„ Rovarš" pride letos že deseto pot svojim dragim tovaršem voščit veselo novo leto, in serčno obžaluje, da kakor druga leta, tudi sedaj še nima za svoje mile brate drugega, kakor upanje in pogled v boljšo prihodnost. To, za kar se ljudski učitelji že leta in leta bojujemo — za zboljšanje svojega revnega stana — vidimo sicer od dalcč, kakor nekdaj Mozes obljubljcno kanansko deželo z gore Neba — toda doseči še nc moremo. Ne bodimo pa maloscrčni, ljubi bratje, prišli bodemo, ako Bog da, tudi do tega svojega stališča, kajti svet vendar le že od dne do dne bolj spoznava, da je dobra ljudska šola perva podlaga vsaki stalni sreči, in da ljudski učitelj ni ravno, kar si bodi oseba, brez ktere bi se lahko shajalo v življenji. Učitelji znamo d o s t a j a t i in p r enašati, sej tega se vadimo vsaki dan v šoli, in šola nam je šola za vsakdanje življenje. Ako bi učitelj ne bil mož, kteri v vseh svojih okoliščinah vo nositi svoje težko breme, bi bila njegova osoda res med naj britkejšimi na svetu. ,,Tovarš" tedaj svojim Ijubim tovaršem za letošnje novo leto ne ve boljšega voščiti, kakor to, da bi v učiteljskem vertu kakor do sedaj, tudi letos še lepše zeleneli lepi drevesci pravega prenašanja in stanovitne preterpljivosti. Zraven teh pa daje ,,Tovarš" za novo leto tudi orožje, s kterim naj bi se učitclji zoper vse svoje sovražne napade pogurano bojevali, ter z domačim pesnikom zapoje: Hej, tovarši! opasujmo uma svetle meče, Plemenita kerv po krepkih naših žilah teče; Bog nam dal je dobro serce, um iu pamet zdravo; Povzdigujmo se v omiki domovini v slavo!