Pogovor treh kmetov.
(Juri — Luka — Tomaž.)
Od zimskih opravil kmetov.
J. Luka, meni tvoje gospodarstvo zlo dopade; vsa vsa tvoja hiša modro gospodarstvo spričuje , jez se ga hočem od tebe učiti. Povej mi, ko smo zdej lih v zimi, kako ti zimski čas obračaš?
L. Jez zimski čas med zimske opravila razdelim, kterih imam vedno toliko, de je čas prekratek.
T. Za božjo voljo, kaj vunder delaš, de ti pozimi časa manjka?
L. Ena je že, de za posli povsod tisto škat-Ijico nosim, če si slišal v Novicah od nje, de jo gospodar in gospodinja nositi morata, če hočeta, de se jima škoda ne godi. To zjutrej nar pervi začnem, in zvečer nar zadnji neham.
J. Torej se per tebi poleti tako čisto zanje, in čisto po senožetih kosi in grabi, kar per nas* na tlačansko cika; torej so tvoji hlevi snažni, tvoja Maja tečnejši; per nas pa posli nekej pokladejo, nekej posteljejo, in nekej pohodijo; torej se na tvojim kolovrati tudi kaka nit naprede, mi pa platno
kupujemo. Sim bil prav pozabil tistiga dobriga sveta Novic. Jez jo tudi ponesem škatljo za posli.
T. Lih prav, de prejo v misli vzameš. — Kaj praviš, Luka, ti od čeških kolovratov? Jez mislim, de je to prazna igrača, ktero bomo Čeham spet nazaj poslali.
L. Ne bomo je ne, nikdar ne! Ti govoriš kakor gluh od goselj, kakor slep od barv. Češki kolovrat se je vsacimu, ki ga rabiti zna, že sam popolnama perporočil.
J. Ali se per tebi na češki kolovrat prede, in je res dobiček per njem ?
L. Per meni se že dve leti ta kolovrat ver-ti, in se bo, dokler bom živel. Le pomislita: uni dan sim iz eniga funta prediva prejo izmotal, in sim je 3600 sežnjev (klafter) namotal, tedej sko-rej dve uri hoda dolgo. Okoli 800 sežnjev nit mi da en vatel lepiga platna, in en funt prediva na češkim se sprede skorej pol pred, kakor na našim* Ali nista to dva velika dobička?
T. Ti si vender neznano moder; boš zdej zdej v konjskih bigah sreberno rudo našel.
L. Bratec! sim jo že. — Vsako leto žebeta odredim, ki mi 50 — 80 goldinarjev verze sreberne rude.
J. Ktere dela pa še sicer imaš, ko sitakorper svojih poslih na straži; gotovo križem rok ne deržiš?
L. Kmetiško orodje popravljam, de me na spomlad, ko ga je treba v roke vzeti, ne mudi.
T. Zraven tebe bi mogli vsi rokodelci lakote umrete. Kdo bo per tebi kej zaslužil, ko vse sam narediš? Kdo kej prodal, ko vse doma perdelate?
L. To, ljubi sosed, je nar veči skrivnost dobriga kmetijstva. Če menj kupujemo, boljši se nam godi, in več nam ostane za druge potrebe, ki se morajo le z denarjem odriniti.
J. Kaj si pa uni dan delal, ko sim te vidil z čudno tružico v rokah?
L. Nova past je za miši(mišolovka),ktera več opravi, kakor tri mačke.
T. Sej pravim, de ti vse sam narediš, k ve-čim, če prešičke moraš kupiti. Pa povej nama, kakošna copernija je zopet to?
L. Ta past je tako narejena, de, če se tudi
List 5.
18
20 miš vjaine, se dvajsetkrat sama spet nastavi, in vabe še nobena miš pokusila ne bo.
J. To bo dobra priprava za dom in posebno na polji, kjer nam bodo miši več, ko desetino pobrale ; zima jih vzela ne bo, ker je zemlja tava.
T. Lej Juri, spet sva se pa od Luke ta veliko naučila, — še clo miši loviti!
L. Ja, Tomaž, ti se norca delaš, pa je vender vse res, in tudi mišja past za kmeta ni kaka kaj bodi reč. — Lejta, to so moje zimske opravila in vedno jih je dosti, pa nobeno brez koristi. Gospodarjevo oko več vzdigne, ko štiri roke poslov; pridnost poslov šele s tem podpera; škoda se le s tem odvračuje, in perpravno orodje se le tako brez potroškov perpravi.
J. Meni so pa tvoji nauki tako všeč Luka, de bom kmalo spet v tvojo kmetiško šolo peršel. Od danes si bom pa to v glavo zapisal, de ponesem povsod škatljico za posli; de bom svoje orodje pregledal in popravil. Past mi boš pa jutro pokazal , si jo bom koj napravil. *) Bog te obvari.
L. Z Bogam , soseda!                   A. K—c.
*) Kmetijska družba prosi pridniga Luk e ta, de bi ji na njene potroške v Ljubljano poslal novo past na ogled, kjer jo bojo zamogli potem tudi drugi kmetovavci vidita Zraven tega nam pa tudi na znanje dajte: koliko velja? in ali se še več takih pasti pri vas dobiti zamore?