SLOVENKA
GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA
Zvezek IS.
V Trstu, 27. avg'ustii 1S!)8.
Letnik II.
Na polju.
Po polju tiliem sva hodila,
Vse ptičice so že pospale,
Sanjavo mesec je poseval,
Nad nama zvezde so dremale.
V naročju speče sva narave
Ljubezni tihe sen sanjala —
Na srci jeden drugemu
Sladko sva počivala.
Kristina.
Pesem.
Zares, zares ti, Ijubček moj.
Na te sem se jezila,
Z nogo ob tla udarjala,
Z roko sem ti pretila. —
A, ko zvečer si v vas prišel.
Vsa jeza je minila.
Po najini navadici
Sladko sva se ljubila. —
Kristina.
Pater Deziderij.
Spisala „Z."
Tišina je vladala po dolgih samostanskih koridorih, neka vroča,
utrudljiva atmosfera je napolnjevala vse prostore, le na glavnem
hodniku se je razširjal prijeten hlad in prijeten vonj cvetočih
cvetlic je prihajal iz vrta skozi odprta okna.
408 »Z.« ; Pater Deziderij.
Zdaj pa zdaj so se čuli zamolkli odmevi mestnega ropota, med
tihimi zidovi je včasih zašumela halja kakega patra ali so pojema-
joče udarjali na uho pobožni vzdihi mladih klerikov, ki so se spo-
štljivo prekrižavali pVed malimi oltarčki na velikem širokem hodniku.
Tu so zaloputnila kakova vrata, ondi je brenčala kakova muha krog-
velikih začrnelih podob v potemnelih okvirjih, a potem je zopet zamrl
vsak glas in zopet je zavladala sanjava tihota med starim zidovjem.
V velikej samostanske] cerkvi je sedelo v klopeh par starih
ženic, pred velikim oltarjem pa je tiho stopal frater cerkovnik sem
in tja, skrbno brisal velike, svitle, srebrne svečnike, prestavljal vaze
z ovenelim cvetjem in zravnaval snežnobele, s čipkami obrobljene
oltarne preproge. Zdaj je zadel z nogo ob mal zvonec, da se je pre-
vrnil na kameniti tlak. Ostro je zazvenel kratki kovinski ton po
cerkvi ter zamiral visoko gori pod temno slikanim stropom ter se
še enkrat ponavljal in odbijal od okroglih sten velike kupole.
Par solnčnih žarkov je padalo skozi visoka okna, slikalo dolge
sence pobožnih ženic na črno in belobarvanih kvadratih kamenitega
tlaka, svitlo obsevalo svete obraze na mnogoštevilnih oltarjih ter se
živo svetlikalo v blagoslovljenej vodi v kropilnikih, da se je njih
gibajoči odsev poigraval zdaj na pozlačenih krilih malih angeljev,
zdaj zopet na umetnih ornamentih, ki so obrobljali stranske kapelice.
Gori na koru so se bliščale svitle piščalke ogromnih orgelj in
dva angelja s trobentami sta se nad njimi skoro žugajoče vzdigovala
iz temnega ozadja. Tam pri enem izmed do polovice zamreženih
oken je slonela v rujavo samostansko kuto zavita postava mladega
bledega patra. Gosti, črni kodri obrobljali so mu obraz in mejili
okroglo duhovniško tonzuro vrh temena. Pogled njegovih temnih
oči je izražal globoko melanholijo in ozke ustnice so se bolestno za-
tezevale. Nemo je pritiskal visoko, belo čelo h križasti leseni ograji
pri oknu, da so se rudečkaste lise poznale na njem, ko je odstopil.
Storil je par korakov proti hodniku, ki je vodil v samostan, a takoj
se je zopet vrnil tja k oknu ter hrepeneče zrl skozi debelo zamazano
steklo venkaj v hrumeči, živi svet.
Gledal je doli na trg, kjer so se temni, nejasni obrisi Ijudij
prikazavali in zopet zginjevali, kjer je zdaj drdrala elegantna kočija,
zdaj je spet kak postrežček pehal težkonaloženi samotež.
»Svoboden hodil bi, svoboden!« vzdihnil je in gledal in gledal
skozi križasto leseno mrežo, gledal skozi debelo zamazano steklo . . .
Zamislil se je v minole dni.
Svoboden je bil, mlad, poln upov in nadej. Zvršil je gimnazijo,
napravil z odličnim vspehom maturo ter pogumno in brezskrbno zroč
»Z.«: Pater Deziderij. 409
V bodočnost vrnil se domov, da se tam doma v čistem planinskem
zraku okrepča za nov trud in nove napore.
Kako veselo je pozdravljal rojstni dom in kako radostno so ga
sprejeli doma! Oče mu je ponosno zrl v oko, sestra mu je iskreno
stiskala roko, mati pa je vsa srečna objemala svojega edinega sina.
In Lavra, lepa njegova sestričina, ta se mu je jako nagajivo
in ljubko zasmejala naproti, ko jo je drugi dan obiskal na njenem
domu, bližnjem gradiču.
O da, bilo je lepo tedaj tiste počitnice. Še nikdar niso bili doma
tako dobri ž njim, in še nikdar se mu ni zdel svet tako lep, tako
krasen, kakor ko je ob strani svoje, da, svoje Lavre hodil po gozdih
in se šetal po polju.
Rad jo je imel, tako rad ! Kolikokrat ji je v malej vrtnej lopici
razkladal svoje načrte za bodočnost in ona mu je pritrjevala in pu-
stila, da ji je ovil roko krog pasu, pritiskal jo na-se ter ji poljubljal
obraz.
In šel je na Dunaj ter se vpisal na univerzi v medicinski od-
delek ; trudil se in učil, da bi le prej dosegel svoj smoter, da bi le
prej uresničil krasni svoj sen o sreči.
O sreči ?! Ha, ha ! !--
Kako hitro so se razsule vse njegove divne iluzije v prazen
nič! Mrzla roka usode mu je podrla v enem hipu vse, vse, kar je
sezidal v tolikih nočeh, ko je brez spanja ležal na postelji ter po-
gumno koval načrte za srečno, srečno bodočnost.
Bodočnost ! Ha, ha ! Njegova bodočnost !
Majhna, kratka brzojavka, katero mu je prinesel pismonoša in
katero je on malomarno razvil, začela je vrsto njegovih nesreč. Bilo
mu je tedaj, kakor da mu je zavel dih trde, neizprosne moči iz
kratke vrstice :
»Oče ponesrečil, — pridi takoj!« —
Malo je bilo, malo, pa dovolj ! Nemudoma se je odpravil domov;
sto misli mu je rojilo po glavi, sto slutenj mu mučilo srce. Vpraševal
se je: »Kaj pomenja to? Česa naj se bojim? Kaj me čaka?« Vpra-
ševal se je, a duh mu ni vedel odgovora.
In prišel je domov. Mrzla zimska megla se je vlekla po dolini,
zastirala gore, ovirala pogled.
Samota je vladala krog doma in nikdo ni stal na pragu, da bi
mu podal roko.
Plašno je stopil v vežo, plašno pritisnil kljuko.
In potem . . . potem . . .
410 »Z.«: Pater Deziderij.
Oče je ležal na odru, bled, upal, mrtev . . . mati je nemo slo-
nela na mizi, sestra pa je stala poleg odra in zrla tako topo, tako
brezčutno v mrtvi obraz očetov, da ga je zazeblo.
Skoro brez zavesti je planil tja k mrliču, hripavo zastokal ter
se vrgel čez mrtvo truplo.
Ko se je čez delj časa odmaknil, je zapazil nekaj gToznega,
nekaj strašnega . . .
Črna svilena ruta, ki je bila zavezana čez mrličevo čelo, spolz-
nila je nazaj .in videl je razpraskano čelo, videl na desni strani malo
ožgano rudeče-plavkasto rano in vedel je . . . vedel vse . . .
Kako se je zvijal tedaj, kako je ječal pod tem udarcem ! —
Alati je pristopila, oklenila se ga in potem sta jokala skupaj
— mati in sin.
Sestra je stala zraven, začudeno gledala ju in se zasmejala rezko
in glasno, da je divje odmevalo po velikej, tihej hiši . . .
Pokopali so mu očeta ; pred krsto ni stopal duhovnik in zvonovi
v zvoniku župne cerkve niso zvonili očetu zadnje mrtvaške pesmi...
Zagrebu so ga v kotu ob zidu na praznem, oddeljenem mestu,
kjer so rastle koprive, kjer so martinčki mej starim kamenjem imeli
zavetje ...
V rodni hiši se še ni porazgubil mrtvaški duh voščenih sveč,
ni se še razdrl oder, kjer je ležalo mrzlo truplo očetovo — a prišli
so že sodnijski gospodje, popisali in zapečatili vse . . .
]\Iati je jokala tedaj one dni, a sestra, lepa, mlada njegova
sestra si je ruvala lase, divjala okrog po hiši in nje grozni, divji
smeh je odmeval od praznih sten . . .
Isti dan, ko so se v rodni njegovi hiši gnetli ljudje k javni
dražbi vsega posestva, isti dan je oddrdral iz dvorišča voz, ki je
odpeljal njegovo lepo, mlado sestro v mesto, v — norišnico . . .
In prodali so vse, ničesar ni ostalo, mati je šla k daljnim pre-
možnim sorodnikom, sam pa se je vrnil nazaj na Dunaj, brezupen...
potrt ...
Ni koval več načrtov, ni sanjal več o sreči, ni mislil več na
Lavro .....
Na Lavro ! Ha, ha ! Čemu ?
Kako se je stresla o njegovem prihodu, kako tuje in hladno
je zrla vanj ! —
Seveda, kaj bo berač . . . kaj bo nesrečni siromašni sin samo-
morilcev ! . . .
Mlad, plemenit častnik iz mesta, ta je seveda boljši družbenik
nego ubogi vseučiliščnik z obupnim obrazom ! . . .
Zorana : Prevara. 411
Ni ga iznenadila fino tiskana, zlato obrobljena karta, ki mu je
v običnem stilu naznanjala, da je Lavra res in za vselej izgubljena
zanj ....
In vendar, vendar ga je to peklo in žgalo !
Pustil je ^študije — kako bi se učil z lačnim želodcem in s
praznimi rokami ! ? . . .
Pustil je Dunaj, svet in vse ter oblekel rujavo samostansko kuto.
Tu je mir, semkaj ne seže zlobnost sveta, v tiho celico se ne
priplazi prevara ljudij.
In vendar, vendar !
»Ko bi bil zopet svoboden!« je vzdihnil zopet bledi, mladi
pater Deziderij gori na koru in gorki njegov dih je za križastim
omrežjem na zamazanem oknn pustil za trenutek kratek meglen sled.
In svoboda — kaj bi mu dala svoboda ? Kaj bi mu pomagalo,
če bi še tam mej svetom nosil ime nesrečnega svojega očeta, če bi
tam mej ono množico še on delal napotje !
Kaj mu je dal svet, — kaj bi mu dal ?!
Nič . . . nič ...
»Čemu mi bo?« je vprašal poluglasno samega sebe, pogledal
še enkrat skozi debelo, motno steklo doli na živahno ulico, trdno
stisnil nstne in odkorakal po temnem hodniku v samostanske prostore...
*        *
Solnce je še svetilo skozi visoka, ozka okna, ženice so še dre-
male v klopeh, gori na kor pa so iz ozkega hodnika tiho prihajale
v temne samostanske halje zavite postave. Resno je donela njih
jednolična molitev po prostorni cerkvi. Zategnjeno je zapel pater
gvardijan: »Sancta Maria!« in soglasno so odpevali drugi: »Ora
pro nobis ! «
Večna luč je nemirno migljala v srebrni svetilnici pred pozla-
čenim tabernakeljnom, podobe svetnikov so resno zrle po cerkvi raz
svojih kamenitih postamentov, pater Deziderij pa je glasno in pobožno
odpeval z drugimi: »Ora pro nobisj« —
Prevara.
a prag vesela priliitim.
Ko poštni voz drdra
In v sladkih nadah se topim.
Češ — pismece pelja.
In vselej upi mi zbeže
Srce pa se solzi ;
Ker druge pismica dobe,
A Ijubček moj — molči!
Zorana.
4T2      Argo: Kanarček. — Marica II.: Prijateljska pisma uredništvu >Slovenlve«.
Kanarček.
»IC^.anarčelv, ljuba jitičica,
Zapoj mi pesmico, zapoj,
Kako drhte nji ličica,
Ko z njo pogled se vjame moj !«
In ptiček je zažvrgolel
O devi, devi zorni ;
O nje lepoti mi je pel,
O nje zvestobi vzorni.
Pa zopet sem ga prosil: »Ptič,
A zdaj mi zazvrgóli,
Kako nezvest je kak deklic,
Pa poj o srčni boli. ..«
»A kaj molčiš mi ])tiček zdaj,
Kaj glavico povešaš?
Pač vganil sem ! Kaj ne, da ; kaj ?
Pač družice pogrešaš!«
Argo.
Prijateljska pisma uredništvu „Slovenkef
Piše Marica II.
.1.
Slavno uredništvo »Slovenke«!
Pisanje pisem je v mojih očeh najnehvaležnejši posel, a ta Vaša
ideja, velecenjena gospica urednica, naj pišem na adreso »Slo-
venke« odprta pisma Slovenkam, vidi se mi tako velevažna,
da sem se takoj lotila svoje naloge z »uma svitlim mečem« v desni
roki pod pokroviteljstvom majke Slave in dasi so moje moči skromne,
meč mojega uma često zarjavel, vendar upam, da mi sila mojega
narodnega oduševljenja pribori vsaj malo uspehov !
Hm ! To ni kar si bodi ! Privatno pismo, sosebno med znanci,
to je malenkost, posamezniku je lahko ustreči, ker se pozna njegov
okus, a pisati odprta pisma za širje občinstvo in pisati pisma tako,
da najde v njih vsaka čitateljica kaj mičnega, to je malce težavna
naloga, vzlic temu pa naprej ! Živeti hočem z odprtimi očmi in ušesi
in z delavnimi rokami ter poročati »Slovenki« o vsem zanimivem...
po svojih skromnih razmerah.
Čeprav ste bili zadnjič sami na koncertu v »Narodnem domu«
v Celju, vendar bodete dovolili, gospica urednica, da spregovorim o
tem slavlju par besedij. Prvo je to : vedno in povsod se poveličuje
Marica II.: Prijateljska pisma uredništvu >Slovenke«. 413 I
nemška kultura kakor jedino zveličavna, patentovana, nezmotljiva, a
jaz Vas vprašam, .kaka Vam je to kultura, ako morajo Slovence,
kateri dajajo duška svojim patrijotičnim in narodnim čuvstvom, va-
rovati oblasti naproti sinovom te kulture z — Ijajoneti ! Kakšna je
to kultura, ako še celo pristni Nemci niso varni pred njoj ! Hahaha !
to je res klasično ! Tista poulična svojat, katera nam je na vseh
voglih klicala »Heil und Sieg« (sicer to niti slab pozdrav ni) dvema
tujcema »Hängt Euch auf«, na kar se je jeden imenitno odzval z:
»Alle miteinander, Alle miteinander«, oklofutala je jednega iz svojega
tabora, nekega nemškega doktorja iz Gradca, ker je v svoji slepi
strasti menila, da je naš ! Oh, kako jim iz vsega srca privoščim to
blamažo ! Ampak čudim se le, kako je to mogoče, da se ni ničesar
zalega pripetilo tistima dvema damama, kateri sta z »Živio« spreje-
mali narodne kmetske fante, kateri so se kar trumoma valili od
Žalca sem v mesto. Oh, to so Vam bili fantje ! Človeku je kar srce
igralo v prsih! Narodne kokarde in po decimeter široke naše tro-
bojnice na prsih ... A vendar, a vendar mi je nekaj kalilo moje
zmagoslavje ! Hm ! spominjala sem se našega kmeta okoli Maribora
in še globje notri v Slovenskih (!) goricah. Kako Vam je neprobujen !
Večina jih še ne pozna naše trobojnice !
Kar se dostaje narodne probuje, pač čast in slava celjskim
narodnjakom, čeprav njihove dame rade plačujejo tribut svoji vzgoji
na nemških šolah. Pardon ! Poročati Vam moram pa tudi o častnih
izjemah. Imenitna soproga slovitega našega narodnega zastopnika je
izdala prav moder sklep — katerega mati je najbrž ona sama — da
nameravajo celjske rodoljubke vpeljati v svojem občevanju za vsako
nemško besedo globo v znesku jednega krajcarja v prid družbe sv.
Cirila in Metoda! Živela ideja! Priporočamo jo pa ne samo
štajerskim Slovenkam, ampak tudi — Slovencem! (Sa-
pienti sat). Tudi na deželne meje se nam ne bo treba ozirati v po-
snemanju omenjenega sklepa, ampak povsod, kjer ima Slovenec le
priložnost, naj govori v svojem materinskem jeziku.
Sicer pa nikakor nečem trditi, da bi bile baš celjske Slovenke
govorile nemški, mogoče, da sem celo jaz sama kaj — »citirala« na
nemškem jeziku, kar me je bolj raztužilo, nego če sem slišala druge.
A veste, dražestna gospica urednica, kaj mi je prišlo na misel, ko
sem slišala govoriti nekatere dame nemški ? . . . Hahaha . . . smejali
se bodete, a »Hilf, was helfen kann!« Na kolodvorskih skladiščih
se vidijo napisi »Hier ist das Rauchen verboten . . .« Kaj menite,
ali bi ne bilo v posebno olepšavo na.ših  »Narodnih domov«, če bi
414 , A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
na primernih mestih visele okusno izdelane ploščice z napisom: »Tukaj
je prepovedano nemškutarjenje ! . . .«
.Še nekaj, predno končam. Naše narodno ženstvo iz uglednejših
slojev se zgraža nad tem, ako je narodne veselice pripeljejo v dotiko
s čisto golimi, žuljavimi rokami brez rokavic ... Oh, ti žuljava roka
poštenega slovenskega oratarja, koliko si ti vredna, v tebi je naša
moč, naša bodočnost. Čim bolj pronicajo v tvoje kroge ideje slo-,
venske inteligence, tem smeleje se ozirajo naše nade v bodočne boljše
čase. In kje naj dobi zaupanje v nas slovenski kmet, ako vidi, da
se ga prezira in se mu približuje le tedaj, kadar se žene za kake
volitve. Parkrat v letu se mora inteligenca žrtvovati in prirejati take
veselice, na katerih se bo čutil narod svojega med svojimi, kar mu
bo vzbujalo ponos in samozavest ter zaupanje v slovensko gospodo !
Da se vidimo gospica urednica, v prihodnji številki !
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Preval Zaplaninec.
(Dalje).
IX.
Imenitno zdravilo.
Ko je Paša. ostavila bolnišnico, jo -je Lukerja še jednoč pova-
bila k sebi z miganjem ter se skrila za vrati.  Od tam je
jela vabiti Pašo v bližnji log, ki je ležal med pokopališčem
in bolnišnico. Paša je poznala Lukerjo, Volkovo ženo in vedela, da ta
sovraži svojega moža in išče le prilike, da bi se osvetila za vse muke.
In ona je šla za njo.
Aled tem časom je v mali bolnišnični sobi ranocelnik Lipe z
naočniki na nosu pripravljal lek.
Skozi nalahno odprte duri je videl, kako je Paša ostavila sobo
in se tega razveselil, kajti bil je uprav namenjen, odpraviti jo z iz-
govorom, da bode kmalu vizitacija, ko se tuje osebe ne dopuščajo
v bolniške sobe.
In zdajci, slava Bogu — je šla sama !
Lipe je izpremenil načrt svojega delovanja.
Alislil je, da bi bila prava neumnost, ako bi dal bolniku strup
po vizitaciji, kajti zdravnik, videvši bolnikovo znatno zbolšanje, bode
A. Cjehanovič : Mstinski močeradi. 415
poražen z njegovo nag-lo smrtjo. Čudno bi se mu zdelo in sledilo bi
raztelesenje, da bi se pojasnil tak dogodek, ako pa mu da strupa
pred vizitacijo, katera se prične ob deseti uri zjutraj (a sedaj je
stoprv osma), potem bode smrt naraven pojav, ki se bode pripisal
na rovaš hudej mrzlici.
Preudarivši vse to, je ranocelnik sklenil takoj izvršiti svojo
nakano-.
Pašin odhod mu je bil nov porok za uspeh ; zatorej je celo
nehal podvizati se.
Pripravivši »lek«, ga je opazoval v svetlobi in zadovoljno dejal:
»Imenitno zdravilo! . . .«
Zatem je stresel tekočino, še jednoč pomešal s prstom goščo
na dnu in jel čakati, da sede znova, potem je spet ponovil isto delo
in zopet čakal.
Gošče je bilo vedno manje. Vsekako je trebalo zmešati desetkrat,
predno je tekočina dobila svetlordečo barvo in postala popolnoma čista.
Tedaj je Lipe vlil vanjo nekaj kapljic sirupa, pokril s papirjem
in brez vsakih daljših manipulacij nesel v bolniško sobo.
Sarmatov je bil v nezavesti.
»Zdravilo!« je rekel ranocelnik, stresaje ga za ramo.
Sarmatov je odprl oči in, umevši, zbral vse sile, da bi vstal,
no, spretna Lipetova roka je gibčno segla pod vzglavnik med tem,
ko je druga še spretneje podnesla svetlordečo pijačo k ustom.
Ali v tem hipu se je pripetilo nekaj nepričakovanega.
Skozi duri sta mahoma skočili dve ženski in z močnimi, krep-
kimi rokami zgtabili brezvestnega ranocclnika.
Tudi vrv je bila brž pri rokah, s kojo ga je Paša spretno
omotala, a Lukerja mu je med tem časom iztrgala iz rok kupico.
Tekočina se je sicer razlila, no, vendar je je še za dokaz ostalo
nekaj na dnu. Vse to se je vršilo tako urno, da Lipe ni utegnil
treniti z očesom. Obe ženski sta bili silni in spretni, da bi ustav-
ljanje ne pomagalo niti v slučaju, ako bi namesto dveh bila samo
jedna in bi 'njegovi roki ne bili zvezani z vrvjo, kojo je rabila
Lukerja za pas.
Sarmatov ni ničesar umel, začudeno je gledal ta prizor, v tem
sta pa dospela dva stražnika in strežnice.
Vide Filipa v takem kritičnem položaju, so mu ti hoteli prisko-
čiti na pomoč, katere je ranocelnik tudi prosil, ali Paša in Lukerja
sta jeli pojasnjevati stvar ter često izgovorili ime »Volka«, »zastrup-
Ijenje« in »ropanje v cerkvi«.
41(i A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
Zahtevali sta, da bi bil ranocelnik odpeljan k redarstvu, kjer
onidve vse razjasnita in vzameta odgovornost na-se.
Kmalu je iz bolnišničnih vrat stopal celi izprevod proti redarski
upravi.
V upravi se je ovadba potrdila.
Poklicani zdravnik je v tekočini konštatoval strup in Lipe Ma-
tvejevič jc prišel pod ključ.
No, tudi kot jetnik je on bil jako ravnodušen.
Ogledavši si čumnato, kamor so ga bili vtaknili zbok preiskave,
si je popravil očale in vprašal :
»Smem-li poslati domu po blazino?«
Oni so mu to odrekli.
»Idite brž!« je šepetala Lukerja v pisarni, zlobno migaje z
očmi. »Idite ! . . . . On spi sedaj ! . . . . se svojim prijateljem Pavlom
Kosim, oba zalotite, gospod pristav.«
Lukerja se je vsa tresla od živčne razdraženosti.
Vidno je bilo, da je bil ta trenutek osvete nekaj let sem že
za-njo najzaželenejši.
Paša je bila mirnejša.
Opasnost za njenega ljubimca je minila, in več si ni želela.
Cez nekaj minut je mali redarski oddelek, sestoječ iz petih
redarjev, uradnika in Lukerje, odrinil napram zlatorovskemu taboru.
Jutro je bilo čemerno, dež je rosil, in iz Mste je vstajal gost
oblak, sredi kojega so se liki v dimu videle črne postave rudokopov.
Paša je šla domu, vzela korec in koš ter se odpravila na reko.
Danes jej je trebalo kupiti tega in onega za Sarma,tova, in ona je
.šla po novce na dno rednice — reke.
Voda ni bila hladna. Djak, začenši delo že pred jedno uro, je
nabral že mnogo rude.
Paša, zazrši ga, je krenila k njemu in ga vprašala :
»Kako se kaj koplje tu?«
»Za oba je dovolj«, je odgovoril Djak, »pojdi malo na levo.«
Paša je, brodeč po vodi, šla na odkazani prostor in kmalu se
je njen temni profil izgubil v valovih oblaka.
Oddelek se je pa med tem tiho pomikal dalje.
Zavil je okoli pokopališča in prišel na poljano.
Droben dež je ovijal vse predmete z nekim kalnim dimom.
Veter je nosil v obraz hladne kaplje. Pokopališki les je šumel.
Zolto listje je, vrte in premetovaje se po zraku, padalo k njegovemu
podnožju, osipajoč grobe in križe.
Na »plesu« je srdito burkala voda.
A. Cjehanovič: Mstinski močeradi. 417
»Katera?« je tiho vprašal jeden redarjev, obrnivši se k Lukerji.
»Ona-le, tretja od stebra . . .«
Uradnik je šepetaje dal povelja, in vsa skupina je pospešila
korake.
»Ta?«
»Tista,« je pokimala z g-lavo Lukerja.
Koča je bila prikrita z deskami od znotraj. Zatorej so sklenili
tiho vstopiti, da primejo hudodelnika še speča.
In res, odmaknivši za nekaj pedij desk, so vsi zaslišali gromko
hržanje. Mirno sta spala oba, ne nadejaje se gostov.
Redarji so se tiho prikradli k spečima in jima zvezali roke.
Ni Volk ni Pavel ni utegnil ganiti mezinca. Prvi se je divje
oziral, a drugi, zavedši se takoj, je zlobno hripal ter napenjal ude,
da bi se osvobodil vezij. Naposled je tudi Volk uvidel, pri čem da je.
X.
Vznemirjenje med rudokopi.
Pet dni po teh dogodkih, ki niso pretresli samo zlatorovcev,
no provzročili mnogo ugibanja pri vseh rudokopih, se je pripetilo še
nekaj važnejšega.
Bil je jasen dan. V ozračju je bilo toplo, kakor po letu, ali
voda je bila hladna in visoka.
Taki dnevi so rudokopom posebno neugodni in neprijetni.
Stoječ dopasno v vodi niso čutili, da jim je v spodnjem delu
života topleje, nego v zgornjem, a obratno, čutili so kako jih iebe
v noge in jih silno vleče iz vode, da bi se segreli na solncu.
Toda vsakdo je vedel, da tega ne more storiti.
Ako izstopiš sedaj, potem gotovo oboliš in prideš v belo po-
slopje, kjer zdajci leži Sarmatov, kateri je pa že znatno okreval.
Po takem so se vsi trudili segreti se z delom.
Korci so naglo švigali po zraku, a čez rame so neprestano
padali debeli kosi plena. Djak in Paša sta navadno delala blizo
skupaj. Kakih petdeset sežnjev nižje so tri ženske, stoječe doprsno
v vodi, prepevale tužno pesem.
Votli njih glasovi so se zvonko razlegali v tihem prozornem
vzduhu, spremljani zdaj pa zdaj s hripavim zvenečim krikom galebov,
ki so krožili visoko v nebesni modrini.
Na bregu se je prikazal koleselj, na čegar globokem staro-
šegnem sedežu je sedela gizdavo našopirjena, a jako zala gospa.
Koleselj je šel počasi, a gospa je držala na očesu lornjet ter
neprestano motrila delavce v vodi.
418 A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
Potem je voznik,  v mestu vsem dobro znani  osiveli striček
Pahom ustavil konja in kriknil :
»Bog daj srečo ! . . .«
»Bog plati!« je odgovorilo spodaj nekaj glasov. Vsi so pretr-
gali delo, pričakuje, česa treba Pahomu, vozečemu načičkano gospo.
»Po Sarmatovu povprašujejo! Je-li tukaj?« je kriknil še jednoč
starec.
»Po kom?«
»Po Sarmatovu! ... Po novem prognancu . . .«
»Ni ga tukaj ! . . .«
»A kje je ?«
»V bolnišnici, bolan.«
Pahom se je obrnil h gospej in ji ponovil vse, kar je sicer
itak sama čula.
Paša je pogreznila korec v vodo in kar odrevenela.
Neka bolestna in nedobra slutnja jej je prešinila srce, a ko se
je koleselj obrnil proti mostu, izvestno z namero kreniti k bolnišnici,
ona ni vstrpela ter prepustivši korec in koš Djakovi skrbi, urno
ostavila vodo. Sarmatov jej je pravil o svoji nezvesti izvoljenki in o
vsem, kar se je bilo vršilo med iljim in njegovim stricem. Paša si
je domišljala, — ni-li se nezvesta pripeljala, da ga znova zapelje.
In v njeni duši je vskipela zloba ljubosumnosti.
»Joj ! . . . Torej za te sem ga negovala . . .« je mrmrala. »Na-
mesto tebe mu stregla! ... A znabiti pa le ni tista! . . .«
In Paša, da bi bila preje na jasnem, je pospešila korake. Mokra
obleka se jej je opletala okoli nog ter jo ovirala pri hoji.
S togoto je zgrabila obleko v pest, jo izžmela in začela teči.
Nekaj streljajev pred bolnišnico je zagledala, da je Pahom obstal
pred vrati, a g'ospa je izstopila in hitro stekla po stopnicah.
Paša ni znala, kaj storiti : iti ali ne v bolniško sobo ?
Sklenila je počakati za vrati in, ko gospa odide, poizvedeti vse
od Sarmatova samega.
No, čakati jej je bilo predolgo. Vsa obleka se je malone posu-
šila, a gospa še vedno ni bila odšla.
Celo Pahom, stoje doli, je začel mrmrati in je rekel nekolikokrat :
»Presneto dolgo ! . . .«
Od tega je Paša izvedela samo, da se je ona gospa pripeljala
z včerajšnjim vlakom.
Slednjič je gospa odšla. Paša je skočila v bolnišnico . . .
Sarmatov je ravnokar omahnil na posteljo in si zakril obličje
z rokama.
Cjehanovič: Mstinski močeradi. 419
»Andrjuša, čuj,  Andrjuša ! Kdo te je?«  je govorila ona nad
njegovim ušesom se sočutnim glasom. »Je-li to tista?«
Sarmatov je vzdignil glavo in prikimal . . .
»Kaj pa ti je pravila? . . .«
»Nič, Paša, Bog ž njo! ... Ž njo je vse končano . . .«
»A, kaj pa hoče ? . . .«
»Ne vem . . .«
Sarmatov je prešel z roko po čelu in rekel, kakor bi se zavedel:
»To se pravi, ne . . . čakaj . . . vem . . . povedala je, da je moj
stric umrl, da me najbrže kmalu pokličejo nazaj v Petrograd, kajti
jaz sem njegov jedini dedič . . . ]Midva sva sedaj bogata. Paša! . . .«
je zaključil in na ustnih mu je šinil bridek, ironski usmev.
Ta ženska, ta nekoč ljubljeni obraz, je vzbudil v njegovi duši
tisoče žgočih spominov, v njem je bilo toliko nedoumnega, strašnega
in sladkeda, da je zdajci, ko je spet izginil, ostal v njegovi duši tak
utis, kakoršnega ohrani oko od luči, prešinivši skozi mrak . . . Do-
mislil se je jednega poletnega večera tam v Pavlovskem . . .
Prišel je bil ž njo tjakaj poslušat godbo in sedel pod košatim
bezgom v globini vrta.
Iz daleka so se lile melodije valčeka, starinskega, milobnega
valčeka. On jej je pravil nekaj jako resnega, menda o smislu lju-
bezni. Ona je molčala. Električna svetloba je med vejami z mrežastim
odsevom padala na njeno lice . . .
Od tedaj ni mogel uganiti, kaj je budila v njeni duši njegova
goreča, strastna govorica.
Njen obraz je bil interesanten, a hladen. Kako je ljubil tedaj
njeno hladnost in tajinstvenost v mraku, ko je imel v njej svoj raj.
»Dragee, kaj ti je?« je zastokala znova Paša, objemaje ga.
Spet je vzdignil glavo, neprestano gledal na deklico in se čudno
nasmehnil.
Treba je bilo nekaj reči ali ukreniti. Saj je Paša vedela vso
njegovo dogodbo,-ona je sama uganila sedaj, da je to ista... Paša
je ljubosumna, muči se . . .
»Veš kaj«, je rekel glasno, »jaz sem je spodil!«
»Spodil ?«
»Da . . .«     '
»Oh, moj mili! ... A po kaj se je neki pripeljala?«
»Da me obvesti o stričevi smrti.«
»Samo za to ?«
»Da . . .«
»Ti je ne ljubiš ?«
4201
E. Gangl : Mlada ljubezen.
»Ne ljubim,« je odvrnil Sarmatov, »pravim ti, jaz sem jo od-
slovil . . . zasramoval sem jo . . . Jaz imam tebe rad. Paša, tebe ne
ostavim ... a sedaj me pusti, golobica moja, malce zadremati, kakor
vidiš, še nisem do cela okreval, in na me vsi ti nemiri silno delujejo...«
»Kako ga je uničila!« je šepnila Paša, ljubko božajoč z roko
Sarmatove lase.
»Le spavaj !.. Jaz grem na reko, da še nekaj näherem, sladkor
je spet ves pošel.«
Paša je pogledala v omarico in ponovivši »ves je pošel,« se
tiho odpravila iz sobe.
Po njenem odhodu je Sarmatov zopet sedel na posteljo in si
zakril lice z rokama. To kar se je sedaj godilo v njegovi duši, tega
ni mogel razumeti . . .-
Tako je, če pade težek kamen v sredino blatnega ribnjaka in
prodere zeleno površje, ki se še dolgo potem ziblje, dokler se zopet
ne vpokoji.
Sarmatov se je hotel pomiriti, hotel je dokazati samemu sebi,
da pojav Valerije ne sme proizvesti nanj nikakega upliva, ker je
ona izprijena ženska. Sedaj je prišla, najbrže misle, da bode beraški
prognanec, ubogi rudokop kar vnet za tako lepotico in, pozabivši
vsa razžaljenja, si štel za srečo, da jo pozakoni . . . Podla ženska !
(Zvršetek pride.)
Mlada ljubezen.
Zložil E. Gangl.
9-
In drugič sem sanjal tako :
Kaj vem, kdo je naju zaklel —
Ti bila si morska roža.
Jaz bil sem golobec bel.
Ob tebi sem letal jaz i
In vonje pil sem tvoje, y
V bran solnčnim pekočim pramenom j
Razvil sem peruti svoje. ;
Iz vročega srčka mi
Kipela je pesemca mehko,
Ob njenih si glaskih se
Zibala kot v plesu lehko .. .
Šumelo je pesem grozno
Ob nama zeleno morje,
A v sreči nisva umela
Prestrašne pesmi te.
Ob morju je hodil lovec,
Pomeril je s puško name,
Končati je hotA življenje
Iz strasti, iz zlobe mi same.
In ko se izprožil je strel.
Zadel me je smrtno v srce,
Prestrelil je mojo rožo —
Oba je zakrilo morje . . .
E. Gangl: Mlada ljubezen. — Milan Sanjar: Hudi grad.
421'
10.
i. i si dekle moje,
Zvezdica prelepa,
Žarek teh očesec
Dušo mi oklepa.
Dušo mi oklepa
Plamen njih prevroči,
V srce sem zatvoril
Tvoj obraz cvetoči.
Tvoj obraz cvetoči,
Drago dekle, to je
Moj edini zaklad,
Vse bogastvo moje.
Vse bogastvo moje
Ti si mi mladenka,
Sladka moja kupa,
Kupa moja grenka.
Kupa moja grenka
Takrat bo izpita.
Kadar tvoja luč bo
V črno noč zakrita.
V črno noč zakrita
Ti ne smeš umreti.
Ti na dušo meni,
Zvezda moja, sveti !
Hudi grad.
PišeMilanSanjar.
(Dalje).
X.
V svoji mali, prijazni, s poezijo nedolžne deve naduhneni sobici
je slonela Vera Kresova in tiho jokala. Neuspeh Ivanov
pri očetu ji je težil rahlo srce.
Po divnem cvetju njene idealne ljubezni je dahnila ostra sapa
realneg-a življenja. Ostale so ji še nade, vendar v svoji bolesti ni
našla utehe. Neko temno, neizmerno, žalostno čuvstvo ji je legalo v
razburjeno dušo, jo hladno objemalo, da je vstrepetavala kakor tanko
vejevje nežnega brezja v gosti, vlažni megli, ki je krila jeseniški gaj.
Ura na mizi je s tankim, tresočim glasom naznanjala enajsto
uro. Vse je spalo ; tudi teta, ki jo je bila prej tol-ažila, je že davno
utihnila v prednji sobi. A vera se ni mogla umiriti. Da bi olajšala
svojo tugo, sela je k mizi in pisala Ivanu :
»Dragi!
Neznana bol mi stiska srce. Bliža se polnoč, a jaz bedim in
pišem Tebi. Od same razburjenosti me skeli glava in teta, ki so me
prej mirili, so rekli, da sem bleda kakor smrt. Ivan ! Vem, da še ni
vse izgubljeno, — in vendar plakam, a ne vem zakaj ; tako čudno,
hudo mi je pri srcu, vsa obupana sem in žalostna.
42-2 Milan Sanjar: Hudi grad.
Teta mi vedno pravi, da nimam srca, ker se ne jokam rada, a
odkar si se Ti vrnil v naš tihi kraj, plakam mnogo, mnog'o, pa tega
ne ve nikdo, nikdo razun Tebe. Se le nocoj Ti morem povedati, da
sem od tistega dneva, ko si mi citai na vrtu one čudovite Prešernove
pesmi, vsak večer, sloneča na svojem oknu, bridko jokala... Potem
so prišli dnevi, meseci polni veselja, neznane radosti — a zdaj —
solza za solzo se mi vliva po lici — — — «
Teta v sosedni sobi se je zbudila. Culo se je gibanje in zaspani
vzdihi. Vera je spravila neizgotovljeno pismo, poslušala ter se v bo-
jazni, da ne bi jo karala dobra teta, tiho jela razpravljati. Sezula je
drobne, mehke črevljičke, fine, črne nogavice, slekla vrhovno obleko,
odpela obilne lase, da so se vsuli v dolgih, temnih pramenih na bele,
gole rame in prsi, dvigajoče se v ljubezni sladkobolestnem viharji.
Ugasnila je luč . . .
Jesenski dnevi, hladni, suhi, se svojim sivim nebom so prišli v
deželo. Listje na drevji je rumenelo, venelo in se trepetaje osipalo v
ostri sapi. Polje in travniki so izgubili svojo pisano odejo, opusteli,
utihnili.
Gorovje in hribovje je pa oživelo. Jasno in veselo se je glasilo
zvonko lajanje lovskih psov, ki so v celih jatah gonili preplašeno
zverjad po bregovih in tirali pred smrtni strel, odmevajoč zdaj
in zdaj v tihi dol.
Ivan, ki je nameraval odpotovati prihodnji teden, je sedel doma
pred svojo pisalno mizo, ganjen, vglobljen v Verino zadnje, neizgo-
tovljeno pismo, katero je o mraku našel na dogovorjenem mestu.
Mati njegova je govorila v veži z nekom. Skoro na to je stopil
v sobo jeseniški veliki hlapec, ki je opravljal ob enem tudi službo
grajskega lovca ter vabil Ivana, naj pride drugi dan na lov v Gradnik.
»Kdo te je poslal?«
»Gospod so mi rekli, naj povabim vse lovce v okolici in tako
sem stopil tudi k Vam, ker . . .«
»Dobro ; kedaj ?«
»Ob devetih se zberemo na ,Veliki ravni'. Vi pa, ker je Vam
v stran, lahko greste mimo Jesenika do tiste debele bukve, kjer ste
oni dan stali !«
»Pridem !«
Lovec je odšel.
Ivan pa je pisal Veri odgovor, jo tolažil in uverjal, da dosežeta
izpolnitev svojih najglobejih želj, če bi se jima stavile še desetkrat
večje ovire.
Drugo jutro je bilo megleno in mrzlo. Ivan je vzel svojo lepo
Milan Sanjar : Hudi grad. 423 .
dvocevko, se poslovil od matere, ki mu je poredno naročevala, naj
le gotovo prinese zajca za večerjo, ter se napotil po bližnji stezi v
gozd. Steza se je vila od kraja ob skalnati strmini. Ni se videlo
nikamor. Rudečkast svit je trepetal na izhodu v gosti megli, ki je
vrela iz globine in polagoma zavijala gorske višave. Na golem
grmovji in bukovji se je zbirala vlaga v debele kaplje, ki so polzele
v debelo nastlano, gnjilo listje, šireče ostro, žarko vonjavo plesnobe.
Zavil se je tesneje v svojo lovsko opravo. Ko je prišel v rav-
nino do grajskega sadovnjaka, položil je pisemce za Vero v znano
duplino. Jesenika pa se je hotel ogniti, dasi ga je vleklo silno hre-
penenje v bližino ljubljene deve. Sel je ob potoku nekoliko nazaj,
prestopil ostro strugo po debelem, iz plitve vode molečem kamenji,
prekorakal travnike za vodoj in krenil na drugi strani v Gradnikov©
strmino. Od iztoka je jela briti ostra burja. Megla se je naglo dvi-
gala in izginjala v višini. Nebo se je prepredlo visoko, visoko z
umazano sivim, enakomerno progastim oblačjem.
Ivan je stal na meji visokega lesovja, prav nad jeseniškim
gajem, ki je bil v svojem pomladanskem krasu svedok njegove ne-
izmerne sreče. A kako je zdaj vse izpremenjeno !
Kako si otožno jesensko nebo !
Pod taboj vse hira.
Vse vene, umira ;
Življenje jemlje slovo.
Hripavi
Žrjavi
Viscido kriče,
Xa južno lete !
Nehote so mu prihajale žalostne misli, a otresel se jih je in
krenil navzgor k debeli bukvi pod steno Hudograjske razvaline.
Na ,Veliki ravni', z brinjem porasteni planoti blizu Goline, so
se zbrali drugi lovci. Bila je pisana družba iz okolice, mej njimi tudi
Goba. Stal je nekoliko v strani, naslonjen na samotno drevo in
motril se svojim mračnim očesom zdaj grajskega lovca, ki je raz-
kladal lovski načrt, zdaj zakladokopa Miho, ki je prevzemal ob takih
prilikah dostojanstvo gonjača in tudi danes krotil celo krdelo ne-
strpnih psov, cvilečih in natezajočih vrvi, katere je držala njegova
silna roka. Ura je kazala devet.
Odrinili so. Lovec je postavljal grede proti Hudemu gradu po-
sameznq goste po gradniški višini. Miho je poslal niže, na južno
stran, kjer je imel odvezati in izpustiti pse črez pol ure.
Gobi je bilo odkazano zadnje mesto proti razvalini, kamor je
odšel sam brez lovca, ker mu je bila v tem kraju znana vsaka sto-
424 .    Milan Sanjar: Hudi grad.
pinja. Bil je v izbrani lovski opravi, z novo, dragoceno puško na
rami. Da ima denar, kazal je v vsaki stvari ; tudi življenje si je v
zadnji dobi lahko urejeval po svojih željah, a zadovoljnosti njegovo
lice ni kazalo. Nasprotno ; na njegovem obrazu je ležala neka pre-
žeča zamišljenost. Podoba prekrasne deve se mu je vedno žarneje
uglabljala, vsa njegova razburkana kri, vsa njegova divja strast mu
je govorila, da ne najde nikjer slajše sreče, nego mu jo obeta to
edino žensko bitje. In ta, njegovi naravi doslej neznana radost, naj
bi bila zanj izgubljena, nedosegljiva? Zdaj, ko je bogat? Nikdar!
Kaj mu zapira pot do nje? — Edino oni le negodni Lesar! —
ugibal je Goba, dospevši na svoje mesto, na vzvišeni, severni strani
razvaline. Sedel je mej redkim, starim drevjem na prostoren štor,
gledal preko nižjega zidovja na dolenjo stran, kjer je šumelo v ostri,
jesenski sapi na pol golo bukovje ter se udajal svojim viharnim
mislim.
V daljavi se je oglasilo lajanje. Prihajalo je vedno bliže. Goba
je prijel orožje in napel oba petelina. Gonja je bila blizu, pod ste-
novjem. Pomeril je in prežal, kje se prikaže zverjad. V bukovju se
je nekaj gibalo — — — toda to je človek — — —. Odstavil je,
globoko dahnil, — obraz se mu je spačil. Zopet je pomeril, pot mu
je stopal na čelo, roka se mu je tresla — in sprožil je — — — —
Ono noč je Vera malo spala, a kadar je nekoliko zadremala,
plašile so jo divje, strašne sanje. Zjutraj je vstala z razdraženimi
živci, bleda, z vročim čelom. Teta ji je svetovala, ko se je vzdignila
jutranja megla, naj gre nekoliko na piano, v hladni zrak. Rada jo
je ubogala ; sama je upala, da se ji na prostem umiri razburjena
notranjost. Sla je svojo priljubljeno pot v brezov gaj. Z livade je
gledala tožno sliko jeseni. Ni vedela, da so malo prej zveneli v
Ivanovem duhu isti tugepolni akordi, kateri so se vzbujali zdaj v
njej, silno, tožeče. Lovski psi so zalajali v gozdu ter gnali proti
Hudemu gradu. Strel se je razlegal po lesovji. Obstala je.
Gori pri razvalini je nastalo vpitje, nejasni klici, krik . . . Duša
ji je zamirala v neki nerazumljivi, grozni slutnji. Kar so jo nesle
noge, je hitela v breg, nevede, gnana od neke močne; notranje sile.
Prišla je v bukovje, odkoder so prihajali glasovi. Mej drevjem je
videla dve, tri osebe, ki so razburjene govorile, ena je klečala in se
pripogibala k tlom. V smrtnem strahu je priletela do njih in tu, v
njihovi sredi je ležal na tleh, bled, s krvjo oblit — Ivan Lesar.
»Ivan !«
Divji, dušo pretresajoči krik se je izvil ubogi devi iz globine
prs. Ni videla navzočih, vrgla se je v blazni boli k dragemu. Možje
Zorana : Golobčck. — Grilček : Iz dnevnika male gospodinje. 425!
SO zrli ta nenadni prizor molče, resni in ganjeni. Zbralo se jih je
več. Prišel je tudi gospod Kres. Plakajočo, ihtečo Vero so odvedli.
Lovci so napravili iz smrekovih vej nosila ter odnesli ranjenega,
rahlo dihajočaga Lesarja na Jesenik. (Pride še.)
Golobček.
(.Tolobček snežnobeli
Dospel je bil do nas,
O vesni mi razcveli
Prinesel z dalje glas.
Golobček ni čarobno
O vesni spev slavil,
Le dragi v pismo drobno
Občutke srčne vlil.
S tem pismicem pa vstala
Cvetoča je pomlad.
In ko sem ga prebrala
Mi vsklilo sto je nad !
Zorana.
Iz dnevnika male gospodinje.
Piše Grilček.
O poslih.
Naši Veroniki je teta umrla. —
Nehala je trpeti stara, prijazna Ženica, ki je tolikokrat
sklonjena priromala do nas, sedla zunaj pod kuhinjskim
oknom na klopico, ter je jela glasno odkašljevati se svojim močnim,
možkim glasom. Vsi smo prihiteli, kadar smo jo slišali — dobro se
spominjam ! — Še meni prihaja težko, kaj neki Veroniki, ubogi Ve-
roniki, katera se ne more niti oddahniti od samih solz, če prav je
bila že nekako pripravljena; saj mi je v zadnjem tednu tolikokrat
pomenljivo pravila svoje sanje: o kalni vodi in o svetem Petru!
Po južini, kadar je Veronika odvezala svoj delavnični predpasnik,
izginila sem tudi jaz v svojo sobico; in kadar je ona vsa v svojej
najtemnejšej obleki, le z belim robcem v roki, stopila čez prag, iz-
muznila sem se tudi jaz za njo . . . Atej, mamica pa sta oba slovesno
molčala, kadar sem jima poljubila roke . . .
Veronika me je gledala od strani, ko sva stopali druga tik
druge. Konačno je menda le spoznala, da idem ž njo eno pot — na
pogreb. Zopet in zopet si je brisala solze ...
42G Grilček : Iz dnevnika male gospodinje.
To molčeče potovanje ima naju peljati v posebno faro ; tamkaj
je stara teta na prav malem posestvecu imela svoje bivališče. I Ve-
ronika se po svojem jeziku izdaja za domačinko one fare, če prav
že dolgo — še pred izgubo svojih starišev — služi na tujem. Pri
nas je že, kar se spominjam. Zares, postala nam je kakor ud naše
rodbine, kakor prava podpornica naše hiše! Nehote sem morala pol
v radovednosti, pol v spoštovanju in ginjenosti tihoma ogledovati to
žensko osebo, čvrste, starikave postave. Opazovala sem to zastarelo,
človeško bitje — a po glavi so mi rojile misli — — —
— Kdo si pa? Kaj si? — Človek! torej, nič več, nič manj od
drugih Ijudij : duša in telo ! Telo z vsemi njegovimi močmi prepuščaš
nam gospodarjem v oblastovanje, in to telo oživlja ti duša, kakor
nam ! Li ni ta duša misleča, nesmrtna kakor naša ? In — ali bi
moglo tvoje telo nam biti tako pokorno, ne da bi nam bila udana
tudi tvoja duša ? —
Glej, glej lučico !
Posvetimo si ž njo prijazno v pozabljen prostorček duševnega
življenja in gibanja naših bližnjikov, pridobivajmo si njih srčno udanost!
Več odkritosrčnosti, več zvestobe bode na svetu, hvala Bogu, tiste
lepe, zlate zvestobe ! — Ni je pa zvestobe brez ljubezni, ljubezni, o
kojej pravijo, da je ne poplača nobeno drugo blago, ako ne — zopet
ljubezen. Kako me to veseli ! Sicer bi bilo žalostno na svetu, kar
pričajo hinavski, sovražni posli pod — trdim, brezsrčnim gospodarjem.
»Kolikor gospodarjev, toliko hlapcev«, pravi pregovor. Gospo-
dar lahko vlada čez več hlapcev, a hlapec naj nikar ne služi več
gospodarjem! Isto velja tudi za gospodinje. »Kolikor gospodinj,
toliko poslov«. Saj zahteva vsaka gospodinja drugačnega posla!
Mora ga toraj vzgajati za svoje zahteve, za svoje razmere, nu : za-se.
Ta »vzgoja« je modro oblastovanje, ki se pričenja precej že prvi
dan, ko se sprejme posel v službo. Začetkoma naj se ravna ž njim
tako, -kakor se bode delalo, velevalo in ravnalo ž njim v prihodnje!
Ako morejo posli, ako imajo povoda gospodinjo ljubiti, bolj nego se
je bati, si je lahko svesta zadovoljne pokorščine ; koder pa vlada le
bojazen, bode ljubezen in spoštovanje prisiljeno. Gotovo je lahko v
naglici pozabiti na — prijaznost ! Kakova škoda ! Saj baš s prijaz-
nostjo se največ opravi na svetu ; da, prav pošteno copra se ž njo !
Seveda, seveda ! Prijazen ukaz olajšuje trdo delo, borna jed mnogo
pridobi — ne le v lepi posodi — temveč tudi z »lepo besedo« ; še
celo katera mala bolezen se ozdravi in izginja ob srčnem sočutji !
Tako-le nastaja zadovoljnost, raste ter osrečuje z ono srečo, ki
je mila vsem stanovom. Vsestranski, vzajemni zadovoljnosti, naš posel
Grilček : Iz dnevnika male gospodinje. 427
le ve, a ne čuti, da je podložen! Že v svojem kretanji se nam kaže
vsega vnetega za njemu tujo hišo, v katerej ,se čuti domačega, var-
nega, kakor pod skrbjo in varstvom lastnega očeta in matere. Vesela
gospodinja pravi prav bahato, da se lahko »zanaša« na svoje posle!
Da, veselje imata drug z drugim ! — Ločiti se gotovo ne moreta,
ali saj z lahka ne. Zvezana sta z ožjo, srčno vezjo, katero so skupoma
spletle drobne malenkosti . . . zadovoljni obraz, prijazna beseda tu in
tam — malo darilce — kot nameček plačilom za storjena dela. Saj
letni zaslužek, vestno plačilo, povoljna vsakdanja hrana, niso druzega
nego dolžnosti! Pač ubog je gospodar, ki ima plačevati svojim po-
slom le gola dela, ne da bi sprejemal tudi delež njihovega srca. To
se me pa ne sme slabo razumeti. Nespametna bi bila zopet prevelika
prijaznost, ki bi se približala že prijateljstvu — katero bi drzni posli
slabo vračali. Opazovati je tanka, gotova meja, meja, katero le isti
vidi jasno, ki sam že stoji na njej ter si varuje pravi ugled ! Če se
je le enkrat prestopila, izgubljena je. — Vsak tehten, neizogibno
siten slučaj pa neizprosno zahteva ostre, toda zmerne besede, ali pa
— ločitev.
V manjših rodbinah se večkrat dogaja, da ni možno pred posli
skrivati vseh družbinskih razmer. Radovednost se jim kroti, da sami
povemo najpotrebnejše ; le vporabljati neresnic in laži — v predru-
gačenje ali prikrivanje — se ne sme ! S posli obsojevati, ocenjevati,
obrekovati, jih vpeljevati v naše zadeve — kaj tacega pač Bog varuj.
Le vedno vsak na svojem mestu !
Slišite! . . . pogledala sem, ali Veronika ne ugane mojih misli!
Kaj porečete k temu : od naše Veronike se včasih pravi, da je sitna,
prav sitna; meni sami se včasih zdi tako ... a to le takrat, kadar
sem jaz sama malo tako-le sitna. Kdo neki .... ktera naju .... je
sitnobi kriva? — — —
Daleč sem se zamislila še nazaj v mlada leta, preden sva bili
koncem pota. Mamica je od mene otroka strogo zahtevala strahu
pred domačo deklo ... ! Takrat, oj takrat mi je v otroškem srcu
močno kipelo užaljeno samoljubje, ko me je morala pošteno oštevati
za vsak preblaten čeveljček ... za vsako pozabljeno usahujočo rast-
lino v tistih večno suhih loncih . . . nihče drugi, nego naša Veronika !
Bila sem vedno »premlada«, da bi ji ugovarjala in se opravičevala!
Zdaj sern mamici za to hvaležna. — Iz odprtega groba rajne Vero-
nikine tete govorijo resni opomini :
Potrpimo drug z drugim !
428 Književnost in umetnost. — Razno.
Književnost in umetnost.
„Der Süden". Na Dunaju izhaja od dne i. julija nov list pod
zaglavjem »Der Süden. Organ für die politischen, cultu-
re 11 e n und wirtschaftlichen Interessen der Kroaten
und Slovenen«. Namen mubode poglavitno ta, razširjati poznanje
naših razmer izven slovenske in hrvaške domovine.
Tak list v središču države je Slovencem in Hrva-
tom živo potreben. Naš narod trpi poglavitno na tem,
da se v njemu sovražnem časopisju širijo kriva poro-
čila o nas ter dosedaj ni bilo glasila, v katerem bi se
taka poročila pobijala.
Odpor v domačem časopisju pa ni izdal, ker je le-to premalo
razširjeno in drugorodcem neumljivo.
Novo utemeljeni list bode tedaj imel nalogo, da bo kratko,
pa odločno in dostojno pobijal krive glasove, katere
širijo o Slovencih in Hrvatih protivna jim glasila. Na-
sproti pa bode list tudi domače kroge poučeval o dogodkih,
ki se tičejo zlasti naroda slovenskega in hrvaškega.
List se bode načelno izogibal domačemu strankar-
stvu in prepiru ter zastopal narod v celoti. -
Začne se izdajati kot polumesešnik, a da se izpremeni v tednik,
bode odvisno od občinstva.
Ker bode bolj redko izhajal, bode lahko tvarina njegova izbrana.
Da se bode v pravem duhu vodil, zato daje poroštvo oseba izdaja-
telja, gospoda Jakoba Pukla, v časnikarstvu izkušenega, dobro
poznanega in tudi izven slovenske domovine čislanega rodoljuba.
Cena listu znaša 2 gld. 50 nvč. za celo, i gld. 25 nvč. za pol
leta. Uredništvo in upravništvo : >Wien, I. Plankengasse 4. — Na
željo se pošlje list brezplačno na ogled.
Razno.
v Nemčiji je studovalo letos na vseučiliščih 309 dijakinj, med
temi v Berolinu 166.
V Švici je bilo letos na treh vseučiliščih 335 dijakinj.
Za načrt bolnice v St. Franciscu sta dobili prvo darilo — dve
gospodičini, 17 oziroma 18 let stari, ki sta se učili na arhitekturni
Doma. 42»
in risarslci šoli v Novem Yorku. Pri razpisu so tekmovali mnogi
priznani stavbeniki.
V Zjedinjenih državah Severne Amerike je do 2000 zdravnic,
95 je profesoric na medicinskih učiteljiščih. Homeopatiji se jih je
posvetilo 130.
Neka Parižanka je sestavila statistiko ženskih stanov in poklicev
v Ameriki za leto 1870. in 1890. Dasi ni popolna, vendar kaže velik
napredek na polju ženske emancipacije v zadnjih 20 letih. Naštela
pa je : Stavbaric i—22; slikaric in podobaric 412 — 10.810; pisate-
ljic 159 — 2.725; advokatinj in njih pomočnic 67 — 1.235; zobo-
zdravnic 27 — 337; inženirk 27 — 127; časnikaric 35 — 888; glasbenic
5-758 — 34-318 ; uradnic 414 — 4.857; zdravnic 527 — 4.555; knjigo-
vodic 527—17.778; sekretark 8.016 —Ó4.048 ; stenografinj 7—21.158.
Doma.
„Doma". — Kedar dobivam cenjeno. »Slovenko« v roke, pre-
biram najprej pesmice, potem pa pazljivo pregledujem zadnji predalček,
»Doma«, in to s posebnim veseljem, — ter še-le nato prehajam na
drugo čtivo. Zdi se mi, da uprav ž njim (poleg spisov o vzgoji itd.)
dosega ta list najlepši namen ter podaja narodnim gospodinjam prav
dobre migljaje, ker je — praktičen, uporaben. Pouči te, kako
se preganjajo mravlje, lovijo muhe, cedijo kuhinjske priprave, obleke
itd. Navaja te spoznavati razne škodljivce na vrtu, sredstva proti
njim i. dr. Človek bi si torej mislil, da zadostuje, ako pozna gospo-
dinja vse tiste mrčese in golazni v hiši in na vrtu, ter bi sklepal,
da je hiša in vrt ves delokrog slovenske matere. — Marsikatera
mlada žena si domišlja v prvih letih svoje »prakse«, da je že kos
svoji nalogi, ako ume z belim predpasnikom spretno se sukati okoli
ognjišča s »kuhljo« v roki, da nepravi svojemu možu in nežni deci
dobro kosilce, ako zna primešati kaši vse tiste primesi, da so klo-
base bolj okusne, če se ume trmoglavosti svojih dekel in druge dru-
žine odločno postavljati po robu itd. Prepričal sem se pa večkrat,
da je žena v hiši često vse, gospodinja in gospodar, — in
kako sem jih občudoval, da zmorejo toliko in več nego
moški!
Bil sem nekoč v Zagrebu, kjer sem se seznanil po svojem
prijatelju z neko imenitno hrvatsko obiteljo. Gospod je bil odvetnik
(zdaj že ne živi več). Peljali smo se s samo gospo na posestvo in v
430 * Doma.
vinograde, ker je imel njen soprog obilo odvetniškega posla v pi-
sarni. Tako sigurno in točno je vse sama urejevala, da bi se čudil
vsak strokovnjak moškega spola. O delavcih, stroških, pridelkih itd.
vedel je »gospodar« malo ali prav nič: vse je bilo v njenih skrbnih
rokah — in v kakem redu! Sličnih slučajev vem več in obsojam
torej vsakogar, ki trdi, da je žena le zato na svetu, da rodi in
redi!...
S temi vrsticami hočem cenjene čitatelje opozoriti, da imamo
poleg »umnih gospodarjev« tudi »umne gospodarice«, ki se
bavijo z vsemi strokami našega gospodarstva, kmetijstva v obče, in
potrebno je, da se »Slovenka« ozira tudi na take mar-
ljive gospodinje, ki živijo v položaji, da nadomeščajo
soproga tudivmoškem poslu, z a kojega se sposobnost
žalibože še danes prilastuje in pripisuje po krivici
le — možu! — To svojo trditev sem pripravljen, ako treba, braniti,
zastopati, zagovarjati z resnicami in dokazi iz vsakdanjega življenja!
Mislim, da govorim iz src mnogih slovenskih gospodaric, ako
izrazim tem potom željo ter -sprožim misel, da vsprejema cenjena
»Slovenka« v ta predalček tudi spiske o gospodarskih
v p r a š a n j i h v o b č e, v kolikor ugaja cenjenim čitateljicam ter
ustreza njihovim potrebščinam. — Tiste »žlahtne gospodinje« pa, ki
se le brezbrižno gugajo po mehkih blazinah, kadeč »po črni kavi«
fine cigarete in motreč s kritičnim očesom na očali ves krasni svet,
so itak prepametne in ne čitaj o tako dolgočasnih stvarij, torej jih
s tem tudi ne nadlegujemo. Razsoden človek takih ne zavida, pač
pa nasprotno ! — — —
Zavednemu, delavnemu, narodnemu ženstvu pa kličem iz srca :
Živilo! Naprej! Sotelski.
Kako se odpravijo madeži oljnatih barv raz okna. Taki oljnati
madeži se ne odpravijo z navadnim snaženjem, ampak tako-le: Na-
mažejo se madeži s trpentinom, drgnejo z benzinom in se potem vse
okno izpere z mlačno vodo. Ako je pa okno oškropljeno z apnom,
se očisti, če se isto drgne z močnim kisom (jesihom).
Biseri in reči iz biserne matice se očedijo tako-le: loo gramov
drobno zmletega, opečenega kruha se kuha s 50 grami pšeničnih
otrobov in ko to vre, se vtaknejo reči iz biserne matice za nekaj
časa v to mešanico.
Neprijetni duh, katerega dobe noži in vilice po okajenih, so-
sebno pa po soljenih ribah, odpravi se s tem, da se mizna oprava
drgne s precej gostoj mešanicoj iz luga-in pepela.