedno bila integralni del italijanske države. Ukinili so ga januarja 1944, ko je njegove naloge prevzel Pokrajinski odbor OF za Primorsko. Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo je imel vsaj 10 sej oziroma toliko je ohranjenih zapisnikov. Septembra 1944 je na Primorskem ustanovljen oziroma izvoljen Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor kot vmesni člen med primorskimi narodnoosvobodilnimi odbori in Predsedstvom SNOS. Organiziral je novo upravno-politično ureditev in široko administrativno dejavnost. Objavljen je samo en zapisnik, in sicer s seje 27. aprila 1945, na kateri sta bila med drugim v Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor koopti-rana dva predstavnika italijanske narodne manjšine.
Knjigo končujejo zapisniki sej Predsedstva SNOS. Vseh je 21 in zadevajo obdobje od februarja 1944 do maja 1945. Iz njih je vidna razvejena dejavnost predsedstva v obliki dela raznovrstnih odsekov z oddelki, komisij in zavodov, ki so imeli pomembno nalogo, torej pripraviti vse potrebno za organiziran prevzem oblasti ob koncu vojne. Zadnji, 21. zapisnik (oziroma 160. v celotni knjigi) zadeva slavnostno sejo Predsedstva SNOS 5. maja 1945 v Ajdovščini, ko je to preneslo svoje pristojnosti na Narodno vlado Slovenije.
Na koncu je nujno poudariti, da so dokumenti opremljeni s številnimi opombami, tako da jih je na stotine. V njih uredništvo poleg natančnega nahajališča vira pojasnjuje predvsem ilegalna imena, pogosto navaja tudi funkcije, ki so jih posamezniki takrat opravljali. Le v redkih primerih uredništvu ni uspelo identificirati osebe, to pa je dokaz temeljito opravljenega dela. O zavzetem pristopu govorijo tudi številne pojasnjevalne opombe in opombe, ki usmerjajo bralca na ustrezno literaturo in relevantne objavljene
ah neobjavljene arhivske vire. Knjiga ima tudi dragocen register osebnih in krajevnih imen.
Enajsta knjiga iz zbirke Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji prinaša dokumente iz ključnega repertoarja odporniškega in revolucionarnega tabora iz obdobja druge svetovne vojne na Slovenskem. Na osnovi teh je mogoče identificirati vse bistvene procese in dogodke zlasti od leta 1943 pa do konca vojne. Temu ustrezen je tudi njen pomen, saj je tako nujen vir dokumentov pri preučevanju tega dela slovenske zgodovine.
Vida Deželak Barič
Edicija virov NOB.
Ob predstavitvi 11. knjige zbornika Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji — Zapisniki sej najvišjih organov in organizacij 1942^1945
Edicija virov, katere 11. knjigo danes predstavljamo, je nekoč sodila v velik jugoslovanski načrt — objavljeni naj bi bih dokumenti političnih in oblastnih organov in ustanov narodnoosvobodilnega gibanja, s katerimi naj bi zapolnili praznino, ki je nastala ob Zbornikih vojaških dokumentov, ki jih je izdajal Voj-nozgodovinski inštitut JLA v Beogradu. A načrt ni bil uresničen. Zato je Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani sam pripravil načrt za izdajo teh virov za Slovenijo.
Imenoval je uredniški odbor, ta pa je pripravil pravila za izdajanje ter zbral, obdelal gradivo in uredil prve knjige novega zbornika. V uredniškem odboru
1 *1* *~T"*	T-"1	T-"1 1 T-"1* 1	TA	* T y 1
so bih Ione rerenc, rerdo rischer, Davorin Jersek, Rozalija Lukman, Miroslav Luštek (odgovorni urednik), Marija Oblak Carni in Terezija Traven. V predgovoru k prvi knjigi so zapisali , da je izdajanje teh virov povzročila dvojna nujnost. Prva je bila dejstvo, da je zgodovinopisje dodej obravnavalo predvsem vojaška vprašanja narodnoosvobodilnega gibanja, manj pa vlogo in dejavnost KPS, OF, ljudske oblasti in množičnih organizacij, druga pa specifičnost teh dokumentov, ki so nastali v vojnih razmerah in ilegali in nosijo pečat svoje dobe. Niso nastajali v urejenih registraturah, ki bi bile v celoti ohranjene, pač pa so navadno le fragmenti iz korespondence. Skoraj vsi vsebujejo ilegalna imena, dostikrat govorijo prikrito, z namigovanjem, ah pa so uporabljene šifre. Dokumente je bilo treba opremiti s komentarji in razrešiti ilegalna imena. Za to pa je bilo treba zbrati ustne vire in pri tem pohiteti, dokler so bih udeleženci še živi. Vse to je bilo treba opraviti ob izdajanju teh dokumentov. Ugotovili so, da tega dodej ni opravil noben arhiv.
510
Ocene iti poročila o publikacijah iti razstavah
Arhivi 35 (2012) št. 2
Uredništvo je določilo merilo za izbiro dokumentov. Odločilo se je, da bo objavljalo predvsem dokumente, ki načelno pojasnjujejo naravo naše ljudske revolucije, vlogo partije, osvobodilne fronte in množičnih organizacij ter dokumente o organizacijskem razvoju in delovanju političnih in oblastnih organov (navodila, okrožnice, zapisnike, poročila itd.)
Dokumenti naj bi bih objavljeni v celoti, izpuščeni pa le posamezni deli, ki obravnavajo izključno vojaške probleme, in tisti, ki govore samo o osebnih zadevah. Izpuščena mesta naj bi bila označena s tremi pikami in opombo, da je besedilo izpuščeno. Beseda, ki bi jo bilo potrebno zaradi jasnosti vriniti v izvirni tekst, naj bi bila v oglatem oklepaju. Originalni dokumenti, ki so bih objavljeni z izpuščenimi deli teksta, so bih v arhivu dostopni za uporabo.
Uredništvo se je tudi odločilo, da bodo besedila načelno objavljena taka, kot so bila napisana, da bodo popravljeni le najbolj grobe napake ah izrazi, ki danes niso več v rabi, dokumenti, ki so prišli v okupatorjeve roke in so se ohranili v nemškem ah italijanskem prevodu, pa bodo prevedeni bolj prosto.
Za obliko dokumentov je določilo, da bo ostala zvesta izvirniku. Kar je v izvirniku podčrtano, bo natisnjeno polkrepko, kar je razprto, bo natisnjeno ležeče. Pri vsakem dokumentu bo v prvi opombi povedano, kje dokument hranijo in kako je napisan, s svinčnikom ah črnilom. Če je napisan s strojem, bo to opuščeno.
Opisana metodologija je v glavnem ostala enaka v celotni zbirki. Nekatere spremembe oz. dopolnitve je narekovalo gradivo oz. količina ohranjenega gradiva. Ker je bilo zgodovinske literature in tudi prakse vse več, so prišle določene izkušnje. Dopolnila so objavljena v predgovoru k 5. knjigi (1978).
Kar zadeva izbor, je bila velika razlika med začetnim obdobjem, ko je bilo potrebno objaviti domala vse znane ohranjene vire, in kasnejšim časom, zlasti po letu 1943. Vse številnejši komiteji KPS in odbori OF so v letu 1943 svojo dejavnost razširili na skoraj vse slovensko narodnostno ozemlje. Tudi zveze so postajale urejene. Zaradi številnejših ohranjenih virov ni bilo več treba objavljati vsega. Poročila okrožnih odborov in komitejev so bila praviloma napisana na podlagi rajonskih in ta na podlagi krajevnih. Zato je prišlo za objavo iz tega časa v poštev predvsem gradivo na stopnji okrožij. Večina neobjavljenih dokumentov pa je bila namenjenih za opombe in je bila v njih tudi citirana.
Dokumente iz obdobja po kapitulaciji Italije, po septembru 1943, ko so na osvobojenih ozemljih že razmeroma varno delovali organi in organizacije narodnoosvobodilnega boja in je nastalo še več in tudi bolj urejenega gradiva, pa je bilo smiselno objaviti po tematiki (npr. zapisniki sej najvišjih organov in organizacij NOG idr.)
Ureditev knjig od 1. do 10. je enaka. Dokumenti si sledijo v kronološkem zaporedju. Naslov vsakega dokumenta obsega zvrst in opis dokumenta, kdo ga je poslal, kdaj in komu ter kratko oznako vsebine. Pri 11. knjigi, ki je prva iz serije objav tematskih zbirk, pa so dokumenti kronološko razvrščeni po sedmih ločenih poglavjih (CK ZKS, SKOJ za Slovenijo, Vrhovni plenum OF, IOOF, Upravna komisija za osvobojeno slovensko ozemlje, NOS za Primorsko Slovenijo, PNOO za Slovensko Primorje in Predsedstva SNOS), oštevilčeni pa so tekoče. Vsaka knjiga ima kazala vsebine ter osebnih in zemljepisnih imen.
Osmo knjigo je po dogovoru z Inštitutom za novejšo zgodovino izdal Arhiv Republike Slovenije. K odločitvi, da bo odtlej Arhiv Republike Slovenije izdajal in bo založnik zbirke, je pripomoglo tudi dejstvo, da so v letih 1990—1992 vsi specialni arhivi s sodelavci prešh v njegov sestav. V duhu političnih sprememb zadnjega desetletja se je založnik odločil naslov dosedanjih objav Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji nadomestiti z naslovom Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji. Menil je da novi naslov tudi natančneje pojasnjuje izvor in vsebino objavljenih dokumentov. Pri izbiri dokumentov, obdelavi in komentarjih ob tem ni bilo sprememb.
O tej ediciji je bilo napisanih nekaj ocen, kritik in pohval. Naj omenim le dva primera:
Ob zamenjavi naslova edicije se je znanemu zgodovinarskemu peresu, ko je bil govor o nekem spreminjanju političnih barv, zapisalo: »Ce že govorimo o kameleonstvu, potem je to že prej videti pri zpirki Dokumenti ljudske revolucije, ki se je v duhu političnih sprememb zadnjega desetletja preimenovala v Dokumente organov in organizacij NOB v Sloveniji. (Knjiga 8, Ljubljana 2001, str. 5p. Veliko kritike je bilo namenjene izpuščanju besedila. Izpuščanje je bilo označeno s tremi pikami. Lovro Sturm in Blaž Ivane sta pripravila elaborat s kopijami dokumentov, v katerih je bil del teksta pri objavi izpuščen. Elaborat z naslovom Prispevek k dopolnitvi dokumentov iz zbirke publikacij o ljudski revoluciji v Sloveniji je na voljo v knjižnici Inštituta novejše zgodovine v Ljubljani.
Poglejmo še na kratko, kdo vse je pripravljal v preteklih 50 letih teh 11 knjig (1762 dokumentov na 5774 straneh) in kdo je poskrbel, da so izšle:
DOKUMENTI IJUDSKE REVOLUCIJE V SLOVENIJI
Knjiga 1, 2, 3 (1962, 1964, 1966), marec 1941-oktober 1942,
Leta 1962 (ah že 1961) je Inštitut za zgodovino delavskega gibanja imenoval prvi uredniški odbor (Ferenc, Fischer, Jeršek, Lukman, Luštek (odgovorni urednik), Oblak Čami, Traven). Pripravil je tri knjige. Izšle so 1962., 1964. in 1966. Tehnični urednik je bil
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Ocene in poročila o publikacijah iti razstavah
511
Lojze Požun, pri 3. knjigi ga je zamenjal Jože Črtalič, Požun pa je bil imenovan v uredniški odbor. Dokumente je izdal in založil Inštitut za zgodovino delavskega gibanja (direktor Franc Kimovec).
Knjiga 4 (1968), november 1942^december 1942
Uredniški odbor: Rozalija Lukman, Miroslav Luš-tek (odgovorni urednik) in Marija Oblak Čarni, tehnični urednik Jože Črtalič; izdal in založil Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, ravnatelj Bogdan Osolnik.
Knjiga 5 (1978), januar^februar 1943
Uredniški odbor: Rozalija Lukman, Miroslav Luš-tek (odgovorni urednik), Marija Oblak Čami, tehnični urednik Jože Črtalič. (Zaradi bolezni in smrti (1971) odgovornega urednik Miroslava Luštka so dela pri zborniku za dalj časa zastala). Izdal Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, direktor France Kresal, založila Partizanska knjiga; zanjo: Jaroslav Skrušny.
Knjiga 6 (1981), marec^april 1943
Urednici(pripravili): Rozalija Lukman in Marija Oblak Čami, register sestavila Jože Čertalič in Jože Novak; izdal Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, direktorica Milica Kacin Wohinz, založila Partizanska knjiga; zanjo: Jaroslav Skrušny.
Knjiga 7 (1989) maj^junij 1943
Pripravili: Marjeta Adamič in Marija Oblak Čami; uredniški odbor: Marjeta Adamič, Darinka Drnovšek, Metka Gombač, Marija Oblak Čarni, Hubert Schara. Izdal Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, direktorica Jasna Fischer; založila Partizanska knjiga; zanjo: Metka Pipan.
Knjiga 8 (2001), julij 1943
Dokumenti odtlej z novim naslovom: DOKUMENTI ORGANOV IN ORGANIZACIJ NARODNOOSVOBODILNEGA GIBANJA V SLOVENIJI
Pripravile: Marjeta Adamič, Darinka Drnovšek, Metka Gombač, Marija Oblak Čarni; uredniški odbor: omenjene avtorice in Vladimir Kološa; založil in izdal Arhiv Republike Slovenije, direktor Vladimir Žumer.
Knjiga 9 (2003), avgust^8. september 1943
Pripravile: Marjeta Adamič, Darinka Drnovšek, Metka Gombač, Marija Oblak Čarni; uredniški odbor: omenjene avtorice in Vladimir Kološa; založil in izdal Arhiv Republike Slovenije, direktor Vladimir Žumer.
Knjiga 10 (2005) dodatek: januar 1942^september 1943
Pripravile: Marjeta Adamič, Darinka Drnovšek, Metka Gombač, Marija Oblak Čarni; uredniški odbor:
omenjene avtorice in Vladimir Kološa; založil in izdal Arhiv Republike Slovenije, direktor Matevž Košir.
Knjiga 11 (2012) — zapisniki sej najvišjih organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja 1942^ 1945
Pripravile: Marjeta Adamič, Darinka Drnovšek, Metka Gombač, Marija Oblak Čami; uredniški odbor: omenjene avtorice in Matevž Košir; založil in izdal Arhiv Republike Slovenije, v. d. direktorja Jože Dež-man.
Kar neverjetno se mi zdi, da sem sodelovala pri nastajanju teh knjig vseh 50 let. V zadovoljstvo mi je, da sem sodelovala pri reševanju zapisov, od katerih je danes najbrž marsikateri že zbledel. S čim vse sem se srečala v zgodbah, zapisanih v teh dokumentih. Koliko poguma, žrtev, strahu, vere, tudi napak. V zadnji knjigi pa se me je posebej dotaknilo — kot nekak simbol — tisto enotno, zavzeto prizadevanje za vrnitev naše Primorske.
Na koncu še vprašanje uredništva o nadaljevanju edicije. V prvotnem načrtu je bilo predvideno, da bi skupaj z zapisniki najvišjih organov objavili tudi njihove okrožnice in odloke, a je bilo gradiva preveč za eno knjigo. Te bi bilo treba še objaviti. Delo pa je pokazalo, da bi bilo treba, če bi želeli zaokroženo predstavitev osrednjih organov in organizacij, objaviti tudi poročila, ki so jih ti dobivali s terena od po-verjeništev, oblastnih komitejev in odborov ter okrožij, kjer teh niso ustanavljali (Notranjska, Dolenjska).
To vprašanje pa zastavljamo izdajatelju in založniku.
Marija Oblak Carni
Celjski olimpijci: 1936-1988. Razstava in razstavni katalog. Celje: Zgodovinski arhiv, 2012, 44 str.
»Ste majhna nacija, a veliki v športu!«, so bile besede tedanjega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Juana Antonia Samarancha leta 1993, s katerimi je povzel navdušujoč razvoj športa in olimpijske ideje v Sloveniji. Nastop na olimpijskih igrah so sanje vsakega športnika in prav gotovo ni Slovenca, ki ne bi v želji po čim boljšem rezultatu naših športnikov stisnil pesti in jim zaželel čim boljše uvrstitve. Prav tako ni naključje, da sta se razstava in katalog »zgodila« prav letos, saj so se mesec dni po odprtju razstave v Zgodovinskem arhivu Celje v Londonu začele poletne olimpijske igre.
512_Ocene iti poročila o publikacijah iti razstavah_Arhivi 35 (2012) št. 2
Razstava in spremljajoči katalog avtorja dr. Bojana Himmelreiclia sta plod pred nekaj leti začetega obiskovanja celjskih športnikov in evidentiranja njihovega gradiva. Povod je bila stota obletnica osvojitve prve slovenske olimpijske medalje — to se je zgodilo 15. julija 1912. Osvojil jo je sabljač Rudolf Cvetko. Med celjske olimpijce je avtor štel tiste, ki so športno pot začeli v Celju ali pa so bili, ko so nastopili na olimpijskih igrah, člani celjskih športnih društev. Seveda pa avtor v svojem katalogu in razstavi ni nameraval prikazovati rezultatov športnikov, osrednjo pozornost je namenil predvsem predstavim zasebnega gradiva športnikov, ki je nastajalo ob njihovi udeležbi na olimpijskih igrah. Količina gradiva pri posameznikih pa je bila zelo različna. Nekateri so ga imeli več, drugi — sploh starejši — pa le kakšno fotografijo. Vsekakor pa je prevladala želja pridobiti vire, ki javnosti še niso bili predstavljeni.
Katalog bi lahko razdelili na šest poglavij. V uvodnem delu je avtor pripravil pregled nastopov celjskih olimpijcev na poletnih in zimskih olimpijskih igrah ter dodal še statistične podatke. V drugem poglavju je z besedo, fotografijami športnikov in ob pomoči nekaterih njihovih predmetov opisal 24 celjskih športnikov. Tretje poglavje je avtor namenil predstavim trenerjev, sodnikov in vodij reprezentanc, ki so v prvi vrsti zaslužni za uspehe športnikov. Sledjo še seznam kratic, viri in literatura ter na koncu še seznam razstavljenih predmetov.
Celjski ol I m pij d
1936-1983
Naslovnica kataloga
Marko Račič, clrttgi najstarejši olimpionik, in Simo I ažjč, slovenski allel, med obujanjem spominov.
ARI II VI 35 (2012), št 2
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
513
Miro Cerar, slovenski lelovadec in olintpionik. dr. Bojan Himmelmch in Tine Srol, slovenski lelovadec na odprtju ra^slave.
Ob katalogu je potrebno omeniti še izredno odmevno in dobro obiskano razstavo. Odprli smo jo 13. julija 2012, na ogled pa je bila vse do 13. oktobra 2012. V razstavnem prostoru je bilo zbranih okrog 200 zanimivih dokumentov in predmetov, odprtja pa sta se poleg številnih celjskih olimpijcev (Marijana Lubej, llok Kopitar, Vlado Bojovič, Sitno Važič, Jože Urankar, Zdravko Pečar, Mirko Kolman in Tine Srot) udeležila tudi slovenska olimpijca adet Marko llačič in legendami slovenski telovadec Miro Cerar.
Razstavni prostor je bil skoraj premajhen za številne športnike, trenerje, sodnike in obiskovalce in prav lepo je bilo opazovati njihove nasmejane in zadovoljne obraze. Vsi športniki so se ob koncu uradnega dela podpisali še na plakat, se skupaj fotografirali in potem odšli v sosednji prostor, kjer je bila pripravljena gostinska ponudba prav tako v slogu olimpijskih iger.
Razstava je v lokalnem okolju doživela izjemno odmevnost ne samo ob odprtju, temveč tudi kasneje in z gotovostjo lahko zapišem, da je pustila sled v vsakem obiskovalcu. Avtorju pa lahko le čestitam, ker mu je uspelo zbrati zasebno gradivo, ki ga ne moremo najti nikjer drugje. Zanj vedo le redki in prav to je tisto, kar daje razstavi še poseben čar.
Sonja jazbec
514
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
Arhivi 35 (2012) št
Utrinki i-y. druženja po podelitvi.Mkerceve nagrade in priznanja, F o to: Tina.irb, Z 1L.
Arhivi 35 (2012) št. 2
Osebne vesti
515
Osebne vesti
Darinka Drnovšek — šestdesetletnica
Z Darinko Drnovšek imava kar nekaj stičnih točk in nisem prepričan, ah bodo pri poskusu njenega 'portreta' prednost ah ovira. Že davnega leta 1969 sva postala študijska kolega na zgodovinskem oddelku ljubljanske Filozofske fakultete, llad se spomnim, kako sem jo spoznal. Ker sem se vpisal šele sredi novembra in tako zamudil del predavanj, sem med odmorom po odprtih zvezkih drugih slušateljev oprezal, kdo ima dovolj čidjivo pisavo, da bi si lahko prepisal dotedanje zapiske predavanj. Njena pisava se mi je zdela primerna ... Po končanem študiju smo si našli vsak svojo zaposlitev. Darinka leta 1974 kot strokovna arhivska delavka v ljubljanski enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana, jaz po enoletnem poučevanju na t. i. Subičevi gimnaziji in služenju vojske leta 1976 v marksističnem centru pri takratnem Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS). Ko je vodja Zgodovinskega arhiva CK ZKS Ivan Križnar, s katerim sem kot zgodovinar pogosto sodeloval, na glas razmišljal, da morajo v arhivu najti šolanega arlii-vista, sem se takoj spomnil na Darinko in sredi leta
1978 (po nedavno opravljenem strokovnem izpitu) se je tam res zaposlila kot prva strokovno usposobljena arhivska delavka.
Naključje je bilo krivo, da sem leta 1982 sam postal vodja tega arhiva. Tako sva z Darinko postala tudi sodelavca in prijatelja. Najprej študijska in posledično poklicna kolega, nato sodelavca in prijatelja! Kot rečeno, precej močnih vezi. Vseh sem še vedno vesel. Sodelavca in prijatelja sva, če sem glede na njeno nedavno upokojitev malce ohlapen, še vedno.
V	Zgodovinskem arhivu CK ZKS se je Darinkina navzočnost kmalu poznala v vse bolj strokovnih prijemih pri urejanju gradiva, deloma tudi pri njegovi dostopnosti za uporabnike (starejši se namreč dobro spominjate precejšnje in večinoma nesmiselne nedostopnosti tega gradiva). Predvsem bi pa rad poudaril, da mi je bila Darinka dragocena pomoč in opora pri vodenju arhiva. Kakor koli so mnenja o tistem arhivu in njegovem gradivu še vedno deljena, smo se mlajši delavci v njem (bih smo že v večini) zavzemali za njegovo modernizacijo v obeh poglavitnih pogledih: pri urejanju in dostopnosti uporabnikom. Z obeh vidikov je bilo namreč uradno pojmovanje gradiva konzervativno. Mlajši smo želeli gradivo odbirati, hraniti in dajati v uporabo po čim bolj strokovnih načelih, odločujoči so radi poudarjali, da gre za t. i. specialni arhiv. Ko sem moral pred vodstvom pojasnjevati in braniti predlagane spremembe, mi je pomagala Darinkina strokovna izurjenost in preudarnost.
V	resnici sem šele v tistih letih bolje spoznal tudi njeno poreklo in mladost (no ja, mladostna je še vedno, za kar sta zaslužni tudi njena vedrina in prijaznost). Rojena je bila 30. 4. 1950 v skromni, a kleni in svobodomiselni gorenjski družini, osnovno šolo obiskovala na Ovsišali in v Lipnici blizu Krope. Leta 1965 se je vpisala na Gimnazijo pedagoške smeri v Ljubljani, aprila 1975 pa z diplomo končala študij zgodovine in umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi.
Darinkino uspešno strokovno, kadar koli je bilo potrebno tudi zelo fizično in zaprašeno delo v, popularno rečeno, partijskem arhivu, zlasti tudi njeno strokovno ter v žlahtnem pomenu besede liberalno pojmovanje njegovega gradiva (seveda je bilo za to zlasti v drugi polovici osemdesetih let ozračje vse bolj razumno) je vplivalo na odločitev, da je po mojem odhodu na drugo delo leta 1989 postala vodja arhiva. Ni dvoma, da so imele pri tem pomen tudi njene osebnostne lastnosti. Dokazala je, da zna delati tako s sodelavci kot z iskalci in uporabniki gradiva. Ti so bih včasih muhasti, nezaupljivi, celo žaljivi, saj so bih nekateri ves čas prepričani, da je arhiv (nič manj pa de-
516
Osebne vesti
Arhivi 35 (2012) št. 2
lavci v njem) nekakšno zarotniško gnezdo, kjer predvsem nekaj skrivajo. Številni so zahtevali tudi tiste dokumente, ki so nastali samo v njihovi glavi. Niso bili sposobni prepoznati in priznati nesorazmerno velike spremembe v smeri strokovnosti in liberalnega dostopa gradiva. Ko niso dobili tistega, kar so pričakovali, da bi v arhivu moralo obstajati ali kadar so zahtevali gradivo, ki po strokovnih merilih ni bilo dostopno, so postali žaljivi tudi nekateri, ki so bili praviloma deležni celo nekoliko bolj naklonjene obravnave. Zato to delo marsikdaj ni bilo prijetno, a ga je Darinka zmagovala s poklicnim dostojanstvom in značajsko prijetnostjo.
Spremembe, ki so zorele precej časa in se začele okrog leta 1990 pospešeno odvijati, so tega leta gradivo dotedanjega Zgodovinskega arhiva CK ZKS in tam zaposlene pripeljale v okrilje Arhiva (Republike) Slovenije. Darinka je postala vodja referata za gradivo družbenopolitičnih organizacij, pozneje Oddelka za dislocirano arhivsko gradivo I, ki se je leta 2004 združil z Oddelkom za dislocirano arhivsko gradivo III v Oddelek (zdaj Sektor) za varstvo arhivskega gradiva nekdanjega Zgodovinskega arhiva CK ZKS in nekdanjega arhiva organov za notranje zadeve. Strokovno je v tem času bila višja svetovalka, svetovalka direktorja, spet višja svetovalka II in I, od 2011 podsekretarka.
S komaj dopolnjenimi 60. leti se je odločila za upokojitev; sam vidim v tem tudi njeno senzibilnost za hud in žalosten problem številnih visoko kvalificiranih, a žal brezposelnih mladih ljudi.
Ob opisanem delu in hvalevredni skrbi za družino (čeprav njenemu soprogu Marjanu, znanemu raziskovalcu slovenskega izseljenstva, družinska in celo kuhinjska opravila, v primerjavi z mnogimi tipičnimi izobraženci naše generacije niso tuja) se je Darinka Drnovšek udejstvovala tudi strokovno. Njeno strokovnost vidim v treh segmentih. Kot dobra arhivistka z bogatimi izkušnjami je bila vedno nepogrešljiva svetovalka, včasih kar pomočnica iskalcem arhivskih dokumentov, bodisi da je šlo za bolj neizurjene, nepoučene iskalce ali pa je bilo iskano gradivo šele bolj grobo popisano in obdelano. Drugi sklop je bilo Da-rinkino udejstvovanje v strokovnih združenjih zgodovinarjev in arhivistov. V letih 1979-85 in 1988-90 je bila članica Izvršilnega odbora Arhivskega društva Slovenije, 1988—90 tudi predsednica Arhivskega društva Slovenije, 1983—94 članica uredniškega odbora Arhivov, od 1981 več let članica Komisije za popis arhivskih fondov in zbirk v SFRJ za Slovenijo, precej časa članica Izvršilnega odbora Zgodovinskega društva Ljubljana in članica njegovega nadzornega odbora.
Delovanje v strokovnih uredništvih sega na tretje polje njenega strokovnega dela. Večinoma ga je treba uvrstiti na področje arhivistike, nekaj na področje zgodovinopisja, posebej za endklopedično-leksiko-grafska dela, nekajkrat je posegla tudi na področje
publicistike. Če smem biti še malo oseben, bi poudaril zlasti njeno pisanje geselskih člankov, v veliki večini biografskih, za Enciklopedijo Slovenije, pri čemer je zopet bila moja sodelavka. Toda ne le kot avtorica geselskih besedil, temveč tudi kot nadvse koristna svetovalka, ko sem iskal tekstovno in fotografsko gradivo ali podatke za gesla, ki sem jih za enciklopedijo pisal sam. Podobno dragocena mi je bila njena strokovna in kolegialna pomoč pri urejanju nekaterih knjig v založbi, kjer delam, kakšnih lastnih sestavkov ipd. Tako torej do zadnjega ostajam njen dolžnik.
Veliko je delala tudi pri pripravi arhivskih virov za objavo. Za 15. številko serije Viri je pripravila Zapisniki politbiroja CKKPS/ZKS 1945-54, od 7. zvezka je sodelovala pri pripravi zbornika Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (9. in 10. zvezek že pod novim naslovom Dokumenti organov in organizacij NOG v Sloveniji). Darinka ima precejšnje zasluge, da je do nadaljevanja serije sploh prišlo, saj so politične spremembe po 1990 pri marsikom pomešale strokovne, značajske in nazorske 'gabarite'. Tako je zdaj vendarle v tisku tudi 11. zvezek.
To delovanje, kakor tudi Darinkine prispevke na strokovnih zborovanjih arhivistov, bo nazorneje pokazala njena več kot spodobna bibliografija. Ko pravim spodobna bibliografija, mislim tudi na to, da je naša spoštovana kolegica več kot 30 let veliko večino svojih moči namenjala svojemu prvemu poklicu: delu z arhivskim gradivom ter prijazni, nemalokrat morda že kar pravi raziskovalni pomoči uporabnikom gradiva. Nečemu, kar se premnogim, tudi raziskovalcem, zdi preveč samoumevno.
Vsi, ki jo poznamo, smo Darinki hvaležni za prijateljstvo, sodelovanje in pomoč in ji, ne samo zato, želimo še veliko zadovoljnih let.
Osebna bibliografija za obdobje 1980-2011 ČLANKI IN DRUGI SESTAVNI DELI 1.02 Pregledni znanstveni članek
1.	Srečanja partijskih vrhov na najvišjem nivoju : zapisi srečanj slovenskega partijskega vodstva z jugoslovanskim partijskim vodstvom s Titom na čelu v letih 1945-1954. V: Arhivi. - 26 (2003), št. 1, str. 187-197.
1.04 Strokovni članek
2.	Prikaz gradiva Zveze komunistov Slovenije po osvobodim. V: Arhivi. - 6 (1983), št. 1-2, str. 63-75 (soavtor Martin Ivanič).
3.	Gradivo fonda CK KPS/ZKS 1945-1990. V: Arhivi. - 15 (1992), št. 1-2, str. 60-63.
Arhivi 35 (2012) št. 2
Osebne vesti
517
4.	Partijsko šolstvo v Sloveniji po letu 1945. V: Arhivi. - 20 (1997), št. 1-2, str. 217-220, ilustr.
5.	Alojzija S tebi, (1883-1956) : poktičarka, časnikar-ka, urednica, bojevnica za izboljšanje položaja žensk. V: Gea. - 15 (2005), št. 10, str. 72-75.
1.07 Objavljeni strokovni prispevek na konferenci (vabljeno predavanje)
6.	Bivšij istoričeskij arhiv Centralnogo komiteta So-juza kommunistov Slovenii. V: Sbornik materialov meždunarodnoj konferenciji »Arhivi bivših kommunisti-českih partii v stranah centralno] i vostočnoj Evropi« : Stara Ves, 28 sentjabra - 1 oktjabra 1995 goda. Varšava: Generalnaja direkcija gosudarstvennih arhivov RespublikiPoljša, 1996, str. 55-58.
1.09 Objavljeni strokovni prispevek na konferenci
7.	Arhivi in javnost — vsakdanji stiki. V: Slovenski arhivi in javnost : 16. arhivsko zborovanje, Ptuj, 27. - 29. september 1995 (ur. Marija Hernja Masten). Ptuj: Arhivsko društvo Slovenije: Zgodovinski arhiv Ptuj, 1995, str.
8.	Uporaba partijskega gradiva : nekoč in danes. V: Arhivi in uporabniki. Arhivi in zgodovinopisje (ur. Miran Kafol, Mija Mravlja, Andrej Nared). [Ljubljana]: Arhivsko društvo Slovenije, 2001, str. 85— 88.
9.	Partijsko gradivo v času tranzicije. V: Arhivi in arhivsko gradivo v času tranzjcijskih sprememb. InfoArh (ur. Mija Mravlja, Andrej Nared). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003, str. 67—70.
10.	Poktične stranke ter njihovo dokumentarno in arhivsko gradivo. V: Varstvo arhivskega gradiva privatne provenience : zbornik referatov (ur. Andrej Nared). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2005, str. 28-34.
1.16	Samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji
11.	Alojzija Stebi: borka za pravice žensk in mladine.
V: Splošno žensko društvo : 1901A 945 : od dobrih dekkt do feministk (ur. Nataša Budna Kodrič, Aleksandra Serše). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003, str. 188-209.
1.17	Samostojni strokovni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji
12.	Zgodovinski arhiv CK ZK Slovenije : Ljubljana.
V: Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRJ : SR Slovenija. (Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRJ). (Peter Pavel Klasinc (ur.), Marjan Drnovšek, Ema
Umek, Vladimir Kološa, Marija Grabnar, Mateja Jeraj, Jelka Melik, Peter Ribnikar, Aleksandra Serše, Marjan Zupančič). Beograd: Zveza arhivskih delavcev Jugoslavije, 1984, str. 247—258.
13.	Ocena stanja materialnega varovanja v depojih Arhiva Republike Slovenije v depoju na Dunajski 48 (večji prostor). V: Arhivski depoji v Sloveniji 0edert Vodopivec (ur.), Jedert Vodopivec, Sonja Anžič). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2009, str. 108-115.
1.18 Geslo - sestavek v enciklopediji, leksikonu, slovarju...
14.	Arigler, Adolf — Bodin. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javomik, Dušan Voglar, Alenka Der-mastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, zv. 1: A-Ca, str. 119-120.
15.	Centralni komite ZKJ. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javomik, Dušan Voglar, Alenka Der-mastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988, zv. 2: Ce—Ed, str. 30—31 (soavtor Martin Ivanič).
16.	Centralni komite ZKS. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javomik, Dušan Voglar, Alenka Der-mastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988, zv. 2: Ce—Ed, str. 31—33 (soavtor Martin Ivanič).
17.	Gaspari, Majda. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javomik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989, zv. 3: Eg-Hab, str. 183.
18.	Jereb, Silva. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javomik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990, zv. 4: HacKare, str. 290.
19.	Korošec, Štefan. Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javomik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991, zv. 2: Kari—Krei, str. 272.
20.	Kocijančič, Janez. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javomik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991, zv. 5: Kari-Krei, str. 176.
21.	Poktično izobraževanje. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javomik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, [Zv.] 9: Plo-Ps, str. 99-100 (soavtorji Anka Vido-vič-Miklavčič, Vida Deželak-Barič, Ivan Križnar).
22.	Vrabič, Olga. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javomik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, zv. 14: U—We, str. 368.
23.	Vipotnik, Janez. V: Enciklopedija Slovenije (ur. Marjan Javomik, Dušan Voglar, Alenka Dermastia). 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, zv. 14: U—We, str. 261.
518
Osebne vesti
Arhivi 35 (2012) št. 2
1.19 Recenzija, prikaz knjige, kritika
24.Arhivski	vjesnik I (1958) \\1IAVIII (1974— 1975). V: Arhivi. - 3 (1980), št. 1-2, str. 64-65.
25.	Arhivski vjesnik XIX-XX, Zagreb 1976-1977. V: Arhivi. — 4 (1981), št. 1-2, str. 173-174.
26.	Arhivski vjesnik XXI-XXII, 1978-1979, 1980, Zagreb. V: Arhivi. - 5 (1982), št. 1-2, str. [97J-98.
27.	Jože Prinčič, Predsedstvo SNOS, Prezidij SNOS, Prezidij ustavodajne skupščine LRS 1944-1947. V: Arhivi. - 5 (1982), št. 1-2, str. 109-110.
28.	Arhivski vjesnik, XXIV-1981, XXV-1982, XXVI -1983, Zagreb. V: Arhivi. - 7 (1984), št. 1-2, str. 96-97.
29.	Arhivski vjesnik, XXVII, Arhiv Hrvatske, Zagreb, 1984. V: Arhivi. - 8 (1985), št. 1-2, str. 136.
30.	Bolj ko gremo v novejši čas, več je belih hs : o zborniku Zgodovina Ljubljane, prispevki za monografijo. V: Komunist — Zveza komunist. Slov. — (1985), št. 13, str.
31.	Arhivski vjesnik, XXVIII, XXIX, Arhiv Hrvatske, Zagreb 1986, 1987. V: Arhivi. - 11 (1988), št. 1-2, str. 117-119.
32.	Arhivski vjesnik XXXI, XXXII, Zagreb 1988, 1989. V: Arhivi. - 12 (1989), št. 1-2, str. 77-78.
33.	Arhivski vjesnik XXXIV, Zagreb 1990. V: Arhivi. -35 (1992), št. 1-2, str. 126-128.
34.	Arhivski vjesnik XXXV-XXXVI, Zagreb. V: Arhivi. - 16 (1993), št. 1-2, str. 151-152.
35.	Arhivski vjesnik, letnik 36/1993, Zagreb 1993. V: Arhivi. - 18 (1995), št. 1-2, str. 167-168.
36.	Arhivski vjesnik, letnik 37/1994, Zagreb 1994. V: Arhivi. - 18 (1995), št. 1-2, str. 168-169.
37.	Arhivski vjesnik 38/1995, Zagreb 1995. V: Arhivi. - 19 (1996), št. 1-2, str. 191-193.
38.	Arhivski vjesnik letnik 39/1996. V: Arhivi. - 20
(1997),	št. 1-2, str. 289-291.
39.	Arhivski vesnik, letnik 40/1997. V: Arhivi. 21
(1998),	št. 1-2, str. 133-134.
40.	Arhivski vjesnik, 41/1998. V: Arhivi. - 12 (1999), št. 1-2, str. 269-270.
41.	Arhivski vjesnik, letnik 42/1999, Zagreb 1999. V: Arhivi. - 23 (2000), št. 2, str. 244-247.
42.	Arhivski vjesnik, letnik 43/2000, Zagreb 2000. V: Arhivi. - 24 (2001), št. 2, str. 182-184.
43.	Arhivski vjesnik, 44/2001. V: Arhivi. - 25 (2002), št. 2, str. 185-188.
44.	Arhivski vjesnik - letnik 45/2002, Zagreb 2002. V: Arhivi. - 26 (2003), št. 2, str. 421-424.
45.	Arhivski vjesnik, letnik 46/2003, Zagreb 2003. V: Arhivi. - 27 (2004), št. 2, str. 387-390.
46.	Arhivski vjesnik, God. 47/2004, Zagreb 2004, str. 1-326. V: Arhivi. -29 (2006), št. 1, str. 211-215.
47.	Arhivski vijesnik, 48/2005, str. 1-326, Zagreb 2005. V: Arhivi. - 30 (2007), št. 1, str. 174-177.
48.	Arhivski vjesnik, 49/2006. V: Arhivi. - 30 (2007), št. 2, str. 201-205.
49.	Arhivski vjesnik, št. 50/2007. V: Arhivi. - 31 (2008), št. 1, str. 187-191.
50.	Arhivski vjesnik, 50/2008. V: Arhivi. - 32 (2009), št. 1, str. 139-143.
51.	Arhivski vjesnik 52/2009. V: Arhivi. - 33 (2010), št. 2, str. 449—452.
1.21	Polemika, diskusijski prispevek
52.	Ah so naši arhivi sedaj odprti? : okrogla miza (saovtorja Boris Mlakar, Irena Mrvič). V: Slovenec (1991). - 76 (1992), 28. III. 1992, št. 73, str. 23 = Sobotna branja.
53.	Nehajmo se sprenevedati. V: Delo. — 35 (1993), št. 229, str. 22.
54.	Pojasnilo g. Drobniču. V: Delo. - 38 (1996), str. 12.
1.22	Intervju
55.	Okupacija je kriva za vse ? (soavtorji Boris Mlakar, Zdenko Cepič, Damijan Guštin, Monika Kokalj Kočevar, Martin Ivanič, Božo Repe, Dušan Nečak). V: Svobodna misel. - 43 (2005), 13. maj 2005, št. 9, str. 17-21, 48, portreti; 27. maj 2005, št. 10, str. 11—12.
1.25 Drugi članki ali sestavki
56.	Informacija o arhivskem gradivu CK ZKS v Gotenici. V: Delo. - (1992), 27. jun. 1992, str. 2.
57.	Razstava »Trst med vzhodom in zahodom« na Opčinah. V: Obvestila Arhiva Socialistične Republike Slovenije. - 8 (1992), št. 3-4, str. 48-49.
58.	Četrta evropska arhivska konferenca Lancashire '94 (soavtorica Nina Zupančič Pušavec). V: Arhivi. - 17 (1994), št. 1-2, str. 133-134.
59.	XXX. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. V: Obvestila Arhiva Socialistične Republike Slovenije. — 16 (2000), št. 3, str. 12-15.
60.	Jubilej Ljube Dornik Subelj. V: Arhivi. - 32 (2009), št. 2, str. 419—423.
MONOGRAFIJE IN DRUGA ZAKLJUČENA
DELA
2.02 Strokovna monografija
61.	Direkcija državnih železnic v Ljubljani s predhodniki : 1896A 940 : arhivski popis : signatura fonda AS 188, AS 1475 (soavtorica Aleksandra Serše). Ljubljana: [Arhiv Republike Slovenije], 1999. 82 f. str.
62.	Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije (soavtorji Vladimir Zumer, Marjeta Adamič, Mar-
Arhivi 35 (2012) št. 2
Osebne vesti
519
jeta Čampa, France M. Dolinar, Metka Gombač, Nevenka Troha, Danijela Juričič Cargo, Ljuba Domik Subelj, Suzana Fehcijan Bratož, Natalija Glažar, Vesna Gotovina, Marija Grabnar, Mirjana Jadreško, Mateja Jeraj, Alenka Kačičnik Gabrič, Miran Kafol, Majda Kocmur, Matevž Košir, Jelena Malbašič, Aleksandra Mrdavšič, Pavla Mrdje-novič, Olga Pivk, Branko Radulovič, Marta Rau Sehč, Aleksandra Serše, Vladimir Sunčič, Jože Skofljanec, Gašper Smid, Žarko Štrumbl, Lojz Tršan, Andrej Zadnikar, Marjan Zupančič, Vladimir Kološa (ur.)). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999. 3 zv.
SEKUNDARNO AVTORSTVO
Urednik
63.	Edvard Kardelj: Zbrana dela (sourednik Anton Vratuša). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1989-. Zv. <l->.
64.	Stane Dolanc : osebna zbirka : 1964-1989 : arhivski inventar : signatura fonda CKS 126 [i. e. AS 1519], Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1994. 101 f.
65.	Zapisnikipolitbiroja CKKPS/ZKS 1945-1954. (Viri, št. 15) (sourednik France M. Dolinar). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2000, 386 str., ilustr.
66.	Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji (sourednice Marjeta Adamič, Metka Gombač, Marija Oblak-Cami). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001-2005. Zv. 10.
Avtor dodatnega besedila
67.	Miha Marinko, Franček Brglez (ur.), Roman Zupan (ur.): Izbrana dela. Ljubljana: Komunist, 1980— 1985. 4 zv., ilustr.
68.	Zapisniki politbiroja CKKPS/ZKS 1945-1954. (Viri, št. 15) (sourednik France M. Dolinar). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2000. 386 str., ilustr.
Intervjuvanec
69.	Okupacija je kriva za vse!? : pogovor z zgodovinarji. V: Svobodna misel. — 43 (2005), 13. maj 2005, št. 9, str. 17-21,48.
NERAZPOREJENO
70.	Centralni komite Zveze komunistov Slovenije 1945-1990. Podfond AS 1589411 serija AS 1589/III/1, Centralni komite Komunistične partije Slovenije / Zveze komunistov Slovenije 1945-1954 : delni arhivski inventar : signatura fonda AS 1589. Ljubljana: [Arhiv Republike Slovenije], 2004-2010. 2 zv.
71.	Centralni komite Zveze komunistov Slovenije 19451990. Podfond AS 1589-IK, Centralni komite Komunistične partije Slovenije / Zveze komunistov Slovenije 1945-1968 : arhivski inventar : signatura fonda AS 1589. Ljubljana: [Arhiv Republike Slovenije], 2011.
Martin Ivanič
Dr. Jožetu Žontarju ob osemdesetletnici
Raziskovalno delo dr. Jožeta Žontarja, ki se je rodil 15. marca 1932 v Kranju, se je začelo že v prvi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja, med študijem zgodovine na Prirodoslovni filozofski fakulteti v Ljubljani. Pripravil je dve študiji (o rimski cesti med Ljubljano in Kranjem ter o zemljiškem gospostvu Brdo pri Kranju) in za obe prejel študentski Prešernovi nagradi.
V vsem njegovem nadaljnjem znanstvenoraziskovalnem delu, ki ga sicer lahko periodiziramo v štiri obdobja, pa se tesno prepletata zgodovinopisje in arhivistika.
Prvo obdobje je trajalo 17 let in se je začelo leta 1955, ko se je po končanem študiju zaposlil v tedanjem Državnem arhivu Ljudske republike Slovenije.
Srečal se je z žgočo problematiko velike količine arhivskega gradiva na terenu in pomanjkanjem primernih skladiščnih prostorov republiškega arhiva. Bil je organizator zunanje službe arhiva, ki je skrbela za tesnejše povezave arhiva z imetniki arhivskega gradiva. Njegova strokovna energija je bila tedaj namenjena ne le vsakdanjemu arhivističnemu delu, ampak tudi pripravi vodnika po arhivskem gradivu Državnega arhiva in zlasti Vodnika po arhivih Slovenije. Pri tem vseslovenskem projektu je sodelovalo večje število popisovalcev. Dr. Žontar je bil motor te obsežne akcije, ki se je končala v začetku leta 1966, ko je vodnik izšel.
V obdobju službovanja v Državnem arhivu Ljudske republike Slovenije je stkal tesne strokovne vezi z dr. Sergijem Vilfanom, kot tajnik in nato tudi predsednik pa je bil tudi zelo aktiven v Društvu arhivarjev
520
Osebne vesti
Arhivi 35 (2012) št. 2
Slovenije, kot se je do leta 1966 imenovalo Arhivsko društvo Slovenije.
Šestdeseta leta so bila tudi leta intenzivnega Zon-tarjevega sodelovanja v Zvezi društev arhivskih delavcev Jugoslavije in v uredništvu strokovne revije Arhi-vist, uveljavljal pa se je tudi v mednarodnem merilu.
Kot tajnik Društva arhivarjev Slovenije se je dr. Zontar v prvi polovici šestdesetih let 20. stoletja srečeval s težnjo po združevanju arhivov z muzeji in knjižnicami, vprašanji o geografski pristojnosti lokalnih arhivov in vzpostavljanjem slovenskega arhivskega omrežja. Elaborat o problemih in možnostih arhivske službe v Sloveniji, ki sta ga izdelala skupaj z dr. Vilfanom, je bil namenjen razpravi pri sprejemanju slovenskega arhivskega zakona. Zakon o arhivskem gradivu in arhivih (pripravila sta ga skupaj) je bil v zborih slovenske skupščine sprejet sredi februarja 1966. Uredil je arhivske pristojnosti, določil kriterije za ustanavljanje arhivov in dal pravno podlago za ureditev slovenske arhivske mreže. Ta se kljub nekaterim poskusom, do danes ni spremenila.
Drugo obdobje Zontarjevega arliivističnega delovanja se je začelo 1. februarja 1972, ko je po odhodu
dr. Vilfana v tedanjem Mestnem arhivu Ljubljana prevzel ravnateljevanje. To je bilo delovno zelo intenzivno obdobje, ki je trajalo natančno 20 let in 2 meseca.
Dr. Jože Zontar si je že v letih pred začetkom vodenja Mestnega arhiva jasno izoblikoval koncept strokovnega, geografskega in kadrovskega razvoja arhiva, saj je nova arhivska zakonodaja nakazovala, da se bo Mestni arhiv Ljubljana razvil v enega od štirih ali petih regionalnih arhivov v Sloveniji.
Temeljni akt, ki je opredeljeval koncept razvoja Mestnega arhiva Ljubljana, je bil akt z naslovom Srednjeročni načrt službe varstva arhivskega gradiva 1973—1975. Seveda ga je napisal dr. Zontar, jeseni leta 1972 pa ga je arhiv poslal občinam na območjih Gorenjske, Ljubljane in njene okolice ter Dolenjske in Bele krajine. Na podlagi srednjeročnega načrta in številnih obiskov ravnatelja dr. Zontarja pri odgovornih občinskih službah in na novo nastajajočih službah občinskih kulturnih skupnostih, ki so prevzemale financiranje dejavnosti v kulturi, je vseh pet ljubljanskih in še devetnajst preostalih občin z območja Gorenjske, Dolenjske in Bele krajine, oklice Ljubljane ter Idrije sprejelo sklepe, v katerih so izbrale eno od treh možnosti, ki jih je za ustanovitev arhivov ponujala zakonodaja. Odločile so se, da Mestni arhiv Ljubljana pooblastijo za opravljanje arhivskih nalog na svojih območjih, s tem pa so postale tudi njegove ustanoviteljice.
Mestni arhiv je prerasel v največji regionalni arhiv v Sloveniji, zato se je konec junija 1973 preimenoval v Zgodovinski arhiv Ljubljana. Da bi bilo opravljanje arhivskih nalog nemoteno in neposredno, so se izoblikovale štiri delovne enote. Enota za območje ljubljanskih občin in enota za območja obljubljanskili občin, h kateri je bila priključena še Idrija, sta imeli sedež na Magistratu v Ljubljani, enoti za Dolenjsko in Belo krajino ter Gorenjsko pa sta se leta 1973 preselili v Novo mesto in Kranj.
Vsaj toliko kot za organizacijsko in finančno ureditev arhiva, če ne še več, je dr. Jože Zontar porabil energije za pridobitev in vzpostavitev arhivskih skladišč na območju Zgodovinskega arhiva Ljubljana. To je bilo toliko težje, ker je prevladovalo splošno mnenje, da arhivsko gradivo ne sme prestopiti občinskih meja. Uspelo mu je pridobiti številne prostore, ki so bili v večini primerov preurejeni kot začasna arhivska skladišča. Ker so bila tudi v Ljubljani arhivska skladišča že skoraj povsem zasedena, je moral opraviti veliko poti in pogovorov, da je pridobil potrebna soglasja in finance za ureditev novih arhivskih depojev v sosednji zgradbi, na Ciril Metodovem trgu v Ljubljani. S tem so bili na celotnem območju Zgodovinskega arhiva Ljubljana zagotovljeni osnovni pogoji za normalno arhivsko delo.
Arhivi 35 (2012) št. 2
Osebne vesti
521
Prva leta ravnateljevanja se je dr. Jože Žontar srečeval tudi s kadrovsko problematiko. Nekateri dotedanji strokovnjaki so odšli na druga delovna mesta, posledica prehoda iz mestnega v regionalni arhiv pa je bila tudi precejšnje število novih zaposlitev. Dr. Žontar je zaupal v mlade strokovnjake. Zato se je moral zelo angažirati pri njihovi strokovni vzgoji. Pomagah so mu zaposleni v arhivu (dr. Vlado Valenčič in gospa Traute Sežun, Ana Kambič in Tatjana Pirkmajer ter gospod Boris Žitko, ki je bil tudi začasna kadrovska okrepitev v Enoti za Gorenjsko Kranj). Zaradi pet-oziroma šestietnih izkušenj »na arhivskih delih«, pa je pomagal še France Stukl.
Žontarjev srednjeročni načrt je predvideval sistematično prevzemanje arhivskega gradiva, to pa so pridobljena arhivska skladišča tudi omogočala. Nekoliko lažje je bilo načrtno prevzemaje gradiva upravnih organov iz obdobja do leta 1955, ker so ga s pogodbenimi deli v šestdesetih letih strokovno pripravili tedanji zaposleni v arhivu. Skoraj neznano pa je bilo stanje arhivskega gradiva pri gospodarskih ustvarjalcih in ustvarjalcih v pravosodju ter družbenih dejavnostih, zato se je v prvem desetietju Žontarjevega rav-nateljevanja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana močno razmahnila t. i. zunanja služba, to pa je močno pospešilo prevzemanje arhivskega gradiva. Da pa velik dotok novega arhivskega gradiva ne bi prehitro zasedel skladiščnih zmogljivosti, je dr. Žontar s sodelavci namenjal veliko pozornosti valorizaciji gradiva pred prevzemom. Ker je pri ustvarjalcih nastajalo vse več gradiva, je postopno postajala vse boljša tudi ozaveščenost o pomenu dokumentarnega in arhivskega gradiva, vse boljša pa sta postajala tudi urejenost in materialno varstvo arhivskega gradiva pred prevzemom v arhiv.
Osnovno vodilo Žontarjevega strokovnega dela je bilo, da mora biti prevzeto arhivsko gradivo kar se da dostopno za uporabo. Zato je razumljivo, da sta med njegovim ravnatelj evanj em v Zgodovinskem arhivu Ljubljana izšla kar dva obsežna vodnika po fondih in zbirkah. To je bilo toliko lažje, saj je pri pripravi vodnikov imel bogate izkušnje iz šestdesetih let, izpopolnjeval pa jih je v dolgotrajnih razpravah s svojimi sodelavci.
Predstavitvi arhivskega gradiva sta bih namenjeni tudi raziskovalna in razstavna dejavnost. Obe sta bih prav tako deležni velike Žontarjeve podpore.
Poudariti je treba še Žontarjeva prizadevanja za uvajanje sodobnih tehnologij v arhivsko delo, vendar je bilo to zelo odvisno od skromnih finančnih sredstev. Z vztrajnostjo mu je uspelo dobiti finančna sredstva, da je Zgodovinski arhiv Ljubljana kot prvi med splošnimi slovenskimi arhivi uredil mikrofilmski laboratorij s tedaj najnovejšo koračno mikrofilmsko kamero. Bil pa je tudi med prvimi, ki so se navduševati nad računalniško obdelavo arhivskega gradiva.
Tudi obdobje, ko je bil dr. Jože Žontar ravnatelj Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ni minilo brez nove arhivske zakonodaje. Tako pri pripravi arhivskega zakona iz leta 1973 in Zakona o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981 in iz njega izhajajočih podzakonskih izvedbenih predpisov je bila odločilna njegova zavzetost. Sledili so še intenzivna razmišljanja o kriterijih za valorizacijo ustvarjalcev arhivskega gradiva in izdelavi navodil za odbiranje in izročanje arhivskega gradiva ter izvajanje izobraževalnih seminarjev za delavce, ki so delali z dokumentarnim in arhivskim gradivom, po domače za arhivarje na terenu.
Vsa leta službovanja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana je bil dr. Jože Žontar zelo aktiven tudi v Arhivskem društvu Slovenije, pa tudi v strokovnih stanovskih organizacijah tedanje države in v okviru mednarodnega arhivskega sodelovanja. Zelo dejaven je bil tudi na področju zgodovinopisja.
Kljub obilju opravil v arhivu je leta 1977 tudi doktoriral ter v naslednjih letih dosegel, da je bila arhivistika uvedena kot študijski program Filozofske fakultete v Ljubljani. Na oddelku za zgodovino je bil leta 1978 habilitiran za docenta, leta 1985 izvoljen za izrednega in leta 1990 za rednega profesorja za arhivistiko.
Leta 1973 je skupaj s prof. Vilfanom pripravil prvi priročnik iz arhivistike. Sodeloval je pri številnih publikacijah, ki jih je pripravilo Arhivsko društvo Slovenije. Sodeloval je tudi pri pripravi priročnika za delavce, ki delajo z dokumentarnim gradivom (1984), ter pripravil učbenik iz arhivistike (1984). Posebno dobro je njegovo poznavanje upravnih in sodnih reform, zlasti v 18. in 19. stoletju. Rezultat jubilantovih prizadevanj je tudi vsestransko uporabna publikacija »Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorski in Štajerski do leta 1918« (izdana 1988), ki je bila rezultat zglednega mednarodnega sodelovanja.
Svoje plodno službovanje in ravnateljevanje v Zgodovinskem arhivu Ljubljana je končal 1. aprila 1992, ko se je odločil, da se do upokojitve ponovno zaposli v Arhivu Republike Slovenije. Začelo se je njegovo tretje obdobje arhivističnega delovanja. Takrat se je lahko v miru in temeljito posvetil arhivskim izzivom, znanstvenoraziskovalnemu in pedagoškemu delu ter mednarodnemu arhivskemu sodelovanju.
V tretjem obdobju (od leta 1993 do upokojitve leta 1999) je bil prof. Žontar ponovno zaposlen v Arhivu Republike Slovenije. Kot svetovalec vlade Republike Slovenije za arhivska strokovna vprašanja je vodil službo za matične arhivske strokovne naloge. V tem obdobju se je intenzivno posvetil arhivskim strokovnim vprašanjem, še posebno arhivskim predpisom. Zaradi družbenih in političnih sprememb, ki so se začele leta 1990, je bilo nujno uskladiti arhivsko zakonodajo z novim pravnim redom, in to na osnovi
522
Osebne vesti
Arhivi 35 (2012) št. 2
samostojnega zakona za arhivske dejavnosti. Delo pri pripravi novih arhivskih predpisov se je začelo že pred letom 1992. Prof. Žontar je bil od vsega začetka eden najaktivnejših pripravljavcev novega arhivskega zakona o arhivskem gradivu in arhivih, ki ga je sprejel državni zbor leta 1997, in tudi drugih podzakonskih aktov. Obenem pa je kot vodja »matične službe« in kot mentor posebno mlajše arhivske sodelavce intenzivno spodbujal k širjenju in poglabljanju arhivskih teoretičnih in praktičnih vprašanj. Tako se je na primer začela sistematična obdelava zgodovine sistemov poslovanja s spisi v Sloveniji ne le za področje uprave, ampak tudi pravosodja. Rezultat teh prizadevanj je bil tudi Priročnik za strokovno obdelavo arhivskega gradiva pravosodnih organov od srede 18. stoletja do leta 1991 (izšel leta 1997). Vodil je tudi projekt z naslovom Strukture institucij na Slovenskem (končan leta 1996). Leta 1998 je izšla jubilantova znanstvena monografija z naslovom »Strukture uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848«.
Prof. Žontar, ki je bil že od šestdesetih let aktiven v mednarodnem arhivskem prostoru in od leta 1988 tudi član sekcije za šolanje pri mednarodnem arhivskem svetu — zastopal je t. i. Vzhodno Evropo — je bil posebno zaslužen za to, da je imela sekcija leta 1994 simpozij v Ljubljani. Pripravi in izvedbi simpozija z naslovom »Spremembe v arhivskem šolanju kot posledica političnih sprememb v Vzhodni in Srednji Evropi« je namenil veliko energije. Leta 1992 je ponovno postal glavni urednik revije Arhivi, ta pa je potem postopno doživela vsebinsko in oblikovno prenovo. Hkrati je nadaljeval raziskave s področja arhivistike, upravne, gospodarske in krajevne zgodo-
vine. Eno od zelo odmevnih del tega obdobja, ki poudarja pomen arhivov in arhivskega gradiva, katerega pobudnik in urednik je bil dr. Žontar, je bila monografija z naslovom »Dokumenti Slovenstva« (1994).
Četrto obdobje se je začelo z upokojitvijo. Leta 1999 se je upokojil, leta 2000 pa je prenehal tudi redno predavati na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Upokojitev ni pomenila, da jubilant ne bo še vedno aktiven na številnih področjih. Rezultat njegovega dela so številne poglobljene znanstvene razprave, ki se dotikajo od arhivistike do upravne in krajevne zgodovine. Tu pa naj omenimo le monografije: Stavbenik Josip Slavec ob stoti obletnici rojstva (2001) (skupaj z Majdo Žontar), Arhivska veda v 20. stoletju (2003), Kaznovana podjetnost, kranjski trgovec in industrialec Franjo Sire (2005).
Profesorju Žontarju gre nedvomno mesto »prvega poklicnega strokovnjaka za moderno arhivistiko«, kot je že davno poudaril prof. Vilfan. Prof. Žontar, ki je odločilno vplival na utemeljitev slovenske arhivistike, obenem pa s širino svojih raziskav segel še na številna druga področja, je lahko ponosen na svoje delo. Za posebne dosežke v kulturi je leta 1984 prejel Župančičevo nagrado, kot priznanje za sodelovanje pri urejanju Kranjskih zbornikov pa leta 1985 veliko plaketo Občine Kranj. Leta 2002 je kot prvi prejel Aškerčevo nagrado za življenjsko delo v arhivistiki.
Prof. Jožeta Žontarja se ob njegovem jubileju s hvaležnostjo spominjamo in mu želimo še veliko zdravih in srečnih let.
Janez Kopač, Matevž Košir
In memoriam
Milan Bizjak, začetnik in utemeljitelj računalniške obdelave arhivskega gradiva v Sloveniji
Sredi marca 2012 smo se na kranjskem pokopališču mnogo prezgodaj poslovili od Milana Bizjaka (1948—2012), še ne tri leta upokojenega delavca Arhiva Republike Slovenije. Pred tremi leti smo proslavljali njegovo šestdesedetnico in v glasilu Arhivskega društva in arhivov Slovenije Arhivi, letnik 31 (Ljubljana 2008, št. 1, str. 433 do 434), se mu je v imenu sodelavcev arhivski kolega Pavel Miklič zahvalil »za vso njegovo strokovno pomoč« in mu hkrati zaželel »še na mnoga leta«. V članku je jedrnato
naštel številne rezultate njegovega dela na področju računalniške obdelave arhivskega gradiva in informatizacije arhivske službe v Sloveniji, katere pionir in utemeljitelj je nedvomno bil. Za svoje delo pri razvoju arhivske informatike, še zlasti za izdelavo in uvedbo računalniškega programa Armida konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v slovenske arhive (še) ni dobil ustreznega javnega priznanja ali nagrade, čeprav je bil dvakrat nominiran za Aškerčevo nagrado. Računalniški program Armida je v operacijskem sistemu DOS omogočal celovito računalniško podporo za delo v slovenskih arhivih in bil v praksi, predvsem v Arhivu RS, v uporabi še do leta 2009 za vodenje registra fondov in zbirk, uporabe arhivskega gradiva v arhivski čitalnici, popisovanje ar-
Arhivi 35 (2012) št. 2
Osebne vesti
523
liivskega gradiva, zlasti filmskega, delovanje aplikacije Armi za dostop do datotek, ustvarjenih z Armido in nekaterimi drugimi programi.
Izredno slovesno smo sredi leta 2009 v Arhivu 11S proslavljati Milanov odhod v pokoj in trdno upati, da bo še naprej sodeloval z Arhivom, predvsem dokončal računalniški projekt pretvorbe arhivskih popisov iz Armija v novo računalniško podatkovno zbirko ScopeArchiv ter sodeloval pri nadaljevanju skeniranja arhivskega gradiva zaradi varnosti in možnosti za uporabo arhivskega gradiva v digitalni obliki prek spletne strani. Tik pred dokončanjem projekta pa je zaradi hude bolezni omagal. Smrt je prezgodaj prekinila naše dolgoletno sodelovanje in njegovo arhivsko računalniško delo. Za vse nas nepričakovano in mnogo prezgodaj. Milan je bil eden tistih redkih arhivskih delavcev, na katere se je mogoče stoodstotno opreti in zanesti, če je delo, nalogo ah projekt sprejel za »svojega«. Pri delu je bil izredno razmišljajoč in preudaren ter hkrati vztrajen, prodoren, pogosto tudi trmast, tega pa ni mogoče šteti za njegovo slabost. Vse, kar je obljubil, je tudi vedno izpolnil.
Milan je dosegel izjemne strokovne rezultate v arhivistiki in informatiki, pokazal je tehnično nadarjenost in znanje. Njegova šolska, poklicna in službena pot so bile zelo pestre in dokazujejo, da sposobni in ustvarjalni delavci v javni upravi, še posebej v državni,
niso cenjeni glede na znanje in plačani po rezultatih dela, temveč izključno glede na formalno izobrazbo in lojalnost. Leta 1967 je v Kovinarskem šolskem centru v Mariboru končal triletno poklicno kovinarsko šolo in opravil zaključni izpit za strugarja, nato pa poklicno gumarsko šolo v Kranju. Kasneje je ob delu sicer večkrat poskušal študirati. Dvakrat na Pedagoški akademiji v Ljubljani. V sedemdesetih letih je vpisal zgodovino in geografijo, v osemdesetih letih zgodovino in tehnični pouk, nazadnje pa je leta 1993 na Filozofski fakulteti v Ljubljani želel študirati zgodovino, vendar mu je Zgodovinski arhiv Ljubljana vlogo za šolnino in študijski dopust zavrnil.
V obdobju od leta 1969 do leta 1977 je najprej delal kot avtobusni sprevodnik pri ljubljanskem SAP-u, nato pa v kranjski Savi kot konfekcionar avto-plaščev. Novembra 1977 se je zaposlil kot arhivski pomočnik v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, ker naj bi bilo, kakor je napisal v prošnji, »delo v arhivu povezano z zgodovino in sodobnim življenjem«. Po dobrem letu je bil iz Ljubljane premeščen v enoto za Gorenjsko, v Kranj, tam pa je kot arhivski tehnik opravljal »arhivska tehnična dela in naloge« vse do konca septembra leta 1993. Strokovni izpit s področja arhivske dejavnosti za srednjo strokovno izobrazbo je v takratnem Arhivu Sil Slovenije uspešno opravil konec decembra 1983 in na tej osnovi pridobil naziv arhivski tehnik. Na začetku novembra 1993 se je zaposlil v Arhivu Republike Slovenije in tam pridobival različne uradniške nazive, ki so morah ustrezati njegovi formalni izobrazbi. Najprej je bil strokovni sodelavec I za arhivski računalniški informacijski sistem (1993—1995), nato pa so sledili nazivi: strokovni sodelavec za fotografsko arhivsko gradivo (1995— 1996), strokovni sodelavec za arhivski računalniški informacijski sistem (1996—1998) in arhivski tehnik za arhivski računalniški informacijski sistem (1998— 2006). Z nazivom sistemski administrator V — za arhivski računalniški informacijski sistem v Sektorju za elektronske arhive ter računalniško podporo se je 15. julija 2009 upokojil. Malo prej (leta 2007) mu je inšpektorica za delo sicer priznala zadnji uradniški naziv za srednjo izobrazbo, onemogočila pa napredovanje v višji plačilni razred. To ga je zelo prizadelo.
Kot arhivski tehnik je leta 1986 v enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana za Gorenjsko začel klasični način strokovne obdelave, to je urejanje, vrednotenje, popisovanje in tehnično opremljanje arhivskih enot obsežnega in neurejenega arhivskega fonda Okrajnega ljudskega odbora v Radovljici (1945—1955, 81,2 mi). Namesto za prvotno delovodniško ureditev fonda se je kot zelo inovativen in razmišljajoč arhivski delavec odločil za razčlenitev fonda na podlagi enotnega klasifikacijskega načrta za razvrščanje gradiva državne uprave iz leta 1962, a ga brez računalniške podpore ne bi mogel obvladati. Kot prvi v Sloveniji se je odločil
524
Osebne vesti
Arhivi 35 (2012) št. 2
za računalniško popisovanje arhivskega gradiva, najprej s pomočjo velikega računalnika nekdanje občine Kranj, nato pa v drugi polovici leta 1987 s pomočjo lastnega kompatibilnega računalnika PC AT. Z njim je v programu Dbase nadaljeval popisovanje, saj v Zgodovinskem arhivu Ljubljana tedaj še ni bilo ustrezne strojne in programske opreme. Računalniški popis OLO Radovljica z izbranimi elementi popisovanja (oznaka arhiva in občine, številka arhivske in tehnične enote, klasifikacijski znak za razvrščanje po vsebini, opis vsebine, obdobje gradiva ter krajevno in imensko kazalo pravnih ter fizičnih oseb), ki tedaj še niso bih določeni z mednarodnimi standardi za arhivsko popisovanje ISADG, temveč le okvirno s slovenskim Pravilnikom o strokovni obdelavi in izdelavi pripomočkov za raziskave arhivskega gradiva iz leta 1988, je dokončal s programom ARMIDA. Arhivski popis OLO Radovljica štejemo za prvi slovenski računalniški arhivski popis, skupaj z izdelanimi kazali (de-skriptorji).
Prav obvladovanje programskih orodij Dbase in Clipper v operacijskem sistemu DOS je Milanu s pomočjo programerke Darije Mlakar omogočilo razvoj računalniške aplikacije za strokovno delo v arhivih. Ves razvoj računalniških programov je moral v letih od 1987. do 1993. opraviti kot zasebni podjetnik, saj za njegovo delo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana tedaj ni bilo niti posluha niti možnosti. Zato je leta 1989 ustanovil podjetje ARMIDA d. o. o., računalniški inženiring Kranj. Šele s prihodom v Arhiv Republike Slovenije leta 1993 je Milan s pomočjo informatičarke Darije Plevel in arhivista Adrijana Kopitarja začel uspešno razvijati informatizacijo arhivske službe. Skupaj so veliko truda in časa namenih razvoju, namestitvi in vzdrževanju računalniških programov, še posebej pa za izobraževanje slovenskih arhivskih delavcev v obliki predstavitev, tečajev in individualnega svetovanja oziroma vsakodnevne pomoči sodelavcem, še posebej pri popisovanju arhivskega gradiva s programom Armida.
Pri svojem delu je Milan združeval tehnično znanje informatike z odličnim poznavanjem arhivske stroke, pri tem pa je prekašal večino arhivistov. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je tudi odločilno vplival na razvoj arhivske stroke v Sloveniji, saj je ta morala definirati strokovne zahteve oziroma strokovne osnove za računalniško programiranje, mednarodnih standardov za arhivsko popisovanje pa tedaj še ni bilo. V začetku leta 1988 je dal pobudo za določitev »računalniške zasnove parametrov registra fondov za SR Slovenijo« in marca 1988 jih je z njegovo pomočjo pripravila medarhivska delovna skupina v Mariboru (23 elementov registra). Junija 1988 je računalniški program za vodenje registra fondov in zbirk (operacijski sistem MS DOS, program Dbase 3) ponudil Arhivu SRS, ki je bil po
arhivskem zakonu zadolžen za vodenje, in začel vnašati podatke iz jugoslovanskega vodnika Arhivski fondovi i zbirke u SFRJ - SR Slovenija. Do konca leta 1989 je vnesel podatke za več kot 7000 fondov in zbirk.
Uspešno izvedeni projekt, računalniško voden register po fondih in zbirkah slovenskih arhivov in vzporedno računalniško popisovanje arhivskega gradiva OLO Radovljica s programom Dbase, sta Milanu jeseni leta 1988 dala osnovo za razvoj računalniškega programa Armida za obvladovanje celotnega strokovnega dela v arhivih. Prvo zasnovo je predložil Arhivu SRS že oktobra 1988, prvo ponudbo za izdelavo programa pa februarja 1989. Avtorsko pogodbo o izdelavi, namestitvi in vzdrževanju računalniškega programa Armida za delo v vseh slovenskih arhivih sta Milan Bizjak in Darija Plevel podpisala z Arhivom SRS 1. avgusta 1989, financirala pa jo je takratna Kulturna skupnost Slovenije. Program je bil v obdobju od podpisa pogodbe do julija 1990 dokončan, takrat pa je Milan objavil tudi zelo izčrpen Priročnik o uporabi programskega paketa za delo v arhivih ARMIDA. Program je bil primerljiv s takratnimi arhivskimi računalniškimi programi v operacijskem sistemu DOS na kompatibilnih računalnikih AT. Po izjavah nemških arhivskih kolegov junija 1990 ob obisku v Stuttgartu je bil po strokovni zasnovi celo naprednejši kot nemška MIDOSA. Z njim je bilo mogoče voditi register fondov in zbirk ter druge evidence, evidenco varstva gradiva pred prevzemom v arhiv, strokovno obdelovati arhivsko gradivo v arhivu (popisovati zelo različne vrste gradiva, izdelovati popise, kazala, inventarje in arhivske vodnike), voditi uporabo arhivskega gradiva v čitalnici (podatki o uporabnikih, temah in uporabljenem gradivu), voditi statistiko in izdelovati različne izpise. Ob tem je imela Armida vsa orodja, potrebna za dostop do programa, vnos in posodabljanje in razvrščanje podatkov, oblikovanje datotek, iskanje podatkov oziroma dostop do njih, tiskanje datotek, administracijo programa itd. Program so leta 1991 začeli uporabljati tudi hrvaški državni arhivi.
Ključna za strokovno zasnovo Armide je bila Milanova zahteva, da arhivska stroka podrobneje definira elemente arhivskih evidenc in elemente popisovanja arhivskega gradiva. Tedanji slovenski pravilnik o strokovni obdelavi in izdelavi pripomočkov za raziskave arhivskega gradiva iz leta 1988 in drugi podzakonski akti iz osemdesetih let so bih dokaj okvirni. Oktobra leta 1990 je Milan s sodelovanjem dr. Eme Umek in podpisanega za potrebe Armide izbral Elemente popisovanja arhivskega gradiva z računalnikom (PC), ki jih je pripravila dr. Umkova za popisovanje spisov, listin, načrtov, zemljevidov, kart, letakov, plakatov, tiskov, filmov, fotografij, muzikalij, zvočnih zapisov, risb, rokopisnih knjig in kartotek.
Arhivi 35 (2012) št. 2
Osebne vesti
525
Elementi popisovanja, ki so nastali prav na Milanovo pobudo in z njegovim sodelovanjem, žal niso nikjer objavljeni, razen v že omenjenem priročniku, saj po številu vrst gradiva in naboru elementov popisovanja daleč presegajo mednarodne standarde za popisovanje arhivskega gradiva in elemente popisovanja iz sedaj veljavne uredbe o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva iz leta 2006. Armida po obsegu, globini in razčlenjenosti elementov strokovnega dela v slovenskih arhivih daleč prekaša tudi sedanji švicarski računalniški program ScopeArchiv, razen seveda modula za posredovanje podatkov in slik dokumentov prek spleta. Žal nam je lahko, da konec devetdesetih let strokovne zasnove Armide nismo uporabili za razvoj programa InfoArh (operacijski sistem Windows), in je prav zato, ker ni bila poznana in so jo nekateri mlajši arhivisti informatiki podcenjevali po petih letih razvoja doživela polom, tako da je bil kupljen po strokovni zasnovi manj zahtevni ter slovenski arhivistiki manj prilagojeni švicarski program ScopeArchiv.
Program Armida je bil instaliran v vse slovenske arhive, uporabljali ga niso le v Pokrajinskem arhivu Maribor, ki je Milanove projekte nenehno kritiziral in favoriziral druge programe, ki pa niso dali vidnih rezultatov. Z Armido je bilo v Arhivu RS v dvajsetletnem obdobju delovanja kljub operacijskemu sistemu DOS izdelanih prek 250 arhivskih popisov in inventarjev, ki so dostopni s pomočjo Milanovega programa Armis, od leta 2009 pa so večinoma preneseni v podatkovno zbirko ScopeArhiv in deloma dostopni tudi že prek spleta.
Vse do leta 2009 je Milan v Arhivu RS z Armido vodil register fondov in zbirk, na podlagi katerega je bil leta 1999 objavljen Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva RS v treh zajetnih knjigah, naslednje leto pa tudi v elektronski obliki na CD-ju. Vodnik, pri katerem je Milan sodeloval tudi kot tehnični urednik in redaktor ter zagotavljal računalniško podporo, predstavlja temeljne rezultate štiridesedetnega strokovnega dela arhivistov več generacij. Brez Milanove Armide in skoraj desedetnega dela z njo prav gotovo (še) ne bi ugledal luči sveta. Register fondov in zbirk Armide je tudi osnova za register v podatkovni zbirki ScopeArchiv.
Po prihodu v Arhiv RS leta 1993 je Milan poleg Armide s programskim orodjem Dbase s pomočjo in-formatikov pripravil še nekaj aplikacij. Najpomembnejši je prav gotovo program za vnos podatkov o žrtvah vojnega nasilja, ob pomoči katerega so študentje od leta 1993 dalje v podatkovno zbirko vnašali podatke za več kot 210.000 žrtev, taboriščnikov, izseljencev, zapornikov, izgnancev, prisilno mobiliziranih v nemško vojsko, prisilnih delavcev, ukradenih otrok itd. S pomočjo programa, podatkovne zbirke in sodelavcev iz nekdanjega Arhiva za zgodovino delavskega gibanja (od leta 1992 dalje v sklopu Arhiva
RS) je Milan omogočil evidenco vlog in pravočasno izdajanje potrdil žrtvam vojnega nasilja. Potrdila je celo sam tiskal s pomočjo programa.
Milan je v življenju delal kot sprevodnik, gumar, gradbenik, samostojni podjetnik, arhivski tehnik, arhi-vist, informatik, na koncu se je celo za šalo podpisal kot »diplomirani kovinostrugar«. Imel je različne nazive, različna delovna mesta, a to dolgoročno nič ne šteje, pomembno je opravljeno delo, ki ostane. To pa so Milanova ARMIDA in ARMI, arhivski informacijski sistem z več kot 250 arhivskimi računalniškimi popisi, register fondov in zbirk, Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva RS, podatkovna zbirka žrtev vojnega nasilja in več kot 95000 izstavljenih potrdil, skeniran franciscejski kataster in drugo arhivsko gradivo ter številni drugi projekti, pri katerih je sodeloval. Bil je nemiren, razmišljajoč in ustvarjalen. Vse projekte, ki jih je zasnoval, prevzel in vodil, je stoodstotno izpeljal s svojim »neformalnim« znanjem, iznajdljivostjo ter trdno in neomajno voljo. V arhivsko informatiko je bil dobesedno zaljubljen, saj ni bilo srečanja z njim, da ne bi razpravljal o njej. Arhivskim sodelavcem je bil vedno v strokovno pomoč in jim dajal nasvete pri popisovanju oziroma strokovni obdelavi arhivskega gradiva. To je bil še čas »arhivitisa«, ko smo arhivski sodelavci reševali večino strokovnih problemov in razvijali arhivsko stroko kar ob pivu v zakajenem ozračju gostinskih lokalov. Ideje pa smo potem na delovnih mestih tudi uresničevali. Milan je na področju informatizacije arhivske službe naredil daleč največ.
Vedno, ko sva se srečala, sem ga pozdravil z »Milan, živijo!«, on pa mi je odzdravil: »Kako, Lado?« In že je pogovor stekel o Armidi, Armiju, elementih popisovanja arhivskega gradiva, registru in Vodniku po fondih in zbirkah, o skeniranju map in spisov zemljiškega katastra, podatkovni zbirki žrtev vojnega nasilja, izstavljanju potrdil in drugih strokovnih arhivskih in računalniških temah ter projektih. Dokaj prizadeto, vendar mimo, je prenašal neuspešni petletni razvoj Infoarha v operacijskem sistemu Windows v obdobju od leta 2000 do leta 2004. Večkrat je tako kot večina arhivistov pripomnil: »Ja, saj bi lahko le strokovno zasnovo Armide uporabili in prenesli v nov program, namesto da projektna skupina ponovno odkriva Ameriko,« ni pa želel sodelovati. Raje je od leta 1999 dalje sodeloval pri velikih projektih, pri skeniranja map in spisov franciscejskega in reambu-lančnega zemljiškega katastra iz 19. stoletja, srednjeveških listin in rokopisov, plemiških in častnih diplom, zbirke likovnih del, grbov in pečatov, mikrofilmov Službe državne varnosti itd. Po nakupu švicarskega arhivskega programa za delo v arhivih Scope Archiv se je nekoliko pomiril, ker je videl, da je strokovna zasnova povsem enaka zasnovi Armide, zato je ob odhodu v pokoj z veseljem začel pretvarjati
526
Osebne vesti
Arhivi 35 (2012) št. 2
datoteke Armide in drugih programov ter jih prenašati v podatkovno zbirko ScopeArchiv. Delo je skoraj dokončal.
Milana Bizjaka lahko imenujemo oče računalniške obdelave arhivske kulturne dediščine v slovenskih arhivih, saj je avtor prvega in edinega slovenskega
računalniškega programa ARMIDA za delo v arhivih. Z njim si je postavil spomenik kar sam.
Vladimir Zamer, Milanov prijatelj in dolgoletni arhivski sodelavec
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Nove pridobitve arhivov v letu 2011
527
Nove pridobitve arhivov v letu 2011
Arhiv Republike Slovenije
SI AS 0352 Državnega pravobranilstva Republike
Slovenije, 1981-1999, 429 š, 42,0 tm SI AS 0423 Filmski sklad RS, 1994-2005, 196 š, 18,0 tm
SI AS 1165 Gospodarska zbornica Slovenije, 1965—
2006,130 š, 15,0 tm SI AS 1165 Gospodarska zbornica Slovenije, Register članov Gospodarske zbornice Slovenije — podatkovna zbirka s spremno dokumentacijo, 1995—2006 SI AS 1237 Vrhovno sodišče Republike Slovenije,
1953-1980, 593 š, 59,0 tm SI AS 1237 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 1976, 1 š (sodni spis KV 7/46) (izročitelj Pokrajinski arhiv Maribor) SI AS 1267 Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij, Zapori Celje, 1960— 1979, 219 š, 27,5 tm SI AS 1978, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Listkovne kartoteke Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 1945-1985, 1984 kartotečnih škatel, 120,0 tm
SI AS 2016 Slovenski filmski arhiv, 2005-2008, 6 š, 0,6 tm
SI AS 2032 Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana,
1905-1942,1 mapa (33 dokumentov), 0,01 tm SI AS 2045 Zbirka Jazbec dr. Ivan, Veterinarska fakulteta Ljubljana, 1960-1992, 7 f, 0,7 tm SI AS 2051 Geodetski zavod Slovenije, Kartografskega gradiva, 1931-2010, 312 map, 1947-2011, 62 š, 6,8 tm
SI AS 2073 Onkološki inštitut, Popisi bolezni umrlih,
1938-1970, 2407 š, 257,0 tm SI AS 2075 Komisija za medicinsko etiko, 1995-2005,
362 š, 40,2 tm SI AS 2079 Direkcija RS za ceste: Podfond avtoceste,
1967-2008,1553 š, 172,6 tm SI AS 2080 Košarkarska zveza Slovenije, 1950—2005, 472 š, 52,5 tm, 1959-1995, 215 š, 22,0 tm
Zgodovinski arhiv Celje
SI_ZAC/0116 UE Brežice, 1992-1993, 8,7 tm SI_ZAC/0147 UE Žalec, 1991-1994, 43,8 tm SI_ZAC/0168 UE Sevnica, Registri 1955-1994, 0,3 tm, Premoženjsko pravne zadeve, 1962—1985, 5,9 tm
SI_ZAC/0271 Knjižnica Velenje, 1968-1999, 0,3 tm SI_ZAC/0507 Zbirka turističnih izdaj, 2009-2011, 0,1 tm
SI_ZAC/0517 Zgodovinski arhiv Celje, 1956-2011, 5,9 tm
SI_ZAC/0524 Zbirka fotografij, s.d., 7 fotografij SI_ZAC/0612 Okrajno sodišče v Gornjem Gradu,
1945-1948,1,0 tm SI_ZAC/0620 Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah,
1952-1978,25,0 tm SI_ZAC/0621 Okrajno sodišče v Šoštanju, 1929— 1978,11,6 tm
SI_ZAC/0900 Slovensko ljudsko gledališče Celje,
1964-2008,0,5 tm SI_ZAC/1027 Fototeka Videčnik, 1903-2000, 192 fotografij
SI_ZAC/1037 UE Hrastnik, 1957-1994,1,6 tm SI_ZAC/1040 UE Mozirje, Premoženjsko pravne zadeve, 1946-1994, 7,1 tm SI_ZAC/1046 UE Trbovlje, 1981-1982, 8,8 tm SI_ZAC/1123 Krajevna skupnost Rečica ob Savinji,
1961-2006,1,4 tm SI_ZAC/1124 Zavod RS za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Celje, 1963—2000, 6,0 tm SI_ZAC/1126 Gimnazija Celje Center, 1948-1980, 2,9 tm
SI_ZAC/1128 SIP Šempeter, 1915-1999, 0,8 tm SI_ZAC/1129 Gozdno gospodarstvo Nazarje, 1937— 2008, 8,7 tm
SI_ZAC/1134 UE Sevnica, Registri, 1994-2009, 0,1 tm
SI_ZAC/1135 Pokrajinski muzej Celje, 1941-1969, 1,6 tm
SI_ZAC/1140 Krajevna skupnost Luče, 1955-1995, 0,4 tm
SI_ZAC/1141 Krajevna skupnost Ljubno, 1935— 1986,0,3 tm
SI_ZAC/1146 Zveza kulturnih organizacij Hrastnik,
1982-2000, 0,2 tm SI_ZAC/1148 Muzej novejše zgodovine Celje, 19641993,1,6 tm
SI_ZAC/1149 Osnovna šola Svetina, 1899, 19281982, 0,2 tm
SI_ZAC/1154 Vrtnarska šola Celje, 1947-2002, 10,7 tm
SI_ZAC/1164 Knjižnica Brežice, 1964-2009, 3,0 tm SLZAC/1224 Zbirka gradiva volitev in političnih
strank, 2011,0,1 tm SLZAC/1293 Zbirka geografskih kart, 1803-1926, 0,1 tm
528
Nove pridobitve arhivov v leto 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
SI_ZAC/1295 Zbirka slik osebnosti, s.d., 0,1 tm SI_ZAC/1309 Gorenje d.d., 1955-1988, 9,5 tm SI_ZAC/1343 Gimnazija Brežice, 1945-1991, 4,5 tm SI_ZAC/1345 Komisija za izvajanje zakona o popravi
krivic, 1995-2000,0,3 tm SI_ZAC/1398 Davčni urad Celje, 1987-2000,1,8 tm SI_ZAC/1436 Rudnik Trbovlje Hrastnik, 1980-1984, 0,1 tm
SI_ZAC/1446 Gradiš Gradbeno podjetje Celje d.d. v stečaju, 1963-2009, 22,7 tm
Pokrajinski arhiv Koper
SI PAK 395 Stil Koper, 1945-1986, 35 te, 3,5 tm SI PAK 466 KLO Novokračine, 1946-1946, 2 te, 0,2 tm
SI PAK 510.1 SO Postojna, 1962-1980, 643 te, 64,3 tm
SI PAK 534.1 Katastrski urad Koper, 1953-1993, 307 te, 30,7 tm
SI PAK 621 Občinski odbor Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne Piran, 1973—74, 4 te, 0,4 tm
SI PAK 644.1.2 Oddelek za inšpekcijske zadeve pri
SO Sežana, 1975-1996, 21 te, 2,1 tm SI PAK 766 KLO Dolnji Zemon, 1945-1949, 1 te, 0,1 tm
SI PAK 808.1 Skupščina občine Izola, 1956-1988, 34 te, 3,4 tm
SI PAK 869.1 MLO Ilirska Bistrica, 1945-1955, 41 te, 4,1 tm
SI PAK 875 Občinska skupnost otroškega varstva
Ilirska Bistrica, 1970-1990, 25 te, 2,5 tm SI PAK 877 Samoupravna stanovanjska skupnost
Ilirska Bistrica, 1961-1991, 86 te, 8,6 tm SI PAK 882 Samoupravna interesna skupnost za ceste
občine Ilirska Bistrica, 1969-1990,14 te, 1,4 tm SI PAK 890 KLO Harije, 1945-1952,19 te, 1,9 tm SI PAK 891 KLO Jasen, 1951-1951,1 te, 0,1 tm SI PAK 892 KLO Ilirska Bistrica, 1945-1953, 4 te, 0,4 tm
SI PAK 893 KLO Koseze, 1945-1952,14 te, 1,4 tm SI PAK 894 KLO Tominje, 1946-1951, 5 te, 0,5 tm SI PAK 895 KLO Topole, 1946-1952, 5 te, 0,5 tm SI PAK 896 KLO Zarečje, 1947-1952, 3 te, 0,3 tm SI PAK 923 Obala Koper, 1983-1990, 2 te, 0,2 tm SI PAK 924 Galeb Koper, 1962-1990, 20 te, 2 tm SI PAK KP 946 Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna, 1931-1982, 133 te, 5 filmskih kolutov, 14,0 tm (filmski koluti so bili z zapisnikom predani v hrambo filmskemu arhivu pri ARS) SI PAK KP 947 Srednja zdravstvena šola Izola, 19501993, 60 te, 6 tm
Pokrajinski arhiv Maribor
Novi fondi:
SI_PAM/1907 Skupščina občine Ruše, 1982-1994, 20,1 tm
SI_PAM/1916 Dijaški dom 26. junij Maribor, 19832008,1,3 tm
SI_PAM/1923 Zbirka Lokalne volitve 2010, 2010, 0,1 tm
SI_PAM/1926 Osnovna šola Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem, 1901-2008, 8,5 tm
SI_PAM/1927 Osnovna šok Sveta Trojica, 17861995 1,9 tm
SI_PAM/1929 Biro Tomažič, 1998-2005 1,6 tm
Dopolnitvefondov:
SI_PAM/0039 Zbirka gradiva za Prekmurje, 1615— 1967,0,1 tm
SI_PAM/0640 Okrajno sodišče Murska Sobota, 1871-1978, 4,5 tm
SI_PAM/0713 Temeljno sodišče Murska Sobota, 1979-1984, 2,4 tm
SI JAM/0750 Osnovna šok Jarenina, 1853-1985, 1,0 tm
SI_PAM/0761 Osnovna šok Pobrežje Maribor, 1899-1998,3,4, tm
SI_PAM/0795 Prva gimnazija Maribor, 1854-1994, 0,3 tm
SI_PAM/0841 Šolski center pri TAM-u, 1945-2007, 4,8 tm
SI_PAM/0994 Gozdno gospodarstvo Maribor, 19451995, 7,2 tm
SI JAM/1419 Gradbeni šolski center Maribor, 19531985,3,0 tm
SIJAM/1693 Zbirka fotografij in razglednic, 19. stol.—21. stol., 722 kosov fotografij
SIJAM/1702 Zbirka albumov, fotografij in razglednic, 19. stol—21. stol., 4 albumi, 434 kosov fotografij in razglednic
SI JAM/1806 Zbirka gradbenih načrtov, 1796-1994, 0,1 tm
Pokrajinski arhiv Nova Gorica
SI JANG/0024 Občina Ajdovščina, 1918-1918, 1 kos
SI JANG/0085 Skupščina občine Ajdovščina, 19561983, 5 š, 0,5 tm SIJANG/0104 Skupščina občine Nova Gorica,
1966-1990, 6 š, 1 plakat, 0,6 tm SIJANG/0109 Občinski ljudski odbor Vipava,
1954-1954,1 kos SI JANG/0205 Krajevni ljudski odbor Slap ob Idrijci, cca. 1947-cca. 1950,1 ovoj
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Nove pridobitve arhivov v letu 2011
529
SI_PANG/0250 Učiteljišče »Vincenzo Arbarello«
Tolmin, 1939-1942,1 š, 0,1 trn SI_PANG/0252 Licej-gimnazija »Vincenzo Arbarello« Tolmin, 1931-1932,1 mapa SI_PANG/0253 Gimnazija Tolmin, 1963-1981, 4 š, 0,4 tm
SI_PANG/0254 Enotna srednja šola Tolmin, 19401943,1 š, 0,1 tm SI_PANG/0271 Osnovna šola Šempeter pri Gorici,
1945-1998,16 š, 1,6 tm SI_PANG/0367 Katastrski urad Ajdovščina, 1950-, 1 š, 0,1 tm
SI_PANG/0376 Učiteljišče Tolmin, 1945-1968, 28 š, 2,8 tm
SI_PANG/0546 Ljudska univerza Nova Gorica,
1963-1986,4	š, 0,4 tm
SI_PANG/0561 Osnovna šola Ajdovščina, 19752003, 5 š, 0,5 tm SI_PANG/0571 Foto klub Nova Gorica, 2009-2011, 2 mapi
SI_PANG/0579 Športno društvo Partizan Renče,
2010-2011, 2 knjigi SI_PANG/0616 Šahovski klub Nova Gorica, 19612005, 5 š, 0,5 tm SI_PANG/0644 Območna samoupravna interesna skupnost za PTT promet Nova Gorica, 1983-1984, 1 mapa
SI_PANG/0659 Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin,
1947-1996, 9 š, 0,9 tm SI_PANG/0667 Zbirka razglednic krajev, 1898-cca.
1985,20 kosov SI_PANG/0718 Tekstina Ajdovščina, 1949-2006, 4 š, 0,4 tm
SI_PANG/0722 Iskra Avtoelektrika Nova Gorica, Šempeter pri Gorici, 1960-1990, 33 š, 2 ovoja, 3 koluti, 3,4 tm
SI_PANG/0735 Planika Kobarid, 1950-2001, 23 š, 6 k, 2,4 tm
SI_PANG/0737 Samoupravne interesne skupnosti
družbenih dejavnosti občine Ajdovščina, s.d., 1 k SI_PANG/0792 Kmetijski kombinat Vipava, 19451990,18 š, 43 k, 1,8 tm SI_PANG/0824 Vzgojni zavod Pavla Rušta Vrhpolje
pri Vipavi, 1965-2005,17 š, 1,7 tm SI_PANG/0862 Osnovna šola Col, 1970-1999, 4 š, 0,4 tm
SI_PANG/0921 SDK - Podružnica Nova Gorica,
1964-1996,109	š, 10,9 tm
SI_PANG/0922 Metalflex Tolmin, 1967-1993, 1 š, 0,1 tm
SI_PANG/0959 Kmetijska šola Nova Gorica, 19671996, 4 š, 0,4 tm SI_PANG/1110 Mešani pevski zbor Stanko Premrl
Podnanos, 1977-cca. 2009, 9 š, 0,9 tm SI_PANG/1111 Klub upokojencev Nove KBM, Področje Nova Gorica, 1983-2010,1 š, 0,1 tm
SI_PANG/1114 Kmetijsko veterinarski zavod Nova
Gorica, 1956-1996,10 š, 1,0 tm SI_PANG/1115 Poslovna skupnost za vinogradništvo in vinarstvo Slovenije — Poslovni odbor za primorski rajon Nova Gorica, 1975-1989,1 š, 0,1 tm SI_PANG/1116 Agroind Vipava, 1958-1991, 40 š, 4,0 tm
SI_PANG/1117 Krajevni odbor Osvobodilne fronte
Šlap-Roče, 1945—cca. 1950,1 š, 0,1 tm SI_PANG/1118 Primorska šahovska zveza Koper,
1970-1997,1 mapa SI_PANG/1119 Narodna čitalnica Sveta Lucija ob
Soči, 1909-1926,1 š, 0,1 tm SI_PANG/1120 Prosvetno društvo Heroj Dušan
Most na Soči, 1949-1957,1 š, 0,1 tm SI_PANG/1121 Gasilska zveza zgornje Vipavske doline, cca. 1957-2007, 63 š, 6,3 tm SI_PANG/1122 Skupnost za varstvo pred požarom
občine Ajdovščina, 1976-1989,14 š, 1,4 tm SI_PANG/1123 Občinski gasilski sklad Ajdovščina,
1963-1972,1 š, 0,1 tm SMWNG/1 I 24 Vodna skupnost za območje Soče
Nova Gorica, 1980-1985,1 š, 0,1 tm SI_PANG/1125 Šolski center Vojvodina Tolmin, 1977-1989,1 mapa
Zgodovinski arhiv Ptuj
SI_ZAP/0110, Osnovna šola Hajdina, 1953-2007
(prevladuje 1953—1976), 25 š, 2,5 tm SI_ZAP/0139, Glasbena šola Karol Pahor Ptuj,
1948-1996,23 š, 2,3 tm SI_ZAP/0204, Osnovna šola Velika Nedelja, 19441990,17 š, 1,7 tm SI_ZAP/0319, Občina Žetale (gradivo Krajevne
skupnosti Žetale), 1964-1996, 6 š, 0,6 tm SI_ZAP/0405, Davčni urad Ptuj, 1981-2003, 53 š in
davčni odmerki v mapah, 11,0 tm SI_ZAP/0498, Zavod za informiranje Ormož, Radio Prlek, 1972-2008, 34 š, 3,4 tm
Zgodovinski arhiv Ljubljana
Enota v Ljubljani
SI_ZAL_DOM/0098, Okrajno sodišče Domžale,
1979-1985,152 š, 15,2 tm SI_ZAL_GRO/0105, Splošno gradbeno podjetje Grosuplje, 1955-2007, 126 f, 14 k, 77 uokvirjenih fotografij, 1 kartonska škatia, 24,0 tm S I_Z AL_KAM /0015, Okrajno sodišče Kamnik,
1933-1986, 79 š, 7,9 tm SI_ZAL_KAM/0109, Notariat Kamnik, 1918-1945, 24 š, 2,4 tm
530
Nove pridobitve arhivov v leto 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
SI_ZAL_KOČ/0094, Knjižnica Kočevje, 1951-1980, 6 š, 0,6 tm
SI_ZAL_LIT/0025, Osnovna šola Dušan Kveder-
Tomaž Litija, 1944-1993, 58 š, 5,8 tm SI_ZAL_LIT/0048, Zavod za izobraževanje in kulturo Litija, 1982-2002,14 š, 1,4 tm SI_ZAL_LJU/0080, Skupščina občine Ljubljana Vič Rudnik, 1955-1987, 35 š, 5 tm, (kartotečno kazalo premoženj sko-pravnih zadev, odločbe in vpisniki) SI_ZAL_LJU/0134, Tobačna tovarna Ljubljana,
1935-1995, 6 š, 0,6 tm SI_ZAL_LJU/0191, Gimnazija Ljubljana-Šentvid,
1952-1984,28 š, 2,8 tm SI_ZAL_LJU/0424, Skupščina občine Moste Polje,
1961-1979,	53 š, 5,3 tm SI_ZAL_LJU/0546, Zveza kulturnih organizacij Ljubljana Vič-Rudnik, 1960-2008,13 š, 1,3 tm
SI_ZAL_LJU/0630, Komunalno podjetje Žale Ljubljana, 1841-1990, 68 š, 6,8 tm SI_ZAL_LJU/0713, Ljubljanska banka Ljubljana,
1889-2003, 47Š, 7k, 72 filmskih kolutov, 5,2 tm SI_ZAL_LJU/0720, Slovenijales Ljubljana, 1961—
1992, 50 š, 1 k, 5,1 tm SI_ZAL_LJU/0750, Osnovna šola Oskarja Kovačiča
Ljubljana, (1940) 1958-1999, 43 š, 4,3 tm SI_ZAL_LJU/0756, Samoupravne interesne skupnosti za družbene dejavnosti občine Ljubljana Center,
1962-1990,	82 š, 8,2 tm SI_ZAL_LJU/0761, Glasbena šola Ljubljana Vič
Rudnik 1949-1999, 8 š, 0,8 tm SI_ZAL_LJU/0762, Občina Št. Vid nad Ljubljano,
1909-1943, lš, 0,1 tm SI_ZAL_LJU/0763, Dijaški dom Ivana Cankarja
Ljubljana, 1945-2003, 9 š, 1 f, 1,0 tm SI_ZAL_VRH/0056, Industrija usnja Vrhnika, 19432008, 19 š (v dveh škadah 10 filmskih kolutov, 3 videokasete, 1 DVD, v devetih škadah fotografije, v eni diapozitivi), 2,5 tm SI_ZAL_VRH/0060, Osnovna organizacija Zveze socialistične mladine Slovenije Borovnica, 1976— 1982,1 mapa, 0,1 tm
Enota za Gorenjsko Kranj
SI_ZAL_JES/0077, Skupščina občine Jesenice, 1976—
1994, 840 š, 84,0 tm SI_ZAL_JES/0085, Krajevna skupnost Žirovnica,
1954-1999, 50 š, 5,0 tm SI_ZAL_KRA/0014, Krajevni ljudski odbor Bitnje,
1945-1955,1 š, 0,1 tm SI_ZAL_KRA/0150, Okrajno sodišče Kranj, 19791994, 839 š, 20 k, 85,0 tm SI_ZAL_KRA/0221, Krajevna skupnost Bitnje,
1950-1995, 5 š, 0,5 tm SI_ZAL_KRA/0228, Biotehniški center Naklo, 1927-2001,1 f, 61 š, 6,3 tm
SI_ZAL_KRA/0235, Zvezda Kranj, 1948-2010, 20 š, 2,0 tm
SI_ZAL_RAD/0107, Skupščina občine Radovljica, dosjeji borcev NOB in borcev za severno mejo, 1945-2010,115 š, 11,5 tm
Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto
SI_ZAL_CRN/0018, Okrajno sodišče Črnomelj,
1933-1943,10 š, 1,0 tm SI_ZAL_NME/0016, Okrožno sodišče Novo mesto,
1930-1978,326 š, 32,6 tm SI_ZAL_NME/0017, Okrajno sodišče Novo mesto,
1898-1978,283 š, 28,3 tm SI_ZAL_NME/0046, Osnovna šok Mkna Peč,
1856-1980,33 š,3,3tm SI_ZAL_NME/0061, Osnovna šola Prevole, 19321990, 7 š, 0,7 tm SI_ZAL_NME/0234, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Območna enota Novo mesto, 1961—1995, 36 š, 3,6 tm
SI_ZAL_NME/0257, Davčni urad Novo mesto,
1991-1999,7 š, 0,7 tm SI_ZAL_NME/0274, Osnovna šola Otočec, 18671981,40 š, 4,0 tm SI_ZAL_NME/0275, Šolski center Novo mesto,
1873-1986, 63 š, 6,3 tm SI_ZAL_TRE/0060, Osnovna šola Trebnje, 18711985,136 š, 13,6 tm SI_ZAL_TRE/0077, Osnovna šola Mokronog, 18941980,49 š, 4,9 tm SI_ZAL_TRE/0078, Osnovna šola Mkna, 18721980,119 š, 11,9 tm
Enota v Skofji Loki
SI_ZAL_SKL/0003, Glasbena šola Škofja Loka,
1961-2006,12 š, 1,2 tm SI_ZAL_ŠKL/0141, Skupščina občine Škofja Loka —
redna registra tura, 1992,1. del, 8 š, 0,8 tm SI_ZAL_ŠKL/0191, Osnovna šok Sovodenj, 19362001,11 š, 1,1 tm SI_ZAL_ŠKL/0194, Osnovna šok Lučine, 19252005, 8 š, 0,8 tm SI_ZAL_SKL/0259, Muzejsko društvo Škofja Loka,
1937-1999, 9 š, 0,9 tm SI_ZAL_ŠKL/0351, Rudnik urana Žkovski vrh,
1977-2001,45 š, 4,5 tm SI_ZAL_SKL/0387, Stane Pečar — Gradivo o do-mobranstvu na Škofjeloškem, 1944-2006, 4 š, 0,4 tm SI_ZAL_ŠKL/0410, Krojaški ceh Škofja Loka, 15541901, 2 š, 0,2 tm SI_ZAL_ŠKL/0411, Krajevno združenje za vrednote NOB Trata s predniki, (1931)-1950-2004, 4 š, 0,4 tm
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Nove pridobitve arhivov v letu 2011
531
SI_ZAL_ŠKL/0413, Srednja šola za strojništvo
Škofja Loka, 1945-1999, 84 š, 1 k, 8,5 tm SI_ZAL_SKL/0414, Območno združenje Rdečega
križa Škofja Loka, 11 š, 1,1 tm SI_ZAL_ŠKL/0415, Dijaški dom Škofja Loka, 19491995,24 š, 2,4 tm
Enota v Idriji
SI_ZAL_IDR/0055, Rudnik živega srebra Idrija,
1947-1999, 55 š, 6 k, 6,1 tm SI_ZAL_IDR/0121, Osnovna šola Spodnja Idrija,
1945-2000,29 š, 2,9 tm SI_ZAL_IDR/0237, Okrajno sodišče v Idriji, 18241978, 508 š, 50,8 tm SI_ZAL_IDR/0250, Smučarski klub Idrija, 19811982,1 š, 0,1 tm SI_ZAL_IDR/0251, Splošna obrtna zadruga »Merkur« Idrija, 1989-1991, 2 š, 0,2 tm SI_ZAL_IDR/0259, Psihiatrična bolnišnica Idrija,
1957-1974, 69 š, 6,9 tm SI_ZAL_IDR/0260, Center za izobraževanje in usposabljanje Nikolaj Pirnat Idrija, 1945-2010, 112 š, 11,2 tm
Pridobivanje zasebnega arhivskega gradiva Arhiv Republike Slovenije
SI AS 1063, Zbirka listin, 1438 julij 10, Dunaj, 1
pergamentna listina, odkup SI AS 1231, Osebni fond France Klopčič, 1895—2002,
67 š, 6,8 tm, darilo SI AS 1766, Zbirka Vojska Danila o študentskem gibanju v Ljubljani, 1902—1971, 2 š, 0,2 tm, darilo SI AS 1860, Slovenske vojne partizanske bolnišnice,
1944-1987, 4 š, 0,5 tm, darilo SI AS 2040, Rudi Šeligo, 1960-2002, 14 š, 1,4 tm, darilo
SI AS 2054, Osebni fond Majda Kobal, 1947-2010, 2
š, 0,2 tm, darilo SI AS 2074, Osebni fond Vesna Arhar Štih, 19792000,12 š, 1,2 tm, darilo SI AS 2078, Zbirka Marka Tovirca, 1967-1989, 4 š, 0,4 tm, darilo
Zgodovinski arhiv Celje
SI_ZAC/0999 Osebni fond Čmej Janez, 1854-2011,
(darilo), 1,9 tm SI_ZAC/1061 Horvatič Ivan, 1951-2011, (darilo), 0,1 tm
SI_ZAC/1121 Planinsko društvo Celje Matica, 1862— 2010,2,4 tm
SI_ZAC/1125 Kulturno umetniško društvo Ivan
Cankar Celje, 1946-1997, 0,5 tm SI_ZAC/1127 Pedagoško društvo Celje, 1954-1966, 0,1 tm
SI_ZAC/1130 Območno združenje Rdečega križa
Mozirje, 1978-2005, 0,3 tm SI_ZAC/1131 Območno združenje Rdečega križa
Slovenske Konjice, 1967-2009, 5,2 tm SI_ZAC/1136 Območno združenje Rdečega križa
Velenje, 1967-1985, 0,1 tm SI_ZAC/1137 Območno združenje Rdečega križa
Žalec, 1958-2007,1,9 tm SI_ZAC/1139 Osebni fond Videčnik Aleksander,
1930-2004, (darilo) 0,1 tm SI_ZAC/1143 Turistično društvo Celje, 1955-1993, 0,5 tm
SI_ZAC/1144 Območno združenje Rdečega križa
Šentjur, 1959-2002, 2 tm SI_ZAC/1145 Območno združenje Rdečega križa
Trbovlje, 1997-2009, 0,5 tm SL/AC/I 14" Združenje slovenskih častnikov Trbovlje, 1959-2000,4,6 tm SI_ZAC/1150 Osebni fond Mulli Franc, 1900-1935,
(darilo), 0,1 tm SI_ZAC/1151 Osebni fond Zaveršnik Herbert, s.d.,
(darilo), 0,1 tm SI_ZAC/1152 Fototeka Demovšek Katja, 2008,
(odkup), 135 fotografij SI_ZAC/1153 Osebni fond Gobec Edi, 1944-2004,
(darilo), 0,1 tm SI_ZAC/1155 Fototeka Štighc, pred 1918, 19271963, (odkup), 107 fotografij SI_ZAC/1156 Juvanc Rudolf, 1907-1927, (odkup), 0,1 tm
SI_ZAC/1157 Rodbina Anzelm, 1833-1945, (odkup), 0,1 tm
SI_ZAC/1158 Rodbina Sehč, 1914-1951, (odkup), 0,1 tm
SI_ZAC/1159 Rodbina Semec, 1934-1945, (odkup), 0,1 tm
SI_ZAC/1161 Rodbina Vrečko, 1858-1961, (odkup), 0,1 tm
SI_ZAC/1163 Društvo vojnih invalidov Celje, 19952008,2,4 tm
SI_ZAC/1340 Celjska mristična zveza, 1960-2010, 3,1 tm
SI_ZAC/1370 Plesni forum Celje, 2005-2010, 0,3 tm SI_ZAC/1395 Zbirka fotografij Sherpa, 2011, (odkup), 100 digitalnih posnetkov SI_ZAC/1413 Osebni fond Lešničar Janko, 1924— 2005, (darilo), 0,4 tm
532
Nove pridobitve arhivov v leto 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Pokrajinski arhiv Koper
SI PAK 344 Zbirka fotografij in razglednic, 19601980, 66 digitalnih posnetkov (skenirano) SI PAK 698 Hranilnice in posojilnice slovenske in
hrvaške Istre, 1835-1908,1 te, 0,1 tm, darilo SI PAK 722 Merku Pietro, spomini, časopisi in knjige,
1833-1990, 4 te, 0,4 tm, depozit SI PAK 783 Učiteljišče Portorož - Koper, 1952, 1 zvezek vaj iz zoologije, darilo
Pokrajinski arhiv Maribor
Novi fondi:
SI_PAM/1764 Družina Ostrovška-Kramberger,
1905-2006,0,1 tm SHPAM/1918 Divjak Mimik Lidija, 2006-2010, 1,7 tm
SI_PAM/1928 Kulturno umetniško društvo Bubla
Radenci, 1995-2010, 0,1 tm SI_PAM/1931 Zveza društev inženirjev in tehnikov
Maribor, 1933-2006, 0,3 tm SI_PAM/1932 Društvo ekonomistov Maribor, 19512000,1,8 tm
Dopolnitve fondov:
SI_PAM/1910 Društvo strojnih inženirjev Maribor,
1955-2009,0,1 tm SI_PAM/1914 Društvo živilskih in prehranskih strokovnih delavcev severovzhodne Slovenije Maribor, 1962-2009,0,1 tm
Pokrajinski arhiv Nova Gorica
SI_PANG/0583 Zbirka fotografij, cca. 1900-cca.
1947,17 kosov, darilo, odkup SI_PANG/0667 Zbirka razglednic krajev, 1898-cca.
1985, 29 kosov, darilo, odkup, prevzem SI_PANG/0701 Avčin France, 1968-1984, 1 mapa, darilo
SI_PANG/0760 Marušič Branko, 1966-2010, 2 š, 0,2 tm, darilo
SI_PANG/0763 Državne železnice, 1947-2007, 344
kosov, odkup SI_PANG/1023 Vuk Marko, 1955-1965, 1 š, 0,1 tm, darilo
SI_PANG/1034 Lušina Branko, 1977-2004, 1 mapa, darilo
SI_PANG/1112 Rustja Rudi, 1993-2005, 3 š, 0,3 tm, darilo
SI_PANG/1113 Debenjak Riko, 1923-2010, 27 š, 2,7 tm, darilo
SI_PANG/1126 Premrou Miroslav, s.d., 35 š, kartoteke, 1 mapa, 5,5 tm, prevzem
Zgodovinski arhiv Ljubljana
Enota v Ljubljani
Digitalizirane fotografije, 2011, 5 ks, darilo Načrti apnenice v Kresnicah, 1911-1947, 101 ks, odkup
Razglednice Ljubljane in okolice, 1905-1934, 8 ks, odkup
SI_ZAL_DOM/0106 Podjetje za varovanje G7,
Trzin, 1994-2011, 52 š, 5,2 tm SI_ZAL_LJU/0757 Olepševalno društvo Rožna dolina Ljubljana, 1907-1965, 3 š, 0,3 tm, odkup SI_ZAL_VRH/0068 Turistično društvo Borovnica, 1962-1971,1 š, 0,1 tm, darilo
Enota za Gorenjsko Kranj
Razglednice in voščilnice, 1910-1934, 8 ks, odkup SI_ZAL_JES/0086 Krajevni odbor Združenja vojaških vojnih invalidov, Kranjska Gora-Mojstrana, 1950-1981, 4 š, 0,4 tm, darilo SI_ZAL_KRA/0229 Belcijan Ljudmila, Predoslje,
1939-2010,1 š, 0,1 tm, odkup SI_ZAL_RAD/0196 Zbirni fond, 1941-1945, 1 m, 0,1 tm, odkup
Enota T(a Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto
SI_ZAL_NME/0132 Rodbina Šuklje-Golia, 2. pol.
19. s t.—1. pol. 20. st., 2 š, 0,2 tm, darilo SI_ZAL_NME/0194 Rodbina Kovač, zač. 20. st-konec 20. st., 2 š, 0,2 tm, darilo
Enota v Skofji Loki
SI_ZAL_SKL/0095 Gorenjska predilnica Škofija Loka, 1948-1994,1 mapa, darilo SI_ZAL_ŠKL/0147 Občinski odbor ZZB NOV
Škofija Loka, 1973-1975,1 mapa, darilo SI_ZAL_SKL/0150 Združenje rezervnih oficirjev in podoficirjev občine Škofija Loka, 1970—2001, 1 mapa, darilo
SI_ZAL_ŠKL/0262 Blaznik Pavle, 1958-1960, 2 š, 0,2 tm, darilo
SI_ZAL_SKL/0279 Zbirka razglednic Škofje Loke in
okolice, 1900-1933, 7 ks, darilo SI_ZAL_SKL/0279 Zbirka razglednic Škofje Loke in
okolice, 1900-1917, 2 ks, darilo SI_ZAL_SKL/0355 Sveto Kobal, Škofja Loka-Ljub-
ljana, 1895-ok. 1997, neurejeno, ok. 2,0 tm, darilo SI_ZAL_ŠKL/0382 Zbirka podobic, ok. 1918-1957, 96 ks, darilo
SI_ZAL_ŠKL/0409 Filatelistično društvo Lovro Košir Škofja Loka, 1982-1995,1 mapa, darilo
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Nove pridobitve arhivov v letu 2011
533
SI_ZAL_ŠKL/0412 Prostovoljno industrijsko gasilsko društvo Gorenjska predilnica, 1947—2010, 7 š, 0,7 tm, darilo
Enota v Idriji
SI_ZAL_IDR/0055 Rudnik Živega srebra Idrija (zasebno arhivsko gradivo), 19. stol.—1945, 1 mapa, 0,1 tm, darilo
Pridobivanje filmskega arhivskega gradiva AS 1086 Zbirka filmov
Podarjeno filmsko arhivsko gradivo na filmskem traku (66
filmov, 66 kolutovj: Mariana Paver Gult 44 filmov, 44 kolutov Marijan Cilar 11 filmov, 11 kolutov Niko Goršič 1 film, 1 kolut
Podarjeno filmsko arhivsko gradivo na DVD (365 filmov,
365 dvdj: AGRFT 31 filmov, 31 dvd Aleš Ferenc 1 film, 1 dvd Avstrijski filmski arhiv 1 film, 1 dvd Beti Valič 10 filmov, 10 dvd Biotehnična fakulteta 1 film, 1 dvd Blaž Erzetič 4 filmi, 4 dvd Boris Lausegger 1 film, 1 dvd Borko Radešček 3 filmi, 3 dvd Bugbrain 2 filma 2 dvd Cut 1 film, 1 dvd Darija Plevel 1 film, 1 dvd Darinka Peršin 3 filmi, 3 dvd David Osivnik 1 film, 1 dvd Demiurg 1 film, 1 dvd Dražen Stader 1 film, 1 dvd Društvo izgnancev Slovenije 4 filmi, 4 dvd Društvo za oživitev gradu Bori 1 film, 1 dvd Društvo za oživitev mesta Brežice 1 film, 1 dvd Dušica Kunaver 1 film, 1 dvd Filmoteka narodowa Varšava 1 film, 1 dvd Filmski sklad Republike Slovenije 20 filmov, 20 dvd Forum 4 filmi, 4 dvd Gregor Andolšek 2 filma, 2 dvd Grossmannov filmski festival 22 filmov, 22 dvd Gustav film 2 filma, 2 dvd Hrvaška kinoteka 1 film, 1 dvd Hrvaški državni arhiv 1 film, 1 dvd Hungaro film laboratories 1 film, 1 dvd Igor Pediček 14 filmov, 14 dvd Io out Laznie center 1 film, 1 dvd Ivan Marinček 1 film, 1 dvd Ivan Nemanič 1 film, 1 dvd Janez Meglic 1 film, 1 dvd
Javni sklad za kulturne dejavnosti, 28 filmov, 28 dvd
Jota 1 film, 1 dvd
Jože Kregar 2 filma, 2 dvd
Jugoslovanska kinoteka 7 filmov, 7 dvd
Jure Dostal 1 film, 1 dvd
Kasaški klub Ljutomer 6 filmov, 6 dvd
Klemen Berus 3 filmi, 3 dvd
Klub Pelikula 1 film, 1 dvd
Ki l) Cerkno 3 filmi, 3 dvd
KUD Smlednik 2 filma, 2 dvd
Magda Lapajne 2 filma, 2 dvd
Makedonska kinoteka 2 filma, 2 dvd
Mangart 1 film, 1 dvd
Marko Cafnik 1 film, 1 dvd
Marko Mame 1 film, 1 dvd
Marko Oman 1 film, 1 dvd
Marko Valentinčič 1 film, 1 dvd
Matej Lovrenčič 1 film, 1 dvd
Miha Čelar 1 film, 1 dvd
Milena Olip 1 film, 1 dvd
Mitja Ferenc 2 filma, 2 dvd
Mladen Mačer 3 filmi, 3 dvd
Muzej Ribnica 1 film, 1 dvd
O sum 1 film, 1 dvd
Parnas 3 filmi, 3 dvd
Peter Bizjak 5 filmov, 5 dvd
PGD Smlednik 4 filmi, 4 dvd
Pino Rudež 1 film, 1 dvd
Pokrajinski arhiv Maribor 1 film, 1 dvd
POP TV 8 filmov, 8 dvd
Praznik d.o.o. 3 filmi, 3 dvd
Romunski nacionalni arhiv 1 film, 1 dvd
Slavko Pukšič 1 film, 1 dvd
Slovenska kinoteka 4 filmi, 4 dvd
Slovenski filmski center 62 filmov, 62 dvd
Slovenski gledališki muzej 1 film, 1 dvd
Snaut 1 film, 1 dvd
Strup 1 film, 1 dvd
Studio Meg 10 filmov, 10 dvd
ŠKD Rola 2 filma, 2 dvd
Spela Čadež 2 filma, 2 dvd
Študentska tv 2 filma, 2 dvd
Študentski domovi v Ljubljani 1 film, 1 dvd
Študijski center za narodno spravo 1 film, 1 dvd
TD Smlednik 1 film, 1 dvd
Televizija Slovenija 8 filmov, 8 dvd
Tomaž Gorkič 5 filmov, 5 dvd
TV Medvode 3 filmi, 3 dvd
TV Srbija 1 film, 1 dvd
Uroš Lokošek 1 film, 1 dvd
Urša Menart 1 film, 1 dvd
Vertigo 3 filmi, 3 dvd
Vitomir Kaučič 3 filmi, 3 dvd
Vojko Duletič 1 film, 1 dvd
VPK 1 film, 1 dvd
Zavod 69 4 filmi, 4 dvd
534
Nove pridobitve arhivov v leto 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Zgodovinski arhiv Ljubljana 1 film, 1 dvd Živa Moškrič 4 filmi, 4 dvd
Filmsko arhivsko gradivo na DVD, izročeno na podlagi določil 43. čkna ZVDAGA (23filmov, 23 dvd): Artrebel 1 film, 1 dvd Bela film 1 film, 1 dvd Casablanca 1 film, 1 dvd Dimitar Anakijev 1 film, 1 dvd Družina Krumpak 1 film, 1 dvd Felina films 1 film, 1 dvd Gustav film 1 film, 1 dvd Kino Svečina 1 film, 1 dvd Kinoatelje 1 film, 1 dvd Kobe d.o.o.l film, 1 dvd Kobe Studio 1 film, 1 dvd Nosorogi 1 film, 1 dvd Perfo 2 filma, 2 dvd Qollective 1 film, 1 dvd Red 1 film, 1 dvd Restart 1 film, 1 dvd Strup 1 film, 1 dvd Tele TV Kranj 1 film, 1 dvd ZANK 1 film, 1 dvd Zavod Kinoteve 1 film, 1 dvd Zavod Sončnica 1 film, 1 dvd ZVVIKS 1 film, 1 dvd
Presneto filmsko arhivsko gradivo na DFD pri zunanjih
izvajalcih (44 filmov, 44 dvd): Miroton 44 dvd
Filmsko arhivsko gradivo na filmskem traku, izročeno na podlagi določil 43. čkna ZVDAGA (13 filmov, 116 kolutov):
A.A.C. Production 1 film, 14 kolutov Arsmedia 2 filma, 32 kolutov Bugbrain 1 film, 1 kolut Emotion 2 filma, 20 kolutov Stara gara 3 filmi, 23 kolutov Triglav film 1 film 11 kolutov VPK 3 filmi, 15 kolutov
Filmsko arhivsko gradivo na filmskem traku, izročeno v hrambo (depozit) (182filmov, 329 kolutovj: Aatalanta 1 film, 5 kolutov
Akademija za gledališče, radio film in televizijo 34
filmov, 55 kolutov Alojz Burja 1 film, 1 kolut Arkadena 1 film, 5 kolutov Bolnica Golnik 6 filmov, 13 kolutov Darko Cafuta 1 film, 1 kolut Franc Burja 1 film, 1 kolut Inštitut za radiologijo 28 filmov, 29 kolutov Mestna občina Ljubljana 2 filma, 4 koluti Miha Celar 1 film, 2 koluta Mitja Šenčur 1 film, 9 kolutov Naško Križnar 27 filmov, 27 kolutov Nejč Slapar 2 filma, 2 koluta Perfo 1 film, 3 koluti Pokrajinski arhiv Koper 1 film, 5 kolutov Slovenska kinoteka 1 film, 4 koluti Slovenski gledališki muzej 49 filmov, 50 kolutov Stara gara 1 film, 4 koluti Vertigo Emotion 8 filmov, 22 kolutov Zgodovinski arhiv Celje 3 filmi, 4 koluti Zgodovinski arhiv Ljubljana 10 filmov, 10 kolutov * +73 kolutov
Kupljeno filmsko arhivsko gradivo na filmskem traku (1 filma, 1 kolut):
Lilijana Krstevski 1 film 1 kolut
Kopirano filmsko arhivsko gradivo (28 filmov, 95 kolutov): Hungaro film Laboratories 28 filmov, 95 kolutov
AS 1287 Zbirka videokaset
Izročeno po zakonu, presneto pri zunanjih izvajalcih in podarjeno arhivsko gradivo (225 kosovj: 123 kosov vhs video kaset 102 kosov beta videokaset
AS 358 Zbirka zvočnih zapisov
Izročeno v depozit (28 kosovj:
Govori zgodovinskih osebnosti, 23 magnetofonskih trakov
Neimenovana vsebina, 5 gramofonskih plošč
Izročeno v dar (3 kosi):
Neimenovana vsebina, 3 magnetofonski trakovi
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
535
Bibliografija arhivskih delavcev y letu 2011
Blanka AVGUŠTIN FLORJANOVIČ
Intervento di restauro conservativo del Catasto sto-rico dell'Imperatore Giuseppe II : Jožefinski kataster za Kranjsko (1785-1789). Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 91-104. (Soavtorice Alice Baldin, Lucija Planine, Stanka Grkman, Jedert Vodopivec)
Konserviranje in restavriranje koperskega[!J grškega kodeksa iz 15. stoletja. Eythymwy toy Zigabenqy ta euriskomena pänta. Tom. 1, Psalterium cum expo-sitione Zygabeni. — Koper : Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 2011, str. 50—60. (Soavtorici Jedert Vodopivec, Lucija Planine)
Minimalni konservatorsko-restavratorski posegi na starejših knjižnih vezavah : magistrsko delo. — Ljubljana : p. Avguštin FlorjanovičJ, 2011.
Aleksander BLAZNIK
Himalajska dediščina. Kinotečnik 11 (2011), št. 6, str. 10—11. (Soavtorja Marta Rau Selič, Jožica Hafner)
Tadej CANKAR
Mož, ki je aretiral Anno Frank : uslužbenski karton SS-Oberscharführerja Karla Josefa Silberbauerja. Arhivalija meseca, september 2011.
Boris DOMAJNKO
Prevzem uradne evidence od ustvarjalca. DOK^SIS 2011 by Media.doc / 20. posvetovanje z mednarodno udeležbo Sistemi za upravljanje z dokumenti, 28.-30. 9. 2011, Kranjska Gora, Slovenija. Ljubljana : Media.doc, društvo informatikov, dokumentalistov in mikrofilmarjev, 2011, str. III-l—
III-8.
Darinka DRNOVŠEK
Ob šestdesetietnici Metke Gombač. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 590—598. (Soavtorica Mateja Jeraj)
Metka GOMBAČ
Als mein Vater starb: Zeichnungen und Zeugnisse der Kinder aus den Konzentrationslagern an der italienischen OsP grenze (1942A943) : im Foyer der Universitätsbibliothek Wien, 12. April bis 13. Mai 2011 (Razstava, soavtorja Boris M. Gombač, Dario Matti-ussi).
Kad je umro moj otac, crtežj i svedočenja dece iz kon-centracionih logora na istočnoj granici Italije od 1942 do 1943, Kragujevac 20. oktober 2011 (Razstava, soavtorja Boris M. Gombač, Dario Mattiussi).
Ob življenjskem jubileju Marjete Adamič. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 585-589.
PNOO za Slovensko Primorje in Trst. Vstala, Primorska, si v novo življenje! : o Primorski v letih 1945-1990. Nova Gorica : Goriški muzej : Območni odbor ZB za vrednote NOB, 2011, str. 41.
School exercise books. A complex source for a history of the approach to schooling and education in the 19th and 20th centuries. Edit. Juri Meda / Davide Montino / Roberto Sani, Firenze: Poli-stampa 2010, knjiga 1 in 2, 1616 str. : Prispevki o šolskih zvezkih v italijanščini. Šolska kronika 44 (20), št. 1/2 (2011), str. 249-253.
Vlasta Beltram: Koprski zapori : s poudarkom na političnih zapornikih v obdobju fašistične vladavine : ob 65. obletnici prve osvoboditve političnih zapornikov, septembra 1943. Koper : Združenje proti-fašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov, 2008, 131 strani. Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 168— 169.
Vesna GOTOVINA
Arhiv Republike Slovenije : Radio Slovenija, 1. program ; oddaja Nočni obisk, Ljubljana, 5. januar 2011 (sodelovanje v oddaji Alenka Starman, Marija Grabnar, Lojz Tršan).
Milijon 289 tisoč 369 za samostojno Slovenijo : [razstava Arhiva Republike Slovenije ob 20. obletnici plebiscita 1990, Ljubljana, Cankarjev dom, 1. 1. do 18. 1. 2011J (Soavtorica Alenka Starman).
Ohranimo arhivsko gradivo, ki nastaja na spletnih straneh : pogled na spletno stran Arhiva RS : [predavanje na 12. kolokviju za uslužbence v javni upravi, ki delajo z dokumentarnim in arhivskim gradivom, 22. december 2011, Ministrstvo za šolstvo in šport].
Ustava Ljudske Republike Slovenije : Ljubljana, 16. januar 1947. Arhivalija meseca, december 2011.
Marija GRABNAR
Arhiv Republike Slovenije : Radio Slovenija, 1. program ; oddaja Nočni obisk, Ljubljana, 5. januar 2011 (sodelovanje v oddaji Alenka Starman, Vesna Gotovina, Lojz Tršan).
536
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Obiskala jih je Helen Keller : šolska kronika Gluho-nemnice v Ljubljani iz let 1907—1935. ArhivaUja meseca, november 2011.
Valorizacija zdravstvene dokumentacije : problemi in izzivi. Primeri različnih praks v slovenskih arhivih : Zbornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktober] 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 104-110.
Stanka GRKMAN
Intervento di restauro conservativo del Catasto sto-rico delTImperatore Giuseppe II : Jožefinski kataster za Kranjsko (1785-1789). Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 91-104. (Soavtorice Alice Baldin, Lucija Planine, Blanka Avguštin Florjanovič, Jedert Vo-dopivec)
Tatjana HAJTNIK
E-hramba : zagotavljanje dostopnosti, uporabnosti in avtentičnosti gradiva : primer iz prakse : [predavanje na 12. kolokviju za uslužbence v javni upravi, ki delajo z dokumentarnim in arhivskim gradivom, 22. december 2011, Ministrstvo za šolstvo in šport] (So-avtorica Judita Mesaric).
Poslovni, organizacijski in tehnološki pogoji za izpolnjevanje določil ZVDAGA : nova verzija ETZ 2.0. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 419—424.
Strategija razvoja slovenskega javnega elektronskega arhiva »e-ARH. si«. Knjižnica 55 (2011), št. 1, str. 39-56.
Vse, kar mora vodstvo organizacije vedeti o e-hrambi. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 475—495.
Zagotavljanje dostopnosti, uporabnosti in avtentičnosti e-arhivskega gradiva : primer iz prakse. DOK_SIS 2011 by Media.doc / 20. posvetovanje z mednarodno udeležbo Sistemi za upravljanje z dokumenti, 28.—30. 9. 2011, Kranjska Gora, Slovenija. Ljubljana : Media.doc, društvo informatikov, dokumentalistov in mikrofilmarjev, 2011, str. I-34-1-44. (Soavtorica Judita Mesaric)
Darja HARAUER
Evangeličanska občina Bodonci — konserviranje in restavriranje ustanovne listine iz leta 1792. Konser-vator-restavrator : povzetki strokovnega srečanja, 2011, str. 28.
Gregor JENUŠ
In memoriam — prof. dr. Bruno Hartman (1924— 2011). Studia Histórica Slovenka 11 (2011), št. 2/3, str. 261—263. (Soavtor Darko Friš) Ko je Maribor postal slovenski : ¿z zgodovine nemško-slovenskih odnosov v Mariboru od konca 19. stoletja in v prevratni dobi. Maribor : Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, 2011. (v tisku) Mariborski Nemci v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev: doktorska disertacija. — Maribor : [G. Jenuš], 2011. Slovenska pričakovanja in odzivi na odločitve velikih pet. Les attentes Sloves et leurs réactions face aux décisions des Cinq Grands. Velikih pet in nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. [Loka pri Mengšu] : Center za evropsko prihodnost ; Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 2011. Studia Diplomática Slovenka. Fontes, 2. str. 177—194, 417— 436.
Mateja JERAJ
Arhivi v današnji družbi. Atlanti 21 (2011), str. 319—
327. (Soavtorica Jelke Melik) Arhivistika med teorijo, zakonskimi določili in njihovo izvedbo. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 37—16. (Soavtorica Jelka Melik) Kdaj po zakonu nastane javno arhivsko gradivo? DOK_SIS 2011 by Media.doc / 20. posvetovanje z mednarodno udeležbo Sistemi za upravljanje z dokumenti, 28.-30. 9. 2011, Kranjska Gora, Slovenija. Ljubljana : Media.doc, društvo informatikov, dokumentalistov in mikrofilmarjev, 2011, str. 111-13—111-18. (Soavtorica Jelka Melik) Ljubljana : vodnik po mestu in njegovi zgodovini. — Ljubljana : Modrijan, 2011. (soavtorica Jelka Melik) Ob šestdesedetnici Metke Gombač. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 590—598. (Soavtorica Darinka Drnovšek) Poročila britanskih predstavništev o Jugoslaviji in Slovencih v prvih letih po drugi svetovni vojni. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 407-120. (Soavtorica Jelka Melik)
Žensk na robovih politike. — Ljubljana : Sophia, 2011 (8 soavtorjev)
Danijela JURIČIČ ČARGO
Arhivsko gradivo Slovenske izseljenske matice v Arhivu Republike Slovenije. Kodna gruda : zbornik ob 60-letnici Slovenske izseljenske matice. — Ljubljana : Združenje Slovenska izseljenska matica, 2011, str. 113-155.
Erbergova pot na cesarski dvor. ArhivaUja meseca, julij 2011.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
537
Alenka KAČIČNIK GABRIČ
Litija in Litijsko v prvi polovici 19. stoletja. Kronika 59 (2011), št. 3, str. 489-504.
Andreja KLASINC ŠKOFLJANEC
Markiz Giorgio Guido Palkvicino-Trmilzio, zapornik na ljubljanskem gradu : o odnosih oblasti do italijanskih političnih zapornikov v 20-tdh in 30-tdh letih 19. stoletja. Kronika 59 (2011), št. 1, str. 3546.
Matevž KOŠIR
Beneška vojna — evropska vojna za vpliv v Italiji : (1508-1516). Idrijski razgledi 56 (2011), št. 1, str. 26-55.
Doc. dr. Jelka Melik je praznovala šestdeset let. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 598-604.
Katoliška Cerkev in prostozidarsko : od ljubljanskega nadškofa Mihaela Brigida do razprav, povezanih z Zakonikom cerkvenega prava in Deklaracijo o prostozidarskih združenjih iz leta 1983. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 329-352.
O preganjanju čarovnic : Radio Slovenija, 1. program ; oddaja Nočni obisk, Ljubljana, 12. januar 2011.
Petstoletnica furlanskega potresa. Gea (december 2011), str. 54—57. (Soavtorica Ina Cecič)
Potres 26. marca 1511 v luči novih raziskav. Idrijski razgledi 56 (2011), št. 1, str. 90-104. (Soavtorica Ina Cecič)
Recenzija: Ljubljanska škofija : 550 let. — Ljubljana : Nadškofija, 2011.
Recenzija: Župnija Preserje skozi čas. — Preserje : Župnija, 2011.
The earthquake o j March 26, 1511 and its ejfects in Slovenia : [predavanje na simpoziju 1511 : alle radici dei terremonti del FVG : memoria storica e attualità nello studio délia sismicità regionale ed interregionale : giomato di studio, percorsi e approfon-dimenti sui terremonti dei Friuli Venezia Giulia, Gorizia, 27 maržo 2011J (Soavtorica Ina Cecič).
Veliki potres 1511 v sodobnem kranjskem viru. Ar-hivalija meseca, maj 2011.
Zur Geschichte der Freimaurerei im Gebiet des heutigen Slowenien. Osterreich in Geschichte und Literatur mit Geographie 55 (2011), št. 4, št. 333—356. (Soavtor Peter Vodopivec)
Zivi arhivski spomin. Slovenci v Londonu 1991A 994 : delovanje civilne družbe v podporo slovenski samostojnosti-. Slovenski krizni center in glasilo The Slovenian newsletter : [razstavni katalog]. — Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2011, str. 64.
Jernej KRIŽAJ
Vloga arhimsta pri projektu e-ARH. si : [predavanje na 12. kolokviju za uslužbence v javni upravi, ki delajo z dokumentarnim in arhivskim gradivom, 22. december 2011, Ministrsko za šolsko in šport].
Roman MARINKO
Organizacija in vodenje medijske produkcije : izdaja DVD j a Z ¿zbranimi »Filmskimi obzorniki« : diplomska naloga. — Ljubljana : [R. Marinko], 2011.
Dragan MATIC
Arhivska javna služba med politiko in stroko. Primeri različnih praks v slovenskih arhivih : zbornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktober] 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 7—18.
Arhivsko gradivo : sistem dveh ključev in ocean ustavnosti: pogovor z dr. Draganom Matičem, direktorjem Arhiva Slovenije. — Delo, 21. januar 2011.
Koga skuša zaščititi slovenska vlada z zapiranjem arhivov tajne politične policije : oddaja Pogledi Slovenije, TV Slovenija, 1. program, 27. januar 2011. (Več sodelujočih v oddaji)
Prav Janševa vlada je preprečila dostop do dokumentov v Velikovcu : intervju z dr. Draganom Matičem. — Mladina, 18. februar 2011 (Intervju).
Sodelovanje Dragana Matica v Radijskem dnevniku RA Slovenija 1, 15. april 2011 (glede srečanja direktorjev arhivov držav naslednic nekdanje Jugoslavije).
Sodelovanje v oddaji Odmevi, TV Slovenija 1, 31. januar 2011 (Vladimir Žumer, Dragan Matic)
Televizijska oddaja Odmevi, TV Slovenija 1, 2. februar 2011 (namenjena diskusiji o dostopnosti arhivskega gradiva SDV).
Aleš MATIJEVIČ
Arhivmmiranje : problematika in metode arhiviranja spletnih strani : [predavanje na 12. kolokviju za uslužbence v javni upravi, ki delajo z dokumentarnim in arhivskim gradivom, 22. december 2011, Ministrsko za šolsko in šport].
Arhiwwwiranje, problematika in metode arhiviranja spletnih strani. DOKJSIS 2011 bj Media.doc / 20. posvetovanje z mednarodno udeležbo Sistemi za upravljanje z dokumenti, 28.-30. 9. 2011, Kranjska Gora, Slovenija. Ljubljana : Media.doc, društvo informatikov, dokumentalistov in mikrofilmar-jev, 2011, str. III-9-III-12.
538
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Jelka MELIK
Arhivi v današnji družbi. Atlanti 21 (2011), str. 319— 327. (Soavtorica Mateja Jeraj)
Arhivistika med teorijo, zakonskimi določili in njihovo izvedbo. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 37—46. (Soavtorica Mateja Jeraj)
Kdaj po zakonu nastane javno arhivsko gradivo? DOK^SIS 2011 by Media.doc / 20. posvetovanje z mednarodno udeležbo Sistemi za upravljanje z dokumenti, 28.-30. 9. 2011, Kranjska Gora, Slovenija. Ljubljana : Media.doc, društvo informa-tikov, dokumentalistov in mikrofilmarjev, 2011, str. III-13-III-18. (Soavtorica Mateja Jeraj)
Ljubljana : vodnik po mestu in njegovi zgodovini. — Ljubljana : Modrijan, 2011. (Soavtorica Mateja Jeraj)
Osnove prava in pravne države za arhiviste. — Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2011.
Poročila britanskih predstavništev o Jugoslaviji in Slovencih v prvih letih po drugi svetovni vojni. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 407-420. (Soavtorica Mateja Jeraj)
Judita MESARIC
E-hramba : zagotavljanje dostopnosti, uporabnosti in avtentičnosti gradiva : primer iz prakse : [predavanje na 12. kolokviju za uslužbence v javni upravi, ki delajo z dokumentarnim in arhivskim gradivom, 22. december 2011, Ministrstvo za šolstvo in šport] (Soavtorica Tatjana Hajtnik).
Zagotavljanje dostopnosti, uporabnosti in avtentičnosti e-arhivskega gradiva : primer iz prakse. DOK^SIS 2011 by Media.doc / 20. posvetovanje z mednarodno udeležbo Sistemi za upravljanje z dokumenti, 28.-30. 9. 2011, Kranjska Gora, Slovenija. Ljubljana : Media.doc, društvo informatikov, dokumentalistov in mikrofilmarjev, 2011, str. I-34-1-44. (Soavtorica Tatjana Hajtnik)
Andrej NARED
Brezmejna radost odkrivanja in krhkost mejnih letnic (Najstarejši poznani dokumenti kranjskega stanovskega arhiva). Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 441—454.
Matjaž Bizjak, Aleksander Žižek: Knjiga obračunov celjskih mestnih sodnikov 1457—1513. Celje : Zgodovinski arhiv ; Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 2010, XLVII + 164 strani. Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 157-159.
Najstarejše vabilo na kranjski deželni zbor (1463). Arhivalija meseca, januar 2011.
Anja PAULIČ
Desanka Schwara, Unterwegs, Reiseerfahrung zwischen Heimat und Fremde in der Neuzeit. Göttingen : Vandenhoeck & Ruprecht, 2007. 392 strani. Zgodovinska časopis 65 (2011), str. 1/2, str. 220—222.
»Ono razdraženo stanje«. Delo, št. 44 (23. februar 2011), str. 16.
Nataša PETELIN
Dopolnitev modela dokumentacije za evidentiranje konserva-torsko-restavratorskihposegov napisni in grafični dediščini : diplomsko delo. - Ljubljana : [N. Petelin], 2011.
Olga PIVK
Cenzorsko poročilo v zvezi z uprizoritvijo Cankarjevih Hlapcev. Arhivalija meseca, marec 2011.
Podlipa in Zažar v zapisih Petra Hicingerja in njegovih naslednikih. Vrhniški razgledi 11 (2011), str. 52-58.
Usnjarstvo na področju okrajnih glavarstev Logatec in Ljubljana okohca. Usnjarstvo v gospodarstvu trgov in mest na Slovenskem : zbornik referatov, Šoštanj, 26. september 2011. — Šoštanj : Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2011, str. 131—143.
Začetki šole v Podlipi. Vrhniški razgledi 11 (2011), str. 59-64.
Lucija PLANINC
Intervento di restauro conservativo del Catasto sto-rico dell'Imperatore Giuseppe II : Jožefinski kataster za Kranjsko (1785-1789). Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 91-104. (Soavtorice Ahce Baldin, Blanka Avguštin Florjanovič, Stanka Grkman, Jedert Vo-dopivec)
Izobraževanje na področju konserviranja in restav-riranja fotografij. Konservator-restavrator : povzetki strokovnega srečanja. — (2011), str. 53.
Konserviranje in restavriranje koperskegaj!] grškega kodeksa iz 15. stoletja. Eythymtoy toy Zigabenoy ta euriskomena pänta. Tom. 1, Psalterium cum expo-sitione Zygabeni. — Koper : Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 2011, str. 50—60. (Soavtorici Jedert Vodopivec, Blanka Avguštin Florjanovič)
Maja POVALEJ
Izjava o dobrih namenih. Arhivalija meseca, april 2011.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
539
Marta RAU SELIČ
Himalajska dediščina. Kimtečmk 11 (2011), št. 6, str. 10—11. (Soavtorja Aleksander Blaznik, Jožica Hafner)
Uporaba filmskega arhivskega gradiva v teoriji in praksi v letih 1968—2010. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 293-310.
Tatjana REZEC STIBILJ
Po Kekca v arhiv na Zvezdarski in na Kitajsko. Ekran 48 (december 201 l/januar 2012), str. 4—9. (Inter-vjuvanka)
Utrinki o prvih povojnih pionirskih letih tehničnega razvoja slovenske kinematografije z Emilijo Sok-lič. Kimtečmk 11, št. 7/8 (2011), str. 13.
Zaljubljena v film : filmski večer po izboru Mirjane Borčič. Kimtečmk 11, št. 5 (januar 2011), str. 10.
Žaro Tušar : filmski snemalec in direktor fotografije, najbolj iskan »švenker« v nekdanji Jugoslaviji. Kimtečmk 11, št. 9 (maj 2011), str. 11.
Alenka STARMAN
Arhiv Republike Slovenije : Radio Slovenija, 1. program ; oddaja Nočni obisk, Ljubljana, 5. januar 2011 (sodelovanje v oddaji Vesna Gotovina, Marija Grabnar, Loj z Tršan).
Milijon 289 tisoč 369 za samostojno Slovenijo : [razstava Arhiva Republike Slovenije ob 20. obletnici plebiscita 1990, Ljubljana, Cankarjev dom, 1. 1. do 18. 1. 2011J (Soavtorica Vesna Gotovina).
Zgodovina Ministrstva za okolje in prostor RS. Na: http://www.mop.gov.si/ si/ o ^ministrstvu/zgodo vina/
Jože ŠKOFLJANEC
Ob sedemdesedetnici prof. dr. Franceta M. Dolinarja.
Zgodovinski časopis 65, št. 3/4 (144) (2011), str. 502-504.
Unio Leonina in oblikovanja slovenske frančiškanske province. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 525—536.
Aida ŠKORO BABIČ
Bosansko dubrovniški odnosi (2. del). Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 9-20.
Prešernova Zdravljica. Arhivalija meseca, februar 2011.
Gašper ŠMID
Bošnjaci na Sočanskom frontu. Arhivska praksa 14 (2011), str. 387-398. (Soavtor Žarko Štrumbl)
Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini. — Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2011 (Urednik).
Generalni konzulat Kraljevine Srbije v Trstu 1884— 1914. Beograd : Arhiv Srbije, 2009, 631 strani. Arhivi M (2011), št. 2, str. 581-584.
Žarko ŠTRUMBL
Bošnjaci na Sočanskom frontu. Arhivska praksa 14 (2011), str. 387-398. (Soavtor Gašper Šmid)
Lojz TRŠAN
11. 393 kron in 93 krajcarjev : zbornik ob 100-letnici Kulturnega doma Smlednik. — Smlednik : Kulturno umetniško društvo, 2011 (Urednik).
Ah je filmskemu arhivistu dovoljeno imeti »svoj« film 'i Kimtečmk 11, št. 10/11 (2011), str. 11.
Arhiv Republike Slovenije : Radio Slovenija, 1. program ; oddaja Nočni obisk, Ljubljana, 5. januar 2011 (sodelovanje v oddaji Alenka Starman, Marija Grabnar, Vesna Gotovina).
Bil je pri začetkih : osemdesetietnica filmskega arhi-vista Ivana Nemaniča. Kimtečmk 11, št. 7/8 (2011), str. 13.
Bizoviške perice. Arhivalija meseca, avgust 2011.
Filmski ustvarjalec Janez Meglic. Kimtečmk 11, št. 9 (maj 2011), str. 11.
Izbrana literatura za Smlednik in okoliške kraje. 11. 393 kron in 93 krajcarjev : zbornik ob 100-letnici Kulturnega doma Smlednik. — Smlednik : Kulturno umetniško društvo, 2011, str. 106—109.
Leto 1965. Kimtečmk 12, št. 1 (september 2011), str. 10.
Odblesk črnine : večer filmov režiserja Jožeta Pogačnika po izboru avtorja. Kimtečmk 11, št. 6 (februar 2011), str. 11.
Po Kekca v arhiv na Zvezdarski in na Kitajsko. Ekran 48 (december 2011/januar 2012), str. 4—9. (Inter-vjuvanec)
Poznani prebivalci Smlednika in okolice. 11. 393 kron in 93 krajcarjev: zbornik ob 100-letnici Kulturnega doma Smlednik. — Smlednik : Kulturno umetniško društvo, 2011, str. 78-85.
Stara domača hišna imena v Valburgi in Smledniku. 11. 393 kron in 93 krajcarjev : zbornik ob 100-ktnici Kulturnega doma Smlednik. — Smlednik : Kulturno umetniško društvo, 2011, str. 99—105.
Tek na dolge proge. Kimtečmk 11, št. 5 (2011), str. 10.
Zgodovina Kulturno umetniškega društva Smlednik. Od leta 1972 dalje. 11. 393 kron in 93 krajcarjev : Zbornik ob 100-letnici Kulturnega doma Smlednik. — Smlednik : Kulturno umetniško društvo, 2011, str. 28-39.
Zgodovina Kulturno umetniškega društva Smlednik. Po drugi svetovni vojni. 11. 393 kron in 93 kraj-
540
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
carjev : zbornik ob 100-letnici Kulturnega doma Smlednik. — Smlednik : Kulturno umetniško društvo, 2011, str. 16-27.
Zgodovina Kulturno umetniškega društva Smlednik. Začetki. 11. 393 kron in 93 krajcarjev : zbornik ob 100-letnici Kulturnega doma Smlednik — Smlednik : Kulturno umetniško društvo, 2011, str. 9—15.
Jedert VODOPIVEC
19th century gouache collection : anaylses and conservation ; Conservation of large format drawings. : predavanje na Hungarian Universityof Fine Arts Faculty of Object Conservation, December 8, 2011.
Binding structure as an important segment of the book : [predavanje na mednarodnem simpoziju Summer School in the Study of Historical Manuscripts, Zadar, 29. september 2011 J.
Census and analysis of Slovene medieval codices. New approaches to book and paper conservation-restoration. — Horn ; Wien : Berger, cop. 2011, str. 289—316.
Dalmatinova biblija — karakterizacija fizikalnih lastnosti papirja in tiska. Papir 39, št. 6 (november 2011), str. 38-42.
Identification of inks and pigments with pixe on carolingian bifolium & lace fragment: predavanje na Hungarian Universityof Fine Arts Faculty of Object Conservation, November 16, 2011.
Intervento di restauro conservativo del Catasto storico dell'Imperatore Giuseppe II: Jožefinski kataster za Kranjsko (1785-1789). Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 91-104. (Soavtorice Alice Baldin, Lucija Planine, Stanka Grkman, Blanka Avguštin Florjanovič)
Karakterizacija papirja na knjižnem bloku Dalmatinove biblije iz leta 1584. Zbornik povzetkov /15. dan slovenskega papimištva in 38. mednarodni letni simpozij Društva inženirjev in tehnikov pa-pirništva Slovenije (DITP), 23.-24. november 2011, Bled, Slovenija, str. 47—48. (Soavtorica Marjeta Cernič)
Konserviranje in restavriranje koperskega[!J grškega kodeksa iz 15. stoletja. Eythymwy toy Zigabenoy ta euriskomena pdnta. Tom. 1, Psalterium cum expo-sitione Zygabeni. — Koper : Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 2011, str. 50—60. (Soavtorici Blanka Avguštin Florjanovič, Lucija Planine)
Tiskana in poslikana knjiga 16. stoletja — lastnosti papirja in tiska. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 249— 262. (Soavtorica Marjeta Cernič)
Jure VOLČJAK
Arhivi : glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije. — Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije. — Letn. 34 (2011), št. 1-2 (Urednik).
Bibliografija prof. dr. Franceta M. Dolinarja. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 195-226.
Filip Wirich Lovrenc Daun, nesojeni ljubljanski pomožni škof. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 477-486.
Ordinacijska protokola Goriške nadškofije 1750— 1824. — Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011. — Viri ; št. 31. (Urednik, transkripcija vira, avtor spremne študije)
Pripovedi vizitacijskih zapisnikov župnije Ig v 17. in 18. stoletju. Župnija sv. Martina na Igu : ob 300-letnici Župnijske cerkve. — Ig [i. e. J Ljubljana : Salve, 2011, str. 282-316.
Župnija Preserje od cerkniške podružnice do samostojne župnije. Župnija Preserje skozi čas. — Preserje : Župnija, 2011, str. 111—126.
Andrej ZADNIKAR
Goršetove skice za ilustracijo k Jalnovim Bobrom.
Arhivalija meseca, junij 2011.
Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEČ
Die »Slowenische Kirchenordnung« von 1564 zwischen Wunsch und Wirklichkeit. Primus Trüber 1508A586 : der slowenische Reformator und Württemberg. - Stuttgart: W. Kohlhammer, 2011, str. 103— 115.
Duhovniki župnije Preserje do vključitve v ljubljansko škofijo leta 1787. Župnija Preserje skozi čas. — Preserje : Župnija, 2011, str. 127—164.
Odsevi habsburško-beneških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 319-327.
Vzroki in okoliščine ustanovitve ljubljanske škofije ter oblikovanje njenega ozemlja. Ljubljanska škofija : 550 let. — Ljubljana : Nadškofija, 2011, str. 7—26.
Začetki protestantskega cerkvenega sveta za Kranjsko : zapisnika o imenovanju in konstituiranju cerkvenega sveta augsburške veroizpovedi na Kranjskem (1580). Arhivalija meseca, oktober 2011.
Vladimir ŽUMER
Mednarodni standard ISO 15489 in upravljanje dokumentacije v organih javne uprave, gospodarskih družbah, podjetjih in zavodih v Sloveniji. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 113—132.
Upravljanje z dokumentacijo podjetij (pisarniško poslovanje in arhiviranje). Delodajalec 2 (2011), št. 1, str. 8-10.
Model klasifikacijskega načrta za razvrščanje dokumentacije podjetij z roki hranjenja. — V: Pravilniki, sklepi in akti v podjetju. Verlag Dashöfer, založba d.o.o., CD, 2011.
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
541
Zgodovinski arhiv Celje
Bojana ARISTOVNIK
Učna ura v Zgodovinskem arhivu Celje in Pokrajinskem arhivu Maribor. Primeri različnih praks v slovenskih arhivih : zbornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktoberj 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 60—78. (Soavtorica Mojca Horvat).
Borut BATAGELJ
Bilance celjske: 1457—1513. Knjiga obračunov celjskih mestnih sodnikov 1457—1513. (Ur.) Matjaž Bizjak, Aleksander Žižek. Celje: Zgodovinski arhiv; Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2010. 164 strani. Zgodovina za vse, vse za zgodovino (Zgodovinsko društvo Celje) XVIII (2011), št. 1, str. 135-136.
K ekološkim problemom odpadnih voda šoštanjske usnjarne v tridesetih letih 20. stoletja. Usnjarstvo v gospodarstvu trgov in mest na Slovenskem : zbornik referatov simpozija v okviru prireditev ob 100-letnici mesta Šoštanj in občinskem prazniku občine Šoštanj, Šoštanj, 26. september 2011, Gradiva 4, Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2011, str. 7—17.
Norwegian Influence on Slovene Skiing: Cultural Interactions. Halvor Kleppen (Ed.), Winter Sport and Outdoor Life. Morgedal, 2011, str. 231—238.
Podčetrtek. Mesta in trgi ob hrvaško -štajerski meji / Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici : znanstvena monografija, Zgodovinski arhiv Celje, Zgodovinski arhiv na Ptuju, Pokrajinski arhiv Maribor, Državni arhiv u Zagrebu, Državni arhiv u Varaž-dinu, Državni arhiv za Medžimurje, Strigova, oktober 2011, 102 strani, str. 14-17.
Rogatec. Mesta in trgi ob hrvaško-štajerski meji / Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici : znanstvena monografija, Zgodovinski arhiv Celje, Zgodovinski arhiv na Ptuju, Pokrajinski arhiv Maribor, Državni arhiv u Zagrebu, Državni arhiv u Va-raždinu, Državni arhiv za Medžimurje, Strigova, oktober 2011, 102 strani, str. 17—20.
Metka BUKOŠEK
Problematika zaštite arhivske grade pravosudnih institucija. Arhivska praksa 14 (2011), str. 49—65.
Problemi, ki nastajajo pri delu z ustvarjalci na področju pravosodja. Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 81— 90.
Bojan CVELFAR
Gradec, Avstrija. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 7, št. 1, marec. — Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2011, str. 138.
Vodnik po fondih in zbirkah arhiva v knjižni obliki — potreba ah nuja? Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 387— 410.
Bojan HIMMELREICH
Borojevič se vrača. Miro Simčič, Svetozar Borojevič: med slavo in ponižanjem. Koper: Intelektualne storitve, 2011, VI in 404 strani. Zgodovina za vse, vse Za zgodovino (Zgodovinsko društvo Celje) XVIII (2011), št. 2, str. 92-93.
Nakaznice za nakup življenjskih potrebščin — ne plačilno sredstvo, a včasih še več kot to. Plačilna sredstva skozi čas : zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Komisija za delo zgodovinskih krožkov, Ljubljana, oktober 2011, str. 18—24.
Zborovanje madžarskih arhivistov v Balatonfüredu, 19.-22. junij 20\\.ArhmM (2011), št. 2, str. 569.
Sonja JAZBEC
24. Mednarodno savjetovanje »Arhivska praksa 2011«, Tuzla, 6. in 7. oktober 2011. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 569-572.
Vesna SIRK
Zima, zima bela ... Borut Batagelj, Zima : od strahu k veselju. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2010, 40 strani, razstava in katalog. Zgodovina za vse, vse za Zgodovino (Zgodovinsko društvo Celje) XVIII (2011), št. 1, str. 137-138.
Ivanka ZAJC CIZELJ
SIAZAC/1107, D jaški dom Krško, 1951-1985. Celje (Zgodovinski arhiv Celje) 2011, 148 strani (Publikacije Zgodovinskega arhiva v Celju, Inventarji 12).
Hedvika ZDOVC
Gradec, Avstrija. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 7, št. 1, marec. — Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2011, str. 139-156.
Iz hiše pisanih spominov. Zanimivi dogodki iz »življenja« občine Trbovlje od 1849 do 1941 (9. november 2011—29. februar 2012), razstava in katalog. Zgodovinski arhiv Celje, Zasavski muzej Tr-
542
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
bovlje. Celje, Trbovlje, 2011, 135 strani. (Soav-torica Irena Ivančič Lebar)
Aleksander ŽIŽEK
Brežice. Mesta in trgi ob hrvaško-štajerski meji / Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici : znanstvena monografija, Zgodovinski arhiv Celje, Zgodovinski arhiv na Ptuju, Pokrajinski arhiv Maribor, Državni arhiv u Zagrebu, Državni arhiv u Varaž-dinu, Državni arhiv za Medžimurje, Strigova, oktober 2011, 102 strani, str. 11-14.
Celje. Mesta in trgi ob hrvaško-štajerski meji / Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici : znanstvena monografija, Zgodovinski arhiv Celje, Zgodovinski arhiv na Ptuju, Pokrajinski arhiv Maribor, Državni arhiv u Zagrebu, Državni arhiv u Varaž-dinu, Državni arhiv za Medžimurje, Strigova, oktober 2011, 102 strani, str. 8—11.
Pavliha pod Slovenci. Damir Globočnik, Pavliha 1870. Levstikov satirični list. Ljubljana: Slovenska matica, 2010. 240 strani. Zgodovina %a vse, vse %a zgodovino (Zgodovinsko društvo Celje) XVIII (2011), št. 1, str. 136-137.
Prevod zapuščinskega inventarja janeža Vajkarda Val vasoja = Abschrift des Nachlassinventars des Janez ^aj-kard Valvasor. Krško (Kulturni dom Krško), 2011, 46 strani. (Soavtor prevoda Igor Weigl)
Pokrajinski arhiv Koper
Zdenka BONIN
Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike. Koper (Pokrajinski arhiv Koper) 2011.
Flavio Bonin: Piranske solne pogodbe (1375—1782). Viri 32, Ljubljana 2011. (Urednica)
Herrschafts-, Adels- und Privatarchive in Slowenien. Mitteilungen des Osterreichischen Staatsarchiv 56 (2011), str. 625—660. (Soavtorji Miha Preinfalk, Dejan Za-dravec, Andrej Hozjan, Donatella Porcedda)
Koprska bratovščina svetega Nikolaja. Arhivi 34 (2011), št. 2, str. 421—140.
Ljuba Dornik Subelj: Prijatelj ali sovražnik? dokumenti o stikih med Edom Brajnikom in Danom Shai-kejem (1944-1980). I /r/33. Ljubljana 2011. (Urednica)
Primeri različnih praks v slovenskih arhivih, zbornik referatov / 25. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, [10. do 11. oktober] 2011. (Urednica. Sourednik Marjan Vogrin).
Sledi usnjarske dejavnosti v obalnih mestih. Usnjarstvo v gospodarstvu trgov in mest na Slovenskem : zbornik referatov simpozija v okviru prireditev ob 100-letnici mesta Šoštanj in občinskem prazniku ob-
čine Šoštanj, Šoštanj, 26. september 2011, Gradiva 4, Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2011, str. 19-51.
The financial operations of urban and rural confraternities in the Koper area as revealed by reports from church and state officials between the 16th and 18th centuries. Annaks : anali za istrske in mediteranske študije 21 (2011), št. 2, str. 461—500. (Soavtor Darko Darovec).
Nada ČIBEJ
ISO/TR 13028:2010 Informatika in dokumentacija — Uporaba smernic za digitalizacijo dokumentov. DOK_SIS 2011 by Media.doc / 20. posvetovanje z mednarodno udeležbo Sistemi za upravljanje z dokumenti, 28.-30. 9. 2011, Kranjska Gora, Slovenija. Ljubljana : Media.doc, društvo informa-tdkov, dokumentalistov in mikrofilmarjev, 2011, str. 1-8—1-14.
Iz arhivske skrinje: Bratovščine. Svetilnik - kulturni občasnih za mlade zanesenjake V (december 2011), št.
2,	str. 11.
Iz arhivske skrinje: Fotografije. Svetilnik - kulturni občasnih za mlade zanesenjake IV (maj 2011), št. 5, str. 11.
Iz arhivske skrinje: Listina prijateljstva. Svetilnik -kulturni občasnik za mlade zanesenjake IV (marec 2011), št. 4, str. 11.
Iz arhivske skrinje: Listine (1. del). Svetilnik - kulturni občasnik za mlade zanesenjake IV (februar 2011), št.
3,	str. 11.
Iz arhivske skrinje: Prvotiski. Svetilnik - kulturni občasnik za mlade zanesenjake V (oktober 2011), št. 1, str. 11.
Spremna beseda. Albert Pucer, Marjan Roijac, Marjan Vogrin. Inkunabuk Piranskega arhiva in Minoritskega samostana Piran. Katalog. Pokrajinski arhiv Koper 2011, str. 2.
Zaščita arhivskega gradiva — s poudarkom na arhivskem gradivu v arhitekturi. Edo Mihevc / Vladimir Brezar ... [et al.] ; [urednici Jasna Kralj Pavlovec, Neža Cebron Lipovec]. — Ljubljana : Fakulteta za arhitekturo, 2011, str. 149-161.
Zaštita arhivske grade — fotografije i razglednice. Arhivska praksa 14 (2011), str. 91-101.
Vladimir DROBNJAK
Drobnjak, Vladimir (2011): Uporaba aplikacije ARIS pri delu z ustvarjalci s področja uprave in pravosodja Pokrajinskem arhivu Koper. Primeri različnih praks v slovenskih arhivih : zbornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktober] 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 111—120. (Soavtorica Deborah Rogoznica)
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
543
Iskustva nakon dvije godine uvodenja i praktične uporabe web aplikacije ARIS sa posebnim osvr-tom na rad sa stvaraocima na području javne uprave i sudstva. Arhivska praksa 14 (2011), str. 243—254. (Soavtorica Deborah Rogoznica)
Mirjana KONTESTABILE ROVIS
Periodika arhivskog društva Slovenije godine 2010. Arhivi i Viri, Vjesnik istarskog arhiva 18 (2011), str. 446-449.
Slovenski oddelki Cesarsko-kraljevega moškega učiteljišča v Kopru 1875-1909. Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 65-80.
Luka MEZEK
Stiki z uporabniki v čitalnici Pokrajinskega arhiva Koper. Arhivska praksa 14 (2011), str. 79—81.
Alberto PUCER
Inkunabuk Piranskega arhiva in Minoritskega samostana Piran / Inkunaboli del'archivio di Pirana e del convento di San Francesco di Pirana. Koper (Pokrajinski arhiv Koper) 2011. (Soavtorja Marjan Rožac, Marjan Vogrin)
Inkunabule Piranskega arhiva in Minoritskega samostana Piran. Solni cvet : lokalno glasilo Občine Piran, oktober 2011, št. 19, str. 32.
Knjiga o najstarejših piranskih listinah. Internetni vir Podpalmo.si,
http://podpalmo.si/Novice/ vse/Knjiga_o_najsta rejsih_piranskih_listinah, 11. 1. 2011.
Okrogle obletnice občine Piran v letu 2012. Internetni vir Društvo Meščani Pirana, http://www.mescani-pirana.si/?p—438, november 2011.
Piranski Popolari. Internetni vir Društvo Meščani Pirana, http://www.mescani-pirana.si/?p—1, 28. 5. 2011.
Piranski župani 1173—1797. Solni cvet: lokalno glasilo Občine Piran, oktober 2011, št. 19, str. 32.
Prvi zvezek piranskih notarskih pergamentnih listin predbenešekga obdobja 1173-1212. Solni cvet : lokalno glasilo Občine Piran, marec 2011, str. 14.
Deborah ROGOZNICA
Iskustva nakon dvije godine uvodenja i praktične uporabe web aplikacije ARIS sa posebnim osvr-tom na rad sa stvaraocima na području javne uprave i sudstva. Arhivska praksa 14 (2011), str. 243-254. (Soavtor Vladimir Drobnjak)
¡Z kapitalizma v socializem: gospodarstvo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja: 1947A954. Koper (Pokrajinski arhiv Koper) 2011.
Mednarodna znanstvena konferenca Začetki spomeniške službe v Istri (2011; Koper), Program, povzetki, beležke o udeležencih = Programma, riassunti, note sui partecipantij / Mednarodna znanstvena konferenca Začetki spomeniške službe v Istri [tudi] Studijski dan o istrski kulturni dediščini, [Koper, 10. junij 2011] — Convegno scientifico intemazionale Gli inizi della tutela dei beni cul-turali in Istria [anche] Giornata di studio sul patrimonio culturale istriano, [Capodistria, 10 giugno 2011] — Medunarodni znanstveni skup Počeci konzervatorske službe u Istri [takode] Studijski dan o istarskoj kulturnoj baštini, [Kopar, 10. lipnja 2011] ; [uredil Deborah Rogoznica]. Koper, Capodistria : Histria editiones, 2011. — 32 str. (Urednica)
Mednarodna znanstvena konferenca Začetki spomeniške službe v Istri (2011; Koper) Izvlečki [Elektronski vir] — Sintesi — Sažeci / Mednarodna znanstvena konferenca Začetki spomeniške službe v Istri [tudi] Studijski dan o istrski kulturni dediščini, Koper, 10. junij 2011 — Convegno scientifico intemazionale Gli inizi della tutela dei beni cul-turali in Istria [anche] Giornata di studio sul patrimonio culturale istriano, Capodistria, 10 giugno 2011 — Medunarodni znanstveni skup Počeci konservatorske službe u Istri [takode] Studijski dan o istarskoj kulturnoj baštini, Kopar, 10. lipnja 2011 ; uredil Deborah Rogoznica. — Koper : Histria editiones, 2011. (Urednica)
Uporaba aplikacije ARIS pri delu z ustvarjalci s področja uprave in pravosodja Pokrajinskem arhivu Koper. Primeri različnih praks v slovenskih arhivih : Zbornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktober] 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 111-120. (Soavtor Vladimir Drobnjak)
Začetki spomeniške službe. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 51 (2011), št. 3/4, str. 97-99.
Marjan ROŽAC
Inkunabuk Piranskega arhiva in Minoritskega samostana Piran / Inkunaboli delarchivio di Pirano e del convento di San Francesco di Pirano. Koper (Pokrajinski arhiv Koper) 2011. (Soavtorja Alberto Pucer, Marjan Vogrin)
Piranski statuti in mestna uprava. Internetni vir Društvo Meščani Pirana, http://www.mescani-pirana.si/?p— 211, junij 2011.
544
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Pokrajinski arhiv Maribor
Ivan FRAS
Mariborski teden : oddaja »Kronika« na RTS : 19. oktober 2011.
Mesta in trgi ob hrvaško -štajerska meji = Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici. Celje: Zgodovinski arhiv Celje; Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju; Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor; Zagreb: Državni arhiv u Zagrebu; Varaždin: Državni arhiv u Varaž-dinu; Strigova: Državni arhiv za Medimurje, 2011. 102 str., ilustr. (Avtor dodatnega besedila)
Prireditev Mariborski teden v Mariboru : oddaja »Živa« na RTS: 18. oktober 2011. (Skupaj s Sabino Lešnik)
Prireditev Mariborski teden v Mariboru : predstavitev fotografskega gradiva iz zbirk Pokrajinskega arhiva Maribor : [razstava Pokrajinskega arhiva Maribor v razstavišču Per gradusj, (Katalogi, zv. 35). Maribor: Pokrajinski arhiv, 2011. 48 str., ilustr. (Avtor dodatnega besedila)
Z arhivom Mure ne ravnajo dovolj pazljivo : Ivan Fras, novi direktor Pokrajinskega arhiva Maribor. Večer (Marib.). [Tiskana izd.], 21. junij 2011, 67, [št.] 142, str. 15, ilustr. (Intervju)
Marjan GERDEJ
Krajevni ljudski odbor Guštanj : 1945-1952. Ravenski razgledi, december 2011, št. 6, str. 51-52.
Oris pomena arhivov v današnji slovenski družbi. Atlanti, 2011, str. 229-232. 1.05
Ženski pevski zbor Korošice v letu 2011. Ravenski razgledi, december 2011, št. 6, str. 42-[43], ilustr.
Ženski pevski zbor Korošice. Ravenski razgledi, jukj 2011, št. 5, str. 42, ilustr.
Nina GOSTENČNIK
Nina Gostenčnik, Barbara Lobnik: Plinarna Maribor 140 let v našem mestu: arhivsko gradivo mariborskega gospodarstva v Pokrajinskem arhivu Maribor : spominski zbornik. Maribor : Pokrajinski arhiv, 2010 (Katalogi / Pokrajinski arhiv Maribor; zv. 33) 60 strani. Razstava v razstavišču Archivum, avtorici: Nina Gostenčnik in Barbara Lobnik, 6. maj do 20. junij 2010. Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 167-168.
Piranske notarske pergamentne listine. Del 1, Predbeneško obdobje 1173—1283. Koper: Pokrajinski arhiv, 2010-. Zv. <l->, ilustr. (Prevajalka)
Prireditev Mariborski teden v Mariboru : predstavitev fotografskega gradiva iz zbirk Pokrajinskega arhiva Maribor : [razstava Pokrajinskega arhiva Maribor v razstavišču Per gradus], (Katalogi, zv. 35). Mari-
bor: Pokrajinski arhiv, 2011. 48 str., ilustr. (Soav-torica Sabina Lešnik)
Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in ekkronskega arhiviranja : 10. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentakstike in informatike v Radencih od 6.-8. april 2011, (Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, 10). Maribor: Pokrajinski arhiv: = Regional Archives, 2011. 587 str., ilustr. (Sourednica)
Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in ek kronskega arhiviranja. Gostenčnik, Nina (član uredniškega odbora 2007—). Maribor: Pokrajinski arhiv, 2002-.
Tehnični in vsebinski probkmi klasičnega in e k kronskega arhiviranja : 10. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentakstike in informatike v Radencih od 6.-8. april 2011, (Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, 10). Maribor: Pokrajinski arhiv: = Regional Archives, 2011. 587 str., ilustr. (Prevajalka)
Tehnični in vsebinski probkmi klasičnega in e k kronskega arhiviranja : 10. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentakstike in informatike v Radencih od 6.-8. april 2011, (Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, 10). Maribor: Pokrajinski arhiv: = Regional Archives, 2011. 587 str., ilustr. (Lektorica)
Mojca HORVAT
Klara Kukovec (1883-1979), prva zdravnica v Trstu in Mariboru. Historični seminar 9, Ljubljana (Založba ZRC SAZU) 2011, str. 31-53, fotogr.
Ljutomer. Mesta in trgi ob hrvaško-štajersk meji / Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici : znanstvena monografija, Zgodovinski arhiv Celje, Zgodovinski arhiv na Ptuju, Pokrajinski arhiv Maribor, Državni arhiv u Zagrebu, Državni arhiv u Varaždinu, Državni arhiv za Medžimurje, Strigova, oktober 2011, 102 strani, str. 46-49, 82-84, ilustr.
Maribor. Mesta in trgi ob hrvaško-štajersk meji / Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici : znanstvena monografija, Zgodovinski arhiv Celje, Zgodovinski arhiv na Ptuju, Pokrajinski arhiv Maribor, Državni arhiv u Zagrebu, Državni arhiv u Varaždinu, Državni arhiv za Medžimurje, Strigova, oktober 2011, 102 strani, str. 43-46, 80-82, ilustr.
Mesta in trgi ob hrvaško-štajersk meji = Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici. Celje: Zgodovinski arhiv Celje; Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju; Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor; Zagreb: Državni arhiv u Zagrebu; Varaždin: Državni arhiv u Varaždinu; Strigova: Državni arhiv za Medimurje, 2011. 102 str., ilustr. (Sourednica)
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
545
Učna ura v Zgodovinskem arhivu Celje in Pokrajinskem arhivu Maribor. Primeri različnih praks v slovenskih arhivih : zbornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktober] 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 60-78. (Soavtorica Bojana Ari-stovnik)
Urbarji in urbarialni registri v Pokrajinskem arhivu Maribor : [razstava Pokrajinskega arhiva Maribor v razstavišču ARCHIVUM od 23. junija 2010 do 1. februarja 2011. Maribor, 23. junij 2010 - 1. februar 2011, 2010—2011.
Urbarji in urbarialni registri v Pokrajinskem arhivu Maribor : [razstava Pokrajinskega arhiva Maribor v avli hotela Radin od 6.-8. aprila 2011]. Radenci, 6.-8. april 2011.
Urbarji in urbarialni registri v Pokrajinskem arhivu Maribor. Vsaki kmet je dolžan dati gospodu zemljiškemu ... Razstava v razstavišču Archivum (Pokrajinski arhiv Maribor) od 23. junija 2010 do 25. januarja 2011 in v avli hotela Radin v Radencih od 6. aprila 2011 do 8. aprila 2011. Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 174.
Sabina LEŠNIK
Mariborski teden : oddaja »Kronika« na RTS : 19. oktober 2011. (Skupaj z Ivanom Frasom)
Planinski svet in narava skozi fotografski objektiv Franca Vogelnika (15. 9. 2010-september 2011, Pokrajinski arhiv Maribor). Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 177.
Planinski svet in narava skozj fotografski objektiv Franca Vogelnika : razstava v razstavišču PER GRADUS v Pokrajinskem arhivu Maribor, 15. september 2010 do 8. februar 2011. Maribor, 15. september 2010-8. februar 2011, 2010-2011.
Prireditev Mariborski teden v Mariboru : oddaja »Živa« na RTS : 18. oktober 2011. (Skupaj z Ivanom Frasom)
Prireditev Mariborski teden v Mariboru : predstavitev fotografskega gradiva iz zbirk Pokrajinskega arhiva Maribor : [razstava Pokrajinskega arhiva Maribor v razstavišču Per gradus], (Katalogi, zv. 35). Maribor: Pokrajinski arhiv, 2011. 48 str., ilustr. (Soavtorica Nina Gostenčnik)
Prireditev Mariborski teden v Mariboru. Maribor, 18. oktober 2011-25. maj 2012.
Jure MAČEK
Partijska prosvetna politika 1945A 955 na primeru šolstva v Mariboru in okolici : magistrsko delo. Maribor: [J. Maček], 2011. 316 str.
Lučka MLINARIC
Mesta in trgi ob hrvaško -štajerski meji = Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici. Celje: Zgodovinski arhiv Celje; Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju; Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor; Zagreb: Državni arhiv u Zagrebu; Varaždin: Državni arhiv u Varaždinu; Strigova: Državni arhiv za Medimurje, 2011. 102 str., ilustr. (Prevajalka)
Leopold MIKEC AVBERŠEK
Najstarejša trla skozi objektiv Francka Vogelnika : razstava v predverju Knjižnice Pokrajinskega arhiva v Mariboru, 3. december 2010 do 20. aprila 2011. Maribor, 3. december 2010-20. april 2011, 20102011.
Slavica Tovšak, Sledovi zadružnega delovanja v severovzhodni Sloveniji med letoma 1945-1951, Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kova-čiča v Mariboru, Zbirka Studia histórica Slovenka, 4 Maribor 2010, 365 str. Studia Histórica Slovenka 11 (2011), št. 2-3, str. 903-907, ilustr.
Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Maribor : Pokrajinski arhiv, 2011, 587 strani. Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 149157.
Tehnični in vsebinski pro bkmi klasičnega in ekktronskega arhiviranja : 10. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistike in informatike v Radencih od 6.-8. april 2011, (Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, 10). Maribor: Pokrajinski arhiv: = Regional Archives, 2011. 587 str., ilustr. (Sourednik)
Tehnični in vsebinski pro b k mi klasičnega in ekktronskega arhiviranja. Mikec Avberšek, Leopold (član uredniškega odbora 2002-). Maribor: Pokrajinski arhiv, 2002-.
Miroslav NOVAK
Metode stručnog i istraživačkog rada u savremenoj arhivskoj teoriji i praksi. Arhivska praksa 14 (2011), str. 213-227.
Nekateri aktualni problemi slovenske arhivske terminologije. Primeri različnih praks v slovenskih arhivih : Zbornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktober] 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 87-96. (Soavtorica Zdenka Semlič Rajh)
Priložnosti in pasti komunikacijskih kanalov med arhivi in sodobno družbo. Atlanti 21 (2011), str. 373-381.
546
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Strokovna terminologija - gradnik interoperabilnosti kulturnih in z njimi povezanih vsebin. Knjižnica 55 (Tisk. izd.). [Tiskana izd.J, april 2011, št. 1, str. 87101, tabela. http://re\tija-knjiznica.zbds-zveza.si/ Izvodi/Ki 101 / Novak.pdf.
Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja: 10. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistike in informatike v Radencih od 6.-8. april 2011, (Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, 10). Maribor: Pokrajinski arhiv: = Regional Archives, 2011. 587 str., ilustr. (Sourednik)
Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Novak, Miroslav (član uredniškega odbora 2002-). Maribor: Pokrajinski arhiv, 2002-.
Tveganja in ukrepi v arhivih ob naravnih in drugih nesrečah. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 263-278, ilustr.
Emica OGRIZEK
Usnjarstvo severovzhodne Slovenije v sodnem registru Okrožnega sodišča v Mariboru v letih 1898-1941 = The leather trade in the northeast Slovenia in the law register of the District court in Maribor during 1898-1941. Usnjarstvo v gospodarstvu trgov in mest na Slovenskem : zbornik referatov, Šoštanj, 26. september 2011. — Šoštanj : Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2011, str. 113-128, ilustr.
Zdenka SEMLIČ RAJH
Arhivi i napredne tehnologije : oddaja Putokaz na RTU Tunelskega kantona, Tuzla, 11. oktober 2011.
Finančna deželna direkcija - serija knjig (Finanzlandesdirektion - Bücherreihe) : [popis]. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 7, It. 1, marec. — Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2011, str. 87-104. (Soavtor Boštjan Zajšek)
Kvalitetnejše arhivske informacije, boljše usluge za uporabnike : [predavanje na mednarodnem posvetovanju Arhivska praksa 2011, 6.-7. oktober 2011J. Tuzla, 2011.
Kvalitetnejše arhivske informacije, boljše usluge za uporabnike. Atlanti 21 (2011), str. 349-353.
Nekateri aktualni problemi slovenske arhivske terminologije. Primeri različnih praks v slovenskih arhivih : opornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktober] 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 87-96. (Soavtor Miroslav Novak)
Opis stvaratelja i autora arhivske i knjižnične grade : razdvajanja ili suradnja — Description of creators
and authors of archival and library material : isolation or cooperation. Zbornik radova 54, Zagreb: Hrvatsko knjižničarsko društvo, 2011, str. 43-56, ilustr., graf. prikaz. (Soavtorica Alenka Šau-perl)
Problematika gesljenja in oblikovanja deskriptorjev. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 187-213. (Soavtorica Alenka Šauperl)
Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja : 10. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistike in informatike v Radencih od 6.-8. april 2011, (Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, 10). Maribor: Pokrajinski arhiv: = Regional Archives, 2011. 587 str., ilustr. (Sourednica)
Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Semlič Rajh, Zdenka (član uredniškega odbora 2002-). Maribor: Pokrajinski arhiv, 2002-.
The principk of provenance and the creation of the fond : [predavanje udeležencem Mednarodne jesenske arhivske šole Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti Maribor/Trst, 12. novembra 2011]. Trst, 2011.
Gordana ŠOVEGEŠ LIPOVŠEK
20 eves a Szloven-magyar nemzetkozi leveltari kutato-tabor : nemzetkozi konferencia : Szentgotthard, 2010. szeptember 24. — 20 let delovanja Slo-vensko-madžarskega mednarodnega arhivskega raziskovalnega tabora : mednarodna konferenca : Monošter, 24. september 2010. Szombathely : Vas Megyei Leveltar kiadvanya, 2010, 158 strani. Arhivi 34(2011), št. 1, str. 169-171.
Cežnja iza rovova : pisma vojnika Zsigmonda Janka s bojišta. Pomurje 1914A920. : zbornik radova : szoveggujtemeny. Cakovec; Csaktomya: Povijesno društvo Medimurske županije, 2011, str. 283-293.
Kdaj in zakaj je pomembno, da postanejo stari dokumenti zasebno arhivsko gradivo. Reciklaža identitete : dediščinske skupnosti in prostovoljstvo : zbornik. Tumišče: Mežnarski cej, 2011, str., ilustr.
Prekmurski meščani - Varašanci : razstava o Turnišču v Pokrajinskem arhivu Maribor. Vestnik 63 (2011), št. 47, str. 10, ilustr.
Reciklaža identitete : dediščinske skupnosti in prostovoljstvo : zbornik. Tumišče: Mežnarski cej, 2011. 1 optični disk (CD-ROM). http://reciklazaidentitete. wordpress.com. (Prevajalka)
Varašanci - prekmurski meščani : trg Tumišče v arhivskih virih : [razstava Pokrajinskega arhiva Maribor v razstavišču Archivum], (Katalogi, zv. 36). Maribor: Pokrajinski arhiv, 2011. 48 str., ilustr. (Soavtorica)
Varašanci - prekmurski meščani : trg Tumišče v arhivskih
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
547
virih. Maribor, 17. november 2011-31. januar 2012, 2011-2012. (Soavtorica)
XX.	mednarodni arhivski raziskovalni tabor: Tumišče v Sloveniji in Päka na Madžarskem, od 24. do 29. junija 2010. Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 143-145.
XXI.	mednarodni arhivski raziskovalni tabor, Ne-delica v Sloveniji ter Magyarlak, Räbagjrarmat in Csörötnek na Madžarskem, od 27. junija do 2. julija 2(A\. Arhivi M (2011), št. 2, str. 575-576.
Slavica TOVŠAK
Od Državne glasbene šole do Konservatorija %a glasbo in balet Maribor: zbornik, razstavo in koncert posvečamo 65-letnici glasbenega in baletnega šolstva v Mariboru, (Katalogi, z v. 34). Maribor: Pokrajinski arhiv: Konservatorij za glasbo in balet, 2011. 39 str., ilustr. (Soavtorici Helena Meško, Simona Velun-šek)
Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja: 10. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistike in informatike v Radencih od 6.-8. april 2011, (Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, 10). Maribor: Pokrajinski arhiv: = Regional Archives, 2011. 587 str., ilustr. (Sourednica)
Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Tovšak, Slavica (glavni urednik 2002-). Maribor: Pokrajinski arhiv, 2002-. (Sourednica)
Simona VELUNŠEK
Od Državne glasbene šok do Konservatorija za glasbo in bakt Maribor: zbornik, razstavo in koncert posvečamo 65-letnici glasbenega in baletnega šolstva v Mariboru, (Katalogi, z v. 34). Maribor: Pokrajinski arhiv: Konservatorij za glasbo in balet, 2011. 39 str., ilustr. (Soavtorici Slavica Tovšak, Helena Meško)
Od Državne glasbene šok do Konservatorija za glasbo in bakt Maribor [raz sta vaj. Maribor, 2. februar-27. maj 2011.
Boštjan ZAJŠEK
Emica Ogrizek: Tiskane zadeve državnega tožilstva Maribor 1898-1941. Maribor : Pokrajinski arhiv, 2010 (Inventarji 19), 227 strani. Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 164-165.
Finančna deželna direkcija - serija knjig (Finanzlandesdirektion - Bücherreihe) : [popis]. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 7, št. 1, marec. — Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2011, str. 87-104. (Soavtorica Zdenka Semlič Rajh)
Mesta in trgi ob hrvaško -štajerska meji = Gradovi i trgovišta na hrvatsko-štajerskoj granici. Celje: Zgodovinski arhiv Celje; Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju; Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor; Zagreb: Državni arhiv u Zagrebu; Varaždin: Državni arhiv u Va-raždinu; Strigova: Državni arhiv za Medimurje, 2011. 102 str., ilustr. (Lektor)
Simona Velunšek: Od Državne glasbene šole do Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Maribor : Pokrajinski arhiv : Konservatorij za glasbo in balet, 2011, 39 strani. Arhivi 34 (2011), št. 1, str. 166-167.
Tehnični in vsebinski probkmi klasičnega in ekktronskega arhiviranja : 10. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistike in informatike v Radencih od 6.-8. april 2011, (Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, 10). Maribor: Pokrajinski arhiv: = Regional Archives, 2011. 587 str., ilustr. (Prevajalec)
Tehnični in vsebinski probkmi klasičnega in ekktronskega arhiviranja : 10. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistike in informatike v Radencih od 6.-8. april 2011, (Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, 10). Maribor: Pokrajinski arhiv: = Regional Archives, 2011. 587 str., ilustr. (Lektor)
Varašanci - prekmurski meščani : trg Tumišče v arhivskih virih : [razstava Pokrajinskega arhiva Maribor v razstavišču Archivum], (Katalogi, zv. 36). Maribor: Pokrajinski arhiv, 2011. 48 str., ilustr. (Lektor)
Pokrajinski arhiv Nova Gorica
Aleksandra PAVŠIČ MILOST
Reševanje nekaterih vprašanj valorizacije dokumentarnega gradiva in prevzemanja arhivskega gradiva pri gospodarskih organizacijah v slovenskih arhivih. Primeri rarjičnih praks v slovenskih arhivih : zbornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktoberj 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 97-103.
Jurij ROSA
Duhovnik Otmar Cmilogar, predsednik Planinskega društva Vipava (1967—1970): s prikazom odziva oblasti ob njegovem vodenju društva. Vipavski glas, april 2011, št. 96, str. 17-20; julij 2001, št. 97, str. 21—27; oktober 2011, št. 98, str. 5—9.
548
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Tri desedetja primorskega pevskega praznika, ponatis odlomka iz poglavja Tri desedetja primorskega pevskega praznika v zborniku Primorska poje 30 let (izšel 1999). Vstala Primorska si v novem življenju - O Primorski v ktih 1945-1990, Nova Gorica 2011, str. 174—175.
Drago TRPIN
Tolminsko gospostvo v začetku 16. stoletja: zbornik Anno Domini 1511. Idrijski razjedi, 2011, št. 1, str. 73-87.
Ivanka URŠIČ
»Marušičeva zbirka«, zbirka arhivskega in dokumentacijskega gradiva. Goriški letnik 33—34/1 (2009/ 2010 / Marušičev zbornik), Nova Gorica 2010, str. 43-52.
Zapuščina Jožka Kragjja. Gorica (Goriška Mohorjeva družba) 2011, str. 84-87.
Zgodovinski arhiv Ptuj
Dejan ZADRAVEC
Herrschafts-, Adels- und Privatarchive in Slowenien. Mitteilungen des Österreichischen Staatsarchiv 56 (2011), str. 625-660. (Soavtorji Miha Preinfalk, Andrej Hozjan, Zdenka Bonin, Donatella Porcedda)
Peripeteias in the Seigneury of Podčetrtek between the years 1670 and 1686. Studia Histórica Slovenka 11 (2011), št. 1, str. 31-51, ilustr.
Plemstvo v župnijskih matičnih knjigah na območju med Savo, Sotlo in Savinjo do leta 1770. Historični seminar 9, Ljubljana (Založba ZRC SAZU) 2011, str. 9-29, ilustr.
Katja ZUPANIČ
Plebiscit 23. decembra 1990 kot prelomni dogodek v procesu osamosvajanja. Ormoško območje v vojni %a Slovenijo 1991: Zbornik referatov ob dvajsetktnici samostojnosti Republike Slovenije. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, občina Ormož, Ormož, junij 2011, str. 11-16.
Primeri različnih praks v slovenskih arhivih. Uvod k 25. zborovanju Arhivskega društva Slovenije. Primeri različnih praks v slovenskih arhivih : zbornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktober] 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 5.
Život izbjeglica iz Bosne i Hercegovine u sabimom centru u Ptuju izmedu 1992. i 1996. godine. Arhivska praksa 14 (2011), str. 467-476.
Zgodovinski arhiv Ljubljana
Sonja ANŽIČ-KEMPER
Dodatno izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje arhivskih delavcev v nemško govorečih državah.
Tehnični in vsebinskiprobkmi klasičnega in elektronskega arhiviranja 10 (2011), str. 83—92.
Hana HABJAN
Arhiv se predstavi. Pod gradom: glasilo Krajevne skupnosti Kandija-Grm IV, št. 1, december 2011, str. 6.
Iztok HOTKO
Arheologija fotografije. Rast XXII, marec 2011, št. 1, str. 80-81.
Teorija slike v sliki in besedi. Il/sl XXII. maj 2011, št. 2-3, str. 71-73.
Janez KOPAČ
Uporaba arhivskega gradiva in varstvo osebnih podatkov v slovenskih regionalnih arhivih (bo objavljeno v Arhivih leta 2012).
Območje Žabnice skozi upravni razvoj. Na robu pojoče ravnine: zbornik vasi Zabnica, Bitnje, Sutna, Dorfarje, Forme. Žabnica 2011, str. 255—262.
Na Kalu: zbornik občine Naklo. Kronika 59 (2011), št. 2, str. 322-325.
Marjana KOS
Iz zgodovine Cankarjevega doma na Vrhniki (nastanek in delovanje do 90-ih let 20. stoletja). Vrhniški razgledi 11 (2010), str. 84-103.
Jože Sikyta (Ob 100-letnici rojstva). Vrhniški razgledi 11 (2010), str. 103-107.
Kaj pa vi sploh delate? Odgovor na članek Vse, kar vam srce poželi. Zurnal 24, 8. 6. 2011, str. 2.
Nevidni arhivi. Primeri različnih praks v slovenskih arhivih : zbornik referatov / 25. zborovanje [Arhivskega društva Slovenije], Ptuj, [10. do 11. oktober] 2011. Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2011, str. 46-59.
Varčevanje je vir blagostanja. Plačilna sredstva skozi čas: zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Komisija za delo zgodovinskih krožkov, Ljubljana, oktober 2011, 9 strani. (Soavtorica Barbara Pešak Mikec)
ARHIVI 35 (2012), št. 2
Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2011
549
Barbara PEŠAK MIKEC
Varčevanje je vir blagostanja. Plačilna sredstva skozj čas: zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Komisija za delo zgodovinskih krožkov, Ljubljana, oktober 2011, 9 strani. (Soavtorica Marjana Kos)
Janez PIRC
Rodbina Franca Hladnika. Idrijski razgledi LV (2011), št. 2, str. 38-39.
Mitja SADEK
Latinski in nemški napisi v novomeškem frančiškanskem samostanu in cerkvi. Rast XXII, št. 2—3, maj 2011, str. 85-95.
Novo mesto bo dobilo prvi namensko zgrajeni arhiv (predstavitev arhiva in njegovega dela v letu 2011). Zupanov glasnik, december 2011, str. 73.
Gorazd STARIHA
»Eins, zwei, inu preden bom rekel drei te mora hudič uzet!« Nekaj zgodb o zakonskih umorih iz pred-ustavne dobe v deželi Kranjski. Zgodovina %a vse, vse Za zgodovino (Zgodovinsko društvo Celje) XVIII (2011), št. 1, str. 68-83.
Judita ŠEGA
Loški razgledi 57. Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2011, 422 str. (Urednica)
Poročilo o opravljenem evidentiranju arhivskega gradiva freisinškega gospostva na Slovenskem v Bavarskem glavnem arhivu (Bayerisches Hauptstaatsarchiv München) v lern 2010. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 7, št. 1, marec. — Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije, 2011, str. 157-161. (Soavtorja Mira Hodnik, Mtja Sadek)
Spital — hiša na robu družbe. Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Loški razgledi 57 (2011), str. 265— 268.
Tatjana ŠENK
Spital — hiša na robu družbe. Razstava in katalog k razstavi ZAL, Enote v Skofji Loki in Občine Škofja Loka. Kronika 59 (2011), št. 1. str. 145-146.
Barbara ŽABOTA
Arhivi : glasih Arhivskega društva in arhivov Slovenije. — Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije. — Letn. 34 (2011), št. 1—2. (Tehnična urednica)
Kongresni trg. Zgodovina prostora do razpada Avstro-Ogrske (priprava besedila za monografijo).
O zgodovini Kongresnega trga. Oddaja ob otvoritvi prenovljenega Kongresnega trga. Radio Slovenija, Val 202. Sobota, 2. julij 2011 (novinarka Veroniko Gnezda; ostali sodelujoči v oddaji: Martin Horvat, MGML; Boris Vičič, ZVKDS; Milan Ljubic, režiser; Tomislav Loboda, zlatar.
Loški razgledi 56. Kronika 59 (2011), št. 1, str. 170173.